Stvarnost narekuje nove naloge Replika, ki jo je priobčil tov. Martin Mencej v 13. štev. »Učiteljskega tovariša« na naše pojasnilo in odgovor na njegov članek, v 11. štev. »Učiteljskega tovariša« nas obvezuje k še sledečim pojasnilom: Avtor članka je izrazil željo po razmišljanju in iskaniu objektivnih vzrokov pojavom v organizaci ji in s tem v zvezi po razmišljanju o korekturi postopka slovenske delegacije na letošnji glavni skupščini. Pri tem ima v mislih dva dogodka: odhod hrvatske delegacije in postavitev tretje liste. Oba ta dva pojava moramo pri ocenjevanju popolnoma ločiti, četudi navaja avtor zanju isti vzrdk in smatra, da so to miselne diference, ki so se pokazale kot posledice sodobnega družbenega presnavljanja. Dočim velja ta trditev do neke mere za skupino, ki ie postavila svojo listo, prav gotovo v družbenem presnavljanju ne moremo iskati miselnih diferenc, ki nai bi bile vzrok za odhod hrvatskih delegatov. Da med postavitvijo tako zvane tretje liste in med odhodom hrvatskih delegatov s skupščine ni prav nobene vzročne zveze, ki je poleg razlogov, navedenih v našem »Pojasnilu in odgovoru« soodločalo tudi letos, je bilo vsebovano v odklonilnem stališču do vsake separatne grupe. Učiteljstvo druži v organizaciji enotna stanovska ideologija brez ozira na svetovno-nazorsko in politično opredelitev. S tega vidika se sestavljajo tudi skupne kandidatske Hste, na katere se postavljajo kandidati ne glede na nazor in politično opredelitev. Vsak poedini kandidat se ocenja zgolj po svojih osebnih lastnostih in po svojem delu v organizaciji, za organizacijo in za učiteljskji stan. Če se grupirajo učitelji, ki sicer priznavajo »stanovska linijo organizacije« in soglašajo z njo, soglašajo tudi z delom organizaone uprave in ga odobravajo, potem je jasno, da so vzroki za to grupaci.jo izven ideologije, na kaferi sloni organizacija. Takih vzrokov za delo ne smejo uvaževati. Sicer bi prišlo do tega, da bi morali kandidacijski odbori ustrezati zahtevi poedinih grup, ki bi zahtevale vsaka po svoji nazorski opredelitvi svojega kandidata. Te opredelitve bi postale tako pred stanovsko ideologijo organizacije šmT^rvr^r ^dir ^^'To.%*?* «*}**>* ^n^ in ddom^- zz- smo pojasnili vzroke, zakaj ni bila upoštevana zahteva posebne skupine učitcljev, ki je imela doslei svojega zastopnika v izvršnem odboru. Navedli smo. da je v kandidacijskem odboru za litsito izvršnega odbora do konca sodeloval tudi predsednik sekcije za savsko banovino tov. Marinič, ki je bil popdlnoma soglasen s tem da se zahteva te skupine ne upošteva in da se na listo izvršnega odbora pastavi za kandidata dosedanji zastopnik te skupine tov. Danilo Milanovič. Ta soglasnost naj služi za dokaz. da obeh pojavov na skupščini ni nikakor mogoče med seboj vzročno povezati. Ta skupina bi prinesla svojo listo na skupščino zato tudi v primeru, če bi kandidacijski odbor iistregel zahtevi hrvatske delegacije. Vprašanje pa je, če bi se mogli tretji listi na skupščini sploh izogniti, ker bi se moglo zgoditi. kakor smo navedli že v svojem »Pojasnilu in odgovoru« na prvi članek tov. Martina Menceja, da bi prinesla skupina Danila MHanoviča svojo listo, če bi izpadel z liiste izvršnega odbora. Skupina učiteljev. katere en del se je pokazal za novega zastopnika, druai del pa je vztrajal, da ostane njen dosedanji zastopnik v izvršnem odboru. ki se ie torei razdelila, ie nastopala na glavni skupščini v Novem Sadu 1. 1936. še popolnoma enotno. Tudi pred to skupščino je hotcla ta skupina kot posebna skupina svojega zastopnika na listi izvršnega odbora z zagotovilom, da v tem Drimeru resignira na svojo lastno listo. Tudi tedai pa je bila njena zahteva odbita, zaradi česar je vložila svojo posebno Iisto in na njej tudi dobila svojega zastopnika — Darnila Milanoviča — v izvršni odbor. Apriorno stališče kandidacijskeŁ»a odbora, za katerega trdi danes tov. Menccj, da je v opreki z osnovnimi načeli demokracije, ki je tedaj odloealo in slugami poedinca za organizacijo in stan odločilnc za postavitve v organizacijske odbore. Mi nikakor ne moremo soglašati s tem, da bi bilo to dobro, še manj potrebno in to celo samo zaradi neke navidezne enotnosti. Poleg gledanj, ki so grupo ustvarile, prihajajo tu y poštev še, kakor pravi tov. Mencej, oddvojeni pogiedi te skupine glede taktike dela. Nam ti pogledi niso znani. Delegati te skupine svojega stališča v tem oziru niso nikdar opredelili. Na skupščinah to ni nrišlo do izraza, nihče od njih ni nikdar navedel, kakšna naj bo taktika izvršnega odbora. Sicer pa je taktika vedno stvar dogovora. V tem pogledu je v vsakem odboru, pa tudi v centralnem izvršnem odboru, vedno vcč gledanj in se mora manjšina podrcditi večini. Pa če bi bila njihova zahteva sprejeta kljub vsemu ter bi prišel njihov zastopnik — kot kandidat na listi izvršnega odbora v vrhovno cenfralno upravo, tu pa bi bii dolžan podrediti se večini, kaj bi potem oddvojeno stališče glede taktike ne prišlo več v poštev? In če bi ta član kot manjšina izvajal iz tega konsekvence, kaj ni edino logično in konsekventno, da pride kot kandidat posebne skupine s posebnimi pogledi na posebni »amostojni listi v izvršni odbor? Avtor članka trdi, da je bilo stališče kandidacijskega odbora v opreki z osnovnimi načeli demokracije, ker si je ta odbor postavil odrejeno načelo za sestavo liste. Tako pojmovanje demokracije je docela zgrešeno. Docela napačno ie, če kdo meni, da obstoja demokracija v tem, da se vse zahteve vsakogar in vsake skupine brez vsega sprejemajo. To bi bila šibkost, nezrelost in nerazsodmost. Bistvo demokracije je povsod, pa tudi v naši organizaciji, v tem, da se daje vsakemu poedincu možnost svobodnega izražanja misli, svobodnega razvoja lastnih srposobnosti in moči, snovanja, združevanja in se po sposobnosti in moči uveljavljati. Kandidacijski odbor bi grešil proti principom demokracije le, če bi oviral to skupino pri njenem hotenju sestaviti in predložiti svojo listo, ali pa da bi to celo preprečil. Docela napačno in neasnovano je zato, iz odklonitve kandidature zaključevati na kršitev demokracije. Kakor je označeno zgoraj, je bila tudi v Novem Sadu 1. 1936. odklonjena zahteva te tedaj še enotne skupine učiteljev po kandidafuri na listi izvršnega odbora. V tej odklonkvi tedaj nihče ni videl pa tudi ni mogel videti kršitve demokratičnih ruačel. Docela nerealno je iskati vzroka za odhod hrvatske delegacije v kandidatni listi in njeni sestavr. Pravi vzrok leži tu popolnoma drugod. Že v našem »Pojasnilu in odgovoru« smo navedli in ponavljamo ga tudi danes. Vzrok je v sklenitvi »hrvatskega sporazuma« in v tem sporazumu ustvarjeni samostojni banovini Hrvatski, torej v državnih notranjepolitičnih razmerah in nikjer drugje. To našo trditev in spoznanje docela jasno izpričuje članek »Za stanovsko skupnost«, priobčen v 13. številki »Učiteljskega tovariša«. Ta članek je napisal hrvatski učitelj kot popravek na članek, ki je izšel pod istim naslovom v eni prejšnjih številk našega lista. Predlog tov. Martina Menceja vsebuje dva dela. Pred vsem je treba razmišljati in iskati objektivnih vzrokov za dogodke na skupščini, potem pa, naravno, izvajati konsekvence ali kakor pravi avtor, korigirati se. •Vzroki za vse te dogodke, ki in kakor jih vidimo pri zavesti polne odgovornosti, pa tudi pri popolni stvarnosti, so navedeni v našem »Pojasnilu in odgovoru«. Ko so torej vzroki znani, jih ni treba šele iskati. Poznanje teh vzrokov pa v polni meri potrjuje pravilnost opredelitve slovenske delegacije na glavni skupščini. Zato je jasno, da se nam danes ni treba prav nič korigirati. To je mnenje ožjega vodstva sekcije, celotnega upravnega in nadzornega odbora sekcije in, kakor je pokazal zadnji predsedniški zbor, tudi vseh na zboru prisotnih zastopnikov sreskih društev (dva nista bila navzoča), poleg tega pa mnenje celotne slovenske delegacije, razen ene same izjeme. Tako vidimo dve opredeljeni stališči. Na eni strani vsa delegacija, na drugi tov. Martin Mencej. Z ozirom na opredeljenost svojega stališča, ki je docela drugačno od vseh ostalih članov slovenske delegacije, je torej prav gotovo, da je tudi on že iskal in našel objektivne vzroke, zaradi česar je že na skupščini sami »po svojem najibol.jšem preudarku izvajal konsekvence«, česar bi sicer ne mogel storiti. Mi smo svoje vzroke navedli. Stvari bi bilo le v korist, če bi storil to tudi tovariš Mencej, stvarno in konkretno. Čas hiti, in v tej »tako ostri dinamiki razvoja« bi ne mogli prevzemati odgovornosti za to, da bi še vedno samo razmišljali o glavni skupščini in iskali že znanih vzrokov. Notranja preureditev države, ki se je izvršila in kakor se še pripravlja, nas postavlja pred nove konkretne naloge. Danes, ko so se hr- vatski učitelji že odcepili, moramo razmišljati o teh nalogah in iskati čim boljši način za prilagoditev celotne organizacije novim razmeram. Pri tem delu pa so dobrodošli vsi nasveti, ker hočemo biti na nove razmere popolnoma pripravljeni. 2. Popalnoma zgrešena je primera dogodkov na letošnji glavni skupščini z dogodki na glavni skupščini v Beogradu 1.1930. Tedaj je bilo na dnevnem redu skupščine sprejetje novih pravil in volitve nove uprave. Nova pravila so bila sprejeta, volitvam, t. j. izvedbi dnevnega reda, pa so se poverjeništva Zagrdb, Split in Ljubljana upirala. In ker y svoji zahtevi niso uspela, so pred volitvami delegacije vseh teh poverjeništev demonstrativno zapustile skuipščino. Ta ukrep je bil v nasprotju s pravili in dnevnim redom skupščine in že samo to dejstvo je zahtevalo korekturo. Letos pa je šlo za to, da organizacijo ali porušimo ali obdržimo in za to, ali naj zmaga naša borba na stanovski liniji, ali pa naj to borbo tikom pred dokončno zmago in ko smo vsi doprinesli toliko žrtev, sami opuistimo in pokopljemo z načeli vred. 3. V svoji repliki zavrača tov. Mencej, da bi hotel v članku okriviti slovensko delegacijo za potek dogodkov na glavni skupščini. Sprejemamo to izjavo, izjavljamo pa, da iz sicer zelo nejasnega članka, kar smo omenili že v svojem prvem odgovoru, ni bilo moči razbrati drugega kot to. Obžalujemo pa omalovažujoči in žaljivi ton, v katerem piše avtor replike o slovenski delegaciji in o njenem zadržanju na državnih skupščinah. Avtor dobro ve, v kakšnih razrnerah je bila vsa zadnja leta učiteljska organizacija in kako časten del je prispevala slovenska delegacija k borbi za ohranitev stanovske linije v organizaciji. V tej situaciji je bilo lojalno zadržanje slovenske delegacije, ki ga danes tako podcenjuje, najjačja in najuspešnejša pomoč za dosego zmage. Sicer pa, kakor je bil avtor član slovenske delegacije na zadnji skupščini, je bil tudi na prejšnjih. Docela neupravičen je zato izločati se iz celote in postavljati se na stališče opazovalca in sodnika. Kolektivno delo in kolektivna odgovornost! Tov. Mencej pa na nobeni skupščini doslej ni storil nič, da bi zavzela slovenska delegacija drugačno stališče, ali nastopala na drug način, kot je. Bil je sestavni del te celote in pada zato nanj za njeno zadržanje odgovornost prav tako kot na v.sakega drugega delegaita. Dočim pa po eni strani tako neugodno ocenja slovensko delegacijo, postavlja po drugi strani trditev, da bi z odločno zahtevo po enotni listi slovenska delegacija stvarno lahko mnogo doprinesla k razčiščenju in enotnosti, »posebno, ker slovensko učiteUstvo uživa ugled i pri srbskem i pri hrvatskem učiteljstvu«. Kje je tu logika? Kako bi mogla uživati ugled delegacija, če naj izgleda zaradi svojega zadržanja in zaradi svoje lojalnosti tako, kot jo je prikazal avtor repMke. Končno še nekaj pripomb. 4. Napačna je trditev avtorja, ki pravi, da se je vršil prvi sestanek slovenske delegacije, »ki so zahtevali, da slovenska delegacija postavi odločno zahtevo po enotni lilsti«. Take zahteve slovenski delegati niso stavili niti pred sestankom niti na njem. Sestanek je bil sklican na zahtevo onih delegatov, ki so smatrali, da je razgovor potreben zaradi enotnega nastopa in enotne opredelitve slovenske delegacije. Za to je torej šlo in ne za kako zahtevo po enotni listi. Ravno tako je napačna trditev, da na sestanku ni prišlo do druge odločitve, kot da se popoldne delegacija zopet sestane. Nasprotno je delegacija sprejela po pojasnitvah predsednika Kumlja stališče enotne opredelitve za listo Ivana Dimnika in sklenila, da se popoldne zopet sestane, toda le v primeru, če bi se na skupščini stvari zopet zapletale. Nikjer v našem »Pojasnilu in odgovoru« na prvi članek pod tem naslovom nismo postavili trditve, da bi bil delegat tov. Martin Mencej na sestanku slovenske delegacije molčal in da bi ne izrazil sploh nobenega mišljernja. Pač pa smo trdili, da ni stavil nobenega preloga in izrazil nobenega mišljenja, kaj naj bi slovenska delegacija ukrenila za pomirjenje in razčiščenje. Res je tovariš Mencej nastopil proti abstinenci pri glasovanju, katero mnenje je zastopal eden od delegatov. Res pa je tudi, da je bilo to osebno mnenje tega delegata in ne mnenje slovenske delegacije in res je tudi, da tov. Mencej ni storil prav nič drugega, kot da je pobijal to osebno mnenje. Prav nič pa <se ni izjasnil, kaj in kako naj delegacija ukrene za dosego pomirjenja in razčiščenja otia skupščini. Tudi to, da se je izjavil tov. Mencej proti obvezni enotni opredelitvi slov. delegacije pri volitvah, ni moglo služiti pomirjenju in razčiščenju na skupščini. Dolžnost vsakega delegata je bila na sestanku povedati svoje mišljenje irm staviti svoje konkretne predloge. To dolžnost je imel vsakdo ne glede na to, ali je obstojalo upanje, da si delegacija mnenje in predloge osvoji. Četudi je tov. Mencej spoznal, da je odločitev po govoru predsednika Kumlja že padla in da se je delegacija že opredelila, ga to ni razvezalo dolžnosti, povedati svoje ranenje in skušati pridobiti delegacijo za svoje predloge. Tovariš Mencej pa tedaj v konkretni situaciji tega ni storil. Ako je tov. Mencej prepričan, da je bil kak potreben ukrep na skupščini opuščen, potem bi bil dolžan, da bi prevzel odgovornost za to solidarno z drugimi delegati na svoje rame, ne pa da se danes pri ocenjevanju delegacije izloča iz skupnosti. Še danes nam ni jasno, kaj in kako naj bi po mnenju avtorja članka »Stvamost narekuje nove potrebe«, slovensika delegacija ukrenila, da bi prišlo na skupščini do pomirjenja in razčiščenja. Zato zelo želimo odgovora na to. Še tole pojasnilo. Pri pisanju našega odgovora nismo niti pomislili na oscben položaj, v katerem je bil tov. Mencej popoldne tretjega dne na skupščini. Pa če bi, bi se z ozirom na njegov članek ne mogli na to ozirati. Izločil se je iz celote, kakor tudi v zadnjem svojem članku, in nastopal kot sodnik dela, pri katerem je tudi sam sodeloval. Vse drugače bi bilo, če bi istočasno z delom drugih sodil tudi sam s^oje lastno delo v tem kolektivu, ali pa če bi na sestanku delegacije navedel vsaj tiste razloge, ki so bili odločilni, da je, kakor pravi, sam po 'srvojem najboljšem preudarku izvajal konsekvence. Učitelj pripravnik in organizacija V zadnji številki našega glasila sem med drugim čital, da je navajal tovariš Ledinek na posvetu naših predsednikov v Ljubljani vzroke, zaradi katerih se učitelji pripravniki ne udejstvujejo v naši organizaciji. Vzroki niso navedeni. Zelel bi, da bi se tudi vzroki navedli. Mladi učitelji želimo delo — in sicer delo v naši organizaciji. Mi hočemo našemu vodstvu, ki je že toliko za nas napravilo, tudi dejansko pomagati. Toda življenje je do sedaj od nas zahtevalo, da molčimo. Verjemite nam: govoriti je težko — toda molčati je še teže! Učitelj pripravnik je velik revež, ki ima samo dolžnosti in nič pravic! Vemo pa dobro, da naša organizacija sestoji iz malih vaških učiteljskih celic, ki tvorijo člene celokupne organizacije. Če te celice nisc> zdrave, tudi celotna organizacija ne more biti močna in njeno delo ne uspešno. Prav v zadnjem času je bilo debelo podčrtano, kakšne velikanske pravice ima upravitelj nad ubogim učiteljem. Dotični, ki so to podčrtavali, so z gotovostjo računali, da se najdejo upravitelji, ki črtijo svoje podrejeno učiteljstvo iz različnih vzrokov. Vedo pa tudi dobro, da je učiteljstvo tako, kakršen je upravitelj. Če pa tak »tovariš« hiti takoj po zborovanju obesit na veliki zvon, da je »mladi« učitelj govoril o slabih plačah, k temu pa še doda barvico, ki škodi učitelju in ga zato ne more klicati na odgo- vor, ker ima vse pravice, je to zadosten vzrok, da mladi učitelj ne dela aktivno pri organizaciji. Zato je z veseljem pozdravil sklep banovinske skupščine v Ljubljami, ki je zahtevala čiščenje med našim članstvom. Izrežimo tvore v naši organizaciji! Tudi naslednji vzrok je premisleka vreden. Medtem ko se naše vodstvo do izmučenosti trudi za dobrobit vsega našega stanu, kaže na vasi marsikateri upravitelj, da nima niti najmanjšega pojnna o socialnih prilikah našega pripravnika. Celo plačo mu izplačuje pozneje kakor bi mu moral. Mnogokrat so upraviteljeva stanovanja razkošna, kleti prostome, kamor si spravljajo tudi neučitelji svoje poljske pridelke. Le ubogi učiteljski pripravnik, ki ima ženo in otroke, nima pol dlani prostora za svoje potrebe. Kako, vas vprašam, naj učitelj pripravnik, ki živi v takih prilikah, dela aktivno pri organizaciji? Učitelji pripravniki bi radi delali, toda nismo mogli, ker smo občutili prokletstvo brezposelnos.ti, ker občutimo kaj se pravi z družino in v dolgovih živeti ob 911 din, ker ima marsikateri pripravnik nad seboj starešine, ki ne vedo kaj je beda in siromaštvo. To so glavni vzroki, zakaj učitelj pripravnik ni do sedaj aktivno delal pri organizaciji. Pripravnik pa vseeno ne spi. Saj piše članke, ki jih narekuje beda in pomanjkanje ter se s tem postavlja v vrsto borcev za naše pravice. Verujem, da se bodo kmalu socialne razmere učitelja pripravnika zboljšale, da bomo vsi dobili stalno&t in s tem utrjen položaj, če bomo delali po načelu: eden za vse_ invsi za enega! Zato apeliram na vse učitelje pripravnike in druge mlajše tovariše, da gremo na delo in pomagamo po naših močeh pri sreskih odborih našega udruženja. D. K. Opomba uredništva: Priobčujemo dopis neokrnjen. Ne moremo sicer zanikati, da ni takih upraviteljev, kot jih opisuje tov. D. K., vendar lahko z mirno vestjo izjavljamo, da ogromna večina upraviteljev ni takih.