Alegorija. i red malo hišo drev6 stojl, Jesen premerzla je rumenf, Oj, list za listom odpada že, Zdaj, zdaj so veje mu vse gole. Pod njim pa starec s sivo glav6 Besede pravi vesel tako: Minul, drev(5, te je cvetja kras, Ki je bil dal ti pomladni čas; Zbežala davno pa je pomlad, Jesen te praša, kje imaš sad? Ker slana vmorila ti ni cvetu, Obilo dalo si zdaj sadu. Zato nikar ne žaluj, drevo, Lej, sej je tudi z menoj tak6; Vesel in mlad sem bil tudi jaz, Cvetoč, prijazen bil moj obraz, Eumeni bili so kdaj lasje, Vbelile pa je skerbi liude. Pravice hodil sem vselej pot, Ogibal skerbno napak se, zmot. Ker delal dobro sem svoje dni, Za-to me starost še veseli. Nikar drevo ne žaluj sedaj, Sej p6mlad vse ti spet da nazaj; Cvetelo lepše boš ko poprej, Zelenje pride ti spet iz vej. — List zadnji pade ti neki dan, Ko nesli bodo me v grob teman. Pomladi čakal bom v njem nove, Ko začne biti mi spet serce; V življenje zbudil se bom novo, Ki bo neskončno in presladko. Fr. Cimperman.