ŠTEVILKA 12. DECEMBER 1924 LETNIK II. GLASILO ŽENSKIH ORUŠTEV V JULIJSKI KRAJINI VSEBINA 12. ŠTEVILKE: OBRAZI IN DUŠE. XVII. - M1NKA GOVEKARJEVA. - (P. Hočevarjeva) . Stran 265 GABRIJAN IN ŠtMBlLlJA. - (Dr. Ivan Lah.) - (Konec.)........ NAŠEMU KSAVERJU MEŠKU. - (Ivan Zoreč.)............ „ 270 TIHO NESLIŠNO ... Pesem. - (Ulva.)............... „ 276 MIMOGREDE. - Pesem. — (Uiva.)................ „ 270 BOŽIČNO PISMO (Marija Kmeiova.) . . . ,........... , 271 NA SVETI VEČER. - (Pavla Rovanova.).............. . 272 MLADOST V JESENI. - (Igor.)................... 273 UGODJAJ. - Pesem. - (Iva Rod.).................. 274 SVOJI ŽENI. Pesem - (Gustav Strniša.).............. „ 274 DORNBERG. - Pesem. (Alojz Gradnik.) .............. „ 274 JUGOSLOVENSKE UMETNICE. - III. — Plesalka Rut Vavpotičeva. ' (- st.) „ 275 MATERINSTVO IN DUŠEVNO DELO. (Fran Pogačnik.)....... „ 276 ŽENA V RUSIJI. - (P. Primorčeva.)................ . 278 NEGOVANJE SOBNIH RASTLIN. — (Just Ušaj.)........... „ 280 ZGODOVINSKI POPIS KUHINJE. - (I. Breščakova.)......... „ 282 LEPO JE BITI KLAD. - Pesem. - (Poldi Leskovčeva.)........ „ 285 IZVESTJA. — Društvena poročila. — Po ženskem svetu. — Materinstvo — Gospodinjstvo. Kuhinja. - Iz naše skrinje. - Književna poročila. - Razgovori 284, 285, 286, 287, 288. - Prilog«. UREDNICA -.PAVLA HOČEVARJEVA. ŽENSKI SVET iznaJa PTye dni vsake9a meseca. - Za Jugoslavijo lelna naročnina: Din. 48, s krojno prilogo: Din. 60; polletna: Din. 24, s krojno prilogo: Din. 30. — Naročila in naročnino je nasloviti na upravo »Ženskega Svela", Ljubljana, Karlovska cesta 20. - Uredništvo in uprava: Trst, posla centrale poštni predal štev. 384. Izdaja »Žensko dobrodelno udruženje v Trstu". Tiska »Tiskarna Edinost" v Trstu, Via S. Francesco 20. KNJIGARNA - PAPIRNICA - KNJIGOVEZNICA J. ŠTOKA TRST VIA MILANO ŠTEV. 37 ima v zalogi na debelo in drobno vse pisarniške potrebščine za šole, občinske, župne in odvetniške urade, kakor tudi vsakovrstne slovenske knjige, muzika-lije, molitvenike itd. — Izvršuje vsakovrstna knjigovezniška dela. Izvršuje vsakovrstne pečate in tiskovine. P. n. sodnijam naznanja, da sprejema in izvršuje vezanje zemlje-knjižnih in bančnih knjig tudi v urad. prostorih v mestu in tudi na deželi. Pomisli vendar predno izdai trdo zasluženi denar ! ? Zato si pred nakupom oglej BOGATO ZALOGO vsakovrstnega iz dobroznane domače tovarne ANTON BREŠČAK ===== GORICA — Via Carducci 14 (prej Gosposka ulica) PODRUŽNICA Ljubljanske kredit, banke v Gorici Corso Verdi „Trgovslci Dom" TELEFON ŠTEV. 50. ' Brzojavni naslov : LJUBLJANSKA BANKA. Deln. glavn in rezerve: CENTRALA : LJUBLJANA Dinarjev 60 milijonov. PODRUŽNICE: Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi Sad, PlU), Sarajevo, Split, Trst Obrestuje vloge na knjižice po 4'/,°/0. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. — Uradne ure za občinstvo od 8'/i — 12 in od 3 — 5. Ob sobotah popoldne, nedeljah in praznikih zaprto. Obrazi in duše. XVII. Minka Govekarjeva. Ljubljanski Rožnik je bil ves v pomladnem vzbujanju, vsa narava je razodevala zavest svojih mladostnih nad in jih presajala v naše mlade duše. Nedeljskega popoldne je bilo. Družine, pri katerih smo stanovale kot dijakinje, so nas peljale na Rožnik. Kmalu smo se ločile od njih, zakaj naše mlade in tople misli si niso mogle najti mesta med starejšimi. Dijak, znanec in spremljevalec moj, nenadoma prekine razgovor, rekoč: «Poglejte, sedaj bova srečala najidealnejšo družino. Jo poznate? Minka Go-vekarjeva z možem in otroki. Ona pisateljica, on pisatelj, najlepša harmonija med njima, pa še otroci jo poglabljajo... Kaj si morete misliti lepše in večje sreče! Da se mož združi s tako ženo, ki ga popolnoma razume, navdušuje — ali se vam ne zdi to idealno?» — «Se-veda, idealno tudi za ženo.» Šli so mimo, najini duši sta jih pozdravili z vsem blagrovanjem in hrepenenjem... Najina mladostna sila se je obogatila z novo nado, novim jasnim idealom. Minka Govekarjeva! Bila nam je najlepši vzor slovenske izobraženke; oboževale smo jo v onih lepih mladih letih, ko smo še študirale, ko smo bile lačne modre znanosti, žejne lepih besed, ko so nam duše hrepenele po vsem onem, kar naj bi bilo v korist in lepoto narodu in človeštvu. Zato smo bile zaverovane v vsakega profesorja, ki je znal z navdušeno besedo tešiti glad in žejo naših mladih duš; v vsakega dijaka, ki se nam je razodeval kot častilec resne knjige in neumornega narodnega dela. In naša ljubezen je bila tako čista, tako visoka, vseobsegajoča — tvorila je ŽENSKI SVET STRAN 266. ŽENSKI SVET LETNIK II. vso vsebino naših mladih src. Osemnajst, devetnajst let nam je bilo, bile smo zaljubljene, a nismo imele ni pojma, kaj je ljubezen, kako vsestransko je njeno bistvo, njeno življenje. Uverjene smo bile, da je zakon srečen le takrat, ko se združita dva človeka, ki imata skupne ideale, ko se medsebojno bodrita k nesebičnemu kulturnemu delu. Da je za zakonsko srečo potrebno še kaj drugega, tega nam srce še slutilo ni. In takrat smo imele tudi svoj ženski ideal — Minko Govekarjevo. Predavala je kakor še nobena druga Slovenka, za katero bi bile vedele me; na shode je hodila — celo v Pragi je govorila na vseslovanskem ženskem kongresu; urejala je »Slovensko gospodinjo», bila je tajnica «Splošnega ženskega društva», novele je pisala, z ženskim vprašanjem se je bavila, iz vseh slovanskih jezikov je prevajala, »Rusko moderno* je izdala, «Dobro kuharico* in »Dobro gospodinjo* je spisala, pisatelja je imela za moža, skrbna mati je bila, skratka: žena po našem idealu, na svojem mestu v domačem in javnem življenju. Danes, ko proslavljajo njeno petdesetletnico po društvih in listih, stoji pred nami njena slika, ožarjena z vsem solncem mladostnih spominov; spremenili so se naši vzori in nazori, toda hvaležne smo ji za ono luč, s katero nam je nehote in nevede kazala pot v življenje žene. $ * * Bogat je seznam njenih književnih del: še kot učiteljica je pseudo-nimno pisala članke in leposlovne podlistke v »Edinost*, «Slovenski Narod* in »Slovanski Svet*. Poročila se je kmalu s Franom Govekarjem, pisateljem, urednikom in dolgoletnim gledališkim intendantom, kateremu še danes zvesto stoji ob strani pri vsem njegovem delu. Kmalu je izdala «Rusko moderno*, «Dobro kuharico* in »Dobro gospodinjo*, knjige, ki so prišle v sleherno našo hišo. Sedem let je urejevala mesečnik »Slovensko Gospodinjo*, Slovenska Matica je izdala v njenem prevodu Tolstega »Moč teme», prevedla je za gledališče okoli 50 tujih dram; v podlistkih je objavljala prevode nemških in poljskih romanov. Bila je sotrudnica češke »Ženske Revue*, »Slovana*, »Našega lista*, »Ilustrovanega Tednika», »Tedenskih slik* in hrvatskega »Ženskega Sveta»; tudi v naš list pošilja prispevke, žal, da radi bolezni in zaposlenosti ne more izdatneje sodelovati. Velike, morda še večje važnosti pa je njeno društveno in feministično delo. Bila je vneta soustanoviteljica »Splošnega ženskega društva*, čigar tajnica je do danes, prav tako tudi pri slovenskem delu »Ženskega Saveza*; v obeh društvih je neumorna delavka, njeni predlogi temelje na temeljitem poznavanju pravega ženskega pokreta in socialnih potreb. Minko Govekarjevo po pravici imenujemo prvo slovensko feministko, saj se je ona prva zanimala za žensko vprašanje; bila je v stalni zvezi z nemškimi in češkimi ženskimi društvi; prva je predstavila Slovenko v krogu svetovnih bojevnic za ženska prava ter zainteresila svoje rojakinje za zmisel in program ženskega pokreta. P. Hočevarjeva. LETNIK II. 2ENSKI SVET STRAN 267. GABRIJAN IN ŠEMBILIJA • (Dr. Ivan Lah.) (Povest o možnem vitezu Gabrijanu in lepi devici Sembiliji, kakor jo je napisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je godila ta povest). (Konec). XVI. Tako živela sta. In dan na dan sta kamne znašala in stavila svoj borni hram. A ko je padla noč, vzbudile temne sile se noči kot sence blazne in se dvigale z žarečimi očmi in vstajale s cvetočih trat in rajale krog skal, dreves svoj nočni ples, smejale se, pošepetavale, plazile se po tleh, in ples in smeh odmeval je po tratah vseh in vabil v greh... In sredi njih žarel obraz je rdeč, ostuden, smehljajoč, kot čuden strah, in vmes pošasti črne švigale so kakor besi izpuščeni v raj, da ga uničijo, kakor nekdaj, ko satan sam prišel je, pisan gad, iskat svoj plen v pozemski paradiž in ga uničil je za vekomaj. Tako so se pošasti bližale in plazile prek nočnih trat; oči so se svetlikale in pikale kot pika gad, in temne so noge- po cvetkah gazile; in sredi njih kraljica slavnostna prihajala je s strastnimi očmi, razgaljena, od vseh pozdravljena: bila je Slast, oblastna hči noči. In ko sprevod je šel na pot, prišle so temne sle do vrat in okrog sten iskale so svoj nočni plen. Žarel je njih pogled ognjen v odprti hram, kjer je na tleh počival mladi par in čul se. je nikjer ni bilo več skušnjav in dan na dan je rastel zid in skoraj že pokrit je bil preprosti božji hram. In z njim Šembilija je delala in risala in klesla v kamenje je črte pisane in sličice, podobe čudežne, ki jih nekdaj je videla tam v knjigah pisanih, in sama rada sanjala o njih, junakih slavnih in o vitezih. . Tako sta si gradila božji hram. Le kadar z doma sta odhajala in stala vrh bregov, kjer v daljni svet prek morja segal je pogled, glej, tam se dvigal otok je kot sveti grad, in cerkvica vrh skal. In rekel je ubogi Gabrijan; «Glej, prišla sva kot romarja do raja svetega, a dano ni, da bi stopila vanj». In ko sta se po bregu vračala in z drevja si sadov nabirala, sta klicala imeni ljubljeni, da daleč je z bregov odmevalo: «Šembilija in Gabrijan«. In glej, nekoč, ko jasna noč objela je ves otok Lakijan, med zvezdami prišli so trije romarji, ki šli polagoma so prek neba in tam postajali, kot kralji trije, ki prišli iz dežele Jutrove in so iskali dete Jezusa; tako so stali in so gledali na otok Lakijan; zagledal jih šepet in smeh: sSladak je greh. Glej, tuje Gabrijan — in v mislih žalostnih živi junak, ob sestri brat«. In smeh odmeval je iz kotov vseh in ples besnel je vmes do dneva belega. In Gabrijan zakrival je obraz, da videl ni skušnjav, ki rajale so noč na noč krog slana mirnega, in planil je iz postelje na plan in glej, pregnan je bil pošastni šum, in jasna noč ga je pozdravljala. Tako prešel je čas. Od vseh strani je nosil kamenje in zidal je kapelico med palmami; zvečer počival je in spal je v nji. In glej, mu slutnja težka padla je v srce. In rekel je: «Ne vem, zakaj prišli so gledat naju trije romarji, kot kralji trije, ki prihajajo, ko pride čas za nas, in vernikom iz dalje bližnjo smrt naznanjajo?« Zatrepetala je Šembilija in tiho romarje pogledala. Tako sta dogradila božji hram, a ko zvečer poslednjega je dne počival Gabrijan in gledal je na delo svoje in na sličice, ki ona jih je v kamen vklesala, STRAN 268 2EN&KI SVfiT LETNIK II sklonila glavo je Sembilija in rekla je: «Moj vitez, Gabrijan, zahaja dan in v srcu čutim jaz: prišel je čas ločitve najine. O, hvala ti, za ta veliki dar, za to ljubezen lepo, radostno, ki bila žar je mojih mladih let in me po svetu srečno spremljala. Zdaj spomnim se, kako si prvikrat prišel na grad, na svoji poti v svet, pri vratih si obstal, boječ in plah, a tvoj pogled je bil nebeško čist, kakor da ni iz našega sveta, ampak od tam, kjer večna luč žari in sije k nam iz raja večnega. In jaz bila sem mala deklica in tistikrat, ko sem te videla, me čudna radost je prešinila in sem prosila dobro mamico, da si ostal pri nas. 0, daleč je ta čas! In ti pastirček si postal in pasel čredo si očetovo — jaz na grajskem vrtu rastla sem in sem o tebi sanjala. Tako je nam prešla mladost. Li pomniš še, kako prišla sem tistikrat zvečer na svetli grič, da sem te videla, kako v dolini paseš ovce sam. Potem prišel si k nam na grajski vrt. Moj Gabrijan, kje zdaj so brezice, ki pod večer so pošumevale in čakale, da sva prišla? O, kje so te noči in ta pomlad, ki v nji živela sva vsa polna sanj in nad? Prišel je čas in ti si šel od nas... In prazen grad ostal je, prazen ^vrt in prazen svet je bil okrog in v njem ležala bolna je Šembiljica, — kot cvet, ki strt v samoti obleži — in čakala, da vrne se od kod njen vitez Gabrijan. Zaman! In šla na pot sem sama za teboj in tam opešala utrujena. O, ti bil daleč si takrat na poti v boj, preslabe bile moje so moči, da mogla bi s teboj... Takrat prišli so konji vpreženi in bila sem kakor nevestica, ki vzamejo jo svatje z doma rodnega, da jo peljajo ženinu na dom. Tako peljali so me v tihi samostan otoka rabskega. Tam čakala sem noč in dan, kdaj vrneš se nazaj, v svoj raj, v svoj svet. rrisel si, Uabrijan, ti vitez moj, in vzel si me s seboj. 0, hvala ti, prijatelj moj, o več, ti bil si brat mi zvest — moj brat — in jaz sem sestra bila ti. In sanjala prelepo sva povest, ki segala je z zemeljskih nižin zavrženih tja do nebeških zvezd. Ker zemlja ta je kraj trpljenja težkega, prehod za kratek čas iz rojstva v smrt, ki vodi nas bolest po nji na pol veselja rajskega. Moj Gabrijan, prijatelj moj, moj brat, poglej v oči mi zadnjikrat, moj vitez silni ti...» «Šembilija», je vzkliknil Gabrijan, ko čutil je, da cvet življenja strt medli pred njim v rokah obupanih. »Sembilija, otrok moj zlati, kam odhajaš zdaj nenadoma, ko sva zgradila sveti hram, da združena služila v njem Bogu bi vekomaj? Šembilija, kako ostanem naj na svetu sam, brez tebe, dušica, ki bila luč življenja mojega na poti si do sreče blažene, ti sestrica, ki te poslalo je nebo, da greš z menoj po svetu tem, kako naj ločim se s teboj sedaj, ko sem pripeljal te v svoj raj! Kako?» In vzel v naročje njeno je telo slabotno in utrujeno; in še enkrat ga je pogledala in on poljubil je bledeče ustnice in čutil je, da ni rešitve več za njo, ki je umirala. Še čul iz njenih ust ime je:«Gabrijan!» Še enkrat je zaklicala ime, ki tolikrat ga je zaklicala od mladih dni — tam v senci mladih brez — do krajev teh, kjer skupaj sta vsak dan šla skozi les na strmi breg vrh skal, kjer ležal je pred njima Lakijan kot rajski vrt obdan od vinskih trt in krog in krog široki ocean; po ozkih stezah stopala navzgor po skalah sta in gledala okrog, kjer videli so se vrhovi gor v daljavi in za njimi nebosklon in solnce padalo je na zapad —¦ in tam nekje bil zabreški je grad, in sveti grad. Okrog neba obok in ocean. Tako sta gledala LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 269. vrh skal. In ko hodila sta navzdol prek rožnatih goščav, sta klicala imeni ljubljeni v pozdrav, da je odmevalo okrog in breg in log poznal je njih veseli smeh in zvok, ki v krajih teh razlegal se je dan na dan: Šembilija in Gabrijan... In zdaj umirajoče ustnice so zadnjikrat ime izdihnile, ki tolikrat so ga zaklicale... «Šembilija», je klical Gabrijan, «prebudi se, glej najin tihi stan bo zapuščen in jaz bom sam, O kam naj grem brez tebe, sestrica? Kako naj še živim?» Zaman. Roke so nje omahnile in lepa glavica sklonila se v naročje je pred njim. Le lahen vzdih iz ust utrujenih zašepctal ime je ljubljeno. In Gabrijan pokleknil je na tla, poljubljal mrtvo lice je, oči in ustnice, ki z njih življenja sled izginil je. In prosil je Boga usmiljenja in vpraševal nebo, zakaj sedaj mu sestro vzelo je preljubljeno, ko izpolnil je ukaz... In glej, zaslišal se jef glas Icman iz daleka: «Naprej odtod, na pot, moj vitez Gabrijan, prišel je čas, ki si pozabil nanj! Odreci se prevar in zmot, glej, kliče le Gospod, ki ni pozabil hlapca svojega. Ti križar si, ki sem povišal ga na viteza, izpolni moj ukaz!» Poslušal glas je Gabrijan, in znan je bil ta glas. Večer prižigal že je zvezdice nad svet, in morje vmes šumelo je večerni slavospev, dan tonil je v obok neba in v njem žarel je daljne večnosti odsev. In Gabrijan je v srcu žalostnem spoznal, da dan bo večni zasijal na nebu tam, ko bosta združena. Pokril je truplo belo z rožami, in z mirtami in palmami obdal, in klečal je vso noč ob nji. In glej, ob zarji jutranji od vseh strani so prileteli ptički žalostni in peli so vrh vej, še solnčece zakrilo se je v mrak in mir težak pokril je vse, le morja šum se Cul je od bregov, kot da bi plakalo. Drevesa veje so povesila in sklanjala nad njo. In rožice so sahnile in drobne glavice priklanjale nad sestro ljubljeno. Tako v bolesti sta se združila vsa zemlja in nebo. Prešel je dan in noč. In Gabrijan v kapelici izkopal grob je v steno skalnato in jo položil vanj. In z rožami obdal je kamenje, ki krilo je življenje polno sanj. In sam ostal je na otoku blaženem in živel je Bogu in večnosti: in ptičice so bile mu družabnice in val morja mu šepetal molitve je, in ribice so ga pozdravljale, drevesa vsa so se mu klanjala, in zidal je svoj sveti samostan, dokler da čas prišel je tudi zanj, ko oslabele so mu sile vse, in legel je ob grob Šembilije na trdih tleh, v kapelici in tam umrl je sam. In božji angeli so stregli mu in dušo blaženo odnesli so v nebo. Čez mnogo let na sveti otok Lakijan prišli smo mi, menihi bratovski, ki nas izgnal je svet iz hrama mestnega, in našli smo na njem kapelico in v nji telo ob grobu skalnatem, od časa smrti nedotaknjeno — in pokopali smo ga tu, kjer zdaj počivata, v kapelici, kot brat in sestra združena na vekomaj. To zgodbo sem napisal jaz, otec Remigij, mali brat in božji rob, v spomin na davni čas, ko šel se bojevat je Gabrijan za božjo čast in slavo križarsko in našel pot je v samostan in rožico Šembilijo in —- grob — in — raj, tako mu trud poplačal je Gespod na vekomaj. ; STRAN 270. ŽENSKI SVET LETNIK II. Našemu Ksaverju Mešku. (Ivan Zoreč) Tebi, žensko nežnemu umetniku, ki preučuješ življenje duše in srca in znaš s tolikšno čisto ljubeznijo gledati v prečuvstveno bitje žene in ki se v Svojih umetninah, ožarjenih in poslikanih s prav posebnim slogom Tvoje osebnosti, s tako toplo ljubeznijo in hvaležnostjo spominjaš matere; Tebi, ki si tudi brez strehe in utehe zvesto delal «Na Poljani», se ponižno spovedaval Svojih duševnih bojev in hodil po «Raznih potih» vdano «Pot spokornikov*>, — čuvstvoval «Sen poletne noči», prekrasno kramljal «06 tihih večerih» in se jokal s «Človekom, ki stoji ob grobil in plaka»; Tebi, čuvstvenemu liriku in velikemu ljubljencu nedolžnih mladih src: nežnih otrok, cvetočih deklet in idealnih mladeničev; Tebi, ki si se s Svojo umetnostjo zadal še dramatičnemu pesništvu, da nas tudi z gledališkega odra učiš in rotiš; Tebi, ki si sladak in mehak kakor spomin mladih let, a piker le, trd in moško odločen, ko Te boli ranjena in razžaljena ljubezen do domovine, — ob vseslovenskem slavju Tvoje častite petdesetletnice, visokega kraljevega odlikovanja in triumfalne dramske uprizoritve «Pri Hrastovih* tudi mi prav presrčno želimo zdravja, sreče in še dosti dosti umetniških uspehov! Še mnoga srečna in zdrava leta NAŠEMU KSAVERJU MEŠKU! ©©©© Tiho, neslišno ... (utva.) Mimogrede, (utva.) Tiho, neslišno Psi! — Tiho! Kaj je to ? padajo z neba Po šaluzijah nekaj pada. beli cvelovi ; Ne — fo ni dež! že so jih polni Polnoč 1 trudni vrtovi, Moj fant gre mimo iznenada. - — vanje oviti Zdaj te imam! — Skeli mračni gozdovi, prepirček najin te sinočni ž njimi postlane in spati ti ne da, daljne poljane. zato prihajaš na obisk ponočni. — — „Dober večer!" „„Bog daj f,. Tiho, neslišno — — — — — — — — — — — ¦ padajo z neba Po čaju k oknu sva se vsedla beli cvetovi; in gledala sva na nebo, sredi poljane kdaj vreme se bo razkadilo, s cvetjem odet kdaj se v — Benetke — bo vozilo, vmira škrjanček, in zjutraj — bedni poet. bila sva pobotana. ©©©© LETNIK 21. ŽENSKI SVET STRAN 271. BOŽIČNO PISMO. (Marija Kmetova.) Ali še veš? Nizka soba, začrnelo tramovje nad teboj, v kotu «sveti duh», ki se vrti in vrti in se ziblje. Pod njim deščica z mahom, na mahu pastirčki in angelci in Jezušček in Marija in Jožef. Lučke podrhtevajo, sanja svetiljka pod stropom in dremlje in na beli mizi so potice in v njih je cimet in žafran in peteršilj in kakor oddaljena oaza — tam daleč nekje v kotu testa — osamljena rozina, ki se trudoma ozira po svojih tovarišicah. In suhe hruške in krhlji in kakor grahki drobne češnje v skledi. Pri vratih je ogromna peč vsa zgovorna, toplota puhti in govori iz nje, in v polumraku tekajo besede iz kota v kot, od mize do peči in na peč in zapeček. Pa se priziblje plaha pesemca in se dvigne gor do «svetega duha» in se pozibava z njim in popeva o pastirčkih in angelcih in o Jezusčku in Mariji in svetem Jožefu, In vsem je lepo in dobro. Ali še veš? Zunaj reže mraz. Sneg je trd, da dela «stric - ujc» pod nogami. Še nebo je mrzlo, kakor drhteče ivje so zvezde in na luni, se zdi, je tudi mraz. Pa se spomniš Betlehema in hlevca in Marije in drobnega, drobnega deteta v jaslicah in hudo ti je, ko ju zebe in sitno ti je, da je tebi tako gorko pri peči. In pomisliš na oslička in volička, ki dihata v Bogca, in si zadovoljen, da je vsaj nekaj. Pa hitiš v cerkvico, in zvonovi podrhtevajo s holmcev in gričkov in iz dolin se oglašajo na široko. Nič ni spanca, v cerkvici so lučke vse žive, orgle so nedeljske in na stežaj zapojejo o angelcih in pastirčkih in o Jezusčku in Mariji in svetem Jožefu. In poklekneš in zahvališ Bogca, da je prišel in pokazal v nebesa pot. Ali še veš? Tedaj se nam ni niti sanjalo o božičnih drevescih in o bogatih darilih božičkovih nam ni nihče pravil. Vse to je prišlo kasneje, kasneje, tedaj, ko nam oko ni bilo nič več odprto za pastirce in angelce in ^svetega duha»; tedaj, ko smo imeli vse drugačno učenost o Jezusčku in Mariji in svetem Jožefu v sebi; tedaj, ko so bile potice kakor puh voljne in rahle in smo si želeli bonbončkov in pomaranč in rdečih nageljnov sredi zime. In taki smo ostali. Toži se nam po jaslicah, ki so v kotu začrnele sobe, toži se nam po zgovorni peči in po besedah, ki se pretakajo v polumraku iz kota v kot, toži se nam po božičnih pesemcah in se nam toži po Jezusčku iz hlevca. In predvsem se nam toži po miru in lepoti. Zdaj je nemir v nas in razburkane so naše misli in želje. Strma so pota, navkreber, navkreber nas vodijo, mrzla so srca, mrzle so duše. Sam si in ne veš, komu bi roko podal v pozdrav. Tako je — zdaj veš? Pa čakajmo, čakajmo Jezuščka! Pride, angelce privede s seboj in pastirčke in oberoč nam prinese miru: miru za telo, miru za dušo in srce, miru za ta in oni svet. Da nam bo lepo. STRAN 272........ ŽENSKI ^VET LETNIK II. Na sveti večer. (Pavla Rovanova.) Ndcoj je sveti večer... nocoj je sveta noč... O koliko! radosti in veselja, miru in pokoja in koliko tihe, sladke sreče nam prinaša ta sveti večer... ...in koliko bolesti in trpljenja, pekočih solza in neutešenega hrepenenja nam vzbuja ta sveti večer... ta sveta noč... Nocoj se vrača vsa prelepa, cvetoča mladost, polna prelestnih sanj; idealov, petja in smeha. -— Prihajajo spomini na brezskrbne ure, prežite pod rodnim krovom, v krogu svojih dragih. — Oglašajo se srčne strune prve ljubezni, svetle, jasne, segajoče do zvezd. Nocoj na novo zakrvave začel j ene rane — vstajajo dnevi iz težkih in groznih časov — kapajo solze na prekruto roko usode... Nocoj romajo duše iz daljne tujine v svoja rodna sela, da prežive ta sveti večer v sredini ljubljenih svojcev. Romajo na grobove svoje mlade sreče, romajo na grobove svojih ciljev in nad. Nocoj sloni v sovražni tujini v tesni mrzli sobi izgnanec, brezdomo-vinec, in zre tužno predse. Njegova mladost je izginila, moči so opešale, postava se je zgrbila in sključila, A ljubezen do nje, ki jo je tako ljubil, da jo je moral zapustiti — ljubezen do domovine ni izginila. Večja in sil-nejša postaja, ne more je krotiti, ne utešiti. Duša mu ječi, srce krvavi in njegove vroče tožbe ihte v sveto božično noč: O majka moja, o domoivina ljubljena, o moje vse in vse, usliši mojo prošnjo in samoi to> mi dodeli, da bom še enkrat počival na tvojih grudih, poslušal bitje tvojega srca in ti pot vedal žalostno povest isvojega trpljenja. Povest o moji preveliki ljubezni, Mrzel sem in trd, že leta umiram, pa ne morem umreti, ker je moje hrepenenje večje od smrti. Ob tvojih nogah bi pokleknil, poljubil rob tvojega svetega krila, zaprl oči in padel v tvoje naročje. Nocoj je sveti večer... nocoj je sveta noč.,. In kdo izmed nas ni na ta sveti večer potrkal na vrata preteklosti in odprl knjigo spominov? In kdo ni ogrnil črne halje in stcpil skesan in spokorjen v katakombe svojega srca? In kdo ni prižgal večne luči pred najsvetejšo podobo v svoji duši? . .. .„ Tudi ti, prijatelj, saj je nocoj sveta, blažena noč, ko se nam rodj Odrešenik sveta! A moja soba je temna in mrzla. Pošastne sence se love po nji, begajo moje misli in mučijo moje srce. Ena sama velika bolečina mori rmoijo dušo — a čas se bliža —, ko bode tudi v mojo temno kambrico prisvetil žarek sreče. Stopila bom v najtemnejši kot, prižgala lučko pred jaslicami, pokleknila in povzdignila roke k novorojenemu Odrešeniku in goreče molila za vse moje in za vse naše! ©O©®©© LETNIK II. ŽENSKT SVET STRAN 273. Mladost v jeseni. (Igor.) Čudovito lepa in mirna je jesenska misel, ona tiha in nešumeča; kot pobožna pot želja nedolžnega dekleta je ali odprt pogled otroka na materinih prsih, enih toplih in dobrih. In tako mehko udana je ta misel in sladka, kot je udana in dobra ljubica v naročju junaka svojega. Pa so mi rekli nekoč: tako mlad si še in še ves svež, v tebi pa je bolezen in nič ni moči v rokah. Ko pa sem šel nekoč visoko v hribih po> zasneženi - stezi in me je pot zanesla v poznem večeru v skrito vas, sem >se ustavil pod razsvetljenim oknom in pogledal v izbo. Majhna je bila in čisto vsa nova in nanovo urejena; kot kletka se mi je zdela, in vendar je bilo lepo v tej sobi, tako prijazno toplo, da bi bil pogrešal lučke pod sliko Matere in zelenja nad mizo, če bi bil prišel v sobo z zavezanimi očmi. Mir. tisti tihi mir srca, in ljubezen je gledala z vseh krajev in iz vsakega predmeta. Pa sem pogledal natančneje v sobo in skozi toploto in mir, ki je ležal v zraku, sem zagledal dva mlada in srečna človeka. Komaj slišno so polzele besede njemu prek ustnic, a v njih je bilo nekaj toplega, mirnega. Komaj vidno se je gibala njena roka, videl sem, da šiva, in le včasih je sklonila glavo, da mu je videla v oči, ki so se modre in zveste pogrezale v lepoto njeno.--------Tiho in mehko je padal sneg in božal šipe na oknu. Stal sem tako tam zraven, tako ljub je bil mir okrog mene, tako lepa je bila luč, ki je padala skozi okno.--------Pa se je vzdignil on od peči in stopil bliže k njej. Bilo je, kot bi ji nesel lučko, skrito med prsti, da ne ugasne, da ne zamre. Strah je bil v njegovih očeh, a on ga ni videl, videl sem ga jaz, potnik s snegom na ramenih in stoječ pod oknom. V njem je bil ta strah moč in ljubezen, iz njegovih modrih oči je sijalo1: živeti, živeti! — In ko je bil tam, prav zraven nje, ko sta se pila iz oči v oči, sem slišal pesem dveh duš: «In ko bo solnce in zelenje in pomlad, ah, ženska, ljubica še vedno, ko bo cvetje po vrtovih in bodo žarele jablane v bregu kot rdeče misli tvoje v večernem solncu.. . Pa je pela ona: Klasje in duh sena in najina njiva bogata, v vetru valujoča. .. Takrat bo1 življenje v najinih srcih, takrat bo blagoslovljena pesem najina v joku nekoga, ženska, ljubica« .. . je pela ljubezen v njem in bila sta eno1, bila sta veliko in ves duh pomladi in njeno cvetje in njena pesem se je zlila v oni zasneženi noči, ko je stal popotnik pod oknom, v ono kletko, v ono sobo miru, med dve duši... Bil je poljub, ki ju je strnil in nista vpihnila luči. Zunaj pa je padal sneg, tiho in mirno, stlal je ledene zvezde na svet in božal šipe na rdečem oknu. Odšel sem, truden popotnik, globlje med hiše in gledal črna okna na njih. Mir je bil med tihimi zidovi, kot da bi sanjali v ta tihi mrak, so stali ob poti. Še psi so se nekam poskrili in ni se oglasil nobeden. Bolj pa ko sem se pogrezal v vas, bolj razločni so postajali glasovi harmonike. Tisti večer sem preno'čil v gostilni pod vasjo. Dolgo v noč so rajali fantje tam v zaduhli sobi, pijani soi kolebali z dekleti po mokrem podu. STRAN 274. 2ENSKI SVET LETNIK H. Proti jutru so se spravljali domov in se stepli. — Spati nisem mogel, ves še mehek in miren od luči pod rdečim oknom sem čakal jutra. Pota so bila vsa zasnežena, s težavo sem si rezal pel skozi mehko plast v dolino. Spremljala me je luč izza rdečega okna. — In z lučjo je prišlo mirno spoznanje: kaj boš s svetom in s harmoniko, rdeča luč je v tebi, mir je v tebi. — Stopil sem na led z zavezanimi očmi in nisem padel. Od tedaj so mi ljube in drage jesenske misli, mir je v njih in ljubezen. Od tedaj je odpuščanje v srcu in toplo je v duši, od tedaj vem, kaj naj z mladostjo in kaj s starostjo, kaj z ljubeznijo in močjo.--------• -— @©©®©© Ugodjaj. (Iva Rod.) I. U mojoj maloj sobi luroben vlada mrak, kroz beli zaslor se probi meseca bledjani trag. Ni glasa čuti nije — kao da mrtav je svet; a srce glasno mi bije, kao da sad mu je mret 1 — Obzorjem senke lete, nečujno širi se mrak puno mi doneo sete poslednji sunca trak. Zašlo je sunce moje ; beskrajna dolazi noč; sumorne želje se roje ne če me čama proč . ©©©©©© SVOJi Ženi. (Gustav Strniša.) (Ob smrti hčerke edinke.) Ženka-sreča moja tiha, v tvoji duši so globine, iz njih solnce meni sine, da srce ideje diha — Nada tek šapče bajno: Neslat če tesnobna noč, dan če ti svanuli sjajno, s nova če sunce doč. Žena moja, iz trpljenja sveta roža je pognala: angela si Bogu dala, sladki sen življenja. — Dolga postelj, težke sanje že smo spravili plenice, bledo plaka tvoje lice, prvi up tvoj pokopan je — Žena draga, sreča tiha, pusti težke bolečine, saj imava še spomine, iz njih nova sila diha! Dornberg. (Alojz Gradnik.) Vinogradi in zeleneče njive in beli pokoj hišic kraj Vipave. .. Ko so še gole Trstelja Dobrave, cveto tu breskve, mandeljni in slive. ©©©©©© Se je vsejala z ljuliko pšenica v domačo prst? Je res to trnje tuje, da naše zemlje zdravi sok olruje ? Ne, naša se glasi tu govorica! Ime so dali nemški gospodarji: ostal od njih je le besede sled. Ker če se v burji časa maja svet, pač morejo uničiti viharji oblastnih hrastov samujoče glave, nikdar ne, še tako teptane trave. LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 275. JUGOSLOVENSKE UMETNICE III. Plesalka Rut Vavpotičeva. In je vsa ta reč taka, da smo pred par leti samo slišali o plesalkah in baletih, ki so bili onkraj naših meja, da je večina publike poznala plesno umetnost samo iz ilustriranih časopisov in pa iz pripovedovanj onih, ki so na Dunaju slučajno krokali v «Colosseumu» ali «Apollu» ter si skoz pajčolane «Voslauskih vinskih goric» ogledali opajčolanjene plesalke. Pa gre čas naprej, pa se spreminja in imamo celo mi pri vsej skromnosti nekaj, kar se imenuje balet. In imamo več kot to. Z baletom je bila dana naenkrat možnost individualnega razvoja, lastnega ustvarjanja — z eno besedo — nova panoga umetnosti... za nas. in pri nas. In Rut Vavpotičeva spada k prvim, ki so krenili v te smeri; k dejanjem, ki so bila doslej le beseda. Gori nad idrijskimi «šahti» je ponosila svoje prvo otroško «ba-letno» krilce in je stvar taka, da ji je presneto živo srebro stopilo v noge in je bila vsa reč za vse poznejše čase gotova. Tako je bilo z našo plesalko! In ko so 1919. leta otvorili zopet opero, je to živo srebro že temperamentno skakljalo in treba je bilo dati oblike... Presneta reč, od doma, od očke Vavpotiča je prinesla okusa in zmisla za stil — torej samo oblike, tehnike, šole še... Pa je teater golob rejak, ptiči prifrče in odfrče, tako so se tudi njeni mojstri menjali. Bil je prvi V. Pohan iz Divadla v Pragi, in potem gospa Poljakova, umetnica prvega reda, balerina petrograjskega baleta, z ogromnim znanjem in finim občutjem, ki je lasten pred vsem ruskim plesalkam. In zopet so prihčali drugi, ki jim je bil dan v roke razvoj baleta opernega — tako maestro Poggiolezi, Italijan, in potem Trobisch iz Draždan. Torej različne šole, različne smeri. Med tem so potekla leta, in krilca so postajala krajša. In tu je prišla na dan že prava barva, že je pokukalo samostojno stremljenje mlade plesalke izza vseh obličij učiteljev... V ta čas: od prvih korakov na deskah, pa do lastnega lica pade nebroj ur dela in prekrasnih kreacij... na polici stoji Copelia, kraljica STRAN 276 ŽENSKI SVET LFTNIK II. lutk. Iz bajke do bajke... Vse to pade že v naročje majhne plesalke, ki je že majhen a važen član Narodne opere... Delo! V tem je sedaj započeto vse... Dvigati sebe, svoje stremljenje in ohraniti vestnost in točnost napram obveznostim v operi. — In tudi to je šlo po sreči... Lastne kreacije, s katerimi je stopila pred letom pred različno publiko, so priča, da je slekla one naivne, srčkane — no, vseeno naivne copatke — in si dala razmaha po svojem srcu. Chopin, Schumann, Grieg, Dvorak — so dajali ritem njenim kretnjam in je telo pelo njih pesem. Ekspresivnost! V tem je bogme njeno spoznanje. Vse kipi v njej in vidna je pot, h kateri stremi... Tiha, tajinstvena, obdana z Buddo in Osirisom... To je pot duše... Ona druga, tista na zunaj, pa je: izpopolnitev. Znameniti Remislavski v Pragi in slavna Gončarova v Parizu vesta za njo. — Torej na pot... Naj postane slavno to naše srebro, naj ostane živo in naj nam kaže nova pota in vzgoji sebi podobne. — st. ©©©©©© Materinstvo in duševno delo. (Fran Pogačnik.) Moderni časi so «modernizirali» tudi žensko. Ne le v obleki in različnih odnošajih do moža in moškega sploh, ne — posegli so v bistvo, odtegnili so milijone žensk njihovemu prvotnemu in pravemu poklicu — materinstvu ter pognali kmetico in delavko k težkemu ročnemu delu, šolano žensko pa v pisarno. S tem ženskim problemom se zadnja povojna leta — kako in koliko vse so se uporabljale ženske med svetovno vojno! — bavita predvisem sociolog in zakonodajec. Pa tudi iz ženskih krogov prihaja pobuda iz vseh in na vse strani. Znana nemška javna delavka dr. Helena Stocker je uvedla svojo razpravo «Ljubezen in ženske» tako-le: «Vse nam nudijo bogovi neskončni, vse svojim ljubljenim, vse: vise veselje, neskončni, vse bolesti, neskončni, vse.» Potem pravi: «Ženske moramo biti res ljubljenke bogov, — zakaj, kdo huje občuti vse bolečine? In ako smo življenja najbolj sposobna bitja, smo zato tudi najbolj zmožna radosti, dasi tega večinoma same ne razumemo. Že preprosta žena, ki je okusila življenje, pridobi s tem življenjsko vsebino, ki je mož nikdar in nikoli ne spozna. Koliko bogatejše in intenzivnejše pa je življenje žene, ki poleg tega preživlja še finost in smelost mišljenja, zadoščenje delovanja z lastno odgovornostjo ter silo in blaženost duševnega ustvarjanja! Ali se zato smemo> pritoževati, da za to neizmerno bogato življenje odplačujemo s trdimi konflikti? Slabo bi razumele življenje, leno in topo udobje bi smatrale za najvišjo srečo, ako bi ne hotele plačati te cene. Seveda je dovolj moških LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 277. in žensk, ki smatrajo take konflikte že kot opreko proti višjemu razvoju in ki bi se jim radi ognili s tem, da dele ženske v samo spolna bitja in samo duševne delavke. Oni ne razumejo, da je človek popoln še-le, ko je preživel svoje življenje vsestransko, da nam je to, za kar smo se borili in trpeli, dvakrat tako ljubo in drago. Mati, ki je radi otrok žrtvovala del svoje duševne produktivnosti, bo te otroke tem bolj in tem topleje' ljubila — ravno radi žrtev, ki jih je utrpela zanje.» V početku delavskega gibanja, ko je predvsem šlo za to, da se ženski odpro novi poklici, je bil morda upravičen očitek, da pozabljamo na žensko kot mater in ženo. Danes so taki očitki neumestni. Danes vemo, da temelji materinstvo kot najgloblji nagon ženske ravno v duševno in umetniško izoblikovanih ženskah, da se — kot se vse instinktivno dviga z jasnejšo zavestjo — toplota čuvstvovanja pri takih ženskah potencira, celo' takrat, ker razmere preprečijo naravno izži-vetje: popolno udanost in oddanost lastnemu otroku. Seveda so današnje komplicirane socijalne razmere dovedle do različnih motenj. Klic «Otrdka in dela! ne pomenja rešitve tega perečega vprašanja. Iz sile se rodi čednost. S poostrenim čutom odgovornosti, ki nam ga je vcepila in ojačila kultura, spoznavamo, da ima otrok, ki smo mu dali življenje, pravico na oba roditelja, na harmoničen milje, na zakon, v katerem skušata oče in mati vzgojiti dete v dovršenejše bitje. V zahtevi: «Otroka iru dela!» tiči v bistvu ¦ isti egoizem 'kakor v brezobzirnem «izživetju» moškega, proti kateremu se zdravniki in socijaini politiki bore z vsemi silami, češ ta pomenja največjo opasnost za sodobno družbo, da ne govorimo o duševni propasti tega «izživetja». Ne, tako res ne pridemo dalje. Zavreči zakon, najtesnejšo življenjsko zvezo, skupno odgovornost za potomstvo, bi se rekta uničiti najdražje produkte stoletnega človeškega razvoja. Tudi mož je z rastočoi kulturo prevzel večjo odgovornost napram svojim otrokom, a ima tudi večje veselje pri vzgoji svojih otrok. Resno vprašanje: «Ali je človek, ki si sme želeti otroka?« velja za moža in za ženo. Najjačjo vez med možem in ženo tvori skupna odgovornost. Spoštovanje moža do žene in žene do; moža pač lahko zahteva žrtev. Brez dvoma je bila, je in boi žena, ki mora največ žrtvovati. Ako je v prošlosti to delala nezavestno, bo v bodoče delala zavestno. Vprašanje je le, kako daleč sme iti to žrtvovanje, da ne postane krivica na njeni osebi. To vprašanje je seveda zelo individualistično in ga moramo prepustiti samoodgovornoisti posameznih oseb. Nekaj pa je jasno: «Spoznanje o pomenu materinskih dolžnosti ne kaže le potrebe nadaljnega izobraževanja ženskega spola, temveč tudi potrebo povsem drugega uvaževanja matere, ki se mora izražati v javni poziciji. Zakaj kolikor tudi opažamo matere v besedi in podobi, učinkujoča sila ta kult še ni. STRAN 278. ŽENSKI SVET LETNIK II. Ne moremo pa tajiti konflikta, ki ga povzroča ženski, ki je ali bo mati, lastno duševno udejstvovanje. Le površni duhovi lahko mislijo, da se ženska udejstvuje duševno vedno «faute de mieux», kar vedno lahko zakrije z materinsko požrtvovalnostjo. Duševno udejstvovanje — ne zamenjajte s poslovnim udejstvovanjem — je nekaj pravtako elementarnega v nadarjeni ženski kot v moškem, le da je ženska s svojim spolom bolj vezana in da se v žrtvovanju, ki ga zahteva izvrševanje materinskega poklica, težje bori zoper neizbežni egoizem vsakega duševnega delavca. A ravno v tem boju tem globlje temeljita zaveist o vzvišenosti njene materinske naloge in čistost nagona po udejstvoivanju. Veliki ljudje so mnogo ljubili. Predvsem velja toi za žensko, ki je ustvarjena, da je genij ljubezni. Kjerkoli pogledamo v intimno duševno življenje genijalne ženske — skoro brez izjeme opažamo poglobljeno v nadvse resno pojmovanje materinskega poklica. Iz fizičnega materinstva povprečne ženske se je razvilo . duševno materinstvo, ki je ženske v notranjosti izpremenilo in ji po besedah George Sandove podelilo drugi krst. O®®®©© Žena v Rusiji. (P. Primorčeva.) Poslaništvu sovjetske ruske vlade v Kristjaniji načeljuje dr. Kolon-tajeva. Prej je bila ministerka; neumorno se je bavila s problemom žene ¦in dece. Uverila se je, da je za uresničitev komunističnega programa neobhodno potrebno vzgojiti ženo, dvigniti vrednost njenega življenja in dela, da se čim pravilneje reši vprašanje materinstva. Zato je kmalu odložila ministerski portfelj ter prevzela načelništvo ženskega odseka v stranki. Tam ni bilo treba le organizirati feminističnega gibanja, temveč je morala prav iz temelja zasnovati pokret za pojmovanje in uvaževanje žene na socialnem in delovnem polju. Po mnenju dr. Kolontajeve je najvažnejša stvar ženskega vprašanja problem materinstva in deteta, glasovalno pravo je manjše važnosti. Prava svoboda za ženo je priznanje njene osebnosti, popolno spoštovanje materinstva, uvaževanje dece kot socialne vrednote. V to svrho je organizirala poseben urad, ki se bavi z vsemi tozadevnimi vprašanji. Otvorila je zavode, zavetišča za matere in za deco. V svojem področju je imela nešteto uradov, ki se tudi po njenem odhodu v inozemstvo vestno in smotreno bavijo s to nalogo. Kolontajeva zahteva, da se morajo tudi žene posvetiti poedinim poklicem kakor moški. Udejstvovati pa se morajo v onih panogah, ki odgovarjajo ženski naravi in nje namenu. Človeško družbo je treba urediti tako, da bo napor razdeljen, v ravnotežju. Preobraziti se mora lice družine; ne sme več biti žen, ki bi služile možu le zato, ker jih je poročil. Vsak član človeške družbe ima svojo nalogo, vsak zasluži uvaževanje kot delovna moč, ki je neobhodno potrebna socialnemu organizmu. Seksualni problemi so jo od nekdaj zanimali. Po njenem mnenju je to vprašanje važno z vseh vidikov: s higijeničnega, socialnega, z gospodarskega in moralnega. Današnji zakon temelji na ekonomičnem odnošaju obeh zakoncev in ne bo ga več v bodočnosti, kakor ga ni bilo v prošlosti, LETNIK II. ZRNSKT SVET STRAN 279. Morala tega vprašanja je zapopadena predvsem v zdravstveni odgovornosti. Toda ljubezen ne bo imela manjše važnosti v teh odnošajih, njena stopnja se celo dvigne; uvaževanje tozadevnega duševnega stanja se bo izpopolnilo v morali in higijeni. Moderna žena čuti v zakonu neko vez, neko težko verigo, četudi manjka formalne vezi. Ekonomska potreba je napravila iz žene pasivno bitje, odvisno od moža. Nova žena pa, ki bo sama morala nositi materijalno breme eksistence, bo gledala problem seksualnih odno-šajev z nezavisnostjo in ravnodušjem. Doslej so imeli materinsko veselje kot komodno nadomestilo ženske sreče. Večkrat slišimo može, ki žive svojim užitkom in poželjenjem, kako hladnokrvno govore: O, moja žena je srečna, ima svoje otroke, ne potrebuje nič drugega...« Zakon je kot stanovanje; šele črez čas opazimo, da na gotov kraj nikoli ne posije solnce. Večkrat se temu privadimo, prilagodimo, udarno. Današnja oblika zakonske vezi siroti dušo in nikakor, ne pripomore k dviganju in razvoju človeške čuvstvenosti. Današnji rod ne utegne ljubiti! Neločljiv zakon, pozne poroke, škodljivo odrekanje mladine v najboljših in za osnovanje družine najpripravnejših letih, propadanje najboljših oseb potom prostitucije, železna strogost javnih predsodkov glede «dece ljubezni«, ki so in bi cesto bila med najzdravejšimi in najdragocenejšimi predstavniki detinstva, razne druge neprilike, izvirajoče iz hinavskih postav: to so uspehi sedanje morale, katere pot vodi v propadanje plemena, v telesno-duševno in moralno pogubo. Zaščita mladega delavskega rodu, zaščita matere in dece, boj proti prostituciji in slično tvorijo del socialističnega programa. Kako bo z deco bodoče človeške uredbe? Eiologično je dete do treh let lastnina matere, potem lastnina družbe. Materinsko čuvstvo se mora dvigati, toda ne kot izrecni pojem. Tudi materinstvo mora biti pametno. Ni se treba bati, kar se tiče ljubezni, gotovo bo še bodočim rodovom predmet oboževanja. Da se more človek boriti, živeti, ustvarjati, se mora čutiti zaščitenega in cenjenega. Kdor si je v svesti, da je ljubljen, se čuti tudi bolj uvaževanega. Idealna zveza je in bo monogamija, temelječa na veliki ljubezni, toda ne neminljiva in tlačanska. Čim bolj je komplicirana duševnost, tem bolj je nje sprememba neizogibna. Svetost materinstva bo v novi družbi splošno priznana. Kolontajeva je izdala knjigo «Nova morala in delavski razred«, tudi drugje je mnogo pisala, predvsem se bavi z naziranjem o spolnem odno-šaju moža in žene ter s socialno vrednostjo družine. Ob njene smele misli se izpodtikajo celo lastni somišljeniki v Rusiji, vendar ima na svoji strani tudi nepregledno množico vnetih pristašev in pristašic. Pri svojem orga-nizatoričnem delu je dobila mnogo sotrudnic in je dosegla že prav lepe uspehe. One, v katerih je materinski čut izrazito razvit, se bavijo z deco tistih žen, katere se raje udejstvujejo drugje; mnoge so prevzele delo po javnih kuhinjah, druge čiščenje i% t. d. Vsekakor je dr. Kolontajeva samonikla, svestna in neumorna bojevnica za vse one probleme socialističnega programa, ki se dajo rešiti s sodelovanjem polnopravne ženske osebnosti. Po rojstvu je Poljakinja, njen oče je bil namreč poljski stotnik v ruski armadi. Poročila se je tudi s stotnikom Kolontajem, toda kmalu sta se ločila. Njen drugi soprog je Dibenko, član kronstatske mornarice, ki se je proslavila po znani revolli. Vendar nastopa nova poslanka v javnosti še vedno pod imenom prvega soproga. STRAN 280 ŽENSKI SVET LETNIK II. Negovanje sobnih rastlin. (Just Ušaj.) Gojenje cvetlic v loncih je pri našem ženstvu splošno priljubljeno; vendar je na deželi boij razvito kakor v mestu. Meščansko ženstvo toži, da nima prostora v stanovanju, ali pa da je stanovanje za gojenje cvetlic neprimerno, največkrat premalo solnčno. Nekatere mestne gospodinje se pritožujejo, da jim sobne rastline ne uspevajo vsled plinske razsvetljave v stanovanju. Pri mnogih drugih mestnih stanovanjih pa primanjkujejo primerni balkoni, na katere bi se iznosile hirajoče in prezračenja potrebne sobne rastline. Kljub vsem tem težkočam je pa vendar mogoče gojiti sobne rastline skoraj v vsakem stanovanju; seveda ne vseh, ampak le one, ki imajo za svoje uspevanje skromnejše zahteve. A) Kako razmnožujemo sobne rastline. Sobne rastline si lahko sami razmnožujemo; le nekatere, ki se na domu težko dajo vzgojiti, kupimo rajše pri vrtnarju. Razmnoževanje sobnih rastlin se vrši potom setve, potaknjencev, grebenic, delitve in cepljenja. Za setev; so najboljši lonci in zabcijčki iz lesa. Te posode morajo imeti na dnu luknje za odtok vcide. Te luknje se ne smejo nikdar zamašiti; pri nasipanju zemlje pa poveznemo črez nje črepinje, da bi jih zemlja ne zamašila. Za setev potrebna zemlja mora biti lahka in rahla. Ilovnata zemlja je težka in zato je za setev ne smemo uporabljati. Najboljše je, da zemljoi pred uporabo presejemo .skozi rešeto. Cvetlično seme naj bode enoletno, ker večletno je le malo ali nič kaljivc. Cvetlično seme ne sme priti globoko v zemljo, zlasti drobno ne. Seme je poisejati po vrhu zemlje in potem ga je pokriti s tenko plastjo presejane zemlje. Konečno se z majhno: deščico zemlja nekoliko pritisne. To je potrebno pri drobnem semenu, pri debelejšem naj se to opusti. Moram tudi opomniti, da se seme preg09to ne sme posejati, ker pregosto iznikle rastlinice prav rade segnijejo. Nadaljnje negovanje mlade setve obstoji v rednem in umerjenem zalivanju in izredčenju pregostih rastlinic. Ko so rastlinice nekoliko odrasle, jih presadimo* v posamezne lonce. Razmnoževanje sobnih rastlin potom setve je pri večini sobnih rastlin težavno in v sobi težko* izvedljivo. Zato pa setvi, če je le mogoiče, radi izbegnemo, in rajši razmnožujemo sobne rastline na druge načine, ki so lažje izvedljivi. Pri nas je najbolj poznano razmnoževanje sobnih rastlin s potaknjenci. V to svrho se odreže vršiček in se vtakne v peščeno zemljo; najboljše v bližino lončevega roba, ker se tu najrajše prime. Potaknjence nekaterih rastlin, kakor n. pr. od oleandera in ficus-a, vtaknemo v steklenice z vodo. S potaknjenci lahko razmnožujemo večino' sobnih rastlin; zlasti pa vse kaktuse, krizanteme, vse viseče .in plazeče rastline, kakor tradeskancije, asparagus in razni živopisani čolensi in vse begonije itd. Razmnoževanje z grebenicam in z delitvijo je zelo priporočljivo in lahko izvedljivo. Seveda se na ta način dajo razmnoževati le nekatere rastline. Razmnoževanje z grebenicami izvršimo na ta način, da upognemo eno ali več mladik ali veje ene rastline in jih na upognjenem mestu zagre-bemo z rahlo zemljo. Grebenica se torej razlikuje v toliko od potaknjenca, da ostane grebenica še nadalje spojena z rastlinto-materjo, dočim je potaknjenec od rastline-matere odrezana mladika ali nje košček. Ko se je pa grebenica prijela in pognala korenike, jo odrežemo od LETNIKU. ŽENSKI" SVET STR AN 281. rastline-matere in jo presadimo v drugi lonec. Z delitvijo pa razmnožujemo na ta način, da cele rastline podelimo na več manjših rastlin. Na ta način se dajo pomnoževati vse rastline, ki imajo pod zemljo gomolje, čebulice in podzemeljska stebla, ki se v toliko razlikujejo od navadnih korenik, da imajo na sebi očesa. Podzemeljska stebla ima vsem dobro znana perunika (Iris germanica), georgina, aspidistra in mnoge druge. B) Kako je zalivati sobne rastline. Rastline v loncih moramo redno in skrbno zalivati, ker je od pravilnega in pravočasnega zalivanja odvisno njih uspevanje. Rastline moramo umerjeno zalivati, ker jim preobilno in prepogosto zalivanje zelo škoduje. Vsled preobilne vode se skisa zemlja in segnijejo korenike. Ravnotako je napačno odlašati z zalivanjem toliko časa, da rastline vsled pomanjkanja vode ovenijo. Naglo menjanje suše z vlago je rastlinam tudi škodljivo, zlasti pa enoletnim rastlinam in takim, ki imajo sočnata stebla. To naglo menjanje suše z vlago je tudi vzrok, da cvetlice na balkonih, ki so preveč solnčni, ne uspevajo, če ne ovijemo lonca v mah ali žaganje. Nekateri zalivaj'0! redno v gotovih presledkih, ne glede na to, če je zalivanje potrebno ali ne. Tako zalivanje je seveda škodljivo. Rastlina ni ura, katero moramo redno in v določenih presledkih navijati, ampak je živo bitje, katerega življenjske potrebe ste odvisne od raznih okolnosti. Zato se moramo pred vsakim zalivanjem prej prepričati, če je rastlina zalivanja potrebna ali ne. Če so rastline v majhnih loncih, je suha zemlja na površju vedno znak, da je zalivanje potrebno, V velikih loncih ali zabojih pa ni vedno tako. V takih loncih je zemlja pri vrhu lahko suha, dočim je v sredini lonca lahko> še dovolj vlažna. V tem slučaju se lahko prepričamo, če je rastlina zalivanja potrebna ali ne, s tem, da potolčemo s kakim ključem po loncu in poslušamo njega glas. Če je rastlina zalivanja potrebna, doni lonec votlo in drugače, če je zemlja v njem še dovoljno vlažna. Seveda mora biti lonec cel, ker počen lonec vedno votlo doni. Zalivati moramo, zlasti po zimi, vedno umerjeno, ker je v tem času prevelika vlaga zelo škodljiva. Za zalivanje je najboljša piotočnica in deževnica in voda iz ribnikov in mlak. Če smo pa kijub temu vsled pomanjkanja druge vode prisiljeni, rabiti studenčnico, jo moramo pred uporabo natočiti in pustiti jo delj časa na solncu ali v topli sobi. Voda mora biti vsaj tako topla, kakor je zemlja v loncu, ker je drugače rastlinam škodljiva. Rastline, ki stoje na balkonih, zalivamo zjutraj ali pa kasno zvečer, ko je zemlja hladna; v sobi pa je dnevni čas zalivanja brez pomena. Pri zalivanju v sobi podstavimo pod lonce podstavke, da se vanje odteka voda. Te podstavke pa moramo, čim je preobila voda iz loncev odtekla, odstraniti. To je žeto potrebno storiti, ker bi rastline vsled stoječe vlage v loncu kmalu usahnile. One rastline, ki so vsled zanemarjenega zalivanja ali vsled preobilega solnca ovenele, je po zalivanju potrebno tudi poškropiti. Tudi to moramo storiti s temperiranO vodo. . Končno omenjam, da rabijo nekateri radi lepšega ali pa zato, ker se zemlja v njih tako hitro ne osuši, glazirane in barvane lonce. Taki lonci so za rastline škodljivi, ker branijo dostop zraku h koreninam, kar pa rastline zelo potrebujejo za uspevanje. ©®@®@© STRAN 282. ŽENSKI SVET LETNIKU. Zgodovinski popis kuhinje. (J. Breščakova.) Kuhinja ni. kot bi hoteli nekateri moralisti, te razvada moderne civilizacije, umetnost za pripravljanje okusnejših jedil: pač pa je njena naloga napraviti jedi prebavlji-oejše in redilnejše. Nič menda ni starejšega kot umetnost kuhanja, lahko bi rekla, da se je rodila s človekom. Do največjega ugleda pa je dospela v Atenah; kralji, poeti in učenjaki so se ji klanjali: celo filozofi se niso izogibali uživanju, kojega je nudila v onih časih kuhinja. Tudi stari Rimljani so visoko uvaževali to umetnost; dokazuje nam to sloveči Cincinato, ki si je sam obdeloval vrt, ter požrešni konsul Curio Dentato, ki si je sam kuhal kosila. In ko so se pozneje Rimljani polastili dela Afrike, Sicilije in Grčije, ko so obogateli na stroške premagancev, takrat so prinesli v Rim vseh božjih dobrot, ki so se našle pri tujcih. Posledica tega je bila, da so postali obedi tako obilni in bogati, da je morala vlada napraviti nove zakone za preprečitev luksusa in previsokih stroškov. Bilo je vsegat kar je zamoglo vzbuditi tek, uporabljali so pri tem stvari, kojih si ne moremo niti predstavljati. Prinesli so iz Afrike kokoši, tartufe, faraone s Grškega, zajce s Španskega, pave iz Azije; po vrtovih so gojili marelice iz Armenije, breskve iz Perzije, kutnje iz Sidona in takozvani lampone z daljne gore Ide. Prvo mesto pa je vedno imelo ribje meso: ribe iz daljnih krajev so prinašali v posodah polnih medu, kupci so se kar trgali zanje, tako da se je navadno cena višala kot v pravljicah. Tudi pijače niso bile pozabljene: vino z Grškega, s Sicilije je razveseljevalo povabljence razkošnih Rmiljanov. Seveda so se vina razlikovala, bodisi po starosti ali po domovini; zato pa so vsakemu vrču vtisnili «rojstni list«. Da so bila dišeča in sladka, so jim dodajali raznih ekstratov iz zelenjav in rož. Tudi Galci so zelo cenili vino. Diodoro pripoveduje, da so dali za anforo te pijače sužnja. Bila je takrat zelo priljubljena tako imenovana kondita, koja je žgala v ustih ter vplivala razdražljivo na želodec. Tako so sanjali Rimljani današnji alkohol, ki je bil iznajden šele več stoletij kasneje. V tistih časih ni bilo treba, da je kuhar iskal redilna jedila, ali tečna in zdrava; zadovoljili so se z jedrni, ki so bile okusne. Glavna zabela v kuhinji je bilo olje. Dober kuhar je v Rimu dobival dvajset tisoč lir mesečne plače. Ko je nekoč Kleo-patra hvalila svojega kuharja, ga je njen ljubimec Antonio poklical predsž, nakar ga je objel, mu posadil svojo krono na glavo ter mu v plačilo podaril neko mesto v svojem kraljestvu. Zdravnik Filota je pripovedoval pradedu Plutarha, da je videl v kuhinji Kleopatre osem prašičev, ki so se pekli na ražnju. Ko je vprašal kuharja, koliko bo gostov, mu je ta odgovoril, da jih je dvanajst; nekaj prašičev so dali na raženj prej, druge pozneje, na ta način je imel povabljenec ob vsaki uri, kadar se mu je zljubilo jesti, pravkar pečenega pujska. Nadalje je bila navada, da so deli kar celega mrjasca pred gosta; ti prašiči so bili posebno tolsti in za pojedine nalašč zrejeni. Nekateri so jih napolnili z raznovrstno divjačino, z ribami ali s pečenimi ptiči; tako napravljene so cele predstavili na mizo pred gosta. Nobene živali niso jedli vse razen kljunača, od drugih so jedli le one dele, koji so jim bolj ugajali. Za Cezarja je bila požrenost na takem višku, da so jemali po jedi prašek za bljuvanje. Neki Rimljan, ki je v času Pompeja iznašel sredstvo za rejo pavov, je zaslužil v malih letih 60 miljonov sestercev (42 miljonov lir). Apicinio je postal svetovno znan, ker je izumil nekatera kuhinjska orodja. Ravno ta gastronom je spisal knjigo o kuhanju in je tudi izumil metodo za ohranjevanje sveže školjke. Rimljani so začeli postajati tako pretirani v jedi, da so belili salato z mlekom; da so bili prašiči in kokoši bolj tolsti, so jih hranili s kruhom, namočenim v mleku. Vitelio je ukazal izdelati velikanski krožnik, «Scudo di Minerva« imenovan, katerega ao napolnjevali z mnogimi najfinejšimi jedili, Njegov brat Lucio je pogostil tega LETNIKU. ŽENSKI SVET STRAN 283 imperatorja in njegove prijatelje z večerjo, pri kateri je bilo serviranih 2000 vrst rib in 7000 vrst ptičev. Vitelio je navadno vabil svoje prijatelje v goste, in vsaka večerja fcli kosilo ga je stalo najmanj 400.000 sestercev. Kronisti pripovedujejo, da je ta imperator v 8 mesecih vladanja potrosil za gostije 180 miljonov lir. Stari Rimljani so pri jedi ležali na posteljah, «triklini» imenovanih, ki so bile postavljene okoli miz. Japonci so rabili dolge deske, Galci so polegali na volčje kože. Pri Grkih so nekoč jedle žene in dekleta skupaj s služabniki; ta navada se je še do danes ohranila v nekaterih vaseh okoli Napolija. Pri pojedinah so že od nekdaj progri-njali mizo. Grki pa niso imeli te navade, ampak so brisali mize z gobo, namočeno v raznovrstnih parfumih. Posode, katere so rabili pri gostijah, so bile iz zlata ali srebra, posute s smaragdi in rubini. V XVI. stoletju je bila kuhinja jako popolna. Katarina Medicejska, ki se je poročila na Francosko, je _ prenesla na novi dvor italijansko kuhinjo, vendar moramo kljub njenemu velikemu vplivu priznati, da so Francozi izumitelji moderne kuhinje; dali so ji ime klasična. Najbolj je procvitala v času kralja Ludvika XIV. Takrat je Francija začela diktirati modo v oblekah sporedno z hors-d'oevres za lepe dame in gourmande, mode za coiffure in ragouts. Revolucija je potegnila v svoj vrtinec tudi umetnost kuhanja, toda slava Napoleonova in njegov dvor sta ji zopet dala novo življenje. Tako so Francozi še danes ponosni, da kraljuje njih kuhinja, moda in jezik od vzhodne do zahodne Evrope. Angleži so hodili vso drugo pot kot pa Italijani in Francozi; oni so pravi umetniki v pečenju mesa; njih beef - steak in roast - beef sta res svetovno znana. Španci jedo radi čokolado in fave, njih specijaliteta je olla-podrida. Njihova kuhinja je skoro podobna italijanski. Nemška kuhinja se razlikuje od drugih po obilih slaščicah. Rusi jedo dosti prašičjega mesa. Turki pa sploh ne jedo slaščic, ako niso namočene v raznih parfumih. Kuhinja zahteva več znanja kakor pa marsikateri drugi poklic. Vešč in dober je le kuhar, kateri vsaj nekoliko pozna kemijo, botaniko in fiziko. V našem stoletju, ko človeštvo toliko napreduje in ko je korist postala največji cilj filozofa, je pač nemogoče, da ostane kuhinjska umetnost še nadalje tako nepoznana. Celo zdravniki nam priporočajo, da naj se kuhinji vedno bolj posvečamo. Naše okusne juhe in prikuhe so mnogokrat bolj koristne bolniku kot pa vsa zdravila iz lekarne. Koliko boleznim se lahko izognemo in koliko bolezni lahko ozdravimo s tečno hrano: iz skrofuloznega otroka zraste krepak človek; nervoznemu, bledemu in slabokrvnemu dekletu je najbolje zdravilo dobra hrana. Da, lahko rečemo, celo jetične ljudi dostikrat ozdravi dobra in tečno pripravljena hrana. ©©©©©© Lepo je biti mlad! (Poldi Leskovčeva.) Poredno se luna smejala Tam v travi sva rosni sedela je sredi neba. sred gluhe noči, Še slavček se nama je rogal brez praznih besed razumela, kraj tihih voda. kaj v duši drhti. Čutila ni duša ljubezni, ne praznil^nad; slutila le večno resnico: Lepo je biti mlad! w®®®@® STftAN 284. ŽENSKI SVET LETNIK ti. DRUŠTVENA POROČILA Žensko dobrodelno udruženje. «Žensko dobrodelno udruženje« se je tudi v tem letu udejstvovalo v vseh treh panogah svojega delovanja. Prosvetni odsek se je bavil z izdajanjem glasila, katerega je skušal izpopolnjevati, z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Zanimanje ženstva za «Ženski Svet» čedalje bolj raste, kar dokazuje, da naša žena stremi po izobrazbi in napredku. Poleg glasila je skrbel prosvetni odsek za predavanja. Pri Sv. Ivanu so bila tri: «Žena in zakon«, <;Vzgoja naše mladine«, »Slabokrvnost«; pri Sv. Jakobu: «Tuberku-loza», »Dekliška vzgoja«, «Bledica»; v proseško-kontovcljskcm tečaju pa «Načela moderne vzgoje«. Dobrodelni odsek je izdal najpotrebnejšim udruženkam denarne podpore, živila in revnim otrokom oblačila, posebno o priliki počitniške akcije. Počitniška akcija je tudi delo dobrodelnega odseka, ki je kril tudi vse tozadevne stroške. V to svrho je bil priredil pri Sv. Ivanu čajanko. Odsek za ročna dela je smotreno nadaljeval svoje delo. Budil je zanimanje in ljubav za koristno delo v tečajih, kjer se naše mladenke in žene družijo, da si z raznimi ročnimi deli kratijo čas in nauče ročnih del, ki so zlasti za vsako mladenko kot bodočo gospodinjo in mater velike koristi. Poleg šest že delujočih tečajev je odsek ustanovil v zadnjem času tri nove tečaje: v Sv. Križu, v Klancu in v Barkovljah, Vsi tečaji so dobro obiskani in pričajo, da se naše ženstvo zaveda. Tečaj v Klancu. Prošnji našega ženstva iz Klanca in sosednih vasi se je «Ž. D. U.» odzvalo ter osnovalo pod svojim okriljem tamošnji odsek za ustanovitev tečaja za ročna dela, ki se je otvoril 27. novembra. V ta tečaj se je prijavilo lepo število naših mladenk iz Klanca in bližnjih vasi- Povojno življenjsko naziranje, ki je tiralo zlasti našo žensko mladino samo v razve-seljevanje in zabave ter brezdelje, hvala Bogu, pojenjava. Ženstvo začenja spoznavati, da je tudi v delu zabava, ki daje poleg moralne koristi tudi materijalno, do-čim prinašajo prečešče zabave, osobito pa S lesi, ponajveč le škodo. In tako je prav. 'ejstvo, da se čim češče oglaša naše ženstvo s prošnjo za ustanovitev tečajev za ročna dela, priča, da smo na poti ozdravljenja in da se naša žena vrača k pridnosti, ki je tako dičila naše prednice, Zato iskreno pozdravljamo te nove sotrudnice pri našem delu. Tečaj v Sv. Križu pri Trstu je otvorilo «Ž. D. U,» 6. nov. t. 1. V to svrho se je osnoval tam odsek s svojim odborom, kateri prav agilno deluje in je zbral v svoje kolo prav lepo število udruženk, katerih večina se je prijavila za posečanje tečaja. Kakor v drugih naših tečajih, tako poučujejo i tu tri izučene moči: a) vse vrste vezenja, kvačkanja in pletenja, b) šivanje perila in oblek, krpanje in popravljanje oblek, c) kleklanje, bolj znano pod imenom «idrijske čipke*, Poslednja panoga ženskih ročnih del, ki je posebno razvita v Idriji ter jo naše ta-mošnje sestre gojijo že oddavna, zadobiva čedalje večji razmah in je postala kaj priljubljena tudi v naših krajih, kjer je bila še v predvojnih časih bolj redka prikazen. Naše deklice, mladenke in tudi marsikatera žena se pridno uči kleklanja, kar je jako razveseljivo. S tem si čipkarica poučno krati čas, kajti poleg urno se suka-jočih prstov zaposluje tudi duh, kateri mora miselno pomagati roki, da lahko upodablja z nitjo razne več ali manj zapletene vzorce. Tako si dekleta z lastnim prijetnim t-udom izgotove okraske za raznovrstno perilo in ni treba segati po tujem izdelku. Novim sodelavkam našega udruženja želimo najlepšega uspeha in vztrajnosti na započeti poti. —a — «Žensko dobrodelno udruženfe» priredi tekom maja 1, 1925. II. razstavo ženskih ročnih del. Opozarjamo zato naše udru-ženke po tečajih in naročnice «Ženskega sveta*, katere izvršujejo dela po naših prilogah, da marljivo posečajo naše tečaje ter izvršijo kolikor mogoče mnogo ročnih del, da bo naša II. razstava po množini in kakovosti prekosila prvo. Zbrale smo fi ugodnejši letni čas, da se je bodo razstav-ljalke in posetnice lahko udeležile v obilnem številu. II. razstava bo skupna za vse tečaje in udruženke, toda vsak odsek, od-nosno tečaj razstavi svoja dela tudi še posebej v svojem kraju, da se domačini prepričajo o koristi naših tečajev in o pridnosti njihovih udeleženk. •}• Minuli mesec sta nam umrli dve marljivi in zavedni članici: Marija Š v a-g e 1 j e v a v Barkovljah in Danica B r a-t u ž e v a pri Sv. Jakobu. Blag jima bodi spomin! Splošno žensko društvo v Gorici je priredilo zadnje dni izredno bogato razstavo ženskih ročnih del. Daljše poročilo o njej objavimo v prihodnji številki, ker je bila ta zaključena že pred zatvoritvijo razstave. IZ VEST J A LETNIK II. ŽENSKI PO ŽENSKEM SVETU Kongres Male Ženske Antanie )c zboroval v Beogradu prve dni novembra t. 1. Udeležila se ga je poleg delegatinj iz Češkoslovaške, Poljske, Rumunske in Grške tudi nebrojna množica Jugoslovank, bodisi kot društvenih zastopnic ali pa poedi-nih pristašic ženskega pokreta. Zborovanje je obsegalo 6 velikih sej in je imelo v programu: Poročilo odbora o delu v letu 1923./24. doseženih rezultatih pri izvrševanju postavljenega cilja. Poročilo o mirovnem kongresu v Londonu — poroča gospa Fla-minkova. Poročilo o kongresu Int. lige za mir in svobodo v Washingtonu — poroča gospa dr. Tilicka. Poročila o položaju nezakonskega otroka v državah M. Ž. A. Diskusija o predlogih za izpremembo državljanskega zakona zaradi izboljšanja položaja nezakonskih otrok; na kakšen način naj se deluje, da se v javnem mnenju iz-premeni mišljenje o tem vprašanju. Kako naj se zbudi v ženah zavest o njihovih državljanskih dolžnosti in pravicah. Poročilo o tem, kako da je razpoložena javnost napram feminističnim vprašanjem v državah M. Ž. A. Poročila vsake države o vprašanjih zunanje politike, ki so na dnevnem redu v svrho obvestitve M. Ž. A. Predlogi o administrativni razdelitvi dela M. Ž. A. na sekcije: na politično, za-konodavno, ekonomsko, časopisno. Kandi-didacija za izvolitev zastopnice M. Ž. A. v Int. Ž. Savez. Predlog za osnivanje revije M. Ž. A. Program dela za bodoče leto. Volitev predsednice. Slučajnosti. Za novo predsednico je bila izvoljena gospa Laposava Petkovičeva, glavna ini-ciatorka ženskega gibanja v državah Male Antante; podpredsednica je RuTtunka ga. Canlacuzena, generalna tajnica ga. G. Vlaiič-Zambonijeva, blagajničarka pa gJč. Ata-nackovičeva. Prihodnji kongres bo novembra 1925. v Atenah. Zadnja seja je bila posvečena sestavi definitivnega programa za delo v prihodnjem letu. Predvsem se ima proučiti zakonsko pravo, vprašanje manjšin v državah Male antante, vprašanje nezaposlenosti žensk, posebno uradnic in delavk. Končno je bilo sklenjeno, da se otvori obsežna anketa o vplivu dela na žensko mladino, zaposleno v industriji, obrti in drugih gospodarskih podjetjih. Ženska Mala Antanta si je stavila dalje \ ažno nalogo, ki mora nedvomno interesi-rati tudi moške, t. j. vprašanje o izmenjavi produktov. Stoieč na slališču. da ie ekonomija temelj vseh političnih gibanj, bodo vse ženske, organizirane v Ženski Mali Antanti, delovale za čim živahnejšo izmenjavo produktov. Mesto da bi se obračale za posa-mezrje potrebne predmete na druge države, SVET STRAN 285. bodo kupovale in tudi prodajale vse v domači državi. V tem smislu je bila izvršena tudi razdelitev v sekcije. Vprašanje o zakonskem pravu je prevzela nase gospa dr. Tilicka (Poljakinja) in bo referirala o njem v Atenah, vprašanje o zaposlenju ženske mladine v industriji, obrti in drugih podjetjih gdč. Atanackovičeva (Jugoslavija), vprašanje o manjšinah v državah Male Antante gospa Purkinova (Češkoslovaška), o ekonomskem problemu pa bo referirala v Atenah gospa Botez (Rumunka). S kongresom je bila združena tudi raz. stava ženskih ročnih del iz držav Male Antante. S tem je zadobilo zborovanje pravi značaj edinstva; pokazalo je sliko ženskih naporov v gospodarskem ustvarjanju in narodni umetnosti. Številne oficijclne čajanke in banketi pa dokazujejo, kako jvažujejo žensko kulturno prizadevanje tudi razne oblasti, zlasti vladni predstavniki udr. držav. «Kolo srpskih sesiara« v Beogradu je imelo pred kratkim 22. redni občni zbor, katerega so se udeležile zastopnice vseh 90 podružnic. Iz tajniškega poročila, ki priča o tradicionalno neumornem društvenem delu, je posebno zanimiv oni odstavek, ki popisuje novoustanovljeni društveni dom. Okoli 1CC0 žen more v njem hkrati dobiti zavetja. (O tej ustanovi smo že predčasom poročali). Šabska podružnica si je tudi osnovala dom, kjer je nameščenih 50 sirot; članice pa morajo iz lastnih sredstev prispevati za nabavo žimnic, živil, kuriva itd. V domu je tudi delavska šola, katero članice istotako vzdržujejo z lastnimi sredstvi, ker prispeva država samo 1000 Din. mesečno. Politične bojevnice. Letošnjo jesen so bile v Ameriki in na Angleškem državno-zborske volitve. Ker imajo v obeh državah tudi žene volilno pravico, naj nakratko poročam o niih uspehu. V obeh državah so se žene pridružile poediniin nolitičnim strankam, zato jih je tudi doletela skupna usoda. Na Angleškem so pogoreli liberalci in z niimi seveda tudi njih ženske kandidatke. Prej i° bilo v zbornici 8 noslank, sedaj Ie 4. V Ameriki rja triumfirajo feministke, ki imaio kar 8 zastopnic. Angležinje so se udeležile volitev polnoštevilno in z velikim navdušenjem, a vendar niso imele uspeha, ker so bile njih kandidatke baš v onih strankah, ki so Doražene, zlasti liberalna in laburistična. Angležinie smejo voliti in tudi biti izvoljene s tridesetim letom; volilno pravo ima vsaka, ki gosnodinli, četudi le v svoji mesečni sobi, za katero plačuje najemnino. Na volišču se je trlo vo-lilk: v ranih jutranjih urah so prihajale kmetice, delavke, gospodinje; opoldne so volile uradnice, prodajalke i. si.; dame iz visokih krogov pa so volile od 5—7 popoldne, to je v času, ko navad i o'' hodijo na «čaj». STRAN 286. ŽENSKI Slušateljice na ameriški univerzi v Hackensacku so osnovale poseben klub, ki ima v pravilih odpravo vse moderne ženske ničemurnosti. Priseči so morale sledeče: »Zavezujemo se, da se bomo oblačile priprosto, ne nosile prekratkih oblek in ne brez rokavov. Zavrgle bomo vsa kozmetična sredstva, lepotičja, barvanje ustnic in oči, puder in pomade. Ne bomo pušile, ne preklinjale doma in v javnosti.* MATERINSTVO S čim obdarimo otroka za Božič. Sveti božični večer s svojim vekovitom čaro n, s svojim opojno-vzvišenim veseljem zlasti za mlada srca se bliža. Srečni roditelji, kateri imajo kopico otrok in dovoljna sredstva, razmišljajo pravočasno, kako bi najbolj razveselili svojo deco. Pri tem se v prvi vrsti ozirajo na izražene želje svojih malčkov. To pa ni v premnogih slučajih priporočljivo. Izgovor starišev, češ «moram to ali ono kupiti, ker si otrok tako želi» — je prazen. Oglej si ostanke minolega božičnega obdarovanja, pa se prepričaš, kako slaba je bila izbira. Malodane vsi predmeti leže pokvarjeni, razmetani in pozabljeni v tem ali onem kotu, ako jih ni prej usmiljena roka izročila plamenu ali pa vrgla na smetišče. Ker ni bila izbira daril prava, so kmalu izgubila za otroka ves čar in zanimanje. Zato morajo stariši, predno se odločijo ra. oni dar, pomisliti, ali je dotična stvar primerna duševni stopnji otroka, ali razume njen pomen, bo znal darilo, bodisi igračo ali drugi predmet, primerno uporabiti. Zato je povsem napačno, če gledajo stariši pri nakupovanju le na razne novosti, s katerim nai iznenadijo otroka. Starejši otroci v mnogih slučajih izražajo primerne želje in stariši naj se prepričajo, koliko bi jim koristilo, če jim izpolnijo želje. Manjša deca pa osredotoči večinoma vse svoje želje na več ali manj sijajne igrače. Opravičljivo je popolnoma, če skušajo stariši ugoditi, kolikor jim je mogoče, svojim malčkom, toda pri tem naj s svoji.n vplivom vzbude otroku zanimanje za ta ali oni predmet, to ali ono igračo, ki bi bila otroku primerna, bi ga razveselila in bi mu istočasno koristila. Pripravijo naj otroka do tega, da se v mislih ponovno bavi z dotičnim predmetom ter konečno po njem zahre-peni. In to nikakor ni težavno; moramo le pravočasno opozoritr otrokov duh baš na predmet, katerega smo mu namenili. Ni treba, da je dar bogsičavedi kako dragocen — malodane vsakdo lahko razveseli otroka po razpoložljivih sredstvih. Vpliva naj le na otroka, da si zaželi dotične stvari in jo vzljubi že v pričakovanju. Vsaka še tako enostavna igrača lahko razveseli otroka, mu služi v zabavo in pouk, kajti tudi z igračo se druži podučljivost. Drage stvari, ki so SVET LETNIK II. nedosegljive gmotnim sredstvom roditeljev, naj se kolikor mogoče odstranijo od duševnega obzorja otroka, da na nje pozabi, ako jih je videl in si jih zaželel. S prijazno besedo naj mu stariši pojasnijo, da so ti darovi predragi in v mnogih slučajih brez vsake koristi za otroka, ker mu nudijo le trenotno zabave. Najprimernejše obdarovanje za otroka so potrebni komadi oblačila, pri večjih otrokih lena in zanimiva knjiga, razne šolske potrebščine, ki so po možnosti lepše kakor običajne, mala orodja, s katerimi se vežbajo v izgotavljanju raznih predmetov, barve za slikanje itd. Za male so pa najprimernejše škatlje s kamenčki za zidanje, s katerimi «zida» po vzorcih, ki so v škatlji, dalje škatlje z lesenimi kockami, prevlečene s papirjem, da jih sestavlja dete v označene like. Tako se otrokov duh zaposluje in vežba, kar mu bo vsekakor koristilo. S tem ni nikakor rečeno, da so druge igrače izključene. Le vsak naj preudari, kaj je za otroka in gmotna sredstva roditeljev najprimernejše. S tem bo obojestransko ustreženo in božični večer bo gotovo še dolgo blagodejno uplival na razpoloženje ter ne bo vzbujal starišem kesanja zaradi nepotrebnih in nekoristnih stroškov. Napačno je tudi obdarovati otroka s preobilico sadja in slaščic, kajti s temi si v premnogih slučajih otrok vsled nezmernega uživanja pokvari želodec, pa pokvari sebi in svojcem vse praznike. Zato naj vlada tudi v tem zmernost, da ne bodo otroku zagrenjeni ti najlepši dnevi v letu. —B.— GOSPODINJSTVO Dnevni urnik za posle. Prijateljica mi je pisala, da se je razvila v listu «Ženski Svet» polemika med gospodinjo in služkinjo, ker je neka sotrudnica sestavila urnik glede dela služkinje. Ker mi list «Ženski Svet» ne prihaja v Črnogoro, ne morem soditi o vsebini urnika. Urnik za služkinjo? Je li mogoče sestaviti tak urnik? Mojc trdno prepričanje je: to ni mogoče! In da bi se res sestavil, ne mogle bi ga izpolnjevati. Služkinja ne spada v krog delavke, katera pride ob določeni uri na delo in ga ob določeni uri zopet zapusti. Služkinja ni nikaka najeta delavka; pač pa pomočnica hišni gospodinji, njena desna roka pri vsakem družinskem delu. Ona nima določenega dela in določenih ur. Sploh -je na razpolago gospodinji, bodisi kjerkoli in kadarkoli, podnevu in ponoči. Čemu naj služi urnik, kadar je gospodinji dete bolno in sirota mati mora čuvati poleg njega noč in dan? Da se revica mati odpočije, mora služkinja prevzeti vlogo matere poleg bolnega deteta. LETNIK II. ŽENSKI Čemu naj služi urnik, ako gospodinja oboli? Služkinja mora prevzeti vlogo gospodinje ter jo nadomestovati pri družini. Skrbeti za družino in dobrohotno z ljubeznijo streči bolni gospodinji. Čemu naj služi urnik, kadar gospodinja odpotuje po nujnem opravilu in izostane več dni iz doma, ter jo mora služkinja nadomestovati doma. Skrbeti, da družina ne trpi radi odsotnosti gospodinje. Čuvati malo deco v odsotnosti matere. Čemu naj služi urnik, ko gospodinjo zadene nesreča in jej umre član družine? Revica klone duhom ter v grozni duševni boli ni zmožna za nobeno družinsko delo. Je zopet le služkinja, katera prevzame svoje in gospodinjine posle ter stoji ob strani nesrečni gospodinji, ji blaži položaj, je sočutna, ponuja svojo pomoč ter udano opravlja svoje človekoljubne dolžnosti. Takih in enakih vprašanj bi navedla ne-število, ali gradivo bi preveč naraslo ter bi ga gospa urednica «Ženskega Sveta« ne mogla priobčiti v celoti. Omejiti se hočem le na kratko: Da, potreben bi bil urnik, ali le tak, kakor sem si ga zamislila jaz in kateri bi za vedno rešil to težko in zamotano vprašanje. Ta urnik naj bi se zval urnik ljubezni! Urnik medsebojnega spoštovanja! Edino tak urnik bi bil na svoiem mestu ter bi sezidal most, po katerem bi se zbližali gospodinja in služkinia. Drugega urnika ni treba, ker gospodinia in služkinia se morata medsebojno podpirati. Nihče ne zahteva od delavke, da pri svojem delu rabi dušo in srce; pač pa zadošča le\mrtvo delo, ker io smatrajo le za stroj. Seveda ni to človekoljubno in ne pošteno, ali tako je! Služkinjo pa je treba smatrati kot člana družine in pomočnico hišni gospodinji. Služkinia ne sme in ne more biti mrtev stroi, pač pa čuteče bitje, s plemenito dušo in blagim čutečim srcem. Da pa bode služkinia v resnici desna roka gosoodinn. mora tudi gospodinia biti mati, sestra; nadomestovati mora mlademu, neizkušene nu dekletcu stariše. Voditi mora mlado dekle, ga učiti in vzgajati; to bodi naloga gospodinje. Nisem čitala polemike, ali nekaj me navdaja z veseljem, in to je: Služkinia, priprosto kmečko dekle, se brani krivice, in sicer se je brani s peresom v r ok i. Razumete, kaj to pomeni? Duša slnžbo-jočega - dekleta je oživela. Živi duševno živlienie. S tpm činom je stooila v vrsto razumnikov. Razumnika je treba unošte. vati, ga je treba ceniti in spoštovati! ;'.:'¦-. M. Skrinjaiieva. Pravo platno spoznamo, ako ga ope-remo v milnici in posušimo na zraku Ako ni čisto platno, je oprani'kos zgubančen, SVET STRAN 287. če je pa pravo platno, ostane kos popolnoma gladek. Dobro ali slabo moko spoznaš, ako vza-meš od vsake po 20 g in obema priliješ po 10 g vode. Iz boljše moke bo testo trše, iz slabše pa mehkejše. Lesni črv se prežene iz mobilij, ako na-mažemo vse luknjice tako s čebulovim sokom, da prodre v luknjice. Tudi laneno olie in firnež reši mobilije pred črvi. Pozimi v snegu lahko zelo lepo očistimo preproge, in sicer na sledeči način: Preproge nesemo ven, jih položimo s pravo stranjo na sneženo plast in jih na levi strani dobro iztepemo. Čudili se bomo, koliko nesnage se nabere na snegu, ne da bi se prašilo. Če položimo preproge na drugo snežno plast in ponovimo prejšnje čiščenje, je preproga kot nova. KUHINJA Pecivo za božično drevo. Sladkorni kolački. Mešaj 5 jajec in 50 dkg stol-čenega sladkorja pol ure. Tej mešanici dodaj potem 6 dkg citronata, 6 dkg pomarančnih olupkov, pol limonove lupinice, 6 dkg mandeljnov (vse to dobro sesekljano), 2 noževi konici cimeta in nekoliko nageljnovih žebic. Tej zmesi dodaj 50 dkg moke, testo zvaljaj in ga nareži v razne oblike: srčke, kolačke, zvezdice. Spretna risarica ne rabi modelčkov, nego zareže sama kar z nožem listke, torbice i. dr. tako, da označi ročke, katere priveze z nitko na smrečico. Izrezane oblike položi na pločo, ki jo prej namazi z voskom, in pusti tako črez noč. Drugi dan speci in polij z limo-novo glazuro. Prav dobro! Medeno pecivo. Vzemi 35 dkg moke, '21 dkg sladkoria, 11 dkg medu, nekoliko cimeta, nageljnovih žebic, limonove lupine, noževo konico natrona, 2 celi jajci. Ugneti testo, razvaljaj, izrezi oblike, naloži na pločo, namazano z voskom. Namazi pecivo po vrhu z raztepenim jaicem in speci. Jajčna glazura mora biti tanko namazana in prav malo osoliena. Čokoladne zvezdice. 18 dkg ne_ clupljenih mandeljnov, 12 dkg stolčenega sladkoria, 6 dkg surovega masla, 8 dkg čokolade, 1 debelo ia