Časopis s podobaml sa sIoTensko mladkto.
Štev. 10.              V ijjubljaui 1. oktobra 1877.              Leto VTl.
Otročje elegije
2 Po pocitaicab.
Uivni, praradostni čas po&itnic mi rajnki ušitih!
Kaj li, zakuj si mimil z naglostjo lepega ana? — lti mi v jččo už<j seddj je, ko svot ju &e krasen,
Ko blagoaldve okrog vsipljp se mili nntn Bog I Drpvj« nf^ibljn do tal se. trato sadjrm ohložono,
tirozdi na trsn zort-, sjdn po med« dehli! Čisto, kot ribjp oko. nph<> je in solnčoato vedno,
Vzduh jf preuifl in kropdk: lepši od dneya je dAD. Nitie srebrne ploTti po pisanom polji Širocem,
Crudo po lokaii uže in ob atrnišiili pas/>. S polja po prosn zveni prijiusui glasori t razfirih:
pPet pedi! pct pfidi!" zdaj tam ^repplice pojo, BiMč pogrcza skrlmo si nu'cLo v potočck sameči,
JDa bi potegnil postrv bistro iz bistrih valov. Z g&zda razlč-ga so rog. razK-ga se UjanjR iunogo,
Ptikanjo pMšelc, za ojim srečnoga lovca zavriak. Drobno nabira suhljad pasttrCek, da Tkarii bi ogeuj,
S polja uže izkopan kraaiii je, ljubi koriiul Ogonj ao vn<$ma, plamon svetiU pbpola iz knrjuTo,
I)uh so rn?.širja vonjir, k mdlici sladkej rah^ — Ali garje! o gorjol v <Womui iiliotnej iu pnstej
Vboiec otožen tičiin, bnlini si vedno glavo, QIuyo, ki polna jc 6e spomtna, iger in veaelja,
Ki s« vkloniti ue v6 jarmu pretežkemu zdaj t —
146
Trni zatSrej so iaa pojitnic mi rajslci nžttih,
Ti, Id si meni minol z nLglostjo lepfga sna! Vmi se zopet »toraj s ^robo mi neice&uo,
Ali od žalosti ju in btepeoČDJfc umr^m'.
Luzija Pesjakova