Leto 27 _________ANGELČEK__________Stran 27 Cvetinomirski: Na sankah. (Zimska slika.) v^ { ^^^iv ogenj so bile njih oči in živa kri njih mlada, fgfii od veselja razpaljena lica: tam na belem, s - snegom nadebelo pokritem bregu prijaznega holma, tam so rajali in imeli svoj zimski raj. In ni jih bilo malo, teh veselih, razposajenih zimskih svatov — cela truraa se je sankala tam in je vriskala in pela in je slavila svojo mladost. Bila je tam Marlenka, tenka, visoka kakor jelka, belih, svežih Iic, razpletenih kit, vsa drhteča od radosti. . . Kraj nje so pa tekale njene tovarišice. Najglasnejši izmed njih sta bili Darica in Tinica; vriskali sta, se smejali zimi in se sankali po bregu ... Kraj teh živih metuljčkov so se pa pre-pirali Pavelček, Lojzek in nerodni Hinko. Vsak je imcl lične sanke, vozil se je in je kričal . . . Stavili so pač med sabo, kdo bo hitrejši in urnejši, zakaj razgreta so bila njih mlada srca . . . Vozili so se v dolino, Iepo na sankah, drug za drugim. Šlo je navzdol kakor blisk, po lepi sneženi odeji, mimo dreves in mimo hiš in koč kraj drevja. Marlenka je rdela v obrazek in je zdajpazdaj zavela s svojimi riavimi lasmi; Lojzek se je pa pri taki pri-liki vcdno glasno zasmejal in je zavriskal s svojim tenkim, visokim glasom. Kadar so bili v dolini, so se pa oddahnili in si otepli sneg z obleke. Marsikateremu se je bila prigodila kakšna nezgoda na prijetni poti; odletel ie s sank v sneg in se lepo parkrat prekucnil ali se zadel v kakšno drevo. Posebno Tinica, mala, jasnooka, lepolična, in pa Hinko, sta morala doživeti Stran 28 ANGELČEK Leto 27 veliko sličnih nezgod. Po bregu navzgor so pa spet vlačili za sabo sanke, kričali in se smejali. Vsak se je hvalil, da je bil prvi v dolini in da \e najhitrejši iznoed vseh . . . Tako so se sankali tistega lepega februarskega dne proti mraku. Od severa je pihal oster, leden veter, a otrokom ni bil mar veter : niso ga čutili na svojih mladih licih. Sankali so se navzdol in so vlačili zopet sanke na vrh holma. Večen prepir je bil med njimi, večen smeh in veselje zraven tega . . . Ves breg. se je lesketal kakor z briljanti posejan, bel, prozoren, s sneženim, lepoblestcčim pokrivalom. Na tem, z briljanti posejanem bregu pa so kričali in vpili mladi zimski svatje na urnih sankah . . . . . . »Marlenka!« se je spomnil naenkrat Lojzek in jo nagovoril. »Daj, staviva, kdo bo prej v dolini, ti ali jaz ? . . . Sedaj smo na vrhu, ravno prav . . . Drugi bodo pa počakali in gledali. Midva bova pa poizkusila čisto sama, kdo izmed naju je bolj nagel. . . Hočeš, Marlenka? . . .« Lojzek je žarel prijetno v lica in je stopical, roke v hlačnih žepih, okrog Marlcnke. Tovariši in tovarišice so stali naokrog in se spogledovali med sabo. Pavelčck se je smejal tiho predse in je pome-žiknil nenadoma Hinku; Hinko je zapazil Pavelčkov smehljaj in se je tudi sam zasmejal . . . Marlenka, z razpletenimi kitami, se je okrenila naglo in ni pogledala Lojzka. »Kaj misliš, da boš res prej doli ? . . . Nikoli, veš.« Mencala si je roke in se je vsela na sanke. Za-vila se je tesneje v gorko jopico in se je nato obmila. »No, daj, Lojzek! . . . Nisem tako plaha kakor misliš, o ne . . . Videl boš, da bom prej v dolini . . . Pripravi se . . .« Leto 27 ANGELČEK Stran 29 Njen glas je bil čist in je zvenel kakor srebrn. Ko je sedela tako na majhnih, ličnih sankah, je bila podobna dobri, priljudni starčici, ki sedi na čelesniku, vsa upognjena in odeta z rjuhami. . . Tudi Lojzek je skočil urno na svoje sani in je kriknil: »Kar spustiva se, Marlenka ! Pokazalo se bo, da sem jaz urneiši kakor ti. Tvoja beseda se ne bo izpolnila . . .« Zasmejal se je in je*pogledal Marlenko. M »Si gotova ? . .. Kaj ? . . . No, Hinko, štej do tri!« Med družbo razposajenih otrok je nastalo na-vdušenje, Vsi so se ozrli in zakričali. >Štej do tri, Hinko, štej do tri! . . . Hitro!« In Hinko je res štel: j *>Ena, dve, tri!-------« 1 >Glej, da se ne prevrneš, Marlenka!« sta za-kričali Darica in Tinica, obe hkrati. ^Lojzek, pazi, da se ti kaj ne prigodi!« sta za- vpila Pavelček in Hinko in sta zrla po bregu navzdol. — Lojzek in Marlenka sta drčala kakor streli proti dolini. Izprva sta se vozila vštric, smehljajočih, zar- delih lic in nemirnih pogledov. Brzelo je navzdol, naglo, naglo . . . Jadralo je kakor dve veliki ptici tik nad zetnljč . . . Dalje in dalje sta drčala, in že je bil Lojzek nekoliko spredaj pred Marlenko. Razdalja se je pa vednobolj večala: Marlenka na svojih sankah I ie zastajala, in Lojzek je pa drčal še hitreje . . . »Moram ga dohiteti, moram; še je čas!« je speklo iedaj Marlenko, in pognala se je še bolj navzdol. Pred njo se \e bleščalo. Vsenaokrog \e ležala bela pokraiina — le navzdol, navzdol . . . Kakor globok prepad je zijalo pred njenimi očmi, in v ta prepad je bil žc utonil Lojzek na svojih naglih saneh . . . Marlenka ni Stran 30___________ANGELČEK___________Uto 27 nič mislila, samo hitela je, hitela ... In črna pika prcd njo je tonila dalje in dalje — glej, saj ni še konca! — »Sedaj gre bolj počasi — sedajle ga dohitim!. . .« — Zadnja nada je napolnila Marlenkino srcc, zadnja iskra poguma je vzplamtela v njem. Marlenka je na-pela vse moči in res je zdrčala hitreje po gladkem površju, in že je bila blizu Lojzka . . . Tedaj sc je pa dvignilo črno in temno pred njo — butnilo je . . . udarilo . . . Marlenka je zaječala od bolesti in je obležala , . . »Marlenka! Marlenka!« S holma navzdol so pridrvili otroci. Tekli so bili na vso moč in so obstali pred velikim hrastom. Mar-lenkine sanke so ležale polomljene in prevrnjene par korakov naprej. Tik debla pa je napol klečala, napol ležala v snegu Marlenka s krvavim čelom in krvavimj nogami in rokami. Njen obraz je bil čisto bel, in njene oči so zrle prazno in topo na okrog. Objemali so jo dolgi lasje, »Marlenka, ubožica, dvigni se, grcmo domov. — O Marlenka, govori, samo dihni! . . .« Črna gruča je obsula na tleh ležečo. Tudi Lojzek je pritekel iz doline in je pokleknil prcd Marlenko: »Marlenka! Odpusti! . . . Jaz sem kriv, ker sem te spravil na to pot! . . . Odpusti, Marlenka, izpre-govori! Dihni samo . . .« Marlenka pa ni odgovorila. Kakor mrtva je le-žala, v sneg zakopana, na čelu je krvavelo, in kfva-vele so tudi noge in roke. Glasu ni bilo od njc — zdelo se je, da so krvave tudi njene ustnice. Tinica se je sklonila k njenemu obrazu- »Še diha . . . Dobro! .. . Sirota, kaj jo je moralo zadeti . . .« Leto 27 ANGELČEK Stran 31 »In kriv sem jaz!« je kriknil Lojzek in je glasno zajokal. Darica je prijela Marlenko za roko: »Marlen-ka!« Za hip so se zganile Marlenkine ustne. »Kje sem ? ... Glava me boli...« Otresla je lase. »Ne boj se!« jo ie potolažila Darica. »Domov te ponesemo. Povej, ali te hudo boli ? . . .« Marlenka je pogledala. »Hudo . . . hud6 . . .« Dvignejo jo s tal. Čisto slaba je Marlenka in se trese od mraza. Darica si jo naloži v naročje. Odcne jo. Lojzek se pa okrene: »Marlenka, saj mi odpustiš ? . . . Povej! . . . Jaz sem kriv . . .« Darica kloni glavo globoko in posluša utrip Mar-lenkinega srca. Solze, ki teko po njenem obrazu, kapljajo na njena lica in močijo njeno krvavo čelo. Marlenka odpre oči in se nasmehne . .. »Darica, ti dobra, pridna!... Ali sem že doma ?...« »Nisi, pa boš kmalu,« jo poboža Darica. -Kajne, da odpustiš Lojzku .. .?« Marlenka sc nasmehne. »Ne govori, Darica! Saj ni kriv Lojzek. Glava me boli, roke, noge . . .« »Kmalu boš doma v gorki postelji, Marlenka!« pravi Darica. Obrnejo se otroci in gredo proti domu. Darica stopa naprej in nese v naročju bolno Marlenko. Za njo gresta Tinica in Lojzek, zadaj pa Hinko in Pavel-ček . . . Dolga je ta pot, vsa zasnežena in zametena. Mralc sc veča, in burja brije silneje kakor prej - . . Na licih prej tako veselih otrok se lesketajo solze ... , Stran 32__________ANGELČEK^___________Leto 27 Par tednov pozneje šele je Marlenka ozdravela. Sedela je sama v toplo zakurjeni izbi za pečjo in se je pogovarjala z dedom. Njena lica imajo zopet prej-šnjo zdravo barvo in svežost. Pa prideta k nji tovarišici Tinica in Darica in jo izprašujeta o tem in onem. Marlenka ima temne oči nalahno odprte in govori z njima le šepetaje, poluglasno, kakor v strahu. »Ti je boljše, Marlenka?« »Zdrava sem že . . . čisto zdrava.« — Kakor pa je izgovorila, ji zdrkne zdajpazdaj debela solza po licih . . . In pridejo k nji njeni prejšnji tovariši, tudi Lojzek pride . . . »Marlenka, si še kaj huda ? . . . Saj si mi od-pustila, kajne?« Marlenka se nasmeje. »Ne bodi tak, Lojzek, nikar ne govori . . . Ti nisi bil kriv . . .« Smeje se Marlenka naprej in zre v Lojzka z vclikimi, temnimi očmi; Lojzek pa ve, da v Marlen-kinem srcu — vkljub prestanemu trpljenju — ni nič srda in nič zamere.