8000 NOVO MESTO Poštnina piačana pri Pošti 8101 Novo mesto POTLAC: ZUPAN MUHA NAPOVEDAL GRADNJO METROJA Park, regionalni mesečnik Novo mesto, številka 6, letnik 13, marec 2010 Cena: 2,50 EUR n % J co » www park sr TOŠ Bogdan Borčič je slikar in grafik, ki živi in ustvarja v Slovenj Gradcu. Na Dolenjsko ga vežejo leta od konca vojne do leta 1963, ko je tu živel z družino, ustvarjal in poučeval likovni pouk. Stanoval je na Glavnem trgu 2 v t. i. Fichte-nauvovi hiši. Poleg tega redno obiskuje Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, kjer imajo urejen njegov Grafični kabinet. Tam vsako leto predstavi nove avtorske donacije tej galeriji. Je umetnik, ki kljub svojim letom gledalca vedno znova najvdihuje s svežimi potezami, idejami tako v grafiki kot na slikarskih platnih. Pred nekaj leti je platno zamenjal kar z obrabljenimi vrati, ko je z barvo posegel v površino, s konstrukcijskimi elementi pa dodal globino. S tem je iz slike prešel v skulpturo. Dolenjski filmski ustvarjalci na čelu z novomeškim režiserjem Filipom Robarjem Dorinom in produkcijsko hišo Studio Vrtinec so posneli dokumentarni film z naslovom Skice za portret umetnika, ki govori o njegovi umetniški poti bivanja. Bogdan je imel najmanj 130 samostojnih in 550 skupinskih razstav, večkrat je bil nagrajen, leta 2005 pa je dobil Prešernovo nagrado, največje slovensko priznanje za kulturno dejavnost. Sebastjan Šeremet in Nejc Smodiš sta slikarja, ilustratorja, kiparja in izdelovalca mask. Sta hiperaktivna skvota Narodnega doma, razstave se jima vrstijo vsak mesec in prav te dni razstavljata v Kulturnem centru Janeza Trdine z naslovom Črno upanje. Njune risbo so temačne, maske so grozljive, slike so tragikomične. Njun pogled oblikuje egoističen sodobni svet, poln pasti in dvomljivih namenov. Pravita, da njun pogled ni pesimističen, kot se zdi na prvi pogled, ampak predstavlja drugo plat kapitalističnega realizma. Navdih črpata iz vsakdanjega sranja. Delujeta tako v tandemu kot tudi v samostojni ediciji. Sta ustvarjalca, ki sta Narodnemu domu pognala motor. Medtem ko se večina meščanov pregovarja o biti ali podreti, sta Nejc in Seba že daleč v bistvu želja in skomin mimoidočega. Pred leti sta skupaj z Igorjem Obradinovičem in Marjanom Maznikom z razstavo Zadnji krik sokola napolnila Narodni dom, kot ga ni še nihče poprej in tudi ne kasneje. Najverjetneje pa si bodo morali meščani njima zahvaliti, da Narodni dom ni postal prazen duh časa, ampak leglo edine urbane alternative naše metropole. Umi n&a ' .1 §■ l\ > f . j \ .1111 ! H I 1 Voda naša vsakdanja Ko govorimo o kakovosti vode, moramo takoj na začetku poudariti, da leži Slovenija na območju, ki je na splošno bogato z vodami. Pomembno je tudi, da se ne srečujemo s problematiko pomanjkanja vode, s katero se ukvarja velika večina sveta. Praktično je vsa slovenska voda z redkimi izjemami kakovostna in primerna za pitje. Na splošno lahko govorimo o kakovostnih in zelo kakovostnih vodah v javnem vodovodnem omrežju. Poleg kakovosti, ki jo dnevno nadzorujejo akreditirani neodvisni laboratoriji, je voda iz vodovoda ustrezna in skladna z vsemi normativi, predvsem pa je do 1000-krat cenejša od enake količine ustekleničene vode. Če lahko na temu mestu dodam še svoje osebno mnenje, naj povem, da nisem zagovornik splošnega trenda kupovanja vode v plastenkah iz preprostega razloga, ker poznam kakovost vode iz vodovoda in ker je uporaba ustekleničene vode sporna glede količine embalaže, ki pri tem ostaja. Ob upoštevanju dejstva, da naj bi odrasla oseba zaužila vsaj 1,5 litra vode/dan, na območju upravljanja pa oskrbujemo okoli 60 000 prebivalcev, lahko hitro izračunamo kar nekaj podatkov. Ob uporabi ustekleničene vode bi samo za pitje na leto proizvedli 22 milijonov steklenic. Da ne bo vse skupaj zvenelo kot reklama za povečanje prodaje, naj pojasnim, da teh 22 mil. plastenk vode po 1,5 litra predstavlja samo 0,7 % načrpane količine. Ugotovitev, ki sledi, je, da s pitjem vode iz pipe ne boste povečali prihodka Komunali, ampak kar nekaj svojega denarja prihranili, še večji kot prihranek pa bo vaš prispevek k ohranitvi okolja. Konec koncev, v javnem vodovodu je voda pitna, čeprav se jo za neposredno uživanje porabi komaj kakšen odstotek, se pojavi vprašanje smiselnosti kupovanja drage embalirane vode. Tudi če kupujemo najcenejšo embalirano vodo (plastenko na dan), bomo na koncu leta za to porabili več kot 150 €. V zadnjem času je veliko prahu dvignila raziskava, ki jo je opravil Zavod za zdravstveno varstvo Koper, s katero je nakazal problematiko mikrobiološke kakovosti vode v vodomatih, prav tako pa v javnost počasi pritekajo informacije o snoveh, ki jo vsebuje embalaža za vodo in ki ima velik vpliv na motnje v delovanju hormonskega sistema (vir: www.eko-planet.net/ekologija-nevar-ne-ne-ekoloske-plastenke.php). S kakovostjo vode, ki se polni v omenjeno embalažo, ni prav nič narobe, celo zelo dobra je, vendar pa je vse, kar je v povezavi s proizvodnjo, transportom, z odlaganjem in v končni fazi z nekoliko zmedenimi hormoni, zelo sporno in marsikdo bi se že skoraj vprašal: »Ja, saj res, zakaj pa res kupujemo to vodo?« Pa nas hitro prepriča na desetine reklam, velikanskih plakatov in oglasov, ki v nas hitro zatrejo dvom in nas vedno znova prepričajo, da iz vodovoda pijejo vodo samo tisti, ki nimajo za elegantno plastenko, ki tako lepo pristoji k vsakemu stilu, starosti in situaciji. Ker imajo od vsega skupaj veliko še trgovski lobi in konec koncev na kratki rok tudi države, je vsak sum v plastenko skoraj bogokletno dejanje. Kakovost vode v javnem vodovodu Kakovost vode iz vodnih virov, s katerimi upravlja Komunala Novo mesto kot izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo na območju osmih občin, nadzira ZZV Novo mesto, ki je v letu 2009 analiziral 591 vzorcev vode. Če povzamemo kratek povzetek iz letnega poročila, lahko ugotovimo, daje bila voda zdravstveno ustrezna na vseh vodovodih. Rezultati analiz so ustrezni in voda je kakovostna. Vsem je znano, da postane v času povečanih padavin motna z rahlim rumeno-rjavkastim odtenkom, ki v trenutku, ko jo natočimo v kozarec, požene kri v glavo. »Pa kdo bo to pil? Pa ti komunalci se spet norca delajo iz nas, jaz naj pa to plačam.« In do telefona in vse lepo razložiti, kar nam je poznano in kar je bilo poznano že generacijam vodovodarjev pred nami. Najhuje pri vsej stvari je to, da je vse res, nič pa ne moremo narediti, da bi zmanjšali motnost, razen tega, da počakamo, da se voda očisti po naravni poti, kar običajno traja nekaj dni, saj alternativnega vodnega vira, ki bi zagotavljal 130 lit/sek, žal nimamo. VODNI VIR (N) št. vzorcev % ustreznih št. vzorcev % ustreznih Brusnice 13,8 16 93,75 2 100,00 Dol. Toplice 14,0 15 100,00 3 100,00 Gabrje 18,5 11 100,00 3 100,00 Hrastje 18,9 12 100,00 3 100,00 Kamenje 14,4 12 91,67 7 85,71 Bučka 18 83,33 6 100,00 Javorovica 14,2 16 100,00 4 100,00 Gornji Križ 15,8 10 100,00 1 100,00 Straža 12,6 14 71,43 1 100,00 Suhadol 21,5 7 71,43 3 100,00 Škocjan 17,6 18 100,00 4 100,00 Vrhpolje 18,9 16 87,50 2 100,00 Ždinja vas 12,8 10 100,00 4 100,00 Jezero 15,5 123 98,38 65 100,00 Mirna Peč 23 100,00 7 100,00 Stopiče 13,7 89 96,63 46 100,00 Globočec 13,0 13 100,00 7 100,00 SKUPAJ 423 168 Ker je voda življenje in bogastvo predvsem za tiste, ki je nimajo, se do nje tako tudi obnašamo. Rešitev omenjenih težav, ki bo vsem porabnikom takoj vidna, je vredna nekaj miljonov evrov in je v svetu poznana kot tehnologija ultrafiltracije za pripravo pitne vode. Na Komunali v zadnjih treh letih močno delamo na pripravi projektov, ki bodo zagotovili ustrezno tehnologijo na obeh največjih vodnih virih (ČP Jezero in ČP Stopiče) in ki bodo trajno rešili problematiko povečane motnosti. Projekti so narejeni in v »obdelavi« na MOP, ki ima v rokah škarje in platno za dodelitev evropskih kohezijskih sredstev, kar bi odprlo zeleno luč izgradnji obeh filtrir-nih naprav, vendar naj ne izzveni preveč pesimistično, da imamo čedalje večji občutek boja z mlini na veter. Istok Zorko vodja Sektorja vodooskrba KOMUNAl1v_^N0V0MESTO d.o.o. hirp /iw*w komunalm-mn »I (Pokfičem te 06 uri izpolnitve! %akp visoko si zrastCo drevo, ki sem te zasadikza večnost?! V6rez6režja hrepenenja kij o... In šum gozdov, ki vse vedo naj poje ti popotnico. 'Kam naj se o6mejo noge poslej -srce ti naj pave. Vladimira Grahek Kaj vem, kaj šepeče vejevje krog mene... Avtor izbranih verzov je Miran Jarc. MEDIJSKO SPOZNORSTVO ZA NEVLADNE ORGANIZACIJE V REVIJI PARK Ste društvo, zasebni zavod ali ustanova, ki deluje na območju JV Slovenije? Si želite predstaviti svoje programe, aktivnosti in dogodke v brezplačnem oglasu? Pohitite in se prijavite. Revija Park v sodelovanju z Regijskim NVO centrom z namenom promocije nevladnega sektorja namenja del svojega medijskega prostora za potrebe nevladnih organizacij. Prvi oglas Bo izšel maja 2010. Dimenzije oglasa bodo dogovorjene glede na potrebe NVO in razpoložljivi prostor v reviji Park. Rok prijave: petek, 19. april 2010 Sprejeli bomo vse prijave, ki bodo prispele po elektronski ali navadni pošti do 19. aprila 2010. Kriteriji za izbor projektov SO: • obseg, dolgoročnost, izvirnost in zanimivost projekta • pomen programa za regijo; • pomen programa za razvoj depriviligiranih območij in dejavnosti Na natečaj se lahko prijavijo vsa društva, zasebni zavodi in fundacije s sedežem v občinah: Novo mesto, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Šentjernej, Šmarješke Toplice, Škocjan, Straža, Žužemberk, Trebnje, Mokronog - Trebelno, Šentrupert, Črnomelj, Semič, Metlika, Kočevje, Kostel, Osilnica, Ribnica, Sodražica in Loški Potok. Za več informacij o prijavi lahko pokličete na tel. 07 39 30 812 ali mob. tel. 040 804 083. park medijski sponzor Pa vendar... Prejemaj park 3 mesece brezplačno! Vsakdo, ki se bo odločil za sklenitev naročniškega razmerja z revijo Park, bo revijo tri mesece prejemal brezplačno. Pogoji: • Naročnik prejema revijo tri mesece brezplačno. • Naročnik ima kadarkoli v obdobju treh mesecev možnost, da se od revije odjavi, ne da bi karkoli plačal. • Po preteku treh mesecev začne teči naročniško razmerje. Revija Park v prosti prodaji stane 2,5 EUR. Naročniki imajo 10-odstotni popust, dijaki, študentje, upokojenci, brezposelni in matere na porodniškem dopustu 20-odstotni popust. Naročila: park@park-on.net; www.park.si; telefon 07-393-08-12 Savna ►M Ostrina tega reza postane toliko bolj očitna, ko pomislimo, da sodobne družbe brez izjeme oblačenje še vedno razmeroma strogo regulirajo - kazensko preganjanje ekscesov v zvezi z javnim razgaljanjem ima dolg rep. In kot vidimo pri muslimanskih burkah, predmet razprav postaja celo pretirana oblečenost. Marijan Dovič, fotografija Boštjan Pucelj Savna. Prva asociacija: prostrani, zasneženi iglasti gozdovi in jezera Finske. V mrzlih, pustih in neskončno razvlečenih zimskih dneh na daljnem severu se je rojeval ritual, ki je osvojil svet. Seveda zgodba ni tako preprosta. Prakse, podobne finskemu modelu, so bile znane in razširjene že davno, v starejših in mlajših kulturah na različnih koncih sveta: najdemo jih od srednje Azije do daljnega Vzhoda, od Mediterana do Afrike, pri starodavnih srednje-in južnoameriških ljudstvih ter pri severnoameriških Indijancih. Rimska antika je poznala thermae in balnea, velika javna kopališča, ki so vključevala tudi nekakšne savne z več sobami - caldarium je bila tista najbolj vroča. Rimljani so model množičnega in razmeroma poceni javnega kopa-nja/savnanja, ki ga je šele cesar Hadrijan ločil po spolu, razširili po vsem prostranem imperiju. Turški hamam, vlažna parna kopel, ki je nekakšen mokri sorodnik baltske savne, pa se je iz srednje Azije zmagovito razširil po otomanskem imperiju in v 19. stoletju osvojil tudi Anglijo in druge dele Evrope. Oblikovala sta se torej dva tipa savne, ki ju še danes razločno prepoznavamo v praksi: vroči in nekoliko bolj suhi finski tip s temperaturo od 70 °C pa do prek 100 °C, kjer se vroči kamni občasno prelivajo z vodo, ter vlažni turški tip, kjer so temperature nižje, zrak pa je do skrajnosti nasičen z vlago. Ni mogoče spregledati, da izvor savne v mnogih kulturah ni povezan le s higienskimi ali z zdravstvenimi razlogi, temveč ima tudi ritualne značilnosti. Tako je bila na primer finska savna, ki je v resnici nastajala na širšem območju - vanj sodijo tudi tri baltske državice in del Rusije -, razumljena ne le kot čiščenje telesa, temveč tudi kot oblika duhovne prenove in obrednega očiščenja; savna je kljub poudarjeni družinski in družabni funkciji predstavljala nekakšen sveti prostor, ženske pa so v njej celo rojevale. Podobno je bila tudi turška savna prvotno namenjena obrednemu očiščevanju. Seveda so se temu pridruževale tudi tiste bolj profane vloge - od masaže do najrazličnejših spolnih uslug, kakršne so na vrhuncu otomanskega imperija v hamamih nudili postavni maserji, mladeniški telaki. V zadnjih desetletjih je savna osvojila Evropo in tudi Slovenijo. Razmah različnih term, spajev, velnesov, balnej, oaz, lagun, orhidelij in podobnega priča o tem, da gre za pravo storitveno uspešnico. Seveda jo je tudi danes mogoče opazovati kot neke vrste ritual. Obisk sodobnega kompleksa savn - če odštejemo dobro počutje, ki je njegova zanesljiva posledica - je mogoče povezovati s tipičnim porabniškim razumevanjem telesa, z aktualnimi slogani »zase si je treba vzeti čas« ali »treba je delati na sebi«; sodi torej v obrednik modernega kulta mladosti in lepote, katerega del je tudi obsesija s kozmetiko in z lepotilni- mi storitvami. Predvsem je v tem smislu treba razumeti razmah kompleksov, ki so zasnovani kot prestižne oaze miru, počitka, tišine, skorajda kontemplacije - seveda pod pogojem, da ste jo zmožni povezati s poslušanjem glasbe za »Relaxing«, »Meditation«, »Entspannung« in podobno nevvageovsko navlako. Obisk takšnega centra praviloma nudi mnogo več kot le smrekove deske in vroč zrak, tudi mnogo več kot eno finsko in eno turško, kar smo poznali na primer v starih Šmarjeških in še kje. Kljub temu da v smislu savnanja čudežne inovacije niso možne, se je spremni kontekst, v katerem se telo izpostavi blagodatim izmeničnega ogrevanja in ohlajanja - posebni vroči in hladni bazeni, jacuzziji, dodane vonjave, notranja oprema, osvetljava, posebni ležalniki -, razmahnil do neslutenih razsežnosti. S tem novim kontekstom se savna na neki način vrača v izvorno ritualno območje. Pritajena svetloba, diskretni zvoki in implicirana tihotnost obiskovalcev vzbujajo pridih posvečenosti, celo sakralnosti. V modernem obredu savnanja se druži skupnost posameznikov, ki med seboj minimalno komunicirajo in ostajajo tipični individualisti poznega kapitalizma. Tisto, kar jim je kljub temu skupno, ni le omenjeni kult lepote/zdravja, temveč tudi neka razlika, ki jih loči od množice, amorfne raje, ki se preriva na hruma polnih bazenskih območjih. Obisk luksuzne savne skuša zbujati pridih neke statusno privzdignjene geste. Ta učinek na operativni ravni zaznamujejo vrata, ki ločujejo vhod v prostor, za katerega je potrebna posebna prepustnica. Za vrati, ki zamejujejo to zarezo, se odpira nov, povsem drugačen svet, svet intenzivne čutnosti. Kaj vse utegnemo v njem doživeti, je odvisno od domišljije njegovih snovalcev, ki se lahko res kreativno razmahne - kot na primer v zadnjem kriku spajevske mode, kompleksu Orhidelia, ki so ga zasnovali v termah Olimia. Toda ne bi nam smelo uiti, da se za vrati skriva neki še ostrejši in morda še zanimivejši rez, ki prelamlja z doslej težko dotakljivimi ved njskimi kodi. Nov svet, v katerega vstopimo, je namreč svet kodificirane golote, svet, v katerem se tako rekoč ni mogoče izogniti razgaljenju in srečevanju drugih razgaljenih teles, s katerimi stopamo v prostorsko intimne odnose. Če je pred temi vrati - v bazenih, tuših, slačilnicah - golota prepovedana, je tu tako rekoč zapovedana. Vrata torej označujejo vstop na območje, kjer je - če izvzamemo nudistične kampe in gledališke deske ali performanse -edino dopuščena praksa javnega druženja golih moških in ženskih teles. Ostrina tega reza postane toliko bolj očitna, ko pomislimo, da sodobne družbe brez izjeme oblačenje še vedno razmeroma strogo regulirajo - kazensko preganjanje ekscesov v zvezi z javnim razgaljanjem ima dolg rep. In kot vidimo pri muslimanskih burkah, predmet razprav postaja celo pretirana oblečenost. Tudi prakse savnanja v tem pogledu niso enotne. Ni treba poudarjati, da so bile v pozni antiki in pozneje - na primer v muslimanskem svetu - skupne gole savne skoraj nepredstavljive. In če vas ne bo presenetilo, da se boste na primer v Siriji še danes savnali in kopali le v družbi istega spola in v spodnjicah, vas utegne presenetiti, da tudi marsikje na Zahodu ni veliko drugače. V domovini severne savne, na Finskem in v baltiških državah, najdemo poleg mešanih savn tudi tiste z ločevanjem po spolu; taka praksa je strogo uveljavljena na primer v Rusiji. Tudi v Franciji, Veliki Britaniji, ZDA, Avstraliji in velikem delu južne Evrope so savne za moške in ženske običajno ločene, kjer pa so izjemoma skupne, je golota prepovedana. Pri nas se je v zadnjih desetletjih bliskovito razširil drugačen tip javne savne, prevzet pretežno po nemško-avstrij-skem modelu - tam je golota ponekod izrecno zahtevana -, ki se je uveljavil tudi v Beneluksu, Severni Italiji in na Hrvaškem. Nekako skozi zadnja vrata se je v Slovenijo - brez večjih ekscesov, moraliziranja ali zgražanja - pritihotapil najbolj liberalen izmed kodov: požvižga se na staro načelo katoliške sramežljivosti, ki druženje golih moških in ženskih teles dopušča kvečjemu na zakonski postelji. To nikakor ni samoumevno. Utegne se zdeti celo presenetljivo v deželi, ki jo je še v začetku 20. stoletja - kljub impozantni tradiciji golih kipov tja od grških kourosov naprej - pretresala afera zaradi slečene muze, ki se na osrednjem slovenskem trgu sklanja nad bronastega Prešerna. Spomnimo se: 13. septembra 1905, le tri dni po odprtju kipa, je škof Jeglič v pismu ljubljanskemu županu Hribarju pisal, da spomenik vsebuje »pohujšljivo, nesramno odga-Ijeno žensko podobo«, ki jo kot »poklican varih krščanske nravnosti z gnjusom obsojam«, še posebej pa gaje motilo, da je kip postavljen »ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola«. Nesrečna muzaje kljub pohujšanju in mestoma zabavni polemiki ostala na svojem mestu. Očitno bo nekaj takega tudi s savnami. Toliko bolj, ker so jih ljudje očitno vzeli za svoje. Obisk kompleksa savn v katerih izmed Novemu mestu bližnjih toplic je zanimiva kulturološka ekskurzija: v njem nikakor ne boste našli le zdraviliških gostov, premožnih tujcev in lokalnih elit, temveč tudi okoliške prebivalce - vseh profilov, slojev in starosti. In morda vam v nos poleg finih eteričnih olj in soli udari tudi vonj po klobasi in cvičku, ki ju je kakemu nadebudnežu uspelo pretihotapiti mimo vhodnih vrat. ŠTORIJEHISTORIJE Novomeške preglavice s snegom v 19. stoletju »... je sneg iz hiš zderčal in skus gor med hišami...« Mitja Sadek »Zaradi padanja snega s streh so nekatere ulice skoraj neprehodne. Ker občina za odpravo tega stanja ni naredila prav nič in ker takšne zanikrnosti ni mogoče več prenašati, mora občinsko predstoj-ništvo ulice nemudoma očistiti in nam v 24 urah o izvedbi tudi poročati.« S snegom zasuti Glavni trg, čas italijanske okupacije (foto zasebna last). Letošnja zima nas je res bogato obdarila s snegom. Sneg pa ni le zakrival, ampak je tudi razkrival. Vsekakor je dokončno razkril, kdo ima v tem mestu prednost, za koga to mesto skrbi in kdo se v njem zares počuti domače. Prav zanimivo je bilo opazovati, kaj se je vsakič dogajalo ob in predvsem po obilnejšem sneženju. Ja, zares, te zadnje mesece bi lahko razglasili za mesece boja proti pešcem. Medtem ko je bilo (avto(cestišče v bolj ali manj doglednem času očiščeno, so pločniki ostali odlagališča za odvečen sneg. Kar nekaj dni je nato minilo, da so pristojni ugotovili, da bi bilo dobro očistiti tudi pločnike. Čeprav sem jo velikokrat ubral peš, nisem obupal niti v najhujših trenutkih, ko sem imel ves premočen, skakajoč s pločnika na cesto in nazaj na pločnik, izogibajoč se vozilom, ledu, lužam in luknjam, prej občutek, da brodim po nekakšni zatohli starorimski kloaki kot po zgledno urejenem urbanem naselju. Takrat sem se, priznam, moral kdaj pa kdaj potolažiti s kar malce perverzno mislijo, da bi vsaj enkrat zagledal tudi našega župana, kako onemoglo gazi po zasneženih trotoarjih svojega ljubega mesta. Že prizor z začetka te zime, ko je neki možakar brez sramu odme- taval sneg s svojega velikega parkirišča izpred svoje hiše kar na cesto, ki ji je snega vse prej kot primanjkovalo, mi je dal vedeti, da bo treba biti pripravljen na vse. Na edinem pločniku ob šmihelski osnovni šoli je dolgo kraljevalo več ogromnih kupov snega, ki so vse pešce, med njimi v prvi vrsti otroke, silili, da so kot zajci skakali s pločnika na cesto in brž nazaj. Zaradi nemarnosti nekoga drugega, ki bi moral sneg počistiti, so tako izpostavljali celo svoja življenja. V takšnih trenutkih je dobra tolažnica, a hkrati tudi svarilka, zgodovina. Ker me je zanimalo, kako so se s problemi zasneženih cest soočali v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti, ko še ni bilo avtomobilov in so po cestah hodili ljudje in vozili vozovi, sem prebrskal gradivo novomeške občine, ki ga hrani novomeška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Sodeč po dokumentih so bile mestne preglavice s snegom vsaj v 19. stoletju nekaj povsem običajnega. Najstarejši dokument, ki priča o tej zagati, je bil napisan še v zadnjem letu 18. stoletja, januarja leta 1800. Takrat je novomeški kresijski urad na mesto naslovil zahtevo, da mora mestni svet z bobnom razglasiti, naj lastniki .Jus. ' //v r / / rf e / /-/ /p « ^r f 1*$ r t r' ' *< t - *■ p / Tpr /6 ^ */-» * */** j m '/ iS 7 t24 t t ^ fK SUcJ? p Trdinov podpis ob odvozu snega, leto 1891. (SI-ZAL NME 5, t. e. 68). hiš od spodnjih do zgornjih mestnih vrat (tj. od Karlovških do Ljubljanskih) v 24 urah pred svojimi hišami razbijejo in odstranijo ves led, sicer bo to na stroške lastnikov storilo mesto. Zaradi velike količine prelomljenega ali še celega ledu so se namreč trgovci in potniki tistega leta pritoževali, da se njihovi živini in vozovom na cestah udira in da oboji trpijo poškodbe. 1. marca 1803 je omenjeni kresijski urad spet pokaral mestne oblasti: »Zaradi neprevidnega odmetavanja snega v velikih količinah kar na sredino ceste in zaradi prepočasnega odvoza tega snega so v mestu ponekod nastale luknje, ki sta jih povzročila led in voda. Zaradi tega ni izjemno ogrožen samo vsak pešec, ampak tudi živina.« Kresija je mesto še enkrat spomnila na cestni zakon iz leta 1795, po katerem je bilo prepovedano, da bi lastniki hiš ob državnih cestah metali sneg na cesto ali v obcestne jarke. Nato je dodala, da se zdi, »da so na ta predpis pozabile ne le mestne oblasti, ampak tudi večji del meščanov tega mesta«. Tudi po marčni revoluciji se z nastankom moderne občine ni kaj dosti spremenilo. Tako je novomeško okrajno glavarstvo leta 1851 občini pisalo, da je za zagotovitev pretočnosti prometa nujno odstraniti sneg z mestnih ulic in uličic. Za to bi moral po zakonu iz leta 1851 poskrbeti župan, tistim pa, ki tega ne bi hoteli narediti, bi morala občina očistiti sneg na njihove stroške. Tako je moralo mesto novembra istega leta za čiščenje ceste od mostu čez Krko do občinske meje v Bršljinu zagotoviti deset dela sposobnih mož, opremljenih z lesenimi lopatami za kidanje snega. Januarja leta 1855 je na občino spet prišlo opozorilo, naj takoj očisti državno cesto v dolžini 380 sežnjev (tj. okoli 720 metrov), sicer bo to narejeno na stroške občine. Meščanom pa nevarnost ni pretila samo od spodaj, temveč tudi od zgoraj. Zelo pogosto se je dogajalo, da je sneg padal s streh. Zato je okrajni urad marca 1865 naročil novomeški občini, naj občina razglasi, »da morajo Pogled z Marofa na belo Novo mesto, čas med obema vojnama (foto Rudi Jereb, last Dolenjskega muzeja Novo mesto). lastniki hiš tisti sneg, ki ga bodo odstranili s strehe, zaradi prehodnosti z ozkih ulic takoj odnesti v Krko, da bi se na ta način izognili nastanku ledenih plošč, ki se talijo zelo počasi«. Nasploh se zdi, da so bile razmere za pešce in za ves promet dokaj slabe, saj lahko v istem dopisu preberemo, da so »mestne ulice zaradi obilice naloženega snega ne le umazane, ampak zaradi mehkega snega tudi polne lukenj«. Tudi leta 1874 je z okrajnega glavarstva prišlo na občino opozorilo, da mora občina v skladu z zakonom iz I. 1851 brezplačno očistiti državne ceste: »Ne samo, da prebivalci mesta ne spoštujejo tega zakona oziroma zelo redko in še to takrat, ko jim pripeljejo za to vozove za odvoz snega - redno se tudi dogaja, da prebivalci sneg pred svojimi hišami odmetavajo na cesto.« Občina bi morala tudi poskrbeti, da bodo prebivalci ta sneg odpeljali, sicer bo to storila država na stroške občine. Leta 1888 ni bilo prav nič drugače: »Zaradi padanja snega s streh so nekatere ulice skoraj neprehodne. Ker občina za odpravo tega stanja ni naredila prav nič in ker takšne zanikrnosti ni mogoče več prenašati, mora občinsko predstojništvo ulice nemudoma očistiti in nam v 24 urah o izvedbi tudi poročati« Zdi se, da je proti koncu 19. stoletja občina kidanju snega vendarle začela posvečati nekoliko večjo pozornost. To dokazuje tudi oklic iz leta 1893, ki pravi, da so »hišni gospodarji dolžni po hodiščih pred hišami sneg odstranjevati in če so pota ledena, ista s peskom, pepelom ali žaganjam posipovati«. 0 resnosti poziva govori tudi predvidena kazen: od 2 do 20 goldinarjev oziroma od 6 do 48 ur zapora. Tudi mestni stražniki so prijavljali kršitve zakona o kidanju snega. Policijsko poročilo Jožefa Legana iz leta 1888 v nekoliko polomljeni slovenščini pravi: »Pri opravlanju svoje službe sem našel u gassi med hišami N° 110 in 113, ki (sic!) je sneg iz hiš zderčal in skus gor med hišami po celi gassi. Tu se naznani slavnemu mestnemu Policijsko poročilo o »derčanju snega iz hiš«, leto 1888 (SI-ZAL NME 5, t. e. 63). / / <) IS V/M A v/*#. /Z./''* ^ S * * . SS* i £ županstvu.« Novomeška občina je znala meščane udariti tudi po žepu. Tako so tistim meščanom, ki pred svojimi hišami snega niso odstranili, ampak je to namesto njih naredila občina, za vsak voz snega zaračunali 30 krajcarjev. V arhivu hranimo popis lastnikov hiš, ki so jim odpeljali sneg, ki jim je padel s strehe na ulico. Med njimi je bil tudi takrat 60-letni Janez Trdina, ki so mu februarja 1891 izpred hiše št. 13 (dan. Streliška ulica) odpeljali za šest vozov snega, za kar je plačal en goldinar in 80 krajcarjev. Zanimivo je, da so ob tisti odvozni akciji, ki je zajela celo mesto, največ snega odpeljali prav njemu. Priletni Trdina, sedaj čast in dika Novega mesta, ni bil takrat deležen nobenega popusta. VIRI: Sl - Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, NME 5 (fond Mestna občina Novo mesto). Transhumanizem in človekova prihodnost Jaz, Neo Katja Martinčič Vatikan transhumaniste obtožuje, da se »igrajo Boga«, medtem pa priznani transhumanisti tudi za nas v tem trenutku dopuščajo možnost življenja v virtualnem svetu. Znanstvena fantastika ali povsem verjetna resnica? Kdo se ne spomni Matrice, kultnega filma, posnetega dobrih 10 let nazaj, v katerem je osrednji problem to, da ljudje niso ljudje, ampak virtualne lutke, ki živijo po sprogramirani računalniški kodi, torej brez lastne volje, brez sposobnosti upravljanja z lastnim življenjem in povrhu še tako slepe, da zadovoljno funkcionirajo v nevednosti? Film ni bil tako zanimiv samo zaradi Keanuja Reevesa v dolgem črnem plašču, ampak predvsem zaradi tesnobnega »kaj pa, če je vse res« občutka, ki ga je zbudil pri gledalcu. Danes, ne tako dolgo po tem ko smo se še posmehovali t. i. znanstveni fantastiki, je naša realnost vse bliže tisti »resničnosti«, ki jo aplicirajo režiserji v Matrici. Nekako sočasno s prihodom filma v kinematografe se je razvila ideologija transhumanizma, hibrida ameriške futuristične ideologije iz osemdesetih in posthumanizma. Če je bila Matrica zgolj globokoumen, sočen filmski sadež, je transhumanizem povsem resnična zgodba, ki temelji na biotehnologiji, nanotehnologiji, informacijsko (komunikacijski) tehnologiji in tehnologiji, ki izhaja iz kognitivnih znanosti. Zapisani manifesti o nadčloveku so se pojavili že v letih 1972 in 1982. Gre predvsem za spodbujanje etično primernega pospešenega razvoja biotehnologije, s katero bi izboljšali psihofizične in duševne sposobnosti ljudi do te mere, da bi morebiti presegli naravo kot mati in kreator-ko človekove vsesplošne podobe in celo smrt spremenili iz neizbežne v zgolj izbirno možnost. Rezultat takšnega razvoja se imenuje postčlovek. Oznaka H+ se uporablja kot kratica za angleški izraz »human enchancement« (izboljšanje človeka), kar naj bi bila transformacija človeka v neuničljivi stroj, ki bi kljub možganom iz silicija obdržal zmožnosti mišljenja, moralnega zavedanja, občutij in medsebojih odnosov, vsega torej, kar definira današnjega človeka. »Ideologija tehnologije« je v javnosti naletela na različne odzive. Zagovorniki so akademiki z različnih področij znanosti, od različnih tehnoloških pa do filozofskih, kjer je najbolj izpostavljen Nick Bostrom, direktor oxfordskega inštituta za prihodnost človeštva, sledijo pa jim predvsem pripadniki določenih subkultur (npr. kiberpunk, hekerji) in nekonvencionalnih verskih ločin (budizem, nekateri mormoni itd.). Verjetno najbolj znani transhumanist Ray Kurzvveil napoveduje, da bo do leta 2030 ustvarjena umetna inteligenca na ravni človeka, za leto 2045 pa napoveduje tehnološko singularnost - trenutek, v katerem bo postal tehnološki razvoj tako hiter, da mu človek ne bo mogel več slediti. Na drugi strani se proti tovrstnemu mišljenju izreka Vatikan, ki kot sporne izpostavlja predvsem etične vidike poseganja v človeško bitje in transhumaniste obtožuje, da se »igrajo Boga«, poleg tega pa je krščanska zgodba o stvarjenju in življenju po smrti popolnoma drugačna. Transhumanizem namreč tudi za nas v tem trenutku dopušča možnost življenja v virtualnem svetu, o čemer govori Bo-stromov simulacijski argument. Ta temelji na predpostavki, da bodo imele prihodnje civilizacije neprimerno bolj razvito tehnologijo in ekstremne programerske zmožnosti, s katerimi bodo lahko ustvarjale simulacije svojih prednikov. Te naj bi bile izdelane do te mere, da bi imele zavest in izkušnje, kot jih ima navadno človeško bitje. Sklep simulacijskega argumenta je, da je vsaj ena od navedenih treh izjav zagotovo resnična: 1. Skoraj vse civilizacije na naši stopnji razvoja izumrejo, preden dosežejo tehnološko zrelost. 2. Delež tehnološko zrelih civilizacij, ki bi jih zanimalo ustvarjanje simulacij svojih prednikov, je skoraj ničen. 3. Skoraj zagotovo živimo v računalniški simulaciji. Če se ne spotikamo ob verjetnost zadnje trditve, ki v očeh navadnih smrtnikov zbuja predvsem posmeh, ostane v grobem teorija o tem, da nas bo tehnološki razvoj, kakršnemu smo priča danes, pripeljal do stopnje, ko bo človek postal misleči stroj. Največjo eksistenčno grožnjo ob tem predstavljata, po besedah Bostroma, molekularna nanotehnologija in umetna inteligenca. Prva, ker omogoča izdelavo izjemno močnih orožij, in druga, ker bi stroji v nekem trenutku lahko celo presegli človeško inteligenco, s čimer bi se začel neizpodbitni konec človeške vrste. Zanimivo je še dejstvo, da se je inteligenčni kvocient (IQ) ljudi v zadnjih sto letih zviševal povprečno za 3 točke na desetletje. Pojav se imenuje Flynnov efekt, vprašanje pa je, ali je prikaz realen ali gre za spremembe v metodologiji merjenja inteligence. Vsekakor je to, če drži, dokaz, da se tudi biološka evolucija danes odvija vse hitreje. Kakor koli, tehnologija jo prehiteva po vseh pasovih. Še en poskus izmika naravnim procesom je krionika, zamrznitev bolnika takoj po njegovi smrti in shranitev trupla do takrat, ko ga bo možno brez poškodb odmrzniti. V Združenih državah so imeli leta 2007 v fundaciji Alcor že 76 zamrznjencev. Človek kot organizem z določenimi lastnostmi potemtakem ne bo več dolgo odvisen od narave. Kje pa je meja, kdaj človek zares postane stroj? Spet nam je ponujen pogled iz dveh skrajnih zornih kotov. Če se ustavimo pri »naravnosti« bitja, potem že dolgo nismo več ljudje, saj uporabljamo računalniški jezik, ki je pravzaprav serija kod, pa tudi zdravila, ki temeljijo na genetiki, plastično kirurgijo in celo vrsto podobnih stvari, ki niso »naravne«. Med tem človek kot moralna kategorija ni odvisen ob biološke zgradbe in lahko obstaja tudi v obliki čipa. Peščica slovenskih transhumanistov pravi, da je največja težava pri nas dojemanje ideologije kot znanstvene fantastike, medtem ko gre v resnici za popolnoma realne nevarnosti sodobne tehnologije, ki bi se jim z optimalnim tehnološkim razvojem radi izognili. Znanstvena fantastika ali ne, o tem lahko presodi vsak zase. Ideja o življenju v matrici je neprijetna in bistveno manjša človekovo integriteto, zato se ji um navadnega smrtnika upira. A napredek v znanosti vsak dan odpira nova vrata v prihodnost. Če sprejmemo, da je vsaka vrsta zgolj prehodna, je to, kar napoveduje transhumanizem, povsem mogoče. Malo verjetno je, da bomo mi dočakali svojo virtualno večnost, vendar - kdo ve, kaj bo čez dvesto, tristo let... Bolonjski sistem Diploma, magisterij, doktorat... brezposelnost? Jurij Smrke ___ Vprašajmo se torej, zakaj študiramo. Nedvomno nam je preživetje na prvem mestu in je tudi predpostavka za samostojnost, toda to ne pomeni, da bi si morali želeti, da nas univerze prikrojijo po meri bodočih delodajalcev. Če bomo želeli delati, se bomo že podredili, ne bomo pa se podredili vnaprej. Nočemo, da nas sistem šolanja serijsko naredi za stroje, pač pa da nam da izbiro. »46 ministrov za šolstvo različnih evropskih držav bo enajstega in dvanajstega marca na Dunaju in v Budimpešti praznovalo deseto obletnico začetka bolonjskega procesa. Če upoštevamo trenutno situacijo na številnih evropskih univerzah, je ta dogodek v posmeh nam vsem« Sporočilo na letakih, ki so jih v Ljubljano prinesli organizatorji Alternativnega vrha Bolognaburns (vzporedno s praznovanjem funkcionarjev je potekal na Dunaju). »A to izpostavljate kot najbolj negativno posledico bolonjskega procesa?« Cinično-posmehljiva udeleženka javne tribune z naslovom Kdor se visoko šola, nizko pade (Filozofska fakulteta, 4. marec 2010). Protesti študentov Avstrijski študentje pripravljajo nove proteste. Študentsko telo, katerega akcijska sposobnost in organiziranost sta se gradili in pokazali v lanskoletnem gibanju (Unibrennt), katerega vrhunec je bila večtedenska zasedba številnih fakultet, bo vzpostavljene mreže izkoristila za širšo mobilizacijo. Dunajčani so poslali povabilo vsem soudeležencem bolonjskega procesa, da se jim pridružijo pod geslom: »Celebrating bologna? We don't think so!« Gibanje Bolognaburns je zato zajelo tudi Slovenijo. Delovna skupina proti delu, ki je nastala znotraj gibanja Študentski plenum, je v sodelovanju z društvi Polituss in Socioapatija ter s podporo Socialnega centra Rog začela lastno mobilizacijsko akcijo pred Alternativnim vrhom na Dunaju. Čeprav je cikel javnih tribun, plenumov in delavnic, ki naj bi spodbudil razpravo in prisotne zagrel za akcijo, pozitivna vibracija v smislu odpiranja miselnega prostora, pa mu ni uspelo izraziti jasne opozicije reformam v visokem šolstvu, ki jih je sprožil podpis bolonjske deklaracije. Prej je razkril izmuzljivost razlogov za nezadovoljstvo. Ne vedo, kaj jih moti? Moderatorka javne tribune na filozofski fakulteti je kakih 120 udeležencev večkrat pozvala, naj delijo slabe izkušnje z novo obliko študija. Kljub temu je najbolj zaskrbljujoča zgodba, ki smo jo slišali, govorila o tem, da ima skupina študentov na Univerzi na Primorskem težave, ker se z novimi diplomami ne morejo prijaviti na zavod za zaposlovanje (češ da nove diplome ni na spisku stopenj izobrazbe). To sicer je velika težava za posameznike, vendar le težko rečemo, da je večna, nepopravljiva ali še huje - zgrešena na idejni ravni. Glede na to, da se od letos naprej vse nove generacije izobražujejo po tem postopku, bo zavod za zaposlovanje prej ali slej moral popraviti obrazec in nanj uvrstiti nove nazive. Zgodba govori o birokratskem problemu (napaki?), ki je drugačen kot pomanjkljivosti, ki jih reformi šolstva očita gibanje Bolognaburns. »Bolonjskemu procesu nikakor ni uspelo doseči načrtovanih ciljev. Nova trostopenjska struktura (diploma - magisterij - doktorat) ni pripeljala le do formalnih omejitev znotraj poteka študija, pač pa k večji družbeni selekciji in konstrukciji individualnosti nasploh. Dejstvo, da celoten proces temelji na razumevanju izobraževanja kot mehanizma za proizvodnjo delovne sile, ki jo narekuje trg, se odseva v očitnih simptomih, kot so družbena selekcija, uvedba šolnin ter menedžerski koncepti in de-demokratizacija znotraj univerzitetnega sistema (bolognaburns. org).« 0 takih težavah na konkretni ravni nismo slišali nič. Nič o družbeni selekciji. Nihče ni znal na osebni ravni izraziti, kaj je slabega na tem, da smo delovna sila v proizvajanju. Tudi primerov de-demokrati-zacije in menedžerskega vodenja fakultet ni nihče predstavil. Mar to pomeni, da se te stvari ne dogajajo? Tisti, ki so govorili, so govorili o strukturah, o nevarnostih podrejanja trgu, o nepravičnosti zapiranja univerz za socialno šibkejše. Debata je bila veliko širša od Bolonjske deklaracije in veliko manj materializirana. Na neki točki je postala skoraj ontološka. Mar to pomeni, da težav ni? Vsekakor bi bila pričevanja glasnejša in jasnejša, če bi trpeli zaradi študijskih preobremenitev. Če bi bili nezadovoljni z vsakdanjimi razmerami, če bi oblast uvedla šolnine, ukinila subvencije. Toda takih materialnih težav še nimamo. Imamo pa predstave o njih, predstave o vzrokih. Nedoločljivo nelagodje Tako dogajanje na neki javni tribuni ne odslikava konkretnih tegob, pač pa kaže na nekaj drugega. Ljudje so prišli. In prišli so bolj ali manj poslušat, prišli so iskat dejansko stanje, upali so, da jim ga bo nekdo povedal. Vse, kar so prinesli s seboj, je bilo nedoločljivo nelagodje. Toda na neki način so se ušteli. Tisti, ki so jih povabili, so pričakovali, da bodo udeleženci s seboj prinesli svoje izkušnje, da bodo potožili svoje tegobe, da se bo na enem mestu zbrala mobilizacijska moč sto nesrečnih zgodb. Toda kaj se je iz tega izcimilo? Mladenič v prvi vrsti je vstal in nagovoril predavalnico: »Zdravo, moje ime je Andrej. Nisem študent, ampak se mi vseeno zdi, da imam pravico sodelovati v tej debati. Jaz bi vas vse vprašal: Zakaj sploh študirate, kaj je tisto, česar ne bi mogli pridobiti nikjer drugje razen na univerzi?« Neki drugi udeleženec je podobno izzivalno vprašal: »Če se vam zdi, da se s tem, ko se pehate za diplomo, podrejate trgu in ste zgolj izdelek po meri delodajalcev, zakaj hodite na faks? Če želite biti razgledani in sposobni, se vse najde na internetu, kjer lahko poiščete, kar želite.« Za preživetje, vendar tudi za samostojnost To vsekakor niso zgodbe. To sploh niso stvari, zaradi katerih bi študentje trpeli. Da bi razmišljali, zakaj so šli študirat? Kdo se kaj takega sploh vpraša? Če imaš po osnovni šoli dovolj dobre ocene, končaš na gimnaziji in od tam naprej skoraj ni poti drugam kot na faks. In starši so veseli, ker to pomeni, da boš imel službo, denar, družino in psa. Morda celo splezaš po družbeni lestvici. Morda, kajti diploma je čedalje slabše zagotovilo za delovno mesto. Zadnje čase smo bili priča hitri rasti brezposelnosti med mladimi diplomanti. V časopisih se že piše o t. i. preizobraženo-sti. Ali to pomeni, da je treba vpis oklestiti? Ali vprašanje »Zakaj sploh študiram?« implicira, da naj raje ne, češ da s tem tako ali tako ne bom veliko pridobil? Nedvomno. In ravno ta negotovost je povod, da se vprašamo, zakaj študiramo in najdemo boljši, manj pragmatičen odgovor kot »dobra služba«. Samo če razglasimo, da iščemo znanje, ne službe, in če univerza sporoči, da omogoča prvo, ne pa delovnih mest, lahko upamo, da smo se osvobodili primeža trga. Kajti takoj ko univerza obljubi, da bo študentu zagotovila delo, se mora podrediti delodajalcem in njihovim specifičnim potrebam. Prav tako se podredi študentu, kupcu, ki zahteva dobrino v obliki sposobnosti in akreditacije, ki mu bo omogočila zaposlitev. Univerza se ukloni načelom uporabnosti in izgubi funkcijo ustanove, ki zagotavlja razgledanostjo poznavanje področja za vsako ceno. Študent ni več samostojen posameznik, pač pa uporaben izdelek. Vsaj na deklarativni ravni. Toda ali te besede koreninijo v vsakdanjiku? Ali imajo realne posledice? Zakaj je slabo, če na človeka gledamo kot na delovno silo? To nenazadnje je. Študentje bodo po koncu šolanja delali, četudi univerza razglasi, da jih v prvi vrsti ne izobražuje s tem namenom, pač pa zaradi znanja. Podobno lahko gledamo na mobilnost, ki jo bolonjski proces poudarja od samega začetka. Gre za mobilnost človeka ali za mobilnost delovne sile? In v čem je razlika? Ko rečemo človek, mislimo na avtonomnega posameznika, ki se odloča sam, misli široko, je dovzeten za inovacije ipd. Ko rečemo delovna sila, govorimo o osebi, ki »žrtvuje« širše znanje in kritično distanco za dobro opravljanje vse bolj specialnih funkcij. Človek ima voljo in prostor, ki si ju je izboril, delovna sila je »finished pro-duct« (končni izdelek), ki dela, zato ker je za to ustvarjena. Avtonomni posameznik vsebuje neko presežno znanje, lahko misli alternative obstoječega, medtem ko delovna sila zgolj pozna in izkorišča že obstoječe mehanizme (glej Aldous Huxley, Krasni novi svet). Vprašajmo se torej, zakaj (v prvi vrsti) študiramo. Nedvomno nam je preživetje na prvem mestu in je tudi predpostavka za samostojnost, toda to ne pomeni, da bi si morali želeti, da nas univerze prikrojijo po meri bodočih delodajalcev. Če bomo želeli delati, se bomo že podredili, ne bomo pa se podredili vnaprej. Nočemo, da nas sistem šolanja serijsko naredi za stroje, pač pa da nam da izbiro. »Vendar to je zgolj premik specializacije na kasnejše obdobje,« bi lahko kdo rekel. »Od po maturi do po diplomi. Cincanje. Odlašanje.« In ravno to je to. - Ljudje so negotovi. Želijo si varnosti, vendar za to ne želijo žrtvovati svoje svobode (kar je prva misel ekonomistov). Ne vedo, kaj bi. Grožnja ne prihaja le od standardizacije evropskega visokega šolstva, ki pri nas nima otipljivih negativnih posledic. Mračne govorice o nevarnostih tržnega kapitalizma, ki jih je sprožila velika gospodarska kriza, so se razširile prek vseh področij našega življenja. Kjer so ljudje našli realne posledice, so se stvari premaknile, kjer jih niso, so negotovi. Bolonjska deklaracija je za študente postala simbol neoliberalizacije. Postala je tarča protitržnih kritik, ki iz dneva v dan razkrivajo nesrečo ljudi. Bolonjska deklaracija (vsega štiri strani teksta) je, prej kot da je zgrešena sama po sebi, simbol zgrešenih stvari v tem sistemu. Študentje se nočejo spustiti po drsečem pobočju, ki bi jih znalo pripeljati tja, kjer so delavke Mure ali delavci migrantje. Nenazadnje tja, kjer so ameriški vrstniki (visoke šolnine). S tega vidika so za slovenske študente protesti proti »bolonji« prej preventiva kot konkretna kritika. So klic vrednot in ne toliko klic razmer. So svarilo in poziv k premisleku. Zakaj študiramo? Kdo je študent? Kaj je znanje? Fotografija: Jaka Šuln ŠTUDENTSKAKAMRA Družinski zakonik Zadihajmo! Petra Božič Filozofija in mit Zgodba o Talesu iz vodnjaka Jurij Smrke To pisanje je spodbudilo kar nekaj nedavnih dogodkov. V prvi vrsti še enkrat spoznanje, da našo politiko v večji meri poganja populizem najslabše vrste. Tak, ki spodbuja nestrpnost ali v res najboljšem primeru ohranja status quo. Drugo mesto zaseda posledica tovrstnega sovražnega govora v parlamentu - nestrpnost doma, nestrpnost prijateljev, staršev. Vse skupaj je sprožil predlog za nov družinski zakonik, ki največ prahu dviga s členom, ki dovoljuje istospolnim partnerjem posvojitev otrok. Najprej nisem verjela, da je kdorkoli lahko proti temu očitnemu izboljšanju definicije družine, ki tako ali tako že nekaj časa obstaja v vseh mogočih oblikah; le naša ustava tega včasih ne opazi. Sicer pa ni minilo preveč časa, preden sem spoznala, da moje mnenje ni ravno mnenje večine - če povem zelo milo. Že v prvih pogovorih na to temo mi je bilo jasno, kaj bo glavni argument vseh nasprotnikov tega zakona. To je slavni »argument o naravnem«. Torej, če imata otroka dve osebi istega spola, zadeva ni naravna; kakor so za protinaravne oklicane tovrstne partnerske zveze. Je nenaravna zato, ker se v njej ne morejo zaploditi otroci? Kaj potem sporočamo neplodnim heteroseksualnim parom in tistim, ki so otroka dobili s pomočjo ume- včasih skuha, si mislimo, da smo enakopravni. Ampak to je pač ženska narava, delo v hiši. Moška narava je ležanje na kavču in košenje trave dvakrat na mesec. Zastareli koncepti? Niti ne (še), ampak dejstvo je, da vse, kar se zdi nekoč naravno, s časom postane zastarelo. Tradicionalna družina figurira le v ideološkem polju (Lešnik 1995, 12) in je kot taka zgolj področje političnega. Je najprej institucija. Potem šele ljubeče okolje za otroka - če ima to srečo. Vemo pa, da je največkrat nima. Je že tako, da ne potrebujemo kakšnih ^posebnih kvalifikacij za spočetje otroka. Še najmanj je pomembno ali je malček zaželjen in ljubljen. Čedalje bolj se mi dozdeva, da razširjanje definicije družine ni v interesu države zaradi simbolnega pomena, ki se kakor klop drži opevane institucije. Ko spustimo vanjo istospolna partnerstva, razdremo patriarhalne vzorce, ki so sestavni del družinskega življenja, kakršnega poznamo. Kje je potem delitev dela? Kdo bo kosil travo in kdo bo brisal prah? Čeprav se zagovorniki tradicionalne družine tega največkrat ne zavedajo, je njihov največji strah sesutje mehanizmov njihovega delovanja v lastni nuklearni družini. Istospolne partnerske zveze so dokaz, da je vse za kar mislimo, lescence varni pred zbadanjem vrstnikov (Golombok, 2000), v puberteti pa... Dvigne naj roko tisti, ki ga niso prav nič zafrkavali. In če ga niso, je prav gotovo on druge. Na koncu dneva je za naraščaj važno le to, da mu starši dajejo dovolj ljubezni, podpore in samozavesti, s čimer ustvarijo dobro popotnico za življenje. Takih in drugačnih strahov je veliko. Ob nekaterih bi se lahko celo pošteno nasmejali (istospolni partnerji želijo vzgojiti homoseksualne otroke??), če ne bi bilo vse skupaj pravzaprav žalostno. Poglejmo vase; ali si res želimo živeti v taki družbi? V družbi, v kateri se na referendumu odloča o osnovnih človekovih pravicah? Pa ne govorim samo o istospolnih družinah, spomnimo se samo na referendum o umetni oploditvi, ko je bilo odločeno, da lahko dobijo otroka s pomočjo umetne oploditve samo ženske, ki so poročene ali v zunajzakonski skupnosti (I). Kamor koli se ozremo, tu je norma heteroseksualnega para, ki ustvarja zadušljivo ozračje za vse, ki življenja ne živijo po njej. Pustimo jim dihati! Pustimo dihati sebi! Konec koncev gre laže, če ti na pljučih ne sedi tona predsodkov. Kje je potem delitev dela? Kdo bo kosil travo in kdo bo brisal prah? Čeprav se zagovorniki tradicionalne družine tega največkrat ne zavedajo, je njihov največji strah sesutje mehanizmov njihovega delovanja v lastni nuklearni družini. Istospolne partnerske zveze so dokaz, da je vse za kar mislimo, da je naravno - naučeno. 4' »Prizadevaš si, da bi razkril skrivnosti vesolja, pa ne vidiš tega, kar ti je pred nosom.« tne oploditve? Ozadje naravnega seveda nima kaj dosti skupnega s prvinskimi nagoni človeka. Je predvsem institucionalno naravnano. Kajti tega, kaj je naravno, se preprosto naučimo. Naučimo se od staršev, naučimo se v šoli, konec koncev pa nam to ves čas trobi politika, začinjena z izjavami predstavnikov RKC. Oni vedo o naravnem. Le vprašajmo duhovnike, ki živijo v celibatu. Jasno, da vemo, kakšna oblika družine je najbolj cenjena in povzdignjena nad vse ostale. To so ati, sine, hči, mami, pes. V tem vrstnem redu, da ne bo pomote! Kajti k pravi naravi družine sodi tudi mami, ki pomiva posodo in tla, ki opere perilo, ga obesi, zlika, ki briše prah, pometa, pospravlja umazane gate za možem. Zato ker on da je naravno - naučeno. Da sploh ni tako samoumevno, na podlagi spola določati, kdo bo opravil kakšno opravilo. Pogosto se v teh dneh poudarja tudi skrb za otrokovo dobro počutje; za njegovo duševno zdravje, ki bi lahko bilo ogroženo med odraščanjem v istospolni družini. Izraža se strah pred izpostavljenostjo otrok v šoli; vemo, vrstniki znajo biti kruti. Ampak resnica je, da so šole kruto okolje za skoraj vse otroke. Redki ubežijo vsakodnevnemu rušenju samozavesti, ki se tako rado dogaja v učilnicah. Pa mimogrede, če bi v šolah namenili malo več časa izobraževanju otrok o homoseksualnosti, razbijanju stereotipov in predsodkov, takega gojišča nestrpnosti v naši družbi sedaj ne bi imeli. Sicer pa je dokazano, da so ti otroci do ado- W m m *s i m m i m 1 J 11 Ljubiti modrost skozi mit? Skozi zgodbe, anekdote, prispodobe. Četudi se zdi, da se ta ljubezen na vso moč trudi zbežati pred zgodbicami, da zavzeto odriva mit od sebe, da si želi leteti visoko nad oblaki, je zgodba ves čas njena senca. Čeprav si ljubezen do modrosti ne želi stopiti na oder, je sama teater. Prav verjetno bi ne mogla biti ona, če se ta predstava ves čas ne bi dogajala. Filozofski teater. Uprizoritev konceptov. Ideje v akciji, pripete na svet, na ljudi, leteče pod oblaki, s pegazovimi krili, v Minervinem letu ali v sprehodu po vrtu posamičnosti, stopajoče v reko, padajoče v vodnjak. So zgodbe filozofiji lastne, celo nujne? So njena hrbtna stran? Zgolj uprizarjajo koncepte v akciji ali ponujajo še nekaj drugega, neki dodatek, ki konceptom uhaja? Temu teatru smo priča vse od Sokratovih prispodob in zgodb, Platonovih dialogov, ki so sami po sebi pripovedi, anekdotičnega filozofskega zgodovinopisja Diogena Laertskega pa vse do Heglove Fenomenologije duha, menda najkompleksnejše uprizoritve konceptov v zgodovini filozofije, v kateri se teorija utelesi in spremeni v nekaj, kar je drugo od tistega, kar je mislila, da je. V en glas z željo, da bi se od mita osamosvojila, si filozofija v spomin na svoj začetek kliče prav mit. Utemeljitveni mit, zgodbo, anekdoto, tolikokrat prepisano in preobrnjeno. Mit, ki filozofijo spremlja vse do danes in se prav kot senca prilagaja liku njenega života. To je zgodba o Talesu, tistem protofilozofu iz Mileta, bogatem trgovcu iz bogatega mesta, verjetno najbolj izobraženem človeku svojega časa. Sprehajal se je ob priliki ta mož in se po svoji navadi oziral po nočnem nebu in iskal odgovore na kozmološka vprašanja. Zagledan v zvezde ni videl, kje stopa, in padel je v vodnjak. Nesrečneža je slišala iz vodnjaka kričati mimoidoča sužnja, Tračan-ka, ki si ni mogla pomagati, da se ne bi na vsa usta smejala položaju, v katerem se je znašel zvezdogled. Najbrž s solzami v očeh mu je zaklicala v luknjo: »Prizadevaš si, da bi razkril skrivnosti vesolja, pa ne vidiš tega, kar ti je pred nosom.« Nemalo je bilo načinov, kako so pripovedovali in si razlagali to anekdoto ljubimci modrosti. Njena bogatost s konceptualnimi nastavki, pomenljivimi opozicijami in odprtost za interpretacijo ponujata hvaležno odrivno desko za skok v pojmovna nebesa. Tako je Platon poveličeval Talesa, pravega filozofa, ki živi v svetu, resničnejšem, popolnejšem in vrednejšem od sveta, v katerem životari drhal, ki s svojim posmehom filozofu le izkazuje lastno nevednost. Diogen Laertski v eni svojih verzij te zgodbe pove legendo o Talesovi smrti, čigar sla po vednosti je bila njegova poguba, ko je nepreviden padel v prepad. Na enak način kot Sokrat je Tales umrl, kot se za filozofa spodobi, v večnosti se je združil z zvezdami, s pojmom, osvobojen bremena telesa in postal nesmrten. Aristotel v zagovor filozofu govori tudi o njegovi praktični sposobnosti, ki mu jo Tračanka odreka. Tales naj bi namreč po položaju zvezd napovedal prihajajočo dobro letino oliv, zato je zakupil oljčne nasade in stiskalnice ter naposled, po tem ko so se napovedi o dobri letini uresničile, obogatel. Poleg tega je Tales prvi napovedal Sončev mrk, izmeril višino piramid itd. Filozof bi zlahka obogatel, zlahka bi obvladoval tuzemske stvari, ampak raje gleda v zvezde, (če)prav za ceno padca v vodnjak. Talesova zgodba je v očeh več njegovih apologetov začetek velike zgodbe o uspehu, zgodbe o resnici, ki je v univerzalnosti pojma. Vendar je tudi druga plat te zgodbe, druga resnica, ki se pojmu izmika. To je sužnjin smeh. Njen krohot, ki je bistveno telesen, neukrotljiva fiziološka reakcija, telesno znamenje duha, ki se ne podreja volji in v svoji partikularnosti stoji nasproti pojmu, se mu izmika in ne pusti zajeti. Zdi se, da je kot tak nekaj, česar bi se filozofija rada znebila, nekaj, kar jo spravlja na kolena. Dodatek, nujno zlo, glas, odzvanjanje... uprizoritev. Tako kot se filozofija hoče znebiti mita, ji je v napoto tudi Tračankin smeh. Ampak kljub temu jo oba vseskozi spremljata. Filozofi so si Talesov mit sposojali, da bi z njim uprizorili pojme na delu. Zakaj se filozofija poslužuje mitov, anekdot? Bi drugače ne mogla doseči svojega namena? Je v njih nekaj, kar se pojmovnosti izmika, kot se tej izmika sužnjin smeh? Kaj je tisti presežek, ki ga taka uprizoritev lahko ponudi filozofiji? Kje koncepti potrebujejo uprizoritev? Kje se začne smeh v filozofiji? Se filozof sploh lahko smeje? Demokrit se je. Smejoči filozof (zanimivo, Tračan) je združil smeh in filozofijo. Padel je v vodnjak in se režal samemu sebi; da bi videl več, je gledal v sonce in v smehu oslepel. Smejal se je soncu in ustvaril Sončev mrk. Se lahko filozofija kot taka javlja ravno v prešitju obeh polov, Tračankinega smeha in Talesovega pogleda navzgor, glasu in pojma? Je ta zareza, ta stik robov dostopen prav v tistem presežku, ki ga mit lahko ponudi znotraj filozofije? Je mit uprizoritev, ki spaja pojme in tisto, kar se univerzalizaciji izmika? Način, kako filozofiji dati glas, da izreče pojem v misel? Ljubiti modrost skozi mit. Tega se lotimo. Jože Štucin, avtor knjige pri Založbi GOGA Brez prič si nič, s pričami pa večkratni nič Damijan Šinigoj Jože Štucin se je rodil leta 1955 v Cerknem. Po končanem študiju se je v Tolminu zaposlil kot glasbeni pedagog. Piše v glavnem poezijo, literarne in glasbene kritike ter ureja literaturo pri reviji Primorska srečanja. Je član Društva slovenskih pisateljev in vodja Literarnega kluba Tolmin. Do sedaj je izdal dvanajst pesniških zbirk, nekatere pod psevdonimom Regina Kralj. V zadnjih letih se intenzivno ukvarja z digitalno fotografijo, že sedem let pa tudi organizira vseslovenski haiku natečaj za osnovnošolce, na katerem sodeluje več kot petdeset slovenskih osnovnih šol, zadnje čase pa se pridružujejo tudi učenci iz Srbije, Makedonije, s Hrvaške ter iz zamejstva v Italiji. Vsako leto izda zbornik najboljših prispevkov; letos se bo to zgodilo maja, razpisana tematika pa je bila Ljubim mir, ker je miroljuben. Kdaj si začel pisati in zakaj pravzaprav? Na prvi del vprašanja skoraj datumsko lahko odgovorim - prvo pesem sem zavestno napisal v prvi gimnaziji, enkrat oktobra, napisana pa je v zvezku takratnega predmeta umetnostne zgodovine. Dolgo sem jo ignoriral, na koncu pa spoznal, da je to prava pesem; izšla je v tokratni zbirki. To je tista pesem o iglicah, ki se »odštevajo«. Na vprašanje, zakaj sem začel pisati, pa ne bi znal odgovoriti. Nekaj je bilo, ena hecna želja premetavati besede, že v osnovni šoli me je vleklo v to, pa pravzaprav nisem vedel, za kaj gre, dokler nisem srečal živega pesnika, ki je znal pisati pesmi. Ne povem, kdo je bil, je pa slaven. Pri njemu sem videl, da umetnik ni nečloveška kategorija in da je umetnost živa bit, ki trza, ki se odziva, ki hrepeni, ki pove, nariše, pokaže, ozvoči, tudi kiksne... To je bila moja prva resnica o umetnosti. Nato sem zastavil po svoje in sedaj je, kar je. Kako gledaš na svoje knjige, se ti zdijo vse enako pomembne, enako dobre? Ah, za božjo voljo, kako naj rečem čim bolj iskreno, ja, vse so zanič, ne morem iz svoje kože, s knjigami nimam nobenega zadovoljstva, zelo se mučim pri oblikovanju neke poze (vsaka zbirka je odraz ene poze, ki tisti hip vleče nase vso pozornost), ki se ji potem reče »zbirka«, res se mučim, kajti vse mi nekako beži izpod prstov, ne morem umiriti roke, da bi klesala samo eno skalo, vedno se razbijem na prafaktorje in potem je v prvi vrsti pred mano - zmešnjava. Iz tega potem nekaj izdolbem. Nikoli nisem zadovoljen, večino stvari bi naredil spet drugače, ok, so pa detajli vmes, za katere se čudim, da sem jih napisal jaz. To je moje edino veselje: ko se preberem in se ne prepoznam. Se spomniš občutka pri prvi knjigi? Tega pri toliko knjigah verjetno ni več ... Ja, prvi občutki, joj, tega pa res ne pozabiš, ker gre za strašna čustva. Knjiga je bila samozaložniška in sem skrbel za vse, obliko, velikost črk, format, kakovost papirja ... Celo ilustracije sem vključil; poleg svojih risb tudi otroške slike sina Marka. Zdelo se mi je, da se moja družina s prvo knjigo res širi na novega člana. Duh »prvotiska«, nekakšne iniciacije v svet literature, je čisti opoj/opij - nepozaben trenutek. Ampak a je danes kaj drugače? Še vedno me strese, še vedno me »rukne«, ko kaj izide, samo en siten, presiten faktor je vmes -kritično oko, ki zelo neobzirno takoj pogasi vsakršno pretirano vznesenost in napuh. Poleg pisanja si krepko vpet tudi v mnoge druge dejavnosti na področju kulture ter predvsem glasbo... To je pač moja življenjska zgodba: izhajam iz učiteljske družine, v kateri so bile kategorije umetnosti, kulture, znanja, vedenja ... vedno v ospredju. In samo »vlečem« naprej svoj rod. Kot glasbenik se ukvarjam predvsem z glasbeno kritiko, spremljam koncertno dejavnost in ob tem beležim svoje vtise, zaključke, mnenja. To počnem zelo rad, ker menim, da je ob vsakem umetniškem dogodku treba aktivirati vsa čutila, tudi razum. In kritika je v resnici to, razumski prepis čustev, doživetij, občutij. Zato sem v tem smislu vedno na preži: najslabše je, ko se umetnost »ustavi« na enem recep- torju, recimo, ko se obesi na »srce« in potem tam obvisi kot čustvo. To je sentimentalna faza, naslednji korak, ki ga je dolžan narediti prav vsak »uporabnik« umetnosti, je racionalni uvid. Šele ko oboje uspeš združiti v eno občutje, lahko rečeš, da si vsrkal umetniško sporočilo. Zato sploh ne morem iti na koncert, ne da bi kasneje re-zoniral o njem v pisni ali pogovorni obliki. Tako delujem tudi sicer - redke so reči, ki jih ne komentiram. Je pa res, da so komentarji lahko tudi ponotranjeni, zato tihi navzven, v poeziji čisto intimni. Kako gresta skupaj glasba in literatura? Ah, gresta, seveda, sploh poezija in glasba, to je ena in ista »materija«, ki se pač različno materializira. Itak se lahko vprašamo, kaj je bilo prej, glas ali njegov ton. Človek je muzikalno bitje, to, da pretežno govorimo in manj pojemo, je po moje čista slučajnost, lahko bi bilo ravno obratno, mogoče je celo bilo kdaj tako, zato se mi zdijo vsakršne klasifikacije umetnosti zgolj tehnološki/ racionalistični problem: rišem, pišem, pojem, mislim, čustvujem, oblikujem, minevam, govorim, molčim ... Še nekaj besed o tvoji ne zadnji, vsekakor pa najnovejši knjigi, ki je pred kratkim izšla pri Gogi. Tu bi pa le rekel, brez Slavice Šavli, pesnice, prijateljice, ki je stala v ozadju (mogoče celo v ospredju) te zbirke, knjige, zagotovo ne bi bilo, vsaj ne taka, kot je. Prepoln sem bil strahu za tiskanje teh »drobnarij«, ki so po definiciji intimne, osebne, celo zasebne, toda Slavica me je premagala, čisto zares je rekla: brez prič si nič, s pričami pa večkratni nič. Jože Štucin Brez prič pesniška zbirka Založba GOGA 17.90 eur žarek zraste iz helija in pade v trdo temo. po poti se poljublja in je resničen. razprši se na produ: razleti se, raziskri, pobeli tla. v oko ga prvi ujame mali deževnik, zaprede ga v gnezdo, med pisane kamenčke, in položi v kljunčke svojih otrok. slika na oknu je odmev in je vedno tišina, gola čarovnija, ki jo nariše led. ledena roža, pahljača tekočih in prosojnih šip. v sliki so krokodili in ovce, orhideje in kaplje. s sonca se vije ena sama pot: naokoli, naokoli... brežina stališče je vedno tališče, na eni strani breg, na drugi strani breg. vodi ni rešitve: ujetost v strugo in predajanje toku, teku, litju... sem veter in sem prah ko me razmeče po ostrih čereh, sem veter in sem prah. nevarnost je mehka, kot sol topna in skrita. obrnem se vase. v privid. in sem veter, ki piha z juga. in nosim prah, kije v meni rumen. odprta vprašanja v semenu skrite oblike? drevesa ob reki kot življenje? znotraj lesa človek, ki diha? prelet mavrice in ptice? pesmi iz semenskih misli? besede na belem kot življenje? v črkah človek, ki diha? šumeči listi jesenske knjige? to Te sprašujem. obisk glasu najtežje je v trenutku zagrobnega molka: v jutrih in ob lunah. mečem kamenčke, v prazno. in čakam tvoj obisk. če prideš nocoj bova pesnila sonete, če prideš jutri, bova molčeča bralca. Če prič ni, nastane zadrega, napetost naraste, razpoke se širijo. Kdo bo torej pričal o estetiki lepega, kdo o estetiki grdega in mozaikih bivanja, ki variirajo po njunih poljih. Jože Štucin je lirskemu subjektu v zbirki zadal nalogo, da priča, da izpove Pesem. Pero se pomika po miselnih pokrajinah, ki so naseljene s podobami ljubezni, samote in umetnosti, ves čas pa so na sledi skrivnostim. Čeprav v naslovu Brez prič lahko ugledamo postavitev meje med pesnikom in bralcem, zbirka ni hermetično zaprta, nasprotno, lirični verzi vseskozi stegujejo svoje prosojne roke, dahnejo misel in se dotikajo Drugega. Stik bralca popelje do točke, ki lirskemu subjektu služi kot izhodišče kontemplacije življenja. Zrenje iz uvida omogoča pogled v daljave preteklosti, v stopnice bivanja, ljubljenja in ustvarjanja. V zbirki Brez prič ima ljubezen dve pojavni lici, eno bralca zaplete v svilene niti med moškim in žensko, drugo ga povabi k opazovanju ustvarjalnega principa med umetnikom in njegovim demonom, pa naj se ta imenuje navdih, muza, usodna poklicanost ali kako drugače. Pesnik se kot alkimist do neke mere razkrije in privilegiranemu očesu dovoli, da se sprehodi skozi delavnico stvaritelja, da si ogleda skrivnosti generiranja sveta. (iz spremne besede Matjaža Dreva) pokrajina s črnim angelom so ga same oči, sam jokast smeh. slepo zre iz teme -ujetnik kamna, zasmehovana notranjost. pod hribom temni rovi hrepenijo po luči. mrtvi rovi. in tam je, na položaju: čas ga slika kot goslača v kvartetu: njegova milina je mlačna. izstopi, angel! z mano boš bel in lep. imena polno imen je v zraku, pretakajo se kot duhovi -enim ni več pomoči, druga so še sveža. moje ime je Meja. količim se vsak dan. vkopavam kamne, vlečem žico, golim goščavo in se zapredam v svet. me gledajo postrani ker se včasih malo izgubim, skozi okno ali nekam tja. in preslišim: Marko gre z vlakom v Ljubljano. rečem sicer: prav. a ni prav. moral bi poiskati ključe od avta. in me pogledajo postrani, češ, spet si tak. s prvo pesmijo sem povedal vse. bila je pesem o iglicah, ki jih je (nes)končno. bil sem mlad. nato mi je odpovedal predel za komunikacijo in socialne odnose, sesedel sem se vase in iglice so postale mehke. moja prva pesem je šla nekako tako: 600 iglic, 599 iglic, 598 iglic 0 iglic. Brigita Leban, lutkarica Tina Ban, fotografija Jason Seagle Ce jo vzameš v roke z energijo in domišljijo, hitro oživi Brigita Leban je lutkarica, vodja Gledališča Bičikleta in avtorica otroških zgodb. Je še ena tistih, ki dela na odru, pa vendar njenega obraza tam ne bomo spoznali. Lutkarji so namreč umetniki, ki glavno besedo prepustijo lutkam. Njene predstave so v prvi vrsti namenjene otrokom, za katere poustvarja ljudske in umetne, domače in tuje pravljice. V zadnjih treh letih je z gledališčem Bičikleta odigrala več kot 200 predstav v najrazličnejših krajih Slovenije. Med njimi so bila tako mesta kot odročne vasi. Nekatere so bile uprizorjene tudi na znanih festivalih, kot je Poletni lutkovni pristan v Mariboru, Pikin festival v Velenju ali Kamfest v Kamniku. Gledališče je večkrat nastopilo tudi v Novem mestu, med drugim v knjigarni Goga in LokalPatriotu. Lutkarstvo je eden tistih poklicev, ki se ga ni mogoče naučiti v uradnih šolskih ustanovah. Vsaj pri nas ne. Kako se lahko postane lutkar? Pri nas sicer imamo javna lutkovna gledališča, formalnega izobraževanja pa res ni. Nekateri lutkarji so po poklicu igralci, ki so se lutkarstva priučili kasneje, drugi pa so se šolali izključno na delavnicah in seminarjih. Ponudba teh je pri nas kar pestra. V tujini pa je različno. Ponekod, na primer v Franciji ali na Češkem, imajo zaradi močne tradicije že dolgo časa uveljavljene lutkarske šole. Vendar šolska izobrazba ni vse. Morda res poglablja znanje, vendar umetniku po drugi strani tudi vsili svoje kalupe. Ugotavljam, da bo lutka, če jo vzameš v roke z energijo, gotovostjo, voljo in domišljijo, hitro oživela, ne glede na to, kakšno izobraževanje imaš za sabo. Kako pa je vas zaneslo k lutkam? Od blizu sem se z lutkarstvom prvič srečala v šoli gledališča Escuela Teatra Rojas v španskem Toledu, kjer sem po končanem študiju opravljala enoletno prostovoljno delo. Čeprav so se tam prvenstveno ukvarjali s klasičnim ter uličnim gledališčem in so lutke uprizarjali le priložnostno, sem kmalu vedela, da je to stvar zame. Gledališče me je sicer že dolgo privlačilo, vendar mi je njegov oder obenem zbujal nelagodje. Lutke pa so mi odkrile gledališče, v katerem se človeku ni treba razgaljati pred občinstvom. Kasneje sem se izobraževala na raznih tečajih, seminarjih in delavnicah tako doma kot v tujini. Hitro sem tudi ustanovila svoje gledališče in se veliko naučila s prakso. Povprečen človek se bo hitro spomnil imen nekaj dramskih igralcev, če ga povprašamo po imenih lutkarjev, pa bo verjetno v zadregi. Mar ni poleg pomanjkanja šol tudi slaba prepoznavnost umetnikov razlog, da je lutkarstvo nekakšna marginalna umetnost? Res je, lutkarji smo od vseh odrskih ljudi najmanj izpostavljeni. Naš medij je lutka, zato ljudje ne poznajo naših obrazov in imen. Vendar lutkarstvo ni marginalizirano. Ljudje ga poznajo, saj je med nami že zelo dolgo. Z lutkami so se zabavali že stari Grki in Kitajci. V zgodovini so jih uporabljali tudi kot sredstvo za širjenje različnih verskih in političnih idej. Nekateri menijo, naj bi bila beseda ma-rionette, ki lahko pomeni pomanjševalnico za Marija, povezana s krščansko Marijo. V srednjem veku so namreč marionetne lutke veliko uporabljali za popestritev jaslic in razlaganje božične zgodbe. Že od antike dalje so poznali tudi potujoča ulična lutkovna gledališča. Pri nas se je lutkarstvo razmahnilo v 20. stoletju. Znane so bile lutkarske skupine, ki so jih med obema vojnama ustanavljala sokolska društva. Lutke so igrali tudi v partizanih, kjer so celo ustanovili lutkovno gledališče. Lutkarstvo morda res ne uživa tolikšnega prestiža kot klasična glasba ali klasično gledališče, vendar mislim, da bo preživelo tudi v prihodnosti. Kajti tako otroci kot odrasli imajo lutke radi. Ali kot svobodna ustvarjalka čutite gospodarsko krizo? Je z lutkami v času recesije mogoče preživeti? Na srečo se recesija lutkarstva (še) ni resno dotaknila in upam, da nas bo tudi obšla. Veliko projektov, sploh tistih, ki potekajo v šolah, vrtcih in knjižnicah, zaenkrat Težava sodobnih otrok je, da so nenehno bombardirani z nešteto dražljaji, zato se zelo težko umirijo in osredotočijo. Težko zares 'padejo noter'. Tudi zato je vedno več otroških predstav interaktivnih, kajti le če otroke nenehno nagovarjamo, lahko zdržijo do konca. financirajo država in občine. Kriza, če jo bomo čutili, se bo zato pokazala šele v prihajajočem proračunskem letu. Sicer pa tudi starši - vsaj pri nas - neradi varčujejo pri otrocih. Lutke za otroke seveda niso življenjskega pomena, a verjetno si bodo prej oni privoščili manj kulture, kot da bi zanjo prikrajšali otroka. Vaše gledališče se ne predstavlja le na mestnih festivalih, ampak nastopa tudi na manjših, podeželskih odrih. Se otroško občinstvo po vaseh odziva drugače kot v mestih? Ja, razlike vsekakor so. Obiskali smo različne vrtce in šole v odmaknjenih krajih, v Brkinih, pod Pohorjem, na Bovškem in Goriškem, kjer se je pokazalo, da podeželski in mestni otroci nimajo enakih možnosti. Majhne vaške šole si pogosto ne morejo privoščiti, da svoje učence peljejo v kino ali gledališče. Nekatere imajo tako malo učencev, da z njimi ne napolnijo niti manjšega avtobusa, zato se stroški takšne ekskurzije dodatno povečajo. Prav tako se jih izogibajo umetniki in drugi ustvarjalci, ki raje nastopajo v mestnih šolah. Za razliko od mestnih večina vaških otrok nima izkušnje z gledališčem. Običajno so to bolj zadržani otroci, ki v tišini sledijo predstavi in v njej manj interaktivno sodelujejo. Je pa z njimi, sploh ker so to manjše skupine, laže stopiti v stik po predstavi. Njim včasih lutke pokažem tudi od blizu. To sicer storim nerada, ker se predstavi tako odvzame njena čarobnost, otrokom pa se razblini iluzija. Veliko delate z otroki, ki so tako ali drugače prikrajšani. Nastopali ste za romske otroke v Novem mestu, za otroke beguncev in prosilcev za azil v Ljubljani, za invalidno mladino v bolnišnici v Stari Gori, ne nazadnje pa tudi za indijanske otroke v Salvadorju. Katera od teh predstav vam je ostala najbolj v spominu? Verjetno tista v Salvadorju... Čeprav je bila povsem spontana in improvizirana. Po Srednji Ameriki sem veliko potovala in se vanjo vedno rada vračam. Tudi zato ker je ta prostor tako čustven in je še tako močno prepojen z arhaičnim in mitološkim. Predstavo sem odigrala v neki gorski vasi, ki nima elektrike, zato tudi televizije, radia ali interneta ni. Lahko si predstavljate, da tamkajšnji otroci še niso videli lutke niti niso slišali za gledališče. Lutke sem izdelala iz svojih nogavic in rekvizitov, ki sem jih našla v nahrbtniku. Predstavo so spremljali z odprtimi usti in zraven dobesedno vriskali od navdušenja. Jaz si niti ne znam predstavljati, kako so jo doživljali. S toliko radosti, kot so jo izrazili ti otroci, me ni nagradilo nobeno drugo občinstvo. Nanje se res velikokrat spomnim ... Eno vaših kasnejših predstav ste zasnovali prav na salvadorskem mitu o gozdnem dečku Cipitiju. Kako otroci sprejmejo zgodbe, ki prihajajo iz drugih kultur? Cipitio je prelep, poetičen mit o večno petletnem dečku, ki ga lahko vidijo samo otroci. Med ljudmi je še tako živ, da Salvadorci svojih otrok ne kličejo nino (šp. otrok), ampak kar Cipote. Zanimivo pri mitih teh kultur je, da se v njih neprestano nekaj dogaja, nič pa se zares ne zgodi. Njihove zgodbe so linearne ter nimajo začetka, zapleta, vrha in konca ... Nimajo torej strukture, ki smo je že od Grkov dalje navajeni v Evropi. V našem gledališču smo mit vseeno dramatizirali ter ga prilagodili odru in našemu prostoru. Toda kot ugotavljam, to morda niti ni bilo potrebno. Otroška domišljija je še strašno razgibana in otroci nimajo težav s sprejemanjem novega. Zanje je pravzaprav vse novo, ne glede na to, od kod prihaja. S svojo logiko si znajo povsem zadovoljivo razložiti povezave in dogajanje v zgodbi, kulturne kalupe in meje jim pravzaprav postavljamo odrasli. Otroci danes samostojno uporabljajo številne medije, v katerih si lahko poiščejo risanke, filme ali glasbo, ki jih zanima. Koliko še cenijo živo predstavo? Težava sodobnih otrok je, da so nenehno bombardirani z nešteto dražljaji, zato se zelo težko umirijo in osredotočijo. Težko zares 'padejo noter'. Tudi zato je vedno več otroških predstav interaktivnih, kajti le če otroke nenehno nagovarjamo, lahko zdržijo do konca. Treba je paziti, da se s tem ne pretirava in tako povsem ne osiromaši vsebine zgodbe. 0 otroških težavah s koncentracijo sem veliko razmišljala pri delu s Cipitio. Ta predstava je sicer zelo pestra, prežeta je s prelepo avtohtono indijansko glasbo, oglašanjem živali iz džungle itd, le besed ni v njej. Tu sem se zavedela, kako pomembno je okolje, v katerem se zgodi predstava. Če je bilo v prostoru mirno, če v njem ni bilo pretiranih motenj, so se otroci lepo vživeli in se hitro prepustili domišljiji, sicer pa uprizoritve niso bile tako uspešne. Lutke so lahko zelo prepričljive. Če otroke le zaprosijo, jim bodo ti pomagali odpihniti zmaja, ki je ugrabil Žogico Marogico, ali pa priklicati psa Bicija, ki je pobegnil učiteljici Kleti. Kako otroci pravzaprav doživljajo lutke? V otrokovem svetu so meje med realnim in imaginarnim še močno zabrisane. Zato otroci mnogo stvari dojemajo kot resnične. Tudi lutke. Bolj ko so žive, bolj ko so animirane, kot pravimo lutkarji, bližje so otroku. Beseda anima pravzaprav pomeni dušo, animirati pa oživiti, vdihniti dušo. Lutka je čarobno bitje, ki zmore veliko več kot igralec v gledališču. Pred občinstvom se lahko prepolovi in spet sestavi, v sekundi lahko zraste in se nato pomanjša. Te njene sposobnosti na otroke naredijo velik vtis. Lutke imajo otroci radi, ker presežejo moč in zmožnosti človeka, zato jih doživljajo kot čarobne in nadnaravne. Vesela sem, da lahko to magičnost skupaj z njimi doživljam tudi jaz. Zvončki in trobentice, mačice, ” Natalija Mikec, fotografija Jaka Šuln Vse, kar nam bodo ponudili jeseni - morda se bo aktualni župan vnovič odrezal z zastonj Martinovo požrtijo bomo nato z grenkobo prebavljali spet štiri leta. Podgorce res ni težko pretentati. Obljubiti jim moraš le poln želodec in kapljico rujnega, ki ga že tudi sicer vsako leto z lastnim trudom pridelajo v potokih, pa že plešejo na tvoj žvižg. Pomlad bo zagotovo prišla. Še vedno je. V tej zimski idili, ki se navkljub kurentom kar ne poslovi, si je kar težko predstavljati, da bo sploh še kdaj posijalo sonce s polno močjo. A narava je neustavljiva. Na to nas opozarjajo mačje podoknice in izgubljeni psi, ki so se podali na ženitveni potep. Vrabčki in siničke pa tudi neumorno žvr-golijo in prosijo za drobtinico ali dve na okenskih policah in v ptičjih hišicah. Opozarjajo nas, da se svet ni ustavil samo zato, ker sta sneg in mraz. Pozimi, ko je naš korak tudi zaradi praktičnih razlogov upočasnjen, je lahko tudi pravi čas, da se nekoliko bolj zazremo vase - kje smo in kam gremo. Toda cikli narave nujno ne sovpadajo s cikli življenja. Moja zima - socialna negotovost - traja že predolgo. Letos teče že osmo leto. Na začetku - zaradi bolezni v družini - je moja prekinitev stalne zaposlitve imela smisel, ko sem lahko bila na voljo za nego bolnika bolj ali manj ves dan. Tudi zatem sem nekaj časa s honorarnim delom živela v denarnem blagostanju in sem lahko celila rano z izgradnjo kopalnice in urejanjem stanovanja. Povsem opremila pa ga še do danes nisem, saj se je moja dobičkonosna honorarna delovna naveza prekinila leta 2007 in sedaj socialno vegetiram že ves ta čas. Zlahka se zato poistovetim in razumem brezposelne, ki so v primežu recesije izgubili službo. Saj ne, da ne bi hoteli delati. Dela zanje enostavno ni. Ko zazijata socialna negotovost in stiska, postane življenje brez smisla in pomena. Dokler je bilo govora zgolj o neiznajdljivih posameznikih, se je dalo problem brezposelnosti pomesti pod preprogo. Ko pa je postala socialna gonja splošen pojav, je nastopil tudi čas za ukrepanje. Letošnja pomlad zna tako prinesti množične socialne nemire, saj zelo številčni nezaposleni - zlasti mladi in prvi prosilci službe - le težko pristanejo na životarjenje iz dneva v dan. Socialna pomoč ne zadošča niti za plačilo položnic, zato družinam, v kate- rih ni zaposlen vsaj en družinski član, trda prede. Ameriški predsednik Roosevelt je reševal ameriški bankrot daljnega leta 1928 z javnimi deli. Tudi v Hitlerju so videli »odrešenika«, ko je uvedel nova delovna mesta v vojaški industriji. Thatcherjeva je gradila stolpnice in predmestja ter s tem ustvarila nova delovna mesta in priložnosti. Skratka - poti so in iz zgodovine se lahko marsikaj naučimo. Najhujše je čakanje, saj človeka slej ko prej mine potrpežljivost. Praznih besed ter sladkih obljub ter prelaganja na daljno prihodnost smo se tudi že vsi naveličali, zato je že čas za konkretna dejanja. Vsako delo je plemenito in se nobenega ni treba sramovati. Delo je vrednota, a počasi postaja prestiž. Žal živimo v svetu, v katerem se uspešnost meri po debelini denarnice ne glede na to, kako čist ali umazan je denar. Ustvarjajo se namreč pogoji, tržne niše, v katerih se bohoti črna ekonomija. V socializmu je po dopoldanskem »počitku« v službi cvetela popoldanska siva ekonomija. Skrbi pa me, ker dandanašnji posamezniki vse bolj prihajajo do denarja na nepošten in/ali nezakonit način - na račun naivnosti in neizkušenosti drugega. V ženskem svetu so to predvsem napovedi svetlejše prihodnosti kva-zi vedeževalk, v moškem svetu pa gre zlasti za gradiva črne kronike. Malokdo od aktivnega prebivalstva pomisli sem in tja tudi na obubožane upokojence. Ne samo da dodatnih virov prihodka poleg skromne pokojnine nimajo, saj jim nenazadnje pešajo moči in tudi zdravje jim več ne služi, marveč so tudi družabno prizadeti, ker vsako prijateljevanje nekaj stane. Tako sta osamljenost in odtujenost od ljudi nujno zlo pomanjkanja in revščine. V Sloveniji pa se revščine sramujemo in jo prikrivamo. Kako bedno, saj ničesar ne prinesemo na ta svet in ničesar s seboj ne odnesemo. Navzlic temu se pehamo za materialnimi dobrinami, čeprav za nami ostane le to, kar smo dajali drugemu ter takšen ali drugačen spomin na nas. Pehanje za materialnimi dobrinami in prestižem na koncu koncev ne pomeni nič. Živimo tu in sedaj in vsakdo, ne glede na poreklo, ima ustavno pravico do materialne blaginje. Dogaja pa se, da se imajo zaradi pedigreja ali vzgoje nekateri ljudje za nekaj več, za nadljudi, ki mislijo in delajo namesto obubožane večine. Ustreza jim zamorjena, pasivna množica, saj jo je laže manipulirati. V predvolilnem času za lokalni prestiž bodo kandidati vnovič polni praznih predvolilnih obljub. Neki aforist je nekoč zapisal, da »je bila včasih predvolilna specialiteta golaž, danes pa so specialiteta z mastnimi lažmi na debelo obloženi zarečeni kruhki«, in kaže, da je temu vedno bolj res tako. Vse, kar nam bodo ponudili jeseni - morda se bo aktualni župan vnovič odrezal z zastonj Martinovo požrtijo -, bomo nato z grenkobo prebavljali spet štiri leta. Podgorce res ni težko pretentati. Obljubiti jim moraš le poln želodec in kapljico rujnega, ki ga že tudi sicer vsako leto z lastnim trudom pridelajo v potokih, pa že plešejo na tvoj žvižg. A pomlad in z njo upanje za boljšimi časi bosta zagotovo prišla. Še vedno sta in zagotovo bo tudi letos temu tako. Veselim se je kot še nikoli, saj bo prvo spomladansko sonce iz toplih domov izvabilo vrtičkarje in prve sprehajalce, ko naše rodno mesto ne bo več tako puščobno in temačno. Sledila bosta vnovično tekmovanje v soseski, komu bo najbolje uspela prva solata izpod snega, in modrovanje z mimoidočimi o šmentani zimi, ki nam jo je letos resnično zagodla, in nasploh o vremenu. Pa svetovanje prekaljenih »greenfingersov« o posevku, obrezovanju dreves in trt. Na dolenjskih vinogradniških gričih bo zavela vesela pesem iz vinskih hramov, ki se bo kosala s ptičjim petjem na obronkih goric. Dobra volja in optimizem bosta vsaj do prihodnje zime spet v domačih logih. Desno od raja Glosa: Guličev postsekularizem! ►N Ko so ga novinarji po maši spraševali, zakaj se ni udeležil slovesnosti, je Gulič izjavil: »Nisem vernik!« Vernik gor ali dol, poželenje po obilni in okusni večerji v škofijskem dvorcu pa ga je kasneje vendarle premagalo in navkljub trdnemu ateističnemu prepričanju se je slovesne večerje vendarle udeležil. Ni kaj, za Guliča je natura vedno pred kulturo! Slovesna umestitev (inavguracija) škofa Stresa za novega ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita je bila 24. januarja letos. Slovesnosti v nabito polni stolnici se je udeležil domala celoten slovenski politični vrh s predsednikoma Pahorjem in Turkom na čelu. Le svojeglavi in neubogljivi visoki državni uradnik v Pahorjevi vladi Aleš Gulič, direktor urada za verske skupnosti pri vladi RS, je iz domnevne zagrizene samovšečnosti in zaradi naklonjenosti idejam ateizma in satanizma raje zmrzoval zunaj pred stolnico! Ko so ga novinarji po maši spraševali, zakaj se ni udeležil slovesnosti, je Gulič izjavil: »Nisem vernik!« Vernik gor ali dol, poželenje po obilni in okusni večerji v škofijskem dvorcu pa ga je kasneje vendarle premagalo in navkljub trdnemu ateističnemu prepričanju se je slovesne večerje vendarle udeležil. Ni kaj, za Guliča je natura vedno pred kulturo! To pomeni, da Gulič deluje samo instiktivno, kjer ni prostora med človekom, ki je presežno bitje, in naravo. Njegova izjava razgalja odsotnost kulture, katere bistveni del je svoboda, svoboda pa človeka opredeli kot religiozno bitje, bitje preteklosti in prihodnosti! Zato je bila njegova trditev, »da ni vernik«, na meji dobrega okusa in dialoškosti, to je tiste vrline, ki jo Gulič sicer nima, vendar bi jo na tako pomembnem delovnem mestu moral imeti, in to pred vsemi drugimi! In Gulič je vernik, pa naj to še tako zanika, saj ateisti in satanisti verujejo, da ne verujejo! Ko Gulič v globalizi-rani in razvrednoteni družbi, v kateri država tiči v globoki duhovni krizi, v kateri socialno tkivo poka po vseh šivih, v kateri se razrašča kriza notranjih povezav države, kot so solidarnost, simpatija in empatija, Gulič s patološkim sekularizmom izključuje vse, kar diši po religiji. Na drugi strani pa smo danes v svetu priče sodobni temeljni miselnosti zahodne kulture, ki verjame v razum, ki verjame v dialog med razumom in religijo, ki verjame v dialog med politično filozofijo in komunikologijo! Tako postajata Guličev fundamentalizem in relativizem samo navadno »slepo črevo« njegovega postsekularizma in negativne laičnosti, ki v posmeh vsej Evropi in svetu izključuje Cerkev iz javnega življenja, kjer ji je mesto vse dotlej, dokler ne začne politizirati! Ker je intencionalnost, ki pooseblja odnos duha do sebe in drugih, za Guliča očitno španska vas, lahko upravičeno pričakujemo, da se v prihodnje njegov etos do največjih verskih skupnosti v Sloveniji ne bo kaj dosti spremenil. Takšen pač je, ker svobodo posameznika kot liberalec razume kot nedotakljivo, ne pa da je posameznik v bistvu omejen z naravnimi omejitvami (Lex naturalis!). Instiktivni človek izgublja čustva, ki so poleg razuma in svobode tudi potrebna za obstoj vere in religije. Ateizem in nihilizem sta vedno skupaj kot »rit in srajca«! Razraščata se v odsotnosti duha, človečnosti in avtoritete vseh vrst. Čeprav človekova eksistenca zmore razpon od barbarizma do svetosti, pa nihilizem, ki je norost sodobne kulture, vodi neposredno v dekulturacijo! Kaj je že to smisel življenja? Ali potem v smislu Guličevega postsekularizma sploh še kdo doživlja milostni trenutek (hairos), ki je tako zdravilen za patologijo nihilizma našega časa!? a M, 3^ H# Deset let nazaj, ko sem začel pisati tole rubriko, sem bil petnajst let mlajši in sem imel še energije kot kakšen štiridesetletnik, ni bilo nobenih težav. No, seveda so bile, uredniki so bili raznorazni in vsak je imel svoje muhe in način kaznovanja, če si prekoračil dogovorjeni rok oddaje teksta, kar se je venomer dogajalo, a se te zamude niso dogajale zaradi pomanjkanje moje energije, kakor se dogaja sedaj. Mislim, da bo počasi čas za upokojiti se oziroma mogoče še par Xtremov naredim v domu starejših občanov, potem pa počasi res zaključim. Namreč, v jame še rad hodim (no, seveda tudi rad še ven pridem!), a mi urednik ne pusti več pisati o tem, ker bo zadeva že tako dolgočasna postala, da bomo izgubili še vse tri preostale bralce, kaj drugega početi se mi pa že skoraj ne ljubi. Saj ne rečem, se poskusim prisiliti, res, saj je tudi Stallone še pri sedemdesetih igral Ramba IV, a imam podobne težave kot on. Ko so ga vprašali, če mu je bilo težko posneti film, je rekel, da ne, le da so morali imeti daljše odmore med ponovitvami, ko je recimo moral teči 10 metrov in posnetek ni iz prve uspel! To se zdaj dogaja meni. Pokliče Siki, da bi šel nekam v divjino peč klobase in če sem za stvar. In sem, zakaj pa enkrat PX ne bi naredil o peki klobas?! Pokličeva še Su-kija in ob osmih zvečer sta pred mojo hišo. Malo morata počakati, ker zunaj sta sneg in mraz in jaz že senior in se pripravim, kot se spodobi, in preden vse dolge gate oblečem in to, traja. Potem grem v garažo in začnem natikati svoje najhujše visokogorske gojzarje, vmes pa ju sprašujem, kakšen je načrt. In začneta Siki in Suki razlagati o pohodu na Gorjance po globokem snegu, kjer bi poiskali kakšen prostor pod kakšno smreko, ki ne bi bil tako, in bi malo pekli in modrovali, jaz pa začnem mirno odvezovati vezalke, ki sem jih pravkar s takšno težavo zavezal. Saj težava ni bila zaradi vozlov pa to, le sklonjen sem moral biti pri tem opravilu, saj razumete, ne?! In me gledata debelo, kaj počnem, jaz pa se mirno sezuvam in ju vmes še bolj mirno nekam pošiljam. Pa to rubriko tudi in glavnega urednika takisto, pa še koga poleg verjetno! Kje se mi pa ljubi pri teh letih par ur drkati po snegu in mrazu, da bi šele lahko ogenj zakuril, da bi lahko potem s tem najedal vam?! Po kregu in ravsu in kratkem usklajevanju vsi malo popustimo in kljub vsemu odrinemo na pot. Kompromis je bil odpeljati se nekam v hosto, potem pa kar ob cesti zakuriti brez odvečne hoje in nepotrebnega matra, a se med vožnjo nikakor nismo mogli uskladiti o smeri oz. cilju vožnje. In smo se kregali in prerekali, dokler na koncu ni padla odločitev, da gremo kar Sikiju v zidanico. Pravzaprav pred zidanico. Da ima ate dobre suhe klobase in dobro vino. Sem bil takoj za, le na koncu me je malo jezilo, ker sem moral par sto metrov peš, je bilo preveč ledu na cesti do hiše. A sem zdržal. Potem smo zakurili kar v hiši, ker zakaj bi se pa jebali zunaj, če smo noter lahko na komot, ne?! Ko smo čakali, da se klobase, ki smo jih prinesli s sabo, skuhajo, smo še eno atetovo posušeno pojedli in je bila čudovita pa malce vina smo spili, je bilo tudi pitno, potem smo pa ugotovili, da smo kruh v avtu pozabili. In se nobenemu ni ljubilo ponj tistih sto metrov snega in mraza proč. Zato smo demokratično žrebali in demokratično je izgubil Siki. Ne bom razlagal, kako se to naredi, in čeprav je protestiral, je na koncu popustil. Demokracija je pač demokracija, ne?! Ni idealna, ampak boljšega trenutno pač ni... Ampak o tem ne morem pisati, ker ni bilo ničesar ekstremnega. Dobro, cev od dimnika se je snela in se je ves prostor zakadil kostumater, ampak ekstremno je bilo posfestum samo za Sikija, ki ga par dni pač nismo videli, drugače pa ne. In sem se moral spomniti nekaj drugega zaPXtreme, samo na srečo je pred koncem roka za oddajo teksta Siki dobil še eno dobro idejo, že drugo v istem mesecu! Če gremo smučati z Gorjancev. Itak, zakaj pa ne. Pa še Klemija sva nasrala, da sva se imela iz koga norca delati in smo krenili on relativno zgodnji uri neke sobote, ko je ravno k opoldanski maši zvonilo. Načrt je bil do antene se pripeljati, potem pa dol odsmučkati po hosti in z mojim avtom potem po Sikijevega gor in o tem potem napisati pretresljivo in doživeto reportažo. Saj ne rečem, vse je šlo kakor po maslu, dokler malo pod anteno na Trdinovem vrhu Sikijev avto ni več šel naprej. Sem seveda hotel odpovedati akcijo, a sta modela, ki sta še mlada, vztrajala, da tistih par sto metrov višinske razlike lahko premagamo tudi na žgance. Mi ni dišalo, res ne, a sem se pustil prepričati in potem med hojo navkreber skoraj umrl! Res! Grozljivo težko je bilo, kaj bi pravil, prav čutil sem, kako mi v pljučih gori. Pod anteno smo enega prižgali, da sem se malo umiril in k sebi prišel, pa še sneg smo dol potresli, da bo boljši signal, dokler digitalni ne pride, potem smo pa po hosti pičili dol. In je bilo brez veze. Ampak res je bilo brez veze. Sneg na vrhu je bil zmrznjen, spodaj pa mehak in se je vdiralo do kolen in je bila smuka navadno umiranje na obroke. Še sam ne vem, kako sem se vsem tistim drevesom sploh uspel izmakniti, a kakšnega velikega užitka res ni bilo. Prikotalili smo se do Gospodične, kjer smo čvaknili golaž, ki je bil okusen, pivo nas je pa uspavalo, da je šlo naprej še bolj na grdo in na brez veze. Saj mi je nerodno priznati, a še pešci so nas navzdol prehitevali. Brez veze, res. Pri avtu smo potem ugotovili, da moj avto ne bo prišel do Sikijevega avta in smo poklicali Roberta, ki ima verige v prtljažniku svoje Škode in je začuda res prišel, a je samo meni vrgel ključe, ker on ni hotel voziti. Pa da naj se kar slikamo, le da je bolj sočen izraz uporabil. Škodička je lepo grizla gor, le goriva ni bilo in sem se ves čas tresel, ali bomo zmogli ali ne. In smo zmogli, le da sva morala še Sikijev avto potem odkopati, kar se mi pa ni ljubilo in sva ga kar z Robertovim ven potegnila, potem pa njegovega s Sikijevim ... OK, kompliciram, ampak tako nekako je bilo. Dol v Gabrju me je pa Siki tako znerviral, da kakšne slabe gume da imam na avtu, da sem mu moral dokazati, da imam dobre, in sem se odpeljal gor, potem je pa Robert znorel, zakaj smo potem njega poklicali in... OK, ParkXtreme kakor ponavadi! Pa še skoraj v roku oddan, kar je pa tudi svojevrsten dosežek! čemakdokakšnoidejodaniprenapornanaplanznjoŠini eldorado Ilustracija Gašper Klančar ČRECKO PERE NA VELIKO ... FOTZJIČ lokalno trobilo Ekskluzivno, nadzemno, garažno: Župan Muha: »Gradili bomo nadzemni metro!!!« ČESTITKE IZ VSEH KONCEV SVETA - ROMSKA SKUPNOST PROTI - PODŽUPAN R. KRIŽANI: »ŠE ME NI« rifTl—GTRO rMDzemni meTRo Iz MO Novo mesto so sporočili, da bo Župan Muha jeseni začel graditi nadzemni metro. Kot so zapisali v sporočilu za javnost pri Oddelku za urbanizem in Teden cvička, Novo mesto nujno, še pred lokalnimi volitvami potrebuje rekonstrukcijo in posodobitev dotrajane in preobremenjene cestne infrastrukture. Poleg tega naj bi bila tovrstna intervencija za polovico cenejša, kot pa če bi začeli popravljati in obnavljati obstoječe ceste. Cena? Malenkost. Večino sredstev naj bi tako kot do sedaj pridobili na evropskih razpisih in v navezi s tako imenovanim javno-za-sebnim partnerstvom. Kot primer utečene dobre prakse so omenili sodelovanje z nepremičninskim podjetjem Zarja, v katerem zasebni partner pobira dobiček na račun javnega dobrega in nepremičnin v lasti občanov, oblast pa lahko v njem v miru parkira svoje odslužene kadre in za njih plačuje zgolj plače. Kakor koli že, temeljni kamen novega nadzemnega metroja naj bi predvidoma postavili na začetku jeseni v Pangrč Grmu, po možnosti dan pred volitvami. Investicija naj bi bila zaključena ob koncu predzadnjega Muhinega mandata leta 2022. Metroskeptiki so že izračunali, da bo minister za turizem Kuli od svoje pisarne v Rotovžu do prve gostilne Pri vodnjaku na račun metroja potreboval zgolj 0,00031 s, kar je celih 7 sekund hitreje kot do sedaj, tako da bo za časa malčke v miru lahko spil glažek več. (glažek na glažek metro tlač) WWW.FAM.BI ssassMura LOKALNO (New York) / Mfcbster Hall: Four floors with different crowds and different types of mušic. Thursday is ladies night. Open/Close: WED-SUN 10:00 pm-5:00 am; Address: 125 East 11 th Street, New York, NY 10003; Telephone:212-353-1600 Nova tržnica do konca mandata Zavodu za turizem je že drugič letos uspelo posredovati (»forvardirati«) Kulijevo sporočilo za javnost, ki ni imelo zveze z novomeško LSD, tokrat celo brez pomoči Tedna cvička, v katerem je novomeški minister za turizem zapisal: »Do konca mandata bo Novo mesto imelo novo osrednjo tržnico.« In nadaljeval: »Lahko smo ponosni, da bomo imeli najlepšo in najsodobnejšo tržnico v tem delu občine. Med drugim bo tržnica imela samostojen oddelek za cviček pa tudi oddelek za vina. Pričakujemo veliko obiska celo izven meja mestnega jedra. Ob tem bi se še zahvalil našemu dobremu in gospodarnemu županu, ki je - v nasprotju z opozorili stroke - velikodušno podprl to mojo odlično in genialno idejo. Hvala župan.« Raziskovalne novinarje Potlača je zanimalo, kdaj je predviden rok za dokončanje tržnice. Prejeli smo pisni odgovor, da se glede tega Kuli še ni čisto odločil, da pa se nekje predvideva, da lahko pričakujemo odprtje ob koncu zadnjega Muhinega mandata 2026. Podrobnosti naj bi bile načeloma jasne v tem desetletju. Anonimna svetniška skupina anonimnih svetnikov s svojim županskim kandidatom Ki bo seveda anonimen. Na svoji anonimni spletni strani so zapisali, da pričakujejo veliko podporo, ker je anonimnežev, ki bi se lahko identificirali z anonimnim županom, v mestu že tako ali tako veliko. Objavili so tudi politični program, kratek, jasen in jedrnat: Anonimna svetniška skupina anonimnih svetnikov se bo skupaj z anonimnim županom zavzemala za pravice normalne večine na račun pravic manjšin in se bo borila proti nasilju manjšin, ki ga izvajajo nad večino: predvsem proti Romom, gejem, jugovičem, ženskam, ljubiteljem psov in lastnikom garaž, (in proti pedrom ter ciganom še posebej tlač) e □ s t= 999 999 999 999 VAŽNO JE I VAŽNO JE I VAŽNO JE SODELOVATI, I SODELOVATI, I SODELOVATI, NE I NE I NE ZMAGATI! I ZMAGATI! I ZMAGATI! VAŽNO JE SODELOVATI, NE ZMAGATI! 089 VAŽNO JE NE ZMAGATI! 999 999 VAŽNO JE I VAŽNO JE ZMAGATI! ZMAGATI! 999 VAŽNO JE N'1! ZMAGATI! •Potlač, lokalno trobilo • Direktor: Dr. Novšek • Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) • Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen* Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v. d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) • Tajnik: Nacek Pacek • Servis: Trixy DeeLight • Glavni štab: Rotovž • e-mail: ni. ARHITEK Bod76, 8000 Novo mesto! tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 gsm: 041 671 338 'M' MARJAN ŠMALC s.p. ' . "T 041 /671 -461 ,fax:07/33-25-968 l ROVAe-mail: marjan.smalc@siol.net VARNOST PRI DELU - POŽARNA VARNOST A F* O • računovodske in knjigovodske storitve ■ bajanje in nadzor gradbenih instalacij Rozalija Judež s.p. Velika Cikava 12B 8000 Novo mesto tel./faks: 07/33 72 930. mobitel: 031 293 661 , delovni čas: od pon. do pet. od 8. do 15. ure e-mail: darabiro@sioinet 'oMo PRODAJA IN SERVISIRANJE RAČUNALNIŠKE OPREME PRODAJALNA LOČNA, Seidlova 48 Tel.: 07/30 20 190 « www.tomas.si Avtohiša Berus Podbevškova 1, Novo mesto Servisno prodajni center , no _ „ ^vozil Volkswagen in Audi Uf 0/1 c/OUU Avlošola Riba Ulica stare pravde 15 Novi trg 11. Novo mesto tel: 07/ 33 26 722 m-tel: 041 671 480 Gradbeno projektiranje^ FJ I in inženiring d.o.o. m ■ Ljubljanska cesta 26, Novo mesto tel.: 07 33 77 630, www.gpi.si AVTOŠOLA «RIBA< 7 Branko Tratar s.p. projektiranje, “ posl. posredovanje, nadzor 1 Ul. talcev 2. Novo mesto P tel. 07 33 80 900 PROJEKT biro (inf tehna) Glavni trg 20, Novo mesto tel.: 07 39 30 600 MONTAŽA IN POPRAVILO VODOVODNIH INSTAUCIJ Jernej Jakše s.p. Bršljin 32, Novo mesto ^gsm: 041 650 700 Zavarovalnica TILIA, d. d. Seidlova cesta 5 8000 Novo mesto www.zav-tilia.si TILIA ZarannTtlnica Tilia, AVTOELEKTRIKA • VULKANIZERSTVO J Randijsk^est^4^ov^mesto ] T: 051 325 270 W: www.masazni-salon.si | PONUDBA DARILNIH BONOV! Ministrstvo za zabavo priporoča, da se pred udeležbo na SPRINGBREAKu posvetujete s prijatelji! SPRINGBfffM. NOB Co!egi um AJot/a mesto Po raieni izboru Mivttp potoval« apncijj za mlade Največji in edini pravi SpringBreak: Rovinj •.Novalja Kanegra in ostale destinacije fine cars d.o.o. Prodaja vozil Bajčeva 6, Novo mesto Tel./fax: 07 33 80 860 pokliči 073372740 Premiero: ZB.4. - Z.S.ZU1U noejneta@sioLnet Reuter m eeHratal rmafoHlec iceurtie, -NOVO LnO je lelee ttier'. 'Naj ABSOLVENTSKI IZLET ostane ened nanu-. 'Nat u MATURANTSKEM IZLETU 2'. -Vem kaj sl delal lenti«) POLETIE" in ostalih je tuno ra las Rripravil, Vreli, dh|l, nepozabni SRRIN9 BRUN 2010 Nastopajo: Lollobrigida - MTV Award winners/Zablujena Generacija Rock Otočec fantje in Mama Manka / VVorldstar DJ.-m*/ Dj Sylvain / Dj Beltek Secret Disco DJ s/Fredi Miler / Danijel Popovič / Miss Bikini Slovenije - p.ed,rbe, stand up comedians Vid Valič & Miki Bubulj / Collegium resident DJ' s, Collegium animation team Športni center Otočec • športna dvorana: tenis, namizni tenis, badminton • fitnes in skupinske vadbe: aerobika, kettlebell, pilates • savne in masaže • organizacija prireditev: športni dnevi za podjetja in šole, rojstnodnevne zabave za otroke • tenis: celoletni zakup igrišč, tečaji, servis opreme Novo - tris članska izkaznica: teniški, fitnes in savne paket Ura tenisa na zunanjih igriščih že za 2,30 EUR/uro -samo v predprodaji do 10. aprila 2010. Športni center Otočec je odprt vsak dan od 8. do 23. ure. TERME (KRKtk hoteli otočec Športni center Otočec, tel.: 031 643 100, www.terme-krka.si — VAftNOSTNIINlKNIRIMa PA^MA jegulativa tel./fax: 07 33 44 220 mob:041 649277 PARMA Rudi IVANČIČ s.p. Mala Cikava 17c, 8000 Novo mesto Cvetličarna Cvetnik -s Ljubljanska 27, ff A _ Podbevškova 4, A \raJn\ Novo mesto v INDUSTRIJSKI MONTAŽNI OBJEKTI Rozmanova ulica 10, Novo mesto Tel.: 07 33 71 470,041 643 969 c.mail:dpm.mojcal@siol.net www.drustvopm-mojca.si Društvo prijateljev mladine "Mojca” Novo mesto MACER Prostorsko načrtovanje, projektiranje in varstvo okolja I\'ovo mesto, d. o. o. Lubcon d.o.o. Adamičeva 26 Novo mesto tel.: 07 33 80 760 m 30 l6tpnrr\| r ROLETARSTVO MEDLE d.o.o.| IvZl^VjC 8000 Novo mesto • Podbevškova ulica 31 • tel.: 07/3 930 930 E-mail: roletarstvo.medle@siol.net sOKNA - VRATA - SENČILA. gum teklumnu tujenaja M N Si 21 >391 OKO! \UP1Efl projektiranje, načrtovanje, oprema, design ljubljanska cesta 26, 8000 Novo mesto V. tel 07 30 -79-811, 041 671 -321 J l0a*° Nova Slovenija . e* Krščanska ljudska stranka I 1 72 šola tujih jezikov 72 100 Glavni trg 11, Novo mesto 102 6Š)§ 1041 «1 722 801 S O R E X d.o.o. Foetster|evo 10. 8000 Novo mesto 1 e-moll: info@sofex.sl. www.sorex.sl I Samolepilne etikete * Foto papirj NOVO MESTO. ŠEGOVA 90, TEL: 07/33 75 960, FAKS: 07/33 75 961, e/mail: koda>siol.net VODENJE KNJIGOVODSTVA ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE ZA DOMAČI IN TUJI TRG www Luminus si Športi d.o.o. Košenice 83, Novo mesto RSL U J WWW RSL PRODUCTION COM Vse na enem mestu: Izleti, potovanla. sejmi, letovanja, zimovanja. letalske vozovnice za posameznike in skupine! S! KOMPAS NOVO MESTO d.o.o. tel. 07/39 31 520 OD ^ 3TAV Izbrane informacije d.o.o. K OŠ Dragotin Kette šegova 117, 8000 Novo mesto T: 07 373 0850, F: 07 373 0860 ?UkWi m Tajrustvo-os dk@guest arnes si DRAGAN SOHAH * p hlektroimtalacijc Reguvika 2 X000 Novo metlo Tel, fax : 07 / 334 12 93 Mob: 041 /616 762 Jt / GALERIJA m »genoj* | GOSPODIČNA okvirjanji: slik PRODAJNO RAZSTAVNA GALERIJA ll 2. Novo mrvlu NOE Glavni trf >0 Tat.: 07 33 72 700 i —m f ^ELBLEB Trgovina in servis z računalniško opremo I I tUFlf^ummaM ^ Tel: 07/30-99400, http://www.belbled.si J Poslovni intormacijsid sistemi ONimknn okolje, SQL BdjemalmVstrežrak) Razvoj nove programske opreme po meri uponMa Razvoj internet aplikacij in web gostovanje Tel: 07 393 56 16 • www.3tav.si Ifrr TMM«gWa> S Marjan LUKŠIČ s.p. Košenice 92, Novo mesto, Tel./fax: 07 33 47 015, gsm: 041 720 102 ZAPIS PLUS Podjetje za poslovne storitve d.o.o. - Vodenje poslovnih knjig - Poslovne študije in načrti - Podjetniško svetovanje Tel. 07 33 70 150 • Fax. 07 33 70 151 e-mail: zapis@insert.si nj iUJUl Jaktevi 12, Novo metlo * 07*S»*74-Ofl www.iier-ik.ti Računalniško izobraževani«, svetovanje in inženiring ll ©ecdl j POOBt AŠČFNI IZPITNI CENTER Evropsko »oduiakvJko sonCevcto MMSSSM Ljubljanska 1, Novo mesto tel.: 39 31 470 EfKfRYt/ M- 7~ Š«Dll(m m€)ihr(nnryj(£ moči www.eilciryu.si m GOZDNO GOSPODARSTVO NOVO MESTO d.d. Gubčeva 15, 8000 Novo metlo Telefon h c. 07/33 21 065 atmosferacaffe 1 kiklntcricrf« siol.net svvvvv.kik-intcricr.si INTE LXK i s i i. e i t. n_i RIER moba Moba Izdelava posteljnih vložkov Latoflex Stopiče mie@tui.sl tel.: 01 39 34 780 • lan: 07 30 34 789 "IUeIsIpIa k.NAUf (Armstrong fermacell SANITARNE KABIN IN GARDEROBI MAVČNE SnNE IN OBLOGE SPUŠČENI STROPI Klk Interier Hm. Bršllln 18 a, 8000 Novo mesto. teL: 07/33 21028,33 22 944, GSM: 041612 505 NAPUSCl IN PODSTREŠJA VRTEC CICIBAN NOVO MESTO Ragovska ulica 18, 8000 Novo mesto y DOLENJSKIMČ/ZE/ Muzejska 7, Novo mesto www.dd.muzej.com Rozmanova 26/28, Novo mesto tel: 07 393 46 74 KNJIŽNICA^ Slavka Gruma 63, Novo mesto tel- 07/ 39 35 860 fax: 07/ 39 35 876 e-mail: info@os-drska.si ib Investbiro Ulica Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97 /■-- \ Osnovna šola CENTER Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto ----------------------------/ Zarja d.d. Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5 Novo mesto ZARJA A 4^ Osnovna šola GRM Trdinova ul.7, 8000 Novo mesto Tel.: 07 39 35 900 GIMNAZIJA NOVO MESTO Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto Srednja šola ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM Ulica talcev 3 Tel.: 07 332 15 27 MKO d.O.o. NOVO MUTO KOVINSKE KONSTRUKCIJE Kočevarjeva ulica i. 8000 Novo mesto Telefon:( + 386 7)39 30 480, 39 30 490 Fax: ( + 386 7)39 30 491, E-mail: mko@mko.si http: //www.mko.sž/ Plesni center Dolenjske Novi trg 7, Novo mesto gsm: 041 754 911 triglav "^^Nova KBMdd Nova Kreditna banka Maribor Podružnica Novo mesto, Novi trg 7, Novo mesto ZAVAROVALNICA MARIBOR RIC Novo mesto Novi trg 5, Novo mesto tel.: 07 39 34 550 www.ric-nm.si Razvojno izobraževalni center Novo mesto Šolski center Novo mesto Šegova 112 ,Novo mesto Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območna enota Novo mesto & ^ ^Ltsbena IoLi O^Caparu CKčzme dhTtnv mesto J Visoka šola za upravljanje in poslovanje Dodiplomski in podiplomski visokošolski programi Na Loko 2, Novo mesto tel.: 07 39 30 020 0$ Brusnice Velike Brusnice 101 Velike Brusnice KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE Novi trg 5, Novo mesto www.kulturnicenter.com /// Center biotehnike in turizma Sevno 13 Novo mesto OŠ Šmarjeta Šmarjeta 1, Šmarjeta ji V _ tel.: 07 38 44 180 ' V. , GASILSKO REŠKVAiNI CENTER NOVO MESTO ^Seidlova cesta 29, 8000 Novo mesto/ Mestna občina Novo mesto Seidlova 1, Novo mesto SLS- ] Slovenska ljudska stranka V Mestni odbor Novo mesto v >4šfc Galerija Božidar Jakac Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki 1 i P" V KOSTANJEVICA NA KRKI Tel.: 07/49 87 008, Fax: 07/49 87 335 Ogled razstav in stalnih zbirk: vsak dan razen ponedeljka od 9. do 18. ure. www.qaleriia-bi.si. e-pošta: inlo@aalertia-bi.si or stnotN frizerski MAROLOGI SALON SAMO NARAVNO JE DOVOLJ DOBRO ZA VAŠE LASE NOVO MESTO 031607 966 ?|60 Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto Gostilna Bučar n - v ru TUDI Bozenko Oran, s.p. čti inrkiTci/A Šmihel 14, Novo mesto ** ^ Tel.: 07 33 75 325, gsm: 031 647 084 KOSILA ¥) ID - INTERIER DESIGN d.o.o, ARHITEKTURA & DESIGN GERMOVA 3, 8 000 NOVO MESTO t: -t-386 |0)7 393 20 80 1: ^386(0)7 393 20 89 e: info@kJ-design.si w: www id-design si COM^LAN C 0 M P U T E R S tel.: 07 33 21 638 Prepih Gornja Težka voda 19 Stopče PREPIH tel.: 07 30 89 404 d.o.o. KAVRA PUB 4- DOBRA KAVA IN DOBRO VZDUŠJE. Primož Polak s.p. Ljubljanska cesta 26 (TC HEDERA) 8000 Novo mesto • tel:07/33 28 041 DELOVNI ČAS Ponedeljek - srede 7h 23h Petek in sobota 7h 03h Četrtek 7h 01h Nedelja 16h 23h mednarodni transport, logistika, inženiring in storitve Novo mesto d.o.o. tel : 07/ 33 70 700; fax: 07/ 33 70 701 č * % PARK III 895/2009/2010 201100151,6 COBISS s ■ - nn - • »alfi Znanost povezuje. Študente dodiplomskih, podiplomskih in doktorskih študijskih programov vabimo, da se prijavite na razpis za 40. Krkine nagrade K sodelovanju vabimo vse, ki ste oziroma boste svoje raziskovalne naloge končali v obdobju od I. septembra 2009 do 50. junija 2010 ter jih boste prijavili in poslali na naš naslov do 2. julija 2010. Informacije o nagradah, načinu prijave in ostalih razpisnih pogojih najdete na portalu Krkine nagrade | www.krkinenagrade.si Svet Sklada Krkinih nagrad bo na osnovi prijav in v skladu s Krkino razvojno-raziskovalno usmeritvijo ter željo po spodbujanju odličnosti na vseh področjih izbral najboljše naloge, ki bodo nagrajene s Krkino nagrado ali s Krkino nagrado za posebne dosežke. Med prijavljenimi nalogami bomo izbrali in nagradili do SO nalog v kategoriji raziskovalnih nalog študentov dodiplomskega in podiplomskega študija. Avtorjem petih najdrznejših, najodmevnejših in za Krko najuporabnejših nalog bomo podelili Krkine nagrade za posebne dosežke. Krkine nagrade bomo podelili na prireditvi, ki bo 15. oktobra 2010 v Novem mestu. Usmerite svojo prihodnost, bodite v družbi več kot 2000 odličnih Krkinih nagrajencev, ki nagrade prejemajo že vse od leta 1971.