Matej Rode
Gimnazija Celje
NEPRAVI PREMI GOVOR
Oglejmo si najprej primer.
A ona, kakor da ni razumela. Naprej stoji sredi odprtih vrat in njene oči so zazrte v njegove komolce, ker ima roke pod glavo, Ko da je tam njen mož in njen mož je noče k sebi, In njene oči tega ne morejo razumeti, Niti njene noge, ki so malce vsaksebi in veje sapa mimo njih.
Zaradi mene je menda spala na senu, je pomislil, in zdaj ne znam biti njen
mož.
Na cesti so zaropotali nemški tanki.
»Hitro se odpravim,« je rekel in vtaknil komolce pod rjuho.'
Pozorni bralec bo gotovo opazil, da avtor besed, ki sem jih podčrtal, ni stavil v narekovaj, jih torej ni čutil kot premi govor in je želel to pokazati tudi z zunanjimi znamenji.
Podobno željo zasledimo tudi pri drugih pisateljih; Ciril Kosmač je v Baladi o trobenti in oblaku to razliko nakazal s poševnim tiskom besed v narekovaju.
Bil je človek srednje rasti in srednjih let. In zdaj je bil ves vesel in ves živ, kakor je bila živa in vesela njegova srajca, »Srečen sem! Srečen sem! Srečen sem!« je utripalo v nekakšnem valčkovem ritmu, tako glasno utripalo v njem, da mu je bilo skoraj nerodno. »In otročji sem. In vznemirjen. Vznemirjen kakor mlad lant, ki gre prvič na sestanek.«
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »In pišete knjige?«
»Knjige ... Pa saj je skoraj tako.«-
' Boris Pahor. Mesto v zalivu. Lj. 1964, str. 13—14, ' Tantadruj, Lj, 1964 str, 8,
120
Cankar je to razliko označil z rabo pomišljaja. ]
Stala je korak od postelje, ni stopila bliže, tudi smehljala se ni. j
»Olga, kdo je bil v tej izbi na Sveti večer?« •
»Jaz sem bila pri tebi!« ;
— Glej, zardela je! — je pomislil Peter in ves se je tresel.^ t
Hieng je za to uporabljal enojni narekovaj. 3
Plavolasec je bil posmehljivo prijazen: '
— Tale gre počasi. Ne bo težko. 5
— Daj! Zgani se! je siknil lajnar.
'Ali naj se uprem?' je spreletelo Lebana, 'ali se sploh morem.' i
Mar ni še opoldne modroval o tem, kako se mu je sramota zmerom spre-;
vrgla v korist ...?¦• i
J
Rudi Šeligo pa je uporabil razprti tisk. |
Ujel se je na misel, ki mu je nudila dovolj upanja. Ko se je moral s ploč-; nika umakniti, se je skoraj zmedel, se ustavil, ko ga je prešinilo: Ce bi sej čisto potopil v nekaj, da bi na vse ostalo pozabil. — Sicer; pa mu je ušla.= '
Gre torej za kategorijo, ki se je pisatelji zavedajo in jo vedno bolj tudi \ uporabljajo, naša slovnica pa o njej molči. O njej je sicer že marsikaj napisa- ] nega,' toda še vedno ni dokončne in zadovoljive opredelitve tega pojava, ki j stoji na meji med slovnico in stilistiko. Nekateri ga vse preveč enačijo s pol-': premim govorom (rus. nesobstvenoo-prjamaja reč, nem. erlebte Rede, fran. style : indirect libre, polj. mowa pozornie zaležna, češ. poloprima reč, slovaško polo- ] priama reč, srbh. slobodni neupravni govor), drugi ga pa obravnavajo vse pre-i široko in govore o njem kot o toku zavesti (stream of consciousness). Bliže i zadevi so tisti, ki govore o notranjem monologu (nem. innerer Monolog, fr. \ monoloque Interieur, ang. interior monologue, rus. vnutrenij monolog), čeprav \ se mi izraz ne zdi ravno posrečen. Saj včasih ne gre le za monolog, samogovor, ] ampak tudi za dialog, dvogovor, četudi s svojim drugim jazom, kot npr. pri " Preglju. \
Tedaj so se Mohorju začele uravnovešati misli in je iskal od tam, kjer je j bil prej prenehal razmišljati, kako neki se mislijo pravdati Tolminci. i
»Da na Tolminskem ni punta?« je modroval. »Ali takisto misliš, Mohor? J Da ga ni, verjameš. Deš, da je? Amen pa hudič! Mohor, pa te vprašam, ali ne bi , mogel biti? Mogel bi! Mohor Kacafura, zapomni si, mogel bi biti! "Vol je vol, pa ] ga jarem drži. Ljudje pa niso živina. Niso! To je prvo. Zato se puntajo. To je '' drugo. Stoj! Ce se ne, pa se bodo. To je tretje, Mohor Kacafura. In četrto, : Mohor .. .'' '
Včasih pa se razvijejo celi pravi dvogovori, kot npr. pri Finžgarju. *
» Zbrani spisi VI. Lj. 1927 str. 195. ' Gozd in pečina. Lj. 1966 str. 156.
' Kamen. Perspektive 1/1960-61, str. 740. ,        . ., „        ,ncn
' Obširna bibliografija v icnjigi Lubomira Doležela: O stylu moderni cuske prozy. Praga 1960 navaja v glavnem slovanslce vire. Novejše vire, predvsem v zahodnoevropskih jezikih, navaja fcrika Hoch-nisch v knjigi Das gelungene Ich. Studien zum inneren Monolog in modernen franzosischen Romanen. Heidelberg 1967. Pri nas je o nepravem premem govoru pisal Jože Toporišič. Najprej v svoji knjigi Pripovedna dela F. S. Flnigarja. Lj. 1964, predvsem v poglavju Portretiranje in podajanje toka zavesti (str. 86—102), žal da le praktično, brez teoretičnega razglabljanja in ob zelo neenotni terminologiji. Kasneje omenja nepravi premi govor tudi v svojem Slovenskem knjižnem jeziku 3. Lj. 1967 (str. 99). " Ivan Pregelj. Izbrano delo I. Celje 1962, str. 17.
121
Pod noč tistega dne se je naklepičilo, da je pricijazila Kurja Micka koš jajec iz Mišjega dola. Na razpotju zagleda v povaljanem snegu knjigo.
»Debte, branje!« je zapiskala skozi šilasti nos. Sklonila se je in izvlekla Mohorske bukve iz snega.
»Kdo bi bil izgubil to reč?« je preudarjala, ko je lezla previdno z nevarnim tovorom proti Zelinu. »I kdo? Gospod Janez! kdo pa bere na bukve v Mišjem dolu ali v Zalazu? Nihče. O Janez, Janez so izgubili. Kolikokrat sem jih srečal? z bukvami med prsti!«
Očedila je knjigo snega in jo zamotala v veliko rdečo ruto. »Srečo pa imaš, Mica!« Široke ustnice so se ji razlezle v radost skritega poželjenja.
»Kako sem zaželela kozarček vinčka! Na, pa se mi natoči sredi pota! Še nocoj stopim pred gospoda. Pa porečem: Ali so izgubili, ali niso? Tuja reč je to-le. Našla sem in prinašam, kamor se spodobi. Zakaj niste namreč pridigali zaman o sedmi božji zapovedi, in pa tudi zavoljo tega, da se prepričate, kako po krivici ljudje pomičejo Kurjo Micko s hudobnimi jeziki, kakor da bi ji bili zelniki nevarni. Tako-le porečem.«
Mož pa odgovori in pokima: »Prav, prav, Mica. Lepo je to in po krščanski dolžnosti.«^
Nato bo stopil mož k steni in pritisnil tisti beli knofek. V veži: 'Cingilik', v hišo pa Marijana.
»Daj, daj poreče mož, Mici kozarec vina! Lej, izgubljene bukve je našla in vrnila.« Na te besede bo pa za me praznik v kuhinji, naj kaže pratika, kar hoče. Marijana bo navrgla pogače in še kaj. Ni stisnjena, kakor Jera v Brdih.«"
Menim da bi temu pojavu bolj ustrezal izraz notranji govor (angl. inner speech, rus. vnutrennaja reč, polj. mowa wewnetrzna).
Ena od oblik tega notranjega govora je tudi naš nepravi premi govor (češ. nevlastni pfima reč, slovaško nevlastnä priama reč, rus. neoboznačennaja pra-jamaja reč, fr. style direct libre).
Osnovna značilnost nepravega premega govora je, da ga pisatelj uporablja, kadar hoče pokazati tisto stopnjo zavesti, ko človekove misli, asociacije ali pbčutki že dobijo svojo obliko v besedi, le-ta pa še ni bila izgovorjena, torej še ni dobila svoje slušne podobe. Zato ga pisatelj navadno uvaja z glagoli mišljenja. V tem se razlikuje od »toka zavesti«; ta hoče posredovati dosti bolj zä-"~ pleten potek, potek ki skuša seči kar se da globoko v zavest ter slediti nastajanju posameznih misli.
Druga značilnost nepravega premega govora je raba prve osebe; V tem se bistveno razlikuje od polpremega govora, ki praviloma uporablja tretjo osebo, torej o notranjem govoru le poroča.
Tretja značilnost je, da ga pisatelj uporablja vedno le v tisti plasti svojega dela, v katerem posreduje besede junaka, in nikoli ne v plasti pripovedovanja. To praviloma velja, če je delo napisano v tretji osebi.
Zanimivo je zasledovati, kako so si pisatelji počasi priborili pravico označevati nepravi premi govor.
Najprej so ga po zahtevah latinske slovnice'* pisali enako kot premi govor, z vsemi ločili in veliko začetnico. Latinska slovnica namreč pravi: Kadar navajamo besede ali misli kake osebe dobesedno, to je tako, kakor jih je govorila ali mislila, imenujemo to premi ali direktni govor (oratio recta)."
' Na težave, ki jih je imel avtor z ločili, je opozoril Toporišič v citiranem delu (str. 95).
" F. S. Finžgar. Življenje in smrt Mohorske knjige. Koledar Mohorjeve družbe 1908 str. 61. 1" Slovenske slovnice se pri definicijah premega govora omejujejo le na izgovorjene besede. " Rudolf Južnič. Latinska slovnica. Lj. 1952, str. 438.
122
v takih primerih nam le glagoli mišljenja povedo, da ne gre za premi i govor. ;
Lojzka si je mislila: »Ce zdajle umrje ip mi pride povedat!«'- J
Ta način je marsikje v navadi še danes. Toda že zelo zgodaj so pisatelji \ začeli opuščati narekovaj, da bi vsaj tako opozorili na razliko med premim in j nepravim premim govorom; \
Zato je nekega dne pod drevesom sreče premišljeval: Ne vem za očeta ne j za mater. Bog ve, kod se morata klatiti; kdo ve, kako se jima godi.. .'^ I
j
Oblika uveljavljanja nepravega premega govora je tudi opuščanje velike j začetnice. Najprej stoji stavek še v narekovaju, kot npr. pri Kersniku. i
j
Slikar je med potom že večkrat pobijal misel, da pozve, kdo je njegova ' spremljevalka; prišla mu je nehote na misel, a zavrnil jo je sam; zanimalo ga je] bolj, pustiti ji v svoji domišljiji večji krog kombinacij; srečanje je bilo nenavadno, prijetno in je imelo nekaj romantične barve, če tudi malo; čemu torej še to odbijati; »naj mislim, da je vsaj princesinja, katero spremljam,« dejal je Kosan I sam pri sebi." i
Isti avtor pa je nepravi premi govor označil tudi drugače; brez narekova- > jev in z malo začetnico:
C
Držal je njeno ročico in hotel se posloviti z daljšim stavkom, a dejal je le: i »Z Bogom!« In potem, — ali je bilo to posledica misli: saj je več ne vidim, in ] ne poznava se tudi ne; ali pak je hotel mladi mož res nekoliko več poezije za j današnje srečanje, ali morda celo sam ni vedel, zakaj in kako se je zgodilo: ¦—\ objel je drobno stvarco z levico in ustna njijuna so se srečala jeden trenutek.'"
Slednjič se je nepravi premi govor osamosvojil od premega govora. Začnejo ga pisati brez kakršnihkoli posebnih znamenj. Najprej ga še spremljajo glagoli mišljenja:
Nadzornik ga res ni poslušal, ampak je komaj slišno požvižgaval. Kvirin,. ki je bil ves v ognju, je zdaj iznenada umolknil. Neka čudna užaljenost je za- ; dušila besedo. Komu govorim, se je zavedel? Komu razkazujem najdražja spo- j znanja, ki so se komaj razcvetela? Predramil se je in bilo ga je sram.'^ i
Končno je izginil še glagol mišljenja, kot pri Hiengu: 1
Vedel je, da mora peti nekaj brezumnega in neumnega. Imao sam sedam žena. Cemu to pojem? A čemu sem segnal te ljudi na kup? Pojem in moram peti.";
Pričujoči sestavek naj opozori na nepravi premi govor predvsem slovni- \ carje v upanju, da mu bodo našli mesto v slovenski slovnici, pa tudi stiliste v * prepričanju, da imamo opraviti s stilno prvino z visoko stopnjo stilne zaznamo-vanosti. i
" Ivan Cankar. Zbrani spisi VI. Lj. 1927, str. 278. " Janez Cigler. Sreča v nesreči. Lj. 1931, str. 64. " Janko Kersnik. Luterski ljudje. Ljubljanski zvon 1882, str. 164.
Janez Kersnik. Luterski ljudje. Ljubljanski zvon 1882, str. 165-6. »• Miran Jarc. Človek in noč. Lj. 1960, str. 163. " Andrej Hieng. Novele. Maribor 1954, str. 21.
123