-*6    63    3«-
V spomin
mlademu pesniku J. Volje~u.
\3/dplul v sveta si ocedn                            Saj v grobu mrzlo je, tesn6,
Ob rosi mladi čil in čvrst,                      In mrtvo Tvoje je srcč ..,
Strt vračaš se zvečer v pristdn               Oj, kdo pod hladno naj zemlj6
Iskat miru sred grobnih vrst..               Umeje gorke speve U ?
Jesen je tu. Zvenel je cvet,                   . Tak<5 mi mislimo. In Ti . .. In nežen ž njim si sam zvenel;               Se blažen z raja nam smehljaš,
Zvenel zat6, da v Bogu spet                   In nova pesem Ti kipi,
Na vekov veke boš cvetel.                     Ki samo Ti jo peti «naš:
Težko, vem, pustil si zemljo,                   BZaman je moj bil kdaj napor,
Težk6 prijateljev si krog,                       Da našel vzora bi odsvit,
In pesmi pustil si težk6,                         In zdaj, ah zdaj, mi vzorov Vzor,
Ki dal Ti peti jih je Bog.             ¦         Bog sam vse čase bo očit.
Te nežne Tvoje pestnice,                        Tu Vir sem poezije uzrl,
Ki nisi jih v življenju spel,                     Ki z živo vodo me poji
Žalujejo ubožice,                                    Ki Svoje je Srce odprl,
Da si jih s sabo v zemljo vzel.               Da me z Ijubeznijo blažf.
V brezumnosti mi dejete: Urarl sem mlad — nesrečen sem; Ne veste, ne umejete, Da v Bogu slej jaz večen sem!'
Angelar Zdenčcm    .