IS:s.\ 03 51 -//«9 S s: £ Živo branje Literatura, znanost in hui ReadingLive Literature, Science and tke Humanilies Uredila F:ditedby Joli Škulj. Jernej Habjan PREDGOVOR 1 Jola Škulj: Živo branje: literatura, znanost in humanistika RAZPRAVE 5 Sowon S Park: Znanost in literatura: razmislek o interdisciplinarnosti in vrstah vednosti 15 Jola Škulj: Kompleksnost, literatura, znanost: o diskurzu in dialogu 27 Vita Fortunati: Vmesniški pristop k raziskovanju prek meja 41 Urban Kordeš: Negovanje netrivialnega 53 Matjaž Ličer: Znanost in ideologija: od spontane filozofije znanstvenikov do spontane znanosti ekonomistov 61 Rok Benčin: Filozofija in »interdisciplinarnost« 75 Dejan Kos: Transgresivnost v znanosti, literaturi in humanistiki 83 Aleš Vaupotič: Peirceova teorija raziskave kot poetološki model: primer literarnega realizma 95 Federico Luisetti: Nečloveški intervali: radijske sinteze Filippa Tommasa Marinettija 107 J ernej Habjan: Kulturalistična ideologija v literarni teoriji: od »kritične« teorije performativa do »topične« koncepcije performativnosti 121 Maja Breznik: Teoretska praksa v inovacijsko naravnanem raziskovalnem okolju O AVTORJIH IN AVTORICAH Primerjalna Književnost Primerjalna književnost, letnik 35, št. 2, Ljubljana, avgust 2012, UDK 82091(05) Živo branje: literatura, znanost in humanistika Jola Škulj Pričujoča posebna številka Primerjalne književnosti želi fokusirati ustvarjalna presečišča literature, znanosti in humanistike ter se hkrati v nekaterih navezavah ozreti, kako je vanje ujeta neposredna udeleženost tistega, ki se vpleta skozi branja, opazovanja ali motrenja, premišljevanja. V zelo radika-lizirani obliki bi vprašanje lahko zaostrili in se spraševali, ali se subjektivno in dogajanje življenja samega vpisuje v tekstualna dekodiranja, v »objek-tiviteto« znanstvenega spoznavanja, v procese misli. Takšno soočenje literature kot ustvarjalne prakse ter pozicij »mehkih« in »trdih« znanosti je bilo v zadnjem obdobju že večkrat izpostavljeno, izšla je vrsta spisov s to tematiko pa tudi evropska znanstvena politika je njihovo zvezanost znala dejansko dojeti v tvornejših razmerjih, jo spodbujati in promovirati.1 Zdi se smiselno, da prevpraševanje vezi teh vej človekovega ustvarjalnega uma izpostavimo tudi v slovenskem prostoru in opravimo tisto delo, ki terja odgovorno širšo konfrontacijo in nujno refleksijo stališč za tvornejšo domačo znanstveno politiko. Hkrati pa naj bi ta posebna številka Primerjalne književnosti tudi opozorila, da poezija (gr. poiesis) — kot snovanje in sinonim ustvarjalnih dejanj — ni tako marginalna, kakor se zdi v vsakdanjem bega-vem življenju in spregledovanju vsega nerabnega, pač pa nekaj precej bolj zavezujočega, saj se direktno in odkrito dotika nas samih, človekove neposredne eksistence v svetu. Resnična umetnost minuciozno raziskuje ta naš krhek in zagoneten biti v svetu, kakor znanost raziskuje svoj predmet. Vzpostavljena tradicija dvojezičnih tematskih številk Primerjalne književnosti je nemara ustrezen kontekst, v katerem lahko slovenski raziskovalci t. i. »mehkih« znanosti spodbudijo kolege iz domačih »trdih« znanosti, da skupaj soočijo svoje poglede z drugimi evropskimi znanstveniki ter lastna videnja in spoznanja mednarodno promovirajo v aktualnih prizadevanjih za vzpostavljanje učinkovitejših integriranih znanj. Skupna presečišča interesov, ki poganjajo obstoj umetnosti literature, in neukinljivo porajanje vednosti, ki jo proizvajajo znanosti, se vpisujejo v pojavnost samega tran-sgresivnega mišljenja (gl. Nowotny), zato je smiselno odpreti in premisliti inherenten tihi dialog znanosti, literature in humanistike prav v kontekstu nastajajočih »life sciences«. Temeljno vprašanje se zdi, ali je vednost, ki jo razpira humanistika, komplementarnega pomena za znanja in razumevanja, ki jih razpirajo trde znanosti. To izhodiščno vprašanje se navezuje na misel, da nova para- Primerjalna književnost (Ljubljana) 35.2 (2012) digma vednosti, pri Helgi Nowotny in njenih kolegih označena kot »Mode 2«, predstavlja odmik od znanstvene paradigme »Mode 1«, »opredeljene s hegemonijo teoretske ali brezpogojno eksperimentalne znanosti« (Helga Nowotny, Scott in Gibbons 179), in da jo odlikuje vse bolj poudarjen interes za refleksivnost in dialoški proces, predvsem pa zavedanje o neovrg-ljivo dejavni vlogi humanistike v produkciji znanja. Eden od bistvenih namenov je opozoriti prav na ta novi pogled na vlogo in pomen humanistike kot »najbolj angažirane med disciplinami« (188) in kot tiste, ki je zmožna ponuditi drugim znanstvenim disciplinam pojme refleksivnosti in analitičnega historičnega uvida. Letošnja tematska številka slovenske stanovske komparativistične revije ima namen poseči v kompleksnosti literature in znanstvene misli ter opozoriti na teoretične predpostavke za soočanje znanosti, literature in humanistike. Zastavila bo vprašanja vzajemnih kognitivnih oporišč in nekaterih komplementarnih matric, zajetih v ključnih besedah — kompleksnost, inventivnost, mreženje; sistem, autopoiesis, semioza, narativnost, fokalizaci-ja, identiteta, vloga jaza oziroma človeškega faktorja; itn. —, ki jih je izčrpno metodološko aktualizirala literarna veda, nanje pa se bistveno osredotoča-jo tudi današnja območja raziskav t. i. »trde« znanosti. Stališča, da problem jezika zadeva vse znanosti, niso bila izoblikovana šele z Lotmanovo semiotiko kulture, ampak otipljivo jasno izpostavljena že pri Heisenbergu (Schritte über Grenzen), to pa prelomna biologistična razumevanja kognicije (gl. Maturana in Varela) in jezika (gl. Thibault) zgolj potrjujejo. Nova pojmovanja kognicije odpirajo tudi opcijo drugačnega, preciznejšega umeva-nja dejstev in njihove historičnosti, hkrati pa, ko pripoznavajo refleksivnosti in dialoškemu procesu v izrekanju vednosti neodložljivo vlogo, se nov pogled odpre tudi na pomen humanistike v produkciji znanja. Če je spoznavanje del naše lastne »žive« fenomenologije in so razbiranja sveta in interpretacije neizogiben izziv človekove avtopojetske adaptacije in našega identitetnega (samo)prevpraševanja, potem je kom-parativistični poseg s temo soočanja koncepcij v gotovo preveč apodik-tično razmejenem binarizmu »trdih« in »mehkih« znanosti več kot smiseln za odgovorno samorefleksijo in suvereno osmišljevanje našega dela. Komparativistična zavezanost predmetu literature in kontekstu kulturnih praks je s svojimi konsistentnimi analitičnimi pristopi povsem vajena se-miotsko razbirati kompleksnost in inventivnost v teksturi umetniškega sistema in interpretirati vlogo jaza oziroma človeškega faktorja v literarnih dejanjih, s tem pa historično misliti razloge za pojavljanje in spreminjanje umetniških in vednostnih matric. — Komunikacija prek institucionalnih meja raziskovalnih disciplin je nedvomno stimulativna sestavina pristnega in odgovornega raziskovalnega interesa, in literarna veda lahko s svojimi teoretskimi in metodološkimi dognanji ter konceptualnim teritorijem pri tem resno prispeva k novi dejavni produkciji znanja. Prav konvergenten pristop k znanju pa ima lahko multiplikativne učinke. Tak konvergenten pristop pripelje do prepričljivejših argumentov o pomenu obstajanja ustvarjalne prakse, kot je literatura, s svojo stopnjo aktualnosti pa učinkovito izpričuje in mednarodno promovira slovensko literarno vedo in utrjuje delo, ki se je začelo že z vključenostjo raziskav tukajšnje primerjalne literarne vede v vseevropski projekt ACUME 2. OPOMBA 1 Ne nazadnje se je tem problemom uspešno posvetil tudi vseevropski projekt »ACUME 2: Interfacing Sciences, Literature & Humanities« (2006—2009), ki sta ga koordinirala Vita Fortunati in Claudio Franceschi. LITERATURA Maturana, Humberto R., in Francisco J. Varela. Drevo spoznanja. Prev. Uroš Kalčič. Ljubljana: Studia humanitatis, 1998. Nowotny, Helga, Peter Scott in Michael Gibbons. »'Mode 2' Revisited: The New Production of Knowledge«. Minerva 41.3 (2003): 179-194. Thibault, Paul J. Agency and Consciousness in Discourse: Self-Other Dynamics as a Complex System. London and New York: Continuum, 2004. Razprave Znanost in literatura: razmislek o interdisciplinarnosti in vrstah vednosti Sowon S Park Univerza v Oxfordu, Fakulteta za anglistiko, Velika Britanija Sowon.park@ell.ox.ac.uk V zadnjih dveh desetletjih se vse bolj uveljavlja skupno področje »znanost in literatura«, ki začrtuje nova ozemlja onstran razmejene pokrajine »dveh kultur«. Kako v kulturi raziskovanja vse bolj prehajamo meje, se najlepše kaže v kognitivni literarni vedi. To sicer razmeroma mlado področje se lahko pohvali z opusom, kije širok po obsegu in vsebinskem razponu ter že s svojo organiziranostjo nakazuje možnosti za večdisciplinarno raziskovanje. Proučili bomo interdisciplinarnost s stališča evolucijske literarne vede - podpodročja kognitivne literarne vede -, obravnavali politične in ideološke posledice opisa literature, ki izhaja iz njene prilagoditvene vrednosti, in predstavili zgodovinske značilnosti debate o znanosti in literaturi. Ključne besede: znanost / kultura / literatura / kognitivna literarna veda / evolucijska literarna veda / interdisciplinarnost UDK 82.0:001.3 I V zadnjih dveh desetletjih se vse bolj uveljavlja skupno področje »znanost in literatura«, ki začrtuje nova ozemlja onstran razmejene pokrajine »dveh kultur«. Ta duh konstruktivne interdisciplinarne izmenjave se je leta 2003 izrazil v posebni številki revije Modern Language Notes, naslovljeni Literature and the History of the Sciences (Literatura in zgodovina naravoslovja), ki je oznanila, da dandanes obstajajo »komplementarne težnje v literarni vedi in v zgodovini naravoslovja, ki so očitno naposled dosegle metodološko konvergenco ali celo konsilienco« (Campe 515). Optimistični namig na novo metodološko pojmovanje, ki tli v oznanilu o »komplementarnih težnjah«, bi se vsaj v angleško govorečih profesorskih krogih še pred petdesetimi leti zdel malo verjeten, dandanes pa radi poudarjamo, da metode in pojmi iz literarne vede in naravoslovja konvergirajo kljub prepadu med njima; to jasno kaže, kako zelo je napredovala debata o »dveh kulturah«. Primerjalna književnost (Ljubljana) 35.2 (2012) Kako v kulturi raziskovanja vse bolj prehajamo meje, se najlepše kaže v kognitivni literarni vedi. Čeprav je še razmeroma mlada, se lahko pohvali s širokim opusom, ki že s svojo organiziranostjo nakazuje možnosti za večdisciplinarno raziskovanje. Kognitivni pristopi se po obsegu in vsebini resda zelo razlikujejo — poznamo kognitivno poetiko, kognitivno stilistiko, kognitivno estetiko, kognitivno naratologijo, »evo« (evolucijsko) literarno vedo, »nevro« (nevroznanstveno) literarno vedo in druge interdisciplinarne študije, za katere bo treba šele iznajti formalni naziv —, a vsem sta skupni osredotočenost na kognitivno naravo književnosti in trdna vera, da lahko književnost osvetlimo z znanstvenimi metodami. To področje je vpeljal Mark Turner z raziskavo The Literary Mind (Literarni um; 1996), v kateri je kognitivne in psihološke procese bralnega dejanja osvetlil s pomočjo metod in pojmov kognitivnega jezikoslovja in nevroznanosti. Turner je ne le prenovil razmerja med dotlej ločenima vrstama vednosti, ampak je tudi na lastnem primeru pokazal, da je interdisciplinarnost neločljiva, in tako vzpostavil nova merila za povezovanje pojmov in metod dveh disciplin. Svoj pristop je povzel takole: Pri združevanju starega z novim, humanistike z naravoslovjem, poetika in kognitivna nevrobiologija ne smeta ustvariti znanstvenega križanca, temveč morata iznajti praktičen, ubranljiv, razumljiv, intelektualno koherenten vzorec, po katerem bo mogoče odgovarjati na temeljna in stalna vprašanja o kognitivnih orodjih umetnosti, jezika in književnosti. (Turner, »The Cognitive Study« 9) Vsi poskusi na tem področju pa niso bili tako premišljeni. Že na današnji začetni stopnji nam predstavo o konvergenci kalijo epistemološka vprašanja, zlasti vprašanja evolucijske literarne vede. Za vstop v obravnavo teh problemov bomo proučili zbornik The Literary Animal: Evolution and the Nature of Narrative (Literarna žival: evolucija in narava pripovedi; 2005), ki sta ga uredila Jonathan Gottschall in David Sloan Wilson. V množici evolucijskih literarnih študij namreč izvrstno ponazarja poteze te šole, za nameček pa se jasno razmeji od utečene literarne vede, na katero so vplivale darvinistične ideje in v kateri so nekateri teoretiki, med njimi denimo Gillian Beer, pisali zelo prepričljivo in poučno (gl. Beer). Vprašali se bomo, s kakšnimi oblikami in metodami prenašamo evolucijsko vednost na literaturo, razmislili, kakšne politične in ideološke posledice ima opis literature, ki izhaja iz njene prilagoditvene vrednosti, in spremljali zgodovinske značilnosti debate o znanosti in literaturi. Pri »evo« literarni vedi nas namreč utegne najbolj presenetiti prav podobnost z argumenti iz preteklosti. II Evolucijska literarna veda izhaja iz predpostavke, da je jezik posebna in bistvena človeška lastnost, v kateri se skrivajo globoke resnice o človeški naravi. Pripovedi so navzoče v vseh človeških družbah, zato poskušajo evolucijski teoretiki dognati prilagoditveno vrednost literature tako, da literaturo opazujejo pod znanstvenim drobnogledom. »Prvič, za kaj gre pri literaturi?«; »Drugič, čemu literatura rabi?«; »Tretjič, kakšne so posledice za domnevno neznanstven predmet, kakršen je literatura, če se mu približamo z gledišča znanstvene discipline, kakršna je evolucija?« Okoli teh treh vprašanj se suče zbornik The Literary Animal (Gottschall in Wilson /ur./ xxv). S svojim pristopom do literature kot do predmeta resnega in trajnega znanstvenega raziskovanja urednika domnevno napravita velik korak v smeri interdisciplinarnosti, medtem ko večina znanstvenikov izloča »neznan-stvene« vrste vednosti iz svojih raziskovalnih področij. V uvodu oznanita, da želita »izoblikovati en sam pojmovni okvir, ki bi poenotil raznorodne korpuse vednosti [...], in zasukati trend skrajne specializacije vednosti, ki je nastopil zaradi odsotnosti skupnega pojmovnega okvira« (xvii). V istem duhu piše E. O. Wilson o možnosti, da bi evolucijska literarna veda premostila prepad med obema kulturama. Če se bodo naturalistične teorije izkazale za pravilne, piše, in bomo na biološke korenine lahko poleg človeške narave trdno navezali tudi najbolj izstopajoče literarne stvaritve te človeške narave, bo to eden največjih dogodkov v intelektualni zgodovini. »Znanost in humanistika bosta združeni!« (Gottschall in Wilson /ur./ vii) »Evo« teoretiki torej trdijo, da je prirojena literarnost človeškega uma eden najosnovnejših delov naše kognitivne kompetence, s tem pa po vsem videzu prenavljajo dinamiko razmerja med literaturo in naravoslovjem ter ju postavljajo v enakopravnejši položaj. A kljub temu kmalu naletimo na trditve, ob katerih se moramo vprašati, ali enotni pojmovni okvir temelji na skupni ali zgolj na znanstveni vednosti. Wilson na primer pravi: Dandanes v literarni vedi vlada kaos, toda naturalistični (darvinistični) raziskovalci literature poznajo neprekosljivo strategijo, s pomočjo katere jo bodo lahko nadomestili. Zanje razmejitve med velikima vejama znanja — med naravoslovjem in humanistiko z družboslovjem — niso prelomna črta med dvema vrstama resnice. Pravzaprav zanje sploh niso črta, temveč prostranstvo pojavov, ki so zvečine že odkriti in čakajo, da jih bodo z združenimi močmi raziskali učenjaki z obeh strani. To pojmovanje ima to pomembno prednost, da se lahko empirično izkaže za pravilno, napačno ali v najslabšem primeru nerešljivo. (vii) O ideji, da lahko doženemo literarno vednost s pomočjo empirične preverljivosti, ne bi bilo vredno zgubljati besed, če ne bi šlo za značilno in celo deklarirano metodo evolucijske literarne vede. Kljub navidezni ne-pristranosti, s katero E. O. Wilson lahkotno odpiše neprimerljivost različnih vzorcev vednosti, še vedno ostaja sporno, ali smo se primerljivosti literarnega in evolucijskega raziskovanja lotili zadovoljivo ali vsaj ustrezno. Preden lahko spregovorimo o epistemološkem statusu umetniškega sporočanja in pod vprašaj postavimo epistemologije znanstvene racionalnosti, je vredno opozoriti, da je v današnji interdisciplinarni kulturi takšno združevanje obeh kultur pogosta poteza, ki jo je treba razlikovati od pristnih poskusov konsilience. Zdaj že redno poslušamo o post-»dvokulturnih« ali anti-»dvokulturnih« izjavah in o tem, da bi bilo treba pridobivati vednost z manj razdvajajočim pristopom. Iz teh oznanil dobimo vtis, da je bila ideja o dveh kulturah samovoljna doktrina ali teritorialen predpis za separatistične načine raziskovanja. Vendar ko jo je C. P. Snow (1905—1980) leta 1959 ubesedil v svojem cambriškem predavanju »The Two Cultures and the Scientific Revolution« (Dve kulturi in znanstvena revolucija; gl. Snow, Two Cultures), je zgolj odseval institucionalni in pojmovni prepad, ki je prevladoval na Zahodu sredi 20. stoletja. Če Snowov povzetek kratkomalo zavrnemo, ne da bi predlagali institucionalne in pojmovne spremembe, še več, ne da bi obe področji zasnovali bistveno drugače in pri tem segli globlje od površinskega sposojanja izrazov, dobimo kvečjemu retoriko ali kar misti-fikacijo, pod katero se skrivata razlikovanje in institucionalna neenakost. Res je, da vročekrvna debata, ki besni, že vse odkar je Snow tezo objavil, F. R. Leavis pa zavrnil, ni dopuščala veliko prostora za proučevanje, ali so razlike med kulturama res tako absolutne. Pred dvema letoma je Onora O'Neill v svojem lastnem cambriškem predavanju »Two Cultures Fifty Years On« (Dve kulturi petdeset let pozneje) opozorila, da domneve in metode, po katerih kulturi delujeta, nista tako daleč narazen; kot primera je navedla skupni metodi interpretacije in inference, ki težita k empiričnim resnicam in slonita na normativnih domnevah. Njena opažanja so umestna, kolikor v njih ubesedi današnjo težnjo h konvergenci. Vendar ne smemo zgubiti spred oči dejstva, da lahko debato o dveh kulturah po besedah Patricie Waugh (33) zasledimo že v klasični antiki, saj se suče okoli dveh načinov raziskovanja, ki vodita k dvema vrstama vednosti: k znanstveni, izmerljivi, in k estetski, neizmerljivi vednosti. Platonova ideja o intelektu, ki je estetiko razvpito zvedla na subjektivno emocionalnost, je v 20. stoletju našla ustreznico v Snowovem napadu na literarne intelektualce (natančneje, na modernistične pisce), zdaj pa se spet krepi v polemiki, ki jo je sprožila evolucijska literarna veda. Toda vrnimo se k domnevni večvrednosti naravoslovne znanstvene metode. Evolucijski teoretiki zagovarjajo svoj način raziskovanja z apostolsko gorečnostjo, nič drugače kakor C. P. Snow pred dobrimi petde- setimi leti, kvečjemu še s samozavestnejšim in bolj ozkogledim pozitivizmom. »Še nikjer na svetu ni nikoli nihče napisal literarnega teksta, ki bi bil zunaj dometa darvinistične analize,« zatrjuje Joseph Carroll v zborniku The Literary Animal (79). Takole nadaljuje: Darvinistična psihologija nam ponuja znanstveno utemeljen in sistematičen prikaz človeške narave. Prvič v naši intelektualni zgodovini se je zgodilo, da imamo takšno teorijo, toda po drugi strani je njen predmet — človeška narava — prav tista narava, ki že od nekdaj razvnema pisce in bralce. Zgodovinsko gledano pisci zvečine niso imeli dostopa do evolucijske razlage, kako se je človeška narava razvila do današnjega stanja, a so vendarle imeli globok intuitiven uvid v človeške motive in občutke. Danes pa lahko darvinistična družboslovna veda pomaga literarni vedi tako, da nam omogoči zavesten teoretski pristop k prvinskim silam, ki že od nekdaj ženejo vse ljudi in v temelju oblikujejo opažanja in razmišljanja vseh piscev in vseh bralcev. Darvinistična literarna veda nas lahko ponese nad površinske parafraze tradicionalne literarne vede, ne da bi nas prisilila v — pogosto napačne — redukcije, značilne za postmoderna pojmovanja človeške narave. (Carroll 103) Toda kadar biološko usmerjene ideje o literarnem raziskovanju ne načenjajo epistemološkega statusa estetske vednosti, ne morejo veliko povedati o literaturi , zlasti o literaturi brez očitne prilagoditvene vrednosti. Splošna zmeda ob vprašanju, kaj je literarna vednost, ima veliko opraviti z domnevami o literaturi, s katerimi se evolucionisti lotevajo svojih raziskav. Kakor vse znanstvenike jih zanima najsplošnejša raven. Seveda se tudi literatura ukvarja s človeškimi univerzalijami, vendar jih ubeseduje na enkratno svojstven način. Prav v tej svojstvenosti je bistvo literarnosti. S tem ne želim ugovarjati redukciji; če vodi postopek redukcije k večji objektivnosti v naravoslovju, vodi tudi k točnejšemu pogledu na pravo naravo sveta v humanistiki. A nekateri postopki redukcije nas pripeljejo naravnost v slepo ulico; in nekateri celo izzovejo neposredne napade na neznanstvene vrste vednosti. Kakor je Snow napadal nepreverljive vrste vednosti in modernizem, intelektualno vpet v logično pozitivistično pravovernost, tudi evolucijski teoretiki v omenjenem zborniku in drugod obsojajo nepreverljive ideje družbenega konstruktivizma in postmodernizma. Joseph Carroll pravi: Obrat k teoretsko usmerjeni literarni vedi je bil resda odgovor na jasno izkazano potrebo, vendar so bili vse doslej v rabi močno nezadovoljivi teoretski modeli. Dekonstrukcija, marksizem, freudizem in foucaultovska politična kritika predpostavljajo ideje o človeški naravi, ki se ostro bijejo z darvinističnim pojmovanjem. Preostala vodilna šola, feminizem, pa ni enovita, koherentna teorija, pač pa obravnava specifične tematike — položaja žensk —, toda predstave, ki se kopičijo okrog te obravnave, pogosto prinašajo napačne ideje o človeški naravi, za povrh pa se je večina feminističnih teoretičark v zadnjih tridesetih letih pridružila kateri od vodil- nih teoretskih šol. Kot filiale postmoderne teorije vse te šole v temelju zavračajo idejo o prirojeni, biološko določeni strukturi v človekovem motivacijskem in kognitivnem sistemu [...], ponujajo izkrivljene, popačene in za lase privlečene orise temeljnih motivov in urejevalnih načel literarnih tekstov. (Carroll 102) Drži, da se poststrukturalističnim in postmodernističnim orisom občasno ni uspelo zadovoljivo spoprijeti s kategorijo naravnega. Nekatere smeri postmodernega epistemološkega relativizma so obravnavale znanstvene pojme in metode s skrajno skepso in tako zanetile desetletja trajajoče spore o epistemologiji in metodologiji, ki so dosegli vrhunec z »znanstvenimi vojnami« v devetdesetih letih (za očrt teh vojn gl. Norris). Vendar če neko stališče zavrnemo tako, da postavimo na laž vrsto pomanjkljivih argumentov, ki govorijo v njegov prid, nič ne pripomoremo k epistemološki združljivosti izmerljive, pozitrnstično, in neizmerljive, estetske vrste vednosti. Morda je bojeviti ton povezan z rušenjem pregrad med disciplinami in z gradnjo novih vzorcev. Toda ta polemika bržkone ni neodvisna od dejstva, da se je kognitivna znanost porodila iz biološke revolucije v petdesetih letih in da je biologija v svoji zdajšnji pojavni obliki spodrinila klasično fiziko kot »zgledna« disciplina, ki postavlja merila vsakršnega raziskovanja. Polemična retorika evolucijskih teoretikov, ki spominja na, rečeno z Leavisom, »tehnološko-benthamsko« redukcijo človeškega, značilno za Snowovo čezmerno razširitev naravoslovne epistemologije (gl. Leavis), se utegne zazdeti kot bojevito zatrjevanje znanstvene večvrednosti. Tudi hi-erarhizacija vednosti, ki jo predpostavlja »evo« literarna veda, spominja na Snowovo shemo dveh kultur, ki je naravoslovni način raziskovanja enačila s politično naprednostjo, literarno kulturo pa z izrojenostjo. »Določen tip umetnosti je postal tesno povezan z določenim tipom nečloveškosti,« je zatrdil Snow (Snow, Recent 6). Na povezovanju nazadnjaške in uživaške drže z literarnimi intelektualci in napredne drže pa z naravoslovjem temelji evolucijska literarna veda, v kateri ni mesta za »nerazvedrilno« modernistično in postmodernistično literaturo. Modernizem in postmoder-nizem je najglasneje obsodil Steven Pinker, ki je v knjigi The Blank Slate (Nepopisan list) sistematično napadel tiste oblike književnosti, v katerih ni našel nikakršne prilagoditvene vrednosti. Žal je takšna logika obarvala tudi zbornik The Literary Animal. Za kaj torej po evolucijski logiki gre pri literaturi? Čemu je namenjena? Ob proučevanju literature »evo« raziskovalec literature ugotavlja, da je mogoče oblikovati različne hipoteze o prilagoditveni vrednosti literature, v podporo svoji misli pa navede razvedrilo, informiranje, simulacije, ki pripravljajo ljudi na dejansko odločanje, na nadomestno izpolnjevanje želja in na protidejstvene fantazije. Te vrednosti morda dejansko osvetljujejo literarna besedila, toda tu se ne želim ukvarjati s kakovostjo teh interpretacij. Razpravljati želim o političnih in ideoloških posledicah predpostavke, ki neposredni poveže literaturo in uporabno vrednost ter obenem zanemari formalne poteze, ki so konstitutivne za literaturo. Kaj je namreč literatura, če ni forma? Literatura je relevantna prav zato, ker je ne moremo preliti v enostavnejši jezik, tj. ker obstaja zgolj kot nedeljiva celota, ki ima vselej simbolni pomen. Seveda potekajo pod naslovom branja in pisanja številne tako ali drugače povezane dejavnosti, ki brez izjeme prispevajo k izkustvu književnosti, tako da utegneta med njimi imeti vlogo tudi razvedrilo in zbiranje informacij. Vendar ideja, da že samo razvedrilo pojasnjuje literaturo, ni zgolj nepopolna, ampak kratkomalo zgrešena. Nerazvedrilne literature je brez dvoma dovolj, da resno omaje idejo o človeški naravi, na kateri temeljijo te naravoslovne hipoteze. V razvedrilu ne bi niti najbolj zakrknjeni empiricisti videli zadostnega merila za vrednotenje in doumevanje književnosti, zlasti če razvedrilo pojmujemo kot pasivno sprejemanje informacij. Naslednji problem pri enačenju literature z razvedrilom je zanemarjanje zveze med umetnostjo in ideologijo. Ali nekatere oblike književnosti, zlasti enolična žanrska književnost, tako ljuba »evo« teoretikom, utrjujejo povsem določene načine gledanja? So nekatere literarne oblike simbolne upodobitve družbenih razmerij? Če literatura zrcali družbo, ali jo zrcali zgolj delno in ali ta nepopolnost zakriva temeljna protislovja v družbi? Skratka, kakšen epistemološki status ima velika tradicija negativne dialektike v literaturi? Literatura ni zgolj zrcalo, temveč tudi odklanja, zavrača in negira. Marsikdaj velikopotezno zavrača obstoječe stanje, negira sedanjost; pogosto nam tudi pokaže, kaj bi nemara lahko postali. Prilaščanje in parodiranje književnosti utegneta imeti posledice, usodnejše od psevdoliterarnih trditev o prilagoditveni vrednosti pripovedi. Nekateri evolucijski teoretiki so bili (kakor pred njimi Snow) splošno sprejeti kot vpliven in avtoritativen glas znanosti v svetovnem merilu; njihove neodarvinistične nevromitologije bodo vplivale ne le na prihodnjo usmeritev kognitivizma, ampak tudi na javne intelektualce, katerih mnenja se oblikujejo v znanstvenih diskurzih. V jedru debate o literaturi se ne skriva nič manj kakor predstava človeštva o samem sebi, tesno povezana z družbeno strukturo vrednot, pri čemer ta debata poteka že vsaj dve stoletji. Manj znano, a relevantno predhodnico polemike Snow—Leavis najdemo v 19. stoletju v različici Huxley—Arnold, iz katere sta izhajala tako Snow kakor Leavis. Matthew Arnold (1822—1888) je leta 1882 v svojem cambri-škem predavanju »Literature and Science« (Literatura in znanost) zavrnil — resda bolj uglajeno in spoštljivo — trditve T. H. Huxleyja (1825—1895), ki je v eseju »Science and Culture« (Znanost in kultura) dal naravoslovju prednost pred tradicionalno klasično izobrazbo. Arnold je razmišljal takole: Ce moramo torej humanistiko ločiti od naravoslovja in izbrati eno ali drugo, po svoji najboljši vesti sodim, da bi veliki večini človeštva — vsem, ki nimajo izjemnega in neustavljivega daru za študij narave — bolj koristila odločitev za humanistično izobrazbo kakor za naravoslovno. Humanistika bo nagovorila njihovo bit ob številnejših priložnostih in jim omogočila polnejše življenje. (Arnold 70) Kot kaže zgornji primer, sta na podlagi Arnoldove ideje, da nam daje življenje literatura in zgolj literatura, naravoslovno večvrednost ovrgla tako Arnold sam kakor Leavis. Arnoldova misel, da je humanistika (»humane letters«) ločena od naravoslovja, v splošnem poglablja razpoko, ki je med vrstami vednosti zazevala z vznikom evropskega razsvetljenstva v 17. in 18. stoletju. Jasni in vzajemno izključujoči se kategoriji vednosti, kakršni očrtata Snow in Leavis, pa sta značilni šele za 19. stoletje. O znanstvenikih, do 19. stoletja znanih kot »prirodopisci« (»natural philosophers«), je veljalo, da poleg sveta narave proučujejo tudi človeško kulturo. Še več, sodeč po Oxfordskem angleškem slovarju se je kategorija »znanosti« (»science«) v ožjem, omejenem pomenu besede, v katerem se nanaša zgolj na fiziko ali naravoslovje, medtem ko teologijo in metafiziko izključuje, v angleščini pojavila šele v tridesetih letih 19. stoletja.1 Med izjemno pestrimi posledicami te genealogije je za naše razmišljanje najpomembnejša hierarhija vednosti, ki nastaja s takšno kategorizacijo. Že od romantike naprej zlahka naletimo na primere, ko si kategorija znanosti lasti zanesljivo, objektivno vednost; vse odtlej debata o dveh kulturah hočeš nočeš poteka tako, da humanistika nenehno brani vrednost estetske oblike vednosti (gl. Collini). Od tod hudo neravnovesje v stopnjah njune legitimnosti in potreba humanistike po večnem samoopravičevanju. To samoopravičevanje pa poteka predvsem na dva načina. Prva možnost je, da humanistika teži k statusu naravoslovja in se tankovestno ogiba ne-preverljivim problemom, kakršni so pomen, vrednost in intenca; najbolj znan, čeprav nikakor ne edini predstavnik te metode je bilo »novo kriti-štvo«. Druga možnost pa je, da zagovarjamo obstoj in vrednost posebne estetske, neznanstvene vrste vednosti ali, z drugimi besedami, metode moderne estetike. Kot je zapisal Terry Eagleton (16), »estetika [...] vznika iz spoznanja, da sveta zaznave in izkustva ne moremo preprosto izpeljati iz abstraktnih univerzalnih zakonov, temveč zahteva ta svet sebi primerno govorico in kaže lastno, četudi manj kakovostno notranjo logiko«. Zato bi morala sleherna interdisciplinarna raziskava zastaviti vprašanje, ali so intelektualne metode in merila, ki jih prevzemamo iz naravoslovja, sploh primerni za diskurz, utemeljen prav na nečem, česar ne moremo izpeljati iz naravoslovnih vrst vednosti. Konvergenca transdisciplinarnih razsežnosti ni mogoča brez korenite preobrazbe opisanih podedovanih kategorij, saj je problem epistemološke kompatibilnosti v nasprotnem primeru le stežka rešljiv. Če pa zgornji kategoriji izbrišemo in se odločimo za mitično tretjo kategorijo, ne ravnamo nič manj dvomljivo, kot če bi ju odvrgli na smetišče zgodovine, saj se takšni domnevno ozki spori v resnici sučejo okoli globljih vprašanj. Prednosti naravoslovja resda utegnejo utemeljiti prihodnjo konsilienco naravoslovja in humanistike, vendar se bomo pri doseganju tovrstnega višjega razumevanja morali ob soočanju z naravoslovno redukcijo literarnosti nenehno zavzemati za pomen estetske vednosti. Nekatere resnice o človeškem izkustvu je mogoče posredovati zgolj v estetski obliki — to pa je že prepričljiv argument za to, da ohranimo pokrajino dveh kultur razmejeno, četudi se obenem upiramo okoliščinam, v katerih je ta razmejitev nastala. Prevedla Nada Grošelj OPOMBA 1 V nemški tradiciji razločevanje med Geisteswissenschaften (ali Literaturwissenschaften) in Naturwissenschaften nima posledic za kategorijo Literatur, saj je ta povsem izvzeta iz Wissenschaften. LITERATURA Arnold, Matthew. »Literature and Science«. Arnold, Philistinism in England and America. Ur. R. H. Super. Ann Arbor: University of Michigan, 1974. 53—73. Beer, Gillian. Open Fields: Science in Cultural Encounter. Oxford: Clarendon Press, 1996. Campe, Rudiger. »Literature and the History of Sciences«. MLN 118.3 (2003): 515—517. Collini, Stefan. »Introductory Essay«. C. P. Snow. The Two Cultures. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. vii—lxiii. Eagleton, Terry. The Ideology of the Aesthetic. London: Blackwell, 1990. Gottschall, Jonathan, in David Sloan Wilson, ur. The Literary Animal: Evolution and the Nature of Narrative. Evanston: Northwestern University Press, 2005. Leavis, F. R. Nor Shall My Sword. London: Chatto and Windus, 1972. Norris, Christopher. »Science and Criticism«. Literary Theory and Criticism. Ur. Patricia Waugh. Oxford: Oxford University Press, 2006. 451-471. O'Neill, Onora. »Two Cultures Fifty Years On«. O'Neill, Rede Lecture 2010. Cambridge: Arani Lectures RSNZ, 2010. Snow, C. P. The Two Cultures. Cambridge: Cambridge University Press, 1993. ---. Recent Thoughts on the Two Cultures. London: Birkbeck Press, 1961. Turner, Mark. »The Cognitive Study of Art, Language and Literature«. Poetics Today 23.1 (2002): 9-20. Waugh, Patricia. »Revising the Two Culture Debate: Science, Literature, and Value«. The Arts and Sciences of Criticism. Ur. David Fuller in Patricia Waugh. Oxford: Oxford University Press, 1999. Kompleksnost, literatura, znanost: o diskurzu in dialogu Jola Škulj Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, ZRC SAZU, Ljubljana, Slovenija jsk@zrc-sazu.si Globlji vpogled v zapleten poetološki sistem modernizma, obdobja, ki se je izgrajevalo v ključnih historičnih prelomih, nanovo valoriziralo vlogo jezika in odkrilo ključen pomen gledišča v literaturi ali slikarstvu, pa tudi v znanosti (prim. Heisenberg), pomika vlogo humanistike v novo osvetljavo, tako da ne preseneča, da so jo v ponovnem pretresu znanosti kot enega odpetih konkretnih kontekstov za novo produkcijo znanja in za uspešnost znanstvenih politik izpostavljali tudi v epistemoloških predpostavkah (Nowotny idr.). Literatura je vitalen segment žive pojavnosti in branja so neposreden izziv človeške avtopoetske adaptacije in identitetnegaprevpraševanja. Razprava se osredotoča na dvoje temeljnih svojstev, na autopoiesis in njen smisel vpoiesis, ter na potencial, ki ga imajo besedila v kompleksni življenjski dinamiki. Ključne besede: literatura / humanistika / znanost / jezik in zavest / modernizem / samoreferenčnost / samorefleksivnost / dialog / Maturana, Humberto R. / Heisenberg, Werner / Jakobson, Roman / Lotman, Juri / Thibault, Paul J. / Nowotny, Helga UDK 82.0:001.2 Jezik je bil past, ampak vsa izkušnja je bila čudovita šola, v kateri je bilo mogoče odkriti, kako je bil kdo nem, gluh in slep. Preprosto je biti ujet v lasten ego, pa vendar, če komu uspe doseči vsaj neko stopnjo osvoboditve iz tega, začne poslušati in njegov jezik se začne spreminjati: le tako je potem mogoče izreči nove stvari. (Maturana o svoji izkušnji maja 1968, ko je čilska univerza vstopila v revolucionarne razmere, Maturana in Varela: xvi) Tehnologija je [...] čudna stvar. Z eno roko prinaša darila, z drugo pa te zabode v hrbet. (C.P. Snow, New York Times, 15. marec 1971) Znanosti in umetnosti so inventivne instance, ki potrjujejo in porajajo potenciale človeškega mišljenja skozi zgodovino in podeljujejo moč novim pomenom. Transgresivno mišljenje in transgresivna kompetencct sta učinkovito obsežena v obeh, prav tako kot sta vpletena v procese kateregakoli pisanja Primerjalna književnost (Ljubljana) 35.2 (2012) in procesa branja. Področja umetnosti in literature predstavljajo podobno kakor znanosti del človeškega kapitala. Vsak diskurz, pa naj bo literaren ali znanstven, nas zapleta v transgresivne2 operacije; pravzaprav odpira problematiko transgresivne kognicije (Perkins). Mark Turner celo trdi, da je »um v svojem bistvu literaren« (5) in da je »pripovedna domišljija — zgodba — temeljni instrument misli« (4).3 Takšna stališča nas nagovarjajo ne le k premisleku temeljnih nalog, ki jih ima lahko humanistika v prihajajoči družbi znanja, ampak nas hkrati silijo k temu, da poskrbimo za bolj precizne vpoglede (in na novo razdelane pojme, da posežemo) v bistvene prvine realnosti sveta in človeka. Vrsta epistemoloških idej izpostavljenih in izčrpno razčlenjenih pri Maturani in Vareli ter pri Nowotnyjevi je spodbudila in podprla moja nedavna razmišljanja o kompleksnosti, literaturi in znanostih. Tihi dialog med različnima metodološkima tradicijama — dveh kultur4 (v pomenu dobro znanega predavanja C. P. Snowa iz leta 1959) — in čvrsta vzajemna igra znanosti, literature in humanistike sta odmevala že v zgodnjih modernističnih premikih v umetnosti ter spodbujala k kompleksnejšim prijemom in izraznim načinom za zajemanje dejstev o svetu ter človekovem bivanju v njuni začasni resničnosti, pa tudi za podajanje samih faset konflikta in protislovja. Modernistična umetnost je bila pravzaprav zmožna v svoje postopke vgrajevati in izraziti ta latentni dialog. Navidez obrobno pripombo Nowotnyjeve, izrečeno v pogovoru s Hansom Ulrichom Obriestom (gl. Obrist), »da se vmesniki [interpace] pogosto začnejo pojavljati zaradi kontroverz«, torej o tem, da obstajajo nasprotnosti oziroma spornosti, je tu vredno omeniti, ker nakazuje boljše razumevanje, kaj leži v ozadju modernističnih preoblikovanj. Modernistična umetnost dejansko promovira (in skozi umetniške postopke tematizira) resnico kot postajanje (gl. Škulj, »Landscape«). Za modernističnimi matricami, (ki naznačujejo značaj kompleksnosti, kaosa, modeliranja, »mreženja« itn.), lahko prepoznamo sistem vednosti, ki manifestira določene tendence premagovanja binarizma (kot logike izključevanja5). Od tod naraščajoči interes za tropo-loške prikaze, ki jih najdemo v modernističnih novih umetniških obrazcih ter v znanstvenih preobratih tistega časa; oboje lahko prepoznamo kot ustvarjalni odziv mislečega umO6 v zgodnjem 20. stoletju. Takšne težnje, ki ležijo pod površjem umetnosti in znanosti, so ob prelomu preteklega stoletja, nakazovale zgodnje napovedi, da je to, kar se dogaja, preobrat od disciplinarnega načina produkcije znanja v bolj transdisciplinarno, ki zaposluje skopičen vpogled (Spivak) ali dvojno-usmerjen vidik predstavljanja, in se zaveda, da je vloga opazovalca delopisovanegapojava (Maturana). To je očitno rezultiralo v preboju transgresivnega mišljenja v sodobnih tokovih znanosti in v znanstvenih politikah.7 V intervjuju z Obristom se je Nowotnyjeva zavzela za idejo, da »stvari prezentiramo vizualno« — ker »videnje« in »po- doba« odpirata drugačne ustvarjalne prostore — in lahko tako zaobjamemo dinamično vednost, samo problematiko (nerazrešenost) v procesu (Obrist).8 Kot močna zagovornica kontekstualizirane vednosti in promotor ideje o odmiku od zanesljive vednosti9 — ta je prenehala biti definirana v univerzali-stičnem smislu in je postala zavezana posamičnemu kontekstu — k družbeno robustni vednosti, zagovarja transformacijo znanosti globoko v njenem epi-stemološkem jedru. Njen koncept družbene robustnosti je relacijski, ne relativističen ali (še manj) absolutna ideja. [...] družbena robustnost je v pomembnem smisluprospektivna [takšna, ki predvideva]; zmožna se je ukvarjati z neznanimi in neslutenimi konteksti. [...] [I]n navsezadnje, družbeno robustna vednost ima močno empirično dimenzijo; je predmet pogostega testiranja, povratne informacije in izboljšav, ker je nekaj nedovršenega. (Nowotny, Scott in Gibbons, Re-Thinking Science 167) Njen raziskovalni kredo je razkrit v misli Roberta Musila, citirani v intervjuju: je gibanje, kije podprto z občutkom možnega. Modernistično dispozicijo je v tem besedišču prav lahko razpoznati. Modernistična matrica,10 ki je, kot je v kasnejšem dunajskem predavanju komentiral Husserl, odgovor na krizo zavesti, je nedvomno spodbudna. Občutljiva za kompleksnost in »človeški faktor«, je ta umetnost sprožala nove uvide v realnostne principe. Prav tako je ustvarjala mnogo bolj dialoški odziv človekovega samora-zumevanja. Na vrhuncu modernizma se je tudi znanost sama začela zavedati pomembnosti ubeseditvene vloge jezika, kot je to komentiral Werner Heisenberg, Vpliv posaussurovskih pojmovanj je precej očiten. Komunikacija prek institucionalnih meja lahko nudi svež zagon veljavnim, tehtno utemeljenim in odgovornim raziskovalnim interesom. Literarne raziskave lahko zaradi svojih teoretskih in metodoloških pomikov ter konceptualnih teritorijev resno prispevajo k novi produkciji vednosti v transdisciplinarnih pristopih. Možno je spomniti na vzorčni primer vrednega dialoga med literarnimi vedami in »trdo« znanostjo. Ko je komentiral zgodnejše temeljne poglede Humberta Maturane na Biologijo kognicije (1970), je njegov mlajši raziskovalni sodelavec Francisco J. Varela, ki je skupaj z njim napisal ključno knjigo Avtopoetičnost in kognicija: Uresničenje živega (1972), pripomnil: »Če zares krožna organizacija zadošča za okarakteriziranje živih sistemov kot enot, potem bi bilo to mogoče izraziti tudi z bolj formalnimi sredstvi.« (Maturana in Varela xvii) Pojem autopoiesis, ki sta ga uvedla, da bi z njim poimenovala »dinamično avtonomijo, lastno živim sistemom« (xvii), se nanaša na krožno organizacijo ali samoreferencialni sistem kot ključni koncept za razumevanja organizacije živih sistemov. Oznaka ima svojo predzgodovino v literarni vedi, četudi se Maturana, ki v uvodu zapiše o tem, kako je prišel do svoje konceptualne iniciative, pravzaprav ni zavedal pogosto omenjene strukturalistične ideje o samoreferencialnosti, nase se nanašajočem sporočilu ali o rekurzivni referenci in korolarnih potezah poezije, o čemer je razpravljal Jakobson (370—371), tj. o temeljnem organizacijskem principu poetskefunkcije, kot je bila izčrpno premišljena v semiotskih razpravljanjih o literaturi.11 Maturana je ponudil naslednjo razlago o moči besede »poiesis«, na rabo katere je povsem po naključju naletel v literarnih študijah. Bili smo nezadovoljni z izrazom »krožna organizacija« in iskali smo besedo, ki bi sama izrazila osrednjo potezo organizacije živega, ki je avtonomija. V takšnih okoliščinah sem nekega dne, ko sem se pogovarjal s prijateljem (Josejem Bulnesom) o njegovem eseju o Don Kihotu iz Manče, v katerem je analiziral don Kihotovo dilemo, ali naj sledi pot orožja (praxis, akcija) ali poti črke (poiesis, ustvarjanje, produkcija), in njegovo slučajno izbiro poti praxis [akcije], odlagajoč sleherni preizkus s poiesis, prvič razumel moč besede »poiesis« in iznašel besedo, ki smo jo potrebovali: autopoiesis. To je bila beseda brez zgodovine, beseda, ki bi lahko neposredno pomenila, kar se dogaja v sami avtonomiji živih sistemov. Nenavadno, pa vendarle ne presenetljivo, se je iznajdba te besede izkazala, da ima veliko vrednost. Izjemno je poenostavila težavne naloge govorjenja o organizaciji živega, ne da bi padel v vedno razprto past in ne rekel ničesar novega, ker bi jezik tega ne dopuščal. Ni mogoče zbežati iz potopljenosti v tradicijo, toda z ustreznim jezikom se lahko orientiramo drugače in morda iz nove perspektive generiramo novo tradicijo. (Maturana in Varela xvii) Citat nas opozarja ne le, kako se znanost, literatura in humanistika morda utegnejo v presečiščih vzajemno soočati, ampak predvsem, kako elegantno in preprosto je lahko svet in živa bitja v njem zajeti v integriranem pogledu na znanje. Maturanova raba termina autopoiesis ponazarja, kako deliti in ponovno uporabiti relevantno znanje. Ali bi lahko rekli, da sta semiotika literature in fenomenologija živih sistemov globoko v svojem epistemološkem jedru mnogo bolj medsebojno povezani, kot pa si običajno domišljamo oziroma dopuščamo? Pritrdilen odgovor nedvomno namiguje na neizogibno vpletanje naše historične eksistence. Autopoiesis dobesedno pomeni »samokreacija« (gr. auto, »sam«; poiesis, »ustvaritev, produkcija«) — in po razlagi slovarja Babylon — implicira »proces, po katerem se organizem ali organizacija sama proizvaja s ponavljanjem reprodukcijskega procesa in se konstantno rekreira (/ponovno vzpostavlja/ kakor celice ali organizmi)«. Ujemajoč pogled na korolarni ali nase se nanašajoči znak v pesniškem sporočilu kot bistveni element literarnega diskurza je v literarni vedi krožil od zgodnjih razpravljanj praškega lingvističnega kroga (Mukarovsky, Jakobson) sredi tridesetih let 20. stoletja. Ko je razčlenjeval koncepcijo nase usmerjenega ali refleksivnega [sebe razmišljajočega] poetičnega sporočila, je Jakobson v Sklepnem poročilu na simpoziju o lingvistiki in poetiki v poznih petdeseti letih izjavil: »[P]oetičnost ni dopolnilo diskurza z retoričnim okraševanjem, ampak celovito prevrednotenje diskurza in slehernih njegovih komponent.« (377; poud. J. Š.) Semantični problem se pokaže, da je v svojem bistvu strukturna zadeva, ki označuje bistveni značaj ali organizacijski princip literarnega, samo razločevalno specifiko verbalne umetnosti. Modernistične invencije so sprožale, kot je bilo že večkrat ugotovljeno, poglaviten razcvet obsežnih teoretskih razpravljanj o literarnih pojavih (ruski OPOJAZ, tj. Obščestvo izučenija POetičeskogo JAZyka, Bahtinov krog, praški lingvistični krožek, Ingardnova literarna fenomenologija, novo kri-tištvo, strukturalizem itn.) in naposled spodbudile začetne korake k semi-otskemu preučevanju literature in umetnosti. Prelomni Saussurevi lingvistični pogledi so botrovali temeljitemu prevpraševanju sistemskih parametrov literature in besedilnosti in v obtok je prišla ideja literarne znanosti (nem. Literaturnissenshaft), besedna zveza, ki jo mnogokrat zasledimo tudi pri Jakobsonu in kasneje pri Lotmanu. Literatura, ki je manifestirana v materialnosti jezika, je bila prepoznana kot kompleksen,12 precej rafiniran raziskovalni predmet. Vendar je ravno ta kompleksnost odpirala vztrajen interes za dojemanje temeljnih vprašanj, kot so, kaj je literatura, zakaj obstajajo literarni pojavi, kako naj identificiramo jedro njene literarnosti (tj. poetičnosti v Jakobsonovem smislu), kako naj razjasnimo njen modus eksistence. Zgodovinski zaris pomikov v teoretskih razmišljanjih o literaturi v preteklem stoletju nudi presenetljivo podobo. Modernistični preboj se je dogodil kot rezultat mnogih kriz — jezika, kulture (Beebe, Bradbury in McFarlane, Calinescu, Luft) ter subjekta (jaza) ali identitete (Le Rider). V dveh svojih zgodnejših objavljenih razpravah (Škulj, »Landscape«; Škulj, »Modernizem«) sem problematiko razložila v kontekstu Husserlovih izpeljav o krizi evropske zavesti. Modernizem je bil nedvomno manifestativna kriza reprezentacijskih modusov. Njegovi kompleksni poetološki obrazci ter na novo izumljen model narativnosti z vpisom bralca (gledalca, opazovalca) v ustroj pojasnjujejo modernistično zavedanje o vlogi konstrukcijskega dejanja v bralnem procesu. Semioza je mi-krokozmos človeškega dejavnika in zavesti (prim. Thibault). Modernistične invencije v poeziji ali romanu se ukvarjajo s samimi območji reinterpreti-ranih identitet. Istočasno je jezik postal neizbežno vprašanje v »trdih« znanostih in pri Heisenbergu najdemo spoštovanja vredno pripombo, da se same besede, ki se nanašajo na opis atomske ravni, izkažejo za problematične. Zavedajoč se vloge jezika, je zapisal: Kvantna mehanika nam je naložila celo še bolj resne zahteve. Morali bi se v celoti odreči objektivnemu opisu narave — v Newtonovem smislu, po katerem se defi-nitivne pomene pripisuje tako bazičnim navzočnostim v sistemu, kot so prostor, hitrost, energija; in namesto tega bi morali beležiti deskripcijo opazovalnih točk, zanje pa so edina gotovost verjetnosti nekaj rezultatov. Same besede, uporabljene pri opisu atomske ravni, se potem izkažejo za problematične. Lahko govorimo o valovanjih in delcih, pri čemer si moramo zapomniti, da se ne ukvarjamo z duali-stičnim, ampak s povsem v enoto spojenim opisom fenomenov. Pomen starih besed je izgubil preciznost. (Heisenberg, Schritte über Grenzen; nav. po Lotman 270) V svoji semiotski teoriji kulture ima Lotman (269) daljnosežno pripombo, da »vprašanje jezika zadeva vse znanosti« in nas spomni na spremembe v moderni znanosti. Trdi, da se je ta oddaljila od naivnega pogleda, po katerem smo običajne metode zaznavanja in posploševanja podatkov imeli za veljavne, in je bil problem pozicije tistega, ki opisuje, v odnosu do sveta, ki je opisovan, komajda upoštevan; odmaknila se je stran od stališč, po katerih je znanstvenik gledal realnost »s pozicije resnice«, v svet relativnosti. (270) Mit znanstvenika kot zunanjega opazovalca in zanesljive »objektivne« vednosti se je tako sesul. Troje poudarkov v Heisenbergovem citatu je bistvenih za moderno znanost. Prvič, znanost mora vključiti »opis opazovalnih točk«; drugič, »edine gotovosti so verjetnosti«, in tretjič, »nimamo opravka z dualističnim, ampak s povsem v enoto spojenim opisom fenomenov«. Še najpomembnejše pa je, da »moderna znanost od nuklearne fizike do lingvistike vidi znanstvenika kot znotraj sveta, kije opisovan, in kot del tistega sveta« (Lotman 270). Pri Maturani je mogoče najti podobne izjave. Ko opozarja na kognitivno funkcijo opazovalca, poudarja svoje globoko zavedanje o vlogi jezika v znanosti: »Vse, kar je izrečeno, izreče opazovalec. V svojem diskurzu opazovalec govori drugemu opazovalcu, kar bi lahko bil tudi on sam. [...] Opazovalec je človeško bitje, torej živ sistem, in vse, kar se nanaša na živa bitja, se nanaša tudi nanj.« (Maturana in Varela 8; poud. J.Š.) »Opazovalecje živ sistem in razumevanje kognicije kot biološkega pojava mora upoštevati opazovalca in njegovo vlogo v njem.« (9) Maturanova misel o vlogi opazovalca v znanstvenem diskurzu, kakor da »govori drugemu opazovalcu, ki bi bil lahko tudi on sam«, je v soglasju z Lotmanovo pozicijo, da sta »predmet in opazovalec po pravilu opisana v različnih jezikih, in je potemtakem problem prevajanja univerzalna znanstvena naloga«. Lotman (270) nas v nadaljevanju spomni na Platona, ki je »definiral misel kot dialog duše s seboj, [vendar] je domneval, da naj bi bil pogovor izpeljan v enem jeziku«. Dandanes se semiotika zaveda dejavne vloge subjekta (jaza) in njegove povezanosti z zavestjo.13 In ker subjektu (jazu) pripisujemo, da ima narativno identiteto (Ricoeur), se njegov fluiden, vedno spremenljiv, odgovornostni faktor nenehno vpisuje v rabo jezika in v vsak označevalni akt. Maturana (9) zatrjuje, da »opazovalec istočasno opaža entiteto, ki jo preučuje (organizem, v našem primeru), in univerzum, v katerem leži (okolje organizma). To mu omogoča, da neodvisno vzajemno deluje z obema ter da ima interakcije, ki so nujno zunaj domene interakcij opazovane entitete«. Thibault (2—3) nas v svojem uvodnem poglavju opomni, da je drugost prvobitna prava vrednost, ki motivira odnos jaz-drugi in dejavnost upomenjenja. Dialoški proces ima tako tudi povsem jasen učinek v predstavljanju znanstvene vednosti. Pojasnjevalna izjava o znanstvenih dejstvih je opazovalčev konstrukt kot kompleksna obsežnost, oblikovana iz številnih raziskanih aspektov; ta izjava vpleta tudi opazovalčev kod, njegovo lastno kompleksno in heterogeno podobo sveta. Sodba o znanstvenih dejstvih je rezultat pripravljalne analize. Ustvari (izzove oziroma prikliče) jo tisti, ki opazuje/raziskuje v raziskovalnem procesu, in ni nikoli kaj absolutnega. Dejstvo je relativno (resnično do določene stopnje) in njegovo razumevanje je v Lotmanovem smislu prevod. Takšna ideja razumevanja kot prevoda priznava raziskovalčevo navzočnost — interferenco mislečega bitja, interferenco ustvarjalne zavesti (Lotman 233) — in zavedanje »kako ta navzočnost prizadene opis« (Lotman 271). Ko upoštevamo Lotmanove komentarje o vlogi prevajanja v razumevanju, je prav, da v zaključku citiramo še dva odlomka o novi paradigmi produkcije znanja »Mode 2«, ki razkrivata pozicijo, kakršna pušča za seboj tip vednosti »Mode 1« — »okarakteriziran s hegemonijo teoretične ali, v vsakem primeru, eksperimentalne znanosti« (Nowotny, Scott in Gibbons, »'Mode 2' Revisited« 179). Prvi citat se nanaša na refleksivnost in dialoški proces, medtem ko drugi opozarja na vlogo humanistike v produkciji znanja. Argumenti za eno od karakteristik novega modusa znanosti in enega od konkretnih kontekstov znanosti dajejo močno podporo tukajšnjemu razpravljanju. Cetrta značilnost vednosti »Mode 2« je, da je izjemno refleksivno. Raziskovalnega procesa ne moremo več označiti kot »objektivno« raziskovanje naravnega (ali družbenega) sveta, ali kot hladno in redukcionistično prevpraševanje arbitrarno definiranih »drugosti«. Namesto tega nastaja dialoški proces, intenziven (in morda brezkončen) »pogovor« med raziskovalnimi udeleženci in raziskovalnimi predmeti — do takšne mere, da je temeljni besednjak raziskovanja (kdo, komu, kaj, kako) v nevarnosti, da izgubi pomenljivost. Rezultat tega je, da morajo tradicionalni pojmi »odgovornosti« postati korenito revidirani. Konsekvenc novega znanja (predvidljivih in nehotenih) ne moremo smatrati, kot da so »zunaj« raziskovalnega procesa, ker okoliščine problema, ki ga raziskujemo, vplivajo na izbiro obravnave in raziskovalni zaris, pa tudi na končne rabe. (Nowotny, Scott in Gibbons, »'Mode 2' Revisited« 187; poud. J.Š.) Ko Nowotnyjeva s soavtorji razpravlja o specifičnih kontekstih sodobnih znanosti, komercializaciji raziskovanja, razvoju masovnega visokega izobraževanja, globalizaciji, potencialu preoblikovanja inštitucij in upravljanju znanja »Mode 2«, se zdi, da je najpomembnejše, da je izpostavila vlogo humanistike. Tretji kontekst je bila vloga humanistike v produkciji znanja. Za ustaljen pogled so humanistične vede najbolj nepristranske discipline, najbolj odmaknjene od nadlog aplikacije in kontekstualizacije. Njihove »rabe« so skoraj povsem ponotranjene. Naše mnenje v knjigi Nova produkcija znanja spodbija takšno stališče. Namesto tega vidimo humanistiko kot najbolj angažirano med vsemi disciplinami, ne le zato, ker udejanja pretakanje v kulturno industrijo (na primer skozi romane in popularno zgodovino), ampak zato, ker z lahkoto (in nepreklicno) uteleša pojme refleksivno-sti, do katerih so naravoslovne in celo družbene znanosti nezaupljive. (Nowotny, Scott in Gibbons, »'Mode 2' Revisited« 188; poud. J.Š.) Skozi omenjene komentarje je mogoče na kompleksnosti, ki so inhe-rentne literaturi, in na presenetljive kvalitete, zanimive in privlačne, da pritegujejo misel ter literarne vede nagovarjajo k raziskovanju, pogledati skozi drug zorni kot. Če izhajamo iz pogledov Maturane in Nowotnyjeve, so literarne vede dragocena komponenta nove produkcije znanja. Dialog in vzajemno razumevanje »dveh kultur« — odkrivajoč potenciale, zakopane v skupno paradigmo preiskovanj, kot so ideja kompleksnosti, ustvarjalnega, »mreženja«, človeškega faktorja, pa tudi sistem, avtopoetičnost, samo-referenčnost, samorefleksivnost, narativizacija, fokalizacija itn. — nazorno utemeljuje potrebo po integrirani vednosti, istočasno pa tudi potrjujejo, zakaj je bil obsežen vseevropski projekt ACUME 2, ki je soočal poglede »trdih« znanosti, literature in humanistike dragocen korak k novi produkciji vednosti, saj je naš smisel bivanja in naša človeška pogojenost po pravilu vedno vpisana v katerokoli spoznavanje. OPOMBE 1 Pojme najdemo pri Helgi Nowotny (»Transgressive«), ki je razpravljala tudi o »Potencialu transdisciplinarnosti« kot eni od karakteristik t. i. »Mode 2« produkcije znanja in ki je soavtorica dveh temeljnih knjig The New Production of Knowledge (1994) in Re-Thinking Science (2001). 2 »Transgresija meje se nanaša na mentalne poteze, ki prečkajo meje preteklih praks in konvencij in na nepričakovane načine povezujejo skupaj akademske discipline tako, da redefinirajo ne le načine, ampak pogosto sam problem ter izzivajo ustaljena prepričanja o mejah možnega.« (Invention 9) 3 Literarni um po Turnerju (4-5) ni kaj postranskega, ampak je za misel nekaj temeljnega. Zatrjuje, da je sam jezik otrok literarnega uma. »Pripovedna domišljija — zgodba — je temeljni instrument misli. Umska kapaciteta je odvisna od nje. [...] Literarna sposobnost je nepogrešljiva za človeško kognicijo na sploh. Je prvobiten način, v katerem je um pravzaprav literaren.« 4 Two Cultures je naslov vplivnega predavanja znanstvenika in romanopisca C. P. Snowa z britanske univerze Cambridge (gl. Snow). V njem je Snow poudaril, da ukinjena možnost komunikacije med »dvema kulturama« — znanostmi in humanistiko — predstavlja v moderni družbi največjo oviro za razreševanje svetovnih problemov. Kot usposobljen znanstvenik, ki je bil hkrati uspešen pisatelj, je bil Snow pravi človek za zastavitev takšnega vprašanja. Oznaka dve znanosti se je ustalila v splošnem leksikonu kot skrajšano poimenovanje razlik med dvema naravnanostma. To sta (1) naraščajoč konstruktivističen pogled na svet, ki je preplavil humanistiko, po katerem je znanstvena metoda videti kot zapredena v jezik in kulturo; in (2) znanstveno naziranje, po katerem lahko opazovalec še vedno objektivno ustvarja nepristranske observacije o naravi, takšne, ki niso kulturno zapredene. »Besedna zveza vztrajno živi kot neprecizna popularna okrajšava za razpoko — stvar nerazumevanja s pridihom sovražnosti — ki je zrasel med znanstveniki in literarnimi razumniki v modernem svetu.« (Gl. http://www.physicsdaily.com/physics/The_Two_Cultures) 5 Sama logika izključevanja, kot jo Husserl komentira v razpravljanju o krizi evropske zavesti, je inherentna napačno razumljeni racionalnosti in razumu. 6 To frazo najdemo v Goethejevem Faustu (Goethe 101). 7 Prim. stališča Nowotnyjeve ali pa poročilo Komiteja za preučevanje invencije, ki je bil sponzoriran kot Lemelson-MIT program in s strani National Science Foundation (Invention). 8 Modernistične matrice so bile sposobne zaobjeti protislovja realnosti in resnice. Spa-cialna forma, kot jo je v svojem zgodnjem analitičnem razbiranju modernizma teoretsko formuliral Joseph Frank (gl. Frank), je bila zmožna predstaviti pripovedovano realnost skozi mnogotere perspektive, skozi sopostavljen niz prezentiraniih situacij v procesu. 9 »Zanesljiva vednost je vednost, ki ima visoko verjetnost, da je resnična, ker je bila njena verodostojnost upravičena z zanesljivimi metodami. Zanesljivo vednost včasih poimenujejo upravičeno resničnostno prepričanje, da bi razlikovali zanesljivo vednost od prepričanja, ki je napačno ali neupravičeno ali celo resnično, pa vendarle neupravičeno.« (Schafersman) 10 Ko se je soočal z zavestjo o nenehnih protislovjih realnosti in resnice o njej, je modernizem s svojim bauelairovskim čutom za neposrednost življenja, bežeči trenutek, sedanjost v njeni neposredni danosti, v čisti trenutni kvaliteti, tj. kvaliteti kontingenčnosti, demonstriral skozi poteze naključnosti in fragmentarnosti v imaginističnih, futurističniih, eksresionistič-niih, konstruktvističniih, dadaističnih ali nadrealističnih obrazcih svojo zmožnost, da zajame odprtost in negotovost v procesu stvarjanjapoiesis. Prim. tudi porajajočo novo izkušnjo humanistične informatike (Aarseth, »From Humanities Computing«) in poteze e-tekstu-alnosti; njiihova logika transfinitnega tudi potrjuje svoje lastne izvore v modernistični matrici (Aarseth, Cybertext, Skulj, »A Dynamic«). 11 S stališča semiotike je literatura vzpostavljajoči, razvijajoči se sistem. 12 Literatura brez dvoma manifestira poteze kompleksnih sistemov, za katere velja, da jim je težko določiti meje in da je odločitev o tem končno odvisna od opazovalca; literatura obstaja kot odprt sistem; literatura ima kot sistem spomin in zgodovina literarnega sistema je pomembna zanjo; obstaja kot dinamični sistem; izkazuje obnašanje vzpostavljajočega se sistema; njeni sestavni deli utegnejo sami biti kompleksni sistemi itn. Literatura obstaja kot kompleksen modus sistemskih interakcij v večdimenzionalnem sistemskem okolju. 13 Thibault je v svoji knjigi Agency and Consciousness in Discourse: Self-Other Dynamics as a Complex System (2006) preučeval načine, v kateriih sta delovanje in zavest izzvana skozi transakcije med jazom in drugim. LITERATURA Aarseth, Espen. Cybertext. Perspectives on Ergodic Literature. Baltimore in London: Johns Hopkins University Press, 1997. ---. »From Humanities Computing to Humanistic Informatics«. Human IT 4 (1997): 7-13. Beebe, Maurice. »What Modernism Was«. Journal of Modern Literature 3.5 (1973): 1065-1080. Calinescu, Matei. Faces of Modernity: Avant-garde, Decadence, Kitsch. Bloomington: Indiana University Press, 1977. Frank, Joseph. »Spatial Form in Modern Literature«. Sewanee Review 53 (1945): 221-240, 433-456, 643-653. Gibbons, Michael, idr. The New Production of Knowledge. The Dynamics of Science and Research in Contemporary Societies. London: Sage, 1994. Goethe, J. W. von. Faust, Part Two. Prev. Philip Wayne. Hamondsworth: Penguin Classics, 1987. Heisenberg, Werner. Schritte über Grenzen. Gesammelte Reden und Ausätze. München: R. Piper & Co Verlag, 1973. Husserl, Edmund: »Die Krisis des Europäischen Menschentums und die Philosophie«. Husserliana. Band VI: Die Krisis der Europäischen Wissenschaften und die transzendentale Phänomenologie. Ur. Walter Biemel. The Hague: M. Nijhoff, 1962. 314-348. ---. »Philosophy and the Crisis of European Man«. Husserl, Phenomenology and the Crisis of Philosophy. Prev. Quentin Lauer. New York: Harper Torchbooks, 1965. 149-192. Dostopno na: http://www.users.cloud9.net/~bradmcc/husserl_philcris.html (24. 7. 2012). Invention. Enhancing Inventiveness for Quality of Life, Competitiveness, and Sustainability: Report of the Committee for Study of Invention, sponsored by the Lemelson-MIT Program and the National Science Foundation. 2004. Dostopno na: http://mit.edu/invent/n-pressreleases/down-loads/report.pdf (24. 7. 2012). Jakobson, Roman. »Closing Statement: Linguistics and Poetics«. Style in Language. Ur. Thomas A. Sebeok. Cambridge (MA): MIT Press, 1960. 350-377. Le Rider, Jacques. Modernity and Crisis of Identity. Culture and Society in Fin-de-Siecle Vienna. Prev. Rosemary Morris. Oxford: Blackwell, 1993. Livingston, Ira. Between Science and Literature: An Introduction to Autopoetics. Urbana in Chicago: University of Illinois Press, 2005. Lotman, Yuri M. Universe of the Mind: A Semiotic Theory of a Culture. London in New York: I.B. Tauris & Co Ltd Publishers, 1990. Luft, David S. Robert Musil and the Crisis of European Culture, 1880-1942. Berkeley: University of California Press, 1980. Maturana, Humberto R., in Francisco J. Varela. Autopoiesis and Cognition. The Realization of the Living. Dordrecht, Boston in London: D. Reidel Publishing Company, 1980. Nowotny, Helga. »The Place of People in Our Knowledge«. European Review 7.2 (1999): 247-262. ---. »Transgressive Competence. The Narrative of Expertise«. European Journal of Social Theory 3.1 (2000): 5-21. Nowotny, Helga, Peter Scott in Michael Gibbons. »'Mode 2' Revisited: The New Production of Knowledge«. Minerva 41.3 (2003): 179-194. Dostopno na: http://www. flacso.edu.mx/openseminar/downloads/gibbons.pdf (24. 7. 2012). ---. Re-Thinking Science. Knowledge and the Public in an Age of Uncertainty. Cambridge in Malden (MA): Polity, 2006. Obrist, Hans Ulrich. »Interview with Helga Nowotny«. Tirana Biennale 1: Escape. Milan: Giancarlo Politi Editore, 2001. Perkins, David. »Mapping the Inventive Mind«. Invention. Enhancing Inventivenessfor Quality of Life, Competitiveness, and Sustainability: Report of the Committee for Study of Invention, sponsored by the Lemelson-MIT Program and the National Science Foundation. 2004. 37—45. Dostopno na: http://mit.edu/invent/n-pressreleases/downloads/report.pdf (24. 7. 2012). Ricreur, Paul. »Narrative Identity«. On Paul Rlcaur. Narrative and Interpretation. Ur. David Wood. London: Routledge, 1991. 188-199. Schafersman, Steven D. »An Introduction to Science. Scientific Thinking and the Scientific Method«. Dostopno na: http://www.geo.sunysb.edu/esp/files/scientific-method. html (24. 7. 2012). Schwanitz, Dietrich. »Selbstreferentielle Systeme«. Zeitschrift für Literaturwissenschaft und Linguistik 77 (1990): 100-125. Skulj, Jola. »A Dynamic Authenticity of Texts in E-archives: On Digitized Cultural Resources in Comparative Literary Studies«. Literatures in the Digital Era: Theory and Praxis. Ur. Amelia Sanz in Dolores Romero. Newcastle: Cambridge Scholars, 2007. 185-200. ---. »Landscape and the Spatial in Modernist Representations«. Das Paradigma der Landschaft in Moderne und Postmoderne. Ur. Manfred Schmeling in Monika Schmitz-Emans. Wurzburg: Konigshausen & Neumann, 2007. 63-82. Snow, C. P. The Two Cultures and the Scientific Revolution. Cambridge: Cambridge University Press, 1959. Spivak, Gayatri Chakravorty. Death of a Discipline. New York: Columbia University Press, 2003. Skulj, Jola. »Modernizem in njegove poteze v lirski, narativni in dramski formi«. Primerjalna knji^evnost 21.2 (1998): 45-74. Thibault, Paul J. Agency and Consciousness in Discourse: Self-Other Dynamics as a Complex System. London in New York: Continuum, 2004. Turner, Mark. The Literary Mind. Oxford in New York: Oxford University Press, 1996. ---. »The Future of the Humanities: Experimenting«. Institution and Interpretation. Ur. Samuel Weber. Stanford (CA): Stanford University Press, 2001. 236-252. Vmesniški pristop k raziskovanju prek meja Vita Fortunati Univerza v Bologni, Fakulteta za tuje jezike in književnosti, Italija vita.fortunati@unibo.it Članek obravnava tri teme: nujno potrebo po integriranih študijah; pojem »vmesnika«, kakor se je uporabljal v evropskem projektu »Acume 2: Interfacing Science and Humanities«pri problematiziranju statične ideje »vpliva«in zagovoru vmesnika kot izomorfizma dveh področij, ki v odgovor na svojo problematiko istočasno razvijata nova teoretska orodja; ter metodologijo in izsledke dveh vzorčnih študij, ki so ju izpeljali tako naravoslovci kakor humanisti: študije spomina in študije biokompleksnosti. Ključne besede: integrirane študije / mreženje / vmesnik / potujoči koncepti / kompleksni sistemi / spomin / biokompleksnost UDK 001.3 Znanost je oblika poezije [...], v kateri sinergistično sodelujeta domišljija in razum. (P. B. Medawar, The Hope of Progress, 1971) Tako progresivni kot konvencionalni pisci se strinjajo z ugotovitvijo, da smo priče globoki in daljnosežni »krizi humanistike« (Nussbaum). Evropski raziskovalni svet, njegovi ustrezniki v posameznih državah in druge ustanove, na primer Evropska znanstvena fundacija, poudarjajo, da bo identiteto in namen humanistike treba temeljito pretresti. Za povrh ima neoliberalno upravljanje univerz še slabše posledice za humanistiko kot za druge vede, kajti slednje so po vsem videzu bolj produktivne in tekmovalne, bolj združljive s podjetništvom, raziskovanjem in razvojem ter z neskončnimi vajami v vrednotenju raziskav. Ko se strokovnjaki za primerjalno književnost soočajo s kompleksnimi pojavi, značilnimi za našo »planetarno« družbo, poudarjajo, da se mora humanist otresti svojega pradavnega strahu pred drugimi vedami, saj bi mu te zlahka ponudile nove interpretativne modele in hevristična orodja (Bassnett). Vede, kakršna je primerjalna književnost, se pod pritiskom kompleksnih problemov, ki jih prinašajo s sabo migracije, pospešena akul-turacija, gibanja globalnega kapitala in razpršenost medijev in informa- cijskih omrežij, že od osemdesetih let 20. stoletja vse bolj vprašujejo o svoji identiteti. Številni strokovnjaki ugotavljajo, da potrebuje primerjalna književnost nove vzorce, in kljub različnim pristopom se vsi zavedajo, da bo treba sprejeti izziv kompleksnosti; še več, poiskati bo treba teoretične in praktične rešitve za študij in pouk svetovne književnosti (Simonsen in Stoutgaard-Nielsen /ur./; Ascari; D'haen, Domínguez in Thomsen /ur./; Benvenuti in Ceserani). Če se hočemo osredotočiti na nove strategije, s katerimi bi premagovali humanistično krizo identitete, nujno potrebujemo nekaj ključnih besed; mednje sodijo mreženje, novi epistemološki vzorci in nove perspektive, preseki ali vmesniki med tradicionalnimi humanističnimi vedami in novimi področji, kot so študije spolov, postkolonialne študije in študije novih medijev, ter vpliv tehnologije na humanistično mišljenje in prakso. V prispevku bom obravnavala naslednje teme: 1. Nujno potrebo po integriranih študijah. Današnji krizi v humanistiki je poleg finančnih težav botrovalo spoznanje, da kompleksnost sodobnega sveta zahteva nove pristope in metode. Kompleksnost našega današnjega kulturnega okolja lahko razumemo zgolj s pomočjo integrirane vednosti. Znanost in humanistika namreč nista več ločeni področji, temveč komplementarni in integrirani domeni: znanost mora upoštevati epistemološke in etične plati, humanistika pa priznavati nove znanstvene dosežke. Takšna praksa bi lahko koristila tako znanosti kot humanistiki. 2. Pojem vmesnika, kot smo ga pravkar začrtali. 3. Vprašanje, alije vmesnik metafora ali metodologija. S pomočjo koncepta vmesnika iščem interdisciplinarna stična področja, ki tvorijo prvo linijo vsake vede. Na njih prihaja do kontaminacij in križanj, zato pa tudi do novih kognitivnih vzorcev. 4. Vzorčni študiji spomina in biokompleksnosti, izpeljani s pomočjo koncepta vmesnika. Ad 1. Nujna potreba po integriranih študijah. Če želimo gojiti integrirano kulturo, moramo preseči stari spor med dvema kulturama in razgraditi stereotipe, ki jih reproducirajo tako znanstveniki kot humanisti. Ob branju C. P. Snowa (gl. Snow) se vprašujemo, ali so ti stereotipi o razlikah med humanisti in znanstveniki celo po skoraj petdesetih letih še vedno živi v javnem mnenju; ali javnost v znanstvenikih še vidi optimistične, napredne, levičarske liberalce, ki iščejo navdih v prihodnosti, v humanistih pa pesimistične, desničarske konservativce, ki se oklepajo preteklosti? Italijanski matematik Piergiorgio Odifreddi je pred nedavnim zatrdil, da so »obstoječe kulture in vzorci zgolj različni obrazi intelektualnega podviga, ki jih vse presega, ker posamič ponujajo zgolj strukturno, družbeno in zgodovinsko omejena gledišča« (Odifreddi 53). Vprašanje integrirane kulture je tesno povezano s potrebo po zrušenju interdisciplinarnih pregrad, ki jih še vedno varujejo univerze, pa tudi osnovne in srednje šole. Pred umetnimi pregradami je pogosto svaril že Ludovico Geymonat, pionir filozofije znanosti v Italiji, češ da so meje zato, da jih prestopamo. Dandanes se zavedamo, da razkosan tip kulture naši modernosti ne zadostuje več in da s preveč specializiranim znanjem ne moremo zajeti kompleksnosti modernega sveta; za ključna vprašanja, ki se porajajo ob tehnološkem in znanstvenem razvoju, od atomske energije pa do genskega inženiringa, je pri analizi potrebna jasnost, kakršno nam omogoča zgolj integrirana vednost. Zastopniki različnih ved so zahtevali korenito reformo poučevanja v šolah in na univerzah z utemeljitvijo, da se iz čezmerne razdrobljenosti znanja poraja nevarna predstava o znanju kot o nizu ločenih, nepovezanih področij. Tu lahko navedemo filozofa Edgarja Morina in tudi Paola Daria, inženirju, ki se zanima za robotiko. Po Morinovih besedah naši vzgojnoi-zobraževalni sistemi ločujejo predmete in drobijo stvarnost, s tem pa nam onemogočajo, da bi razumeli svet in se zavedeli temeljnih problemov, ki zahtevajo transdisciplinarni pristop (gl. Morin). Podobno misel je zapisal Dario (263): »Dandanes se mora tehnologija stopiti s humanistiko, ta pa se mora usmeriti k inovativnosti in se radovedno in dojemljivo odpreti spodbudam tehnologije. Model inženiringa pod vodstvom znanosti terja visoko raven ustvarjalnosti in zmožnosti za reševanje problemov.« Binarno nasprotje med znanostjo in književnostjo poskušajo raziskovalci že od sedemdesetih let 20. stoletja razgraditi s študijami o njunem medsebojnem razmerju in v ta namen iščejo morebitne kognitivne vzorce, ki bi bili skupni obema področjema. Pri iskanju sorodnosti med kulturama so opazili, da obe seka jezik. Torej je poleg književnosti tudi znanost diskurz z istimi vrstami retoričnih strategij, literarnih tropov in spremenljivih pomenov kot druge oblike pisanja. V sijajnem eseju iz leta 1968 je L. J. Jordanova, ugledna zgodovinarka znanosti, zapisala: »Naš glavni predmet preučevanja je jezik — posrednik sleherne misli, dejanja in izkustva. Osredotočamo se pretežno na diskurze, ki so lastni tako znanosti kot književnosti«. (Jordanova 17) V tej zvezi lahko omenimo, da so dela Carla Levija, kemika, pesnika in izjemnega romanopisca, in Itala Calvina, pisatelja, vselej očaranega nad znanostjo, geometričnimi proporci, simetrijo in ars combinatoria, prava zakladnica trditev, da znanost in književnost še malo nista ločeni dejavnosti, temveč imata številne skupne značilnosti. Tudi Stefan Collini v svoji nedavni izdaji Snowovega dela poudarja, da se je od Snowovega časa predstava o fiziki že spremenila: nekoč je ta predmet veljal za najtršo vseh »trdih znanosti«, vedo, ki je po tradiciji ponazarjala, kako z rigo-rozno deduktivno analizo peščice splošnih zakonitosti, potrjenih ali ovrženih s kontroliranimi eksperimenti, lahko spoznamo in celo napovemo fizikalne lastnosti vesolja. Ta model pa je tako imenovana »nova fizika« zadnjih dvajsetih let prikrojila na dva sorodna načina. Prvič, njena odkritja o naravi snovi ali o izvoru vesolja po vsem videzu vzpostavljajo nepredvidljivost, odprtost (Collini xlvii). Novo pojmovanje fizike se ujema z našo predstavo o svetu humanisti-ke in književnosti. Če želimo razumeti, v čem se svetova stikata, moramo znova pretresti nekatere klišeje o znanstvenih in pesniških jezikih, zlasti topos, po katerem so prvi denotativni in transparentni, drugi pa konotativni in nejasni. Take puhlice lahko za začetek ovržemo z analizo rabe metafor v obeh kulturah; pravzaprav je metaforika postala kar ena od osrednjih tem v analizah razmerja med književnostjo in znanostjo (Black; Cornell Way; Swinburne). Kdor zna metafore uporabljati ali jih ustvarjati, s čimer dokazuje visoko stopnjo ustvarjalnosti, se živo zaveda, kako pomembne so za pridobivanje vednosti, saj nam odpirajo epifaniji podoben uvid v stvarnost. Metafora je sredstvo pomenske obogatitve, ki je skupno znanstvenim in pesniškim jezikom in obojim omogoča, da izvirno kartirajo svet. V tem pogledu sta sposobna »potujitve« oba, znanstvenik in pesnik: oba znata pogledati na stvarnost z očmi tujca in v svetu okoli nas odkriti skrite povezave, ki nasprotujejo naši intuiciji. Z metaforami redno pojasnjuje naravne pojave marsikatera naravoslovna veda, denimo imunologija. Prav tako se pojavljajo trditve, da si znanstvenik pri »modeliranju« (ma-tematizaciji) sveta prizadeva vsrkati vse njegove brezštevilne lastnosti in ustvariti model, v katerem bi nad kvalitetami stvarnosti prevladala kvantifikacija, medtem ko se umetnik posveča detajlom in posamičnostim. A tudi to nasprotje je vprašljivo, ker opisi posamičnosti in drobcev nimajo nikakršne umetniške in splošne vrednosti, če vsaj med vrsticami ne nakažejo neke vizije sveta — z drugimi besedami, modela. Modeliranje sveta torej ni značilno zgolj za znanost, ampak tudi za književnost. Kot nas Calvino opomni (78—79) v predavanju o eksaktnosti (»Esattezza«), je »to vez med formalnimi odločitvami literarne kompozicije in potrebo po kozmološkem modelu [...] najti tudi pri avtorjih, ki tega ne povejo izrecno. [...] Poezija je velika sovražnica naključja, čeprav je tudi sama njegova hči.« Naslednja lastnost, s katero sta obdarjena tako pesnik kot znanstvenik, je eksaktnost: v pesnikovem primeru gre za neskončno iskanje prave besede, v znanstvenikovem pa za natančnost pri opazovanju in opisovanju naravnih pojavov. Calvinu (65) pomeni eksaktnost predvsem troje: 1. natanko določen in izdelan načrt literarnega dela; 2. evokacijo jasnih, izrazitih, zapomnljivih vizualnih podob; v italijanščini imamo pridevnik, ki ga v angleščini ni, »icastico«, iz grškega eikastikos; 3. kar se da natančen jezik v leksiki in v podajanju miselnih in predstavnih odtenkov. Druga pomembna misel se nanaša na današnjo predstavo o razmerju med kulturo in znanostjo, ki bi moralo biti kompleksnejše od Snowove predlagane različice. Filozofi znanosti, na primer, so veliko prispevali k boljšemu razumevanju znanstvene metode; pomislimo samo na idejo Thomasa Kuhna, da do znanstvenih sprememb ne pride nujno z vztrajnim kopičenjem vednosti v stabilnih parametrih, temveč se anomalije v gradivu kopičijo, dokler ne nastopi sprememba kot »pretrgan skok« ali »vzorčni premik«. Poleg tega so sociologi znanosti pokazali, da znanstveno vednost vzpostavljamo na osnovi kulturno spremenljivih norm in praks; to pomeni, da je znanost zgolj ena od obstoječih množic kulturnih dejavnosti, da izraža svetovno usmerjenost posamezne družbe prav toliko kot njena umetnost ali religija in da je prav tako neločljiva od ključnih vprašanj politike in morale. V znanosti torej vidijo »družbeni konstrukt«. S tega gledišča je treba pretehtati tudi diskurz o ustvarjalnosti: kdor pozorno spremlja velike prelomnice v znanstveni misli in tehnoloških inovacijah, ne more zanikati, da so najustvarjalnejše prakse porušile vse pregrade med vedami. Ko raziskujemo razmerje med humanistiko in znanostjo (povezave, sorodnosti, razlike, vprašanja in probleme) onkraj podedovanih klišejev, vznik-ne ideja o vzajemnih vplivih, ki spodbuja bolj dinamično predstavo o »delovanju vmesnika« (»interfacing«). Zato moramo izhajati iz priznanja, da med področjema vlada izomorfizem (Hayles) in da pri odzivanju na svoje naloge marsikdaj istočasno razvijeta nove modele in strategije za raziskovanje kompleksnih znanstvenih in kulturnih (umetnostnih, književnih) pojavov. Ideja izomorfizma pa ni več povezana s tradicionalnimi idejami vzroka in učinka, temveč kaže na istočasnost, zato moramo opustiti predstavo, da eno področje vpliva na drugega ali ga pogojuje. Izomorfizem nakazuje skupna odkritja; obe domeni istočasno razvijata nove raziskovalne modele, ki nato postanejo analoška ogledala sveta v nenehnem razvoju. Pod vplivom te ideje preučujemo naravoslovne in humanistične vede skupaj, ker z medsebojnim delovanjem lahko sprožijo novo dinamiko na številnih področjih vednosti. V zadnjih dveh stoletjih so se vzgojnoizobraževalne teorije razvijale okoli predstav o ločevanju in izbiri: na eni strani so stale humanistične, na drugi naravoslovne vede. Dandanes pa zahtevajo učenci in študentje nove izobraževalne modele, v katerih bi se zrcalili kompleksnost in vzajemnost sveta, zaznamovanega z drugačnim pojmovanjem vednosti in še zlasti s hitrim razvojem novih družbenih matrik. Ob razvoju novih družbenih pojavov, kakršni so globalizacija, spreminjanje politične sfere in razvoj novih »medijskih pokrajin« (»mediascapes«), so namreč začeli nastajati novi vzorci, ustrezen vzorec, ki lahko sproži nove hevristične posledice, pa v tem spremenljivem kontekstu po vsem videzu ponuja ideja »vmesnika« ali »delovanja vmesnika«. Za nameček nas že sama ideja »delovanja vmesnika« privede k mikavnemu konceptu »kompleksnosti«, prav tako metafori, ki nakazuje izmenjavo in vzajemno prepletanje, in predvsem h konceptu »mreženja« (»networking«), torej novih strategij za opazovanje in potemtakem oblikovanje sveta. Pojem mreženja ne nakazuje zgolj novega načina za transverzalno raziskovanje med različnimi vedami, ampak tudi nov način konceptualiziranja in upodabljanja »stvarnosti«. Mreženje je v samem temelju kompleksnosti; gre za nov epistemološki vzorec, skupen tako znanosti kot humanistiki. Obe domeni morata med drugim priznati dejstvo, da se moramo soočiti s položajem kulture v nenehnem razvoju. Med že obstoječa utelešenja tega priznanja sodijo novi univerzitetni programi na medicinskih univerzah, inženirskih fakultetah in drugih naravoslovnih ustanovah, ki ponujajo predmete s področij književnosti, umetnosti in filozofije, kot tudi takšne, ki spodbujajo ustvarjalnost. Pa tudi v humanistiki najdemo plodovito uporabo naravoslovnega raziskovanja in znanja: od bolj praktičnih načinov uporabe, kakršno je snovanje novih ved v humanistiki (pomislimo na »humanistično informatiko«, ustvarjanje novih infrastruktur, digitalnih arhivov, podatkovnih baz itn.), pa do novih teoretičnih dosežkov, ki združujejo literarne/literarno-vedne teorije z naravoslovnimi modeli raziskovanja (od »teorije polja« do teorije kaosa). Še drugi zanimivi primeri prihajajo iz družboslovja, ključnega akterja pri razvoju novih raziskovalnih smeri in novih konceptov, ki rušijo pregrade in spodbujajo interdisciplinarne pristope. Dober primer je antropologija, ki uporablja naravoslovno idejo »gostega opisa« (»thick description«) kratkomalo za analizo kulture. Sledeč podobnim vzorcem so humanistični strokovnjaki v zadnjih dveh desetletjih začeli ponovno razmišljati o ideji »književnih pojavov«, pri čemer književnosti niso jemali kot zaprt, ampak kot kompleksen sistem — kot omrežje dogodkov. Ad 2. Pojem vmesnika. V drugi točki bom poskusila raziskati pojem »vmesnika«, kot se je uporabljal v delovni hipotezi evropskega projekta »Acume 2: Interfacing Science and Humanities« v moji koordinaciji. Kaj pomeni angleški izraz za »vmesnik«, interface, ni težko razumeti, če ga tolmačimo kot skovanko iz predpone inter ali intra (»med /dvema ali večimi/«) in korena face (»površina«, »obraz«, »stična točka«). Ni pa ga mogoče pojasniti enovito. Pomenska polja, pri katerih je mogoče uporabiti izraz »vmesnik«, segajo od informacijske tehnologije (IT) do geografije, od kemije do me- taforike. Najprej so ga uporabili v IT; tu ni pomenil zgolj stične točke, ki omogoča komunikacijo, ampak tudi samo metodo komunikacije. Tega izraza —kot na dlani gre za krovni izraz, ki bolj namiguje kot opisuje — ne bom uporabljala zgolj kot preprosto metaforo, temveč kot metodološko izvorno točko. Za začetek bomo torej poskusili predlagati nekaj opredelitev izraza »vmesnik«. V računalništvu oziroma IT je vmesnik vez, del strojne opreme, ki fizično povezuje različne komponente; pomislimo zgolj na USB (Universal Serial Bus) vhod pri računalniku. Obenem pa je vmesnik tudi del programske računalniške opreme, se pravi program, ki omogoča interakcijo, prevod med dvema jezikoma, in tako dovoljuje uporabniku, da komunicira s strojem. Strogo vzeto je vmesnik med človekom in strojem na primer program, ki nam omogoča, da uporabljamo svoj namizni ali prenosni računalnik. Z drugimi besedami, vmesnik je vozel, minimum v širši kompleksnosti, poleg tega pa tudi opis izmenjave, specifikacija omejitev, ki veljajo za neko dejavnost. Sleherna izmenjava informacij torej predpostavlja navzočnost vmesnika in ta pojem ni namenjen poimenovanju, ampak prikazovanju. Lahko na primer preučimo vmesnik med človekom in tehnološkim objektom. Ima tu vmes res prste vmesnik (če si smem privoščiti besedno igro)? Če je odgovor pritrdilen, moramo v njiju videti ločena in neodvisna sistema, ker med biološkim, človeškim, in ne-biološkim, ne-člove-škim prostorom prihaja do nenehnih izmenjav. Primere slednjega vidimo na umetniških upodobitvah umetnega bivanja, najbolj pa v medicinskih tehnologijah, kjer po zaslugi računalniške tomografije in rentgena človeški prostor postane »čitljiv«. Bolezni ali zdravju dobesedno sledimo s pripomočkom, po zaslugi katerega postanejo sledi očitne in zaznavne očem zdravnika, ki jih je nato zmožen prebrati. Vmesnik torej ne deluje zgolj v odmevnih primerih, ko pride do križanja med mehanskim in organskim, ampak tudi kot posrednik, kot komunikacijska rešitev med dvema akterjema, ki se sporazumevata, in celo kot nov jezik, izumljen prav za to komunikacijo. Za primer spet lahko vzamemo računalniško tomografijo, tehniko medicinskega slikanja: na osnovi tomografske analize, pridobljene tako, da pacienta obsijemo z laserskim žarkom, se izračuna tridimenzionalna rekonstrukcija tkiv. Pri tem zelo pogostem diagnostičnem postopku gredo sporočila skozi večkratno »posredovanje«, ko potujejo od pacientovih simptomov do diagnostika. Ta uporabi instrument analize in oblikuje končno poročilo na osnovi podatkov, pridobljenih iz slikanja pacientovega telesa, torej podatkov, ki jih zdravnik raztolmači in nato določi terapijo. Ne gre za golo diagnozo: različne stopnje postopka zajamejo različne ravni, ko postane pacientovo telo omrežje, mnogoter sistem s fiziološko, organsko, psihološko in eksistencialno razsežnostjo. Vmesnik se nahaja tudi v sistemskem jedru medicinskega znanja kot končno srečevališče med epistemologijo (vsem, kar vemo o človeku in njegovem delovanju) in kulturo (načinom, kako gledata na bolezen subjekt sam in družba, kako si bolnik predstavlja posamezno bolezen, kako jo opisuje drugim ali kako jo opisujejo drugi). Vmesnik torej ni metafora, ampak metodološki pristop: gre za vprašanje zaznave, kako komunicirata dva sistema, človek in tehnologija, ter na kakšni ravni in kako se iz tega opazovanja lahko izluščijo vzorci: strukture, kontinuitete ali diskontinuitete. Tu sta ključnega pomena temeljni študiji N. Katherine Hayles in Ed-warda O. Wilsona (gl. Hayles; Wilson). Oba avtorja, humanistka (ki zdaj dela tudi pri ITC) in biolog, se zavedata potrebe po sodelovanju med obema področjema ter predlagata nove metode in vzorce vednosti. Haylesova navezuje literarni znak ali znake na naravoslovne teorije; teorijo polja ali pojem polja predlaga kot sežetek novega načina, kako opazovati sočasno stvarnost s pomočjo obojega, znanstvenega raziskovanja ter umetniškega in literarnega uvida. Zanimivo in značilno za njeno knjigo je dejstvo, da se izogiba poenostavljenim in predvidljivim opazkam v slogu »znanost vpliva na književnost in jo odpira novemu podobju« ali »nova znanstvena odkritja nudijo književnosti nove modele izraza«. Namesto tega predlaga bolj poglobljeno opazovanje in novi pojem polja uvede v kompleksnejšem okviru. Predvsem opaža, da sta na prelomu med 19. in 20. stoletjem obe sferi vednosti, humanistika in znanost, začeli predlagati podobne načine raziskovanja, ki so se vse bolj oddaljevali od atomistične (kartezijanske) ideje vednosti in se približevali holistični predstavi, ki jo Haylesova dojema kot teorijo polja. Ti novi načini raziskovanja so temeljili na dveh bistvenih predpostavkah: 1. Vse stvari so povezane, vendar ne po urejeni, hierarhični logiki, temveč zaradi istočasne skupne navzočnosti. 2. Posledica tega je, da se jezik, ki jih izraža, nujno nanaša sam nase. Pod temi pogoji se opazovanje zaplete: sleherna tradicionalna predstava o razliki med opazovalcem in opazovanim, ki je za atomistično (kar-tezijansko ali linearno) opazovanje bistvenega pomena, odpade, saj zdaj oba akterja pripadata istemu polju opazovanja in vzajemno vplivata drug na drugega: Po atomističnem nazoru vrzeli med subjektom in objektom ne »kontaminirajo« krožni paradoksi samonanašalnosti, ker stvarnost domnevno lahko razčlenimo v posamične ločene komponente. Zato atomisti predpostavljajo, da z jezikom lahko opredelimo razmerje med subjektom in objektom na formalno eksakten način. Nasprotno pa pojem polja predpostavlja, da so te komponente med sabo povezane s pomočjo posredniškega polja. Kadar je jezik del posredniškega polja (tj. sredstvo, s katerim opišemo razmerje med subjektom in objektom), je tudi sam soudeležen pri medsebojni povezanosti, ki jo, kot trdi, obenem opisuje. Ce priznamo pojem polja, zato priznamo tudi, da samonanašalnost jezika ni naključna, temveč bistvena posledica, ki izvira iz tega polja. (Hayles 41) Pojem polja je torej gledišče, na katerem temeljita tako znanstveno kot umetniško raziskovanje; kot smo že omenili, ga ne moremo več razlagati kot preprosto razmerje med vzrokom in učinkom, saj ga istočasno zaznavata obe polji. Haylesova poudarja, kako pomembno je opazovati to novo idejo v luči kompleksnega kulturnega ozadja, ki se nenehno spreminja: Večja verjetnost je, da se nam bo pojem polja izrisal podrobno in izčrpno, če bomo opazovali oboje skupaj, književnost in znanost, ne zgolj eno ali drugo. [...] Točnejši in ustreznejši model za takšen vzporedni razvoj bi bil poljski pojem kulture, družbena matrika, ki bi jo tvorila [...] »mnenjska klima«, pod vplivom katere se je z nekaterimi vprašanji zanimivo ukvarjati, medtem ko so druga nezanimiva ali nepomembna. (Hayles 10—22) Ideja »konsilience«, ki jo raziskuje Wilson, predlaga, da bi obe kulturi združili in s tem celovito zajeli tako kulturne kot naravne procese: »Konsilienca [je] konsilienca vednosti, ki nastopi, ko transdisciplinarno povežemo dejstva in na njih utemeljeno teorijo, s čimer ustvarimo skupni temelj za razlage.« (Wilson 8) Ad 3. Vmesnik kot strategija: nova metoda pristopanja k literarni vedi. Haylesova predlaga novo metodo literarne analize, ki bi bila osnovana na matematičnih modelih. Po njeni temeljni hipotezi je sprememba znanstvenega vzorca v dvajsetem stoletju prinesla novo konceptualizacijo stvarnosti, ta pa ni vplivala le na znanstveno okolje, temveč tudi na družbo, kulturo in umetnost. Vendar ne govorimo o preprostem vplivanju med znanstvenim in med umetnostnim ali družbenim okoljem; revidirati moramo sam pojem »primerjave«. Ne gre več za to, da prilagajamo naravoslovno metodo literarni vedi in uporabljamo metafore, ampak da vidimo obe področji vednosti kot neločljivo prepleteni, soudeleženi v »kozmični mreži«, ki povezuje celovito, mnogoplastno vesolje znanosti, tehnologije in umetnosti. Po besedah Haylesove sta nam teoriji kaosa in kompleksnih sistemov v dvajsetem stoletju priskrbeli raziskovalne modele in miselna ogrodja (brainframes)j ki jih lahko prenesemo na vsa študijska področja. Z drugimi besedami, staro verigo vzrokov in učinkov moramo nadomestiti s hkratnimi, ne-posledičnimi razmerji in s področji izomorfizma, na katerih vzajemno delujejo različne ravni in gradiva. Haylesova nas torej vabi, naj preoblikujemo pojem »primerjave«. Zdaj ne postavljamo po dveh ali več besedil na isto raven, ampak ohranjamo njihove meje prožne in odprte za tematske konstrukcije, jezike in strukture iz sodobnega »diskurza«, ker na ta način med ljudmi, tehnologijo in umetnostjo poteka neprekinjena vez. Izhajajoč iz študij posameznih primerov je evropski projekt »Acume 2« poskusil pokazati, kako nekateri koncepti, metafore in pripovedi ob selitvi iz ene vede v drugo dobijo nove pomene, s tem pa izzovejo nove konfiguracije znanj in odprejo nove meje vednosti. V poskusu, da bi razumeli rekonfiguracijo vednosti, ki je posledica te selitve, so postali izrazi kot »prilaščanje«, »prevajanje« in »ponovno vrednotenje« ključne besede. Zato je bil eden od pomembnih uvidov projekta, da pri selitvenem procesu ne smemo izgubiti spred oči različnih zgodovinskih in nacionalnih kontekstov. Koncepti, metafore in pripovedi niso zgolj najpomembnejša teoretična in analitična orodja univerzitetnega diskurza, ampak ponujajo tudi kritične vmesnike med naravoslovjem, književnostjo in humanistiko ter na osnovi skupnega jezika omogočajo debato, raziskovanje in dinamično izmenjavo. Pogosto pa se pomen in operativna vrednost konceptov, metafor in pripovedi, celo tistih, ki se nam zdijo samoumevni, razlikujeta od ene vede, univerzitetne in nacionalne kulture ali zgodovinske dobe do druge. Koncepti, kakršni so »komunikacija«, »koda«, »kompleksnost«, »življenje« in »sistem«, metafore, kot so »kriza«, »omrežje«, »telo« in »tekst«, in kulturne pripovedi, kot so »evolucija«, »staranje« in »digresija«, ki se skrivajo v jedru tako naravoslovja kot humanistike, niso enoznačni, trdno vzpostavljeni koncepti. Ne: ko potujejo sem in tja med univerzitetnimi konteksti in vedami, so dinamični in izmenljivi. Zato so »potujoči koncepti« (»travelling concepts«), kot jih je posrečeno poimenovala Mieke Bal (Bal). S premikom proti rigoroznejši transdisciplinarnosti sta se okrepila dinamična izmenjava konceptov med različnimi vedami ter prevajanje konceptov v metafore in pripovedi. Ob stalnem medpodročnem prilaščanju, prevajanju in ponovnem vrednotenju so koncepti, metafore in pripovedi dobili nove pomene, to pa je sprožilo reorganizacijo prevladujočih redov vednosti in odprlo nova raziskovalna obzorja. Ker se moramo o njihovih pomenih v vsaki vedi potemtakem vedno znova dogovarjati, lahko potujoči koncepti, metafore in pripovedi spodbudijo samorefleksiven pristop k transdisciplinarnemu študiju kulture. Ad 4. Pojem transdisciplinarnih študij. Tu bi želela predstaviti dve knjigi, Memoria e saperi: Percorsi transdisciplinari (Agazzi in Fortunati /ur./) in Biocomplexity at the Cutting Edge of Physics, Systems Biology and Humanities (Castellani idr. /ur./), ki sta plod naših prizadevanj, da bi eksperimentirali s konceptom vmesnika; s to strategijo naj bi pristopili k epistemološkim vzorcem, ki bi si jih potencialno lahko delili znanost in humanistika. Obe knjigi sta se rodili iz ideje transdisciplinarnosti. Medtem ko vede pri interdisciplinarnih študijah delujejo druga ob drugi in se vsaka posveča skupnemu vprašanju v okviru lastnih kompetenc, se pri transdisciplinarnih študijah raziskovalne metode — in zato tudi meje med vedami — zasnujejo na novo. Naša prva knjiga raziskuje najsodobnejše študije spomina na šestih disciplinskih makro področjih: v družboslovju, biomedicinskih vedah, umetnosti, medijih, humanistiki in religiologiji. Vsa področja se sekajo s »ključnimi besedami« iz konceptualizacije spomina, ki se je oblikovala v zadnjih dvajsetih letih; vsako področje se mora torej soočiti s ključnimi besedami, ki sestavljajo skupni vzorec za vso paleto ved: 1. evolucija; 2. individualni in kolektivni spomin/i; 3. spomin in travma; 4. spomin kot dinamičen proces; 5. kontekst; 6. spomin in informacije; 7. spomin in pozaba. Ideja transdisciplinarnosti je zgrajena na dinamični kombinaciji nav-pičnosti (makro področij) in vodoravnosti (skupnih ključnih besed). Tradicionalna disciplinarnost tako ostaja obvezni preskusni kamen (za oboje, pisce in bralce), vendar je »revidirana« s pomočjo skupnih ključnih besed, ki pridobijo izrazito hevristično relevantnost. Drug primer našega sodelovanja z naravoslovci je knjiga, nastala na osnovi seminarja, pri katerem smo raziskovali vzorec »biokompleksnosti« kot možen hevristični model za tolmačenje kompleksnih sistemov v drugih vedah. V tej knjigi pomeni biološka kompleksnost izziv in potencialni vzorec za druga področja vednosti, ki se ukvarjajo z ne-biološkimi »kompleksnimi sistemi« (na primer s književnostjo). Model biokompleksnosti služi kot vzorec, kako opazovati kompleksne sisteme v humanistiki in znanosti: od biologije do ekonomije, od književnosti do fizike. Temeljna ideja knjige se glasi, da je z nekaterimi koncepti mogoče poudariti skupne značilnosti celega niza kompleksnih sistemov, čeprav so ti na videz raznorodni in pripadajo različnim področjem vednosti. Pojem biološke kompleksnosti, denimo, zna priti prav pri raziskovanju literature, če jo obravnavamo kot kompleksen sistem. Potrdilo se je, da je v humanistiki vzorec biokompleksnosti uporabno analitično orodje; z globalnega gledišča književnih sistemov namreč začenjamo pri primerjalni književnosti in v postkolonialnih študijah raziskovati predstavo, po kateri so evropske in transevropske literature in kulture kompleksni sistemi, ki vzajemno delujejo v sistemu omrežij. Če hočemo preučevati literaturo z globalnega gledišča, moramo zaradi kompleksnosti predmeta poseči po modelih iz drugih ved, na primer po kvantitativnih zgodovinskih grafih, geografskih zemljevidih in genealoškem drevesu iz evolucijske teorije; zgolj tako bomo razpoznali razmerja, strukture in oblike književnih makro sistemov. Najnaprednejše konceptualizacije biološke kompleksnosti predpostavljajo naslednje značilnosti živih organizmov: 1. Žive organizme sestavlja velika množica elementov, ki delujejo vzajemno in se organizirajo v funkicionalna in dinamična omrežja. 2. Živi organizmi imajo različne ravni ali plasti kompleksnosti, od molekul do podceličnih organelov in naposled do celice. Ta temeljna enota živih organizmov ni le vzorčen kompleksni sistem sama po sebi, ampak je tudi zidak na višjih ravneh organizacije, ker je zmožna proizvesti množico različnih tkiv in organov, iz katerih se v končni fazi oblikuje enkratno telo. 3. Različna telesa (organizmi) se organizirajo v zärufbe, te pa tvorijo ekološke sisteme, ki so še kompleksnejši — sisteme, kjer v dinamičnem ravnovesju sobiva na stotine ali celo na tisoče vrst. 4. Živi organizmi so sistemi z lastno evolucijsko zgodovino, ki pogojuje njihovo strukturo in funkcionalne zmožnosti ter prinaša s sabo množico omejitev. 5. Nastali so z odbiranjem glede na prilagojenost — odbiranjem, ki optimizira omrežja s strukturnega in funkcionalnega gledišča ter poteka na vseh omenjenih ravneh kompleksnosti, od molekul in celic pa do organizmov. 6. Organizirani so v module, tj. v skupke omrežij z jasno določeno funkcijo. Moduli so s povezavami organizirani v supramodularne organizacije. 7. Živi organizmi so dinamični, odprti in nelinearni sistemi, ki jim vladajo naključna odstopanja in motnje. 8. Zanje je značilno pojavljanje nepričakovanih lastnosti in funkcij, kot sta simbolni jezik in zavest. 9. Zmožni so učenja in pomnjenja na vseh ravneh, od molekularne vse do najvišje ravni biološke organizacije z najbolj prefinjenimi kognitivnimi funkcijami vred. 10. Vedenje vsakega elementa je določeno s kontekstom: vsakega od elementov pogojujejo vsi drugi, saj tvorijo neprekinjen interaktiven in dinamičen sistem. Ti knjigi dokumentirata prednosti pristopa, ki problematizira tradicionalne razlike med vedami in kaže, da se dozdevno nezdružljive vede ubadajo s podobnimi metodološkimi problemi, ki jih lahko analiziramo s skupnim naborom instrumentov. Za znanstvene ustanove — na primer za univerze, še vedno organizirane v skladu z vizijo, ki ne odslikava današnje dinamike vednosti — to ni zanemarljiva lekcija. Vzorčni študiji spomina in biokompleksnosti torej kažeta, da bi morali oporekati tradicionalnim delitvam, ki ne morejo izkoristiti hevrističnih in epistemoloških potencialov transdisciplinarne metode. Naj sklenem svoj prispevek z dvema mislima, ki emblematično povzemata delovno hipotezo moje raziskave o kompleksnosti v književnosti in znanosti. Po besedah Itala Calvina (53) je »funkcija literature komunikacija med tem, kar je drugačno [...], s tem da te drugačnosti in razlike ne zabri-suje, temveč jo poudarja«. Ilya Prigogine (74) pa je zapisal: »Medtem ko je klasična znanost privilegirala red in stabilnost, se dandanes zavedamo temeljne vloge odstopanj in nestabilnosti na vseh ravneh opazovanja [...], [kar kaže na] mnogoterost izbire in omejeno predvidljivost obzorij.« Prevedla Nada Grošelj OPOMBA 1 Miselno ogrodje (brainframe) je struktura, namenjena fiziološkemu, kognitivnemu in čutnemu sprejemanju in interpretaciji stvarnosti, ki jo ustvarjajo in določajo informacijske tehnologije. Kot trdi ta model, komunikacijska sredstva spreminjajo miselno konfiguracijo udeležencev v komunikaciji. Pojem je razvil Derrik de Kerckhove, študent Marshalla McLuhana, sama pa ga v prispevku uporabljam na nekoliko prikrojen način: za povzročitelje sprememb v ogrodju štejem pravzaprav vse tehnologije in naravoslovne vede z njihovimi vzorci vred. LITERATURA Agazzi, Elena, in Vita Fortunati (ur.). Memoria e saperi: Percorsi transdisciplinari. Rim: Meltemi, 2007. Ascari, Maurizio. Literature of the Global Age. Jefferson (NC): McFarland, 2011. Bal, Mieke. Travelling Concepts in the Humanities. Toronto: University of Toronto Press, 2002. Bassnett, Susan. Comparative Literature: A Critical Introduction. Oxford in Maiden (MA): Blackwell, 1993. Benvenuti, Giuliana, in Remo Ceserani. La letteratura nell'eta globale. Bologna: Il Mulino, 2012. Castellani, Gastone, idr. (ur.). Biocomplexity at the Cutting Edge of Physics, Systems Biology and Humanities. Bologna: Bononia University Press, 2008. Black, Max. Models and Metaphors. Ithaca (NY): Cornell University Press, 1962. Calvino, Italo. Ameriška predavanja. Prev Veronika Simoniti. Ljubljana: Družina, 1996. Collini, Stefan. »Introductory Essay«. C. P. Snow. The Two Cultures. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. vii—lxiii. Cornell Way, Eileen. Knowledge, Representation and Metaphor. Kluver Academic Publisher, 1991. Dario, Paolo. »Un nuovo ingegnere rinascimentale«. I classici e la scienza. Ur. Ivano Dionigi. Milano: Rizzoli, 2007. 255-266. D'haen, Theo, César Domínguez in Mads Thomsen (ur.). World Literature: A Reader. London in New York: Routledge, 2012. Hayles, N. Katherine. The Cosmic Web: Scientific Field Models & Literary Strategies in the 20th Century. London: Cornell University Press, 1984. Jordanova, Ludmilla J. »Introduction«. Languages of Nature: Critical Essays on Science and Literature. Ur. Ludmilla J. Jordanova. London: Free Association Books, 1986. 15—47. Morin, Edgar, La Tête bien faite : Repenser la réforme, réformer la pensée. Pariz: Seuil, 1999. Nussbaum, Martha C. »Skills for Life«. Times Literary Supplement,, 30. april (2010): 1—7. Odifreddi, Piergiorgio. »La guerra dei due mondi«. I classici e la scien^a. Ur. Ivano Dionigi. Milano: Rizzoli, 2007. 45-54. Prigogine, Ilya. La fine della certe^^a. Il tempo, il caos e le leggi della natura. Torino: Bollati Boringhieri, 1997. Snow, C. P. The Two Cultures. Cambridge: Cambridge University Press, 1993. Swinburne, Richard. Revelation: From Metaphor to Analogy. Oxford: Clarendon Press, 1992. Wilson, E. O. Consilience: The Unity of Knowledge. New York: Alfred A. Knopf, 1999. Simonsen, Karen-Margrethe, in Jakob Stougaard-Nielsen (ur.). World Literature, World Culture. Aarhus: Aarhus University Press, 2008. Negovanje netrivialnega1 Urban Kordeš Univerza v Ljubljani, Kognitivna znanost, Slovenija urban.kordes@guest.arnes.si V članku poskušamo opozoriti na potrebo po vnovičnem zaupanju v individualnost, kompleksnost in intimnost neposrednega doživljanja. Pokažemo, zakaj toka zavesti ne moremo opazovati s standardi klasične (analitično-redukcionistične)paradigme. Predlagamo uravnoteženje intersubjektivne resničnosti redukcionističnih teorij z intimno resničnostjo Gestalta zavedanja, na katero - morda bolje kakor kdorkoli -opozarjajo pisatelji, pozorni zasledovalci toka zavesti. Ključne besede: kognitivna znanost / doživljanje / tok zavesti / individualnost / soudeleženost UDK 165.242 UDK 159.922 Uvod Znanost že od nekdaj poganjata dva motorja, dva kreativna nemira: radovednost in strah pred negotovostjo. Tok znanstvenega razkrivanja sveta je seveda bistveno zaznamovan z mnogimi drugimi vplivi — predvsem z ekonomskimi —, vendar sta oba kreativna nemira bistvena. Nemir radovednega otroškega iskanja nas sili, da zapuščamo udobje znanega, sili nas k čudenju, k priznanju, da ne vemo in da ne razumemo. Nemir zaradi slutnje neskončne zapletenosti vesolja in naše izgubljenosti v tem nepreglednem procesu pa nas žene v urejanje, poenostavljanje, pojasnjevanje in — če smo v tem res uspešni — v poskuse napovedovanja. Če opazujemo zgodovinski tok znanstvenega prizadevanja, se zdi, da se oba nemira stalno prepletata. V nekaterih obdobjih prevladuje eden od njiju, kar pa hitro ustvari potrebo in s tem prostor za drugega. Na področju raziskovanja duševnosti v tem trenutku prevladujejo poskusi urejanja, poenostavljanja in razlage. Hkrati pa neučinkovitost nekaterih tako pridobljenih rezultatov opozarja na potrebo po negovanju kompleksnosti, četudi za ceno teoretske jasnosti. Kognitivna znanost Še pred nekaj desetletji je bilo razmišljanje o teoretskih modelih delovanja duševnosti omejeno na filozofske špekulacije in nekatere psihološke parcialne modele (Freud, Piaget, James). Zanimivo je, da se preskok ni zgodil kot posledica kakšnega empiričnega odkritja. Dramatično (in nepričakovano) spremembo je prinesla nova skupna metafora, model, ki je omogočil interdisciplinarno povezavo vseh raziskovalnih disciplin, ki se na tak ali drugačen način dotikajo z duševnostjo povezanih fenomenov. Skupna metafora — kognicija kot procesiranje informacij — izhaja iz kibernetike in danes težko razumemo revolucijo v razmišljanju, ki jo je sprožila. Podobno kakor računalniki procesirajo informacije (tj. vhodne impulze v skladu s programom prevedejo v izhode), je naloga kognicijskih sistemov prevajanje dražljajev (tj. vhodnih impulzov) v vedenje (tj. v izhode sistema). T. i. informacijskoprocesni oziroma računalniški model kognicije je nenadoma omogočil skupno koncepcijo o tem, kaj se dogaja v »črni škatli« duševnih procesov. Iz te skupne koncepcije je zrasla nova znanstvena disciplina: kognitivna znanost. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil razcvet računalniške tehnologije skupaj z novo metaforo za delovanje kognicije vir velikega zanosa. Zmožnost računalnikov, da v nekaj sekundah opravijo naloge, ki so bile celo za najbistrejše ljudi skoraj nerešljive, je zbudila splošno vero, da smo izumili orodje, s katerim bomo lahko ne le modelirali kognitivne procese, temveč tudi presegli inteligenco njihovih samih ustvarjalcev računalnikov. To obdobje je dodobra zaznamovalo iskanje (računalniških) algoritmov, ki bi lahko simulirali inteligenco. Šele ko se je izkazalo, da razumnost računalnikov ne raste proporcionalno z njihovo zmogljivostjo (oziroma da sploh ne raste), so se raziskovalci začeli resneje ukvarjati z vprašanjem, kaj sploh je inteligenca. Konec desetletja ni prinesel ne zadovoljivega odgovora na to vprašanje ne računalnikov, ki bi jim lahko pripisali »razum«. Izkazalo se je, da je resda mogoče precej preprosto algoritmično definirati nekatera opravila, ki nam veljajo za znak visoke inteligence oziroma ki jih pripisujemo »ekspertom«, na primer ugotavljanje diagnoze iz znanih simptomov, izračun zapletenih diferencialnih enačb ali igranje šaha. Za veliko bolj nerazumljive pa so se izkazale operacije, ki jih v našem vsakdanjem življenju navadno sploh ne opazimo: proces spoznavanja okolice in odzivanja nanj, učenje jezika in dodeljevanje pomena, ki je računalnikom seveda povsem nedosegljivo. Dermot Furlong in David Vernon sta leta 1994 ugotovila tole: Če natančneje pomislimo, je res nenavadno pa tudi zgovorno, da je umetna inteligenca predmet resnih raziskav, ne da bi prej raziskali področje umetnega življenja — inteligenco vendar pripisujemo zgolj živim sistemom. So znanstveniki s področja umetne inteligence na tihem računali, da bo, ko bo njihov posel končan, sistem umetne inteligence že kar živ sistem? (98) Na začetku devetdesetih let so nekateri raziskovalci začeli opozarjati, da je kognitivna znanost, utemeljena na informacijsko-procesnem modelu, v krizi (gl. Winograd in Flores; Varela, Thompson in Rosch; Furlong in Vernon). Tem raziskovalcem je skupno, da so podvomili v primernost analitično-redukcionističnega modela za raziskovanje duševnih procesov, zavesti in življenja, medtem ko je bila večina kognitivnih znanstvenikov na tihem prepričana, da je izhod iz zastoja v nadaljnji specializaciji študija kognitivnih pojavov in s tem naposled v enotni teoriji, ki da bo zadovoljivo odgovorila tudi na širša vprašanja. Kot naročeno, je v devetdesetih letih prvenstvo umetni inteligenci prevzela nevroznanost, ki je z novimi, neinvazivnimi metodami opazovanja živih možganov lahko prvič v zgodovini začela klinično raziskovati duševne procese. To je zasenčilo predstavo, da raziskovalce kognicije druži le skupen model. Celo dejstvo, da gre zgolj za model, se je pomaknilo v ozadje. Kljub nekaterim poskusom novih metafor (konekcionizem, utelešena kognicija) je ideja zavedajočega se bitja kot procesorja zunanjih dražljajev ostala temeljni (in vse bolj samoumeven) koncept. Problem redukcije Kognitivna znanost je torej obdržala računalniško metaforo kot skupni model, analitično-redukcionistično metodo pa kot ustrezen raziskovalni pristop. Na duševnost lahko gledamo z vidika kemije, biologije, filozofije, antropologije ali računalniškega modeliranja. Na primer kemik se bo lotil kemijskih procesov v živem organizmu. Seveda mu ne bo uspelo opisati celotnega (kemičnega) dogajanja na mah, zato se bo osredotočil le na določen kemičen proces v določeni vrsti organizmov. Takšno razbitje problema na preprostejše komponente je glavni adut analitično-redukci-onističnega pristopa: če je sistem preveč zapleten, da bi ga razumeli, ga razdelimo na manjše in preprostejše dele. Če se izkaže, da so ti deli še zmerom preveč zapleteni, jih spet razdelimo — in tako naprej, dokler ne dobimo delov, ki so dovolj preprosti, da jih lahko razumemo in opišemo. Ackoff (8) označuje redukcionizem kot »doktrino, da so vsi objekti, njihove lastnosti ter naše izkustvo in znanje o njih sestavljeni iz osnovnih nedeljivih delov«. Tiha predpostavka takšnih pogledov je, da pot do spozna- nja proučevanega objekta ali pojava (nujno) vodi skozi raziskavo »osnovnih« delov. Redukcionistična predpostavka opravičuje (in celo spodbuja) poenostavitev opazovanega sistema (pojava, objekta). To razstavljanje v manj zapleteno entiteto je lahko fizično ali smiselno, vsekakor pa ne zmore brez simplifikacije — postopka zanemarjanja »nebistvenih« lastnosti. Fiziki lahko tako v eni potezi spremenijo Zemljo v »točkasto maso«. Prednost analitično-redukcionističnega pristopa je ta, da vedno prinese rezultate. Če se lotimo drobljenja opazovanega sistema, slej ko prej pridemo do sistema, s katerim znamo ravnati. Nerodno je le to, da rezultati včasih nimajo nobene zveze z začetnim problemom. Že Wittgenstein je zaslutil, da je moč analize enostranska: celoto sveta (»vsega, kar se primeri«) lahko z analizo razstavimo in tako pridemo do »dejstev«, v nasprotni smeri pa ne gre — iz posameznih dejstev ne moremo sestaviti celostnosti sveta. Lahko sicer naberemo ogromno podatkov o posameznih delih in zelo poglobimo znanje o njih. Vsak detajl skriva neskončno novih možnosti za še bolj specializirano raziskavo. Na tej ravni lahko poiščemo vzroč-no-posledične odnose in identificiramo ustrezne količine in/ali pojave. A cena je pogosto v tem, da začetni problem postane nekakšna legenda, s katero vsakdanje raziskave nimajo nobene zveze. Spoznavanje novih delov sveta, četudi na račun drobljenja »celotne slike«, seveda ni nič slabega. Težava je v tem, da raziskovalce rado zamika, da bi iz rezultatov poenostavljenih raziskav sklepali na začetni problem. Takšen postopek dobro deluje v naravoslovju, na področju raziskovanja duševnosti pa ne. Poskusov sklepanja na celoto iz (sicer dobro metodološko obdelanega) drobca je nešteto. Oglejmo si dobro znane Libetove eksperimente (gl. Libet), na podlagi katerih so mnogi kognitivni nevroznanstveniki (gl. npr. Wegner) sklepali, da svobodna volja ne obstaja. Libet je v svojih poskusih primerjal čas, ko so se udeleženci poskusov »odločili«, da bodo pritisnili gumb, s časom sprožitve možganske aktivnosti, ki označuje pripravo motorične aktivnosti (v tem primeru premika prsta). Poskusi so pokazali, da se možganska aktivnost začne precej pred pojavom zavestne odločitve. Ti poskusi so celoten spekter človeškega odločanja (ki sega od delno voljnih kretenj do kompleksnih dolgoročnih življenjskih odločitev) reducirali na »odločitev« o tem, kdaj bo udeleženec pritisnil gumb (celo to, da ga bo pritisnil, je bilo odločeno s tem, da je pristal na sodelovanje pri eksperimentu). S katere perspektive opazuje kognitivna (nevro)znanost? Leta 1971 je Heinz von Foerster na pol za šalo, na pol zares zapisal svoj t. i. »prvi teorem«: »Bolj temeljen ko je problem, ki ga ignoriramo, večje so možnosti za slavo in uspeh.« (von Foerster, »Responsibilities« 1) Naj se zdi ta trditev sliši še tako cinična, drži. Na primer kognitivna nevroznanost dosega skokovit napredek zgolj zato, ker se je odpovedala spraševanju o osnovah fenomena, ki ga raziskuje, se pravi, o tem, kaj je zavest, kaj je doživljanje in kakšen je odnos med doživljajskim in telesnim. Zanemarjanje vprašanja odnosa med doživljanjem in telesnim, t. i. »težkega problema«, še posebej bije v oči, saj naj bi bila osnovna naloga kognitivne nevroznanosti prav raziskovanje nevroloških korelatov doživljajskih procesov, tj. procesov, ki so imanentno subjektivni. Na eni strani razlagalne vrzeli imamo fiziologijo, ki se dobro razume z analitično-re-dukcionistično metodo. Na drugi strani pa je doživljanje, živo človekovo izkustvo, vsebina zavesti — intimno in po definiciji subjektivno področje, ki se izmika posploševanju, še bolj pa analizi. Doživljanje ni lastnost, ki bi jo lahko zadostno opredelili s končnim številom diskretnih empiričnih parametrov, ampak se kaže kot kompleksen, (vase) sklenjen in zato ireduktibilen fenomen. Doživljanje je Gestalt, več kot preprosta vsota sestavnih delov. Še več, dinamičen Gestalt je, ki ga ne moremo »zamrzniti« v trenutek. Kot pravita Furlong in Vernon: »Napaka pri aplikaciji znanosti na probleme življenja in duha je v tem, da analitični redukcionizem, ki zaznamuje gledišče opazujoče zavesti, ni sposoben ujeti posebnosti organizacije, ki so lastne živim zaznavajočim bitjem.« (96) Kljub temu pa znanost nenehno poskuša zanemariti temeljni problem — subjektivnost in ireduktibilnost doživljanja —, saj se v skladu s von Foersterjevim »prvim teoremom« to zdi edina pot naprej. Zgodovina raziskovanja duševnosti niha med neuspešnimi poskusi redukcionističnega raziskovanja doživljanja (kakršen je propadli projekt nemškega introspek-cionizma z začetka 20. stoletja) in poskusi zanemarjanja obstoja (oziroma epistemološke samostojnosti) polja zavesti (kar velja za behaviorizem in seveda v nevrologiji priljubljeno razlago doživljanja kot epifenomena). Ker je, kot rečeno, osnovna naloga nevrološko podprte kognitivne znanosti ravno iskanje fizioloških korelatov doživljanja, se ne moremo povsem odreči raziskovanju doživljanja. Zato je kognitivna znanost polna poskusov prevajanja doživljajskega Gestalta na oprijemljivejše enote, bodisi na vedenje ali pa na fiziologijo. Antonio Damasio v svoji veliki teoriji čustev priznava pomembnost doživljajske (prvoosebne) perspektive. Vendar je v nasprotju s fiziološko perspektivo nikdar ne poskuša sistematično raziskati in pojasniti njene povezave z ostalimi (fiziološkimi) sestavinami. Drug sodoben zgovoren poskus tlačenja neulovljive kompleksnosti doživljanja v pregledne kategorije, dostopne tretjeosebni perspektivi, so poskusi afektivnega računalništva, novega cvetočega področja umetne inteligence. Profesor Nicu Sebe poroča o velikem uspehu novega algoritma za interpretacijo slik, s katerim naj bi mu uspelo dešifrirati čustva Mone Lize: natančna razdelitev čustev Mone Lize je v skladu z novim programjem takšna: 83% sreče, 9% gnusa, 6% strahu in 2% jeze. Seveda je samoumevno, da profesor Sebe objavlja v najvišje indeksiranih znanstvenih revijah. Primerjajmo to z odstavkom iz Gospe Dalloway: »Se še spominjaš jezera?«, je rekla nenadoma pod pritiskom čustva, ki jih je zajelo srce, ji stiskalo grlo in ustnice v čudnem krču, ko je izgovorila besedo »jezero«. Bila je otrok, ki trosi racam krušne drobtine, stoječ med očetom in materjo, v istem času pa odrasla ženska, ki prihaja k staršem tja k jezeru, držeč vse svoje življenje v rokah, in ko se jim je bližala, je življenje postajalo v njenih rokah vse večje in večje, dokler ni postalo célo življenje, popolno življenje, in položila ga je prednje in rekla: »To sem naredila za njega! To!« In kaj je naredila iz njega? Res, kaj? je premišljevala, ko je to jutro sedela zraven Petra in šivala. Ozrla se je v Petra Walsha; njen pogled, ki je premeril ves ta čas in vse to čustvo, se ga je boječe dotaknil, obvisel solzen na njem, potem pa vstal in zletel proč kakor kak ptič, ki se dotakne veje in vstane in odleti. Preprosto si je obrisala oči. (Woolf 73). S temi primeri sem poskusil pokazati obstoj dveh področij: področja, ki ga lahko uspešno raziskujemo z analitično-redukcionističnim pristopom, in področja, ki se takemu pristopu izmuzne, kakor drobna mivka steče skoz sito. V nadaljevanju želim natančneje pokazati, v čem je razlika med področjema, ki ju bom z von Foersterjevo pomočjo imenoval trivialno in netrivialno. Pokazati želim, da sta ti dve »področji« v resnici dve stališči, s katerih lahko opazujemo svet. Trivialno Za zdaj odmislimo zadnji pomislek o »področjih« in si oglejmo razliko med trivialnim in netrivialnim, kakor da bi se pojavi zares delili na trivialne in na netrivialne. Trivalni sistemi so tisti, ki si jih lahko predstavljamo kot »stroje« (v Turingovem pomenu), ki predelujejo (procesirajo) vhode v izhode. Takšne sisteme lahko torej modeliramo tako, da poiščemo t. i. prehodno funkcijo (transferfunction) med neodvisnimi in odvisnimi spremenljivkami (vhodi in izhodi), kar je, kot rečeno, temeljni metodološki princip naravoslovne zna- nosti. Rečeno v računalniškem izrazju, prehodno funkcijo običajno zamenjujeta pojma algoritem ali program, ki zajameta zapis zaporedja korakov, ki jih mora stroj narediti, da se bo adekvatno odzval na dražljaj. Opisljivost z metaforo stroja je zelo pomembna lastnost sistema. Tisti sistemi, ki jih lahko opišemo s primernim strojem, so tudi kandidati za obdelavo z ana-litično-redukcionistično metodo. Občutki gotovosti, zanesljivosti in nezgrešljivosti, ki jih zbuja razlagalna shema vzrok — operator — posledica, so postali ključni za zahodno filozofsko in znanstveno misel. V različnih disciplinah ima ta shema različna imena. V fiziki gre za shemo vzrok — naravni zakoni / posledica, v biologiji za dražljaj — organizem — odziv, v nekaterih delih psihologije pa za shemo motivacija — osebnost — vedenje. Zgodovina sheme sega vsaj do Aristotelovih logičnih silogizmov, zlasti do sheme deduktivnega sklepanja: velika premisa — mala premisa — sklep. Z vpeljavo matematike je naravoslovno-matematična paradigma (sodobna shema je: x — f — y) izostrila svoje orodje opisa, zato ni več le deskriptivna, ampak omogoča tudi napovedovanje. Prav možnost napovedovanja je omogočila naravoslovju tako skokovit napredek in mu prinesla današnjo moč. Prenosna funkcija je lahko tudi mnogo bolj zapletena; lahko je celo nelinearna. Ne glede na zapletenost pa jo lahko predstavimo s preprostim diagramom: Slika 1: Trivialni sistem V splošnem za določitev prehodne funkcije nekega trivialnega sistema potrebujemo toliko preskusov, kolikor je razločljivih vhodnih stanj. Trivialni sistemi so (a) neodvisni od časa (ahistorični) in zgodovine interakcij, (b) analitično določljivi in zato napovedljivi. Von Foerster pravi: Ni težko razumeti velike naklonjenosti zahodne kulture trivialnim strojem. Navedel bi lahko ogromno primerov trivialnih strojev. Ko kupimo avto, z njim dobimo tudi trivializacijsko potrdilo, ki nam zagotavlja, da bo avto ostal trivialen stroj vsaj naslednjih 100 ali 1000 milj ali naslednjih pet let. In če avto nenadoma postane nezanesljiv, ga peljemo k trivializatorju, ki ga bo spravil nazaj v red. Naša ljubezen do trivialnih strojev gre tako daleč, da svoje otroke, ki so običajno zelo nepredvidljiva bitja, pošiljamo v trivializacijske institucije, zato da njihov odgovor na vprašanje »koliko je 2 krat 3?« ne bi bil »zeleno« ali »toliko sem jaz star«, ampak »6«. (von Foerster, »Uncle» 8) Netrivialno Razumemo torej lahko veliko hrepenenje po trivialnem (ponovljivem, napovedljivem), tako v vsakdanjem rokovanju s svetom, kot v znanstvenem diskurzu. Zanimivo pa je, da nihče — niti znanstveniki, ki posvečajo ves svoj kreativni potencial trivializaciji — ne mara jemati sebe kot trivialen stroj. Ko sem se pogovarjal s kolegom računalničarjem, ki se ukvarja z avtomatičnim prepoznavanjem čustev s slik (kakor omenjeni profesor Sebe), se je strinjal, da procentualna razdelitev čustev nima za njegovo vsakdanje doživljanje nobenega pomena. Tudi von Foerster opaža to neskladnost: Če povprašam prijatelje, se jim zdi, da so podobni netrivialnim sistemom, in nekateri tako mislijo tudi o drugih. Ti prijatelji in vsi ostali ljudje, ki naseljujejo svet, predstavljajo temeljni epistemološki problem, kajti svet, obravnavan kot velik ne-trivialen sistem, je odvisen od zgodovine, analitično nedoločljiv in nenapovedljiv. Kako naj pristopimo k njemu? (von Foerster, »Through« 8) Von Foerster našteje tri strategije pristopa k temu epistemološkemu problemu: (a) ignoriranje problema, (b) trivializiranje sveta in (c) razvijanje epistemologije netrivialnosti. Najbolj priljubljeno metodo, (a) smo že omenili. Po priljubljenosti ji sledi (b), metoda, ki jo von Foerster imenuje »Laplacova rešitev«, saj naj bi »Laplace izločil iz svojih teorij vse elemente, ki bi utegnili povzročati težave: sebe, svoje sodobnike in druge netrivialne nadloge«, in nato proglasil vesolje za trivialen stroj.2 Če priznamo obstoj imanentno netrivialnih sistemov, se s tem odpo-vemo možnosti poznavanja pravil transformacije, prenosne funkcije, naravnih zakonov itn. Zveza med vzrokom in posledico je pri netrivialnih sistemih analitično nedoločljiva. Sam koncept linearne vzročnosti (vzrok — operator — posledica) je brez pomena. Če jemljemo svet kot netrivialen sistem, vsekakor velja Wittgensteinova propozicija 5.1361: 5.1361 Na prihodnje dogodke ne moremo sklepati iz sedanjih. Vera v vzročno zvezo je praznoverje. Je torej možno, da linearna vzročnost kot razlagalni princip velja v določenih delih sveta, v drugih pa ne? Vsekakor velja pri strojih, ki smo jih zgradili, in pri pojasnjevanju dovršnega dela narave, tj. tistega, ki ga zajemajo naravoslovne znanosti. Pri gradnji strojev smo namreč izbrali omrežje, v katerem so relacijska vprašanja tipa »Zakaj Y, ko X?« odločljiva. Brž ko analiziramo sistem, ga naredimo trivialnega; izbrali smo (trivialne) aksiome in na njihovih temeljih zgradili omrežje. Drugače rečeno: izbrali smo perspektivo, s katere je videti le trivialno področje. Izbira načina opazovanja oziroma raziskovanja določa, kaj bomo videli. Čar perspektive, ki omogoča analizo in napovedovanje, je nedvomen: vodi nas do tega, da plačujemo za zagotovilo o trivialnosti naših ur, avtomobilov, letal ... Nevarno postane, ko zahtevo po trivialnosti razširimo na soljudi, na naše otroke, na družine in na večje socialne sisteme, s tem ko zmanjšamo število njihovih izbir, namesto da bi ga povečali. (von Foerster, »Through» 9) Pri znanosti je podobno. Naravoslovni pristop spoznavanja sveta je eden vrhuncev človeškega razuma. Poskusi odrekanja takemu pristopu in celo poskusi njegove kritike so nesmiselni in neutemeljeni. Nevarno postane tedaj, ko se ravnamo po analitično-redukcionistični paradigmi tudi pri problemih, ki jim ta ni kos — na primer pri opazovanju toka doživljanja. Trivialnost je le približek. Kjer ta približek deluje, deluje tudi naravoslovni pristop. Trivializacija je podobno kakor Newtonova mehanika v fiziki zelo uspešna idealizacija, ki funkcionira v večjem delu »uporabnega« sveta. Zagotavlja varnost in stabilnost — in seveda konsenz o tem, kaj je »res» in kaj ne. S te plati lahko na klasično (analitično-redukcionistično) znanstveno metodo gledamo kot na sito, ki ločuje trivialno od netrivialnega. Iz množice vseh naših interakcij z okoljem izbira le tiste, ki ustrezajo njenim merilom. Znanstveni postopek torej ni toliko metoda raziskovanja resničnosti, kolikor postopek za izbiro področij, ki jih je mogoče trivializirati. Udeleženosti pri opazovanju toka zavesti Sredi 20. stoletja se je fizika znašla na robu trivialnega sveta: Heisenberg je ugotovil, da meritve vplivajo na izid eksperimenta in da zato nikoli ne moremo natančno poznati vseh lastnosti opazovanega delca. Ta ugotovitev (Heisenbergovo načelo nedoločenosti) in še nekatere druge lastnosti sveta najmanjših delcev so dodobra razburile fizike. Pokazale so na možnost, da kvantnih delcev niti teoretično ne moremo dokončno poznati, opisati in napovedovati ter da je predstava o neodvisnem opazovalcu iluzija. Fiziki so se »težavi« ognili z izbiro nove perspektive: posamezni delci so neulovljivi, vedenje velikih skupin pa je ponovljivo in predvidljivo, tj. trivialno. Po t. i. k0benhavnski interpretaciji je najbolje obravnavati kvantni svet statistično. Temu dogovoru so tedaj nasprotovali Einstein in mnogi drugi vodilni znanstveniki, in še danes mnoge jezi ideja, da je vedenje kvantnih delcev nenapovedljivo. A ker statistični pogled na kvantno fiziko očitno deluje (fiziki lahko nadaljujejo delo po ustaljenih metodah, ne da bi se morali spraševati po globljih epistemoloških osnovah svojega početja), za tovrstne neudobne ideje ni veliko prostora v uglednih fizikalnih revijah. Družboslovci, ekonomisti in psihologi so hvaležno sprejeli k0ben-havnsko rešitev: kjer je to le mogoče, se z uporabo statistike ognejo izmu-zljivosti opazovanja individuov, subjektivnega. Ne smemo pa pozabiti osnovnega motiva fizikov za uvedbo statistične interpretacije, namreč spoznanja, da je opazovalec udeležen v opazovanem sistemu. V družboslovju je ignoriranje raziskovalčevega vpliva na raziskovano mnogo težje in predvsem neskončno manj uspešno. Raziskovanje toka zavesti pa se statistični interpretaciji celo povsem upira. Vsako dejanje opazovanja je vzrok spremembe polja doživljanja; v tem polju je vpliv opazovanja neposreden: opazovanje je le dodatna oblika toka zavesti. Kako povleči ločnico med trivialnim in netrivialnim? Do kod je približek trivialnega še sprejemljiv? Ločnica poteka na meji med tistimi deli, ki jih lahko uspešno opišemo kot od opazovalca ločene, in onimi, ki ne dopuščajo več takšne idealizacije. Netrivialno področje se začenja tam, kjer opustimo približek, ki ga je izračunal distancirani opazovalec, in sprejmemo stališče udeleženca. S tem pa sprejmemo tudi soodgovornost za svet, saj sta vsako dejanje in celo vsaka odločitev za perspektivo opazovanja dejanje kreacije. Negovanje netrivialnega Težnja po trivialnem izhaja iz želje po predvidljivem, varnem, urejenem svetu. Kot sem omenil na začetku, je težnja po urejanju, razumevanju, postavljanju v odnos, tj. težnja po trivializaciji, ena od glavnih pogonskih sil znanstvenega napredka. Strah pred negotovostjo nepredvidljivega je prav tako pomemben kakor njegov komplement: radovednost in čudenje netri-vialnemu toku doživljanja, ki teče skoz zavest in ki je zavest. Nasprotna pola se dopolnjujeta, zato je zelo pomembno, da sta čimbolj uravnotežena: izbruhi žive, pogumne, subverzivne radovednosti morajo biti pomirjeni z modro in konservativno težnjo po urejanju. Pomirjeni, a ne zatrti. Ravno zgodovina znanstvenega prizadevanja nas uči skromnosti, in sicer tudi ob skokovitemu napredku katere od disciplin. V najboljšem primeru lahko proizvedemo delovno teorijo (prehodno funkcijo), ki povezuje nekatere podatke o opazovanem sistemu — o sistemu, ki smo ga skonstruirali z izbiro perspektive opazovanja. V časih skokovitega napredka (ki smo mu prav zdaj priča na področju kognitivne nevroznanosti) se zdi, kot da nekoliko prevladuje konservativni pol. Vse prehitro pozabimo na velika vprašanja, ki smo jih morali zanemariti, da smo prišli do (delnega) uvida; prehitro verjamemo, da nam je uspelo urediti in razumeti opazovani delček sveta. Kako naj ohranimo zavedanje, da je trivialno le približek? Bi se morda morali zateči k umetnosti? Morda nas lahko literarnovedne raziskave toka zavesti spomnijo na polnost in nedeljivost doživljanja. S tem ne želim reči, da bi lahko branje Joycea zamenjalo raziskave doživljanja. Od umetnikov ne smemo pričakovati sistematičnega proučevanja resničnosti. Umetnik je neodvisen od omejitev resničnosti in od sis-tematičnosti raziskovanja. Njegova svoboda izhaja iz njegove predanosti ustvarjalnemu gonu. Sistematično proučevanje resničnosti je znanstvenikov način iskanja svobode: njegova vztrajna in neomajna zvestoba empiričnim podatkom ga osvobaja zmede. Zatočišče išče s tem, ko poskuša postaviti mnenja in osebna stališča v oklepaje (v čemer ni nikdar povsem uspešen). Vsakdo naj torej ostane predan svojemu iskanju, svojemu načinu doseganja svobode. Kot znanstvenik pa vendarle slutim, da književnost prinaša pomemben nauk: nauk o netrivialnosti doživljajskega sveta, o kompleksnem, nedeljivem, prelivajočem se Gestaltu, o samonanašajoči se naravi zavesti in o naši nepreklicni odvisnosti od naše osebne zgodovine. Nekatera branja pa prinašajo še en opomin: da doživljajska pokrajina sega precej dlje od utrjenih poti, ki jih ubiramo v vsakdanjem življenju. Na vprašanje »Kako je biti človek?« nismo še niti resno začeli odgovarjati. Udobje trivialnega, ki ni bilo še nikoli tako mamljivo kakor prav zdaj — v obdobju funkcionalno usmerjene družbe —, nas z jeklenimi sponami drži v vsakdanjem, avtomatičnem, znanem. Sili nas verjeti, da poznamo svet in sebe. Sleherno opozorilo, da obstajajo doživljajske pokrajine zunaj utečenega toka, je dragoceno; še več, življenjskega pomena je, in sicer ne glede na njegov vir. Vsak poskus pobega iz doživljajske trivialnosti je bojevniška gesta. [P]ot bojevnika je tako zelo nevarna zato, ker je ravno nasprotna življenjskemu položaju sodobnega človeka. Sodobni človek je zapustil kraljestvo neznanega in skrivnostnega ter se ustalil v kraljestvu funkcionalnega. Obrnil je hrbet preroškemu in zmagoslavnemu svetu in namesto tega sprejel svet dolgočasja. (Castaneda 116) Podobno je s potjo umetnika — pričevalca o človeškem doživljanju, poročevalca o človeški kompleksnosti, nelinearnosti, netrivialnosti. OPOMBI 1 Navdih za pisanje tega prispevka je v veliki meri posledica (pre)kratke korespondence z dr. Sowon Park. Iskreno sem ji hvaležen za to, da me je spomnila na Virginio Woolf in njeno pogumno vztrajanje v toku zavesti. 2 Laplace leta 1814 piše: »Nadčloveškemu bitju, ki bi mu bila znana stanja vseh delcev [...] nič ne bi bilo negotovo; prihodnost in preteklost bi mu bila razkrita.« (von Foerster, »Through» 9) LITERATURA Ackoff, Russell L. Redesigning the Future: A Systems Approach to Societal Problems. New York: Wiley, 1974. Castaneda, Carlos. Notranji ogenj. Prev. Janez Urh. Ljubljana : Gnosis, 1995. Damasio, Antonio. Looking for Spinoza. London: Vintage Books, 2004. Furlong, Dermot, in David Vernon. »Reality Paradigms, Perception, and Natural Science: The Relevance of Autopoiesis«. Autopiesis and Perception 25.8 . (1994): 95—120. Libet, Benjamin. »Unconscious Cerebral Initiative and the Role of Conscious Will in Voluntary Action«. Behavioral and Brain Sciences 8 (1985): 529—566. Sebe, Nicu. »Software Decodes Mona Lisa's Enigmatic Smile«. New Scientist (17 Dec. 2005): 25. Varela, Francisco J., Evan Thompson in Eleanor Rosch. The Embodied Mind. Cambridge (MA) in London: MIT Press, 1991. von Foerster, Heinz. »Responsibilities of Competence«. Journal of Cybernetics 2.2 (1972): 1—6. ---. »Through the Eyes of the Other«. Research and Reflexivity. Ur. Frederick Steier. London: Sage, 1991. 63—75. ---. »'Uncle Ludwig' and Other Wittgensteiniana«. [Neobjavljeno predavanje s simpozija »Wittgensteinseminara«, Skjoldnu, 24 maj 1992.] Wegner, Daniel M. The Illusion of Conscious Will. Cambridge (MA): MIT Press, 2002. Winograd, Terry, in Fernando Flores. Understanding Computers and Cognition. Norwood (NJ): Ablex Publishing, 1986. Wittgenstein, Ludwig. »Logisch-Philosophische Abhandlung«. Annalen der Naturphilosophie 14 (1921): 185—262. Woolf, Virginia. Gospa Dalloway. Prev. Jože Udovič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987. Znanost in ideologija: od spontane filozofije znanstvenikov do spontane znanosti ekonomistov1 Matjaž Ličer Nacionalni inštitut za biologijo, Ljubljana, Slovenija; Filozofski inštitut, ZRC SAZU, Ljubljana matjaz.licer@gmail.com Danes neredko naletimo na poenostavljeno manihejsko delitev znanosti na naravoslovne in humanistične. Naravoslovnim znanostim je pri tem pripisana vloga uporabne, klinično čiste, objektivne in eksaktne dejavnosti, humanizem pa je razumljen kot nekoristen konglomerat subjektivnih, ideološko motiviranih konstruktov. V navezavi na Althusserja poskušamo pokazati, da je taka delitev napačna, in sicer ne zato, ker bi humanizem ne bil prepleten z ideologijami, temveč zato, ker je takšno tudi naravoslovje, saj niti znanstveniki kot znanstveniki niso imuni proti svojim svetovnim nazorom, ki so vedno zvedljivti na neko povsem specifičnofilozofsko pozicijo (na primer na spinozizem pri Einsteinu, racionalizem pri Godlu, materializem pri Heisenbergu). Poskušali bomo pokazati, da ta delitev vodi v nelegitimno naturalizacijo družbe, ki služi kot formalni okvir za vsiljevanje neoliberalnih svetovnih nazorov znotraj znanosti pa tudi širše. Ključne besede: materialistična filozofija / naravoslovne znanosti / humanistika / ideologija / neoliberalizem UDK 001.3 Danes imamo opravka z utrjeno delitvijo znanosti na naravoslovne in humanistične znanosti. Naravoslovne znanosti igrajo vlogo uporabne, klinično čiste, objektivne in natančne dejavnosti, medtem ko je humanizem reduciran na neuporaben konglomerat subjektivnih, ideološko motiviranih konstruktov, neločljivih od individualnih patologij ljudi, ki so vključeni v proces nastajanja humanizma. Nobena novost ni, da so tovrstne razmejitve napačne, saj niti najbolj priznani naravoslovci kot znanstveniki niso imuni proti lastnim (ideološkim) svetovnim nazorom. Lep primer je Einsteinovo nasprotovanje Bohr-Heisenbergovi interpretaciji kvantne mehanike. Kot je znano, je eden glavnih nasledkov Bohr-Heisenbergove interpretacije v tem, da vsak fizikalni proces vsebuje končno (neničelno) količino negotovosti, končno količino popolne naključnosti. To je nekaj, česar Einstein, znanstveni velikan velikanov, ni nikdar sprejel. Naključju v delovanju narave je nasprotoval s svojim razvpitim reklom, da Bog ne kocka z vesoljem, zapisanim leta 1926 v pismu Maxu Bornu: »Kvantna mehanika je zelo impresivna. Ampak notranji glas mi pravi, da to še ni prava stvar. Teorija podaja mnogo rezultatov, a nas ne pripelje nič bliže k skrivnosti Gospoda. V vsakem primeru sem prepričan, da On ne kocka z vesoljem.« (Nav. po Pais 443) (Bohr se je odzval tako, da je Einsteinu dejal, da naj Bogu ne predpisuje, kaj naj počne ali ne počne.) Kakorkoli že, razlogi za Einsteinovo zavračanje Bohr-Heisenbergove interpretacije po svoji naravi niso fizikalni. So, z Althusserjevimi besedami, spontano filozofski. Namesto na fizikalne kategorije se je Einstein pri formulaciji svojih zadržkov oprl na filozofske. Bil je izrecen zagovornik filozofije Barucha de Spinoze. Spinoza je v svojem velikem tekstu Etika ustvaril logiško strogo panteistič-no teologijo, ki v zadnji instanci interpretira Boga kot skupek racionalnih zakonov, ki so Naravi notranji in ji vladajo imanentno. Kot sam Spinoza zapiše v Etiki IV: »tisto večno in neskončno bitje, ki mu pravimo Bog ali narava, deluje po taisti nujnosti, po kateri biva« (Spinoza 260). Te razumske nujnosti Boga kot deterministične harmonije fizikalnih zakonov Einstein ni bil pripravljen opustiti in zamenjati s probabilistično, z naključjem gnano interpretacijo kvantne mehanike. V tem smislu — in natančno v tem smislu, da je imel harmonijo fizikalnih zakonov za božansko, da jo je imel za Boga —, je Einsteinova znanost pravzaprav znanost kot teologija (prim. Pais 443). Verjel je, da so fizikalni zakoni po svoji najgloblji naravi deterministični in da so nam, četudi jih je morda težko doumeti, načelno epistemološko dosegljivi. Znana je njegova izjava: »Gospod je subtilen, ni pa zloben.« Ostalo je zgodovina. Od dvajsetih let 20. stoletja naprej je Einstein poskušal ustvariti poenoteno teorijo totalnega polja. To naj bi bila klasična (vzročna) teorija elektromagnetizma in gravitacije, ki bi kot eno svojih posledic vsebovala tudi kvantno mehaniko (Pais 463—467). Kot vemo danes, je Einstein pravilno lociral temeljni problem vse poznejše fizike — iskanje teorije poenotenja, ki ga je sam sprožil, poteka še danes —, vendar je zaradi svojega doslednega nasprotovanja kvantni mehaniki (kot načelno veljavni teoriji) vse svoje nadaljnje poskuse poenotenja obsodil na neuspeh. Seveda ne moremo trditi, da je bilo v dvajsetih letih jasno, da mora pot do poenotenja nujno voditi skozi kvantna področja, saj so takrat različne nekvantne metode veljale za povsem legitimna orodja na poti do velike enotne teorije. A kolikor je bila izbira neke poti in ne kake druge stvar posameznikove osebne odločitve, je navedeni zgled najbrž dovolj ilustrativen, ko gre za delovanje ideologije na področju znanosti: danes je jasno, da je Einstein sprejel napačno odločitev na podlagi nefizi-kalnih razlogov (»notranji glas«). Ideologija sicer ne spreminja metod, ki jih fiziki uporabljajo pri svojem delu, a jih v določeni meri usmerja pri odločitvah, katere probleme naj zaznavajo kot relevantne in katere naj opustijo kot nepomembne. Zgled, kako posameznikov svetovni nazor vpliva na njegovo znanost, najdemo tudi pri Kurtu Godlu. Godel je najbolj znan po svojih izrekih o nepopolnosti v matematični logiki. Bil pa je tudi tesen Einsteinov prijatelj in je v poznih štiridesetih letih 20. stoletja odkril nove rešitve za Einsteinove relativistične enačbe polja v rotirajočih vesoljih. Te rešitve so mu omogočile presenetljivo interpretacijo, da je mogoče potovati skoz čas. Z drugimi besedami, Godel je dokazal, da lahko z gibanjem po natančno določeni krivulji v prostor-času v njegovem vesolju dosežemo izvirno točko izhodišča — izhodišča v prostoru in času. Sprva je poskušal najti napako v svojih izračunih, a je ni bilo, zato je sklepal, da objektivnega toka časa ni mogoče definirati v nobenem tipu vesolja. Res je, piše Godel, da lahko v našem vesolju definiramo absolutni tok časa, toda vsakdo, ki bi tovrstni objektivni tok časa sprejel, bi moral kot posledico sprejeti tudi dejstvo, da je to, ali objektivni tok časa obstaja ali ne (tj. ali obstaja čas v običajnem pomenu besede), odvisno od konkretnega načina, na katerega sta snov in njeno gibanje porazdeljeni po vesolju. To ni neposredno protislovje, je pa filozofski nazor, ki vodi k tovrstnim posledicam, težko obravnavati kot zadovoljivega. (Godel, »A Remark« 206—207) Na drugem mestu postane njegova argumentacija globoko leibnizev-ska: Če pa bi tak svetovni čas v teh vesoljih vendarle vpeljali kot novo entiteto, neodvisno od vseh opaznih količin, bi to kršilo načelo zadostnega razloga, kolikor bi namreč morali popolnoma arbitrarno izbirati med neskončno mnogo fizikalno povsem nerazločljivimi posledicami. (Godel, »Some Observations« 237) Verjetno je očitno, da Godel zavrača objektivnost časa zgolj zaradi metafizičnih razlogov (gl. Ličer). Kot leibnizevski racionalist se Godel ni mogel sprijazniti s kršitvijo načela zadostnega razloga, osrednjega aksioma Leibnizeve filozofije. Pojem absolutnega svetovnega časa bi namreč impliciral »popolnoma nerazločljive možnosti« (»popolnoma nerazločljivo« tu pomeni, da niti Bog ne more razločiti med njimi), kar bi pomenilo, da te možnosti nisopartikularne možnosti in da torej v skladu z Leibnizem ne obstajajo. Kot je dejal sam Leibniz: tisto, kar ni neka bitnost, ni bitnost. Po Godlu objektivni svetovni čas potemtakem ne obstaja. Navedena zgleda kažeta, da znanstvenike kot znanstvenike pri njihovem delu vodijo njihovi svetovni nazori (celota njihovih idej o svetu), natančneje, njihove spontane filozofije znanosti (celota njihovih idej o znanstveni praksi). Spontane filozofije znanstvenikov ne vodijo toliko pri tem, kako delajo znanost, kolikor pri tem, kaj zaznavajo kot relevantne probleme (gl. Macherey 20). Ko so znanstveniki soočeni z resnim episte-mološkim problemom, pogosto spontano premestijo diskurz v filozofijo oziroma vsaj filozofsko obarvano ideologijo (gl. Althusser 64). Filozofija pa po drugi strani do znanosti zelo pogosto razvije odnos izkoriščanja (gl. Althusser 85): po Althusserju je Bergson sodobne znanstvene krize izkoristil za restitucijo spiritualizma, Descartes, Kant in Husserl pa za formulacijo različnih nians idealizma, ki so v zadnji instanci znanosti od zunaj predpisovale »pravno podlago«, ki naj bi znanstvenemu aparatu tako rekoč pokrila hrbet (Descartes: kdo mi jamči, da so znanstvene resnice onstran dvoma? Kant: kdo mi jamči, da mi pogoji možnega izkustva zagotavljajo resnico izkustva samega? Husserl: kakšna mora biti »moja« »konkretna« zavest, da bo hkrati tudi zavest znanstvene idealnosti?) V ta register sodijo tudi znanstveniki, ki ob osebnih znanstvenih krizah (ki so po Althusserju pravzaprav njihove filozofske krize) producirajo filozofije znanosti (Einstein in Godel nista izjemi). Ker pa so znanstveniki, se pač kot znanstveniki umeščajo v »veliko tradicijo« tistih, ki izkoriščajo znanosti v »apologetske namene«, a brez nadzora, ki ga zagotavlja »spoznanje mehanizmov ideologije in njenih razrednih konfliktov« (Althusser 91). Iz tovrstnih interakcij pa očitno ne izhaja, da med filozofijo in znanostjo poteka dialog. Dialoga ni — vsaj ne v smislu, da znanost potrebuje filozofijo pri reševanju svojih neposrednih problemov, problemov, ki jih zna ubesediti znotraj same sebe. Ne potrebuje je. Razliko med znanostjo in filozofijo je jasno izrazil Althusser (79): znanost deluje kot sistem odprave zmot v našem razumevanju narave. V filozofiji pa po drugi strani ni zmot — ne obstaja pravilna filozofija, obstaja le boj za prevlado med različnimi filozofskimi tokovi. A čeprav znanost in filozofija izvirata iz naporov različnega reda, znanstveni problemi potrebujejo refleksijo in interpretacijo, da bi bili, če uporabimo Kuhnovo terminologijo, vgrajeni v obstoječe paradigme ali da bi sprožili nove paradigme. In pri tem se znanstveniki sami spontano postavijo na specifično ideološko pozicijo, ki deluje kot nekakšna »nadomestna filozofija [...], rešena vseh referenčnih okvirov, filozofija, ki si lasti splošno veljavnost« (Macherey 21—22). Tovrstne pozicije, ki so v filozofskem smislu le redko razsvetljujoče, so v zadnji instanci vselej pozicije nekega specifičnega filozofskega toka (kakršni so pozitivizem, racionalizem, empirizem, idealizem). Einsteinova pozicija je bila spinozistič-na, Godlova racionalistična, matematiki so pogosto platoniki. A bodimo jasni: tovrstni vplivi ne zmanjšujejo pomembnosti katerih koli znanstvenih dosežkov. So kvečjemu preprosto zunanji načinom preverjanja znanstvenih teorij. Kdor misli, da so tovrstni vplivi nekakšno onesnaženje znano- sti, ki da lahko obstaja tudi neomadeževana, si (v povsem kantovskem smislu) slika precej romantično podobo modernega znanstvenega aparata. Sama izjava, da je resnična znanost neideološka, je popolnoma ideološka. Althusser (32) je tu spet zgovoren: Napačne ideje o znanosti niso samo v glavah filozofov, temveč tudi v glavah znanstvenikov. Obstajajo napačne »evidence«, ki so — daleč od tega, da bi bile sredstva napredka — v bistvu »epistemološke ovire« (Bachelard). Treba jih je kritizirati in jih reducirati, s tem da pokažemo dejanske probleme, ki jih prikrivajo pod imaginarnimi rešitvami, ki jih izražajo. [...] Filozofija, ki jih je sposobna razpoznati in kritizirati, lahko učinkuje tako, da pritegne pozornost znanstvenikov na eksistenco in učinkovanje epistemološke ovire, ki jo predstavlja ta spontana znanstvena ideologija. [...] Tudi pri tem se filozofija ne postavlja na mesto znanstvenikov: filozofija intervenira, da sprosti pot, na katero je potem mogoče zarisati pravilno črto. V okviru spontanih filozofij znanstvenikov po Althusserju obstajata dva protislovna elementa: materialistični in idealistični. Za materialistični pristop k znanosti je značilno, da znanstveniki preverjajo teorije s pomočjo poskusov in pri tem verjamejo v materialni in realni obstoj predmeta znanstvenega spoznanja. To je njihova metoda, v katere pravilnost in učinkovitost verjamejo. Na drugi strani idealistični pristop materialni obstoj predmeta nadomešča z osebnim izkustvom znanstvene prakse, ki ga podvrže »vrednotam«, izvirajočim iz praktičnih ideologij (na primer iz religioznih obskurantizmov), ki so strogo zunanje sami znanosti. Pri materialističnem elementu gre za partikularnost in časovnost konkretnega poskusa na konkretnem predmetu, čigar izid napove (ali ga pač ne napove) določena teorija, ki se navezuje na ta poskus. In medtem ko je materialistična vednost, ki jo lahko o predmetu posreduje eksperiment, vedno nedokončna in tako rekoč razpokana, se idealistična vednost o izkustvu napaja iz ideoloških referenc vsakokratnega celovitega Enega. Materialistični element se osre-dotoča na parcialne predmete znanstvenega spoznanja, idealistični pa na ideološko ovrednotenje izkustva znanstvene prakse, ki svojo legitimnost črpa iz zunajznanstveno konstituirane avtoritete Enega. Idealizem je tako v znanosti vedno znova odpiral strukturno mesto za transhistorično Eno religioznih ideologij (v zadnji instanci: za Boga). V navezavi na Aleša Bunto lahko rečemo, da je ta nezgodovinska in nerazpokana entiteta, ki jo Althusser izganja iz spontane filozofije znanosti, sodoločala formo in vsebino filozofije vse od antike in da še zmerom odmeva na primer v Badioujevi ontologiji. Althusser je znanstvenikom ponudil materialistično filozofijo kot oporo pri obvladovanju idealističnega elementa v polju spontane filozofije znanstvenikov, Badiou pa se pri izganjanju Enega iz ontologije zateka h Zermelo-Fraenkelovi aksiomatizaciji Cantorjeve teorije množic. Badiou po Bunti (15) ni uspešen, saj naj bi bil »Badioujev boj z metastazami Enega« v zadnji instanci »boj nekega modificiranega monizma, ki se ob pomoči figure Dvojega bori proti dualizmu, utemeljenem v figuri Enega«. Navzočnost tega transhistoričnega jedra, tega večnega jedra, tega Enega, je znanost skoz zgodovino vselej znova izpostavljala diskurzom in ravnanjem — na primer v praksah cerkve in/ali kapitala — , ki so bili motivirani z interesi oblasti, tj. z interesi, ki so znanosti strogo zunanji. Iz Althusserja lahko izpeljemo, da to dejstvo odpravlja eno glavnih (idealističnih) iluzij evropskega razsvetljenstva: pokaže, da ni nobene oblasti vednosti, ki ne bi bila vezana na oblast samo. Misel, da že sam vznik Resnice prežene temo ter razprši sence in predsodke, še danes obseda znanstvenike — v tem smislu niso znanstveniki, pa naj se še tako borijo proti religioznim vplivom, nič manj idealisti kakor tisti, zoper katere se borijo. Z Althusserjevo pomočjo smo pokušali opozoriti na dejstvo, da moderna znanost ni prosta ideologij in da v njej poteka ideološki boj med materializmom in idealizmom, ki evropsko misel spremlja vsaj od Aristotelove Metafizike in njenih neusmiljenih kritik Platonovega idealizma naprej. Dolgujemo pa še odgovor na vprašanje, čigavo stališče s tem pravzaprav zanikamo. Kdo natančno je danes tisti, ki predstavlja naravoslovje, Znanost, kot rešeno vseh ideologij? In kdo je tisti, ki obenem reducira humanizem in filozofijo na nekoristno ideološko brbljanje? Odgovor je, na kratko: globalne instance oblasti. Na primer bolonjska reforma visokega izobraževanja jasno kaže, da se v EU soočamo z redukcijo teoretskega humanizma in filozofije, ki ju nadomeščajo sociološke in ekonomsko--statistične študije. A pri tem ne smemo pozabiti, da se soočamo tudi z redukcijo teoretskega naravoslovja, ki ga izrinjata računalništvo in na primer »poslovna informatika«. To je lepa demonstracija Althusserjeve teze, da ni oblasti vednosti, ki ne bi bila vezana na dejansko oblast. Znanstveniki sami nimajo velikega vpliva na strukturne politike, ki narekujejo razvoj znanosti. Te politike so določene v političnih institucijah prek agentov, ki jih ženejo znanosti zunanji interesi. Implicitna predpostavka evropskih izobraževalnih politik je, da huma-nistika in filozofija nista več koristni, ker da ju lahko pri obravnavi družbe nadomestimo z matematiziranimi sociologijami in ekonomijami, ki naj bi bile po novem zmožne matematično kvantificirati družbene procese. Čudovit primer najdemo v nedavni publikaciji OECD, kjer lahko v poglavju o spremembi in rasti — seveda o rasti in ne o padcu — preberemo tole opredelitev naravnih pojavov: »Vsak naravni pojav je manifestacija spremembe. Na primer: spremembe organizmov ob rasti, cikli letnih časov, tokovi plimovanja, cikli nezaposlenosti, vremenske spremembe in borzni indeks Dow-Jones.« (OECD 49) Se pravi, cikli nezaposlenosti so vključeni med naravne pojave. Enako velja za borzni indeks Dow-Jones — za OECD je to naravni pojav. Za cikle nezaposlenosti in za borzo — za borzo! — veljajo po OECD zakoni prav tiste fizike, ki regulira plimovanja in atmosferske procese. Ta bizarna klasifikacija, ta matematizacija družbe oziroma naturalizacija družbe je eden vodilnih ideoloških sofizmov danes. To je ideologija ekonomije in biznisa, ideologija kot znanost, ideologija, ki se prezentira kot znanost. To ni spontana filozofija znanstvenikov, temveč — z besedami Martina Klanjška — pontana znanost ekonomistov. Ekonomija in biznis se predstavljata kot znanstveni, da bi ustvarili vtis, da so zakoni tržnega neoli-beralizma večni in objektivni. Kot je lepo demonstriral Philip Mirowski, se je ekonomija želela prezentirati kot deterministična socialna fizika vsaj od formulacije neoklasične ekonomije naprej. Pareto, Walras, Jevons in Fisher so se pri matematizaciji ekonomije zanašali na hamiltonske formalizme iz fizike 19. stoletja. Mirowski v svoji knjigi formulira uničujočo kritiko te formalistične geste, ki ji očita neutemeljeno uporabo fizikalnih metafor v okviru neoklasične pa tudi poznejše ekonomije. Njegova glavna poanta je v tem, da so neoklasični ekonomisti nekritično prepisali Hamiltonove enačbe iz fizike v ekonomijo in s tem ustvarili nekonsistentno ekonofizi-kalno himero. Lepota Hamiltonovih enačb v fiziki je v tem, da deterministično določajo dinamiko sistema, za katerega veljajo (tj. ne za borzo) za vse čase do neskončnosti. A kot opozori Mirowski, deterministična hamilton-ska metaforika nima nobenega smisla, če obenem z gibalnimi enačbami v polju ekonomije ne formuliramo tudi analogije ohranitvenih zakonov (na primer zakona ohranitve energije), ki (v fiziki) ob upoštevanju določenih simetrijskih zahtev izhajajo neposredno iz Hamiltonovih enačb. Neoklasični ekonomisti ohranitvenih zakonov niso nikdar formulirali, s tem pa so nepopravljivo pohabili svojo »teorijo«. Ko so uveljavljeni fiziki in matematiki — med njimi Laurent, Planck, Helmholtz, Volterra in Gibbs — zahtevali utemeljitev ekonomske aplikacije fizikalne metaforike, so se neoklasični ekonomisti odzvali z nesmisli in nerazumevanjem (Mirowski 279). Ker se niso bili zmožni soočiti s temi zagatami svoje poenostavljene matematizirane »teorije« družbe, so zgubili tla pod nogami ob kvantnome-hanskem sesutju determinističnih korenin klasične fizike (275). Seveda tu nimamo opravka z znanstveno uzurpacijo humanizma ali filozofije. Nasprotno: naravoslovje je tisto, ki je v imenu partikularnih ideoloških gest nelegitimno pretvorjeno v nekakšno ekonometrično statistično črno magijo, v nekakšno ekono-mistiko, ki naj vzdržuje iluzijo transparen-tnosti kapitalizma prostega trga. Povrh tega se situacija ni izboljšala: ekonomija je sčasoma pozabila na nelegitimnost neoklasične instrumentaliza-cije fizike v polju ekonomije, zato da je matematični novorek zaživel svoje lastno življenje kot pripoznan del ekonomskega diskurza. To je tisto, kar današnjim neoliberalnim ekonomistom in poslovnežem omogoča, da svoje nasprotnike tako samozavestno diskvalicirajo kot reakcionarne subjekte, ki — podobno kakor katoliška cerkev v galilejskih časih — danes niso sposobni sprejeti kopernikanske revolucije moderne matematizirane ekonomije.2 Vse to kaže, da danes potrebujemo več filozofije in več znanosti, ne manj. Kot je zapisal Althusser, je teoretska praksa filozofije v razmejevanju ideološkega od znanstvenega v nerazločni realnosti obeh. In danes imamo, morda bolj kakor kdajkoli, opravka z nerazločno realnostjo obeh. OPOMBI 1 Ta članek je eden rezultatov projekta ARRS J7-4175(A): Struktura praznine (temeljni raziskovalni projekt). 2 Ta naturalistični nazor družbe utegne pojasniti dejstvo, da današnji desničarski voditelji demontirajo socialno državo — državo zaznavajo kot umetno, tako rekoč genetsko intervencijo v sociodarvinistično strukturo družbo, ki omogoča preživetje tistim, ki sami niso sposobni preživeti, in torej ipso facto ne bi smeli preživeti. Najbolj pravično politično stanje je po njihovem naravno stanje, stanje vsakega proti vsem, stanje brez zastonjkarstva, ki naj se utelesi v spinozistični državi, kjer je moč obenem tudi pravica. Je pa vsaj zanimivo, da so številni zagovorniki socialnega darvinizma pogosto karseda radikalni kreacionistični nasprotniki biološkega darvinizma. LITERATURA Althusser, Louis. Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov. Prev. Vojislav Likar. Ljubljana: ŠKUC in ZIFF, 1985. Bunta, Aleš. »Saving Private One«. Filozofski vestnik 31.3 (2010): 7—17. Godel, Kurt. »A Remark About the Relationship between Relativity Theory and Idealistic Philosophy«. Godel, Collected Works: Volume II. Ur. Solomon Feferman idr. Oxford: Oxford University Press, 1990. 202—207. ---. »Some Observations About the Relationship between Theory of Relativity and Kantian Philosophy«. Godel, Collected Works: Volume III. Ur. Solomon Feferman idr. Oxford: Oxford University Press, 1995. 230—260. Ličer, Matjaž. »Godlovo pojmovanje časa in Badioujeva razklenitev konstruktivizma«. Filozofski vestnik 31.3 (2010): 17—31. OECD. Measuring Student Knowledge and Skills: A New Framework for Assessment. Pariz: OECD Publications Service, 1999. Pais, Abraham. Subtle is the Lord: The Science and the Life of Albert Einstein. Oxford idr.: Oxford University Press, 1982. Macherey, Pierre. »Althusser and the Concept of the Spontaneous Philosophy of Scientists«. Prev. Robin Mackay. Parrhesia 6 (2009): 14—27. Mirowski, Philip. More Heat than Light: Economics as Social Physics, Physics as Nature's Economics. Cambridge, New York in Melbourne: Cambridge University Press, 1989. Spinoza, Baruch de. Etika. Prev. Primož Simoniti. Ljubljana: Slovenska matica, 1988. Filozofija in »interdisciplinarnost« Rok Benčin Filozofski inštitut, ZRC SAZU, Ljubljana, Slovenija rok.bencin@zrc-sazu.si Razprava analizira težaven odnos humanistike do znanstvenega mišljenja ob odsotnosti filozofskega sistema vednosti, ki bi lahko služil kot skupni okvir različnih režimov mišljenja. Ko filozofija pristane na konsenz, da ni več mogoča kot sistem, izumi različne oblike»interdisciplinarnosti«, kiji omogočajo preseči partikularnost posameznih disciplin mišljenja. Ključne besede: humanistika / filozofija / ontologija / estetika / znanost / interdisciplinarnost UDK 165:001.3 UDK 111.852 Uvod Znanost se humanističnim disciplinam zastavlja kot problem, saj prinaša vztrajno negotovost glede odgovora na vprašanje, ki ga lahko po Heideggerju formuliramo takole: »Kaj je mišljenje?« Humanistika se s tem problemom praviloma sooča v skladu z eno od dveh temeljnih strategij: bodisi privzame določen ideal znanosti, po katerem naj bi se ravnala, da bi tudi sama postala znanost,1 bodisi definira nezvedljivo specifičnost svojega načina ali objekta mišljenja, ki naj bi ga znanost ne mogla nadomestiti ali ustrezno obravnavati. To klasično alternativo med »vulgarnim« pozitivizmom in »naivnim« humanizmom dopolnjujejo poskusi njenega premoščanja: našteli bi lahko vrsto zahtev po oblikovanju humanističnim disciplinam lastne znanstvenosti, ki ne bi bila zgolj približevanje nekemu zunanjemu idealu in s tem »posnemanje« znanstvene metodologije, temveč oblikovanje določenega načina mišljenja, ki bi se »strukturno« ujemal z moderno znanostjo. Takšna zahteva je bila posebej odmevna v althusserjevskem marksizmu in v lacanovski psihoanalizi.2 Pogosto srečamo tudi mnenje, da sta sodobna humanistika in sodobna znanost morda divergentni v svojih metodah, a konvergirata v ugotovitvah: na primer spoznanja relativnostne teorije in kvantne mehanike naj bi se ujemala z novo ontološko podobo »odprtosti« ali »necelosti« sveta, ki jo prinaša humanistika. Drugo vrsto premoščanja klasične alternative povzema načelo »interdisciplinarnosti«: različne znanstvene in humanistične discipline lahko sodelujejo pri proučevanju specifičnega objekta, pri čemer razcep med različnimi načini mišljenja postane dobrodošel, saj omogoča širše in bolj poglobljeno spoznanje. Ob premisleku o premoščanju razcepa med različnimi režimi mišljenja se lahko vprašamo, ali se mišljenje kot problem zastavlja tudi znotraj same znanosti. Če se, če si mora tudi znanost priti na jasno glede tega, da misli (gl. Riha 97), postane vprašanje mišljenja skupno vprašanje humanistike in znanosti. Tako znanost kakor humanistika se lahko ravnata po svoji želji, da mislita, ali pa glede te želje popustita in se prepustita drugim vodilom, prva imperativu rentabilnosti, druga pa imperativu kulturno-ideolo-ške koristnosti (gl. Riha 106, 111). Takšna postavitev skupnega vprašanja mišljenja bi seveda zahtevala izstop iz filozofskega konteksta, v katerem je to vprašanje zastavljeno pri Heideggerju — njemu je namreč jasno, da znanost ne misli in ne more misliti.3 Toda zakaj mora filozof znanosti odreči zmožnosti mišljenja? Škandal, ki ga znanost povzroči v območju humanistike, je v tem, da pokaže, da »misel ni enako smisel« (Riha 106). Po drugi strani pa humanistika vse do danes vztraja, da je prav smisel tisti proizvod, s katerim lahko družbeno upraviči svoj obstoj, na kar kaže tudi promocijsko geslo, ki ga je nekaj časa uporabljala Filozofska fakulteta v Ljubljani: »Humanistika ima smisel.« Filozofska diskreditacija znanosti ima svoj notranje-filozofski predpogoj, ki je tesno povezan tudi s težavami premostitve prepada med nezve-dljivimi režimi mišljenja. Strogo gledano se pri Heideggerju filozofija o resnici znanosti ne izreka več iz meta-pozicije filozofskega sistema, iz pre-tenzije filozofije po univerzalni vednosti, ampak se izreka zato, ker resnico misli po vzoru nekega drugega »partikularnega« področja mišljenja oziroma ker misli »pod pogojem« (če naj uporabimo izraz Alaina Badiouja) neke druge zunanjosti filozofije, namreč umetnosti. Heideggerjeva filozofija preverja konsekvence, ki jih ima mišljenje umetnosti, predvsem pesništva, za mišljenje nasploh. Ideal mišljenja je zato ideal umetnosti, ki je prepoznan kot diametralno nasprotje ideala znanosti. Nerazmerje med tema režimoma mišljenja, nemožnost sleherne komplementarnosti med njima, je pravzaprav posledica nemožnosti metafizične filozofije, ki ni več zmožna priskrbeti meta-vednosti, ki bi mišljenju zagotavljala enotnost. Preprosto rečeno, filozofija ni več mogoča kot sistem, ki bi služil kot skupni okvir različnih disciplin mišljenja. Naš namen ni načenjati že dodobra prežvečene teme »konca velikih zgodb« — saj filozofsko (samo)kritiko univerzalizma, kot bomo videli, dopolnjuje nič manj pomembna kritika partikularizma ločenih miselnih disciplin —, temveč prek vprašanja o problematičnem položaju post-sis-temske filozofije ponuditi modele mišljenja povezav med različnimi režimi mišljenja. Tako znanstvene kakor humanistične discipline mišljenja lahko vprašanje »interdisciplinarnosti« (v širšem pomenu besede) obravnavajo kot sekundarno, saj imajo svoj objekt in specifične metode, s katerim ta objekt proučujejo, kar pomeni, da lahko načeloma obstajajo kot samostojne. Nasprotno pa je za filozofijo, ki strogo gledano nima svojega objekta in ki naj ne bi bila več mogoča kot sistem, to vprašanje ključno, saj zadeva samo možnost njene prakse. V nadaljevanju se bomo tako ukvarjali z načini, na katere različne filozofije pojmujejo prehode in kroženje konceptov med različnimi disciplinami mišljenja. Konec sistemov? Filozofija je v času po Heglu večinoma pristajala na konsenz, po katerem ni več mogoča v obliki spekulativnega sistema.4 Zato je morala na novo definirati odnos do svoje zunanjosti, se pravi, do nekega mišljenja, ki ga ne poseduje oziroma ki se ne dovrši v njej sami. Nove možnosti svojega obstoja je filozofija našla tako, da se je umestila na obrobje katere od partikularnih vednosti/praks, zato da bi ponudila premislek njihovih metodoloških temeljev in univerzalizirala njihove učinke na mišljenje. Toda to lahko privede do pojava, ki ga je Badiou (Manifest 101—105) poimenoval »prešitje« filozofije z enim od njenih pogojev (pozitivizem prešije filozofijo z znanostjo, marksizem s politiko ipd.) — tj. z določenim režimom mišljenja, ki ga določena filozofija prepozna kot resničnega —, kar navsezadnje vodi v samoukinitev filozofije. A hkrati s kritiko univerzalizma filozofija v 20. stoletju goji tudi kritiko partikularizma: pogosta je kritika »privatizacije« ali »parceliranja« vednosti (predvsem humanistične in družboslovne) na posamezne jasno razmejene discipline. Četudi je ta filozofija kritična do svoje sistemske metafizične tradicije, ki teži k univerzalni vednosti, naj bi bilo prepoznanje resničnega mišljenja še zmerom stvar filozofije in ne posameznih strokovnih ved. Kot smo videli pri Heideggerju, je filozofija tista, ki zatrdi, da je poetično mišljenje tudi resnično mišljenje in da se v njegovi luči znanost izkaže za nemišljenje. Z gledišča posamezni strok pa filozofija ne glede na svoj deklarativni imanentizem objekte vednosti še vedno »reducira« na koncepte, ki jih vnaprej oblikuje sama, ali pa uporablja znanstvene koncepte za svoje namene na »zgolj metaforičen« način. Dobro znano je nelagodje umetnostnih zgodovinarjev ob filozofskih komentarjih umetnin ali posmeh znanstvenikov ob filozofskih (zlo)rabah znanstvenih konceptov. Kakšna pozicija tedaj preostane filozofiji, če nasprotuje tako univerzalni in neomejeni kakor partikularni in omejeni vednosti? Ontološki obrat Pri Heideggerju kot najostrejšemu kritiku filozofije kot metafizike nalogo mišljenja resnice v veliki meri prevzame umetnost. V uvodu k izboru svojih spisov o Hölderlinovi poeziji (Razjasnjenja 9) zapiše, da ti komentarji niso »prispevek k literarnozgodovinskemu raziskovanju in estetiki«, ampak izvirajo »iz nujnosti mišljenja«. V kontekstu naše razprave se zastavlja vprašanje, zakaj literarna zgodovina in estetika ne moreta zajeti te nujnosti. Prva je ne more zajeti zato, ker poezijo proučuje zgolj kot objekt, ne doseže pa bistva poezije, v katerem lahko po Heideggerju najdemo drugačno vrsto mišljenja, ki presega (metafizično in s tem tudi znanstveno) epistemološko načelo adekvatnosti med spoznanjem in njegovim objektom. Literarna zgodovina morda lahko prinese resnično spoznanje o poeziji kot o partikularnem bivajočem objektu, vendar prezre, da pesništvo prinaša novo paradigmo mišljenja biti in s tem resnice. Na drugi strani estetika kot filozofska disciplina sicer lahko obravnava pesništvo glede na pojem resnice, a ta pojem je filozofski, metafizičen pojem in ne izhaja iz pesništva samega. Šele tista filozofska misel, ki presega metafiziko in s tem estetiko, se lahko povzpne na raven pesništva in pre-misli njegovo misel. Hölderlinova poezija ni izbrana kot poljuben zanimiv objekt, ampak kot model mišljenja: ob njej bomo šele zmožni dojeti, kaj pravzaprav pomeni misliti: »Da bi to izkušanje [Hölderlinove poezije] mislili zadevi primerno, da bi prevprašali področje, na katerem igra — temu dozdajšnje mišljenje še ni doraslo.« (182) Po Heideggerju moramo bit misliti izhajajoč iz govorice, »bistvo govorice [pa je] treba razumeti iz bistva pesništva« (41). Na tem mestu nastopi Hölderlin, saj v svojih pesmih »pesni bistvo pesništva« (34). Ob Hölderlinovi poeziji torej lahko zastavimo vprašanje pesništva, ki nas vodi do vprašanja govorice in s tem do vprašanja biti. Prav zaradi ključne vloge pesništva se Heideggerju zastavi vprašanje odnosa med filozofijo in umetnostjo oziroma med mišljenjem (Denken) in pesništvom (Dichten). Mišljenje in pesništvo sta dva načina približevanja skupnemu in vzajemnemu izvoru govorice in biti: »Vsako bistveno upo-vedovanje sliši nazaj v to zastrto soslišje povedi in biti, besede in reči.« (Heidegger, Na poti 254) In vendar je njuno sorodstvo problematično. Ta načina »bistvenega upovedovanja« nista medsebojno prevedljiva brez ostanka. Ni naključje, da Heidegger ravno s tem vprašanjem sklene svoj spis »Kaj je filozofija?«: »Med obema pa je hkrati prepad, zakaj 'prebivata na najbolj razdvojenih vrheh'.« (Izbrane 407) Med filozofijo in poezijo torej obstaja moment nerazmerja in zato ju ne smemo združevati v »kalni mešanici«, temveč ju moramo misliti kot vzporednici, ki »se režeta v neskončnem« (Heidegger, Na poti 205). Obenem pa ju ne moremo misliti ločeno, saj je njuna bližina »sama tisto dogodje, iz katerega sta pesnjenje in mišljenje šele napoteni v lastno svojega bistvovanja« (206). Filozofija in umetnost sta torej povezani ob vprašanju biti, ki ima po Heideggerju nalogo, da dopolnjuje vednost s smislom in usmerja človekovo delovanje. Ne gre torej zgolj za podobnost po analogiji ali za naknadno »interdisciplinarno« povezavo. Če partikularnih ved in znanosti ne povezuje temeljno vprašanje, vednost ostaja zgolj »razkrojena mnogoterost disciplin« (Heidegger, Izbrane 116). Filozofija se mora zato postaviti po robu mnoštvu partikularnih disciplin, ki jih povezuje zgolj tehnični odnos subjektov volje do objektov sveta. Pomena umetnosti za filozofijo potemtakem ne smemo obravnavati zgolj na podlagi domnevnega jezikovnega obrata filozofije, temveč vsaj v tolikšni meri iz njenega »ontološkega obrata«. Prav ta tudi po Badiouju (Deleuze 27) zaznamuje filozofijo 20. stoletja in utrjuje Heideggerjev pomen v njej: »To stoletje bo zagotovo znano kot ontološko. Ta usmeritev je veliko bolj bistvena kakor 'jezikovni obrat', ki mu ga pripisujejo.« To ugotovitev potrjuje tudi drugi pomemben ontološko-estetski projekt v nemški filozofiji 20. stoletja. V mislih imamo Theodorja W. Adorna, po katerem filozofsko mišljenje umetnosti prav tako pogojuje nekakšno ontološko vprašanje: vprašanje o nekem realnem, ki se v konstituciji realnosti nujno izgubi: »Mišljenje se lahko v odnos do umetnosti postavi zgolj na podlagi tega, da nekaj v realnosti — nekaj za tančico, ki jo razobeša medsebojna igra institucij in lažnih potreb — objektivno zahteva umetnost, in sicer umetnost, ki govori v imenu tistega, kar tančica skriva.« (Adorno, Aesthetic 24) Naloga mišljenja se je prebiti do tistega, kar je na objektu več od njega samega: »Ta 'več' mu ni vsiljen, ampak ostaja imanenten kot tisto, kar je bilo iz njega izrinjeno.« (Adorno, Negative 161) To zahteva tudi prekoračitev delitve med partikularnimi disciplinami, ki objekt reducirajo na to, kar zgolj je. A v nasprotju s Heideggerjem se umetnosti in filozofiji pri Adornu vsiljuje še tretji člen: politika. Tako umetnosti kakor filozofiji je namreč skupen njun ambivalentni družbeni položaj: njuna distanca do družbe, njuna avtononomija, je po eni strani sama družbeni proizvod, posledica zmagoslavja buržoazije in kapitalizma, po drugi strani pa nosi obljubo možnosti drugačnega sveta, v katerem bo človeštvo emancipirano od »lažnih potreb«, torej od družbenih antagonizmov. Tisti »več«, do katerega se mora prebiti mišljenje in ki onemogoča delitev na discipline, je »več« obljube emancipacije, se pravi, nekaj, kar še ne obstaja. Ta »več« je tudi tista resnica, v kateri »konvergirata« filozofija in umetnost (Adorno, Aesthetic 172). Resnica, ki kroži po umetnosti, filozofiji in politiki, je postajajoča resnica, ki se lahko udejanji šele z emancipacijo: »Pojavitev neobstoječega, kot da bi to obstajalo, motivira vprašanje po resnici umetnosti. Zgolj v tej obliki umetnost obljubi tisto, česar ni; objektivno, čeprav krhko, zabeleži zahtevo, da mora biti neobstoječe — če se pojavlja — tudi možno.« (109) Da bi mišljenje ostalo zvesto tej obljubi, se mora odreči tako univerzalizmu kakor partikularizmu, saj oboje ostaja podrejeno načelu identitete, ki ga mora filozofija po Adornu nujno preseči. Partikularizem sicer premaga hegemonijo univerzalnosti, a zapade identitarnemu fetišizmu partikular-nih entitet. Obe poziciji mora zato preseči »negativna dialektika«, ki lahko misli tisto, kar je na stvareh neidentično. Negativna dialektika odgovarja na »poziv k povezovanju izjav brez sistema, ki je poziv k mišljenjskim modelom«; »negativna dialektika je skupek analiz modelov« (Adorno, Negative 29). Takšno mišljenje misli reči v širšem kontekstu, a jih hkrati ne podreja »splošnemu super-konceptu« (prav tam). Kar smo pravkar ohlapno poimenovali širši kontekst, je po Adornu pravzaprav vpetost reči v družbene antagonizme in njihova utopična razsežnost. Tudi pri Gillesu Deleuzu najdemo različico takšne ontološko-politič-ne enotnosti mišljenja. Poglavitna karakteristika biti je namreč po Deleuzu njena »enoglasnost«: »Enoglasnost biti pomeni, da je bit Glas, ki se izreka, in se izreka v enem samem 'smislu' o vsem, o čemer se izreka.« (Deleuze, Logika 172) Filozofska misel se mora tako prebiti do te ontološke enotnosti, vzpostaviti ravnino mišljenja, ki bo omogočala prehajanje konceptov med različnimi problemskimi polji. V knjigi Mille plateaux tako na primer najdemo pojmovno dvojico molarno/molekularno, ki izvira iz kemije, a ji Deleuze in soavtor Félix Guattari namenita ključno vlogo pri razpravljanju o politiki, psihoanalizi, jezikoslovju itn. Prav tako se skoz celotno knjigo pojavlja geološki pojem plasti, razvit v poglavju o »geologiji morale«. Takšno povezovanje problemskih polj je mogoče v modernem tipu knjige, v »knji-gi-miceliju«, ki jo Deleuze in Guattari ločita od klasične »knjige-korenine«. Knjiga-micelij ni osredinjena okoli subjekta ali objekta, ampak katerokoli svojo točko povezuje s katerokoli drugo. Zato se ne sprašujemo več, kaj knjiga pomeni, ampak kako funkcionira in s čim se povezuje: »Ko pišemo, je edino vprašanje, s katerim drugim strojem se lahko cepi literarni stroj in s katerim se mora cepiti, da bi deloval.« (Deleuze in Guattari, Mille 10) Če želimo razumeti, kaj omogoča takšno prehajanje konceptov, se lahko obrnemo na Logiko smisla, v kateri Deleuze definira mišljenje tako, da podobe »idealne igre« brez pravih pravil iz Carrollove Alice v čudežni deželi združi z Mallarméjevim verzom »Vsaka misel je met kock.« Idealne igre, o kateri govorimo, ne more uresničiti kak človek ali kak bog. Samo misliti jo je možno, in še to le kot nesmisel. Pa vendar je prav to sama dejanskost mišljenja. To je nezavedno čistega mišljenja. [...] Misel, ki oddaja neko porazdelitev singularnosti. To so vse tiste misli, ki komunicirajo v eni sami Dolgi misli, ki vse oblike oziroma figure nomadske porazdelitve priredi svojemu premeščanju, povsod vdihne naključje in vsako misel razveji. (Deleuze, Logika 66—67). Koncepti lahko prečkajo meje disciplin, ker obstajajo na ravni, ki je prvotnejša od teh meja. Na ravni virtualnega obstaja ena sama misel, v kateri je mogoča komunikacija med problemi in koncepti. Strogo rečeno, mišljenje ni univerzalen skupni element, ki omogoča splošno enotnost smisla. Enotnost se vzpostavi šele na ravni »nesmisla« ali »nezavednega čistega mišljenja«, ki ga lahko dosežemo šele z njegovo virtualizacijo. To mišljenje pa je obenem že neposredno politično: »Zaradi te igre, ki je samo v mišljenju in ki nima drugega rezultata kot umetniško delo, sta lahko mišljenje in umetnost dejanska in zmoreta zmotiti dejanskost, moralnost in ekonomijo sveta.« (67) Ne smemo prezreti, da Deleuze v nasprotju s Heideggerjem in Adornom znanosti podeli digniteto mišljenja: filozofija, umetnost in znanost so njegove tri discipline mišljenja (gl. Deleuze in Guattari, Kaj je filozofija?). Badiou (Deleuze 9) mu sicer očita, da gre pri njegovi rabi znanstvenih konceptov (Badiou ima v mislih predvsem matematiko) zgolj za metafore. Toda vnaprejšnji odgovor na ta očitek najdemo na tistih straneh Razlike in ponavljanja, kjer Deleuze prav na primeru matematike reflektira svojo metodo prehajanja konceptov med različnimi miselnimi polji: Tu ni nobene metafore razen metafore, ki je kosubstancialna Ideji, in sicer metafora dialektičnega prenosa oziroma 'diafore'. V tem je pustolovščina Idej. Ni matematika tista, ki se aplicira na druga področja, dialektika je tista, ki za svoje probleme, zavoljo njihovega reda in pogojev, ustoliči neposredni diferencialni račun, ki ustreza obravnavanemu področju in ki je svojstven obravnavanemu področju. (Deleuze, Razlika 290) Filozofija torej ne aplicira konceptov enega področja na druga področja, temveč oblikuje »ideje«, ki svoje ime in osnovno logično matrico sicer lahko najdejo na primer v nekem matematičnem konceptu, vendar se ta ideja na vsakem področju udejanja povsem neodvisno. Deleuze na tem mestu pravzaprav loči med dvema momentoma klasične definicije metafore: prenos pomena loči od načela tega prenosa, ki je načelo podobnosti oziroma analogije. Filozofsko mišljenje, ki mora doseči »eno samo Dolgo misel« onstran delitev na discipline, prenaša ideje, toda načelo tega prenosa ni podobnost, temveč sámo postajanje ideje, ki je »neposredna na vsakem področju« (314). Od ontološke do metaforične skladnosti Zdi, se da ima filozofija pri Deleuzu dvojno vlogo: po eni strani je ena od disciplin mišljenja, po drugi pa sama vmesnost disciplin, kraj postajanja čiste misli, manifestacija njene enotnosti. Deleuze tako lahko piše o literaturi, filmu, matematiki, geologiji, biologiji, klasikih filozofije, kapitalizmu itn., a vendar piše vseskoz o isti stvari — skoz metonimično drsenje tem in problematik se konstituira konsistenca serije konceptov, ki tvorijo Deleuzovo filozofijo. Takole njegov postopek in lastno razmejitev od njega opiše Jacques Rancière: Deleuze po mojem spada med tiste filozofe, ki so želeli razširiti filozofijo, ji dati konstitutivno vlogo pri tem, kar obravnavamo kot njene objekte, zato da bi vstopila v — oziroma da bi v svoje osrčje postavila — svojo lastno zunanjost. Določa torej bistveno orientacijsko točko za mojo namero, ki pa je, nasprotno, v tem, da filozofija izstopi iz same sebe, da njene postopke, propozicije, argumente in opise vključimo v topografijo razširjenega teritorija miselnih izumov, kjer bo srečala stavke pisateljev, montaže režiserjev, a tudi jezikovne in miselne izume, s katerimi se v misli poskušajo tisti, ki ne štejejo za mislece. (Rancière, »Politique« 174) Lahko bi rekli, da je Deleuzova metoda »centripetalna«: filozofija se lahko poljubno širi — govori lahko o vsem, toda le zato, da bi pridobila nove koncepte, s katerimi bi potrdila svojo ontologijo. Rancièrova metoda pa bi bila, nasprotno, »centrifugalna«: filozofske teze izvzame iz okrilja filozofije, da bi jih soočila z nefilozofskimi tezami. Medtem ko je po Deleuzu vsako mišljenje mogoče vključiti v filozofsko mišljenje, je po Rancièru vsako mišljenje, tudi filozofsko, mogoče odvezati od »telesa«, ki ga je proizvedlo, torej od njegove eksplicitne intence, prvotnega konteksta in zmožnosti, ki naj bi avtorizirale njegovega nosilca. Vsako misel je mogoče soočiti s katerokoli drugo — to po Rancièru zahteva epistemološka predpostavka enakosti, ki pomeni tudi že specifično politiko epistemologije: Da bi razumeli zastavek emancipacije, moramo ukiniti delitev na discipline. Ta epistemološka zahteva je tudi politična zahteva. Ce misel postavimo kot nekaj, kar zanika ločitve med filozofsko argumentacijo, zgodovinsko razlago in literarno izjavo, jo tudi definiramo kot zmožnost kogarkoli. V osnovi obstajata dve logiki: ta, ki deli misel na pridržane kompetence, domene specialistov, ki jo fragmentirajo po razlikah, ki služijo kot valuta načelne neenakosti, in tista, ki vidi v misli nedeljivo zmožnost, podobno v vseh svojih izvajanjih, misel, ki jo lahko kdorkoli deli s komerkoli. Sam v filozofiji vidim predvsem zmožnost deklasifikacije in redistribu-cije teritorijev, dodeljenih disciplinam in kompetencam. Filozofija pravi, da misel pripada vsem. (167—168) Rancière svojo nalogo misleca vidi v izoblikovanju diskurza, ki omogoča ohranjanje — in prispeva k nadaljnjim verifikacijam — enakosti kot predpostavke. Zato se je posvetil, kot pravi, »konstituiranju sfere intele-gibilnosti za to egalitarno moč« (Rancière, »La Méthode« 515), ki deluje ne le neposredno v politiki, temveč tvori tudi meta-politiko drugih praks. Rancière se v ta namen loti raziskav na zelo različnih področjih — v politiki emancipacije, pedagogiki, estetiki, zgodovinopisju, epistemologiji —, pri čemer na isto ravnino postavlja tekste klasikov filozofije in literature, tekste sodobnih sociologov in zgodovinarjev pa tudi tekste, ki so jih napisali proletarci 19. stoletja, ki so noči namesto za reprodukcijo svoje delovne sile porabili za »kulturno« dejavnost (gl. Rancière, La nuit). Če razpravljamo o odnosu filozofije do njene zunanjosti, naposled ne moremo niti mimo Badiouja in njegove teorije pogojev. Četudi je Badiou znan po svoji reafirmaciji možnosti filozofije v današnjem času, ne smemo prezreti, da hkrati nadaljuje delo njene dekonstrukcije. Badiou namreč filozofiji odreče tako zmožnost mišljenja biti kakor zmožnost izrekanja resnice. Bit lahko misli le matematika (torej znanost), natančneje, teorija množic, resnice pa se lahko dogajajo znotraj omejenega števila praks: v praksi politike, umetnosti, znanosti in ljubezni. Kakšna naloga torej sploh še preostane filozofiji? Filozofija ustvarja »poenoten konceptualni prostor«, v katerem »ima mišljenje dostop [...] do svojega časa« (Badiou, Manifest 87—88). Misliti svoj čas pomeni misliti prelomne dogodke, ki odpirajo postopke resnice, ki definirajo ta čas. Filozofija tako izumlja koncepte, s katerimi je mogoče misliti »hkratno možnost« (87) sodobnih resnic, tj. misliti resnice kot mogoče istočasno. Te resnice tvorijo »pogoje« filozofskega mišljenja. Toda ker dogodki obstajajo le kot izginuli, eksistenca resničnostnih postopkov pa je zaradi polemične in prelomne narave resnic obsojena na negotovost, jim filozofija, s tem ko potrjuje in razglaša njihovo eksistenco, nudi »zavetje« (prav tam). Naloga filozofije je dvojna: po eni strani mora izdelati koncept resnice, ki bo na ravni resnic njenega časa, po drugi pa mora afirmirati eksistenco resnic kot takšnih in s tem negirati sofistično pozicijo, za katero obstaja zgolj mnoštvo mnenj. Na prvi pogled morda ni povsem jasno, zakaj Badiou poudarja, da mora filozofija misliti resnice iz različnih domen hkrati in skupaj. Za to obstajata vsaj dva razloga. Prvi je v Badioujevem prepričanju, da se mora filozofija ogniti »prešitju« s katerim od njenih pogojev, saj to ustavi »svobodno igro«, potrebno za »intelektualno kroženje med resničnostnimi postopki« (Badiou, Manifest 101). Pri tem moramo paziti, da »svobodne igre« ne razumemo napačno, na primer kot zahtevo po avtonomiji domen, v katerih so možne resnice (v smislu Lyotardovih jezikovnih iger); razumeti jo kaže kot možnost skladnosti med resnicami v različnih domenah. Ne gre na primer za to, da bi morala biti umetnost načelno neodvisna od politike — nasprotno, dopustiti moramo možnost, da lahko neka umetniška in neka politična resnica konvergirata. Nasprotovanje prešitju prav tako ne pomeni nasprotovanja vsakršni naddoločenosti filozofije s katerim od njenih pogojev. Že sam pojem »pogoja« pravzaprav pomeni naddoločenost, saj si filozofija prizadeva ravno za to, da ne bi nič omejevalo učinkov posamezne resnice na mišljenje. S predpostavko o možni skladnosti resnic smo pravzaprav odkrili tudi že drugi pomen »hkratne možnosti«. A vendarle ostaja nejasno, kako to možnost misliti. Že v zgodnejšem delu Théorie du sujet najdemo širok »tematski repertoar«, ki ga tvorijo politična teorija, logika in matematika, zgodovinske okoliščine, psihoanaliza, literatura in teater, bog, klasična filozofija ... V knjigi se morajo pojaviti vse naštete teme, zato da bi se lahko prebili do prenovljenega pojmovanja dialektike, osredinjene okoli kategorije subjekta. V ta namen je treba soočiti tudi avtorje, ki so vsak po svoje prispevali k dosedanjemu razvoju dialektike. Badioujev seznam mislecev, ki jih bo upošteval, je prav tako širok in se ne omejuje na filozofe: med njimi so Hegel, Hölderlin, Mallarmé, Lacan, Pascal, Rousseau, Marx, Engels, Lenin, Mao ... (Badiou, Théorie 12) Oliver Feltham metodo te knjige označi kot »dialektično pletenje« (129). Metafora pletenja označuje Badioujevo metodo, ki je po Felthamu tudi sama metaforična, ko na primer »podaljšuje metaforične substitucije, ki so že pri delu v Mallarméjevi umetnini, z dodajanjem [Badioujevih] lastnih označevalcev kot nadaljnjih metafor« (130). Filozofski označevalci označujejo dialektično matrico, ki jo Mallarmé razvije v sonetu, da bi jo lahko soočili z dialektično matrico, ki jo razvije na primer neka politična organizacija. Filozofski koncepti so morda res produkti čistega mišljenja, toda njihova produkcija temelji na izpeljevanju implikacij miselnih izumov v različnih domenah (v politiki, matematiki, poeziji ipd.) — oblikujejo prizorišče, ki omogoča prevedljivost med miselnimi presežki. Takšen postopek Badiou ohrani tudi v kasnejši teoriji pogojev. Filozofija resnic ne povezuje v sistem, tudi zgolj našteva jih ne — filozofskim konceptom prej »ustreza metafora prostega kroženja« (Badiou, Manifest 88). Zaradi tega kroženja lahko matematika nastopi kot ontologija — koncepti teorije množic postanejo ontološki koncepti, vendar le ob intervenciji filozofije, ki izjavi: »matematika je ontologija«. S tem pa se kroženje še ne ustavi. Spoznanja o biti lahko srečamo na primer tudi v Mallarméjevem sonetu (Badiou, Pogoji 108—129). Prav tako lahko filozofija »registrira politični pogoj v skladu s parametri ontologije« (Badiou, »Očrt« 250). To kroženje omogoča »metaforična skladnost« (Badiou, Être 111), ki jo filozofija vzpostavlja med svojimi pogoji. V sklepu moramo zato opo- zoriti, da v nasprotju s Heideggerjem, Adornom in Deleuzom pri Rancieru in Badiouju filozofskega kroženja konceptov ne omogoča več »enogla-snost« biti, temveč je povezava med temi koncepti »zgolj metaforična«, vendar v prenovljenem, afirmativnem smislu. K novi paradigmi sistematičnosti V tem pregledu smo ugotovili, da se filozofija niti tedaj, ko se odreče svoji klasični sistematični podobi, ne more odreči določeni obliki univerzalnosti svojih konceptov oziroma njihovi veljavnosti v različnih vednostih oziroma praksah. Filozofski koncepti resda niso več mesto, v katerem bi mišljenje, ki se sicer lahko začenja zunaj filozofije, prišlo do svoje do-vršitve. Toda ko se filozofija umesti na obrobje neke vednosti ali prakse, preverja širše konsekvence neke vednosti oziroma nekega dejanja, ki je na tem mestu oziroma ki se je tod izvršilo. Preverja torej, katera spoznanja niso omejena le na objekt posamezne vednosti, ampak jih je moč »podaljšati« tudi zunaj njenih meja. Področje delovanja filozofije je torej vmesni prostor prehajanja konceptov med različnimi diskurzi. Ko se filozofija odreče sistemu, svojih konceptov ne aplicira več na objekte neke partikular-ne vednosti ali prakse, temveč povezuje implikacije posameznih spoznanj in dejanj, ki jih privzema kot singularne miselne modele. Da pa bi filozofija lahko izpolnila to nalogo, mora zatrditi povezljivost in prevedljivost med miselnimi disciplinami, kar pomeni, da se mora prebiti do nove paradigme univerzalnega dometa svojih konceptov. Ta paradigma vsebuje tri momente. Prvi je filozofsko prepoznanje neke resnice ali nekega izjemnega primera mišljenja znotraj nekega področja, mišljenja, ki naj bi imelo širše konsekvence. Na podlagi njegovih implikacij filozofija izumlja filozofske koncepte, kar je drugi, moment, moment »čiste« misli. Sledi tretji moment, eksplikacija: filozofija poskuša s svojimi koncepti pojasniti stanje na nekem drugem področju in na njem poiskati primere mišljenja oziroma resnice, ki bi bili ekvivalentni primerom z izhodiščnega področja. Tri momente prikazuje spodnja preprosta shema: miselx ^ (implikacija) ^ filozofski koncept ^ (eksplikacija) ^ misel y Pri tem pa je pomembno, da se področje, s katerega prihaja posamezna resnica, izmenično znajde tako na mestu x kakor na mestuy, tako da filozofija v nekem trenutku preverja njegove implikacije, v drugem pa mu eksplicira svoje koncepte. Brez te vzajemnosti pride do prešitja in s tem blokade filozofskega kroženja. Opozoriti moramo, da se proces prenosa konsekvenc konceptov na druga področja razlikuje od priljubljenega pojma interdisciplinarnosti. Pri tem pojmu gre za dopolnjevanje spoznanj več strok, pri čemer vsaka pri pridobivanju svojih spoznanj ostaja v lastnih metodoloških mejah in pri lastni definiciji svojega objekta. Rezultati se zato združeni naknadno in nimajo notranje medsebojne povezave. Proces, ki smo ga skušali opisati, pa, nasprotno, prinaša intervencijo, ki lahko spremeni metodološko paradigmo neke vede in način, na katerega ta definira svoj objekt. Filozofija je po svojem bistvu »interdisciplinarna« na prav ta, radikalnejši način: na podlagi določenega miselnega modela se lahko spremenijo same koordinate njenega mišljenja. OPOMBE 1 Pojem »ideal znanosti« si izposojamo pri Jeanu-Claudu Milnerju, ki komentira Freudov scientizem. (Milner 39-40) 2 V zvezi z lacanovsko psihoanalizo lahko navedemo Milnerjev komentar: »Kar zadeva analitično operacijo, znanost nima vloge idealne točke — ki bi bila morebiti oddaljena v neskončnost. Strogo povedano, znanost ni zunanja, nasprotno, inherentno strukturira samo materijo njenega [psihoanalitičnega] objekta.« (41) 3 »Znanost torej ne misli; s svojimi metodami v tem smislu sploh ne more misliti. S pomočjo fizikalnih metod na primer ne moremo reči, kaj je fizika. O tem, kaj je fizika, lahko mislimo le na način filozofskega vprašanja.« (Heidegger, Konec 139) 4 Mnogi avtorji so smisel filozofije videli ravno v refleksiji njenih omejitev in s tem omejitev moči mišljenja nasploh. Ugotovitev o mejah pa se lahko hitro sprevrne v zapoved: mišljenje ne le je omejeno, temveč mora biti omejeno. S tem filozofija najde še eno možnost svojega obstoja: postane etični diskurz kot diskurz imperativa omejitve. Etika — predvsem kolikor je poudarjen njen negativni moment preprečevanja zla — funkcionira kot niz pravil, katerega naloga je, da omejuje moč radikalnega mišljenja: filozofijo kritizira v njeni zahtevi po univerzalnosti, znanost kritizira v njenem učinkovanju na biološko realno, opozarja na zločine »totalitarnih« režimov, v katere se izteče radikalna politika, ipd. Etični diskurz je simptomatičen, ker izhaja iz kritike zunanje pozicije sistematičnega mišljenja, hkrati pa obnavlja to zunanjost, ko se določenim praksam vsiljuje kot niz normativnih omejitev, ki ne izhajajo iz njih samih LITERATURA Adorno, Theodor W. Aesthetic Theory. Prev. Robert Hullot-Kentor. London in New York: Continuum, 2004. ---. Negative Dialectics. Prev. E. B. Ashton. London in New York: Routledge, 1973. Badiou, Alain. Ali je mogoče misliti politiko?; Manifest za filozofijo. Prev. Rado Riha in Jelica Šumič-Riha. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004. ---. Deleuze, hrumeneje biti; Drugi manifest za filozofijo. Prev. Rok Benčin idr. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. ---. L'Être et l'événement. Pariz: Seuil, 1988. ---. »Očrt metapolitike«. Badiou, Kratka razprava o prehodni ontologiji; Očrt metapolitike. Prev. Samo Tomšič, Peter Klepec in Jelica Šumič-Riha. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. 191-316. ---. Pogoji. Prev. Samo Tomšič in Ana Žerjav. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. ---. Théorie du sujet. Pariz: Seuil, 1982. Deleuze, Gilles. Logika smisla. Prev. Tomaž Erzar. Ljubljana: Krtina, 1998. ---. Razlika in ponavljanje. Prev. Samo Tomšič idr. Ljubljana: Založba ZRC, 2011. Deleuze, Gilles, in Félix Guattari. Kaj je filozofija?. Prev. Stojan Pelko. Ljubljana: Študentska založba, 1999. ---. Mille plateaux : Capitalisme et schizophrénie 2. Pariz: Minuit, 1980. Feltham, Oliver. Alain Badiou: Live Theory. London in New York: Continuum, 2008. Heidegger, Martin. Izbrane razprave. Prev. Ivan Urbančič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1967. ---. Na poti do govorice. Prev. Dean Komel idr. Ljubljana: Slovenska matica, 1995. ---. Konec filozofije in naloga mišljenja. Prev. Tine Hribar. Ljubljana: Fenomenološko društvo, 1995. ---. Razjasnjenja ob Holderlinovempesništvu. Prev. Aleš Košar in Vid Snoj. Ljubljana: Nova revija, 2001. Milner, Jean-Claude. Jasno delo: Lacan, znanost, filozofija. Prev. Peter Klepec in Ana Žerjav. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Rancière, Jacques. »La Méthode de l'égalité«. La philosophie déplacée : autour de Jacques Rancière. Ur. Laurence Cornu in Patrice Vermeren. Lyon: Horlieu, 2006. 507-523. ---. Nerazumevanje: politika in filozofija. Prev. Jelica Šumič-Riha. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. ---. La Nuit des prolétaires : archives du rêve ouvrier. Pariz: Fayard, 1981. ---. »Politique de l'indétermination esthétique«. Jacques Rancière et la politique de l'esthétique. Ur. Jérôme Game in Aliocha Wald Lasowski. Pariz: Archives contemporaines, 2009: 157-175. Riha, Rado. »Ali znanost misli: znanost in etika«. Filozofski vestnik 26.3 (2005): 97-114.. Transgresivnost v znanosti, literaturi in humanistiki Dejan Kos Filozofska fakulteta, Oddelek za germanistiko, Maribor, Slovenija dejan.kos@um.si Pojem transgresivnosti se prvič pojavi v zgodnjem novem veku in odtlej ga najdemo v pravnih, teoloških, filozofskih in (literarno)znanstvenih diskurzih. Večinoma se nanaša na pojave, ki prestopajo meje običajnega, se odmikajo odpričakovanih praks oziroma so v nasprotju s temeljnimi komunikacijskimi, družbenimi ali moralnimi konvencijami. Njegov pomen še ni izostren, vendar ni dvoma, daje transgresivnost povezana s funkcijskimi razsežnostmi kognitivnih in družbenih sistemov. Vzpostavljanje, obvladovanje in odpravljanje nekonvencionalnih stanj sodi namreč med temeljne mehanizme, ki zagotavljajo prilagodljivost v kompleksnih okoljih. Ti se v različnih družbenih sistemih, kakršni so znanost, humanistika in literatura, kažejo na različne načine. Ključne besede: transgresivnost / literarni sistem / humanistika / epistemologija / kontingenca UDK 165:001.3 Uvod Dostopni svetovi so bolj ali manj predvidljivi. Stabilna stanja in ponavljajoče se procese, ki to predvidljivost zagotavljajo, najdemo povsod: v nas, ki okolje opazujemo, in v okolju samem. Stabilnost določa meje pričakovanega, omogoča orientacijo in zagotavlja preživetje. V naravoslovnih, kognitivnih in družboslovnih znanostih so mehanizmi vzpostavljanja tovrstnih stanj opisani s pojmi habitualizacije, asimilacije, akomodacije, konvencionalizacije, shematizacije, kanonizacije ipd. V kolikšni meri strukture dostopnih svetov izhajajo iz spoznavnih sistemov samih in v kolikšni meri so, nasprotno, določene z okoljem, je vprašanje, ki bi zahtevalo posebno obravnavo. Bolj nas bo zanimala zmožnost sistemov za premišljanje in preseganje norm, načel in mehanizmov lastnega delovanja. Pojem transgresije se bo torej nanašal na sistemsko sa-morefleksijo o kriterijih identitete, pozornost pa bo posvečena naslovnim področjem: znanosti, literaturi in humanistiki. Poskušali bomo odgovoriti na vprašanje o funkcijah transgresij. Znanost Področje znanosti se je v večtisočletnem razvoju spreminjalo, vendar je vseskoz ostajalo v znamenju elaborirane racionalnosti (prim. Ede in Cormack 199). V zgodnejših obdobjih so se v različnih konstelacijah prepletali matematični, metafizični, hermenevtični in empirični diskurzi, v zadnjih dvesto letih pa se je univerzalnost razkrojila, kriteriji znanstvenosti pa zaostrili. Ključna je postala povezanost treh kriterijev: teoretičnosti, empiričnosti in uporabnosti. Odtlej se kot znanstvena dejavnost oziroma disciplina uveljavi tista, ki (a) temelji na abstraktnih, logično zgrajenih pojmovnih sistemih, (b) s pomočjo teh sistemov organizira metodično pridobljene empirične podatke in (c) na podlagi tako pridobljenih teoretič-no-empiričnih modelov ponuja preverljive in ponovljive rešitve družbeno relevantnih problemov. Za uveljavljanje teh kriterijev poskrbi ustrezna institucionalna infrastruktura. Po tej poti se znanost sčasoma vzpostavi kot sorazmerno avtonomen družbeni sistem s specifičnimi pravili in družbenimi funkcijami. Z osamosvajanjem znanstvenega sistema se spreminja tudi literarna veda. Težnje po zaostrovanju znanstvenih kriterijev so opazne vsaj od pozitivizma 19. stoletja naprej in se okrepijo s t. i. kulturnim obratom v drugi polovici 20. stoletja. Najizrazitejše so v študijah, ki se preusmerjajo od samih literarnih tekstov h kontekstom literarne komunikacije, pri tem pa v imenu preverljivosti ugotovitev uporabljajo metode naravoslovnih in družboslovnih disciplin (prim. Dovic 11—20). Na tem polu literarne vede smo danes priča širokemu naboru interdisciplinarnih povezav. Zaradi svoje pragmatičnosti empirične znanosti niso naklonjene tran-sgresivnemu mišljenju. V težnji po čim večji uporabnosti rezultatov vso pozornost usmerjajo k reševanju problemov v opazovalčevem okolju, premisleki o izhodiščih in omejitvah lastne dejavnosti pa se z njihovega gledišča zdijo odvečni ali celo moteči. Ker temeljni znanstveni kriteriji izhajajo iz osnovnih mehanizmov racionalnosti (kavzalnih povezav, koherentnih struktur, konsistentnih modelov), bi problematizacija teh privedla do stika z iracionalnim, kar je za znanstveno mišljenje nesprejemljivo. Največ samorefleksije zmorejo diskurzi, ki se naslanjajo na spoznavna izhodišča konstruktivizma. Osrednji pojmi tu izhajajo iz kibernetičnih konceptov samoreferencialnosti, krožnosti, zaprtosti in samoorganizacije (Glasersfeld 198—219). V tej zvezi je zlasti zanimiv pojem opazovalca drugega reda. Predmet opazovanja postane prav opazovanje samo, razmerje med opazovalcem in njegovim okoljem pa se odmakne od naivnega realizma. Toda konstruktivistična samorefleksija praviloma prevzame status realistične perspektive in zato ne vodi nujno do refleksije o mejah znanstve- nega spoznanja ali do transgresivnosti. Razen tega ostaja konstruktivizem večinoma na ravni spoznavne teorije in je le redko vgrajen v raziskovalno prakso. Nenaklonjenost transgresijam ne pomeni, da je znanost predvidljiva in konformistična. Nasprotno, med njenimi maksimami sta kreativnost in inovativnost, ki že po definiciji vključujeta preseganje znanega in odmik od konvencionalnosti. Vendar se tovrstni odmiki, kamor spadajo razvoj novih metod, modelov, tehnologij, konceptov, paradigem in interdisciplinarnih povezav, odvijajo v okviru sistemske logike. Sistem jih bodisi sprejme kot učinkovite strategije reševanja problemov in jih vzpostavi kot novo normo bodisi jih zavrže. Omejenost znanstvenega spoznanja pa večinoma ostaja slepa pega znanstvenega diskurza. O transgresijah bi lahko govorili kvečjemu v primerih, kjer kriteriji znanstvenosti zgubljajo ekskluzivno vlogo. To se največkrat zgodi pri stikih med različnimi družbenimi sistemi, na primer med znanostjo na eni strani ter ekonomijo, politiko, pravom, religijo ali umetnostjo na drugi. Sistemi lahko v stičnih prostorih izpolnjujejo svoje funkcije na način simbioze ali hegemonije.1 So pa v vsakem primeru tudi medsistemske povezave večinoma normativno urejene, zato je njihova transgresivnost le navidezna. Literatura Kakor znanost je tudi literatura na eni strani vpeta v vsakokratne družbene kontekste in se skupaj z njimi spreminja, na drugi strani pa vseskozi ohranja trajne funkcionalne značilnosti. Od ostalih diskurzov se razlikuje po tem, da razvija tiste potenciale pisne kulture, ki izhajajo iz dekonte-kstualizacije komunikacijskih procesov. Kot je znano, pisava ločuje komunikacijo od telesa, vzajemnega opazovanja komunikacijskih partnerjev in skupnega komunikacijskega konteksta. Na ta način širi prostor avtonomije pri konstruiranju smisla in izostri zavest o tem, da so referenčni okvir komunikacije kognitivno proizvedeni modeli sveta. Ker so ti modeli arbitrarni in nedostopni zaznavi, skriptografske in tipografske tradicije spodbujajo uvide v interaktivno naravo diskurza o družbeno sprejetih verzijah dejanskega sveta. Tovrstne potenciale najizraziteje razvijajo fikcijski in večpomenski teksti, ki s slabljenjem referencialnih in konsenzualnih komunikacijskih konvencij krepijo mehanizme dekontekstualizacije in vzpostavljajo prostor alternativnih modelov sveta. Vendar takšna nekonvencionalnost še ni transgresija. V primeru literature so kršitve komunikacijskih konvencij vgrajene v diskurzivno logiko in so sčasoma same postale norma. To pomeni, da jih udeleženci v literarnem sistemu pričakujejo, pri čemer nista bistvena ne obseg njihovega udejanjenja ne področje sistema, ki ga obsegajo. Možnosti so tako rekoč neomejene: lahko gre za poigravanje z estetskimi postopki, pripovednimi strategijami, koncepti časa in prostora, žanrskimi shemami, intertekstual-nimi povezavami itn. (prim. Juvan 14). Podobno kakor pri znanosti lahko tudi pri literaturi o transgresiji govorimo šele v primeru, ko postane vprašljiva sama identiteta sistema. Literarni diskurzi presegajo lastne identifikacijske kriterije, ko prevzemajo funkcije drugih sistemov, med katerimi je tudi znanost. Literarno konstrukcijo alternativnih svetov lahko na primer razumemo kot izostritev zavesti o interaktivni, arbitrarni in konstruirani naravi slehernega diskurza o realnem svetu. Tej izkušnji je mogoče pripisati spoznavne funkcije onstran kategorij, ki vzpostavljajo identiteto sistema. Je komplement tistim znanstvenim spoznanjem, ki pravi, da so vsi dostopni svetovi — realni in imaginarni — iz iste snovi: iz kemičnih in električnih procesov v možganih. Kadar izkušnja nepresežne arbitrarnosti svetov zbudi slutnjo tistega, kar je presežno in nearbitrarno, pa lahko dobijo literarne transgresije tudi metafizično razsežnost. Humanistika Humanistika ne vzpostavlja tako jasnih norm in konvencij lastnega delovanja kakor empirične znanosti in literatura. Na eni strani je zaznamovana s težnjo po objektivizaciji svojih predmetnih področij (večinoma so to mišljenje, jezik, umetnost in kultura), na drugi strani pa je zanjo značilna visoka stopnja samorefleksivnosti in večperspektivnosti. Postopke verifikacije nadomešča logika t. i. hermenevtične argumentacije, pri tem pa samorefleksivnost in večperspektivnost nista niti v funkciji preverljivosti in uporabnosti (kakor v primeru empiričnih znanosti) niti v funkciji semantične odprtosti (kakor v primeru literature). Medtem ko empirične znanosti iz logike svojega diskurza izločajo transgresije, literarni sistem pa jih v logiko svojega diskurza vključuje kot svojo temeljno konvencijo, se zdi, da je humanistika vseskoz v prehodnem oziroma transgresivnem prostoru med opisi zakonitosti v opazovanih področjih in refleksijami o zakonitostih lastnega opazovanja. Latentna in neobvladana transgresivnost privede med drugim tudi do konfliktnega razmerja med humanistiko in empiričnimi znanostmi. Ko s hitrim vzponom naravoslovja in družboslovja »trdi« standardi znanstve-nosti prevzamejo prevladujoč in ekskluziven položaj, postanejo discipline, ki teh standardov ne dosegajo, marginalizirane, in sicer tako ekonomsko kakor simbolno. Situacija se je zaostrila zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ko sta empirična in humanistična paradigma nastopali v antagonističnih vlogah. V zadnjih desetletjih se krepijo težnje po njunem zbliževanju, vendar se humanistične študije še zmeraj težko odpovejo obrambni drži. Težave so na videz nerešljive: prevzemanje empiričnih metod ogroža identiteto humanistike, zavračanje teh metod pa njen ugled. Pot do rešitve problema gre najbrž iskati v odpravljanju vrednostne asimetrije: humanistika naj se zgleduje po empiričnih znanostih v tistih razsežnostih, v katerih so te znanosti učinkovitejše (zlasti v pragmatični sintezi teoretičnosti, empiričnosti in uporabnosti), vendar naj potencialov samorefleksivnega in večperspektivnega mišljenja ne razume kot episte-moloških pomanjkljivosti. Dodatna spodbuda v tej smeri prihaja tudi iz uporabnih znanosti samih, ki v zadnjem času odkrivajo pomen herme-nevtičnih metod pri vrednotenju empiričnih podatkov (Hladnik 329). Res je, da »empiriki« hierarhičnega razmerja med paradigmama še zdaleč niso pripravljeni preseči, vendar bi zagovornikom humanistike koristilo ravno to, da bi pozornost preusmerili k spoznavnim prednostim samorefleksiv-nega in transgresivnega mišljenja in zaostrili zavest o tem, da je premislek o mejah lastnega mišljenja pomemben dejavnik v ekonomiji orientacijskih strategij. Humanistične discipline bi najbrž morale priznati, da z empiričnimi znanostmi ne morejo tekmovati na področju pragmatičnega reševanja družbeno relevantnih problemov, in se obenem zavedati, da razvijajo spoznavne potenciale, ki v disciplinah, osredotočenih izključno na predmete svojega opazovanja, ostajajo nerazviti. Z vključitvijo opazovalčeve perspektive v elaborirane opise okolja namreč humanistika spodbuja ne le temeljni premislek o pojmu družbene relevantnosti, temveč omogoča tudi več kot zgolj intuitivne vpoglede v razmerja med arbitrarnimi in nearbi-trarnimi razsežnostmi sveta. Ti vpogledi omogočajo učinkovitejše obvladovanje kontingence in ne spodbujajo njenega izrivanja iz logike opazu-jočega diskurza. Sinergijo med empiričnim in samorefleksivnim pristopom bi lahko ponazorili z drobnim primerom s področja orientacijskih strategij. Kot je znano, empirična znanost izhaja iz domneve, da se kognitivni sistemi razvijajo s povečevanjem kompleksnosti centralnega živčnega sistema. Visoka stopnja kompleksnosti ima na videz nasprotujoča si učinka: omogoča prilagodljivost pri orientaciji v okolju, hkrati pa privede do avtonomije oziroma funkcionalne zaprtosti sistema. Prilagodljivost se kaže v širokem naboru orientacijskih strategij, avtonomija pa se nanaša na lastnosti sistemov, da sami razvijajo kriterije vrednotenja svojih lastnih procesov (Roth, »Gehirn« 178). Ob tem se postavlja več vprašanj. Kaj nam lahko orientacijske strategije povedo o svetu, če vemo, da imajo svoj izvor v sistemih, ki imajo dostop le do lastnih stanj? Kaj lahko na podlagi zgornjih ugotovitev rečemo o mejah spoznanja? Natančneje: kdo je subjekt spoznavnih procesov in kaj je njihov objekt? Nevrobiologija in samorefleksija v tej zvezi prihajata do iste ugotovitve: pojma subjekta in objekta je treba na novo določiti. Koncept jaza ni primeren za vlogo nosilca kognitivnih procesov. Subjekt je kvečjemu nasledek kognitivne samoorganizacije. Enako velja za konstrukt svobodne volje (Roth, Fühlen 494—544). Čeprav neradi priznamo, smo to vedeli že od nekdaj. Sleherno naše dejanje je v celoti določeno z dejavniki, ki jih nismo sami izbrali in na katere nimamo nikakršnega vpliva. Kakor nismo izbrali svojega telesa, nismo izbrali okolja, v katerem smo zgradili svoj svet, in prav tako ne izbiramo svojih lastnih želja. Izvir moči ni v nas samih. Na podoben način se razkroji tudi predmet našega spoznanja: že dolgo vemo, da zaznave lahko primerjamo le z drugimi zaznavami, ne pa z okoljem (Schmidt 13). Vemo tudi, da je svet dostopen izključno v modusu kriterijev, ki so imanentni spoznavnemu procesu. Vse, kar je z njimi nezdružljivo, ostaja nedoumljivo. Ko domislimo pojem kognitivne avtonomije, se na mestih, na katerih smo pričakovali stebre sveta, razkrijeta praznina in nemoč. Povezava med empirično refleksijo in kognitivno samorefleksijo nas je pripeljala do brezna odsotnosti. Če ne prej, je zdaj, v jedru problema, nastopil trenutek, v katerem slišimo glas pesnika, odposlanca nedoumljivosti: »Toda kjer je nevarnost / raste tudi Rešilno«. (Hölderlin, Patmos) In kaj je »Rešilno«? Čas je za končno transgresijo. Iz brezna odsotnosti zraste zavest o tem, da obstoj sveta ni samoumeven. Odsotnost niča postane enako nedoumljiva, kakor je nedoumljiv nič sam. V stiku s praznino se dotaknemo sile, ki je zanikala neobstoj. Moč, iz katere smo, prepoznamo takrat v vsem, kar obstaja. Ko smo se odrekli moči, smo se odrekli nemoči. To je epistemologija ljubezni. Končna transgresija nas je privedla do roba sveta in tam smo v drugem našli temelj svojega obstoja. Kakor vsako čustvo je tudi ljubezen povezana s telesom, z izkušnjo življenja. Z njo je vsako branje živo. Znanost, humanistika in literatura jo brez težav vgradijo v svoja izhodišča kot etično držo. Če spoznanje izhaja iz evolucije, potem lahko evolucija izhaja iz takšnega spoznanja. OPOMBA 1 Očiten primer simbioze je poljudna znanost, hegemonija pa je značilna za politične in ekonomske manipulacije z znanostjo. LITERATURA Dovic, Marijan. Sistemske in empirične obravnave literature. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004. Ede, Andrew, in Lesley B. Cormack. History of Science in Society: From Philosophy to Utility. Toronto: University of Toronto Press, 2012. Glasersfeld, Ernst von. Wissen, Sprache und Wirklichkeit. Arbeiten zum radikalen Konstruktivismus. Braunschweig in Wiesbaden: Vieweg, 1987. Hladnik, Miran. »Količinske in empirične raziskave literature.« Slavistična revija 43.3 (1995): 319-340. Juvan, Marko. History and Poetics of Intertextuality. West Lafayette (IN): Purdue University Press, 2008. Roth, Gerhard. Fühlen, Denken, Handeln. Wie das Gehirn unser Verhalten steuert. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp, 2003. ---. »Gehirn und Selbstorganisation«. Selbstorganisation. Aspekte einer wissenschaftlichen Revolution. Ur. W. Krohn in G. Küppers. Braunschweig in Wiesbaden: Vieweg, 1990. 167-180. Schmidt, Siegfried J. Kognitive Autonomie und soziale Orientierung. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp, 1994. Peirceova teorija raziskave kot poetološki model: primer literarnega realizma Aleš Vaupotič Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Slovenija ales.vaupotic@ung.si Članekpredstavifilozofijo Charlesa Sandersa Peircea kot most medpodročjema t. i. eksaktnih znanosti ter humanistike in umetnosti. Spomočjo Hansa Vilmarja Gepperta in njegove teorije literarnega realizma, tj. njegovepeirceovske »realistične semiotike«, članek odkrije znanstveno metodologijo pod krinko poetološkega vzorca. Geppertova uporaba semiotike pri raziskavah literarnega realizma in komunikacije nasploh ponuja dva izvirna uvida:poleg ponovnega ovrednotenja historičnega realizma 19. stoletja vzpostavlja Peirceova teorija raziskovanja kotpragmaticistični odgovor na neposredno soočenje s krizo komunikacije živ poetološki model, uporaben tudi za današnje umetnosti. Dialog med znanostmi ter humanistiko in umetnostmi tako postane spet mogoč. Ključne besede: semiotika / realizem / znanost / humanistika / Peirce, Charles Sanders / Geppert, Hans Vilmar UDK 82.0:001.3 Semiotika in stroji Oddaljen odmev razmisleka Charlesa Percyja Snowa o »dveh kulturah«, o kulturi (naravoslovnih) znanstvenikov in kulturi (literarnih) intelektualcev, ki ju loči prepad obojestranskega nerazumevanja, je tudi problematika se-miotičnega statusa pojavov mehanskega izvora. Zastavlja se vprašanje, kako človek interpretira znake, ki jih je naredil stroj v okvirih tehnološkega procesa, utemeljenega na znanstvenih dognanjih in algoritmih, ki sami porajajo nove znake, in sicer večinoma brez človeškega posredovanja ali nadzora. Espen J. Aarseth obravnava kibertekst kot novomedijsko besedilnost, ki jo izdelujejo »besedilni stroji«.1 Glavna lastnost kibernetičnega teksta, ki delno uhaja avtorjevemu nadzoru, s tem ko ponuja pravzaprav neskončen nabor možnih branj na podlagi določenih pravil, ki so sama neločljivi del besedila, je t. i. »prag med signalom in znakom«. Izhodni podatki sa- mourejevalnega besedilnega stroja so razcepljeni na dva dela: na materialni signal, ki je izvzet iz znakovnega, in na znakovni učinek, ki deluje na uporabnika-bralca. V nasprotju na primer s kinematografskim medijem, kjer je dvojnost filmskega traku in filmske projekcije povsem trivialna, je v kibertekstu odnos med (skrito) računalniško kodo in ravnijo sporočila »arbitraren«. Sporočilni del kiberteksta delno uhaja avtorjevemu nadzoru in s tem zapušča območje medčloveške komunikacije.2 Po Aarsethu (22, 29, 31) se semiotični vidiki kiberteksta nanašajo na dvoje: na opazovanje človeškega dojemanja sistema, tj. načinov, kako uporabnik pretvori signale v pomenonosne znake, in na implicitno teleologijo, tj. na namene konstruktorja besedilnega aparata, ki jih lahko razberemo na primer z analizo algoritmov. Novomedijski umetnik in teoretik David Link (85) sklepa podobno kakor Aarseth: uporabnik besedilne pustolovske igre se mora bodisi naučiti »jezikovne inkompetence« (Sprach-Inkompetenz) ali pa sprejeti »umsko omejenost« (Behinderung), da lahko komunikativno vstopi v svet (besedilnih) računalniških iger. To nedoločnost v komunikaciji pojasnjuje dejstvo, da računalnik, ki je v osnovi Turingov stroj, ne deluje na ravni predstavljenih informacij, ampak na predsemiotični stopnji, kjer je homogena materialnost umetno ločena v različna stanja.3 S problemi, na katere je pokazala umetniška praksa novomedijske bese-dilnosti, se srečujejo tudi raziskave v digitalni humanistiki. Prvi »Pamflet« Stanfordskega literarnega laboratorija, ki ga vodita Matthew Jockers in Franco Moretti, samokritično pretehta rezultate računalniške kvantitativne analize literarnih žanrov: [Računalniško generirana] podoba žanra [tj. diagramatična predstavitev variacij v zbirki podatkov] je bila očitno tudi nepopolna, saj nam razlikovalne lastnosti lahko povejo vse, kar potrebujemo, da bi razločili oblike drugo od druge, hkrati pa zelo malo o notranji strukturi vsake od teh oblik. Ce bi vsi moški v občinstvu nosili roza obleke, vse ženske pa modre, bi jih barve popolnoma ločevale, ne bi pa povedale ničesar o njih. [...] [P]ridobitev je torej za zdaj primerjalna, ne pa kvalitativna: večja jasnost namesto jasnosti drugega tipa. (Allison 18, 24) Rezultati računalniške analize4 ne odkrivajo novih pomenov v podatkovni zbirki romanov (tj. vhodnih podatkov), pač pa s kvantitativno širšim pregledom predmeta raziskave pripomorejo k »večji jasnosti«. Problem ne-semiotičnega procesiranja informacij ostaja potemtakem kljub relevantnosti kvantitativno povečanega obsega analize5 nerešen. Aarseth poskuša pojasniti delovanje semiotičnih in nesemiotičnih učinkov kibernetskih sistemov s konceptom emergentnih lastnosti. Vendar se po Aarsethu (40, 124) emergentno obnašanje algoritmičnega literarnega teksta ne razlikuje povsem določno od preproste napake v delovanju ki- bernetskega sistema.6 Tako ostaja koncept emergentnih lastnosti potencialno uporaben pri pojasnjevanju (dis)kontinuitete med fiziko, kemijo in biologijo, medtem ko opomenjanja na ravni družbe in kulture ne moremo razložiti z apolitičnim konceptom diskontinuitete med različnimi redi realnosti. (Sistemska teorija in radikalni konstruktivizem jemljeta dinamiko družbenih odnosov kot dejstvo, s tem pa jo tudi reducirata na »nepomembno« vprašanje; foucaultovska tradicija predstavlja nasprotni argument.)7 Kaj je znak? Vprašanje semiotičnih ravni različnih umetnih in naravnih pojavov sega nazaj k definiciji znaka. Strukturalistična semiologija od Saussurja naprej razume (lingvistični) znak kot dvojnost znaka in referenta, dvojnost, ki se zrcali v odnosu med označevalcem in označencem (tj. med označevalnim izrazom in mentalno predstavo referenta). Povezava med elementoma je arbitrarna in konvencionalna. Saussurjevska tradicija predpostavlja sistemski kod, tj. langue, ki je vselej že navzoč pri interpretaciji določenega znaka. Zato »naravni« znaki, tj. označujoče oblike, ki jih niso izdelali ljudje,8 pravzaprav ne obstajajo. Če algoritmi naključno ali nerazumljivo producirajo pojave, ki jih lahko prepoznamo kot znake, ki naj bi jih interpretirali ljudje, te entitete niso zares znaki, pač pa zgolj »brezpomenske« materialnosti. A to ne drži: pomislimo na primer na znanstvene raziskave, ki že po definiciji vnašajo pomene v naravne pojave. Zato potrebujemo alternativno koncepcijo znaka, ki jo najdemo v tradiciji semiotike, ki jo je osnoval Charles S. Peirce. Po Peirceu je znak tisto, kar je interpretirano kot znak (Geppert, Der realistische Weg 40, 80). Na primer značilen indeksikalni znak je dim, ki označuje ogenj. Povezava med znakom in objektom ni konvencionalna (na primer prek langue), ampak je posledica obstoječega dejstva, ki se potrjuje v interpretaciji. Peirceovski znak je trojna relacija med reprezentamenom (tj. znakom), objektom in interpretantom, ta pa je ireduktibilna enota, ki jo sestavlja nov znak, ki interpretira osnovni znak.9 Peirce, ki je delal na področjih kemije in geodezije, tj. ki je bil po poklicu znanstvenik, predlaga semiotično teorijo, ki je uporabna pri raziskovanju naravnih pojavov. Znaki lahko nastanejo na kakršen koli način, tudi, kot rečeno, z računalniško napako. Pragmticizem, semiotika in teorija znanstvenega raziskovanja Semiotika se poveže s teorijo raziskave in pragmaticizmom v Peirceovih spisih iz obdobja po letu 1902 in v njegovi tretji, zadnji razlagi znakov iz let 1906—1910 (Atkin). Semiotika postane, kot pravi Burch, tesno povezana s standardno koncepcijo znanstvene metode, ki je metoda gradnje hipotez, izpeljave posledic iz teh hipotez in nato eksperimentalnega preverjanja teh hipotez (ekonomika raziskovanja vedno usmerja ta proces). V tem obdobju je Peirce vse bolj pojmoval svoje tri tipe logičnega sklepanja kot faze ali stopnje znanstvene metode. Na primer abdukcija je v njegovi razširjani in posplošeni definiciji sklepanje, ki provizorično sprejema in vodi v razlagalno hipotezo, da bi jo nato preverilo. Abdukcija je logična izpeljava razlage ali vsaj nečesa, kar pojasnjuje oziroma naredi pričakovano neko informacijo, ki je bila prej »presenetljiva«, v okvirih v danem trenutku dostopne vednosti. Dedukcijo pa je Peirce začel obravnavati kot izpeljavo sklepov o tem, katere opazovanju dostopne pojave je mogoče pričakovati, če je hipoteza pravilna. Indukcija pa je dobila pomen celotnega procesa eksperimentiranja in interpretacije, ki poteka kot podpora preverjanju hipoteze. »Presenetljiv« pojav je torej začetna točka vsake znanstvene raziskave. Sproži »abduktivno« sklepanje, ki ponudi hipotezo, ki ji sledi dedukcija in nato najdražji del raziskave, testiranje (Peirceova indukcija). Peirce pravzaprav izenači abdukcijo s pragmaticizmom v celoti in z ekonomiko raziskave — če namreč hipoteze ni mogoče preveriti, ne nastane nova vednost, to pa z vidika pragmaticizma falsificira hipotezo (gl. »Abduction« v The Commens Dictionary). V tej luči se pokaže, da je v primerjavi s saussurjev-sko semiologijo Peirceov model znaka vsekakor primernejši za razlago različnih semiotičnih in potencialno predsemiotičnih področij, kolikor so relevantna za človeška dejanja. V okviru Peirceove teorije se slavni »dve kulturi« pravzaprav spojita. Peirceova pragmaticistična teorija znakov kot poetološki model Je mogoče Peirceovo semiotiko, ki je, kot je bilo pokazano, usklajena z njegovo znanstveno metodologijo, prenesti na umetniško dejavnost? Oglejmo si primer, ki eksplicira strukturno skladnost med Peirceovo prag-maticistično semiotiko in (implicitno) poetiko literarnega realizma 19. stoletja. Povezava z znanstveno teorijo raziskovanja, ki stopi v ospredje v Peirceovih poznih spisih, potemtakem ponudi možni odgovor na zagato ustvarjanja pomena z znaki, ki so neodvisni od vnaprej danega koda. Nečloveški (proto)znaki — naravni in tisti, ki jih izdelujejo aparati — se torej (potencialno) znova vključijo v kulturo prek posredovanja velike romaneskne tradicije. Nemški komparativist Hans Vilmar Geppert v monografiji Der realistische Weg (Realistična pot, 1994) prepričljivo pokaže na podobnost med Peirceovim pragmaticizmom in literarnim realizmom 19. stoletja,10 kot se razkriva na ravni njunih teoretskih ogrodij. Upoštevati je treba, da sta oba pojava zgodovinsko sočasna, da črpata iz istih virov, pri čemer pa Peirceova misel ni neposredno vplivala na realistične avtorje in teoretike literature 19. stoletja. Poskus povezave Peirceove tradicije z realizmom, ki bi hotel zasnovati splošno veljavno »logica utens«11 na področju semi-otike, se nujno sooči z dvema izzivoma. Najprej je treba upoštevati uvide dekonstrukcije, ki je podvomila o teoretski neprotislovnosti pojmovanj »realnosti« na področju humanistike. Drugi izziv pa je v tem, kako razložiti t. i. »realistični« način pisanja, ki ga običajno povezujemo z načelom verisimilitudo itn. Oba potencialna problema morata biti zadovoljivo rešena, če želimo predlagati Peirceovo semiotiko kot (realistično) diskurzivno prakso, ki je aktualna tudi danes in ki presega zgolj zgodovinsko podobnost med dvema diskurzivnima regularnostma v 19. stoletju. Realistična semiotika Peirceovski odgovor na uvide dekonstrukcije je v tem, da jih selektivno »vključi« v celoto pragmaticistične teorije znaka. Geppert (Der realistische Weg 79) opozori na podobnost med peirceovsko neskončno semiozo in Derridajevim konceptom »razlike«, a doda, da »bi bilo za Peircea nesmiselno resnico načelno odriniti v 'odsotnost'; četudi ni nikoli neposredno 'navzoča', zlasti ne v katerem od sistemov [...], ni dosegljiva na noben drug način kakor skoz jezik-znake«. Pragmaticizem je oblika semiotike, ki dobi svoj pomen in raison d'étre tedaj, ko običajni znaki odpovedo, ko — kakor v znanostih — nastopi »presenetljiv« pojav in zahteva razlago ali ko se — kakor v literarnem realizmu — ljudje soočajo z neposredno krizo znakov, torej ko pride do nasilnega trka znakov in dejanskosti. Odgovor dekonstrukcije je nesmiseln — neuporaben —, saj zgolj potrdi status quo krize. Po Peirceu je pomen znaka človeška navada (utemeljena v skupnosti in izrecno zasnovana kot trajno veljavna). Če je potreben nov in vsaj potencialno splošno veljaven odnos do dejanskosti, ga je treba nekako rekonstruirati, četudi vpričo kupa ruševin, ki ga gleda Benjaminov angel zgodovine. Slavni »Peirceov princip«12 se glasi takole: »Preudarite, katere učinke, katerih praktično relevantnost si je mogoče zamisliti, pripisujemo objektu našega pojma. Tedaj je naš pojem teh učinkov celota našega pojma objekta.« (Peirce 96, 129) Pomen presenetljivega fragmenta je njegov interpretant (učinki, katerih praktično relevantnost si je mogoče zamisliti), ki je nujno potreben v dani situaciji. Po Geppertu (Der realistische Weg 54, 152) je literarni realizem umetnost interpretanta, ki se poraja iz neposredne izkušnje semiotične — in potemtakem eksistencialne — krize. Peirceov šeststopenjski model znaka — repre-zentamen, neposredni interpretant, neposredni objekt, dinamični objekt, dinamični interpretant in končni interpretant — Geppert takole prevede v model realizma kot »poti«. Na začetku »realistične poti« stoji neposredni interpretant kot prva interpretacija reprezentamena, znaka. To so disfunk-cionalne konvencije, ki povzročajo neposredni objekt, tj. »motivirane iluzije«, kakršne so na primer avtodestruktivna pričakovanja Eme Bovary o svetu.13 Medijsko povzročena »med-realnost« — v krizi, ko ne učinkuje, kot bi morala — silovito trči ob dano stanje sveta, ob dinamični objekt. Kriza je »ojačana« (amplificatio) prek reprodukcije in zgoščanja kulturnih kodov, ki so na voljo, in njihovih učinkov v junakinjinih iluzijah — in učinkujoč nanje. Dinamični interpretant14 je pripovedni lok realističnega romana. Sestavlja ga množica neposrednih interpretantov s pripadajočimi neposrednimi objekti v eksperimentalnih rekombinacijah. Prav kombiniranje neučinkovitih kulturnih kodov v nove razpostavitve utemeljuje realistično verisimilitudo: realizem ne reproducira dejanskosti, pač pa diskontinuirani arhiv kulturnih kodov (na primer kakor ga opisuje Foucaultova arheologija). Končni interpretant je metoda sama, tj. realizem, ki je nujno dinamična pot, ne pa na primer statična prostorska konstelacija.15 motivirane ¡Iluzije, medijsko povzročena "med-realnost" t2- realnost 6 končni interpretant realistična metoda, dinamična in zvezna pot Slika 1: Peirceov šeststopenjski model znaka in vzporedna shema diskurza literarnega realizma Peirceove nadaljnje semiotične distinkcije omogočajo še podrobnejšo eksplikacijo realističnega diskurza, kar še dodatno podkrepi analogijo med realizmom in pragmaticizmom. Na ravni reprezentamena — gre za različne načine dojemanja znaka16 — so za realizem značilni sinznaki, posamezni edinstveni konkretni pojavi, ki zahtevajo razlago. Ker se Peirce zaveda, da so znaki vsepovsod — saj sprejema Kantovo transcendentalno enotnost apercepcije, ki pokriva področje znakovnega —, so pravi nezako-dirani pojavi pravzaprav zelo redki. Pogosteje so singularni znaki replike legiznakov, tj. znakov, ki temeljijo na kodih. Za realizem je značilno, da »izkorišča« oziroma »izrablja« (»verbraucht«) obstoječe kode. Realizma ni mogoče kodirati, ker ne izdeluje novih legiznakov (kakor na primer literarni simbolizmi): legiznak inpotentia je urejen arhiv sinznakov, ki se upira poenotenju. Geppert govori o »retrosemiozi«, da bi poudaril neenovito regularnost arhiva kodov kulture, ki jih literatura reproducira.17 Indeksi, ki jih kot del Pierceove najbolj znane triade ikona — indeks — simbol določa eksistenčna vez med znakom in objektom, so značilni pojav realističnega diskurza. V nasprotju z ikono, ki je podobna objektu, indeks ne temelji na značilnostih reprezentamena, in v nasprotju simbolom, ki je odvisen od svoje interpretacije v interpretantu, ni odvisen od česa drugega. Indeks mora biti presenetljiv, da bi se sploh ločil od brezpomenske dejanskosti, ki ga obdaja. V realističnem diskurzu simboli — na kodu temelječe konceptualizacije objektov — »degenerirajo« v ikone, tj. v podobe neogibne krize. Edini način, ki bi omogočal interpretacijo napake v delovanju sistemskih urejenosti objektov, je ta, da napako privzamemo kot ikonični znak disfunkcionalnosti kot take. V realizmu dejanskost ni vnaprej privzeta, pravzaprav je resničnost manifestacija nesprejemljivih interpretacij, ki zahtevajo popravke. V tej situaciji indeksi stopijo v vlogo »vektorjev pozornosti«, katerih naloga je, da krmarijo mišljenje skoz krizno ikonič-no razpršitev arhiva simbolov. Indeksi ponudijo izhod. »Metonimizacija metafore« in »realistični mediji« sta značilna realistična pojava: na primer denar ni več del simbolnega reda, ampak začne označevati edinstveno in konkretno situacijo, ki je del kontinuitete sveta. Realističen je tok dejanskosti skoz čas, ne pa njen odsev (ki je po Geppertu zgolj ikona krize). Realistični simbol ne obstaja, mogoč je le simbol in potentia kot večsmerni indeks. Red v omrežju indeksov je ikoničen, dodatno pa je premeščen na metapoetično raven: Geppert imenuje to semiotično premestitev »metaforična alegorija«, katere osrednji primer je podoba (realistične) »poti«.18 Geppert ugotavlja, da je realizem umetnost interpretanta. Zato odnos realističnega znaka do, kot ga Peirce imenuje, »{Končnega/Neposrednega} Interpretanta«,19 nikoli ni zagotovljen ali celo dan vnaprej. Realizem sestavljajo propozicije, ki jih je mogoče potrditi ali zanikati. Realistični mediji so trditve o dejansko obstoječem, ki so kot take neposredno aktualne. Dicent znaki20 so del zvezne verige izpeljav. Realistični argument, tj. znak z vidika pravilnega ali nepravilnega sklepanja,21 je »nepopolna indukcija«, progresivno preverjanje hipotez iz Peirceove teorije raziskovanja. »Pozni realizem« praviloma zaide v aporije, brezizhodne situacije, a pri tem ne prestopi meja z drugimi načini delovanja znakov. »Pragmatična pripoved« in pozni realizem Prikaz tega, kako Geppert interpretira realistične romane s peirceovsko metodo, presega okvir tega članka. »Pragmatična pripoved« (pragmatisches Er%ählen) se namreč dotika vseh razsežnosti realističnega teksta. Geppert ugotavlja celo regularno semiotično gibanje v samih naslovih realističnih romanov, na primer dinamično kontinuirano gibanje pomena, zakodira-nega v urejeni par rdeče in črne barve v naslovu Stendhalovega romana. Nekakšna vzvratna perspektiva se osredotoča na »pozni realizem«, ki je po Geppertu na robu realističnega diskurza. Pokažemo lahko, da je Dickensov roman Hard Times (Trdi časi, 1854) arhiv glasov v Bahtinovem smislu, tj. arhiv glasov junakov in različnih pripovedovalcev (Vaupotič). Geppert ugotavlja komunikativno diskontinuiteto v odnosu med umetnino in bralcem v Dickensovem romanu Our Mutual Friend (Naš skupni prijatelj, 1864—1865), kjer skoraj vso prvo polovico romana bralec ne ve dovolj, da bi lahko razumel motivacijo junakov (Geppert, Der realistische Weg 463). Tako je tudi bralec ločen od glasov v romanu — postavljen jim je ob bok. V poznorealističnem romanu je vsak glas avtonomen, enakovredno postavljen poleg vseh ostalih, nemogoče ga je reducirati in vklopiti v poenotujoč sistem, kakor na primer to poskuša Zola v svoji shemi naturalizma. Roman postane prostor razpršitve, ki se postavlja nasproti poenotenju in celo gibanju. To na videz nasprotuje Geppertovi tezi, da se prostorska razpršitev, ki je znak krize, urejeno spreminja v pragmaticistično kontinuirano zaporedje, ki je podobno znanstvenemu raziskovanju. Tako ostaja Geppertov model večznačen, ko ga poskušamo uporabiti kot odgovor, ki bi bil aktualen tudi danes. Roman je zvezna pot od krize h krizi, pri čemer so vse krize porojene iz retrosemiotične konstelacije disfunkcionalnih kodov. Pomen nastaja skoz alegorijo, kot jo enigmatično pojasni Walter Benjamin: Kakor mater zaživi v svoji polni moči šele tedaj, ko se krog otrok, spodbujenih z občutjem njene bližine, sklene okoli nje, tudi ideje zaživijo šele tedaj, ko se okoli njih zberejo ekstremi. Ideje oziroma, če naj uporabimo Goethejev izraz, ideali so faustovske »matere«. (Benjamin, Ursprung) Videti je, da je pozni realistični roman, na primer Hard Times, hkrati uprostorjen arhiv in linearna pripoved — linearno napredovanje je vsiljeno v arhiv glasov, ki pa je prepojen z dinamičnimi silami (Adorno jih je označil za »magične«),22 ki zahtevajo konkretne in hkrati pragmatične odgovore. OPOMBE 1 Aarseth ne omejuje kiberteksta na računalniško manipulacijo teksta, saj upošteva vse vrste mehaničnih besedilnih strojev, celo na primer Cent mille milliards de poèmes (Sto tisoč milijard pesmi, 1961) Raymonda Queneauja. 2 Koncept arbitrarnosti tu ni uporabljen v strogem saussurjevskem smislu, saj kibertekst ni nujno družben pojav. 3 »Čeprav lahko računalnik predstavlja vse mogoče vrste medijev, se pravi, tudi zapisano besedilo, ne deluje na ravni predstavljene informacije, temveč na predhodni, čisti in zato brezpomenski razliki med bivajočim in ničem.« (44) »Števila v [...] [Turingovi] konstrukciji ne določajo količin stanja, temveč opisujejo in umetno razpirajo nekaj enakega. Nič in ena si stojita v identiteti identitete in razlike nasproti, kakor tudi sovpadata v enem, kar je v nasprotju z običajno matematiko, v kateri je treba ločevati med nič in ena. Kdor postavlja stroj v polje numeričnega, zgreši eno od poant turingovske iznajdbe.« (45) 4 Ena tovrstnih metod je analiza osnovnih komponent v biologiji (gl. Cavalli-Sforza, Menozzi in Piazza 39 isl.). 5 Kvantitativni preskok v hitrosti procesiranja informacij, ki je nastopil z računalnikom, je sam eden od »obrazov« dvojnosti signala in pomena. Ljudje lahko zdaj vidimo vzorce, ki jih prej nismo mogli videti in zato tudi ne vključiti v naše razumevanje sveta. Kvantitativni prispevek se s tega vidika preobrača v kvalitativnega, in sicer na primer z redefinicijo človeka skoz »tehno pogled« (gl. Bovcon). 6 To nejasnost je najti tudi v razliki med ontološkim in epistemološkim emergentizmom oziroma med »močnim« in »šibkim« emergentizmom (O'Connor in Wong). 7 O emergentizmu in semiotiki gl. tudi Brier (1916 isl.). 8 Ekokritični pristop poskuša razširiti polje zavesti na neljudi, na primer na domače živali, kar pa zgolj premakne točko razcepa med semiotičnim in nesemiotičnim. 9 »Znak ali reprezentamen je nekaj, kar nekomu nekaj pomeni v nekem oziru ali možnosti. Nekoga nagovarja, tj. v mislih tega človeka ustvari ekvivalenten ali morda razvitejši znak. Ta znak, ki ga ustvari, imenujem interpretant prvega znaka. Znak nekaj označuje, namreč svoj objekt. Stoji namesto tega objekta, a ne v vseh pogledih, ampak v odnosu do neke ideje, ki sem jo včasih imenoval temelj za reprezentamen. 'Idejo' je treba tu razumeti v plato-ničnem smislu, kakor jo pogosto razumemo v vsakdanjem govoru: v smislu, ko rečemo, da nekdo dojame idejo nekoga drugega ali da se nekdo, ki se spomni, o čem je razmišljal pred časom, spomni iste ideje, in da ima nekdo, ki nadaljuje z razmišljanjem o nečem, recimo vsaj za desetinko sekunde, kolikor se misel v tem časovnem intervalu strinja sama s seboj, podobno vsebino, se pravi, isto idejo in ne novo idejo v vsakem trenutku tega intervala.« (»A Fragment«, CP 2.228, c. 1897 v The Commens Dictionary). 10 Geppertova konceptualizacija literarnega realizma ne vključuje naturalizma. 11 T. i. »uporabljana logika« kot nasprotje pojma logica docens, logike, ki je priučena s študijem (gl. »Logica utens« v The Commens Dictionary). Peirceovska formulacija je primerljiva s Foucaultovim pojmom diskurzivne formacije. 12 Tako ga je poimenoval avtor izraza »pragmatizem« William James (Hookway). 13 Po Geppertu (Der realistische Weg 129) Barthesov »učinek resničnosti« (»effet du réel«) reducira celoto realističnega diskurza na eno samo sestavino. »Ta učinek pa nastaja le tedaj, ko se v pripovednem znaku izolira eno samo posamično denominativno [...] nanašanje na objekt. Druge funkcije, na primer zgodovinske konkretizacije, pa tudi funkcije refleksije, kritike, napredovanja, 'porabljanja' kodov ga ukinjajoč presegajo [heben ihn auf].« 14 Geppert ga imenuje »aktualni interpretant«, da bi poudaril razliko v odnosu do dinamičnega objekta in s tem olajšal branje teksta. 15 Na tem mestu se razkrije razlika med Peirceom in Foucaultom: foucaultovska prostorska razpršitev arhiva postane v Peirceovi semiotiki nesprejemljiva podoba krize, ki zahteva odločen korak po zbrani »poti«. 16 Triada: kvaliznak — sinznak (token) — legiznak (tip). Razlaga vseh kategorij bi presegla namen tega članka. 17 Arhiv brez strogo sistematičnega reda je skladen s Foucaultovo zasnovo pojma arhiva v Arheologiji vednosti. 18 V poslovilnem predavanju na Univerzi v Augsburgu »Prodigium« und Chaos der »Zeichen in der Welt«. Wilhelm Raabe und die Postmoderne Geppert pokaže na možnost alegorične imaginacije, podobne postmodernističnim diskurzivnim postopkom (razume jo v pomenu zgodnjega Benjamina), na sami poetični ravni. 19 Uporabljen je, kot da bi bil hipotetično pravzaprav neposredni interpretant, čeprav je postavljen v oddaljeno prihodnost kot nekakšna heglovska Aufhebung celotne semioze. 20 Triada odnosov znaka do končnega interpretanta: rem — dicent — argument. 21 Geppert navede triado znakov z vidika pravilnosti logične izpeljave: abdukcija — indukcija — dedukcija. 22 »[T]eološka motivacija imenovanja reči z njihovimi imeni teži k naivni predstavitvi golih dejstev. Če bi se izrazili drastično, bi bilo mogoče reči, da je [...] [Benjaminova] razprava na križišču magije in pozitivizma.« (Adorno 129) LITERATURA Aarseth, Espen J. Cybertext. Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 1997. Adorno, Theodor W. »Letters to Walter Benjamin«. Aesthetics and Politics: The Key Texts of the Classic Debate Within German Marxism. Ur. Rodney Livingstone, Perry Anderson in Francis Mulhern; prev. Anya Bostock idr. London in New York: Verso, 1980. 110—133. Allison, Sarah, idr. »Quantitative Formalism: An Experiment (Pamphlet 1)«. Januar 2011. Dostopno na: http://litlab.stanford.edu/LiteraryLabPamphlet1.pdf (12. 6. 2011). Atkin, Albert. »Peirce's Theory of Signs«. The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Winter 2010 Edition). Dostopno na: http://plato.stanford.edu/archives/win2010/entries/peirce--semiotics (28. 12. 2011). Benjamin, Walter. Ursprung des deutschen Trauerspiels. 1925. Dostopno na: http://http:// www.textlog.de/benjamin-ursprung-des-deutschen-trauerspiels.html (28. 6. 2012). Bovcon, Narvika. »Conceptual Passages — Srečo Dragan's New Media Art Projects«. Proceedings ELMAR-2008. Ur. Mislav Grgic in Sonja Grgic. Zadar: Croatian society Electronics in Marine, 2008. 483—486. Dostopno na: http://eprints.fri.uni-lj.si/1394/ (14. 6. 2012). Bovcon, Narvika, Aleš Vaupotič in Barak Reiser. Jaques [djefkwizj. Ljubljana: ArtNetLab, 2009. Dostopno na: http://eurolit.org/?q=bib/jaques-dzei%27kwiz (28. 12. 2011). Brier, S0ren. »Cybersemiotics: An Evolutionary World View Going Beyond Entropy and Information into the Question of Meaning«. Entropy 12.8 (2010): 1902-1920. Burch, Robert. »Charles Sanders Peirce«. The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Fall 2010 Edition). Dostopno na: http://plato.stanford.edu/archives/fall2010/entries/peirce (28. 12. 2011). Cavalli-Sforza, Luigi Luca, Paolo Menozzi in Alberto Piazza. The History and Geography of Human Genes. Princeton: Princeton University Press, 1994. The Commens Dictionary of Peirce's Terms. Ur. Mats Bergman in Sami Paavola. 2003. Dostopno na: http://www.helsinki.fi/science/commens/dictionary.html (28. 12. 2011). O'Connor, Timothy, in Hong Yu Wong. »Emergent Properties«. The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Spring 2009 Edition). Dostopno na: http://plato.stanford.edu/archives/ spr2009/entries/properties-emergent (28. 12. 2011). Geppert, Hans Vilmar. Der realistische Weg: Formen pragmatischen Erzählens bei Balzac, Dickens, Hardy, Keller, Raabe und anderen Autoren des 19. Jahrhunderts. Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 1994. ---. »Prodigium« und Chaos der »Zeichen in der Welt«. Wilhelm Raabe und die Postmoderne. Augsburg: Rektor der Universität Augsburg, 2007. Dostopno na: http://opus.bibliothek. uni-augsburg.de/volltexte/2008/1294/pdf/UR_58Raabe2007.pdf (4. 6. 2012). Hookway, Christopher. »Pragmatism«. The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Spring 2010 Edition). Dostopno na: http://plato.stanford.edu/archives/spr2010/entries/pragma-tism/ (28. 12. 2011). Link, David. Poesiemaschinen/Maschinenpoesie. München: Wilhelm Fink, 2007. Dostopno na: http://www.alpha60.de/research/pm (28. 12. 2011). Peirce, Charles S. Izbrani spisi o teoriji znaka in pomena terpragmaticizmu. Prev. Alenka Hladnik idr. Ljubljana: Krtina, 2004. Vaupotič, Aleš. »Realism revisited — Dickens' Hard Times as a Narrativized Archive«. Fortunes et infortunes des genres littéraires. Echinox 16. Cluj: Phantasma, 2009. 175—185. Dostopno na: http://eurolit.net/files/VaupoticAles.pdf (28 Aug. 2011). Nečloveški intervali: radijske sinteze Filippa Tommasa Marinettija1 Federico Luisetti Univerza Severne Karoline v Chapel Hillu, Oddelek za romanske jezike in literature, ZDA luisetti@email.unc.edu Filippo Tommaso Marinetti v radijskih sintezah (sintesi radiofoniche) iz leta 1933 z izmenjavo zvokov, šumov in pavz raziskuje pojmovno in senzorično gostoto brezžične komunikacije, pri čemer uvaja kompleksno rabo prekinitev in intervalov. V tem članku analiziramo teoretske implikacije Marinettijeve prelomne uvedbe teh vmesnosti v kontekstu razprav o infra-reprezentacijskih umetnostnih metodah z začetka 20. stoletja. Tehnizacijo estetske produkcije, za kakršno se zavzema Marinetti, nato umestimo v polje postbergsonovske vitalistične epistemologije in jo postavimo nasproti Deleuzovi transcendentalni interpretaciji avantgardističnih praks prekinitve. Ključne besede: estetika / umetnost in tehnologija / Marinetti, Filippo Tommaso / Bergson, Henri / Deleuze, Gilles / radijska performativnost / umetnost intervalov / tehnološki vitalizem UDK 111.852 V tem članku želimo s pomočjo analize Marinettijevih radijskih sintez (sintesi radiofoniche) iz leta 1933 osvetliti krhek in spremenljiv odnos med tehniko in literaturo.2 Upamo, da bo to enigmatično delo provokativno izpostavilo pojme življenjskega procesa, literarne transgresivnosti in per-formativnosti, ki jim je bil posvečen vileniški simpozij »Literatura, znanost in humanistika«. Tovrstna obravnava Marinettija ima to prednost, da je njegovo delo imuno proti skušnjavam umetniške avtonomnosti in presega konvenci-onalni dualizem esteticizma in tehnicizma, saj zavrača tako razlikovanje med umetnostjo in tehnologijo kakor razlikovanje med ekspresijo in akcijo. Marinetti namreč preseganja zevi med umetnostjo in znanostjo ni formuliral v smislu zgolj še ene postsimbolistične, romantične estetske in-finitizacije in absolutizacije umetnosti. Nasprotno, avantgardam je naložil precej radikalnejšo nalogo, spremembo paradigme in epistemični prelom: iznajdbo umetnosti-dejanja, uglašene z »življenjem materije«. Dober primer tovrstne drže so prav radijske sinteze, saj s privzema-njem nenavadne govorice »tehnološkega vitalizma« odpravljajo heteroge- nost množične komunikacije in pojmovnega eksperimentiranja, s tem pa se umeščajo v še neraziskano umetniško prakso, kjer prekinitve in povečanje energetskih tokov zamenjajo umetniške žanre in pesniška načela. V primerjavi z drugimi Marinettijevimi radijskimi izvajanji z radijsko dramo Violetta e gli aeroplani (Teatro 638—656)3 vred pa imajo radijske sinteze to pomembno prednost, da so abstraktne in programske ter tako razkrivajo Marinettijev nekonvencionalen pristop k tehnologiji.4 Po Arndtu Niebischu pri futuristični rabi radia ne gre za estetsko iznajdbo, temveč za nov odnos z »živčevjem poslušalcev«: »radijske sinteze ne razvijejo razvejane pripovedi, ampak udejanjajo povsem minimalistično estetiko, utemeljeno na izmenjavi zvokov, šumov in tišin [...]. [M]arinetti z radijskimi sintezami ne poskuša delovati na kritični um poslušalstva, pač pa na živčevje poslušalcev« (343—344). S sklicevanjem na Wolfa Kittlerja Niebisch simbolno funkcijo tradicionalne umetnosti poveže s komunikacijskim hrupom, ki predpostavlja prejemnikovo hermenevtično dekodira-nje, Marinettijeve medialne prakse pa s signalno tehnologijo, ki je kakor v Artaudovem gledališču krutosti neposredno povezana s čutnim aparatom: »'Signal' kot nasprotje 'simbola' je semiotična kategorija, ki ne zahteva interpretacije, temveč sproža reflekse.« (344) Kot je Marinetti razglasil v manifestu La radia,5 je izrecni zastavek ukvarjanja z radijskim prenosom ustvarjanje povsem nove medialne topologije in recepcijske modalnosti: Nova Umetnost, ki se začne, kjer se gledališče, film in pripoved končajo [...]. Neznansko razširjenje prostora [...] Cisti organizem radijskih senzacij [...]. Umetnost brez časa ali prostora, brez včeraj in jutri [...]. Odstranitev pojma ali spoštovanja občinstva, ki je vselej celo na knjigo vplivalo tako, da jo je popačilo in poslabšalo (Marinetti in Masnata 294—295). Zamenjava standardnega samostalnika radio z igrivim novorekom »radia« namiguje na razkorak med običajno družbeno rabo tehnologije in umetniško sabotažo. Medtem ko je radio normalizirano komunikacijsko orodje, zahteva »la radia« popačenje estetskih kategorij in izkustvenih navad: La radia odpravi 1. prostor ali prizorišče v gledališču, tudi v futurističnem sintetičnem gledališču (dejanje, ki se razvija na nepremični, stalni sceni) in filmu (dejanja, ki se razvijajo v izjemno hitrih in na moč spremenljivih hkratnih in vselej realističnih scenah) 2. čas 3. enotnost dejanja 4. dramski značaj 5. občinstvo, razumljeno kot množični samooklicani sodnik, sistematično sovražen in pohleven, vselej retrograden, vselej sovražno nastrojen do sleherne novosti.« (Marinetti in Masnata 293-294) Timothy Campbell (x) je na sledi prelomnega proučevanja zgodovine medijske povezljivosti iztrgal pojem »brezžičnega« iz »sive cone med telegrafijo in skromnimi genealogijami zgodnjega radia« in poudaril vpliv Marinettijevega privzemanja logike komunikacijskih medijev na literarne strukture. Četudi se Campbellove analize osredotočajo zgolj na Marinettijeve literarne manifeste in na parole in liberta, pa njegov opis vznikajočih praks »brezžičnega pisanja« posredno zajema tudi medialni kontekst Marinettijevih radijskih eksperimentov. V poznih dvajsetih letih temeljne spremembe v medijski povezljivosti poleg same narave radijskega predvajanja na novo opredelijo tudi odnos med govorcem in poslušalcem, izmenjavo med tehnologijami zapisa in zvokom, hierarhijo arhivskih sledi in govorjenega jezika: »Brž ko so frekvence v glasovnih prenosih in tehnološke zmožnosti shranjevanja podatkov sovpadle, je bilo mogoče zvoke izrezati in jih pomešati v montažo, s tem pa dobiti pomembne časovne učinke, zlasti na področju časovne obdelave.« (Campbell xii) »Brezžično pisanje« je postalo odvisno od modulacije frekvenc, mašinskega spajanja in razporejanja, telesnih vmesnikov.6 Radijske sinteze in manifest La radia so nastali v času burnih razprav o vplivu radijskega predvajanja in novih komunikacijskih tehnologij na tradicionalne estetske prakse, kot so gledališče in literarne recitacije iz poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let (gl. Brecht). Walter Benjamin je v komentarjih o Bertoltu Brechtu izpostavil tehnološke implikacije Brechtovega epskega gledališča — »Oblike epskega gledališča ustrezajo novima tehničnima oblikama, kinu in radiu. Na ravni sodobne tehnike je.« (Benjamin, »Poskusi« 223) — in poudaril temeljite spremembe v naravi estetske zaznave, ki jih je Brecht vpeljal z metodo prekinitve, loveč trenutek, »ko se masa diferencira v sklopu razprav, [...] ko se zlagana, zastrta totaliteta 'publike' začenja razgrajevati« (226—227). Kakor Marinettijeva »radia« je epsko gledališče »nova umetnost«, ki implicira nenavadne prostorsko-časovne odnose in spremenjen odnos do občinstva. Vendar so v nasprotju z Marinettijevo vitalistično govorico »radijskih občutkov« Brechtove prekinitve in Verfremdungseffekt utemeljeni v pedagoški in humanistični marksistični episteme, kar obenem pojasni Benjaminovo dobro znano obsodbo Marinettijeve futuristične senzibilno-sti (Benjamin, »Umetnina« 166 isl.). Kakor v Brechtovem epskem gledališču je osrednja značilnost sintez medsebojna igra akustičnih fragmentov in prekinitev, intervalov in mej. To je logika Marinettijeve »radia«, ki ustreza futuristični nereprezentacij-ski rabi medijev: govorica sintesi ne predpostavlja simbolov in retoričnega podajanja pomena, pač pa potujitveno prakso povezljivosti, suspendiranih gibanj in spletanja odnosov med številnimi prvinami: pokrajino signalov in stimulai, proces spajanja in razporejanja ekspresivnega materiala. Najpomembneje pa je, da menjavanje intervalov in prekinitev v sintezah meri na kontinuiteto polja intenzivnosti, vitalistično logiko zgoščanja in razširjanja. Kajti razlika med akustičnimi intervali in prekinitvami, ki istočasno ločujejo in povezujejo različne segmente sintez, ni razlika v naravi, temveč razlika v stopnji, ki jo je mogoče povečati ali zmanjšati, jo pospešiti do točke absolutne spremenljivosti ali jo oklestiti do umirjenosti ponavljanja. Onkraj videza nepremostljive heterogenosti osnovnih akustičnih substanc in iracionalnih prekinitev lahko opazimo nastajanje subtilne estetike vmesnosti, tehnološko produkcijo novih zaznavnih intervalov. Stati intermomentali Za razumevanje osrednje vloge, ki jo Marinetti pripiše intervalom in prekinitvam, se je treba ozreti k debati o časovnem izkustvu prisotnosti z začetka 20. stoletja. Po Henriju Bergsonu —ključni referenci pri Marinettiju in avantgardah nasploh — se za iluzorno hipnostjo sedanjosti skriva dejanskost trajanja, raztegljivih skladov časovnih odsekov. Te enote imajo časovni razpon; trajajo, ker so vrinjene med imanentne polarnosti virtu-alnega in aktualnega, med brezmočno preteklost in dejavno sedanjost. Ti skladi trajanja so tenki, vendar gosti, saj nenehoma najedajo samopriso-tnost hipne in nedimenzionalne sedanjosti. Evklidske prostorske navade človeškega razuma in zaznavanja so privilegirale reprezentacijo — mimetično reprodukcijo prisotnosti, utemeljeno na iluziji o nečasovnem odnosu s predstavljeno rečjo —, Bergson (183) pa se, nasprotno, osredotoči na infra-reprezentacijske intervale in prevprašuje neprostorsko nedimenzionalnost: »Razum si prizadeva, da bi v živi gibljivosti reči oznamoval resnične ali mogoče postaje, zapisuje odhode in prihode; samo to je pomembno za človekovo misel, kadar naravno deluje.« S privzemanjem Bergsonovega pojma intervala Anton Giulio Bragaglia utemeljifotodinamismo, pionirsko tehniko avantgardne fotografije, na pojmu medhipnih stanj (stati intermomentali). Po Bragagliju je namen fotografije v tem, da razkriva nereprezentacijsko naravo intervalov, ki sestavljajo vsakdanje kretnje, in sicer z razblinjanjem iluzije o hipnosti momentk (snap-shop potographj)? Tudi Duchampov pojem infra-mince (infra-tenek) je različica bergsonovske estetike intervalov. V posthumnih zapisih o Velikem steklu Duchamp (št. 135) Marcel Duchamp v bergsonovskem jeziku napade hipnost sedanjosti »=v vsakem hipu trajanja (?) so / reproducirani vsi prihodnji in predhodni trenutki — Vsi ti pretekli in prihodnji trenutki / torej soobstajajo v sedanjosti, ki / v resnici ni več tisto, kar običajno imenujemo / trenutna sedanjost, temveč / nekakšna sedanjost mnogoterih razširitev -«. Vizualnost tradicionalne umetnosti je neločljivo povezana z mitom o »hipni sedanjosti« — o sedanjosti produkcije in recepcije podob, interpretacije in komunikacije pomenov, marketinga in okusa umetnin —, Duchamp pa, nasprotno, s privzemanjem bergsonovske logike infra-reprezentacij-skih intervalov transformira umetnine v neumetniške tekste »mnogoterih razširitev«: v »infra-tenke« predmete, v tekste, ki ne pripadajo reprezen-taciji in ki zavzemajo paradoksno prostorskost trajanja. Takšna je narava »readymadeov« — aporetičnih reči v zaznavni in pojmovni »tenkosti« nere-prezentacijskih intervalov. Pri kontekstualizaciji Marinettijeve konstrukcije zvočnih intervalov pa moramo upoštevati tudi razvoj eksperimentalne fiziologije. Psihofiziološki eksperimenti so s pomočjo tehničnih naprav, kakršna je »kronoskop«, predstavljen v spisu Wilhelma Wundta Grundzüge der physiologischen Psychologie (Načela fiziološke psihologije) iz leta 1874, želeli izmeriti »fiziološki čas« — psihofiziološki interval med dražljajem in odzivom nanj — in s tem proble-matizirati hipnost zaznave in misli. Na simbolistične pisce, slikarje in skladatelje, kot sta Debussy in Janaček, je izkustveno območje, ki ga je razprlo odkritje nehipnih zaznavnih mehanizmov, naredilo močan vtis (gl. Steege). Kaj se dogaja med temi kratkimi, a gostimi intervali? Marinettijeve sintesi radiofoniche so torej le eden od primerov te subtilne umetnosti vmesnosti. Prekinitve Marinettijevo prvo radijsko sintezo, Unpaesaggio udito (Akustična pokrajina), sestavljajo trije skladi zvokov: prasketanje ognja, pljuskanje vode in žvižganje kosa: Akustična pokrajina Žvižganje kosa, ki zavida prasketanju ognja, se je končalo s šepetajočim žlobu-dranjem vode 10 sekund pljuskanja. 1 sekunda prasketanja. 8 sekund pljuskanja. 1 sekunda prasketanja. 5 sekund pljuskanja. 1 sekunda prasketanja. 19 sekund pljuskanja. 1 sekunda prasketanja. 25 sekund pljuskanja. 1 sekunda prasketanja. 35 sekund pljuskanja. 6 sekund žvižganja kosa. (Marinetti, »Radio Syntheses« 416) Prasketanje traja vselej eno sekundo, pljuskanje pa sledi dramatičnemu crescendu in decrescendu (10, 8, 5, 19, 25, 35 sekund), ki se konča z nenadnim žvižgom kosa. Ta sinteza predstavlja osnovne prvine Marinettijeve radijske govorice: četudi je mogoče te tri zvoke napačno interpretirati kot raznovrsten material, med katerim obstaja vrstna razlika, pa v resnici delujejo le kot razlike v stopnji čustvene intenzivnosti. Marinetti za doseganje tega učinka transformira pljuskanje v ponavljajoče se prekinjanje, v pet enosekundnih izsekov. Te prekinitve so hkrati časovni vezniki in modula-torji stopnje intenzivnosti pljuskanja. Namesto točkastega toka heteroge-nega materiala zdaj doživljamo spoj akustičnih ponovitev in variacij. V drugi sintezi, Dramma di distance (Drama razdalj), so menjavajoče se pojavitve zvočnih krajin iz oddaljenih geografskih področij in okolij — iz vojaškega, razvedrilnega, vsakdanjega mestnega in podeželskega življenja, religije — spojene brez opaznih prekinitvenih intervalov in sledijo strogemu pravilu enajstsekundnih ponavljajočih se enot: Drama razdalj 11 sekund vojaškega marša v Rimu. 11 sekund plesanja tanga v Santosu. 11 sekund igranja japonske verske glasbe v Tokiu. 11 sekund živahne kmečke glasbe na podeželju v okolici Vareseja. 11 sekund boksarskega dvoboja v New Yorku. 11 sekund uličnega hrupa v Milanu. 11 sekund neapeljske ljubezenske pesmi, odpete v hotelu Copacabana v Rio de Janeiru. (417) V tem primeru je skupna prvina radijski medij, tekoča nepretrganost radijskih valov. Radijsko predvajanje »razprostre prostor«, vendar na umeten način, s spajanjem in moduliranjem razlik. Gre za logiko intermedial-nosti, za moč povezljivosti radijskega prenosa. V tretji sintezi, I silen%iparlano fra di loro (Tišine se pogovarjajo med seboj), postane Marinettijev medialni konstruktivizem odkrito kompleksen, saj se razlikovanje med intervali in prekinitvami zamegli: je tišina tista, ki prekinja zvoke, ali obratno? Tišine se pogovarjajo med seboj 15 sekund čiste tišine. C, d, e na flavti. 8 sekund čiste tišine. C, d, r na flavti. 29 sekund čiste tišine. G na klavirju. C na trobenti. 40 sekund čiste tišine. Otrokov uau. 11 sekund čiste tišine. Osupli oooooh enajstletne deklice. (418) Ker se skladi tišine ter glasbenih in človeških zvokov spreminjajo v skladu s crescendom in desrescendom časovnih vzorcev — 15, 8, 29, 40, 11 sekund »čistih tišin« —, je vse težje razlikovati med ponovitvami in variacijami, med modulacijami in kvalitativno različnimi segmenti glasbil. Zaradi abstraktnosti tišin in singularne konkretnosti človeškega glasu prav tako ni mogoče določiti vrstnih razlik med oblikami in vsebinami, med strukturnimi in tematskimi prvinami. Jasno je le, da je treba dojeti razlike v stopnji čustvenega življenjskega prostora, ki ga konstruira »la radia«. Pride namreč do paradoksnega obrata: tišina ni več prazno ozadje, zapolnjeno s polnostjo medijske komunikacije — nasprotno: domnevna zmagoslavna učinkovitost med seboj povezanih globalnih mrež sloni na krhki podlagi virtualnih tišin, ki »se pogovarjajo med seboj« in podirajo meje človeške in tehnološke komunikacije.8 Battaglia di ritmi (Bitka ritmov) še okrepi menjavanje prekinitev in intervalov, tišin in zvokov: Bitka ritmov Previdna in potrpežljiva počasnost, izražena s kapljanjem vodnih kapelj, najprej odrezanih in nato ubitih z letečo elastičnostjo, ustvarjeno z arpeggi klavirskih not, najprej odrezanih in nato ubitih z glasnim zvonjenjem električnega hišnega zvonca, najprej odrezanega in nato ubitega s tat rum ta trak ključa v ključavnici, ki mu sledi enominutna tišina. (419) Tu vsak akustični segment najprej »odreže« in nato »ubije« naslednjega. To pomeni, da vsak sklad sprva deluje kot prekinitev, nato pa kot gost interval. Poleg tega je lahko akustični segment »počasen« ali »elastičen«, »glasen« ali »tih — kapljanje vode, arpeggi klavirja, triminutna tišina9 vsi torej kažejo raznolične med seboj prepletene prostorske in časovne značilnosti. Med prekinitvami in intervali, tišinami in zvoki, ni nobene vrstne razlike, povrh pa so tudi kakovost in količina, čas in prostor, tehnološko združeni, spojeni z mašinskim izvajanjem »radie« ter kot skrivnostno polje pulziranja naslovljeni na poslušalce. Peta sinteza, La constru%ione di un silen%io (Grajenje tišine), razgrinja temelje Marinettijevega topološkega konstruktivizma: Grajenje tišine 1. Zgradi zid na levi s tušem na bobnih (pol minute). 2. Zgradi zid na desni s trobljenjem — kričanjem — tramvajskim cviljenjem prestolnice (pol minute). 3. Zgradi tla s klokotanjem vode v ceveh (pol minute). 4. Zgradi stropno teraso čiv čiv ščriv vrabcev in lastovic (dvajset sekund). (420) Tu se Marinetti ogne vsakršnemu razlikovanju med intervali in prekinitvami. Ker je razlika med njimi razlika v stopnji, predstavljajo intervali in prekinitve zgibe, pripomočke za zgibanje in oblikovanje časovno-pro-storskih pojavov. Zato je vsak akustični material — tuš z bobnom, cviljenje avto-tramvaja, klokotanje vode, ptičji ščebet — uporabljen kot sklep, točka preobrata za gradnjo idealnega »infra-tenkega« umetnega okolja: tišine.10 Entre-deux Sintesi so zvočni kolaži, konstruktivistične montaže, spoji tišin in akustičnih objects trouvés, prežeti z modernistično občutljivostjo na neposre-dovane pojmovne strukture in readymade material. Kot take se ravnajo po minimalistični kubistični estetiki in utirajo pot radijski glasbi Johna Cagea ter musique informelle. Vendar se zaradi svojega osrednjega prizadevanja za izražanje rež in rezov vpisujejo tudi v posebno vejo avantgardnega ekspe-rimentalizma, ki je od Bertolta Brechta do Jean-Luca Godarda poudarjala rabo zevi in prekinitev: V ospredju epskega gledališča je [...] prav prekinjanje nekega ravnanja. [...] [N] jegova poglavitna funkcija [je] v določenih primerih v tem, da prekinja dejanje — daleč od tega, da bi ga ilustriralo ali podpiralo. Pri tem ne gre le za dejanje soigralca, temveč tudi za lastno dejanje. Lastnost retardacije, ki jo imajo prekinitve, epski značaj okvira, to je torej tisto, kar iz gestičnega gledališča dela epsko gledališče. (Benjamin, »Poskusi« 220)11 V Deleuzovi ontologiji »iracionalnih rezov« — utemeljeni na Godardovi filmski teoriji, ki neposredno črpa iz Brechtovega potujitvenega učinka — je Benjaminovo tolmačenje Brechtovih prekinitev radikalizirano, saj postane osrednje orodje za rekonstrukcijo logike modernega filma. Kakor Marinetti je tudi Gilles Deleuze imun proti Brechtovemu marksističnemu humanizmu in pedagoškim načelom; svoje pojmovanje »vmesnosti«, entre-deux, utemelji na povsem vitalističnem terenu. V njegovi dvodelni študiji o filmu argumenti kulminirajo v teoretizacijo »metode iracionalnih rezov«, ki porajajo »reže med podobami«. V Rohmerjevih, Dryerjevih, Bressonovih in Godardovih filmih »ne gre več za vprašanje povezovanja in pritegovanja podob. Nasprotno, zdaj šteje reža med podobami, med dvema podobama« (Deleuze, Cinema 2 179—180). Deleuzu gre za specifično gibanje: ne za premikanje, ampak za proces postajanja, za moč transformacije, katere gonilna sila je v »transcendentalnem polju«: Kaj je transcendentalno polje? Razlikuje se od izkustva pa tudi na noben objekt ne napotuje in prav tako ne pripada kakemu subjektu (empirični reprezentaciji). Zato se kaže kot čisti nesubjektivni tok zavesti, neosebna predrefleksivna zavest, kvalitativno trajanje zavesti brez sebe [...]. Transcendentalno polje določa ravnina imanence, ravnino imanence pa določa neko življenje. (Deleuze, »Immanence« 4) V transcendentalnem polju je življenje »neko življenje«, dogodki se zgodijo pri absolutni hitrosti v praznem času, v nereprezentacijskem trajanju nečloveškega intervala: »To nedoločno življenje samo nima trenutkov, pa naj ti še tako tičijo drug ob drugega, temveč ima le medčase [des entre-temps], medtrenutke.« (5) Deleuze se pri razvijanju kompleksne logike vmesnosti, pojmova-nih kot organum vitalističnih umetniških praks, vsaj na videz ravna po Marinettiju. A Deleuze ostro razloči prekinitve od intervalov, saj rezom in prelomom pripiše nalogo povezovanja končnosti in transcendentalnega polja, tj. povezovanja aktualnega in virtualnega. Zaradi te arhitekturne funkcije pa po Deleuzu prekinitve niso intervali, pa tudi med seboj niso izmenljivi. Z rezanjem in prodiranjem v empirično ravnino spajajo in razdvajajo segmente. Toda njihova moč izhaja iz intenzivnega polja, ki ga ne smemo zamenjevati z vsakdanjim zaznavnim izkustvom. Po Deleuzu so prekinitve vmesnosti, pojmovane kot čista moč diferenciacije transcendentalnega polja. Zato Deleuzovi opisi vmesnosti predpostavljajo topologijo prekinitev, ki ni združljiva z Marinettijevimi menjavami rezov in intervalov. Deleuzova logika »iracionalnih rezov« je metoda prečenja imanence in transcendence, absolutnega življenja in relativnih trenutkov: čistega, votlega, intenzivne Zunanjosti in nečistega teritorija svetnih pojavov. Bežiščnica in ne interval. (Deleuze in Pamet 37, 39) Deleuzovska vmesnost je avtonomen in nekomensurabilen rez, ki ni koordiniran z začetki in konci drugih skladov življenja; ni izmenljiv z intervali. In v tem je po Deleuzu logika avantgardne umetnosti in filma: Moderna podoba ustvari kraljestvo »nekomensurabilnosti« ali iracionalnih rezov: to pomeni, da rez ni več del prve ali druge podobe, prve ali druge sekvence, ki ločuje in razdvaja [...]. Interval je osvobojen, reža pa postane neodpravljiva in samostojna. (Deleuze, Cinema 2 277) Transcendentalna nedimenzionalnost deleuzovskih vmesnosti zahteva teologijo Zunanjosti, ontološke Praznine, na kateri slonijo vse operacije iracionalnega rezanja: Zaradi metode VMESNOSTI: »vmes med dvema dejanjema, med dvema afekci-jama, med dvema percepcijama, med dvema vizualnima podobama, med dvema zvočnima podobama, med zvočnim in vizualnim« [...], je čisto vse podvrženo spremembi [...]. Celota se torej zliva s tistim, kar Blanchot imenuje »sila razpršitve Zunanjosti« ali »vrtoglavica razmikanja«: s tisto praznino, ki ni več gonilni del podobe in ki bi ga podoba prečila za svoje nadaljevanje, temveč je radikalno postavljanje podobe pod vprašaj. (180) Lahko bi si poskusili predstavljati, kako bi Deleuze pristopal k Marinettijevim sintesi radiofoniche: njihove »prvinske« prekinitve, njihovo rabo neobdelanih zvokov in nepredvidljivih rezov bi s tega vidika utegnili razumeti kot dokaz iracionalne režne moči, kot sled absolutne svobode postajanja, kot znak za bežiščnico, ki pelje k višjemu življenju mašinskih intervalov, k življenju »duhovnega automatona«. Pa vendar gostota Marinettijevih tišin — ki nikoli niso praznina in ki nikdar ne proizvedejo »vrtoglavice razmikanja« — in gosta dimenzionalnost rezov v sintezah — z nenehno menjavo intervalov in prekinitev — nakazujeta, da v nasprotju z deleuzovskimi vmesnostmi Marinettijevi intervali so »del ene ali druge sekvence, ki ju ločujejo in razdvajajo«. Zato obravnava narave sintez zahteva vitalistično, a podeleuzovsko pojmovanje vmesnosti, in sicer na temelju take topologije intervalov, ki nam bo omogočila zajeti in izraziti Marinettijevo netranscendentalno geometrijo prekinitev. To pomeni, da moramo razviti resnično vitalistično kritiko, ki bo mogla razvozlati govorico »radia«.12 Žal je naš cilj še precej oddaljen. Imamo pa Marinettijeve sintesi in nekaj drugih hermetičnih predmetov, ki spodbujajo k utemeljevanju prihodnje teorije o njihovem osupljivem umetniškem življenju. Prevedla Varja Balžalorsky OPOMBE 1 Ta članek je predelana različica članka Luisetti, »A Vitalist Art«. 2 Sintesi radiofoniche iz leta 1933 je pet kratkih eksperimentalnih radijskih kompozicij iz Marinettijevega poznega futurističnega obdobja, ki časovno sovpadajo z njegovim manifestom Manifesto futurista della radio, znanim tudi kot La radia. Partitura sintesi radiofoniche je bila prvič objavljena avgusta 1941 v časopisu Autori e scrittori in nato v Marinetti, Teatro 629—637, nedavno pa jih je v angleščino prevedel Jeffrey T. Schnapp (Marinetti, »Radio Syntheses«). Sam Marinetti radijskih sintez ni nikdar izvedel, leta 1978 pa jih je posnel skladatelj Daniele Lombardi; posnetek je dostopen tudi na zgoščenki Musica Futurista: The Art of Noises 1909—1935 (LTM Recordings, 2006) in na spletni strani http://www.futurismo. altervista.org/audio.htm (7. maj 2012). Za podatke o drugih izvedbah sintesi radiofoniche gl. Fisher, »Futurism« 245. 3 O zgodovini italijanske radijske estetike gl. De Benedictis. 4 Marinettijevo eksperimentiranje s posnetim zvokom se začne leta 1914 z nizom pesniških recitacij, posnetih v nekem londonskem studiu. Njegovo zanimanje za radijski medij sicer sega že v začetke futurizma, v prakso pa preide v drugi polovici dvajsetih let. Leta 1926 med turnejo po Južni Ameriki Marinetti večkrat zaporedoma nastopi na brazilskih in argentinskih radijskih postajah. Tem nastopom je nato sledilo šestnajst let zelo živahnega sodelovanja z leta 1928 ustanovljenim Italijanskim nacionalnim radiem (EIAR), ki je obsegalo vse od deklamiranja aeropesmi, komentiranja osrednjih dogodkov, na primer vrnitve letalske eskadrilje Itala Balba iz ZDA avgusta 1932, do rednega predvajanja radijskega glasila o dejavnostih futurističnega gibanja (Marinetti, »Radio Syntheses« 415). O Mari-nettijevem in futurističnem ukvarjanju z radiem nasploh gl. Fisher, »Futurism« 229—262. 5 Manifesto futurista della radio, ki ga je Marinetti napisal skupaj s Pinom Masnato, je bil objavljen 22. septembra 1933 v italijanskem časopisu Ga^^etta del popolo. V Futurismo (1. oktobra 1933) se pojavlja kot Manifesto della radio, v Autori e scrittori (avgusta 1941) kot La radia, Manifesto futurista dell'ottobre 1933. Danes je dostopen tudi v Marinetti, Teatro 769—774, in v Marinetti in Masnata 292—295. Manifestu je leta 1935 sledila štiriinštirideset strani dolga razlaga Pina Masnate, odlomki katere bodo v angleškem prevodu objavljeni v reviji Modernism / Modernity 19.1 (2012). O tej Masnatovi razlagi gl. Fisher, »New Information«. 6 Timothy Campbell (91) opozarja na Marinettijevo literarno »stimuliranost brezžičnih funkcij« in na pomanjkljivosti njegovega »prenosa čutnih podatkov v pisni ustreznik«. Sam pri obravnavi Marinettijeve medialne logike ne dajem prednosti literarnemu polju. 7 O bergsonovskih intervalih v Bragaglijevem Fotodinamismo futurista gl. Luisetti, Una Vita 119—138. Bragaglia (34) omenjeni odlomek o intervalih navaja iz Bergsonovega »Uvoda v metafiziko«. 8 Marinettijeve radijske sinteze se zgledujejo pri manifestu Enza Ferrierija o radiu kot ustvarjalni sili iz leta 1931. Ferrieri, ki je leta 1929 postal umetniški vodja Italijanskega radia, je »avtor prodorne misli, da paradoksna moč radia pravzaprav izvira iz tišin« (Fisher, »New Information«). 9 O tej triminutni tišini gl. De Benedictis (66). 10 Za vlogo tišine kot minimalne »vključene enote razporejanja«, »potrebne za pridružitev enega zvoka drugemu«, gl. Campbellov komentar Sergijevega merjenja vrzeli med enotami vznemirjenja (70—72). 11 O strukturnih sorodnostih med Brechtovim epskim gledališčem in Marinettijevimi gledališkimi tehnikami gl. Coda. 12 Zaradi hegemonije transcendentalnih paradigem v zahodni misli in estetiki bi vitali-stični kritiki nemara koristilo, če bi se ozrla k Vzhodu, denimo h kitajski misli in umetnosti, kjer »subtilna«, suspendirana kompleksnost virtualnih, pa vendar realnih izkustev ter ima-nentnih zevi med prisotnim in odsotnim že dolga stoletja predstavlja težišče filozofskih in umetniških praks: »Obstajajo številna gledišča, s katerih subtilno postane dostopno izkustvu. V estetiki je to na primer izvrsten okus komaj zaznavnega, bodisi v zvoku bodisi v podobi, v prehodnem stanju med tišino in zvočnostjo v glasbi ali med praznino in polnostjo v slikarstvu, ko sta zvočna in slikovna realizacija komajda zaznavni ali tik pred tem, da se razblinita [...]. Od tod izvirajo prav vse kitajske prakse.« (Jullien 25) LITERATURA Benjamin, Walter. »Poskusi o Brechtu«. Brecht, Zgodbe gospoda Keunerja; Me-ti; Benjamin, Poskusi o Brechtu. Prev. Amalija Maček. Ljubljana: Studia humanitatis, 2009. 211—354. ---. »Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati«. Prev. Janez Vrečko. Benjamin, Izbrani spisi. Ur. Bratko Bibič. Ljubljana: Studia humanitatis, 1998. 145—176. Bergson, Henri. »Uvod v metafiziko«. Bergson, Esej o smehu; Filozofska intuicija; Uvod v metafiziko. Prev. Janez Gradišnik. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. 147—190. Bragaglia, Anton Giulio. Fotodinamismo futurista. Torino: Einaudi, 1970. Brecht, Bertolt. »Radio kot komunikacijski aparat«. Prev. Igor Kramberger. Problemi 21.6—8 (1983): 124-125. Campbell, Timothy. Wireless Writing in the Age of Marconi. Minneapolis: University of Minnesota Press, 2005. Coda, Elena. »Teatro di straniamento in Marinetti e Brecht«. Carte Italiane: A Journal of Italian Studies 13 (1993-1994): 1-15. De Benedictis, Angela Ida. Radiodramma e arte radiofonica. Storia e funzioni della musicaper radio in Italia. Torino: EDT, 2005. Deleuze, Gilles. Cinema 2. The Time-Image. Prev. Hugh Tomlinson in Robert Galeta. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1989. ---. »Immanence: A Life...«. Prev. Nick Millett. Theory, Culture & Society 14.2 (1997): 3-7. Deleuze, Gilles, in Claire Parnet. Dialogues. New York: Columbia University Press, 1989. Duchamp, Marcel. Notes. Ur. in prev. Paul Matisse. Boston: G. K Hall, 1983. Fisher, Margaret. »Futurism and Radio« Futurism and Technological Imagination. Ur. Günter Berghaus: Amsterdam in New: York Rodopi, 2009. ---. »New Information Regarding the Futurist Radio Manifesto«. Italogramma 2011. Dostopno na: http://italogramma.elte.hu/sites/default/files/cikkek/letoltheto/pdf/ Fisher_radio.pdf (7. maj 2012). Jullien, François. Vital Nourishment. Departingfrom Happiness. New York: Zone Books, 2007. Kittler, Friedrich A. Discourse Networks, 1800/1900. Prev. Michael Metteer. Stanford (CA): Stanford University Press, 1990. ---. Gramophone, Film, Typewriter. Prev. Geoffrey Winthrop-Young in Michael Wutz. Stanford (CA): Stanford University Press, 1999. Luisetti, Federico. »A Vitalist Art: Filippo Tommaso Marinetti's sintesi radiofoniche«. Futurisms. Precursors, Protagonists, Legacies. Ed. Geert Buelens, Harald Hendrix in Monica Jansen. Idaho Falls: Lexington Books, 2012 [v tisku]. ---. Una vita. Pensiero selvaggio e filosofia dell'intensità. Milano: Mimesis, 2011. Marinetti, Filippo Tommaso. »Radio Syntheses. Introduction and Translation by Jeffrey T. Schnapp«. Modernism / Modernity 16.2 (2009): 415-420. ---. Teatro 2. Ur. J. T. Schnapp. Milano: Mondadori, 2004. Marinetti, Filippo Tommaso, in Pino Masnata. The Radia. Futurist Manifesto. Futurism. An Anthology. Ur. Lawrence Rainey, Christine Poggi in Laura Wittman. New Haven: Yale University Press, 2009. Niebisch, Arndt. »Cruel Media. On F. T. Marinetti's Media Aesthetics«. Annali d'Italianistica 27 (2009): 333-348. Steege, Benjamin. »Musical Modernism and the Culture of Experiment«. [Neobjavljen referat s konference 100 Years of Futurism: Sounds, Science, and Literature: An Interdisciplinary Colloquium, Univerza Severne Karoline, Greensboro, 20.-21. februar 2009.] Kulturalistična ideologija v literarni teoriji: od »kritične« teorije performativa do »topične« koncepcije performativnosti Jernej Habjan ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Ljubljana, Slovenija; LMU, Fakulteta za jezike in književnosti, München, Nemčija jernej.habjan@zrc-sazu.si Stari prepad med humanistiko in naravoslovjem pravkar cinično premošča neoliberalnopodrejanje tako humanistične kakor naravoslovne teorije ekspertni vednosti, v humanistiki zlasti kulturnim študijem, med ključnimi viri katerih je koncepcija performativnosti. Članek oriše proces, ki vodi od Austinove prototeoretske »nomotetične« izključitve literature iz teorije performativa do ideološke »idiografične« utemeljitve koncepcije performativnosti pri J. Butler na literaturi. Ključne besede: literarna teorija / teorija govornih dejanj / performativnost / kulturni študiji / ideologija / neoliberalizem / performativnost UDK 82.0:316.7 Obravnavali bomo institucionalne učinke teorije performativnosti. Institucionalni okvir te teorije, univerzitetne in raziskovalne ustanove v centru stagnirajočega severnoameriškega sistemskega akumulacijskega cikla, je trenutno ena strateških tarč neoliberalnih varčevalnih ukrepov. To, kar je sprva videti kot politika zmanjševanja sredstev za humanistiko v prid naravoslovju, je zgolj humanistična projekcija politike odpovedovanja teoriji — bodisi humanistični ali pa naravoslovni — v imenu ekspertne vednosti, nasprotja teorije: naravoslovje je vse bolj poblagovljeno za produkcijo reči, humanistika pa za produkcijo ljudi, ki jo vse bolj ogroža produkcija reči. Naravoslovje nadomeščajo informacijske tehnologije, t. i. vojaško-industrijski kompleks in farmacevtska industrija, humanistiko (in družboslovje) pa upravljanje s človeškimi viri, območni in kulturni študiji. Prepad med humanistiko in naravoslovjem, ki ga je postulirala vsaj že Aristotelova Nikomahova etika (gl. Knjigo VI; prim. Yu 8—23), tako brezsramno premošča kapital. Poblagovljenje kognitivne produkcije presega to razliko med humanistiko in naravoslovjem tako, da jo v vsakem od obeh polov podvaja kot razliko med teorijo in ideologijo. Ta razlika, ta manko, ne pa kak pozitiven predikat, danes združuje humanistiko in naravoslovje. V pogojih komodificirane kognitivne produkcije institucija univerze postavlja uslužbence in uslužbenke pred zahtevo, da napravijo svoje produkte kvantifikabilne, objavljive v hegemonih, vse bolj profitnih (Peekhaus; Striphas; Sterne 1861—1863) revijah, učbenikih in readerjih, ki postajajo »prostor publiciranja, ki ga zahteva korporativizirana univerza« (Discenna 1845; prim. Peekhaus 582, 592, 594, 587, in Striphas 9-10). To zahtevo so domačini postmoderne poblagovljene kognitivne produkcije reflektirali, subjektivirali in legitimirali z geslom Publish or perish!, Objavi ali odidi! (ki je kritično odmevalo v Lyotardovem geslu /8/ »bodi operativen [...] ali izgini«, v kontekstu akademskega objavljanja pa so ga analizirali na primer Waters, DuBoff, Drew 66). Kakor Denar ali življenje!, kar je Lacanov (198) model odtujitvene alternative, ta alternativa med objavo in zginot-jem odtuji svojega naslovljenca v institucijo: Objavi!, označevalec, ki je v opoziciji le s svojo odsotnostjo, odhodom, tako da označuje označevalec kot tak, objavo, interpelira naslovljenca kot subjekt vednosti, verige označevalcev, ki jih prazni označevalec, Objavi!, označuje in obvladuje. Univerza potemtakem izenačuje ekspertno vednost z objavami v hegemonih revijah, alternative vednosti pa z ne-bitjo. Med temi alternativami je teorija kot ekstremna alternativa veliko bolj marginalizirana kakor preprosto idiosinkratična odsotnost vednosti, kar je drugi ekstrem. Kajti prav tisto poblagovljenje, ki naddoloča univerzo, postavlja teoretsko prakso pred neko drugo alternativo: teorijo je mogoče prakticirati bodisi v univerzitetni instituciji bodisi v vse bolj bežnem prostem času prekariziranega kognitivnega delavca in delavke; teorija je tako primorana izbrati ravno tisto institucijo, ki je sama primorana izenačiti teorijo z ne-bitjo. Koncepcija kulturnega prevajanja kot hegemono pojmovanje kulture V humanistiki teorijo v veliki meri nadomeščajo kulturni študiji, ki ostajajo »na robu« med korporativizacijo akademske sfere, četudi »imajo na voljo edinstvena teoretska in analitična orodja za raziskovanje razmerij med mediji, institucijami, državnimi aparati in občinstvi« (Striphas 18); natančneje, če naj se ognemo tehnološkemu determinizmu in rešimo protislovje, moramo reči, da so na robu zato, ker, kot Thomas Discenna (1844) pokaže na primeru komunikologije, »osredotočenost na kulturo predpostavlja zanemarjanje problematike dela«. V primeru literarne vede so raziskovalci soočeni z dilemo sprejemanja bodisi kulturalizacije bodisi marginalizacije. Kot značilen institucionalen okvir ima tudi ta dilema strukturo izsiljene alternative, saj sili literarno teorijo, da se bodisi odpravi ali pa spremeni v kulturne študije. Kolikor literarna teorija sprejema to dilemo, išče nišo v kulturaliziranem branju literarnosti, ki literarnost zvede na tekstualni postopek in dopolnjuje s t. i. družbenim kontekstom, kot da ta ni zgolj nov tekst, kar pomeni, da je to dopolnilo zgolj heglovska Verstellung problematike teksta. Ta kompromis med literarnostjo in kulturo pelje literarno teorijo v slabo neskončnost odkrivanja domnevno literarnih potez v neliterarnih diskurzih in navsezadnje v brisanje meje med literarnim in svojim lastnim diskurzom.1 Kakor vsaka izsiljena alternativa ta dilema formalno podreja teorijo, ima-nentno mišljenje, ideologij, domnevni očitnosti prave izbire v dilemi; naša dilema pa to počne tudi vsebinsko, saj sili teoretsko prakso samo iz literarne vede. Vendar jo lahko suspendiramo, če opustimo institucionalno gledišče in ocenimo kulturne študije kot teoretsko, ne kot institucionalno prakso. Namesto zunanjega soočenja z institucionalno konkurenčnega gledišča kulturni študiji potrebujejo teoretsko analizo, ki bi zgrabila kot predteoretsko, ideološko — in zato institucionalno hegemono — prakso. S tem namenom bomo v referatu obravnavali pomembno epistemološko izhodišče kulturnih študij, teorijo performativnosti v artikulaciji Judith Butler. Vse od njene obravnave performativnosti in elaboracije Bhabhovega pojma kulturnega prevajanja je prevajanje, kot pravi Hito Steyerl, »model časa-prostora, geopolitičnih razmerij, postnacionalnih identitet in navsezadnje celo metafora za samo kulturo« (Steyerl). Poskušali bomo pokazati, da je ta popularizacija kulturnega prevajanja predteoretska, kolikor ji ne uspe analizirati zgodovinskih pogojev lastne obdelave svojega predmeta ter s tem reflektirati lastnega položaja izjavljanja in se vzpostaviti kot teoretska praksa. Skicirali bomo proces, ki pelje od Austinove konstitutivne izključitve literature iz njegove teorije performativa do Judith Butler in njenega utemeljevanja lastne teoretizacije performativnosti na literaturi. Tako se bomo lahko vprašali, kako je moglo nekaj, kar se je začelo kot teoretski poseg v »nomotetično«, »kritično« ideologijo logičnega pozitivizma, končati kot »idiografična«, »topična« ideologija kulturne performativnosti Pri odgovarjanju na to vprašanje bomo kakor Judith Butler izhajali iz izrazito znanstvenega raziskovalnega programa same humanistike: iz antihumani-stičnega (proti-eksistencialističnega) strukturalizma. Austinova znana ločitev družbenih učinkov literature od ilokucijske moči govornih dejanj je dokončno, nedialektično odpravljena v kulturnih študijih. Družbene učinke literature kulturni študiji zajemajo s pojmom performativnosti. Največji vpliv je ta pojem dosegel v artikulaciji Judith Butler (Gorman 1999: 98; Miller 2007: 222). Njena analogija med perfor-mativno izjavo in umetniškim performerstvom je bila aplicirana (Sedgwick 2007: 23-29) - ali kvečjemu revidirana (Fischer-Lichte 2008: 37-41; Miller 2007: 233-235) — v najnovejših obravnavah družbenosti literature. Še več, celo Shoshana Felman mora svojo (»občudovanja vredno in občudujočo« / Cavell 1995: 53/) razpravo o Austinu in Don Juanu iz leta 1980 enaindvajset let pozneje brati skoz performativnost Judith Butler (Felman 2002: ix-x). Ne nazadnje o hegemoniji pojma performativnosti govori tudi dejstvo, da se je srečanje med literarno vedo, izhajajočo iz Austina, in kulturnimi študiji nedvoumno končalo v prid studies. Srečanje, ki sta ga nevede priredili Mary Louise Pratt in Judith Butler - prva je leta 1986 brez sklicevanja na kulturne študije speljala subjekt izjavljanja Austinovih performativov na zahodnega moškega moderne (Pratt 62),2 druga je dve leti zatem brez omembe Austina zvedla performativ na performerstvo (Butler, »Performative« 519-522) -se je končalo s prehodom prve v kulturne študije (leta 2004 je Mary Louise Pratt skupaj z Ronom G. Manleyjem in Susan Bassnett celo napisala študijo InterculturalDialogue /Medkulturni dialog/ za The British Council). Austin s svojo teorijo performativa odkrije razred izjav, ki ne reprodu-cirajo razlike med subjektom in objektom, ampak producirajo intersubjek-tivna razmerja. Tako odkrite performative ne le doda konstativom, ampak opazi, da lahko kakor performativi tudi konstativi pod določenimi pogoji opravijo dejanje, ki ga imenujejo. Zato razlikovanje med konstativi in performativi degradira v »posebno« teorijo performativa v okviru »splošne« teorije govornih dejanj (Austin 126). Po tej teoriji ima sleherna izjava loku-cijsko moč izjavljanja stavka, ilokucijsko moč produkcije intersubjektivnih razmerij s tem izjavljanjem in perlokucijsko moč učinkovanja na nadaljnje izjavljanje. Glede na ilokucijsko moč, ki jo v posebni teoriji zajema pojem performativa, Austin klasificira govorna dejanja kot verdiktive, eksercitive, komisive, behabitive in ekspozitive. Derrida prepozna v Austinovem konceptu ilokucijskih dejanj vse poteze lastnega koncepta znaka: neodvisnost od navzočnosti empiričnega sobesedila (referent, odpošiljatelj in prejemnik ter njuna kronotopa) in od strukturnega konteksta (označenec, predpostavljeni avtor in naslovljenec, metaforične in metonimične povezave znaka v tekstu, sam kod teksta) ter iz te neodvisnosti izhajajočo odvisnost od zgodovine uprizoritev. A vse te podobnosti Derrida jemlje samo kot ozadje načelne razlike, svoje lastne razlike. Austinova lokucija naj bi ostala naključen izraz ilokucijske formule in ne njena strukturno nujna uprizoritev/sprememba. Austinova cena za to neodvisnost od lokucije pa naj bi bila odvisnost od enoznačnosti, ki naj bi jo po Austinu zagotavljala konvencionalni kontekst in »resna« (Austin 9, 27) intenca. V to ceno naj bi bilo vključena tudi Austinova odprava vica, citata in literature kot »etioliranih«, »parazitskih« (31, 84 op. 2, 93), neuspelih govornih dejanj. Po Derridaju je možnost tega neuspeha, etio-lacija, nujna možnost, zaradi katere je vsako govorno dejanje prekarno in s tem neredundantno. Judith Butler, kot bomo poskušali pokazati, to nujno možnost napačno razume kot nujno aktualnost: po njej je vsako govorno dejanje vselej že etiolirano. Vsako govorno dejanje naslovljenec prej ali slej »estetsko uprizori« (Butler, Excitable 99), resignificira, reapropriira. Estetski diskurz, ki ga je Austinova »nomotetična« znanost mukoma izgnala iz teorije per-formativa, je zdaj v »idiografični« koncepciji Judith Butler enako mukoma povzdignjen na raven samega pojma performativa. »Performativno protislovje« pravne institucionalizacije univerzalnosti Judith Butler poskuša razviti teoretske argumente za institucionalizaci-jo univerzalnosti onstran pravne institucionalizacije. Pravo v njeni analizi (Butler, Excitable 88—90) nujno partikularizira univerzalnost, saj mora v imenu univerzalnih pravic in svoboščin sankcionirati (na primer cenzurirati) partikularistične izjave, ki onemogočajo izjavljanje svojim naslovljen-cem. (S pravnega gledišča na primer sovražni govor vnaprej diskreditira izjave njegovih naslovljencev; »coming out«, razglasitev homoseksualnosti, v vojski ogrozi družbeno vez med vojaškim osebjem; in pornografija prikazuje pripadnike in pripadnice določene družbene skupine kot nevredne izjavljanja.) Pravo bi namreč zašlo v »performativno protislovje« (88), če bi v imenu univerzalnosti zaščitilo te partikularistične izjave. Če naj se ogne protislovju, mora univerzalistično pravo ratificirati le univerzalistične izjave. Toda Judith Butler trdi, da pravo ravno z ogibanjem performativnemu protislovju zapade protislovju univerzalnosti, ki je v tem, da je univerzalnost prav proces ratifikacije, univerzalizacije neuniverzalističnih izjav. Pri postuliranju univerzalnosti onstran pravnega pojma se Judith Butler sklicuje na Heglovo kritiko Kantove formalistične razločitve subjektivnih kategorij in objektivnega sveta. Hegel pokaže, da individuum participira na univerzalnosti, kolikor subjektivira objektivno sfero nravnosti, Sittlichkeit. Kajti kot odtujen v tej sferi družine, civilne družbe in države je lahko pri-poznan v skupnosti ostalih subjektov nravnosti. Participacijo na univerzalnosti zagotavlja participacija na nravnosti. Ker pa Judith Butler sodobnost obravnava kot multikulturno, je po njenem univerzalno vzajemno pripo- znanje mogoče zgolj prek prevajanja med kulturami, prek kulturnega prevajanja. Ko ni več mogoče ne univerzalizirati ene kulture ne najti skupne poteze vseh kultur, je univerzalizacija pripoznanja odvisna od kulturnega prevajanja. (Butler idr., Contingency 20—21, 24-45, 35, 172) Multikulturnost naj bi moglo zagotoviti le prevajanje med partikularnim in univerzalnim, politika prevajanja, ki bi pripoznala partikularne identitete, izključene iz realno obstoječe pravno institucionalizirane sfere univerzalnega, kot par-ticipirajoče na univerzalnem in s tem univerzalizirala sámo institucionalizirano univerzalnost. Politika kulturnega prevajanja je politika priznanja. Judith Butler torej očitno izenači nravnost s kulturo. Samo tako lahko univerzalnost, ki ji pri Heglu daje materialno eksistenco nravnost, pogojuje s preseganjem kulturnih meja, ki naj bi bile značilne za sodobne družbe. Toda to izenačenje je že regresija v razmerju do Hegla. Pri njem namreč ne le nravnost univerzalizira tako abstraktno pravo kakor njegovo univer-zalizacijo v moralnosti, temveč tudi v kraljestvu same nravnosti država univerzalizira družino pa tudi njeno univerzalizacijo v civilni družbi. Ko se tedaj Judith Butler vrača h kulturi, ko očita sodobni državi rigidnost, je njeno sklicevanje na Fenomenologijo duha in Oris filozofije prava neupravičeno (Butler idr., Contingency 172). Pravna filozofija sicer predvideva takšno vračanje od države k civilni družbi, saj univerzalizacija, ki poganja triado družina/civilna družba/država, ni preprosta negacija prvih dveh členov v tretjem (Theunissen 21, 25 isl.). Vendar tovrstno vračanje prav tako ni nevtralno, ni brez posledic za univerzalnost, saj se izkaže za regresijo, brž ko Pravno filozofijo beremo na ozadju Fenomenologije,3 po kateri država civilne družbe ne negira, pač pa jo naddoloči, tako da je sleherna vrnitev v civilno družbo regresivna v razmerju do sfere države. Judith Butler lahko prikaže kulturo kot univerzalnejšo kakor država, le če Pravno filozofijo interpretira mimo Fenomenologije, in sicer mimo njene črke (Fenomenología nravnost podredi moralnosti, ne nadredi) in zlasti duha (dialektike). Negacijo družine in civilne družbe v državi reducira na medsebojno odvisnost vseh treh institucij nravnosti, da bi razkrila odvisnost državnega prava od družinskih in civilnodružbenih norm (na primer odvisnost pravne definicije univerzalnosti od homofobne patriarhalne politike /Butler, Excitable 62-63, 23, 22, 93/) in da bi nato mobilizirala to odvisnost države od kulture za boj proti hegemoniji pravne države (Butler idr., Contingency 174-175). A ta boj za dodelitev statusa pravnega subjekta identitetam, konstitutivno izključenim iz pravne definicije univerzalnosti, je videti le boj za globalizacijo pravno določenih razmerij kapitalistične ek-sploatacije. Njeno branje Hegla prezre, da je negacija (tako družine kakor civilne družbe v državi) ireduktibilna na medsebojno odvisnost (vseh treh sfer), saj je negirana sfera (na primer civilna družba, ki jo ona brani proti državi) naddoločena z negirajočo (z državo). Zato je tudi njena zahteva po univerzalnosti kot procesu in ne kot sferi, institucionalizirani v pravni državi, naddoločena s sodobno državo, ki je ravno institucionalizirana regresija socialne in pravne države na raven subsidiarne in identitarne države.4 Njen antietatizem je antietatizem sodobne države, njena regresija je regresija kot sodobna država. Ko brani civilno družbo, jo podreja logiki kapitala. Na njeno teorijo performativnosti je bržkone prav toliko vplivalo Derridajevo branje Austinovega koncepta govornega dejanja, kolikor sama vpliva na sodobne debate o govornih dejanjih nasploh in o umetnosti posebej. Pa vendar se ji ob obravnavi sovražnega govora zdi Derridajev filozofski razmislek o pogojih možnosti govornih dejanj prav tako nezadovoljiv kakor Bourdieujeva sociologistična radikalizacija (Austinovega lastnega /Butler, Excitable 24/) konvencionalizma. A ta dvojna kritika še zdaleč ni disjunktivna sinteza, ki bi negirala same podmene, ki si jih nevede delita kritizirani opciji. Nasprotno, Judith Butler utaji opozicijo med njima, ko predlaga pojem »družbene iterabilnosti govornega dejanja« (147—152) in uporabi Derridajevo kategorijo iterabilnosti za svojo multikulturalistič-no kritiko nacionalne države. Sovražni govor kot iterabilno govorno dejanje Judith Butler verjame, da lahko sovražni govor njegov naslovljenec re-artikulira z »estetsko uprizoritvijo« in drugimi transgresivnimi dejanji, ki ne potrebujejo državnega aparata. Še več, s tem ko cenzurira sovražni govor, državni aparat po njenem onemogoča to transgresivno uprizarjanje. To lahko verjame zato, ker sovražni govor interpretira kot ilokucijsko dejanje grožnje, dejanje, ki sproži temporalnost, ki naj bi jo sklenilo zagroženo dejanje kot perlokucijski učinek grožnje. Možnost subverzije sovražnega govora naj bi se skrivala v razkoraku med grožnjo in njenim udejanjenjem (11-12, 15, 40, 41, 101-102, 125-126), ki naj bi zagotavljal možnost pone-srečenosti, zastrelka grožnje (nav. d.: 69).5 Takoj moramo opozoriti, da so perlokucijski učinki grožnje ali na primer obljube manj institucionalno nadzorovani in s tem bolj prepuščeni izjavljalcu kakor perlokucijski učinki poroke ali razsodbe. Razlog je v tem, da enako velja za pogoje posrečenosti teh ilokucijskih dejanj, kakor jih klasificira Austin (25-33). Sovražni govor je produkt benvenistovske (299308) delokutivne izpeljave verdiktiva: iz besede, ki metaforično designira svojega naslovljenca kot vsebujočega neko potezo (na primer nacionalno, spolno ali versko identiteto), je z redno, konvencionalizirano rabo izpeljan homonim, ki svojega naslovljenca designira kot naslovljenca te be- sede. Sovražni govor svojega naslovljenca še zdaleč ne opisuje, ampak ga napravi dostopnega sovraštvu, naslavljanju s sovražnim govorom. Kakor pozdraviti pomeni zgolj »reči: 'Zdravo!'«, Idiot! ni diagnoza, pač pa pomeni »Rečem ti: 'Idiot!'«. Oseba, naslovljena z »Idiot!«, ni designirana kot nekdo, ki ustreza opisu, ki ga opravlja beseda idiot (kakršenkoli naj bi že ta opis bil), ampak kot nekdo, ki mu pravijo »idiot« (in ki kot tak ustreza edinemu pertinentnemu opisu). Zato sta Austinova pogoja posrečenosti (A. 1) in (A. 2) v tem primeru zadovoljena po definiciji: obstaja konvencionalen postopek s konvencio-nalnim učinkom in udeležene osebe in okoliščine so ustrezne, saj jih retroaktivno konstituira sama izvedba postopka. S to izvedbo je grožnja tudi že izpeljana pravilno (B. 1) in v celoti (B. 2). Konvencionalističnim pogojem torej ni težko zadostiti. Preostala, intencionalistična pogoja — iskrenost govornega dejanja (T. 1) in poznejše ravnanje v skladu z dejanjem (T. 2) — pa lahko ostaneta neizpolnjena, saj niti brez njiju dejanje ni zastrelek, ampak le zloraba. Butler pozablja, da je lahko grožnja, izjava o razkoraku med ilokucijo in perlokucijo, kvečjemu izrabljena, ne zastreljana. Ob odsotnosti cenzure lahko potemtakem grozi vsakdo. In tedaj lahko grožnjo udejanji — in pogoju (T. 2) zadosti — vsakdo, ki se v konkretnem razrednem boju znajde v zmagovalnem taboru. Se pravi, ko Butler svari pred cenzuro, prepušča naslovljence sovražnega govora razrednemu boju vladajočega razreda. Upravičeno pravi, da je naslovljenčeva reartikulacija sovražnega govora mogoča samo v razkoraku med njegovo ilokucijsko moč in perloku-cijskimi učinki, tj. v razliki med tem, kar sovražni govor napravi kot izjavljen, in onim, kar napravi kot razlog za poznejša dejanja (Butler, Excitable 39). In upravičeno tu prikliče Derridajev argument, da je možnost tega razkoraka nujna možnost, ki vsako govorno dejanje naredi za prekarno in s tem neredundantno. A medtem ko se Derrida zgolj odpove analizi institucionalnih pogojev aktualizacije te nujne možnosti, ona prepozna te pogoje prav v demontaži, odsotnosti institucije državne cenzure. Meni, da bo sovražni govor subvertiral že sam proces njegove necenzurirane diseminacije, saj je »iterabilen« v Derridajevem smislu, tj. ponovljiv in kot tak ranljiv za subverzijo. Zakon po njej (23—24, 41, 125—126, 69) odpravi razliko med ilokucijo in perlokucijo, ko sovražni govor (ilokucijo) opredeli kot ravnanje (perlokucijo) in celo argumentira za cenzuro ilokucije. S tem naj bi zakon odvzel identitetnim skupnostim brez države možnost, da bi govorno dejanje grožnje reartikulirale, še preden bi se zaprl razkorak med tem in zagroženim dejanjem (162). A kot bi Judith Butler morala vedeti, prav neoliberalna demontaža nacionalne države trenutno preprečuje naslovljencem sovražnega govora, da bi suspendirali njegove perlokucijske učinke. V položaju, ko naslovljenec nima več institucionalne zaslombe pred sovražno izjavo, ne smemo reči Naslovljenčeva reartikulacijaje mogoča, samo če ..., temveč Samo naslovljenčeva reartikulacija je mogoča, če____K takšnemu položaju pa prispeva tudi sama. Ta napad pa ne pojenja niti v času ekonomske krize, v kateri multinacio-nalni kapital eksternalizira svoje stroške že v nacionalne države kot take: »Če nas nacionalna država varuje pred nasiljem, smo izpostavljeni nasilju nacionalne države, zato je zanašanje na nacionalno državo pri iskanju zaščite pred nasiljem zgolj zamenjava enega potencialnega nasilja z drugim.« (Butler, Frames 26) Kulturno prevajanje kot utajitev rigidnosti sovražnega govora Butler ne vidi, da se mora naslovljenec zanašati na možnost subverzije sovražnega govora v razkoraku med ilokucijo in perlokucijo šele potem, ko se je glavna sovražnost, odprava pravne in socialne države, že realizirala. Šele ko institucionalna sankcija ilokucijskega dejanja grožnje ni več opcija, postane suspenz perlokucijskih učinkov tega dejanja realna, celo edina opcija (ki seveda sploh ni opcija). A tedaj nimamo niti več institucionalnih sredstev za suspenz perlokucijskih učinkov dejanja grožnje (in edina opcija postane dobesedno ne-opcija). Se pravi, takoj ko moramo suspendirati perlokucijske učinke grožnje, je že prepozno za ta suspenz. Butler prezre, da lahko grožnji preprečimo udejanjenje le, če jo vnaprej obravnavamo kot že udejanjeno in jo zato zaustavimo. Njena politika dopuščanja diseminacije sovražnega govora, da bi bil estetsko subvertiran v svoji iterabilnosti (Butler, Excitable 144—145), utaji, da lahko zgolj institucije reartikulirajo rigidne designatorje, med katere, kot sama ve (28—31, 99), sodi tudi sovražni govor (v vseh možnih svetovih Idiot! pomeni le »Rečem ti 'Idiot!'«). Kot rezultat delokutivne izpeljave je sovražni govor inherentno institucionalen, vpisan v nacionalni jezik, zato ga je mogoče reartikulirati samo institucionalno. Rigidni designator ne more biti subvertiran brez preoblikovanja institucij, ki verovanju v objekt takega desi-gnatorja zagotavljajo materialno eksistenco. Reartikulacije brez institucije ni, zato je vsak napad na institucijo v imenu reartikulacije napad na samo reartikulacijo. Zato mora Butler utajiti Derridaja: iterabilnost uporablja kot njegovo ime za spremenljivost pomena znamka (3, 82 op. 32) in ne za vztrajanje kon-vencionalnega pomena znaka kljub spremenljivosti izvirnega konteksta in intence izjavljalca znaka (za to vztrajanje gl. Colebrook 198—203). S para-frazo Mannonijevo formulacijo fetišističnega obrazca utajitve (Mannoni) lahko njeno utajitev povzamemo tako: saj vem, da je sovražni govor rigidni designator, ki označuje v vseh možnih svetovih, pa vendar verjamem, da ga je mogoče subvertirati brez in samo brez institucionalne intervencije. Še več, medtem ko je po Derridaju pogoj možnosti govornega dejanja v potencialnosti ponesreče-nja govornega dejanja, ona to potencialnost zaostri v aktualnost.: Derrida naj bi »v ponesrečenju performativa« (Butler, Excitable 151) — in ne v »možnosti, da je vsako performativno izjavljanje [...] lahko 'citirano'« (Derrida 135) — videl »samo moč in zakon njegovega vznika« (Derrida 136; Butler, Excitable 151). Značilen je tudi tale prehod od »tveganja ponesrečenja« k »ponesrečenju«: »Derrida pravi, da obstajata konvencionalnost in tveganje ponesrečenja, lastni samemu govornemu dejanju [...] — tj. ponesrečenje, ekvivalentno arbitrarnosti znaka.« (150)6 Le če je vsak primer sovražnega govora vselej že zastreljan, ga lahko naslovljenci reartikulirajo, ne da bi se morali zateči k institucionalni sankciji (Butler, Excitable 19, 69). Ta apropriacija Derridajeve dekonstrukcije Austina (3, 25, 32-34, 51-52, 144-145, 165 op. 3, 182 op. 32) je ideološka, primer sodobne ekspertne vednosti o posameznikovem upravljanju z družbenimi učinki identitetnih izjav je. V nasprotju z Derridajem Judith Butler zastavi vprašanje družbenih pogojev pomena izjave, a odgovor najde v iterabilnosti kot zakonu performativnosti (Butler idr., Contingency 27-29), se pravi, ravno v iterabilnosti, s postuliranjem katere se Derrida ogne samemu vprašanju. Njen odgovor na vprašanje o pogojih performativa je performativnost, tj. pogoje pojava izenači z njegovim bistvom, namesto da bi jih analizirala in se s tem ognila prav kontempliranju o skrivnosti tega bistva. Tavtološko odgovarja na vprašanje o pogojih za »tavtološko« (25-27) dejanje simbolizacije. Njena obravnava torej praktično reproducira svoj predmet - in zato je ideološka obravnava. Odsotnost institucije v njeni obravnavi sovražnega govora na prazno ustreza dejanski odsotnosti institucij kot pogoja za posrečenost sovražnega govora. Njena obravnava tedaj reproducira svoj predmet. Ne vidi materialnih učinkov odsotnosti, ne vidi, da k posrečenosti groženj bistveno prispeva prav demontaža pravnih in socialnih aparatov, za katero se sama zavzema v imenu boja zoper grožnje. Ker ne vidi te negativnosti, odsotnosti institucionalnega sankcioniranja sovražnega govora, in se omeji na obravnavo navzočih institucij, pa ne le more, temveč tudi mora trditi, da ta obravnava ne zadošča (Butler, Excitable 13; prim. Butler idr. 14), in verjeti, da možnost subverzije sovražnega govora zagotavlja že iterabilna narava govora, dovzetnost govora za subverzijo v ponavljanju. Institucije torej ne analizira - in zato institucionalno logiko verovanja in utajitve prakticira. Ker zavrne pravno in socialno državo kot institutionalizirano družbeno vez, ki cenzurira sovražni govor, prispeva k promociji sovražnega govora na položaj družbene vezi sodobnih identitetnih skupnosti. Domnevno esencialistično, naivno, totalitarno verjetje, da je brezrazredna družba mogoča, je s tem tako rekoč nadomeščeno z verjetjem, da so družbe že brezrazredne. Sklep: od performativa k označevalcu, od izjave k instituciji Medtem ko Derrida Austinovo možnost etiolacije, neuspeha performativa, radikalizira v nujno možnost, jo Judith Butler reificira v nujno aktualnost, v neogibno neinstitucionalno subverzijo institucije. A s tem ko verjame, da lahko individui sami obrnejo to nujno možnost v nujno aktualnost, s tem ko utaji institucionalno naddoločenost tega obračanja, reproducira ravno institucionalne prakse (utajitev, verovanje), ki so predmet njene kritike. Namesto da se ravnamo na primer po Eve Kosofsky Sedgwick (23—29) ali Shoshani Felman (ix—x), ki sprejemata etiolacije Judith Butler, ali po J. Hillisu Millerju (233—235) in Eriki Fischer-Lichte (26—36), ki te etiolacije revidirata, bi torej morali zgrabiti etiolacije kot toge designatorje, prazne označevalce, ki jih je mogoče subvertirati le onstran obzorja atomizirane-ga naslovljenca, kar navsezadnje izhaja že iz Austinove zavrnitve logič-nopozitivistične dvojice subjekt/objekt v prid intersubjektivnega modela komunikacije. Tako bi mogli konceptualizirati ne samo sovražni govor, ampak tudi govorna dejanja, kakršno je Publish orperishl, in s tem podeliti svojemu početju status refleksivne, teoretske prakse. OPOMBE 1 Za nedavni poskus rešitve koncepta literarnosti pred kulturalizacijo gl. Juvan 123—140. 2 Stanley Cavell (52—57, 61—63, 75—77) pokaže, da Austin s konceptualizacijo govora kot dejanja zavrne metafizično ločitev besede od jaza. Austin (20—21) to metafizično hi-pokrizijo ilustrira z Evripidovim Hipolitom, ki prekliče dano obljubo, češ da je obljubil z besedami, ne pa tudi s srcem. Cavell (61—63) tako sklene, da je po Austinu jaz zgolj učinek dane besede. Nato se vpraša, kako je Austin mogel prezreti, da tudi sam siže Hipolita uprizarja nemožnost ločitve besede od jaza. Odgovorimo lahko kar na podlagi omenjenega Ca-vellovega sklepa: če bi Austin nemožnost odpravljanja učinkov dane besede razbral iz samega Hipolita, bi moral svojo kritiko Hipolitovih hipokritičnih poskusov tega odpravljanja odpraviti kot redundantno. Austin torej kritizira, prepoveduje nemogoče, paradigmatski primer prepovedi nemogočega pa je seveda prepoved incesta, ki vzpostavi subjekt označevalca. Se pravi, Austinov jaz, za katerega je preklic dane besede nemogoč in še prepovedan, je subjekt označevalca kot Lacanova narobna stran cogita — ne pa cogito kot pozitivna res cogitans, v katero Mary Louise Pratt substancializira izjavljalca govornega dejanja, ko ga predstavi kot austinovski lik zahodnega razsvetljenskega moškega (pot pa ji v literarni vedi utre Stanley Fish /243—244/, ki Austinu derridajevsko očita ideologijo referencialnosti). 3 Kakor na primer v spremni besedi Jureta Simonitija (110) k Honnethu, ki kakor Judith Butler propagira Hegla prepoznanja in izrecno zavrne Heglov institucionalni pogled na nravnost (79—94). Prim. Laclauov očitek Judith Butler, da poenostavlja Heglovo dialektiko nravnosti (Butler idr. 296). 4 V svoji kritiki koncepcije kulturnega prevajanja in njegovega verjetja, da zakon funkcionira z izključevanjem identitet iz svoje domene in da ga kot takega lahko univerzalizira boj teh identitet za pripoznanje, Rastko Močnik (206 op. 32) pravi: »univerzalno je artikulirano v pravnih terminih, abstraktno in formalno je. Vsebina, od katere je abstrahirano, ni ta ali ona identiteta — pač pa produkcijska razmerja in razmerja izkoriščanja«. Širšo obravnavo neoliberalnega obrata, značilnega za antietatizem drugega vala feminizma, poda Fraser 107-113. 5 Za literarno cenzuro v tranziciji od socializma v postsocializem gl. Dovic. 6 Ta zamenjava nujne možnosti etiolacije z nujno aktualnostjo, »jezikovne iterabilnosti« z »družbeno iterabilnostjo« (Butler, Excitable 150, 152), omogoči Judith Butler, da ohranja svoje verjetje v individualistično reartikulacijo sovražnega govora. V razpravi z Laclauom in Žižkom verjame dobesedno: »[N]apadi naših sovražnikov lahko paradoksno utrdijo našo držo (upajmo)« (Butler idr., Contingency 158). Stavek se nadaljuje v istem registru verjetja: trdi, da je to »upanje« zlasti upravičeno, kadar se širša javnost ne poistoveti s sovražnimi napadi, a namesto analize pogojev za samo razliko med javnostjo in našimi sovražniki nam ponudi le vero v derridajevsko iterabilnost (157-158). LITERATURA Austin, John L. kako napravimo kaj z besedami. Prev. Bogdan Lešnik. Ljubljana: ŠKUC in ZIFF, 1990. Benveniste, Emile. Problemi splošne lingvistike I. Prev. I. Žagar in B. Nežmah, Ljubljana: ŠKUC in FF UL, 1988. Butler, Judith. Excitable Speech: A Politics of the Performative. New York in London: Routledge, 1997. ---. Frames of War: When is Life Grievable? London in New York: Verso, 2009. ---. »Performative Acts and Gender Constitution«. Theatre Journal 40.4 (1988): 519-531. ---. dr. Contingency, Hegemony, Universality. London in New York: Verso, 2000. Cavell, Stanley. Philosophical Passages: Wittgenstein, Emerson, Austin, Derrida. Oxford in Cambridge (MA): Blackwell, 1995. Colebrook, Claire. »Graphematics, Politics and Irony«. The Politics of Deconstruction: Jacques Derrida and the Other of Philosophy. Ur. Martin McQuillan. London: Pluto Press, 2007. 192-211. Derrida, Jacques. »Signatura dogodek kontekst«. Prev. Simona Perpar in Uroš Grilc. Sodobna literarna teorija. Ur. Aleš Pogačnik. Ljubljana: Krtina, 1995. 119-141. Discenna, Thomas A. »Academic Labor and the Literature of Discontent in Communication«. International Journal of Communication 5 (2011): 1843-1852. Dovic, Marijan. »Totalitarna in post-totalitarna cenzura: od trde k mehki?« Primerjalna književnost 31/posebna številka (2008): 9-20. Drew, Rob. »Lethargy Begins at Home: The Academic Rate-Buster and the Academic Sloth«. Text and Performance Quarterly 26.1 (2006): 65-78. DuBoff, Leonard D. »An Academic's Copyright: Publish and Perish«. Journal of the Copyright Society ofthe U.S.A. 32 (1985): 17-37. Felman, Shoshana. The Scandal of the Speaking Body: Don Juan with J. L. Austin, or Seduction in Two Languages. Prev. Catherine Porter. Stanford: Stanford University Press, 2002. Fischer-Lichte, Erika. The Transformative Power of Performance. Prev. Saskya Iris Jain. London in New York: Routledge, 2008. Fish, Stanley. Is There a Text in This Class? The Authority of Interpretive Communities. Cambridge (MA) in London: Harvard University Press, 1980. Fraser, Nancy. »Feminism, Capitalism and the Cunning of History«. New Left Review 56 (2009): 97-117. Gorman, David. »The Use and Abuse of Speech-Act Theory in Criticism«. Poetics Today 20.1 (1999): 93-119. Honneth, Axel. Leiden an Unbestimmtheit:Eine Reaktualisierung derHegelschen Rechtsphilosophie. Stuttgart: Reclam, 2001. Juvan, Marko. Literary Studies in Reconstruction. Frankfurt idr.: Peter Lang, 2011. Lacan, Jacques. Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Prev. Rastko Močnik, Zoja Skušek in Slavoj Žižek. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1996. Lyotard, Jean-François. Postmoderno stanje. Prev. Simona P. Grilc. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2002. Mannoni, Octave. »Je sais bien, mais quand même ...«. Mannoni, Clefs pour l'imaginaire. Pariz: Seuil, 1968. 9-33. Miller, J. Hillis »Performativity as Performance / Performativity as Speech Act«. The South Atlantic Quarterly 106.2 (2007): 219-235. Močnik, Rastko. »Regulation of the Particular and Its Socio-Political Effects«. Conflict, Power, and the Landscape of Constitutionalism. Ur. Gilles Tarabout in Ranabir Samaddar. London idr.: Routledge, 2008. 182-209. Peekhaus, Wilhelm. »The Enclosure and Alienation of Academic Publishing«. TripleC 10.2 (2012): 577-599. Dostopno na: http://www.triple-c.at/index.php/tripleC/article/ view/395 (2. 7. 2012). Pratt, Mary Louise. »Ideology and Speech-Act Theory«. Poetics Today 7.1 (1986): 59-72. Sedgwick, Eve Kosofsky. Touching Feeling: Affect, Pedagogy, Performativity. Durham in London: Duke University Press, 2003. Simoniti, Jure. »Nelagodje ob določnosti«. Axel Honneth, Trpeti zaradi nedoločnosti. Ljubljana: Krtina, 2007. 95-114. Sterne, Jonathan. »The Politics of Academic Labor in Communication Studies«. International Journal of Communication 5 (2011): 1853-1872. Dostopno na: http://ijoc.org/ojs/index. php/ijoc/article/view/1400/662 (2. 7. 2012). Steyerl, Hito. »Beyond Culture: The Politics of Translation«. Vienna: EIPCP, 2005. Dostopno na: http://translate.eipcp.net/concept/steyerl-concept-en (2. 7. 2012). Striphas, Ted. »Acknowledged Goods: Cultural Studies and the Politics of Academic Journal Publishing«. Communication and Critical/Cultural Studies 7.1 (2010): 3-25. Theunissen, Michael. »The Repressed lntersubjectivity in Hegel's Philosophy of Right«. Hegel and Legal Theory. Ur. Drucilla Cornell, Michel Rosenfeld in David Gray Carlson. New York in London: Routledge, 1991. 3-63. Waters, Lindsay. Enemies of Promise: Publishing, Perishing, and the Eclipse of Scholarship. Chicago: Prickly Paradigm Press, 2004. Yu, Anthony C. »Why the Humanities Are Not Science: Thinking Comparatively from Aristotle«. Bulletin of the Institute of Chinese Literature and Philosophy, Academia Sinica 31 (2007): 1-27. Dostopno na: http://www.litphil.sinica.edu.tw/home/publish/PDF/ Bulletin/31/31-001-027.pdf (2. 7. 2012). Teoretska praksa v inovacijsko naravnanem raziskovalnem okolju Maja Breznik Mirovni inštitut, Ljubljana, Slovenija maja.breznik@guest.arnes.si Politični napad na čisto znanost in teoretsko produkcijo ogroža same temelje tako »mehkih«kakor »trdih« znanosti. Kakšne pozicije znanstveniki zavzemajo v odnosu do spreminjajočih se pogojev raziskovanja? Ogledali si bomo epistemološko pozicijo in samorefleksijo v znanstvenih praksah, materialne pogoje raziskovanja (zlasti založništvo in merjenje znanstvenega vpliva), odzive na zunanje zahteve in družbeno pozicioniranje znanosti. Ključne besede: epistemologija / znanstvena praksa / topična metoda / materialni pogoji raziskovanja / založništvo / merjenje znanstvenega vpliva UDK 167:316.7 V tem članku bomo poskušali na novo osvetliti trdovratno tematiko morebitnih epistemoloških konvergenc med t. i. »mehkimi« in »trdimi« znanostmi: med humanističnimi in družbenimi vedami na eni strani ter naravoslovnimi vedami na drugi. Odnose med tema tipoma znanosti so doslej običajno razlagali na način razlik med togima sistemoma vednosti, med nomotetičnimi in idiografičnimi znanostmi. Politični napad na »čisto znanost« in teoretsko produkcijo nasploh je, se zdi, ogrozil same temelje obeh vrst znanosti.1 Spreminja se tudi celotno raziskovalno okolje: od univerz, ki morajo sprejeti korporativno upravljanje in svoje delo preoblikovati v »storitve« za trg, do raziskovalnih institucij, ki morajo upravičevati svoje delo z inovacijami za podjetja. Vse te spremembe naj bi izboljšale globalno konkurenčnost države. Hkrati se pri odločanju o financiranju raziskav in pri zaposlovanju na univerzi uporabljajo pretirano kvantificirana merila pod pretvezo »znanstvene odličnosti«, t. i. mednarodne konkurenčnosti domačih znanstvenikov. Akademsko založništvo, ki je pomemben institucionalni okvir predstavljanja in izmenjave raziskovalnih rezultatov, so prevzele profitno usmerjene mednarodne korporacije, ki postavljajo svoje pogoje za dostop do publikacij. Zunanji pritiski postavljajo niz vprašanj, med drugim vprašanja o epistemološki poziciji in samorefleksiji v znanstvenih praksah, o razumevanju materialnih pogojev raziskovalnega dela, o odzivih na zunanje pritiske in o družbenem pozicioniranju znanosti. Vsa ta vprašanja so tesno povezana: sposobnost znanstvenikov, da analizirajo materialne pogoje lastnega dela in da zavzamejo stališče do njih, je odvisna tudi od epistemološkega pozicioniranja. Ali če pogledamo z druge strani: če se znanstveniki niso sposobni spoprijeti s pogoji lastnega raziskovanja, katero drugo nalogo bi jim še lahko zaupali? Proti-epistemologija v družbenih vedah Izraza »nomotetična« in »idiografična znanost« je leta 1894 vpeljal Wilhelm Windelband v okviru svoje kritike pozitivizma, a sama razprava je veliko starejša in seže vse do Giambattiste Vica in njegove polemike s kartezijanstvom kot kritično metodo Modernih, nasproti katere je Vico postavil topično metodo Starih. Georg Henrik von Wright je opisal nomo-tetične znanosti kot raziskovanje dogodkov, ki so ponovljivi in predvidljivi; take dogodke lahko za nameček osamimo, z njimi eksperimentiramo in izpeljemo splošne znanstvene zakone. Idiografične vede pa proučujejo minljive dogodke, ki jih lahko pojasnimo le z opisom. Wright (6) je spomnil, da je Georg Simmel zgodovinopisje primerjal z gledališčem in opisal metodo proučevanja preteklih dogodkov kot empatijo. V moderni dobi je ugled nomotetičnega prijema povečal nastanek novih disciplin, ki so si prisvojile raziskovalna področja izvirno idiografičnih znanosti (na ta način je nomotetična sociologija prevzela raziskovalno področje zgodovinopisja). Rastko Močnik (188—191) celo trdi, da so družboslovne vede kompromisna formacija, ki je nastala pod pritiskom galilejevske paradigme na hu-manistiko. Napetosti med nomotetičnimi in idiografičnimi znanostmi pa izhajajo ne le iz rivalstva med znanstvenimi disciplinami, ki so bliže enemu ali drugemu prijemu, ampak so lastna tudi vsaki raziskavi ali znanstvenem delu. Uspeh vsake discipline ali raziskave je dejansko odvisen od primerne kombinacije obeh prijemov. Idiografične znanosti so se na napetosti nedavno odzvale, kot je videti, s protinapadom, ki se opira na antropologijo Clifforda Geertza in njegov prijem »domačinskega pogleda« (»native's point of view«). Geertzeva perspektiva je bila sprejeta s širokim konsenzom v humanistiki po objavi knjige The Interpretation of Cultures (Interpretacija kultur) v letu 1973 in je imela podoben vpliv kakor Saussurova lingvistika (objavljena leta 1916) na strukturalizem.2 Geertzeva teza, da lahko govorimo o družbah le z njihovim lastnim jezikom in da teoretski aparat onemogoča proučevanje dejanskega funkcioniranja družb, diskvalificira humanistično uporabo socioloških prijemov ali »reificiranih« kategorij, kot so struktura, razred in razredni boj. Sledi diskvalifikcije lahko najdemo povsod v humanističnih vedah: v literarni vedi, zgodovinopisju, kulturnih študijih ipd. V Geertzevi proti-epistemologiji so primerna teoretska orodja izolirane in fiksne družbene reprezentacije, ki naj bi bile edini sprejemljivi posrednik v znanstvenem proučevanju. Geertzev prijem zato onesposobi osnovno načelo v idio-grafičnih znanostih, ki ga je Vico poimenoval »topična metoda«, po kateri morajo biti koncepti v humanistiki sposobni, da zagotovijo srečanje različnih možnih perspektiv na določeno problematiko pa tudi prostor za soočenje in primerjavo teh perspektiv. Ni treba posebej poudarjati, da je tej »post-geertzevski« epistemologiji samoumeven pogled na družbo kot na konsistentno in pomirjeno skupnost, v kateri obstajajo kvečjemu »mehke družbene razlike« (Breznik 285). Kakor vidimo, je lahko epistemologija tudi politično stališče. Končni učinek je ta, da se epistemologija Clifforda Geertza ni zmožna soočiti s »progresističnim« teleološkim pogledom, ki ga znanosti vsiljujejo ideologije o »inovacijah«, podpori industriji, ekonomski učinkovitosti ipd. Ko se je odpovedala topični metodi v raziskavi, si je onemogočila dialektično razumevanje človeških pojavov, ki je nedvomno najpomembnejši prispevek humanistike v izmenjavi med nomotetičnimi in idiografičnimi znanostmi. Topični ali dialektični prijemi so bili tudi trdna obramba pred teleološkimi ideologijami, ki zlahka spodnesejo znanstveno delo. Potem ko so se odpovedale tem prijemom, so humanistične vede postale dovzetne za »spontano ideologijo znanstvenikov« (če naj uporabimo Althusserjev koncept), ki se pogosto pokaže skoz idejo »napredka«. Ideja napredka prispeva k razmeram, v katerih lahko kapitalistični interesi zasežejo znanstvene prakse, in trenutno to počnejo zelo uspešno.3 Bili bi kratkovidni, če bi videli v ideologiji napredka zgolj »spontani« element znanstvenih praks;4 ideologija napredka le v določenih situacijah vznikne kot spontana ideologija znanstvenih praks,5 a je hkrati dominantna ideologija aparatov kapitalistične države: ideologija zagotavlja enotnost znanstvenih ideoloških aparatov in artikulira te aparate v odnosu do drugih aparatov kapitalistične države.6 Državni aparati dosledno vsiljujejo to ideologijo in priganjajo k preusmerjanju znanstvenega dela v razvijanje inovacij za razvoj kapitalistične artikulacije produktivnih sil. Ce si ogledamo najnovejšo administrativno stvaritev Evropske komisije, Horizont 2020, ali na primer najnovejšo slovensko raziskovalno strategijo, Drzna Slovenija, vidimo, da evropske in ustrezne nacionalne politike silijo znanost, da se preusmeri izključno na inovacije kot ekonomske faktorje za spodbujanje ekonomske »rasti« (pri čemer prikrivajo, da ekonomska rast dejansko pomeni varovanje in večanje profitov za kapitalske lastnike).7 V tem okviru dobijo humanistične in družbene vede nalogo, da mirijo družbene konflikte — ki izhajajo iz »inovativnega« prestrukturiranja delovnih procesov in nasploh iz izkoriščevalskih in represivnih odnosov, ki jih ustvarja prav gospodarska rast —, da se specializirajo za identitetne ideologije in da vzdržujejo družbeno kohezijo za akumulacijo kapitala. Nove in stare revolucije Materialni pogoji za raziskovalno delo, zlasti področje založništva, so postavljeni na novo, da bi ustrezali ideji napredka. Nastanek korporacij za založništvo, distribucijo in izmenjavo tiskanih del, ki zajemajo ves svet, je bil vsekakor velik korak naprej, a ta napredek še zdaleč ne zagotavlja dostopa do publikacij, lažjega kakor v Gutenbergovi kulturi tiska. Nasprotno, akademske publikacije (t. i. »akademsko elektronsko založništvo«) so običajno dostopne le članom in članicam univerz, ki si lahko privoščijo drage naročnine, niso pa dostopne vsem ostalim znanstvenim delavcem in »laikom«. Tudi dostop do literarnih in drugih tiskanih tekstov je vse bolj restriktiven, saj se postopoma opuščajo javno financirani kulturni programi. Novi model založništva sooblikuje določeno družbeno pozicijo znanosti, ki je očitno elitistična. Poleg tega založniški modeli narekujejo določeno »epistemologijo« (ki se osredotoča na novost, eksperiment in inovacijo), predpisuje raziskovalne teme (kot so družbena »kohezija«, »izključevanje« ali »identiteta«) ali, kot ugotavljata Bill Cope in Mary Kalantzis, celo prinaša »epistemološko motnjo« v znanstveno delo (gl. Cope and Kalantzis). Skrita struktura založništva dandanes v resnici »piše« znanstvene članke, romane in pesmi; uspešna je pri uveljavljanju norm med avtorji, saj zbuja videz nevtralnosti v odnosu do znanstvenih in umetnostnih praks ter deluje kot zdrava pamet, kot naravna sila, in ne kot rezultat človekovih odločitev in dejanj. O novi revoluciji tiska, o elektronskem digitalnem založništvu, prevladuje prepričanje, da tehnološke možnosti utegnejo razširiti splošni dostop do publikacij in spodbuditi večjo družbeno enakost. S kratkim izletom v Gutenbergovo revolucijo tiska želim pokazati na zagate trmoglave vere v tehnološko determiniran razvoj. Moj primer poleg tega pokaže, da brez topičnega prijema ne bi mogli zgrabiti nepričakovanih družbenih korelacij. Ozrimo se za hip nazaj v 15. stoletje, v čas Gutenbergove revolucije tiska. Francoski zgodovinar Christian Bec je na osnovi seznamov Magistrata dei Pupilli zbral podatke o firenških družinskih knjižnicah. »Urad za otroke« je kot varuh firenških sirot hranil podrobne sezname o družinskem premoženju. Seznami so zajemali tudi sezname knjig, zato je Bec lahko proučil, katere knjige so imela gospodinjstva. Sezname je razdelil na dve obdo- bji, na prvo in drugo polovico 15. stoletja, med katerima je izumljen tisk. Odkril je, da so imele družinske knjižnice v prvi polovici 15. stoletja razmeroma malo knjig, a je bilo mogoče knjige najti po vseh gospodinjstvih ne glede na premoženjsko stanje gospodinjstva. Seznam najpogostejših knjig v firenških gospodinjstvih je presenetljiv: to so bili spisi v italijanskem jeziku (prevladujeta Dante in Boccaccio) in prevodi (zlasti Donatus), medtem ko verske knjige niso bile tako številne, kot bi morda pričakovali. V drugi polovici 15. stoletja so se knjižnice spremenile, kar zadeva število knjig ter priljubljene avtorje in naslove. Najpogostejši avtorji so bili Petrarka, Ciceron, Dante, Virgilij, Ovid, Boccaccio, Donatus in Tit Livij, izdani v latinščini, ki je bila seveda primerna za izobražene humaniste. V tem obdobju se je število majhnih družinskih knjižnic zmanjšalo, pojavile pa so se knjižnice s sto in več knjigami. Pomembno je, da je bila v Italiji v drugi polovici 15. stoletja tiskarska dejavnost najbolj razširjena in da je bilo na današnjem ozemlju Italije celo več tiskarskih preš kakor v Nemčiji, kjer so prvič uporabili to novo tehnologijo. Samo mesto Firence je bilo v tem času na četrtem mestu v Evropi po številu novih tiskanih naslovov (Febvre in Martin). Četudi je bil dostop do tiskanih knjig v Firencah očitno enostavnejši kakor drugje, Bec sklene, da je imela po iznajdbi tiska večina Firenčanov slabši dostop do knjig kakor pred iznajdbo, ko so knjige ročno prepisovali. Samo bogati in dobro izobraženi posamezniki so si lahko privoščili tiskane knjige in neredko so jih kupovali zelo veliko, zlasti v latinskem jeziku. Vse ostale so ekonomska stratifikacija in finančne težave odvrnile od kupovanja knjig. Za nameček se je pojavila nova kulturna ovira: knjig, ki so jih tiskali v latinskem jeziku, večina ljudi ni znala brati. Samuel K. Cohn ml., prav tako zgodovinar, je prišel do podobne ugotovitve, ko je proučeval naročila slik v oporokah. V prvi polovici 15. stoletja so mnogi naročili slike post mortem, volila pa so bila navadno majhne vsote. V zadnjih letih 15. stoletja pa so začela prevladovati naročila za velika freskarska dela, medtem ko so mala naročila skoraj zginila. Ti ugotovitvi nasprotujeta trditvi Richarda Goldthwaita, da je Italija po zgubi gospodarskega prvenstva v volni in drugih osnovnih produktih zaostanek uspešno nadomestila z izvozom luksuznih dobrin. Po Goldthwaitu je višek renesančnega umetnostnega mecenstva dejansko trenutek, ko se je vzpostavila prva proto-kulturna industrija. O proto-kulturni industriji naj bi po Goldthwaitu lahko govorili zato, ker je bil delež premožnega prebivalstva v Firencah večji kakor v drugih delih Evrope. A to dejstvo lahko dokaže Goldthwaitovo tezo le, če firenški premožni sloj primerjamo s premožnimi sloji po Evropi: argument je veljaven samo, če družbo opazujemo od zgoraj navzdol. Če pa zamenjamo perspektivo, se pred našimi očmi pojavi velika množica zelo revnih ljudi. Revščina in pomanjkanje sta bili v Firencah leta 1427 neprimerno obsežnejši kakor v Veliki Britaniji leta 1688 (ob domnevno brutalnih začetkih industrijskega kapitalizma) ali na primer leta 1962 (Cippola 5-17). Zato se nam zdi skoraj neverjetno, da bi lahko v visoki renesansi veliko ljudi sodelovalo na trgu kulturnih dobrin kot potrošniki. »Potrošnjo« kulturnih dobrin bi veliko bolje opisali kot »razkazovalno porabo« razmeroma majhne družbene skupine. Zato lahko sklenemo, da ni nujne korelacije med umetnostnim razcvetom in družbeno enakostjo; razni družbenoekonomski in kulturni faktorji (na primer ekonomske neenakosti, družbena stratifikacija in učena kultura v latinskem jeziku, ki ga večina ne zna) lahko spodbudijo protislovja med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi. Tehnološki razvoj utegne razširiti skupino tistih, ki jim tehnološki napredek lahko koristi, a hkrati utegne razlastiti mnoge druge, ki so že imeli korist od »socializacije« stare tehnologije. Na tem mestu moramo tudi opozoriti, da je ideja o nepovratnem in kontinuiranem »procesu civiliziranja« bržkone iluzorna: zgodovina družbe je v resnici polna prekinitev, medtem ko istočasni heterogeni procesi povzročijo re-kompozicijo in re-artikulacijo družbenih praks in institucij, o katerih ne moremo zagotovo trditi, da imajo karkoli opraviti z napredkom. Elektronsko založništvo je bilo revolucionarna iznajdba, primerljiva z nastankom in širjenjem tehnologije tiska v 15. stoletju. Ker se še zmerom razvija, ne moremo napovedati vseh možnih založniških in distribucijskih modelov. A že zdaj je precej jasno, da nova tehnologija s pomočjo zunajekonomskih sil, kot je pravni sistem avtorskih pravic, vsiljuje nove produkcijske odnose, ki omogočajo zasebno prisvajanje tehnologije in njenih rezultatov za dobičke individualnih kapitalov. Kakor tisk pred petimi stoletji je tudi elektronsko založništvo nemara razširilo skupino tistih, ki jim možnosti nove tehnologije koristijo in zagotovo je nova tehnologija izboljšala medsebojno povezanost bralskih skupnosti. A kljub temu ta tehnologija ogroža splošni dostop do publikacij, ki so ga v kulturi tiska že zagotovile javne knjižnice, ki pa jih elektronsko založništvo postopoma uničuje. Elektronsko založništvo je namreč odpravilo institucijo »javnega posojanja«, ki je v preteklosti zagotavljala splošni dostop do tiskanih tekstov. Javne knjižnice smejo ponuditi svojim članom le še oddaljeni dostop do elektronskih publikacij, če plačajo visoko licenco. Imetniki avtorskih pravic pa imajo pravico, da omejijo dostop do publikacij za ožje skupine knjižničnih članov; imajo pa tudi pravico, da zahtevajo visoka nadomestila. Zato knjižnice neredko omejijo dostop do elektronskih zbirk (akademskih e-časopisov, e-knjig in e-baz podatkov) na izbrano skupino članov. To je bilo nepredstavljivo, dokler je bilo poslanstvo javnih knjižnic neločljivo povezano s splošnim dostopom. Sklepe, ki jih izpeljemo iz raziskav, je odvisen, kot smo videli, od gledišč, ki jih zavzamemo. Ni objektivnega prijema ali kvantitativne baze podatkov, ki bi sama na sebi omogočila refleksijo brez teoretskega premisleka, ki se začne že z izhodiščno identifikacijo predmeta raziskave. Humanistika ne more proučevati človeških zadev, ne da bi upoštevala pluralnosti gledišč. Zato z odpravo topične metode tvegamo ideološko zaslepitev ali vsaj neprevidna poenostavljanja. Znanost o znanosti in merjenje znanstvenega učinka Verjamemo, da implicitna epistemološka pozicija, ki jo znanstvenim praksam tiho vsiljujejo sedanje regulacije akademskega in raziskovalnega okolja, zlasti metode domnevno objektivne evalvacije znanstvenega dela, povečuje nemoč znanstvenikov, jim vsiljuje določene epistemične odločitve in izključuje druge, onemogoča produkcijo teoretske pmblematique in zahteva obravnavo ideoloških problemov. To ima globoke družbene učinke: radikalno spreminja pogoje raziskovalnega dela, določa, kje in kako morajo znanstveniki objavljati znanstvene rezultate, in atomizira znanstvene skupnosti (Močnik 441—510). Vsemu navkljub so znanstveniki doslej le medlo protestirali proti tej regulaciji. To nas mora skrbeti, saj razkroj institucionalizacije znanstvene prakse kot posebnega družbenega področja odpravlja institucionalno ločitev znanstvenega dela od ideoloških praks in procesov. Produkcija epistemološkega reza je zagotovo stalna naloga vsake teoretske prakse: v sedanji situaciji, ko je epistemološki rez institucionalno onemogočen, je treba teoretske prakse izvajati v kljubovanju institucionalnim pogojem možnosti.8 Objektivna evalvacija znanstvenega dela zajema več postopkov: kvantifikacijo podatkov za merjenje znanstvenega učinka vsakega znanstvenika s številom publikacij in citatov; ocenjevanje akademskih revij s »faktorjem vpliva«; mednarodno ocenjevanje univerz; mednarodno merjenje inovativnosti; in mednarodno ocenjevanje znanstvene »kompetitivnosti«. Elektronsko akademsko založništvo in upravljanje informacij sta omogočili zbiranje in obdelovanje ogromne količine podatkov: ta tehnološka možnost sama je, zdi se, kar zadostni argument, da se indeks citiranosti in faktor vpliva uporabljata kot glavna elementa pri evalvaciji znanstvenega dela. A večina drugih argumentov govori proti takšnemu ocenjevanju, saj je delitev raziskovalnih sredstev in mest na univerzi postala odvisna od tega kontroverznega merjenja. Ko so akademske revije začele izdajati elektronske izvode, so se pojavile številne možnosti zbiranja podatkov iz objavljenih člankov. Metodologijo indeksa citiranosti, ki so jo prvič preizkusili v dvajsetih letih 20. stoletja,9 je bilo zdaj mogoče uporabiti v zares širokem obsegu. Ne smemo pozabiti, da je akademsko založništvo profitno usmerjena industrija z najvišjimi profitnimi stopnjami v založniškem sektorju. Med petimi založniki z največjim prometom v letu 2009 so kar trije založniki akademskih revij (Reed Elsevier, Thomson Reuters in Wolters Kluwer). Ti so skoncentri-rali dovolj revij, da so lahko izkoristili novo poslovno priložnost, tako da zdaj strankam poleg samih revij in člankov ponujajo tudi metapodatke o avtorjih, publikacijah, citiranosti in faktorjih vpliva. Zaradi dvojne funkcije skoraj monopolnih korporacij na področju akademskega založništva morajo avtorji z njimi sodelovati zaradi dveh razlogov: glavni merili ocenjevanja znanstvenega dela sta objave v revijah z največjim faktorjem vpliva in citati, ki jih avtor zbere v člankih drugih avtorjev, objavljenih v isti skupini revij. Avtorji se morajo zato boriti za objave v revijah z največjim faktorjem vpliva in zbirati citate svojih objav, če želijo (še naprej) delati kot raziskovalci ali predavatelji. Ideja o merjenju citatov v znanstvenih člankih, knjigah in referatih je nastala v dvajsetih letih, sčasoma pa se je razvila metoda »diskretnega merjenja, ki ne potrebuje respondentovega sodelovanja in samo po sebi ne vpliva na odgovor (tj. je neodzivno)« (L. C. Smith, nav po. Bornmann in Daniel 45). Ta navedek izdaja željo informacijske znanosti, da bi izdelala objektivno merjenje znanstvenega učinka. Eugene Garfield, ki je ustanovil Institute for Scientific Information (Inštitut za informacije o znanosti), za nameček trdi, da ima ta metodologija korenine v zgodovini znanosti (in citira Kuhnovo knjigo The Structure of Scientific Revolutions) in njen blagoslov: Določene predpostavke, tako zgodovinske kakor sociološke, podpirajo idejo o »kartiranju« znanosti, s tem da se identificirajo ključni članki in dogodki z analizo citatov. Osnovna enota analize pri kartiranju so najbolj citirani dokumenti. Predpostavlja se, da so ti članki ali knjige pokazatelji ključnih znanstvenih idej ali dogodkov. Med njimi so teoretske formulacije, spekulativne hipoteze, eksperimentalni rezultati, postopki ali metode in kombinacije vsega tega. Dokumenti, ki so v določenem obdobju zelo pogosto citirani, dobijo poseben status pomembnih idej na njihovem področju. (Garfield idr. 181) Citati lahko zagotovo delno nakažejo10 ideje, postopke, metode in koncepte v tekoči znanstveni produkciji; za zgodovino znanosti so dragoceno orodje pri rekonstruiranju nevidnih šol in znanstvenih paradigem. Te metode so verjetno precej uporabne v komulativnih nomotetičnih znanostih, ki se opirajo na najnovejše eksperimente, postopke in odkritja. Če pa se o znanstvenem delu informiramo le na podlagi grobih statističnih kazalcev, nam grozita poenostavljanje podatkov, ki jih imamo na voljo, in padec v empiricizma, tj. v prepričanje, da je vse, kar lahko ugotovimo, že v domnevno objektivni realnosti, ki da ne potrebuje nadaljnjega intelektualnega premisleka (kar je dejansko problem Geertzeve epistemologi-je). Tvegamo tudi implikacijo, da je znanstvena publicistika v določenem založniškem okolju s posebnimi odnosi moči in profitno usmerjenostjo zvesto ogledalo »znanstvene produkcije«. Takšno razmišljanje je očitno problematično. Odgovorili pa moramo še na najpomembnejše vprašanje: kaj je znanstvena produkcija? Kaj loči znanstveno delo od ideologije in omogoča znanosti, da izvede »epistemološki rez«, ki loči znanstveno delo od ideoloških praks? Louis Althusser nas uči, da moramo t. i. realni predmet, l'objet réel, ki obstaja neodvisno od našega mišljenja, znati ločiti od t. i. predmeta znanja, l'objet de la connaissance, ki je rezultat našega mišljenja in obstaja neodvisno od realnega predmeta. Tu gre za procesa, ki pripadata različnim ontološkim ravnem: na eni strani nastajanje in življenje realnih predmetov poteka v realnosti z delovanjem naravnih in zgodovinskih sil; na drugi pa je predmet znanja proizvod našega mišljenja v skladu s specifičnimi kognitivinimi procesi, ki kot svoja orodja uporabljajo koncepte. Četudi lahko koncepti »reproducirajo« realne predmete, ne pripadajo istemu področju življenja kakor realni predmeti in opravljajo specifične funkcije v procesu produkcije predmetov znanja. Znanstvena praksa je tedaj specifična družbena produkcija, ki proizvaja predmete znanja, se pravi, teoretska produkcija (Althusser idr. 3—79). To je začetna formalna identifikacija znanstvene prakse, ki seveda potrebuje nadaljnjo izpeljavo. Poleg tega moramo tudi upoštevati, da obstajata dva različna miselna procesa: ideološko in znanstveno mišljenje. Zato moramo vpeljati koncept epistemološkega reza kot orodja, s katerim lahko ločimo znanstveno misel od ideološke. Epistemološki rez je torej konstitutiven element teoretske prakse. Garfield in njegovi kolegi so uporabili empiricistični prijem kot bližnjico in predstavljajo podatke o citiranosti kot potencialno orodje raziskovanja in nadzora znanstvenih praks. Takole predstavljajo svoj vizionarski pogled: »Naš Inštitut za informacije o znanosti (ISI) deluje ob osnovni predpostavki, da lahko podatke o citiranosti uporabimo kot kazalce o sedanjih, preteklih in morda tudi prihodnjih dejavnostih na področju znanosti.« (Garfield idr. 179-180) Na podlagi citatov in morebitne rekonstrukcije idej, paradigem, metod in konceptov (tj. znanstvenega kartiranja) lahko dobimo le faktografski opis intelektualnih dejavnosti. To je še vedno empiricističen projekt, ki pove malo ali nič o znanstveni in/ali teoretski produkciji. Lahko nas pouči o širjenju idej v znanstveni produkciji, a prav tako utegne ponuditi le sliko o zvezdnem sistemu v znanosti ali ujame na delu elitistično akademsko mrežo. V okviru Garfieldove metode ne moremo določiti narave dejstev, ki nam jih njegova metoda daje na voljo. Zgodovina znanosti, vsaj kakor jo razumejo Garfield in kolegi, se omejuje na faktografski opis na račun proučevanja znanstvene produkcije. To proučevanje zahteva upoštevanje posebnosti neke znanstvene prakse in načina, kako ta praksa proizvede epistemološki rez, ki loči »pred-znanstveno« zgodovino določenega znanstvenega področja od same znanstvene prakse (Althusser 6—7). To so verjetno osnovni in nujni koraki k znanosti kot posebni družbeni produkciji predmetov znanja. Podatki o citatih so čudovit grob material za nadaljnjo raziskovanje zgodovine znanosti, ne morejo pa biti sami sebi namen. A pogosto so obravnavani prav kot samozadostni. Podjetje Thompson Scientific & Healthcare vse od leta 1982, ko je kupilo Garfieldov Inštitut za informacije o znanosti, ponuja podatke o citiranosti in druge produkte (faktor vpliva in pozneje H-index) za ocenjevanje znanstvenega dela znanstvenikov, fakultet, univerz in držav. Sčasoma se je ponudba razširila: Elsevier ponuja SciVerse Scopus Database, Google pa je razvil Google Scholar s prostim dostopom. Pod vplivom dobro argumentirane kritike (gl. O'Segen; Cameron; Bornmann in Daniel) so podatke o citiranosti delno izboljšali: časovno omejitev zbiranja podatkov o citatih so podaljšali z dveh na pet let, H-index pa je spremenil faktor vpliva. Kljub temu pa so temeljni argumenti proti uporabi podatkov o citiranosti ostali prezrti. Težko razumemo, da so znanstvene skupnosti tako zlahka sprejele podatke o citiranosti za ocenjevanje raziskovanja, ki so vprašljivi kot metoda in neprimerni za ocenjevanje raziskovalnega dela. To je presenetljivo zato, ker sama metoda v marsičem nasprotuje metodološkim premisam družboslovja: epistemološko je v nasprotju z osnovnimi pogoji znanosti kot družbene prakse; z vidika ljudi, ki jih zadeva, pa ogroža eksistenčne pogoje znanstvenega dela. Kot smo videli, indeks citiranosti združuje mnoge škodljive poteze: slabi epistemološko refleksijo v znanstveni produkciji (vprašanje topične metode, epistemološkega reza), onemogoča nadzor nad spreminjajočimi se pogoji dela (založništvo, metoda ocenjevanja) in spodbuja servilen odnos od zunanjih ideoloških zahtev in pričakovanj. Te poteze so sistematično povezane in škodljive tako za »mehke« kakor za »trde« znanosti. Vse znanosti v enaki meri izzivajo, da zahtevajo nazaj svojo družbeno vlogo ter da se hkrati družbeno in politično angažirajo. Kot smo videli, ni znanosti brez družbene in politične vpletenosti. A kakšen je predlog na nasprotni strani? Oglejmo si sklepni argument, zakaj je indeks citiranosti vendarle primerna metoda za ocenjevanje raziskovanja, razvit v članku Bornmanna in Daniela »What do Citation Counts Measure?«. Avtorja podrobno predstavita argumente tako za indeks citira- nosti kakor proti njemu. Članek skleneta z ugotovitvijo, da na mikro-ravni, na ravni lokalne znanstvene produkcije, res obstaja večja možnost, da citati na odsevajo znanstvenega vpliva citiranega dela. Avtorji naj bi ne nazadnje pogosteje citirali avtorje, ki jih osebno poznajo, in lahko si na primer pomagajo z vzajemnim citiranjem, zato po Bornmannu in Danielu zajemanje podatkov o citiranju na nižji agregatni ravni bržkone ne more prikazovati znanstvenega vpliva citiranih del. Toda na višji agregatni ravni naj bi po-pačenja zginila, saj »delo [...] obravnava relevantna znanstvena skupnost kot pomembno in ustrezno (kot jedro raziskovanja), na kar družbene spremenljivke in procesi ne vplivajo bistveno« (Bornmann in Daniel 70). Ta argument je prava akrobacija, saj dopušča, da iz več negativnih premis o lokalnih znanstvenih skupnostih izpeljemo pozitiven sklep o širši mednarodni znanstveni skupnosti, četudi predpostavljeno širšo znanstveno skupnost sestavljajo le razne lokalne znanstvene skupnosti. Na višji agregatni ravni, kjer institucionalna svetovna hegemonija zares deluje, naj bi zginila akademska potuha in hierarhični konformizem, vzniknila pa naj bi resnica. Resnica o odnosih moči, bi lahko dodali. Namesto sklepa: znanost na borzi Precej mogoč izid procesa, ki smo ga opisali, je znanstveno delo kot investicija na borzi. Založniki so spremenili akademsko založništvo v nekakšno borzo s sistemom kvanitifikacije in valorizacije enot, kot so publikacija, citat, zavrnitev članka, faktor vpliva, H-indeks ipd. Proces »li-stinjenja« spreminja ne-denarne vrednosti v kvantitativne vrednosti, ki lahko vstopijo v proces monetizacije znanstvenih podatkov. Kvantitativne vrednosti, ki nastanejo v tem procesu, avtorji zamenjujejo za mesta na univerzi, financiranje raziskav, nagrade in prestiž; nacionalni financerji jih uporabljajo kot merila pri razdeljevanju raziskovalnega denarja, za mednarodno primerjavo in uvrščanje na lestvici mednarodne »znanstvene kom-petitivnosti«; založniki pa jih uporabljajo za izčrpavanje javnih virov za izobraževanje in raziskovanje. Zdi se, da sistem deluje dobro, saj agente poveže v mrežo vzajemnih obveznosti in ugodnosti. Založniki so tako ustvarili konsistenten sistem »denarne odvisnosti«, kjer samo znanstveno delo nima ustrezne cene. OPOMBE 1 Sedanji predsednik vlade in minister za znanost sta nedavno ostro krčenje proračuna za javno visoko izobraževanje utemeljila z argumentom, da naj slovenske univerze bolje izkoristijo »notranje rezerve«, saj naj bi povprečen univerziteten učitelj delal od štiri do šest ur na teden. 2 Claude Lévi-Strauss je leta 1950 (gl. Lévi-Strauss) oblikoval predlog, ki je zelo blizu Geertzevi ideji. Po Lévi-Straussu naj bi primeren prijem konceptualiziral Maussovo »totalno družbeno dejstvo« kot »durkheimovsko stvar« in hkrati »domačinsko predstavo«. Moramo poudariti, da je Lévi-Strauss predlagal izhod iz Geertzeve slepe ulice, še preden je Geertzu sploh postala problem. 3 Uporabljamo sintagmo »kapitalistični interesi«, kolikor prav ti učinkujejo za »državnimi interesi«. 4 V tem primeru bi sodile v »kumulativno« fazo znanstvene prakse med dvema »prelomoma« v znanstveni problematiki: to je značilna epistemična situacija v aplikativnih znanostih in v perifernih praksah tistih znanosti, kjer epistemične »prelome« pogojujejo večje finančne investicije. Aplikativne znanosti imajo kapitalistični interesi na splošno najraje, periferne prakse pa so politično in institucionalno prevladujoče na perifernih področjih (kot je Slovenija). 5 Gl. zgornjo opombo. 6 Althusserjevi tezi, da dominantna ideologija poveže različne ideološke aparate, lahko dodamo, da dominantna ideologija poveže tudi polja regionalnih aparatov, kakršen je znanstveni ideološki aparat v raznih oblikah materialne eksistence njegove (znanstvene) ideologije: univerze, akademije znanosti, inštituti ipd. Dominantna ideologija določa predvsem merila financiranja, načine financiranja (kjer vse bolj prevladuje financiranje »po projektih«, kar lajša nadzor), merila zaposlovanja (ki je vse bolj prekarno, kar onemogoči solidarnost med znanstveniki in te podreja zahtevam kapitala in države). Način, kako dominantna ideologija poveže znanstveno polje, je vse bolj v protislovju z logiko znanstvene prakse: zagovarja individualizem in tekmovanje, kjer so prakse kolektivne in kooperativne, zahteva kratkoročno uporabnost za kapital, kjer so prakse v osnovi dolgoročne in imajo lastna merila »uporabnosti«. V EU je integraciji dominantne ideologije skoraj uspelo izriniti teoretske prakse in njihove nosilce iz znanstvenih institucij (tudi z univerz) in iz sistema financiranja. (Gl. Breznik in Močnik.) 7 Za več o slovenski raziskovalni strategiji gl. Žagar in Korsika (ur.). 8 Sedanja tendenca znanstvenih in akademskih institucij, da bi odpravile institucionali-zacijo epistemičnega reza, tj. ločitev teoretskih in ideoloških praks, uničuje »ločitev principa moči, principa zakona in principa znanja«, ločitev, ki je po Lefortu »prelomen dogodek«, konstitutiven element modernosti in njene politične emancipacije (Lefort 65 op. 8). 9 Za prvo dokumentirano uporabo indeksa citiranosti gl. Gross in Gross. 10 »Do določene mere« pravim zato, ker avtorji citirajo tekste zaradi različnih razlogov in citat ne odseva vselej znanstvenega vpliva teksta ali avtorja. LITERATURA Althusser, Louis. »Sur le travail théorique : difficultés et ressources«. La Pensée 132 (1967): 3-22. Althusser, Louis, idr. Lire le capital. Paris: PUF, 1996. Bec, Christian. Cultura e società a Firence nell'età della Rinascenza. Rim: Salerno editrice, 1981. Bornmann, Lutz, in Hans-Dieter Daniel. »What Do Ditation Counts Measure? A Review of Studies On Citing Behavior«. Journal of Documentation 64.1 (2008): 45—80. Breznik, Maja. »Pisanje in brisanje (spremna beseda)«. Roger Chartier. Pisanje in brisanje. Ljubljana: Studia humanitatis, 2008. 271-301. Breznik, Maja, in Rastko Močnik. »Humanistika in družboslovje v primežu liberalne Evrope«. ČKZ 36.233 (2008): 178-198. Cameron, Brian D. »Trends in the Usage of ISI Bibliometric Data: Uses, Abuses, and Implications«. Librarian and Staff Publications 3 (2005): 105-125. Dostopno na: http://digi-talcommons.ryerson.ca/library_pubs/3 (24. 7. 2012). Cippola, Carlo M. Before the Industrial Revolution. London and New York: Routledge, 1993. Cohn, Samuel K., Jr. »Piété et commande d'œuvres d'art après la peste noire«. Annales 51.3 (1996): 551-573. Cope, Bill, in Mary Kalantzis. »Signs of Epistemic Disruption: Transformations In the Knowledge System of the Academic Journal«. The Future of the Academic Journal. Ur. Bill Cope in Angus Phillips. Oxford: Chandos, 2009. 13-55. Febvre, Lucien, in Henri-Jean Martin. L'apparition du livre. Pariz: Albin Michel, 1958. Garfield, Eugene, Morton V. Malin in Henry Small. »Citation Data as Science Indicators«. Essays of an Information Scientist 6 (1983): 580-581. Geertz, Clifford. The Interpretation of Cultures: Selected Essays. New York: Basic Books, 1973. Goldthwaithe, Richard A. Wealth and the Demand for Art in Italy, 1300-1600. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1993. Gross, P. L . K., in E. M. Gross. »College Libraries and Chemical Education«. Science 66.1713 (1927): 385-389. Lefort, Claude. »Droits de l'homme et politique«. Lefort, L'Invention démocratique : les limites de la domination totalitaire. Pariz: Fayard, 1981. 45-86. Lévi-Strauss, Claude. »Uvod v delo Marcela Maussa«. Mauss, Esej o daru in drugi spisi. Prev. Zoja Skušek in Rastko Močnik. Ljubljana: Studia humanitatis, 1996. 227-266. Močnik, Rastko. Spisi iz humanistike. Ljubljana: Založba /*