v®'° SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LXII (56) • ŠTEV. (N°) 22 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 12 de junio -12. junija 2003 V ODSOTNOSTI OBSOJEN KOMUNIZEM Govor na spominski proslavi v Rogu JUSTIN STANOVNIK (okrajšano) Na Brezjah slovesen začetek srednjeevropskega katoliškega shoda Ne smemo se vdati, ne smemo dovoliti času, da nam vzame občutljivost. Ko smo enkrat tu, moramo dovoliti, da vstopijo v nas prizori, ki so se nekoč tukaj odvijali, in glasovi in kriki, ki so na poti v nebo šli skozi te veje in krošnje dreves; moramo vztrajati, dokler se ne naredi pred nami velika reka, po kateri je od tukaj odtekalo življenje. Tu se ni zgodil en sam izgubljen in zavržen umor, tu so ubijali ljudi. Koliko? Do osemsto na dan. Čakajte malo, ali to gre v človeka? Ne, to ne gre v človeka. V njem je za to premalo prostora. Tu ostane samo še gledanje in strmenje in molčanje. Tukaj nekoliko razumemo, kaj to je, presežnost. In ko še pomislimo, da je mogoče tukaj bila narodu zadana smrtna rana in obenem vemo, da to ni prazno govorjenje, stopi v naše oči prva začudenost. A čas se s tem, kar se je tu zgodilo, ni ustavil, ampak gre naprej, daje na spored nove dogodke in dela novo zgodovino. Del te zgodovine smo tudi mi, ki smo si vzeli za nalogo, da varujemo mesto, ki pripada tem ljudem in temu, kar so mislili in vetjeli in za kar so živeli in umirali.Najprej je tu neko besedilo, ki se imenuje zakon o grobiščih. To je tako važna reč, da v resnici presega vse, kar je državni zbor sprejel po postavitvi samostojne države. Narava stvari je takšna, da bi država, ki se je pred pol stoletja utemeljila na množičnem umoru, morala priznati žrtve tega umora in moralno praznino temeljev, na katerih je stala. Narava stvari je takšna, da bi ta zakon moral biti napisan tako, da bi lahko bil izhodišče za slovensko spravo. Toda v postkomunističnih strateških pisarnah so se odločili, da bodo napisali zakon, ki bo pravno in politično fiksira! začetni genocid. To so storili tako, da so mrtvim domobrancem vzeli status vojaških grobišč in jih tako oropali časti in dostojanstva vojakov, in tako, da v zakotni ne priznavajo obstoja revolucije. Če pa ni bilo revolucije, ampak samo vojna, potem ni bilo državljanske vojne in Slovenski domobranci niso bili avtentična narodna vojska, ampak kolaboranti, nič drugačni od tistih v državah zahodne Evrope, kjer ni bilo revolucij. Komunisti so že po svojem odhodu, to se pravi, v svoji postkomunistični fazi, medvojne in povojne pokole dopolnili in utrdili na dva načina. Napisali so Enciklopedijo Slovenije in tako svojim nasprotnikom vzeli avtentično zgodovino in pripravili so zakon o vojnih grobiščih, s katerim naj bi nova demokratična država pravno in politično kodificirala zločin, ki ga je uprizorila njena totalitarna predhodnica. Vse ob molku slovenske javnosti! Vse je bilo tiho: pesniki so bili tiho, slikarji, igralci in muziki so bili tiho, izrekovalci visokih in subtilnih moralnih načel so bili tiho. Veliko so razpravljali in filozofirali o iverih, kot je nekje rečeno, brun pa niso hoteli videti. Nikomur ni prišlo na misel, da gre za stvari, ki so zadnji temelj našega obstajanja in soobstajanja. Nova Slovenska zaveza je bila in bije samoten boj. Pokazala je na človeške iti moralne krivice megalit-sfnJfanzsežnosti, na znanstvena, pravna in pStJdčna protislovja, a ni prebudila Še več. Čez deželo je šla nekakšna uporfmt in zagrizenost in kljubovalnost. Kaj se je zgodilo z ljudmi? Kes, kaj se je zgodilo z njimi? Druga stvar, ki mislim, da jo moram na tem kraju danes izpostaviti, je haaško sodišče za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji. Predstavlja namreč, v primerjavi s tem, o čemer sem pravkar govoril, nekakšno protiigro zgodovine. Na to sodišče nas je spomnil nastop nekdanjega predsednika Slovenije 21. maja. Spoznanja, ki so nastajala ob spremljanju tega nastopa, so zrastla v prepričanje, da gledamo enega najvažnejših dogajanj po preobratu 1990. To, kar se doma, vsaj v Sloveniji, ni nikoli zgodilo, se je zgodilo v tujini: Komunistična avantura, ki se je na naših tleh začela s tolikim zanosom, z obeti novega veka ne samo za balkanske narode, ampak za svet; ki je šla v boj z obljubami zadnje svobode in človekove vseodrešenosti, ta avantura se je končala z zločini takih razsežnosti, da je mednarodna skupnost morala za n je postaviti sodišče, analogno tistemu; ki ga je postavila v Numbergu za nacistične zločine. Ideologija, ki je postavljala novo zgodovino, je bila poslana - ne na smetišče zgodovine, kjer bi ji bilo milostno dovoljeno, da premine po naravni poti, ampak pred njeno sodišče, da jo še pred koncem moralno in pravno oceni tisti svet, ki ga je s svetovno revolucijo hotela uničiti in stopiti na njegovo mesto. Da smo natančni! Haaško sodišče se ni neposredno ukvarjalo z naravo komunizma. Vendar je tam ta narava bila in sicer tako, da je, kot pravimo, vpila s svojo odsotnostjo. Pred Milanom Kučanom se je nekajkrat odprla edina možnost, da v celoti legitimira odhod Slovenije iz nekdanje države le tako, da pokaže na notranjo strukturo partijske države. Naravno bi bilo in vsi smo čakali na to, da bo pojasnil, da partijska država ni bila sui iuris, nekaj samostojnega in zadnjega, ampak je bila samo izvedbeni servis partije, ki je za njo kot vseprisotna mafija prek na videz samostojnih struktur države uveljavljala svojo igro. Legalnih institucij v resnici, v delujočem pomenu, ni bilo in sklicevanje nanje je Kučana samo zapletalo. Tragikomično je bilo gledali, kako je Miloševič nizal situacije in ga potiskal skozi vrata, za katera je vedel, da Kučan skoznje ne sme vstopiti. Ni namreč mogel - očitno tudi ni hotel - tematizirati sistema, ki je oba dvigni! in v katerem sta oba nekaj časa drugovala. A je bi! tudi sistem, ki ga je civilizacija obsodila. Kučan in Miloševič sta različna človeka, a nobenega ne bi bilo, ko ne bi bilo partije. Tako je bil 21. maja v Haagu au default - v odsotnosti - obsojen komunizem in sicer tako, kakor doma, vsaj v Sloveniji, ni bil še nikoli, kot sem že omenil. Komedija, ki se je leta 1928 začela na zagrebškem sodišču, kjer je Josip Broz izjavil, da priznava samo partijsko sodišče, se je končala v Haagu, kjer sta dva njegova politična naslednika natanko takšno buržoazno sodišče, kakor je bilo zagrebško, ne samo priznavala, ampak na njem drug drugega obtoževala. Rekel sem komedija, a bi moral reči kaj drugega, saj se na posnetkih, ki jih je o tej predstavi naredila zgodovina, še slišijo smrtni kriki stotisočev. Tudi teh, ki ležijo pomorjeni na Rogu in se jih danes spominjamo. S somaševanjem škofov in duhovnikov, ki ga je 31. maja vodil ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode, se je na Brezjah začel srednjeevropski katoliški shod. V sledečem letu dni bodo v osmih srednjeevropskih državah, med njimi tudi v Sloveniji, pripravili različne pobude in prireditve, vrh in hkrati sklep dogajanja pa bo romanje narodov 22. maja 2004 k starodavni Marijini romarski cerkvi Mariazell na avstrijskem Štajerskem. Leto bo minilo predvsem v znamenju razmišljanj in pogovorov, kaj je na gradbišču prihodnje združene Evrope storiti, da bi bilo življenje v njej bolj prijazno in bi ljudem lahko prinašalo srečo in upanje. V duhu gesla Kristus - upanje Evrope želijo pobudniki shoda katoličane spodbuditi k večji zavzetosti in soodgovornosti pri ohranjanju in poglabljanju temeljnih krščanskih drž in vrednot, ki so oblikovale današnjo evropsko kulturo in njeno duhovno izročilo. Ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode je na somaševanju škofov in duhovnikov na Brezjah poudaril, da evropska skupnost potrebuje vero, upanje v prihodnost in veselje do življenja. Skupne Evrope namreč ne bo mogoče graditi le na gospodarski uspešnosti, pač pa se morajo v Evropi znova uveljaviti tudi vrednote, iz katerih Evropa izhaja. Evropa torej svoje duhovne dediščine ne sme ignorirati in graditi skupnosti na amneziji o naši preteklosti, pač pa mora zgodovinske vrednote znova poživeti, je menil ljubljanski nadškof. Katoliška vera spodbuja k bratski ljubezni, ki je priporočilo vsem članom slovenskega naroda, da dosežejo medsebojno spravo in se v Evropsko unijo vključijo - ne kot narod, ki je razdvojen, pač pa med seboj spravljen narod. Ta sprava je nujna tudi z drugimi, predvsem sosednjimi narodi, je prepričan Rode, saj je bilo v zgodovini sicer mnogo konfliktov, a tudi mnogo medsebojnega bogatenja. Teharsko grobišče za žično ograjo Komisija državnega zbora za peticije si je ogedala grobišče v Teharjah, ki je postalo tako smetišče, da komisija ni mogla biti tiho in je pozvala vlado, da določi rok za ureditev spominskega parka na Teharjah. Pozvali pa so tudi občino Celje, da poskrbi za označitev grobišč in prepreči uporabo zemljišča za druge namene (beri smetišče, igrišče za golf itd.) Prepričali so se, da je dostop do spominskega parka in grobišča onemogočen z žično ograjo. Park še vedno ni dograjen, manjkajo informativne table. Majkajo tudi prarkirišča, narejen je edino osrednji spomenik. Park leži tik ob odlagališču odpadkov. Odgovorni so dejali, da je bila žična ograja postavljna zaradi zaščite spominskih znamenj, ki so bila že večkrat poškodovana. Še vedno ni določeno, kdo bo upravljalec parka. Odlok o ureditvi grobišča je bila izdan že leta 1993, pred desetimi leti, a je gradnja zastala. Izgovarjajo se, da čakajo na zakon o grobiščih, a vseeno ne izpolnjujejo že odločenih ukrepov. Matica se prerojeva Pisali smo, kako je bila Izseljenska matica zaradi brezvestnega gospodarjenja tik pred propadom. Imeli so 15 milijonov tolarjev izgube. Na občnem zboru so obglavili vse vodstvo in postavili na čelo Sergija Pelhana (bivši minister za kulturo). Vse delovanje matice je reacionaliziral in saniral. Ugotovili so, da so temu stanju botrovale objektivne razmere, to je zmanjšani viri denarja, ter neustrezno načrtovanje in slaba organizacija. Zmanjšali so število uslužbencev, stopili v ožji stik s sofinancerji, predlagajo združenje Rodne grude z revijo Naša Slovenija. Na SIM pa so tudi soglasni z uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu, naj se ustanovi poseben javni zavod. Nova pravna oseba bi predvidoma prihodnje leto prevzela tisti del profesionalne dejavnosti tako SIM kot drugih društev s tega podočja, ki so v javnem interesu. Službo bi ustanovila vlada. Tako bi ohranili izhajajnje revij in stik z društvi izseljencev po svetu. Janez Pavel II. na Hrvaškem Papež Janez Pavel II. je med mašo v dubrovniškem pristanišču Gruž razglasil za blaženo redovnico Marijo od Propetog Petkovič s Korčule, ki je pred stotimi leti v Dubrovniku ustanovila svoj red, družbo hčera svetega Frančiška in nekaj let živela v Argentini (v Ca-serosu več let ulica nosi njeno ime). Ob tem je papež izpostavil vlogo ženske v družbi. "Bliskovit tempo sodobnega življenja lahko vodi k izgubi človeškosti. Zato v našem času, morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini, potrebujemo posebnega duha in posebne darove, ki jih imajo ženske," je poudaril. Informativna katoliška agencija (IKA) in hrvaška tiskovna agencija Hina sta prejeli elektronsko sporočilo, v katerem je podpisnik, Islamska fronta el Mudža-hedin, zagrozila z umorom papeža med njegovim obiskom na Hrvaškem, kjer bo do ponedeljka. Tiskovna predstavnica hrvaškega ministrstva za notranje zadeve Zinka Bardič je sicer povedala, da po varnostnih ocenah notranjega ministrstva "ni nikakršne nevarnosti" za varnost svetega očeta, njegovega spremstva ali samih vernikov. JUNIJSKA RAZMIŠLJANJA ... ... 2 ZAČETEK MTO 3 DR. MILAN KOMAR ... 3 ŠE O UDBI 4 RECITACIJE SPOMINSKE ... 3 KUČAN V HAAGU 4 12. junija 2003 • SVOBODNA SLOVENIJA MMHMMMOTIMIMMMMNIMNMMNMMMMMNMNHNMHMnHNNNNMMnM JUNIJSKA RAZMIŠLJANJA Ozadje vetrinjske tragedije o) IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI TONE MIZERIT MARKO KREMŽAR Ta mesec se spominjamo enega najbolj temnih obdobij slovenske zgodovine. Domobranci, slovenska narodna vojska, so bili vrnjeni s Koroške v roke partizanov in skupaj s tisoči beguncev pred komunisti raznih narodnosti, pomorjeni na slovenskih tleh. Ob takih obletnicah navadno mislimo predvsem na to, kaj so ti borci proti komunističnemu terorizmu morali pretrpeti, in na praznino, ki jo je njihova smrt zarezala v družine in v celotno slovensko narodno telo. Manj prisotna pa je med nami misel glede razlogov, ki so privedli britansko vojaško oblast v južni Avstriji do tega, da je te ljudi izročila komunistom, to je v smrt. V preteklosti so skušali nekateri pripisati to odločitev Jaltski pogodbi med Stalinom, Roosveltom in Churchillom ter neinformiranosti naših vodilnih ljudi glede takratnih sklepov. Vendar je bilo v Jalti sklepano le glede povojne usode sovjetskih državljanov (9 - številke v oklepajih se nanašajo na strani omenjene knjige), ki bi prišli v ujetništvo zahodnih zaveznikov. Angleži pa so na južnem Avstrijskem vračali begunce ne glede na državljanstvo in celo med Kozaki, katere so vrnili, jih je bilo veliko, ki niso bili sovjetski državljani. Med nami so priče, ki so slišale, da so angleški oficirji svetovali domobranskim častnikom, naj se predajo Titovim partizanom. To kaže na dober odnos med angleško zasedbeno silo na Koroškem in jugoslovanskimi partizani, ki so takrat bili prisotni severno od Karavank. Ne razloži pa, zakaj so Angleži kljub takemu prijateljstvu sprejeli slovenske in srbske begunce, medtem ko so dvesto tisoč hrvaškim vojakom in velikemu številu civilistov iste narodnosti, ki so hoteli na Koroško pri Pliberku, na meji zaprli pot in jih zavrnili z oddelki 'kraljevih irskih strelcev'. Pred nekako dvajsetimi leti je pričel raziskovati ozadje takratnih britanskih odločitev lord Nikolaj Tolstoj, ki je svoja dognanja napisal v knjigah, od katerih je postala svetovno znana 'The Minister and the massacres'. Z njo je avtor posvetil v ozadje omenjenih dogodkov. Trdil je, da je šlo pri vračanju beguncev z avstrijske Koroške za zaroto, sklenjeno mimo odločitev vrhovnih vojaških in političnih poveljstev zahodnih zaveznikov. Kasneje je nekdanji brigadir Low, tedanji šef štaba 5. korpusa 8. armade na Koroškem in kasnejši lord Adling-ton, zaradi tega Tolstoja tožil. Ker Tolstoj ni mogel podpreti vseh svojih trditev z dokumenti, je bil obsojen na težko denarno kazen. Po smrti lorda Adlingtona pa je angleški pisatelj lan Mitchell odkril večji del dokumentov, ki so v času omenjene tožbe zginili iz arhivov. Na podlagi teh je napisal knjigo 'The cost of a reputation', kjer opisuje ozadje vetrinjske tragedije in do neke mere dopolnjuje Tolstojeve izsledke. S tem pa ponovno osvetli tudi pomemben del bližnje slovenske zgodovine. ZAVEZNIŠKI UKAZI IN PROTI UKAZI Peti korpus britanske 8. armade v Avstriji je po končani drugi svetovni vojni, maja 1945, izročil nad 70.000 Kozakov in Jugoslovanov Stalinu in Titu. lan Mitchell povzema v omenjeni knjigi te tragične dogodke in pravi v uvodu (V.), da je bilo to v nasprotju z vojnimi zakoni in s tradicijo pa tudi v nasprotju z nameni britanske vlade ter naj višjega zavezniškega vojaškega poveljstva. Res je tedanji predsednik britanske vlade sir Winston Churchill, ena najmočnejših osebnosti vojnega obdobja, dal že 29. aprila 1945 navodila, naj se proti-Titovske sile, ki se bodo umaknile k zaveznikom, razorožene namestijo v begunska taborišča (32). To navodilo je bilo skladno s sporočilom britanskega zunanjega ministrstva (Anthony Eden) dne 19. februarja 1945, Macmillanu, da nihče, ki ni sovjetski državljan, ne bo nasilno vrnjen v domovino. Macmillan je bil takrat politični svetovalec maršala Alexandra, poveljnika zavezniških sil v Sredozemlju. Če je bila Churchillova politika glede sovjetskih državljanov pogojena po dogovorih v Jalti, je bila pa njegova politika do ne-sovjetskih državljanov nedvomna, da ne smejo biti pod nobenim pogojem vrnjeni Sovjetom. Jaltski dogovori so se omejevali le na državljane Sovjetske zveze, ki bi bili ob koncu vojne pod oblastjo zahodnih zaveznikov, in niso omenjali drugih narodnosti. Churchillovo zaupanje v Tita pa je shlapelo že v zimi 1944/45. Ob koncu vojne je gledal nanj kot na osvajalca, kateremu se je treba upreti iz istih razlogov kot Hitlerju. Telegrami med Londonom in Washingtonom v zadnjih dveh tednih maja 1945 jasno kažejo, da sta obe vladi stali trdno na stališču, da se ne vrača Titu niti kraljevih četnikov niti drugih jugoslovanskih protikomunistov. (15) Podobno stališče je imel glede borcev proti komunistom, ki so se zatekli k njim iz vzhodnih dežel, tudi maršal britanske armade sir Harold Alexander. Pod njegovim poveljstvom je bil takrat med drugimi tudi 15. armadni zbor (general Clark), v katerega je bila vključena znana 8. armada (gen. McCreery), ki so jo sestavljali poleg britanskega 13. korpusa še 2. ameriški korpus in 2. poljski korpus. Ti so zasedli severnovzhodno Italijo do jugoslovanske meje. Južnozahod-no Avstrijo s Koroško pa je zasedel 5. korpus iste armade pod poveljstvom generala Keightleya. Vračanja protikomunistov bodisi Titu, bodisi Sovjetom so se dogodila le na področju 5. britanskega korpusa. Zunaj območja 5. korpusa so se predajale britanski armadi v istem času podobne skupine beguncev, ki niso bili vrnjeni. Od 'srbskih dobrovolj-cev', na primer, ki jih je bilo nekako 15.000, se jih je umaknilo okrog 4000 v južno Avstrijo, 11.000 pa na zahod v Italijo. Oboji so bili sprejeti kot begunci,’vendar prvi so bili vrnjeni v roke Titu, drugi pa ne, čeprav so se oboji predali enotam britanske 8. armade in sicer v Italiji 13. korpusu, v Avstriji pa 5. korpusu (13), katerega poveljnik štaba, brigadir Low, je odigraval pri tem osrednjo vlogo. Vprašanje je, zakaj se je zgodilo to kljub temu, da sta bila tako vrhovni zavezniški poveljnik na tem območju kakor ministrski predsednik Winston Churchill nasprotnega mnenja in da je bil maršal Alexander protikomunistom celo naklonjen? Maršal Alexander je bil ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 visoko odlikovan brigadir Irske garde. Takoj po koncu vojne se je odpravil kot prostovoljec z britansko protikomunistično misijo v Latvijo, kjer je postal poveljnik tamkajšnjih nemško-baltskih protikomunističnih čet (Landeswehr). Navezal se je na te ljudi in na deželo. Naučil se je ruščine in spoznal iz lastne izkušnje zapletenost vzhod-_ njeevropske politične migracije, ki se je ponovno pojavila ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 v srednji Evropi. Latvijska vlada mu je podelila odlikovanje baltskega Častnega križa, v imenu ruske caristične vlade v eksilu pa mu je general Judenič izročil odlikovanje Svete Ane s prekrižanimi meči. To odlikovanje je nosil maršal Alexander, ko se je leta 1945 srečal pri večerji s sovjetskim vrhovnim komandantom maršalom Tolbuhinom (18). S Tolbuhinom je kosil 10. maja tudi general Keightley, ki pa nato ni hotel imeti več osebnih stikov s Sovjeti in je zaupal to nalogo brigadirju Tyrin-Wilsonu. Temu so Sovjeti izročili že naslednji dan listo kakih dvajsetih ljudi, katere je Sovjetska armada zahtevala, da jih izročijo. Na njej je bilo nekaj starejših generalov nekdanje Bele armade. Takrat je general Keigtley to zahtevo ogorčeno odklonil (4). Eden daljnih povodov, ki so privedli do tragedije, je bilo verjetno pismo poveljnika 5. korpusa generala Charlesa Keightleya z datumom 10. maja, v katerem prosi poveljstvo 8. armade za dovoljenje, da uporabi silo proti Titovim partizanom, ki so na Koroškem kazali prezir do britanskih okupacijskih oblasti. Zapisal je: 'Zdaj je popolnoma jasno, da moram biti v stanju streljati na partizane, ki kategorično prezirajo povelja britanskih poveljnikov.' Ta prošnja mu je bila zavrnjena s pojasnilom, da je politična situacija 'zelo delikatna' (25). Od takrat je zaupal nalogo reševanja odnosov z Jugoslovani svojemu načelniku štaba brigadirju Lowu. Poveljstvo 5. korpusa je pričelo s tem iskati drugih poti, da se reši prisotnosti partizanov na svojem zasedbenem ozemlju. Kmalu po dnevu zmage (Victory Day) je dobil maršal Alexander kot vrhovni poveljnik zavezniških sil, ki so mejile na Jugoslavijo, od vlade navodilo, da naj prepreči, da bi Titovska vojska zasedla več ozemlja, kot je bilo to do leta 1939, ker bo spremin- Toby Low, odgovoren za vrnitve janje meja stvar mirovnih konferenc (24). Verjetno je zaradi te situacije priletel v severno Italijo 12. maja Alexandrov politični svetovalec Macmillan. Najprej je imel posvet z generalom McČreeryjem, naslednji dan pa v Celovcu s Keightleyem. Ta sestanek, 13. maja, na katerem je bilo po vsej verjetnosti sklenjeno vračanje Kozakov, je imenoval kasneje Tolstoj 'Celovška zarota' (25). Od tedaj se je odnos 5. korpusa do protikomunističnih beguncev na njihovem zasedbenem ozemlju spremenil. Naslednji dan (14. maja) je bil Macmillan spet v Neaplju. Isti večer je tam general Robertson, Alexandrov administrativni šef, izdal povelje, kasneje imenovano 'Robertsonovo povelje', ki pravi glede Jugoslovanov: 'Vse predane osebe jugoslovanske narodnosti, ki so služile v nemški vojski, naj se razorožijo in predajo jugoslovanskim silam.' Na podlagi tega povelja je kasneje pred sodiščem lord Adling-ton, nekdanji brigadir Low, vztrajal, da je imel vso avtoriteto, da je lahko vrnil Titu celotno vetrinjsko taborišče, vojake in civiliste, može, žene in otroke (26). Nadaljevanje prihodnjič Spopad med vlado in vrhovnim sodiščem, ki smo ga doživeli ta teden, je ključne važnosti za usodo novega predsednika in nadaljnji politični in družbeni razvoj. Zato je umestno, da si ga malo bolj podrobno ogledamo. Malo zgodovine. Sodni ustroj v Argentini in zlasti vrhovno sodišče sta bila nenehno predmet vtikova-nja in vmešavanja izvršilne oblasti. Višek pa smo dosegli ob povratku demokracije po zadnji vojaški vladi leta 1983. Dotlej je bilo vrhovno sodišče (kot tudi vse sodne zbornice) tričlansko. Ko je Alfonsin prevzel oblast, je videl, da mu člani vrhovnega sodnega organa niso naklonjeni. S posebnim zakonom, ki ga je potrdil parlament, je zvišal število članov s tri na pet (dva nova seveda vladi naklonjena) in tako dosegel prijaznost sodne strukture do vlade. Menem je šel še dalje: število članov je povečal na devet (štirje novi so bili seveda „menemisti") in si tako zagotovil „avto-matično večino", ki je nenehno samo kimala vladnim korakom, ki so bili večkrat protiustavni. Ne pozabimo, da je v Argentini vrhovno sodišče obenem tudi ustavno sodišče. Duhaldejev poraz. Ko je po padcu De la Rue in umiku Rodriguez Saaja vlado prevzel Duhalde, je takoj napovedal, da bo zamenjal vse člane vrhovnega sodišča. Parlament je uvedel ustavni postopek, a pokazalo se je, da vlada ni imela zadostnega števila glasov (dve tretjini v obeh zbornicah). Vrhovno sodišče je s protiofenzivo (vladi nevarni ukrepi) dosegla, da je Duhalde sam ustavil postopek v parlamentu. Pri glasovanju so bili sodniki oproščeni, kljub temu, da je bilo tvarine dovolj, da bi marsikaterega postavili pred sodni senat. Najslabše je šlo predsedniku organa; le pičlih sedem glasov je manjkalo, da bi ga sodili. Ob tem omenimo, da je dr. Julio Nazareno prišel v vrhovni sodni organ brez nikakršne sodne tradicije, temveč zaradi poznanja in povezave (družabniki v odvetniški pisarni v La Rioji) z dinastijo Menem. Kirchner napade. Postopek v parlamentu ni nikdar zamrl. Pristojna komisija je že pripravljala obtožbo proti enemu izmed članov (dr. Fayt). Tedaj je sodišče ponovno dalo vedeti, da pripravlja vladi nasprotne razsodbe. V glavnem gre za vprašanje pesifikacije, kar bi bilo za vlado (in družbo) hud gospodarski udarec. A predsednik je sedaj drug in Kirchner ni hotel sprejeti vpeljanega sistema daj-dam. Po kratkem premisleku je javno pozval poslance, naj „počistijo ustanove" ljudi, ki jih niso vredni. Biti ali ne biti? Veliko je odvisno od rešitve tega zapleta. Vprašanje ni le, kdo bo končno zmagal, temveč, kakšen bo prihodnji razvoj. Predvidevamo, da bo Kirchnerju končno uspelo in bo Nazareno prvi, ki bo zapustil svoj prestol v sodni palači. Kaj pa potem? Kdo na njegovo mesto? Precedent ne vzbuja optimizma: Kirchner je kot guverner province Santa Cruz tudi povečal število članov krajevnega vrhovnega sodišča s tri na pet, in nova dva izbral iz vrst svojih privržencev. Če bo isto storil sedaj, bo rešil problem svoje vlade, ne pa dužbe in države. Če pa bo postopal lojalno in pustil svobodno delovanje ustavnih organov ter prazno mesto dopolnil z vrednim in neopredeljenim članom, bo to prvi korak, da se končno problem sodnih ustanov v Argentini usmeri po pravi poti. Ofenziva se nadaljuje. Poleg posega na sodno področje, je Kirchner pretekli teden izpeljal čistko tudi v vrstah federalne policije. Vrhovni poveljnik Roberto Giacomino je sicer zaenkrat ostal na svojem mestu, a odstranjenih je bilo deset višjih poveljnikov in vodje vseh komisarij v glavnem mestu. To je umesten korak zaradi visoke korupcije v policijskih vrstah. Vprašanje pa je isto: koga bo postavil na mesto odstranjenih. Kirurški poseg je zadel tudi PAMI, ustanovo socialnega skrbstva za upokojence. To je bilo nujno potrebno in smatramo, da kdorkoli bo vodil to ustanovo, ne bo slabši kot dosedanji. Med odstranjenimi je bil tudi eden direktorjev iz skupine zloglasega senatorja Barri-onueva. Dva povratka. Sem moramo v prvi vrsi postaviti kordobskega guvernerja De la Soto. Na krajevnih volitvah preteklo nedeljo je bil potrjen za novo dobo na čelu province. Prejel je preko 50% glasov, medtem ko so radikali, tradicionalni zmagovalci, dosegli navečji poraz v zgodovini povince (36%). S tem De la Sota še poveča tudi svoj vpliv znotraj peronizma. - Drug povratek pa pripada bivšemu predsedniku Menemu. Po obisku Čila (in svoje sedanje žene) je izjavil, da se bo aktivno udeleževal v pero-nizmu, kjer je še vedno predsednik Sveta stranke. Kot smo na tem mestu napovedali (proti mnenju večine opazovalcev) Menem smatra, da še ni nastopila ura umika. Vprašanje je, koliko guvernerjev in političnih vodij mu je ostalo zvestih. Na volitvah je prejel 24% glasov. V peronizmu ima še vedno močno zaslombo. A dobro vemo, da se marsikdo raje greje pri kresu zmagovalca kot pa piha v žerjavico poraženca. A „Turek" je zvit, vajen političnih bojev in vprašanje ostaja odprto. MlLAi [OMAR RTV 11. MED KNJIGAMI SLOVENCJv ARGENTINI S čim je zaposlena mladina? Mladina trenira odbojko. Saj se bližajo odločilne tekme MTO-ja . Da bodo navijači bolj na tekočem, bomo opisali tekme zadnjih treh kolov, kljub ogromnim oviram in slučajnostim, katerih opis bomo pustili za končno pospravo po turnirju. 3. KOLO, CARAPACHAY 4. MAJA Prvi dve tekmi, med dekleti in fanti Carapachaya in Slov. vasi sta bili prestavljeni na kolo, ki je bilo odigrano 24. maja v San justu. Sodnik je zaradi mehaničnih problemov z motorjem zamudil tekmo med fanti s Pristave in San Martina. Ramoški moštvi se nista predstavili in sta zato izgubili točke pred Sanhuščani . Edina tekma, ki se je odigrala na dan obletnice Karapačajskega doma, je bila med dekleti San Martina in Pristave, ki se je zaključila z zmago za Pristavčanke. 4. KOLO, SAN MARTIN, 18. MAJA Balotaža pri volitvah je odpadla zaradi Menemovega odstopa in se je na ta dan oddigralo četrto kolo. Formalno so samo igrala dekleta iz San Justa in Slov. vasi z izidom 2-0 (25-15; 25-15) za Sanhuščanke. Dekleta iz Slomškovega doma se niso predstavila in so izgubila točke za tekmo, ki bi jo morala odigrati proti Pristavčankam. Dekleta iz Carapachaya so izgubila tekmo proti San Martinu, saj so imele nezadostno število igralk. Pri fantih so fantje iz Carapachaya pokazali San-martinčanom, da niso lahki nasprotniki. Sanmartinčani so komaj prišli do pozitivnega izida 2-1 (13-25; 25-11; 15-10) Najbolj napeta in zanimiva igra je bila med fanti iz Slov. vasi in San Justa, katero so osvojili prvi z najnižjo razliko v tie-breaku, 15-13. Prvi set je bil za Lanuščane 25-21, drugi pa za Sanhuščane 25-16. Pristavčani so mirno rešili igro proti Ramoščanom 25-8 in 25-23. V soboto, 14. junija bomo v Našem domu v San Justo odigrali 6. kolo. Program je sledeč: 14:00 San Justo - San Martin (sfz); Slovenska vas -Pristava (sdo) 15:00 Pristava - Carapachay (sfz); San Justo - San Martin (sdo) 16:00 Lanus - San Martin (sfz); Ramos - Carapachay (sdo) 17:00 Ramos - Carapachay (sfz); Lanus - San Martin (sdo) 18:00 Lanus- Pristava (sfz); San Justo - Ramos (sdo) 19:00 San Justo - Ramos (sfz); Pristava carapachay (sdo) 20:00 San Martfn - Pristava (sfz) TAZOMO BIL SEM NA SPOMINSKI PROSLAVI Ne, letos nisem bil v Rogu. In mi je žal za to, a spregledal sem, da je komemoracija v začetku meseca, ne proti koncu, kot je bila včasih. Cerkveni zbor zaključuje svoje redno prepevanje pred poletnimi počitnicami, pa so se pevci zbrali na pikniku. Pevci in njihove družine, skoraj sto oseb. Dobra volja, prešiček, meso „a la plancha", pecivo, taka in drugačna pijača - vse doprinese, da se jeziki razvežejo, šale se vrstijo ena za drugo, žoge raznih velikosti pa letijo iz enega konca do drugega, odbite od rok, nog ali loparjev. Pa bi ne bil pevski piknik, če se tudi grla ne bi ogrela. Najprej nekaj iz aktualnega, potem iz železnega repertoarja, in seveda veliko domačih, narodnih ali ponarodelih pesmi, ki jih slovenski človek vedno rad sliši in zapoje. Katero bi še? Toliko jih je... Pa ne: predlog je Moja domovina. In smo udarili z Oče, mati, kar nas je bilo v krogu sredi gričevnate vasi, malo pod cerkvijo, na meji z Dolenjsko. Vse tri kitice, s ponavljanjem! Kar privzdignilo me je in v času in prostoru prepeljalo v dvorano Slovenske hiše, kjer smo jo tolikokrat prepevali v spomin na domobrance in vse druge pobite v komunistični revoluciji, pa po Domovih po širni Argentini. Res, bil sem na spominski proslavi, kot bi bil v Slovenski hiši ali v Kočevskem rogu ali kakem drugem grobišču po Sloveniji... GB Bo Lajovic ostal častni konzul? Posebna komisija ministrstva za zunanje zadeve, ki je preiskovala, ali je častni konzul Slovenije za Novo Zelandijo, Dušan Lajovic, ki je na internetu objavil udbine sezname, še primeren za opravljanje svoje funkcije, je končala delo. Ugotovila je, da nima nobene pripombe k delu Dušana Lajovica. Sedaj je odločitev na zunanjem ministru Ruplu. Na MZZ naj bi presodili, da je položaj za Lajovica, ki se bliža osemdesetim, prenaporen, zato naj mu ne bi podaljšali mandata. Da bi kot razlog za razrešitev navedli afero udba.net, ni nihče navdušen, saj vsi priznavajo, da je Lajovic veliko naredil za Slovenijo. Videl sem, slišal sem, ... pričam Na letošnji osrednji domobranski proslavi, ki je bila v nedeljo I. junija v Slovenski hiši, je posebej pritegnil pozornost odrski prikaz. Zamislila si ga je Ivana Tekavec, ki je izbrala poezije za recitacije in tudi napisala povezovalne besede. Ob splošni pohvali, ki jo je bila deležna, smo sklenili, da v zaporednih številkah objavimo celotno besedilo. Zahvaljujemo se avtorici za dostavljeno gradivo. JAZ SEM ZEMLJA Požrla sem bolečine, jok, strah. Dolga leta teži me trpljenje. Pogreznila sem trupla pretepena, zasula sem molitev in rožne vence. Ni jih več. Jih ne vidite več. A so še; v globini. Iščejo luč. Našli so pot. Iz te svete zemlje, ki bila je v grob spremenjena, prihaja svetloba. Jaz, zemlja, razkrivam resnico. Resnica je Življenje. ZASUTA USTA France Balantič Nekje pokopališče je na hribu, brez križev, rož, grobovi sami -in prek razpadlega zidu rumena trta, ki išče luč z ugaslimi rokami. Ležim v globini tiho, tiho, V dolini mrzel je večer in pust. Pri meni noč je in mi sveti. Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust! RADA BI Ivana Kampuš Rada bi vzela to našo Zemljo v svoje roke. Rada bi jo ogrela v svojih dlaneh kakor ptičko, trepetajočo od strahu in mraza. Rada bi ji očistila blatne peruti. V • vfT. Spominska proslava 2003 dr. Milan Komar: Vrnitev zamolčanega filozofa RAZMIŠLJANJA OB RAZGOVORIH IZ DOLGE VIGIL1JE Komarjevo delo za argentinske psihiatrične kroge. Ta razdelek sklene Komarjevo predavanje Smisel domobranstva, ki je filozofska utemeljitev zvestobe lastni naravi, lastnemu bistvu in človečnosti. V drugem razdelku so zbrani Komarjevi portreti ljudi, ki so s svojim delom za svobodo in duhovni blagor Slovencev ^r• Komar ob obisku posebej izpostavili v Aveniji v težkih in nevarnih trenutkih naše zgodovine - in to so nekateri od njih plačali z življenjem. To so bili Janko Kralj, Ernest Tomec, Lambert Ehrlich, in Lojze Vogrič. Tu je tudi spis o Alcidu de Gasperiju, ki je preveden iz kastiljščine. Tretji razdelek sestavljajo spisi, ki so nastali v Komarjevem neposrednem angažmaju v slovenski diaspori, emigrantski skupnosti. Krajši članki, odlomki iz anket in okroglih miz. Zlasti zanimivi so trije kratki članki, ki so izšli v buenosaireškem Glasu Slovenske kulturne akcije. Ko je v Sloveniji vladal diktat strahovlade, je Komar v Buenos Airesu predaval o pravici do drugačnosti, o razumevanju sporov in „zdražbe",etc. Ena osrednjih misli, ki prevevajo vsega duha te knjige, pa tudi večji del Komarjevega opusa, je misel o resnici in resničnosti. Komarjevo duhovno izročilo se tako iz dolge vigilije vrača v domovino. Če se že sam iz bridke usode našega povojnega begunstva ne bo mogel vrniti, se je sem vrnila njegova misel, njegovo iskanje poslednje jasnosti in modrosti in ta misel bo v Sloveniji nadaljevala delo za notranjo svobodo, svobodo, ki jo lačnemu človeškemu srcu daje resnica Ivo Žajdela (okrajšal TD) Demokracija 24. aprila 2003 Komar je bil za urednike med vojno in po njej očitno na ,,napačni" strani, kar bi veljalo še danes, saj ga niti v 16. zvezku Enciklopedije Slovenije, ki je dodatek, niso uvrstili. Tam kjer bi moralo biti obsežno biografsko geslo o Milanu Komarju, zeva praznina... K sreči se oblikuje mladi rod intelektualcev, ki razpira zaveso in Slovencem ponuja nova obzorja. Tako so v dveh elitnih knjižnih zbirkah izdali kar štiri knjige Milana Komarja. Začeli so pri zbirki Claritas, ki jo izdaja študentska založba, kjer so leta 1999 izdali Komarjevo temeljno delo Pot iz mrtvila, opremljeno z bogatim spremnim aparatom, dvema spremnima besedama Zorka Simčiča in Igorja Senčarja, Simčič pa je prispeval tudi Komarjevo bibliografijo. Nadaljevali so pri zbirki Sidro, izdala jo je založba Družina, kjer so leta 2000 izdali knjigo Razmišljanja ob razgovorih, zbirko Komarjevih prispevkov, ki so bili objavljeni v Meddobju, Svobodni Sloveniji in nekaterih priložnostnih publikacijah. Pred kratkim so v zbirki Claritas izdali Red in misterij, zbirko razprav, ki je leta 1996 izšla v španščini, za slovenski prevod je spremno besedo napisal Bojan Žalec. Skoraj hkrati je Družina v zbirki Sidro izdala četrto Komarjevo knjigo Iz dolge vigilije o kateri bom govoril. S tem je avtor hotel poudariti, da besede in misli prihajajo iz „dolgega pričakovanja slovenske svobode". V filozofijo prihaja mislec, kot je v spremni besedi napisal Matija Ogrin, do univerzalnih spoznanj o človeku in svetu. Komarjeva filozofija ... išče zadnjo dosegljivost v ključnih vprašanjih. Komar pri naslovu ni samo mislil na politično svobodo Slovencev, ampak predvsem na tisto temeljno, notranjo svobodo, ki biva v človeku, kadar je res sam svoj, kadar ima krmilo svoje duhovne usode trdno v lastnih rokah, tako da živi skladno z naravo in Božjim redom, modro gospoduje sam sebi, služi pa le Bogu. Kot prva je z kastiljščine prevedena razprava Resnica kot veljavnost in dinamizem, ki nekoliko odstre pogled v MILAN KOMAR MILAN KOMAR MILAN KOMAR "NIKOLI VEC!" ŠE KOLIKOKRAT? NASA SKUPNOS Še o UDBI DRAGO K. OCVIRK Pred televizijo je imel človek vtis, da gleda dvoboj starih šampionov, ki hočeta drug drugemu iztrgati zmago. Stara tovariša, Kučan in Miloševič, sta igrala vsak svojo igro. Miloševič je bil borčevsko napuhnjeno razpoložen. Izdajal se je za človeka, ki se bori za resnico, pravico in svobodo ter proti tistim, ki mu odrekajo veličino in nanovo pišejo zgodovino. To Miloševiče-vo komunistično-borčevsko retoriko, ki je je zadnje čase spet vse več pri nas in jo uporablja celo vlada, je predsedujoči večkrat zavrnil kot laž. Nasprotno pa se je Kučan, ki mu ta retorika ni tuja, odločil za togo pravno držo, kar na sodišču niti ni slabo. Za domačo rabo je sporočilo soočenja Ku-čan-Miloševic tudi to, da v Evropi ne bo mogel nihče opletati z arhaično komunistično-borčevsko retoriko, ne da bi ga uvrstili v "žlahtno" izročilo, ki ga predstavlja Miloševič. Glavno sporočilo soočenja, ki je premiera v analih svetovnega sodstva, pa je v dejstvu, da sta morala na mednarodno sodišče najvišja komunistična funkcionarja. Vse doslej je namreč svetovni levici uspevalo odvračati pozornost od vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in miru, ki so jih zagrešili levičarji, še zlasti komunisti. Zrušil se je veliki tabu: tudi levi krvniki niso več nedotakljivi. Nič koliko primerov iz demokracije je, ko so leteli z oblasti politiki že zaradi ljubezenske ali finančne afere, Nixon zaradi laži. Toda dokler je obstajala Sovjetska zveza in ji je zahodna "inteligenca" vsa očarana sledila, si kaj takega ni bilo mogoče niti zamisliti. Ob tem soočenju komunističnih voditeljev lahko samo strmimo, kako kakovosten premik se je zgodil. V delu Klavnica: Bosna in polomija Zahoda je D. Rieff zapisal, da je znameniti "Nikoli več!", ki so ga ponavljali ob odkritju Hitlerjeve končne rešitve za Jude, Rome, homoseksualce in še koga, mogoče najbolje definirati kot: "Nikoli več ne bodo Nemci pobijali Judov v Evropi v 40. letih." Bosna ni edini primer te polomije, kajti Zahod je vse 20. stoletje dajal napačna znamenja različnim krvnikom. Talaat Paša je večkrat omenil, kako ni nihče preprečil sultanu Abdulu Hamidu, da ne bi množično pobijal Armencev. Hitler je gradil na tem, da se ni nihče več spomnil Armencev. Sadam Husein je videl, kako se svet ne meni za njegove napade s kemičnim orožjem na Iran, in je šel nad Kurde še z bojnimi strupi. Hutujski uporniki v Ruandi so streljali na pripadnike belgijskih mirovnih sil, saj so vedeli, da bodo ti odšli tako, kot so pred tem ameriške sile zapustile Somalijo (1993). Potem so (1994) Hutuji začeli veselo pobijati Tutsije: kakšnih 8000 na dan, in to sto dni, ne da bi jim karkoli rekel. Leto prej so bosanski Srbi javno proslavljali žrtve v Mogadišu, potrjeni v prepričanju, da ZDA in Evropa že ne bosta umirala za "islamske fundamentaliste" v Bosni. Ko se je Miloševič oziral po 20. stoletju, se je počutil varnega. Kako se demokratični Zahod ne odziva na vojne zločine, zločine proti človeštvu in miru, je videl že v Jugoslaviji. Nihče ni odgovarjal za teror in pobijanje, še več, začetnika gorja so zavezniki postavili na oblast. Po približnih ocenah je bilo pri nas po koncu vojne pobitih od 200.000 do 300.000 ljudi, največ Hrvatov in Srbov, in nihče ni odgovarjal. Zahod si je pred tem zatisnili oči, ne da bi mu bilo treba, ker takrat še ni bilo hladne vojne. Nihče v Jugoslaviji ni odgovarjal za koncentracijska taborišča v Rogu, Kidričevem. na Golem otoku... Nihče za pomore ranjenih, invalidnih in bolnih vojnih ujetnikov... Kako ne bi Miloševič vedel, da je vse to sad zavestne odločitve komunističnih oblasti, izpeljano načrtno in organizirano? Možakar se je učil iz zgodovine, računal na mlačnost Zahoda in pozabljivost ljudi. Na srečo se je uštel! Čeprav ljudje vedo, kaj se je dogajalo, le težko verjamejo v reči, ki presegajo njihovo vsakdanjo izkušnjo. Saj ni mogoče, da bi kdo hotel tako vsesplošno, načrtno in organizirano pomoriti (sto)tisoče ali celo milijone! Ta misel presega navadno pamet. Ljudje so le počasi sprejeli holokavst in ga hitro odrinili v zgodovino, pri tem pa ne pomislijo, da se to zlo dogaja zdaj. Žrtvam in pričam ne verjamejo, prej prisluhnejo dobrodušnemu zanikanju zločinskih vladarjev, ki prisegajo, da kaj takega že ne more biti res. Za zaroto gre, saj veste! Toda za to nevernost so ljudje odgovorni, kajti zdaj že vedo, da so zgodbe, ki prihajajo iz družb, kjer se dogajajo zločini proti človeštvu, vedno neverjetne. Vsaj to bi se morali naučiti iz holokavsta, ki je neverjeten in zato sestavljen iz samih neverjetnih zgodb. Če bi zločine na naših tleh med drugo svetovno vojno in po njej obsodili enako kot nacistične zločine, bi devetdeseta leta ne bila najbolj krvava leta v zgodovini človeštva. Tudi Miloševič, čeprav komunist, bi gotovo več kot enkrat premislil, ali se bo sistematično podal v grozodejstva ali ne. Ker se je končno vsaj on znašel na sodišču, primerljivem z Nu-renbergom, smemo upati, da bo njegov primer dal Najprej nekaj novic iz Slovenskega doma San Martin: V Slovenskem domu San Martin je sredi aprila nastopil novi odbor, ki mu predseduje inž. Tone Kastelic. V petek, 9. maja so istotam pričele žene s kleklanjem, ki ga vodi Regina Leber. 15. maja je Zveza slovenskih mater in žena iz San Martina, ki jo vodi Ančka Podržaj, imela svoj redni mesečni sestanek. Posvetile so ga šmarnični pobožnosti. Polona Marolt Makek je prebrala očetove opise slovenskih božjih poti. V Domu se vrstijo vaje za otroško igro, za domobransko proslavo, mladinski dan ter obletnico doma. V soboto, 24.maja je bil v Slovenski hiši Plečnikov večer in razstava njegovih del pod okriljem Slovenske kulturne akcije. Govoril je arh. Andrej Duh iz Bariloč. Razstava je bila odprta tudi v nedeljo, ko je bilo žegnanje v Slovenski hiši. V nedeljo, 25. maja je bilo v Slovenski hiši žegnanje. Pričelo se je s sv. mašo. katero je daroval delegat prelat dr. Jure Rode, ob somaševanju dušnih pastirjev. Sledilo je kosilo v veliki dvorani, katerega so pripravile članice Zveze slov. mater in žena pod vodstvom Pavle Škraba. V soboto 31. maja je bil na Pristavi 1. slovenski večer. V nedeljo, 1. junija je bila v Slovenski hiši „Domobran-ska proslava - žalni praznik spomina in pričevanj." Pričela se je s koncelebrirano sv. mašo, katero je ob sodelovanju dušnih pastirjev daroval prelat dr. Jure Rode. Sledil je poklon pred spomenikom žrtev, nato je bila spominska akademija v veliki dvorani. Slavnostni govornik je bil dipl. pravnik Božidar Fink. Za prvi petek so bile po naših krajevnih domovih svete ure, Za prvo soboto pa je bila v slovenski cerkvi Marije Pomagaj ura za duhovniške, redovniške in misijonske poklice. V četrtek 5. junija je bil spominski sestanek Zveze slovenskih mater in žena. Sledil je govor Mance Urbančič z naslovom Moji spomini iz št. Jošta. V nedeljo, 8. junija je bila spominska proslava v Carapachayu. Isti dan je bil spominski sestanek v Slomškovem domu v Ramos Mejiji. Govorila je Pavla Kremžar. Prav tako isto dan je bil redni občni zbor društva Slovenska Pristava. Izvoljen je bil novi odbor, pod vodstvom Janeza Jelenca. Balantičeva šola in mladinska organizacija iz San Justa sta isti dan priredili zanimivo predavanje patra dr. Alojzija Kukoviče DJ O družini in zakonu. Isti dan je društvo upokojencev iz San Justa priredilo skupno kosilo v Našem Domu, upokojenci Slovenske vasi pa so imeli skupno družabno kosilo ob 10-letnici ustanovitve društva. Odbornice ZSMŽ so za mesec junij razdelile 74 denarnih podpor ter 70 velikih živilskih paketov. Zveza ima lastno stran v medmrežju in sicer pod naslovom www.slo.org.ar/zveza .html Ob 70-letnici revije Duhovno življenje je odbor za Slovensko hišo priredil srečolov s koristnimi dobitki. Priredila D-ova za tisk. referat ZS misliti njemu podobnim. Za Slovence pa ostaja za zdaj skrivnost, zakaj je Zdenko Roter, oficir Udbe in zasli-ševalec duhovnikov, spremljal Kučana v Haag. Se je Kučan bal, da bo Miloševič iz Udbinih arhivov izvlekel kaj zanj neprijetnega? Ve Roter morda kaj takšnega o Po nekaterih številkah dosjejev se ve, ali oseba spada med uslužbence UDBE ali pa je bila nadzorovana ali preverjena... Udba.net še vedno buri duhove v Sloveniji. A začu-da je vse tiho po Pismih bralcev, ki so nekoč bila poplavljena s pismi, pripombami, popravki, samo da so podprla vlado ali prejšnji režim. Sedaj so tiho. A v tedniku Demokracija, ki je na pomladni strani v svojem pisanju, prinašajo na dan za levičarje neprijetna dejstva. V izdaji 29. maja so spravili skupaj sto imen, ki so jih v tistih dveh dnevih, ko je bila udba.net dosegljiva, preverjali na internetu. Ugotovitve so zanimive: Navedeno so številke dosjejev rednih ali opuščenih registriranih sodelavcev SDV, to je Službe državne varnosti, po domače OZNA, UDBA in kaj takega. Naj jih naštejemo: Mitja Meršol, glavni urednik Dela Igor Bavčar, minister Ludvik Toplak, veleposlanik v Vatikanu Rado Genorio, ki nas je obiskal z Izseljensko matico Tomaž Miklavčič, sekretar na veleposlaništvu v Argentini, Ciril Ribičič, ustavni sodnik, bivši predsednik Združene liste Janez Drnovšek, predsednik države, ki je pa to zanikal France Bučar, b. predsednik parlamenta Tit Dobršek, b. urednik Dela Vekoslav Grmič, b. mariborski pomožni škof Anton Drobnič, pred-sedenik Nove zaveze, ki je to zanikal Mojca Drčar Murko, dopisnica Dela Matjaž Kmecl, b. član predsedstva Anton Bebler, politolog, ki nas je že obiskal Zmago Jelinčič, poslanec, cerkveni tat Janez Kocijančič, b. predsednik Združene liste, glavni pri RTV Ivan Kristan, predsednik državnega sveta Zdenko Roter, Kučanov svetovalec, zasliševalec duhovnikov Borut Pahor, predsednik DZ, je to zanikal Janez Zemljarič, b. predsednik vlade Mitja Ribičič, b. predsednik jugoslovanske vlade in vodja OZNE Tomaž Ertl, b. vodja UDBE, Kot viri iz katoliške cerkve so navedeni: Lojze Peterle, Ivo Bizjak, Janez Podobnik in Edvard Stanič. Nadzorovane osebe: Janez Janša, predsednik SDS Jože Pučnik, b. predsednik DEMOS, Spomenka Hribar, b. poslanka, Janez Gril, urednik Družine, Tomaž Miklavčič Jelko Kacin, b. minister Barbara Brezigar, b. ministrica Miha Brejc, podpreds. SDS Marjan Podobnik, b. predsednik SLS Vinko Vasle, novinar Izidor Rejc, b. član SLS, France Arhar, b. predsednik banke Jožef Školč, b. minister Franko Juri, župan. Ne da se ugotoviti, v katero kategorijo spadajo, a so verjetno nadzorovani Andrej Bajuk, b. predsednik vlade Tine Velikonja, b predsednik Nove Zaveze Anton Drobnič, predsednik Nove Zaveze Janko Prunk, zgodovinar Peter Kovačič, pisatelj Iz vsega tega se vidi, kako na široko so vrgli svoje mreže, tako na uslužbence kakor na nadzorovane. Škoda, da ni bilo več časa na razpolago, da bi lahko pogledali še za drugimi veljaki, da bi ugotovili, kaj je kdo bil. Morda bi ugotovili tudi mrežo v Argentini??? Miloševiču, da si ta ni upal "***»• ... , »i*«?, noi-imAso«''črImšeššaTTTT.aoGvj"" i *■■■■'•■ - -.-j . • 1. . tie.' • . J . . _ j.- c !C. ':S«T t s*’ ;• : > -hi a ■■uv.. - biti bolj napadalen, ko je ...................... videl, kdo je s Kučanom? V Roterjevi navzočnosti v Haagu je neka temačna -................................................ . .° ... ' . . ............ SSJn'S . ANT0,< 8OJEKl|0VM<37 CR:002SA3S-I S t .CA! J«11 JR 3 simbohka ker ip nar hi de i ?--•'■ - » ort.»er.roj.:sssr « otetovo ikeiale« * materi« &ekl!«0K.1C H PROCESOR * AARCOROSiiSLOVEASlcA « renrenivneo.-! in nehumane uRj«y j»kocna u « »okeriiRoutolos « hAao&roJtisiovsiiskA * OAiavijArstvoujusosiav! ' ' S“0.:HG«l * PCROiil v VISOKA 170ARA7SA * iiSuJtatMtC RSRI sa preteklost, svetla in tem- ......................................................................................... —........................................... na, spremlja povsod, je del nas, smo mi. Kot so haaške katarze potrebna nekatera mssi. orcar mojca. roje*:o2/o7/a2 cmonmi-s st.c«;so? 101 ? ljudstva, tako smo podobne ?§e» j v .-Sbl SS5iHA * 0WTi "amuo-Kinm , aaroohosusloverka . katarze potrebni tudi mi, da 5P,L:KNS<' ’ V,50 kar je imelo, nobene bilke zase ni poželo. V 87. letu starosti je odšla k Bogu po plačilo naša ljuba mama, stara mama in prababica Olga Bavčar rojena Saksida iz Sel na Primorskem. Žalujoči: hčerke Emica, Ivica, Bogomila in Jožica z družinami ter ostalo sorodstvo. Slovenija, Buenos Aires, Bariloče „Pridi, zvesti služabnik ..." Vsem prijateljem in znancem sporočamo žalostno vest, da nas je po hudi prometni nesreči v soboto, 31. maja 2003 zapustil naš dragi oče, stari oče, stric SLAVKO ERJAVEC Zahvaljujemo se vsem, ki ste zanj molili in nam bili v oporo v tej težki uri. Posebno zahvalo g. Tonetu Bidovcu za zakrament sv. maziljenja, pogrebno mašo in molitev ob grobu. Zahvaljujemo se tudi g. Matiji Borštnarju za molitev ob krsti. Žalujoča družina in ostalo sorodstvo. Buenos Aires, Calafate, Trzin, Žužemberk, Škofja Loka.