Rad. Peterlin - Petruška: Nauk — /. A. Krylov: Kamen in črv
¦ -v » 9 I
divjali in zmerjali kakor poslednja izmed peric; bržkone tudi tepli. Predstavite si zdaj, da vam hči nenadoma izvije materinsko palico in zakriči: ,Konec komedije, mama! Tudi jaz sem mlado dekle, tudi jaz sem čitala Reneja Lvdiauda — tudi jaz se hočem izživeti pred zakonom!'...»                                   (Dalje prihodnjič.)
Rad. Peterlin-Petruska / Nauk            <^ : l^^
Če pri ljudeh bi rad bil v čislih, da velik si, bi rad, naj govore; vesel mi bodi in nič več ne misli, kako prepričal v tem bi njih srce.
To stvar je prosta: Idi tja med trume in zmešaj fraze, kot da si pijan, da nihče zmisla njih ti ne razume, pa poreko: On genij je, je velikan!
/. A. Krylov / Kamen in črv
—  «0, ta bedak, kako se razšumel je! A le poglej, kako ga vsak vesel je!» O dežju kamen v njivi govori. «In čakali so ga kot gosta dragega. A kaj je storil takega! Vsega skup šel je komaj ure tri. Kdo pa po meni vpraša in pa kje?! Jaz mirno, skromno že od pamtiveka, ležim tu tiho, kamor me dade, a ,Bog ti plačaj' nisem čul še od človeka. Zastonj sveta res ne grde; pravičnosti na njem še nisem vzrl.»
—  «Kar molči!» mu odvrne črv: «Ta dežek, kakor šel je kratko vreme,
obilno njivo je žalil, ji vrnil izsušenih sil in poljedelca z nado obodril, a ti si na tej njivi samo prazno breme.»
Tako se hvali marsikdo, da služi štirideset let, koristi pa od njega, kot od tega kamna, nima svet.
(Iz ruščine preložil B. Vdovič.)
493