KAJ JE POVEDAL BOTER MATJAŽ
OSKAR HUDALES 3. Sveto mesto Kairuan.
V petek sem ga pri vcrouku pošteno polomil. Gospod laitehet mi je velel, naj mu naštejem sveta mcsta. Ker nisem znal, sem molčal ko grob. Zato se jc gospod hottl prepričati, kako trdno so vsajena v glavi moja ušesa. Zaradi sramu in. bolečine sem se cmcril še na potu iz špte. Čebulov pa, ki je tisti dan slučajno nckaj znal, me je še dražil. Na moč sem bil jezen. Boter Matjai je to opazil s svojega vrta.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal. »Sem pojdita in povejta!«
Franceta seveda ni bilo treba dvakrat prositi. S škodoželjnim nasmehom je povedal vse, Še pik in vejic ni pozabil.
»NiČ zato!« me je tolažil boter. »Svetih tnest je na svetu mnogo, seveda ne samo krščanskih. Za enega, ki je sveto mesto mohamedancev, stavim. da tudi gospod katehet ne ve.«
»Mislite, da ne?« sem vprašal ves srečen.
A boter Matjaž ni ničesar odgovoril. Prinesel je velik zemljevid. ga odprl in pokazal na neko točko na vzhodnem koncu gotovja Atlas v severni Afriki.
»Kairuan,« sva brala hkratu s Francetom.
»Da, Kairuan,« je odvrnil boter. »Kje leži, sta videla. Pokrajina je tam f       pusta in peščena. Kamor pogleda oko, je sam bcl pcsek.  In iz tega peska
i
se dviguje ravno tako belo mesto Kairuan, najstarejša mohamedanska na-selbina in najsvetejŠi kraj v Afriki. Ne iz zelene oaze, temveč uaravnost iz puSčavc zrastejo popotniku prizmaste in kockaste oblike hiš pred ocmi. Sredi mesta se kopičijo kupole svetišča. Sidi Okbajeve mošeje. obkrožene od trdnih brambnih zidov. Mohamed, ustanovitelj muslimanskc vere, je umrl Ieta 632., a že 39 let pozneje, leta 671. jc pobožni Sidi Okba postavil temeljni kamen za to mošejo. Njena starost nič ne moti njenc lepote. Ravno nasprotno: ko stopiš v mošejo, onemiš od  začudenja.
Na dvorišču te prescneti njegova razsežnost, stebrišče in četverokotni minarct, štirideset mctrov visok. Na zapadni strani dvorišča stopiš v mo-lilnico. Tudi tam je cel gozd stebrov, ki dele dvorano v ozke hodnike, in niti dva stebra si nista enaka. Vsak je narejen v drugačnem slogu. Veliki, grozdnati lestenci vise s stropa srednje ladje. V stranski' kapeli vidis naj-lepše srednjeveške okraske iz zlata. take, kakor jih kulturna zgodovina Ie malo pozna. Po desetih stopnicah se je moyoče povzpeti na prižnico, narejeno iz sikorinega lesa. Kar poleg so vrata iz palmovega lesa, na njih pa je vrezano imc ustanovitclja mošeje: Sidi Okkba Bcn Natis. Kairuan je eno izmed štirih vrat v paradiž. Tri so v Aziji: Meka, Medina in Jeru-zalcm. Toda v Kairuanu je težko priti skozi ta vrata. Blizu prižnice stojita namreČ dva porfirasta stebra. Le majhen presltdek je mcd njima. PoboŽni moharaedanci namreč pravijo, da vernik, ki se splazi skozi to odprtino, gotovo pride v ncbesa. Za debeluhc je to kaj stroga sodba, le suhcem se posreči priti skozi. Po tcm naziranju torej ne bo nobcn debeluh videl Alahovefia obličja. Zunaj mestnih zidov stoji sredi peščcnih gričcv druga mošeja. Pod njcno kupolo je pokopan Abu Zernaa, Mohamcdov prijatcij in —- brivec. VeČ kot tisoc let že hodijo pobožni romarji v Kairuan. Pred petdcsetimi leti ni smcl noben ncvernik stopiti na njejjovc ulice. 5clc leta 1881. so si Francozi priborili to pravico. Odslej smcjo tudi drugoverci, razen židov, obiskati kraj, kjer jc pokopan za Mohamedovo vcro zaslužen mož: Sidi Akkba Ben Nafis. Kijub temu jc bclec v Kairuanu le redek gost, ker Ie malokdo ve zanj.«
»Tudi gospod katehet nc,« sem  rekel Francetu.  ko sva šla od  botra.
»Gotovo ne,« mi je potrdil.
Zadovoljen sem se vrnil domov.
iil'illi'HOL
wP*"     —                             -                    W'
!                                                                             i
82