LISTEK. fJosip Cizek. Kogar 80 bogovi sovražili, tega so postavili za nžitelja. Ta rek mi je nehote prišel na miael, ko sem čital nepričakovano vest, da se je tov. Josip Cižek preselil v boljšo domovino; zakaj rjegovo življenje je nepretrgana in nepregledna vrsta truda in trpljenja, in šele na večer njegovega življenja mu je poaijal žarek brezskrbne sreče. Bajni tovariš je okusil vse grenkosti trudapolnega učiteljskega stanu; izkusil je ^sladkosti" konkordatake šole, in tudi Bprijetnosti" učiteljevanja t novi eri državnega šolskega zakona. Služboval je pač v takik razmerah, da se moramo čuditi, da ga niso že poprej potrle in uničile, a Josip Cižek je bil krepka individualnoat, ki je herorično prenašala križe in težave učiteljske službe in premagala neštevilne in ogromne ovire svojega malo veselega položaja. Luč sreta je zagledal pokojnik dne 16. januarja 1834. v Veržeju, prijaznem trgu na Murakem polju. Oče mu je bil učitelj Vencelj čižek. Eer je hči umrlega Josipa Cižka soproga sedanjega nadučitelja, je čižkov rod že v tretjem kolenu učiteljski rod, je torej nekaka učiteljska dinaatija. Prre nauke je dobival pri očetu, zatem pa je obiskoval enoletni tečaj v Mariboru ter postal I. 1852 podučitelj. Služboval je od 1852—1855 pri Svetem Benediktu in 1855—1859 pri Sv. Jurju v Slov. goricah, od 1859—1861 pri Sy. Ani na Erembergu in od 1861—1902 pa neprestano kot učitelj in pozneje kot nadučitelj na Pilštajnu, kjer je preživel tudi večer življenja — leta pokoja. Gmotno stanje je bilo v začetku njegovega alužbovanja nad vse slabo. Imel je namre6 24 gld. letne plače. Za bora 2 gld. mesečne plače je moral še opravljati naporno službo organiata in mežnarja (poleg poučevanja v šoli). Sam je večkrat tožil o teh časih. Pa tudi v nofi šolaki dobi mu ni bilo prihranjeno večkrat okusiti grenko kupo trpljenja. Na Pilštajnu je veliko prebil, zlasti ko je bil dolgo vrsto let sam uSitelj in vodja. Imel je dopoldne 100, popoldne do 120 in še več otrok v šoli. Vrhutega je Se vedno oprarljal službo organitjta, k čemur je bil prisiljen zaradi slabe plače. Šele 1. 1873. se mu je delo v šoli nekoliko olajšalo, ko se je bila šola razširila v dvorazrednico; 1. 1884. pa v trirazrednico. Bila pa je še vedno prenapolnjena ter je duševne in telesne moči rajnega neprimerno obrabljala. Eadar ae šole razširjajo, ima učiteljstvo na deželi navadno težarno stališče. Šolske stavbe nalagajo občinam denarne žrtve. Neuko Ijud8tvo pa, ki ne ve, da |je temelj blaginji dobra šola, vali vso krivdo na učitelja. Seveda izkoriščajo tak položaj hudobni in nezavedDi ljudje ter hujakajo prebivalstvo zoper šolo in učiteljatvo. A Josip Oižek je premagal vae te neprijetnosti ter si je z vestnim in neumornim delovanjem v šoli pridobil srca vseh faranov. Da je doaegel res lepe uspehe v šoli, je najboljši dokaz, da je izmed DJegovih učencev danes mnogo duhovnikov, učiteljev in uradnikov, ki delujejo po različnih krajih v prid naše domovine. Eakor je bil sam jeklen značaj, tako je znal tudi učence odgojevati. Dajal je vsem najboljši zgled. Da je bil vzoren rodovinaki oče, je pač znano daleč naokrog. Dal je šolati ob sroji pičli plači tri sine za duhovnike. Najatarejši sin Josip, je zdaj dekan jareninski, drugi je bil lacarist in je nmrl pri usmiljenih bratih v Gradcu in tretji, Alojzij, je župnik v Slovenjem gradcu. Pozabil ni na hčerko Ano. Še kot vdovec jo je pustil šolati v Mariboru in Ljubljani, in zdaj gotovo polna hvaležnoati uporablja dobljeno izomiko kot vrla slovenaka gospodinja y krogu svojih dragih in kot aoproga nadučitelja Germovška. Kako je znalo pilštanjsko prebivalstvo ceniti zasluge rajnega svojega učitelja za vzgojo in pouk, je pokazala petdesetletnica njegovega učiteljevanja. To je obhajal na prav slovesen način dne 1. septembra 1902, preden je stopil v prezasluženi pokoj. Na to slovenst so prihi- teli atanovski tovariši in pnjatelji rajnega, da 80 mu, stiskaje roke, srčno čestitali k temu izrednemu slavju. Ta slavnost se je vršila deloma tudi v cerkvi. Tu je imel slavnostni go?or g. prof. dr. Auton Medved iz Maribora. Povedal je med drugim tudi te-le pomenljive besede: BDober učitelj je velik in prezaslužen dobrotnik med ljudstvom. Zakaj on je poklicao v blagodejni edinosti z duhovščino širiti izobrazbo in omiko med narodom. A to je dandanea, ko človeka akoraj le po nji sodimo izredne vrednosti. Dandanes toliko vsak velja, kolikor dobrega zna ; človek brez omike je dandanes trepetlika, ki jo viharji zemeljske bede upogibljejo. kakor se jim ljubi. Odkod pa zajema preprosto ljudatvo svojo izobrazbo? Ali ne od učiteljev, ki v ljudaki šoli vsemu pouku temelj postavijo ter začnejo na njpm zidati čaiobno svetišče razuovrstnih znanoati ? In omikani svet, takozvana inteligenca, ki se ponaša z visokimi vedami, odkod zajame prvi vir avojih naukov ? Ali ne istotako na skromnih klopeh ljudske šole pod vodatvom vnetih učiteljev? — Slavno učiteljstvo! Tebi torej pripada zaaluga za prvotne nauke vsakojake izobrazbe! Ti orješ ledino, na kateri pozneje rastejo divne rožice toli hvaljene omike." Eot znak vdanosti in ljubezni je takratnemu presrečnemu jubilantu poklonilo nEozjanako učiteljako društvo" krasen album s fotografijami učiteljev ondotnega okraja in z ouimi bivših učencev slavljenževih. To prelepo slavje je bilo najboljše pnznanje pokojnemu za zasluge, ki si jih je pridobil r dolgih eoainštiridesetih letih 8 svojim uspešnim delovanjem na Pilštajnu. Posebuo ponosno veselje mu je bilo, da mu je učiteljstvo izkazalo tako čaat, saj se je v krogu svojih stanovakih tovarišev čutil najsrečnejšega. Eo 86 je na tako sloveaen način poslavljal od svojih šolarjev in od šolskega delovanja, pač ni mislil, da mu bo dano le dobrih šest let uživati toliko potrebnega in zaželenega miru. Svoja pokojna leta je preživel pri svojih dragih, pri ljubljeni hčerki Ani in marljivem zetu Mihaelu Germovšku. Ta sta z njim rav- nala, kakor le dobri otroci raorejo ravnati s svojim očetom. Vsako, tudi najmanjšo željo sta mu drage rolje izpolnila, ter mu na tak način sladila večer življenja. Saj je rajni to otroško skrb in ljubezen tudi v resnici zaalužil; zakaj živel je takorekoč le svojim dragim. Zaradi svoje mirne nravi in miroljubnega značaja 80 ga morali svojci ljubiti iz vsega srca. Zavoljo teh prelepih lastnosti so ga tudi čislali vsi kolegi v okraju in vsi, ki so ga poznali. Ljubil je veselo družbo in je bil čez vse gostoljuben. V8ak učitelj je bil pri njem dobrodošel goat, tako da je njegova gostoljubnost zaslovela daleč naokrog. Sereda je to zmogel šele potem v obilni meri, ko je imel aladko zavest, da mu ni bilo več treba akrbeti za svoje otroke. A navzlic bolj mirnemu in udobnemu življenju so ga jele zadnja leta službovanja moči zapuščati — saj ni čuda, ako ae deluje 50 let — a ostal je do lanskega leta razmeroma čvrst in čil. Po novem letu 1908. se ga je lotila influenca, ki se je ni mogel ve6 prav iznebiti. Hiral je boljinbolj, dokler mu angel 8mrti ni zatisnil trudnih oči dne 30. decembra 1908. Teleane ostanke so izročili materi zemlji dne 1. januarja 1909 ob velikanski udeležbi žalujočih goatov. Pogreb je vodil kozjanski g. dekan t spremstvu sedmerih duhovnikov. Izkazalo je zadnjo čast rajnemu torarišu doraače učiteljstvo 8 šolako mladino, učiteljstvo kozjaaskega okraja pa tudi zastopniki sosednih okrajev, kozjaasko uradništvo in nebroj ljudstva. Pevci, večinoma učitelji, so zapeli pred hišo žalosti in ua grobu ganljivi žalostinki. Ta velečastni pogreb je zopet najboljši dokaz, kako je bil rajni pri prebivalstvu priljubljen in čialan. Zgudovina pilštanjske žnpnije pa bo posebno meato odkazala temu pogrebu, ker enakega še Pilštanj ni videl. Umrl je mož trpin, ki je posvetil vse svoje moči najboljšemu delu našega naroda: vzgoji in mladini. Njegove zasluge ao nevenljive. Lahka mu bodi zemljica, njegovemu spominu pa večaa slava! M. S o t o š e k.