Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	205
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ PO IZGUBI
PARTNERJA
Doris Erzar in Majda Golja
1. Uvod
Po nekajletnih izkušnjah na področju zakonskega in družinskega
svetovanja na centru za socialno delo (CSD) snìo svetovalci vedno znova
prihajali do spoznanja, da posamezniki razvezo zelo različno doživljajo.
Vendar se razveza ne zaključi z obravnavo na CSD in kasneje na sodišču z
razvezno sodbo, ampak gre za dalj časa trajajoč proces.
Izguba partnerja pomeni prekinitev odnosa, ki je trajal daljši čas. To je
bil intenziven, intimen medčloveški odnos, ki ga je nemogoče naenkrat
končati. Z izgubo partnerja pogosto prihaja do osebnih kriz in zapletenih
življenjskih razmer, ki jih je brez pomoči težko prebroditi. Posamezniki se
znajdejo v novih življenjskih situacijah, ki so drugačne od tistih v skupnem
življenju. Običajno so osamljeni in naletijo na nerazumevanje širšega in
ožjega okolja.
Človek ni sam sebi dovolj, živi lahko le v okolju z nekom, ki ga ima
rad. Težko živi z občutkom, da je samo on tisti, ki je preživel osebno
travmo. V težavah in notranjih stiskah si skuša najprej pomagati sam, v
svoji družini, sorodstvu, soseski in drugih skupinah. Danei pa so te naravne
povezave v krizi in zelo zrahljane, zato predstavljajo različne skupine za
samopomoč nadomestno obliko teh naravnih povezav med ljudmi. Kadar več
206	Delavnice	Soc Delo 31, 1992, 1-2
ljudi doživlja podobne stiske, se jim z izmenjavo izkušenj, ob že preverjenih
načinih reševanja enakih ali podobnih težav, ponuja možnost, da skupaj
učinkoviteje premagajo lastne težave.
2. Dosedanje izkušnje pri delu s skupinami za
samopomoč ob izgubi partnerja
Na osnovi izkušenj in spoznanj z zakonci ob razvezi smo v letu 1988 na
Centru za socialno delo Kranj oblikovali okvirni program za delo v skupini.
Namen naših srečanj je bilo osamosvajanje po razvezi kot pomoč tistim, ki
razvezo težje doživljajo in se težje znajdejo v novi življenjski situaciji. Drugi
namen je bilo učenje novih vlog in razreševanje lastnih problemov na
primeren in okolici sprejemljiv način. Skupino smo oblikovali iz
posameznih partnerjev, ki smo jih na Centru za socialno delo obravnavali v
razveznem postopku. V skupino se je redno vključevalo 12 do 14 članov,
vodile pa smo jih izmenično 3 sodelavke teama za zakonsko in družinsko
svetovanje različnih profilov. Dvoletno delo je potrdilo naše domneve, da v
krizni situaciji ljudje potrebujejo takšno obliko pomoči. Obogateni s temi
izkušnjami smo program dela dopolnili. Skupina sedaj deluje že tretje leto z
dvema svetovalcema, ob tem pa se je še bolj odprla novim članom.
Posamezni člani so postali zelo aktivni in oblikujejo različne oblike
družabnega življenja tudi izven naših srečanj (npr. družabni večeri, skupna
praznovanja, planinarjenje, smučanje).
Na Centru za socialno delo Piran je začela v aprilu 1990 prav tako
delovati skupina za samopomoč po izgubi partnerja. V skupino se vključuje
8 do 10 posameznikov, vodita pa jo 2 strokovni delavki različnih profilov iz
zakonske posvetovalnice.
Obe skupini vključujeta člane s podobnimi težavami in delujeta po
podobnih programih. Zato smo navezali stike najprej vodje skupin, kasneje
pa organizirali tudi skupna srečanja vseh članov, ki so jih le-ti doživeli zelo
pozitivno. Navezali so osebne stike in se občasno srečujejo tudi izven
skupine. Na osnovi teh izkušenj bomo s tem delom še nadaljevali.
3. Okvirni program skupine
Na osnovi vseh teh spoznanj sta CSD Kranj in CSD Piran skupaj
oblikovala okvirni program skupine za samopomoč po izgubi partnerja, ki
ga bomo lahko uspešno uporabili za širjenje tega načina dela. Naš namen je.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	207
da se oblikujejo še nove skupine, ki bi lahko nudile pomoč čim večjemu
številu ljudi. Okvirni program vsebuje namene in cilje skupine, metode in
oblike dela ter vsebino, ki je pripravljena in diferencirana glede na:
strukturiranost skupine;
velikost skupine;
trajanje skupine;
dogovorni pakt;
število in profile vodij skupine
4. Zaključek
Izguba partnerja, predvsem ob razvezi, v naši kulturi posameznika
zaznamuje in ga pogosto potisne v osamljenost, iz katere težko najde
ustrezno pot. Vključitev v skupino za samopomoč pomeni prvo navezovanje
stikov z drugimi ljudmi na poti k premagovanju oz. reševanju lastnih težav.
Druženje z ljudmi, ki. razumejo in delijo s tabo svoje izkušnje, ti daje
občutek varnosti in dobrega počutja, kar je izhodišče'p spoznavanje in
sprejemanje samega sebe in s tem osebne rasti.