JiBgosIavija-ltfalija-Nemčija Sedanja vojna je vznikla iz interesnih sporov med velesilami, kateri se tičejo ne samo Svrope, marveč tudi drugih delov sveta. Ti spori niso novega izvora, temveč segajo nasaj deloma do leta 1918., deloma pa tudi v iobo pred svetovno vojno, ki se je začela leta 1914. Male države so v tem svetovnem konfliktu toliko udeležene, kolikor so prišle — ena več, druga manj — v križni ogenj nasprotujočih si interesov velikih držav. Male države se zavedajo, da jim v spopadu velikih ne pripada kaka odločilnost, da pa je na kocki tudi njihova usoda v bodočnosti. Interes ma!ih držav je, da ostanejo izven vojaškega spopada. V tem pravcu je bila in.je usmerjena vsa njihova zunanja politika, temu smotru tudi služijo važni notranje-politični ukrepi. Ta politika prevladuje zlasti v državah Balkana in Podonavja. Predpogoj za to, da ta politika uspe, je vedno večje zbliževanje med temi državami, katero ;je edino sposobno, da ostvari in ojači nujno potrebno slogo in ediJ3ost. To je tisto »ozračje prijateljstva«, ki je o njem govoril prosvetni minister dr. Anton Korošec v svoji izjavi, katero je dal pretekli teden beogradskemu dopisniku italijanskega lista »Popolo ditalia«. O potrebi in negovanju tega prijateljskega ozračja je voditelj slovenskega naroda poudaril: »To ozračje moramo s skupnimi prizadevanji ohraniti, potem se nimamo bati niti sporov niti nesporazumov. V takšnem ozračju se morejo rešiti vsa vprašanja ter moremo priti do še tesnejšega zbližanja med balkanskimi in podonavskimi narodi.« Poleg prijateljskega razmerja do sosednih držav Podonavja in Balkana je za našo državo izredne važnosti za sedanjost in bližnjo bodoenost razmerje do držav osišča BerlinRim (do Nemčije in Italije). O razmerju do Italije je g. dr. Korošec v navedeni izjavi italijanskemu časnikarju tole rekel: »Z Italijo smo bili od prvega početka naše države Jugoslavije neposredni sosedje in mislim, dobri sosedje. Niti za časa sankcij v abesinski vojni ni bilo pritožb proti praktičnemu zadržanju Jugoslavije, ki je šlo v korist Italije. Kot najboljši dokaz temu je dejstvo, da so se vprav na tem mogli uresničiti oni prisrčni odnošaji med Italijo in Jugoslavijo, ki trajajo še danes in ki bodo, kakor vsi Jugoslovani želimo, ostali tudi v bodoče. Za časa španske državljanske vojne so bile naše simpatije na strani Italije in Nemčije. Naše gospodarske zveze z Italijo se razvijajo najpovoljneje ter se z vsakim dnem razširjajo. Medsebojne kulturne vezi naše države z Italijo so mlade, toda seme je padlo na rodovitno in dobro zemljo. Notranji razvoj Italije in njene gospodarske, socialne in kulturne preosnove smo spremljali z velikim razumevanjem in videli, koliko so pripomogle k moči in veličini Italije.« Kar se tiče našega odnosa do Nemčije, je g. dr. Anton Korošec izjavil, da so naši odnošaji z Nemčijo zelo dobri in prijateljski ter da jih bo treba kakor one z Italijo najskrbneje negovati, poglobiti in razširiti. Dr. Koroščeve besede se tako glase: »Z Nemčijo vse do priključitve Avstrije nismo bili neposredni sosedi, toda knjižnice številnih naših ljudi so bile polne nemških knjig in slik. Odkar smo neposredni sosedje, smo storili vse, da pridemo do iskrenih odnosajev med nami, odnošajev, za katere je bila dana najboljša podlaga v naših gospodarskih in kulturnih zvezah. Čeprav so razne tajne sile delale proti temu prizadevanju, vendar moremo z zadovoljstvom ugotoviti, da so naši odnošaji z Nemčijo zelo dobri in prijateljski. Te zgoraj podane odnošaje Jugoslavije na eni ter Italije in Nemčije na drugi strani si bomo prizadevali z največjo skrbnostjo negovati, poglobiti in razširiti.«