uubu^a
JUGOSLOVANSKA PEVSKA ZVEZA
HUBADOVA ŽUPA - LJUBLJANA
PRIREDI V PROSLAVO # V LETNICE MOJSTRA
70
MATEJA HUBADA
KONCERT PEVSKIH ZBOROV
*
VELIKA FILHARMONIČNA DVORANA PONEDELJEK 16. NOV. 1936 - 20. URA
SPORED:
1. Uvodna beseda o Mateju Hubadu — napisal Ivo Peruzzi
2. Hubad:
Adamič:
Marolt st.: Pavčič:
Mirk:
dr. Schwab: Hubad:
3)
Sattner:
6. Dev: Pirnat:
■j. Šonc: Horvat: Kerenjak:
8. Hubad: Prelovec:
9. Adamič: Hubad:
Škrjanček poje Je dro ustno poloti Kranjčičev Jurij
2e noč se mrači Potrkan ples
Na trgu
Večer na morju Luna sije
Je pa davi slanca pala Naš narodni dom
GO
Na poljani	j
Pomlad in jesen	‘
Na srčku bolan	*
Tam, kjer teče bistra Zila } Pojdem v Škufče
Ko b’ sodov ne b’ lo	\
Škrjančku	'
Smrt carja Samuela Gor čez izaro Prišla je miška Bratci, veseli vsi
Mešani zbor Ljubljanski Zvon Pevovodja Dore Matul
Moški zbor Sattner — Moste Pevovodja Pavel Balog
Moški zbor poštnih uslužbencev Pevovodja Anton Vračko
Mešani zbor nar. žel. gl. dr. Sloga Pevovodja H eri Svetel
Slovenski vokalni kvintet
Moški zbor Sava - Ljubljana
Pevovodja Anton Vračko
Bežigrajski moški zbor
Pevovodja Ivan Godec
Mešani zbor Glasbena Matica Pevovodja ravnatelj Mirko Polič
Emil Adamič:
Smrt carja Samuela
Car Samuel sedi na skalnem gradu, kipečem nad Prilipom ob prepadu, sam car sedi, ob mizo roko pravo, ob roko si podpira sivo glavo.
Temne se misli mu pode po duši, v bolesti divji se mu srce ruši, in votlo car sam s sabo beseduje, da ko iz groba glas teman se čuje:
»Oj Belasica, oj gora Belasica, naj solnce več ti ne obsije lica!
Ti vragu našemu si pomagala, Bolgarsko zemljo milo mu izdala.
Obudi zopet padle nam junake, iz robstva reši jadne nam rojake, oj Belasica, oj tožna Belasica, naj solnce več ti ne obsije lica!«
Pa vstane car, počasi k oknu stopi: »Kaj hočejo tam doli oni tropi?« Kamor oko po polju carju kroži, po širnem polju stopa mož ob moži;
»Rojaki so — tako mu sel naznani — po zadnjem boju v sužnost odpeljani, ki jih Bazilij cesar bizantinski nazaj pošilja zdaj na dom očinski.«
Ob preveseli srečni tej novosti prešine carju lice žar radosti; raz grad hiti, da vojne vidi druge, ki toliko so povzročili mu tuge.
Veselo car pristopi k prvi četi: »Bodite vsi prisrčno mi sprejeti.«
A kakor da za grlo smrt ga davi, beseda v grlu starcu se ustavi.
Otožno klanjajo jetniki glavo, molče počasi gredo čez planjavo; pred četo vsako mož enook hodi, za sabo sto nesrečnih slepcev vodi.
Kar vplenil v bitvi je Bolgarov ljudi, oslepil vse je Bizantinec kruti; nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo, bolgarskemu vladarju za vezilo.
Nikoli konca ni. Za kopo kopa otožno mimo carja stopa: petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, petnajst tisoč vojakov oslepljenih.
Noč carju sivemu oči pokrije, iz prsi stok se divji mu izvije, na tla se zgrudi Samuel ponosni, srce mu poči v žalosti neznosni.
Josip Krilan