PROLETAREC
Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ŠTEV,—NO. 618.	CHICAGO, ILL., dne 17. julija (July 17) 1919.	LETO—VOL. XIV.
Upravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone, Lawndale 2407 =============^================^^=^^=== *>»i —
USODA ZMAGOVITEGA KAPITALIZMA.
Kakor vsaka družba, je tudi kapitalistična prinesla zarodek one, ki ji bo sledila, s sabo na svet. Porodila se je in s tem je bilo določeno, da tudi umre; lahko pa bi ji služilo za tolažbo, da ima naslednika in da ne ostane za njo praznota; lahko bi bila ponosna, da bo stalo, kar pride za njo, na višji stopnji, kakor ona sama. Po zakonu razvoja je pričakovati, da bo njeno dete popolnejše od nje.
Kapitalistični sistem je bil v svojih začetkih zelo skromen. Industrijalna podjetja so bila majhna in raztresena kot osamljeni otoki v ogromnem morju agrarizma. Ostanki fevdalizma so še dolgo živeli in manifestirali svojo moč; popolnoma še do današnjega dneva niso pokopani, vsaj povsod še ne. Toda navidez slabotno dete se je hitro razvijalo; podjetja so se poveča-vala in množila; nekatere dežele so tekom tega razvoja popolnoma izgubile svoj prvotni poljedelski značaj in so postale industrij alne. Kapital se je množil in — koncentriral. V samih kapitalističnih krogih so nastajale velike izpremembe. Kapitalisti so občutili moč kapitala in kapitalizma — ne vselej sebi na radost, ampak poe stoma na veliko žalost; neprenehoma se je uresničeval pregovor, da žro velike ribe male ribe. Kapitalizem je v tem oziru mehaničen sistem, od katerega se ne more zahtevati duša. Rast v veliko je njegov zakon' koncentracija je njegova tendenca. Komu se pri tem dobro godi in komu slabo, je le vprašanje moči. Nekdanji rokodelec se je povzpel in postal kapitalist; v primeri s svojim prejšnjim položajem je bil velik gospod, in zazdelo se mu je, da je sedaj enak nekdanjemu baronu, ki je včasi z zaničevanjem gledal nanj. O svoji varnosti ni niti najmanje dvomil; kaj naj bi se mu tudi zgodilo, če ima sto tisočakov v svoji blagajni? Pa prišel je dan, ko mu je nekdo dokazal, da je pol milj ona večja riba. Čez nekaj časa se je pa pol miljona moralo prepričati, da so na svetu še večje ribe z enakimi požeruškimi nagoni, z enakim brezobzirnim apetitom.
Kapitalizem ne more drugače učinkovati. Da eksistirajo poleg velikih kapitalistov tudi še manjši, poleg ogromnih trustov tudi še individualni podjetniki, ni nasproten dokaz. Le znamenje je, da ni proces še povsod dosegel svojega vrhunca, in da se še tupatam porajajo mali kapitalisti, ki pa vendar niso nič druzega, kakor bodoča hrana za večje in največje. Funcionira-
nje zakona je povsem očitno. Nikomur ne more napredujoča koncentracija ostali skrita. Če se tupatam še dvigne posameznik iz socialnih ni-žav v srednje višine malih kapitalistov, pomeni to prav malo vpričo bilanc velikih korporacij, ki so se med tem časom podvojile ali potrojile in s svojo impozantnostjo vzele novemu malemu "tovarišu" vsako upanje za bodočnost.
V tej progresivni koncentraciji kapitala je nekaj paradoksnega; končni rezultat tega procesa bi moral biti, če bi šlo vse po ravni poti, da bi na koncu konca en sam gospodar ekonomično obvladal ves svet. Kajpada je to v praksi nemogoče, ker ne more kapitalistični sistem tako dolgo vztrajati, kajti nasprotne sile, vstajajoče v njegovem lastnem telesu, postajajo premočne, da bi jim mogel kljubovati, dokler ne doseže svojega idealno zadnjega cilja. Ali če ne bi bilo teh ovir, bi moral končni rezultat biti baš tak. V tem ko postane od božje previdnosti izvoljeni posameznik absolutni gospodar sveta, cesar vseh cesarjev, se je pa tudi njegov absolutizem že zgrudil sam v sebi; veliki despot ni namreč nič druzega, kot lastnik, ki pa ne more prav nič vladati, kajti vso produkcijo, vso distribucijo iiv vse, kar je s tem v zvezi, morajo opravljati in voditi drugi, in ves aparat je preogromen, da bi ga mogel le kontrolirati. Če hoče res biti gos dar, to se pravi, če hoče voditi svoj posel, se mora ves aparat zgruditi, ker enostavno presega moči človeka. Če pa hoče, da gre posel redno dalje, mora mirno trpeti, da ga opravljajo njegovi uslužbenci, kar je tedaj že precej velika ironija, 7ver je v resnici sam njihov suženj in je le vprašanje časa, da spoznajo sluge svojo faktično su-perioriteto. Kakšne bi mogle biti posledice tega spoznanja, ni treba tukaj preiskava^ že zato ne, ker ne pride nikdar tako daleč. Dovolj je, da spoznamo črva, ki ga ima kapitalizem sam v sebi in ki bi moral povzročiti njegov pogin, tudi če bi mu bilo dovoljeno, da se razvije do svojega najvišjega vrhunca.
Kapitalistična družba pomeni povzdigo kapitalističnega razreda iz nekdanje brezmoči do vladne stopnje. V kapitalizmu je ustanovljeno gospodstvo kapitalističnega razreda. Strmoglav-ljen je razred, ki je prej vladal; razredi pa r odpravljeni, ampak izpod gospodujočega je o stal drug razred: Delavstvo. Kapitalizem ga neizogibno potrebuje, kajti da more razpolagati s produkti ,mora imeti nekoga, da jih ustvarja po
njegovi suvereni volji. Razred, ki ima to nalogo, mu mora biti brezpogojno podložen. To pa ut( meljuje nasprotje interesov in izziva neizogiben boj, nov razreden boj, katerega vojski ne moreta biti v glavnem nihče drugi, kakor oba nasprotna razreda Kapitalistični in proletarski.
Moderno delavstvo je stvor kapitalizma, dete, ki je namenjeno, da postane njegov dedič. Da more nastopiti svojo dedščino, pa mora odstraniti tistega, ki mu jo skuša odtegniti — svojega lastnega očeta.
Na eni strani je torej jasno, da ne more kapitalistična družba večno živeti; na drugi strani je njen naslednik že viden. Kajti če propade kapitalistična družba, se ne more enostavno obnoviti kakor ptič Fenič. Kadar je mrtva, je n tva in nobene Velike noči ni zanjo več. Vse dosedanje raznovrstne družbe leže tako v svojih grobovih brez nade na vstajenje; komaj kakšen nepoboljšljiv sanjač še misli, da bi se moglo še kdaj vrniti, kar je bilo, trezne glave so pa napravile križ čez preteklost in sprejemajo sedanjost za sedanjost ,tudi če se niso sprijaznile z njo, bodisi da bi jim bila preteklost ljubša, ali pa da žele iz sedanjosti naprej v bodočnost.
Smrt kakšnega družabnega sistema seveda ni kakor srčna kap. Nobena družba ni poginila nenadoma; vsaka je bolehala, se borila za svoj obstanek, pa vendar umirala, dokler ni naposled res umrla. Ali če se veda glede na indivi-dum prepira, kdaj da se more reči, da je popolnoma in taktično mrtev, je to pri družbi še veliko teže določiti. Kapitalizem je v nekaterih deželah že popolnoma prevzel gospodstvo, a fevdalne institucije so še vedno obstajale. Novi vladajoči razred je adoptiral vsakovrstne šege onega, katerega je bil premagal, kakor prevzame včasi zmagoviti narod od premaganega jezik in šege. Zdelo se je, kakor da se je v novi kapi talistični družbi ohnovil stari fevdalizem s svojo aristokracijo in z njenimi tradicijami. To se v resnici ni zgodilo; značaj družbe ni odvisen od takozvanih socialnih šeg, in današnja denarna aristokracija ni nikakor identična z nekdanjo fevdalno, pa naj jo skuša oponašati, kolikor le more. Pač pa živi v kapitalistični družbi še mnogo ostankov fevdalizma, ki jih ni kapitalizem o-budil od mrtvih, ampak so se iz premagane fevdalne družbe rešili v sedanjo in jih kapitalizem še ni mogel popolnoma izpodriniti ali pobiti. Tupatam so taki ostanki še želo močni; v nekaterih deželah živita fevdalni in kapitalistični sistem še drug poleg drugega in se bojujeta za prvenstvo. Poleg tega je pa velik kos sveta še obtičal v fevdalizmu, kakor so še celo mnogo starejše družbe še etablirane po raznih krajih. V Tibetu vlada še vedno teokracija; na Japonskem je fevdalizem kljub vsemu oponašanju zapadne kulture še vladajoči faktor; po Aziji ni treba daleč hoditi, da se najde barbarizem, v Afriki ga je še hitreje odkriti, in kdor hoče študirati divja-štvo, ima tudi še prilike, da ga najde.
V vseh dobah je bil svet v tem oziru razno-ličen. Socialne revolucije so vedno obsegale dolge dobe in poleg novega je vedno — tudi izza popolne zmage — še eksistiralo staro. Revolucija buržvazije še sedaj ni povsem dokončana in baš zadnja vojna je razkrila veliko moč fevdalizma v deželah, kjer je bilo to komaj pričakovati. Vloge, ki jo je na primer junkerstvo igralo v Prusiji ,gotovo ne bo nihče podcenjeval; a junkerji so čisti reprezehtanti starega fevdalizma, ki je sredi industrij aliziran j a Nemčije uspešno kljuboval prodirajočemu kapitalizmu. Bilo je pa neizogibno, da je v to posegal tudi proces križanja in porajali so se prav čudni bastradi, otroci dveh nasprotnih sistemov, staromodni ari-stokrati, ki so bili v duši nepomirljivi fevdalci, pa so zaradi svojih gmotnih interesov postali in dustrijalni podjetniki in so tako stali z vsako nogo v drugem svetu, sredi nasprotujočih si interesov.
Socialna raznobarvnost sveta je nevtajiva; vendar pa se mora tudi priznati, da ni od vseh dosedanjih družabnih sistemov še nobeden toliko izenačil sveta, kolikor kapitalistični. Industrija, ki je bila prvi pogoj kapitalizma, je posledica moderne tehnike. Karakter tehnike je odvisen od njenih sredstev. Parna sila in elektrika, ki ženeta stroje v tovarnah in revolucioni-rata rudništvo, pa omogočata tudi železnice, pa-robrodarstvo, telegrafiranje in telefoniranje, z drugimi besedami vse tesnejše in tesnejše inter nacionalne stike. Moderna prometna sredstva olajšujejo kapitalizmu osvajanje sveta.
Medtem ko je kapitalizem še vedno na maršu k temu cilju in ko se njegove zadnje straže še vedno bojujejo z zadnjimi četami v glavnem premagane armade, pa že naskakuje novi sovražnik njegove postojanke. Proletariat vstaja, že ne več le v posameznih četah malkontentov brez jasnega cilja, temveč boljinbolj kot organizirana armada, ki ve, kaj hoče, ker ve, kaj mora hoteti. In na posameznih frontah se že odigravajo odločilni boji.
Nova sicalna revolucija je tu. Pravzaprav je bila že davno tu. Pričela se je tisti čas, ko se je kapitalizem začel etablirati in rekrutirati delavsko armado. Kajti iz tega delavstva se ni moglo razviti nič druzega, kakor nasprotnik kapitalizma, stvarnik nove družbe. Že desetletja si živeli sredi socialne revolucije; tisoč posameznih, zdaj večjih, zdaj manjših bojev jo je ozr čevalo. Stavke, boji na voliščih, boji v parlamentih,prodiranje socialističnih elementov v zakonodajne zbornice, nezadoviljne koncesije vladajočih v industriji in v politiki, poizkusi odvračanja delavstva od samostojne politike s snovanjem strank, ki niso ne ptič ne miš, ne krop ne voda — vse to so posamezne epizode, posamezni pojavi enega enotnega fenomena: Modernega socialnega boja.
Svetovna vojna je učinkovala kakor nova gonilna sila v zgodovini. V voz človeštva niso
več vpreženi konji; tudi tukaj se vozi z elektriko. Tako se je moral tudi socialni proces pospešiti vsled vojne in se je v resnici pospešil. Boj med kapitalizmom in proletariatom je stopil v nov stadij in vrše se bitke, do katerih bi bilo brez te vojne prišlo morda šele čez desetletja.
Toda če je svetovna vojna mogla pospešiti razvoj, ni mogla izpremeniti njegovih zakonov. Socialna revolucija je skrajšana, ni pa dokončana in tudi jutri ali pojutršnjem še ne bo. In velika napaka bi bila praviti proletariatu, da stoji že na pragu gotove zmage. Bila bi največja napaka največ zaradi tega, ker ne bi to pospešilo njegove zmage, temveč bi jo zavleklo.
To zmago socializma, to se pravi za nadomestitev kapitalistične družbe z drugo, ki jo imenujemo socialistično, je volja ljudi veliko vredna; toda na noben način ne more nadomestiti drugih faktorjev, ki niso manj važni, ampak v resici najvažnejši. Če je Mara v čem imel prav, tedaj gotovo v tem, da velja tudi v družabnem razvoju pravilo, da je treba poznati drevo, če hočemo ugibati, kakšen bo sad. Vsaka družba ima svoje pogoje; kadar se pogoji dopolnijo, je rezultat neizogiben; dokler ni pogojev, se pa rezultat ne more izsiliti z nobenim heroizmom.
V posameznih obvodih se vrše zelo intenzivni boji med starim in novim svetom. Bilo bi že nekoliko preveč rečeno, da se vrše med kapitalizmom in socializmom. Najsilnejši boj tega značaja se vodi nedvomno na Ruskem. Toda dejstvo je, da v Rusiji sploh še ni vladal kapitalizem. Kar se je tam ustanovilo namesto starega reda, pa tudi ni socializem, in preden se tam ustanovi socializem, preteče še veliko časa. S tem ni rečeno, da niso ljudje,*ki vodijo ta boj na strani proletariata, socialisti, ampak da velja tudi zanje pravilo, da ne more njih volja, pa naj bi bila močna kakor Jupitrova, nadomestiti pogojev in razveljaviti zakonov razvoja. In če bi bile razmere v Rusiji take, da bi se tam res mogel v kratkem času ustanoviti socializem v pravem pomenu besede, ne bi to še pomenilo socializma za ves svet, kakor ni zmaga kapitalizma na Angleškem še dolgo pomenila zmage kapitalizma za ostali svet.
Z zmago buržvazne revolucije se je pričela nova socialna revolucija. Ta revolucija se na-| dal.ju.je in se bo še dolgo nadaljevala. Zmaga nove družbe ne pride kot rezultat kakšnega velikega heroičnega dejanja, temveč kot zadnji rezultat družabnega razvoja, ki je nujno revolucionaren razvoj, četudi ne nujno v smislu prelivanja krvi. Zmaga nove družbe pa tudi geogra-fično ne bo enotna; kakor je poleg kapitalizma živel fevdalizem ,taJco bo poleg socializma še kapitalizem držal postojanke. In tam, kjer se danes včasi evfemistično še govori o zmagi socializma, se opažajo plodovi križanja, adaptira-nje čisto kapitalističnih metod v organizmih, ki so ali pa vsaj hočejo veljati za socialstične, kakor na primer na Ruskem, kjer se vpeljuje v in-
dustrijo prav tiste metode, katerih se delavstvo v kapitalističnih deželah najbolj brani.
Kljub vsem, s čimer je svetovna vojna presenetila svet, se mora socialna revolucija poj miti kot razvojen proces, v katerem je čudež slej-koprej izključen. Le ob takem pojmovanju bo živo človeško delo v tem procesu koristno in uspešno.
Propaganda in toleranca.
Predsednik irske republike De Valera potuje po Zedinjenih državah, da dela propagando za neodvisnost svoje dežele, in kamorkoli pride, ga sprejmajo množice njegovih rojakov z velikanskim navdušenjem. V kongresu je vložena resolucija, ki zahteva priznanje irske republike od strani Zedinjenih držav. Pri velikih bankah posreduje De Valera za veliko posojilo za svojo republiko. Medtem je pa ta republika komaj kje drugje ,kakor na papirju in propagandi. Človeku se zazdi, kakor da je Amerika zopet postala zavetišče preganjanih in zatiranih, kajti če bi vlada hotela nastopati po trdi besedi zakona, ji ne bi bilo težko preprečiti vsako tako propagando ; pri tem bi imela še oporo v dejstvu, da je med Ameriko in Anglijo še vedno vojna tovarišica in da je zaradi tega agitacija proti Veliki Britaniji nedopustna. Ko je bil napovedan prihod De Valere, je res marsikdo mislil, da se zgodi kaj takega. Toda Amerika jc v tem slučaju opravičila upe optimistov in ne dela De Valeri nobenih sitnosti.
Brez obzira na to, kako sodi kdo o irskem vprašanju sploh, je to zelo hvalevredno in vsak prijatelj svobode bo pozdravil tako ravnanje. Anglija najbrže ne bo posebno vesela te agitacije, četudi ni podala izjave direktno proti njej in sploh ni rekla nobene besede o potovanju De Valere. Za Anglijo ne eksisti-ra nobena irska republika in z njenega stališča je propaganda, kakršno dela De Valera, veleizdajstvo. Ali menda imajo državniki v Londonu toliko soli v glavi, da ne marajo provocirati konfliktov, ki ne bi mogli poroditi nikakršnega zdravega sadu, pri čemer najbrže tudi računajo, da bo propaganda imela tem manj uspeha, čim manj bo zatirana. Ali imajo v tem prav ali ne, je postranska stvar; to pokaže bodočnost. Včasi ima propaganda več učinka, kakor orožja, včasi je pa le boj proti vetrnim mlinom. Za enkrat je bolj zanimivo, Sa Anglija molči in da Amerika mirno tolerira propagando. Ni se pa vpričo tega mogoče ubraniti nekaterih misli, ki so v naravni zvezi s to agitacijo in s to toleranco. Če je koristno brez ovir dovoliti to delo, zakaj ne bi bilo koristno zavzeti enako stališče napram propagandi sploh, pa opustiti progone in poizkuse zatiranja, ki ne rode nič druzega, kakor strasten in včasi silovit odpor? Če je taka toleranca priporočljiva napram Ircu, zakaj ne bi bila enako priporočljiva napram Amerikancem? Če se more brez razburjenja gledati na agitacijo za irsko republiko, zakaj ne bi mogla kri ostati mirna vpričo agitacije za industri-jalno demokracijo? Amerika bi pri tem ohranila svoj dobri glas kot dežela svobode, izgubila ne bi ni-
česar, vlada bi imela evidenco o tem, kar se godi, in nobena propaganda ne bi imela opravičbe, da se mora skrivati.
Naposled je itak vsako zatiranje propagande precej nezmiselno; če ne ustreza čutom in mišljenju ljudstva, mora, ostati brezuspešna, kajti po sili si ne da narod ničesar vtepsti v glavo, česar ne mara in kar mu je zoprno; če pa živi ideja v duši naroda, pa naj bo še tako skrita, dobi prejalislej kri in meso, le da bo njen izbruh tem silovitejši, čim večji je nasprotni pritisk. Gotovo število pristašev dobi pač vsaka teorija, tudi najneumnejša; saj imamo v Ameriki na primer Holy Jumpers, Holy Hollers in druge sekte, v katerih pač ne more nihče najti nič pametnega ; v Evropi so gotovi krožki agitirali proti cepljenju koz, drugi so učili, da se vsaka bolezen lahko ozdravi z blatom i. t. d. In vsaka taka neumnost je našla svoje pristaše. Ali nikdar jih ni bilo toliko, da bi mogli nadvladati pametne, izvzemši posamezne dobe, v katerih je kakšna neumnost postala epidemična, kakor različne verske blaznosti v srednjem veku, ki pa niso nikdar imele svojih korenin v preveliki svobodi, ampak le v pomanjkanju svobodi, s katerim je bilo vedno spojeno gorostasno neznanje. Javna propaganda in najliberalnejša toleranca je v demokraciji absoluto koristna, čim svobodnejša je, tem bolj navaja ljudstvo, da se zanima vsestransko zanjo; najboljše zdravilo proti fanatizmu je; misleče ljudi pripravlja do tega, da hočejo slišati vsako stran in da si napravijo svojo lastno sodbo. To je politična vzgoja prvega reda. Na takih tleh raste najsrečnejša demokracija, ker postajo ljudje razsodni in sposobni za samovlado. In v taki atmosferi se je najman^e bati bolehavega radikalizma, ker je ljudstvu v normalnih razmerah vsaka neopravičena eksaltacija zoprna in se mase vedno odvračajo od histeričnega fanatizma.
Irska propaganda v Ameriki je mirna, vsaj v sedanji dobi. V Evropi ni bila vedno taka. Ni še dolgo, kar je imela tam zelo krvav značaj; takozvana binkoštna revolucija je še v splošnem spominu-pač z vsemi njenimi tragičnimi posledicai. Da pa je dobila take oblike, je največ pripisati tlaku od angleške vladne strani, ki je izzval irski protitlak. In tako je z vsako propagando; če je dobra, najde svojo pot — po ravnem ali pa po ovinkih —, če ni nič vredna,
zamre sama od sebe, razun če jo poživlja zatiranje. •-
Nekrvava aneksija.
Zelo zanimivo je poročilo, ki prihaja iz Haaga o namenu holandske vlade glede na takozvano Zuy-dersko jezero. Holandska se hoče povečati. Anekti-rati namerava celo provinco, obsegajočo 523,092 akrov, več kot jih ima pokrajina Zeeland, ki šteje 444,600 akrov. Toda ta aneksija je nameravana na tak način, da ga tudi največji pacifist lahko pozdravi in ki bi ga bilo priporočati še' nekaterim drugim deželam. Gre namreč za to, da se izsuši imenovano jezero in otme rodovitna zemlja morju. Holandija je že pred vojno uvaževala tak projekt; svetovni kon-
flikt ga je zadržal, ne le zato, ker je morala tudi Holandija za obrambo svoje nevtralnosti mobilizirati veliko armado, vsled česar bi bilo primanjkovalo delavcev za tako ogromno delo, ampak tudi zato, ker bi v slučaju vojne Zuydersko jezero imelo velik po-, men v obrambnem sistemu dežele. Pravijo, da se čuti Holandija sedaj dovolj varno, da podvzame to delo, s katerim upa rešiti tudi težki proble brezposelnosti, ki je silno razširjena in dela vladi velike preglavice.
Tudi po dovršenem delu ostane precejšen kos prihranjen vodi v obliki jezera, da se odvrne nevarnost poplave, ki bi lahko nastala, če bi narasla Ijsel in druge manjše reke, ki se izlivajo v Zuydersko jezero, bolje rečeno v Zuydersko morje.
Da se izvede načrt, bo treba pred vsem zgraditi velik nasip med pokrajino Severna Holandija in Fri-eslandom ter prekopati kanal skozi otok Wierin-gen, kjer živi prejšnji nemški kronprinc v pregnanstvu, da se regulira višina vode v Zuyderskem jezeru. Drug kanal se zgradi izza nasipa do Harlingena v Frieslandiji, da se omogoči brodarstvo iz luk ob Zuyderskem jezeru v Harlingen. Za zgradbo nasipa in k temu spadajočih del bo treba devet let; vsa dela skupaj so pa precenjena na šestintrideset let.
Od zemlje, ki jo mislijo na ta način ugrabiti morju, pričakujejo, da bo zelo rodovitna. Glavni dobiček bo torej gospodarski, in delo se bo bogato izplačalo, četudi bo treba ogromnih investicij.
Holandija je majhna dežela. S svojim delom pa daje zgled, ki je za mnogo večje dežele zelo poučen. Na zemlji je še mnogo drugih krajev, ki bi jih bilo vredno anektirati, nele v vodah, ampak tudi na suhem. Nikjer ni zapisano, da morajo vse puščave na vse večne čase ostati puščave. Mnogo je krajev, ki se pravzaprav ne bi smeli imenovati puščave, ker imajo pogoje za rodovitnost in bi jih bilo treba le izpopolniti, da bi res postali rodovitni, na primer napeljati vode, kar v mnogih slučajih nikakor ne spada med tehnične nemogočnosti in tudi ne zahteva toliko stroškov, kolikor izsušitev Zuyderskega -jezera. Zadnja leta so nekateri narobe-filozofi slavili vojno, češ da je na svetu preveč ljudi in da je klanje baje zaradi tega koristno. To je sicer velik nezmi-sel, ali če bi bilo v njem le količkaj resnice, bi bilo razširjenje za obljudenje sposobne zemlje pač pametnejše od pobijanja na debelo.
Vojna, ki jo namerava Holandija, bo baje trajala štiriintrideset let; to je v resnici mnogo več, kot je trajala svetovna vojna. Ali take vojne smejo trajati tudi stoletja, pa ne bo ugovarjal noben človekoljub. Vodila se ne bo s topovi in strupenimi plini, ampak z lopato in krampom. Mobilizirane bodo armade, ampak ne infanterija, kavalerija in artilerija, temveč inženirji, kopači, zidarji i. t. d.
Zakaj je tako delo, kakor ga misli Holandija izvršiti, tako nenavadno, da se čudi ves svet, kadar se piše o njem? Zakaj ne bi bilo za velike in bogate dežele mogoče, kar je mogoče za malo Holandijo" Zakaj se ne vrše taka dela vsepovsod? Zakaj se vsaj, kadar je kje velika delavska brezposelnost, ne podvzamejo podobna dela za rešitev problema, kateremu ne zna družba priti do živega?
Ljudje, ki si izmišljajo vsakovrstne satire, da bi z njimi osmešili socializem, katerega večinoma ne poznajo, bi lahko, če bi ga malo natančneje študirali, spoznali, da vodi pravzaprav vse socialistično stremljenje do tega, da se nadomestijo krvave vojne s takimi mirnimi, kakršno namerava sedaj Holandija in da je temeljita preosnova družbe absoluten predpogoj, da se doseže tak cilj. V Ameriki imamo na primer neizmerne kraje, ki bi se lahko pridobili za kulturo; cele države na zapadu čakajo na človekovo znanje in delo, da mu povrnejo, trud s preobilnimi plodovi. Toda'privatni kapital se ne loti tega posla, dokler lahko pričakuje na drug način večje in hitrejše profite. Kdo ga bo prisilil, da investira, kjer se mu ne ljubi? Splošni interesi ne pomenijo privatnemu kapitalu nič, dokler ne postanejo to njegovi lastni interesi. Treba je torej najti način, da ne bodo skupni interesi odvisni od dobre ali slabe volje in od profitov nekaterih posameznikov, in socializem daje edino podlago, na kateri je to mogoče.
Tiskovna svoboda v Sloveniji.
Poštna zveza s Slovenijo je — od ameriške strani — odprta in dasi obstajajo očividno še težave po Evropi, dobivamo vendar naposled različne liste iz starega kraja. Mnogo zanimivega nam razkriva to časopisje; seveda ni vse zanesljivo, kar je zanimivo. Pred vsem se lahko spozna, da so vesti nepopolne in da ne more čitatelj izvedeti vsega, kar bi rad izvedel. Komu je pripisati to pomanjkljivost, se lahko ugane, če se malo bolje pogleda na zunanje lice nekaterih listov.
Niso še daleč za nami časi, ko se je pela srbski vladi slava do neba in se nam je slikala Srbija kot dežela največje demokracije; kdor ni hotel slepo prisegati na to, je bil sovražnik narodnega edinstva, zlohoten zabavljač in srbofob. Sofistika se ni niti mnogo trudila z zakrinkavanjem svojega obraza; srbska vlada in Srbija sta bili eno; med srbsko dinastijo in srbskim narodom ni bilo razlike.
Jugoslovansko Republičansko Združenje je vedno stalo na stališču narodnega zedinjenja in osvoboditve Jugoslovanov, toda borilo se je za pravice NARODA, ne pa za predpravice kakšne dinastije ali za diktaturo kakšne vlade. Zaradi tega je moralo voditi boj proti vsem tendencam, katerih cilj je bil protinaroden, in ker je bilo mnogo takih tendenc ,je bilo tudi mnogo boja.
Sedaj postaja vse jasneje, da je bil ta boj zelo opravičen in le škoda je, da se ni mogel voditi ž večjimi močmi. Danes je razpoloženje med ameriškimi Jugoslovani pač precej drugačno, nego je bilo pred padcem Avstrije. Polagoma se odpirajo oči tudi tistim, ki so včasi mislili, da bo nekoliko samozvanih voditeljev iz gole ljubezni do naroda ustvarilo raj v preporojeni domovini. Polagoma spoznavajo, da je v tej domovini vse kaj druzega, kakor raj, in vsaka nova vest, ki pride iz starega kraja potrjuje to.
Med najelementarnejše pogoje vsake resnične demokracije spada svoboda tiska. Umevno je pač, če se hoče država v zelo izjemnih slučajih, kakor na primer v vojni, zavarovati proti slučajnostim, ki t mogle na primer koristiti sovražrd1;^ je r>o; . stoma tudi v tem oziru strah konservativnih duhov prevelik, toda vojna je končana, v Jugoslaviji pa imajo še vedno cenzuro, ki nas spominja na najtemnejše dneve stare Avstrije.
Naša slika kaže posnetek ene strani ljubljanskega dnevnika "Naprej", ki je zgovoren dokaz velike "demokracije", ki je sedaj doma v naši stari domovini. Razume se, da to ni edina konfiskacija, ki je zadela omenjeni list. Pri tem pa je treba omeniti, da je slovensko časopisje še razmeroma "srečno", kajti nekaterim hrvaškim in srbskim listom se godi še vse drugače. Zdi se, da je cenzura najbolj razbesnjena v Zagrebu in v Bosni ,kjer imajo nekateri listi skoraj vsak dan tako belino, kakršno nam kaže '' Naprej'' v tej številki.
Vprašanje največjega zanimanja je, kako dolgo mislijo sedanji gospodarji Jugoslavije vzdržavati te razmere. Zelo opravičen je sum, da bi jih najrajši še za dolgo časa pustili neizpremenjene, skoraj gotovo pa vsaj do sestanka ustavodajne ali definitivne skupščine, da bi imel narod pri volitvah dovolj močan nagobčnik. Kajti cenzura ima vedno svoje namene.
Na "nenormalne čase" se vlada v Belgradu ne more izgovarjati; nenormalni bodo časi v Jugoslaviji še dolgo, ker je po debatah v narodnem predstavništvu spoznati, da je v deželi v vsakem oziru nered kakor v kakšni zapuščeni ropotarnici, in da so sedanji gospodarji dežele enostavno nesposobni, da bi napravili kaj pametnega iz te gospodarske, prometne, produkcijske in splošne anarhije. Tako dolgo pa narod vendar ne more čakati, da pošlje Bog gospodom ministrom v Belgradu talente, katerih jim primanjkuje. Svoboda tiska je pogoj, da pride red v deželo; če ne more ljudstvo izraziti svojih misli, se mora vladati brez razuma, kajti če ni misli med ljudstvom, jih ne more biti nikjer. Dvajset ministrov v Belgradu tudi nima več pameti, kakor ves narod.
Zatiranje tiskovne svobode je pa na drugi strani najjasnejši dokaz, da se vodi v deželi boj. Vodi se pa z neenakimi sredstvi. Vlada izrablja moč, ki ji ga daje državni aparat, medtem ko se skuša narodu vzeti edino sredstvo: svobodo njegove besede. To je bila stara metoda vake avtokracije, in s tem, da se je poslužuje, kaže sedanja jugoslovanska vlada svoj pravi značaj. Namesto slavi jene demokracije bi se rada definitivno ustanovila dinastična avtokracija ali pa milit ar istična diktatura. To seveda ne gre, če se narodu ne zaveže jezik. Da ima narod povedati kaj druzega, kakor oni, ki delajo grom in blisk v Belgradu, se pa jasno spoznava po tem, da ne dovoli vlada listom povedati, kar bi hoteli povedati.
Dvoma torej ni, da je v doinovini boj. Za nas pa tudi ne more biti dvoma, na kateri strani je v tem boju naše mesto. Bojevali smo se za svobodo Jugoslovanov ; dokler ni te svobode, se mora boj nadaljevati in vse moči se morajo zbrati, da bo uspešen.
Ste«. 134.
V UiibllarfTrirTobefo 14. JttrOia 1919.
lete llf.
»»►•I« rana nwMl| to »rainlkov •■■> <ak
Urcdoiiivo j« t LJublJaa), hanUikutka o»c U.t/U
UiSIMjtf. I
Dopiae fonkintl b pod-pluU, rittr M j^i d* pri-tbJI. Rokopise hu vr.Su
mMtatI i Knootolpn. patlt. »nlic 60 vlo., pogojen proitor 1 K ; niglui in pooj.no rntio. po I K) teftkrata« objava po (5o-«o*ora primaian popuL
NAPREJ
Cilastlo Jugoslov. socialno* demokratKne stranke.
— 40 vim. rit*. —
Naročnin«: Po |>"5U aH s dostavljanj i na ctlo l«to 72 K, n pol lata 30 K, ti četrt lete 18 K, za mesec ■ i Za Nemčijo celo leto 77 ^ za ostalo tujino In A.-eriko 84 K. — Refclaarcijt u list ao poštnine prosta.
UpravniSlvo ;e t LiuOlji^ Frančiškanska ulica it. OT; Učiteljska tiskarna.
Telefonska št 313.
Proglasa naš« stratine eksekutive na delavstvo vse.-a sveta, ki soio ca včeraj objavili v francoskem i/virniku. nh-mo m ovil danes, vsled preobilnega drugega gradiva, prenesti v slovenskem on vodu. Pride prihodnPČ.
Infamija.
Včerajšnji »Narod« uain |e zopet posvetil notico, ki mu iii!u izredno čast. Pravi, da nameravajo odvrniti »rudeCi« agitatorji udele-loiice »velikega narodnega shoda« na »shodič« pred Mestnim domom. Svojo bedasto notičico zaključuje z običajnim pozivom na nasilje. Vtis Ifcnumo. da gospodje pri »Narodu« ne \ cdo kaj pišejo. Ali bo ostal »Narod« >c dolgo torišče za žurnalistične di-Jelante?
Na kratko: Mi smo vabili naše delavstvo na naš shod. Drugih nismo hoteli blizu. Shod bi moral bi:i iskreni izraz socialističnega mišljenja zavednega proletarijata. Kalinov nismo nikoli lovili in Jih tudi ne bomo. Ta posel prepuičamo rade volje drueliu, tistim, ki so se v tem Izvežbali, tistim. n. pr.. ki se Jiorf Je te dni tako mudilo, da skličejo prvi svol shod. ne ozirajo se na druge. Sal vemo. da niso pri tem zasledoval* nobenih posebnih namenov...
»Narod« naj le hujska in natol-cuje. Bal njegova bedasta pisava Jc v glavni meri privedla do sedanje politične konstelacije.
O tem zanimivem poclavju bomo ?c izpregovorili. Toliko političnih bu-dulosti ni 5e nobeden list zakrivil. JDS. Je lahko ponosna na svoie glasilo.
Ali ste se pa morda bali. da bo udeležba na našem ljudskem »sho-diču« vse večja nego na vaši »veliM narodni manifestaciji«? Ali ste bili blizu, ko so delavske mase prihnialc trumoma na naš shod, navzlic vsem našim obvestilom po vseh delavnicah in tovarnah, da se shod vsled prepovedi ne vrši? Ej. strah je pa velik ... O naših »shodičih« boste šc drugačno mislili.
Kako se mi smejemo vsem vašim histeričnim izbruhom!...
Vašo zadnjo žurnalistično infa-miio samo beležimo.
Za vse pride kmalu nravi Čas ...
Agitirajte za naše Časopisje!
Brzojavne vesti.
Qlbanje Italijanskega proletariata.
LDU. Berlin. 12. (CTU.) Dopisnik dunajske »Allgemeine Zeitung" poroča, da se notranjepolitični položaj v Italiji od dne do dne bpU priostru-je. Kakor Javlja „Neue ZGricher Zeitung". se v Italiji pred očmi vlade vrši mobilizacija proletarijata. Mednarodna manifestacij sa samoodločbo.
Berlin. & ..Združenje narodov, ki trpe nasilje", in »Varstvena zveza za obmejne in inozemske Nemce" Je imela sinoči veliko zborovanje, zoper zasužnjenje narodov. 2e eno uro pred začetkom zborovanja je bil ogromni prostor ^Phllharmonije" prenapolnjen in več sto ljudi ni moglo več v poslopje. Zborovanje se Je razvilo v hnpozantno mednarodno manifestacijo za samoodločbo zatiranih narodov in za varstvo manjšin po vseh deželah. Med navzočimi ai videl skupine Turkov. Bolgarov, In-dov, Egipčanov. Ircev in zlasti mnogo nemških Američanov. Ko Je predsednik, ameriški polkovnik Emerson, prebral pritrjevalne dopise, so dobili besedo zastopniki inozemcev. Razen drugih Je govoril legacijski svetnik Pozzi, ki Je zgovorno zagovarjal pravico do samoodločbe nemških Avstrijcev. Koncem glasovanja so glasno sprejeli nastopno resolucijo, ki se razpošlje brezžično vsem narodom: „Prvo mednarodno zborovanje, zborujoče po izbruhu vojne prvikrat v Berlinu, obiskano od tisoč in tisoč mož in žena, burno ugovarja proti nasffnemu miru, potem ko so govorili po en Egipčan, Nemško Avstrijec, Alzačan, Indec, Irec. Osman, Nemec iz Ostmarke, Palatmec, Saa-rec in Renovec, Slezvlk-Holštajno-vec in Vlamec. V blaginjo človeštva zahtevamo mir pravice in sporazuma, da ugladimo pot spravi narodov. Mirovne pogodbe o pravici do samoodločbe so posmeh duhu Wilso-novih načel. Zahtevamo pravico neodvisne samoodločbe za vse zatirane narode in dele narodov ter gospodarsko varstvo manjšin po vseh deželah sveta. Nečuvene žrtve svetovne vojne, vsled katerih so trpeli vsi narodi, morajo imeti za posledico svetovni preobrat, ki prinese vsem tlačenim narodom svobodo in ki stori konec ir.oritvi narodov za vekomaj. Le tako more dobiti svet trajen mir. Ta klic pošilj.mo vsem narodom sveta s prošnjo, duhu človeštva pomagati do zmage." —LDU.
Belgijsko delavstvo o miru.
LDU. St. Ocrmain en Laye, 7. (DunKU. - Zakasnelo.) ..Humanite" poroča: Z ozlrom na odgovor, ki ga pričakuje NemČila od Zveznih dr-
žav, izjavlja generalno vodstvo bel« gijske delavske stranke v posebni resoluciji: 1. Mir mora biti pravi.cn; da se zavaruje proti nadaijuim vojnam. 2. Kršilo bi se pravico samo« odločbe, ako bi se deli nemški*j ift litavskega prebivalstva spojili z \> liko Poljsko. 3. Velesile si ne smett prilastiti nemških kolonij pod prifi vezo zmage, kajti nemogoče |e i* dustrijsko deželo, kakor Nemčijo^ oropati vseh kolonijalnih surovin iS trgov, ne da bi se s tem ustvarjal® v Evropi trajno nevzdržljiv polrtfat 4. Nemčija se ne sme prisiliti, dj i>o<l pretvezo povračila škode poduii menico in bilanco. 5. Nujnih ga: cij proti morebitnemu nemškem* nail»» du ne gre iskati toliko v brezkončnem oboroževanlu in v vojaškem zasedanju nemških pokrajin, k.tkor v doslednem razoro/cvanju. 6. Za glasovanje v kantonih MaioicJv in Eupen, ki se ima vršiti za vsak okraj posebej, se mora sočasno s prisili'« glasovanjem zajamčiti popolna glasovalna svoboda. 7. IzkoriV njt s.larskih rudokopov ne sme hiti prikrit povod aneksiji.
Komunisti na Dunaju.
LDU. Dunaj, 12. (CTU.) Aw,i|. ska stranka komunistov ie na Uu-naju, AJserstrasse IV, za 800.000 K kupila hišo. ki naj bi ji služila ko) strankin dom. Na pročelju liiše 'c na« meščen napis: J^emškp-avstrijslc^ komunistična stranka".
Boljševiki pred Tarnopolom.
LDU. Moravska Ostrava, fl (CTU.) „Qazeta Warszawska" jav* Ha, da so boljševiške čete prodrle do bližnje okolice Tamopola. Vzhodno* gališko mejo so že prekoračile.
Japonska bo pomagala Koteikii.
LDU. Amsterdam.. 8. (DunKU, Zakasnelo.) „Dai!v Herald" z dni 6. t. m. objavlja brezžično poročil« iz Moskve, da v zvezi s priznan1 :m admirala Kolčaka namerava enten-ta poslati mu na pomoč veliko japonsko armado.
Pot nrejcr*lcl denarja na Ctj.Mfc
LDU. Praga, 12. (CTU.) V \Y-i-pertu na Češkem so izsledili tulijo ponarejevalcev denarja. Izgotnvlja-la je stokronske In tisoči: ,',ks bankovce. Ponarejevalci so sc >.'ia-Jali v taniošnjcin Nemškem doma.
Raskl efcscsr ?e Sivi?
LDU. Berlin. 12. (DmiKU.) J*.t-llner Tageblatl" Javljji iz L^ia: „Epoca" objavlja porazgovor k ..a Y. Zubova, ki je umoril Rasptfiua. Knez, ki se Je dosedaj mudil kol e;>sf carice-matere na Mahi. le iz' < <Ji
LISTEK.
Avgust Strlndberg:
Bedakova izpoved.
Preložil Prša Albrecht (DaHe.)
Končno prične pogovor o večerji. Potem, ko me Je vprašala baronica za menje, si Je iz-braJa »Lors-d'oeuvre«. Z osornim glasom, ki Je bi! za moje razdražene živce preosoren. Je baron preklical naročeno Jed. Wen mojih mračnih misli, se delam kot da nisem umel in naroČim znova: »Lors-d'oeuore za dva I« za njo in zase, kot Je bila to želela.
Baron Je prebledel od Jeze. V. zraku Je vihar. a iz naših ust ni besede.
V svoji notranjosti sem se divll svojemu pogumu, da odgovorim grobosti z žalitvijo, ki bi imela v kaki civilizirani deželi zelo resno prerekanje za posledica Baronico Je ohrabrela moja pogumna zaščita in pričela mi Je nagajati, da bi me pripravila do smeha. Toda bilo le zaman. Vsak pomenek Je bH nemogoč: ničesa. si nismo imeli povedati. Preteči Dogledl so švigali med baronom in mano. Nazadnje Je pričel moj nasprotnik svoji sosedi šepetati nekaj v uho: ona mn Je odgovarjala z znamenji, - kimala z Klavo. izgovarjala zloge, ne da bi premikala ustnice ter me obsipala s porogljivimi pogledi.
Postalo mi Je vroče y glavo ta gotovo bi
treščilo med naju. da se ni zgodilo neka!, kar ie našo pozornost obrnilo diugam.
V eni sosednjih sob se je nahajala vesela družba. 2e pol ure so neprestano razblinil po Klavirju. To še ni bilo dosti: pri odprtih dnrih so začeli peti poulično pesem.
— Zaprite vrata. Je rekel baron natakarju.
Komaj so bile duri zaprte, ko so Jih r—t odprli: pevci so ponovili zadnjo kitico in kričali vmes izzivajoče besede.
Prilika se mi Je videla ugodna, da se vmešam v zadevo.
Dvignil sem se s svojega stola: v dveh skokih sem bil pri vratih, ki sem Jih zaprl kričeči tolpi pred nosom. Kot bi zažgal smodnik v sodu. takšne posledice Je imel pri nenrlaL-IJih moj odločni nastop. Razvila se Je kratKa borba. Čvrsto sem držal kMuko vrat v svoji roki. Toda vrata so se udala. ko so jih iztrgali s silo in mene Je potegnilo v sredo tuleče tolro. ki Je planila po meni, prlpravllena. da me prične obdelovati s pestmi. V tem trenotku sem začuti! roko na svojem ramena in za seboj sem ?a-čul razljučen glas: Ali mar gospodje ne poznajo prav nobene časti, da se v tolikem številu navale na enega samega nasprotnika...
To Je bila baronica, ki Je pozabila spodobnost ln dobre manlre ter pod pritiskom silne** notranjega ganotla razkrila toplejša čustva, kot Jih Je morda hotela pokazati.
Prepir Je bil končan. Baronica me |e opa-sovala s vprašujočiml oogiedt
—	Vi ste majhen hraber Junak, mi Je rekla. Zelo sem se bala za vas.
Baron Je zahteva! račun, poklical gostilničarja in ga prosil, naj pošlje po policijo.
Zdaj Je zavladala popolna harmoniia med nami. Vsi smo se složno zgražali nad grobostjo domačih prebivalcev. Vso skrivno Jezo ljubosumnosti in užaljenega samoljubja smo IrtMi m te neotesane burkeže.
In ko smo potem v eni svojih sob pili punč. Je znova vzplamenek) prijateljstvo: nič več nismo mislili na policijo, ki tudi ni prišla.
Naslednjega Jutra smo se sešll v kavarn!, polni dobre volje in pravzaprav zelo zadovollnl. da smo bili rešeni neprijetne zadeve, ki bi lahko Imela nedosrledne posledice.
Po prvem zajntrkn smo se podali po ka nalovem obrežju na izpreliod, vedno po dva vi dva. a v primerni razdalii. Ko smo prišli do za-tvomice. kjer se kanal zavile. !e barn- pbstal In se okrenll z nežnim, malone tallnhllcnir:. smehljatem k svoli ženi.
—	Marija, se-li spomniš teca im<M? !e i vprašal.
—	Da. da. spomnim se. dragi moj Ouslav. j Je odgovorila z izrazom strasti in otožnosti. ?
Takoj ml Je pojasnila to kratko vprašanle: j
—	.Tukaj mi ie razodel svofo l]ubev: :n. P ! | Je zvečer, pod to-!e brezo, na nebu se Je utrnila . .zvezda.
—	Tri leta Je tega. sem dopolnil stavek, n sdal prežvekujete svole stare tLomlne. Od pre-'
teklosti živite, ker vas sedanjost več ne zado. voljuje.
—	Dovolj! Saj ste brezumni... Jaz mr-zim preteklost in sem svojemu možu zeio I. i-ležna, da me je rešil domišljave matere, k 'e nežno trfnoštvo bi me uničilo. Ne, jaz obsujem svojega dobrega Oustava, zvest prijatelj mi Je postal...
—	Kakor želite, baronica, vedno sem v a« Sega mnenja, ako vam Je to pogodi.
Ob določeni nri smo se vkrcali. iJn se vrnemo v mesto. Po vožnji preko sinteza r. nrja s svolhni tisoč zelenečih otokov smo * 'i v Stokholm. kjer smo se ločili.
Skleni! sem. da se vrnem k dofn. > sni nameri, da si Iztrgam to ljubezen iz srca ts kmalu sem opazil, da sem račanil brez - H so me nadkrilievale. 2e ta dan do naši vi tvl me Je baronica povabila k sebi na obed. Prt-znovafa sta obletnico svole poroke. Nobene« pravega izgovora niserh mogel nalti: In vzlic temu. da sem se bal. da se naše PriiatelMvo obrabi, sem se odzval vabilu. Zelo sem bi! 5.11-f-čaran. ko sem niun dom radi snaJenJa : ie! v neredu: baron ie bil sjabo razpoložen in baronica me le nrojila oproščenla. da se le < "<ed zakasnel. Z ncrazpoloženim baronom, ki n u ie zrla lakota iz oči in ki ni znal skrivati s>.oJe nestrpnosti, sva se šla na vrt izprehalat. V nol ure sem izčrpal zadnla sredstva naftne«." Domenka. Pogovor Je onemel. Vrnila sva s.- v (edilnico.	(Dalle nr ';)
Posebna pogodba.
Med Francijo, Anglijo in Ameriko naj bi se po nekih dogovorih v Parizu sklenila posebna zveza, po kateri naj bi bili zadnji dve deželi zavezani, da priskočita Franciji na pomoč, če bi bila zadnja od Nemčije "brez provokacije" napadena. Ta vest je prišla iz Pariza — baje po indiskreciji — preden je predsednik ali kakšen ameriški delegat kaj izjavil o tem. V Zedinjenih državah je povzročila precej razburjenja, kar je lahko razumeti. Zdi se, da se pripravlja • tudi proti tej pogodbi znatna opozicija. -— Ko je prišlo prvo poročilo o tej nameravani pogodbi v Ameriko, bi si bil človek najrajši pomencal oči, da se prepriča, ali ne spi. V Parizu so ustanovili "večen mir"; vsa diplomatična umetnost je bila mobilizirana, da se ustvari podlaga tej večnosti. Predsednik je tam šele spoznal, kaj se pravi diplomacija; Cle-menceau, Lloyd George in Orlando so bili njegovi glavni učitelji. Ne vemo sicer, kako globoko je prodrl v meglo njihove umetnosti, ali vsekakor je imel priliko spoznati, da je profesionalna "visoka poVlika" vse drugačna, kakor si jo je bil on zamišljal v časih, ko je še govoril o javni diplomaciji in pod nih idealnih rečeh. S pomočjo te braminske vede so zvarili mir, o katerem smo neštetokrat slišali, da bo trajen. In naenkrat prihaja na dan, da ne verujejo stvarniki tega trajnega miru sami v njegovo trajnost in da snujejo posebne aliance za novo vojno, o 1 a-teri so pravkar trdili, da je nemogoča. Kdo naj raz-vozlja to diplomatično uganko ?
Čudimo se pravzaprav predsedniku Wilsonu. On je bil najglasnejši oznanjevalec trajnega miru in kakor je idealističen, je gotovo verjel vanj. Kako da se mu ni zazdelo čudno, da se zahteva od njega pristop v posebno alianco, ki računa z novo vojno tako močno ,da se že pripravlja nanjo ? Ko so prišli Francozi s to zahtevo k njemu, bi bilo najbolj naravno, da bi se bil vprašal, čemu so v Parizu delali tako dolgo za dosego trajnega miru, če je rezultat tako negotov. In v njem bi se bila morala zbuditi misel, da mora biti v mirovni pogodbi vendar nekaj zgrešenega, če ne prinaša tega, za kar se je bil z vso svojo avtoriteto angažiral. To bi bilo moralo voditi do revizije vse pogodbe, in če bi se bili drugi diplomatje upirali, bi bil to zanj dokaz, ka niso nikdar hoteli tega, kar on.
Ta aliančna pogodba ima pa sploh zanko, ki lahko postane zelo nevarna. Amerika naj priskoči Franciji na pomoč, ako jo Nemčija brez provokacije napade. Kaj se to vendar pravi? Kdo naj konstatira, ali je bila kje provokacija, ali ne? Ko je Avstrija poslala Srbiji znani fatalni ultimatum, bi se bil Berchtold na glavo postavil za to, da je bila uboga Avstrija provocirana. In kdor je verjel, da je bil sarajevski atentat res glavni povod vojne — in to jih je mnogo verjelo — bi bil moral sprejeti Berchtoldo-vo stališče tudi v tem oziru. Kaj je in kaj ni provokacija v internacionalnih odnošajih, ni vprašanje navadnega zdravega razuma, temveč vprašanje diplo-matičnih knifov. Talentov, ki hočejo namenoma koga napasti, pa si znajo nadeti krinko napadenega,
se še ni zmanjkalo. In ko je na primer Bismarck falsificiral nemško depešo, je minilo mnogo časa, preden se je to odkrilo. Kadar izbruhne vojna, je navadno premalo časa in premalo prilike, da bi se preiskovalo in zanesljivo dognalo, kje je pravica in kje krivda. Ali naj se res Amerika zaveže tako, da bo morala morda podpirati stvar, ki nastopa pod krinko pravice, pa se pozneje izkaže, da je bila krivična — pozneje, ko je morda že prepozno?
llecimo ,da hi mogla Amerika brezpogojno zaupati današnji Franciji, natančneje rečeno današnji francoski vladi, kar se nam tudi ne zdi tako kakor pribito. Ali kdo more povedati, kakšna bo tam vlada čez mesec, čez leto dni, čez pet let? Kdo more vedeti, kakšne izpremembe se zgode v raznih deželah tekom časa? In Amerika naj si veže roke za vsak slučaj, tudi za slučaj, če bi f! na Francoskem prisvojili vladno moč kakšni rokovnjači, ki bi bili dovolj spretni, da bi znali skrivati svoj pravi značaj 1
Kako se vrše izpremembe včasi hitro in temeljito, nam kažejo prav sedanji časi. Postransko je vprašanje, katere izpremembe smatra kdo za dobre in katere za slabe. Eden se navdušuje za boljševiško revolucijo na Ruskem, drugi jo preklinja. Ali naj bo dobra ali slaba, velikanska izprememba je na vsak način. Kdo pa bi mogel danes prisegati, da se ne izvrši na Francoskem enako globokosegajoča revolucija, morda povsem drugačnega značaja, a vendar taka, da izpremeni razmere enako temeljito? Amerika pa je vezana ...
Še eno vprašanje se da pri tem odgnati. Kaj naj si mislijo drugi narodi, ki pristopijo v ligo narodov, če vidijo, da sta v tej ligi dva razreda, eden za vse, a drugi, posebni, za Francijo, Anglijo in Ameriko, a namenjen le specialni koristi Francije? Koliko vzajemnega zaupanja more biti v taki ligi? In kako naj se v takih razmerah kdaj izgladijo tla za razorože-nje, o katerem se je toliko govorilo, kakor da je že na obzorju ?
Germer, tajnik socialistične stranke o ultraradikalcih.
Da strankin tajnik Germer ni naklonjen "levemu krilu", priča njegov letak, ki ga je bil razposlal pred kratkim socialističnemu časopisju. Vsled stika, ki ga ima kot izvrševalni tajnik z "levim krilom", menda noben drug ne pozna tega elementa bolje kakor on, zato se pa tudi ni nič čuditi, če ga sovraži nekoliko bolj iz srca, kakor pa ostali člani eksekutive.
V letaku, ki smo ga prejeli pred kratkim, piše Germer o nekem Whitu, ki je igral svoječasno tako vlogo, kakršno igrajo nekateri posamezniki "levega krila" v W. F. of M.
White je bil končno razkrinkan na neki konvenciji W. F. of M., kot plačan špian, in Germer zaključuje, da se takih špionov ne manjka niti v socialistični stranki.
Letak, ki nosi naslov "Socialist ali frakcionist", ima med drugim sledečo vsebino
"Ko sem pred devetnajstimi leti pristopil k so-
cialistični stranki, sem storil to kot socialist in ne kot frakcionist. Edini interes, ki me je gnal v stranko, je bilo delo za socializem in ne za to ali ono frakcijo. Misel, da goje socialisti v stranki frakcije z namenom, da jo "ugrabijo" ,mi je bila vedno zoprna. Vedno se mi je zdelo, da tiči za takimi poizkusi nekaj nepravilnega.
Pred nekaj leti je bila Zapadna zveza rudarjev (W. P. of M.) najbojevitejša delavska organizacija v Ameriki. Napredno delavstvo je zrlo nanjo s ponosom, in socialisti so kazali nanje kot na vzor delavske organizacije. To je bilo davno, preden so bili naši samozvani "revolucionarji" v Ameriki, in jint vsled tega zgodovina te organizacije ni znana. Pa tudi če bi bili v Ameriki, bi to bržkotne ne napravilo nanje nobenega vtisa.
V tej organizaciji so se nahajali elementi, ki so se kazali vsem ostalim za vzor '' revolucionarne'' aktivnosti. Oni so hoteli "ugrabiti" organizacijo za bolj revolucionarno in nekompromisno akcijo. Eden izmed teh "ultra revolucionarjev" je bil neki M. E. W'hite. Mnogi starejši sodrugi se ga bodo morda Se spominjali. V poznejšem času je bil organizator za I. W. W., toda pred tem časom je bil član eksekutive W. P. of M.
Noben drug izmed organizatorjev W. F. of M. ni rabil, če je šel na primer v Trinidad, Colo., ali v kakšno drugo ^apadno naselbino organizirat, bolj radikalnih fraz, kakor jih je rabil M. E. White. Bila ga je sama revolucija. W. F. of M. je bila zanj pre-pohlevna. Vzlic temu, da je bila W. F. of M. priznana za najradikalnejšo delavsko organizacijo v Ameriki, je hotel, da naj bi bila še radikalnejša.
Toda par let pozneje je bil "revolucionar" M. E. White razkrinkan, z drugimi sedmimi vred kot plačan agent kapitala. Krinka, za katero so se skrivale radikalne fraze, je padla.
Vsi tisti, ki so se strinjali z "revolucionarnimi" frazami M. E. Whita, seveda niso bili plačani agen-tje. Največ je bilo takih, ki so bili njegove marionete. Bili so pošteni in nedolžni, ampak služili so Whitu.
Ali si je v tem slučaju mogoče misliti, da bi kdo verjel, da je bil M. E. White špion? Gotovo ne! On je bil "mož dneva" in je zastopal vse, kar je bilo '' revolucionarno'
Njegove lepe in radikalne fraze so pridobivale poslušalce. Če bi bil takrat kdo izrazil sumnjo, da se nahajajo v W. F. of M. plačani agentje, bi ga bili W;hitovi pristaši linčali.
Naši "revolucionarji" in heroji besed bodo seveda zagnali huronski krik, češ, da se skuša White izrabiti napram njim in na ta način vzbuditi sumnja, da se nahajajo plačani agentje tudi med njimi. Zahtevali bodo tudi takoj dokaze. Priznamo, da dokazi v tem slučaju niso pri roki. Dalje tudi priznam, da jena tisoče sodrugov, ki tako verno slede samozvanemu "levemu krilu" v sedanji strankini krizi, glede kakih grošev čisto nedolžnih. Oni slede le po svojem prepričanju vsemu, kar jim vodstvo "levega krila" natvezi. Toda da se nahajajo v stranki plačani agentje, je splošno priznano.
Kdo so ti agentje — bo morda kdo vprašal. Jaz bi jih rad sam poznal. Govoril sem z mnogimi sodrugi in nekateri soglašajo s tem, da nameravajo nena-teri plačani agentje uprizoriti drug "Haymarket". Vem, da bo to velika bomba za "levo krilo" — toda kaj zato? Denuncirali me bodo, kakor je White de-nunciral uradnike W. F. of M., ki se niso strinjali z njegovim ultraradikalizmom. Toda ne pozabimo, kaj lahko stori v stranki en Hary Orchard. Ali je kdo sumil Hary Orcharda, dokler ni bil razkrinkan pri obravnavi Moyerja, Haywooda in Pettibona? Kakor naši "revolucionarji", tako je hotel tudi Hary Orchard spraviti svet v red "po svoje". Ampak nekaj mu je treba priznati: Prakticiral je, kar je govoril in učil. Ali je to mogoče reči o voditeljih "masne akcije"? Največ teh voditeljev se je 1. maja, ko so množice manifestirale na javnih mestih, poskrilo.
In kje so bili "masni akcionisti" v teku vojne? Največ tistih ,ki sedaj napadajo izvrševalni odbor in mu očitajo, kako je "rmen", je bilo skritih tako dolgo, dokler ni bil podpisan mir.
Propaganda "levega krila" je dosegla eno: Dala je državnim legislatorjem priliko, da bodo sprejeli več protidelavskih zakonov, kakor bi jih sicer. Pojdite v Washington, in videli boste, kako se pod pretvezo "levega krila" pripravljajo zakoni o na-daljni špionaži, poleg tega se pa osvoboditev političnih jetnikov čimdalje bolj otežkočuje. Seveda, "levo krilo" sploh noče, da se osvobode. Debs in 0'Hare so "levemu krilu" sredstvo za radikalno propagando, iz katere naj sledi'' diktatura''.
Pet tajnikov narodnostnih federacij je pisalo strankini eksekutivi, da so proti vsaki nameravani akciji, ki se tiče osvoboditve političnih jetnikov. In če bi se imeli politični jetniki — z menoj vred — zanašati na pomoč "levega krila", so lahko kar prepričani, da bo moral vsak presedeti svoj termin v ječi.
V	začetku že sem dejal, da mi je vsako frakcij-sko gibanje v stranki zoprno. Frakcionisti so si na-djali naslov "levo krilo" in so s tem ustvarili v stranki frankcije. V svojih glasilih agitirajo, naj se v stranki postavljajo za strankine uradnike le člani "levega krila" — tisti, ki pogoltnejo brez kritike vse, kar pride od tam. Poleg tega so začeli s propa gando, ki gre za tem, da se vržejo iz stranke vsi tisti, ki ne verujejo v fraze tega krila. Vzlic vsemu temu početju se pa še drznejo očitati strankini eksekutivi, da je avtokratična.
V	očigled vseh teh protislovij naj se torej nihče ne čudi, če pokličem pri tej priliki v spomin M. E.
Whita in IIarry Orcharda.
# • •
Dne 26. junija je imelo "levo krilo" v New Yorku svojo konferenco, na kateri pa, kakor smo do-znali, ni bilo nobenega pravega sporazuma, zlasti se delegati niso mogli zediniti glede politične akcije, katero skrajni elementi popolnom prezirajo. Sedaj se čuje mnenje, da bo "levo krilo", ako ne uspe na konvenciji 30. avgusta, in ne dobi kontrole nad tranko, ustanovilo svojo organizacijo. Čakajmo, da vidimo, kaj bo iz tega.	—r.
Ameriško delavstvo in politika.
Kakor poročajo listi, pride v kratkem v Ameriko Arthur Henderson, znani vodja angleških delavcev in sociallistov, da razloži ameriškemu delavstvu pomen delavske politike.
Takoj moramo konštatirati, da je Hendersonov prihod v Ameriko srečna misel, kajti v nobeni deželi na svetu ne potrebuje delavstvo političnega pouka tako nujno, kakor v Ameriki.
Angleško delavstvo je že zdavnaj spoznalo važnost delavske politike. Na Angleškem se strokovno organizirano delavstvo zanima za politično akcijo ravnotako, kakor za gospodarsko. V bojih, ki jih je imelo angleško delavstvo s kpitalističnim razredom v zadnjih desetlet jih, — je spoznalo vrednost in potrebo parlamentarne akcije, vzporedne z gospodarsko akcijo. Kako je danes delavska politika na Angleškem vpoštevana ve vsak, kdor se je kaj zanimal za zgodovino njenega gibanja in razvoja v zadnjih desetletjih. V tovarnah, pristaniščih in rudnikih imajo angleški delavci svojo ^organizirano moč, ki jo vporabljajo ob vsaki priliki, kadar hočejo kaj doseči, in vsaka taka akcija je na drugi strani podprta s politično močjo delavstva, potom njegovih zastopnikov v parlamentu. Kadar nastane v rudniku ali pristanišču štrajk, je zadeva takoj v parlamentu, in časopisje je na ta način prisiljeno pisati o zadevi. To pa ima za posledico, da se o razmerah, ki vladajo v industriji, kjer se vrši štrajk, razpravlja vsepovsod na dolgo in široko. Na ta način se pripravlja in dela javno razpoloženje v prid delavski stvari z dveh mest. Svesti si tega dvojnega orožja, postaja angleško delavstvo čimdalje bolj aktivno na političnem polju, in s to aktivnostjo postaja tudi aktivnost na gospodarskem polju pogumnejša in dobiva več iniciative.
Leta 1910. je imela Labor Party, katere član je Henderson, in ki je federativno zvezana s socialistično Independent Labor Party, 42 poslancev v parlamentu. Njen politični vpliv je od tedaj tako zrastel, da jo je morala angleška vlada prav resno vpoštevati. Kako jo je začela angleška vflada vpoštevati, je razvidno iz tega, da ni bil od tedaj naprej sprejet v angleškem parlamentu noben splošen družaben zakon brez posvetovanja z zastopniki te močne politič: ne delavske stranke. Posledica te politične moči, ki se ni zrcalila le v številu delavskih mandatov v parlamentu, ampak je imela svoje simpatičarje v vseli angleških nižjih in višjih dnižab/iih krogih, kakor pri uradništvu, pri profesorjih, učiteljih in umetnikih, je bila ,da je bil Henderson poklican v ministrstvo za delo.
Vsled stališča, ki ga je bila angleška vlada zavzela za časa vojne proti socialističnim delegatom. Vi so bili namenjeni, da odpotujejo v Stockholm, da pripravijo pot za obnovitev druge Internacionale, s tem da jim je odrekla potne liste, je postaJlo Hender-sonovo stališče v ministrstvu nevzdržljivo, in kmalu nato je resigniral.
Pri zadnjih volitvah so dobili socialisti, spojeni z unionisti 52 poslancev. Da jih bo moraila angleška
vlada zanaprej še bolj vpoštevati kakor doslej, se da sklepati iz poročil, ki prihajajo iz Anglije in iz katerih je razvidno, da pripravlja angleško delavstvo svoji Vladi velike skrbi. Najbolj razjarjeno je angleško delavstvo sedaj radi tega, ker je vlada sklenila imperialističen mir.
Že v vojnem času si angleško delavstvo ni dalo kar meni nič, tebi nič kratiti svojih pravic. V malo-kateri drugi državi — če sploh v kateri — so imeli nedelavski krogi in vlade tak rešpekt pred delavstvom, kakor na Angleškem.
Kako pa v Ameriki? — Ravno narobe! V tej deželi najbolj razvitega kapitalizma in razširjenega profitarstva, v deželi, kjer štejejo le miljoni in mi-ljarde, nima delavstvo v kongresu niti enega zastopnika. Delavske politike, ki bi kaj štela, sploh ni. V gospodarskem in političnem oziru je delavstvo samo blago, ki se ž njim trži kakor na sejmu. Štrajke vdu-šuje privatna policija, in se o njih v postavodajah sploh ne govori. Kapitalisti, ki zajemajo svoj dobiček iz produkcije, ki ga jim pripravlja masa, vedo, da jim ta masa zasigura tudi politično moč, kadar oridejo volitve. Tega jim ni treba ugibati. Zakaj ne? Zato, ker hočejo tisti, ki so na krmilu strokovnih organizacij, Gompers in drugi, naj se delavci ne pečajo s politiko. Kapitalistično časopisje hvali take voditelje delavstva, češ da je njih držanje modro in pravilno, navadni politični "ring leaderji", najet' kapitani starih političnih strank, se pa smejejo v pest, ker jim ostaja ta masa stoječa voda, v kateri love politične kaline. In tako postaja delavski politični materijal v rokah kapitalističnih strank sredstvo za gradnjo in utrjevanje kapitalistične trdnjave v Ameriki. Samostojne delavske politike v smislu angleškega delavstva v Ameriki kratkomalo ni. Socialistične stranke se pa cepijo v strančice, ker se ne morejo strinjati glede na taktiko.
Na vsak način je Hendersonov obisk in njegov nasvet, ki ga namerava dati glede na politično akcijo ameriškemu delavstvu, pozdraviti.
Če ga bo ameriško organizirano in neorganizirano delavstvo razumelo, je mogoče, da se začne za ameriško delavsko politiko nova doba.
Drskar.
Mnenje o Wilsonu.
Kakor se zdi, se nekateri nemški socialni demo-kratje niso motili o Wilsonu in njegovem mirovnem načrtu že od začetka, ko je objavil svojih 14 točk z ozirom na mirovne pogoje. Iz pogovora, ki ga je imel korespondent Hecht od Chicago Daily News s sodrugom dr. Stadtlerjem v Berlinu meseca marca t. 1., je posneti, da so se gotovi socialisti v Nemčiji že tedaj bali, da se Wilson ne zaveda svoje velike naloge, da je idealist stare šole, in da vsled tega tudi ne bo mogel rešiti mirovnih nalog, kakor bi jih moral, in da se zaradi njegovih utopističnih nazorov morali njegovi poizkusi , ko je prišel kritični čas zanje, razbliniti, kar je pomenilo za vse tiste, ki so vanj verjeli, veliko razočaranje.
Dr. Stadtler, socialni demokrat, je dejal kores-pondentu Hechtu v pogovu o boljševiški nevarnosti in Wilsonovem miru sledeče:
"Predsednik Wilson se bori proti boljševizmu z lesenim mečem politične demokracije. M. Pichon, francoski imperialist, ima mnogo jasnejši vpogled v svetovne dogodke od AVilsona. Seveda niso imperialistični bajoneti proti boljševizmu nič uspešnejši, kakor je Wilsonov leseni meč. Pred vsem je treba razumevati Wilsonovo popularnost v Nemčiji, ko je izbruhnila revolucija. Od začetka 1918., ko so socialno demokratične tendence zavzele mesto v Nemčiji, se je naše ljudstvo obrnilo direktno do Wilsona. On je bil dozdevni svetovni vodja proti boljševizmu in imperializmu. Bil je eden izmed največjih idealistov — demokratičen pacifist.
Wilson še vedno veruje v Wilsona — to je bilo meseca marca t. 1. — in to je največja nevarnost za Nemčijo. Z ostalim svetom stoji Nemčija v nevarnosti, da sprejme Wilsonovo načelo lesenega meča in dobi s tem od strani boljševizma najhujši udarec. Wilson se je postavil na stališče osamljenega voditelja, ki je čisto ločen od resničnih tekočih dogodkov. Wilson je nevaren političen anahronizem, potomec včerajšnjih iluzionistov. Pred svetom stoji kot zagovornik demokratične misli iz leta 1800. O velikanskih posledicah vojne, to je da demokracija ni triumfirala v tej vojni, ampak da je bila v teh petih letih le balzamirana za vso večnost, je popolnoma neveden. Niti ne pomisli, da so bile demokratične ideje, porojene v Franciji leta 1789, pokopane z 8,000,000 padlih vojakov v Franciji, Belgiji in Rusiji.
Namesto da bi bil vodja ene današnjih svetovnih sil (gotovo misli socialistične), je postal Wilson le filozofičen zastopnik preživele buržvazne duše. Namesto da bi šel vzporedno z duhom časa in motril' gospodarski razvoj vojne, se je v zadnjih petih letih poglobil v včerajšnjo politično šuplino. Sedaj se nahaja v zelo čudnem položaju. Iznašel je, da je imperializem Lloyd Georga, Orlanda in Clemenceaua mnogo realnejši in jačji od demokratičnih idealov, o katerih je sanjal, ko je mislil, da se bo antanta zanje vojskovala, kakor je jačji tudi gospodarski proleta-rianizem od njegove "zmagonosne demokracije",
Štiri leta in pol je živel Wilson v iluziji, da se je vršila vojne med demokracijo in militarizmom. V tej iluziji je dobil v Nemčiji svoje pristaše v Scheide-mannu, Erzbergerju, Payerju in njim podobnim. Na koncu vojne so se te iluzije vsled dveh realnosti — vsled kapitalističnega impeiralizma na zapadu, in boljševiškega nereda na vzhodu, razblinile v prazen nič.
Ker se Wil'son ni hotel pečati ne z enim ne z drugim, je izgubil vlogo svetovnega voditelja. Ker ni hotel zavreči lesenega meča, ostaja danes vzlic svoji dobri volji, le še nezmožen polovičar. Ker se ni hotel boriti proti boljševizmu in imperializmu z edinim logični morožjem, je izgubil priliko, da reši svet. Kakšna sredstva pridejo tukaj v poštev?
Inauguracija drastičnih socialističnih reform na znotraj, in omejitev ruskega boljševizma z zavarovanjem meja.
Zavezniki morajo spoznati enkrat za vselej, da je moč politične sile prešla v industrijo, vsled česar je treba svet preobraziti v tem smislu, ne pa v političnem.
Demokratične ideje so danes nolitičnem svetu mrtve. Sedaj prihaja v Nemčijo Leninov klic od vzhoda. Ta klic ima dvojen pomen. Nia prvem mestu je to duševno obhajilo med rusko in nemško revolucijo. Ruska revolucija ni demokratična, ampak dru žabno-gospodarska, s tendencami proletarske diktature. Scheidemann, Ebert in Erzberger niso bili v nemški revoluciji. Oni spadajo z Wilsonom vred v revolucijo izza leta 1789 v Franciji. Nemčija stoji danes na razpotju: Naprej ali nazaj. Na Eberta in na Scheidemana ne gleda v Nemčiji nihče. Oba sta političen mrk.
Lenin ve to; on ve, da bi nemška revolucija gnala v smeri boljševizma ali diktaturi proletariata. Lenin je vedel, da postavi vojna svet pred revolucije in nemir. Ve tudi, da je Nemčija most med vzhodom in zapadom. Ako postane Nemčija boljševistična, pride boljševizem preko nje na zapad, ako ne, bo lokalizi-ran in kot tak lahko uničen. Imperialisti vedo to, pa ne mislijo, da je treba vsled tega mase srečati na pol poti, da je treba uvesti gospodarske reforme. Socializem daje pogoje za te reforme. Socializem priznava vse razrede kot enakopravne, in priznava družbo kot celoto. Boljševizem priznava le proletariat in proglaša pravico delavstva, da odredjuje svoje zakone. Socializem je organičen; boljševizem je individualističen.
Leta 1789. je politična zmaga prinesla možnost popularnega izražanja ljudske volje, to je volitev. To orožje je postalo danes lesen meč, kajti danes žele te mase, ki so najštevilnejše v družbi, del resnične moči, ki ni več politična, ampak industrijalna. Boljševizem je napačno in fantastično eksperimentiranje s socialističnimi tendencami mnogih stoletij. Njegova moč leži v dopadajanju posameznikove domišljije v masah.
Navidezna demokracija, kakršno propagira Wil-son, je preslaba za odpor proti temu domišljavemu dopadajenju; za rešitev situacije je tudi preveč oddaljena od realnosti. Edina sila, ki je zmožna izvesti to nalogo, leži v socialni demokraciji.''
Dr. Stadtler tudi ne verjame, da bo Liga narodov rešila to vprašanje. Liga narodov, pravi, je podobna slepiču v človeškem telesu ,ki je pač tam, pa brez vsake organične potrebe ali koristi. Dalje meni, da ne misli, da zapade Nemčija boljševizmu, vendar pa da ni nevarnost še minila.
Mannerheim in Kolčak.
Neki dopisnik iz Nevv Yorka piše liberalnemu tedniku (Reviji) Nevv Republic o Mannerheimu in Kolčaku sledeče
Zvezne vlade nočejo priznati ruske sovjetske republike iz sledečih vzrokov:
L Ker je sovjetska vlada sedaj ali pa je bila prej baje pronemška;
2.	Ker temelji sovjetska vlada na terorizmu;
3.	Ker je sovjetska vlada nedemokratična in ne reprezentira nemškega ljudstva.
Med tem so pa zavezniki že zdavnaj priznali belo vlado na Finskem pod diktaturo Mannerheima, vzlic temu da so, kakor se zdi
1.	Nemške čete pomagale beli gardi uničiti socialistično republiko na Finskem in da je general Mannerheim pošiljal zopet in zopet telegrame, v katerih je izražal nemškemu kajzerju simpatije "in čestitke, medtem ko se je sovjetska vlada trudila na vse načine, da izpodkoplje nemško vlado in njen vpliv med nemškim vojaštvom na ruski fronti. Finska vlada je bila mnogo bolj pronemška, kakor pa ruska.
2.	Ko je prišla sedanja finska vlada na krmilo, je dala v teku nekaj dni postreliti in pobesiti nad 6,700 članov socialistične republike, poleg tega je pa zaprla nad 70,000 drugih.
Do 1. novembra 1918. je bilo v Rusiji ustreljenih 3,800 oseb, vštevši mnogo korumpiranih sovjetskih uradnikov, ki so bili zapleteni v protirevolucio-narno gibanje. Finska bela vlada je bila torej mnogo bolj teroristična, kakor ruska.
3.	Ko je finska vlada pozaprla skoraj 90,000 socialistov in jih pregnala nad 50,000 iz dežele preko meje v Rusijo in ko je podvzela vse potrebne varnostne korake, da si zasigura parlamentarno večino, pa je bila vzlic vsem previdnostim izvoljena večina socialistov, ni general Mannerheim dovolil, kakor niso zavezniki dovolili pri volitvah v Vladivosto-ku, da zasedejo svoja mesta v parlamentu. Medtem je sovjetska vlada odvzela vsem tistim, ki ne delajo, da se prežive, pravico glasovanja. Finska vlada je bila torej precej manj demokratična kakor ruska.
Skoraj ravno tako zgodovino bi lahko navedli o Kolčaku, tem velikem zagovorniku demokracije in novega reda v Omsku, katerega vlado so priznali zavezniki in ga podpirali z živili in municijo.
Na ta način je vsak argument, ki ga imajo zavezniške vlade proti priznanju sovjetske vlade odva-gan proti Mannerheimu in Kolčaku. Vzlic temu sta zadnja dva priznana od zaveznikov, okrog Rusije je pa ustanovljena blokada, da bo narod še bolj stradal in izumiral, kakor je doslej.
ADVERTISEMENT
VPODPORO LISTU.
John Kunstelj, Gross, Kans......... .$	.50
John Petrich, Youngstown, Qhio .................50
John Trčelj, Lawrence, Pa...............................50
Anton Rupnik, SoutJiview, Pa. . .. •	1.00
John Petrick, Youngstown, Ohio .................1.00
Anton Šular, Gross, Kans.......'......	.50
Slov. soc. klub št. 50, JSZ., Virden, 111. ..	10.00
Skupaj...........•.................$ 14.00
Zadnji izkaz . . ........ .............. 110.20
	0$	
Slov. delavska		podporna zveza
Ustanovljena dne 26. avgrusta 1908.		Inkorporirana 22. aprila 1909 v državi Penil.
Skupaj
124.20
Sedež: Johnstown, Pa.
GLAVNI URADNIKI: Predsednik: IVAN PROSTOR, 6120 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio.
Podpredsednik: JOSIP ZORKO, R. P. D. 2, Bos 113, West Newton, Pa.
♦ (
Glavni tajnik: BLAS NOVAK, 634 Main St., Johnstovra, Pa.
1.	Pom. tajnik: FRANK PAVLOVCIC, 634 Main St., John-
stown, Pa.
2.	Pom. taj. ANDREJ VEDRICH, R. F. D. box 4, Johnstown,
Pa.
Blagajnik: JOSIP ŽEI.E, 6502 St. Clair Ave., Cleveland, O.
Pom. Blagajnik: ANTON HOČEVAR, R. F. D. 2, Box 27, Bridgeport, O.
NADZORNI ODBOR: Predsednik nadzor, odbora: JOSIP PETERNEL, Box 95, Willock, Pa.
1.	nadzornik: NIKOLAJ POVŠE, 1128 Fabyan St., City
View, N. S. Pittsburgh, Pa.
2.	nadzornik: IVAN GROŠELJ, 885 137th St„ Cleveland, O.
POROTNI ODBOR: Predsednik porot, odbora: MARTIN OBER2AN, Box 72, East Mineral, Kans.
1.	porotnik: FRANC TEROPČIČ, R. 1, Bamonza, Ark.
2.	porotnik: JOSIP GOLOB, 1916 S. 14th St., Springfield, IU.
VRHOVNI ZDRAVNIK: Dr. JOSIP V. GRAHEK, 843 E. Ohio St., Pittsburgh, Pa. Glavni urad: 634 Main St., Johnstown. Pa.
URADNO GLASILO: PROLETAREC. 3639 W. 26th St., Chicago, 111.
Cenjena društva, oziroma njih uradniki, so uljudno pro-šeni pošiljati vse dopise naravnost na glavnega tajnika in nikogar drugega. Denar naj se pošlje edino potom Poštnih, Expresnih,'ali Bančnih denarnih nakaznic, nikakor pa ne potom privatnih čekov. Nakaznice naj se naslavljajo: Blaž Novak, Title Trust and Guarantee Co. in tako naslovljene pošiljajo z mesečnim poročilom sa naslov gl. tajnika.
V slučaju, da opazijo društveni tajniki ipri poročilih glavnega tajnika kake pomanjkljivosti, naj to nemudoma naznanijo uradu glavnega tajnika, da se v prihodnje popravi.
VABILO NA PIKNIK,
ki ga priredi društvo Postojnska Jama, št. 151, S. D. P. Z. v Dalagua, Colo., v nedeljo dne 3. avgusta. Igrala bo izvrstna godba na pihala (Dalague Union Band). Vstopnina za moške 50c.; dame vstopnine proste. Za izvrstno postrežbo in zabavo bo preskrbljeno.
Bratska društva ter slovensko in hrvatsko občinstvo od tu in okolice vabimo, da se polnoštevilno udeleži tega piknika. V enakih slučajih bomo prijaznost vračali.
Andrej Miklavec, tajnik.
J. S. z.
Detroit, Mich. — Članom J. S. Z.! Na seji kluba št. 114, J. S. Z., je članstvo razpravljalo med drugim o Izjavah, ki jih je izdal gl. odbor J. S. Z.
Po daljši in stvarni diskusiji je prišlo članstvo do zaključka, da so vse tri izjave času primerne, vsled česar se članstvo z njihovo vsebino strinja. Logično je članstvo tudi pripravljeno eksekutivo podpirati, da se v izjavah navedene ideje izvedejo v praksi.
Ker želi članstvo kluba št. 114, da delajo v bodoče vsi člani J. S. Z. složno z nami, je klub sprejel sledečo resolucijo:
Sodrugi! V teh kritičnih časih apeliramo na vse člane J. S. Z., da obdržimo J. S. Z. skupaj in delamo z vsemi močmi na to, da postane čim večja in vplivnejša. Agitirajmo tudi, da dobi njencr glasilo "Proletarec" kolikor mogoče več naročnikov. Pridobivanje naročnikov in razpečavanje socialistične literature bodi naša glavna naloga. Učimo sami sebe in druge, da nas ne bo našel čas nepripravljene za velike naloge, ki pridejo.
Tudi naša želja je, da se pridružimo A. S. P.. vendar ne preje,dokler se razmere v A. S. P. ne izboljšajo. To, upamo, se zgodi po konvenciji.
Sodrugi delavci! Stojmo trdno v vrstah razredno zavednih proletarcev, pojačujmo jih in priprav-ljajmo človeštvu pot v boljšo družbo.
Člani Jugoslav. socialist, kluba št. 114.
UTRINKI.
Na Reki je prišlo dne 6. t. m. do ostrih bojev med italijanskimi in francoskimi vojaki. Imenovana je komisija, da preišče afero, ali še preden je prišlo do tega, so Italijani podajali izjave, da so Francozi napadli njih bojne ladje, vsled česar da so se morali braniti in je prišlo do obžalovanja vrednih dogodkov . . .
Komisija ima dognati, kaj je na stvari resnice, in mi lahko počakamo, da dovrši ta komisija svoje delo. Vendar pa že sedaj lahko pravimo, da bo uspeh preiskave, če se bo pravilno vršila, precej drugačen ,kakor italijanske izjave. Za to mnenje imamo tehtne razloge. V primorskih krajih je bilo, odkar so jih Italijani zasedli, že mnogo spopadov in izgredov, a vselej so bili Italijani — seveda po njihovih poročilih — napadeni. Tudi v krajih, v katerih ni nobenega vojaštva, razven italijanskega, je bilo tako. Menda so Slovenci na Goriškem in Hrvati v Dalmaciji in na otokih stokrat hrabrejši, kot smo kdaj mislili, da se upajo brez orožja napadati oborožene italijanske vojake. Stereotipno se ponavljajoča trditev, da so bili Italijani v vsakem slučaju napadeni, mora že pri najbolj lahkovernih ljudeh zbuditi sum.
V italijanski zbornici je Nitti govoril o teh dogodkih in velikodušno priznal Francozem, da imajo enake kreposti kakor Italijani, ampak . . . tudi enake
napake. Med temi da je vročekrvnost. To naj bi najbrže pomenilo, da je reške dogodke zakrivila le vroča kri, z drugimi besedami, da je nastal ves boj le iz nesporazuma. Italijanski šovinisti bodo smatrali za velikodušnost, da ni njih ministrski predsednik pripisal krivde z gromovitimi besedami Francozom; poznavalci italijanskih oficijelnih metod bodo spoznali, da ni bilo mogoče meni nič tebi nič odvaliti krivdo na Francoze.
Medtem so prišli do besede ljudje, ki lahko po vedo kaj natančnejšega o teh bojih in po njihovih poročilih se da sklepati, da je bilo prelivanje krvi pač provocirano, ampak na precej drugačen način, kakor so Italijani opisovali. Med očividci bojev j! bil tudi ameriški dopisnik Thomas Stewart Ryan, ki si je nabral mnogo izkušenj v okupiranih krajih in se je drznil povedati o ondotnih razmerah tudi precej rasnice, s čimer se je italijanski gospodi hudo zameril. Takoj po reških dogodkih ga je italijanska oblast izgnala z Reke, dasi ni imel do tedaj še prilike, da bi bil kaj poročal o teh bojih, iz česar se prav lahko zaključuje, da so te oblasti' imele slabo vest. Ko je bil deportiran z Reke, je dobil seveda le bolj proste roke, da sporoči resnico, kar je tudi storil.
Če ne bi bil Ryan resen poročevalec, bi bilo zelo teško verjeti njegovo povest. Ali njegova prejšnja poročila so preizkušena, in zato se tudi zadnje ne more pripisat; maščevalnosti. Če pa je le del tega, ker poroča, resničen ,tedaj je bil napad na francoske vojake dejanje bestijalne strasti in se ne more opravičiti z nobeno vrocekrvnostjo. Verjetno postaja Ryanovo poročilo že zaradi tega, ker imajo Italijani na Reki čez 20,000 bož, Franzoci pa celih 500; razun tega ima Italija na Primorskem celo armado, in ?e dober streljaj od Reke, v Opatiji, stoje njene rezerve. Bilo bi torej res zelo čudno, če bi Francozi začenjali kakšno ofenzivo proti Italijanom. Po Ryano-vem opisu je pričela izgrede reška mularija, ki je organizirana pod imenom "Giovanni Fiumani". Tolpe teh nadebudnih smrkavcev so napadale francoske, po ukazu italijanskega poveljujočega generala neoborožene vojake, italijanska infanterija in mornarica ji je pa prišla na pomoč, da je lahko pod njeno zaščito masakrirala ranjence. Prizori, ki jih opisuje Ryan, so tako grozni, da se človeku ježe lasje na glavi.
Ne vemo, kaj mislijo zavezniki ukreniti vpričo takih dogodkov, ki se ponavljajo. Vemo pa, da je bila od vsega začetka največja napaka, da so prepustili okupacijo popolnoma, ali skoraj popolnoma Italiji, ki je vendar kar prve dni pokazala, kako smatra svoj mandat. Če je bila po mnenju zaveznikov okupacija res neizogibna, tedaj naj bi bila to res zavezniška, ne pa italijanska okupacija. Za Italijo je okupacija pomenila natančno toliko kolikor aneksija in v tem smislu je tudi postopala v okupiranih krajih.
Reška afera pa bi gospode v Parizu lahko napravila vsaj nekoliko bolj previdne napram italijanskim trditvam in tajitvam. Če se morejo take reči zgoditi francoskim vojakom, tedaj se tudi ju-
goslovanske vesti o deportacijah Slovencev in Hrvatov, o progonih in vsakovrsnem šikaniranju ne smejo tako lahko jemati, kakor se je doslej godilo. Sicer pa, kakor smo dejali, počakajmo na rezultat preiskave. Upamo, da vsaj ta ne izgine v ropotarnici tajne diplomaicije.
Naši dobi so dali že vse mogoče atribute. Poleg vseh označb, ki jih je že dobila, pa lahko pravimo, da je tudi čas satire. Malokdaj je bilo za humoriste toliko snovi za dobrodušno humoristično, pa tudi za bridko ironično in strupeno satirično porabo, kolikor v naši dobi. Svoboda je nekakšna krilata beseda teh dni, pri tem pa gre v praksi svoboda še tam rakom žvižgat, kjer je človek včasi mislil, da je večna in da je nihče ne bi mogel omejiti. Zrak je na primer veljal za domeno najsigurnejše svobode in je bil zato posebno pri pesnikih neizmerno pri ljubljen. "Prost kakor ptič v zraku" je dejal človek, kadar je hotel prav posebno naglasiti svobodo. Ali v dobi kapitalizma se krčijo snovi tudi pesnikom čimdalje bolj. Zrak ni le idealni prostor ptičjega leta, ampak tudi trgovski predmet. Tudi kot tak je bil sicer doslej še prost; ali zdi se, da bo to kmalu pri kraju. V nekaterih krajih se na znanih kolibah, v katerih more ubogi avtomobilist, čigar mašina je na poti opešala, dobiti od kralja Rockefellerja po-draženega gazolina, že skrivajo dosedanji gostoljubni napisi "Free air", in če hočeš napihniti scvrknje-ni obroč, je pripravljena luknjica, ki sprejme tvoj nikel, "preden zapiha zrak v pumpo. Počakajmo malo, pa dobimo še mitnice v zraku, pri katerih se bodo morali ustavljati letalci, preden jim bo dovoljeno ob melodičnem spreljevanju otorja nadaljevati zano-sno pesem o svobodnem zraku. Kapitalizem bo pa moral razpisati nagrado, da odkrije kdo kaj, kar je še zastonj; le dvomimo, da bo kdo dovolj lahkou-men, da bi se ueležil take tekme.
Presednik "VVilson je izrazil željo, da bi kmalu dobil priliko, da se pogovori s senatom, oziroma s senatnim odsekom za zunanje zadeve o mirovni pogodbi. Po vesteh iz Washingtona pa nima odsek enake želje. Bolj po domače bi se reklo, da odklanja "VVilsonovo željo, kar je pač njegova pravica, kar se pa vendar ne more smatrati za veliko uljud-nost. — Zdi se, da hoče republicanska stranka izrabiti pozicijo, ki ji jo daje njena večina v senatu, in sicer brezobzirno izrabiti. Če je tako — in vsa znamenja kažejo, da je tako, — tedaj stojimo pred ostrimi političnimi boji, kakršnih že dolgo ni bilo v deželi. Delavstvo, ki nima razloga, da bi se ogrevalo za demokratično ali pa za republičansko stranko, ima pa sto razlogov, da se zanima za to boj in da ga pazno zasleduje, ker se bo iz njega lahko prav mnogo naučilo in izpolnilo svoj politični zaklad.
Nemška narodna zbornica je z večino glasov odobrila mirovno pogodbo in Ebert jo je podpisal. Vojna z Nemčijo je torej končana. Blokada je odpravljena in industrijalne dežele se že pridno pripravljajo, da obnove trgovino z Nemčijo. Stvar iz-
gleda zelo hladna, pa je vendar tudi humor v njej. Na vseh straneh je slišati, da je hitra obnovitev trgovine potrebna, ker ne bi mogla Nemčija drugače izpolnjevati mirovnih pogojev. To je gotova resnica; Nemčija potrebuje trgovino tudi zaradi svoje eksistence. Ali kljub temu je smešno, če se prikazuje stvar tako, kakor da se iščejo trgovski stiki le iz usmiljenja z Nemčijo. Če bi bila to res stvar dobrega srca, ne bi bilo tekmovanje med kapitalističnimi državami tako veliko in se ne bi tako trgale, katera da bo prva. Pa je velika ta gonja, in vzrok, četudi ni tako idealističen, je zelo razumljiv. Uboštvo Nemčije gor ali dol — če ne bo plačala, ne bo ničesar dobila, če pa bo dobila blaga, bo tisti, od kogar kupi, dobil profit. Živ krst ne bo pri tem mislil na to, da je bila Nemčija sovražnica, in nikjer ne bo vojna tako hitro pozabljena, kakor v kapitalističnih krogih. Ampak drugi pomisleki vstajajo, in ne vemo, če so vstali tudi gospodom diplomatom v Parizu. Kaj, če se začno dobre kapitalistične duše, ki bi tako rade hitro pomagale Nemčiji, med sabo lasati za prvenstvo v usmiljenju?
Iz Italije prihajajo skoraj redna poročila: Toliko mrtvih, toliko ranjenih. Kadar pogleda človek na zaglavja v listih, se mu zdi, kakor da so to poročila z bojišč. Pa pravzaprav niso.. V Rimu, v Luceri itd. ni vojne. Niti Jugoslovani v teh mestih je ne bi mogli začeti, če bi hoteli, ker so večinoma le jetniki. Padli in ranjeni so sami Italijani, pravi Italijani, in tisti, ki so jim pognali kroglje v telesa, so tudi pravi Italijani. Okrog Genove love anarhiste, s Cartanisetti na Siciliji pa odmevajo klici: "Viva il soviet!"
Venem kraju prenehajo nemiri, v drugem se prično. In kadar misli vlada, da je z vsemi pri kraju, se ji razodene dejstvo, da je v Italiji še več mest in še več nezadovoljnih, lačnih, izkoriščanih množic . . . Zdi se, kakor da je vse gibanje neorganizirano in da izbruhne vsak nemir v vsakem kraju spontano. To je večalimanj mogoče; v Italiji je sploh anarhični sentiment močan. Za trajno orga-izacijo je bilo — vsaj doslej — med delavstvom vse premalo smisla. Izjeme so pač v krajih z bogatejšo idustrijo in boljšo javno izobrazbo. V takih krajih ima socialistična stranka vpoštevanje vredne organizacije. Ali tudi če bi se moralo verjeti, da so vsi ti dogodki spontani, je za vlado vendar le majhna razlika, ali se slučajno ali pa po kakšnem načrtu vrše tako, da ni nikdar miru in nikdar kraja bojem. Ogromno število "nemirov" in njih intenzivnost kaže na vsak način, da so notranji problemi Italije zelo težki in da so vsakovrstna presenečenja mogoča. .
Predsednik Wilson se je vrnil v Ameriko in je senatu predložil mirovno pogodbo, s katero je spojena tudi pogodba o ligi narodov. Predsednik se na vso moč poteguje za to, da sprejme senat to pogodbo neizpj-emenjeno, ter naglasa, da je liga narodov najvažnejši del vsega mirovnega dela. V senatu je velika opozicija proti ligi in doslej je še zelo nejasno,
kakšna bo njena usoda. Ali eno je jasno: Razlogi posameznih senatorjev, ki oponirajo ligi, so različni kakor noč in dan. Načrt lige ima veliko opozicijo, ali to ni močna opozicija; medtem ko jo pobijajo nekateri senatorji iz demokratičnih razlogov, ji nasprotujejo drugi iz nazadnjaških, in tako je težko razumeti ,kako bi se mogla opozicija konsolidirati, da bi mogla doseči uspeh. Z druge strani pa je, kakor sedaj stvari stoje, enako težko razumeti, kako naj dobi liga večino, brez katere ne more biti priznana.
Absolutni nasprotniki lige, ki bi hoteli, da ostanejo med državami dosedanji zidovi, zastopajo povsem reakcionarno stališče, tudi če se ne zavedajo tega vsi med njimi. Temeljna ideja lige narodov je zdrava in želeti bi bilo, da se uresniči, kajti zveza vseh narodov na svetu bi bila sposobna, da pripravi pot resničnemu zbližanju narodov in končni rezultat bi bil lahko trajen. Seveda bi se za to morali izpolniti še drugi pogoji, kajti tudi tesna alianca držav sama na sebi še ne daje garancije za svojo trajnost. Toda dobra liga bi bila lahko pripravila pot takim uredbam, ki bi mnogo sporov odstranile, druge pa vsaj tako ublažile, da bi izgubili nevarno ost in bi se lahko izravnali mirno, kakor se izravnavajo spori posameznikov s pogajanjem, s kakšnim prijateljskim posredovanjem ali pa pred priznanim sodiščem. Vprašanje je le, kakšna liga bi bila v resnici dobra. Taka, kakršna je billa začrtana v Parizu, pač ne. Samo ime ne pomeni stvari; naslov "Liga narodov" ne pove dovolj; treba je vedeti, kaj se skriva za imenom. To je danes približno znano in lahko se pravi ,da ne predstavlja pariški načrt na noben način tega, kar bi po pravici zaslužilo lepo ime "Lige narodov". Če bi izhajala opozicija s tega sta-lišča, bi jo bilo pozdraviti. Tedaj bi bilo kaj upanja, da se izdela boljiš načrt. Ni pa videti, da bi šla senatna opozicija za tem, ampak veliko bolj kaže, da bi nasprotniki radi pokopali vsako ligo in preprečili u-stanovitev vsake, tudi najboljše. Tako bo najbrže vsa igra za ligo in proti ligi brez pravega pomena in zanimanje za ta boj bo prav tako hitro zaspalo, kakor je zaspalo zanimanje za vso pariško konferenco. Žalostna je politika vladajočih razredov in zdi se, da se niti iz najbridkejših izkušenj svetovne vojne niso dovolj naučili.
Če bi bil luksus znamenje pravega bogastva, bi morali Jugoslovani kar plesati in prepevati od veselja. Kajti v Jugoslovanski državi najdemo sedaj luksus kakor v malokateri drugi. V Belgradu je na primer 20, reci in čitaj dvajset ministrov. Kar težko si je zapomniti, za kakšne resorte vse imajo ministre. In nikakor ni .gotovo, da jih ne napravijo še nekoliko, kajti strok, ki še nimajo ministrov, pa bi jih tudi lahko imele, ni težko najti, in ljudi, ki bi se žrtvovali", pa prevzeli ministrsko službo, se tudi ne manjka. Nas bi precej zanimalo, kdo pravzaprav v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev ustanavlja ministrstva; v stari koruptni Avstriji je nekoč cesar ustanovil železniško ministrstvo, in zaradi tega. je morala vlada požreti prokleto grenko kritiko v par-
lamentu. Tako je bilo v absolutistični Avstriji; o državi Srbov, Hrvatov in Slovencev pa slišimo vsak čas, da je demokratična. Ali je mogoče, da se zajeda v "demokratično" "Jugoslavijo Karagjordgjevi-čeva familija in gospoda Pašiča enaka korupcija, kakršna je vladala v Avstriji, oziroma še nekoliko večja, kajti dvajset ministrov ni niti Avstrija nikdar imela? Da se pri tem poslužujemo izraza "korupcija", se nam že mora oprostiti, četudi bi nas Proti-čeva cenzura zaradi tega nemara konfiscirala, če ne bi bilo do Amerike malo predaleč. V stvari namreč nikakor ni težko naslutiti korupcije. Sedanja vlada v Belgradu potrebuje pristašev in je pripravljena storiti marsikaj, da jih dobi. Ena pot do tega cilja bi bila resnična remokracija, ki bi vladala po pravi ljudski volji. To se pa ne bi vjemalo z navadami gospoda Pašiča in njegovih trabantov. V take eksperimente se staroradikalci ne spuščajo; rajši ostanejo pri svojih starih metodah, pa si pridobe manjši krog ljudi, ki so interesirani na njihovi vladi, vedo-či, da se jim bo dobro godilo, dokler bo na krmilu, in postanejo zato njeni agenti "iz prepričanja". Ministrski sedeži so prav primerne cene za take namene in Protiea nič ne boli, če ima v svojem kabinetu cel regiment. Ni naša navada, da bi zobali ministre, za zajtrk; vemo, da so tudi ministri lahko koristni; ampak če bogatejše države lahko izhajajo z mnogo manjšin številom ministrov, bi šlo to tudi v Jugoslaviji — vsaj dotlej, dokler vlada v deželi sama revščina in dokler še narod sploh ni imel prilike, da pove svoje mnenje o uredbi države.
V Jugoslaviji imajo dvajset ministrov. Če je pa treba izvedeti, kje so vagoni, ki so bili iz Ljubljane s premogom poslani v Belgrad, pa ni ne enega, ki bi mogel dati kakšno pojasnilo o stvari. Pri centralni vladi "kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev "menda ne vedo, da je glavna naloga uprave, da se posli dobro opravljajo, ne pa da ima čim večje število ljudi lepe naslove in plače zato, da ne delajo nič, ali pa da napravijo narobe, kar store. Že večkrat je bilo v nekaterih starokrajskih listih naglašano nasprotje med vzhodom in zapadom v Jugoslaviji. Ne bomo prisegali prav na vsako besedo, ki je bila v tem oziru zapisana, kajti tudi na zapadu ni vse zlato, kar se sveti. Ampak zdi se vendar, da prevladuje v Belgradu nekakšen orientalski fatalizem, kateremu je treba napovedati brezobziren boj, kajti če se ne zatre pravočasno, ne preti Jugoslaviji nič manj kakor pogin. Jugoslavija je sprejela enoten koledar, kar je bilo na vsak način pametno; ali to še ne pomeni, da je zdaj Jugoslavija res v enaki vrsti z drugimi državami; za trinajst dni ne zaostaja za nji mi na papirju, ali če se ne bo delalo, lahko zaostane za celo stoletje — ne na samem papirju, ampak v praksi, kar je hujše.
Poslaništvo "kraljevine" Srbov, Hrvatov in Slovencev v "VVashingtonu izdaja izjave, s katerimi hoče napraviti vtisk, da se v tej 'kraljevini" ni vpelV kazen pretepanja. Baje se je primeril en sam tak slučaj, ki ga je zakrivil neki bivši avstrijski častnik,
in ta da je bil za to poklican na odgovornost. To bi% bilo vse lepo in prav in vsakdo bi razumel, da se lahko zgode krivice tudi v najbolj demokratičnih deželah brez krivde vlade in proti njeni volji. Bojimo se pa prav zelo, da ta reč le ni taka, kakor jo slika poslaništvo; iz poročil o sejah narodnega predstavništva v Belgradu se namreč spoznava, da je sodrug Bukšek iz Zagreba interpeliral o despotičnem postopanju srbskih oblasti in je pri tem omenil tudi "zversko batinanje", kar kaže, da ne gre za izjemen slučaj ,temveč za nekaj, kar se je pač moralo večkrat ponoviti. Sodr. Bukšek ni protisrbski šovinist, temveč zelo trezen in prevdaren mož, ki si je pri osvobodilnem delu v času revolucije pridobil velike zasluge. On gotovo ne pretirava in ne govori v parlamentu reči, o katerih se ne bi bil prej prepričal. Doslej nismo nikjer čitali, da bi bil kdo od centralne vlade odgovoril na ta del njegove interpelacije. Kakšen je sklep 1
Obrtni nadzornik v Ljubljani je inženir sodrug Štebi, ki je tudi v Ameriki med Slovenci dobro znan zaradi temeljitih člankov, ki jih je pisal o raznih delavskih vprašanjih zlasti v "Naših Zapiskih". Na čelu take važne institucije stoji socialist in — Ljubljana se še ni podrla. In niti podjetniki ne najdejo prilike, da bi očitali novemu obrtnemu nadzorniku kaj druzega, kakor to, da zahteva od njih spoštovanje zakona. Kaj pomeni to? Vemo, da se je prejšnji obrtni nadzornik v Ljubljani precej trudil, da bi bil pravičen. V svojih poročilih je podajal zanimive statistike podjetniških prestopkov. To je bilo poučno, ali prestopkov ni odpravilo. To kaže, da vendar ni vseeno, kdo je na takem mestu, da je tudi na osebi kaj ležeče in da je socialist, ki ima potrebno tehnično znanje ob sicer enakih pogojih bolj poklican za tako službo, kakor "nevtralen" ali pa naravnost protisocialističen mož. Treba je dobrih zakonov, ali treba je tudi ljudi, ki so sposobni, da izvr-
šujejo take zakone. Najboljša- garancija za to pa bo vedno dobra organizacija; najboljši uradniki bodo močnejši, če se bodo mogli nanjo opirati, slabejši pa bodo pod njeno kontrolo manj izpostavljeni iz-kušnjavam, ali pa bodo pravočasno odstranjeni, če ne bodo kos svojim nalogam.
Če ne varajo vsa znamenja, ne gre liberalna stranka na Slovenskem več navzdol, ampak kar naravnost drči v globočino. Nikdar ni ta ljuba stranka razumela svojega poklica in ga nikdar ne bo. Avstrija je padla, ali za liberalce se je izpremenilo komaj kaj druzega, kakor državno ime. Res je, da se je tudi sama prekrstila in se zdaj imenuje Jugoslovanska demokratična stranka ter je v zvezi z delom bivše hrvaške koalicije in z radikalno stranko v Srbiji. Ali demokracijo bi človek v njej zaman iskal. Njena glavna ambicija je, da ostane vladna stranka, brez obzira na to, kakšna je vlada. Nadvse značilno je zanjo ,da skuša ustanavljati nekakšne "narodne delavske organizacije", četudi bi jo bile prejšnje žalostne izkušnje lahko poučile, da ji ne cveto nikakršne rože na tem polju. Denarja je dovolj potrošila za take namene, organizacije pa vendar nikdar ni dosegla.
Bilo bi popolnoma naravno, če bi slovensko meščanstvo imelo svojo stranko in liberalna stranka bi bila za to primerna, kakor je klerikalna pravzaprav agrarna stranka. Če pa liberlci sami mislijo, da se ne morejo vzdržati drugače, kakor da ribarijo v razredu, ki ni njihov, tedaj je bolje, da kar napravijo testament. Dvajseto stoletje je prišlo tudi na Slovensko in v dvajsetem stoletju se snujejo stranke po interesih, ne pa po frazah. Podjetniški interesi stoje na eni strani, delavski na drugi; kdor noče verjeti tega* se mu bo tako godilo, kakor tistemu, ki noče verjeti, da se zemlja suče okrog solnca.
Čez široko, globoko in deročo reko je še vedno najvarnejša pot čez most.
Med knjige, katero bi moral
prečitati vsakdo, ki hoče pridobiti nekoliko vpogleda v razna verstva, spada vsekakor The Profits of Religion. Spisal jo je znani socialistični pisatelj Upton Sinclair. Ta knjiga pomenja petnajst let njegovega dela in je edina te vrste v angleški književnosti. Knjiga (mehko vezana) stane 60c. Kdor je zmožen čitanja angleščine, naj jo naroči v upravništvu Proletarca.
Pravi socialist ne »me biti rezer-fiit, ampak mora biti vedno aktiven vojak ivoje stranke. Kdor noii ivoje prepričanje le tam v sebi, ne koristi nič ne sebi, ne svoji itvari. Prepričevati mora tiste, ki h niso prepričani
SLOVENCI
pristopajte k SLOVENSKI NARODNI POD-PORNI JEDNOTL
Naročite si dnevnik "Prosve-ta". List stane za celo leto $4.00, pol leta pa $2.00.
Vstanavljajte nova društva. Deset članov (ic) je treba za novo društvo. Naslov za list in za tajništvo je: 2657 So. Lawndale Ave. Chicago, 111.
Ako čitaš Proletarca, pa spo-tedaj ga pokaži še tovarišu in mu se učiš ti. To bo duševni dobiček del, kar izveš ti in se raučil, česar ga priporoči, da bo tudi on to izve-znaš, da je dober list in te zanima, zate in zanj.
je edina slovenska revija v Ameriki. "Čas" prinaša lepe povesti, koristne gospodarske in gospodinjske nasvete, znanstvene zanimivosti, podučne in narodu potrebne razprave, mnogo mičnih slovenskih pesmic in poleg tega pa prinaša lepe in umetniške slike.
List shaja mesečno na 44 straneh in stane samo $2.00 na leto, za pol leta $1.00. Naroča se pri "Čas", 2711 So. Millard Ave., Chicago, 111., v Clevelandu in okolici pa na 6033 St. Clair ave.
Za delavca je tako potrebno, da čita delavski list, kakor da se u-miva, kopa, da ima oprano perilo in osnaženo stanovanje.
Severova zdravila vzdržujejo zdravje v družinah.
Komfort za noge.
Ako so Vam ranjene noge ali se Vam pote ter na ta način povzročajo občutne bolečnine, ki žgo in ustvarjajo srbljenje, ako nabreknejo noge v čevlijh in rane povzročajo pri hoji trplenje, ne cagajte. Dobite pri Vašemu lekarnarju
Severa^ Foot Powder
(Severov Prašek za noge) in komfort za Vaše noge bo zagotovljen. To je prijeten prašek za noge. Malo posutega praška med prsti in na vrh ter podplatih vsako jutro in nekoliko v vsak čevelj ali nogovico povzroči čudeže. Cena 25 centi in lc davka.
W. F. SEVERA CO. CEDAR RAPIDS, IOVVA
John Plhak & Co.
11511153 W. 18th Street
Chicago, ILLINOIS.
Modna trgovina. Velika zaloga moških, ženskih in otroških oblek, izdelanih po najmodernejšem kro-ju.Cene nizke.
Nesreča se prigodi — bodite pripravljeni.
Pain-Expeller
pomaga takoj pri »pah-nenju, udarcu ali opeklinah.
Pazite na znak SIDRO. Po vseh lekarnah po 35c in 65c ali pa pišite na
F. AD. RICHTER & CO,
326-330 Broadway, New York
Vsak Slovenec, ki je zmožen či-tanja angleščine, bi si moral naročiti "The Profits of Religion", ki jasno osvetljuje razne verske sekte v službi kapitalizma. Ta knjig-a je eno najboljših del te vrste v angleški književnosti. Cena ji je 60c. Spisal jo je Upton Sinclair. Za dva dolarja vam pošljemo gori omenjeno knjigo, brošuro "V novo deželo", knjigo "Svetovna vojna in odgovornost socializma" in "Kdo uničuje proizvajanje v malem". Naročila sprejema ''Proletarec".
MILWAUKEE, WIS.
Seje slovenskega soc. kluba se vrše vsak drugi in četrti petek v mesecu v Illirija dvorani", 310— lst Ave. Ker so vedno važne stvari na dnevnem redu, zato Vas veže dolžnost, da pridete vsi na sejo. Pripeljite s sabo tovariše, ki se zanimajo za razredni boj in še niso v organizaciji.
Ant. Jeraj, tajnik, 495 Park Str.
NAPRAVITE VAŠO PIVO DOMA ZA 22c GALON.
To ni mehko pivo ali near beer, temveč pravo močno okusno in penasto pivo. Mi vam preskrbimo eks-trakt hmelja in malta "Victoria", s katerega si potem izdelate po našem navodilu izvrstno pivo. Cena ekstrak-tu za 14 galonov Lager pive je $3.00, za Porter pivo $1.00 več. Delati pivo doma in pošiljanje ekstrakta je dovoljeno. Pošljite denar in mi vam pošljemo poštine prosto blago.
VICTORIA SUPPLY CO., 656 Morton Bldg., New York, N. Y.
VWYWJWUWVWVWWWWW
Anton Linhart in sin
Pogrebni zavod in balzamovač
Kočije in avtomobili.—Privatne ambulance.—Eden najbolj znanih pogrebnih zavodov na za-padni strani mesta.
5320 W. 25th Street, MORTON PARK, ILL.
Tel. Morton Park 42
1344 W. 19th Street, CHICAGO, ILL.
Telephone Canal 915
VWVWVWY
m #
@
m @
@ @ # © ©
m @
@ © © @ @ ©
m
SvS-S-K-i..
Mi pošiljamo denar v vse kraje Slovenije,
Hrvatske, Srbije, Dalmacije,
m
druge dele Jugoslavije.
Vse denarne pošilfatve garantiramo.
American State Bank
1825-1827 Blue Island Avenue, CHICAGO, ILL. J. F. Štepina, pred.	A. J. Krasa, blagajnik.
© © © © ©
© © © © © © © © © © © © © © © © © © © © ©