gasilo delavcev v vzgoji 11 izobraževanju in ^anosti Slovenije, 11. fibruarja 1991 'št. 3-letnik XLII ilelfec Med dnigim preberite • RAZKOŠJE V GIMNAZIJI, str. 2 • MALO PO AVSTRIJSKEM ZGLEDU, MALO PO NAŠE, str. 2 • ŠOLA ZA POTREBE OBRTI, str. 3 • UČITELJ BREZ PRAVIC - IZZIV MEDNARODNI JAVNOSTI, str. 4 • ASTRONOMIJA - MOJA VELIKA LJUBEZEN, str. 5 • NA VRHU NIČ NOVEGA, str. 6 • PRILOŽNOST ZA DRUŽBOSLOVJE, str. 6 • ZGODNJE UČENJE TUJIH JEZIKOV: NUJNOST ALI EVFORIJA?, str. 9 BOŠTJAN ZGONC Vzvodi za 21. stoletje Izobraževalna politika se razoma v ciljih, ki si jih postavlja, še 'pij pa v sredstvih, ki jih uporabil, skratka v vzvodih, ki jih Proza, da bi uresničila svoje cilje n namene. Še tako visoko pojavljeni cilji, še tako evropsko 'Predeljena temeljna izhodišča, e takšno priseganje na sodobne Mlizacijske modele ne more biti taj prida pomembno, če niso ‘Porabljeni pravi vzvodi. hla prehodu v novo desetletje, )ravi učinki bodo segali pravza-’rav že v novo tisočletje, je torej ‘omembno, kakšne cilje si izo-)raževalna politika določa in ka-fre vzvode bo uporabila. Žal nihamo povsem določnih odgovo-f°v na najbolj bistvena vpraša-vja. Res je sicer, da smo dobili [ Začetku leta knjigo Zavoda RS 9 šolstvo o izobraževanju v 21. [oletju (nosilec projekta je mag. 'erdo Rečnik) in da je opravlje-“h že precej evalvacijskih razi-ki naj bi omogočile dolgo-°Čnejše načrtovanje osnovne in r*dnje šole; narejene so kako-’°sine razčlembe problematike jpbraževanja odraslih, priprav-'tne so strokovne podlage za do-'iitev nacionalnega programa igoje in izobraževanja, navse-odnje je v skupščini osnutek Za-°na o organizaciji in financira-‘iu izobraževanja. Toda ob vsem lahko ugotovimo, da skoraj ' ničemer še ni doseženo niti najmanjše soglasje, ki bi omogočilo ares učinkovito izobraževalno °litiko. O osnutku Zakona organizaciji in financiranju izo-raževanja je tako šolska kot tudi (okovna javnost izrekla mne-h, ki bi moralo temeljito spremnih zasnovo zakona, če naj bo °rejet v soglasju s to javnostjo. ' projektih Zavoda je potekala 'tja strokovna razprava, širših drnevov različnih strok je bilo malo, sicer pa gre zgolj za stro-°vne predloge, ki morajo dobiti v°i odmev predvsem v odloči-vah ministrstva in vlade ter se-'eda parlamenta. Kakšna bo par-irnentarna razprava, lahko “tno ugibamo ob stališčih posameznih strank. Nič kaj obetavno I' npr. razpravljanje, ki že nekaj “sa poteka o tem, ali naj bo šola Ndvsem izobraževalna ali *-8°jna ustanova, naj bo laična '‘Pa naj opravlja tudi verskovz-0jne naloge. V tem primeru gre tveda za določanje temeljnih ci-lei'- Povsem jasno je, da je od Ogovora na ta vprašanja od-l'na tudi vrsta ukrepov izobra-(valne politike. Odločitev za 0l°, ki je predvsem izobraže-“Ini zavod, zahteva usmeritev '°hraževa!ne politike predvsem 8 Zagotavljanje gmotnih možno-Za kakovosten pouk, zviševa-'!e izobrazbenih zahtev za učite-8> kakovostno svetovalno uibo, nenehno strokovno spo-'°lnjevanje učiteljev, pripravo “kovostnega gradiva za učitelje ^ učence, pripravo katalogov 'nanja in vpeljavo eksternega na- Mersad Berber: Infantinja v belem, 1973; (iz ciklusa V slavo Velazqueza),.barvni lesorez Tokrat objavljene slike so izbrane iz monografije o Mersadu Berberju, tem svojevrstnem bosanskem slikarju, ki je del svojega življenja, študijska leta, preživel tudi v Ljubljani in tam študiral na Akademiji likovnih umetnosti. Leta 1963 je diplomiral iz slikarstva pri profesorju Maksimu Sedeju, dve leti kasneje pa je končal grafično specialko pri profesorju Riku Debenjaku. V razvoju svoje umetnosti je Mersad Berber od figuralne predstavitve prišel tudi do simboličnega zbira različnih odtisov, ki so blizu sodobni uporabi kolaža, pečatov, fotografij itn. Njihova vizualna oblika je ostala, Berber pa je to, kar je pri tem formalnem prividu izgubil, nadomestil s fakturo in snovjo, z nekim posebnim redčenjem ravni, ki zmore lastno dramatičnost. Berberjeva figura, ogrnjena s plaščem in oprta na svetlo ali zlato ozadje, ostaja, prebredla je prostor in prišla k nam brez predirne, dramatične, kolonstične neubranosti, zavedajoč še, da je tišina lahko hrupnejša od groma. Ta kolorit, zasnovan na bližnjih harmonijah in čudni orkestraciji odtenkov, je prav tisto, kar se na teh grafikah Mersada Berberja zrcali v celotnosti nekega ozračja, nekega okolja, katerem ti objekti, figure in njihovi simboli stojijo v pradavni nepremičnosti: na mestu, za katero so nastali in na katerem so ostali. Morda se tudi zaradi tega začudeno sprašujemo: kje so nastale te bajeslovne figure in starodavne oblike, ki neslišno drsijo prek slovesne in gladke fakture teh grafik? Vidimo figure, predmete in simbole, katerih pomen nam je nejasen, toda njihova navzočnost nas nepremagljivo privlači in nas v tem našem svetu vabi h gledanju in opogumlja s svojim dostojanstvom. Kje je njihov izvir? V samonikli kulturno-zgodovinski starodavnosti, v aventični celostnosti, ki tudi tedaj, če je le privid, razodeva neko ozračje, v katerem Mersad Berber vidi človeški pomen, ta pa se izmika tako sakralnemu kot profanemu in postaja celosten, kot je celosten tudi njegov umetniški svet. MUHAM ED KARAMEHMEDOVIČ, besedilo iz monografije Mersad Berber čina ugotavljanja dosežkov izobraževanja. Odločitev za okrepljeno vzgojno sestavino ponuja druge prednosti. Očitno je torej, da izobraževalne politike ni mogoče voditi, ne da bi določili temeljne cilje. Zato bi bilo nujno, da se v parlamentu začne razprava o stanju v izobraževanju in o njegovem dolgoročnem razvoju. Vsaj gradivo zavoda tako razpravljanje že omogoča, na voljo pa so tudi dovolj dobri podatki o stanju vzgoje in izobraževanja (predvsem v sektorju za plan in finance šolskega sekretariata). Poleg tega pa bi pri takšnem razpravljanju morala sodelovati tudi vsa strokovna javnost. In še nekaj o vzvodih, ki jih ima na voljo izobraževalna politika in minister kot njen glavni nosilec. Gre predvsem za sistemske in finančne ukrepe. Sistemski so seveda dolgoročnejši. Mednje je mogoče šteti zlasti način upravljanja, pogoje za ustanavljanje šol, vpisne pogoje, prehode med različnimi izobraževalnimi ciklusi, način ocenjevanja, trajanje izobraževanja, predpisano izobrazbo za učitelje in še kaj. Zakon o organizaciji in financiranju izobraževanja je poskušal na novo opredeliti nekatera sistemska vprašanja - glede na razpravo pa ga bo treba precej dopolniti. Zlasti iz publikacije Zavoda RS za šolstvo o izobraževanju za 21. stoletje razberemo, da so potrebne nove sistemske rešitve, predvsem v zakonih o osnovni šoli, o srednjem šolstvu, o izobraževanju odraslih, o višjem in visokem (neuniverzitet-nem) izobraževanju in še v kakšnem. Na novo bo treba opredeliti predvsem trajanje šolske obveznosti ,osnovne šole, prehode med osnovno in srednjo šolo, na novo določiti programsko sestavo srednjega šolstva in zlasti zaradi izobraževanja odraslih ustvariti sistem dokazovanja pridobljenega znanja; čimprej bi bilo treba izdelati natančen sistem za ugotavljanje pogojev, ki jih mora izpolnjevati šola, če naj začne delovati in izdaja javne listine, narediti bi bilo treba sistem stalnega eksternega ugotavljanja dosežkov izobraževanja. Verjetno je prav eksterni sistem preverjanja rezultatov izobraževanja ključni vzvod, ki bi sprožil najobsežnejše premike v šolah. Spreminjal bi namreč odnose med učenci in učitelji, odnose v učiteljskih kolektivih, v povsem drugačno vlogo bi postavljal ravnatelja in svetovalne delavce na šoli in v pedagoški službi. Pozornost bi se naenkrat preusmerila na učinke izobraževanja in manj na sam proces. Uveljavili bi se učiteljeva ustvarjalnost in inovativnost, razkrile bi se njegove pedagoške sposobnosti. In za to gre, mar ne? Druga vrsta vzvodov je prav tako pomembna, saj gre za ustvarjanje možnosti, v katerih delujejo sistemske rešitve. Dobro se še spomnimo, kako katastrofalno je delovalo zmanjševanje denarja za izobraževanje hkrati z vpeljavo usmerjenega izobraževanja. Najhujše znižanje denarja smo doživeli v letu 1984. Gre za vzvode, ki lahko kljub vsem dobrim namenom izničijo vsa prizadevanja stroke. Dejstvo, da smo npr. v zadnjih letih vpisali v prve letnike srednjih šol več učencev, kot je bilo razpisanih vpisnih mest, kaže, da se je nevarno zmanjšala možnost poklicne izbire mladih. Če vemo, da vpisna mesta niso oprta na nikakršne resne načrte, ki bi mletim zagotavljali tudi zaposlitev, je na dlani, da tisti, ki sprejema sklepe o omejitvi vpisa, sprejema tudi precejšen del odgovornosti za mlade brezposelne ljudi. Povsem jasno je tudi, da več kot 30 učencev povprečno v prvih letnikih srednjih šol pomeni hudo oviro za uveljavljanje višje izobraževalne kakovosti. Torej bi bilo treba sprožiti vzvode, ki bi zmanjšali število učencev zlasti v prvih letnikih in to bi kasneje razbremenilo tudi višje letnike. Treba bi bilo omogočiti večjo poklicno izbiro - torej več vpisnih mest, pa tudi več mogočih poti za doseganje poklicne usposobitve. Gre torej za sprejemanje normativov in za določanje razpisa, oboje pa je zdaj v pristojnosti slovenske vlade. Med vzvode, ki ustvarjajo gmotne možnosti za zboljšanje kakovosti izobraževanja, je treba šteti tudi vlaganje v opremo, spo-polnjevanje učiteljev, v razvojne naloge. Gotovo je eden takih vzvodov ustanovitev centra za izobraževanje odraslih, saj naraščanje brezposelnosti postavlja izobraževanje odraslih v vrh prednostnih nalog izobraževalne politike, poleg tega pa na tem področju očitno zaostajamo za razvitim svetom. Gotovo, da v težavnih gospodarskih razmerah ni lahko, toda čeprav je obljubljenega nekaj več denarja, to zaradi pričakovanega večjega vpisa pomeni samo možnost, da bomo ohranjali zdajšnje stanje: ko učitelji niso ustrezno nagrajeni in materialna oskrba šol ni takšna, da bi lahko bili zadovoljni. Možnosti za resnejše sistemske spremembe pa ni. Zgolj večja ali manjša stopnja podržavljenosti in koncentracija financiranja tega stanja zagotovo ne moreta popraviti. Seveda ni mogoče storiti vsega hkrati, pomembno pa je, kateri vzvodi bodo sproženi. Ne po dobrih namenih, samo po učinkih bomo presojali izobraževalno politiko v prelomnem in prehodnem letu 1991. dogodki novosti Malo po avstrijskem zgledu, malo po naše Strokovni svet RS sprejel spremenjeno programsko zasnovo strokovnega šolstva Republiški strokovni svet za vzgojo in izobraževanje je 31. januarja pod predsedstvom dr. Franca Lazarinija sprejel spremenjeno programsko zasnovo strokovnega šolstva, recimo poenostavljeno: seznam progra- mov 2-letnega, 3-letnega in 4-letnega strokovnega šolanja. Opredelil je okvirna izhodišča za sestavo predmetnikov (in nekatere že sprejel) ter v njih določil, da se umetnostna vzgoja v 3-let-nih in 4-letnih šolah še naprej poučuje kot samostojen predmet. Vpeljal je tri novosti v izobraževanje: v šoli v Zagorju bodo jeseni imeli nov program z nazivom gospodinjske storitve (nastal je po avstrijskem zgledu), v Domžalah in Mariboru bodo jeseni odprli oddelke šolanja za obrtne kovinarske poklice (na podlagi uspešnega preiskusa šolanja avtomehanikov v Mariboru), začelo se bo šolanje hotelskih tehnikov kot nadaljevalni program za dijake s končano srednjo šolo z dvema tujima jezikoma. In še: po sklepu strokovnega sveta bosta jeseni najbrž dve srednji ekonomski šoli vpisali dijake v eksperimentalni 5-letni program trgovske akademije (po vzorcu avstrijske trgovske akademije). Strokovni svet je postavil tudi maturo, kakršna naj bi bila prvič izpeljana leta 1995. Beseda je bila tudi o sklepih nedavnega posvetovanja v Poljčah crprojektu za preučitev razvoja srednjega strokovnega šolstva in o nadaljevanju teh raziskav. Čisto na začetku pa se je strokovni svet odločil, da bo zdaj sprejemal svoje odločitve »z večino glasov na seji prisotnih članov sveta« (in upošteval tudi morebitna pisna stališča odsotnih članov). Ta organ je pogosto komaj sklepčen in že en glas proti v takih razmerah odloči, ali naj bi Svet še naprej vztrajal pri merilu, da sprejema odločitve z večino vseh članov sveta. Programska zasnova ni več tisto, kar je bila v času usmerjenega izobraževanja. Takrat je bil to neke vrste obvezujoč dogovor uporabnikov in izvajalcev o sistemski razporeditvi izobraževalnih programov in smeri ter podsmeri v njih. Zdaj je nastal iz tega seznam šolskih programov 2-letnega in 3-letnega poklicnega izobraževanja ter 4-letnega strokovnega šolanja za poklic in za nadaljevanje študija. Povsod je naveden izobraževalni program in naziv, ki bo zapisan v zaključnem spričevalu. Predstavljeni so bili temelji za sestavo predmetnikov strokovnih šol s tremi sklopi predvidenega znanja, in dejavnosti: splošni predmeti, obvezne vzgojne vsebine, strokovno izobraževanje in usposabljanje. Predvidenih je 38 tednov pouka, v zadnjih letnikih pa dva tedna manj. Učnih ur v tednu je predvidenih po 32, skupaj s praktičnim poukom po zakonu do 36, priporočajo pa ne več kot 34. V poklicnem izobraževanju naj bi razvijali tesnejšo povezanost nekaterih splošnih vsebin in stro- kovnih predmetov in namenjali več časa poklicnemu znanju ter praktičnemu usposabljanju. Tako naj bi bilo v 2-ietnem poklicnem šolstvu (nekdanji skrajšani programi) polovico časa porabljenega za praktično usposabljanje. V 3-letnem poklicnem šolstvu naj bi bilo razmerje med splošnim in strokovnim delom programa v 1. razredu 50:50, v 2. razredu 34,4:65,6 in v 3. razredu 18,8:81,2. V 4-letnih šolah pa je zamišljen program dela tako, da bi se pri učencih, ki bi se v 3. in 4. razredu pripravljali za vključitev v delo, ohranjali kolikor mogoče dozdajšnji predmetniki, za učence, ki se bodo pripravljali na maturo, pa bi zagotovil enak obseg znanja za maturitetne predmete kot v gimnazijskem programu. Razprava je opominjala, da je po svetu čedalje več poklicnega izobraževanja, mi pa ne sledimo temu. Po svetu imajo inštitute za to izobraževalno področje, pri nas so težave, da bi sploh dobili mnenje gospodarstva. Rečeno je bilo, da je zamišljena zasnova predmetnikov sprejemljiva, omogoča prilagojeno organizacijo, programe pa bi bilo treba opremiti z izvedbenimi navodili. Še največ je bilo razmišljanj o umetnostni vzgoji, ki da naj se ohrani kot obvezen predmet, in tudi o drugih vzgojnih nalogah šole (družinska, mirovna, športna itn.). Matura pri nas doma Razprava o maturi za dijake, ki se bodo vpisali v 1. razred srednjih šol letos in prvi delali republiško maturo leta 1995, je bila še brez pike na i. Člani strokovnega sveta so se sicer izrekli za maturo s 5 predmeti (3 obveznimi - slovenščina, matematika, tuji jezik - in 2 izbirnima), ki naj bi bili vsi ocenjevani tudi z nešol-skimi ocenjevalci, in za možnost opravljanja dveh predmetov na dveh zahtevnostnih ravneh. Vendar pa še niso imeli pred seboj dokončnega mnenja univerz; to pomeni, da ni čisto jasno, ali bosta univerzi maturi priznali nadomestno vlogo za sedanji sprejemni izpit in maturantom pravico, da se vpišejo kamor koli na univerzo. Tudi to se ne ve, ali bodo univerzitetni učitelji voljni sodelovati pri maturi kot zunanji ocenjevalci. Predsednik strokovnega sveta dr. Franc Lazarini bo obiskal obe univerzi in prihodnjič poročal. Sicer je pa bilo odločeno, da matura bo leta 1995, in to na že dogovorjenih izhodiščih, in da se taka zapiše v srednješolski razpis za vpis novincev za šolsko leto 1991/92. V razpravi o maturi je dr. Franc Strmčnik izrekel resen strokoven pomislek na predlog, da bi bila matematika za vse maturante obvezen predmet; je pa s takim predlogom ostal osamljen in ni prodrl. Prav tako je ostal sam direktor zavoda za šolstvo dr. Srečo Zakrajšek, ko je menil, da bi morali z maturo ustvarjati evropski standard srednješolskega znanja in priprav na univerzitetni študij, ne pa pristajati na naši nižji meri, in pozval člane strokovnega sveta, naj se opredelijo glede tega odločilnega vprašanja. Splošno mnenje je bilo, da naša matura za učence vseh 4-letnih srednjih šol mora upoštevati stvarne okoliščine pri nas. Dopuščena pa je priprava na zahtevnejši ravni - za mednarodno maturo, kjer jo bodo zmogli. JANKO SVETINA Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. S Razkošje v gimnaziji Bodo denarne zadrege zmanjšale sijajno ponudbo, izbirnih vsebin? V 39 srednjih šolah v Sloveniji - gimnazijah ali šolah z drugim imenom - so z letošnjim šolskim letom vpeljali gimnazijski program - letos v prvi letnik. Poleg običajnih šolskih ur za obvezne predmete je v tem programu tudi po 96 ur v vsakem letniku za izbirne učne vsebine. To pomeni, da bodo gimnazijci (letos učenci prvega letnika) tri šolske tedne (teden je 32 šolskih ur) zapolnili po svoji presoji. Izbira učnih vsebin seveda ne bo čisto poljubna. Najprej zavezuje dijake naročilo, da morajo v štirih letih šolanja izbrati nekaj iz vsakega od tehle področij: kulturne dejavnosti (vsaj 16 ur), spoznavanje družbenega sistema (najmanj 16 ur), vzgoja za mir in nenasilje ali obrambna in zaščitna vsebina (vsaj 16 ur), zdravstvena vzgoja s tečajem prve pomoči (najmanj 16 ur), proizvodno delo ali delovna praksa (vsaj 32 ur, to je en teden). Preostali čas v okviru 4 x 96 ur bo gimnazijec med štiriletnim šolanjem lahko izrabil za take ali kakšne drugačne izbirne programe - izrabiti pa bo te ure moral. Druga omejitev zadeva samo izbiro. Učenec bo lahko izbiral med tistim, kar mu bo ponujeno s katalogom programov zavoda za šolstvo - praktično to pomeni: s ponudbo v organizaciji same učenčeve šole, in drugih ponudnikov. ki se prijavijo na javno povabilo pri zavodu za šolstvo. Zavod za šolstvo je pred nekaj tedni izdal Katalog programov obveznih izbirnih vsebin za gimnazijce - šolsko leto 1990/91. Uredila sta ga in s spremnimi napotki opremila gospa Terezija Osterman-Cenc z Zavoda za šolstvo in dr. Drago Čepar z Instituta Jožef Stefan. Šole so ga dobile pred kratkim, da se s predloženo ponudbo lahko seznani vsak učenec letošnjega prvega razreda gimnazije. V navodilih je ob drugem pojasnjen izraz »obvezne izbirne vsebine«: »Šola je dolžna posameznemu učencu vsako leto zagotoviti obiskovanje 96 ur od teh programov, učenci pa so se jih v tem obsegu obvezni udeležiti. V tem smislu so to obvezne vsebine. V okviru te obveznosti ima učenec izključno pravico izbirati programe v okviru ponujenih možnosti (Katalog Obvezne izbirne vsebine). V tem smislu so te vsebine za učenca izbirne.« Ob programih v Katalogu, ki so namenjeni dijaku katere koli gimnazijske šole, so na posameznih šolah gotovo še interni šolski programi, ki so jih šole že - ali jih bodo - pripravile za svoje učence (ne bi škodilo, če bi jih ponudile še drugim). Predvideno je, da naj bi se skupni Katalog dopolnil tudi s temi programi izbirnih vsebin. Za zdaj je zbirka v Katalogu takale: za obvezno področje »spoznavanje družbe- V nega sistema« ni prišla nobena ponudba, za druga obvezna področja pa je izbira takale: za »kulturne dejavnosti« 42 programov, za »zdravstveno vzgojo s tečajem prve pomoči« 3, za »vzgojo za mir in nenasilje oz. obrambne in zaščitne vsebine« 8, za »delovno prakso« 17. Med temi bodo učenci sami izbirali iz vsakega področja, ni pa nujno, da predpisani obseg ur za obvezne programe izpolnijo že letos (možnost zato bodo imeli 4 leta). Ob programih obveznih področij pa so v Katalogu še drugi - letos je takih 60. Ponudniki so zelo različni. Tretjina programov je z Intituta Jožef Stefan, precej jih je pod imeni ustanov in organizacij, kot so Domus, Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in Maribora, Giotta, Glasbena mladina Ljubljane in Slovenije, Center za socialno delo v Mariboru, Medško-fijski odbor za študente. Pionirski dom iz Ljubljane, srednja kmetijska, vrtnarska in gostinska šola Celje-Šentjur. Med posameznimi ponudniki so nekateri zasebniki, skupnosti, delovne organizacije, med njimi fakulteta za telesno kulturo ter katedra za obramboslovje s FSPN, Pomurski gledališki studio-iz Lendave, gostinske šole iz Ljubljane, Maribora in Izole, RK iz Kranja, ljubljanska tovarna grelnih naprav, enota Gozdnega gospodarstva iz Rogaške Slatine in drugi. Izrazito prevladujejo ponudniki iz Ljubljane in Maribora, razveseljivo pa je, da je marsikateri izmed njih voljan izpeljati program tudi zunaj svojega sedeža, se pravi tudi na Dolenjskem, Gorenjskem, Primorskem, Štajerskem ... Bogat seznam ponudnikov Izbira je - bi rekli - izjemna, dijakom kaj takega še ni bilo na voljo. Tudi za nepoznavalca je listanje po mogočih tečajih vsakovrstnih računalniških programov osrečujoče razkošje, čisto nič maj kot nemara pregledovanje vseh mogočih kuharskih, gospodinjskih, krojaških, vrtnarskih in podobnih programov, ali pa sprehod po likovnih, gledaliških, glasbenih delavnicah in ekskurzijah. Ob teh je pa še vse polno drugega: križarjenje z jadrnico po Kornatih, življenje z gozdarjem in gozdom na Boču, vpeljevanje v duhovni svet krščanske misli, vzgoja za ljubezen. Sola za gospodinje in še kaj Srednja šola v Zagorju ob Savi je dobila privoljenje, da za šolsko leto 1991/92 razpiše vpis v šolo z nazivom »gospodinjske storitve«. To bo triletno poklicno šolanje z možnostjo Še dveletnega dodatnega šolanja v izbrani smeri. Program je pripravljen po zgledu triletne šole za gospodarske poklice v Rožu na Avstrijskem. S tem naj bi se popestrila možnost šolanja v okolju, kjer so zožene možnosti šolanja, zlasti deklet. Učenke naj bi se v novi šoli seznanile z deli v sociali, trženju, oblikovanju tkanin, urejanju prostora. pripravi hrane idr. ter s praktičnim znanjem iz šivanja, kuhanja, računalništva in raznih administrativnih del. V dodatnem dveletnem izobraževanju bi lahko dopolnile znanje za organizacijska, poslovna, marketinška dela in poglabljale strokovno znanje iz tekstila, kuharstva, trgovine, sociale, administracije. Sola bi bila primerna za učence s povprečnimi učnimi dosežki (dober splošni učni uspeh), delo pa bi bilo organizirano dopoldan in popoldan, to pomeni, da bi učenke iz oddaljenih krajev najbrž stanovale v dijaškem domu. Časopisni svet: Vladimir Tkalec predsednik, Milica Antič-Gaber, Justi Kavšek, Zdenko Kodelja, Janez Sušnik, Slava Šarc, Marija Velikonja. Iztok Vilič, Jože Žlahtič. Direktor: Stanko Šimenc. Uredništvo: Stanko Šimenc, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo. pomoč človeku v stiski, šola za mir, rejništvo kot poklic, usposabljanje za samostojno socialno delo, spoznavanje turizma, moje možnosti v odnosu z drugimi, vaje v korespondenci, govorništvo ... Častite sestre v Repnjah na Gorenjskem ponujajo gospodinjske tečaje, na katere se drugače čaka v vrsti po nekaj let. Big Band RTV Slovenija ponuja cikel treh koncertov s sprehodom skozi zgodovino jazza in srečanja z glasbeniki. Pripravljen je izjemen koncertni program pod vodstvom muzikologinje Veronike Brvar: koralni spevi, renesančna glasba, Mozartova komorna dela, glasba mladega slovenskega skladatelja, pa tudi predavanja Napoleon in Ljubljana, glasba in fotografija, pa še pogled v življenje ljubljanske Opere, obisk Mestne in Narodne galerije, Semeniške knjižnice itn. Duhovnik Vinko Kobal z Godoviča nad Idrijo pripravlja s sodelavci enotedenska srečanja v Stržišču, Logarski dolini, Homcu pri Slovenj Gradcu, Livku nad Kobaridom, Sv. Joštu nad Kranjem in Stični na temo Novi človek za novo družbo (Dijaki potrebujejo potrditev svoje osebne enkratnosti in odgovornosti za celotno družbeno okolje, sredi katerega bodo živeli); njegovih srečanj v obliki duhovnih vaj se je udeležilo do zdaj nad 7000 mladih iz Slovenije in drugod. V tovarni grelnih naprav so si vzeli čas, da v tritedenskem tečaju seznanijo dijake z robotiko - robotskim programskim jezikom ROLF, omogočijo delo z robotom in samostojno izdelavo programa za robota. Mariborski Center za socialno delo ponuja program o obvladovanju stresa - učenje, načrtovanje, spreminjanje vedenja z uporabo taktik, strategij in sprostitvenih tehnik. V kmetijski šoli v Šentjurju bodo dijaki spoznavali spretnosti kuhanja, vrtnarjenja, vožnje s traktorjem - in tam prebivali. Na enotedenskih tečajih iz turizma bodo tri gostinske šole dale dijakom vpogled v turistični trg, povpraševanje, posredovanje in organiziranost turizma doma in po svetu, jih seznanile z oblikami dela v turizmu in s predstavniki turistične dejavnosti. In še in še! Vsakemu gimnazijcu program na vpogled Prav neverjetno je, kaj vse je našemu srednješolcu lahko na voljo ob samem pouku. Čudovito bi bilo, če bi na šolah lahko omogočili, da si vsak gimnazijec prvošolec dodobra ogleda ponii' ^ jene programe, da se o njih po' V( svetuje z razrednikom, učitelji i( V| seveda starši. Kako imenitno t>L bilo, da bi Katalog kako priš4J v roke staršem - denimo že zatO; ^ da bodo kot zaposleni še san1! razmislili, kaj bi pri njih v služb lahko dobrega ponudili dijakoi* za bogatenje šolskega programa Nad vsem tem pa lebdi v zrak* temeljno vprašanje: plačilo pe u) nujenih storitev. Šole računsko^' imajo nekaj denarja za to: po 9,-dinarja za posamezno uro za vsa' '~ kega učenca. Težava je v tem, d> so šole ta denar najbrž marsikj* • že razporedile za svoje dejavno sti v okviru pouka in izbirni!.. dejavnosti na šoli in da ga ZL plačilo programov drugim izvaj jalcem zunaj šol nimajo več - Č( ga ne bodo čemu namensko od tegnile. Druga težava je to, d bo prenekateri tečaj dražji o< tega pavšala in da bi moral učenci sami doplačati - če bod* zmogli. Denarne zadrege uteg' nejo v marsičem zmanjšati uči' nek sijajne ponudbe, pred ka kršno so gimnazijci letos postaV' Ijeni prvič in kakršna bi najbd morala pripadati prej kot mo goče vsem srednješolcem - nika kor samo gimnazijcem. Delo b bilo treba najbrž za naprej ustne riti tako. Ne bi bilo ljubeznivo če bi - denimo zaradi denarni! vprašanj - poskušal kdo izničil sijajno zamisel kar na začetku. JANKO SVETINA Komite SLO kritiziral omejevanje pravic britanskih učiteljev Komite Mednarodne organizacij1 dela za svobodo združevanja (ILf Freedom of Association Committee v Ženevi je na zadnji seji obravnavale pet pritožb, ki jih je vložila Svetovnima konfederacija organizacij učiteljbi! skega poklica WCOTP v zvezi s po ložajem učiteljev v Veliki Britanijitip Nigru, Kolumbiji, Salvadorju in n>(0( Haitiju. V pritožbi zoper Veliko Britanija je komite odločno kritiziral predlog1 britanske vlade, ki hoče določil nove pogajalske postopke o učitel skih plačah in delovnih razmera! Komite je zlasti obsodil, da vlad podaljša veljavnost zdajšnjega za kona, s katerim je ustavila prejšnj^ pogajalske postopke do 31. marc 1992. Hkrati je poudaril, da nioi^r< vlada v Londonu spoštovati pravic* Pr! učiteljskih sindikatov in organov ] pristojnih za zaposlovanje pri pogaŠTE janjih o kolektivnih pogodbah aljai o sklepanju skupnih dogovorov brefe c vmešavanja vlade. B. L. tije žat b. Generalna skupščina Evropskega sindikalnega komiteja za izobraževanje (ETOCE) Sej žet t>Ol la Na decembrski generalni skupščini Evropskega sindikalnega komiteja za izobraževanje ETUCE v Luksemburgu je nastopil luksemburški minister za šolstvo Marc Fischbach, ki je pred nedavnim prevzel tudi dolžnost predsednika Evropskega sveta ministrov za izobraževanje, posebnega organa Evropske skupnosti. V prihodnjem obdobju bodo v Evropski skupnosti namenili pozornost poklicnemu položaju učiteljev in njihovemu usposabljanju. Minister Fischbach je poudaril, da bo pri odločitvah Evropske skupnosti o teh nalogah imel pomembno vlogo ETUCE. Medsebojno sodelovanje pri pripravi ustreznih dokumentov Evropske skupnosti se bo začelo v prvi polovici februarja 1991. ETUCE je povabljen, da redno sodeluje pri posvetovanjih ter da okrepi stike z Evropskim svetom ministrov za izobraževanje pri Evropski skupnosti s svojimi predlogi in pripombami, še posebno pri uresniče- Naročnina za leto 1990 znaša 200 din za posameznike in 400 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 140 din na leto. Posamezna številka stane 10 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. vanju tako imenovanega Europeai ‘et Single Act 1992, ki je temeljni doku ment Evropske skupnosti v vzgoji in izobraževanju. Generalne skupščine ETUCE s'gar je udeležilo 100 predstavnikov iz ^ učiteljskih sindikatov in organizad iz vseh evropskih držav - člani1 Evropske skupnosti in EFTA. N) skupščini ETUCE so se dogovorili da bodo pri uresničevanju svojeg dveletnega programa upoštevali t( poglavitne vidike: 1. razvoj Evrop ske skupnosti na politični, gospoda! ski, socialni in izobraževalni ravni, I utrjevanje odnosov med država!* članicami ES in EFTA in 3. zgod* vinske spremembe v srednji ' Vzhodni Evropi. T D skc i«*gl Na zasedanju skupščine ETUCf Ha; so sprejeli tudi resolucijo o stanj* šolstva v Veliki Britaniji, kjer vlad* s predpisi omejuje pogajalske pr* vice učiteljskih organizacij. B. L. VI do' tali leti vse tiči VC &a Tiska ČTP Ljudska pravica, VI 'ISSN 0033-1643. Po mnenju Republiškega konj1 teja za vzgojo in izobraževanj® je časnik »Prosvetni deiavac' prost temeljnega prometne!)® davka od prometa proizvode® (glej 7. točko 1. odstavka 3* člena zakona o obdavčevanj* proizvodov in storitev v pl® metu). ve »at Ste loi iesi H ffte ek( Ver jeti itii< Poklicna šola za potrebe obrti Na poti h kakovostni poklicni šoli nU'. Zahteve obrtnikov po ustreznejši poklicni šoli, katere program p0 ^obraievanja mora upoštevati stopnjo tehnično-tehnološkega raz-; j( v°j8> kadrovske potrebe, doseženo delitev dela, možnosti za vpelje-, b Vanje novih tehnologij ter znanja v značilnih obrtniških poklicih;je igel opravičena. Pri iskanju modela nove obrtne poklicne šole pa moramo itO' ?P°števati lastna spoznanja in izkušnje ter smeri razvoja tega dela aiiii bistva v gospodarsko učinkovitih deželah. Primerjalne raziskave, ki jih je opravil dr. Zdenko Medveš s sode-javci v okviru raziskovalnega projekta Nadaljnji razvoj srednjega Tobraževanja v Republiki Sloveniji so pokazale, kje so pasti ozke Poklicne usposobljenosti in kako v svetu iščejo programe in modele Poklicnega šolstva, v katerih bi bile upoštevane pozitivne izkušnje ^Ico ^Pošnih sistemov. Vračanje na že preživeli model vajenskega si-9r‘ stema bi pomenil nov udarec kakovosti tega izobraževanja. , Oglejmo si, kako se izobražujmo avtomehaniki za obrt - to njt0 * l2obraževanje so na posvetova-^ju Srednje strokovno šolstvo na :va Slovenskem v Poljčah predstavili ^(UŽitelji Srednje kovinarske, )(j %ojne in metalurške šole Mariji “or. Program se izvaja že tretje ■eto in lahko rabi kot podlaga za iu izmišljanje pri vpeljevanju jj^brtne poklicne šole za druge so-rodne poklice. Sekcija avtoremontne dejavnosti pri Zvezi obrtnih združenj Slovenije se ni strinjala z izobraževanjem avtomehanikov v sitemu usmerjene šole, zato je dala pobudo in strokovno pomoč j Pri pripravi in izpeljavi raziskave Izobraževanje avtomehanikov za °brt. Zavod Republike Slovenije 2a šolstvo je prevzel naloge svetovanja in nadzora nad izpeljavo toziskave, ki poteka na šoli v Mariboru. Pri pripravi prilagojenega vzgojno-izobraževalnega programa smo upoštevali zakonske določbe, predpisani standard splošnoizobraževalnih vsebin in očitno potrebo po boljši pripravljenosti za delo v avtomehan-skem poklicu, ob zahtevi, da dosežemo dovolj široko in solidno Poklicno izobrazbo, ki bo absolventom pomočnikom omogočila n adaljnjo poklicno rast in more-eljoitno preusposabljanje. P® Pri samem programiranju smo ^porabili nekatere sodobne metode učnociljnega načrtovanja fjjfeiih vsebin in njihovo združe-ogPanje v predmetne sklope. S tem ičit-Snio dosegli integracijo predmet-eljnih področij, vsebine si smiselno ■aljsledijo, druga drugo podpirajo in adJse ne podvajajo. S takšnim de-smo program racionalizirali |rcP pridobili čas za utrjevanje in (JPreveijanje znanja pa tudi ure za ,jcJpraktično usposabljanje, ov Racionalna evalvacija pro-'gVama; stalno strokovno spremljanje izvajanja in poročanje ’reb doseženem, sprotno odpravljene ugotovljenih slabosti in pri-todevnost učiteljev, zagotavljajo kakovost vzgojno-izobraževal-toga dela in zagotavljajo udeležencem izobraževanja, da si todo pridobili potrebno znanje !a delo. Predstavil bi le nekatere posebnosti programa. Obseg izo-LU^raževanja je povečan do zakon-u ^ odvisen od učitelja. In kaj čal , učenca z diplomo ali spričevalo ^ v »zunanjem svetu«? Ne učbeH 6 ne gradivo, ki ga je sistematifl in skrbno pripravil učitelj. Nili ga ne bo spodbujal k raznim k munikativnim dejavnostim, i kale pa ga bodo okoliščine, v k terih bo moral hitro in pravili uporabiti znanje tujega jezik Čakala ga bodo avtentična bes dila, to je besedila, ki usmerja -interakcijo in so vezana na ti socialno-kulturno okolje, kot • kratki dvogovori, oglasi, ob' stila, formularji, navodila, zel Ijevidi, jedilni listi, programi, i cepti, vremenska poročila. . Druga vrsta avtentičnih bese< pa ponuja neposredne inform ■ cije o nekaterih pogledih stvari v tujem svetu, to so čas ■ piši, radio, poročila, pisma, sl 1 varji, strokovna besedila, lit 1 rama besedila... Dovolj dok 1 zov, da je izbor vsebine za n -projekt upravičen. Skupino sit 1 razdelili v dve podskupini, tal 1 da bosta Srbija in Grčija preui • vali strategije samostojnega p dobivanja novega znanja na pc 1 lagi avtentičnih besedil pri učt cih na visoki stopnji izobraže' nja. Finska, Norveška in Slo' 1 nija pa pri učencih osnovnega srednjega izobraževanja. Df 1 mora biti končano do septeml ^ 1992, v januarju 1993 pa bo ' izsledki predstavljeni v Hels 1 kih. Upamo, da bomo v naši p * novljeni, samostojni domov < našli dovolj razumevanja in 4 1 narne podpore. Brez te pač 1 bo šlo. Zavedati pa se moram 1 da so na področju tujih jezik 1 vrata v Svet Evrope že vsaj ml 1 odprta. č NEVENKA SELIŠKAR '• z bolnišničnim kaplanom, ki je zdaj predsednik območnih socialdemokratov. V nasprotju z drugimi se šola, na kateri poučuje Barbara We-irich, po revoluciji ni odrekla ruščini. »Naši učenci so se želeli še naprej učiti tega jezika, tako da se zdimo malce čudni.« Vendar ostane ruščina le za učence, starejše od dvanajst let; tuji jezik tistih, ki začenjajo, pa bo angleščina. Gospa Weirich se že pripravlja, da se bo naučila angleščine - spet na dopisnem tečaju, Z učbeniki in kasetami. Šola Kathe Kolhvitz ima približno petindvajset povsem zaposlenih učiteljev, večinoma žensk. Na Vzhodu je poučevanje že tradicionalno žensko delo. »Med izobraženci smo čisto na dnu, veljamo na primer manj kot inženirji.« Ravnatelja je maja izvolil kolektiv. Njegov predhodnik, ki je bil degradiran, je ostal na šoli kot razredni učitelj, ne da bi ga sodelavci zato gledali postrani. Pred njim pa so imeli za ravnatelja nekega stalinista in tega so se bali. »Zbiral je podatke o ljudeh; dobival jih je tako iz pogovorov Z učenci kot učitelji,« je povedala gospa Weirich. »Postal je inšpektor in tako razširil svoj sistem na druge šole. Zdaj pa je najbrž že izgubil službo.« Do združitve Nemčij je bila politična vzgoja zelo pomemben del učnega načrta in učenci, stari petnajst in šestnajst let, so imeli tudi vojaško vzgojo. Fante so odpeljali na vojaške vaje, dekleta pa so se učila ljudske obrambe. »Spodbujali so nas, naj poiščemo med učenci takšne, ki bodo primerni za vojaški poklic. Hoteli so ljudi, ki bodo še naprej podpirali sistem, ki pa niso nujno tudi najbolj inteligentni.« Na šoli je delovala tudi tajna policija Stasi. »Vedeli smo, da nas opazujeta dva ali trije čU kolektiva, ne pa tudi, kateri. Ko je nekrvava revoluc opravila z vsem tem, je bilo ve. Ije neznansko. »Naši učenci so udeležili tukajšnjih demonstrt in bili so navdušeni. Šolsko h pa je bilo izredno težavno, sebno ko se je meja odprla in se nekateri otroci s svojimi sta preselili na Zahod.« Zdaj je življenje na šoli sproščeno. Učence spodbujaj naj bolj sodelujejo. Manj je p davanj in več pogovorov. Vse ni popolno. Pomanjkanje kn je kronično, mnogi učenci pa f končani šoli ne bodo mogli ni zaposlitve. »S tovarnami nimat skoraj nobenih pogodb o zaf slovanju in učenci s slabimi d nami imajo zelo malo možnos Skušamo jih prepričati, naj osi nejo na šoli še eno leto, ko boi dopolnjevali delo z učnii urami. Tudi merila za delov mesta so vse zahtevnejša.« Disciplino v razredu je tel ohranjati, saj je zasebna pobu‘ velika skušnjava za otroke. »1 imam v razredu učenca, ki veli neopravičeno manjka, odidi k njegovim staršem. Pa mi nV obljubi, da sin ne bo več ,špi cal‘, sama bo poskrbela za I Naslednjič zagledam tega sina1 trgu, kako prodaja stvari na stt niči.« Gospa Weirich ni edina, ki beli glavo z usodo osvobojenci ljudstva. Na trgu, nedaleč od st dišča Weimarja, je bila nekoč p ljubljena kavarna; zdaj je zaprl stavba pa pričakuje novega H jemnika, neko bavarsko denaP ustanovo. Na nekdanji lokal nekdo napisal: »Ali je edina p dobitev revolucije iz leta 1989 da bomo namesto kavarne dobi banko?« Prevedla in priredila JANA CEDILNIK Astronomija - moja velika ljubezen Marijan Prosen: »Če nimaš občutka za poučevanje, je najboljše, da izhlapiš iz šole.« jek Fi oje itei •dU ič» ■ili da i v ,ai re >ve i f čal alo jen tiči ■Jih 1 ji vk vili zil bes :rjs . ti ot )b> zel i, l la ;se< irm i čas , sl lit loK i n Pregledujem bibliografijo prof. Marijana Prosena, strokovnjaka za astronomijo, fizika in matematiko. Njegovim številnim knjigam, brošuram, strokovnim in poljudnim člankom, radijskim igram, učnim načrtom, predavanjem in knjigam za otroke se je zdaj pridružila še Prikupna slikanica o zvezdah: Veliki in Mali medved. Ta presenetljivi razpon pisanja - od zahtevnih strokovnih del do zgodbic za otroke, ki približajo znanstvene resnice tudi najmljašim - nas je spodbudil, da smo ga povabili k pogovoru. 9 Prebrala sem vse tvoje »astronomske« knjige, namenjene otrokom. Zadnja knjižica Veliki in Mali medved, ki si jo izdal v samozaložbi, se mi zdi še posebno vredna pozornosti zaradi slikovitega jezika. Kaj ti pomenita ta dva Medveda? - Iskreno povem, ta knjižica mi je najljubša od vseh, kar sem jih napisal. Čutim, da sem se z njo zelo približal otroku. Skušal sem mu podati nekaj nevsakdanjega znanja, v njem okrepiti stik z večnim in neizmernim vesoljem. Če jo bo dobil v roke pravi otrok in se mu bo vsebina vgnez-dila v zavest, se lahko v njem zbudi neusahljiva strast po spoznavanju novega, po raziskovali nju. ;u< 9 Za tabo je raznolika poklicna pot. - Začel sem kot profesor matematike in fizike na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani, nato pa sem šel na ljubljanski Astronomsko geofizikalni observatorij, tam deloval kot astronom in opravil številne meritve za natančno določitev zemljepisne dolžine in širine observatorija. Pozneje sem delal na srednji šoli, vmes še malo na republiškem Zavodu za šolstvo kot urednik matematičnih učbenikov. Zdaj poučujem matematiko in fizika na Srednji železniški šoli v Ljubljani. Zelo rad imam svoje delo, učiteljsko in pisateljsko. Ves čas se trdno oklepam šole in naravoslovja. Zvest sem namreč astronomiji, kot sem zvest svoji družini, Ljubljani, Joštu, svojemu jeziku in zvezdnemu nebu, ki me v svoji veličastnosti pomirja in obenem spodbuja ne samo k raz-tnišljanju, temveč tudi k trdemu delu. 9 So ti te nenavadne menjave delovnih mest pomenile zmedo ali pridobitev? - Nobene zmede, bolj trdnost. Na novo delovno mesto sem vselej prišel z novimi izkušnjami; najpomembnejša je bila ta, da sem se naučil težja poglavja iz eksaktnih ved podajati preprosto in razumljivo. Srečen sem, če mi uspe kakšna transformacija misli od visoke strokovnosti pa do ravni, sprejemljive za otroka. 9 Dvignil si se nad povprečje. Začel si pisati knjige. Kaj pa zavist? ^(i - Zavisti in hudobije ni manj- ši kalo. A človek je trdno bitje. Ne ■ sme biti občutljiv. Čim več je zavisti, tem bolj veš, da si uspešen, h še bolj delaš. Pogosto pomislim na besede, ki mi jih je pred leti spregovoril moj edini mentor In vzornik, naravoslovec prof. dr. Lavo Čermelj: »Ko ti je ‘ežko, delaj; ko ti je zelo težko, delaj še več.« 9 Tvoje številne strokovne knjige in članki pričajo, da si Znanstvenik. Bil si tudi mentor Prvih treh astronomskih taborov v Sloveniji. - Znanstvenik nisem, raziskovalec pa sem. Na šoli vodim razi-skovalni krožek, kjer opravljamo Zanimive »raziskave« v matema-dki, fiziki in astronomiji. V njem delajo izvrstni fantje. Tudi pri pouku in v svojih knjigah skušam vcepljati otrokom raziskovalni duh; morda se bo pozneje iz njihovih vrst porodil kak vedoželjen znanstvenik. 9 Zanimaš se tudi za kulturno in znanstveno dediščino Slovencev. - Slovenci smo lahko ponosni na svoje prednike. Kar zadeva astronomijo, smo vpeti v kulturni prostor Evrope že od 12. stoletja. Slovenec Andrej Perlah, rektor dunajske univerze in priznani evropski astronom, je že v začetku 16. stoletja izdajal astronomske knjige. Tudi na drugih področjih znanosti dajemo Slovenci svetu ogromno. Zato se nikakor ne strinjam z mislijo o majhnosti našega naroda. Narod se izkaže ne s številčnostjo, temveč z deli, ustvarjalno močjo, prenikavostjo duha, žilavostjo, upornostjo, vztrajnostjo. 9 Veljaš za strogega, vendar pravičnega učitelja. Imaš sploh kaj težav z učenci? - Skoraj nič. Na začetku šolskega leta opišem svoj predmet, dam natančna navodila in potlej ni težav. Če pa se pojavijo, jih rešim v obojestranski prid: učenčev in učiteljev. Pri ocenjevanju ■ učenci zelo cenijo poštenost in nepristranost. Z leti postaja človek bolj dober, prizanesljiv in popustljiv. Otroku se zna bolj približati in na različne načine. Je bolj vzgojitelj kot učitelj. Metodika postaja vse močnejša sestavina poučevanja, bolj poudarjaš temelje. Če imajo učenci dobro temeljno znanje, se pozneje lahko spopadejo tudi s hujšimi težavami. In včasih jim je treba priznati, da česa ne znaš in ne razumeš. Med poukom večkrat tudi telovadimo. V dneh, napornih za učence, ne sprašujem. Sposobnejšim dajem dodatne naloge in zahtevam od njih za enako oceno več kot od pridnihj a manj sposobnih. Moraš pa rad učiti in predvsem znati učiti. Če nimaš občutka za poučevanje, je najboljše, da izhlapiš iz šole. 9 Si z dozdajšnjimi učnimi načrti zadovoljen? - Sam bi bil načeloma zadovoljen z vsakim učnim načrtom, dijaki pa ne. Zato učni načrt večinoma priredim glede na usmerjenost in razred. To, kar naredim, si upam zagovarjati. Če bi hotel obravnavati vso snov po učnem načrtu v vsakem razredu, bi bil to . učni samomor. V bistvu obdelam tiste vsebine, ki so potrebne za globalno obvladovanje snovi. 9 Vem, da si zaljubljen v lep jezik. - Zelo se trudim za oblikovanje jasnih, jedrnatih stavkov, tako pri pouku kot pri pisanju. Kaj je lepšega, kot če se misli prelivajo druga v drugo in če je zraven vsebina, ki zagrabi! 9 Navezanost na naravo ima pri tebi posebne razsežnosti. - Naravi zelo zaupam, čeprav je včasih nenavadna, razbesnela in divja. Nekoč mi je vrnila zdravje. Trudim se, da je ne bi Marijan Prosen prizadel ali kakorkoli nepravilno ravnal z njo. Nabiram si moči, O življenju na Zemlji bi rekel, da je enkraten pojav v vesolju, človek - kot razumsko bitje - pa vsekakor nekaj izjemnega. Živimo na majhnem planetu, ki se giblje okrog Sonca, ene od zvezd. Če razmišljamo, da se je v vsaki galaksiji razvilo vsaj eno razumsko življenje, potem je takih planetov ogromno. Zato se težko sprijaznim z mislijo, da smo edini v vesolju; smo pa prav gotovo nekaj posebnega. Sicer pa je vsak človek vesolje v malem ali celo vsebuje več vesolij. 9 Veliko noči si prebedel v pogovoru s skrivnostnim, že kar grozljivim vesoljem. In vendar si po naravi sončen človek. - Res sem prebedel dosti noči, posebno tedaj, ko sem delal kot astronom. Vesolje pomeni za f _ \ OBRAVNAVATI VSO SNOV PO UČNEM NAČRTU JE UČNI SAMOMOR. V ko delam kot poljedelec, vrtnar, sadjar, zeliščar in gozdar. 9 Tvoje življenje je tesno povezano z zvezdami, z vesoljem. Kako razmišljaš o porajanju, Življenju, odmiranju sveta in človeka? - V naravi ni ničesar večnega. Morda ni večno tudi to vesolje, ki ga trenutno zaznavamo. Lahko da je le utrip snovi kake druge, večje prostorske gmote. Najbrž J povprečneža pa tudi za razmišljajočega morda res nekaj skrivnostnega, tudi grozljivega. Pa ni tdko. Prav prijazno je, če ga le malo razumeš. Sicer se v njem dogaja res vse mogoče, od trkov galaksij do razletov zvezd in drugih katastrof - vendar je vse to tako zelo daleč; celotno vesolje, kot ga vidimo z Zemlje, pa deluje nekako spokojno in pomirjajoče. Da bi le bilo tako tudi na naši mali Zemlji, polni napetosti in nasprotij! f --------\ Prosenove knjige za otroke: Utrinki iz astronomije, MK, 1980 Orientiranje v naravi, MK, 1981 (skupaj z Jožetom Rotarjem in Petrom Svetikom) Prvi stik z vesoljem, DZS, 1984 Astronomček Tonček, MK, 1985 Opazujem Sonce in Luno, MK, 1987 TIP, DZS, 1990 Veliki in Mali medved, samozaložba, 1990 \________________________________________________________J pa je v naravi vsaka stvar ali reč, najsibo vesoljsko bitje ali telo, vpeta v neko razvojno pot; tu morda ni niti pravega začetka niti pravega konca, ko se snov nenehno spreminja - od protostanja skozi rojstvo, mladostna leta, v zrelost in obdobje starosti, tja do smrti, pogorišča snovi in začetka novega. Mogoče sem res sončen človek - zaradi ljubezni, ki je v meni. Sicer pa, kaj je poučevanje, zbliževanje s človekom, z Zemljo in vesoljem drugega kot ena sama velika ljubezen. Pogovor pripravila DANICA CEDILNIK Vrtnice X, 1977, (Iz Zmajeve mape) barvni svinčniki, Vrtnice H, 1976, (Iz Zmajeve mape) svinčnik, pastel in olje, Dekle z vazo, 1975, olje na lesu, Nidžara, 1976, olje na platnu nas pogovor Vredne stvari je treba opazovati in opisovati Opazovati - to se pravi biti radoveden, kako je kaj zgrajeno. Opazovati samo zaradi opazovanja ali opisovanja je dolgočasno in nevredno. Ni se treba čuditi, če otrok orglice razdre in naredi škodo samo zato, da bi potešil radovednost, to je, da bi zgradbo stvari preučil dokončno, ne pa samo površinsko. Otrok, človek, se hoče učiti, hoče sam znati nekaj izdelati. Opazovanje je torej pogosto povezano s potrebo po ustvarjalnem razstavljanju ali celo - če razstavljanje ni mogoče - po ustvarjalnem razdiranju. V vsakdanjem življenju je večkrat tako, da stvar opazujem šele takrat, ko jo moram popraviti. Popravilo zahteva, da se stvar razstavi, razdre, preuči. Natančnost in prodornost opazovanja je tem večja, čim večje je zanimanje za stvar, to je čim večja je želja stvar razumeti, ne pa samo videti. Vprašanje je, kako doseči takšno globlje zanimanje. Treba je pač izbrati stvar, ki je zanimiva. Večinoma je ljudem zanimivo tisto, kar je novo, še neznano. To pomeni, da v vsakdanjem življenju ne opisujem ograje, kakršnih je veliko, temveč edinstveno, posebno, nenavadno ograjo. Ali pa obleko. Nov tip nalivnega peresa, nov tip okna, ki se odpira in zapira na poseben način, nov tip zložljivega dežnika in podobno. Našteli smo stvari, ki so same po sebi stare, znane, vendar se pojavljajo v novi izvedbi. Lahko pa opisujem manj uporabljano stvar, na primer zložljivi stolček, ali pa stvar, ki je v vsakdanjem življenju sploh ne uporabljamo, na primer naprava, s katero se preskuša trdnost papirja, izdelana za eksperimentiranje v šoli pri pouku tehnične vzgoje. Novost in nenavadnost stvari je torej lahko spodbudna za opazovanje in opisovanje. Na drugi strani so znane stvari in izvedbe, ki so del vsakdanjega življenja. Te stvari so sestavina materialne kulture bodisi pri človeštvu sploh (npr. ščipalka za obešanje perila, škatlica paste za čevlje, bicikel, škarje, škatlica za vžigalice, svinčnik, kemični svinčnik, dežnik, šivanka) ali pri nekem narodu (npr. slovenski kozolec, določen tip lonca, kmečka peč, ribniški izdelki, Iskrin telefon oblikovalca Oskarja Kogoja). Opisovati znano stvar, uveljavljeno, zanimivo, pripadajočo materialni kulturi, je morda manj spodbudno in potrebno, vendar je treba upoštevati, da so tudi stare, uveljavljene stvari za mladi rod nove in da v življenju sprejemamo in uporab- potrebo po ustvarjalnem sprejemanju obdajajočega nas sveta. Odnos do obdajajoče stvarnosti, ki je stvarnost materialne kulture, naj postane spoštljiv in pozitiven. Tak odnos je dandanes tem bolj potreben, ker živimo v okoliščinah civilizacijske prenasiče-nosti in specializacije, ki zamegljujeta pogled. Dandanes se namreč ne pojavlja predvsem razdiralnost, ki izvira iz radovednosti, kakršna je očitna pri majhnem otroku, ki razdre igračo, ampak se uveljavlja tudi razdiralnost brez radovednosti in vzroka, to je uničevanje, razbijanje predmetov materialne kulture. Mislimo, da se tovrstna razdiralnost pojavlja že pri otrocih, kasneje je pa sploh grozljiva. Kakor da človek ne razume in ne sprejema obdajajoče stvarnosti kot kulture. Najbrž zato, ker ni sodeloval pri njenem nastajanju, ker mu je dana, ne da bi se bilo treba truditi, in mu je dana v preveliki meri. Priče smo uničevanja javnih objektov, kot so klopi, razglasne deske, avtobusna postajališča, telefonske govorilnice in drugo. Priznati je treba, da so Slovenci in slovenska mladina udeleženi v tem razbijaštvu in da razbijajo morda bolj kot tisti, ki živijo v slabših civilizacijskih razmerah. Opazovanje in opisovanje imata med drugim namen preprečevati raz-bijaško razdiranje in vzgajati mladino v spoštovanju do stvari materialne kulture in skupnih, družbenih objektov. Če gre za stvari živega sveta, je treba občudovati naravno lepoto in smiselnost. Tudi naravo uničujemo in je potrebna varstva na temelju razumevanja s pomočjo opazovanja in opisovanja. Šola, ki nič ne stori, nosi del krivde za položaj, v katerem živimo. Bolj kot kakšni pozivi k pozitivnemu odnosu, ki pa jih tudi manjka in jih ne uporabljamo, lahko pozitivni odnos do stvari privzgajamo posredno - z opazovanjem in opisovanjem. Opisovanje ima veliko moralno vrednost. Seveda se na tihem zavzemamo za opisovanje stvari, ki so kolikor toliko popolne, odlične, vredne občudovanja in navdušenja. Zdi se, da lepe, trdne, dobre stvari bolj klubujejo razdiralnim nagonom kot pa neposrečene, površno in slabo izdelane stvari, , ki jih tudi ne manjka. Za vajo opisovanja lahko kdaj pa kdaj nalašč izberemo slabše izdelano stvar, tako, ki zbuja grajo in kritiko. Sploh se postavlja vprašanje opiso-valčevega odnosa do stvari. Ali naj opisovalec izrazi svoje stališče, mnenje, sodbo, podobno kot jo v svojem Odlomek iz 4. poglavja nove knjige dr. MILANA DOLGANA USTVARJANJE JEZIKA (izdala in založila PA v Ljubljani 1990, 295 din). Knjiga ima osem poglavij: Svobodno (breznaslovno) pisanje, Prosti spis s predmetnim naslovom, Poročilo, Opis stvari po opazovanju, Izvedba (ravnanje, dejanje), Spis o določenem človeku, Pisanje v vrsticah (verzih), Zgodba kot izmišljanje. ijurno veiiKo uvetjavijemn stvari, ne da bi jih zares spoznali in doživeli. Šola naj uveljavlja opazovanje in opisovanje vrednih stvari, ki sestavljajo materialno kulturo. Izrabi naj svojo usmerjevalno, izobraževalno in vzgojno vlogo ter svoj vplivni družbeni položaj. Vredne stvari je treba opazovati in opisovati, zato da jih globlje spoznavamo in se kultiviramo. Če je stvar dobra, vredna, lepa, koristna - je za njo ustvarjalec, ki jo je nekoč izumil, ali več ustvarjalcev, ki so jo dopolnjevali, ji dali odlično obliko in uporabo. Tudi stvar, ki je zelo razširjena in je v današnjih okoliščinah industrijske velikoserijske proizvodnje razmnožena v neštetih enakih izdelkih, nosi v sebi pečat individualnega izuma, iskrivega duha ter verjetne kolektivne izpopolnitve. To je nekaj posebnega: veliko izvodov, ki jih uporabljamo in izkoriščamo milijoni, za stvarjo pa stoji posameznik - ustvarjalec. Opazovati in opisovati dobro stvar pomeni podoživljati ustvarjalnega duha, ga občudovati, se mu pridruževati. Tako ima naša vaja opisovanja, ki je na prvi pogled nekaj hladnega, strokovnega, razumskega, lahko veliko duhovno vlogo in moralno vrednost. Z opazovanjem in opisovanjem tako rekoč obnavljamo predmete materialne kulture. Podoživljamo duhovnost, ustvarjalnost, miselno moč, ki je bila nekje na začetku in se je utelesila. Vaja opisovanja omogoča, da se izobražujemo in razvijamo svojo ustvarjalnost in da potešimo -----v rcrrt lAVgUJUUJU izraža novinar? Pri časopisnem načinu pisanja smo opozarjali na vrednoto, da se poročilo in komentar ne mešata, ampak sta ločena. Pri opisu pa menimo, da je načelno sicer mogoč čisti opis brez izraženega stališča in da to pripomore k doslednosti opisa, kajti sicer se lahko zgodi, da komentar preseže, tako rekoč požre opis, da pa je prav, če v šolskih okoliščinah v okviru opisa dopuščamo in celo priporočamo deloma izraziti stališče. Komentiranje ne ogroža opisa, saj ga utrjuje opazovanje. Izraženo stališče lahko pomeni, da' je razumevanje stvari popolno in nadpovprečno. Če učitelj določi za vajo opisa stvar, ki je po njegovem mnenju (in raziskavi!) posrečena, odlična, pa opisovalec ostane nepristranski, to je ne izrazi stališča ali pa je celo neupravičeno kritičen, potem je mogoče, da gre za nekakšno moralno oporečnost takšnega pisca. Seveda naj bo učitelj skrajno previden, saj je morda kaj spregledal. Po drugi strani pa je prav, da je odločen, da ne zanemarja vrednotenja in da vajo opisa postavlja tudi kot vajo, ki vsebuje moralne prvine. Opisovalec naj se zaveda, da je stališče do opisovane stvari (bodisi hvaljenje, ali občudovanje, ali priznanje, bodisi kritika, ali pač oboje) instrument, ki pomaga, da je opis prepričljiv. Vendar je stališče, po-sebno pozitivno, lahko izraženo po-sredno med vrsticami, kot sestavina samega opisa. Dobra stvar zbuja kakovosten opis. pobude odmevi Na vrtni nič novega To je največ, kar so si ta trenutek lahko zaželeli ravnatelji. Kdo jim je uresničil to željo? Zakaj? Bojazni nekaterih nad preveliko avtonomnostjo ravnateljev bi se pridružila tudi sama, vendar z dodatkom zgodovinskega spomina. Absolutizem ravnateljev zame ni novost. Če se ozrem malo v preteklost, lahko zelo hitro ugotovim, da so ravnatelji najbolj zavarovani pedagoško-politični funkcionarji. V Celju ga ne poznam, ki bi prepustil svoj stolček, preden ga mati narava ne prisili v to. Pa tudi vse institucije so doslej delovale v prid ravnateljevemu večnemu vladanju, kljub formalnim razpisom vsaka štiri leta. Seveda smo jim bili v veliko podporo vsi učitelji, ki smo znani večni ljubitelji mirovanja in utečenega trpljenja, brez presenečenj. Mnogi so si ob tako »mirujočih možeh« ustvarili prav fantastične položaje. Kje je bilo mesto nas nergačev? Nikjer. Načelno smo zmeraj imeli prav, spremenilo pa se ni nič. Včasih smo bili nergači tudi povsem diskvalificirani. Potem je kateremu od njih ravnatelj naredil dvomljivo uslugo in mu tako zavezal jezik. Menim torej, da ne daje novi zakon ravnatelju nič več pristojnosti kot doslej, le da se je ravnatelj do zdaj delal lepega za hrbti samoupravljalcev, ki si jih je ob obubožanem sindikatu z levo roko izbral sam. Zdaj le še upam, da mu bo novi zakon dokončno dal možnost za odkrito besedo, da bo jasno pogledal v obraz tistim, ki nismo po njegovih merah, in nam bo rekel: »Micka, ne prihajaj več v šolo,« brihtna Micka pa bo vedela, da ne zaradi slabega dela, temveč zaradi tega, ker preveč na glas razmišlja. Da bo moral kdo iz šole zaradi slabega dela, se nam še dolgo ni treba bati, ker bo to šele takrat, ko bodo na vrhu sedeli sami najboljši, samo eno mandatno obdobje, potem pa bodo šli nabirat novih inspiracij v razred med mlade. To bo takrat, ko to ne bo ravnateljeva sramota ali nesposobnost, temveč nuja. Zakon naravnost pravljično, naenkrat, ob starih ravnateljih (ne po letih) računa na nove čase in ideje. Ja, kje pa živite? Nekateri ravnatelji bodo tako še enkrat občutili katarzo vladanja v najbolj demokratičnem pomenu. Žalostna sem, ker sem spet nasedla. Že mi je jasno, da se prenova odmika nam in še bolj otrokom. Verjamem v trditev: Kakršen ravnatelj, takšni učitelji. Do zdaj smo bili nekako vzgajani v slogu »na zunaj tako na znotraj drugače«. Tisto slabo (na znotraj) smo prebavljali mi in otroci, ravnatelj pa je urejal stvari na zunaj (lepo). Ob dolgoletnih vladanjih je večina postala utečena mašinerija, pa še dolgočasna povrhu. Nimamo ne dobrega sindikata, ravnatelji nimajo dobre opozicije in tudi zato niso dobri. Opozicija po vogalih hodnikov pa škoduje šoli, ne ravnatelju. Pa brez zamere, ravnatelji, takole sem vrgla na papir enega izmed slogov vladanja, ki je žal sprt z moralo, kaj šele s pedagogiko. Včasih je dobro že to, da veste, da nekateri tudi vemo. Ne veste pa še, da se morate vi in šole bati tistih, ki ne vedo, se jim ne ljubi vedeti, ki se delajo, da ne vedo in raje ne vedo. MARINA UMNIK Balada o sarajevskem nosaču, 1975 (Iz ciklusa Kronika o Sarajevu) kombinirana tehnika, detajl OSNOVNA ŠOLA Priložnost za dražbosiovje Morda je danes odveč dokazovati, da je nujno in koristno, če vpeljujemo tudi v osnovno šolo temeljne pojme družboslovja. Toda zgodovina svetovnega in našega šolstva dokazuje, da so se morali napredni pedagogi dolgo truditi, da so to dosegli. Koliko nesporazumov je bilo treba odstraniti po vojni, preden je bila v šole vpeljana družbena in moralna vzgoja, ki naj bi nekoliko zajemala to družbo-slovje. Težave so bile zlasti zaradi tega, ker so to področje vzgoje in pouka razni ljudje zelo različno razumeli in mu postavljali zelo različne cilje. Naj bo tako ali drugače, treba bi bilo omeniti, daje bil ta predmet izmed vseh najbolj sumljiv že v preteklih časih, pred nedavnim in je morda tudi zdaj. Napoti je bil nekaterim učiteljem, ker zahteva nadpovprečno razgledanost, pedagoško, psihološko, metodično in človeško občutljivost, napoti je bil nekaterim partijskim in drugim birokratom in slabše razgledanim teoretikom, ki so premalo razumeli družbo, čas in mladega človeka. Zgodovina svetovnega šolstva kaže, da so se porajali zasnutki družboslovnega pouka že v dobi razsvetljenstva in daje zlasti laičnemu etičnemu pouku nasprotovala Cerkev, ker se je bala za monopol nad moralno vzgojo in poukom. V prvi polovici 19. stoletja se je družboslovni pouk v šolah prenehal razvijati, kljub živahnemu razvoju družbenih ved, filozofije in etike. Šele velike gospodarske, politične, kulturne in družbene spremembe v drugi polovici 19. stoletja so omogočile in zahtevale vpeljevanje družboslovja tudi v osnovne šole pod imenom nauk o ustavi, državoznanstvo, državljanska vzgoja in pouk. Tako so torej pred prvo svetovno vojno vpeljevali družboslovni pouk v vseh tedaj znanih in bolj razvitih deželah, če odštejemo zgodovino in zemljepis, ki imata že nekoliko daljšo zgodovino. Ko so po prvi svetovni vojni skoraj vse evropske in druge dežele izvajale šolske reforme, so skoraj vse brez izjeme vpeljevale takšen ali drugačen družboslovni pouk; tudi tiste, ki so ohranile v učnih načrtih verouk. Ponekod so vpeljevali tudi pouk etike - ta naj bi nadomestila verouk. Za islamske države je bil dovolj pouk verstva. Tako smo lahko med vojnama opazovali različne zasnove družboslovnega pouka. V totalitarističnih državah so gojili zlasti rasni nauk z vsemi dodatki in deformacijami, in te so potem čutili v drugi svetovni vojni, v demokratičnih deželah so razvijali državljanski pouk, etiko. Podobno kot pred prvo vojno so tudi ob pripravah na drugo množično vpeljevali obrambni, vojaški in podobni pouk. Pod vplivom in na pobudo Društva narodov in nekaterih mednarodnih ustanov so že vpeljevali vzgojo in pouk za mir in razumevanje med narodi. O tem so razpravljali tudi na mednarodnih kongresih, nastajalo je tudi ustrezno slovstvo. Po drugi vojni so zlasti na pobudo Unesca v vseh deželah začeli reformirati šolstvo, povsod so razmišljali o novem človeku, ki naj bi ustvarjal novo povojno življenje. Poleg naravoslovja so povsod namenili veliko pozornost družboslovju. Razmišljali so o vrednotah, potrebnih za nove gospodarske, politične in kulturne odnose med narodi in državami, o novi etiki in morali, ki je potrebna za razvoj posameznika, družbe, kulture. Ponovno so v številnih mednarodnih organizacijah učiteljev, profesorjev in drugih poklicev, ki imajo opraviti z ljudmi, odkrili potrebo po vzgoji humanizma, po socialni in kulturni vzgoji. In čedalje pogosteje so se v dokumentih OZN, Unesca in nevladnih organizacij pojavljale zahteve po vzgoji za mir, razumevanje med narodi, za človekove pravice, proti rasni in spolni diskriminaciji itn. Ves čas na prepihu Kljub slabostim je naše slovensko šolstvo zelo sledilo tem svetovnim trendom, zato je bilo veliko manj kot v drugih republikah pod vplivom ene resnice, ideologije, odporno je bilo proti pritiskom, ki so ga nanj izvajali nekateri manj široki, sprejemljivi in razgledani in daljnovidni oblastniki. In naši prvi ustvarjalci šolske reforme so se že takrat povezovali s svetom, poznali ter upoštevali so priporočila Unesca in drugih mednarodnih organizacij. Žal se to ni zgodilo ob zadnji reformi srednjega šolstva, čeprav so bili nanje opozorjeni. Veliko truda je bilo potrebno tudi ob reformi osnovne šole v zadnjem obdobju, da so razni organi sprejeli pobude za nova področja vzgoje, kot so vzgoja za mir, razorožitev, za vzajemno razumevanje med narodi in za človekove pravice. Veliko več naklonjenosti je bilo namenjeno matematiki, biologiji, fiziki in seveda klasični ideolo-ško-politični vzgoji. Vsemu temu je poskušal slediti tudi skromni, sumljivi in obrekovani predmet družbeno-moralna vzgoja. Res je, da je bilo leta 1952, ko je bil uradno vpeljan, nekje zapisano, naj bi z njim nadomestili verouk, vendar so pozneje tisti, ki so se z njim ukvarjali, začutili njegovo širše poslanstvo, njegovo globoko vzgojno vrednost. Že prvi učni načrti pa so pokazali, da predmet ne namerava preganjati vere ali indoktrinirati mladih za eno resnico. Številni članki, ki so obravnavali moralni pouk ob njegovi vpeljavi, kažejo, da so učitelji prav razumeli njegove naloge. Negativne spremembe so nastale, ko so v sedemdesetih letih začeli ideološko ofenzivo novi ljudje, in ti so pozneje vpeljevali tudi temelje marksizma in samoupravljanja ter izvajali razne šolske reforme. Kljub temu so bili ti slabi vplivi na družbeno-moralno vzgojo šibki, kajti za ta predmet smo začeli izobraževati učitelje, ki so se na stvar spoznali, ki jim je bila tuja ozkost, ena resnica, spoznavali so tokove v svetu in številne mednarodne dokumente o vzgoji in izobraževanju, raziskovali so dogajanja in pojave v svetu. Mnogi učitelji so bili tudi mentorji klubov OZN. Med obnavljanjem učnih načrtov za osnovne šole po osemdesetih letih je bilo predlagano, naj bi družbeno-moralno vzgojo črtali iz šolskih programov. Ž velikim trudom je bilo treba dokazati poklicanim in zlasti nepoklicanim, da je tak predmet potreben, da lahko po svoje pripomore k oblikovanju mladega človeka, da ga imajo po vseh državah, itn. In veliko truda je bilo potrebno, da smo smeli v novi učni načrt včleniti določila, zamisli in priporočila mednarodnih organizacij o vzgoji za mir, vzajemno razumevanje med narodi, za človekove pravice idr. Učni načrt je bil končno potrjen 1983 in pričakovali smo, da bo mir in da bomo lahko zboljševali pouk. Toda ko smo prehajali na visokošolsko izobraževanje učiteljev, nas je oblast obvestila, da ne bo več treba izobraževati učiteljev družbeno-moralne vzgoje, ker bodo za tako delo usposobljeni vsi prihodnji učitelji. In spet je bilo potrebno veliko truda za dokazovanje, da je treba tudi in predvsem za tak predmet imeti izobražene učitelje. Ko smo torej že nekaj let delali na visoki stopnji in so študij končevali prvi kandidati, so se pojavile zlasti ob 30-letnici šolske reforme nove pobude, naj se predmet druž-beno-moralna vzgoja ukine, s tem pa tudi katedra na fakulteti. Pobuda je prišla iz hiše, kjer delamo. Na pobudo takih »znanstvenih« predlogov je potekala zadnje leto tudi po časopisih gonja proti družbeno-moralni vzgoji kot ideološkemu, stalinističnemu, boljševističnemu idr. predmetu. .(] P Predmet je ostal K sreči nova šolska oblast C v nasedla demagogiji in je predme ostal. Ker pa je nepopoln, ga j1 v treba na novo zasnovati, mu dat sl ustreznejše ime in boljši poiožS ° v šoli. Do zdaj tega predmetni niso vpisovali v spričevala, g* ^ niso ocenjevali, učitelje so ime •< za manjvredne, podobno so ne kateri ravnali tudi s študenti. Čeprav naši pedagoški, kul turni in drugi javnosti ni treh ^ dokazovati, da je družboslovja potrebno že v osnovni šoli, ni vendar spomnimo, da celotna se stava izobraževanja in vzgoje 1" zahteva, da bi bila šola usodni okrnjena, da bi zgrešili cilje, ki '■ d jih postavljamo, ko govorimn o napredni demokratični in čl< 0 veški družbi. ni Ko smo predmet ohranili, srn SI bili izjema v Jugoslaviji, če bi g S1 odpravili bi bili izjema v Evrol K in v svetu, kjer taki vzgoji i P izobraževanju namenjajo velik s pozornost, seveda tudi tam, kje P' imajo v šolah verouk. Najbrž o1 more biti alternative ali družborf slovja in z njim tudi morali01 pouk, ali verouk, ker prvo s< P veda spada v šolo, druga p SI predvsem v cerkev in če kdo žell>] tudi v šolo, če je javnost tem ^ naklonjena. Ko smo se desetletja bojeva d' za družbeni in moralni pon ^ v osnovni šoli, smo v bistvu tu< izpolnjevali zahteve in pripori čila OZN in Unesca ter razni 4 nevladnih organizacij, ki so p* n< udarjale pomen etične, socialni K državljanske, kulturne, ekološk P! in mirovne vzgoje, zlasti pa p(v uka. Izredna pozornost je bi d< namenjena tudi vzgoji za hi C mane odnose med spoloma, dn ^ žinski vzgoji in pouku, vzgoji 1 bi razumevanje med narodi, pro2v rasizmu in diskriminaciji na vsr^l področjih družbenega življenjir' Poleg tega so nastajale možnosti tudi za vzgojo za razvoj in zjstl spoštovanje človekovih pravici za versko in vsako drugo str]|dt nost. Da smo bili na pravi pot*1'! dokazuje najnovejša Konvencij d) o otrokovih pravicah, zlasti fr'' evropski projekti o šoli za življfP£ nje. V tem duhu smo tudi pr pravljali učitelje. Vse omenjene razsežnos vzgoje in izobraževanja naj tlje zdaj še bolj vplivale na vsebin v družboslovja in bile povsem pri nane, uveljavile pa naj bi se tu: okoliščine za nevtralno javno šolo v ZDA. , Zdenko Kodelja razmišlja o nasprotujočih si prizadevanjih Cerkve in dritP 'y do verouka kot šolskega predmeta. Eva D. Bahovec poudarja, da vpeljevanje novih predmetov v zdajšnji ut' načrt ni brez povezave z zasnovo sodobne šole, z razsvetljensko pobw o obveznem šolanju za vsakogar. V drugem delu zbornika so objavljena stališča in predlogi o tem, ali naj spW ka. vpeljujemo verouk v šole in kako, ali naj uvrščamo učne vsebine o religiji v različne šolske predmete? Zbrana so mnenja ministra za šolstvo Petra Venclja, predsednika Stroko] nega sveta RS za vzgojo in izobraževanje Franca Lazarinija, parlamentark strank in nekaterih verskih dostojanstvenikov. Zbornik zaokrožajo posametl odlomki mednarodnih pogodb in konvencij, ki govore o zahtevah mednard nih organizacij v zvezi z reševanjem vprašanja verouka in religiozne vZgOl tako, da so upoštevane in spoštovane temeljne človekove pravice. Sle Pb Ho ne bo Kako naj se učimo Med stvarnim in idealnim (Nadaljevanje iz prejšnje Štefke) Sodoben vzgojno-izobraže-a j' valni proces naj bi potekal dodal sledno v interakciji, to pomeni ožS °b nenehnem sodelovanju učite-let* 'ja in študenta. Učitelj ex cathe-gidra za razviti svet ni več nedo-nd1 takljiva avtoriteta, ki lahko tiranizira nemočnega in življenjsko odvisnega študenta, ki se ne sme kul Postaviti v bran za svoj status in (e manj za svoje pravice. V inte-rakciji tiči tudi načelo sodobne Permisivne vzgoje, ko učitelj gradi na pozitivnem ter išče (in e 1 najde), kaj kandidat zmore in ?na; proces temelji na spodbudah in priznanju ter ugotovljenem napredku, ta pa je zasluga °beh, učitelja in učenca. Iskanje neznanja, lukenj v znanju in nesposobnosti je podobno policij-i g skemu zasliševanju, poudarja o! Kvale, ko je študent prisiljen i i Priznati poraz; cilj je dosežen lik s priznanjem, le da brez podpisa kje Prizadetega. So pa tudi takšni učitelji, ki jbc|razumejo uspeh in neuspeh kot osebno odgovornost ter imajo Praviloma samo izjemoma neu-pspešnega študenta, toda ti so ' »moteči dejavniki sistema«, sodelavci jim očitajo, da ne ustrezajo svoji vlogi. Spet lahko navedem primer znanca visokošolskega učitelja, ki je priznal, da ni tul zdržal takšnega moralnega priti-or< ska in se je pač prilagodil tako, mi da zdaj pri izpitih zmeraj »vrže« p< nekaj kandidatov, da ima mir. Represivne metode imajo svoj Pradavni izvor v dresuri zveri, vzgoji z bičem, vendar pa se danes tudi tam stanje spreminja. e smo pozorni na krotilce zveri, opazimo, da sicer imajo ji i bič in ga vihtijo nad glavami iro Zveri - to godi arhaičnim občut-,-sAom gledalstva - vendar žival, ki nj* naredi akrobatski skok, nagra-iosdijo z okusnim grižljajem. To i zstore neopazno, nepozoren gle-ivkdaleč tega ne opazi, saj vidi le to, trpda neprenehoma demonstra-loflbvno vihtijo bič. Očitno so tudi icijdreserji ugotovili, da je permi-psivna metoda uspešnejša; njim rij Pa lahko zaupamo, saj je njihov pr edini motiv resnični uspeh. Gotovo je veliko lažje so-°s dobne metode teoretično uteme-i.1 (jevati, kakor pa jih uresničevati ,ir v praksi, kajti praksa je izredno ""' odvisna od širše kulture okolja in tradicije. Zdi se, da pri uporabi .Permisivne vzgoje prednjačijo oj zlasti Američani, in eden teh je tudi vodilni teoretik, otroški zdravnik dr. Spock. Drugi pomembni znanstvenik na tem področju je sicer nemški Žid K. Le-pin, ki je večino svoje ustvar-P(ialne dobe preživel v ZDA. Tja ’ 1 se je preselil iz Berlina. Kmalu je Ugotovil, da imajo v Ameriki bolj permisiven odnos do vzgoje v primerjavi z evropskim, zlasti Uemškim, s svojo teorijo social- ln< >šk P' bi v hiČ' dri nega polja pa ga je sam še podkrepil. Nekateri menijo, daje pri razvoju permisivnih metod na novi celini odigrala svojo vlogo tudi kultura tamkajšnjih domorodcev Indijancev, ki nikoli niso tepli niti otrok niti žena. Palica in klofuta, ki sta bili stoletja nepogrešljivo sredstvo evropske vzgoje in urejanja zakonskih odnosov, sta bili Indijancem tuji in ogabni. Študentu je treba želeti uspeh. K permisivnim metodam vzgojenega dela sta v razvitem svetu pripomogla tudi vpliv staršev na šolo in tekmovalnost. Izjemna moč staršev na preduniverzitetni ravni je pogosto kar arbitrarna, saj prav oni odločajo, kdo lahko poučuje na neki šoli in kdo ne more (več). Merilo, ki ga uporabljajo pri tovrstni presoji, je praviloma odnos do učencev. Na visoki stopnji pa je pomembna tekmovalnost; če na neki fakulteti prevladuje selektivna represivna metoda, študentje zbežijo na drugo univerzo, tisto, ki je pač dosegljiva, saj imajo večja mesta po več samostojnih popolnih univerz, obenem pa so dosegljive še druge bolj oddaljene zaradi višje življenjske ravni in istega jezika. V takšnih razmerah se močno pokaže občutljivost profesorjev z različnih univerz, bije se boj za pozitivno mnenje študentov; iz tega ozadja izvirajo tudi izjemna sovraštva in zamere med oddaljenimi univerzami. Nič nenavadnega ni, če študent (ali srednješolec) pokliče profesorja po telefonu zvečer na dom - seveda, kadar ima hujšo težavo pri svojem študiju. O čem takšnem pri nas niti sanjati ne moremo (ali pa lahko le izjemoma). Noben profesor si ne želi večernih klicev na dom, in prav zato se potrudi, da je teh čim manj, to pa doseže tako, da najde za študenta dovolj časa že ob urah, ko je na fakulteti. Mnenje študentov o profesorju, ne glede na to, koliko smo pripravljeni utemeljevati uničujoče kritike na račun njihove špekulativ-nosti, najbolj pretanjeno zrcali resnične odnose v razmerju študent - profesor. Tudi študentova nadpovprečna zahtevnost kaj dosti ne moti, če je demokratično uporabljena, dosledno pa se odmika od represivnih in formalno avtoritativnih razmerij. Tudi za to trditev navajamo primer: študenta, absolventa neke zahtevne fakultete, najboljšega v letniku, so ob navzočnosti več profesorjev vprašali, kaj je zanj najpomembnejše v odnosih, pa je hitro odgovoril: »Občutek (zavest), da ti profesor želi uspeh.« Pomanjkanje tekmovalnosti je pomemben dejavnik odnosov v naših razmerah in težko je predvideti, s čim bi ga lahko nadomestili, saj konkurenčnih univerz najbrž še dolgo ne bomo imeli. Pred nedavnim sem slišal profesorja neke fakultete, ko se je zgražal, da dobi iz srednje šole sam »gnoj« in da je velik osip nekaj nujnega. Kaj takšnega (neodgovornega, nesramnega) ne bi rekel nikoli niti ob najmanjši tekmovalnosti ne. Izjava je mogoča le v razmerah, ko imamo na večini strokovnih področij le eno vrhunsko ustanovo ali le »en kup gnoja« in na njem enega samega petelina. Petelin s tako močjo pa se najbrž ne zaveda, da je danes večina mladih zelo resnih pri delu, zaskrbljenih in prestrašenih, z njimi vred pa so ustrahovani tudi vsi starši in svojci. Ob vsakem pomembnejšem izpitu zajame vso emocionalno skupnost preplah, telefoni prenašajo skrb na vse strani. Toda tudi to ni dovolj. Dogaja se, da celo tistim srečno izbranim, ki pridejo skozi sito sprejemnih izpitov, profesorji pogosto grozijo na vse mogoče načine, namesto da bi jih odgovorno in prizadeto pripravljali za svoje prihodnje sodelavce. Neredko se prijavljajo za stik z novinci pravi sadisti, in ti izrabijo vsako priložnost, da vcepljajo študentom strah in zbijajo samozavest. Podobno sledi tem ciljem tudi naša zakonodaja; vse deluje skladno, šolsko nadzorstvo hoče ostati represivno, ne more se preleviti v svetovalno delo, kakršno pozna že dlje časa razviti svet. Tam imajo inšpekcijo le zato, da preverja, ali so upoštevani splošni standardi in se uresničujejo programske vsebine, ali so učitelji primerno usposobljeni, učiteljeva odgovornost in vestnost pri delu pa sta zadeva poklicne usposobljenosti in etike. Sicer pa je učitelj poklicno in strokovno samostojen. Za represivno ozadje v naših razmerah pa je precej kriv tudi represivni politični sistem, ko je en sam vedel za vse resnice, en sam vedel, kaj je prav, in si je en sam izmislil celodnevno šolo in usmerjeno izobraževanje, čeprav v šolstvu nikoli ni delal in je tudi sam zelo malo hodil v šolo itn. Naša šolska kultura je imela veliko strokovno oporečnih botrov, zato smo morda lahko zadovoljni, da ni s šolstvom še slabše, kot je zdaj. Učitelja se ne da nadzirati Razviti svet ve, da se danes učitelja ne da nadzirati, zelo uspešno pa je mogoče z njim sodelovati; tega ne bo nikoli odklonil. Sodobne celostne življenjske in delovne razmere onemogočajo preverjanje od zunaj; to velja celo za tehnologijo. O tem večkrat prepričljivo govori J. Jerovšek: Nadzor mora biti del sistema ali del kulture izvajalcev dejavnosti in čeravno je to morda za birokrata še tako neoprijemljivo, je edino stvarno. Kratchfield navaja primer. s katerim sami sebi dokažemo, da ne znamo ničesar. Poskusite! Kmet je kupil konja za 60 dolarjev ter ga je kmalu prodal za 70 dolarjev. Pozneje ga je spet kupil, toda novi lastnik je zahteval 80 dolarjev, končno pa ga je prodal za 90 dolarjev. Naša naloga je zračunati, koliko je kmet zaslužil, koliko ima dobička. Verjetno bo večina bralcev zra-čunala, da znaša dobiček 10 dolarjev, vendar je to napak. Stvarni dobiček je 20 dolarjev. S primerom smo dokazali sami sebi, da ne znamo seštevati in odštevati do 140, kolikor znaša skupna manipulativna vsota. S tem pa smo prikazali, kako je mogoče vsakemu dokazati neuspeh, četudi snov obvlada, saj spada naloga v prvi in drugi razred osnovne šole. Besedo pedagog so stari Grki uporabljali za sužnja, ki mu je bilo naloženo voditi otroke bogatih Atencev k učitelju ter jim pomagati pri domačih nalogah. Do danes se je pomen besede močno spremenil, a če bi tudi zdaj sprejeli vodenje učencev in pomoč pri učenju kot temeljno obveznost, ne bi zgrešili namena. Seveda pa je optimizem za hitre spremembe na tem področju utopija, vsaj če ga gledamo iz zornega kota enega rodu. Zato bomo v nadaljevanju več govorili o metodah in tehnikah učenja, kajti tu je zanimanja zagotovo veliko, tu ni intencionalne praznine, vsaka koristna misel ali napotilo lahko reši kakšno stisko ali pa morda lahko postane celo življenjski cilj tistega, ki študira. Obenem je zagotovljen tudi širši nacionalni interes, saj se vsako znanje opredmeti, ne glede na doseganje različnih spričeval in poklicev. Ena največjih sprememb sodobnega časa je tudi potreba po učenju vso življenjsko dobo, zaradi znanega dejstva, da se nova spoznanja hitro širijo in množijo. Ta pojav je hkrati tudi eden od vzrokov za preobremenjenost na različnih ravneh izobraževanja, programi so objektivno čedalje obsežnejši in zahtevnejši. Težko pa je ugotoviti in se sporazumeti, kako nova odkritja včlenjevati v programe, kdaj in na kateri stopnji. V zadnjih desetletjih smo »iznašli« rezervo, češ da je mogoče veliko zahtevnejše vsebine uvrščati v osnovne programe, torej navzdol glede na starost udeležencev; pri tem imajo nekaj zaslug tudi psihologi, nihče pa ne zna natančneje razmejiti, koliko je to strokovno še utemeljeno, koliko pa nastane nestrokovnih odločitev zaradi nuje, kakšen kompromis je strokovno še sprejemljiv. Otroci pa se ne morejo upreti, kajti čim mlajši so, tem manj besede imajo. JOŽE TRČEK bnv šoli. Prizadevamo si za fakulta-'tivni, to je izbirni, alternativni Predmet za tiste, ki si ga telijo. To naj ne bo verouk, imenujmo Sa raje verski pouk. FRANC LAZARINI: Predmetu versko izobraževanje, ne Pa vzgoja Koliko slovenske mladine ne ^ore sprejeti šole, takšne kot je, Za svojo? Šola namreč ne priz-_ nava, da obstaja Biblija, ne sez-j nanja z nikakršnimi objektivnimi Podatki o verstvu. Govori o ve-rah s stališča ene same ideologije. n še to pogosto označi z izrazom * teligija... ,j . Strokovni svet RS za vzgojo in ‘Zobraževanje išče rešitve, ki bi Ph bilo mogoče uresničiti takoj. ^ slovenski šoli je nujno nekaj s,oriti. Vsem učencem, brez iz-iti fcme, bi morali omogočiti pregledno znanje o verstvih sveta, ID ka t - - ... 'toliška vera pa naj bi bila bolj ll Poudarjena. To bi lahko dosegli ,tl uresničevali že ob zdajšnjih Predmetih. Ne potrebujemo torej novega. Takšen predmet najbrž ne bi bil najprimernejša rešitev, 5ai bi se zanj odločali večinoma v,erni učenci, ne pa tisti, ki o veri b°lj malo vedo. V pluralni družbi pa moramo vsi vedeti o religijah čim več. Večina članov Strokovnega sveta meni, da bi morali v prihodnje v šole vpeljati izbirni predmet o verah: ta naj bi bil predvsem izobraževalen, ne pa tudi vzgojen, kakršnega želi med-škofijski katehetski svet. V tem se naša mnenja razlikujejo. PETER VENCELJ: Potrebovali bi usposobljene učitelje Po administrativnem ukrepu iz leta 1952 sem moral iz prijetne tople šole k verouku v mogočno in hladno cerkev. Ta nenadni izgon sem doživel kot krivico. Tako se je začel na zunaj kazati negativni odnos do vernosti in tega se še nismo znebili. Dokler bo tako, bomo pač živeli z občutkom, da želimo nekaj vpeljevati na silo. Razmišljanje o fakultativnem pouku je sicer zelo pošteno, res pa je, da bi potrebovali usposobljene in razgledane učitelje za morebitni novi predmet. VID GREGORAČ: Verouk ne spada v šole Ali res le kateheza zagotavlja duhovno kul!vro, ki je nujna za oblikovanje -, Hične osebnosti? Menim, da ni tako. Čeprav sem obiskoval tolikokrat kritizirano socialistično šolo, sem zrasel in se razvil v zrelo, kritično osebnost. Jezi me, da je Strokovni svet na pragu 21. stoletja namenil tolikšno pozornost verskemu pouku. Menim, da verouk ne spada v šolo. Vsak ima dovolj možnosti, da uresniči svoje želje v cerkvenih ustanovah. Tega nikomur ne preprečujemo. JADRANKA TROŠT: Prednost krščanstvu Poučevanje krščanske vere bi moralo imeti prednost pred drugimi religijami. Nujno je, da se otrok že v osnovni šoli začne zavedati, kje pravzaprav živi. Hudo je, če ne ve, da ima na naših tleh zidava krščanske cerkve prednost pred džamijo. Ponosni moramo biti na svojo tradicijo. Zato naj bo krščanstvo, vera mojih krajev, bolj v ospredju. Doslej smo jo preveč zanemarjali. JOŽICA VIRK-RODE: Predvsem težnja cerkve? Čeprav sem verna, imam včasih občutek, da je fakultativni verski pouk bolj težnja in hotenje Cerkve in nekaterih oblasti, kot pa potreba otrok in staršev. Za- kaj naj bi ta predmet sploh vpeljevali v šolo? Mar ne bi bilo lažje, bolj logično, če bi cerkve na široko odprle vrata tudi nevernim, pripadnikom drugih verstev, in jim tako omogočile, da se temeljiteje seznanijo s krščanstvom. PAVLE ZGAGA: Bo mogoče Živeti od verskega pouka? Vsi, ki se ukvarjamo s šolo, smo že naveličani nenehnega prenavljanja in spreminjanja naše šole. O šoli, odkar pomnim, go-' varimo kot o veliki pomanjkljivosti. Z njo je zmeraj kaj narobe: ima česa premalo ali preveč. Pred dvajsetimi leti in več smo skušali v šolo vpeljati pouk spolne vzgoje. In kaj se je zgodilo? Skoraj nič. Ko sem študiral na fakulteti, so šoli očitali, da ji primanjkuje idejnosti. Vsi so si prizadevali zanjo, strnili so jo v predmet samoupravljanje s temelji marksizma, in tega sem poučeval po opravljeni diplomi. Ker od »samoupravljanja« nisem mogel živeti, sem poučeval še varstvo pri delu. Bi moral zdaj poučevati še verski pouk? LUČKA LEŠNIK odprta šola Kje vas in nas šola žuli Ureja Tereza Žerdln SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE Kratek stik pri logaritmih Tamara obiskuje 8. razred in je prizadevna in disciplinirana učenka. Uči se po več ur na dan, toda matematiki kljub temu ni kos. Učitelj to ve, ve pa tudi za njeno prizadevnost. Ker se zaveda, da vsi učenci niso enako sposobni in da je tistega, kar se učijo, po programu za marsikoga preveč, svoje spraševanje prilagaja. Pri pisnih nalogah se lahko učenci odločajo med nalogami treh zahtevnostnih ravni. Tamara mi je zadnjič potožila: »Teh logaritmov ne znam in ne razumem. V šoli si izberem naloge C, ker vem, da so najlažje. Na žalost pa so tudi te naloge zame pretežke. In ne le zame, tudi za večino tistih, ki se odločijo zanje.« Mama pripoveduje, da se Tamara zelo veliko uči. Čisto bleda je, saj sploh ne hodi več na zrak. Naučiti pa se vseeno ne more. Zamislim se in si rečem: Zanimivo, logaritmov in logaritemskih tablic več kot 30 let svojega življenja nisem potrebovala. Torej potrebujem najprej nekaj informacij. Dati mi jih bo morala Tamara. Tamara je prav dobra učiteljica. V kratkem času mi osveži spomin. Nekatere stvari pokaže na zgledih, druge mi razloži, za tretje postavlja le vprašanja. Rečem si, da ni slabo. Pravzaprav me je v zelo kratkem času naučila toliko stvari o logaritmih, da ji bom od zdaj naprej lahko pomagala jaz. Zanimivo je, da misli, da ne zna ničesar. Ne ve, da je znanje tudi to, če znaš postavljati vprašanja, pokazati zgled in ugotoviti, da si razložil prav nasprotno, kot bi moral. Ugotavljam: Tamara, mi zna razložiti učno snov toliko, da si jo prikličem iz spomina in razumem, kaj me sprašuje. Učitelj je razumevajoč. Učencem daje naloge na izbiro, na treh ravneh. Zanje se odločajo sami. Tamara izbere naloge, ki so po oznaki najlažje. V čem je torej problem? Za Tamaro in njenega učitelja verjetno v tem, da niti teh najlažjih nalog ne reši pravilno. Poglejmo si Tamarino razlago in vprašanja nadrobneje: »Tu imarn tablice. V njih so napisana le števila do treh mest. Poiskati znam kvadrate vseh števil do 999. Ne vem pa, kaj narediti, če je število štirimestno; če so števila z decimalko; še manj, če je to število nič celih, na primer 0,58; kje postaviti decimalno vejico. Še večji problem je, če je številk več, npr. 0,5824. Vem, da je treba narediti približek in da napišemo zanj večje število, če je zadnje manjše od pet, in obrnjeno. To moram pogledati v zvezek! Ne, spet sem povedala prav nasprotno! In zakaj se dela približek? Saj vem, da zato, ker je preveč številk, ampak zakaj? In kako naj vem, kje narediti decimalno vejico pri številih, kjer je pred decimalko in za njo ničla, na primer 0,0001. Vsega tega je toliko in jaz si vsega ne morem zapomniti.« Že samo naštevanje teh vprašanj kaže, da se je Tamara že kar precej poglabljala v logaritme. Pravzaprav se je hotela pregristi skozi vse logaritemske probleme osmega razreda. To pomeni, da se je učila čisto vse, ne le tistega, kar naj bi bila zahtevnost najlažje skupine nalog ravni C. Bistvenega v logaritmih in povezanosti z množenjem ni razumela. Prav vso snov, vsa pravila, se je učila na pamet. To najbolje kažejo njene težave s približki števil. Če bi razumela bistvo približkov, se ji ne bi bilo treba pravila učiti na pamet in ga ne bi povedala prav obrnjeno. Tamara logaritmov ni zmožna dojeti tako hitro, pravil pa je preveč in odgovorov nanja se tudi ne more naučiti, čeprav se veliko uči in si dovolj hitro zapomni. Kako reševati takšne probleme? Predvsem je pomembno, da se učitelj problema zaveda in si postavi ustrezen cilj. Cilj pa mora poznati tudi učenec. Učitelj se Tamarinih težav zaveda, in zato prilagaja naloge. Za to učno temo bi bil za Tamaro stvarni cilj takle: V logaritemskih tablicah poiskati kvadrat danega števila. To pa bi morala vedeti tudi Tamara. (»Če hočem dobiti za temo o logaritmih pozitivno oceno, moram znati na tablicah poiskati...«) Potem bi vedela, kaj mora vaditi in česa se ji ni treba učiti. Ker tega ne ve, se uči vse, tudi tisto, kar je zahtevnost skupine nalog ravni A. Tako ni Tamari nič prihranjeno. Uči se vse, ker sama od sebe ne zna presoditi, kaj je pomembno in kaj ne, kaj je bolj zahtevno in kaj manj, kaj je lažje in kaj težje; tudi tega ne ve, čemu bo dajal prednost učitelj. Kratek stik torej nastane tam, ko otrok ne ve, kaj misli učitelj, da bo zanj dovolj. Vse se uči, porabi izredno veliko časa, še vedno pa vsega ne zna, včasih zaradi vsega niti najnujnejšega ne. Kadar pa natančno prisluhnemo takemu otroku, ugotovimo, da veliko vprašanj, ki nam jih postavlja kot probleme neznanja, pravzaprav potrjujejo tudi znanje. nove knjige PoEyglottov vodnik Slovenski jezikovni vodnik. Polyglott, Munchen 1990 Vodnik s podnaslovom Za severozahodno Jugoslavijo sta pri-iravila celovška slavista Anton •chellander in Marija Smoli-eva. Čeprav je med uvodnimi ■odatki zapisano, da gre za pr-'Otisk (teh dveh piscev), mo-*amo pojasniti, da je to že drugo takšno delo. Prvo je leta 1967 aod isto številko zvezka 131 za to založbo napisal dr. Janko Kotnik. S takšnimi jezikovnimi učbe-liki želi miinchenska založba ■Jolyglott najbrž na najmanjšem mogočem obsegu (v našem primeru 50 strani z gradivom tudi na platnicah, velikost priročnika ustaljena za to zbirko je 19,5 x 11,5 cm) uporabniku pomagati, da se nauči - ali s knjižico v roki vsaj sproti uporablja - temeljne izraze iz popotnikovega vsakdanjega življenja. In ne le to! Po splošnem Polyglottovem vzorcu in s tem že prejšnjem Kotnikovem sta pisca sestavila tudi najkrajšo uporabno slovensko slovnico na pičlih dveh straneh. To so zares le slovnične osnove - pri pridevniku npr. stopnjevanje samo po vzorcu bolj, najbolj mlad (namesto bolj običajnega mlajši, najmlajši) ali glagol brez velelnika in trpnika. Toda slovenske sklanjatve in spregatve so tu z našo najbolj slovensko dvojino vred. Izhodiščni namen piscev, preberemo ga v prvem stavku uvoda, je zelo zahteven: S tem jezikovnim vodnikom se lahko brez poprejšnjega znanja pogovarjate slovensko. Ko priročnik prelistamo, lahko veijamemo, da je ta namen tudi uresničljiv. Vsebinska področja za vsakdanjo rabo so razvrščena smotrno, pregledno in dovolj sodobno, tako okvirno kot pri izbiri besed v zvezi s posameznim razdelkom. Razumljivo, da je še najbolj nadrobno zajeto gostinstvo s turizmom. Toda že tu lahko najdemo kaj manjkajočega ali pomanjkljivega. Slovenija je predvsem gorata dežela, zato pogrešam pogovorno enoto o planinskem ali gorskem izletu. V gostinskem delu pa bi tujcu namesto .bistroja1 rajši priporočal dobro staro slovensko ,krčmo*, to pa v besedišču iščemo zaman. Preskromno je obdelano tudi vreme kot najpogostejša snov v vseh jezikih - manjka celo vremenska napoved. Iz jezikovnega stališča me najbolj preseneča, da so vsi nemški trpniki dosledno prevedeni s tvornikom, to pa slovenščino po nepotrebnem siromaši, saj menda že dolgo ne velja več, da jo trpnik potujčuje. Ravno tako pogrešam sprotne prevode naslovov posameznih pogovornih enot, ki bi uporabniku takoj omogočili, da si širi besedni zaklad. Vodnik je gotovo namenjen tujcem, ki se na podlagi nemščine želijo približati slovenskemu sobesedniku. Vendar si zlahka zamišljam, da bo kdaj tudi obrnjeno: da si bo Slovenec z njim hotel pomagati v pogovoru z Nemcem. Eden in drugi bosta v hudi zadregi zlasti zaradi tega, ker niti nemški niti slovenski slovarski del ne navajata spola samostalnika. Vsaj to pomanjkljivost bi bilo nujno odpraviti že pri prvem ponatisu. Napisal sem le nekaj misli, ki sem jih želel poudariti ob ponovnem, nedvomno razveseljivem pojavu tega vodnika. Njegova celostna podoba je privlačna, vsebina pa vsekakor koristna za spoznavanje našega jezika. Žal sem se ob nujnih dobronamernih pripombah moral odpovedati še privlačnejši nadrobnejši primerjavi s še ne trideset let starim predhodnikom. Pri tem bi bil gotovo najzanimivejši fonetični del, saj sta si pri navedbi ali označitvi izgovorjave priročnika popolnoma različna. FRANČEK LASBAHER Ločevati bistveno od nebistvenega Dušica Kunaver: Sedem stebrov angleščine na miselnih vzorcih in Korak v anglo-ameriški svet ob legendi in pesmi. Samozaložba, Ljubljana 1990 Ko sem še učila na osemletki, sem s pridom uporabljala poprejšnjo zasnovo zdajšnjih knjižic Poskusno gradivo za dodatni pouk angleščine v 7. in 8. razredu, saj sem lahko v vsaki enoti omenjenega gradiva našla veliko možnosti, kako motivirati učence in jih navajati k čim večji samostojnosti, razmišljanju in učenju. Prednost obeh knjižic je, da ločujeta slovnično področje (Sedem stebrov na miselnih vzorcih) in poznavanje širše kulture anglo-ameriškega sveta (Korak v anglo-ameriški svet ob legendi in pesmi). Učencem večkrat omenimo, da je učenje angleščine dolgotrajen proces, ki traja morda kar vse življenje. Tudi v srednji šoli je treba učence voditi, jih spodbujati in usmerjati, da se nauče ločevati bistveno od nebistvenega, hkrati pa širiti prepotrebno znanje kulturnega in zgodovinskega ozadja jezika. Knjižica Sedem stebrov angleščine na miselnih vzorcih je dober pripomoček pri utrjevanju znanja angleške slovnice. Kar nekaj srednješolcev mi je zatrjevalo, da s temi miselnimi vzorci natančno vidijo,kaj je kaj. In naprej: »V glavi se nam zasidrajo Samo najpomembnejše stvari, ki jih pozneje s pridom uporabimo pri vajah.« Mnogim so všeč pregovori. zbrani poleg vsakega miselnega vzorca. V njih lahko zasledujemo slovnično obliko in jo obkrožimo z barvico. Velikokrat se z učenci tudi zamislimo nad življenjsko modrostjo, skrito v pregovoru. Ker sem sama vizualni tip, sem si pri pouku že prej večkrat pomagala z risanjem vzorcev na tablo. Zdaj izgubimo manj časa, ker uporabljajo vsi učenci to knjižico kot priročnik. Na začetku šolskega leta sem v četrtem letniku pripravila kviz o poznavanju znamenitosti Anglije in njene zgodovine. Ugotovila sem, da učenci premalo poznajo kulturno ozadje jezika, ki se ga učijo. Zato sem vpeljala cultural stu-dies kot občasno sestavino učnih ur. Tudi pri tem si veliko pomagam s knjižico Dušice Kunaver, ker pregledno podaja zanimivosti iz zgodovine anglo-ameriškega sveta. Učenci z zanimanjem spremljajo pripovedi o kralju Arthurju in njegovih vitezih ali o nastanku nacionalne rože Škotske in podobno. Tudi zapojejo radi in toplo mi je pri srcu, ko ob koncu ure slišim, da je bila ura zanimiva, ali kot je rekel neki četrtošolec: english is fun. Mislim, da obe knjižici pripomoreta, da učenje angleščine ne bi bilo prisila, temveč resnično pridobivanje znanja. MARJETA PETERLIN Otroški svet šaha_______________šaljivo bridka refleksija Susan Caldvvell: Igramo šah. Ilustrirani učbenik. CZ 1990 Ob slovenskem prevodu Cald-wellove mikavne večbarvne šahovske začetnice IGRAMO ŠAH (64 strani) je lepa priložnost za strokovno-meditacijski sprehod po svetit slovenskih šahovskih začetnic, ki so doslej vodile naše šolarje v bogato in neizčrpno miselno igro na -64 črno-belih poljih. K odstiranju šahovske zavese med mladimi nas vodi spoznanje, da je šahovska igra med našimi osnovnošolci zelo priljubljena - po neki raziskavi je na tretjem mestu med vsemi interesnimi dejavnostmi in 15 odstotkov učencev je včlanjenih v več kot šeststo šahovskih krožkov. Prvi šahovski krožki na naših osnovnih šolah so se pojavili pred dobrimi štirimi desetletji, le nekaj let kasneje so bila vpeljana vsakoletna šahovska tekmovanja, in ta so se ohranila vse do naših dni, vendar Že bolj spopolnjena in na zahtevnejši ravni. Na osnovni šoli v Kočevju so nekaj let imeli šah med izbirnimi učnimi predmeti in ugotavljali so, da je pomembno pripomogel k miselnemu razvoju in vzgoji učencev. Škoda je, da so dobro začeto delo, ki je kazalo prve sadove, po nekaj letih opustili. Šah kot miselna igra že stoletja spada v kulturno zakladnico človeštva ter je močno vzgojno in izobraževalno sredstvo pri kultiviranju mladine. V zadnjem desetletju mu svetovna šahovska organizacija (FIDE) in UNESCO namenjata posebno pozornost. Spodbujata in podpirata širjenje njegovega vpliva v mnogih državah po vsem svetu. Kar precej dežel, je že vpeljalo šah kot fakultativni učni predmet v osnovni pa tudi srednji šoli. Vsako leto je več šahovskega slovstva za začetnike (vmes tudi že programirano slov- v več sto osnovnih šolah. Le malo je narodov na svetu, ki premorejo bogato šahovsko slovstvo, namenjeno začetnikom, prvencem, ki jih je zvabil mik šaha. Slovenci se smemo s ponosom prištevati mednje. Od leta 1946 - ko so izšli Vidmarjevi Razgovori o šahu z začetnikom in so bili v povojnem času prvi slovenski šahovski priročnik - do danes je bilo na slovenskem knjižnem trgu objavljenih deset šahovskih del, ki spadajo v razred slovstva za šahovske začetnike in pa za kategorizirane šahi-ste. Od teh jih je osem izvirnih in so jih napisali slovenski pisci (Vidmar, Bajec, Musil, Parma, Bavdek in Stupica), le dve deli sta prevedeni v naš jezik. Musilovo delo Spoznavajmo skrivnosti šahovske igre in Parmov Šah za vsakogar sta bila celo ponatisnjena. Omembe vreden je tudi podatek, da je šahovskega besedila 2600 strani in je bilo natisnjeno v 30 tisoč izvodih. Za popolnejšo podobo o skrbi za šahovsko opismenjevanje šolske mladine je treba spomniti še na mnoge šahovske kotičke v mladinskem revialnem, dnevnem in drugem tisku. Caldwellovo delo je pisano za začetnike in je torej temeljni učbenik šaha za začetnike vseh starosti. Po grafični opremi in didaktični nazornosti, večbarvnimi diagramskimi predlogami in kratkimi, a umljivimi besedili za posamezna šahovska vprašanja spada med najsodobnejše šahovske začetnice. Mentorjem šahovskih krožkov pa se ponuja lepa priložnost, da lahko primerjajo te začetnice s popularnim delom Šah za mlade početnike, ki je izšlo leta 1977 pri sarajevski založbi Svjetlost v deset tisoč izvodih in ga pozna domala vsak ša- Jezdec, 1973, olje na platnu stvo in računalniško podprto!), ki ga izdajajo v izjemno visokih nakladah. V svetu je že nekaj specializiranih raziskovalnih ustanov, ki načrtno sp. emljajo in preučujejo vzgojno^ izobraževalno, socialno in še kako vlogo šaha pri vodenju in oblikovanju mladega rodu. Žal je za zdaj pretok mednarodnih informacij o vseh teh šahovskih spoznanjih med slovenskimi bralci neznaten, celo izjema; to nas uvršča med zamudnike, hkrati pa se poglablja jez med tistimi, ki že obirajo prve sadove vloženega truda, in nami. Vsako zaostajanje se hudo in trajno maščuje, brez truda pa ne moremo pričakovati večje pomoči komisije za šolski in mladinski šah pri FIDE. Če ni dobrega in primernega šahovskega slovstva za mladino, ki se šele seznanja s šahom, ni ne napredka ne uspehov. Tega se najbolj zavedajo mentorji, šahovskih krožkov, ki orjejo ledino hovski mentor. V učenju šaha je ta knjiga tedaj pomenila popolnoma nov način usmerjanja in vodenja začetnikov v svet šaha. Hkrati pa slovo od starega načina poučevanja te miselne igre. Obe omenjeni šahovski začetnici, bolj šahovski slikanici, sta nepogrešljivi pri sodobnem vodenju šahovskih krožkov, spadata pa tudi v vsako šolsko knjižnico. Teh nekaj misli o šahovskih začetnicah pri nas je namenjenih šahovskim mentorjem, njim, ki iščejo najustreznejše učne poti pri vodenju in usmerjanju mladih šolarjev v skrivnosti in lepoto te prastare miselne igre. Prav je, da opozorimo na obe izjemni deli, saj si z njima šahovski mentor lahko zelo pomaga pri posodabljanju šahovske interesne dejavnosti. Šahovski mentor in šolski knjižničar naj poskrbita, da bo na knjižnih policah v šolski knjižnici tudi kaj šahovskega slovstva. MLADEN TANCER Franček Rudolf: Kratka zgodovina Slovencev. Mladini knjiga, Ljubljana 1990 Nekako zadnji dve leti trajajoče obdobje vsestranskega prebujanja, strnjevanja vrst, spravljanja ter iskanja skupnih imenovalcev in kazalnikov je nadvse primeren temelj za pisanje novih in še novejših zgodovin, za popravljanje do nedavnega edino veljavnih večnih resnic o sebi in drugih, vsakovrstnih krivic in prevrednotenje že malce okostenelih in zaprašenih vrednot, s tem vred pa za kar najbolj množično vračanje k pradavnim koreninam in zgledom. Tak čas je kot inkubator, v katerem imenitno uspevajo kar najbolj drzne in prevratne teorije; v njem pridejo do besede vsi, ki vedo vse o grbih, zastavah in kar je še simbolov, katerih naloga je utrjevanje zbujene narodne zavesti, samozavesti in ponosa. S pomočjo takšnih in podobnih rekvizitov ustvarjeno zanosno razpoloženje, ki se napaja v navduševanju nad samim seboj, je zato kaj malo naklonjeno vsakršni kritiki, ki bi si drznila drezati v nove mite in legende. Če že, jim je - brez prevelike bojazni, da bi sprožili neskončne brezplodne polemike, če ne kar pogromaško zavračanje - mogoče razumno nasprotovati le s pravšnjo mero duhovitosti in blage satire. Franček Rudolf se je v pričujoči knjigi odločil prav za takšno šaljivo-bridko refleksijo. Slovence najprej primerja z Indijanci pred Kolumbom: »Tudi o njih ni nobenih pametnih pisanih virov...« Poleg tega so Slovenci - po Rudolfu - narod, v stoletjih izurjen v vsestranskem prilagajanju mimikriji nenapadalnosti. Ravno zaradi te svoje prikrite napadalnosti so tudi zelo kulturni. »Tembolj in ravno zato, ker nimajo lastne kulture, pač pa so neprest podvrženi pljuskanju tujih l turnih vplivov... Ravno zato so Slovenci model ljudi prih nosti, so plod kombiniranih c lizacij. So obenem kristjani, J hamedanci, leninisti, Stalini maoisti in celo demokrati.« Najpomembnejša lastnost i vencev, kakor jih vidi Frani Rudolf, pa je, da plačajo in p< pijo. Desetletja dolgo je bil mreč pomemben mit o tem, > so se Slovenci v NOB posta na lastne noge in si izboje' svobodo in dokazali, da soc v zgodovino. Ravno tega jim smemo priznati. Slovenci se n nikoli postavili na lastne no Če bi se, bi zdaj imeli lasi državo in lastno vojsko in lasi zgodovino in ne bi bila potret) tale študija.« Takšne podobne teze aV duhovito utemeljuje v spreho skozi preteklost od koliščarjev prebivalcev utrjenih gradišč pl Rima in Bizanca, Marije Te zije, Napoleona in Prešerna Cankarja in Tita. Tretji knjige, ki jo poživljajo ilustrac Tomaža Lavriča, sestavlja člankov, v letih 1989/90 veči objavljenih v Dnevniku in I mokraciji, ki se po svoje p: tako dotikajo njene osred teme. Ob koncu se Rudolfu piše še marsikaj, kar zgovor ponazarja njegov odnos do pr matičnega zgodovinopisja; primer, da je »zgodovina z uporabna. Je predmet rekla in predmet kupčije in vir služka in priložnost za čustve ganotje in zapravljanje...« Skratka, namesto spodbujal k evforičnemu samozadovoljd nju duhovito povabilo k trezii šemu razmisleku. IZTOK ILICH Nova poljudnoznanstvena knjižica Marijan Prosen: Veliki in Mali medved. Samozalož Ljubljana 1990 Marijan Prosen, astronom in pisatelj, je konec leta 1990 izdal novo knjižico za otroke. Za Astronomčkom Tončkom in Prvim stikom z vesoljem smo zdaj dobili knjižico Veliki in Mali medved, zbirko starogrških mitov, prirejenih za učence razredne stopnje. V prvih dveh knjižicah nas zanimivo pouči o planetih, ki so z Zemlje najbolj vidni. Še več kot to: postavi nas v vlogo raziskovalcev: uči nas tehnike opazovanja, merjenja in zapisovanja izidov, obenem pa opozori, da je raziskovanje lepo, a resno in zahtevno opravilo. Najnovejša Prosenova knjižica Veliki in Mali medved povede mlade bralce pod zvezdnato nebo, da tam med množico zvezd, vidnih s prostim očesom, poiščejo nekatera ozvezdja, ki so jih poznala in jih poimenovala že stara ljudstva. Vsako ime ozvezdja skriva zanimivo, večkrat skoraj pretresljivo zgodbo o davnih dogodkih in ljudeh, o bogovih in polbogovih ter o živalih z nenavadnimi lastnostmi. In že smo sredi bajk - deset jih je - ki jih je za svoje bralce izbral in priredil Marijan Prosen. To so zanimive zgodbe, v katerih se prepletajo ljubezen in pogum nastopajočih junakov, njihova ljubosumnost in maščevalnost, požrtvovalnost in sebičnost pa tudi plemenitost in modrost. Na koncu zmeraj zmaga dobro, saj je nosilec dobrega vsaj posmrtno ovekovečen na nebu; od tam sveti kot ozvezdje še poznim človeških rodovom. Bajke nam povedo to in ono o življenju v davni antiki. Otrok si jih bo vtisnil v zavest še posebno zato, ke- ;redo do srca. Z junaki tako zelo podoživlja njihove zgodbe in nezgode, d povsem naravno, da bi nato I videli na zvezdnatem nebu dobe Velikega in Malega m veda, Laboda, Voznika, Per2 in druge. In tako nas pisatelj terarno umetnino privede prag astronomije, vendar bi otrok kljub pre> njenemu zi manju za opazr nje zvezdn neba v težavah ce mu zdaj n< pomagal Matjaž Šmidt, ki knjižico ilustriral tako do selno, da je speljal most od 1 rarnega besedila do skice ozv dja. Skico ozvezdja je nart vsakokrat oblekel v podobo vali, predmeta ali človeka, katerem je ozvezdje dobilo ir Besedila bajk so kratka, dc stran ali kaj več, tako da se tudi še nespretni bralci ne smeli prestrašiti. Ker so pis z velikimi tiskanimi črka bodo po knjižici - slikanici s< že tudi prvošolci. Kasneje branje zanimivo in koristno vse učence do četrtega razre zlasti pa v tretjem razredu, k se tematika bajk dotika uČ vsebin o orientaciji v naravi ifl bodo mnogi učenci, če jih bo spodbudili, želeli zvedeti 6 vsem tem, zlasti o vesolju, konec knjižice sta pripravila tor in ilustrator nekakšen poV tek: skica prikazuje glavna vezdja, ki jih lahko opazujem* naših krajev. Pri tem sta za iz) dišče Veliki voz in Severnica. Knjižico končuje sezfl astronomskih vsebin, prime za obravnavanje na razre1 stopnji osnovne šole (od 1. de razreda). Vsem, ki deli z učenci te starosti, predvsem veda razrednim učiteljem, bo seznam koristil. DARINKA SIVEC Zgodnje učenje tujih jezikov: nujnost ali evforija? inf e st li l »Pod zgodnjim učenjem tujih jezikov pojmujemo kakršno koli obliko institucionalnega poučevanja in učenja tujih jezikov v predšolski dobi oziroma v prvih štirih letih osnovnih šol« (Prof. dr. Freuden-stein ) ato rib hc i, t lini st ani ip( >il t, sta )je' soc im e a no lasi last ret aV :h0 jev :pt Te ta rac a :či i P edi iu /ob Pr Ugotovitev, da se otroci učijo tujega jezika - seveda razvojni stopnji primerno - veliko lažje v zgodnjem otroštvu kot kasneje, da se te zgodnje izkušnje Pozitivno zrcalijo v oblikovanju S njihovih kognitivnih sposobnosti, ni nova. Takšna spoznanja so se izoblikovala iz dolgoletnih izkušenj, poskusov, študij in raziskovalnih projektov doma in na tujem. Novo je morda le to, da dobiva to področje v povezavi z evropskimi procesi povsem drugačno aktualno medkulturno in pragmatično razsežnost. Medkulturna razsežnost po-nieni medsebojno zbliževanje po jezikih, kulturah in civilizacijah narodov ne glede na njihovo številčno zastopanost v evropskem prostoru. Vizija prihodnje Evrope naj bi ne bila prevlada enega ali drugega »svetovnega« jezika, temveč večjezičnost. Kako se ta neproblematično uveljavlja v praksi, nam dokazujejo primeri Skandinavije, dežel Beneluksa, Kanade, projekti spoznavanja »jezika sosedov« v nekaterih drugih evropskih dr-I Žavah ipd. Pragmatična razsežnost jezikovne kompetence seveda ni zanemarljiva, vendar so pred njeno nadvlado svarili evropski šolski ministri na eni izmed konferenc že leta 1979 in izrazili bojazen, da bo komunikacija med evropskimi državljani nekoč v »skupni hiši omejena zgolj na franke, marke, guldne in pezete« (citat). UJ Možnost za vpeljevanje rtjd tujega jezika P7M V svetu in pri nas izbirajo različne modele vpeljevanja tujega jezika v šolski proces, takšne, ki ustrezajo okoliščinam, stroki, ciljem, ki zahtevajo takšno ali drugačno odločitev, ter navsezadnje denarnosti družbe. V času neomejenih informacijskih možnosti, ki nam ponujajo vpogled v izsledke že končanih projektov doma in na tujem, bi izgubljali čas, če bi se lotevali zadeve s prvo črko abecede. Enako napako bi naredili, če bi kot odgovorni pedagogi popustili trenutni evforiji širše javnosti, staršev, šol in učencev ter zgodnješega vpeljevanja tujih jezikov ne bi pospremili z vsemi potrebnimi strokovnimi dokazili in predvsem z didaktično pripravo na zahtevno in odgovorno delo z majhnimi otroki. Zanimivo bi bilo primerjati, kako rešujejo šolske oblasti problematiko zgodnjega učenja tujih jezikov v več evropskih državah, a se bom tokrat omejila le na Jugoslavijo in Avstrijo. • Zagrebški model Prvi tuji jezik je vpeljan v drugem razredu osnovne šole s po dvema urama na teden in ob deljenih oddelkih. Poskus poteka že več let na vzorcu šol, v njih je zagotovljeno nepretrgano učenje istega tujega jezika do osmega razreda. Program izvajajo predmetni učitelji tujih jezikov, veliko teh je tudi soustvarjalcev učnega gradiva. • Beograjski model Pred več kot desetletjem je bil vpeljan »drugi« tuji jezik na večino beograjskih osnovnih šol s po dvema urama na teden vse do osmega razreda. »Prvi« tuji jezik je ostal na predmetni stopnji po veljavnem predmetniku osnovne šole. Pouk izvajajo uči- telji tujih jezikov, učno gradivo za štiri alternativne jezike (angleški, nemški, francoski in ruski jezik) pa je izdala beograjska založba. ® Avstrijske izkušnje V šolskem letu 1983/84 je bil prvi tuji jezik (v Avstriji je to skoraj brez izjeme angleški jezik) poskusno'vpeljan v 3. in 4. razred s po dvema 30-minutnima enotama na teden (Verbindliche Ubung Lebende Fremdsprache); poučujejo praviloma učitelji razrednega pouka, ki so za to nalogo posebej usposobljeni, program pa je določen z učnim načrtom. Tako kakor je v Avstriji navada, je tudi za to stopnjo na voljo več alternativnih potrjenih učbenikov. Značilno je, da gre v vseh primerih za gradivo domačih avtorjev, in ne tujih založb. Problem enajstletnih učencev z izkušnjami ali brez njih v učenju angleškega jezika rešujejo z notranjo ali fleksibilno diferenciacijo. • Poskus v Mariboru V šolskem letu 1990/91 poteka na treh mariborskih šolah (s po tremi oddelki angleškega in nemškega jezika) eksperimentalni pouk tujega jezika v tretjem razredu, obsega pa dve uri na teden. Cilji pouka so predvsem razbremeniti kasnejše dojemanje tujega jezikovnega področja s senzibilizacijo za drugačen glasovni sistem, ustvarjanje trajnejše spodbude za učenje tujega jezika ter razvijanje sposobnosti sprejemanja drugačnega in drugačnosti kot samo po sebi umevne sestavine v razvoju otrokove osebnosti. Učenci se ob igri, pesmi in simulaciji seznanjajo s temelji sporočanja v tujem jeziku, postopoma pa razvijajo tudi posebne tehnike učenja. Pri izbiri učbenikov je imela projektna skupina v mislih končni cilj, to je boljši izkoristek pouka tujega jezika na predmetni stopnji s spodbujanjem tistih značilnosti v otrokovem razvoju, ki so še značilne za to starostno stopnjo (spontanost, sposobnost imitacije, želja po individualnem izražanju, veselje do nastopanja ipd.). Ob takšnem razmišljanju učbeniki, ki zahtevajo od učenca hitro napredovanje v jeziku, seveda niso prišli v poštev, zato smo se odločili za dve že preskušeni različici: učbenik Chatterbox založbe OUP za pouk angleščine in učbenik De-utsch mit Peter und Petra za pouk nemščine. Že od začetka se zavedamo, da tuji jezik vsaj na tej stopnji ne more in ne sme zdrkniti v vlogo »posameznega predmeta«, nasprotno: zaživeti mora kot sredstvo za sprejemanje, doživljanje in izražanje vsega tistega, kar obdaja otroka doma in v šoli, tudi če so vzorci njegovega jezikovnega ravnanja omejeni na nekoliko preprostejšo komunikacijo. Vizija zgodnejšega vpeljevanja pouka tujega jezika ne le pri nas, temveč tudi v deželah z dolgoletno tovrstno eksperimentalno tradicijo, je njegova včlenitev v celostno podobo osnovne šole. Edini spodrsljaj, ki ga pri tem ne smemo narediti, je ta, da bi površno prevzemali nekatere rešitve zaradi domnevne naglice ali nestrpnosti. Vsem, ki se lotevajo poučevanja otrok v takšni ali drugačni obliki, velja napotek, da je prvo otrokovo srečanje s tujim jezikom izkušnja, ki je ni mogoče izbrisati, pa tudi škodo, povzročeno z napačnimi didaktičnimi prijemi, kasneje težko popravljamo. Zavedamo se, da za naše učence nič ni tako dobro in prijazno, da ne bi bilo lahko še boljše in prijaznejše. HERTA OREŠIČ Malo dmgačne domače naloge Domače naloge so nekakšne nujne nadloge, ki naj bi učence prisilile k dodatnemu domačemu delu in s tem k utrjevanju med poukom predelane snovi. Pri tem se lahko postavi vprašanje tako o količini kakor o vsebini nalog. V tem zapisu iz svoje prakse se bom lotil samo vse-^ * bine. Le komu niso ostale v spominu učiteljeve besede, ko je minuto pred zvonjenjem »zrecitiral«; »Za domačo nalogo napravite vaje 2, 3, 4, na strani 67.« Seveda je učitelj pričakoval, da bo naloga opravljena do prve naslednje ure pouka. Tako je postal poglavitni učenčev problem, kako pravočasno opraviti nalogo, in ne njena vsebina. Če naloge ni - opravil, je sledil minus, nezadostna ali kakšna druga oblika kazni. Večino nalog so vaje, namenjene urjenju in utrjevanju kakega pravila. Učenci morajo po natančno določenem navodilu opraviti predpisan postopek; če se niso zmotili, dobijo za nagrado pravilen rezultat, tega pa lahko preverijo v dodatku učbenika. Seveda je pri tem tipu nalog povsem odveč učenčeva ustvarjalnost. Učenci zaradi preobremenjenosti pogosto pa tudi faradi svoje lagodnosti »pridno« izrabljajo dejstvo, da mora dobiti ves razred enak rezultat po isti poti. Naloge množično prepisujejo drug od drugega. Znan mi je primer srednješolskega razreda, kjer so si učenci po medsebojnem dogovoru razdelili naloge l>j Pri posameznih predmetih, in te So bile nato na voljo za prepiso-vanje. Samo po sebi se postavi vPrašanje, ali so takšne naloge Potrebne. Biologija v srednji šoli ni predmet, pri katerem bi bile domače naloge nekaj običajnega ali samoumevnega, kot je to pri matematiki ali tujem jeziku. Učenci morajo največkrat odgovoriti na vprašanja ob koncu poglavja; ta so predvsem prisila za natančno branje besedila in ne dopuščajo prevelikih ustvarjalnih možnosti. Da bi presegel raven gole reprodukcije prebrane snovi in po svoje pripomogel k vzgoji ustvarjalnosti, sem zasnoval sistem domačih nalog, ki jih morajo opraviti učenci prvega letnika gimnazije. Vodilo pri sestavi nalog je, da mora biti vanje včlenjena učenčeva ustvarjalnost. Rezultat naloge ne sme biti znan vnaprej, vsak učenec mora dobiti rezultat po samostojni poti, s svojim delom. Pri tem ima vso ustvarjalno svobodo. Učenci lahko naloge opravijo v zase najprimernejšem času, saj jih z navodili vred dobe septembra, oddati pa jih morajo maja. Samo po sebi se razume, da so naloge tudi ocenjene. Njihova vsebina se iz leta v leto spreminja, temeljnih nalog pa je deset. Izbrane so iz različnih literarnih virov, levji delež pa so prispevali učenci sami. Ob koncu vsakega šolskega leta se namreč z učenci pogovorim o opravljenih nalogah. Učenci takrat sami določijo tiste, za katere menijo, da jih morajo opraviti njihovi nasledniki. Predlagajo lahko zamenjave, in če predlog podpre večina, ga uvrstim v seznam nalog za naslednje šolsko leto. V šolskem letu 1990/91 morajo učenci po izbiri prejšnjega rodu opraviti tele naloge: Jo eli T)! 50 Z. Napiši najmanj petdeset mogočih načinov uporabe za poljubno izbran Predmet (pr. grablje, likalnik...) , 2. Postavi si najmanj petindvajset vprašanj o isti živali ali rastlini in nanja 'Zčrpno odgovori. 3. Postavi si hipotetično možnost in poišči najmanj petindvajset mogočih Posledic (pr. Kaj bi se zgodilo, če bi imeli štiri roke?) 4. Napiši spis, v katerem se vživiš v vlogo neke živali, ne da bi to žival 0rnenil (pr. Opis pokrajine z golobovimi očmi) 5. Opiši in ustrezno dokumentiraj lokalni ekološki problem ter poišči zanj primemo rešitev! 6. Napravi seznam vseh drevesnih vrst v lokalnem gozdu. Seznam dokumentiraj z izdelavo herbarija listov ali iglic! 7. Opiši dogodek v naravi, ki se ti zdi nenavaden in pri katerem si bil sam! 8. Ugotovi, kako bi lahko doma prihranili čimveč energije (utemelji rešitve). 9. Postavi si problem iz naravoslovja in odgovori nanj. Odgovor mora biti napisan kot krajša seminarska naloga z uporabo vsaj treh različnih literarnih virov (npr. Nočne živali, Drevje mestnega parka, Kako dihajo vodne žuželke. ..) 10. Včlani se v Univerzitetno knjižnico in jo tudi uporabljaj! Naloge, ki so pred vami, se- jemajo z odporom, kot nekakšno veda niso edina zveličavna nujno zlo, ki ga je treba odpra- oblika domačega dela in ne mo- viti čim manj boleče, rejo biti recept za vse predmete. Res pa je, da jih učenci ne spre- ANDREJ ŠORGO KULTURNI DNEVI NA ŠOLAH Sveže zamisli in izvirna ustvarjalnost Kaj pa je to kulturni dan? me je pred nedavnim na enem od pogovorov o kulturi na terenu vprašal dijak. To mi je, povedano po resnici, pravzaprav dalo misliti, še posebno zato, ker iz izkušenj vem, da so pod tem naslovom v preteklosti počeli marsikaj, tu in tam tudi kaj nekulturnega, ponavadi pa bolj ali manj nezanimivega za mlade ljudi. Bili so časi, ko so se na šolah pohvalili, da so izpeljali uspešen kulturni dan, ta pa je bil videti približno takole: Vse učence so zbrali na ogled filmske predstave, včasih tudi skrajno slabe, in jih prepustili same sebi, saj mentorjev ni bilo zraven. Drugje so spet organizirali ogled gledališke predstave ali muzeja. Kot nasprotno utež takšnemu kulturnemu dnevu, seveda v dobrem pomenu, pa lahko opišem zgled iz osnovne šole Veržej, kjer so za slovenski kulturni praznik, 8. februarja, pripravili pedagoške delavnice, kot so poimenovali ustvarjalno delo otrok in učiteljev na domala vseh kulturnih področjih. Učitelji in učenci so se šli gledališče, modno oblikovanje in folkloro, izdelovali pa so tudi različne izdelke iz slame in šibja. Seveda bi bilo slabo, če bi oglede takšnih ali drugačnih predstav in obiske kulturnih hramov kar črtali iz sporeda kulturnih dni. Pomembno je, da je težišče na lastni čim bolj izvirni ustvarjalnosti učencev, to pa naj bo povezano z ogledom predstav zunaj šole. Iz tega, kar sem sam videl na terenu in prebral, bi lahko kot nekak vzorčni kulturni dan ponudil v razmislek in morebitno izpeljavo tole: Kulturne dneve je treba - če je le mogoče - že vnaprej načrtovati v programu dela šole in tudi interesnih kulturnih dejavnosti ali šolskih kulturnih društev. Program naj ne bo zgolj izid zamisli in dela posameznih mentorjev in ravnatelja šole, temveč rezultat izkušenj prejšnjih kulturnih dni in skupnega prizadevanja učiteljev, učencev in zunanjih kulturnih dejavnikov, kot so na primer glasbena šola, občinska knjižnica, muzej in občinska ZKO. Kulturni dnevi so lahko primerno nadomestilo dozdajšnjih številnih proslav, ki so se bolj ali manj »izpele«, ker so bile preveč stereotipne in še preveč jih je bilo. Seveda pa je lahko kulturni dan z dobrim sporedom zelo lepa proslava, na primer za dan žensk. Praviloma naj bi bil vsak kulturni dan po vsebini in izpeljavi drugačen od vseh prejšnjih kulturnih dni. To pa zahteva od mentorejv in učencev veliko razmišljanja in svežih zamisli, brez katerih bodo še tako uspešno izpeljani kulturni dnevi postali dolgočasni in nezanimivi. Kulturne dneve je mogoče organizirati za vsak razred posebej in za vso šolo; to je predvsem odvisno od števila razredov in učencev in navsezadnje od dogovora in vsebine kulturnih dni. Že nekaj dni pred načrtova- nim kulturnim dnevom bi se bilo treba o programu in izpeljavi pogovoriti z vsemi učenci in vsemi učitelji, ne glede na to, kateri predmet poučujejo. Takšne pogovore je najlažje speljati po razredih, saj mora biti učencem omogočeno, da dajejo pripombe in sprašujejo. Kulturni dan traja pač samo en dan ali manj, zato ni mogoče vseh vsebin »spraviti« v ta okvir. Na primer: o filmu in njegovi vlogi, značilnostih in postopkih za snemanje filma bi se kazalo pogovoriti z učenci, ki jih to področje zanima, že prej, na sam kulturni dan pa naj bi pripravili scenarij in posneli vsaj nekaj kadrov. V naslednjem kulturnem dnevu ali ob drugi priložnosti h' lahko film dokončali in se p predstavitvi o njem pogovarjali, če je le mogoče v navzočnosti filmskega kritika, ki seveda ne gleda na film iz oblakov in ne podcenjuje ljubiteljske filmske ustvarjalnosti. Primerno bi bilo, če bi si filmarji na šoli, še preden se lotijo svojega filma, ogledali v domačem kinematografu ali kje drugje kak kakovosten, vendar gledljiv film in se o njem pogovorili, vsaj s svojim filmskim mentorjem na šoli. Učenci so s svojimi mentorji ugotovili, da v šolskem okolišu še niso raziskane domače šege in navade, ki tako tonejo v pozabo. Zato so sklenili, da se bodo oglasili pri domačinih in popisali vse, kar je s tem povezano. Pri tem jim naj pomaga učitelj mentor, lahko pa tudi bolj razgledan krajan, ki ga to področje posebno zanima. Po končani akciji, ki spet ni nujno vezana samo na en kulturni dan, naj bi se popisovalci pogovorili o svojih izsledkih še s strokovnjakom, morda z etnologom. Svoje zapise in ugotovitve bi kazalo objaviti v posebni številki šolskega časopisa, ta naj bi bila na voljo tudi vsem v občini, ki imajo nalogo skrbeti za kulturno dediščino, in turističnemu društvu, ki naj bi skrbelo za obujanje in ohranjanje domačih običajev. Ker pa nisern vseznalec in sem prepričan, da je med učitelji in učenci veliko takšnih, ki bi lahko tudi v Prosvetnem delavcu živo opisali svoje zgledne kulturne dneve, bom omenil samo še en primer. Učenci, zlasti mlajši, imajo radi lutke in lutkovne predstave. V marsikaterem vrtcu vzgojiteljice, seveda pa tudi na marsikateri šoli zlasti učiteljice že leta načrtujejo in izdelujejo skupaj z učenci lične in izvirne lutke in jih uporabljajo pri predstavah ali pa pri predstavah in razstavah. To je vsekakor primerno početje za kulturni dan, ko bi lahko kakšne zares izvirne in kakovostne lutke za primeren denar tudi prodajali, na primer turistom med turistično sezono. Torej, kulturni dan naj ne bo dolgočasna proslava, temveč predvsem velika razgibana in ustvarjalna dalavnica, v kateri se bodo živo izrazile vse raznotere sposobnosti otrok in njihovih domačih in drugih mentorjev. TONE ŠTEFANEC Slavistično društvo Ljubljana vabi na srečanje, ki bo v soboto, 16. februatja 1991, na Filozofski fakulteti, soba 4 v pritličju. Ob 9. uri bo predstavitev lužiške srbščine (dr. Janez Zor), ob 10.30 pa srečanje in pogovor z dr. Stjepkom Težakom, znanim hrvaškim slavistom in piscem del o metodiki pouka. Pridite! Izrabite, kar pripravimo! Dr. MILAN DOLGAN, predsednik dopisniki poročajo Drago Korošec Le dva tedna.pred osemdesetim rojstnim dnem je umrl glasbeni pedagog in učitelj matematike Drago Korošec. Rodil se je v Zagorju kot sin rudniškega uslužbenca. Vsi v družini so bili zelo glasbeno nadarjeni, saj je Drago Korošec starejši brat vrhunskega opernega pevca Ladka Korošca, hčeri pa je vzgojil v glasbeni umetnici, priznani tudi v tujini. Drago Korošec je po končanem učiteljišču nastopil prvo službo kot učitelj na osnovni šoli v Izlakah; tam je vodil tudi mladinski pevski zbor, na Lokah pri Zagorju pa delavski pevski zbor Loški glas. Kot pevovodja si je pridobil izkušnje že na učiteljišču, sa je že med šolanjem vodil moški pevski zbor. Leto kasneje, 1934, je bil premeščen na šolo v Leskovcu pri Krškem. Tam je vodil moški zbor, tamburaše, sodeloval je pri orkestru, ob vsem tem delu pa je še študiral na konservatoriju. Po odsluženem vojaškem roku je bil učitelj in upravitelj v Dobju pri Planini nad Cerknico. Tudi tam je vodil mladinski pevski zbor, igralsko družino in godbo na pihala, ob nedeljah pa je še zmeraj zahajal na Loke pri Zagorju k svojemu zboru Loški glas. Med službovanjem v Dobju se je poročil z upraviteljico šole v Jurkloštru. s Crnomaljko Marijo Plut. Naslednje njegovo delovno mesto je bilo na šoli na Lokah, obenem pa jc na meščanski šoli v Zagorju vodil tamkajšnji pevski zbor. 1940 je začel študirati na Višji pedagoški šoli v Beogradu. Julija 1941 se je z družino pred Nemci umaknil v Črnomelj, kasneje pa je nadaljeval študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani. V belokranjski brigadi - pridružil se ji je po kapitulaciji Italije - se je ukvarjal s kulturo in propagando: vodil je brigadni moški zbor, urejal brigadni list Polet in organiziral partizanske kulturne prireditve. Uglasbil je več partizanskih pesmi - Hiti brigada petnajsta, pesem Vetru, Pesem 15. brigade in tri pesmi treh bataljonov, pesmi, ki so jih borci prepevali na proslavah in pohodih. V osvobojeni Beli krajini je ustanovil harmonikarski zbor. Po vojni je najprej deloval na nižji gimnaziji v Mostah (ob rednem delu je vodil mladinski pevski zbor in zbor harmonikarjev v Mostah) in nadaljeval študij na Akademiji za glasbo. Od oktobra 1948 do upokojitve 1965 je bil zaposlen na Srednji tehniški šoli v Ljubljani, poučeval je matematiko in razvijal pevsko kulturo mladih. Spodbujal je njihovo ljubezen do glasbene umetnosti in veselje do javnega kulturnega delovanja. Ni bilo šolske proslave, kjer ne bi nastopili njegovi pevci. Pevski zbor ljubljanskih tehniških šol je pod vodstvom prof. Korošca ponesel slovensko pesem tudi v naše tovarne, med delavce, in v koncertne dvorane po vsej Sloveniji. O pevskih vajah in nastopih so učenci pisali kroniko, ki je zbrana v štirih debelih zvezkih. Jubilejni zbornik ob 15-letnici leta 1962 omenja, da je imel dotlej več kot dvesto nastopov in koncertov po Štajerski, Koroški, Primorski, Beli krajini, Istri in Dalmaciji. Drago Korošec je vzgojil tudi nekaj pevovodij, ti pa so pozneje na svojih delovnih mestih organizirali in vodili delavske pevske zbore. Poleg mladinskega pevskega zbora na Tehniški srednji šoli je vodil še mladinski pevski zbor in harmonikarje v Mostah, delavski pevski zbor Slavec v Ljubljani, zbor na ženski obrtni šoli na Rakovniku. ženski zbor Ekonomske srednje šole, zbor in oktet slepih in še delavski pevski zbor Loški glas na Lokah pri Zagorju. Z odhodom Draga Korošca je po letu 1967 petje na Tehniški šoli zamrlo, ni pa se pretrgala čustvena in kulturna povezava med nekdanjimi pevci. Leta 1976 so se spet zbrali in organizirali pevsko društvo Tehnik. Za svoje delo je Drago Korošec prejel več priznanj in nagrad, tudi medaljo dela in srebrno značko Zveze Svobod. Naj nam bosta njegova požrtvovalnost in ljubezen do dela spodbuda in zgled. RADO TORKAR Jožica Košuta Zgodi se, da se nam tla zamajejo pod nogami, da beseda utihne in korak zastane. Smrt pretrga tok življenja in sami ostanemo s svojo bolečino. Izgubili smo kolegico in prijateljico, ki je opravljala svoje delo tiho in neopazno, tako pa je tudi živela. Šele zdaj, ko je ni, spoznavamo, koliko niti nas je povezovalo z njo, koliko poti je bilo med nami in koliko nje same je v nas. Jožica Košuta se je rodila pred 62 leti v Šempasu v številni družini kot najstarejši otrok. Nižjo gimnazijo je končala v Ajdovščini, učiteljišče pa v Portorožu; bila je ena od maturantk prvega povojnega rodu primorskih uči-teljiščnikov. Njeno prvo službeno mesto so bile Škofije in tam je ostala do upokojitve. Sprva je poučevala v nižjih razredih, kasneje pa zemljepis in zgodovino in ob delu doštudirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Petintridesetim rodovom otrok je vcepljala ljubezen do slovenske zemlje, slovenskega naroda in spoštovanje do drugih. vero v človeka. Z učenci je zbirala vse, kar je bilo povezano s krajem, njegovo zgodovino in ljudmi. Ničesar ni prepuščala naključju. Svoj življenjski kredo je izpolnjevala dosledno in natančno, pri tem pa je nas, svoje kolege, presenečala s svojo razgledanostjo in znanjem; bogatila ju je na mnogih strokovnih posvetovanjih in aktivih in ju razdajala tudi mlajšim kolegom. Veliko je brala, hotela je razumeti svet in sile, ki ga vodijo. Tudi po upokojitvi ni prenehala delovati. Starejši krajani iz Škofij so jo vabili medse in postala je nepogrešljiva načrtovalka njihovih izletov, s svojim pretanjenim občutkom poznavalke je pomagala odkriti prene-kateri turistični biser. Ostajamo brez njenega bogatega znanja, prijateljstva in človečnosti. KOLEKTIV Osnovne šole Oskaija Kovačiča Škofije I Praznovanje 140-!etnice prve gimnazije v Mariboru Vrniti gimnaziji duhovni blišč Leto 1990 bo prav gotovo ostalo v zgodovinskem in izročilnem spominu Prve gimnazije in tudi mesta Maribor. Prav to v marsičem prelomno leto je tudi leto visokega jubileja naše šole, ki smo mu konec preteklega leta z velikim zadovoljstvom namenili vso našo pozornost. Posebno srečno naključje za nas je, da smo prav letos doživeti ukinitev Srednje družboslovne šole in ponovno vpeljavo gimnazije. In tako smo ponosni, da smo po teh donkihotsko Železnih časih, ko so samoupravni mlini pometli z nekdanjo veličino tega hrama učenosti in zameglili duhovni blišč stare gimnazije, stopili Z novimi obeti, z novo podobo in starim, dobro znanim imenom, pred mlade rodove. Zato je v nas vzniknila Želja, da bi to prelomno leto še posebej zaznamovali. In tako smo z veliko volje in truda želeli prikazati šolo kot vsestransko ustvarjalno žarišče mladih, ki je tesno povezano s svojim mestom. Pri tem nas je vodilo spoznanje. da šola srka moč in odmeve iz svoje tradicije, zato smo se ves čas povezovati s starejšimi, nekdanjimi učenci Prve gimnazije, danes priznanimi strokovnjaki na mnogih področjih. Zasnovali smo splet prireditev in jih poimenovali Teden Prve gimnazije od 10. do 15. decembra 1990. V teh dneh so mladi skupaj s svojimi profesorji prikazali ustvarjalno moč šole na kulturnem, poučnem in športnem področju. Prireditev je bilo toliko, da vseh ni mogoče omeniti, zato naj na kratko orišem le nekatere. Zelo pomemben dogodek za zgodovino šole je izdaja zbornika in glasila, dveh publikacij, ki vsaka po svoje osvetljujeta njeno preteklost. Zbornik je zgodovinski dokument, v njem so zbrani podatki o nastanku šole, o vseh spremembah, ki jih je doživljala, in imena vseh dijakov zadnjih razredov vse od leta 1918/19. To sliko življenja šole pa dopolnjuje še glasilo Gvmnasium, ki so ga skupaj ustvarili nekdanji in zdajšnji dijaki šole. Prav pričevanja in spomini nekdanjih dijakov še posebej oživijo tkivo mladostnega življenja, ki se je nekdaj in danes predlo za starimi zidovi. Zavedali smo se namreč, da je Peter Nuk (1925-1991) Ugasnilo je življenje enega naših dobrih znancev, prijateljev, sodelavcev. Zapustil nas je naš dolgoletni ravnatelj profesor Peter Nuk. Leta in leta smo se srečevali, sodelovali, izmenjavali izkušnje, in ko se je pred poldrugim letom poslavljal od nas, ko je odhajal v zasluženi pokoj, smo mu zaželeli vse dobro: miru, osebnega zadovoljstva, sreče v novem načinu življenja. Povedali smo mu, da se za njim šolska vrata ne zapirajo, temveč ostajajo odprta za nova srečanja: njega z nami in nas z njim. A življenje hoče včasih drugače, in tudi to pot je usodo obrnilo v popolnoma drugo smer, kot smo si želeli. Ne bomo se več srečevali. Ne v šoli, ne na blejskih ulicah, ne v naravi, ki jo je brezmejno ljubil in znal opazovati. Letos zanj ne bo pomladi, pa čeprav se je v vsem sončnem siju ponujala prav tisto lepo toplo nedeljo 6. janurja. Nekatere izmed nas je novica o njegovi smrti doletela še isti dan, drugim je bilo srečanje z njo prihranjeno do poprazničnega ponedeljka, ko smo se po podaljšanih novoletnih praznikih ponovno sestali v zbornici in v učilnicah. To pot je bilo srečanje zasenčeno s črnino zastave na šolski stavbi. Prav nadzidavo in prizidavo k temu poslopju je vodil in končal Peter Nuk, tik preden je odšel v pokoj, gradnjo temeljne - velike enonadstropne stavbe pa že leta 1972. Že takrat, od leta 1962, je ravnateljeval v tej šoli, leto in pol pred tem je bil ravnateljev pomočnik, še prej pa nekaj let profesor geografije. V vzgoji mladih se je preskušal že kot študent v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani, in si tako služil svoj študentski kruh. Na Gorenjsko je prišel s Štajerskega, kjer je preživljal zgodnje otroštvo in mladostniška leta. Štirideset let se je razdajal mladim: v šoli, na tečajih, v večernih šolah. Dvaindvajset rodov je spremljal in vodil poleti na letovanjih ob morju. Svoje znanje je delil tudi z nami, svojimi kolegi. Prav znanje in delavnost sta bili njegovi veliki vrlini, ki so ju le deloma lahko potrdili številna prejeta priznanja in nagrade. Delo, učenci, šola, pedagoško delo in spet delo. V tem začaranem krogu se je vrtel vsa leta. Nedvomno je v tem tudi užival, sicer ne bi vztrajal. V nas, mlajše kolege, je skušal zasejati znanje in razumevanje mladih. In kadar se bomo ozrli skozi zbornično okno tja proti okoliškim vzpetinam, bomo s pogledom nehote zaobjeli tudi bližnje pokopališče. V trenutkih tišine bo marsikdo med nami začutil: lepo je bilo, ko smo bili skupaj, in se tiho sam v sebi spoštljivo priklonil v spomin našega ravnatelja. MARIJANA ERI-BIRK v imenu sodelavcev OŠ prof. dr. Josipa Plemlja, Bled Zgodovinska obravnava dokumentov, kot so kronika, odloki, šolski urniki, seznami in hišni redi, spričevala, dnevniki in redovalnice, nekoliko pomanjkljiva, zato smo temu dodali še kanček živega spomina in tako hoteli ujeti utrip preteklega življenja. Ob tem početju pa smo bili sami presenečeni, da smo se naenkrat znašli pred tako bogato preteklostjo, prepredeno s tako zvenečimi imeni. Publikaciji smo nameniti kot spomin vsem, ki so se nekdaj in danes morda s plahimi koraki vzpenjali po starih stopnicah in se veselili svoje zrelosti po maturi. In zelo ponosni smo, da se še danes radi vračajo. Med njimi so danes Slovencem zelo znana imena, kot so npr. dr. Anton Trstenjak, Anton Ingolič, Žarko Petan, Janez Strnad, Franček Rudolf, Božo Kos, Ivo Daneu, če omenim le nekatere. Šola je že od nekdaj znana po svojem razgibanem kulturnem življenju, saj je prav tu začelo svojo umetniško pot veliko znanih slovenskih umetnikov z vseh področij, pisatelji in pesniki Žarko Petan, Anton Ingolič, Nada Gaborovič, Franček Rudolf, Vladimir Gajšek, Andrej Brvar, slikarji, med njimi Lajči Pandur, in še posebej^ veliko ljudi, ki so se zapisali gledališču, Milena Muhičeva, Mirjam Korbar, Tomaž Pandur. Tako je nastajala bogata kulturna tradicija šole, ki jo zelo uspešno nadaljujejo tudi zdajšnji dijaki. Če bi na kratko hoteli označiti teden naših prireditev, bi morda morali reči, da je bil to teden mladostnega vrvenja, ki smo mu komajda mogli slediti, vanj pa se je pomešala zrela ustvarjalnost. Tako so v tem času dijaki Prve gimnazije, zdajšnji in nekdanji, poživili svoje mesto z razstavami, glasbenimi in likovnimi prireditvami, gledališkimi predstavami in literarnimi večeri. V že uveljavljenem šolskem razstavišču Avla smo isti večer odprli kar tri razstave hkrati. Dela za likovne razstave so prispevali umetniki - nekdanji dijaki šole, in so bila razstavljena v prostorih Avle in Umetnostne galerije, knjižna dela nekdanjih dijakov pa v Univerzitetni knjižnici. Poseben pridih mladosti so imele dramske predstave, saj je gledališka dejavnost na naši šoli nekaj posebnega. Prav v naših prostorih je delovalo mladinsko gledališče Tespisov voz, iz katerega je izšlo danes toliko znanih imen. Začetek praznovanja so si učenci zamislili z dramsko uprizoritvijo na starih šolskih stopnicah na Leninovem trgu, kjer je v soju žarometov šola zaživela s svojim mestom, saj je slikovita prireditev sredi mesta na prostem privabila marsikaterega Mariborčana. Obenem se je začel glasbeni maraton po mestu, in sicer tako, da so se mladi glasbeniki razkropili po Mariboru in tako ponesli dih svojega mladostnega navdušenja med ljudi. Vse prireditve so bile zasnovane tako, da so sodelovali zdajšnji in nekdanji dijaki. Nekdanji učenci, danes strokovnjaki, so mladim pripravili predavanja in okrogle mize - o učnem procesu, sodelovanju z univerzo, vzgoji, varstvu narave, sodobni ekonomiki, ekologiji, nekdanji in zdajšnji gimnaziji, morali mladih, nato predavanja s področja biologije, fizike idr. Ob tem nas je še posebno veselilo, da smo lahko povabili tudi profesorje Uršulinske šole v Gradcu, s katerimi že nekaj časa sodelujemo. Najelitnejši del našega praznovanja pa je bila petkova slavnostna akademija v Kazinski dvorani SNG Maribor, ki so se je udeležili mnogi povabljenci, med njimi pred- Pedagoške delavnice o diferenciaciji in individualizaciji pouka Letošnjega januarja je bila na osnovni šoli Venclja Perka v Domžalah pedagoška delavnica o diferenciaciji in individualizaciji pouka. Delavnico sta pripravila pedagoška svetovalka Irma Veljič in aktiv ravnateljev osnovnih šol domžalske občine. Najprej je teoretična izhodišča podal dr. France Strmčnik, potem pa so kolegi iz prakse predstavili sodobna, vse bolj uveljavljena načina dela: fleksibilno diferenciacijo pri matematiki v tretjem, šestem, sedmem in osmem razredu, pri slovenščini in angleščini v šestem in sedmem razredu, nivojski pouk v klasični učilnici v prvem razredu ter delo v skupinah pri matematiki na treh ravneh. Drugi dan smo nadaljevali delo v didaktičnih delavnicah. S pedagoško delavnico smo bili zelo zadovoljni, saj je bila zelo kakovostno pripravljena. Dobili smo nove spodbude za delo v svojih okoljih in potrditev, da na Slovenskem ni malo prizadevnih pedagoških delavcev, ki ustvarjajo možnost za prijetno, vedro in ustvarjalno šolo. META ŽELEZNIK vsem akademik dr. Anton Trstenj minister dr. Peter Vencelj, marib. ska županja Magda Tovornik ter n ^ danji ravnatelji in profesorji PPn gimnazije. Spodbudne besede zdi 6’ nje ravnateljice prof. Cvete Babič, lj je šola doživela svojo renesanso in v, se bomo zato z večjim zagonom l j dih ustvariti ji novo podobo, st) z jj( nele tolažilno in obenem spodbudi 1 saj smo v tednu dni dokazali, da š skriva neizmerno veliko duhovne^-ustvarjalne moči. Za konec pražil vanja so mladi pripravili pravo glede lisko predstavo na velikem odru gl dališča; to je bil svojevrsten dogod ■; saj se v Mariboru še ni zgodilo, da §] mladi nastopali na velikem od ,g Kulturne prireditve in predavanja niso bila edina dejavnost tega tediK saj je že od nekdaj bistvena sestavi*1 gimnazijskega življenja ter šport M zabava. Gimnazija je bila znana, JVi je zapisal v svojih spominih dr. K si Kancler, tudi po uspešnih športniki] Bil je čas, ko so učenci pred ukom telovadili na Leninovem tri r kar si danes sicer težko predst Ijamo. Res pa je, da je tudi šporj' dejavnost na šoli bila zmeraj cen je, e zato smo prav v spomin na to /1( dračje šolskega življenja organizii ^ spominski tekmi v odbojki in IS šarki, in sicer v športni dvorani v A 1< riboni. Nastopile so znane odboji rice Palome Branika in košarka, ^ med katerimi je bil tudi Ivo d)ani Prireditev je povezoval Branko Mi simovič, pela pa je Alenka Pinterič' Ob koncu naj povem, da je bil sicer naporen, a neizmerno lep ted, V teden, ko je bila šola polna ustvarjU nosti, ko je povezovala vse svoje p ; tekle in zdajšnje moči, bil je čas, ki x srečal na hodniku nekdanje učen\{ ko si lahko obiskal koncert v Kaz^ ali modno revijo v šolski telovadnic ko si bil ponosen na zbirke, za kan J morda nisi niti vedel, da jih šola in'( ko so te raznobarvni plakati po vsi1 mestu opozarjali, da teh več kot tis I ljudi naše šole hoče nekaj pokaži F To je bil čas odprtih vrat, ved s znova se porajajočih zamisli, o |( skov, veselih in pozabljenih trph spominov nekdanjih dijakov. Vse! dokazuje, kako globopko je vkoref" njena šola v zavest tistih, ki so neki prestopili njen prag. Prav to sta svoje dokazali tudi dve družabni p reditvi, in sicer skupen večer za nei danje in sedanje profesorje, ki se gaj udeležilo nenavadno veliko ljudi, \ ples Prve gimnazije v lepi dvoril JLA. Odveč je povedati, da smo vlo: veliko truda in energije v tako sežno praznovanje, vendar smo n veliko pridobili. Marsikdo je šele daj spoznal zgodovino šole, nji tradicijo in njeno bogastvo, ki je n treseno povsod, saj je 140 let res v zelo dolga doba. Verjetno smo k marsikoga tudi pozabili, saj je po U stopnicah v prihodnost stopalo naW soče in tisoče maturantov. Tem L opravičujemo, ker se zavedamo, da. vsak posameznik delček naše skupj “ Zgodovine, obenem pa se zahvajd jemo vsem, ki so nam kakorkoli pa. magali, in teh je bilo zelo veliko. Naj končam še enkrat z besedar da nas je vodila ena sama misel, vrt n gimnaziji njen nekdanji duho\ , blišč, in mislim, da nam je to uspe f Zdaj, ko je pot začrtana, bo naše dt e lažje. DANA KUNTU Prizadevanja za enotnost mednarodnega učiteljskega gibanja Delegaciji dveh mednarodnih u * teljskih organizacij IFFTU (Medt0 rodna federacija svobodnih učite J skih sindikatov) in WCOTP (St It tovna federacija organizacij učite j skega poklica) sta se 15. in 16. jati) arja 1991 sestali v Ferney-Voltai , v Franciji, da bi razpravljali o mc ^ nostih za ustanovitev skupnega me "j narodnega organa učiteljskih orgal zacij. ‘ V sproščenem in prijateljske 1 ozračju so se pogovarjali o poglav * nih izzivih, s katerimi ima oprav C učiteljsko gibanje v svetu ter o žel l, da bi združili moči na mednarod ravni. V zvezi s tem so govorili tu ^ o mogoči skupni novi organizaciji t ^ o načelih, ciljih in merilih za včlanj ^ vanje. Delegaciji sta se strinjali, da J nova združena organizacija mora* * * * v temeljiti na demokratičnosti voden ter neodvisnosti od političnih strai d in vlad. t( Naslednji skupni sestanek prc j stavnikov IFFTU in WCOTP ) znova po sejah obeh njunih izvršil® j, odborov konec maja. Pričakujejo, < v bodo nadaljnji pogovori o združev nju mednarodnih učiteljskih organ zacij pomemben korak k med®1,( rodni učiteljski enotnosti. B. L. 1,1 ep odnos do upokojencev Na tej in oni strani meje '/in šole na osnovni šoli Tone Žnidarič na Ptuju n Učenci in delavci osnovne šole Pi&ne Žnidarič na Ptuju se ob iievu šole vsako leto spomnijo Ji nas, svojih nekdanjih delav-n v. Tudi tokrat sem se razvese-U vabila - prinesla mi ga je ^ Heljica Regina Horvan. Zbrali s-io se 8. decembra opoldne eŠolski telovadnici. Sprejem in z;!Čanje vseh nas z drugimi de-et'ci šole, obeh podružničnih šol S Trnovske vasi in Vitomarcev z gosti je bil 'zelo prisrčen. ^Slovesnost je začela predsed-sveta šole Jadviga Kolar ^pozdravnim nagovorom za vse v/mače in povabljene goste. ■t ed tem so nas pozdravili mladi itvci šolskega zbora z narodnimi k smimi. Prisluhnili smo predalniku Izvršnega sveta Skupš-fte občine Ptuj Janezu Lahu, ki ^poudaril pomen vzgojno-izo-^.‘aževalnega programa zdajšnje e|e in opisal težave, predvsem ^fiotne, s katerimi se šola še :/^eraj ubada. 4Svet šole je pred desetimi leti Močil, da bo eden od štirih kul-V^nih dni v letu dan šole. 01 Senci nižjih razredov so si ob Rilskem kulturnem dnevu ogledi lutkovno predstavo Janko in II s tka, prikazali so jo člani lut-d vnega gledališča iz Kamnice, rj Senci višjih razredov pa so P svojimi razredniki obiskali ^"Ujski Pokrajinski muzej, si "Jledali zgodovinsko znamenito ^rkev sv. Jurija, ter se seznanili 7f)/Studijsko in minoritsko knjižno in z zgodovinskim arhivom. ,s, i konec so se razvedrili še ob (uiiu Čarovnikov klobuk, zc Ravnateljica Marija Šumandl 'd spregovorila o delu in življenju 0le. Želijo si zboljšati stike med dK i skozi okno šolo in domom, da bi se v skrbi za šolarje učitelji in starši bolje sporazumevali in si zaupali. Predstavila je novosti, ki so jih v letošnjem šolskem letu začeli vpeljevati v pouk - trimestre, nivojski pouk, za učence od drugega do osmega razreda fakultativno učenje nemščine, angleščine in latinščine. Učitelji ugotavljajo, da so z drugačnim delom zadovoljni tudi učenci, saj ti zdaj hitreje napredujejo. Tudi starši pozorno spremljajo napredovanje svojih otrok. Na šoli je že navada, da se ob kulturnem dnevu spomnijo delovnih jubilejev svojih delavcev. Ravnateljica zbranim vsakega posebej predstavi in s predsednico sveta šole mu izročita priznanje in šopek. Tokrat smo oznamovali: trideset delovnih let Elizabete Bac, tajnice šole in Francke Čoki, predmetne učiteljice slovenščine; dvajset let Jadvige Kolar, učiteljice razrednega pouka in deset delovnih let Majde Kolenko, učiteljice matematike in fizike, Silvestra Arnečiča, učitelja fizike in matematike ter računovodje Nevenke Žunkovič. Po slovesni podelitvi so nekateri gostje čestitali k prazniku šole. Spomnili so se tudi nas, upokojenih delavcev, nam pa poleg čestitk pomeni še posebno veliko prijeten občutek, da nas niso pozabili. V kulturnem sporedu smo prisluhnili komornemu moškemu pevskemu zboru, ki ga vodi Franc Lačen. Navdušili so nas z izbranimi pesmimi in z odličnim petjem. MANCA TERBUC Jialeklika (pl »Z nami je bratski sovjetski na-iljd, ki ga vodi genialni tovariš lin. Skupaj smo premagali fa-fe, skupaj bomo zmagali tudi i obnovi porušene domo-■€...« ieiSkojevec Bojan, skoraj še fan-dfek, je z ognjevitim govorom pravil dvorano na noge. Ob plo-anju je vidno užival. »Rusi so nas želeli podjarmiti, olitično in gospodarsko so nas °teli onemogočiti. Toda mi smo | k našim maršalom Titom na iu - sposobni reči NE tudi dik-lorju Stalinu.« »Kaj nisi še pred kratkim istega -ktlina v zvezde koval?« u, »Časi se spreminjajo, Janez. irB je dialektika.« tejanezovo »nedialektiko« so Spravili na Golem otoku, Bojan t£ 't je kmalu vodi! partijsko celico ir 1 fakulteti: ® »Berite Djilasa! To je teoretik ieWega časa. Take analize nam aftlejo pot...« Nekaj tednov kasneje: ic »Na prsih smo gojili kačo. Dji-iv i se je s svojo Anatomijo neke ivl tora/e moralno sam onemogo-e':‘> saj paktira z razrednim so-'Vznikom. Vendar smo ga hitro ■ | Akrili. Naše svojevrstne poti ne njWe ovirati NIHČE.« in Anja - neposredna kot vedno: ra' katerem nadaljevanju je pa °sta/ razredni sovražnik? Na a' Nnjem sestanku si nas javno , 'vjal, ker ga vsi še nismo preštu-t^ali.« ■n »Njegova razdiralna misel se je izvijala. Dialektično glej, Anja! Is vafektično!« a0 No, Anja je ušla Golemu W ^ku, le po diplomi je nekaj dlje kola službo: Politično nezane-. nam < Nadaljnji Bojanovi dialektični 'ebliski: Kocbek je prenikav partizanski pisatelj - Kocbek je izdal parti-zanščino. Bojan je bil rojen za ravnatelja. Preganjal je zastarelo miselnost in nazadnjaške učitelje. »Dialektično gledano, je naš čas odplavil religiozne usedline zavesti.« Pedagoška konferenca na sveti večer naj bi bila poseben dokaz za to. Mara, ta ki si vse upa: »Tovariš ravnatelj, če smo že na božični večer skupaj, nas vsaj povabi na potico. Včeraj je tako lepo dišalo okrog tvoje hiše.« Bojan, niti ne v zadregi: »Ja, letos smo z majhno zamudo slavili dan armade.« Naš ravnatelj ostaja zvest dialektiki: Navduševanje nad samoupravljanjem, sisi, piši in podobnim, usmerjenim izobraževanjem, pa - malo kasneje: »Kritično preverimo, če so te utopične ideje po meri človeka? Si nismo nakopali na glavo birokratski aparat? Mar ni usmerjeno izobraževanje ovira za kakovostno šolanje naše mladine?« »Ustvarimo malo predbožičnega ozračja! Simon, nd ploščo božičnih pesmi, pa še malo potice sem prinesel. Slovenska zvestoba kulturi in tradiciji naj zavlada v naši družbi in zbornici.« »Tvoja žena ima pa dober, najbrž star recept za armadno, par-don, božično potico.« »Mara, ti si zmeraj za hece.« »Ne, samo dober spomin imam.« Kdo bi vedel, če bo ta zadnja dialektika pomagala sivolasemu Bojanu, da se pri žaganju ravnateljev ne bo znašel brez stolčka. Sicer bo pa tudi to dialektika. MARJA VRTNAR Možnosti za sodelovanje naših šol z zamejskimi je čedalje več, saj se povsod zavedajo, da je ravno to eden najpomembnejših temeljev dobrih sosedskih odnosov. Takšno sodelovanje je postalo že nekaj samoumevnega tudi npr. ob avstrijsko-slovenski meji, na tistem njenem delu, ki ločuje ali povezuje Štajersko, kot jo na jugoslovanski strani predstavlja občina Radlje ob Dravi, na avstrijski pa okraj Deutsc-hlandsberg. Po osebnem prizadevanju in zdaj že tako rekoč zgodovinski zaslugi okrajnega šolskega nadzornika Ericha Pa-ulitscha in okrajnega glavarja dr. Herberta Schella je takšno sodelovanje že pred dobrimi desetimi leti odobril štajerski deželni šolski svet v Gradcu; zdaj pa se uspešno nadaljuje. Ves čas ga podpira in spodbuja deželni Pedagoški inštitut v Gradcu, tako, da posamezne pedagoške strokovnjake in učitelje iz obmejne Slovenije redno vabi k nekaterim oblikam strokovnega dela, zlasti na področju dodatnega izobraževanja učiteljev ali posebnih strokovnih srečanj, npr. tudi v sklopu Deželne gospodarske zbornice ali njene okrajne enote v Deutschlandsbergu. V minulem desetletju je bilo tako veliko medsebojnih obiskov posameznih šol iz občine Radlje na ljudskih in glavnih šolah v omenjenem okraju. Naj posebej navedemo takšno sodelovanje osnovne šole Radlje s šolami v Ivniku (Eibisvvald,), Travniku (Wies), St. Stefanu in Deutschlandsbergu; za to je značilna zmeraj dobrodošla izmenjava vzgojno-izobraževalnih izkušenj predvsem na tistih delovnih področjih, kjer so vsebinsko dostopnejša tako učencem kot učiteljem: glasba, petje, šport, likovna in prometna vzgoja, pouk angleškega jezika. Posebno se je uveljavila likovna kolonija, ki jo je za šole z obeh strani meje najprej izpeljala radeljska osnovna šola, zdaj pa je že nekaj let enako pripravila glavna šola v St. Stefanu. Vse to je pripomoglo k dragocenim osebnim stikom in vezem, ki vodijo v osebna in družinska prijateljstva tudi na temelju učenja slovenščine kot sosednjega jezika, npr. ob vsakoletnih pedagoških tednih v Gradcu. V začetku lanskega novembra so vsi učenci podružnične osnovne šole Pernice (enote OŠ Vuzenica) z učitelji in mnogimi starši obiskali sosednjo šolo čez mejo na Sobotah (Soboth); tam so jih pričakali njihovi vrstniki, zdajšnji okrajni šolski nadzornik Oto Handler in predsednica okrajnega šolskega sveta dr. Ingrid Klug-Fonovits, okrajna gla-varka v Deutschlandsbergu. Ravnatelj je del svojega pozdrava povedal v slovenščini. V resnici so zamejci vrnili obisk, saj je bilo prvo takšno srečanje letošnjega junija v šoli na Pernicah. Dogovorili so se, da bodo stike še nadalje navezovali zlasti na tistih področjih, ki smo jih že omenili in so najprimernejša. Vprašali pa se moramo, kdaj bodo zaživele takšne ustvarjalne oblike sodelovanja in postale prav tako vsakdanje tudi tam čez našo skupno koroško mejo. FRANČEK LASBAHER Iz starih listov Korist šolskega popisovanja Kdaj pa naj učitelj izvršuje šolsko popisovanje? Ta posel ni prijeten, ne donaša mu materijel-nega dobička, pač pa mu prinese marsikako grenko na uho in mu povzroči tudi nekaj stroškov. Na deželi naj se izvršuje takrat, ko duhovnik pobira biro ali kolek-turo. Ta čas je staro in mlado doma ter gre učitelju vse gladko od rok. Za šolo je pa popisovanje velicega pomena in v vsakem oziru zelo koristno, kajti učitelj stopi sedaj sam pred otroka, kte-remu se je slikal od stranij roditeljev in sorodnikov kot pravi strah in tiran, šola pa kot najhujša mučilnica sveta. Otrok zapazivši učitelja na svojem domu, se ga bode sicer malo vstrašil, a ko ga učitelj prijazno nagovori, zginil je strah in veselo mu obljubi že prvi dan v šolo priti. Roditeljem popisovanje tudi koristi, ker velikokrat res ne vedo starosti otrokove ter ga ne morejo opraviti za šolo. Popisovanje pa tudi napravi ožjo zvezo med domom in šolo, kar je za učitelja važno in potrebno... Učiteljski tovariš 1894, str. 21 Iz dnevnika nekega starega učitelja Danes je bil zadnji dan mesca. Ta dan imam vselej dve opravili. Pervič se v šoli s učenci pogovarjam, kako in kaj sem bil ž njimi v pretečenem mescu zadovoljen. Naj pridnejše pohvalim in jim tudi dam kako podobico ali kak drug spominek v znamnje, da sem bil ž njimi posebno zadovoljen ... Drugo moje opravilo je, da vsaki zadnji dan v mesecu pregledam svoje denarne zadeve, to je, koliko sem temu pa unemu dolžan, in koliko si bom mogel na mesec še pritergati, da bodem dolge plačal. Žalostno je to števi-Ijetije! Človek se trudi dan na dan, in na zadnje mu vendar še manjka naj bolj potrebnih reči... Jaz ne upam, da bi učitelji kteri-krai dospeli do kaj prida boljše plače, zato se še nikdar nisem zanašal na prihodnje boljše čase, temuč le skerbim v sedanjem času za prihodnjega. Mislim si: »Bolje je hranjeno jajce, ko sneden vol.« Učiteljski tovarš 1865 str. 125 Mera pri podučevanji Veliko učiteljev je, ki menijo, da morajo pri podučevanji Z učenci le kar urno naprej hiteti, da učenje bolj razširjajo, kakor vterjujejo, bolj preobračajo, kakor postavljajo, da tedaj svoje učence le raji dalje ženejo, kakor pa da bi jih pustili, da bi si počasi moči nabirali. Zato je pa danada-našnji tudi toliko učencev, ki so pravi Veterniki brez značaja in brez vseh lepih lastnosti, ki bi jih mogla mladina imeti. Bratje učitelji, glejmo, kaj delamo! Učiteljski tovarš 1865 str. 218 Iz Vrem Prav potrebno bi bilo tudi pri nas zgraditi novo šolsko poslopje, kajti sedanje je gotovo najslabše na Kranjskem. No, vsaj ni bilo to v šolske namene sezidano, temveč od sezidanja t. j. od leta 1710. služilo je za shrambo rudokopskega orodja. Leta 1846 kupila pa ga je šolska občina in odločila za šolo. Učni sobi sta majhni in nikakor ne zadostujeta številu šolskih otrok. Stanovanje nadučiteljevo, obstoječe iz dveh sobic (16 m2 in 12 m2) - ali boljše rečeno »katakombic«, ker je vse v zemlji - je zelo tesno in vlažno. Vlago pa pospešuje od pretekle spomladi šoli že od nekdaj ne prav naklonjeni sosed s tem, da noče iztrebiti vodnjaka v njegov vrt napeljanega. Voda tedaj ob deževju ne more, kakor bi morala po vrtu, kateri je okrog šolskega poslopja, odtekati, marveč gre naravnost skozi severno steno v šolske prostore. Ob naglih in dolgo trajajočih nalivih pride v nadučiteljevo stanovanje posebno v kuhinjo in vežico toliko vode, da jo je treba bresti in s škafom ven nositi. To pomilovanja vredno stvar je tukajšnji krajni šolski svet že 7. rožnika p. I. sl. c. kr. okrajnemu šolskemu svetu v Postojni in potem še večkrat naznanil in prosil, žalostno razmero po sl. c. kr. okrajnem glavarju nujno pa ugodno rešiti; a dosedaj je še vse nerešeno! Učiteljski tovariš 1890 str. 76 PRIPOROČILNI SEZNAM KNJIG ZA BRALNO ZNAČKO 73. SCHAMI, Rafik: Dlan polna zvezd. Prev. Maja Lavrač. Ilustr. Alenka Vogelnik. Lj., Mladinska knjiga 1990 (Knjižnica Sinjega galeba; 274) M V pogosti obliki dnevniškega zapisa mladostnikov je to po svoje zanimiv zapis sirskega dečka. Branje priporočamo zato, ker je glavni junai. družbeno zelo kritičen v nekem nam manj znanem okolju (Sirija - Damask). Tako so mogoče primerjave z mnogimi vidiki: družinsko življenje, odnosi med starši in otroki, dečkova zavzetost za pravljičnost in boljše življenje. III. stopnja 74. SVETINA, Ivo: Deček in muha. Ilustr. Metka Krašovec. Lj., Mladinska knjiga (Odisej) M Svetinove pravljice prinašajo pravljični svet - vizije preteklega in prihodnjega - in so pretkale svojo prvotno osnovo (od koder se odvija ljudsko izročilo, mitološka izhodišča), s pravljičnostjo. V značilnem pesniškem jeziku, polnem metafor in slogovnih posebnosti, nastajajo pred nami domišljijski svetovi, nad katerimi pa je zmeraj sij neke resničnosti. Pravljice so branje za tiste, ki so se že naučili biti sladokusci za to ali ono zvrst leposlovja. Ilustracije Metke Krašovec so likovni emblemi in čisto samostojno sporočilo. IV. stopnja 75. TOMAŽIČ, Jože: Pohorske pravljice. Ilustr. J. Beranek. Celje, Mohorjeva družba 1990 (Mladinska knjižnica; 4) L Preprosto napisane pravljice so reprint-izdaje iz leta 1942 in kot nalašč, da bi jih današnji vnuki brali svojim babicam in jih s tem spomnili njihovega otroštva. II. stopnja 76. VVRIGHTSON, Patricia: Strahec. Prev. Dušan Ogrizek. Ilustr. Mirna Pavlovec. Lj., Mladinska knjiga 1990 (Odisej) M Zgodba o stari gospe, ki pobegne iz doma za ostarele, se naseli v samoti in se tam spopade z malimi prebivalci močvirnega rečnega obrežja. Starodavni škrat Njimbin, poosebljeni duh zemlje, ji nagaja, da mora stara gospa nazadnje odnehati v svojem boju z močmi narave in se vrniti v mesto. Knjiga pripoveduje o naravi in človekovem mestu v njej, o minljivosti vsega živega, o krhkem ravnovesju divjine, navsezadnje pa tudi o tem, kako blizu in sorodna sta si otroštvo in starost, saj v odnosu do narave človek v svoji duši ostaja vseskozi otrok. IV. stopnja 77. ZAJC, Dane: Hiša. Ilustr. Matjaž Schmidt. Lj., Domus, 1990 P Pesnik da besedo hišam, da te pripovedujejo zgodbe o sebi in svojih prebivalcih. Pripovedi so zelo čustveno obarvane, polne emotivnih različic človeškega mišljenja in čustvovanja ob tako stvarnem predmetu, kot je hiša. To je tisto, kar nas ob branju zabava in preseneča. III. , IV. stopnja - zahtevni bralci Poljudnoznanstvene knjige: 18. BROCHARD, Philippe: V zavetju srednjeveških gradov: Evropa v času utrjenih gradov. Ilustr. Patrice Pellerin. Prev. Aleš Berger. Lj., Mladinska knjiga 1990 (Kako so živeli) 930.85 19. CONOLLV, Peter: Zgodovina rimske vojske. Ilustr. avtor. Prev. Jože Stabej. Lj., Mladinska knjiga 1990 (Kako so živeli) 93/99 20. LUXARDO, Herve: V času francoske revolucije: v letih od 1776 do 1799, od Amerike do Francije, v obdobju, ki je pretreslo ves svet. Ilustr. Pierre Probst. Prev. Metoda Kokole. Lj., Mladinska knjiga 1989 (Kako so živeli) 93/99 21. MIQUEL, Pierre: V rimskih časih. Ilustr. Yvon Le Gali. prev. Mojca Mihelič. Lj., Mladinska knjiga 1989 (Kako so živeli) 93/99 22. NOUGIER, Louis-Rene: V času Vikingov. Ilustr. Pierre Joubert. Prev. Mojca Mihelič. Lj., Mladinska knjiga 1990 (Kako so živeli) 930.85 23. NOUGIER, Louis-Rene: V prazgodovinski dobi. Ilustr. Pierre Joubert. Prev. Marjeta Šašel-Kos. Lj., Mladinska knjiga 1989 (Kako so živeli) 902 Najbolj bistvene informacije iz časa in dejavnosti, ki jih naslovi poimenujejo, so dobrodošle šolarjem. Besedila vodijo od splošnega k posameznemu, so bogato ilustrirana, zato je zahtevnejša snov dostopna že mlajšim bralcem. III. stopnja 24. MILLARD, Anne: Ljudje nekoč. Prev. A. A. Ilustr. Sergio. Lj., Domus: Mladinska knjiga 1989 (Okno v svet) 930.85 Knjiga prinaša podobe iz življenja ljudi in njihove dejavnosti skozi čas od prazgodovine do renesanse ter bralcu predstavi načine in vire, po katerih se to življenje rekonstruira. II. stopnja 25. PARKER, Steve: Planet Zemlja. Ilustr. Giuliano Fornari, Luciano Cor-bella. Prev. Maja Kraigher. Lj., Domus: Mladinska knjiga 1989 (Okno v svet) 55 Slikovita in celostna predstavitev našega planeta. III. stopnja RAZSTAVA LOVRA INKRETA V LABIRINTU Kipar se je z malimi plastikami predstavil v novi luči. Morda gre za kontinuiteto ustvarjalnega procesa ne novi razvojni stopnji, ob zdajšnjem pogledu na male plastike v Labirintu pa se ponuja pomisel na minimalizem. Kakorkoli že pojmujemo ta pojav, se minimalizem, pri Lovru Inkretu razodeva kot (skrajna) redukcija površinske obdelave in kot povezovanje (dveh) raznovrstnih materialov. V majhni, intimno delojoči plastiki spregovori brez idejno usmerjene izraznosti in se posveča čisti obdelavi materiala. Tu jih lahko poveže dvoje vrst takšnega, ki je po klasičnih merilih nezdružljiv in tako doseže posebno napetost razmerja. Pri reliefnih »slikah« s črnim ozadjem in žgano glino je to morda manj sugestivno, v drugih plastikah pa se loki ali postavitve enot kiparske zamisli usklajeno vežejo v razmerju med kovino in kamnom. I. G. Po sklepu Sveta VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE LJUTOMER razpisuje razpisna komisija dela in naloge - RAVNATELJA Kandidat mora izpolnjevati splošne pogoje, navedene z Zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. - Biti mora vzgojitelj, strokovni delavec ali učitelj ter - imeti najmanj 5 let delovnih izkušenj, od tega najmanj 2 leti pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok - organizacijske in strokovne sposobnosti; to je moral dokazati pri svojem preteklem delu. Kandidata bomo imenovali za 4 leta. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili v 8 dneh od objave razpisa na naslov: Razpisna komisija, Vzgojno-varstvena organizacija Ljutomer, Fulneška 5. Kandidati bodo o izbiri obveščeni v 8 dneh po poteku razpisa. UGODEN NAKUP vloženih vrtnin in sadja • " V.,-;. ~ od 15. 2.-15. 3. 1991 PAKET kumaric 6 koz. a 720 ml 180,- din PAKET kompotov 6 koz. a 720 ml 150,— din PAKET rdeče pese 6 koz. a 720 ml 95,— din PAKET nizkokalorični džemi 6 koz. a 210 ml 140,- din ZIME ŠE NI KONEC - DO POLETJA JE ŠE DALEČ... ELEKTROMEHANIKA JELOVŠEK © (061) 752-782 Drenov grič 159, 61360 VRHNIKA POPRAVLJA IN SERVISIRA VSE VRSTE • grafoskopov • diaprojektorjev • episkopov • mikročitalcev • kinoprojektorjev 8, 16, 35 mm • ojačevalnih naprav • magnetofonov • gramofonov • radiokasetofonov • avtomobilskih radio aparatov • manjših gospodinjskih strojčkov IZDELUJEMO: • ojačevalne naprave moči 30 W, 60 W, 120W, 240 W, 400 W • zvočne bokse moči 40 W, 80 W, 150 W, po naročilu tudi večjih moči z vgrajenimi domačimi ali tujimi zvočniki • ojačevalne naprave z vgrajenim radiokasetofonom s 100W izhodom, primerne za ozvočenje tovarniških hal, šol, dvoran in podobno • mixerje - možnost priključitve 8 ali več mikrofonov • mixerje za disco klube VGRAJUJEMO RADIOAPARATE V AVTOMOBILE IZDELUJEMO ELEKTRONSKA VEZJA MONTIRAMO IN VZDRŽUJEMO OZVOČENJA SVETUJEMO PRI DELU Z AV SREDSTVI VGRAJUJEMO ORIGINALNE REZERVNE DELE NA ZALOGI IMAMO VEČ VRST PROJEKCIJSKIH ŽARNIC SVETUJEMO PRI OPREMLJANJU ŠOL IN KABINETOV Z AV SREDSTVI Za vse informacije in pojasnila pokličite dopoldan od 8.00-10.00 in popoldan od 16.00-18.00 na telefon: (061) 752-782 'skra, Vega, Liesegang, Meopta, ti, RIZ, Grundig, Philips, Montarbo, Dinacord, RCF Z DELOM NA IZLET Osnovnošolci!! Vsak nov naročnik, ki ga boste pridobili na časopis DELO, bo vašemu razredu prinesel 10 kilometrov vožnje s turističnim avtobusom. Najuspešnejši razred bo S! KOMPAS popeljal na petdnevni izlet v Salzburg in Miinchen. jj — DELO ali ste — ::: to sedal ssi več vprašastje - | DELO IE POTOVANJE! Dodatna pojasnila dobite v propagandi DELA, tel. (061) 315-366, int. 26-54. Ure skozi stoletja Do konca letošnjega aprila je v Narodnem muzeju v Ljubljani na ogled antološka razstava Vre skozi stoletja. Razstava spada med tiste, ki jih kulturnozgodovinski oddelek prireja v sklopu nalog, usmerjenih k sistematičnemu obdelovanju umetnoobrtnega gradiva. Tokrat je javnosti na ogled bogata zbirka ur Narodnega muzeja, dopolnjena z urami drugih slovenskih in hrvaških muzejev ter zasebnih zbirk. Razstavljeno gradivo obsega 186 primerkov, stilno razvrščenih od renesančnega do secesijskega obdobja med šestnajstim stoletjem in začetkom dvajsetega. Posebno mesto zavzemajo ure Z imeni urarskih mojstrov, ki so delovali v naših krajih. Zapise o njihovih delavnicah lahko najdemo med pisnimi viri arhivsko dokumentiranega gradiva. Razstavo dopolnjuje ilustriran katalog s prispevki o doslej skoraj neznanem področju te umetnoobrtne dejavnosti na naših tleh. Publikacija vsebuje tudi abecedni seznam urarjev, njihove biografske podatke in registrirane iz- delke. Skratka skoraj tristo imen urarskih mojstrov, pomočnikov in vajencev, ki so v tistem času na našem etničnem ozemlju izdelovali hišne, žepne in stolpne ure. Učiteljski priimki na Slovenskem pred 160 leti Spoznavši imenitnost naše, stanu, pridružile so se nam vas| trgi, mesta, hribi in reke, da na, pomagajo vzgojevati mladin. Na Gorenjskem poučuje cela vi Ihan, drugod vas Hrastnik, Trži in vsa Parma. Mogočni Javornil se trudi s poučevanjem in stal Jordan prilezel je med nas, uživa učiteljski kruh. Megla Mrak sta se vlegla na učiteljstvi - zore nisem načel! - Pri n, vleče sedaj Krivec sedaj Jug Sever, za tem pride Piš pote, Regen in slednjič celo Strum. Nekaterim učiteljem je zma, kalo priimkov ter imajo krsti imena za priimke. Tako so: Ale\ Bernard, Marko, Rudolfm Prat celj, Jurko, Simon i. t. d. Razve teh je med učiteljstvom še mnog rečij in ropotije: Cvek, Cvirt Čok in Čop, Čuden, Dimnik, 1 kra, Kašča, Kvas, Skala, Šetir itd. itd. Kompost, če prav velike va nosti, vender ni v šoli na pravei mestu. Ravno tako bi jaz, če mogel tudi Scharlachu vhc v šolo prepovedal... Učiteljski tovariš 1891 str. 28 ctrb Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubšjani Obveščamo knjižnice in informacijske centre, da bo v aprilu 1991 izšel priročnik UNIVERZALNA DECIMALNA KLASIFIKACIJA (UDK) Slovenska skrajšana izdaja 3. spremenjena in dopolnjena izdaja NAROČILNICA Priimek in ime naročnika:________________ Ustanova:________________________________ Naslov:__________________________________ Prednaročniška cena: aj.........izvod-aje) UDK v knjižni obliki (4.000,00 din) b) ........izvod-a(e) na disketah za ATAHI (3.000,00 din) c) ........izvod-a(e) na disketah za PC računalnik (3.000,00 din) Žig in podpis: Naročilnico za prednaročilo pošljite do 2B. februarja 1991 na naslov: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani, Tomšičeva 7. 61000 Ljubljana Svet DELAVSKE UNIVERZE MARIBOR objavlja dela in naloge STROKOVNEGA DELAVCA - LINGVISTA, za nedoločen čas Pogoji: visokošolska izobrazba, VIL stopnja, lingvist nemščina-angleščina Kandidate vabimo, da pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev in s kratkim življenjepisom v 8 dneh po objavi razpisa na naslov: Delavska univerza Maribor, Maistrova ulica 5. O izbiri bodo obveščeni v 15 dneh po roku za prijavo.