SVOBODNA SLOVEN DA
LETO (ASO) XLIV (38) Štev. (No.) 37
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 19. septembra 1985
Gregor Batagelj	j ] j
DRAGA
JUBILEJNI
XX. ŠTUDIJSKI DNEVI NA OPČINAH
V petek, 30. avgusta je začelo zborovanje, imenovano Študijski dnevi, bolj znano pod imenom Draga, ker so se tam, v tisti vasici blizu Trsta, porodili. Kasneje, ko je kraj dogajanj iz operativnih razlogov bil prestavljen na Opčine pri Trstu v park Finžgarjevega doma, je ohranilo naziv rojstnega kraja.
Pred občinstvom, ki ga je poročevalec radia Trsta A ocenil okoli 250, je predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor pričel s programom, kjer je na prvem mestu predal besedo prof.- Martinu Jevni-karju, da predstavi knjigo Sledovi Drage, izbor iz dnevnikov štirih vidnih udeležencev teh prireditev: Vinko Beličič, Vinko Ošlak, Boris Pahor in Alojz Rebula. V kratkih vsakoletnih prispevkih je zaznati utripanje razvijajočega se življenja v Dragi.
Med številnimi stalnimi gosti Drage se je udeležilo letošnjih dni več osebnosti, kj so znane po vsem slovenskem svetu. Poleg omenjenih štirih avtorjev knjige Sledovi Drage o-menimo še dr. Draga Štoka .in dr. Aleša Lokarja s Tržaškega, iz Slovenije dr. Franceta Bučarja, bivšega sodnika Viktorja Blažiča, dr. Andreja Capudra. S Koroške sta prišla kipar France Gorše, diplomat dr. Zdravko Inzko; iz Kanade Tone Zrnec CM; iz ZDA dr. Jože Bernik; iz Avstralije bivši poslanec dr. Jurij Koce; iz Švice dr. Karel Vojska — skratka, ves slovenski svet na malem koščku zamejske Slovenije.
Po uradni predstavitvi vseh predavateljev, je spregovoril član našega uredništva Gregor Batagelj. Pod naslovom „40 let slovenskih daljav in bližin“ so bile združene misli o daljavi preteklosti in bližini bodočnosti predvsem iz perspektive mladega Slovenca, živečega v Argentini. Iz govora smo izbrali nekaj važnejših odstavkov.
SLOVENSKE DALJAVE
Šstirideset let nazaj je 9. maja Slovenski poročevalec napisal na prvi strani pozdrav partizanom ob vhodu v „Ljubljano... ozdravljeno žalostnih tvorov narodnih izkoreninjencev“. V tem času, preteklem, ko se toliko stvari izgubi, ostane le bistveno; drugo pa postane jasnejše, ko položimo na tehtnico sadove, kateri edini odločijo, kam se jeziček nagne.
In kam kaže jeziček, če postavimo na tehtnico sadove štiridesetih let? Je naziv primeren, ziaslužen? So tedanji begunci res izkoreninjenci?
V kratkem pregledu je navedel kako se je razvilo slovensko življenje na različnih področjih: v domovih, šolah, bogoslužju, kulturi, pisani, peti in igrani besedi. Vse to delovanje jasno izpodbije trditev, da so leta 1945 zapuščali Slovenijo narodni izkoreninjenci.
Niso se izkoreninili; njih korenine šo tako čvrste, da so prenesle vse žrtve, vse neprilike in poslale svežega soka v nove brstiče. V tujini so korenine vzdržale, a kaj se godi na domačih tleh? Prav tisti, ki sp-jih oblatili, so se pričeli izkore-jati sami, pozabljati na svoj rod
L itiS LiA it A £
in se predajati brezkoreninskemu internacionalizmu, človek se mora spomniti le na poskus programskih jeder, pa mu je jasno, kje je izkoreninjence iskati.
Vsa ta leta so sama zadosti zgovorno potrdilo o njih ljubezni, zvestobi do slovenskega naroda, za katerega so tvegali življenje, šli v tujino ali pretrpeli najhujše žrtve. Bili so dosledni v svojem mišljenju in čutenju. Ravno zaradi tega so lahko praznovali (beseda ni prava, je prevesela, a na nek način je tudi to praznik) štirideset let plodnega dela za slovenstvo izven domačih tal. Zvestoba idealom Mati — Domovina — Bog je rodila v zdomstvu vse to, kar danes je. V polni življenjski moči so pripravili temelje, da mlajši rodovi na njih zidajo novo zgradbo, ki naj čim dalj časa kljubuje zunanjim in notranjim razkrojevalnim silam.
Ohranjevanje slovenstva kot takega in obnavljanje zgodovinskih dogodkov, ki se direktno tičejo nastanka argentinske Slovenije, je šele delček zdravega delovanja. V tem času skupnost ni izgubila svojega poleta, se ni izneverila, pa tudi ni postala jalova. Istočasno se zaveda svojih napak. Analizira in kritično presoja teh svojih štirideset let in tudi onih izza časa 1918-1945, pa nima vedno zadostnega gradiva, da bi se sistematično lotila obdelave. Marsikdo bi hotel z zgodovinskimi dokazi utemeljiti ali ovreči tako pohvalne kot grajajoče besede in se dokopati do jasnejše slike geneze i-dejne emigracije. Tudi to je znak zdravja.
ZVEZDA REPATICA NA SLOVENSKEM NEBU
Posrečen prikaz Drage kot zvezde repatice, ki vodi Slovence k neki skupni točki, .je pretrgal daljave od bližin in se ustavil v letošnji jubilejni Dragi ter o njenem poslanstvu.
Kaj iščemo torej v Dragi? Tribuno, s katere bo vsak imel svobodo in pogum predstaviti ter braniti svoje mišljenje. S tem so že začrtane dolžnosti, ki nas vežejo, in pravice, ki nam pripadajo. Vsak je dolu žan spoštovati osebo, ki drugače misli, pa ima obenem pravico biti spoštovan zaradi lastnega prepričanja. Dolžan je iskati resnico in biti resnicoljuben. Pravico ima do govora, po katerem pa je tudi dolžan i-skati pravico.
Draga je kot predhodnica slovenskega svobodnega parlamenta na široko odprla vrata vsem rojakom, ki so blage volje, žal ne najde povsod ravno dobrohotnega odziva. Ponekod še ni dosti zrelosti, da bi dopuščali tudi drugim izraziti svoje mnenje. Drugod pa manjka včasih poguma, da bi odločno zahtevali pravico do izpovedi in zagovora lastne misli, če so morali organizatorji pridržati si imena predavateljev prav do odprtja vsakoletnih študijskih dni, je to samo po sebi zadosti zgovorno dejstvo. Bojkoti danes niso več uspešno sredstvo; beseda — podprta z dejstvi in neizpodbitnimi dokazi — spet dobiva svojo pravo veljavo.
SLOVENSKE BLIŽINE
Bodočnost je vsak dan bližja, bo vsak čas postala sedanjost, čakamo jo lahko živčno ali mirno, odvisno od opravljenega dela in od ozračja v sedanjosti.
Kaj si zamišlja Slovenec v Argentini pod pojmom bodočnost? Kaj hoče doseči?
Misli nase, v osebnem in družbenem oziru. Želi si materialno zagotovljeno življenje in ohraniti vezi s slovenstvom. Medtem ko je prvi del želje vsem približno enak, je drugi
V SPOMIN
precej različen, odvisno od osebe, njene vzgoje in končne opredelitve, čutenja slovenske zavesti. V tem pogledu je zanimiv zaključek treh od štirih v Argentini rojenih Slovencev, ko so na informalnem sestanku Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva izpovedali svoje narodnostno čutenje. Kaj čutim, da se;m? Iz besed Pavla Fajdige povzamem glavne stavke: „Moja narodnostna identiteta je prepletanje, prekrivanje, preplavljanje, vedno težavna in nikdar dokončna spojitev slovenstva in argentinstva. Jaz sem to prepletanje in to prepletanje je prostor mojega bivanja... Kot ontološki prostor mi omogoča bivanjski razmah, ne z ukazom, temveč s ponudbo; me ne obremenjuje, temveč osvobaja... Potrebujem slovenske besede in uživam kasteljan-ske... Tukaj sila ni potrebna, temveč odveč... Nobena sila ne more prisiliti nekoga naj bo, kar ni; naj čuti, česar ne čuti.“
Tak je današnji položaj v slovenski skupnosti v Argentini: prepletanje dveh kultur, ki se izpopolnjujeta v vsaki osebnosti, kakor je pač vsak zaznamovan.
Ugotavljanju stanja organiziranega življenja na vseh področjih, je sledil optimistični zaključek o bodočnosti slovenske skupnosti v Argentini. Luči in sence naj hi prikazale splošno ugotovitev, da bo •— kljub osipu in prepletanju z argentinsko kulturo — še dolgo živ del slovenskega naroda.
Skupnost ima na razpolago zadosti organizacijskih sredstev za izvedbo svojih nalog. Seveda je važno koliko delavne sile je na razpolago. Oceniti in presoditi vsakega posameznika je pač komplicirano, zato moremo ta prikaz sedanjega stanja uporabiti kot napoved plodovitega delovanja v bodočnosti. In to kljub temu, da se zavedamo, da tisti trenutek, ko izgubi svoj smisel in ko neha živeti iz narodne zakladnice, je naša skupnost obsojena na počasno izumrtje. Smrt je naravni pojav, tako kot je smrt — naravna smrt — konec človekove zemske poti. A če ima ta svoj smoter, je smrt le pot v
Pastirsko p i s m o< katoliških škofov Jugoslavije
— izdano 20. septembra 1945
Pred koncem vojnih operacij je Zvezna vlada v Beogradu izdala slovesno izjavo, da bo spoštovala svobodo veroizpovedi in svobodo vesti, kakor tudi zasebno lastnino ...
Toda kljub vsej dobri volji in našemu prizadevanju so se razmere razvijale v drugo smer. Ko gledamo ta razvoj razmer in položaj, v katerega je dovedena Katoliška Cerkev ter neprecenljive duhovne dobrine 'milijonov njenih vernikov, čutimo dolžnost, da odkrito navedemo vse teža/ve, vse neugodnosti, v katerih je Katoliška cerkev ...
Najprej nas, predragi verniki, žalosti im, skrbi boleča im strašna usoda mnogih duhovnih pastirjev Vaših duš. Že za časa vojne je padlo veliko število duhovnikov, ne toliko v samih vojnih borbah, kolikor zaradi obsodb sedanjih vojnih in civilnih oblasti. Ko so se končale vojaške operacije, niso prenehale obsodbe - smrtne katoliških duhovnikov. Njih število po naših podatkih znaša: 243 mrtvih, 169 v zaporih in taboriščih, 89 pogrešanih, vseh 491. K temu je treba dodati 19 ubitih bogoslovcev, 3 ubite redovniške brade in 4 redovnice. To je število, kakršnega ne pozna zgodovina balkanskih dežel skozi dolga stoletja. Kar pa je najbolj boleče: njim, kakor tudi drugim stotinam in tisočem, ni bilo dovoljeno, kar je drugače dovoljeno v civiliziranih deželah tudi najhujšim zločincem, da v zadnji uri prejemajo svete zakramente. Sodišča, ki so izrekala te smrtne obsodbe, so vršila svoj postopek kratko in sumarno. Obtoženci
Slovenski protikomunistični borci -'domobranci ise .skupaj vsako leto spominjajo svojega vrhovnega poveljnika generala Leona Rupnika in dr. Lovra Hacina, ki sta bila ubita po vojni v takratnih insceniranih procesih, 'da se tako komunisti maščujejo v njunih osebah nad vsemi svojimi nasprotniki.
Tako je bila letos 1. septembra v Slovenski Ihiši kratka spominska pietetna komemoracija. Najprej je v cerkvi Marije Pomagaj daroval mašo direktor rnsgr. Anton Orehar. Nato pa so ise bivši domobranci in drugi zbrali pred cerkvijo ob spomeniku padlim žirtvam.
Med zbranimi ;so bili predsednik
novo stopnjo življenja, če nadaljujem s primerjavo: skupnost zaradi zavesti, da se mora za življenje boriti, ne meče puške v koruzo; ne pusti, da gre vse rakom žvižgat, ampak si skuša z zdravo hrano podaljšati življenje in dosegati cilj, ki je dobrobit vsega slovenskega naroda. Ko bo delo dokončano, bo življenje našlo novo obliko. Zdrav optimizem in vera v življenje morata prevladovati nad statističnimi dejstvi ali občasnimi porazi.
V nadaljevanju je Gregor iskal novih možnosti poživitve slovenske zavesti. Navedel je potrebo po v-ključevanju narodnostno mešanih zakonov, ustanovitvi dvojezične šole, povezavi z vsemi slovenskimi skupnostmi, gospodarski povezavi - skratka, po potrebi Slovenije v svetu, ki naj druži Slovence na kulturnem, gospodarskem jn političnem, področju.
Bodočnost je odvisna od vseh. Od vsakega posameznika, od vsake skupine, od celote. Pa še od zunanjih dogodkov, ki vplivajo na razvoj naroda, celega kontinenta, vsega sveta. Kdo je leta 1940 vedel, kaj se bo zgodilo čez pet let? Kdo je leta 1945 mislil, da bo večji del življenja preživel tisoče kilometrov stran od domače zemlje?
največkrat niso vedeli za svojo obtožnico, vse do razprave same. Pogostokrat jim, m bilo omogočeno, da bi se bramili tako, kot to zahteva narava vsake razprave, da bi se namreč branili s pomočjo prič in odvetnika.
Krathe novice
Pred kratkim je Svobodna Slovenija poročala o praznovanju 25. o-bletnice ustanovitve prve slovenske dušnopastiiriske pisarne v škofiji Rottenburg-lStuttgart. Temu lepemu prazniku je tudi nemški časopis „Kati. Sonntagsblatt“ posvetil lep članek. Pod naslovom „Slovenci ,so dobili kos domovine“ poudarja dopisnik veliko in nesebično delo slovenskih duhovnikov — dr. Cirila Turka, msgr. dr. Janeza Demšarja in Jožeta Bucika —, ki slovenske delavce oskrbujejo z duhovo hrano v materinskem jeziku. Omenja tudi socialno pomoč, katero ti prejemajo od gospe Doroteje Oblak. Poroča o obisku nadškofa dr. Šuštarja, ki je prišel iz Slovenije1 in navzoče nagovoril v nemškem in slovenskem jeziku ter omenja tudi pozdrav v slovenščini škofijskega referenta za inozemce, stolnega prošta Jurgena Adama. Spominja se tudi prvega slovenskega dušnega pastirja na tem mestu — dr. Franca Felca, kateremu je predvsem škof dr. Georg Moser izrekel veliko priznanje prav pri ustanavljanju te, za slovenske zdomske .delavce tako važne opo-riiščne točke.
Slovenskega narodnega odbora Rudolf 'Smersu, odborniki obeh borčevskih organizacij, bivši borci pa tudi sorodniki pobitih.
Najprej sta pristopila k spomeniku .starešini Ivan Korošec za Tabor in Slavko Urbančič za Vestnik ter položila predenj šopek rdečih rož, povit is slovenskim trakom, nato pa je opravil molitve za pokojne dr. Alojizij Starc.
Kot bivši borec in domobranec je nato v spomin umorjenima in vsem drugim padlim in pobitim žrtvam govoril Tone Brulc iz Slovenske vasi v Lanusu. Iz njegovega jasnega in odločnega govora naj navedemo nekaj misli:
Obudimo spomin na može, ki so skoraj pred štiridesetimi leti nazaj hote in zavestno darovali svoja življenja, da bi mi mogli živeti, ki so bili duša in srce našega protikomunističnega odpora proti modernemu barbarstvu-zločinskemu komunizmu : Gen. Leona Rupnika, škofa dr. Gregorija Rožmana, upravnika policije dr. Lovra Hacina in pisatelja Narte-ja Velikonjo.
Spominjamo se jih s hvaležnostjo, spominjamo se jih, ker čutimo dolžnost do njihove velike žrtve, predvsem pa se jih spominjamo zato, ker hočemo zapustiti zgodovini in zanamcem sliko pravih, resničnih, zavednih Slovencev In katoličanov. Nov rod je zrastel iz nas — nov rod je zrastel doma, ki ne pozna njihove žrtve in temu rodu smo dolžni biti za vodnika mi, ki smo v svobodi. Ni viharja, ki bi nas uklonil, ni sile pred katero bi se upognili. Dolžni smo biti pričevalci časa, ki smo ga preživeli — dolžni smo jim pokazati neizkrivljeno podobo ljudi, na katere že štiri desetletja domovinske oblasti mečejo kupe laži in Obrekovanj, da bi opravičili veliki zločin, ki so ga zakrivili nad njim in nad našim narodom. Ne bo to govor v njihovo obrambo, ker te ne potrebujejo, saj so z življenjem in svojo mučeniško smrtjo dokazali, da so bili resnični Slovenci.
S procesom so hoteli zlomiti protikomunistični odpor slovenskega naroda, ki ga je predstavljal gen. Rupnik, z njim so hoteli uničiti in izkoreniniti vero, katere najvišji pred-stavnik je bil škof Gregorij Rožman, v osebj dr. Hacina so hoteli kaznovati slovensko pravičnost in poštenost in z Nartejem Velikonjo je bila isojena (tradicionalna slovenska katoliška književnost in kultura. Sojeni in obsojeni so bili, ker še po dveh letih po pokolu 12.000 junakov slovenske narodne vojske — domobrancev, niso mogli komunisti zlomiti odpora našega naroda. Bil je potreben še pljunek v obraz narodu, za njegovo zadržanje med vojno in revolucijo — potrebovali so še dokaza, ki bi opravičil njihov veliki zločin, ki ga taje že štirideset let. Potrebna je bila še pravna burka, katere se še vsi spominjamo in ki bo ostala kot umazan madež na slovenskem pravu. Ljubljanski proces je bil potreben za zunanjo uporabo, da bi svet videl, kako komunisti kaznujejo „izdajalce in zločince“, ne pa svoje ideološke nasprotnike.
Gen Rupnik je govoril, kar je mislil in delal, kar je govoril, zato imajo njegovi govori še vedno isto vrednost, kot so jo imeli pred 40 leti. Povzemam iz njegovega govora ob ustanovitvi domobranstva: „Moja najbolj vroča želja je, da bi prav vsi zvesti Slovenci opustili vsa morebitna nerazumevanja in vse druge — v primeri z blaginjo naroda — drobcene interese in združili vse svoje sile za svojim domobranstvom.“
Danes, general, smo se res vsi zbrali, pustili smo spore in nerazumevanja, prišli smo, da se poklonimo vašemu spominu in spominu naših bratov-soborcev, da se vam zahvalimo znova za vaš zgled in za naša življenja po 40 letih.
(Nad. na 2. str.)
Med nas je usekalo...
Ob 40«letniei našega begunstva
Živi in mrtvi bratje
OB KRSTNI PREDSTAVI KREMŽARJEVE DRAME
lili
Im
Tonè Mizerit
Le malokdaj -stop; na naše odre novo, tukaj napisano dramsko delo. Veliko igramo, po več iger na leto, old klasičnih do modernih, tudi prevedemo jih tukaj ; vsakih nekaj let pa le pridemo do izvirnega dela.
Marka Kremžarja poznamo kot dobrega literata; saj so nam še v spominu zbirka črtic Sivi dnevi, ki zajema svojo tematiko iz časov vojne in revolucije, ki jo je mladi domobranec občutil sam. Tudi ga poznamo kot esejista — prav letos mu je SKA izdala knjigo esejev Obrisi družbene pireosnove. Sedaj pa ga bomo mogli spoznati tudi kot dramatika.
Že naslov sam pričuje, da je vsebina drame zajeta iz časov revolucije. Vendar bi lahko poudarili, da to ni na nobein način domobranska drama. V resnici je globlja. Poglejmo malo v notranjost njene zgradbe.
Prva ugotovitev: igro lahko imamo za detektivko, in to celo za napeto detektivko, kajti do konca (in še čez) pravzaprav me vemo, kdo je tisti, k; je streljal; še več, ne vemo, koga je ubil;; celo ali je tistega ubil. ali je bila nesreča; in da bo mera polna, ali ni konec koncev ustreljeni še živ?
Pa to je samo vrhnja plast, napetost, ki drži gledalca v šahu. Stopimo korak globlje: to je zgodba iz revolucije, izsek iz domobranske borbe s partizani, problem partiza-ina-dezerterja ,pa domobranca-izda-jalca. Vse se odigrava po klasičnem načelu enotnosti kraja, časa in dejanja kakor najboljše grške drame: Sestav je analitičen: dejanje se o.. digrava deset let po koncu revolucije v Buenos Airesu, ko se — me
DRAGA 85 (iNad. s 1. str.)
Slovenske bližine in daljave niso samo prihodnost in preteklost. Blizu nam je vse tisto, kar nam je pri srcu. Zato Slovenijo, s'ovenstvo, nosimo v srcu. „Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija,“ pojemo. Prostorninsko oddaljeni se čutimo blizu, tako matični kot zamejski Sloveniji, pa blizu Slovencu v severni Ameriki, Evropi, Avstraliji in drugod. Saj daljava sama v kilometrih in času tudi ni tako strašno negativna; pušča nam boljšo sliko celote, čeprav nas oropa bogastva podrobnosti. Istočasno pa nam bližina ne daje vedno zagotovila po.
obujajo spomini — ampak analizirajo in odkrivajo dogodki v Goli dragi med irevolucijo. In kdo je skrivnostni tujec, ki pride iz domovine vrtat v pozabljene zadeve? Pred nami se odkriva temna zgodba, polna človeške veličine in slabosti.
Dobro, bi dejal . kdo, to je pač domobranska drama, ki ima svojo vrednost kot časovno pogojena zgodba. A, glej: :zdi se mi, kakor da bi lupil čebulo: olupi eno plast, naletiš na drugo, pa še tretjo in tako naprej’. Isto je tukaj ; na dnu drame leži še veliko težja problematika, ki je tako naša, slovenska, občečloveška in filozofska: iskanje resnice: Kaj je resnica? To je težko vprašanje, na katerega odgovarja vsaka oseba v igri na svoj način, vsaka gleda manjo s; svojega stališča in zgodovinske prisotnosti, iz nje živi, sodi in deluje. Vsak po svoje, vsak zase je prepričan, da poseduje vso resnico, a ve le za delček; resnica je v naslednji notranji plasti. In ko misliš, da jo že imaš, se ti podre vse in začeti moraš znova. Delna resnica je laž; a kako spoznat; vso resnico? To je problem drame, to je tisto, kar daje igri vrednoist in globino, človeškost in projekcijo v bodočnost.
In še to: kaj je z naslovom? Naj omenim, da je dal pisatelj svoji drami motto: „...moji bratje so ti, ki božjo beisedo poslušajo in spolnjujejo.“ Zapomnite ise te besede, da boste lahko odgovorili na zaidnje vprašanje, ki ga stavi prav na koncu pisatelj v usta svojemu glavnemu junaku Tomažu.
TDmI
znanja resničnosti, ker je že preveč del nas samih.
Naj se povrnem na prvotno zamisel naslova: s črpanjem sokov iz slovenskih daljav še podajamo v bližine, želeč, da bi vsak, ki mu je slovenstvo pri srcu, znal izrabiti vsako priložnost, vsak trenutek — in bi s temi sokovi hranil deblo in veje naroda. Le tako bo mogoče odločno s pesnikom zaklicati: „Mi gremo naprej!“
Poslušalcem se je zdelo predavanje zanimivo, še bolj pa dejstvo, da je možno, da nekdo iz daljne Argentine govori tako čisto slovenščino. V kratki pavzi je marsikdo prišel h Gregorju mu čestitat za lep jezik. Tudi
Kak poldrug mesec pred volitvami je država doživela lep oddih, neke vrste duhovne počitnice, ki jih mnogi riiso opazili, idrugi so šli brezbrižno mimo, nekateiri so skušali vso stvar zatišati, mnogi pa so se iz srca veselili prilike iin dogodka, ko se je z vso močjo pokazala zdrava brst naroda, ki vliva olja plamenu upanja v resnične boljše dni.
UPANJE V LJUBEZEN
Kot so bralci gotovo že uganili, mislimo na Narodni shod mladine v Cordobi, ki ga je organizirala katoliška Cerkev. Mislimo, da je pametno, 'da se ustavimo ob njem, in več razlogov je za to. Prvič, notranja ali duhovna važnost zborovanja. Potem zunanja, ali celo politična plat. In končno, ker se je tega shoda udeležila tudi številna skupina slovenske mladine in se tako vključila v to veliko manifestacijo upanja in ljubezni.
Pet let že argentinska Cerkev deluje v posebnem pastoralnem načrtu za m adiino. Velik del duhovnih moč; raznih cerkvenih organizacij in posebna komisija škofov so izpeljavah delo na mladinskem področju, organizirali debate, pospeševali katehezo, odpirali nove poti za delo med mladino na raznih področjih, iin zaključek vsega tega dela naj bi se izvedeli v letošnjem letu
Ni lahek položaj Cerkve. Po tolikih letih političnega izrabljanja, zapostavljanja, preganjanja in de-maigoškega oportunizma se veliko sektorjev mladine z upanjem ozira ma Cerkev. Treba jim je dati vreden odgovor, pritegujoč zgled in zlasti jih je treba vpeljati v delo
radio Trst A in radio Opčine sta ga povabila k mikrofonu.
V debati so se pojavila različna vprašanja, kot so sedanja številčnost skupnosti v Argentini, politično u-dejstvovanje mladih v argentinskem okolju, vplivu vatikanskega koncila ma ideološko podlago, pa tudi na praktične možne in že vzpostavljene načine zbliževanja, kot so izmenjave študentov, kar naj bi krepilo misel, da smo vsi delci enega narodnega telesa.
Večer je končal s prigrizkom in pogovorom pozno v noč, saj je Draga tudi družabno bogata, ko se pod njenim okriljem srečujejo in spoznavajo rojaki iz vseh treh Slovenij.
(Se nadaljuje)
za širjenje kraljestva, a ,s posebnim socialnim poudarkom, za kar ima mladina izreden čut.
S tega vidika je treba kordobskl shod gledati bolj’ kot začetek novega dela, kot pa zaključek doslej o-pravljenega. Zato ni toliko važno, da se je tam zbralo 120.000 mladih, kot to, da je bilo srečanje prilika za izmenjavo 'izkušenj, debato o ciljih, metodah in sredstvih ter načrtovanje za razmah dosedanjega dela. Važno je zlasti „sektorialno delo“, delo po okrožjih, ne geografskih temveč smiselnih. Petnajst teh sektorjev se je zbralo v Cordobi. 0-menimo le nekatere: politični, delavski, univerzitetni, sektor mladih družin, športni, emigrantski itd. Poizkus dela po sektorjih predstavlja novo vizijo argentinske Cerkve na pastoracijo. Delo evangelizacije', doslej omejeno na fare in farne organizacije, je prilično za podeželje, a se je izkazalo za ostarelo v velemestih. Tudi s tega vidika je kor-dobski shod temeljni kamen novega, velikega dela.
NI HUJŠEGA SLEPCA...
Celotno delo se je izvedlo, in se izvaja, pod geslom „Gradimo skupno domovino bratov“, pod okriljem papeževe prošnje o gradnji nove „civilizacije ljubezni“. Vsi govori, tako škofov, kot duhovnikov im mladih laikov, so izzvenele v tem tonu, s posebnim poudarkom na Upanje kot teološko prvino, katero moramo dejansko doživljati v naši vsakdanjosti.
Zanimivo pa je, da v deželi, ki je vsa zadnja leta trpela zlasti zaradi pomanjkanja upanja, kjer obup preplavlja široke množice in jih utesnjuje, niso tej pravi eksploziji mladega upanja posvetili dovolj pozornosti. Govorimo odjavnih občilih. O radiu, ki je z malo častno 'izjemo popolnoma ignoriral shod ; o televiziji, ki je v svojih poročilih posvetila zborovanju komaj nekaj besed ;in kako kratko sekvenco. Mislimo tukaj tudi na časopisje, na nekatere „narodne“ (vsedržavne) dnevnike, ki so se komaj „obregnili“ ob stvar, keir je pač niso mogli izriniti iz svojih strani, „prepolnih praznine“.
„Če hi bili športne zvezde ali kriminalci, bi polnili strani časopisov. Ker pa nismo ne eno ne drugo, se mas je moralo zbrati 100.000, da nas poslušajo,“ približno nekako tako je izjavila mlada Nieves Tapia po ma-
nifestaciji, ki je v petek zvečer prekoračila mesto Cordoba. A mnogi je niso mogli poslušati, ker je po vsej državi shod doživel omenjeno „apatijo“. Mnogi se 'sprašujejo, Če je bilo v ozadju kaj ukazano. Če je kdo namignil, naj se stvari ne posveti preveč pozornosti. Težko je u-gotoviti, ker nimamo elementov, na katere bi se vredno opirali. Vendar se nam ob tem dogodku posveti v mislih tisto, da „ni hujšega slepca od omega, ki noče videti“.
Tudi s političnega ozira je stvar kočljiva. Ufoaldini je te dni postal glavni tajnik CGT, ker mu je eno popoldne uspelo postaviti na Julijsko avenijo 150.000 ljudi. Cerkvi je uspelo zgrniti v Cordobi 120.000 samo mladih ljudi (in ne štejemo kordobčanov samih, niti da se je, po policijskih računih, nočnega pohoda udeležilo 200.000 ljudi). Marsikomu to ne gre v račune. Bolj prilično je torej zamižati in prepričljivo dejstvo ignorirati.
A važnost je presegla meje Cerkve, in na zaključku shoda je bil prisoten podpredsednik države dr. Victor Martinez (njegova sestra senatorka je najbolj junaška zagovornica neločljivosti zakona v državnem senatu), pohoda v petek pa se je udeležil radikalni poslanski kandidat v prestolnici, mladi Stubrin, čeprav je priznal, da „nisem katoličan“. Pač zanimivo...
ZAMUJENE URICE
O mladinskem shodu bi morali pravzaprav piSati celo razpravo. A naš prostor je omejen. Torej bomo pustili to zadevo, in se vsaj kratko še pomudili pri kandidatih za prihodnje volitve. Vse stramke so vestno predložile svoje kandidatne liste pristojni sodni oblasti. Le u-radni peronisti province Buenos Aires so morali izstopiti, in znova Vsleid notranjih problemov. Lista, ki so jo predložili, je imela štiri prazna mesta. Točno opolnoči, ko je zapadel! zadnji rok, je legalni predstavnik Justicialistične fronte, potem ko je dve uri zaman čakal, da mu Herminio Iglesias potrdi al; zanika inekatera osporavana imena, zapisal na prazna mesta tiste ljudi, k; so bili prvotno določeni. Dve uri za tem je pritekel osporavani vodja, in hotel vključiti druga imena, in sicer najvažnejše1 zastopnike sindikalne veje peronizma. Sadnik je vpis odklonil, češ da je rok že zapadel. Stvar je sedaj pred sodnij-sko zbornico, ki bo dokončno odločila. Naj bo izid tak al; drugačen, nov dokaz je o hudem potresu, ki se je znesel nad peronizmom v provinci Buenos Aires, akraj, k; je bil nekdaj glavna trdnjava peronizma. Sic transit gloria mundi...
un
JOŽE VELIKONJA
Slovenske skupnosti v
Pomembne so nekatere značilnosti povojne emigracije. V času prihoda je bilo očividno neravnotežje med ženskami in moškim; v starosti med
20.	in 40. letom (170 moških in 100 žensk). Snidenje družin, ki so se pridružile svojcem v naslednjih dveh desetletjih, je izravnalo neravnotežje, vendar ne popolnoma. Razpoložljivi podatki ne zadoščajo za popolno do-kaznost. Kljub temu vodi to neravnotežje do sklepanja zakonov izven slovenske skupnosti in v postopno integracijo.
IPregled, izdelan 1951. leta, kaže, da je med 5282 novimi izseljenci 3439 članov družin, 1843 pa je bilo samskih.
Razporeditev z ozirom na starost in spol pa je bila naslednja :
starost	vseh	moških	žensk
pod 14	983	540	443
15—20	390	213	177
20—30	1799	1111	688
30—40	1022	676	346
40—50	639	412	227
50—60	314	181	133
60—70	119	74	45
70—80	14	8	6
nad 80	2	1	1
	5282	3216	2066
(Zbornik 1951, str. 231)
Novejše objavljene in neobjavljene podatke mi je dala slovenska posojil-
ni
Velikem Buenos Airesu
niča SLOGA. Ti so dovolj splošni, da jih lahko uporabljamo kot reprezen tativen izraz izseljeniške skupnosti. Že objavljena informacija je telefonski imenik s kakšnimi 900 številkami. Te sem razdelil za ta pregled po telefonskih področjih in okrajih. Neobjavljena informacija pa je starostna •sestava članov zadruge, ki jo lahko sprejemamo kot odsev prebivalstva z izjemo mlajših starostnih skupin. Stalna generacijska vrzel se popolnoma jasno vidi (figurai). Struktura prebivalstva kaže po starosti dve skupini :
A — Rod izseljencev, ki so prišli v Argentino kot odrasli v obdobju 1947—1950 ; 35 let pozneje so ti postali skupina 60-lètnikov (in starejših) in jih je sorazmerno veliko. Čeprav je bila emigracija kot taka sestavljena iz večjega števila še starejših, sta starost in smrt pobrali svoj davek.
B — Generacija otrok, rojenih v Argentini, ki s>o danes stari 35 let ali manj. To je drugi val, po obsegu enak prvemu, čeprav bi vsled naravnega porastka moral biti številnejši.
Tretja generacija se ne opazi v podatkih članstva, čeprav je prisotna in očitna v -slovenski -skupnosti, .sodeč po številu vpisov v sobotne šole lokalnih skupnostnih centrov.
V nekaterih prejšnjih pogovorih s slovenskimi izseljenskimi voditelji sem pokazal na počasnost nadomešča-
nja prvotnega imigracijskega vodstva z mlajšimi „promenti“. Takrat se nisem zavedal, kakšna je bila starostna sestava povojnega izseljenstva. Bimodalna starostna razdelitev od 20 do 35 let in od 50 do 65 let je prekinjena z večjo vrzeljo v starostni skupini od 35 do 50 let. Ta razdelitev je očitna v vseh buenosaireških slovenskih občestvih in je le rahla razlika med prevladujočo mlajšo v Ramos Me ji ji in nekaj starejšo moronsko-castelarsko skupnostjo. Kakršnakoli študija integracijskega procesa mora upoštevati pretrganost starostne zgradbe in zato pričakovati pretrese v gladkem prehajanju med rodovi. Te pretrganosti ni opaziti v starostni zgradbi argentinskega niti buenosai-reškega prebivalstva.
Zgradba slovenskega prebivalstva o-pravičuje predvidevanje, dà bo zmerno veliki skupini zelo mladih, sedanji tretji generaciji, sledilo že začenjajoče ,se razraščanje, čeprav ne v takem obsegu kot v prvih dveh desetletjih izseljenskega življenja v Argentini. Začenja se pojavljati svetovno splošna smer manjših družin in kasnejših zakonov.
Jedrno«t izseljeništva se je na zunaj pokazala najprej z ustanovitvijo glavnega centra na Raman Falconu in v zgodnjih petdesetih letih v Ca-s telar ju—Moronu 1951. Tema so sledile krepke gradnje sedmih drugih skupnostnih centrov v obdobju 1956 —1965: San Justo 1956, Lands 1957, Carapachay 1960, San Martin 1961, Ramos Mejia 1961 in Berazategui 1965.
Teritorialna razdelitev Slovencev — domnevam, da so imena v telefonskem imeniku v tesni korelaciji s
Celoto slovenske izseljeniške skupnosti — ne vključuje starejše, prej o-msnjene emigracije. Kljub temu je njihov družbeni center v Villa Devoto tudi prikazan na risbi (slika 2).
Teritorialna razdelitev v letu 1984 je po dosegljivih virih bolj razpršena kot je bila pred dvema desetletjema. Vsekakor prvotne skupnosti še obstajajo. Največja je sanbuška skupnost, sledita ji Castelar-Morón in Ramos Mejia. Čeprav je bil Lands ustanovljen kot Slovenska vas (Villa Eslove-Ina) že okoli leta 1950, je številčno rahlo pod prvimi tremi skupinami. Drugi skupnostni center San Martin, posledica severnega sunka vzdolž železniške proge, os-taja viden, medtem ko sta 'si dve manjši skupnosti — Carapachay na severu in Berazategui na jugu ■— podobni po svojem
splošnem značaju in imata večje težave pri vzdrževanju svojih skupnostnih ustanov, ker je pač manj slovenskih izseljencev v teh okrajih.
Glavno mesto samo (Capital Federal) — čeprav so ga imeli kot prvo postajo izseljencev, podobno kot v Torontu — je služil bolj za odskočno desko v novi svet kot pa za končno bivališče. Cena Zemljišč in težave pri iskalnju praznih poslopij v bližini (povezanost s skupnostjo je bil eden od ciljev izseljencev) so le-te prisilile iskati prazna zemljišča, kjer bi se lahko ustvarili novi rezidencialni o-kraji in skupni centri. Tako so bili odvisni od javnih prevoznih sredstev, predvsem predmestnih vlakov, možnosti najdbe praznega zemljišča in od denarne zmogljivosti ter skromnih prihrankov emigrantov.
Bimodailna porazdelitev elanov SLOGE po starosti.
Stran 3
NOVICE IZ SLOVENIJE
SLOVENCI V ARGENTINI


LJUBLJANA — Inštitut za zgodovino delavskega gibanja bo ohranil svoje ime. Tako je odlomilo predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Zavrnilo je predlog, po katerem naj : bi se inštitut preimenoval v Inštitut za novejšo zgodovino, češ, da za tò ni pravih vzrokov. Inštitutu so svetovali, naj (če je to primerno) spremeni tista določila, ki mu morda onemogočajo, da bi se ukvarjal tudi z raziskovanjem drugih vprašanj iz novejše zgodovine, ki niso najtesneje povezana z zgodovino delavskega gibanja.
LJUBLJANA — Na ljubljanski univerzi so prejeli doktorske listine sledeči: Dušan čop, ki je postal doktor jezikoslovnih znanosti (naslov doktorskega dela: Imenoslovje zgornjesavskih dolin), Leopoldina Plut-Pregelj, doktorica pedagoških znanosti (Vpliv vaje v poslušanju in vprašanj na učenje s poslušanjem), Silva Meznarič, doktorica socioloških ved (Sociološki vidiki notranjih migracij v jugoslovanski družbi) ; doktorji tehnoloških znanosti so postali: Mirna Tomaževič (Eksperimentalne in analitične raziskave dinamičnega obnašanja zidanih zgradb na potresno obtežbo), Ivan Prebil (Vpliv zaostalih plinov na proces v valju dizelskega motorja) in Luka Sopta (Modeliranje gibanja vode v zalivih pod vplivom vetra, plime in oseke). Gorazd Kolar je postal doktor s področja oftalmologije (Prikaz diabetične retinopatije v vrstični elektromikroskopski tehniki), Andrej Mešara s področja patologije (Histoke-mična analiza in inmunohistokemični prikaz tumorskih markerjev v karcinomu prostate), Zvonimir Rudolf pa je postal doktor znanosti s področja onkološke inmunologije (Okvara v dozorevanju mononuklearnih fagocitov).
LEDINE — Smučarji ne odnehajo tudi pri 30 stopinjah. Sredi poletne vročine vadijo na snegu ledenika pod Skuto in Rinkami nad Jezerskim.
LJUBLJANA — Psihiater dr. Janez Rugelj je pričel gladovno stavko. 56-letni znani psihiater je bil namreč pred tremi leti upokojen. S to stavko je zagrozil, ko mu niso hoteli upoštevati njegovih zahtev. Zahteve so v kratkem naslednje: študija naj bi mu ne vštevali v delovno dobo in naj ga torej ne bi umaknili z delovnega področja, omogočili naj bi mu tudi univerzitetno habilitacijo, da bi lahko delal do 70. leta; zahteva tudi mirno strokovno delovanje brez šikaniranja. V Tinjah je sedaj začel gladovno stavko in pravi: ,,To je upor, pasivni odpor, majhen prispevek majhnega človeka k razči-ščenju položaja slovenske psihiatrije.“
MULJAVA — Jurčičev „Deseti
brat“ je znova zaživel. Okoli petdeset sodelujočih je to omogočilo. V središču odra sta bili Krjavljeva koča in
Obrščakova gostilna. Mentor letošnjega odrskega Desetega brata, Janez Eržen, se je namreč odločil, da bo pustil zaplete med Piškavom, Marjanom, Manico in desetim bratom nekje ob strani. V ospredje je postavil Krjavlja z njegovo zgovornostjo in srenjo, ki se je zbirala pri Otbrščaku. Zaradi tako zastavljenega poteka se je igra raztegnila v tri ure trajanja. Igra je bila v pravem pomenu ljudska: imeli so od Krjav-ljeve koze do konja in kočije, ki se je prepeljala, čez oder.
KOSTANJEVICA NA KRKI — Nova proizvodnja je stekla v kòstanjevi-ški Lipi. Izdelujejo kopirne in stružene elemente oziroma dele za Novolesovo izvozno stilno pohištvo. Letno bodo proizvajali štiri milijone lesenih elementov; obetajo pa si tudi poldrugi milijon dolarjev deviznega iztržka.
LJUBLJANA — Fakulteta za elektrotehniko je dvignila omejitveno šte-veliko vpisnih mest v program računalništvo z informatiko od 150 na 176. Prijavljeni kandidati so dosegli izredno dobre rezultate na preizkusu znanja.
STARA FUŽINA — Planšarski muzej so končno spet odprli. Muzej so v opuščeni sirarni, zgrajeni leta 1883, u-redili že leta 1971. Od leta 1976 pa je moral zaradi vlage Gorenjski muzej Kranjl slikovno gradivo in besedila stalno obnavljati in zamenjavati. Lani so bili prostori takšni, da so jih morali zapreti. V muzeju je celovit prikaz planšarstva v Bohinju. Slike in originalni predmeti prikazujejo pastirsko nošo od srede 18. stoletja do danes, originalno* ognjišče, lesene posode za molžo,, stesine za kisanje mleka, sklede za oblikovanje in pinje za izdelovanje masla. Prikazani so tudi primeri planšarskih naselij in zgradb. V gradivu, ki ga je Gorenjski muzej pripravil za obiskovalce, piše: „Pastirske zgradbe na planinah kupujejo meščani in jih predelujejo v počitniške hišice, največkrat brez posluha za prvinsko lepoto ljudskega izročila.“
UMRLI SO OD 24. do 31. julija 1985:
LJUBLJANA — Jože Bizjak; Branko Bobnar; Tone Dolničar; Jurij Donosa, 85; dr. Jože Fifolt; Marija Hribar; Dana Jankovič roj. Amon; Otilija Kambič, 92; Franc Kastelic, 83; Danica Ker-koč roj. Pe-lan; Stane Klopčič; Ana Komel roj. Cuderman; Iva Ožbalt roj. Šilc; Angela Pelan roj. Brodnik; Vinko Perko, 65; Jelka Scagnetti; Ivanka Sever roj. Snoj, 84; Alojz Šprohar; Peter Tavčar; Franja Tomšič roj. Furlan; Franc Toni; Tončka Uranič; Ferdinand Vergles; Olga Vidmar roj. De Toni; Rozi Vrbinc roj. Kalan.
RAZNI KRAJI — Brezovica: Marija Čuk; Brežica: Pavla Sotler; Celje: Edo Klovar; Franja Mlekuž roj. Ča-ter; Franc Turnšek, 81; Cerknica: Frančiška Koščak; Dob: Vojko Konjar;
Osebne novice
Rojstva: 8. septembra je bil v Co-modoro Rivadavia rojen Damijan Cuny, sin RUbena in ge. Vere roj. Žnidar. — 13. septembra je bil v Lanusu rojen Marko Stanko Mehle, sin Stankota in Vere roj. Adamič. — čestitamo!
Krst: Krščena je bila Marija Veronika Jerman, hčerka Matjaža in ge. Marte roj. Malovrh. Botrovala sta Rihard in Irena Godec. Čestitamo!
Smrti: V Kanadi je 28. septembra umrla v visoki starosti ga. Malka Krek roj. Dežman, vdova po predsedniku Slovenskega narodnega odbora in bivšem ministru jugoslovanske vlade.
Sinu Alešu, njegovi ženi Francki in vnukom ter sorodnikom v Argentini naše iskreno sožalje.
V Clevelandu pa je 8. septembra umrl arh. Jože Brodnik, star skoraj 80 let. Prva leta (begunstva je preživel med nami v Argentini, pozneje pa je odšel v ZDA. Pri nas se je udejstvoval tudi v osrednjem Društvu Slovencev. Ženi Tinki roj. Dežman, hčeri Meti in sinu Juriju, sorodnikom v Argentini naše iskreno sožalje.
Nova diplomantka: Na biokemični fakulteti buenosaireške državne univerze je končala študije in postala farmacevtka Magda Beltram. Čestitamo!
iPEIM®S (SHIRKS
18. DAN SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
Upoštevajoč težke gospodarske razmere smo se za letošnji dan zbrale pri sv. maši v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši in pomolile za vse naše • žive in pokojne slovenske žene in matere ter se v duhu z njimi povezale.
Dornberk: Stane Herej; Dvor pri Žužemberku: -Janez Zadnikar; Grosuplje: Ivan Janežič, ml.; Ig: Oton Cornino, 69; Izola: Matevž Novak, 68; Ivan Ostrouška; Kokrica: Jožef Povšnar; Komenda: Marija Kem; Kranj: Janko Žezlina; Krško: Jože Bojnee; Litija: Milan Agrež; Ločna: 1 Marjan Maver, 59; Viktor Tomažin; Srečko Zupanc; Log pri Brezovici: Marija Slabe roj. Japelj, 73; Lokva pri Divači: Sava Šramel roj. Praprotnik; Metlika: Jože No^ vak; Mozirje: Anton Piki, ml.; Novo mesto: Viktorija Kiissel, 93; Ivan Žic, 76; Osorje: Terezija Balanzin roj. Gro-sek; Ovsiše: Janko Potočnik, 82; Preddvor: Malči Sekš roj. Basca; Radeče: Friderik Štih,; Ivan Trebežnik, 23; Rudnik: Frančiška Žgajnar (Križmanova mama); Sevnica: Jože Alič; Smlednik: Peter Jenko; Solkan: Marko Margon; Stara Vrhnika: Antonija Furlan roj. Plahtar; Stična: Antonija Genori-ja; Strmec pri Vojniku: Vili Koprivnik, 37; Šentvid pri Grobelnem: Frančiška Bevc roj. Bombač; Tolmin: Nada Kranjc roj. Makovec; Tržič: Stane Engelsberger; Velike Lašče: Viktorija Mustar roj. Cucek; Videm: Anton Meglen, st.; Vransko: Cvetka Andolšek roj. Jeran; Vrhnika: Jakob Kenk; Zagorje ob Savi: Marija Tolmajner roj. Sajovic.
Sv. malšo je daroval msgr. A. Ore-har. V pridigi je naglašal važnost mater v družinah po čudovitem božjem načrtu, da jim zagotovi obstoj in normalen razvoj, če se ga upošteva. Delo pa zahteva vzgojo za odpovedi in žrtve. Brez tega ni uspeha ne v mali ne v širši družinski skupnosti — narodu.
Odbornice in zastopnice Domov so vodile sv. mašo, brale berili in prinesle mašne darove; ljudsko petje pa je pripomoglo k lep/ši slovesnosti sv. maše.
Gremo 19. obletnici naproti in upajmo na boljše čase!
SLOVENSKA HIŠA
Pod tem zaglavjem se bolj malo o-glaišamo. Gotovo ni temu vzrok pomanjkanje snovi. To lahko ugotovi vsakdo, več ali manj redno zahaja med nas, saj se vrstijo najrazličnejše prireditve v lastni režiji ali druge, ki jih pripravljajo prijateljske organizacije. Danes imamo v mislih družabno srečanje z žrebanjem, ki se je vršilo na večer zadnje sobote v avgustu v lastni priredbi. Prijeten vonj po „asadu“, pečenem na križih, je privabil lepo število prijateljev našega središča. Med tem, ko je napovedovalec pozdravil navzoče in nakazal program tega večera, so naša dekleta in fantje iže postregli gostom. Med potekom večerje, ki je zadovoljila vse navzoče, se je izvršilo žrebanje srečk za Slovensko hišo. Za glavni dobitek se je sreča nasmehnila lastniku srečke s številko 463 in mu nakazala moderni barvni TV aparat; za priročni magnetofon je bila izklieana štev. 309, za računalnik pa 548. Vodstvo večera je temu dodalo še dva dobitka in sicer na oštevilčene vstopnice: škatlo boljšega vina ter vazo z rožo azalejo.
Po živahnem kramljanju so se gostje začeli razhajati s splošno opazko na ustih: Prijetno je bilo!
ZLOven/Kft
PRISTAVA
MLADINSKI DAN
Pod geslom „Enotni za slovensko bodočnost“ ga je mladina pripravila in proslavila v nedeljo 1. septembra. Vreme je bilo naklonjeno; mrzli val, ki nas je nepričakovano obiskal, za mlado kri pač ni bil ovira.
Po običajni otvoritvi z dviganjem zastav in koncelebrirani maši Franceta Oukjatija, duhovnega vodje mladine, ter pristavskega župnika prof. Franceta Berganta, pri kateri je ubrano prepeval Mladinski zbor pod vodstvom Anke Gaserjeve, je bilo za goste na razpolago kosilo. Nato pa so se vrstila športna tekmovanja vse do 18. ure.
Po uvodnih besedah predsednice zveznega odbora SDO Helene Loboda in predsednika SFZ s Pristave Dominika
Zima in smučanja brez snega
Čudovit spomladanski dan za konec dveh mesecev, ki jih na južni polobli označujemo kot zimska, a ki sta letos trdovratno zanikala takšno oznako, široke temne lise med plaziči snega v pogorju Nireco bi preje pričale o decembru normalnega leta.
Ker nismo preživljali zime in je splošno pomanjkanje snega, v vseh Kordiljerah, ne le v Bariločah, močno zavrlo zimski šport, so se razblinili številni gospodarski in športni načrti vezani na smuči in smučarska tekmovanja. Tako so se morali Bariločani odpovedati tekmam za svetovni pokal, ki .so se izvedle v smučarskem središču Las Lenas blizu kraja Malargiie v provinci Mendoza. Tam je lastnik centra z velikimi stroški pripravil primerno progo za smuk, saj je moral za zadnji del proge dovažati sneg iz vršnjih predelov pogorja. A uspelo mu je rešiti argentinske upe na udeležbo v Svetovnem pokalu v prihodnjih zimah. Cvet svetovne smučarske elite, ki itak pozna podobne probleme v Evropi in Združenih državah, kjer tudi včasih sneg manjka, se je zbral v Las Lenas. Tam sta se vršila oba smuka, preje predvidena v razmahu enega tedna v Las Lenas in v Bariločah. Prva mesta so zasedli Švicarji, ki veljajo trenutno za posebne strokovnjake te panoge belega športa. Z malenkostno razliko — gre za
drobce sekunde — je zmagal v obeh tekmah Karl Alpiger. Med prvimi desetimi tekmovalci v dveh tekmah so bili poleg Švicarjev Avstrijci ter Nemec, Amerikaner, Francoz in Luksemburžan. Zastopniki gostiteljske države so ostali seveda daleč zadaj, kar ni nobeno presenečenje. Bolj je presenetila nekatere naše rojake slabe klasifikacija jugoslovanske reprezentance, a za izvedence v smučarskih zadevah tudi to ni bilo nič novega, saj so vse dobre rezultate v zadnjih letih za jugoslovansko reprezentanco dosegli slalomisti, ne pa smukaši.
Ko so se zaključile borbe za svetovni pokal v provinci Mendoza, je združenje boriloških hotelirjev, ki so gledali svoje hotele napol ali povsem prazne, povabilo tuje zastopnike na svoje stroške v Bariloče. Nekaj predstavnikov Mednarodne smučarske zveze (FIS) pa nekateri tekmovalci so se odzvali povabilu. Med njimi je bila celotna jugoslovanska reprezentanca, v kateri so sodelovali tudi fantje, ki so nas že večkrat obiskali in so spet hoteli seči v roke starim prijateljem, pa obiskati smučišča, na katera imajo najboljše spomine. Letalo, ki je pripeljalo vso družbico iz Mendoze, jih je izkrcalo še o pravem času na tukajšnjem letališču, da so prispeli na zadnjo večerno predstavo Narodnostnih skupin, kjer so
se na slovenskem „štantu“ lahko okrepčali in malce po veseljačili med napornimi dnevi v „Las Lenas“ in poznejšimi katedralskimi preizkušnjami.
Čeprav je bilo potrebno na snežnih madežih pod vršnjim grebenom Katedrale precej improvizirati, so se vendar stalni organizatorji ‘bariloške smu-čarije dobro odrezali in so gostje iz Evrope, Zedinjenih držav, Japonske in Avstralije ostali povsem zadovoljni. Tekme so se vršile v četrtek in petek 22. in 23. avgusta v veleslalomu in slalomu. Tukaj so se Slovenci iz domovine lahko izkazali in so res odnesli vsa prva mesta. Kontinentalni južnoameriški pokal je dobil 18-letni Jeseničan Robert Žan, zmagovalec v veleslalomu in drugi v slalomu, drugo mesto je zasedel naš stari znanec Jože Kuralt, prvi v slalomu, in tretji je ostal spet mladi Jeseničan Sašo Robič, četrti se je klasificiral Japonec Shinya Chiba, peti pa je bil Argentinec Jorge Birk-ner.
V petek ob šestih* popoldne so se razdelila darila na mestnem trgu, kot v nekdanjih dobrih starih časih. Ker je med dekleti zmagala 16-letna Argentinka iz Buenos Airesa Carolina Eiras, so jo z Žanom (18 let) skupaj fotografirali. Tekme so pač povsod, ne le v smučanju, zadeva mladine.
Ko smo postajali po mestnem trgu in čakali na malo slovesnost, sva se z delegatom jugoslovanskega moštva Dušanom Senčarjem pogovarjala o lanski snega polni zimi. Takrat si-
cer fantje iz Slovenije niso nastopili, ker pač ni bilo sredstev za dolgo pot v Južno Ameriko. A Senčar je bil tukaj, ker je zastopal Mednarodno smučarsko zvezo in nadzoroval tekme, na katerih se zbirajo točke za FISino lestvico. Mož govori več jezikov, španščine pa ne. Ker pa je bil šef tekem Dinko Bertoncelj, načrtovale« in šef prog Ljubljančan Vito Baumgartner in šef kontrol Tonček Arko, je postala slovenščina, razumljiva za delegata FISe, 'občevalni jezik na bariloških smučiščih — verjetno ne prvič in tudi ne zadnjič...
Bariloiška slovenska mladina zdaj ne tekmuje prav dosti. V raznih kategorijah sta nastopila Bogdan in Andrej Bertoncelj. Od obeh bratov je Bogdan že pristal v prvem tekmovalnem razredu. V isti razred je prodrl tudi Marjan Marolt, ki je gladko zmagal v precej močni konkurenci mladincev (Juniors). Njegovi sestri Nataša in Vanesa pa sta zmagali ali se dobro kvalificirali v raznih tekmah naraščajnikov (Cadetes).
In če preidemo od mladine na starino, se spodobi omeniti, da je v tekmi veteranov v precej močni konkurenci zmagal šumski brat Dinko Bertoncelj, ki torej ni samo teoretik in šef smučarske šole za profesionalce, temveč tudi še vedno aktivni smučar na več ali manj zasneženih pobočjih Katedrale.
V. Arko
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije je daroval Slomlškov dom A 60.-Darovalcu iskrena hvala !
Uprava Svobodne Slovenije
Oblaka se je pričel razvijati spored, ki bi mu po vodilni pesmi-spremljevalki lahko dali naslov Rože je na vrtu plela. Vsa pristavska. sodelujoča mladina se je zlbrala na velikem odru pod ombü-jem, čigar ozadje je krasilo pročelje slovenske kmečke hiše, pred njo pa vrtna ograja polna rdečega cvetja in roženkravta. V obliki prizora se je razvijalo vse dejanje z veselim vaškim nedeljskim popoldnevom, vrsteč se ob narodni pesmi (inž. agr. Marko Fink) celoten prizor Gregorčičeve pesmi Njega ni, prepleten z vrsto folklornih plesov, ki so jih predvajale štiri skupine. V štajerskih narodnih nošah so nam zaplesali plese Dopaši, Svatbeno polko in štajeriš, v gorenjskih nošah Žaklje in kovtre ter Korošec, v belokranjskih pa Hruške, jab’ke, slive, Lepa Anka in Zdaj se vidi. Vse plese je tudi tokrat odlično pripravil Jure Ahčin s pomočjo hčerke Adrijane. Med plesi pa so nam dekleta in fantje pokazali še nekaj doslej neznanih običajev in sicer iz vzhod-noštajerskega obreda „štirjak“ zbijanje valčka in zbijanje ključa ter pustno kobilo. Tudi ni manjkalo rajanja otrok: najmanjši z neizogibno Ringa raja in večji s Potujemo v Jeruzalem ter Bela lilija (vsi v narodnih nošah). — Povezavo programa, vložke o obča jih in tudi vodstvo je imel na skrbi Marko Gaser.
Program je bil lep in dobro izveden, udeležba velika, vsi navzoči pa zadovoljni. Za konec je sledila razdelitev pokalov zmagovalcem pri tekmovanjih: nogometnemu moštvu iz Slovenske vasi in odbojkarski skupini deklet iz Slomškovega doma za prvo, nogometašem iz San Martina in odbojkaricam s Pristave pa za drugo mesto. Nato še zaslužena (in pohvale vredna!) zahvala mladine vsem, ki so ji pomagali pri pripravi in izvedbi dneva ter končno oddih in vesela zabava ob zvokih ansambla Magnum.
IJ
POZDRAV S KOROŠKE
Šmihel, 5. septembra 1985
Prav lep in iskren pozdrav pošiljam po „Svobodni Sloveniji“, ki mi je še vedno najljubši časopis, vsej slovenski Skupnosti v Argentini, kjer sem živel polnih 23 let.
Dne 21. septembra bom stopil, če je božja volja, v 90. leto življenja. Rad bi se vas zato ob tem prestopu spomnil in se zahvalil za vaJšo bratovsko ljubezen in gostoljubnost, ki mi je v tako veliki meri izkazana z vašimi o-biski tu — v Šmihelu na Koroškem.
Moj spomin gre tudi vsem mojim umrlim prijateljem, ki jih krije argentinska svobodna zemlja. V molitvi se jih neštetokrat spominjam.
Naj se božji blagoslov razlije nad vsemi vami, posebno pa še nad vašo povsod občudovano mladino.
Vedno vam hvaležni
Nose Anton
Uredništvo Svobodne Slovenije iz vsega srca čestita svojemu prijatelju in naročniku ob tako visokem jubileju in se mu v imenu vse slovenske skupnosti v Argentini zahvaljuje za pozdrave. Prepričani smo, da bomo v duhu povezani praznovali drugo leto njegovo 90-letnico! Najlepša hvala in Bog z vami!
ZDA
SLOMŠKOVO ROMANJE
Letošnje romanje Slomškove družbe ni bilo posvečeno samo obisku groba pokojnega škofa dr. G. Rožmana, ampak tudi spominu padlih Slovencev v II. svetovni vojni, v revoluciji in po njej, kakor tudi v drugih - vojskah po svetu in med begunci.
V Lemontu je daroval mašo za romarje g. Fortunat Zorman OFM. Zatem je sledil spominski del. Zbor „Naša pesem“ je ob spremljavi organista g. Vendelina Spendo va poskrbel za nekako vrsto zbora na način starih grških tragedij, medtem ko se je vrstilo branje izbranih odlomkov iz sv. pisma in iz del škofa Jegliča, škofa Rožmana, Jeremije Kalina, Zorka Simčiča in Franceta Balantiča.
Večerna prireditev se je zaključila, s procesijo s svečami na grob škofa dr. Rožmana.
Joseph Zelle
OBVCSTILG
PETEK, 20. septembra:
Seja Medorganizacijskega sveta ob
20 v prostorih Zedinjene Slovenije.
SOBOTA, 21. septembra:
Slomškova proslava osnovnošolskih otrok v Slovenski hiši ob 9. uri.
IX. kulturni večer SKA ob 20. uri. Umetniška razstava akad. slikarice Bare Remec.
NEDELJA, 22. septembra:
V	Slovenskem domu v Carapachayu skupno družinsko kosilo.
Mladinski dan v Slovenski vasi.
PETEK, 27. septembra:
V	Slovenski hiši igra „Živi in mrtvi bratje“ ob 21.
SOBOTA, 28. septembra:
Redni pouk Slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V	Slovenski hiši igra „Živi in mrtvi
bratje“ ob 20.	.
Na Slovenski pristavi otvoritvena predstava „Kralj Svetopolk“ ob 20. uri.
Predavanje univ. prof. dr. Milana Komarja v okviru SKAS-a in Visokošolskega tečaja ob 16. uri.
NEDELJA, 29. septembra:
18. Pristavski dan s celodnevno prireditvijo.
SREDA, 2. OKTOBRA:
Pri ZSMŽ oib 17 razgovor o pok. Matki dr. Krekovi z njeno nečakinjo go. Mirjam Rantovo.
SOBOTA, 5. oktobra:
Redili pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 6. oktobra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 15.30 velika sanmartinska tombola.
Mladinska, maša in zvezni sestanek g DO in SKZ ob 9.30 v Slovenski hiši s predavanjem dr. Marka Kremžarja.
Obletnica pri Svetogorski Mariji ob
16.	uri.
SOBOTA, 12. oktobra:
Visokošolski tečaj od 16. do 19. ure v Slovenski hiši.
NEDELJA, 13. oktobra:
29. obletnica Našega doma v San Justu.
SOBOTA, 19. oktobra:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri. ^
Kulturno-družabni večer z večerjo v priredbi RAST XIV v Slomškovem domu ob 20. uri.
SOBOTA, 26. oktobra:
Proslava narodnega praznika 29. oktobra in dneva slovenske zastave.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Zedinjena Slovenija pripravlja šolsko kolonijo v Domu dr. Rudolfa Han-želiiča od 26. 12. 1986 do 10. 1. 1986. Prijave sprejema pisarna Zed. Slovenije.
Učiteljska seja bo v sredo, 25, septembra ob 20. uri v Slovenski hiši.
Nad 280 nastopajočih otrok iz Roža in Celovca je sodelovalo pri Srečanju mladinskih zborov. Rožanska mladina se je predstavila letos kar s 17. skupinami ' in s tem prvič v zgodovini tega že tradicionalnega srečanja „prekosila“ Podjuno.
Koroška
Zvezna gimnazija za Slovence je i-
mela svojo že sedemindvajseto šolsko akadmijo. Prireditev je bila posvečena v prvi vrsti dnevom pred 40. leti, „ko
slovenska beseda ni smela zadoneti ne na odru, ne v cerkvi, ne v šoli, komajda v hlevu in ob domačem ognjišču“ (ravn. dr. Vospernik).
Etnologinja iz Ljubljane, dr. Marija Makarovič, se je lotila raziskovalne-
9, KULTURNI VEČER SKA	XXXII. SEZONA
UMETNIŠKA RAZSTAVA akad. slikarice Bare Remec
TO*
V saboto, 21. septembra, ob 20. uri v mali dvorani Slov. hiše. UVODNE BESEDE MARICE MEŠTROVIĆ Razstava bo odprta od 21. do 28. septembra vsak večer od 19. do 21.
S F Z	S D O
34. MLADINSKI DAN Slovenska vas (Lanns)
TO NEDELJO, 22. SEPTEMBRA
Ob 8. uri: Tekmovanja v nogometu in odbojki 9,30 :	mladinska sv. maša
10,30:	dviganje zastav
potem:	nadaljevanje tekmovanj
12,30:	kosilo
finali tekmovanj 17,30 :	kulturni program
prosta zabava ob zvokih orkestra „ZLATA ZVEZDA“
Prireditev se bo vršila tudi v slučaju slabega vremena.
Slovenska Kulturna Akcija — GLEDALIŠKI ODSEK
Marko Kremžar ŽIVI IN MRTVI BRATJE
drama v treh dejanjih Režiser: STANKO JEREBIČ
Krstna predstava: v petek 27. septembra 1985 ob 21. Ponovitev: v soboto 28. septembra 1985 ob 20.
v dvorani Slovanske hiše —
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires.
Nastopajo: Milka Rezelj Pezdirčeva — Kristina Jereb — Anamarija Jerebič — Stanko Jerebič — Andrej Peršuh — Lojze Rezelj — Jure Vombergar
Prosimo za točnost.	Vstopnice po 2 A.
ga dela v Selah. Ogledala si je stare župnijske zapise. Iz njih je razbirala za čem so ljudje umirali, in odkrivala sorodstvene vezi. Predelala je tudi vso strokovno literaturo o koroških Slovencih. Posebno pozornost pa posveča ustnemu izročilu, osebnim zapisom, rokopisom, pogodbam in slikovnemu materialu.
Srečanje mladih pevk in pevcev so
pripravili v šmihelski farni dvorani. Nastopilo je devet mladinskih skupin iz Podjune. Srečanje je dobro uspelo, tako glede kvalitete nastopajočih skupin kot glede organizacijske izvedbe. Šmihelski otroški zbor (vodi Albert Kraj-ger) in mladinski zbor Slovenskega šolskega društva v Celovcu (vodi Gabrijel Dipuš) pa sta imela svoj prvi nastop ha srečanju mladinskih zborov.
Dvojezične napise so ukradle oblasti. V Celovcu je namreč „Komite za o-brambo dvojezične šole“ organiziral vse-avstrijsko akcijo, v kateri apelira na demokratične ustanove, organizacije in posameznike, da pošiljajo v Žitaro vas dvojezične napise. Akcija naj bi tekla do konca šolskega leta. V ljudski šoli Žitara vas bi jih ob koncu razstavili. Sedaj pa so vsi napisi izginili.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-9 503 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO pagado Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Öoncesiön NO 3824
1 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 299831	
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1985:
Za Argentino A 5.30, pri pošiljanju po pošti A 6,00; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 415 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AEREE -T. K 362-7215
Slovenska fantovska zveza organizira
teniški turnir
prijave do 22. septembra pri krajevnih športnikih.
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
vabi na
veliko tombolo
v nedeljo 6. oktobra ob 15,30
Prvi dobitek: NAJMODERNEJŠI BARVNI TELEVIZOR 20” Drugi dobitek : krasno kolo 'M In še čez 200 bogatih tombol in činkvinov
Po tomboli pa velika DRUŽABNA PRIREDITEV Sodeluje orkester ZLATE ZVEZDE — PLANIKA Čibejevi čevapčiči — domača večerja in pecivo
Prijateljem Doma sé toplo priporočamo za darila
18.	Sobota 38. septembra ob 30. url '	Nedelja 30. septembra
PRISTAVSKI	na yelikem odru pod ombujem	11,20 otvoritev z dviganjem zastav
DAN	OTVORITVENA PREDSTAVA IGRE IZ CIKLA SLOVENSKE ZGODOVINE	11,30 sv. maša 13,00 kosilo 17,00. uri
Z mladino roko	KRALJ iS V E T O P O L K	KRALJ SVETOPOLK
v roka — sa nas©	Režija: Miha Gaser	Nato prosta zabava. —
bodočnost	Nad 60 nastopajočih	Vabi Društvo Slov. Pristava.
Marja Rodziewiezovna	(59)
HRAST
(DEWAJTIS)
m
Župnik je namrščil obrvi in sko-mizgnil z rameni.“
„Ne spodobi se za poštenega človeka gledati take nesramnosti in jih poslušati. Ljudje smo in mnogo zla se dogaja, ni pa pametno spravljati pred javnost grehe. Zdi se mi tako, kakor da bi se kdo oponašal z ranami in nagoto! Ni to častna, dragi moj, ne zdrava zabava!“
Witold se je obrnil na peti in je naprej žvižgajoč stopil k vratom.
„Ni videti še nikogar? Nobenega voza?“ je vprašal voznike.
„Ne!“ so odgovorili. „Samo tam, pod znamenjem, je videti, kako prihaja gospodar iz vasi peš.“
„Prihaja? Vesela novica. Morebiti bomo lahko šli iz te beznice že pod večer. Potem skočim v Pošwice, da pomorem preganjati čas oni samotni grlici! Vredna je debelega denarja!“
„No, ,no! Le približaj se že, črviček! Dobil jih boš za vse večne čase!“ je v mislih pozdravljal brata.
Kljub pretnji pa ni počakal nanj. Umaknil se je varno. za prvo strelno črto. Potegnil je za sabo še župnika.
„Gospod župnik, goste ste pustili kar ob prvem vrču! Ta je pa lepa!“ je rekel.
„Ah, saj res! Takoj prinesem novega. Le kje se Marko tako dolgo zadržuje, saj mi je obljubil včeraj, da bo prišel.“ „Ah, zelo hvalevreden pogum od njegove strani!“ je mladenič odvrnil glas-
no, a v duhu dodal: „Pojdi že, far, po medico, ne bosta se dogovarjala za našimi hrbti!“
„Že gre, mama!“ je javil, ko je stopil v sobo in se zopet vlegel na divan.
Vsem je odleglo, odkašljali so se, maršalek pa je razložil pred sebe papirje, ki mu jih je izročila gospa Czertwa-nova. Vsi so uprli oči v vrata in po sobi je zavladal napet molk.
Čez trenutek so se široko razprla vrata in v sobo je stopil, sklanjajoč nekoliko svojo visoko postavo, Marko.
Na sebi je imel kakor v nasprotje s to elegantno družbo navaden domač temen suknjič, prepasan z usnjenim pasom, na nogah škornje, vse zaprašene od peš hoje, v roki pa že oguljeno čepico.
Ko je vstopil, se je ponosno zravnal, z očmi premeril okoli stoječe in jih komaj zaznavno pozdravil.
Ta hladen in omalovažujoč pozdrav je že takoj v začetku vsem pomračil obraze: odgovorili so mu prav tako brezbrižno z lahkim pokimanjem glave.
Mladi človek je spet vrgel oko po sobi, iščoč stola, kamor bi sedel, toda vsi so bili zasedeni, župnik pa je nekje iskal medico;, zato je Marko stopil k odprtemu oknu, se oprl z rameni na podboj ter tako s profilom obrnjen proti družbi, čakal sovražnega izbruha.
„Že tri ure čakamo na vas!“ je. začel maršalek. „Dvomili smo že, če boste sploh prišli na zaslišanje.“
„Kakor vidite, sem prišel,“ je padel odgovor od okna.
„Ali lahko opravičite svoje kazni vredno postopanje proti mlajši in ubož-nejši rodbini? Kaj navajate v svojo obrambo ?“
„Ne vem še, česa me obtožujete?“ je kratko in jedrnato odvrnil Marko.
„Krivico ste jim delali in izrabljali svoj položaj. Iz teh računov, ki so mi jih predložili in jih imam tu, se vidi, da ste zapravili v času upravljanja iSkohiontov deset tisoč rubljev iz skupnega zaklada še za življenja blagopo-kojnega gospoda očeta...“
Tu je župnik pretrgal maršalkov govor. Pritekel je ves zadihan v sobo, prisrčno stisnil Marku roko, prinesel mu iz druge sobe fotelj in mu nalil veliko kupo medice. Ni mu bilo mar svečanostnega trenutka.
Mladi človek se je nizko sklonil, poljubil roko staremu duhovniku, medice pa ni vzel, niti ni sedel v fotelj. V isti stoji kakor prej, s prekrižanimi rokami, blodeč z očmi nad glavami prisotnih, je stal v blesku poletnega poldneva in mirno vprašal:
„Kaj še, gospod maršalek?“
„Dalje: vse leto od očetove smrti ste skrivali, intrigirali in hujskali trgovce, da bi odpovedali kredit gospej Czertwanovi, trdeč, da ni upravičena upravljati imetje ter da bo zato njih novec propadel. Vsak njen korak ste skušali takoj zabrisati in, izkoriščujoč njene nujne potrebe, ste za ničvredno ceno trgali kos zemlje za kosom izpod nog ubogi vdovi in neizkušenemu mladeniču. Niste bili sin, gospod, temveč slepar in skopuh. Po pravu ste imeli sicer prav, ne pa po občutku splošnega mnenja. Ali ni takšno vaše mnenje,
spoštovani sosedje?“
„Da, da,“ je bil odgovor kakor v zboru.
Pod to skupno obtožbo Marko ni klonil z glavo in ni spustil pogleda k tlom. Nekajkrat mu je res pri poslušanju vztrepetalo lice in je premaknil ustnice, kakor bi hotel nekaj reči, pa se je premagal.
„Je to vse, gospod maršalek?“ je po kratkem molku vprašal brez spremembe glasu in stoje.
Maršalkov sin ni spustil oči z njega. Kdo naj bi bil kriv, ni dobro razumel, ni slišal očitkov, zadeva mu je bila tuja in neznana, toda ta olimpijsko mirni človek je vplival opajajoče na njegove moderne, razdražljive živce. Najsi bo že kriv ail ne kriv, vsekakor se je ta velikan čudovito obvladal! Za celo nebo se je zdel višji od obžalovanja vredne vdove, za katero se je potegovalo „splošno mnenje“, in od tega mladeniča, ki ga je branil splošen glas, in ki se je, zvaljen po divanu, samo nesramno po-smihal.
„Še daleč ne,“ je odgovoril maršalek. „Ostaneta še dva najtežja očitka. Ves ta čas se niste hoteli kljub prošnjam in pozivom odzvati, da bi pravomoćno uredili zadevo razdelitve deleža, kakor je ustno zahteval pokojni Pavel Czert-wan. Zahteva po tem je bila čisto opravičena, toda vaš odpor je kazni vreden že kot neposlušnost zadnji volji vašega očeta, pa tudi kot izkoriščanje svojega položaja in pravic. Prav tako sramotno postopanje je bilo, ko ste si prisvojili načrte vsega imetja, za katere sta vas zaman prosila tako mati kakor brat. Tako, moj dragi, pošten mladenič in občan ne postopa...“
Kri je udarila Marku na senca, toda
tudi ti težki očitki ga niso strli, kajti namesto da bi se branil, je samo obrnil glavo od okna in se komaj zaznavno in žalostno nasmehnil.
Za oknom je med maršalkovim govorom lahko zatrepetal slak, in tako tiho, da je zvok izginil med cvrkuta-njem lastovic pod streho, je zazvenel srebrni glasek eno samo ime:
„Wejdawutas!“
Nihče ni slišal in nihče ni opazil nevidnega gosta sredi slakovja, bobovja in fižolovine; samo ta, ki je stal pred „prangerjem“ ostre kritike in je bil videti 'kot nepriseben, je vzdrhtel kot zadet od ostre strelice, ter pogledal oprezno in boječe.
Izmed žametnih cvetov se je srečalo z njegovim pogledom dvoje temnih zenic, gorečih od razburjenja in prevzetih z grozo tega trenutka; in prav tako tiho — toda s poudarkom — je zašepetal isti glas: '
„Ali vam ni žal duše in vesti, dela, napora, ko puščate, da pljujejo na vse? In molčite? Jaz poslušam šele nekaj minut, a vsa drtim od razburjenja! Mislim, da niste iz kamna!“
Na to se je grenko nasmehnil in se okrenil k zbranemu posvetu v sobi; vprašal je s spremenjenim glasom, na dno katerega so začeli bučati že poudarki strasti, katero je premagoval doslej z železno voljo:
„In kakšen je zadnji očitek, ki naj ga še slišim, gospod maršalek?“
Vprašani se je odkašljal v papirje, premaknil se na stolu in pogledal po prisotnih.
Vsi so gledali v tla, mračno in zelo svečano; gospej Czertwanovi so stopile na lice vroče kaplje, župnik pa je drhtel od nemira.