163
Politične  stvari.
Interpelacija
grofa Coronini-a in 25 družnikov v državnem
zboru 11. t m.*)
Po stenografičnem zapisniku.
Vladni listi so se navadili ono stranko , h kateri spadajo podpisani, prav zaničljivo napadati in občinstvu kazati kot sovražnike vsake pogodbe z Ogri ter ovajati jih, češ, da javni mir kale.
Nek na Dunaji izhajajoč vladen list je te napade objavil v tako surovi obliki, da je ta napad tukajšnji časnik „Deut. Zeit." napotil objaviti članek, ki po mislih podpisanih ne presega meje dovoljenega javnega pretre-sanja in se tako-le glasi:
,,Brez programa. S toliko glasovi proti tolikim je bila pogodba sprejeta ali pa zavržena... Kdo bi mogel v tem hipu že razsoditi , na katero stran se bo nagnil jeziček tehtnice (vage)? Avstrijski državni zbor je nejasen bolj od vsacega druzega. Razcepljen na več klubov, ki so po večem needini med sabo, rodi veČine različno sestavljene. Danes zmaga ministerstvo s pomočjo desnice in Poljakov proti levičnjakom, jutri čez desnico s pomočjo levice, „divjih" in demokratov. Kes — večina, ki bi se dala lahko po svetu kazati.
Ni bilo treba one živahne agitacije za kulisami, da je konečni vspeh triletnih obravnav o pogodbi postal dvomljiv; pač pa je potrebno, javno pozornost obrniti na tu, da zdaj, kakor nikdar poprej, napenjajo žile, da bi one, ki se še obotavljajo, spravili na stran vlade, razpor po klubih razširili, posebno pa zanetili nezaup-nost do vodij. Očitno se bojujejo le nasprotniki vlade z „naprednim" klubom. Ta mora prenašati jezo slavno vlade nad tem, da je tudi dr. Herbst, vodja klubu levice, našel dlako v najnovejši pogodbi in je kratko malo ne mara sprejeti. Auerspergovo ministerstvo ima menda še zmiraj upanje, da bo dr. Herbst — če ne že govoril za pogodbo, vsaj molčal. Za to ceno mu bo vladno časnikarstvo prizaneslo, katero je zavezano vso gnojnico natolcevanja in hujskanja razliti po napredni" stranki.    Kajti velik  in   v   nebo vpijoč greh   si
*) Mi se sicer ne skladamo po vse z načeli tako imenovanega kluba „naprene stranke'*, ki je skozi in skozi centralističnega duha; al zanimivo je vendar vedeti vsakako, kako vladni časniki napadajo ta klub, in kako nasproti vladi ga brani nemški, in ne slovanski časnik „Deutsche Zeitungu. Naj tedaj tudi naši bralci zvedo, kako se ravsajo in kavsajo Nemci med seboj.                                                                   Vred.
164
je naložil ,,napredni" klub. Tako predrzen je že, da kar naravnost izreka, da noče nič vedeti o pogodbi, ki Avstriji naloži veča bremena; s tem pa sili privržence ministerstva do pripoznanja, da jim vece obloženje ni zadosten vzrok, da bi zavrgli pogodbo. Ce se klubu zato mečejo vsakovrstna zasramovanja v glavo in se mu pripisujejo razne hudobije, je to le zaslužena kazen. „Ne zadržuj nikogar, ki hoče glasovati za vlado!" — to je prva desetih  postav ministerskih.
Toda hudobnosti bi vladni možje ,,napredni" stranki še spregledali, če bi le kak program imela. V enomer upije vladno časnikarstvo, da napredna stranka nima nobenega programa in sama ne ve, kaj hoče. Je to H res? Mar „napredni" klub nima nobenega programa? In — če smemo prositi — kak program ima li ministerstvo Lasserjevo, imenovano Auersperg?
Pošten odgovor na ta odločna vprašanja je, mora biti ta: Napredna stranka ima jasen, gotov, razumljiv program, pač pa zasluži miniaterstvo očitanje, da nima čisto nobenih načel, nobenega programa. Andras-syeva politika „za vsaki primerljej posebej" je — po smislu Avstrijskega ministerstva — politika „iz rok v usta". Tako brez vseh načel je to Auerspergovo miniaterstvo, da se je Lasser v zboru očitno v imenu vlade smel odpovedati ustavovernim strankam, da je vse Avstrijsko ministerstvo v Avstrijskem državnem zboru smelo in še sme zastopati Ogerske interese, ne da bi se mu moglo očitati popuščenje programa. Ne o pogodbeni, ne o notranji politiki, ne o unanjih zadevah, ne o finančni politiki ni ministerstvo postavilo programa, ki bi se mogel količkaj meriti s programom ^naprednega" kluba. Posebno kar se tiče zdaj najbolj skele-čega vprašanja, pogodbe z Ogersko, zamore le brezvestna lažnjivost in neskončna neumnost naprednemu" klubu očitati, da je brez programa.
Jasno in natančno se njegov program glasi: Ne veČih bremen, pregled (poprava) pogodbe od leta 1867. tudi v političnem obziru, oziroma osebna zveza. Je li ministerstvo Auerspergovo, ko se je podatopiio meriti se 25 ministerstvom T i s z i ni m , imelo kak drug program, ko le braniti se?
Morda bo kje kaj dobrovoljnih ljudi, ki bodo ministerstvo hvalili zavoljo tega, ker je zabranilo , da Ogerska ni dosegla vsega, kar je — recimo preveč — zahtevala. Toda, za Boga, programa v tem ni, če ministerstvo, kateremu je zaupano varstvo važnih interesov , že sprva se postavi le na stališče obrambe, tedaj stori svoje ravnanje popolnoma odvisno od zadržanja nasprotnikovega. Ministerstvo Auerspergovo ni pokazalo nobene občutljivosti za ponižanje, ki se je zgodilo Avstriji pri tem, da Ogri res prevagujejo, ker čeravno imajo manj dolžnosti, pri tem pa vsaj na videz enake pravice z Avstrijo.
Na popravo pogodbe od leta 1867. v političnem oziru si ministerstvo še misliti upalo ni, staro stanje (status quo) se mu je zdelo popolnoma opravičeno, čeravno je gotovo tudi spoznalo, kako brezozirno je enotna (složna) Ogerska delegacija vničevala vse prizadeve po nenaravnem volilnem redu sestavljene delegacije Avstrijske. Zdibljeji bivšega vojnega ministra med razgovorom o kreditu za 60 milijonov v delegaciji Avstrijski so razodeli skrivnost, da bi tudi gospod Pretiš o tem lahko kaj zapel.
Je li pa ministerstvo A uer s p ergovo cel6 svojega brambinega neprograma držalo se? Ne! Odnehanje glede davka je najočitneje povikšanjše bremena, tedaj se je staro stanje (status quo) premenilo le nam na kvar. Pogodba zarad 80 milijonov, ki jih je cesarstvo dolžno banki, je, kar je dokazano po številkah, Avstriji veče breme  za   več  milijonov   kapitala  in obresti.    Zdaj pa
še le zadeve banke! Brez potrebe, samo zato, ker je nasprotnik bil tako previden, da je zmiraj in zmiraj ie tirjal, je ministerstvo denarno bodočnost našo priklenilo na finančno gospodarstvo Ogersko, ki se bliža popolnem propadu! Ako bi bilo Auerspergovo ministerstvo ostalo trdno le pri boji obrambe, ne bi mu bilo mogoče o zadevah banke tako daleč zaiti od starega stališča. Komu gre toraj tu očitanje brezprogramaosti in nezvestobe do lastnih namenov? Ministerstvu ali „napredni" stranki? „Napredoi" klub ima program in se ga je tudi držal. Kaj pa vlada? Nje program je: Nič programa, lena obramba, več bremen v različnih podobah, pogodbe od leta 18l37. nikar popraviti v političnem obziru, nikar več osebne zveze, če bi se Ogerska spela še do večih tirjatev.
Kako pa je z onimi vprašanji, ki se ne tičejo pogodbe z Ogersko? V teh bo pač ministerstvo naprednemu" klubu veliko naprej, kar tudi drugače misliti ni o možeh pri vladnem krmiiu stoječih. Le glejmo! Vodstvo unanje politike je v rokah Andrassva-a — Ma-gjara. Da je Auerspergovo ministerstvo kdaj imelo kak upliv nanjo ali da ga zdaj ima, tega ne bodo mogli trditi ne najboljši prijatelji, ne najhujši sovražniki njegovi. Resnica je ta, da se je državni zbornici le težko posrečilo, Dunajskemu ministerstvu izpuliti nekoliko besed o unanjem stanji. Ce bi se Magjarake ponosnosti napolnjenemu Tiszi ne bilo potrebno zdelo dati odgovora na interpelacijo njegovih rojakov, Avstrijska zbornica bi utegnila še dandanes čakati odgovora na prvo interpelacijo o vzhodnih zadevah. Vsaj se je videlo tako, kakor da bi kneza Auersperga bila volja, izreči, da niti zbornica, niti on sam nimata prave pravice o unanjih zadevah kazati kako radovednost.
V naših postavah o pogodbi 1867. leta ni tiste določbe, ki Ogerski vladi zagotovlja vpliv na unanjo politiko. Program ministerstva Auerspergovega, kar se tiče unanje politike, je tedaj ta: popolaoma podvreči se politiki grofa Andrassya, katera se pa suče le ,,od dne do dne"; po tem takem Andrassv danes res ne ve, kaj bo jutri hotel, ker dane3 ne more vedeti, kaj se bo jutri zgodilo. „Napredni" klub pa po večini svoji o tem drugače misli. Oa hoče, da Avstrija brez gotovih zaveznikov in zavoljo zadev, ki niso bistvene za življenje njeno, se ne spušča v Evropske homatije, da marveč po bornih svojih močeh pusti pri miru drago veliko politiko, ki nas financijalno mora uničiti. Kdo je toraj  brez programa?    OJgovora projimo.
Dalje govoriti o tem, da sedanja vlada nima nc-benega programa, bi se reklo, vodo v morje nositi. Vsa politična modrost naše vlade je ta: „davki morajo biti visi". Pritožbe o neprenesljivem bremenu davkov se ministerstvu zde popolnoma neopravičene. Da bi omolk-nile, je po vsem zadosti, da se ljudstvu obeta: „bo že bolje", in: ,,vsaj je že bolje". Prizadeve „varčnega odseka*', ki se je sam po sebi osnoval iz „oaprednega" kluba in znači njegov finančni program , se podajajo zasmehovanju plačanih Časnikarskih hlapcev. % Varčnosti ni treba, le plačevati je treba, da more stara birokra-tična mečkarija tako lepo naprej, ne da bi jej leto za letom smel kdo kaj reči zavoljo primanjkljeja. To je finančni program naše vlade .... Tako bi lahko pregledali vse predale državnega življenja, a ne bi nikjer zadeli ob kaj, kar bi bilo podobno kakemu programa, in podobno kakemu prizadevanju, priti do prej si izbranega cilja.
Pri vsem tem se pa tisti , ki se takemu ministerstvu prilizujejo, smejo podstopiti, zasmehovati možake, ki imajo pogum, to, kar ved6, odkritosrčno povedati, in to, kar reko, tudi storiti!
Če parlamentarizem v Avstriji te poti ne bo zlomil
165
ae (prišel na kant), Če bo o prihodnjih volitvah pr!šlo sploh še kaj možakov volit, komu neki bo sta za to hvala, kakor možem, katerih možko obnašanje je vsaj nekoliko porok za to, da bo znabiti v državnozborskem (parlamentarnem) življenji vendar kedaj bolje." — —
Zavoljo tega članka je bil list „Deutsche Zeitang" konfi3ciran. Ravno sedaj , ko imamo Avstriji odločiti osodo zopet za 10 let, morda za zmiraj, je vsakako potrebno, da se po političnih ča9nikih izreče vsaka misel, da tako boj za resnico in pravica ni le v zbora zastopnikov, ampak tudi po časnikih, in se tako da ljudstvu prilika, spoznati svoje zastopnike po obnašanji njihovem.
Ce je vladi prav, da nas po vladnih časnikih za smehujejo, je vendar vsaj pravično to, da se obramba takih napadov ne prepove, da se tistim, ki ne marajo večega bremena za Avstrijo, ne zamase usta s konfiskacijami. Ker se je zdaj , ko se ima vse to odloČiti, res bati, da bi se kaj tacega več ne zgodilo, — ker se je dalje bati, da bi se ta članek ne pokončal po objektivni obsodbi, stavijo podpisani vsemu ministerstvu to le interpelacijo:
„Je li ministerstvu znano početje vladi privrženih časnikov, pa tudi to, da tistim časnikom, ki se ustavljajo večim bremenom Avstrije, se ne pripušča odbijati take napade, in da se tako enostransko pa nevarno pritiska na javno mnenje?"                         Sledijo podpisi.