List 98.
Grozdovo cvetje.
Muškatovo ali muškatelerovo cvetje, ktero so „No-vice" nedavno omenile, me spominja na sledečo pri-godbo:
Čez 20 let bo, kar je S—t—rovo lutomerško vino v malem Štajeru vse druge tistih krajev v prijetnim okusu in duhu dalječ prekosilo. Niso se mu mogli načuditi, ne gospodarju do skrivnosti priti, vklub vsej zvedavosti; kdor pak je hotel imenitnega gosta z žlahno kapljico počastiti, si jepri Ormužčanu g* S—t—ru nekoliko poličev omislil. Čez nektere leta pa mora vendar ta umni možak svojo koristno skrivnost razodeti. Prišli so namreč rajni škof R. v Ormuž na birmanje. K obedu je tudi S. povabljen in jim ko njih krajan predstavljen. Radi se ž njim pogovarjajo; ko pa zadnjič na zahvalno zdravico odpijejo — in to spet s tistim S—t—rovim vinom, kteremu so se že večkrat drugod čudili, rečejo k tukaj nazočemu S—t—rju: „Ljubi krajan! skoro povsod se mi vaše vino za naj boijo sladčico obeda podaja. Tudi jaz imam kaj dobro lutomerščino — ali tako prijetnega duha in okusa ni, ko je vaša. Kaj pak delate, da je tako dišeča in mila? — Če ravno inda vsikdar, takrat S—t—ri ni več mogel, in svojemu višjemu pastirju in prečasti-temu  krajanu  tudi  ni hotel zakrivati,   kako   se  vino
390
žlahti in milša. — „Pomoč, pre, je lahka. Tukaj raste kraj plotov in germovja vse obilno vini ke (povini-čenega grozdjaj. Kadar naj lepše cvete, si njenega cvetja naberem, ga na zračnem kraji pod streho lepo posušim in ga potem tenek žakljiček v vsak sod mosta obesim in notri pustim, dokler mošt vre. To je vsa moja čarija. To pomoč sim že doma našvabskem cul, in preselivši se v Ormuž jo skerbno v svoj prid obračal, ker tu vse polno vinike raste in si človek lehko viničjege cvetja zastonj nabera, kolikor mu drago".
Marsikter radovedež ali zavidnež se je močno razveselil, da je stari g. S—t—ri vendar enkrat prisiljen bil, svojo skrivnost ovaditi. Blaga, koristna skrivnost je zares razodeta — gre nekaj časa od ust do ust — pa kaj se zgodi? Pridni S—t—ri umerje, in kmalo se nikdo več ne zmeni njegove umne pomoči — nikdo se je neposlužuje, menda misle: saj je naše vino tudi tak dobro in boljše od vseh drugih. — Taka pač je. Bog ponuja, človek pa ne porajta, ker še mu ni zasvetila mila danica blage omike, da bi pregnala temno nemarnost, ktera toliko lepega napredka in dobička zavera — starim kopitom!
Sem ter tje kuhajo s tim cvetjem baremv krop, da sode za mošt poparjajo.                               Ž.