fZA^JEDElJO Pregonfanto hrisflanov in prosfosl 8. preganjanje. Po kratkem premirju je prišlo do zopetnega preganjanja pod Gallom (251 do 253). Kuga leta 252 je bila cesarju povod, da je zahteval žrtve iz vrst kristjanov, da bi utešil jezo poganskega boga Apollona. To kratko preganjanje e divjalo v Aleksandriji, po Afriki in v Rimu. JMučenca sta bila papeža KorLiolii in Lucij. 9. preganjanje. Cesar Valerijan (253—60) je bil v žačetku vladanja kristjanom zelo naklonjen. Krščanski pisatclji poročajo 0 njem: Nobeden od prednikov, niti taisti, katere imenuje zgodovina javno kot kristjane, ni ravnal s kristjani tako človeško in dobrotno, kakor ob nastopu vlade Valerijan. Njegova okolica je bila bogata na pobožnih ljudeh in takbrekoč občina božja. Cesarja je zapeljal do preganjanja njegov lizun Makrijan, ki je bil nekak copernik in je sovražil kristjane. Prvi odlok proti kristjanom leta 257 je zahteval daritev bogovom, propovcdoval zbiranja v svrho službe božje, katakombc in pokopališča. Kdor se ni pokoril, je bil zaprt in izgnan. Drugi odlok leta 258 je zahteval za krščanske duhcvnike obglavljenje, — smrtno kazen za seruiiorje ter viteze in prognanstvo za plemenite gospo. Žrtve tega preganjanja sta dva papeža, vcč škofov in 153 kristjanov v Utiki, ki so bili živi sežgani v apnu. Valerijaoov sin Gallienua (200—268) je preklical očetove odloke pro-ti kristjanom. Zaplenjeno premoženje je vrnil in priznal od strani države razne krščanske organizacije. Začela se je doba 40 letnega premirja, v kateri se je krščanstvo razširilo in prodrlo do najvišjih mest in je bilo pozidano veliko lepih «erkva. 10. preganjanje. Več desetletni mir je kristjane uspaval, jih napravil mlačne in radi tega je poslal Bog nad mlado Cerkev zadnje in najdaljše preganjanje pod Dioklecijanom (284—305). Omenjeni cesar je bil dober vladar, a babjeveren in brezobziren po orijentalskem (vzhodnem) načinu. Leta 285 je razdelil ogromno rimsko cesarstvo na dva dela: v zapadni del z Milanom kot vladno prestolico. V tem delu je vladal njegov socesar Maksimijan. Dioklecijan sam je carjeval v Sirmiji in Nikodemiji. Da bi odstranil nasledstveni prepir za slučaj njegove smrti, je povzdignil za cezarja s pravico nasledstva za zapadni del Konstancija, za vzhodni del pa sVojega zeta Galerija. Dioklecijan je. bil skraja kristjanom prijazen. Krščanskih uradnikov ni silil k poganskim daritvam, kristjani na cesarskem dvoru so lahko nemoteno izvrševali dolžnosti svoje vere. Nevolja proti kristjanom se je pričela širiti iz vrst vojiaških krogov. Leta 297 je bilo krščanskim vojakom na prosto dano: ali darovati bogovom, ali zapustiti armado. Na preganjanje so ščuvali pijanec Galerij in poganski svečeniki. Dne 24. februarja 303 je izgel ta-le cdlok: Vse krščanske molilnice se morajo porušiti, cerkveni spisi oddati, imenitnejši kristjani so brez državljanskib. pravic, ubožnejši postanejo sužnji, katerih ni mogoče odkupiti. Drugi odlok je zahteval za škofe ter mašnike ječo in daritev bogovom. Spomladi leta 304 je izšel krvavi ukaz: Vsi kristjani morajo darovati ali umreti! To preganjanje je bilo grozno krvavo, razširjeno po celem rimskem cesarstvu. 1. maja 305 se je odrekel Dioklecijan radi bolehnosti cesarskemu prestolu, Isto je moral storiti tudi Maksimijan. Galerij in Konstancij sta postala cesarJa Maksimin Daza za vzhod in Severus za Italijo in Afriko cezarja. Slednjega je izpodrinil leta 307 Maksencij, sin Maksimijanov. Na zapadu je ponehalo preganjanje, a bilo odpravljeno Se le leta 310. Na vzhodu je divjal Galerij proti kristjanom do leta 311, Maksiminij Daza do 313. Galerij in Daza sta umrla strašne smrti. Prostost. Konstantin je sledil leta 306 svojemu očetu Konstanciju kot cesar. V Italiji sta se proglasila za cesarja Maksencij in Maksimijan. Zadnji se je moral sam obesiti, ker je stregei Konstantinu po žlvljenju, Maksencija je premagal Knn- stantln 28. okt. 312 na Milviškem mostu pri Rimu kljub njegovi znatni premoči. Cerkveni pisatelj Evzebij pripoveduje, kako je imel Konstantin nekaj dni pred odločilno bitko prikazen križa na nebu z napisom: »V tem znamenju boš zmagal.« Začudenje se je oprijelo cele njegove vojske, ki je bila priča čudežu. V noči za to prikaznijo je Kristus cesarju v sanjah zapovedal, da mora znamenje križa v bitki nesti naprej in to je cesar tudi storil. Drugo jutro za tem je pustil cesar pritrditi na državno zastavo znamenje Križanega. Na drog zastave je bilo povprek pritrjeno sukno, ki je lesketalo od zlata in dragih kamnov. Na vrhu sukna je bila podoba cesarja iz zlata, na vrhu zastavinega droga sta bili iz draguljev začetni črki imena Kristusovega. Od tega časa je veljal Konstantin za kristjana. Pod ravnokar opisanim znamenjem je Konstantin premagal močnejšega sovražnika in vkorakal v Rim kot cesar celega zapadnega rimskega cesarstva. Leta 313 je izdal v Milanu odlok, po katerem je bila zasigurana vsakemu popolna verska prostost in oropano cerkveno premoženje je bilo vrnjeno. S tern odlokom so bila zaključena preganjanja kristjanov. Kongres katoličanov iz naše države. Od 14. do 17. avgusta letošnjega leta se bo vršil v Zagrebu evharistični kongres vseli katolikov Jugoslavije, katerega se bodo udeležili tudi katoličani iz inozemstva. Tudi mučeniki za vero. Kako malo so sovjeti z vsemi svojimi protiverskimi odredbami ubili v ruskem narodu čut za vero, so jasno pokazali pretekli božični prazniki. Na rusko-poljski meji je namreč skušalo na sto in sto ruskih kmetov priti skrivaj na Poljsko, da bi tamkaj lahko zadostili svoji krščanski dolžnosti, kar jim sovjeti v Rusiji zabranjujejo. V življenjski nevarnosti, ki jim je pretila od sovjetskih obmejnih stražnikov, so prekoračili mejo, tavali nato celo noč v strašnem mrazu skozi gozdove in ko so prispeli do poljske meje, so prosili stražo, da bi jim dovolila, ostati na Poljskem samo nekoliko ur, da bi šli lahko v cerkev in bili za božič pri sveti maši. In po božji službi so se vrnili po isti nevarni poti zopet nazaj v Rusijo.