Tarejo nas skrbi, zato vprašujemo Težkc časc smo dočakali. Eni zategujcjo pa_ove in gledajo z obupom v bodočnost, drugi si polnijo mošnje in rastejo jim trebuhi — ker zanje jc danes konjunktura. Vsak t<> vidi in vsak to ve! Pravijo, da mora tako biti. Učitclji in uradniki nimajo niti za najnujnejše in najpotrebnejše, prosijo in prosjačijo, a prejmejo le obljube in lcpe odgovorc, potem je zopet vsc tiho. Draginja rastc iz dneva v dan in stiska postaja neznosna. Pomanjkanje in dolgovi mučijo žc tudi tisto učitcljstvo in uradništvo, ki jc do scdaj šc nekako životarilo s svojimi dohodki. Moreča skrb in briga sta v vsakem učitcljskcm in uradniškem domu. In vendar se dandanes govori samo o velikem sociakicm čutu in o boju dveh svetov za socialno pravičnost. Toda od povsod prihajajo le tolažljive obljube — draginja pa rastc tcr si eni polnijo mošnje, a drugi zategujejo pasove. Vsem se je že pomagalo. Bančni zavodi in velekapital so dobili zaščito — moratorij — in skromni, od ust pritrgani prihranki uradnika iz boljših časov so zamrznili. Kmet je dobil zaščito, odpis in znižanjc dolgov tcr davkov. Obrtnik, trgovec in industrija so dobili zakon o izvenkonkurzni poravnavi, plačilne, davčne in cariiiiske olajšavc itd. Šc dclavec si jc po težkih bojih vsa.j za silo izboljšal svoj gmotni položaj in doscgel neke socialne dobrinc. Lc pri učitelju uradniku jc ostalo vse pri starem. V veljavi jc še stari uradniški zakon, ki zahteva nujno ireformo in modernizacijo, 'ostale so plačicc, ki »o že iz početka bile skromnc in ki danes zadostujeio komaj še za vsakdanji kruh. Da jc učitcljstvo in uradništvo dancs proletarizirano, je vsakomur znano. Mi sami to prav trpko občutimo in vcmo, kako se nam godi. Od naših skromnih plač sc razen rednih odtegljajev (za pokojninski fond in uslužbcnski davck) pobirajo vcdno novi. Tako so ostali stalno 1 % izredni davck, kuluk in obrambni davek, k tcmu pridcjo šc samski davek, odtegljaji za poplavljencc, za centralo nabavljalnih zadrug itd. Znano je, da jc vsak učitelj in uradnik član svoje stanovske organizacijc tcr vsaj cnega ali več nacionalnih in dobrodelnih društev. In vse to je treba odbiti od rttak skromne plače. Ali ni že skrajni čas, da sc odpravi ta nesocialni in krivični odtegljaj draginjiskih doklad drž. uslužbenkam, ki živijo v toliko zavidancm skupnem ¦gospodinjstvu? Ali bi ne bilo umestno, da se poviša cksistenčni minimum na sedanji draginji in prcdvscm stanu primerno višino tcr tako ublažijo dolučila § 294. zak. o uradnikih vsaj za nižje in najnižjc uradniške skupinc, ki po enotretjinskem odtegljaju sploh nimajo vcč možnosti, da z ostankom svojc plačc šc životarijo? Ali bi morda nc bilo umestno, da sc tudi priskoči prizadetim na pomoč s primerinimi ukrcpi ali zaščito, kakor so je bili deležni drugi stanovi? Ali ni morda skrajni čas, da sc pristopi k temeljiti preosnovi in radikalnemu povišanju prejemkov drž. uslužbencev in to predvsem pripravnikov in nižjih skupin? Ali ne bi kazalo, da se najdc potrebno kritje z oddajo premoženja tistih, ki žive scdaj v konjunkturi? Ali ne bi bilo umestno, da se pristopi k ureditvi novega uradniškega zakcma, ki bi pa moral biti prcdložen v proučevanje vsem prizadetim. Ali sc nc bi dala že iscdaj urediti uvcdba avtomatičnega napredovanja, stalnosti in stanarin za vsc uslužbence, ki ne uživajo naturalnega stanovanja? Vse to bi bilo le priznanjc za naše vestno delo in naš trud. —ša.