f Leopoldu Furlaniju v spomin V sredo po Veliki noei je vzcl za večno od nas slovo cden najstarejših stanovskih tovarišev, Furlani Lcopold, v 85. letu svojega življenja. Pokojni, goriški rojak, je zagledal luč sveta v lepi plodni Vipavski dolini v Rihembergu 1854. Po dovršitvi osnovne in nekaj razredov srednje šole, si je izbral učiteljski poklic ter prešel na koprsko učitel.jišče, katero je dovršil 1877. leta. Kot učitelj se jc z vso vnemo in veseljem posvetil napredku šole in kulturnemu in prosvetnemu napredku naroda vsončni in lcpi Goriški. Po kratkem službovanju v Kamnjah in Šmarjah je dobil mesto nadučitelja v Št. Andrežu pri Gorici. Lepi, južni plodonosni kraj s pogledom na Furlansko ravnino onkraj Soče in na vinorodna Brda, ga je še bolj spodbujal k neumornemu delu, ki je bilo v tedanjem, njegovem mladostnem času še toliko napornejše, ker je bilo treba med narodom orati še zelo trdo ledino na šolskem, kakor tudi na gospodarskem in prosvetnem poIju. Toda tovariš Furlani, četudi mirnega temperamenta, se ni strašil dela, ne napora in kot odločno zaveden narodnjak, ki je ljubil slovensko, pred vsem pa svojo ožjo goriško domovino, se je posvetil delu z vsem žaram ljubezni svojega srca. Kot dober pevec, praktičen sad.iar in vrtnar je izven šole s posebnim veseljem gojil med narodom ti dve panogi izvenšoliskega dela. Vedno se je dobro zavedal visokega poslanstva svojega učiteljskega poklica, bil je zvest in Ijubezniv stanovski tovariš ter se je tudi trdno oklenil svojih stanovskih ustanov ter jim ostal zvest vse življenje. Daljšo dobo jc bil agilen odbornik goriškega okrajnega učiteljskega društva. Vojna z Italijo 1915. ga je postavila tako rekoč tik za vojno črto in zato je moral jadrno zapustiti svoj Ijubljeni službeni kraj Št. Andrež in z najbednejšimi potrebščinami je pribežal s svojo družino v Ljubl.jano. Tu je dobil učiteljsko mesto ter bil priddjen šoli Salezijancev na Rakovniku, kjer je sodeloval s pokojnim Ant. Likozarjem, ki je bil približno istih let in istega mišljenja. Tovariš Furlani je bil upokojen konccm leta 1923. Svoj pokoj je skupno z družino preživel v Ljubljani. V petek, 14. t. m., je nastopil ta naš učiteljski veteran svojo zadnjo zemeljsko pot na pokopališče k Sv. Križu v Ljubljani. Na zadnji poti, v poslednje slovo ga je spremilo prav odlično število njegovih Sitarejših stanovskih tovarišev in nad vse častno število njegovih ožjih goriških rojakov. Ob odprtem grobu se je z ganljivimi besedami poslovil od pokojnika njegov goriški rojak, tovariš Alojzij Urbančič. Bodi ohranjen zvestemu in zavednemu stanovskemu tovarišu časten spomin!