POŠTARINA PLAČANA V 60T0VINI.
Vsebina.
1.	Anica : 12. november. Pesem............ ...	277
2.	Jos. Vandot: Kekec na volčji sledi. Planinska pripovedka s 6 podobami . . .	278
3.	Dcsanka: Damijana. Pesem...................288
4.	Sašo : Kako je godei oèe Jazbec bosenskemu ciganu. Zgodba . . ...	289
5.	Pav. Plesničar: Osveta za Kosovo. Zgodovinski spis............290
6 Beograjski metropolit blagoslavlja srbske zastave. Podoba.......292
7.	Srbski vojni plen pri Kumanovem. Podoba...... ......295
8.	Fr. Ločnišknr: Planinam. Pesem..................276
9.	Pouk in zabava........................297
10.	Kotiček gospoda Doropoijskega................299
11.	Ob sklepu XXI11. letnika.............................S»
Listnica upravnifitva.
Lastnik »Zvončku«, Udruženje Jugoslovanskega Ličiteljstva — po\erjenistvo Ljubljana, je bilo zaradi podraženja papirja in tiska sploh primorano zvišati naročnino
na „Zvonček" za leto 1923 na 20 Din.
Prisiljeni zaradi draginje smo storili ta korak. Dobro vemo, da bodo naši mladi naročniki in naročnice težko zmagovali zvišano na» ročnino. Odprta nam je bila dvojna pot: ali zvišati naročnino, ali opu» stiti list. Odločili smo se za prvo, ker bi bila velika škoda opustiti Ust, ki že 23 let uči in zabava našo mladino in se ji je tako zelo prikupil. Zato upamo, da nam navzlic zvišani naročnini zvesti ostanejo vsi do» sedanji naročniki in da se zglasi še mnogo novih.
Tej številki smo priložili položnice, s katerimi naj nam naročniki nakažejo naročnino za leto 1923 in zaostanke iv prejšnjih let. Priponi« niti moramo, da so še dobre tri petine naročnikov na dolgu z naročnino za leto 1922, nekateri še celo za leti 1920 in 1921. Vse te nujno pro» simo, da store svojo dolžnost in poravnajo svoj dulg.
Prvo številko prihodnjega leta 1923 bomo poslali vsem doseda« njim naročnikom, z drugo številko bomo pa ustavili list vsem. ki po« polnoma ne poravnajo svojega dolga
V letošnjem letu so se pri razpošiljatvi lista pripetile razne na« pake in zgodile nekatere neprilike Vzrok temu je bil, da sta nam že meseca februarja pošli 1. in 2. številka, a novi naročniki so se še vedno zglašali. Pisali smo jim sicer, če se zadovoljijo z listom tudi brez 1. in 2. številke, odgovora pa navadno nismo dobili, ali pa šele čez mcsec dni. Delo upravništva otežkoča tudi to, da noben naročnik ne pripomni, ali je star ali nov? To opuščajo posebno šolski voditelji, voditeljice, posamezni učitelji in učiteljice, ki pridobivajo naročnike med šolsko mladino. Delo je tudi jako olajšano, če se po» šilja list skupaj na naslov učne osebe, ki je prijavila naročnike. V tem slučaju ne potrebujemo imenika naročnikov, temveč samo število na» ročenih izvodov.	Upravništvo.
„Zvonček" izhaja v mesečnih zvezkih ter stane vse leto 10 Din, pol leta 5 Din, četrt leta 2"50 Din. Posamezne številke 1 Din.
Na naročila brez Istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, ravnatelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6. __Rokopise je pošiljali na naslov. Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani.
Rešitve sprejemamo letom pili H lini po odpravi vsake „Zvonite" Mei
Lasi in založba Udiužpnja Jujjoslovenskega UfiteJjslva — poverjtnWvo Ljubllan?». Tiska .IWteijsk? tiskarna' v Ljubljani.
Štev. 12. V Ljubljani, meseca decembra 1922. Leto XXIII.
	12. november.	
Tam za vrhovi,	Z gor kremenitih,	Tjakaj v daljine,
za temi vrhovi	gor vekovitih	v bele daljine
k morju strmijo	toki drvijo	sanjajo k jugu
beli domovi . ..	rek valovitih.	v solnčne ravnine.
Beli domovi,	Tožno ihtijo,	Tam na obzorju,
naši domovi! —	tožno ječijo,	na jasnem obzorju
V drevje so skriti	o hrepenenju	tam se okopljejo
zlati vrtovi,	silnem šumijo . . .	v bisernem morju.
zemlja bogata,	Tam za gorami,	Cista in močna
vsega bogata,	za temi gorami	in nova, odločna
solnČne gorice,	srca vsa naša,	z Adrije vstajajo
loka in trata . . .	bratje, so z vami!	srca mogočna.
Bratje	v daljavi, Bliže, silneje,	
v solnčni daljavi, vedno silneje združeni z nami bijejo srca, v sveti ljubavi. padajo meje! —
Anica.
JOSIP V AN DOT:
Kekec na volčji sledi.
Planinska pripovedka. 12.
astirček Rožle se je bil oblekel tisto jutro v debelo suknjo, ker ga je resnično zeblo. Oj, vse visoke gore so bile zasnežene in so se lesketale v svetlih žarkih. Mrzel veter je vel nad zelenimi senožetmi, in pa« stirčka Rožleta je kar stresalo, ko je stopal za svojo živinico. Daleč kraj senožeti je sedel na kamen. Po« kazal je jutranjemu solncu hrbet, da bi se nekoliko ogrel. Oprl se je na palico, pa je strmel v dolino, ki je ležala globoko pod njim. Zamislil se je pastirček Rožle. globoko se je zamislil v svoje misli. — A kar hipoma je dvignil glavo, pa je pričel poslušati. Od Špikove strani je prihajalo razločno vriskanje in prepevanje, ki je odmevalo glasno od belih, strmih sten. — »Beštica!« se je začudil pastirček Rožle in je vstal s kamena. »Pa kdo vriska že spet na oni strani? Saj tam ni pastirjev, pa tudi drugih ljudi ni tam. Glej, glej...«
Čudil se je pastirček Rožle, da je kar zmajeval z glavo. A nena« doma se je zganil in se je prestrašil. Zagledal je svojo živinico, ki se je podila vsa plaha po senožeti. Ovce so beketale, koze meketale, a krave so mukale na ves glas. Divjala je živinica na vso sapo mimo njega, in pastirček Rožle jo je zaman poizkušal zadržati s svojo palico in z glasnimi klici. Živinica se še zmenila ni zanj, ampak je dirjala mimo njega dalje po širni senožeti. Rožletu se je zdelo čudno vse to. A tudi njega je pograbil divji strah. Zagledal je hipoma strašno zver. ki je skočila blizu od njega iz gostega rušja. V prvem trenutku je mislil, da je to velik pes. A ko je pogledal natančneje tisto zver, so mu kar mravljinci zagomazeli po hrbtu. Kolena so mu klecnila. in palica mu je zdrknila iz rok. — »O jo j! Pomagajte! Volk je — strašen volk me hoče požreti!« je zavpil v svojem divjem strahu in se je za« prašil za svojo živino.
A tedaj je pa tudi že obstal, ker je nekdo zaklical blizu od njega in se je zasmejal: »Pa zakaj bežiš, Rožle? O, ne boj se, le nikar se ne boj!«
Rožle se je stresnil. Spoznal je Kekčev glas in se je okrenil ves osupel. Resnično — tam kraj rušja je stal Kekec in se mu je smejal. A kraj njega je stal volk in se je težko oddihoval. Se bolj se je začudil
Rožle in ni vedel, ali bi šel naprej ali nazaj. Toda tedaj se mu je Kekec že približal. Z roko ga je potrepljal po rami, pa mu je govoril: »Kaj me ne poznaš nič več, Rožle? Čemu se me bojiš in hočeš zbežati pred menoj? Ej, Rožle, Rožle! Vesel bodi, da sem se vrnil!«
»Saj se ne bojim tebe,« je odvrnil Rožle ves prepadel. »Le straš= nega volka se bojim. Kraj tebe stoji in mi kaže ostre zobe... Oj, Kekec! Lepo te prosim — zapodi strašnega volka, da me ne požre! Bojim se ga, bojim ...«
Kekec se mu je posmejal in mu jc odgovoril: »Le nikar se ga ne boj! Rečem ti, da je krotak kot psiček in da se lahko igraš z njim. Ugrabil sem ga Pehti in ga vodim zdaj domov, da bo stražil hišo... Oj, Rožle, povej, kako je pri vas doma? Ali ste se kaj bali za mene? Hm, dolgo me ni bilo nazaj, ker me je bila ugrabila Pehta. Hm, pa sem jo nasukal in prekanil, da še nihče tako. In še volka sem ji od» vedel, da mora zdaj sirota proč iz naših krajev. Ali bi ti zmogel kaj takega? Ha, te vprašam, Rožle?«
Pastirček ga je gledal in je strmel. Skoro samemu sebi ni mogel verjeti, da stoji pred njim Kekec. Pa še bolj je strmel, ko je pričel Kekec pripovedovati, kako je bilo pri Pehti. Pozabil je na strašnega volka in se ga ni več bal, pa je poslušal, samo poslušal in se čudil. Oj, ta Kekec! Kdo bi si mislil, da je tako pretkan in pogumen? Glej, nasukal je Pehto in ji je nazadnje še celo korenček strgal... Ne, nikdar bi si ne bil Rožle mislil, da se more na svetu dogoditi kaj takega. Zato pa se je čudil, da niti govoriti ni mogel. Šele ko je umolknil Kekec, je sklenil roke, pa je vprašal: »Pa zdravilo neseš naši Mojci, da bo izpregledftla in ne bo več slepa? Ali je res to? Daj, povej mi še enkrat, Kekec!«
Kekec mu je pokazal stekleničico, in Rožle mu je zdaj moral verjeti. »Oj, Kekec, Kekec!« je govoril in je skakal v velikem veselju z noge na nogo. »Oj, kakšna radost bo zdaj pri nas doma! To bo prepevala naša Mojca in bo tako vesela! Pa vse si napravil ti, samo ti! Kekec, ti pretkani Kekecl«
A Ktkec mu ni dal dalje govoriti. Zamahnil je z roko in je rekel: »Kaj tistol To ni nič •.. A jaz moram v dolino. Predolgo sem se za< mudil pri tebi. V nedeljo pridi domov, pa boš videl, da Mojca ne bo nič več slepa. Ali prideš?«
»Pridem,« je odvrnil Rožle ves vesel. In tedaj se je obrnil Kekec, pa je odšel prepevaje s svojim volkom s senožeti. Tam ob rušju je še enkrat zamahnil z roko Rožletu — potem pa je izginil v goščavi. Rožle pa je tekel v stajo, kamor je bila pobegnila živina pred volkom. Na= podil jo je nazaj na senožet in je prepeval in vpil v velikem veselju. Tu in tam je utihnil za trenutek in se je zamislil. Toda že v nasled» njem hipu je poskočil in je tlesknil z rokami. »Hej, Kekec, ta Kekec!« je izpregovoril na glas. »Kdo bi si mislil, oj, kdo bi si mislil?... Hej, Kekec, ta Kekec!« —
Kekec je pa hitel medtem skozi zagorski gozd proti dolini. Vso pot je vriskal in prepeval, da se je slišalo daleč po pogorju. Kraj njega je veselo skakal volk in ga ni zapustil niti za trenutek. Globoko sta že dospela v dolino. Bližala sta se že zelenemu gozdiču kraj polja. Tedaj pa je volk hipoma obstal in je glasno zarenčal. »Kaj ti je, volkec?« ga je vprašal Kekec ves začuden. »Zakaj si se splašil in se razjezil?«
A volk je samo zarenčal še enkrat, potem pa je zdrvel skokoma naprej po poti. In že čez dva trenutka je zaslišal Kekec glasno vpitje tam v goščavi. Deset glasov je vpilo na pomoč, in ti glasovi so bili tako obupni, da se je Kekec prestrašil. Tekel je naglo doli in je obstal tam na ovinku. Zagledal je volka, ki je sedel sredi pota na zadnjih nogah in je gledal za tropo vaških paglavcev, ki so bežali na vso sapo skozi gozdič in so kričali, da je bilo strah in groza. Zagledal je Kekec paglavce, pa se je zasmejal na glas. »O, glej jih, kako bežel« je rekel. »Pa so hoteli na gore, da si natrgajo tolarjev in cekinov, pa si jih preplašil ti, hudobni volkec! Že drugič jih vidim, kako znajo bežati. O j, to so junaki, volkec, to so junaki. Hoj, hoj!«
Še enkrat se je Kekec zasmejal, potem pa je šel naprej. Vpitje je prihajalo vedno tiše, dokler ni utihnilo onkraj gozdiča. Kekec je dospel kraj gozdiča in je obstal tam za trenutek. Ozrl se je na zeleno polje, ozrl se je na Koroščevo hišo, in v srcu se mu je zbudila velika radost. Zavihtel je klobuček, pa je zavriskal na ves glas: »Juhuhul«
— Potem pa je šel naprej preko polja in je prepeval, da se je slišalo v samo zagorsko vas:
»Na nebu škrjanček, pod nebom pomlad... Oj, drobni škrjanček, kaj pel bi ti rad?«
Na pragu Koroščeve hiše je sedela mala Mojca. Z roko si je podpirala glavico in je mislila svoje misli. Poslušala je kosa, ki je pel nekje tam gori ob gozdu, in je bila žalostna, jako žalostna. Saj ni imela nikogar, da bi prepevala z njim. Rožle je visoko nekje v gorah, a ubogega Kekca je pograbila hudobna Pehta. Saj mamica pravi tako, in sirota Mojca ji mora verjeti, ker mamica se pač ne bo nikdar zlagala. Zaradi tega je pa bila Mojca žalostna, ko je poslu« šala kosa, ki je pel tako milo in lepo. Vzdihnila je bridko in je že hotela vstati, da bi šla k mamici v kuhinjo.
A tedaj je zaslišala vesel vrisk, in Mojca je dvignila glavo, pa je posluhnila. Vrisk je utihnil, in tudi kos v goščavi je utihnil. Za tre« nutek je bilo vse tiho krog in krog. A hipoma se je oglasila vesela pesem, in Mojca je spoznala glas, ki je prepeval tisto pesem. Naglo se je dvignila in je tlesknila z rokami. Obrazek ji je zažarel od veselja, in nasmejala se je na glas. Zaklicala je v vežo, na ves glas je zakli« cala: »Mamica, oj mamica! Pridite, hitro pridite!«
Prišla je mati iz kuhinje, in Mojca jo je zgrabila za roko. — »Ali vam nisem rekla, mamica?« je govorila kar v eni sapi. »Kekec pri« haja... Pa ste dejali, da ga je ugrabila hudobna Pehta. A šel je samo k Vili Skrlatici, da prinese zdravilo za moje oči... Ali ga slišite, mas mica? Ali slišite Kekca, ki prepeva tako veselo, ker se vrača k nam? Ali ga slišite, mamica?«
Mati se je začudila, pa si je zasenčila z roko oči. Pogledala je na polje in je resnično zagledala Kekca, ki je bil že jako blizu. — »Glej 110 — saj je res Kekec,« je dejala in se je razveselila. »Kdo bi si mislil? Skoro gotovo ga je izpustila Pehta, ali pa ji je pobegnil.«
Tedaj pa je že pridirjal Kekec do praga. »No, ali me vidite, teta?« je govoril ves zasopel. »Mislili ste pač, da me ne bo več nazaj. Ha, teta? — Pa sem le prišel, vesel in zdrav, kakor nisem bil še nikoli, Prekanil sem Pehto in jo spodil iz naših krajev, da nas ne bo strašila nikoli več. Glejte volka! Pehtin je bil še včeraj, a danes je moj. Od» vedel sem ga Pehti in sem ji zato še celo strgal korenček. Pa mislite, da se je Pehta kaj jezila? O, samo s prstom mi je zažugala in se je smejala...«
Mati se je čudila in je gledala volka, ki je sedel na prag in je težko sopei. Tedaj pa je prišel tudi Korošec domov in je sklepal z rokami, ko je zagledal Kekca in krotkega volka. Šli so v izbo in so posedli krog mize. Kekec je moral na široko pripovedovati, kako je bilo pri Pehti tam pod Špikom. Pripovedoval je pa tako lepo in ve« selo, da so se mu smejali vsi. Naposled pa je izvlekel iz žepa stekle« ničico. Pokazal jo je vsem. pa je rekel: »Ali jo vidite? Izmaknil sem jo teti Pehti, a nisem je ukradel, ker sem že davi povedal Pehti. da sem ji jo izmaknil. Dajte, teta, namažite s to vodo Mojci oči, pa boste videli, da bo Mojca že jutri izpregledala. Dajte, teta, pa meni verje« mite!«
Materi so stopile solze v oči. Pobožala je Kekca po laseh in mu je rekla: »Kekec, oj, Kekec! Ti si dečko, da ga ni takega na svetu ... Pa kako naj ti povrnem to? Ali bo res izpregledala sirota Mojca? Ali bo res?« — S tresočo roko je odprla stekleničko in je narahlo poma« zala s tekočino Mojci slepe oči. Deklica se je kar tresla v veliki ra« dosti in se je smehljala, samo smehljala zaradi lepe sreče, ki jo je za« dela vendarle enkrat.
Ves dan je pravil Kekec o svojih zgodbah in o zvijači, ki je z njo prekanil Pehto. Volk je ležal zleknjen pod mizo in je spal. A nihče se ga ni bal, ker so vedeli vsi, da je krotak kot psiček. Zvečer pa so šli na vrt, in tam je Kekec zacitral lepo pesem, da je bilo vsem veselo pri srcu. Mojca je pela kakor škrjanček nad pomladno njivo
Il®
in kar skakala je od veselja. Saj je bila prepričana, da bo v jutru iz* pregledala. Oj, videla bo očeta in mamico, pa tudi Kekca bo videla, Kekca, ki ji je prinesel čudotvorno zdravilo od Pehte. Širno polje bo videla in jasno nebo in bele snežnike. Zasmejala se ji bo hipoma vsa radost, ki hodi iz kraja v kraj po veselem zagorskem svetu ... Oj, to bo veselje, to bo veselje I
Tako si je mislila mala, slepa Mojca in od same radosti ni mogla zaspati tisti večer. A ko je prišlo jutro, je bila še vedno slepa. Prišlo je drugo, prišlo je tretje jutro, a Mojca še vedno ni izpregledala. Za* lostno je povešala zaradi tega svojo glavico i" ie zdihovala tam na vrtu. Kekec jo je tolažil; a tudi Kekec sam je že obupal in je mislil, da se je prevaral. Zato pa je bil jezen in je že hotel nazaj k Pehti, da jo pošteno ošteje.
Četrto jutro je bila Mojca še vedno slepa. V svoji žalosti se je napotila proti gozdiču in je sedla kraj porobja v travo. Zakrila si je obrazek z rokami, pa je žalostno zajokala. Oj, prevaral jo je Kekec, prav grdo jo je prevaral! Saj ji ni prinesel zdravila — samo nalagal jo je, in nespametna Mojca mu je verjela v brezumnosti. Nikoli ne bo izpregledala, o, nikoli! Videla bo pred sabo samo črno temo, a solnca ne bo videla nikdar... Mojca je jokala vedno huje in niti slišala ni kosa, ki je drobolel tam v goščavi. Prišel je k njej Kekec in se je ustavil pred njo. Gledal jo je ves žalosten, in v grlu ga je pri* čelo dušiti. Molčal je dolgo; a nazadnje je vendarle izpregovoril in je vprašal Mojco: »Slišiš, Mojca? Zakaj jočeš, ko ti ni treba? Poslušaj, poslušaj, kako lepo poje kos tam v goščavi! O, lepše poje nego škrjan* ček nad njivo. Ali ga slišiš, Mojca?«
Deklica je zaihtela še huje in je govorila pretrgano: »Zakaj si me nalagal? O, Kekec, zakaj si me nalagal? Saj mi nisi prinesel zdravila — samo za norico si me imel, Kekec...«
Kekec je zamahnil z roko, a ni odgovoril ničesar. Molčal je in je čakal, kdaj bo Mojca sama prenehala ihteti. A čakal je dolgo. Napo* sled pa je Mojca vendarle utihnila. Z roko je šinila preko solznega lica, a že v naslednjem trenutku je zaklicala začudeno. Dvignila se je in se je ozirala na vse strani s široko odprtimi očmi. »Kaj je to? Kekec, kaj je to?« je izpraševala in se je čudila. Tlesknila je z rokami in je zaklicala na ves glas: »Izpregledala sem. ■ • Oj, Kekec. polje vi* dim in nebo. Pa tudi tebe vidim, Kekec ... Nisem več slepa Kekec. o, nisem več slepa ... nisem slepa ...«
V svoji veliki sreči je pričela Mojca skakati po travi in je veno* mer ploskala z rokami in ponavljala venomer: »Nisem več slepa ... nisem več slepa...«
Kekcu se je razjasnil obraz. Skočil je k Mojci in ji je pogledal v oči. Oj, Mojcine oči niso bile več mrtve, ampak so se smejale v veliki sreči. Saj so videle prvič prostrano, zeleno polje in visoke, bele snež« nike. Solnce so videle in modro nebo in videle so vso to brezmejno krasoto na božjem svetu. Zato pa so se smejale oči, in mala Mojca je bila srečna, da si ni želela ničesar več na svetu.
»No, ali ti nisem rekel, da potrpi?« je govoril Kekec ves razve« seljen. »Glej, pa si izpregledala, in moje zdravilo ti je pomoglo. Saj sem vedel, da bo tako. Ze gori pri Pehti sem vedel, da bo tako. Zato pa sem ji izmaknil zdravilo ... Oj, Mojca, zdaj ho pa veselje, da nikjer tako na svetu. O j, Mojca!«
Mojca se je smejala venomer in je gledala v božji svet, ki ga še ni bila videla nikoli. Skakala je in je sklepala roke. Kekec je pa vpil od samega veselja in je prevračal kozolce po travi. Nato pa sta stekla proti domu, da tudi oče in mati zvesta veselo novost.
OTfflCS
Nedelja je bil tisti dan. Veliko veselje je vladalo na Koroščevem domu. Tudi Rožle je prišel z zagorske senožeti in se je veselil z dru« gimi. Izredno vesel je bil Kekec tisti dan. To je pravil o Pehti, da so se mu smejali vsi in so ga hvalili čez mero. A Kekec se ni prevzel, ampak je samo zamahnil z roko. »Kaj tisto!« je dejal in se je namuz« nil. Saj to vse skupaj ni nič. Samo to me veseli, da sem prekanil Pehto in sem ji nazadnje še celo korenček strgal. Samo to je, vam pravim, samo to...«
In veselili so se do večera. A še zvečer so šli na vrt, pa so pre» pevali tam najlepše pesmi. Ravno so peli tisto Kekčevo pesem o Pehti, kar se prikaže hipoma visoko tam gori pod Špikom krvavordeč žar, ki je svetil daleč naokrog. »Kaj je to?« so se izpraševali vsi začudeni in
UH
so gledali na visoki Špik, ki ga je obsvetljevala tista krvavordeča zarja. A. nihče si ni vedel razložiti, odkod prihaja tisti čudni ogenj.
A tedaj se je oglasil Kekec. »Hm, jaz vem, kaj pomeni tisti ogenj,« je rekel. »Glejte, nocoj zapušča Pehta naše kraje. Odvedel sem ji volka in sem ga naščuval nanjo. Zato pa mora odtod. Zažgala je svoje domovanje, ki gori zdaj z velikim plamenom... Saj pravim — skoro žal mi je, da gre odtod. Saj ni bila hudobna. Lepo je ravnala z mano, in skoro se kesam, da sem ji strgal korenček... Pa gre nocoj v daljne kraje in nemara ji je hudo, ker mora iz naših krajev. Pa kaj morem jaz za to? Cemu me je pa ugrabila? Da me je pustila v miru, pa bi še danes lahko domovala tam pod Špikom. Resnično — jaz nisem kriv. Pehta sama je kriva. Saj je vedela, da Kekec ni muren, ki samo sedi pred luknjico in gleda neumno v svet: čri — čri — čri — zakaj pa solnce gori? — Oj, Kekec ve, zakaj solnce gori, in Kekec ve še kaj drugega. Hm, hm ...«
Krvavi žar pod Špikom je pričel pojemati, dokler ni ugasnil po« polnoma. Stemnilo se je, in samo zvezde so gorele po visokem nebu. Tišina je vladala po zagorskem svetu, in to tišino je motil le Pehtin volk, ki je lajal hripavo tam na Koroščevem dvoru...
Veselo so se igrale snežinke po ozračju in so plesale v rahlem vetru, ki je vel nad zagorsko dolino. Čez noč je bilo padlo snega za tri pedi, a še vedno so ga usipale megle z zakritega neba. Žive duše ni bilo na cesti širom okrog. Samo Kekec je stopal po cesti, za njim pa je stopal volk počasi in umerjeno. Ustavil se je Kekec na pragu Mežnar« čevega doma. Sneg si je obtrkal s svojih črevljev in je stopil v vežo. »Oj, oče; oj, matil Oj, Jerica; oj, Tinka!« jc zaklical na glas. »Domov sem se povrnil, ker sem odslužil Koroščevim. Ali me slišite? Sneg je zapadel, in zato sem se povrnil, ker nimam pri Korošcu nobenega dela več. Hej, hej!«
Izbina vrata so se naglo odprla, in na pragu se je prikazala mala Tinka. Zavpila je od veselja, ko je zagledala bratca. Toda hipoma se je preplašila in se je skrila materi za predpasnik. »Joj, joj!« je za« vrisnila v svojem strahu. Divjo zver je privedel Kekec s sabo... Zmaj je, zmaj, ki je pri njem Kekec služil za kuharja... Mamica, branite me! O, mamica!«
Kekec se je zagrohotal na ves glas. »Glej jo no — Tinkaro!« je dejal potem in se je še vedno smejal. »Kako se boji te krotke živalce!
Saj ni zmaj, Tinkara! Pač sem ti bil obljubil, da privedem zmaja s seboj. Pa ga nisem, Tinkara! Oj, zmaj je predaleč, da bi hodil z menoj samo zaradi tebe. To je le volk, ki sem ga ukradel Pehti. Pa ni hu= doben, Tinkaral Z njim se boš lahko igrala, in le meni verjemi, da ga boš imela čez dva dni še rajša nego svojo muciko. Mucika je zvita in te prekani vsakokrat, kadar te le hoče. A volk je pošten, ti rečem, Tinkara! Niti ugriznil te ne bo, ampak te bo imel rad in te bo čuval. Le meni verjemi, Tinkara!«
A mala Tinka sc je bala strašnega Pehtinega volka in se ni upala izza materinega predpasnika. Kar tresla se je ves tisti dan, ko je pripovedoval Kekec v sobi o svojih zgodbah tam doli v Rovtih. A po« lagoma se je privadila volka in se ga ni več bala. Tretji dan pa so se
že podili po prostorni izbi — Tinka spredaj, volk za Tinko, mucika za volkom. In bil je krik in vik in smeh, da se je potresala vsa hiša. Kekec pa je sedel za pečjo in se je neprestano muzal. Vzel je citre, pa je zacitral lepo pesem. Pa se je tedaj zavrtela Tinka z volkom, prav lepo se je zavrtela. Mucika pa je prasnila na klop. Rep je dvignila, pa je mijavkala od samega veselja.
Damijana.
Naša Damijana mala danes je prav trdno spala. V sanjah zlata so kolesa nesla v sinja jo nebesa.
Tam je angelcev krdelo obkolilo jo veselo, jo povedlo je na trato, kjer je cvetlo cvetje zlato.
Za rokó so jo prijeli in so v krogu se vrteli: Raja ringa, ringa raja, tula nina, nina najal
m
S AS A:
Kako je godei oče Jazbec bosenskemu ciganu.
olnce je ogrevalo jesenskega popoldneva mlado šumo. Orumeneli listi so šušljali ob lahnem pihu hudo« mušne sape. Tu in tam jih je dvignila, z njimi po« skočno zarajala ter jih trosila daleč naokolo. Rado« vedni telog je kukal izpod širokega lista pa se čudil dolgouhcu, ki jo je bil pribrisal po kolovozu in se prihulil v gošči.
Ni minilo dolgo, kar prideta po poti dva moža, v katerih bi pač sleherni spoznal cigana. Potuhnjeno je čepel dolgouhec in slišal ko gora velikega cigana dejati: »Čuj, Jovo, ja idem kod staroga, ti onda...« Dalje uhljač ni več razumel pa se je preudarno skobacal na kolovoz. Tam je modro otresel z glavo ter pametno uganil, da sta namenjena skoraj gotovo k očetu Jazbecu, gruntarju na Jazbini. Domislil se je pa tudi, da bo najbrže »staremu« slaba predla. Ni ga pomiloval, še privoščil mu je. Do danes mu ta še ni pripoznal gostaške pravice na deteljišču, čeprav so vzgajali nje« govi predniki do četrtega kolena nazaj svoje družine. Kaj še, da bi se spozabil do zelnika! Dvakrat je imel že zadrgo na vratu, v tretje — Bog znal
Tako je preudarjal in buljil pred se, se popraskal za levim uhljem in se zlobno nasmehnil. Zaskrbelo ga je pa le, da bi stari ne bil pa« metnejši ko obe s fesi pokriti glavi. Radovednost ga je primorala, da jima je polagoma sledil. Sicer je bil bojazljivec, pa kadar mu je kazalo, tudi modrijan.
»Kako, kume?« je čul uhljač cigana nagovoriti starega. Tovariš je pa tičal za kozelcem. Oče je ogledoval stežkano1 sekiro pa pol« glasno preklinjal svojega mladega nepridiprava. »Što se srdiš, stari? Ne znaš, da škodi?« Sumljivo je motril Jazbec cigansko nadlogo, pa se je polagoma zapletel v živahen pogovor. Nezaupnost je ginila ko voda ob suši. Pogostil ga je celo s kozarcem tepkovca in z vogalom ajdovega kruha.
Pomežiknil je Milinu ter začel očetu ginljivo slikati trpljenje cigana pa opevati lepoto svoje bosenske domovine. Jazbec pa, ki je bil 1. 1878. v Bosni, je jel izkramljevati stare spomine in je naposled celo dejal, da zna še »bosenske« na harmoniko.
Preselila sta se v hišo, in kmalu je zahreščala harmonika tožno bosensko. Veselje je pa prikipelo na vrhunec, ko je očka zaigral »bo«
» Stežk&na sekira pravimo sekiri, ki so se ji ubila ušesa.
sensko kolo«. Cigan je plesal, da se je majala hiša, in pozno v noči sta se prijateljsko ločila...
Jovo je pričakoval tovariša na križpotu z dvema vrečama krom« pirja, in težko obložena sta jo odkurila k taborišču. Drugi dan je imel naš dolgouhi znanec priliko opazovati onemoglo jezo očeta Jazbeca. Menda se je zaobljubil, da ne igra več »bosenskega kola«...
Zanimalo bo morda koga, kje sem zvedel to dogodbico. Sedel sem nekega večera v gozdu. Kar začujem dolgouhca, kako jo je pripove* doval tovarišem. Ker mi je ugajala, sem jo takoj zapisal in jo tako ohranil spominu.
PAV. PLESN1ČAR:
Osveta za Kosovo.
sredi XIV. stoletja je bila Srbija na vrhuncu svoje moči in slave. Vladal ji je takrat najznamenitejši vladar iz rodovine Nemanjičev, car Dušan Silni, čigar smoter je bila združitev slovanskih pokrajin na Balkanu v mogočno srbsko državo. Zal, da Dušan svojih namer ni mogel izvesti. Na vojnem pohodu proti Carigradu (1. 1355.) ga je prehitela prezgodnja smrt ter položila njegove načrte za večno v grob v veliko nesrečo vsega srbskega naroda. »Ne jočem, ker moram umreti, ampak zato, ker vidim odprta vrata, skozi katera bo prihrumel sovražnik v našo deželo,« so bile besede, ki jih je umirajoči car govoril malo pred smrtjo svoji okolici.
Preroške besede Dušanove so se začele naglo uresničevati. Na vzhodu so se pojavile prve turške tolpe, strah in trepet vsega krščan« skega sveta v preteklih stoletjih. Strašni naval je prihajal vedno bliže in dobrih trideset let po Dušanovi smrti so stali Turki z veliko vojsko sredi Srbije — na Kosovem polju!
Pričela se je velika preizkušnja srbskega naroda. Zaman so bili vsi njegovi napori, zaman vse njegove brezštevilne žrtve. Neizprosna usoda je hotela, da so Vidovega dne leta 1389. izkrvavele na Kosovem polju trume najboljših srbskih junakov, med njimi srbski car Lazar sam. Konec je bil države slavnih Nemanjičev, konec srbske svobode — nastopila je strašna doba turškega robstva za ves slovanski Balkan. Bujne srbske poljane so se izpremenile v puščave, saj ni bilo več de« lavnih srbskih rok, ki bi jih z nekdanjo ljubeznijo negovale in blago« slavljale. Tujci so strahovali dežele srbskih carjev, ubogi seljak do«
mačin se je pa skrival pred krvoloki po gorah, da si ohrani vsaj golo življenje — drugega mu nemila usoda itak ni pustila!
Vidov dan je bil srbskemu narodu dan največje narodne nesreče; bil mu je pa k sreči tudi dan, ki ga je stoletja podžigal na krvavo osveto za Kosovo. In kako bi ga tudi ne! Saj ga je baš Vidov dan najbolj živo spominjal stare moči in slave, mu vlival v žile novih moči ter ga navdajal z neomajnim upanjem v boljšo bodočnost, ki je mo» rala naposled vendarle priti! Preteči so sicer morala dolga stoletja, da se je dvignil iz naroda duh kraljeviča Marka, ki je z mečem v roki planil na sovražnike Srbstva ter jih končno pognal daleč preko meja srbske domovine.
Prva zora bližajoče se svobode je napočila, ko je klical Jurij Pe= trovič Črni (Karadžordže) pod zastavo svoje hajduke na boj »za krst častni i slobodu zlatnu!« Črnemu Jurju se načrti sicer niso povsem posrečili, toda glavno je bilo doseženo: z letom 1804. se je pričelo med Srbi ono silno gibanje, ki jim je doneslo tekom stoletja končno osvobo« jenje. Iz male, od Turčije zavisne kneževine je postala Srbija 1. 1882. svobodna kraljevina. Dvajset let nato (1. 1903.) je zasedel srbski pre« stol vnuk Črnega Jurja, Peter I. Karadžordževič, ki je dovršil delo svojega slavnega deda ter osvobodil ves svoj rod iz turškega robstva, v katero ga je bila pahnila nesrečna kosovska bitka.
Prišlo je 1. 1912. in z njim osvobodilna balkanska vojna. Da bi bila zmaga nad Turki sijajnejša, so se združile Srbija, Črna gora. Bol« garija in Grčija ter osnovale takozvano »Balkansko zvezo« v namenu, da končno obračunajo s turškim gospodstvom v Evropi. Dovolj je bilo krivic, dovolj trpljenja ubogi krščanski raji! Enodušno je bilo mnenje, da je zadati evropski Turčiji smrtni sunek in jo potisniti preko morskih ožin v Azijo, iz katere je bila izšla.
Korenitim vojaškim pripravam so sledile vojne napovedi posamez« nih držav. Prvo napoved je izročila Turčiji Črna gora, njej so sledili dne 17. oktobra 1912. Srbi in ostali sobojevniki. Srbski kralj Peter je ob tej priliki naslovil na svoj narod obširen oklic, ki v njem pravi v zaključnih besedah: »Zapovedal sem v božjem imenu svoji hrabri ar« madi, naj gre v sveti boj za svobodo naših bratov ter za boljše živ» ljenje in za napredek kraljestva srbskega.« In dalje na drugem mestu: »Moja vojska bo v Stari Srbiji poleg krščanskih Srbov videla tudi mo« hamedanske, ki so nam istotako dragi, a poleg njih tudi Albance, kristjane in mohamedane, ki deli z njimi naš narod že trinajststo let veselje in trpljenje, srečo in nesrečo. Mi jim vsem prinašamo isto svo» bodo, bratstvo in enakost kakor Srbom. Naša Srbija bo prinesla tja
zaželeni mir in napredek, kakor ga je prinesla pokrajinam, osvoboje* nim leta 1877. in 1878.: tam živijo svobodni, napredni, samozavestni in zadovoljni državljani. To življenje moramo zasnovati tudi ob bre» govih Laba, Sitnice, Ibra, Drina in Vardarja. Pozivam vas, dragi bratje, da po močeh pomagate moji hrabri armadi pri tej nalogi in da tudi sami zastavite zanjo vse svoje moči! Živel moj mili srbski narod!«
To je bilo vrvenja po takratnem Balkanu! Mladi in stari so se poslavljali od svojih domov ter odhajali pod orožje v svesti, da je nastopil veliki čas. Nikjer nobene tesnobe in malodušnosti, saj je bilo bratom na Balkanu vojevanje takorekoč od nekdaj vsakdanje delo: rod za rodom, ded in oče in neredkokrat vnuk so skupno prelivali kri za svobodo drage domovine.
Dne 18. oktobra zjutraj se je tudi kralj Peter poslovil od Beograda in se odpeljal za svojo armado v Niš, kjer je bil srbski glavni stan. Desna roka mu je bil slavni vojvoda Radomir Putnik, ki mu je stal verno ob strani polkovnik Živojin Mišić, poznejši zmagovalec na solunski fronti.
Ob pričetku balkanske vojne je štela srbska armada štiri armadne zbore, t. j. nekaj nad 200.000 mož, ki so jim poveljevali prestolona* slednik Aleksander in generali Sepanovič, Boža Jankovič in Mihael Zivkovič.
One srbske čete, ki so imele nalog prodirati proti Skopi ju, so se zbirale na dveh krajih: armada prestolonaslednika Aleksandra pri Vranji, ona generala Stepanoviča pa pri Džustendilu na bolgarskih tleh. General Jankovič je dobil povelje zbrati svojo armado pri Kur« šumlju in odtod osvojiti arnavtsko ozemlje tja do Prizrena. Armadi generala Živkovića je pripadla naloga, skupno s Crnogorci osvojiti Sandžak med takratno Črno goro in Srbijo.
Prevladovalo je mnenje, da se bo odločilna bitka bila na Ovčjem polju jugovzhodno od Skoplja. Zato je bila večina srbske vojske do= ločena za odhod proti temu kraju. Prestolonaslednikova armada je prodirala od Vranje v določeni črti proti Kumanovem, istočasno je prodiral general Stepanovič z bolgarskega ozemlja ter vzporedno pod* piral prestolonaslednikovo armado v pričakovanem boju. Pomagala naj bi deloma tudi tretja armada potem, ko bi osvojila Prištino.
Aleksandrova armada je prodirala v treh kolonah. Od 18. do vštetega 21. oktobra je prodrla vkljub vsem bojem in skrajno slabemu vremenu 36 km daleč v turško ozemlje. Dne 22. oktobra so prispela prva poročila o sovražnikovem gibanju. Srbski četaški oddelki, ki so prodirali ves čas pred srbsko vojsko, so javili, da čaka turška vojska pri Kumanovem.
Prvi hip se je zdelo, da je zbrana pri Kumanovem vsa turška var« darska armada, ki je stala pod vrhovnim vodstvom generala Zekki« paše. Pozneje se je pa dognalo, da je zasedel griče severovzhodno od Kumanovega general Fethi-paša, ki je skoval proti načrtu vrhovnega poveljnika drug načrt ter svojevoljno zapustil s svojim armadnim zborom odkazano mu mesto pri Skoplju. Nameraval je namreč zva= biti Srbe v zasedo pri Kumanovem. Svojemu vojaštvu je zato zapo« veda), naj se vse čete, ki bo nanje zadela srbska armada, povsod ko« likor mogoče hitro umikajo proti Kumanovem in pustijo, da prodirajo Srbi dalje, sam pa je čakal z veliko močjo severovzhodno od mesta v dolini reke Golema, skrit za griči, dočim je topništvo zasedlo ugodne višine. Toda preudarjenost srbskih poveljnikov in hrabrost srbskega vojaštva sta temeljito zmešala račune turškemu generalu.
Ko je naslednjega dne, 23. oktobra, zvedel Fethi«paša, da se bli« žajo srbske čete po gričih od severovzhoda, je menil, da je to Stepa« novičeva armada ter je sklenil uničiti jo, še preden dospe glavna srbska armada na bojišče. Mož se je pa jako zmotil: bila je to pre« stolonaslednikova armada, prinašajoča vardarski armadi Zekki=paše polom in konec turškemu gospodstvu na Balkanu.
Vnel se je strašen boj. Srbski 18. in 7. polk sta bila zaradi straš« nega topovskega ognja takorekoč decimirana (padel je povprečno vsak deseti vojak). Padla sta tudi poveljnika obeh polkov, brata Glišič, in mnogo častnikov. Vendar se hrabri srbski vojaki niso za korak umaknili. Vzdržali so v neznosnem grmenju topov ves dan do poznega večera; šele na dano povelje so se umaknili za svoje utrdbe. Fethi«paša je pa hitel poročat v Skoplje in Solun, da je potolkel srbsko armado, ki se v največjem neredu umika nazaj proti Vranji! Med turškim prebivalstvom je seveda zavladalo velikansko veselje, toda Srbi so poskrbeli, da je bilo to veselje prav kratko.
Srbsko armadno poveljstvo je bilo sklenilo prodirati še v isti noči dalje ter pričeti na vsej črti z ofenzivo. Bila je grozna noč. Lilo je kakor iz škafa in mraz je čimdalje huje pritiskal. Da bi se vojaštvo le malo odpočilo in okrepčalo, na to ni bilo misliti. Po trudapolnem prodiranju je srbsko vojaštvo zasedlo v temni noči svoje nove posto« janke, nakar so se zabliščali srbski reflektorji in osvetlili turške po« stojanke daleč naokolo. Pričel se je splošen napad na turško vojsko. Smrt je imela med njo strašno žetev. Česar ni uničilo srbsko topništvo, to je pokončala srbska pehota v boju moža z možen. Čez nekaj ur je turška artilerija popolnoma utihnila.
Še strašneje je divjal boj naslednjega dne, t. j. 24. oktobra. Na 21 km dolgi progi je navalilo srbsko vojaštvo na turške postojanke.
Ob dveh popoldne je bila kumanovska bitka odločena: Turki so se bili pričeli umikati, Zekki*paša se je poražen spustil z vso vardarsko armado v beg. Turkov je padlo do 8 tisoč, število ranjenih se pa ni dalo dognati. Plen je bil ogromen. Srbi so dobili v roke 61 topov, 6 mi* traljez, 80 velikih šotorov in velikanske množine raznih vojnih po» trebščin. Tudi srbske i/gube so bile velike; imeli so do 1000 mrtvih in 3000 ranjenih.
Na postaji v Skoplju so pa čakale silne množice turškega ljudstva — pijane veselja nad sporočeno jim sijajno turško zmago — da vidijo prve srbske ujetnike! V tem prisopiha prvi vlak, toda namesto vjetih
srbskih vojakov zagledajo lastne ranjence, ki jih začno vojaki nositi iz voz. Razočaranje je bilo strašno!
V nekaj urah je bilo Skoplje natlačeno turškega vojaštva, toda tudi tukaj ni bilo več Turkom obstanka. Zasledovani in preganjani od silne srbske vojske so se jadmo umikali preko Ovčjega polja. Ve» lesa in Prilepa tja doli proti Bitolju, kjer jih je, kolikor jih ni srečno ušlo, zadela še strašnejša usoda nego pri Kumanovem.
Kosovo je bilo maščevano in Stara Srbija, zgodovinska zibel srbske države, za vselej osvobojena! Z nepopisno navdušenostjo je sprejemalo prebivalstvo svoje odrešitelje; posebno sijajen je bil spre« jem vojske v Skoplju, Dušanovi prestolnici. Zvonovi vseh cerkva so zvonili, na prestolonaslednika Aleksandra je kar deževalo zelenja in cvetja. V srbskih, bolgarskih in grških cerkvah se je pa zbiralo kr= ščansko ljudstvo, da se zahvali Gospodu vojnih trum, ki ga je rešil po petstoletnem trpljenju turškega jarma.
Dne 24. oktobra 1922. je praznoval jugoslovenski narod desetlet« nico zmage srbskega orožja pri Kumanovem. V spomin na ta preslavni dogodek so se vršile v Kumanovem in njega bližnji okolici velike vojaške svečanosti, ki so se jih udeležili zmagovalec kralj Aleksander in celokupna vlada. Slavnosti so prisostvovali zastopniki bratskega češkega naroda in nešteti odposlanci iz vseh strani svobodne in uje« dinjene Jugoslavije, saj pomeni Kumanovo vstajenje za naš kakor tudi za ves češki narod — zakaj eno je gotovo: Brez zmage pri Ku« manovem bi ne bilo naše današnje svobode!
Slava kumanovskim junakom, junakom osvoboditeljem!
Planinam.
Planine ve, veselje moje, zibelka mojih mladih dni, srce naj slavo vam zapoje, krasoto vašo naj slavi !
Poljube prve mlade zore, planine, prejmete v pozdrav in zadnje še vam izza gore pošilja solnce iz daljav.
Maj sreča vedno le obseva, preljubi moj planinski kraj, naj radost v srcih vseh odmeva, ki tvoj so kdaj užili slaj !
Fr. Ločniikar.
Pojte, pojte, drobne ptice!
Narodna pesem. (Glej E. Gangl, Druga čitanka, str. 112!)
V narodnem tonu. mf
Stara narodna popevka. Zapisal F. J.
» 7 1	1 u i*
Poj - te, poj - te, dro-bne pti - ce, pre - že - ni - te vse me - gli - ce, Dro-bne pti - ce že po - je - jo, Bo- gu hva - lo, čast da - je - jo
sija - lo te sve
soln- če - ce na mo - té da - ri
je ki jih
T ♦
U I
dro - bno	sr - če - ce !
on lju - - dem de - li.
Rešitev šaljivega računa v 11. štev. • • •
• • •
Prav (ali vsaj približno prav) so ga rešili: Erna Muserjeva, učenka IV. razr. v Zg. Šiški; Nataša Zupančičeva, Monika Novakova, Pavla Narobetova, Anica Šoberlova, Marija in Vida Bezeljakovi, vse v Lichtenthurnu; Miroslav Izlakar, učenec VI. razr. v Mengšu; Tedi in Branko Tancig, Marija Kinkelova in Malka Branisljeva v Ptuju; Zdravko Gobec v Celju; Viktor Ravnikar v Retjah pri Trbovljah; Ciril Vrančič na Rudniku; Ernest Tabor in Rudolf Štefančič, učenca VII. razr. v Radečah pri Zid. mostu.
Besedno nalogo v 10. štev. so tudi prav rešili: Marjan Benulič, dijak I. razr. real, gimn. v Kočevju; Ida Segvićeva, uč. mešč. šole v Ptuju; Breda Tavčarjeva, učenka III. razr. Mladike v Ljubljani; Milan Tomšič v Mariboru; Marija Plavšakova. učenka VIII. razr. v Trbovljah*Vodah; Vanica in Božo Kobe, učenka in učenec v Kranju.
Besedno uganko v 9. štev. sta tudi rešila Ženica Rebčeva v Litiji in Milko Roš v Hrastniku.	_	_ i
K življenjepisu A. M. Slomška.
Gospod Anton L e b a n , šolski ravna» telj v pokoju v Stični na Dolenjskem, nam piše: Ž ozirom na poročilo gospoda Fr. Bolka, postajnega načelnika v St. Jurju ob juž. železnici, glede »nebistvene netoč» nosti« v mojem spisu o Slomšku izjavljam, da sem dotični odstavek posnel po drugih slovenskih listih, ki so pred slavnostjo po» ročali o tej napovedani slavnosti. Spis sem pa bil poslal uredništvu še pred slavnostjo in tudi nisem bil na slavnosti osebno navzoč, ampak poslal sem bil v Ponikve od» boru za Slomškovo si a vnos t pismen po» zdrav: Od Balkana do Urala Slomšku več» na slava! —
Tobak.
V južnem delu prejšnje Srbije sadijo tobak meseca maja. Če ga gledaš na njivi, so posamezne vrste oddaljene med seboj za dober črevelj. Ko dobro doraste, ga otrebijo plevela. Ko počne cveteti, cvetove potrgajo, da se morejo tembolj razvijati listi. Le nekaj najlepše razvitih rastlin puste, da odeveto in dozore, da jih imajo potem za seme. Dober teden pozneje — začetkom avgusta — se pričenja prvo branje. Tedaj oberejo vsaki rastlini spod» nje. od zemlje prašne liste in take, ki so radi kake poškodbe orumeneli. Pri branju zlagajo liste lepo enega na drugega in jih devajo v košaro. Doma nabirajo liste s pomočjo dolgih ostrih igel iz pločevine, liste nabadajo na vrvce in delajo do pol» drug meter dolge vence; te razpenjajo po» dobno girlandam v lesene okvirje ali jih razpenjajo po hodnikih med opore, kakor ponekod koruzo, kjer jih mora solnce dobro osušiti. Suhe liste zlagajo potem po 20 do 30 skupaj in jih vežejo v snopiče. Iz takih snopičev napravijo končno velike bale do pol metra v premeru. V takem stanju prodajajo tobak tvornicam. Pred
vojno so puščali v Beogradu take bale do 10 let v suhih skladiščih, da je dobil lepšo barvo in boljši okus. Danes puščajo tobak le po eno leto ali niti tako dolgo ne, da bi se uiežal, a je zato tudi slabši. Pravijo, da razrezan tobak nič več ne pridobi na ka» kovosti, če se uleži. — Najfinejši tobak je od drugega branja, ki se vrši 8 do 10 dni za prvim. Suša tobaku mnogo škoduje. — Kadar tobak režejo, morajo liste napraviti vlažne, kar store tako. da jib zavijejo v -suho, potem pa v mokro cunjo.
Kaj je miliarda?
Da je mil arda tisoč milijonov, ve vsak* do. Iz miliarde pešcev, razdeljenih v polke po 3000 mož, bi bilo 333.333 polkov. Ako bi šla ta vojska mimo, razdeljena v ko* Ione po 4 može v eni vrsti, bi korakala neprestano 11 let. Na železnici bi ta or» jaška vojska potrebovala 20 milijonov va» gonov, v vsak vagon bi moralo iti 50 mož. Ako računamo dolžino vagona na 10 m, bi bil vlak 200.000 km dolg. segal bi pet» krat okrog in okrog zemlje. Strojna puška, ki v minuti odda 250 strelov, bi morala sedem in pol let neprenehoma dan in noč streljati, da bi postrelila miliardo nabojev. Bogataš, katerega imetje bi znašalo ravno eno miliardo kron, bi smel brez skrbi iz» dati vsak dan lOOO kron in niti bi mu ne bilo treba naložiti imetja na obresti, pa bi lahko živel 2740 let, da bi izdal posled» nji tisočak. Ako vsako minuto našteješ do 200, bi moral devet in pol leta neprestano šteti, da bi prištel do miliarde. Miliarda ur da lepo število 114 let.
V spominsko knjigo.
Če barčica življenja ti zablodi v veselja morje, pamet sidro bodil Če ti nesreča napove dvoboj, pogum naj meč potegne svoj!
Pesanka.
Velecenjcni g. Doropoljski!
Dolgo se že pripravljam, da bi Vam isala. Stara sem 11 let. Jako rada pre» iram Vaš »Zvonček«. Najbolj mi ugaja povest »Kekec na volčji sledi«.
V šolo hodim prav rada. Za razrednico imam gospodično Angelo Vorbachovo. Obiskujem 5. razred osnovne šole v Celju. Vse predmete se učim rada. Najbolj me pa veseli risanje. Veliko sem že prerisala, nekaj tudi iz »Zvončka«. Ako dovolite, Vam pošljem katero risbo. Imam še malo sestrico Boženo, ki jo imam jako rada.
Prav lepo Vas prosim, ako bi tudi moje pisemce priobčili v svojem kotičku.
Lepo Vas pozdravlja Vaša
Nada Pelikanova.
Odgovor:
Ljuba Nada!
Gotovo ustrežeš vsem kotičkarjem, ako mi pošlješ eno svojih najboljših risb, da jo priobčim v kotičku. Tebi bo to v ve» selje, drugim pa v vzpodbudo. Risanje je
tako lepa in koristna zabava.
•
Gospod Doropoljski!
Preden mine leto. Vam še enkrat pišem. To leto sva z mamo Še upala, da se vrne atej iz Rusije. 2e 5 let in pol nič ne vemo o njem. Zadnjič je pisal z bojišča poleti 1916. Potem pa nič več. Včeraj so blago» slovili in potegn li v zvonik naš novi zvon. Ni velik, vlit je iz brona v Gradcu. Ima napis:
O j, zvon miru, poj v čast Bogu, ti živim božji blagoslov in mrtvim mir oznanjuj!
Oj, »Zvonček«, povsod dobivaš nove bratce iz brona in železa. Vzeli so nam zvonove, pa vlivajo nove. a naših padlih očetov ne bo več nazaj. V šoli je vse po starem. Posojujejo nam tudi knjige za či» tanje. Jaz sem dobil knjigo »Tausend und eine Nacht«. Slovenskih knjig ne dajejo. Mislim, da jih nimajo. Vsaka knjiga ima spredaj nalepljen listek z besedami v nem» škem jeziku: »Ne dajajte otrokom nič
opojnih pijač (žganja, vina in piva)! Otroci trpe na telesnem in duševnem raz» voju pod vplivom teh pijač in se navadijo pogubnega pijančevanja!« — V šoli se učimo vse samo nemško. 2elim Vam in vsem bralcem »Zvončka« srečno novo leto!
Valentin K a p u s , učenec III. razreda, Bilčovs v Rožu, Ko» roško.
Odgovor:
Ljubi Valentin!
Jaz pa misi"m, da Ti ni še treba obupati zaradi očeta. Saj so znani slučaji, da se vračajo ujetniki iz Rusije po 7. 8 letih. Toliko večje bo tudi Tvoje veselje, ako se uresniči moja blaga slutnja. Sprejmi moje iskrene pozdrave!
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Oprostite, da se tudi jaz oglašam. Pisati Vam hočem danes nekaj vrstic. (Jčenka sem V. razreda pri Sv. Miklavžu blizu Or» moža in bom v jeseni stara 11 let. Rada hodim v šolo. Moj bratec Dragee in jaz sva prijatelja »Zvončka«.
Vaš »Zvonček« nama jako ugaja, ker ima lepe povesti in pesmi. Posebno rada čitava Vaš kotiček.
V 1. in 2. številki nama ugaja pravljica o »Dvonožcu«.
Stanujem pri Sv. Miklavžu, kjer sta atek in «piamika učitelja. Ta kraj je med samimi vinogradi. Pri nas raste mnogo vina, po» sebno v Jeruzalemu. Od tukaj je lep raz» gled po naših lepih vinorodnih goricah. Ne daleč od Jeruzalema je dom pesnika Stan» ka Vraza.
Prosim, natisnite tudi moje pismo v ko» tičku!
Z odličnim spoštovanjem
Danica PinteriČeva.
Odgovor:
Ljuba Danica!
Z veseljem prijavljam Tvoje pismo v kotičku, ker ga smatram za prijazno po» zdravilo od Sv. Miklavža'. O slavnem na» šem pesniku Stanku Vrazu je »Zvonček« že pisal. Ali veš, kdaj in kje?
Ob sklepu XXIII. letnika.
Z današnjo številko, ki zaključuje XXIII. letnik našega lista, se poslavljamo od Kekca in se radujemo z njim vred srečne usode ljube Mojce. Bog povrni pogumnemu Kekcu vso veliko dobroto, ki jo je storil ubogi deklici, a presrčno zahvalo moramo izreči pisatelju Van» dotu, ki nas je vse letošnje leto tako lepo zabaval s svojo prelepo plat ninsko pripovedko! Slovo od Kekca in njegovih doživljajev pa ne bo trajno. Pisatelj Vandot nas obvešča, da že pripravlja tretji del svoje planinske pripovedke, ki nam ga da na razpolago za XXV. letnik (I. 1924.).
Za prihodnji letnik nam je poslal glavno povest čislani naš sotrud nik Ivo Trošt. Napisal je pripovedko izpod Krima »Ratko Lipovec«, ki brez dvoma zbudi veliko zanimanja v širokem krogu našega čitai teljstva. ■— Učiteljiški ravnatelj Matija Pire je na izviren način opisal naš jugoslovenski Maribor. Spis, ki bo opremljen z mnogimi slikami, priobčimo v prvih treh številkah. Josip Vandot nam je poslal prvo knjigo svoje zbirke »Ko je bil ded še mlad...« Tu je povitih v lepo celoto petero pogavij, ki jih porabimo po možnosti že prihodnje leto.
Vrhutega imamo že pripravljenega obilo razi novrstnega gradiva: pesmi, povesti, poučnih spii sov, podob, gledaliških iger, zastavic, ugank itd. Gospod Doropoljski je še premnogim kotičkan jem dolžan odgovorov. Njegov kotiček je kakor kletka, ki ga ovira s svojo tesnobo, da ne more vsakemu takoj ustreči. Kotičkarji se hudujejo, ker morajo dolgo čakati na odgovore. A gospod Do--ropoljski odgovarja, kakor mu dohajajo pisma. Mogoče pa je, da nekatera pisma morda zaradi netočnega naslova ne pridejo v njegove roke; zato tudi ni odgovora nanje.
Iz vsega navedenega naši stari in novi na* ročniki lahko spoznajo, da jih tudi v prihodnjem letu čaka dosti čistega veselja. Saj stremimo vedno za edinim smotrom, da dvignemo svoj list do stopnje in višine, kjer bo lahko vsestransko služil svoji nalogi, ki smo mu je postavili že ob njegovi ustanovitvi.
Uredništvo in upravništvo.
v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Telefon Stev. 312.
PoStnohranllnlSnl taCuo 8t 10.761.

„Učiteljska tiskarna" je najmoderneje urejena in izvršuje vsa ttekaruiška dela od najpreprostejšega do najmodernejšega. V zalogi ima tudi vse šolske in druge tiskovine.
Enobarvni in večbarvni tisk.
Litografija. Stereotipi ja. Šolski zvezki lastnega izdelka. Delo točno, solidno in elegantno.
Gg. skladateljem vljudno naznanjamo, da je , Učiteljska tiskarna" preskrbljena z novimi notami, torej izvršuje tudi muzikalije z ličnim in razločnim tiskom.
Cene imerne!
Podružnica v Simon Gregorčičevi ulici.
Svoji k svojim!
BO
Kupujte
MLADINSKE SPISE,
ki jih izdaja
„Društvo za zgradilo Učiteljskega konvikta v Piani".
Naročila sprejema Knjigarna „Učiteljske tiskarne" v Ljubljani,
Frančiškanska ulica In Simon Gregorčičeva ulica.
1	
1 1	
	„Zvonček*, XIX. letnik, nevezan tO D, v navadni vezbi 25 D. „Zvonček", XX. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 25 D. „Zvonček", XXI. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 25 D. .Zvonček", XXII. letnik, nevezan 15 D, v navadni vezbi 30 D. ::: Nenavedenih letnikov ni več v zalogi. :::
	
	
	
In zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojo!
V salogi Dru&tva za zgradbo Učiteljskega konvikta sta ravnokar izšli z dvoglasnim stavkom in s spri-mljevaniem harmonija dve narodni himni: „Bože pravde . ■ in „Lepa naša domovina". Cena komadu 50 p. po pošti 1 Din. — Naročila sprejema Knjigarna Učiteljske tiskarne, Ljubljana, Frančiškanska ul. 6.