Za poduk in kratek oas. Pri Miklovi kapeli. (Priobčil Fr. Muršič.) (Dalje.) nKaj Ijudstva pomenja ogromna množica, Ki v cerkvico belo radostno hiti? Zakaj li veepljp presladko iz lica, Mladini, starosti se svitlo žari? Zakaj tako glasno zvonovi pojo, In strel se razlpga čez dol in goro?" »In ova cerkvica tam vrh gore?« prašaš me radovedno, potrpežljivi spremljevalec moj. Ej, to je cilj najinega potovanja, to je torej Miklova kapela! Oj, bodi mi tisočkrat pozdravljena, ti cerkvica bela! Se kot šibek deček sem tako srčno želet, videti te, priromati k tebi! In danes čez dolgo vrsto let izpolnila se mi je srčna želje, doletela me je izredna sreča, da te pozdravim, da v tvojem svetišču zadobim pomoči in tolažbe! . . . Stopiva noter. prijatelj moj! Viž, kako ki-asen pogled! Sredi oltarja stoji krasen kip, predstavljajoč Marijino vnebovzetje. Glej, ravno polaga blaga gospa Miklova nebeški kraljici prekrasen, zelen venček na glavo v znamenje goreče ljubezni in otroške udanosti, sin njen visokošolec .1. Mikl pa ji pomaga pri tein lepem poslu! In kako sta že nakitila in ovenčala iz živih, pisanih cvetov celo kapelico! Krasni podobi Srca Jezusovega in Srca Marijinega ste kaj lepo ozaljšani; sv. Alojzij in sv. Ana tudi nista porabljena. Prelepi kip sv. Roka ob steni obdaja krasen venec ; rayno tako so tudi svečniki, sveče, ves oltar i. t. d. krasno nakinčani od pobožne rodbine Miklove. Mrak se je vlegel čez dol in goro, množica vernega ljudstvn zbira se okolu cerkvice, gori pa iz visokih lin zaslišijo se kar naenkrat zvonovi ter prično tako milo zvoniti in pritrkavati: Ave Marijo. V tem trenotku pa zadoni tudi vesela godba Rvetinjskih godcev, zahrušči strel za strelom, pobožno ljudstvo pa vze v lično cerkvico in vsi kakor iz enega grla začn6 pobožno inoliti: Zdravo Marijo! Že brli lučica pri lučici ter razstvetljuje sveti kraj, »večna luč« pa te opominja, da je tu pričujoč sam .Tezus Kristus v presv. Rešnjem telesu. Odmolivši Ave Marijo podamo se venkaj in evo ti krasnega prizora: umetalni ogenj razsveti nenadoma vse navzoče v raznovrstnih barvah. Ta nenavadna prikazen vname in navduši še bolj pobožno množico, veselje kipi in narašča vidno v srcu vernega ljudstva, ki že komaj pričakuje jutrajšnjega dneva. Končno pa se oglasi gospa Miklova rekoč: Zdaj pa še pojdimo skupno v cerkvico zmolit en očenaš in čast Mariji, da bi nam izprosila na jutrajšnji dan lepo vreme.« Rečeuo, storjeno. Prošnja naša bila je uslišana, kajti akoravno še je isto noč precej deževalo, vendar je bilo prihodnji dan najlepše vreme. Pred dvajsetimi leti je bila na tem kraju, kjer stoji danes tako krasna cerkvica, še gosta šuma. Ža vse dobro in blago, lepo in sveto vneta rodbina Miklova, koje lastnina je ovi kraj, dala je izkrčiti gozd ter postaviti na vrh cerkvico Marijinega vnebovzetja, ob bregu pa zasaditi žlahtno trto. Delo je bilo dogotovljeno in cerkev blagoslovljena 6. oktobra 1872. Blagoslovil jo je podarhidijakon v Ivancu M. Broz, ki je tudi prvi tamkaj služil sveto mešo. Gerkvica se je tako omilila in priljubila hrvaškemu in slovenskemu ljudstvu, da na Velike maše dan v gostih trumah roma tjekaj, prosit Marijo pomoči in tolažbe. Cerkvica še vtegne postati mnogo obiskovana božja pot. Stoji na precej visokem bregu, ki se mu pravi Gradišče, od koder je prav lep razgled daleč okrog: tu vidiš proti jugu visoko Ivanjšico in ob vznožju sv. Duha in mnogo drugih cerkev; proti vshodu zreš na širnem polju Varaždin, malo više pa Središče; proti severu pa Hum, Ormož, Sv. Lenarta, Veliko Nedeljo, Zavrče: proti zahodu pa širne Haloze, Rogaško goro, Boča in tijan do Starega grada celjskega in Miklavževega hriba i. t. d. V cerkvici se je služilo že 234 sv. maš. Duhovnikov pa, ki so tukaj opravljali sv. daritev, je že 15 mrtvih, med njimi tudi naši dragi znanci Fr. Geč, R. Šuta in M. Kolenko. Maševali pa so tudi tukaj vlč. gg. Dr. Križanič, F. J. Bohinc, zlatomašnik Toplak, .1. Trstenjak, A. Haubenreich i. t. d. se ve. da tudi mnogo hrvaških duhovnikov; kajti cerkvica leži na Hrvaškem, v tari sv. Barbare. (Konec prih.) Smešnica. »Sosed«, prosi čevljar Brcko, »sosed, pojdi po mojo ženo; sinoči mi je ušla, in sedaj je tako pusto v hiSi«. »Kaj?« zategne Frcko, »pusto ti je v hiši? Prepozno ti je kesanje, če je šla krava že od hiše«.