LITERATURA X >1!"19| 'ZiBl ipde 'ogjeiu 'gii—ui is 'iLugiqojd EROTIČNA LITERATURA Problemi št. 111—112, marec—april 1972, letnik X. Glavni urednik Niko Grafenauer, odgovorni urednik Andrej Medved, tajnik uredništva Andrej Medved, lektor Nada Sumi, korektor Lado Plan- ko, likovni urednik Tomo Podgornik. Uredniški odbor: Niko Grafenauer, Andrej Inkret, Tomaž Kralj, Andrej Medved in Ivo Svetina. Konzultativno telo revije je svet sodelavcev. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Soteska 10, tel. 20-487. Tajnik uredni- štva posluje vsak ponedeljek in četrtek od 10. do 13. ure, uprava pa v če- trtek od 14.30 do 16.30. Tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 50 din, cena posamezne številke 5 din, cena dvojne šte- vilke 8 din. Izdajata predsedstvo RK ZMS in IO ZSj. Tiska tiskarna PTT v Ljubljani. 1 Ivo Svetina, Svaibski špegli 3 Max Ernst, Teden dobrote 7 Andrej Medved, Ogenj, ogenj pada! 12 Max Ernst, Teden dobrote 13 William Blake, Poroka nebes in pekla 20 Tomaž Kralj, Razširjene genitalije so razširjen mir 24 William S. Burroughs, Letna zabava pri A. J. 26 Francis Bacon, Soba 27 Fuck YOU, underground poems 31 Tomaž Šalamun, Roža, mapa kozmogonije, pisma 38 Taras Kermauner, Materialistični jezik erotizma 41 Isidore Ducasse — Lautréamont, Maldororjevi spevi 49 Pierre Klossowski, Diana in Akteon 50 André Masson, Naslanjač za Paolino Borghese 51 André Masson, Praznik 52 Georges Bataille, Mrtvec 60 Pierre Verger, Daritev ovna 61 Primož 2agar, Drugi del dolgega pogovora s homoseksualcem 69 Pierre Verger, Daritev kokoši 70 Leng-tch'e 71 Dušan Jovanovič, Življenje podeželskih plejbojev po II. svetovni vojni ali Tuje hočemo, svojega ne damo 92 Miodrag Bulatovič, Dvakrat ali trikrat jim je zastalo srce 100 Jaroslav Skruâny, Vprašanje čutnosti v Proustovem romanu Iskanje izgubljenega časa 113 Jožef Paganel, Kerubini 129 Witold Gombrowicz, Pornografija 135 Andrej Inkret, Spolno življenje Marije Magdalene in njene hčere Barbare 139 Marko Slodnjak, Ko gledam močna, gola bedra, polna stegna, črno obra- ščeno telo pod trebuhom 142 Jernej Novak, O romanu, ki je z erotiko doplesal 144 Taras Kermauner, Za dinamični pluralizem kritičnih metod 146 Taras Kermauner, Za čistost metodologije 152 Vizualna poezija 139 Dodatek 178 Popravka 179 Nekatere Prešernove še neobjavljene Ivo Svetina: ŠVABSKI SPEGLI (pedagoški listki) Pokličem noč, v steni so dobra usta, skoz katera se vale sape vetrov, jezikov in vodikov. Legajo na moja od spanja razparana leva sencà, ko se v prvi jutranji halji čreda odstavljenih oficirjev odpelje iz moje mrliške luže, veže duhovnih likov in para divjih bikov, dvom- ljivih krikov špilmanske slave, žalosti. Z lahnimi koraki, votlimi raki ritensko škrabljam po očetovi posvetni svetinovi lastnini; listam po leksikonu mačehovskih pižam, da vam dam vsaj en sam dan, dan brez župančičevskih puhlih jez, narodnih brez. In izpljunil je pest krvave, toplo spenjene zobne paste,- in skoz visoka vrata mojega obraza, sonč- nega mraza, tonejo pardalovi mladiči, Vrazovi pregnani konjiči. Vzlete iz line glinasti lonci sline, mine roza pest erotične rose, ki je zlila lila spomin strahu v opomin. Objokan nad okrvavljenimi otroškimi rokavicami, lepoticami ste- klenih duš, ki so razbile sramno uš in ledene sklede v očesu, lesu močne in točne izbe,- ko so skoz noč zažvižgali nemški fantje, tatje in volčje na enonogi slavi gredé so kot sodni levi, sumerijske metaforične luči v prsni broški. Leta leteča izbrišejo mladeniču spomin na otročje čase; zimske gazi so votline v sirovi noči. Astralni dnovi so Desideriusove maše dežja, kašče, site zla. Lust- prinzip, to je luteranski pulz, za hip Bes djaur; na nož, za zob, bob ob lepoleno steno. Šelesti kvatrna noč, ko se kosa srede zareže v zelo temno četrt- kovo razlito livado. Boleče bode kvodlibet, visoška senca brez venca za odsekanim mezincem, ki ni ušel sekiri smrti. Ne streljaj brate, ne streljaj, in naj še tako tolče po vratih! Ne streljaj, da ne ustreliš sebe! Dviga pravica frajmanov meč, a odpisana glava se našemi v pava. Izgubila se je kmečka resničnost, kot muha o kresu, ki jo vzame kar zrak. In plaval je ves glogov les po polnočni vodi do hudičevih nebes, med trdimi rokami; in goreli so vsi denarni zakladi; in zako- pani talenti so cveteli s plavim plamenom. Džambas Armeninstitut, odkar sem zlomljena roka, ponižanim v pomoč. Bela oratarjeva kapela, poldansko vino za Julijo, ki je brez dvoma moč. Hosana, navi! Debeli Togenburg je umorjena mira na truplu libele, bele zaveze, vaze in steze, ki se prihuljeno plazijo čez Slovenijo. Ihte vihtite vodvile naše osvete, Črtomirove prosvete, ko je ljubezen izdala kri, da se je pre- selila v dekleta in željene žene. Abraksas. SPUSCAS SE. V Podnartu je rosni špirit, tam kjer so Rozine kosti mehki Luksemburg. Snežena rebra ajdovske deklice so objela tiho shajališče boga, ki je popil lačnega leva in nasitil svojo marksovo glavo, pojočo lavo. #î^'x ^ O' Dušan Pirjevec: Estetski misel Franceta Vebra ^ V o"^ V <¿> Hribar: Spornost ■ tÄ't'^^'Vt^o ontološke diference ^'l'^^Lo' S^cZ/ ^voj Žižek: Temna stran '«i Kreativnost ^ ¿¡^ 1ј neprediren? Ocean ali srce? Če trideset let živ- ljenjskih izkušenj lahko do neke me- re nagne tehtnico k eni ali drugi re- šitvi, naj mi bo kljub globini oceana dovoljeno reči, da se v tej lastnosti ne more meriti z globino človeškega srca. Poznal sem ljudi z vrlinami. Umirali so, stari šestdeset let in dru- gi so vzkliknili: »Koristili so te- mu svetu, se pravi, bili so usmiljeni, konec koncev pa, nič posebnega, tak je lahko vsak!« Kdo razume, za- kaj se dva ljubimca, ki sta se obo- ževala včeraj, zaradi slabo razumlje- ne besede ločita in gresta prvi proti zahodu, drugi proti vzhodu, z ostmi maščevanja, sovraštva, ljubezni in kesanja, in se več ne srečata, zavita v svoj samotni ponos. To je čudež, ki se ponavlja vsak dan in ni zato nič manj čudežen. Kdo naj razume, zakaj se naslajamo ne le ob splošnih ne- zgodah drugih ljudi, ampak še po- sebno ob nesrečah naših najboljših prijateljev, obenem pa smo zaradi tega potrti. Še neizpodbiten primer, da zaključim svoj niz: človek hinav- sko pravi da in misli ne. Zato pa imajo divji prašički človečanstva to- liko zaupanja drug v drugega in niso egoisti! Psihologija ima pred seboj še dolgo pot. Pozdravljam te, stari ocean! Stari ocean, tvojo mogočnost so ljudje občutili na lastni koži. Naj se kar poslužujejo vseh pripomočkov svojega duha... nemogoče te je ob- vladati. Ljudje so našli svojega go- spodarja. Pravim, da so našli nekaj, kar je močnejše od njih samih. To nekaj ima svoje ime: ocean! Strah, ki ga vlivaš, je tolikšen, da te spoštujejo. Kljub temu njihovi naj- 46 težji stroji po tvoji volji plešejo z milino, eleganco in lahkoto. Pripra- viš jih do telovadnih skokov prav do neba in do občudovanja vrednih po- tapljanj do dna tvojih posesti: še glumač bi jim zavidal te spretnosti. Prav srečni so, če jih dokončno ne zaviješ v kipeče gube, da bi si ogle- dali v tvojem vodnem drobovju, ka- ko se počutijo ribe, in predvsem, kako se počutijo oni sami. Človek trdi: »Pametnejši sem od oceana.« Lahko ; to je celo precej res, vendar je človeku ocean bolj neva- ren kot on oceanu: tega ni treba dokazovati. Očak opazovalec, so- dobnik prvih obdobij naše lebdeče krogle, se usmiljeno smehlja, ko gle- da pomorske spopade narodov. To je pošastni izrodek, ki je izšel iz rok človeštva. Zanosni ukazi nadrejenih, kriki ranjenih, topovski streli, ves ta hrup je namenjen uničenju drugih. Zdi se, da je drama končana, da je ocean vse spravil v svoj trebuh. Ta gobec je grozovit. V smeri proti ne- znanemu, proti svojemu dnu mora biti o^omen. Za krono tej neumni komediji, ki ni niti zanimiva, je vi- deti sredi neba nekaj od utruje- nosti zapoznelih štorkelj, ki kričijo, ne da bi ustavile širino kril svojega leta: »Glej no! Zdi se mi grd, ta ocean! Nekaj črnih pik je bilo tam doli; samo oči sem zaprla, pa so iz- ginile.« Pozdravljam te, stari ocean! Stari ocean, o veliki samec, kadar preletiš svečano samoto svojih hlad- nih kraljestev, po pravici postaneš ponosen ob resničnih hvalnicah, ki ti jih hitim izrekati, in ob resničnih besedah tvoji naravni veličini. Na- sladno zaziban od mehkih vonjav svoje veličastne počasnosti, ki je največ, kar ti je podarila najvišja sila, razgrinjaš sredi temne skrivnosti po vsej veličastni površini brezmej- ne valove s hladnim občutkom svoje večne moči. Valovi si sledijo vzpo- redno, ločeni s kratkimi presledki. Brž ko se eden zmanjša, se veča in se mu približuje drugi; spremlja ga otožen šum pene, ki se razbije da bi nas opozorila, kako je vse le pena. ITako ljudje, živi valovi, drug za drugim otožno umirajo, ne da bi za seboj pustili penasti šum]. Ptič v preletu se zaupljivo odpočije na njih in prepušča svoje telo njihovemu gi- banju, ki je polno ponosne miline, vse dokler kosti njegovih peruti zno- va ne dobe čilosti, ki je potrebna za zračno romanje. Želel bi, ocean, da bi bila človekova veličina le utelešenje odseva tvoje veličine. Mnogo zahtevam in ta iskrena želja je tebi v čast. Tvoja moralna veliči- na, slika neskončnosti, je neizmerna kot filozofovo razmišljanje, kot lju- bezen žene, kot božanska lepota pti- ča, kot pesnikova razmišljanja. Lepši si kot noč. Odgovori mi, ocean, ho- češ biti moj brat? Zgani se v silovi- tosti ... še... še bolj, če želiš, da te primerjam maščevanju Boga; iztegni svoje blede kremplje in utri si pot čez lastne prsi... tako je dobro. Raz- grni svoje grozne valove, odurni ocean, ki te le jaz razumem, pred tabo padam, klečim ti pri kolenih. Človeška veličina ni naravna, nobe- nega spoštovanja mi ne vzbuja; ti, da. Oh! Ko se bližaš z groznim vi- sokim grebenom, kot od dvorjanov obkrožen z vijugastimi gubami, pri- vlačen in okruten, ko poganjaš valo- ve drugega za drugim, ko se zaveš, kaj si, ko vališ iz globin svojih prsi kot obseden od silnega kesa, ki mu ne morem najti izvora, zamolklo rjo- venje, ljudje se ga tako zelo bojijo, tudi ko te ogledujejo in se — na varnem — tresejo na obali, takrat mi postane jasno, da se ne morem imeti za tebi enakega. Zato bi ti za- radi tvoje premoči dal vso svojo ljubezen (in nihče ne pozna neizmer- nosti ljubezni, ki je v mojem nagnje- nju k lepemu], če me ne bi bolestno spominjal na soljudi, ki iz tebe ustvarjajo najbolj ironično nasprotje, najbolj burkasto antitezo, kar smo jih kdaj videli: ne morem te ljubiti, samo mrzim te. Zakaj se tisočkrat znova vračam k tebi, k tvojim prija- teljskim rokam, ki se razpirajo, da bi pobožale moje goreče čelo, s ka- terega ob tvojem dotiku izgine vro- čica! Ne poznam tvoje skrite usode; vse, kar je povezano s tabo, me za- nima. Povej mi, če je v tebi domo- vanje princa mraka. Povej... povej mi to, ocean [le meni, da ne bi uža- lostil tistih, ki niso nikdar poznali drugega kot slepila], in ali satanov dih ustvarja nevihte, ki dvigajo tvo- je slane vode vse do oblakov. Moraš mi povedati, ker bi se razveselil, če bi vedel, da je pekel tako blizu ljudi. Naj iK) to zadnja kitica mojega klica svetnikom na pomoč — zato te želim le še enkrat pozdraviti in se poslo- viti. Stari ocean kristalnih valov ... Moje oči so polne solz, nimam moči, da bi nadaljeval; čutim, da je prišel čas, ko se moram grobega obličja vrniti med ljudi; vendar... pogum! Zberimo vse moči in z ob- čutkom dolžnosti izpolnimo svojo usodo na tem svetu. Pozdravljam te, stari ocean! Pijavkin brat je s počasnimi ko- raki stopal po gozdu. Večkrat se je ustavil in odprl usta, da bi sprego- voril. A vedno znova se njegovo grlo stisne in zavrne spodleteli napor. Končno vzklikne: >Clovek, ko boš naletel na zvrnjenega mrtvega psa, prislonjenega na zapornico, ki mu preprečuje odhod, nikar še ti ne jem- Iji v roko črvov iz njegovega na- pihnjenega trebuha, ne glej jih z za- čudenjem, da bi jih potem, ko bi od- prl nož, razrezal na drobne koščke in si govoril, da nekega dne ne boš prav nič več od tega psa. Kakšno skrivnost iščeš? Ne jaz ne štiri pla- valne tace medveda iz Severnega oceana nismo mogli odkriti skrivno- sti življenja. Pazi, noč prihaja in ti si tu že od jutra. Kaj bodo rekli tvo- ji domači, tvoja sestra, če se boš vrnil tako pozno? Umij si roke in vrni se po poti, ki te vodi k počit- ku... Kdo je bitje tam doli na ob- zorju, ki se mi upa približati brez strahu, z zahrbtnimi in viharnimi skoki; in kakšna veličastnost z ve- dro milino! Njegov pogled je globok, čeprav mil. Njegove ogromne veke se igrajo z vetrom in zdi se, da ži- vijo. Ne poznam ga. Ko upira vame pošastne oči, moje telo trepeče, to je prvič po tem, ko sem srkal iz su- hih dojk bitja, ki ga imenujemo ma- ter. Zaslepljujoča svetloba okoli nje- ga je kot žarni venec. Ko je sprego- voril, je vse v naravi utihnilo in močno zadrgetalo. Kakor da bi te privlačil kot ljubimec, želiš priti k meni; ne bom ti nasprotoval. Kako je lep! Mučno mi je to reči. Silen nioraš biti; kajti obraz imaš, ki je več kot človeški, žalosten kot vesolj- stvo, lep kakor samomor. Mrzim te, kot le morem, in raje gledam ka- čo, ovito okoli mojega vratu že vsa stoletja, kot da ne bi več videl tvojih oči... Kako... Ti si to, krastača? !... debela ... nesrečna krastača!... Oprosti!... Oprosti!... Cemu prihajaš na to zemljo, kjer ži- ve prekleti? A kaj si vendar storila s svojimi lepljivimi in smrdljivimi iz- puščaji, da imaš tako milo obličje? Ko si se po ukazu močnejšega spu- stila z višin z nalogo potolažiti šte- vilna živa bitja, si se zrušila na zem- ljo s hitrostjo jastreba in tvoja krila niso bila utrujena od te dolge, čudo- vite poti; videl sem te! Uboga krastača! Kako sem takrat mislil na neskončnost in hkrati na svojo slabost. »Se nekdo, ki je moč- nejši od tistih z zemlje, sem si rekel; vse to po božji volji. Zakaj ne tudi jaz? Cemu nepravičnost v stvarniko- vih ukazih? Mar je Stvarnik nesmi- seln, čeprav je najmočnejši in čeprav je njegova jeza strašna? Odkar si se mi prikazal, vladar ribnikov in moč- virij, pokrit s slavo, ki pripada le bogu, si me delno potolažil, vendar 47 se moja omahujoča misel pogreza pred tvojo veličino. Kdo si torej? Ostani... oh, ostani še na tej zem- lji! Zloži svoja krila in ne oziraj se navzgor s svojimi nemirnimi veka- mi! Če odhajaš, odidiva skupaj!« Krastača je sedla na zadnje krake [ki so tako zelo podobni človeškim] in ko so polži slinarji in stonoge in polži v hišicah bežali ob pogledu na svojega smrtnega sovražnika, je spre- govorila: »Maldoror, poslušaj me. Opazuj moj obraz, miren je kot zr- calo; mislim, da je moj um enak tvo- jemu. Nekega dne si me imenoval oporo svojega življenja. Od takrat naprej nisem zlorabila zaupanja, ki si mi ga namenil. Sem le preprost prebivalec trsja, res; a tvojemu či- stemu dotiku gre hvala, da sem vzela le lepo na tebi, da se je moj razum razvil in ti lahko govorim. Prišla sem k tebi, da bi te izvlekla iz brezna. Tisti, ki se imenujejo tvoje prijatelje, te polni osuplosti opazuje- jo vsakič, ko te bledega in skrivlje- nega srečajo v gledališčih, na javnih mestih, v cerkvah, ali pa ko z ner- voznimi stegni stiskaš konja, ki dirja le ponoči in nosi svojega gospodar- ja — prikazen, zavito v dolg čm plašč. Odvrzi te misli, ki puščajo tvoje srce prazno kot puščavo; bolj žgoče so od ognja. Tvoj duh je tako bo- lan, da tega že ne opaziš več in da verjameš v svojo naravnost vsako- Prevod Metka Zupančič in Lado Planko krat, ko iz tvojih ust prihajajo kljub svoji peklenski veličini nesmiselne be- sede. Nesrečnež, kaj vse si izrekel od rojstva! O žalostni ostanek ne- smrtnega uma, ki ga je Bog ustva- ril s tolikšno ljubeznijo! Povzročil si samo prekletstva, hujša od pogle- da lačnih panterjev! Jaz bi raje imela zlepljene veke, telo brez rok in nog, raje bi ubila človeka, kot da sem ti. Zato, ker te sovražim ... Zakaj neki imaš značaj, ki me preseneča? S kakšno pravico prihajaš na zemljo, da bi zasmehoval tiste, ki na njej prebivajo, ti gnili izgubljenec, ki ga premetava skepticizem? Če ti tu ne ugaja, se moraš vrniti v sfere, od koder prihajaš. Meščan ne more ži- veti v vasi, kjer se počuti tujca. Mid- va veva, da so v vesolju krogle, pro- stornejše od naše, ljudje, katerih duh je tako razumen, da si tega niti predstavljati ne moremo. Torej odi- di... odstrani se s teh premikajo- čih se tal... pokaži končno svojo božansko bitnost, ki si jo doslej skri- val; in kot le moreš hitro, usmeri svoj dvigajoči let proti svoji krogli, ki ti je, ponosnemu kot si, prav nič ne zavidamo. Ni mi bilo dano ugo- toviti, če si samo človek ali več kot to. Zbogom torej; ne upaj več, da boš našel krastačo na svoji poti. Bil si vzrok moje smrti. Odhajam v večnost, da bi izprosila odpuščanja zate !« 48 (slika 7), Pierre Klossowski, Diana in Akteon, risba je iz zbirke skic za roman Roberte ce soir. Bd. de Minuit. (P. K. je avtor znamenitih tekstov Sade, mon prochain. Ed. du Seuil, Le Bain de Diane, J. J. Pauvert Ed. in Le Souffleur, ou Le théâtre de société, J. J. Pauvert Ed.) 1 — Problemi 49 (slika 8), André Masson, Naslanjač za Paolino Borghese. (A. M. je avtor številnih erotičnih akvarelov, na katere sta vplivala W. Blake in A. D. marquis de Sade. Znamenita je razstava Massonovih risb >Terre érotique« leta 1948 v parški Galerie Vendôme.) 50 (slika 9), André Masson, Praznik, Galerie Louise Leiris SI Georges Bataille: MRTVEC CLe mort) Georges Bataille, francoski pisa- telj in esejist, je dolgo časa spadal med »prepovedane pisce«. Šteti ga je sicer k »sopotnikom« nadrealizma (kot sam pravi; à la suite, à côté du surréalisme), vendar tako, da je bil v stalnem notranjem dialogu in celo konfliktu z njimi (prim. Bretonovo polemiko z njim v II. manifestu). Sam tudi poudarja svojo zvestobo Nietzschejevi misli. Ob njem se ne- ogibno omenjajo besede kot »mistici- zem,« »erotizem« itd. Teh nekaj prvih podatkov naj ga pomaga umestiti v dobo, sicer pa je vsak komentar o njem lahko samo sumljiv in proble- matičen. Njegovo pisanje ni »niti ,lite- ratura' niti ,filozofija'; niti roman ni- ti esej niti poezija niti dnevnik in vse to obenem, edinstveni zvezek nekega raziskovanja, ki ga je vodil v vseh smereh« (Sollers); »erotični« romani (Gospa Edwarda, Modrina neba, Г Abbé C., Moja mati...), literarne štu- dije (o Sadu, Kafki, Blakeu, Baude- lairu, Proustu ...), raziskave o ekono- miji (La part maudite), umetnosti, mi- stiki; »meditacije« ... Njegove za življenja neizdane spi- se objavlja revija Tel Quel. Iz kroga njenih sodelavcev izhajata tudi dve poglavitni študiji o njem; Jacquesa Derridaja; Od omejene ekonomije k splošni ekonomiji (Hegeljanstvo brez zadržka; v zbirki Pisanje in razlika, Seuil 1967) in Philippa Sollersa Stre- ha, poskus sistematičnega branja (v zbirki Logike, Seuil 1968). Marie ostane sama z mrtvim Edouardom Ko je Edouard umrl, je v njej zazevala praznina, spreletel jo je dolg drget in jo vzdignil kakor an- gela. Njene gole prsi so se bočile v cerkvi iz sanj, izčrpaval jo je občutek dokončnosti. Stala je po- leg mrtveca, odsotna, iz sebe, v počasni, potrti zamaknjenosti. Ve- dela je, da je obupana, a ji je bil brezup tudi v zabavo. Ko je Edouard umiral, jo je prosil, naj se sleče do golega. Tega ni utegnila storiti pravo- časno! Razmršena je stala tam: iz raztrgane obleke ji je silila dojka. Napočil je čas, da prelomimo zakone, ki nam jih piše bojazen. Slekla je obleko in si čez roko položila plašč. Bila je blazna in go- la. Planila je ven in stekla v noč, v naliv. Čevlji so ji tleskali po blatu, dež je curljal po njej. Začu- tila je veliko potrebo, a se je vzdr- žala. V gozdni mehkobi se je Ma- rie zleknila na zemljo. Dolgo je urinirala, urin ji je močil noge. Se na zemlji je z nemogočim, no- rim glasom zabrundala: »... to je golota in okrutnost...« Nato se je dvignila, vrgla nase plašč in stekla v Quilly; ustavila se je šele pred vrati gostilne. Prepadena je stala pred vrati, poguma, da bi vstopila, ni zmogla. Od znotraj je bilo slišati kričanje ter petje deklet in pijancev. Cuti- la je, kako drgeta, vendar ji je bil drget tudi v užitek. Pomislila je: »Vstopila bom, videli me bodo go- 52 lo.« Morala se je nasloniti na zid. Šla si je z roko pod plašč in vtak- nila svoje dolge prste v razpoko. Vsa trda od tesnobe je prisluhnila in si vonjala prste, ki so dišali po slabo umitem spolovilu. V krčmi so kričali, nenadoma pa je zavla- dal molk. Deževalo je : bilo je tem- no kot v rogu, mlačen veter je upogibal deževne curke. Dekliški glas je zapel otožno pesem o predmestjih. Zunaj, v noči je glas izza zidov zvenel težko, priduše- no, a hkrati presunljivo. Utihnil je. Sledilo mu je ploskanje in to- potanje nog, nato klic. Marie je hlipala v senci. Jokala je v svoji nemoči in si pritiskala dlani k zobem. Ko se je zavedela, da bo vstopi- la, jo je streslo. Odprla je in napravila tri kora- ke v notranjost: zračni sunek je za njo zaloputnil vrata. Spomnila se je, kako so ji v sanjah ista vrata za vselej tlesnila za hrbtom. Hlapci, gospodinja in dekleta so si jo ogledovali. Negibno je stala ob vhodu, blatna, s curljajočimi lasmi in mr- kega pogleda. Bilo je, kakor da jo je izvrglo nočno neurje (zunaj je bilo slišati veter). Bila je zavita v plašč, samo ovratnik si je odvi- hala. Šepetaje je vprašala: »Lahko dobim kaj piti?« Gospodinja je odgovorila izza pulta: »Jabolčnik?« Natočila je kozarček. Marie ga je odklonila. »Dajte mi steklenico in velike kozarce,« je rekla. Še vedno je šepetala, toda glas ji je bil trden. Dodala je : »Pila bom z njimi.« Plačala je. Neki hlapec v prstenih škomjih je plašno dejal: »Ste se prišli zabavat?« »Tako je,« je rekla Marie. Poskusila se je nasmehniti: na- smeh jo je pretrgal. Sedla je k fantu, se spravila z nogo obenj in si vtaknila njegovo roko med stegna. Ko se je fant dotaknil razpoke, je zastokal: »Sveta nebesa!« Ostali so molčali zariplih obra- zov. Ena od deklet je vstala in od- gmila rob plašča. »Glej jo,« je zaklicala, »saj je gola!« Marie je bilo vseeno, naglo je izpraznila kozarec žganja. »Prija pa ji, mlekec,« je rekla gospodinja. Marie se je bridko rignilo. Marie nekemu pijancu izvleče spolovilo Marie je otožno dejala: »Pa je.« Crni premočeni lasje so se ji v pramenih lepili po obrazu. Stresla je z ljubko glavico, vsta- la in slekla plašč. Neki tepec, ki je pil v bližini, se je nameril proti njej. Opotekal se je in krilil z rokami po zraku. Zarjul je: »Le sem z nogicami!« Gospodinja ga je oštela: »Te bom za kumaro, čakaj...« Prijela ga je za nos in mu ga zasukala. Zarjul je. »Ne, za fistole,« je rekla Marie, »bolj zaleže.« Stopila je k pijancu in mu od- pela hlače: iz njih je izvlekla mla- havo spolovilo. 53 Spolovilo je izzvalo glasen smeh. Marie, drzna kakor zver, je na mah zvrnila še en kozarec. Gospodinja, ki so se ji oči sveti- le kakor žarometi, ji je mehko šla z roko prek zadnjice do raz- poke: »Slasten zalogajček,« je rekla. Marie si je vnovič napolnila ko- zarec. Žganje je zaklokotalo po grlu. Lokala je, kakor se človek poslavlja od življenja. Kozarec ji je padel iz rok. Njena zadnjica je bila pusta in lepo preklana. S svojo milino je osvetljevala sobo. Eden od hlapcev se je mrko dr- žal ob strani. Kar preveč lep je bil v svojih visokih, vse prenovih gu- mijastih škornjih. Marie se je s steklenico v roki napotila k njemu. Visokorasla in zariplega obraza je pozibavala no- ge v frfotajočih nogavicah. Hlapec je zgrabil steklenico in jo polokal. Nato je s krepkim, nepristopnim glasom zavpil : »Dovolj !« Trdo je odložil prazno stekleni- co na mizo. Marie ga je vprašala: »Bi še eno?« Odgovoril je z nasmeškom: imel jo je pač že za svojo. Znova je okobalil mehanični klavir. Ko se je vrnil, je zaokro- ženih rok poskusil zaplesati nekaj korakov. Z eno roko je zgrabil Marie, zaplesala sta opolzek ples. Marie se je ^popolnoma predala plesu, glavo je vrgla nazaj in gnu- silo se ji je. Nenadoma je gospodinja plani- la na noge in zavpila: »Pierrot!« Marie je padala: zdrsnila je iz hlapčevega objema, da se je lepo- tec spotaknil obnjo. Drobno telo je spolzelo in zgrmelo na tla, ka- kor bi se zgrudila žival. »Vlačuga,« je zinil Pierrot. Z ro- kavom si je obrisal usta. Gospodinja je brž priskočila. Pokleknila je in ji pazljivo dvigni- la glavo : čez ustnice se je pocedila slina, prava slinasta pena. Dekle je prineslo namočen prti- ček. Čez čas je Marie prišla k sebi. S šibkim glasom je zaprosila: »Zganja!« »Daj kozarec,« je gospodinja ukazala eni od deklet. Dali so ji ga. Izpila je in zahte- vala novega. Dekle je napolnila kozarec. Ma- rie ji ga je iztrgala iz rok. Pila je, kakor da jo preganja čas. Naslo- njena na dekletove in gospodinji- ne roke je dvignila glavo : »Še!« je rekla. Hlapci, dekleta in gospodinja so se zbrali okrog nje in čakali, kaj bo povedala. Marie pa je sa- mo zamrmrala. »____zora,« je rekla. Nato ji je glava spet omahnila. Bolna, bolna... Gospodinja je vprašala: »Kaj je rekla?« Nihče ni znal odgovoriti. Tedaj je gospodinja rekla lepe- mu Fierrotu: »Sesaj jo.« »Naj jo damo na stol?« je vpra- šalo dekle. 54 Nekaj jih je pograbilo telo in zvalili so vrečo na stol. Pierot je pokleknil in si naložil njene noge na ramena. Lepotcu je spreletel obraz osvajalski na- smeh, nato je zakopal svoj jezik med dlake. Bolna in razžarjena je bila Ma- ne videti srečna; nasmehnila se je, vendar oči ni odprla. Marie poljubi gospodinjo na usta Spreletela sta jo vročina in mraz, zraven pa je čutila, kako izliva, kako nekontrolirano izliva svoje življenje v kloako. Nemočna želja jo je hranila z napetostjo: tako rada bi si olajšala trebuh. Kar predstavljala si je grozo ostalih. Nič več ni bila ločena od Edouar- da. Gola vagina in zadnjica: vonj premočene zadnjice in vagine je osvobajal njeno srce in Pierrotov jezik, ki jo je vlažil, se ji je zdel kakor mrtvečev hlad. Pijana od žganja in solz je z odprtimi usti vdihovala ta hlad: prižela je nase gospodinjino glavo in zobni gnilobi odprla slado- strastno brezno svojih ustnic. Marie je odrinila gospodinjo in uzrla pred seboj razmršeno, preti- rano veselo glavo. Možačin obraz se je svetil od pijane mihne. Tudi ona je bila pijana, pijana, da bi zapela: v oči so ji stopile solze vdanosti. Marie je gledala te solze, a vi- dela ni ničesar; vsa se je kopala v mrtvečevi svetlobi. Rekla je: »Žejna sem.« Pierrot je sesal, da mu je poha- jala sapa. Gorečna gospodinja ji je pomo- Ula steklenico. Marie jo je v nekaj dolgih po- žirkih izpraznila. ... Nenadoma metež, krik gro- ze, tresk razbitih steklenic, Mari- jina stegna so po žabje zacepeta- la. Možje so se kričaje nagnetli. Gospodinja je pomagala Mariji, da se je ulegla na klop. Njene oči so ostale prazne, za- maknjene. Zunaj sta besnela veter in bur- ja. Vratnice so udarjale v noči. »Poslušajte,« je rekla gospodi- nja. V drevesih je bilo čuti besnenje vetra, dolgo in stokajoče kakor klic poblaznele ženske. Ta trenutek so se vrata na ste- žaj odprla, v sobo je vdrl piš ve- tra. Marie je kar gola planila po- konci. Kriknila je : »Edouard!« Tesnoba v njenem glasu je bila kakor podaljšek tesnobnega zavi- janja vetra. Iz te hudobne noči se je nena- doma vzel človek: njegova podga- nja silhueta se je zarisala med podboji vrat, ko je s težavo zapi- ral dežnik. »Le brž noter, gospod grof,« je rekla gospodinja. Opotekla se je. Pritlikavec je brez odgovora vstopil. »Premočeni ste,« je nadaljevala gospodinja in zaprla vrata. Možiček je bil presenetljivo re- sen, obilen in grbav, debela glava mu je sedela v višini ramen. 55 Pozdravil je Marijo, nato se je obrnil k moškim. »Pozdravljen, Pierrot,« je dejal in mu stisnil roko. »Odreši me, prosim, tega plašča.« Pierrot je pomagal grofu sleči plašč. Grof ga je uščipnil v nogo. Pierrot se je nasmehnil. Grof si je prijazno pomel roke. »Dovolite?« je rekel in se pri- klonil. Sedel je za mizo nasproti Mariji. »Prinesite steklenice,« je dejal. »Napila sem se,« je dejalo neko dekle, »napila, da bi scala tudi na stolu.« »Pijte, da boste lahko tudi sra- li, otrok moj...« Mahoma se je ustavil in si po- mel roke. Dokaj sproščeno. Marie je nepremično strmela v grofa in v glavi se ji je vrtelo. »Nalij,« je rekla. Grof je napolnil kozarce. Zelo modro je dodala: »Ob zori bom umrla ...« Zadel jo je jeklenomodri grofov pogled. Plave obrvi so se nagrban- čile in poudarile gube na preširo- kem čelu. Marie je dvignila kozarec in de- jala: »Pij!« Tudi grof je dvignil svojega in nagnil: pila sta hkrati in na du- šek. Gospodinja je sedla poleg Ma- rie. »Bojim se,« ji je rekla Marie. Oči je neprestano upirala v gro- fa. Kolcnilo se ji je in s poblazne- lim glasom je zašepetala starki v uho: »To je Edouardova prikazen.« »Kakšen Edouard?« je potihem vprašala gospodinja. »Umrl je,« je prav tako tiho od- govorila Marie. Zgrabila jo je za roko in ugriz- nila. »Cipa,« je zavpila ta. Ko pa je osvobodila roko, je pobožala Marie, jo poljubila na ramo in rekla grofu : »In vendar jo imam rada.« Tudi grof je vprašal: »Kdo je Edouard?« »Ne veš več, kdo si,« je dejala Marie. Glas se ji je tokrat prelomil. »Daj mu piti,« je ukazala gospo- dinji. Videti je bila povsem na koncu. Grof je zvrnil kozarec, a zraven izpovedal: »Žganje se me ne prime bogve- kako.« Široki človeček s preveliko gla- vo je strmel v Marie z mračnim pogledom, kakor da jo kani nadle- govati. Sicer pa je gledal na vse strani enako, z glavo, trdno vkle- ščeno med rameni. Poklical je : »Pierrot!« Mladenič je prišel bliže. »Kar napenja me vpričo tega otroka,« je rekel pritlikavec. »Pro- sim te, sedi sem, poleg mene.« Ko se je fant usedel, je grof ve- selo dodal: »Bodi tako dober, Pierrot, in me malo poujčkaj. Saj veš, da si otro- ka ne drznem prositi za to ...« Nasm'ïhnil se je. »Pač ni, kakor ti, vajena vsemo- gočih izrodkov.« Tisti tnmutek se je Marie po- vzpela na klop. »Bojim se,« je rekla Marie. »Ka- kor kamen si.« 5G Ni odgovoril. Pierrot mu je vzel spolovilo v roke. Bil je v resnici brezčuten kakor kamen. »Spravi se stran,« je dejala Ma- rie, »ali pa se poščijem nate ...« Zlezla je na mizo in počepnila. »Še všeč mi bo, boste videli,« je odgovoril izrodek. Vrat je imel povsem prikleščen: kadar je govo- ril, je lahko pregibal le z brado. Marie je urinirala. Pierrot se je živahno ukvarjal z grofom, ki ga je urin škropil po obrazu. Grof je zardel, urin ga je pre- plavljal. Pierrot se je tresel kot pri ljub- ljenju in iz spolovila je švignilo po telovniku. Pritlikavec je drgetal po vsem telesu. Marie je še vedno urinirala. Na mizi, sredi steklenic in ko- zarcev, se je polivala s prgišči uri- na. Omočila si je noge, zadnjico in obraz. »Glej,« je dejala, »ali nisem le- pa?« Čepela je z vagino ob izrod- kovi glavi; njene sramne ustne so grozljivo zazevale. Marie se je žolčno zasmejala. Videnje zlega strahu ... Noga ji je spodrsnila: z vagino je udarila ob grofovo glavo. Zgubil je ravnotežje in padel. Kriče sta se zvalila na tla, kjer je nastala neverjetna zmeš- njava. Marie ugrizne pritlikavca za spolovilo Na tleh se je razvnel ostuden, strašen boj. Marie se je izmotala in ugrizni- la pritlikavca za spolovilo, da je zakričal. Pierrot jo je podrl na tla. Roke ji je razpel v križ: drugi so jo držali za noge. Marie je zastokala: »Pusti me.« Nato je umolknila. Na koncu je sopla, miže. Odprla je oči. Na njej je ves rdeč in poten ležal Pierrot. »Poljubi me,« je rekla. »Poljubi jo. Pierrot,« je rekla go- spodinja. Nadrenjali so se okrog žrtve. Marie je pustila, da ji je glava padla nazaj, naveličana vseh teh priprav. Zleknili so jo po tleh, ji razmaknili noge. Dihala je hitro, hropeče. Prizor je v svoji počasnosti spo- minjal na klanje prašiča ali na pokop boga. Pierrot si je odpel hlače, a grof je zahteval, naj se razgali. Mladenič je napadel kot bik: grof mu je pri tem pomagal. Žrtev se je stresla in se začela otepati: telo ob telesu v neverjet- nem sovraštvu. Drugi so s posušenimi ustnica- mi opazovali ta bes, ki mu nihče ni bil kos. Telesi, ki sta oklepali Pierrotovo spolovilo, sta se valjali in otepa- li po tleh. Na koncu se je Pierrot brez sape usločil, da bi se skoraj pretrgal, zakričal je in izpustil se- me, Marie pa mu je odgovorila s smrtnim krčem. 57 ... Marie se je ovedla. V gozdnem vejevju je zaslišala ptičje petje. Petje se je z brezmejno milino žvrgoleče izgubljalo med drevesi. Ležala je zleknjena v mokri tra- vi in gledala v jasno nebo. Roje- val se je dan. Zazeblo jo je, iz neprosojne praznine je vanjo ledeno dihnila sreča. Zaželela si je, da bi mogla počasi dvigniti glavo, in čeprav je zaradi izčrpanosti omahnila na zemljo, je ostala zvesta svetlobi, listju, pticam, ki so prebivale v gozdu. Za trenutek so jo obšli spomini na strahove iz otroštva. Nad seboj je uzrla debelo, čvrsto grofovo glavo. V pritlikavčevih očeh je Marie razbrala skrajno zahtevo po smr- ti: ta obraz je izražal brezkončno razočaranje, ki ga je strašna ob- sedenost navdajala s cinizmom. Spreletelo jo je od sovraštva, zelo se je ustrašila prihajajoče smrti. Stisnila je zobe in se vzrav- nala pred klečečim izrodkom. Ko se je postavila na noge, je vztrepetala. Odstopila je za korak, pogleda- la grofa in začela bruhati. »Vidiš,« je rekla. »Je pomagalo?« je vprašal grof. »Ne,« je odgovorila. Pred seboj je uzrla, kar je iz- bruhala. Raztrgani plašč je ni do- cela pokril. »Kam greva?« je vprašala. »K vam,« je odvrnil grof. Marie se pódela na bruhanje »K meni,« je zastokala. Znova se ji je zavrtelo v glavi. »Kaj si hudič, da hočeš k me- ni?« je vprašala. »Da,« je odvrnil pritlikavec, »ne- kajkrat so mi že rekli, da sem hu- dič.« »Hudič,« je rekla Marie, »po- delam se na hudiča.« »Ta trenutek ste bruhali.« »Podelala se bom.« Počepnila je in se podelala na ti- sto, kar je prej izbruhala. Izrodek je še naprej klečal. Marie se je naslonila na hrast. Bila je potna, zamaknjena. Rekla je : »Vse to ni nič; a pri meni, tam te bo strah ... Prepozno ...« Stresla je z glavo, divje pristo- pila k pritlikavcu, ga zgrabila za goltanec in zavpila: »Greš?« »Prav rad,« je odvrnil grof. Skoraj šepetaje je dodal: »Vredna me je.« Marie ga je slišala, a ga je le kratko ošinila s pogledom. Vstal je: »Se nikoli,« je zamrmral, »ni nihče tako govoril z menoj.« »Lahko tudi odideš,« je rekla. »A če greš z mano ...« Grof ji je suho segel v besedo: »Z vami grem. Predali se mi bo- ste.« Nasilnost je ni pomirila: »Cas je. Pridi.« Hodila sta naglo. 5H Ko sta prispela, se je ravno da- nilo. Marie je odrinila vrtna vrata. б1а sta po aleji ob starih dre- vesih, njihovi vrhovi so se že zlatili v jutranjem soncu. Kljub razdraženosti se je Marie zaveda- la, da ji sonce godi. Povabila je grofa v sobo. »Končano je,« si je rekla. Bila je naveličana, sovražna, brezbriž- na. »Sleci se,« je dejala. »Počakam te v sosednji sobi.« Grof se je brez naglice slekel. Sonce je sijalo skozi listje, po zidovih so plesale sence. Marie umre Grof je vstal. Njegovo spolovilo je bilo dolgo in rdečkasto. Njegovo golo telo in spolovilo sta bila v prav hudičevskem ne- skladju. Glava med štirikotnimi in previsokimi rameni je bila ble- da in porogljiva. Želel si je Marie, na nič drugega ni mislil. Odrinil je vrata. Čakala ga je pred posteljo žalostno gola, izzi- vajoča in umazana: pijanost in utrujenost sta jo izmučili. »Kaj pa vam je?« je rekla Ma- rie. Razpadajoče truplo je napolnje- valo sobo... Grof je počasi jecljal: »... nisem vedel...« Moral si je poiskati opore: splahnel je. Marie se je pošastno nasmeh- nila. »Opravljeno,« je dejala. Prav bedasta je bila videti z zdrobljeno ampulo v desnici. Potem se je zgrudila. Marie sledi mrtvecu v zemljo ... Naposled je grof zagledal dva mrliška vozova, kako se drug za drugim korakoma pomikata proti pokopališču. Pritlikavec je siknil skozi zobe: »Imela me je ...« Spregledal je kanal in se prepu- stil padcu. Zamolkel pljusk je za trenutek vznemiril vodno tišino. Ostalo je sonce. 59 (slika 10), Daritev ovna, kult vodu (fotografija Fierra Vergerà). Kult vodu je vrsta ekstaze, zamaknjenja, zanosa,svetosti. Pri tem gre za uboj, smrt (: živalsko smrt), za žrtev in stik-z-žrtvijo ( : kri), ki je istočasno čuten, materialen in religiozen, duhoven. Gre torej za bivanje-(v)-smrti, za svetost biti (bitja) >iz< smrti. Kult vodu še danes živi v območju centralne Amerike, pri črnih sužnjih, ki so prišli iz Afrike. (Cf: Alfred Métraux, Le Vaudou, Gallimard Ed.) 60 Primož Žagar: DRUGI DEL. DOLGEGA POGOVORA S HOMOSEKSUALCEM Anonimni intelektualec nadaljuje svoj harakiri, svoj fizični in psihični samorez. Medtem ko se je v prvem delu posvečal predvsem oblikam spolnega zbližanja med moškimi, pa v tem, drugem delu med drugim po- ve, da je orgazem, ki ga doživi pri dobrem spolnem stiku z mladeničem, nemara podoben orgazmičnemu vr- huncu, ki ga je zaznal pri svoji ženi. Prav tako pojasni, da ljubi le mlade- niče od štirinajstega leta do največ osemnajstega leta starosti. S tem od- pira vprašanje znamenitih starostnih mej, veljavnih pri homoseksualnih za- ljubljencih. — Zakaj ste hoteli imeti družino, potomce, otroke? »Rekel bi, da je bila poleg tega, da imam otroke rad, v meni tudi ne- ka globoka, naravna želja po potom- stvu, mogoče, mogoče.« — Zakaj pa bi radi imeli potomce, ste kdaj premišljevali o tem? »Ne, nisem premišljeval o tem, samo da mi zdaj, ko imam svoje otroke, ta zavest veliko pomeni.« — Koliko otrok imate? »Tri otroke, ker sem si vedno že- lel imeti tri otroke, morda zato, ker smo bili doma trije otroci. Najstarejši ima enajst let.« — Ali ste pri katerem od svojih otrok morda opazili to, kar ste pri sebi? »Ne, nikakor.« — Ali mislite, tako pri sebi, ne- strokovno, da to ni dedno? »Sam takih primerov ne poznam, pač pa sem o tem bral v neki nemški reviji ob široki akciji, ki jo je ta re- vija sprožila v zvezi z ukinitvijo za- kona (paragrafa 175 po tamkajšnjem zakoniku). Tam je neka ženska v do- pisu uredništvu navedla, da bi morali vsem homoseksualcem prepovedati sklenitev zakonske zveze, češ da so vsi trije njeni sinovi tudi homoseksu- alci; to sem prebral.« — In kaj naj bi to pomenilo; zdaj sem izgubil stik z vami? »Skratka, ona se zavzema za to, da takim ljudem ne bi smeli dovoliti. da bi imeli otroke, češ da je to ded- no.« — Ali je za vas naravna stvar, če v heterospolnem zakonu žena vara moža, če se ji pač zahoče drugih moških, ali narobe, če mož vara ženo oziroma ima druge ženske poleg žene, ker je pač tako, da ga nekaj sili v to? »Po moje bi morala zakonska zve- za temeljiti na popolnem spoštovanju osebnosti, s tem pa tudi na popolnem razumevanju. To pomeni, da bi mo- rala zakonca drug pri drugem spošto- vati morebitno čustvo, ki se kdaj pre- budi v kakem od zakoncev.« — Kaj pa potreba po spolnem iz- življanju, saj imaš lahko tudi to po- trebo, kaj pa to? »Jaz bi na to odgovoril, da je po- trebo mogoče zatreti, čustva pa ni mogoče zatreti.« — Ali vi zatirate potrebe? »Velikokrat sem primoran.« — Povejte kakšen primer? »Nedvomno se zgodi, da si kdaj koga poželim, pa si ne morem do- voliti niti zaradi svojega položaja ni- ti sicer kakršnegakoli telesnega zbli- žanja s kakim človekom.« — Kaj pa čustvo? »Čustva ne morem zatreti, ni pa nujno, da pride do končne posledice.« — Potem pa bi moral zakonec ... »Zakonec nima nobene moralne pravice zameriti svojemu zakonske- mu partnerju čustev, ki se mu poro- dijo, lahko pa mu zameri prešuštvo iz gole potrebe.« — Čustvo pa lahko mine? »Vsekakor lahko mine, ni pa nuj- no, da mine, potreba vsekakor zme- raj mine.« — Ali je lahko več vrst čustev, da imaš na primer do žene stalno čustvo, vmes pa pridejo čustveni prebliski, katerih posledica je spanje s kakšno drugo žensko. Kaj mislite? »Po mojem naj bi zakonska zve- za temeljila na popolni odkritosti. Kakor hitro mora kdo od zakoncev pred svojim zakonskim tovarišem ne- kaj skrivati, skrivati svoja čustva, to zame ni več prava zakonska skup- nost.« 61 Popolnoma vas razumem, mislil sem le, če bi vi lahko iz sebe odprto mislili, ali so lahko takšna stanja, v katerih ima, recimo, mož do žene stalno čustvo, vmes pa so, kaj jaz vem, čustvene modifikacije ali čustve- ne oblike, ki se pač potem pokažejo v tem, da si poželiš drugo žensko, z njo spiš in potem čustvo mine in tudi ženska mine? »Vprašanje je, če gre v tem pri- meru za čustvo, vprašanje, če gre za neko erotično nagnjenje.« — Pa mora žena razumeti to nag- njenje ali mož ženino? Ali je to še v okviru razumevanja in spoštovanja? »Nedvomno je.« — To še ni potreba, tista potreba, o kateri sva prej govorila? »Ne, ne še. Ravno tako se mi zdi povsem nerazumljivo stališče našega, ne samo našega, ampak nasploh ka- zenskega zakonika, ki ima prešuštvo v zakonu za ločitveni razlog; to se mi zdi povsem nesmiselno.« — Zakaj, ali mislite, da bi mora- lo sodišče meriti, kaj je potreba in kaj je nagnjenje, ali pa zaradi ču- stvenih nagnjenj sploh ne bi smelo biti razveze? »To po moje ne bi smel biti vzrok za ločitev.« — Ali v kakršnikoli obliki? Ali je potem zakonec še zmeraj dolžan ra- zumeti in spoštovati zakonca, če je šel spat z drugo žensko ali z drugim moškim iz erotičnega nagnjenja ali iz kakih čustvenih prebliskov? To je treba razumeti, ne? »Prizadeti partner bi moral razu- meti.« — In bi moral še zmeraj naprej živeti z njim? »Seveda, če je delikvent v tem primeru še voljan živeti v zakonski skupnosti; sicer pa ne.« — Samo, kako pa veš, kdaj je potreba, kdaj pa čustvo ali pa ero- tično nagnjenje? Erotično nagnjenje je tudi čustvo, ne, samo po mojem je erotično nagnjenje čustvo, ki ni traj- ne narave, oziroma lahko narediš, da ni trajno, kajneda, kajneda je to do- bra definicija? »Ne bi rekel, ne bi rekel, ker prav erotično nagnjenje do, kako bi se iz- razil ..., pri Platonu lahko govorimo o pristnem erotičnem nagnjenju do efebov, to se pravi do mladostnikov, od tod tudi izvira izraz platonska lju- bezen, kar pa ni adekvatno temu, kar je on čutil do teh ljudi.« — Razložite to, kaj je čutil in če- sa ni čutil? »Čustvo, ki ga je Platon gojil do mladih fantov, ni bilo tako minljivo — oziroma kot ste prej omenili, češ. da je erotično nagnjenje minljivo, nasprotno poudarjam, od tod izvira tudi vsa Platonova filozofija o vpraša- nju erotičnosti. Ampak dandanes označujemo z izrazom platonska ljubezen površinsko, minljivo čustvo, nespolno ljubezen ...« — Veste, zakaj sva se tukaj za- pletla, zato, ker sem vas jaz vprašal: v redu, zakonec pusti drugemu za- koncu, ker ga pač razume in spoštu- je, da je šel spat s to žensko ali ona s tem moškim, ker je bilo tega krivo čustvo... »Ker je to povsem naravno!« — Dobro, kakšno čustvo pa po- tem veže tega zakonca, ki je šel spat s to žensko ali s tem moškim, na dru- gega zakonca, razumete, kaj ga po- tem veže, da še naprej vztraja s tem zakoncem, s to žensko ali s tem mo- škim pa gre spat in spet spat in vse se razume. To bi rad, če bi mi raz- ložili, ali je eno čustvo bolj trajno od drugega, oziroma, ali je eno ču- stvo posledica duhovne privlačnosti in prikladnosti, drugo pa telesne pri- vlačnosti in prikladnosti ali kaj? »Po vsej verjetnosti vztrajaš da- lje pri človeku, do katerega čutiš du- hovno navezanost, to je nedvomno, pri tem človeku boš vztrajal. Poleg tega pa gre konkretno v zakonu še za nekaj več kot samo za odnos dveh ljudi, vsaj jaz gledam tako na za- kon. Gre za ohranitev družbene ce- lice, ki jo predstavlja družina, razu- mete, in to mislim, veže človeka med drugim na zakonca.« — Vsekakor je potem tisto, kar veže zakonca na drugega zakonca, močnejše od tistega, kar spravi za- konca v posteljo z drugim? »Nedvomno, ker sicer, sicer bi, če bi bilo močnejše to drugo, bi se tak človek navezal na tega drugega člo- veka, ne pa, da bi vztrajal s prvim.« — Potem lahko tukaj govorimo o trajnih in netrajnih čustvih? »Ja, gotovo.« — In zakonca morata dopuščati tudi netrajna čustva, ker je to narav- na stvar? »Naj bi dopuščala, žal pa imaš večino tako sebičnih zakoncev, da imajo tak stranski skok zakonskega tovariša za poseg v lastno celovitost, oziroma da čutijo ob takem stran- skem skoku poseg v lastno nedotak- ljivost, nekako tako. Samo to je po- sledica ozkosrčnosti, posledica pri- vzgojenih predsodkov, vsaj meni se tako dozdeva, in pa, žal, posledica nezadostno utemeljenih družbenih norm.« — Kaj pa sodite potem o tistih zakoncih,, ki svoja čustva premaguje- jo na račun zakonske zvestobe? Kaj 62 pa je to potem, je to muka ali pa je to vrlina? »To sva že prej v pogovoru na- čela. Vsaka vrlina zahteva žrtve.« — Potem je to narobe, da prema- gujejo čustva v zakonu, kajne? »Vsaka vrlina zahteva žrtve. To ni naravno, da premagujejo, to ni narav- no.« — Vi se zavzemate za naravne stvari? »Zmeraj sem se in se bom.« —■ Potem je tudi to, kar počenja- te, čisto naravno, boljše, kot da bi se silili k ne vem kakšnim bonto- nom? »Nedvomno, ker je nujno po- trebno za moje psihično ravnotežje.« — Bogve, ali bi vi lahko opisali, ali je kaka razlika med orgazmom, ki si ga doživel v spolnem stiku z žen- sko, in med orgazmom, ki si ga doži- vel v spolnem stiku z moškim? »Nedvomno. Razlika je približno taka, kakršno čutite vi, če jo čutite, ob aktu z žensko in pri onaniji.« — Ali bi lahko šli še bolj v glo- bino tega, ker se tako lepo izražate, ker poznate stvari? »Skratka, pri orgazmu, ki ga do- živim v zase naravnem spolnem od- nosu, se pravi v spolnem odnosu s partnerjem istega spola, občutim po- polno spokojnost oziroma popolno sprostitev, medtem ko občutim po spolnem odnosu z ženo, medtem ko me spolni odnos z ženo psihično ne zadovolji, tako.« — Kako se ta nezadovoljitev ču- ti? »Napetost ostane oziroma se celo stopnjuje.« — Ali ste nervozni potem ali kaj? »Navado imam, da grem po vsa- kem spolnem odnosu z ženo v kopal- nico in takrat se ob pogledu na svoj obraz, ki zre vame iz ogledala, zgrozim.« — Zakaj se zgrozite? »Zato, ker ta obraz ni spokojen, ampak ima brutalen izraz, ne vem.« — Nekaj na videz perverznega sem se spomnil; tisti hip, če bi prišel mladenič, ki bi vam ugajal, ali bi še imeli moči za spolni odnos z njim? »Potem, ko bi z njim navezal du- ševni kontakt, nedvomno ne bi bilo nobenih preprek.« -— Ali ste imeli že kakšen tak pri- mer? »Ne, enkrat sem ženi..., nima smisla, nima smisla to ...« — Kaj ste hoteli povedati, vsaj meni povejte? »Nekoč, ko sem imel pri odnosu z ženo težave, mislim z erekcijo, sem ji namignil, če bi vključila v ta odnos še tretjo osebo, skratka neko- ga, ki bi bil meni všeč. Seveda se je ob tem zgrozila in povsem odklonila tako misel.« — Ali bi bilo to za vas naravno? »Zame ne bi bilo naravno, nikakor ne bi bilo naravno, ampak bi mi mor- da pomagalo, naravno ne bi bilo, za- me ni noben grupni seks naraven.« — Zakaj pa ne? »Zato, ker se mi zdi, ker se mi dc- zdeva, da se s tem nekako poživali- mo, ne vem, kaj bi rekel, jaz vsaj tako mislim. Enkrat sem imel to pri- ložnost in to med samimi moškimi, ampak sem povsem odpovedal, po- polnoma odpovedal, poudarjam.« — Sploh nič niste mogli, kaj niste imeli erekcije? »Niti malo.« — Ste vseeno malo uživali? »Niti se nisem hotel sleči, kljub nagovarjanju ne.« — Kako to? »Zato, ker mi je bilo odvratno, ker mi je bilo zoprno, ker nisem pri nobenem od navzočih odkril nobenih čustev oziroma do nobenega od na- vzočih nisem ničesar čutil.« — Če bi čutili, bi se slekli? »Ce bi čutil, bi se verjetno slekel.« — Ampak predali bi se enemu? »Samo enemu.« — Ko sem vas prej spraševal za razliko med orgazmom oziroma med užitkom pri spolnem stiku z žensko in pri užitku pri spolnem stiku z mo- škim, me je zanimalo naslednje: ali ste opazili, da bi mogoče bile kake sladkosti večje pri stiku z moškim, s tem mislim, stopnjo orgazma, stop- njo užitka in slasti, ali je bila večja pri moškem, pri mladeniču, kot pri ženski?« »Ne zmeraj.« — Ne zmeraj? Kako to, razlagaj- te, razlagajte, prosim! »Ne zmeraj.« — Logično bi bilo, da bi bila? »Ne, jaz trdim, da je ravno v tem logika, da ni zmeraj bila « — Mi lahko to malo bolj nepo- sredno razložite, jaz sem vas vpra- šal, ali je bila stopnja orgazma viš- ja, ali je bila slast večja, to. »Pri nekaterih da, pri nekaterih ne, saj tako sem odgovoril.« — Ali ste imeli včasih tudi pri ženski večjo slast kot pri moškem, potemtakem že? »Imel sem, imel sem vsaj enako slast kot pri katerem moškem oziro- ma mladeniču.« — Slabemu mladeniču, kaj, ki vas ni tako privlačil? »Ja, to je dokaz, da je takrat ne- kaj manjkalo. Kadar pa je tisti pravi fluid, takrat pa je prav gotovo orga- zem z mladeničem neprimerno slast- 63 nejši. Jaz mislim, da samo heterosek- sualno usmerjen moški ne doživlja pri vseh ženskah enakega orgazma, mislim, ne vem, me zanima.« — Vas, ki ste človek, ki lahko res sodite o obeh straneh, bi vprašal, ali so pri orgazmu z moškim, pri dobrem orgazmu, bi rekel, še kakšni dodatni elementi, ki jih pri ženski niste imeli, ali se spominjate česa podobnega? >To bi težko izločil, te posamezne elemente, ne morem reči, mislim, kaj je ravno bilo drugače, ampak na krat- ko povedano, sem dosegel in dose- gam pri posameznih mladeničih ne- primerno, kako naj vam to povem z lepim izrazom ...« — Pa dajte z grdim ... >Ne morem, grdega ni, grdega iz- raza tu sploh ne morem uporabiti, ampak močan izraz bi moral najti, popolno eksplozijo svoje biti, da, po- polno, popolno, v tistem trenutku, mislim, popolno pozabo ...« — Ali lahko vse pozabite, čisto popolna pozaba je to? »Ja, kadar pride do tega, sem ves predan.« — Ali ne morete meriti trenut- ka takrat, časa, pa kakšnih dogodkov zraven, muhe, ki brenči, ali kaj jaz vem, kaj pa vidite takrat, temo v bi- stvu, ne? Ali samo čutite takrat? »To je težko razložljiv občutek, ne vem, sicer pa morate to tako sa- mi vedeti...« — Ne, pri vas je drugače, vi mo- rate bolj uživati... »Potemtakem vi ne uživate dovolj, če to trdite, oprostite, to je edina razlaga, ker ne morete reči, morate bolj uživati, potemtakem vi še niste našli tistega vrhunca, hudič, drugače te izjave ne moreš dati, logično.« — Čujte, jaz sem vas neposredno vprašal in vi pač nočete govoriti. »Ne vem, kaj naj vam rečem, sprememba je, razlika je, ampak tež- ko je dati odgovor na to.« — Ali je kakšen dodatni element, ki ste ga že preizkusili, ga mogoče veste? No, v redu, ne morete. Edino to, da pride do popolne eksplozije, do popolne pozabe, ste rekli, ne? Ali je to približno tako, kot če bi sprostil svojo domišljijo oziroma domneve, ali je to taka pozaba, kot je pri žen- ski, ko doživi popoln orgazem? »Žal ne vem, kaj taka ženska ču- ti.« — Ne, moški o ženski vedno več ve kot ženska o ženski, to je že zna- na stvar. »Ne bi rekel, ravno nasprotno, ravno nasprotno, s tem pa nikakor ne morem soglašati, ravno nasprotno, ker moški nikdar ne more prodreti v psiho žensk, to je znano.« 64 — V redu, jaz pustim to stati, ker se ne bova zdaj opletala okoli tega, ker ni tako važno za vrednost pogo- vora, koliko ve moški o ženski ali koliko ženska o ženski. Ampak nekaj vam bom povedal; znanstvene ugoto- vitve so, da ženska, ki doživi pravi orgazem, popolnoma omaga, ali ve- ste, kaj hočem reči, v popolni pozabi je užitek in slast, tako. To veste? Ste slišali, ste brali? »Zaznal pri ženi.« — Dobro, povejte, tudi vi pride- te v tako pozabo — slast, tako, da nič več ne veste? Jaz mislim, da je podobno, poskusite mi odkrito odgo- voriti? »Kar sem sam doživel, imam za vrhunec, če pa obstoji še kaj, kakšen višji vrhunec, pa ne vem.« — Saj vas nočem zdajle tega spraševati, ampak, ali je vaš vrhunec podoben vrhuncu, ki ste ga zaznali pri svoji ženi, to sem vas hotel vpra- šati? »Morda, samo da se ti trenutki ne manifestirajo na isti način, ne.« —■ Kje pa so po vaše razlike v teh trenutkih, če bi lahko človek mislil, tako iz proste glave? »Nikakor ne spuščam pri tem iz sebe nobenih živalskih glasov, ja, se- veda, glejte ga, to so prav vidne raz- like, drugih pa ne vem.« — Ali mogoče molčite? »Jaz sem tiho, jaz se ne derem, kot kak...« — Vi, vse ženske se derejo ... »Vse? Moja je že táko delala, da sem mislil, da bo vso hišo zbudila.« — Potem so pa tukaj razlike, kaj- ne, da je res? »Ja, mogoče, seveda, to je...« — Torej, vi se predajate molče, še vedno kot moški torej... »Ne vem ...« — Koliko ste imeli doslej žensk v življenju? Točno, statistika me za- nima. Zakaj me tako čudno gledate? No, eno že, to je ženo, to tako vem, malo statistično me zanima. »Samo dve. Pred ženo samo eno in to vsega skupaj dvakrat.« — Koliko ste bili stari? »Dvaindvajset let.« — Dvaindvajset let. Vi, zakaj pa ste s to žensko šli? »To je ona želela.« — V redu, zakaj pa ste vi šli? Za- to, ker vam je bila všeč? »Ne, tako kot so mi ženske sicer všeč.« — Kako so vam ženske sicer všeč, to, če bi mi lahko povedali? »Rad sem v njihovi družbi, samo da me erotično ne pritegujejo « — Ker ste radi v njihovi družbi, ali je to tako, kot bi bili med vrstni- carni, med vrstniki, no. Zdaj se mid- va, kot vidite, znova bližava izvoru, izvornosti tega vprašanja. »Bil sem, včasih sem se počutil med njimi kot med vrstniki, zdaj pa ne.« — Vi nikdar nočete nobene nasko- čiti, ta je pa luštna, ima noge fine. ali pa, recimo, boke ima dobre, kaj? »Tega sploh ne opazim « — Kaj pa najprej opazite pri mo- škem? »Opazim pri ženski samo, kadar je grda.« — To, če je lepa, pa ne? »Ce je lepa, pa ne.« — To vam sploh nič ne pomeni? »Ne.« — Ce je grda ... »Ce je grda, me pa zmoti, me pa, pogled na... ob pogledu na grdo žen- sko začutim neugodje.« — A o tem še niste razmišljali, zakaj? Ker lahko bi jo kratkomalo spregledali, zato vas to vprašujem. »Jaz mislim, da so grdi ljudje na- sploh bolj upadljivi kot lepi.« — Vem, vem, samo, zakaj vi ču- tite neugodje, to me zanima? »Tu je porušeno neko ravnotež- je.« — Dobro je povedano, dobro. Ali ste vi pri tisti prvi ženski uživali spol- no? »Ne, sploh ne.« — Ste bili pijani? »Sploh ne.« — Trezni? »Povsem.« — In niste uživali? »Ne. Tudi nisem doživel orgazma, niti ejakulacije.« — Obakrat ne? »Obakrat.« — To ste njej naredili uslugo, ne? »Tako.« — Ker vas je imela rada? »Zelo rada, zelo me je imela rada in ne samo, da me je imela rada, am- pak mi je celo priskrbela tri ljubim- ce.« — Kasneje, ne? »Ne, preden sem z njo spal.« — Zakaj pa je hotela spati z va- mi? Ali je prav rekla, daj me? »Seveda.« — Ali ste jo vprašali, zakaj vam je tako rekla? »Zato, ker me je imela blazno ra- da in je doživela orgazem, če sem se je samo z roko dotaknil spodaj. Jaz sem jo zelo cenil v bistvu in jo še danes.« — Ali je poročena? »Poročena je bila že takrat.« 5 — Problemi — Ali vam je ona povedala, da, kako bi izrazil svoj občutek, da gre nekaj čudnega okoli vas, neki fluid? »Ne, ko mi je rekla, da pač želi to, sem rekel tako, saj si drugače prijet- na, ampak, živim za drugo vrsto lju- bezni in bi bilo čudno, če bi se z ma- no ujela, mi je odgovorila, da to ni nič posebnega, saj pozna več takih primerov. Nato je celo rekla, pa imaš kaj; jaz sem bil še mlad takrat, 22 let, sem že rekel, ja, sem rekel, čisto odkrito ti povem, sem v tem pogle- du premalo agilen. No, in potem je rekla, te bom jaz seznanila in me je seznanila. To je zame dokaz resnične ljubezni, popoln dokaz. Kljub temu, da me je imela blazno rada, je vede- la, kako si jaz želim to vrsto ljubezni, in samo, da bi me videla srečnega, mi je to sama priskrbela.« — Misliš, da bi te taka ženska lahko odvadila tega? »Ne, odvadila nikakor ne, pač pa bi s tako žensko lahko imel srečen zakon.« — Ali vam kdaj ponudi zakon? Nič? Vas ima še rada? »Nimam več nobenih stikov z njo.« — Ali je ona rekla, da je nekaj čudnega v vas, da čuti, da ste nena- vaden človek, to sem hotel vprašati? »To mi je večkrat rekla.« — Da, to, če bi mi opisali, kako je ona to čutila, ker to vam je pove- dala, kajne? »To mi je večkrat rekla.« — Kako vas ženske čutijo, bi vas zdaj vprašal, kako ženske vas čuti- jo? »Ja, verjetno jih priteguje ravno ta moja nedostopnost, to bi rekel, tudi ona mi je rekla.« — Povejte, kaj vam je rekla? »Da sem skrajno nedostopen in to, da jo je to tako pritegnilo, seveda po- leg moje zunanjosti, kaj jaz vem, to, nič drugega.« — Ja, pa to, da so nekatere žen- ske rekle, da ste nenavadni, da prav čutijo, da ste nenavadni, če ste zra- ven njih? »Ja, da čutijo neko steno med ma- no in njimi.« — Da, zakaj vam pa tako rade zaupajo stvari, svoje osebne? »Vlivam zaupanje, ne vem, zakaj.« — Čakajte, mogoče je pa kaj zve- ze v tem. Ne tako, ne biti tako oto- pel, lepo prosim, še malo? »Ne vem, zakaj.« — Zakaj se smejete, nekoč ste ne- kaj pravili o tem? Ampak, rade bi vam pa dale, blazen uspeh imate pri ženskah, to je čudno. Uspeh imate, lahko bi marsikatero zapeljali, kjer- 65 koli, zakaj, ali ste kdaj premišljevali o tem, to mi povejte? »Ne vem, zakaj.« — No, prosim vas, to je čudno, ta čar ali kaj? »Nedvomno...« — Nekaj mora biti v zvezi s tem enospolnim fluidom ali nekaj takega, po moje, nekaj mora biti v tej zvezi, kaj mislite? Ste kdaj premišljevali o tem? »Jaz ne izžarevam nobenega flui- da ...« — Za ženske? »Seveda ne, se pravi, to ne more biti...« — Vas ima skoraj vsaka rada, te- ga ne morete zanikati, to je resnica? »Ne morem reči, nekaj dokazov imam ...« — Kaj pa, če ravno to, da ste... »Ja, to ne velja samo zame, to je zanimivo, da, da imajo tudi drugi homoseksualci dosti uspeha pri žen- skah.« —- Zakaj? »Ne vem. Težko dosegljiv sad je vedno slastnejši.« — A, saj ni zaradi tega? »Verjetno samo zaradi tega.« Ne, ne, jaz mislim, da je kakšen fluid v tem, oziroma, rekel bi, da ste jim blizu, ali veste, zakaj blizu? Zato, ker ste vi bolj na njihovi strani skale, bolj na ženski kot ne, manj je tukaj različnih polov. Vaš pol je bližji nje- nemu kot sicer in nemara se zato ho- če zliti z vami, kaj mislite, ker tukaj ne veljajo fizikalne zakonitosti istih polov? »Ne, ravno temu bi moj razum ugovarjal, ker trdim ravno... če po- staviva to tezo, potem se poruši dru- ga teza, da pridobim fanta ravno s tem fluidom, se pravi, fanta lahko pridobim s tem, ker je tu nekaj, kaj jaz vem, sorodnost. Tu me zdaj nekaj moti, tale vaša teorija, mi nekako ne gre v račun ...« — Ker ste vi ženski bližji kot mo- škemu? »Ja, zato.« — Ti si na njeni strani skale, glej- te, tukaj je moški, tu je ženska, vi ste, recimo tukaj, torej ste bližji? »Seveda, to razumem, samo to bi potem govorilo v prid ženski homo- seksualnosti.« — Tako je, tako je, pa res, v prid ženski homoseksualnosti bi to govo- rilo. »Seveda, zato mi pa ni jasno.« — Ali pa v prid temu, da se lahko tu zbudi ženska agresivnost, da tu- kaj ženska čuti, da ji je možno izvaja- ti agresijo, ki bo uresničena, kaj pa mislite, če je to? »Saj to, ravno na to sem zdajle po- mislil. Ta možnost je, to namreč po izkušnjah vem, da ženske, ki so se navduševale zame, so bile izrazito možate, to. Tudi moja žena je bila gospodovalna.« — A, potem pa je to lahko raz- ložljivo, to ni zdaj več noben pro- blem. Ampak, ali ste opazili, da je za- nimanje žensk za vas na splošno ve- liko, ne da bi bile samo možate žen- ske? »To sem opazil v mladosti, goto- vo, medtem ko se zdaj tako malo za- nimam za ženske, da gre to povsem mimo mene, na žalost.« — Kaj če so ženske potem agre- sivne; da vidijo tukaj prvo možnost svoje uresničitve v akciji, vas, ki ste jim bolj dosegljivi, tako čutijo kot vsi moški njih? »To je vse možno, da tako čutijo, samo, žal jim ne dam možnosti, da bi to uresničile, potem pa ostanejo zme- raj razočarane.« — Zmeraj razočarane, seveda, morda ima ženska tukaj prvič prilož- nost za agresijo, medtem ko je pri normalni spolni razliki pač prisiljena čakati na napad, mogoče je stvar v tem, saj veste, gre za fluide, gre za notranje energije pri tem, saj veste, gre za malo bolj komplicirane narav- ne pojave. »Nedvomno je tukaj še veliko ne- raziskanega, jasno.« — Koliko moških ste imeli doslej, približno? Tega ne veste, ne? Samo to mi še povejte, prosim. Saj gotovo ne vodite nobene statistike, ste vodili statistiko? »Ne, ravno statistiko, ampak...« — Prosim, izrazite se močno in hitro, saj to ni tako kompliciran od- govor. »Pravo, resnično zadovoljstvo sem našel doslej morda ob približno dese- tih.« — Koliko pa jih je bilo več od tega? Jih je bilo trikrat, štirikrat, petkrat, desetkrat? Zakaj se mi sme- jite? »Ja, bilo jih je nekaj več.« — Pa koliko več, približno povej- te? »Na leto jih je gotovo vsaj de- set.« — Koliko ste bili pa stari, ko ste začeli? Od šestnajstega leta ste rekli prej? Ali ste začeli redno z enajstim letom ali šestnajstim? »Redno sem začel takrat, ko sem se zavedal, šele z devetnajstim le- tom. Tudi prej sem že to počel, am- pak, prosim, tako, kot se mi je zdelo povsem samo po sebi razumljivo, medtem ko pozneje pa ne več.« 66 — Vsega skupaj ste imeli kakih 200 ljubimcev, ali je moj račun pra- vilen? »Toliko jih je verjetno bilo, ja.« — Sami ste me zdajle spravili na neko drugo vprašanje, to bi še rad razčistil. Prosim, če mi ix)veste na- slednje, kako ste se zavedli tega? Do tega še nisva prišla, in ves čas se gibljeva na tem terenu. Ali bi to pri- hranila za jutri, ali bi kar zdaj? Kdaj ste se zavedali tega, razločno? »Ob tem, ko sem bil nekako agre- siven do nekaterih sošolcev in so ti glasno izražali začudenje nad nečim, kar se je zdelo meni še takrat po- vsem samo po sebi razumljivo.« — Kako agresivno, kaj je to bilo, kaj je to bilo? »S tem, da sem jim izkazoval než- nosti.« — Nežnosti ste jim izkazovali, kaj je bilo to, ste jih božali, dajte, povej- te mi, kako ste jim izkazovali nežno- sti? »Nežnost do kake osebe se kaže tudi v pogledu, ki ga tej osebi naklo- niš, in še dandanes se mi zgodi, do- gaja, da mi kdo reče, če ne bi bil fant, bi si še kaj mislil ob tem, kako me gledaš, dobesedno, to se mi celo do- gaja, se pravi, da je že to nekaj.« — Ali ste mogoče tudi kaj prije- mali sošolce, se jih dotikali, je bilo tudi to izkazovanje nežnosti? »Ja, tudi to se je zgodilo.« —• Kaj pa poljubljali ste jih, za kakšne hvaležnosti ali usluge? »Ne, za to ni bilo priložnosti. Vča- sih sem se koga priložnostno dotaknil za spolovilo.« — Kaj pa je bilo potem? »Kaj pa ti je, saj ga imaš sam, dobesedno tako so govorili, tega se spominjam. Jaz sem na to enako za- čudeno odgovoril, ja, in kaj za to? Potem sem se začel spraševati, ja, ka- ko da mene mika to, drugih pa ne, preprosto.« — A tako je to nastalo? Zdaj pa mi povejte o tem, postopek? »To se mi je zdelo nenavadno.« — Kako se je zdaj razvijalo, kako ste prišli do tistega konč- nega spoznanja? No, to, če mi lahko poveste, prosim? »V začetku sem še vedno čakal, kdaj se mi bo odprlo in bom začutil kaj do kakega dekleta, do kake so- šolke. Preprosto potem tega ni bilo, tega ni bilo in potem sem šel po na- svet oziroma po napotek k nekemu zdravniku, sem mu vse razložil. In ta me je pomiril, pod narekovajem pomiril, z izjavo, nič, da ni nič po- sebnega, če ne čutite nič do ženske. Svetujem vam, to mi je ostalo neiz- brisno v spominu, dobesedno, da po- dirate drugo za drugo, pri devetin- devedesetih vam morda ne bo všeč, pri stoti vam pa bo všeč. To je bilo njegovo strokovno napotilo, dobesed- no tak nasvet mi je dal, in jaz sem ga začudeno gledal, sem rekel, ne vem, kako si to predstavljate, samo jaz vem, da tega ne bom napravil.« — Kaj pa on na to? »Nič, to bo vse prešlo, pravi, tO bo prešlo, edino to vam svetujem, pravi, to vas bo povsem odvrnilo od istega spola, pravi, poleg tega mi je pa še dejal, da sem izrazito aseksua- len tip, nakar sem mu jaz seveda ugo- varjal, češ da to ne bo držalo, da ču- tim le ta spolni nagon, nagon do iste- ga spola,« — Namesto, da bi vam povedal, za kaj gre? »Da, namreč, pa to je bistvo,« — In potem? »In potem sem odšel od njega ce- lo še bolj zmeden, kot sem k njemu prišel, potem sem se seznanil z ne- kim študentom istih let, ki se je za- ljubil vame in želel od mene to, kar sem jaz želel od marsikoga drugega. Želel je imeti z mano spolni odnos in je to povsem jasno povedal in tudi poskušal z dejanji, nakar sem mu jaz odgovoril, naj mi ne zameri, da ga sicer povsem razumem, ker mislim, da čuti to, kar čutim jaz v bistvu, ampak, da meni ni toliko do njega, da bi se jaz z njim spustil v intimni odnos. No, in potem sva začela o tem govoriti in on mi je stvar pojas- nil takšno, kot je, razložil o homo- seksualnosti, mi pojasnil razliko med heteroseksualci in homoseksualci in tako sem potem spoznal, da sem na- vsezadnje jaz enako usmerjen, kot je bil usmerjen on.« — Vam gre težko z jezika beseda homoseksualec, kajne, zakaj, povejte zakaj, ali je grda, ali kaj? »Ne, ne vem, zakaj,..« — Zanima me, kako vas je ta štu- dent konkretno nagovarjal? »Najprej me je začel strastno ob- jemati, se želel z mano poljubovati, nič drugega.« — Nič drugega, nič v zvezi s pe- nisom^ »Ne, nič, nobenega dotika, samo ob tem mi je začel izražati ljubezen, kako sem mu všeč, kako me ima rad, tako.« — Zakaj pa on vam ni bil všeč? »Ja, ne vem, ni mi bil.« — Ali ste kaj premislili, ali je bil prestar, ali se tu začne tisto, ali je tu meja? »Ja, nedvomno tudi to oziroma prav gotovo to.« — Zdaj bi me zanimalo pa to, ko- liko so bili stari ti vaši fanti, oziro- 67 ma, če bi mi razložili, ker sem o tem slabo poučen, kakšne starostne meje obstajajo tu, oziroma če obstajajo pri vaših ljubezenskih nagnjenjih sta- rostne meje, in kaj je sploh to? >Tako kot pri drugih homoseksu- alno usmerjenih, obstajajo meje in- teresnih sfer in igra starost mladost- nika tudi pri mojem čustvenem in spolnem življenju poglavitno vlogo. Erotične me lahko vzburi samo mla- denič, star od 14 do 17, 18 let, možne so pa tudi izjeme, če je mladenič tu- di v malo poznejših letih nežne kon- strukcije.« — To me zanima, ali vas trideset- leten, štiridesetleten moški ne vzburi več' »Ne, absolutno, popolnoma nič in si sploh ne morem zamisliti, da bi imel s takšnim moškim kakršenkoli telesni stik.« 68 (sHka 11), Daritev kokoši, kult vodu (fotografija Pierra Vergerà) 69 (slika 12), Leng-tch'e (»razkosanje«), kitajsko mučenje, dinastija mandžu. Fotografija je nastala 10. aprila 1. 1905 v Pekingu in predstavlja usmrtitev mladega Kitajca, ob- toženega za uboj princa Ao-Han-Uana. Prvotna kazen (smrt na grmadi) je bila za- radi okrutnosti spremenjena s cesarjevim ukazom v »razkosanje«. (Cf: G. Dumas, Traité de psyhologie, Paris 1923, in L. Carpeaux, Pékin qui s'en va, Paris 1913) 70 Dušan Jovanovìc: ZIVLUENUE PODEŽELSKIH PLEUBOUEV PO II. SVETOVNI VOÜNI ali TUUE HOČEMO — SVOUEGA NE DAMO Commedia dell'arte (Po predlogi N. N.: TRIJE ROGONOSCI) Osebe: Pandolfo, poročen z Lucindo, ljubi- mec Colombine Lucinda, njegova žena, ljubi Ubalda, nato ustreže Valeriju, Prva dama Ubaldo, poročen z Ardelijo, ljubimec Lucinde Ardelija, njegova žena, Valerijeva lju- bica, nato ustreže Oktavu Valerij, glavni plejboj, nazadnje ljubi- mec Lucinde Stoppino, njegov public relation man, prej poročen s Colombino Oktav, ljubimec Ardelije Franceschina, njegova mati Cola, uslužbenec Pandolfa, zdaj poro- čen s Colombino Colombina, njegova žena, prej poro- čena s Stoppinom, zdaj ljubica Pandolfa Opomba: Priporočam režiserju, da zgornjo lestvico odnosov prikaže gledalcem v obliki nekakšne uverture. Obliko naj izbere sam, ustrezno stilu predstave. Opozarjam na možnost pantomime (Lazzi), musida, tekstovnih improvi- zacij igravskega zbora in možnost kombinacije omenjenih elementov. Predlagani uvod v obliki predigre bi nedvomno vnesel v obstoieče od- nose med osebami nekoliko več jas- nosti in s tem ponudil gledalcem ključ za bolj sproščeno spremljanje teh — sorazmerno zapletenih odno- sov. PRVO DEJANJE 1. prizor stoppino. Cola Cola nabira gobe. Stoppino ga zeza Stoppino: Boš videl, fant, kakšne te- žave boš imel s to žensko, boš videl! Cola: Nehaj s temi kozlarijami! Stoppino: Boš videl, kakšnega hudiča si si nakopal na glavo. Cola: Colombina je najlepša ženska v mestu in pika. Stoppino: Vejica, caro, vejica! Naj- lepša in najfrigidnejša. Cola: Jasno. Potem ko te je pustila in se poročila z menoj, ti kar na- enkrat ni bila več ta prava! Stoppino: Ti pa logika, ja! Ta prava ni bila že takrat, ko sem jo po- gnal, in ne šele potem, ko se je poročila s teboj. Cola: Stoppino, bodi fer, lepo te pro- sim. Stoppino: Če bo pa folk mislil, da je zraven še strastna, si pa sploh na- sankal. Cola: Ne maram, da mi delaš »uslu- go«. Ne maram, da širiš laži o njeni frigidnosti. Ne maram! Stoppino: Resnica mora na dan. Cola: Pazi, da mi ne prekipi! Jaz ni- sem iz kamna, da veš! Stoppino: Ti si človek iz krvi in me- sa. Veliko mesa in malo krvi. Colombina je pa frigidna. Cola: Zakaj lažeš? Stoppino: Zato, ker je res. Cola: Bodi človek. Stoppino, bodi fer! Priznaj, da je v redu baba. 71 stoppino: Razšla sva se, ker ogenj in led ne gresta skupaj. Jaz sem jo preprosto uničeval, razumeš. Taja- la se je ob meni! S teboj se uja- me: meso in led, frižider, globoko zmrzovanje. Krasno! Nimaš lepše kombinacije. Cola: Dovoli, da te spomnim na čase, ko si bil še z njo poročen in si na vse pretege gobezdal o norem žgečkanju njenega jeguljastega te- lesa, o finih svilenih dlačicah nje- nega skrivnostnega trikotnika, o zbodljajčkih njenih prišiljenih bra- davičk, o tem, kako te je to vzne- mirjalo ... Stoppino: Ne mešaj svoje podzavesti z mojo zgodbo! Cola: O tistem trenutku, ko si stiskal njene tople boke in jih je nenado- ma razklenila, o nebeški raj, si rekel, in začela je tiho ječati, bo- lestne grimase njenega obraza pa so jasno in zgovorno pričale, KAJ doživlja in KAKO doživlja. Celo minuto za tem se je še zmeraj krčila v naletih strasti, ki niso in niso hoteli jenjati! Stoppino: Kaj se hvališ z mojimi do- živetji? Svoje povej! Svoje — če jih je kaj ! Cola: Jaz nisem tak prostak kot ti, da bi javno razglašal svoja seksu- alna doživetja. Stoppino: Cola, dragi, ta tvoj zakon je zmota, me razumeš? POLOMI Ti ne rabiš ženske za reprezentan- co, ampak za domačo rabo. Cola: Kako pa ti veš, čemu bo meni ženska? Stoppino: Saj vem, kaj moški rabi. Cola: Kaj? Stoppino : Ljubi Jezus ... Cola: No — kaj? KAJ rabi ta tvoj moški? Stoppino: Pamet! Colà: Mogoče pa ta moški ni vreden, da se mu reče moški. Mogoče mu kaj manjka. Mogoče je pa to de- fekten moški! Stoppino : Ha-ha. Najbrž res. Adijo ! Cola: Ha-ha. Cao, moški! Cao, dedec! (Stoppino odide. Cola se zaupa ob- činstvu.) Najbolj sovražim, če se mi takile ločenci prdijo z moškostjo in me posiljujejo z nasveti. (Odide.) 2. prizor Lucinda, Pandolfo Lucinda (kvačka, govori na rampo): Menjala sem ljubimce. Mnoge sem imela rada. Imela sem lepe dneve v življenju. In zmeraj, ko je eden odhajal in drugi prihajal, sem sc v dolgih nočeh brez spanja spra- ševala, zakaj nihče ne ostane? Morda zato, ker ne znam reči ne ! V hipu, ko me moški malo bolj prodorno pogleda in me prime za roko, me kar srh spreleti. Sanjala sem o zakonu, možu, otrocih. (Za- vpije s hlinjeno šibkim glasom v ozadje.) Pandolfo! Pandolfo! (Kot prej.) Končno je le prišlo mojih pet minut. Pandolfo ni slab. Toda tudi on, kot večina moških, misli, da mora biti žena v zakonu infe- riorna, popustljiva in suženjsko poslušna. Podzavestno pričakuje, da bom mentalno zaostal kreten. Ce se izkažem kot takšna, me bo preziral, zanemarjal in morda celo zapustil! (Znova zavpije proti ozadju.) Pandolfo! Pandolfo! (Na- daljuje v avditorij.) Moram obdr- žati iniciativo v svojih rokah. Sklenila sem, da mu bom natvezla kako sem noseča. To zmeraj raz- buri moške I Jaz moram biti tista, ki vodi igro. Takšna sem in takš- na bom ostala. Divja, polna hre- penenja, nemira in sle po življe- nju. Pandolfo (pride) : Da, da, da, da. Sem že tukaj, draga Lucinda. Sem že ob tebi. Tik ob tebi. Tesno ob tebi. (Pandolfo se ogleduje v zrcalu.) Lucinda: Sporočiti ti moram veselo novico. Pandolfo: Zakaj s tako žalostnim ob- razom? Lucinda: Ker sem noseča. Pandolfo : No, kar povej. Te že poslu- šam. Lucinda: Saj sem ti že povedala. Pandolfo: Kaj? Lucinda : Da imam popadke. Pandolfo: Kakšne popadke? Lucinda: In na bruhanje mi gre. Pandolfo: Od česa? Lucinda: Od otroka. Pandolfo: Čigavega otroka? Lucinda: Tvojega. Pandolfo: Mojega — kaj? Lucinda: Otroka! Pandolfo (zgrožen): Saj jaz nimam otroka! Lucinda: Pa ga boš imel! Pandolfo (napad je najboljša obram- ba): Lucinda! Se ti blede? Zakaj nasedaš lažem in obrekovanju? Zakaj mi ne zaupaš?! Zakaj? Za- kaj?! Zakaj?! Zakaj me kar naprej zalezuješ S kom bom imel otroka? No, povej! S kom?! Lucinda : Z menoj. Pandolfo (si oddahne): Hvala bogu. Lucinda: Si srečen? Pandolfo : Hvala bogu. Lucinda: Si vesel? Pandolfo: Hvala bogu. Lucinda: Si zadovoljen? Pandolfo: Hvala bogu. 72 Lucinda: Nehaj že enlm osebno izročil voziček svoji ženi. (Odide z vozičkom. Na mestu, kjer je bil voziček, ostane velika luža, v katero po nerodnosti stopi Stoppino.) Stoppino (gleda v lužo, potem po- klekne in >riba« pod z robcem): Ni zdržal. Ni dočakal revež, da bi lepo — kulturno šel na WC. Po- lomil sem ga, da sem Valerija za- klenil v voziček. Kako se bo zdaj spravil ven? Trojanski konj! Usmradil se bo in zgnil. Pandolfo ga bo zavohal, vdrl bo v voziček, bop, pa ga bo imel. Lucindo bo zgrabila panika. Ne bo ga znala dobiti ven! Le kaj se bo izcimilo iz tega? Prav gotovo nič dobrega. Položaj je skrajno mučen. Nekako ga bo treba rešiti. Samo -— kako?! 3. prizor Stoppino, Pandolfo z dvema kovčkoma Pandolfo (muči se z dvema kovčko- ma): Preklete cunje hudičeve! Uh! Stoppino: A lahko kaj pomagam? Pandolfo: Nisem vedel, da bo tako težko. Stoppino: Prav rad bom pomagal, če je treba. Pandolfo : To že, to že... Ce boš diskreten! Brez diskrecije pri tem poslu ne bo šlo. Stoppino: Moj naslov je pravi naslov za diskretne posle. Lahko mi za- upate. Pandolfo: Prekleto nerad. To ti od- krito povem. Rad bi, da greš z me- noj in mi pomagaš nesti tole prt- ljago, to že, to že ... toda zadeva je deUkatna, razumeš? Stoppino: Ali imate ljubico, gospod Pandolfo? 6 — Problemi Pandolfo : Seveda! Kako pa veš? Stoppino: Gotovo je zelo sexy. Pandolfo: Ja, ja. Je, je! Zelo, zelo, pa tudi... veš ... tako ... ekspe- rimentalno navdahnjena ... vse sorte ... poskuša. To navduši člo- veka, ne? Stoppino: Drugače je pa dolgčas, ne? Pandolfo : Seveda. Seveda..., pri njej pa... O ! Dva kovčka ... Polna. Polna pripomočkov, veš... to ... kar, malo levo, pa desno... pa tudi jaz se preoblačim, veš, oh, ona to ... cunje gor, cunje dol, pa lasulje, pa maže, pa okrasje, pa zrcala, cel hudič, veš ... Stoppino : Gre za te travestitske finte, če prav razumem ... Pandolfo: Tako, tako... vse sorte, pestro, pestro ... Samo, prosim te : nikomur niti besede, veš ... Colombina je pa tudi v nerodnem položaju... Stoppino: Seveda. Jasno. Pandolfo : Tako, tako. Diskretno. Za- grabi prtljago in pojdiva. (Odideta.) 4. prizor Oktav, Franceschina, nato Cola z vo- zičkom, v katerem je Ubaldo, nato Ardelija (Franceschina priteče za Oktavom.) Franceschina: Oktav! Sinko zlati, po- čakaj vendar! Oktav : Mama, nikar me ne skušaj prepričati, ker ne boš ničesar do- segla. Trdno sem odločen, da po- storim svojo moško dolžnost. Franceschina (spokorniška in dobro- delna) : Napak si me razumel, dra- gi! Krivična in sebična bi bila, če bi ti branila to, kar mladost in čas terjata od tebe. Namesto svatov- ske popotnice vzemi pilulo. Po- magala ti bo. Oktav: Veseli me, ker vidim, da si se spametovala. (Vzame pilulo.) Ka- ko pa deluje ta preparat? Franceschina: Pozitivno. Na moč vzpodbudno. Pogoltni jo tik pred zdajci. Počutil se boš kot lev. Oktav (ostro): Dobro. Spravi se. Franceschina: Vso srečo ti želim! Drži se! (Zjoka se in steče proč. Oktav tre- nira mutavost, medtem pride Cola z otroškim vozičkom.) Oktav : Kako naj jo pokličem, če mo- ram biti mutast? Lahko kričim, ne da bi izgovarjal besede. To bo še najbolj pristno. (Kriči.) Cola (šepeta v voziček) : Gospod Ubal- do. Gospod Ubaldo. Tukaj je nek premaknjen tip. 81 Ubaldo: Slišim, slišim, da nisva sama. Kdo pa je? Cola: Ne vem. Prvič ga vidim. Zelo sumljiv se mi zdi. Cisto pritegnjen je. Poslušajte, kako cvili in zavija. Ubaldo: Preklet svet, le kdo me je silil v ta voziček? Gola: Kaj naj narediva? Ubaldo: Jaz ne smem ven. Ti ukre- paj! Znajdi se. Zmisli si nekaj! Medtem bom pa jaz eno prižgal. (V vozičku se zasvetlika plamen vžigalnika, kmalu nato začne Ubal- do spuščati skozi režo pokrova ci- garetni dim.) Gola (se odloči, da bo s silo odgnal Oktava, grozeče se mu približa): Kaj pa serješ po tem becirku?! Skidaj se, dajmo! (Oktav še naprej igra mutca, kar Colo dokončno razkači.) Eno ti bom primazal, veš, da si boš zapomnil! (Oktav se komaj izogne dobro merjenemu karate udarcu. Po krajšem lovu Oktav konča v želez- nem objemu Cole.) Oktav (užaljen, brez sape) : Nehaj, ne- haj, preklet kline zagaman, če ne ti bo še prekleto žal, veš! (Oktav izkoristi osuplost Gole, ki ga, brž ko spregovori, izpusti iz krempljev.) Cola, prijatelj! A si znorel? Kaj ti je? To sem jaz. Oktav! (Sname pe- riko.) Cola: Zakaj pa si tako našemljen? Oktav: To je razpoznavni znak, da pridem k Ardeliji. Cola (naivno): Zakaj k Ardeliji? Oktav : Srce, Cola, srce... nagoni — te reči. Gola (zdaj se mu posveti): Aja! (Na stran.) Moj bog, kako se ta svet noro vrti. Absurdna tragika je gi- balo človeške norosti. Oni tam, zaprt v ^otroškem vozičku, beži od svoje žene k izvoljenki svojega srca, ta tukaj pa se preoblečen v mutca plazi íc zapuščeni in preva- rani siroti. In oba z ognjem v srcu! Ali ni to čudno? (Medtem se pojavi Ardelija, ki jo Oktav sprejme s strastnimi kriki ranjene zveri.) Ardelija (ga pri priči prepozna. Raz- burjeno.) : O, ubogi človek! Višja sila vam je vzela dar govora, višja sila vam ga bo vrnila. Medtem pa pridite k meni, pomagali mi boste zalivati rože in brisati prah v spalnici... (Oktav še naprej igra mutca, obo- tavlja se.) Pridite, pridite, le nič strahu, le nič strahu, sama sem doma... (Oba naglo zgineta v hišo.) 5. prizor Pandolfo in prejšnji, nato Stoppino Pandolfo (zase) : Komaj sem se znebil tistega Stoppina! Komaj sem ga pretental. Pomislite, ko sem mu razlagal, kako se bova ljubila s Colombino, je možakar začel vztrajati pri tem, da bi bil zraven. Na vsak način je hotel to reč opa- zovati: samo gledal bi, pravi, nič ne bi delal. Voajerček! Tega si pa nisem mogel privoščiti; rajši nič kot tako. Pred tujimi očmi! Mene tak položaj prav nič ne bi vzpod- bujal, ravno nasprotno: nravni občutek sramu bi napravil, da bi umrl. (Opazi Colo.) Glej ga, boge- ga kretenčka! Cola (odpre voziček, govori Ubaldu): Gospod Ubaldo, gospod Ubaldo! Pandolfo je tam. Ravnokar pri- haja ! Ubaldo: Pa kaj potem? Ali naj zbe- žim? Ali naj se zdaj umaknem, ko sem toliko prestal? Nikdar, slišiš! Nikoli! Izroči mu voziček z mano vred in pazi, da ga kaj ne polo- miš! Pandolfo (na publiko) : 2al mi je tega fanta, žal mi je, da ga Colombina vara, toda navsezadnje — opro- stite, jaz sem, kar sem; jaz se ne bom nazaj držal! Kaj se hoče: ve- like ribe žro majhne in poleg tega jo jaz ljubim. Ta kretenček jo pa ima samo za tiste preproste, kmečke odurnosti, pa še to je vprašanje, kako opravlja. (Pride Stoppino, skrije se.) Gola (Pandolfu): Gospa Lucinda me je poslala h gospodu Ubaldu in zdaj je ta voziček tukaj. Ali naj ga zapeljem v hišo? Pandolfo : Tisti kreten Ubaldo je čisto ponorel! Meša se mu! Saj mi je enega že poslal. Dveh mu ne bom plačal, pa če se obesi. Saj ne bom imel dvojčkov. (Se smeje.) Ubaldo (sika iz vozička): Jaz ti jih bom napravil, budalo zmešano! Jaz! Pandolfo: Naročil sem en voziček in enep sem že sprejel. Lucinda bo rodila samo enega otroka, pa še ta bo majhen. Cola (obupan): Lepo vas prosim, go- spod, vzemite voziček! Pandolfo: Nesi ga nazaj, odkoder si ga vzel ! Ubaldo: Vsili mu ga, vsili! Nikar ne popuščaj ! Cola: Moram vam ga izročiti! Pandolfo: Pa če ga ne maram. A ne razumeš? Ne maram! Ubaldo: Nikar ne popuščaj! Cola (ves iz sebe): Morate ga vzeti in pika! 82 Pandolfo: Kdo to pravi?! Ubaldo: Jaz! Jaz! Cola: Gospod Ubaldo! Pandolfo: Hahaha. Pri kom pa si ti pravzaprav v službi? Pri Ubaldu ali pri meni? Kaj je zate ta Ubal- do? Kdo ti pomeni več: jaz ali Ubaldo? Ubaldo: Hahaha. Cola: Oba vaju kot človeka cenim, spoštujem in po svoje vaju imam tudi rad. Pandolfo (na stran): Ubogi revež. Za- kaj, o bog, se tako poigravaš s to kreaturo? On ljubi mene, jaz pa njegovo ženo! Cola: V dokaz svoje ljubezni vam po- darim tale zaboj. Senkam vam ga! Kar obdržite ga kot darilo z moje strani. Pandolfo : Naj bo, če že tako siliš vame. A vedi, to ti moram pove- dati, ker mi tako nalaga moja rahločutna moralna nravnost, da jaz osebno tebe nimam prav nič v čislih. Sprejmem tvoje darilo iz usmiljenja, nič več! 6. prizor Prejšnji, Stoppino Stoppino (priteče kot brez uma): Go- spod! Gospod Pandolfo! Pandolfo (se ga ustraši): Molči, lepo te prosim, molči, molči, obljubil si, da boš diskreten, ne morem, ne morem, res, tukaj notri, nekaj mi brani, častna beseda, mogoče drugič, nič ne rečem, samo molči za božjo voljo! Ne boš zraven in pika! Stoppino: Saj ne gre za tisto! Pomo- ta! Strašanska pomota. Opraščam se vam iz vsega srca. Pandolfo: Kaj pa je že spet? Pazi, kaj boš govoril! Kdaj bom imel že en- krat mir, da se bom posvetil svo- jim intimnim problemom? Kako naj rešujem svoje težave, če živim med histeriki? Premisli, kaj boš rekel, da ti ne bo potem žal! Kaj hočeš? Stoppino: Tisti voziček, ki sem vam ga jaz prinesel, ni pravi. Ni vaš! Po pomoti sem ga prinesel k vam. Gola: Seveda, po pomoti. Zdaj mi je šele jasno! Stoppino : Gospc^ Ubaldo je imel dva otroška vozička. Enega za nekega gospoda, čigar ime sem po nesreči pozabil, kar izpuhtelo mi je iz gla- ve... Ubaldo: Laže, pesjan prekleti, laže! Stoppino : ... in drugega za vas. Tisti voziček, ki je zdaj pri vas v hiši, je last osebe, o kateri govorim. tale tukaj je pa vaš lastni, resnič- no vaš otroški voziiček. Gola: Točno tako! To je vsa resnica. Pandolfo: Kaj bomo pa zdaj? No, kaj pa zdaj predlagaš? Stoppino: Cisto preprosto. Vrnite mi moj voziček, se pravi voziček, ki sem ga jaz pripeljal, in vzemite le- po tega, ki ga je pripeljal Cola. Cola: Krasno! Točno tako. Bravo, Stoppino ! Pandolfo : Dobro, poetavi voziček no- ter, svojega pa odpelji vem. (Stoppino rine voaiček v hišo, Pandolfo kliče Lucindo.) Lucinda! Lucinda! 7. prizor Prejšnji, Lucinda Lucinda (razburjena, razkuštrana, na pol razgaljena): Da, dragi? Pandolfo : Kje pa si? Kakšna pa si? Kaj pa počneš? A ne slišiš, ko te kličem?! Lucinda: Prehladila se bom. Iz kopal- nice si me priklical. Pandolfo : Kaj se pa umivaš sredi be- lega dneva? Lucinda: To pa ja ni nič nenavadne- ga. Higiena, hvala bogu! Pa tudi potrebna sem bila. Pandolfo: Seveda, seveda. Dobro, pu- stimo to. Ni važno, ni važno! Stvar je taka, da je tisti voziček, ki si ga dobila, napačen. Lucinda: To pa ne! Pandolfo: Napačen. Tisti voziček kratkomalo ni naš. Naš voziček je tale tukaj. Stoppino, kaj čakaš! Spravi voziček v hišo, tistega pa pri priči vrzi ven. Lucinda: Nikamor! Samo preko mo- jega trupla! Ubaldo: Dobro, pa čez truplo! To te, draga moja, tako in tako čaka. Pandolfo: Ne delaj cirkusa. Ubaldo (zase jadikuje): Jaz sem, Lu- cinda, jaz, Ubaldo! Lucinda: Ampak, dragi! Tiste plenice so perfektne. Takih še nisem ime- la. Tako so lepe, voljne, bele, ne mečkajo se, tiste hočem, tiste! Za- kaj me posiljuješ s tem vozičkom, če imam rajši tistega? Ubaldo: Ti ne veš, kaj je zate dobro. Pandolfo: Fant, pelji voziček v hišo! (Stoppino to stori.) Zato, ker tisti ni moj ! Lucinda (na jok ji gre) : Saj ta tudi ni tvoj! Pandolfo: Čigav pa je? No, čigav? Lucinda: Ubaldov! Cola: Hahaha, ta je pa dobra! Ubaldo: Me je že zavohala! Pandolfo (razjarjen kot lev): Dovolj! Slišiš, dovolj! 83 Lucinda: Ne kriči name samo zato, ker hočem tistega. Pandolfo (že bolj razburjen): Kaj ble- betaš, ženska trapasta? Saj sem na lastne oči videl, da je bil vozi- ček zaklenjen! Kako si sploh mogla videti, kakšne so plenice v vozičku? Ti, slišiš, pa menda nisi vdrla v voziček? ! Lucinda: Ne, nisem mogla, samo luk- njico sem ... hočem reči... (Se zadere.) Ne pustim, da me tako zaslišuješ! Pošast! Pošast! Pandolfo: Plenice so plenice in vozi- ček je voziček! Za takšne finese pač nimam smisla. In nikar ne pri- čakuj spremembe na boljše. Zme- raj manj ga bom imel! Prosim te tudi, da me ne zmerjaš in ne vihaš nosu. Ta, ki ga imaš zdaj v hiši, je natanko tak kot tisti, ki si ga imela prej. Popolnoma isti! Lucinda (hlini strašne bolečine): Joj, >oj! Joj! Abortirala bom! Splav, čutim, čutim konec! Konec! Dok- torja! Zdravnika! Hitro. Brž po zdravnika. Ah. Rešite otroka. Otro- ka. Otroka! Ah. (Cola in Pandolfo begata sem in tja, končno panično zdirjata proč.) Pandolfo: Otroka! Otroka. Rešite otro'ka! Cola: Otroka! Otroka! (V tem pride iz hiše Stoppino z vo- zičkom, Lucindo potegne na stran.) Stoppino: Vse je v najlepšem redu. Ne sekirajte se. (Lucinda je zdaj spet vsa čila in zdrava.) Voziček, v katerem je Valerij, sem odklenil in pustil v hiši, tega, v katerem je skrit Ubaldo, pa sem peljal samo noter in takoj nato zopet ven. Bil je le izgovor, da pri- dem v hišo. Lucinda (z zanimanjem) : A Ubaldo je notri? A res? Stoppino: Ja, peljal ga bom nazaj v njegov magacin. Je prav tako? Lucinda (v zadregi, kar nekam žal ji je): Ja, seveda je prav. Dveh vo- zičkov naenkrat ne morem obdr- žati — in poleg tega, Pandolfo te- ga ne bi pustil, nikdar! Pa še raka ima! Stoppino : Kdo ima raka? Lucinda: Na svidenje. Stoppino: Kdo ima raka? Lucinda: Na svidenje. Stoppino: Aja! (Odide.) 8. prizor Lucinda, Colombina, nato Cola, nato še Pandolfo Lucinda: Kaj se šele zdaj spravljaš na žehto? Kaj si pa počela ves dan? Colombina: Garam za pet! Kar naprej sem v gibanju. Lucinda: Hitro opravi, ker te bo jutri čakala nova partija. Spet boš lah- ko prala! (Lucinda se spravi proti hiši.) Colombina: Kako se v tej hiši svinja- jo rjuhe. Se mi zdi, da nikjer tako. (Priteče Gola, paničen, laja kot ob- seden, ograjen je v belo haljo.) Cola: Gospa Lucinda! Gospa Lucinda! Lucinda: Prosim? Gola: Je že vse urejeno! Lucinda: A tako? Kje pa je zdravnik? Gola: K njemu morava. V postelji je. Brž! Lucinda: Kaj pa počne? Gola: Caka. Caka, da mu pride do deset. Lucinda: Kaj, da mu pride? Cola: Da mu pride deseti napad lum- baga. Potlej bo dobro. Potlej vas bo rešil. (Pridrvi Pandolfo, tudi on je pa- ničen.) Lucinda: Zakaj si se našemil v te cunje? Gola: (ponosno): Jaz bcmi asistiral! Pandolfo: Lucinda, brž, gremo! Dok- tor je bolan, a bo vseeno zagrabil za nož! Dajmo! Kaj čakaš! Kaj se obiraš?! Lucinda (loteva se je strah) : Ne grem, a si ti nor. Še na kraj pameti mi ne pride! Pandolfo (kriči) : Pa greš ! Ce ne zlepa, pa zgrda! Moraš, če ti pride ali ne! Ali se sploh zavedaš svoje od- govornosti do otroka!? Hitro! Lucinda: Pusti me, roke stran! Ne ščipaj me, surovina! Pandolfo (Coli): Cola, pomagaj, zvle- civa jo na silo! Brž, mudi se. Saj vidiš, da je že v agoniji I (Gola se pri priči zažene v Lucin- do in že jo vlečeta.) Lucinda (spozna, da gre zares, otepa se kot ji le dopušča sila, loteva se je histerija) : Pusti me ! Pustita me ! Ne grem pod nož! Nočem, da me režejo, ne maram, slišita, ne ma- ram! Joj, mati moja, na pomoč! Ne k padarju. Ne! To je prepove- dano. A- a-aaaa. Colombina (medtem, ko mirno pere perilo, kot da ni nič) : Zakaj jo pa silita, če vidita, da ne mara. Pandolfo: (Lucinda je nehala kričati in zdaj napenja vse moči, da bi se obdržala na mestu, to ji neka- ko uspeva, moškima se kljub na- porom ne posreči premakniti je niti za ped. Pandolfo poskuša zle- pa.) Obljubil je, da bo pazil. Pri njem je vse čisto, topla voda, in tako naprej, vse klapa. Tu ni kaj... 84 Cola (tudi on prigovarja, resda sra- mežljivo) : Gospa, ko ga deseti na- pad lumbaga spusti iz krempljev, se mu tudi rokca ne bo zatresla, boste videli... Nič se ne bojte, saj bom jaz asistent! (Lucinda se krčevito drži.) Pandolfo (ljubeznivo): Poslušaj, ljubi- ca: za njega je nož kot zate ku- havnica. Ce ti rečem, da je zanes- ljiv mojster, no... (Kriči.) Vsaj do otroka imej usmiljenje! Lucinda (se prav počasi relaksira, gle- da v Pandolfa z nekim norim hip- notičnim pogledom) : Dragi, se spomniš Virginije Wolf? Pandolfo (jo spusti in bulji vanjo kot uročen) : Ja, ja, se ... Lucinda (še naprej ista igra) : Se spo- minjaš tiste Honey? Uboge, ne- srečne, male Honey? Pandolfo (uročen): Ja, se. Lucinda: Se spominjaš, kako se je napihnila in potem uplahnila? Pandolfo : Ja. Se. Lucinda: Vidiš, isto, to isto se je zgo- dilo meni. (Pihne.) Ni! (Tleskne.) Ni! (Nekoliko utrujeno, toda zvi- ška in ukazovalno, nič več hipno- tično.) Zdaj grem v svojo spalnico in prosim, da mi za nocoj prihra- niš užitke, s katerimi me sicer ta- ko obilno navdaja milost tvoje prisotnosti. Gola, ti pojdeš z ma- no! Pripravil mi boš čaj in kaplji- ce. (Lucinda dostojanstveno odvihra. Cola se poslušno, kot nema senca splazi za njo.) 9. prizor Pandolfo, Colombina, pozneje Cola Pandolfo (takoj ko pride k sebi, eks- plodira) : Ta zakon postaja kratko- malo nevzdržen! Tako ne bo šlo več naprej. Jaz jo bom tega napi- hovanja odvadil. Jaz se tega ne grem več! Jaz svojih živcev nisem pobral na cesti. Dal ji bom vetra, da me bo pomnila celo življenje. Tako jo bom napihnil, da se bo razpočila. Paf! Paf! Colombina (naval nenadnega in ne- razložljivega nezadovoljstva, še vedno pere, z besno ihto namaka rjuhe): Jaz, jaz, jaz! Samo to ti gre po glavi: jaz! Kdaj bom pa jaz na vrsti? Kdaj? Naveličala sem se sedeti na klopi za rezervne igralce, do grla sem sita tega, da veš. (Tuli.) Jaz nisem nobena re- zerva, jaz sem prva postava! Pandolfo: Vesela bodi, da nisi inštitu- cionalizirana! Colombina: Pa nisem! In nikar ne bo- di cinik! Pandolfo: Inštitucija je smrt za ero- tiko. Erotika je šiht, ni dvanajst- urni delavnik, ni garanje za pen- zijo in zdravstveno zaščito! Colombina: Jaz nisem nobena lahka ženska. Brez zaščite se jaz eroti- ke ne grem! Z nikomer! Pandolfo: Saj si zaščitena! Colombina: Pri drugem klubu, ja. (Pe- re.) Pandolfo (postane previden, zateče se pod pokroviteljstvo učenjaštva) : Poglej, draga... Fenomen erotike ni preprosta zadeva. V noveli Tho- masa Manna »Smrt v Benetkah« se Gustav von Aschenbach, veliki mojster stila in samoobvladova- nja, na stara leta ujame v zvite zanke zelo subtilne erotike do takšne mere, da postane smešen, neodporen in končno piristane na neke vrste zavestno in hoteno »umiranje v lepoti«. Tragična uso- da, se ti ne zdi? (Colombina nič ne reče, pere naprej.) Tragično propade tudi mladi Hipolit v Evri- pidovi drami, ki s tem, ko se ne odzove temačni in usodni sli Fe- dre, razžali boginjo ljubezni Afro- dito, ki ji je sleherni smrtnik dol- žan spoštovanje. Genialni pisci nas opozarjajo na dvojno nevar- nost: popolno in brezglavo prepu- ščanje erotiki, kakor tudi popolno ali pretirano brzdanje iste, vodi človeka po poti samouničenja. V kunšti krmarjenja med Scilo in Karibdo, med to dvojno nevar- nostjo, leži rešitev fenomena ero- tike za posameznika in družbo, za življenje in umetnost. Colombina (ubere taktiko): Jaz se ta- kega življenja bojim ... Strah me je, Pandolfo ... Ti si tak intelektu- alec ... O, da te ne bi nikoli sre- čala! Pandolfo: Kaj pa je narobe s tem, da sem intelektualec? Colombina: Nekaj ne štima. Čutim to! Pandolfo: Lepo te prosim. Colombi- na, jaz nimam nič proti kritiki! — Za božjo voljo, ne me narobe za- stopit. Ampak: naj bo konkretna. Konkretno: to, to, to! Colombina: Konkretno to je to, da si tako zapleten. Zamotan. (Išče be- sede.) Težak! Ce pomislim, da se vležeš name z vso to nadstavbo podatkov, idej, teorij in hipotez, ti odkrito povem, da mi sploh ni lahko. Se za kakšno močnejšo babnico tak tovor niso mačje sol- ze. Pandolfo (nenadoma eksplodira): Ti hočeš, da se preobrnem v primi- 85 Mvca, a ne? Dobro. Bravo! Jaz lahko odvržem raoionalistično iz- ročilo evropske zgodovine. (Se slači.) Na! Na! Na pranje! Po go- be! Peri to! Jaz grem lahko nazaj. Glej, kako se s.proščaml (Izvaja inačico črnskega plesa.) To hočeš, ne? Glej! Vse v franže. V maloro. Na! Tam-tam. Tam-tam. (Boksa.) Vidiš? Na ! Od Aristotela do Freu- da! Glej. (Karate, kriki in brce z nogo.) Vse obvladam. Na — še! (Pleše.) Colombina (nekaj časa nemo gleda, potem ga začne spodbujati in pod- žigati, končno se še sama tako ogreje, da se pridruži Pandolfu v plesnih in borbenih točkah) : Tako, tako... Fino! To, ja!... To, ja. Tam-tam ... Tam-tam. Bravo ! Bra- vo! Ta-ta ... Ta-ta ... U! U! U! (V tem se zasliši iz hiše Colino kri- čanje. Oba se zdrzneta.) To je on. Gola. Pandolfo: Prihaja! Colombina: Brž. Skrij se pod rjuho. (Pandolfo to nemudoma stori. Ves penast pridrvi Cola.) Cola (histerično vrešči): Vse vem! Vse! Vse sem videl in slišal. Vse sem razumel. Umazanija! Nemora- la! Razkroj! Poblaznel bom od te- ga. Svinjarija! Vse sem razumel. Saj nisem nor. Colombina, saj ni- sem nor! Kot zveri. Kot neander- talci. Gnoj! Jaz bom temu naredil konec ali pa si bom vzel življenje ! Colombina (močno prestrašena): Kaj pa je, kaj pa je, kaj pa je? Cola (nežno): Ti si preveč zlata pun- ca, da bi ti jaz — tvoj mož Cola dovolil, da pereš te svinjske, pre- šuštniške, lajdraste rjuhe, te rju- he iz svinjaka gadnega, to umaza- nijo greha in prešuštva. Ta smrd- ljiva pena ni za tvoje ročice čiste. Stran! Zehte je konec! (Colombina znova otrpne v grozi. Cola kot obseden brca v škaf in kup suhih rjuh, Pandolfo zakriči kot ranjena zver, pade ven. Co- lombina na smrt prestrašena, Pan- dolfo je pripravljen na najhujše.) Cola: Prekleta baba! Prekleta baba, hudičeva! (Colombina se v strahu umika.)' Si videla to? Po uporabi ti vrže moškega z umazanimi rjuha- mi vred proč! (Cola nežno boža Pandolfa, Colom- bina si oddahne, Lucinda in osta- si pritečejo, song.) Človeka nikar. Človeka nikar. Naš narod, zvit kot kljuka, pogreje magar krompir, ne špara pa človeka, če gre za spolni plezir. 86 Človeka nikar. Človeka nikar, kdor močno ljubi učinek, ne prosi za počitek, kdor tempa ne prenese, s perilom vred se odnese. Človeka nikar. Človeka nikar Usmiljenje je čednost, ki pada v pozabo. Okrutna ta mesenost prehaja vsem v navado. Človeka nikar. Človeka nikar Sila kola lomi Čebela trota bije pibajo se sloni sredi kolonije Človeka nikar. Človeka nikar. Naš narod zvit kot kljuka pogreje magar krompir ne špara pa človeka če gre za spolni plezir. Človeka nikar. Človeka nikar. TRETJE DEJANJE 1. prizor Ubaldo, Cola Ubaldo (resen): Imelo me je, da bi skočil iz vozička in se tistemu ti- ču pustil pretepsti. Cola: Kateremu tiču? Ubaldo: Stoppinu. Saj sem ga videl. Cola: To pa ni res. Videli ga pa ni- ste. Ubaldo: Pa slišal, sem pa slišal zato, saj je vseeno. In razumel sem, še pravi čas sem spoznal, kaj se do- gaja! Cola: Zakaj pa potem niste ničesar napravili?! Zakaj ste se pustili iz- riniti? Ubaldo: Saj to je tisto. Postalo mi je slabo, tako slabo, za umret. Skoraj zadušil sem se v tistem vozičku. Naenkrat sem pomislil na svojo ubogo mater, spomnil sem se, ko je bila ubožica na parah, spomnil sem se njenega nemškega ovčar- ja Renija, kako je presunljivo cvi- lil in grebel po vratih, spomnil sem se svojega otroškega vozička s poniklanimi blatniki in roza bal- dahinom in potem se mi je za- zdelo, da slišim glas svoje prsate varuške Ana Marije — in potem sem jo spet gledal, kako lula, sko- zi luknjico v naši stari, z bršlja- nom porasli vrtni latrini, pred očmi pa mi je migljala hranilna knjižica Tržaške banke, ki mi jo je podaril stric Evgen za deveti rojstni dan in Crni Peter in rdeči polivinil sandalčki in teta Helga, ki sem jo smel poljubljati po odt- šavljenem vratu, če sem ji potem za protiuslugo pral hlačke in no- ge in čistil čevlje in Lucinda v škomjih z debelo Havana cigaro v ustih in ogromni dimnati oblaki, iz katerih je nenadoma začelo de- ževati, tak mlačen, skoraj topel dež in moje bele merino volne v odprtem skladišču zraven postaje čisto mokre in nekdo me čisto nag jaha, z golo kožo pleza po mojem hrbtu in takšna soparna lepljiva toplota, za umret ti rečem. (Ubaldo se upehan in zamišljen pogrezne v molk.) Cola : Ejejejejejeje. E-jejejejejej-jej... Ubaldo : Ja, ja... Cola: A tako je to bilo? Ubaldo: Ja, ja... Gola: Medtem je pa Stoppino odprl voziček, v katerem je bil Valerij, vas pa odpeljal ven. Ubaldo : Ja, ja... Gola: Ja, kaj hočemo, kar je, je. Pre- kleto ste se namucüi. Ubaldo: A, to pa ne! To se pa ti mo- tiš! Jaz sem kar zadovoljen. Po- glej mojega prijatelja Pandolfa, to naivčino. Ne bi bil rad v njegovi koži. Si predstavljaš to? V spal- nico njegove žene hodijo tipi v zalwjih, on pa nič ne sluti! Nič! On misli, da je kupil plenice. Cola: To je pa res zoprno. Kar strese me, če pomislim. Kako le more bi- ti tako zaslepljen?! Ubaldo: Kreten, kaj češ. (Odideta v prijateljstvu, smejoč se na ves glas.) 2. prizor Ardelija, Oktav, nato Gola in Ubaldo Oktav : (Oktav in Ardelija sta oba močno razgaljena. Mučna situacija. Ardelija je zelo potrta. Oktav obu- pan.) Jaz ne vem, kaj mi je. Opro- sti. Ne gre in ne gre. Ardelija: Ne sekiraj se zaradi tega, lepo te prosim. Oktav (se sekira): To se mi je zgo- dilo prvič v življenju. A verjameš? Prvič ! Ardelija (na jok jo tišči) : Zato, ker me ne ljubiš, zato ...! Oktav (toplo, prepričljivo): Ne, Ar- delija, ne. Problem je čisto tehni- čen ... Prvič v življenju. Prekleta smola ! Ardelija (skrbno, skoraj materinsko): Mogoče bi bilo dobro, da greš k zdravniku. Naj te pregleda. Oktav : Neumnost. Z menoj je vse v redu. Ardelija: Pregled ti ne bo škodil. Mo- goče dmaš samo kakšno manjšo psihološko napako. Bremzo, razu- meš? To se da odpraviti z navad- nim pogovorom. Nobenih injekcij, operacij in podobno. Samo spoveš se mu, pa je. Oktav (že kar razdražen): Ce ti re- čem, da ni to! Ardelija : Kaj pa je potem ! A si slabo jedel? Kaj si imel za kosilo? Oktav : Jagnje, Chateaubriand, rdeči radič, gorgonzolo, tokajška, grape fruit, kavo... Ardelija: Si morda preutrujen? Oktav (razdražen): Neeeeeee! Ardelija (zgublja potrpljenje): Kaj pa je potem narobe? Oktav (besno): Saj ni nič narobe! Ardelija: Kako, da ni narobe! Pa ja ne trdiš, da je to normalno?! Oktav : Ni normalno, ni pa tudi ne- normalno! Človek ni stroj, to je vse. Ardelija: Ženska pa ni poskusni zaj- ček! Oktav (zdaj se že pošteno prepirata): Pač nisem v formi ! Kaj je to straš- inega? Ardelija: Kaj se pa potem siliš? Oktav: Kdo se siU?! Ardelija: Ti! Oktav : Nikar me ne draži, veš! Za- radi tebe ne mislim dobiti še kakš- nih kompleksov! Ne boš me za- grenila! Nikar si ne domišljaj! Ardelija: Ce sva že pri domišljavo- sti, potem bi bilo bolje, če bi naj- prej p>ometel pred svojim pragom. Ha! Ti si mi nek ljubimec! To pa to! Oktav (grozeče) : Ardelija ... (V tem prideta Ubaldo in Gola. Ardelija plane Ubaldu v objem.) Ubaldo (nekoliko v zadregi): No, no, je že dobro. Je že dobro! Kaj je, mucica moja? Ardelija: Tako sem vesela, da si pri- šel. A bova danes igrala domino? Ubaldo : Jaz bi rajši človek ne jezi se. Ardelija: Prav, pa človek ne jezi se. Ubaldo (zagleda Oktava): Kdo je pa to? Ardelija: To je pa beraški mutec, ki je prišel k nam pospravljat sobe in delat na vrtu. Invalid. Zelo za- grenjen človek. Ubaldo (Oktav, besen, spušča nearti- kulirane krike, Ubaldo to razume kot njegovo srčno bolečino): Ubo- gi revež! Si mu dala kaj denarja? Ardelija: Nič mu nisem dala! Oktav: A... E... O... (Rjove.) Ubaldo: Na, tu imaš nekaj cvenka, boter. Hlače si kupi! Hlače, da ne boš z nago zadnjico po svetu le- tal... (Ubaldu se zdi štos s hlačami tako posrečen, di sc od sri.i zahihita. 87 Oktav, togoten, preklinja v vrsti neartikuliranih krikov.) A kaj slišiš?! A razumeš, kaj sem rekel? (Oktav prikima.) No, po- tem pa to le ni taka tragedija, če ne znaš govoriti. Molk je zlato! Glavno je, da slišiš. A ne? Ardelija: Pojdiva dragi. (Ardelija za- jaha Ubalda, odideta v smehu.) Gola (Oktavu) : Kako je šlo? Oktav : Pijavka, kaj naj ti rečem dru- gega! (Odide, Gola misli črne misli.) Cola: Ta svet je pokvarjen, da kar smrdi. Zaudarja. Ardelija je niz- kotna, pohotna, nepoboljšljiva ra- zuzdanka. Sežgat bi jo bilo treba na grmadi, kot včasih čarovnice, da bi duh po ožganem mesu in smodečih se kosteh, kriki bolečin in stok agonije očistil to hišo gre- ha, prešuštva in nečednosti. Ne- verjetno. O, Colombina, ti si kakor zdravje ! 3. prizor Gola, Colombina, nato Ubaldo Colombina: Muček moj zlati! Ugani, kaj ima mamiča zate. Cola: Ne vem, sonček moj, ne vem ... Colombina: Potrudi se, srček lulček, mamin muček ... Oola: A ši mi kupila moško vodico? Colombina: Ne, buča-bača-bolna-tača, ne, nekaj ti je mamiča sešila ... Gola: A nogavičke? Colombina: Ne, zajček moj dolgo- ušček, ne ... Nekaj drugega ! Gola: A puloverčka? Colombina: Ne, medvedek moj, pika- poka-papal-soka... Gola: A kapico? Colombina: Ja, kapico! (Cola spušča glasove navdušenja, oba počenjata neumnosti. Pride Ubaldo in se skrije.) Boš videl. Gola, Golica, kako ti paše kapa kapica, kvartarola kvartarolica! Cola (ji vzame kapo iz rok in si jo ogleduje): Zakaj pa ima te rogo- ve, ali kaj so že? Colombina: To je taka športna kapi- ca, veš ... Čakaj, ti jo bom po- merila ... Gola: Pa ne na cesti. Greva domov pred zrcalo. Colombina: Nenenenenenene. Kar le- po tukaj. Nič ne de. Z dekleti sem šla stavit, veš, da ti jo bom seši- la po meri. Naj vsi vidijo, da se nisem zmotila! Cola (junaško): Naj vidijo! Colombina: Ce bo kapica šla čez nos, se pravi do vratu, sem stavico iz- gubila. Ce gre pa samo do nosu. potem sem pa zmagala. Zdaj pa lepo bodi pri miru, tako .,. (Začne mu nadevati kapo.) Gola: O, ti otročiček, ti... Samo igra- la bi se in ... (Začne momljati, nerazločno mr- mra, ker mu je šla kapa čez usta. Colombina da z roko znak Pan- dolfu, ki steče iz hiše.) Colombina (mu sname kapo) : Zma- gala sem! Zmagala! Bravo! Bra- vooooo! Cola: Bravo! Bravooooooo! (Malček zaskrbljen.) Veš, mucka, kapica je čisto topla, čedna in vse to, le ne- koliko tesna se mi zdi, pa tudi kroj, veš, krojček se mi zdi ne- koliko čuden... (Čuti, da ga je polomil.) Colombina: Kar se kro a tiče, se boš že navadil, muček, s cer je pa čisto po meri, ti rogljički pa pridejo na čelo, ne na nos, tako kot zdaj. Cola (do ginjenosti si očita, ker je bil preveč kritizerski) : Oprosti, srček in hvala! (Veselo odskaklja v hi- šo.) Ubaldo (od strani) : Gola ro-go-no-sec. Gola rogonosec... Cola (iz hiše): Odstrani se, nesrečni maniak. Sema trapasta! Ubaldo: Cola rogonosec. Cola rogo- nosec ... Cola: Jaz sem pošten človek, kaj si pa ti — pa boljše, če nikoli ne zveš, če ne se boš obesil... Ubaldo: To pa to! (Zmagoslavno se krohota, odide.) 4. prizor Pandolfo, Stoppino, Lucinda Pandolfo (mrmra sam zase): Ljube- zen je bolezien, ki se zdraviti ne da ... »Ljubezen je bolezen« ... Za bolezen so zdravila, za ljube- zen jih pa ni... Tudi so, tudi... Oja, oja ... ! Le kdo si je izmislil ta pregovor? Vergiss mein nicht! Auch'io son'amante! Je seme á tout vent... ! (Pride Stoppino, skrije se in po- sluša, z druge strani pride Lucin- da.) Lucinda: Pandolfo, dragi moj otroče, kod si hodil, da imaš plašč čisto umazan? Pandolfo (zmeden) : Jaz... ne vem, jaz... Bogvedi, kam sem se pri- tisnil! O, bo že ... Lucinda (skrbna ženkica) : Kaj se se- kiraš. Dovoli. Čakaj, da ti ga oči- stim! (Dvigne mu rob plašča, ga poteg- ne čez glavo, pri tem da znak Va- leriju, ki gre iz hiše in se umak- ne.) 88 Tako, vidiš, zdaj si pa spet lepo čist. Pandolfo : Ti, Lucinda, pa s tole hi- gieno malo pretiravaš, veš. Cisto bolna si že od tega! Lucinda: Jaz, da pretiravam? Rajši povej, kje si hodil? Kje si se va- ljal? A? Pandolfo : Bodi no resna...! Lucinda : Ti-ti-ti-ti-ti... ! (Odideta.) 5. prizor Stoppino, Valerij Stoppino: Kako si se odrezal? Valerij: Fenomenalno. Pravi, da je prvič doživela — saj veš, kaj. Stoppino: Ma ne! Kaj ne poveš! Valerij : Profesor, kaj češ... Stoppino: Pa si bil v formi? Valerij: V grozljivi. Tike-take, tike- take ... Brez konca. Stoppino: Nevšečnosti? Valerij: Nobenih. Nekaj malega me je popraskala z nohti, drugače sem pa cel. Stoppino: Verjetno je brala Kama Su- tro. Valerij: Brala? Ta jo zna na pamet. Stoppino: Te še zanima? Valerij: Ta žetonček je lahko tvoj. Stoppino: Ti, poslušaj... Valerij: Je že sklenjeno. Stoppino : Hvala, caro, hvala. Ampak, da ne bo spet tako kot zadnjič, ko je riba... Valerij: Ne bo. Stoppino: Teh pritožb imam do grla dovolj. Valerij: Ne bo. Stoppino: Saj veš: potem riba začne s tisto filozofijo — jabolko ne pa- de daleč od drevesa ... Kakršen šef, takšen uslužbenec ... Valerij: Brez skrbi! Stoppino: Potem tudi jaz odpadem. Kot usran golob. Valerij: Neeee! Stoppino: Si prepričan, da je bilo OK? Valerij: Seveda. (Poje.) Bilo je mrač- no, noč črna in pusta, ti si meni prva ponudila usta. Stoppino: Dobro. Kaj mi preostane drugega, kot da ti verjamem. Valerij: Greva, stari, na en drink. Jaz častim. (Odideta.) 6. prizor Franceschina, Oktav Oktav : Ti si me zaklala s tisto pilu- lo! Nalašč si mi jo podtaknila. Jasno! Franceschina: Vzemi besedo nazaj. Preklici, kar si rekel! Oktav : Mama, saj nima smisla, da tajiš. Franceschina: Kako si drzneš posu- miti v mene in v mojo tableto?! Kriva nisem niti jaz, niti ti, niti tableta, ampak tista gnusna, ne- sposobna kokota. Ce ženska ni ženska, tudi moški ni to, kar naj bi bil! Oktav (lomi roke) : Mama, nikar I Ma- ma ... Franceschina: Nič ne lomi rok! Sedi in jaz ti lomila bom srce : bom ga, če ustvarjeno iz mehke je snovi, če ni v navadi grešni otrpnilo, da pamet sploh do njega ne prodre! Oktav : Kaj sem storil, da tvoj drzni jezik name tako hrupi? Franceschina: Dejanje, ki skruni sra- mežljivi soj kreposti, poštenje zo- ve hlimbo, snema rožo ljubezni či- sti raz nedolžno čelo in stavi nanj izpah. Da, še ta čvrsta gruda, z licem mrkim, kakor pred sodnim dnem, se zgraža vsa nad tem de- janjem. Oktav: Odpusti, mama! Mama! Franceschina: Poglej sem na sliko to in tO: upodobljeni sta tukaj ženski dve. Tu ona, tu jaz. Kje imaš oči? Pustil si prelepo to pla- nino in šel se v blato past! Ha, imaš oči?! Um imaš, a ta tvoj um je hrom: saj blaznost ne bi se zmotila in um nikdar tako ni za- slepljen, da ne bi mogel več razbi- rati ob tolikšni razliki. Oktav : O, utihni, mama,- oči obra- čaš mi na duše dno, tam vidim pege črne in zažrte, ki več ne oblede. Franceschina: O! Živeti v žaltavem znoju mastne postelje, sparjene v gnoju, ljubkovati se v svinjaku gadnem! (Pade, gleda v praznino.) Varujte me, zgrnite čezme krila, nebeške trume. Kaj češ, blago li- ce? Oktav : Ojoj! Zblaznela je! Kam gle- daš? Franceschina: Vanj. Vanj. Tvoj oče, čisto tak, kot nekdaj živ. Oktav : To je izrodek tvojih le mož- ganov. Saj sploh ne veš, kdo je moj oče! Franceschina (kot uročena zre v du- ha): Čisto tak kot ti. Isti ti! Isti ti! Oktav : Mama, zdaj si razklala mi srce. Franceschina: Lahko noč. Ne hodi k drugi v f>osteljo. In kadar zaželiš si blagoslova, te jaz prosila bom, da me blagoslovi. (Odideta tesno objeta.) 89 7. prizor Cola, Colombina Cola (s kovčkom v roki): Služba je služba. Colombina: A res moraš? Cola: Moram. Pod mus. Opravki me kličejo. Colombina: Pa greš res za ves te- den? Cola (skuša biti prepričljiv) : Res. Colombina: In me puščaš samo? Cola (sumnjičav) : S kom pa naj te pu- stim? Colombina (se otepa): S kom neki? Saj veš, da sva čisto sama na tem svetu. Kot dve siroti. Cola (ostro): A rabiš kakšno var- stvo?! Colombina (poziorna) : Kaj ti pa je? Se bom že sama ubranila, če bo sila. Cola (osoren): Jaz tudi tako mislim. Colombina : Žalostna sem, ker greš ... to je vse. Cola (za spoznanje ganjen, toda ne- zaupljiv) : Drži se ... Colombina : Bom se ... Poljubček za slovo ... (Gola jo poljubi.) Adijo. (Colombina odide.) Gola (na občinstvo): Tole službeno potovanje sem si izmislil... To j« samo finta. V resnici pa ne grem nikamor in ostanem lepo tu. (Othello.) Moram se prepričati! Moram preveriti! Jaz sicer ne ver- jamem, da me vara, toda moram. Potlej bom vsaj miren. V srce se mi je zalezel dvom, ki kot tečen črv gloda in grize. Zadnjič, ko mi je natikala tisto športno kapo, se mi je za hip zazdelo, kot da vi- dim senco, ki je zletela mimo me- ne. (Mračen, še bolj othellovski.) In potem tisti Ubaldo! O! Zakai? Kako? (Skuša se pomiriti.) To ni res ... Upajmo... Ce pa spoznam, da me vara in se v to prepri- čam...! Ne, niti pomisliti nc smem ... (Zvija ga.) Človek je res zver... 8. prizor Gola, Stoppino Stoppino: Kaj ga lomiš s tem kuf- rom? Cola (mračno): Kaj te briga. Stoppino : Kaj že spet naklepaš? Cola (skuša skrivati svoja čustva): Jaz, da nekaj naklepam? Stoppino: Saj te vidim. Na nosu se ti poznal Gola: Daj, daj... Stoppino (zvito): Hočem reči, da na čelu... Gola (to ga speče): Ti, Stoppino, mi- sliš, da si neskončno brihten, kaj? (Stoppino se reži. Cola besni.) Mi- sliš, da si prav preklemansko stru- peno pronicljiv! (Stoppino se íe bolj reži.) Misliš, da ti je vse jasno. Misliš, da si genij ali kaj I (Stop- pino se zresni.) Pa se motiš, vel. Ti nimaš pojma o rečeh duha in srca. Nula! Stoppino: Torej je vse akui»] lati fa- ri. Nič ni res, a?! Cola: Kaj ni res? (Stoppino se reži kot iz uma.) 9. prizor Gola, Stoppino, Pandolfo, Ubaldo Pandolfo: Zakaj se pa ta dva norca smejeta? Ubaldo: Hej, vidva, zakaj se smeje- ta? Gola (togo): Jaz se prav nič ne sme- jem! Stoppino (hrabro): Jaz se smejem! Ima kdo kaj proti? Ubaldo (previdno): Kaj pa je tako smešnega? Pandolfo: Ja! Saj res. Kaj je tako smešnega? Stoppino: Vidva! Gola (maščevalna samozavest): Vidva sta smešna! Pandolfo (Goli) : Jaz se na tvojem me- stu ne bi tako samozavestno režal. Sploh ne! Gola: Zakaj? Pandolfo: Ni vsak dan Prvi maj. (Vsi se smejejo.) Poleg tega si pa pri meni v službi! Gola (jezen): Jaz se bom smejal, ka- darkoli bo to meni všeč! Pandolfo: No, potem ti bom pa jaz povedal en vic iz resničnega živ- ljenja, me prav zanima, če ti bo všeč. Pazi dobro! Neka ženska na- takne na glavo svojega moža ka- po-kapicM, da bi nesrečnik ne vi- del iti iz hiše nekoga, ki je bil rav- nokar z njo zelo intimen. Zdaj sc pa smej! (Pandolfo se krohota. Cola poble- di, se zakrkne.) Ubaldo (Pandolfo mu naenkrat ni všeč) : Jaz vem še za mnogo Iroljši vic od tvojega. Si slišal tistega, ko so v otroškem vozičku nesli k ne- ki šarmantni dami nekega postav- nega, a bebavega mladeniča, ki jc bil v vozičku zaklenjen, tako da ga njen mož, ki je sprejemal vozi- ček, ni mogel zavohati?! (Ubaldo se smeje. Pandolfo pre- bledi.) Stoppino (Ubaldo mu ni všeč): Ta štos sem že slišal, vem pa tudi za nadaljevanje. V tisto hišo je bil 90 namenjen še en otroški voziček, v katerem je bil skrit en grozno seksapjlen trgovec z lanom, ki pa pri dami ni vžgal, ker ga je med- tem omenjeni mladenič kar uspeš- no nadomestil! (Vsi se smejejo, razen Ubalda.) Ko pa je prišel mož tiste dame z enega svojih seksualnih pohodov, je gospa spravila svojep obisko- valca iz hiše tako, da je soprogu privzdignila plašček čez glavo, ker je bil baje zapackan. (Vsi se smejejo razen Pandolfa.) Gola (Othello-revanšist) : Vse so to mačje solze v primeri s tistim, ko je nek mladi mož, preoblečen v mutca šel na obisk k neki mada- me, kjer ga je zalotil mož v spod- njem perilu in mu, cepec, kot je, dal vbogajme in nagrado za delo v vrtu. (Vsi se smejejo razen Ubalda.) Ubaldo (zgubi živce) : Dovolj ! Dovolj ! slišite! Ti heci mi ne ugajajo. To bomo še ¡»računali! (Odide.) Stoppino (prijateljsko): Greva v go- stilno! Gola: Ne grem. Stoppino: Greva splaknit vse sku- paj... Gola (ostro): Jaz nimam kaj splako- vat! Stoppino: Kakor hočeš. Čao! (Odide.) Gola (kar trese se): Preklet pijanček. (Skuša se zbrati.) Zdaj ali nikoli. Moram se obvladati. Moram si priti na čisto! Nebesa, držite me nazaj, čutim, da bom zblaznel! O, bog, zakaj ravno mene?! Zakaj z gorjačo? (Skrije se v zasedo.) 10. prizor Gola, Colombina, Pandolfo Pandolfo (razburjeno razlaga svoje satanske načrte): Njo bom ubil, razumeš. Z njo je konec. Ure so ji štete. Potem zgodaj zjutraj v banko, denar ven, zabriševa vse sledi, truplo zakopljeva ali pošlje- va na poste restante, taxi, direct- ion — Južna Amerika! Potem sva na varnem, potem pa življenje in bossa nova, muzika! Cola (razkačen do skrajnosti plane iz skrivališča): Ubil ga bom, ubil, njega takoj, tebe pa počasi. Počasi te bom rezal na drobne koščke! Vlačuga! Colombina (šokirana): Ali si nor? Po- miri se vendar! Cola: Tiho bodi, ker te bom tako ubrisal, da boš pri priči abortirala! (Pene na ustih.) Mučica moja! (Pandolfo se zbudi iz otrplosti, be- ži, Gola nekaj trenutkov pretepa Colombino.) Cola: Zažgal bom hišo, zažgal bom tebe in njega, da se bosta cvrla kot podgane! (Opazi, da je Pandolfo na begu, teče za njim. Colombina jo ucvre po svoje ; za Ardelijo priteče Ubal- do, jo ujame in sladostrastno da- vi.) Ubaldo: Kaj ti je manjkalo, povej. Povej! Imela si denar, dom, lju- bezen, ognjišče, vse! Vse, kar si lahko srce poželi! Umri v mukah, da si boš zapomnila, kdo je Ubal- do. Kurba. Počepka. Lajdra. (Jo spusti za trenutek in se zjoka.) Zakaj si mi to naredila? Zakaj?! (Ardelija izkoristi njegovo slabost in se odloči za beg, Ubaldo šiba za njo, medtem pridrvita Pandolfo in Lucinda, podre jo na tla.) Pandolfo (blaznež in maniak): Moja boš, preden crkneš! Moja boš, preden špricne kri! (Jo skuša po- siljevati.) Samo moja. Cisto na koncu moja! (Pridrvi Valerij, spusti se v boj s Pandolfom, zraven ga prepričuje.) Valerij: Med nama ni bilo ničesar. Razumite vendar, to je platonska zadeva. Pandolfo: Gobec umazani. Na! Na za Platona! Na! Pa še zate eno! Na! (Boj se nadaljuje, Lucinda pride k zavesti, vrešči, Ardelija priteče za Oktavom. Ujame ga, klofute padajo.) Ardelija: Tu imaš! Reva. Usrane. Po- scane. Pezde... (Na koncu se zjoka kot dež. Pri- teče Franceschina in vzame sina v svoje okrilje.) Oktav (obupan): Mama, jaz nimam Ojdipovega kompleksa. Franceschina: Saj ni važno! Saj gre tudi brez kompleksa! (Divje ga objema, kot bi ga hotela zadušiti, nesrečnik ji komaj uide.) (Obračun poteka v nadaljnem ta- ko, da se spopadajo najrazličnej- še skupine in možne dvojice, ki z najrazličnejšimi motivacijami da- jejo duška svoji upravičeni jezi. Masaker je vsesplošen.) Ardelija : Lucinda Lucinda : Colombina Franceschina : Ardelija Oktav : Valerij Pandolfo : Ubaldo Moški : ženske (Naši junaki ne izbirajo sredstev. Pluvajo se, vlečejo za lase, boksa- jo, grizejo, mečejo po tleh, lomi- jo si ude, praskajo se, razčetverja- 91 jo se. Trudijo se skratka, da bi se čim bolj zares uničili. Vmes seve- da pridno spuščajo najrazličnejše krike in psovke, poslužujejo se pa tudi besednih očitkov, večino- ma enozložnih argumentov za svo- je početje! Končno se ves ta festival mesa, ta karneval kože, ta orgija krvi za- vozla v trden, nerazrešljiv klob- čič, ki nazadnje le obmiruje. Naši prijatelji v tem trenutku zapojejo song »Tuje hočemo, svojega ne da- mo«.) Tuje hočemo — Svojega ne damo ! Čez plot skačemo — Cek) noč garamo. Pilula ni draga — pa ziher pomaga ! Kdor pa ne more grist — ni naše gore list! Pridno kot čebele ljubimo debele, tečno kakor muhe glodamo ta suhe. Jajca so domača, uvoženo meso, vseeno pa se splača prevarati ženo! Tuje hočemo — svojega ne damo! Čez plot skačemo — celo noč garamo! Miodrag Bulatovič: DVAKRAT ALI TRIKRAT UIM UE ZASTALO SRCE Tedaj so zagledali jezero. Da bi se ognili glavni cesti in vodi, ki je segala vse do Ženeve, so jo osvajavci mahnili po ledini. Sreča Sergejeva, da so bile steze pogoste, da so si sledile in da je mogel z džipom za njimi. Georges Bonnefous si je prizadeval snemati kmete, ki so bežali pred Malićem, ženske, ki so mu mahale, in otroke, ki so se smejali. Maličevemu oslu se je umaknil s poti celo duhoven, zlikan in suh gospod srednjih let; kalvinist jih je pozdravil, potem se je zastrmel v vrečo, iz katere je gledala želva, in se pričel križati in zardevati ter se ritensko umikati, kakor to počnejo hodže, ko po po- grebu zapuščajo pokopališče. »Kako se ti zdijo. Malic?« Sergej Ivanovič je razganjal živino, zapeljal na stezo in vnovič kosil pašnike. »Na kaj te spominjajo, junak?« »Kdo, kako se mi zdijo?« je glasno spregovoril Malic, ko je po globusu iskal jezero, mimo katerega so šli. »Goveda?« »Ne goveda,« je rekel Ivanovič in gledal, kako Malic od časa do časa poljublja globus. »Švicarji, Malic, kakšni se ti zdijo?« »Ni junakov v teh krajih, Ivanovič,« je rekel Gruban. »Nobeden se nam ne zoperstavlja in me tudi nobeden ne nosi. Zdi se, da so skopi in da so bojazljivci.« »V tej deželi te ne bojo nosili,« je zaklical Bonnefous, ko je Sergej z džipom zavozil v negovan cvetličnjak. »Medtem, ko jih mi teptamo in osvajamo, nas oni, verjemi mi, niti ne opazijo. Takšni so. V tem 92 hipu, ko jim takole lomimo kosti, najbolj verjetno po svojih kleteh in podstrešjih božajo in preštevajo zlato in franke. Ne bojo te nosili.« »Antonio, vprašaj Ivanoviča, kakšne so njihove ženske!« Malic je gledal na jezero, samo vode se je bal. »Ali nudijo vsaj one odpor sovražniku? Kakšne so do vojaških oseb?« »Malic, mesto, ki se mu približujemo, je Ženeva,« mu je odvrnil Sergej Ivanovič in se z muko prebijal med kravami, teleti in živino. »Ženeva, lepotica!« »Zaokroženo!« Gruban Malic se je obrnil na sedlu in jim namignil. »Na globusu je trikrat zaokroženo in pošteno obarvano! Enkrat v Rimu, drugič v Neaplju in potem na Siciliji. Vse trikrat, listje, so mi zaznamovale globus same.« »Švicarke?« Sergej Ivanovič je pognal džip. »A tudi one?« »Prva je bila Angležinja, mogoče Američanka,« je rekel Malic. »To je bilo v Rimu, v Via Dante, že zelo davno.« »Se ne spominjaš njenega imena, junak?« je zvito rekel Sergej Ivanovič. »Mogoče se je imenovala Agatha?« »Pojma nimam,« je rekel Malic in spodbodel osla. »Ko bi se mi, revolucionarji, tudi takšnih drobnjarij spominjali, bi težko zmagah.« Gruban se je zamislil. Spomnil se je, kako ga je grizla, kako mu je lizala oba globusa in kako se je potem natikala, omenjajoč boga in glavni odbor Rdečega križa. »Mislim, da je bila Lady. Neko takšno švicarsko ime. Dobro je jahala!« »Ce hočeš ali če zapoveš, bomo šli tudi preko jezera,« je rekel Peduto, ko so se vsi ustavili ob vodi. »Lepotico Ženevo imamo pred nosom! Ce pohitimo, bomo pred mrakom že tam. Jahali bomo, ko že praviš, da so takšne in da si želijo samo risanja po globusu. Gremo čez vodo?« »Daj, Antonio, da jih na nek način napademo s hrbta,« je rekel Malic in se stresel že pri misli, da bi moral preko jezera. »Sovražnika, posebno pa mračne kapitaliste, je vedno treba obiti, prevarati, ob- koliti. Potem mu ne preostane nič razen borbe prsi v prsi. Tu smo močni.« »Obiti je treba jezero, Ivanovič!« je rekel Antonio Sergeju in Georgesu, ki je bil očaran nad množino vode in svetlobe. »Veš, Že- neva je že zdavnaj obkrožena!« »Zaokrožena je,« je kakor zase rekel Bonaccia ves v znoju. »Vsi smo vsaj v mislih šli tu skozi in jahali.« »Še celo Taliano,« je rekel Antonio Sergeju Ivanoviču, ki si je s čepico brisal znoj z obraza; spomnil se je San Giovannija in Padrovega osla Luke. »Taliano, ali si osvajal Švico? Ah je tudi tvoja glava kakor glava mojega sina Reppina polna ženevskih naslovov, imen in spo- minov?« »Ta še jaha!« je veselo izgovoril Malic. »Gotovo pa, ko nisem na njem, ko smo v neznani deželi, katere jezika ne razumemo.« »Ali ga draži beseda revolucija, Gruban?« je nežno in napihujoč se vprašal Georges Bonnefous. »Mislim, ali mu se na to veliko in sveto besedo zgane ta veličastna, ta biblijska, oslovska goba?« »Da, brkač,« je rekel Malic resno. »Na besede Svetovna revolucija, komunizem, enakost, kakor tudi na pesem Rdeča sta Vzhod in Zahod, mi stopi kot nor!« »Meni pa ravno na te besede pade,« je rekel Bonnefous, zadovoljen s posnetimi totali jezera in planin, ki so se ogledovale v vodi. »Bo- gami, rajši bi bil osel!« 93 »Veselite se, osvajavci in fukači!« je rekel Sergej Ivanovič, ko je odkril stezo, po kateri so lahko neovirano napredovali. »Ženevo, za- okroženo in tolikokrat teptano, smo čudovito obšli. Zdaj smo za njenim hrbtom, neopazno smo se nagnetli sem.« Trobil je, medtem ko se je Georges krohotal. »Glejte tudi Francijo, deželo vina, pesmi in oslov! Vzdrži, Taliano, kmalu bo tudi zate mesa! Osvajavci in fukači, brez krvi smo prispeli na mejo države, ki nas edina lahko razume in sprejme!« »Bratje, ne omenjajte pred Talianom Svetovne revolucije, ljubezni in Francije, spet mu je stopil!« je cmeravo rekel Peppe, klecajoč in grozeč želvi. »Ce boste še naprej izgovarjali te čudovite besede, bomo morali počakati, da mu pade in da ga potegne vase kakor polž ro- gove.« »Prečudovito, tudi meni je stopil!« je rekel Bonnefous, ko je zlezel iz z vejevjem in praprotjo zamaskiranega džipa. »Nemara zato, ker je na drugi strani Francija!« »Vprašanje je, kako dolgo bo zdržal,« je rekel Sergej Ivanovič s polnimi očmi Francije in meje kopnega. »Lažje ga je vzdigniti, kakor pa obdržati v položaju mirno. Vsaj meni.« »Sram me je priznati, ampak tudi moj pulzira,« je šepnil Peduto in zardel. »Vive la France!« Objemal je užaloščenega Peppina, ki ni imel česa prijavljati in ga tolažil. »Lep dan, ali ne, fantje? Moški dan, na meji!« Skriti v gozdičku, zleknjeni po azbestnih pelerinah in še nekakšnih dekah, so gledali proti neosvojeni deželi. Georges ni smel niti prižgati, bal se je, da mu bo padel in je s trepetom gledal proti Zahodu. Tudi Sergej Ivanovič je že stotič sporočil, da je srečen s petelinom v levi hlačnici. Primerjal se je z oslom, pri čemer je temu zavidal iz globine svojega rusko-srbskega srca. Taliano je poslušal besede, ki jih je ljubil, vohal zemljo in zrak z one strani, nategoval kito. Antonio Peduto je primerjal njegov živi količek, s katerim se je bičal po trebuhu, s pisano rampo na mejnem prehodu, ki je bil oddaljen kakšnih sto metrov od njihove sence. Zlek- njen na bok in z rokami med nogami je zanesenega osla še z največ občudovanja in žalosti gledal Giuseppe Bonaccia. Topla in mehka in navadnemu človeškemu očesu v celoti nedo- jemljiva se je v nedogled in kakor na hrbtu razgrinjala Francija. Žuborela je voda, nemara reka: prava ženska! 2. »Predaj se, kurbirska dežela velikega Napoleona!« je zaklical Malic in se približal s kredo potegnjeni črti, ki je predstavljala švicarsko-fran- cosko mejo. »France, steptal te bom, odgovori!« je kričal, stopil iz goste praproti, vzdigoval glavo in globus. »Francija, ženska, sedem dni je, kar smo ti napovedali vojno! Ce do sobote ne odgovoriš, vas bomo vsi imeli za strahopetce in vedeli bomo, da niste dostojni Napoleona, ki smo ga premagali in katerega nam je bilo žal, ker ni bil naš!« »Francoske divizije in armade!« je klical Peduto, ko je zamenjal Malica in gledal, kako se onkrat meje kakor kakšna velikanska ameba premika vojska vseh rodov. »Vojaki, veliki strateg Gruban Malic, tisti ki je nabral toliko zmag, porisal ves svoj globus, vas poziva k častni predaji, k predaji brez prelivanja krvi, brez mesarjenja! Ce ste ljudje, če ste še Francozi, vzdignite roke in dovolite, da vas potepta človek, čigar ime bo ostalo v zgodovini in v legendah, v legendah posebno! 94 Me slišite, ali pa vam je res toliko do petja, ki nam že sedmi dan polni ušesa?!« »Francozi!« se je pognal iz trave in sence Sergej Ivanovič. »Ko se že enkrat morate predati, storite to čim prej, na primer danes! Kajti za to, kar morate enkrat storiti, se vam ponuja najidealnejša prilož nost! Da vržete orožje, vas poziva človek, čigar ime se že leta in povsod piše z velikimi in obvezno rdečimi črkami! Poženite od sebe te preklete in okužene kurbe, s katerih ne zlezete, odkar smo padli sem, in posvetite vsaj malo pozornosti pravim junakom, posebno pa angelu, ki mu sledimo, opiti in malodane slepi!« »Dekleta!« je zabrundal Georges Bonnefous ležeč po strani in s steklenico vina v naročju. »Dekleta in kurbe, ki jahate te golobrade in nesrečne dečke in jim ne dopustite, da bi nas priznali za močnejše in se nam predali, izgubite se, odidite! Ce nam pridete v pest, vas bomo raztrgali s kitami! Ali ni tako, Peppino, naša moč?« »Gorel sem!« je po steklenici rekel Bonaccia, a tako glasno, da ga je tista stotina prostitutk lahko slišala. »Gorel sem, dekleta moja, najprej po gorah Balkana in Crne gore in potem po Italiji, tako vas prosim, da odidete, da bi jih polovili žive!« »Počakali bomo na odgovor do sobote!« je zaklical Malic in po- tipal medalje, kupljene v palermskem muzeju. »Do sobote, do sobote!« Tedaj pa so Malic in drugi videli, kako je iz praproti zrasla ženska štiridesetih let. Njene oči so bile temne in polne hrepenjenja, tiste prave želje po moškem, ustnice je imela zatekle in razpokane, bose noge pa je imela kosmate še nad koleni. Lasje so ji pokrivali vrat, ki je že nekoliko ovel, a je bil še dolg in prožen. Pomislili so, da je pastirica, in počakali, da se jim je približala. Skromno oblečena in svobodna ženska iz ljudstva je stopila naravnost k Maliču, obstala je na meji, narisani s kredo, se izprsila in malodane dosegla z bogatimi prsmi njegov globus. »Do sobote,« je ušlo Maliču, ko je začutil vonj njenega znoja in žlez. »Do sobote, najdlje do nedelje.« Gledala ga je zvrha in noro. Nosnice so se ji raztezale. Od njene bližine in vonja se mu je meglilo v glavi: »Tako torej, do sobote ali nedelje. V ponedeljek že morate biti naši.« »Zame je dolgo do sobote,« je rekla ženska in se prislonila obenj. »Ne morem čakati,« je dodala in ga objela okrog pasu in suknje; tudi njo je njegov moški vonj po zasmojenem, po jarcih in repih švicarskih telet nezadržno dražil in širil njene zenice. »Ime mi je France-Claire. Ne morem čakati do sobote, nesrečna sem. Ne morem čakati, nočem čakati!« »Razumem jo, toda kaj pravi?« je vprašal zmedeni Malic Pedutija in položil roke na njena vroča, široka pleča. »Da ne govori kaj o po- htičnih ali vsaj vojaških stvareh? Antonio, hitro prevajaj, me že grabi, ven mi ga vleče. Kakor je pričela, se bo še nataknila, a moram vsaj vedeti, kaj je hotela.« »Pravi, da je ona Francija, ona osebno, in da je nesrečna,« je rekel Antonio in porumenel od sramu; njegov glas je vzdrhtel, ves je oživel. »A se še naprej natika? Ce želiš, jo bom porinil, pomagal ji bom. Videti je vdova. Vse so takšne.« »Imenujem se France, kar pomeni, da sem Francija in predam se brezpogojno,« je rekla ženska, medtem ko so se njene oči in ustnice vlažile. »Predaje so najdražji trenutki mojega življenja. Princ iz daljave, princ z dvema medaljama moje države!« 95 »Malic, pravi, da so se navadili na predaje, da imajo to najrajši,« je rekel rumeni Peduto princu z Jutrovega. »Zaradi tega te prosi, da ji daš celega in da vzameš vse kot popolni poraz, kot pravo polaganje orožja.« »Dal ji ga bom, kaj bi drugega,« je rekel Malic, medtem ko je ščegetala in mečkala njegove hlačnice in mošnjo. »A rajši bi videl, ko bi se oni predali ali vsaj sprejeli boj.« Sključil se je in spet vzrav- nal, pokazal je na pešadijske čete in motorizirane enote. »Antonio, ugotovi, aH nas je vojska opazila in ali se res umikajo pred nami?« »France, rdeči vitez te vprašuje, zakaj se armade umikajo pred soboto?« Nagnil se je Peduto in začutil vonj njenih žlez, lukenj in vojaških parfumov. »Bežijo brez besed, brez belih zastav na puškah! Ali to pomeni, da so Francozi pizde?« »Manevri so zaključeni,« je rekla ženska, zaposlena z Maličevimi hlačami. »Trajali so tri mesece in pol. To je bilo pravo življenje, živ- ljenje z vojsko, s temi brezbrižnimi in poštenimi otroki. Zdaj odhajajo, zato sem tudi žalostna. Kdo ve, kdaj jih bo spet hudič naplavil!« »France, slovanski kraljevič te vprašuje, ali ga boš posilila ravno tu, na meji?« Antoniju se je tresel glas; spominjal se je Crne gore, voj- ščakov in deklet. »Ga hočeš podreti prav tu ... pred soboto? Bodi bolj nežna, zabolelo ga bo, ne nateguj toliko. France, ali pred nami in sredi dne? France, on te prosi, da bodi pazljivejša. Iztrgala mu ga boš, pravi. Brez njega mu še na misel ne bi prišle ne vojne ne tolikšna osvajanja!« »To vedno počnem tukaj na meji,« reče zamolklo ženska in so se zaradi njenega strastnega francoskega »r« Maliču vzdigovali lasje. »Na tej beU črti, ki deli dve bratski deželi. Ravno mar mi je za pa- trole z obeh strani, za pse in graničarje in za živino, ki se ponavadi pase okrog mene ... medtem ko jaham!« »Ali to pomeni, da mora leči on, ne pa ti?« je nežno in z neza- upanjem rekel Antonio. »Sicer pa, rdeči je na vse pripravljen. Prihaja od daleč in ve marsikaj, ti vidiš le dve francoski in desetine ostalih medalj. Rdeči je k sreči zelo močan, dasi ni bogve kako grajen. O njegovi sili in močeh vejo vse dežele, ki jih je prekrižaril oziroma poteptal.« »Tukaj bova, na meji,« je rekla ženska, zavijala je z očmi in se pričela odkrivati. »Vitez, upam, da ne priznavaš meja, da jih sovražiš in da pljuješ nanje. Tu bova. Zemlja danes diši po vlagi, po tebi!« In preden se je nagnila naprej in se z rokami dotaknila tal, sta Sergej Ivanovič in Georges Bonnefous videla, kako so njene noge porasle z dlakami. Filmala sta jo iz praproti, medtem ko se je ona umikala nazaj in pomolila rdečemu vitezu okroglo in še trdo zadnjico. »Ze dolgo nisem videl kaj takega,« je rekel Antonio Peduto v strahu, da jim bo France-Claire zmlela prijatelja. »Poglejte, kako se pomika nazaj, kako se kot mačka vzdiguje na prstih, kako za luknje išče rog!« »Pa ja, napela se je, tako da je njen spol podoben oteklim mačjim jajcem,« je rekel sramežljivo Giuseppe Bonaccia in začutil, kako nje- govi očesni duplini zalivata mrak in strah. »Prava, zatekla mačja jajca.« Peppe je pokril obraz z dlanmi in ga pomazal s smrdljivim sirom: »Antonio, bolj kosmate ženske nisem videl niti na fotografijah. Med nogami, ali ne vidiš, ima mačja jajca in črno, alpsko jagnje!« »Lahko bi se vmešal, Peppino,« je rekel Peduto, ko je vdova našla rog in se pričela natikati. »Zaprosili jo bomo. Rekli ji bomo, da ljubiš živino, da si tudi sam jagnje.« 96 »Preveč sem gorel, da bi mu mogel pomagati,« je rekel Bonaccia, ko je gledal, kako je vdova, spominjajoč na živi most, izvajala kretnje, podobne premikom mlinskega kamna, ki lovi zamah. »Ubila ga bo tako, zlomila mu bo vrat. Ubogi naš Malic! Bo zdržal, ali bo poginil... poleg drugega še zaradi neznanja jezika in njihovih narodnih šeg. Ubogi Malic! Ali ga je tudi tebi žal, Antonio?« Kakor da sta resnično v nevarnosti, se je Antonio stisnil k Peppinu in želvi, ki ji je rekel, da so srečali vdovo, skoraj tako nesrečno kakor Gigia iz Via Maledetta. Opomnil jo je, ker je gledala iz vreče, ker se obira pri kosu kmečkega kruha in zelenega sira, s katerim sta jih že dneve gostila in hranila Sergej Ivanovič in Georges Bonnefous. Želva se je premaknila, zasedla nov prostor in pričela gristi in glodati zeljni list. In preden se je umirila, je pot oblil njen obraz in zgrbančeni vrat. Neki ljudje, kmetje ali cariniki, so strmeli iz praproti in skoraj oslepeh od boja, ki je trajal več kakor uro, in gledali, kako princ iz daljine še stoji na nogah in briše čelo z robom njenega krila. Vdova je poljubljala krzneno rusko čepico, se drgnila z njo, zdaj od zgoraj navzdol, pod popkom in okrog mokrih prepon, zdaj z zu- nanje strani in po kobiljem križu. Stokala je, kakor da ji je kdo segel v samo drobovje ali kakor da so se ji zapletla čreva. Se celo padala je, se ujela na prste, se spet vzdignila in napravila most. »Kdo si in od kod, rdeči?« je šepetala. Čutila je, da ji bo njegov rog segel do sapnika. »Iz katere dežele prihajaš, vojskovodja?« Njen glas je bil raztrgan, ker je udarjal in udarjal, skoraj v ritmu in s silino, kakršne kmetje in cariniki tega kraja že zdavnaj niso videli. »Povej, zaupaj se mi: kje je dežela, ki te je takšnega odhranila? V katerem jeziku govoriš?« Sklanjal se je čeznjo, porival, grizljal njeno kožo in meso ob hrbte- nici, vse do vratu in babje jame. V ustih je imel polno njenih las in kosov ženskega perila. »Princ, princ, princi« je pričela klicati na pomoč in se plaziti po s kredo omejenem prostoru, po meji; približevala se je globusu, gledala ga je z vrha, ne da bi se vpraševala, ali ji bojo rebra in hrbtenica ostala cela. »Iz katere dežele prihajaš in ali so tudi ostali takšni? O, kako mora biti srečno ljudstvo, ki mu vladaš... če vladaš tako... o princ, joj meni!« »Malic, vprašuje, če znaš nehati?« je šepnil Antonio, bled in pre- strašen. »Pripominja, da ji je dvakrat ali trikrat zastalo srce.« »Povej ji, da želim črnim kapitalistom najstrašnejšo smrt,« je rekel Malic, ki ni okrog sebe videl ničesar razen gnilega Zapada in je čutil, kako sta njegov obraz in vse telo oblita z znojem. »Smrt, neizprosno smrt! Najprej tako, potem pa v oboje možgane!« »Ponavlja, da jim tudi ona želi propad, Gruban,« je dodal Antonio, ko je gledal, kako jo Malic znova grabi za lakotnice in jo vleče k sebi. »Izjavlja, da jih posebno od danes sovraži in da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bo njihov konec sramoten in beden. Dovoljuje si nam sporočiti, kot pričam, da ji boš, če tako nadaljuješ, odtrgal obe ledvici.« »Hočem predajo!« je rekel v zanosu Malic, ko jo je čutil napol mrtvo pod sabo. »Hočem brezpogojno predajo, na vseh frontah!« »Toda njena ledvica... in čreva,« je zajokal Peppino z rokami v hlačah in na opečeni in zgrbančeni koži. »Ledvica in rebra. Ali ne slišiš, kako kliče Kristusa, da se predaja... kakor se nikdar do zdaj ni pre- dala?« 7 — Problemi 97 »Hočem padec naroda!« se je režal Malic in jo v mislih prebijal do žrela, do malih možgan, do atlantske obale na globusu. »Kapitalisti, z zobmi vam bom odiral kožo!« »Armade odhajajo, umikajo se,« je s strahom rekel Antonio plazeč se zraven njega in gledajoč, kako jo preganja po nikogaršni zemlji. »Be- žijo, sram naj jih bo, brez besed!« Gruban MaUč je šklepetal. Bil je čisto bel. Omenjal je smrt in znoj. Ni slišal Peppa: »Odstopajo, a niti z roko niso mignili. Bog! Ko vidijo, kakšni smo in na kaj smo pripravljeni, odhitijo, da bi dosegli široke ceste in sre- dišča dežele. Glejte, tovariši: za prestrašenimi četami se vlečejo borna vozila in tanki, guma smrdi! Hej, da vas ni sram, ko bežite brez po- zdrava, brez nasmeha? Usrana vojska, strahopetci in mehkužci, poča- stite nas vsaj s pogledom! »Princ, v imenu velikodušne dežele, katere vojska se umika, in v imenu Jezusa Kristusa, te prosim, da mi ne zdrobiš hrbtenice. Mi smo vsi nežni in pokvarjeni in že zdavnaj se nismo srečevali s takšnimi bogovi...« »Pustil te bom le, če pred vsemi izjaviš in podpišeš, da je Francija moja!« je zaječal Malic, prepričan, da se mu bo še upirala. »Ce se mi izročijo ključi!« »Izročim ti zemljo in vse njene ključe,« je od zgoraj rekla ženska, ko se ji je zdelo, da se tla pod njo majejo in upogibljejo in se franco- sko nebo kali in meša s švicarskim. »Izročam ti deželo, Francijo, in vse njene armade, ki se, videl si, umikajo v paničnem strahu pred tabo. Dajem ti jo vso, samo ohrani mojo hrbtenico in lobanjo... lakotnice si mi predrl z nohti. Pusti... pusti me, angel!« »Francija je padla!« je vzkliknil Antonio, v upanju, da bo Malic s tem zadovoljen. »Francija je ... na trebuhu, poražena in ponižana!« Antonijeve in Peppinove oči so bile polne oblakov in solz: »Francija je zdaj tvoja in naša! Končno, o bog, končno! O bog, kako si velikodušen, ker si nam dal še eno državo ... ki ji zdaj pre- števamo krhka rebra in gnetemo alpsko črno jagnje! O bog, čudoviti naš bog, zaprosi ga tudi ti, da jo izpusti!« »Predala se je, rdeči!« je rekel iz praproti Sergej Ivanovič v Ma- ličevem jeziku. »ToUkšno deželo ti je dala, novi vitez, ključi bojo vsak čas tu!« »Prosi ga, Serge, naj je ne ubije, naj je ne prikuje k zemlji,« je sko raj zajokal Georges Bonnefous in snemal Maličevo torpediranje. »Kma- lu bo noč, mogoče ima sirota otroke.« Bonnefous ju je še nekaj časa snemal. Valjala sta se po meji, va- rujoč se kakor po dogovoru tako enega kakor drugega ozemlja. Bila sta bela in pomečkana. Za njima je bilo videti travo, praprot in mejni prehod z dvojnima rampama, cariniki in psi. Težko je bilo razločevati, kdo od njiju je bil lepši in kdo bolj nor v teh smrtnih ljubezenskih mukah. O mraku je Sergej Ivanovič pripeljal neke ljudi, po vsej verjet- nosti gasilce. Rekel je, da so generali, ki so prišli, da bi se kolikor mo- goče hitro predali. Ivanovič jim je dal znak. Padli so na kolena, zažven- ketali z epoletami, medaljami in s pločevinastimi okraski : »Rdeči, na, vzemi!« so rekli enoglasno in vrgli zraven Maličevega globusa kup starih in zares ogromnih ključev. »Princ, ni mesta, ki ga z njimi ne bi odprl!« »Antonio, največji ključ je od Pariza!« je v zanosu rekel Malic in stiskal k sebi skoraj onesveščeno žensko. »Vprašaj jih, zakaj se prej 98 niso predali. Rdečelasi, ne morem več, v glavi se mi vrti in edino, kar vidim pred očmi, je mlaka njihove kurbirske in kapitalistične krvi. An- tonio, te države ni bilo lahko zasesti. To si dobro zapomni. Vode!« Giuseppe Bonaccia je pobral ključe in jih vtaknil v vrečo z želvo. Sergej Ivanovič je zaprosil svojega snemalca, naj se spočije in naj var- čuje s trakom. Potem so se privlekli do džipa. Čakali so. Spodaj, na prehodu, so se prižigale luči. Lajali so psi in cariniki. »Zaspala sta objeta!« je rekel Peduto. »Na sami meji. Cisto bela!« Antonio ju je pobožal. Rekel jima je nekaj nežnega. Potem ju je zelo pazljivo prevrnil, odrinil od belega prostora. Nista se prebudila. Le še bolj sta se stisnila drug ob drugega. Eden od gasivcev je vrgel nanju azbestno pelerino in rekel: »Zdaj sta v Franciji.« Obrnil se je na uniformiranega mrhovinarja poleg sebe : »Mislim, da šele zdaj podlegata carinskim in davčnim pred- pisom. Ali mislite tudi vi na tisto, kar sta ta dva malo prej počela?« »Zdaj sta pri nas, plačala bosta,« je rekla uniformirana davčna hi- jena in pogledala Antonija in Peppeja. »Zdaj sta pri nas, kar pomeni, da sta naša toliko kakor vaša.« »Ta dva pripadata zgodovini in revoluciji, gospoda,« jim je rekel Peduto. »Ta dva pripadata vsem. Poglejte, kako se nasmihata v snu; prava zaročenca!« »Ko bi jo hotel peljati s sabo v Pariz!« je vzdihnil najbolj deko- rirani gasilec. »Težave imamo z njo, a ji nič ne moremo — vso to ne- čistost počne na nikogaršni zemlji.« »Ne verjamem, da jo bo lahko odpeljal,« je rekel Peduto. »On mi- sli samo na globus, na Svetovno revolucijo in na končno zmago rdeče barve.« »Imenovali ste ga princ,« je začel najstarejši gasilec in odrinil davkarje. »Čigav princ je! Iz katere dežele, katerim krajem vlada? Da ni Spanec?« »Črnogorec je,« je s ponosom rekel Peduto. »Črnogorec, kakor sem tudi jaz. Torej, Slave. Vsi smo iz Bijelega polja. Ni ga še na globusu. Mogoče je videti reko, bistri in hitri Lim!« »Rekel sem ti, da so od tam,« je rekel gasivec mlajšemu, tistemu, ki je porival davčno hijeno. »Takoj sem pomislil, da so od tam.« »Pritiskal je pod pazduhami kakor žrebe,« je rekel mlajši gasilec, ko si je spet zamišljal pred sabo strahotno podobo in poskušal, da bi to izvedel z davkarjem. »Odri ji je kožo, polomil par reber.« Stiskal je davkarja, škripal z zobmi. »Tudi jaz bi rad tako. A kaj mi pomaga, ko nisem od tam!« Sergej Ivanovič in Georges Bonnefous sta porinila džip in ga od- peljala po ledini. Bili so v Franciji. Legla sta zraven pokritih ljubim- cev in se pokrila s pelerinami in dekami. Tudi Antonio in Peppe sta se zleknila po tleh. Okrog njih so se smukali graničarji, psi in davkarji. Bile so, kot se jim je zdelo, tudi druge zveri. Veter je odnašal poletne oblake, da so bile zvezde nad njimi spet čiste in lepe. Dolgo v noč so gledali, kako se proti Zahodu umikajo prestrašene francoske armade. Potem so, eden prej in drugi pozneje, zatisnili oči. Sanjali so o lju- bezni. Govorili so drug drugemu, kako je čudovito, da je svet končno njihov. Prevedel Franci Zagoričnik 99 «Jaroslav Skrusny: VPRAŠANUE ČUTNOSTI V PROUSTOVEM ROMANU ISKANÜE IZGUBLJENEGA CASA Dvajseta leta našega stoletja pomenijo za književno zvrst, ki je znotraj svoje forme doživela nemara največji razmah in se je naj- izraziteje in najučinkoviteje uveljavila med bralstvom — beseda je kajpak o romanu — prav posebno važno in odločilno obdobje. To je namreč čas, ko se začne véliki realistični roman XIX. stoletja znotraj sebe krhati in razpadati, ko se tradicionalna romaneskna struktura z vsemi svojimi konstitutivnimi atributi v skrajni konsekvenci izkaže za neustrezno, čas, ko se prično uveljavljati dela, ki sicer vsa v izho- dišču temeljijo na razkroju tradicionalnega modela, vendar pa vsa na svoj specifičen način poskušajo rekonstruirati roman v novih di- menzijah. Romani, kakršne so ustvarili Joyce, Kafka, Musil, Gide, Huxley in ki jih literarna zgodovina zavoljo omenjene skupne značil- nosti šteje med takoimenovane začetnike modernega romana, zavze- majo potemtakem zares ključno mesto v razvoju evropskega romano- pisja; prav v njih se namreč dogodi temeljni preobrat v evropski misli, ki se mu pravi tudi konec metafizike ali, z drugimi besedami, razkritje nihilistične resnice metafizičnega modela mišljenja. In prav zato, ker dela omenjenih piscev izgovarjajo resnico tega usodnega do- gajanja in so sáma dogajanje konca metafizike, stoje v središču po- zornosti sodobne literarne vede in je njihov pomen čutiti v književ- nem ustvarjanju tudi najmlajših pisateljskih generacij. Prav nič naključnega in samovoljnega ni tedaj, če si je tudi pri- čujoče razpravljanje zastavilo nalogo, da se z analizo nekaterih temelj- nih sestavin in pomenskih sklopov Proustovega romana Iskanje izgu- Ijenega časa' približa tem strukturalnim premikom v romaneskni prozi, razišče njih vzroke v tradicionalni zasnovi romana in po mož- nosti odgovori na vprašanje o pomenu tega dogajanja za sam Prous- tov roman in za moderno romanopisje v celoti. Takšen namen razi- skave pa hkrati narekuje tudi njen potek: gibati se bo morala v dveh smereh, z ene strani bo njen interes veljal strukturi tradicionalnega romana in njenim temeljnim komponentam, kakor sta predvsem ju- nak in svet romana, na drugi strani pa se bo morala nenehno spraše- vati, kaj se s tradicionalnimi romanesknimi kategorijami godi v Prou- stovem besedilu, kako se konstituirata njegov svet in njegov junak in kakšna je tista njuna posebna usoda, ki ju določa za konstitutivna elementa moderne romaneskne strukture. Okvir raziskave je potem- takem jasno začrtan: gre za način, kako Iskanje izgubljenega časa ' PROUST, Marcel: A la recherche du Temps perdu, I—III; Ed. de la Pléiade, Gallimard, 1968; 100 participira na dogajanju evropske pripovedne proze, po čem je njen zakoniti sestavni del in vreden naslednik, zlasti pa za način, kako iz evropske romaneskne tradicije izstopa, kdaj in kje jo presega in eo ipso tudi problematizira in ruši. Zdi se, da bo tako najeksplicitneje stopila v ospredje resnica dogajanja, za katero mi vseskozi gre, resni- ca načela, po katerem je utemeljen Proustov roman in ki jo Iskanje izgubljenega časa kot besedna umetnina izgovarja in razodeva. Velja pa že uvodoma poudariti, da v okvirih pričujočega razmiš- ljanja ni mogoča kompleksna analiza vseh prenovitvenih procesov, ki se uveljavljajo v Iskanju, še zlasti bo morala ostati ob robu celotna problematika odnosov v tradicionalni sferi romana, posebna usoda temeljnih romanesknih kategorij (sistem in notranji ustroj transcen- dentalnih vrednot, uresničevanje Smisla na način akcije, junak kot subjekt smiselne akcije ipd.) se nam bo razkrivala le v luči Proustovih inovacijskih posegov v strukturo romana, predvsem s stališča rekon- strukcije subjekta po razpadu tradicionalnih utemeljitvenih principov, ki so konstituirali romanesknega junaka. V središču mojega zanimanja bodo potemtakem predvsem tiste razsežnosti Proustovega junaka, ki se razpirajo onkraj akcije in aktivizma, ki ga omogočajo kot nosilca romanesknega dogajanja tudi potem, ko je izgubil večino tistih atri- butov, ki so odlikovali in utemeljevali junake velike realistične proze XIX. stoletja, razsežnosti na drugem polu razumskega bistva in smi- selne akcije — v čutnosti in poeziji. V ta namen pa je potrebno vsaj v skopih obrisih opozoriti na nekatere bistvene značilnosti dogajanja, ki v Iskanju izgubljenega časa poteka še na tradicionalnem nivoju, v sferi akcije, s katero hoče junak spremeniti svet, da bo le-ta v skla- du s svojim odtujenim bistvom, da se bosta vrnila identiteta in avten- tično bivanje izgubljenih combrayskih dni. Ta hip se torej sprašujem po tistih sestavinah, s katerimi Proustovo besedilo utemeljeno pripada tistemu tipu pripovedne proze, kakršnega pozna Evropa od Don Ki- hota dalje, sestavinah, ki roman o iskanju izgubljenega časa konsti- tuirajo kot eno temeljnih del romaneskne literature. Zasnova in ustroj Iskanja po svojih notranje-kompozicijskih raz- sežnostih pravzaprav ustrezata strukturi in zgradbi kateregakoli tradi- cionalnega romana: tu je svet in v njem junak, njuni medsebojni odnosi pa so opredeljeni po temeljni nezadostnosti in neustreznosti sveta na eni in junakovi volji po smiselni preureditvi in uskladitvi tega deviantnega položaja na drugi strani. Kot tretja in odločilna kategorija kajpak nastopa vrednostni sistem, tisti vrhovni, smisla polni princip, po katerem junak uravnava svojo vizijo sveta in v čigar imenu zasnuje svojo spreminjevalsko akcijo in ima zato značaj trans- cendentalnega bistva, ki neuresničeno biva nekje onkraj nesmiselne eksistence. Svet, kjer sta bistvo in bivanje identična, varni dom člo- vekovega avtentičnega bivanja, ki si ga junak Proustovega (pa tudi junak slednjega tradicionalnega romana) besedila tako vroče želi, na- stopa v Iskanju kot Combray, mestece srečnega otroštva in neskaljene harmonije, mitični otok Delos, kjer je človek na vsakem koraku v ne- posrednem stiku z Resnico, kjer je vsaka stvar že po tem, da je, tudi smiselna, kjer je bistvo uresničeno in neposredno navzoče v eksi- stenci. Vendar pa Combray že od vsega začetka biva le kot spomin, kot nekaj minulega in izgubljenega, kar je treba znova najti in vzpo- staviti, za kar je treba na pot in v akcijo. Junak-iskalec izgubljenega časa se potemtakem poda na pot in v akcijo, da bi se v svetu videza, prevare in laži znova naselili bistvo, smisel in resnica, da bi Imena verificiral in identificiral v Stvareh; do tod Iskanje izgubljenega časa 101 povsem ustreza modelu tradicionalnega romana. Razloček se torej ne uveljavlja v strukturi in naravnanosti akcije, pač pa v njenem poteku in razsežnosti. Pripovedovalčevo dejanje je namreč dodobra blokirana in minimizirana akcija, je skorajda brez vsakih socialno-historičnih di- menzij, dogaja se na nivoju intime, kot zadovoljitev junakovih erotič- nih potreb, kar z drugimi besedami pomeni, da je akcija potisnjena v čutnost, da se dogaja v čutnem, da je pravzaprav čutnost tisto, kar blokira akcijo in se uveljavlja na račun redukcije junakove aktivistič- ne razsežnosti. Priče smo torej procesu, ki je na delu že vseskozi v razvoju evropskega romana, saj se družbeno-metafizična dimenzija junakov in vrednot, v imenu katerih stopajo v boj, od Don Kihota, ki je hotel docela predrugačiti svet, do Zolajeve Nane, ki sledi le še fiziološkim zakonom svojega temperamenta, nenehno zmanjšuje, vzpo- redno pa konstantno naraščata vloga in pomen čutnosti, ki sta tako v obratnem sorazmerju z močjo in prisotnostjo racionalnega aktiviz- ma in večne Ideje. In rečemo lahko, da stoji Proustov roman prav na koncu tega dogajanja, saj v njem akcija doživi dokončen in ne- preklicen polom, ki je tako radikalen, da romanesknega junaka ni več moč zasnovati in utemeljiti na principu aktivitete, hkrati pa se čutnost uveljavi kot dominantna kategorija sveta in junaka Iskanja izgubljenega časa. Ker na tem mestu ni možna obširnejša in izčrpnejša razlaga vzrokov, ki so pripovedovalčevo akcijo privedli do tako kata- strofičnega poloma, naj za zdaj zadostuje ugotovitev (ki pa temelji na konkretnem gradivu Proustovega teksta), da je akcija v Iskanju do- sledno svoji zasnovi in svojemu ustroju primerno izvedena in do skrajnih konsekvenc pritirana akcija, kakršno so vsi po vrsti začenjali tudi junaki tradicionalnih romanov, ki je realizirala pač to, kar je bilo že od vsega začetka položeno v njene temelje, a se v tradicional- nem romanu ni moglo do kraja uresničiti in je ostajalo netematizirano ter zato za roman sam in njegovega junaka nezavezujoče,- to pa je njeno nihilistično bistvo, ki je prihajalo na dan kot uničevanje in samouničevanje romanesknih junakov ter naposled — pri Proustu — kot avtodestrukcija akcije same. Ta hip se že odpre vprašanje, kako da prav Iskanje izgubljenega časa vzdrži v sebi razkritje nihili- stične resnice aktivističnega principa, kako da pripovedovalec lahko reflektira resnico, ki se je njegovim predhodnikom prikrivala, kaj ga omogoča za resnico in na kakšen način ga resnica »doleti«. Zdi se, da se najzanesljivejši odgovor na gornja vprašanja ponuja prav iz omenjene specifične usode aktivizma v Proustovem romanu, ki sem jo definiral kot potisnjenost v območje čutnosti, kot redukcija so- cialno-metafizične dimenzije junaka na račun poudarjene intimno-čutne sfere. S tem stopa v središče moje pozornosti čutnost in vse, kar je z njo v zvezi. Na ta način smo se približali centralnemu problemu pričujoče razprave, ki se glasi; Kaj pomeni prodor in prevlada čutno- sti v strukturi Proustovega romana Iskanje izgubljenega časa za ob- ravnavano besedilo samo in za evropsko romanopisje v celoti? Da ima čutnost v Iskanju zares poseben pomen in odločilno vlo- go, bi bilo odveč dokazovati, omenim naj le dvoje dejstev, ki zgovor- no kažeta na to, kako važna in pomembna sta bila za Prousta čutnost in čutno razmerje do sveta. Za prvi primer naj velja način, kako stopi junak pred bralca, kako se konstituira, po čem se daje svetu, avtorju in bralcu; zanima me torej sam začetek romana, tisti del, kjer je bralec v tradicionalnem romanu navadno zvedel vse o junaku, o svetu, v katerem živi in deluje, in običajno tudi o odnosih, ki vladajo med njima. V Iskanju nič takega. Precej zbode v oči dejstvo, 102 da roman poteka kot pripoved v prvi osebi, da je torej avtor identifi- ciran s svojim junakom, ga v ničemer tako rekoč ne presega in se giblje na isti ravnini kot junak sam. Pred bralca stopi nedefini- rani Jaz, o katerem ne zve ničesar, niti tega, kako mu je ime, kje se nahaja in od kod se je vzel. A kar je najzanimivejše, tega spočetka ne ve niti junak sam, ta brezimni pripovedovalec, ki se pač prebuja v neki sobi, ne da bi vedel, v katerem času in prostoru se nahaja, ne da bi sploh vedel, kdo pravzaprav je. Kar privlači mojo pozornost, je način, kako se junak ove samega sebe, kako se konstituira v času in prostoru, kaj ga omogoča za koherentno osebnost in zavestno bitje, kakršno pač mora biti, če naj bo pravi junak evropskega romana. Ta čudežna moč, ki brezzavestnemu bitju podarja konsistentnost, je spomin, a ne običajni spomin razuma in zavesti, temveč telesni spomin, spomin bokov in ramen, spomin, ki se hrani s podatki čutil; po čutni zaznavi se torej junak Iskanja konstituira kot romaneskni subjekt, v bivanje ga določa čutnost, kar z drugimi besedami pomeni, da je čutnost konstitutivna razsežnost Proustovega junaka. Drugi primer je nemara še pomembnejši, dokazuje namreč, da biti junak na način čutnosti ni le naključna pisateljeva domislica ozi- roma zgolj formalna novotarija, s katero Proust na svoj način posega v dogajanje evropskega romana, pač pa edino možni način junakove eksistence po koncu akcije in avtodestrukciji aktivizma. Odlomek, ki ga bom navedel, je vzet iz sklepnega prizora v romanu, ko se junak po polomu svoje akcije za nekaj časa povsem umakne iz sveta, po vrnitvi pa se konstituira na novo, odkrije izgubljeni čas, to odkritje pa se dogaja kot odprtost za čutni vtis, za čutno-nazorno sfero biva- jočega, kot pristanek na čutnost. Izgubljeni čas vstane iz minulosti, ko se pripovedovalec na dvorišču guermanteškega dvorca spotakne ob neraven tlak in pri tem znova zazna senzacijo, kakršno je bil skusil, ko se je bil spotaknil v krstilnici sv. Marka v Benetkah, kar ga navda s posebno naslado in srečo, ki ju še stopnjujejo podobna sovpadanja preteklih in sedanjih čutnih zaznav v knjižnici pri Guer- mantesovih, kjer prične razmišljati o viru neznane sreče: »Ali kadar na novo zaslišimo že slišani glas, zaduhamo že ovonjano vonjavo, ju zaznamo hkrati v sedanji in minuli podobi, ju prepoznamo za resnična, čeprav nista od zdaj in od tukaj, za do- mišljijska, čeprav nista izmišljena, že se iz običajne zakritosti osvo- bodi neminljivo bistvo stvari in naš resnični jaz, ki smo ga že davno imeli za mrtvega, ki pa je nekdaj vendarle bival v nas, takrat se ta naš resnični jaz prebudi in zaživi ob nebeškem zalogaju, ki ga je bil pravkar zaužil.«- Junakova sreča izvira od tod, da se je osvobodilo trajno bistvo stvari, njihova zunajčasna esenca, da je ujel košček časa v stanju prvinske čistosti, to bistvo stvari in ta esenca časa pa se osvobajata ob sovpadanju pretekle in aktualne čutne zaznave, kar z drugimi besedami pomeni, da ima odkritje časa pomen vrnitve k čutni za- znavi, rehabilitacije čutno-nazorne dimenzije sveta; resnični človekov jaz zaživi le ob nebeškem zalogaju, ki ga pripravljajo čutila, in je zatorej pravi, avtentični način junakove eksistence le še odprtost za čutno, biti na način čutnosti. Junaku je vrnitev v izgubljeni combray- ski čas identitete mogoča le kot vrnitev k čutnemu vtisu, kot zvestoba prvemu dražljaju čutil, identiteta je možna kot identiteta v čutnem. ' Odkritje časa, 111/872, 873; 103 Očitno je torej, da je junak Proustovega Iskanja izgubljenega časa v celoti zavezan čutnosti, da je čutnost zares temeljna konstituanta tega junaka, saj ga opredeljuje že v času njegovega nastanka in kon- stituiranja kot romanesknega junaka, k njej pa se povrne tudi ob koncu svoje poti, vanjo se vrne kot v edini avtentični prostor eksi- stence, kjer je mogoča identiteta, kjer je možno najti izgubljeni čas. Junakovo dejanje in nehanje v svetu se potemtakem giblje med tema mejnima točkama, iz česar se kar sam po sebi ponuja sklep, da je čutno razmerje do sveta ustrezni način bivanja, medtem ko pomeni akcijsko poseganje v svet odstopanje, odmik od avtentičnosti in sklad- nosti ter se zato pripovedovalec po polomu svoje akcije, ki mu raz- krije zmotnost njegovega ravnanja, povrne k čutnemu dojemanju. Čutnemu odnosu do sveta, kakršen je bil značilen za njegovo com- braysko mladost. Vse to je sicer na nek način res, vendar pa si mora pričujoče razmišljanje zastaviti vprašanje, kaj vse to pomeni, kaj po- meni, da dobi izročenost čutnosti v Proustovem romanu pomen izvor- ne identitete in adekvatnega bivanja, da velja čutnost za nekaj tako pozitivnega in v tolikšni meri vrednega in popolnega, da lahko nado- mesti kompromitirano Idejo (Smisel, Bistvo), ki je v njej sami za snovano in utemeljeno akcijo privedla do izničenja in se torej izka- zala za nekaj izdajalskega, goljufivega in negativnega, kar mora s pre- stola vrhovnega bivajočega, na njeno mesto pa sede čutnost; kaj pomeni, da lahko odprtost za čutnost nadomesti akcijo in predstavlja zanesljivo pot nazaj v srečne combrayske čase. Sprašujem se torej po pomenu kategorij, kakor so čutnost, zavezanost čutnosti, odprtost za čutnost v kontekstu Iskanja, v kakšno romaneskno strukturo ga uvr- ščajo in kakšno je mesto te strukture v tradicionalnem evropskem modelu romana. Za natančnejšo opredelitev vloge in pomena, ki ju zavzema čutni element v rekonstrukciji subjekta na način odprtosti za čutno-nazorno v Odkritju časa,3 se velja še nekoliko pomuditi pri definicijah odkri- tega časa, ki jih nudi besedilo romana: »... Zares, bitje, ki se je tisti hip v meni predajalo blaženemu vtisu, je iz njega črpalo le tisto, kar ga je hkrati vezalo na minule dni in na današnji dan, okušalo, kar je bilo v vtisu zunajčasnega; to bitje je zaživelo v meni le takrat, kadar je v sovpadanju preteklosti s sedanjostjo našlo svoj edini možni življenjski prostor, kadar je lahko zajemalo iz same srčike sveta, se pravi, kadar je bivalo onkraj časov- nih razsežnosti. Tako se je razjasnilo, čemu so vse moje skrbi zastran smrti izginile tisti trenutek, ko sem bil podzavestno prepoznal okus magdalenice, zakaj tistikrat sem postal zunajčasno bitje, ki mu ni mar muhavosti prihodnosti. To bitje se je naselilo in zaživelo v meni le onstran vsakršnega dejanja, onkraj minljivih užitkov, le takrat, kadar me je čudež sovpadanja prestavil ven iz sedanjosti. Le to bitje mi je lahko priklicalo minule dni, obudilo izgubljeni čas, česar se vsem naporom mojega spomina in razuma ni nikoli posrečilo.«^ In še: »... trenutno vzburjenje mojih čutil, ki sta ga povzročila hrup in neposredni dotik, (je) obogatilo sanjarije domišljije s tistim, za kar so navadno prikrajšane, se pravi z otipljivo stvarnostjo, in prav ta zvijača mi je omogočila, da sem ujel, osamil in zaustavil — vsaj za kratek utrinek — košček časa v stanju prvinske čistosti.«^ ' Le Temps retrouvé, zadnji roman celote Iskanja; ' Odkritje časa, stran 871; ' Ibid., str. 872, 873; 104 Iz navedenih odlomkov se jasno kaže najprej struktura odkritega časa, pa tudi posledice, ki izvirajo iz tako koncipirane vrnitve v iz- gubljeno identiteto za zasnovo postaktivističnega junaka. Znova ujeti Cas (le Temps retrouvé) je definiran kot zlitje neke minule zaznave z aktualno senzacijo, je spojitev dveh različnih nivojev bivanja: v enem se družita realno bivajoče (kar se nudi neposredni čutni per- cepciji) in čisti korelat imaginativne intencije (kar biva na način do- mišljije, kvazirealnosti). Očitno je, da gre za razumsko konstrukcijo transcendentalnega značaja in pomena, za esencialno kategorijo z vse- mi značilnostmi metafizične biti, kar je še zlasti poudarjeno s pojmi, kot so zunajčasnost, srčika sveta, košček časa v stanju prvinske čisto- sti, vir sveta, neminljivo bistvo stvari, nebeški zalogaj in podobni. In prav od te metafizične biti prejema junak svoj novi smisel, kompas za nadaljnje ravnanje, v skladnosti s to bitjo je zares resničen, avten- tičen in utemeljen ali, z drugimi besedami, če se utemeljuje v neki absolutni, esencialni, metafizični substanci, je tudi sam nekaj absolut- nega, večnega in neminljivega, zato se mu ni bati prihodnosti in smrti, zato je nad lastno preteklostjo in osvobojen sedanjosti, skratka, opremljen je z vsemi atributi božanskega. Odkriti čas ima potemtakem pomen transcendentalnega bistva, metafizične biti, njegova vsebina je čutnost, kateri izroča junak svojo usodo, kakor jo je bil nekdaj prepustil racionalnemu bistvu aktiviz- ma, njegova funkcija pa je utemeljevanje junaka, ki se je po razkritju nihilistične resnice bistva, akcije in aktivizma znašel brez utemeljitve, tuj in zavržen v tujem svetu. Zdaj si je pripovedovalec svoje novo bistvo našel v čutnosti, ves se je predal čutnemu, znova je postal glasnik bistva in izvrševalec božje volje, svoj modus vivendi je po- novno odkril v službi metafizični biti, le da ima ta tokrat drugačen obraz, kar pomeni, da predstavlja Iskanje izgubljenega časa poizkus prenovitve metafizičnega modela sveta, potem ko je le-ta na nivoju akcije in razuma že doživel svoj konec. Rekonstrukcija metafizike po- teka v Proustovem romanu kot rehabilitacija, kot povzdignjenje čut- nosti na piedestal metafizične, esencialne kategorije. Razpravljanje o Proustovem romanu Iskanje izgubljenega časa se je nenadoma znašlo pred paradoksom, da ta roman obenem ruši in obnavlja metafizični model, da je destrukcija in rekonstrukcija meta- fizike hkrati, da pri enih vratih izstopa iz tradicionalne romaneskne strukture, pri drugih pa se vanjo znova vrača. Naloga pričujoče raz- prave je potemtakem, da ta paradoks osvetli, ga skuša pojasniti in po možnosti tudi razrešiti. Da bo svoj namen dosegla, se mora neko- Uko podrobneje pomuditi prav pri tisti razsežnosti besedila, v kateri se dogaja obnovitev metafizike, to pa je dimenzija čutnosti. 2e v začetku sem ugotovil, da je Proustov junak na prav pose- ben način zavezan čutnemu dojemanju sveta, da je čutno prostor nje- govega konstituiranja, da se njegova akcija dogaja v čutnem, da je, skratka, celotno dogajanje romana zaznamovano s čutnostjo. Po eni strani je to posledica dejstva, da je Iskanje zadnje dejanje aktivizma v zahodnoevropskem romanu, po drugi strani pa je rezultat Prousto- vega načelnega stališča, ki ga je mimo tega, da ga je vgradil kot te- meljni kamen svoje romaneskne konstrukcije v besedilo Iskanja, tudi večkrat ekspliciral v svojih teoretičnih razmišljanjih o umetnosti, zla sti še v eseju Zoper Sainte-Beuva, stališča, ki definira čutnost kot pri- vilegirani prostor človekovega komuniciranja s svetom, kot hierarhič- no vrednejši antipod razumu, kot conditio sine qua non umetnine. 105 Glavni junak-pripovedovalec je zavezan čutnosti, njegova akcija poteka v čutnem, pa tudi vse ostale osebe romana pripadajo čutnosti, od Swanna, ki je ves zapisan vnanjim užitkom in telesnemu ugodju, vojvodinje Guermanteške, zastopnice najbolj uživaškega družbenega sloja, Gilberte, ki junaku prizna svojo erotično naravnanost že v mla- dih letih, tja do najeminentnejših predstavnikov čutnosti, ki so ji iz- ročeni na najbolj radikalen in usoden način, do homoseksualcev obeh spolov, kakršni so Saint-Loup, baron de Charlus, Odette, Albertina in še vrsta drugih iz prekletega rodu Sodome in Gomore. Posebna vloga v tem neprebojnem oklepu čutnosti, ki se ji nihče ne more izogniti, ne osebe, ne junak, ne roman, pa tudi sam avtor ne, pripada umetni- kom, zastopnikom različnih umetnostnih panog (Elstir-slikar, Vinteuil- glasbenik, Bergotte-pisatelj, Berma-dramska igralka), vendar pa bo o tej vlogi govor kasneje, ko bom obravnaval junakovo zapisanost umetnosti, kdaj je mogoča in kaj pomeni zanj, ter v zvezi s tem sku- šal definirati posebno naravo odnosov, ki vežejo umetnost in čutnost. Zdaj si velja pobliže ogledati, kakšne so karakteristike čutnosti izro- čenih junakov, saj se zdi, da bo prav iz analize posebnega ustroja ju- naka, ki pripada čutnosti, prišla na dan tudi njena resnica, preko nje pa tudi resnica metafizičnega načela, kakršno ji je dodeljeno v okviru Proustovega teksta. Pripovedovalčeva zavezanost čutnosti se v Iskanju uveljavlja na več načinov (kot bolehnost, ki ga onemogoča za akcijo, kot pomanj- kanje vsakršne volje, kar znova blokira njegovo aktivistično razsež- nost, veselje do intenzivnih čutnih dražljajev in čustvenih pretresov), zlasti pomembna pa je tista razsežnost čutnega junaka, kjer se uve- ljavlja njegova zasužnjenost neposrednemu čutnemu užitku, sedanje- mu trenutku in aktualni senzaciji. Vse te karakteristike so še posebej plastično opisane v prizoru, ko se junak vrača z enega izmed pogostih pijančevanj v Saint-Loupovi družbi na počitnicah v Rivebellu: »... alkohol, ki je še prav posebej napel moje živce, je podaril takratnim trenutkom prav posebno veljavo in čas, vendar pa jih zato še nisem bil bolj voljan braniti, zakaj moja vznesenost, ki je te kratke hipe kovala visoko nad ostalo življenje, jih je obenem tudi iztrgala iz njega; vklenjen sem bil v sedanjost kakor heroj ali pijanec; pre- teklost je za hip izginila v pozabo in ni več metala predme svoje sen- ce, ki ji pravimo prihodnost, zato tudi smotra svojega življenja nisem več polagal v uresničenje sanj te preteklosti, marveč v srečo sedanjega trenutka in sem bil zato slep za vse zunaj njega. V trenutku, ko sem se vdajal izjemni nasladi, ko sem čutil, da bi bilo moje življenje lah- ko srečno in bi torej moralo dobiti v mojih očeh večjo veljavo, v ti- stem trenutku sem ga po čudnem, a le navideznem protislovju brez pomišljanja izročil naključju morebitne nezgode, saj sem bil rešen skrbi, ki mi jih je nalagalo doslej. (...) Ko bi ob večerih, ko smo se zasedeli v kaki rivebellski restavraciji in sem le še kot v nestvarni daljavi slutil babico, svoje prihodnje življenje, knjige, ki naj bi jih na- pisal, ko sem se ves predal vonju ženske, ki je sedela za sosednjo mizo, vljudnosti hotelskega osebja, obrisom valčka, ki so ga pravkar igrali, ko sem se prepustil trenutnemu občutju, se ves zlil z njim in je bil moj edini cilj, da bi se nikdar ne ločil od njega, ko bi takrat kdo prišel z namero, da me ubije, bi brez odpora umrl s tem občut- jem, voljno bi se pustil razsekati na kosce ...«" ' v senci razcvelih mladenk (A l'ombre des jeunes filles en fleurs), 1/815, 816; 106 Pred bralca stopa junak, ki je ves potopljen v sedanjost, prikle- njen na trenutno občutje, kot tak brez preteklosti in brez prihodnosti, brez prave konsistentnosti in lastnega jaza, izročen vsakršnim naključ- jem, vsakršnemu tujemu nasilju, na milost in nemilost prepuščen tuji volji in moči. Tak je kot Charlus, ki se nič hudega sluteč pušča sle- pariti Verdurinovim in Morelu, ki je nemočna žrtev tuje akcije, ki se prepušča ponižujočemu ravnanju zadnjega hlapca v Jupienovem bor- delu za homoseksualce. Čutnost nenadoma pokaže drugačen obraz, nič več ne pomeni esencialne kategorije in apriorne vrednote, iz katere bi junak črpal za svojo resničnost in trdnost, namesto v smisel junaka izroča uničevanju, v čutnosti je nek nihil, ki se uveljavlja kot razpo- ložljivost čutnega človeka za tujo voljo in moč, kot omogočanje po- laščevalske volje po moči. Vendar pa junak ni le na razpolago tuji volji in tuji moči, tudi sam je polaščevalska volja, tudi on posega v svet in ga kroji po svoji podobi (pripovedovalec si želi popolne polastitve Albertine, Charlus vedri in oblači na nebu saintgermainske aristokracije, žene v nemilost marsikatero damo, ki ni po njegovem okusu, v rokah hoče imeti vse niti Morelovega življenja), kar z drugimi besedami pomeni, da je tudi čutnost sama volja po moči in je na nek način uničevanje šibkejše volje in moči, da se hoče univerzalizirati, uveljaviti na način akcije, da pa slejkoprej ostaja neuresničena volja, neizkoriščena moč, po- nesrečena akcija. Čutnost potemtakem participira na nihilistični res- nici akcije in volje po moči, v čutnosti se uveljavlja tudi tisti nihil, ki je uničevanje drugega, čutnost je zavezana niču kot izročanje uni- čevanju in kot uničevanje sámo. Čutnost je kot volja do moči in kakor akcija izročena nihilizmu, v njej je prisoten nek nič, ki se mu nikakor ne more izogniti, vendar pa ga ne reflektira, ostaja ji prikrit tako kot volji in akciji, za čut- nega junaka je nerazpoznaven in nezavezujoč, dokler se le-ta izroča manipulaciji (Guermantesovi so ga sprejeli medse le zato, da so mu dokazali svojo superiornost, da so sami sebe uveljavili kot moč) in dokler nezavedno manipulira z drugimi (izkorišča materino ljubezen za to, da uveljavlja svojo subjektivno voljo, ko naravnost izsili od nje poljub za lahko noč, Albertino z zvijačo privabi v svoje stanovanje, da bi se je tako zares do kraja polastil, Albertina pa, kot ravno tako čutnosti zavezano bitje, zvijači nasede in se tako izroči použivanju tuje volje). V takem položaju nobenega svojega dejanja ne vzame za- res in dokončno nase, nikdar ne prevzame posledic za svoje ravnanje, zato mu tudi nobeno dejanje zares ne pripada, v nobenem se ne more utemeljevati, brez teže je, brez pravega smisla: »Ker v novih pokrajinah, ki so se širile pred menoj in ki jih še nisem prehodil, ne bo za mojo ljubeznijo do Albertine ostalo nobene sledi, kakor tudi v izgubljenem času, ki sem ga že bil premeril, ni ostala nobena sled za ljubeznijo do babice (v izgubljenem času, ki je bil le zaporedje obdobij, ki druga v drugem niso puščala niti sence opore, na kateri bi se lahko zasnovalo naslednje), se mi je življenje zazdelo prav tako oropano vsakršne opore v kakem vseskozi istovet- nem in trajno individualnem jazu, tako nepotrebno v prihodnosti, ka- kor je bilo dolgovezno v preteklosti, kot nekaj, kar bi smrt lahko pre- kinila v kateremkoli trenutku, ne da bi mu mogla dati tudi ustrezen zaključek.«^ ' Ubežnica (La Fugitive), III/594; 107 Tu je pred bralcem pravo nasprotje junaka, kakršnega smo spo- znali v Odkritju časa, pa vendar je tudi to čutnosti izročeni junak, le da je v tem primeru čutnost pokazala svoje temno lice, svojo nemoč, da bi junaka napajala s smislom, razkrila je svoj nič, ki se skriva očem, a je v njej nenehno prisoten, na nič, ki iz svoje prikritosti omo- goča metafizično konstrukcijo odkritega Casa, nič, ki se ne more raz- kriti, dokler je čutnost omogočanje akcije in izročanje použivanju tuje volje in moči, dokler je sama uničevalska volja in akcija; vendar pa se nam je razodel v pravkar navedenih stavkih, kar kaže na to, da se v toku romana nihilistična dimenzija čutnosti na impliciten način javlja že pred zasnutjem odkritega Casa, da je junak na nek način že vseskozi v območju te resnice, da se nihilistična resnica čutnosti v njem dogaja že ves čas. Vse pa kaže, da tudi nihil čutnosti ne more ostati le na implicit- nem nivoju, saj gornji citat razločno govori o tem, da je junak nihili- stično dimenzijo lastne čutne naravnanosti že skušal, da je že postala del njegove eksistencialne skušnje, kot predmet refleksije pa se po- javi šele po polomu akcije, kar pomeni, da kaže premisliti prav ta polom in njegovo zvezo z razkritjem nihilistične resnice čutnosti. Ko je pripovedovalec Albertino kot jetnico odvedel na svoj dom, je bilo to dejanje v interesu njegove čutnosti, čutnost se je v njem uveljavila kot volja po posedovanju, po nadoblasti nad šibkejšo čut- nostjo, zato mora pomeniti neuspeh njegove akcije (Albertina se mu še bolj odtuji in naposled celo pobegne) neuspeh čutnosti kot volje po moči, znamenje neke izvorne nezadostnosti, ki čutnosti onemogoča, da bi se zares dokončno realizirala kot volja po moči, kot definitivna oblast nad svetom. Od kod čutnosti ta nezadostnost in kako se kaže v Iskanju? Čutnost je vsa obrnjena navzven, njena meja in mera je telesnost, ranljiva je in občutljiva na najmanjši dražljaj ali motnjo, ki prizadeneta njen življenjski prostor, ki je prostor telesa, čustev, vsega senzibilnega in senzitivnega, zato imajo razočaranje, ljubosumje, trp- ljenje ob izgubi ljubljenega bitja ali pa nemožnost svobodnega razma- ha njenih aktivnosti zanjo precej usoden pomen in težo, pomenijo njeno ogrožanje ah pa že kar uničenje. In prav vse to doleti junaka, ko Albertino odvede na svoj dom, potem pa brž ugotovi, da dekleta vleče drugam, da ne more nuditi njegovim erotičnim zahtevam ustrez- nega dopolnila, da se torej izmika potrebam njegove čutnosti, da ji ne nudi možnosti svobodne uveljavitve, za nameček pa si je še kot ječar tuje čutnosti zaprl pot v svobodno izživljanje svoje lastne, da je torej lastni čutnosti nataknil okove, ki si jih je bil skoval pravzaprav sam. In ker je vse to storil v interesu svoje čutnosti, je več kot očit- no, da je njegova čutnost blokirala samo sebe, da je postala sama svoj rabelj, da je vse njeno delovanje pravzaprav vodilo h končnemu cilju, ki se izkaže za samoonemogočanje čutnosti, da je bil zadnji na- men njenega aktiviranja ukinitev same sebe, samouničenje. Ko pa Albertina iz ujetništva zbeži, pripovedovalčeva bolečina in trpljenje dosežeta vrhunec, v bolečini in trpljenju pa se mu pričenja razkrivati nihilistična resnica čutnosti, to pa je tisti trenutek, ki ga je iz romana iztrgal prej navedeni odlomek. Bolečina in trpljenje sta znamenji, da je čutnost usodno ogrožena, ta ogroženost pa prihaja od nje same, kar z drugimi besedami govori o tem, da je v bolečini in trpljenju čutnost odprta za lastno resnico, za resnico svojega nihilizma, ki se ji razkriva šele v fazi, ko postane čutnost samopouživanje, ko sama nad seboj vrši svoje uničevalsko početje. Nihil, na katerem je čutnost ves čas participirala, ki mu je bila vseskozi zavezana, se potemtakem 108 iz prikritosti preseli v razkritost le tedaj, kadar je čutnost v dimen- ziji avtodestrukcije, kadar uničuje samo sebe. V samouničujoči se čutnosti kot ponesrečeni volji po moči se po- temtakem razkriva nihilistična resnica volje do moči, akcije in akcij- skega subjekta; na tej podlagi pa je že možno napraviti prvi sklep, formulirati odgovor na vprašanje, ki si ga je razprava zastavila v za- četku in ki se je glasilo, kaj omogoča ravno Proustovega junaka za ugledanje in vzdržanje v nihilistični resnici akcije in aktivizma, po čem je določen, da lahko reflektira resnico principa, na katerem so se utemeljevali junaki evropskega romanopisja od Don Kihota naprej. Ce se v samouničujoči se čutnosti dogaja razkrivanje nihilistične res- nice akcije in volje po moči, potem je najbrž jasno, da je prav zave- zanost čutnosti in njenemu dogajanju tista značilna razsežnost Prou- stovega junaka, ki mu omogoča sestop v resnico lastne subjektivitete kot aktivitete, ki ga omogoča za refleksijo nihilistične resnice načel, na katerih so se utemeljevali junaki tradicionalne evropske proze in deloma še tudi junak Iskanja sam. Da je čutnost res prostor razkrivanja nihilistične resnice metafi- zičnih temeljev, na katerih se konstituirajo junaki romaneskne proze, in sicer takrat, kadar je samouničevanje, samopouživajoča se čutnost, na moč zgovorno priča usoda barona Charlusa, ki je čutnosti najradi- kalneje izročen. Charlus pripada najvišjemu sloju francoskega plem- stva, velja za arbitra plemiške omike, za najvišji zakon, ki se mu pod- rejajo še tolikokrat kronane glave. Mimo odličnega rodu, natančnosti v etiki in vplivnega položaja mu poseben ugled med prebivalci saint- germainskih salonov dviguje tudi nenavadna bistrina in široka razgle- danost, z eno besedo, Charlus je pojem francoskega aristokrata par excellence. Vendar pa je baron tudi homoseksualec, pripadnik zavrže- ne rase sodomcev in gomorjancev, in prav ta pripadnost ga z vrha družbene lestvice vleče na dno, v najnižje brezno zavržene in preklete čutnosti, čutnost ga vpija vase, trga ga iz visokorodnega miljeja in ga izroča uničevanju in samouničevanju, ta pritisk čutnosti pa je tako močan, da baron polagoma izgublja svoj privilegirani položaj v druž- bi, po drugi strani pa ga tira v samopouživanje, v mazohizem, ki v sklepnih prizorih dobi že naravnost grozljive razsežnosti in se izteče v dokončnem fizičnem in moralnem razkroju, ko je baron le še nebog- ljen bolnik, izročen skrbi in negi nekdanjega ljubezenskega tovariša, lastnika bordela za homoseksualce Jupiena. A Charlus ni le gola raz- položljivost za tujo voljo in moč, ni le igračka v rokah Verdurinovih in Morela, kot samopouživajoča se čutnost je odprt svoji nihilistični resnici, sprejema jo nase kot svojo edino avtentično resnico, kot edini prostor identitete, zato si tudi želi, da bi Pariz doletela usoda Sodo- me in Gomore, da bi tako v totalnem uničenju zavladala resnica čut- nosti, ki je resnica niča, nihilistična resnica. Analiza nekaterih sestavin Proustovega junaka kot čutnosti zave- zanega in na način čutnosti eksistirajočega subjekta je razkrila, da je tudi čutnost (tako kot akcija) izročena niču, da je v njej nič nenehno prisoten in da je prav samopouživajoča se čutnost omogočila junaku sestop v resnico lastnega aktivizma, kar z drugimi besedami pomeni, da je čutnost privilegiran prostor stopanja resnice v razkritost, da čut- nost izgovarja resnico sveta metafizike, v katerem ji je dodeljeno me- sto antipoda razumu in akciji. Izrekanje resnice, prinašanje resnice v svetlobo pa pripada tudi umetnosti, kar ne more pomeniti nič dru- gega, kot da sta čutnost in umetnost med seboj tesno in na usoden način povezani, da umetnost kot izrekanje resnice o sami sebi in o 109 svetu, v katerem ji je dodeljena vloga čutnega izžarevanja ideje, po svojem ontološkem statusu pripada čutnosti. Da tudi Proustov roman participira na takšnem pojmovanju umetnosti, govori v besedilu ko- pica elementov, od usod posameznih umetnikov do pomena, ki ga imajo njih umotvori za junaka Iskanja. Vsi umetniki po vrsti, ki nastopajo v Proustovem romanu, so na usoden način vezani na čutnost: najprej je tu glasbenik Vinteuil, ki ga je za življenja onesrečila hčerkina spolna iztirjenost, a doživi nje- govo delo posthumno rehabilitacijo in nesmrtno slavo prav po zaslugi hčerkinih lezbičnih odnosov, poleg tega pa je prodor njegove sonate vezan tudi na homoseksualno ljubezen med Charlusom in Morelom. Sledi slikar Elstir, ki se iztrga iz plitkega meščanskega okolja Verdu- rinovih in se v divjem in strastnem življenju z bohotno ženo razvije v vrhunskega umetnika. Nato je tu še pisatelj Bergotte, uživaški star- ček, ki je ves predan čutnim užitkom, in naposled Berma, velika inter- pretka tragedijskih vlog, ki pa učaka žalosten konec, zapuščena, bolna, le s spomini na burne popremierske noči, ko je njeno telo še cvetelo v bujni rasti mladosti. Še pomembnejši od posameznih usod umetnikov pa je za status umetnosti pomen, ki ga imajo za pripovedovalca posamezne umetni- ne, zlasti še način, kako prihaja resnica umetniškega dela na dan, in katera je tista resnica, ki jo izgovarjajo umetniška dela. Z natanč- nejšo analizo bi bilo moč ugotoviti za vse umetniške zvrsti, ki se po- javljajo v romanu, na kakšen način participirajo na izrekanju resnice, ki sta ji zavezani umetnost in čutnost, vendar pa bi pričujoče raz- mišljanje s tem prestopilo okvire, ki si jih je zastavilo v naslovu, zato naj za ilustracijo služi le primer Elstirjevega sHkarstva, ki se mi zdi, da je po svoje še najbolj ekspliciten in v sebi združuje glavne komponente tudi ostalih umetnostnih panog, o katerih je tekla beseda. Gre za opis Elstirjevega platna, ki ga junak občuduje pri Guerman- tesovih: »Ta veselica ob vodi je vsebovala nekaj čarobnega. Reka, ženske obleke, jadra čolničev, neštevilni odsevi enih in drugih so si delali družbo sredi tega poslikanega četverokotnika, ki ga je Elstir ujel v nekem čudovitem popoldnevu. Nekaj očarljivega v obleki dekleta, ki je za hip prekinilo ples, da si oddahne od zadušljive vročine, je na isti način sevalo tudi iz belega platna zasidrane jadrnice, iz vode v pristanu, iz lesenega mostiča, iz listja in iz neba. (...) Prav (slikar- jev pogled) je znal v nesmrtnost vkovati in zaustaviti tek časa v tem svetlečem hipu, ko je gospe postalo vroče in je zaustavila svoj plesni korak, ko je drevo zagrnil senčnati objem, ko so jadrnice polzele po navidez zlatem lošču. A prav zato, ker je trenutek s tolikšno silo pritiskal na nas, je to nezganljivo platno vzbujalo nadvse begoten vtis, človek je čutil, da se bo gospa vsak hip zavrtela, da bodo čolniči odpluli, da se bo senca preselila, da bo padla noč, da ima vsaka ra- dost svoj konec, da življenje odteka in da se trenutki, ki so se vsi hkrati znašli v soju razkošne luči, ne bodo nikdar več vrnili.«s Umetnikov pogled torej v nesmrtnost vkuje hipno čutno zaznavo, prvi in trenutni čutni vtis, tek časa zaustavi zato, da bi vanj ujel čarobnost stvari, ujel tisto očarljivost, ki pripada dekletovim oblači- lom, jadrovini, mostiču, listju in nebu na isti način, kar jih druži, je njihova hkratna prisotnost v določenem hipu, njihova bivajoč- nost, kar z drugimi besedami pomeni, da umetnost izgovarja bivajoč- ' Guermanteški svet (Le côté de Guermantes), 11/420, 421; 110 nost, bit bivajočega, da je odprta svetu v njegovi biti, da je odprta skrivnosti, ki jo je bil junak srečeval v prvotnem combrayskem času, pa je kasneje od nje odpadel in je Combray utonil v minulost, v iz- gubljeni čas. Pot za vrnitev v svet biti je potemtakem pot umetnosti, vrnitev v identiteto je poezija kot izrekanje resnice bivajočega, kot privajanje v svetlobo bivanja, kot privajanje v navzočnost. Tisto, kar izreka poezija, kar prinaša v svetlobo bivanja in v navzočnost, pa je neposredni čutni vtis, je čutna dimenzija, tisto, kar se daje čutni za- znavi, kar je dostopno čutnosti. In prav zato, ker izreka čutnosti do- stopno resnico, je poezija (umetnost) vezana na čutnost, je izrekanje tiste resnice, ki sc razkriva čutnosti, je izrekanje minljivosti čutnega vtisa, kratkotrajnosti človekove sreče, odtekanja časa v nepreklicno minulost. Za kratek hip na način umetnosti zaustavljeni čas, trenutek človekovega opoja, da se nahaja v zunajčasni esenci trajanja, da je odkril izgubljeni Cas, je res lahko le hipec, kratek utrinek sredi ne- ustavljivega odtekanja časa, trenutek, ki pade v minulost in nič tisti hip, ko se je rodil. Po nekoliko daljšem ekskurzu v čutnost so se mi znova vrnile kategorije odkritega Casa, s katerimi je Proust skušal osmisliti svojega junaka, potem ko se je aktivistični model izkazal za dokončno pre- seženega in izpraznjenega, kategorije metafizičnega mišljenja, ki pa jih je sedaj obsijala v novi luči poezija (umetnost) in so v tej novi luči pokazale precej drugačno podobo. Resnici poezije (pesniške be- sede, likovnega izraza, glasbene fraze, teatrske geste) namreč ne gre za to, da bi bila skladna s čimerkoli, kar ni ona sama, da bi se pri- legala takšnemu ali drugačnemu transcendentalnemu bistvu ali meta- fizični biti, resnica poezije je vselej le privajanje iz teme ne-biti v svet- lobo bivanja, je razkrivanje prikritega, je izgovarjanje resnice, pa čeprav o sami sebi, o načelih, ki jo omogočajo in utemeljujejo. Zdi se, da je na tej točki že tudi možen odgovor na protislovje, ki se je postavilo pred pričujočo razpravo, ko je morala ugotoviti, da Proust sicer res konsekventno in sami zasnovi primerno izpelje dopolnitev in avtodestrukcijo metafizike na nivoju aktivizma, da pa kljub temu še ohranja metafizični model, v katerem namesto Ideje kot vrhovno bit vzpostavlja princip čutnega, vendar prav zato meta- fizike same še ne presega. Razrešitev paradoksa se ponudi premisleku o razsežnostih čutnosti, kakor se uveljavljajo v romanesknem gradivu, v zvestobi resnici, ki je resnica romana kot umetniškega besedila, v literarni realizaciji metafizičnega načela, ki je čutni princip povzdig- nilo na raven vrhovne biti in odkriti čas opredelilo kot esencialno kategorijo, sámo umetnost pa kot edino pravo pot za uresničenje tega bistva, za vrnitev v izgubljeni čas. Umetniška beseda kot doga- janje resnice svojega lastnega izvora mi je omogočila sestop v resnico metafizične misli, ki je metafizika sama ne misli, ki metafiziki ostaja prikrita in jo iz prikritosti šele omogoča. V luči tega premisleka se pokaže, da Iskanje izgubljenega časa po tem, ko po samorazdejanju akcije in aktivizma restituirà čutnost kot večnostni in transcenden- talni princip in vrhovni kriterij bivajočega, še ohranja dualistični mo del sveta, še participira na razpolovljenosti kot na resnici metafizič- nega mišljenja, ki se metafiziki prikriva in iz prikritosti omogoča za menjavo enega pola razpolovljenega sveta z drugim v vlogi vrhovne biti, da pripada času, ko je na mesto razuma stopila čutnost, na mesto akcije pa poezija (to je čas poznega simbolizma, Nietzschejevega dio- nizičnega opoja in Bergsonove intuicije), vendar pa vse te menjave potekajo znotraj enega in istega sveta novoveške evropske metafizike, 111 ki se mu resnica lastne razpolovljenosti prikriva, ostaja zato netema- tizirana in nezavezujoča. A to, kar ni dostopno metafiziki, česar ne zmore metafizika, je dostopno poeziji in zmore poezija, zato Proustov roman kot umetniško besedilo že izgovarja resnico prikritosti, izgo- varja resnico sveta, kateremu pripada, in potemtakem reflektira res- nico lastne metafizične naravnanosti, lastnega metafizičnega izhodišča, ki je Proustu kot mislecu in Bergsonovemu učencu ostajala prikrita, a jo je kot pisatelj upodabljal in ji bil kot umetnik zvest in zavezan. In če se sedaj, po razrešitvi navideznega paradoksa, v katerem se nahaja Iskanje, še zadnjič vrnem k besedilu samemu, moram ugo- toviti, da je protislovje pravzaprav razrešil že pripovedovalec sam, saj se je po odkritju časa konstituiral kot pisatelj in se mu je morala razkriti resnica odkritega Časa in resnica čutnosti v takšnih razsež- nostih, da je hkrati že razveljavljala transcendentalni pomen odkritega Časa in uveljavljala nihilistično dimenzijo čutnosti. To pa pomeni, da se je moral kot pisatelj soočiti z ničem lastne metafizične konstruk- cije, z nemočjo, da bi se izmaknil niču, v katerega je strmoglavil po samorazdejanju akcije, da je torej ostal v območju niča, izročen lastni nihilistični resnici. Takšno zrenje v obraz niču seveda ne more biti nič prijetnega, povezano je z grozo in tesnobo, ta groza in tesnoba pa sta tokrat še bolj boleči, saj je junak po polomu akcije moral doživeti še en krah, krah tiste poslednje rešilne bilke, za katero se je prijel, ko je bil potonil kot akcijski subjekt, pa se je razblinila v nič v istem hipu, ko jo je iznašel in se z njeno pomočjo skušal dvigniti nad valovanje časa, soočiti se je moral z ničem čutnosti kot metafizič- ne kategorije, ki naj bi zavladala svetu po detronizaciji akcije in razumskega bistva. In res, groza, ki ga spreleti, ko se kot umetnik, ki se je konstituiral iz zavezanosti čutnemu, ozre po lastni konstruk- ciji odkritega časa, je predsmrtna groza, svet se mu razpre kot po- šastna maškerada postaranih, smrti zapisanih spak, nekdanji čudoviti svet Imen guermanteške druščine je le še umirajoč kadaver, pa tudi sam na sebi začuti pezo časa, tudi njega, ki se je hranil iz nadčasne esence Časa, je že zaznamoval pečat minevajočega časa s slutnjo skorajšnje smrti, odkritje Časa je pravzaprav spoznanje, da je Čas izgubljeni čas: »Obšel me je občutek utrujenosti in groze, ko sem zaznal, da sem bil ves ta dolgi čas ne le brez prekinitve preživel, premislil in prebavil, da je bil pravzaprav moje življenje, moj pravi jaz, pač pa tudi, da sem bil sleherni trenutek priklenjen nanj, da me je ves čas nosil in sem gnezdil na njegovem vrtoglavem vrhu, da se nisem mogel ganiti, ne da bi hkrati premaknil tudi njega. (...) Kar zvrtelo se mi je, če sem pogledal podse, podse, a obenem tudi vase, zvrtelo, kakor da bi meril milje in milje visoko, nič koliko let.«® Zdaj je krog sklenjen, s to definicijo Časa se je junak pridružil Elstirjevemu trenutku okamenelega časa, ki pa se prav zato, ker je le trenutek čutnega opoja, že isti hip razblini v nič. Kot umetnik se je odprl resnici čutnosti in odkritega Časa, odprl se je niču in ga vzel nase kot strašni pečat Časa, ki je zaznamoval njegovo delo,i'' pa tudi roman Iskanje izgubljenega časa. Svojemu sklepu pa se je približalo tudi razpravljanje o vlogi in pomenu dominacije čutnosti v Proustovem romanu, o mestu, ki ga prevladujoča čutna dimenzija določa Iskanju v kontekstu evropskega ' Odkritje časa, III/1047; " Glej zaključek romana, kjer se pripovedovalec odloči, da bo svoj ro- man napisal v znamenju Časa (Odkritje časa, III/1048). 112 romanopisja. Pokazalo se je, da je naraščajoči pomen čutnosti v ne- posredni zvezi z upadanjem in redukcijo aktivistične in metafizične dimenzije romanesknega junaka, da pomeni zmagoslavje čutnega rela- tivizacijo in problematizacijo tradicionalnih implicitnih vrednot, da zasnutje v čutnem utemeljene transcendence odkritega Časa sovpada z dokončnim razkrojem smiselne in v nekem racionalnem bistvu (Ideji) utemeljene akcije. Hkrati pa je odkritje Časa razkrilo resnico same čutnosti, v fazi samopouživanja (v trpljenju in bolečini, ki si ju je nalagala sama) in samouničevanja se je čutnosti odprla lastna nihilistična dimenzija, razkril se je nič odkritega Časa (staranje in smrt) kot metafizične kategorije, dogodil se je konec metafizike same; vse to se zgodi v poeziji in na način poezije (kot umetnosti), saj je prav poezija kot izgovarjanje resnice čutnosti razkrivanje temeljev in načel, ki se metafiziki sami prikrivajo in jo iz svoje prikritosti šele omogočajo. Prav s temi sestavinami in lastnostmi, ki usodno proble- matizirajo temelje tradicionalne romaneskne strukture, pa se Proustov roman Iskanje izgubljenega časa uvršča med dela, ki pomenijo zadnje dejanje tradicionalnega evropskega romana in napoved ter prodor v področja moderne romanopisne literature. «Jožef Paganel: KERUBIIMI Tretje poglavje Skozi zlepljene veke je videl omaro, na preseku oreha je čepel žalosten možic, okno — ni mogel napovedati prihoda nobene snežinke, čeprav so venomer prihajale od nekod, se tiho spuščale vanj, izginjale. Oli ko bi lahko še spal. Ob nogah so se mu toplo prepletale rjuhe, mehke od njegovega telesa. Pred njim so bile dolžnosti, velevale so, da mora čimprej vstati. Zvijača, ki jo je imenoval jutranji skok. Odeja je padla na tla, bos je šel v hlad umivalnika. Njegove roke so bile bolj dlakave kot poleti, seveda, poleti so bele in jih je navidez manj, teh dlak. Dlake. A če človek presodi, bi moral imeti pozimi več dlak, poglej: žival dobi kožušček! Mihajlo, Mihajlo. Do Mihajla je imel vedno pravi odnos, ki ga je določil že z imenom Mihajlo. To ime lahko daš samo sočloveku, na Mihajla je gledal kot na sobitje, danes se ne bo obril. Zobje lasje. Imel je kiselkast občutek, da bo še dolgo snežilo, samo sranje. Danes bo še nosil včerajšnje perilo, preveč se mu mudi, da bi iskal sveže spodnjice, sploh vse te stvari, ki se perejo. Najhuje je bilo, da ni mogel iz sobe. Hodil je naokrog, počel najrazličnejše reči. Tako je prijel za pero, ga dvakrat obrnil med prsti in ga postavil na mizo. Kaj mu je treba 8 — Problemi ИЗ prijemati za pero. Ali pa mizica, na katero se je naslanjal. Lahko bi ugriznil blazino. Ce gre zdajle ven, bo prišel na stanovanjski urad čez petnajst mi- nut. To ti je življenje. »Aj, ej, ej.« Gremo gremo fantje. Usedel se je na posteljo in začel delati iz odeje vulkan. Ce bo vulkan dober, bo toč- no dve minuti po zgraditvi odšel iz sobe. No ja, vznožje je kar dobro zmečkal skupaj, vendar si je moral priznati, da bi bila zadeva oprav- ljena že, če bi vzdignil odejo, to res ni nobena umetnost. Zanimivo je, kako se človeško razpoloženje spreminja; ko je včeraj odhajal od Pi- rihove, je bil zelo zadovoljen... Še misliti si ne bi mogel, da bo danes tak. Začelo ga je zanimati, kakšna je barva njegovih oči. Pipan mu je večkrat rekel: »Tovariš komisar, vsi vam pravijo Jastreb, ker imate zelene oči.« Napačno, jastreb ima sive oči. V ogledalu je lahko videl zelene oči, ali so bile pa res sive, to je tako težko določiti, na vsak na- čin bo moral povprašati pri kakem tepcu. Razboršku bo rekel, da je tepec, to ga že nekaj časa čaka, kajpak. Poklical ga bo predse in mu rekel: »Razboršek, kaj sem vam rekel o kartoteki? Ali nisem rekel, da mora biti kartoteka tako dobro urejena, kot jo ima Državna varnost?« Zaprl je oči. Brez vida. Ugibal je, kje je kakšna reč, skušal hoditi med stoli, kdo bi si mislil, da je to tako težavno. Srakar, ta ima res ja- strebove oči. »Gremo,« se je nenadoma zdramil iz otrplega telesa, »gre- mooooo!« — z donenjem je zgrabil aktovko, še skok med podboje in bil je v predsobi. Samo še plašč in klobuk je moral najti; plašč je imel tako rekoč pri roki, klobuk — tega pa ni. In vendar je dobro vedel, da ga je včeraj postavil sem. Ali naj odide kar brez klobuka, če zdaj odide, bo čez petnajst minut prispel natanko ob pol devetih na stanovanjski urad. Hodnik ga je sprejel z ropotanjem posode iz Pirihovega stanova- nja, stene so dišale po rumeni barvi — muka, sama muka ... Čudno pravzaprav: dan je bil svetel, pomladen. Pirih je spadal zraven, s kanglico v roki in čopičem na zidu, živahno je žvižgal in po- skakoval po levi nogi. »Pridni, pridni,« ga je pohvalil Valenta. »Ta zid je bil res že preveč popisan.« »O, gospod Valenta,« Pirih je odložil pribor in šel k njemu. »Tako tiho hodite, da vas sploh nisem slišal. Gotovo so vas izvežbah v šoli « »Dada,« je rekel Valenta, »vi pa belite, kaj? Cistite.« »Ja, sem se pa res spravil k delu.« S pogledom je zajel stopnišče, ki je strmo zavijalo okoli popleskanega vogala. »Je bil že čas.« »Cas, čas.« Čutil je potrebo, da se pogovori, trenutek se mu je zdel tak. »Dosti delate, kaj? Je že tako, da ima vsak svoje delo ... Vsak do- prinese k skupnosti.« Pirih bi ga lahko napačno razumel: Vsakdo pri- nese ... »Vsi prispevamo, vsak po svoje. Je že tako.« Pirih se je na- smehnil. Pogledal je vstran. Začel je pomakati čopič v vedrico. Spet ga je pogledal z nagubanim čelom. »Hja ...,« je rekel. »Dada, tako je. No ja.« Valenta je prišel bliže k zidu, da si ogleda barvni odtenek, izredno močan vonj nekje med bencinom in vanilijo. Kje je dobil barvo? »No ja, jaz ne vem. Vsakdo pač dela po svoje, vsaj po mojem. To je ta skupnost, če zamižite, boste lahko videli ogromno število ljudi, ki delajo vsak nekaj.« Pirih se je zamislil, am- pak, če se Valenta ni motil, je bilo na njegovem obrazu nasprotovanje. Verjetno mu ni do govorjenja in ker mi ne more kratkomalo obrniti hrbta, se tu zvija in pretvarja. »Pač tako je, Pirih, tako je in nič dru- 114 gače. Nič ne moremo pomagati, samo nekaj bi rad vedel. Ali ste me sploh poslušali, ali ste samo poskakovali tu pred menoj?« »Poslušal, poslušal,« se je mačje prilizoval Pirih, »hehe.« »Da, dragi moj, to je že dokazano,« je z vzdihom ugotovil Valenta. »Belili bomo stanovanja in vse, za začetek pa stopnišče. Senzal je dal denar, priskrbel barvo in dovoljenje.« Valenta ga je zelo dobro razumel. Natančno je vedel, kaj se do- gaja v hiši. Senzal ni bil muhast bogataš, ki ne ve, kaj bi počel, z z njim je bilo nekaj drugega. Bil je upokojenec z vplivnimi zvezami, očitno ima vstop v Drmo, to je že dokazano, sam je rekel tako. Da, to sledi že iz vsega, kar je govoril in kar je nosil v hišo. Upokojenec torej, ki ga hoče spodriniti s položaja predsednika hišnega sveta. Spletkaril bi torej rad ... Zvit nasmeh mu je švignil čez obraz: »Dobro, dobro, Pirih. Bomo že videli.« Tega ne bo dovolil, ne zaradi sebe, ne zato, ker bi si tako želel biti predsednik, ampak zaradi vrtca. Ce bo senzal predsednik, ne bodo nikoli dobili pravde z vrtcem, medtem ko Valenta pozna Majcna. Toda postavljalo se je vprašanje, kako ukrepati: kar prepovedati razmnoževanje in beljenje bi bilo proti do- brobiti hišne skupnosti, tega res ni mogel storiti. Senzala je treba dru- gače naučiti, kdo je kdo. »Poslušajte, Pirih,« je rekel temno, »da vas nikoli več ne slišim govoriti o beljenju. Sramotno za vas je, da ste tako pod vplivom tega človeka. Jaz bom odločal, kdaj in kaj bomo belili, dejansko je to stvar hišnega sveta. Dasi je senzalova namera dobrohotna in gledamo nanjo z naklonjenostjo, se mu mora prepovedati táko grobo vmešavanje v upravne zadeve hišne skupnosti. Barve bom priskrbel jaz, senzalove lahko prodamo ali zamenjamo za bone, tako lahko pridemo na morje v smislu hišne skupnosti.« »Da, to je nenavadno krasno,« je rekel senzal razburjeno, prišel je iz Pirihovega stanovanja s fotografskim aparatom in svetlomerom, »O tem sem se že pogovarjal z gospodom Goričarjem, tega človeka res moramo spraviti na morje — krasen človek, pošten — škoda ga je tu.« Valenta je naredil zelo miren obraz, senzal nikakor ne sme opaziti česa na njem. Seveda je senzal prisluškoval vsaki besedi, kdove koliko je slišal, lahko da so se mu nekatere izmuznile, ampak gotovo je ra zumel pomen tega pogovora. Obotavljanje ali zadrega bi vse poslab- šala. Senzalu je treba naravnost v obraz povedati, naj odnese barve tja, odkoder jih je bil dobil — njegovemu prisluškovanju bo odvzel smisel, če ponovi, kar je govoril. Na žalost — tega se ni mogel spom- niti. O presneto presneto. Kljub temu bo nekaj povedal, približno ta- kole ... Vi senzal in vaš način — ah, nekaj se bo že spomnil. Pred- vsem bi mu lahko kaj zabrusil, mogoče kar: poberite svoje barve, zaradi mene jih lahko odnesete nazaj. No, to ne bi ravno spadalo zraven, saj senzal ni govoril o barvah, ampak o morju. No ja, najbolj še bi bilo po ovinkih — najprej malo o morju, kar naenkrat pa: vaših barv pri nas ne potrebujemo, hvala lepa. Senzal je prestavljal Piriha, obračal je njegovo glavo k steni. Ne- kajkrat je pogledal Valento z razprtimi očmi, kot da išče pomoči, pravzaprav bolj nasveta. »Neko prošnjo imam, tovariš komisar. Rad bi vas fotografiral, ne samo vas, temveč vse stanovalce. Po mojem je to dobra misel — v zvezi z novoletno zabavo, saj razumete.« Valenta ni razumel, bil pa je že vnaprej pripravljen zavrniti vsako prošnjo. Dobro bi bilo, ko bi se še prezirljivo zasmejal — ne, to je že preveč, samo hladen, rahel nasmeh. »Prosim vas,« je rekel z na- ns menom, da senzala osmeši, kajti bil je popolnoma prepričan, da senzal nima filma v aparatu, »fotografirajte me.« »Seveda vas fotografiram, saj sem vas ravno hotel prositi za dovoljenje.« Valenta je zamahnil z roko — kaj se je sploh spustil v to! »Saj, me boste že fotografirali, kar naj bo ...« »Saj, saj, seveda, razumem,« je posmrkaval senzal, »pa pustimo to. Govorimo raje o novoletni proslavi. Zanjo je tudi tale aparat.« Po težkal ga je v levici. Vsi trije so se zazrli v aparat, kot da bi čakali, da se pokaže ptič in kaj stori. »To je zelo dober aparat,« je rekel Valenta in se ga narahlo dotak- nil, »na komisariatu uporabljamo prav take.« »Da fotografirate kaznjence,« je vprašal Pirih in se zasmejal, zra- ven pa še tako neobičajno dvignil desno nogo. »Kaznjence, tudi mrtvece.» Čudno, da je senzal že lep čas tiho. Prej je nekaj govoril o novoletni zabavi in o fotografiranju, zdaj mol- či... Kakšna neki je ta zveza med fotografskim aparatom in novoletno proslavo. »Imam možnost, da z neke kmetije po tajnem kanalu dobivam mleko,« je spet začel govoriti senzal, »za celo hišo. Seveda proti pia čilu in le v strogi tajnosti; saj veste, da morajo kmetje oddajati vse mleko zbirnim zadrugam. Ampak splača pa se — v mestu se dostikrat zgodi, da ni mleka za dojenčke. No prosim vas, gospod predsednik hišnega sveta, nikar me ne glejte tako postrani.« Valenta ga je pogledal s sovraštvom v očeh. »Prosim, jaz sem samo — niti ne predlagal — samo povedal, da imam tako možnost. Omenil sem.« »Vam se mogoče zdi, tovariš Zadnikar, da so to malenkostni pre- krški. Verjemite mi, da tovariš komisar že ve, kaj je prav,« je Pirih poskušal zgladiti razpoloženje. »Pozabimo to čimprej.« Valenta je z odporom spoznal, da malone drhti od ugodja zaradi hišnikovih besed. »Ce dovolite, bi vas zdaj fotografiral!« Senzal je pritisnil na neko sklopko, dvignil svetlomer k očem in začel krožiti okoli njiju. »Stopita malo nazaj!« Se preden sta se prav znašla, ju je postavil ob steno, trikrat pri- tisnil na sprožilec in se zasmejal vsakokrat iz drugega zornega kota: z vrha stopnic, s tal in čisto od blizu. »Jutranja rapsodija,« se je šalil. »Ce dovolite zdaj vi meni, da enkrat kaj predlagam ali povem,« ga je zbodel Valenta, ki se je počutil, kot da bi bil prišel izpod prhe — bilo mu je mučno, ko se je spominjal, kako ga je objemal Pirih — »glede novoletne proslave. Jaz mislim, da moramo letos, ko se nam je odprla možnost praznovanja v krogu svoje družine in nam ni ob- vezna udeležba na Krajevni skupnosti, razmisliti o obliki praznovanja. Mislim, da bi bilo najboljše praznovati v okrilju hišnega sveta. In sicer tako, da proslava ne bi bila omejena, ampak bi imeli na razpolago celo hišo. Seveda je treba še premisliti, kako jo bomo izpeljali, po- treben je nekakšen program. Jaz sem si takole predstavljal: otroci bi nekaj recitirali, odrasli pa bi se zabavali po svoje potem, ko bi spravih otroke v posteljo. Na vsak način pa otroci morajo imeti svo- jega dedka Mraza — to je ukaz, tovariša!« »Kaj vi mogoče znate brati mish?« se je začudil senzal. »To je neverjetno, jaz sem mislil prav isto.« 116 »To je ukaz,« je ponovil Valenta. »Imam še cel kup drugih predlogov: fotografije hišanov — vseh hišanov! Povečane fotografije po vseh stenah! To je zamisel!« Kar na lepem je začel govoriti v spakedranščini. »Kuščje nagiždje, dober dan, otroka, debra dan iz Biždij, so vsi hišani zbrani? Dedek Mraz je prišol iz Biždij.« Valenta je rekel: »Kaj govorite, Zadnikar?« Skrajno poparjen, brez volje in moči je stal in gledal vanj. »Vem, vem,« senzal je vzletaval z rokami, »ne razumeta me in vendar je vse tako preprosto. Jaz bom dedek Mraz. Tu pred vama se nahaja dedek Mraz iz Biždij. Jaz oklicujem svojo kandidaturo. To je potrebno, da spodbudimo otrokovo domišljijo. Zakaj neki bi imeli običajnega, nezanimivega dedka Mraza? Kaj pravite?« Valenta je zaprl oči: »Otroci bodo kvečjemu slabe volje, če boste take počeli. Vi ste tepec. Res si mislim to. Cimdlje vas gledam, bolj se mi zdi, da ste strašen tepec. Kakšen dedek Mraz! Prav, ne rečem, če si želite, bodite Mraz, nihče vam ne brani! Ampak dokler sem jaz v hiši, ne boste takole skakali naokrog!« »Ugovarjati vam moram,« senzal se je menda razjezil. »Vi ne morete vedeti, kaj otroku pomeni takle dedek Mraz, ker jih nimate. Ze zdajle vam povem, preoblekel se bom v ptiča!« »Ne vem, ne vem,« je Pirih majal z glavo in pomakal čopič v ve- drico. »Meni se zdi to dobro, s tem ptičem, ampak ne vem, kaj bo rekel gospod Valenta.« Njemu se je zazdel trenutek primeren za odhod. Bil je res že skrajni čas, sicer bo zadeva z vrtom propadla. Prav na kratko je raz- ložil, da se mu mudi na urad za stanovanjske zadeve, in se skušal čimprej pobrati stran. S kotičkom očesa je še videl Piriha, ki je s čopičem previdno nanašal barvo na belilo, in senzala, kako se vrača v Pirihovo stanovanje. Doli je pri kiosku stari Coricar v družbi dveh upokojencev bral jutranjik. Valenta je zanalašč zavil na drugo stran ceste, da ga Goričar ne bi opazil, vendar je ta še isti hip zaklical: »Ali ste videli, da imajo tovarne trideset odstotkov izgube!« Zmagoslavno je mahal s časnikom. »To je zato,« je kričal Valenta skozi sneg, »ker se investicije še niso pokrile! Boste videli čez pet let!« Medtem ko je hodil po uličicah starega mesta, je premišljal o senzalu. Dobro je vedel, da ga je polomil, ker mu ni že v začetku pre- povedal nastopiti na novoletni proslavi. Saj je bilo jasno, da se to ne bo dobro končalo. Toda kljub vsemu se mu je senzal zdel sposoben ustvariti prijetno vzdušje; sklenil je, da ga bo krotil in njegove do- misleke usmerjal v pravo strugo. Sirena je zatulila: začel se je delovni dan, istočasno so se z mi- naretov oglasili tožeči glasovi muzeinov. Ura je udarila sedmo. Valenta je pomislil, katero pot bi ubral čez Ljubljanico, da bi bil čimprej na Debelini. Odločil se je za pot čez Mali trg, kjer so redno čistili ulice. Pločniki so se osvobodili: ljudje so odšli na svoja delovna mesta. Tu in tam: ženica s cekarjem se vrača s trga, upokojenec, mladi ljudje na poti v šolo, drugače so bile ceste prazne. Na trgu so ga dohitele mladinske brigade, ki so šle odstranjevat sneg — verjetno na železni- ško postajo, kjer so imeli težave z zameti. »... prav pod Peco zrasle so nam Jesenice,« so peli mladinci, »že- lezarna, ki jih je dostojna, sredi Notranjske prelepa je Postojna...« 117 Mraz jih mora žgati do kosti, je pomislil, revčke bi raje pošiljali v šole, da bi se pripravili za drugačno delo. Sto lopat se je zibalo mimo. »Sredi je Ljubljana bela, danes je naš praznik dela ...« Voditelj brigade je dvignil lopato: »Pozdrav vsem delovnim ljudem Plameneče republike Slovenije! V boj za državo — !« » — Z Murnovo glavo!« je zadonelo iz stotih grl. Valenta se je nasmehnil in dvignil pest v pozdrav. Mladino je njegova kretnja navdušila. »Pozdrav možu v sivem plašču,« je predlagal vodja: »V boj za čisto Plamenico — « »S krepko Murnovo levico!« Kmalu zatem je prispel na Debelino, urad za stanovanjske zadeve je mrgolel, ljudje so gomazeli po oknih in vratih, vpili so: »Dajte nam izkaznice.« Valenta je šel skozi sosednjo hišo na notranje dvorišče, v polegli tišini je prestopil zid in se vzpel po požarnih stopnicah mimo nemih prizorov med cvetličnimi lončki: nekdo je šival, nekje so jedli, molče, vsak obraz gleda v svoj krožnik ... »Zdravo, stara sablja,« je vzkliknil Majcen, ki je ravno kadil na balkonu, mu pomolil dlan in ga potegnil čez ograjo, »stopiva noter, jaz sem se zraka že nasrkal, usedi se!« »Prišel sem zaradi vrta,« mu je povedal Valenta, ko sta sedala. »Ti te žalostne štorije še ne poznaš, ko sem zadnjič prišel, je bil na- čelnik stari Perger, in on mi je seveda odklonil.« »Da, da, bil sem v tujini.« »Gre za nek vrt — za naš vrt. Hudoumikova 15,« je pristavil, ko je Majcen segel po telefonu. »Nasprotna stranka je vrtec Petnajsti maj.« »Takoj, takoj uredim.« Majcen je nestrpno trkal s svinčnikom po slušalki, še nekajkrat je zavrtel ročico. »Imamo čudnega referenta,« se je opravičeval, »sploh ga ne dobiš pri telefonu! Pokličem, njega nikjer. A, tukaj je! Da, tovariš referent?« Tačas so se odprla vrata in vstopil je suh, črn mož, ki je takoj začel govoriti in se zaradi nečesa prito- ževati. Načelnik je prišleka presenečeno pogledal: »Tu ste? Kdo je potem na telefonu?« je zdaj vprašal v slušalko. »Halo? Halo?« Končno jo je odložil, razširil roke in rekel: »Nič ne vem!« Suhi, ki je medtem še vedno govoril, je postajal vse bolj razumljiv: »Tega ne prenesem več! Reberščak se je naselil v moji sobi in noče stran. Sedi za mizo, piše, odgovarja na telefonske pozive — pravi, da zato, ker v svoji nima telefona. Tovariš načelnik, postavljam vas pred alternativo: jaz ali pa Reberščak.« Udaril je z roko po mizi. Majcnu je bilo opazno nerodno zaradi tega dogodka. »Tovariš referent, obnašajte se kot človek! Tu ste pred menoj — saj niste otrok. Reberščaka bomo že kako spravili ven. Zdaj je pred vami bolj po- membna naloga. Poročajte mi vse o sporu med vrtcem ,15. maj' in hišnim svetom Hudoumikova 15! Ta zadeva bi morala biti že zdavnaj rešena!« Referent je bil dober uslužbenec: mahoma je pozabil na svoje te- žave, malce pomislil z nagubanim čelom in takoj ugotovil dejansko stanje: »Hišni svet Hudournikove 15 je pravilno ukrepal s pritožbo. Vrt se mu ne odvzame. Otroškemu vrtcu se odvzame lokacija zaradi nepravilne registracije zemljišča.« Zdaj je bilo Valenti že nerodno : »Čakajte no, saj tega nismo zah- tevali. Samo vrt nam pustite.« 118 »Pusti, pusti,« je dejal Majcen. »To bomo že mi uredili, to je naša stvar. Nič ne govori!« »Zemljišče se dodeli mestnemu podjetju Mesprom kot skladišče mesnih izdelkov!« je nadaljeval referent. »Ups!« je skočil Valenta pokonci. »To je še slabše! To smrdi!« »Res, res, drži,« je kimal Majcen, referent je dopolnil: »Zato se Mespromu odvzame pravica do skladiščenja, dokler ne sezidajo pri- mernih objektov, ki bodo preprečevali smrad! Ker je gradnja zaradi sestave zemljišča dobesedno nemogoča, se podeli cel hektar na voljo in neomejeno uporabo —.« »Omejeno uporabo!« ga je popravil Majcen. » — in omejeno uporabo podeli hišnemu svetu Hudournikove 15.« »To ne bi bilo dobro,« je ugotovil načelnik. »Tega hišni svet res ne potrebuje,« je pripomnil Valenta. »Ker navsezadnje res ne potrebujemo.« Mislil je še nekaj razpresti, a ga je referent preglasil: »Tega hišni svet res ne potrebuje, zato se mu do- deljuje en ar zemljišča na uporabo do globine pet metrov za dobo desetih let. Ostalo zemljišče skupaj z vzgojnim objektom se dodeli sta- novanjskemu uradu v smislu rekreacijskega centra.« Skočil je po listine, nastala je tišina. Majcen je sedel, širok in nekoliko votel, kot zmeraj je bahaško izkoriščal svoj doneči bas, Valenta se je spominjal. Majcen je natakal konjak: »To je francoski konjak, pridi popoldne k meni, dobiš ste- klenico.« »A, si bil v Franciji?« »Megeve, dragi komisar Valenta, Megève. Pomisli, smučal sem — prvič v življenju.« »Dobro se ti gode, Janko...« se je smejal Valenta. »Pa kako je zdaj tam?« »V Franciji? Ah, sranje kot vedno. Ti, veš kaj, oprosti zaradi tega, še sreča, da se poznava in ti lahko razložim, kdo drug bi si lahko mislil, da je bilo kaj narobe, saj veš, kako je, po dolgem času se vrneš in najdeš vse v neredu, saj si videl, kakšne razmere so tu. Perger je vpeljal izrazito neplameničarske postopke, ta referent, ki si ga videl, je njegov glavni sluga. Malo ščuvam Reberščaka, mogoče bo kaj... Sicer ga bom pa sam vrgel ven. Gotovo si opazil, kako je govoril.« Valenta je rekel, da se je tudi njemu čudno zdelo, kako tu kar na hitro opravijo z vsem, a da je bil raje tiho, ker je tako ali tako pričakoval Majcnovo razlago. »Pa kaj, Perger ima kritje?« »Mhm...« Pogledal mu je čez glavo, Valenta je obmolknil, na tilniku je začutil referentove korake — prišel je s potrjenimi odloč- bami, Majcen se je podpisal na levi, Valenta na desni, referent pa je na vsako odločbo pritisnil pečat s Pergerjevim podpisom. »Pridi še kaj,« je vabil Majcen, »pridi v klub.« »Kar za menoj,« je rekel referent, »imamo dvigalo.« Na cesti je stal pred vrati urada, s konice je zaplahutala zastava, počutil se je izpraznjenega. Pripeljal je tramvaj. Stekli so k stopnicam. Prostega sedeža ni. Četrto poglavje Stroj je zacvilil, gosta kaša ljudi se je stresla, sunek jih je vrgel naprej, potem so se razlezli, prilepljeni na ročaje so oblikovali prostor, drugi so sedeli v ravnih črtah. Mimo je teklo zastekljeno mesto, pri- tiskalo je k njim, nekaj z debelimi hišami, nekaj s svojim sivim.. . 119 v vdolbini je prodajalna otrpnila v trepetanju svetlobe, svetloba je vrela iz nje, padala na kup snega, ljudje so se izogibali — zdaj je bi! nov kup bledega snega, lisastega. Na njegovem ramenu sloni brada človeka, dotiki po vsem telesu so ga dražili, zvijal se je med njimi, oni so hodili za njim. »Se malo se stisnite, prosim vas,« je rekel sprevod- nikov glas; temni človek-možiček z umazanimi nohti, če je to njegova roka, je zahreščal: »Prej ste delali v tovarni ribjih konzerv, kaj, tovariš sprevodnik?« Obrazi so padali, od daleč krohot, vse se je premaknilo, vzvalovilo. Smejali so se, prsi na hrbtu so poskakovale; dva sta vstala in se rinila — postaja, s cingljanjem je voz naglo zavrl, da je vse od- neslo k nekakšnim držajem, vse se je gnetlo, plazilo se je, gnusni mo- žiček ga je prijel za prsi s koščeno roko, mali umazanec... Zadaj so planili novi, v hlastanju so se združevali v roke in stegna. Nad glavami v tramvaju nenadna bibavica dežnikov na cesti, snežilo je, na drogovih visijo usnjene kaplje, na vsaki dlani: različni nohti. Pri oknu je sedela gospa Gnjilova... kot da ima lasnice pod ruto... To je nekaj čisto novega, prej jo je poznal kot urejeno žensko, peljali so mimo hriba s spomenikom. Gospa Gnjilova ga je opazila, sklanjala se je izza košare z bolščečim nasmehom: »Gospod Valenta?« Stegnil je vrat, ušel je iz ovratnika, da bi ga lažje videla; zakrival ga je širok hrbet, več kot pol obraza. »O gospa Gnjilova,« je rekel pridušeno, nekaj jih je trznilo. Ženska je prisluškovala, hrbet je pokazal profil, oster nos. »O ne ne!« je zavpila gospa, »tako me pa ne smete več klicati,« ob- krožila je ves tramvaj. »Nisem več Gnjilova, zdaj sem Sesljeva.« »OOooOOooOOohala,« Valenta je z vzkliki zakrival naraščajočo za- drego, »tovariša Seslja soproga ste?« »Kaj ga ne vidite,« se je čudila, »tule zraven sedi.« Iz temnega kota se je spustila glava v svetlobo, kapljice na obrazu so se zaiskrile. »Tu sem,« je rekel in silil s čelom v gabardenasto rit. »Tudi otroka že imava,« za hip se je izgubil, Va- lenta je prikimal gospe Gnjilovi in se začel prebijati k vratom v da- ljavi. »Lepo, lepo,« je še rekel, »ampak da me ne odnese,« nasmehnil se je umikajočim; med njimi je stala srednješolka. Voznik se je pogo- varjal, rokave je imel zavihane čez kosmate komolce na krmilu, človek ob njem je bil znanec, Valenta je slišal imeni. Tu se je dalo lažje di- hati. »Ali izstopite?« Umaknil se je, zdaj sta stala skupaj s človekom, ki so mu iz nosnic sršele dlake. »Ali niste vi delali v tovarni čevljev? Ce se me spomnite, Fajdiga, Peter Fajdiga, Fajfa ste mi pravili. Pa tudi Najdiga, se spomniš.« Valenta je zanikal, da bi se poznala. Rekel je, da se dogaja, človek mimogrede zameša obraze. »Drži, drži,« je rekel tisti, »ampak ti si tako podoben fantu, ki dela v tovarni čevljev.« Brez odgovora je v skupini prišel pod kamnito nebo na trgu. Na drugi strani beli komisariat. Sneg mu je padal na plešo in se z zbodljaji topil, stražarja pred vhodom sta ga spoštljivo pozdravila, odkimal je z ob- čutkom, da nekaj velja, na hodniku so ga pozdravljali gospod komisar, tovariš komisar, v očeh je videl jutro in predanost. Pred stenčasom se je ustavil. Predavanje prof. Schumpetra »Balistika in frenologija« odpade oz. je preloženo na 6. 1. 1960. Izpiti: 3 c v petek, 20. 12. ob 13. uri, 3 b v petek, 30. 12. ob 17. uri, oboje v sobi 22. Rezultate pregleduje tov. inšpektor 2 c Babic. Pištole in copate pri- nesite s seboj ! Družinski izlet v München z ogledom Kriminalmuseum in zbirke Braunau od 30. 12. do 3. 1. 1960. Rok prijave do 26. 12. 120 Enotna cena 60.— murnov. Odhod z ljublj. železniške postaje ob 2.15. V sredo bo v Kristalni dvorani tov. Razboršek promoviran v višjega nadzornika 1 b. Prisoten bo tovariš komisar Valenta in pomočnik svetnika za notranje zadeve Kolariča ter pomočnik svet- nika za pravosodje Varlja (ne ve se še, kateri pomočniki). Šaljivi kotiček: Kljun otresa inšpektor 2c Golob. Pamtičeva žena se boji, da bo njen mož izgubil še pamet, ko je prejšnjo soboto prišel domov brez hlač — Oče in mati inšpek- torja Razborška (ki je včeraj doktoriral) že pečeta potice, ne ve se, ali zaradi sina ali zaradi Božiča — Slišali smo, da ima inšpek- tor Kosovel najraje omlete: ali mu bo to kaj pomagalo pri nje- novem vzponu, ko vsi vemo, da ima tovariš višji inšpektor 2 a Fistič, ki je njegov predstojnik, najraje osliče? — Epigram, na vrh poslan : Ko si enkrat vrh planine, d'nar in slava ti ne gine, toda pomni: ker skomine opravljiv'c ima, te ošine iz abotne globočine, te umazane doline, kjer vse zgine, kjer vse mine ! Mimo je prišel Razboršek z akti, Valenta ga je prijel pod roko in ga odpeljal v pisarno. »Kaj pa vi, ste brali tole?« Razboršek je zlom- ljeno pogledoval iz vdrtega naslanjača, išče znamenja na obrazu — Valenta je zasukal brado na rame, da je bilo pred njim okno in Raz- boršek za njim. Na trgu so vzleteli golobi gor nad glavo barona, raz- prostrli so se po očiščenih ploskvah pred gostilno, človek je prihajal. Bližal se je gostilni, gostilničar se je priklanjal med golobi, čepe je upogibal vrat pred ljudmi, ki so ves čas hodili mimo. V vratih je stala gruča pivcev, obrazi so se oddaljeno smejali, oblaki so se premikali v beli svetlobi je Razboršek vstal, imel je neke nove razsežnosti: plašč, glava, njegov pogovor z Marijo, ki je prinesla kavo. »Dobro jutro, Marija,« je pozdravil Valenta prisrčno, moral se je obrniti, da Razbor- šek ne bi zagledal njegovega smeha. Bilo je smešno, kako se vsi po- tegujejo za naklonjenost te ostarele device, haha, on edini je vedel, kako je z njo, enkrat jo je polipai, pa nikoli več, hvala lepa. »Lepo pričesko imate,« je rekel Razboršek prepričevalno, zavite ustnice in stisnjene blazne oči — ves obraz je krožil, se zvijal in namigoval na moškost. »Bliža se Novo leto,« vrgla je očesi s pladnja v Valento, padli sta ji nazaj v žuboreči kavni curek, »vsi se pripravljamo, lišpamo za to čudovito noč, ki se povzdiguje nad vse druge.« »Povzdiguje po- vzdiguje,« je zamrmral Valenta, ti bom jaz že dal povzdigovanje. Bab- nica misli, da bo šla z mano na praznovanje, zelo verjetno. To je tako, če se človek zaplete. Ponudiš ji en prst, trapi, pa te zgrabi za komolec. Ne ampak res bi bilo izredno, če bi jo peljal k Murnu, opolnoči pa ji potisnem prst v anus in zavpijem: »Dvanajsta bije, gospodična!« To bi bilo dobro. Cepec. Kakšen dan, to je vse zaradi gospe Gnjilove. Take reči vržejo človeka s tira, ponori. »No dobro,« je odpeljal pogovor, »kaj je zdaj, Razboršek, ali ste brali ali niste? Kaj pravite, kako se vam zdi?« V zamorskih ustnicah je Razboršek pokazal odobravanje, še bolj jih je izbočil na nasmeh Marije, ki je odhajala in poskušala 121 migati z ritjo. »Dobra stvar je to, kar posrečena,« je govoril, »ne, v bistvu ne.« Valenta se je na glas zakrohotal: »Vi ste moje ogledalo, gospod doktor; če bi skočil skozi okno, bi mi gotovo sledili. Zdaj ste se pokazali: zanikali ste prejšnjo trditev samo zaradi tega, ker sem se nakremžil.« »Vedel sem, da boste to rekli.« Razboršek je poskočil kot na pletenem stolu. »Nalašč sem upošteval vaš obraz, vedel sem, da se pačite prav zato, da bi jaz zanikal prvo trditev.« Valenta se je komaj premagal, da ni storil česa, za kar niti ni vedel, kaj naj bi bilo. »No vidite:« je nadaljeval Razboršek, »da je stenčas odlična zamisel, sem rekel, da vam dam priložnost za pačenje.« »Tako torej, za pače- nje. Lepo, lepo. Ne vem, Razboršek, kaj si vi mislite o meni. Mislite, da bom dovolil take predrznosti? Takole se ne boste igračkali z mano, jaz nisem lutka, ki bi jo lahko napihovali po svoji volji. Te vaše težnje po prijateljstvu, po zaupnosti in nekakšnem razkazovanju duše, ki me spominja na otroško igro zdravniki, ne bom dopustil. Lahko da ste doktorirali iz psihopatologije, Razboršek, to je čisto mogoče, in prav- zaprav tako tudi je, nekaj pa velja — človek je mnogo bolj zapleten, kot si predstavljate vi, in jaz vam lahko povem, da se z vami ne bom mogel nikoli zbližati. Pa tudi vi se ne boste z nikomer nikoli, ker je to, kar počnete, narobe. Zdravo, na svidenje, ven.« Razboršek je vljudno vstal, kri mu je padla z obraza kot omet ali kakor da je pri dviganju pomolil glavo nad njeno gladino, bledi- ca se je razlezla do ovratnika, pospravil je svoje telo in šel k vratom. »Pridite nazaj,« je rekel Valenta, »nisem mislil tako ostro, ampak mo- rate vedeti: vznejevoljilo me je, kljub vsemu je bilo precej neumno. No, zdaj pa kar povejte, če je kaj novega pri Tominšku. Ta primer je precej bolj pomemben, kot si vi predstavljate, povem vam, da ima neko ozadje.« Razboršek je začel hvaležno pripovedovati, drugega Valenta niti ni pričakoval. Kako more biti človek tako brez ponosa! Ce bi mene kdo nadrl... bi popolnoma hladen vstal in odšel, pri ponovnem sre- čanju bi ga z istim hladnim obrazom samo pogledal. Razboršek pa se je pricedil nazaj, vesel kot psiček, gnida je, gnida. Eh, kdo bi vedel... ne vem kako ponižan tudi ni videti, čisto prijazno me gleda, v resnici sem bil jaz surov. On se je izkazal kolikor toliko za človeka, jaz pa: ven. Saj je res, da je neumno govoril, a lahko bi ga tudi bolj obzirno zavrnil. Rekel bi mu, kaj neki govorite, saj, pogovarjati se, ne rečem, ampak psiha sem psiha tja... Ja no, ne da se kar priti v sobo in reči nekomu, da se je pačil in zakaj se je. V redu, priznam, po drugi strani je dobro, da se ljudje skušajo razumeti, toda prosim vas, človek je bolj zapleteno bitje, kot si predstavljamo. Dada. Kar takole narav- nost ne gre. »Tominšek še vedno trdi, da ni zažgal skednja zato, da bi uničil skrivališče. Pravi, da se je peljal z avtom vse do skednja, tam se je zaletel — to krivdo priznava — v avtu so bili še njegova žena, oče in znanec Bizjak.« »O, to je pa novo? Bizjaka prej ni omenil. Kaj pravi žena?« Razboršek je vneto prikimal: »Jaja, saj to je najbolj zanimivo. Ona pravi, da je sploh ni bilo v avtu. Niti nje niti Bizjaka.« »Kako ve, da ni bilo Bizjaka? Je bila z njim?« »Pravi, da sta prav takrat imela zmenek. Kje? Pri Jerebu v sobi 12. Druga stvar — oče je izpovedal, da so bili v avtu dejansko Bizjak, žena, sin in on. Zena, kakšna žena? Bizjakova ljubica. Dadane, ne mislim Tominškove žene, pač pa očetovo svakinjo. Zdajle sem se pa ujel, dovolite, da se spomnim. Ne, vsekakor mislim Tominškovo ženo, 122 se pravi mlajšo. Oče trdi, da so se po nesreči vsi štirje vrnili domov, kjer sta se Tominšek in žena sprla. Priznal je tudi, da je bil pijan, zaradi česar se ne more natančno spomniti, kdo je prvi streljal, To- minšek ali Bizjak. Vsekakor je poslednje, česar se spominja, krvava Bizjakova glava in strašen krik: aaaaaa. Čakajte malo, Bizjaka sploh ni, saj ste mi pripovedovali, da ga nimajo vpisanega v nobenih knjigah. Pa tudi trupla ni nikjer. Kri je sicer bila, najbrž so ubili koga drugega, pa valijo krivdo na Bizjaka, ki ga sploh ni. To je tisto, kar je najbolj čudno. Kri je sicer bila, a je je bilo tako malo, da močno sumim: nekdo se je urezal v palec ali kam drugam. Res smo na Tominšku našli vrez noža, vendar trdi, da je to posledica nesreče z avtom, imel da ga je za pasom, pa se mu je zapičil.« »Veste kaj,« je rekel Valenta, »precéj jasno mi je, kaj se je tu zgodilo. Očitno je, da je to pesek v oči preiskovalcem: pomemben je skedenj in ostanki tihotapskega blaga v njem. Družina je obdolžena prekupčevanja in ne umora,- kakor vidite, poskušajo spraviti preiskavo v slepo ulico. Bizjaka nikoli ni bilo, ni ga in ga ne bo. To so same izmišljotine. Kdo vodi preiskavo?« »Horvat.« Oba sta se namuznila. »Dajte jo raje kakemu 2 a,« je rekel Valenta, »Horvat je zmešanec. Dejansko postaja tihotapljenje družbeno zlo. Tu je treba zatirati. Dobro je, je še kaj posebnega?« »Nene.« »Je kaj, česar ne bi zmogli? Dam kakšno pooblastilo?« »Hvala lepa, ni treba. Vse je v redu.« »Vem, zadovoljen sem z vami, Razboršek, sposobni ste in človeško srce imate.« Zasmejala sta se, Razboršek je iz opravičujočih gibov zgradil svoj odhod. Valenta se je v skoku vrgel v naslanjač, premetaval se je po njem, zunaj je bil tako lep dan. Nekaj obetajočega je bilo v bleščanju na trgu, tu in tam so med hišami vihrala drevesa, tudi ljudje so bili pripravljeni. Prišli so na trg iz Ulice Bakrenih, prvi tre- nutek so se ozirali za nekom, potem so počasi stopali z roko na klo buku mimo trgovine z glasbili. Pokajeno cigareto so vrgli v oddaljeni koš. Tedaj so se ustavili in pomahali z roko, šli so jim nasproti, objeli so se. Kasneje med ogledovanjem so jih šaljivo pokarali s kazalcem, a ne za dolgo — morali so se umakniti k zidu, ker so prihajali z ve- likim vozom zimske povrtnine, sede na kozlu. Valenta bi lahko tele- foniral Pirihovi. To je prav dobra misel, ob sedmih bi lahko šla v kino v Mostah, tam ju nihče ne pozna. Po predstavi — na večerjo ob Ljub- ljanici. Škoda, da ni pri nas gostiln s separeji. Sedeti z njo v dimu in krohotu... nene. Premišljevanje ga je vznemirilo, da je začel hoditi po sobi z menjajočim se korakom, mogoče je sploh ne bi mogel peljati ven, kaj se ve, navsezadnje bi se izkazalo, da mu sploh ni do tega, pa še Pirih. No, recimo, da bi jo res povabil v gostilno, kaj bi se zgodilo? Prva stvar: obleke nima, drugič bi prišel natakar, midva bi naročila oziroma jaz bi naročil, še prej bi jo vprašal, kasneje bi se kaj pogovarjala. V redu. Gledala bi druge, gotovo bi bila med njimi kakš- na, ki bi se s prsti gladila po vratu, opozoril bi jo na to podobnost, sploh bi se veliko smejala — to je tudi v redu. Torej če pa ne bi šla ven, bi prišel k njej z vinom, ta fant se bo gotovo potikal naokrog, nekam bi ga moral spraviti, v kino. Tudi to je v redu. Čudno vse skupaj. Se najboljše bo, če ne gre več k njej. Njegova pisarna ga je presenečala, usedel se je na mizo in poklical Božičnika. Pri tej stvari ga je jezilo, ker ni vedel, kaj naj bi s pred- logom sploh počel, bil je tiste vrste, pri katerem ne moreš drugega, kot da pohvališ ali pograjaš predlagatelja, četudi nisi vesel ali jezen 123 zaradi predloga. Odločitev bo odvisna od Božičnika. »Vi Božičnik ste včeraj vrgli v moj predalček nek predlog. Zdaj bi rad vedel, kaj na- tanko mislite s tistimi kaveljčki.« »Takoj vam bom razložil.« Po glasu je spoznal, da se bo Božičnik na vse kriplje bojeval za predlog. »Moj predlog izhaja iz dejstva, da so v prejšnjem letu začasno onesposobili deset redarjev Narodne Za- ščite z udarcem po glavi, po vrhu glave. Ne bom našteval, koliko izgubljenih delovnih ur je to povzročilo — povem vam, da jih je bilo dvestoštirideset. Kaj to pomeni, mi ni treba razlagati : to je en delovni mesec.« »V redu,« je rekel Valenta po votlem premolku, polnem povsem brezbrižnega brenčanja v nekih drugih prostorih. »Se pravi, da imamo na leto zaradi teh desetih izgubo ene mesečne plače, to je devetdeset murnov. Zdaj me poslušajte: ne vem natanko, koliko redarjev imamo, ampak gotovo enega na tristo prebivalcev, s preprostim računom jih tako dobimo natančno dvaintrideset tisoč in pol. Da bi preuredili če- pice — kajti lopovi gotovo ne udarjajo vsako leto iste deseterice — bi potrebovali dva krat dvaintrideset tisoč in pol, to je okroglo petin- šestdeset tisoč murnov. Enkrat se pozabavajte, Božičnik, in zdelite pet- inšestdeset tisoč z devetdeset, pa boste videli, v koliko letih bi se stro ški izenačili.« Bilo je grozno, skoraj grozno, da je od nekod slišal Bo- žičnika, obenem pa videl vrata, mizo, stene, oblake, dvojno slušalko, razcepljeni polovici nosa. Lahko je gledal tudi drugače: samo en nos, slušalko, dvoje oken; ali pa kljuko med nosovoma; če bi podaljšal kote vrat, bi bil zajet v kvader s pepelnikom, mizo in telefonom; ko je zaprl oči, je bil v različni rdečini mesene svetlobe plavajočih plo- skev, po katerih je polzela slepa pega. Božičnik je bil vedno samo na ušesu : »Ampak tovariš komisar, prosim vas... S tem izumom, lepo vas prosim, lahko ujamemo deset zločincev na leto. Saj sem napisal: na gumo v podlogi čepice se pritrdijo kaveljčki, v trenutku, ko kdo priteče in udari po takem pokrivalu, se preprosto ulovi nanj kot riba. Cepiče pa ne bi mogel vzeti s seboj, kajti na redarjevo glavo bi bila pritrjena z opasico.« Valenti se je po eni strani zdelo krivično, da bi kar zavrnil Bo- žičnika, a v tem predlogu je bilo nekaj smešnega, neresnega, celo ne- zdravo grobega: ogromna riba s porcelanastimi očmi, poleg tega on ni za telefoniranje: vse je ukradeno, vse se izgubi na poti do drugega ušesa, vse telo — in še glas je drugačen. »Poglejte, čepice se, prizanes- ljivo ocenjeno, obrabijo v desetih letih. Torej bi za sto lopovov po- rabili petinšestdeset tisoč murnov, torej šeststopetdeset murnov za enega — sedemmesečno plačo. Se vam ne zdi, da je to preveč? Komu bi plačevali, da v sedmih mesecih ulovi enega samega, dajte no, Bo- žičnik, saj vidite, da to ne gre.« Božičniku je glas šinil v višave: »Ja kaj pa mislite, prosim lepo? Ravno za to gre, ta lov pride še poleg, je takorekoč posreden. Medtem, ko redar lovi redno, po službeni dolžnosti, se na njegovo kapo ulovi zlikovec, ne da bi redar s prstom mignil. To je velik dobiček.« »To je res zanimivo, Valenta,« je rekel na glas, »da se takole pogo- varjaš.« Božičnik je umolknil. »Res zanimivo. Zdaj je Božičnik tiho,« se je smejal Valenta. »Oprostite,« je rekel Božičnik, »da se takole vsi ljujem, vendar moram reči, da se je za predlog navdušilo že dosti uslužbencev: Peričnik, Gaber, Babič, Fistič ...« Vsakdo drug bi takoj odnehal, če bi mu rekel v slušalko to je res zanimivo Valenta, tale misli iti do konca. »Vsekakor čimprej končajte ta utrujajoči pogovor,« je rekel. »Seveda,« je odvrnil Božičnik, »jutri pokličem.« Ti kar kliči. 124 Prihajajte, Icadar vas je volja. Pripovedujte mi o kaveljčkih in Tomin- šku, jaz nimam nič proti. Aha, vrata se odpirajo, prišla bo Marija z nekakšnim za lase privlečenim razgovorom. Obenem je žalostno, kako se trudi, ne samo pričeska, tudi obleka je nova: cenen kostim z vtka- nimi rožicami. »Kaj je, Marija, kaj spet hočete od mene?« Njen obraz se je skrčil, kot slepec je začela otipavati — segala je v zrak, delala korake, rdeča kot kameleon. Blazno grda ženska je to, noge je imela poraščene s kocinami, pa si jih je mazala z kdo ve čim, z mastmi. Človeka je sram samega sebe. »Torej tako, Marija,« mu je prihajalo iz ust, »vidite, v tej sobi jaz lahko delam, kar hočem.« Zaradi nečesa je bil njegov stavek določljiv, v njem je našla neko svojo vsebino, sicer se ne bi usedla in rekla: »O veste kaj, tega pa že ne morete, drugače bi si jaz ne upala v sobo.« Presedla se je in vrgla eno nogo na drugo. »Aha!« Videti je bilo, da si je nekoč prižgal cigareto, puhnil je dim skozi ustnici. Lahko bi kaj počel, v načrtu je imel ogled izpitov 3 C, ampak to je popoldne. Iz žepa je potegnila listnico, dolgo časa jo je vlekla. »Dada,« je rekel in slišal ropot snežnega pluga, tisto sikanje čistilca snega. Napol je vstal, Marija se je prijazno nasmehnila, menda razumevajoče. »Tu jaz lahko delam, kar hočem,« je rekel bahaško, v bistvu pa neprizadeto, pravzaprav se sploh ni bahal, ker so bile stvari v tem trenutku strašno mirne, ležale so tam — niti ne ležale, ampak so bile brez pridevnikov. Nenadoma je opazil, da mu Marija meče listnico, ki je letela, prihaja. Je že tu, zaprl je oči — najprej jo je začutil na licu, šele potem je zaslišal trtrat in oh, je Marija padla nanj. Od blizu je videl, kako se mu njena roka, dotaknila se ga je po licu. »Oprostite, oprostite,« je rekla in skočila nazaj v zeleni obleki. Pa zakaj. In zakaj se dela nejevoljnega, če v bistvu ni ničesar. »Marija, delo imam,« mogoče je sam presenečen nad sabo, od kod je dobil te besede moči, kajpada je takoj odšla. V takih pogojih je seveda nemogoče delati, stavi sto proti ena, da bi, tudi če bi začel, že naslednji trenutek kdo prišel. Nemogoče je v poklicu uživati, če prihajajo s kaveljčki in ti mečejo denarnice v glavo, Marijo bo treba spraviti nekam drugam, ali nikakor ne k Razboršku. To bo težko, srečavati Marijo na hodniku, prestrezati njen idiotski pogled. Nič, kar pustil jo bom pri sebi, priznati si moram, da me tisto z listnico ni prizadelo. No, prizadelo, ni se me dotaknilo, pravzaprav se me je, a to se še da prenesti. Nemogoče, da bi bile vse besede most med duhovnim in telesnim, seveda: konj, hiša, hlev. Pretežno so glagoli, dada, ampak zaradi dotakniti in prenesti se še ne da reči, zakaj je vrgla denarnico. Kar se je zgodilo, se je zgodilo v tej sobi pred tremi minutami, več se ni zgodilo. Telefon se je oglasil; ko ga je Valenta pogledal, je videl, da nepremično stoji na mizi, čepe je pobrenčaval in nato vznemirjeno rekel: »Ti, zdravo! A si to ti, Oton?« »O, zdravo, Janko,« je rekel Valenta in s kazalcem bobnal po telefonu, »torej se še spominjaš moje skrivne številke, haha?« »Da, zapomnil sem si jo, ja, takih številk se je dobro spominjati, mhehe. Prej ko si odhajal, mi je bilo grozno nerodno, imel sem ob- čutek, kot da sem prozoren, nene, kar tiho bodi, še dober si, da nisi nič rekel, jaz bi tako stvar takoj prijavil. Rad bi ti povedal, da res nimam nič zraven, vsega sta kriva Perger in njegov referent. 2e način, kako je govoril, kar odvzame se in se dodeli drugemu, upam, 129 da me razumeš, ne? Vem, moral bi ga takoj odstaviti v bistvu, kajne, ampak... Res je bilo videti, kot da popolnoma krivično odvzemamo hišo vrtcu, po enem primeru bi sklepal, da je to pri nas že v navadi.« »Veš kaj je, Janko, jaz bi že ukrepal, in to takoj, a na srečo vrtec dejansko ne zasluži našega vrta, ki smo ga obdelovali, prosim te, vsi stanovalci tri leta, preden je sploh kaj obrodilo. Odstranjevali smo skale, kamenje, urejevali, delali, jaz sem moral hoditi po gnoj, strahota. Takih žuljev še nisem imel. Ce pa prideš spomladi k meni na obisk: paradižnik, kumare, endivija, pridi kaj k meni, Janko. Postopek sam je pa tako napačen, da se čudim. Ne vem, kako lahko dovoljuješ kaj takega, Janko, koliko časa te ni bilo?« »Tri mesece me ni bilo, pomisli, kako je človek prašiča po na- ravi.« »V treh mesecih že vse narobe? Ts, ts. Prva stvar, ki je narobe, je to, da ste dodelili zemljišče sebi v smislu — kakšna slovenščina je to, prosim te, Janko — počitniškega centra. In ti si še zraven« — »nene, jaz sem« — »in ti si, Janko,« — »potem kasneje« — »ti si sedel zraven in kimal, Janko, plameničar z medaljo Zaslug dela.« »Poslušaj me, samo poslušaj me, takoj, ko si odšel, sem vse spre- menil, vso listino sem spremenil. Vrtca ne bomo mi zasegli, kako bi mogli poditi otroke iz vrtca. Vrtec smo pustili pri miru. Vi dobite vrt, vrtec bo dobil pa nek drug vrt, ki ga imam že ogledanega.« »To je ravno po tvoje, eno napako z drugo krpaš. Jaz ti povem, Janko, letel boš iz Plamenice, to ne pelje nikamor. Pusti zdaj osebne koristi drugih, ti ne znaš reči ne. To te bo še pokopalo. Odslej go- vori ne ne, pa četudi samemu Murnu, razumeš ti mene, Janko?« »Ne, ne vem, če me razumeš, Oton. Jaz sem vse popravil, zdaj je vse po pravilih. Tisti novi vrt je star in opustel, nihče ga ne ureja, gotovo bodo lastniki veseU, če ga bodo otroci uredili.« »Dobro je, če je tako, sem vsaj miren. Janko, Pergerja v rit. Razumeš? Vsaj pokaži, da nisi z njim v zvezi.« Prostor se je določal s telesom; roka na kljuki. Pod nagnjeno glavo je pripeto zeleno. V bistvu zelena obleka, Marija. Majcen je govoril, da je pokazal, rekel je ... Z očmi je lovil plasti — hip zatem je že vedel, da je praznina med Marijinim telesom in telefonom nastala, ker je bila Marija brez vsebine, obenem se je že vse pripravljalo. To samo približno ... Da, da, zdaj je bila že boljša, čeprav še vedno kot na fotografiji, lahko je videl njen nasmeh, nekaj bo rekla. Ne morem se deliti. »Zdaj ne morem več, Janko, zdravo.« Prišel je Srakar. Z Marijo sta se lovila v vratih, umikala drug drugemu, ko je od- hajala. Bil je oblečen v debel gubast pulover: spodaj se je, ko je sedel, pokazala modra črtasta srajca? pižama, na nogah čudno nizki čevlji, ali so bili copati, imeli so kovinske sponke — že so se skrili pod mizo. Izkazalo se je, da Srakar ni hotel skrivati svojih oblačil, nasprot- no, vse je razkazal, vsega se je dotikal s prsti. »Ta naglica,« je rekel bledo, »to je razumljivo, bil sem še v postelji, ko so mi javili. Skočil sem hitro k vam, in —« razširil roke. »Kaj pa je, kaj pa je.« Valente je takoj zgrabila mrzlica, stresal je vrat in migal. »Kaj vi še ne veste,« je rekel Srakar bolj turobno. Iz pižaminega žepa je potegnil siv tulec. »Tega pa ne razumem, da ne veste.« Iz tulca je vzel očala iz belega srebra, »no ja, če pa ne veste —« nasadil si jih je s pojemajočim gibom, ampak zanesljivo. 126 Saj to so očala, je spreletelo Valento. Ni pričakoval ne vem kaj, a vseeno — mislil je, da bo kaj bolj oprijemljivega. Listek, fotografija, podoba. Srakar je gladil in gladil okvirje. »To je res čudno,« je rekel, »jaz sem pričakoval, da mi boste vse razjasnili.« Valenta je zaslutil. Zgo- dilo se je nekaj pomembnega in Srakar mu ne bo povedal, kaj je to. Ustrelili so Murna. »To je nerodna stvar,« je rekel Srakar. »Vi verjetno veste, da vas predsednik ceni.« »Hvala.« Srakar se je zdrznil. »No ja, saj vas tudi jaz cenim,« je rekel. »Hvala lepa.« Srakar se je zazrl v okno in bil lep čas tiho, kot da je izgubil nit. »Torej prav zato gre,« končno, »vi nič ne veste o rečeh, ki bi jih morali poznati. Kaj vas Varnost ni obvestila?« »Ne, to sploh ne,« je rekel Valenta in vstal. Srakar je prišel k njemu in šepnil: »Mikrofone so odkrili pri Murnu, povsod — v ka- binetu, povsod. Pobesnel je.« Valenta je spoznal, da je stvar zelo resna, mikrofoni v kabinetu, prasec Pipanov ga ni obvestil. To se zdaj redno dogaja, boj med njima je že odkrit, joj je to neokusno. Dobro dobro, jim bom že po- vrnil, Pipanu bo za tole še žal. »Pipan ima dokaze, da so to storili Kerubini,« Srakar je stal pri oknu, roki na hrbtu sta se igrali, »in jaz mu dam v marsičem prav.« »No, čakajte no,« je rekel Valenta, »kakšni Kerubini.« Srakarju se je lahko celo posmejal. »Kerubine sem jaz lastnoročno dobesedno iztre- bil, to vam zagotovim, tovariš sekretar, še preden je bila Državna Var- nost ustanovljena. Kerubinov ni več, to je eno, drugo pa je, da neka- teri naši ljudje še vedno nasedajo turški propagandi. Jasno je, da bodo Turki pisali, da imajo svoje ljudi še zmeraj pri nas. Jaz se takim poro- čilom krohotam.« Srakar se je začel umikati: »Saj jaz ne rečem, jaz niti najmanj ne vem, ampak to, da vi niste bili obveščeni. Varnost pa, to govori, da je tudi Murn takega mnenja,« prijel je za naslonjalo in se počasi naslonil na komolce. Da bi ljudje, kot je Goričar, hodili po Na- rodni zbornici, se plazili po kabinetu in pritrjevali mikrofone, to ne pride v poštev, drugih pa dejansko ni, vsi, ki so kaj pomenili, so ustre- ljeni, sam sem podpisal. »Ne, veste, to bo nekdo drug,« je rekel. Srakar se je nedoločno na- kremžil: »Verjamem, ampak kdo bo to?« Točno med njima je pozvo- nilo, zahlastal je: »Pazite, pazite, to je on. Besen je, ne govorite naglas.« »Kaj delate, norci zagamani!« je zavpil Murn, Valento je srbelo v ušesu, kamor je tesno prižeti sekretar spuščal vročo sapo — zdajle bi se moral zbrati — »preden bi vi prišli, bi mene že zdavnaj lahko pre- tepli ali ubili. Ne vem, zakaj vas ni sram. Vi ste tudi policaj. Na mesto take policije bi lahko postavil lutke.« Srakar je, mogoče zato, da ne bi izdal svoje prisotnosti, prilagodil dihanje Valentovemu. Stala sta, pred- sednik je vpil. »Saj jaz sem že poslal svoje ljudi, samo nisem vedel, če lahko pri- demo k vam, drugače pa delujemo. Vendar je tu nekaj, kar bi vam rad povedal.« »Vi boste en drek povedali.« »Oprostite, oprostite, tovariš Murn,« Valenta si je prizadeval, Murn bi vsak čas lahko zavpil drek, on bi takrat moral utihniti, potem bi spet kaj rekel, oni pa kričal. »Oprostite, a jaz nisem mnenja, da bi to 127 lahko storili Kerubini, zato še nekaj preverjam. Ce želite, pridem ta- koj.« »No, vsaj en pameten človek,« je rekel Murn, »pridite sem, imamo sestanek. Pokličite še Srakarja, njega morate dobiti, nekje se je izgu- bil.« Začutil je prst na ustnicah, hip zatem je bil Srakar, ki je v treh tihih skokih pristal ob umivalniku. Skozi trobljo koščenih prstov je za- šepetal: »Me niii, me niii!« »Srakarja ni,« je potegnil Valenta, začel dajati znamenja, »jaz pri- dem takoj, pogledal bom, če ga kje dobim.« »No, dobro, samo hitro, hitro.« Zveza s svetom zunaj je bila pretrgana. »Veste kaj,« je rekel Srakar, »takoj bova šla — oblekel bi se prej, greva do mene.« Kaj bi dal, ko bi Srakarju lahko rekel: Oprostite, ampak k Murnu moram. Tega pa mu res ni mogel narediti, Srakar se je bil edini spom- nil nanj, prijateljsko ga je prišel posvarit oziroma opozorit. Kakšna ne- sreča bi bila, če ga ne bi bilo! Takrat šele bi bilo veselo! Murn bi spra- ševal, jaz pa sploh ne bi vedel, o čem govori. Tudi ni nič slabega v tem, da gre k Srakarju, saj je navsezadnje Murn sam rekel, naj ga po mož- nosti pripelje. Nasploh mu je bil Srakar pri srcu, ko sta se spuščala iz komisariata. Hodila sta po zelenih tekačih, ob zidovih je bilo mnogo postav, večidel nepremičnih s smehljaji in nagnjeno glavo, onadva sta drsela mimo kot tekoča trakova. Srakar je nosil svoja oblačila s po- polnoma naravno milino, plešo so mu obkrožali venci srebrnih las, ki so toplo valovali. Bil je častitljiv mož in Valenta je začutil neogibno sladkobo, da bi ga ustavil : prijel bi ga za roko in mu vse povedal. Sra- kar bi razsodil, ali je dober ali slab. Medtem so se že vsi uslužbenci postavili ob stene, bravo fantje, saj res, Razboršku je treba reči. Obrnil se je k Razboršku, ki ju je spremljal iz razdalje petih, šestih korakov, Srakar je prikimal in obstal. »Razboršek, človek, dajte no malo skočiti po fante in jih pošljite na razne kraje. Pri Murnu so našli mikrofone, treba je najti storilce, samo hitro.« Srakar se je nasmehnil vnemi, s ka- tero je Razboršek odskočil v neko odprtino, hodnik se je hitro praznil. Voznik ju je že oddaleč opazil med steklenimi vrati, stekel je v avto in ga pripeljal napol v vežo, verjetno zaradi copat. »Dajte no, Egon, pohitimo malo.« Zavalila sta se v usnjeni Buick, Valenta si je popravil plašč, Srakar prižgal cigaro, na šipo se je prilepil Razboršek z luknjami v glavi, ves zmaličen je razprl ustnice: »Kam naj pošljemo?« »Kaj kam. Povsod, preiskava je, to je pomembna zadeva,« lagodno pogreznjen mu je pomahal, Srakar je dvignil desnico, in na ta znak je voznik od- peljal. 128 Witold Gombrowicz: PORIMOGRAFiaA Drugo poglavje Grude dreves med ljubkimi zavoji steza, vrt se je lahno nagibal proti lipam, za katerimi se je videla skrita gladina ribnika — oh! vse to zelenje v lesketu rose! In ko sva po zajtrku šla ven na dvorišče — hiša, bela, z enim nadstropjem in s svojo mansardno streho, obkrožena z jelkami in kleki, gradicami in stezami, ki naju je osupnila kakor privid iz preteklosti, iz daljnih predvojnih dni... in prav v svoji trajnosti je bila videti bolj resnična kot vojna ... toda ob istem času jo je občutek, da ni resnična, da je v sporu z resničnostjo, preoblikoval v gledališko dekoracijo ... končno so hiša, park, nebo in polja postali obenem igra- ni in resnični. A tu je prihajal najin gostitelj, v vsej svoji ogromnosti, z zelenim jopičem na svojem nabreklem telesu, in približal se nama je po svoji navadi, že od daleč nama je mahal in spraševal, ali sva dobro spala. V lahkotnem kramljanju smo šli skozi vrtna vrata na polja in gledali čez raztezanje dežele, valujoče v vetru, in Hipo je govoril Fre- deriku o letini in o dobičkih, tu pa tam je steptal kako grudico prsti s svojo nogo. Obrnili smo se nazaj proti hiši. Hipojeva žena se je prika- zala na balkonu in nam zaklicala dobro jutro, ko je majhen deček ste- kel čez trato, sin kuharice mogoče. Tako smo počasi šli skozi jutro — ponovitev drugih juter — vendar ni bilo tako preprosto — kajti pokra- jina je bila nenadoma videti nekako ovenela in ponovno me je preši- nilo, da je vse, čeprav je ostalo isto, drugačno. Kako nesmiseln občutek, kako moreče prikrita misel! Frederik je hodil ob meni, osvetljen s svet- lo dnevno lučjo, tako da si lahko opazil dlake, štrleče iz njegovih ušes, in vse pore njegove blede, nagubane kože, Frederik, ponavljam, upog- njen, oslabel in z oblimi rameni, s ščipalnikom, živčna usta mu trzajo, roke drži v žepih — značilen mestni izobraženec na podeželju... A vendar, v tem nasprotju pokrajina ni več zmagovala, drevesa so izgu- bila gotovost, nebo je bilo videti spremenjeno, trava se ni več vnaprej upirala, kot je bilo pričakovati, večnost pokrajine je bila zdaj zgubana, negotova, vznemirjena... In Frederik, da, Frederik se je zdaj zdel res- ničnejši od trave. Bolj resničen? Utrujajoča, vznemirjujoča, grda misel, celo nekoliko histerična, celo izzivalna, nasilna, uničujoča... in nisem vedel, ali mi je to misel dal Frederik, ali vojna, revolucija, zasedba... ali oboje? In vendar se je vedel brezhibno, spraševal Hipólita o kmeto- vanju, govoril stvari, ki jih je človek pričakoval — in nenadoma sva videla Henjo, kako prihaja čez trato. Sonce je žgalo najino kožo. Na- jine oči so bile suhe in najine ustnice razpokane. Rekla je: »Mama je pripravljena. Dala sem zapreči konje.« »Da gremo v cerkev, k maši, nedelja je,« je razložil Hipolit. In zase je tiho dejal : »Da gremo v cerkev, k maši.« In glasno: »Ce se nam hočeta pridružiti, bomo presrečni, toda ni vama treba. Jaz verujem v strpnost, mar ne? Jaz pojdem, in dokler bom tu, bom 9 — Problemi 129 hodil! Dokler je cerkev, bom hodil v cerkev! Še več, s svojo ženo in hčerjo, in v kočiji — meni se ni treba skrivati — Naj me ljudje vidijo — Naj se me do sita nagledajo, naj me fotografirajo!« In zamrmral je: »Naj me fotografirajo!« Toda Frederik je že poudarjal najino željo, da greva k maši. Pe- ljali smo se v kočiji, z njenimi škripajočimi kolesi, ko so se pogrezala v peščene kc lovoze — in ko smo prišli na vrh hriba, smo zagledali ne- izmerno površino nizkih polj, nizkih pod nenavadno visokim nebom, čepečih v zaustavljenem valu. Tam, v daljavi, je bila železniška proga. Šlo mi je na smeh. Kočija, konji, voznik, pekoči vonj znoja in firneža, prah, sonce, muha na mojem obrazu in škripanje koles v pesku — Vse je bilo stoletja staro, in nič, niti ena sama stvar, se ni bilo spremenilo! Toda na hribu smo prišli do sape v hladnem dihu prostora, prostora, ki se je končeval v migljajočem obzorju Gora Svetega Križa, in od sprevrženosti te vožnje sem se skorajda zdrznil, kajti bilo je, kot da smo stopili iz oljnega tiska — mrtve fotografije iz starega družinskega albuma — in zastarelo vozilo na hribu je bilo vidno milje naokrog ter tako delalo pokrajino posebno ironično, okrutno zaničljivo. Sprevrže- nost tega zamorjenega potovanja se je širila v modrikasto pokrajino z obrati in neopaznimi spremembami, ko smo postopoma napredovali. Frederik je sedel na zadnjem sedežu poleg Marije, gledal naokrog v vse smeri in občudoval razporeditev barv, kakor da bi bil resnično namenjen v cerkev. NikoU, mislim, ga nisem videl tako družabnega in vljudnega! Peljali smo se okoli ovinka navzdol v globel, kjer se je pričenjala vas, in blato... Spominjam se (in to ni brez pomena za dogodke, ki bodo povedani kasneje), da je v meni prevladoval občutek praznote, in spet, kakor prejšnjo noč, me je obšlo, da bi se nagnil ven in pogledal vozniku v obraz... Toda to je bilo nemogoče, to se ni spodobilo... tako smo ostali za njegovim nepredirnim hrbtom in naše potovanje se je nada Ijevalo za njegovim hrbtom. Pripeljali smo se v vas GrohoHce, na naši levi potok in na naši desni raztresene hiše in ograje, kokoš in gos, ko- rito in ribnik, moški ali ženska v svoji nedeljski obleki, hiteča proti cerkvi... zaspana vedrost vasi v nedeljo. A bilo je, kot da bi naša smrt, sklonjena nad lokvijo, predstavljala svojo lastno podobo, tako popolno je zastarela starosvetnost našega vstopa odsevala v pradav- nem bivanju vasi in tako glasno je odzvanjala v tej norosti — ki je bila vrh tega le maska, uporabljena, da bi se nekaj prikrilo... Toda kaj? Katerikoli pomen, vsak pomen... vojne, revolucije, nasilja, raz- brzdanosti, bede, stradeža, obupa, prekletstvo ali blagoslov... vsak pomen, ponavljam, bi bil prešibak, da bi prebodel kristal te idile, tako da je podoba, ki smo jo dajali, že dolgo zastarela in brez vsebine, osta- la nespremenjena. Frederik se je vljudno pogovarjal z Marijo — toda ali se ni spuščal v ta plehki pogovor preprosto zato, da mu ni bilo treba reči nečesa drugega? Končno smo dosegli nizki zid okoli cerkve in začeli smo sto- pati iz kočije, a jaz nisem več vedel, kaj je kaj — ali so bile stopnice, ki so vodile k trgu, običajne stopnice, ali pa...? Frederik je, potem ko je snel klobuk, ponudil Mariji roko in jo slovesno povedel v cerkev, pred očmi radovednih opazovalcev — toda morda je to storil, da mu ne bi bilo treba narediti česa drugega? — in za njima je Hipo, ki se mu je posrečilo splezati iz voza in pognati svoje neznansko ogrodje skozi množico, odločen in neuklonljiv, zavedajoč se, da ga lahko na- 130 slednji dan zakoljejo kot prašiča, šel naprej, da kljubuje sovraštvu, gledaje mračno in vdano. Plemič! Toda mogoče je bil plemič samo zato, da mu ni bilo treba biti kdo drug? Toda, takoj ko nas je požrl somrak, kjer so prižgane sveče tičale kot žeblji, kjer je rezgetajoča cerkvena pesem privrela iz grobega, iz- mučenega grla... je izginila vsa prikrita nejasnost — kakor da bi bila nevidna roka, močnejša od naših, vzpostavila posvečeni red maše. Hi- polit, ki je do tega trenutka goreče in strastno igral vlogo plemiča, da ga ne bi pogoltnilo, se je usedel, nenadoma resen in plemenit, na dru- žinsko cerkveno klop, in pokimal družini upravitelja Ikanije, ki je se- dela nasproti. Maša se še ni začela, duhovnik se še ni prikazal ob vznožju oltarja, verniki so bili prepuščeni svoji ponižni, nežni, cvileči, okorni pesmi, ki jih je dobro nadzorovala in jih delala tako nenevarne, kot je pes na vrvici. Kakšna vedrina, končno, kakšno olajšanje: tu, v tem kamnitem svetišču, je kmet postal kmet, gospodar gospodar, maša maša, kamen kamen in vse se je povrnilo k sebi. In vendar je Frederik, ki si je bil vzel prostor zraven Hipólita, pokleknil... in to me je nekoliko vznemirilo, kajti zdelo se je mogoče rahlo pretirano .. .in nisem si mogel kaj, mislil sem, da je pokleknil zato, da mu ne bi bilo treba delati karkoli drugega kot klečati... a zvon je zazvonil, prišel je duhovnik, noseč kelih, in se, potem ko ga je postavil na oltar, priklonil pred njim. Zvon je spet zazvonil. In nenadoma sem se začutil tako ginjenega, tako globoko ginjenega, da sem padel na ko- lena in, v svojem divjem čustvu, skorajda molil... Ampak Frederik! Zdelo se mi je, in sumil sem, da Frederik, na svojih kolenih, tudi »mo- li« —■ bil sem celo prepričan, da, zavedajoč se njegovega pomanjkanja celosti, sem si bil gotov, da se ne pretvarja, temveč v resnici »moli« za blagor drugih in za svoj blagor, toda njegova molitev ni bila nič več kot zaslon, ki naj zakrije ogromnost njegove »nemolitve« ... bilo je de- janje izgona, »ekscentričnosti«, ki nas je vrglo iz cerkve v neskončni prostor popolne nevere, zanikujoče dejanje, zanikanje samo. In kaj je bilo to? Kaj se je dogajalo? Nikoli nisem videl česa temu podobnega, in nikoli nisem verjel, da bi se to lahko zgodilo. Kaj se je pravzaprav zgo- dilo? Natančno rečeno: nič, natančno rečeno je bilo, kot da bi roka umaknila snov in vsebino iz maše — in duhovnik je nadaljeval — in duhovnik se je še naprej premikal, klečal, hodil z enega konca oltarja do drugega, in ministranta sta pozvanjala z zvončki in dim iz kadilnice se je dvigal v vibah, ali cela vsebina je hlapela kot plin iz balona in maša se je sesedala v svoji zastrašujoči nemoči — mlahava in pogre- zajoča se —■ nezmožna spočeti! In ta izguba vsebine je bil umor, izvr- šen v zelo nevarnem položaju, zunaj nas, zunaj maše, z nemim, toda smrtonosnim komentarjem člana cerkvenega shoda. In proti temu ni imela maša nobenega načina obrambe, kajti zgodilo se je bilo zaradi nekega dodatnega tolmačenja; pravzaprav bi se nihče v cerkvi ne mo- gel upirati maši in celo Frederik je sodeloval tako pravilno, kot je bilo mogoče... in ko jo je ubil, je bilo le v podobi, bi skoraj lahko rekli. Toda ta komentar, ta morilska kritika je bila dejanje krutosti — deja- nje ostre, mrzle, predirne, neusmiljene zavesti... in nenadoma sem ra- zumel, da je bilo nespametno pripeljati tega moža v cerkev, za božjo voljo, temu bi se bilo treba izogniti za vsako ceno! Zanj je bila cerkev najslabši prostor na svetu! Toda bilo je prepozno! Kar se je dogajalo pred mojimi očmi, je razkrivalo resničnost in crudo ... začelo se je z uničenjem zveličanja in tako ni bilo mogoče upati, da bi kaj rešilo te ostudne kmečke obraze, ki niso imeli nobenega sloga in so se kazali goli, kot kosi mesa na 131 mesarjevi stojnici. Niso bili več »ljudstvo«, niso bili več »kmetje«, ali celo »možje«, bili so preprosti stvori, v vsem kar so bili, in njihova naravna umazanija je bila nenadoma odrezana od miline. Toda divja anarhija te mnogoglave, rjavo rumene množice, je ustrezala nič manj predrzni brezsramnosti naših obrazov, ki so prenehali biti »razumni« ali »omikani« ali »rahločutni« in so postali taki kot karikature brez modela, karikature, ki so prenehale karkoli predstavljati in so bile tako gole kot zadnjice! In ti dve eksploziji pošastnosti, gosposka in neotesana, sta se spojili v kretnji duhovnika, ki je slavil... kaj? Kaj? Nič ... A to še vedno ni vse. Cerkev ni bila več cerkev. Prostor je vdrl, a bil je to kozmičen, črn prostor, in ni se več dogajalo na zemlji, ali bolje — zemlja se je spreminjala v planet, obešen v praznini vesolja, kozmos je bil pri- soten, bili smo v njegovem središču. Dokler nista migljajoči plamen sveč in celo dnevna luč, ki se je cedila skozi barvasta stekla oken, postala črna kot črnilo. Nismo bili več v cerkvi, niti v tej vasi, niti na zemlji, ampak, v skladu z resničnostjo — obešeni nekje v kozmosu z našimi svečami in lučjo, in tam, v neskončnosti, smo igrali naše čud- ne igre drug z drugim, kot opice, spakujoče se proti vesolju. Bila je zelo posebna igra, tam, nekje v galaksiji, človeški izziv v temi, izvršitev čudnih gibov v zakrivljenem prepadu. In vendar je to utapljanje v prostor spremljal nenavaden vzpon stvarnega, bih smo v kozmosu, ali kakor da bi bili v nečem strašno opredeljenem, določenem v vsaki po- drobnosti. Zvonovi so zazvonili k povzdigovanju. Frederik je pokleknil. Tokrat je s spuščanjem na kolena odpravil mašo kakor kdo zavije vrat piščancu, in maša se je nadaljevala, zdaj že smrtno ranjena in omahujoča kot pijanec. Ite, misa est. In, ah, kakšno zmagoslavje! Kakšna zmaga nad mašo! Kakšen ponos! Kot da je likvidacija pred- stavljala dolgo pričakovani konec : sam, naposled, ves sam, z nikomer in ničimer razen s seboj, sam v popolni temi... Dosegel sem bil svojo mejo, dosegel sem bil temo. Trpek konec, trpek okus po zmagi in trpek cilj! Toda bilo je ponosno in omotično, zaznamovano z neusmi- ljeno nezrelostjo končno samostojnega uma. Bilo je grozljivo, tudi, in brez podpore sem se čutil v sebi kot v rokah pošasti, sposobne, da z mano naredi vse, da naredi karkoli, karkoli z menoj ! Neobčutljivost ponosa. Ledena končnost. Strogost in praznina. In potem? In potem? Maša se je končevala, zaspano sem pogledal naokrog, oh, morali smo iti ven, se vrniti domov, v Poworno, po tisti peščeni poti... toda v nekem trenutku moj pogled ... moje oči... Zbegane in težke ... Da, nekaj jih je pritegnilo ... moje oči... Nasilno in zapeljivo ... Da. Kaj? Kaj me je privlačilo? Kaj me je skušalo? Tisto čudežno, kot neke zastrte točke v naših sanjah, ki jih njihova nedosežnost naredi še bolj zaželene, in okoli katerih krožimo z nemim krikom, v zmedi trpečega hrepenenja. Tako sem krožil okoli tega, še poln strahu in negotov... a že v slasti prepuščen sladkemu nasilju, ki se me je polastilo — me očaralo — me zapeljalo — me uročilo — me skušalo in me podjarmilo... In nasprotje med kozmičnim ledom te noči in tem izvirom, prekipevajo- čim v veselju, je bilo takšno, da sem se ujel v megleni misli, da je to Bog in čudež, Bog in čudež ... Toda kaj je bilo? Bilo je ... delček lica in kos vratu ... pripadajoče nekomu med verniki, nekaj korakov od nas... 132 Oh, ni bilo mogoče verjeti! Bilo je ... (deček) (deček). In ko sem doumel, da je le (deček), sem začel okrevati iz zamak- njenja. Pravzaprav sem ga bil komajda videl! Videl sem bil le drobec navadne kože — na licu in vratu. Zdaj se je nenadoma premaknil in ta nepomembna kretnja se je zasekala naravnost skozme. Kakšna ne- verjetna privlačnost! A bilo je (deček). Nič več kot (deček). Kako čudno! Šestnajstleten vrat, na kratko postriženi lasje in obi- čajna koža (dečka) z nekaj majhnimi razpokami, in (mladostno) ve- denje — popolnoma običajno — zakaj sem se torej tresel? Ah ... zdaj sem lahko videl obris nosa, kajti rahlo je bil nagnil svojo glavo v levo — še vedno popolnoma običajen, in iz kota sem lahko videl običajni obraz (dečka) — ampak običajen do popolnosti! Ni bil kmet. Dijak? Novic? Nič posebnega ni bilo v tem (mladem) obrazu, nevznemirje- nem, rahlo kljubovalnem, obraz, ki bi lahko žvečil konce svinčnikov, igral nogomet ali biljard, in ovratnik njegovega jopiča je zakrival ovratnik njegove srajce, njegov vrat je bil zagorel. In vendar je moje srce udarjalo zelo hitro. In izžareval je božanskost, čudovito osvajal- sko in zapeljivo v neskončni praznini te noči, vir toplote in žive luči Čar. Zaman sem ugibal zakaj. Zakaj je njegova nepomembnost nena- doma postala tako pomembna? Frederik? Ali je vedel, ali je bil videl, ali je bil tudi on to za- znal? ... A nenadoma so se verniki premaknili, maše je bilo konec, počasi so pritiskali k vratom. In jaz sem bil med njimi. Henja je bila pred mano s svojim hrbtom in šolarsko malim vratom, in ta je prišel predme in, ko je bil enkrat tam, se je vtisnil tako globoko — in se tako skladno, tako dovršeno spojil s tistim drugim vratom... In ne- nadoma sem spoznal, bilo je lahko in ni terjalo nobenega napora, da: ta vrat in drugi vrat. Ta dva vratova. Ta vratova sta bila... Kaj? Kaj je bilo? Bilo je, kakor da je njen (dekličin) vrat pobegnil, da bi se pridružil temu drugemu (dečkovemu) vratu, ta vrat, odvlečen za vrat, in vlekoč drugi vrat za vrat! Prosim, oprostite okornosti teh primer. Ni mi tako lahko razpravljati o njih (in nekega dne bom moral razložiti, zakaj dajem besedi (deček) in (deklica) v oklepaje, da, tudi to bo treba še pojasniti). Njene kretnje so se, ko so šle pred menoj v vroči, hiteči množici, zdele, kot da »se ga tičejo«, na nek način, in bile so kot strastna, počasna dopolnitev njegovih kretenj v isti mno- žici, blizu. Resnično? Sem se motil? Nenadoma sem videl njeno dlan viseti ob njenem telesu, stlačeno v meso od pritiska množice, in ta stlačena roka mu je prepuščala njeno meso v zaupnosti in stiskanju vseh teh nagnetenih teles. Resnica je, vse njeno je bilo »zanj«. In on se je, potem, mirno stopaje z verniki, prebijal k njej, zanjo. Ta lju- bezen, ta divja želja je naraščala tako hladno z množico in s hlinjeno neprizadetostjo! Ah, to je bilo! — zdaj sem vedel, katera skrivnost me je pritegnila k njemu že prvi hip. Stopili smo iz cerkve na sončni trg, in ljudje so se razpršili — a onadva — on in ona — sta se mi prikazala v celoti. Ona, oblečena v svetlo bluzo, mornariško modro krilo, bel ovratnik, stoječa ob strani, je pripenjala sponko na svojem molitveniku. On... je šel nekaj kora- kov proti zidu okoli cerkve, in, stoje na prstih, pogledal čez na drugo stran — ne vem zakaj. Ali sta se poznala? Čeprav sta bila vsak zase, je bila videti njuna strastna skladnost še bolj očitna: bila sta ustvar- 133 jena drug za drugega. Pomežiknil sem — mali trg je bil bel, zelen, moder, vroč — pomežiknil sem. On zanjo, in ona zanj, daleč drug od drugega, ne da bi kazala kakršnokoli zanimanje drug za drugega, in vtis je bil tako močan, da se (dečkove) ustnice niso zdele ustvarjene le za njene ustnice, temveč za njeno celo telo — in njeno telo je bilo videti podprto z njegovimi nogami! Pa vendar mislim, da sem šel v zadnjem stavku predaleč... Kaj ne bi bilo bolje preprosto reči, da sta se izjemno ujemala... in ne le spolno? Včasih se primeri, da vidimo par in rečemo: »Zelo se uje- mata,« toda v tem primeru je bilo videti njuno ujemanje, lahko mu tako pravim, toliko bolj ustrezno zaradi svoje nezrelosti... Res ne vem, ali sem razumljiv... in vendar je imela ta dozorevajoča čutnost nenavaden blesk, kot nadnaravni zaklad, kajti drug drugemu sta pred- stavljala največjo srečo, najdragocenejšo in najvažnejšo posest. In tam, na tistem trgu, pod tistim soncem, omamljen in zbegan nisem mogel razumeti, zakaj ne pokažeta večjega zanimanja drug za drugega, ne poletita drug k drugemu! Ona je stala sama zase in on je stal sam zase! Nedelja, dežela, vročina, zaspana neskrbnost, cerkev, nikomur se ne mudi domov, majhne skupine so zbrane. Marija se je dotaknila svojega obraza s konico prsta, kakor da bi preizkušala ustroj kože. Hipoht je razpravljal o deležih z upraviteljem Ikanije, poleg njiju, Frederik, vljuden, roko drži v žepu svojega jopiča, gost... ah, ta po- doba je izbrisala črni prepad, v katerem se je bil ravno pokazal ta bolestno sveth plamen... samo ena misel me je vznemirjala: ali je bil Frederik opazil? Ali je vedel? Frederik? Hipolit je vprašal upravitelja: »Kaj je s krompirjem?« »No, vedno lahko dostavimo pol stota.« (Deček) je prišel k nam. »To je moj sin Karol,« je rekel upravitelj, potiskaje ga k Frederiku, ki se je zatem z njim rokoval. Pozdravil je vsakogar, enega za drugim. Henja je rekla svoji materi : »Poglej! Gospe Galecki je boljše!« »Torej, ali bomo obiskali duhovnika?« je vprašal Hipolit, in ne- mudoma je zamrmral: »Kaj bi s tem?« in zagrmel: »Pojdimo, gospoda, čas je, da se vrnemo!« Rokovali smo se z upraviteljem in šli v kočijo skupaj s Karolom (no, kaj to pomeni?), ki se je usedel ob voznika. Krenili smo, osi gu- mijastih koles škripajo v kolovozih; peščena pot v tresočem se in uspavajočem zraku, pozlačena muha brenči — in, z vrha hriba, neravne zaplate polj in železniška proga v daljavi, tam, kjer se je začenjal gozd. Peljali smo se naprej. Frederik, sede ob Henji, je na dolgo go- voril o zlato modrem lesketu v ozračju, ki je tako značilen za ta predel in ki nastaja zaradi drobcev obrečnega prahu. Peljali smo se naprej. Iz angleščine B. G. 134 Andrej Inkret: SPOLNO ŽIVLUENUE MARIUE MAGDALENE IN NUENE HČERE — Tako je to, me je pogledala. Mizerija, brž ko si kakega spola. (Marija Magdalena, 61. stran) Ne poznam te. Erotika ne sme biti sama sebi namen, ali veš to. Odnosi, če so, potegnejo za sabo častne in nečastne posledice. (Tu- mor, 172. stran) Dvoje romanov Pavleta Zidarja, Marija Magdalena (1968) in njeno (ka- kor so besedilo reklamirali) nadalje- vanje, Tumor (1970), pomeni, po vsem videzu, osvobojenje in hkrati svoje- vrstno intenzifikacijo »erotične téme« v slovenski proizvodnji proze. V obeh romanih je téma erotike in spolnosti tako rekoč na privilegiranem položa- ju : Mariji Magdaleni gre za transkrip- cijo ljubezenskih razmerij med zakon- cema; ta razmerja so kljub nekaterim antagonizmom med junakoma (vza- jemna nezvestoba, medsebojno boje- vanje ljubimcev-zakoncev za premoč) naravnana tako, da restituirajo druži- no kot tisto najvišjo vrednoto, ki jo lahko rodi ljubezen kot seksualno- socialna zveza in zaveza; seveda pa je to »moderna« družina, katere te- meljni interes je — poleg ljubezni in uspešnega seksualnega sodelovanja, ženske samo-osvoboditve, njene ena- kopravnosti in spolne sproščenosti — predvsem materialno blagostanje. Ma- rija Magdalena je namreč bolj ali manj natančen psihološko-sociološki zaris erotičnih razmerij med zakonce- ma znotraj tako imenovane neobur- žoazne familije, kakor so se pač bile formirale v desetletjih po revoluciji: v njihovem prizadevanju za »višjim« življenjskim slogom, ki je, docela brez rafinmaja, agresivno ter v neprenehni ekspanziji, brez elitističnih predsod- kov in brez lastne kulture, a z mnogo energije, gre potemtakem Pavletu Zi- darju predvsem še za »globlje«, »bio- loške« boje med partnerjema in z nji- mi se je mogla v romanu zelo inten- zivno uveljaviti predvsem problema- tika erotike in spolnosti. To so, kaj- pada, boji med žensko in moškim (ro- man je, kot tudi Tumor, napisan v ženski optiki) : v njih se zelo slikovito preskušajo možnosti za senzualno so- žitje znotraj divjega dogajanja na so- cialnem nivoju, žens'kino prizadeva- nje za takšnim eksistencialnim pro- storom, v katerem bo mo^a izživeti tiste svoje »sestavine«, ki so zunaj agresivnega socialnega konteksta, ki pa s svojimi zmerom neizogibnimi in neubranljivimi senzualno-seksualnimi razsežnostmi predstavljajo pravza- prav dejanski temelj njene eksistence. Ženskin apetit po moškem je v Ma- riji Magdaleni neposredni pendant moškemu apetitu po siocialnem pre- stižu, denarju, oblasti, moči. In naro- be: moška želja po uživanju pri žen- ski je zmerom le bežna ter se mora vedno zaustaviti ob ženski zahtevno- sti : erotično in spolno razmerje je za Zidarjevo junakinjo znamenje totali- tete: užitek je zanjo zmerom tudi že zaveza. In ker je roman napisan, ka- kor že rečeno, z vidika ženske, je ne- izogibno, da je téma spolnosti in ero- tike — kljub svojemu socialnemu (oziroma sociološkemu) kontekstu, iz katerega ne more izstopiti — pomak- njena prav v ospredje njegovega lite- rarnega interesa. Drugi roman Pavleta Zidarja, ki smo ga prebrali s posebno pozornost- jo glede na položaj erosa in seksusa v njem in ki je, kakor mislimo, ravno tako reprezentativnega pomena v ak- tualni produkciji slovenske proze. Tumor, se dogaja v obratni smeri kot njegov »začetek«, Marija Magdalena: tu gre za kritično destrukcijo tistih socialnih okvirov, v katerih se je do- gajalo spalno življenje poglavitne ju- nakinje iz prvega romana. Barbara, hči Marije Magdalene, zasnuje svoje spolno življenje tako rekoč program- sko zoper neoburžoazne okvire svoje družine, proti njenim »malomeščan- skim« mejam in meram, proti njene- mu parvenijstvu, v imenu čiste in ne- obremenjene sproščenosti, kajpada, v vseh, predvsem spolnih pogledih. Pri tem pa ne vé, da je konec koncev 135 zmerom prisiljena v reprodukcijo enega ter istega konteksta: ko posta- ne striptizeta, ne ve, da se aktivno udeležuje sveta, v katerem uživata njen oče in mati; ko pride v nekakš- no seksualno svetišče, v )»gandolfo«, ter se udeleži tamkajšnje skupinske spolnosti, izve, da sta tja hodila tudi njena roditelja; in ko nazadnje radi- kalno izpelje svojo sproščenost in ne- vezanost ter svojega dojenčka pusti zmrzniti, sama pa postane profesio- nalna počepa, jo mora nazadnje obiti kes in ista milost odpuščanja: kakor njeno mater, Marijo Magdaleno, na koncu prvega romana. Isti, neizbežni krog vrednot se povrne, izstopiti ni mogoče, spolnost kot projekt popolne sproščenosti in neobveznosti ni ures- ničljiva: ženska jo pri Pavletu Zidarju zmerom dobi po glavi. Življenje — to ■e rak! V življenju samo izgubljaš: najprej devištvo, potem sledi goljufija s pravicami in resnicami; ko pa se potegne v zrelost, še otroka, zapusti te še on. Nazadnje padeš še sam. Tako je končno spoznanje Marije Magdalene. Tu se odpirajo vrata v milost; na vprašanje: Ja, pa je Bog? si Zidarjeve ženske zmerom odgovar- jajo pritrdilno. Molila je že mati Ma- rije Magdalene, moli Marija Magda- lena in moli, slednjič, tudi njena hči: Stopila sem nazaj v samoto in takoj začela s kopeljo, ki je ne bo — vidim, čutim — nikoli konec. Kljub vsem užitkom, ki jih tem ženskam prina- šajo moški, se vendarle zmerom izka- že, da so Zidarjeve junakinje žrtve vseh tistih apetitov, ki jih v razmerju do njih razvijajo moški-polaščevalci: ženska je zmerom žrtev, objekt in kljub vsej svoji moči, ki jo more in zna pred moškim neprenehoma do- kazovati in izpričevati s svojim tele- som, je to zmerom moč le nad mo- škim užitkom; moški pa žensko za- vrže, ko jo je bil užil, ali pa se zavrže sama, ker je obsojena na to, da roje- va otroke. To je meja, ki je ni mo- goče prebiti. Ženska ostaja zmerom obsojena le sama nase. Na koncu zmerom ostane sama, ona je tista, ki mora iskati milosti in odpuščanja. Spolno življenje se tem Zidarjevim ženskam na koncu zmerom razkrije kot grešno, užitek, ki ga prinašata postelja in falos, pa varljiv, za-časen, hipen, neprenehoma sprevračajoč se v svoje nasprotje, v gnus, moralnega mačka... Že iz zgornjega bežnega zarisa tiste eksistencialne in sociološke pro- blematike, ki predstavlja širše ozadje in temelj obeh romanov Pavleta Zi- darja, Marije Magdalene in Tumorja, po vsem videzu dovolj jasno sledi, da so odkritje, osvobojenje ter intenzifi- 136 kacija »erotične« téme v teh knjigah pravzaprav izrazito dvorezni in pro- blematični. Na prvi strani gre res za premik erotične in seksualne proble- matike v prvi plan romana; v tem pogledu sta obe besedili tudi dovolj »prelomni«, vsaj v okvirih slovenske proze, ter ju je mogoče brez posebne zadrege postaviti, na primer, ob ne- katere tekste Dušana Jovanoviča (Ci- rila in Metoda, Enonožec, Don Juan na psu), ki pravzaprav pomenijo tisti skrajni rob, do katerega je aktualna slovenska proizvodnja proze doslej prišla v akribiji erotičnega in spolne- ga »motiva«. V tem pogledu oba Zi- darjeva romana tudi prebijata tisto avtocenzurno mejo, ki si jo je v trans- kripciji erotike zmerom postavljala (in si jo še postavlja) slovenska proza in ki je po vsem videzu neposreden delež katoliških elementov v sloven- ski tradiciji. (Seveda ne more biti naš namen, da bi ta delež in te elemente na tem mestu posebej raziskovali: Marijo Magdaleno in Tumor smo pre- brali predvsem kot »erotično« prozo par excellence v romaneskni tradiciji na Slovenskem sploh, zategadelj nas seveda bolj od njunih zvez s tradicijo — usodo »erotičnega motiva« v slo- venski literaturi — zanimajo njune specifične razsežnosti.) Na drugi stra- ni pa nas Zidarjeva teksta tudi nepo- sredno in izredno nazorno soočata z blokadami, ki svojemu osrednjemu »motivu«, erotiki, predvsem v njeni telesni, čutni ali seksualni razsežnosti, onemogočajo širši literarni razmah in dejansko »osvobojenje«, predvsem pa avtorja neprenehoma varujejo tudi pred morebitnim vdorom »čistega« erotizma v njegovo romaneskno pisa- vo. To so seveda blokade, ki po vsem videzu ne izvirajo toliko iz avtocen- zure ali samo-blokade avtorjeve lite- rarne pisave, kot so posledica tistega posebnega »svetovnega nazora«, apri- orne »eksistencialne orientacije« in tudi, nazadnje, tistega ideološkega in- teresa, ki sta mu oba romana tako rekoč v celoti pri-rejena, saj sta v svoji neposredni literarni (čutno-na- zorni) razsežnosti pravzaprav le nju- na »živa«, »plastična« ali »veristična« eksplikacija: ta nazor, orientacijo in interes smo poskušali omeniti zgoraj, vanj pa se seveda posebej razvidno vključuje še pisateljev kriticizem v posameznih nadrobnostih (romana sta na nekaterih mestih prav žurnalistič- na) ter aktualizem; tako so seveda vprašanja erotike ter tudi nekatere žive uprizoritve seksualnih situacij postavljene v neposredno »službo« avtorjevi ideologiji. Zategadelj v zve- zi z Marijo Magdaleno in Tumorjem nikakor ni mogoče govoriti, na pri- mer, o avtentični ali »čisti« erotistični literaturi, ki bi ji erotična téma po- menila začetek in konec njenega inte- resa. Zategadelj je tudi spolno živ- ljenje obeh Zidarjevih žensk, Marije Magdalene in njene hčere Barbare, v odločilni meri frustrirano. Frustri- rano pa je seveda tako, da je kljub temu, da predstavlja nedvomno sre- dišče in temelj njune eksistence, ro- manu neprenehoma važnejše vse ti- sto, kar se vrti in dogaja krog tega središča in zbira na tem temelju: spolno življenje pa je, ne nazadnje, le izhodišče, ki avtorju omogoča raz- viti njegov literarni, ideološko-eksi- stencialni sistem. Kljub temu, da je potemtakem prebujenje in osvoboje- nje erotike ter spolnosti v Zidarjevi literaturi le delno in seveda sploh ne radikalno ter sta romana vnaprej zavarovana pred nevarnostjo erotiz- ma, pa sta pričujoča romana posebej značilna, izrazita in zanimiva v tem, da svojega »skrivanja« erotizma ni- kakor ne skrivata: skupaj z intenzi- fikacijo erotične téme prihaja v Ma- riji Magdaleni in Tumorju do inten- zivnega samo-razkritja blokade, ki onemogoča njeno literarno radikali- zacijo. Prebijanje tradicionalne avto- cenzure se najbrž prav zato pri Pavle- tu Zidarju vseskozi dogaja kot njeno neprenehno skrito-odkrito izpostav- ljanje, izzivanje in ironiziranje: če, na primer, Pavle Zidar zapiše besedo fukanje (v obeh tekstih samo na enem mestu), je to očitno predvsem le za- tegadelj, da bi, na eni strani, pokazal na neprenehno sprevrnjenost in pro- blematičnost seksa v zavesti svoje literarne ženske (seks je hkrati užitek in greh), na drugi strani pa razvidno in manifestativno opozoril na svojo literarno nesramežljivost. A le-ta je sama v sebi neprenehoma tudi že za- vrta: Pavle Zidar piše, na primer. Ko sva se začela tipati, naju je pri- jelo, da sva oba zaječala. Imel je zelo plodnega. Vrgla sem ga vase. Potem sem ga otipala z vseh strani, da je imel občutek, ko da ga ima v precepu: nobenega erotizma, nobe- nega odvečnega detajla: Oh... Po- tem ... Potem sem bila njegova, v meni se je prebujala lava, žareča ko kri. Jezik je po vsem videzu do kraja premišljen. Spolni akt zmerom vzpostavlja mejno situacijo, ekstati- čen stik z absolutnim. Najprej je po- trebno omeniti lavo, žarečo ko kri, uporabiti izbran, metaforičen slovar, šele nato pojasniti kratko in stvarno, »neliterarno« : Prihajalo mi je tako, da ni moč povedati. Dualiteta med izbranim in banalnim, »literarnim« in »neposrednim«, tako rekoč med gro- tesque in sublime je pravilo Zidar- jeve literarne pisave. — Usedla sem se prav na vrh, on pa me je ujel za noge. Slišala sem, kako se odpe- nja. Eden ali dva giunba sta mu od- padla. Potem pa mi ga je približal in ga zasadil, ko da je hlastnil po vime- nu. Dolgo je polzel vame. Do sitega. Opis je sprva neposreden, besede do kraja direktne in opisne: usedla, od- penja, gumba, približal, zasadil. Ma- rija Magdalena pripoveduje, pojasnju- je potek svojega doživljaja, nobene »literature«, fakt na fakt. Potem ta jezik zmerom manj zadošča: zasadil ga je, ko da je hlastnil po vimenu. Potrebna je intervencija prispodobe. Spolno dejanje ne more biti samo fakt, dejstvo, vsakdanji specifični opravek. Ne more biti banalno, kaj še- le vulgarno : Zidarjeva junakinja sama nikoli ne reče kure, pizda, fukati, to je pod spodnjo mejo njenega seksu- alnega interesa. Marija Magdalena za- ključi svojo pripoved lepo in izbrano: Jaz pa sem se širila kakor drevo v sveži zemlji. In potem steče litera- tura naprej, bolj ko se ženska z mo- škim približuje orgiastični kulmina- ciji, zmeraj bolj preciozno, vzneseno: — Oh, oh! sem začela jokati, ker mi je prihajalo. — Kaj je? je vprašal mirno, zroč me kot gladino vode. Dam ven? — Nee, nee, sem prosila. Pustil In je usui. In zalilo me je sonce, svetlo, toplo in dišeče sonce. — Se, še ! sem prosila. — Veš da! je rekel in se zarival in butal vame. In sonce se je začelo kotaliti in me s svojim toplim zlatom napolnje- valo, da sem postajala težka in po- časi utrujena. Spolni akt pripada literaturi pred- vsem v svoji vzvišenosti in svetosti. Toliko, kot je sam v sebi toplo in dišeče sonce, drevo v sveži zemlji. Nič »umazanega«, banalnega ali vulgarne- ga ni v njem: strast, osvoboditev, sprostitev, presvetljenje. Tudi, ko Marija Magdalena vara svojega moža (o tem pripoveduje zgornji odlomek), ni v tem ničesar zares zakonolom- nega. Doživetje spola je na tej ali oni strani, med aktom, v svojem bistvu enako po svojih temeljnih sestavinah. Moralističnih intervencij ni. Med mo- škimi v bistvu — med koitiranjem — ni razlike: ženska jih vse posrka na enak način, falos je na svetu en sam. Podobno izhodišče je najbrž omo- gočilo tudi Tumor. Barbara, potomka Marije Magdalene, ko pride v roman, še ne pozna moškega. Prvo spolno igro odigra s prijateljico: Priplazila se je s sapo in me toplo poljubljala med prsi. 137 — Razširila sem se ji. Vstopila je v prostor prepustitve in se približala z nekakšnim mehkobnim jezičkom, ki je bil oster in neizprosno ritmičen. — Bilo je ... lepo. Bilo je ... — Vsaka ženska steče v orgazem. Vsa, kar te je. Tudi medve sva stekli in se divje poljubljali. Potem pride prvi moški. Prihajal je vame s svojo bolečino in prebudil mojo. Napel je jadro in ga pretrgal. Zdaj sem zagledala resnico: kdo je ta, ki živi in umre. — Spregledala sem. Himen je bila slepota, sleparija za cinizem, ki nas použiva. — Zagrela sva telesi. —... On se je ves zresnil in od- lagal se v dolgih amplitudah ritma, ki se ga je naučil v milijonih let od oceanov. Potem dva Italijana, Davido in Car- lo :... potem pa sem se od mehkobe, ki je bila vsa slajša, prepustila ro- kam, ki jih je bilo več, zmeraj več; same roke nad mano, roke, roke, ro- ke, ki so se me dotikale kakor krila ptičev. Nobenih dejstev več, erotizem je tako rekoč do kraja izgnan iz teksta. Spolnosti same ni več. Barbara jo neposredno prevaja v višji pomen, koitus se zmerom bolj spreminja v simbol in daritev, katere sakralni pomen junakinja sama ne- prenehoma formulira: jadra, bolečina, roke, mehkoba, krila ptičev. Spolnost se spreminja v ritual, ki v svojem materialnem poteku sploh ni pomem- ben: z vsem je usmerjen le še onkraj. Tako se celo uprizoritve skupinskega koitiranja, ki se same po sebi spre- minjajo v molitev, v transkripciji prav nič ne razlikujejo od očiščujoče, milostne kopeli v morju, ki obredu sledi. Potem otrok, detomor, erotika izginja. Barbara se z vsem razpolož- ljivim tolče samo še zase: sleherni moški bi jo zasužnjil, če bi ga do kraja, za zmerom pripustila v poste- ljo. Potem osvoboditev: otrok je mrtev. Barbara docela »prazna«, do kraja grešna. Na koncu tega križevega pota, ki vodi iz silovite in absolutne seksual- ne nadutosti (Barbara hoče s svobod- nim ravnanjem s svojim telesom raz- krojiti vsakršen normativni sistem) v popolno ponižnost in izpraznjenost, manjka pravzaprav samo še zadnji, definitivni seksualni doživljaj, ki bo Zidarjevo junakinjo iz neprenehne spolne ekstaze in greha, iz užitka in od enega samega falosa, ki je na sve- tu, dokončno vrnil milosti in spokoj- nosti. Iz ekstatičnega seksualnega tro- šenja kot rituala in hkrati neposred- ne proizvodnje poezije (Barbara pri- poveduje, preden začne koitirati s pri- jateljico Darjo : Prišla sem in legla, čakaje njega, ki mu je Bog dal dar pesnikovanja. Ker pesništvo je stvar- ništvo, stvarništvo pa izrazita mo- škost. Ko se zabava z Italijanoma, so zanjo, kakor že rečeno, njune roke kakor krila ptičev...), iz tega magič- nega in totalnega koitusa mora s svo- jim zadnjim, najt>olj intenzivnim se- ksualnim ritualom, ki bo v sebi po- vzel vse prejšnje, vso njihovo greš- nost in užitek, stopiti na pot kesanja in odrešitve. Svet namreč ni falos in človek ne more biti čista samovolja: ženska ima poleg mednožja še druge čute, norme in še drugo pamet. Med njimi je njena materinska misija tista, ki prinaša prekletstvo nad užitek, po- stavlja senzusu mejo in blokira nje- govo samovoljo in sproščenost (raz- puščenost) ter hkrati predstavlja nje- govo samopoveličanje. Kar zadeva literarno pisavo: materinstvo je ob- rambni zid pred erotizmom. Ta zadnji, najbolj radikalni doživ- ljaj dà Pavle Zidar preživeti Barbari v Trstu s pomočjo zamorskega prija- telja, mornarja: Pred mano je nasta- jalo črno božanstvo moškega spola ... — Njegov črni ud, resnica tega človeka, je silil navzgor kakor pendrek. Bil je čudovit, z eno besedo. Njegova glavica se je svetila kakor dojenčkov obrazek. Da: to je bil za- četek tiste kače, ki nas je speljala stran od Boga ... — Mnunm ... Potopil se je z obra- zom v moj trebuh. Drsel je z usti in sekajočimi zobmi niže in niže. Raz- maknil noge in se bližal gnezdu moje duše. Ujedel v sredino z velikimi ust- nicami in polipai z jezikom. — O bog, o bog, sem rekla in za- čutila toploto kače, ki se je prebujala na soncu najinih teles ... — O, o... Barbara! Jaz moram vate. Tja... — Šel je počasi, tako sem mu bila naročila, ker to niso ita- lijanski udki. To so pendreki za črnce. — In zdaj? — Poženiva bicikl življenja! sem rekla. — Začela se je komedija in hkrati tragedija človeštva: fukanje. To je globina, ki jo Zidarjeva žen- ska doživi samo enkrat. Zavest greha se umakne, preteklost izgine, Barbari- nega detomora nikoli ni bilo, vse se umakne — ostane le še čista sprošče- nost, sublimiran seksualni užitek, me- ja erotizma. Ta meja pa se vzpostavi kajpada le zategadelj, da bi se bilo mogoče toliko zanesljiveje in razvid- neje, kasneje, ko orgazem spet zoži svet, umakniti od nje, da bi Barbarina 138 preteklost spet zasijala v vsej svoji temi, z mračnimi, ciparskimi in deto- morilskimi dejanji, da bi se zavest gre- ha vrnila toliko ostreje in toliko bolj neizprosno. In tudi literarno: magija spolnosti se v tem zadnjem Barbari- nem doživljaju strne z empirijo. Smo na začetku, tako rekoč pri Mariji Magdaleni, pri uživanju brez morali- stičnih intervencij, pri telesu in hkra- ti v ekstazi, vrnili smo se v material- no jedro simt>ola, ne da bi izgubili njegove magične razsežnosti. V tem pa je prekletstvo in greh, kakor nas učijo neprenehno polaščane in žrtvo- vane in zmerom le na pol uživajoče Zidarjeve ženske: v tem, da morajo zmerom same v molitev, na pot ke- sanja. Barbarin užitek z zamorcem in njena praznota zjutraj v parku, kesa- nje in milost, korak od telesa k duhu, od falosa v milost: ta absolutni ko- rak je zadnje dejanje v spolnem živ- ljenju Barbare, hčere Marije Magda- lene: spoved, molitev. V njenem zveličanju je po vsem videzu tudi credo Zidarjevega roma- na: Mizerija, brž ko si kakega spola. Njegovo anti-moralistično zavračanje erotizma. Njegova formulacija literar- nega junaka, ki je z nogami in spo- lovilom v blatu, z glavo (duhom) pa nekje na nebu, in ki mu je telo konec koncev zmerom, na poseben način, odveč. Odveč pa mu je zategadelj, ker je bil že skusil vse tiste užitke, ki so z njim mogoči in ki nazadnje zmerom pripeljejo v izpraznjenje, v nič, v blato. Koitus je Pavletu Zidarju komedija in hkrati tragedija človeštva. Čeprav je falos tista os, krog katere se neprenehoma in strastno vrtijo vse ženske tega sveta, visi vendarle nad njihovim uživanjem in požele- njem zmerom tudi kruta zapoved, s katero so ženske zmerom, na kon- cu, ko vstanejo od moškega, mehke in prestrašene, pognane v spovedni- 00: Erotika ne sme biti sama sebi na- men, ali veš to. Marko Slodniak: »KO GLEDAM MOČNA, GOLA BEDRA, POLNA STEG^NA, CRNO OBRASCENO TELO POD TREBUHOM« (Tone Seliškar, Tržaška cesta, SKZ Ljubljana, 1947) Resnično je mnogo načinov bra- nja istega dela in bi bilo izredno tež- ko vse opisati. Zaradi enostavnosti bom zato upošteval samo tisti pri- mer, ko se določeno delo bere prvič od začetka do konca, brez prekinitev in zato brez ponavljanj že prebranih odlomkov. Jasno pa je, da je to mo- goče, če imamo opravka z relativno »kratkimi« deli. R. I. Človekova seksualna dejavnost ni nujno erotična. G. B. UVOD Govorjenje in z njim ne končno tudi pisanje o erotičnem v literaturi se pri nas še vedno z velikim vese- ljem premetava v sterilnem trializmu med erotičnim, seksualnim in porno- grafskim. Te tri čednosti se izkazujejo kot najokretnejše lastnosti, ki jih lah- ko uporabljamo pri tradicionalnem opazovanju in razlaganju literarnega dela. Mnogo prikladneje in pravičneje bi bilo govoriti o literarnih delih, ki bi bila v svoji erotičnosti vsaj tako dosledna, kot so znani vrhunski do- sežki pornografske zvrsti v svoji por- nografskosti, a ker nosi erotičnost s seboj vrednote, ki jih pornografiji ni- smo pripravljeni priznati, si bo, kot vse kaže, v kratkem, površnem in pragmatičnem sprehajanju med (v slovenski literaturi izbranimi) odlom- 139 ki pač treba poiskati tisto veselje, ki me je navdajalo ob že malce megle- nih spominih na tista — za nadaljnje življenje literarnih del v bralčevi za- vesti — tako pomembna prva branja. Ce estetskemu doživljaju odrečem njegovo trenutnost in če se odločim, da pripišem erotičnemu v literarnem delu odliko estetskega, se moram to- rej opozoriti, da se tudi erotično v literarnem delu, ki ga berem (prvič in še kdaj pozneje), pojavlja v moji zavesti — v med seboj različno močnih in različno dolgih fazah. In če prište- jem srednjeevropska, kriva in večkrat branjena kot priporočena pota v po- krajine erotičnosti (za tiste, ki hočejo delati težave, pa — v pokrajine sek- sualnosti in pornografije), lahko re- čem, da je naloga razmišljati (pa ne preveč naporno), kako se kažejo moji zavesti erotični paberki iz nekaterih slovenskih literarnih del, precej za- bavna, a zaradi splošne neprizaneslji- vosti do takega ukvarjanja z literatu- ro vendarle nekam neprijetna naloga. Preden z vso zbranostjo naskočim svoja izbrana primerka, bi veljalo z obžalovanjem pripomniti, da skorajda ni »erotičnega« v slovenskih literarnih delih, ki ne bi bilo odgovor na seksu- alne prepovedi dobro znanih pretek- lih stoletij. Pa bi bilo tako verjetno nespametno govoriti o erotičnem v jeziku in z mislijo modernega antro- pološkega ukvarjanja s tem pojavom. In še to. Ker moram priznati, da pre- poznavam tisto, kar bom v nadalje- vanju zapisa spravljal v predal »ERO- TIČNO«, tako, da združujem tisto, kar sem nekoč imel za erotično, s tistim, za kar mi je bilo zatrjevano, da z erotičnostjo (eros — ljubezen) nima prav nobene zveze, mora posta- jati tudi zadnjemu jasno, da tole pisa- nje ne odkriva, osvetljuje ali more- biti celo ustvarja — ampak samo z- ne-povsem-iztegnjenim prstom kaže na nekaj spominov. PRVI Prihaja iz — v naslovu — omenje- nega romana Tržaška cesta in popi- suje le dva drobna dopdka iz živ- ljenja Karlišnikovega Tineta. Dogod- ka ločijo med seboj strani in notranji čas literarnega dela — povezuje pa ju v celoto (erotično, čutno) Klobasar- jeva Tereza. V prvem odlomku, ki ga imam v mislih, je v barjanski pokra- jini pred radovednimi Tinetovimi oč- mi pisatelj do golega slekel Terezo, da bi čez približno osemdeset strani in nekaj let ne imeli slabega občutka, ko Tine nekje v predmestni ljubljan- ski javni hiški izgubi nedolžnost s prav isto Terezo, ki jo je na barju lahko samo od daleč opazoval. Ce je barjanski prizor povzročil, da »je (bil) ves moker od prečudne sladke groze in ves omamljen, ko je gledal...«, pa čez leta Tine pije »slast z njenih ust- nic. Vse je izginilo okoli njega. Bil je pijan prebujene krvi, zanj ni bila več Tereza, ne ničesar znanega, zajel ga je vrtinec lastne sle in dal se je voditi v svet čudežnih razodetij, da sam ni vedel, kako tone v tolmim silnih stra- sti.« Tinetovo srečanje s Terezo se konča : »In v smehu in solzah si ga je vzela.« Ce odmislimo izpričano avtor- jevo družinsko povezanost s figuro glavnega junaka, pa je vendarle v obeh navedenih odlomkih skrito po- membno sporočilo o erotičnosti, ki še na dovolj avtentičen način izkazuje avtorjevo zanesljivo razumevanje ero- tičnega v poslanstvu slovenske litera- ture. Na hitro prižgana duhovna in telesna afiniteta med Klobasarjevo Terezo in Karlišnikovim Tinetom mo- ra biti ustrezna nagrada za beg pred goloto na barju, ko se mladi Tine še ni zavedal samega sebe. Resnično ero- tično doživetje je, sklepaje po avtor- jevem pisanju, tisti občutek emocio- nalne naklonjenosti in gotovosti (spo- mini na mladost, na otroške igre, s slamo krite hiške, prelest barjanskih steza, lastovice in jastrebe), ki se zlije z ...? Tu se nenadoma znajdemo v zadregi. Ce smo se pri prvem odlom- ku iz tega Seliškarjevega romana, ki ga navajam, še znašli in skušali razu- meti tistega fanta, ki ga je Tine opa- zoval, kako je zaljubljeno in tako div- je grabil po Terezinih prsih, pa si z lastovicami in jastrebi, ki hodijo Tine- tu po glavi med obiskom pri Terezi, ne moremo mnogo pomagati. Vse ka- že, da (pokončnemu, jasnemu, pošte- nemu, pridnemu in zdravemu) junaku nekaterih slovenskih literarnih del ne pristoji tisto veselje samo po sebi. Tine je še vedno močno in bistveno povezan z vsem, kar je vrednejše — pa četudi s takimi transcendencami, kot so »znamenja ob poti in s slamo krite hišice ...«, in to ravno v trenut- ku, ko se je Tereza »polakomnila (...) njegove nedolžnosti.« Po razlaganem odlomku sklepaje — gre junak slo- venskega literarnega dela (po avtor- jevi volji seveda) vedno zaradi višjih vrednot (mladostni spomini ali pa vonjave trav) v vso erotičnost, tako da skromnosti občutkov, ki jih tista Američanka Susan Sontagova navaja kot imanentne lastnosti pornografije (v razpravi Pornografska imaginacija), sploh ne poznamo. Slavna avtorica namreč pravi da »pornografija upo- rablja le majhen in neobdelan slovar občutkov, ki pa se ves nanaša na pri- 140 ćakovanje dogodka: občutek nekoga, ki želi delovati (pohota); in občutek nekoga, ki ne želi delovati (sram, strah, odvratnost).« Torej je v prvem spominu (Seliškar — Tržaška cesta) glavna lastnost tistega, kar hočem imenovati erotično, pripravljena, na vseh nivojih doživela skušnja, ki se seveda mora vsaj nekajkrat oddaljiti od seksualnega, da bi jo lahko branili pred očitki, da je pornografija. In prav ti očitki peljejo k drugemu spo- DRUGI »Pripovedovala je o svoji prejšnji prijateljici, Mariji. Ni ji povedala, kam so se preselili, zato da ne bi prišla v goste. Marija je bila starejša, imela je že dvajset let, prsi velike in polne, boke kakor omožena ženska, in moški so gledali za njo. Lucija je hodila v goste k njim in kadar sta bi- li sami doma, jo je Marija pestovala, slačila jo je in ji je ponujala gole prsi, kakor majhnemu otroku. Lepo je bilo od začetka — je pripovedovala Luci- ja — in zelo sta se smejali, ali napo- sled se je naveličala, ker ji je bila Marija tako divja in grda. Polt je imela na stegnih rumeno in Luciji, ki je bila vsa bleščeča in bela, se je to gnusilo.« Cankarjeva Hiša Marije Po- močnice že iz najpreprostejšega raz- loga ne more biti pornografija, kot so ji skušali očitati, saj nima tiste najjasnejše, najvidnejše lastnosti por- nografske knjige — njenega nepreki- njenega ukvarjanja s seksualnimi že- ljami in njihovimi uresničitvami. Ce zavržemo povezavo pojmov )»porno- grafski« in »pri Cankarju« in če od- mislimo, da bi marsikdo — niti ne bolj obdelano situacijo med dvema dekletoma (kot je v Cankarjevem pri- meru) razglasil za pornografijo, ali še huje — celo očital veselje do perverz- nosti, moramo poiskati tisto razpo- znavno situacijo, ki bi nam omogočila tudi citirani odlomek pripeljati v vo- de erotičnega — torej po skušnji, ki jo imamo s Seliškarjem, vendarle k do- bremu in lepemu. Položaji v VI. in VIII. poglavju, ki jih morajo presta- jati Cankarjeve junakinje, dokazujejo, da je občutek »erotičnosti« prenosljiv do tiste mere, da dekleta, ki so zbra- na v isti sobi bolnišnice za neozdrav- ljivo bolne otroke, celo dopuščajo, da se duhovnost in spolnost odmakne njihovemu občutenju, da se »erotič- no« preseli na njihove izkoriščevalce (lezbijke, pijane pohotneže). Ni važ- no, če smo prispeli v območja mor- bidnega, le odločiti se je treba, v čem nasilneži nad dekleti iz »Hiše Marije Pomočnice« še ostajajo v začrtanih mejah EROTIČNOSTI, ki smo jo spo- znali pri Tinetu Karlišniku. Če bi po- ložajev, v katerih se je znašel Seliš- karjev Tine, z malo potrpljenja ne mogli imenovati prepovedane, pa si kljub razumevanju za bolne rože člo- veškega erosa ne bi smeli dovoliti, da bi nasilnike nad Cankarjevimi juna- kinjami imeli za skoraj ali povsem normalne. Če je D. H. Lawrence, ko je še imel kaj braniti, zapisal, da je tema prave pornograñje »poniževanje člo- veškega telesa in življenjskega odnosa med moškim in žensko« in da »taki prikazi delajo človeško goloto grdo in ceneno, a spolni akt...«, me zno- va obhaja zadrega. Zavarovan z uvo- dom, ki lahko prenese marsikaj in prikrije mnogotero pomanjkljivost, sem vendarle prisiljen naenkrat pri- znati, da zapuščam področja erotične- ga in moram uporabljati vedno več pojmov, kot so spolno in pornograf- sko. Morebiti je to posledica opazova- nja literarnega dela (Hiše M. P.) z različnih strani, ki jih pri Seliškarje- vem romanu ni bilo na voljo. Tako se dogaja, da kvalitete erotičnega (čut- nega) dela predmetne plasti Cankarje- ve Hiše Marije Pomočnice spreminja- joče delujejo ena na drugo, da erotič- no razočaranje (nedoživetje) pomemb- no deluje pri nadaljevanju branja na našo zavest, a se ne razlaga in ne pripelje do svojega predvidljivega (kot pri Seliškarju) zaključka, ampak propade tako, kot po vsem literarnem delu napoveduje njegova znakovno jezikovna plast, ki je v tem Cankarje- vem literarnem delu verjetno manj kot običajno značilna za pisatelja in bolj podrejena sporočanju počasnega uničevanja. Kljub vsemu pa se je še vedno treba odločiti, ali se to, kar lahko beremo v VI. in VIII. poglavju, vrača v območja erotično sprejemlji- vih delov naše zavesti, kjer je prav- zaprav nekoč tudi nastalo. S tem morda opozarjam, da imata ravno pri sprejemanju erotično polnih (ali vsaj — v najslabšem primeru — z erotič- nostjo okrašenih) literarnih del naša pripravljenost in namera prepoznati erotičnost kot kvaliteto važno vlogo. Ni vseeno, da v odnosih med čistimi (nezahtevnimi in nepripravljenimi) dušami z bolnimi telesi ter med po- kvarjenimi (tistimi, ki nekaj hočejo) dušami z zdravimi telesi (vse to v že omenjenih poglavjih Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice) ne moremo prepo- znati niti tistih nevtralnih (nespo- znavnih) zametkov erotičnega. Ce pri prvem literarnem delu, o katerem sem pisal, tkiva erotičnega v tekstu — kljub svoji dobri vidnosti — ne znajo igrati pomembnejše vloge 141 (kot je dekorativna), pa se zamenjave erotičnega pri Cankarju vedejo po- vsem drugače, so nekako v predmetni plasti literarnega dela nepredvidljive in po prebranju neopazne, da bi svo- jo nalogo pri organiziranju enotnega literarnega dela čim ustrezneje opra- vile. Ti možnosti, ki seveda veljata za tista dela, kjer je erotičnost le del predmetnosti literarnega dela, se zdi. da se v slovenski literaturi nepresta- no ponavljata. Erotično kot okrasek, lahko razberljivo tkivo, ki svojo funk- cijo išče šele v fazah prihajanja v bralčevo zavest, in erotično — hierar- hiji literarnega dela do neopaznosti (kot erotičnost nesprejemljivo) podre- jeno predmetno tkivo. Ne prvo ne drugo pa ne zadovo- ljuje tako kot ne politično v družbe- nih dramah. Jernej Novak: O ROMANU, KI «JE Z EROTIKO DOPLESAL Vseeno pa ni, na kakšna tla seješ in si le misliš, da ta že utegnejo biti vsaj obetavna, saj ti vse, kar si po veščih jezikih v pomnenje nasledil, namiguje, da more te dame roka prav zagotovo ustvariti tudi kak prostor- ček zate in za nečedne misli, ki jih, tihotapec, nosiš s seboj. Drsiš po par- ketu, iščeš teme težko zavešenih ko- tov, da te ne ujame svetloba velikih francoskih oken, ne izda utripajoči plamen v kaminu; nato v budoar, ah budoar! Nepotešen v slasti na vrt trepetat za drobno Tanjo, strast jo žene prek balkonskih ograj... A vendar je, kolikor nesramno de- janje le terja opravičilo, za izbor tek- sta Ogenj in pepel avtorice Mire Mi- helič, na voljo le to, kar sledi. Dovolimo si ta rez iz pomisleka, koliko to prevladujoče prazno, pena- sto minljivo romaneskno tkivo dejan- sko konstituira to, kar se med bra- njem prvih strani razpira v oblikova- nje in hkratno preseganje sveta tra- dicionalnega evropskega romana. Ne- nehnemu soočanju z mislijo na tako imenovani meščanski roman se ob branju teksta Ogenj in pepel ni mogo- če izogniti in dogaja se, da se tako branje hkrati oblikuje v preverjanje teksta samega, kar pomeni, da sle- dim in preverjam predvsem tiste »kvalitete«, ki naj bi tekst konstituira- le v razsežnost romanesknega tkiva. V odsotnosti le-teh pa se mi v luči tradicionalnega evropskega romana osvetljeni tekst razpira v resnično dolgočasno blodenje v popolnoma pregledni praznini. Te svetlobe pa ni mogoče zastreti, ni se ji mogoče izogniti vse dotlej, do- kler smo v prostoru tradicionalnega evropskega romana. Zato je seve- da nujno in edino smiselno izbrati edino, kar še nejasnega preostane, to pa je vprašanje, ali je najnovejši ro- man Mire Mihelič v tak svet res ta- ko negibno potopljen. In ta pot ni nezanimiva, tem bolj, če vemo, da je romaneskni tekst v nekem smislu varianta leta 1949 iz- šle drame z istim naslovom. Zanimi- vo je, da roman kot svojo fabulativ- no osnovo ohranja skoro celotni dramski tekst in to do mere, da mestoma vključuje kar cele dramske dialoge. Že samo to dejstvo pa da- našnjemu kritičnemu bralcu na nek način odmika pozornost od zgodbe k zgradbi romana, saj je očitno, da te- melji aktualizacija teksta predvsem v razmerju prevzete fabulistike do no- vega teksta. Uvodne strani so pravzaprav do- kaj moderno izpeljana konstrukcija, ki trga stari tekst v spoj z novim kontekstom in ga tako dviga v raz- 142 sežnost aktualnega branja. Tej kon- strukciji ni mogoče odrekati spretno- sti in poznavanja romaneskne tehni- ke, saj gre v bistvu za neko navidez- no razpuščanje tradicionalnega pripo- vednega postopka »dvojne optike«, te po mnenju mnogih, ene temeljnih komponent strukture tradicionalnega, v devetnajstem stoletju razcvetelega se romana. Navidezno zato, ker osta- ja ta vsevedni in vseobvladujoči pri- povedovalec ves čas prisoten, čeprav morda nem v trenutkih, ko prenese pripoved v konkretni govor enega od menjajočih in dopolnjujočih se polov »notranjega« pripovedovalca. Ta zani- miva in neradikalno izpeljana rešitev (saj ostaja vsevedni pripovedovalec — avtor še naprej prisoten in, umaknjen iz teksta samega, kar neprijetno vsi- ljiv oblikovalec romana) pa seveda ni sama sebi namen, temveč prevze- ma vlogo povezovalca obeh delov teksta, ki sta dovolj jasno prisotna in razvidna v dveh pripovednih tehni- kah: retrospektivnem govoru ter dramsko živem dialogu. Rešitev, ki jo morda terja tudi zanimivo izpeljan problem časa, ki se spretno razkosan skoro razmehča v neko amorfno, vse- oblivajočo gmoto (potopitev v pre- teklost) in se nato v nadaljevanju znova razsloji v okvire pripovedno ostro začrtanih meja (v kritični di- stanci podoživljano življenje). Prav dejstvo, da se ta skonstrui- rani tekst razpira v podoživljanju ne- ke življenjske usode, pa opozarja, da tako zasnovana in izpeljana konstruk- cija hkrati s svojo čisto tehnično funkcijo že nosi elemente neke čisto določene naravnanosti. Tako zasno- vana struktura namreč že v svoji os- novi predpostavlja, še več, celo terja aktualiziranje matičnega dramskega teksta. Ta zahteva pa je tem po- membnejša, ker se ne naseljuje v prazen in povsem poljuben prostor, v katerem je še mogoče vzpostavljati poljubno, še neopredeljeno in ne- usmerjeno pomenskost, temveč so meje, predvsem pa funkcija možnih rešitev popolnoma jasno začrtane z zahtevo po aktualnem soočenju da- našnjega trenutka z nekim sicer mrtvim in minulim svetom, ki pa je v vsej svoji odsotnosti očividno še vedno tako živo prisoten, da neodlož- ljivo načenja vprašanje soočenja z možnostjo ne le našega esencialnega, temveč celo eksistenčnega prebivanja v tem včerajšnje-današnjem svetu. »Ne več puščati za seboj prstnih odtisov, biti tujec v domači deželi, neviden in neulovljiv. Ali pa se zdaj, odkar tako bežim od nečesa, kar je bilo kljub vsemu moja, čeprav samo zunanja resničnost, ne razkrajam še bolj? Da, čedalje revnejša postajam, prazna in mrzla, dušim se med zidovi, s katerimi sem se sama olxlala. Pre- biti jih moram in se vrniti, čeprav bi tvegala, da me bodo sile, ki sem se jim umaknila, spet pognale nekam, od koder ni drugega izhoda kakor v blaznost ali smrt.« S tem pa je na nek način že po- vedano, da aktualnega kontakta ni mogoče vzpostaviti na nivoju tistega fabulativnega jedra dramskega tek- sta, ki se razpre v neko neizrečeno agitko, izzveni v zdravo odločitev za novo, revoluciji predano življenje, temveč je združujočo razsežnost ce- lotnega konteksta mogoče iskati le v plasti dramskega teksta, ki nazor- no govori o trhlobi, ohlapnosti, po- kvarjenosti in bestialnosti propadajo- čega meščanstva. Hkrati pa je že raz- vidno, da v tem novem kontekstu stara fabulativna osnova ne zadošča, da je treba tudi v njo samo vnesti neka »dofKJlnila« in jo tako na dolo- čen način prestrukturirati, saj se bo le tako lahko razprla novim pomen- skim razsežnostim ter se organsko zlila v enoten, sodobni misli odprt svet. Seveda pa tudi ta dopolnila ne morejo biti neki popolnoma svobodni elementi, temveč se mora prav v njih naseliti tista fabulativna razsežnost, ki skladno s strukturo kompozicijskih zasnov povezuje oba dela teksta v trdno fabulativno jedro. Treba je ta- ko rekoč iz maternice daljnega časa, iz katerega se je izvil sedanji brezup, potegniti tisto moč, ki tako usodno veže in opredeljuje neko popolnoma individualno življenje. »In zakaj ne v smrt? Ce je tvoj plamen samo še spomin spomina, ugaslega pod pepelom, če od vseh glasov ni ostalo drugega kot šelest dokončno sklenjenih peruti, tako ne- slišen, kot je šepet mrtvih ust, kje naj še iščeš iskro? Zmotiti tišino z bese- dami, ki je vsaka izmed njih preveč trda in obenem preveč nebogljena — ali res moraš, ali res misliš, da lahko s tem karkoli spremeniš? Rajši reci z Macbethom : Le ugasni, ugasni, kratka luč. Ce je ljubezen izraz človekove vo- lje do življenja, če je ljubiti nekoga uresničenje in zbranost te volje do ti- stega, kar je zate utelešenje vseh člo- veških čarov in vrlin, potem pomeni ljubiti nekoga ljubiti človeštvo. Izgu- biti to ljubezen je popolna noč, je te- ma. Ampak morda le iz teme lahko dojameš svetlobo v vsem njenem si- jaju.« Ljubezen, ljubezen, a seveda ne več tista neskončno hrepenenjska sla; ta je osmešena, uničena, poteptana, 143 izgubljena, v preziru zatrta. Saj so tu neizbrisni prizori iz mladosti, doži- vetja, usodno opredeljujoča medčlo- veške odnose, pobalinski bratranec Savo, mati hotnica, razkošno vabljiva in predrzno uživaška sestrična Iris, edini in izgubljeni ljubljeni, in ona, Tanja, oropana vsega, najbolj pa ob- lin, erosa. Prezirana in prezirajoča v tem — s spotakljivo erotiko napha- nem ozračju. Iztirjenost, perverznost, propad vsepovsod naokoli od trenut- ka, ko uzre »nekaj malemu rožnate- mu polžu podobnega«, do izleta »med zmeraj vlažne rjuhe, rezko dišeče po zaobljubljenem devištvu, ki pa ga je včasih v nočnih urah premotil satan, da je zatajevano obilje mlade moško- sti privrelo kot greh med te zido- ve...« Kam Tanji v tem svetu, kam ube- žati z mislijo, vzbujeno ob spominu na razdajajočo se, a nikoli ljubljeno ne ljubečo mater? In kaj v pribežali- šču, v objemu okrvavljenih rok, tako rekoč v naročju smrti? Zahtevati, do- seči ljubezen zase, potrditev in daro- vanje lastnega telesa, sebe. A tega tekst Mire Miheličeve se- veda ne more izreči. Nemogoče je, da bi sproščena, predajajoča se čutnost v tem tekstu tudi izbruhnila v čisto erotično doživetje. Nemogoče, da bi se dejansko dopolnila, iztekla v svojo vseskozi neizrečeno prisotno dovrši- tev — v smrt, ki neutajljivo uokvirja in napolnjuje ljubezensko avanturo, ki pa seveda ne sme izveneti v avan- tiux>, temveč v tragično »izkušnjo«, opremljeno z vsem potrebnim kvazi- romantičnim besednjakom. Rekonstrukcija je popolna, prikri- tost dovršena in eros ostaja še naprej »pregledno« razvrščen v obsojanja vredni propadajoči, v perverznost in zločine padajoči buržoazni svet in v tisto blago, v upanju in hrepenenju lebdečo ter v mejah dopustnega do- polnjujočo se čutnost, to dobrodošlo prebivalko boljše polovice istega sve- ta. Tistega sveta, v okvirih katerega ne erotika, ne roman, ne katerikoli govor ne moreta dlje od izrekanja lastnih meja. Tekst Mire Mihelič pa dosledno vztraja na začetku te dolge poti. Taras Kermauner: ZA DINAMIČNI PLURALIZEM KRITIČNIH METOD Mislim, da osebno intonirana kri- tika zaenkrat še ne more storiti kon- ca,- vprašanje je, kdaj ga sploh bo. Najbrž je kritiku mogoče predvsem dvoje: ali z neko znanstveno metodo skušati inteligibilizirati nek segment obravnavanega teksta, njegovo struk- tiuro, nastanek, stil, svetovni nazor, kontekst, literarno-historične zveze itn., ali pa soočati tekst s kritikovim življenjskim izkustvom, svetovnim na- zorom, okusom, nagnjenji, političnim ali estetskim ali kulturnim stališčem. Oboje je koristno in potrebno. Zato po mojem mišljenju nima pomena preganjati nobenega tipa kritike, tre- ba je samo zahtevati, da imajo znan- stvene kritike svoj profesionalni nivo, osebno intonirane pa da izvirajo od ljudi, ki so resnične osebnosti in nji- hove skušnje, nazori, okus ipd. zares nekaj veljajo (pa čeprav so njihove sodbe še tako »krivične«, »subjektiv- ne«), Vemo, da so se mnogokrat kri- tike ohranile dlje od del, o katerih so bile napisane — vendar se je to redno zgodilo le takrat, ko so jih pi- sale »velike osebnosti«. Kritika govo- ri zmerom deloma o tekstu, deloma — ali celo predvsem — pa o avtorju kritike, o metodi, ki jo uporablja, in horizontu, svetu, v katerem kritik živi. »Izčrpati« tekst, to je iluzorna želja. Kritika je srečanje teksta z 144 bralcem; kar nastane, je branje, se pravi nekaj tretjega. Čudovito je bra- ti impresionistično kritiko, katere av- tor je »umetnik« in zna slikati bar- vito, nazorno, zanimivo, »literarno«; s tem vzbudi zanimanje za tekst, ker zbudi zanimanje za svojo kritiko, za- se. Takšno kritiko beremo skorajda neodvisno od analiziranega teksta; če pove še kaj o tekstu, tem bolje. Ob- enem pa ni groznejšega kakor brati impresionistično kritiko nenadarjene- ga, pustega, nezanimivega, »slučajne- ga« človeka. Pri nas se sicer precej govori o impresionistični kritiki, ven- dar menim — to velja za slovenske kulturne razmere, da prave impre- sionistične kritike sploh ni. Zanjo je treba biti izjemno pogumen. Kritiku ni treba navajati nobenih dokazov ali razlogov, za njegovo sodbo govori sam njegov stil (izvedba misli). Pri nas so kritiki preveč previdni, da bi se tako izpostavili. Zmerom potrebu- jejo svetovnonazorske, politične, mo- ralne in druge alibije. Ni jim zado- sti, da govori izpostavljajoči se človek sam, v vsej svoji samovolji in svobodi. Kar imamo, je precej eklektičnega značaja. S polomom vidmarjanske kri- tike (ta polom je praktične narave: Vidmarjeva kritika odklanja vse, kar — realno — je, v imenu Idej, Okusa, Vrednot, ki so samo kot ideje, za- misli, merila, norme; Vidmar je pre- črtal skoraj vso slovensko sodobno literarno in celo kulturno produkcijo v imenu zaželenega in neobstoječega s tem radikalnim — praktičnim — nihilizmom se je njegova kritika po- polnoma diskvalificirala, podpirana je le še pohtično) so mladi ljudje za- čeli manj soditi in več analizirati, kar je odličen pojav. S tem smo že rekli, da tudi biografske kritike skorajda ni, saj to pravzaprav ni kritika, temveč ena od potrebnih znanstvenih disci- plin, ki pa jo danes (recimo glede na najvišji tovrstni domet, na Sartrov spis o Flaubertu) ni mogoče gojiti več preprosto kot nekdaj, temveč zahte- va izjemne znanstvene napore. Socio- loške kritike je več, saj je ta ponava- di povezana s politično ali svetovno- nazorsko, pa naj bo ta politika takšna ali ravno obratno koncipirana. Sam mislim, da je moderna sociološka kri- tika (tudi tu glej Sartrovo knjigo) iz- jemno potrebna in pomembna, po- sebno če je čisto izvajana. Kot kritika pa običajno ni čista; v takšnih — ne- čistih — primerih je njena moč ali zanimivost odvisna od tega, kaj za- stopa, s kakšnega vidika analizira in seveda koliko v tekstu vidi — se pra- vi, koliko vidi globoko v obisti druž- be, ne samo — in niti ne predvsem 10 — Problemi — teksta. Tu že prehaja v politično kritiko, ki jo najbrž gojimo premalo; socialistični realizem jo je preveč dis- kreditiraj, vendar bi nam moralo biti danes jasno, da stalinizem ali pa po- navljanje splošnih državotvornih fraz ni edino mogoče politično ocenjeva- nje. Politična kritika je ponavadi pre- cej površna, je pa zelo aktualna, bo- jevita, vroča in vnaša, če je plurali- stična, v kulturni prostor sijajno di- namiko. Torej: nobena od omenjenih kri- tičnih metod ni presežena, kajti zme- rom znova se vrača in obnavlja ena- ko; važno je le, da bi bile presežene njihove konkretne izvedbe. Cim več bo različnih, zanimivih, bogatih, inte- ligentnih kritik, tem bolj poln t>o naš kulturno in literarno miselni prostor, tem več raznolikega bo navzoče, tem bolj ustrezno bo misel prevajala naša dejansko — metodološko, politično, socialno, filozofsko, ideološko, čutno itn. — zelo različna stališča in življe- nja. Takšna dinamična polnost pa je — vsaj zame in vsaj danes — edini pragmatični ideal, ki se bi mu bilo treba približevati. Sleherno obnav- ljanje v istosmerjanja in ponovne po- stavitve edino pravilne misli je za kulturo — in za današnjega človeka, kakor vidim jaz — nasilna smrt. Sam skušam zadnje čase napisati vrsto čim bolj osebnih, »subjektiv- nih«, svobodnih, »impresionističnih« kritik ali pa, natančneje rečeno, kri- tik, kjer bi soočal svojo eksistenco s tisto, ki jo odkrivam v obravnava- nih tekstih. Te in takšne kritike bi rad intoniral tudi kulturno politično, socialno bojno, »pristransko« in celo »grupaško«; treba se je izpostaviti in se postaviti v jasno določen prostor tega sveta. Seveda so ti poskusi le dopolnilo — in notranje nasprotje — moji kritični metodi, s katero se že vrsto let trudim, da bi konstruiral ne- kakšno »znanstveno« analizo pomen- skih struktur. Se pravi, da raziskujem tekste predvsem v tem, kaj govore — signatura, ta »kaj« skušam pre- vesti v jezik teorije (seveda to ni pre- prosti »kaj« avtorjeve intencije ali eksplicitne povedanosti, temveč tudi podzavedni, predvsem pa takšen, ki ga je treba brati »med« tekstom) in ga primerjam z drugimi »kaji«, z dru- gimi pomeni (ki pa morajo biti stro- go strukturirani, ne le naključne, empirične povesti). Tako dobivam širše strukture, nekakšno zgodovino pomenskih struktur. A kje je v takš- nem postopku kritika? Sodba? S tem vi)rašanjem se precej mučim, pravega odgovora pa še nimam. Nekaj časa se mi je zdelo, da je pomembnejša tista pomenska struktura — tekst, 145 ki je bolj vplival na druge, ki inovi- ra, v katerega horizontu stojijo drugi teksti. Potem je spet možen kriterij čim večje izdelanosti, popolnosti ne- kega teksta; a kaj je ta popolnost? Tu se odpira zveza z stilno struktu- ro, ki pa jo šele začenjam analizira- ti; prepričan sem, da vzrok za to za- ostajanje ni le v meni, v mojih oseb- nih nagnjenjih, ampak predvsem v objektu, v tem, da je bila slovenska literatura v vsej svoji zgodovini pre- težno ideološka, povedna, pomen- ska in da ji je bil problem stila drugorazreden. Tako je bila pisana in tako so jo brali. Zato je pomen- ska analiza ustreznejša. Sele z nasta- janjem sodobnih del se mora ta po- menska analiza umikati formalni, ker postajajo teksti bistveno bolj formal- ne narave. Takšna — bolj formalna — kritika je recimo moja analiza no- ve Zagoričnikove pesniške zbirke. Primer za pomensko analizo je moj spis — knjiga — Strukture v poezi- ji, ki je lani izšla pri mariborskih Ob- zorjih in analitično komparira vrsto sodobnih in polsodobnih slovenskih poezij. Primer za bolj impresionistič- no ali osebno kritiko sta moji kritiki Šalamuna in Snoja ter Iva Svetine (te zadnje recimo ljubljansko Delo ni hotelo objaviti zaradi njenega estet- skega stališča, češ da sodim o Sveti- novi poeziji — gre za prvenec mlade- ga pesnika — mnogo predobro; v ozadju ostaja — kot razlog zavrnitve — najbrž tudi dejstvo, da je Svetino- va poezija >larpurlartistična«, uradna kulturna politika pa bi rada obnovila umet nost, ki >nekaj pove« in je to ne- kaj »človeško dragoceno«). Primer polemične kritike je moja študija o zadnji Kocbekovi zbirki, kjer sem v nasprotju z vsemi ostalimi kritiki, ki so Kocbekovo novo — neohumani- stično — fazo podvzdigovali v nebo, menil, da gre za občutno regresijo glede na prejšnjo Kocbekovo poezi- jo. Rad bi uporabljal več metod in bi tudi jih, če bi bil osebno bolj zmo- žen. Človek se ne sme zapisati enemu samemu hudiču, vstopati mora v raz- lične svetove-metode, jih »mojstriti«. Vem, da se nobene metode ne da »uporabiti«, kajti metoda je gospodar, ona me opredeljuje, jaz sem njen slu- žabnik (človek ni njen lastnik, kot meni neohumanizem; ta je namreč prepričan, da so instrumenti sveta sa- mi na sebi nevtralni in da jim dajo »resnico«, »pozitivnost ali negativ- nost« šele ljudje in »uporaba«; takim iluzijam sem se že davno odpovedal). »Mojstrenje« in »uporaba« metod je le v tem, da lahko to metodo, ki jo dobro razumem in izvajam, izigram zoper drugo, v metode vstopam in jih zapuščam. To je moja edina svoboda: biti neskončno nezvest ena sami za- vezi, a obenem neskončno zvest sa- memu življenju. Zato je moj nasvet sebi kot kritiku — pa tudi drugim kritikom: biti kar se da svoboden, odprt in celo tudi »samovoljen« — vendar »samovoljen« na strog, izpo- stavljen, ekspliciten in tvegan način. Mislim, da je v čim boljšem izvaja- nju tega paradoksa najbolj urgentna naloga današnje kritike. Taras Kermauner: ZA ČISTOST METODOLOGIJE (Andrej Inkret o literarni zgodo- vini, literarni kritiki in literaturi) Knjiga Andreja Inkreta Jovan Ve- sel Koseski (vprašanje literarne zgo- dovine) je učinkovala name izjemno osvobajajoče. V nji je radikalno do- mišljenih nekaj stališč, mimo katerih ne bosta mogli ne sodobna literarna zgodovina ne literarna kritika. Če že takoj v začetku dodamo, da je knjiga napisana kar se da jasno, pedagoško, da je lepo grajena, da je njen stil umirjen, ritem skoraj počasen, a 146 hkrati nepopustljivo enakomeren, zrel, potem lahko sklenem, da gre za zelo pomembno delo sodobne sloven- ske misli. Temeljno avtorjevo zanimanje ne velja poeziji Jovana Vesela Koseske- ga, temveč vprašanjem literarne zgo- dovine; analiza Koseskega je pravza- prav dodatek — aplikacija tez in me- tode, ki jih je Inkret razvil v prvih dveh delih knjige (a povsem adekvatne in koherentne, iz metodoloških pre- mis čisto izhajajoče aplikacije). Slo- venski literarni zgodovini zastavi več vprašanj, na katera pa sam tudi od- govarja. Knjiga je komponirana tako, da poskuša najprej najti, izdelati vprašanje; odgovor nanj je šele dru- goten. Izdelava vprašanja pa pomeni odkrivanje odločilne problematike vede, ki je bila nekoč na Slovenskem na najvišjem klinu vrednostne lestvi- ce, a je danes, kolikor jo znanstveniki še gojijo na tradicionalen način, na precej kruljavih nogah, glede na so- dobne znanstvene kriterije hudo pod- povprečna. Inkret sodi med tiste slo- venske literarne zgodovinarje oziroma mislece o literarni zgodovini, ki se današnje krute usode te panoge prav dobro zavedajo, in bi jo radi, ker so zainteresirani za predmet, ki ga ob- ravnava, posodobili, ponovno pre- mislili njena izhodišča, metode in ci- lje, izdelali nov metodološki model in ta model tudi konkretno aplicirali. Inkretova prva ugotovitev: »Slo- venska literarno-zgodovinska znanost se namreč nikoli ni eksplicitneje ukvariala s temeljnimi problemi svo- je stroke in metodologije ter je seve- da puščala »pozabljeno« tudi vpraša- nje o tem, kaj v okvirih literarno-zgo- dovinskega raziskovanja sploh je poe- zija in kaj pomeni, če je literatura predmet zgodovinske znanosti.« Prvi odgovor: »Če je namreč interes lite- rarne zgodovine usmerjen v deskrip- cijo preteklosti in položajev literature v tej preteklosti (poezije-v-času), po- tem mora biti aktualna pesniška vrednost oziroma poetična funkcio- nalnost posameznih verbalnih struk- tur zanjo neogibno irelevantna.« To je zelo jasna zahteva, ki se je tradi- cionalna slovenska literarna zgodovi- na nikakor ni držala, ne držijo pa se je niti današnje zgodovine, kolikor so delane po tradicionalnem načelu (Slodnjakova, Legiševa, Zadravčeva itn.). Inkret nadaljuje: »Na prvem mestu je vprašanje o temeljnem, iz- hodiščnem, metodološkem razmerju literarno-zgodovinske znanosti do svojega predmeta, zgodovine poezije. To vprašanje se sprašuje o dveh re- lacijah. O prvi smo že čisto na za- četku napisali, da poezija 'sama v se- bi', v svoji poetični razsežnosti sploh ne pozna zgodovine, ker je pač — kot tekst z ambigvitetnim pomenom —- zmerom le potencialna vrednost, ki jo je šele potrebno aktualizirati, tako da se poezija konstituira kot poezija 'šele' neposredno v toku aktu- alizacije, ki je potemtakem glede na njeno ambigvitetno jedro edino legi- timno znamenje tega, da poezija je in kako je.« In: »V toku aktualizacije je potencialna vrednost poezije posta- la aktualna, poezija kot tekst nekaj eno-smiselnega in s tem kot poezija nazadnje 'šele' konstituirana. Aktua- lizacija je torej tisto dogajanje s poe- zijo, ki edino kaže na njeno navzoč- nost v času in v tem seveda omogoča 'rekonstruirati' njeno zgodovino. To pomeni, da potekajo zgodovinske raz- sežnosti poezije mimo njenih specifič- nih poetičnih razsežnosti, to je, mimo njenega ambigvitetnega jedra; zgodo- vina poezije je identična z diahrono vrsto njenih aktualizacij. Zgodovina poezije je potemtakem tisto, kar se s poezijo in njenimi pomenskimi po- tenciali dogaja v času.« In še: »Am- bigviteta kot jedro poezije sama po sebi ne more poznati nikakršne zgo- dovine: vse intervencije v smeri ne- dvoumnosti in enosmiselnosti poezije so s tem jedrom neogibno zmerom sinhrone ... Poezija je torej v svojem jedru nezgodovinska, a v svoji poten- cialnosti odprta času. Zgodovinskost prihaja vanjo 'od zunaj', je 'stvar' tistega, kar se dogaja z njenim jed- rom, akcije, ki njegovo potencialno vrednost spreminja v aktualno, am- bigviteto razrešuje v smisel. S to ak- cijo, ki seveda izvirno pripada času, se poezija realizira v razviden, jasen, berljiv tekst — postavlja v čas. Zgo- dovinskost poezije pripada tej akciji. Zgodovina poezije je 'zgodovina' mo- bilizacij (aktualizacij) njenega poet- skega bistva-jedra, zgodovina branj.« Lahko rečemo, da je literarna zgo- dovina zgodovina branj: zgodovina kritik o poezijah (ne pa poezij). Lite- rarna kritika pa je za razliko od lite- rarne zgodovine tista dejavnost, »ki izvirno in aktualno konstituira poe- zijo, da bi v tem neposredno zanikala njeno zgodovinskost, v svojem imenu pozabljala vsa druga, že dokončana branja. Poezija je zanjo a priori ena sama možnost in to je seveda mož- nost, ki jo v njej odkrije in realizira lastno branje. Poezija je zanjo iden- titeta teksta in branja; branje v celoti posrka tekst. Kritika v nenehnem adaptiranju poezije na svoj model (branja, aktualizacije itn.) potemta- kem realizira njeno razpoložljivost, a pri tem na razpoložljivost tudi že po- zablja: vse, kar v poeziji odkrije, re- 147 ducira na svoje branje. Kritika je to- rej eksploatacija poezije ... Poezija je potemtakem v razmerju, ki ga s svojim branjem konstruira kritika, nekaj enoznačnega, zaprtep, nedvo- umnega.« In še o naravi literarne zgodovine: »Vprašanje, kaj je poezija neposredno v svoji ambigviteti (umet- niškosti, poetičnosti itn.), pušča torej odprto, da bi mogla (v njegovi odpr- tosti) prisluhniti odgovorom, ki jih je to vprašanje iniciralo v času in ki sami po sebi, v diahroni vrsti, edini predstavljajo bistvo poezije v njegovi zgodovinski realiziranosti. Sama po- temtakem ne odgovarja, da bi mogla skusiti druge odgovore, v njih pa tudi možnosti za novo, drugačno spraše- vanje.« In še: »To seveda pomeni, da historične rekonstrukcije vlog in po- ložajev poezije-v-času same po sebi de facto vključujejo vrednostne im- plikacije, seveda pa te implikacije iz- virno pripadajo določenim kritiškim ideologijam, stadijem v času in šele nato poeziji sami... Poezija je v svo- jem bistvu zmerom neogibno 'samo' poezija-za, se pravi, poezija za dolo- čen stadij, vrednostni sistem, za dolo- čeno misel o poeziji.« Nadejam se, da so ti navedki do- volj obsežni in da dovolj natančno prevajajo temeljno strukturo Inkre- tove knjige, njeno osrednjo misel. Ker pa je knjiga namenjena branju, bra- nje pa pomeni soočanje knjige z brav- čevim svetom, njeno podaljševanje, razumevanje, predelovanje, oživljanje v svetu aktivnega interpreta, naj mi bo dovoljeno, da ravnam tako tudi jaz. Stavek, ki sem ga zapisal takoj v začetku — priznanje o osvobajajoči moči te Inkretove knjige, pomeni zame predvsem eno: radikalno, me- todološko čisto in tako za literarno zgodovino kot za literarno kritiko iz- jemno spodbudno ločevanje obeh me- tod, področij, aktivnosti. Naj bom povsem konkreten in govorim o lastni skušnji, vedoč, da je veljavna tudi za prenekaterega drugega. V želji, da bi pisanje o poetičnih tekstih metodo- loško očistil, sem se, tega je že več kot deset let, od spisa o poeziji Dane- ta Zajca (Svet luvnikov in žrtev. Per- spektive I960) neizmerno trudil, da bi zadržal zase sleherno vrednotenje, ki se mi je zdelo, in ne neupravičeno, povsem samovoljno. Poskušal sem iz- delati filozofsko in znanstveno inter- pretacijo poetičnih tekstov, ker pa je moj filozofski nazor v temelju zahte- val zgodovinski pogled na svet, sem se kaj kmalu znašel v bližini literar- ne zgodovine. Moj ideal je bila torej prenovitev literarne zgodovine. Da ne bi padel v sinkretizem slovenske tra- dicionalne literarne zgodovine, ki ga Inkret zelo nazorno popisuje in ki je dosegel svoj skrajno temperament- ni, a kar se da motni vrh ravno v Slodnjakovem narodo-estetiko-zgodo- vinopisju, sem se ogibal literarne kri- tike kot hudič križa,- varoval sem se, da ne bi zapisal niti ene vrednostne oznake. Vendar po svojem interesu nisem samo zgodovinsko usmerjen pisec ; narobe, vse me žene v aktualno konfrontacijo s svetom in sodobno literaturo. Že od svojega delovanja v uredniških odborih različnih revij, od Besede, posebno pa od Revije 57 in Perspektiv do Problemov, sem se ves čas nahajal sredi kulturnih in literar- nih bojev, se zavzemal za določene poezije, druge pa zanikal,- ko je bila še vsa javnost — pa tudi še dobršen del lastne generacije — uperjena zo- per Zajčevo poezijo, sem jo forsiral, podobno je bilo s Smoletom, Boži- čem, Kozakom, Tauferjem, pozneje s Strnišo, Seligovo literaturo sem bra- nil v času, ko skorajda ni imela za- govornika, še kasneje sem se vnemal za Šalamuna, Rotarja, Zagoričnika, Geistra, Rupla itn.,- kot intimni prija- telj teh in drugih slovenskih pisate- ljev sem s svojimi »privatnimi« kriti- kami sodeloval pri njihovi rasti in določanju smeri itn. Verjetno sem bil bolj navzoč pri formiranju novih slo- venskih literarnih smeri kot marsi- kdo, ki je pisal javne kritike, čeprav sam nisem objavil nobene. Dejansko sem nenehoma vrednotil, ko sem se ideološko in estetsko boril zoper li- teraturo Miška Kranjca, Mateja Bora, Marta Ogna in številnih drugih. Po- čel sem torej eno in drugo, literarno zgodovino in kritiko, moj problem pa se je začel, ko me je pisanje zgodo- vine blokiralo, da nisem mogel pisati kritik. Ves čas sem, pod presijo jav- nih kritikov-interpretov mojega zgo- dovinarskega in teoretskega dela — pa tudi privatnih, odlašal s pisa- njem kritik, saj sem nameraval prej izdelati znanstveni sistem, na osnovi katerega bi bilo pisanje kritik — se- veda na »nivoju«, ne tako samoumev- no, kot to dela večina tekoče sloven- ske literarne kritike — šele mogoče in uspešno. Skušal sem vzpostaviti pomenske strukture, ki imajo svoje norme, posamezne tekste pa vredno- titi glede na to, koliko se tem nor- mam približajo. Takšen načrt sem za- pisal v uvodu s svojo knjigo Trojni ples smrti, pa tudi še pozneje, bolj izdelan se nahaja tudi v knjigi Dileme sodobnega slovenskega pesništva. A dalje od načrta nisem prišel; njegovo realizacijo sem odlagal, deloma zato, ker še nisem izdelal diferencirane zgodovinske tabele vseh povojnih 148 slovenskih literarnih pomenskih struk- tur, deloma pa tudi zato, ker sem ču- til v tem načrtu vrsto temeljnih me- todoloških problemov, ki jih nisem znal — ali hotel — rešiti, nisem pa jih bil zmožen rešiti, ker sem vztra- jal v iluzorni, naivni, nekritični, tra- dicionalistični predpostavki — v pred- sodku, da je mogoče opisati, izanali- zirati, doseči sintetično, totalno struk- turo, ki bi bila hkrati zgodovinska in estetsko-vrednostna. Inkretova študi- ja me je tega odrešila. Se dobro se spominjam, kako sem se jezil na svoje kritike, ki so, recimo v Trojnem plesu smrti, prebrali in razumeli le uvod, ki je bil napisan kasneje, ki je bistvu dodan in govori o stvareh, ki jih v sami knjigi nisem delal, same knjige, njene metode pa niso analizirali. Če danes gledam na- zaj, lahko ugotavljam, da je v nji pro- blematičen uvod — načrt za vredno- tenje literature, ne pa sama knjiga, narobe, v nji sem delal natančno ti- sto, kar Inkret zahteva od literarne zgodovine. V teku nekaj let sem izde- lal dva zgodovinarska pristopa: prve- ga, ki ga Inkret predvsem poudarja, sem podal recimo v Naturi in intimi, kjer sem bral Menartovo, Borovo, Kosmačevo, Levčevo, Udovičevo itn. poezijo v kontekstu z esejističnimi, literarno teoretskimi, estetsko publi- cističnimi spisi obravnavanega obdob- ja, Kosovimi, Grabnarjevimi, Kala- novimi, Zupančičevimi, Barbaričevi- mi, Kranjčevimi, Logarjevimi itn. Poe- zijo sem skušal situirati konkretno v estetsko-idejne konflikte časa in jo razlagati kot odgovor na te konflikte in probleme, ki so iz teh konfliktov izhajali. Zavedam se, da je to relativ- no ozka sociološka metoda, ki je uspešna le v določenih obdobjih, te- daj recimo, ko je literatura predvsem — ali celo izključno — odgovor na vprašanja časa (politike, ideologije, eksistence itn. — vendar vseh teh sa- morazumljenih — razumljenih od pes- nikov samih — iz časa); to pa je v letih okrog 1950 res bila. Za poezijo drugih obdobij je bilo potrebno najti širšo, globljo metodo; to sem uporab- ljal deloma tudi v Naturi in intimi, pa v drugih svojih spisih, morda naj- bolj jasno v knjigah Struktura in zgo- dovina pa Od eksistence do vloge. Literaturo sem pojmoval kot pomen- sko strukturo, ki pravzaprav ni nekaj avtonomnega, izvirno pripadajočega biti literature (umetnosti), temveč na- staja v kontekstu literarnih del, ki pa ni socialni kontekst (politika, ekono- mija, različne ideologije, literarne kri- tike itn.), temveč strogo literarni kon- tekst: kontekst (konotacija) drugih li- terarnih del. Se pravi: poetsko delo dobiva svojo pomensko strukturo v času — diahrono — in v prostoru — sinhrono — tako, da se nanaša na druga poetska dela. Enotnosti in raz- like so na najrazličnejših nivojih, od mikrostrukture, to je posamezne pes- mi, pa do megastrukture, to je struk- ture obdobja sto ali dvesto let, preko makrostrukture, to je struktur posa- meznih nekajletnih obdobij, struktur literarnih smeri, gibanj (s temi sem se ukvarjal največ, kar je tudi razumlji- vo, saj se v njih nahaja ravno prese- čišče mikro in megaplana : polje enot- nosti in razlik). Te enotnosti in razli- ke nastajajo v primerjanju. Vendar ne primerjam samo jaz kot opazova- lec in zgodovinar-znanstvenik. Če li- teraturo pojmujem kot enoten pro- stor z nekimi temeljnimi enotnimi zakonitostmi ali pa vsaj sorodnostmi, ki omogočajo notranjo komunikacijo med poetskimi teksti, potem moram predpostavljati, da je sleherni poetski tekst sam na sebi že branje sleherne- ga drugega poetskega teksta, pa naj gre za neposredno branje ali za po- sredno, prek mediacij vmes nahaja- jočih se tekstov. Podoba, ki jo na ta način dobim, mi pravi, da je vse po- vezano, da ni noben tekst avtono- men v tem smdslu, da bi bil nevplivan od drugih in da bi lahko proizvedel nekaj, kar ni v takšni ali drugačni notranji zvezi z drugimi teksti, da so torej teksti na eni strani sicer pro- dukcija (in s tem tudi ter predvsem svoboda), na drugi strani pa branje (in s tem tudi ter predvsem neogib- nost, zakonitost). Logični red, ki ga v zgodovini literature iščemo (in ta zgo- dovina naj obstoji seveda le znotraj logocentričnega sveta), je mogoč sa- mo tedaj, če obstoji med teksti te literature notranja zveza; logika je zveza in pomen (ali pomeni) literatu- re; brez logičnega reda literatura iz- gubi sleherni pomen in postane — se pokaže kot — nekaj drugega. Moj temeljni namen je bil ves čas seveda odkritje tega pomena (in sem pri tem prišel v nasprotje z reisti, ki pomen vsaj takšen, kot sem ga razumel jaz: zgodovinskega — povsem odpravlja- jo). Nikoli torej nisem govoril o tek- stu samem na sebi, o tekstu kot ta- kem ali pa o tekstu, neposredno so- očenem z estetskimi kriteriji oziroma bravčevim teoretskim sistemom. Moj sistem me je silil, da sem nenehoma komparirah ko sem pisal o določe- nem tekstu, sem pisal že o drugih, saj sem v zvezi z njim brez prestanka analiziral druge: iskal, kaj je med te- mi drugimi in analiziranim tekstom enotnega, kaj disparatnega. V razliki med enotnostjo in razliko sem skušal 149 najti specifično diferenco analizirane- ga teksta, se pravi njegovo pomensko strukturo, seveda, ponavljam, pred- postavljaje, da je sleherni poetski tekst odgovor na vprašanja, ki jih zastavljajo drugi teksti, ob tem pa tudi sam zastavlja nova vprašanja, na katera drugi teksti odgovarjajo. Pri tem sem šel celo tako daleč, da sem predpostavljal reverzibilnost literatu- re, torej časa, in poskušal dognati, kako poetski teksti, ki so nastali prej, odgovarjajo na vprašanja, ki so se porodila pozneje in ki so torej na- stala šele na osnovi odgovorov, ki so odgovarjali na vprašanja teh prejš- njih tekstov. Brez dvoma sta obe ča- sovni vrsti nekoliko — strukturalno — različni, prepričan pa sem, da ob- stajata obe. Z eno besedo, literaturo sem pojmoval kot branje poetskih tekstov, poetski teksti so mi bili bra- nje poetskih tekstov. Do poetskih tekstov kot takih sploh ni mogoče priti, zmerom jih je mogoče le brati glede na določen sistem, tu pa bifur- kirata dve možnosti: ali brati glede na estetski vrednostni sistem (kot Vidmar itn. — možnost tradicionalne slovenske literarne kritike) ali glede na sodbe-stališča drugih avtorjev (možnost enega tipa in metode so- dobne literarne zgodovine) ali pa gle- de na druge poetske tekste, ki v od- nosu do teh tekstov nastopajo kot bralci-branje — ter inverzno, tako da obravnavani teksti postanejo bra- nje drugih, ki so branje (to je mož- nost drugega tipa in metode sodobne literarne zgodovine); prvi tip je bližji tistemu, čemur rečemo zgodovina književnega življenja, drugi izdeluje »avtonomni« sistem literature, ki je promiskuiteta medsebojnega branja in s tem formiranja pomenskih struk- tur (ta tip sem izdelal predvsem v knjigah Izročilo in razkroj, 1970, in Strukture v poeziji, 1971). Tu seveda nastopa vrsta novih vprašanj. Recimo: prvi poetski tekst bere drugega. Vendar ga mora brati glede na nekaj, na nek sistem. Ta sistem je prvi poetski tekst sam. Ven- dar: če je vsak poetski tekst le bra- nje drugega, odkod pride sistem prve- ga — pa tudi vseh ostalih — poetskih tekstov? Iz analize poetskega teksta samega, neodvisno od branja drugih, ga ne moremo dobiti. Branje je treba torej povezati z nečim, kar je sploh zunaj poetskih tekstov. S tem pa pri- demo do literarne kritike oziroma po- četja, ki analizira in sodi literaturo glede na določene principe-kriterije, ki so zunaj literature same. Odkod so ti principi? Iz politike, ideologije, eksistencialne in psihološke skušnje kritika? Iz časa-družbe? Iz določene- ga segmenta časa, ki mu pravimo recimo določena episteme, pomenski sistem? A če je tudi ta pomenski si- stem le branje drugih, ne more imeti lastne imanentne zakonitosti, ki bi bila inherentna sistemu ne glede na kakršno koli branje. Ne more imeti torej tistega, čemur pravimo danes bit ali bog, se pravi temelja, ki vse opredeljuje: prvega označenega. Po- temtakem smo v nevarnosti, da se znajdemo v popolnem relativizmu, ki nas uči, da ni nobene trdne točke, da je vse le relativno glede na drugo, prve in nerelativne — torej absolut- ne, Arhimedove — točke pa ni. Ali pa je razrešitev problema v aplikaciji derridajevske metode, ki vse relacio- nalizira in vse pojmuje samo kot si- stem-za, kot bistvo-za, kot bit-za, to- rej kot odnos? In je mogoče sisteme le popisati, jih generirati iz drugih sistemov, nikoli pa iskati — in najti — prvega sistema? Vendar — ali ne pomeni vse to situiranje pomenskih struktur (ter njihovega branja) v zme- rom današnji čas, v resnico današnje- ga časa? In je torej tudi takšen — drugi — tip literarne zgodovine v bistvu le skrita kritika? Vendar — ali ni skrita — še bolj skrita — kritika tudi prvi tip, ki sicer trdi, da raz- iskuje kot pravi Inkret, samo »sled« literature, ki jo ta pusti v mnenjih- stališčih o literaturi v različnih časih, očitno pa nam mora biti, da teh sledi ni mogoče razumeti, če jih ne berem z današnjega stališča, glede na svoj sistem (branja), da jih ne morem po- vezati, če ne izhajam iz predpostav- ke Celote in časa, ki združujeta, »osmišljata« vsa ta posamezna — v zgodovini nahajajoča se in iz zgodo- vine potegnjena — branja, ki jim — kot zveza — šele dajeta pomen in ti- sto naravo, zaradi katere jih je sploh mogoče razumeti. Trditev prvega tipa, da sam ne konstruira stališč, temveč da jih zgolj navaja, je torej netočna, saj konstruira tisto temeljno stališče- gledišče, brez katerega je nemožno tako navajanje kot razumevanje na- vajanja (ne glede na to, da tudi pri navajanju nujno izbira, s tem eno pod- črta, drugo zamolči — kot nebistveno —- se pravi, da po svoje kljub vse- mu sodi). Tisti, ki bi se hotel radikal- no izogniti sodbi-stališču, bi navse- zadnje padel v popolni sinkretizem, v katerem bi bilo polno — netemati- ziranih — sodb; bil bi torej ravno tako sodnik, vendar zmešan, nečist, poljuben. Je torej mogoče doseči naj- višjo znanstvenost le s tem, da po- stavimo kriterije, iz katerih izhajamo in sodimo, jih tematiziramo in pro- blematiziramo, a se jih držimo, ker se je nečesa pač treba držati; da jas- 150 no oddelimo metode ter območja, se pravi tipe branj, preciziramo postop- ke ter navsezadnje konfrontiramo iz- sledke, da bi na osnovi premisleka teh izsledkov izdelali nova vprašanja in iznašli nove metode? Sta si literarna zgodovina in lite- rarna kritika vendarle bližji, kot pa se je zdelo na prvi pogled? Najbrž, vendar je do te bližine in sorodnosti mogoče priti šele po ovinku, šele po tem, ko ju metodološko radikalno lo- čimo. Poziv k tej ločitvi pa je gotovo ena največjih zaslug Inkretove knjige; prav tako ji moramo šteti v dobro, da precizno formulira vprašanja ter s tem omogoča jasne odgovore nanje in zastavljanje novih vprašanj. Še po- sebej sproščujoče pa deluje bralcev občutek: ni treba, da literarna kritika blokira literarno zgodovino. Vsakdo lahko počne oboje, le da oboje med sabo jasno loči in pove, kdaj dela eno in kdaj drugo. S tem je literarna kri- tika osvobojena in morda bo tudi In- kretova knjiga pripomogla, da bo doživela nov razcvet: da bo ostala kritika, se pravi ostra, odločna, boje- vita eksistencialno-ideološka sodb^ a hkrati postala tudi več, kar je bila: sodba na osnovi samotematiziranega in čim večjega razumevanja, ki pa bo navsezadnje že spet le v službi pri- stranosti, a bistvene živosti in eksi- stencialne odločilnosti današnjega ča- sa. 151 VIZUALNA POEZIJA Dušan Bjelič, Magični simbol iz prejšnjega življenja 152 Vojislav Despot 153 Ivan Volarić-Feo, Peščena ura 154 155 Biljana Tomić 156 Eugenio Miccini Giusi Coppini 157 158 DODATEK Pojasnilo V dodatku odstopamo prostor glasilu SZDLS, dnevniku Delo. Z objavo teh člankov skušamo premostiti konceptualno nezadostnost omenjenega časopisa, ne pa kakorkoli zanikati našo temeljno delovno usmeritev, ki smo jo razložili v prvi letošnji številki. Uredništvo KULTURA IN NACIONALIZEM (K pismu ljubljanskih koroških študentov) Enaindvajseta seja jugoslovanske- ga političnega vodstva je politično obračunala z nacionalizmom; značil- no je, da jih ni malo, ki so po tej seji začutili potrebo, da nekaj posto- re tudi v Sloveniji. Ti iskavci sovraž- nika pa niso našli nacionalistov, ki jih v zadnjih letih pravzaprav ni bilo kaj preveč — in še ti so bili šibki (zdi se, da ima za to nekaj zasluge ravno antinacionalistična ideologija potentnega dela slovenske kulture), temveč njihove nasprotnike; tako smo se danes znašli v paradoksal- nem položaju, da so v Sloveniji po enaindvajseti seji začeli na veliko napadati ravno antinacionaliste. Obu- ja se deloma speči, deloma že pre- magani slovenski nacionalizem. Bojim se, da bi se s tem naciona- lizmom povezali tudi nekateri poli- tiki, ki bi sklepali kratkovidno in preprosto: v Jugoslaviji so navzoče tendence k razkroju države : poiščimo tudi pri nas doma ljudi, ki propagi- rajo »razkroj«, pa bomo ujeli prave krivce. Ne pomislijo, da je bilo mor- da še do nedavnega najmanj nacio- nalizma ravno v Sloveniji in da so bili tisti ideologi, ki jim nacionalisti, tradicionalisti in konservativci pripi- sujejo »razkroj«, de facto najinten- zivneje — delovno — povezani z drugimi jugoslovanskimi narodi in republikami. Zase si upam trditi, da je izšlo v zadnjih letih več mojih člankov v revijah po vsej Jugoslaviji kot prispevkov vseh drugih članov Društva slovenskih pisateljev skupaj, da skoraj vsak mesec predavam ali v Beogradu ali Zagrebu ali Novem Sadu ali Sarajevu ali v Makedoniji ali v Hercegnovem itn., da so moji stiki z mnogimi jugoslovanskimi kul- turnimi delavci različnih orientacij izjemno tesni (peto leto že vsak prvi petek v mesecu III. program beo- grajskega radia prinaša moje prispev- ke; v ljubljanskem radiu sem nasto- pil — a ne po svoji krivdi — le nekajkrat); isto velja za Pirjevca in še za koga. Upam si trditi, da so prav ti »razkrojevalci« tisti, ki so vzpostavili dozdaj najbolj intenzivno, plodno in enakopravno sodelovanje slovenske kulture s kulturami drugih jugoslovanskih narodov (seveda na delovnem, ne na manifestativnem pod- ročju); to bi se morda posrečilo že generaciji Perspektiv. Ce upoštevamo ta dejstva (kdor ne verjame, naj vpraša srbske ali hrvaške kulturne delavce, koga poznajo iz Slovenije, kdo zanje predstavlja sodobno slo- vensko kulturo in misel, kdo torej delovno povezuje jugoslovanske kul- ture in vzpostavlja med njimi vsebin- sko komunikacijo: kdo torej pri njih in zanje »propagira« slovenski na- rod, pa mu bojo zagotovo povedali), potem je seveda skrajno neprimerno govoriti o Pirjevcu, meni itn. kot o nosivcih »razkroja«, s čimer se seve- da misli na politični in državni raz- kroj. (Neki »dobronamerni« mojster iz mariborskega Večera me je v so- 159 DODATEK boto obtožil meni nič tebi nič kar tega, da kličem Nemce v deželo, naj- brž zato, ker se borim zoper nacio- nalistično izolacijo in za našo kultur- no pripadnost Evropi; zapisal je, da se moja stališča skladajo z nacistič- nimi, s tistimi nemškimi, ki hočejo ponovno dominacijo nad slovensko Štajersko; ali je res potreben takšen nivo debate?) Rečeno pa je, in tako beremo re- cimo v pismu ljubljanskih tostran- mejskih koroških študentov, da raz- krajamo tudi — slovenski — narod. To tezo že nekaj časa širi del naše zamejske kulturne elite (Pahor, Messner itn.), začeli so se ji pri- druževati še nekateri Štajerci. S to stvarjo je podobno kot s tisto prej. Sam se — delovno in z vsemi silami trudim, da bi pomagal sloven- ski kulturi na novo stopnjo, na tisto, ki jo zahteva današnji čas. Slovenska kultura ne more biti več tradicional- na v tem smislu, da je predvsem — ali izključeno — narodotvorna in družbotvorna; to bi danes pomenilo njeno degradiranje in regrediranje v otroški status kulture in družbe in naroda. Kultura ne sme biti več tota- litarna v tem smislu, da je predvsem kritika negativnih socialnih in nacio- nalnih pojavov, srčika nacije, njena vest, njen voditelj (kar bi radi neka- teri starejši kulturniki, ki si želijo spet postati — kar so nekoč bili — narodova elita, prognozer in oče; o tem sem že večkrat pisal), temveč se mora ukvarjati s stvarmi, ki so kul- turnega značaja; zato se že dolgo časa zavzemam za avtonomijo kul- ture, obenem pa za diferencirano, pluralno, heterogeno družbo, v kateri so različna območja sicer med sabo povezana, ne pa podrejena druga drugim v vrednostnem smislu: kul- tura ne more biti več izpolnjevalka nacionalnega programa in nacional- nih — beri socialnih in političnih — potreb (kot že dolgo ni več v Franci- ji, Nemčiji, Angliji itn.). Vračanje kul- ture v njeno nekdanjo funkcijo pa je vzporeden pojav tistega, čemur upravičeno rečemo nacionalizem. Zamejske Korošce in Primorce ra- zumem. So v nezavidljivem položaju. A strahota je, da te potrebe zamej- cev najbolj vidno zastopajo zamejski kulturniki, ne pa njihovi politiki (če- prav bi bili ravno ti za to zadolženi, to je njihova temeljna funkcija); in grozno je, da se ti kulturniki obra- čajo skoraj izključno (razen Pahorja) na slovenske kulturnike in slovensko kulturo, ne pa na tostranmejske po- litike, ki imajo realno moč. Prihajajo 160 na napačen naslov. Kultura more v nacionalno-socialnem smislu relativno malo, ne živimo več v devetnajstem stoletju, ko so usodo narodov so- uravnavale kulturne elite, danes so odločilni faktorji politika, ekonomija, znanost, denar, tehnologija, material- na moč. Če teh ni in če se začenjamo spet zanašati na duhovno kulturno moralno moč, potem je to direktna pot v ideologijo nacionalizma, se pravi v silovito in fanatično zastopa- nje duhovnih vrednot, morale. Pravi- ce, Resnice itn. nad materialno reali- teto; te vrednote so seveda vrednote Nacije. Če nekateri zamejski kultur- niki — del elite — prenašajo pro- blem naroda v sfero kulture, potem to pomeni, da so materialno politič- no nemočni nasproti večinskemu, »zatiravskemu« narodu, čutijo pa se dovolj močne, da napadajo kulturni- ke iz matice, kot da bi bili oni krivi njihove nemoči in slabega položaja Slovencev v zamejstvu, kot da bi se položaj spremenil, če bojo ti mati- čarji znova kulturi vzeli diferenciaci- jo in vse svoje delo podredili temelj- ni potrebi nacije, da se rodoljubarsko ohrani do zadnjega končka sklenjene- ga slovenskega ozemlja, še se bojo obnašali tako, kot se jc bilo treba med vojno. Kdor je tedaj delal dok- torat iz ekonomije, ne pa se boril z okupatorjem, je bil izdajavec; to she- mo skušajo zamejski nacionalisti pre- nesti v današnji čas in tako tudi ravnajo; vsakega antinacionalista, ki mu ni do kulture — služkinje nacio- nal(istič)ni Ideji, zmerjajo z izdajav- cem. A večkrat sem že zapisal, slediti njihovim zahtevam bi pomenilo na- cionalno katastrofo in ne le v poli- tičnem smislu, kar se je skazalo pri Hrvatih, temveč v dolgoročno social- nem, saj bi še bolj izgubljali tekmo z razvitimi in prav nič več nacionali- stično usmerjeni narodi (s tistimi, ki imajo svojo moč ne v morali in vred- notah, ampak v ekonomiji in sploh diferenciranih, avtomatiziranih pano gah človeške dejavnosti). Zanimivo je, da zahteva retotali- zacijo in regradiranje v staro tisti del slovenske zamejske elite, ki je vezan na tradicionalno odlikovani tip — slovenske in sploh — kulture (Pahor, Rebula, Messner so pisatelji), medtem ko ravna drugi del te elite precej drugače; mislim na znanstve- nike. Kdor je primerjal obe tržaški reviji (Zaliv z Mostom), je opazil ogromno razliko. Lokarja ali Vremca prav nič ne moti konfrontacija z Italijani (prvi je profesor na itali- janski univerzi, zdaj predava v Ame- DODATEK riki), narobe, prepričana sta, da se je treba odpirati, sodelovati in na ta način oplajati italijansko kulturo s slovenskimi elementi ter narobe; to je zame potentna, uspešna pot, ki je navsezadnje tudi najkoristnejša za uveljavljanje Slovencev kot naroda v Evropi (in to je naš namen — uvoz in izvoz, gospodarski in kultur- ni). Pisatelji ravnajo drugače: zapira- jo se v geto, nasproti večinskemu narodu so sezidali zid, čez katerega nočejo pogledati; vsa njihova pozor- nost je usmerjena v matico, deloma zato, da jim ta tiska spise in jih s tem uveljavlja kot pisatelje in kri- tike nje same, deloma zato, da jo napadajo, ker ni storila tistega, kar bi morali sami. Pahor bi napravil bi- stveno več za slovenski narod, če bi bil znan pisatelj, ki bi ga prevajali Italijani (na ta način so širili slavo, moč, samozavest in spodbujali notra- nji »razkroj«, »malodušje« Mnačko in Hlasko in Solženicin in Gombrowicz in celo dekadentni ter denacionalizi- rani Nabokov pa armada podobnih). Slovenski kulturniki bi se danes mo- rali strniti v ekspanzijo, navzven, v tisti prostor, s katerim moramo odprto sodelovati, ne pa se zapirati z visokimi carinskimi pregradami in uveljavljati domača nacionalistična merila (ta pa so: tisti je twljsi, v ka- terem je več rodoljuba ; o Cankar...) ; jaz, ki sem srednje sposoben, siste- matično gojim ta prodor v Jugosla- vijo, drugi, zmožnejši, pa naj posku- sijo tudi v Italiji in Nemčiji; naši zamejski kulturniki bi bili zato naj- primernejši, živijo v komunikacijskih dotikališčih med narodi ipd. Prebujanje zaspale nacional(istič)- ne zavesti na Slovenskem v letu 1972 je za slovenski narod dejansko ne- koristno; treba pa je dodati, da je tudi škodljivo in pogubno. Opušča- nje realnih možnosti za uveljavitev zamejskih Slovencev (brali smo — v Delu — da po mnenju znanega avstrijskega specialista za manjšinjska vprašanja koroški Slovenci še zdaleč niso izrabili vseh možnosti, ki jih imajo s pritožbami na mednarodne organizacije ipd.; vsaka njihova real- na akcija na lastnem terenu mi je simpatična — zato sem vzradoščen spremljal dejavnost koroških Kladi- varjev, ko so uveljavili nacionalno prakso tam, kjer je še realna in po- trebna: zoper tiste, ki jih nacionalno — v imenu nekega drugega nacional- nalizma — gazijo in pobijajo; takš- nim akcijam bi bilo treba na ta ali oni način pomagali, vendar z jasno vednostjo, kaj delamo: politiko, ne 11 — Problemi pa kulturo), opuščanje prodora v ve- činski narod, spopada z njim pa, brez česar ne gre in je danes po- membnejše, prodora vanj (uveljavlja- nja na njihovem tržišču, zainteresira- nja večinskega naroda s proizvodi lastnega kulturnega dela) vodi direkt- no v prenos energije, pozornosti, strasti, interesa od konfrontacije z matico. Tu se pojavlja stara bolezen vseh majhnih narodov, za katero se mi je zadnji čas zdelo, da smo jo Slo- venci že premagali (je pa ostala sil- no značilna za Hrvate) ; nagnjenje k avtodestrukciji. Ko analiziram to av- todestrukcijo v slovenski literaturi, je ne zato, ker bi mi bila všeč in ker bi jo rad propagiral (moj življenjski nazor je vse drugačen: vitalističen), temveč zato, da bi po psihoanalitič- ni poti razkril to temeljno slovensko tradicionalno potezo-travmo. Na tem mestu seveda o nji ni mogoče govo- riti izčrpno, treba je le reči, da je uveljavljanje nacionalizma danes ti- pično slovenska avtodestrukcija, ker pomeni brutalno napadanje vseh, ki se jim zdi nacionalizem nekoristen in škodljiv, razglašanje teh nestrinja- jočih se za izdajavce, usmerjanje za- mejske pa tudi matične akcije zoper člane lastnega naroda, ne pa zoper dejanske zatiravce. Ljubljanski koroški študenti so recimo v svojem pismu posvetili več prostora napadu na »razkrojevavce« slovenskega naroda — Slovence kot na zasužnjujoči narod. Ravno v tem pa je neprijetni totalitarizem nacio- nalizma, ki se v razmerah majhne moči celotnega naroda preusmeri va- se in se kar najbolj strastno pregra- ja. Ne dopušča, da bi kulturniki in znanstveniki študirali ritme, izotope ali se ukvarjali s filozofijo, pač pa zahteva da se ukvarjamo z zamejci; in to ukvarjanje bi bilo le takšno, da bi vsi v en glas nenehoma kriča- li, kakšna krivica se godi slovenskim zamejcem, naredili pa nič, ker sko- raj nič narediti ne moremo; kajti kaj so dejansko, vsebinsko naredili vsi tisti mali kulturniški nacionalisti na Slovenskem, ki že nekaj let jamrajo zaradi odhoda naših delavcev v tuji- no, zaradi neugodnega položaja naših zamejcev ipd.? Nič. Se pravi: za za- mejce nič; edino mesto, kjer bi bili lahko uspešni — in morda še bojo, bo v pobijanju antinacionalistov in »Jugoslovanov« ali »Evropejcev«. Takšno jamranje je le klavrn moral- ni alibi, njegova edina možnost je, da se spremeni v nasilje zoper dni- gače misleče, zoper takšne, ki se jim jamranje upira in štejejo za svo- 161 DODATEK jo glavno nalogo analizirati preteklo in sodobno slovensko zgodovino, nje- ne arhetipe, njene mite in potegniti iz takšne analize realni pouk. Na koncu samo še nekaj : ne bilo bi zdravo, če bi se preveč razpasla praksa, opazna v zadnjem mesecu. Ob vseh socialnih in političnih pre- viranjih je zmerom nekaj zmede in zmerom se izza voglov oglasijo ne- kakšne »zdrave narodne ali socialne sile«. Rad bi, da bi jih ne bilo preveč in da ne bi v našem kulturnem živ- ljenju spet zavladalo pisanje brez ar- gumentov, etiketiranje, politično ova- duštvo, neznanje, gola površnost, gonja. Pismo ljubljanskih koroških študentov recimo kaže, da niso pre- brali niti enega mojega članka o na- rodu (dam roko v ogenj), pa me kljub temu napadajo kot »sovražni- ka slovenske tradicije« (kar je izmiš- ljotina in grdo obrekovanje; borim se zoper »slabo« tradicijo, zoper ne- katere mitske arhetipe, ne pa zoper preteklost kot tako; tej pripada vsa moja ljubezen). Sklicujejo se na Mes- snerjeve in Pahorjeve ovadbe po ča- sopisju. Nimajo pojma, kaj je bilo na Statenbergu; če bi prebrali moj refe- rat od tod — objavljen je v Dialo- gih — bi vedeli, kako prekleto sen- timentalen sem celo do humanistič- nih vrednot, kako me mučijo zadeve, kot so upanje, vera, ljubezen ipd. S slepo gonjo ■— ki je bila zmerom direkten izraz nacionalizma, ta pa mora biti slep do vsega diferentnega — ne bomo, posebej pa še danes, ni- česar rešili in nič naredili, nič razen velike škode (avtodestrukcije). Pozi- vanje na to, da bi moralo v zvezi z mano in drugimi antinacionalisti ukrepati Društvo slovenskih pisate- ljev, je grozljiv dokument nacionali- stičnega totalitarizma; če bi se nam- reč društvo vmešalo v sleherno di- ferentno mišljenje, društva že zdav- naj ne bi več bilo, kajti vsak njegov član misli po svoje (hvala bogu); to- rej bi bilo društvo le transmisija ne- česa ali nekoga drugega, ki bi pred- stavljal »narod«, »višjo«, »pravo res- nico«. Potem bi postalo spet to, kar je bilo še do ukinitve Perspektiv (ko je pisatelje, ki jih je obsodila oblast, izključevalo ipd ). Ce sem zoper kaj, potem sem zoper prakso kakršnega koli totalitarizma. In totalitarizmu nič ne pomaga, da nastopa v imenu vrednot zoper »cinike« in »razkrajav- ce«, kajti naj mi kdo pove, katero nasilje je nastopalo v imenu na- silja in ne v imenu najboljšega in najlepšega in najbolj poštenega, kar svet premore? Zavzemam se za dialog, potekajoč z vso argumentacijo, nasprotujem logiki ulice in streljanju izza vogla. (Oddano Delu januarja letos) TARAS KERMAUNER RESNICA V SVETU RAZLIK K našemu trenutku Josipa Vidmarja če se s tem spisom vtikam v razpravo, ki jo je začel Josip Vidmar v svojem članku »K našemu trenut- ku« dne 22. januarja 1972 v dnevni- ku Delo, to počenjam predvsem za- radi nekaterih njegovih ugotovitev, za katere se mi zdi, da so potrebne posebne pozornosti in osvetlitve tu- di s strani tistih, ki jih neposredno 162 prizadevajo. Ce sem med njimi tudi sam, to seveda ne more biti zgolj naključje, marveč logična posledica takšnega razumevanja literature in kulture, ki ga Vidmar razglaša za simptom »sodobne evropske deka- dence« in »idejne demoralizacije«, kakršna se med drugim po njego- vem mnenju manifestira tudi v revi- DODATEK ji Problemi, pri kateri sodelujem kot pisec in urednik. Vsekakor bo slej ko prej potreb- no opraviti podrobno analizo in eks- plikacijo celotnega Vidmarjevega kri- tiškega in publicističnega dela, treba bo opisati genezo in razvoj njegove- ga kritičnega mišljenja, poiskati bo treba v tem delu odnosnice z njego- vo kulturno politično dejavnostjo, skratka postopati bo treba z njim tako, kakor se postopa z vsemi slo- venskimi klasiki bližnje in daljne preteklosti. Tedaj bodo seveda posta- la razvidnejša tudi historična in ideo- loška izhodišča, na katerih temelji Vidmarjevo sedanje oglašanje »k na- šemu trenutku«. Moj zapis se seveda ne more po- dajati v takšno raziskavo, njegov namen je, kot že rečeno, spregovoriti o tem, kako se omenjeno Vidmarjevo oglašanje reflektira v eni izmed za- vesti >našega trenutka«. V vrsti svojih izjav in seveda tu- di v poslednjem zapisku v Delu Vidmar za eno poglavitnih pomanj- kljivosti »mladega sveta« oziroma mlade filozofsko usmerjene inteligen- ce razglaša njeno nekritičnost, ki jo povezuje z njenim afirmativnim od- nosom do sodobne zapadne filozofije in sociologije, v zvezi s katero ve našteti imena, kot so Heidegger, Lé- vi-Strauss, J. P. Sartre, Marcuse in McLuhan, kot vrhovno avtoriteto »zlasti starejših mladoletnikov« pa omenja tudi Hegla. Potem ko na ta način opiše miselni diapazon »mlade- ga sveta«, se loti samep jedra oči- tane pomanjkljivosti, saj pravi; »Vse, kar govore in pišejo imenovani in njim podobni misleci, je za ta rod nič manj kot resnica, in to dokončna, ki ji je treba podrediti vsc; nima pa nobenega ne neobveznega, še manj pa obveznega odnosa do resnice te- ga, kar živimo in kar to naše življe- nje vodi.« Pričujoča Vidmarjeva ugotovitev nam torej govori o tem, da mladi rod slovenske inteligence — iz ka- tere izvzema vse tiste, »ki so resno zaposleni s solidnim znanstvenim de- lom matematičnega ali prirodoslov- noga značaja«, torej mlado tehnično inteligenco — manifestira svojo »ne- kritičnost« s tem, da ni v nikakrš- nem odnosu do »resnice tega, kar živimo in kar to naše življenje vodi.« Seveda se takoj zastavi vprašanje, kaj je ta resnica? Kaj je torej tisto, kar živimo in kar nas vodi? Ali smo sploh lahko bodisi v obveznem bo- disi v neobveznem odnosu do resnice, ki jo živimo? Mar ni naša temeljna resnica ravno to, da smo? Šele v trenutku, ko zanemarimo in prezre- mo to resnico, smo prisiljeni, da pri- žgemo laterno in jo začnemo na žive in mrtve iskati po vseh kotih in azilih. Vendar pa to, kar iščemo, zdaj ne more biti več resnica tega, da smo, marveč resnica kot moralni imperativ, ki se nahaja zunaj biti, torej zunaj samega dejstva, da smo. Resnica v tej optiki ni imanenca živ- ljenja, marveč nastopa kot njegov transcendentni postulat, v imenu ka- terega je tudi mogoče postavljati živ- Ijeju ali bitju zahteve, da postane drugačno, kakršno je. Brž ko pa je tako, seveda ni več pomembno to, da nekaj je, torej resnica biti, mar- več se kot bistveno zastavlja vpraša- nje o tem, »kar živimo in kar to naše življenje vodi.« Temu vprašanju je podrejena tudi resnica tega, da smo. Ce pa se začnemo spraševati o tem, kaj je tisto, kar živimo in kar nas vodi, pomeni, da se ne sprašu- jemo o resnici tega, da smo, marveč o tem, kako smo in kaj smo, spra- šujemo se torej o smislu ali bistvu svojega bivanja. Vidmarjev spis, kot bomo še videli, resnico in smisel istoveti, iz česar izvirajo tudi vsi temeljni nesporazumi, ki tako zna- čilno zaznamujejo njegovo pisanje. Čeprav Vidmarjeva refleksija go- vori o odnosu do resnice tega, kar živimo in kar nas vodi, le-ta ni ni- kjer opisana, kar nas navdaja z domnevo, da nemara tudi piscu sa- memu ta resnica ni docela dostopna in razvidna, V nadaljevanju njegove- ga razpravljanja se nam ta domneva tudi res potrdi. Avtor se namreč začne spraševati o tem, »kje naj da- našnji mlad človek išče orientacije in smeri za svojo misel o literaturi in kulturi«, pri čemer se najprej obrne na preteklost, saj pokliče na pomoč Prešerna, Levstika, Cankarja in Žu- pančiča, vendar pa brž pristavlja, da so ti »zahtevam današnjega časa le deloma še kos,« Ko zavrne tudi mož- nost, da bi bila smisel ali resnica do- stopna preko filozofije, nas seznani s spoznanjem, da se je treba na poti k njima ravnati po naslednjem re- ceptu: »Predvsem jasno in naravno misliti s svojo glavo in ne dopuščati čezmernega vpliva od nobene strani. Zanesti se pri tem na svoj čut, gojiti svoj okus in zametavati vse modo, pa tudi vso preproščino v samem se- bi in v svoji okolici. Priznavati žlaht- nejše vzgone v lastni zavesti in jih razvijati, preverjati vsako tujo misel in trdno stati na svojem.« 163 DODATEK Iz citata je razvidno, da nam Vid- mar opisuje talcšno resnico, ki je v realnosti ni, zato bi morali to real- nost tako spremeniti, da bi postala skladna z njo. Spremeniti bi torej morali svet in sebe v imenu nečesa, česar ni, a bi moralo biti. Šele tedaj bi zares dosegli identiteto s svojo resnico, ki je zdaj očitno ločena od nas. Takšno stališče pa seveda po- meni radikalno zanikanje tega, kar je, pomeni v skrajni posledici, da je to, kar živimo in da sploh živimo, le videz in ne prava podoba življe- nja — spomnimo se na znamenito prispodobo o votlini in sencah v njej, ki jo je uporabil Platon v sedmi knjigi svoje Države, da bi z njo po- nazoril to navideznost, saj bi mo- rali takšno življenje šele vzpostaviti, in sicer tako, da bi zavrgli in izbri- sali s sveta resnico, da smo, ne glede na to, kako smo, in jo nadomestili s tistim, kar naj bi bili, a nismo, torej z nekakšno višjo resnico ali smislom. Tovrstno pojmovanje pa izvira prav iz dejstva, da Vidmar ne raz- ločuje med resnico biti in smislom, med tem, da vse, kar je, najprej je in je zato tudi resnično, medtem ko je smisel, kot že beseda sama pove, proizvod misli, spekulacije, hotenja, torej imperativ mišljenja. Samo v primeru, ko nam določen smisel velja za resnico biti, je tudi mogoče to, kar je, diskvalificirati, za- nikati in mu celo odreči pravico do življenja, ker pač ni v skladu z našo platonistično zamislijo, smislom ali resnico. Takšno ravnanje pa seveda predstavlja tiste vrste kritičnost, ki pozna — o tem nam pripoveduje vsa zgodovina evropskega subjektivizma — preklicano malo spoštovanja do življenja. Bistvena lastnost takšnega iracionalnega subjektivizma je nam- reč prav to, da za temelj svoje ak- tivnosti razglaša določeno vrednoto, višji smisel ali resnico, ki jo je treba uresničiti v praksi; ker pa gre za resnico, je seveda temu prizadevanju treba nujno podrediti prav vse, za njeno realizacijo v praksi se je treba nenehno žrtvovati, kar seveda po- meni, da se to samožrtvovanje po- daljšuje v neskončnost, ker je takšna resnica kakor sleherna idealna, me- tafizična substanca zmerom neskonč- no oddaljena od nas. Ker se torej resnica biti v tej op- tiki kaže kot nekaj idealnega in smi- selnega, a hkrati realno odsotnega, je seveda vse, kar je, pomanjkljivo in nezadostno. Sele v strnitvi z njo se bo človek zares uresničil kot sub- jekt, torej kot tisti temelj, ki bo zagotavljal, da ne bo na svetu več ne pomanjkljivosti, ne nezadostnosti, ne sovraštva, ne jeze, marveč ena sama sebi zadostna, od ničesar odvis- na harmonija in blaženost. Vprašanje pa je, ali se to kje na vsem širnem svetu zares zgodi. Če pa se resnica ne godi, pri nas, kot Vidmar ugo- ugotavlja, se prav gotovo ne, ali je tedaj sploh lahko resnica biti, razen seveda v prej opisanem idealistič- nem pojmovanju te besede? Vendar pa je treba potem priznati, da je ta resnica zares metafizična in nedo- stopna realnemu bitju, tako kot mu je eksistencialno nedostopna platoni- stična Ideja, Bog ali eshatološka Bit. Vidmarjev spis, kot smo ugotovili, resnice tega, kar živimo in kar nas vodi, ne more opisovati drugače ka- kor kondicionalno, saj govori o njej kot o cilju, h kateremu nekateri naj- dejo pot, drugi ne. Brž ko pa se nam resnica kaže kot cilj, ne pa kot da- nost, je seveda tudi že relativizirana. Da je to res, dokazuje tudi Vid- marjevo razmišljanje, saj nam pripo- veduje o tem, kako »nekateri naši misleci« delajo »vse mogoče vrato- lomne preskoke... iz sistema v si- stem, od resnice do resnice«, ker pač to lahko počne le tisti, »ki nima V ničemer nobene svoje misli«, nikakor pa ne more biti to lastnost tistega, »ki je navajen misliti — ne po logič- nih krivuljah drugih — temveč s svojo glavo in po imperativih svoje narave.« Vse to pa ima seveda po- sledice, ki jih Vidmarjev spis opisuje takole: »Nekritičnost, zaradi katere se vse to dogaja, kakor se, je prava notranja potreba ljudi, ki sami v sebi nikjer ne stoje in ki so sami v sebi prazni. In ker jo zahteva njihova na- rava, jo goje, priporočajo, utemeljuje- jo na vse mogoče načine.« Citirane besede nam torej opisu- jejo določen način mišljenja, ki naj bi se dandanes uveljavljal pri mladih generacijah slovenskih piscev, in si- cer takšen način mišljenja, katerega bistvena značilnost je, da je zunaj »resnice tega, kar živimo in kar naše življenje vodi.« Ali z drugimi beseda- mi rečeno: ta način mišljenja ni av- tohton, marveč privzet z različnih vetrov, zato nima z resnico tega, kar živimo, nobene zveze, je prazna in- telektualistična akrobacija, ki se ne ravna po imperativih prave človeko- ve oziroma slovenske narave, mar- več očitno po zahtevah neke druge narave, katere temeljna značilnost je nekritičnost. Upravičeno se zdaj za- stavlja vprašanje, kaj je tista prava 164 DODATEK narava, ki ji opisani način mišljenja ni zadostil? Kje se razodeva? Odgovor na to vprašanje najde- mo v tisti že citirani Vidmarjevi mi- sli, ki pravi, da moramo >jasno in naravno misliti s svojo glavo«, da se moramo zanašati »na svoj čut, gojiti svoj okus ..., priznavati žlahtnejše vzgone v lastni zavesti« in »trdno stati na svojem.« Iz vsega tega torej sledi, da se bo naša prava narava polno razodela šele tedaj, če bomo v mišljenju in življenju upoštevali in razvijali vse naštete sestavine, ki so zdaj zane- marjene in prezrte. Kaj to pomeni? Bistvena lastnost prave narave, kot je mogoče razbrati iz Vidmarjevih besed, je ta, da je samo-svoja. Ven- dar pa avtor sam ugotavlja, da je ta prava, samo-svoja narava odsotna, sicer ne bi mogel zahtevati od nas, da jo moramo uresničevati, če nam je kaj do originalne in prave litera- ture in kulture. Tisto, česar ni, se pravi samo-svojo naravo prave lite- rature in kulture, pa bomo očitno uresničili le tedaj, če bomo imeli vo- ljo in moč za to. Voditi nas mora misel, da je ta samo-svoja narava ali natura zunaj nas in naše prakse, to- rej zunaj tistega, kar smo po svoji naturi ali naravi. Vendar pa nam iz- kustvo resnice in logika stvari govo- rita, da smo to, kar smo, samo pre- ko nature ali rojstva, ki nas je spra- vilo iz nebitja v bitje. Resnica biti je torej vdihnjena v nas tisti trenu- tek, ko se rodimo. Zato seveda tudi ne more biti prave ali neprave na- rave, tako kot tudi ni pravega ali nepravega rojstva. Docela na dlani je, da ima Vid- mar v mislih drugačno naravo in drugačno resnico biti od te, ki smo jo pravkar opisali. Človek je namreč do njegove resnice in narave, kot nam daje sam vedeti, lahko v obvez- nem ali neobveznem, pravem ali ne- pravem odnosu, medtem ko do roj- stva ali resnice biti v eksistencialnem pomenu besede ni mogoče biti v ne- pravem ali neobveznem odnosu. Brž ko pa lahko govorimo o ob- veznem ali neobveznem odnosu do resnice biti, smo seveda v vlada- vini popolne poljubnosti, V območju te poljubnosti se po vsem videzu suče tudi Vidmarjeva misel, saj je zanjo značilno, da pojmuje naravo kot tisti temeljni imperativ, ki ga je treba šele uresničiti, da se bo skaza- lo, kdo in kaj smo Slovenci v resnici. Za dosego tega cilja pa je potrebno takšno ravnanje, v katerem bo pri- šla do izraza naša jasna in naravna misel, naš čut, naš okus, naši žlaht- nejši vzgoni v zavesti, skratka dolo- čene iracionalne lastnosti, katerim smo se po Vidmarjevem mnenju iz- neverili, Očitno je torej, da se Vid- marju narava ali natura ne prikazuje v obliki dejstva, da smo, marveč v luči vprašanj o tem, kaj in kako smo, torej kot moralna kvaliteta, vrednota, višji smisel ali resnica, ki se ji je, kot trdi, mogoče približati preko povsem določenega načina so- cialnega vedenja. Brž ko pa gre za to, da se mora- mo svoji pravi naravi šele približati, je seveda jasno, da ta narava ni ti- sta, ki nas je oblekla v našo kožo, marveč takšna, ki bi rada, da bi nam zrasla nova, bolj prava in resničnej- ša koža od te, ki jo nosimo. Ta na- rava pa je, kot smo ugotovili, samo- svoja narava, saj je zunaj nas in se moramo s trudom in muko dokopa- vati do nje, če hočemo, da se ures- niči v nas, da torej tudi mi sami po- stanemo samo-svoji. Ker pa to nikoli ni do kraja mogoče, saj smo v celoti zavezani tej naravi, po kateri smo to, kar smo, pomeni, da tudi ni mogoča takšna dokončna osamosvo- jitev ali subjektivizacija. Temeljna lastnost slehernega subjektivizma, tu- di nacionalnega, je prav hotenje biti samo-svoj. Ker pa se to hotenje ali volja do samega sebe ne more defi- nitivno realizirati v nobeni grupaciji, družbi ali naciji, saj ni utemeljeno v resnici biti, marveč v resnici ne- česa, kar naj bi bilo, a ni, tudi opi- sano hotenje in volja nenehno osta- jata le to, kar sta, namreč samo-ho- tenje in samo-volja. Kaj v luči tega spoznanja potemtakem pomenijo be- sede »trdno stati na svojem?«? Kje je tista Arhimedova točka, na katero naj se postavimo? Vidmar nam po- nuja samo-svojost, našo pravo nara- vo, resnico, ki nas kliče na pot, da jo odkrijemo in spoznamo, temelj, ki ni to, da smo, kakor že smo, marveč to, da nismo to, kar smo. Ponuja nam torej vse tisto, za kar meni, da je vrednejše in boljše od tega, kar je, se pravi od realitete. To pa po meni, da razglaša za temelj nekaj, kar je zunaj realitete in v imenu če- sar realiteti tudi sodi. Zunaj tega, kar je, pa je lahko samo tisto, česar ni, torej nič, nihil. Samo v izničenju in smrti je človek lahko zares samo- svoj; seveda pa smrt hkrati pomeni že tudi njegovo samonegacijo, se pravi negacijo narave in resnice biti. Zgodovina in tudi literatura nam lah- ko postrežeta s celo vrsto primerov takšnega totalnega, katastrofičnega 165 DODATEK subjektivizma, katerega končna po- sledica je uničenje in samoizničenje. Kam bi nas Slovence na primer pri- peljala samo-volja in samo-svojost, če bi ju hoteli, mogli in skušali ures- ničiti? Do gospodarske, kulturne in politične izolacije, ki bi nas v kaj kratkem času spremenila v mrtev narod, v nebogljen nacionalni atol. Prepričan sem, da Vidmar ni imel v mislih česa takega, saj v svojem spisu govori le zoper čezmerni tuji vpliv na nas in naše življenje, kar je seveda mogoče razumeti v tem smi- slu, da dopušča vsakršne zmerne vplive. Seveda se takoj zastavi vpra- šanje, kje je meja, ki ločuje zmerno od nezmernega; isto vprašanje velja tudi za tisto Vidmarjevo ugotovitev, ki govori o vrsti današnjih sloven- skih mislecev, ki nimajo »v ničimer nobene svoje misli«, »ki sami v sebi nikjer ne stoje in ki so sami v sebi prazni«? Kje je torej tisto grezilo, s katerim je mogoče tako zanesljivo in nedvoumno izmeriti opisano prazni- no? Tudi na to vprašanje nam Vidmar ne ostane dolžan odgovora; najde- mo ga v že citiranem stavku, ki pravi, da se je treba zanesti na svoj čut in gojiti svoj okus ter da je tre- ba preverjati vsako tujo misel in trd- no stati na svojem. Merilo, na katerega se Vidmar sklicuje, je torej takšen čut in tak- šen okus, ki bo »svoj«, se pravi, da ne bo odvisen od ničesar, kar bi bi- lo zunaj njega, saj bo le tako lahko slovenski misleči človek trdno stal na svojem in se konstituiral kot sub- jekt. Vse je tedaj odvisno od čuta in okusa, od žlahtnejših vzgonov v lastni zavesti. Brž ko pa je tako, se moramo vprašati, v čem se kaže ta samo-svojost čuta in okusa, preko katerih naj se očitno razodeva in uveljavlja naša prava narava? Rekli smo že, da je ta prava na- rava nekaj odsotnega, a prav zato boljša, vrednejša in plemenitejša od naše dane narave, ki jo je treba spre- meniti. Pri tem pa si pač lahko po- magamo s svojim čutom in okusom, kar seveda pomeni, da se preko nji- ju uveljavlja v tem, kar živimo, opi- sana prava, a odsotna narava. Čut in okus se potemtakem opirata na nekaj, česar ni, zato morata, če se hočeta vzpostaviti kot funkcija tako- imenovane prave narave ali niča, zanikati dano naravo, s tem pa se- veda tudi resnico in pomen tega, kar je. Vidmar to že vrsto let v območju kulture in literature zares vztrajno počne. Vendar pa bi bilo pretirano reči, da je pri tem tudi dosleden, saj bi iz tega sledilo, da zanikuje in niči vso današnjo kulturo in literaturo, česar pa ne počne. Kaj torej? Sleherni čut, okus in zavest se v realiteti lahko izkazujejo le na ta način, da so v odnosu do nečesa eksistentnega. Zavest je, kot nam go- vori fenomenologija, pa tudi naša lo- gična krivulja, vselej zavest o nečem, zatorej ne more biti nikoli docela samo-svoja, nekakšna tabula rasa. ker bi je v tem primeru ne bilo. Vendar pa je za subjektivistično za- vest temeljno prav to, kot je raz- vidno tudi iz Vidmarjevih besed, da hoče biti samo-svoja. Takšna pa se- veda ne more biti drugače, kakor v obliki volje, da bi to bila, iz česar sledi samo po sebi, da se hotenje biti samo-svoj nenehno izraža na na- čin samo-volje. Instrumenta, preko katerih se ta samo-volja socialno-kul- turno uresničuje, pa sta čut in okus, ki nas seveda vodita v območje ti- stega relativizma, v kakršnega sili sleherna subjektivistična redukcija. Zakaj? Glede na to, da se Vidmarjeva misel utemeljuje v odsotni resnici bi- ti, v višjem smislu ali idealu, ga se- veda privlači in potrjuje v realiteti ne prisotna resnica biti, ki se razo- deva v tem, da neka stvar ali feno- men je, marveč le tisto, o čemer mu čut in okus govorita, da je v skladu z opisano višjo resnico. Ker pa zavest registrira tudi vse tisto, kar je, a po informacijah čuta in okusa ni v skladu z višjo resnico ali smislom oziroma z mislijo o tem, česar ni, a naj bi bilo, se mora ta zavest vesti tako, kot da je vse tisto, kar sta čut in okus izločila, prazno, tuje, neresnično. Dokaz za to, da Vidmar resnico biti pojmuje kot nekaj, s čimer se da poljubno in po mili volji manipu- lirati, najdemo tudi v njegovi trditvi, ki pravi, da nekateri naši misleci skačejo »iz sistema v sistem, od res- nice do resnice«, da se torej vedejo do resnice na isti način kot do glina- stih golobov v cirkuškem strelišču. Takšno sklepanje pa je mogoče samo v primeru, če nam resnica zares predstavlja nekaj poljubnega, neob- veznega, če jo torej mečemo v isti koš kot ideje, smisle, vrednote. Iz dejstva, da Vidmar ne razlikuje med idejo, smislom, vrednoto na eni in resnico biti na drugi strani, izvira tudi njegov očitek na račun tako- imenovane nekritičnosti »mladega sveta«. 166 DODATEK Avtor te teze sam priznava, da je mladi svet »znatiželjen in v mnogo- čem obveščen«, kar lahko pomeni le to, da pač intenzivno sodeluje pri pretakanju informacij, ki jih spremi- nja v svojo vednost. Jasno je, da ta vednost ne more biti nenehno sama sebi enaka, marveč se širi, dopolnju- je, producira, saj je značilnost mlade- ga sveta ne samo to, da je v mno- gočem obveščen, marveč je pomemb- na zanj tudi znatiželjnost, to je že- lja po še večji informiranosti in ved- nosti, po sodelovanju v procesu in- formiranja, v komunikaciji, ki se prav zato, ker je proces in komuni- kacija, ne more zaustaviti in se za- količiti v vsevednost. Iz teorije informacij pa vemo, da je sleherna informacija tudi inovaci- ja, torej novum glede na prejšnjo vednost, sicer sploh ne bi bila infor- macija, ker se od tega, kar že vemo, ne bi v ničemer razlikovala. »Trdno stati na svojem« bi se v luči infor- macijske teorije torej reklo vztrajati pri določeni stopnji pridobljene ved- nosti in se ne premakniti od nje niti za ped. Kaj takšnega pa je mogoče izpeljati samo v primeru, če nam res- nica pomeni glinastega goloba, ki ga pobašemo v svojo malho in nam je v tistem trenutku jasno vse. To pa seveda vodi v konec komunikacije in v prakso ekskomunikacije. Ali z dru- gimi besedami povedano: samo te- daj, kadar nam resnica biti pomeni vednost, ne pa danost, se je mogoče vesti do nje manipulativno, selektiv- no itd., torej na isti način, kot se na primer vedemo do kakovosti idej, sistemov, smislov, informacij, ljudi. Brž ko pa uvidimo, da je resnica idej, sistemov, informacij, ljudi to, da so, ne pa to, kaj so, torej njihova kakšnost ali kvaliteta, jih seveda ni mogoče sortirati glede na njihovo resničnost ali ničnost, marveč samo glede na njihovo kvaliteto, intenzi- teto itd. Vse to se v območju mi- šljenja lahko kaže samo na nivoju njegove večje ali manjše informativ- nosti in inovativnosti, ne more pa se izražati v luči vprašanja o nje- govi resničnosti ali neresničnosti ozi- roma praznine. Če torej participira- mo v kroženju informacij in s tem v njihovi produkciji — tudi kadar določeno idejo, sistem ali informacijo iz okolja, v katerem je nastala, pre- nesemo v naš prostor, ni to le re- produkcija, marveč inovativna apli- kacija na našo vednost, prav go- tovo spreminjamo in preurejamo sam način in vsebino mišljenja. To pa seveda ne pomeni nekritičnosti. marveč nenehno kritiko tega mišlje- nja, ali z drugimi besedami poveda- no: avtorefleksijo. Če namreč pojmu- jemo kritiko, ki izvira iz grške bese- de krisis, v njenem izvornem pome- nu, torej kot sprožanje in trajanje v krizi, kot nenehno preverjanje svoje vednosti v luči novih informacij, za- radi česar je ta naša vednost tako- rekoč v stalnem kriznem, znatiželj- nem stanju, to nikakor ni simptom niti nekritičnosti niti dekadence niti idejne demoralizacije, kot to imenu- je Josip Vidmar, marveč je temeljna potreba takšnega kritičnega mišlje- nja, ki je sposobno, da se upira nihi- lizmu samo-svojosti in samo-volje, saj je zmožno biti ne samo zavest o drugih, marveč tudi zavest o samem sebi. To pa mu je omogočeno prav zategadelj, ker se zaveda, da ne mo- re »trdno stati na svojem«, da torej ni samozadostna, to je sama v sebi utemeljena in ustaljena zavest, am- pak je zavest v komunikaciji, v ne- nehnem oblikovanju, produkciji, pro- cesu, ki v trenutku, ko se ustavi, ne more ničesar več proizvajati, marveč se lahko samo še do onemoglosti re- producira kot kakšna pokvarjena gra- mofonska plošča. To pa seveda po- meni konec sleherne inovativnosti, kreacije in razvoja. Če nam torej Vidmar že vrsto let govori eno in isto stvar, to v luči zgornjih ugotovitev ne more pome- niti nič drugega kot znamenje, da se je inovativni tok informacij, idej itd. ustavil na določeni stopnji njegove vednosti, ki se obrača okoli svoje osi v očitnem prepričanju, da »trdno sto- ji na svojem.« Ponavljanje enega in istega, reprodukcija, je torej krog, iz katerega ni izhoda, lik, ki ni z niče- mer v razliki, zavest, ki je sama sebi enaka, glasba brez resonance. S stališča subjektivistične misli bo seveda pričujoče pisanje ocenjeno kot negacija slehernih načelnih stališč, ravnanj in prizadevanj; označeno bo kot zanikanje človekove morale, po- končnosti in avtohtonosti. Zato mo- ram takoj izjaviti, da v svojem spisu ničesar ne zanikam, marveč samo iz svojega miselnega kota izpeljujem do- ločene konsekvence, ki jih po logiki mojega mišljenja vsebujejo posamez- na Vidmarjeva opažanja. Moje ugo- tovitve o določenih pojavih, ki jih oba obravnavava, pa so, kolikor se mi je to posrečilo prikazati, precej različne od Vidmarjevih, kar pomeni, da hoče biti spis v prvi vrsti infor- macija, ki se uveljavlja preko razli- ke z drugo informacijo. Misel, ki je tu prisotna, naposled nikomur ne od- 167 DODATEK jemlje pravice do omenjene pokonč- nosti in načelnosti, marveč skuša predvsem ohranjati samo sebe in svo- jo pravico do tega, da je. Poslano Delu januarja t. 1. NIKO GRAFENAUER NEKAJ MALEGA O FILOZOFIJI IN O JOSIPU VIDMARJU Moram se javno oglasiti tudi ob zadnjem Vidmarjevem sestavku v sobotni prilogi Dela*. Avtor na za- četku negoduje zaradi tako imenova- nega nekritičnega sprejemanja tujih, večinoma filozofskih misli in konču- je: »Toliko slabše za nastajajoče kul- turne delavce, če iščejo pomoči pri filozofiji.« Toliko slabše pa je takšno FKJČetje, ker po Vidmarjevo danes skoraj ni filozofije, ki bi še bila »mentalni izraz globlje zavesti neke dobe«. Zato priporoča drugo pot, ki jo opiše najprej kot »misliti s svojo glavo in po imperativih svoje nara- ve«, nato pa še takole: »Predvsem jasno in naravno misliti s svojo gla- vo in ne dopuščati čezmernega vpliva od nobene strani.« Za nekoliko strožje in zlasti za bolj izkušeno oko je že na prvi po- gled očitno, da je misel »o svoji gla- vi« in o »imperativih svoje narave« docela nekritičen povzetek nekaterih važnih sestavin evropske filozofske tradicije, tako da je ni težko »pre- vesti« v tradicionalno filozofsko ter- minologijo. Naj mi bralci ne zame- rijo, če tvegam tak »prevod«. Človek, ki misli, tako pravi Vid- mar, misli s svojo glavo in hkrati misli tako ter to, kar mu pač nalaga njegova narava. Tak človek, kakor berem v zadnjem odstavku njegove- ga zadnjega spisa, »trdno« stoji »na * Mišljen je Vidmarjev članek z dne 22. 2. 1972. Pričujoči odgovor je v nekoliko spremenjeni obliki izšel v zagreb- škem Telegramu. 168 svojem«, kar pomeni, da je dosledno sam svoj; vse je v njem in iz njega — za takega človeka uporablja filo- zofija izraz subjekt. Ta beseda nam je vsem dobro znana, čeravno se manj zavedamo, da ji je naš današnji pomen dodelila šele evropska filozo- fija na začetku 17. stoletja. V subjektu, kakršnega uprizarjajo v skladu z današnjo splošno rabo Vidmarjeve besede, pa delujejo tudi nekakšni ukazi ali imperativi, ki pri- hajajo od njegove narave. Kakor je razvidno iz množice drugih Vidmar- jevih spisov, gre tu za apriorno na- ravo, tedaj za lastnosti, ki so člove- ku dane kratko in malo mimo nje- gove volje. Ta apriorna narava je pravzaprav »vsebina« subjekta, je to, kar je treba misliti s svojo glavo, saj ta »svoja glava« misli ravno po imperativih te narave. »Vsebina« sub- jekta se v filozofiji imenuje subjek- tiviteta. Iz apriorne narave, tako govore Vidmarjeve besede, prihajajo ukazi ali imperativi, kar pomeni, da ta narava subjekt prav temeljno določa. Zato je očitno, da je subjektovo »ravnanje« utemeljeno v naravi, ta pa mu je, kakor nas prepričuje Vid- mar, apriori dana in tako subjekt nad njo ne more imeti nikakršne »oblasti« — zato je očitno, da tak subjekt nikakor ne stoji na svojem, marveč na apriorni naravi, ki ni nič resnično njegovega, ko pa sam o njej sploh ne more odločati. Subjekt bi sicer po svojih najvišjih določilih moral »trdno« stati »na svojem«, vendar pa tega ne zmore in zato sto- ji na nečem »tujem«. DODATEK Vidmarjeve opredelitve človeka so v sebi protislovne, a tako, da pojem apriorne narave prikriva res- nico, da je subjekt le sam svoj in da stoji le na svojem. Jasno je, da Vid- marjeva misel pripada širši usodno zgodovinski »strukturi«, ki se ime- nuje metafizika subjektivitete — in pripada ji seveda ne glede na to, ali avtor za to ve ali ne. Vprašanje je le, zakaj je treba takšne splošno razumljive misli, ka- kršne so Vidmarjeve, sploh »preva- jati« v težje razumljivi jezik filozo- fije. Filozofija je namreč vse to, kar pripovedujejo te splošno razumljive misli, natančno premislila že zdavnaj pred njimi, tako da takšna »prevaja- nja« razkrijejo bistveno nezadostnost vseh takšnih zelo splošno razumljivih misli. Splošno razumljive misli so glede na filozofski premislek ne le vedno v zamudi, marveč tudi notra- nje nezanesljive. Razliko med splošno razumljivo mislijo in strogim filozofskim pre- mislekom je skusil tudi Vidmar sam, kakor je to jasno razvidno iz Predgo- vora, ki ga je napisal v svoji knjigi Srečanje z zgodovino. Tu med drugim opisuje položaj ob propadu in razko- sanju stare Jugoslavije in Slovenije. Takole piše: »Kljub temu, da je osta- la moja prijateljska družba vsa zbra- na v Ljubljani, sem v teh tesnobnih urah, polnih usode in neke grozeče napetosti, nenadoma začutil, da mi manjka nekaj važnega ... Naposled sem se določno zavedel, da mi manj- kajo predvsem tovariši komunisti, zlasti zdaj, ko sem ugibal in pre- mišljal, kaj nam prinaša prihodnost, kaj nam je storiti v položaju, v ka- terega smo padli... Bil sem nekako izgubljen in moje premišljevanje me ni privedlo ne do jasne predstave o bodočnosti ne do kakršnegakoli sklepa. Oni, sem si govoril, vedo za pravo stvar, povedali nam bodo, kaj storiti. Povedali nam bodo nekaj, kar bo v skladu s častjo in življenjskimi interesi Slovencev. Takega napotka dejansko nisem pričakoval od niko- gar drugega razen od njih.« Ta izpoved omogoča, da vsaj od daleč ugledamo tisto višjo in po- membnejšo zadevo, ki zanjo kljub vsej sedanji polemični silovitosti v resnici gre. Zato ni treba posebej poudarjati, kako ta izpoved dokazu- je, da razmišljanje, ki je skoraj go- tovo potekalo v skladu z načeli, ka- kršna danes poznamo pod imeni »svoja glava« in »imperativi svoje narave«, ni privedlo ne do jasne predstave o bodočnosti in ne do ka- kršnegakoli sklepa o tem, kaj storiti. Poudarek je na »intervenciji« komu- nistov. Samo komunisti so v tistem času lahko dali to, kar je bilo temu razmišljanju nekako dostopno: dali so lahko jasen in veljaven »napotek«. Prav v tem pa se skriva nekaj, o čemer velja posebej razmisliti prav v trenutku, ko gre za vprašanje o filo- zofiji. Komunisti takrat namreč niso bi- li le preprosti politični aktivisti niti ne nekakšna udarna organizacija, marveč predvsem in najprej marksi- sti, ki so si posebej prizadevali za zvestobo Marxovemu nauku — in to prizadevanje ni bilo prav nič kritič- no. Brez marksizma in brez marksi- stične filozofske tradicije ne bi bilo slovenskih komunistov in leta 1941 ne bi bilo tistega odločilnega »na- potka«. Iz filozofije je potemtakem prišlo tisto, kar je v usodnih trenut- kih leta 1941 manjkalo. In prav to je prvi razlog, da je treba bistveno dru- gače gledati tudi na to, kar je danes za Vidmarja samo nekakšno nepo- trebno in neplodno iskanje »pomoči pri filozofiji«. Vsekakor je res, kar je Vidmar zapisal o »vlogi« marksistov-komuni- stov leta 1941. Zato pa je res še ne- kaj drugega: ko se je bilo treba po osvoboditvi orientirati v novih raz- merah, v usodnih vprašanjih novega sveta, zlasti pa še v silovitem spo- padu s Stalinom in stalinizmom, je bilo nujno iti spet nazaj k Marxu in njegovi filozofiji. Brž ko se je to zgo- dilo, je bil pK)treben, še en korak, in sicer od Marxa k Heglu, to pa za- radi tiste zgodovinsko filozofske lo- gike, ki jo je že zdavnaj izrekel Lenin, ko je povedal, da marksisti ne morejo razumeti Marxa, če ne razu- mejo Hegla. Pri nas se je torej do- godil nekak leninski preobrat, z njim pa še nekaj drugega: »dogodila« se je odprtost za filozofijo kot filozo- fijo, ali če uporabim Vidmarjev iz- raz, za filozofijo kot »mentalni izraz globlje zavesti neke dobe.« Kakor priča Srečanje z zgodovino, je bila v naši revoluciji filozofija prav usodno udeležena. V tej udelež- bi je utemeljeno tudi to, kar Vidmar pavšalno in nedokazano zavrača kot iskanje »pomoči pri filozofiji«. Revo- lucija se je pri nas gotovo potrdila kot sprememba oblasti in družbenga reda, vendar pa hkrati tudi še kot nekaj drugega, kot neka posebna in nova možnost duha. Ta nova mož- nost je danes glavna stvar filozofije, zato je ne morem na tem mestu po- 169 DODATEK drobno opisati, samo od daleč lahko pokažem nanjo. V revoluciji se je neki zgodovin- ski svet pognal v svoj vrhunec, ures- ničil se je in razkril svojo resnico. V luči tega razkritja je vse: preteklost, sedanjost in prihodnost, dobilo novo podobo. Ali če povem z izrazi, ki jih je bilo treba uporabiti ob Vidmarjevi misli o človeku, ki misli s svojo glavo : revolucija je »odpravila« apri- orno naravo in njene imperative, za- to je subjekt res trdno stopil na svo- je, postal je zares subjekt, s tem pa se je vprašanje subjekta šele odkrilo v vsej svoji boleče jasni čistosti. Za- vesa se je enkrat za vselej pretrgala od vrha do tal. Tisto, za kar zdaj gre, se najbrž imenuje: duhovna možnost revolucije. Naše revolucije in našega partizanstva. Vprašanja, ki so na dnu trenutnih polemik, potemtakem niso niti kul- turno-politične, še manj čisto politič- ne narave. To so duhovno-zgodovin- ska vprašanja. Sedanja oblika pole- mike jim ni primerna posoda. To se pozna, žal, tudi pričujočemu članku. DUŠAN PIRJEVEC NEPRAVI DON KIHOT ali: Josip Vidmar — ideolog politične eshatologije in tradicionalnega razumništva Josip Vidmar prav rad navaja Cervantesovega Don Kihota. Tisti dan mi je prišlo na misel: kaj pa če čuti med tem junakom in sabo kakš- no globljo sorodnost? Morda meni, vsaj tako izhaja iz njegovih zapiskov K našemu trenutku, da je sam, da je neskončno vztrajen v obrambi časti svojih idealov, brezkompromisen, za- vzet za drugačen svet? Morda. Ven- dar bi bilo treba takoj pokazati tudi na lastnosti, ki oba junaka ločijo. Don Kihot je bil socialno zares sam; pomoč dobrega Sanče mu je bila le v človeško oporo, prav nič mu ni pomenila v socialnem konfliktu z okoljem. Don Kihot si take pomoči sploh ni želel. Bil je sam, ker je hotel biti sam. Odšel je od doma, zapusti! esteblišment, položaj v hie- rarhiji družbe, vse institucije in se podal na pot boja, v katerem je na- meraval realizirati določene ideale; sam, se pravi: na eni strani je bilo vse zlo sveta, vsi, na drugi človek časti s svojim idealom in neskončno voljo po Pravem. Vidmar ravna po- vsem drugače. Ze vsaj trideset let je priključen vladajoči organizaciji kot 170 njen ne povsem stranski član, nema- lo časa je izvajal v njenem imenu kulturno politiko, niti najmanjše že- lje ne kaže, da bi to organizacijo zapustil in se znašel sam ob nji ali celo, sporadično, nasproti nji kot or- ganizaciji, niti enkrat nismo opazili njegove želje, da bi se odrekel so- cialnih časti, da bi lahko tem bolj čist —• in sam — obranil človeško- absolutne, da bi zavrnil vodilna me- sta v družbeni hierarhiji, da bi sploh storil kaj takšnega, kar bi ga moglo pripeljati v temeljno sorodnost z Don Kihotom. Vidmar je spreten borec znotraj institucij in družbe. Cuti se osamljenega, ker meni, da tiste soci- alne sile, ki jih hvali in, po lastnem prepričanju, brani, ne razumejo do- volj ali skoraj nič njegove borbe, da ga puščajo na cedilu, da so se v svoji praksi, to je vsebini, ne formi, neko- liko korumpirale in niso več načelne, da sklepajo kompromis s slabo rea- liteto in dovoljujejo, da grejo stvari, kakor grejo, se pravi po zlu. Ne na- pada jih, ker bi sam hotel biti — in ostati — zunaj njih, ker bi jih imel zavoljo njihove narave za pro- DODATEK blematične ali odvečne, ampak naro- be: ker so premalo angažirane v istem boju kot on, ker mu premalo pomagajo, ker ne opravljajo svojih dolžnosti. Ze ko se je pred trideseti- mi leti srečal z zgodovino, se je od- ločil in ta njegova odločitev velja še danes : osamljeni človek ne pome- ni nič, zgodovinske sile ga zmerom pregazijo — kot so Don Kihota. Zgodovinske sile pa so, tako meni, socialno-politične sile, organizacije in institucije, ki imajo praktično social- no moč, ki družbo organizirajo, vo- dijo in usmerjajo. Človek duha mora med več takšnimi silami le izbirati, najti prave ali najbolj prave, se jim pridružiti, potem pa igrati na njihovo karto, po njihovi temeljni logiki, kot njihov eksponent, v primeru pa, da zatajijo in niso več na nivoju lastne zgodovinske naloge, programa in projekta, postati celo njihov kritik, prerok, ki jih lasa in opozarja, naj ?e ,=;pet vrnejo na pravo pot. Struktura, kakršno smo opisali, je zares povsem različna od Don Kiho- tove; sorodnosti obeh junakov so le navidezne. Vidmar hoče imeti zašči- ten hrbet, njegova naloga je skrb za javno varnost, za zaščito družbe. Don Kihot vélikih idealov, za katere se je boril, ni videl uresničenih v družbi, hotel jih je uresničiti sam; njegova pot ni peljala skozi institu- cije. Vidmar teh — svojih seveda — idealov sicer prav tako ne vidi do kraja uresničenih v družbi, vendar mu je to le pomota, začasno stanje, položaj, za katerega je kriva pre- majhna odločnost družbeno-političnih organov, ki niso pripravljeni črtati iz »našega knjigovodstva« hudobnega Merlina, zlih sil, vnašajočih v naš socialni svet zmedo, nered in mo- ralni razkroj. Vidmar se pravzaprav ne bori sam: z Merlinom se ne spo- pada v viteškem duelu, na viteškem turnirju, kopje zoper kopje. Njegovi zapiski K našemu trenutku so opo- zorilna sirena, kriki gozdne živali, ki opozarjajo na nevarnost, zahteva, vsakih štirinajst dni znova postavlje- na besna zahteva, naj socialno-poli- tične sile posežejo vmes in Merlina — nihiliste — likvidirajo. Vidmar, ki je razumen mož, ve, da z zlokobneži ne bo mogel opraviti sam, zato mu njegova logika narekuje: s Problemi naj se zgodi enako, kot se je s Perspektivami, kužno jedro je treba izločiti, to pa lahko stori samo druž- bena moč; ta vzame denar — ker ga da, ta prepove izhajanje revij in knjig — ker jih dovoli. Obstoji samo tisto, kar je dovoljeno. Obstajati sme samo tisto, kar je dovoljeno — kar je dovolila socialno-politična sila, ki je na oblasti, se pravi oblast sama. Ideali so nič, če niso realizirani v konkretni družbi, če se ne kažejo v institucijah. Samo za takšno realiteto se splača boriti, Don Kihotove sanje so iluzija in — pragmatična — ne- moč. Da, tu je temejjna razlika med Vidmarjem in Don' Kihotom. Prvi verjame samo v konkretno, brutalno, telesno socialno moč, idealov brez te moči ni ali so farsa pesnikov-sanja- čev, Vidmar ne pozna sanj, ne pozna tveganja, ko gre nekdo samoten iskat tega, česar ni v družbi, a je v nje- govem srcu, srce pa mu pomeni naj- več: silo, ki ga ne izpusti iz rok in mu narekuje, kara naj stopi njegova noga, pa čeprav v močvirje, med gade in galjote in v praznino. Tako je ravnal veliki don Kihot, ki je ver- jel, ker je sanjal: ker je verjel v sanje, Vidmar pa verjame samo v kol in uzdo in predpis in cenzuro in av- toriteto in v vse običajne pripomoč- ke državne politike. Vendar mi ta hip ni do tega, da bi protestiral zoper te pripomočke. Vem, da so neogibni, da jih bo so- cialna moč uporabljala še dolgo časa, dokler bo človek tak, kakršen je. Ne delam si iluzij, da bi se dalo živeti brez njih. Računam z njimi. In nisem prav nič alergičen nanje, ker jih čutim kot usodo. Alergičen pa sem, to priznam, na ideologe, ki te pripomočke skrivajo, preinterpretira- jo, prebarvajo: ki govorijo, kako so ta nelepa sredstva v službi Pravega, Dobrega, Človeškega. Upira se mi Vidmar, ki je z neko relativno ugod- no kulturno situacijo — recimo na Slovenskem v zadnjih petih letih — skrajno nezadovoljen, ker po njego- vem ni v skladu z nekimi ideali, in zategadelj zahteva, da jo je treba z omenjenimi pripomočki, to je s silo, s terorjem, spremeniti. Rekel bi: naj živijo sanjači, blagor jim in blagor nam, če so in če jih je več, dodajam celO: naj živijo oblastniki, opravljajo grd in težak posel, roke so jim uma- zane, a držijo nekakšen red; ne, ni jim lahko, ko morajo nedolžno-ne- varne sanjače v imenu tega reda ubi- jati. Pravim pa: dol z ideologi, ki to ubijanje zahtevajo in ga razglašajo za realiziranje pravih sanj, dol torej s sanjači, ki ne sanjajo sami, v sa- motnem sedlu samotne La Manche, ampak skušajo — svoje — sanje udejaniti v družbi, v instituciji, jih prikleniti na tla, prisiliti vse ljudi, da živijo po njihovi meri, pa čeprav imajo sami morda — in prav verjet- 171 DODATEK no — drugačne sanje. To je zloraba sanj, vzklikam. Najhujše, kar se člo- veštvu lahko primeri, so sanjači na prestolu, Kaligule, Neroni, Stalini: sanjači, ki sanjajo z orožjem in meri- jo uspešnost sanj po preliti krvi in zatiranju vsega, kar se od teh sanj loči. Vidmar ni Neron, seveda ne; ni Smoletov Kreon, še malo ne; je pa Teiresias, hujskač in ideolog. Ne ver- jamem, da se mu bo ta hip posreči- lo Kreona nahujskati; Kreon sodi po drugačnih kriterijih, njemu je do reda in miru v državi, ta red vzdr- ževati je njegova prva naloga. Kreon je funkcionalist, na Antigono položi svojo kruto roko šele takrat, ko je ta red ogrožen, ne pa, ko so ogro- žene Teirezijeve sanje. Ni pa seveda rečeno, da v določenem trenutku Tei- rezijevi razlogi Kreonu ne pridejo prav — tedaj namreč, ko se sam odloči za nasilje in potrebuje pes- niško-ideološko opravičilo zanj. Tu pa tiči tisto, kar se mi najbolj upira. Pristajam na logiko: politik naj se opravičuje sam, njegova nasilja bomo cenili in mrzili glede na realne so- cialne uspehe družbe, ki jo vodi, ne pa glede na ideale; a mučno in od- vratno je, kadar se pride kulturni delavec ponujat, da bi oblastnikovo nasilje že vnaprej opravičil, ga po- vsem odvezal krivde, če je le pri- pravljen, ta politik, nekaj nasilja usmeriti tako, kot je to kulturnemu delavcu pogodu. Prišli smo do druge točke tega razpravljanja. Vidmar, ki ni, kot smo ugotovili, nikakršen samotnež, ni- kakršen sanjač, individualist, anar- hist, pesnik, ampak nekdo, ki skrbi za socialno uresničenje idealov, torej nekdo, ki mu gre predvsem za druž- bo (in ne za ideale), je v skladu s tem človek, ki zastopa — in eo ipso mora zastopati — določene socialne interese. Prešeren in Cankar, oba ve- likana, na katera se Vidmar tako rad sklicuje, a prav po nemarnem, sta sicer želela uresničitev idealov, sanj, človečanskih želja v družbi, vendar sta sanjala o prihodnji družbi, o či-i sto drugačni: to uresničitev sta po- stavljala v (daljno) prihodnost, v čas in svet, ki ga (še) ni; nikoli jima ni prišlo na misel, da bi zahtevala ures- ničitev od Metternicha, Franca Jože- fa, Bleiweisa ali Sušteršiča. Prešernov slovenski narod in Cankarjev sloven- ski delavski razred sta bili stvari v nastajanju, še zelo negotovi, še neinstitucializirani, skoraj sanji. Oba sta branila prihodnost teh sanj, v zdajšnosti pa sta bila hudo sprta z realnimi socialno-političnimi silami z elitami, ki so vladale in se za — svoje — sanje borile. Bila sta zares sama, bohema, anarhista, deklasiran- ca, izvržena iz socialne fakticitete v prihodnost, ki pa ni bila nikaka trd- na, jasna, zagotovljena, temveč kar se da negotova, pesniška, sanjska prihodnost. Nista se vezala niti na kmeta — tega sta zapustila in izdala — niti na meščanstvo, v to se nista zmogla vključiti, Cankar je celo ob proletariatu, ki ni bi! še nič, stal tako kot Jerman ob Kalandru; sim- patiziral je z njim kot z razredom, ki je potisnjen vstran, brez posesti, soroden vagabundom in sanjačem. Se manj pa sta se vezala na Cerkev ali na avstrijsko državo. — Vidmar rav- na povsem drugače. Ce mu je kaj tuje, potem mu je vagabundstvo, de- klasiranost, bohemstvo (s tem pa seveda tudi osamljenost: stanje »vmes«). Anarhično pozicijo ima za izdajavstvo : za izdajo tega, kar je edino pravo : ne idealov, ampak konkretne družbe in družbenosti. In ima prav: deklasiranost osamljencev je metodično izdajavstvo glede na kakršnokoli obliko esteblišmenta. Prešeren in Cankar sta bila odgovor- na samo svojemu delu, svojemu srcu, se pravi svojim sanjam, a nobeni ob- liki fakticitete. To sta sicer uporab- ljala, se v nji gibala, a tako, da sta jo nenehoma devalvirala, in nič, prav nič jima ni bilo do nje. Vidmar pa je realen, konkreten zastopnik realnih, konkretnih socialnih slojev in njiho- vih interesov. Na tem mestu ne bi ponavljal, o čemer sem že večkrat pisal. Lahko samo dodam in konkretiziram: Vid- mar predstavlja ideološko sintezo dveh tradicionalnih elit, kulturniške in politične. Obe sta bili (in v svojih ostankih ali naslednikih sta še) ne le eshatološki, temveč je bilo zanju zna- čilno, da sta se trudili ideale realizi- rati v socialni realiteti. Za politično je to razumljivo: ideali so program neke politike, njena ideologija, mo- ralno-zgodovinska, globlja utemelji- tev vsakdanje prakse. Bistvo politike je v socialnem življenju, ideali so lahko navzoči le tako, da nastopajo kot cilji ali sredstva v znotrajsocial- nem agiranju. Manj razumljivo je to za kulturniško elito. Zdi pa se, in vrsta analiz to potrjuje (glej tudi zelo zanimivo knjigo Renata Poggio- lija Teorija avantgarde, 1968), da je ravnala plast tako imenovane inteli- gence v vzhodnih evropskih deželah precej drugače kot v zahodnih (to ve- lja seveda za devetnajsto stoletje, v katerem je ta inteligenca šele nasta- 172 DODATEK la). Tudi v Sloveniji se je inteligenca postavila v službo nastajajoče, raz- vijajoče se, kot narod oblikujoče se družbe, še več, poleg politične je bila glavna elita in motor tega formira- nja. To funkcijo je morala prevzeti zaradi odsotnosti — nerazvitosti — drugih slojev, tistih, ki so glede na svojo naravo neprimerno bolj pokli- cani, da družbo formirajo (industrij- ci, trgovci, uradniki, državni ideologi s celotnim šolskovzgojnim sistemom vred itn.). Ker se slovenska družba ni oblikovala na »naraven«, se pravi zahodnoevropski način, spontano, gle- de na razvoj in diferenciacijo gospo- darstva, ampak »nenaravno«, glede na eshatološki plan, glede na ideale, ki naj bi jim gospodarstvo — faktici- teta — le služilo, je bilo razumljivo, da mora v takšnem položaju pome- niti inteligenca mnogo več kot bi si- cer, Ce je nastajanje naroda pred- vsem ustrezanje ideji naroda, ki jo pozna elita že vnaprej in jo mora socialno-ekonomsko-politična stvar- nost šele dohiteti (kar je bistveno različno od zahodnoevropskega raz- voja, kjer se je pojem narod rojeval šele z realnim nastajanjem naroda), potem so v družbi najpomembnejši tisti sloji, ki se ukvarjajo ravno s to idejo. Kajti ideja mora ostati trdna, jasna, kot svetilnik, da stvarnost ne bi zašla. (Bistvo življenja postane opredeljevanje za idejo naroda in zoper njO; zlo kot tako se realizira v narodnem izdajavcu.) Inteligenca kot sloj pomeni kompromis, zlepek med specializiranimi kulturnimi pro- izvajavci, kot so pisatelji, glasbeniki, filozofi, igravci, knjigotržci, uredniki ipd, na eni in politiki na drugi stra- ni, Kulturni proizvajavci sicer oprav- ljajo svoj posel (pišejo pesmi, drame, urejajo revije in zalagajo knjige), ta posel pa ni avtonomen, ni zaprt v krog profesionalnih vrednosti, ki so kulturne vrednosti, temveč je ves čas odprt nasprotni politiki in družbi, bodisi kot njena kritika — kritika konkretne politike, ki ne realizira do- volj idealov kot biti družbe in naro- da — bodisi, in to je vsaj enako po- membno, kot ustvarjanje ideologije, razčlenjevanje, propagiranje, zastopa- nje idealov vseh vrst, varovanje in obramba idej, ki jih mora družba s svojo politiko realizirati. Narod nam- reč ne more biti uspešen ideal, če bi bil le taktičen, »normalen« narod — kot so »drugi«; dodati mu je treba vrsto idealnih lastnosti: Moralo, Le- poto, Zdravje, Dušo, Kri, Smisel itn., lastnosti, deloma in pretežno sposo- jene iz religije in Cerkve. Kot so du- hovniki ideologi Cerkve, tako je inte- ligenca ideolog Naroda. Očitno je, da so se znašli kulturni proizvajavci v dvojnem položaju: na eni strani kot proizvajavci avtonom- nih kulturnih vrednot, kot so litera- tura, glasba, slikarstvo ipd., na drugi kot proizvajavci, a še bolj propaga- torji, branivci, uresničevavci eshato- loških, zgodovinsko odrešeniških, re- ligioznih vrednot Naroda, s tem to- rej posebne vrste politiki (posvečeni politiki, politiki Svetega). Dogodi se še huje: njihova avtonomna kulturna produkcija postane le sestavni del eshatološkega načrta, avtonomne kul- turne vrednote se morajo ravnati po mesijanski predeksistentni strukturi eshatološke politike-odreševanja, Ce se ne in kadar se ne, jih preostala inteligenca ter družbene elite razgla- sijo za nihilistične, larpurlartistične, prizemne, materialistične, kvantaške; tako so obravnavali celo Prešerna, ker je bil — v primeri s Koseskim — dosti slabši politični eshatolog, propagandist Naroda in mnogo bolj avtonomni producent kulturnih vred- not (poezije) ter hkrati, kar je v tesni notranji zvezi, deklasiranec (medtem, ko so bili Koseski in Toman, Gangl in Sardenko meščani — tudi Vidmar in Bor sodita v današnjo elitno druž- beno plast). Kulturni proizvajavec postane razdvojen tako v svojem delu kot v svojem socialnem statusu, V delu se i^reja obči nacionalno- odrešeniški ideologiji — edino ta ga dela v obdobju nacionalnega formi- ranja za pozitivnega, smiselnega, koristnega, upravičenega •— v druž- benem življenju pa se mora vezati na vladajoče ali prihajajoče elite, torej na socialne strate, katerih nalo- ga je urejanje, razvijanje naroda — družbe. Na ta način postane narodni umetnik družbeno koristni član sve- ta; če pa se odloči — in v kakršni meri se odloči — za avtonomno pro- dukcijo kulturnih vrednot, za inovi- ranje znotraj svojega profesionalne- ga medija (primerov je nešteto: Ko- goj, Osterc, Kosovel, Cankar, Preše- ren, Jakopič, Grohar itn,), ga družba izvrže, zanika kot nihilista, dekaden- ta, destruktivista, norca, bolnika, te- mačneža, škodljivca, zločinca, dokler se med njegovo produkcijo in posa- meznimi socialnimi silami ne vzpo- stavi ponovno sodelovanje. Ko so no- ve socialne elite začele prisegati na Prešerna, Cankarja, Jakopiča, so de facto njihovo delo politizirale in es- hatologizirale (a za to je bilo v nji- hovem delu nemalo oporišč, saj so bili ti kulturni proizvajavci že sami 173 DODATEK V sebi razklani med umetnost in so- cialnost in so že v svojem delu dajali tej socialnosti obsežen obolus. Can- karja in Prešerna kmalu po njuni smrti niso več brali kot umetnika, ampak kot narodova preroka, kot ideologa nove družbe, novih socialnih sil in elit (in so iz njihovega opusa izbirali samo tisto, kar je tej pred- stavi ustrezalo: Za narodov blagor in ne Lepe Vide, Hlapca Jerneja in ne Nine, Hlapce in ne Tujcev, Zdra- vico in ne Sonetov nesreče). Politika je nastopila v imenu Prešerna in Cankarja, v imenu slovenskih kultur- nih delavcev, ki da so se že od za- četka prvi in najbolj izpostavljeni borili za slovenski narod, za realiza- cijo tega ideala, za njegovo materia- lizacijo v tej ali oni (odvisno od ka- rakterja politično-socialnih sil) kon- kretni družbi. Sam mislim, da pomeni doba zad- njih dvajsetih let na Slovenskem, ki je Vidmarju, kar se tiče njene kul- ture, tako odiozna in zaničevanja vredna, začenjajoče se osvobajanje kulture izpod sužnosti (eshatološki) politiki, začetek razdvajanja kulture in politike, kulturnih in političnih vrednot, nastajanje avtonomije kul- ture in avtonomije politike-družbe. V skladu s tem razdvajanjem se doga- jajo bistvene spremembe tako v kul- turi kot v politiki. Pisatelj začenja slediti le svoji avtonomni pisateljski logiki, njepvi teksti nehujejo biti svet odrešilni religiozni nadomestki, nacionalno in socialno budništvo, moralna pričevanja, humanistična ide- ologija. Politik pristaja na politiko kot igro možnega, ureja svet znotraj pragmatičnih — in avtonomnih — zakonitosti socialnega življenja in se otresa dolžnosti, da mora družba, ki jo vodi ali ureja, dosegati neke pred- postavljene ideološko-religiozne ide- ale. S tem ko spravi te ideale med staro šaro, se odreče nasiljevanju konkretnih živih ljudi v imenu teh idealov, najhujšemu terorju, ki je mogoč; terorju sakralne države, ki skuša ustvariti ta ali oni raj na zem- lji. Ravnati začenja v skladu s kon- kretnimi potrebami živih ljudi, ne pa predvsem v skladu z zapisanimi me- sijanskimi projekti. In umetnik ni družbi nič več dolžan: odgovoren je lastnemu delu, lastnim produkcijskim zakonom, ne pa generalnemu svetov- no-humanističnemu planu. Zato je v odnosu do etablirane družbe prav zlahka bohem, samotnež, izdajavec,- njegovo delo ga celo sili v to, da je deklasiranec in neke vrste lumpen- proletarec. Politiki pa si spet po- 174 iščejo ideologe — kajti brez teh za- enkrat še ne gre, vsaka praksa hoče biti nekaj več od sebe, uresničevanje nečesa Višjega — med sabo, v svojih vrstah: politične ideologe — kar je lepo in prav, vsaj vemo, s kom ima- mo opraviti in kakšna je takšnega ideologa naloga. Kultura je dezide- ologizirana, družba politično ideolo- gizirana; vsak kulturni proizvajavec se lahko vključi v družbene konflikte kot državljan, kot politik, pristaja na to ali ono politično ideologijo, se za- njo celo bori, ne da bi pri tem ta njegova — politična — vloga bistve- no vplivala na kulturno, na njegovo profesionalno delo. Človek lahko živi dve vlogi — in več vlog — ne da bi jih nujno moral vse podrediti eni sami, se pravi vloge črtati in postati zelotski borec, ki svoje eksistence ne loči od svoje vloge, zanjo umira in tako neko relativno ideologijo — vlogo — s smrtjo sakralizira v abso- lutnost. Nastaja torej pojav, ki sem mu že večkrat rekel laicizacija druž- be, avtonomizacija in profesionaliza- cija in stratifikacija in diferenciacija itn. delovnega procesa. Vidmarjevi zapiski K našemu tre- nutku skušajo na histeričen in pani- čen način ta razvoj zaustaviti, bloki- rati, preprečiti. Njihov pisec bi rad restavriral slovensko strukturo, ki je veljala do vojne, rad bi podredil kul- turo eshatologiji, estetiko morali, po- sameznika družbi in politiki, realno konkretno življenje konkretnih posa- meznikov togi, enkrat za vselej dani in sakralizirani ideologiji. Pri tem je naravno, da zastopa interese tistih socialnih plasti, ki jim je takšna blo- kada pogodu, saj v opisanem razvoju izgubljajo svoje privilegije. Kulturni delavec, ki je bil v opoziciji do este- blišmenta in se je ukvarjal predvsem s svojim avtonomnim delom, nikoli ni mogel priti v socialno privilegira- no in odločujočo pozicijo; živel je ob strani. V privilegiranost so ga potis- nili — običajno po smrti — tisti so- cialno politični dejavniki, ki so ga (oziroma njegovo delo) uporabili in to privilegiranost izkoristili kot pod- poro ali celo temelj svoji ideologiji. Avtonomni kulturni delavec ne more imeti interesa, da bi družbo urejal, da bi se ukvarjal s politiko in boril za ponovno ali primernejšo razpore- ditev socialne moči; le do tega mu je, da bi mu obstoječa politika zago- tovila možnost dela (to je zanj seve- da bistveno). V politiko se — kot v svojo drugo vlogo — vključuje le takrat, ko mu obstoječa politika nje- govega dela nc dovoli ali ga preveč DODATEK omejuje; tedaj se bori za pogoje svojega dela, za svojo možnost. In preneha biti politik tisti hip, ko so osnovne delovne potrebe zagotovlje- ne; kajti politika z njegovim (avto- nomnim) delom nima skupnega nivo- ja in interesa. Vse drupče pa je s pripadnikom plasti, ki ji pravimo in- teligenca ali razumništvo in katere temeljni interes — vloga, prikazujoča se njenemu nosivcu in drugim kot poslanstvo — je v tem, da proizvaja temeljne socialno-zgodovinsko-moral- no-religiozne vrednote, po katerih naj bi konkretna družba živela, naj bi jih spoštovala in realizirala. Tak razumnik — starega, tradicionalnega tipa — je v temelju politik ali celo nekdo, ki politikom nalaga, določa, kaj je njihov pravi posel. Brez takš- nega razumnika — kot posameznika in kot plasti — družba seveda ne more biti, tako pravi ta razumnik sam, saj je brez njega — brez njego- vega čuvanja prave ideologije — družba izgubljena, pri priči pade v dezorientacijo, zmedo, odsotnost — pravih — vrednot, torej v nihilizem in konec sveta. Takšna plast je torej ne le potrebna, temveč med vsemi najbolj potrebna. Brez sukanca ali dežnikov se navsezadnje še da živeti, brez idealov ne; brez dežnikov smo samo reveži, brez idealov prenehamo biti ljudje. Opisana logika je Vidmarjeva lo- gika. In razumljivo, da je Vidmar besen tako na politike, ker premalo upoštevajo obstoj — ter potrebnost — te plasti (ki ji mimogrede — insti- tucialno — načeluje on sam), kot na razumnike same, da se svoji nekdanji odrešeniško-politično veljavni funk- ciji sami odpovedujejo, umikajo v profesionalizem, ki ne more biti dru- gega kot zmeda in pomota in nihi- lizem (ker ne propagira, ker ne od- seva eshatološke ideologije). Najbolj pa je, tudi to je umljivo, hud na ti- ste, ki po njegovem mnenju frontal- no nastopajo zoper njegovo podobo o svetu in tako direktno uničujejo vrednostni svet in konkretno družbo, človeka samega in kulturo in ne na- zadnje privilegirano tradicionalno kulturniško plast inteligence; tem velja njegov najhujši srd. Seveda Vidmar ni slab računar. Na tradicionalno razumniško elito samo ne da mnogo; vidi, da je v razkroju in da sama iz sebe ne bo več dosegla svoje nekdanje pozicije in slave. To ve že dolgo ; zato se že dolgo veže na tisto politiko, ki se mu zdi potentna, za katero ve, da trdno drži oblast v rokah in da — kot dovolj monolitna orpnizacija — lahko v tej družbi marsikaj stori, če le hoče. Nanjo se obrača. Z njo drži — že trideset let, ne s konkretnimi kulturniki. Ona ima moč, da uresniči ideale, se pravi, da obdrži pri življe- nju elitno kulturniško plast: da jo celo spet naredi za koristno, potreb- no, pomembno. Ve, da tudi ta politi- ka izhaja iz eshatologije in da je uspela ravno zato, ker je obljubila radikalno realizacijo humanističnih vrednot; zato je na te vrednote še zmerom vezana. Opaža sicer, da jo je realni tok dogodkov precej spravil k pameti, jo izučil, da se ne da z glavo skozi zid in da konkretni ljud- je ne morejo biti samo snov za ures- ničevanje svetovno-zgodovinskih pro- jektov; ta snov se upira in dela teža- ve. Politika je začela pristajati na realiteto, odkrivati, da je njena ideo- logija poleg eshatologije že od začet- ka tudi materializem, se pravi véde- nje o gospodarski, materialni, nedu- hovni, neidealistični determiniranosti sveta. Vendar še zmerom v marsi- čem niha med idealizmom in mate- rializmom, med nasiljem v imenu ide- je in produkcijo za konkretne potre- be. Ravno to nihanje Vidmarja hrabri in mu daje možnost, da skuša zabiti svoj klin v občutljivo mesto. Vidmar poziva politiko zgolj v imenu esha- tologije in arhiidealizma, v imenu svetovnih projektov, ki jih je treba brutalno — stalinistično, ždanovsko, teroristično — udejaniti, obenem pa prekiniti s kakršnokoli koketerijo z materializmom, s svetom realnih potreb. Facit je jasen: Josip Vidmar je vse prej kot slovenski Don Kihot. Je pameten politik, ki ve, da je zadnji čas, če hoče obraniti še zadnje ostan- ke tradicionalne razumniške elite in njene privilegije v političnem kroje- nju usode konkretnih Slovencev. Re- alna zgodovina vsak dan bolj odprav- lja navzočnost njegovih — zame se- veda fiktivnih, izmišljenih, neprijet- nih in v bistvu dejansko nihilističnih — idealov in osvobojeni prostor na- polnjuje s profesionalno-avtonomno kulturo-igro. Vidmar ve, kaj je nje- gov interes; pričujoči realni razvoj negira njegovo življenjsko delo, ko- likor je bilo to eshatološko-politično. Prav nič pa ne negira njegove profe- sionalnosti. Vidmar ostaja v slovenski zgodovini kot odličen kritik, kot no- va, bistveno višja in razvitejša stop- nja slovenske literarne kritike — a žal je to profesijo v zadnjih tridese- tih letih opustil in jo zamenjal s kul- turno politiko in mesijanskim pogro- 175 DODATEK maštvom. Ker se je odločil za kul- turno politiko in obrambo razumniške elite, mora skušati preprečevati pot realnemu, dogajajočemu se razvoju, udarjati v plat zvona. Zaveda se, da bo jutri prepozno. Bojim se, da je prepozno že da- nes. Kljub temu pa moram izreči svoje spoštovanje vsaj do te njegove zagrizene trme, do njegovega izjem- no razvitega občutka lastništva, saj se kot dober gospodar bori za zadnjo ped svoje zemlje in svoje oblasti in gre rajši po gobe, kot pa da bi se prekvalificiral. Morda smo priče po svoje veliki tragediji slepe strasti: moči, ki jo je čas presegel, sama pa si tega za nobeno ceno noče priznati. Odkrivam se tej vztrajnosti in temu pogumu, čeprav ne morem spoštova- ti njegove vsebine; te me je groza. * Oddano Delu konec maja t. 1. TARAS KERMAUNER SPOŠTOVANI TOVARIŠ UREDNIK, prosim vas, da mi to soboto ob- javite naslednje pripombe v vaši rub- riki Poštni predal 29: Josip Vidmar je v soboto 20. 5. v svojem zapisovanju našega trenutka, ki ga z redkimi izjemami vsi živimo, spet naštel nekaj polresnic oziroma celih laži o dogajanju na kulturno publicističnem območju. Ker prizade- vajo moje delo, ker blatijo delo ne- kaj pišočih rodov in ker napačno ob- veščajo javnost, bi rad na kratko, samo z dvema točkama, odgovoril nanje. 1. J. Vidmar govori o klikarstvu, ki da ga v bivših dobrih časih z redkimi izjemami ni bilo, razpaslo pa se je v Perspektivah (ki da so celo imele ob reviji »dovolj čvrsto orga- nizacijo«!! — ja, seveda, eno najbolj čvrstih gobarskih organizacij v za- hodnem delu Balkana) in pozneje v »družini« okrog Problemov. Pri tem pa kliko formulira takole: »Njeno bistvo je pritisk takih ali drugačnih interesov, nesvoboda nasproti poja- vom zunaj skupine in pojavom v nji. Nenaravna je, nelepa in v bistvu nepoštena, nemoralna.« To Vidmarje- vo jecljanje ob formuliranju lastnosti klike pravzaprav razodeva njegovo občo metodo pri sestavljanju članči- čev o našem trenutku: zmeraj vzame na muho neko osebnost ali več oseb- nosti, in ker meni, da je treba dati tudi kaj na lepe besede, ne predlaga, da bi te osebe kar naravnost po kratkem postopku odstranili in jih ne ozmerja z vsakomur razumljivimi be- sedami, temveč si izmisli pojme in modele (klika, nihilizem ij^.), ki jih potem nanje lepi. Pri tem pa se konec koncev dosledno izkaže, da vsebine teh pojmov ne razume, po drugi strani pa, da kot oznake za pisanje in delovanje teh osebnosti popolnoma nič ne ustrezajo. Ce pravi, da je klika nenaravna, nelepa, nepoštena, nemoralna, seveda o kliki ničesar ni povedal (koliko pa je danes še socialnih skupin, ki so naravne?), povedal pa je tako rekoč tisto, kar bi sicer rad rekel za osebe, ki mu niso pri srcu in jih zato samo- voljno, torej klikaško in nasilno stis- ne v kliko. Kaj pa klika v sodobnih razmerah dejansko je, bi lahko zve- del iz vrste raziskav sodobnih socio- logov, tujih in seveda tudi domačih (npr. J. Županov, Veljko Rus) — če bi ga to zanimalo. Zvedel bi lahko, da je v središču oznak klike kot svojevrstne socialne skupine imetje družbene moči. — Tako torej po Vidmarjevi zaslugi v zavest našega trenutka prihaja neverjetno smešna izmišljotina, da je imel rod v Per- spektivah in da imajo »ostanki«, ki 176 DODATEK se zbirajo okrog Problemov, družbe- no moč, s katero nemara uravnavajo reči in potek našega skupnega časa. Dodati je treba: res je sicer, da se znotraj Problemov (in znotraj vsake revije) kaže zdaj bolj ohlapno in široko zdaj spet ožje formirana skupina podobno usmerjenih sodelav- cev, kar je racionalen socialni, kul- turni in tehnološko-delovni pojav. Včasih pride tudi do zaprtosti, ki se izraža v skrajnem primeru celo kot negiranje splošno veljavnih norm ve- denja. Ob tem pa se je treba hkrati zavedati tudi dovolj občega spozna- nja o takšnih pojavih, namreč da je sleherna skupina tembolj koherentna in zaprta, čim hujši so pritiski nanjo od zunaj. Če koga motijo videzi kli- kaštva, naj torej razmisli tudi o »ne- naravnih, nelepih, nepoštenih, nemo- ralnih« pritiskih na »skupine sorodno mislečih ...«. 2. Kot bivšega urednika revije Problemi —- Magazin me neprijetno prizadeva Vidmarjevo podtikanje, da je osrednja oseba »klike« pri Proble- mih Taras Kermauner, ki da skupaj z Dušanom Pirjevcem predstavlja ideološko vodstvo te revije, »in to, če sta v njenem redakcijskem odboru ali ne«. Nemogoče mi je na tem mestu razgrniti vsa dejstva, ki spodbijajo Vidmarjevo v tem trenutku tako te- mačno podtikanje. (Celotno povest o dogajanju v in okrog Problemov v zadnjih dveh oziroma treh letih bom objavil na drugem mestu.) Zato samo naslednje : — Razdelitev revije spomladi 1970. leta v dva dela (Problemi — Teorija in Problemi — Magazin) je bila po- sledica notranjih tenzij med sodelav- ci, pri čemer se skupina »teoretikov«, med njimi tudi Kermauner in Pirje- vec, ni strinjala z usmeritvijo in de- lom večine »literatov« in nekaterih publicistov. — Formulacija koncepta Problemi — Magazin in dejansko urejanje te revije je (z izjemo zadnjega pol leta, ko je bil Kermauner sprejet v novi uredniški odbor) potekalo brez ude- ležbe Dušana Pirjevca in Tarasa Ker- maunerja. Se danes sem prepričan, da koncepta, ki je bil tudi objavljen, nobeden od obeh izredno pomembnih sodelavcev ne more podpisati. — Ena osrednjih postavk tega koncepta je bila, »da revija kot ce- lota ni instrumentalizirana za nobe- nega od obstoječih globalnih projek- tov oziroma ideologij«, da se je uredništvo v svojih pravilih urejanja trudilo za relativno čisto področje dela (pisanja), torej za smer, v kateri ideološka plast pisanja ni niti prvo niti bistveno vprašanje. Napori so bili zastavljeni v konsistentnost pisa- nja, ne pa v ideološkost. Kako bi se torej v situaciji, ki je bila začrtana v delo onstran ideologij, redakcijski odbor podrejal personalnemu ideo- loškemu vodstvu, za kakršno gre Vidmarju? — Že dovolj površna analiza pi- sanja pretežnega dela sodelavcev zadnjih dveh letnikov Problemov bi pokazala, da njihova naravnanost misli ni zelo podobna z usmerjenost- jo navedenih sodelavcev. Vendar pa moram tudi ob tej točki posebej poudariti: rodovi, ki nastopajo s svojim delom, se hote ali nehote navezujejo, zdaj rahleje zdaj tesneje, na delo nekaterih pred- hodnikov. Pri tem pa skoraj dosled- no zelo dobro čutijo, katera dela v preteklosti so tista, ki jim odpirajo možnost avtentičnega dela, misli in senzibilitete, in katera jih tiščijo na- zaj v motnjavo življenjskih »občut- kov« in v blato province. In če Vid- mar oziroma njegovo delo ne spada med prva, zato še ni nobenega opra- vičila za takšne zapiske o našem trenutku, kakršne piše. 23. V. 1972. RUDI ŠELIGO 12 — Problemi 177 POPRAVKA V prevode pesmi Tristana Tzaraja v številki 109 sta se nam vrinili dve napaki : na strani 75 je naslov pesmi ve- čer ki teži namesto večer k teži; na strani 76 (prepovedani ogenj) je deveti verz brez druge žalosti na- mesto breg druge žalosti. V svojim spisu Igra besed in ti- šin, ki je bil objavljen v 109. števil- ki Problemov, sem izsledil nekaj napak, ki so se zgodile v tiskarni in so me pri branju zmotile. Prosim, če objavite popravek: Str. 18 I. odst. 10 vrsta, ne: »ta torej..Ampak : »da torej...« ; Dane Zaje str. 18 I. odst. 12. vrsta, ne: »v preteklost...«, ampak »v preteklo- sti ...«; str. 18 II. odst. 5. vrsta, ne: »del- nim časom ...«, ampak : »delnim ča- rom«; str. 18 II. odst. 13. vrsta, ne: »pre- teklost, usoda«, ampak: »prekletstvo, usoda« ; str. 18 zadnji stavek, ne: »odda- ljenih rodovih...«, ampak: »odda- ljenih rovih...« str. 19 III. odst. 15. vrsta, ne: »največkrat skrivnost..., ampak: »največja skrivnost...«. 178 NEKATERE PREŠERNOVE ŠE NEOBJAVLJENE Zelo verjetno je bila v Prešernovih časih navada pisati priložnostne zbad- ljivke, sramotilke in celo paskvile na lističe, jih izročati prizadetim v roke ali pa jih trositi po ulicah in krčmah. Zanesljiva tradicija trdi, da se je tudi Prešeren rad ukvarjal s takšnimi stihi. Tako je npr. izpričano, da je po neki gledališki predstavi, ki se je je bil udeležil tudi njegov nekdanji sošolec, poznejši škof Slomšek, stisnil pobožnemu možu v roke listič z znanim disti- hom (»Slomšku*). Tomo Zupan je hranil lističe (z verzi, naslovljenimi na »bohinjsko rožo«, natakarico Mineo Ulik v gostilni pri »Stari Poštin). Na lističih se pojavlja isti motiv v različnih inačicah: Minea, na licih ti rož'ce cveto; skrbi me, boli me, kdo trgal jih bo. ah: Dékle, na obrazu ti rož'ce cveto, srečen bo oni, ki trgal jih bo. in drugi motiv : Učke 'maš kot perličke, žnabelčke kot pangeljčke; na ličkih sta dva povštrčka in lepa ti je bradica. ali: Minea, Minea, učke 'maš kot pangeljčke, žnabelce kot nageljčke, ziska pa sta povštrčka. Gospodarju v gostilni pri »Stari Pošti« v Kranju je bilo ime Ivan Nepomuk Mayr. Vse kaže, da je pesnik rad posedal v njegovi hiši. Zato si je najbrž smel dovoliti zbadljivko, zakaj je bil vržen v Vltavo spovednik češke kraljice : Ker hotel ni povedati, kdo je kraljico fuk, je moral Janez Nepomuk har hitro v vodo smuk. Ponorčeval se je celo z imenom svoje pesnitve: Lenora 'ma dva rora, iz en'ga šči, iz druz'ga pa prdi. Ženski, ki je prodajala po gostilnah preste, je kar na njen spovedni listek napisal: Sâmo Tončka Šarabon, ta ti da za božji lan. Tradicija v ustnem izročilu tudi ne popusti ob verzih o slapu Savice in ju vztrajno pripisuje Prešernu: Oj, Savica, nisi več devica! Si prašiča, ki na š'roko šči. Z neko vztrajnostjo mu pripisuje tudi naslednjo »maksimo« Jej. pij in kavsaj, za drugo se ne ravsaj! P. s. Kot vemo, tovrstni lističi s Prešernovim rokopisom ne obstojijo. Lahko pa domnevamo, da so jih po Prešernovi smrti prav z veseljem kurili (Dagarin, kaplan Košir, Katra, Prešernova sestra itd.). Vseeno jih objavljamo, vsaj tiste, ki smo jih mogli zbrati. V. S. 179 I 3í /z yy Izšlo je: : ^ Milan vlesih: Uran v urinu, Ж1 ^ ' ^ gospodar! : у^ ^ Marjan Rožanc: Slepo oko ^ ^ gospoda «Janka^ - • ^v уУ ј^ Marko Švabič: Sonce sonce sonce J^ Veno Tauler: Podatki УЈ ^ ^ Andrej Inkret: GledaiiSki feljtoni ^ ~ ^ ' Pripravljamo »esteticistično» Številko