»LASNIK
SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA
LETO VIII.	LJUBLJANA, 1967	Št. 4.
VOŠČIMO VAM NOVO LETO,
ZDRAVO, VESELO, MIRNO, BOGATO,
DA BI IMELI VSEGA VEČ KO LANI!
Mi pa imamo denarja manj kot lani: ko bomo poplačali to številko, bo v naši blagajni samo še pajčevina. Vse tiste bralce, ki ne želijo, da bi Glasnik prihodnje leto utihnil, prosimo, naj ne spregledajo priložene položnice, ampak nam naj nakažejo naročnino - če tega že niso storili - 5,- N din za vse leto. Nekateri so bili že letos velikodušni in nakazali več. Žal so bile to izjeme. Ali ne bi bilo lepo, če bi bralci Glasniku voščili novo leto tudi z dejanjem ne z besedo? Bo naša prošnja zaman?
ProbJemi
"NARODNA noša"
"Lep, bel ošpetelj s kratkimi rokavci, črn baržunast modrc s pozlačenimi gumbi in pošit s pozlačenimi vrvicami, kratko temno krilce z majhnimi rožicami raznih barv, še krajši zelen predpasnik, lepe bele nogavice in krasni šolnčki. Tako oblečena stopa ponosno naša Hani po ulici in gleda na vse strani, če jo gleda naše občinstvo v tej lepi narodni, kmečki obleki..." S temi besedami je Albert Sič že pred tremi desetletji opozoril v predgovoru k svoji knjigi "Slovenske narodne noše", na maličenje slovenske kmečke noše. Iste misli bi lahko neštetokrat zapisali tudi v današnjih dneh, ko srečujemo na raznih folklornih in turističnih prireditvah, razglednicah in turističnih lutkah prav takšno in podobno nošo sodelujočih. Predstavljala naj bi praznično nošo slovenskega kmeta iz prejšnjega stoletja, pa je največkrat le njena povsem popačena, izkrivljena podoba.
Vzrokov za takšno maličenje naše kmečke noše je več. Nekako v sredini prejšnjega stoletja se začne slovenska kmečka noša vedno hitreje izpreminjati. Te spremembe so romantično ugotavljali in obžalovali številni člankarji v Novicah in drugih časnikih ter se navduševali nad "lepo, staro narodno nošo".
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se ustanavljajo na Slovenskem številne čitalnice, ki povezujejo predvsem mestno in trško prebivalstvo, doba taborov zajame tudi kmečko prebivalstvo .Ob vseh teh zborovanjih poudarjajo poročevalci, da "so se jih udeležili tudi kmetje v svojih narodnih nošah" .Seveda so oblačila za svečane priložnosti nekoliko spremenili, da so bila bolj "paradna". Kolikor jih ne spreminjajo kmetje sami, jim pomagajo tudi meščani in tržani, ki hočejo izpričevati svojo pripadnost narodu" tudi s tem, da se oblačijo v "narodno nošo".
Konec prejšnjega in v prvih desetletjih našega stoletja se pojavijo v takratnih časnikih članki, ki nadvse prizadevno vzpodbujajo k obnovi "narodne noše" in svetujejo kakšna naj bi ta obnovljena noša bila.Po prvi svetovni vojni se ta prizadevanja razpasejo skoraj po vsej Sloveniji, ko dekleta po vaseh in žene po mestih šivajo svoje "narodne noše", ki jih potem nosijo na kulturnih prireditvah in procesijah. Pridružijo se jim še "narodne dame", ker so pač skušale z obleko kar najvidneje izpričati svojo "narodnost".
Inponovno se razširja moda "narodnih noš" v zadnjih letih, ko se številni izvajalci "psevdonarodnih" pesmi, plesov in običajev predstavljajo doma in v tujini v najrazličnejših "slovenskih narodnih nošah".
Ista kmečka noša, ki je imela nekdaj povsem določeno funkcijo, je tako postala "paradna noša in uniforma". Ta take povsem druge namene seveda ni več primerno domače sukno, mezlan ali platno (tudi se ga več ne dobi na trgu), podobno je z vezenimi pečami, ki so hkrati tudi preskromne. Zato nosijo svilo in kičasto vezene avbe, čevlje z ozkimi visokimi petami ter prekratke, niti do kolen segajoče irhaste hlače z belimi spodnjicami ali pa kar navadne dolge hlače itd. itd.
Zato velja: vsa romantična oživljanja noš in običajev (mednje sodijo tudi današnja) so umetna, pa naj bodo v nacionalne ali turistične namene. Bistvo kmečke noše je v tem, da jo nosijo kmetje, kot nosijo meščansko meščani. Celo danes, ko moda narekuje enako obleko za vse, se kmet in meščan razlikujeta, pač zaradi različnega načina nošenja obleke.Kaj šele, če si nadeneta nošo, ki ni povezana z načinom življenja enega ali drugega in ni plod u-streznega razvoja! Forma in funkcija neke noše in običaja sta vezani na določeno družbeno strukturo. Zavoljo tega pa se vse današnje prireditve z nošami in običaji v najboljših primerih lahko uvrščajo na raven nekakšnih veselic ali velikih Spektaklov. Ob tem se preteklost tudi vskrbneje pripravljenih prireditvah navadno le v glavnih potezah podaja avtentično, zvečine pa sodobni izvajalci vnašajo vanje na račun preteklosti veliko nepristnih, celo neokusnih potez in tako izkrivljajo podobo nekdanjega kmečkega oblačenja, nekdanje noše .
Marija Makarovič
Pripomba uredništva. O problemu, ki ga tu načenja dr. Makarovičeva, smo slovenski etnografi že večkrat razpravljali na sestankih in posvetovanjih, ne da bi prišli do enotnega, jasnega stališča. Morda so o tem razmišljali tudi nekateri našibralci, ki od blizu opazujejo "oživljanje noš in običajev", pa jih vabimo, da povedo svoje mnenje. Tehtne prispevke bomo objavili v prihodnji številki.
OBREDNI PLESI IN IGRE NA SLOVENSKEM
Slovenski ljudski ples ne kaže enotnosti, ki bi jo glede na tako majhno ozemlje pričakovali.Geografska raznolikost, nekdanje politične meje in drugi zgodovinski faktorji so vtisnili svoj pečat na vrsto, funkcijo, vsebino, obliko in stil plesov. Na pretežnem delu slovenskega ozemlja so doma poleg redkih skupinskih le parni plesi. Bela krajina pozna tudi kolo. Starejše plasti gibne kulture so se ohranile predvsem v obrobnih predelih Slovenije, medtem ko jih v centralnem delu že težko najdemo. Plesi mlajše plasti, ti so navadno tudi drugod po Evropi splošno znani, so razširjeni po celotnem slovenskem ozemlju, razen v Reziji, njihova razširjenost narašča proti severu, kajti k nam so prišli največ s sosednje Koroške in Štajerske. Te plese plešejo seveda povsod na svoj način in jih po svoje imenujejo.
Najstarejši primeri plesnega izročila na Slovenskem imajo izrazito obredni karakter in so časovno vezani na pomladne običaje in svatbo. Koreografsko so enostavni, najprimitivnejšiso prostorsko in figuralno še popolnoma neizoblikovani. Štajerski ko ra nti v pustnih dneh na svojem obhodu po vaseh nagonsko nenehno poskakujejo in hkrati v svojstvenem ritmu potresavajo z životom. Podobna nedoločenost plesnega koraka in oblike je lastna plesu prleškega oziroma prekmurskega pozvačina in tudi plesu z bosmani (na Gorenjskem s pogačo)
na štajerski in gorenjski svatbi. V sedanjem plesu "za dobro letino" (gorenjski ples s pogačo) je ohranjena obredna ostalina nekdanje prošnje za plodnost.
Pri oblikovno izrazitejših plesih in igrah je v večini primerov osnovni gibni element hoja ali tek, zunanja oblika pa krog, povorka, kača ali polž. Med temi so posebno zanimive igre mostnega tipa. Kot otroška igra je most znan po vseh evropskih deželah, redkeje pa najdemo primere podobne igre med odraslimi. V Sloveniji so danes znani primeri v Beli krajini (Metlika, Predgrad, Črnomelj) in na Gorenjskem (Železniki, Kropa). Igrajo se le na določene dni v letu, v prvi vrsti na velikonočni ponedeljek. V Železnikih in Kropi je velikonočna igra most med odraslimi po tekstu in obliki enaka otroški igri, tekstna in koreografska oblika belokranjskih variant pa je povsem drugačna. Peta oblika in urejena metrična struktura teksta kažeta na starejše poreklo. Belokranjskim primerom sta skupna dva koreografska elementa, ki sta bistvena za to igro:
1 . Plesalci so razdeljeni v dve skupini, ki si odpevata. Ta delitev se pojavlja v treh različnih oblikah:
a)	dve nasproti si stoječi koloni parov (Metlika);
b)	dve nasproti si stoječi vrsti (Predgrad);
c)	dva nasproti si stoječa polkroga (Črnomelj).
Sij *6*^>*Ä*ö
4-jć>
2. Plesalci tečejo skozi "most" ali "vratca", to je izpod dvignjenih sprijetih rok dveh plesalcev (Predgrad, Črnomelj) oziroma nasproti stoječe kolone (Metlika).
Tako kot v Metliki se most ne pleše nikjer v Sloveniji. Podobenprehod pod "mostom" najdemo v različnih variantah pod imenom koutre šivat na Gorenjskem, tod teče kolona parov pod^dvignjenimi rokami istosmerne ali nasprotne kolone. V Železnikih in Kropi se ta igra izvaja brez vsake glasbene spremljave ali petja prav tako na velikonočni ponedeljek, medtem ko je v Tuhinjski dolini (Srobotno) in v Bohinju znana z glasbeno spremljavo, in sicer kot obredni svatbeni ples. Dejstvo, da so mostne oblike vezane na pomladne običaje in svatbo, nam daje slutiti poseben obredno-magičen pomen kot simbolično dejanje preporoditve. Kot izključno svatbeni ples je znana po Sloveniji Abrahamova procesija. Med polnočjo in jutrom zadnjega svatbenega dne se svatovska druščina vije v obliki kače ali polža skozi dvorišča in vrtove .Povečini vodja vsaj enkrat popelje kolono pod dvignjenimi rokami dveh plesalcev. Podoben primer je na štajerskem čindara, le da je vezana na gostije ob novih mašah.
Metliški most se ni izvajal samostojno, ampak vedno skupaj z metliškim kolom - plesalci ob petju pesmi "Igraj kolce. . ." vijejo kačo in polža - ter z drugimi ob-rednimiigrami: r e š e t c a, robčeci, kurji boj in turn. Zadnji jeverjetno porušena oblika "kola na kolu".
Med plese obrednega značaja sodi tudi belokranjsko kolo Pobelelo pole. Nekdaj so ga plesali ob praznovanju zimskega kresa 27. decembra. Ples še živi, medtem ko je praznovanje opuščeno. Kolo Pobelelo pole je doslej v Sloveniji edini znani primer baladne pesmi kot plesne pesmi. V tem primeru je to balada o srcu, iztrganem iz prsi. Koreografska osnova pesmi je prastara - trije koraki v levo, eden v desno - takozvani faeroerski korak, ki ga najdemo v ostankih baladnih pesmi tudi drugod po Jugoslaviji in Evropi. Neposredno na to kolo se navezuje drug ples, imenovan na trumf, kolo brez sleherne glasbene spremljave, ritem in dinamiko mu daje le topot nog. Odtod tudi ime plesu (trumfati pomeni topotati). Ples kaže sorodnost s plesi dinarskega področja, kar je razumljivo ob dejstvu, da so se v času turških vpadov naseljevali v Beli krajini uskoki.
Na skrajnem severozapadu so Slovenci v Ziljski dolini na Koroškem ohranili posebno plesno obredno starino prvi rej, ki je že v prejšnjem stoletju veljal za znamenitost. Ta plesni obred se navezuje na vsakoletni običaj "šteh-vanja". Fantje na konjih dirjajo mimo visokega lesenega droga, na katerem je nasajen hrastov sodič. Tega skušajo razbiti z železnimi kiji. Zmagovalec, ki je do prihodnjega štehvanja starešina konte vaških fantov, začne postavljati rej. S štehvovskim vencem na roki izbira dekleta, jih vodi pod lipo in dodeljuje za par fantom. Sam se skupaj s prvo rejevko postavi na čelo parom, ki svečano počasi korakajo v krogu ob petju rejevske pesmi. Po odpeti prvi kitici se pari sprimejo za ples in zaplešejo ob instrumentalni spremljavi. Nato sledi spet druga kitica pesmi ob korakanju parov in tako se vse do konca izmenjujejo odstavki pesmi in plesa v naraščajočem tempu. Po končanem prvem reju se pari razidejo in šele nato je na vrsti ples za vse. Kot obredni ples pomeni prvi rej posebnost, ki mu ne najdemo primere ne pri nas niti drugod. Zanimivo je, da so imeli na Primorskem (Kras, Banjška planota) na "žegnanjsko" nedeljo tisti domači fantje, ki so pripravili ples, izključno pravico do prvih treh plesov in so si dekleta za te plese izbrali že dosti prej. Preden so zaplesali, so godci zaigrali "ples za hudiča", takrat ni smel nihče na plesišče. Ko je nato prva plesalka stopila na plesišče, je z nogo naredila križ, s tem pa se je plesna zabava začela (Banjška planota). Ali je med temi običaji in ziljskim prvim rejem kakšna davna sorodstvena vez, je odprto vprašanje, na katerega je zaradi pomanjkljivih virov za zdaj še težko odgovoriti.
V Prekmurju je doma obredni svatbeni ples Fsaka fti-ca je vesela, ki ga plešejo, ko se nevesta poslavlja od doma.Podobno kot prvi rej je tudi ta peto-instrumen-talni ples, petje se ob korakanju plesalcev izmenjava s plesom na instrumentalno spremljavo.
Obredna funkcija omenjenih plesov je tako izrazita, da jih ob drugih prilikah nikoli niso plesali, vsaj v daljni preteklosti ne. Nekateri izmed družabnih plesov mlajše plasti, še danes splošno znanih, pa so dobili le občasno obredni značaj, ko so se plesali oziroma se tu pa tam še plešejo na svatbah (ples glavnih svatbenih parov, ples ob snemanju venca) ali ob pustu "za debelo repo in korenje". Med temi seje najpogosteje plesal štajeriš. Od plesov, ki kažejo največ skupnih potez s plesi severnih sosedov (šo-tiš, nojkatoliš, zibenšrit itd.) je štajeriš najstarejšega izvora. Kot peto-instrumentalni ples je bil razširjen po vsem severnem področju Slovenije, do danes se je ohranil v Zgornji Savski dolini in v hribih nad Mežiško in Zgornjo Savinjsko dolino. Štajeriš kot čisto instrumentalni ples je mlajša razvojna stopnja in kot tak se je razširil tudi v druge slovenske pokrajine.
Zibenšrit kot obredni svatbeni ples so plesali v Dobre-poljah na Dolenjskem, še danes pa je povsod na svatbah nepogrešljiv povštertanc, ki ga najprej plešejo ženin, nevesta in glavni svatbeni pari, nato pa še vsi drugi svatje.
Mirko Ramovš
OJ, BOŽIME, TE DO LINČE . . .
Dokler nisi obiskal Beneške Slovenije drugače kot s prstom po zemljevidu in dokler nisi poslušal iz ust domačina "Oj, božfme, te dolince. . .ne boš razumel te pesmi, ki po-
meni vtelešenje ljubezni beneških Slovencev do rodne zemlje.
Sončen jesenski dan je bil, ko sva s kolegom od tržaškega radia popoldne sedla v Trstu v avto, da bi obiskala nekaj krajev v Beneški Sloveniji. Burja je bila že zjutraj razpihala meglice, tako da je nebo tekmovalo v modrini z morjem, ki so ga valovi nalahko kodrali, ko sva se vozila po obalni cesti proti Tržiču. V Čedadu sva zavila na vzhod in kmalu od daleč zagledala čuvarico Nadiške doline. Staro goro. Nadiška dolina ni kakor so druge doline na Slovenskem, da bi jo lahko premeril podolgem in počez, to je vrsta zemeljskih gub in gubic, ki so se v obliki poljače zajedle v Julijce in jih razorale tik preden uplahnejo v Furlansko nižino.Po osrednji brazdi teče Nadiža, ki je dala vsemu okolišu ime, in kjer leži največja vas Speter. Tokrat sva se mu izognila in raje zavila bolj na desno po cesti v Štđblank. Vas leži na pobočju v skrajnem koncu dolinice, kise skoraj dotika jugoslovanske meje: onstran Kolovrata je že Tolminsko.
Podjetni, za vse slovensko vneti štoblanski župnik nas je žepričakovalv svojem skromnem domu. Povsod so ležali kupi knjig in videti je bilo, da si - vsaj trenutno - sam gospodari in gospodinji. Le dva mlada mucka sta mu delala druščino inpa soseda-pevka, ki je prišla na obisk zaradi naju iz Trsta.Nisva še dobro pripravila magnetofona, že se je oglasila pesem.Pa kakšna! Tista stara velikonočna "Jezus je od smrti vstal. . ." v starinskem tonovskem načinu in za njo božična "Ena noč polna veselja. .	. Zdelo
se mi je, da slišim glas izpred štirih stoletij, iz časa
VAS v SOHINJV
C T.
pred reformacijo, kajti prav tja, v zgodnji srednji vek segajo korenine teh častitljivih slovenskih duhovnih pesmi. Osrednja Slovenija je že davno pozabila nanje, tu pa so še živo izročilo.
Ko. je potem župnik naju in pevko zapeljal v sosedno vas Trinko, nam je bilo dano še drugo dragoceno spoznanje, da namreč Beneška Slovenija ni mrtva veja na slovenskem narodnem drevesu, ampak da se po njej pretakajo prav taki sokovi pesemskega izročila kot drugod. Stari pa nenavadno žilavi možakar nam je zapel vrsto pesmi, kakršne poznamo iz raznih slovenskih krajev, a imajo tu vendar drugačno lice. Včasih je pomagala soseda, ki se je bila pripeljala z nami in nazadnje sta skupaj zapela "Oj božfme, oj božfme, te dolince . . .", pesem, s katero jemljejo slovo od doma, ko odhajajo v svet za zaslužkom. Ko sva s kolegom hotela pospraviti magnetofon in se posloviti - dan se je bil nagnil - se je v našem pevcu spet nekaj sprožilo in nasul nam je novo prgišče pesmi. Kakor da smo stari znanci, tako prijetno domače smo se počutili vsi skupaj v preprosti, pa že modernizirani beneški kuhinji. Ko smo se vendar začeli poslavljati, je bilo zunaj že temno, le
tam na obzorju, nad furlansko nižino je še rdela zarja.
Prihodnje jutro smo se po kratkem ogledu starega dela Čedada zapeljali spet med hribe, tokrat v območje Tera. Po stranski dolini Karnđhte smo prišli najprej v vas Ti-pđna, ki jo opaziš šele, ko si čisto blizu. Medtem ko je v furlanski nižini na pretek rodovitne zemlje, so morali beneški Slovenci izrabiti sleherno ped in videti je, da so znali poiskati vse, kar je bilo ravnega na pobočjih teh tesnih gorskih brazd.Zato so vasice posejane po terasah in krčevinah, kjer je bilo pač prostora za nekaj njivic in hiš.
Za oddih in iz radovednosti smo v Tipžni stopili v gostilno na kavo. Pri mizi ob vhodu so sedeli trije možakarji in se p ogovarjali. Kar tako, na slepo srečo smo jih vprašali po slovensko, če imajo tod še kaj domačih pesmi, pasonambrez zadrege in nezaupanja odgovorili v domačem narečju, ki je precej dalj od knjižne slovenščine kot nadiško. Kratki in nepomembni pogovor nam je bil znamenje, da slovenski rod tudi v teh krajih še ni zamrl in da moremo celo upati na kakšno zvočno snemanje. Potemtakem nemara tudi v vasi Platfšča, kamor smo bili namenjeni, ne pojdemo zaman, smo si dejali, ko smo se spet spravili v avto .
Cesta se je najprej spustila malo navzdol, da se je potem pognala dokaj strmo v breg. Skoraj prav pod vrhovi Breškega Jalovca se na majhni planoti stiska vas Platišča, od koder pelje cesta čez hribe v Breginj pri Kobaridu .Nekaj nad sto prebivalcev je v vasi, nam je pojasnil slovenski župnik, ki se je pravkar nekam odpravljal, ko smo potrkali na njegova vrata.Ko smo povedali, kaj bi radi, se je na široko zasmejal: "Nič lažjega kot to! Naši ljudje znajo veliko pesmi, vsake vrste in radi pojejo.Samo zdaj jih ni doma." Pa smo se dogovorili, da se bo on z njimi pomenil, si naredil seznam pesmi in nam sporočil, kdaj naj se spet oglasimo .Kar mimogrede nam je iz rokava natresel naslove pesmi, povedal ljudski zagovor zoper hudo uro pa besedilo novoletne kolednice in še nekaj'đrobcev o kresnih običajih. S kolegom sva se spogledala:Tukaj pa bo bera, tukaj!
Proti poldnevu je bilo, ko smo zapustili Platfšča in zavili na cesto, ki pelje povprek mimo Viskdrše na Brdo nad Tersko dolino. "Ta-na Bđrđo" nas je sprejel domačin učitelj, ki smo mu bili že prej pisali, in nas spremil v nekaj hiš. Sami bi se med ulicami in dvorišči raztresene vasice komaj znašli. Tudi narečje je težko razumljivo, podobno rezijanskemu. To smo občutili posebno v sosednji vasi Selišča, kjer smo v gostilni naleteli na moža, ki sta imela veselje za pripovedovanje zgodb . Take smo nabrali vsaj nekaj pripovednega izročila, če že pesmi ni bilo veliko. Terska dolina je pač skoraj docela potujčena in komaj kje slišiš slovensko besedo. Prebivalstvo je revno, odhajav svetza kruhom in domačije ostajajo prazne. Kdo bi še pel in celo v domačem jeziku brez veljave! Pa pred tujcem iz mesta! Morali smo si šteti za uspeh, da so nas sploh sprejeli ter se pred nami in z nami pogovarjali po domače. Tako lahko upamo, da se nam bo prihodnjič posrečilo dobiti še kaj pesmi in ne bo ostalo le pri drobcih, ki smo jih posneli tokrat. Saj je pa tudi skrajni čas ! Vse preveč in preradi pozabljamo, da sega etnično ozemlje Slovenije preko političnih meja, da živijo naši ljudje tudi onstran Triglava in Kanina, da naše manjšine v Italiji ne predstavlja samo Trst in najbližja okolica.
Ko smo se ob sončnem zahodu vračali mimo Gorice in Doberdoba v Trst, sem. mislil na to, kaj vse smo zamudili zaradi kratkovidne pozabljivosti. Če je že bilo včasih zaradi političnih razmer nemogoče priti v stik s Slovenci onkraj meje, bi bili morali poskušati to vsaj po zadnji vojni. Morali bi bili iskati pota in sredstva, da bi se vsaj tamkajšnji domačini lotili dela, ki ga sami morda nismo zmogli. Zato iskreno pozdravljamo zamisel tržaškega radia, da bi s serijo devetih oddaj o ljudski pesmi Slo-vencevv Italiji(vsako četrto sredov mesecu, ob pol sed -mih zvečer) z ene strani opozoril rojake na naš živelj po Goriškem, Tržaškem inv najbolj odročnih, svetu odmaknjenih dolinah Beneške Slovenije, z druge strani pa vzpodbudil pri domačinih samozavest, ki raste iz zavesti, da niso neznatna etnična skupina ämpakdel kulturno pomembnega naroda.
Zmaga Kumer
JURČIČEV DOM - MUZEJ NA PROSTEM
Rojstni dom pisatelja Josipa Jurčiča na Muljavi pri Stični je v zadnjih dveh letih, odkar je skrb zanj prevzel Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, privabil več obiskovalcev kot desetletje poprej .Muzeju je namrečuspelo, da ni ostal le pri spominsko urejeni notranjosti, ki so jo že pred štiridesetimi leti - potem ko sta Matjca Slovenska in tedanja banovina oskrbeli v prizidku posebno stanovanje za lastnika - uredili književniki, pač'pa je z denarno pomočjo občine Grosuplje in Sklada SRS za pospeševanje kulturne dejavnosti pa tudi z Jurčičevim dinarjem, ki so ga prispevale mnoge šole in nekateri posamezniki, muzej razširil, uredil okolje hiše in tako postavil majhen "muzej na prostem", ki na veren in dostojen način prikazuje dom malega dolenjskega kmeta.
Zidana petcelična hiša je stara 14o let. Postavil jo je pisateljev ded, ki se je zgledoval po najbolj razvitih povprečnih kmečkih hišah na Dolenjskem. Na srečo je hiša do danes ostala nepredelana: iz črne veže vodijo vrata na eno stran v "štiblc" in druga v "hram", na drugo stran pa v "hišo" in iz te v majhno kamro. Ker so bili pisateljevi predniki bajtarji, so se zadovoljili z majhnim hlevom pod skednjem, ki so ga zgradili ob hiši pod isto streho. Hišno ime pri "Pajštbarju" - kot se pri hiši reče še danes - so Jurčičevi prinesli s seboj, kajti dotlej sostano-valiv tujileseni "pajštbi", nekdanji sušilnici za lan, predelani v skromno stanovanje.
Kaže, da sta bila pisateljev ded in oče dobra gospodarja . Ob strani vrta pred hišo je že ded postavil kozolec-toplar in vodnjak, v katerega se steka voda s hišne intoplarjeve strehe .Pisateljev oče in njegov naslednik sta dokupila nekaj zemlje, današnji gospodar pa je postavil za hišo še samostojno, večje gospodarsko poslopje, namenjeno za hlev, listnik in skedenj.
Muzej je v zadnjih dveh letih k temu dodal še posebej stoječo kaščo, prenešeno iz bližnje okolice ter čebelnjak s kopijami poslikanih kranjičev. Hiša je dobila starejše ostrejše in bobrovcev, v veži in "hiši" pa je muzej dopolnil izvirno notranjo hišno opremo. V kamri, ki jo je bil muzej opremil z vitrinami in panoji, je prof. Alfonz Gspan razporedil literaturno gradivo .Hram in "štiblc" še uporablja 80 letni Jurčičev nečak z ženo, ki sicer živita v prizidku. Za hišo, v dolinici, ki meji na bližnji gozd, je muzej postavil leseno bajto - "Krjavljevo kočo , ter jo opremil tako, da prikazuje najrevnejši dom vaškega
Del "hiše v Jurčičevem domu
bajtarja. Še letos bo postavljena na vrtu ob kozolcu sušilnica za lan, ki poleg lesene kašče, čebelnjaka in top-larja dopolnjuje dolenjski dom prav s tistimi značilnimi objekti, ki jih na terenu le redkokje lahko še vidimo. Tako je ob Jurčičevi rojstni hiši nastal majhen "skansen", ki iz leta v leto privablja večje število obiskovalcev.
Muzej pa ima z Jurčičevim domom še velike načrte. Hiša bo dobila pravo podobo šele tedaj, ko bo odstranjen
stanovanjski prizidek, ko bo hiša lahko krita s slamo in ko bo za muzejske namene rabil še "hram" in "štiblc". Ta načrt pa zahteva akcijo, ki bi omogočila postavitev nove hiše za lastnika, ki bi bil potem pripravljen prepustiti stari dom v last muzeju.
F . Šarf
Nove knjige
Etnografija Pomurja 1/1967, Pomurska založba. Murska Soboia (ćlavni urednik Vlasta Koren; uredniški odbor: Franjo Baš, Bela Horvat, Boris Kuhar, Štefan Sedonja; opremil Jože Brumen; ilustrativni material tehnično priredil Ivan Romih).
Razen enega obravnavajo vsi članki Prekmurje. Matija Maučec opisuje kmečko hišo in njen razvoj. Za dobolSoo mu gradivo očitno ne dopušča kronološko dognane razvojne podobe, zato pa je novejša doba izčrpno dokumentirana. Nazoren je opis, ki ga daje Fanči Šarf o žetvi in mlatvi v Prekmurju. Želimo, naj bi avtorica delo nadaljevala in pri tem izdelala zemljevid o načinih zlaganja snopov ter o ustreznem nazivju obenem s shematskimi prikazi zlaganja, torej naj bi grafično ponazorila^ in razširila svoj zanimivi opis, ki ga daje na str .53 . Ženska pokrivala v 19. in 2o. stol. obravnava s številnimi podatki Marija Makarovič .Ko obravnava pozvačina, si Angelos Baš bolj kot večina drugih avtorjev vsaj postavlja vprašanje o izvoru obravnavanega pojava. V glavnem se mu posreči, dovolj prepričljivo razločevati novejše prvine od starejših, sicer pa je glede izvora starejših kritičen, pušča to vprašanje odprto in ne verjame zelo pogostim razlagam ženitovanjskih običajev iz dejanj obrambe pred hudimi duhovi. Lep pregled daje Zmaga Kumer o pripovednem pesništvu; snov je pregledno in razumljivo razvrščenaT primerjalni podatki za posamezne motive, včasih tudi razlage o izvoru so kratki in jasni, tudi sklep, da pesmi snovno večidel niso samorasle, pač pa prilagojene domačemu okolju, kar prav tako priča o ljudski tvornosti .Tudi razprava Ladislava VSrSša o pripovedni pesmi mad-žarske narodnostne skupine v Prekmurju daje vtis, da je skrbna in dodelana, kar je žal vse, kar more nestrokovnjak za to panogo ugotoviti. Niko Kuret podrobno opisuje oblike in tehniko prekmurskih pirhov(Remenice, Remen-ke). - V vzhodne Slovenske Gorice sega samo glavna u-rednica Vlasta Korefi, ki obravnava kmečko vinogradništvo (torej vinogradništvo zunaj meščanskih vinogradov) z obilnim gradivom in iz različnih gledišč, tudi družbenega. Ta članek in že omenjeni članek o hiši pripomoreta k temu, da zbornik ni preveč omejen le na obravnavo o-žjih tem.
V splošnem je večina prispevkov iz materialne kulture predvsem opisnih, prispevki iz nematerialne kulture pa so nekoliko bolj usmerjeni v primerjavo in razlago, kar naj se v tej obliki ne tolmači kot vrednostna sodba. Eni kot drugi so bogati po doslej malo znanem gradivu, ki je v tem'zborniku tudi grafično zelo izčrpno ponazorjeno. S svojo skromno "l" vzbuja zbornik upanje, da ne bo o-stal sam, temveč da mu bodo sledili drugi. Ali pa se bo morda razvil v časopis?
Še nekaj: Etnografija Pomurja ni le znanstveno zanimiva. Dovolj zanimivega vsebuje tudi za vsakogar, ki se splošno zanima za etnografsko snov in vsaj njegova oblika mu daje tudi bibliofilsko mikavnost.
S.V.
Elfriede G r a b n e r ; Volksmedizin. Probleme und Forschungsgeschichte. Darmstadt 1967(=Wege der Forschung Bd. 43), 576 str.
Zanimanje za ljudsko medicino postaja v zadnjih letih vedno bolj živo. To nam potrjuje tudi zbornik, ki je nedavno izšel pod gornjim naslovom. Izdajateljica zbornika, kustodinja graškega Narodopisnega muzeja, se v zadnjih letih vidno uveljavlja kot raziskovalka ljudske medicine zlasti na območju Vzhodnih Alp (prim.že njen prispevek "Zur Erforschung der Volksmedizin in den Ostalpen". Alpes Orientales III, Basel 1961). V zborniku je zbrala razprave o ljudfeki medicini, ki so izšle v zadnjih petdesetih letih in jih razvrstila po kronološkem redu.Napisali so jih
zdravniki, narodopisciin predstavniki pravnih ved. Članki nosijo kajpada pečat svojega časa in se danes z marsičem v njih več ne strinjamo. Vendar nam nudijo važen prerez skozi raziškavanja zadnjih desetletij. Zanimivo za nas je, da so med temi dvaindvajsetimi razpravami tudi dve slovenski in ena iz Bosne-Hercegovine. Se bolj razveseljivo pa je, ko vidimo, da je članek "Ljudska medicina med koroškimi Slovenci", ki sta ga naša koroška rojaka Pavel Košir in Vinko M5derndorfer že 1.1926 objavila v ČZN, kronološko na drugem mestu. To kaže, da se je zanimanje za ljudsko medicino prebudilo že zgodaj tudi v našem narodopisju. Druga razprava je kasnejša, napisal jo je 1.1952 France Kotnik in jo objavil v Narodopisju Slovencev II ("Iz ljudske medicine"). V Biltenu za proučevanje folklora 3 (Sarajevo 1955) pa je izšel članek Au-gustina Krističa "Urežnjaci iz narodnog liječenja Bosne i Hercegovine". Tudi ta članek je našel mesto v pričujočem zborniku. Zahvaliti se moramo dr.Niku Kuretu, ki je vse tri članke prevedel v nemščino, da smo tudi Jugoslovani našli mesto v knjigi, ki bo našla širok krogbral-cev.
Helena Ložar
Časopisi
VIJESTI DRUŠTVA FOLKLORISTA HRVATSKE je naslov glasila, ki ga občasno izdajajo hrvaški kolegi. V zameno za Glasnik so nam poslali št.6 z dne 27.sept., ki sta jo uredila J.Bezič in J.Miličevič.
Na prvem mestu objavlja B .Gotthardi-Pavlovsky teme za diskusijo o vprašanju zaščite nematerialnega (folklornega) kulturno-zgodovinskega gradiva v sodobni družbi. Avtorica se dotika tudi perečega vprašanjafolklornih prireditev, o čemer smo že večkrat razpravljali slovenski etnografi.
V skladu s svojim imenom prinašajo Vijesti DFH predvsem novice npr. o deležu hrvaških folkloristov na kongresu SUFJ v Prizrenu, o IX. posvetovanju etnologov v Vršcu, o X. mednarodnem muzikološkem kongresu v Ljubljani, o festivalu izvirnih folklornih skupin v Zagrebu julija letos ter končno o koprskem festivalu jugoslovanske folklore in o tečaju za vodje folklornih skupin v Pulju.
Z.K.
GLASILA AVSTRIJSKIH NARODOPISCEV
Pravijo, da Avstrijci ne bero radi revij. Kljub temu izhaja v Avstriji kar dosti narodopisnih glasil. Čisto informativen pregled je že zaradi soseščine koristen.
Edino res popolnoma znanstveno glasilo je pač "Österreichische Zeitschrift für Volkskunde." Ze nad 8o let jo izdaja Verein für Volkskunde na Dunaju. Prvič je izšla 1,1885, takrat podnaslovom "Zeitschrift für österreichische Volkskunde." Po prvi svetovni vojni so jo preimenovali v "Wiener Zeitschrift för Volkskunde . " Zaradi inflacije je število naročnikov tedaj padlo od looo v "podonavski monarhiji" na 3oo.Danes jo tiskajo v 8oo izvodih . Glavna zasluga prvih organizatorjev avstrijskega narodopisja, od katerih je treba na prvem mestu omenitiustano-vitelja österreichisches Museum für Volkskunde inprve-ga urednika časopisa, Mihaela Haberlandta, jeda so za muzej in za glasilo pridobili zbiravce ljudskega blaga. Čeprav so bili ti zbiravci laiki, so jim omogočili objavljanje prispevkov v glasilu. Na drugi strani so poskrbeli za akademsko izobražen naraščaj. Prav ti šolani strokovnjaki so v kasnejših generacijah prevzeli vodstvo in nadaljnje delo. Danes ureja časopis univ .prof .dr . Leopold Schmidt, hkrati ravnatelj Narodopisnega muzeja.
Kmalu pa se je pokazalo, da eno samo glasilo ne zadostuje. Posamezne avstrijske dežele so začele izdajati narodopisne časopise na svojo roko.
Narodopisje Dunaja je našlo mesto v "Jahrbuch für die Geschichte der Stadt Wien." Nižjeavstrijska dežela ima
za narodopisne objave dve glasili, "Jahrbuch für Landeskunde von Niederüsterreich", ki ga izdaja Verein für Landeskunde von N. - ö ., in mesečnik "Unsere Heimat" . Prav tako si je Gradiščansko ustanovilo svoje glasilo "Burgenländische Heimatblätter," žal, pa med izdajatelji nima nobenega narodopisca .Da narodopisje vendarle prihaja do besede, je zasluga zgodovinarjev.
Drugače je v nekaterih drugih avstrijskih deželah. Na Gornjem Avstrijskem izdaja Institut für Landeskunde von Oberösterreich, ki ga vodi akademsko šolan narodopisec, "Oberösterreichische Heimatblätter". Prav tako je za našo stroko pomembno glasilo "Jahrbuch des Oberösterreichischen Musealvereines", ki vsako leto prinaša letna poročila posameznih oddelkov Deželnega muzeja v Linzu (Oberösterreichisches Landesmuseum). Tudi Museum Carolino Augusteum v Salzburgu izdaja svojo "Jahresschrift", ki pod strokovnim vodstvom prinaša poročila svojih oddelkov. Že 12o-letno tradicijo ima v Salzburgu revija "Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde". Na Tirolskem izdaja innsbruški Tiroler Landesmuseum Ferdinandeum svoje glasilo, z njim vred izhajata še reviji "Tiroler Heimatblätter" in "Tiroler Heimat." Dasi je Južna Tirolska izven avstrijskihmejđ, nja omenim častitljivo revijo "Der Schiern. Illustrierte Monatshefte für Heimat - und Volkskunde", ki izhaja v Bolzanu (Boznu) že 41 let.
Vorarlberški Deželni muzej objavlja svoje prispevke v "Jahrbuch des Vorarlberger Museumsvereines , nekaj narodopisnih prispevkov najdemo tudi v reviji "Montfort" .
Štajersko Zgodovinsko društvo (Historischer Vereinfür Steiermark v Gradcu izdaja svojo "Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark", ki že dolgo prinaša prispevke iz štajerskega narodopisja.Še več jih objavljajo "Blätter für Heimatkunde", ki tudi izhajajo v Gradcu.
Za koroško narodopisje je nad vse pomembna 1. 181o u-stanovljena "Carinthia I" v Celovcu. V zadnjem času se kot narodopisno glasilo uveljavlja tudi "Kärntner Landsmannschaft", katere prispevke bi morali pri nas bolj zasledovati kakor doslej. Sploh so tudi manjša glasila včasih zelo važna; od njih naj omenim n.pr. "Waldviertel" (Krems) in "Osttiroler Heimatblätter" (Lienz).
Posebej glasbenemu narodopisju je posvečen v Avstriji "Jahrbuch des Österreichischen Volksliedwerkes", ki od 1. 1952 izhaja na Dunaju. Splošno pomemben je zaradi redne etnomuzikološke bibliografije.
Helena Ložar.
MAVČIČE CT. LjOHi)
Iz ustanov
Glasbeno narodopisni institut v Ljubljani je v septembru izdal gramofonsko ploščo z dokumentarnimi posnetki slovenskih ljudskih pesmi iz vseh slovenskih pokrajin .Izbor pesmi naj bi nudil vpogled v načine ljudskega petja in v razvoj slovenske ljudske pesmi v tonalnem pogledu .Zato se na plošči vrstijo najrazličnejši primeri od belokranjskih kresnih pesmi preko starih balad in legend, kakršne pojo na "vahtanju" pri mrliču, pa rezijanske pastirske, "mrtveča" iz Prekmurja, pesem nočnega čuvaja z Gorenjskega, svatovske z Dolenjskega in Štajerskega ter končno
večglasne fantovske z našega alpskega področja.Na hrbtni strani ovitka je seznam pesmi, in zemljevid z oznako krajev, kjer so bili primeri posneti. Razlaga v slovenščini ter nemškem in angleškem prevodu pa celotno slovensko besedilo pesmi je tiskano posebej v priloženem zvežčiču. Tehnična izvedba plošče je bila zaupana podjetju Jugoton v Zagrebu. Plošča stane 21, 80 N din in jo lahko zahtevate v vseh trgovinah z gramofonskimi ploščami.
Kongresi in posvetovanja
X[V. kongres Zveze društev folkloristov Jugoslavije Prizren, lo ■ -13. septembra 1967
Srbsko društvo folkloristov je imelo srečno roko, ko je izbralo zakraj kongresa tako zgodovinsko bogato in slikovito mesto kot je Prizren. K lepemu uspehu in prijetnemu počutju je veliko prispevala dobra organizacija, katere levji delež so nosili prav domačini.
Tudi letošnji kongres po številu referatov ni zaostajal za prejšnjimi. Na sporedu sta bili dve temi. V plenarnem delu prve: Narodna ustvarjalnost Kosova in Metohije so referati obravnavali splošne, po sekcijah pa posebne et-nološko-folklorne, folklorne in književno-folklorne probleme. Druga tema Skupno in specifično v folkloru narodov Jugoslavije in Balkana je zajfela poleg splošnih še muzikološke probleme in verski folklor.
Organizator je pripravil vsak Večer folklorne prireditve, za zaključek pa ekskurzijo v Sredsko, Dakovico, Dečane, Peč in Rugovsko klisuro. Pevci in plesalci iz okoliških vasi so s svojim pristnim in nepokvarjenim podajanjem nudili resnično globoka doživetja, ki so dejansko predstavljala največjo dragocenost kongresa.
Zadnji dan je bila redna letna skupščina Zveze društev folkloristov Jugoslavije. Kljub nekaterim pomislekom in ugovorom je bilo sklenjeno, da bo kongres še naprej vsako leto.Za novega predsednika je bilizvoljendr.Cvijetko Rihtman, organizator prihodnjega kongresa bo po nekaj letih ponovno bosansko društvo.
M.R.
Prihodnji, XV. kongres Zveze jugoslovanskih folkloristov bo v septembru 1968 v Jajcu. Na seji izvršnega odbora v Sarajevu oktobra letos je bilo določeno, naj bi referati obravnavali vprašanje 1) oblike tradicionalnega petja južnoslovanskih oz. balkanskih pripovednih pesmi in 2) ljudskih glasbil. Bosanski referenti pa bodo pripravili prikaz folklore z območja Jajca. Razen tega je predvideno delo po sekcijah, ki naj bi reševale probleme klasifikacije, terminologije in metodologije.
NEMŠKI NARODOPISNI KONGRES V WURZBURGU 1967
V začetku oktobra 1967 je bil v WOrzburgu redni kongres Nemškega narodopisnega društva (Deutsche Gesellschaft für Volkskunde). Kongres je bil posvečen razpravam o "oblikah, izrazih in spremembah v ljudskemverovanju" . Predsednik društva, prof. Gerhard Heilfurth/Marburg a. d. L., je izjavil k tej tčmi, da postopanje sodobnih družbenih ved, ki pogosto reducirajo človeka samo na raci-onalno-socialnoekonomsko podlago njegove eksistence, ne zadošča, da bi zajelo njegovo bistvo. Spričo številnih oblik, v katerih se iracionalno pojavlja v sodobni družbi (astrologija, telepatija, praznoverje in čarovništvo), si je treba prizadevati za realistično podobo človeka, ki bo upoštevala tudi vse te pojave. Temu so bili posvečeni številni referati v več komisijah. Kongresa se je udeležilo okoli 4oo narodopiscev iz Nemčije, Avstrije in Švice, bilo pa je tudi nad 6o gostov iz vzhodnih dežel in iz Francije (samo iz NDR ni bilo nikogar). Jugoslavija je bila močno zastopana (7, od tega 4 iz Slovenije);dr. Dragoljub Antonijevič/Beograd je mimo sporeda prispeval poročilo o zanimivi pastirski šegi iz Srbije.
Kuret.
Prireditve in razslave
ODKRITJE SPOMINSKEGA KAMNA FRANJU BAŠU V BISTRI
Na pobudo Zgodovinskega društva in Tehniškega muzeja Slovenije so se 27. oktobra 1967 zbrali v razstavni dvorani ob bistriškem gradu zastopniki slovenskih zgodovinarjev, arheologov, muzealcev, geografov in etnografov, da bi počastili spomin rajnega Franja Baša.
Prvi del spominske svečanosti so zavzemali govori predstavnikov navedenih strok, ob katerih seje zlasti mlajšim udeležencem, ki so rajnika spoznali šele v zadnjih letih, razkrilo, kako vsestransko razgledan strokovnjak je bil, kako bogate sadove je obrodila njegova marljivost inpri-zadevnost, združena z gorečnostjo za vse slovensko.
Ko se je mrak zgrnil nad Bistro, je republiški sekretar za kulturo in prosveto tov. Z.Martelanc na zelenici sredi ostankov križnega hodnika odkril skromen kamnit stebriček v trajen spomin rajnemu Franju Bašu.
V imenu slovenskih etnografov je Baševo narodopisno dejavnost orisal dr. Niko Kuret. Iz njegovega govora objavljamo naslednji odlomek.
... Neizprosna usoda nas je prikrajšala za marsikatero delo izpod Baševega peresa. Njegov pronicavi, živahni duh bibil v umirjenosti, ki jo prinesejo leta, in ob ogromnem znanju, ki si ga je bil nabral, prispeval še marsikatero dragoceno delo vsem vedam, ki jih je mojstroval. Tudi etnografiji.
Geograf in zgodovinar Baševega kova je moral čisto naravno zaiti tudi v etnografijo. Bil je kmečki sin in je o-hranil tesno zvezo s kmečkim življenjem, kije bilo v Baševih mladih letih prvenstveno torišče slovenske etnografije .
Mladi mariborski profesor Baš je imel navado, ki je pri novejšem rodu etnografov vse redkejša: rad je pešačil. Peš je prehodil Mežiško dolino, Podravje in panonski svet. Iz tega seje rodili.1928 njegovprvi veliki etnografski spis, "Kdbanski hram" (1). V njem iz lastnega opazovanja opisuje kmetije na Strojni, Golici, V Radljah, na Remšniku in Kozjaku. Tod delo mu je ugajalo. Naslednje leto je zavil v svojo rodno Savinjsko dolino. Napisal je študijo o "Gospodarskem poslopju v Savinjski dolini" s posebnim ozirom na vpliv hmeljarstva (2). Tridesetletni Franjo Baš je pokazal že takrat sodobni prijem: etnografa ne zanima samo preteklost, dognati hoče tudi, kako sodobnost oblikuje izročilo - težnja, kije po 4o letih značilna za prizadevanja v današnji etnografiji.
Pri izbiri predmetov za svoje etnografske raziskave Franjo Baš seveda ni zatajil ne geografa in ne zgodovinarja v sebi. Geograf je botroval razpravi o "Izgonih na Dravskem polju" (3), zgodovinar se je že 1.193o lotil vaških grobov v Prlekiji (4). Etnografa samega še posebej zanimajo "Zadrečki lončarji" (5) in nič manj "Radenska tlaka" (6).
Franjo Baš si je že zgodaj ustvaril trdne in jasne kriterije. Zato je lahko avtoritativno ocenjeval Karlovškove knjige o ornamentu in hiši (7), Vurnikovo "Slovensko hišo" (8), Melikov "Kozolec" (9), Grebenčevo "Slovensko pohištvo" (lo). Nič manj zgodnje ni bilo njegovo spoznanje, da je bibliografija osnova vsakega znanstvenega dela. Štiri leta, 1929-1932, je objavljal v ČZN Slovensko narodopisno bibliografijo (11). Hvale vredno, a zamudno delo so zadušile druge obveznosti, zlasti skrb za muzej in za arhiv.
Po vojni se je Franjo Baš spet skoraj vsako leto oglasil s prispevkom v SE . Ostal je slejkoprej v svojem interesnem krogu materialne kulture. Prvič je zdaj noša pritegnila njegovo pozornost: "Prispevek k zgodovini naših moških noš" (12), za njo pa ljudska obrt: "Cehovsko tkal-stvo v Dravski dolini" (13). Tudi kmečko življenje ga je spet zamikalo. Svoje nekdanje raziskovanje savinjskega gospodarskega poslopja je 1. 1952 raztegnil še na "Kašte v Dobrovljah" (14). Kmečko delo zajemajo "Pripombe o
požigalništvu" (15) in edinstvena" Karta motik naSloven-skem" (16). Iz delovnega področja, ki se mu je posvetil zadnja leta življenja, je nastal zanimivi prikaz o "Rudarski hiši v Idriji" (17). V zadnji večji razpravi, "Kmečko pohištvo v Podravju in Pomurju" (18), se je spomnil tudi pričevanja naših pripovednikov in naše ljudske pesmi. In en samkrat, če se ne motim, je segel tudi v duhovno kulturo: opisal je ženitovanjske šege v zahodnem Posavju (19).
Franjo Baš se je bogato razdđjal dvem, trem ali še več disciplinam. Med njimi je tudi njegov etnografski opus velik in pomemben in bi ga ne mogli pogrešati. Nešteto ocen in poročil priča o njegovi ostroumni sodbi. Z njimi in s svojim organizatornim delom je več kot eno generacijo pomagal krmariti ladjo naše etnografije.
Zato je bil lahko pred desetimi leti vzoren predsednik Slovenskega etnografskega društva in nato še nedosežen predsednik naše matične organizacije. Zveze folkloristov Jugoslavije.. .
Dr. Niko Kuret
(1)	Kčbanski hram. ČZN 23 (1928) 17-42
(2)	Gospodarsko poslopje v Savinjski dolini. (Vpliv hmeljske kulture na njegov razvoj.)ČZN 24 (1929) 71-9o.
(3)	Izgoni na Dravskem polju. ČZN 32(1937) 325-34o .
(4)	Vaški grb v Noršincih pri Ljutomeru. ČZN 25 (193o) 219-225.
(5)	Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. III. Za-drečkilončarji. ČZN 33 (1938) 129-146.
(6)	Radenska tlaka v letih 18o6-1815, ČZN 33 (1938) 43-44.
(7)	(Oc.:) Karlovšek Jože: Slovenska hiša I-II. Ljubljana 1927-1928 - ČZN 24 (1929) 119-123. - (Oc.:) Karlovšek Jože: Slovenski ornament. Zgodovinski razvoj. Ljubljana 1935 - ČZN 33 (1938) 6o-61. - (Qc.:) Karlovšek Jože: Slovenski domovi. Ljubljana 1939 - ČZN 34 (1939) 235-236 (soocenjevalec Marjan Mušič).
(8)	(Oc.:) Vurnik S,: Kmečka hiša Slovencev na ju-žnovzhodnem pobočju Alp. (Donesek k študiju slovenske ljudske arhitekture.) Sep.odtis iz Et 4 (193o)- ČZN 25 (193o) 249-252.
(9)	(Oc.:) Anton Melik: Kozolec na Slovenskem. Ljubljana 1931 - ČZN 26 (1931) 280-285.
(10)	(Oc.:) Grebenc O.: Moderno slovensko pohištvo po narodnih motivih. Ljubljana 1938 - ČZN 34 (1939) 136-138.
(11)	Slovenska narodopisna bibliografija za 1. 1929. ČZN 25 (193o) 227-241. - Slovenska narodopisna bibliografija za 1. 193o. ČZN 26 (1931) 227-251. - Slovenska narodopisna bibliografija za 1.1931. ČZN 27 (1932)2o5-22o . - Slovenska zgodovinska in narodopisna bibliografija za 1. 1932. ČZN 29 (1934) 171-197.
(12)	Prispevek k zgodovini naših moških noš. SE 2 (1949) 48-53.
(13)	Cehovsko tkalstvo v Dravski dolini (Vuzenica). SE 3-4 (1951) 1959-179.
(14)	Kašte na Dobrovljah. SE 5 (1952) 18-43.
(15)	Pripombe k požigalništvu. SE 6-7 (1953-1954) 83-lo2.
(16)	Karta motik na Slovenskem.SE 8 (1955) 93-lo8.
(17)	Rudarska hiša v Idriji. SE lo (1957) 29-48.
(18)	Kmečko pohištvo v Podravju in Pomurju. SE 12 (1959) 29-58.
(19)	Ženitovanje v vzhodnem Zasavju. (Gradivo za ljudske običaje na Bizeljskem in Kozjanskem.) Zbornik Etnografskog Muzeja u Beogradu 19ol-1951. Beograd 1953, 220-227.
Osebne novice
Luka Kramolc 75-letnik. Če se ti prismeje nasproti -krepak, vedno pripravljen na šale, pri tem pa poln načrtov, ki so vsi v zvezi z ljudsko pesmijo -, bi za nič ne verjel, da si je pravkar naložil že prvo polovico osmega križa na široka pleča.Pa je sam priznal, da je 14. oktobra letos dopolnil 75 let.Slovenski etnografi mu želimo, da bi še dolgo, dolgo trden in mladeniško čil hodil med šentanelske pevce in se odondod vračal med nas, živa podoba kmečke žilavosti.
Božo Račič 8o-letnik. Najraje bi ga vprašal: "Kume, mar je res, da bd na Štefanovo polnih 8o let za vami? " Videti mu jih namreč ni,'teh let. Komaj da je kakšna srebrna nit več v bradi in dobrodušna gubica okrog oči, odkar smo mu zadnjič čestitali za življenjski jubilej, drugače pa je vedno enak, navihan in dobroveljen, vedno sredi opravkov, ki mu jih narekuje ljubezen do belokranjskih starožitnosti, Dragi kume Račič, naj vam usoda še naprej prede nit življenja, brez vozlov in tako dolgo, da boste lahko z njo prav do kraja pretkali votek svojih načrtov!
KAZALO
T.Ljubič, Zagoriški podobarji................ 1/1
M.Ramovš, Srečanje z rezijanskimi plesi......	1/2
M.Ramovš, Obredni plesi in igre na Slovenskem. 4/ Z.Kumer, Ljudska pesem in umetna poezija ...	2/1
Z.Kumer, Oj božime, te dolince............... 4/
Fr .Mlekuž,Grandov semenj..................... 2/2
K.Bačer, Iveri................................ 2/3
F.šarf, Jurčičev dom - muzej na prostem...... 4/
'Š-, Koliko nas je?.......................... 2/3
Kongresi in posvetovanja
-zk-. Temeljne naloge in usmeritve slovenske
etnologije................................... št.3/1
-k-, "Alpes Orientales"	v	Slovenj,Gradcu...... 3/3
Z.K., Mednarodni sestanek raziskovalcev evropskih ljudskih instrumentov	vBrnu............ 3/4
M.R., XIV. kongres Zveze društev folkloristov
Jugoslavije..................................... 4/
XV. Kongres Zveze društev folkloristov Jugoslavije ........................................... 4/
Kuret, Nemški narodopisni kongres v Vtlrzburgu
1967 .............................................. 4/
Prireditve in razstave
-z-. Razstava panjskih končnic v Slovenskem et-
nografskem muzeju........................... 3/4
Odkritje spominskega kamna Franju Bašu v
Bistri...................................... 4/
Med novimi knjigami
I. Grafenauer, Spokorjeni grešnik. Ljubljana
1965 (M .Makarovič).......................... 1/4
I.Grafenauer, Slovensko-hrvaška ljudska pesem Marija in brodnik.Ljubljana 1966 . (M .Makarovič) 1/4 E. Grabner, Volksmedicin. Darmstadt 1967 (Helena Ložar).................................. 4/
Časopisi
Časopis za zgodovino in narodopisje 1.1965
(F. Šarf)........................................ 1/4
Slovenski etnograf XVIII/XIX (1965-1966) (-k)____ 1/4
"Demos", Berlin (DDR) (Helena Ložar) ............ 3/5
In memoriam
"Volkskundliche Informationen", Berlin (DDR)
(Kuret)........................................... 3/5
Glasilo DPM....................................... 3/5
Vijesti DFH..................................... 4/
Glasila avstrijskih narodopiscev (Helena Ložar). 4/
Iz ustanov
Inštitut za slov. narodopisje SAZU............. 1/3
Slovenski etnografski muzej (B.Kuhar).......... 2/3
Glasbeno narodopisni institut.................. 4/
Franjo Baš (1899-1967) (T.Stupica)................ 2/4
Osebne novice
Predavanja v inozemstvu......................... 3/5
Etnološka disertacija (Kuret)................... 3/6
Luka Kramolc 75-letnik.......................... 4/
Božo Račič 8o-letnik............................ 4/
Društvene novice................................ 2/4
BULLETIN DE LA SOCIETE SLOVENE D ETHNOGRAPHIE - Annđe VII/1967
TABLE DES MA TIERES
T.Ljubič, Les sculpteurs en bois	de	Zagorica	1/1
M.Ramovš, Rencontre avec les danses de la
Valiče de Rčsia..........................
M.Ramovš, Danses et jeux cčrčmoniels en
Slovčnie................................. 4/
Z.Kumer, Chanson populaire et počsie	d'art. ...	2/1
Z.Kumer, Adieux ž. la vallče natale (chanson
populaire)............................... 4/
Fr.Mlekuž, La foire de Grand (coutume du vil-
lage de Čepovan.......................... 2/2
K.Bačer, Miscelles........................... 2/3
F.Šarf, La maison natale de 1'čcrivain J.Jurčič
- musče en plein air..................... 4/
- š - , Combiensommes-nous?................ 2/3
Livres nouveaux
I. Grafenauer, Spokorjeni grešnik (Le pčnitent - M. Makarovič) No. l/p.4 - I. Grafenauer, Slovensko-hrva-ška ljudska pesem Marija in brodnik (La chanson populaire slovene-croate sur la Vierge et le passeur - M. Makarovič) 1/4 - E.Grabner, Volksmedizin (H.Ložar) 4/.
Revues
Comptes-rendus p.ex. sur "Demos", Dresden(H.Ložar) No.3/p.5 - "Volkskundliche Informationen", Berlin (Kuret) 3/5 - Apercu des revues ethnographiqnes d^utriche (H .Ložar) 4/ , etc.
Congres et confčrences
-zk-, Täches et directions fondamentales de 1'ethnologie slovene (La confčrence des et-
hnographes slovenes)......................No3/p.l
- k-. La Ve rčunion "Alpes Orientales" a Slo-
vepj-gradec.................................. 3/3
Z.K., La ržunion internationale des investiga -
teurs des Instruments populaires & Brno.. .	3/4
M.R., Le XIVe Congrfes de ITJnion des folklori-
stes yougoslaves............................... 4/
Le XVe Congrfes de ITJnion des folkloristes yougoslaves ...................................   4/
Kuret, Le Congrfes des ethnographes allemands
a WQrzburg 1967................................ 4/
Nouvelles des institutions
LTnstitut slovčne des traditions populaires aupres de l'Acadčmie des Sciences, No. l/p.3 - Le Musče slovžne d'ethnographie (B .Kuhar) 2/3 - LTnstitut d'ethnomusi-cologie 4/ .
In memoriam
Franjo Baš (1899-1967) (T.Stupica) No. 2/p.4
Nouvelles personnelles
Manifestations et expositions
- z -, Exposition de devants de ruche au Musče
slovfene d'ethnographie...................
Inauguration de la pierre mčmoriale ä Franjo Baš a Bistra...................................
Conferences de savants slovfenes ä 1'čtranger, No ,3/p. 5 - Thfeses ethnologiques de doctorat (Kuret) 3/6 - 75ean-niversaire de Luka Kramolc, 4/ - 8oe anniversaire de Božo Račič, 4/ .
Nouvelles de-la Socičtč, No.2/p.4
GLASNIK izdaja Slovensko etnografsko društvo v Ljubljani. - Urejuje: dr .Zmaga Kumer - Predstavnik izdajatelja in uredništva: dr .Valens Vodušek - Uprava in uredništvo:Ljubljana, Wolfova S/lKGlasbeno narodopisni institut), tek.račun 5ol-8-164/l- Cena izvodu 1, 5 Ndin, letna naročnina 5 Ndin. - Tiska Prosvetni servis v Ljubljani.