Poštnina plačana v gotovini. LETO VI. LJUBLJANA, 9. JUNIJA 1928. STEV. 22. Naročnina za ivoosla-VDO ČETRTLETNO DIN 15* CELOLETNO DIN 60/ZA INOZEMSTVO }E DODATI poJtNino/oglasipo CENIKV/ POSAMEZNA Jtevilka po dini RAČUN POŠT. HRANILNICE 13.188 OR1UN A VREDNliTVOIN-VPRAVA VVČITEL1SKI-TISKADNI/ -ROKOPISI SE NE VRA-XAlO/ANONlMNlDO-. PlSl • SE • NE • PRIOBČV - k lElO/PO JTNIN A* PLA-XANA V* GOTOVINI TELEFON ŠTEV. 2906 Vsem elanom Oriune! S seje centralnega odbora, ki se je vršila 3. t. m. v Ljubljani sporoča Orjuna svojemu prečiščenemu članstvu, da ie za bodoče delo s sprejetjem novega statuta postavila nov temelj. Od svojega članstva pričakuje, da z novim poletom in Grjnnaško zavednostjo poprime za delo, da pripomore svojemu vodstvu ustvariti Orjunaške ideale. V dobi gnilobe političnih strank, ki niso sposobne čuvati v tako težkih razmerah interesov države, mora ostati Orjuna kot čista in nestrankarska Organizacija, kot močna opora Jugoslovenske nacije. Na delo! Za Orjuno! Za Jugoslavijo! Ljisbliana, 3. junija 1928. centralni odbor Orjune. Na prvi seji centranega odbora Orjune, ki se je vršila 3. junija v Ljubljani so predstavniki Oriune najodločneje odklonili Nettunske konvencije in soglasno sklenili, da bo Or.'una z vsemi sikami delala na to. da se onemogočijo vsi slični atentati na našo narodno imovino m suvere-niteto. Tišina po vihri... 1 Nerazumljivi zagovorniki nettun-skih konvencij še vedno niso umolknili. Gostobesedno in s skrajnim zavijanjem branijo dan za dnevom svoje čudno in fatalno stališče in se v srcu dobro zavedajo, da so šii predaleč in se morajo umikati, ker ne vidijo pred sabo nič več trdne opore. Oni, na katere so se zanašali, so jim postal; nezvesti in jih pustiii na cedilu, sami se pa čutijo preslavne. da bi nadaljevali boj z odprtim vizirjem in jasno devizo. Kričava hrabrost jim je čez noč splahnela in zdaj se zagovarjajo s plehkimi, nerodnimi besedami, kakor se zagovarja navadno izdajalec, ki so ga prijeli po izvršenem izdajstvu. Ogorčeni protest, ki je divjal prejšnji teden po vsej naši državi, je umolknil in se polegel. Naši vla-stodržci niso mogli mirno iti mimo tega viharja ljudske volje, dasi so ga poizkušali zatreti celo z oboroženo silo kakor ob času obsednega stanja. Ljudstvo jim je pokazalo svoje prepričanje in mnenje in pameten človek bi mislil, da se bodo vlasto-držci po naravnem in človeškem zakonu oprijeli ljudske volje in se je poslužili kot edinega in koristnega cJrožja napram perfidnemu *osedu, ki hoče z našo pomočjo udreti na našo posest. Ljudska trdna volja bi bila skaia, ob kateri bi se bila faši-stovska nesramnost in prepotentnost razbila sama ob sebi in bi se ne upala nikoli več dvigniti. A vlasto-držci so se potegnili za kulise, a še od tam iztegajo roko, da potegnejo k sebi presrčnega prijatelja in zaveznika, ki je podavil naš narod ob Trstu, Gorici in Pulju. Prižemajo ga za kulisami na junaško srce, a na prosceniju plaka narod solze besa, jada, jeze, sramote ... ' Čudom se čudijo narodi okrog nas, kakor da smo deca, ki je padla v kremplje strašnega strašila, ki je na sredi votel, a ga krog krajev ni prav nič. Narodi pa ne vedo, kje je pri nas resnica i.n kakšna je naša resnica. Pomilujejo nas in menijo, da smo1 prezgodaj zašli v svobodo, ker smo še nebogljeni i:n še nismo dovršili visoke šole, kjer se dobi svedočba za svobodno in nacionalno državno življenje. Ti narodi mislijo prav in se motijo samo v osebah — narod je zrel, nezreli so samo njegovi politični voditelji, samozvanci, vlastohlepci, ki drkajo po eni in isti lestvi danes gor, jutri dol, menjavajo se od iutra ido večera, a kadarkoli pogledaš na pisano lestvo, vidiš vedno in vedno iste postave — neokretne, nerazsodne,- nedovzetne za življenje. ki vrši daleč spodaj pod megleno lestvo. Narodi okrog nas nas odkrito pomilujejo, da sta nam dala hudir in Bog takega soseda, ki nam ne bo dal nikoli miru in nas bo ščipal do sodnjega dne. Da imamo druge voditelje, bi se otresli energično, kot so se Avstrijci, in bi imeli mir. A naši voditelji nimajo tiste energije, ki bi io morali imeti na mestu, ki ga svojevoljno zavzemajo, a bridko je za narod, če ga sodi in obsoja tujina po glavi. Narod se je še vsak čas možato potegnil za svojo čast ;n svojo pravico, a voditelji so vedno oklevali in so omahnili in izdali čast svojega ljudstva v potuho fašistov, ki fim raste greben vedno boli in čakajo samo še prilike, da dovršijo zadnjo nesramnost — da z nami napravijo'isto, kot so z Alban.jo. Ves svet je s simpati:ami spremlja! naš odpoj proti fašfstovskim pretenzijam. Še celo Anglija, ona L I SJT E K. Zapiski. (Dnevnik iugoslovenskega vojnega ujetnika.) Pisal Janko Kos. (Dalje.) Castellana, 28./V. 1927. Že peti dan v postelji. Stara rana na nogi je začela boleti, noga otekla, da ne morem hoditi. Lep spomin na prokieto Avstrijo! Italijani napredovali na črti Kostanjevica — morje. Skupno ujetnikov 'Od 14. t. m. do danes 23.000. Na poti v Trst naj jim bode speča mila, naj dospejo tja čim preje mogoče. Vesti, da Avstrijci Trst izpraznujejo. Prejeli te‘dni knjige iz Pariza od »Jugoslovanskega odbora« in dve karti »Jugoslovanske zemlje«. Malo prevelike so italijanske želje po naših krajih, posebno v Istri in v Dalmaciji. In v Kranjsko gredo njihove želje preko Idrije. Se bodo morali zadovoljiti z malo manjšim delom! Rusija se brzo pripravlja na ofenzivo. Danes pisal »Jugoslovanskemu odboru« v Pariz. (16 rue Richellieu). Castellana, 29./V. 17. Domovina, zemlja naša, ti naša Jugoslavija — mislim nate, ko te še gazi sovrag, ko še trpiš. A ne p!a-kaš pod težkimi udarci, ker znaš, da so ti sojeni boljši dnevi, dnevi svobode. V svobodi boš redila sinove, ki te bodo vredni, ki te bodo negovali, ki ti bodo ustvarili lepo bodočnost... Vstani, vstani, pridi svoboda, težko in željno pričakovana! Castellana, 31./V. 17. Že en teden v postelji — noga ni bolja ne slabša! Na bojiščih mir. Radi zadnje, vsaj nekoliko srečno uspele ofenzive raste italijanska megalomanija. Vedno večje so njihove zahteve po slovanskih zemljah. »Morning Post« piše o Jugoslovanih in Jugoslaviji. »Morning Post« piše o Jugoslovanskih zemljah. Seveda proti — in italijanske novine odobravajo. Strašen kaos je vse to — .ne more se imeti v vse to jasnega pogleda. stara italijanska simpatizerka in ne-izprosljiva .naša nasprotnica, se je postavila na našo stran. Nemci so premagali stoletno mržnjo do nas In so stopili k nam; nemška omiadina, nekdanja naša najhujša, najzagrize-nejša sovražnica, nam je pošiljala iskrene besede in nas solidarno vzpodbujala — ves svet nam je stal ob rami, samo .naši voditelji so zarjoveli na nas in. nas kakor puniarje in razbojnike preganjali po ulicah z nasajenimi bajoneti. Vpili so v svet, da ne manifestiramo proti njim /in njihovim konvencijam, ampak samo proti nedolžnim zadrskim izgredom. No, svet je videl na javnih trgih net-tunske konvencije v plamenu in se je čudil modrim glavam. Nastopilo je premirje in bog ve kaj se snuje zdaj za beograjsKitni kulisami. Narod je sicer miren, a je buden, ker ne zaupa več svojim usi-Ijenim voditeljem. Sam si hoče dobiti zadoščenja za otročje postopanje beograjske vlade napram Rimu; sam hoče oprati sramoto, da nas Mussolini pred forumom vsega sveta zmerja kot otroke in nam pridiga kakor star pridigar nebogljenim, od lastne neumnosti in nerazsodnost: zapeljanim otrokom. Na kateri stia ni se nahajata megalomanija m politični infantilizem, ve ves svet in zato nam ni treba, da se zagovarjamo ali pa odgovarjamo napihovanju zaveznikov onkraj domene snežniškega kneza. Neizprosni nacionalizem je danes na mestu kakor še nikoli, ker je v nevarnosti naša nacionalna čast. Svet sleda danes v pričakovanju aa nas, če bomo- znali v veliki preiz- / A KRZNA Bela krzna nimajo za okras sobe nobene vrednosti, če zares niso čisto bele barve. Taka krzna čistite lahko zmeraj z „RADIO-NOM“ brez velikega truda. Napravite raztopino ,,RAD10-NA" v mrzli vodi in krtačite s to raztopino krzno v lavnih potezah Nato morate s čisto vodo dobro izprati, da izgine „RADION* in nesnaga. Potem posušite krzno v blagi toplini, a nato ga okrtačite, pa bo kot novo in beto kot sneg. kušnji rešiti svojo čast. Gone p? nam, če omahnemo, kot so omahnili naši voditelji v nepravem času! Zaigrali bomo simpatijo vsega sveta n sodili nas bodo po istem pravcu in po isti meri, kot sodijo' Albanijo- in črno Tripolitanijo. Konkurz Slavenske banke. Da se ta mučna afera nekoliko razčisti, smo primorani nasloviti nekoliko vprašani direktno na gospoda glavarja upniškega odbora Slavenske banke, dr. Romana Ravniharja in seveda pričakujemo, da bomo dobili na ta vprašanja, ki so stavljena sine ira et studio, nagel in točen odgovor. Prvič: Še v aprilu 1928 ste naslovili na zastopnika znatnega števila majhnih upnikov Slavenske banke pismo, s katerim ste prevzeli obvezo, da boste tega zastopnika stalno obveščali o poteku glede skupne prodaje aktiv in mase Slavenske banke. Razlogi, ki so Vas dovedli do te pismene izjave, so znani, vendar bomo govorili o njih pozneje. Kako soglaša s to Vašo pismeno obvezo dejstvo, da h konferenci, ki se je vršila 21. maja 1928 pri ministrstvu za trgovino in industrijo v Beogradu, niso bili pripuščeni delegati upnikov, med njimi tudi oni de- legat, na katerega ste naslovili svojo obvezo? Na tem sestanku se je obravnavalo baš vprašanje skupne prodaje aktiv iz kt#ikurzne mase! Ali je res, da ste se Vi sami proti-vili pripustitvi teh delegatov h konferenci z utemeljitvijo; da soglaša z delom in stališčem upniškega odbora 95% vseh upnikov? Ali je res član upniškega odbora, čegar glavar ste Vi, interveniral pri ministrih dr. Spahu in dr. Korošcu in izposloval, da ti delegati niso bili pripu-ščeni ? Drugič: V aprilu 1927 ste cenili aktiva Slavenske banke tako visoko, da ste pismeno izjavljali, da bodo dobili'mali upniki 100%, vsi drugi upniki pa 70%' svojih terjatev. V marcu 1928 pa ste pismeno izjavili, da upniki ne morejo pričakovati več kot 20—25% svojih terjatev. Prosimo Vas, da nam pojasnite to ko-losalno razliko. To pojasnilo ie tembolj potrebno, kfer ste oddali svoje prvo zagotovilo v času, ko ste zbi- Castellana, 4./V1. 1927. Da bi vsaj mogel hoditi! Dan za dnem v posteljji, da me že vse boli. Nekoliko gre vendar na bolje, dasi še vedno čutim v nogi bolečine. Ne vem, ali ,na našo prošnjo, ali so si pa Italijani sami izmislili, te dni je prišlo vprašanje, koliko Slovanov je v tem ujetniškem taboru. Morda nam bo le sreča toliko naklonjena, da pridemo stran od Altajcev, Švabov in Zidov. Castellana, 7. jun. 1917. Prišla je tretja njena kartica — — kako ?sm se je veselil, kako sem hrepenel po teh vrsticah, po besedah polnih ljubavi; za to hrepenenje, za to težko in nemirno priakovanje sem dobil klofuto! Hladne besede, brez vsakega upanja, pač pa polne obupa mi je vrgla v obraz — a kaj naj storim jaz? Pomagati ji ne morem, ker ne morem biti pri njej, a ne obupavam, četudi me obdaja življenje polno neprilik in pomanjkanja — imam še vero v življenje, imam upanje, imam ljubav — zato nočem da obupam. Ne veš, Anica, da te ljubim — da ljubim1 Tebe in domovino svojo! Castellana, 9. jun. 1917. Medtem ko je stanje v Rusiji zame in za marsikoga polno ugank, se dela in pripravlja na zapadni fronti. Angleži so dosegli lepe uspehe. Natančnih poročil še ni! Da se le situacija v Rusiji razbistri in srečno reši, potem bo vse dobro, potem smo rešeni tudi mi Jugosloveni. Bilo bi zlo, bila bi strašna krivica, ako bi nas še dalje pustili pod avstrijskim jarmom! Castellana, 11. jun, 1917. Novice iz Rusije niso baš razveseljive. Poroča se, da so na potu v Petrograd avstrijski častniki, da se? posvetujejo o miru. Začelo se je delati tudi proti Kerenskemu. Odbor delavcev in vojakov je proti ruski ofenzivi. To je strašna zmešnjava, kaos takšen, da se ne more vedeti, kaj bo nastalo iz njega. Dejanskega položaja se sicer ne ve, ali vendar kaže vse, da je slabo, zelo slabo. Li res hočejo tisti, ki so se rešili jarma, priti zopet nazaj pod isti jarem ali pa pod drugi?! V Avstriji se trdno računa s tem, da bo sklenjen z Rusijo mir do 15. junija. To je sicer rali podpise za pooblastila, drugo zagotovilo pa v času svojih skoraj vsakdanjih sestankov z raznimi člani upravnega sveta Slavenske banke. Tretjič: Ali se boste kmalu odločili povedati, komu sta bila namenjena 2 milijona dinarjev provizije pri nameravani prodaji bančne palače v Zagrebu? Ali je res, da ste že poleti 1927 propagirali ta način prodaje bančne palače? Ce je to res, zakaj ste to storili in pod katerimi pogoji? Ali vzdržujete trditve, ki jo je podal drugi član upniškega odbora pri sestanku od 11, maja 1928, da je bila provizija sicer določena '2 zneskom . 2 milijona dinarjev, da pa ne bi participiral na proviziji noben član upniškega odbora? Da Vam damo čas za tehten premislek odgovora, ki 'jra boste na ta vprašanja sigurno dali, Vam za danes ne stavimo drugih vprašanj. Storili bomo to v prihodnji številki. Nesreča Jugoslaviji je t vse večje globoko i spoštovanje, kakor pred dalekosežnimi štirideset-dvacolskimi topovi super drenou-thov imperijuma, o katerih vedo. da so se jim že našli mojstri pri Coro-nellu in Shagecalnu, ne oziraje se še na danes gotovo angleški mornarici enakovredni ameriški. S panevropsko anathemo bi Anglija izgubila ta nimbus in znatno padla v očeh dc-minionov. Na drugi strani pa je spričo razmerja Velike Britanije napram domi-nijonom in kolonijam povsem jasno, da bi moral vstopiti v Panevropo ves silni kompleks Imperija, kar bi dalo že itak groteskni sliki Panevrope naravnost karikaturno lice. Poleg t$?a bi vezal Anglijo vstop v Panevropo še vse bolj na kontinent, kakor je že sedaj z Locarnom. kar bi ji zopet povzročilo nemale težave pri dominijoincih, ki se že sedaj puntajo radi Locarna, katerega smatrajo za čisto specielno evropsko interno zadevo, s katero ne marajo - meti poslov. , Enako je z matuškb Rusijo, ki ne mara pod sedanjimi vlastodržci sodelovati celo v Zvezi narodov in ki gleda že danes v snovanju Panevrope — nekako vseevropsko kapita- posneči Nemcem izvabiti Rusijo, da sklene mir. Danes kartico sestri Minki: Draga sestra! Prejel do sedaj vsega skupaj od doma tri kartice. Očetov naslov je bil na karticah od cenzure prečrtan} zato ne morem pisati očetu. Piši večkrat; bolje je pisati kartice kakor pisma, pridejo bolj gotovo in preje. En mesec sem tu ležal, rana na nogi me je zopet bolela, zdaj je spet dobro. Piši pogosto. Srčne pozdrave vsem skupaj Tvoj brat Janko. Pismo gdč. Ivi; Cejena gospodična! Zdaj nekako bolj redno prihajajo Vaše kartice, prejel sem štev. 11. in 12. Iskrena hvala. »Hrepeneča srca, odtrgana od domovine.« To smo mi! Bolje nas niste mogli označiti. — Tu je ostala mladost, tam so ostala brezskrbna leta, na ono grudo ljubljeno se vežejo vsi spomini in s temi spomini je vezana ljubav do nje, do domovine! In bili kjerkoli, spomini ostanejo v duši, ostane ljubav. In ker jo ljubim, mi je vse ležeče na njeni usodi, na njeni bodočnosti. Preletim to svojo domovino v mislih od Drave do Sa- ve preko Gorjancev tja daleč doli na jug, daleč, daleč... in tedaj vstane v duši želja, molitev ... Ah, ostati zvest samemu sebi, ostati zvest svojemu idealu, idealu svojega življenja, pa četudi s»e ne uresniči dolga, dolga leta! Zakaj obupati, zakaj odnehati, zakaj dati življenju, da nas stre, dokler je v nas še vsaj malo življenske sile?! Kako je napisal Župančič? Da bi naša mladina sanjala vedno lepe sanje o domovini, da bi imela vedno velike cilje, potem bi bilo drugače pri nas. In da bi naše matere vzgajale sinove, junake svoje zemlje! Kako malo je takih ,kako malo se jih ie naučilo, vcepiti detetu v dušo to najlepšo, najkrasnejšo, najsvetejšo ljubav. A vzgojile so nam toliko odpadnikov, toliko izdajic,! Le enega nas. niso učili, nas niso napravili zmožne: za žrtve, za trpljenje. In kaj če bi se vprašalo po življenju? Daleč smo še, daleč — desetletja, stoletja so nam kapala strup v dušo, sovraštvo — a niso nam dajala idealov, ciljev, vrednih, da se zanje živi in umre. Le posamezniki so se dvignili, so si sami našli cilj, ideal — vreden življenja in smrti. Li se še spominjate, gospodična Iva, kaj sem Vam pravil neki večer v mestu ob Dravi, ko smo se poslavljali? En mesec pokore v postelji je pri kraju, zdaj je že bolje, zopet lahko hodim. Pozdravite mi Adolfa, ko mu pišete. Kdaj pride njegov naslov? Tu vroče, da je že preveč. Mnogo najlepši pozdravov — Vam udani Janko. Castellana, 24. jun. 1917. Narodi v boju dolga krvava leta, še se ne bliža konec, je še daleč. Iz-gleda vse tako, da bo še^> leto 1918. prineslo odločitev, prineslo pogin Nemčije in Avstrije, prineslo rešitev vprašanj, za katere se je vnel ta bof. Amerika se pripravlja sistematično kolikor samo vemo iz časopisov, a v resnici je to pripravljanje še večje. Med tem uporablja Nemčija vsa sredstva, da izneveri Rusijo ententi in da jo privede, do separatnega miru. V zadnjem času slučaj Grimm-Hofmann! Ne straši se ne podlih sredstev, nobenega še tako poniževalnega koraka. A nima sreče, ker izgleda, da se v Rusiji jasni — in da vsi razven nemških agentov uvidevajo potrebo boja do zmage, ako si hočejo ohraniti zadobljeno zmago. — Čakajmo še, pripravljajmo se i mi, da bo naše veselje tem večje! Došel tudi odgovor na našo prošnjo za premeščenje v drugi tabor. Nepovoljen odgovor! Mi bi že znali storiti potrebne korake, da slednjič le pridemo od tu iz tega madžarsko-židovskega gnezda! Jaz sam se počutim slabo. Nisem zdrav. In mučijo me misli na njo, ki jo ljubim in ki hoče pozabiti na mene. Hočeš li i ti umoriti te moje sanje! A ne smem kloniti glave, ne smem, upanja v duši dovolj, da živim — in ako bi prišlo najhujše, tudi potem ne bom resigniral! Castellana, 25. jun. 1917. Mislim si, kako je, a skoraj si ne upam izreči teh misli! Tako daleč je prišlo, torej surnnje se le uresničijo. Mojo pošto je morala dobiti — a ne piše. Kako da bi ravno njena pošta ne prišla v moje roke? Ko pride vsa druga! Pisal bom še dvakrat — eno pismo in eno karto — a potem dolgo, dolgo ne, ako med tem ne pride ničesar. Težko, težko je odtrgati se od vsega — a mora iti, naj gre mimo mene tudi to razočaranje, ako že mora biti! Castellana, 26./VI. 17. Odkrit zopet nov škandal. V Kri-stianiji in drugih švedskih pristaniščih so našli eksploziven materijal — pripravljen tam od Nemcev. Nem-či.ia povzročiteljica vsega. Blagor tebi, Wilhelm, in blagor tebi, nemški narod, ko si zašel tako daleč! Zadnji čas, da bo enkrat konec tvojega gospodstva. L.Mikuš Mestni trg itev. 15. TVORNICA DEŽNIKOV. Zaloga sprehajalnih palic. pri jr v mo »ir Ko spite Vam ni treba imeti ni-kakih skrbi za perilo, ker ŽENSKA HVALA raztaplja nesnago tako, da drugo jutro trebate perilo samo malo kuhati v rastopini, za katero vzamete Schichtovo Terpentin milo listicno protiboljševiško fronto. Brez Rusije pa je Panevropa nemogoča! Kakor ima angleški morski kit Janusov©' glavo, tako jo ima tudi ruski medved. Z enim licem; gleda iin živi za Evropo, z drugim meri brezdanje prostranstvo Azije. Po konstelaciji zunanje političnih prilik prevladuje izmenoma eno, ali drugo. Za boljševizem pretežno azijska. Kdor pozna rusko zgodovino, ta ve, da se Rusi že stoletja ozirajo na zapad, koje kultura in civilizacija je prodrla preko step in črnozjoma prav do Urala. Ruske ikone si sličijo na Prvi pogled vse ena drugi, vekove nazaj. Ako pa jih natančno premo-trimo, zamoremo konstatirati, da je tudi :na njih moči ugotoviti sledove ■evropskih umetnostnih struj. Rusijo izključiti iz Panevrope Pomenja toliko, kakor pognati v boj Proti Evropi eno sedmino zemeljske površine. Sovjeti so že danes napram Evropi v permanentni opoziciji. Z ustanovitvijo Panevrope bi se diference poostrile gotovo do najvišje točke, od katere je še samo korak do najresnejšega ogroženja svetovnega miru. Rusija bi v tem slučaju stopila na čelu Azijcev, kar bi imelo nedogledne posledice. Rusija spada geografsko k Evropi in je s svojo lego predistinirana za posredovanje med zapadbm In vstajajočo Azijo. Panevropa ima še eno tendenco — protiameriško. najsi je Panev-ropejci zanikujejo in rajše kažejo na Panamerikanizem, kot šolski primer za izvedbo Panevropejstva. Panevropa pomenja za Uso ogrožanje nje- nih po svetovni vojni pridobljenih pozicij in ustanovitvi fronte kontinenta proti kontinentu, ki naj bi vrgel iz sedla danes vsegamogočno Ameriko. To daje Panevropi že tudi imperialističen značaj, ki jo pretvarja iz orodja pacifizma v orožje danes — evangelija narodov — imperializma. Tako pomenja Panevropa v dosedanji formi fronta proti angleškemu, ruskemu in amerikanskemu imperiju. Da li je spričo svojih po svetovni vojni nadvse zdecimiranih sil zmožna voditi boj že samo z enim od teh treh nasprotnikov, to je veliko vprašanje. Zato je propagiranji© Panevropejstva izguba dragocenega časa in še posebej brezmiselno za nas Jugoslo-vene, ki imamo pač mnogo hvaležnejšega dela, kakor se ogrevati za take utopije. Gotovo je. da sili današnji čas h komasaciji ozemelj in držav, ki pa se mora vršiti postopoma in na podlagi natumega razvoja v smeri komasacije Severne. Zapad-ne, Centralne in .lužne Evrope: Sporazum med Francijo in Nemčija je prvi korak k temu in na nas je, da izvedemo komasacijo ozemlja Jugoslavije v Veliko Jugoslavijo od Jadrana do Varne, ki bO' z 20 milijoni parov delovnih rok in po Bogu obla-godarjenio zemljo zaželjen in spoštovan član bodoče francosko-nemške-češke jtigoslovenske-pdifeke zajed-nice, te vse zdravejše kombinacije, kakor Je danes Panevropa in resnične garancije miru in reda v Evropi brez imperialističnih in dinamičnih podvigov, ki danes ogrožajo kontinent. srce. Tudi v Trbovljah se je počastil spomin žrtev. Kako se je počastil, poročamo na drugem mestu in samo pristavljamo, da so se spet izkazali ljudje, ki nimajo prav nič človeškega več na sebi in nimajo spoštovanja niti do grobov in v svoji posu-rovelosti ne morejo krotiti sovraštva niti do mrtvih! »SLAVA NEPOZABLJENIM JUNAKOM MUČENIKOM!« — se je čital napis na žalnem traku trnjevega venca, s katerim so trboveljski »razpuščeni« Orjunaši, toda zavedni nacionalisti ob 4. obletnici »praznika žrtve« okrasili spomenik in počastili spomin svojih padlih apostolov. — Slava Njim! smo ponavljali tudi v srcih nacionalisti tukajšnjega rudarskega revirja, ko smo te dneve, posamezni pasiral! mimo spomenika, ki nas spominja, da je na tem mestii zemlja pila mu-čeniško kri naših bratov-junakov. V jutranjem mraku 4. obletnice naših žrtev smo obiskali sveto mesto, sveti spomenik, osnažili smo ga od debelega blata, s katerim ga dnevno in nočno obmetuje pocestna klero-komunistična fakinaža iz prevelike pijetete, do svojih že mrtvih nasprotnikov. Dva dni in dve noči je ostal naš spomenik nedotaknjen, čeravno so mimo njega neprenehoma hodili ter ga ogledavali naši nasprotniki vseh strank in barv, z veseljem smo kon-statirali, da je vendar enkrat čut pijetete do mrtvih premagal vse sovraštvo; toda to ni dalo miru hinavsko pobožnemu hujskaču »Slovencu« in je hitro priobčil članek kakršnega je zmožen izmisliti samo »Slovenec«. »Obletnica 1. junija. — V petek je bila četrta obletnica spopada med Orjunaši in komunisti. Takrat so b.ile na obeh straneh žrtve. Orjunaši so tistikrat tudi justificirali rudarja Fakina, ki je postal žrtev njihovega fanatizma. Takrat so zapirali delavce kot glavne krivce, Orjunaše pa pustili na svobodi. A danes po štirih letih? Na spomenik padlim trem Orjunašem so v četrtek ponoči neznani ljudje obesili velik trnjev venec. To je žandarmerija dopustila. Ni pa dopustila, da bi kdo izmed delavcev smel pokloniti svojim žrtvam kakšen venec in tudi zbiranje na pokopališču je bilo zabranjeno.« »Od sobote na nedeljo zjutraj so strgali trnjev venec in še ostala dva venca iznad spomenika padlim trem Orjunašem in jih prenesli na stojnico konjskega mesarja na tržnem prostoru.« To novico z naslado javlja, zdaj pa nič ne omenja, da so to storili »neznani ljudje«, torej so zvitemu »Slovencu« ti junaki dobro »znani«, iz česar se sklepa, da gotovo pripadajo že zgoraj omenjenemu-krogu trboveljske pocestne klerikalne, ali pa komunistične fakinaže, katera je edino zmožna takih dejanj in oskrumbe spomina mrtvih. Res je tako bilo, od sobote na nedeljo so izginili naši venci, ki so jih ti zlikovci v oceno in sramoto, ne nam, ampak sebi in svojim voditeljem, obesili na stojnico konjskega mesarja na tržnem prostoru. — Komaj. na pobudo prvih »Slovenčevih« vrstic, se je tudi komunistična mladina spomnila na svoje žrtve, ter se je šele 3. junija neovirano, demonstrativno zbirala na pokopališču, položila izzivalne vence, tudi pela, v nameravanem razgrajanju, demonstraciji je šele poseglo ©rožništvo vmes in jo razgnalo. NAGRADA KULTURNIM DELAVCEM. Naša literatura, ki je zacvetela ob Kettejevem času tako krasno, da je vsakdo mislil, da se ,nam bliža zlati Vek, propada vedno bolj in bo propadla popolnoma, ker nimamo naraščaja, da bi zamašil vrzel, ki je zazijala po Cankarju, Zupančču, Golarju in Petruški. Bližamo se časom popolnega kulturnega propada, ker nimamo več glasnikov, ki bi nam1 bili duševni voditelji in v težkih urah prijetni tolažniki. Poezija je zamrla, a narod ni kriv tega, ker je narod za knjigo še vedno tako dovzeten kot nekdaj, krive so razmere, kriv je naš režim, ki nima smisla za lepote duševnega dela in je njemu profana vsakdanjost bog in nebo na svetu. Umetnost umira in z njo umirajo umetniki, ker nimajo nikjer moralne, a še manj ma-terijalne zaslombe — režim jih ubija s svojim prostaškim naziranjem, ker je njemu umetnost in poezija nepotrebna stvar v Jugoslaviji. Kulturni delavci, naši nekdaj oboževani profesorji, so padli na nivo činovnikov, onih činovnikov, k' slove kot paragrafarji in birokrati — naši profesorji, ki so nam oznanjevali svet duha, ki je visoko nad umazano vsakdanjostjo! Naši profesorji, ki jim vTealnem idealizmu ne sega noben naš minister niti do peta, zato pa imajo korajžo, da jih ponižujejo do paragrafarjev in nadutih birokratov. Zato pa jih tudi tako lepo nagrajajo, dasi so v svojem svetem idealizmu vzgojili cele generacije, zato pa tako lepo plačujejo prof. Francu Jeraju v njegovi starosti ogromni trud in napor, da je skoro petdeset let vzgajal sloven.-sko mladino. Je kronski upokojenec in ima dohodkov toliko!( kot čevljarski vajenec. Irt je vzgojil generacijo > in; pol, ne šablonsko, ampak kot sina oče, ki mu je otrokov telesni in duševni napredek nad vse na svetu. Kateri izobraženec ne pozna prof. Jeraja? Vsakega je učil in vsakdo ga nosi v najlepšem kotu srca, tam, kjer imata prostor samo oče in mati. In bridko se mu zdi, ko ga, vidi danes. Starček še vedno hodi pokonci kakor nekdanje dni, ponosa mu ni strla nehvaležnost države, ki mu edinemu mora biti hvaležna za vso napredno in narodno trdno izobraženstvo, iz katerega se je porodila svobodna država. Teža let mu je vzela samo vid, kakor da se ga je hotela usmiliti prijazna usoda, da ne gleda črne nehvaležnosti, ki ga z njo obsipajo umazane, roke reprezentantov pro-svitljene domovine. Kulturnl borec, vzor-vzgojiteH generacije iti pol, pa čevljarski vajenec ,z ištirti zaslužkom! Gorje ti. domovina, ker ne spoštuješ starosti in njenih svetih zaslug! četrta božja zapoved je tudi zate uidesana v kamen — ali jo poznaš? Eden Izmed tisočih. Stokoritarjl. V času, ko je padla naša inteligenca globoko pod nivo delavskega proletarijata,, in v času, ko je brezposelna po največ prav naša najboljša inteligenca, se razvija umazano koritarstvo vedno boli A ni dosti, da se človek krmi pri enem koritu, še s komolci drega okrog sebe, da odrine slabejše in sestradane, ki se love za suhim koščkom kruha po svetu. Koritarji so pa po večini sijajno situirani ljudje, ki bi z odpadki s svojih miz lahko izobiljno redili deset brezposelnih inteligen-tov. Imajo mastno »glavno« službo, a poleg teh še deset ali več briljantnih sinekur, kjer so pa le peto kolo in jim ni za delo, ampak samo za bele pare. Mesto enega takega ko-ritarja, bi si našlo deset siromašnih inteligentov poštenega dela in poštenega kruha in brezposelnost bi se ublažila i,n naša nacionalna čast bi se dvignila. Na tisoče je takih sto-koritarjev in prav bi bilo, da bi se jih polotil pošteno pošten človek. Za danes registriramo kot ilustracijo samo beograjsko vest, da je postal predsednik beograjske borze zunanji minister dr. Marinkovič, a podpredsednik bivši finančni minister dr. Stojadinovič. Brez komentarja. Železnato vino lekarnarja dr. O. Plccoll-Ja « Ljubljani krepča oslabele, malokrvne, odrasle in otroke. Naročila točno po povzetju. Kako propagSraj(o fašisti svoja zdravilišča. Italijanski listi priobčujejo statistiko o tujskem prometu v Opatiji. Po njihovem računu je prispelo tja v zadnjih dveh tednih nad 1200 tujcev — sami ugledni ljudje iz Srednje Evrope. A dejstvo je, da je v resnici dospelo v Opatijo samo okrog 200 gostov. Fašisti so namreč uvedli novo vrsto štetja, da tako čim efektnejše propagirajo svoje kraje. Štejejo namreč po »zdraviliških dnevih«, tako, da pride vsak gost, ki se mudi dalj časa v zdravilišču, vsak dan kot novo dospel gost v evidenco. Kolikor dni prebiva tam, za toliko oseb je štet. Ta originalni način štetja bi priporočali tudi našemu Bledu, a mislimo, da bi se mu materijalno prav tako obnesel kakor Opatiji. Fašistom pa ni za to, njim zadostuje, če so vsa ta števila v oblakih, samo da plavajo nad njihovo sveto materjo ali pa nad vizijami njihovih prenapetih reporterjev. Gonilna site vsega našega delanja hi nehanja je neomajna vera v poslanstvo jugoslovanske nacije kot velesile Balkana bi predstraže Slovanstva napram Zapadu. Književnost. Gustav Strniša, Dedek Jež; Pesmi za mladino. — Znani pesnik Strniša je izdal lepo knjižico za naše male. Pesmice se odlikujejo po krasnem jeziku, pisane so v pravem otroškem tonu in izražajo na poseben način otroško čutenje. Raditega jih bo prebiral vsak otrok z največjem veseljem1 in ijh priporočamo v nakup vsakomur. Iz krogov lesnih trgovcev. Slovenija je bogata na gozdovih, ki reprezentirajo dobršen del našega nacionalnega kapitala. A ta kapital nam ne prinaša onih obresti, ki bi jih moral v ugodnih in normalnih razmerah prinašati. In vsega tega je krivo sam© dejstvo, da se pri nas trgovina z lesom ne razvija direktno s konzumenti, ampak z zavezano roko potom mešetarjev s prekupčevalci, ki nastopajo napram inozemcem kot pravi trgovci in poljubno diktirajo ceno na svetovnem trgu. Na ta način .naša trgovina pač ni trgovina, ampak samo nekaka branjarija, ki nas samo moralno in materijalno tlači k tlom in nam ne prinaša vkljub navideznemu ogromnemu prometu vsaj povprečnih koristi. S pretkano politiko si je znala Italija pridobiti vse države ob Sredozemskem morju in z njimi skleniti prav ugodne trgovinske pogodbe. Zasigurala si je naš lesni trg tako, da danes nastopa pri nas kot edina prekupčevalka. Velikanska množina lesa prihaja v njene uike, odkoder jih prodaja z ogromnim dobičkom drugim državam; Slovenija Pa se mora zadovoljiti z neznatnimi odpadki in izgubi na ta način vsako leto težke milijone nacionalne imc-vine. In vendar ie rešitev vprašanja, kako bi se Slovenija rešila iz krempljev prekupčevalcev, osobito Italije, na vso moč enostavna in popolnoma naravna. Potreba je samo, da se sklenejo ugodne trgovinske pogod be s posameznimi državami, posebno s Španijo ter Grčijo, kamor roma večina našega lesa skozi italijanske roke. Če sedanja, skrajno kratkovidna in nerazsodna vlada sprejme definitivno nettunske konvencije, bomo prisiljeni, da izvažamo ves les v Reko, ki se bo mogočno dvignila na račun našega Sušaka, č’gar na'bližja okolica ie kakor nalašč ustvarjena za to, da se napravi z malimi stroški za luko, določeno samo za lesni promet. Je to Martin-sčica ležeča v neposredni bližini busaka; prav lahko se da zvezati s primernim tirom s Sušakom ali na z Bakrom — zalivom. Na ta način bi lahko pustili Reko popolnoma ob strani in naš les bi šel h konzumen-tom direktno in brez nevšečnih prekupčevalcev, in Slovenija bi bila na milijonih bogatejša. Italija pozna dobro pomen tega projekta in vidi veliko gospodarsko opasnost za Reko, ako se realizira projekt z Martinščico. Zato pa nervozno pritiska na našo vlado, naj ratificira nettunske konvencije; kajti z Martinščico se ji izmuzne iz rok vsa naša lesna trgovina in silni dobiček, ki ga je leto za letom prejemala s prekupčevalstvom. Naši gospodarski krogi so še premalo razmišljali o pomenu Martinščice; saj če^bi bili, bi bili že davno z vso odločnostjo nastopili in zahtevali realizacijo načrta z Martinščico že iz ekonomskih, če ne iz nacionalnih ozirov. Da se pa Slovenija popolnoma emancipira od Italije, moramo z vso silo gledati, da dobimo čimprej železnico iz Kočevia in Črnomlja do sušaške proge. Projektirana j,e že davno in menda tudi že trasirana. Kakor je tudi železnica skrajno potrebna, vendar bi bila za naš lesni eksport brez Martinščice skoro majhnega pomena, ker Sušak zadostuje komaj za Gorski kotar in Liko in bi naš izvoz radi tega sigurno obtičal in padel spet v roke italijanskim prekupčevalcem. Idejo tega za nas velepomembnega lesnega emporiia ie dobro razumel inž. M. Klod c, ki se ie zavzel za Martinščico in io v svojem načrtu zvezal s Sušakom potom tunela. Za nas je skrajno važno, da nemudoma rešimo nacionalno premoženje, ki ga predstavljajo naši bogati gozdovi. Pri tem reševanju pa ne smemo imeti nikakih sentimentalnih, tenkočutnih diplomatskJi oz:-£ov..‘n,P°ktičnih samoljubnih spletkari]. Ce smo dobri gospodarji, bo-^l?10 .gospodarji! Skrbimo za svojo luso, in ce smo resni i,n. hočemo biti samostojni, ni treba mešetarjev v našo hišo, posebno ne takih, ki gledajo samo na to, da bi nas upropa-stili in na naših podrtijah zidali be-nečanske palače! Kronika, Gorica. Sklicujem za torek dne 12. junija ob 20. uri v običajnem1 lokalu strogo obvezni sestanek vsega članstva! Na dnevnem redu je med drugimi točkami tudi odstop dosedanjega in volitev novega vodje, članarina, nastop za Vidov dan, referat o. spomenici itd. pdsotnost se bode smatrala kot izstop! Pridite vsi in točno. Vodja, Spominska svečanost za Trboveljske žrtve. V nedeljo dopoldne so se poklonili častilci Trboveljskih žrtev na s cvetjem okrašeni gomili pri Sv. Križu spominu padlih svojih junakov. Poleg članov razpuščene ljubljanske Orjune se je svečanosti udeležilo precej občinstva. Govorniki so se v lepih, jedrnatih besedah spominjali padlih soborcev in s krasnim govorom pokazali na bodočnost, ki nam prinese ono, za kar se borimo z vztrajnim delom. Govor je napravil na vse prisotne najgloblji vtis. Svečanost je bila sicer kratka, a je segla vsakemu v Perilno blago za damske in otroške obleke z znamko Indanthren obdrži barvo v perilu in na solncu. Dobi se pri Šolski zrezki za osnovne in srednje šote Risanke, dnevniki in beležnic«. le najmodernejše arejena ter izvršuje m ttekanrtika dela •< najpripr*-itejšega do najmodernejtega. - Tiska iolake, mladinske, leposiotne ii zaaattTeae knjige. Ilustrirale knjige v eao- ali jeJbartntm tiska. — Broinre v malih In tndl najteCJIk nakladal, časopise, revije, mlad. liste. Kako pospešuje prometna zveza naš tujski promet. »Jutrova« št. 118. z dne 20. maja je prinesla kratek informativen članek o pomladnem življenju v naših letoviščih ter o pripravljanju naših dveh letoviških postojank za piedstoječo poletno sezono. Kot razveseljivo navaja članek dejstvo, da se je vendarle enkrat v neposredni bližini postaje Dovje otvorila gostilna, ki jo je že leta in leta brid-o pogrešal vsak turist in izletnik ;n ki jo z veliko spretnostjo in z ve-ikim umevanjem za tujski promet upravlja njen lastnik, g. Jesenšek. Članek ;:e pisan z največjo objektivnostjo in brez vsake tendence in se iz njega vidi piščev edini namen, da privabi tekom pomladi čim več izletnikov na Dovje in v Kranjsko goro, za kar bi mu morali obe ob čin: biti samo hvaležni, prometna zveza za tujski promet pa bi mu morala izreči za trud in delo priznanje. A zgodilo se je tako, kot se more zgoditi le gori nekje v rovtarskih Atenah. Dovška prometna zveza :n tjen načelnik sta sestavila oster m energičen protest m ga naslovila na Javnost. V tem protestu pa odločno zahtevata, da se naj dotični pisec ;iikar ne meša v njihove razmere, ker mu bo drugače slaba predla. Z drugimi btsedami rečeno, občina Dovje-Mojstrana odklanja vsako ie-klamo zase in prometna zveza prepoveduje vsako kritiko, ker je preslabotna, da bi jo mogla zdržati. Obubožani vasi ne potrebujeta tujcev in jima ni do zaslužka, ker stoji dovška prometna zveza na tako slabih nogah, da jo lahko popihne vsak veter izpod Triglava. Ta nezmiseini, sksajno smešni protest je narekovala samo zavist in umazana konkurenca — krčmar-sko nizka nevoščljivost ga ;e narekovala. Občina se lahko zahvali svoji prometni zvezi za tako krasno reklamo, imela bo zaradi nje dobičkov in gostov na tisoče. Reklama velikopotezne dovške prometne zveze bo koristila samo tistemu, proti kateremu je bila prav v krščanskem duhu naperjena — gospodu Jesenšku, ki ima vkljub Zvezi največ smisla za razmah tujskega prometa in se bo radi tega pri njen: ustavljal vsak gost z največjim veseljem in z največjo zadovol nostjo: Ljubljanski Prometni zvezi pa svetujemo, naj z vso resnostjo i1* pridnostjo preštudira način in originalnost dovške propagande. Gotovo pride do tistega rezultata, ki ga že dolgo preiskuje — kako bi se z najmanjšimi stroški delala med ‘'vetom propaganda za naše planinske kraje. Dovje ne potrebujejo reklame in morda tudi sosedni kraji ne. Zakai torej razmetava Ljubljanska prometna zveza tisočake po svetu, ko ji ni treba? Dovje so ji poKazale izhod iz vseh neprilik s svojim originalnim nastopom. Tudi mi imamo za prihodnjo številko pripravljen daljši članek O. goiostasnostih, zagrešenih v planinskih krajih na ime našega tujskega prometa. Svet bo gledal, a c-ni, ki se boji kritike, naj se rajši skrije in naj nikar ne .nastopa javno s svojo klavrnostio! Mi ne čuvamo naših karabink in bomb zato. da bi z njimi prepričevali o svojih idejah naše politične nasprotnike (najsi vsaj ti tako trdijo), nego za končni obračun z onimi tam plreko Snežnika in Javornika. Tužni glasi. Iz Krkavca. 21. t. m. je občinski sluga javno razglasil po vasi, da morajo vaščani oddati vse sloveni ske knjige, spise in slično tekom enega tedna pri občini, odnosno karabinjerjem. Domačini so bili radi tega silno razburjeni, posebno še radi tega, ker je že preteklo ne» deljo občinski čuvaj iztrgal v cer* kvi neki mladenki slovenski molit* venik iz rok. Splošno vlada v vasi grozen teror. Ljudje niso varni ne ponoči ne podnevi. Fašisti pod vod= stvom nekega Deina napadajo žen« ske in moške, kjer jih le srečajo. Teh gorostasnih razmer se zaveda tudi sam puljski prefekt, toda ne upa se poseči vmes, pač pa je dolo* čil za internacijo že tri domačine za slučaj, da bi nastala v vasi le najmanjša reakcija. Boj proti knezoškofu Sedeju. Po člankih iz ‘včerajšnjega in današ* njega Piccola posnemamo: 24. t. m. popoldne na dan pro* slave vstopa Italije v vojno so se podali goriški bojevniki na Sveto goro, da proslavijo ta dan. Med njimi je bil prefekt, podeštat, po« krajinski tajnik, podpodeštat, po* krajinski komisar in d’ Annunzijev sin, ki nosi pompozno ime Mario D’ Annunzio, principe di Monte Nevoso. Med pojedino je prišel go= vor baje tudi na pogreb pred dnevi umrlega župnika Lebana v Koj; skem in da je imel pri pogrebu dr. Janko Kralj govor, ki je žalil itali= janski čut tako svetega kraja, kjer so oni prelili svojo kri (da' so za* sužnjili toliko Slovanov. — Naša pripomba). Radi tega je zavladalo med bojevniki hudo razburjenje (morda ga je še vino povečalo!) in so zahtevali od svojih voditeljev zadoščenja. Le s težavo so le=ti preprečili nepremišlejno dejanje. Vsekakor so se na povratku vsi kamijoni ustavili pred škofijsko pa* lačo in deputacija se je podala h. knezonadškofu Sedeju in zahtevala od njega pojasnila in zadoščenja. Toda po pisanju Piccola se je stvar še bolj komplicirala. Škof Sedej je sicer izjavil, da ne odobra* va besede dr. Kralja, da pa ni mo* gel zatajiti svojega mišljenja in svojega položaja kot Slovenec, ki mora zagovarjati svoje rojake. Radi tega je zveza bojevnikov pričela akcijo, da končno reši vprašanje goriške škofije, češ, da ne gre, da bi v italijanskem mestu, ki hrani najvišji spomin na italijanske žrt< ve, živel škof, ki se smatra za Slo* venca in pastirja svojega sloven* skega ljudstva. Beg italijanskega parobroda pred demonstranti. V soboto opol* dne je pričakovalo šibeniško pre« bivalstvo v luki zagrebške železni* čarje, ki so prišli k njim na binkošt* ni izlet. Tisti čas se je bližal pri* stanišču laški parnik »Puglia«, a ko