NOVO MESTO, 14. maja 1970
ŠTEVILKA 13
DVAJSET LET	1949-1969 (Zapiski ob jubileju)
BELOKRANJSKEGA MUZEJSKEGA DRUŠTVA
Več desetletij traj'ajoča prizadevanja, da l3i Bela krajina dobila svoj muzej, so bila Vseskozi tesno povezana z osnovanjem muzejskega ali njemu sorodnega društva, odbora ali odseka. Vsak od njih je v svojem času skužal biti pobudnik, ki bi združil okoli sebe za muzejstvo vnete ljudi. Ti naj bi zbirali muzealije, hkrati pa naj bi pripravili vse potrebno za ustanovitev muzeja. Novi ustanovi naj bi tudi priskrbeli razstavne prostore ter končno človeka, ki bi za zbirke skrbel in jih upravljal oziroma urejal.
Tako je bil že pred prvo svetovno vojno, leta 1910, v Beli krajini osnovan odbor »Društva za spoznavanje
Bele krajine«, katerega naloga naj bi bila spraviti v življenje Belokranjski muzej. Ta naj bi dobil svoje prostore bodisi v Metliki ali Črnomlju. Na žalost pa so načrti takratnih rodoljubov ostali le na papirju. Dosti bolje ni bilo tudi leta 1933, ko je bil pri Tujsko-prometnem društvu v Metliki osnovan muzejski odsek, ki ga je vodil metliški šolski nadzornik Konrad Barle. Naloga tega odseka j'e bila »zbirati in hraniti' narodne in zgodovinske spominke Bele krajine«, obenem pa naj bi za bodoče muzejske zbirke našel primeren prostor.	' Odseku se je zdela za novi muaej še najprimernejša opuščena, razpadajoča
podružna cerkev sv. Martina na robu metliškega mesta. Zaprosil je župni urad naj to cerkev odstopi za mvizej-ske namene. Prošnja je bila, potem ko si je takratni banovinski spomeniški referent dr. France Štele stavbo ogledal, ugodno rešena in 1. marca 1934 je ljubljanski škofijski ordinariat izdal dovoljenje, da se cerkvica lahko preuredi v muzej.
Muzejski odsek Je kmalu nato naročil načrte za adaptacijo cerkve, ni pa mogel zbrati denarnih sredstev, da bi pričel stavbo obnavljati. Stroški bi po predračimu iz leta 1938 stali 35.000 din, odsek pa je imel z raznih strani obljubljenih le nekaj tisočakov. Zato je bilo delo njegovih članov vse do začetka druge svetovne vojne omejeno le na zbiranje muzejskih predmetov, ki so jih začasno shranili na podstrešju metliškega gradu.
JViiufcjo^ ouaeiC je pricei cerkev ob-llavijuti aexe apOuubui	iio se JS
uoiiicvoaiu iiui^cioena	pri la-
krauu prosvenu ooiasti v ijjuoijam po-sreciio laposiovati 4o.ouo iir, s icate-rmii so pu nacrcin inz. JaiiKa Oinanna upravui giaviiit	uem. iNa-
daljziji razvoj uogOLUtov pa je započeto aeio se isco leto Uisiavii.
Misel na ustanovitev muzejskega drujii/va m muzeja samega je luiova oživeia leta i»42, ko je oii osnovan pripravljalni oabor z bivsim županom Ivanom ivlalešičem na čelu. Ker je nedovršena Martinova cerkev takrat služila za shrambo desk in sena, je odbor skušal najti druge prostore za bodoče muzejske zbirke. Cerkev je namreč bila vlažna in razen tega — če bi jo tudi do kraja obnovili — bi v njene skromne prostore (s predverjem je merila komaj 86 kvadratnih metrov? lahko namestili le kak muzejski oddelek, nikakor pa ne vseh zbirk kompleksnega muzeja, v kakršnega se je nameraval razviti Belokranjski muzej. Zato je pripravljalni odbor cerkvico namenil za arheološki oddelek oziroma lapidarij, za namestitev drugih zbirk pa bi bil najpripravnejši metliški grad. Toda v njem so že bili nižja gim-haaija, dijaški internat, okrajno sodišče z zernljiško knjigo in finančni oddelek, razen tega pa so v gradu stanovale še zasebne stranke. Za muzej to-
Metliška prostija: v drugem nadstropju so bile leta 1951 odprte prve muzejske zbirke
rej tu ni bilo prostora in odbor je ostal praznih rok.
Malo več sreče je imel naslednji pripravljalni odbor (Ivan Malešič je spomladi 1949 imirl in ga je zamenjal Jože Duilar), ki mu je v maju 1949 uspelo dobiti dva prostora v drugem nadstropju metliške prostije, kamor so člani takoj prenesli do tedaj nabrane muze-alije. Obenem je pripravljalni odbor pri notranjem odseku v Črnomlju tudi vložil društvena pravila. Ta so bila 3. novembra potrjena nakar je bil 10. novembra 1949 sklican ustanovni občni zbor Muzejskega društva in je bil iz-volj'en prvi odbor. Društvu je predsedoval profesor Jože Dular, podpredsednik je bil ravnatelj nižje gimnazije v Podzemlju Lojze Zuipanc, tajnica Albina Možina in blagajnik Gabrijel Zemlja, oba člana učiteljskega zbora rhetliške nižje gimnazije, medtem ko so" bUi odborniki metliški meščani Ivan Drob-nič, Božidar Flajšman in Jože Prus.
Novemu odboru je bila naložena naloga, da spravi Belokranjski muzej v življenje. Zato se je takOj lotil dela. V Črnomlju je v takratni tovarni učil naročil prve razstavne vitrine, hkrati pa so člani intenzivneje pričeli zbirati muzejske predmete. Težava je bila seveda z denarjem, saj je bilo za novo snujoči se muzej na okraju v Črnomlju leta 1949 zagotovljenih le •20.000 din, naslednje leto pa komaj deset tisoč dinarjev več.
Društvo j'e pričelo opravljati tudi nekako spomeniško varstveno službo v Beli krajini. 2e na pomlad 1950 so člani iz razpadajoče grajske cerkvice na Krupi prepeljal v Metliko tri nagrobnike Burgstallov, z metliškega pokopališča pa nagrobnik Gallensteina — vse iz 17. stoletja — ter jih vzidali v predverje Martinove cerkve.
Ko je spomladi leta 1950 umrl v Metliki ustanovni član društva književnik Engelbert Gangl, je Muzejsko društvo v soglasju z Zavodom za spomeniško varstvo LRS v Ljubljani zaščitilo dve nj^ovi sobi in ju naslednje leto ob prvi obletnici pisateljeve smrti — 25. februarja 1951 — preuredilo in odprlo javnosti kot Ganglov spominski muzej.
V decembru 1950 je bil drugi občni Bbor društva, na katerem je odbor sklenil, da bo društvo odprlo Belokranjski muzej že prihodnjo pomlad. Ker ni bilo upati, da bodo do takrat na razpolago kaki prostori v gradu, se je društvo odločilo, da bo prve zbirke odprlo kar v obeh proštijskih sobah, medtem ko je mestni ljudski odbor obljubil, da bo za zbirko osvobodilnega boja začasno odstopil največjo sobo v prvem nadstropju občinske hiše.
Ves ta čas so nekateri člani zbirali muzejske predmete, in ko je proti koncu aprila 1951 Tovarna učil iz Črnomlja dostavila v Metliko nekaj najpotrebnejše opreme (4 obstenske, 4 mizne vitrine in 8 malih stenskih vitrin) so člani odbora v nekaj dneh
uredili zbirke in pripravili vse potrebno za otvoritev muzeja.
Tako je bil 1. maja 1951 ob navzočnosti predstavnikov ljudske oblasti in mnogih domačinov odprt Belokranjski muzej, ki je v dveh proštijskih sobah pokazal obiskovalcem prve zametke arheološke, kultumozgodov^ke in etnografske zbirke, medtem ko so bili v sobi mestne hiše razstavljeni predmeti narodnoosvobodilnega boja.
Istega leta v juliju je bilo tudi zravnano in podbetonirano močno nagnjeno znamenje na bregu pod Martinovo cerkvijO, kateremu je že pretila nevarnost, da se zruši.
Muzejsko društvo je imelo to leto samo z nabavo vitrin 105.000 dinarjev stroškov, zato je okraj v Črnomlju poleg prvotnih 60.000 dinarjev pozneje društvu nakazal še 45.000 dinarjev, republiški Svet za kulturo in prosveto v Ljubljani pa je društvu za njegovo prizadevnost namenil še 50.000 dinarjev.
Leta 1952 so si člani naložili novo nalogo: sklenili so, da do kraja obnovijo Martinovo cerkev in v njej odprejo arheološki oddelek Belokranj'skega muzeja. Z znatno denarno podporo (315 tisoč dinarjev) okrajnega sveta za prosveto in kulturo v Črnomlju so bila opravljena vsa zidarska, pleskarska in mizarska popravila v bivši cerkvi, vstavljena so bila nova oima in vrata, napeljana elektrika, urejena okolica, zasajeno okrasno drevje itd. Izdelane so bile tudi nove razstavne mize.'
Ker Belokranjski muzej sam še ni imel dovolj arheološkega materiala, mu je Ijiubljanski Narodni muzej iz »vojih depojev posodil okoli 250 arheoloških predmetov s področji Bele krajine, predvsem iz najdišč v okolici Kučarja. Posojene predmete sta hkrati z metliškim arheološkim gradivom ure-' dila ravnatelj Narodnega muzeja dr. Jože Kastelic in asistent Vinko Šribar, nakar je bil 25. maja 1952 arheološki oddelek Belokranjskega muzeja slovesno odprt.
Tudi naslednja leta je vodilo Muzejsko društvo Belokranjski muzej, čeprav je ta že 1. aprila 1952 dobil honorar-nega upravnika. Za upravnika je bil imenovan predsednik muzejskega društva, in ker so bili skoraj vsd člani društvenega odbora hkrati imenovani za člane novo osnovnega muzejskega sveta, je v bistvu še nadalje vodilo muzej muzejsko društvo. Ker pa je njegovo delovanje zajelo vso Belo krajino, se je na občnem zboru 4. januarja 1953- preimenovalo v Belokranjsko muzejsko društvo.
V maju 1954, ko se je iz metliškega gradu iaselil dijaški internat, je končno tudi muzej prišel do svojih prvih stalnih prostorov. Zaenkrat je dobil na razpolago le šest večjih in manjših sob In nekaij depojev, ki sta jih uprava muzeja in djTištvo takoj pričela adaptirati. Vsa dela so se zavlekla do srede julija, ko so člani društva pričeli se-
liti vitrine In muzejske zbirke iz pro-štije in mestne občine v grad. V nekaj dneh sta bila v novih prostorih delno urejena etnografski oddelek in odd^elek osvobodilnega boja — arheološki oddelek je ostal v Martinovi cerkvi — nakar so bile nove zbirke v gradu odprte 21. julija 1954, to j'e ob proslavi desetletnice ustanovitve SNOS, ki so jo tisti dan z velikim partizanskim zborovanjem praznovali v Črnomlju in širom po Beli krajini.
Ko se je septembra 1955 okraj Črnomelj združil z okrajem Novo mesto, je pod novomeški okraj prišel tudi Belokranjski muzej, za katerega je bilo odločeno, da postane okrajna ustanova. Ker pa muzej do takrat še ni imel uradne odločbe o svoji ustanovitvi, je to odločbo 9. februarj'a 1955 naknadno izdal Okrajni ljudski odbor Novo mesto. Hkrati je bilo v muzeju sistemizi-ranih šest delovnih mest. Po sklepu okrajnega Sveta za kulturo in prosveto je Belokranjski muzej prevzel v svojo upravo tudi spominski muzej Otona Župančiča na Vinici (odprt 17. junija 1951), pod njegov nadzor pa je prišla tudi Ganglova spominska zbirka v Metliki. Dne 10. aprila 1956 je bdi z odločbo Okrajnega ljudskega odbora imenovan tudi petčlanski upravni odbor Belokranjskega muzeja.
Tako se Je muzej to leto — 1. septembra 1956 je bilo z odločbami zasedenih pet delovnih mest — postavil na lastne noge in je muzejsko društvo ostalo le njegov pomožni organ. Kot tako pa je še naprej združevalo propa-gatorje muzejske ideje, ljubitelje, zbiralce in proučevalce muzejskih, umetniških in arhivskih predmetov in vrednot.
Spričo tega so se člani, predvsem pa odbor društva^ intraizivneje posvetili zbiranju muzeaUj. Sodelovali so pri etnografskih ekipah in arheoloških izkopavanjih, ki jih je organiziral muzej, pri muzejskih razstavah, pri zbiranju podatkov Za topografijo narod-noosvobodiln^a boja itd. Društvo je prirejalo predavanja in sikupne izlete, posameamiki pa so se ukvarjali tudi s proučevanjem in pisanjem lokalne zgodovine, zlasti iz obdobja osvobodilnega boja. Ob desetletnici muzeja pa je izdalo knjižico »Metlika skozi stoletja«, v kateri je poleg zgodovine Metlike podrobno popisano deset let življenja in dela Belokranjskega muzeja in z njim povezanega Belokranjskega mtizejskega društva.
Drušitvo samo pa se je trudilo, da se oddolži tudi velikim belokranjskim rojakom, saj je na lastno pobudo vsaj nekaterim od njih priredilo spominske večere in jim odkrilo spominske plošče, re^ef aU poprsje.
Ce'se zdaj ustavimo pri nekaterih vidnejših akcijah, ki jih je Belokranjsko muzejsko društvo opravilo v dvajsetih letih svojega obstoja, naj omenimo naslednje:
Belokranjski muzej je od svoje ustanovitve 1. maja 1951 do konca leta 1969 pripravil 70 razstav, pri katerih so vsaj v prvih letih intenzivno sodelovali tudi člani muzejskega društva. Pri tem naj omenimo zlasti razstave, ki so prikazovale društveno življenje v Beli krajini (obletnice gasilskega, godbe-nega in telovadnega društva v Metliki), jubileje društvenih častnih članov (dr. Nika 2upaniča leta 1956, Boža Račiča leta 1958 in Ivana Drobniča leta 1964), nadalje razstave ob otvoritvi Ganglove spominske sobe (leta 1951), ob odkritju spominskih plošč Ivanu in Antonu Navratilu (leta 1947), Alojzu in Engelbertu Ganglu v Metliki (leta 1960) in bratoma Tomšič na Vinici (leta 1965). Tri razstave, pri katerih so sodelovali člani društva, so prikazovale delo domačina kiparja Julija papiča, delo metliških podobarjev Jerebov in pisatelja Osipa šesta (vse tri leta 1965). Pomemben je bil tudj prikaz dela Belokranjskega muzejskega društva ob njegovi desetletnici jeseni 1959.
Spominska obeležja
Med dejavnost društva spada tudi odkritje spominskih plošč zaslužnim Belokranjcem. Tako je Belokranjsko miizejsko društvo 13. oktobra 1957 v Metliki na današnji Rusovi hiši (Partizanski trg 10) odkrilo spominsko ploščo Ivanu in Antonu Navratilu, Na plošči 'e napis;
v tej hisi sta se rodila brata jezikoslovec ivan navratil 1825—1896 in narodni buditelj anton navratil 1832—1897
I*
Po§tavilo Belokranjsko muzejsko društvo v Metliki 1957.
Načrt za ploščo je naredila arh. Gizeia Suki;etova. Ob odkritju je govoril predsednik društva prof. Jože Dular.
Dne 9. oktobra 1960 je društvo na Gangiovi hiši v Metliiki, Mestni trg 17, odkrik) spominsko ploščo (načrt arh. Gizeia Suklje) z napisom;
v tej hisi sta se rodila _ kipar
ALOJZ GANGL 1859—1935
in njegov nečak
KNJIŽEVNIK
ENGELBERT GANGL . 1873—1950 Postavilo BMD v Metliki /
1960
Ob odkritju plošče je govoril znanstveni sodelavec SAZU dr. Emilijan CJevc.
Dne 23. oktobra 1965 je muzejsko društvo na Vinici ponovno odkrilo
Ob odkritju spominske plošče na Gangiovi rojstni hiši v Metliki (oktober 1960)
OSVOBODITVE 1965. LETA PONOVNO VZIDALO BELOKRANJSKO MUZEJSKO DRUŠTVO
Vse tri plošče so bile vzidane v avlo novo zgrajene osnovne šole na Vinici. Ob odkritju je govoril pesnik Severin šali.
Naslednji dan, 24. oktobra 1965 Je društvo odkrilo ob 30-letnlci smrti metliškega kiparja Alojza Gangla (1859 do 1935) pred muzejem v Metliki njegovo poprsje, isti dan na osnovni šoli (Partizanski trg 4) pa še spominsko ploščo Osipu šestu. Na plošči je napis;
V	TEJ HIŠI ^E JE RODIL PISATELJ IN RE2ISER
OSIP ŠEST 1893—1962
Belokranjsko muzejsko društvo v Metliki 1965
Bronasto poprsje Alojza Gangla je delo domačina kiparja Julija Papiča, bronasti relief šesta pa je izdelal kipar In medalj er Vladimir štoviček. Ob odkritju Ganglovega poprsja Je govoril umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc, ob odkritju šestove plošče pa ravnatelj Slovenskega gledališkega muzeja prof. Dušan Moravec.
Tri leta kasneje, 13. oktobra 1968, je Belokranjsko muzejsko društvo na Vinjem vrhu pri Semiču odkrilo spominsko ploščo skladatelju Antonu La-vrinu. Na plošči je napis;
V	TEJ HIŠI SE JE RODIL
SLOVENSKI SKLADATELJ
ANTON LAVRIN 1908—1965
Ob odkritju so govorili prof. Janez Bitenc, ravnatelj srednje glasbene šole »Franc šburm« v Ljubljani, dr. Andrej Rijavec v imenu Društva slovenskih
spominski plošči bratoma Ivanu (1838—1894) in Ljudevitu (1843 do 1902) Tomšiču. Plošči obema mladinskima pesnikoma sta bili sicer odkriti že leta 1897 in 1907, pa sta bili leta 1944 ob bombardiranju vinlške osnovne šole, v katero sta bili vzidani, delno poškodovani, nato pa odstranjeni iz zidu in shranjeni. Muzejsko društvo je dalo izdelati še tretjo ploščo, na kateri je vklesan naslednji napis;
PLOŠCI STA BILI LETA 1944 REŠENI IZ STARE BOMBARDIRANE ŠOLE IN JU JE OB DVAJSETLETNICI
Spominska plošča Osipa šesta, odkrita 1965
skladateljev in prof. Mladen Pozajid v Imenu sarajevske glasbene akademije.
Predavanja
Dmžtvo je 25a svoje člane in ljubitelje muzejskih in umetniških vrednot v dvajsetih letih obstoja' priredilo mnoga predavanja — sprva s skioptičnimi slikami, pozneje z barvnimi diapo-šnetki in filmi. Predavali so znani muzejski in drugi strokovnjaki iz Ljubljane in od drugod. Zadnj'a leta je bil tudi občni zbor skoraj redno združen s predavanjem. Teme predavanj so bile s področja umetnosti, muzejstva, spomeniškega varstva, literature in turističnih zanimivosti. Naj med predavatelji omenimo zgodovinarje prof. Janka Jarca, prof. Pranja Baša, In Modest.i Golio, etnop:rafe dr. Nika žu-paniča, dr. Borisa Orla, Boža Račiča, Jerneja Sušteršiča, Mileno Moškono-vo, Danico Zup.^nčičevo in dr. Pavlo Strukljevo, arheologa dr. Vinka šri-barja, slikarja Božidarja Jakca. umetnostna zgodovinarja dr. Emilijana Cev-ca in dr. Marjana Zadnikarja, slavista dr. Rudolfa Kolariča itd.
Publikacije
Leta 1955 je na posvetovanju dolenjskih muzealcev v Novem mestu dozorela misel, naj bi muzejska društva v Novem mestu, Metliki, v Brežicah — tu naj bi društvo šele ustanovili -r-osnoVala posebno muzejsko knjižnico, ki naj bi izdajala prigodne muzejske publikacije, vodnike po muzejih, izsledke muzejskih delavcev itd. I^aje publikacij naj bi finančno podprli okrajni ljudski odbori na Dolenjskem, T Beli krajini in Posavju.
Zamisel /e rodila uspeh in tako je že leta 1956 izšla v Dolenjski muzejski knjižnici knjiga arheologa Staneta Ga-brovca »Najstarejša zgodovina Dolenjske«, v kateri je avtor obdelal Dolenjsko, Posavje in Belo krajino in najstarejši zgodovini teh krajev dodal še vodnike po arheoloških zbirkah Dolenjskega, Posavskega in Belokranjskega muzeja. Knjiga je izšla v 1200 izvodih, finansirali pa so jo okrajni ljudski odbori v Novem mestu, Brežicah in Črnomlju, kasneje pa še trboveljski okraj.
V isti založbi so leta 1958 izšli še »Spomini« Josipa Westra (v priredbi Janka Jarca), s to knjižico pa je prenehalo tudi dela Dolenjske muzejske knjižnice, zlasti ker se je leta 1960 v Novem mestu osnovala Dolenjska založba, ki je v svoj program ^prejela tudi knjižna dela z muzejskega področja.
Mierttem se je Belokranjsko muzejsko društvo odločilo, da ob svoji desetletnici izda spominsko edicijo. Skrb za tekst je prevzel Jože Dular, ki pa je zgodovini društva dodal še zgodovinski pregled Metlike, razvoj njenega go-
spodarstva po zadnji vojni, kulturni prispevek Metlike in še vodnik po mestu in okolici. Knjižica pod naslovom »Metlika skozi stoletja« (131 strani) je izšila leta 1961 v 1100 izvodih. Opremila jo j'e Mladena Brancelj, izdalo pa Belokranjsko muzejsko društvo. Kot založnica je sicer navedena Dolenjska založba, vendar je vsa denarna sredstva za natis knjižice (812.450 dinarjev) priskrbelo miizejsko dništvo v Metliki.
Izleti
OBVESTILO
Zaradi poletnega skrčenega obsega Dolenjskega lista in zaradi pomrnj-kanja potrebnih sredstev bo izšla prihodnja številka DOLENJSKIH RAZGLEDOV žal šele jeseni. BraJ-ce in sodelavce vlj^adno prosimo za razumevanje!
Uredništvo Dol, lista
spominske razglednice ob 100-letnici gasilskega društva v Metliki leta 1969.
Člani društva so delali tudi pn izdaji turističnih prospektov Bele krajine In posameznih krajev.
Nekateri člam so sodelovali v etno-gratsKiii eKipah, pri zbiranju podatkov za topografijo NOB in podatkov za etnološki atlas. S poljudnoznanstvenimi in strokovnimi članki m razpravami so sodelovali pri dnevnem in revialnem časopisju in prigodnih publikacijah.
Konec decembra 1969 je torej društvo štelo;
. , 15 ustanovnih članov,
101 častnega člana,
4 pravne člane.
* i
Med ustanovnimi in stalnimi člani so všteti tudi 3 častni člani.
Belokranjsko muzejsko društvo upa, da bo v jubilejnem letu pridobilo še nove prijatelje muzejstva in bo tako svoje vrste razširilo in pomladilo.
Jože Dular
Med društveno dejavnost moramo šteti tudi muzejske izlete, na katerih so si udeleženci ogledali predvsem muzejske ustanove, zgodovinske, kulturne in umetnostne spomenike ter prirodne zanimivosti. Izlete je organiziralo Belokranjsko muzejsko društvo samo ali pa v 23vezi z Dolenjskim muzejskim društvom. Tako so si člani obeh društev na prvem izletu v novembru 1957 ogledali gradove ob Krki in Posavski muzej. Kasneje so napravili izlet v Samobor in se nato preko Karlovca in Ozlja vrnili v Metliko oziroma Novo mesto. Člani domačega društva so obiskali gorenjske muzeje (Kranj, Skofja Loka, Tržič), Bizeljsko in Svete gore, nekateri tudi primorske muzeje. — Zadnji izlet je društvo naredilo v oktobru 1968, ko so si udeleženci ogledali arheološka izkopavanja na Otoku (Gutenwerth) in v Dmovem (Neviodu-num), nadalje Posavski muzej v Brežicah, Gorjupovo galerijo, Lamutov salon in Formo vivo v Kostanjevici ter gradove Prežek, Vrhovo in Tolsti vrh pod Grorjanci.
Razna dejavnost
Muzejsko društvo izdaja tudi raz-glednice. Tako je leta ,1964 založilo razglednico z risbof Mladene Branclj'eve Hiše nad Bojico, naslednje leto ob 600-letnici Metlike pa je dalo natisniti razglednico s fotografijo najstarejše metliške listine (listina goriško-tirol-skega grofa Albrehta iz leta 1365). Istega leta je založilo tudi fotografski posnetek Jakčevega Otona Župančiča, ki ga je prodajalo predvsem v Župančičevem spominskem muzeju na Vinici. Društvo je sodelovalo še pri izdaji
Članstvo
Ko se po dvajsetih letih ozii-amo na prehojeno pot, naj se sponuiimo vseh, ki so nam bili tovariši in sodelavci na tej haši skupni poti, pa jih danes ni več med nami.
Društvo je ob ustanovitvi v novembru 1949 štelo ustanovnih članov, od katerih je že sedem za vedno zapustilo društvene vrste. Tako so odšli od nas: bivši trgovec in župan Ivan Male-šič (u. 1949), pisatelj Engelbert Gangl (u. 1950), šolski nadzornik v pokoju Konrad Barle (u. 1951), učiteljica v pokoju Julija Rajmer (u. 1965), učitelj Viktor Svigelj (u. 1966), uslužbenec v pokoju Julij Kopinič (u. 1968) in teolog zgodovinar Ludvik p. Modest Go-lia (u. 1969).
Muzejsko društvo je za posebne zasluge, ki so si jih posamezniki pridobili za razvoj Belokranj'i>kega muzeja, za svoje organizatorsko, publicistično in znanstveno dejavnost, imenovalo do sedaj 5 častnih članov, in sicer leta 1951 upokojeno učiteljico na Vinici Pol-dko Bavdkovo in upokojenega ravnatelja Zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani Boža Račiča, leta 1953 univ. prof. v pokoju dr. Nika županiča, leta 1963 pa ravnatelja Dolenjskega muzeja v Novem mestu prof. Janka Jarca in honorarnega arhivarja Belokranjskega muzeja Ivana Drobniča. — Od teh sta društvene vrste zapustila dr. Niko 2u-panič (u. 1961) in Poldka Bavdkova (u. 1965).
Društvo je v dvajsetih letih svojega obstoj'a imelo vsega 144 članov Od teh je že 22 med pokojnimi, L pravna člana pa sta odstopila.
SE O ZLATEM NAKITU KNEGtNJE IN KONJSKI OPREMI V ŠPILERJEVI GOMILI L
Zapis o lanskoletnem izkopavanju halistattske gomile na Ubni, raziskane leta 1962
Nedavno tega je minilo eno leto, odkar je v Arheološkem vestnik.u SAZU XIX — Klemeričevem zborniku — izšlo obsežno poročilo kustosa Dolenjskega muzeja v Novem mestu Toneta Knešza in podpisanega o njunem izkopavanju halistattske gomile na dvorišču posestnika Vinka špilerja na Libni leta 1962.
Bogate najdbe, Ki jih je dalo Izkopavanje, so že preparirane in že nekaj let razstavljene v arheološkem oddelku Posavskega muzeja. Najdbe iz gomile so zanimive tako za strokov-njaka-arheologa kot za muzejskega obiskovalca, ki si ob prazgodovinskih predmetih poustvarjata podobo življenja in umetnostnega snovanja nekdanjih prebivalcev savske doline. Med najdbami, ki o<^rinjajo tančico dva in pol tisočletne preteklosti libenskih prebivalcev, so bili številni predmeti v moškem in ženskem grobu, ki po svojem inventarju daleč prekašata vse ostale pokope v gomili
Pridevki v moškem grobu nam odkrivajo, da j'e mož bil imeniten voj-ščak in najbrž zato t,udi rodovni prvak. Pokopan je bil skupaj s svojim iskrim petletnim konjem, kakor so nam to dokazali iz ohranjenih zob veterinarski strokovnjaki. Svečani konjski na-glavnik iz usnja (aftra) je bil okrašen s petdesetimi bronastimi falerami (okrogle ploščice) različnih velikosti Ploščice so okrašene z različnimi vtisnjenimi omamoiti na zunanji strani pa sta na vsaki ploščici visela po dva tolkača podobne oblike kot na manjših zvončkih. Z malo fantazije si lahko predstavljamo nekdaj prvega libenske ga vojščaka na nj'egovem mladem vran-cu, ki se mu v soncu lesketa z bronom bogato okrašeno na^lavje. Lesket bro na pa je ubrano dopohijevala melodija stotih zvončkov naglavnika; njen tempo Je naraščal in se spremili al od lenobnega andante do neugnanega prestis-simo, ko je knežji jezdec iz lahnega dmca prešel v furjavi galop.
Zato so si slovenski prazgodovinarji edini v tem, da je opisani libenskJ kcm,iski okras najbogatejša in najpo-polneje ohranjena konjska oprema halistattske dobe, najdena na slovenskih tleh.
Nedelj eno priznanje pa so umetnostni dovršenosti te najdbe izrazili tudi člani prazgodovinskega seminarja univerze iz nemškega Marburga ter ameriškega Princetona, ki so julija lanJ pod vodstvom svojih znanih profesorjev dr. Dehna In dr. Polfcinija obiskali Posavski muzej. Očitno so bili z obiskom zsuiovoljnl. saj nam dr. Dehn
piše, da je bil tokrat v Brežicami res šele prvikrat, gotovo pa ne zadnjikrat.
Kljub skrbnemu preučevanju vseh grobnih pridatkov pa ni mogoče iz najdb vedeti, £^i jie opisani libenski pnn vojščak padel v boju — morda skupaj s svojim konjem in sta torej zato skupaj pokopana, ali pa je morda sploh bil običaj, da so umrle prvake pokopavali z njihovo najdražjo imovino, s konji.
Po številu pridevkov in načinu pokopa je v raziskani gomili Izstopal še en ženski grob. Da je bil položaj te 25—30-Ietne žene podolgovatega obraza — podatke Je ugotovila znanstvena analiza ohranjene lobanje — v družbi res. izjtemen, priča bc^astvo njenih grobnih pridevkov, med katerimi je bilo tudi okrasje iz zlata. Za izjemo od ostalih so jo pokopali v veliko, Iz kamenja sezidano obokano grobnico. Na dnu grobnice je bD še ohranjen ploh, na katerem Je ležal skelet. Na njem Je bila mestoma ohranjena struktura tkanine nekoč dragocene obleke. Obleka, je bil» na prsih speta z dvema sponkama aragocene izdelave. Široki lok sicer bronaste sponke je oblikovan iz temnomodrega stekla (!), na gornji strani steklenega loka pa so tri vrste podolžnih bodičastih steklenih izrast-kov. da je lok podoben ježevemu hrbtu. Druga, bronasta sponka ima lok oblikovan v obliki kačastega svi tka, vrh loka pa krasijo štirje gobasti iz-■•astki.
Drt^oceno obleko sta na grudih icrasila dva tanka zlata trolista; posamezni listi so okrašeni s koncentričnimi krogi. Vrat žene je bil okrašen z

ogrlico iz diskastih jantarjievih jagod različne velikosti, med njimi pa so sa bleščale zrnaste zlate jagode. Kodil odlične pokojnice so bili vpleteni ▼ spiralno zvite bronaste obročke, njimi roki pa sta bili okrašeni z bronastimi zapestnicami. Med mnogimi posodami, ki so bile položene pokojnici ob nogah, Izstopajo po svoji oblikovni popolnosti in umetnostni fcrasttvi predvsem velike keramične vaze na nogi, njihov vrh pa je pokrit s pokrovi posode so oblikovane s takšno harmonično proporcionalnostjo, da bi jih danes najbrž le redki lončarji znali kopirati na lončarskem kolesu, dvomim pa, da izvirno oblikovati.
Topografska dognanja pred sedmimi leti
so nam dala pobudo za nadaljnje raziskovanje. Pri našem raziskovanju smo se skrbno zanimali za arfieološko topografiji) Libne. Okoli 50 m severno od takrat raziskane gomile smo ugotovili veliko, toda že davno prekopano In z grmovjem zaraslo gomilo. S poizvedovanjem pri ljudeh smo dognali, da Je bila prekopana še proti koncu prejšnjega stoletja, po literaturi pa smo l^ko preverili, da so jo izkopavaili za Pinrodoslovni muzej na Dunaju.
Na njivi južno od naše gomile pa smo opazili drugo »sumljivo« vzpetino s premerom kakšnih 25 m. Lastnik njive Spiler nam je s svojimi spomini potrdil naša domnevanja. Pripovedoval je, da je na tem mestu bil pred vojno vinc^rad, za katerega so rigolall
f


Pogled na položne libenske terase od jugovzhoda. Libna je zelo pomembno najdišče iz starejše železne dobe, arheološkemu svetu znana že skoraj sto let '
Naglavnik konja s 50 faleraml iz špilerjeve gomile I na Libni. Glava konja v mavcu (kopija po Fidiji) je delo kiparja Stovička iz Leskovca pri Krškem (Iz arhiva Posavskega muzeja v Brežicah)
leta 1928-29. Pri rigolanju so našli v zemlji več bronastih predmetov in lončenih posod, najbolj pa so mu ostale v spominu zlate zapestnice in ženski naglavni okras (diadem) iz zlate pločevine. Spilerjevi spomini so se lepo ujemali s podatki iz znanstvene literature. V Glasniku Muzejskega društva Slovenije smo v številki 11 iz leta 1930 zasledili, da je Narodni muzej v Ljubljani leta 1929 odkupil od posestnika Spilerja na Libni večje število najdb iz starejše železne dobe, med katerimi so reproducirane tudi riate zapestnice in di^em.
Po vsem tem nam je bilo jasno da 80 jbe dragocene slučajne najdbe iz tiste gomile na Spilerjevi nj'ivi, ki so jo z rigolanjem uničili v letih 1928-29. Zato smo želeli z izkopavanjem dognati, ali so v gomili morda še ohranjene kakšne grobne celote ali vsaj posamezni predmeti, ki jih pri urejanju vinograda niso tiničili. Našo željo smo lahko uresničili poleti 1969. ko smo v juliju in avgustu prekopali gomilo. Raziskovalno delo je sofinanciral tudi Sklad SRS za pospeševanje kulturnih dejavnosti, pri iakopavanju, ki jih je vodil podpisani, pa so sodelovali nekateri dijaki brežiške gimnazija.
Knežji grob s situlo in čelado
Gomilo smo pred izkopavanjem glede na ohranjeno elipsasto vzpetino razdelili na štiri kvadiunte. Dolžinska os gomile je merila 24 m, prečna pa od 8 do 12 m. Gomilo smo tedaj raziskovali kot bi bila še povsem nedotaknjena. Prijetno presenečenje smo doživeli že pri. prvi naši najdbi v prvem kvadrantu. Bila je to bronasta situla, na katero smo naleteli 106 cm pod rušo. V zemlji je ležala nagnjena za približno 45 stopinj. Pločevina in ročaj bronaste jKKode sta dobro ohranjeni^ V primerjavi z redkimi situlami, ki so bile najdene v gomilah evropskega ju-govzhodnoalp>sk^a prostora, je liben-ska situla srednj"evelika. Visoka je 27 centimetrov, med tem ko so najbolj običajne višine situlsklh posod od 22 do 34 om. Naše presenečenje je bilo razumljivo, saj je najdena sl-
Skica situle v grobu št. 1 (iskopavanja gomile na Libni v juliju in avgustu 1969)
tula prva tovrstna najdba iz doslej približalo stotih raziskanih gomil na Libni; pa tudi sicer niso doslej niti v slovenskem niti v nemškem delu Štajerske v gomilah starejše železne dobe dobili bronaste situle. Glede na to sodimo. da se naša najdba vključuje med umetnostne dosežke ilirskih prebivalcev na področju ožje Dolenjsike v starejši železni dobi. Bogata dediščina njihove kulturne ustvarjalnosti, v kateri zajemajo posebno mesto bronaste posode — situle, ciste — in čelade, je ohranjena v gomilah v Stični, Novem mestu, Trebelnem, na Magdalenski gori ter na Velikih Malencah in v Rovl-šču pri Studencu: v dveh krajih tedaj, ki sta Libni najbližja.
2e naša prva najdba nam je povedala, da gje tu za moški grob. Situla je bila namreč prazgodovinskim Ilirom dragocena trofejna posoda, ki so si jo priborili odlični vojščaki kot priznanje bodisi v boju ali v bojnih igrah, ki so jim pomenile »probatio equo-rum« (preizkušanje moči). Se posebej dragocene za spoznavanje umetnosti in duhovnega sveta pra^odovinskih prebivalcev so tiste redke situle, katerih zimanjost je okrašena s prizori, ki navadno prikazujejo tekmovanja za preizkušanje moči, igre in gosteje. Zato bi si želeli, da je tudi zimanjost naše situle omamentirana, . vendar bo to mogoče vedeti šele potem, ko bo preparirana.
V grobovih s situlaml, ki so redke najdbe v hallstattskih gomilah, je včasih mogoče najti tudi čelado. Tako je bilo tudi v našem primeru; pri glavi skeleta smo našli nekoliko sploščeno bronasto čelado, ki pa ima pločevino dobro ohranjeno, zato jo bo lahko re-stavrfratl. Čelada Je dvogrebenasta in nam bo lahko služila kot zanesljiva opora za datacijo pokopa. 2e zdaj", ko še ni restavrirana. je mogoče na osnovi poznavanja* raavola hallstattskodob-nih čeflad okvirno datirati naš pokop v 6. srtoJ. pred našim Štetjem.
Dvogrebenasta čelada je bila tokrat na Libni najdena prvikrat; v depoju graškega muzeja je iz Libne ohranjen le fragment čelade skledastega tipa. V jugovzhodnoalpskem s/etu Italije, Slo-venije in Avstrije je doslej znanih le 20 dv(^ebenastih čelad iz desetih najdišč; pri nekaterih so. seveda ohranjeni le skromni fragmenti.
Tudi ostale najdbe v knežjem grobu bodo pripomogle k dataciji pokopa in poznavanju družbenega položaja pokojnika. Kot skoraj običajno sta ob situlo bili položeni dve sulici; bronasti ploščici in fragment živali so del konjske opreme. Štiri keramične posode so bile položene ob nogah skeleta. Skelet, od katerega ni ostala ohranjena niti najmanjša sled, je bil pokrit z lesenim plohom. V njegovih ostankih je bila še lepo vidna struktura lesa. Ker je razpadajoči les v zemlji prekril bronaste predmete (situla, čelada), so se ti sorazmerno dobro ohranili. Lesena skorja je namreč bronaste predmete delno zaščitila pred razkrajajV)čimi kislinami ki se tvorijo v vlažni ilovici. Vsi predmeti v tem grobu so bili od 110 do 135 cm globoko pod rušo in ravno zato se nam je grobna celota ohrainila, sicer bi bila pri zasajevanju vinograda prav gotovo uničena.
Pokope s situlami in čeladami, ki
Posoda in dve bronasti ovratnici v grobu št. 2 (skica)
So izjemni v hallstattskih gomilah, ozmćujemo v naši in tuji literaturi kot knežje grobove. Iz bogastva pokojnika, ki se zrcali v pokopu iz njegovih grobnih pridatkov, namreč zaključujemo, da je imel v življenju izjemen družbeni položaj; mogel je tedaj biti rodovni prvak in vOj'aški odličnik.
Ostali grobovi v gomili
so bili različno ohranjeni. V celoti je bil ohranjen le še grob 2, ker so tudi tu bili skelet in predmeti ob njem položeni toliko globoko, da jih pri rigo-lanju lopate niso zadele. V tem grobu, kjer prav tako o skeletu ni več bilo noben^a sledu, so bili ohranjeni vsi predmeti, ki so značilni za ženski pokop; ovratnica iz steklenih in jantarjevih j£^od, na vsaki roki po ena bronasta zapestnica, na prsih čolničasta fibula, na vsaki nogi po ena bronasta nanožnica, ob glavi dve bronasti ovratnici ter skupina keramičaiih posod ob nogah in glavič Med keramiko izstopa-

Dve posodi s prstanasto nogo in pokrovom iz groba kneginje z zlatim nakitom, ki ga je izkopal Posavski muzej v Špilerjevi gomili I na Libni leta 1963.
jo iz libenskih gomil že znane grafiti-rane žare, okrašene z eno ali dvema vrstama polkrožnih izboklin na največjem obodu. V ženskem grobu tudi ne smejo manjkati glinaste tkalske uteži, ki smo jih našli kar šest.
Približno v sredini gomile smo naleteli na obzidje elipsaste oblike. Zido-, vi, široki od' 45 do 50 cm, so bili zidani iz obdelanega kamna. Vrh zida je bil le 70 cm pod rušo, njegovi temelji pa so bili mestoma do 190 cm globoko. Vzdolžna o^ ohranjenega zidu je merila 3 m, prečna pa 2,7 m. Niti znotraj obzidja niti zunaj zidov nismo našli najmanjšega kovinskega ali keramičnega fragmenta, iz kater^a bi lahko zanesljivo sUepali, da je kamnito obzidje bila grobnica. Zato lahko le z določenim pridržkom predpostavljamo, da Je bilo obzidje morda grobnica tistega ženskega teleta, ob katerem so leta 1928 pri rigolanju naleteli na imenitno najdbo šestih zlatih zapestnic in diadema. V tem primeru bi bili takrat ves grobni inventar taJco temeljito izpraznili oziroina imičili. da zdaj nismo
DOLENJSKI RAZGLEDI I
našli več noben^a fragmenta. Druga možnost, zaenkrat izražena še prav tako s pridržkom, pa je, da je elipsasto kamnito obzidje označevalo nekoč središče gomile, kjer so morda opravljali celo kakšen obred kultnega značaja. Obzidje ali manjši zidovi iz kamenja v središču gomile so nam namreč znani iz nekaterih hallstattskih gomil. Določnejši odgovor na to vprašanje pa bo mogoče dati, ko bodo preučeni vsi podatki, ki smo jih zbrali pri raziskovanju obzidja.
Pri vsem nadaljnjem raziskovanju gomile na žalost nismo več dobili n^ poškodovanih pokopov. Ker so namreč bili ostali grobovi pokopani plit-veje kot spredaj opisani, so skoraj vse predmete pri rigolanju uničili, le manjši del pa shranili in pozneje oddali Narodnemu muzej'u v Ljubljani. Zato smo pri nadaljnjem izkopavanju dobili le posamezne predmete ali fragmente v sekundami legi. Na osnovi teh razsejanih najdb smo lahko z gotovostjo ugotovili l^o še dveh pokopov. V enem omenjenih primerov je iz bronaste zapestnice in nanožnih obročkov razvidno, da gre za ženski grob. V drugih dveh primerih pa so razsejane najdbe takp skromne (fragmenti dveh različnih, grafitirandh posod), da ni mogoče zanesljivo tresti, ali gre res za pokop na tistem mestu ali pa so morda fragmenti prišli tja šele ob rigolanju oz. zasajevanju vinograda.
S šesttedenskim izkopavanjem smo tedaj v gomili zanesljivo lahko ugotovili štiri grobove; v dveh so bile najdbe ohranjene v celoti. Bilo pa j'e v gomili še več pokopov, toda njihov inventar so pri urejanju vinograda pred štiridesetimi leti lu^ili. Kolikšno je število imičenih grobov, je zaenkrat težko reči. Morda nam bo mogoče na to vprašanje odgovoriti, ko bomo letos izkopano gradivo lahko primerjali s tistim gradivom ki ga je iz naše gomile leta 1929 pridobU Narodni muzej v Ljubljani.
2e sedaj pa je mogoče sklepati, da sodi raziskana gomila v vrsto srectaje-velikih gomil, ki so nam iz starejše železne dobe znane iz nekaterih najdišč osrednje Dolenjske. Blizu samega središča gomile so bili grobovi z izjtem-no bogatimi pridatki — knežji grob s situlo in čelado, ženski grob 2 ter verjetno tudi pred vojno u^iičeni grob z zlatim nakitom. Čeravno smo pri izkopavanju dobili samo dva v celoti ohranjena grobova, so ravno med tem grobnim inventarjem predmeti — si-tula,^ dvc^ebenasta čelada, čolničasta fibiria — ki bodo omogočili datacijo pokopov v raziskani gomili. Dokaj številne in zanimive najd.be pa nam bodo —^restavrirane v preparatorski delavnici Narodn^a muaeja, študijsko ovrednotene in nato razstavljene v arheološkem oddelku Posavskega muzeja — spregovorile o življenju in umetnostnem snovanju ilirskih rodov na Libni pred dva in pol tisočletji.
Stanko Škaler
Ob stoletnici rojstva
Martina Humeka
(I870'1943)
v soboto, 16. maja, bodo ob 16. uri pod jMkroviteljstvom ob-činsJce skupščine Krško, krajevne skupnosti in osnovne šole na Raki odkrili Martinu Humeku spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Gradišču številka 5. S tem se bodo slovenski čebelairji, sadjarji, vrtnarji in učitelji oddolžili spominu zelo plodovitega strokovnega pisatelja in organizatorja, ki je več kot 40 let deloval kot ljudskošol-ski učitelj, kot Čebelar, kot potovalni učitelj in nadzornik za sadjarstvo in vrtnarstvo, urejal vodilne strokovne časopise, pisal članke in izdajal knjige. Z odkritjem spominske plošče bo počaščena tudi njegova skromna hiša in prijazna vasica sredi dolenjskih vinogradov. Tega dne bodo v osnovni šoli na Raki odprli Humekovo razstavo, ki bo predstavila domačinom in gostom življenje in delo njihovega zelo delavnega in zaslužnega rojaka.
MARTIN HUMEK je bil prvak med pomologi drugega obdobja razvoja sadjarstva in vrtnarstva na Slovenskem, sodobnik IVANA BELLETA, ki ima spominski kamen v kostanjeviškem gradu (1967), FRANCA GORIČANA, kateremu so lani Celjani odkrili spominsko ploščo, in JOŽETA LEŠNIKA, ki je delal in umrl pred 19 leti na Dunaju. Humek je bil med njimi najplodovitejši strokovni pisatelj ter človek širokih pogledov, znanja in dejanj. Kot mnogi kmečki sinovi pred prvo svetovno vojno, ki so šli v mestne in srednje šole, se je tudi Martin odločil za učiteljski poklic ter v njem našel pot do ljudstva in stroke, ki je tedaj potrebovala delavnega, sposobnega in vztrajnega človeka. Ze pred prvo vojno je iz i)ase zaprte Kranjske kot izdajatelj in urednik časopisa Slovenski sadjar posegal v vse slovenske dežele in prek njihovih meja. Bil je član avstrijske pomološke komisije, kjer se je srečaval z Viljemom Laux:hejem, Jožefom Lešnikom^ in Janom Riho ter drugimi svetovno znanimi pomologi, sadjarji in vrtnarji. Humek je bil prvi^ ki je pri nas začel zbirati, oblikovati in objavljati strokovno terminologijo s področja čebelarstva, sadjarstva in vrtnarstva, ki se je dosledno bo-
HHHKI 143
ril za lep tn ljudem razumljiv strokovni jezik, ki je na lastnih izkušnjah opisal in izvrednotil mnoge domače in tuje sadne ter zelenjadne sorte. Nato je izdal prvo resnično pomološko knjigo SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO V besedi in sliki (1928), ki je prvi izdelal in objavil rajonizacijo sadjarstva v slovenskih pokrajinah ter zastopal idejo o osnovanju ožjih sadnih okoliših s koncentriranim pridobitnim kmečkim sadjarstvom.
Martin Humek se je rodil pred sto let, 13. januarja 1870 v vasi Gradišče pri Raki na Dolenjskem; nižjo gimnazijo je končal v Novem-mestu (1882-86), učiteljišče pa v Ljubljani (1890). Tam je opravil tuđi strokovni izpit za učitelja (1892); na Dunaju (Klostemeuburg) je opravil tečaj za ročna dela in mizarstvo (1893), tečaj za čebelarskega učitelja (1906) in tečaj za ri-golanje zemlje z miniranjem (1913). Kot štipendist kranjskega deželnega odbora se je udeležil tečaja za nadaljevalno šolstvo na vseučilišču v Giessemi in tečaja za sadjarstvo v Geisenheimu (1910). Ta dopolnilni študij in praktično delo v učiteljski službi je Humeka ospo-sobil za naloge, ki jih je opravljal kasneje v javnih službah. Začel je kot začasni učitelj v svojem rojstnem kraju na Raki (1890-93). Po strokovnem izpitu je bil imenovan za stalnega učitelja v Radečah pri Zida,nem mostu (1893-95) in nad-učitelja v Bohinjski Bistrici (1895 do 1910) ter nato za sadjarskega nadzornika v Radovljici (1911). Zaradi njegpvega osebnega prizadevanja in uspešnega dela v sadjarstvu ga je kranjski deželni odbor imenoval za deželnega sadjarskega nadzornika (1916); ob koncu prve svetovne vojne ga je deželna vlada za Slovenijo imenovala za višjega sadjarskega inšpektorja (1920) in svetnika (1924). Na teh položajih je Hiimek delal vse do upokojitve (1925), prepotoval na tisoče kilo-metrov, peŠ ali na kolesu, obiskal zadnjo zakotno vas, povsod učil, siietoval, navduševal in pomagal, kjer je le mogel. Starejši čebelarji in sadjarji se ga spominjajo kot "navdušenega predavatelja in dobrohotnega učitelja.
Ozke razmere pred prvo svetovno vojno na Kranjskem so ovirale razvoj modernega sadjarstva. Hu-mekov nemimi in ustvarjalni duh jp iskal rešitev: odločil se je, da bo v samozaložbi izdajal .strokovni časopis SLOVEl^SKI SADJAR (1913 do 1919): v prvi številki je zapisal: »KDOR HOČE NAPREDOVATI, SE MORA UČITI. SLOVENSKI SADJAR BO SADJARJEM VODITELJ IN SVETOVALEC V VSEH SADJARSKIH ZADEVAH.« Humek je časopis sam izdajal in urejal, napisal vanj večino član-

Pero Mandić: Stari bosenski pastir (1969, tuš)
kov, nabiral naročnike, sam skrbel za razpošiljanje lista in iskal sodelavce. Pridružili so se mu doktor Catti, admiral Lirmer, inženir Zdolšek, učitelj Pavel Košir, Miloš Levstik, Peter Močnik, Franc Praprotnik, Franc Rus, Viljem Rohrman, Ivan Belle in Franc Go-ričam
Po vojni je Humek še podvojil svoje napore, da dvigne slovensko čebelarstvo, sadjarstvo, in vrtnarstvo na višjo raven. Na njegovo pobudo so leta 1921 ustanovili Sadjarsko društvo, katero so leta 1923 preimenovali v Sadjarsko in vrtnarsko društvo za Slovenijo. Humek je bil dolgo vrsto let prvi podpredsednik, zadnjih osem let pred smrtjo (1935-43) pa predsednik. Novo društvo je prevzelo tudi izdajo Slovenskega sadjarja, ki je tedaj začel izhajati kot Sadjar in vrtnar (1923-48), nato pa Sadjarstvo, vinarstvo in vrtnarstvo (1949 do 1961). Humek je bil 30 let urednik tega časopisa, ki se je v tem času dvignil od prvih 2500 na 20.000 naročnikov, predvsem društvenih članov. Obenem se je vse življenje pečal s čebelarstvom, pisal članke in urejal časopis SLOVENSKI ČEBELAR (1919-25). Na njegovo pobudo so ustanovili Zvezo jugoslovanskih čebelarskih društev in njega izvolili za prvega zveznega predsednika. Za zasluge ga je Slovensko ter Hrvatsko-slavonsko čebelarsko društvo izvolilo za častnega člana. Razen tega je bil odlikovan z redorri Sv. Save IV. razreda.
Po upokojitvi (1925) se je Humek ves posvetil organizaciji SV D, društvenemu glasilu StV^ in strokovnemu pisanju, medtem pa je
bil inšpektor kmetijskih šol in tečajev, svetovalec ministrstva za kmetijstvo in v mnogtn đrugta nejavnostih. Pisal je v časopis Kmetovalec, Domoljub in v lastne glasilo. Spisal in izdal je deloma v sarriozalozbi sledeče strokovne knjige in publikacije:
šola in sadjarstvo v šolskem pouku (1911),
Sadje v gospodinjstvu (1912), Sadno vino ali sadjevec (1917), Breskev in marelica (1922), Alberti-Znideršičev panj (1922), Praktični sadjar (1923),
Domači vrt (1924),
Naš panj (1925), skupaj z A. Bukovcem in A, žnidaršičem Sadni izbor v besedi in sliki za Slovenijo (1928),
Boj sadnim škodljivcem (1930). Večina Humekovih del je izšla tudi v drugi ali celo tretji izdaji. Ob njegovi 70-letnici je napisal profesor Priol: Humekovih člankov je za debele knjige, vsi pa temelje na najnovejših izsledkih teorije in prakse, pač najboljši dokaz, s kakšnim zanimanjem je pisatelj zasledoval sleherni utrip v razvoju posameznih kmetijskih vanog.
Fr. Adamič
DOLENJSKE ElAZGLEDE - pt> sebno kviltumo rubriko Dolen) skega lista, urejajo: Jože Dular Tone GoSnik (odgovorni ured nlk), France Grlvec. Janko Jarc Bogo Komelj, Lađo Smr^tar Severln šali In Stanko Skaler Lektor: Karel Bačer Oblikova lec; Marjan MoSkon