o Q to > O to i- >to D cé □ < o > to O cé cl ai n D to < O MAREC 2017 ŠTEVILKA 61 ISSN 1331 - 548X MINISTROVA NAPOVED Gorazd Žmavc: Vsa slovenska društva na Hrvaškem bodo preživela, pojavila pa se bodo tudi nova PLEČNIKOVO LETO 1 Kako živa in vidna je umetniška dediščina slovitega slovenskega arhitekta na Hrvaškem PRIMORSKA POJE ) Glasovi naših pevcev spet zveneli na eni največjih prireditev slovenske ljubiteljske kulture SLOVENŠČINA V ZAGREBU Jezikoslovec Zvonko Kovač in zgodovinar Filip Škiljan o trajnih kulturnih vezeh med narodoma Q VSEBINA 61/2017 slovenski dom - nas drugi dom 3 Kako utripa predvolilna Hrvaška? 3 Občni zbor: Mladi, mladi! Kje so pa tvoji!? 4 Pripadniki manjšine smo enakopravni, drugačni in z vedno istimi težavami 5 Gorazd Žmavc: Enotnost je nosilec moči, še posebej pri narodnih manjšinah 6 Za praznik nam je slovenski umetnik nastavil ogledalo 7 Praznična koncerta v Zagrebu 7 Primorska poje: Prisrčno druženje v deželi Martina Krpana 8 Uspešen koncert pri tržaških Slovencih 8 Izgnancem zahvala za ohranjanje spomina 9 Živahna pomlad: razstave, obletnice, obiski 9 Novi odmev odmeva že 20 let! Gremo naprej! 10 Filip Škiljan: Ohranjanje jezika je za Slovence tudi ohranjanje identitete 11 Kako so Butalci v Zagrebu kupovali pamet 12 Ko bi bilo vedno tako! 12 Zapustil nas je Danijel Kranjc slovenci na hrvaškem 13 Prešeren povezal Lipo in Triglav 13 Slovenski kulturni praznik v družbi literata in pevcev 14 Skupna proslava slovenskih društev v Istri 14 Maleševe ilustracije Prešernovih sonetov 15 O skoraj pozabljeni šavrinski tradiciji v slovenski Istri 15 Miriam Pran: Nujno potrebujemo prostor! 16 Umetnost Zdenka Sile iztrgana pozabi 16 Otroke obiskala Muca copatarica 16 Jubilejna proslava Prešernovega dne 17 Sladko grenka prva četrtina leta 18 Kako doseči, da bomo bolj vidni in slišni? 18 Praznični preplet morja, poezije in domovine preteklost v sedanjosti 19 Mojstrstvo večnega Plečnikovega opusa na Hrvaškem kulturna obzorja 20 Polnoletnost Gostičevih dnevov 20 In memoriam: Anton Nanut 21 Panorama novejšega slovenskega pesništva 21 Marjan osvojil zlato! 22 Od gledališča in filozofije do filma in arhitekture 23 Jezikovna snažnost in napačen naglas ne gresta skupaj pogovarjali smo se 23 Zvonko Kovač o vlogi ambasadorja slovenske književnosti in jezika materinščina 24 Učenje slovenščine ob prijetnem druženju 24 Najlepše slovenske besede: deklica, pikapolonica, pajkice 24 Materinščina, topilni lonci in jezikovna prevlada 25 Komedije za razvedrilo, vodniki za na pot slovensko-hrvaška kronika 25 Čigav je teran in kaj se bo zgodilo s Cimosom? zdrav duh v zdravem telesu 26 Andrej Hajnšek - trener olimpijske pobjednice Sare Kolak 27 Medalja naši Agati! za vsakogar nekaj 27 Kaj so nekoč jedli Ljubljančani? 27 Pregovori 28 Plečnikova Ljubljana Novi odmev izdajata Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom iz Zagreba in Svet slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb s pomočjo Savjeta za nacionalne manjine Republike Hrvatske in Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Za izdajatelja: Darko Šonc Uredništvo: Miroslava Maria Bahun, Stanka Herak, Polona Jurinič, Irena Pavlovič, Darko Šonc, Marjeta Trkman Kravar. Urednica: Agata Klinar Medakovič Pregled in oprema besedil: Ilinka Todorovski Oblikovanje in prelom: Marina Ljubanovič Tisk: Intergrafika TTŽ d.o.o. Bistranska 19, Zagreb Izhaja občasno v slovenskem in hrvaškem jeziku. Naklada: 800 izvodov Naslov uredništva: Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Masarykova 13/I, 10000 Zagreb tel./fax +385 (0)1 48 55 171 slovenski-dom@zg.t-com.hr http://slovenci.hr Slika na naslovnici: Slovenski arhitekt svetovnega slovesa Jože Plečnik (1872-1957) na Brionih leta 1956. Paviljon na fotografiji je njegov zadnji v celoti realiziran projekt. V Plečnikovem letu, ob 145. obletnici njegovega rojstva in 60. obletnici njegove smrti. V Novem odmevu razgrinjamo njegovo dediščino na Hrvaškem. Foto: dr. Lojze Gostiša in Eksportprojekt. Hm 2 I Odmev SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM Uvodnik Kako utripa predvolilna Hrvaška? Po krajšem volilnem premoru se politično in družbeno ozračje pri nas spet segreva: tretjo majsko nedeljo, torej 21. maja, gremo na lokalne volitve. Ali pa tudi ne. Ste kdaj razmišljali, kaj na volitvah pomeni glas pripadnika manjšine? Volitve so praznik demokracije. Pa vendar ob napovedi volitev ne bi smeli kar tako zamahniti z roko. Veliko bralcev Novega odmeva je živelo v časih, ko splošne, demokratične, večstrankarske volitve sploh niso obstajale. Se spomnite, kako vzhičeni smo bili v začetku 90. let, ko smo dobili pravico, da sami odločamo o tem, komu bomo zaupali upravljanje javnih zadev? Ta pravica je neodtujljiva. Vsi jo imamo. Vsak pa se tudi odloči, ali jo bo izkoristil ali ne. Z zavedanjem, da so volitve tiste, kjer državljani demokratičnih držav običajno odgovorimo na vprašanje, v kakšni državi ali v kakšnem mestu si želimo živeti. »Velikokrat je slišati krilatice kot so Volitve so praznik demokracije ali Kdor ne glasuje, naj se ne pritožuje. Pa je res tako preprosto?« Velikokrat je slišati krilatico: Kdor ne glasuje, naj se ne pritožuje. Kdor torej v svojo prihodnost in prihodnost družbe ni vložil niti toliko časa, da bi stopil do prvega volišča, naj torej ne kritizira tistih, ki so se odločili namesto njega, in za predsednika države, poslanca, župana ... izvolili nekoga, ki mu ni po volji. Pa je res tako preprosto? Seveda ne, tudi volitve so kompleksna zadeva, na njihov izid vpliva marsikaj, navsezadnje tudi to, kdo sploh kandidira. Smo na volilnem lističu našli koga, ki je vreden našega glasu? Pa vendar bi bilo škoda, če ob lokalnih volitvah ne bi razmišljali, kako močno na naša življenja - ne le življenja občanov in meščanov, ampak tudi življenja pripadnikov manjšine - vpliva, kdo zasede najpomembnejše položaje in si razdeli politični vpliv. Naklonjenost ali nenaklonjenost lokalnih oblasti naša društva še kako občutijo, velikokrat se odnos začne že pri prostorskih ali finančnih vprašanjih. Pripadniki manjšin, tudi slovenske, k sreči nismo enoumno in monolitno volilno telo. Smo ljudje, državljani, volivci. Vsak razmišlja s svojo glavo. To, da smo Slovenci, še ne definira naših političnih pogledov ali izbir. Smo različni, v tej različnosti se znamo medsebojno sprejemati in spoštovati, kot se tudi povezujemo na skupnih točkah, kot so kultura, identiteta, jezik. To je naša vrlina in dragocenost. Tega ne bi smeli pozabiti. (jpt) Občni zbor: Mladi, mladi! Kje so pa tvoji!? Programsko in finančno poročilo za lani, načrti za leto 2017, predvsem pa vprašanje, kako pomladiti društvo, so bili v ospredju občnega zbora Slovenskega doma, ki je potekal 16. marca v Prešernovi dvorani. Udeležilo se ga je 57 članov. »Naše društvo je po starosti članov zelo staro in tudi na tokratni skupščini opozarjam, da je nujno treba nekaj narediti,« je navzoče alarmiral predsednik Darko Šonc. »Apeliram na vse: pripeljite svoje otroke in vnuke, učite jih materni jezik, navadite jih zahajati v Slovenski dom, naj začutijo, da je tu tudi njihov drugi dom. Sprašujem vas: Kje so pa tvoji? Če se tega ne bomo vprašali, nas ne bo," je še dejal Šonc. Pozval je tudi k oživitvi druženj v Slovenskem domu: "Med našimi someščani in ostalimi manjšinci veljamo za dejavne in dobro organizirane. Potrudimo se, da bo res tako.« Plodno leto 2016, tudi za letos ambiciozno Darko Šonc je podal tudi finančno poročilo, predsednik nadzornega odbora Rolando Nikčevic, pa je ob tem pojasnil vlogo nadzornikov: »V delu Slovenskega doma sodelujemo celo leto, naša naloga ni, da analiziramo, kako se porabijo sredstva, temveč da spremljamo, ali so porabljena namensko.« Letošnji finančni prilivi naj bi bili na ravni lanskoletnih, vendar prva tretjina leta poteka skoraj brez sredstev; če bomo v začetka aprila izvedeli, koliko denarja nam bo odobrenega, bo tudi jasno, kakšno programsko leto je pred nami. Zaenkrat načtrujemo: izid drugega dela knjige o Slovencih v hrvaškem športu (Eduard Hemar) ter knjižici o Jožetu Plečniku na Hrvaškem (Polona Jurinic) in frančiškanu Janku Ambrožu Testenu (Bernardin Škunca). Pod "V društvenem nabiralniku v minulih dveh letih ni bilo niti enega predloga za program kot tudi kako pomladiti članstvo in vodstvo društva, vključno s predsednikom," je bil kritičen Darko Šonc, ko je udeležence občnega zbora pozval k večji angažiranosti v društvu. Foto: akm točko razno so bile predlagane ideje, s katerimi bi oplemenitili delovanje društva: od vzpostavitve Facebook profila, otroške delavnice, izletov, plesnih večerov, fotografske in planinske skupine... Debatiranje o prihodnosti Slovenskega doma se je v dobrem vzdušju nadaljevalo ob večerji s kranjskimi klobasami, potico in vinsko kapljico. Agata Klinar Medakovic Članstvo Slovenskega doma* do 18 let 9 od 18 do 30 let 37 od 30 do 50 let 116 od 50 do 70 let 182 več kot 70 let 261 Skupaj 605 Op.: *Upoštevani so člani, ki redno plačujejo članarino. SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM NW1 Odmev I 3 V delegaciji Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu so bili predsednik Ivan Hršak ter člani Anita Koleša, Ljudmila Novak in Marija Bačič. V imenu gostiteljev so bili navzoči člani Sveta Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc, Milan Grlica, Darja Jusup, Cveto Šušmelj, Klaudija Velimirovic, Barbara Antolic Vupora in Silvester Kmetič. Sestanka so se udeležili tudi slovenska veleposlanica Smi-ljana Knez, njen sodelavec Primož Koštrica in predstavnik Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak. Obisk poslancev Pripadniki manjšine smo enakopravni, drugačni in z vedno istimi težavami Državnozborska komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki se je 9. marca mudila na uradnem obisku v Zagrebu, se je na srečanju s predstavniki Zveze slovenskih društev na Hrvaškem seznanila s položajem in pričakovanjem slovenske manjšine. Med temami pogovorov so bili tudi učenje slovenskega jezika in kulture ter formalni položaj manjšine na Hrvaškem. Foto: N.R. Predsednik Zveze Darko Šonc je sestanek začel z vprašanjem zakaj na takšnih srečanjih običajno gostje in gostitelji običajno sedejo vsak na svojo stran mize - ali ne bi bilo za spoznavanje bolje, da bi sedeli mešano, saj nas navsezadnje vse močno povezuje naša Slovenija. Za delegacijo Zveze je dejal, da ne gre za manjšinsko elito, ampak predstavnike slovenske skupnosti, ki živi na Hrvaškem: »Imamo svoj materni jezik, običaje, tradicijo, navade in vzgojo, po katerih se razlikujemo od večinskega naroda, in to različnost želimo ohraniti. Želimo biti enakopravni, ampak drugačni.« Denar: prepozno, premalo Šonc je izpostavil težave, ki trajajo že leta. Slovenska skupnost na Hrvaškem je nepravično razdeljena na Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu. Posledica takšne razdelitve je nesimetričnost v razdelitvi denarja za delovanje slovenskih društev. Kdor ima status društva Slovencev v zamejstvu, dobi več denarja kot enako društvo, ki pa ga zakon formalno uvršča med Slovence po svetu. Slovensko društvo v Zagrebu ali denimo Dubrovniku ne bi bilo upravičeno do enake finančne podpore, četudi bi imelo enako število članov in bi pripravilo enako kakovosten program. Nekaterim društvom je bilo tako na letni ravni odobrenih 2.500 evrov, kar ne zadošča niti za najemnino prostorov in plačilo položnic, kaj šele za kakšno dejavnost, zato so nekatera že napovedala zapiranje in prenehanje z delom. Velike težave imajo pripadniki slovenske skupnosti pri pridobitvi slovenskega državljanstva. Eden od pogojev je, da mora biti prosilec več kot pet let aktiven član slovenskega društva, čeprav je slovenstvo mogoče izkazovati tudi drugače, denimo z opredelitvijo ali uvrstitvijo na manjšinski volilni seznam. (Ne)zastopanost v hrvaškem saboru Predsednika državnozborske komisije Ivana Hršaka, je zanimalo, kako slovenska društva in Zveza sodelujejo s poslan- ko Ermino Lekaj Prljaskaj, ki je bila kot kandidatka albanske skupnosti izvoljena za zastopnico interesov Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Makedoncev in Slovencev. Šonc je pojasnil, da veljavni volilni zakon Slovencem na Hrvaškem ne omogoča niti teoretične možnosti za izvolitev slovenskega poslanca v sabor. Glede poslanke Lekaj Prljaskajeve pa povedal, da ni nobenih stikov, čeprav je bila izvoljena že leta 2015. V Zvezi še vedno pričakujejo njeno povabilo. (r.d.) Ivan Hršak: Naredili smo korak naprej Predsednika Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu smo prosili za komentar obiska v Zagrebu. Po njegovih besedah je izkupiček zadovoljiv, saj se jim je uspelo srečati s poslanko Ermino Lekaj Prljaskaj. »Seveda sem bil neprijetno presenečen, ko sem izvedel, da med našo narodno skupnostjo in njihovo predstavnico do sedaj ni bilo nobenih stikov, kar pomeni, da Slovenci v hrvaškem parlamentu dejansko niso imeli pravega zastopnika, a menim, da smo storili korak naprej. Gospa poslanka nam je obljubila, da bo v najkrajšem možnem času vzpostavila kontakt tako s slovensko narodno skupnostjo kot tudi slovenskim veleposlaništvom. Dodal bi še, da osebno podpiram idejo, o rotiranju saborskih zastopnikov manjšin na Hrvaškem, tako bi tudi Slovenci za določen čas prišli do svojega predstavnika.« 4 I Odmev SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM Intervju z ministrom Gorazd Žmavc: Enotnost je • I V« V I • • nosilec moči, se posebej pri narodnih manjšinah Na čelu Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu je že od leta 2014 minister Gorazd Žmavc, sedemdesetletni pravnik z izkušnjami v lokalni politiki in gospodarstvu. Ko smo ga v pogovoru za Novi odmev povabili, da z oceno od ena do pet ovrednoti delovanje slovenske skupnosti na Hrvaškem, je to utemeljeno zavrnil, saj odnosa z rojaki ni želel postaviti v razmerje avtoritete in discipline. »Dober odnos tudi v učilnici izhaja iz vzajemnega spoštovanja in zaupanja, tega pa nam po mojem mnenju ne manjka,« je prepričan minister. ■ Kulturno delovanje, založniški projekti in druženje so - če poenostavimo - v ospredju delovanja naših društev. Imamo pa tudi nekaj uspešnih akcij močnejšega vstopanja Slovencev v družbeno življenje, denimo z uvajanjem pouka slovenščine v šole. Kako je to videti iz vašega zornega kota? Kaj vas veseli in kaj pogrešate? - Vsak premik naprej nas veseli in ga podpiramo. Ocenjujem, da so glede tega v zadnjem letu največ naredili na Reki in v Gorskem kotarju. Zlasti na Reki so uspehi res veliki. Zadovoljni smo z napredovanjem, vendar je v prihodnje potrebno ohraniti doseženo in iskati nove možnosti za še večjo vpetost slovenske manjšine na Hrvaškem v družbeno-poli-tična dogajanja na lokalnih ravneh in pa tudi na državni ravni, še zlasti v obliki so-oblikovanja tem, ki se nanašajo na manjšine in s tem neposredno tudi na našo slovensko manjšino. ■ Težave društev so podobne: prostorsko vprašanje, neredno financiranje dejavnosti in tudi premajhna sredstva: letošnja porazdelitev denarja za posamična društva ne zadostuje niti za preživetje. Tu pa je tudi pogost občutek medijske, družbene in politične izoliranosti s strani matice. Kako to komentirate? - Najmanj trem četrtinam slovenskih društev na Hrvaškem je bila s strani našega Urada letos odobrena finančna podpora, ki je višja od lanske. In verjamem, da se bo trend rasti nadaljeval tudi v prihodnjih letih. Prepričan sem da bodo Gorazd Žmavc, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu: »Slovenija v okviru svoje zunanje politike obravnava slovenstvo kot zgodovinsko in kulturno kategorijo, ki pomeni skupnost ljudi z živo zavestjo o pripadnosti slovenskemu jeziku in kulturi, in ne le državljanstvo.« Foto: USZS vsa slovenska društva preživela, pojavila pa se bodo tudi nova. Prepričan sem, da občutek izoliranosti s strani matične domovine Republike Slovenije ni utemeljen, dokazi so v številnih aktivnosti, ki jih Urad sprejema za večjo prepoznavnost slovenske skupnosti na Hrvaškem, od komunikacijskih, politične aktivnosti, gospodarskega, kulturnega in znanstvenega povezovanja. ■ Eden od kriterijev za pridobitev slovenskega državljanstva je med drugim tudi, da je prosilec vsaj pet let aktiven član slovenskega društva, je tak pogoj smiseln z vidika strategije odnosov do Slovencev zunaj slovenskih meja? - Da, saj gre v tem primeru le za eden izmed načinov pridobitve slovenskega državljanstva po vnaprej določenem postopku. Ta pogoj mora biti izpolnjen pri pridobitvi slovenskega državljanstva z naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje prosilca. V tem postopku mora biti poleg zakonsko določenih pogojev izpolnjen še pogoj nacionalnega interesa, kjer se od prosilca pričakuje, da sam izkaže pripadnost slovenskemu narodu in aktivno delovanje »Verjamem, da se bo trend rasti denarne podpore manjšini nadaljeval tudi v prihodnjih letih. Prepričan sem da bodo vsa slovenska društva preživela, pojavila pa se bodo tudi nova.« usmerjeno k varovanju interesov in promociji Slovenije. Menim, da to ne bi smel biti problem za nikogar, ki se resnično čuti Slovenec. Strategija opredeljuje pripadnost slovenskemu narodu širše od samega Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in pripadajočih uredb. V strategiji slovenstvo ni urejeno le z vidika status državljanstva, ampak v luči skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki pa je širši od uradnega državnega teritorija. »Odprta ali nerešena vprašanja ne morejo in ne smejo vplivati na položaj in na odnos do narodne manjšine v civiliziranih evropskih državah.« ■ Kaj pa nesmiselno deljenje pripadnikov naše skupnosti na zamejce in Slovence po svetu, kljub zgodovinskemu dejstvu, da je minilo več kot 100 let od konstitutivnosti Slovencev na Hrvaškem? Lahko pričakujemo popravek te zakonske rešitve? - Slovenci v obmejnem območju sosednjih držav so avtohtono prebivalstvo, saj njihova naseljenost na tistem ozemlju sega v davnino in skupaj z Republiko Slovenijo tvorijo skupni slovenski kulturni prostor. Razlogi za nastanek skupnosti, ki tvori Slovence po svetu, pa so predvsem ekonomski razlogi za odhod iz matične države. Slovenska narodna skupnost v zamejstvu in po svetu sta obravnavani popolnoma enakopravno ne glede na obsto- slovenski dom, naš drugi dom NW1 Odmev I 5 ječo zakonsko ureditev (razdelitev finančnih sredstev, dva posvetovalna sveta na državni ravni v Republiki Slovenije za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu). ■ Napetosti, ki bi lahko izhajale iz takšne obravnave, po svojih najboljših močeh preprečuje in blaži Zveza slovenskih društev na Hrvaškem. Kako pomembno je, da naša krovna organizacija ostaja enotna? - Enotnost je nosilec moči. Ta je še toliko bolj pomembna pri manjših skupnostih kot so narodne manjšine. Tako je ta ključna tudi pri slovenski narodni manjšini na Hrvaškem. Prepričan sem, da ste kot krovna organizacija 16-tih slovenskih društev na Hrvaškem to že velikokrat tudi imeli priložnost začutiti pri uresničevanju lastnih ciljev. ■ Kolikokrat v vladi ob razpravi o odprtih vprašanjih s Hrvaško premislite in se pogovorite, kako bo kakšna poteza Ljubljane vplivala na položaj in življenje slovenske skupnosti? - Skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu je del zunanje politike Republike Slovenije, zato je samoumevno, da vlada upošteva tudi ta segment pri oblikovanju uradnih državnih stališč v mednarodnih odnosih z drugimi državami in s tem tudi s Hrvaško. Odprta ali nerešena vprašanja ne morejo in ne smejo vplivati na položaj in na odnos do narodne manjšine v civiliziranih evropskih državah, kar Republika Hrvaška in Republika Slovenija nedvomno sta. ■ Kako naj se pripravimo na bližnjo prihodnost, na neizogibno »vročo kri« med državama ob razglasitvi odločitve arbitražnega sodišča? - Zveza mora ostati enotna in stabilna ter zadržati fokus na svojem temeljnem poslanstvu in ciljih. Zaradi takšnih in morebitnih podobnih situacij v prihodnosti je treba zvezo okrepiti in - kot sem že omenil - stremeti k njeni večji in močnejši vpetosti ne samo v družbeno in kulturno življenje na Hrvaškem, ampak tudi v politično. ■ V svojem mandatu ste bili že skoraj povsod po svetu, kjer živijo Slovenci. Ste naleteli na kakšen res uspešen recept za pomlajevanje društev in vključevanje novih generacij? - Učinkovitega pravila, ki bi se ga vsi držali in bi nas uspešno pripeljal v pomladitev slovenskih struktur, ni. Vsaka skupnost mora izumiti lasten recept. Edina sestavina, ki je zanesljivo skupna vsem receptom, pa je napor - kolikor je mogoče velik trud pri iskanju pravih rešitev. Moje zadovoljstvo bo veliko, če bomo v naslednjih letih pri stikih z slovenskimi skupnostmi na Hrvaškem srečevali več mladih. ■ Za Slovenski dom v Zagrebu je bil izid 60. številke Novega odmeva res velik praznik, žal se nam ni pridružil noben predstavnik Urada, časopis pa najbrž spremljate in imate o njem tudi mnenje. Nam ga lahko zaupate? - Zal nas je na Uradu premalo, da bi lahko pokrili vse dogodke in prireditve, ki bogatijo življenje Slovencev v zamejstvu in po svetu. Vašemu časopisu pa se ob dvajsetletnici izhajanja zahvaljujem za ves vloženi napor in strast pri izdajanju ter vam v imenu vseh Slovencev iskreno čestitam! (no/r.d.) 0 »Učinkovitega pravila, ki bi se ga vsi držali in bi nas uspešno pripeljal v pomladitev slovenskih struktur, ni. Vsaka skupnost mora izumiti lasten recept.« Prešernov dan Za praznik nam je slovenski umetnik nastavil ogledalo Ob slovenskem kulturnem prazniku smo imeli Slovenci v Zagrebu priložnost uživati v izjemni predstavi Kdo smo? Od kod prihajamo in kam gremo? Monokomedija Jureta Ivanušiča in Marka Vezoviška je 6. februarja napolnila Slovenski dom. V predstavi nas je dramski igralec Jure Ivanušič na zelo hudomušen način, z recitacijami, petjem in igranjem na klavir seznanil s slovensko preteklostjo in sedanjostjo ter se na koncu dotaknil tudi slovenske prihodnosti. Avtorja predstavo opisujeta kot labirint ogledal ali uro slovenske psihoanalize: "Kako smo sploh Vsi obrazi Jureta Iva navdušil zagrebško preživeli to svojo zgodovino od Praslova-na preko Praslovenca pa vse do današnjega Pravega Slovenca? Kako smo preživeli kljub slovenskemu nacionalnemu karakterju? Ali pa smo preživeli ravno zaradi njega?" Dvorana v Slovenskem domu je bila ta večer tako polna kot že dolgo ne! Številna Obiskovalci so dvorano Slovenskega doma napolnili do zadnjega kotička. Foto: Toni Hnojčik nušiča v odlični monokomediji, s katero je publiko. Foto: Toni Hnojčik publika je v odlični monokomediji iskreno uživala, kar potrjuje dolgi in glasni aplavz, s katerim smo nagradili enkratnega Jureta Ivanušiča. Za izjemno doživetje se mu je zahvalil tudi predsednik društva Darko Šonc, ki je ob koncu predstave nagovoril obiskovalce, med njimi tudi odposlanca zagrebškega župana Francija Krstica in pooblaščenega ministra s slovenskega veleposlaništva v Zagrebu Marka Rakovca. Pred slovesom smo bil vsi navzoči deležni še dodatnega uživanja v pokušini kranjskih klobas, orehovi in makovi potici ter dobri slovenski kapljici. Marjeta Trkman Kravar 6 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom Pevski zbor Slovenski dom Praznična koncerta v Zagrebu Ob koncu lanskega in začetku letošnjega leta je mešani pevski zbor Slovenski dom dvakrat nastopil skupaj z ostalimi manjšinami v Zagrebu: 17. decembra na prireditvi Tradicija, ki nas povezuje, 7. januarja pa na koncertu božičnih pesmi v zagrebški katedrali. Prireditev Tradicija ki nas povezuje je potekala v organizaciji kulturnega centra Dubrava v Zagrebu, v preddverju te ustanove. Gre pravzaprav za delavnico, na kateri se manjšine predstavijo z različnimi tehnikami ljudske umetnosti, predvsem izdelovanjem priložnostnih okraskov. Videli smo miniaturne jaslice, samoborski kinč - tipičen sa-moborski okrasek iz krep papirja, krašenje zimzelenih vej ..., poskusili tradicionalne ukrajinske, poljske, češke, bolgarske in slovenske dobrote ter spremljali pester program. Prireditev je koordinirala in povezovala Lucija Franic Novak. Na stojnici Slovenskega doma je Stanka Novkovic izdelovala okraske iz plodov nara- ve in papirja. Seveda se je med okraski znašla tudi slovenska potica. Slovenska beseda je zazvenela ob zvokih božičnih pesmi, ki jih je zapel MePZ Slovenski dom. Ob spremljavi dveh harmonik, na kateri sta igrala pevec Bojan Kovačic in dirigent Ivica Ivanovic, smo zapeli še venček narodnih. Vznesen nastop v katedrali Na tradicionalnem koncertu v zagrebški katedrali so nastopili pevski zbori in predstavniki češke, madžarske, nemške, slovaške, slovenske, poljske in ukrajinske nacionalne manjšine ter KUD iz Dugega Sela. Vsak zbor je zapel dve božični pesmi v maternem jeziku. Sledil je svečan trenutek, ko smo pred Nastop v zagrebški katedrali. Foto: Toni Hnojčik oltarjem zapeli kitico pesmi Tiha noč vsak v svojem jeziku, nato pa vsi skupaj v hrvaščini Narodi nam se. Tradicionalne razlike smo poudarili tudi z oblačili - videli smo poljske in slovenske rute, češke in hrvaške noše. Po zadnji pesmi, ki so jo skupaj z zbori peli vsi v polni katedrali, je odzvanjalo glasno ploskanje. Navzoče sta pozdravila rektor katedrale Josip Kuhtic in predsednik Koordinacije svetov in predstavnikov narodnih manjšin Mesta Zagreb Dušan Miškovic. Stanka Herak Primorska poje: Prisrčno druženje v deželi Martina Krpana Tudi letos je MePZ Slovenski dom nastopil na prireditvi Primorska poje. Na koncertu v Pivki se je 19. marca predstavilo sedem zborov, vsak z drugačnim, a vrhunsko izvedenim programom, ki so ga sestavljale domoljubne, ljudske in umetne pesmi. Na odru je vsak pevec dodal svoj delež za skupni cilj svojega zbora: zveneti najboljše in najlepše. Nastopili so ženski, moški, mešani in komorni zbori iz Mosta na Soči, Puč -Koštabo-ne, Nove Gorice, Renč, Cola, Kopra in Zagreba. Poslušalci v avli osnovne šole Pivka, so pokazali, da imajo radi zborovsko petje. Vsak aplavz je bil topel, prisrčen. Prisluhnili so pesmi, ki sporoča, doživlja, ohranja jezik in kulturno dediščino. Naš zbor je zapel pesmi Luna sije, Kraška jesen,Viharnik vrh gora in Nocoj pa, oh nocoj. Seveda, da smo imeli malo treme, ampak smo zapeli iz srca, slovesno, močno in tako smo bili tudi nagrajeni. Posebno dolgo je bilo slišati aplavz po pesmi Viharnik vrh gora in pri odhodu z odra, ko se je nehalo ploskati šele takrat, ko je zadnji pevec stopil v gledališče. Čestitke dirigentu Ivici Ivanoviču. Foto: MTK Pred nastopom zadnjega zbora je občinstvo in nastopajoče pozdravil predsednik Zveze pevskih zborov Primorske Anton Baloh. Zahvalil se je napovedovalki Silvi Bajc in medijem, ki pesem ponesejo izven koncertnih dvoran. Ko je govoril o povezovanju zborov na obeh straneh državne meje, je posebej omenil naš zbor, ki ohranja in širi slovensko pesem na Hrvaškem. Izrazil je željo, da bi prireditev Primorska poje pripravili tudi v Zagrebu. Pesem, ki je skupni imenovalec vseh pevcev in ki razveseljuje, je zvenela tudi po koncertu, na druženju ob zakuski. Stanka Herak Andrej Filipič, zborovodja komornega zbora Grgar iz Nove Gorice: Revija Primorska poje je zelo povezovalna prireditev, pohvalno je, da na njej sodelujeta oba zbora zagrebškega Slovenskega doma. Ivica Ivanovic, zborovodja MePZ Slovenski dom: Pevci si zaslužijo čestitke, ker so se na nastopu resno potrudili, krasno so peli tudi drugi nastopajoči. Publika je drugače spremljala komorni zbor, ki je nastopil pred nami, in nastop našega zbora; komorni je pel fantastično, ampak počasi, po odzivu publike sodeč morda celo prepočasi. Marjeta Trkman Kravar, članica Slovenskega doma in turistična vodnica v Zagrebu: Bilo je čustveno, saj sem kot študentka pela v zboru Obala. Ob nastopu naših pevcev sem uživala. Zborov ni mogoče primerjati, vsak posebej je bil enkraten. Pevci: ne veselite se, ko nimate vaj, veselite se, ko jih imate. NOTI Odmev I 7 Duhovna sekcija A. M. Slomšek uspešen koncert pri tržaških Slovencih V okviru revije Primorska poje je mešani pevski zbor A. M. Slomška 4. marca nastopil v Bazovici; tisto soboto je revija potekala tudi v Biljah in Podbrdu, mi pa smo bili navdušeni, ker smo »zadeli« prav Bazovico, po kateri se imenuje slovensko društvo na Reki. Komaj smo čakali, da pridemo v Bazovico in si potešimo radovednost: zanimalo nas je, kakšen je ta zamejski kraj na Tržaškem. Prispeli smo dovolj zgodaj, vendar sta nas dež in burja prikrajšala za sprehod po kraju. Takoj po prihodu so nas prijazni domačini napotili v župni-šče, kjer smo si malo odpočili, nato pa se zbrali na vajah v bazoviški cerkvi sv. Marije Magdalene. Naš zbor je kot običajno nastopil na koru, saj nas je malo in se bolje odrežemo ob orgelski spremljavi. Pod vodstvom Vinka Glasnovica smo zapeli tri skladbe, in sicer Slomškovo bralno priznanje in Svete sobote A. M. Slomška ter Rajske strune zadonite Josipa Levičnika, Poleg našega zbora so nastopili še Združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, Mešani cerkveni pevski zbor Sv. Jerneja z Opčin, Župnijski pevski zbor Sv. Urbana iz Godoviča, Mešani pevski zbor dr. Frančiška Lampeta iz Črnega vrha, Ženski pevski zbor Kulturnega društva Korte, Moški pevski zbor Jacobusa Gallusa iz Trsta in Moški pevski zbor Lojza Bratuža iz Gorica. Program je bil izredno kakovosten, zbori so peli vrhunsko. Sakralno glasbo, izbrano prav za to priložnost, smo poslušali odprtih src, kamor je tudi prihajala. Kakovost in toplota glasbe sta preglasila hladno in vlažno vreme, glasba nas je ogrela in izpolnila z mirom. Letošnja revija Primorska poje, že 48. zapored, je bila posvečena 70. obletnici priključitve Primorske matični domovini, 80. obletnici smrti Lojzeta Bratuža in 130. obletnici rojstva Zorka Prelovca. Fotografija za spomin. Foto: MM Po koncertu smo se vsi zbori zbrali v večjem gostišču, kjer so za vse nastopajoče pripravili pravo pojedino. Potem ko smo se okrepčali, smo se odpravili v Sežano. Tam smo prenočili, nato pa naslednji dan obiskali dvorec Miramare pri Trstu, si ogledali muzej, se sprehodili po parku in odšli proti domu. V postojnskem domu upokojencev smo obiskali našo Martino Koman, ki je bila dolga leta naša članica, vodila je tudi duhovno sekcijo A. M. Slomšek in bila kratek čas tudi v.d. predsednika Slovenskega doma. Miroslava-Maria Bahun Izgnancem zahvala za ohranjanje spomina Ob 25-letnici delovanja Društva izgnancev Slovenije je tudi naša Krajevna organizacija Zagreb prejela spominsko listino v zahvalo za ohranjanje zgodovinskega spomina na trpljenje Slovencev zaradi okupatorjevega nasilja ter izgona iz domovine. Druženje v Prešernovi dvorani. Foto: Nino Lah Priložnost za seznanitev s spominsko listino je bilo druženje izgnancev iz obdobja 1941-1945, ki smo ga v Slovenskem domu pripravili 17. decembra. Zbralo se je kar lepo število članov krajevne organizacije. Pogovorili smo se o načrtih za leto 2017 in prisluhnili novicam o delovanju Društva izgnancev Slovenije. Veseli smo bili, da se nam je pridružil predsednik Slovenskega doma Darko Šonc. Ob skromni zakuski, za katero vsako leto poskrbi pridna trojka: Jozefa Bogolin, Hedvika Ceranic in Ana Maric, smo se družili nekaj ur. Pijače ni manjkalo, prleško vino nam je prinesla Ivanka Filipan. Hvala Stanki Herak, ki je poskrbela, da so članice naše organizacije, ki pojejo v pevskem zboru, pravočasno prišle na srečanje - takoj po dopoldanskem koncertu narodnih manjšin Mesta Zagreb. Pomoč veleposlaništva izgnancem Dva meseca pozneje, 23. februarja, smo se znova dobili v Slovenskem domu - tokrat smo združili prijetno s koristnim. Že sedmo leto nam je slovensko veleposlaništvo kar v prostorih društva izdajalo potrdilo, da smo še živi. Ta dokument moramo predložiti upravni enoti v Sloveniji kot pogoj za prejemanje mesečne izgnanske rente. Po potrdila nas je prišlo dvajset od tridesetih - ostali so to uredili v Sloveniji. Vsi smo v letih, dosti je bolnih, te so pripeljali otroci ali vnuki. Najtežje se je bilo povzpeti po stopnicah v dom - Marija Kovačic je kar spodaj pred vhodom počakala na sina, da ji prinese dokumente v podpis. Tudi tak trud se splača, saj bi bilo drugače treba potrdilo pridobiti drugje v Zagrebu, pri policiji, v pokojninskem uradu ali na veleposlaništvu. Potrdila nam je izročal konzul Viktor Mlakar, pripravila pa jih je referentka Ivanka Filipan, ki je tudi naša članica, saj je bila njena mama tudi izgnana leta 1941. Obema se zahvaljujemo. Hvala tudi Ivanki Nikčevic, ki je našla lepo besedo za vsakega in ga pogostila. Slavko K. 8 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom Napovedujemo Dvojno praznovanje Živahna pomlad: razstave, obletnice, obiski Kar nekaj dogodkov se je že nabralo v našem koledarčku spomladanskih dejavnosti - tja do začetka poletja in proslavljanja dneva državnosti Slovenije in Hrvaške. - Razstava del Zorana Lončarja, Slovenski dom, 29. marec ob 19. uri: Kako naplavine lesa postanejo umetniško delo, kako se stikata resničnost in domišljija, kaj v nas prikliče misel in vonj po morju. - Velikonočna razstava ustvarjalne delavnice Šopek, Slovenski dom, 12. april ob 19. uri: Kaj vse ustvarijo pridne roke naših kreativk? Zagotovo bodo na ogled pomladanski šopki, praznično okrasje in pirhi, morda pa nas čaka tudi kakšno presenečenje. - Fotografska retrospektiva Čedomila Grosa, Slovenski dom, 19. april ob 19. uri: Avtor je v fotografski objektiv ujel številne vrhove slovenskih Alp - od Tamarja preko Triglava do Lepe Komne. Videli bomo retrospektivo del, ki so nastala v njegovem prvem ustvarjalnem obdobju. - Podelitev Gallusovih priznanj, Slovenski dom, 28. april ob 19. uri: Bliža se praznik za naše pevce! Javni sklad Republike Slovenije bo za večletno udejstvovanje v ljubiteljski glasbeni dejavnosti članom obeh naših zborov podelil Gallusovo zlato, srebrno ali bronasto značko. Nagrajenci si zaslužijo naše spoštovanje, čestitke in aplavz! Še nekaj pomembnih dogodkov pred nami: kmalu bomo proslavili petletnico Alpinističnih četrtkov v našem društvu, zagrebško krajevno organizacijo izgnancev bo obiskala predsednica Ivica Žnidaršič, maja se bomo pod spominsko ploščo tradicionalno poklonili spominu na Stanka Vraza. 14. maja bo zagrebški dan narodnih manjšin na Zrinjevcu, junija pa nas čaka pevski tabor v Stični. (jpt/b) O Novi odmev odmeva že 20 let! Gremo naprej! Tik pred iztekom leta, 30. decembra zvečer so člani Slovenskega doma proslavili kar dva dogodka hkrati - 20. obletnico izhajanja Novega odmeva oziroma izid 60. številke društvenega glasila ter slovo od leta 2016. Tudi v dvojnem praznovanju na isti dan se vidi racionalnost, ki se ji že zaradi slovenskih genov kar nismo mogli upreti, da torej z eno proslavo obeležimo dva dogodka. Morda gre komu že na jetra, ker tako poveličujemo 20-letnico izhajanja našega glasila, toda dragi kritiki, ne zamerite nam preveč: medtem ko 20 let v kakšnem velikem časovnem merilu ni nič posebnega, je za nas, ki se družimo v našem drugem domu takšno obdobje nekaj zelo velikega in pomembnega. Obiskovalci prireditve so bili pravzaprav obkroženi z lastno dvajsetletno zgodovino - z Novimi odmevi na vrvicah. Razstavo je pripravljala ekipa pridnih članic in članov: Polona Jurinič, Stanka Novkovič, Mira Bahun, Agata Klinar Medakovič in Irena Hribar Pavlovič, na pomoč pa so priskočili tudi Marjan Dirnbek, Silvester Kmetič in Darko Šonc. Razstavo z naslovom Odmeva že 20 let je odprl predsednik in član uredništva Darko Šonc. Na kratko je opisal zgodovino medijskega projekta Slovenskega doma in spomnil tudi na člane, ki jih ni več med nami, a bi Novega odmeva brez njih ne bilo. slovenski dom, naš drugi dom NW1 Odmev I 9 Člani prvega uredništva Novega odmeva so prejeli posebna častna priznanja. Na sliki Polona Jurinic. Zahvalnico so prejeli še Miroslava Maria Bahun, Franc Strašek, Ilinka Todorovski, Ivica Kunej, Silvin Jerman in Darko Šonc ter posthumno Cvetka Matko in Marijan Horn. Čestitamo. Veseli zvoki skupine Računajte na nas - sedaj že kar našega Branka in njegovih veselih hčera - so hitro razblinili morda malce bolj resne misli. Vse bolj se je širil smeh in klepet, pa ples, pa jedača in pijača, vse, kot se spodobi, da bi se primerno poslovili od starega leta in se pripravili na sprejem novega. Po koncu programa in med pripravo Prešernove dvorane Slovenskega doma za novoletno rajanje so obiskovalci poklepetali in se osvežili v morda najbolj priljubljenem prostoru našega društva - ob šanku. In tako obdelali »tekočo in drugo problematiko«. Vse foto: Toni Hnojčik Navdušenje v občinstvu so opazili tudi mediji: o praznovanju v Slovenskem domu so med drugimi poročali Tanja Borčič Bernard za Radio Slovenija, Goran Ivanovič za STA in Dejan Vodovnik za Delo, obširen prispevek sta objavila manjšinska programa na HTV (v oddaji Prizma) in na Radiu Slovenija (za oddajo Sotočja ga je pripravila Marjana Mirkovič). Kako prikazati dvajset let in šestdeset številk? Po krajši izmenjavi mnenj smo se odločili za povzetke in prikaze na osmih panojih (besedila sta prispevali Irena Hribar Pavlovic in Ilinka Todorovski), izobesili pa smo tudi vse doslej izšle številke našega časopisa. In razstava z naslovom Odmeva že dvajset let s spremnim tekstom, ki sta ga pripravili, je bila nared za otvoritev. Bilo je lepo, bilo je veselo, za koga morda tudi malce naporno, toda ne toliko, da ne bi zdržali do poznih večernih ur. Ob tem pa le še misel: naj gre z lanskim letom v pozabo vse, kar nas je žalostilo in bremenilo in naj kot lučke na novoletni jelki svetijo v naših spominih samo lepi in svetli trenutki. Na koncu smo si zaželeli še srečno novo leto. In naj tudi bo. SREČNO. Irena Pavlovic Naš časopis Filip škiljan: Ohranjanje jezika je za Slovence tudi ohranjanje identitete Ob decembrskem prazniku Novega odmeva smo se spomnili tudi na njegovega predhodnika - glasila Odmev, ki ga je med letoma 1932 in 1933 izdajala Narodna knjižnica in čitalnica v (Nakič), katere naslednik je Slovenski dom. O vlogi slovenskega tiska za manjšino smo se pogovarjali s Filipom Škiljanom, doktorjem zgodovinskih znanosti z Inštituta za narodnosti in migracije. Kakšne so ključne podobnosti in razlike med Odmevom in Novim odmevom oziroma tema dvema časopisnima projektoma? - Oba sta si za cilj postavila objavljanje informacij, ki bi bile zanimive Slovencem v mestu Zagreb. V Odmevu so bili članki v glavnem sestavljeni iz informacij o posameznih dogodkih v skupnosti, o zgodovini Slovencev v Zagrebu, objavljeni pa so bili še teksti v povezavi s Slovenci zunaj meja Jugoslavije, moralistično-filozofski teksti in teksti o delovanju slovenskih društev v Zagrebu. Novi odmev je bolje zasnovan, zanimiv je tudi za širše občinstvo, torej ne le za zagrebške Slovence, pri njegovem nastajanju pa sodeluje tudi veliko več kakovostnih avtorjev. Le dve leti je izhajal Odmev - zakaj je tako hitro ugasnil? - Predvsem zaradi težav finančne narave. Odmev se je namreč financiral samo z objavo oglasov in s prostovoljnimi prispevki. Kaj vse ste iz Odmeva izvedeli o družbenih razmerah v Zagrebu in še posebej o slovenski skupnosti v tistem obdobju? - Razvidno je, da so bili Slovenci že takrat izvrstno organizirana skupina, vendar takrat še nismo govorili o manjšini. Veliko jih je bilo na visokih položajih v hrvaški družbi: bili so znanstveniki, trgovci, gostilničarji, umetniki. Slovenke, ki so prišle s Štajerske in iz Dolenjske v Zagreb, so delale kot služkinje in vzgojiteljice. Mislim, da je bilo takrat v Zagrebu - vsaj v deležu - veliko več Slovencev kot danes. Tudi takrat so Slovenci pripravljali redna zanimiva predavanja, odprta 10 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom Preučevalec novejše hrvaške zgodovine in narodnih manjšin dr. Filip Škiljan je med drugim raziskoval selitve in položaj Slovencev na severozahodu Hrvaške. Foto: osebni arhiv za širše občinstvo. O njih se je lahko zvedelo ravno iz Odmeva. V kolikšni meri je slovenščina in pisana slovenska beseda povezovalni in utrje-valni element v identiteti Slovencev v Zagrebu in na Hrvaškem? - Jezik in pisana beseda sta po mojem mnenju ena izmed oblik ohranjanja narodne identitete Slovencev. Hrvati in Slovenci so si po kulturi, veroizpovedi, običajih in načinu življenja izjemno podobni, eden izmed osnovnih razlikovalnih elementov med obema narodoma je jezik. Ohranjanje jezika za Slovence na Hrvaškem pomeni tudi ohranjanja narodne identitete. »Pripadniki narodnih manjšin, slovenska ni izjema, se h koreninam vračajo šele, ko se postarajo.« Želimo si, da bi bil Novi odmev ne le vir informacij za sodobnike, ampak pomemben zgodovinski pričevalec o življenju in delovanju Slovencev v Zagrebu - si domišljamo preveč? - Novi odmev je zelo kakovostno glasilo in za vsakogar, ki se ukvarja z raziskovanjem novejše zgodovine Slovencev na Hrvaškem, pomemben vir informacij. Ko sem se ukvarjal z raziskovanjem slovenske narodne manjšine v minulih dvajsetih letih, je bil Novi odmev zame prvovrsten vir podatkov za del tega obdobja. »Novi odmev je za vsakogar, ki se ukvarja z raziskovanjem novejše zgodovine Slovencev na Hrvaškem, pomemben vir informacij.« Ste kot raziskovalec nacionalne in kulturne raznolikosti prebivalstva Hrvaške opazili kakšne bistvene razlike med slovensko skupnostjo v neposrednem slovenskem zamejstvu in drugod v državi, kjer so prav tako večje skupnosti Slovencev? - Slovenci ob meji s Slovenijo so morda v manjši meri zainteresirani za organiziranje po narodni pripadnosti. Ob Sotli v Hrvaškem zagorju, v Varaždinski podravini (okolica Cestice), v Medžimurju, ob Kolpi pri Ozlju ali na Žumberku ni slovenskih društev. Le dvajset kilometrov od meje pa že obstaja interes za združevanje na narodni osnovi. Tako delujejo društva v Varaždinu, Zagrebu, Gorskem kotarju, Karlovcu in na Reki. Slovenci, ki so bolj oddaljeni od meje, denimo v Osijeku, Zadru, Splitu, pa se povezujejo predvsem zato, da bi lažje ohranili narodno identiteto. Skrbi nas, ker opažamo, da ne zmoremo nagovoriti mlajših generacij Slovencev - je zaskrbljenost pretirana, kaj nam o tem govori zgodovina? - Zdi se mi, da slovenska narodna manjšina ni edina, ki ima to težavo. Tudi nekatere »mlajše« narodne manjšine se srečujejo s tem. Mladih na žalost ne zanima takšen način povezovanja in delovanja, kot jih nudijo v društvih narodnih manjšin. Pri tem je treba upoštevati, da so mladi zainteresirani za druge dejavnosti, po fakulteti se zaposlijo, si ustvarijo družine in imajo še manj časa. H koreninam se vračajo šele, ko se postarajo. »Slovenski in hrvaški narod sta si zelo podobna, eden izmed osnovnih razlikovalnih elementov je jezik.« Pustni petek Kako so Butalci v Zagrebu kupovali pamet Slovenski dom je bil na pusti petek 24. februarja prizorišče pravega karnevala. Z veseljem smo se pripravljali za letošnje maškare. Za udeležence je bilo veselo, kot že dolgo ne! Žirija, ki je izbirala najboljšo masko, pa je imela spet težko delo. Kreativke smo so izdelale maske zase in za tiste, ki so se hoteli našemiti, a so na pustovanje prišli brez mask. Tudi tokrat nam ni manjkalo navdiha. Seveda nikakor nismo mogle mimo Trumpa, še manj pa Melanije. Želele smo pokazati tudi kakšno tradicionalno slovensko masko - babo z dedcem v košu, naglavna pokrivala, polna papirnatih vrtnic, pa tudi na Bu-talce, župana in njegovo gospo, nismo pozabile. Škiljanova analiza z naslovom »Pisanja slovenskog časopisa Odmev 1932. - 1933.« je bila objavljena v reviji Studia lexicographica, leta 2010), št. 1,139-162. Zanimivo besedilo si lahko preberete na tej povezavi: http://hrcak.srce.hr/110509 Zmagovalna maska letošnjega pusta: par iz Butal (Vida in Stanka) v družbi planincev (Anton in Vjekoslav). Foto: N.S. Dobre ideje so imele tudi druge ma-škare: prišle so beneške in ljubljanske dame ter čarovnice, ki jih vedno srečamo na takšnih veselicah, razveselila sta nas majhen spajdermen in njegova starejša sestrica, ki ni bila pajčica, tem- SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM Odmev I 11 več vila. Tudi Urška in Fata sta se prišli razveselit v naš dom, bilo je nekaj kavbojev in planincev, posebej pa nas je navdušila slovenska deklica (Klara). Ognja se nismo bali, ker je gasilec budno spremljal situacijo, čeprav je bil član žirije. Žirija pred težko nalogo Predsednik žirije - šerif (Irena) ter njegova pomočnika - gasilec (Marjan) in resen roker (Slavko) so zahtevno nalogo opravili brez napak. Po uvrstitvi najboljših mask v ožji krog, je žirija zelo strokovno in po resnem premisleku za najboljšo masko Slovenskega doma za leto 2017 izbrala par iz Butal (Vida in Stanka), ki si je v Zagrebu silno želel kupiti pamet, pod pogojem, da ni preveč draga. Butalčana sta osvojila lepo nagrado, kar pa zadeva pamet, nista bila uspešna: žirija ju je potolažila, da pameti manjka vsem in da pri nas ni ravno pravi kraj za takšen nakup. Poleg tega pa pogosto tudi ni slabo, če je človek nima preveč. Kavboj (Bojan) je bil s svojo harmoniko neutruden, ob polkah in valčkih so maske lahko plesale in zapele naše drage slovenske pesmi. Ob krofih in fini kapljici smo imeli pravo veselico v krasnem prijateljskem ozračju. (N.S.) O Prvi petek Ko bi bilo vedno tako! Butalci v lovu na pamet Med prebivalci namišljenega kraja Butale iz legendarne zbirke humoresk Frana Milčinskega iz leta 1899 najdemo veliko takih, kot bi jih vzeli iz današnjega časa. In so dejali: »Ko imamo obilno vseh drugih dobrot, ni vrag, da ne bi dobili še pameti, kolikor treba. Za denar je naprodaj vse. Potem bomo v Butalah brez napake.« Pa je naneslo in so praviti slišali o tujem mestu, da imajo pod mostom deveto šolo, v tem mestu da je toliko pameti, da jo kar v sodih prodajajo kakor kislo zelje. Pa so sklenili in s sodom tjakaj poslali štiri može, da kupijo vedro pameti ali dve, kakor bo kazala cena. Če vas zanima, kako je Butalcem uspel nakup, preberite knjigo! Nasmejala vas bo do solz. Prvi petek v marcu je bil veliko bolj zanimiv od prejšnjih. Januarja zaradi hude zime, snega, leda in temperatur, ki so padle pod minus 15 stopinj, ni bilo nikogar, februarja pa so žalostne novice preglasile dobre. Februarsko vreme je bilo nekoliko bolj prijazno od januarskega, tu in tam je celo posijalo sonce in malo zmehčalo sive in meglene dneve. Na prvi petek se je tako zbralo nekaj pogumnejših članov. Slavljenka Olga nas je počastila s pizzo in tudi pijače je bilo nekaj. Vendar pa je bilo srečanje kar žalostno, saj smo zvedeli, da nas je zapustil naš priljubljeni prijatelj in član Danijel Kranjc. Pogovor je stekel o njem in o drugih članih, ki so nas prezgodaj zapustili, in žalostni smo se kmalu razšli. Zakaj je marca vedno najlepše? Predvsem zato, ker je več slavljencev, organizacija v timu boljša, vsi sodelujejo v delu in programu, zato je srečanje bolj bogato, vzdušje pa lepše. Tudi obiskovalcev, ki so lahko uživali v zelo dobrem programu, je bilo veliko. Vodja tega projekta Slavko se je potrudil in nam povedal veliko zanimivosti in napovedal pomembnejše marčne dogodke v Zagrebu (trije dnevi luči, noč čarovnic, obisk starega mesta..). Ni pozabil Rojstnodnevni slavljenci na marčnem prvem petku. Foto: Nino Lah čestitati 8. marca, dneva žena. Bilo je tudi nekaj recitacij, pika na i pa je bil koncert, ki nam ga je podaril Zoran: zaigral je na klavir in ob domačih zvokih smo petkovci tudi prepevali. Prijetno presenečenje sta bila okrogla jubileja dveh slavljenk - ena je slavila Abrahama, druga pa 90 let! Program je trajal tako dolgo, da naš Medeni sploh ni prišel na vrsto s svojo zgodbo. Zal. Pa drugič. Po programu pa se je začela pogostitev; miza se je dobesedno šibila od dobrot. Bilo je lepo, veselo in zabavno srečanje, kot ga lahko pripravijo samo ribice! Ivanka Nikčevic Zapustil nas je Danijel Kranjc Po mesecu bivanja v domu za ostarele je 29. januarja v 75. letu umrl dolgoletni član Slovenskega doma Danijel, kar je člane Slovenskega doma tembolj presunilo, ker je bolehal samo pol leta. Od Danijela smo se poslovili 6. februarja ob krematoriju na Miro-goju, in še prej, 3. februarja, na rednem srečanju ob prvih petkih. Premlad nas je zapustil, prav v času, ko je cele dneve z veseljem delal na svojem vikendu v Sromlju. Rad je sodeloval v aktivnostih Slovenskega doma v Zagrebu. Manjkal nam bo. Zapomnili si ga bomo po pripravi domačega jagermaistra, članstvu v pustnih žirijah, dobrodošlicah z domačo slivov-ko v Sromlju, sodelovanju v Agatini "ekipi" in živahnosti: ni znal mirovati, vsak dan je poldrugo uro krožil po Bundeku. Še decembra sva na sprehodu po naselju Sopot načrtovala zimsko druženje s kartanjem, ker se mi je zdelo, da je končno po petih mesecih bolezni okreval. Hvaležno se ga bomo spominjali, naj mirno počiva s svojo Slavico. Slavko K. 12 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom Zadar Prešeren povezal Lipo in Triglav Slovenski kulturni praznik so v Zadru proslavili 10. februarja, hkrati so opravili tudi dvanajsto skupščino društva. Za zven lepe slovenske besede so poskrbele članice Lipe, za odmevanje lepe slovenske pesmi pa gosti iz Splita. Na slovesnosti v zadrski mestni knjižnici je spregovorila dr. Barbara Riman z Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, ki je spomnila, da smo Slovenci edini na svetu, ki kulturni dan praznujemo kot državni praznik. V kulturnem programu so nastopila tri članice Lipe: s svojo pesmijo Slovenija se je predstavila Andreja Malta, Pia Bajlo je recitirala pesmi svojega očeta, Marija Ivoš pa svoje pesmi iz zbirke V pesmi potisnjena. Mešani pevski zbor splitskega Triglava je pod vodstvom Tatjane Kurajice zapel splet pesmi. Predsednik Triglava Cveto Šušmelj pa je spregovoril o uspešnem in dolgoletnem sodelovanju društev iz Zadra in Splita. Med gosti so bili tudi podpredsednik Sveta za nacionalne manjšine Republike Hrvaške in predsednik Koordinacije narodnih manjšin Zadrske županije Veselko Čakic, predsednica Makedonskega društva Biljana Mirjana Majic in predsednik društva Albancev v Zadru Adem Shala. Za pogostitev so poskrbeli pridni članice in člani Lipe. Umag Z velikimi načrti naprej Na redni letni skupščini so člani Lipe za predsednico soglasno ponovno izbrali Darjo Jusup. Ta je med drugim povedala, da bo društvo nadaljevalo s spodbujanjem mednacionalnega sodelovanja, prav tako pa tudi z ohranjanjem slovenskih običajev in jezika. Še posebej je izpostavila uspešno delovanje Slovencev v Zadru in njihovo vključenost v hrvaško družbo. Podpredsednica društva je postala Rafaela Štulina, tajnica in koordinatorica društvenih sekcij bo Andreja Malta, predsednica nadzornega sveta Katarina Bezic, za predsednika mirovnega sveta pa so izvolili Draga Klinarja. Leto 2016 je bilo za društvo zelo dejavno, je poročala stara-nova predsednica Darja Jusup. Pripravili so deveto likovno kolonije v Turnju in spremljajoče razstave z bogatim kulturnim programom. S Turističnim uradom Sv. Filipa in Jakova so sodelovali v projektu Sejem cvetja in Ladja-knjigar-na, ladja-kulture. Sooblikovali so tudi Noč Predsednica zadrske Lipe Darja Jusup v družbi prijateljev iz Splita: predsednika Triglava Cveta Šušmelja in zborovodkinje Tatjane Kurajice (z leve). Foto: Mladen Masar muzejev. Z Domoznanskim muzejem Biograd na moru so pripravili razstavo Mostovi prijateljstva. Društvo je pripravilo tudi samostojno razstavo Pie Bajlo ob njenem 70. rojstnem dnevu in predstavilo tretjo knjigo v založbi društva Lipa, in sicer zbirko članice društva Marije Ivoš V pesmi potisnjena. Darja Jusup 12 let deluje Kulturno društvo Lipa; ustanovljeno je bilo 27. decembra 2004. 82 članov šteje društvo, ki deluje v prostorih Združenja kapitanov in poročnikov trgovske mornarice. 280 Slovencev živi v Zadrski županiji, med njimi več kot polovica oz. 158 v Zadru. Kulturni praznik v družbi literata in pevcev Ponosni na slovenske umetnike smo se ob kulturnemu prazniku družili s pisateljem Dušanom Šarotarjem in vokalno skupino Bird-Land. Prireditev v umaški mestni knjižnici 11. februarja je odprl pevski zbor Ajda s pesmijo Ajdov cvet. Pisatelja, pesnika, scenarista in publicista Dušana Šarotarja, doma iz Murske Sobote, sta predstavila humanistka Irena Urbič in ravnatelj Mestne knjižnice Umag Neven Ušumovic. Osrednja nit pogovora je bil roman Biljard v Dobrayu, s katerim se je avtor vrnil k družini in rojstnemu kraju. Kot je povedal, je zgodbo o holokavstu v Sloveniji, napisal predvsem zato, ker se je o tem predolgo molčalo, in kot opomin prihodnjim rodovom. Roman pripoveduje o koncu druge svetovne vojne v Pomurju, ko trčijo usode številnih ljudi, med njimi judovskega trgovca Franza Schwartza, enega izmed pešči- ce deportiranih, ki so se vrnili iz taborišča Auschwitz. Avtor ne piše romana iz svoje izkušnje, vendar pa na očitni podlagi pripovedi, poglabljanja in raziskovanja dobe, ki jo predstavlja bralcem. V nadaljevanju večera je nastopila vokalna skupina Bird-Land iz Ljubljane, v kateri poje tudi nekdanja pevka naše Ajde Tina Vinko-vic. Mlada skupina, tako po letih kot po času delovanja, nas je navdušila z izjemnimi, svežimi in inovativnimi izvedbami znanih pesmi, kot so na primer Ain't no sunshine, Nad mestom se dani, Hallelujah in Julija. Izvedli so jih solisti ob šestglasni vokalni spremlja- Irena Blažic napoveduje skupino Bird-Land. Foto: Vesna Šereš vi in pod vodstvom Bojana Zeliča. Kot so povedali, so si že z imenom postavili viso-koleteče cilje, pa vseeno ostajajo trdno na tleh, saj se zavedajo, da se z glasbo ukvarjajo ljubiteljsko in bodo pri tem tudi ostali, saj ljubiteljsko ustvarjanje ni poklic, ampak klic, ki jih nagovarja, da se izražajo, družijo, ustvarjajo in razveseljujejo publiko. Na koncu prireditve so obiskovalce in nastopajoče pogostile članice gastro skupine, med domačimi dobrotami, ki so jih pripravile, ni manjkala niti slovenska potica. Irena Blažic SLOVENCI NA HRVAŠKEM Odmev I 13 Lovran Skupna proslava slovenskih društev v Istri Osrednja istrska proslava ob slovenskem kulturnem prazniku je bila 7. februarja v Lovranu; organizacijo dogodka, ki so se ga udeležili predstavniki vseh šestih slovenskih društev v hrvaški Istri, je prevzel lovranski Snežnik. Proslava se je začela s Prešernovo Zdra-vljico, ki jo je prebral Vito Vitaz. Nato je predsednik kulturno-prosvetnega društva Snežnik Vasja Simonič v vlogi gostitelja letošnje proslave pozdravil navzoče in jim zaželel dobrodošlico. Program se je nadaljeval s še eno zelo znano Prešernovo pesmijo, Povodnim možem, ki jo je prav tako prebral Vitaz. Osrednji dogodek pa je bil koncert ljudskih godcev iz bližnje Ilirske Bistrice: na oder je stopila tričlanska družinska skupina Volk Folk. Po koncertu se je prijetno druženje nadaljevalo ob večerji, ki so jo postregli v istemu prostoru. Program je potekal v prenovljeni dvorani lovranskega kina, nekdanjem gledališču Puccini, zgrajenem leta 1911, v katerem so do konca devetdesetih let predvajali filme, potem pa je niso več uporabljali. Čeprav je po lanski prenovi večnamenska dvorana dovolj velika za takšne prireditve, ne bi mogla sprejeti vseh članov društev v Istri, ampak so lahko prišli le predstavniki. Ker pa je Slovencev na Hrvaškem malo in nas je vsako leto vse manj, moramo držati skupaj in si med seboj pomagati. Da bi se med seboj bolj spoznali, smo prvič povabili tudi predstavnike reške Bazovice ter Svetov slovenske nacionalne manjšine Primorsko- Vasja Simonič za mikrofonom in skupina Volk Folk. Foto: SKD Snežnik -goranske županije, Mesta Reke in občine Matulji. Veseli smo bili, ker se je proslave udeležil tudi sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak. Žal se je predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc moral opravičiti. Vasja Simonič V hrvaški Istri deluje šest slovenskih društev, in sicer v Pulju, Umagu, Poreču, Buzetu, Labinu in Lovranu. Večina je majhnih, zato se povezujejo v koordinacijo slovenskih društev Istre. V zdušje na lovranskem druženju lahko podoživite z ogledom posnetkov, ki so dostopni na naslednjih internetnih povezavah: (https://vimeo.com/205769767/b1d288bcdb), (https://vimeo.com/205781685/dbeb586c75), (https://youtu.be/X3VCuL1DZ0c), (https://youtu.be/vjLZXRZ7_Y4). Karlovec Maleševe ilustracije Prešernovih sonetov Slovenski kulturni praznik smo v Karlovcu proslavili 10. februarja z odprtjem razstave ilustracij Prešernovega sonetnega venca Mihe Maleša (1903-1987) in literarno-glasbenim programom. Kulturi program se je začel s slovensko himno; sedmo kitico Prešernove Zdravljice je zapela Brigita Petre. Razstavo Maleševih ilustracij je odprla Kristina Kli-ner s slovenskega veleposlaništva v Zagrebu, nato pa sta o pomenu kulturnega praznika spregovorili predsednica Slovenskega doma Marina Delač-Tepšic in ravnateljica karlovške knjižnice Jasmina Milovčic. Skozi razstavljene slike nas je popeljala umetnostna zgodovinarka in raziskovalka slikarje-vega opusa Breda Ilich Klančnik. Razstava je bila pod častnim pokroviteljstvom veleposlaništva Republike Slovenije na Hrvaškem. V literarnemu programu sta nastopila Srečko Maček iz knjižnice Celje in naša članica Frida Bišcan - v Srečko Maček, Frida Bišcan in skupina Kitarkon (z leve). Foto: Tihana Tepšic slovenščini in hrvaščini sta prebrala Magistrale, petnajsti sonet Sonetnega venca. V glasbenem programu je nastopila vokalno instrumentalna skupina Kitarkon iz Vojnika pri Celju, ki jo sestavljajo Jelka Žlaus in Vera Koren - vokal in kitara, Jože Žlaus - kontrabas, Brigita Petre - vokal. Izvedli so Mi smo pa tu na slovenskem doma in Tri planinke. Odprtja razstave se je udeležila tudi umetnikova hči Travica Maleš Grešnik. Razstavo v počastitev 80-letnice prve izdaje Sonetnega venca z Meleševimi ilustracijami smo pripravili v sodelovanju z Osrednjo knjižnico Celje, Medobčinskim muzejem Kamnik in Galerijo Maleš iz Zgornje Rečice pri Laškem ter pod častnim pokroviteljstvom slovenskega veleposlaništva v Zagrebu. Razstava je bila v karlovški knjižnici Ivana Gorana Kovačiča na ogled do 27. februarja. Marina Delač-Tepšic 14 I Odmev slovenci na hrvaškem Poreč O skoraj pozabljeni šavrinski tradiciji v slovenski Istri V poreški Oljki smo ob koncu lanskega leta, ko praznujemo tudi obletnico društva, pripravili slovenski večer. Za prireditev 17. decembra smo v goste povabili amatersko skupino Šavrini in anka Šavrinke iz Gračišča v slovenski Istri. V razigranem vzdušju in na humo-ren način so nam člani skupine prikazali nekdanje šege in običaje ter nas popeljali skozi zgodbo o šavrinskem življenju. Skupina je nastala pred dvema desetletjema, da bi raziskovala in ohranjala slovensko istrsko identiteto. Vrnili so se kakšnih 100 let nazaj, poiskali nezapisane zgodbe, obudili skoraj pozabljene pesmi in melodije ter tako sestavili krajše prizore - skeče, ki govorijo o življenju non in noničev. Po Vesel nastop igralcev Kulturnega društva Šavrini in anka Šavrinke. Foto: Miriam Pran nastopu smo večer nadaljevali v sproščenem skupnem druženju. (mp) Intervju Miriam Pran: Nujno potrebujemo prostor! Slovensko kulturno društvo Oljka bo letos praznovalo deseti rojstni dan: leta 2007 so ga ustanovili Slovenci v Poreču, ki so se pred tem že več let neformalno sestajali. Število članov se je z dvajset povzpelo na sto, a je v mestu veliko rojakov, ki se društvu še niso pridružili, pove predsednica Miriam Pran, ki je na čelu društva že vse od začetka. M iriam Pran v Poreču živi od rojstva, tam je tudi obiskovala osnov- Miriam Pran: V Poreču je veliko Slovencev, ki se društvu še niso pridružili. Foto: SKD Oljka, Poreč no in srednjo šolo. Starši so bili doma na Primorskem; ko so še živeli, so pogosto obiskovali sorodnike v Lokavcu pri Ajdovščini, saj je mama zelo hrepenela po rodnem kraju. Katere so najbolj vidne dejavnosti društva? - V društvu si prizadevamo, da bi z našimi programi in skupnimi projekti z ostalimi društvi v Istri postali prepoznaven del kulturne ponudbe v mestu. Pripravili smo kar nekaj zelo uspešnih koncertov vrhunskih zborov in glasbenih skupin iz matične domovine, med drugim smo gostili mešani pevski zbor Postojna, otet Vrtnica, duet Dovč - Gombač. Leta 2015 so v okviru dnevov slovenske kulture v Istri pri nas gostovali člani Mladega slovenskega baleta in Društva baletnih umetnikov iz Ljubljane. Pripravljamo tudi izlete v Slovenijo in tako spoznavamo zgodovinsko, kulturno in naravno dediščino naše matične domovine. Tudi vaše društvo ima težavo s prostorom in pomanjkanjem mladih. - Prostor je največja težava, s katero se naše društvo ubada že od samega začetka. Nimamo se kje redno sestajati. Prav zato je zamrlo delovanje literarne skupine. Trenutno deluje kreativna delavnica, a je vprašanje, koliko časa še, ker je treba kar naprej improvizirati s prostorom. Imamo tudi precej slovenskih knjig, ki jih nimamo kam postaviti, da bi jih uporabljali, si jih sposojali in brali. Glede staranja pa delimo usodo nekaterih drugih slovenskih društev - zavedamo se, da je povprečna starost zelo visoka in da je pomladitev društva nujna. Vaši načrti in želje za prihodnost? Letos boste obhajali deseto obletnico. - Želimo si, da bi zagnali še druge dejavnosti in programe. Predvsem pa upamo, da bomo slovesno proslavo desete obletnice, ki jo načrtujemo proti koncu leta, mogoče lahko pripravili že v lastnem prostoru. (jpt/akm) http://slovenci.hr SLOVENCI NA HRVAŠKEM Odmev I 15 Akvareli 1924.-1934. Reka umetnost Zdenka Sile iztrgana pozabi Predavanje in razstavi o priznanem arhitektu in urbanistu Zdenku Sili so prvi dogodki v organizaciji reške skupine Sila, ki želi ob dvajsetletnici ustvarjalče-ve smrti javnost spomniti na njegovo bogato zapuščino. Projekt podpira tudi KPD Bazovica. zapuščene družinske grobnice na Trsa-tu. Ena izmed razstav bo do konca sezone postavljena tudi v prostorih reškega Slovenskega doma Bazovica. Predavanje in razstavi Prvi dogodek skupine Sila je bilo zanimivo predavanje reškega arhitekta Vla-dija Bralica ob koncu lanskega leta o življenju in delu Zdenka Sile, februarja pa sta bili odprti prvi dve razstavi. V galeriji Principij so bile na ogled fotografije, avtorske povečave iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Avtor razstave Borislav Božic, nekdanji Silov študent, je pri tem poudaril, da se je Zdenko Sila v mladosti ukvarjal s slikarstvom in bil med vidnimi in tudi nagrajevanimi člani fotografskega kluba Rijeka in da zbirka več sto, morda tudi tisoč diapozitivov v zapuščini še čaka na temeljit pregled in morda tudi na novo razstavo. Mag. Daina Glavočic pa je v Mestnem muzeju pripravila razstavo akvarelov, ki jih je Sila ustvaril kot mladenič. Na zgodnjih akvarelih so prikazi posameznih vizur rojstne Prage, po preselitvi v Maribor je slikal ulice starega jedra in panoramske prikaze mesta ob reki, umeščenega v idilično zeleno krajino. Slikarski opus šteje več kot dvesto del na papirju, s svinčnikom, tušem in akvarelom, poleg deset manj uspešnih del v olju na platnu. Marjana Mirkovic za Sopotja 0 Plakat za razstavo Zdenko Sila Akvareli 1924-1934. V skupino Sila so se povezali arhitekti, likovni umetniki, kustosi, no vinarji in dediči Zdenka Sile (19151997). Temu pomembnemu ustvarjalcu z izrazitim posluhom za prostor in zaslužnim za številne dobre hortikulturne rešitve na Reki njegova samozatajevalna in skromna narava ni dovoljevala vsiljivega predstavljanja v javnosti, zato bi bil danes lahko pozabljen, če ne bi pri prijateljih ostala ohranjena bogata zapuščina z dokumenti, pismi, fotografijami in slikami. Zapuščino bodo pozabi iztrgali z razstavami fotografij in akvarelov, izdajo monografije in ureditvijo Dubrovnik Otroke obiskala Muca copatarica V prvih dneh februarja, ko Slovenci edini v Evropi, če ne na svetu, praznujemo kulturni praznik, smo člani dubrovniške Lipe z veseljem in ponosom kulturno obdarili naše najmlajše someščane z lutkovno predstavo Ele Peroci Muca Copatarica Pravljico smo uprizorili učencem prvih in drugih razredov Osnovne šole Marina Getaldiča. Muco Copatarico smo oživili in na oder postavili pred letom in pol, in sicer Tanja Cizej Bale-tic (animacija lutk), Magdalena Sekula, Carmela Grgurevic, Hana Čerimagič (izdelava lutk) in Tonči Baletič (tehnična podpora in rekviziti). K temu nas je spodbudila uvrstitev pravljice v obvezno domače branje za druge razrede hrvaških osnovnih šol. Pravljica je stara že krepko čez pol stoletja, vendar so njene vrednote in nauk zgodbe še kako pomembni v današnjem svetu. Pravljico izvajamo po potrebi v slovenskem ali hrvaškem jeziku. Izvedba traja 30 minut in je zato primerna za najmlajše gledalce. Tudi tokrat je bila predstava zanimiva in otrokom v veliko veselje, saj so pred tem pravljico prebrali in pri predstavi z delnimi interaktivnimi vložki tudi lahko sodelovali. Zdenko Sila (1915-1997) je očiten dokaz hvaljene reške multikulturnosti, saj je rojen v Pragi materi Čehinji in očetu tržaškemu Slovencu. Družina se je med prvo in drugo svetovno vojno preselila iz Prage v Maribor, Sila pa je bil med študijem arhitekture v Ljublja- ni v razredu slavnega arhitekta Jožeta Plečnika. V povojnem času je prišel na Reko, se vključil v stroko in s svojim angažmajem v mestu pa tudi na celotnem območju takratne države postal znan in priznan urbanist in arhitekt. http://slovenci.hr Šibenik Jubilejna proslava Prešernovega dne Kulturno društvo Slovencev dr. France Prešeren se lahko pohvali, da je letos že dvajsetič proslavilo Prešernov dan. Na glasbeno-literar-ni večer v prostorih svojega društva so 16. februarja povabili člane, prijatelje in vse someščane. Uvodoma je Ženski pevski zbor Prešernovke zapel Prešernovo pesem Luna sije, kladvo bije. Po pozdravnem govoru predsednice društva NOTI 16 1 SLOVENCI NA HRVAŠKEM Glavno vlogo v Muci copatarici igra Tanja Cizej Baletic. Foto: Tonči Baletic Čajanka s čitalniškim večerom V naših podnajemniških prostorih na Batali, v gruškem predelu Dubrovnika, kjer si delimo prostore z Evropskim domom, francoskim konzulatom, društvom Sarajlija in Klubom mladih Drito, smo okoli Valentinovega s pridom negovali materinščino. S knjižnih polic smo vzeli knjige in obujali spomine na prebrana dela, nato pa prebirali prozna in pesniška dela slovenskih avtorjev. Na posebno mesto smo postavili najstarejšo knjigo, ki smo jo našli, slovensko pesmarico z notnim zapisom, ki je izšla v Trstu leta 1900. Knjige so ob napredku tehnologije in poplavi drugih medijev morda malce potisnjene na stranski tir, vendar so še vedno najboljše prijateljice. Tanja Cizej Baletic Karmen Dondivič je naša članica Simona Grgas Tucilo recitirala Prešernovo pesem V sili spomina. Prešernovke so zapele še dve tradicionalni slovenske pesmi, nakar smo se prepustili poeziji znane slovenske igralke in pesnice Mile Kačič - pesmi iz njene zbirke Okus po grenkem je recitirala Mojca Bareša. Letos je bila naša gostja vsestranska umetnica Gojka Skorič Pelajič. Je članica Matice Hrvatske iz Šibenika, izdala je dve zbirki pesmi in že pripravlja tretjo, je članica šibeniškega pevskega društva Kolo, igra mandolino in je izdala zgoščenko instrumentalne glasbe. Fotografija je še ena njena strast, ki je rodila celo 15 samostojnih razstav v Šibeniku in Pulj Sladko grenka prva četrtina leta Razstava, večer s knjigo, spomin na rojaka - filmofila, izid Mavrice ... to so glavne dejavnosti društva Istra v prvem četrtletju. V ozadju pa skrb za denar, večna spremljevalka delovanja društev v tem delu leta. Predstavitev knjige Ubežnik iz laptopa: avtor Branko Lučic, Davor Šišovic in Danica Avbelj. Foto: V. V. Zmaic Za nami sta prva dva meseca v letu, ki ju v društvih načeloma porabimo za prijavljanje na razpise. Ko to pišem, rezultati razpisov še niso znani, kar je ponavljajoč problem neučinkovite politike financiranja društev, saj prvo tretjino leta praktično živimo brez sredstev. Pri nas smo (z odlogom plačila) vseeno uspeli izdati prvo letošnjo številko Mavrice, ki je zajela dogajanje v društvu pred novim letom. Upamo, da bo konec marca, ko bo naš zbor Encijan nastopil v portoroškem Avditoriju - v okviru revije Primorska poje - menda le izvedeli, kako (finančno) bogato projektno leto nas še čaka. Kultura: ilustracije, knjiga, film Slovenski kulturni praznik smo slovenska društva v Istri praznovala v Lovranu (o tem več v njihovem prispevku). V Pulju pa smo Prešernova dan zaznamovali skupaj z osrednjima knjižnicama Pulj in Celje. V puljski knjižnici smo si ogledali ilustracije Sonetnega venca Franceta Prešerna, avtorja Mihe Maleša, in prisluhnili etno skupini Kitarakon. Med gosti sta bila slovenska ve- drugod. Predstavila nam je pesmi, ki so nastale iz naslovov skladb, izvedenih na Dalmatinskih šansonih med letoma 1998 in 2012. Z nami je delila tudi še neobjavljene pesmi, ki so nastale iz naslovov pesmi Arsena ^^H^J ■ Dediča in Oli- verja Dragoje- ^^dfVi^Sf^^r^i viča. Podarila nam je njeno ■ m m i - drugo zbirko pesmi in zgo- ^L s - ščenko U zagr- ftUl ' ljaju mora (V objemu morja). I^H^^ Prireditev se je SS^P^^ 1 « ^ končala s pe- Vsi nastopaioči na šiber leposlanica na Hrvaškem dr. Smiljana Knez in namestnik župana Pulja Fabrizio Radin. Drugega marca smo v galeriji SKD Istra spremljali predstavitev knjige Branka Lu-čiča Ubežnik iz laptopa. Avtorja, ki je po rodu Puljčan, a že več kot 30 let živi, dela in piše v Ljubljani, je predstavil novinar in poznavalec njegovih del Davor Šišovič. Njun duhovit pogovor je nemalokrat nasmejal polno dvorano galerije. Knjiga Ubežnik iz laptopa govori o alter egu lastnika prenosnega računalnika, ki se v zbirki računalniških podatkov izlušči v osebnost in v tuzemnem svetu skozi anekdote, bajke in basni išče smisel življenja ter nastavlja ogledalo družbi. V okvir prireditve Dan Barakera smo se 3. marca skupaj z Mestnim odborom Stoja spomnili 90. obletnice rojstva Marijana Rotarja. V kulturnem programu je nastopil naš zbor Encijan, ogledali smo si tudi kratek film o Rotarjevem življenju. Za Pulj je Rotar zgodovinska osebnost, saj je leto po tem, ko je bil 1952 imenovan za direktorja puljske-ga kinematografskega podjetja, organiziral prvo revijo tujih filmov v puljski Areni. Vesna Vukšinič Zmaic smijo Prešernovk, vendar se je druženje nadaljevalo v veselem vzdušju ob sladicah, ki so jih pripravile naše članice. Mojca Bareša {J) Vsi nastopajoči na šibeniški proslavi. Foto: Mojca Bareša SLOVENCI NA HRVAŠKEM Odmev I 17 Manjšinske pravice Kako doseči, da bomo bolj vidni in slišni? Že štirikrat smo pripadniki narodnih manjšin na Hrvaškem volili člane svetov in svoje predstavnike, prvič leta 2003, nazadnje predlani. Pa smo s tem res utrdili most med večinskim narodom in manjšinskim prebivalstvom? In če ne, kako to doseči? Takšno je bilo eno od osrednjih vprašanj prve od dveh delavnic v organizaciji hrvaškega vladnega Urada za človekove pravice in pravice narodnih manjšin, ki je potekala od 1. do 3. februarja v Zagrebu. Delovni naslov: Podpora svetom narodnih manjšin na lokalni ravni. Poleg kolegov iz madžarskega, srbskega, makedonskega in albanskega sveta sta se je udeležili tudi članica in tajnica Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb, Irena Šonc in Agata Klinar Medakovic. Kdor ima znanje, ima ključ Glavni namen zanimive in poučne delav- nice je bil izobraževanje članov svetov in predstavnikov, da bi bili v svojem okolje še bolj vidni, slišni in prepoznavni. Udeleženci so se med drugim seznanili z vnosom podatkov in delovanjem novega spletnega vmesnika za on-line spremljanje Ustavnega zakona o pravicah narodnih manjšin iz zornega kota svetov. Kot je poudaril eden od predavateljev Ljubomir Mikic: "Ključ dobrega spremljanja je tudi dobro poznavanje Ustavnega zakona o pravicah narodnih manjšin!" Hrvaška se je kot članica Evropske unije zavezala, da bo dosledno spoštovala ta zakon ter natančno spremljala delovanje Udeleženci delavnice Podpora svetom narodnih manjšin na lokalni ravni: Foto: Lidija Japec svetov narodnih manjšin in zakonsko določeno prevzemanje vlog. Analiza, spremljanje in ocenjevanje izvajanja Ustavnega zakona o pravicah narodnih manjšin so tudi del evropskega projekta IPA 2012, za katerega je zagotovljenih več kot pol milijona evrov - če smo natančni, pogodbena vrednost projekta znaša 567.489,28 evra. (akm) Split Praznični preplet morja, poezije in domovine Na povabilo splitskega Triglava sta 8. februarja v dvorani lutkovnega gledališča Maja Gal Štromar in Mitja Simič pripravila glasbeno-literarni večer. Objavljamo odlomek iz pes-ničinega zapisa o tem, kako sta v Splitu »zaplavala med valove poetičnega«. Od vedno sem čutila ta poseben izziv: kako preliti, povedati, se izraziti. Nemara sem zato tudi pisateljica, pesnica in igralka. In jezik je moje poslanstvo. Včasih se mi zazdi, da mi zapis na papir ali v računalniško elektronsko kodo ni dovolj, da mora ,beseda meso postati', da ji moram vliti zvočnost, telo, da jo moram obarvati, jo obleči in jo poslati v svet, na oder. Včasih je zapisana dovolj, saj ni le beseda, mrtva črka na papirju, temveč hkrati postane sled, potka, nevidna reka, ki dolbe v papir. Postane notno črtovje, ki napoveduje simfonijo. Skrivnostno tlakovana zemljena ali kamni- ta potka v temačen gozd, ki razkriva še ne razkrito. Kako se z jezikom prebujati in prebujati ljudi okoli sebe? Kako izraziti najbolj skrite in neizrekljive tančine tako, da se dotakneš drugega, da v njem prebudiš podobna občutja, da ga povabiš na ples, v dialog, v sotočje ljubezni in prepoznave? Vse to me navdihuje, me dela živo in prisotno, me radosti in včasih, priznam, tudi žalosti, a le zato, ker sem živa. In dokler smo živi, smo radovedni in imamo možnost spoznave in napredovanja. Krik galeba in tramontana Zato sem za izkušnjo v Splitu iskreno hvaležna. Hvaležna za tako topel in srčen sprejem, za stiske rok, za lepo besedo, za nasmeh, za jutranjo sladko Verino sirnico, za prečudovito omamno cvetje, ki napolni naročje in priča o prijateljstvu in spoštovanju. Ganljivo in osvobajajoče je bilo slišati valovanje meni ljubega morja, vonjati prihajajočo pomlad sredi februarja, premagovati bele stopnice na Marjanu, čutiti domačnost '■i* vSv^ _ ^fc. Navdihujoč nastop Maje Gal Štromar in Mitje Simiča. Foto: Branko Dobrota Varoša, kjer na vrveh sušijo dišeče oprane rjuhe, nogavice in srajce, Varoša, ki diši po jutranjem zakurjenem ognju, ki bo dal toploto, ki bo dal mir. Varoša, ki naju je prebujal v sončnih žarkih, v vonjavah Medite-rana. Da, vse to je dar. Slišati strujanje morja, a ne le morja ob sončni Rivi, kjer sva čez dan posedela ob vznožju Dioklecijanove bele palače in vonjala neskončnost na obzorju, jedla drobne sušene smokve (Ah, kot nekoč naš Dr. Prešeren!), temveč slišati tudi in predvsem ritmična valovanja dihanja v dvorani, med publiko, ki je utripala z nama in z nami, v kriku galeba in splitske tramontane. Zato še enkrat iskrena hvala prav vsem! In sr(e)čno! Maja Gal Štromar Maja Gal Štromar je vsestranska umetnica: igralka, pesnica in pisateljica, režiserka, prevajalka, gledališki pedagog, profesor retorike, scenarist-ka, moderatorka. Izdala je 12 avtorskih knjig, od tega 4 pesniške zbirke. Mitja Simič je krajinski arhitekt, publicist, kitarist in pevec. 18 1 SLOVENCI NA HRVAŠKEM Plečnikovo leto Mojstrstvo večnega Plečnikovega opusa na Hrvaškem V Plečnikovem letu, ob 145. obletnici rojstva in 60. obletnici smrti ljubljanskega arhitekta svetovnega slovesa Jožeta Plečnika (1872-1957), se spominjamo tudi Plečnikove dediščine na Hrvaškem: paviljon na Brionih, denimo, je uresničil pri 83 letih in je zadnji mojstrov v celoti realiziran projekt. Pot v arhitekturo je Plečnika vodila preko Gradca in Dunaja, kjer je najprej delal kot risar in mizar v tovarni pohištva; te obrti se je naučil pri svojem očetu, ki je imel mizarsko delavnico. Nadarjenost ga je leta 1895 popeljala v atelje vodilnega avstrijskega arhitekta Otta Wagnerja; naslednja tri leta je bil Wagnerjev učenec na dunajski Akademiji likovnih umetnosti. Med letoma 1901 in 1911 je imel na Dunaju svoj lasten arhitekturni biro, med letoma 1911 in 1921 pa je bil profesor na šoli za umetniško obrt v Pragi. Nato se je vrnil v rojstno Ljubljano, na Tehnično visoko šolo, kjer je deloval vse do leta 1935. Za seboj je pustil bogat opus, a tudi številne idejne načrte, ki niso bili nikoli uresničeni. O Plečnikovi dediščini na Hrvaškem smo v Novem odmevu obsežno pisali v 3. številki (1997), pozneje pa ob razstavi Plečnikovega opusa v Zagrebu leta 2000 in ob oživljanju spomina na mojstrov neuresničen projekt v Osijeku leta 2014. Umetnik sakralnega, posvetnega in univerzalnega Brez Jožeta Plečnika ne bi bilo slovenske prestolnice, kakršno poznamo danes. Med stavbami izstopajo Narodna in univerzitetna knjižnica, ljubljanske tržnice, pokopališki kompleks Žale, centralni stadion, rečna zapornica, Tromostovje, Čevljarski most, ureditev Križank in spominskega parka Navje ... O Plečnikovi Ljubljani pišemo na zadnji strani Novega odmeva. Plečnik pa je bil tudi nedosegljiv sakralni arhitekt, z večnimi stvaritvami, kakršne so cerkve sv. Frančiška Asiškega v Šiški, sv. bratov Cirila in Metoda za Bežigradom, Gospodovega vnebohoda v Bogojini, sv. Mihaela na ljubljanskem barju ... Ob 60. letnici Plečnikove smrti je Ljubljanski metropolit Stanislav Zore zapisal: "Obhajajte hvaležen spomin na izrednega občudovalca in snovalca Lepote, ki je odsev veličanstva Boga samega in pot k njemu in začetniku vse lepote." Plečnik sam je nekoč dejal, da je „že poganski človek posvečal prvo umetnost svojim bogovom". Njegovo delo in njegovi življenjski nazori so vsekakor bili osnova, da se je začel postopek za razglasitev blaženega. Zanimiva so dognanja o Plečnikovi univerzalni krščanski simboliki. Preučevalec mojstrovega opusa Andrej Hrausky med drugim omenja spomenik NOB v Gorjah, ki ga lahko gledamo kot rozeto gotske cerkve s figuro Marije ali kot rozeto partizanske zvezde z žalujočo partizansko ženo. Zamisli in stvaritve na Hrvaškem Umetnostni zgodovinar in mecen Kosta Strajnič je leta 1920 napisal in izdal prvo monografijo o Plečniku, ki je imela po besedah velikega poznavalca arhitektovega opusa Petra Krečiča „izreden psihološki učinek tudi na Slovenskem". Istega leta so Plečniku ponudili predavateljsko službo v Zagrebu, a se je zahvalil zaradi skoraj hkratnega Masarykovega povabila v Prago. V nadaljevanju navajamo nekaj najpomembnejših Plečnikov stvaritev na Hrvaškem med letoma 1909 in 1959. Omenimo pa še manj znana podatka, in sicer, da je v začetku 30. let sodeloval v žiriji mednarodnega natečaja za Bačvice v Splitu in da je prevzel naročilo za izdelavo načrta nove cerkve v Makarski, vendar ga je končal eden njegovih učencev. 14 Rekonstrukcija cerkve na Trsatu Ta romarska cerkev je povezana z legendo o Madonini hišici iz Nazareta, ki so jo angeli prinesli na Trsat in jo pozneje odnesli v Loretto. Leta 1909 je Plečnik v svoji študiji za frančiškane predvidel ohranitev cerkve, ki so jo zgradili knezi Frankopani, ter dograditev rotunde s kupolo s premerom 20 metrov in postavitev dodatnega zvonika mediteranskega tipa. Mati Božja Lurdska v Zagrebu Na pobudo kiparja Ivana Meštroviča so zagrebški frančiškani Plečnika povabili k izdelavi načrta za novo cerkev. Projekt je bil izdelan leta 1934, dve leti pozneje pa je zagrebški škof Alojzije Stepinac blagoslovil temeljni kamen bodočega svetišča: kripto in zgornjo cerkev kot enakopravni korpus. Kripta je bila po Plečnikovih načrtih zgrajena leta 1940, nato je projekt zaradi vojne prevzel drug arhitekt, zato zgornja cerkev ni izvedena po Plečnikovih načrtih. Svetišče Srca Jezusovega v Osijeku Projekt za to svetišče sodi med najbolj ambiciozne Plečnikove projekte. Zamislil si je cerkev eliptične oblike, dolgo 42 in široko 26 metrov, s 15-metrskim zvonikom, ki bi bil dvignjen v mali osi elipse in bi povezal cerkev z jezuitsko rezidenco in konviktom. Izgradnja na Gajevem trgu se je začela leta 1940, do vojne so zgradili temelje, kripto in zidove do višine 7 metrov, leta 1948 pa so po sklepu mestne oblasti vse podrli. Poseg v Mariji Bistrici Leta 1942 je Plečnik dobil naročilo za razširitev cerkve in romarskega kompleksa v Mariji Bistrici; zamisel je podpiral tudi škof Alojzije Stepinac. Plečnik je v svojih načrtih trikrat povečal površino neogotske cerkve Hermana Bolleja in predvidel preureditev božjepotnega središča v skladu s pomembnostjo tega svetega mesta. Zaradi vojne projekt ni imel možnosti za realizacijo. Cerkev sv. Križa na Trešnjevki Leta 1939 so zagrebški frančiškani povabili Plečnika, da projektira cerkev in samo- PRETEKLOST V SEDANJOSTI HM Odmev I 19 Tradicija Polnoletnost gostičevih dnevov Že osemnajstič zapored smo se opernega pevca Jožeta Gostiča spominjali na vrhunskih glasbenih dogodkih. Gostičevi dnevi so potekali med 4. in 18. marcem, začeli in končali so se v Ljubljani, vmes pa smo se srečevali na Homcu, v Domžalah in Zagrebu. stan sv. Križa (današnja cerkev sv. Josipa). Izdelal je načrt za baziliko, v katerega bi se vstopalo skozi podnožje stožčastega zvonika, samostan pa je načrtoval ob zunanjih zidovih cerkve. Na kraju, predvidenem za neuresničeno Plečnikovo stvaritev, so po vojni zgradili veleblagovnico. Paviljon na Brionih Projekt na območju Titove poletne rezidence so Plečniku naročili slovenski partizani, kot darilo predsedniku. Zgradili so ga leta 1956 in je zadnji Plečnikov v celoti dokončan arhitekturni projekt (Glej sliko na naslovnici.). Plečnik se je vrnil h klasični antični temi: postavil je hram v parku okroglega tlorisa s stebri. Paviljon štejejo za najbolj tipično delo v smeri zedinjenja »severnjaške fantastike« in mediteranskega občutka za klasično ravnotežje, organsko obliko in geometrijsko strukturo. 10. januarja je bila v Plečnikovi hiši v Ljubljani odprta razstava Plečnik na Brionih. Polona Jurinic Za začetek Gostičevih dnevov je zbor Slovenske filharmonije v domači glasbeni ustanovi v Ljubljani pod taktirko Vladimir Kranjčevic 4. marca izvedel Liturgijo sv. Janeza Zlatoustega S. Rahma-ninova. Sklepna dogodka pa sta potekala 8. marca z opero J. Gotovca Ero z onega sveta v HNK Zagreb in 18. marca z opero G. Puccinija Madama Butterfly v SNG Ljubljana. Obe operi sta bili pomembne v opusu Josipa Gostiča, blestel je kot Mico in Pinkerton. Skladatelj Jakov Gotovac je slovenskemu tenoristu priznaval enkratnost v njegovi upodobitvi Mica. Spominsko srečanje v veselem vzdušju Osrednja slovesnost je bila 5. marca, prav na Gostičev rojstni dan, ko je v cerkvi Marijinega rojstva na Homcu spominsko mašo daroval upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, somaševal pa homški župnik Lojze Hostnik. Mašo je spremljal zbor Cantores sancti Marci iz Zagreba z organistom Pavom Mašicem. Posebno vzdušje je nastalo po maši, ko smo se udeleženci razkropili okoli cerkve, kjer so nas po starem običaju domačini pogostili s sladkimi dobrotami in domačo kapljico. Homški hrib je bil popolnoma obkrožen s črnimi oblaki, skoznje pa je na obiskovalce sijalo spomladansko sonce. Vrhunec slovesnosti je bil »koncert«, ki sta ga izvedla Lojze Peterle in msgr. Uran, ko smo z njima na čelu zapeli slovenske in dalmatinske pesmi ob spremljavi Peterletovih orglic. Po skupnem kosilu je upokojeni nadškof zapel tri pesmi, nas ln memoriam: Anton Nanut V 85. letu starosti je 13. januarja umrl eden najbolj prepoznavnih slovenskih dirigentov Anton Nanut, neločljivo povezan tudi s hrvaško umetnostjo, zlasti Dubrovnikom. Maestra Nanuta sem spoznala leta 1999 po koncertu Dubrovniške-ga simfoničnega orkestra v Kneževem dvoru v Dubrovniku. Takrat sva se z "gosparom" tudi dogovorila za intervju, ki je istega leta izšel v 9. številki Novega odmeva. Vsako jesen vse do leta 2009 mi je bilo v veliko veselje obiskovati koncerte dubrovniškega orkestra pod njegovo taktirko. Maestro Nanut je bil na Dubrovnik navezan od leta 1958, ko je po končanem študiju v Ljubljani sprejel povabilo za gostovanje v tem prelepem in posebnem hrvaškem mestu. Dubrovčani so ga zadržali kot dirigenta Mestnega orkestra, leta 1959 pa je postal direktor dubrovniške glasbene šole. Veliko njegovih učencev je študiralo na ljubljanski Akademiji. V Ljubljano se je vrnil leta 1972, v Dubrovnik pa je red- no prihajal kot gostujoči dirigent s Slovensko filharmonijo in simfoniki RTV Slovenija. Zelo težko je doživljal rušenje Dubrovnika v domovinski vojni. Vključil se je v pomoč ranjenem mestu ter s Slovenskim oktetom in simfoniki nastopal na dobrodelnih koncertih po vsej Sloveniji. Imenovan je bil za ambasadorja hrvaške glasbe na tujem. Za ta prizadevanja mu je prvi hrvaški predsednik dr. Franjo Tudman dodelil odlikovanje Danice hrvaške z likom Marka Marulica. Dragi maestro, sedaj ste že v tistem kraju večnosti, kjer boste vedno užival mir in veselje v Bogu, ki naj vas bogato poplača za vaš trud in vam podeli svoj mir. Dubrovnik zadnja leta ni več takšen kot sva ga poznala... (-poj-) 20 | KULTURNA OBZORJA Festival Solisti po koncertu. Foto: P. J. blagoslovil in nam čestital za vztrajnost v obeleževanju Gostičevih dnevov. Padla je tudi kritika, da tako pomembna prireditev, ki povezuje dve državi, poteka brez medijske pozornosti. Popoldne je bil v kulturnem domu Franceta Bernika v Domžalah slavnostni koncert s solisti Opere HNK iz Zagreba in SNG Opera in balet iz Ljubljane. Na sporedu so bile arije in dueti iz oper, ki so trenutno na repertoarju obeh nacionalnih hiš. Na koncu koncerta so solisti in publika zapeli čestitko maestru Kranjčevicu za njegov osemdeseti rojstni dan. Slavljenec se je zahvalil za čestitke in obudil spomin na nastanek Gostičevih dnevov nekega vročega poletnega dne pred osemnajstimi leti. (poj) Antologija Panorama novejšega slovenskega pesništva V zagrebškem klubu Booksa je bila 6. decembra predstavljena antologija novejšega slovenskega pesništva 2000-2015 z naslovom Ovdje i sada (Tu in zdaj), ki je izšla pri zagrebški založbi Duretic, po izboru in v prevodu Božidarja Brezinščaka Bagole. Antologija obsega izbor pesmi iz treh ključnih antologij ter nekaj posamičnih pesniških zbirk, ki so izšle od leta 2000 v slovenščini. O knjižni novosti je spregovoril njen avtor, sicer tudi hrvaški pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec iz slovenskega in nemškega jezika. Pomen literarne izmenjave sta osvetlili docentka na oddelku za južnoslo-vanske jezike in književnost zagrebške filozofske fakultete Ivana Latkovic in lektorica slovenskega jezika na istem oddelku Meta Klinar. Nekaj svojih pesmi je v slovenščini prebrala pesnica Barbara Korun. Predstavljena je bila tudi knjižica Slovenščina na tujih univerzah, saj je predstavitev potekala v okviru svetovnih dnevov slovenske kulture. V organizaciji dogodka je sodelovalo tudi slovensko veleposlaništvo v Zagrebu. (-poj-) Marjan osvojil zlato! Ah, te orglice - mednarodni glasbeni festival s tem imenom je bil 25. februarja v Trebnjem in Mokronogu. Član Slovenskega doma Marjan Dirnbek je bil ponovno odličen. Lahko se pohvalimo, da je Marjan na festivalu sodeloval že tretjič. Moramo mu čestitati, ker je ponovil prejšnje uspehe in že tretjič osvojil zlato priznanje. Najprej je nastopil v kvalifikacijskem tekmovanju glasbenikov - solistov v Trebnjem, potem pa se je kot zmagovalec uvrstil na gala koncert v Mokronogu, ki je potekal istega dne v večernih urah. Organizacija festivala je bila brezhibna, domačini so poskrbeli celo za krofe - prireditev je namreč potekala ravno na pustno soboto. Festival je letos postal polnoleten, saj redno poteka že osemnajst let. Orgličarji se potegujejo za priznanje najboljšega v svoji kategoriji. Treba je povedati, da se igranja na orglicah ne uči na glasbenih šolah ali konserva-torijih, zato so vsi glasbeniki na tem inštrumentu amaterji -samouki. (N.S.) 0 S predstavitve slovenske pesniške antologije: Meta Klinar, Ivana Latkovic, B. B. Bagola in Barbara Korun (z leve). Foto: P. J. Odličen nastop Marjana Dirnbeka. Foto: N.S. KULTURNA OBZORjA Ödmev I 21 Kulturna dogajanja Od gledališča in filozofije do filma in arhitekture Zelo raznovrstna bera stvaritev in predstavitev je zaznamovala slovensko-hrvaško kulturno izmenjavo v prvih treh mesecih letošnjega leta. Umetnost kroži tudi izven festivalskih okvirov! Kratki torek z Vladom Škafarjem - V zagrebškem kinu Tuškanac je 17. januarja v Kratkem torku gostoval slovenski avtor, ki je v minulih petnajstih letih posnel več lirskih, poetskih elegij, ki jih sam včasih imenuje „filmske pesmi". Vlado Škafar se je predstavil z dvema dolgometražnima filmoma: Deklica in drevo ter Mama in s kratkim filmom Stari most. Program je potekal v organizaciji Hrvaške filmske zveze s pomočjo Slovenske kinoteke in Slovenskega filmskega centra. Frljiceva Medeja - Drama SNG Maribor je 13. januarja premierno izvedla Evripi-dovo starogrško tragedijo Medeja v režiji Oliverja Frljica. Ta se je v svojem prvem angažmaju v Mariboru osredotočil na položaj ženske v sodobni družbi, naslovno vlogo pa zaupal prvakinji mariborske Drame Nataši Matjašec Rošker. Frljič se je doslej v Sloveniji proslavil z uprizoritvama Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! v Slovenskem mladinskem gledališču ter 25.671 v Prešernovem gledališču Kranj, nazadnje pa je lani v Slovenskem mladinskem gledališču režiral projekt Naše nasilje in vaše nasilje. Stopinje nežnega spomina 1+2 - Koncert s tem naslovom sta 14. februarja v Cankarjevem domu izvedla Zoran Pre-din in Matija Dedič. Navdušena publika je prisluhnila njuni izvedbi hrvaških in slovenskih skladb, kot so Jesen u meni, Ti si mi u krvi, Galeb i ja, Pegasto dekle, Priča o Vasi Ladačkom, Tvoje nježne godine in Zažmuri. Filozofski teater z Mladenom Dolarjem - Eden vodilnih slovenskih filozofov je bil 19. februarja gost filozofskega srečanje v zagrebškem HNK. Z gostiteljem Srečkom Horvatom sta se pogovarjala o odnosu med filozofijo in gledališčem. Dolar je del slovenske fenomenološke trojice, v družbi s Slavojem Žižkom in Alenko Zupančič. V hrvaškem jeziku sta dostopni dve Dolarjevi knjigi - O skoposti in O glasu. Hrvaški dvojec na BUMfestu - V Žalcu je od 20. do 22. januarja potekal mednarodni tolkalski festival. Nastopal je tudi inovativen hrvaški dvojec Filip Mer-čep in Nicolas Sinkovic in vzbudil veli- ko zanimanja s skladbo za elektroniko in tolkala Dialog, ki je bila sicer prvič izvedena na 41. Osorskih glasbenih večerih. Knjiga Marka Uršiča - V zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizoviča je bila 2. februarja predstavljena knjiga profesorja logike in filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani Marka Uršiča O renesančni lepoti. Knjigo je ob avtorju predstavljala še urednica in prevajalka Ksenija Pre-mur, pogovor pa je povezovala Darija Žilic. Dr. Marko Uršič je. Knjiga nas pelje na potovanje skozi renesančno likovno umetnost, književnost, filozofijo, teologijo, zgodovino, in vse to skozi splet monologov in dialogov, esejev in filozofskih razprav. I ** Les 25 - V zagrebški Hiši arhitekture Oris je bil od 14. do 25. februarja na ogled izbor sodobnega slovenskega oblikovanja v lesu. Slovenija ima dovolj lesa, dolgo tradicijo in veliko znanja za njegovo obdelavo. Razstavljavci so predstavili vrsto izvirnih izdelkov, med njimi bivak pod Skuto, pohištveni sestav Istra, Martinovo mizo in troblo, otroški stolček Froc, Topir - leseni obešalnik. Klop Prisedi, projekt arhitekte Urše Vrhunc, je bil nagrajen z mednarodnim priznanjem Red Dot 2016. Pust in kurenti v Zagrebu - V preddverju zagrebške mestne hiše je bila 22. februarja prireditev z naslovom Fašnička hajdučija. V njej so sodelovali tudi ptujski kurenti v tradicionalnih kostimih. S plesom so klicali pomlad in širili pozitivno energijo. Spremljal jih je ptujski župan Miran Senčar. Film Dan osvoboditve - Hrvaška premiera dokumentarnega filma o nastopu slovenske skupine Laibach v Severni Koreji, ki bi morala biti 5. marca v zagrebškem HNK, je bila iz tehničnih razlogov odpovedana - izpeljana je bila dan pozneje v zagrebškem Dokukinu. Nedeljski dogodek so uradno odpovedali iz tehničnih razlogov. Norveški režiser filma Morten Traavik je nejevoljno komentiral: »Bil sem pripravljen na tovrstne zadeve v Severni Koreji, ne pa tudi v Zagrebu.« Družinski parlament - Predstava s tem naslovom Mestnega gledališča ljubljanskega je 7. marca gostovalo v satiričnem gledališču Kerempuh, v okviru ciklusa Gledališče brez meja. Katalonska drama-turginja, scenaristka in režiserka Cristina Clemente je v ospredje zgodbe postavila družino, v kateri se organizacija življenja odvija po načelih demokracije. Imajo ustavo, zakone, davke. Torej delujejo kot država. Stvari se zapletejo, ko hčerka uvede spremembe in dogodki se začnejo nepričakovano spreminjati. Režiser predstave je Primož Ekart, prevajalka in dramaturginja Alenka Klabus Vesel. Štirje hrvaški tenorji - V Plesnem forumu Celje je bil 12. marca koncert tenoristov Danija Stipaničeva, Vladimirja Gariča, Marka Pecotiča in Marka Škugorja ob spremljavi na klaviaturah Jurice Karuze. Kot običajno so štirje tenorji doživeli stoječe ovacije in večkratne bise. Stanka Herak, jpt/sta 22 | KULTURNA OBZORJA Lažni prijatelji Jezikovna snažnost in napačen naglas ne gresta skupaj Lažni prijatelji še kar nagajajo avtorjem prispevkov za Novi odmev. Število besed, ki so v slovenščini in hrvaščini enake ali podobne, njihov pomen pa je povsem različen, je očitno neskončno, naši avtorji pa. Poglejmo nekaj primerov, kaj je narobe in kaj prav, česa slovenski govorec brez znanja hrvaščine praktično ne bi razumel, nasmejmo se jezikovni zmešnjavi in se po možnosti izognimo ponavljanju istih napak. (jpt) »Na otvoritvi je naša predsednica naglasila pomen manjšine.« Predsednica najbrž ni govorila z napačnim naglasom in narobe naglasila kakšne besede, kot bi sklepal slovenski bralec, ampak je poudarila pomen manjšine. naglasiti, hr. = poudariti, sl. naglasiti, sl. = staviti naglasak, hr. »Bili smo na proslavi 30-letnice osnutka organizacije.« Seveda govorimo o obletnici ustanovitve organizacije, ne pa o načrtu ali dokumentu, ki je nastanek te organizacije šele predvidel. osnutak, hr. = ustanovitev, sl. osnutek, sl. = prednacrt. nacrt, skica, hr. »Spoznali smo, kako mogočna je pesem, kako snažno povezuje.« Kdor ne razume hrvaščine, bi bil v hudi zadregi: le kaj imata skupnega osebna higiena in petje? Zelo neprijeten primer neposrednega slovenjenja hrvaške besede z drugim pomenom! Dejansko smo hoteli povedati, da pesem močno povezuje. snaga, snažan, hr. = moč, močan sl. snaga, snažen, sl. = čistoča, čist, hr. Pretnarjev nagrajenec Zvonko Kovač o vlogi ambasadorja slovenske I • • V . • • • • I književnosti in jezika »Nagrada prinese dilemo, ali nehati z delom ali ga bolj intenzivno nadaljevati, ker so te priznali in s tem povabili k nadaljnjemu sodelovanju«, je hrvaški slovenist in literarni zgodovinar Zvon-ko Kovač pokomentiral vpliv Pretnarjeve nagrade na njegovo vsakdanje življenje. Za Novi odmev je odgovoril še na tri vprašanja. Kakšni so vaši vtisi, kako se počutite kot dobitnik Pretnarjeve nagrade? - Bil sem na meji ganjenosti, saj sva se s Tonetom Pretnarjem poznala, prvič sva se srečala na Zagrebški slavistični šoli v Dubrovniku, ko sva predavala tujim slavistom. Med kolegi svoje generacije in med zagrebškimi profesorji je bil zelo priljubljen, bil je komunikativen, vedno prijateljsko razpoložen, tudi s kakšno pesmijo z akrostihom posameznika. Hitro sva se ujela, celo skupaj sva prevajala neko poljsko pesem, ki smo jo rado peli, on v slovenščino, jaz iz njegove slovenščine v hrvaščino. Zanimivo je, da sem se s slove-nistiko začel ukvarjati ravno v letih, v katerih je Tone odšel na drugi svet. Si lahko predstavljate, koliko vsega bi kot zgrajen slavist še lahko prispeval k slovenistiki in slavistiki, če bi še živel, če pa sem sam - in to moram povedati v svojem jeziku - »za-pravo skrajnuti jugoslavist dogurao« do Pretnarjeve nagrade, do ambasadorja! In nenazadnje: povezuje naju poezija. Kot pesnika sva morda oba več pričakovala od akademskega sveta, a tudi ta je do pesnikov neusmiljen. Postati ambasador slovenske književnosti in jezika je častna nagrada, kako jo doživljate? - Nagrada je namenjena tujim slavistom, ki se ukvarjajo s slovenistiko. Kot sem dejal v kratkem pogovoru za Delo, nisem tipični slovenist, ker je danes že težko ali nemogoče najti profile, kakršna sta bila Ivan Cesar in Jože Pogačnik ali pa nekdanja beograjska slovenistka Marija Mitrovic in sarajevski slovenist Juraj Martinovic. Ambasador slovenske književnosti in jezika Zvonko Kovač. Foto: Lirikonfest Nekdaj je bilo dovolj dela, danes pa moramo iskati vedno nove možnosti za pridobivanje študentov. Osebno sem razvil specifičen pristop, ki mu pravim medkulturni, primerjalni. Zavedati se moramo, da je bila slovenistika v Zagrebu vedno napol, tuja', napol, domača', velikokrat so jo vodili Slovenci - Celestin, Ilešič, Petre, tudi Toporišič je bil dolga leta lektor v Zagrebu. Danes nočemo in ne moremo postati tretja slovenska slovenistika po Ljubljani in Mariboru, ampak prva sosednja, mednarodna - slovenistika na tujem. Pri medkulturnem preučevanju pa ne gre samo za zamejske avtorje, gre tudi za književnosti narodnih manjšin, za emigrantske književnosti po svetu pa tudi tisto književnost, ki sicer načeloma spada v območje lastne kulture, a ima medkulturnega potenciala. Kako boste vlogo ambasadorja nadaljevali? - Nikoli se nisem počutil kot ambasador, bolj kot konzul, ki opravlja svoje redno delo in ne pričakuje velikih priznanj ali neke ambasadorske obravnave. Veseli me, da se je naš študij južne slavistike zelo lepo razvil, da je interes za slovenski jezik in književnost zelo dober, skoraj vedno največji med južnoslovanskimi jeziki, da je Katedra za slovenski jezik in književnost na zagrebški Filozofski fakulteti kadrovsko obnovljena in da se veliko prevaja iz sodobne slovenske književnosti. In da smo k temu prispevali ali še prispevamo s svojim delom. (akm, jpt) POGOVARjALI SMO SE Odmev I 23 Tečaj Učenje slovenščine ob prijetnem druženju Že več kot dvajset let v našem društvu poteka tečaj slovenskega jezika, ves čas pod budnim in potrpežljivim očesom profesorice Marje Crnkovic. Zanimanja med rojaki in drugimi Zagrebčani nikoli ne zmanjka. Za učenje slovenščine se zanimajo tako mlajši kot starejši. Najmlajša učenka v zdajšnji skupini je naša Lara, ki ima devet let in s svojo slovenščino navdušuje ostale udeležence tečaja. Najstarejša je Miljenka, ki slovenščino odlično obvlada. Učenje slovenščine preraste v prijateljstva, tedenska srečanja postanejo prijetna druženja, na katerih ni nikoli dolgčas. Učenci se udeležujejo tudi drugih dogodkov v Slovenskem domu in tistih, ki jih društvo organizira, med njimi so tudi ogledi predstav slovenskih gledališč na zagrebških gostovanjih. (MM) Anketa Najlepše slovenske besede: deklica, pikapolonica, pajkice ... Na začetnem tečaju slovenskega pouka smo se z učenkami pogovarjali o tem, kaj je najtežje v slovenščini in kaj jim ne dela preglavic? Zaupale so nam tudi, katera jim je najlepša slovenska beseda in zakaj? Nika Filakovic: »Najtežji se mi zdijo lažni prijatelji -včasih ne razumem, katera je hrvaška, katera pa slovenska beseda. Ker sem se šele pred kratkim začela učiti slovenščino, še ne morem povedati, kaj mi ne dela največ preglavic. Moja najljubša slovenska beseda je deklica, s to besedo sem se že večkrat srečala.« Lara Habuš: »Najtežja se mi zdi slovnica, menim pa da z govorjenjem v slovenščini nimam težav. Ker imam zelo rada živali, je moja najlepša beseda živali. Marjana Mrvoš: »Menim, da je govorjenje po slovensko najtežje, pri tem počasi napredujem tudi zato, ker imamo pouk samo dvakrat tedensko. Beseda pikapolonica je najlepša beseda, ker zveni zanimivo. Trenutno pišem besedilo o pikapolonici, ki prebiva na ohrovtu.« Liljana Radevska: »S skloni in z naglasi imam največ težav, vendar slovenščino dobro razumem. Najlepša slovenska beseda je pajkice, ker so tople in se vanje lahko 'zavijem'.« Anketirala in foto: Agata Klinar Medakovic Vrstice za jezik Materinščina, topilni lonci in jezikovna prevlada Ob letošnjem kulturnem prazniku je znameniti slovenski pisatelj Tone Partljič izrekel besede, ob katerih bi se morali vsi zamisliti: »Že prav, da znamo praznovati Prešernov dan, toda dragi moji, Prešerna je treba tudi brati.« Da bi več brali in tudi tako ohranjali in krepili materinščino, je v Sloveniji stekla knjižna kampanja Slovenija bere. Njena pobudnika sta Slovenski knjižni sejem in Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, njeni ambasadorji Saša Pavček, Manca Košir, Janez Škra-bec, Vlasta Nussdorfer, Irena Štau-dohar, Andrej Božič, Matjaž Gantar, Zoran Predin in Boštjan Gorenc -Pižama, pokrovitelj pa predsednik države Borut Pahor. »Družba znanja ne more obstati brez družbe branja, je dejal Bojan Švigelj iz Zbornice, Zdravko Ko-fol iz sejemskega upravnega odbora pa je dodal: Pismenost je brezplačna vozovnica v družbo znanja Dan materinščine - dan za razmislek V poslanici ob svetovnem dnevu materinščine, ki ga obeležujemo 21. februarja, je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina med drugim zapisal, da je jezik edini resnični temelj identitete in prepoznavanja, hkrati pa tudi razločevanja od drugih. Opozoril je tudi na možno vlogo jezikov, ki »osvajajo tuja ozemlja, tuje narode, jih tlačijo v topilne lonce, da se tam prekuhajo in izstopijo kot govorci kitajščine, angleščine, španščine: treh jezikovnih velesil, nenehno soočenih s slovanskim sojuzom, ki pod vodstvom ruščine postavlja svoje meje.« Svetina je prepričan, da slovenščina ni ogroženi, saj je »čudežen organizem, ki zna poimenovati celo nepoimenljivo, nepredstavljivo. Vsakič znova iznajde nove in nove besede, ki širijo njegove meje, naše meje«. (jpt/sta) Bralna kultura v številkah 5.411 naslovov knjig in brošur je leta 2015 izšlo v Sloveniji, od tega 1.668 naslovov leposlovja: 901 naslov izvirnih slovenskih del in 767 naslovov prevodov (vir: NUK). 479.452 članov je bilo vpisanih v splošne knjižnice v Sloveniji, kar je nekaj več kot 23 % prebivalcev, izposodili pa so si 25,8 milijona enot knjižničnega gradiva (vir: NUK). 24 1 Odmev materinščina Za naše knjižne molje Komedije za razvedrilo, vodniki za na pot Kaj je novega v slovensko-hrvaških odnosih Čigav je teran in kaj se bo zgodilo s Cimosom? Medtem ko se med državama nadaljuje neprijetna izmenjava opozoril glede arbitraže o meji - Slovenija Hrvaško poziva, naj odločitev spoštuje, kakršna kole že bo, Hrvaška pa vztraja, da je zanjo postopek končan - sta se odprli novi fronti: o teranu in Cimosu. Katere knjige iz knjižnice Slovenskega doma priporočiti v branje? To vprašanje je včasih težko, včasih pa je odgovor na dlani. Takšna je bila tokratna odločitev: predlagam nekaj za razvedrilo in nekaj spoznavanje domovine. V knjižno branje priporočam dela lanskoletnega Prešernovega nagrajenca za življenjsko delo Toneta Partljiča. Njegov opus ga uvršča tudi med komedio-grafe, ki s satiričnim očesom spremljajo družbene dogodke, anomalije, aktualno politiko, preteklost. Partljičeve komedije, zbrane v treh delih (Komedije I., II., III.), so polne satiričnih in komičnih akcij ter razmerij. V komediji Silvestrska sprava 2000 se znajdeta dva ostarela rojaka v počitniški hišici v Trenti. Franc je domobranec iz tujine, Jože je prišel iz doma za ostarele. Med pogovorom ugotovita, da v preteklosti nista bila na »isti strani». Spominjata se zgodovine in ponovno oživita sovraštvo, med njima se vname pravi spopad. V prepir se vmešajo gostitelji in ju napodijo spat kot majhne otroke. Razlike med njima so velike in do sprave nikoli ne bosta prišla. V prvih pomladnih dneh, ko vreme vabi na izlete, pa opozarjam tudi na veliko izbiro vodnikov po Sloveniji. Morda boste zagrabili priložnost, da z njihovim branjem ali z njihovo pomočjo odpotujete v znane ali neznane slovenske kraje: Če boste v roke vzeli vodnik Kulturne poti od Aljaža do Župančiča boste spoznali pokrajine, poti in domačije slovenskih velikanov. Darija Stantic Nesoglasja glede uporabe imena teran so po novem letu dosegla nov vrhunec in prerasla v prvovrsten politični spor. Slovenija je vino „teran" v Evropski uniji zaščitila z označbo porekla - ta pomeni, da se ne sme na evropskem trgu pod tem imenom pojaviti nobeno drugo vino, ki ne spoštuje pravil, ki veljajo za teran, pridelan na slovenskem Krasu. Po drugi strani Hrvaška vztraja, da se to vino prideluje tudi na Hrvaškem. Januarja ji je Evropska komisija deloma pritrdila, ko je sklenila, da bi bilo Hrvaški ob določenih pogojih treba omogočiti omejeno izjemo pri uporabi imena teran. To izjemo so predvideli s tako imenovanim delegiranim aktom. Slovenska stran opozarja, da je del hrvaške dokumentacije ponarejen, protestira zoper izjemo in sporoča, da Hrvaški minister Goran Maric. Foto: HINA se bo do konca borila za celovito zaščito kraškega vina teran. Pristojni minister Dejan Židan je napovedal več konkretnih ukrepov. V Sloveniji pojasnjujejo, da teran ni sorta grozdja, kot navajajo na hrvaški strani, ampak gre za vino, ki se ga iz sorte refošk prideluje na Krasu. Politika o denarju, delavci brez služb? V koprski družbi Cimos je na hrvaški in slovenski strani zaposlenih skupaj 4.400 ljudi, z njim tesno sodeluje in se nanj zanaša okoli 500 dobaviteljev v Sloveniji in več kot 200 dobaviteljev na Hrvaškem. Kljub temu sta državi z dogovorom o terjatvah iz 90. let, ko je Cimos najel 20 milijonov evrov posojila pri Riječki banki, mečkali tako dolgo, da se je potencialni kupec iz Italije umaknil. Obstoj Cimosa in delovna mesta so pod velikim vprašajem. Konec januarja so iz slovenske vlade sporočili, da bo Cimos reševala slovenska slaba banka DUTB. V Sloveniji so največ nejevolje in protihrvaških komentarjev sprožale informacije, da sta se pristojna ministra Zdravko Počivalšek in Goran Maric natančno dogovorila o rešitvi, potem pa naj bi dokument, ki ga je predložila Hrvaška, od tega dogovora odstopal. (jpt) 0 Dobri novici iz Krapine in Ljubljane Med poročili o nesoglasjih sta izstopali tudi dobri novici o slovensko-hrvaških stikih, in sicer o vzornem sodelovanju na obrambnem področju ter sporazumu med Krapinsko-zagorsko županijo ter območjem Obsotelje in Kozjansko. V Krapini so 3. februarja podpisali čezmejni sporazum, ki zadeva 14 enot lokalne samouprave na Hrvaškem in v Sloveniji - mesto Pregrada ter občine Durmanec, Hum na Sutli, Kumrovec in Zagorska Sela na hrvaški strani ter Rogaška Slatina, Rogatec, Podčetrtek, Kozje, Šmarje pri Jelšah, Šentjur, Dobje ter Bistrica ob Sotli na slovenski. Na tem območju je predvideno skupno delovanje za ohranjanje naravnih in kulturnih vrednosti v korist ljudi. V Ljubljani pa sta se 25. januarja sešla slovenska obrambna ministrica Andreja Katič in njen hrvaški kolega Damir Krstičevic. Obrambno sodelovanje med državama, tudi v okviru mirovnih misij, sta ocenila kot odlično, za načrtovano krepitev odnosov pa sta dejala, da je v strateškem interesu obeh držav. NOVICE IZ DOMOVINE NOTI Odmev | 25 Slovenci u hrvatskom sportu Andrej Hajnšek - trener olimpijske pobjednice Sare Kolak Jedna od največih senzacija u novijoj povijesti hrvatskoga sporta zlatna je medalja Sare Kolak u bacanju koplja na Olimpijskim igrama 2016. u Rio de Janeiru. Tom rezultatu značajni doprinos dao je Sarin trener Andrej Hajnšek, nakon Rija uz Matjaža Keka naj-poznatiji Slovenac u hrvatskom sportu. Andrej Hajnšek je roden 15. rujna 1975. u Celju, u obitelji Jožefa i Zofije, rode-ne Močnik. Završio je Srednju tehničku školu UPI Žalec sa zvanjem elektrotehničar energetičar. Prekinuo je studij informatike zbog karijere atletskoga trenera. Zaposlen je u poduzecu Elektro Celje Energija. Živi s obitelji u selu Petrovče kod Žaleca. Atletičar postaje trener Atletikom se počeo baviti 1988. kao član AD Kladivar iz Celja. Godine 1992. postao je prvak Slovenije u bacanju koplja za mlade juniore. Kao stariji junior u istoj disciplini bio je drugi na državnom prvenstvu 1993. u Mariboru i 1994. Novom Mestu. Postizao je solidne rezultate i u bacanju kugle. Svoj osobni rezultat u bacanju koplja postigao je 17. srpnja 1993. u Mariboru rezultatom 60,94 metara. Aktivnu natjecateljsku karije-ru završio je sa samo 19 godina 1994. zbog ozljede ramena. Odmah po završetku sportske karijere slučajno se počeo baviti trenerskim poslom. Dotadašnji trener Kladivara na treningu je doživio moždani udar pa ga je zamijenio i preuzeo rad s grupom atletičara i u tome se dobro snašao. Buduci da u Kladivaru nije bilo interesa za nastavak njegove trenerske karijere pridružio se iste godine grupi atle-tičara koji su osnovali Atletski klub Šentjur u istoimenom gradu udaljenom 11 km od Celja. Nakon toga pohadao je tečajeve i čitao stručnu literaturu, a savjetima mu je pomagao i Vladimir Kevo, koji je radio s buducim olimpijskim i svjetskim prvakom u bacanju kladiva Primožom Kozmusom. Martina i Sara u najboljim rukama U prvoj grupi koju je organizirao u klubu bila je i talentirana Martina Ratej (Celje, 2. 11. 1981.), iz mjesta Loče kod Slovenskih Konjica. S Martinom je radio u AK Šentjur do kraja 2011. Potom su zbog boljih uvjeta prešli u Kladivar iz Celja. Od 2005. Martina je kao seniorka redovito bila prvakinja države a svoj osobni i aktualni rekord Slovenije u bacanju koplja postigla je 2010. u Dohi (67,16 m). Iste godine Andrej je izabran za trenera državne reprezentacije u bacač-kim disciplinama, a za postignute rezultate proglašen je za atletskog trenera godine u Sloveniji 2010. Nakon više od dva desetljeca uspješne suradnje Martinu je prestao trenirati u listopadu 2016. na njezin zahtjev. Paralelno je 2014. započeo suradnju sa mla-dom hrvatskom atletičarkom Sarom Kolak (Ludbreg, 22. 6. 1995.). U sedmom razredu je počela trenirati bacanje koplja u AK Slo-boda iz Varaždina a kao srednjoškolka je prešla u redove AK Kvarner iz Rijeke. Sara i Andrej počeli su suradivati mjesec i pol prije juniorskog SP-a 2014. u Eugenu, na kojem je ponovo osvojila brončanu meda-lju. Iste godine operirala je napuknuto desno rame u Krapinskim toplicama. Nakon dugog oporavka počela je redovito dolaziti na treninge u Celje i praktično se preselila u taj grad. Trenirala je zajedno s Majom Ratej što se pokazalo korisnim jer je od nje puno naučila. U veljači 2016. je na Otvorenom prvenstvu Slovenije postavila novi hrvatski rekord - 60,24 m - i osigurala normu za na-stup na EP-u u Amsterdamu. U ožujku je na natjecanju u Splitu popravila svoj i hrvatski rekord za preko 2 metra, na 62,75 m. Tim rezultatom osigurala je i nastup na OI u Rio de Janeiru. Odmah potom je na Europskom zimskom bacačkom kupu u Aradu osvojila srebrnu medalj u. U srpnju je u Amsterdamu ostvarila veliki uspjeh osvajanjem bronce što je ujedno njezina prva seniorska medalja na značajnom medunarodnom prvenstvu. Taj rezultat je ostvarila novim hrvatskim rekordom kojeg je pomaknula do granice od 63,50 m. Slovenski otac hrvatskog zlata Vrhunac godine za Saru i Andreja bio je na-stup u Rio de Janeiru. U trecem hicu kvalifikacija ponovo je srušila hrvatski rekord sa 64,30 m i tako popravila svoj najbolji rezultat za 80 cm. Svoju veliku seriju sjaj-nih rezultata završila je u finalu OI, kad je u četvrtoj seriji bacila koplje do 66,18 m te osvojila zlatnu medalju i po peti put u istoj Andrej Hajnšek i Sara Kolak nakon Olimpijskih igara u Riju. godini pomakla granice vlastitog i hrvat-skog rekorda. S olimpijskim zlatom postala je jedna od najvecih senzacija u današnjoj svjetskoj atletici. U svojim medijskim istupima poslije po-bjede na olimpijadi Sara je isticala da joj je trener Hajnšek kao drugi otac i da je najza-služniji za njezine postignute rezultate. Na pitanje za Novi odmev kakva je suradnja sa Sarom nakon osvojene zlatne olimpijske medalje Andrej je odgovorio: „Suradnja je jako dobra i sve je isto kao prije Rija, jedino se ekipa malo povecala. Od Sare očekujem konstantna bacanja preko 65 m i borbu za medalju u Bydgoszczu i Londonu te borbu za Dijamantnu ligu.'' Andrej djeluje kao amaterski trener u klu-bovima Kladivar i Kvarner kao trener Sare Kolak a povremeno sa svojim natjecatelji-ma iz Celja sudjeluje u reprezentaciji Slovenije. Uz to je suradivao i sa sportašima iz drugih sportova. Bio je kondicijski trener košarkaša Slovenije do 16 godina koji su na Europskom prvenstvu 2011. u Strumici osvojili zlatnu medalju u B diviziji. Radio je s košarkašima kluba Laško iz Celja, alpskim skijašima Mišelom Žerakom i Martinom Čaterom te atletičarom invalidom Henrikom Plankom. Na pitanje kako je zado-voljan svojom dosadašnjom trenerskom karijerom kratko je odgovorio: „Svakako da sam zadovoljan, gdje god sam bio trener napravili smo odlične rezultate.'' Eduard Hemar NOVI 26 | ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU Veleslalom manjšincev Medalja naši Agati! Da so pripadniki zagrebških narodnih manjšin aktivni tudi na športnem področju, so pokazali 26. februarja na prvem velesla-lomskem tekmovanju na priljubljenem smučišču Zagrebčanov Sljemenu. Agata Klinar Medakovic je bila srebrna! Po čudovitem zimskem vremenu brez oblačka, obarvanem v sončno modrino, se je na odlično pripravljeni progi pomerilo 31 tekmovalcev, od najmlajših kategorij do seniorjev. Sodelovali so smučarke in smučarji iz slovenske, madžarske, makedonske in poljske manjšine. Zmagala je Madžarka Emese Nagy, drugo mesto pa je zasedla naše gore list Agata Klinar Medakovic, ki je svoj čas uspešno tekmovala za hrvaško alpsko smučarsko reprezentanco. Agata - urednica Novega odmeva in tajnica Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb - je bila uspešna tudi v skupnem seštevku; bila je tretja za Madžaroma Milivojem Kovačem in Emese Nagy. Pobudo za veleslalom, na katerega so se tekmovalci pripravili skoraj kot pravi profesionalni smučarji, je dala Poljska šola, organizacijo pa so odlično izpeljali Koordinacija svetov in predstavnikov narodnih manjšin Mesta Zagreb, Zagrebška smučarska zveza in Zagrebška Odposlanka zagrebškega župana Elizabeta Knorr je podelila medalje najboljšim: Milivoj Kovač, Emese Nagy, Agata Klinar Medakovic (z leve). Foto: Zoltan Balaž Piri športna zveza. Po resnem - tekmovalnem delu je sledilo sproščeno smučarsko druženje s kosilom. Športni navdušenci so glede na dober odziv hitro skovali načrt za naslednji veleslalom. (-poj-) {J) Ne pozabimo slovenskih jedi Kaj so nekoč jedli ljubljančani? Vsak kraj ima nekaj značilnih jedi, sprehod po ljubljanski mestni tržnici, ki jo je uredil arhitekt Plečnik, daje slutiti, kaj so danes najbolj priljubljene jedi Ljubljanačnov. Kaj pa nekoč? Med najbolj pogostimi jedmi za kosilo Ljubljančanov ob sobotah ali nedeljah so bili goveja juha z rezanci ali bleki, od 19. stoletja pražen krompir, kuhan goveji rep ali drug kos govedine iz juhe, jabolčni ali smetanov hren, v pomladno poletnem obdobju tudi drobnjakova jajčna omaka („šnitlihov zos"), solata in priboljšek v obliki sladice. Za slednjo so pogosto pripravili skutne palačinke s pehtranom ali jabolčni zavitek („štru-dl"). V zimskem času sta solato zamenjala kislo zelje ali repa, pripravljena na različne načine. Recept za priljubljeno motovilčevo solato je Valentin Vodnik (1758-1819) objavil v prvi kuharski knjigi v slovenščini z naslovom Kuharske bukve (Ljubljana, 1799). Kuhan prekajen goveji jezik Potrebujemo: prekajen ali sveži jezik, jušno zelenjavo, lovorjev list, sol, poper. Priprava: Jezik kuhamo z dodatkom soli in žličko sladkorja. Lahko mu dodamo jušno zelenjavo: zeleno, korenček, česen, čebulo, lovorjev list. Še topel kuhan jezik olupimo, narežemo na rezine in postrežemo z omako ali solato. Zraven se zelo prileže hren: nari-banemu hrenu dodamo smetano (smetanov hren), za jabolčni hren pa mu dodamo na-ribano jabolko, kis, malo oljčnega olja, sol, lahko tudi malo sladkorja. Skutne palačinke Potrebujemo: za testo: 0,5 l mleka, 3 jajca, 25-30 dag moke, ščepec soli, žličko sladkorja, olje za pečenje. Za nadev: 50 dag skute (sveži sir), 2 jajci, 2 dl sladke smetane, 2 žlici sladkorja, žlica drobtinic, ščepec soli. Sestavine za jajčni preliv: 1 jajce, 1 dl sladke smetane, ščepec soli. Priprava: Iz moke, jajc, mleka, sladkorja in soli pripravimo gladko testo, ki naj počiva pol ure. Nato spečemo palačinke v vroči ponvi. Sestavine za nadev zmešamo in z zmesjo namažemo palačinke, jih zvijemo in zložimo v namaščen pekač. Zložene palačinke prelijemo z jajčnim prelivom in pečemo 30 minut na 180 stopinj in še tople servira-mo. Skuti lahko dodamo tudi pehtran. Vodnikova motovilčeva ali „repunclova" solata Potrebujemo: 40 dag motovilca, 2 trdo kuhani jajci, sol, olje, jabolčni kis, kuhano rdečo peso, 1 manjšo kuhano cvetačo. Priprava: Motovilec očistimo, operemo, položimo v skledo, osolimo, zabelimo z oljem in kisom. Trdo kuhana jajca olupimo, ločimo rumenjake in beljake ter jih na drobno nasekljamo. Rdečo peso skuhamo, ohladimo in na drobno nasekljamo. Cvetačo skuhamo, ohladimo in jo položimo v skledo na sredino motovilca. Nasekljane beljak, rumenjake in peso položimo simetrično v kupčkih po motovilcu okoli cvetače. Ivanka Nikčevic Pregovori so zaklad ljudske modrosti • Marčev sneg je beračev gnoj. • Marčev prah je zlata vreden. • Kar marca zeleni, se rado posuši. • Če se aprila vreme smeje, se bo kisalo kasneje. • April sončen in suh, maj za lepo vreme gluh. • Če je april deževen, kmet ne bo reven. ZA VSAKOGAR NEKA) Odmev I 27 E" Plečnikova Ljubljana Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Tromostovje, glavna tržnica, Narodna in univerzitetna knjižnica, Žale, Križanke ... so najvidnejši Plečnikovi pečati, ki jih je vtisnil Ljubljani. Tromostovje Podoba Ljubljane je neločljivo povezana s Plečnikovim domom v Trnovem. Od tam vodi čez Trnovski most ter po Emonski in Vegovi cesti do središča mesta s Kongresnim trgom in parkom Zvezda kopna os, kakor si jo je zamislil Plečnik. Vodno os sestavljajo njegove ureditve porečja Ljubljanice, izliva Gra-daščice, rečnih nabrežij v središču mesta in rečne zapornice.. Z ureditvijo vodne osi ter umeščanjem dreves in drugega rastlinja je Plečnik mestu ob Ljubljanici vdahnil sredozemski značaj. Urbani prostor ob reki, ustvarjen po meri človeka, je danes zagotovo najprijetnejši del mesta. Nesmrtnost na Unescovem seznamu Medtem ko se Plečnikova zamisel preureditve ljubljanskega grajskega griča ni nikoli uresničil, pa so po njegovih načr- tih celovito uredili praški grad Hradča-ne - preoblikovali so ga v predsednikovo rezidenco ter preuredili grajske vrtove. Plečnikove nesmrtne umetnine v Pragi in Ljubljani sta Češka in Slovenija predlagali za vpis na Unescov seznam nesnovne dediščine. Marjeta Trkman Kravar Plečnikove modre misli Še nikdar nisem podiral, kar so naši očetje dobro naredili. Kadar me stvar prime, jo znam. Jaz rad rišem in si kaj izmislim, ko pa je treba imeti z ljudmi opravka, potem izgubim veselje do dela. Zale Narodna in univerzitetna knjižnica Vse foto: https://www.visitljubljana.com