71 Letnik 44 (2021), št. 1 Ključne besede: 2. svetovna vojna, Vojaško sodišče, Sodišče slovenske narodne časti Key-words: Second World War, Military court, Court of Slovenian National Honour 1.03 Kratki znanstveni prispevek UDK 94(497.4)"1945":344.3 930.253:343.151(497.4)"1945" Prejeto: 1. 5. 2021 Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945 LUKA CERAR mag. zgodovine, arhivist Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, Savska cesta 8, SI–4000 Kranj e-pošta: luka.cerar@guest.arnes.si Izvleček Članek analizira delovanje Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti leta 1945. V članku so predstavljene sodbe ljudem, ki so prihajali s področja Gorenjske. Vojaška sodišča so začela delovati že po uredbi iz maja leta 1944, medtem ko je po koncu druge svetovne vojne delovanje vojaških sodišč doseglo največji razmah. Istočasno so sicer sodila tudi Sodišča sloven- ske narodne časti. V analiziranih sodbah ni nobenega primera, ko bi bil nek- do obsojen na smrt. Velika večina ljudi je bila obsojena na izgubo svobode s prisilnim delom ter izgubo političnih in državljanskih pravic. Pomemben mejnik v delovanju vojaških sodišč je predstavljal Ukaz o splošni amnestiji 3. avgusta 1945, po katerem je bila večini obsojenih kazni prisilnega dela oproščena. Abstract LJUBLJANA WAR TERRITORY MILITARY COURT JUDGEMENTS IN THE SUMMER OF 1945 The article analyses the functioning of the Ljubljana War Territory Military Court in the summer of 1945. It presents judgements delivered to people from the Gorenjska region. Military courts began their operation following the decree from May 1944, however, their work was in full swing after the end of the Second World War. At the same time judgements were passed also by the Court of Slovenian National Honour. There are no death sentences among the analysed judgements. Most people were sentenced to the loss of freedom with forced labour and loss of political and citizen rights. On August 3, 1945, the Order on general amnesty, excused all convicts from forced la- bour. 72 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature UVOD Redna sodišča v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne še niso delovala. Poleti 1945 so sodbe izrekala bodisi sodišča slovenske narodne čas- ti bodisi vojaška sodišča. Ta so bila ustanovljena z uredbo maja 1944. Ured- ba je sodiščem jasno navajala, na temelju česa naj izrekajo sodbe. »Postopek vojaških sodišč mora biti hiter in brez nepotrebnih obširnosti, toda popolen (sic)…Pri ugotavljanju resnice o dejanju in krivdi obtoženca sodišče ni formalno vezano na nobeno dokazno sredstvo, temveč izreka svojo odločbo po svobodni oceni.«1 Prvostopenjska vojaška sodišča so poleti 1945 delovala na ravni divizij, vojaških področij, flote in mesta Beograd, drugostopenjska sodišča pa na ravni armad, mornarice in KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije). Na območju današnje Slovenije so delovala sodišča vojaških področij v Ljubljani in Maribo- ru, poleg tega še višje vojaško sodišče 4. armade Jugoslovanske armade v Lju- bljani. Na slednjem so denimo po vojni sodili Friedrichu Rainerju, Lovru Hacinu in Leonu Rupniku.2 Vojna oblast 4. armade je bila sicer razdeljena na tri vojaška področja – ljubljansko, mariborsko in tržaško. Na ljubljanskem vojnem podro- čju sta delovali dve sodišči – Vojaško sodišče ljubljanskega vojnega področja in Vojaško sodišče mesta Ljubljana, na mariborskem vojnem področju tri sodi- šča – Vojaško sodišče mariborskega vojnega področja Maribor, Vojaško sodišče mesta Maribor in Vojaško sodišče mesta Celje. Na tržaškem vojnem področju so sodila Vojaško sodišče tržaškega vojnega področja, Vojaško sodišče mesta Trst in Vojaško sodišče mesta Gorica.3 Članek, ki je pred vami, ni posvečen naj- odmevnejšim procesom, ampak številnim sojenjem osebam, ki v javnosti sicer niso bile najbolj poznane. Med analiziranimi sodbami ni nobenega primera, ko bi bil nekdo obsojen na smrt. Večji del fonda Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja (v nadaljevanju VSLVP) hrani Enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana v prestolnici, manjši del hrani tudi Enota za Gorenjsko Kranj po na- čelu krajevne pristojnosti. Na temelju gradiva, shranjenega v Kranju, je tudi na- pisan ta članek. Fond Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja, ki je shranjen v Enoti za Gorenjsko Kranj Zgodovinskega arhiva Ljubljana, nam ponuja zanimiv vpogled v sodbe sodišča v prvih mesecih po končani vojni. Najpogostejši očitek obtožencem je bilo sodelovanje z okupatorjem. Videli bomo, da je bilo to defi- nirano na različne načine. V sodnih spisih lahko zasledimo zgodbe ljudi, ki so dejansko verjeli v nacizem in zaradi tega sodelovali z Nemci, po drugi strani je veliko primerov, ko so ljudje z okupatorsko vojsko sodelovali iz drugih razlogov, predvsem iz strahu pred povračilnimi ukrepi, če tega ne bi storili. Številni so se za sodelovanje z okupatorsko vojsko odločili tudi iz oportunizma. V nekaterih spisih lahko naletimo tudi na ženske, ki so imele razmerje z nemškimi vojaki, kar je pri povojnih oblasteh naletelo na neodobravanje. Prijavo VSLVP je v večini primerov podal Oddelek za zaščito naroda (v nadaljevanju OZNA), v nekaterih primerih so se morali osumljeni pred vojaškim sodiščem zagovarjati na temelju ovadbe krajevnih poveljstev narodne milice. Poleg vojaških sodišč so poleti 1945 sodila tudi sodišča slovenske narodne časti (v nadaljevanju SNČ). Velja na kratko omeniti, kakšne so bile razlike v pristoj- nosti sodišč. SNČ je sodilo posameznikom, ki so med vojno s svojimi dejanji pri- zadeli slovensko narodno čast, toda ti posamezniki se niso dojemali kot vojaške osebe. Na vojaških sodiščih so sodili vojakom, poleg njih tudi civilistom, ki so bili v kakršnem koli odnosu z vojsko oziroma so zagrešili kaznivo dejanje proti pri- 1 SI_ZAL_LJU/0522, t. e. 1, a. e. 1. 2 Enciklopedija Slovenije: Vojaško sodstvo, str. 313. 3 Mikola: Partizanska vojaška sodišča, str. 12–13. 73 Letnik 44 (2021), št. 1 padniku vojske ali proti vojaškemu premoženju. Senat vojaškega sodišča je bil sestavljen iz pred- sednika, člana častnika in člana vojaka. Poleg tega so bili na razpravi poleg obtoženca navzoči še sekretar, zapisnikar in tožilec. V primeru, da se obtoženec ni bil zmožen braniti sam, je imel pra- vico, da si izbere branilca, lahko pa mu ga je so- dišče določilo samo. Branilec ni smel biti civilist, prav tako je moral biti moralno »neoporečen«.4 Eden izmed najpomembnejših slovenskih komunistov Edvard Kardelj je dal že septembra 1944 jasno vedeti, kakšna usoda čaka tiste, ki so sodelovali z okupatorjem. Tiste, ki tudi po izte- ku roka za amnestijo (15. septembra 1944) niso zapustili kolaborantskih oboroženih formacij, je čakala kazen: »Sedaj so torej stvari do kraja ja- sne: vsi, ki na Slovenskem sodelujejo v belogardi- stično-mihailovičevskih tolpah s polno zavestjo sodelujejo v izdaji svojega lastnega naroda in bo svoboden slovenski narod tudi postopal z njimi kot z izdajalci.« V nadaljevanju je Kardelj še dodal, da bodo tisti, ki bodo dokazali, da res niso mogli preiti v NOV, lahko oproščeni. Vse druge sta ča- kala najmanj kazen izgube državljanskih pravic in prisilno delo.5 Predsedstvo AVNOJ6 je 21. novembra 1944 objavilo odlok o splošni amnestiji, ki se je nana- šala na osebe, ki so služile v enotah Draže Mihai- lovića, v enotah hrvaških domobranov ali sloven- skih domobrancev. Amnestija je bila razglašena tudi za osebe, ki so zgoraj navedenim enotam po- magale oziroma z njimi sodelovale. Tisti, ki so v času izdaje odloka še sodelovali v kolaborantskih enotah, so bili vključeni v amnestijo pod pogo- jem, da do 15. januarja 1945 iz kolaborantskih enot izstopijo in se javijo vojaškim ali civilnim oblastem narodnoosvobodilnega gibanja.7 V članku želim prikazati raznolikost usod ljudi, ki so se po drugi svetovni vojni znašli v vr- tincu nasilja nove oblasti. Medtem ko so številni postali žrtve povojnih pobojev, lahko v sodnih spisih najdemo zgodbe ljudi, ki so prav tako delo- vali v domobranskih vrstah, vendar so jo na kon- cu odnesli z dokaj milimi kaznimi (v primerjavi s povojnimi poboji). 4 SI_ZAL_LJU/0522, t. e. 1, a. e. 1. 5 SI_ZAL_LJU/0522, t. e. 1, a. e. 10, Kardelj: Zaprta vrata. 6 Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije oziroma Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugo- slavije – zakonodajno telo NOV. 7 Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, str. 434. Uredba o vojaških sodiščih (SI ZAL LJU/0522, t. e. 1) 74 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature KONEC VOJNE – V VRTINCU EVFORIJE IN MAŠČEVANJA Konec vojne maja 1945 je na eni strani prinesel veliko navdušenje nad dokončnim porazom okupatorja, ki je želel uničiti slovenski narod. Po drugi stra- ni je nastopil čas za maščevanje. V vsesplošni evforiji novih oblastnikov seveda niso bili kaznovani samo tisti, ki so si s svojim delovanjem med vojno to zaslu- žili, ampak tudi številni, ki so se pred sodišči znašli samo po sklepu nesrečnih okoliščin. To je bilo obdobje evforije, v katerem je nova oblast želela utrditi svo- jo vlogo in se znebiti številnih notranjih sovražnikov. Vsesplošno navdušenje in propaganda sta vplivala tudi na številne civiliste, ki so ovajali druge ljudi. Nova oblast je prek javnih občil spodbujala denunciacije in državljane želela prepriča- ti, da tako pomagajo graditi novo, boljšo Jugoslavijo. Tako so lahko državljani v Ljudski pravici 8. junija 1945 prebrali poziv enega izmed vodilnih funkcionarjev OF Josipa Vidmarja, ki je državljane spodbujal, naj ovajajo ljudi, ki si zaslužijo ka- zen na Sodišču slovenske narodne časti. Vidmarjeve besede se sicer ne dotikajo neposredno vojaških sodišč, ki so delovala poleti 1945, vendar nam razodevajo takratno miselnost in splošno prepričanje, da je treba tiste, ki so sodelovali z okupatorjem, kaznovati. »Pri izsledovanju nevrednih izražajo nekateri svoje po- misleke, češ, ovajanje je nečasten posel. Ta ničevi pomislek izrekajo celo, ko gre za očitne narodne izdajalce. Toda ali se ljudje te miselnosti zavedajo, da gre pri tem za usodo naroda, za njegovo nemoteno delo, za njegov notranji mir in naše moralno zdravje? Gre za samopouk naroda, za njegove najbolj prvobitne varnostne ukrepe in pri teh je vsak posameznik globoko zavezan sodelovati, prav tako kakor naša skupna oblast. Proč tedaj s krivimi in ničevimi pomisleki! Gre za našo narodno čast in zdravje. Nobenega omahovanja, nobene nezdrave popustljivosti. Tvor mora biti zrezan!«8 Oblast je torej v svojih glasilih zaigrala na čustva ljudi, ki so imeli za se- boj štiri leta trpljenja pod okupacijo. Komunistična partija, ki je nedvomno imela veliko zaslugo v boju proti okupatorju in je pri tem tudi utrpela velike žrtve, je želela izkoristiti trenutek in se znebiti pravih ter tudi zgolj navideznih sovražni- kov. 23. junija 1945 so lahko bralci Slovenskega poročevalca brali o koncu poti: »Narodni izdajalci, narodni odpadniki in okupatorjevi hlapci, ki te dni stopajo pred vojaška sodišča in pred sodišča narodne časti, niso v slovenski zgodovini nekaj no- vega.« Avtor članka se je nato navezal na štiriletno dobo okupacije in kasneje dodal: »Zato moramo naše hlapčevstvo iztrebiti, ker vemo do kod in kam nas je pripeljalo, moramo ga iztrebiti, ker je dozorelo v najbolj ostuden zločin narodnega odpadništva in narodnega izdajstva. Bil je boj med okupatorjem in vsemi njegovi- mi hlapci na eni in med slovenskim ljudstvom na drugi strani. Zmagala je druga stran. Vemo kaj delajo naši narodni odpadniki v svojem slepem hrepenenju še kar naprej. Gre za popolnoma preprosto stvar: Ne smemo dopustiti, da bi čez nekaj let spet padali najboljši slovenski ljudje. In to bi se zagotovo zgodilo, če bi pozabili na vse, kar je bilo, če bi pustili, da bi korenine zla in tolikih nesreč živele še naprej.«9 Ob propagandi v tisku, ki je vseskozi opozarjala na vojne zločine, se je torej zače- la kampanja za zbiranje podatkov o zločinih okupatorja in kolaborantov. Izšla je celo posebna brošura Navodila za prijave zločinov.10 Vojaška sodišča so pospešeno začela delovati junija. Prvi večji javni proces je pred vojaškim sodiščem ljubljanskega vojnega področja potekal konec maja 1945, ko je bil zaradi sodelovanja z Gestapom11 na smrt obsojen Edvard Poznič. Predvsem pri prvih procesih je vse potekalo zelo hitro, saj so sodišča preiskavo končala le nekaj dni po prejetju obremenilnega gradiva.12 8 O narodni časti. V: Ljudska pravica, 8. 6. 1945, št. 38, str. 1. 9 Na koncu poti. V: Slovenski poročevalec, 23. 6. 1945, št. 55, str. 1. 10 Vodušek Starič: Prevzem oblasti, str. 268. 11 Geheime Staatspolizei: tajna državna policija. 12 Vodušek Starič: Prevzem oblasti, str. 266–267. 75 Letnik 44 (2021), št. 1 Preden se posvetimo posameznim sodbam, še nekaj o vrstah kazni. Veli- ka večina obsojencev je bila poslana na prisilno delo. Številni so sodelovali pri gradnji velikih infrastrukturnih projektov, nekateri so bili poslani tudi na delo v druge republike nekdanje skupne države. Nekateri obsojenci so bili obsojeni na prisilno delo z odvzemom svobode, drugi so lahko na prisilno delo hodili od doma.13 Večina obsojencev je kazen preživljala v kazenskih taboriščih oziroma zavodih za prisilno delo, kjer razmere za delo in življenje niso bile dobre. Komi- sija, ki je leta 1945 obiskala zavod za prisilno delo v Kočevju, je tako zapisala, da je bila na območju zavoda higiena na zelo nizki ravni in je tako obstajala ne- varnost epidemij. Ena od največjih težav je bila, da so v taborišču skupaj bivali tako obsojeni vojaki kot obsojeni civili. Na ta način naj bi bila uspešna prevzgoja nemogoča.14 Večina obsojenih je bila obsojena tudi na izgubo političnih in po- sameznih državljanskih pravic. To je pomenilo, da obsojeni ni imel aktivne in pasivne volilne pravice, da ni imel pravice zavzeti vodilne funkcije v društvenih organizacijah, da ni imel pravice do državne ali katere koli javne službe. Poleg tega je obsojeni v nekaterih primerih ostal tudi brez pravice do pokojnine ozi- roma socialne pomoči in brez pravice do častnih naslovov. Izguba pravice se je lahko izrekla za vse navedene primere ali zgolj za nekatere.15 V sodnih spisih, ki so analizirani v nadaljevanju članka, so obsojeni v glavnem izgubili pasivno in aktivno volilno pravico, pravico do zavzemanja vodilne funkcije v društvenih organizacijah in pravico do javne službe. Dr. Božo Repe je zapisal, da je povojni obračun potekal na treh osnovah: 1. kot obračun s kolaboranti oziroma narodnimi izdajalci, 2. kot obračun na ra- zredni ravni in 3. kot obračun na nacionalni osnovi (sploh obračun z nemško manjšino).16 Vse to lahko vidimo tudi v pričujočem članku. SODBA VINCENCIJU KOKALJU Sodišče je 7. julija 1945 obravnavalo primer 32-letnega Vincencija Koka- lja, ki je bil osumljen, da se je umaknil pred partizansko mobilizacijo, poleg tega naj bi med vojno izdal kmeta Franca Ovsenka, ki je bil aretiran, a nato kmalu izpuščen. Prijavo VSLVP je podala ljubljanska OZNA, ki je med drugim zapisala, da je bil Kokalj pod zaščito domobrancev ter da je bil znan kot velik skopuh in sovražnik delavskega razreda. Vlogo predsednika na razpravi je imel poročnik Stanko Kovač. V spisih, ki sem jih pregledal, je bil sicer največkrat v vlogi pred- sednika kapetan Lado Švigelj. Kokalj je na razpravi na sodišču priznal, da je po- begnil pred mobilizacijo in se zatekel na Koroško. Zanikal je, da je izdal Ovsenka, temveč je dejal, da je komandantu domobrancev zgolj dejal, da ga Ovsenek so- vraži. Sodišče je po petnajstih minutah razpravo zaključilo s sodbo, po kateri je bil Kokalj obsojen na leto dni prisilnega dela brez omejitve svobode, poleg tega je moral še plačati kazen 10 tisoč dinarjev. Toda vojaški tožilec za ljubljansko vojno področje je imel pravico, da se pritoži zoper sodbo VSLVP. Kaj takega se ni zgodilo velikokrat, a v tem primeru se je. »Obsojeni Kokalj Vincenc ni v času od- ločilne borbe slovenskega naroda našel svojega mesta v partizanih, pač pa se jim je izmikal in iskal zatočišča pri okupatorju na Koroškem in po vrnitvi v zloglasni bega postojanki v Kovorju. Z izdajstvom kmeta Ovsenek Franca je še bolj potrdil pripadnost domobranskemu pokretu.« Zadevo je nato prevzelo Vojaško sodi- šče IV. armade, senat za Slovenijo, ki je predstavljalo drugostopenjsko sodišče. Pritožbi vojaškega sodišča ni bilo ugodeno in sodba je ostala ista kot na prvo- 13 Mikola: Delo kot kazen, str. 8. 14 Prav tam, str. 23–25. 15 Zakon o vrstah kazni. V: Ljudska pravica, 8. 7. 1945, št. 65, str. 1. 16 Repe: Represija v socialistični Sloveniji (Jugoslaviji), str. 84–85. 76 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature stopenjskem sodišču. Kdaj je Kokalj odslužil kazen prisilnega dela, iz dokumentov v sodnem spisu izrecno ni razvidno. Vendar lahko ugotovi- mo, da je leta 1946 odplačal kazen 10 tisoč di- narjev.17 SODBA VALENTINU SAJEVICU Istega dne kot Kokalj je pred sodnika sto- pil tudi 34-letni Valentin Sajevic, ki mu je OZNA očitala, da je bil kriv za številne aretacije, poleg tega naj bi v bolnišnici na Golniku vohunil za uslužbenci in jih teroriziral. V kazenski prijavi je OZNA zapisala še, da je bil Sajevic odgovoren, da so številne ženske zaprli v Begunje, poleg tega naj bi med vojno izdal sovaščana, ki je zbiral zdravila za partizane. Sovaščan Janez Zaplotnik je bil poslan v internacijo v Nemčijo, od koder se do začetka julija 1945 še ni vrnil. »Vsi uslužbenci bolnice na Golniku in vsi prebivalci Golnika, ki so stalno zahtevali, da se ga aretira, ker je storil že toliko gorja našim ljudem.« Sajevic se je na sodi- šču branil, da očitanih mu dejanj ni izvršil. Pri- znal je, da je bil v slabih odnosih z zaposlenimi na Golniku, ker so ga sumili, da je izdal Janeza Zaplotnika. Poleg tega je Sajevic tudi priznal, da je bil zaupnik gestapovca dr. Samonigga, s kate- rim je sodeloval samo službeno in ne politično. Sodišče ga je obsodilo na pet let težkega prisil- nega dela in na izgubo državljanskih časti za de- set let. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo: »Že radi samega dejstva, da je bil obdolženi prijatelj s šefom zdravnikom in da je vedel, da je bil ta aktiv- ni gestapovec in iz dejstva, da se ga je ostalo ose- bje balo, sklepa sodišče, da je moral imeti politične veze z Gestapom ter da se ga je osebje balo zara- di ovajanja.« Kje je obtoženi služil svojo kazen, ni najbolj jasno, saj je v nekaterih dokumentih omenjena Ljubljana, v nekaterih Kazensko po- boljševalni zavod v Novem mestu. 9. maja 1947, ob drugi obletnici konca druge svetovne vojne, je izšel Ukaz o amnestiji vojaških oseb. Na temelju tega je Sajevic zaprosil za izpustitev, toda Divizij- sko vojno sodišče v Ljubljani je prošnjo zavrnilo z utemeljitvijo: »Na vaše zaprosilo od 3.6.1947 št. 909/1 v zadevi pomilostitve Sajevic Valenti- na Vam sporočamo, da imenovani ne spada pod Ukaz o amnestiji vojaških oseb od 9. maja 1947, ker smo ugotovili, da je Sajevic Valentin bil juni- ja 1944 le aretiran s strani partizanov, da bi ga postavili radi špijonaže in izdajanja partizanov in aktivistov OF na Gorenjskem pred Vojaško sodišče, 17 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 9, I Sod 330/45. Dopis Krajevnemu NOO glede izrečene kazni za Valentina Sajevica (SI ZAL KRA/0256, t. e. 1, a. e. 8) 77 Letnik 44 (2021), št. 1 pa se mu je posrečilo pobegniti (pobegnil naj bi, ko so njegovi stražarji zaspali, op. avt.). Torej ni služil naše vojske, ampak je bil le njen izdajalec in vohun in je bil kot tak aretiran.« Tri leta kasneje je Sajevic prestal kazen prisilnega dela, med- tem ko je Okrajno sodišče v Kranju 27. novembra 1950 njegovo kazen izgube poedinih državljanskih pravic znižalo na pet let, saj po členu 41/2 kazenskega zakonika kazen izgube državljanskih pravic ni smela biti daljša od petih let.18 Zakon o vrstah kazni, ki so jih izrekala sodišča poleti 1945, je bil sicer izdan 5. julija 1945. Pomembno je vedeti, kako se je računala kazen izgube posameznih državljanskih pravic. Če je bil npr. nekdo obsojen na dve leti prisilnega dela z omejitvijo svobode in mu je obenem bila izrečena tudi kazen izgube posame- znih državljanskih pravic za dve leti, je to pomenilo, da je bil brez teh pravic dve leti, ki jih je preživel v zaporu/zavodu za prisilno delo, nato še dve leti po tistem, ko je prišel na prostost.19 SODBA RUDOLFU TIČARJU V sodnih spisih VSLVP se nam razodeva mikrokozmos tedanje slovenske družbe. Najdemo lahko spise o ljudeh, ki so med vojno zagrešili dejanja, ki so tudi z današnjega vidika vredna obsojanja. Po drugi strani najdemo številne primere, ko so bili ljudje v sodelovanje z okupatorjem prisiljeni. To je bil de- nimo primer 32-letnega Rudolfa Tičarja iz Preddvora, ki mu je VSLVP očitalo, da je med vojno v okolici Preddvora Nemcem in domobrancem služil kot vodič na pohodih proti partizanom. Tičar je to priznal, vendar je pojasnil, da so ga nemški vojaki v to prisilili, saj so menili, da potrebujejo za vodstvo nekoga, ki dobro pozna gozdove v okolici Preddvora. Tičar je gozdove nedvomno poznal, saj je bil lovski čuvaj. V zagovoru pred sodiščem je dejal, da nemški vojaki med patrolami tako ali tako niso nikoli odkrili partizanskih taborov. Sodišče je poka- zalo razumevanje do njegovih dejanj in 7. julija 1945 izdalo sodbo, s katero je bil Tičar oproščen obtožb. »Sodišče temu zagovoru verjame, ker ni verjetno, da bi partizanski odredi v okolici Preddvora obtoženčevo delovanje mirno gledali in obtoženca še dalje pustili kot čuvaja v gozdovih v okolici Preddvora. Če bi bilo kaj izdajalskega na obtoženčevemu delovanju bi gotovo takoj po prvem pohodu oro- žnikov in obtoženca istega kot izdajalca odstranili. Nasproti temu pa je obtoženec živel prosto in se kretal po gozdovih vse do osvoboditve, kar kaže na resničnost njegovega zagovora, da je deloval v sporazumu in dogovoru s partizani.«20 SODBA ROZALIJI HOJKAR 9. julija 1945 je pred sodišče stopila 23-letna Rozalija Hojkar. Ta je bila najprej zaslišana na Mestnem poveljstvu narodne malice v Kranju, kjer so ji očitali, da je izrabljala prekoračeno potno dovolilnico in da je ukradla kolo. Za- pisnik zaslišanja nam nudi zanimive podrobnosti. Mlada Hojkarjeva je prizna- la zlorabo potne dovolilnice, prav tako je priznala, da je želela ukrasti kolo. Iz Kranja bi morala iti peš v Škofjo Loko. V Kranju se je domislila, da bi s kolesom šlo hitreje, zato je želela odpeljati dobro ohranjeno kolo, toda pri dejanju so jo zalotili. Hojkarjeva je tudi to dejanje priznala. Na zaslišanju pred VSLVP je opisala svoje medvojno delovanje. Služila je pri številnih družinah, maja 1944 je bila celo en mesec v zaporu, ker so jo sumili, da ima zveze s partizani. V za- dnjih dneh druge svetovne vojne naj bi ji domobranci pri umiku na Koroško tudi 18 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 8, I Sod 331/45. 19 Zakon o vrstah kazni. V: Ljudska pravica, 8. 7. 1945, št. 65, str. 1. 20 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 7, I Sod 348/45. 78 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature ukradli kolo in to je bil eden od razlogov, zakaj se je kasneje želela polastiti tujega kolesa. Kolo je namerno vzela situirani osebi, za katero je vede- la, »da ga ne bo tako težko pogrešala«. Toda Hoj- karjeva se je morala pred sodiščem odzvati tudi na sum prostitucije. Na očitke se je odzvala v ša- ljivem tonu: »Vsled moje vesele narave sem imela več fantov, s katerimi sem se rada šalila in včasih je kateri spal tudi pri meni. Odklanjam pa vsak sum prostitucije.« Hojkarjevo je sodišče obsodi- lo na kazen treh let izgube svobode s prisilnim delom in na izgubo državljanskih pravic za dve leti. Sodišče je sodbo utemeljilo z naslednjimi be- sedami: »Sodišče pa je z ozirom na okolnost, da se tatvine koles pogosto vršijo in da je treba taka kazniva dejanja primerno kaznovati ne oziraje se na to, da je tatvina kot taka kaznivo dejanje, ki ga je treba preganjati z vso strogostjo.« Številni ob- toženi pred VSLVP so se po avgustovski amnesti- ji vrnili na prostost, toda to ne velja za Rozalijo Hojkar. Kazen odvzema svobode ji je bila znižana zgolj za tretjino. Toda aprila 1946 je Komisija za pregled kazensko-poboljševalnih zavodov in za- vodov za prisilno delo dala zeleno luč za izpusti- tev Hojkarjeve, ki se je tako lahko vrnila na pro- stost, medtem ko ji je kazen izgube državljanskih pravic potekla 11. aprila 1948.21 SODBA JELENI KAVČIČ Isti dan je sodišče obravnavalo tudi primer 24-letne Jelene Kavčič, ki so ji odgovorni očitali sodelovanje z belogardisti. Stvari so se za Kavči- čevo zapletle leta 1942, ko se je v Kranju zaljubila v nemškega policista in z njim zanosila. Kasneje je rodila mrtvega otroka in obenem še ugotovi- la, da je bil Nemec v svoji domovini že poročen. Odšla je v partizane, kjer so jo osumili, da je so- delovala z belogardističnim obveščevalcem, ki so ga partizani zaradi izdaje ustrelili. Vpogled v obsežen sodni spis nam daje vedeti, da je bila Kavčičeva pred glavno razpravo že zaslišana na VSLVP. Junija 1945 je dopis sodišču poslal tudi Krajevni odbor OF v Preddvoru, ki je poudaril, da je bila Kavčičeva do leta 1942 zavedna Slovenka, tudi njeno kasnejše delovanje je opisano njej v korist.22 9. julija je na sodišču prišlo do glavne raz- prave, toda v primerjavi z veliko večino drugih primerov sodišče sodbe ni izdalo isti dan. V me- secu juliju in avgustu so namreč potekala števil- 21 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 21, II Sod 184/45. 22 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 17, II Sod 101/45. Dopis Divizijskega vojaškega sodišča glede amnestije za Rozalijo Hojkar (SI ZAL KRA/0256, t. e. 1, a. e. 21). 79 Letnik 44 (2021), št. 1 na zaslišanja prič, ki so lahko osvetlila medvojno delovanje Jelene Kavčič. Še pred tem je sodišču pisala njena mati Antonija Kavčič, ki je sodišče zaprosila, naj še enkrat dodobra preišče vse okolnosti. Obenem je dodala še, da je prepričana o nedolžnosti svoje hčere, ki da je po nedolžnem zaprta. Poleg tega je dodala, da bi lahko prišlo pri ovadbi do maščevanja zaradi neuslišane lju- bezni. »Ako je ovadena od tov. Ferdota, Vam izja- vljam tudi to, da je to samo podlo sovraštvo radi odklonjene ljubezni in iz nikakih drugih intere- sov.« Sodišče je kasneje zaslišalo tudi Avgusta Čufarja Ferda, ki je dejal, da je bil s Kavčičevo oziroma Ružo, kakršno je bilo njeno partizansko ime, v intimnem razmerju, nato se je ona spustila v razmerje z drugim partizanom. To so potrdili tudi nekateri drugi zaslišanci in s tem vrgli slabo luč na osumljeno. Toda v sodnem spisu najdemo tudi številne dopise, ki so šli Ruži v korist. Tako je Ivana Rakelj iz Okrajnega odbora OF zapisala, da je bila Ruža v partizanih potrpežljiva in marlji- va, kljub temu da so ji številni očitali, da je imela otroka z nemškim policistom. Kavčičevi v korist je šlo tudi pismo Mestnega odbora OF v Beljaku, kjer je med vojno kratek čas živela. Sekretar tam- kajšnjega odbora je zapisal, da je bila Ruža zelo zavedna Slovenka, da je sodelovala na političnih sestankih in da se odboru v Beljaku zdi nemogo- če, da bi storila to, kar ji očitajo.23 Sodišče si je torej lahko ustvarilo celovito sliko o Kavčičevi in to je tudi privedlo do tega, da je bil postopek zoper njo 27. septembra 1945 ustavljen. Sodišče je svoj zapis zaključilo z bese- dami, da je iz dopisov, ki so jih dobili, razvidno, da je bila Kavčičeva tako dobra ilegalka kakor tudi zavedna in vztrajna partizanka.24 Primer Jelene Kavčič-Ruže nam kaže, da je VSLVP v določenih primerih delovalo bolj sočutno in razumneje kot v drugih. Glede na to, kako hitro so tekli postopki pred vojaškim sodiščem poleti 1945, bi se lahko za Kavčičevo končalo veliko slabše. SODBA LUDVIKU GORJANCU Dva dni kasneje je sodišče pod vodstvom predsednika Jožeta Pungerčiča vodilo razpravo proti Ludviku Gorjancu, ki je bil osumljen skri- vanja vojaškega materiala. Postopek proti njemu je sprožilo krajevno poveljstvo narodne milice Stražišče, ki mu je očitalo, da je v svojem bun- kerju skrival hrano in vojaške obleke, čeprav 23 Prav tam. 24 Prav tam. Dopis Ivane Rekelj o medvojnem delovanju Jelene Kavčič (SI ZAL KRA/0256, t. e. 1, a. e. 17) 80 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature je oblast po vojni delila letake, v katerih je lju- di pozvala, naj vojaške stvari vrnejo. Poveljstvo narodne milice je v zaključku zapisnika dodalo, da človek, kot je Gorjanc, če ga sploh lahko tako imenujejo, zasluži najstrožjo kazen. »Je navaden zakrknjenec, ki noče ali ne mara razumeti naše- ga reda in se kot tak tudi v bodoče ne misli po- koravati našim odredbam. Po njegovih izjavah je nezanesljiv, ker mu je glava več vredna kot svobo- da.« Na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom je Gorjanc orisal svoje medvojno življenje, med drugim je omenil, da v partizane ni šel, ker so štirje njegovi bratranci padli pod okupatorjem in ga je bilo strah. Vendar je priznal, da je doma skrival 10 vojaških oblek in dva radioaparata, tik pred koncem vojne je od domobrancev ku- pil še tri bale modrega blaga. Dodal je še, da ga delavci, ki so živeli blizu njegovega posestva v Kranju, niso marali, saj je bil z njimi v sporu – na njegovo njivo so namreč hodile kokoši delavcev in mu uničevale pridelek. V obtožnici je sodišče zapisalo, da je Gorjanc zagrešil kaznivo dejanje skrivanja in protipravnega prilaščanja vojaškega blaga. Potem, ko mu je bila na sojenje prebrana obtožnica, je očitana mu dejanja priznal in pro- sil za milo kazen. Sodišče ga je obsodilo na kazen prisilnega dela z omejitvijo svobode za eno leto, na zaplembo imovine v znesku 15.000 dinarjev in na izgubo državljanske časti za dve leti. Med drugim je bila kazen utemeljena z naslednjimi besedami: »Vsak človek mora vedeti, da je vojaške predmete zabranjeno kupovati, ker so kot vojaški plen last države. Kupil jih je za smešno ceno, torej je bil njegov namen jasen, protipravno okoristiti se v trenutku, ko je ena armada razpadla in ko je bilo jasno, da vsak posameznik te armade proda odn. zamenja vsak predmet, da si podaljša svobodo za nekaj ur.« Sodišče je dodalo še: »Iz izpovedb ob- toženca, kakor iz poročila NM Stražišče izhaja, da spada obtoženec v ono skupino črnoborzijancev in špekulantov, ki hočejo z žulji delovnega ljudstva zaslužiti brezskrbno življenje in so največji ško- dljivci našega ljudstva.«25 Avgusta 1945 je bil 32-letni Gorjanc izpu- ščen na prostost, toda kazen izgube državljanske časti je ostala, prav tako kazen v znesku 15.000 dinarjev. Leta 1947 je Okrajno sodišče v Kranju v dopisu Vojaškemu sodišču Jugoslovanske arma- de zapisalo, da se zaplemba Gorjančeve imovine v znesku 15.000 dinarjev ni izvršila, ker pri ome- njenem niso našli nobene imovine. Leto kasneje se je Gorjanc s pismom obrnil na predsedstvo Ljudske skupščine Federativne ljudske republike 25 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 15, II Sod 147/45. Dopis Ludvika Gorjanca Vojaškemu sodišču v Ljubljani (SI ZAL KRA/0256, t. e. 1, a. e. 15) 81 Letnik 44 (2021), št. 1 Jugoslavije in prosil, naj ga oprostijo plačila, saj da nima dovolj premoženja. Na žalost v sodnem spisu 147/45 ne najdemo podatka, kako se je zgodba končala.26 SODBI JANEZU MIKIČU IN JOŽEFU KAVARJU Prisvajanja tujih stvari je bil obtožen tudi Janez Mikič iz Tržiča, ki je pred VSLVP stopil 9. julija 1945. Okrajno načelstvo narodne milice v Tržiču je Mikiča zaslišalo junija 1945 in mu očitalo, da si je prisvojil stvari, ki jih je med umikom pustil okupator. Teh stvari kasneje ni prijavil oblastem, kljub temu da so bili po mestu razobešeni letaki, ki so pozivali, naj se najdene stvari predajo vojaškim in civilnim oblastem. Narodna milica v Tržiču je pri Mikiču med drugim našla dve moški kolesi, dva radio aparata, tri pisalne računske stroje in eno motorno kolo brez pnevmatik. Zasliševalcu VSLVP Vladimirju Dolencu je Mikič na zaslišanju konec junija priznal, da so doma res skrivali stvari, toda domov naj bi jih prinesli otroci. 13. maja je odšel v Vetrinj na Koroško, kamor ga je njegov delodajalec poslal po ukradene konje. Po pričevanju Mikiča so ga na Koroškem domobranci hudo pretepli in je komaj prišel nazaj domov, kjer je nato naslednje tedne prele- žal v postelji. Ko je Mikič 9. julija nastopil na razpravi pred sodiščem, je kazniva dejanja obžaloval in prosil za milo kazen. Sodišče ga je obsodilo na dve leti iz- gube svobode s prisilnim delom in na izgubo državljanskih časti za dobo dveh let. Med drugim je bilo v sodbi zapisano: »Sodišče pa smatra, da je odgovoren za inkriminirana kazniva dejanja svojih otrok, dasi si je moral biti v svesti, da so ti predmeti pridobljeni s kaznivim dejanjem.« Mikič je bil po avgustovski amnesti- ji oproščen prisilnega dela.27 Zadnji dve zgodbi nam lepo kažeta, kakšna zme- šnjava je vladala na slovenskem ozemlju v zadnjih dneh druge svetovne vojne. Nemci in domobranci so bežali na Koroško ter ob tem poskušali prodati svoje vojaške stvari in v večini primerov na ta način priti do hrane. Nekateri civilisti so poskušali izkoristiti priložnost in se na ta način okoristiti z vojaškim materi- alom, kar je nova oblast dojemala za kaznivo dejanje. S tujimi stvarmi se je okoristil tudi Jožef Kavar iz Tržiča. Okrajno načel- stvo narodne milice Tržič ga je obtožilo, da je neki Tržičanki ukradel obleke in posteljnino, ki jih je nato v naslednjih dneh v Škofji Loki zamenjal za živež. Okrajno načelstvo je ob koncu dopisa zapisalo: »Imenovani je bil tudi lanskega leta v partizanih, vendar je baje pobegnil nazaj na dom, je tudi naklonjen bol bil belim.« Konec junija 1945 je na VSLVP potekalo prvo zaslišanje osumljenega. Ta je orisal svojo pot med vojno. Neke noči v letu 1944 naj bi okoli deset partizanov prišlo v Tržič ter Kavarja in še 42 delavcev tržiške predilnice mobiliziralo. Kavar je bil dodeljen Gradnikovi brigadi, iz katere naj bi bil zaradi slabega zdravja od- puščen. Dejanje kraje je priznal, prav tako je priznal, da se je med vojno želel s prevaro polastiti tuje obleke. Svoje dejanje je zagovarjal s tem, da so doma živeli v revščini in da je želel ukradeno zamenjati za hrano za svojo ženo in dva otroka. Sodišče ga je obsodilo na dve leti prisilnega dela brez omejitve svobode, poleg tega na kar deset let izgube državljanskih časti. Z avgustovsko amnestijo se mu je kazen znižala na eno leto prisilnega dela, ki ga je opravljal v Kočevju. Sep- tembra 1945 je Kavarjeva žena Marija poslala prošnjo VSLVP, v kateri je prosila, naj njenega moža izpustijo, saj je sama v hudi stiski. Ker je delala v predilnici, je morala doma puščati samega otroka, prav tako bi potrebovala pomoč pri do- mačih opravilih. Morda je prošnja matere samohranilke pomagala, da je sodišče oktobra 1945 najprej poslalo dopis upravi kazenskega taborišča v Kočevju, naj Kavarja spusti domov. Isti dan je sodišče dopis poslalo tudi Krajevnemu naro- dnoosvobodilnemu odboru in mu sporočilo, da se kazen prisilnega dela za Ka- 26 Prav tam. 27 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 14, II Sod 159/45. 82 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature varja izteče julija 1946, kazen izgube državljanske časti pa julija 1956. Sodeč po tem lahko sklepamo, da je obsojeni preostanek kazni prisilnega dela odslužil v bližini doma.28 SODBA HINKU KRESOVIČU V do sedaj analiziranih sodnih spisih lahko vidimo, kako so bili številni obsojenci pred VSLVP po avgustovski amnestiji leta 1945 izpuščeni na prostost. Ker niso imeli nekaterih državljanskih pravic, so sicer še vseeno spadali med drugorazredne državljane, toda če ne drugega, jim vsaj ni bilo treba opravljati prisilnega dela v kazenskih zavodih. Za marsikoga se je torej obdobje odvzema svobode končalo z avgustovsko amnestijo. To bi lahko rekli tudi za Hinka Kre- soviča, ki je moral štiri leta po amnestiji znova v zapor, saj so tako odločile višje sodne instance. Kresovič je bil hrvaški državljan in je bil ob koncu druge svetovne vojne star 22 let. OZNA ga je obtožila, da se je javil za tolmača pri Gestapu, poleg tega naj bi dvakrat tedensko nadzoroval področje Loma29 in iskal sledi za partizani. Poleg tega mu je OZNA očitala tudi služenje v nemški vojski. Na razpravi, ki je 16. julija 1945 potekala na VSLVP, je Kresovič podal svoj zagovor. Povedal je, da so ga Nemci zaprli, ko je na Koroškem podaril cigarete vojnim ujetnikom. Nato je šel za tolmača v Gestapo, poleg tega je v Lomu vohunil za partizani. Povedal je, da jih je velikokrat videl, toda nikoli ni nikogar izdal. Kasneje je šel Kresovič v nemško vojsko, iz katere je dezertiral, zaradi česar so ga v Königsbergu (tedaj del Nemčije, danes Kaliningrad v Rusiji) obsodili na smrt. Iz razpravnega zapi- snika ne izvemo, kako se je rešil pred smrtno kaznijo. VSLVP ga je spoznalo za krivega sodelovanja z okupatorjem in ga obsodilo na pet let odvzema svobode s prisilnim delom in pet let izgube posameznih državljanskih pravic. Kresoviča so poslali v kazensko taborišče v Kočevje, od koder so ga na temelju Ukaza o obči amnestiji in pomilostitvi avgusta 1945 izpustili. Toda zgodbe še zdaleč ni bilo konec. V obsežnem sodnem spisu lahko najdemo zaslišanje Kresoviča, ki je potekalo 8. junija 1948 v Centralnih zaporih UDV (Uprave državne varnosti, naslednici Oddelka za zaščito naroda) v Ljubljani. Pet dni prej je bil Kresovič aretiran. V zapisniku zaslišanja se nam izriše Kresovičeva medvojna zgodba. V Celovcu je leta 1942 angleškim in ruskim vojnim ujetnikom podaril cigarete, za- radi česar ga je železniška policija aretirala in ga odpeljala v zapore celovškega Gestapa, kjer so Kresoviča zasliševali tri mesece. Julija 1942 je bil obsojen na leto in pol zapora, toda že avgusta 1942 je pobegnil in prišel v Tržič, kjer so ga nemški policisti spet aretirali. Na ponovnem sojenju je dobil še dodatnih šest mesecev zapora. Kmalu je h Kresoviču v zapor prišel gestapovec s priimkom Grau in ga nagovarjal, naj gre za tolmača, kar je Kresovič zavrnil zaradi slabega znanja nemščine. Toda na koncu se je vendarle odločil, da sprejme delo tolmača, saj mu je Grau dejal, da obstaja nevarnost, da ga bodo sicer odpeljali v Begunje in določili za talca. Kratek čas je Kresovič opravljal prevode na zaslišanjih, poleg tega je hodil na pohode s t. i. raztrganci (ljudje, ki so se izdajali za partizane, čeprav to niso bili). Raztrganci, sodeč po Kresovičevem pričanju, niso imeli ve- čjega uspeha, saj jim ljudje niso verjeli, da so pravi partizani.30 Vojni tožilec jugoslovanske vojske je na sodbo, s katero je bil Kresovič leta 1945 amnestiran, podal zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno vojno sodišče v Beogradu je 9. marca 1945 odločilo, da se sodba VSLVP z dne 5. avgusta 1945 razveljavi, saj je bil Kresovič pripadnik Gestapa in bi moral biti na ta način izvzet 28 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 12, II Sod 156/45. 29 Verjetno mišljen Lom pod Storžičem. 30 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 40, II Sod 425/45. 83 Letnik 44 (2021), št. 1 iz amnestije. 28. maja 1949 je bil Kresovič pripe- ljan v Kazensko poboljševalni zavod v Ljubljani, kjer bi moral odslužiti še preostanek kazni. V ob- dobje kazni se je že štel čas, ko je bil na služenju kazni leta 1945, in čas od 3. junija 1948, ko je bil aretiran. Oktobra 1949 je Kresovičeva mama Ma- rija pisala vojaškemu sodišču v Ljubljani, da bi skupaj s sinovimi pravnimi zastopniki rada do- bila vpogled v sodni spis. Zgodba se je razpletla šele leta 1952. Zadnji dokument, ki ga najdemo v sodnem spisu, je dokument, ki ga je izdalo pred- sedstvo prezidija Narodne skupščine Federativ- ne ljudske republike Jugoslavije. V dokumentu je zapisano, da se prošnji za pomilostitev Hinka Kresoviča ugodi in da naj obsojenca nemudoma izpustijo na prostost.31 SODBA KARLU BIŠOFU 16. julija 1945, torej na isti dan kot Kreso- vič, se je pred VSLVP zagovarjal tudi Karl Bišof. Njegov spis obsega zgolj nekaj listov, vendar je toliko bolj zanimiv, ker je eden izmed redkih v fondu Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Enoti za Gorenjsko Kranj Zgodovin- skega arhiva Ljubljana, v katerem zasledimo, da so nekoga izgnali iz države. Bišof, ki je bil sicer rojen v Gradcu, je nemški državljan postal leta 1942, med vojno je bil varnostni stražar v tovar- ni Semperit v Kranju. Poleg tega je bil tudi član Koroške ljudske zveze (Kärntner Volksbund),32 medtem ko je jeseni 1944 postal član Volksstur- ma.33 Na razpravi je Bišof očitana dejanja priznal in prosil za milo kazen. Sodišče je v sodbi zapisa- lo, da je bil obtoženi zagrizen nemčur, da je ves čas okupacije sodeloval z okupatorjem in bil de- javen pripadnik oborožene formacije v sovražni- kovi službi. Bišofa je VSLVP obsodilo na dve leti prisilnega dela z odvzemom svobode, na zaplem- bo celotne imovine in na izgon iz države.34 SODBA ANGELI PRENNER Sodelovanja v nacističnih organizacijah je bila osumljena tudi 39-letna Angela Prenner, ki jo je OZNA 7. julija 1945 prijavila VSLVP. OZNA ji 31 Prav tam. 32 Koroška ljudska zveza je bila organizacija, ki je na zase- denih območjih Gorenjske in slovenske Koroške skrbela za pospeševanje raznarodovanja Slovencev. 33 Nemška državna milica v zadnjih mesecih druge svetov- ne vojne. 34 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 41, II Sod 430/45. Odločba o pomilostitvi Hinka Kresoviča (SI ZAL KRA/0256, t. e. 1, a. e. 40) 84 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature je očitala, da je bila že v stari Jugoslaviji članica Kulturbunda,35 da si je med vojno prisvojila imo- vino izseljencev, da je izdajala Slovence okupa- torju in da je delala propagando za nemški novi red. Prennerjeva je obtožbe sicer zanikala, toda proti njej je govorilo pričanje obveščevalca z Gol- nika Petra Likarja. Poleg tega so številni prebival- ci Golnika podali izjave proti Prennerjevi in zah- tevali njeno aretacijo. OZNA je v prijavi zapisala še naslednje: »Njen mož je že od 43. leta pri SS policiji. Kot žena občinskega komisarja je zahteva- la od ljudi, da so jo pozdravljali s »Heil Hitler« in se je zelo navduševala za nemški red. Ženam je govo- rila, naj bo vsaka ponosna, če ima moža v nemški vojski. 14 dni pred kapitulacijo Nemčije je s svojo hčerko s kolesom prevažala polne kovčke/najbrž stvari izseljencev/ v smeri proti Kranju. Doma ima že vse pripravljeno in je že hotela oditi na svoj dom v Krško. Iz zapora v Tržiču je hotela že dvakrat uiti in je stražarju obljubila, da mu da vse kar ima, če jo izpusti. Izgovarja se, da je že od leta 1943 nem- ška državljanka in da ne spada med nas. Pravi, da je bilo vse kar sta z možem izvrševala le na ukaz nemške oblasti.«36 Prennerjeva je 27. julija 1945 na razpravi na sodišču zanikala, da je bila članica Kulturbun- da. Priznala je, da je bil njen mož pri SS-policiji, vendar se z njim ni razumela. Prav tako je zanika- la, da bi si prilastila imovino izseljencev. Verjetno najzanimivejši je njen odgovor na očitek, da je ljudem naročala, naj jo pozdravljajo s »Heil Hi- tler«. Dejala je, da ji je dr. Samonigg z Golnika de- jal, naj drugim pove, kako jo morajo pozdravljati. Sicer je na koncu zagovora dodala, da je bila zgolj vrtnarica, ki ni imela nobene besede. Sodišča s svojim zagovorom ni prepričala. Sicer je bila oproščena suma, da je bila članica Kulturbunda, toda kljub temu jo je sodišče spoznalo za krivo prilaščanja tuje imovine, izdajanja Slovencev Ge- stapu in tega, da je vršila propagando za Hitlerjev novi red. Prennerjeva je bila obsojena na izgubo državljanstva, na odvzem svobode za dobo ene- ga leta in zaplembo celotne imovine. »Ravno radi delovanja takih ljudi, kot je obtoženka, ki se je sta- vila okupatorju popolnoma na razpolago in tožila zavedne Slovence, je moralo naše ljudstvo največ pretrpeti.«37 Kako in če je sploh bila izvršena ka- zen izgona iz države, v sodnem spisu ne izvemo. Vendar lahko v fondu Okrajnega ljudskega odbo- ra (OLO) Kranj najdemo odgovor na pritožbo, ki 35 Kulturna organizacija nemške manjšine, ustanovljena v Kraljevini SHS. 36 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 48, II Sod 754/45. 37 Prav tam. Dopis Okrožne zaplembne komisije v Ljubljani (SI ZAL KRA/0012, t. e. 59, a. e. 879) 85 Letnik 44 (2021), št. 1 jo je Prennerjeva naslovila na Okrožno zaplembno komisijo v Ljubljani. Skeni- ran posnetek odgovora je na sliki na prejšnji strani. Prennerjevi s pritožbo ni uspelo, Okrajno sodišče v Kranju je namreč 2. januarja izdalo uraden dopis, kjer je zapisano, da je bila Prennerjevi zaplenjena imovina v vrednosti 4.500 dinar- jev. Imovina se je prenesla v last države in bila predana Upravi narodne imovine pri OLO Kranj.38 SODBA MILANU HLEBČARJU Istega dne kot Prennerjevo je sodišče obravnavalo tudi primer 22-letne- ga Milana Hlebčarja. Njegov primer nam kaže tragiko medvojnega dogajanja na Slovenskem, ko je bil marsikateri mladenič prisiljen služiti v nemški vojski, po koncu vojne pa se je zaradi tega znašel v primežu novih oblasti. OZNA je v kazenski prijavi 8. julija 1945 zapisala, da je Hlebčar služil v nemški vojski od oktobra 1943 do kapitulacije Nemčije. Služil je v Bregenzu, Salzburgu, Lienzu in na Dunaju. Tik pred koncem vojne je bil poslan na fronto, kjer je služil v 22. Panzerregimentu, od koder je tik pred kapitulacijo Nemčije pobegnil. OZNA je Hlebčarju očitala, da ni ravnal kot častni pripadnik slovenskega naroda, ker ni dezertiral iz nemške vojske. Hlebčar je v obravnavi pred VSLVP dejal, da je bil prisilno mobiliziran in da je večino vojne preživel v raznih delavnicah in aprila 1945 bil za kazen poslan na fronto. Dejal je, da ga je bilo strah, da bodo njegovo družino preselili, če bo odšel v partizane. Sodišče je v obsodbi zapisalo, da ga strah pred usodo domačih ne more oprostiti krivde. »Bil je z Gorenjskega in je poznal metode okupatorja in njegov postopek s slovenskim narodom, a kljub temu se je odzval mobilizaciji, namesto, da bi šel v NOV.« Sodišče je Hlebčarja obsodilo na pet let odvzema svobode s prisilnim delom, poleg tega je za isto obdobje iz- gubil politične in posamezne državljanske pravice. Z avgustovsko amnestijo je bila Hlebčarju kazen prisilnega dela črtana, vendar je ostala kazen izgube poli- tičnih in posameznih državljanskih pravic.39 Zgornji primer nam vzbuja vprašanje, v kakšni meri je bil obsojenec kriv in ali je njegovo dejanje sporno. Hlebčar ni bil obsojen vojnih zločinov in je bil zgolj navaden vojak kot še številni drugi Slovenci, ki so jih med vojno mobilizi- rali v okupatorjevo vojsko. Lahko bi pobegnil v partizane, ampak je dejal, da ga je bilo strah, kaj bi se v tem primeru zgodilo z njegovimi domačimi. Njegovo raz- mišljanje lahko z varne časovne razdalje razumemo. Človek je navezan na svojo družino in čuti empatijo do nje. Na ta način lahko tudi mi občutimo empatijo do številnih mobilizirancev, ki so služili v nemški vojski, saj so se bali posledic v primeru, da bi dezertirali. Tisti, ki so to dejansko storili, si zaslužijo priznanje za pogum, kar ne pomeni, da moramo tiste, ki niso prebegnili k partizanom in so ostali v služenju v nemški vojski, označevati za strahopetce in za nečastne pripadnike slovenskega naroda. A poleti 1945 je bilo ozračje v družbi drugačno, prežeto z duhom zma- goslavja in maščevanja ob končani vojni. Nova oblast je s propagando v javnih občilih še posebej spominjala prebivalstvo, da so med njimi ljudje, ki si zaslužijo kazen za svoje medvojno delovanje. Prav tako so bili časopisi poleti 1945 polni osmrtnic med vojno padlih partizanov. Njihovi sorodniki so se tako želeli po vojni pokloniti spominu nanje, poleg tega so osmrtnice vseskozi tudi opominja- le ljudi na to, kako krvava je bila vojna in kakšen davek je moral v njej plačati slovenski narod. Novi oblastniki niso zapravili priložnosti, da bi ljudstvo opomnili, da je treba izdajalce kaznovati. Julija 1945 je v Tivoliju potekal 1. kongres Osvobo- 38 SI_ZAL_KRA/0012, t. e. 59, a. e 879. 39 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 1, a. e. 49, II Sod 755/45. 86 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature dilne fronte Slovenije. V enem izmed najobširnejših govorov se je predsednik takratne slovenske vlade Boris Kidrič dotaknil tudi nasprotnikov OF. Dejal je, da Osvobodilna fronta ni nečistih rok, nečistih rok so samo izdajalci. »O odkritih narodnih izdajalcih se več govoriti ne izplača, danes so lahko samo predmet naših vojaških sodišč in sodišč za narodno čast.«40 SODBE PAVLU POLJANCU, FRANCU GROSU IN IVANU MERTLJU Tempo delovanja sodišča se v dneh pred amnestijo ni zmanjšal. Pavla Po- ljanca, rojenega leta 1888 v Javorjah pri Škofji Loki, je obtožnica bremenila de- zertacije, saj je 23. aprila 1944 pobegnil iz svoje partizanske enote. Kot razlog za to je navedel, da ga je bolela noga. Pobegnil je v Kranj, kjer se je zaposlil kot slu- ga na Gestapu in tam delal vse do konca vojne. Sodišče je Poljanca obsodilo na trinajst mesecev odvzema svobode s prisilnim delom ter na izgubo političnih in posameznih državljanskih pravic za obdobje petih let. Poljanca je pred hujšo ka- znijo obvarovalo dejstvo, da je šel med službovanjem na Gestapu na roko areti- rancem, kar je potrdil tudi priča Franc Puhar iz Kranja. Z avgustovsko amnestijo je Poljanec prišel na prostost, vendar mu je 5. avgusta 1945 začela teči petletna doba izgube političnih in nekaterih državljanskih pravic. Po izpustu iz zapora se je moral takoj javiti na svojem Krajevnem narodnoosvobodilnem odboru.41 Tudi Franc Gros je med vojno živel med dvema ognjema. Obtožen je bil, da je na božični dan leta 1944 dezertiral iz partizanov, potem ko se je partizanskim enotam priključil tako, da je dezertiral iz nemške vojske. Ko je konec leta 1944 pobegnil iz partizanov, se je v Škofji Loki javil na Gestapu, ki ga je, kljub temu da je prej dezertiral iz nemške vojske, izpustil in ga poslal delat na Jesenice, kjer je ostal do konca vojne. Sodišče pod vodstvom kapetana Šviglja ga je obsodilo na dve leti odvzema svobode s prisilnim delom, medtem ko je bila kazen črtana po že prej omenjenem Ukazu o amnestiji 5. avgusta 1945.42 Po Grosu je pred sodišče stopil Ivan Mertelj iz Velesovega. Obtožen je bil, da je dezertiral od partizanov in se prostovoljno priključil domobranskim eno- tam. Ko ga je nekaj dni pred obravnavo na sodišču zaslišala OZNA, je dejal, da je dezertiral iz partizanov in odšel na delo v Nemčijo. Nato se je vrnil v Slovenijo in odšel k domobrancem, ker naj bi bili ti močnejši. Na zaslišanju pred sodiščem je svojo zgodbo spremenil in se zagovarjal, da je v snegu in vetru padel v grapo in so ga tam ujeli domobranci ter prisilno mobilizirali. Sodišče njegovi drugi zgod- bi ni verjelo in ga je obsodilo na štiri leta odvzema svobode s prisilnim delom ter na izgubo političnih in nekaterih državljanskih pravic za obdobje šestih let. V Kazenskem zavodu Ljubljana je bil le do 5. avgusta 1945, ko je bil na temelju amnestije izpuščen, vendar je ostala kazen izgube političnih in nekaterih drža- vljanskih pravic.43 SODBA HELENI PODAKAR Konec julija se je v sodnem postopku znašla tudi Helena Podakar, 59-letna vdova iz Strahinja pri Naklem. Njen primer je najprej prišel pred Sodišče slo- venske narodne časti, nato je bil predan VSLVP. Vse se je začelo že oktobra 1944, ko ji je Komisija za ugotovitev zločinov okupatorjev in njih pomagačev očitala, da je orožništvu naznanila Antona Fistra, ki naj bi partizanom predal strelivo. 40 Govor tov. B. Kidriča na I. kongresu OF Slovenije. V: Ljudska pravica, 19. 7. 1945, št. 74, str. 1–2. 41 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 61, II Sod 835/45. 42 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2 , a. e. 62, II Sod 836/45. 43 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 63 II Sod 837/45. 87 Letnik 44 (2021), št. 1 Njena ovadba naj bi bila glavni razlog, da so ce- lotno družino izselili v Salzburg in nato v neko koncentracijsko taborišče na Bavarsko. Sodeč po podatkih iz spisa se je Fister iz Nemčije vrnil živ, po koncu vojne pa zoper Podakarjevo vložil ka- zensko ovadbo na SNČ. Toda to poleti 1945 ni bil edini očitek Podakarjevi. Ta naj bi namreč nekoč med vojno izjavila, da bo šla na grobove partiza- nov opravit veliko potrebo. Priča Klara Fister je preiskovalcu SNČ v Kranju dejala, da so leta 1942 pri Cegelnici pokopali 22 partizanov: »Podakar Helena je bila baje pri grobu navzoča in ko je pri- šla domov/stanovala je pri nas/ je pravila moji snahi, da so Nemci prepovedali polagati cvet na grobove, na kar je še pristavila „jaz pa bom šla na grob na stran, kadar bom imela grižo“«.44 Preiskovalec v Kranju je v dopisu SNČ do- dal še, da je bila Podakarjeva zraven, ko je Jera Lahovec rekla, da bi morali partizani iti delat, ne pa v gozd. S tem sta Lahovčeva in Podakarjeva, kot je zapisal preiskovalec, namerno sramotili padle pripadnike narodno-osvobodilnega giba- nja ter s tem škodovali ugledu in časti slovenske- ga naroda. Na zaslišanju v Kranju je Podakarjeva zanikala, da bi kdaj izjavila, da bo šla na grob par- tizanov na veliko potrebo. Taka izjava naj bi bila v nasprotju z njenim prepričanjem, saj je, kot je sama dejala, partizane večkrat pogostila. 21. ju- lija 1945 sta Podakarjeva in Lahovčeva stopili pred SNČ v Ljubljani. Javni tožilec je predlagal, da se glede na dospelo prijavo, ki je Podakarjevi oči- tala denunciranje Antona Fistra, postopek pred SNČ konča, saj osumljeno kaznivo dejanje spada pod pristojnost vojaškega sodišča. Podakarjevo so takoj odpeljali v pripor. Kako je potekala – če sploh je – razprava pred VSLVP, iz dokumentov v sodnem spisu žal ne izvemo. Vendar najdemo dokument z dne 23. julija 1945, v katerem štiri ženske, med njimi partizanka Rezka Mede, za- stavljajo dobro besedo za Potokarjevo, saj naj bi med vojno pomagala partizanom in izseljencem. Konec avgusta 1945 je bila Podakarjeva na te- melju amnestijskega ukaza izpuščena iz sodnih zaporov v Ljubljani in napotena v Strahinje pri Naklem. Tu se njen sodni spis konča.45 SODBA JOŽETU RIHARJU Jože Rihar z Golnika je pred sodišče stopil 30. julija 1945. Rihar je bil obtožen, da je kot oro- žnik prostovoljno stopil v okupatorjevo službo. 44 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 92, Sod 1383/45. 45 Prav tam. Dopis VSLVP o ustavitvi postopka proti Heleni Podakar (SI ZAL KRA/0256, t. e. 2, a. e. 92) 88 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature OZNA je v svoji kazenski prijavi sodišču zapisala, da je bil Rihar zagrizen nemški simpatizer, pre- pričan o končni zmagi Tretjega rajha. V bojih s partizani je bil dvakrat ranjen. Sodišče je še po- sebej razjezila njegova pripomba, ki naj bi jo dal v enem izmed bojev. Dejal je, da je prijetno hoditi za partizani, ker dobro tečejo. To je bila pri odlo- čitvi o kazni oteževalna okoliščina, saj je sodišče na temelju tega obtožencu očitalo, da je bil na- sprotnik narodnoosvobodilne borbe. Sodišče je kot olajševalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da je obdolženi v zadnjem letu vojne spremenil svoj odnos do partizanov. Rihar je bil obsojen na tri leta odvzema svobode s prisilnim delom ter iz- gubo političnih in državljanskih pravic, prav tako za obdobje treh let. Amnestiran je bil 5. avgusta 1945, medtem ko je kazen izgube političnih in državljanskih pravic ostala.46 SODBA PAVLU LIKOZARJU Ko se raziskovalec prebija skozi sodne spise iz leta 1945, uvidi, koliko podobnih in po drugi strani povsem različnih zgodb je bilo spi- sanih poleti 1945. Čeprav je bila večina ljudi ob- tožena iste stvari, sodelovanja z okupatorjem, so se zgodbe obsojencev razlikovale. Del jih je ko- nec vojne pričakal na svojem domu, drugi so maj 1945 dočakali na tujem, bodisi na delu bodisi v ujetništvu. 26-letni Pavel Likozar z Visokega se je v zadnjih dneh druge svetovne vojne kot do- mobranec umaknil na Koroško. V domobranski vojski je sicer Likozar služil od novembra 1943, prej je bil več kot pol leta član nemške vojske. Li- kozar je na razpravi dejal, da je resda sodeloval v domobranskih enotah, vendar je nekoč zastavil besedo za dve tovarišici, ki sta bili osumljeni so- delovanja z okupatorjem in ju tako rešil gotove smrti. Sodišče je to sicer upoštevalo kot olajše- valno okoliščino, vendar ga je kljub temu obsodi- lo na tri leta odvzema svobode s prisilnim delom ter na tri leta izgube političnih in posameznih državljanskih pravic. Sodišče je svojo sodbo ute- meljilo takole: »S tem, da je obsojeni bil v nemški vojski in da je pozneje prostovoljno stopil k proti- narodni formaciji DMB je v dovolni meri pokazal, da se ne zaveda svojih državljanskih dolžnosti, da mu ni mar za usodo slovenskega naroda in doka- zal tudi s tem, da je bil član DMB in se boril proti OF pokretu, da je sovražnik ljudstva.«47 Z avgustovsko amnestijo je bil Likozar 46 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 69, II Sod 942/45. 47 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 88, II Sod 1111/45. Odločba o pomilostitvi Pavla Likozarja (SI ZAL KRA/0256, t. e. 2, a. e. 88) 89 Letnik 44 (2021), št. 1 oproščen kazni odvzema svobode s prisilnim de- lom, vendar mu je ostala kazen izgube političnih in posameznih državljanskih pravic, ki naj bi mu potekla 5. avgusta 1948. Toda Likozar je poslal prošnjo za oprostitev na predsedstvo prezidija Ljudske skupščine FLRJ, ki je 13. marca ugodilo njegovi prošnji in mu oprostilo neprestani del kazni izgube političnih in posameznih državljan- skih pravic.48 SODBI LEOPOLDU FOJKARJU IN FILIPU MULEJU 3. avgusta 1945 sta pred predsednika sodi- šča Jožeta Pungerčiča stopila Leopold Fojkar in Fi- lip Mulej. Njun kazenski spis je v primerjavi z dru- gimi veliko zajetnejši, saj sta omenjena med vojno doživela pravo odisejado. Leta 1919 rojeni Fojkar, doma v Gabrški gori, je bil maja 1943 mobiliziran v nemško vojsko. Dodelili so ga enoti Abteilung 20 Panzer, ki se je urila v Hamburgu. Oktobra 1943 je Fojkar odšel domov na dopust, a ker je vedel, da ga po vrnitvi čaka odhod na rusko fronto, je med preživljanjem dopusta pobegnil v partizane. Ko je bil v Prešernovi brigadi, ga je komandant poslal k čevljarju po škornje, toda ko se je Fojkar vrnil od čevljarja, njegove enote ni bilo na dogovorjenem mestu. Priključil se je patroli VOS-a (Varnostno obveščevalne službe), ki ga je imela za nezaneslji- vega, zato mu je odvzela orožje in ga poslala nazaj v Prešernovo brigado. Fojkar se je bal oditi nazaj v brigado brez orožja, zato se je nekaj časa skri- val v bližini doma, nato ga je aretirala partizanska enota. Uspelo mu je uiti in se javiti nemški patroli, ki ga je poslala na Gestapo v Škofjo Loko. Tam je Fojkar povedal, da je iz nemške vojske ušel, ker se je bal ruske fronte. Na Gestapu so ga pretepli in poslali v zapor v Begunje. Fojkarjeva zgodba bi se lahko končala drugače, toda junija 1944 je dobil neke vrste drugo priložnost, saj so mu Nemci po- nudili na izbiro služenje v Gestapu, domobrancih ali v redni nemški vojski. Fojkar se je odločil za slednje in se z letom zamude odpravil na vzhodno fronto, kjer se je boril do februarja 1945. Takrat je dojel, da je boj brezupen, saj je imela Rdeča arma- da velikansko premoč na vseh področjih, zato se je namenoma ranil v roko in bil poslan v bolnišni- co v Ljubljano, kamor ni prišel, saj se je do konca vojne skrival pri sestri v Kranju.49 Filip Mulej, katerega zgodbo lahko prav tako zasledimo v spisu 982/45, je bil rojen leta 48 Prav tam. 49 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e 72, II Sod 982/45. Zapisnik o zaslišanju Leopolda Fojkarja (SI ZAL KRA/0256, t. e. 2, a. e. 72) 90 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature 1905, stanoval je v Lancovem pri Radovljici. Že leta 1941 se je, ker naj bi ga tako nagovoril Gestapovec Metod Tomc, vpisal v Koroško ljudsko zvezo. Njegova dra- ma se je začela, ko je bil ob kapitulaciji Italije leta 1943 mobiliziran v partizane, kjer je na območju Kočevja zbiral vojni material in ga prevažal. Konec oktobra 1943 je dezertiral, saj je bil, kot sam pravi, naveličan pohajkovanja po gozdu. Ujela ga je nemška vojska, ki ji je med zasliševanjem izdal položaje svoje enote. Nekaj časa je bil v nemškem taborišču v Kočevju, nato je v skupini 27 ljudi odšel na delo v Nemčijo, kjer je do konca vojne delal kot uradnik v rudniku pri Wolfs- bergu.50 Ko je po koncu vojne želel oditi domov, naj bi mu zahodni zavezniki to odsvetovali in mu dejali, naj gre raje v Francijo ali Anglijo, ker v Sloveniji teče kri. Kljub temu je Mulej v juniju 1945 prišel v Kranj. Sodišče je oba spoznalo za kriva. Fojkarja je obsodilo na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo petih let, za isto obdobje je izgubil tudi vse politične in državljanske pravice. Mulej je bil obsojen na štiri leta odvzema svobode s prisilnim delom ter na pet let izgube vseh političnih in državljanskih pravic. Zanimiva je utemeljitev kazni, ki jo je v sodbi zapisalo sodišče. Fojkarja je označilo za tipičen primer opor- tunista in dezerterja. Iz njegove medvojne zgodbe je sodišče sklepalo, da gre za večnega nezadovoljneža, ki svoja prepričanja in gospodarja menja kot staro srajco. Za Muleja je sodišče zapisalo, da gre za človeka brez hrptenice (sic!), ki služi vladajočemu in žrtvuje svojo in narodno čast za osebno komoditeto. Mule- jev in Fojkarjev kazenski spis se zaključi z dopisom VSLVP 17. septembra 1945 pristojnima narodnoosvobodilnima odboroma, v katerem je zapisano, da je bila obema obsojencema kazen prisilnega dela oproščena, vendar je ostala kazen izgube vseh političnih in državljanskih pravic.51 SODBA RADU DAGARINU Zgodba Rada Dagarina se je na VSLVP končala tik pred avgustovsko amne- stijo. Dagarin je bil obtožen dezerterstva in izdaje. OZNA je v kazenski prijavi zapisala, da je leta 1922 rojeni Dagarin leta 1943 odšel med partizane, nato naj bi se predal domobrancem52 in jim povedal vse o svoji partizanski enoti. Po raz- padu Italije je Dagarin še enkrat odšel v partizane, kjer se je predal Nemcem in tudi njim izdal veliko pomembnih podatkov. Gre za eno izmed najostrejših napi- sanih kazenskih prijav, ki jih lahko zasledimo v fondu sodišča. Kaj je zaposlene na OZNI spodbudilo, da so spisali tako ostro obtožnico, žal ne vemo. V vsakem primeru je obtožnica zoper Dagarina dvignila veliko prahu, saj so se zanj zavzeli številni nekdanji tovariši in želeli sodišče prepričati, da gre za zavednega Slo- venca, zvestega narodnoosvobodilnemu gibanju. Fanči Mlinar je tako zapisala, da je bila z njim v zaporu v Škofji Loki, kjer so ga belogardisti prepričevali, naj prestopi mednje, a je to zavrnil in raje odšel v zapor v Begunje. Toda Dagarinova pot se ni končala v Begunjah, saj je bil v marca 1945 prepeljan v koncentracijsko taborišče Dachau. Štefan Čenčič je sodišču opisal, kako je bil Dagarin tudi v tež- kih trenutkih v taborišču poln trdne vere v zmago OF. Kazenski spis št. 1006/45 je med vsemi, hranjenimi v fondu Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega po- dročja Enote za Gorenjsko Kranj Zgodovinskega arhiva Ljubljana, najbogatejši s prošnjami za izpustitev zapornika. Tako je 22. junija 1945 prošnjo za izpustitev Dagarina poslala celotna skupina nekdanjih zapornikov v Dachauu. Nekdanji 50 Najverjetneje gre za del mesta Sangerhausen, ki se danes nahaja v nemški zvezni deželi Saška- -Anhalt. 51 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e 72, II Sod 982/45. 52 Domobrancem se Dagarin ni mogel predati pred septembrom 1943. Bolj verjetno je, da je tu mišljena Prostovoljna protikomunistična milica (Milizia volontaria anticomunista). 91 Letnik 44 (2021), št. 1 sojetniki so za Dagarina zastavili dobro besedo in zapisali, da lahko sodno preganjanje Dagarina temelji le na pomoti. Za Dagarinovo izpustitev je zaprosil tudi Mestni odbor OF Škofja Loka, med- tem ko se je Dagarinov oče s prošnjo obrnil kar na predsednika Narodne vlade za Slovenijo Bo- risa Kidriča.53 Dagarin je v zagovoru na razpravi dejal, da so ga sovražniki dejansko ujeli, vendar jim ni izdal ničesar. Iz zapisnike razprave lahko razbe- remo, da je imel srečo, da je preživel vojno, saj je dejal, da so ga domobranci in Nemci želeli ustreliti, vendar tega niso storili. Zanimivo je, da Dagarin v zagovoru ne omenja Dachaua. Prošnje njegovih sojetnikov so zalegle, saj je sodišče Da- garina na seji 1. avgusta 1945 oprostilo obtožbe. Želja tožilca Draga Dularja, da bi obtoženca ka- znovali, se torej ni uresničila.54 Iz kazenskega spisa številka 1006/45 lah- ko razberemo nekaj značilnosti pri obračuna- vanju s sovražniki nove oblasti takoj po koncu druge svetovne vojne. Dagarin je bil oproščen šele po posredovanju nekdanjih sojetnikov in družine, vendar je tožilec pri VSLVP kljub temu vztrajal pri kazni. Tako početje nam naslika po- dobo tistega časa, ko je nova oblast želela utrditi svojo vlogo ter so bile meje med dejanskimi in navideznimi sovražniki pogosto zabrisane. SODBI KARLU ŠTIBLU IN VALENTINU REMICU Karl Štibel je 24. decembra 1944 dezerti- ral iz svoje partizanske enote in se dva meseca kasneje priključil domobrancem, kjer je ostal do konca vojne. Zanimiva je vsebina zapisnika raz- prave, ki jo je sodišče pod vodstvom Lada Šviglja vodilo 4. avgusta 1945. Ko je tožilec Železnik prebral obtožnico, je Švigelj Štibla pozval k za- govoru. Štibel je dejal, da je v času služenja pri partizanih dobil grozilno pismo in je dezertiral, ker je želel zaščititi svoje domače. Tudi služenje v domobranski enoti je opravičeval s tem, da je to storil, ker ga je bilo strah, da bodo njegove štiri nedorasle otroke izselili v Nemčijo. Na žalost ne moremo vedeti, ali je v zagovoru govoril resnico, vendar mu sodišče ni verjelo in ga je obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za štiri leta ter na izgubo političnih in posameznih državljan- skih pravic za obdobje petih let. Dan po obsodbi 53 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 73, II Sod 1006/45. 54 Prav tam. Prošnja za pomilostitev, naslovljena na predsednika Narodne vlade za Slovenijo Borisa Kidriča (SI ZAL KRA/0256, t. e. 2, a. e. 73) 92 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature je bil oproščen odvzema svobode s prisilnim delom, medtem ko je kazen izgube političnih in državljanskih pravic ostala.55 Podobna je tudi zgodba Valentina Remica, ki je bil ob koncu druge sve- tovne vojne star zgolj osemnajst let. Od januarja 1945 do konca vojne je služil pri domobrancih, zaradi česar je bil obtožen sodelovanja z okupatorjem. V svoj zagovor je mladi Remic povedal, da ga je okupator aretiral in prisilil v služe- nje pri domobrancih. To je očitno še dodatno razjezilo sodišče pod vodstvom kapetana Šviglja, saj je v utemeljitvi obsodbe zapisalo takole: »Prav ta njegov zagovor oziroma dejstvo, da ga je okupator z človeku nedostojnimi sredstvi pri- moral do vstopa njemu podložni organizaciji DMB je razvidno, da obsojeni ni imel nikakršnega sramu, niti ponosa in pomanjkanje poguma, da bi se temu nasilstvu uprl in pristopil v vrste, ki so se edine borile za pravično stvar slovenskega naroda. Da je vstrajal (sic) do kraja v vrstah DMB dokazuje, da je brez značaja in da mu je bila deveta briga usoda slovenskega naroda.« Sodišče je Remica obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo treh let, toda že naslednji dan je bil po amnestiji te kazni oproščen. Za obdobje štirih let je ostal brez političnih in posameznih državljanskih pravic.56 SOJENJE PO RAZGLAŠENI AMNESTIJI – SODBI LUDVIKU LAPIĆU IN GUSTAVU EGERJU 3. avgusta 1945 je prišlo do pomembne prelomnice, saj je bil izdan Ukaz o splošni amnestiji in pomilostitvi, po katerem je veliko obsojencev prišlo na prostost. Vendar amnestije niso bili deležni vsi. V ukazu je bilo namreč jasno zapisano, da so iz amnestije izvzeti ustaši,57 ljotičevci58 in člani ruskega dobro- voljskega zbora,59 prav tako amnestija ni bila podeljena tistim, ki so bili med vojno člani Kulturbunda in Gestapa.60 Ljudska pravica je ob tej priložnosti med drugim zapisala: »Med borbo za osvoboditev Jugoslavije je narodno-osvobodilno gibanje jasno postavilo v ospredje kaznovanja vseh vojnih zločincev, prav tako pa tudi onih, katere je okupator re- krutiral iz vrst domačih izdajalcev. Pri odmeri kazni so naša sodišča ocenjala po maksimalni možnosti objektivne in subjektivne odgovornosti vsakega slugo nem- ških in drugih osvajalcev. V pogojih neposredne borbe proti narodnemu sovražni- ku je bilo treba najostreje popraviti vprašanje krivde onih, ki so delali na kakršen koli način in v kakršni koli meri proti osvoboditvi domovine. Šlo je za zaščito pri- dobitev, izvojevanih v bitkah osvobodilne vojne, bilo je potrebno ščititi življenja in imovino naroda, ki je imel proti sebi močno in silno vojsko okupatorja, ki so mu pomagali domači izdajalci.«61 VSLVP je zasedal tudi po razglašeni amnestiji. Med razpravami, ki so pote- kale po 3. avgustu 1945, si bomo pobližje ogledali dve. Prva je potekala 9. avgu- sta 1945, ko je pred sodišče stopil Ludvik Lapić. 22-letnik je bil sicer rojen v vasi Rumenka pri Novem Sadu in se je leta 1945 po naključju znašel na slovenskem ozemlju. Sodišče mu je očitalo, da je kmalu po okupaciji Jugoslavije vstopil v Kulturbund in agitiral za okupatorja. Prav tako naj bi bil Lapić med vojno pri- padnik policije ter je deloval v internacijskih taboriščih Auschwitz, Matthausen in Krozarming. V svoj zagovor je Lapić dejal, da je bil resda član Kulturbunda, ampak da ga je v to organizacijo vpisal oče proti njegovi volji. Lapić je priznal, da 55 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 77, II Sod 1076/45. 56 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 83, II Sod 1105/45. 57 Pripadniki hrvaškega nacionalističnega gibanja, katerih vodja je bil Ante Pavelić. 58 Srbska fašistična milica, katere vodja je bil Dimitrije Lotić. 59 Ruske vojaške enote, ki so kolaborirale z nemško vojsko. 60 Ukaz o amnestiji in pomilostitvi. V: Ljudska pravica, 7. 8. 1945, št. 90, str. 1. 61 Prav tam. 93 Letnik 44 (2021), št. 1 so na sestankih Kulturbunda izvajali propagan- do za Hitlerjev režim. Nato naj bi nekega dne v oktobru celotno skupino prepeljali v Inđijo, kjer so jih dodelili SS-četam in jih poslali v zloglasni Auschwitz. Sicer ni jasno zapisano, kaj so Lapić in drugi tam počeli, vendar lahko sklepamo, da so v taborišču imeli vlogo stražarjev. Na Poljskem Lapić ni ostal dolgo, saj so ga prestavili v Mathau- sen, kjer je deloval v stražarski službi v taborišču vojnih ujetnikov, že junija 1943 so ga premestili v kazensko taborišče pod Ljubeljem, kjer je prav tako opravljal vlogo stražarja. Aprila 1945 so bili ujetniki taborišča poslani v Tržič, kjer so mora- li po ukazu kopati strelske jarke. Lapić je dejal, da je moral v Tržiču stražiti ujetnike in paziti, da kdo med kopanjem jarkov ne pobegne. Priznal je, da je svojo vlogo izpolnjeval vestno. Ta stavek je nekdo od zaposlenih na sodišču podčrtal in s tem verjetno želel še dodatno utemeljiti, zakaj je La- pić kriv očitanih mu dejanj. Lapić je med službo- vanjem v Tržiču spoznal lokalno aktivistko OF in skupaj s še enim stražarjem 2. maja 1945 pobe- gnil iz nemške vojske ter se priključil Kokrskemu odredu.62 Lapić je zagotovo računal, da se bo s svojim prebegom v zadnjih dneh vojne prikupil novim oblastem, toda sodišče kljub temu ni poznalo milosti. Obsodilo ga je na kar dvanajst let izgube svobode s prisilnim delom, za obdobje desetih let je izgubil državljanske in politične pravice. Sodišče je sodbo med drugim utemeljilo takole: »Jasno je da hoče obtoženec to svojo zločinsko de- lovanje sedaj popraviti, se izgovarjati da se proti partizanom ni boril. Obtoženčeva predrznost gre celo tako daleč da vstopi pet dni pred kapitulaci- jo, ko so njegovi zločinski gospodarji bili v zadnjih izdihljajih, v NOV misleč pri tem, da bo s tem reha- bilitiran. Toda preveč je vsem v spominu nečlove- ško mučenje po ujetniških taboriščih, preveč živo vstopa pred oči nedolžno prelita kri internirancev, preveč so v spominu krematoriji in druge morilne naprave nacifašistov. Obtoženec je ravno za sma- trati za člen v verigi teh zločincev, kajti najslab- še od najslabšega so bili ravno renegati, plačane duše, ki so pomagale v preganjanju svojih bivših sodržavljanov.«63 Ludvik Lapić je kazen preživljal v Kočevju. Leta 1946 je sicer oddal prošnjo za po- milostitev, a ta je bila zavrnjena. S tem se njegov sodni spis konča. Zadnji sodni postopek, ki si ga bomo po- bližje ogledali, je postopek proti Gustavu Egerju. Postopek je zanimiv predvsem zaradi tega, ker ne 62 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 90, Sod 1239/45. 63 Prav tam. Dopis Krajevnemu NOO Petrovaradin o kazni za Ludvika Lapića (SI ZAL KRA/0256, t. e. 2, a. e. 90) 94 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature gre za enega izmed klasičnih primerov, ki jih je poleti 1945 obravnavalo VSLVP, ampak za skupek številnih dejavnikov. Proces proti Egerju bi lahko označili kot sojenje za sodelovanje z okupatorjem, prav tako lahko zapišemo, da je šlo tudi za obračun z nemško manjšino in nekdanjimi veleposestniki, ki so spadali med razredne sovražnike. Sodni spis s procesa proti Egerju je eden izmed najobse- žnejših v fondu sodišča. Kampanja proti Egerju se je v časopisju začela že pred začetkom sojenja. 20. junija 1945 so lahko ljudje v Ljudski pravici brali o Egerjevem predvojnem in medvojnem delovanju. Eger je bil rojen v Ljubljani leta 1876 kot sin sudetskega Nemca. Njegov brat je bil odvetnik dr. Eger, ki je pred prvo svetovno vojno uži- val velik ugled pri ljubljanskih Nemcih. Po koncu prve svetovne vojne sta brata zbežala v Gradec, Gustav pa se je kasneje vrnil v Ljubljano kot državljan Češko- slovaške. Leta 1941 se je znova zatekel v Gradec in se nato vrnil na okupirano slovensko ozemlje. Svoje dni je preživljal razpet med Železniki in Ljubljano, kjer je bil lastnik tovarne Globočnik, ki je proizvajala žice in žičnike. Ljudska pravica je zapisala, da je bil Eger zelo lojalen do nove oblasti, da je mirno gledal, kako je oblast polnila zapore s Slovenci, poleg tega je izročil oblastem tudi večje količine zlata. V Ljudski pravici lahko še preberemo »Gospod Eger, zaman ste zopet zame- njali pokrivalo! Osvobojena ljudstva se oklepajo svojih narodnih držav – vi ste pa v bistvu vedno ostali to, kar ste! Vi ste ponemčevali našo zemljo. Prozorni so vaši cilji. Ni na mar, če ste z vašim dejanjem preložili najtežje na druga ramena. Vi ste Nemec po srcu in delih iz časov Südmarke64 in NSDAP.«65 V Egerjevi karakteristiki, ki je del sodnega spisa, je zapisano, da je imel obtoženi med vojno status velikega egoista in stiskača. Ni se veliko vmešaval v politiko, vendar je gledal na to, kako bi si povečal dobiček. Prvo zaslišanje obtoženca na VSLVP je bilo 22. avgusta 1945. Eger je povedal, da je po narodno- sti sudetski Nemec, a da je po razpadu Avstro-Ogrske samodejno postal češko- slovaški državljan. Priznal je, da je junija 1941 prijavil Reichsbanki v Kranju 9 kilogramov zlata in ga prodal za 22 tisoč Reichsmark. Eger je nadaljeval, da je nemški potni list dobil že 31. januarja 1939 in ga je izkoristil tik pred začetkom aprilske vojne leta 1941, ko je odpotoval v Gradec. Po slabih treh tednih se je vr- nil na slovensko ozemlje. Pred sodiščem je priznal, da je bil član Koroške ljudske zveze, vendar nikoli ni bil član nacionalsocialistične stranke. V času okupacije bil lastnik dveh žag v Železnikih, svoj les pa je pošiljal raznim odjemalcem. Ko- nec leta 1943 je ob priliki partizanskega napada na Železnike kraj zapustil, saj so mu nekateri ljudje svetovali, da bi se mu v primeru, da ostane, lahko kaj zgo- dilo. Eger je odšel v Ljubljano, kjer se je najprej posvetil svoji tovarni žic in žič- nikov, ki je bila po njegovem mnenju v razsulu. Tovarna je zaradi pomanjkanja surovin prenehala delovati februarja 1945. Na koncu zagovora je Eger dodal, da partizanov sicer ni podpiral, vendar je ob ustrelitvi gestapovca Kornickega posredoval za izpustitev šestnajstih talcev, ki so jih kasneje dejansko izpustili. Prav tako je na zaslišanju omenil, da je posredoval tudi za gospoda Gusela, ki ga je aretirala nemška policija.66 Obtožnica, ki jo je vojaško tožilstvo Ljubljanskega vojnega področja izdalo 23. avgusta 1945, je Egerja bremenila, da je nezakonito izvažal zlato v inozem- stvo, da je postavljal za vodilne funkcionarje svojega posestva petokolonaše, da je ves čas okupacije v tovarni zahteval nemški uradni jezik ter da je v času za- sedbe okupatorju gospodarsko in finančno pomagal. V obrazložitvi je vojaško tožilstvo med drugim dejalo, da ni bil naročen niti na en slovenski časopis in 64 Društvo Südmark je bilo ustanovljeno leta 1899 in je bilo namenjeno zaščiti Nemcev na obmo- čju kronovin Avstro-Ogrske. Društvo je skrbelo za naseljevanje Nemcev ob nemško-slovenski jezikovni meji. Med drugim je kupovalo kmetijska zemljišča in tja naseljevalo nemško govore- če prebivalce. 65 Gospod zaman ste menjali pokrivalo. V: Ljudska pravica, 20.6.1945, št. 49, str. 1. 66 SI_ZAL_KRA/0256, t. e. 2, a. e. 94, II Sod 1478/45. 95 Letnik 44 (2021), št. 1 da na njegovem domu ni bilo niti ene slovenske knjige. »Obtoženi ni imel pred seboj nikdar inte- rese naroda od katerega je živel in kateri mu je omogočil, da je postal najbogatejši v Sevški doli- ni, tako bogat, da ne ve koliko stanovanjskih hiš poseduje.«67 24. avgusta je Eger končno nastopil na razpravi na VSLVP. Njegov zagovor je bil podo- ben kot na zaslišanju. Na očitek, da doma ni imel nobene slovenske knjige, je dejal, da je knjižnico v Železnikih podedoval od svojega predhodni- ka. Povedal je, da je bil naročnik časopisov Neue Freie Presse in Slovenski kmetski list. Eger je v za- govoru, ki je bil obsežen, saj je obravnava trajala uro in pol, sodišču predstavil svoj vidik življenja med okupacijo in poudaril, da je moral okupator- ju dajati večje količine lesa, prav tako je moral zavojevalcem dati na razpolago dve svoji hiši. Po Egerjevem zagovoru je tožilec razširil obtožnico, saj je obtoženi podpiral okupatorja s tem, da je v letih 1941 in 1942 dajal večje zneske v akciji »zimska pomoč«. Eger se je odzval, da je bil prisi- ljen prispevati. Njegov zagovor sodišča ni prepri- čal. Obsojen je bil na eno leto odvzema svobode s prisilnim delom (pogojno za dobo dveh let) in na zaplembo celotnega premoženja, razen, kolikor ga je potreboval za lastno preživetje. V sodnem spisu najdemo še dopis Okrajnega sodišča v Ško- fji Loki iz leta 1946, v katerem je zapisano, da se postopek zaplembe na temelju sodbe VSLVP ustavi. Razlog? Egerjeva imovina je že prišla v državno last po odločbi Okrajne zaplembne ko- misije v Škofji Loki z dne 3. septembra 1945. S to odločbo se je v zemljiški knjigi pri vseh nepre- mičninah Gustava Egra zapisala lastninska pra- vica FLRJ.68 Ko je Okrajna komisija za agrarno refor- mo leta 1946 delala popis razlaščenih zemljišč, je kot razlaščena označila tudi vsa Egerjeva ze- mljiška posestva. Ob tem so zaposleni na komisiji zapisali še: »Tukajšnja okrajna komisija ne more dati nobenih točnih podatkov spredaj imenovane- ga razlaščenega veleposestnika, ker se ne ve, kje se sedaj nahaja. Kako smo izvedeli od krajevnega ljudskega odbora je bil baje nemški državljan, ter se sedaj ne ve, ali je pobegnil ali je bil mogoče izse- ljen. Sam ni nikdar obdeloval zemljo, ampak so mu jo vsi drugi obdelali.«69 67 Prav tam. 68 Prav tam. 69 SI_ZAL_KRA/0012, t. e. 56, a. e. 863A. Dopis Krajevnemu NOO Železniki o kazni za Gustava Egerja (SI ZAL KRA/0256, t. e. 2, a. e 94) 96 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature ZAKLJUČEK V članku niso bile predstavljene vse sodbe, ki jih najdemo v fondu Voja- škega sodišča ljubljanskega vojnega področja, ki je shranjen v Enoti za Gorenj- sko Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Številne so si med seboj zelo podobne, v večini primerov gre za sodelovanje posameznikov v domobranskih enotah. Prav tako sem izpustil dva zelo obsežna spisa, ki bi si po mojem prepričanju zaslužila obravnavo v samostojnih člankih. Gre za procesa proti vodstvu tovarne Jugo- bruna v Kranju ter vodstvu Bombažne predilnice in tkalnice Tržič. Konec avgusta 1945 je prišlo do reorganizacije v delovanju vojaških so- dišč, katerih pristojnost se je po Zakonu o ureditvi in pristojnosti vojaških so- dišč zožila. Na prvi stopnji so v skladu z novim zakonom sodila divizijska vo- jaška sodišča, flotna sodišča in sodišča vojaških področij. Na drugi stopnji so sodila armadna vojaška sodišča, vojaška sodišča mornarice in Vojaško sodišče za mesto Beograd. Najvišji sodni organ v Jugoslovanski vojski in mornarici je bilo Vrhovno sodišče Demokratične federativne republike Jugoslavije. Vojaška sodišča so po novem zakonu sodila vojaškim osebam (vključno z vojnimi uje- tniki) in civilnim osebam, ki so škodovale narodni obrambi ter izdajale vojaške skrivnosti. 70 Vsaka od zgodb prispeva kamenček v mozaiku druge svetovne vojne na Slovenskem. Kot zgodovinarji smo dolžni te zgodbe predstaviti take, kot so bile, pustiti dokumentom, da nam govorijo in osvetlijo dogajanje med letoma 1941 in 1945. Iz zgodb lahko ugotovimo, da resnica ni samo ena, črno-bela, ampak da je resnic več in da ima vsak posameznik svojo. Zgodovina ni preprosta zgod- ba o dobrem in zlu, ampak pripoved z različnimi odtenki sive. Zgodbe, ki sem jih predstavil v članku, nam kažejo, da je bila med vojno meja med dobrim in slabim pogosto zabrisana in da številni navadni ljudje niso delovali v skladu z ideologijo ene ali druge strani, ampak so se pogosto za nekaj odločili iz strahu. Iz strahu za svoje življenje, življenje bližnjih ali iz strahu za svoje premoženje. Naša naloga je, da se skušamo vživeti v vloge tedanjih ljudi in poskušati razume- ti, zakaj so se sredi vojne vihre odločili tako, kot so se. V prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne je marsikje na stari celini vladalo brezzakonje in ljudje, ki so več let trpeli, so pravico vzeli v svoje roke. Sodb pred vojaškimi sodišči vendarle ne moremo uvrstiti v to kategorijo. Procesi pred vojaškimi sodišči so zagotovo bili oblika maščevanja proti tistim, ki so bili med vojno na drugi strani. Toda dogajanje pred sodišči je vendarle imelo plašč zakonitosti, saj so vojna so- dišča sodila v skladu s pravnimi normami nove države. Številni so to izkoristili in ovajali ljudi, s katerimi so se zapletli v spore med vojno. Izvensodni poboji po drugi svetovni vojni so bili zagotovo najhujša oblika maščevanja. Iz sodb, ki so bile predstavljene v članku, lahko vidimo, da je imel marsikateri obsojenec srečo, da ni končal v gozdnih breznih, ampak je bil po spletu naključij prepeljan na vojaško sodišče, kjer je dobil »zgolj« kazen prisilnega dela ter izgube državljanskih in političnih pravic. Kljub temu da je bila takšna kazen neprimerno lažja kot izguba življenja, so ljudje, obsojeni pred VSLVP, zagotovo trpeli. Kot smo lahko videli v članku, so bila dejanja nekaterih med vojno zavržna in so se morali po vojni upravičeno zagovarjati pred sodni- kom, spet drugi so bili obtoženi po spletu naključij. Maščevanje zmagovalcev se je po vojni dogajalo po vsej Evropi. To nikakor ne pomeni, da lahko poboje in številne sodne procese na Slovenskem odobravamo. Lahko jih postavimo v primeren kontekst časa, ko je nova oblast, ki je pridobila legitimnost v narodno- osvobodilni vojni, želela odstraniti prave in navidezne sovražnike, ljudstvo, ki je imelo za seboj štiri kruta leta vojne in trpljenja, je novi oblasti z ovajanjem ljudi pomagalo. 70 Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, št. 65/1945, str. 637–638. 97 Letnik 44 (2021), št. 1 ARHIVSKI VIRI Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Ljubljana: • SI_ZAL_LJU/0522, Vojaško sodišče ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, t. e. 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj: • SI_ZAL_KRA/0012, Okrajni ljudski odbor Kranj, t. e. 59. • SI_ZAL_KRA/0256, Vojaško sodišče ljubljanskega vojnega področja, t. e. 1–2. ČASOPISNI VIRI Ljudska pravica, 1945. Slovenski poročevalec, 1945. URADNI LISTI Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, 1945. LITERATURA Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000. Griesser-Pečar, Tamara: Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945. Okupacija, kola- boracija, državljanska vojna, revolucija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Mikola, Milko: Delo kot kazen. Celje: Zgodovinski arhiv, 2002. Mikola, Milko: Partizanska vojaška sodišča 1941–1945. V: Arhivi 16 (1993), št. 1–2, str. 11–14. Repe, Božo. Represija v socialistični Sloveniji (Jugoslaviji). V: Prispevki za novejšo zgodovino 44 (2004), št. 1, str. 83–94. Vodušek Starič, Jera: Prevzem oblasti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. LJUBLJANA WAR TERRITORY MILITARY COURT JUDGEMENTS IN THE SUMMER OF 1945 The article analyses the functioning of the Ljubljana War Territory Mili- tary Court in the summer of 1945. It analyses only cases kept by the Gorenjska Unit of the Historical Archives Ljubljana. Most court judgements of the Ljublja- na War Territory are kept at the seat of the Historical Archives Ljubljana. The article focuses on people who did not play a great role during the war, however, they found themselves in the claws of the new government. Most of them were sentenced to shorter prison sentences and the loss of citizen and political rights. In rare cases, people were sentenced to exile. There were no death penalties found in analysed judgements. Thus, we can find that, in the first months after the war, many people were sentenced for their actions during it. Most of the convicted had to serve out their sentence, however, considering VIRI IN LITERATURA SUMMARY 98 Luka Cerar: Sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja poleti 1945, str. 71–98 Sodstvo, zakonodaja, pravosodje || Judiciary, Legislation, Judicature the events in Slovenia in the summer of 1945, which was full of distrust and revenge, they came off with a small loss. Most court cases were fast, but the article present some stories, where court proceedings took a longer time. The court relied on reports, usually an- nounced by OZNA, which were often written very subjectively, with a wish to punish the accused. The article thus provides an interesting insight into the events in the first months after the end of the Second World War, when the euphoria following the end of the slaughter was in the air. On the other hand, this was a time when the new communist regime was strengthening its role and took revenge on numer- ous real and apparent enemies. The accused from the analysed judgements did not lose their lives in the aftermath of the post-war revenge. However, they did suffer a great deal and, even after being released, lived as second class citizens because their rights were limited.