SVOBODNA SLOVENIJA
AffO XXXVI (30)
Štev. (No.) 51
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
22. decembra 1977
IOT DA NI REŠITVE. IN VENDAR JE REŠITEV TAKO ENOSTAVNA. ENOSTAVNA ZA VELIKE PROBLEME ČLOVEŠTVA, ENOSTAVNA ZA VAŠE OSEBNE VSAKDANJE TEŽAVE. POT NAM JE POKAZAL ON MM. NJEGOVO VELIKO DELO UČLOVEČENJA JE KAŽIPOT, KI NAS *0 PELJE IZ ZABLODE. IZ LJUBEZNI JE POSTAL ČLOVEK IN LJUBEZEN NAS MORE PRIPELJATI K NJEMU. A KOT SE JE ODREŠILNO JELO, PRIČETO v BETLEHEMU, DOPOLNILO NA GOLGOTI, TAKO MORA NAŠA LJUBEZEN PRESTATI PREIZKUŠNJE TRPLJENJA, DA 30 POSTALA ODREŠILNA ZA NAS IN ZA SOLJUDI.
VAJ BO LETOŠNJI BOŽIČ V ZNAMENJU ODREŠILNE LJUBEZNI IN LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA ODLOČEN IN MOGOČEN KORAK NA POTI REŠITVE POSAMEZNIKA, DRUŽINE, DRUŽBE, NAŠEGA NARODA IN ČLOVEŠTVA.
V TEJ ŽELJI VAM ŽELI MILOSTIPOLNE BOŽIČNE PRAZNIKE TER SREČNO NOVO LETO
SVOBODNA SLOVENIJA
Argentina occidental y cristiana
El presidente de la Nación teniente general Jorge Rafael Videla, expresó a un grupo de periodistas britänicos a los que concedió una en trevi sta, entre otros, los siguientes conceptos :
“La Argentina es un pals occidental y cristiano, no porque esté escrito as! en el aeropuerto de Ezeiza; la Argentina es occidental y cristiana porque viene de su historia. Nació cristiana a través de la conducción espanola, heredó de Espana la cultura occidental y nunca renunció a esa condición sino que justamente la de'fendió. Es por defender esa condición de occidental y cristiana corno estilo de vida que se planteó està lucha contra quienes no aceptaron ese sistema de vida y quisie-ron imponer otro distinto.
Yo le puedo asegurar que la vocación democràtica cristiana y occidental que pueden tener los pueblos de Europa no es superior a la nuestra. Para esto es nece-sario distinguir L que puede ser disenso, controversia en el plano de las ideas, y lo que^ es la subversion terrorista. Nosotros decimos que en la Argentina no hay presos politicos, no hay presos gremiales. hay delincuentes subversives. Es decir que por el solo hecho de pensar distinto dentro de nuestro estilo de vida, nadie es privado de su libertad, pero consideramos que es un delito grave atentar contra el estilo de vida Occidental y cristiano queriéndolo cambiar por otro ajeno, y en este tipo de lucha no solamente es considerado corno agresor el que agrede a través de la bomba, del disparo, o del secuestro, sino también aquel que en el plano de las ideas quiere cambiar nuestro sistema de vida a través de ideas que son justamente subversivas; es decir, subvierten valores, cambian, trastocan valores.
Quiero ser mas darò; el fenòmeno de la subversion no se puede comprar con un eonjunto de jóvenes idealistas a quienes la intemperaneia del gobiemo no deja actuar. Es una lucha de las Fuerzas Armadas y la ciudadanla contra una minorla que respondiendo a 'fines extranos a nosotros quiso cambiar nuestro sistema de vida.”
Karel Mauser
Pismo za božič
Čuješ?
Praznihi mladine
Božični prazniki so prazniki mladine. Za te dni nam misli in pogledi hite k jaslicam. Starejši se spominjamo tistih davnih časov, ko smo jaslice sami delali v svojih skromnih domovih, v „bogkovem kotu“, kjer smo postavili hlevček, obdan od črede ovčic in pastirjev, razvrščenih po zelenem mahu. Hle-vec je ostal prazen do svetega večera. Takrat smo tja med molitvijo rožnega venca in med kropljenjem in kajenjem položili dete Jezusa in vsa družina, zbrana okrog jaslic, je zapela „Sveto noč“.
Vse naše božične navade, kakor tudi liturgične molitve pri službah božjih se te dni nanašajo na dete Jezusa, Sina božjega, ki je za nas postal človek.
Kako žalosten je bil sveti večer v tistih družinah, kjer je božje dete samevalo, kjer okrog jaslic ni bilo živžava otrok. Koliko slovenskih domov je tiste dni po vojni samevalo. Ded in babica, morda še oče in mati so s solzami v očeh mislili na sinove in hčere, ki jih ni bilo in jih nikdar več ne bo.
In na tepežni dan. Kako bodo prišli vnuki tepežkat, ko so pa tako daleč in ko nekateri morda niti ne bi znali po naše povedati, čemu so prišli, če bi bili prišli.
iPrav blizu božiča je praznik Svete Družine, ki ji je središče betlehemsko Dete. Ta mora biti vzor našim družinam. Saj je skoro korak za korakom delila usodo naših družin, ki so morale v tuji svet. Kaj niso bila pota preko gora in boj za obstanek v taboriščni bedi prava slika nazareške družine, ki išče skromen kotiček, pa ga ne dobi in se končno zateče v podrto stajo, kjer se v vsej revščini dogodi čudež svete noči. Ali se še spominjamo očetov in mater, obdanih od grozda otrok, pet, šest in več jih je bilo, nebogljenih, lačnih, prezeblih, kakor Dete v jaslicah?
Od tistih časov je minilo mnogo let. Videli smo veliko novega, marsičesa smo se naučili, marsikaj smo pa le prehitro pozabili. Prišli smo ne le v novi del sveta, ampak tudi v novo dobo in v nove načine življenja, zelo različne od naših doma, ki pa smo se jih hitro privadili in jih osvojili.
Marsikje se roženkranc in kadilo že pozablja in sveti večer je le še prilika za dobro večerjo in hladno pijačo. Pot h polnočnici že marsikje zamenjavajo z obiskom zabavišč in užitkov, ki jih nudi moderna potrošniška družba. In jaslice samevajo. Božje dete čaka mladine, pa je ni več. številne družine niso več v modi.
V tujino sta morala Marija in Jožef, kakor naši očetje in matere, da bi rešili telesa in duše svoje in svojih otrok. A bežati ni dovolj. V tujem svetu imajo starši mnogo težjo nalogo vzgajati prav svoje otroke, kakor so jo imeli doma. Težka je ta umetnost dandanes. Ali smo prestarokopitni in prestrogi, ali jo zanemarjamo, ali pa, kar je najnevarnejše, usmerimo v napačno stran: k razvajanju in popustljivosti, češ, naj ima vsaj moj sin ali moj vnuk, česar jaz nisem imel, ko sem bil otrok. Ne računajmo na to, da bo šola dala otroku vso vzgojo. Mora se začeti veliko preje in edino mati in oče jo moreta dati. Kako žalostno je gledati te napačno ljubljene družinske „zaklade“, ki lahko vse delajo, kar se jim ljubi, ki ne prenesejo ne pouka, ne karanja, ne kazni.
To so gotovi kandidati za novi rod, ki se upira vsemu, ki pregodrnja vse in ki zahteva zase vse in ne pozna ne dolžnosti, ne hvaležnosti. Vso pohvalo zasluži kulturni delavec Ludvik Klakočer, ki je v avstralskih „Mislih“ zapisal tele besede: „Zdaj smo starši tisti, ki naj ubogamo mladež. Mi jih skorajda molimo in na tihem prosimo, da jih smemo ljubiti. Bojimo se, če bi jih kdaj morali kaznovati.“
Čim bolj daleč smo od božičnih jaslic in njihovih skrivnosti, tembolj se me-glè in izginjajo ne le v naših spominih, ampak tudi v našem vsakdanjem življenju tiste zdrave podlage našega življenja, ki nam edine lahko jamčijo lepšo bodočnost.
Morda ne bo napak, da letošnji sveti
Človekove pravice
Na tiskovni konferenci, ki jo je severnoameriški predsednik Carter imel pretekli četrtek v Beli hiši, je svoja izvajanja začel s problemom človekovih pravic, ki so vodilo severnoameriške zunanje politike. Zaradi zanimivosti in pomembnosti navajamo Carterjevo zadevno izjavo časnikarjem:
„Dati moram izjavo o zadevi, ki je za nas velike važnosti. Praznujemo širom sveta teden človekovih pravic. Trudim se dan in noč, da je vse, kar naša vlada dela, doma in zunaj, prepleteno s skrbjo za človekove pravice.
Ta politika je povzročila nekatera nasprotstva, toda je povsem v skladu z značajem in zgodovino naše države. Postali smo neodvisna država v boju za človekove pravice. Od takrat je bi-
večer namesto branja lepih povestic o lačni deklici, ki gleda v izložbo, polno dobrih jedil, ali o revnem popotniku, ki zmrzne na samotni poti, porabimo vsaj nekaj trenutkov v to, da resno premislimo, kaj bo z našim novim rodom: kaj z onimi, ki jih pričakujemo? Kje so oni, ki bi morali biti, pa jih ni? Kako skrbimo za vzgojo od najmlajših do že odraslih? Ali jim dajemo dober zgled v vsem: v trdni vernosti, v poštenem življenju, v zvestobi do naroda in njegovih izročil, v trdnosti naših pogledov na življenje. Prazniki nam dajejo priliko za tako razmišljanje. In potrebno je.
Kk.
v ameriški politiki
lo veliko takih bojev: za odpravo suženjstva, za splošno volilno pravico, za rasno enakost, za delavske pravice, Za ženske pravice.
Vsi ti boji še niso dobljeni. Toda svoboda in stanovitnost našega narodnega javnega življenja sta dokaz pravic in svoboščin, ki smo si jih priborili. Prepričan sem, da mora javno življenje povsod, v vseh narodih, uživati e-nako svobodo in stanovitnost.
Nočemo govoriti drugim nardom, kakšne politične ali družbene sisteme naj imajo: hočemo pa s svojim svetovnim vplivom doseči, da se bo človeško trpljenje zmanjšalo, ne pa povečalo. To velja prav tako za slučaje, kadar gre za trpljenje zaradi lakote ali zaradi tiranije.
Zato delamo, da bi razširili vse človekove pravice, gospodarske in družbene ter civilne in politične.
(Splošna deklaracija in druge mednarodne pogodbe o človekovih pravicah pomenijo, da sme ena država kritizirati postopanje druge z njenimi državljani, ne da bi se zato smatrali za nasprotnici.
To bomo še naprej delali, prav tako, kakor bomo pozdravili opazovanje in kritiko nas samih kot del normalnih odnosov med narodi.
Okrepili smo svojo zunanjo politiko o človekovih pravicah in odkrito povemo, da ZDA stojijo ob strani žrtvam zatiranja. Stojimo ob strani mučenim in krivično zaprtim in s tistimi, ki morajo molčati.
Druge vlade ter disidenti v Vzhod-
Tako lepo je pisati pismo človeku, ki ga ne poznaš, ki si ga samo predstavljaš in dvomiš, da bi ga kdaj v življenju srečal.
Nocoj sem sam z družinico v tej sobici. Dolg hodnik je pred vrati in še ves diši po kadilu in po žegnani vodi. Tako nekako, kakor po nauku v cerkvi, ko se vonj iv dim zaprede med oltarno cvetje in truden leži ob nogah pozlačenih svetnikov. Na koru diši, pod lečo, med starimi klopmi, na lestencih in na motnih šipah in kakor skozi kopreno je videti božje oko iznad glavnega oltarja. Še vrvi v zvonici diše, še stopinje stare ženice, ki zadnja odhaja iz cerkve.
Tako je noGoj v moji sobici. Žena spi, otroka tudi. Mirno dihajo in njih sapa diši po kadilu. Jaz bedim kakor Jožef. Zagrnil sem Helenco, zakaj mrzlo je pri meni, čeprav kadilo še vedno moli pred vrati. Rotijica s stisnjenimi ročicami spi v vožičku, ustka kakor drobna jagoda.
Prav drobno poslušam. Mežim, toda vse vidim. Daj mi roko in pojdi z menoj. Mesec visi nad Stražo in Blejsko jezero je zlata plošča. Gmajne so tihe in bele, kakor v vato položene. Sedaj ne smeš spregovoriti besedice. Obstaniva na gazi, moj dragi neznanec in skleniva roke. Zvezde so nad nama in noč je prozorna. Zrak je prepojen s čudno vonjavo. Mirno stojiva, da ne hrstne snežena gruda. Večnost je naslonjena na grajsko streho. Jo vidiš? Svetniški starec, s štolo, ki naslonjen na drobno, kri-žasto pregrajo spovednega okenca posluša grehe sveta.
Pst!
V bronu cerkvenih zvonov drhti. Prav nalahno. Slišiš? Kakor bi otrok božal strune pozabljenih gosli.
Zdaj boš slišal godbo mojih zvonov, božično pesem mojega doma. To niso navadni zvonovi, to smo mi, hrepenenja naša, ki so obešena na jarme.
ni Evropi in politični priporniki v latinski Ameriki in Aziji vedo, kje stojimo. Govorili smo proti hudim kršitvam človekovih pravic v državah, kakor so Kambodža in Južna Afrika, v Ugandi; sprejeli smo izgnance iz mnogih drugih dežel, begunce, ki predstavljajo tiste, ki ne morejo svobodno govoriti v svojih domovinah.
Dosegli smo v mnogih državah, da so dovolile preiskave o stanju človekovih pravic po mednarodnem odboru Rdečega križa. Skrčili smo vojaške odnose z nekaterimi državami, ki so v preteklosti kazale, da podpirajo ,zati-ralne režime.
Naši programi za zunanjo pomoč bodo odslej naprej bolj jasno odsevali našo skrb za človekove pravice.
Še naprej bomo vodili boj v Združenih narodih, ki ga je začela Costa Rica, da bi se ustanovila pisarna visokega komisarja za človekove pravice. Podpiramo zasebne in neodvisne organizacije za človekove pravice, ki zbi-
Blejski zvon. Kakor bi nekdo igral na srebrno piščal iz pravljic. Si slišal kdaj že tak glas? Nikoli, zakaj ni ga nikjer več. Samo za samo božično noč se izlušči iz tega zvona kakor biser. Jutri bo drugače pel. Počakaj, zdaj naju bo zalilo zvonjenje od vseh krajev.
V Ribnem zvoni. Prisluhni! čez Stražo drse glasovi, kakor bi žuborelo iz orgel. Gospod Janez sloni na oknu v starinskem talarju in se smehlja. Ti ga ne poznaš. Droban, star. Si ga slišal, kako je vzdihnil?
Sedem Samarij, kako lepo zvoni!
In to? Iz Zasipa, prijatelj, čez Gmajno se nosijo glasovi, mimo pokopališča, na Jamna, prav do blejske cerkve. Na drugem koncu padajo v Piškov-co, da se srečajo z glasovi žirovniških zvonov in da z njimi vred odpotujejo budit zvonove v Lesce in Begunje, v Radovljico in prav do Brezij,
Slišiš šumenje Židanih rut? Toplo je po hišah, kadilo pod stropom in zdaj bo treba ven v mraz. Okna v župniščih so svetla, potice diše po vseh gazeh in mize so pregmjene z belimi prti.
Pst!
Zdajle bo Potokarjev Nace prislonil lok na violino, da bo zadrhtelo po cerkvi, kakor bi nekdo s previdno, ljubečo roko naravnal slap nageljnov čez kor.
Božično igra.
V	prvi klopi sedi Benka. Sedemdeset let ima, pa vidiš, da ima oči petletnega otroka. In Jernejevec, in Ož-bovec in Obram in Devs in Mrkovec in Vižar. Sami gruntarji. Poglej jih, kakor da so iz voska. Mrkovec briše solze z mašnih bukvić.
Ne govori!
Tako lepo je pisati pismo na sveti večer neznanemu človeku. V sobici imam mrzlo in otročiča spita. Daj mi roko, neznani !
Srečen božič !
rajo informacije in podpirajo dejavnosti na področju človekovih pravic.
V tem letu je zadeva človekovih pravic postala stvar, ki si je nobena vlada na zemlji ne more več privoščiti ignorirati. Bilo je več primerov izboljšanja. V nekaterih gre za resnične spremembe, drugod so samo navideznega značaja. Toda pozdravljamo vse, ker pomenijo olajšanje trpljenja preganjanega prebivalstva.
Rezultati naše politike za človekove pravice bodo redkokdaj dramatični. Prišlo bo do napetosti in pogostokrat nas bodo označili, da smo ali preostri ali preboječi. Toda to je majhno tveganje v primeri s tveganjem, ki ga nase prevzemajo junaški možje in žene, ki živijo tam, kjer svoboda še ni premagala zatiranja.
Moja osebna zavzetost za človekove pravice je zelo močna. Ameriški narod čuti, kakor čutim jaz. Naša vlada bo še naprej izpovedovala to zavzetost in je ne bo nikdar skrivala.“
USODA RODEZIJE SE BO ODLOČILA V 1978
MOSKVA JO HOČE KONTROLIRATI
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Pogajanja med rodezijskimi črnskimi strankami in zastopniki Vorsterjeve bele vlade trajajo že tri tedne. Doslej je bilo pet zasedanj, ki so skupaj trajala 12 ur ter vsaj dve črnski stranki — Združeni afriški narodni svet (UANC) ter Afriški narodni svet (ANC) — še vedno nista prepričani, da bi bila Vor-ster jeva bela manjšinska vlada resnično pripravljena prepustiti oblast črnski ■ večini.
Pogajanja so bila predvidena za ves ta teden, po predhodni proučitvi stališč vseh prizadetih.
Pred tremi tedni so se razgovori začeli v prijateljskem ozračju med belimi in črnci, zlasti ko so v načelu vsi pristali na Vorsterjev predlog, da mora biti prihodnja rodezijska vlada izvoljena na podlagi principa „en volilec, en glas“ za vse nad 18 let stare Rodezijce, od katerih jih je črnih 6,5 milijona, belih pa 24krat manj.
Pogajanja med rodezijskimi črnci in Vorsterjevo vlado, ki kažejo, da bodo
Minuli torek so se v Caracasu v Venezueli sestali petrolejski ministri 18 držav članic OPEC-a na razgovore o novih petrolejskih cenah za prihodnje leto.
Delegat Saudijeve Arabije, najmočnejše arabske petrolejske države je izjavil, da njegova država nasprotuje novemu povišanju petrolejskih cen ter je predlagal, naj bi petrolejske cene za leto 1978 „zamrznili“ na sedanji višini.
Delegat je tudi izjavil, da petrolej ostaja orožje arabskih petrolejskih držav, toda Saudi jeva Arabija ga noče uporabljati.
Venezuelski petrolejski minister Pérez Alfonzo pa je izjavil, da bo treba petrolejske cene določati po cenah uvoženega materiala iz industrijskih držav. To naj velja tako za petrolejske države, kakor za države v razvoju. Istočasno je
Škof Rožman je po kongresu Kristusa Kralja, v Ljubljani leta 1939 objavil uradno oceno pastoralnih konferenc duhovnikov v letu 1987, ki so obravnavale važno snov: Nevarnost komunizma in obramba pred njo. Ko pohvali duhovnike, ki so izdelali pismene referate o tej tvarini, podaja o istem predmetu še svoje lastne misli. Nekatere je poudarjal že prej, druge so nove. Navajamo najvažnejše: 1. Komunizem je svetovna nevarnost za krščanstvo, za krščansko kulturo in človeško družbo sploh;; saj jemlje človeku svobodo, osebi dostojanstvo, zanikuje vsako avto-
Dr. Fr. Gnidovec, rektor Rožmano-vega zavoda v Adrogueju, je znan slovenski bogoslovni pisatelj, strokovnjak predvsem v slovanskem bogoslužju in primerjalnem vzhodnem veroslovju. Kot učenec prof. Grivca je napisal več razprav iz cerkvenoslovanske književnosti ter je tudi na univerzi predaval —sedaj na tukajšnji ukrajinski univerzi s slovenskim oddelkom — vzhodno slovansko versko problematiko. Kot tak je tudi velik častilec Marijin in njegova knjiga o Mariji, Materi Odrešenika, je lep plod slovenske znanstvene, toda poljudno napisane modeme mariologije. Izhajajoč iz te zahodno-vzhodne primerjalne teologije, je prešel na širše področje svetovnega verskega primerjalnega bogoslovja. Pred leti je napisal za tukajšnjo argentinsko popularno versko revijo vrsto člankov o različnih verstvih na svetu, ki so dosegla tak ugled, da so ga naprosili, naj jih razširi, obnovi in dopolni z novimi ekumenskimi navodili.
Iz njih je nastala pričujoča lepa knjiga Las religiones del mundo actual, ki na 375 straneh poda pregled vseh svetovnih verstev na podlagi najnovejših in najboljših nemških, francoskih in drugojezičnih znanstvenih del, kakor so
lahko imela uspeh in da bo možen miren prehod od bele na črnsko vlado, ne da bi Rodezija zgrmela v krog levičarskih, Moskvi naklonjenih držav, pa seveda ni po godu ne Moskvi ne njenim pristašem v Afriki.
Zato so se minuli teden sestali na razgovore, kako bi preprečili Rodeziji mimo rešitev, zambijski dktator Kaun-da z angolskim diktatorjem Netom. Razgovarjala sta se, kakor so poročale tiskovne agencije, „o osvobodilnem boju v Južni Afriki,“
Oba diktatorja sta nato odpotovala v Maputo na sestanek s tanzanijskim diktatorjem Nyererom, katerim se je pridružil še rdeči botsvvanski diktator Khama. Rodezijska gverilska voditelja Nkomo in Mugabe pa sta vse te črne diktatorje že pričakala v Maputo.
Usoda Rodezije se bo, kakor kaže, vsekakor odločila prihodnje leto: ali bo mimo prešla iz belega režima v črnskega in ostala v svobodnem svetu ali pa padla pod moskovsko kontrolo.
opozoril svobodni industrijski svet, da dnevno porabi nad 60 milijonov sodov petroleja in da se bo predvidoma potrošnja zvišala na 80 milijonov dnevno do leta 1980. Zato naj bi petrolejske države ceno petroleju zvišale, „da bi se industrijski svet zavedel, kaj počne z energetskimi sredstvi, ki jih je vsak dan manj na razpolago in bi pravočasno uvedel odločne ukrepe za umno in najnujnejšo potrošnjo energetskih sredstev.“ Pérez Alfonzo je tudi izjavil, da bi „vlade morale vedeti, da cene lahko ustavijo potrošnjo, toda danes še ne čutijo dovolj odgovornosti, da bi se postavile po robu političnim potrošnikom.“
Drugi delegati na zasedanju so zatrjevali, da industrijske države izkoriščajo OPEC za lahek izgovor, kadar ne morejo rešiti svojih energetskih problemov.
riteto, zlasti božjo; zakon in rodbina, celica človeške družbe, mu je svetna zadeva. — 2. Poglavitni vzrok širjenja komunizma moramo iskati v tem, da je svet na splošno zmaterializiran, z ničemer zadovoljen... To nezadovoljnost zna komunizem kaj dobro zase izrabiti. 3. Obramba proti komunizmu: Kdo in kako naj pomaga! Edino uspešno sredstvo je temeljita verska in nravstvena obnova. V ljudeh moramo ubiti duha materializma. —■ 4. Duhovnik mora svoje ljudi poznati. Imeti mora seznam komunistov v župniji, izolirati voditelje, da ne bodo imeli vpliva na farane, pa-
na pr. kardinala Koeniga verskoznanst-veni slovar, ali francoskega akademika
D.	Ropsa knjige o Kristjanih — naših bratih, ter seveda po poročilih drugega Vatikanskega koncila. Posebno omenja tudi tovrstno slovensko izdajanje zbirke V edinosti (Ljubljana), ki jih posveča monografično raznim verstvom. ' Kljub temu strokovnemu znanstvenemu aparatu pa knjiga ni suhoparno znanstvena, temveč je namenjena širšim krogom, ki se hočejo informirati o najnovejšem stanju verstev na vsem svetu, o njihovih notranjih vsebinah ter tudi zgodovinskih razvojih, toda z izrazitim ekumenskim sodobnim ciljem po razumevanju in zedinjevanju svetov-prikazuje na teh straneh zgoščeno po-prikazuje na te hstraneh zgoščeno podane sinteze doktrine slednega verstva, njega kult, religiozno življenje, organizacije njih cerkvenih skupnosti, ter njih razširitev po svetu. V tem smislu prikazuje v knjigi glavne vere v sedanjem svetu, celotno panoramo krščanskih in nekrščanskih cerkva, več ali manj popolno, z zemljepisnimi, statističnimi in zgodovinskimi tabelami itd. Svojemu prvotnemu konceptu je dodal sedaj še posebno poglavje, kjer to problematiko
MEDNARODNI TEDEN
ŠVICARSKI PARLAMENT je izglasoval zakon o ustanovitvi švicarske federalne policije, ki naj bi v glavnem preganjala mednarodne teroriste, ki se zatekajo v Švico. Doslej je imel vsak švicarski kanton (vseh je 22) svojo policijsko enoto. Nova švicarska federalna policija bo štela 1.300 mož ter bo sestavljena iz najboljših policistov, izbranih iz vseh kantonov. Posebej bodo izurjeni za boj proti teroristom, bodo pa še naprej služili vsak pri svoji edi-nici v kantonu ter bodo prišli pod federalno poveljstvo v primeru potrebe.
ZAHODNO NEMČIJO pretresa nova vohunska afera, ko je policija objavila, da je neka uradnica v obrambnem ministrstvu dolga leta pošiljala sovjetom poročila o NATO in sploh o zahodnoevropski in ameriški obrambni strukturi v Zahodni Evropi. Policija je 37-letno Renato Lutze, njenega moža in enega vzhodnonemškega vohuna aretirala že pred poldrugim letom, a je zadevo držala v tajnosti, dokler ni bila vsa vohunska mreža do temeljev preiskana. Obrambni minister Georg Leber je izjavil, da zaradi incidenta ne namerava odstopiti.
IZRAELSKI PREDSEDNIK BEGIN in egipčanski predsednik Sadat se bosta ponovno sestala v tednu pred novim letom ali takoj po novem letu, da bi nadaljevala razgovore o vzpostavitvi miru na Bližnjem vzhodu. Begin je objavil, da ima Izrael namen predlagati Arabcem avtonomijo na zahodni obali Jordana, Jeruzalem pa naj bi ostal nedeljen, pač pa bi vsako verstvo imelo popolno oblast nad svojimi svetišči. Prihodnje leto bo, kakor na drugih kritičnih točkah svetovne politike, tudi na. Bližnjem vzhodu v marsičem odločilne važnosti.
NA LETOŠNJEM ZASEDANJU Vrhovnega sovjeta, ki šteje 1500 članov in ki se ga zaradi prehlada Brežnjev ni udeležil, je sovjetski finančni minister Garbuzov objavil, da si je prihodnje leto ZSSR zastavila nizke proizvodne cilje, na gotovih področjih produkcije nižje, kakor jih je imela za letosrToda tudi letošnji cilji so bili eni izmed naj-nižjih v ZSSR v zadnjih desetih letih. Garbuzov se je izgovoril, da mora ZSSR dosedanje „pridobitve“ najprej konsolidirati, „predno se bo znova pognala v nadaljni večji industrijski in gospodarski razmah.“
ziti, da se ne vtihotapijo v naša društva. Budno pazimo na tujce, ki prihajajo v župnijo, pa tudi na izseljence, ki se vračajo domov. — 5. Komunizem se je z vso silo vrgel na mladino. Zato varujmo mladino. Vabimo jo v naše organizacije. Tu pa bodimo na straži; zakaj čim se organizacija številčno širi in močna postaja, je nevarnost, da se notranje poplitvi... Največ uspeha upa komunizem doseči pri srednješolskih dijakih in popolnoma preračunano. Saj tu se stekajo bodoči inteligentje in voditelji iz vsega naroda.
obdelava v luči ekumenskega povezovanja različnih krščanskih verstev med seboj, ter še posebej o razmerju med katoliško Cerkvijo in nekristjani.
Če natančneje pregledamo vsebino knjige, vidimo, da podaja najprej splošno panoramo krščanstva, to je verskih skupin, ki priznavajo za svojega ustanovitelja in Gospoda istega Jezusa Kristusa. Izvor je vsem enak, čeprav so se po zgodovinskem razvoju ločevale med seboj. Tabela na str. 14-15 podaja pregled nastajanja teh ločin v krščanstvu samem tako na Zahodu kakor Vzhodu prav do zadnjega časa (kot zadnje omenja postanek autokefalne makedonske cerkve 1. 1958). Ker pisatelj v uvodu poudarja, da je katoliški duhovnik, da torej piše s stališča katoliškega znanstvenika, ne utemeljuje posebej katolištva, temveč predstavlja v I. poglavju druge krščanske cerkve, kot so pravoslavne, starovzhodne, protestantske, an-glikànske in druge manj znane krščanske ločine (kvakerje, pričevalce Jehove, vojska odrešenja, starokatoličane itd.). Temu prvemu pregledu dodaja še II. poglavje o ekumenskem gibanju za zbli-žanje krščanskih cerkva in odnos Katoliške Cerkve do njega še posebej.
Tretje poglavje govori o židovstvu, o njega razvoju in učenju in pomenu. Naslednje poglavje pa o indijskih verskih sektah in ločinah daljnega Vzhoda sploh, kot so: hinduizem, budizem, konfucionizem, taoizem itd., kateremu
Tako na gospodarskem kakor na političnem področju je bila minuli teden Argentina spet predmet daljših ali krajših člankov tudi v mednarodnem časopisju, predvsem v latinski Ameriki in z Zahodni Evropi.
Predsednik Videla je formalno odprl velikanski kompleks mostov čez reko Parana Zärate-Brazo Largo, s čemer je bil storjen nov korak h gospodarski integraciji argentinske Mezopotamije z obmorskimi provincami na jug ter Urugvajem in Brazilom na vzhod in sever. Vsem farmam v provinci Entre Rios je iznenada porasla cena. Z mostom Zärate-Brazo Largo so se prometne zveze z Buenos Airesom proti severu skrajšale za najmanj štiri ure ter je že tudi več mednarodnih avtobusnih linij zaprosilo za dovoljenje za vožnjo čez most. Med te spada čilsko avtobusno podjetje, ki vzdržuje promet iz čilske Vina del Mar, skozi Santiago na Punta del Este v Urugvaju, prav tako pa avtobusna podjetja, ki iz Buenos Airesa vzdržujejo dnevne zveze z Brazilom.
Kjer še pred letom dni ni bilo nobenega mostu čez reko Urugvaj, so danes zgrajena mostova Fray Bentos ter Paysandu, ki se jima bo v kratkem pridružil most Salto-Concordia čez jez Salto Grande, pozneje pa prvi most v Paragvaj pri Encarnacionu ter čez jez Apipé-Yaciretà, ki ga bodo v kratkem začeli graditi.
Vprašanje odnosa argetinskega pesa do ameriškega dolarja ostaja na dnevnem redu ter je devalvacija letos presegla napovedi za najmanj 10%. Devalvacija argentinskega pesa ne koraka vzporedno z mesečnim ali letnim višanjem 'življenjske draginje, saj je leta z novembrskim zvišanjem za 9% letos dosegla že 142,7%, medtem ko je vrednost dolarja odn. nevrednost pesa narasla v letošnjih 11 mesecih od 257 pesov za dolar 1. januarja t. 1. na 556 pesov za dolar 30. novembra t. 1. Teoretično bi moral dolar 30. novembra t.
1.	veljati 610 pesov. Bo pa to številko skoraj dosegel do konca leta. Računajo, da se bo devalvacija pesa nadaljevala še v prihodnje leto, kljub drugačnim napovedim finančnega ministra Martine-za de Hoza in da bo do konca junija 1978 en ameriški dolar veljal v Argentini najmanj 870 pesov, do konca 1978 pa bo dosegel številko 1202 pesa.
Posledica te nezadržne devalvacije pesa je vedno večja draginja pa tudi vedno večje pomanjkanje denarnega obtoka, zlasti še, če se bo uresničila Martinezova napoved, da bo državna tiskarna popolnoma ustavila tiskanje novih bankovcev. Doslej se to še ni zgodilo ter je država natisnila v tednu, ki se je končal 16. t. m. novih 28.384 milijonov novih pesov, tako da znaša trenutni denarni obtok 1,420.000 milijonov pesov. Res pa je, da je v tednu pred tem, se pravi 9. t. m. država natisnila 91.792 milijonov novih pesov, kar je trikrat več, kakor v prejšnjem tednu.
Pojavili so se zaradi skrčene prodaje in iz špekulativnih namenov tudi pr-
dodaja poglavje (VI) o razmerju Katoliške Cerkve do nekristjanov.
O vseh teh verstvih govori z veliko strpnostjo, z resničnim ekumenskim duhom, ki mu gre za to, da najprej ta verstva spoznajo, kaj so in kaj hoč,ejo; noče s svojo knjigo buditi kontroverzije, polemike in nasprotstva, temveč nuditi gradivo za sožitje, sorazumevanje religioznih ljudi med seboj, dasi nikjer ne taji svojega katoliškega stališča, temveč ga celo podčrtava.
Knjiga je znanstvena, sodobna in poljudna. Zato ima tudi nekaj fotografij o srečanjih raznih verskih poglavarjih med seboj — npr. papeža in Dalaj lame itd.. Posebno vrednost pa ima dodatek, ki vsebuje svetovno versko statistiko v grafični nazornosti in besedni razlagi, pa tudi posamezne statistike v podrobnejših pogledih. Poudariti pa moram slovarček filozofskih izrazov, terminov, ki jih vsebuje razprava. Posebno ta glosarij z razlago bo prišel prav manj šolanim ljudem, da bodo mogli s pridom slediti razpravljanju o sodobnem stanju verstev na celem svetu.
Mi čestitamo slovenskemu znanstveniku k temu delu in mu želimo mnogo uspeha v svetovnem španskem jezikov-, nem področju. Priporočamo pa jo tudi našim rojakom, ki bodo v nji dobili sodoben ekumenski pogled na tako aktualno problematiko v svetu.
Knjigo je lepo opremil arh. Jure Vombergar.
vi večji konkurzi trgovskih podjetij, vsekakor bo sčasoma izginila vrsta podjetij, ki so živela na račun neprestane inflacije, ne zaradi povpraševanja in ponudbe.
Argentina sedaj navrta 86% svoje petrolejske potrošnje ter uvaža samo še 14% predvsem težkih olj. YPF ima v pogonu trenutno 6100 petrolejskih vrelcev s povprečno dnevno kapaciteto 11 kubičnih metrov (ok. 70 sodov) vsak vrelec. Pred Videlovim nastopom je YPF iz vsakega svojega vrelca načrpala dnevo samo 4 kubične metre petroleja dnevno. Letošnja petrolejska produkcija YPF bo predvidoma 25 milijonov kubičnih metrov, se pravi 8% več kot leta 1976 in 30% več, kakor pa je bila pred Videlovim prevzemom oblasti. Letos je YPF navrtala 50% več petrolejskih vrelcev kakor lansko leto, istočasno pa je znižala število u-službencev. Ni pa možno primerjati Argentine npr. s Perzijo, ki načrpa letno 300 milijonov kubičnih metrov petroleja iz samo 395 vrelcev, ki imajo povprečno kapaciteto 2150 kubičnih metrov dnevno.
Za 1978 glavni gospodarski načrtovalec dr. Walter Klein napoveduje državni proračun brez deficita, kar se zdi spričo gospodarskega in finančnega položaja države nemogoče. Menijo, da namerava proračun reševati s posojili javnih bonov in da zato s tako vztrajnostjo zagovarja visoke obresti, ker bi sicer državni boni brez vsokih obresti ne privabili kupcev.
Vsekakor pa smo spet pred novimi zvišanji raznih tarif: elektrike, vode, telefona, transporta i. pd. ter pred novimi odpusti iz državnih služb. Napovedujejo najmanj 20% zvišanje omenjenih tarif.
Na političnem polju pa so se spet oglasili nekateri vodje bivših argentinskih strank, med njimi stari Allende, šef bivše Ljudske krščanske stranke (Partido popular cristiano), ki se je pred kratkim — neuradno — zedinila v eno z bivšo Revolucionarno krščansko stranko (Partido revolucionario cristiano), ki sta bili obe odpadla dela bivše argentinske krščansko-demokratske stranke. Allende je podpisal in izdal dokument, v katerem kritizira Videlov režim in našteva težave, v katerih se ‘nahaja država. Ne pove pa, kako bi on te probleme rešil. Vsebina dokumenta je taka, da bi ga prav tako lahko podpisali Balbinovi ali Alfonsinovi radikali in tudi peronisti, kolikor jih je še v državi. Razni govorniki vlade pa so že davno odkrito povedali politikom, da naj ne mislijo še dolgo na volitve.
V neprijeten položaj so vlado spet spravili teroristični Montoneri, ki so minuli teden, prav pred božičnimi prazniki, za katere je Videla napovedoval, da bodo letos v Argentini mirni, ugrabili 13 oseb, med njimi dve francoski redovnici, ki sta bili ,med pospisnicami poziva vladi, naj pojasni razne ugrabitve in izginotja ljudi. Za francoski redovnici se je zanimala francoska vlada, a ji argentinska vlada ni mogla nič odgovoriti, le to, da ju argentinska' policija ni aretirala. Položaj se je za argentinsko in francosko vlado razčistil, ko so minulo soboto teroristični Montoneri sporočili francoski tiskovni agenciji France Press, da so oni ugrabitelji obeh redovnic. Istočasno so postavili za njuno osvoboditev štiri zahteve: 1) katoliška Cerkev naj obsodi Videlov režim; 2) francoska vlada naj obsodi Videlov režim in da azil političnim preganjancem; 3) argentinska vlada naj objavi dokument ter informira ZN in svetovno javno mnenje o političnih pripornikih v državi; 4) 21 prevratnih elementov mora argentinska vlada izpustiti na svobodo.
Za Argentino in Francijo je bil tudi hud udarec teroristični umor Andreja Gasparouxa, enega izmed šefov francoske avtomobilske tovarne Peugeot, ki so ga prav tako ubili Montoneri, ko je zjutraj odhajal v pisarno.
Medtem je pa argentinsko vojaško sodišče izreklo svoje prve sodbe nad kriminalci v zadevi Graiverja, ki je bil, kakor je znano, glavni center teroristom za zbiranje milijonskih vsot, nagrabljenih z ugrabitvami, pomori, ropi in izsiljevanji pred in med Peronovo in Izabelino vlado. Trije obtoženci Grai-verjeve skupine so dobili po 15 let ječe, drugi postopoma manj do najmanj štirih let. Ni pa oblast še objavila podrobnosti procesa in izsledkov, ker je še cela vrsta stvari v preiskavi, šele prihodnje leto bo morda vsa zarota proti državi v okviru Griverjeve zadeve preiskana in objavljena.
Petrolejska cena prihodnje leto
SAUDIJEVA ARABIJA PROTI POVIŠANJU
KOMUNIZEM JE SVETOVNA NEVARNOST
IZ TRETJEGA DELA ŽIVLJENJEPISA DR. ROŽMANA - str. 53
Tine Debeljak	(58)
Med knjigami in revijami
F. GNIDOVEC: LAS RELIGIONES DEL MUNDO ACTUAL
Kesanje
Tine Debeljak
KAREL MAUSER - PESNIK
Mogočni Rim je osvajal deželo za deželo in prvi cesar Avgust je izdal povelje, da se popiše ves svet, vsi prebivalci obširnega imperija, šel je tudi Jožef, skromen tesar, z Marijo svojo zaročeno ženo v Betlehem, ker je bil iz hiše in rodovine Davidove. Marija je pričakovala rojstvo Deteta. Prišla sta v Betlehem, hodila od hiše do hiše, pa nikjer ju niso sprejeli. Dopolnil se je čas poroda. Rodila je Sina in ga položila v jasli, ker zanj ni bilo prostora pri ljudeh.
V	mali predmestni vili je zazvonil zvonec. Na vratih je stala mlada ženska, temnega ožganega obraza in prosila miloščino. Gospa jo je nejevoljno pogledala, nekaj zagodrnjala in zaprla vrata.
V	njenem srcu ni bilo prostora za berače...
Tam na prehodu preko proge sem ga videla vsako jutro. Sedel je na tleh umazan, zapuščen, zapit, z raz-mršeno brado. Nad kolenom odrezana leva noga se je končavala v lesen kol. Z zaničevanjem je gledal na ljudi, ki so hodili mimo in mu metali drobiž v zamaščeno kapo, ki jo je držal v stegnjeni roki.
Že več let ga nisem videla in vendar mi njegova podoba teži na. duši kot mora. Zanemarjen, umazan, pohabljen tudi zanj ni bilo mesta med ljudmi. . .
Večkrat, kadar se peljem zvečer v službo ga srečam. Teman, kodrolas
Pod tem naslovom prinaša ugledni list „Frankfurter A. Zeitung“ daljši članek, ki ga je napisal znani poznavalec razmer v naši domovini, Joh. G. Reissmüller, člankar pravi, da je nastala resna nevarnost, da se razruši enotnost hrvatskega katoliškega klera.
Prvi tak poskus se je zgodil okorg leta 1950, ko je skupina duhovnikov s šibko hrbtenico ustanovila stanovsko društvo Kot. duhovnikov z imenom „Dobri Pastir“. Nastalo je proti volji škofov in uživalo očividno blagohotnost rdečih oblastnikov. Ustanovitelji tega društva so svoj korak opravičevali s tem, da je samo tako mogoče v takratnem surovem preganjanju cerkve rešiti, kar se rešiti da. Dejansko niso rešili ničesar, razen, da so člani dobili pravico do pokojnine in nekatere druge malenkostne ugodnosti.
Nekaj podobnega so naredili v Sloveniji nekateri duhovniki, zelo blizu marksistom, ki so si po nemarnem nadeli ime slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Njihovo glavno delo je bilo hvalisanje brezbožnega režima, zabavljanje proti škofom in Vatikanu. Dobili so pravico do pokojnin, cerkev pa od tega ni imela ničesar.
Ena in druga teh organizacij je tekom let in dogodkov prišla skoro v pozabo.
Izgleda, da je resnejša pojava nove duhovniške organizacije v Zagrebu z naslovom: Teološka družba „Krščanska sedanjost“, ki ji je pristopilo petdeset zelo vidnih hrvatskih katoliških teologov. Ti gospodje za ustanovitev niso prosili dovoljenja svojo cerkveno oblast, kakor predpisuje cerkveni zakonik, ampak da so zaprosili državno oblast za odobritev pravil in za vpis v seznam organizacij. Nič manj nenavadno je, da je državna oblast nenavadno hitro organizacijo odobrila, ne da bi zahtevala kakršnekoli spremembe ali prilagoditve novim razmeram.
Predsednik te nove organizacije je znani profesor dogmatike Tomislav ša-gi-Bunic, tajnik je vseuč. prof. Turči-novič iz Zagreba, v odboru so dalje profesorji V. Bajsič, Bonaventura Duda, Živko Kostič, dosedanji urednik Glasa Koncila, ki je s 150.000 naročniki list, ki se lahko kosa z režimskimi in še več drugih uglednih osebnosti.
Poročilo pravi, da je velika večina Zagrebškega klera novi organizaciji nasprotna, med redovniki pa jezuiti in salezijanci. Škofje, 'tako hrvatski, kakor ostali jugoslovanski jo energično odklanjajo. Izjema je, seveda, msgr. Grmič iz Maribora, dokončno pa še nista povedala svojega mnenja sarajevski in ši-beniški vladika. Cerkvene oblasti, vajene postopati v takih primerih z vso previdnostjo, končne ohsodbe nad novo organizacijo še niso izrekle.
Prav je, da k temu dogodku dodamo par vrstic zgodovine. Sedanji kardinal šeper, takratni zagrebški nadškof, je
kakor ciganček se potepa po železniški postaji, vstopi na vlak, deli podobice, prosi drobiž, pa na naslednji postaji že izstopi in ponovi isto igro. Tudi zanj ni prostora ne v družini, ne v materinem srcu?
Še dolgo v noč proti jutru luči velemesta; Veseliči se, popiva, praznuje.
Kaj? Kristusovo rojstvo?
Tudi danes Zanj ni prostora pri ljudeh. Ni prostora, ni prostora, ni prostora... ne Zate, ne za tvoje najmanjše brate.
Pastirji na Betlehemskih poljanah so pustili svoje črede, šli za glasom angela ter so Te našli.
Prinesli so Ti skromne darove in bili deležni tiste sreče in miru, ki ga svet ne more dati.
Kdaj bo moderni človek spoznal, da je le pri Tebi sreča in mir?
Tako ljubeznivo stezaš svoji ročici in nas vabiš, naj pridemo k Tebi. Kaj naj Ti nesem v dar? Moji roki sta prazni. Kolikokrat sem odrekla miloščino, kolikokrat sem godrnjaje dala drobiž malemu prosjaku, kako se mi je zagnusil umazani berač!
In vendar Ti me vabiš in kličeš! Podarim ti svoje skesano srce.
„Slava Bogu na višavah, blagim ljudem mir na zemlji,“ so peli angeli ob Kristusovem rojstvu.
V sreči božične skrivnosti si voščimo božji mir.
leta 1968 ustanovil cerkveni „Center za raziskovanje koncilske dokumentacije in informacije“, ki je tudi imel kot podnaslov ime „Krščanska sedanjost“. Okrog te ustanove se je zbralo vse, kar je pod trdo roko režima moglo eksistirati: tisk, konference, publikacije, sestanki vseh vrst, vse v smislu koncilskih navodil in pod vodstvom cerkve. Med ta navodila je spadalo pred vsem aktualno vprašanje ekumenizma in odnosa do nevernikov. — Danes so menda prav vsi člani Šeperjevega „Centruma“ vstopili v „Teološko društvo“, kakor da bi hoteli pokazati, da so le njega nadaljevanje, kar pa niso.
Kardinal šeper je v posebni izjavi, ki jo je prenašal Vatikanski radio, odločno izjavil, da te nove družbe Cerkev ni ne ustanovila, ne odobrila in je tudi ne more, ker je ustanovljena mimo in preko cerkvene hierarhije.
Bodočnost bo pokazala, kakšen bo konec tega pojava. Da bi le ne bil nov klin, ki bi ga marksizem z vso naslado rad zabil med vrste katoliškega klera, ki je, kljub nekaterim odkritim zvodnikom, zvest svoji nalogi in pripravljen na nove udarce.
Slovenski komunisti so že v letu 1937 pokazali, kako bodo svoje učitelje v Rusiji in Španiji tudi pri nas posnemali v sovraštvu do Boga in v uničevanju vsega, kar je vernemu kristjanu svetega. Generalni vikar Ignacij Nadrah je sredi junija 1937 v Škofijskem listu naznanil, da bo od 25. do 29. junija kongres Kristusa Kralja v Poznanju na Poljskem, katerega se bo u-deležil tudi škof Rožman, ki bo imel na njem tudi „enega najvažnejših referatov“. O namenu kongresa pravi, da se bodo na njem zastopniki raznih narodov posvetovali, „kako zajeziti vedno silneje naraščajoče brezboštvo in moderno poganstvo“. Nato pa nakaže, kako je tako posvetovanje važno tudi za našo domovino, posebej za ljubljansko škofijo: „Saj tudi pri nas poskušajo brezbožniki sejati svoje peklensko seme. Podrti evharistični križi pričajo o tem dovolj glasno.“
Da bi duhovniki te očitne pojave komunizma pri nas še z večjo pazljivostjo spremljali in vernike nanje uspešneje opozarjali, je škof Rožman kot prvi predmet pomladanskih pastoralnih konferenc v letu 1937 določil: Nevarnost komunizma in obramba pred njo. Isto snov so obravnavali tudi dekani na konferenci 29. decembra 1936. Glavni predavatelj na tej konferenci je bil dekan Matija škerbec, koreferat o istem predmetu pa je imel dr. Ivan Ahčin. Na tej konferenci so dekani poročali, „kako se komunizem širi tudi po deželi: evharistične križe podirajo, duhov-
Vsi poznamo Karla Mauserja kot pisatelja, to je — pripovednika, ki je pisal satno prozo, in le redkokdaj kakšno pesem, morda prigodnico. šele v zadnjem desetletju se je večkrat oglasil kot pesnik, tako v nabožnih glasilih (Božja beseda, Ave Maria), kakor tudi v vodilni literarni reviji v emigraciji Meddobju. Pa tudi tedaj je to priobče-vanje delalo vtis, da so pesmi samo njegovo postransko delo, na katero ne polaga važnosti, ki jih celo sam podcenjuje in ki kot iskre odpadajo od njega, ko kuje svojo veliko življenjepisno povest o svetniškem slovenskem indijanskem apostolu Baragu. Deloma je to res, toda tisti, ki srno poznali Mauserjevo literarno pot od začetka, vemo, da je vstopil v javnost kot — pesnik.
Sam piše, da je kot gimnazijec bil prvič tiskan kot pesnik v dijaškem listu Mentor, ki ga je urejal prof. dr. Joža Lovrenčič in da je bila prva tiskana stvar zanj usoden dogodek, ki je odločil njegovo nadaljno pot Ne vem, kakšna je bila ta pesem, moral bi pregledati vse te letnike Mentorja, pa je še vprašanje, če bi ga odkril, ker ne pove, pod kakšnim psevdonimom je napisal to svojo prvo tiskano stvar, ali pa morda pod pravim imenom. Tega vsega za sedaj še ne vem. Kot bogoslovec se je udeleževal debat o poklicu katoliškega pisatelja nasploh, kakor sem omenil v Kunstljevi knjigi Butara, in pisal prozo v Vrtec, Mentor, Rast. . . kakor mi je nekoč v pismu omenil, so se katoliški mladi pisatelji tiste generacije zbirali v Ljubljani v skupino Ognjišče, verjetno že tedaj, ko je zapustil semenišče (med okupacijo). Ta skupina se je nekako začela s sv. mašo v škofiji, sestajali pa so se v Jugoslovanski tiskarni. Sam mi je svoj čas omenil, da so bili v tej skupini Mitja Šarabon, Jakličeva, Z. Simčič, S. šali in drugi... kar bo treba pač še kdaj pojasniti, saj so potemtakem še tu med nami njegovi vrstniki teh let.
Vem pa to : tedaj je imel že napisano in urejeno pesniško zbirko Piščalka, ki jo je izročil pesniku Severinu šaliju, s katerim sem tedaj imel pogoste in tesne stike. In ta jo je pokazal meni. Iz nje sem izbral dva planinska motiva in ju priobčil v Domu in svetu. Nimam revije pri rokah, da bi zdaj pogledal v ta njegov prvi revijalni tiskani tekst, v ta donesek, bi ga je napravil za „dom-insvetovca“ v času mojega urejevanja; spominjam se pa, da sta bili pesmi izraz planinskega razpoloženja, majhni sicer, toda z močno poudarjeno planinsko floro (murke, planike...). Bili so ti pesniški prvenci sad nekako istega dobnega razpoloženja, ki je dalo tudi Balantičeve velikoplaninske motive. Samo ti dve pesmi Mauserjeve muze izpred druge svetovne vojne sem poznal, nič več, kajti takoj nato je postal pri-
Kranju in ugotovili, da „je marsikaj odkril“. Poudarjali pa so tudi, da je „poleg smotrnega dušnopastirskega dela (pridige, spovednica, prosveta s primernimi igrami) treba neke samopomoči“. Zdi se, da so pri tem mislili na tretjo točko škofovih navodil za o-brambo proti komunizmu, ki jih je v pismu duhovnikom objavil v začetku marca 1936. Zelo pa so se zavzemali tudi za karitativno in gospodarsko socialno delo kot važno sredstvo proti komunizmu, kar je oboje v svojem predavanju krepko podčrtal dekan škerbec.
V začetku leta 1937 je škof Rožman napisal duhovnikom sledečo sodbo: „Ne zapirajmo oči! živimo v času, za katerega velja beseda Jezusova rabljem: ,Haec est hora vestra et potestas tenebrarmi (Lk 22, 53) !“ To je vaša ura in oblast teme! Leto 1937 je dalo škofu prav. Oblast teme je začela zmagovati tudi v Sloveniji.
(Iz tretjega dela življenjepisa škofa dr. Rožmana, ki ga je napisal dr. Jakob Kolarič CM, str. 47-48.)
"^LONDONU je umrla vdova medvojnega britanskega predsednika Win-stona Churchilla, Klementina Spencer-Churchill, stara 92 let. Pogreba so se udeležili nečak Winston Churchill z družino, princesa Aleksandra ter bivša predsednika Heath in McMillan. Britanska vlada bo zastopana na spominski svečanosti, ki jo bodo za umrlo priredili za novo leto, ko bodo prišli v London tudi predstavniki drugih zahodnih vlad.
povedovalec in prevajalec nemške proze. To se pravi: poznal sem Mauserja prej kot pesnika, kakor pa pripovednika.
V poznejjših pisemskih zvezah z njim mi je poročal, da se ta zbirka verzov ni ohranila, ali vsaj ne ve, v čigavih rokah je zdaj. Pač pa mi nekje omenja, da je med okupacijo napisal nekaj Čiklov domobranskih in proti-okupatorskih motivov, pesmi iz časa po padcu Turjaka, ko je bil iz Kočevja z drugimi bogoslovci poslan v stiški samostan kot partizanski napoluj etnik. Razbežali so se partizani ob prvi nemški ofenzivi, bogoslovci pa se vrnili domov. Tedaj je te svoje napisane pesmi pokazal pisatelju F. K. Mešku, ki se je po izgnanstvu v Bosni in Srbiji vrnil v Slovenijo in našel miren kotiček v Stični. V Stični je prosil Mauser Meška, naj skrije njegove protipartizanske pesmi, česar pa Meško ni hotel: ali se je bal, ali pa ni hotel iz tihih simpatij do OF, ki jih je tedaj gojil. Te pesmi je tedaj Mauser uničil v Stični, toda nam je to priznanje dokaz, da je tedaj pisal predvsem pesmi in to s protioku-patorskimi in protipartizanskimi motivi, ki jih imamo tako malo dobrih iz te viharne dobe.
Tudi po maju 1945 je pisal — pesmi, kakor mi piše, kajti — imel jih je cel zvezčič, tudi z revolucionarnimi motivi, pa jih je pred izgonom iz domovine v zadnjem hipu zadegal nekam pod stopnice. Tam so v tridesetih letih pač strohnele, če niso medtem prišle komu drugemu v roke. Za te pesmi mu je bilo mnogokrat žal, mi piše. Bile bi dokument dobe.
Iz teh poročil pisatelja samega vem, da je bil torej Mauser v svojih začetkih predvsem pesnik, šele služba pri uredništvu Slovenčeve knjižnice mu je sprostila pripovedni dar, da je za svojo založbo pripravil prevod Federerjeve planinske zgodbe Ljudje in gore, torej z motivi njegovih prvih dominsvetov-skih pesmi, in začel sam pisati povest Rotijo in Dom v globeli. To so bila prva njegova pripovedna dela, ki pa se niso ohranila. Le zasnutek Rotije je prinesel v begunstvo in na njih začel svoje pripovedno emigracijsko pisanje.
Mauser ni nikdar v sebi ubil lirika. Kako poln poezije je na pr. njegov tragično lepi — prvič anonimno napisani odlomek iz Mrtvega bataljona v Strtih cvetovih 1. 1946! Kako baladno lirične vložke je rad vstavljal v odgovore svojim otrokom kot Striček iz svojega kotička v Ameriški domovini! Nekaj takih poetičnih mest sem mu že svoj čas za petdesetletnico zbral v podlistku Svobodne Slovenije. Predvsem v manjših feljtonih pride do veljave njegova poetična meditacija, polna preg-ljevskih baladnih in ekspresionističnih poant. Jesensko pismo, ali Rože v vazi in še in še: ali niso to pesmi v prozi?
Prav res: nekako po izidu celotne trilogije Ljudje pod bičem, ko se je z vso silo, naporom in gradivom vrgel v pisanje in grajenje Baragovega življenja, se je kot za oddih sprostila spet /njegova pesniška žila. Za oddih in med oddihom, med pisanjem in — med vrtanjem svedrov, ali med kosilom, kakor mi piše: „Pošiljam ti originalni listek, da vidiš, kje včasih napišem pesem... pri večerni južini, ob železni mizici za strojem v tovarni. To je fabriški papir, ki ga imamo za razne stvari, malo je oljnat.. . daj ga svoji hčerki za spomin, da bo vedela, kako smo se siromaki za slovensko besedo po svoje mučili, pa kako malo smo želi... “ (sept. 1963).
Nekaj takih lističev imam v svojem arhivu. Take lističke je dobival gotovo tudi p. Fortunat v Chicagu, ki jih je potem priobčeval v Ave Maria. In župnik Kopač v Torontu za Božjo besedo. In še drugi drugod. Meni jih je pošiljal za Meddobje, pa tudi za Zbornik Svobodne Slovenije. Svoj čas sem mu pisal, naj misli na zbirko, kajti vidno zori njej. Pa zdi se mi, da ni on toliko mislil nanjo, kot njegova gospa. Iz teh križem kražem priobčenih pesmi, o katerih Mauser ni vodil nobene evidence, ni vedel, ali so že izšle ali še ne, in kje... Iz takih zavrženih lističev je gospa Mimi začela razbirati tekst in prepisovati pesmi, brez sistema in brez reda, in napravila zbirko, ki jo je Mauser osebno prinesel ob zadnjem bivanju v Buenos Aires in sta mi jo z gospo izročila v moji hiši: „Poglej, če je za kaj in priobči jih, kjer koli in kdor koli bi jih želel. Nekaj sem jih izročil p. Fortuna tu za Ave Mario, pa če jih bo hotel g. škerbec za Duhovno
M.
Teologi z Mandičevega trga
Podirali so evharistične križe
nike napadajo.“ Omenjali so štrajk v
Sveti večer
Betlehem je nared.
In jaslice na mahu.
Zdaj
lahko pojemo.
Stare
božične pesmi.
Zdaj
se lahko igramo za veliko mizo.
In jemo režnje in orehe in po vitice.
Zdaj
lahko sedemo za toplo peč, tesno
drug poleg drugega in se pogovarjamo.
O vsem in o vseh.
In gledamo
okrašeni Betlehem in jaslice pod njim.
Zdaj
se ima.mo radi kakor nikoli.
Na sveti božični večer.
Stanko Janežič
življenje, mu jih daj. Stori z njimi, kar hočeš...“ In teh pesmic, ki jih je spa-berkovala in pretipkala gospa Mimi, je nad 200!
Ker je Slov. kulturna akcija imela v programu izdajo Zdomske antologije, ni bilo videti, da bi jih mogla izdati v tekoči delovni dobi (1976-1977), ko je bil program že določen; zato sem jih hranil za bodoči letnik, toda mimogrede jih dajal na razpolago tudi uredniku Duhovnega življenja. Tako so se v zadnjem letu začele množiti Mauserjeve pesmi po naših duhovnih revijah, predvsem v Ave Maria in pri Duhovnem življenju. Smrt pesnikova je povzročila, da so prišle na svetlo njegove predsmrtne pesmi, v katerih je Mauser slutil svojo bližnjo smrt in se vživi jal vanjo z vso vdanostjo in globoko zaverovanostjo v večnost. Izvirajo pa te pesmi vse iz tiste rokopisne zbirke, ki mi jo je izročil spomladi 1976.
Zdaj jih izbiram, da jih priobčim za njegovo smrtno obletnico.
In vidim: Mauser je bil velik pesnik. Čudovito nežen, subtilen, čustven, pa ne sentimentalen. Pesnik intimnega bivanja z naravo, pa ne impresionističen, temveč z naravo, vso izžarevajočo duha in zemljo, segajočo od prvega stvarenja do zadnjega poveličanja preko dobe umiranja in presnavljanja. Vidi jo kot celoto od ustvarjenja do uničenja na sodni dan, vidi jo v njeni bivanjski resničnosti in duhovni pomembnosti. Narava in Kozmos. Prst in Duh. Rojstvo in Smrt. Svet rož in oblakov in mravelj, svetlobnih senc in zastrtih svetlob, igranje barv in menjanje čustvenih sprememb, umiranje in razcvetanje. Zemli? v svojih barvah spomladi in poletju in jeseni in zimi in Duh, ki jo obsenčuje in ki se hrani iz nje. Je impresija Murna in Kosovela, pa ekspresivnost Vodnika in Kocbeka. Mauser je modemi pesnik pa staro preprost, ki ga lahko dojame otrok, slehernik, ki ima dušo in srce. Včasih ta pesem zazveni kot japonska trivrstičnica, včasih kot kitajski tuš, včasih te prime kot slika z mehkimi pastelnimi barvami, včasih ko svetopisemski psalm, vedno pa je fran-čiškovsko zaljubljena v zemljo in njeno razcvetenost, zemljo, ki jo pa Mauser vidi v njeni večnostni podobi in svrhno-sti. Tale Mauserjev citat bi ’tem pesmim lahko dal motto: „Če ne čutiš, da je v vsakem drevcu, v travi, v cvetju, v prsti sled božjega božanja, potem si od narave daleč.“ (Am. Dom., 19. 4. 1968).	!
Ne bom razčlenjeval Mauserjeve poezije: danes v mesecu pred njegovo prvo smrtno obletnico samo odkrivam Mauserja kot pesnika, napovedujoč izbor njegove poezije, ki ga je za počastitev njegovega spomina napovedala Slovenska Kulturna akcija za skorajšnji čas, in za pozneje izdajo vseh pesmi v Zbranih spisih Karla Mauserja, ki jih bo v novem letu 1978 začela izdajati Mohorjeva družba v Celovcu.
Prepričan sem, da bo s tem potrjen tudi Mauser kot — pesnik.
DJILAS O SLOVENSKEM PARTIZANSTVU
MANJVREDNOST VIDMARJA, RUSA IN KOCBEKA
Sleherni mit, ki doslej še morda pri katerem slovenskem naivnežu obstaja bodisi v Sloveniji ali v zamejstvu in zdomstvu, da je bil boj slovenskega komunističnega partizanstva s Kardeljem in Kidričem na čelu v okviru tkim. O-svoibodilne fronte boj za narodno osvoboditev in ne boj za partijsko nadvlado nad slovenskim narodom, je dokončno ugonobil Milovan Djilas s svojimi zapisi v svoji zadnji knjigi „Vojni čas“ (Wartime), o kateri smo 'že poročali v našem tedniku.
V tretjem delu poglavja, ki nosi naslov „Novi režim“ (The new regime), obsegajočem deset strani (od 332 do 342), Djilas popisuje vtise in zaznanja, ki si jih je nabral ob svojem, edinem medvojnem obisku v [Sloveniji, ko se je udeležil partijskega zborovanja v Kočevju oktobra 1943, na vabilo Kardelja. Tam se je prvič srečal razen s svojimi predvojnimi partijskimi tovariši Tomšičem, Zidanškom, Slander jem, Kidričem, Šnetjurcevo, Leskovškom in drugimi tudi z „najvažnejšimi nekomunisti'“ v vodstvu OF: Josipom Vidmarjem, Josipom Rusom in Edvardom Kocbekom.
Odkrito popiše značaje in koristno budalost teh „nekomunistov“, njihov oportunizem in zaslepljenost pred edinim ciljem partije, ki je bil: izključno vodstvo revolucije za oblast.
Za Vidmarja direktno zapiše, da je bil „oportunist“, ki „ni predstavljal nobene politične skupine“, da je »gledal na marksizem kot na najznačilnejšo moderno socialno ideologijo“, da pa sta ga Kidrič in Kardelj jemala tako malo v poštev, da „sta se posvetovala z njim le v nevažnih zadevah.“ ‘
Partija je, piše Djilas, sprejemala pristaše nekomunističnih strank „z odprtimi rokami — seveda, samo če so pristali na oborožen iboj“, kar pomeni: na rop, požig, umor. In nadaljuje: „Formiranje odn. obnova razpuščenih strank sploh ni prišla v poštev“ za partijske načrte. „Sodelovanje posameznikov ali skupin iz teh strank je bilo le za videz in simbolično“ in „te skupine niso nikdar imele nobenega vpliva“, pribija Djilas.
Za Josipa Rusa, vodjo slovenskih Sokolov in za Sokole, ki so se vključili v partizanski boj proti slovenskemu narodu, Djilas zapiše, da so bili „ideološki nedolžneži.“
Kocbeku Djilas pripisuje „zaverovanost v samega sebe“ in da je bil v partijskem vodstvu „bolj cenjen in po-
menljiv, kakor pa so bile sile, ki jih je predstavljal, kajti z nastopom bele garde... je postala možnost levičarskega socialističnega katolicizma zelo majhna. Katoličani, ki so se pridružili partizanom, so bili asimilirani, obkoljeni in absorbirani. V polnem razmahu je bil razkroj družbenih in narodnih vizij tistega katolicizma, ki si ga je Kocbek očividno predstavljal kot nekaj ljudskega in slovenskega, in to je bila njegova osebna tragedija.“ Djilas zatem tudi zapiše, da oblasti „mi komunisti ... zaradi svoje nepopustljivosti do naših ciljev nismo mogli deliti z nikomer“, ko razpravlja o Kocbekovi naivnosti o možnosti sodelovanja s partijo. Tudi Kocbekov tkimi krščanski socializem Djilas pravilno oceni za „vero, ki je izgubila svojo privlačnost v dobi, ki je bila odločilna za Slovence.“
Djilas tudi zapiše, da je partizansko VOS, ki jo razčleni po rusko „var-nostno-obveščevalna služba“, vodila Kidričeva žena Zelenka (pravilno ime Zdenka — op. ur.), da pa so se „Tito in njegovi tovariši jezili, da je premalo brigad v Sloveniji in da jim primanjkuje človeškega materiala. To nezadovoljstvo nad majhnim številom partizanskih borcev v 'Sloveniji je trajalo do konca vojne.“ Med razlogi za to „majhno število partizanskih borcev“ Djilas našteva „klerikalizem kmečkega prebivalstva in odpor mestnega prebivalstva in delavcev proti gverilski vojni“, kar je lep poklon zrelosti slovenskega naroda, ki se ni dal tjavdan zapeljati marksističnim utopičnim vabam.
Djilas tudi prizna, da brez napada „neslovenskih partizanskih enot“ komunizmu ne ibi bilo mogoče zavladati nad Slovenijo, ko zapiše: „Ravno neslovenske enote so bile tiste, ki so ob koncu vojne preganjale Nemce, ustaše in četnike v Sloveniji““ in navaja Titovo izjavo v tej zvezi: „Vraga bi se (Slovenci) lahko sami osvobodili, če ne bi prišli na pomoč'Srbi in Hrvati!“ Zamolčal je pri tem seveda najvažnejše dejstvo, da se tudi Srbi in Hrvati ne bi „sami osvobodili“, če Titu in njegovim partizanom ne bi prišla na pomoč sovjetska Rdeča armada s svojimi tanki.
Pa naj si bralec kar sam ustvari zadevno sliko iz dobesednih navedb iz zgoraj omenjenega poglavja Djilasove-ga Vojnega časa, ki sledijo v prevodu iz angleščine. (Podnaslove je dodalo uredništvo in z mastnim tiskom podčrtalo. nekatere _ tekste.)
Dr. Jakob Kolarič, C. M.
ŠKOF ROŽMAN IN DOMORRANCI
ODLOMKI IZ ČLANKA
Na vabilo sva se žujović (predvojni član ÖKKPJ, po vojni Titov finančni minister, 1948 izključen iz partije, ker se je odločil za Stalina proti Titu — op. ur) in jaz odpravila iz Otočca, verjetno 25. septembra (1943), na slovensko protifašistično zborovanje (v Kočevju). Dr. Ribar je tudi odšel, dasi posebej...
Žujović in jaz sva prišla v Slovenijo 27. septembra. Najprej sva se ustavila v gozdni postojanki v Rogu, v udobnih lesenih kočah, ki so bile spretno kamuflirane. Tu so bili vodje partije iz slovenske Osvobodilne fronte. Tomšič, Zidanšek, Šlander, mnogo mojih drugih znancev iz zaporov ali iz podtalnega delovanja pa je bilo ali pobitih ali pa v ječah. Toda ostali so bili srečni, da me zopet vidijo — Boris Kidrič, Lidija Šentjurc, Luka Leskovšek in drugi. Vsi so bili zaposleni s pripravami na zborovanje — s poročili, resolucijami in organizacijo samo.
Josip Vidmar — oportunist
Tam sem tudi srečal najvažnejše nekomuniste v vodstvu Osvobodilne fronte: Josipa Vidmarja, Josipa Rusa in Edvarda Kocbeka. Vidmar ni predstavljal nobene politične skupine, bil pa je najodličnejši med njimi: priznan literarni kritik, vpliven med liberalnim nekatoliškim razumništvom. Takrat ni bil član partije niti ne marksist. Sprejel je revolucijo kot zgodovinsko priliko za slovensko ljudstvo, medtem ko je gledal na marksizem kot na najznačilnejšo moderno socialno ideologijo, dasi pomanjkljivo, predvsem v njenem e-stetskem pogledu. Bil je oseba s širokim evropskim kulturnim obzorjem, z živahnim prefinjenim nastopom in izražanjem: pozitivist in domoljub, in kot tak divji nasprotnik klerikalizma in fašizma; tudi oportunist v svojih vztrajnih naporih vnesti estetsko strpnost v komunizem. Kardelj in Kidrič sta se posvetovala z njim le v nevažnih zadevah, dasi je že bil izpovedal zgodovinsko vlogo partije. Vsled vodilne vloge partije v Osvobodilni fronti je bilo vse to očividno le formalnost. Kardelj mi je takrat povedal, da sta se on in Kidrič prav nedavno zapletla v dolgo in mučno debato z Vidmarjem in Kocbekom, da bi ju prepričala, da je nujno, da sprejmeta vodilno vlogo partije v Osvobodilni fronti.
Jaz nisem razumel, zakaj naj bi se morali naši zavezniki v protifašistič-
nem gibanju odpovedati svoji neodvisnosti tudi formalno ter sem vprašal Kardelja: „Zakaj si moral tako zelo nanju pritiskati?“
Kardelj mi je pojasnil, da se je položaj v Osvobodilni fronti spremenil: partija je bila tista, ki je vzdrževala oborožene oddelke in krajevne oblasti; zato je morala Osvobodilna fronta, dasi je morala biti široka, združena organizacija, izgubiti prvine koalicije.
Jaz sem. menil, da bodo prvine koalicije izginile sčasoma enostavno zaradi dejstva, da ne bo ustanovljena nobena organizacija, ki bi bila vzporedna s partijo. Toda v Sloveniji se je položaj razvijal drugače, kakor v ostali Jugoslaviji, prav tako kakor tudi vstaja sama. Drugje ni bilo organizacije, kakor je bila Osvobodilna fronta ali kakega skupnega programa, kakor je bil tu, sklenjen med partijo in drugimi skupinami v Fronti. V trenutku svoje ustanovitve, aprila 1941, je osemnajst skupin vstopilo v Osvobodilno fronto, toda so se postopoma stopile v splošno gibanje, v katerem je komunistično vodstvo raslo v moči enostavno zato, ker je bilo najbolj ideološko, najbolj odločno, najboljše organizirano, najbolj realistično. (Tu navaja Djilas, da je bila OF ustanovljena aprila 41, kar pa je zgodovinska netočno, ker je dokazano, da je bila ustanovljena šele junija 41, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo ■— op. ur.) Centralni komite Jugoslavije se ni oziral na preteklost glede pristašev buržujskih strank, temveč jih je sprejel z odprtimi rokami — seveda, samo če so pristali na oborožen boj. Formiranje odn. obnova razpuščenih strank sploh ni prišla v poštev; to bi škodovalo enotnosti vstaje in bi lahko celo koristilo sovražniku. Sodelovanje posameznikov ali skupin iz teh strank je bilo le za videz in simbolično; razširilo je bazo vstaje in pomagalo k spremembam. Toda v bistvu ni nikdar šlo dalje, kakor to — razen v Sloveniji, na začetku. Toda tam niso te skupine imele nikdar nobenega vpliva, še manj organizacijske moči ali militanci-je partije. Takšne so bile razmere v Osvobodilni fronti, kakor se spominjam, dasi moram priznati, da se še danes nisem povsem dokopal do razumevanja te zadeve. Zdi se mi, da je imel Tito prav, dasi je to rekel trideset let pozneje: „Nekaj sličnega se je dogajalo v Sloveniji. Bila je, končno, državljanska vojna. Toda med vojno nismo hoteli o njej govoriti, ker nam to ne
bi prav nič koristilo.“ (Vjesnik, Zagreb,
24.	maja 1952.)
Josip Rus — ideološki nedolžnež
Josip Rus bi imel še manj možnosti za kakršno koli politično vlogo kakor Vidmar, če ne bi šlo za vojno, kakršna je bila. Toda, nasprotno od Vidmarja, Rus ni pokazal nobenega nagnjenja k temu, da bi igral resnično politično vlogo. Bil je že zelo v letih, toda močan. Bil je počasen v mišljenju, toda bil je trdovraten. Bil je vodja Sokolov, telovadne organizacije, ki je imela izvor na Češkem pod Avstro-ogrsko ter se je razširila po slovanskih deželah. Jugoslovanska ideja je bila bistveno in utrjeno načelo te organizacije. Zato je organizacija igrala različno vlogo med jugoslovanskimi ljudstvi, odvisno od o-rientacije narodnih vodij: v Srbiji je bila večinoma velesrbska; na Hrvaškem predvsem centralistična in ‘‘protihrva-ška”; in v [Sloveniji, pro-jugoslovanska. Jugoslovanska ideja — vez med slovensko usodo in preživetjem ter obnovo Jugoslavije — je bila tista, ki je privedla Rusa in [Sokole v sodelovanje s komunisti in pozneje tudi v bojno tovarištvo z njimi. Sokoli so bili vojaško vztrajni in narodno zavedni. Prav to je bilo tisto, kar je vodilo te ideološke nedolžneže v roke komunistom, zlasti, ko se je ponesrečila vstaja jeseni 1942 ter je partija ostala edina neprizadeta, zbiralna sila. Ko sem bil v Sloveniji, je bil Ruš vidna in edinstveno ornamentalna figura, dasi so se mlajši ideologizirani Sokoli že povzpeli v visoke položaje v vojaških enotah, v upravi in celo v partiji.
Edvard Kocbek — zaverovan sam vase
Kocbek je, na drugi strani, ohranil svoje lastno duhovno jedro, verjetno zato, ker je bil razumsko in metafizično veren. Njegova zaverovanost v samega sebe je ibila okrepljena z njegovo poduhovljeno, asketsko zunanjostjo. Nikdar mu ni bilo mar za kakršno koli priznanje ali zunanji nastop. Bil je temeljito izobražen in široko kulturen, dasi se je to pokazalo le pri dolgih, utrudljivih debatah, v katere se je nerad spuščal. Kardelj in Kidrič sta cenila njegov literarni talent in hvalila njegov jezik in stil. Njegova poštenost in iskrenost nista bili samo nesporni, temveč je zaradi njiju bil mnogo bolj cenjen in pomenljiv, kakor pa so bile sile, ki jih je predstavljal, kajti z nastopom kolaboracionistične bele garde, organizirane iz katoliških množic, je postala možnost levičarskega, socialističnega katolicizma zelo majhna. Katoličani, ki so se pridružili partizanom, so bili asimilirani, obkoljeni in absorbirani. V polnem razmahu je bil razkroj družbenih in narodnih vizij tistega katolicizma, ki si ga je Kocbek očividno predstavljal kot nekaj ljudskega in slovenskega, in to je bila njegova osebna tragedija. Bila je morda tragična zveza z narpdom in vero, da je bil prežet mirne vztrajnosti, ki smo jo mi, komunisti, mogli razumeti iz lastnih izkušenj, toda katere zaradi svoje nepopustljivosti do naših ciljev nismo mogli deliti z nikomer. Kocbek bi motal priti jeseni 1942 v Bosno, da bi postal podpredsednik AVNOJ-a. Nikdar nisem slišal, in sedaj tudi ne verjamem, da je bil glavni namen spraviti ga iz Slovenije. Toda tudi če je bil tak namen, naši napori so bili takrat usmerjeni v pridobivanje čim širših krogov, zlasti v naših glavnih osrednjih ustanovah. O tem ni dvoma. Takrat, kakor vedno, je šlo v politiki za manipulacije. Toda Kocbek — kakor drugi, ki so sprejeli oborožen odpor in socializem, dasi ne tudi popolnega duhovnega monopola partije — ni bil za gotove razvoje: namreč, radikalizacijo v smeri ateističnega soeializma. Krščanski socializem je bil vera, ki je izgubila svojo privlačnost v dobi, ki je bila odločilna za Slovence, in ne samo za Slovence.“
Djilas zatem popisuje partizanski pokol turjaških protikomunističnih borcev in Kardeljev ukaz za pokol, o čemer smo poročali v prejšnji izdaji našega tednika, ter nadaljuje:
„Do pomladi 1942 je bila Ljubljana sedež (partizanskega) glavnega stana v Sloveniji. To je sicer zakasnilo porast naših enot, je pa okrepilo odpor v mestu samem... Razen vodij klerikalne stranke in vohunov, najetih med propalicami, je ibilo vse prebivalstvo ne samo na strani OF, temveč je tudi sodelovalo z odporniškim gibanjem. OF je izdajala časopise, revije in lepake. Od časa do časa je bilo možno slišati tudi radijsko postajo OF. Italijani so
Imel jih je rad, cenil jih je in bal se je zanje.
V zadnjih tednih pred usodnim 5. majem 1945 je škofa večkrat obiskal dr. Franc Bajlec, član Narodnega odbora. Vsakikrat mu je poročal o delu odbora. Nekako v drugi polovici aprila 1945 sta govorila tudi o domobrancih. Bajlec je povedal, da NO namerava ustanoviti Slovensko narodno vojsko in misli pri tem tudi na domobrance, da bi prešli popolnoma v sestav Slovenske narodne vojske, tako da domobranstvo, od gotove strani obdolženo sodelovanja z Nemci, kot tako sploh ne bi več obstojalo. Pri tem je škof hitro posegel v besedo in dejal: „Saj je domobranstvo vendar resnična in prava Slovenska narodna vojska — in nič drugo. To ime bi prav lahko imeli že od vsega začetka.“
Ko je dr. Bajlec omenil tudi, da je v načrtu NO zasesti vse slovensko ozemlje, je škof nadaljeval: „Če Narodni odbor resnično misli na zasedbo slovenskega ozemlja vsaj dol proti Gorici, Trstu in morju s temi fanti tako, kakor so, lahko naredi velike reči. Treba je stvar samo prav in pogumno vzeti v roke. Če bi po prvi svetovni vojni na Koroškem naredili isto, kar je storil general Maister v Mariboru, bi Koroška bila naša. Jaz imam tukaj spodaj (v škofijskem dvorcu) stalno stražo domobrancev. Živimo v razmerah, da lahko padem tudi jaz kot žrtev, kakor jih je padlo že toliko. Zato me stražijo. Jaz s temi fanti in še z mnogimi drugimi precej govorim. Zato lahko rečem, da pri teh fantih, mislim predvsem na moštvo, moram mnogokrat občudovati resnično pripravljenost tudi na najtežje žrtve.
Dr. Bajlec je bil zadnjikrat pri škofu Rožmanu 2. maja 1945. Kakor sam pravi v svojem na 11 straneh tipkanem spisu „Moji stiki s škofom dr. Rožmanom“, je bil to ne samo zadnji, ampak tudi najdaljši obisk pri škofu doma in kjer je škof tudi največ govoril sam. Bilo je že po neuspelem poskusu Narodnega odbora, da bi domobrance dobil v sklop Slovenske narodne vojske. Bajlec mu je prinesel slabe novice, škof je „bil kar žalosten in pobit“. Napeljal je pogovor takoj na domobrance. Dejal je: „Narodni odbor danes ne bi imel vseh teh neprilik z domobranci, če bi se vsi, ki so imeli z njimi opravka, držali vestno tega, kaj je bil namen ustanovitve in kaj naloga domobranstva. Zato se bojim, da NO z domobranci ne bo mogel ničesar več narediti. Je že vse prepozno. Ne morem Vam povedati, kako sem bil vesel in prav srečen, ko sem prvič gledal te naJše fante postavljene v vrsto in uniformirane. Za mene so bili od vsega početka to, kar so v resnici bili: Naša prava slovenska narodna vojska. Naša vojska, ki bi skrbela za red in mir na našem ozemlju in pripravljala našo svobodo in neodvisnost. Ne, da z njimi nekdo nekaj postane,
bili dejansko obkoljeni v mestu, ki naj bi bilo središče nove priključene province. Oborožene akcije in vohunstvo se je vtihotapilo v policijo, cerkveno hierarhijo in v italijansko upravo...
Živčno središče celotnega gibanja je bila VOS (Varnostno-otoveščevalna služba), ki jo je vodila Kidričeva žena Zelenka, ki je izgledala rezervirana in vase zaprta, bila pa je dejansko najpri-pravnejša za takšno delo, neomahljiva in podjetja. VOS ni samo izvedla vrsto ‘justifieiranj’ ali usmrtitev »— celo bivšega bana Natlačena, kljub njegovi italijanski straži — temveč je tudi a-retirala ljudi in jih zasliševala, vse to v okupiranem mestu z ne več kot
100.000	prebivalci. Ko sem prišel v Slovenijo — se pravi, ko mi je Kardelj vse to pripovedoval v gradu avstrijskega plemenitaša (Auersperga) — pa je bila OF v Ljubljani že oslabljena, medtem ko je VOS, dasi še vedno zanesljiva in učinkovita, bila že komaj kaj več kakor dobra obveščevalna služba. Z izrednimi ukrepi je Italijanom uspelo uničiti odpor in pretrgati mnogo zvez z množičnimi deportacijami in vojaškimi sodišči.
Odpor proti partizanstvu
Na stezi ob Krki, prav pod gradom, so pogosto prihajale mimo majhne e-note (partizanov). Bili so bolje oblečeni in bolje hranjeni kakor v Bosni in
ampak da z njimi dosežemo našo svobodo. Kadar je naš sovražnik, ki smo mu bili Slovenci vedno napoti, v stiski in nam ponudi nekaj, s čimer se "lahko osamosvojimo, je treba to takoj sprejeti in nič drugače. Saj nam tega ni ponudil radi nas, a mi bi morali to prav zaradi nas tako sprejeti.“
Nekdo izmed Rožmanove najbližje okolice v letih 1943 do 1945 pravi: „V zmago okupatorja nikdar ni verjel. Imel pa je vedno črne slutnje, kaj bo z našimi domobranci.“' Ta skrb za fante in može v domobranskih vrstah ga je gnala na Stadion in na Kongresni trg, kjer je šla parada mimo nunske cerkve.
Eden izmed vodilnih slovenskih mož iz laičnih vrst razlaga Rožmanovo navidezno kolaboracijo pri zaprisegi in pri defilaciji takole: „Rožman je bil neizmerna dobričina. Domobrance je i-mel prav tako rad kakor Orle in Fante. (Mišljeni so člani Fantovskih odsekov!) Za vse bi se bil pripravljen žrtvovati.“ Nekateri, ki so poznali to Rožmanovo ljubezen do slovenske mladine, so zabrenkali prav na to struno njegovega srca, ko so mu prigovarjali, naj se udeleži domobranske prisege. „Rekli so mu, naj gre zraven, češ da je drugače v nevarnosti obstoj domobrancev. Kdor je pa Rožmanu rekel kaj takega, je bil pripravljen vse storiti, da reši domobrance,“
Rožmanova zaskrbljenost zaradi fantov in mladih mož v domobranskih vrstah nam pa postane popolnoma razumljiva, če se spomnimo, kaj je slovenskim fantom zapisal v „Kresu“ leta 1940, ko je vojska že uničevala države in narode okrog Jugoslavije: „Naš narod ne sme poginiti. Zdrav mora priti skozi vihar evropske vojne in preteče revolucije. Vi, slovenski fantje, nosite v sebi kali bodočnosti slovenskega naroda. Ohranite jih zdrave in trdne, da bo tak tudi bodoči rod.“ (ŠR II., 188.)
Za te fante je Rožman tvegal svojo čast in ugled, ko so mu rekli, da so v nevarnosti.
Upoštevati pa moramo še nekaj. Škof Rožman je v domobranskih vrstah gledal sadove svojega dvajsetletnega “dela v Ljubljani. Te mlade može in fante v domobranski uniformi je kot profesor od leta 1920 do 1929 vzgajal pri Orlih, kot škof od leta 1929 do druge svetovne vojne pa v Fantovskih odsekih, v Katoliški akciji in v fantovskih Marijinih kongregacijah. Upravičeno je stavil vanje upe za bodočnost naroda in slovenske Cerkve. Zato ga je skrbela njihova usoda.
Kot tolikokrat prej v življenju in tudi še pozneje, se je škof Rožman tudi v svoji zaskrbljenosti za domobrance pokazal kot človek temnih slutenj, ki so se na žalost vedno uresničile. Ti mladi možje in fantje, katerim je že kot profesor in pozneje kot škof žrtvoval največ svojih dulšnih in telesnih moči in vse bogastvo svojega plemenitega srca, (Nad. na 5. str.)
Liki. V enotah je bilo več delavcev, kar jim je dajalo izgled večje homogenosti in solidarnosti. Imel sem vtis, kar sem slišal in videl, da slovenske brigade niso bile inferiorne od najboljših enot vrhovnega štaba, ki so se borile v nedavnih bojih. Na drugi strani pa so se Tito in njegovi tovariši jezili, da da je premalo brigad v Sloveniji in da jim primanjkuje človeškega materiala. To nezadovoljstvo v vrhovnem vodstvu nad majhnim številom borcev v Sloveniji je trajalo do konca vojne. Razlogi za to relativno majhno število so bili številni: bližina Avstrije in Italije, dobro razvit komunikacijski sistem, klerikalizem kmečkega prebivalstva in odpor mestnega prebivalstva in delavstva proti gverilski vojni, kar je tudi Kardelj potrdil.
Ob neki priliki po vojni, ko so na neki proslavi OF slovenski vodje izjavili, da je slovensko ljudstvo ustvarilo svojo državo z lastnimi napori, sem pripomnil, da takšna izjava ni primerna in to zaradi tovarištva v orožju jugoslovanskih narodov ter tudi zato, ker so bile ravno neslovenske enote tiste, ki so ob koncu vojne preganjale Nemce, ustaše in četnike v Sloveniji. To se je zgodilo na nekem neformalnem sestanku pri Titu. Tudi Rankovič je bil prisoten. Tito je z iročnično jezo izja-vil: „Vraga bi se lahko sami osvobodili, če ne bi prišli na pomoč Srbi in Hrvati !““
SLOVENCI V
Osebne novice:
Krsti: Krščena je bila v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Marija Cecilija Lecomte, hči Adolfa in ge. Martine roj. Jeločnik. Botrovala sta Avgust M. Je ločnik in Marija Rosa L. Lecomte. Krstil je msgr. Anton Orehar.
V	San Justo sta bila krščena Damjan Janez Karel Juhant, sin Janka in ge. Marije Ane roj. Opeka ter Marija Veronika Indihar, hčerka Marjana in ge. Jelke roj. Pucko. Botrovali so ga. Marija Opeka in Janez Juhant ter gdč, Anica Indihar in Tone Obriskal. Krstil ju je dr. Alojzij Starc.
V	cerkvi Čudodelne svetinje v A-drogué pa je bil krščen Boštjan Martin Osterc, sin Pavla in ge. Marjance roj. Stariha. Botrovala sta gdč. Marija Aleksandra Osterc in Andrej Stariha. Krstitelj pa je bil g. Marjan Bečan.
Srečnim staršem iskrene čestitke!
Poroka: Poročila sta se 18. decembra v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Ivan Jožef Teraš in gdč. Marija Monika Fink. Za priči sta bila ženinova mati ga. Albina Teraš in nevestin oče Ignacij Fink. Poročil ju je delegat msgr. Anton Orehar. čestitamo!
Nova slovenska diplomanta: Na Institute Superior del Profesorado Padre Elizalde je za profesorico matematike in kozmografije, z odličnim uspehom diplomirala gdč. Mimi Vesel.
Na jezuitski univerzi El Salvador pa je končal filozofske študije in dobil naslov licenciata prof. Andrej Rot iz Slovenske vasi.
Obema iskreno čestitamo.
Smrti: Umrl je v nedeljo 18. dQcem-bra v San Justo pri Buenos Airesu v
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1978
Z ozirom na uradno predvidevanje, da bo v letu 1978 inflacija v Argentini dosegla vsaj 100%, je uprava določila začasno naročnino Svobodne Slovenije za 1. 1978 v Argentini 8.500 pesov (po pošti pa 9.500 pesov). Ta znesek bomo povišali sorazmerno, če bi inflacija presegla predvideni odstotek.
Naročnino 8.500 pesov naj tisti, ki zmorejo, poravnajo čimprej v celoti. Tistim pa, katerim bi bil celoten znesek v breme, naj plačajo vsaj polovico čimprej.
Uprava Svobodne Slovenije
ŠKOF ROŽMAN (Nad. s 4. str.)
so bili konec maja pod pretvezo, da jih pošiljajo v Italijo, vrnjeni v Jugoslavijo, kjer so jih nečloveško mučili in pobili. Bili so po večini najboljši iz naroda. Deset do enajst tisoč cvetov, ki so se pod žarki Rožmanove nadnaravne ljubezni odprli Bogu in narodu, je bilo v nekaj dneh uničenih.
Njihova smrt je bila Rožmanova največja bolečina. Ne trpljenje desettisočev beguncev, ne njegova lastna usoda ga ni tako potrla kakor strašna smrt domobrancev, ki so razoroženi padali pod kroglami lastnih bratov. Njih prestreljena telesa ležijo v Teharjih, v Hrastniku, v okolici škofje Loke in Kranja, v ljubljanski okolici, v kočevskih gozdovih in drugod po slovenski zemlji.
Ko je škof Rožman zvedel, da Angleži domobrance s Koroškega vračajo novim oblastnikom v domovino, je pisal enemu izmed vodilnih mož med slovenskimi begunci: „Tvoje pretresljivo poročilo sem snoči prejel. Vsa ta strašna tragika našega ljudstva, o kateri sem iz Tvojih ust zvedel, in nekaj podrobnosti, me tako neznansko teži in boli, da se sploh ne morem izraziti. Saj iz vere skušam doumeti, da tudi to služi zveličanju duš našega naroda, da pač tudi mi zdaj gremo po težki poti preganjanja in mučeništva, po kateri Jezus vodi svojo Cerkev, da je zdaj tudi naš narod pač izbran, da svoje število mučencev pošlje v nebesa, kakor je pisano v Apokalipsi, da pomaga dopolniti od Boga določeno število mučencev, — a vse to gledati, sočutiti in sotrpeti je vendar strašno hudo.“ („Domovina v taborišču“, 221. 6. 1945.)
Pisec tega članka se spominja, kako se je škof Rožman nekoč v Kanadi, ko je pogovor nanesel na vračanje domobrancev, hudoval, skoraj razburjal, da nihče ni domobrancem svetoval, naj se razbežijo in po možnosti oblečejo civilno, ko je bilo že jasno, da jih Angleži vračajo Titu. Podlegli so psihozi, ki je nastala med njimi, da so šle nekatere skupine na angleške kamione kljub vednosti, češ kamor so šli drugi, gremo še mi. Ni več deloval razum, ker ni bilo nikogar, ki bi jih iz te psihoze prebudil.
ARGENTINI
37 letu starosti Martin Urbanija ml. Dne 19. t. m. pa je v Villa Lugano (Buenos Aires) v 66. letu starosti umrl Franc Dolenc. Oba sta umrla nenado-doma, od srčnega infarkta. Naj v miru počivata, preostalim izrekamo iskreno sožalje.
PAVEL BOŽNAR — 80-letnik
Kar težko verjame m o, da je za njim že toliko let bogatega življenja. Pa je le res.
Rodil se je
21.	decembra 1897 v Polhovem gradcu mami A-ni Setničar in očetu Pavlu kot najstarejši sin od osemnajstih otrok.
Kako se mu je godilo v mladih letih, je sam rad živahno pripovedoval ob večerih poslušalcem okoli sebe. Po dvorazredni osnovni šoli, ki je bila takrat pač edina v Polhovem Gradcu, je končal v Ljubljani uspešno trgovsko šolo. še kot mladoleten je moral v prvi svetovni vojni na fronto, kjer mu je bilo življenje prav previdnostno rešeno. Po vrnitvi je stal ob strani očetu pri njegovem lesnem podjetju. Preboleti so morali dve povodnji, od katerih je zlasti ena močno pustošila o-krog domače hiše in gospodaskih poslopij. Odnesla je tudi žago. A pridne roke pa njegova bistrost so kmalu vse nadomestile in celo veliko zboljšale. Po sorazmerno zgodnji očetovi smrti je odgovornost za gospodarstvo na ^domu prevzel on.
Leta 1927 se je poročil z gospodinjsko učiteljico gdč. Josipino Rihar. V srečnem zakonu se mu je rodilo 6 hčera, ki sedaj vse žive v Argentini, 4 med njimi z lastnimi družinami. Z veliko podjetnostjo je razširil lesno industrijo in nudil v domačem krjau številnim družinam možnost za preživljanje. Prav tako je oskrboval okolico z električno energijo iz svoje majhne električne centrale.
!Še kot fant je bil zelo aktiven član v katoliških mladinskih organizacijah, pogosto na vodilnih mestih. Kot mož je globoko posegal v javno življenje, npr. kot zaupnik SLS. Kljub številnim gospodarskim skrbem in močni zaposlenosti je vedno dobil čas še za dnevno sv. mašo. S pokojnim kaplanom g. An-onom Smoličem je odločilno pripomogel za zgraditev Prosvetnega doma, ki ga je moralno in gmotno podprl. Seveda so si ga sedaj prisvojili novi oblastniki.
Med italijansko okupacijo je bil s številnimi soobčani interniran na otok Rab, kjer bi skoraj umrl. Po vrnitvi je služila njegova pisarna sestavljanju prošenj za rešitev ostalih nedolžnih žrtev. Mnogo se jih je na ta način rešilo.
Komunisti so ga stalno preganjali in večkrat obsodili na smrt. Ne le, da ni hotel z njimi sodelovati, temveč je s svojimi jasnimi nazori odločilno vplival tudi na pravilno opredelitev delavcev in sovaščanov.
Po vojni se je z najstarejšo hčerko umaknil na Koroško v Vetrinje, od tam pa v Lienz in pozneje v Spittal. Kdo od takratnih taboriščnikov se ga ne spominja, kako je v imenu taboriške ambulante, z rdečim križcem na rokavu, vsak dan obiskoval družine po barakah, če kdo med njimi ne potrebuje zdravniške pomoči.
Ob prihodu v Argentino je živel nekaj časa v Buenos Airesu. Nato se je preselil v Mendozo, kjer si je zgradil ličen, prostoren dom. Po 10 letih ločitve se' mu je posrečilo dobiti od doma ženo in ostalih pet hčera. Tu je zvesto nadaljeval s svojo tradicijo —
udejstvovati se povsod, kjer je mogel kaj koristiti, najsibo na prosvetnem, narodnostnem ali apostolskem polju. Je tudi solastnik znane keramične tovarne CAGES, ki je pred leti omogočila nakup Slovenskega doma v Mendozi.
Letos v juliju je v krogu svoje širše družine slavil zlato poroko. V oktobru pa mu je umrla dobra m zvesta žena.
G. Pavel je mož molitve in dela,
vedno odprtih rok za vse potrebno. Ob prostem času rad mizari v svoji majhni delavnici na vrtu, na večer pa se redno pohiti v bližnjo cerkvico k sv. maši. Potem se posveča branju. Menda je ni publikacije v nasi skupnosti in ne pri Mohorjevi družbi, da je on ne bi imel in tudi prebral. Najlepsi pa so trenutki, ko se za „lahko noe zberejo okrog njega vnučki. Z očmi infusesi mu sledijo, ko jim razlaga Zgodbe sv. pisma.	.
Iskrene čestitke, dragi jubilant m Bog vas živi!
BUENOS AIRES
Božičnica Zveze žena in mater
Kakor druga leta, seje tudi letos zbralo veliko število družin, da se odzovejo povabilu Zveze slovenskih mater in žena in skupaj v domačem duhu
proslavijo rojstvo Kristusovo
V soboto, 17. decembra, nam je to prelepo doživetje pripravil odsek Zveze iz Slomškovega doma v Ramos Mejiji.
Ko je nastopal mrak, so nas gosp povabile v dvorano. V kotu so bll® P°' stavljene jaslice, na pogrnjenih mizah so gorele v božičnih motivih oMecene svečke. Zapeli so zvonovi. Ob njih spremljavi smo poslušal^ žične vesti, v duhu zdruzem z našimi dragimi doma m po svetu. Ga. Moj^a Majhen je prebrala božični evangelij, Zbor Zveze je zapel „Nocoj ne morem spati“ in „Rajske strune - Sledila je recitacija Mateje Hribar. Preko odra so prišli angelčki in ponesli Pagane svečke božjemu Detetu. Otroški zbor Slomškovega doma je Pod vodstvom gdč. Anice Šemrov zapel „In Povedat so prišli*4 in „Srečna si štalca . Ga. Lenča Malovrh je v imenu ramoskega odseka Zveze slovenskih mater m zena pozdravila vse navzoče nakar je predsednica Zveze ga. Pavlina Dobovšek povabila zastopnice vseh Domov da pn jaslicah prižgejo simbolične svežke, zna našega združenja. Zopet se je oglasi zbor žena in zapel „V 9aJicaH malihL in „O svetli dan opolnoči . Duhovni vodja Zveze, g. Škerbecnam je podal nekaj božičnih misli. Socialna referentka ga. Milka Pezdirc je v lepih besedah prikazala smisel božične ljubezni — pomoč bližnjemu. Sledil je govor ge Alenke Poznič, potem je otroški zbor zapel „Otroci, veselje nocoj se glasi“ in „Hej pastirci . Ga. Vladi Selan je recitirali delo Josipa Stritarja. Zopet sta se oglasila zenski zbor z ^Pastirci, kam hitite“ m otroški zbor z , 'Božična noč*4. Ga. Majda Kelc j recitirala Mauserja v spremljavi^ inoline (dr. Angel Kalin). Za zaključek so vsi navzoči zapeli „Sveta noe .
Od dobri postrežbi smo v božičnem vzdušju preživeli lepe trenutke. Program je bil pester in zelo dobro pripravljen. Zato se ramoškemu odseku Zveze slovenskih mater in žena prisrčno zahvaljujemo, da nam je dal možnost zopet doživeti pravi „Slovenski božič v Argentini“.
M. E.
RAMOS MEJIA
Občni zbor SDO in SFZ
V soboto 3. decembra je bil v Slomškovem domu občni zbor krajevnih mladinskih organizacij. Po poročilih dosedanjega odbora o preteklem delovnem letu so bile volitve novih odborov, ki so takole sestavljeni. SDO: predsednica Saša Zupan, tajnica Mojca Kalin, blagajničarka Irena Šeme, delegatinja v zvezni odbor Marija Novak, kulturna referentka Alenka Smole, športna ref. Andreja Škerlj in gospodinja Damijana Andrejak. SFZ: predsednik Ja-To Vii n	T ,r»TlO-
mladinski dnevi
Letos so obsegli dva tedna, od 11. do 20. novembra. Naši mladi so vključili v svoje vsakoletne prireditve tudi dva kulturna obiska iz Buenos Airesa.
V petek, 11. novembra smo bili najprej povabljeni na zanimivo avdiovizualno predstavo skupine mladih iz Mo-rona, ki so obiskali Slovenijo in se vrnili z bogatimi vtisi ter čustvi ob vsem, kar so videli in doživeli v domovini svojih staršev in na potovanju, pa tudi s prav tako bogatimi vtisi ter čustvi ob vsem, kar so videli in doživljali v domovini svojih staršev in na potovanju, pa tudi s prav tako bogatimi in obilnimi fotografskimi posnetki. In v prav te so nam ob spremljavi razlage in primerne glasbe želeli prikazati ob tej priložnosti tudi v Mendozi. Za srečne trenutke prelepih užitkov — prisrčna jim zahvala!
Naslednjo soboto, 12. novembra je bilo na sporedu gostovanje mladinske igralske skupine s Pristave v Buenos Airesu pod režijskim vodstvom g. Mihe Gaserja.
Ponovili so Moliérovo veseloigro „Namišljeni bolnik“. O vprizoritvi sami in njenem uspehu je v podrobnostih poročal naš list že ob premieri v Buenos Airesu. K ponovitvi v Mendozi naj dodamo najprej, da je naša skupnost v celoti izkazala gostom za pomemben kulturni dogodek svojo hvaležnost z obilno udeležbo in izpričala svoje zanimanje z napetim sodelovanjem ob dogajanju na odru ter sodelujoče nagradila z navdušenim odobravanjem.
K izvedbi sami bi omenili, da je bil v sicer zelo doživeto in prepričevalno predstavljeni glavni vlogi Argona g. J. Golob v začetnih prizorih nekaj preveč zagnan v hitrem govoru in zato v teh trenutkih manj razumljiv. V odlični izvedbi svoje vloge je ob njem prednjačila gdč. M. Kopačeva kot služkinja Toinette.
Režiser g. Gaser se je seveda znašel v mendoškem Domu pred težavami tesnih dimenzij na našem odru; pa jih je znal premostiti v najboljši meri.
To odrsko gostovanje zasluži ’-ot kulturni dogodek vse naše priznanje; vendar smo pa igralskim gostom dolžni vsi mendoški rojaki, ne le samo naši mladi, še drugo veliko hvaležnost, ko so ves izkupiček vstopnine poklonili kot prispevek v kritje stroškov za tlakovanje in dokončno svetlobno napeljavo na našem igrišču v ozadju Doma. Za oboje igralski skupini in njenemu režiserju naše iskreno priznanje in prisrčna hvaležnost
Naslednji teden v soboto, 19. novembra, je bil na sporedu mladinskih dni pevski nastop naših fantov in deklet. škoda, da so ga v zadnjem hipu z nedeljskega programa, kakor je bil napovedan na vabilih, prenesli na sobotni večer. Tako je seveda obisk bil temu primerno skromnejši!
Ni pa izgubil na svoji osnovni pomembnosti! Našim fantom in dekletom gre vse priznanje, da se ogrevajo za našo pesem in da so pripravljeni tudi na žrtve, ki jih učenje in priprava za nastop zahtevata. V tem smislu jim samo kličemo: v ljubezni do naše pesmi — dalje in kvišku! Vprav to sta dandanašnji mladini dva tako pomembna, dà, rekli bi kar bistveno potrebna momenta! Vztrajna volja za trajno delo (dalje!), ki zahtevata veliko "rt e v in samoodpovedi, pa neomajna odločenost za vzdržno rast in kvaliteten napredek (kvišku!).
Nastopilo je najprej 12 deklet, ki jih je pripravila gdč. Angelca šmon, in so nam prav ubrano zapele tri narodne. Sledili so samospevi g. Marka Bajuka ml. in gdč. Danice Bajukove, ki sta se nam ob klavirski spremljavi predstavila s svojimi študijskimi dosežki na tukajšnji Visoki glasbeni šoli
da, tajnik Franci Schiffrer, blagajnik Boštjan Kocmur, delegat v zvezni odbor Marko Kočar, kult. ref. Janez Bru~ la ml., športni ref. Marjan Loboda ml. in gospodar Jure Pintar.
Zključek srednješolskega tečaja
V	soboto 19. novembra se je končalo spet novo šolsko leto Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka v Buenos Airesu. Že zgodaj popoldan so se začeli zbirati dijaki, profesorji in starši v Slovenski hiši na zaključno prireditev.
Vsi dijaki so se zbrali po razredih, kjer so jim razredniki razdelili spričevala, jih pohvalili ali pograjali, kakor je pač bilo potrebno. Vsi tisti, ki imajo kak popravni izpit, so dobili spričevala le na vpogled, kajti končni fed se jim bo vpisal v spričevalo le po uspešno opravljenem popravnem izpitu.
Ob petih se je pričela zaključna sv. maša, ki jo je daroval katehet msgr. Anton Orehar in ki so se je udeležili vsi dijaki — letošnji abiturienti so zasedli sprednje stole — profesorji in starši. V pridigi je msgr. Orehar vzpodbujal vse dijake, kako se morajo resno potruditi, da dosežejo cilj — dobrega Slovenca in katoličana. Po slavnostni pesmi Hvala večnemu Bogu, so se vsi udeleženci zbrali v veliki dvorani, kjer se je po kratkem odmoru pričel drugi del.
V	dvorano so najboljši dijaki lah-skega leta prinesli slovensko, argentinsko in papeško zastavo, ki so jo navzoči sprejeli stoje. Sledili sta argentinska in slovenska narodna himna, ki ju je pela vsa dvorana.
Ker je bil ravnatelj tečaja prof. Marijan Schiffrer službeno zadržan, je namesto njega prejšnji ravnatelj Pavle Rant pozdravil predvsem goste iz lanu-
škega odseka in vse navzoče. V kratkem govoru je pokazal namen tečaja in cilje, ki si jih je zastavil, za konec pa je še vsem dijakom sporočil naslov počitniških nalog: Včeraj je bila osvobojena Slovenija.
Po njegovem govoru je bila razdelitev nagrad najboljšim dijakom letošnjega leta, ki so v spomin dobili Zbornike Svobodne Slovenije in nove ključnike ali obeske Zedinjene Slove-nije.	,	v .
Letošnji najboljši dijaki tečaja v Slovenski hiši so: 1. a — Jože Snoj;
2.	b — Danica Malovrh; 2. a — Metka Kahne; 2. b — Marija Snoj; 3. — Matija Debevec; 4. — Tone Bidovec; 5. — Andrejka šeme. Nagrajenci 2. a, 3. in
4.	letnika so nato prevzeli varstvo zastave.
iSledila je razdelitev diplom letošnjim abiturientom, ki sta jih delila razrednika tečajev v Slovenski hiši Stane Jerebič in iz Slovenske vasi Dušan
Šušteršič.
Vsakega abiturienta so navzoči počastili z viharnim ploskanjem.
Letošnji abiturienti so: Iz Slovenske vasi v Lanusu: Kati Adamič, Danijel Iglič, Branko Jan, Henrik Kunc, Jurij Miklič, Viktor Rot, Marta Šmalc in Marko Vilfan. Iz Slovenske hiše: Pavlina Dobovšek, Helena Dolinšek, Julka Drenšek, Matej Eiletz, Tatjana Fajfar, Jure Golmajer, Marko Grohar, Jože Groznik, Andrej Horvat, Peter Jakoš, Avgust Jeločnik, Monika Jerebič, Stanko Kahne, Marija Kalin, Tone
Kastelic, Andreja Kelc, Ana Marija Klemen, Ani Kočar, Marko Kočar, Tone Kovič, Veronika Kremžar, Marija Kržišnik, Ana Lah, Ciril Loboda, Alenka Lovšin, Lučka Makek, Feliks Oblak, Miha Peršuh, Nežka Petek, Slavko Rant, Jože Rožanec, Cvetka Schiffrer, Andreja šeme, Jernej štefe, Janez šter-benc, Marko Urankar, Mirjanka Vor-šič, Lučka Voršič, Veronika Zurc.
Poleg teh sta končala tečaj v A-drogueju še Andrej Zorko in Pavel Novak.
V imenu vseh abiturientov se. je zahvalila profesorjem Andreja šeme, ki je v svojem govoru tudi pokazala zavest in cilje današnjega slovenskega abiturienta v Argentini.
Nato je celotni peti letnik na odru dvorane izvajal zborno recitacijo Soči, ki je doživela lep uspeh.
Za konec pa je še prof. Pavle Rant razglasil izid volitev za novega ravnatelja, ki je letos postal ustanovitelj tečaja dr. Marko Kremžar. Ta je v svojem kratkem pozdravnem nagovoru samo nakazal smernice, ki bodo vodile njega in tečaj v prihodnjem letu: Zato, ker sem Slovenec, moram biti boljši! Vsi navzoči so pritrdili s ploskanjem.
Po končani prireditvi so abiturienti in. profesorji odšli na valeto v Slomškov dom v Ramos Mejiji, ki jo je letos pripravila Zveza mater in žena, pod predsedstvom ge. Pavline Dobovškove in v skrbni izvedbi ge. Nataše Kreči-čeve. Ta valeta je prijetno in družabno potekla v splošno zadovoljstvo.
Abiturienti so tudi letos izdali svoj almanah z naslovom Pogled nazaj — korak naprej, o katerem bomo poročali drugič.
1977 v Nlendozi
naše univerze. Tenorist M. Bajuk lepše zveni v nižjih, skoro baritonskih legaš, gdč. Danico Bajuk pa odlikuje svojstveno barvit nizki alt. Želeli pa bi bili — za naše mladinske dneve — na programu več slovenskih skladb.
Sledil je pod vodstvom Marka Bajuka ml. nastop fantovskega seksteta s tremi našimi domačimi pesmimi, ki so žele obilo navdušenja in priznanja in pa z Mašekovimi Mlatiči, ki so bili pa v izvedbi nekoliko omajani. Naj fantje v sekstetu vztrajajo in ne popuste! Tako se bo njihovo petje vedno bolj uskla-jalo v ubranosti.
Za sklep je nastopil improviziran dekliški kvartet z dvema pesmima, z domačo „Mrzu veter tebe žene“ in pa z „Edelweiss“ (v angleščini — iz znanega filma), čutili smo seveda nekaj začetniške negotovosti v intonaciji in interpretaciji. Tudi bi — za sklep sporeda — bolj pričakovali najsibo najpreprostejšo, pa doživljeno zapeto našo pesem.
Ob vsem tem pa nam je lahko v veliko zadoščenje dejstvo, da v naših dekliških in fantovskih srcih živi in plamti ljubezen do petja! Saj vemo: dokler bomo slovensko peli, bomo tudi narodnostno živeli! Pa še to: bratski Hrvatje imajo pomemben pregovor: Tko pjeva, zla ne misli!
Zato od srca iskreno ponavljamo: z vztrajnostjo —• dalje in s preudarnostjo — kvišku!
Naslednjjo nedeljo je bila dopoldne skupna maša, posvečena naši mladini. Fantje in dekleta so vsi v glasni zbranosti sodelovali v petju med svetim opravilom. V pridigi se je g. Jože Hom pomudil tudi v mislih na našo mladino.
Popoldne je bila pa „osrednja“ prireditev v Domu.
Igrišče je bilo dokončno prekrito s ploščicami in ob straneh so se ponosno dvigali štirje visoki svetilniki.
Tudi tu zaslužijo vso našo pohvalo in polno mero hvaležnosti vsi mladi, ki so se b tolikšno prizadevnostjo in žrtvijo zagnali v dovršitev tega pomembnega dela!
Napovedovalec je po zvočniku povabil g. Horna, da je opravil obredne molitve za blagoslovitev na novo dokončanih del in prostorov. Društveni predsednik Stane Grebenc se je iskreno zahvalil vsem, ki so pripomogli k dovr-šitvi teh del. Nato pa sta z ženo go. Marijo Grebenčevo slovesno odprla i-grišče.
Navzoči so bili nato povabljeni, da zasedejo ob straneh pripravljene prostore in pričel se je popoldanski program z mladinskimi nastopi,
Navzoči so bili nato povabljeni, da zasedejo ob straneh pripravljene prostore in pričel se je popoldanski program z mladinskimi nastopi.
V ozadju igrišča se je dvigal napis s klicem letošnjih mladinskih dni, povzet iz nove himne dr. M. Kremžarja „'Slovenija v svetu“:
Resnico ljubimo in mir, svobodo, vero, čast!
Ko se je mladina po skupinah postrojila na igrišču pod argentinsko in slovensko zastavo, so vsi navzoči odpeli obe himni in predsednik SFZ Peter Hirschegger je imel na navzoče kratek nagovor.
Govor predsednika SFZ v Mendozi
Trideset let je minilo, odkar so naši starši zapustili domovino. V novi domovini je bilo doslej storjenega mnogo na polju šolstva, prosvete, kulture in tudi na političnem polju — a ne dovolj.
Zdelo se mi je primerno, da za današnji mladinski dan uporabim nekaj misli dr. Marka Kremžarja iz govora, ki ga je imel pod naslovom „Naše korenine in rast“. Med drugim je povedal:
„Zdaj je napočil za mlado generacijo čas odločitve. Vsak nov rod mora na podlagi prejete dediščine storiti nov korak v smeri istega cilja. In kaj naj novi rod stori?
Najprej naj ostane zvest sam sebi, svojemu rodu, svojemu zdomskemu poslanstvu. Na to poslanstvo naj se mladi rod pripravi še posebej s študijem in delom. Poleg strokovnega je na mestu še študij splošne, posebno pa še slovenske zgodovine, socialnih in političnih ved, gospodarstva, predvsem pa poznavanje lastne krščanske filozofije. S tem v zvezi smo vsi, stari in mladi dolžni posredovati svoje talente, žrtvovati svoj čas in tudi materialno podpirati javne delavce, ki se žrtvujejo za naš skupni cilj. Naša dolžnost je pomagati ohranjati dušo slovenskemu narodu, pomagati njim, ki se trudijo, da komunizem v svojem padcu ne strmoglavi s seboj v praznino tudi našega naroda.“
Ker „resnico ljubimo in mir“, smo se dolžni boriti proti laži in nasilju;
ker „ljubimo svobodo, vero, čast“, hočemo ostati zvesti idealom naših prednikov, krščanski vernosti naših staršev.
Ljubezen je tista, ki ogreva in odpušča; nam pa naj bo ključ do lepšega sodelovanja za slovensko skupnost.
Tako nam Bog pomagaj!
Sledili so telovadni in rajalni nastopi otroškega vrtca, šolskega tečaja — s prosto vajo, naraščajnic •— z ritmično vajo, naraščajnikov — z „energično“ vajo in dekliškega krožka s prosto vajo „Koračnica“. Brez dvoma lahko trdimo, da so najbolj ugajali s_ svojim telovadnim nastopom naraščajniki, ki obetajo veliko napredka, če bodo svoje vaje gojili resno in _ redno, da ne bo njihova aktivnost — in to velja za vse nastopajoče edinice! — le pri-godniška, posvečena samo določenim občasnim nastopom.
Končno so pogrnili mize in razvila se je prosta družabnost s srečolovom.
Bb.
ga in četrtega razreda pa so pod vodstvom Gizele šušteršičeve pokazali, kako praznuje mamica god. Nato so učenci od tretjega do osmega razreda, ki sestavljajo šolski pevski zbor, pod vodstvom gospe Marjete Boltežarjeve krepko zapeli narodni pesmi Najboljše _sla»d-ko vince in Preljubo veselje. Sledila je lepa rajalna vaja z obroči, ki jo je naštudirala in vodila gdč. Lučka Zorko. Za zaključek so učenci sedmega in osmega razreda podali v zborni deklamaciji Zupančičevega Kralja Matjaža.
Zastopniki osmega razreda so nato predali šolsko zastavo bodočim osmošolcem. Na odru se je nato razvrstilo trinajst letošnjih abiturijentov (Kristina Avguštin, Karel čater, Adrijana Fišer, Gerard Grom, Monika Klobovs, Elizabeta Lenarčič, Lučka Petkovšek, Irena Rezelj, Valentina Stražiščar, Suzana Strle, Regina Truden, Jože Vomber-gar, Tomaž Voršič), od katerih se je voditeljica šole gdč. Katica Kovač prisrčno poslovila, jim prebrala pismo, ki ga je absolventom poslala predsednica Zveze mater in žena gospa Dobovškova ter jim razdelila spričevala. Kulturni referent Doma g. Janez Petkovšek pa se je zahvalil učiteljstvu za požrtvovalno vzgojno delo ter je čestital absolventom k srečnemu zaključku osnovne šole. Vsakemu absolventu je v imenu Doma v spomin na šolo izročil Hanželi-čevo knjigo Naše življenje.
Po mali pogostitvi otrok se je pričelo miklavževanje, ki je prineslo mnogo veselja vsem navzočim.
CARAPACHAY
Šolska prireditev v Domu
korel Marija, Papež Andrejka, Pirc Marjana, Selan Karel in Skarlovnik Marija. Prišli so na oder s slovensko zastavo in ga. Markeževa jim je razdelila v spomin na skupno osemletno šolsko pot lep dar — knjigo. Nagovorila jih je: „Odhajate in marsikaj od vsega tega boste odnesli s seboj, predvsem zavest, da ste potomci rodu, ki svoje vere in narodne zavesti v tujini ni zatajil. Tega ne pozabite: ne oddaljite se od naše slovenske skupnosti, radi zahajajte v slovensko družbo, saj se po vaših žilah, kljub temu, da ste rojeni v tujini, pretaka slovenska kri.“ Nato jim je prebrala pismo, ki ga je na že-
Goriška in
REVIJA TRŽAŠKIH ZBOROV
Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu je 27. novembra s pevskim nastopom enajstih zborov — dvanajsti, rojanski, ki je bil tudi najavljen, je ravno tedaj sodeloval s slovenskim petjem v veronski katedrali pri posvetitvi novega tržaškega škofa ■— proslavila vrsto jubilejev. Počastili so namreč ob tej priliki pevce in pevke, ki že petdeset in več let sodelujejo pri cerkvenem petju in organiste in zborovodje, ki nad petindvajset let vodijo zbore. Nastop sam pa je bil posvečen stoletnici rojstva in petindvajsetletnici spirti skladatelja Vinka Vodopivca, župnika v Kromberku.
SLOVENCI V
RAMOS MEJIA
Sklepna prireditev šolskega tečaja
A.	M. Slomška
V soboto 26. novembra je Slomškova šola zaključila svoje šolsko leto. S pestro akademijo. Veliko udeležba staršev je ponovno dokazala, da je slovenska šola kot punčica v očesu naše skupnosti, je nekaj, kar je za nas bistvene važnosti.
Akademija se je začela z vstopom zastavonoše s spremstvom ter slovensko himno Naprej. Predsednik šolskega odbora Lojze Lavrič j'e pozdravil zbrane učence in starše, nato pa je spregovorila voditeljica šole ga. Helena Malovrh.
Šolo je obiskovalo v let ul977 130 učencev: 68 deklic in 62 dečkov. Razdeljeni so bili v vrtec in osem razredov. Poučevale so naslednje učne moči: katehet Jože Škerbec, ga. Kristina Breznikar, ga. Majda Kelc, ga. Helena Malovrh, ga. Vladi Selan, ga. Alenka Poznič, gdč. Tinka Vombergar in gdč. Saša Zupan ter gospodje: Franček Breznikar, Marjan Loboda in Marjan Hribar. Kot pomočnice učiteljem so delovale gospodične: Andrejka Kelc, Andrejka Šeme in Marija Novak. Kot sodelavce s hvaležnostjo omenjamo: Stane Snoj — dekorater, Stane Novak — priprava prostorov, Hotimir Gorazd in Janez Bitenc — risanje in oblikovanje, ga. Ema Kessler — folklora, gdč. Anica Šemrov — petje. Šolski odbor s skupino staršev je požrtvovalno vodil Loj-zeze Lavrič. Kot vidite, cela ekipa ljudi, ki so si prizadevali, da je šola v vsakem osin: imela čim bolj resen značaj in . cim višjo raven. Zasluga učiteljstva in. staršev je, da je 90 odstotkov učencev osvoj io zahteven učni program, od teh vsaj 50 odstotkov nadpovprečno dobro. Otroke se je. navajalo tudi k socialnemu čutenju: tako so pobirali darove za misijone, zbirali rabljen papir kot njihov prispevek k vzdrževanju šole, priprava daril za očetovske in materinske dneve. Letošjhji -.osmošolci so •skupno s svojimi učitelji odšli na tridnevno taborenje v Tandil in tako prijateljsko zaključili osem let slovenske šole. Z zahvalo Bogu in v svesti oprav-. Ijene dolžnosti zaključujemo to šolsko leto z željo: Nasvidenje!
Staršev sem slovenskih sin, je bil naslov pesmice, ki jo je zapel zborček pod vodstvom gdč. Šemrovove in ki e nato povezoval posamezne točke sporeda. Katehet g. škerbec je nato podal nekaj versko-vzgojnih misli odhajajočim osmošolcem. Sledil je nastop Vrtca z rajanjem, I. in II. razred sta pokazala pokazala živo abecedo, zborček pa je zapel pesem Kekec. HI r. je predstavil Župančičevo curi Muri, IV. r. pa Slomškovo Preljubo veselje, Gregorčičevi pesmi Soči in Morje Adrijansko sta podala V. in VI. razred, zbor pa je zapel Slovenec sem. Osmi razred je predstavil prizorček M. Hartmanove Nedeljsko popoldne na vasi, nakar je za-orila pesem Slovenska smo mladina. (Sledil je tradicionalni obred predaje ključev in zastave: odhajajoči osmošolci svojim naslednikom v razredu. Po pesmi Hvala za vse prijatelje je nagovorila otroke ga. voditeljica. Osmo-šolka Irena Vidmar se je nato v imenu svojih sošolcev zahvalila vsem učiteljem, ki so jih spremljali v teh o-smih letih. Darilca, ki so jih izročili svojim učiteljem, so bili zunanji izraz te zahvale. V imenu staršev je izrekel besede zahvale J. Tomazin. Sledila je razdelitev spričeval in daril osmošolcem. Razrednik osmega razreda M. Loboda je nato naslovil prisrčne besede na svoje učence z željo za srečno pot v življenje. Pomenljiva pesem Zahaja sonce je zaključila to sklepno šolsko proslavo. Kot zahaja sonce in bo jutri zopet vstalo, tako tudi naša šola,
Sobota 10. t. m. in nedelja sta bili za tucumanske Slovence važna dneva, kakor ju še nikoli niso doživeli. Za soboto je bila napovedana blagoslovitev in slovesno odprtje nove velike tovarne, ki so jo postavili v Tucumanu bratje Oblak iz San Justa pod imenom “E. T. A.”, kar pomeni Establecimiento Tucumano de Aberturas S.A.I.C., tovarna za okna in vrata, ki je prva te vrste na argentinskem severu. V predmestju Lastenia (5 km od glavnega mesta), so na ledini postavili bratje Oblak izključno s slovenskimi podjetniki veliko štiridelno tovarno z desetimi hišami za uradnike in prav tako desetimi za delavce, moderno opremljene in s športnim igriščem. Za slovesno otvoritev tovarne so bratje Oblak povabili iz Buenos Airesa v glavnem svoje sorodstvo, uradnike svojih tamkajšnjih treh tovarn, lokalnega sanjuškega župana in župnika in nekatere predstavnike slovenskih podjetij itd. Tako je iz Buenos Airesa prišlo na slovesnost ok. sto slovenskih povabljencev. Deloma s turističnimi omnibusi po 20-ih urah vožnje v 1200 km oddaljeni kraj, deloma z avioni. Tam so jih namestili v svojih uradniških hiša, oz. v hotelih v mestu. Med povabljenci je bil celotni slovenski mladinski zbor Karantanija, ki ga vodi ga. Marija Fink-Geržiničeva.
Sobotni dan je bil posvečen slavnostnemu odprtju velikega podjetja. Impozantno pročelje tovarne ETA je bilo okrašeno z argentinskimi zastavami In pred vhodom je bil postavljen oltar.
ARGENTINI
ki se je to leto zaključila, bo vstala zopet drugo leto pomlajena.
Miklavževanje
V	soboto 3. decembra je obiskal mladež v Slomškovem domu nebeški dobrotnik sv. Miklavž s svojim spremstvom. Prihod je organizirala slovenska šola z učiteljstvom in sodelavci. Za primerno vzdušje je bil najprej kratek prizorček Pismo svetemu Miklavžu in rajanje angelčkov, katere je pripravila ga. Ema Keslerjeva. Medtem so pa zvončki naznanili prihod Miklavža z angelci in parklji. Ko človek gleda pet- ali šestletne malčke, kako v svetem strahu pridejo k pMiklavžu po darila, se nehote spomni na svoje prvo. miklavževsko doživetje, ki je res nekaj enkratnega. Morda ni odveč opomba glede Miklavža in parkeljnev. Otrok mora jasno videti in čutiti, da so par-keljni pod Miklavževo oblastjo in strah le porednih otrok.
Članski sestanek
Odbor Slomškovega doma je sklical za V nedeljo 4. decembra svoje člane na sestanek, da jim poroča o svojem delu. Po maši je bilo že kar vroče, zato so se zbrali kar na vrtu pod lipo, kot stari Slovani, da se pogovore o delu in življenju c Domu. Predsednik Ivan Makovec je v imenu vseh odsekov podal poročilo o delu in načrtih pa tudi o težavah, na katere naleti odbor. V živahnem razgovoru so člani povedali svoja mnenja, zelo pa se je poudarila želja navzočih, da se čimprej misli na zgraditev dvorane. Opoldne-je bilo pripravljeno okusno skupno kosilo.
Zaključek šahovskega turnirja
V	okviru šahovskega tekmovanja za prvenstvo, M ga organizira Zedinjena Blovenija, «se je v petek 25. novembra zaključil v Slomškovem domu turnir, ki je določil igralce, ki bodo zastopali Slomškov dom. Obenem je iz tega turnirja izšel šahovski prvak Slomškovega doma za leto 1977. Turnirja se je udeležilo 16 igralcev. Bil je borben ter napet prav do zaključka. Prvo mesto in predhodni pokal si je priboril inž. Janko Zakrajšek. Poleg predhodnega pokala je zmagovalec prejel še spominski pokal, drugemu mestu je pripadala spominska plaketa, vsi sodelujoči igralci pa so prejeli spominske medalje.
Po točkah so se igralci zvrstili takole: inž. Janko Zakrajšek 14, Janko Žakelj 12, Franc Vester 11,5, Janez Krištof 11,5, Bogdan Golmajer 9,5, Stane Škerlj 9, arh. Jure Vombergar 9, Jože šeme 7,5, Tone Skubic 7,5, Ivan Makovec 7,5, Tone Kastelic ml. 7, Herman Zupan ml. 5,5, Jure Pintar 3, Janez Brula ml. 2,5, Franc Tomazin 2, Matevž Potočnik 1.
Slomškov dom pripravlja za prihodnje leto poleg turnirjev za več kategorij, tudi šahovski tečaj, ki ga bo vodil Janez Krištof. Namen vseh teh prireditev je zbuditi še večje zanimanje za šah, pri dosedanjih igralcih pa dvigniti kvaliteto.
SAN MARTIN
Sklep šole škofa Rožmana
Slovenska osnovna šola škofa dr. Gregorija Rožmana, ki deluje že 29 let v San Martinu, je imela 10. decembra 1977 zaključek letošnjega leta. Zaključek je bil združen z akademijo in razdelitvijo spričeval. Akademija se je vršila v veliki dvorani Slovenskega doma. Na oder, ki je bil okrašen s slovensko zastavo, so prikorakali učenci prvega in drugega razreda in so pod vodstvom svojih učiteljic gdč. Marte Dimnik in gdč. Marije Žagar izrekli prisrčno voščilo očkom in mamicam. Učenci tretje-
Sv. mašo je opravil msgr. José Mar-cón, sanjuški župnik, z lepo pridigo o krščanskem socializmu in o marksizmu. Med sv. mašo je prišel novi tucuman-ski guverner general (RE) Lino Domingo Montiel Forzano s svojim spremstvom, ki sta ga sprejela predsednik lastništva g. Ciril Oblak in gerent tovarne _ ETA inž. Jože Žakelj. Po sv. maši je bila svečano dvignjena zastava, ki sta jo dvignila dva uniformirana delavca. Uniformirani delavci so predstavljali tudi častno četo ob drogu. Tucu-manska godba na pihala je zaigrala argentinsko himno, ki so jo peli vsi prisotni. Nato je gr al. Montiel Forzano prerezal trak v argentinskih barvah in tako uradno odprl tovarno. Zabrneli so stroji v tovarni in delavci ob strojih so simbolično začeli z delom, ki ga je opazoval guverner in spremstvo od stroja do stroja. Nato so se zbrali vsi v središču dvorane, kjer je na lepem odru bil ob sliki Zgodovinske hiše v Tucumanu (delo T. Oblaka) impozanten napis _v kasteljanščini: „Na slavnih zgodovinskih temeljih gradi Tueuman svojo briljantno bodočnost.“ Po latinski pesmi našega Gallusa, ki jo je zapela Karantanija, je govoril pozdravni govor gerent tovarne inž. Jože Žakelj, ki je podal zgodovino tovarne in njen namen pri graditvi tucumanskega gospodarskega razvoja. Izjavil je, da je tovarna ETA pripravljena brezplačno opremiti novo stavbo Državne tehnološke fakultete v Tucumanu z vsemi potrebnimi okni in vrati. Temu je sledil seveda velik
V soboto 10. decembra se je v slovenskem domu v Carapachayu zbrala v popoldanskih urah mladina s starši in drugimi obiskovalci Doma, ki so se u-deležili poslovitve absolventov slovenskega tečaja Josipa Jurčiča. Najprej so bile obdarovane s cvetjem učiteljice: ga. Marija Pleško, gdčni. Marta Korošec in Marjetka Slabe, ki so pod vodstvom ge. Majde Markriževe žrtvovale nešteto ur carapachayskemu šolskemu naraščaju. Tudi g. Matija Borštnar, ki že mnoga leta poučuje verouk, ima Velike zasluge v tej šoli. Marjetka Slabe se je zahvalila (šolskemu odboru, g. Amon ipa je podal blagajniško poročilo; njegova gospa je pravtako prejela rože za nenehno pomoč in pozornost, šolo je obiskovalo 35 otrok, od katerih jo zapušča 8 absolventov: Klemen Zinka, Klemenčič Sandra, Jeretina Tonček, Mo-
NOV GROB
V Vrtojbi pri Novi Gorki je umrl v devetdesetem letu Franc Gorkič, ustanovitelj in predsednik Kluba starih goričkih študentov. Gorkič je maturiral na goriški nfimški gimnaziji, bil nato uradnik pri goriškem deželnem odboru; zaradi fašizma je moral zapustiti Goriško. O.dšel je v Maribor in nato v Ljubljano. Leta 1941 je bil mobiliziran in so ga zajeli Nemci pri Ptuju. Po končani vojni se je vrnil na Goriško in je leta 1963 s prijatelji ustanovil Klub starih goriških študentov. Ta Klub, kateremu je bil pokojni Gorkič gibalna sila, si je nadel nalogo postaviti spominske plošče in spomenike političnim, kulturnim in narodnim delavcem na Goriškem. Klub je postavil že trideset takih spominskih plošč, in vsako odkritje je bilo združeno z veliko narodno slovesnostjo.
Na pogreb 18. novembra se je zbralo veliko ljudi. Pred pokojnikovim domom je govoril Kazimir Savnik, pogrebno mašo pa je opravil domači župnik Joško Kragelj, ki je v pridigi poudaril velik pokojnikov idealizem.
aplavz. V imenu fakultete se je vodstvu zahvalil sam rektor. V imenu tucumanske vlade pa je govoril podsekretar gospodarskega načrtnega izvajanja in koordinacije, ki je poudaril pomen te nove gospodarske postojanke v provinci. Po teh govorih je mestni župnik msgr. Diaz blagoslovil tovarno in pri tem posebej omenil, da je to uspeh slovenskih vseljencev. Karantanija je zapela Bachovo Alelujo, s čemer se je končala oficielna otvoritev. Kmalu nato je zapustil tovarno guverner gral. (RE) Montiel Forzano s svojim spremstvom. Za vse udeležence in delavce je sledila nato zakuska, 'ki se je razvila v živahno pomenkovanje in žlahtno gostijo.
Obisk „zgodovinske hiše“ in koncert Karantanije
Po popoldanskem odmoru je tovarna poskrbela za svoje goste predvajanje svetlobne • in glasovne atrakcije v zgodovinskih prostorih slavne „tucumanske hiše“, 'kjer je bila 9. julija 1816 razglašena neodvisnost Argentine kot države. Skozi tri dvorišča so nas spremljala svetlobna znamenja za vrati, okni, grmovji, vodnjakom itd., glasovi starih instrumentov in melodij, prihajanja konj, trkanja poslancev na vrata, glasovi govorov in branje in podpisovanje zgodovinske listine, brez vizualnih podob, samo glasovna ilustracija dogajanj, do počastitve zastave in narodne himne. Svojevrstno doživetje, za kar smo vsi hvaležni tovarni, da nam ga je nudila.
Po teh „zgodovinskih glasovih“ je bil v velikem gledališču „San Martin“ ob 22. uri koncert skupine Karantani-
V uvodnem nagovoru je predsednik Zveze Zorko Harej utemeljil proslavo Vodopivčevih obletnic, saj je skladatelj posvetil svoje najboljše moči slovenski zborovski pesmi, taiko svetni kot cerkveni. Tri -člani pevskih zborov, ki so jih nagradili z diplomami in svetinjami, so to pesem gojili, ljubili in ji ostali zvesti v pogostih viharnih dnevih narodne zgodovine na robu slovenske zemlje.
Slavje se je odvijalo v treh delih. Najprej so nastopili pevski zbori — Marij Kogoj iz Trsta, Majnik iz Zg. Zgonika, cerkveni zbor iz Boršta, Tržaški mladinski zbor, zbor iz skednja, bazoviški cerkveni zbor iz Opčin, dekliški zbor iz Devina, moški zbor Novega sv. Antona, zbor iz Mačkolj ter Fantje izpod Grmade. Sledila je podelitev priznanj zborovodjem •—• dvanajstim — in pevcem — osemindvajsetim — za dolgoletni trud in veselje. Ob koncu so vsi zbori pod vodstvom Dušana Jakomina zapeli „Naročilo“.
Kakor na vseh dosedanjih skupnih nastopih pevskih zborov, tako je tudi to pot bila dvorana polna občinstva, ki so sledili petju in navdušeno spremljali nagrajevanje pevcev in zborovodij.
USTANOVITEV ZNANSTVENEGA DRUŠTVA
Manjša skupina univerzitetnih docentov, srednješolskih profesorjev in o-seb, zaposlenih v industriji, je pripravljala ustanovitev „Znanstvenega društva“, ki naj bi v zamejstvu povezal znanstvenike in tehnike. Ustanovni občni zbor je bil 9. decembra v Trstu. Pripravljalni odbor je predlagal, naj bi člani na rednih sestankih obravnavali sodobne teme, vsak iz svojega področja in si tako posredovali znanje in izkušnje.
je. žolti plakati po mestnih ulicah so ga oznanjali in Centralno ravnateljstvo za (kulturo ga je uvrstilo v svojo sezono za 1. 1977 ter izdalo tiskan spored. V njem so bili podani dosedanji nastopi te „vokalne skupine pevcev, katerih starši so Slovenci, zato nosi ime prve slovenske neodvisne države iz VII. stoletja“. Zbor je izapel 18 pesmi, med njimi 7 slovenskih komornih skladb. Te so predvsem v drugem delu zajele občinstvo, ki je izsililo še dve pesmi. Za dodatek pa je še zbor dodal ^Slovencem za adventni čas Sveto noč, s čemer se je koncert končal. Ocen do našega odhoda še nismo brali v tamkajšnjem časopisu. Koncert je direktno prenašal radio. Ves prihod pa je Karantanija poklonila Ravnateljstvu za kulturo. Na sporedu pa je bilo posebej napisano, da je nastop te skupine bil v okviru odprtja tovarne ETA, „prve tovarne te vrste v provinci Tueuman“.
Izlet v okolico
Nedelja je bila rezervirana vsa za slovenske goste. Celodnevni izlet z omnibusi v prelepo tucumansko okolico, v ta „argentinski vrt“ kot pravi nje častno ime. Pot k umetnemu jezeru Cadi-llal in potem čez predgorje h Kristusovemu spomeniku in v 'švicarsko Villo Nougues bo ostal vsem v spominu. Po vrnitvi v tovarno ETA je bila tam zvečer ob novi kapelici — znamenju z lepim kipom Marije, ki ga je izrezal Tone Oblak in posvetil v imenu sestra in bratov spominu- pokojnih staršev — sveta maša. Daroval jo je g. župnik Urbanč, pridigal pa g. J. Malenšek, oba tukajšnja tucumanska slovenska duhovnika. Udeležilo se je je gotovo
Ijo vodstva slovenskih ljudskih šol Zedinjene Slovenije, napisala ga. Pavlina Dobovškova, predsednica Zveze slovenskih žena in mater, v slovo šolarjem, Id so letos končali slovensko ljudsko šolo. Sledil je pester kulturni program, ki so ga pripravile učiteljice z otroki šole Josipa Jurčiča: nastop z deklamacijami in odrska slika Jeftejeva prisega. Z veseljem smo gledali napredek in rast naše mladine v poznanju slovenskega jezika, zgodovine in drugih vrednot. Po tej lepi šolski prireditvi, ko je že nastopila noč, so vsi navzoči pričakali sv. Miklavža, ki je, kot vsako leto, prišel s številnimi darovi.
Primorska
“CECILIJ ANKA 1977”
V	GORICI
Podobno kot koncert Zveze cerkvenih zborov v Trstu je bila tudi tradicionalna goriška “Cecilijanka”, ki jo pripravi Zveza slovenske katoliške prosvete v znamenju obletnic skladatelja Vinka Vodopivca (1878—1952). Pred začetkom nastopa pevskih zborov z Goriške v Katoliškem domu v Gorici 20. novembra je o Vodopivčevem delu spregovoril župnik iz Vrtojbe Jožko Kragelj, hranitelj in proučevalec skladateljeve zapuščine.
Nastopili so moški zbor Brda iz Kr-mina — Plešivega, iz skrajnega zahodnega dela Goriške, mešani zbor „F. B. Sedej“ iz Števerjana, mešani zbor iz Zgonika, mešani zbor iz štandreža, zbor Prosvetnega društva „A. Paglavec“ iz Podgore in mešani zbor Planika iz U-kev v Kanalski dolini. Drugi del, ki ga je prenašala radijska postaja Trst A, pa je začel mešani zbor „Hrast“ iz Doberdoba, za njim pa so se zvrstili moški zbor iz štmavra, mešani zbor Rupa-Peč, Fantje izpod Grmade, dekliški zbor iz Devina in kot zadnji številni moški zbor „Mirko Filej“ iz Gorice. Zanimanje za 'Cecilijanko je bilo veliko, saj je občinstvo iz obeh strani meje popolnoma napolnilo dvorano Katoliškega doma.
MLADINSKA SEKCIJA SSk
V	GORICI
V Gorici je bil 11. novembra prvi sestanek goriške mladinske sekcije Slovenske skupnosti. Udeležilo se ga je veliko število mladih, med njimi so bili tudi predstavniki iz Trsta. Uvodni govor je imel dr. Karlo Brešan, v katerem je poudaril važnost nove sekcije za življenje Slovenske skupnosti. Mirko Špacapan, pobudnik ustanovitve sekcije, je nato razložil potrebo udejstvovanja mladine v političnem življenju. Tržaški predstavnik Ivo Jevnikar pa je naglasil potrebo po čim tesnejših stikih med tržaško in goriško sekcijo. Po govorih so navzoči v precej živahni debati določili smernice za program, delovanje in pravilnik nove sekcije.
Današnja božična dvojna številka našega lista je zadnja v letošnjem letu. I* r i h o dna bo izšla 5. januarja 1978.
150 Slovencev, ki so zapeli za. konec prelepo Hladnikovo Marija skoz življenje. Nato je sledila blagoslovitev kipa ter bivališč tukajšnjih uradnikov.
Po duhovnem opravilu je podjetje ETA pripravilo Slovencem — gostom in tukajšnjim — razkošni „asado“, med katerim je govoril sanjuški župnik msgr. Marcón. Sledilo je obdarovanje prvih šestih pionirjev graditve te tovarne — med njimi je bil tudi eden lastnikov samih, ki je vodil graditev tovarne — Tone Oblak, katerega je uprava obdarovala prav tako kot druge začetne delavce. Tako je lepo povezala enakost med lastniki in delavci — v delu. (Seveda je on darilo poklonil svoji ženi in s tem dal priznanje ženam in njihovim družinskim skrbnostim v odsotnosti mož!) Po nastopu folklornih plesnih skupin tucumanskih domačinov, po petju ob kitari tukajšnjih „gavčev“, ob harmoniki našega tucumanskega Slovenca Urbanča, ter našega fotografa Fajfarja, mojstra v o-beh umetnostih, je tudi Karantanija zapela dve pesmi za „odhod“.
Tako se je končal ta „privatni slovenski dan“ v Tucumanu, ki so ga o-mogočili bratje Oblak ob odprtju svojega novega podjetja. Tukajšnji univ. 'prof. dr. Tomšič je rekel: „Z dvema slovenskima deloma se baham pred svojimi kolegi: s prevodom Martina Fie-rra in s tovarno ETA! Obe sta Slovencem v čast: v kulturi in v gospodarstvu.“
In kaj hočemo še več ob tem priznanju? Samo še sreče in uspeha podjetju, da bi bilo v blagoslov tako gospodarstvu kakor tudi slovenski kulturi.
td
„Komunizem ni noben saharin9 ki ne koristi in ne škoduje, temveč je strup.“ - Dr. Anton Korošec.
/ Odprtje nove tovarne bratov Oblak “E.T.A."
v Tucumanu

SDO	SFZ
želita
SLOVENSKI MLADINI DOMA IN PO SVETU BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN MILOSTI POLNO NOVO LETO
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
želi vsem rojakom tu in po svetu srečen Božič in obilo blagoslova v letu 1978
Slovensko katoliško akademsko društvo
želi vsem akademikom in vsem Slovencem v Argentini in po svetu srečen Božič in blagoslovljeno Novo leto.
Vesele notranje radosti in milosti polne božične praznike ter blagoslovljeno, zdravja in sreče polno Novo leto 1978 želi vsem članicam, članom, dobrotnikom in prijateljem in vse vabi na
VESELO SILVESTROVANJE ob zvokih slovenske pesmi in Slovenskega ansambla
31. decembra 1977 ob 22. uri
Društvo Slovenska Pristava v Castelarju
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
želi vsem članicam, članom in prijateljem Doma blagoslovljen Božič in srečno Novo leto
ter vabi vse na
SLOVESNO BOŽIČNO MAŠO ob 8.30 ter nato na BOŽIČNI ZAJTRK Z BOŽIČNIM NASTOPOM v Domu, ter na
SILVESTROVANJE v soboto, 31. decembra — igra orkester TRIGLAV!
Igralec Zvonimir Rogoz — 90-letnik
LJUBLJANA — Cankarjeva založba je pred kratkim končala z izdajo zbirke „100 romanov''. Sedaj pa je pripravila novo zbirko „Deset najboljših romanov", ki je izbor iz „100 romanov". Ponatisnili so Cervantesovega „Don Ki-hota iz Manče", Balzacove „Zgubljene iluzije", .Stendhalovo „Bdeče in črno", Tolstojevo „Vojno in mir", Dostojevskega „Brate Karamazove", Bulgakova „Mojstra in Margareto", Tagorjev „Dom in svet", Hassejev roman o „Stepnem volku", delo Jamesa Jonesa „Od tod do večnosti" in Steinbeckov „Vzhodno od raja".
LJUBLJANA — Oh, ta statistika tudi v Sloveniji pesti ljudi. Pred kratkim so objavili, da je v Sloveniji povprečna plača nekaj nad 4.000 dinarjev mesečno. Sedaj pa so izračunali, da so življenjski stroški v prvih deseti!} mesecih narasli po eni verziji za 17,5%, po drugi pa le za 10yl. Vrli statistiki so tudi pogruntali, da sta obe številki pravi, vprašanje je le, kako se številko gleda. In statistiki so tudi izračunali — ali se niso morda ušteli ? — da znašajo povprečni mesečni izdatki štiričlanske delavsko-uslužbenske družine 8.250 dinarjev. Če je torej povprečna plača nekaj nad 4.000 dinarjev je torej nujno, da sta v družini zaposlena vsaj dva.
KRANJ — Obnova na „kranjskem potresnem ozemlju", kjer je prizadetih kakih 300 stanovanjskih in gospodarskih poslopij, ne potrebuje posebne pomoči, ker ta del „spada med razvite predele". Zato seveda morajo, predvsem kmetje, kar sami poskrbeti za popravila. Mladi kmet Valjavec iz žabelj pravi, da mu je v uteho vsaj lepo vreme in tako more s pomočjo sorodnikov graditi na ruševinah stare hiše novo.
PTUJ — V hidroelektrarni v Firmi-nu, ki se imenuje „Srednja Drava 2“, so 14. novembra montirali 315 ton težak rotor prvega generatorja. S poskusnim obratovanjem bodo pričeli konec decembra, popolnoma pa bo ta zadnja slovenska elektrarna na Dravi pričela obratovati februarja 1978.
LJUBLJANA — Sedmo zaporedno letno srečanje pevskih zborov občine Ljubljana-Genter je bilo 18. novembra. Koncert so priredili zbori Emil Adamič, Grafika, Poštar, Consortium Mu-sicum, Akademski pevski zbor, zbor Glasbene matice in zbor Ljubljanske banke, Slovenski oktet, oktet Gallus in Študentski oktet.
CELJE V Celjskem ljudskem gledališču je prišlo do hudih nesoglasij. Nameravali so uprizoriti Puccinijevo „Tosco", v kateri naj bi naslovno vlogo pela gostja Milena Zupančičeva. Pa so se Celjani uprli, češ da imajo med sabo dovolj primernih igralk za naslovno vlogo. Zaradi tega je direktor in umetniški vodja Igor Lampret odstopil.
LJUBLJANA — Obvestilo v Delu,
5.	dec.: Okraski za jelko. V torek, 6. decembra bodo na posebnem pultu v pritličju ljubljanske veleblagovnice Nama pri pošti začeli prodajati okraske za novoletno jelko. — Na voljo bodo okraski najrazličnejših barv in oblik. Okraske bodo na omenjenem pultu prodajali vse do novega leta.
LJUBLJANA — Za božične praznike bo prišlo domov — kakor ponavadi — veliko zdomcev. Pripeljali se bodo z najrazličnejšimi prometnimi sredstvi. Iz Nemčije in ostalih zahodnoevropskih držav bo do 24. decembra
SLOVENSKI IZUMITELJ
Ivan Kerčmar je mehanik v nemški tovarni Audi-.NSU. Tovarna je Kerčmarja 28. julija skupaj z 55 drugimi „malimi izumitelji-novatorji" nagradila za njegov izum pri montaži avtomobilskega pokrova. Prejel je za to 35.000 mark in avto Audi 80. Zanimivo je še, da ga — prihodnje leto — čaka še nova nagrada za najnovejšo inovacijo pri zadnjesm modelu Audi 100 v višini
30.000	mark. .Kerčmar pa „manjših izboljšav" ne patentira, ampak le „proda" konstruktorjem tovarne. Zaradi svoje spretnosti in domiselnosti Kerčmar nima stalnega mesta, ampak je vedno zraven pri sestavljanju novih modelov, kjer se mu „utrne" kaka nova ideja za izpopolnitev avtomobila, časovno skrajšanje operacije in s tem tudi zmanjšanje telesnega napora delavcev.
pripeljalo 62 izrednih vlakov, od tega petdeset čez Jesenice, 12 pa čez Šentilj. Prvi vlaki so pripeljali najzgodnejše dopustike že 10. decembra.
MARIBOR — Pri Ceršaku so 1. decembra potegnili plinovod iz avstrijske strani v Slovenijo. Gre za plinovod, preko katerega bo potekala preskrba s plinom iz Sovjetske zveze. Jeklene cevi tega plinovoda, s polmetrskim premerom in z dodatnim sedem centime-metrov debelim betonskim plaščem, so potegnili dva in pol metra pod dnom reke Mure.
IŠENTJUR — Pokrajinski muzej iz Celja se je že leta 1955 začel zanimati za izkopanine iz arheološkega najdišča iz Rifnika, ki jih je v letih 1941—1943 odkopal dr. Walter iSchmid in jih od-jeljal v Gradec. Toda posebnih uspehov ni bilo, v Gradcu niso hoteli vrniti izkopanin, dokler ni bila uradno vključena v jugoslovanske zahteve tudi vrnitev rifniških najdb. Tako so 1. 1975 iz Gradca vrnili v 29 različnih omotih te izkopanine iz dobe od prvega do šestega stoletja. 'Sedaj so v Šentjurju pripravili razstavo vseh teh vrnjenih predmetov.
LJUBLANA ■—. Znani slikar in grafik Apollonio Zvest je v Moderni galeriji pripravil retrospektivno razstavo svojih grafik iz zadnjih trinajstih let.
MURSKA SOBOTA — V Pomurju so že pred leti začeli organizirano gojiti hren. Sedaj ga pridejalo že kakih 14 vagonov. Od tega skoraj polovico izvozijo na „konvertibilno" področje, se pravi na kapitalistični zahod. Hren je zelo iskan v Nemčiji in na Danskem; ima veliko rudninskih snovi in veliko vitamina C (več kot limona).
LJUBLJANA — Pripravljajo nov telefonski imenik za Slovenijo, ki bo izšel prihodnjega aprila. Zajel bo
130.000	naročnikov, izšel pa bo v 120.000 izvodih.
METLIKA — V metliškem obratu novomeškega Novolesa so že pred enim letom pričeli s pripravami za izdelavo opreme za kopalnice iz akrilnega stekla. Zaenkrat je zaposlenih 40 delavcev, ko pa bodo dozidali vse potrebne prostore, bo v obratu zaposlenih 100 delavcev.
LJUBLJANA Tržaško Slovensko stalno gledališče je gostovalo v ljubljanski drami z „Benečanko", katero je igralo z velikim uspehom že lani na tržaškem odru. Igralci so govorili v brežanskem, kriškem in idrijskem narečju.
LJUBLJANA — Na ljubljanski tržnici je vedno več prodajalk domače volne. Prodajalke od mrzlega jutra do popoldneva potrpežljivo čakajo na kupce. Cena je za obarvano volno po 200, enobarvno — umazano-belo pa po 190 dinarjev za kilogram.
LJUBLJANA — Iz Maribora so pre-””” selili v Ljubljano v Moderno galerijo razstavo.svetovno znanega avstrijskega slikarja Oskarja Kokoschka. Obsega več kot 500 del iz vseh dob njegovega skoraj sedemdesetletnega umetniškega u-dejstvovanja.
Umrli so od 14. do 25. novembra 1977:
LJUBLJANA — Janko Dekleva; Franc Korbar, up.; Josipina Jenko r. Baraga, up.; Vida Dejak r. Sežun; Anton Planinšek; Gojmir Pipenbacher, up.; Stane Kopač, up.; Jožefa Kompoš r. Omerzu; Anton Mlakar, up.; Marta Mu-cher r. Smuk; Ivo Toni;; Anton Hren, 81; Mila Klemenčič r. Pirjevec; Franc Rožič, up.; Alojzij Pavlenič, up.; Milan Skodlar, up.; Frančiška Ivanc r. Janežič; Hilda Janhuba r. Novak; Marija Zalaznik r. Zdešar; Ivan Dolenec, Maistrov borec, up.; Marija Andlovič, 77; Stanislav Kuralt up., 73; Jože Karun, up.; Anica Dobrovoljc; Ana Kržan, r. Okorn; Janko Kunej, up.; Josip Ogrinc, up.; Marija Grosek r. Gričar;; Jela Likar, up. učit.; Ivanka Priv-šek r. Breskvar; inž. Lojze Majce; Karel Mir, up.
RAZNI KRAJI — Anton Zdešar, up. Šujica; Ivan štrekelj, Škofja Loka; Albin Kovač, up. tržni inšp., Celje; Jože Fric, delovodja, Tržišče; France Gorkič, 90, up., Vrtojba; Alojz Modic, Puntarjev Lojz, up., Rakek; Janez Gregorič, up., Stari trg pri Ložu; Vincenc Muhič, 92, Mlaka pri Kočevju; Marija Rupar r. Novak, Škofja Loka; Vinko Blaj, Podrečje pri Dobu; Jože Florjančič, up. prof., duhovnik ljubi j. nadškofije, Slovenska Bistrica; Anastazija Kurent r. Mar, Velenje; Antonija Bitenc, Vrbančkova mama, 86, Podgora; Franc Andolšek, Velike Lašče; Milenko Vodo-
DAROVALI SO ZA TISKOVNI SKLAD
N. N. iz San Justa, $ 10.000. Prvemu darovalcu, ki se je odzval naši prošnji, iskrena hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
Po športnem svetu
NA POKLJUKI je bilo 4. decembra prvo tekmovanje smuških tekačev. Nastopilo je 144 tekmovalcev in tekmovalk iz skoraj vseh slovenskih klubov. Največ zanimanja je seveda bilo za tek članov na 13,5 km dolgi progi, ki je bil tudi nekak pokazatelj bodočih kandidatov za reprezentanco. Zmagal je Franc Tajnikar iz Gorij pred Jelencem (Tri-glav-Kranj) in pred klubskim tovarišem Filipom Kalanom. Pri članicah je po pričakovanju v teku na 9 km dolgi progi zmagala Kordeževa (Triglav-Kranj).
V	FUKUOKI na Japonskem je na
12.	mednarodnem maratonu zmagal Bill Rodgers. Tridesetletni atlet je med 67 tekmovalci pretekel progo v 2 urah 10 minutah in 55 sekundah. Za njim sta se uvrstila Leonid Mojsejev ('SZ) in I-talijan Magnani.
V	VELESU je na republiškem turnirju mladinskih reprezentanc slovenska košarkarska ekipa zasedla drugo mesto za Bosno in Hercegovino. Prav tako so na podobnem turnirju zasedle v Kragujevcu drugo mesto mlade slovenske košarkarice za Srbijo. Ta lep uspeh slovenske mlade košarkarske e-lite daje rahlo upanje, da se bo slovenska košarka brez „okrepitev" lahko u-veljavila, če bodo mladi igralci vztrajali in se še bolj pripravljali za poznejše nastope v članskih tekmovanjih.
DANILO KLINGER, član ljubljanske Olimpije, je v Sarajevu 4. decembra zmagal brez poraza na članskem pozivnem namiznoteniškem turnirju. Dosegel je 1,1 zmag. Na drugo mesto se je uvrstil Subotič iz Novega Sada, Bojan Rak, Olimpija, pa je bil tretji. Ti trije igralci so nastopili nato v tekmovanju najboljših jugoslovanskih namiznoteniških igralcev, ki je bil v Dobo-ju v BiH. Med damami se je na turnirju v Novem sadu uvrstila na tretje mesto Ljubljančanka Verstovškova za Subotinovo in Kordašovo. S to uvrstitvijo je Ljubljančanka dobila pravico nastopa na turnirju dvanajstih najboljših namiznoteniških igralk, ki je bil nato sredi decembra v čoki.
V	DESETEM KOLU tekmovanja za naslov prvaka v hokeju, je ljubljanska Olimpija premagala prvaka Jesenice s 4:3. iS to zmago je zmanjšala razliko na_ dve točki in nekoliko zapletla položaj, ki je bil do tedaj zelo ugoden za Jesenice.
OD VSEPOVSOD
PROTEINI IZ METILNEGA ALKOHOLA. — 'Strokovnjaki politehniškega instituta v Lodzu, Poljska/ so izoblikovali postopek, po katerem je mogoče strupeni metilni alkohol uporabiti za proizvodnjo beljakovin za dodatek živinski krmi. Metilni alkohol, ki nastaja v nekaterih kemičnih panogah kot stranski produkt, so doslej uporabljali le pri proizvodnji plastičnih snovi. Po poljskem postopku se krmne kvasine goje v metilnem alkoholu in te kvasine so dobro dopolnilo krmi.
MIR VSAKO ČETRTO NEDELJO. — švicarska vlada je zavrnila peticijo s podpisi 115.000 državljanov, ki so predlagali- prepoved uporabe motornih vozil vsako četrto nedeljo v mesecu. E-den razlogov za zavrnitev je bilo mnenje, da bi taka prepoved škodovala turizmu, poleg tega pa bi omejevala o-sebno svobodo državljanov. Toda ker je prošnjo podpisalo nad petdeset tisoč državljanov, podpisniki še niso izgubili u-panja: Po ustavi je treba razpisati za vsak predlog z več kot 50.000 podpisniki državni referendum, in ta bo prihodnje leto.
STRAŽA ZA KRAVJE ZVONCE. — Švicarski kmetje imajo probleme s krajo zvoncev na pašnikih. Pa ne samo kmetje, ampak tudi zavarovalnice, ker kmetje zvonce, ki stanejo od 80 do 200 frankov in stare usnjene -ovratnice, ki so tudi vezene in so vredne kakih 500 frankov, zavarujejo. Kravje zvonce „zbirajo" turisti za spominke. V tej zvezi je neki list priporočil kmetom, naj bi Milo na pašnikih več napadalnih bikov. .. Zavarovalnice pa se navdušujejo za posebno „pašniško policijo“, Id bi nadzorovala turiste.
pivec, up. š. ravnatelj, Ajdovščina; Slavka Trontelj r. škrjanc, Grosuplje; Angela Ivančič, 81, Trbovlje; Jožefa Škufca r. Bučar, 'Celje; Antonija Kadunc r. Skubic, Velike Lipljene; Vinko Boben, Polakov ata, Tlake; Jože Polanc, up., 81, Predmeja; Milka Orehek, lito-grafinja, Moravče; Marija Namorš, 81, up. uč., Čatež ob Savi; Mila Srpek-Fa-relli, pevska pedagoginja, Kranj, pokopana na Dunaju; Marija Hojs r. Kur-bos, '80, G. Radgona; Helena Škrjanc, 86, Sežana; ;Marija Dolinar r. Trobec, Kocjanova mama, Kozarje; Angela širok, 82, Trbovlje; Ivan Pukl, Borovnica; Jože Tovornik, Celje; Francka Len-ger r. Kavčič, gostilničarka, 88, Žiri; Tone Mohor, 84, slaščičar, Kranj; Ana Breznikar, 73, G. Dobrava; Franc Štirn, up. šofer; Vinko Žabjek, Litija; Nežka Marn r. Krajcer, Tomačevo; Maks Wo-hinz, up. žel., Zalog; Franc Kolar, Novo mesto.
Kdor je obiskoval ljubljansko dramsko gledališče v letih 1919 do 1930 se bo gotovo začudil. Kaj, Rogoz je še živ ? Res je in celo aktiven dramski igralec v Zagrebu. Pred dobrim mesecem je praznoval 90-letnico rojstva in ugotovil, da je naj starejši in aktiven dramski igralec na svetu, ker Chaplin je dve leti mlajši od njega.
Vsem ljubiteljem dramske umetnosti je ostal v neizbrisnem spominu iz ljubljanske drame Rogozov Hamlet, poleg neštetih drugih stvaritev.
'Rogoz je bil rojen v Zagrebu, gledališko umetnost pa študiral na Dunaju in v Zagrebu, kjer je prvič nastopil leta 1909. Odtlej do danes je nastopil v tisočerih predstavah na zagrebškem, ljubljanskem, praškem in na drugih odrih; uveljavil se je kot igralec, ki lahko igra v štirih jezikih in ima za seboj tisoče nastopov in več kot sto režij.
V	Pragi se je uveljavil tudi kot filmski igralec mednarodnega ranga in je posnel okrog 30 filmov.
Rogoz je ob svojem jubileju poudaril, da je kot igralec dozorel in postal osebnost prav v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.
V	intervjuvu s časnikarjem Puljize-vičem ob proslavi 90-letnice je v zvezi z dobo, ko je deloval V Ljubljani, Rogoz odgovoril takole na nekatera vprašanja:
Kaj je bil neposreden povod za to, da ste se kot igralec znašli v Ljubljani? .
„Hinko Nučič je v Ljubljani obnovil Slovensko narodno gledališče, ki je bilo med vojno zaprto, nato pa je odšel v Maribor, kjer je gledališče ustanovil. Z njegovim odhodom in z Borštnikovo smrtjo se je leta 1919 občutilo pomanjkanje dobrih igralcev, pravi pregon je bil za njimi po vsej državi. Javil sem se in bil takoj sprejet... Bil sem prvi hrvaški igralec v Ljubljani po prvi svetovni vojni..."
Kako ste se učili slovenščine?
„Predvsem z veliko volje in veliko muje. To mi je najbolj pomagalo, da sem ta lep, a težak jezik nazadnje ta-
ko obvladal, da so me pozneje postavljali za vzor celo slovenskim kolegom ..."
Kako si razlagate ta uspeh?
„S tem, da me je slovenščine učil Oton Župančič, ki mi je vsako vlogo akcentiral, jo z menoj skupaj bral in me sproti popravljal. Po vsem tem ni čudno, da se mi je posrečilo!"
Ljubljanski, kreaciji Hamleta in kneza Miškina sta vam utrli pot do praškega Narodnega Divadla?
„Da, tako je. Ravnatelj Narodnega Divadla dr. Hilar je videl mojega Hamleta in mi dejal: vi ste Hamlet mojih sanj! In dodal: če mi zagotovite, da se boste naučili češčine, vas pri priči angažiram!
O vašem Hamletu so govorili in pisali z občudovanjem. So pretiravali?
„Moj Hamlet, ki je nastal tri leta po mojem prihodu na ljubljanski oder v zelo serioznem okolju, mi je resnično odprl vrata gledališča v Pragi. Že zato mislim, da ne bom pogrešil, če Hamleta označim kot svoje življenjsko delo, čeprav menim, da ima knez Miškin v /Idiotu' analogno vrednost. V tem me potrjujejo tudi kritike, tako ljubljanske kot one iz Prage. Še več, kritike bolj poudarjajo kneza Miškina. Menim, da zato, ker je Miškin navsezadnje slovanska duša, Hamleta pa je rodila Anglija. Kljub temu je moj Hamlet zrasel na slovenskih tleh, v Ljubljani, v režiji Osipa šesta, Slovenca."
Leta 1951 se je iz Prage vrnil v Zagreb, v Hrvaško narodno gledališče. Kp je odhajal .iz Ljubljane v Prago, mu je Oton Župančič v poslovilnem govoru med drugim dejal:
„Čeprav nam je hudo, ker nas zapuščaš, smo ponosni, da odhaja igralec iz našega gledališča na takšen oder, kakršen je Narodni Divadlo v Pragi. ..“
„Zanimiva igra naključja je prav v tem, da sem učakal osrednji in najvišji umetniški razvoj prav v slovenskem gledališču v Ljubljani, odkoder je prišel tudi naš Ignacij Borštnik. Ko sem po njegovi smrti 1919. leta prišel v Ljubljano, so mi dodelili njegov prostor v gledališki garderobi!"
■	s
VERO V BOGA, UPANJE V ZMAGO RESNICE IN LJUBEZEN DO VSEH DOBRIH LJUDI VOŠČI V TEJ SVETI NOČI VSEM SVOJIM ČLANOM IN ROJAKOM PO SVETU
ZEDINJENA SLOVENIJA BUENOS AIRES — ARGENTINA
Sin družine, ki živi v notranjosti države, bo prihodnje leto študiral na univerzi v Buenos Airesu. Išče stanovanje in hrano pri dobri družini.
Ponudbe na upravo Svobodne Slovenije, R. L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires
Svetonočnega miru in veselja v božičnih in vseh dneh novega leta želi 'prijateljem in znancem
družina Slavimirja Batagelja
Ob svojem obisku Argentine pozdravljam prijatelje in znance po vsem svetu, želeč obilja milosti ob jaslicah in uspehov v novem letu	_	j i j J i '■
Ivan Brecelj Devin — Trst
NAJLEPŠE DARILO ZA BOŽIČ IN NOVO LETO JE SLOVENSKA KNJIGA
Od knjig, ki so izšle v Založbi Svobodne Slovenije, so na razpolago še sledeče:
ZBORNIKI SVOBODNE SLOVENIJE:
Vsak izvod od leta 1949 do vključno leta 1961 ...... $	900.—
letnika 1962 in 1963 ....... •...................... ? 1.000.—
letniki 1964, 1965	in	1966 .......................... $	1.800.—
letniki 1967, 1968	in	.1969 ........................  $	2.100.—
letnik 1970 ........................................  $	2.400.—
letnik 1971-72 ...................................... $	2.700.—
letnik 1973-75 .....................................  ?	4.500.—
Zbornik za leto 1954, razprodan.
<r
* Vladimir Vauhnik, NEVIDNA FRONTA, vezan izvod ...... $ 3.000.—
Marijan Marolt, ROJSTVO, ŽIVLJENJE IN SMRT LUDVIKA
KAVŠKA, broširan izvod........................ $ 2.000.'—
OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sdenz)
Dekle — Fant
BERAZATEŠKA MLADINA
TE VABI NA
PIC -NIC
ki bo v soboto 7. januarja 1978, na vrtu Doma.
Na sporedu : B A Z E N
VSE PANOGE SPOR TA
Za večerjo : A S A D O PLES
PROSTA ZABAVA Pridi, te pričakujemo!
SLOV. DOM BERAZATEGUI	Ul. A. LANZ (ex 1 y 34)
„Koker sonce skuz glaž gre, glaž se ne rezbije, v glihi viži rojen je Jezus od Marije.“
Stara slovenska pesem
SLOMŠKOV DOM želi vsem rojakom, članom in prijateljem blagoslovljene božične praznike ter miru in veselja polno leto 1978.
Vabimo vas na domače, družinsko SILVESTROVANJE v SLOMŠKOVEM DOMU v soboto 31. decembra od 21. dalje.
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración:
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga,
dr. Tine	Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
2 S' e B -a	FRANQUEO PAGADO Conceslón N* 5776
S* -a m« a < 3	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nadonal de la Propledad Intelectual N* 1.362.266	
•m'
SLOVENSKI DOM V C ARAP AURAYU
želi vsem članom in prijateljem ter vsem rojakom blagoslovljene božične praznike in srečno Novo leto
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977
za Argentino: $ 4.200.— (420.000), pri pošiljanju po pošti $ 4.400.— (440.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 USA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estadoa Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E.
Obvestila:
SOBOTA, 24. decembra:
Slovenska polnočnica v slov. cerkvi Marije Pomagaj ob 22. uri.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
slovenska polnočnica z ljudskim petjem ob 24. uri.
NEDELJA, 25. decembra:
V	San Martinu ob 8.30 slovesna božična maša. Nato v domu božični zajtrk z božičnim nastopom.
PETEK, 30. decembra:
SKAD vabi vse akademike in peto-šolce na zahvalno mašo, ki se bo darovala ob 20. uri v slov. cerkvi Marije Pomagaj.
SOBOTA, 31. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
silvestrovanje ob sodelovanju orkestra Triglav.
Slomškovem domu Silvestrovanje
od 21. ure dalje.
'	----*---sa________
SOBOTA, 7. januarja:
Berazategui: mladinski piknik, kopanje, šport, večerja-asado, ples in prosta zabava.
DRUŠTVENI OGLASNIK '
Otroška počitniška kolonija odide 26. decembra ob 22. uri z vlakom Serra-noche s postaje Mitre na Retiro. Vsi otroci naj se zberejo ob 21,30 uri, da se morejo urediti v vlaku.
BLAGOSLOVLJEN BOŠIč IN SREČE, VESELJA IN USPEHOV POLNO NOVO LETO VAM ŽELI
NAŠ DOM V SAN JUSTU
ter vas vabi na
1 božični koncert
ki ga pripravlja naš mladinski pevski zbor in bo na Novega leta dan ob 19.30 v Našem domu. Pridite, da ob božični pesmi podoživimo veselje in rojstvo božjega Deteta!

Prof. dr. JUAN JESUS B LASNIK
■
■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
■
; Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 41-1413
■ ’ /
■
j O-dinira v torek, četrtek in soboto ■ od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
Sr čnc ’„„žične praznike želijo
PETER BAJDA in sinovi
SODARSTVO
Benavente 4367 Villa Nueva - Guaymallén Mendoza
T. E. 61627
Vesele božične praznike in srečno novo leto želita
CARLOS LANDIN IN SLAVKO PODLOGAR
stavbno podjetje
Perdriel 960 San Martin
Tel. 755-0545
11
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL
cascante
Escribano Publico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
Blagoslovljen Božič in uspehov polno novo leto zeli vsem rojakom in se jim priporoča
PODRUŽNICE:
EZEIZA v
- Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Laprida
Colombres 645
San Miguel — Tel. : 650-1315
:
■
■
:
■
■
■
■
■
:
■
:
■
i
■
■
■
■
■
:
■
■
:
...
m
I
Veliko božjega blagoslova o božičnih praznikih in mnogo uspehov v novem letu 1978 želi vsem rojakom
SLOVENSKO KERAMIČNO PODJETJE
CACES
Pedro Molina 140 San José - Guaymallén Mendoza
Vesel Božič in srečno novo leto 1978 želi vsem rojakom
■
■
m
m
Andrej Marolt	[
n
■
■
■
ter se priporoča za napeljave vode in plina za stanovanjsko in industrijsko uporabo.
Denar ni vse!
So še druge veliko važnejše dobrine, kot npr. zdravje! Sloga vam skuša vedno svetovati najbolje. ^Skozi vse leto vam priporoča pametno varčevanje, sedaj, ko se bliža čas počitnic, pa vam svetuje: pazite na svoje zdravje! Konec tedna v prijetnem domačem okolju na letovišču SLOGA v Villa Udaondo bo vašemu zdravju v veliko korist. Postrežbo z domačo hrano in hladno pijačo ima letos na skrbi družina Andre-jakova. Večje družbe in družine, prijavite se za kosilo ali večerje na T. E. 659-1307 ali 658-6574.
■■iiiiiiiiuiiiimiiiiiiiniiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiil||l||llllllllimil|UII,llll,llll|miullll9IIgll,lll|i