Teorija v zadružni praksi
Oidij - nevarna bolezen vinske trte
D i p L   ing. Zorec Egon
Najpogostejši bolezni vinske trte sta peronospora in oidij. Proti peronospori se naši vmogradniki uspešno borijo ter ne štedijo denarja in ča6a. Pridno škro-pij-o trto z bakrenoapnneno brozgo, vča-sih še vet kot je potrebno, po pet- do sedemkrat, Pozablja ali zanemarja pa se varstvo trt pifcd o dijem. Imamo kraje, kjer trt sploh ne žveplajo, ali največ po enkrat na leto. Tako si moremo razložiti. zakaj oidij napravi več škode kakor peronospora.
Oidij je glivična bolezen, ki napada vinsko trto. Bolezen je poznana pod iinenom: Oidum Tucheri. Prvi jo je opazil angleški vrtnar Tucher v vino-gradti blizu Londona. Prinešena je bila iz Ainerike (1845) in se je z veliko na-glico raznesla po Evropi. V 1. 1847 je n pr. v Francij, zmanjšala pridelek na četrtino. Tudi pii nas je bolezen razšir-jena, vendar ne povsod v enaki meri, ker to zavisi od naravnih pogojev. Raz-voj bolezni pospešujeta dovoljna toplota in vlaga. Dovolj je, da je zrak vlažen. Razvija se pa tudi prj n žji temperaturi 10—12 stopinj. najbolje pa se počuti glivica pn 20—30 stopinjah temperature ter zadostni vlagi.
Ghvica napada vse zelene dele vinske trte, kakor l:ste mladike, najbolj pa grozdje. Na obolelih delih trte se po-javi najprej tenka 6ivobela prevleka, kakor da bi bilo posipano z moko ali pe^pelom. Često se prevleka pojavi  tudi
na   spadnji    strani   listov   kot   pri   pero-nospori.
Ce o:dij napade grozdje v času cve-teuja, le to oveue, se posuši in odpade. Pn močno razpokanih jagodah se po-kažejo pečke Razumljivo je, da je vino iz grozdja, napadenega po oidiju, slabše kvalitete in bolj podvrženo pokvarje-nju, zlasti cikavosti. Oidj napravj na trti dvojno škodo: zmanjša donos groz-dja ter zlasti oslabi trto v rasti, ker na-padeni Hsti prenehajo rasti, počrne in odpadejo. Epidemično se ta bolezen po-ja.vlja v let:h s čestim deževjem in vi-soko toploto. Ameriške vrste trte 6O proti oidi]u bolj odporne kakor domače.
Kaj  naj- storijo zadružniki  proti oidiju?
Zanesljivo učinkujoče abrambno sred-stvo proti oidiju je dobro zmleto rurne-no žveplo m razni preparati, ki veči-noma tudi vsebuiejo žveplo. Učinek žvepla je v majhni meri tudi mehaničen, bolj pa kemičen. Zaradi oksidacije žvep-la ob sončni toploti nastajajo žveplovi plini, ki uničujejo troee in micelijsko nitje oidija. Delovanje žvepla je hitro, zlasti v vročih dneh. Brez sonca pa žveplo ne učinkuje. Po 24 urah po žveplanju prične žveplo delovati In tekom 5 nadaljnih dni so vse klice bo-lezni uničene. Ker oidij nastopa vsako leto, izvršujemo žveplanje preventivno, t.  j.  še  preden   so  deli trte  po   oidiju
napadeni.   Zveplamo   prvič,  ko   so mla-dice dolge 10 do 15 cm, drugič pa nekaj dni pred cvetenjem ali v dneh cvetenja. , Le-to  žveplanje  je  posebno  važno,   ker | se v glavnem s tem žveplanjem prepreči bolezen  na  grozdju. Tretje žveplanje je odvisno  predvsem od vremena in kraja. Vrši   se   navadno   takrat,   ko  je  grozdje napol doraslo.
Za uporabo je naiboljše kolo dalno žveplo. Sulikol — tekoči preparat. ki ga dodamo 0,25—0,50% bakreno-apneni brozgi — tudi povoljno deluje. S tem se borimo istočasno proti peronospori in oidiju Prav učiiikovit je tudi' solo dni žveplov preparat. Ta učinkuje tudi pri nižj: temperaturi in oblačnem vremenu. Mešamo ga z bordoško brozgo, ki jo najprej pnpravimo, dodamo pa nekaj več apna, kot je sicer potrebno. V de-ževn h dneh je priporočljiv ludi kalijev hiperraanganat v bordoški brozgi, ali natrijev htpereulfid.
Najugodnejše vreme za žveplanje je suhor toplo, morda nekoliko vetrovno. Zgodaj zjutraj. ko so trte še močno rosne, ali takoj po dežju in v čaus največje vročine žveplanje ni pripo-ročljivo. Ce n pr. žveplamo v največji vročni, se grozdje na soncu ožge in postane krastavo Za žveplanje uporab-Ijamo nahrbtne žveplalnike tako, da pada žveplo tanko razpršeno po grozdju kot enakomerna. komaj vidna tanka plast.
Na.iboljše je drobno zmleto in oči-ščeno svetloruraenkasto žveplo. Subll-mirano žvepio je 6labo, ker se le težko oprijemlje   tisnih   delov.