CIP


			 Simon Jenko, Obrazi; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec; izdala Večerova založba e-knjig Ruslica, 2011.

			 ISBN978-961-6742-42-9

			 CIP - Kataložni zapis o publikaciji

			Univerzitetna knjižnica Maribor

			 821.163.6-1

			 JENKO, Simon, 1835-1869ž

			 Obrazi [Elektronski vir] / Simon Jenko. - El. knjiga. - Maribor : Ruslica, 2011

			 Način dostopa (URL): http://www.ruslica.si

			 ISBN 978-961-6742-42-9

			COBISS.SI-ID 67357697





Simon Jenko


			Obrazi


			Vstala je narava

ter se giblje živa;

znane čute kaže,

kar nebo pokriva.

			In srce umeje

čudne govorice,

ki jih govorijo

zvezde in cvetice.

			Kamenje budi se

in občutke moje

z mano čuti, z mano

glasne pesmi poje.





I


			Roži mlado lice

zaradi ko zarja,

fantu njeno listje

tiho spregovarja:

			»Danes tvoja ljuba

bo se poročila,

mene pa v rumenih

kiticah nosila.

			Ko ljubezni palo

bode zagrinjalo,

moje zadnje perje

bo na tleh ležalo.«





II


			»Naj vso svojo silo

burja name žene,

vendar vsako pómlad

veje so zelene;

			ali črv pod kožo,

ki redi se z mano,

on za smrt gotovo

vsekal mi je rano.«

			Tak v večernem mraku

mehka lipa plaka,

trdi hrast se smeje

in nje pada čaka.





III


			Siv oblak po nebu

z vetrom dalje plava,

plava v lepe kraje,

kjer se vije Sava.

			Tam se nad gorami

našim bo ustavil,

v zlato se obleko

zarjino opravil.

			In ko njo bo videl,

ko po vrtu hodi,

mi jo bo pozdravil:

Draga, zdrava bodi!





IV


			Pri zeleni mizi

moški ino ženske,

druščina gospode

bila je slovenske.

			Z druščino možakov

gospodične zale

v našem so jeziku

gladko vse kramljale.

			Ves zavzet sem gledal,

čudu sem se čudil,

da iz sanj lažnivih

kvišku sem se zbudil.





V


			Ko je sonce vstalo,

dajal sem mu hvalo,

da na oknu rože

mi je obsijálo.

			Sonce mi je reklo:

»Tebe, rož ni bilo,

ko mogočno z neba

zemlji sem svetilo.

			Ti ko rosa zgineš,

jaz pa bom ostalo,

grob ti obseválo;

revež, hrani hvalo!«





VI


			Z glasnim, šumom s kora

orgle so donele,

druži se z donenjem

glas soseske cele:

			»Bodi počeščena

rajska ti devica,

vseh nebés in zemlje,

naših src kraljica!«

			Tak soseska poje

in na prsi bije.

Skoz visoka okna

jasno sonce sije.





VII


			Zélen mah obrašča

zrušene zidove,

veter skoznje diha

žalostne glasove.

			Pôvej, razvalina,

v soncu zatemnela!

Kaj je moč človeška,

kaj so njena dela?

			In življenje naše,

ki tak hitro teče,

al‘ so same sanje?

– S a n j e – jek mi reče.





VIII


			Mlad junak po polju

s težkim srcem hodi,

zvestega konjiča

na povôdcu vodi.

			»Pasi spet se mirno,

travo jej zeleno;

trud in boj in rane,

vse je izgubljeno!

			Zlomljena je sablja,

bratje pokopani,

kar jih je ostalo,

tujcem so podani!«





IX


			Ko zaspal bom v smrti,

ne kopljite jame,

kjer vrsté se križi;

tam ni mesta zame.

			Na visoki Tatri

jamo izkopljite,

tri drevesa sveta

nánjo zasadite.

			Tam moj duh bo gledal

na vse štiri stráni,

dokler bela zora

dneva ne oznani.





X


			Mlade hčere truplo

črna jama krije;

poleg jame mati

bridke solze lije.

			Kar oko doseže,

smeje se narava,

pómlad po grobovih

cvetje razsipava.

			V joku svojo zgubo

človek Bogu toži;

slavec, drobni slavec

pa vesele kroži.





XI


			Rosa, hladna rosa

kamenje močíla,

luna, bleda luna

nánje je svetíla.

			Čudno govorico

kamenje oglaša,

piš večerne sape

k meni jo donaša:

			»Tod gredé stopila

je devica name!«

»Name tudi, name!«

glásov sto povzame.





XII


			O večerni uri

stal sem poleg Save,

drla z glasnim šumom

je z višav v nižave.

			»Mladi fant iz zdrave,

iz strani gorate,

grem na južne kraje,

grem med tvoje brate.«

			Tak s šumečim glasom

bistri val mi pravi.

Dam mu poročilo:

»Srčno jih pozdravi!«





XIII


			Med borovjem temnim

mlada breza rase,

v lastnem svetu tuja

stoji sama zase.

			Tuja dolga leta

raste sredi lesa,

vetra moč jo maje,

listje ji otresa.

			Veter nosi listje

sestram v daljne kraje,

tam jim o samici

sporočila daje.





XIV


			»Južen veter diše,

beli sneg se taja;

mene pa ljubezen

zmágavna navdaja.

			Pómlad naju kliče,

duša ljubezniva,

zdajle se radujva,

zdajle se ljubiva!«

			In ne dá se dvakrat

ljubica poprosit‘,

koj vrabulja z vrabcem

gnezdo začne nosit‘.





XV


			Leži polje rávno,

v polju rože krasne;

dviga se škrjanec,

poje pesmi glasne.

			Pesem glasna stresa

pisane glavíce,

sestra k sestri stiska

zarudelo lice.

			Šepetanje tajno

nosi zrak čez njivo,

sluhu nerazumno,

srcu razumljivo.





XVI


			Zida drobna mravlja

varno si mravljiše,

dan na dan ukvarja

se za blagor hiše.

			Dolgo pot nastopi,

sto pedí od doma,

z blagom obložena

spet domov priroma.

			Gnezdo svoje stavi

orel na višine,

svet s perutjo meri

čez vrhé, globine.





XVII


			Log za log se skriva,

ladja dalje plava.

Duša ljubezniva,

bodi stokrat zdrava!

			Donava mogočna

nosi ladjo mojo,

moje srce vroče

pa ljubezen svojo.

			In mogočna reka

nikdar ne usahne,

pa ljubezen moja

nikdar ne omahne.





XVIII


			 »Kadar mlado leto

pride z novim cvetjem,

zopet prideš slavec

praznovat ga s petjem;

			kake nove pesmi

nam prineseš v gaje?«

Drobni ptič odgovor

dal mi je skakljaje:

			»Z mladim letom pride

cvetje, kakor lani,

jaz pa vam prinesem

petje, kakor lani.«





XIX


			Zarja dan pripelje,

dan darove razne

s sabo nam prinese

tožne in prijazne.

			Žalosti se znébi,

predno dan ugasne,

al‘ spomin ohrani

na trenutke jasne!

			To vodilo zlato

za življenje kratko

kožo ti ohrani

dolgo časa gladko.





XX


			Ves dan je pri oknu

ljubica čakala,

da je bleda

luna mirno posijala.

			»Zunaj mesta z drugo

ljubico je hodil,

jo po ravnem polju

je za roko vodil.«

			Tako reče luna,

za oblak se skrije,

da solzic ne vidi,

ki jih dekle lije.