List 35.
Gnoj za travnike.
Zadnje številke „Novic" govorile so v več spisih, kako travnikom pomagati, in so pri teh obravnavah najbolj nagiašale vodo in kompost, opominjale so gospodarje posebno na to, da naj gnoja po nevednosti ali nemarnosti ne spuščajo memo svojih posestev, naj ob času nalivov in deževja skušajo vjeti vsaj žlahni gnoj, katerega v neizmernih množinah voda odnaša iz višin na nižave.
Kako uže sto in tisuče let narava zemljo našo zravnava, višine znižava, nižine zvikšava, vidimo povsod in posebno tam, kjer se višina in nižina dotikate. Na mali neravni njivi ali na takem travniku zbira se največ prsti, največ gnoja, sploh vsega premičnega površja v nižinah; v teh se kaže, ako niso premočvirna, ravno zato tudi največa rodovitnost. Ta prikazen ponavlja se po večem polji oziroma skupini zemljišč, pri celih občinah, krajih in deželah. Najbolj živa priča tega ravnanja narave so nam podonavske nižine, Ogerska, posebno Banat in vse druge nižine proti in krog Črnega morja. Enako podobo kažejo lombardo-beneške nižine ob reki Po, egipčanske nižine na bregovih reke Nil in tako enako po vseh delih sveta. Neizmerna rodovitnost vseh teh nižin znana je vsemu svetu, zvana pa tudi pot, po kateri jim dohaja tako bogata rodovitnost, namreč po vodi. — To nam pa tudi kaže, kje dobimo po naj-ložji poti in kje največ gnoja, namreč v vodi.
Pri tem je jasno, da bistra čista voda nima gnoja, vsaj ne mnogo, ampak čem gosteja in bolj nesnažna je voda, tem bogateja je gnoja. Vsakemu je znano, da najboljši travniki ravno od tod dobivajo svojo veliko rodovitnost, da jih vsako leto za nekoliko časa preplavi gosta rujava voda. Ako imamo tedaj travnike v tako ugodni legi, da jih moremo redno preplaviti s tako vodo, ni nam treba za drugo skrbeti, kakor da jih denemo pod vodo,   kedar nam voda ne umaže trave,  tedaj ne
274
dela tudi škode, ampak takrat, kedar to hočemo tudi sami; to delo navadno ni pretežavno, tudi redno ne predrago, posebno, ako se združi v ta namen cela skupina gospodarjev dotičnih travnikov , treba je več ali manj ježe, ki zabrani zastop vode in nekaj zatvornic.
Toda le primeroma zel6 malo travnikov je v taki legi, večina se jih mora gnojiti, ako jih hočemo napraviti rodovitne. Pa tudi za take travnike moremo rabiti povoden gnoj; samo vpraša se, kako pridobiti si ga. To uči nas narava. Dereča voda vse saboj jemlje, kjer pa ima malo padca, kjer se počasi premika ali celo", kjer voda postaja, tam prepušča več ali manj tvarin, katere seboj tira, ki ji dajejo rujavo nesnažno barvo. V takih naravnih postajah in zatišjih v vodotočih so naravni nabiralniki povodnega gnoja; te naravne nabiralnike nam je treba samo od časa do časa sprazniti, odpeljati in kopičiti z drugimi odpadki, katerih daje vsako gospodarstvo, v kompost — našim bralcem zadosti znan.
Kjer pa narava ni napravila vodnih zatišij, napravimo jih sami, posnemajmo pri tem po vsem naravo in imeli bomo z malimi stroški neusahljiv zaklad dobrega gnoja in to skoraj brez stroškov. Tako se bodo zboTj-šali in lahko zmiraj rodovitni obdržali naši travniki; bogati bodo naši pridelki sena, imeli bomo dosti lepe živine, katera nam bo z gnojem, mlekom in pri prodaji bogato povračala naš trud.                                         ti.