Donald Hall Smrt »smrti poezije«! Odgovor objokovalcem So dnevi, ko se človeku ob prebiranju časopisov zdi, da so Združene države dežela, predana poeziji. Športne strani ponujajo svojevrstno prevaro. O »poeziji gibanja« kar dvakrat beremo v poročilu s tekmovanja v umetnostnem drsanju, prispevek s kentuckyjskega derbija pravi, da je bil igralec baseballa »pesnik svojega položna«, na regati pa so jadrnice tekmovale pod »poetično modrim nebom«. V zabavni rubriki Zippy občuduje Zerbinin videz z besedami: »Ti si pesem v poliestru.« Upravnik pogrebnega zavoda v oglasu za svoje storitve sanja o neob-hodnosti poezije v vsakdanjem življenju. Težko je razvozljati, o čem pravzaprav govori, toda kmalu postane jasno, da ta poezija nima nič skupnega s pesmimi. Kot kaže, je torej poezija (1.) puhel sinonim za popolnost ali nevednost. Kaj še velja za vsesplošen odnos do poezije? 2. V glavnem je nesporno, da je nihče ne bere. 3. V glavnem je nesporno, daje ne-branje poezije (a) sodoben in (b) naraščajoč problem. Iz (a) sledi, da so nekoč (v neki fantazijski preteklosti, na primer »v starih časih«, kot jih pojmuje šestleten otrok) naši predniki brali pesmi in so bili pesniki bogati in slavni. Iz (b) sledi, daje vsako leto manj ljudi, ki berejo poezijo, kupujejo knjige in hodijo na literarne večere. Nadaljnji primeri vsesplošnega prepričanja so: 4. Poezijo berejo le pesniki. 5. Pesniki sami so krivi, daje poezija izgubila občinstvo. 6. Danes vsakdo ve, da je poezija »neuporabna in popolnoma iz mode«, kot je že pred stoletjem ugotavljal Flaubert v delu Bouvard in Pecuchet. Razširitev in ponovitev teh znanih dejstev najdemo v reviji Time pod naslovom Is Verse a Dying Technique? (Ali verz izumira?) Edmun-da Wilsona, vsepovsod v dnevnem časopisju, v intervjujih z založniki, v knjižnih recenzijah, ki jih pišejo pesniki, in v avgustovski številki revije Commentary iz leta 1988, kjer je Joseph Epstein zbral vse zadnjih dvesto let znane šablonske poglede na poezijo pod naslovom Who Killed Poetry? (Kdo je ubil poezijo?). Time, ki je leta 1922 označil Pusto deželo za potegavščino, je leta 1950 v zgodbi z naslovne strani T. S. Eliota povzdignil v svetnika. Seveda so se v razponu tridesetih let novinarji in uredniki revije Time zamenjali, toda spremenili se niso: veliki in močni vedno ostarijo in pomro, malini in slabotni pa so prepuščeni pozabi. Po obdobju Eliota, Frosta, Stevensa, Moora in Williamsa so na stranskem odru preživeli Lowell, Berryman, Jarrell in Bishop. In po njihovi smrti so kritiki odkrili, da so bili umrli pritlikavci v resnici pravzaprav vseskozi velikani, in označili mladi pesniški rod za škrate. Smeli nekrologi v čast Allenu Ginsbergu so že napisani; se kdo spominja pisanja revije Life pred tridesetimi leti o beatniški generaciji? »Ali verz izumira?« Odgovor Edmunda Wilsona iz leta 1928 je pritrdilen. Gre za eno slabših mojstrovih razprav. Wilsonova daljnovidnost odkriva, da zdravniki in fiziki, ko pišejo o medicini in nebesnih pojavih, ne uporabljajo več poezije. Da, Lukrecij je mrtev. In seveda, Coleridge je poezijo dojemal precej drugače kot Horac. Toda Wilson leta 1928 naglaša tudi, da je do zloma poezije prišlo, ker »je verz od obdobja Sandburga in Pounda doživel nov razvoj. Ostrina in moč sta izginili; beatništvo je utrlo pot izprijenemu dolgočasju«. (Wilson seveda govori tako v času razcveta poezije Mooreove, Williamsa, Frosta, Stevensa in Eliota. Leta 1948 doda sestavek, v katerem živčno priznava tudi Audena, katerega je dvajset let prej zavrnil.) Nadaljuje, presenetljivo, z razlago srži problema: »Težava je v tem, da ni tehnike verza, ki bi bila danes bolj obrabljena, kot je prosti verz. Stari jambski petomer nima več nič skupnega s tempom in jezikom našega časa. Yeats je bil zadnji, ki ga je lahko uporabil.« In vendar, Yeats ni ustvaril resnično zanimivega prostega verza, medtem ko je to v veliki meri uspelo kar dvema Američanoma v Wil-sonovem času. Frost, izhi\jčyoč iz Wordsworthovega vpliva, je ustvaril idiomatični ameriški prosti verz predvsem v svojih dramskih monologih, ki so bržkone najboljši sodobni primer te oblike. Stevens, izhajajoč iz Tenysonovega vpliva, je v prostem verzu pesnil veličastno kot Titon. Berite Frostov Home Burial in Stevensovo Nedeljsko jutro in mi potem recite, da je bil prosti verz leta 1928 obrabljena pesniška oblika! Poezija ni bila nikoli Wilsonova močnejša stran. Omembe vredno je, daje označil Edno St. Vincent Millay za veliko pesnico njene dobe, večjo od Roberta Frosta, Marianne Moore, T. S. Eliota, Ezre Pounda, Wallacea Stevensa in Williama Carlosa Williamsa. V nedavnem samo-intervjuju v tedniku The New Yorker Wilson razkriva, da je med sodobnimi pesniki le Robert Lowell vreden pozornosti. Prihranek časa je seveda velik, če se človeku ne zdi potrebno posvetiti pozornosti Eli- zabeth Bishop, Johnu Ashberyju, Galwayu Kinellu, Louisu Simpsonu, Adrianne Rich, Sylvii Plath, Johnu Berrymanu... Šestdeset let po tistem, ko nam je Edmund Wilson povedal, da je verz na smrtni postelji, nam Epstein v reviji Commentary odkrije, daje šlo za umor. Seveda, kar je za Epsteina zlata doba (Stevens, Frost, Williams), pomeni Wilsonu obdobje »izprijenega dolgočasja«. Vse se spreminja in vse ostaja isto. Poezija je bila pred dvajsetimi ali tridesetimi leti vedno v »dobri formi«; tukaj in zdaj pa jo (vedno) jemlje vrag. To žalostin-ko poslušam že štirideset let, ne le od uglednih kritikov in esejistov, pač pa tudi od profesorjev in časnikarjev, ki radi dvigujejo preplah zaradi stanja v naši kulturi. Ponovitev obrazca v spremenjenih razmerah in z drugačnimi sestavinami ne pomeni, daje obrazec nenehnih tožb neveljaven, ampak vodi k spoznanju, da predstavlja še nekaj, kar je sicer očem skrito. Ko se sprašuje »Kdo je ubil poezijo?«, Joseph Epstein vztraja, da on sam proti poeziji nima nič. »Učili so me, daje poezija sama po sebi nekaj vzvišenega« pravi in priznava svoj »kvazireligiozni stil« ter trdi, da »je takšen naboj poezija nazadnje vsebovala v petdesetih letih«. Je Epstein hodil v šolo v petdesetih letih? Če bi v letu 1989 neustrašno hodil na literarne večere, bi videl dv^jsetletnike, podvržene kvazireligioznim čustvom - nekdo od njih bo, skoraj zagotovo, v tridesetih letih naslednjega stoletja napisal razpravo, v kateri bo svetu oznanil, da poezija trohni v grobu. Častiti ne pomeni ljubiti. Tiste, ki v starosti petdesetih let objokujejo smrt poezije, so pri dvajsetih učili, naj jo poveličujejo. Obrekovalec poezije v srednjih letih je tisti, ki pred tridesetimi leti kot študent ni zamudil nobenega literarnega večera v Wilsonovem obdobju »Pounda in Sandburga« ali Epsteinovem »fluidnem obdobju T. S. Eliota in Wallacea Stevensa, Roberta Frosta in Williama Carlosa Williamsa«. Po zaključenem šolanju ljudje prenehajo z branjem sodobne poezije. Zakaj pa ne? Začno se ukvarjati z novinarstvom, poučevanjem, esejistiko, uredniko-vanjem, delničarstvom itd. in odpadejo od študentovske »Cerkve poezije«. Leta pozneje, ko bežno in mnogo prepozno preletijo pesniško prizorišče, nam razlagajo, daje poezija mrtva. Zapustili sojo in zdaj jo krivijo, daje ona zapustila njih. Pravzaprav objokujejo svoje lastno staranje. Mar ne počnemo tega vsi? Le da nas je nekaj, ki za to ne krivimo pesnikov. Epstein usmeri svojo ost v dva poeta, ki ju ne imenuje, ampak etnično označi: »Prvi je bil Havajec japonskega porekla, drugi Žid, pripadnik srednjega sloja.« O njiju govori prezirljivo, ironično nergiye in njune pesmi imenuje »močno domišljave in ne dovolj jezikovno izjemne ter miselno prefinjene, da bi si jih bilo moč zapomniti«. Tipično čvekanje. Epstein pesnika odkloni, ne da bi navedel en sam njun verz. Tako kot Wilson tudi on varčuje s časom in se ne seznani podrobneje z umetnostjo, ki jo omalovažuje. Dvomljive žalostinke ob smrti poezije na potrebujejo odgovora. Vseeno pa lahko laž, ki se pogosto pojavi, postane resnica. Epstein poroča, da je Los Angeles Times lani objavil, da pesniških zbirk ne bodo več recenzirali. V dnevniku Washington Post je Jonathan Yardley omenil to objavo, ki je nikoli ni bilo, in potem ploskal nečemu, kar se nikoli ni zgodilo. Urednik The Los Angeles Times Book Review je le naznanil, da bo časopis objavljal manj recenzij in bo namesto njih vsak teden predstavil izbrano pesem in ob njej avtorja. V dveh letih takega pristopa je LATBR nadaljeval z recenzijami poezije (v večji meri kot The New York Times Book Review) in ob tem v nadaljevanjih objavil antologijo sodobne ameriške poezije. The Los Angeles Times verjetno posveča poeziji več pozornosti kot katerikoli drug časopis v deželi. Ko je objavil nov pristop, pa so ga pesniki sprva bojkotirali. Radi namreč nastopamo kot žrtve, ljubimo romantično odmaknjenost in užaljenost. Vsako leto v tej deželi izide več kot tisoč pesniških zbirk. Več ljudi kot kdajkoli prej pesmi piše, objavlja, posluša in verjetno tudi bere. Jasno in glasno priznajmo, da se najbolje prodaja Stephen King, da poezija ni tako priljubljena kot profesionalna rokoborba in da se javnega branja poezije v Združenih državah udeležuje manj ljudi kot v sovjetski Rusiji. Pa vseeno: v Združenih državah bere poezijo več ljudi kot kdajkoli prej. Ko sem pred štiridesetimi leti hodil v šolo, so bili literarni večeri redkost. Izjema je bil le Frost, ki jih je priredil precej. Stevensova in Williamsova biografija nam povesta, da je bilo za ta dva moža javno branje pesmi nekaj nenavadnega. V reviji Poetry je bilo na ovitku moč prebrati trditev Walta Whitmana, da je »velikim pesnikom potrebno tudi takšno občinstvo«; to zveni kot puhla fraza. Pričetku literarnih srečanj v poznih petdesetih je sledil pravi plaz tovrstnih prireditev v šestdesetih letih, ki se nadaljuje zdaj, ko smo na pragu devetdesetih. Literarna srečanja so osnova prodaje knjig. Ko je komercialni založnik leta 1950 izdal tretjo knjigo srednje uspešnega pesnika, so natisnili sedemsto petdeset, morda tisoč trdo vezanih izvodov. Če so knjigo razprodali v treh ali štirih letih, je bil to uspeh. Isti založnik bi v letu 1989 istemu pesniku skoraj zagotovo izdal knjigo v štiri do pet tisoč trdo vezanih in žepnih izvodih - in obstajale bi vse možnosti za ponatis. V zadnjem času je ducatu ali več ameriškim pesnikom uspelo prodati vsaj nekatere knjige v več desettisoč izvodih. To so Adrianne Rich, Robert Bly, Allen Ginsberg, John Ashbery, Galway Kinnell, Robert Creeley, Gary Snyder, Denis Levertov, Carolyn Forchč; in nedvomno mnogi drugi. Zadnji, za katerega vem, Galway Kinnell, se je z delom Book of Nightmares iz leta 1971 približal številu 50000. Podatki o prodaji knjig niso edino, kar je moč navesti v podporo ugotovitvi, da se je število ljubiteljev poezije v zadnjih tridesetih letih podeseterilo. Literarna srečanja so najboljši vir novega občinstva, toda več je tudi revij, posvečenih poeziji, in povečala se jim je prodaja. Leta 1955 bi vam nihče ne verjel, če bi napovedali, da bodo čez tri desetletja Združene države podprle dvomesečnik, tabloid v nakladi dvajset tisoč izvodov, ki bo na voljo pri prodajalcih časopisov od vzhodne do zahodne obale. Vsi se pritožujejo nad American Poetry Review in nihče se ne zaveda, kako presenetljivo je, da sploh obstaja. Pred nekaj leti je časopis založniške industrije objavil lestvico največjih komercialnih knjižnih uspešnic vseh časov, ki se začenja s knjigo The Joy of Sex, prodano v milijon izvodih, ter končuje z uspešnicami, ki so dosegle število 250000. Po naključju sem lestvico prebral kmalu potem, ko sem izvedel, da so knjigo Coney Island of the Mind Lawren-cea Ferlinghettija, komercialno žepno izdajo, prodali v več kot milijon izvodih. Ker gre za pesniško zbirko, se je sestavljalcem lestvice zdelo, da ta rezultat prodaje ne šteje. Kadar govorim o vsem tem, naletim na odločno nasprotovanje. Nihče mi noče verjeti. Če mi le uspe prepričati ljudi, da so številke prave, mi takoj postrežejo z razlogi: Bly prodaja dobro zato, ker je spreten propagandist, Ginsberg je razvpit, Richova gre v prodajo zaradi svojih feminističnih idej. Ljudje se oklepajo takšnih razlag, ker so predstave o nepriljubljenosti poezije pomembne tako za obrekovalce kot za privržence te zvrsti. Le zakaj skoraj vsakdo, ki je kakorkoli povezan s pesništvom, trdi, daje občinstva vedno manj? Brez dvoma je deloma temu kriv strah pred neuspehom in ponižanjem. Obstaja tudi razlog, ki gledano od daleč zveni prav ljubko: nekateri med nami tako močno ljubijo poezijo, da se jim zdi sramotno, ker ta nima svojega mesta v življenju prav vsakega posameznika. Zapeljani od strasti pretiravamo in trdimo, da »poezije ne bere nihče«. Kadar se postavim po robu takšnim stališčem, sprva vztrajam zgolj pri številkah. Kljub temu, da nagnjeni k umetnosti sovražijo statistiko, nam zatrjujejo, da »poezije ne bere nihče«; to je spet numeričen, statističen podatek - in to napačen. Vztrajati pa moram tudi pri naslednjem: verjamem v kakovost sodobne poezije v njeni najboljši luči; verjamem, da najboljša ameriška poezija našega časa sestavlja upoštevanja vredno literaturo. Ameriška poezija po Lowellu, antologija na štiristo straneh, ki bi se, na primer, omejila na pesnice in pesnike, rojene v letih 1920-1940, bi lahko zbrala obsežen, raznolik, razumen, lep, ganljiv in trajen opus. In pri tem ne pozabimo, da bi se omejila na kom