Marko Ferjan, Karmen Brumen
0 ETIKI IN MORALI SLOVENSKIH MENEDŽERJEV
OPREDELITEV PROBLEMA
V našem življenju so na vseh področjih zelo
navzoča različna pravna pravila. Nepravilnosti ne
bomo mogli razrešiti zgolj v okviru ali s pomočjo
zakonov, odredb, odlokov, ukazov ipd. Ti pred-
stavljajo namreč le skrajno omejitev in oprede-
litev, kaj je prav in kaj ne. Istočasno pa pomenijo
še nekaj več kot samo zapis obveznih in splošno
veljavnih norm. Hkrati so tudi prvo navodilo za
etične vidike odločanja v življenju na splošno in
v menedžmentu. »Med tistim, kar zakoni izrecno
prepovedujejo, in tistim, kar izrecno dovoljujejo,
je prostrano sivo območje, kjer se lahko dogaja
marsikaj, kar sicer ni prepovedano, vendar tudi
moralno ni« (Tavčar, 1995: 423). To sivo območje
javnosti in okolja, kamor sodi tudi poslovno oko-
lje, naj bi najprej varovala morala.
Zakaj morala? Tudi morala vzpostavlja pra-
vila, ki usmerjajo naše ravnanje in odločanje, kaj
je za nas, za ljudi, dobro in kaj ni. »Vezana je
predvsem na tradicijo, posnemanje drugih, teme-
lji na skupnih interesih in odgovornosti in nikoli
ne nastopa v obliki natančnih pravil in zakonskih
norm. Utemeljena je na nenapisanem družbenem
dogovoru, ni niti zakon niti religijska norma, je
zgolj pot in iskanje, ki jo moramo opraviti sami -
kaj moramo narediti in kako presojati naša deja-
nja« (Kovač 1996: 37). Kot glavni predmet razi-
skovanja etike »je morala človeški fenomen par
excellence, saj lahko samo človeško bitje iz pers-
pektive dobrega in zla vzpostavi in ohranja kritič-
no-vrednostni odnos do obnašanja in dejanj dru-
gih ljudi, do njihovih značajev ter končno do sa-
mega sebe« (Jelovac 1997: 14). Sistem moralnih
pravil delimo na osebno in družbeno moralo. »Za
osebno moralo je značilen sistem norm, ki jih
posameznik oblikuje sam in se v skladu z njimi
ravna v določeni življenjski situaciji. Podobno se
v družbenem življenju oblikujejo določena pravila
ravnanja, ki jih štejemo za družbeno moralna pra-
vila.« Vendar pa »moralnih norm, ki veljajo za
medsebojne človeške odnose zunaj sveta družbe-
noekonomskih razmerij, ne moramo uporabljati
v sferi družbenoekonomskih odnosov, kjer se po-
javljajo posebna pravila ravnanja moralne narave,
ki jih opredeljujemo kot poslovno moralo« (Ivanj-
ko 1996: 178).
Morala se vedno giblje med odgovornostjo do
drugih in osebnimi koristmi aH, preneseno v
poslovni svet, med podjetniškim interesom posa-
meznika in gospodarskih družb na eni strani in
tistim, kar naj bi bilo skupni interes naroda, na
drugi. Za nemoralno vedenje menedžerjev ne
moremo uporabiti formalnopravnih sankcij. Za
izrekanje ukrepov družbene discipline, če gre za
posledice kršitve dobrih poslovnih običajev v pos-
lovnih odnosih, so pri nas in po svetu pristojna
tako imenovana častna sodišča, ki lahko kot in-
strument sankcioniranja uporabljajo tudi javno
objavo razsodbe častnega sodišča. Taka oblika
moralnega kaznovanja je zelo učinkovita in ima
dolgoročne posledice, saj lahko izloči posamez-
nika iz gospodarskega in družbenega okolja. Do-
sti pomembnejši pa je osebnostni ukrep - notra-
nja sankcija, ki jo človek zaradi kršitve omenjenih
norm uporabi sam zase.
Lahko se vprašamo, koliko naših podjetnikov
in menedžerjev se zaveda, ima izoblikovano last-
no etično razumevanje za moralno presojanje svo-
jega delovanja in obnašanja ter za presojanje dolo-
čenega pojava v poslovnem življenju. Kako torej
v naši družbi doseči višjo raven ozaveščenosti o
etičnosti v poslovnih odnosih, s čimer bi lahko
posredno tudi umirili in presegli proces družbe-
nega in lastninskega preoblikovanja ter se vrnili
k temeljnim vrednotam poslovne morale?
Slovenija sodi med države, ki so se v post-
149
MARKO FERIAN, KARMEN BRUMEN
socialistično tranzicijo »vrgle« z veliko volje in
želje po hitrem uspehu pri vzpostavitvi demokra-
tičnega družbenega sistema in tržnega gospodar-
stva. Njuna vzpostavitev pa ne pomeni le presadit-
ve vzorcev ureditev iz zahodnih držav Evrope na
domača tla. Pojavlja se vprašanje: Kako preseči
ta nemirni čas iskanja ciljev in interesov gospo-
darjenja? Kako se vključiti v sistem povezanih
svetovnih trgov in se predvsem naučiti, kako igrati
novo igro, saj večina starih pravil ne velja več?
Ta članek torej obravnava vprašanja poslovne
etike in morale. Namen prvega dela članka je
predvsem prikazati, kaj poslovna etika sploh je
in katera so tista vodila, ki menedžerje in podjet-
nike vodijo pri njihovem delovanju, pri spreje-
manju strokovno pravilnih in etičnih odločitev in
pri njihovem obnašanju. Drugi del članka pa je
namenjen predstavitvi empirične raziskave, v
kateri smo želeli raziskati in predstaviti, kakšno
je dejansko vključevanje etike v poslovnih odnosih
v Sloveniji, oziroma, kakšna pozornost je
dejansko namenjena tej problematiki.
POJMOVANJE VREDNOT,
ETIKE IN MORALE
ETIKA
»Etika je filozofska veda o morali, ki se ukvarja s
teoretičnim pojasnjevanjem in kritičnim ocenjeva-
njem (normiranjem) izvora človeške moralnosti,
proučevanjem ciljev, smotrov, namenov, skratka
smisla človekovih moralnih pobud, ravnanja,
obnašanja, značaja in delovanja« (Jelovac 1997:
38). Uči in usmerja nas v skupnem življenju, v
sožitju z drugimi ljudmi v naravnem okolju, v
katerem živimo. Torej etika ni morala sama po
sebi.
Skoz zgodovino človeškega razvoja je etika kot
filozofska veda o morali razvila vrsto etičnih šol,
pristopov, sistemov iskanja in moralnih ukrepov,
»katerih skupna značilnost je v tem, da se prak-
tična eksistenca človeškega bitja modro obravna-
va in/ali ocenjuje glede na določeno pojmovanje
Dobrega« (Jelovac 1997: 26). Tako poznamo
stoično pojmovanje etike, ki za dobro življenje
oznanja le tisto, »ki jasno ločuje dogodke, ki so
od človeka odvisni, od tistih, ki niso, in ki usmerja
voljo samo na prve, medtem ko do drugih goji
držo ravnodušnega prenašanja in zanemarjanja«
(Jelovac 1997: 26). Vehk preobrat je povzročilo
Descartesovo odkritje subjekta, mislečega jaza,
in Heglovo pojmovno razlikovanje med etiko in
moralo in njegova etika odločitve. Najpomem-
bnejše v razvoju zgodovine filozofije etike pa je z
etiko odgovornosti vsekakor prispeval Immanuel
Kant.
Tudi poslovna etika kot ena izmed ved znotraj
etike ima svoje korenine v zgodovini stare Grčije,
čeprav se je kot ločena veja pojavila šele v 20.
stoletju, v dobi pozne moderne. Tako pozno roj-
stvo poslovne etike je razumljivo, saj je morala
počakati na ugodne družbenoekonomske razme-
re, na preobrazbo gospodarskega življenja od
klasičnega liberalizma k postindustrijski družbi.
V življenju nasploh, še zlasti pa v poslovnem
komuniciranju se zelo pogosto pojavlja vprašanje
izbire prioritete med resnico in interesom. Iskanje
odgovora na to dilemo je temeljno vprašanje etike
v poslovnem komuniciranju. Organizacije so
namreč v svojem delovanju pogosto prisiljene
postaviti svoj interes nad resnico.
Za presojo etičnosti nekega ravnanja se kot
kriterij zelo pogosto postavlja načelo koristnosti.
Temeljni usmeritvi sta:
• koristnost glede na dosego ciljev organi-
zacije
• koristnost glede na vrednote posameznika
in družbe.
Na ta vidik obravnave etike je opomnil že
Aristotel, ki je zapisal, da »nihče ne daje prednosti
tistemu, kar je splošno dobro, pred tistim, kar je
dobro zanj samega«. Spomniti velja tudi na
Machiavellija. O svojem tako zelo spornem Vla-
darju sam namreč pravi, da se opira »na tisto,
kar je res, ne pa na tisto, kar si glede nečesa nekdo
izmisli«.
Če kot kriterij za etičnost postavimo koristnost
nekega ravnanja, lahko pri presoji etičnosti
srečujemo več tipov ljudi oziroma organizacij:
• etika človekovih pravic postavlja za etično
vse tisto, kar ne krši človekovih pravic;
• utilitaristični tip etike postavlja za etično vse
tisto, kar prinaša največ splošnih koristi in naj-
manj škode;
• egoistični tip etike postavlja za etično vse
tisto, kar koristi organizaciji, ne glede na posle-
dice v okolju;
• etika pravičnosti postavlja za etično vse tisto,
kar ne povzroči nikomur nikakršne škode.
Danes v etiki ločimo dve glavni področji ozi-
roma dva pristopa pri obravnavanju moralnosti,
teoretično in praktično moralno etiko. Praktično,
150
o ETIKI IN MORALI SLOVENSKIH MENEDŽERJEV
normativno etiko delimo na teleološko in deon-
tološko etiko. Teleološka etika se osredotoči na
kategoriji »dobro« in »vrednota«, ki opredeljujeta
smer in cilj človekovega delovanja. Deontološka
etika pa se ukvarja predvsem z zahtevo izpolnje-
vanja »dolžnosti« in s pojmom »norma«. Deonto-
logija je v zadnjih desetletjih, z razcvetom aplika-
tivnih etičnih raziskovanj, veliko pridobila na
uporabnem pomenu (etični kodeksi). Torej naj
bi bila aplikativna etika tista veja moralne filo-
zofije, ki dejansko rešuje etične probleme. Njena
naloga je, da pri preučevanju specifičnih etičnih
problemov v konkretnih primerih uporabi vpo-
glede metaetike in splošna načela ter pravila
normativne etike (Poler 1997: 44).
Tudi v poslovni etiki sta se, glede na metodo-
loški pristop raziskovanja in obravnavanja poslov-
ne morale, razvila dva primarno različna tipa
poslovne etike:
• Deskriptivna poslovna etika je omejena iz-
ključno na opisno pojasnjevanje tekočega stanja
stvari in duha, odnosov in norm v polju poslovne
morale ter na analizo aktualne jezikovne uporabe
besed in stavkov, ki funkcionirajo v praksi mo-
ralnega ocenjevanja vsakdanjega gospodarskega
življenja. S tako analizo navadnega naravnega
jezika vsakdanje poslovne prakse se ukvarja
posebna podzvrst deskriptivne poslovne etike:
poslovna metaetika,
• Normativna poslovna etika ima daljnosežne
in strožje zahteve, saj si prizadeva, z določenih
kritično-vrednostnih pozicij in kriterijev lastnega
pogleda na svet podrediti obstoječo gospodarsko
prakso moralnemu ocenjevanju in racionalni
presoji. Vztraja pri prevrednotenju vladajočih
moralnih vrednot (tako pozitivnih norm kot tudi
projektivnih idealov), da bi izboljšali njihovo
normiranje za potrebe neke prihodnje prakse
(Jelovac 1997: 38).
Tipičen primer normativne poslovne etike
prinašata Horst Steinmman in Albert Lohr. Pojem
podjetniške etike opredeljujeta takole: »Podjet-
niška etika obsega vsa gradiva in procesne norme,
ki so jih samozavezujoče sprejeli v določenem
podjetju, da bi s tem omejili konfliktnorelevantne
učinke profitnega principa pri krmiljenju konkret-
nih podjetniških aktivnosti« (Steinnman, Lohr
1993: 35). Nato razlagata: »Podjetje kot področje
konkretnega udejanjanja profitnega principa naj
ne bi bilo več samo temeljna ekonomska insti-
tucija, temveč tudi temeljno področje etične refle-
ksije, ki pa ne sme biti samo domena menedž-
menta. Etične usmeritve, norme lahko nastajajo,
se uveljavljajo, ohranjajo in spreminjajo le z
upoštevanjem in vključevanjem v dialoško spo-
razumevanje vseh članov podjetja.«
Prostovoljna zavezanost k dogovorno usmer-
jeni podjetniški etiki postaja vse bolj sprejemljiva.
Ne moremo pa sprejeti pogoja, ki ga avtorja po-
stavljata skoraj kot absolutni imperativ, da namreč
morajo s poslovno etiko, z zaželenimi normami
ravnanja in obnašanja, za kar so se odločili v ne-
kem podjetju, »soglašati vsi prizadeti«. Pri iskanju
in oblikovanju etične usmeritve in moralnih norm
upravičeno pričakujemo, da se bo v dogovor vklju-
čila večina članov podjetja, ne pa vsi, kakor na-
vajata avtorja. Prav tako je iluzorno pričakovati,
da se bodo za izbrano poslovno etiko »odločili in
z njo soglašali vsi prizadeti«.
Se en zanimiv pristop k razmišljanju o poslov-
ni etiki ponujata Hoffman in Moore. Za njiju ni
najpomembnejše vprašanje: »katero je dobro ali
slabo dejanje v posamezni situaciji«, temveč:
»kako zagotoviti ustrezne pogoje, ki bi omogočili
etično poslovanje« (Hoffman, Moore 1990: 19-
31).^
Še nekaj je, kar poslovna etika ocenjuje kot
ključni pogoj za to, da si neki posameznik ustvari
dostojanstvo in ugled dobrega poslovnega člo-
veka. To je dobra volja. »Po Kantu je samo dobra
(moralna) volja brezpogojno dobra. Ni dobra
zaradi tega, kar naredi ali kako učinkuje, ampak
je dobra sama po sebi. Njen edini motiv je, da
svojo dolžnost naredi zaradi dolžnosti« (Poler
1997: 63-64). V poslovnem svetu, ki ga v veliki
meri oblikujejo zakonitosti, strukture in dinamika
gospodarskega sistema, bi Kantova trditev, »da
imamo lahko za dobro zgolj dobro voljo brez
omejitev, pa čeprav bi bilo to največ, s čimer
sodobni poslovni človek lahko razpolaga«, ostala
nedorečena.
V uvodu tega poglavja je zapisano, da je
poslovna etika ena izmed ved znotraj etike. V
grobem zajema najmanj naslednjih sedem
področij: »odnose do zaposlenih, odnose do
skupnosti in okolja, odnose do delničarjev,
odnose do dobaviteljev, kontraktorjev, odnose do
inovacij, tehnologije in politični interes« (Hrastelj
1997: 3). Prav in le z vzpostavitvijo povezave z
drugimi disciplinami, zlasti z ekonomijo kot
temeljnim izhodiščem njenega soodvisnega
delovanja, bo lahko poslovna etika dokazala svojo
edinstveno vrednost in upravičila svoj obstanek
in razvoj. Ђ ■'r^мi::sч'::iá■шr
151
MARKO FERIAN, KARMEN BRUMEN
Dejstvo je, da se poslovna etika oblikuje,
spreminja in deluje na ravni podjetja. Da pa lahko
»zaživi«, sta potrebna dva pogoja:
1. Podjetje mora delovati v takem družbeno-
ekonomskem okolju, ki mu omogoča profitno
dejavnost.
2. Imeti mora dovolj »podjetniško samostoj-
nega prostora«, ki ga pravna regulativa države
ne sme omejiti do take mere, da ne bi moglo sproti
in za določene primere posebej preverjati, ali
izbira sredstev in način izpeljave za načrtno
doseganje zastavljenega cilja ne strežita le večanju
profita, ampak hkrati predstavljata tudi etično
sprejemljiv način odločanja.
Če ta drugi pogoj ni izpolnjen, lahko v naj-
boljšem primeru govorimo le o gospodarski etiki,
ki se praviloma osredotoči na preverjanje legi-
timnosti profitnega načela in njegovih spremlja-
jočih institutov (delovno pravo, konkurenčno
pravo itn.).
Pri nadaljnjih razmišljanjih bomo izhajali iz
podjetja kot osnovne celice, kjer so vse dejavnosti,
funkcije, ravni in sestavni deli podjetja, pa tudi
vsi posamezniki, skupine in organizacije v no-
tranjem in v zunanjem okolju, ki so kakor koli
povezani z njegovo dejavnostjo, usmerjeni v iz-
vajanje poslovne strategije in doseganje poslovnih
rezultatov. Najpomembnejši cilj je, postati us-
pešno podjetje, uspešno tako z vidika ekonomskih
meril kakor tudi v obliki priznanja okolja, da se
podjetje zavestno in načeloma zavzema za vre-
dnote, za združljivost lastnih koristi z moralnimi
vrednotami drugih udeležencev iz njegovega
poslovnega okolja. Če pa uspešnost podjetja
merimo iz notranjega okolja, je ta uspešnost
»rezultanta interesov vseh aktivnih udeležencev,
ki neposredno in tekoče vplivajo na uspešnost,
interesov vseh aktivnih udeležencev, katerih
interesi oblikujejo odnos (kUmo, podobo, pri-
ljubljenost, uglednost ipd.) notranjega in zunanjih
okolij podjetja ter tako posredno, ponavadi
dolgoročneje vplivajo na njegovo uspešnost«
(Tavčar 1995: 512). u ^
MORALA
Morala sodi v okvir enega med podsistemov
družbenega sociosistema, še posebej tistega,
ki skozi sklop nenapisanih vzorov, norm in
pravil vzornega delovanja, ravnanja in značaja
posameznikov in skupin prireja življenje v
načine in oblike, katerih primarna značilnost
je sprejemljivost, zaželenost, obče veljavna
vzornost in funkcionalnost v javnem življenju.
(Jelovac 1997: 18.)
Vsakdanje življenje ni mogoče brez takšne ali
drugačne morale. Sproti se moramo odločati,
kaj bomo naredili in kako bomo to, za kar
smo se odločili, opravili. Ko se tako odločamo,
se že ravnamo, čeprav tega izrecno ne vemo,
po pravilih. Odločamo se, kaj je prav in kaj ni
prav, in če o tem odločamo glede na medseboj-
ne, medčloveške odnose, potem svojo odloči-
tev poobčujemo. Svoje razumevanje tega, kaj
je dobro in kaj je slabo ali zlo, prenašamo na
raven družbenosti ter se z druge strani so-
očamo, včasih tudi spopadamo s to ravnjo.
(Hribar 1996: 5.)
Kaj pa poslovna morala? Tudi ta zajema sistem
nenapisanih pravil, vzorcev in maksim, vendar je
njihova vsebina »prirejena« za drugačno, ožje
okolje gospodarskih odnosov: »za sistematično
organiziranje, upravljanje, krmiljenje in ohranitev
gospodarjenja znotraj moralno sprejetih, s tra-
dicijo podedovanih obrazcev obnašanja in zaže-
lenih norm ravnanja ter značajev poslovnih ljudi«
(Jelovac, 1997:22). Njen cilj je »varovanje vsebine
gospodarskih odnosov, v katerih naj bi bila dana
vsakemu udeležencu enaka možnost pri nastopa-
nju in uveljavljanju njegovih interesov« (Ivanjko
1996: 179), kar pa vemo, da je v vsakdanjem živ-
ljenju praktično neizvedljivo. Hkrati pa se tudi
zavedamo, da brez poslovne morale, tega nefor-
malnega varovala sivega območja, ki je na eni
strani omejeno z obveznostmi, kakor jih nareku-
jejo zakoni, in na drugi strani s tehnično-tehnološ-
kimi normativi, podjetje ne more dobro poslovati.
- -^- VREDNOTE --^iw-^
Tudi vrednote imajo, kot kažipot naši morali in
etiki, svoje mesto v opredelitvi etike »kot filozof-
ske discipline o smotrni uveljavitvi vrednot v
načinu človekove eksistence« (Novak 1989: 193).
Če izhajamo iz navedenega, so vrednote
posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih
in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo
na široke kategorije podrejenih objektov in odno-
sov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje.
Predstavljajo posebno vrsto motivacijskih ciljev
152
o ETIKI IN MORALI SLOVENSKIH MENEDŽERJEV
- zelo posplošene in obenem močno cenjene cilje
ali motivacijske cilje najvišjega hierarhičnega re-
da. Njihova značilnost je vrednostna komponenta,
saj se vedno nanašajo na stvari, ki so pozitivno
ali negativno (nevrednote, antivrednote) vredno-
tene ali cenjene. V njih se odražajo družbene in
kulturne norme, imajo globok osebni pomen za
posameznika, saj jih »doživljamo z občutkom od-
govornosti in zavezanosti, angažirajo nas v naši
notranjosti in globini« (Poler 1997: 43).
V najširšem pomenu besede razhkujemo pri
človeku osebne in družbene vrednote. O družbenih
vrednotah oziroma o njihovem pomenu za posa-
meznikovo življenje razmišlja Mrmrak takole:
»Globalni sistem človeških vrednot vsebuje kot
bistveni del vrednote njegove družbenosti in
družbenega izražanja. Z njihovo pomočjo človek
kot individum ah kot človek družbenih skupin
izraža svoje temeljne potrebe in interese, cilje in
želje po urejanju svojega družbenega življenja [...]
Vrednote so tudi podlaga za njegovo prostovoljno
združevanje v družbene skupine. Te skupine, če
so formalno organizirane in institucionalizirane,
imajo posebno določene tudi svoje cilje, ki vse-
bujejo temeljne vrednote teh skupin« (Zidan
1989: 104).
Moralni kodeks je po definiciji skrbno izbrana,
do določene mere sistematično zbrana in jasno
formulirana množica ocen, meril, maksim in
norm, ki veljajo za praktična merila pravilnega
obnašanja posameznikov oz. kot vzorci vzornega
vedenja/delovanja v določeni skupnosti (lelovac
1997: 34). Novolatinska beseda codex (starolatin-
sko: caudex) je prvotno pomenila popis, knjigo,
sestavljeno iz povoščenih lesenih ploščic, ali tnalo,
h kateremu koga privedejo, da bi ga kaznovali ali
izpostavili posmehu. Kodeks poslovne morale riše
skupek vrlin, s katerimi se mora oblikovati sodo-
ben slovenski menedžer kot zaželen pozitiven
vzor, po katerem se bo v vsakodnevni praksi
oblikovalo dobro menedžersko obnašanje oz.
poslovno ravnanje, tako da se bo, kolikor bodo
dopuščale razmere, temu približala vsaj večina
vodilnih gospodarstvenikov. Dober poslovni
namen je nepogrešljiva vrlina dobrega mene-
džerja, ki je uspešen in pošten hkrati.
V reviji Manager je bil leta 1997 objavljen slo-
venski menedžerski kodeks, s katerim naj bi si
pri vsakodnevnem odločanju pomagali slovenski
menedžerji. Kodeks je pisan za profitne organi-
zacije, po smislu pa ga je moč uporabljati tudi v
drugih organizacijah. Sestavljen je iz dvanajstih
načel za vodenje.
Blanchard in Peale (1990: 12-23, 31-58) pra-
vita, da je etično vedenje povezano z dobrim mne-
njem o samem sebi. Ljudje, ki imajo o sebi dobro
mnenje, znajo vzdržati zunanje pritiske in so spo-
sobni storiti to, kar je prav in ne tistega, kar je
prikladno, popularno ali pridobitniško. Trdna mo-
ralna pravila, ki zahtevajo, da je vsak uslužbenec
odgovoren za neoporečnost in za posledice svojih
dejanj, so prvi korak k uspešnosti vsakega pod-
jetja, pošteni direktorji so tudi uspešni direktorji.
Neetično dejanje uničuje posameznikovo samo-
spoštovanje, njihova vest se bori z nagoni za pre-
živetje. V moralno spornih odločitvah in dejanjih
lahko posameznik opravi etični preizkus in odgo-
vori na njegova vprašanja.
Vprašanja etičnega preizkusa so:
Ali je odločitev oziroma dejanje zakonito? Ali
bom kršil zakone in predpise v podjetju?
Ali je odločitev oziroma dejanje uravno-
teženo? Ali je nepristransko za vse sodelujoče,
kratkoročno in dolgoročno? Ali spodbuja »fair
play« odnose?
Kakšno mnenje bom imel o sebi? Bom pono-
sen nase? Bi mi bilo prav, če bi mojo odločitev
objavili v časopisu? Bi mi bilo prav, če bi domači
zvedeli?
Pri preučevanju etike in morale ravnanja
menedžerjev je treba preučevati zlasti naslednje
relacije:
• odnose menedžerjev kot zaupnikov do
lastnikov oziroma njihovih pooblaščencev;
• odnose menedžerjev kot poslovodij in vodij
do zaposlenih v organizaciji, saj s stališča lastni-
kov vzdušje v organizaciji bistveno vpliva na učin-
kovitost in uspešnost njenega delovanja;
• odnose menedžerjev do poslovnih partner-
jev in konkurentov; pomembni so zlasti partnerji
(dobavitelji, odjemalci in drugi), ki jim etično ve-
denje menedžerjev zmanjšuje občutek tveganja
in olajšuje zaupanje kot temelj dolgoročnega so-
delovanja;
• odnose menedžerjev do drugih okolij orga-
nizacije bistveno vpliva na uspešnost poslovanja
- ter s tem na interese lastnikov (Tavčar 1995:
O RAZISKAVI
V prvem delu članka smo opredelili pojem etike
in morale. V drugem delu pa žeHmo raziskati in
153
MARKO FERJAN, KARMEN BRUMEN
predstaviti, kakšno je dejansko vključevanje etike
v poslovnih odnosih in kakšna pozornost je
dejansko namenjena tej problematiki. Želeli smo
podrobneje raziskati, kakšno je razmišljanje
menedžerjev o poslovni etiki, o etičnosti odlo-
čanja ter o etičnosti komuniciranja.
Zanimalo nas je zlasti, koliko slovenski
menedžerji dejansko vključujejo vprašanje etike
v izvajanje vsakodnevnih aktivnosti podjetja,
usklajevanju potreb posameznikov s potrebami
podjetja, lojalnosti, osebnega okoriščanja posa-
meznikov, osebne integritete, opozarjanja na ne-
pravilnosti ipd. Z raziskavo smo želeli ugotoviti,
kako menedžerji razmišljajo o poslovni etiki, kak-
šen je njihov odnos do etičnosti odločanja ter
odnos do etičnosti poslovnega komuniciranja.
Postavili smo tri hipoteze:
HI: Menedžerji podpirajo uporabo etike v
poslovnem okolju .
H2: Etiki poslovnega komuniciranja slovenska
podjetja namenjajo premalo pozornosti.
H3: Menedžerji vzroke za neetičnost ravnanja
v procesu odločanja in s tem odgovornost pripi-
sujejo dispozicijskim dejavnikom.
Z anketo smo želeli ugotoviti, kakšno je stanje
na področju etičnega ravnanja menedžmenta v
slovenskem poslovnem prostoru. Anketiranje je
bilo opravljeno osebno. Vprašalnik, ki obsega 22
vprašanj oziroma trditev, je bil vsebinsko raz-
deljen na štiri sklope. Prvi del vprašalnika vsebuje
tri vprašanja o splošnih podatkih podjetja, s
pomočjo katerih smo lahko opisali vzorec razi-
skovanja (dejavnost organizacije, organiziranost
podjetja, število let delovnih izkušenj anketi-
ranca).
Drugi del vprašalnika vsebuje sedem vprašanj
o odnosu menedžerjev do poslovne etike, s po-
močjo katerih smo ugotavljali, kakšno predstavo
imajo o smiselnosti in uporabnosti etike in mo-
ralnosti v poslovnem okolju.
Tretji del vprašalnika vsebuje šest vprašanj o
odnosu menedžerjev do etičnosti odločanja, s po-
močjo katerih smo ugotavljali njihova stališča do
posameznih etično spornih predpostavk. Četrti
del vprašalnika vsebuje šest vprašanj o odnosu
podjetij do etičnosti poslovnega komuniciranja,
s pomočjo katerih smo ugotavljali, koliko po-
zornosti podjetja namenjajo etiki komuniciranja.
Vprašanih je bilo 50 menedžerjev slovenskih
podjetij iz različnih branž. Vzorec anketiranih
menedžerjev je bil izbran iz podjetij, ki so prisotna
v slovenskem medijskem prostoru, so uspešna v
svojem poslovanju ter poslujejo tudi izven
državnih meja. Kot delniške družbe jih je
organiziranih 66%, 32% jih je organiziranih kot
družbe z omejeno odgovornostjo le 2% organi-
zacij pa so bile neprofitne organizacije (javni za-
vodi). Anketirani menedžerji imajo v povprečju
18 let delovnih izkušenj.
UGOTOVITVE RAZISKAVE
V nadaljevanju bomo predstavili odgovore vpra-
šanih menedžerjev na nekatera najbolj zanimiva
vprašanja in jih na kratko komentirali.
Tabela 1 : Mnenje menedžerjev o trditvi: »Etično
vedenje je združljivo z ekonomskimi interesi«
Iz tabele 1 je razvidno, da 74% vprašanih me-
nedžerjev meni, da sta etično vedenje in interes
po ekonomskih koristih (npr.: dobičku) združ-
ljiva. 12% jih meni, da sta popolnima združljiva.
Nihče od anketiranih menedžerjev ne zagovarja
trditvi o nezdružljivosti etičnega vedenja in eko-
nomskih koristi. 12% menedžerjev pa se ni moglo
opredeliti.
Iz tabele 2 je videti, da 54% vprašanih mene-
džerjev trdi, da je za posamezne odločitve upošte-
vanje etike res neuporabno in kot tako nemogoče.
Za druge pa ta trditev ne drži. 42% menedžerjev
trditev o neuporabnosti etike v vsakodnevnih od-
ločitvah odločno zanika. Le 2% jih meni, da je
etika za vsakodnevne odločitve v dvoumnih situa-
cijah neuporabna. Prav toliko, torej 2% anketi-
rancev, pa se ni moglo opredeliti.
Iz tabele 3 je razvidno, da 72% vprašanih me-
nedžerjev meni, da med zasebnim in poslovnim
etičnim obnašanjem ne sme biti razlike. Po
mnenju 24% menedžerjev je mogoče, da je kdo
zelo moralen v zasebnem življenju, v poklicnem
življenju pa se pač podreja »pravilom igre«, ki
veljajo v trenutnih razmerah. 4% je takih, ki se
154
o ETIKI IN MORALI SLOVENSKIH MENEDŽERJEV
včasih tudi sami podrejajo omenjenim »pravilom
igre«.
Tabela 2: Mnenje menedžerjev o trditvi: »Etika
je neuporabna in je ni mogoče upoštevati pri
odločanju v vsakodnevnih in dvoumnih situa-
cijah zaradi njenih absolutno postavljenih stan-
dardov dobrega in zlega«
Nihče od vprašanih ni mnenja, da bi bilo
izobraževanje na področju etike nesmiselno, kar
prikazuje tabela 4. 8% vprašanih menedžerjev
meni, da si posameznik sam izoblikuje svoj
vrednostni sistem, ne glede na izobraževanje. Več
kot polovica, 52%, jih meni, da bi se bilo dobro
izobraževati na tem področju. 40% menedžerjev
pa trdi, da je izobraževanje na področju etike
nujno potrebno.
Tabela 3: Mnenje menedžerjev o ločnici med
etičnim obnašanjem v zasebnem in poklicnem
življenju
Tabela 4: Mnenje menedžerjev o smiselnosti
izobraževanja na področju etike
Tabela 5: Ocena menedžerjev o etično-moralnem odnosu njihovega podjetja do posameznih
subjektov
Odgovori vprašanih menedžerjev, prikazani
v tabeli 5, pričajo o tem, da njihova podjetja
posvečajo posebno pozornost etično-moralnem
odnosu do potrošnikov (70% vprašanih podjetij)
in do poslovnih partnerjev (68% podjetij) ter ta
odnos želijo negovati tudi v prihodnosti. Vsa
vprašanja glede etičnosti in moralnosti odnosa do
okolja ustrezno rešuje polovica podjetij, do
zaposlenih pa 44% podjetij. 22% vprašanih
menedžerjev ocenjuje, da v podjetju premalo
pozornosti namenjajo etičnim in moralnim vpra-
šanjem v odnosu do zaposlenih, 12% pa ocenjuje
kot tak njihov odnos do okolja. Da podjetje sploh
ne razmišlja o svojem etično-moralnem odnosu
do okolja, ocenjuje 4% menedžerjev. 2% pa jih
ocenjuje, da v podjetju ne razmišljajo o svojem
etično-moralnem odnosu do zaposlenih in do
svojih poslovnih partnerjev.
155
MARKO FERfAN, KARMEN BRUMEN
Tabela 6: Mnenje menedžerjev o povezavi med
etičnim delovanjem in uspešnostjo podjetja
Tabela 6 prikazuje mnenja vprašanih o tem,
kakšna je povezava med etiko in uspešnostjo. Po
mnenju večine (70% vprašanih menedžerjev):
• povezava med etičnim delovanjem in uspeš-
nostjo podjetja kratkoročno ne obstaja,
• na dolge roke pa obstaja povezava med etič-
nim delovanjem menedžmenta in uspešnostjo
podjetja, ki ga vodijo.
24% menedžerjev celo trdi, da uspešnosti
podjetja brez etičnosti delovanja sploh ni. Samo
2% jih meni, da uspešnost podjetja ni odvisna od
etičnosti delovanja. 4 % menedžerjev pa je ostalo
neopredeljenih.
Tabela 7 prikazuje odgovore vprašanih na
vprašanja v zvezi z podkupovanjem, tabela 8 pa
v zvezi z zlorabo položaja.
Tabela 7: Odnos menedžerjev do podkupovanja
Vprašani menedžerji v velikem deležu odločno
zavračajo kakršno koli obliko podkupovanja. 72%
vprašanih menedžerjev bi sklenitev posla raje za-
vrnilo, če bi bilo to povezano z podkupovanjem.
20% vprašanih pa trdi, da so podkupnine del skle-
panja poslov, torej nič neobičajnega. Pohvalno je.
da nihče od anketiranih ne bi sprejel podkupnine,
tudi če bi bil prepričan, da tega nihče nikdar ne
bi izvedel. 8% vprašanih menedžerjev pa ni želelo
odgovoriti na to vprašanje.
Podatki iz tabele 8 pričajo o tem, da vprašani
menedžerji ne podpirajo zlorabe položaja v lastno
korist, čeprav radi naredijo usluge drugim. 72%
jih trdi, da sicer radi ustrežejo drugim ljudem,
vendar nikdar zaradi lastne koristi. 2% je takih,
ki storijo uslugo drugim le v primeru, ko imajo
sami od tega korist. Svoj položaj ne bi nikdar
izkoristilo v svojo korist 18% menedžerjev. 8%
pa se jih ni želelo opredeliti.
Tabela 8: Odnos menedžerjev do zlorabe polo-
žaja
Tabela 9 prikazuje stališča vprašanih glede
odpuščanja. Nihče od vprašanih menedžerjev ne
bi delal razlike v odpuščanju podrejenih, ne glede
na vpletenost njim bližnjih. 72% vprašanih me-
nedžerjev je izjavilo, da odločitve o odpustu svojih
bližnjih z delovnega mesta ne bi spreminjalo, če
bi bile posledice kršitve delovnih obveznosti
prehude. 28% pa se jih ni moglo opredeliti.
Tabela 9: Odnos menedžerjev do odpuščanja
podrejenih, ki so njihovi bližnji (sorodniki, pri-
jatelji, ...) v primeru kršitev delovnih obveznosti
156
o ETIKI IN MORALI SLOVENSKIH MENEDŽERJEV
Tabela 10 pa prikazuje, kakšen je odnos vpra-
šanih menedžerjev do sprejetja moralno spornega
posla, v primeru da jim grozi izguba položaja ob
ne sprejetju spornega posla.
Tabela 10: Odnos menedžerjev do sprejetja
moralno spornega posla, v primeru da jim grozi
izguba položaja ob ne sprejetju spornega posla
Večina vprašanih menedžerjev (68 %) se čuti
odgovorne za posledice sprejetja moralno spor-
nega posla, zato bi posel odklonili. 10 % mene-
džerjev je raje pripravljenih tvegati izgubo polo-
žaja, kot pa da bi odgovarjali za etično-moralno
spornimi posledicami. Le 2 % bi jih sklenilo
sporen posel, če bi jim grozili z izgubo položaja.
20 % pa se jih ni želelo opredeliti glede odločitve.
Iz tabele 11 lahko razberemo bistvene ugoto-
vitve glede mnenja vprašanih menedžerjev o raz-
sežnosti korupcije v Sloveniji. Po mnenju 58%
menedžerjev bi upoštevanje mednarodnih poslov-
nih etičnih standardov lahko znižalo razsežnost
korupcije v Sloveniji. 24% menedžerjev meni, da
je širjenje osveščenosti za boj proti korupciji med
poslovnimi subjekti nujno. 12% menedžerjev pa
trdi, da je korupcija neizbežen proces v tržnem
gospodarstvu proti katerem smo nemočni.
Zanimalo nas je tudi, ali v podjetjih imajo
kodeks etike. Odgovore vprašanih prikazuje
tabela 12.
Kodeks etike sicer še ne obstaja v 52% vpra-
šanih podjetjih, vendar se v njih poskušajo ravnati
po načelih pravičnosti in poštenosti. Kodeks etike
pa obstaja in ga upoštevajo pri svojem delovanju
le v 16% vprašanih podjetjih.
Tabela 11: Ocena menedžerjev o razsežnosti
korupcije v Sloveniji
Tabela 12: Odgovori vprašanih na vprašanje
»Ali v podjetju imate in uporabljate kodeks
etike?«
157
MARKO FERIAN, KARMEN BRUMEN
SKLEP
Raziskava mnenj o etičnosti ravnanja menedžer-
jev je pokazala, kako vprašani menedžerji raz-
mišljajo o poslovni etiki, kakšen je njihov odnos
do etičnosti odločanja ter njihov odnos do etično-
sti poslovnega komuniciranja. Vendar se najprej
ustavimo pri hipotezah
Hipoteza, da menedžerji podpirajo uporabo
etike v poslovnem okolju, je sprejeta. Rezultati
predstavljene raziskave so pokazali, da vprašani
menedžerji podpirajo idejo o združljivosti etič-
nega vedenja z ekonomskim dobičkom in dolgo-
ročno uspešnostjo podjetja. V prid hipotezi govori
trditev vprašanih menedžerjev, da je izobra-
ževanje na področju etike potrebno in da upo-
rabnost etike pri vsakodnevnih odločitvah ni čisto
zanemarljiva. Zagovarjajo tudi trditev, da moral-
no obnašanje posameznika v poklicnem življenju
ne sme odstopati od moralnega obnašanja v
zasebnem življenju. Čutijo se moralno odgovorne
za lasten prispevek k razvoju okolja. Izjave vpra-
šanih menedžerjev pa dokazujejo tudi, da podjetja
pri svojem odnosu posebno do potrošnikov in
poslovnih partnerjev, malo manj pa v odnosu do
zaposlenih in okolja, namenjajo pozornost tudi
vprašanjem etičnosti in moralnosti v odnosu.
Hipoteza, da etiki poslovnega komuniciranja
slovenska podjetja namenjajo premalo pozorno-
sti, je sprejeta. Rezultati ankete so pokazali, da v
večini podjetij nimajo izdelanega kodeksa etike
niti plana komuniciranja v primeru pojava krizne
situacije. Večina vprašanih menedžerjev namreč
ocenjuje, da v njihovem podjetju sicer skrbijo za
image in dolgoročni ugled podjetja, vendar pa jim
medijsko oglaševanje predstavlja zgolj funkcijo
povečanja prodaje in vzbujanje kakovostne
konkurenčne tekme na trgu. Menedžerji sami oce-
njujejo, da v podjetjih premalo pozornosti name-
njajo etiki poslovnega komuniciranja.
Hipoteza, da menedžerji vzroke za neetičnost
ravnanja v procesu odločanja in s tem odgovor-
nost pripisujejo dispozicijskim dejavnikom, je
sprejeta. Rezultati izvedene ankete so pokazali,
da vprašani menedžerji ne podpirajo neetičnega
ravnanja v procesu odločanja in odgovornosti ne
želijo zniževati oz. pogojevati z zunanjimi vzroki
(situacijski dejavniki), ki bi morda vplivali na
njihovo odločitev (podkupnine, grožnje z izgubo
položaja, sorodstvene in prijateljske vezi). Vzroke
za sprejetje neetične odločitve menedžerji iščejo
v sebi (dispozicijski dejavniki) in tako odgovor-
nost posledično prevzemajo nase. Slednjo trditev
lahko potrdimo z izjavo menedžerjev, da bi naj-
pogosteje uporabili strategijo priznanja in ob-
žalovanja, če bi se izkazalo, da so v preteklosti
sprejeli etično sporno oz. nemoralno odločitev.
Cilj raziskave je bil raziskati in predstaviti,
kakšno je dejansko vključevanje etike v poslovnih
odnosih oziroma, kakšna pozornost je dejansko
namenjena tej problematiki. Skleniti želimo z ugo-
tovitvami izvedenih raziskav, najprej z raziskavo
mnenj o etičnosti ravnanja menedžerjev. Poudariti
je treba, da je bila raziskava izvedena na razme-
roma majhnem vzorcu (menedžerji 50 slovenskih
podjetij), tako da rezultatov o etičnosti menedž-
menta ne moremo kar posplošiti na vsa slovenska
podjetja. Seveda se je treba zavedati, da je malo
menedžerjev, ki bi priznali, da ravnajo neetično,
pa naj se neetičnosti svojega ravnanja zavedajo
ali ne. Ob pregledu rezultatov raziskave je treba
tudi upoštevati, da so anketirani menedžerji o
sebi, vede aH nevede, verjetno želeli ustvariti dolo-
čen vtis. Obstajajo menedžerji, katerih odločitve
in ravnanja so etično vprašljiva, a so o sebi pre-
pričani, da so visoko etični posamezniki. Poslovna
moralnost je predmet interpretacije. Zavedati se
moramo tako dejanskih razlik v dojemanju istih
dogodkov med različnimi posamezniki, kakor
tudi premišljenih taktik, ki naj bi to drugačno
dojemanje ustvarilo.
158
o ETIKI IN MORALI SLOVENSKIH MENEDŽERJEV
LITERATURA
Aristotel (1970), Politika. Beograd: Kultura.
Andrews, K. R. (1989), Ethics in Practice. Boston, Harvard Business Review.
Blanchard, K. (1990), Moč poštenega poslovanja. Celje: Mohorjeva družba.
Ferian, M. (1998), Poslovno komuniciranje. Kranj, Moderna organizacija.
Hrasteli, t. (1997), Etika v mednarodnem poslovanju. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
Hribar, T. (1991), Uvod v etiko. Ljubljana: Nova revija.
- (1996), Etika in profesionalnost. V: Profesionalna etika pri delu z ljudmi (zbornik posvetovanja).
Maribor: Univerza v Mariboru, Institut Antona Trstenjaka.
IvANjKO, Š. (1996), Poslovna morala. V: Profesionalna etika pri delu z ljudmi (zbornik posvetovanja).
Maribor: Univerza v Mariboru, Institut Antona Trstenjaka.
Jelovac, D. (1997), Poslovna etika. Ljubljana: ŠOU.
- (1994), Menedžerski etični kodeks. Menedžer, 5: 52-54.
Knežević, A., et.al. (1998), Poslovno komuniciranje. Maribor: Založba Obzorja.
Kovač, B. (1996), Nova morala? Ljubljana: Kolaps.
Kovač, E. (1996), Oseba v sodobni personalistični filozofiji. V: Profesionalna etika pri delu z ljudmi
(Zbornik posvetovanja). Maribor: Univerza v Mariboru, Institut Antona Trstenjaka.
Machiavelli, N. (1966), Vladar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Moore, S. (1991 ), Sociologija: Ključni pojmi in dejstva. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Novak, B. (1989), Problem utemeljenosti moralnega dejanja pri Kantu. Anthropos, XX, 1-2: 139-
154.
Piper, T. R., et al. (1993), Can Ethics be Thought? Boston: Harvard Bussiness School.
PoLER, M. (1997), Novinarska etika. Ljubljana: Magnolija.
Ramovš, J (1997), Osebnostne osnove etičnega ravnanja v poklicu. V: Profesionalna etika pri delu z
ljudmi (zbornik posvetovanja). Maribor: Univerza v Mariboru, Institut Antona Trstenjaka.
Sfiligoi, N. (1993), Profitna logika in etika v marketingu. Pristop, 3: 41-43.
Starman, D. (1995), Tržno komuniciranje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Steinmann, H., et al. (1993), Temeljna vprašanja in problemi podjetniške etike. Pristop, 3: 33-40.
Tavčar, M. (1994), Strokovno in etično odločanje v menedžmentu: Nabor vidikov in model za
odločanje. Organizacija in kadri, XXVII, 4: 349-368.
- (1995), Obvladovanje dejavnosti menedžerjev: Strokovni in etični vidiki. Organizacija, XXVIII, 9-
10: 509-521.
- (1997), Etika menedžmenta pri nas in v tržnih gospodarstvih. Ljubljana: Menedžer.
Velasquez, M. G. (1992), Business Ethics: Concept and Cases. New Jersey, Prentice Hall.
ŽiDAN, A. ( 1989), O vrednotah kot (raznovrstni) oblikovalni sestavini človekove osebnosti. Anthropos,
XX, 3-4: 101-108.
159