List 48.
Gospodarske stvari.
Kako polagati in streči brejim kobilam.
Izvrstno knjigo za konjerejce spisal in izdal je G. Gr. Lehndorf. V njej povdarja važnost vprašanja, kako naj polagajo in strežejo brejim kobilam. Pravi pa, da ne kaže odgovarjati po navadnih knjigah kon-jerejstvenih pisateljev, ki pa sami ne redijo nobenih konj, marveč na krajevske razmere se je ozirati.
Kot glavno pravilo, kojemu morejo povsodi pritrditi, bi pa vendar izrazil: tistim kobilam, ki so navajene na pašo in seno, ugaja to veliko bolje, nego polaganje zrnja, katero jih le preveč razgreje. Toda včasih je vsakako položiti nekaj zrnja, ker to pripo-maga, da se iz sena in detelje bolje in lože izloči apno, katero služi žebetu v maternem telesu za nare-janje kosti. Isto pouzroči fosforova kislina, nahajajoča se v zrnji. detelji in travi. Nič ne dene, če se to zgodi tudi spomladi ob mladi paši, vsled katere se vdebelijo kobile.
Imamo pa kobile, katere nikakor ne vzamejo več nego 6 — 8 funtov sena. Tukaj je treba temveč ovsa polagati.   Isto velja zastran priletnih kobil.
Pšenični otrobi dajejo kot klaja mnogo mleka. Imajo v sebi mnogo apnenih tvarin in fosfora. Proti koncu brejinsRe dobe kaže kobilam otrobov položiti vsaki dan nekaj. Izkušnje potrjujejo skoraj brez izjeme, da so žrebeta zdravša od kobil, katerim se je pičlo polagalo, mimo onih. ki so od obilo rejenih mater bila rojena.
Bolezni se jih manje lotijo. Zatorej moramo previdnost hvaliti konjerejcev, ki polukrvne svoje kobile rajše trdno držijo, kakor da bi jim preobilno stregli.
Resnično se je pa bati, da ne bi preveč položili, to dobro presoditi potrebno je ozirati se na posebnosti posameznih kobil, pa na okoliščine kraja, kjer se konje-
rejstvo nahaja. Ozirati se je toraj na lego, zrak, vodo, krmo, pašo. Je li vse ugodno konjerejstvu ali ne, to pokažejo večletne izkušnje in marljivo opazovanje.
Pri polnokrvnih konjih redijo žrebeta močno, da hitreje vzrastejo in se razvijejo. In tukaj kaže kobilam obilneje streči, kakor bi sicer krajevske razmere kazale. V posameznih kobilarstvih s polnokrvnimi konji ravnajo v tej reči različno. Toda izkušnje kažejo, da vendar prospevajo in dobrih vspehov dosezajo.
Najboljše kobilarstvo z najbolj srečnimi vspehi vzdržuje sedaj lord Falmouth v Mereworthu na južnem Angležkem. Večkrat sem je obiskal, zlasti takrat, ko so kobile na pašo gonili. Toda vselej sem jih našel, da so bile dobro rejene, debele, tolste. Zato pa je tudi žrebe v drugem letu veliko, da se vsakdo čudi. Na Nemškem bode menda prvo kobilarstvo tisto, katero je stari Basedov ustanovil. Tudi v tem kobilarstvu so kobilam močno polagali. Tudi grof Henkel daje obilo krmiti svoje kobile. Najmanje zrnja privošči kobilam v svojem kobilarstvu Rabensteinfeld. Kaj ga v to nagiba, ali ozir na krajevske razmere ali konjerejsko njegovo načelo, to mi ni znano.
v
Zrebet gre v kobilarstvu Rabensteinfeldovem jako malo pod izgubo, kar se tudi po konjerejskih koledarjih objavlja. Toda dveletnih konj ono kobilarstvo do sedaj tudi ni imelo znamenitih pokazati, kar pa ne vpliva neugodno na ceno enoletnih žrebet, katere ondi prodajajo.
Kjer več kobil skupaj krmo zoblje, zaostajajo nekatere, ker jih drznejše odrivajo. Ko bi vsaka na svojem prostoru privezana zobala svojo krmo, ne godilo bi se njej kaj takošnega. Prosto peščene kobile so nekatere jako bojazljive, vedno nemirne in zaradi tega se ne udebelijo.
Podobno se godi na pašah. Zatorej svetujejo mlade polnokrvne kobile, kedar so došle iz dirkarskega hleva, na pašnike  izpuščati samo z mirnimi, pohlevnimi ko-
378
bilami, vsaj prvo leto. Tako se privadijo na nove razmere in postanejo za pleme dvakrat hitreje godne in sposobne, nego sicer. Kdor drugače ravna, mora časih dolgo čakati, preden more mlado kobilo k žrebcu spraviti.
Krma brejim kobilam najboljše je in bode vselej ostalo seno, oves, kojim se včasih pridene nekoliko otrobov. Stotine let to potrjujejo. Nekateri konjerejci so živinozdravniki ter radi z raznimi zdravili, kemijskimi preparati ali z novimi, umetnimi mešanicami raznih krmil poskušajo. Svetujemo jim, naj s tem prizanašajo vsaj svojim brejim kobilam.
Soli dajati v jasli kobilam lizat, to ugaja njihovemu zdravju, pospešuje prebavljivost in dela, da kobile zmiraj rade jedo. Zadnje mesece pred porodom kaže malo Glauberjeve soli dajati po 1—2krat v tednu, ker to pospešuje prebavljenje, katero v isti dobi rado neredno postane. Po nekod kobile pogosto povržejo, žrebeta hroma donašajo. Ako gre sum na krmo, da bi ta utegnila onim nezgodam kriva biti, moramo nekaj krme vzeti in poslati na kakošno dobro štacijo za gospodarske poskušnje, da jo ondi kemično preiščejo, namreč seno, oves, vodo. Kedar tako izvemo, kaj je krivo, kaj pomanjkljivo, imamo potrebno ukrenoti, da se popravi ali odpravi. Kjer pa je mnogo let vse v redu ter se ne prikazuje ničesar škodljivega, nevarnega, ondi tudi ne kaže z novotarijarai, umetnimi, znanstvenimi poskušnjami konjerejstvo podpirati. Kar je itak dobro, naj ostane, kakor je, ter ne delajmo nepotrebnih poskusov, sicer si utegnemo vse skaziti.
Nekatero seno ima premalo apnenih tvarin. Pomagamo, če dolagamo esparzeto, lucerno, tudi detelja velja, vendar preveč nje ne smemo polagati. Mnogo je konjerejcev. kateri detelje sploh konjem ne polagajo. Pravijo, da detelja škoduje, ker je za konje prema-stna. Jaz tega nisem našel, da bi izkušnje potjer-vale. Le kedar detelje preveč konjem polagajo, utegne ona škodovati, ker živali napenja.
Na izhodnem Pruskem polagajo zeleno in suho deteljo najžlahtnejšim polukrvnim konjem ali jih na de-teljiščih pasejo. Konji slujejo zaradi svojih trdnih kosti, kojih gotovo dobivajo od detelje, ki hrani v sebi mnogo apnenih tvarin. Vendar v Normandiji na Francoskem sicer tudi deteljo polagajo, a tamošnji konji niso toliko na dobrem glasu zavoljo trdnih kosti, marveč zavoljo njih debelosti in velikosti. Žrebcem polagajo deteljo do tretjega leta.
Nujno svetujem, izogibati se vseh kemičnih preparatov v nadomestek manjkajoče krme, čeravno jih brezštevilni fabrikanti ponujajo. Bolje storimo, če z navadnimi krmili primerno menjavamo. To odobrujejo mnogoletne, praktične izkušnje.
Treba je še nekoliko izpregovoriti o tem, koliko naj bi se gibanja privoščilo brejim kobilam.
Zastran kmetskih kobil, ki morajo brazdo vleči, je to vprašanje precej rešeno. Želeti je le, da tudi takrat, ko ni oranja, breje kobile na sprehod izganjamo.
Še boljše storimo, če hlapec kobilo sprevaja ter pazi, da ne hodi po ledu, rupah, zmrznjenih stezah. Vpre-gati jih ne smemo k težkim vozom, ker tukaj vprega in oje preveč žival tiščijo. Jako nevarno je z brejimi kobilami voziti po ledenih stezah ali težke voze potegovati iz globočin, na primer, pesek iz potokov ali peščenih jam, gnoj iz globokih gnojišč, kajti tukaj se kobila hipoma in preveč napenja, da bi težo premagala in — povrže.
Dokler breja kobila na pašo zahaja, se sama do-voljno sprehodi. Ko je pa v hlev zaprta, morajo ljudje za to skrbeti.
Kjer je hlapcev zadosti, naj ti breje kobile na sprehod gonijo '/« do V/,t ure, po 1 do 2krat na dan, kakor potreba nanaša. Toda povsod ni zadosti ljudi na razpolaganje. Tukaj je treba breje kobile spravljati na tekališča, takih vkup, ki se rade imajo. Tiste kobile pa, ki rade grizejo in bršejo, treba odločiti od drugih. One kobile, ki ne prenašajo dolgega sprehajanja, moramo pred drugimi domu odgnati. Hlapci ne trpijo, da bi se kobile valjale, ker bi jih zatem zopet morali snažiti. Zato kobilo takoj z bičem naganjajo, kedar se hoče začeti valjati. Delajo to z nepremišljeno hitrico, kobila se vstraši, plane naglo kvišku in se poškodi.   Nasledek temu je, da povrže.