Starec in mladeneč
(Indijanska pripovedka iz severne Amerike.)
ainoten starec je bival v koči ua bregu zamrznene reke. Vže je zhna slovo 'nSJj?jemala in ogenj na stareevem ognjišči jc pojemal. Bil je starec ubog in zajmščeii. Lasje so mu osiveli, udje so se jmi tresli. Daii za dnevom je mineval, a 011 ni slišal dmgega, ko tuleeo burjo, ni videl drugega. ko na novo padajoei smeg. Nekega dne, ko nan je ogenj vže skoro ugasnil. približa se koči zal mla-deuoč. Lice se mu je nidečilo samega zdravja. bistro oko se mu je svetilo, a t okolo uston se rou je zibal sladek sinohljaj. Hoja mu je bila lehka in hitra. Okolo čela se nm jc vil venček lepo dehtečih cvetic in v roki je držal vejico.
—   ,,0j sine moj!" dejo mn staree.   ..kako  seiii  te vesel.    Stopi v kočo in pripoveduj mi, kaj si vidol v raznih zetnljali.  T« noč bodiva skupaj.   Tudi jaz ti povem, kaj delam in kaj premorem. Drug drngemu bodeva pripovedovala in tako naina no(- hitreje miup."
—   ?,Gl*'j, jaz samo dalinem," reče starec,  ,.in reka se ustavi. Voda zledeni iu postane trda kakov kamen.
— ..In <5e jaz dahnom," odgovori mu mladeneč, — ,,evetje po ravninah poganja."
—   ^Stvesem s svojimi lasmi." nadaljuje starec, — .,in sneg pokrije zemljo. Kadar govorira. pada listjo z (Iitvps. inoj dih ga vrti in vzdigujfi v zrak.  Ptičice spuste se niz reke in odlete v daljno zomlje; zveri sp skrivajn pred mojim dihom in zemlja otrdi kakor kameu. ~
—   ,,Stvesera  s  svnjirai  lelikimi  kodri,"   odgovori mladeneč, — ,,hi gorak, mireu  dožek orlažuje  zeniljo.    Cvetiee  vzdigujejo  radostno  svoje  glavice,  kakor otročiček svoje oči. Moj glas kliče ptičiee nazaj. Moj dih odtaplja zmrznene reke; koder koli potujem jaz. vse poje, vso raja."
Prikazalo se ,je solnce; inirno in gorko je razlilo svoje žarke po pokrajini iii starčev jezik je onemogel. TašCita in grliea ste začeli žvi*goleti in golčati vrfau starčeve kolibe. Pred vrati je začel žuboreti potoček, a vzpomladni veterček je razuašal vonjavo cvetočih cvetie.
Ko se je pokazala jutranja zarija, spoznal je niladeneč svojega gospodarja. Poglcdavsi v nebo, zagledal je pred seboj liee Peboauovo (zime), bistri potočki vreli so iz njegovih oci. Oini bolj se je solnec vzdigovalo na uebu, tem manjši ,je bil gospodar mladeničev iu kinalu izginil popolnonm. Na njegove koče raestu ni ostalo drugega, nego mala cvetica z bledoenimi venčkom (okrajkom), ki je vzrasla undii kot prva u.vetica na severu.                          (iz češkega prevel J. Barle   )