Jure Gašparič Udri ga! Nasilje v beograjski skupščini med obema svetovnima vojnama GAŠPARIČ Jure, dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana 321.72(497.1Beograd): 323.285"1918/1941" UDRI GA! Nasilje v beograjski skupščini med obema svetovnima vojnama Intervencije predsedujočega skupščine, pozivi k miru, opomini poslancev, odvzemi besede, izključitve s sej, prekinitve sej ... To so bili tisti proceduralni dogodki, ki so s svojo pogostostjo zaznamovali parlamentarno razpravo in sploh delo Narodne skupščine prve jugoslovanske države. Govori poslancev so bili ob vsej resnosti, polemičnosti, argumentaciji ... prevečkrat nespoštljivi, odzivi nanje pa ravno tako. Politična strast, nujna sestavina vsake dobre politike, je preraščala meje dostojnega. Zmerjanje s t. i. neparlamen-tarnimi izrazi, zganjanje hrupa in vsesplošen kraval pa so velikokrat prerasli v prave pretepe in druge fizične obračune. Ob spremljanju tedanjih burnih sej se celo zdi, da so bili občasni pretepi nekaj pričakovanega; pojav, ki je sodil v občo sliko jugoslovanskega parlamentarizma. Izvoljeni narodni poslanci, med njimi nekdanji visoki uradniki, funkcionarji, advokati in kmetje, profesorji, duhovniki in veterinarji, so moč argumentov včasih morali podkrepiti na neposreden in oseben način ... Ključne besede: parlament, Narodna skupščina, Kraljevina SHS / Jugoslavija, nasilje GASPARIC Jure, PhD, Research Fellow, Institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana 321.72(497.1 Beograd): 323.285"1918/1941" HIT HIM! Violence in the Belgrade Parliament between the World Wars Interventions by the Speaker, calls for order, warnings to the deputies, interrupted speeches, expulsions and interrupted meetings etc. All of these were the kinds of procedural events that frequently characterized parliamentary debates and in general the functioning of the National Assembly of the first Yugoslav state. Regardless of their gravity, polemical nature and argumentation, speeches by the Members of Parliament were too often disrespectful and so were responses to them. Political passion, an essential ingredient of every good political system, grew beyond the limits of decency. Name-calling with "non-parliamentary expressions", noise and general rows frequently escalated into real brawls and other physical encounters. Turbulent meetings even suggest that occasional brawls were something normal, a phenomenon that was part of the general image of Yugoslav parliamentari-anism. The elected national deputies, who comprised former senior officials, functionaries, lawyers and farmers, professors, clergymen and veterinarians, occasionally had to underline their arguments in a direct and personalized way. Key words: parliament, National Parliament, Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes/Yugoslavia, violence 32 VSE ZA ZGODOVINO Jure Gašparič, UDRI GA! ZGODOVINA ZA VSE Pretepi V parlamentu je bilo še posebej napeto ozračje vsakič, ko je beseda poslancev nanesla na korupcijo. 22. julija 1922, na eni »najburnejših« parlamentarnih sej dotlej, je dr. Janko Šimrak, poslanec opozicijskega Jugoslovanskega kluba, stavil nujni predlog, ki naj bi dobesedno »konsterniral« večino parlamenta.1 Kolege poslance je opozoril na poskus podkupovanja nekaterih poslancev ob glasovanju za državno posojilo in zato predlagal ustanovitev posebnega parlamentarnega odbora ter od-goditev glasovanja. Konsternirana vladna večina sprva na predlog ni reagirala, slišati je bilo le nekaj medklicev. Udobje številčne premoči je nedvomno omogočalo mirnejše spremljanje razprave. Stališče vlade do predloga je predstavil finančni minister dr. Kumanudi, ki je mirno soglašal z ustanovitvijo odbora, s preložitvijo glasovanja pa nikakor. Država je nujno potrebovala denar. »Nato je nastala v klopeh Jugoslovanskega in zemljoradniškega kluba ogromna razburjenost.« Dvorana se je naglo spremenila v nekaj, kar je bilo še najbolj podobno orientalski tržnici. Razvnelo se je neznosno vpitje, politična strast je bruhala na dan. Slovenski katoliški gospodje in hišni gospodarji, srbski kmetje, muslimanski begi in hrvaški izobraženci so vsi po vrsti enako žgoče proti vladi in njenim poslancem razglašeno tulili: »Pred sodišče! Kakor izgleda, ste vsi podkupljeni! Kje so vaše provizije?!« »Ogorčenje« je naposled doseglo »tolik vrhunec«, da je moral predsedujoči sejo za četrt ure prekiniti. Toda tudi med odmorom se strasti niso polegle. Poslanci niso mirno zavili v prostore svojih klubov, pa tudi ob hladni pijači v bifeju se niso sproščali. Ostajali so v dvorani, kjer so se burni prizori vrstili naprej. »Vsak čas je bilo pričakovati, da pride do dejanskih spopadov.« S sejo so nato le uspeli nadaljevati in se nekaj časa zadovoljevali zgolj z občasnimi medklici in neizvirnimi žaljivkami (»vladna večina je tolpa razbojnikov«), A ko je opozicijski poslanec Moskovljevič poslancu vladne večine, ki je ravno govoril, zabrusil, da bi ga bilo treba staviti pod obtožbo, je bilo nemirnega parlamentarnega miru tisti vroči julijski dan dokončno konec. Naenkrat je »cela tolpa vladnih poslancev« skočila proti Mosko-vljeviču. Demokratski poslanec Magovčevič gaje prijel za vrat in pričel daviti, poslanec Vuletič mu je zbil na tla ščipalnik. Nastal je strašen hrup in vsesplošen kraval. Po zraku so začeli »frčati« tintniki, stoli in posamezni deli poslanskih klopi. Pristranski poročevalec časnika Slovenec je zapisal, da so bili vladni poslanci v večini in da bi se zato godilo Moskovljeviču slabo, »ako bi ga ne obranil poslanec Miladinovič, ki je metal demokratske poslance na vse strani.« Provladno Jutro je po drugi strani postreglo z bistveno manj sočnim opisom do- 1 Slovenec, 23. 7.1922, Burna seja narodne skupščine. godka.2 Seja je bila nato znova prekinjena, pri čemer predsedujoči še dolgo ni zmogel napraviti reda v dvorani. Popoldanski del seje je za razliko od jutranjega tekel presenetljivo gladko in mirno. Poslanci so najbrž bili že utrujeni, tudi vročina jih je morala zdelati. Toda besede bivšega črnogorskega ministra Radoviča, češ da se je opozicija znašla na istem terenu »s protidržavnimi elementi«, so znova povzročile »oglušujoč protest«. Poslanci so tolkli s klopmi, izrečene besede so bile podobne nememu govore, slišalo se ni ničesar, le gromozanski hrup. Seja je bila tisti dan že tretjič prekinjena. Ko se je vnovič le nadaljevala, so opozicijski poslanci podali protestno izjavo in še pred glasovanjem zapustili dvorano. Vlada je imela dovolj glasov, da si je nato v miru izglasovala sporno posojilo. Včasih se je zgodilo, daje poslance žar debate tako ponesel, da so med seboj obračunali še po zaključku seje. 17. maja 1922 je tako skupina poslancev iz radikalne stranke v sejni dvorani, ki jo je predsedujoči že zapustil, napadla poslanca Vojo Laziča in ga »fizički zlostavljala«. Ko je Lazičev kolega o tem incidentu zahteval stališče predsednika skupščine Ljube Jovanoviča, je ta povsem mirno odvrnil, da je med odhajanjem v svoje prostore sicer opazil gibanje in vzklikanje med poslanci, a je menil, kako je to samo še eden od »običnih sukoba«, kakršnih je »na žalost« bilo vse preveč.3 Tako je predsednik razmišljal leta 1922, ko še ni minilo leto od sprejema ustave ... Spopadi, ki so prerasli v nasilje, so torej bili od začetka »običajen« pojav v jugoslovanski skupščini, sicer »žalosten«, a očitno po tiho sprejemljiv. Politika je pač tu in tam ostra zadeva. Tako je veljalo vse do leta 1927, ko sta se vzpostavila dva izključujoča in nasprotujoča politična bloka - na eni strani vladni, kjer sta dominirali radikalna stranka in SLS, na drugi opozicijski, kjer je dominiralo sveže ustanovljeno zavezništvo med Sveto-zarjem Pribičevičem in Stjepanom Radičem, imenovano Kmečko - demokratska koalicija (KDK). Takrat je skupščinsko nasilje postalo še bolj »običajno« in vsakdanje, hkrati pa tudi vse bolj divje, nesprejemljivo in škodljivo. Obdobje od leta 1927 do leta 1929 lahko označimo kot resnični jugoslovanski parlamentarni armagedon, čas, ko je nasilje v skupščinskih klopeh povsem preplavilo dojemanje politike in do temeljev načelo zaupanje v sistem parlamentarne demokracije. Opozicija je bila neusmiljena in odločna, pri čemer je do skrajnosti uporabljala in tudi izrabljala vse me- 2 Jutro, 23. 7.1922, Seja narodne skupsčine. 3 Stenografske beleike Narodne skupstine Kraljevine SHS (SB NS KSHS), 9. r. s., 12.11.1923, str. 164-165. VSE ZA ZGODOVINO 33 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. 2 tode parlamentarnega boja. Streljala je v glavnem iz treh (premišljenih) topov, socialnega, človečanskega in nacionalnega. Opozarjala je na davčno neenakost in izkoriščanje (socialni moment), kritizirala policijsko nasilje in režim v zaporu Uprave grada Beograda (t. i. Glavnjači - moment človekovih pravic) ter problemati-zirala ratifikacijo t. i. Nettunskih konvencij s sosednjo Italijo (nacionalni moment). Vse teme so bile občutljive in aktualne, vse so netile čustva. Verbalne nastope je opozicija začinila še z ministrskimi obtožbami, tehnično obstrukcijo, zahtevala je preiskave in napovedovala totalno politično abstinenco.4 Nasilja ni manjkalo, vrstili so se dnevi, ki so vsak zase dobivali novinarske oznake v slogu: »Včerajšnji dan bo ostal neizbrisno zapisan v zgodovini našega parlamenta in je usodnega pomena za nadaljnji razvoj politične situacije.«5 Eden takih dni je bil 29. februar 1928. Na dnevnem redu je bila razprava o razmerah v Glavnjači. Opozicija je navajala številne argumente, postregla s primeri, šokirala in alarmirala. V Glavnjači bi naj bilo v 20 celicah 300 aretiranih, skupaj naj bi bili kakor sardine stisnjeni sifilitiki, »ki že razpadajo«, kužni in bolni, prestopniki, »polni golazni«, in intelektualci, nedolžni otroci, siromašna dekleta ... Policijski zdravnik naj bi grozil s smrtjo, uslužbenci posiljevali... Za Glavnjačo pristojni član vlade, notranji minister dr. Anton Korošec, je nonšalatno odgovoril, da so prostori pač pomanjkljivi, zgradba pa premajhna.6 Zgodbe o na-silstvu je mirno označil za »komunistične izmišljotine«. Opozicija je ob njegovih lepih besedah skoraj ponorela. Prizadeti in razjarjeni poslanci so vzklikali, razvil se je »vihar«, seja je bila prekinjena, seja se je spet začela, kaotična rutina je besnela v divjem tempu. V nekem trenutku so poslanci vladne večine (!) imeli opozicije dovolj in so jo fizično napadli. Izbruhnil je dotlej najhujši pretep v skupščinski dvorani. Osrednji tarči vladnih poslancev sta bila voditelja opozicije Svetozar Pribičevič in Stjepan Radič, zlasti slednji, ki je bil malo prej med sejo tudi najbolj glasen. Nanj sta zato najprej »navalila« poslanca radikalne stranke Dušan Milašinovič in Radko Parežanin, a ju je prestregel poslanec Radičeve stranke dr. Pernar. »Na njega (Pernarja, op. J. G.) pa je v tem hipu navalil demokratski poslanec Jovanovič, nazvan 'Luna. Njegov napad je dr. Pernar spretno pariral in ga s krepkim sunkom odrinil, tako daje padel in se udaril z glavo ob 4 Branislav Gligorijevič, Parlament i političke stranke u Jugoslaviji (1919-1929), Beograd 1979, str. 252-256. 5 Slovenski narod, 1. 3.1928, Sistem glavnjače tudi v Narodni skupščini. 6 Slovenski narod, 1. 3.1928, SLS v obrambi glavnjače. klop. Ko se je dvignil, ga je oblila kri. To je duhove še bolj razvnelo. Razvil se je pretep od moža do moža. Nekateri radikali so trgali klopi in lomili stole ter navalili na poslance KDK, ki so bili prisiljeni, da se postavijo z enakimi sredstvi v bran. Razvil se je dobesedno krvav pretep, ki je trajal nad 20 minut. Radikalski poslanec Nikolič je potegnil iz žepa boksar in navalil na najbližje nasprotnike, radikal Tomo Popovič pa je zavihtel stol in hotel ž njim udariti Radiča. Udarec v trebuh ga je razorožil. Več poslancev je v pretepu popadlo na tla, drugi pa so šli preko njih, tako da so jih gazili po tleh. Po preteku 20 minut v dvorani skoraj ni bilo poslanca, ki bi ne bil krvav.«7 V trenutku, ko je bila skupščinska bitka »na vrhuncu«, so se v pretep vmešali še novinarji. Družno so poskakali iz novinarske lože v dvorano in se pridružili vsak »svoji« politični stranki. Kritična peresa so se tako tolkla s poslanci, doktorji so suvali četnike ... Naposled je intervenirala skupščinska policija, kije s težavo le uspela »razdružiti« nasprotnike. Bitke je bilo konec, pogled na skupščino pa klavrn in komičen hkrati. »Zavezniki so si medsebojno brisali kri, popravljali raztrgano obleko in neprestano grozili z maščevanjem. Nekemu radikalu so razstrgali vse hlače, tako da se je moral skriti pod klop, dokler mu niso prinesli druge obleke. Drugi so si z robci obvezavali glave, uravnavali izpahnjene prste in krpali razdrapane obleke. Najhuje jo je skupil Jovanovič - Luna, ki je imel razpraskan ves obraz, ki mu je čim dalje bolj zatekal.«8 Po poročanju časnikov so se za vladno večino najbolj zavzeto »borili« srbski radikali, bojazljivi poslanci SLS naj bi le skan-dirali »Udri ga!«. Ministri so takoj ob začetku pretepa pobegnili iz dvorane. Skupščinski pretepi, ki so tako zaznamovali konec dvajsetih let 20. stoletja v jugoslovanskem parlamentu, so bili v naslednjem desetletju redkejši pojav, toda povsem izostali vendarle niso. Divjega parlamentarnega leta 1936 je ravno tako izbruhnilo nasilje.9 »Junijska kriza« Napetost v skupščini je junija 1928 tudi po mnenju časnikov dosegla »vrhunec«. Vrstili so se pretepi, žalitve so padale kakor dež. Predsednik skupščine Ninko Peric je bil - tudi zavoljo lastne mlačnosti - povsem nemočen. Nemirne poslance, zlasti opozicijske, je kaznoval, izključeval s sej, a se ti niso pustili zlomiti. Na seji 9. junija se 7 Jutro, 1. 3.1928, Krvavi pretepi v Narodni skupščini. s Prav tam. 9 Gl. Todor Stojkov, Vlada Milana Stojadinoviča (1935-1937), Beograd 1985, str. 127. 100 VSE ZA ZGODOVINO Jure Gašparič, UDRI GA! ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 33 Vojvoda Lune, znani parlamentarni pretepač; tudi sam žrtev atentata (zgoraj levo) - Ivan Ribar, večkrat nemočen predsednik skupščine (na sredini zgoraj) - Ivan Pucelj, slovenski poslanec Kmečko-demokratske koalicije (na sredini) - Predsednik vlade Milan Stojadinovic, »skoraj« žrtev atentata (na desni) - Nagrobni spomenik Milorada Draškovica, umorjenega notranjega ministra (levo spodaj). vrata t. i. ministrske sobe in pogledal med poslance, ga je opozicija po besedah Ivana Ribarja »v divjem smehu napadla in zasipala z najbolj poniževalnimi žalitvami.«11 Podobno se je godilo ministru Antonu Korošcu. Poslanci vladne večine in poslanci opozicije so nekajkrat vzkliknili, da bo vsak čas tekla kri ... M Slovenski gospodar, 14.6.1928, Uporne poslance so znosili iz nar. 11 Ivan Ribar, Politilki zapisi, Beograd 1948, str. 210-211. skupščine! 12 Gligorijevič, Parlament ipolitičke stranke, str. 256. je celo zgodilo, da so štirje izključeni poslanci opozicije prišli v dvorano in tam protestno vztrajali tako dolgo, dokler ni predsednik poklical skupščinske policije. Zan-darji so nato poslance pograbili in odnesli ven! Vmes so vpili »kakor jesiharji«, kar je provladni časopis Slovenski gospodar cinično komentiral: »Ali so jih kričači pri tem dobili tudi - s pendrekom, ne povedo!«10 Parlament je vse bolj izgubljal lastnosti parlamenta, parlamentarna demokracija je bila le še forma. Premier Velja Vukičevič si sploh ni drznil stopiti v sejno dvorano, kaj šele da bi v njej govoril. Kakor hitro je odškrnil Parlamentarno delo je bilo skoraj povsem ohromlje-no, razprava je navadno obtičala že pri prvi točki - pri sprejemanju zapisnika. Potem ko ga je skupščinski sekretar na začetku vsake seje prebral, se je nanj vsul plaz opozicijskih pripomb. Vse bolj agresivni poslanci Kmečko-demokratske koalicije so ga spodbijali na vsakem detajlu, pomembnem ali nepomembnem. Na ta način so vodili svoj parlamentarni boj, na ta način so izvajali obstrukcijo.12 Pri tem so sicer veliko krat trčili ob zanimiva in načelna jezikovna vprašanja. 12. junija je tako Pavle Radič zahteval, da se v zapisniku uporabljena beseda »galerija« nadomesti s hrvaško »ložo«, Sekula Drljevič je protestiral, ker je podpredsednik skupščine Halid Hrasnica v zapisniku imenovan beg (to je bil turški plemiški naziv, po ustavi prepovedan), Ivan Pucelj pa je že četrtič zapored mahal z ugotovitvijo, da je bil V/1 HM A n nPABun ripaieKTn/iA y CTBAPUQf i i? > MMAf-:u,U'Ui~n no/ioj«.A,iy. ThzriePA i--5o \ t- JL JI L f ■' Bf ""T - -i * 4- A i' . rižoiei ns nocyiA»rwKm mm u (i) f > (•) w >o 4 -joi K» i H II H K - ] inn-f inr -JU*--"- J-M — I J ÄQPiftOHrAJlHA ¡lPDJGKlitlJA -J vrinocWA itfw /fan g^rxie KLitn&fan Ctxxspr*j?Qcn. _! rfacrr /farč&tzrttlHC, v Skica rekonstrukcije poskusa atentata na Milana Stojadinovica (delo tehničnega odseka Narodne skupščine, hrani Arhiv. Jugoslavije, Beograd) VSE ZA ZGODOVINO 33 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. 2 Generalna rekonstrukcija atentata tako ni vprašljiva ali sporna. Pijani poslanec Arnautovič, oster nasprotnik Stojadinovičeve vlade, je ustrelil v smeri govornice. Posledice so bile pričakovane. Arnautoviča in njegovo poslansko tovarišijo so aretirali, obtožili in obsodili; Arnautoviča na 15 let težke ječe in trajno izgubo pravic, Dragišo Stojadinoviča na pet let težke ječe in izgubo pravic, Trbiča na štiri leta težke ječe in izgubo pravic ter Milovanoviča na leto in pol težke ječe in dve leti izgube pravic. Domnevni plan atentatorjev je povsem propadel; ne le, da z atentatom niso destabilizirali vlade, dosegli so nasproten učinek. Pozicija Milana Stojadinoviča se je po skupščinskih strelih opazno in občutno okrepila. Po streljanju mu je iz kabineta (in politične prve lige) celo uspelo izriniti ostrega nasprotnika generala Petra Živ-koviča, predsednika prve vlade šestojanuarske diktature. Površno izveden poskus atentata je v kombinaciji s posledicami zato začel hitro buriti politično domišljijo. Je mar mogoče, daje atentat insceniral sam Stojadinovič? Ugibanja v tej smeri so se pojavila še isti dan.29 Češkoslovaški poslanik v Beogradu je zapisal, kako »obstajajo mnenja, daje to naročena demonstracija«.30 Zarotniški tezi v prid govorijo tudi nekatera očitna in nelogična dejstva. Najprej forenzična skica poskusa atentata, ki so jo na podlagi rekonstrukcije dogajanja pripravili v tehničnem odseku parlamenta. Po skici je edini strel, izstreljen proti Stojadinoviču, končal na nasprotnem zidu devet metrov od tal. Iz tega sledi, daje naboj letel dva metra in deset centimetrov nad premierovo glavo, pri čemer je bil izstreljen z razdalje petih metrov.31 Bodisi je bil Arnautovič zelo pijan bodisi dejansko ni želel zadeti »cilja« ... Časopisje, ki je bilo tako ali tako vsa trideseta leta cenzurirano, ob atentatu pa še posebej pozorno prečesano, je brž postreglo s »prepričljivim« pojasnilom. Do Arnautoviča naj bi v trenutku, ko je hotel ustrelili, pritekel mladi poslanec Stojadin Dimitrijevič in ga udaril od spodaj v podlaket, tako da je posledično ustrelil v zrak. Druga dva strela je nato ustrelil v tla?! Tega ni pozabil omeniti niti Stojadinovič v svojih spominih, kjer je še dodal, daje strel letel le meter in pol nad njegovo glavo. V stenografskih beležkah ni sledu o Dimitrijevičevi intervenciji. Drobni detajli, ki pa rušijo verodostojnost... Celotna zgodba deluje neprepričljivo. Cvet v gumbnico špekulacij pa nenazadnje dodaja dejstvo, da je bil ves čas v skupščini prisoten Stojadinovičev »lični momak«, njegov osebni stražar Blažo Turčinovič. Po premierje- 29 Ivan Ribar, Politički zapisi III, Beograd 1951, str. 118. 30 Stojkov, Vlada Milana Stojadinoviča, str. 133. 31 Arhiv Jugoslavije 72, Narodna skupština, fasc. 120/375, Skica položaja atentatora ¡govornika u momentu pucanja ipravciprojektila u stvarnom i imaginarnom položaju, merilo 1:50. vih besedah se je zmerom nahajal v njegovi bližini, za pasom je po črnogorskem običaju nosil revolver. 32 Ko je bilo incidenta že konec in je bil Arnautovič razorožen, naj bi sicer Turčinovič kleče na eni nogi meril vanj, a vprašanje, čemu ni takoj interveniral, ostaja neodgovor-jeno. Oboroženi osebni stražar je iniciativo prepustil naključnim poslancem, ki so goloroki opravili junaško dejanje (?!). Streli letijo na vse strani Nasploh so bili v prvi Jugoslaviji streli, usmerjeni proti političnim nasprotnikom, vse prej kot redek pojav. Že leta 1921 je komaj osemnajstletni komunist Alija Aliagič ustrelil notranjega ministra Milorada Draško-viča. Mož, ki je sicer slovel kot energičen in brezobziren nasprotnik komunistov, je bil v času smrtonosnega srečanja z Alijo na dopustu, v odmaknjeni hribovski vasici Delnice, ob železniški progi Rijeka - Ogulin. Sedel je na klopi, obdan s štirimi otroki, ko je - bojda »hladnokrvno« - pristopil atentator, potegnil revolver browning in ga ustrelil v srce.33 Po atentatu nanj je bila komunistična partija dokončno kriminalizirana, izrinjena iz političnega in siceršnjega življenja. Njeni člani so postali državni sovražniki, kar je povzročilo neslutene posledice še desetletja pozneje. Komunisti so sicer bili tisto poletje leta 1921 zelo aktivni in so pripravili več atentatov. Manj kot mesec pred napadom na Draškoviča in en dan po sprejetju vidovdanske ustave so celo udarili proti najvišje rangiranemu politiku v državi - Aleksandru Karadordeviču. Prestolonaslednik se je ravno odpeljal iz parlamenta, kjer je položil »zakletvo«, in se v družbi svojega prvega ministra podal proti dvoru na svečani pregled beograjskega garnizona. Ko je kolona vozil pasirala novozgrajeno ministrstvo trgovine (na današnji ulici kneza Miloša), je z njegovega tretjega nadstropja priletela bomba. Na Aleksandrovo srečo je predčasno eksplodirala, poškodovanih ni bilo. Atentator, ki so ga kmalu izsledili, je bil osemindvajsetletni komunist Spasoje Stejič. Obsodili so ga na smrt, a mu nato kazen spremenili v dvajset let ječe. Ob izbruhu vojne leta 1941 je uspel pobegniti iz zapora; priključil se je partizanom in dve leti kasneje padel v legendarni bitki na Sutjeski.34 Leta 1942 se je v partizanih pri Bosanskem Petrovcu srečal z Ivanom Ribarjem, ki je v času njegovega atentata predsedoval skupščini in se tistega dne tudi peljal v avtu z regentom Aleksandrom. Ribar pravi, da Stejiča, v partizanih znanega kot Bačo, prej ni poznal, a sta se »drugarski izljubila«. Ni se mu 32 Stojadinovič, Ni rat ni pakt, str. 349. 33 Slovenski narod, 23. 7.1921, Atentat na ministra Draškoviča v Delnicah. 34 Politika online, Svi naši vidovdani, 29.6.2008 (S. Kljakic). 100 VSE ZA ZGODOVINO Jure Gašparič, UDRI GA! ZGODOVINA ZA VSE pozabil zahvaliti, da ga pred dvajsetimi leti bomba ni »zakačila«.35 Nevarnejši in tudi veliko odmevnejši je bil poskus atentata na ministrskega predsednika Nikolo Pašiča. Nanj je 27. junija 1923, ravno tedaj, ko se je iz skupščine peljal proti hotelu London, z bližine zgolj dveh ali treh metrov streljal Milutin Rajič. Bojda je Rajič izgubil službo v ministrstvu za zunanje zadeve, kar ga naj bi »motiviralo« za napad. Slovenski poslanec Franjo 2e-bot je bil »neposredna priča atentata« in je dogajanje podrobno popisal: »Bili smo kakih 10-15 korakov od vhoda v dvorišče (vrt) narodne skupščine, ko slišimo za svojimi hrbti pasti več strelov. Prvi hip smo bili mnenja, da je kdo izpalil strele iz samokresa za pse (Hunde-schrecker), ali pa je kakemu kolesarju ali avtomobilu počilo kolo. Ko se obrnemo ... vidimo, da je nek moški izpred hiše finančnega ministrstva ... streljal na nek osebni avtomobil (omnibus). Nastalo je veliko vrvenje in tekanje ljudi od vseh strani... sedaj smo še le videli, da v avtomobilu, ki je bil napaden, sedi sam ministrski predsednik Nikola Pašič ... Obe šipi na avtomobilu sta bili preluknjani. Deli razbite šipe so lahko ranili Pašiča na licu a na levi roki je en projektil lahko ranil Pašiča.«36 Predsednik vlade je sredi Beograda ob enih opoldan, med množico »pasantov«, rahlo krvavel ... Prizor se je zdel šokanten, izreden in govorice o njem so se brž raznesle po vsem mestu in državi. Gotovo je tudi na Žebota napravil silen vtis, saj v svojem opisu dogodka, ki ga je sestavil še isti večer, stalno omenja »vrvenje«, krike, vpitje in se ponavlja. Naenkrat je bilo povsod polno žandarjev, ljudje so se zanimali za Pašičevo zdravje, slišali so se vzkliki »Živijo Pašič!« in »Smrt atentatorju!«. Napadalec je zbežal, a so ga mimoidoči kmalu ujeli, vrgli na tla in ga strahovito pretepali s petami, palicami, pestmi. Ko so ga policisti končno »oteli« pred množico, ni mogel več hoditi. Odnesli so ga na skupščinsko dvorišče, vrgli v star avto in kasneje odpeljali na policijo. Le dve uri zatem, ob treh popoldne, so že izšle posebne izdaje časopisov in ljudje so se trgali zanje. Kri v politiki je bila tako običajna, da so ljudje le tu in tam onemeli. Eden redkih brutalnih političnih dogodkov, ki je na široko zaprl usta in odprl oči, je bil uspeli atentat na kralja Aleksandra oktobra 1934. To je bil (ob umoru Radiča) gotovo najbolj znan politični atentat za časa prve Jugoslavije, četudi se ni zgodil na jugoslovanskih tleh. 35 Ribar, Politički zapisi, str. 43. 3o' Slovenski gospodar, 5. 7.1923, Kako se je izvršil napad na Pašiča (Franjo Zebot). Aleksander se je oktobra 1934 odpravil na obisk zaveznice Francije. Na pot je odplul z rušilcem Dubrovnik iz Boke in po treh dneh, 9. oktobra, prispel v Marseille. V skladu z vnaprej začrtanim protokolom se je ob štirih popoldne izkrcal in s francoskim motornim čolnom podal proti obali, na Quai des Belges, kjer je v družbi zunanjega ministra Louisa Barthoua sedel v odprto črno limuzino. Masa ljudi, zbrana na rivi, mu je klicala, on pa je z dvignjeno roko mahal v pozdrav. Voznik je počasi odpeljal in zavil na osrednjo mestno prometnico. Vse po planu, kakor sta si zamislila šefa jugoslovanskega in francoskega protokola ... Toda komaj je limuzina prevozila kakih sto metrov, je na stopničko avtomobila skočil neznanec, potegnil pištolo in izstrelil nekaj nabojev. Ciljaj je natančno; oba častna potnika, Aleksander in Barthou, sta za posledicami ran umrla.37 Atentatorja je nato v vsesplošnem vrvežu s sabljo pokosil francoski častnik, ki je na konju spremljal vozilo. Možnost tragičnega konca jugoslovanskega monarha tedaj ni bila povsem neverjetna in nepričakovana. Protidržavna in zločinska hrvaška ustaška organizacija, na čelu z Antejem Paveličem in Gustavom Perčecem, je poleg tega, daje izvajala številne teroristične akcije po državi, z atentatom nanj decembra 1933 v Zagrebu že poskušala, vendar ni bila uspešna. Nadaljnji poskusi so tako bili le še vprašanje časa. Podatki jugoslovanske obveščevalne mreže, ki je budno spremljala njeno dejavnost, so možnost novega poskusa dejansko napovedali že sredi septembra 1934. Njen vodja, prekaljeni obveščevalec in kasnejši minister za notranje zadeve in pravosodje v emigrantski londonski vladi Vladeta Miličevič, je nekaj ur pred atentatom, 9. oktobra zjutraj, izvedel celo konkretne detajle o njegovem poteku. O tem je takoj referiral kralju na krov Dubrovnika, a je Aleksander zgolj dejal: »Sedaj je za to prepozno. Moramo se držati programa.«38 Takšne končnice programa, do katere je nato res prišlo, najbrž ni imel v mislih. Preiskava ozadja atentata je kljub številnim, a hkrati prikritim nitim in povezavam, kazala v jasno smer. Neposredni organizatorji so bili Paveličevi ustaši in njihova tesna sodelavka, makedonska teroristična organizacija VMRO Vanče Mihajlova, naročniki in botri pa najvišji politični krogi iz Budimpešte, Rima, Berlina, z Dunaja in morda celo iz Moskve ali Londona. Obveščevalec Miličevič, ki je kot pooblaščeni predstavnik jugoslovanske vlade skupaj s francoskimi organi preiskoval zločin, je v svojih spominih zapisal, da so zbrani dokazi vodili do samega Mussolinija. Kljub številnim indicem in dokaznemu gradivu pa dogodek ni doživel epiloga. 37 Vladeta Miličevič, Ubistvo kralja u Marselju, Filip Visnjič, Beograd 2000, (dalje: Miličevič, Ubistvo kralja), str. 64-65. 38 Miličevič, Ubistvo kralja, str. 11, 62-63. VSE ZA ZGODOVINO 33 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. 2 +Um ■ »«-i Ltlo L VI v L «buri. gggfc *m II Mi« \tlt Št 140 *tmmm —.»- mS£OVENECm 9 tedensko prilogo •»llu&irlr&nl Slovenec» 1 »*>»Itlf en Itsf iq Hlnvrn%hl narod | ŠŽg^JJj^ Kruaui dan u narodni skupščini Matija Škerbec, politični zapornik (zgoraj) in Franjo Zebot, poročevalec o poskusu atentata (spodaj). Naslovna stran dnevnika Slovenec (1928) Vsakdanjost političnega nasilja Matija Škerbec je bil slovenski duhovnik, pristaš prepovedane stranke SLS, ki je sodeloval na odmevnih protirežimskih demonstracijah leta 1932. Zaradi delovanja proti državi in njenemu političnemu sistemu ga je oblast aretirala, obtožila in skupaj z drugimi protestniki postavila pred sodišče. Škerbec je svoja tedanja doživljanja opisal v pet let kasneje izdani knjigi Šenčurski dogodki (takrat se je režim že spremenil in je SLS spet bila na oblasti). Delo nima večje politične vrednosti, njega namen je bil v prvi vrsti politično-propaganden, zato pa ima toliko večjo dokumentarno in izpovedno težo, vsebovano v številnih detajlih in barvitih opisih videnj in občutenj »političnega zločinca«. Škerbec na enem mestu tako popisuje pretresljive trenutke, ko je s tovariši izvedel, da gredo iz ljubljanskih policijskih zaporov v Beograd. »V Glavnjačo,« je najprej pomislil in misel ni bila »prijetna«. Okrog zloglasne Glavnjače se je v tistih časih že spletel krvavi mit, ki je temeljil na številnih resničnih in zaskrbljujočih podatkih. Ko so končno prispeli v Beograd, so tam vsi buljili vanje, »katolički popi«, so govorili, možem je bilo nerodno in neprijetno. Nekdaj spoštovani državljani so se znašli med kriminalci ... Toda zadrega je kmalu minila, saj jih je brž po prihodu potolažil »odličen pravoslavni Srb«: 100 VSE ZA ZGODOVINO Jure Gašparič, UDRI GA! ZGODOVINA ZA VSE »Nikar se ne sramujte! To pri nas štejejo v veliko odliko, če je kdo zaprt radi politike. Pri nas uživajo največji ugled taki, ki so v politični borbi koga ubili in nato pobegnili v šumo med hajduke, ali pa, če so bili vsaj zaprti radi politike. To, da ste zaprti radi politike, vam naši ljudje štejejo v zaslugo in s tem ste pri njih mnogo pridobili.«39 Škerbec je bil pomirjen in zadovoljen. Iz njegovih beležk lahko sklepamo, da je s trditvijo »odličnega Srba« vsaj deloma soglašal. Žrtev v političnem boju je častna, je nekaj več kot običajna žrtev ... V takšnem mentalnem miljeju ni moglo biti nenavadno, da je v parlamentu - v politiki - pogosto izbruhnilo nasilje, da so zapele pesti, »boksarji«, da so se lomili udi in da je tekla kri. Za politični ideal damo žrtev na oltar (lastno ali tujo) ... Tako bi lahko zvenela cinična parafraza političnih spopadov med obema vojnama ... Jugoslovanski parlament oz. jugoslovanska politika tistega kratkega časa - gotovo zaznamovana z gostoto nasilja in brutalnosti - pa ne v času ne v prostoru nista bila izjemna. V angleškem parlamentu sta od davnih dni opozicija in vladajoča večina ločeni z dvema rdečima črtama, ki potekata po sredi dvorane. Razdalja med njima premišljeno znaša dva meča - sprva so poslanci namreč hodili v parlament opasani z meči.40 Preventivni ukrep je bil globoko utemeljen, a ni zmerom učinkoval. Fizični spopadi (sicer brez mečev) so se še dogajali, do njih pa nenazadnje prihaja še danes. V zadnjih letih so odmevali v Makedoniji, velikokrat v Ukrajini, v ameriških zveznih državah, Indiji, Venezueli ... Pretepi v parlamentu so bili (in morda še zmerom so) svojevrsten izraz različnosti interesov in stališč. Ko nestrinjanje kulminira, pač rezultira v pretepu. Idealen parlament je vendarle idealen reprezentant vseh ljudskih volj, tudi najbolj nasprotujočih si, in torej prvi in najbolj logičen prostor spopada. V prvi vrsti verbalnega spopada argumentov, ki pa lahko človeško preraste v fizičnega. Nasilje v parlamentu je tako bilo dokaz vsaj delne demokratičnosti političnega prostora. Trditev se morda zdi cinična, toda po uveljavitvi diktature kralja Aleksandra 1929 in nato oktroirane ustave je bilo vsakršnega nasilja v jugoslovanskem parlamentu manj oz. ga sprva sploh ni bilo! Šele politično mehčanje sredi tridesetih let in nato menjava režima sta spet vzpostavila »pogoje« za parlamentarne spopade, a so ti bili milejše oblike kakor v dvajsetih letih. Viri in literatura Arhivski vir: Arhiv Jugoslavije, fond 72 (Narodna skupština). Tiskana vira: Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine SHS (SB NS KSHS). Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije (SB NS KJ). Časopisi: Jutro. Nova Evropa. Politika. Slovenec. Slovenski gospodar. Slovenski narod. Time. Literatura: Cvirn, Janez: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v habsburški monarhiji. Dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918), Ljubljana 2006. Gligorijevič, Branislav: Parlament i političke stranke u Jugoslaviji (1919-1929), Beograd 1979. Miličevič, Vladeta: Ubistvo kralja u Marselju, Beograd 2000. Ribar, Ivan: Politički zapisi, Beograd 1948. Ribar, Ivan: Politički zapisi III, Beograd 1951. Stojadinovič, Milan M.: Ni rat ni pakt. Jugoslavija izmedu dva rata, Rijeka 1970. Stojkov, Todor: Vlada Milana Stojadinoviča (19351937), Beograd 1985. Škerbec, Matija: Šenčurski dogodki, Kranj 1937. 39 Matija Škerbec, Šenčurski dogodki, Kranj 1937, str. 80. i0 Time, 6.10.1935, Vol 25, Issue 23, p. 20, Offthe Carpet. VSE ZA ZGODOVINO 33 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. 2 Zusammenfassung HAU IHN! Gewalt im Belgrader Parlament in der Zwischenkriegszeit Beschimpfungen mit sogenannten unparlamentarischen Ausdrücken, Lärmerei und allgemeiner Krawall im Parlament des ersten Jugoslawien wuchsen sich vielfach zu richtigen Schlägereien und anderen physischen Abrechnungen aus. Wenn man die damaligen stürmischen Sitzungen verfolgt scheint es sogar, dass gelegentliche Handgemenge nicht etwas Unerwartetes waren, sondern eine Erscheinung, die zum allgemeinen Bild des jugoslawischen Parlamentarismus dazugehörte. So war es bis zum Jahr 1927, als zwei gegensätzliche und einander ausschließende politische Blöcke entstanden. Zu dem Zeitpunkt wurde die Gewalt in der Nationalversammlung noch »üblicher« und alltäglicher und gleichzeitig auch immer brutaler, untragbarer und schädlicher. Die Periode von 1927 bis 1929 kann als wahrhaftiges jugoslawisches parlamentarisches Armageddon bezeichnet werden, eine Periode, in der die Gewalt in den Sitzbänken der Nationalversammlung das Verständnis von Politik völlig überlagerte und das Vertrauen in das System der parlamentarischen Demokratie bis in die Grundfeste erschütterte. Es endete mit Schüssen und dem Tod kroatischer Abgeordneter im Beratungssaal. Die Gewalt, die das Ende der 1920er Jahre im jugoslawischen Parlament so stark geprägt hatte, war im darauf folgenden Jahrzehnt ein selteneres, wenn auch nicht völlig verschwundenes Phänomen. Im wilden parlamentarischen Jahr 1936 kam es ebenfalls zu einem Gewaltausbruch, dem auch Schüsse folgten. Überhaupt waren im ersten Jugoslawien Schüsse gegen politische Gegner alles andere als eine Seltenheit. Schon im Jahr 1921 erschoss ein kaum achtzehnjähriger Kommunist den Innenminister; einen knappen Monat vor diesem Attentat griffen die Kommunisten sogar den ranghöchsten Politiker des Staates Alexander Karadordevic an. Im Sommer 1923 schoss ein gekränkter Beamter ohne Erfolg auf den Ministerpräsidenten Nikola Pasic. Blut in der Politik war so alltäglich, dass es den Menschen nur hie und da die Rede verschlug. Eines der seltenen brutalen politischen Ereignisse, das alle verstummen ließ und ihnen die Augen Öffnete, war das erfolgreiche Attentat auf König Alexander im Oktober 1934. Schlägereien (und Gewaltausbrüche) im Parlament waren (und sind vielleicht immer noch) ein eigenartiger Ausdruckvon unterschiedlichen Standpunkten und Interessenskonflikten. Wenn der Dissens kulminiert, resultiert er eben in Handgreiflichkeiten. Das ideale Parlament ist immerhin ein idealer Repräsentant des Willens aller Wähler - auch der gegensätzlichsten Meinungen - und damit der erste und logischste Ort einer Auseinandersetzung. In erster Linie ist hier ein Wortgefecht gemeint, das aber in ein physisches übergehen kann. Gewalt im Parlament war so der Beweis für einen zumindest teilweise demokratischen politischen Raum. Diese Behauptung erscheint vielleicht zynisch, doch nach der Einführung der Diktatur durch König Alexander 1929 und der folgenden oktroyierten Verfassung wurde jegliche Art der Gewalt im jugoslawischen Parlament weniger bzw. verschwand zunächst vollständig! Erst die politische Lockerung Mitte der dreißiger Jahre und der anschließende Regimewechsel schufen wieder „Bedingungen" für parlamentarische Auseinandersetzungen, die nun jedoch mildere Formen annahmen als in den zwanziger Jahren. Schlagwörter: Parlament, Nationalversammlung, Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen (SHS) / Jugoslawien, Gewalt 100 VSE ZA ZGODOVINO