Poštnina plačana v gotovini. Leto XXI. Dolnja Lendava, 22. julija 1934. Štev. 29. Cena 1 Din. Naročnina doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo 6 Din, ali z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom 8 Din. 60 para., letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev.p oložnice 11806 Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. oglasi do 10 reči 6 Din., više vsáka reč 1 D. 60 p. Popüst po dogovori. Poslüšajte mladino! Zgodilo se je eto! Veverica Janoš, sin siromaške kmetske drüžine, je 1903 leta zapüsto svojo domovino; izselo se je v Ameriko. Tam je prebio celih 20 let, povrno se je tak 1923 leta. Sreča njemi je bila naklonjena, prineseo je v zdravoj amerikanskoj valuti toliko penez, da je meo pri prihodi v našem celih 200.000 Din. Za 100.000 Din je küpo posestvo, ostanek, to je tüdi 100.000 Din, je vložo v domačo hranilnico. Te penez sezna ne ostao v železnoj blagajni hranilnice. Vloga se je spremenila v posojilo; dobo jo je proti predpisanomi jamstvi kmet Veliki Ivan. Te naš Veliki Ivan je meo pogodbo s stavbenikom, da njemi zgradi novo domačijo v vrednosti 100.000 Din. Hiša je bila gotova, stavbenik jé oddao klüče, dobo svoje dogovorjeno plačilo ino ar slučajno teh penez ne potrebüvao, je vložo tüdi on 100.000 Din v domačo hranilnico. Ista pot, nego z novimi osebami in po küpčiji druge oblike, se ponovi pravimo v petih letaj desetkrat. Te je Prvotna Vloga 100.000 Din spremenila obliko desetkrat, vpisana je bila kak vloga, potem posojilo, vrnila se je v hranilnico kak vloga i romala pali iz železne blagajne kak posojilo. Kda je bio znesek 100.000 Din desetič vrnjen hranilnici, je melo deset oseb vloge po 100.000 Din, hranilnica je mela devet zdravih dužnih pisem v vrednosti 900.000 Din, v gotovini 100.000 Din i vloge v zneski 1,000.000 Din. V petih letaj je vloga naredila deset krogov od vüpnikov do dužnikov. V slučaji, da je gospodarsko živlenje zdravo, je hranilnica brez skrbi, za svoje vloge ma protivrednost: 100.000 Din i devet dobrih zadužnic, vsako krito z vrednostjov hiše ino drügih nepremičnin. Devet dužnikov v teki nekaj let poplača duge, penez kroži dale, delavci slüžijo, kmet lehko oda svoje pridelke, obrtnik, tovarnar, trgovec lehko delajo küpčije, hranilnica dobi razliko na obrestih, to se pravi — krize nega. Ta naša prilika v malom vala v bole zasükanoj formi za gospodarsko živlenje cele države z razlikov, da je tam prva vloga ono zlato, štero hrani v svojih kletej, ali pri svojih zavüp-nikih naša narodna banka; nadale, da ma razlika v obrestih za posledico porast zlate zaloge, povekšanje zlate podlage, povekšan ali vendar zdrav, po zakoni določen obtok bankovcov. Ino zdáj pitamo: kak bi bilo te, če bi bila zlata podlaga samo v zavüpanji, to se pravi, če bi meli za kritje prvih bankovcov pravo vrednost, proti vrednost, v nepremičninah vseh državlanov cele države? Potek, dokeč je zavüpanje v penez države, bi bio isti. Vloge bi se spreminjale v terjatve, bankovci bi romali iz roke v roko, meli bi pali razlike v obrestih, odnosno zdravo podlago za obstoj vekšega obtoka bank. V slučaji, da bi bilo vklüčeno v gospodarstvo tüdi inozemstvo, ki plačüje z zlatniki i šče meti zlatnike, bi od leta do leta rasla zlata zaloga narodne banke, za povekšan obtok bankovcov bi meli zlato kritje, gospodarski potek ne bi bio — zavret. No pa ar mamo stalne, s časom celo rastoče potrebčine, gospodarski potek, vstvorenje novih dobrin, bi šlo naprej: kriza bi bila nepoznan pojm, meli bi znosno živlenje brez strank, brez ustavnih svaj ino brez onoga jaja, ki ga občüti dnes vsaki količkaj pošten človek, šteromi ne vseedno, kda sliši, da ma naša banovina 3000 registriranih brezposelnih, ki so prejeli prek borze dela v ednom meseci — 50.000 D podpore... Vsaka vsota, štero bi tak porabite sküpnost, mislim držáva, za stvoritev potrebnih dobrin, ne bi smete meti vpliva na vrednost penez; milijoni, štere bi v obliki nekritih, a zlatom ne kritih bankovcov, date država gospodarstvi, ne bi smeli meti onoga včinka, šteroga ma — inflacija. Pravimo, da je število brezposelnih v vseh banovinah sorazmerno vednako s številom nezaposlenih v našoj banovini, to je, da mamo v celoj državi 30.000 registriranih nezaposlenih, odnosno sküpno 100.000 registriranih ino neregistriranih na delo čakajočih lüdi, — i če računamo, da potrebüje vsaka takša oseba na leto po 10.000 Din za Skromno preživlanje sebe i svojih, potem bi potrebüvali edno milijardo z vrednostjov vseh državlanov kritih, toje ne z zlatom kritih bankovcov za oživlanje denešnje gospodarske smrti... Samo edno milijardo! Če bi držáva želela, naj se plačüjejo dače, takse ino spodobne državne dejatve prvenstveno s tem — kak povedano z zlatom ne kritim penezom, bi ti bankovci v vsakom leti gotovo naredili konči edno pot od državne banke do podjetnikov ino delavcov ino vsako leto bi lehko zmenšala država obtok teh bankovcov do zneska rednih obresti. Po preteki gotovoga števila let bi zasilni penez zgino iz prometa, meli bi pa fond v zneski nekaj milijard, šteri bi nam bio vsikdar na razpolago za injekcijo, če bi takšo inekcijo gospodarsko živlenje potrebüvalo. Kak bi pa porabili to milijardo leto za letom v časi gospodarske stiske ? Na vsaki način v namene, ki so potrebni za gospodarstvo. V mestih bi gradili stanovanjske hiše, po občinaj bi postavlali naprave, štere posredno ali neposredno vplipajo na ozdravitev gospodarske stiske. Država bi za te penez lehko poslavlala tovarne proti premočnim kartelom, gradila prometne žile, to se železnice, štere bi pomagate vnovčiti naša prirodna bogatstva in s tem neposredno vpli-vale na dotok zlata. Oni, ki majo dnes pri sebi penez i zavolo toga priviligiran položaj, bi bili sezna s tov novotarijov vdarjeni, nego nam je več celota kak pa priviligirani posamezniki. Tüdi te, če so ti dnes priviligirani — naši lüdje. Verjetno je, da je dosegla kriza svojo najvišišo točko, zato je injekcia v zneski edne milijarde Verjetno zadosta izdatna pomoč. Nego če bi bilo drügač, če bi potrebüvali dve milijardi, je potek isti, samo znesek je vekši. Izvedba toga načrta ma dnes samo edno resno zavoro: nepoštenost lüdi. A tüdi ta ovira je premagliva. Mamo i meli bomo v doglednom časi še več izobraženih lüdi, ki ne morejo dobiti zaposlitve. Pod primernim vodstvom ino kontrolov naj začnejo deteti ti naši bolše usode vredni mladi s tov milijardov. Od njihovoga poštenoga dela ino od njihove vernosti do sküpnosti bo odvisen njihov obstoj, ka je vendar tüdi dnes zadosta sprejemliva garancija, da bi se ravnalo z penezom gospodarsko, nameni primerno. Nüdili bi s tov novotarijov priložnost mladini, da naredi izvrstno pripravlalno šolo za živlenje, za tisto živlenje, kje je potreben celi mož, da uspešno tekmüje z močnimi ino slabim! za svoje dobro ino za dobro narodne sküpnosti. Te načrt je nas, mladine, ki verjemo, da je mogoče vstvarjajoče delo tüdi brez »zlate krvi", štera navadno sebičnežom ino tüjincom krepi moč v škodo na vseh krajaj in koncaj vezanih robov. Kovačova julika. Razgled po katoličanskom sveti. Delo i Spored francoske kat. akcije. V sredi meseca junija je bite v Parizi sküpščina francoske narodne katoličanske zveze, v štero so včlanjene vse kat. akcije. Pariški nadpüšpek je gučao od kat. akcije, v štero so pozvani vsi katoličani, šteri so dobre vole. General Castelnau je dao pregled dete kat. akcije v prejšnjem leti i je posebno povdaro delo okoli katoličanskoga štampa. General je mogeo dosegnoti že velke uspehe v borbi proti slobodnozidarom. Francoska kat. akcija se drži načela, da se ne bori proti peršonam, liki proti drüštvom. Francoska narodna kat, zveza šče pokazati tejlüdi v svojoj pravoj sliki. Dozdaj je že izdala nekaj spisov proti njim. Delo se ešče nadalüje v vekšoj meri. Celo zborüvanje se je vršilo po rečeh pariškoga nadpüšpeka i kardinala Verdiera, šteri je pravo, da morajo katoličani z vsemi silami deteti za napredek kat. akcije. Polska. Kongresi. Polski püšpeki i dühovnik! delajo letos s posebnim apoštolskim ognjom za razši-ritev katoličanske vere med Polaki. Poleg stalnoga dela* v spovedarnicaj na predganicah i v raznih kat. drüštvaj se prirejajo javna spravišča i kongresi. Nedavno so bili trije velki kongresi v Tarnovi, Lierodsi i v Da-browi. V Tarnovi je bilo v prošeciji 130 jezero vernikov. Angleška. Prevreditev kat. akcije. Med angleškimi katoličanci je začnjeno velko delo: nova vreditev kat. akcije. Angleški püšpeki so izdali sküpno pastirsko pismo, v šterom jav-lajo, ka so po želi sv. očé nastavili sküpno središče za vsa drüštva kat. akcije. V pasterskom pismi se pobijajo kriva mišlenja od kat. akcije, štero so nešterni širili. Kat. akcija bode širite dober tisk, skrbela bode za dobra predavanja posebno potom radia, branila bo interese kat. šole, pobrala bode Širenje razvüzdanosti itd. Kitajska kat. akcija med Kitajci. Pomočnik apoštolskoga vikara mons. Janosens je celo Pomlad meo predge i tečaje za organizacijo kat. akcije. Nstavo je več zdrüženj kat. akcije, štera so se z velikov gorečnostjov podala na apoštolsko delo. Zdrüžene države Amerikanske. V Los Angleši so meli Predkratkim tjeden kat. akcije. Razprav-lala so se pitanja od katoličanske vzgoje, od verskih šol, od kat. zdrüženj za svetovni mir itd. Navzoči so bili svetni lüdje, dosta dühovništva i člani višje cerkvene oblasti. Jüžna Afrika. Smrt zaslüžnoga zrakoplovca v misijonarskoj slüžbi. V jüžnoj Afriki se je ponesrečo zrakoplovce Hans Marti z aerop-lanom, štéri je pripadao misijonskoj postaji Garjep. Posküšao je novo letale, štera so darüvali nemški katoličanci. Pri tom je najšeo smrt. Za njim joče njegova žena, štera je šte z možom v južno Afriko, da slüži misijonskoj misli. Italija: Najdeno pismo polskoga krala Jana Sobjeskoga. V taljanskom gradi Masoa Carrara se je najšeo prepis pisma, štero je pisao polski krao Jan Sobjeski kardinali Cibi neposredno po velkoj zmagi, štero je izvojüvao nad Türki pod Bečom 1. 1683. To pismo se glasi: „Presvetlomi i prečastitomi gospodi, gosp. kardinali Cibi. Presvetli i prečastiti gospod! Dužnost mi je, da i Vaše presvetlo gospostvo ma od nas samih obvestilo o znamenitoj zmagi, štero je včeraj gospod Bog dao krščanskomi orožji pod Bečom po osem-vörnoj bitki proti vojski, štera je štela 180 jezero türskih borcov, da se mi je posrečilo v istom časi osloboditi Beč od obsede prte v obečanom časi kak i osloboditi brezštevilne zaroblence, vničiti vekši- deo neprijatelov, zapleniti glavne zastave teh čet sküpno z zastavami vežera, kak tüdi vse to- pove, njegove lastne konje, orožje, šatore. V kratkom, po nepretrganoj osem vörnoj krvavoj bitki se je zgodilo, da so mogli vezer i ostali njegovi vojaki bežati, a jaz sam ostao gospodar celoga njegovoga tabora, šteri je zavzemao prostor velike legije. Zdaj idem za ostankom neprijatelov, šteri bežijo, vüpajoči se v Boga, da Bog da mojoj roki moč, da ga do kraja vničim, i Vam želem od Gospoda Boga kem vekšo radost. Beč, 14. junija 1683. Ivan, krao.ˮ Italija. Tjeden za krščanski Vzhod. V Italiji obstoji od 1. 1928. zdrüženje za spoznavanje vzhodnih razkolnikov i za molitev, da se tej krščeniki zedinijo s katoličanskov Cerkevjov. Zdrüženje je dozdaj obdržalo več tjednov, zdaj bo obdržani v Benetkah. Program se deli v tri dete: liturgijski, molitveni i poučni deo. Sirija. Iz katoliškoga, armen-skoga patriarhata v Beiruti. Na konci meseca maja je bite posvečena nova palača katoličanskoga armenskoga patriarhata v Beiruti. Dozidana je bila od darov pape Pija XI. Nedavno je Njegova Svetost, armenski patriarh, obhajao 50 letnico svoje prve sv. meše. Po cerkvenoj slavnosti je sprejemao stranke v novom poslopji. V svojem govori je patriarh izjavo veliko zahvalo sv. Oči. Petletnica „Hrvatske Stražeˮ. „Hrvatska Stražaˮ je edini hrvaški katoličanski dnevnik. Či se takši list v našem časi tak dugo obdrži, je to znamenje njegove velike moči. Takšo živlensko moč ma »Hrvatska Straža", štera je pred kratkim slavila svojo petletnice. Na slovesnom zborovanji, ki se je vršilo pri toj priliki, so bili navzoči nej samo Prevzvišeni Zagrebški nadpüšpek dr. Anton Bauer i njihov Pomočnik nadpüšpek dr. Alojz Stepinac nego i vnožina svetnoga i redovnoga dühovništva, zastopniki katoličanskih drüštev celo — prvikrat — Predstavniki zagrebečkih meščanski!! krogov. Rejsan katoličansko spravišče, v smisli kat. akcije, ki je zdrüžitev vseh naših moči v ednoj vdamoj vrsti proti vsemi, ka je proti Bogi. Vodijo pa naj püšpeki: tej so nasledniki apoštolov, štere je Jezuš posteo: Ite; i včite vse narode ! V tom smisli je „Hrvatska Stražaˮ redno pisala, zato so jo zdaj tüdi za stalno proglasili za glasilo kat. akcije v zagrebečkoj nadpüšpekiji. Zato so tüdi sklenoli, list kak najbole razširiti, najprle v samom Zagrebi, potem pa tüdi na deželi, gde do ga vsako nedelo odavali pri farnih crkvah, sledkar pa ešče drüge dni. Obrtniki i trgovci so se zavezali ka do davali oglase v „Hrvatsko Stražoˮ, ka do svoje tiskovine naračili v njenoj tiskarni i list Povsedi priporačati. V gostilnaj i sploh v javnih lo-kalaj do zahtevali »Hrvatsko Stražo". Tüdi pbročevalsko slüžbo zbokšajo tak, ka de dnevnik meo kak najbolše i najhitrejše novice. Zednim so naročili najnovejši i najhitrejši tiskalni stroj. Na spravišči so bite prečtete vnoge čestitke ne samo dühovnikov, nego tüdi zavednih katoliških* lajikov. Nešterni dühovnik! so mesto čestitk novo izvoljenomi zagrebečkomi nadpüšpek! — pomočniki dr. Stepinci — posteli penezno podporo za »Hrvatsko Stražo". Veselo znamenje: Hrvatski katoličanci se močno giblejo. Spoznali so velesilo tiska. Naj bo to tüdi nam v spodbüdo. Naše »Novine" morajo priti v vsako drüžino Slov. Krajine. Širitelje naj včási poročajo od raznih dogodkov v svojem kraji, obrtniki i trgovci naj pošilajo v »Novine" svoje oglase, zahtevajte v krčmaj, kavarnáj i hotelaj »Novine". Delajmo na siritve našega krščanskoga tiska i zmagamo, ar z nami je — Bogi 2 NOVINE 22. julija 1934, NEDELA. Jezušovo Srce, oméhči naša srca na smilenost do Tébe i tvojih düševnih i telovnih sirot! Nedela po Risalaj deveta. Evangelium sv. Lukača XIX. Vu onom vremeni: Gda bi se Jezuš približavao k Jeružalemi, videvši varaš, jokao se je nad njim, govoreči: ar da bi spoznao i ti, i naj bole na ete tvoj den, štera so na mér tebi, zdaj so pa skrita od tvoji oči. Ar pridejo dnevi na tebe, i opašejo te tvoji nepriatelje z grabov, i obsedejo tebe, i vküp te stisnejo od vsej krajov, i na zemlo povalijo tebe, i sini tvoje, ki so vu tebi: i ne nihajo v tebi kamna na kamni, zato, ka si ne spoznao vremena pohodjenja tvojega. I notri idoči vu cerkev, začao je vö goniti odavajoče v njej, i küpüvajoče, govoreči njim: pisano je, ka je hiža moja, hiža molitvena, ví ste pa njo včinili razbojnikov jamo. I vči j je vsaki den vu cerkvi. # Jezušovo delo med lüstvom se nagible h konci. Tri leta je včio, tri leta betežnike ozdravlao, mrtve büdio. S kemkoli je vküp prišeo, vsakšemi je bio dober, lübeznivi. Tüdi grešniki so spoznali njegovo smileno srce, ki vse odpüšča — tüdi najvekše grehe. Spomnimo se samo na grešnico Magdaleno. — Glas od Jezušove lübezni i njegove dobrote, od njegovih čüd se je razširo po celoj okroglini. Tüdi Jeružalem je zvedo od njega. Mislili bi zato, da bi židovsko lüstvo sprijalo Jezuša kakti svojega Odrešenika. Da bo zapüstilo greh i se podalo za Jezušom po poti brez greha. Več kak je Jezuš napravo za svoj narod, da bi jih pridobo za sebe, tüdi On sam ne mogeo včiniti. I denok so srca židovska ostanola trda, zakrknjena. Posebno Jeružalem, glavno mesto, srce države Gospoda ne sprijao. Tam je hüdi düh naprej sejao i tüdi obilno žeo. Gda pride na vrh Olske gore i se pred njim pokaže mesto Jeružaiem s svojim prekrasnim zlatim templom, ga celo skuze pobijejo. Bog joče! To mora biti nekaj strašnoga. Joče zato, ka je Jeružaiem, šteroga je rad meo, ar je bilo njegovo glavno mesto, ostao njegov neprijateo. Zabadav se je trüdo, mantrao iz lübezni do düš. Jeružaiem ga ne sprijao. To je Gospoda tak bolelo, da se je razjokao. I če bi Jezuš dnes prišeo med nas i bi vido naše düševno živlenje — ali se ne bi tüdi prebridke razjokao? Ešče bole kak nad Jeružalemom! Jeružalem je ostao slepi, ar v treh kratkih letaj ne spoznao čas velkoga obiska. Mi pa že dve jezero let poslüšam o Gospodov navuk — a naša srca so denok ostanola trda, nesmilena. Nikaj nas ne genejo Jezušove skuze, štere toči zavolo naših grehov. Oh, denešnji katoličanski svet, zakaj si tak nezahvalen ! Če te Jezušove skuze, ne genejo, te naj gene bar miseo na sodbo, gda boš mogeo dati račun. Oh, te se vloge spremenijo : te bo Gospod sedo v svojoj božanskoj diki a jokao boš ti, kristjan, šteri se zdaj ž njega smeješ. Za prekmurskimi kolniki, „Beltinska Staricaˮ. Toplo in sočütno opisüje g. Juš Kozak „beltinske staricoˮ; je pošten, takten i fin... nam ne bo vervao, da njej vendar nehoteč dela krivico. Senco nam opisüje... Pa pred sencov je predmet, šteri vrže senco i pred predmetom more stati — svetlost. Samo neprijateo bi tajio, da je bila grofovska drüžina v Beltincih velka. Ne v bogatstvi: v plemenitosti staroga kova. Bila je verna, dobrosrčna, vsmilena; ne z rečjov, z djanjom je kazala vzgled za lepoto i popunost živlenja. (Pa še zdaj takša. Vr.) To zna samo on, što je meo večkrat opravilo s temi lüdmi. Znali so ceniti delo, meli so čiste i vrejene poglede na svet, lübili so mir, tiho srečo, stali so visoko nad povprečnim človekom i lüdmi, ali tüdi v tistoj višini so meli močne i srčne vezi z onimi, šteri so stali daleč, daleč — spodaj. ... Velke površine svoje zemle je dao že pokojni beltinski graščak malim i srednjim kmetom v najem. Najemnina je bila smešno mala. Upravnik posestva bi rad povišao najemnino, zato je na lici mesta pokazao svojemi gospodi: kak dobra i lepa je že zemla, kak neprimerno bole rodi zdaj, kak pred nikelkimi leti... Mehek ženski glas je odločno zavrno upravnika: — Spremembo je napravo kmet, njegova lübezen do zemle, — za lübezen bi ga kaštigali z vekšov arendov? Gospod, pamet i srce naprej, ne pa račune. Kmet, šteri lübi svojo zemlo ma pravico do sreče. Takši nazori so oblikovali „beltinske staricoˮ. ... Nastavlenec na veleposestvi je težko shajao. Drüžina je rasla, pláča je bila za naraslo drüžino preskromna. Milostlivi gospod, težko živimo, — je povedao grofi, — več nas je, kak pred leti. Tüdi dela je bilo več? Ne, samo drüžina je narasla. — Mojo odločbo vam pove upraviteo posestva. Od sledečega četrtletja je meo nastavlenec za 200% povečano količino drv. Ne zato, ar je več dela, kak pred leti, kda je bila drüžina menša, nego zato, ar je narasla drüžina! ... Pod mogočnim zvonikom so se odprla mala vratca i prihajala je od svete meše grofovska drüžina. Pred vrati je stao dugi špalir siromakov. Skromno, kak tisti svetopisemski vinarček, so kapale podpore, — pa ne vinarčki ! — pomoči potrebnim v dlan. Nišče ne pitao, što si, kaj si, odkec si prišeo ? „V rendi si, podpore si potreben in jaz jo zmorem, zato imej to malenkost v imeni božem.ˮ To je bila miselnost hiže, v šteroj zdaj prej sameva „beltinska Staricaˮ. Da ne lübi, ne sovraži, nego samo — pregleda? Ne Verjetno. Pregledajo samo male i prazne düše. Ona ne takša. Ali mogoče trpi? Zagvišno. Pa ne zato, ar je posestvo, „malo prikrajšanoˮ, ne zato, ar je brez oblasti, ne zato, ar je skoro sama ostala tam, gde je nikda sveta mela zbirališče drüžba njej ednakih. Mislim, zato trpi, če resan trpi, ar vidi — da brezi njene krivde i krivde njenih, je razbiti stari mir, stara vrejenost sveta, v šterom so stali dobri, plemeniti i visoki po notrašnjoj vrednosti na takšem mesti, da so lejko bili po božoj zapovedi — nižjim v zgled. Razlaga je samo, da so nekdašnje veličine razdaljene, ka pregledajo dnešnji svet. A takše razlage so samo škatle. V takše škatle se lejko nameče blato, lejko biseri. Mislimo, ka smo samo pošteni, Pravični i pametni, če ne püstimo biserov v blatnoj škatli ! Novinarje pri sv. Oči. Sv. Oča so 14. junija sprijali italjanske novinare i so njim držali prisrčen govor. Sv. Očo je posebno veselilo, da so mogli z vsakšim sklenoti osebno poznanstvo. Drago Njim je bilo, da so vidli pred sebov vse tiste, šteri so bili tak Važni i zaslüži za Uspeh svetoga leta. Lehko se pravi, da je rimski štamp napravo za sveto leto jako uspešno akcijo, zato so se sv. Oča globoko zahvalili vsem tom širitelom. Ešče‘vekšo Zahvalnost pa zaslüžijo zato, ka so novinari sami šteli sodelüváti pri dogodkaj svetoga leta i so zavolo toga ne bili samo svedocje. Z pogledom na svete odpüstke, štere so dobili, so njim Sv. Oča povedali par reči, ka se tiče njüvoga živlenja i pozvanja. V pogledi osebnoga življenja vsakšega od nas, je sam boži Odküpiteo tisti, šteri nam je v izrednom sv. leti 1900 letnice Njegovoga dela označo sadove, štere moramo za sebe dosegnoti. Naravno je, da mislimo pri tom na Njegove navuke, šteri so rešiteo za nas. A Odküpiteo je vzeo na sebe sliko i znamenje Dobroga Pastira, düše kak ovčice, štere pastir spozna, čuva i nežno lübi. Ta slika je Šla prle sto i sto let i bode tak dugo, dokeč se bode šteo evangelij. Dober Pastir i ovčice, to je nesmrtno znamenje, štero prikažüvle vse düše okoli Tistoga, šteri je nje rešo. Ravno On je pravo, da je prišeo zato na svet, da majo Njegove ovčice živlenje i to obilno i ešče bole obilno, to je krščansko živlenje. To je tisti sadK šteroga so novinari razširili i prebüdili v tom sv. leti. Novinari morajo i naprej delati v tom dühi, kak so za časa sv. leta: posvetiti svoje delo istini i kreposti, istini i dobromi. Ar če toga nega, so lehko Posledice strašne i se nemrejo prešteti vse hüdobije i vse žrtve". Sv. Oča so na konci podelili svoj blagoslov navzočim i njihovim rodbinom i njüvomi deli, razdelili ,so njim tüdi svetinjice sv. Ivana Bosca, šteroga lehko imenüjemo zaščitnika novinarov, ar je meo posebno lübav do štampa i delao za dobro vzgojo mládine. Pisma naših z tüjine Fontenelle en Chierache, Francija. Prečastiti gospod Vrednik ! V imeni Srca Jezušovoga Vas pozdravlam ino Vam želem lübo zdravje od nebeske Mamike Marije, da bi lehko pisali duga leta v Marijin list i domače Slovenske Novine. M. List i Ograček me posebno veselita, ar so same lepe reči notri, štere me zdigavlejo v tüjini na pot živlenja. Novine so tüdi jako lepe. Samo, gda vidim i čtem v njij, kak slabo se oponaša naše lüstvo v Franciji, me srce glo- boko zaboli. Vsaki den prosim Presv. Srce Jezušovo, ki je celomi sveti razodelo, ka šče vladati v krščanskih drüžinaj, naj Vlada tüdi v tej nesrečnežaj, ki so v tüjini. Predvsem se Vam gospod zahvalim za vaš lepi navuk, šteroga ste mi držali pred 14 mesecami v hišici, gda sam se odpravila z žalostnim srcom v Francijo. Vsakši den mislim na te globoki navuk, šteroga sam si zapisala v dno srca do konca mojega živlenja. Kak srečna j sam, ka sam prišla v takše dobro mesto, ka mamo gospoda dühovnika pri hiži. Jako so vrli te naš dühovnik. Dvakrat sam bila pri spovedi. Vsakšo nedelo idemo k meši, gospod, gospa, pa müvi dekli. Zdaj mam preci lepo plačo. Pišem večim deklam, štere so i mi poznane bile doma i so zdaj v; Franciji. Ednoj sam želela vesele vüzemske svetke i jo pitala, če je že ■ bila pri sv. spovedi, ali de mogoče zdaj Šla. Pisala sam joj tüdi, ka bo-1 mo mi šli na Vüzemski tork k spovedi. Zdaj mi več nešče pisati, ar sam jo na dobro opominala. Kak žalostno je to za slovensko deklico 1 Prosim v Slov. Krajini stariše, naj ne püščajo svojih mladih dekeo v Francijo, ar je največ takših slabih mest v Franciji, ki ne poznajo Boga, ga ne pogledneje, bože slüžbe ne poslüšajo. Zapelivo so povsod. Ka hasni, če kelkošte zaslüžijo, a mlada srca dobrih dekeo se pa v greh zakopajo 1 Prav lepi Pozdrav Vam pošila Aga Krampač i Vam žele lübo zdravje od samoga Jezuša.. Posebno pozdravla svojo malo deco i jim žele lübo zdravje. Znate, preč. gospod, jako žmetno je tü živeti ednoj materi, razločenoj od svoje dece, svojivi že 2 leti. Marija naj je vodi k Bogi, angeli čuvarje naj je varjejo v vseh nevarnosti. A sinčeka mojiva pa prosita za mamiko v tüjini, da bo zdrava i vesela prišla domo. Pozdravlam celo črensovsko faro, posebno svojo rodbino i svoje dobre prijatele. Celoj Slov. Krajini želem mir i boži blagoslov. Kustec Ana iz D. Bistrice. A. Aigremont-Vatan. Visoko Poštüvani gospod Vrednik slovenskih Novin v Prekmurji 1. ; Pošilam Vam veséle pozdrave z ete daljne Francije. Preveč me veselijo Vaše Novine, štere lejko štem i razmim. V nedelo poudne je že težko čakam i kak je dobim, včasi je štem. Gda je pa prečtem, se mi strosi srce od lepoga pisanja i navuka, ve eti v Franciji tak nemam nikaj dobroga, kak edini naš slovenski krščanski list. Bog Vam daj, gospod Vrednik, zdravje, obilno moč i zmago pri Vašem vsem dobrom činenji na šterom se vam srčno zahvalüjem i Vas pozdravlam. Pozdravlam tüdi moje Kranjčare i Gede-rovčare i njim želem tüdi vse kak najbougše. Alojz Gorčan iz Krajne. Naše čtevce bode gotovo zanimalo dečkovo zahvalno pismo, štero je Leopold šče v meseci svojoga oslobodjenja pisao tedašnjemi miloščinari, gospodi Hausseri. Objavimo je kak je v francuskom izvirniki. J. M. J. V Illfurti, dne 31. oktobra 1869. Sveta vola Boža. Gospod abbé miloščinar! Štem si v čest, da se vam morem zahvaliti za vse dobrote, štere sam v Vašom blagoslovlenom domi po milosti Gospoda Jezuša Kristuša i njegove prečisté Matere zadobo. Pri Vas me je doletela sréča, ka sam bio oslobojeni od mojega nadnaravnoga trplenja. Čütim se dnes tak srečnoga, kak nikdar pred tem. Veselim se zdaj s svojim bratom Jožefom, šteri zadet od ravno istoga betegi — je bio 27. oktobra ozdravlen po našem gospodi plebanoši. Na dnešnjo nedelo smo obhajali v cerkvi s celov farov zahvalno Božo slüžbo s slovesna Te Deumom, zvonenjom, blagoslovom v zahvalo za neizmerno srečo, štera je bila nama podeljeno Zdaj hodiva v cerkev i šolo, kak či ne bi bila betežniva; mislim ka sva mela zvünredni beteg, zato ka se nemreva Spomniti na nikšo prestane trplenje, ali naj bo šče ednok dika Bogi, ka sva ozdrávleniva. Končam z Bogom, priporočajoč se Vam v molitev. Primite moj najglobši Pozdrav. Leopold Burnefi, P. Sutter: Šatan v Illfurti. Istinska zgodba. Zgled obsedenja dveh dečkov od hüdobnoga düha v našoj dobi. Prestavo iz češčine Alojzij Nemec. Odgovori na modrüvanje. Glas od obsedenja i oslobodjenja oba dečka je prišo celo v Pariz, gde so se s tem dogodkom bavili tüdi velki dnevniki, četüdi nej vsikdar z dobrim nakanenjom. Tak je na priliko napiso Edmond About v svoj list „Opi-nion Nationaleˮ, ka je te dogodek sleparija i trdio ka se dečka šče dozdáj nahajata v tom nevolnom stani. Časopisi „Industriel Alsacienˮ i „Joürnal de Colmarˮ sta te članek ponatisnola. Proti vsem tem trditvam se je pritožila strassburška püšpekova oblast i je poslala po generalnom vikari Rappi uredništvi sledeči Popravek: V Strassburgi dne 9. jan. 1870. Gospod urednik 1 V Vašem listi od dne 7. januara ste natisnoli poročilo, štero je potrebno popravka. V Illfurti je bio mali dečko že štiri leta padvržen betegi, šteroga zrok i naravo so specialisti ne mogli dognati. Na ponovne prošnje župana i plebanoša so strassburški püšpek odredili preiskavo i določili, naj se dečko pripela v sirotišnico Vseh Svécov v Schiltigheimi. Po več mesečnom opazüvanji nepretrganih i ne- običajnih pojavov, od šterih tű pisati je ne potrebno, šteri pa bodo podrobno anazilirani v ednom od alzačkih cerkvenih listov, je ta komisija, šteroj je níšče drügi nej, zvün Vašega dopisnika, odpovedo zmožnosti i potrebnoga znanja — prišla do osvedočenja, ka je te pojav nadnaravnoga značaja i zroka. Cerkev se poslüžavle pri spodobni, ja celo pri dvomlivih dogodkaj, posebnih molitev. Te molitve so se izvršile i odtistogamao je dete popunoma Zdravo. Vaš dopisnik pa je naopak piso od istine, ka je dete ostalo šče nadale v tom žalostnom stani. Pripombe, zasmeh i sramotitve, s šterimi je svoj dopis okinčo, so se Vašim čtevcom mogoče dopadnole. Ali neščem se pri tom müditi. S tem sam šteo samo od istine svedočiti i pričaküjem od Vaše pravičnosti, ka ete dopis natisnete v ednoj od najbližjih številk Vašega časopisa. Podpisani: Rapp, generalni vikar. Dopunilo. Dopis Leopolda Burnera gospodi rektori Hausseri nekdašnjemi miloščinari v Saint-Charlesi, vmrlomi 2. novembra 1921. „Mlajši dečko Jožef je meo pri nastopi bolezni samo osem let i komaj je znao pisati i čteti, ali njegov starejši brat je že več znao, četüdi nej ravno dobro i z napakami, je li znao nemški i francuški pisati i čteti. Ali kda je nastanola krizo, je gučo z obiskovalci po cele vöre v čistoj francuščini.ˮ *) Iz poročila g. Haussera 22. julija 1934. NOVINE 3 Politični pregled. Jugoslavija. Zavolo betega je razrešen prometni (železniški) minister Milosavljevič i je na njegovo mesto imenüvani Kuzmanovič Ognjeslav. Madjarska. V madjarskom parlamenti so tisto povedali, ka se nikdar ne zgodi: meje naj bi se spremenile. Francozki minister Barthou je obiskao Romunijo i našo državo pa pri toj priliki jasno povedao, da se meje, štere so mirovne pogodbe določile, ne bodo spremenile. Proti toj izjavi so Madjari gučali v parlamenti zadosta ponižno, ar so priznavali, ka oni ne želejo, ka bi se to včasi zgodilo ali z kakšov bojnov, nego naj bi Mala Zveza privolila v kakše popravke. Dijaštvo je štelo demonštrirati pred hišami poslanstev Male Zveze v Pešti, ka pa je Policija preprečila. Ka se tiče žele Madjarov po reviziji, je naš odgovor enostaven. Majo Madjari v svojoj državi ešče Slovence, Slovake, Nemce, Hrvate. Naj povejo odkrito, kakše pravice njim davajo? I poleg toga, ka njim ne davajo skoro nikših narodnih pravic, bi ešče želeli, naj več drüge narodnosti dobijo pod svojo oblast. Te krivice se ne bodo nikdar zgodile. Mala Ažija. Z obiskom šaha iz Peržije v Ankari, so se v Maloj Ažiji zgodile velike reči. Türčija je dovolila Peržiji prosti prehod prek svoje države do dveh prostih pristahišč, edno v Čarnom, drügo pa na Sredozemskom morji, naj njej ne bi trbelo plačüvati drage carine sosednim i drügim državam, kama izvaža svoje pridelke. Z Türskov i Peržijov sta stopile v zvezo tüdi državi Irak pa Afganistan i ne te način je 35 milijon muslimanov politično zvezanih. Ka od te zveze jako boli glava Anglijo, ne trebe praviti, ar ona svoje petrolejske vretine ma v pokrajini Iraka, štera je po toj pogodbi last Peržije. Ista pogodba določi tüdi to, da Türčija obo-roži 160 jezer perzijskih vojakov. Palestinske Arabce, tüdi muslimane, pa podpirajo nemški narodni socialisti proti židovom, ki bi si radi svojo nekdašnji domovini osvojili. Pač trdi obroč se kove okoli Anglije i Rusije, šterive sta sosedi po svojem imanji muslimanskomi sveti. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Obvestilo. V Črensovcih bo 22. VII. 1934. ob 2 vöri popoldnevi velka gasilska vaja. Pri župnoj vaji sodelüjmo : Beltinci, Bratonci, Črensovci, Dokležovje, Sp. Bistrica, Dol. Lendava, Gančani, Gomilice, Gor. Bistrica, Hotiza, Ižekovci, Lipovci, Melinci, Odranci, Sr. Bistrica, Polani i Žižki. Lendava. G. A. Trstenjak se je vmot iz Splitu na dopüst. Bogojina. Dne 29. t. 1. bo pa nova sv. meša pri nas. Novo sv. mešo bodo slüžili novomešnik J. Berden, brat vlč. g. martjanskoga plebanoša, ki do njemi predgali. Vesela je naša fara. Črensovci. Naš gospod plebanoš, Zadravec Matjaš, so tak nesrečno stopili z biciklina, da se njim je noga smeknola i močno otekla, da več dni niti mešüvati neso mogli. Želemo, njim skorajšnje popolno ozdravitev. Turnišče. Slovesno smo sprijeli našega novomešnika, g. Koren Ivana 8. t. m. gda jih je prepelao avto g. Benko Jožefa, nar. poslanca, ki so avto zato dali na razpolago... ar so g. novomešnik bili vučiteo njihovoga sina. Pri sprejemi jih je pozdravo en deček potem pa z jako lepim govorom g. Greif Ivan, oskrbnik fare. Novomešnika sta potem z velikov vnožinov naroda sprevodila g. Greif i g. kaplan Godina Ignac v bože svetišče, gde so se opravile popevane litanije. Po litanijaj so novomešnik vodili procesijo v svojo rojstno ves v Renkovce, gde so v kapeli Srca Jezušovoga delili vernikom svoj novomešniški blagoslov. Dnes je pa njihova nova sveta meša, šteroj se cela fara veseli. Predgali do njim g. Kolenc Franc, kat. akcije tajnik v Maribori, naš rojak iz Gomilic. Gasilski den. Za gasilski den se je določo 15. julij i gasilci so se pozvali, naj te den majo neko slovesnost. Neštera drüštva so si zvolila veselice — najslabše opravilo, — drüga igre — boše opravilo — Žižkovsko si je pa zvolilo sküpno- spoved i prečiščavanje. Gotovo najbolše opravilo. Akcija za popolno gimnazijo v Soboti se bliža konci. Pobiranje podpisov je že večinoma končano, v preostalih krajih se pa predvidoma konča do prišestnoga tjedna. Uspeh je nad vse zadovoliv. Na do zdaj sprejetih polaj se je akcije v vdeležila ogromna večina prebivalstva. V mnogih krajaj je pole podpisalo brez izjeme vse Prebivalstvo. Preminočo nedelo so se tüdi vršili shodi, na šterih so govorili odposlanci Kluba prek- murskih akademikov. Tüdi ti uspeli shodi so pokazali, da lüdstvo zavüpa akciji, ki so jo začeli domači akademiki, i verje v njeni končni Uspeh. Ne dvojimo, da se bo prebivalstvo podpisüvanja tüdi v preostalih krajej v punoj meri vdeležilo, ve je to vsemi prekmurskomi lüdstvi v nedvomno korist. Samo siromakom. Mil. beltinska grofica so dalo v vsako občino 10 plügov zemle za siromake. Ne za organizacijo, nego za siromake. V Črensovcih je občina vzela v kraj zemlo tistim, šteri so jo dobili zavolo organizacije i ne zavolo sirmaštva i jo razdelila pravim siromakom. Tak je jedino po želi mil. grofice. Tak naj napravi vsaka občina. Samo to je prava krsčanska pot, štera obdane pred pravičnim Sodnikom božim. M. Sobota. V bolnišnico so pripelali Herič Cvetko, hčer posestnika iz Veržeja št. 8, staro 5 let, ar jo je krava z rogom pejnoli v levo roko, pa jo močno poškodüvala; istotak Zmauč Jožefo, prevžitkarico iz Gorice št. 86. staro 57 let, štero je sneha Grah Emilija med svajov sünola k steni tak, da njej je zlomila desno nogo. Romanje k Mariji Bistričkoj. Augusta 1 ob štiraj zajtra idemo z črensovske cerkvi v procesiji, pri meši smo na Razkriži, v Štrigovi se počakamo i malo počinemo. Romamo peški tá i nazaj. Sprejmemo v svoj šereg tüdi z drügih far. — Vinčec Jožef, voditeo. Na podporo naših listov so poslali dinarov: Rogan Alojz, Francija, l,,Rodi Ivan, Gomilica, iz Francije, 21, stem je plačano tüdi lanska zaostana naročnina; Ritlop Štefan i sestra Treza iz Črensovec v Franciji, 10, Tkalčič Jožef z Nedelice 10 Din. — Bog plačaj! Naročniki M. Listov i M. Ogračekov! Ne pozabite, ka do konca augusta najkesnej morajo biti M. listi i M. ogračeki plačani. Ovak de kalendar v nevarnosti. Širitelje do konca augusta. Novine so naraste za komadov : 5 na Ivancih, 1 v Bakovcih, 2 v Franciji, sküpno za 8 komadov. Odpovedali so: Horvat Janoš, Bakovci 1 komad, ka naročnik odišo v Francijo, Bertalanič Jožef, Vadarci, Bedič Ivan, Budinci, Župni urad M.. Nazaret. — Uprava. Odstopili so svoje Novine siromakom i je plačali: Katoliško starešinstvo v Ljubljani in Dr. Rakum, odvetnik, Celje; Gospodarska zveza Ljubljana. Prazno vüpanje. Neki vogrske Novine so prinesle veseli glas, ka prej rabski Slovenci nemajo obstanka, dvoje pokolenje de ešče kaj gučalo slovenski, zatem pa bodo že vsi pomadjarjeni. Mi pa odgovorimo tem nekrščanskim želam dvoje: 1. mladina v rabskoj Slovenskoj krajini guči samo slovenski, ka gotovo ne more dati vüpanja za madjarizacijo; 2. je veliko pitanje, če do za 100 let rabski Slovenci ešče pod madjárskov oblastjov ali ne. Tišina. Dnestjeden, 15. julija je prikazao svojo prvo sveto mešo Vsegamogočnomi naš rojak iz Sodišinec, g. Šoštarec Alojz. Mesto g. Püvar Mateja, ki bi mogli predgati, je predgao prijateo novomešnika g. Bejek Janoš, črensovski kaplan. Predgao je od zvišenosti, trplenja i tolažbe dühovniškoga stana. Gospod Püvar so zavolo kesno rešene prošnje za Prestop meje ne mogli priti, kak bi preveč radi, da bi svojemi rojaki predgali. Po svetoj meši, štero je obiskalo Zvünredno dosta naroda, se je novomešnik odpelao s svojimi veselimi stariši, rodom, duhovniki i bogoslovci, pa pozvanimi gosti na približno 30 vozaj v rojstno hišo v Sodišice, štera je vse bogato pogostila. Po obedi je novomešnik opravo v domačoj kapeli sv. Ivana Krstitela popevane večernice, drügi den pa sveto mešo. Med gosti je bili tüdi poleg domačega gosp. plebanoša, ki je bio manuduktor novomešniki, g. kanonik Szlepec; g. Perša Ivan, plebanoš od sv. Sebeštjana, ki bo k leti zlatomešnik, martjanski, bogojanski i pertočki g. plebanošje, našiva dva g. novomešnika i eden z Preka, g. kaplanje od sv. Jürja pri Ščavnici, Sobote, Črensovec, z Hoč i od našega sv. Jürja, g. Raduha Jožef, salezijanec z Razkrižja, vrednik Novin i vnogo bogoslovcov naših i prečnih kak i g. Antauer šolski upraviteo z Tišine z ostalimi učnimi močmi, na Tišini i v Gederovcih, akademiki i učiteljišniki z fare pa Vnogi drügi sošolci poznanci novomešnika pa veliki broj našega dobroga slovenskoga lüdstva. Ceremoner je bio g. Škraban Janoš, bogoslovec. Jako veselo dejstvo je, da pri obilnoj pijači ladala popuna treznost. Sr. Bistrica. Vmro je prinas Kreslin Martin v 91 leti starosti, oča bivšega našega župana Kreslin Ivana. Dobroga krščanskoga moža zračamo v molitev vseh naročnikov Novin. Črensovski dijacje regrutje. Veselo so šli na nabor v Medjimurje g. Ros Matjaš akademik, Kolenko Ivan i Cigan Jožef abiturienta pa Hanc Joško, ki je zdaj zvršo orglarske šolo. Veselje ne bilo zaman, vsi štirje so potrjeni za vojake. Razvaljina življenja ... Dostojno so proslavili naši G-bistrički gasilci svoj osvetek s ponovitvijov Finžgarove drame „Razvalina življenjaˮ. Tej lüdje majo smiseo ino zvünredno veselje za igro. Škoda, ka nemajo primernoga prostora. Dosta bouše so se pripravili kak za „Trojčkeˮ, šteroj so nej bili nikak kos. Sezna so tüdi tü napravili falinge — šli so mimo prizorov, pri šterij bi bilo pisateli Finžgari težko pri srci, či bi sedo med občinstvom ino je gledao. Toda či bi vido njihovo dobro volo, štera pa sezna, da ne vse — bi se deloma potolažo. Kajti lüdstvi je nej zadosta vola posameznikov, nego sposobnost igralcov. V tom sé tüdi večina podeželske režiserov ino igralcov tak strašno moti. „Nekak bo že !ˮ ali „Ve že skoz pridemoˮ, Nej, nej! Tü prikratiti lüdstvi hasek, šteroga bi moglo meti od dobre in dobro igrane igre, to je napaka. Krivda je naša režiserje ino igralci! Zato je nikak nej dobro znamenje za kakši kraj či ma dosta iger, vsakšo nedelo, pa šče v svetek. Aja ! Da igro dobro pripraviti, je težka zadeva. Lejko ne? Či se pa igra dobro, resno ne naštudira, n e j žnjov na oder, ki je že itak sigdi slab. Moglo bi se vse več včiti pa menje nastopati. Vzrok je razumliv. Pa to ne vala širno za naše domače Bistričance. Tak po tiho, ha Vüho sam to povedao vsem ... Ar Bistričanci šo igrali itak povprečno. I mlada režiserka Rozika Smodišova razmi postaviti na oder pravi tip, ki odgovarja vlogi. - Godina Ferd. PO DRŽAVI. Prvo cerkev na č. sv. Cirili i Metodi v Sloveniji sta dnes dva tjedna posvetila med velikimi slovestnostmi mil. g. püšpeka dr. Rožman Gregor ljubljanski i dr. Pušič Mihal, hvarski. Cerkev je v Ljubljani v tak zvanom Bežigradi. Poleg cerkve je nastala fara, štero vodijo frančiškani. Prvi plevanoš so našim Amerikancom poznani O. Kazimir Zakrajšek. Načrt za cerkev je delao naš dobrotnik g. Plečnik, arhitekt. Gladovni štrajk so začeli rü-darje v Trbovljaj. Odločili so se, da tečas ne bodo jeli, dokeč njim bogata drüžba ne povekša plače, raj vmrjejo. Drüžba se je prestrašila posledic štrajke i je začela pogajanja za povišanje plače. Mladina Slovenske Krajine na delu. Prijateljem Slovenske Krajine. Bližamo se petnajsti obletnici osvobojenja Slov. Krajine. V stiski danasnjih dni se morda premalo zavedamo pomembnosti tega dogodka. Kar je glavno: vse premalo je še poznana minolost in sedanjost najsevernejše pokrajine naše države ! Zlasti Slovenci bi morali dobro poznati tisti del svoje zemlje, ki je trpel najdalje pod tujo vlado in ki je bil stalno ločen od osrednjih slovenskih pokrajin. V težnji, da bi Slov. Krajino čim verneje pokazali in zbüdili ljubezen do nje, bo v kratkem izdala založba „Raba“ zbornik poljudnih razprav v Slov. Krajini. Pisali bodo: senir. prof. i rektor dr. M. Slavič o borbi za osvobojenje Slov. Krajine, univ. prof. dr. M. Kos nekaj iz zgodvisne Slov. Krajine, konservator dr. F. Stele o umetnosti v Slov. Krajini, univ. asistent dr. S. Ilešič in prof. F. Baš z geografskega stališča, prof. Vilko Novak o književnost v Prekmurskem narečju in fil. Joško Maučec o prosvetnih razmerah v Slov. Krajini Svojo besedo je obljübil tudi naš slovenski pesnik Oton Žu-pančíč. Načrt za knjigo je naredil univ. prof. Plečnik. Knjiga bo bogato ilustrirana, do-dan ji bo nov zemljevid Slov. Krajine. Glasno bo govorila o napredku te zemlje v Jugoslaviji in afirmirala njeno pripadnost k njej. Zato vabimo vsa zavedna narodna udruženja in vse posameznike, da naročijo zbornik, ki bo veljal v subskripciji broš. Din 50, in vez. Din 70. Založba „Raba“, Ljubljana, uni-verzitetna tiskarna — Breg 10. Vajenca sprejme taki Tkalčič Jožef, stolar v Nedelici. 2-1 Iz arende se da gostilna v Bogojini brezi obrta, leži pri lendavskoj cesti i na jako dobrom mesti, zavolo odpotüvala v Ameriko. Poleg gostilne se ešče oda: mlada kobila z novimi kolami, dober gramofon Honest Kvaker s 18 ploščami. — Pozve se pri JOSIP SALINGER, Bogojina, št. 8. Naslednik plebanoša Breya so bili plebanoš Soltner Auguštin, šteri so v leti 1901. stari farov na licitaciji odati i postavili blüzi cerkvi lepi novi farov, a pred podoknami prelepi spomenik abbeji Bocheleni, slednjemi alzačkomi mučeniki revolucije. (Konec). Gda to istinsko zgodbo dokončamo, Želemo samo edno: Vsi naši naročniki z vsemi svojimi naj majo popolno zavüpanje v Nevtepeno Devico Marijo, ka se rešijo moči i mučenja peklenskoga düha na tom iovom sveti. Vrednik. PREKOSNICE. Dobra küharica. Žena: Glej, Vanek, pravi mlada žena moževi, mačka je vse pojela, ka je bilo v kamri, samo moj slačec ne, šteroga sam jaz spekla. Mož: Mačka ma dober nos i se tistoga ne tekne, ka bi njej škodilo. Čüdni posvečnjeki. Žena: To je že tretja kanta žganice, štero s sebov jemleš. Jeli ti teliko trbe? Mož: Viš, zgodi se večkrat, ka nam elektrika sfali, pa te bar mamo zadosta pos-večnjekov za sveče. Tüdi prisrčni Pozdrav častitoj materi prednici i Sestri Damazi. Pozdrav mojih staršov vsem sestram." Čtevce bode nadale zaminalo, ka se je z dečkoma nadale godilo i ka je bilo ž njiva. Oba sta mrla v mladih letaj. Leopold je mro že za poldrügo leto po svojoj osloboditvi, t. j. 3. aprila 1871. star komaj 16 let. Njegov brat je najšo delo v Zillisheimi i mro tam 13. januara 1884. v 27 leti starosti, kda se je prle oženo 7. januara 1881. V Zillisheimi s Elizabetov Simmetovov. V leti 1883 se njemi je narodo sin, šteri je istoga leta vmro. Gospod plebanoš Brey so pribežali k njegovoj smrtnoj posteli, ka bi njemi podelili sv. svestva za vmirajoče i ga pripravili na pot v večnost. Te goreči düšni pastir, šteri so skoro 30 let blagoslovleno vodili Illfurtsko faro, so mrli na glasi svetosti dne 26. septembra 1895. v 68 leti starosti. Dnes gučijo lüdje v lllfurti, ka so tüdi te gospod, kak nekda sveti župnik iz Arsa, mogli celo živlenje prenašati mučenje peklenskih dühov i to posebno vnoči. Z blagoslovlenov vodov so škropili po vsakom ruženji. Te tanač so dali tüdi vnogim obiskovalcom, šteri so pri njih prosili I prenočišče. 4 NOVINE 22. julija 1934. Število apelacijskih sodnikov j v Ljubljani se je zvišalo na 17. To je sam pravosodni minister, Maksimovič zahtevao v sküpščini. Vmor v kaznilnici. V Maribori so trije robi vmorili Peterin Ivana paznika. Najvekši krivec je Lakner Ivan, ki je lani vmoro v Mengeši plebanoša Kušara. Star je komaj 23 let. Vsi trije so s Kranjske doma. Ponevero je v Zagrebi pri varaškoj kasi, Šoštarič Ivan 2,197.000 Din. Lepa šuma. Keliko siromakov pa v Zagrebi glad trpi! Nesreče. Teško je rano bik Lidihil Alojza, gda ga je prignao iz senja domo v Gornjo Jelenko. — V Mikuliči poleg Zagreba se je voz drv prevrgo na Labovič Jožefa i ga je vmoro. — Vtopo se je v Savi pri kopanji Kraje Anton, akademik. — Pod tramvaj je prišla neznana ženska v Ljubljani, šteri jo je vküpzdrüzgo, da včasi vmrla. — Toča je okoli Zlatara vse vničila. — Teško sta ranjeniva dva delavca v Varaždini pri zidari podjetja „Vune tekstal d. d.“ — Pri Sv. Ivani Zeline se je splašo konj od avtomobila „Astre“, vrgo dva Potnika na tla, šteriva sta teško ranjeniva. Eden celo na obe oke. Avto je naprej drdrao i se je ne brigao za ponesrečene. Ta trdosrčnost je javlena oblasti. OD NAŠIH V TÜJINI. Sud Bethlehem. Oficirsko šolo je zvršo i postao poročnik Konkolič Jürij. — Višja šola. Svetec Marjeta je dovršila višje osnovne šole i ide na višešnje šole. Z njov jih je ešče zvršilo 32 naših dečkov i deklin iz fare sv. Jožefa višjo osnovno šolo. — Na slepiči je bio operiran Vöröš Karol. Operacija se je posrečila zavolo močne nature betežnikove, čeravno je slepič že počo. New Brunswick. Zdala sta se Lörinc Štefan i Čarni Julija v evangeličanskoj cerkvi. Po zdavanji je bilo veliko gostüvanje, štero je obiskalo 300 gostov. Kak se vidi iz toga gostüvanja, kriza zača bežati iz Amerike. — Vmrla sta: Bogar Henrik 22 i Lukač Franc 24 let star. Toga zadnjega je tram bujo. Pittsburgih. Vmro je po 2 leti trpečem težkom betegi Šebjanič Janoš. Perth Amboy. Izpit za lekarnara je napravo Puhan Jožef. (Am. Slov. Glás.) Dvorba pri betežniki. Vsakši večer moremo betežnika pripraviti za spanje. Žimnica naj se obrne, prti dobro prezračijo, betežniki se opere obraz i roke, hrbet pa se nadrgne z špiritusom i potori z rižo-vim prahom, ka betežnik bolše počiva. Betežnik mora meti občütek, ka je legeo v svežo posteo, meti mora občütek, ka je šo spat. Jako priporočlivo je, menjavati večer betežniki postelno i telovno perilo. To je posebno dobro za betežnika, ar se na te način vse njegove stvari dobro prezračijo. Dobro je pa tüdi za gospodinjo, če nema dosta i lepoga perila. Za ponoči je dobro vse, samo da je čisto i zakrpano. Prek dneva potrebüje betežnik lepšo posteo i lepše oblačilo za sebe, ar pride mogoče doktor i obiski. Betežen človek je tüdi sam rad lepo oblečeni i bole občütlivi za čistočo i red okoli njega. Odevalo naj bo če le mogoče lejko i toplo. Pod glavov naj betežnik nema preveč vankišov. Na kmetaj včasih vidimo betežnika ali pa tüdi Zdravoga človeka z dvema ali tremi debelimi vankiši. To nikak nemre biti dobro, ve telo nemre tak počivati. Poleg vankiša pod glavo potrebüjemo pri betežniki ešče nekaj menših vankišov, štere podložimo betežniki po potrebi na edno ali drügo stran, gda ga od dugoga ležanja boli ali peče. Priporočlivi so vankišeci iz fine žime, ar so trdi i hladni. Lejko se pa tüdi napravijo iz perja, različnih ostankov svile ali vune i vate. Betežniki, šteri je primorani dugo časa ležati na hrbti, lejko olajšamo trplenje z malim tenkim vankišecom, šteroga podložimo pod hrbet, tak nekak v sredi pojasa, ar je to ravno tisti del tela, šteri se ne dotika postele, posebno če leži glava nisiko. Hrbet nema opore i zato tem bole boli i peče. Vankišec naj se večkrat obrača i zrači. Pa mamo tüdi domove, gde nemajo niti postele iz kukarčnega bilja, nego samo slámo v lesenom ohodi. Na toj slami nega prta,samo kakše raztrgano odevalo, v takšoj posteli leži betežnik i poleg njega ešče mogoče kakše dete vnoči. V takšoj posteli porodi žena. To je ne vsigdar sirmaštvo, nego ženska neznanost i največkrat nemarnost. Kelko bolečin morejo pretrpeti betežniki zavolo preležanosti. Prele-žanost je vsikdar posledica slabe dvorbe. Koža se hitro zvužge, če leži betežnik duže časa nepremično na ednom i istom mesti. Vnetje kože povzroča tüdi mokrota, gübe na prti i nečistoča sploh. Koža postane najprle rdeča, te se zgloda do krvi i če se tüdi zdaj šče betežniki pravilno ne dvori, se začnejo zglodana mesta gnojiti i skoro mamo velke gnojne rane, štere betežnika strašno bolijo i pečejo i se po njih lejko krv zastrupi. Preležanost je dosta bole žmetno ozdraviti, kak preprečiti! Preležanost preprečimo, če betežnika vsakšo vöro nekelko obrnemo. Poleg toga je skrbeti, ka je betežnik vsikdar v čistom i sühom, da prt ne dela güb, da v posteli nega drobtin ali kaj drügoga. Premekniti betežniki večkrat tisto kotrigo, gde se je bojati zvüžganja. Proti preležanosti na hrbti se navadno rabi gumijasti obroč, šteri je tak podloženi, ka je prizadeto mesto na sredi, gde se ne dotika ne obrača, ne postele. Gde nega občem za nabavo gumijastoga obrača, ga lejko napravimo tüdi sami doma. V obroč iz blaga se napše vata i to ovije z mehkov širokov žnjorov, štera se lehko minjavle, pere i küha. Lejko si pomagamo z vankišeci, štere devlemo tak, da z njimi zdignemo betežno kotrigo na prosto. Malošto zna, kelko pretrpijo lüdje na preležanosti. Namesto, ka bi njim poskušali trplenje omiliti, njim z našov nemarnostjov trplenje povekšamo. Takših betežnikov vidimo nešteto po domovih i tüdi v bolnicaj jih ne menjka. Nišče ne vidi, ka je pod lepim zatlačenim pokrivalom. V določenih vüraj se betežnik pogledne, preišče, se njemi dajo zdravila, se popravi posteo, te se ga pa püsti tak dugo, dokeč ne prizove k posteli betežnika dvorjenice dužnost pa ne srce. Ve je te način dvorbe gvüšno v dosta slüčajaj namesti, posebno tam, gde je betežnik sam pri zavesti i lehko prosi, če njemi kaj trbe. Jaj pa tistomi, šteri je preslab, ka bi zvao ali proso ali je pa mogoče že več tjednov nezavesten, pa njegovo telo le zahteva svoje. Takši betežnik leži cele vüre ali noči v blati i vodi, njegovo telo je vse ranjeno i gnojno. Gospodarstvo. Ne klüko, — ravno pot...! Števan iz Dolnje Lendave bi radi prišli v Beltince. Kelko poti majo na razpolago? Vsi Znamo, ka več poti. Ta najkrajša je tista, štera pela od Lendave prek Lakoša, Hotize, Črensovec i Odranec v Beltince. Vse drüge so dugše, zamüdne. Lejko bi se odpravili naš Števan v Beltince tüdi tak, ka bi šli nad Dobrovnik, Bogojino, Martjance, Soboto, Rakičan, Bratonce i pri velkom granari bi stopili na beltinska tla. Pametna bi bila takša pot? Takša — klüka? Zagvišno ne. Pa itak po takši klükaj hodi dnešnje gospodarsko živlenje! Štof, šteroga oda tovarna tržcom za 100 dinarov meter, kda pride v roke kmeta, delavca, košta najmenje — 150 Din. Zakaj? Samo zato, ar nemamo od tovarne do küpca kmeta ravne, prave poti. Püstimo, ka blago hodi po dugoj klüki, štera ne povekša vrednosti blaga, povekša — pa ceno. Po takšoj klüki hodi pišče, štero je kmetica pred mestom odala za 10 dinarov, v varaši pa, na placi košta — 15 Din. Namesto toga, ka bi pridelovalec blaga, producent, tistomi odao svoje blago, što to blago potroši, to je konzumenti, blago dobi v roke tretja oseba, posredovalec, šteri ma edno želo: priti do kem vekšega dobička. Če ne bi bilo takših tretjih oseb, bi bila pot od producenta do konzumenta kratka, cene bi bile znosne, svet bi ležej živo. Pa je tak? Ne. Imamo skoro na vsakoj poti od pridobitela do potrošitela klüke, i te klüke so raj tistih, šteri brez pravoga dela pridejo do najvekšega haska. Proti takšim klükam se borijo vsi pametni lüdje. Vse zadruge majo te edini namen, ka zmenšajo število takših nepotrebnih i delavnomi narodi škodlivih klük. Ar, ne pozabimo, ka so te klüke nesramno nepotrebne, ali vendar trdoga živlenja... Naš siromak bi rad vživao pravo kavo, njegov po živlenji pravi brat, siromak na kavinom nasadi v Jüžnoj Ameriki bi pa rad dobo delo. Dnes ešče ne pripovajo telko kave, ka bi je meli preveč, ali itak delavec na kavinom nasadi ne dobi dela, naš siromak pa po znosnoj ceni ne kave, ar tak žele to tista klüka, štera mora biti med pridelovalcom kave (produ-centom) i potrošnikom (konzumentom.) Čisto po domače pevedano: brez klüke je v nevarnosti dobiček, profít, zato pa naj strada delavec v Ameriki i siromak pri nas doma, klüka mora ostati, dobiček mora ostati. Ne pravimo, ka bi brez opisanih klük zobston dobo siromak kavo, ali drügo blago, istina pa je, ka te klüke našemi narodi žmetne milijone nesejo iz žepa. Da bi razmili, kaj pomenijo takše klüke samo za edno drüžino, povem edno priliko. Poznam drüžino državnoga uradnika. Mož i žena sta v slüžbi, mata četvero dece i deklo. Ta drüžina celo leto vse svoje potrebčine küpüje v uradniškoj zadrugi v Maribori. 30 kilometrov so daleč od Maribora, ali itak v svojoj zadrugi küpüjejo. Zadnja njim pripela vsaki mesec ednok blago za celi mesec na — dom... Ta Uradniška drüžina je v preminočem leti, to je v leti najvekše krize, iz čistoga dobička zadruge telko dobila, ka za dvanajsti mesec je bilo plačano blago iz — deleža na dobički. Šlo se je okroglo za 600 dinarov. Je to, prijatelje, velki penez! I telko si je prišparala na klükaj samo edna Uradniška drüžina. Kelko bi pa prišparao naš kmet i naš delavec, če bi meo za celo Prekmurje takšo zadrugo? Ne pretiravamo, pa lejko povemo: več, kak kelko znese sküpni zaslüžek naših sezonskih delavcov, to je žmetne — milijone! ...Kak se rešavajo milijoni, to smo že pokazali z delovanjom Agrarne j zagruge v Črensovcih. Kak se dajo ne samo ednok, nego od leta do leta, vsako leto rešiti milijoni, to bi šteli pokazati z nadaljavanjom Agrarne zadruge, z ustanovitvijov konzumnoga drüžtva za vse prekmurske kmete i delavce. Da bi se nam šlo za vničavanje naših malih tržcov? Ne. Mi bi radi skrajšali pot od producenta do konzumenta, mi bi radi pobili nekaj za naš delaven narod nevarnih klük. Za borbo proti malim tržcom doma nemamo ne časa, ne vole. Od nas zamišlena konzumna zadruga bi lejko tem samo hasnila, ar namesto ka bi delali velkim tržcom, bi njim dali priliko, da delajo za svoje rojake i za svoje drüžine. Naš račun je te: Mi mamo v Prekmurju okoli 20.000 malih drüžin. Vsaka drüžina, povprek izda pri naküpi svojih potrebščin na leto (mislimo na obleč, obüteo, drobnarije) najmenje 1.000 dinarov. Promet blaga bi znašao po tom računi dnes, v časi krize, 20.000 krat 1.000 dinarov, to je dvajset milijonov Din. Za te peneze bi zamišlena zadruga lejko dala najbolše blago, falejše kak dnes i küpci bi meli na leto najmenje samo iz dobička: do milijon dinarov deleža. Pa to je te najnižji račun. Lejko bi računali tüdi eden i pol milijon dinarov, če je količkaj vredna letina, ali če naši sezonski delavci dobro slüžijo. Lejko bi dosegnoli deleži na dobički tüdi do dva milijona i više dinarov, če zadruga kmetov i delavcov ne bi samo odavala, nego tüdi küpüvala. Če bi vsi naši kmetje i delavci svoje pridelka odali prek zadruge i vse svoje potrebščine küpüvali samo od zadruge, zagvišno je, ka bi na leto ostalo doma do dva milijona dinarov penez, vrednost, štera dnes brez takše zadruge odide i nikdar ne pride nazaj v Prekmurje i bi lejko vsem našim siromakom i sirotam pomagali. Kmetje i delavci, sami znate, od kelko strani pridejo k vam den za dnevom v „voglediˮ različni menje ali bole plačani agitatorje, šteri vas vabijo v različne, prej edino rešilne organizacije. Pitajte od teh gospodov, jeli so oni za konzumno drüštvo vseh prekmurskih kmetov i delavcov? Pitajte je, če bi vam pomagali pri nastavili takše organizacije, ali ne?Po njuvom odgovori, posebno pa po njuvom deli za takšo organizacijo jih skoro zagvišno spoznate, če so ovce, ali vučje. Vuka naženite, ovci dajte bratsko roko, ar za vas dela, če tüdi nema žülave roke, kak ví možje od plüga i motike. Prvo delo v „NOVINAJˮ že opi- sanoga društva „Prijatelov vaške kultureˮ bi moglo biti to, ka nastsavi z vašim sodelüvanjem „Konzumno zadrugo prekmurskih kmetov i delavcovˮ. Kovačova Jullka. Pripomba. Agrarna in gospodarsko podporna zadruga bi lejko postala takša potrošilna zadruga po svojih pra-vilaj če: 1) bi meli lüdje razumevanje za to i 2) če bi bilo več lübezni do bližnjega. Pa bomo posküsili še letos. Vr. Pošta. Berden Mihal, Filovci 50. Zakaj je vrnjen M. list, da ste 12 Din. že plačali za njega ? Prosimo odgovor potom širitela. Cene Živina: bikovje 3.50, v mesarske cile 2.90—3.50, krave za kolbase 2—2.50, jünci 3.75, teoci 4.50—5 Din. na živo vago; teoci zaklani 6—7 Din. kg; krmlene svinje 7.50—8 Din. kg. na živo vago; zaklane svinje 10.50—10.75 Din. kg; prasci i ovce 70—120 Din, po falati, konjov po falati 1000—1500 Din. Zrnje: kukorica i pšenica 115 Din. ječmen 90, žito 75 Din. meter. Krma: detelca 45—50 Din., seno 30—35 Din. Kürivo: drva 75—80 Din. meter. Sohe: 13—16 Din. en falat. BANKA BARUCH 15, Rue Lafayette, PARIS odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 1117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66; Ned. Dienst;Luksenburg: št. 5967, Luxembourg. — Na zahtevo pošl emo brezplačno naše čekovne nakaznico.: 24—7 zahvala. Vsem, ki ste našega predobroga, ljubljenega očeta, tasta, starega očeta, gospoda IGNACIJA KOBLENCER-ja počastili na njegovi zadnji poti, ter nam izrazili svoje sočutje, se najiskreneje zahvaljujemo. Radi težkega in nenadnega udarca, se je mogoče zgodilo, da smo v svoji veliki žalosti pozabili dostaviti nekaterim prijateljem in znancem smrtno oznanilo. Naj nam to oprostijo. Naša žalost in potrtóst nam je v opravičilo! Vsem in vsakemu, ki so z nami sočustvovali in našega nepozabnega pokojnika tako mnogoštevilno spremili na njegovi zadnji poti še enkrat: Hvala! Sv. Jurij—Rogaševci, dne 9. 7. 1934 Žalujoča rodbína. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.