KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 23 št.1 leto 1975 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1975 IZDAJA IN ZALAGA ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA IZDAJATELJSKI SVET: DR. PAVLE BLAZNIK, DR. FERDO GESTRIN (PREDSEDNIK), OLGA JANSA-ZORN, ANTOSA LESKOVEC, NIKO LUKE2, BOZO OTOREPEC, SLAVICA PAVLIC, DR. MIRO STIPLOVSEK, DR. JOZE SORN, DR. SERGIJ VILFAN, SREČKO VILHAR, VIDA WEDAM, DR. TONE ZORN, JOZE ZONTAR UREDNIŠKI ODBOR: FRANCE DOBRO VOLJO, DR. TONE FERENC, DR. FERDO GESTRIN, OLGA JANSA- ZORN, BOŽO OTOREPEC, DR. JOZE SORN, DR. SERGIJ VILFAN, PETER VODOPIVEC, JOZB ZONTAR — GLAVNI UREDNIK: OLGA JANSA-ZORN — ODGOVORNI UREDNIK: JOZE ZONTAR — LEKTOR: FRANCE DOBRO VOLJČ — OBLIKOVALEC: JULIJ AN MIKLAVClC — ZA UPRAVO ODGOVARJA MAJDA KUNA VER — SOFINANCIRA RAZISKOVALNA SKUPNOST SLOVENIJE — TISKA TISKARNA TONE TOMSiC V LJUBLJANI — KLISEJE IZDELUJE KLISARNA »LJUDSKE PRAVICE« V LJUBLJANI KAZALO AVTORSKO KAZALO RAZPRAVE IN ČLANKI Gestrin Ferdo: Piranska popotovanja v 15. sto- letju — 74 Grafenauer Bogo: Ob osemdesetletnici Josipa Zontarja — 180 Habjan Vlado: Boj Celjskih za Podravje in Po- sočje V letih 1425—1430 — 1 Höfler Janez: O nekaterih slovenskih skladate- ljih 16j stoletja — 87 Hojan Tatjana: Stoletnica prve mestne dekliške šole v Ljubljani — 178 Jakopič Bogo: Delež slovenskih učiteljev gluhih pri strokovnem in splošnem izdajateljskem delu — 41 Kobe-Arzenšek Katarina: Vrvarska obrt na Slo- venskem skozi stoletja —^170 Maček Jože F.: Ustanovitev uprave državnih po- sestev na Kranjskem pod Leopoldom II — 21 Mlinaric Jože: Meščanski špital pri Lenartu v Slovenskih goricah — 13 Mlinaric Jože: Gospoščina Puhenštanj pri Dravo- gradu do okoli leta 1600 — 153 Nedog Alenka: Utrjevanje enotnosti protifaši- stičnih sil na Slovenskem ob snovanju Društva prijateljev Sovjetske zveze leta 1940 — 65 Ožinger Anton: Študenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veliu (1365—1518) — 149 Penič Lojze: Partizanska bolnišnica Jesen — 133 Persie Janez: Florentinec Franciscus Benzini, bankir v Piranu (1338—1348) — 138 Pleterski Janko: Avstrija in Slovenci leta 1912 do 1913 — 110 PreloušeJc Damjan: Ljubljanski mostovi / drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja — 29 Reisp Branko: Tiskarna Janeza Mandeloa in le- ta 1578 tiskana pesem o zmagi Ivana Feren- bergerja nad Turki — 81 Rijavec Leopold: Ljubljanske bolnišnice. Ob osemdesetletnici bolnišnice na Zaloški cesti 2 — 101 Simoniti Primož: Lenart Mravlja = Leonhardus Formica — 45 Smolnik Marijan: Novi odlomki protestantskih tiskov. Ob 400-l6tnici prihoda tiskarja Man- delca v Ljubljano — 161 Sukič Stefan: Čevljarski ceh v Turnišču — 24 Sorn Jože: Jožef Mrak kot geodet in risar — 94 VriSer Sergej: Uniforme meščanskega korpusa m deželne brambe v Mariboru — 166 Zorn Tone: Nemško nacionalno društvo »Süd- mark« na avstrijskem Koroškem v prvem de- setletju prve avstrijske republike — 38 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV Kambič Mirko: Fotograf Kristijan Pajer — 47 Kambič Mirko: Dagerotipija na Slovenskem — 121 VriSer Sergej: Stari Maribor — 183 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV Pavlic Slavica: Šolske stavbe v Ljubljani (Raz- stava v Slovenskem šolskem muzeju) — 52 StiplovSek Miro: Ob razstavi »Radomlje v NOB« — 55 Stres Gvido: K poročilu o razstavi goriškega in istrskega begunskega šolstva v prvi svetovni vojni — 124 Samperl Kristina: Zgodovinski arhiv v Ptuju je v februarju pripravil razstavo »Ptuj na starih slikah, načrtih in zemljevidih« in obenem za teden dni odprl občinstvu svoja vrata — 124 Zontar Majda: Razstava »Mlini na Gorenjskem« — 50 Zontar Majda: Razstava »Stavkovno gibanje na Gorenjskem lata 1935« — 186 2onfor JWajda; Gorenjska industrija 1945—1975. Razstava Gorenjskega muzeja —^187 NOVE PUBLIKACIJE Gombač Boris: Jadranski koledar 1974, Trst 1973, Jadranski koledar 1975, Trst 1974 — 127 Gombač Metka: Mačkovlje v boju za svobodo. Mačkovlje 1974 — 62 Grafenauer Darja: Miroslav Pahor, Tone Mikeln: Piran. Portorož 1972 — 61 Granda. Stane: Tone Knez, Novo mesto v antiki. Novo mesto 1974 — 129 Granda Stane: Tone Knez, Arheološko Novo me- sto. Ljubljana 1974 — 191 Granda Stane: Jože M. Grebene, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135. Stična 1973 — 192 Janča-Zorn Olga: Zbornik Narodne in univerzi- tetne knjižnice. Ljubljana 1974 — 60 Janša-Zorn Olga: Jože Curk, Ormož in njegova okolica. Ljubljana 1973 — 61 Juvančič Ivo: Petersonova knjiga o ustanovitvi osi Rim—Berlin. Berlin (Tübingen 1973) in do- godki v Julijski krajini leta 1934 — 125 Marušič Branko: Primorski slovenski biografski leksikon. 1. A-Bartol. Gorica 1974 — 57 Marušič Branko: Marino De Grassi, II giornalis- mo goriziano a meta dell'ottocento (1848—1851). Triesrt;e 1974 — 130 Marušič Branko: Knjige Camilla Medeota o /.go- dovini Posočja v prvih desetletjih 20. stoletja — 193 Marušič Branko: R. Specogna - A. Mizzau - A. Di Rito, Monsignor Ivan Trinko 1863—1954, Udine 1974 — 195 Nečak Dušan: Die Slovenen in Kärnten — Slo- venci na Koroškem. Celovec 1974 — 198 Peršič Janez: Drago Stepišnik, Telovadba na Slo- venskem. Ljubljana 1974 — 63 Slabe Marijan: Varstvo spomenikov XVII—XIX /1, Ljubljana 1974 — 190 Stergar Janez: Koroški koledar 1975 — 59 Stergar Janez: Tone Ferenc, Milica Kacin-Wo- hinz. Tone Zorn: Slovenci v zamejstvu. Ljub- ljana 1974 — 195 Stergar Nataša: Drago Pahor, Prispevki k zgo- dovini obnovitve slovenskega šolstva na Pri- morskem 1943—1945. Trst 1974 — 198 Stergar Nataša: Sonja Reisp, Kričač. Radio Os- vobodilne fronte 1941—1942, Ljubljana 1975 — 199 Samperl Kristina: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975 — 190 Tehovnik Janez: Sergij Vilfan in Jože Zontar, Arhivistika. Ljubljana 1973 — 128 Tehovnik Janez: Islora V. Curkina, Matija Ma- jar-Ziljski. Ljubljana 1974 — 196 Vodopivec Peter: Wolfgang Petritsch: Die slo- venische Studenten an der Universität Wien (1848—1890). Dunaj 1972 — 130 VouJco Andrej: Paolo Petricig-Valentino Z. Si- monitti, Slovenska skupnost v Beneški Slove- veniji. Trst 1974 — 63 Zorn Tone: Goriški letnik. Nova Gorica 1974 — 58 Zorn Tone: Anton Krempel, Dogodivšine šta- jerske zemle. München—Ljubljana 1974 — 6C Zorn Tone: Sealde Knapp, Die Hofnam(3n des Kärntner Zollfeldes und seiner Umgebung 1960 — 131 Zorn Tone: Anton Ožbolt, Dežela Petra Klepca. Ljubljana 1974 — 197 KAZALO SLIK POKRAJINE, GRADOVI, NASELJA IN PODOBNO Grad Vajškra-Ladskron severovzhodno od Be- ljaka. Perorisba iz nekega zapisa okoli 1600 — 6 Bela peč, trdnjavska zapora in mitnica ob »stre- hi slovenskega sveta« (po Valvazorju) — 8 Beljak — Villach okoli 1625 (Khevenhüller Chro- nik) — 10 Litoželezni Čevljarski mosili (ing. Johann Her- mann, 1867) — 31 Svečana otvoritev Zmajskega mostu 4. X. 1901 — 33 Panorama s starega ortneškega gradu — 48 Ribnica na Dolenjtskem — 48 II. deška osnovna šola — Graben — zgrajena 1875 — 52 I Poslopje tehniške srednje šole v Ljubljani (zgra- jeno 1911. leta) — 53 Visoka šola za telesno kulturo (zgrajena 1964. leta) — 54 Samostan diskalceatov na Ajdovščini — 102 Meščanski špital v Ljubljani — 103 Barake na vrtu bolnišnice na Ajdovščini po po- tresu — 106 Bolnišnica na Ajdovščini (nasproti sedanji ka- varni Evropa) po potresu — 107 Vhod v bolnišnico in kapelo na Ajdovščini — 108 Partizanska bolnišnica Jesen — 135 Puhenštanj leta 1681 (G. M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae) — 155 Mariborski grad z delom grajskega trga, 60. leta 19. stoletja — 183 Mariborski Pristan s šajkami in mlini na Dravi, 80. leta 19. iSitoletja — 184 NACRTI IN ZEMLJEVIDI Projekt verižnega Špitalskega mostu (ing. Si- mon Foyker, 1830) — 30 Arh. Jurij Zaninovich, načrt ograje Zmajskega mostu (1900) — 32 Osnutek za novi Špitalski most (WD, 1908) — 35 Zemljevid piranskih popotovanj v 15. stoletju — 77 Pogled na del idrijskih vodnih pogonov, rudni- ških objektov in drugih stavb — 95 Skrajni zahodni del velike karte Zasavja od Stangarskega gozda pri Kresnicah do premo- govnika v Zagorju — 97 Slovenski študentje po važnejših krajih — 151 Stanje urbarialne posesti gospoščine Puhenštanj po imenjski cenitvi leta 1542 —. 157 OSEBE Operni pevec Josip Nolli v vlogi grofa Alfonsa (1879) — 49 Nagrobnik Jurija Slatkonje v cerkvi Sv. Štefana na Dunaju iz okoli leta 1520 — 89 Portret Jožefa Mraka — 100 Portret Antonije Schmidt. Dagerotipija — 121 Andrej Fleiss, mariborski usnjar v uniformi nad- poročnika meščanskega korpusa na prehodu iz 18. v 19. stoletje — 166 Jurij Sivec, svetilničar in kulisar mariborskega gledališča, 90. leta 19. stoletja — 185 Mariborski kolesar Vid Murko, 1890 — 185 RAZNO Spomenik na Urhu — naslovna stran 1. zvezka Shematična ponazoritev napada čete »testutor- jev« — 2 Mali oblegovalni oven z upravljale! — 3 Tehničen prikaz obleganja trdnjave in mestnih obzidij v poznem srednjem veku — 5 Faksimile naslovne s/trani ustanovnega pisma za lenarški špital iz leta 1661 oz. 1672 — 15 Faksimile prve strani inventarja lenarškega špitala iz leta 1625 — 17 Prisega članov čevljarskega ceha v Turnišču iz leta 1856 — 25 Zastava čevljarskega ceha v Turnišču — 27 Prvi obrat Planike v Turnišču — 28 Industrijski kombinat Planika — Kranj, TOZD tovarne obutve v Turnišču — 28 Napis na hrbtni strani Pajerjevih vizitnih por- tretov — 47 Risba Rogačevega mlina z lončenimi stiopami ob Šobčevem bajerju — 50 Zarobarjev kmečki mlin pri vasi Suša v Poljan- ski dolini s kolesom na zgornjo vodo — 51 Razstava Mlini na Gorenjskem v galeriji Mestne hiše v Kranju — 51 Spomenik NOB v Kamniku — naslovna sitran 2. zvezka Faksimile Mandelčevega tiska pesmi o zmagi Ivana Ferenbergerja nad Turki pri Drežniku 1578 — 84, 85 Prepis Sladkonjeve kompozicije Ego vos elegi — 901 Steinbergovi merilni instrumenti — 95 Skrivna kmečka peč za žganje živosrebrne ru- de — 98 Spominska plošča v upravnem poslopju ljubljan- ske bolnišnice iz leta 1895 — 105 Družinski portret ljubljanskih meščanov. Dage- rotipija — 122 Portret dvojice. Dagerotipija — 123 Trebelno, spomenik NOB — naslovna stran 3. zvezka Knjigoveški okrasek Mandelčeve knjigoveznice — 161 Ohranjeni del naslovnega lista hrvaške prote- stantske knjige Crikveni ordinalic — 162 Crikveni ordinalic — konec predgovora s podpi- si — 162 Začetek besedila o pravem nauku in pridigova- nju — 163 Portreti štirih reformatorjev neznanega knji- goveza — 163 Knjigoveški okrasek neznanega knjigoveza — 164 Primer ohranjenosti enega lista Trubarjevega novega testamenta — 165 Oficir mariborskega meščanskega korpusa ob koncu 18. stoletja — 167 Uniforme štajerske deželne brabme 1808/1809 — 168 Učno pismo iz leta 1834 — 172 Pomočniško pismo iz leta 1928 — 173 Stavkajoči delavci na Javorniku poslušajo poro- čila o poteku pogajanj julija 1935 — 186 Manifestacija delavskih žena in deklet za stavko na Jesenicah 15. 7. 1935 — 187 Prvi delavski svet v Sloveniji in drugi v Jugo- slaviji je bil izvoljen v tovarni Sava v Kranju — 188 Revolucija se nadaljuje Slovenski železničarji so proslavili svoj praz- nik — 15. april ob 30. obletnici svobode. Pred spomenikom na Zaloški cesti so počastili spomin na železničarje, ki so pred 55 leti žrtvovali svoje življenje za svoj in tudi naš današnji dan. Tam kjer je pred več kot pol stoletja tekla kri, so vi- hrale zastave in pesem je preplavila prostor, na katerem se je tudi koval delček naše zgodovine. Spomin na takratne žrtve ni le zgodovina. Že- lezničarji so bili pred pol stoletja v prvih vrstah delavskega razreda, ki je bil bitko za svoje pra- vice. In tako kot v preteklosti je ostalo do da- našnjega dne: železničarji so bili med prvimi, ki so stali in še danes stoje na braniku revolucije. Zgodovina je povedala svoje, današnji dan pa nam pove, da so bili železničarji med prvimi, ki so začeli v praksi uresničevati načela nove usta- ve. Reorganizacija železnice in ustanovitev te- meljnih organizacij združenega dela je bil le za- četek procesa, ki se razvija in dopolnjuje z za- vestjo, da krčimo nova pota, ki doslej še niso bila prehojena. To pa je prav tako revolucionar- no delo, ki zahteva ohranjanje in razvijanje tistih osebnih kvalitet in razredne predanosti, ki je tako značilna za rod, ki je pripravil in izvoje- val našo proletarsko revolucijo. Gre za pogum, za predanost in zaupanje v uspeh, tudi če se srečujemo z neznanimi in ne- pričakovanimi težavami. Govori se, da gre za specifično organiziranost in celo za posamezna mišljenja, da je železnico mogoče usmerjati le iz enega centra, kjer se naj ugotavlja in deli dohodek, ter administrativno določajo merila in tarife. Ce bi to bilo res, bi bila usoda delovnega človeka na železnici resnič- no brezizgledna in bi eno temeljnih izhodišč se- danje nove ustave, ki pravi, da mora delavec v vseh fazah delovnega procesa tvorno in nepo- sredno odločati tako v nastajanju proizvoda dela kot tudi v njegovi delitvi in porabi — težko uresničljivo. Sedanji rod železničarjev pa ne misli tako in kljub težavam nadaljuje svoj boj, ki terja veli- ko žrtev in samoodrekanja. Železničarji se niso ustavili le pri oblikovanju organizacijskih okvi- rov, amoak so se lotili predvsem oblikovanja no- tranjih meril in normativov za posamezne faze delovnih procesov in njih vrednotenje v odnosih notranje menjave. Nova tehnologija na podlagi novih, modernih sredstev na železnico prodira. Vsaj v grobem je dosežena temeljna osnova tehnološke moderniza- cije. Tehnološka modernizacija postaja stalen vir sprememb v vsej organizacijski nadgradnji in v pristopu pri izvrševanju delovnih procesov in družbenih odnosov v njih. Novi družbeni odnosi terjajo ne le spremembe v odnosih znotraj železnice, ampak tudi nove od- nose železnice do njenega okolja, do njenih upo- rabnikov in družbe kot celote. Železnica ne mo- re poslovati kot tržno podjetje, pa tudi ne kot javna služba. Tudi tu so se železničarji, na temelju novih ustavnih izhodišč v povezavi z luko Koper prvi v Jugoslaviji oprijeli nove oblike — samoupravne interesne povezanosti. Temeljna zamisel, naj posamezne storitve pla- ča predvsem tisti, ki jih uporablja in za razvoj prispeva sredstva tisti, ki ima od njega nepo- sredno korist, zadeva na problem ugotavljanja in razvijanja novih kriterijev in novih meril. Gre za povezavo posamezne in posebne koristi s splošno družbenimi. Take odnose moramo razvijati na celotnem ju- goslovanskem gospodarskem prostoru. To je pot za enakopravno vključevanje železnice v jugo- slovansko gospodarstvo, kar pa na osnovi admi- nistrativnih poskusov vse doslej ni uspelo. Ustvarjanje takih odnosov in pogojev na že- leznici, ne more biti podarjeno. Sedanji in bodoči rod železničarjev ga mora soustvarjati. Železni- čarjem je jasno, da novi pogoji sedanjega časa v ničemer ne spreminjajo duha, ki je vodil revo- lucijo njihovih prednikov. Duha, ki ne kloni pred nikakršnimi težavami, ki pa ostaja skromen prav zato, ker pozna in razume veličino tistih, ki niso iskali v prvi vrstt sebe, ampak je njihova žrtev veljala predvsem sreči drugih. Spomin in spoštovanje do žrtev na Zaloški ce- sti se lahko pokaže le v nadaljevanju boja, ki so ga oni začeli. Ta boj pa je danes boj za novo sa- moupravno družbo. Zelezničarjiga sprejemajo! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23. letnik Ljubljana 1975 1. zvezek Vlado Habjan: Boj za Podravje in Posočje v let h 1425—1440 — Stran 1 The Struggle of the Counts oi Celje for the Regions Along the Drava and the Soča Rivers During 1425—1440 Jože Mlinaric: Meščanski špital pri Lenar- tu v Slovenskih goricah — Stran 13 The Civic Hospital at Lenart in the Slovenske gorice region Jože F. Maček: Ustanovitev uprave držav- nih posestev na Kranjskem pod Leopol- dom II — Stran 21 The Establishment of the Administration of State Estates in Carnlola under Leopold II Stefan Sukič: Čevljarski ceh v Turnišču — Stran 24 The Shoemarkers' Guild at Turnišče Damjan Prelovšek: Ljubljanski mostovi v ürugi polovici stoletja in v začetku 20. stoletja — Stran 29 The Bridges of LJubljana in the second Half of the 19th Century and at the Beglning of the 20th Century Tone Zom: Nemško nacionalno društvo »Südmark« na avstrijskem Koroškem v prvem desetletju prve avstrijske republi- ke — Stran 38 German Nationalistic Society »Südmark« in the Austrian Carinthia in the First Decade of the First Austrian Republic Bogo Jakopič: Delež slovenskih učiteljev gluhih pri strokovnem in splošno izdaja- teljskem delu — Stran 41 The Participation of Slovene Teachers of Deaf Children at the professional and Generally Pu- blishing Work Primož Simoniti: Lenart Mravlja — Leo- nardus Formica — Stran 45 Lenart Mravlja — Leonhardus Formica Iz starih fotografskih albumov — Stran 47 Photos from old albums Delo naših zavodov in društev — Stran 50 Notes an the activity of our institutes and asso- ciations Nove knjige — Stran 57 New publications Na ovitku: Spomenik na Urhu Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Olga Janša-Zom. Odgovorni urednik Jože Zontar Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino — Predstavnik Majda Kunaver — Tisk tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III — Tekoči račun 50101-678-49040 — Letna naročnina So din posamezna številka 20 din BOJ CELJSKIH ZA PODRAVJE IN POSOČJE V LETIH 1425—30 VLADO HABJAN Od naselitve naših prednikov nismo imeli povsem iz domačega središča izvirajoče up- rave, podravska Slovenija pa sploh ne. Sre- dotežni upravno-politični oblasti se približa do slabih treh četrtin z letom 1420. Takrat je večjezični rimski »grof Celja in Zagorja« (z Varaždinom itd.) Herman II. (Jerman) dedo- val za svojim bratrancem Friderikom Orten- burškim (Radovljd§klim). Dobil je vso grofijo, ki je bila vezana le na imperij in je zato napravila Celjske za dejanske kneze. Moč trojnega »graja iz Celja, z Ortenhurga in Za- gorja« se dopolnjuje z naslovom »ban v slo- vinskih deželah«, kar vključuje Slavonijo, gorsko Hrvaško in zaledno Dalmacijo. Her- man je dvodržavni krajišnik na jugovzhodu rimskega cesarstva in zahodu ogrskega kra- ljestva, vendar z jedrom ob bregovih Kolpe, Sotle in medmurske Drave. Po tej reki se zla- sti z ortenburško dediščino razpotegne na ka- kih trideset posesti (uradov) na Koroškem. Pravih grajskih postojank je imel rod po 1420 najmanj 18. Davno izhodišče Ortenburških je bil grad na desnem bregu Drave pod Spittalom. Go- spostva te razdrobljene knežije leže med Ve- likim Klekom in Gerovim ob izviru Kolpe., Od konca XIV. stoletja je vse spadalo pod up- ravno središče Radovljice, a z letom 1420 pod Celje. Knežje neodvisna gospostva so bila med seboj ločena s cerkvenimi posestmi in oto^ častimi enklavami Avstrijskih. Slednje imajo Celjski do konca tridesetih let domala v »traj- nem« fevdu, že vse od 1360. Ogleju so jih vzeli kot Habsburški vazali. Pač nazoren do- kaz, kako so znali obrniti sebi v prid fev- dalne odnose, kjer je bil vazal dovolj močan v razmerju do seniora. Avstrijci so se zasi- dravali samo v Ljubljanski kotlini z mestom. Bili so le kranjski »vojvode«, katerim kralj ali cesar Sigismund Luksemburški in njegov tast Herman Celjski nista pustila, da zableščijo. Povezavo ortenburških (radovljiških) pose- sti z matičnim celjskim Posavinjem in kaj- kavskim Zagorjem je do tridesetih let motila Ljubljana. Predvsem je bil neprijeten Beljak, močno utrjena postojanka bamberških ško- fov. Mesto je živahno cvetelo kot neizogibna trgovska menjalnica na tako imenovani preč- ni poti. Za to dragoceno prevodno žilo in sam Beljak so bili svojčas bamberški škofi v hu- dih sporih z vojvodskimi Spanhajmi, ki so se- veda želeli obvladovati tudi ta predel Ko- roške. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Albert Goriški se je izkazal kot priden po- seljevalec Slovencev po Istri. Leta 1278 je bil zaradi prehodnih poti v pravih spopadih z bamberškim škofom Bertholdom. Sovražnosti so se končale tako, da so Goriški dobili v »trajni fevd« Wasserleonburg (Leonburg) pri Cačah. Grad je pomenil vrata Goriških iz njihove Ziljske doline proti Beljaku, kakor tudi važen stranski prehod čez Windisch Hö- he-Slovenski prelaz. Tako so lahko Goriški neovirano prehajali iz svojih gospostev v Is- tri, iz Goriške in enklav v Furlaniji. Pot jih je vodila po njihovem koridorju, deželnem sodišču med »Pontebo in Rennsteinom nad Beljakom« ... Hkrati so se lahko izognili me- stu in škofijskim mitničarjem mimo Wasser- leonburga in Slovenskega prelaza na Dobra- ču, saj so redno varovali karavane v >>gornje kraje« čez Katschberg in sploh čez Alpe, pa spet nazaj do Latisane, Stivana in drugih istrskih pristanišč. Enako je veljalo za trgov- ce, ki so hoteli s svojim blagom proti Belja- ku. Pri Ortenburških (Celjskih) so morali plačati »prosto pot« in »zanesljivo sprem- stvo«^ Okoli 1334 so bili Bamberški v sporih tudi z Orteinburškimi. Škofe hitro rešuje novo dej- stvo. Leta 1335 je izumrla tirolska veja Go- riških. Za Tirolci prevzamejo Habsburžani vojvodsko čast (čeprav ne vse oblasti) na Ko- roškem in Kranjskem. Avstrijci so bili do- sledni zaščitniki bamberških in drugih po- nemčevalnih cerkvenih postojank s severa, česar Ortenburškim ni mogoče očitati, a še manj Goriškim. Ali skoraj po 100 letih spo- rov okoli Beljaka, se je našel rod, ki si je upal ugrizniti v habsburško-bamberško »zaro- ko« na prečni poti. Brž ko je Herman pre- vzel novo knežijo, se je brezpogojno moral potruditi za Dravo. In to najmanj od kolena Ortenburg-Spittal na Gornjem Koroškem, pa do Legrada pri sotočju Mure v Dravo. (Mi- šljen je grad Legrad, ki je bil do okoli 1710 v Medmurju: torej severno od Drave. Sele po letu 1710 je reka spremenila tok, tako da je mesto na nasprotnem bregu ali na jugu re-; čne struge). Patriarh Antionius II. (Antonizs) je Herma- nu že 1405 prepustil obdravsko gospostvo Vu- zenico in ga v listini med drugim imenoval: Mogočni. Ker silak ni skrival svoje želje po gospostvu nad porečjem Drave, smo znova trčili ob izredno pomemben prečni koridor. Ob njem je Franjo Baš zapisal povsem ne- točno trditev. Takole pravi: »Prehod karavan od Pontebe mimo Beljaka, Osojskega jezera do Šentvida ob Glini (in seveda nazaj) je bi- la edina ... prometna pot v Srednjo Evropo (ki je bila) zunaj celjskega dosega...«. Ka- kor je Baš pri Celjskih pogosto netočen, je tudi tu. Prečno pot so Savinjčani lahko prej ko slej odlično kontrolirali že z avstrijskega fevda Vajškra, dalje Pregrada, vzhodaega obrežja Osojskega jezera in Liemburga pri Šentvidu. Potem sta važna še Strmec in Čr- ni grad (Hochwart) nad Vrbskim jezerom. Lahko govorimo tudi o zaslombi pri svaških Goriških z njihovim palatinsMm gradom Možberk (Moosburg), kjer so imeli oporo.^ V letih okoli 1425 so Goriški soobvladovali ožjo in širšo okolico Beljaka, zlasti od Mož- berka preko sopravic v Kanalski dolini. Juž- no je samostan Mužac-Moggio, ki so ga 1420 hkrati z vso Furlanijo okupirali Benečani. S tem začno desetletne sovražnosti s patriar- hom. Enako so ogrožali Goriškega, ki je 1421 ovdovel po Hermanovi hčeri (Elizabeti). Za- to so Celjski računali, da si pridobe knežijo od nesposobnega Henrika (Areha). Hkrati je treba omeniti dogovor Luksenburžan — Celj- ski v Ariesu (1413) na Furlanskem. Zoper Hermanov načrt gredo v tiho zavezništvo Se- renissima in Avstrijci. A ravno zoper to za- roto so Celjski — Ortenburški, Goriški in pa triarh Ludvik II. konferirali v Beljaku 1415.' Sočasno je treba povedati: Herman se je že od 1403 pa tja do leta 1421 pretepal in pre- rekal s samostanskimi iz Sentpavla v Labot- ski dolini. Spori so potekali tudi zaradi Gre- binja in Guštanja-Raven. V sklopu vsega te- ga so še, milo rečeno, neprijaznosti s Škofljico v Krki. Enako je z deželnim knezom na Ko- roškem, torej s Habsburžani (leopoldinske ve- je!), s katerimi se odnosi naglo zaostrujejo. Nad sedemdeset let stari Herman se je od- ločil, da ugrizne v oreh ob sotočju Zilje in Drave in se poskusi znebiti bamberškega ko- Shematična ponazoritev napada Cete »testutorjev« s svojimi ščitnimi pristreščkl »želvami«, ki jih varujejo pred kameni, sulicami in sllčnlm orožjem brambov- cev za okopi ali podobnimi varovalnimi pregradami. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRATOVNO ZGODOVINO 23 1975 ridorja med koroškim Ortenburgom (Spittal) in gorenjsko Radovljico, ki sta njegovi trdni posesti. Sodoben vir poroča, kako so se Celjski s pomočjo Majnharda Goriškega lotili oblega- nja beljaškega mesta. Opis je zanimiv z več strani. Vredno ga je spoznati v celoti, že za- radi taktike osvajanja. »Zelo nevaren čas je nastopil za Bamberg, ko so se začeli vojskovati s Hermanom Celj- skim. Ta mogočni rod je 1420 dedoval po izu- mrlih ortenburških grofih in si je nameraval na jugovzhodu imperija ustvariti samostojno 'deželo' (državno kneževino). Prepir se je pod škofom Friderikom II. Bamberškim (1421—32) ob koncu leta 1424 do kraja razvnel. Vsi vzro- ki za to niso znani. Pomembno vlogo pri tem so gotovo imela nasprotja v Labotski dolini. (Oblegali so Wolfsberg—Volšperk, itd.) Ver- jetno so bili vmes tudi spori severno od Dra- ve za velikovško grajsko območje.« (Celjski imperialni grofje so si lastili določene pravi- ce do Grebinja, severno od Velikovca. Hkrati je prvenstvene važnosti, da so imeli severno od Beljaka v fevdu gospostvo Vajškro—Lands- kron, katero je ob Jezernici—Seebachu, me- jilo na beljaško grajsko območje.) Dalje piše Fresacher: »O vsem tem vemo nekaj, ostali, nemara tehtnejši vzroki so nam skriti. Na za- četku sovražnosti je prišlo najprej do brez- uspešnega obleganja Volšperka in za tem Be- ljaka. Grof ovo moštvo ga je naskakovalo od 17. do 20. januarja 1425, ne da bi mu ga us- pelo zavzeti. Iz nekega, pod neposrednimi boj- nimi vtisi zapisanega poteka (ohranjenega v koledarju mestne farne cerkve sv. Jakoba, ki je zdaj v beljaškem muzeju), je mogoče raz- brati, da je akcija zapletla Beljak v zelo ne- varne okoliščine. Po razlagi v koledarju je prišel grof s številnimi oblegovalnimi napra- vami 17. januarja pred Beljak. Dan zatem za- čne napad na mesto, ki so ga Beljačani sreč- no odbili. Z bombarderji (nekakimi pračami za metanje večjih kamnov) in lučanjem so bi- li sovražni vojni stroji razgnani, a zaščitne pristreške, pod katerih okriljem so se oblego- valci bližali mestnim zidovom, so brambovci zažigali z vnetljivimi puščicami. Grofovemu vojaštvu so bile prizadete hude izgube na moštvu in bojnih napravah in tako so morali obleganje brez uspeha odložiti. Na 19. janu- arja (petek) ni bilo boja. Ker grofu v odprtem naskoku ni uspelo zavzeti mesta, je napadalec 20. januarja začel z zvijačo. Približno opolno- či so zakurili velik ogenj v smeri 'na Pečeh', kot se je kasneje reklo (gornjemu predmest- ju). Zagnali so neznanski hrup in hkrati sku- šali zažgati dravski most. Oboje naj bi bra- nilce na obzidju zbegalo. Vendar ti se niso dali speljati. Oblegovalcem se je posrečilo po- tem pri nekem mlinu, torej proti Dravi obr- njeni strani, mestno obzidje narušiti, od ko- der so potem z okrepitvami poskušali vdreti v mesti. Branilcem pa je tudi tokrat uspelo odbiti grozeč vpad z izgubami za sovražnika. Po vnovičnem neuspehu je grof opustil oble- ganje mesta«. »Boji so po vsej Koroški povzročili veliko škodo; zato je vojvoda Friderik IV. (Tirolski, s praznim žepom; umrl 1439. leta, op. V. H.) kot skrbnik poznejšega cesarja Friderika III. poskušal nasprotnika pregovoriti za poravna- vo. 2e 13. februarja 1425 je bil v Dunajskem Novem mestu sklenjen sporazum med ško- fom in grofom. Sporne točke so bile premo- ščene ali kljub temu je za Beljak obstajalo še naprej nevarno sosedstvo grofa v spodnji dravski dolini. To pa je bil zadnji pomembni boj za Beljak in bamberško posest na Gor- njem Koroškem, o čemer kaj vemo. Sovraž- nosti (brez dokončnega zmagovalca) pa vzbu- jajo misel, da celjski grofje niso samo zato hoteli nad vladati Beljak, ker so želeli v bo- ju pridobiti utrjeno zastavnino, temveč so si hoteli ustvariti odskočišče proti bamberškim posestim na Koroškem. Odtlej bamberška posest na Gornjem Ko- roškem ni bila več v nevarnosti«.'' Kot svoj čas Spanhajmom, Goriškim in Ortenburškim (Radovljiškim) je tudi Celjskim pretrd bel jaški oreh. Kdor je hotel biti ne- omejen gospodar prostora med Alpami in Ja- dranom, je moral biti gospodar Beljaka. In ne samo to. Beljak je bil tudi odločno najpo- membnejše trgovsko mesto na pravkar oz- načenem prostoru, a Celjski so imeli malo mest.. . Beljak so skušali streti z dolgotraj- | Mali oblegovalni oven z upravljalci. Posadko med kru- šenjem in podiranjem ozidja varujejo številni loko- strelci pred brambovci za obzidjem. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 no potezo: sistematično so ga oibkoljevali s postojankami in manjšimi spopadi, zlasti leto 1430. Glavne sile pa so — kakor v XIII. sto- letju Spanhajmi — vrgli v drugo smer: v Po- f.avje! Povsem so si skušali za kajkavskim Za- gorjem podvreči Zagreb z vso Slovinijo (Sla- vonijo). V celjsko-avsitrijski vojni 1438— 1443 pa tudi neobvladane predele Kranjske z Ljubljano.'^ Dogodke okoli Beljaka in Wolfsberga je treba razumeti kot poskus povezovanja kne- ževine. Predvsem je bilo treba »preskočiti« Karavanke in bamberški Beljak. Ti dve ovi- ri — gorovje lin tuja posest — sta ločevali glavni jedri ortenburške (radovljiške) grofije. Kot vemo, je bila po letu 1420 povsem celjska in jo upravljajo iz gorenjske Radovljice. Herman se je lotil »nodstranjevanja« Kara- vank v težavnem času. Sočasno mora reševa- ti utapljajočo oglejsko patriarhi j o in nuditi gostoljubje in zaščito pregnanemu patriarhu. Še huje je to, da pri tako obsežnih zasnovah nima podpore sina Friderika. Ta se vdaja ero- tičnim avanturam z Veroniko Deseniško in se celo prodaja v vazalstvo Benetkam. Prvi sin Herman (Jerman) III. je bil upravnik Radov- ljice in Spittala. S svojo drugo ženo Beatrice Wittelsbach bi očitno z Bavarci moral držati Avstrijce v kleščah od zahoda. Naloge ni op- ravil, ker se je 1428 smrtno ponesrečil ob padcu s konja pri Kamnu na Gorenjskem. Mirovna pogajanja za sporne koroške po- sesti so bila 13. februarja 1425 v Dunajskem Novem mestu. Rimski državni grof (knez) Herman ni potegnil najslabšega konca. Zna- ni so zapisniki z dne 11., 17. in 26. januarja 1425. Dokumenti so bili potemtakem pisani med obleganjem Beljaka oziroma takoj za- tem. Seznanjajo nas, da je dobil rimski impe- rialni grof «... Herman Celjski kot ban v slovinskih deželah. . .« v fevd od kneza Fri- derika Avstrijskega trdnjavo Waldenstein v zameno za trdnjavo Hertnaidstein, ki jo je odstopil bamberškemu škofu Frideriku.' Obedve trdnjavi sta v Lsjbotski dolini med pogorjema Svinje in Golice. Hertneidstein je nad celjansko kritično točko kljubovalnim samostanom Sentpavel. Z opatijo imajo Celj- ski kmalu več sovražnosti, tako za gradove Stein pri St. Georgenu, pa Rabenstein (juž- no od Sentpavla) in bržčas tudi za bivšo pfannberško dediščino Loschental pii samem Sentpavlu.^ Podobno kot s Sentpavlom in Wolfsbergom je bilo tudi z mestecem Sentahdraž, kjer je bil sedež lavatinske podškofijice, druge salz- burške suKraganijice na Koroškem. Sentan- draž je grof »Celja in Zagorja« oblegal med sovražnostmi za utrditev svoje državnosti na Koroškem. Treba je poudariti še to, da je Hartneidstein nadziral pomembne ceste v gorovju Golice. Stolp Waldstein, ki ga dobi v zameno, pa je obvladoval vso Gornjo Labot- sko dolino in Gradec, delno je nadziral Wald- stein tudi Obdachersko sedlo prav tako z La- botske doline proti Murski dolini. V letih, ko Celjski ob podpori koroških pa- latinov Goriških združujejo posesti v vsej de- želi, pa pehajo v obup bamberškega škofa Albrechta in tudi naslednika Friderika. Oba resno razmišljata o prodaji Beljaka in dru- gih ozemelj. Razlogi za nameravano proda- jo »so bili boji, ki jih je imel Bamberg z gro- fom Hermanom Celjskim 1425 po deželi (Ko- roški) in so pomenili za lepo Labotsko dolino tolikšno škodo, a za škofijsko premoženje takšno izgubo, da je škof prosil cesarja Si- gismunda za dovoljenje, da bi smel prodati vse bamberške posesti na Koroškem...« Znan je tudi osnutek prodajnih listin za bam- berške posesti na vojvodo Friderika (sta- rejšega). Kot razlog za nameravano prodajo je lomenjeno, da je »visoka ustanova defici- tarna zaradi vojn, zmot in tako dalje, ki so bile zlasti hude zadnja leta v kraljevini Češ- ki in ob njej ležečih deželah. (Torej tudi na širšem Slovenskem, op. V. H.). Spričo vsega (husitnih vojn) je bilo sveti 'Kristusovi veri' povzročeno veliko trpljenja in škoda. Ob vsem tem ni nobenega drugega izhoda kot načeti imetja škofije in jih odtujiti. Zato je bilo sklenjeno: odreči se je treba oddaljenim in od glavnega škofijskega imetja povsem ločenim posestim škofije, ki so v Avstriji ob Ensu, na Štajerskem, na Koroškem in tista pod grofi iz Gorice.« (Goriški so imeli tako v preteklosti, kot tudi po letu 1400 več spo- rov z Bambergom, op. V. H.) Posest pa je bi- lo treba »prodati na pošten in večno odkup- Ijiv način... A ni znano iz kakšnih razlo- gw ni prišlo do prodaje«.* Samo domnevamo lahko, da Hermanu ni bilo do tega, da bi bamberške posesti pre- prodali Habsburžanom. Avstrijci so bili resda deželni vojvode, ozemelj pa so imeli na Ko- roškem zelo malo! Zdaj je bila nevarnost, da se okrepe z bamberškimi postojankami, zlasti Beljakom in Wolfsbergom. In to naj bi do- segel Friderik, Habsburžan leopoldinske ve- je, ki je bila odslej glavni sovražnik savinj- skih mogočnikov!... Ali je Herman posredo- val, da Sigismund prodaje ni odobril? Odgo- vor lahko najdemo le v kakšnih novih od- kritjih. Kakorkoli že in še — dejstvo je, da je celjski boj za Labotsko dolino in Beljak hkrati s husitskimi vojnami spravil Bamberg, potencialnega ponemčevalca Koroške, prehod- no na kolena. 4 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Tehničen prilcaz obleganja trdnjave in mestnih obzidij v poznem srednjem velcu. Pred obzidjem so razporejeni vojni »stroji« in druge pomožne naprave. 1. »Mačlca« za premostitev obrambnega jarka. 2. Vzvodno pomagalo za potiskanje mačke«. 3. Prevozni zasloni s strelno zarezo. 4. Lučalnik, naložen. 5. Lučalnlk po odstrelu. 6. »Blydia« ali metalni stroj. Mimo misli na prodajo so morali škofje utrjevati svoje postojanke, zlasti Beljak. Po- sebne skrbi je bilo deležno južno obzidje, kjer je bilo tako imenovano »slovensko predmest- je« (Windische). Tudi za »spodnje predmest- je« v smeri severozahod so morali skrbeti. »Obedve predmestji sta med boji z grofom Hermanom Celjskim bržčas prizadeti«, po- zneje pa od turških in ogrskih vdorov.' Neuspelo osvajanje Beljaka in Wolfsberga ima še eno dopolnilo. »... Herman je 1425 odstopil bamberškemu škofu Hartneidstein in Vivšnik Weissenstein (ob Dravi), ki ju je imel od malo prej izumrlih Vivšniških. Do- bil pa je 'grad Muto (Mautenberg), vključno, z mitnico in trgom'. Ker je bila Muta vojvod- ski fevd, je utrdbo Waldstein v Gornji La- botski dolini pripoznal kot fevd deželnega kneza...«" Postojanka Muta ob kobanski Dravi je bi- la izredno važna. Obvladovala je prehod med kobanskim Podravjem in dolino Cakave (Sag-, gaue) z Ivnikom (Eibiswaldom) gor do Grad- ca ... Trdnjavsko prehodna točka Waldstein vključno z obleganim Beljakom in Wolfsber- gom pa pridobljeno Muto napeljuje preuče- valca na že izrečeno misel. Rod je želel iz Celja sredotežno obvladovati vse dravske do- toke in sploh porečja Drave. Z letom 1420 jim je bilo obvladovanje potrebno najmanj od kolena Ortenburg—Spibtal na Gornjem Koroškem, pa do Legrada pri sotočju Mure v Dravo! Govorili smo zlasti o trikotu: Ziljska doli- na — Beljak — Kanalska dolina. Temu ozem- lju bi z drugimi besedami lahko rekli: streha širše Slovenije! Streha širše Slovenije je še toliko važnejša, ker pod njenim napuščem vodi tako imenova- na prečna pot. Za vsako ceno si je bilo treba izvleči barabeško — habsburško — salzburški prečni trn iz celjske pete, da bi trdneje stala na oglejskem cerkveno državnostnem pro- ; _5 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 štoru pod Dravo. Samo v tej širši vzročnosti postane popolnoma jasno, zakaj so Celjski 1426, torej v letu po Beljaku, in hitro... potem, ko so Benetke likvidirale državo og- lejskega patriarha, zasedli Kluže—Chiusaforte v dolini Bele ...« na furlanskem delu prečne poti. (Vendar ni povsem izključeno, da so za- četki osvobajanja Furlanije iz 1422 zamenja- ni z dogodki iz 1426!?)" Chiusaforte—Kluže je staro furlansko mit- niško mestece na poti iz Furlanije proti koro- ški Kanalski dolini, Ali, 1426 (?) zavojevano prežo v Kluži Celjski menda niso dolgo dr- žali. Skupna igra oglejskega patriarha Lud- vika Tecka, Savinjčanov in Goilčanov se na- daljuje. Kmalu bo dobila novo važno postav- ko v zidanju trdnjavske Bele peči (1430), ki jo pozidajo Celjski kot povezovalno točko med Spittalom in Radovljico in odskočišče proti Ogleju. Belopeška trdnjavska zapora na tako ime- novani prečni poti je nastala mimo medna- rodne strategične vloge tudi zato, da bi nad- zirala konkurenčni Beljak. Akcija zmanjšuje mitnine in dobičke bamberških škofov in ha- bsburškega Šentvida na Glini. Posredno je us- merjala promet čez celjsko Radovljico. Pr- venstveno pa so pospeševali trgovino laške poti, od celjske posesti Komen v zahodni Istri, od tod pa čez ljubljanska vrata na Polhov gra- deč v Dolomitih. Na tej poti je nevarna le habsburška Ljubljana. Dalje proti vzhodu je povsem varno jedro kneževine: Posa vin j e in celjski trajni fevd Slovenska Bistrica, od ko- der se cepi ogrska pot, spet čez celjsko Stri- govo in postojanke na drugih odcepih. Po doslej znanih virih je okoli »prečne« in »laške« poti del važnega merjenja moči. Iz pogojev slovenskih tal rastejo Celjani in og- lejski patriarh Ludvik II. Na drugi strani so Grad Vajškra-Landskron severovzhodno od Beljaka. Perorisba iz nekega zapisa okoli 1600 (Arhiv Thurnaus, predal »Dnevniki n«, št. 12) 6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 nepodomačeni Habsburžani bamberške ozi- roma salzburške škofijice (sufraganije Krka, Lavant, Sekava). Se pred zidavo Bele peči se začne »večna« vojna Celjskih za Koroško. Leta 1430 so v ponovnih sovražnostih z bamberškim škofom. Poškodovali so posest štajerskega, koroškega in kranjskega vojvode, takrat še mladoletne- ga graškega Leopoldinca Friderika V. (kot cesar je III.). Bratranec Albert V. je bil (kot Albertinec) v sporu z leopoldinsko ali graško vejo. Hkrati je tudi »sorodnik Celjskih«, saj je poročen z Elizabeto Luksemburg, hčerjo cesarice Barbare, rojene Celjske. Cesarjev in kraljev zet Albert V. je opro- stil celjskim sorodnikom njihovo uveljavlja- nje na Koroškem. Saj je »razsodil, naj se za- radi (cesarja) Sigismunda spregleda Herma- nova krivica .. .«*^ (tudi Krapina, Radovljica, itd.) začel iskati pravico na vrhunskih srečanjih. V Baslu se i je pritoževal na cerkvenem zboru, do kate- rega je prišlo predvsem na zahtevo francoske i nižje duhovščine. Ludvik se je takoj povezal \ s »francosko stranko« in prešel v njeno vod- stvo. Ker so mu Benečani zasedli furlansko- istrski del cerkvene državnostne patriarhi je, je postal glavni nasprotnik papeža Evgena IV. (1431—1437), po rodu Benečana iz patricij- • ske rodbine Condolmeri. V tem poreklu je \ skritih mnogo razlogov, da Ludvik ni mogel uspeti, čeprav je proti papežu iskal zaveznike tudi med škofi in velikaši Nemčije in Avstri- i je. A zanesljivo oporo je imel le v Celjskih, ; Goriških in Luksemburžanu Sigismundu, ki pa v njegovo škodo prerano umre, 1437, dve leti pred Teckom.*^ Tako smo v letih 1420—1430 prišli do zad- njega od mnogostranih luksemburško—celj- skih poskusov za osvoboditev Istre in Furla- nije izpod beneške nadoblasti. Na »... 30 oktobra 1431 je Ludvik Teck zadnjikrat vdrl s 5000 Ogri iz Gorice v Furlanijo. Zopet je prišel do Manzana in odtod s 1500 konjeniki celo do obzidja Vidma. Ker se mu ni posre- čilo, da si ga podvrže, je zavzel in izropal go- riško opatijo Rosazzo—Rožac v spodnjih Br- dih. Že 5. novembra so naredile Benetke pro- tisunek. 'Ogre' so razbili in jim odvzeli plen. Tako je moral patriarh 16. novembra zapustiti deželo, medtem ko Benečani kaznujejo patri- arhove privržence v Furlaniji.. .«*•' Opatija Rožac v spodnjih Brdüi je bila us- tanova Goriških. Tu so pokopavali svoje po- kojnike. Bržkone so v advokatih in podlož- nikih Rožaca skriti neimenovani, a »kaznova- ni patriarhovi privrženci«, o katerih govori furlanski vir. Ob vsej podpori Celjskih in Luksemburža- na v orožju in moštvu patriarh ni uspel, da bi osvobodil Furlanijo in Istro. Tudi diplo- matske poteze v Rimu niso omajale Beneča- nov, da bi se bistveno umaknili. Serenissima je bila pripravljena popustiti pri malenkostih in vrniti patriarhiji le izo- lirane enklave ... Patriarh je prenesel svoja naprezanja na mednarodno raven. Neposred- no za vdorom iz Gorice v Furlanijo, ali 30. decembra 1431, je prišel s »sijajnim sprem- stvom« v Basel. Odpotoval je s širše poddrav- ske Slovenije, bržkone iz Radovljice ali Bele peči, ki jo dokončuje Friderik II. Celjski rav- no v tem času." Patriarh Ludvik II. (Teck) je torej po od- hodu iz emigranstva na gospostvu Celjskih V letu 1422 pa tja do 1431 so vredne poseb- ne pozornosti »enote Ogrov«, ki se vojskuje- jo za Istro in Furlanijo. »Nemirni kralj« in cesar Sigismund Luksemburški je 1428 odpo- toval v nemške dežele in potem na kronanje v Rim. Benečan Evgen IV. ga je 1433 okro- nal s cesarsko krono »rimske« ali zahodno ev- ropske (ne samo nemške) veledržave. Luk- semburžane, še posebno pa Sigismunda, res ni mogoče proglašati za izrazitega Nemca. Sled- nje je razvidno že po tem, kako je urejal za- deve precej nekonkretnega »imperija«, zlasti v nemških deželah. Medtem ko je Sigismund na zahodu, je po- vsem konkretne posle kraljestva Ogrske »pre- dal v upravo žene Barbare, tasta (slavonske- ga) bana Hermana in svaka (kraljevskega) palatina Nikolaja Gor j anskega«. Prej ko slej je za vse tri knežnje Celjske važna skoraj neprekinjena oblast nad Slo- vinijo (Slavonijo) in dobršnim delom ostalih »slovinskih dežel«. Pod to oznako je v njiho- vih virih večkrat označena oblast v dinarski ali gorski Hrvaški in zaledni Dalmaciji. Ta politična moč se je gibala med točkami: Ra- dovljica — Celje — Varaždin — Zagreb ozi- roma Medvedgrad pri Zagrebu. Cesarica in kraljica Barbara je »pogosto- krat prebivala v Medvedgradu.« Pod gradom je razgledišče. V ljudskem spominu je znan kot kraljičin sedež... Barbara se je rada ob- lačila v črno. Odtod še vedno živijo bogate govorice med kajkavci okoli Zagreba in Za- gorja o črni kraljici.'" Pravkar zapisano trditev o politični moči med točkami Radovljica—Celje—Zagreb, je treba podkrepiti še s stransko smerjo. Gre za pospešeno prodiranje na hrvaški »prečni po- ti« na črti Bihač—Knin, kar je večdesetletja 7 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Bela peč, trdnjavska zapora In mitnica ob »strehi slovenskega sveta.« Trdnjavsko-carinska zapornica je bila na mednarodno važni »prečni poti«, ki so Jo nevarno obvladovali Avstrijci v tihem soglasju z Benetkami. Fri- derik II. Celjski je v okviru velikopoteznih načrtov očeta Hermana 1430 pozidal svoj grad (!) pri Trbižu, na najbolj nevralgični, pa tudi zelo dominantni točki na tako Imenovani prečni poti. (Trdnjavski grad Bela peč je posnet po Valvasorju.) razvojna smer. Vendar zapleti okoli istrsko— furlansko—^beljaške fronte bodo laže razum- ljivi, če spet načnemo odnos Celjskih z av- strijskimi vojvodi. Spori s Habsburžani (leo- poldinske veje) so se stopnjevali malo pod vreliščne okoli prevzema ortenburško-radov- Ijiške dediščine. Za razvoj Celjskih sta v naslednjih štiride- setih in petdesetih letih važni dve zmagoviti vojni. V letih 1441 do 1446 se Friderik II. in sin Urh II. zelo uspešno bojujeta z ogrski- mi Hunyadiji. Skoraj sočasno ali od 1438 do 1443 pa Urh II. vojaško obvlada avstrijske Leopoldince na širšem Slovenskem, saj mu priznajo celo naslov »imperialni knez«.'" Razporeditev neodtujljivih rodovnih alodi- jev kot »trajnih« fevdov od leta 1418 do okoli 1432 je bila takšna, da je bil Herman II. prak- tično gospodar od Wildona in Radgone na Muri, do Komna v zahodni Istri. To prečni- co dopolnjuje druga premica, ki se steguje od vznožja Velikega Kleka do Gerova pri izvi-; ru Kolpe. (Kar se veže s pridobitvami v Kvar- neru in okoli 1428 v porečju Une: Bihač, Kru- pa itd.). Vendar na širšem Slovenskem vsa go- spostva niso bila lagt rodu. Večina je bila iz ta- ko imenovanega etat tampona ali cerkvene državnosti patriarhije Oglej. Hitro po letu 1360 so si Habsburžani prilaščali vse pod Dra- vo. Zlasti Kranjsko in severno Istro (Postojna, Komen, Vipava) so vojaško in politično ob- vladovali s pomočjo domačinov, prvenstveno Zovneško—Celjskih. Slednji so se kmalu za- čeli ločevati od Avstrijcev in ob pomoči Luk- semburžanov podaljševali življenje Ogleju. Zato jim je patriarhija podelila poslednje preostale fevde.** Nesporni viri nam potrjujejo, da si je sa- vinjski mogočnik z vojvodskimi, kakor cer- kvenimi »trajnimi« fevdi naglo združeval dr- žavnost. Politično zlivanje od Velikega Kle- ka-Grossglocknerja pa vse do porečja Une (v Bosni) dobi svojo predzadnjo potrditev s posestmi Ortenburških (Radovljiških). Za do- 8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 končno zaokrožitev Herman ni šel toliko v pravo vojno, kot v kompromisno uresničeva- nje »počasi in zanesljivo«. Tako je razumeti nebojevito in nekam čudno samoizpoved celj- skega kronista, ki takole piše o času okoli 1432: grof Herman Celjski, oče grofa Friderika in ded grofa Urha, je zavoljo zveli- čan j a svoje duše podaril in avstrijskim go- spodom zastonj izročil mnogo gradov, ki so jih Avstrijci zastavili Celjanom. Zastavljeni so bili: Kranj, Kamnik na Kranjskem, Vajškra, Wildon, Radgona, Postojna, Novo mesto, Ko- stanjevica na Krki, Štatenberg, Višnja gora, Coricane in še drugi, za katere ne vemo ime- na, po številu štirinajst. .. «1» Celjski so več navedenih fevdov prevzeli po 1360 in upravljali do leta 1432. Dediščine za Ortenburškim niso obremenjevali fevdi, ker so slednji posedovali v glavnem lastna posestva oziroma trajne imperialne fevde. Po pogodbi iz leta 1430 bi bilo treba zastavlje- ne posesti vrniti avstrijskim vojvodom. Ali diplomat, kakršen je bil Herman, je dosegel razna zavlačevalna »dopolnila«. Vsa so se vrtela okoli »večjih« fevdov, ki so jih imeli Ortenburški in Celjski od Habsburžanov v užitku. Zdaj so jih morali vračati, ko so avstrijski knezi videli, kam teži Herman s svojim sinovom in zlasti vnukom Urhom, ki se je (po 1429) ženil pri srbski kneginji Kata- rini iz Smedereva. Tako se kopičijo poseb- nositi, ki deželno presenetljivo ločijo naprot- niška rodova. Ob podatkih, ki jih posreduje kronist celjskih knezov, je razvidno, da so Avstrijci ali Habsburžani vojvodstvo za sebe. Celjski pa taka državnost naglo postajajo! Ravno z uresničitvijo kompromisa med Hermanom (Jerman) II. in avstrijsikimi Leo- poldinci se je rodilo jedro celjske dežele. Sa- vin j čan je veliko izgubil na Kranjskem in ob Muri. Ali z resničnimi »večnimi« fevdi se jo za »vekomaj« utrdil v važnih prehodnih točkah na Gorenjskem. V širšem Posavinju so take postojanke: mesto Slovenska Bistrica in Laško pa Radeče (Gratschau) in Zebnik pri Radečah (Siebeneck). Vse to so Celjani še nadalje obdržali v zastavi od Habsburžanov. Vrniti bi morali brez odškodnine šele po Her- manov! in »njegovega sina in vnuka smrti«.-" Z jezikovno narodnostnega stališča so med vrnjenimi gradovi posebno važni Vaj- škra-Landskron (pri Beljaku) na Koroškem, Wildon ob Muri in Radgona kot »ogrska vra- ta«. Vsi trije so torej na severnem robu slo- venske jezikovne meje! Del posesti na jezikovni meji med Avstrij- ci in Slovenci pri Muri in rečici Cakavi so še ohranili mogočniki, ki so se širili iz jedra v Posavinju. Njihov kronist namreč piše ob celjsiko-ogrskem spopadu v letih 1441 do 1446, da so si knezi »Medvedgrad že dolgo tega pridobili...«. Zamenjali so ga za »Schmi- rnburg« (Zlemberk), ki je južno od Lučan, torej v zaledju svoje državnosti kobanskih gospostev: Muta, Radlje, Fala, Limbuš pri Mariboru in Slovenska Bistrica. Posestna razširjenost knezov je zaradi aso- ciacije na sedanje mesto ob Savinji dovolj težavna za vživljanje v visoki srednji vek. Preusmerja pa tudi misel od večplastnega družbenega sestava in prav tako od večjezične sprepletenosti, od latinščine do nemških nare- čij in slovenščine (delno pa tudi furlano-ist- ranščine in ogrščine). Potrebo po večjezično- sti zasledimo od ustoličitvenega obredja do avtobiografije cesarja Maksimiljana. Sam pravi, da se je moral zaradi celjske dediščine kot tretji jeziik učiti slovensko »od preprostih ljudi in slovenskih plemičev, ki jih je vklju- čil v svoj dvor.. .«2* Koroška je bila kot jedro stare Kar anfa- nile po grofovsko—krajišniških mogočniklh nedvomno najdlje povezana s svojo marko v Posavinju in njenimi nadaljevalci dvornega državnostnega izročila. Kontinuiteto teh sti- kov so nagosto utrjevali gospodje Posa- vinja. Tako je tudi za ustoličitev koroškega vojvode po starih obredih v njihovi poslednji reprizi 1414, ali v desetletju začetka »večne vojne« Celjskih za prevlado na Koroškem. Približno eno tretjino že tako obvladujejo, odkar je vzel Hermanovega sina Ludvika k sebi v Radovljico njegov stric Friderik Or- tenburški in mu zapisal gospostvo vse svoje grofije (knežije). Posavinjski krajišniški rod, ki se s posest- nimi rokavi naglo širi v štirikotu: Alpe-Pano- nija-porečje Une-Istra, se zlasti sorodstveno veže na Koroško in njeno izročilo. Mimo Ortenburških in drugih post karantanskih družin je med starejšimi sorodniki Celjskih treba omeniti Liechtenštajnske pa izumrle Sternberške (Strmec nad Vrbskim jezerom) in »rimske imperialne grofe« z Vovber. Ti .so obvladovali svet od Savinje čez Podjuno do Sotle. Vovberški grofi so odlučujoč koroški krvni priliv in močan zagon Zovaneško-Celj- skih. Hkrati s polovico posesti dobe grb: tri zlate zvezde na modrem polju. Prav tako so dediči na Koroškem za izumrlimi sorodniki po ženski plati, grofi s Pfannberga. (Prvot- no so se pisali: »Bekah«, »Peceah« in »Peggau in so izvirali še iz karantanskega obdobja.) Za Pfannbergi, advokati samostana v Sent- pavlu itd., so si Celjski marsikaj lastili od 9 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Ko tel j in Raven do Grebinja in Sentpavla v ; Labotski dolini.22 Ustoličitveno obredje z ostalinami politične i moči na Koroškem so si že stoletja sem pri- svajali rimski imperialni grofi, med katere so j sodili tudi Zovneško-CeljsM. Ob pomoči Or- | tenburških in prav tako večkratnih svaštvih in bratranstvih Goriških so od 1360 pa do 1460 resno odrivali Habsburžane in Hunyadije iz štirikota: Alpe-Panonija-porečje Une-Istra in nazaj na Alpe. Tisto, kar je okoli Beljaka zastavil Herman, je širše nadaljeval vnuk Urh in njegov bratranec Janez, pokneženi j grof Goriški in zadnji palatin Koroški.^' i Herman si je ob prevzemu ortenburško- radovljiške dediščine nalagal sedmi starostni križ. V teh letih ni tvegal s severnimi »sen- i jori« vojne, ki je bila (kot kaže prihodnji i razvoj) neizbežna. Pri tej posestni razpre- ' denosti je treba naglasiti tisto, kar smo \ doslej resintimentno nalašč zamolčevali. Od karantanskega osmega stoletja naprej (ali šest stoletij!) ni nobeden oblastnik iz politič- nega središča na trdno slovenskem ozemlju i obvladoval toliko našega sveta kot Celjski, I ki so dominantni posestniki tudi v severo- i zahodni Slavoniji in Hrvaški. 1 Ob posestni politiki v gorski Hrvaški in i Slavoniji smo že navedli, da je na Medved- ' gradu rada prebivala kraljica in cesarica i Barbara. Tako je laže razumeti, kako je bila mogoča zamenjava gradu izpod »rimsko-nem- \ škega« imperija z gradom pod ogrsko krono, j Schmirenburg (Smyelenburg) Zlemberg pri i Lučanah (Leutschah) na narodni meji je : (menda le delno) šel za Medvedgrad, znameni- to utrdbo iz XIII. stoletje. Delna žrtev (nad- i drobnosti niso znane) na meji prostora, ki so ga iz Gradca nevarno obdelovali Avstrijci (leopoldinske veje) je potemtakem šla za ključno posest nad Zagrebom — sedežem slo- vinske banovine. Po drugi plati pa je v tej za- i menjavi eden izmed dokazov za željo doseči \ jezikovno strnjeno ozemlje (slovensko in kaj- kavsko). Jezikovno enotno ozemlje pa pomeni i poenostavljeno upravljanje nad vso držav- ' BelJak-ViUach okoli 1625. Pogled od zahoda. Upodobitev kaže z leve »obrambno hišo«, ki je bila na severnem bregu Drave. Dalje proti desni je izsek mesta do »gornjih vrat«. Utrdben sistem oliva deloma Drava, deloma umeten jarek. V ozadju je gradič Wenberg-Venberk. (Hrani: Museum für angewande Kunst, Wien; Khven- hüler-Chronlk) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 11 nostjo, nastopajočo med slovensko Dravo in vsem porečjem Une. Za pretresom izgube Wildona in Radgone ob Muri moramo pogledati še na jug v sever- no Istro. Ostareli Herman je v letih 1430 do 1433 (dve leti pred smrtjo) vrnil med tri- najstimi važnimi utrdbami in posestmi ve- liko gospostvo Postojno. Celjani so jo imeli od vojne Rudolfa Habsburškega proti Ogleju. Za zasluge pri tem pohodu v severno Istro in Furlanijo so dobili postojnski del Istre v fevd leta 1372. Gospostvo so upravljali kar 60 let... Perspektivno odskočno desko za Istro so si Celjski 1432 ohranili, še posebno do pose- sti zavezniških Walseejsko-Devinskih. Ena- ko do zelo velikega gospostva Završnik (Vr- čnek, Švarcenek) z Završjem (Piemonte) ob Mirnii v Istri, ki je bil v upravi sorodniških Goriških. Hkrati so si zavarovali s posebno pogodbo pot v Furlanijo. Ta dogovor je raz- viden iz listine, podpisane 15. julija 1431. Friderik, vojvoda avstrijski, je takrat »po- daril Hermanu Celjskemu in njegovim de- dičem kot resnično svobodno lastnino vasi in župe, imenovane Comoy, ki so vse v voj- vodovem gospostvu Postojna. «^^ Kaj pomeni izraz Comoy(n), ni prav jasno. Verjetno je to v splošnem pojem za komuno- župo, morda pa tudi za župnijo Komen. Ve- liko postojnsko gospostvo v severni Istri je bilo ustanovljeno okoli X. stoletja. Svoj po- sestni temelj je imelo v starih župnijah: Sla- vina pri Pivki, Hrenovice, Vreme, Košana ijn Trnovo pri Ilirski Bistrici. Te župnije pa na- stanejo okoli XII. stoletja.25 Za zdaj ni mogoče ozemeljsko povsem toč- no opredeliti posesti »Comoyn«. Lahko le sklepamo, da so se te »vasi in župe« razte- zale okoli Komna. Morda so vključevala tudi kaj na Visokem Krasu in Brkinih na »niko- garšnjem« ozemlju... (Po XV. stoletju in po turških odgonih so ga dopolnilno poselili aromunski begunci Ciči...) Bržčas je šlo tudi za strategično važno ozemlje, za perspektivne odskoke proti Pazinu, Buzetu in Završju, kot smo že nakazali. Nadaljnja pogodbena dedo- valna dejavnost Hermanovega sina in vnuka potrjuje, zakaj je rod po vsej sili hotel ohra- niti kakršnokoli bazo v severozahodni Istri- Trajna celjska posest »Comoyn« je bila važna že v tridesetih letih v boju proti beneš- kim posvojevanjem v Furlaniji in Istri. Se prej pa v naprezanjih za posest bratranskih Goriških. Dalje je tudi prisotna v pogodbenih poskusih, da si pridobe vse, kar so imeH Wal- seejsko-Devinski v Sloveniji in pazinski Istri. Na črti: Pazin, Buzet, Završnik nad Podgra- dom pri Vremah je jedro glagoljaške dejav- nosti v širši Istri s tržaškim Krasom in na Go- riškem. In ravno za to ozemlje sta se napre- zala tako Herman kot vnuk Urh.^" Kočljiva vprašanja okoli širše oglejske Istre (z vsem tržaškim Krasom) si oglejmo še z večdržavnega razpona. I.^ dve desetletji na- prej bo treba pogledati, pa bo še marsikaj bolj jasno. Celjska zahodna politika se je opirala že za Hermana na tri točke: Trsat v Kvarne- ru, Comoyn pa dolg preskok na Goldenstein v Ziljski dolini in Falkenstein pod Turami. Tak pogled na zemljevid nam povsem jasno pove, zakaj je bilo treba izpolniti »praznino« med »Comoyn« in Turami. Zaradi nje so Ce- ljski začeli 1430 zidati Belo peč. Prvenstven je nadzor nad kanalskim delom prečne poti. Gre za njen najbolj važen odsek: od Chi- usaforte-Kluž do Beljaka in nazaj. Nič manj važen ni vstop v goriški svet. Po tej knežiji so že skozi tri rodove segale priženitve Ce- Ijank na goriški dvor. V prihodnje bomo ve- deli, da so si knežijo nameravali pridobiti z dvostranskimi dedovalnimi pogodbami. Važ- ne so zlasti listine od 14. do 17. marca 1437 v Dravogradu, 15. aprila 1453 v Varaždinu in in vojaška konfederacija 26. januarja 1455 v Lienzu. Z uresničitvijo dvostranskih dedovalnih po- godb bi novi knezi varovali potnike na sta- ri »goriški« poti. Po tej poti so svinško-goriš- ki od davna varovalno spremljali karavane, ki so prihajale od Latisane ob izlivu Taglia- menta v Adrijo. Z eno besedo, skrbeli so hkrati s pobiranjem mitnin za vse, ki so bili na potu »od morja do Katschberga« v pred- alpju na salzburški posestni meji. S Katsch- berga nazaj pa so spet varovali popotnike in blago »prav do morja« v Latisano, Stivan in druga istrska pristanišča. Od tod so nam- reč sorodniški in zavezniški Goričani od 1369 naprej transportirali tudi mimo Bele peči in skozi Vrata.-' Dedovaine pogodbe z Goriškimi so »pred- videvale«, naj bi bili v prihodnje mitničarji med Alpami in Adrijo Celjski, kot so bili že za izumrlimi Ortenburškimi... V ospredju obojestranskih dedovalnih pogodb je neovi- rana pot v Istro s Tržaškim zalivom in Kvar- nerjem. Odtod pa nemoteni prehodi proti Alpam na Bavarsko in enako na vzhod proti Panoniji. Skoraj hkrati kot z Goriškimi pod- pišejo podobne sporazume tudi z Walseejsko- Devinskimi. Dopolnilo o splošnem pomenu severne Istre za Slovenijo nam vsaj delno razjasnjuje naprezanje knežjih Celjskih, da bi vseskozi ostali svetni zaščitniki Ogleja. Dvostranske oporoke nazorneje opišejo dob- re in slabe točke malo prej omenjeno jugo- 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRA.IEVNO ZGODOVINO 23 1975 zahodno verigo celjskih postojank. Sele, ko bd bila zasnovana dopolnjena z goriškimi in walseejsko-devin.skimi »upanji«, bi postale pravi »liimes«. Naprezanja te vrste povsem raztolmačijo ozemeljsko, jezikovno in poli- tično konfederativno zvezo patriarha Ludvika Tecka s Celjani. S tem je tudi jasno, kdo je Tecku priskrbel »Ogre« v letih 1422 do 1431. Brez posebnega tveganja lahko domne- vamo od kod se je rekrutirala večina čet. Go- tovo iz Koroške, Gorenjske, Posavinja, pa celjske knežije Zagorje z Varaždinom in os- tale Slavoriije, kjer je bil Herman ban. S položaja slovinskeffa bana omejuie (sina Go- ričanke Ane — 1402I Nikolaia Frankonana (umrl 1432I. Nikolai ie ban Hrvaški in Dal- macije od 1426 do 1432. Torei v času, ko se začno sodrii postopki zoner Veroniko Dese- niško in Friderika, ki ie 1422 ubil svojo ženo Elizabeto, rojeno Frankonan. gestrično Niko- laja. Sporna jabolka med slovinskim in hr- vaškim banom so nekdanje frankopanske po- sesti: polovica Krka, Trsat, Bakar in Bribir v Vinodolu. (Bržčas je bil kamen spotike tudi v odstopanjih Benetkam. Trdnjavice Rašpor in Podgrad sii je Serenissima lastila na osnovi, posojila, ki ga je Nikolajeva mati Ana (Go- riška) vzela v Lagunah.) Posesti v Kvarnerju je Nikolaj terjal zase in za svojih devet sinov, ki se kmalu razce- pijo v številne nove veje. Celjanu seveda ni do vračanja ozemlj. S posebno odločbo Si- gismuda 1435 jih ie pridobil za Elizabetinega sina in svojega vnuka Urha. Vse to in spori za postojanke ob Uni rodijo trajnejša neso- glasja z delom, ne pa z vsemi vejami. Posebno hudo se nasprotovanja zaostrijo z Nikolajevim sinom Štefanom, ki osnuje oza- Ijsko vejo. Dobre odnose pa imajo Savinjčani z bratom Martinom, ki postane celjski vazal in začetnik trsatSke vejie. Prav tako so na do- bri nogi tudi z bratom Nikolajem, ki se po- roči s celjsko sorodnico Barbaro Walsee-De- vinko v letih 1428—30. Isto velja za neko stransko Katarino, ki poroči celjskega varo- vanca Friderika zadnjega Ptujskega.^' Nasprotja Celjskim v gorski Hrvaški, zla- sti z delom Frankopanov, bomo še srečali. Za zdaj je važno predvsem to, da so Celjski ne- omejeni gospodarji v severozahodni Slavoniji (ali v Sloviniji) in odlučujoči po vsej Ogrski. Herman je poleg Gorjanskega (de Gara) Si- gismundov namestnik za vse kraljestvo. Ta- ko smo ponovno še bliže sestavu »ogrskih« emot v severni Istri in Furlaniji, ko je repub- lika Benetke 1420 okupirala Oglej, Buzet, Milje itd. Savin j čan pa je seveda želel vzeti kaj od razpadajoče cerkveno državnostne pa- triarhije. Takšni so torej »južnoslovanski« in čisto nenemški nagibi v letih 1422 in 1431. Patriarh Teck se s Hermanovo pomočjo bo- juje za Istro in Furlanijo, a v okvir teh napo- rov gre tudi poskus osvojitve Beljaka kot va- žne točke v »strehi« slovenskega sveta. V tridesetih letih je emigrantski sedež og- lejske patriarhije predvsem Danielova cer- kev v Celju. Teck biva tudi drugje, tako na sedežu zagorske grofije v Krapini, kjer nabi- ra »Ogre«. Celje je na ta način dobivalo »pre- sežno vrednost« s slovenskega dela. Politično in cerkveno karitativno se dežela združuje. Znano je večje število Teckovih dekretov iz mesta ob Savinji. Cerkveno in družbeno raz- vojno je na primer zanimiva akcija za obno- vo pogorelega hospitala Martina in Antona v Celju. Patriarh je okoli 1428(?) dovolil nabir- ko po vsej Kranjski za obnovo te poznosred- njeveške hiralnice in bolnišnice.'" Povsod po Evropi so hospitali poleg sploš- nega navajanja v humanost pospeševali me- dicino. Poživljali so rokodelstvo (cehe), trgov- ske gilde in delno celo kulturo. Samo mesto, ki je imelo veliko takih in sličnih ustanov, je lahko postalo vsestransko sredotežno in to je bilo predvsem potrebno na slovenskem pro- storu. Saj nam do konca visokega srednjega veka ni uspelo ustvariti drugega političnega središča in nadškofijske metropole; namreč središče, ki bi pritezalo pozornost ljudstva in mu dajalo zavest, da je tam njihov stržen. Poleg zemljepisne prednosti je bilo tu izro- čilo iz obdobja moči Celjskih in emigrantske- ga sedeža oglejskega patriarha. Ker nismo znali povezovati meddobij, ko je bila politi- čna moč z vsemi pomočništvi dovolj zasidra- na v širši Sloveniji, smo se tako pozno doko- pali do središčne zavesti. Tudi tu je razlog, da so si toliko našega ozemlja jemale tuje metropole in središča duhovne in vsakršne družbene moči. Vse do novejše uveljavitve Ljubljane so ta gibala bila zunaj oziroma na robu slovenskega narodnega ozemlja ... Te- meljni razlog je že v tem, da je Slovenija ra- sla iz zahodnega fevdalizma. Razvojno izhodi- šče te smeri pa ne pozna izrazito plemensko — jezikovno enotne države. Politika knežjih Celjskih od Hermana do Urha, gledana z zornega kota XIX. stoletja, prav tako ni imela zavestnih slovenskonacio- nalnih potez. Ali zato je praktična dejavnost taka, da je slovenskega, dokaj inertnega člo- veka družbeno dramila in ga potiskala v pre- dverje oblasti. Od tod pa bi moral prebivalec tudi sam storiti še kak korak čez poslednji KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 13 prag do popolne družbene in državne uvelja- vitve. Z eno besedo dežele in človeka v njej niso provinoializirali, kot so to prej ko slej počeli Habsburžani. In v tem je vsa »nacio- nalna« prednost večjezičnih Celjskih. OPOMBE 1. Walther Fresacher: Der Kampf des Bistums Bamberg um Villach, »900 Jahre Villach«, 1960, Str. 544 do 549; H. H. St. W. AB. Reper. XXIV- 618; J. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, str. 248, 249 itd. — 2. Fr. Baš: Celjski grofi in njihova doba. Celjski zbornik 1951, str. 15; H. Henckel: Burgen... in Kärnten I., str. 44, 56, II. 1964, str. 118 itd.. — 3. Janko Orožen: Zgo- dovina Celja. Celje 1971, str. 214, 254 itd. — 4. Walther Fresacher: Der Kampf des Bistums Bam- berg um Villach, »900 Jahre Villach«, 1960, str. 544 do 549. — 5. Vlado Habjan: Celjsko-avstrij- ska vojna od 1438 do 1443 ... Kronika, 3'1971— XIX, Str. 137—148; Kronika Celjskih grofov, Ma- ribor 1972; H. H. St. Wien, Reper. XXIV. 109,110, III, 112, 113, 114, 115, 131, 137, 506 itd.; Vlado Habjan: Kronika grofov Celjskih, Naši razgledi 1974/12, str. 312, 313. — 6. H. H. St. Wien, AB 406/1 ... Reper. XXIV. — št. 476, 478, 479, 497 itd. — 7. H. Henckel: Burgen ... Kärnten II., Celovec—Dunaj, 1964, str. 14, 137 itd. — 8. Wal- ther Fresacher: Die Ergebnisse der bambergi- schen Besitzungen in Kärnten um 1437. Carin- thia I., 131. leto/41, str. 393, 406. — 9. Rudolf Wurzer: Die bauliche Entwicklung Villachs... Carinthia I. 2/3, 139/1949, Celovec, str. 245. — 10. Andreas Gubo: Geschichte der Stadt Cilli, Gra- dec 1909, Str. 98. — 11. Primerjaj: Franjo Baš: Celjski grofi in njihova doba, Celjski zbornik 1951, str. 15. — 12. Janko Orožen: Zgodovina Ce- lja, Celje 1971, str. 222; H. H. St. Wien, Reper. XXIV. 502. — 13. Pio Paschini: Storia del Friuli, Videm — Udine, 1926, zv. III. str. 179—181. — 14. Kronika grofov Celjskih v prevodu L. M. Go- lie, Maribor 1972, str. 22 itd. — 15. Primerjaj: J. Gruden: Cerkvene razmere na Slovenskem, 1908, str. 8,, 9, 18, 127 itd. — 16. Ferdo Sišic: Pregled povijesti hrvatskega naroda, Zagreb 1962, str. 225. — 17. Glej: Kronika grofov Celj- skih, Maribor 1972; H. H. St. Wien, Reperi. XXIV. — 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115 itd. — 18. H. H. St. Wien, Reper. XXIV. — 413, 415, 432, 435, 445, 446, 451, 452, 462, 481, 485, 504, 506 itd. — 19. Kronika grofov Celjskih v prevodu L. M. Golie, Maribor 1972. — 20. Andreas Gubo: Ge- schichte der Stadt Cilli, Gradec 1909, str. 105. — 21. Primerjaj: Hei-mann Wiesflecker: Kaiser Maximilian I., Band 1. Wien 1971, str. 74, 436, 584. — 22. Primerjaj: Hans Pirchegger: Landes- fürst ... in Steiermark, Gradec 1951, XII/I, str. 131, 135. — 23. Primerjaj: Johann Rainer: Der Frieden von Pusamitz, Carinthia 1/1-3, 1960, str. 175, 179. — 24. H. H. St. Wien, Reper. XXIV- — 83, 506. 25. J. Zabukovec: Slavina, Ljubljana 1910, str. 73, 74; in opomba dr. Kandier: Indica- zioni storiche, str. 185. — 26. Ernest Birok: Ur- kunden — Auszüge K. Friedrich III. Wien 1853, sti-. 20, 22 itd.; A. Gubo: Geschichte der Stadt CiMi, Gradec 1909, str. 153, 162. — 27. H. H. St. W. Reper. XXIV. — 95, 137, 191. — 28. M. Wutte: Kärntens Wege zum Meer in alter und neuer Zeit, Carinthia 1/133 (1943); in 2—3/139 (1949) str. 303, 311. — 29. H. Pü-chegger: Die Herren von Pettau, Zeitschrift H. V. St. XLII, 1951; Kronika grofov Celjskih, Maribor 1972. — 30. J. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci, Ljubljana 1908, str. 128 itd. MEŠČANSKI ŠPITAL PRI LENARTU V SLOVENSKIH GORICAH JOZE MLINARIC V srednjem veku pomeni špital (hospitale, j Spital) sprva prenočišče ali ibivališčni prostor | za tujce in popotnike. Ta označba se je ka- \ sneje prenesla na hiše, v katerih so našli vso ¦ oskrbo ljudje, ki si zaradi starosti, onemoglo- sti in bolehnosti niso mogli zaslužiti svojega vsakdanjega kruha in niso imeli strehe nad j glavo. 2e zelo zgodaj pa so našli v teh usta- \ novah poleg popotnikov in revežev svoje za- vetje in oskrbo tudi bolniki. V poznem sred- njem veku so zlasti v času križarskih vojn , (11. do 13. stol.) nastajali špitali na višinskih ] in nevarnih prehodih ter dajali zavetje trud- nim popotnikom. Tako se omenja npr. okoli ! leta 1200 v St. Gallenu špital, ki je bil »in solarium peregrinorum et transeuntium«. Ta zavetja so bila v prvi vrsti v oskrbi raznih re- dov, ki so špitale ustanavljali sami ali pa so jih ustanavljali posamezni velikaši, jim na- klonili primemo dotacijo in stalne dohodke ter jih zaupali zlasti starim redovom. Takšne ustanove so bile praviloma oproščene dajatev in desetine, njihovo premoženje pa se je ve- čalo z volili in miloščinami.' Samostani so imeli dve vrsti špitalov, špi- tale za laike (hospitium, hospitale pauperum) ter špitale za samostansko družino (infirmari- um). Prve špitale so imeli predvsem tako ime- 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 novani starejši redovd, benediktinci, cisterci- janci in kartuzijanii.^ Na štajerskih tleh se omenja špital (hospitale) iz leta 1185 v kar- turiju 2iče, ponovno pa se omenja v listini iz leta 1485.' V Studenicah se navaja špital, ki ga je ustanovila Zofija Rogaška, že leta 1237, torej pred dejansko ustanovitvijo samostana. Tedaj je namreč Rihza, žena Otokarja iz Kun- šperka, podelila cerkvi in špitalu (ecclesiam et domum hospitalem), kjer je samostan, dva- najst kmetij.^ Tudi gomjegrajski benediktin- ci so imeli svoj špital že v 13. stoletju, kar nam sporoča listina iz leta 1275, s katero je Oton Thum podelil samostanu inkorporiirani župniji Skale zemljo, toda s pogojem, da se noben diakon ali subdiakon ne bo ukvarjal z nego bolnikov.' Leta 1308 je opat Wülfing iz- javil, da bo vsakokratnega infirmaiija, ki bi skrbel za nego bolnikov, imenoval vselej le s privoljenjem samostanskega kapitlja." Gor- njegrajski špital se omenja nadalje tudi v ur- barju iz leta 1426.' Z nastankom mest v poznem srednjem veku so tudi v mestih nastajali špitali, ki so bili namenjeni predvsem ali pa tudi izključno le meščanom. V teh meščanskih špitalih (Bür- gerspital) so bili deležni celotne oskrbe in po potrebi tudi bolniške nege obubožani, bo- lehni, bolni in nepreskrbljeni meščani. Spita- le so ustanavljali petični meščani ali pa zem- ljiški gospodje, lastniki trgov in mest. Usta- nove so imele poleg hiše tudi gospodarska po- slopja ter običajno tudi vrt, večkrat pa še ob- sežne posesti, ki so jih obdelovale v lastni re- žiji ali pa jih dajale v najem. Ustanovna pi- sma, ki so določala pogoje za ustanovitev, hi- šni red, oskrbo ter pravice in dolžnosti tako ustanovitelja in njegovih pravnih nasledni- kov ter upraviteljev kakor tudi osknbovancev, so bila neke vrste statut ustanove. Na čelu špitala je bil špitalski mojster (Spitalmai- ster), po navadi ugleden meščan oziroma tr- žan, večkrat pa je to funkcijo opravljal kar mestni aH trški sodnik. Spitalski mojster, ki ga je mestni svet imenoval za eno leto, je prebival z družino v špitalu ali pa zunaj nje- ga. Ce je živel v špitalu, je imel v ustanovi brezplačno stanovanje in hasnovanje špital- skega vrta, sicer pa je za svojo funkcijo pre- jemal letno plačilo v denarju in naturalijah. Špitalskem mojstru je v večjih špitalih poma- gala služinčad, običajno družina (Spitalleuth), ki je morala živeti v špitalu, ter je bUa za svoje delo primerno nagrajena. Oskrbovanci so v špitalu prejemali hrano in živila ali pa tudi denar, s katerim so si sami priskrbeli vse potrebno za življenje. Mnoge špitalske usta- nove so od 18. stoletja dalje svoje oskrbovan- ce izplačevale v denarju, ti. pa so živeli zunaj ustanove v lastnem stanovanju ali pa pri so- rodnikih in znancih. Oskrbovanci so se mo- rali natančno ravnati po hišnem redu, za de- lo sposobni opravljati tudi predpisana dela, neredneže in kršilce reda pa so kaznovali s postom, z zaporom v posebni sobi v špitalu, v skrajnem primeru pa z odstranitvijo iz ustanove. Ustanove so bile blizu cerkva ali pa so imele svojo kapelo, ki je bila običajno po- svečena sv. Duhu, včasih tudi sv. Elizabeti, Vsem svetnikom ali pa je lahko imela kak drug patronicij, po katerem je špital nosil svo. je ime. Oskrbovanci so bili dolžni za ustanovi- telja špitala ter za svoje dobrotnike moliti in se v svoji kapeli ali pa v za to določeni cerkvi udeleževati službe božje.^ Med najstarejše meščanske špitale na Šta- jerskem štejemo špital v Ptuju, ki so ga pri cerkvi Vseh svetih leta 1315 ustanovili Ptujski gospodje.« V Mariboru se špital omenja leta 1348, ko bi naj ga ustanovil Mariborčan Mot- her.'" V Slovenjem Gradcu je špital usta- novil leta 1419 Ivan Loški ter je imel svojo kapelo sv. Duha.'' Ormoški špital se omenja v listini iz leta 1420, ki govori o po- sestvu v Hermancih, ki je bilo izročeno nem- škemu viteškemu redu pri Veliki Nedelji za volilo maše. Listina iz leta 1443 pa poroča, da je salzburški nadškof podelil obiskovalcem cerkve sv. Elizabete ob določenih praznikih odpustek, tudi tistim, ki bi pomagali pri grad- nji in nabavi opreme za tamkajšnji špital.'^ V Laškem je okoli leta 1440 ustanovil špital Ivan Massenreutt, Janez baron Valvasor pa ga je leta 1560 na novo organiziral in 1581 boga- to dotiral." V Celju so špital, ki je bil sprva pred mestom, ustanovili Celjani. Leta 1459 pa je Friderik Habsburški dal meščanom do- voljenje, da preneso špital, posvečen sv. Du- hu, v mesto samo.'^ V Šoštanju je leta 1700 ustanovil špital beneficiat Matija Podtras- snik.'' Pri Lenartu je bil špital ustanovljen raz- meroma pozno, to je v 17. stoletju. Dasi ga je ustanovil tamkajšnji tržan, je imel patronat nad njim in v oskrbi vsakokratni lastnik bliž- nje hrastovške gospoščine. Vas Lenart, kjer se omenja cerkev okoli leta 1200'", župnija pa leta 1237", je bua spet last gospodarjev Hra- stovca, katerih enemu, tj. Andreju Holene- škemu (von Hollen egg), je kralj Friderik Hab- sburški podelil za Lenart leta 1447 trške pravice."* Od ustanovitve špitala pa do leta 1802 so bili njegovi patroni Herbersteini, za njimi Pauerji, od leta 1909 pa zopet Herber- steini, ki pa so že naslednje leto izročili upra- vo špitala lenarški občini. Ustanovitelj lenarškega špitala je bil lenar- ški tržan in trški sodnik Marko Bernhardt, ki 15 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 je v testamentu z dne 9. novembra 1625, ker ni imel ne otrok in nobenih drugih dedičev, zapustil vse svoje premoženje za ureditev špi- tala pri Lenartu (zu aufrichtung eines burger spitals) in določil, naj imajo v njem oskrbo obubožani tržani in drugi revni ljudje (die verarmbte burgerschafft oder sonst andere hausisarme), vendar se mora vse izvršiti le z dovoljenjem hrastovške gospoščine.'' Nekaj dni zatem, tj. 23. novembra, ko je bil usta- novitelj špitala še živ, je bilo vpričo članov lenarškega trškega sveta Ivana Hauka, Jurija Embserja, Tomaža Sporerja in Stefana Kern- peisa popisano vse premično premoženje, ki ga je v testamentu določil za špital ustanovi- telj. Inventar nam izkazuje kar precejšnje premoženje, tako v denarju 920 renskih gol- dinarjev, ki pa jih je Bernhardt zapustil v raznih valutah. Med zlatnino in srebrnino se navajajo trije srebrni prstani, zlat križec s kamnom, pas s srebrnim okovjem, srebrni pladenj, deset čaš in drugih posod, dvanajst srebrnih žlic itd. Inventar beleži tudi 37 ci- nastih skled, 24 krožnikov ter 34 vrčev raznih oblik in velikosti, veliko medeninaste poso- de in sedem svečnikov, od bakrene posode pa predvsem kotliče raznih velikosti, nadalje mo- ško in žensko obleko, več kot deset postelj z opremo, razno perilo, orožje, kuhinjsko op- remo in orodje. Ustanovitelj je zapustil na raznih krajih V petih kleteh okoli 50 štrtinov (okoli 27.500 1)2« vina, nadalje okoli 160 kor- cev (nad 6000 1) žita, tri konje z vso opremo, deset volov, šest krav in šestnajst svinj.^' Se istega 1625. leta toda že po smrti usta- novitelja špitala, je bilo kupljeno primerno zemljišče za zidavo špitalskega poslopja, v naslednjem letu pa je bil špital z vsem op- ' remi jen in pripravljen za sprejem oskrbovan- cev. Kakor ne vemo natanko za leto spreje- ma prvih oskrbovancev, tako tudi ne vemo, pod kakšnimi pogoji je Bernhardt špital usta- novil, ker nimamo njegovega ustanovnega pi- sma, ki je ali izgubljeno ali pa ga (kar je bolj verjetno) sploh ni dal zapisati. Spital je delo- val po določilih ustanovnega pisma Herber- steinov iz leta 1631 oziroma 1672. Kot je iz dokumentov razvidno, je do leta 1631 poleg .špitalskih mojstrov imel neposredno nad špi- talskim premoženjem roko sam gospod Hra- stovški, ko je napravil dokončni obračun s trgom in s tem izročil premoženje v nepo- sredno upravo špitalskim mojstrom. Grof je denar, ki ga je Bernhardt zapustil v raznih valutah, zamenjal za renske goldinarje, nekaj zlatnine in srebmine odkupil, poplačal dolgo- ve za umrlim ustanoviteljem ter ostanek iz- ročil špitalskemu mojstru. Nekaj premičnin in nepremičnin je bilo tudi odprodanih za na- \ Faksimile naslovne strani ustanovnega pisma za lenar- ški špital iz leta 1661 oz. 1672 (Pokrajinski arhiv v Ma- riboru) kup zemljišča, zidavo stavbe in nabavo op- reme. Dva vinograda, ki ju je zapustil Bern- hardt, je Hrastovški zamenjal za druga dva. Vinograd, ki je bil pod gorsko palico knezov Eggenbergov, pa ga niso hoteli dati špitalu v hasnovanje, je vzel Herberstein, za špital pa kupil vinograd pri Zamarkovi, drugi vino- grad, ki je ležal »am Sonegperg«, je za- menjal za svojega, ki je ležal na Viničkem vrhu in ki je dajal letno do deset štrtinov (nad 5000 1) vdna.-ä Prva leta po ustanovitvi špitala je s pre- moženjem upravljal en špitalski mojster, vča- sih tudi trije ali celo štirje,-^ kar je spričo velikih skrbi za nabavo zemljišča, zidave stavbe in gospodarskih poslopij, nabave opre- me in vseh drugih skrbi in dolžnosti razumlji- vo. Veliko dela so imeli s špitalskimi vinogra- di, za katere so zelo skrbeli, saj je z njih špitalu dotekalo največ dohodkov. Naj ome- nim, da prva leta po ustanovitvi špitala z vi- nogradi ni upravljal špitalski mojster, tem- več poseben član trškega sveta.-^ Iz letnega obračuna 1626 je razvidno, da je imel špital največ dohodkov od vinogradov, toda tudi iz- datkov za njihovo obdelavo. Tako je büo do- hodkov v omenjenem letu 456 renskih gol- dinarjev, izdatkov pa 447 goldinarjev, name-. 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 njenih v prvi vrsti za vinograde.-" V času špi- talskega mojstra Caharije Nümbergerja (1631—1634) je imel špital poleg svojih stavb (hiša, parma, hlevi) in vr.ta ter vinogradov tudi polja.-' Nedvomno so bili v njegovem času v špitalu že oskrbovanci.^* Po resigna- ciji Nümbergerja je nastopil službo špitalske- ga mojstra že znani član ti-škega sveta Jurij Embser, leta 1651 in 1355 pa je bil špitalski mojster ponovno Caharija Nürnberger, kate- rega obračun za leto 1655 izkazuje pet špital- skih vinogradov na Viničkem vrhu, pri Za- markovi in Zavrhu, na katerih se je tedaj pridelalo okoli 40 štrtinov (nad 20.000 1) vi- na.-" Leta 1661 je bil špitalski mojster Pri- mož Rizner.'" Potem ko je lenarški špital zaživel, je pri- šla nad kraj nesreča, požar, ki je v kraju po- leg drugih stavb uničil tudi špitalsko ter sko- raj vse premičnine, tako da so od špitalskega premoženja ostali tako rekoč samo še vino- gradi, pa še ti so po zatrdilu špitalskih moj- strov tedaj kaj slabo rodili, tako da iz njiho- vih dohodkov ni bilo mogoče popraviti špi- tala, kaj šele vzdrževati oskrbovance. Zato je bilo špitalsko poslopje prodano, obdelovala se je le špitalska zemlja, ki jo je upravljal še naprej špitalski mojster. Erazem Friderik grof Herberstein se je kot univerzalni dedič po svojem očetu odločil, da bo ponovno vzposta- vil špital ter ga je v ta namen primemo do- tiral. Pozidal je špitalsko poslopje ter ga op- remil, tako da je s 1. majem leta 1661 lahko sprejel prvih šest oskrbovancev, tri može in enako število žena.'' Poprečna starost oskrbo- vancev je tedaj bila 70 let, najstarejši je bil star 90 let, najmlajši pa 45.'^ Ko je lenarški sodnik in nekdanji špitalski mojster Caharija Nürnberger volil špitalu 200 goldinarjev, je Herberstein zvišal število os- krbovancev od šestih na osem ter na novo sestavil ustanovno pismo. Ker je Herberstein uvidel, da terja obdelovanje špitalskih vi- nogradov veliko izdatkov in ker so letine vča- sih sila slabe, se je odločil, da jih bo prodal. Dal je oceniti vseh šest špitalskih vinogra- dov, ki so bili vredni 830 goldinarjev, ter iz- terjal dolgove 500 goldinarjev in jih upora- bil za špital. Sam je razen tega špitalu po- klonil travnik in njivo, tako da je ustanova lahko kar dobro izhajala in je lepo zaživela. V tem času so bili špitalski mojstri Mihael Gašpar (1663—1668), po njegovi resignaciji na to mesto pa Janez Widman (1668—1670). V ustanovnem pismu iz leta 1672 so bili določeni pogoji za sprejem oskrbovancev, nji- hove pravice in dolžnosti, oskrba, uprava in vsa druga določila, ki so bila potrebna za red- no poslovanje ustanove. Po tem ustanovnem pismu je špital skrbel za osem oskrbovancev, ki se zaradi starosti in bolehnosti ter bolezni (posebej se navaja slepota) niso mogli sami vzdrževati, vendar pa ti niso smeli imeti na- lezljivih bolezni. Stiri kandidate za špital je določil trg izmed svojih tržanov ali drugih potrebnih ljudi, štiri pa hrastovška gospošči- na. Ce se niso našli primerni kandidati, je go- spoščina imela pravico poslati v špital druge ljudi in jih imeti v njem, dokler se ne bi na- šli primerni kandidati. Oskrbovanci so se mo- rali držati hišnega reda, če so ga pa kršili, jih je špitalski mojster prvič opomnil, nato pri- merno kaznoval, če pa se kljub temu niso po- boljšali, jih je z dovoljenjem gospoščine imel pravico odsloviti. Spital je poleg špitalskega mojstra imel tudi dva človeka, ki sta bivala v špitalu in ki sta morala biti oskrbovancem dan in noč na razpolago ter smela biti le z dovoljenjem špitalskega mojstra ponoči od- sotna. Za svojo službo sta imela brezplačno stanovanje, v hasnovanje špitalski vrt, 30 gol- dinarjev letne plače, v naturalijah pa na leto 50 kg mesa, štrtin (okoli 500 1) vina, nekaj ži- ta in soli. Medtem ko so torej v začetku špi- talski mojstri živeli zunaj špitala in je za os- krbovance skrbela špitalska služinčad (Spital- leuth), pa je kasneje, vsaj od druge polovice 18. stoletja, živel špitalski mojster v špitalu. Oskrbovanci so prejemali svojo oskrbo delo- ma v denarju deloma pa v naturalijah. Usta- novno pismo je točno določalo, kaj daje hra- stovška gospoščina in kaj se daje oskrbovan- cem iz špitalske blagajne. Vsak oskrbovanec je dobil tedensko s Hrastovca šest funtov te- žak hlebec kruha ter še posebej funt kruha ter po dva funta govedine. Vsi skupaj so pre- jemali od Hrastovca letno po 386 funtov go- vedine, 63 in pol funta slanine in 134 funtov masti. Za velike praznike so dobili oskrbo- vanci nekaj mesa, ki ga je moral špitalski mojster kupiti z denarjem iz blagajne usta- nove. Gospoščina je špitalsko žito zmlela v svojem mlinu pri Hrastovcu zastonj ter ni za- htevala plačila mitnine, za tri krave, ki jih je lahko redil špital, pa je dajala letno po dva voza slame ter za pašo na razpolago gospo- ščinske travnike. Tudi je dajala letno za vse oskrbovance skupaj po 2 štrtina (okoli 1000 1) vina, vsako drugo leto vsakemu izmed njih po sivo hodno obleko, vsakih nekaj let pa perilo in drugo opravo. Oskrbovancem je moral bi- ti na voljo padar, kateremu je gospoščina da- jala za puščanje krvi oskrbovancem letno po 3 goldinarje, za večje zdravljenje oskrbovan- cev pa je dobil le-ta posebej plačano. Oskrbo- vanci so bili dolžni za svoje ustanovitelje mo- liti in se ob določenih dnevih udeleževati po- sebne službe božje. Na Markovo, Friderikovo, 17 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 in na god sv. Elizabete se je opravljala po- sebna služba božja za ustanovitelje špitala, za Hrastovške in enega izmed članov Bernhard- tove rodbine, ki je umrl v katoliški veri in ki ni bil luteranec kot Marko. Na omenjene dni kot tudi še na tri največje cerkvene praznike v letu je vsak izmed oskrbovancev dobil po i dvojno porcijo mesa, kruha in vina ter po 30 krajcarjev. Duhoven je prejel letno po 9 : goldinarjev za opravljanje teh obredov, pri j čemer pa je bilo v tej postavki všteto tudi plačilo za pokop oskrbovancev.ä'* Gospostvo se je tudi zavezalo, da bo v redu izpolnjeva- lo vse točke iz ustanovnega pisma, če pa jih ne bi, je špitalski mojster to dolžan sporoči- ti trškemu sodniku in svetu. Ob neizpolnjeva- j nju dolžnosti je imela dežela pravico poseči ' po hrastovški posesti in jo imeti tako dolgo, da i lastniki Hrastovca izpolnijo svoje obveznosti. ' Letno vzdrževanje špitala je tedaj znašalo 193 \ goldinarje, 2 krajcarja in 2 pfeniga.^* ' V naslednjih desetletjih se je špital kot tudi \ vsakokratni lastnik Hrastovca ravnal po ome- \ njenem ustanovnem pismu, do večjih spre- i raemb je prišlo v drugi polovici 18. stoletja i tako v pogledu načina oskrbovanja ljudi v | špitalu kot tudi v pogledu upravljanja spita- j la. Določene spremembe v špitalu je nareko- ¦. vala tudi zakonodaja, ki je zlasti v terezijan- : skem in jožefinskem času posegla v vse de- i tajle življenja. Tako je npr. glede zapuščine i oskrbovancev bilo leta 1754 določeno takole: kdor je imel premoženje že ob vstopu v špi- tal, temu se od zapuščine odračuna toliko, ko- likor je porabil od dneva sprejetja v ustano- vo. Kdor si je v času svojega bivanja v špitalu ; pridobil premoženje, temu se od zapuščine j odračuna vsota, ki jo je porabil v ustanovi od tistega časia, ko si je takšno premoženje pri- dobil. Ce pa si je kdo premoženje v špitalu prištedil, ga mora špitalski mojster izročiti brez odtegljajev tistemu, ki ima do njega pra- ^ vico.35 Iz omenjenega obdobja poznamo tele špitalske mojstre: leta 1684 Jurija Pichlerja, od 1728 do 1741 Matijo Cucka, od 1784 do 1789 pa Janeza Korošca.'^ Kot smo že dejali, je hotel zlasti jožefinski j čas tudi v pogledu špitalov izvesti določene re- j forme. Kot je iz raznih odredb razvidno, je vlada želela manjše špitale ukiniti ter orga- nizirati v glavnih mestih dežel centralne špi- tale ter združiti špitale in jih namestiti po ! mestih oziroma na drugih primernih krajih. ; Pri teh spremembah je oblast vodilo v prvi vrsti prepričanje v neekonomičnost manjših i ustanov, hotela pa je tudi iztrebiti vse zlora- | be, ki so se v špitalih dogajale, saj so špitalski : mojstri pogosto iskali le lastne koristi ter si ; prilaščali špitalsko premoženje, večkrat sla- j Faksimile prve strani inventarja lenarškega špitala iz leta 1625 (Pokrajinski arhiv v Mariboru) bo skrbeli za oskrbovance, ki so pogosto bili brez zadostne hrane, zdravniške oskrbe in pri- merne snage. Dvorna odredba z dne 31. mar- ca 1787 je odredila, da se vsi špitali razpuste in oskrbovanci, ki niso posebno slabotni in bolni, dobe svojo oskrbo zunaj špitalov ter se jim izplačuje določena renta za življenje. Ti- sti, ki pa so močno bolni, bodo poslani v splo- šno hiralnico, kjer bo zanje pripravljenih tri- sto mest. Razen tega naj bi se v glavnih me- stih posameznih okrožij oziroma tam, kjer so za to dani pogoji, ustanovili špitali, kamor naj bi se iz manjših ustanov preselili oskrbovan- j ci. Stavbe in vse druge realitete ukinjenih j špitalov naj se dajo v najem ali prodajo, ka- pital pa naloži za vzdrževanje takih institu- cij.'' 22. aprila 1787 je mariborski okrožni urad obvestil gospoščino Hrastovec, naj o vseh gornjih določilih obvesti lenarškega špital- skega mojstra, ki naj dobi medicince oziroma kirurge, ki bodo pregledali oskrbovance, na- to pa naj najkasneje v štirinajstih dneh po- šlje na okrožni urad seznam vseh oskrbovan- cev z zaznamkom njihovega zdravstvenega stanja. Tisti, ki bodo lahko živeli brez oskrbe špitala, naj do prvega avgusta zapuste špital, enako tudi špitalski mojster. V enakem ter- minu naj špitalski mojster pošlje uradu se- znam vsega špitalskega premoženja ter ga iz- roči magistratu oziroma dominiju.^^ Iz dopisa 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 istega urada z dne 7. julija 1787 je razividno, da so bila predvsem gospostva tista, ki so prosila vlado, naj ukine špitale, njihovo pre- moženje proda ter naloži kapital, iz čigar let- nih obresti naj bi se vzdrževali v skladu z do- | ločilom posameznih ustanov ljudje, ki so po- | trebni pomoči."" s Do razpustitve špitala pa ni prišlo, pač pa i je ustanova prejemala obresti od glavnice 10.000 goldinarjev.^" Medtem ko so še leta 1788 dobivali oskrbovanci oskrbo v glavnem j v obliki naturali j, pa špitalski mojster Karel ; Zierengast (1790—1795) v svojem poročilu za- i gotavlja, da daje gospoščina špitalu namesto ! nekaterih naturalij denar. Tako npr. namesto tedenskega funta kruha dobe vsi oskrbovan- j ci skupaj letno po 70 goldinarjev in vsak os- i krbovanec namesto tedenskega hlebca kruha \ po 9 kr na teden, s čimer so baje vsi zelo za- j dovolj ni, saj si lahko kupujejo sveže zemlje i in še kaj prištedijo.^' Naj omenim, da je bil ; leta 1796 špitalski mojster Boštjan Zužko.^^ ; Okoli leta 1800 je imel špital majhen trav- i nik, njivo in pri špitalski hiši vrtič. Poslopja ; so bila v redu, le hlev za dve glavi živine je bU v razsulu, sicer pa je bilo celotno premo- ; ženje ocenjeno na 600 goldinarjev. Zemljo je ; špital obdeloval v lastni režiji in na njej pri- ¦ delal nekaj žita in sena ali pa jo je dajal v ; zakup. Obresti od naloženega kapitala so zna- šale letno 400 goldinarjev, stroškov pa je bilo : več, pri. čemer so razliko krili z miloščino, z zakupom zemlje in raznimi volili. Za oskrbo oskrbovancev so izdali letno 250 gold., za ad- ministrativne stroške (vključena plača špital- skemu mojstru) 127 gold., za vzdrževanje po- slopij 15 gold., za ostale stroške pa 19 goldi- narjev.« V letih 1801 do 1809 in od 1814 do \ 1823 je bU. špitalski mojster Janez Korošec, ki j pa ni identičen z že nam znanim predhodn- ' kom.'''' j Med arhivalijami lenarškega špitala imamo j ohranjen v pisavi 19. stoletja tudi zapis hiš- nega reda. Medtem ko je za mnoge druge špitale ohranjen njihov hišni red že iz začet- ka novega veka, pa je za naš ta zapis iz zelo ! kasne dobe, kolikor seveda ne gre za prepis i starejšega dokumenta. Naj omenimo npr. hiš- j ni red špitala iz Seckaua, ki datira v 17. sto- ! letje,*' pri čemer pa naj omenimo, da je naš i zapis precej obsežnejši. Ker je hišni red po j svoji vsebini zelo zanimiv in nam daje ¦vpo- \ gled v življenje oskrbovancev, naj ga na tem \ mestu navedemo v izvlečku. Oskrbovanci mo- j rajo pošteno in spodobno živeti, ne se med seboj prepirati, ampak živeti v popolni slogi in razumevanju. Ce jim dovoljuje zdravje in dopušča čas, morajo biti vsak dan pri božji službi v lenarški cerkvi ter moliti za svoje us- - tanovitelje in dobrotnike. Kdor ni preslabot- nega zdravja, mora pozimi vstati ob sedmih, poleti ob šestih, se lepo urediti, nato pa oditi k opravilom. Poleti naj gredo oskrbovanci v posteljo ob devetih, pozimi pa ob osmih. V sobah je treba skrbeti za red in snago in jih vsak dan pomesti in prezračiti, v njih je tudi prepovedano kaditi in kuhati. Nihče ne sme brez dovoljenja uprave zapustiti špitala, vr- niti se mora najkasneje do osme ure zvečer, zunaj pa ne sme hoditi po gostilnah in ne be- račiti. Oskrbovanci ne smejo prinašati v špi- tal alkohola, hrano pa morajo izročiti upravi, ki jo po svojem preudarku ali razdeli med vse oskrbovance ali pa jim jo pusti. Bolnemu mora špital takoj oskrbeti zdravniško pomoč. Oskrbovanci so dolžni opravljati določena de- la, pri čemer so izvzeti le tisti, ki so zaradi oslabelosti za to nesposobni, tisti, ki so bolni ali slepi. Razumevanje in sloga med oskrbo- vanci je v špitalu osnovni pogoj za njegov obstoj, zato naj oskrbovanci sleherni spor ja- vijo upravi, ki bo v določenem primeru pos- tavila enega izmed oskrbovancev, da bo skrbel za red in razumevanje. Vse spore v špitalu uredi uprava, razen tistih, ki sodijo v pristoj- nost sodišča. Kršilce reda uprava najprej bla- gohotno opomni, nato kaznuje s prepovedjo izhoda iz špitala, z večjim nalaganjem dela ali s postom, lahko pa tudi z zaporom v špital- skem prostoru. Ker je špital namenjen le slabotnim, revnim in bolnim, mora uprava v primeru, da kateri član špitala ozdravi ali pa pride do premoženja, premisliti, ali tak še sodi v ustanovo ali ga je treba odsloviti. Hiš- ni red, ki obsega štirinajst točk, mora biti na vidnem mestu in ga je treba štirikrat letno prebrati, po potrebi tudi večkrat, vsakemu os- krbovancu pa ob njegovem sprejemu v špi- tal.« V času od 1802, ko so gospoščino kupili Pa- uerji, so oskrbovanci začeli dobivati denarno rento in živeli zunaj špitala. V tej zvezi je prišlo med lenarškim trgom in lastniki Hras- tovca do pogostnih in dolgih sporov, ki so dosegli svoj višek v tridesetih letih. Trg je namreč želel, naj bi se gospoščina do pike dr- žala določil ustanovnega pisma, lastniki Hra- stovca pa so skušali dokazati, da je denarna renta in življenje oskrbovancev zunaj špitala za slednje bolj ugodno. Trg je trdil, da se ljudje, ki prejemajo rento, potikajo po trgu in beračijo in so vsej soseski v nadlego. Do korenite spremembe v načinu oskrbovanja oskrbovancev je prišlo leta 1807. Tedaj je namreč lastnik gospoščine odredil, da bodo odslej oskrbovanci prejemali rento v višini petdesetih goldinarjev, preostali, ki še bivajo v špitalu, pa morajo oditi k svojim sorodni- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 19 kom ali pa na hrastovško majerijo. Gospošči- na je tudi odredila, da si mora špitalski moj- ster do 1. junija istega leta poiskati novo stanovanje, zemljo, travnike in vrt pa mora dati v zakup. Lastnik gospoščine je svoj po- stopek utemeljil s trditvijo, da je nova praksa v vseh pogledih boljša, saj so se oskrbovan- ci med seboj prepirali, se pritoževali nad špi- talskim mojstrom in oskrbo, sicer pa da je za reveže sploh bolje, da ne žive med sitnimi in bolnimi ljudmi. Lastnik Hrastovca nadalje ugotavlja, da so oskrbovanci, ki že od leta 1804 žive pri svojih sorodnikih in znancih, z denarno rento zelo zadovoljni.^' Zaradi novega načina oskrbovanja oskrbo- vancev je prišlo, kot smo to že dejali, v tri- desetih letih do silnih sporov med Hrastov- cem in trgom. Magistrat ugotavlja, da so si želeli denarne rente predvsem tisti oskrbo- vanci, ki jim ni bilo do reda v špitalu. Ti ima- jo raje denar, ki ga zapravljajo, nato pa be- račijo. Tudi špitalske stavbe so po zatrdilu sveta čisto v razpadu in se sprašuje, čemu za prazne stene špitalski mojster, ki dobiva plačilo samo za to, da jih gleda. Naj omenim, da je bil špitalski mojster vsekakor že leta 1833 pa do svoje smrti leta 1849 Bruno Damiš (Damisch).^** Nato se je trg pritožil na okrož- ni urad v Mariboru s prošnjo, naj pri Hras- tovcu doseže, da se bo držal ustanovnega pi- sma. Lastnik Hrastovca pa se je v dolgem pi- smu opravičeval okrožnemu uradu, zakaj je spremenil svojo prakso v načinu oskrbe. Do- kazuje, da je prehod na denarno rento do- volil leta 1812 sam štajerski deželni guber- nij,*» in to na vsesplošno zadovoljstvo oskrbo- vancev in dasi je to zdaj že praksa nad dvaj- set let, se nanjo še nihče ni pritožil. Hrasto- vec je po zatrdilu lastnika Pauerja imel za svojo prakso številne razloge, ki jih navaja že na gornjem mestu.^" V naslednjem obdobju so živeli oskrbovan- ci deloma v špitalski hiši, deloma pa so imeli lastna stanovanja ali pa so bili pri svojih so- rodnikih in znancih ter dobivali svojo letno rento. Ljudje so bili sprejeti v špital večinoma zaradi starosti in onemoglosti, nekaj tudi za- radi bolezni (zlasti slepote in vodenike). Po- prečna starost oskrbovancev je bila v 19. stol. ob njihovem sprejemu šestdeset let, najmlajši med njimi je bil star šestnajst let in je bil slaboumen, najstarejši pa jih je imel nad osemdeset. Oskrbovanci so bivali v špitalu po- prečno po osem let, najmanj nekaj mesecev, največ pa okoli dvajset let.-'^^ V tem času za- sledimo špitalske mojstre Jakoba Pabsta (1849—1858),»2 Mihaela Beleča (1858—1867)" in Janeza Skribo (1867—1868).^4 Pod nasled- njim špitalskim mojstrom, t.j. Ignacijem Pan- kowitschem (1889—1888), je špital zadela ve- lika nesreča. V noči od 27. avgusta na 28. av- gust leta 1883 je med pol dvanajsto in eno uro ponoči pogorelo špitalsko poslopje; vzrok za požar komisija ni mogla ugotoviti. Škode je bilo za 650 goldinarjev, poslopje pa je bi- lo zavarovano za 1200 goldinarjev. Se istega leta je špitalski mojster začel s popravilom špitalskega poslopja, popravljal pa je tudi go- spodarska poslopja.^' Naj omenim, da je bil v času od leta 1888 do 1905 špitalski mojster Janez Polanec.^« Ko so po približno sto letih leta 1909 Her- bersteini ponovno postali lastniki hrastovške graščine, so poskušali takoj urediti pravno sta- nje okoli lenarškega špitala in načina oskrbo- vanja oskrbovancev. Očitno so se hoteli čim- prej znebiti neprijetnosti v zvezi z upravlja- njem: špitala. Medtem ko je namreč do začet- ka leta 1910 bila uprava špitala v rokah pa- trona, tj. hrastovške graščine, pa je vlada v dopisu z dne 13. novembra 1909 dovolila, da s 1. januarjem naslednjega leta preide špital v popolno upravo lenarške občine. S tem dnem je prejela vse dolžnosti in bremena, ki jih je do tedaj imela hrastovška graščina, ter je bi- la dolžna do 30. marca predložiti oblasti v odobritev letni obračun. Pogoji za sprejem oskrbovancev so ostali isti kot do tedaj, nam- reč sprejem osmih oskrbovancev, katerih štiri je določal trg, štiri pa gospoščina Hrastovec. Oskrbovanci so prebivali v špitalu v dveh so- bah ter dobivali po 48 kron letne rente. Špi- talskega mojstra je imela pravico predlagati občina, višja oblastna instanca pa ga je po- trjevala, imel pa je v špitalu brezplačno sta- novanje in na uporabo špitalski vrt ter plače 84 kron letno. Špitalski izdatki so tedaj zna- šali letno 497 kron, dohodki pa 641 kron, M so jih dali štirje procenti od s 1. marcem 1911 naloženega kapitala 10500 kron ter zakupnina za špitalsko zemljo.^' Ker so bile po ugoto- vitvi uprave stavbe potrebne nujnih popra- vil, je vlada odredila, naj se pri lenarški hra- nilnici naloži določen procent dohodkov za po- pravila stavb.'^ Večja popravila so se nato iz- vajala že v letih 1911—1913.59 Špital je imel v tem času zemljo v občinah Lenart in Zamar- kovi. V prvi je imel dva vrtova in njivo v iz- meri 52 arov, v drugi pa travniške parcele ve- likosti 123 arov in 55 m^, vse v skupni vred- nosti 13.095 kron.«" Leta 1907 je bil lenarški špitalski mojster Štefan Zadravec, 1910. leta pa Janez Muhič.*^ Lenarški špital je nato pre- živel še čas do druge vojne. 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 OPOMBE 1. J. Wichner, Beiträge zu einer Geschichte des Heiilwesens, der Volksmedicin, der Bäder und Heilquellen in Steiermark bis incl. 1700, MHVS XXXIII, 1885, Str. 43 sl. — 2. Ludwig J. Lekai, Geschichte der Weissen Mönche, Köln 1958, str. 241. — 3. J. Zahn, Urkundenbuch des Herzog- thums Steiermark I, Graz 1875, št. 644, str. 620 in J. Wichner, o. e, str. 49. — 4. J. Zahn, Ur- kundenbuch II, St. 363, Str. 472. — 5. H. Appeh- G. Pferschy, Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark IV, št. 564 in 565... — 6. Ign. Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg, Marburg 1876, Str. 83. — 7. J. Wichner, o. c, str. 48. — 8. Prim. P. Klasinc, Ubožni špital v Ormožu, Ormož skozi Stoletja, Maribor 1973, str. 152—157. — 9. J. Wichner, o. c, str. 68. — 10. Vizitacija z dne 31. avgusta 1737 (Dokument v škofijskem ar- hivu v Mariboru). Prim. J. Mlinaric, Beneficiji v mestu Mariboru do konca 16. stoletja, CZN XLIV, 1973, str. 78—79. — 11. Fr. Kovačič, Zgo- dovina lavantinske škofije 1228—1928), Marbor 1928, str. 240. Fr. Kovačič, o. c, str. 240. — 12. P. Klasinc, o. c, str. 153. — 13. J. Wichner, o. c, str. 74. — 14. Ign. Orožen, Celska kronika, v Celi 1854, str. 107. — 15. C. Schmutz, Historisch Topografisches Lexicon von Steyermark III, Gratz 1822, str. 510. — 16. Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V, Ljub- ljana 1928, št. 44, str. 35. — 17. Gradivo V, št 674, str. 320. — iS. H. Pirchegger, Die Unter- steiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, Str. 33. O Hrastovcu glej J. Koropec, Srednje- veški Hrastovec, CZN XLIV, 1973, str. 47—59. — 19. ^>Spittal brief f vber dass burger spi tall des marokhts St. Lienhardt datiert dem ersten may 1661, von der Verbesserung aber dat. 1. nouemb. 1672« (Ustanovno pismo v rumenih pergament- nih platnicah v arhivu PaM-a, fond Lenart v Slov. goricah, fase. 5). Drug izvod v rdečih perg. platnicah hrani Zgodoviniski arhiv v Ptuju. Ar- hiv sekretariata rodbine Herberstein. Več prepi- sov iz 18. do 20. stol. je v arhivu PaM-a, fond Lenart, fase. 5 in v Zgod. arhivu v Ptuju, fond gospoščine Hrastovec, fase. 4- — 20. Strtin (start- tin) = 10 dunajskih veder = 565,91 (R. Baravalle, Zur Geschichte der steirischen Masse I, MHVS XXIX, 1935, Str. 78). — 21. Inventar z dne 23. novembra 1625 v PaM, fond Lenart, fase. 5 (v nadaljnjem besedilu fase. 5). S fase. 4 o-značujem arhivalije iz fonda gospoščine Hrastovec, ki j ili hrani Zgod. arhiv v Ptuju. — 22- Inventar z dne 14. dec. 1631 (fase. 5). — 23. Ibidem. — 24. V du- kumentu z dne 4. okt. 1626, Radgona (fase. 5) se navajajo kot špitalski mojstri lenarški tržani Le- nart Postet, Matej Likavec, Stefan Kernpeis in Jurij Embser. — 25. Npr. leta 1626 kasnejši špi- talski mojster Jurij Embser, leta 1627 pa Stefan Kernpeis (fase. 5). — 26. Letni obračun za 1626 (fase. 5). — 27. Ibidem. — 28. Razvidno iz po- stavke za »ain armbs weib zu der erden bestat- ten lassen« (Letni obračun z dne 12. Jan. 1635, fase. 5). — 29. Letni obračun za 1655 (fase. 5). — 30. »Spital buech meines marelcht S. Leonhardt aufgericht 1661 den ersten may« (fase. 4). — 31. Ustanovno pismo 1661 oz. 1672 (faisc. 5). — 32. »Spital bueeh ... 1661« (fase. 4). — 33. 1785, april 15., Maribor (fase. 4). — 34. Letni obračun 1672 (fase. 4). — J. Wichner trdi, da je bila v sporu iz leta 1681 med Herbersteini in admontsMm sa- mostanom zaradi patronata nad lenarško župnijo tudi pritožba, češ da je Erazem grof Herberstein prenesel špitalsko ustanovo k svoji župniji sv. Rupert v Slov. goricah (Spod. Veličina) in da je moral samostan nositi stroške za zdravljenje kužnih bolnikov (J. Wichner, Geschichte des Be- nediktiner-Stiftes Admont vom Jahre 1446 bis auf die neueste Zeit IV, Graz 1880, str. 314). — 35. Normale z dne 8. maja 1754 (fase. 4). — 36. Po dokumentih v fase. 4. — 37. Dokument z dne 22. aprila 1787, Maribor (fase. 4). — 38. Ibidem. — 39. Dokument v fase. 4. — 40. Prepis doku- menta iz leta 1731 (Arhiv selcretariata rodbine Herberstein v Zgod. arhivu v Ptuju). — 41. Do- kument z dne 29. dee. 1788 (fase. 4). — 42. Letni obračun 1796 (fase. 4). — 43. Dokument z dne 15. junija 1795 (fase. 4). — 44. Letni obračun v fase. 4. — 45. Prim. J. Wichner, o. c, 70—73. — 46. »Hausordnung« — nedatirano, v pisavi prve pol. 19. stol. — 47. Dokument z dne 22. aprila 1807 (fase. 4). — 48. Razvidno iz letnih obraču- nov (fase. 4). — 49. Dokument z dne 26. sept 1812 (fase. 5). — 50. Dolkumenti z dne 8. marca 1830, 17. jan. 1831 in 3. jun. 1833 (fase. 4). — 51. »Heiligen Geist spital zu St. Leonhard WB. von 1661« (PaM, fond Lenart, knjiga št 13). — 52. Letni obračuni in drugi dokumenti v fase. 4. — 53. Ibidem. — 54. Ibidem. — 55. Dokument z dne 29. avgusta 1883 (fase. 5). — 56. Po dokumentih v fase. 5. — 57. Dokument z dne 18. nov. 1909 in 1. febr. 1913 (fase. 5). — 58. Kapital naložen na naslov: »Marktgemeindevorstehung zu St. Leonhard W. B. namens der Erasmus Friedrich Graf Herberstein'schen Heiligen Geist Spital- stiftung mit dem Zinsenbezuge in St. Leonhard W. B.« (fase. 5). — 59. Dokument z dne 1. febr. 1913 (fase. 5). — 60. Dokument z dne 1. jan. 1910 (fase. 5). — 61. Po dokumentih v fase. 5. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 21 USTANOVITEV UPRAVE DRŽAVNIH POSESTEV NA KRANJSKEM POD LEOPOLDOM II JOZE F. MAČEK Na Ki-anjskem sta bili v šestdesetih letih 18. stoletja le dve kameralni (bankalni) po- sestvi. Z razpustitvijo jezuitskega reda leta 1772 in deset let pozneje še nekaterih drugih samostanov, ki so večinoma imeli večjo ali manjšo zemljiško posest, se je število pose- stev, ki so prešla pod državno upravo, pre- cej povečalo. Kranjska od 1782/83 ni imela lastne deželne uprave, temveč je bila podrejena notranjeav- strijskemu gubemiju v Gradcu. Tam je de- lovala tudi notranjeavstrijska administracija državnih posestev. Pod njeno neposredno up- ravo sta bili obe kameralni (bankalni) posest- vi ter vsa posestva verskega in študijskega sklada na Kranjskem. Pod verski sklad so spadale: gospoščine Bistra, Klevevž, Kostanjevica, Mekinje, Vele- sovo s posestvom škofjeloških klaris. Sv. Pe- lar u Sumi, Pičen, Ruperčvrh, Cretež, Baj- nof; posestva Loka pri Cerknici, Grundelj; imenja: bivšega samostana Bistra, v okolici Kamnika bivšega studeniškega samostana na Gorenjskem in Dolenjskem, Radeče, benefi- ci j a sv. Jožefa na Žalah pri Kamniku in sv. Mihaela v Kranju ter zemljiška posest kapu- cinov v Novem mestu. Pod študijski sklad sta spadali gospoščini Pleterje in Fužine ter posestvo Tum pri Ljubljani. V bankalnem skladu je bila gospoščina Po- stojna in gozdni urad Klana.* Upravljanje teh posestev je bdlo zelo po- manjkljivo. Njihovi donosi so v prvih letih po prehodu v državno upravo močno padli. S tem »kranjskim« problemom se je ukvarjala dvorna komora in dvoma računska komora na Dunaju, o čemer bomo poročali posebej. Za tako stanje sta bila dva glavna razloga: 1. Splošna kriza fevdalnega družbenega re- da in fevdalne organizacije dela na gospo- ščinskih posestvih še posebej. Podložniki so si še pod samostansko oblastjo prizadevali ko- likor mogoče olajšati fevdalna bremena (raz- ne vrste naturalnih dajatev in zlasti osovra- ženo tlako). To jim je seveda pri milejših cerkvenih gospoščinah bolj uspevalo kot nji- hovim vrstnikom na privatnih domini j ih, o čemer zgovorno pričajo veliki zaostanki ome- njenih dajatev ob času razpusta samostanov (v Stični 14.229 fl, v Mekinjah 1.247 fl. v Bistri 1.591 fl itd).2 Da je sam razpust pome- nil neugodno cezuro za posestva, ni dvoma. Prehod v državno upravo ni potekal povsem gladko. Nastala je določena zmeda. Menjalo se je upravno osebje. Nekatera posestva so bi- la krajši čas po prevzemu v lastni režiji ome- njene administracije, potem so jih dali v za- kup. Zakupniki so se menjavali, druga pa so ostala prvo desetletje v lastni režiji. Vse to je vplivalo, da je že tako razrahljana discipli- na podložnikov še bolj popustila. Posestva, ki so bila po tedanji organizaciji dela nujno navezana na tlako, so se znašla v objektivnih težavah. Sprememba tlake v denarne dajatve (reluicija) pa bi zahtevala daljnosežne spre- membe na gospoščinah. 2. Velika oddaljenost in šibka kadrovska zasedenost graške administracije državnih po- sestev. Za velik obseg dela z upravo državnih posestev na Koroškem, Štajerskem in Kranj- skem je bila uprava mnogo prešibko zasedena, saj je imela le administratorja, enega do treh adjunktov ter nekaj računskih in pisarniških uradnikov. To je hkrati z veliko oddaljenostjo povzročilo, da administracija neposrednih up- ravnikov na posestvih ni mogla uspešno nad- zorovati. Ti pa so skrbeli seveda predvsem za sebe, interes fiskusa oz. skladov jim je bil bolj ob strani. Posledica tega je bil velik ne- red v poslovanju in škoda na račun države oz. obeh skladov, o čemer so na voljo podatki npr. za posestvo v Bistri. Veliko je k temu pripomoglo tudi za Jožefovo dobo značilno iz- redno podrobno regi ementir an je, ki je bilo pogosto težko izvedljivo, pridrževanje tudi sorazmerno preprostih odločitev graški admi- nistraciji, že omenjeni šibki nadzor, razni na- črti, da naj bi državna posestva služila za vzor drugim dominijem in pod. Znatna sla- bost je bila tudi v tem, da je bila notranje- avstrijska administracija posestev močno ve- zana na dvorno komoro, manj pa na lokalni gubemij. V takem stanju so bila državna po- sestva v zadnjih letih vlade Jožefa II. Njegov naslednik Leopold II. je v skladu z delnim opuščanjem centralistične usmeritve in popuščanjem partikularističnim deželnim težnjam 1791 ponovno vzpostavil deželno up- ravo na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. Hkrati z organizacijo deželne oblasti se je mo- rala po njegovem nalogu decentralizirati tu- di omenjena notranjeavstrijska administraci- ja državnih posestev in se ustanoviti pri de- želnem glavarstvu oz. guberniju (oba izraza se v virih uporabljata, vendar ne dosledno) v Ljubljani (enako tudi v Gradcu in Celovcu) referat za državna posestva (Domainenreferat) 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23: 1975 Z imenom uprava državnih posestev (Staats- gütervervsraltung).' Iz ohranjenega listinskega gradiva podnob- nejši motivi za ustanovitev te uprave niso razvidni. Po vsej verjetnosti so to bili spredaj omenjeni, dvomi komori in zlasti dvomi ra- čunski komori dobro znani razlogi. Najbrž so na Dunaju upali z decentralizacijo notranje- avstrijske uprave državnih posestev in njeno naslonitvijo na deželno upravo odpraviti po- manjkljivosti pri upravljanju državnih pose- stev na Kranjskem in doseči njihovo večjo donosnost. Vsekakor smemo domnevati, da se kranjski gubemij ni posebej potegoval za prenos te no- ve dejavnosti v Ljubljano, o čemer imamo in- dicije v njegovem lastnem dopisu.'' Povezava uprave državnih posestev z gu- bemijem naj bi bila zelo tesna, ne pa popolna, ker je bilo njeno osebje plačano iz dohodkov kameralnih skladov in ne iz proračunskih virov. Zato tudi to osebje ni bilo dolžno alter- nirati z osebjem gubemij a. Administrati-vno poslovanje uprave posestev se je moralo od- vijati podobnio kot za druge referate gubemi- ja. Administrator posestva je imel rang proi- vega deželnega svetnika, le da je bil po re- du zadnji. Imel je vse tiste pristojnosti, ki so bile že dotlej s splošno instrukcijo dodeljene administratorjem državnih posestev. Manj važne tekoče zadeve je smel reševati sam, le da je akte dal na vpogled in podpis deželne- mu glavarju. Važnejše zadeve pa je moral re- ferirati na sejah sveta. Pri obhodu državnih posestev je imel po cesarjevi volji pravico na kraju samem ukreniti vse tisto, kar je ibilo neobhodno in to de peracto sporočiti dežel- nemu glavarju. Osebje administracije je imenoval cesar.* Dekret za administratorja so izdali na Duna- ju, za dmge pa je to po naročilu dvorne komo- re moral opraviti gubemij. Za administratorja je bil imenovan Josef v. Palnstorf, ki je bil preje zaposlen na administraxiji v Gradcu, s plačo 1500 fl in potnim pavšalom 300 fl, sku- paj torej 1800 fl, za tajnika Franz v. Lilien- berg s plačo 600 fl, za koncipista Urban Trat- nik z osnovno plačo 400 fl in posebnim dodat- kom 200 fl, skupno torej 600 fl, za prvega kanclista Franc Lešnik s plačo 250 fl ter de- putatom drv za 30 fl, skupno torej 280 fl. Za poštnino je bilo odobrenih letno 1200 fl, za tiskarske stroške 325 fl, za pisarniški material 431 fl 12 kr. Slednje postavke niso bile odob- rene pavšalno, temveč z obračunom. Stremeti je bilo za tem, da se na njih kaj prihrani. Dvorna komora je predlagala, da se naj iz stroškov za poštnino nastavi sel, ki bi naj dvakrat tedensko potoval v Novo mesto; s tem so upali doseči prihranek na poštnih stroških. Gubernij je moral dati v svojem po- slopju na voljo tri udobne sobe. Njegovi trije pisarniški sli so morali prevzeti dostavo pošte tudi za novo upravo. Z istim dekretom je bilo deželnemu gla- varju naročeno, da ukrene vse potrebno za organizacijo omenjene uprave v Ljubljani. To se je tikalo predvsem odnosov z bivšo notra- njeavstrijsko administracijo državnih pose- stev in z graškim gubernijem glede prenosa listinskega gradiva v Ljubljano, ki bi šele omogočalo normalno poslovanje nove uprave. Gubernij je o ustanovitvi uprave posestev v Ljubljani ter o načinu njegovega poslova- nja obvestil vse tri kresije, kameralnega pro- kuratorja, svojo direkcijo registrature ter de- želne stanove. Naroča, da bo treba odslej vso zadevno pošto usmerjati na novo upravo, da pa bo točen datum začetka njenega poslovanja pozneje sporočen." O imenovanju je obvestil tudi vse štiri uradnike.' Hkrati je stopil v stik tudi s štajerskim gubernijem in notranje- avstrijsko administracijo drž. posestev glede ureditve nekaterih manj važnih tehničnih vprašanj o prenosu in funkcioniranju nove uprave.* Zanimiva pa je zahteva, da naj tisti uradniki, ki stopajo v novo službeno kategori- jo, prisežejo pred kranjskim deželnim glavar- jem. Zgoraj omenjeni dekret dvorne komo- re je bil seveda uradno dostavljen tudi gra- škemu guberniju in administraciji državnih posestev. Podpredsednik omenjenega guberni- ja grof Wuirmbrand je prevzel dolžnost obve- stiti o tem kranjski in koroški gubemij, zlasti pa urediti glede prenosa listin. Na Kranjsko je sporočil, da je na Dunaju na pobudo graške administracije predlagal, naj se najprej uredi upravna registratura za Kranjsko in šele na- to določi začetek ur ado van j a." Priložil je prepis dopisa omenjene graške administraci- je na štajerski gubernij," kjer je podrobneje utemeljeno, zakaj pred 1. februarjem ni smo- tmo začeti z uradovanjem. Glavni vzrok je bila neurejena registratura, tako v administra- ciji državnih posestev kot v knjigovodstvu omenjenih posestev, ki je bilo le oddelek no- tranjeavstrijskega deželnega knjigovodstva. Da se omogoči uspešno delo nove uprave na Kranjskem, jo je treba oskrbeti z vsemi akti, ki se tičejo njej podrejenih posestev in z na- vodili, potrebnimi za uradovanje. To pa je ogromno deto, ker je treba veliko aktov tudi prepisati. Da je bila cesarjeva namera v Gradcu znana že pred izdajo dekreta dvome komore, se vidi iz tega, ker je v pismu navedeno, da so že v septembm za gornji namen najeli šest pi- sarjev dnevničarjev. Vendar se je zdelo, da JCRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 23 delo najbrž do predlaganega roka ne bo kon- čano. Da obema graškima ustanovama (gubemi- ju in administraciji) ta decentralizacija oz. prenos ni bil po volji in da sta jo vsaj rahlo zavlačevala, se vidi iz tega, da grof Wurm- brand v svojem dopisu predloga tamkajšnje administracije za 1. februar 1792 sploh ne omenja, administracija pa ga tudi ne predla- ga kot dokončnega. Vendar je kranjski guber- ndj le spoznal, da je dobro, če začne kranjska uprava državnih posestev poslovati čimprej in se je v že omenjenem dopisu le ogreval za 1. februar 1792. Graška administracija državnih posestev je sporočila kranjskemu guberniju, da bo novo imenovano osebje vpeljala v delo, da bo ob začetku uradovanja, ki ga bo določila dvoma komora, lahko začelo nemoteno delati." Dvoma komora je na omenjeni predlog grofa Wurmbranda naglo odgovorila ter do- ločila za začetek poslovanja 1. februar 1792.*^ Kranjski gubemij je glede na jasno stališče dvorne komore opomnil graško administracijo državnih posestev, da z gotovostjo pričakuje prihod za novo upravo določenega osebja še pred koncem januarja, ker bi se v nasprot- nem primeru začetek uradovanja zavlekel in bi bilo treba sedaj določeni termin preklica- ti." Gubemij je o plačevanju osebja obvestil tudi kameralni plačilni urad.'* Ce je nova uprava res pričela poslovati 1. februarja 1792, se iz ohranjenega listinskega gradiva ne da ugotoviti. Vsekakor pa se za- četek ni dosti zavlekel, ker je dvoma komora že dne 19. 4. 1792 naročila deželnemu glavar- stvu kot nadrejeni instanci, naj naroči refe- ratu za državna posestva, kako natančno mo- ra poslovati in delati poročUa po posameznih obrazcih.!'^ Dvorna komora je torej že morala biti obveščena o začetku uradovanja. Nova uprava je iz Gradca dobila listinsko gradivo, o čemer pričajo ohranjeni prepisi navodil dvorne komore za notranjeavstrijsko administracijo državnih posestev iz leta 1791, ki bi utegnila biti važna za poslovanje nove uprave." Kak obseg je ta listinski fond imel, se ne da ugotoviti, ker je večina registriranih fasciklov te uprave izgubljenih. j Iz meseca julija 1792 so ohranjene prve li- i stine o neposrednem delu uprave posestev v i Ljubljani in sicer v zvezi z gospoščino Me- kinje in ljubljanskim kapucinskim samosta- nom." OPOMBE 1. AS, gub. arhiv (1795—1809), fase. 55, Aus- weis über... der krainerischen Staatsgüter für das milit. Jahr 1793. — 2. A. Wolf: Die Aulhe- bung der Klöster in Inneröstereich 1782—1790. Wien 1871, str. 86—87, 145 in dr. — 3. AS, gub. arhiv (1787—1794), fase. 301 (1791—1792), dekret dvorne komore od 3. 11. 1794. — 4. Ibid., dopis kranjskega gubernija štajerskemu guberniju od 7. 12. 1791, kjer pristaja, da začne uprava drž. posestev poslovati šele 1. febr. 1792; ...Bedarf es nur der einzigen Überlegung, dass man sich die Zurücksetzung dieses und eines weiteren Ter- minis immer hätte gefallen lassen müssen, sofern es von Seite der hochen Hofstelle nicht früher hätte anberaumt werden wollen; dass diese Lan- desstelle auch ohne augenblickliche Einverleibung dieses Geschäfts unter ihre übrigen Abtheilun- gen Stöfs genug habe, um der Ursache ihres Da- seyns zu entsprechen .. — 5. Ibid., Allerhöchst resolvierter Personal und Besoldungsstand der Staatsgüteradministration in Krain. — 6. Ibid., dopig kranjskega gubernija od 5. 12. 1791. — 7. Ibid., dopis kranjskega gubernija od 30. 11. 1791. — 8. Ibid., dopis kranjskega štajerskemu guber- niju, brez datuma. — 9. Ibid., dopis grofa Wurm- branda dež. glavarju od 26. 11. 1791. — 10. Ibid., prepis dopisa notranjeavstr. administracije drž. posestev na graški gubemij od 25. 11. 1791. —11. Ibid-, dopis graške administracije drž. pos. grofu Gaisruoku od 11. 12. 1791. — 12. Ibid., dopis dvorne komore na kr. dež. glavarstvo od ' 9. 12. 1791. — 13. Ibid., dopis kr. gubernija graš- ki admin. drž. posestev od 7. 1. 1792. — 14. Ibid., dopis od 11. 1. 1792. — 15. Ibid., dopis dv. komo- re od 15. 4. 1792. — 16. AS, gub. arhiv (1787 do 1794), fase. 380 (1790—1792), prepisi dopisov dvor- ne komore od 3. 3., 31. 3., 14. 6., 25. 6. 1791 in dr. — 17. AS, gub. arhiv (1787—1794), fase. 320, poročilo dež. svetnika J. Palnstorfa na seji gu- bernija od 14. 7. 1792. 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 ČEVLJARSKI CEH V TURNIŠCU STEFAN SUKIC Turnišče kot majhno naselbino zasledimo že leta 1282. Spadalo je pod oblast grofovske družine Banffy, ki je živela v prostorih len- davskega gradu. Tako je Turnišče vrsto let sodilo pod njihovo nadoblast in jim za svoja posestva plačevalo visoke davke. Leta 1548 je tumiško prebivalstvo zaprosilo za mestne pravice. Prošnja mu je bila uslišana. Turnišče je 2. septembra 1548 dobilo mestne pravice. Povračilo za pridobljene mestne pravice pa so bile v tem, da so bili meščani dolžni prevažati blago zemljiškim gospodom od Radgone do Dolnje Lendave. S pravicami, ki so jih dobili prebivalci Tumišča, so bili oproščeni vsakega davka. Vo- lili so si lahko svojega sodnika; ta je razsojal o manjših prekrških, ki so nastali med mešča- ni. Med take prekrške je spadala kraja in povzročanje škode na poljih in travnikih. Do- bili so tudi pravico, da so lahko svobodno prirejali sejme kadar koli, ne da bi od tega plačevali kakršen koli davek. Te pravice so vplivale na razvoj vasi, tako da je v prihod- njih letih postala eno izmed najvažnejših tr- govskih in obrtniških središč bližnje okolice. Gospodarstvo se je v tistem obdobju v Turni- šču bolj razvijalo kot v Lendavi, ker je Len^ dava bila bolj obrambnega značaja. Turniški prebivalci so bili prvi, ki so prodrli iz močvir- natega predela in obiskovali druge kraje. Močno so se začele razvijati tudi druge obrti, med njimi zlasti čevljarska. Čevljarski mojstri so se v Turnišču združili v ceh leta 1760. Ceh je imel pravila napisana v latinskem jeziku in potrjena od cesarice Marije Terezije. V takratni turniški ceh so bili združeni rokodelci iz Bogojine, Poiane, Bistrice, Filovec, Odranec, Beltince, Gančan, Gomilic, Lipe, Renkovec, Rakičana, Strehovec, M. Sobote, Rogašavec in Turnišča. Pisarniške posle v cehu so vodili: leta 1772 Andraž Hozjan, leta 1795 Štefan Avguštin, leta 1841 Jožef Nemethy in leta 1848 Elek Nemethy. Ceh so vodili cehmešter, atjamešter in be- jaroš mešter. Sestal se je vsako leto enkrat in to 27. decembra. Tega dne so se zbrali po maši pri atjameštri. Tam so pili neke vrste bratovščino. To je veljalo predvsem za po- močnike. Vsak pomočnik je moral izpiti 24 kozarcev vina in če je pritekla iz kozarca le ena kaplja, ko je kozarec obrnil na mizo, je bil kaznovan. Cehovska pravila so bila pi- sana v latinskem jeziku, iz latinščine jih je prevedel leta 1767 Janez Hozjan. Nekaj čle- nov je bilo dodanih leta 1770. Nekaj pravil, ki so veljala za pomočnike: 1. Vsak pomočnik mora hoditi k procesiji lepo opravljen, v cerkvi mora biti miren in poslušen. 2. Vsak pomočnik je dolžan pokoravati se vsem predpisom, ki jih izda ceh. 3. Ce je prišel kak pomočnik iz drugega kraja, se je moral oglasiti najprej v cehu in .šele nato ga je lahko sprejel mojster na pre- izkušnjo za 14 dni. Ce mu pri mojstru ni bilo všeč, je lahko odšel, mojster pa mu je moral izplačati 14-dnevni zaslužek. 4. Ce se poroči pomočnik z mojstrovo vdo- vo, plača le pol takse, prirediti pa mora ko- silo. 5. Pomočnik mora biti bogaboječ, ljubiti mora druge, ne sme piti, ne sme se prepirati, temveč mora biti s svojim obnašanjem drugim za vzgled. 6. Ce pomočnik zboli, ga preživlja ceh. Ce umre, ga mora ceh pokopati na svoje stroške. Ce pa ozdravi, se mora zavedati, da je dolžan cehu poplačati za njegovo podpiranje v času bolezni. 7. Ce pomočnik poklekne samo na eno ko- leno ali če po cesti skače čez blato ali če hodi čez potok po vodi ne po brvi, je kaznovan. 8. V gostilni, ki je na slabem glasu, mu je prepovedano pijančevanje, drugod mu je do- voljeno piti v družbi prijateljev. 9. Ta pravila je treba strogo upoštevati, da bo bogu všeč, vsem ljudem v zadovoljstvo in cehu v poštenje. Takih členov je bilo 15. Leta 1882 pa je bil dodan še en člen, ki se je glasil: »Vsem je ukazano, da se izogibajo vsega hudega in gr- dega ter naj pazijo in spoštujejo zapovedi svojih nadrejenih.« Tudi mojstri so imeli svoje dolžnosti. Vsak novi član je moral spoštovati starejše člane. Na sejmih se ni smel utaboriti na tistem me- stu, kjer je prodajal starejši mojster. Nobe- den pa ni smel prodajati predčasno, to je, da ni smel priti na sejem pred določeno uro. No- ben mojster ni smel ugovarjati svojim nad- rejenim. Ce mu kaj ni ugajalo, se je lahko pritožil na cehovskem sestanku.^ Taka so bila pravila ob ustanovitvi ceha Ceh je končal svoje delo leta 1848. Istočasno se je ustanovil nov ceh z novim vodstvom Leta 1848 na novo ustanovljeni ceh v Turni- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 25 šču je imel ob ustanovitvi 168 članov. V tem cehu so bili tudi čevljarji iz sosednjih vasi. Tako jih je bilo iz Turnišča 122, iz Nedelice 7, iz Poiane 31 in Brezovice 8. Leta 1830 sO' v ceh pristopili še čevljarji iz Renkovec in Gomilic, leta 1892 iz Lipe in leta 1912 iz Rad- možanec. Tuirniški ceh je imel svoj samostoj- ni pravilnik, ki je natanko določal dolžnosti in pravice članov. Glavna naloga cehov je bila, da je reguliral konkurenco, da je dose- gel, da delavnica po smrti mojstra pripada naslednikom in da se z obrtjo lahko ukvarjajo le člani ceha. Ceh je tudi skrbel za dostojen pogreb svojih umrlih članov in za osirotele ali obolele člane ceha. Ceh je imel svoje izvoljene funkcionarje. To so bili »stari cehmešter«, ki je pazil, kako se izvajajo cehovska pravila, nadalje oče ceh- mešter, ki je pazil na pomočnike, in gazda, ki je nadzoroval učni napredek pomočnikov in vajencev. Vsak član je ob vstopu v ceh moral dati prisego, ki se je glasila takole: Prisega! Prisegam v imenu našega boga in blaže- ne device Marije, da hočem vstopiti v čevljarski ceh in zvesto služiti pod ce- hovsko zastavo. Zvesto bom tudi izpo- polnjeval vse dolžnosti ceha, razen tega bom živel ponižno in pokorno. Spoštoval bom zmeraj starejše, mlajšim pa bom vselej za vzgled. Tako mi naj bog poma- ga in blažena devica Marija. Amen.-'' Stari cehmešter, oče cehmešter in gazda so morali priseči posebej. Njihova prisega se je glasila: Prisega! Prisegam v imenu našega boga in blažene device Marije, da bom zraven svoje časti, krščanske pravice in božje volje dobro slu- žil cehu, vedno bom ljubil starejše kakor tudi mlajše. Tako mi naj bog pomaga in blažena devica Marija. Amen.* Te prisege so se opravljale slovesno in tako se je vsakdo, ki je prisegel, obvezal, da bo natančno izpolnjeval cehovska pravila. Pra- vila so bila napisana v cehovski knjigi. Ceh je namreč imel posebno knjigo v kateri je vodil seznam vseh članov kakor tudi finančne zapiske. Knjige so bile shranjene v cehovski skrinji, ki je skupaj s 'knjigami šla iz roke v roko članUj Id je bil izvoljen za predsednika. Prisega članov čevljarskega ceha v Turnišču Iz leta 1836 (v prekmurskem narečju) 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Danes ima vse to veliko zgodovinsko vrednost zlasti knjiga, ki je lep dokaz za dejavnost ceha. Člani ceha so se sestali vsako leto enkrat in to na Janezovo 27. decembra. Na tem sestan- ku so sprejemali v ceh nove člane, razen tega pa ugotavljali finančno stanje v cehu. Člani ceha so plačevali vsako leto določeno vsoto kot članarino. Denar, ki se je nabral v bla- gajni, se je uporabljal za to, da so plačevali maše za umrle člane, za cehovsko zastavo, za odškodnino tistemu pri katerem je bil se- stanek. Bilo je treba počistiti sobo in plačati majhno nagrado »sugarju«, to je nekakšne- mu kurirju, ki je opravljal vsa potrebna dela pri pogrebu. Tako delo je bilo obvestiti člane ceha, ki so morali spremljati umrlega tova- riša na zadnji poti. Moral je poskrbeti za dostojen pogreb, to je pripraviti grob na po- kopališču in biti vedno v pomoč duhovniku, ki je bil navzoč pri pogrebu. Do leta 1870 je bilo tako, da je eno leto opravljal delo »su- garja« član, ki je na novo pristopil v ceh, ne da bi bil za to plačan. Po tem letu pa so začeli »sugara« plačevati in je bil dolga leta eden ter isti član ceha. Razen tega so biM še manjši izdatki za nakup sveč m drugih manj- ših potrebščin. Za ostali denar pa so enkrat na leto priredili majhno zabavo, na katero so razen vseh članov biü povabljeni tudi vašča- ni. Za nakup pijače, jedil in za godbo je po- skrbel ceh. Cehovski pravilnik je imel več členov. Naj- važnejši je bil prvi, ki je od članov zahteval pravilno vzgojo obrtniškega naraščaja in krščansko življenje obrtnikov. Cehovski red je zahteval od svojih članov pošteno življenje in redno obiskovanje maš. Udeležiti so se morali redno procesij s svojim banderom. Vsako prvo nedeljo v mesecu so mojstri s po- močniki in vajenci šli skupaj k maši. Sprevod je spremljala godba. Maše so morali obisko- vati vsi člani tudi za god sv. Štefana, ki je bil patron čevljarskega ceha. Kdor se ni udele- ževal maš, je bil najprej denarno kaznovan.-' Predpisi so tudi zahtevali, naj se goji lju- bezen do bližnjega, spoštovanje starejših in dobra volja, nasproti mlajšim. Ljubezen do bližnjega se je izkazovala s tem, da so morali člani ceha podpirati in obiskovati bolne tova- riše. Strogo je bilo naloženo mojstrom, skr- beti za versko tolažbo in izpoved bolnega to- variša. Mojstri so morali spremljati umrlega člana na zadnji poti in to s posebno slove- snostjo, tako da so mu svetili s svetilniki.' Drugi člen pravilnika se je nanašal na stro- kovno izobrazbo in dobro opravljanje obrti. Ta člen je govoril o izučevanju mladega na- raščaja. Vajenci niso spadali v ceh. Kdor se je hotel izučiti obrti, je moral v prvi vrsti dokazati, da je rojen v »pošteni postelji«, to je pome- nilo, da ži-vi krščansko življenje in da je sin poštenih staršev. Vajenec je bil lahko mojstrov sin ali kak drug fant, ki je prišel prosit mojstra, naj ga sprejme v uk. Navadno je fant prišel z oče- tom k mojstru, katerega je prosil, naj vzame sina v uk. Ce sta se oče in mojster sporazu- mela, je ta zahteval odškodnino. Taka od- škodnina se je navadno plačevala s poljskimi pridelki. Vajenec je bil pri mojstru tri leta, nato je bil pripuščen k preizkušnji. Preiz- kušnja je bila v tem, da je moral izdelati če- velj. Dobil je že narejen zgornji del čevlja, katerega je moral dokončati. Ce je to opravil, je bil proglašen za pomočnika. Delo je pre- gledala komisija, sestavljena iz mojstrov. Leta 1922 se je v Turnišču ustanovila Stroko-vna zadruga čevljarskih mojstrov za okraj Dolnja Lendava s sedežem v Turnišču. Po tem letu so vajenci delali tudi teoretičen izpit, ne samo praktičen izdelek. Na tem izpitu se je v glav- nem izračunavala cena materiala in cena iz- delka. Vajenec ni bil plačan. Moral se je drža- ti pravil, ki so bila zanj posebno ostra. Ce- hovski pravilnik pa je vajenca tudi nekoliko ščitil, ker je bilo mojstrom prepovedano grdo ravnanje z njim. Mojster je moral z vajenci postopati dostojno, ni jih smel uporabljati za domača dela, temveč ga le izučevati v obrti. Toda tega se vsi mojstri niso držali. To je bilo odvisno predvsem od njih samih. V se- zoni, ko je bilo dosti dela, je vajenec res de- lal samo v delavnici, toda ko je sezona minila, je moral mnogokrat pomagati pri domačem delu. Mojster mu je navadno iz dobre volje naredil vsako leto en par čevljev. Ce je moj- ster prej umrl, preden se je vajenec izučil, je za njegov nadaljnji uk poskrbel ceh. S pomočniki je bilo drugače. Bili so vklju- čeni v oeh do leta 1900, razen tega so za svoje delo prejemali plačilo. Navadno je pomočnik bil plačan od izdelave para čevljev. Cim več je naredil, tem večje je bilo plačilo. Ce je hotel pomočnik postati mojster, je moral ko- misiji predložiti učno spričevalo ter plačati takso v znesku 1 forinta. Bil pa je tudi na preizkušnji, kjer je moral samostojno izdelati čevelj. Njegovo delo so mojstri komisijsko ocenili. Ce je bila kakšna napaka v »remek delu«, je komisija naložila kandidatu denarno kazen, ki je znašala od enega do štirih forin- tov. Ce pa je komisija ugotovila nesposobnost kandidata, je moral nadaljevati z učenjem. V primeru, da je pomočnik prestal preizkuš- njo, je bil slovesno sprejet za mojstra. Plačati je moral polovico predpisane takse takoj, ki KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 27 je znašala 7 forintov in 50 krajcarjev, ostalo polovico pa po preteku enega leta. Poglavitno za cehovskega pomočnika in va- jenca pa je bilo, »da nista delala za mezdo, ampak zato, da bi se naučila delati v obrti in prišla tako do mojstrskega naziva.« Taka so bila pravila, ki so določala o delu in drugem življenju vajencev in pomočnikov. Obrtnikom je bilo prepovedano vmešavati se v zadeve obrtnikov tujega ceha. V primeru, da je bUo mnogo dela in da je naročilo bilo treba hitro narediti, so delo raz- delili enako med vse člane. Clan ceha ni smel podcenjevati dela svoje- ga tovariša. Vdova je lahko nadaljevala obrt svojega moža. Ta pravica se ji je odvzela, če se je poročila s človekom, ki ni bil član ceha. Vsi ti predpisi so nalagali članom dolžnosti, na drugi strani pa so jih ščitili, saj so preko njih izražali zahteve do obrtnikov, ki niso bili vključeni v ceh, da ti niso smeli oprav- ljati obrti ali prodajati izdelke. Lahko pa so se ukvarjali z obrtjo rokodelci, ki so služili zemljiškemu gospodu, ne da bi bili vključeni v ceh. Takšna je bila organizacija tumiškega ceha. Pomembno pri tem pa je, da so se pravila strogo izpolnjevala le do leta 1880. Po tem letu pa se opazi začetek propadanja ceha. Turniški čevljarji so bili znani kot dobri izdelovalci obutve. Imeli so svoje vrste izdel- kov, ki so bili iskani po vseh sejmih. Njihova sezona je bila od septembra do junija. Takrat so čevljarji intenzivno delali. V tem času ni bilo nič čudnega, če je v kaki »kuči« (delav- nici) brlela luč vso noč, ob njeni svetlobi pa je delalo več čevljarjev. Da pa so bili izdelki res kvalitetni, se je videlo po tem, da čev- ljarji iz drugih krajev niso mogli prodajati svojih izdelkov, dokler turniški čevljarji niso razprodali svojih. Izdelovali so navadne škor- nje, visoko obutev in daleč okrog znane mo- ške in ženske »štifetline«. To je posebna vrsta čevljev, ki so jih izdelovali čevljarji v Turni- šču. V tistih časih je bila to najbolj iskana obutev; že njihova oblika in material, iz kate- rega so bili narejeni, sta jamčila za kakovost izdelkov. Posebnost pri teh čevljih je bil maj- hen kos posebne vrste gume — imenoval se je »cug« — ki je bil vdelan na obeh straneh čevlja. »Cug« je služil zato, da se je tak če- velj zelo hitro potegnil na nogo, razen tega je imel še to dobro lastnost, da ni prepuščal vode, kar je bilo zelo pomembno, saj je Le- dava dostikrat poplavljala, tako da so bila vsa pota pod vodo. Nabava »cuga« je bila zelo težavna, medtem ko ga danes sploh ni več dobiti. Tudi druga obutev je bila lepo in do- Zastava čevljarskega ceha v Turnišču bro izdelana, kar je še povečalo povpraševa- nje po teh izdelkih. Sloves turniških čevljarjev se je zlasti širil po sejmih. Znano je, da so čevljarji hodili po sejmih daleč naokrog. Do leta 1880 so nosili svoje izdelke na sejme peš in to na lesenih drogovih. Taka popotovanja v oddaljene kra- je so bila zelo naporna. Navadno so šli čev- ljarji od doma že en dan prej, da so prišli pravočasno na sejem. Po letu 1880 pa so iz- delke že začeli voziti z navadnimi konjskimi \T)regami. Zbralo se je več čevljarjev, ki so naložili obutev na voz in nato krenili na pot. Leta 1915 pa so začeli nekateri čevljarji vo- ziti svoje izdelke na sejme s kolesi. Turniški čevljarji so zlasti hodili na sejme v Varaždin, Cakovec, Mursko Središče, Sv. Križ, Dol. Lendavo, Mursko Soboto, Grad Puconce, Sv. Duh, Križevce, Dubrovnik, Rad- gono. Obiskovali pa so tudi druge manjše vasi in mesta in to celo v Ormož in v Ptuj. Poseb- no pozornost sta zbudila dva čevljarja, ki sta se napotila na sejem v Konjice in se vrnila zadovoljna z dbilnim zaslužkom. Na sejmih, ki so Zgoraj navedeni, so turniški čevljarji kmalu zasloveli, na naslednjih sejmih pa so kmalu prodali vse svoje izdelke. Vsak čevljar je domov grede kupil usnje in druge čevljar- ske artikle, ki jih je potreboval pri delu. Na sejmih so bili čevljarji znani kot nevsiljivi, vljudni prodajalci. Vsakdo, ki je hotel kupiti čevlje, si jih je lahko prej pomeril. Na sejmih so čevljarji sprejemali tudi naročila za izdel- ke, ki so jih ob prihodnjem sejmu prinesli v redu narejene za določenega naročnika. Tudi vaščanom in ljudem iz bližnje okolice so iz- delovali čevlje po naročilu in po meri. Turniški čevljarji pa so izdelovali obutev tudi za čevljarje iz Rakičana, Skakovec in Cankove, ko so ti hodili prodajat v Avstrijo. Ob takih naročilih je delo razdelil ceh. Od teh čevljarjev so imeli dvojno korist: prvič so jim ti dajali priložnost, da so dobro zaslu-_ 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Žili in drugič so jim ti čevljarji prinašali iz Avstrije zelo iskani »cug«. V letih 1926—1930 so čevljarji bili v skrbeh, da jih bo uničila proizvodnja »Batinih« iz- delkov. Zaskrbela jih je tudii gospodarska kri- za, ko EO bila vsa skladišča napolnjena, obrtni izdelki pa so se s težavo plasirali na trgu. Usnje za svoje izdelke so dobivali od usta- novitve ceha od domačih »kužnarjev«, ki so bili za tiste razmere specialisti za predelavo govejih in svinjskih kož v usnje. Domači va- ški kužnarji pa so dobili konkurente onstran Mure, ker so čevljarji posegali po usnju na desni strani reke Mure. Ko so okrog leta 1880 ustanovili v Ljutomeru veliko usnjarno Sini- goj, so turniški čevljarji kupovali usnje tam. Ko pa je prišel v Turnišče veletrgovec Bader, so kupovali čevljarji usnje in druge potreb- ščine pri njem. Kakor je opaziti, je organizacija ceha za- čela propadati leta 1880. S tem ni povedano, da ceh ni več obstajal, temveč od takrat na- prej niso več natančno izpolnjevali cehovskih pravil. Propad ceha pospešuje tudi mojstrski egoizem. Ceh obstaja še danes. Toda ta ceh ni več tisti, ki je bil prej. Danes je simbolična naloga ceha le ta, da opravlja dolžnosti pri pogrebu svojih članov in njihovih družin. Po drugi svetovni vojni so v ceh sprejemali tudi člane, ki niso bili čevljarji. Ti so bili nekako podporni člani, ki so ceh finančno podpirali. Zapiski iz cehovske knjige nam kažejo, da je bil zadnji član sprejet v ceh leta 1960. Na tabeli je prikazan izpisek iz cehovske knjige, ki prikazuje število na novo sprejetih članov od leta 1942 do 1960 in plačevanje članarine. j Po letu 1960 se članarina vzporedno z giba- njem cen počasi dviga. Ta izpisek iz cehovske knjige je dokaz, da se je ceh v Turnišču dolgo obdržal. Čevljarski ceh pa bi verjetno še po- časneje razpadal, če ga ne bi popolnoma uni- čila razvijajoča se industrija v vasi. Ceh je v začetku pomagal do neke mere k razvoju vasi, saj so člani ceha mnogo poto- vali v druge kraje ter se vračali domov ved- no z novimi idejami, saj so drugod videli mnogo novega in so te novosti prenašali na domačo vas. V industrijskem pogledu pa je ceh zatiral vsako novo stvar, ki bi lahko ško- dovala obrtnikom, razen tega pa je bil preveč pod vplivom cerkve, s katero sta se skupaj bojevala za iste cilje.' Cevljarsko-industrijski obrat »Planika« v Turnišču je končal že tako mrtvo delovanje ceha. Iz nekdanje ročne cehovske obrti se je danes v Turnišču razvila moderna obutvena industrija. Tovarna je začela delovati v Tur- nišču zato, ker je bilo v Turnišču in njegovi okolici mnogo čevljarjev. »Planika« je spre- jela v službo večje število čevljarskih pomoč- nikov in mojstrov, ki so bili prej združeni v ceh. Ti čevljarji pa se v industrijski proizvod- nji niso tako obnesli, kot je bilo pričakovati. Prvi obrat Planike v Turnišču Industrijski kombinat Planika — Kranj, TOZD tovarne obutve v Turnišču KRONIKA ČASOPIS ZA SL0\T:NSK0 KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 29 Vzrokov za to je več. Niso bili vajeni dela s stroji. Ob ustanovitvi so bili čevljarji nekaj časa na preizkušnji. V tem obdobju so se se- znanili z delovanjem strojev in se učili roč- nega dela na papirnatih izrezkih. Že takrat so se opazile težave pri delavcih. Prejšnji mojstri in pomočniki so se prej naučili dela, kot pa na primer delavci, ki se prej niso ukvarjali s čevljarstvom. Takih pa je bilo mnogo. Toda po preizkušnji se je stvar spre- menila in sedaj vidimo, da so tisti delavci, ki se prej niso ukvarjali z obrtjo, boljši, medtem, ko so stari čevljarski mojstri in pomočniki) nekoliko razočarali. To je znamenje, da se je sistematično začetniško učenje bolj obneslo kot stari način dela, ki se ne more tako hitro spremeniti. Skratka hiter skok iz majhnih de- lavnic v tovarniške prostore se pozna pri kva- liteti proizvodov oziroma izdelkov. Vsak delavec je ob vstopu v tovarno moral opraviti neke vrste preizkušnjo, pokazati je moral ročno spretnost (oblikovati žice v razne predmete in razne oblike) ter pokazati psiho- loško sposobnost. S pomočjo tovarne »Planike« se je Turnišče dvignilo na gospodarskem, kulturnem in na drugih področjih. Vas je dobila nove zdrav- stvene prostore. Zelo se je dvignila delavnost mladine, zaposlene v tovarni. OPOMBE 1. Cehovska knjiga, Turnišče 1770. — 2. Cehov- ska pravila, potrjena in podpisana od cesarice Marije Terezije leta 1770. — 3. Prisega članov ceha je napisana v prekmurskem narečju. Hrani jo tajnik ceha Turnišče. Napisana je bila leta 1856. — 4. Prisega cehmeštra je napisana v prek- murskem narečju leta 1860. — 5. Zapisniki ceha, Turnišče. —• 6. S cehovskimi svetilniki spremlja- jo člani ceha svojega umrlega člana na njegovi zadnji poti še danes. — 7. Stefan Nemec, ustna in pismena izjava, Turnišče. LJUBLJANSKI MOSTOVI V DRUGI POLOVICI 19. IN V ZACETKU 20. STOLETJA DAMJAN PRELOVSEK ^¦Slovenec je po naravi velik racionalist — ljubi znanost, manj pa umetnost. Ima veliko dobrega okusa, razume in ceni zlasti visoko" umetnost, toda je ne potrebuje«, je potoäl arhitekt Jože Plečnik prijatelju Alfredu Ca- stellizu.* Zgodovina ljubljanskega stavbeni- štva v preteklem stoletju povsem potrjuje umetnikove besede, ki zadenejo glavico žeblja še posebej pri taki arhitekturni nalogi, kot je zidava mostov glavnega mesta Kranjske. Mo- stovi spadajo v inženirsko stroko, hkrati pa zahtevajo tudi določen posluh za monumen- talno obliikovanje in so zato tudi povezani z delom arhitekta. Okus naročnika lahko dobro spoznamo po tem, v kakšni meri zadovolji i omenjenima zahtevama, oziroma kako potroši | zanje namenjeni denar, ki so ga varčni mest- ni očetje pri gradnjah vedno zelo skopo od- merjali. To zadnje pa je imelo tudi svojo po- zitivno plat: Ljubljana je tako dobila dvoje tehnično izredno naprednih rešitev, ker se ni | odločila za dražjo in preizkušeno zidavo iz kamna. Bivši Čevljarski most je povečal sla- vo Auerspergove livarne v Dvoru pri Zužem- j berku. Zmajski most pa je pri nas prvi široko i odprl vrata železobetonu. Ljubljančani so svoje sedanje mostove po- stavili v devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja. Kako pa so že do srede preteklega stoletja zamenjali lesene brvi čez Ljubljanico, je v Kroniki opisal dr. Valenčič,^ mi pa se ustavimo pri osrednji povezavi obeh mestnih bregov, pri Čevljarskem in pri Spitalskem mostu, katerih lesene opornike je močno po- škodovalo nihanje reke zaradi osuševalnih del na Ljubljanskem barju v dvajsetih letih. Ne- kaj časa so nameravali namesto obeh mostov postaviti le enega, ki bi stal v sredi in bi po- vezoval tedanji Kongresni trg z Ribjo ulico. Lastniki hiš, ki so jih nameravali podreti, so s preveliko odškodninsko zahtevo onemogočili nameravano podjetje in obnova obeh mostov je ostala še vedno najcenejša rešitev.' Iz leta 1830 se nam je ohranilo več različnih projek- tov inženirjev deželne stavbne direkcije,* ki pričajo o dokajšnji tehnični razgledanosti nji- hovih avtorjev. Predlogov je bilo veliko, od preproste brvi, lesenega mostu, klasične kam- nite konstrukcije z enim ali več oporniki pa do visečega verižnega mostu, kot ga je zasno- val ljubljanski okrajni inženir Simon Foyker. "Verjetno so tedaj tudi že mislili na možnosi 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Projekt verižnega Špitalskega mostu (ing. Simon Foyker, 1830) litoželeznega mostu, ki pa se v načrtu ni ohra- nil. Pri Špitalskem kamnitem mostu' postav- ljenem v letih 1841-42 (srednji most sedanje- ga Tromostovja), je odločila trpežnost gradi- va, ker ni potreboval več toliko dodatne nege in popravil, vse drugo pa ni bilo po besedah župana Hradeckega provizorij, ki si ga mesto iz finančnih razlogov ni moglo privoščiti" Če- vljarski most je moral, zaprt za tovorni pro- met, čakati boljših časov še precej v drugo polovico preteklega stoletja, potem ko so- pro- padli vsi poskusi v začetku štiridesetih let, da bi ga postavili hkrati s Špitalskim mostom. Živahne diskusije med mestom, kresijo in gradbeno direkcijo kažejo, da se niso mogli še prav odločiti med leseno, zidano in železno varianto, kljub temu da so na županovo željo že 6. VII. 1841 sklenili pogodbo z beljaškim stavbenikom Piccom za postavitev kamnitega opornika,' ki bi začasno nosu lesen provizo- rij. Policijska direkcija in kresi j a sta bili za verižni most, ker ne bi oviral Ljubljanice, mestna tesarja pa sta trdila, da je lesena iz- vedba ob vsej cenenosti tudi dovolj trajna. Čevljarski most je prišel ponovno na vrsto šele v začetku šestdesetih let" z razpi- som natečaja za enostaven, a soliden most. Kako naj bi prišli obe zahtevi do izraza, kaže umetnostno malo pomemben projekt paliča- ste železne kontsrukcije, delo dunajskega ar- hitekta Carla Hombostla, datiran marca 1861" in hkrati edini znani natečaj ni odgovor. Teh- nično in hkrati tudi umetnostno bolj dognan je litoželezni most, imenovan po ljubljan- skem županu Hradeckem, katerega so leta 1867 postavili po načrtih nadinženirja Johan- na Hermanna z Dunaja.'' Devetnajsto stoletje je zaupalo železu in steklu. Stavbarstvo je z njim skušalo pove- čati razsežnosti poslopij in ekonomizirati gradnjo. Paxtonov, do skrajnih meja pove- čan steklenjak, je postal simbol svetovne razstave 1851 v Londonu in hkrati vsega teh- ničnega napredka. Oblike bodočnosti so na- stajale z matematičnimi računi inženirjev. Ce bi ob koncu preteklega stoletja železobeton ne bil zasenčil slave železu, bi danes verjetno bolj cenili tehnično novost prednika sedanje- 31 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 2» 1975 ga Plečnikovega Čevljarskega mostu. Kon- strukcijsko je most sestavljen iz dveh lokov, ki sta premično vpeta med bregova in se na temenu stikata v tečaju (Charnierbolzen).'^' Sloka in elegantna zamisel inženirja Herman- na zbuja še danes občudovanje, v tistih časih pa je bilo navdušenje pisca v Zeitschriftu der Österreichischen Ingenieur- und Architekten- Vereines, ki pravi, »da je napredek vedno tam, kjer enako odločata lepota in ekono- mija«," še toliko bolj razumljivo in celo ve- liki Meyerjev leksikon iz leta 1886 prišteva most med vzorne, rešitve tročDianske ločne konstrukcije. Ker v Sloveniji ni veliko inže- nirskih arhitektur tiste vrste, s katerimi sku- ša umetnostna zgodovina razložiti prehod od zgodnjega historizma v moderno oblikovno govorico, smo lahko še posebno veseli, da sta most postavili dve domači podjetji. Auersper- gova livarna v Dvoru je izdelala kovinske de- le, Gustav Tönnies pa je sezidal temelje, jih obložil z apnencem in tlakoval cestišče s hra- stovino. Posebno je ugajalo nenavadno zdru- ževanje posamičnih litoželeznih sestavin, ta- ko da so Hradeckega most prištevali celo med najinteresantnejše rešitve tistega časa. Se- stavljen je bil iz tovarniško vnaprej priprav- ljenih konstrukcijskih elementov trikotne oblike, ki so jih v Dvoru odlili v enem kosu s in nato na mestu samem medsebojno spojili ; z vijaki.'* Nastala je organska celota, vredna \ SuUivanovega izreka, da oblika sledi funkciji i in podobnih citatov iz funkcionalističnih ma- i nifestov. Most so 18. oktobra 1867 izročili \ prometu, potem ko je odlično prestal tnidnev- no poskusno obremenitev. Na novem mestu, pri bolnici, kamor so ga preselili leta 1931," : še danes služi svojemu namenu. Za novi Mesarskimost,'« ki bi nado- : mestil dotrajanega lesenega, se je potegoval ¦ Ivan Hribar že takoj, ko je nastopil župansko mesto. Njegov poskus v letu 1896, da bi bil ] most posvečen spominu 40-letnice cesarjeve vlade, čimpreje nared, se je zataknil, ker so osuševalna dela na Ljubljanskem barju med- tem prišla v novo fazo in se še ni vedelo, kakšna bo bodoča struga. Odbor za obdelova- '. nje močvirja je zaupal popolno izsušitev bar- ¦ ja že leta 1881 inženirju Podhagskemu, ki je ; predlagal poglobitev in zožen j e Ljubljanice od 40 na 21 metrov.'' Tako so torej pri raz- ; pisu natečaja za nov most 20. junija 1896'* i prišle v poštev samo rešitve iz železa, ki bi ; jih pri dokončni ureditvi in obzidanju bregov lahko skrajšali ter prilagodili novim meram. Iz tega razloga so se mestni očetje morali od- reči kamnitemu mostu, pa čeprav so taki re- šitvi soglasno pripisovali največjo monumen- j Litoželezni Čevljarski most (Ing. Johann Hermann, 1867) 32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Arh. Jurij Zaninovich, načrt ograje Zmajskega mostu (1900) talnost. Most naj bi zdržal tudi tramvaj, ki so ga sprva hoteli speljati čezenj. K sodelo- vanju so povabili tri renomirana podjetja. Projekti so morali obsegati tloris, prerez, stranski pogled, približni predračun tehnično poročilo in razlago. Svoja predloga sta posla- li dunajski podjetji Alpinska montanska družba in J. Gridi, medtem ko je Praška mo- starna izdelala celo dve varianti. Se preden so bili načrti gotovi, pa je dunajska tvrdka G. A. Wayss 16. VI. 1897 samoiniciativno pred- lagala izdelavo novega Mesarskega mostu iz železobetona po Monier j evem patentu. Fi- nančno zelo ugodna ponudba je biLa ubrana na pravilno struno, da je premagala vse po- misleke. Tudi popolno nezaupanje načelnika gradbenega odseka, ing. Hraskega, do novega gradiva, češ da sta si železo in cement tako različna, da bi se lahko medsebojno ločila" in da je tudi cenenost le navidezna, ni ohla- dilo navdušenja mestnih odbornikov, ki so v ponudbi tvrdke Wayss videli najcenejši nado- mestek za kamniti most. Zato je bil projekt železnega mostu novega načelnika gradbene- ga urada, ing. Žužka, že vnaprej obsojen na neuspeh. Od cesarjevega jubileja, katerega naj bi počastili z novim mostom, je medtem preteklo že deset let, nič bolje pa se ni godilo tudi vladarjevemu spomeniku, ki so ga lahko odkrili komaj ob 60-letnici vlade Franca Jo- žefa. Do leta 1900 so končno le odločili, da bo Ljubljanica na mestu novega mostu široka 33 m, kar je bilo povod za ponovitev nateča- ja. 7. aprUa istega leta se je magistrat obrnil na dunajske tvrdke G. A. Wayss, Edmont Ast, Pittel & Brausewetter, Praško strojno akcijsko družbo (Praška mostama) in na pod- jetje R. Ph. Waagner iz Gradca, ki se je med- tem osamosvojilo od Alpinske montanske družbe.^" Resnica, da so želeli tudi predloge vseh treh začetnikov železobetona v Avstriji, nas pouči o spremenjenih stališčih do novega gradiva, ki je prav po pariški svetovni raz- stavi 1900 pričelo svoj truimfalni pohod po Evropi. Župan Hribar je kot oktobra 1898, tudi sedaj priporočal novo gradivo, ker bi bil z rezanim kamnom obložen železobetonski skelet podoben kamnitemu mostu, po drugi strani pa bi bili poleg gradbenih tudi vzdrže- valni stroški nižji. Železna konstrukcija je ta- ko izgubila vsako upanje na realizacijo. Od- ločitev za novo gradivo v letu 1900 nikakor ni bilo več revolucionarno dejanje, je pa le predstavljalo določeno tveganje, ker so se ob vseh hvalnicah strokovnjakov oglašali tudi tisti, ki so opozarjali na neredke nesreče pri železobetonskih konstrukcijah. Danes vemo, da je bila nestrokovnost pri delu najpogo- stejši vzrok zrušitvam, ker lastnosti železobe- tona še niso bile splošno znane in se zato še ni dalo zaupati samo matematičnim računom. Zmedo so povzročali tudi številni patenti in licence, s katerimi je vsako podjetje po svoje reševalo zapletene statične probleme. Razloč- ki niso bili veliki, ker so do Frangoisa Hen- nebiqua že tako vse iznajdbe temeljile na klasični masivni zidavi, pri kateri je pionir železobetona Monier z novim gradivom le iz- boljšal trdnost poslopij in ekonomiziral zi- davo. Sele Hennbiquovi pateni so zreducirali debeline nosilcev in vse sestavine povezali v enovit skelet, ki je omogočil revolucijo arhi- tekturnih oblik. V času, ko so ljubljanski mestni odborniki listali po prospektih in raz- pravljali o Mesarskem mostu, so bistvene raz- ločke med obema načinoma konstruiranja že zabrisane številne izboljšave in izpeljanke Monierjevega sistema. Vendar o enotnem na- činu železobetonske gradnje lahko govorimo šele po letu 1907, ko so se iztekli glavni Hen- nebiquovi patenti. Oglejmo si ponudbe, ki so do poletja 1900 prispele v Ljubljano.-' Železen most, kakrš- nega je hotelo postaviti praško podjetje, je župan zelo pohvalil, morda celo nekoliko iz slovanofilskega prepričanja, za izvedbo pa ga kljub temu ni priporočil, kot tudi ne ceneni, umetnostno skromni železni most graške to- varne Waagner. V poštev so prišli le železo- betonski mostovi. Treba se je bilo odločiti med Monierjevim načinom, ki ga je zastopa- lo podjetje Wayss & Co., in predlogom tvrd- ke Pittel & Brausewetter za Melanovo izpe- ljanko tega sistema. Slednja je predlagala tročlensko ločno konstrukcijo, ki v Ljubljani ni bila neznana že od litoželeznega Hradecke- ga mostu. Ugodno ponudbo je poslal tudi stavbenik Edmond Ast, ki si je leto pred tem v Avstriji edini pridobil pravico do zastop- 33 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 stva Hennebiquovih patentov. Kljub števil- nim dokazilom o varnosti in razširjenosti te- ga sistema,22 mu Ljubljančani le niso povsem zaupali, ker so do tedaj preizkusili Hennebi- quove konstrukcije le s statičnimi obtežbami, ne pa še tudi z dinamičnimi. Končno naroči- lo je prejelo podjetje Pittel & Brausewetter,-' katerega projekt je župan Hribar podprl ne le zavoljo nizke cene, pač pa tudi zaradi mo- numentalnega videza. 1. julija 1900 so nameravali pričeti z delom in Hribar je skušal dobiti iz Prage sposobne- ga stavbnega vodjo.^* Ker od tam ni bilo za- dovoljivega odgovora, se je odločil za ing. Zabokrzyckega, ki ga je priporočilo Avstrij- sko združenje inženirjev in arhitektov, ostala zidarska dela pa je prevzel domačin Filip Su- pančič. Med zidavo so spremenili temelje in da bi pomiril duhove, je moral Hribar sredi i oktobra celo poklicati iz Brna ing. Melana, po čigar patentu so postavljali most. Do neso- glasij je prišlo tudi med ing. Zabokrzyckim in predstavnikom podjetja Pittel & Brause- wetter, Parschom, tako da je aprila 1901 žu- pan imenoval ljubljanskega arhitekta C. M. Kocha za novega vodjo stavbnih del. Tudi okras mostu je bil močno odvisen od denarja. Stiri zmaje,"''' ki jih je predlagal družbin arhitekt Jurij Zaninovich, so odbor- niki sprva zavrnili kot predrage, a so se, po- tem ko je mestni stavbni odsek zavrnil na- mesto njih predlagane piramide, le odločili zanje. Zmaje, ki so mostu tudi dali novo ime, je izdelala dunajska tovarna kovinskih pred- metov in ornamentov A. M. Beschorner po arhitektovi skici. Seveda pa je moral varčni župan za cenejši način izdelave iz bakrene pločevine prej najti tudi prepričljive bese- Svečana otvortev Zmajsliega mostu 4. X. 1901 3'', KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 197S O mladem, nadarjenem arhitektu Zani- novichu vemo bore malo. Rodil se je leta 1876 in se je po študiju pri Ottonu Wagner ju na Dunaju naselil v Trstu. Projekt Zmajskega mostu, še posebej pa nje- gova prva varianta z betonskimi stebri, dvo- glavimi orli in s kovinskimi venci, se močno zgleduje pri zatvornici v Nussdorfu na Duna- ju, ki jo je Wagner postavil 1895 do 1896. Arhitekt je skušal konstrukcijo mostu čira manj zakriti in je za zapolnitev trikotnih od- prtin med lokom in cestiščem predvidel le okrasne kovinske vejice. Hribar, ki ni imel dovolj poslulia za moderen secesijski pred- log, je načrtu nasprotoval, češ da bo trpela monumentalnost mostu, hkrati pa odklonil tu- di stebre z orli z izgovorom, da bi ovirali pre- glednost in bi bili torej stroški zanje neopra- vičeni. Sedanja betonska fasada spada med najpristneje občutene primerke secesijske umetnosti pri nas. V celoti so jo izdelali na Dunaju.^' Tudi spominski plošči, od katerih je le ena preživela zlom monarhije, kande- labri ter drugi okras,^^ kažejo Zaninovicha v dobri luči. Po preizkusni obtežbi, ob navzoč- nosti podjetnika Brausewetter j a, so Jubilejni most 4. oktobra 1901 slovesno izročili pro- metu.29 Naslednji je leta 1903 dočakal rekonstruk- cijo leseni mostič preko Gradaščice ob njenem izlivu v Ljubljanico.'" Hudo je tr- pel zlasti po potresu, ko so čezenj dovažali gradbeni material za obnovo mesta. Po skrom- ni, a umetnostno ne slabi zamisli mestnega stavbnega urada je železno konstrukcijo iz- delala Zabkarjeva tovarna v Ljubljani. Skoraj štiristoletna prizadevanja za prepre- čitev poplav in kultiviranje barja, so v letu 1908 prešla v zadnjo fazo.'' V petih letih so nameravali poglobiti rečno strugo, urediti obrežje, zamenjati kamniti Frančiškanski most z železnim, na mestu starega Sentpetr- skega mostu pa postaviti novega lesenega. Za mostova je bilo v predračunu osuševalnih del namenjenih 116.000 kron. Ker se je Zmajski most dobro obnesel, so se mestni odborniki tudi v natečaju 15. septembra 1908 odločili za železobetonsko konstrukcijo. Do predpisa- nega roka v začetku decembra,'- so poslali svoje predloge: Rella & Neffe z Dunaja, Wayss & Westremann iz Gradca, Edmunt Ast & Co. iz Gradca in Janesch & Schnell z Duna- ja. Po modernem secesijskem okrasju se zla- sti odlikuje projekt prvo imenovanega pod- jetja za Sentpetrski most," tako da arhitek- tov monogram WD lahko poskusimo razloži- ti z imenom Wagnerjevega učenca Wunibaida Deinigerja. Mestnemu gradbenemu svetni- ku ing. Matku Prelovšku se je ta predlog tvrdke Rella & Neffe zdel primeren, ker »združuje zmerno dostojno obliko s praktič- no ureditvijo in se naslanja na arhitektonski karakter cele okolice«,''' medtem pa je župan Hribar pohvalil njegov skrbno izdelani pred- račun, ki je jamčil, da stroški med delom ne bodo naraščali.'^ Preširoko zastavljeni program je do leta 1912 obtičal le pri poglabljanju Ljubljanice in Grubarjevega prekopa. K reševanju pere- čega vprašanja mostov je mestne odbornike prisililo napredovanje zemeljskih del v rečni strugi, zaradi katerih se z zidavo mostov ni dalo več odlašati. Poleti 1912 so sklenili, da hkrati s Frančiškanskim in Sempetrskim mo- stom postavijo tudi most na Prulah. Čeprav je podjetje ReUa & Neffe še vedno vztrajalo pri stari ponudbi, je decembra 1912 prišlo do novega natečaja za najbolj ogroženi Sentpetrski most,'* ki pa se je končal neuspešno. Odziv je bü sicer dokajšen in pr- vič zasledimo tudi domača podjetja Zaje & Horn, Kranjsko stavbinsko družbo ter ponud- bo ljubljanskega stavbenika ing. Emila Rei- cha," vendar pa zaradi premajhnega upošte- vanja natečajnih določil in pretiranih zahtev železniškega ministrstva, ni v celoti prihajal v poštev nobeden od predlogov. Umetnostno interesanten je bil edino že znani projekt podjetja ReUa & Neffe, ki ga je družba ponu- dila prek svoje ljubljanske podružnice. V se- cesijskem času razširjeno idejo okrasitve mostu s štirimi kandelabri sta nadaljevali podjetji Janesch & Schnell in Kranjska stav- binska družba. V svojem poročilu'^ je ing. Prelovšek razvrstil ponudbe, katerih predra- čuni so se gibali med 61.762 in 136.891 krona- mi, s tehničnega stališča v tri kategorije: vpeti obok, tročlenski lok in konstrukcijo iz železobetonskih gredi. Natečaj je dokončno pokopala še zahteva Avstrijske družbe malih železnic, ki je hotela speljati tramvajsko pro- go preko Sentpetrskega mostu, kar bi zidavo zelo podražilo." Ko je železniško ministrstvo le pristalo na cenejšo varianto vpetega obo- ka,^" je magistrat na licitaciji odločil, da po- veri zidavo podjetju Rella & Nečak."' Načrte za Sentpetrski most je izdelal inženir Richard Wuczkowsky, medtem ko je arhitekt Alfred Keller"^ most arhitektonsko prilagodil brego- vom Ljubljanice. Začetek prve svetovne voj- ne in skrbi s Šentjakobskim mostom so zavr- le nameravano podjetje in konec maja 1916 ni preostalo drugega kot ponoviti licitacijo za gradbena dela, ki pa se je končala enako kot prva. Sentpetrski most je bil dokončno go- tov tako šele v začetku leta 1918. Z rešitvijo vprašanja Sentpetrskega mostu je tesno povezan leseni most na Pru- 35 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Osnutek za novi Špitalski most (WD, 1908) lah.** Zanj v polni meri drži pregovor, da ni nič trajnejšega od provizorija. Leta 1919 so namreč po sili razmer sem prestavili leseni tramvajski most, ki je stal poleg Sentpetrske- ga mostu. Zgrajen je bü v prvih letih našega stoletja, ko je po Ljubljani stekla mestna že- leznica in je kljub neprestanim grožnjam, da se bo vsak hip podrl, dočakal častitljivo sta- rost. Še pred prvo svetovno vojno odobreni projekt železobetonske konstrukcije dunajske- ga podjetja Wuczkowsky je obležal v arhivu gradbenega urada, tako kot novi načrti za železen most^"* iz leta 1919. Preozki Špitalski most je moral počakati na Plečnikovo rešitev. Kljub temu, da zahte- va mestnih odbornikov za porušenje ob obi- lici drugih nerešenih vprašanj verjetno niko- li ni zvenela preveč prepričevalno, ga je ohranila odločna intervencija C. k. centralne komisije za spomeniško varstvo.*' Hradeckega in Zmajski most sta zavoljo tehničnega novatorstva in arhitektonskega oblikovanja dovolj osamljena. Po tehnični in manj po umetnostni plati se jima približuje edino domiselni projekt adjunkta gradbenega oddelka deželne vlade in kasnejšega profe- sorja na Ljubljanski univerzi, Alojzija Kra- la,*' za Šentjakobski most.*' Mestni gradbeni urad mu je stavil dokaj težko nalo- go, ko je hotel oživiti plovbo po Ljubljanici in zahteval, da morajo biti mostovi v vsej dolžini 3 do 3,5 m dvignjeni nad vodno gla- dino. Dotrajani leseni most so že večkrat pred tem skušali nadomestiti s trajnejšim zidanim, vse namere pa so preprečila izredno slaba tla, na katera se ni dalo zidati temeljev. K temu se je pridružila še potnesna lega mesta, zaradi katere most ni smel biti fiksno vpet. Namesto estetsko nezadovoljivega paličaste- ga mostu se je ing. Kral odločil za okvirno konstrukcijo z dvema členkoma in s konzola- ma zmanjšal razpon grede na 12 m. Arh. Kel- lerjevi oblikovni dodatki so pri Šentjakob- skem mostu bogatejši kot pri Sentpetrskem in povzemajo masivno neobiedermajersko ar- hitekturno govorico Dunaja ob koncu sece- sijskega obdobja. Konec februarja 1914 se je komisijskega ogleda za podelitev gradbenega dovoljenja*8 kot zastopnik spomeniškega var- stva udeležil tudi France Stele, kar je bila njegova prva naloga v zvezi z urejanjem me- sta. Hitro napredovanje zidave je zavrla voj- na. Ob pomanjkanju delavcev in gradiva je podjetje Pittel & Brausewetter le z največji- mi napori dogotovilo most in ga 4. oktobra 1915 brez posebne slovesnosti izročilo prome- tu. Praznine na polkrožnih izbočenih delih mostu kažejo, da je zmanjkalo denarja in vo- lje le za štiri bronaste reliefe, s katerimi je arhitekt Keller hotel poživiti nevpadljivo ce- loto. Do Plečnikove vrnitve iz Prage smo tako končali z umetnostnimi ambicijami pri po- stavljanju ljubljanskih mostov. Preostaneta nam še dva cestna mostova, na Kodeljevem,*' kjer Poljanska cesta prečka Gruberjev pre- kop in v Mostah, ob nekdanjem vojaškem oskrbovališču.'« K postavitvi prvega je ma- gistrat že leta 1909 spodbudila Komisija za osuševanje barja, ko je prosila za soglasje pri popravilu starega lesenega mostu. Magistrat .se je odločil za novo gradnjo in je privoHl, da 36 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 bo kril vse stroške, ki bodo presegli vsoto, namenjeno za leseno konstrukcijo. 30. novem- bra je povabil vsa glavna, za zidavo mostov izurjena podjetja, od katerih jih je do 20. ja- nuarja 1910 devet poslalo svoje ponudbe.'' Po nasvetu ing. Prelovška, ki je zaradi višje cene in daljšega roka izdelave izločil železne konstrukcije, so delo oddali graditelju Zmaj- skega mostu in kasneje Šentjakobskega mo- stu, dunajskemu podjetju Pittel & Brausewet- ter. Pri tej odločitvi se je podjetnik Czeczowi- czka čutil prikrajšanega, ker je bil prepri- čan, da mu bodo ob delu na prekopu in dru- gih manjših nalogah v Ljubljani zaupali tudi Poljanski most.'- Med obema tekmecema je prišlo tudi do hude krvi, ker so delavci uha- jali k bolje plačanim zidarjem novega mo- stu. Ob odločni podpori magistrata je podjet- je Pittel & Brausewetter most dokončalo ko- nec januarja 1911. K hitri postavitvi železobetonskega mostu v Mostah" so mestne odbornike prisili inte- resi vojaštva, ki je imelo poleg svoja skladi- šča. Od podelitve gradbenega dovoljenja v aprilu 1914 pa do preizkusne obtežbe tako ni preteklo niti celo leto. Tričlensko ločno kon- strukcijo je projektiral ing. Wenzel Grossi, zidalo pa je podjetje Alpenländische Bauge- sellschaft. Osuševanje barjanske nadloge je pomagalo meščanom, da so do konca prve svetovne voj- ne j-ešili vprašanje povezave obeh bregov Ljubljanice in Gruberjevega prekopa. Brez pomoči deželne vlade'* bi magistrat sam ne zmogel tako obširne rekonstrukcije, h kateri je silila tudi rast in popotresna regulacija mesta. S koncem prve svetovne vojne se v Ljubljani končuje gradbeno obdobje, ki je nosilo pečat tehničnega napredka in ekono- mike devetnajstega stoletja. Plečnikovi pro- jekti Čevljarskega mostu, Tromostovja in Me- sarskega mostu so pognali iz drugih korenin in navezujejo na pretrgano tradicijo srednje- veške in baročne Ljubljane. Ker ne prinašajo tehničnih novosti, bi jih lahko označili za konservativne, vendar pa ta beseda z umetni- kovimi rešitvami izgublja zastrašujoč pomen. Premišljena arhitektura Čevljarskega mostu in Tromostovja celi rane, ki jih je mestu pri- zadela hitra popotresna urbanizacija. Zato si tudi pri njihovi oceni kaj malo pomagamo z umetnostnimi merili za arhitekturo 19. sto- letja. OPOMBE 1. Iz pisma arhitektu Alfredu Castellizu na Dunaj 30. I. 1929. — 2. V. Valenčič, Oblikovanje Ljubljane v prvi polovici XIX. stoletja. Kronika XIV, 1966, št. 3, str. 146—149. — 3. Isto, str. 147. — 4. AS, zbirka načrtov, mapa Stavbe Ljublja- na. — 5. MALj, fase. 5, 1841, 1842, 1843. — 6. Va- lenčič, o. c, str. 147. — 7. MALj, fase. 383, 1841, Lol. 408—419, 420, 424; Magistrat je marca 1841 beljaškemu stavbnemu mojstru Johannu Pieeu kot najcenejšemu ponudniku zaupal postavitev Špitalskega mostu. Picca zasledimo v Ljubljani še leta 1843, ko je prezidal stanovsko gledališče. — 8. Isto, fol. 408—419, 479—480, 498—511. — 9. Z novim poglabljanjem Ljubljaničine struge po načrtih ministrialnega svetnika Bayerja so pri- čeli leta 1860. Dela so potekala do 1867. M. Pre- lovšek, Regulacijska dela na Ljubljanici v IIu- strovani kažipot, Ljubjana 1914 in 1920, str. 53. — 10. AS, zbirka načrtov. — 11. MALj, mapa 01/3 (načrti). —¦ 12. Pri razlagi tehničnih pojmov mi je pomagal ing. Josip Vitek, zunanji sodela- vec SAZU, za kar se mu lepo zahvaljujem. — 13. Zeitschrift des österreichischen Ingenieur- und Architekten Vereines, Wien 1868, letn. XX, ZV. II, Str. 23. — 14. Isto. — 15. Prej je stal pri bolnišnici hrastov mostič, čigar les je Plečnik uporabil za opaž ti. »Krpanove sobe« v hiši inž. Prelovška v Ljubljani. — 16. MALj, Reg I., fase. 2038, fol. 97 sl., 1117 sl. (gradbena knjiga 13. VIII. 1900—11. XI. 1902), mapa 01/3 (načrti); lit.: Der Arhitekt, Wien 1902, str. 9; Zeitschrift des Österr. Inž. und Arch. Vereines 1903 (ponatisnjeno v J. Melan, Der Brückenbau, Leipzig-Wien 1920, 2. del, str. 308—311); Josef Melan zum 70. Geburts- tage, Leipzig-Wien 1923, str. 153—154; Govekar, ZarnLk, Ljubljana po potresu, str. 151; N. Sumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Ljublja-, na 1954, str. 27 (omemba). Leta 1820 postavljeni leseni most je dobil ime po bližnjih mesnicah, njegovega naslednika pa so Ljubljančani poime- novali po štirih kipih zmajev Zmajski most, če- prav so mu nadeli uradno ime cesarja Franca Josipa Jubilejni most. Plečnik je kasneje svojo neuresničeno zamisel mostu za pešce med tržni- cami in podaljškom Kolodvorske ulice ponovno imenoval s starim imenom Mesarski most. 17. M. Prelovšek, o. c, str. 53. — 18. MALj, a c, fol. 97 sl. (poročilo me'Stnega stavbinskega urada o prispelih ponudbah). — 19. Podobno nezaupa- nje do železobetona je spremljalo vso »otroško dobo« novega gradiva in tudi številni nasprotni dokazi še dolgo niso mogli povsem prepričati na- sprotnikov. — 20. MALj, o. C., fol. 139—144. — 21. MALj, o. C, fol. 197 sl. (poročilo župana Hri- barja 4. VI. 190O stavbnemu odseku o uspehu po^ nudb in zapisnik komisijskega ogleda na samem mestu 27. III. 1900). — 22. Gradbeno podjetje Ast & Co. je priložilo ponudbi zajeten seznam vseh v letih 1897—^98 po Hennebiquovem sistemu zgrajenih stavb v Belgiji, Franciji, Angliji, Svi- ci, Nemčiji in Egiptu. — 23. Po večkratnih ko- misijskih ogledih so se mestni odbornila odlo- čiU za to podjetje 6. VII. 1900. — 24. Hribar se je obrnil na bivšega vodjo Ljubljanskega stavb- nega urada, Jana Hraskega, ki je medtem pre- vzel prof esuro v Pragi. Vendar predlagani Hra- skyjev sošolec Koči ponudbe ni sprejel. — 25. V aktih in v računu se navaja le izraz krilati lev ali grif, a netočnost izraza je očitna. — 26. Po kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 37 Hribarjevih besedah se bakrena pločevina ne bi dala odbiti, tako kot bron, ampak bi se le vdrla. — 27. 8. junija 1901 je prispela prva pošiljka betonske fasadne obloge. Se istega meseca je pod- jetje Pittel & Brausewetter poslalo tudi ostalo oblogo, ki pa je bila površneje izdelana (MALj, fase. 31, V/7a, 1896—1907, fol. 792). — 28. Kovin- sko okrasje je izdelalo podjetje A. M. Beschor- ner, ljubljanski podobar Andrej Rovšek pa ga je delno tudi pozlatil. — 29. Ob navzočnosti šte- vilnih gostov, med katerimi sta bila tudi arh. Zaninovič in inž. Melan, je škof Jeglič slovesno odprl Zmajski most. — 30. Govekar, Zamik, Ljubljana po potresu, str. 152. — 31. M. Prelov- šek, o. c, str. 54. — 32. 1. XII. 1908. — 33. MALj, Reg. I, fase. 2073, fol 33. — 34. Isto, fol. 20. — 35. Isto, fol. 14. — 36. K natečaju so povabili štiri pod- jetja, ki so že 1. 1908 poslala ponudbe, trajal pa je do 2. I. 1913; MALj, Reg. I., fase. 2073. — 37. Poleg omenjeniih domačih ponudb so svoje pred- loge poslali še: Rella in Nečak (ljubljanska po- družnica Rella & Neffe), Janesch & Schnell (Du- naj) ter zastopnik podjetja Czerczowicka iz Han- novra, inž. Obersold, ki pa kot tujec ni prihajal v poštev. — 38. MALj, o. c, fol. 234—236 (Služ- beno poročilo o izidu natečaja). — 39. Zaradi te- ga bi morali most uvrstiti v kategorijo železniš- kih mostov, za katere so veljali mnogo strožji varnostni predpisi, kot za cestne mostove. Magi- strat se ni mogel sprijazniti z visokimi stroški in je še zlasti potem, ko se je tramvajska druž- ba uprla, da bi tudi sama kaj prispevala k zi- davi, na vse ki-iplje iskal cenejšo rešitev. — 40. 13. januarja 1913 so inž. Prelovšek, podžupan dr. Triller in vodja ljubljanske cestne železnice na Dunaju izposlovali cenejšo varianto, ki jo je mi- nistrstvo dovolilo pod pogojem, da solidno sezi- dajo temelje. — 41. 12. februarja 1913 so se obr- nili na družbo Alpenländische Baugesellschaft in Rella & Neffe zaradi poskusnega pilotiranja. Ponudba slednje je bila ugodnejša. — 42. Arhi- tekt Alfred Keller (Gradec 1875—?) je študiral v Gradcu, od leta 1908 pa je deloval na Dunaju. Zidal je bolnišnice, stanovanjske hiše in urejal razstave. Pri nas je na Lošinju postavil hotel Alhambra. Njegovo najpomembnejše delo je du- najska trgovska fakulteta, ki se s svojimi masiv- nimi oblikami vključuje v umetnostno modo okrog prve svetovne vojne. (Biografski podatki po Thieme — Becker, Algemeines Lexikon der Bildenden Künstler . ..) Ko je na Dunaju uredil strugo Dunajske reke so mu Ljubljančani posta- vili podobno nalogo 1912. Arhitektonsko je obli- koval bregove Ljubljanice in okrasil Sentpetersiki ter kasneje še Šentjakobski most. — 43. MALj, Reg. IV a, leto 1919, akt 1695. — 44. Železni most je projektiral ing. Kasal. — 45. dopis C. k. Centralne komisije 25. VI. 1913. — 46. Ing. Alojz Kräl (Dol. Studynke na Moravskem 1884 — Brno 1969) se je šolal v Brnu, kjer je sprva tudi služboval. Od 1919—20 je delal pri državni stavb- ni upravi v Ljubljani. Ukvarjal se je predvsem s projektiranjem cest, vodnih stavb in industrijskih objektov (po SBL). — 47. AS, Reg. f. 22—5, 1914, akti: 1062, 1842, 6368, 6679, 16537, 24429; A. Kräl Die St. Jakobsbrücke über Laibachfluss v öster- reichische Wochenzeitschrift für den-offentlichen Baudienst, Wien 1916, XXII, zv. 19, str. 297—302 (podatke povzemam po tem članku). Prihodnjega leta je ing. Kräl most predstavil tudi bralcem revije Beton und Eisen. — 48. AS, o.e., akt 6679. — 49. MALj, fase. 32, V/7a, 1909—1914; V aktih se imenuje Poljanski most. —¦ 50. AS, Ref. f. 22—5, 1915, akti: 10906, 8137, 2640, 11635. Most ni dobil posebnega imena. — 51. Projekte so posla- li: E. Czeczowicka & Sohn, Brüder Prašil (Praga), Praška mostarna. Ing. Gridi (Dunaj), Janesch & Schnell (Dunaj), Ast & Co. (Gradec) Rella & Neffe (Dunaj), Pittel & Brausewetter (Dunaj) in in R. Ph. Waagner (Gradec), — 52. Podjetje Czeczowdczka je na licitaciji 1909 skupaj z Al- penländische Baugesellschaft prejelo delo pri po- glabljanju rečne in kanalske struge. Kljub temu, da je podjetje Czeczowiczka že pred razpisom natečaja imelo svoje gradbišče v neposredni bli- žini bodočega moistu in bi bilo pripravljeno tudi nekoliko znižati svojo ponudbo, se je magistrat le odločil za drugega izvajalca z večjimi izkušnja- mi pri zidavi železobetonsikih mostov. — 53. Glej op. 50. — 54. Osuševanje barja je vodila deželna vlada, ki je na svoje stroške postavila Šentjakob- ski most. 38 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 NEMŠKO NACIONALNO DRUŠTVO »SÜDMARK« NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM V PRVEM DESETLETJU PRVE AVSTRIJSKE REPUBLIKE TONE ZORN V prispevku se omejujem na oriis delova- nja omenjenega društva po letu 1920. Kolikor je znano, gre za društvo, ki je v letih pred prvo svetovno vojno skrbelo za gospodarsko stran graditve nemškega »mostu do Jadrana«. in to predvsem na Slovenskem Štajerskem. Tu naj omenimo naseljevanje nemškega živ- Ija ob nemško-slovenski jezikovni meji, kjer je Südmarka na dveh sektorjih pokupila do leta 1914 900 oralov zemljišč (na pod- ročju Šentilja 600 in Marenberga — Radelj 200 oralov) ter samo na področju Šentilja in sosednjih občin naselila 63 družin iz Nem- čije s skupaj 371 družinskimi člani. Leta 1909 so v Gradcu ustanovili tudi poseben denarni zavod, namenjen nemški kolonizaciji Sloven- ske Štajerske; imenovali so ga Südmärkische Volksbank und Spargenossenschaft für die Alpenländer. Zavod se je kasneje preimeno- val v Deutsche Heimatstättenbank. V takratnem delovanju društva priča med drugim poročilo, podano na Südmarknen občnem zboru ob dvajsetletnici društva dne 6. maja 1909. Poročilo navaja, da je društvo v preteklem letu porabilo 190.529 kron za na- seljevanje nemškega živi j a. V ta namen so kupili več sto oralov slovenske zemlje in tako zamenjali 20 slovenskih družin s 23 kmečki- mi in 5 obrtniškimi družinami s skupaj 164 družinskimi člani. Med nemškimi naseljenci so bili v večini protestanti.^ Leta 1911 je Südmarka na štajerski jezikovni meji kupila 6 slovenskih kmetij, dalje mlin in gostilno z mesarijo; površina sedaj odkupljene zemlje je znašala 150 oralov.^ In še ena vest iz tega časa. Za ohranitev nemštva v Brežicah in v podporo tamkajšnjih nemško usmerjenih obrtnikov je Südmarka izdala nad 50.000 kron.^ Ustanavljale so se tudi posebne posre- dovalnice, namenjene nakupu slovenske zem- lje ter pridobivanju potrebnih kupcev. Za gornjeavstrijsko namestništvo je tako znano, da je dalo Südmarki ustrezno koncesijo, med- tem ko je Nemški svet (Volksrat) za Kranjsko sklenil pričeti z enakim posredovanjem slo- venske zemlje kot graška vzornica.* Po prvi svetovni vojni je bilo zaradi bistve- no spremenjenih okoliščin delovanje Südmar- ke omejeno na tisti slovenski prostor, ki je ostal v Avstriji in ki je zajemal slovenski del Koroške in še nekatere občine na štajerskem obmejnem področju (občine Sobota, Radva- nje in Mlake v okraju Deutschlandsberg, da- lje občini Klanci in Gradišče v okraju Lipni- ca ter radgonski trikot). V tem času se je Südmarka združila še z nekaterimi organi- zacijami, tako Bundom der Deutschen na Spodnjem Avstrijskem, Zvezo za ohranjeva- nje nemštva na Madžarskem ter s tirolskim Andreas Hofer-Bundom. Poleg osrednjega vodstva v Gradcu je bilo postavljeno še po- sebno na Dunaju, po eni strani name- njeno zastopanju društva pred osrednjimi oblastmi, po drugi strani pa delova- nju na Spodnjem Avstrijskem, kjer še danes živi češka manjšina, na severnem Gradi- diščanskem. Madžarski in Romuniji. Medtem ko naj bi bilo delo dunajskega vodstva usmer- jeno predvsem na področja z nemškimi manj- šinami na Madžarskem in v Romuniji ter na okolico Dunaja, si je graško vodstvo pridrža- lo kot svoje delovno območje ostali avstrij- ski prostor, skupaj z južno Gradiščansko, zu- naj pa še »slovenski del« Jugoslavije ter Ita- lijo (šlo je predvsem za južno Tirolsko). Na- kazano dejavnost naj bi opravičevalo tudi do- datno Südmarkino poznamenovanje društva z »Zvezo Nemcev za ohranitev svoje narod- nosti (Volkstum) doma in v tujini«.' Leta 1925 je po daljših pripravah sledila združitev Südmarke z drugim nacionalnim društvom, imenovanim Nemško šolsko društvo (Deut- scher Schulverein) v skupno organizacijo Deutscher Schulverein Südmark. Združeno društvo si je med drugim postavilo za cilj po- speševanje nemškega življa na jezikovno me- šanih območjih države; dalje ustanavljanje in podpiranje nemških otroških vrtcev, »s pri- mernimi ukrepi« obrambo nemških manjšin v sosednjih državah, obrambo pred prevladu- jočim židovstvom, nemško vzgojo mladine, pravico Nemcev do samoodločbe in za priklju- čitev Avstrije nemški državi. Dostopna dokumentacija opozarja, da je že pred prvo svetovno vojno delovala na Koro- škem vrsta Südmarkinih krajevnih organiza- cij (skupin). Po podatku iz leta 1922 je bUo v tem času na Koroškem 83 krajevnih skupin društva, ustanovljenih od leta 1890 dalje. Razdeljene so bile na tri okrožja (Gaue): na Gau Zgornja Koroška (ustanovljen leta 1908 v Beljaku), Gau Vzhodna Koroška (ustanov- ljen leta 1908) in na Gau Celovec (ustanov- ljen leta 1909). Na območje obveznega dvoje- zičnega šolstva iz leta 1945 je v času po zna- nem plebiscitu odpadlo kakih 12 krajevnih skupin, najdemo pa jih predvsem v večjih krajih, kot .so to Borovlje, Rožek. Železna KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 30 Kapla, Dobrla vas, Velikovec in Pliberk, po- leg tega pa še ob Baškem jezeru (ust. po ple- biscitu), Kotmari vasi, Vetrinju ter ziljske vasi Brdo, Čajna in Brnca. Poročilo iz leta 1922 posebej podčrtuje, da so uspeli obnoviti Südmarkine skupine na območju nekdanje plebiscitne cone A in še posebej v Borovljah, do prve svetovne vojne »tretjo najmočnejšo skupino na Koroškem in peto najmočnejšo sploh«. Leta 1922 je ta skupina štela znova nad 300 članov, »iz krajevnih vzrokov« pa se ji je začasno pridružila tudi skupina iz Bi- strice v Rožu. Dobrolska skupina je štela 80 članov. Društvo je imelo tudi vrsto kra- jevnih knjižnic, od tega na slovenskem delu dežele v Železni Kapli in v Rožeku. Za ce- lovško in beljaško krajevno skupino je zna- no, da sta v prvih povojnih letih pristopili k posebnima »Nacionalnima krajevnima skup- nostma« (Nationale Arbeitsgemeinschaft), ustanovljenima v obeh mestih.' Po združitvi z Nemškim šolskim društvom je štelo zdru- ženo društvo na vsem Koroškem leta 1928 89 krajevnih skupin (v večjih mestih tudi po več). Primerjava tega pregleda s tistim iz le- ta 1922 pokaže, da so do leta 1928 kljub zdru- žitvi odpadle nekatere krajevne organizacije; ta ugotovitev velja tudi za južno Koroško; v celoti pa vendarle beležimo porast krajevnih skupin združenega društva. Na slovenskem delu dežele jih je bilo tako leta 1928 15; naj- demo ih v krajih: Brdo v Ziljski dolini, Pod- kloštru, Bmci, Čajni, Št. Štefanu na Zilji, Ma- riji na Zilji, Ločah, Podrožci, Vrbi, Borovljah, Grabštajnu, Žihpolju, Železni Kapli, Pliber- ku in Djekšah.' Leta 1931 je znašalo število krajevnih skupin združenega društva kakih 100; na slovenski prostor je od tega odpadlo devetnajst skupin. Kot novi kraji nastopijo sedaj Grebin j. Mali Št. Vid in Ruda.^ Opaziti pa je, da so v pregledih krajev s krajevnimi skupinami Nemškega šolskega društva Süd- mark določene razlike; tako leta 1928 ne naj- demo Dobrle vasi, ki se znova pojavi čez štiri leta, dokončno pa je leta 1928 odpadla Kot- mara vas. V nasprotju s številom krajevnih organizacij pa žal ni znana številčnost ko- roškega članstva, pač pa vemo, da je imela Siidmarka leta 1922 na celotnem državnem ozemlju »nad« 100.000 članov ter »okroglo« 1.100 krajevnih skupin.« Podatki kažejo, da se je do leta 1928 dvignilo njihovo število na 1.300,1« leta 1931 pa je znašalo 1.422 (od tega aktivnih 1.217).i' V koroškem gradivu najdemo tudi podatek za Štajersko, po katerem je znašala Südmar- kina podpora tako imenovanemu Nemškemu šolskemu domu (Deutsches Schülerheim) v Gradcu, namenjenemu »sinovom pregnanih sorojakov« iz držav naslednic stare monarhi- je, torej tudi iz Jugoslavije, 349.860 kron. Zna- no je tudi, da je bilo v domu leta 1922 več kot 50 srednje in visokošolcev.i^ Graško vod- stvo pa si je pridobilo tudi tednik Deutsche Grenzwacht, list, ki naj bi varoval interese »nemštva v državi SHS« (list je prenehal iz- hajati leta 1922). Še posebej pa je treba ome- niti »prvo südmarkino delovno skupnost«, v okviru katere se je med 7. in 18. novembrom 1921 zvrstilo 13 predavanj, med njimi tudi o (narodno) obrambnem delovanju društva; po- novitve predavanj leta 1922 so se udeležili tudi Korošci.!' Kot smo omenili, se je Südmarka v povoj- nih letih povezovala z organizacijami podob- nega značaja. Z njimi je celo ustanovila po- sebno Delovno skupnost za obmejno nemštvo in za nemštvo v tujini (Arbeitsgemeinschaft für Grenz- und Auslanddeutschtum); ustano- vitelji društva so bila še društva Deutscher Schulverein, Andreas Hofer-Bund in druga, njegov namen pa je bil buditi narodni čut avstrijskih Nemcev, vezi z Nemci v drugih državah in podobno. Glasilo »delovne skup- nosti« pa je v tem času izhajalo kot priloga lista Deutsch-österr. Tageszeitung.!"* Še po- sebej pa je bila na Koroškem Südmarka po- vezana z osrednjo protimanjšinsko organiza- cijo, v tem času imenovano Kärntner Heimat- dienst, namen povezanosti obeh organizacij pa naj bi bilo »preprečevanje iredente (s tem izrazom so na Koroškem označevali narodno zavedne Slovence, op.), ki jo podpira Jugo- slavija.«'' Iz dejavnosti društva naj omeni- mo, da je Südmarka novembra 1922 pripra- vila poseben koroški »obmejni teden« z vrsto predavanj in s prireditvami, nanienj enimi koroški obmejni problematiki. Naslednje leto pa je društvo pripravilo posebno nabiralno akcijo, namenjeno »žrtvam francoskega vdo- ra« v Posarje: ob tej priložnosti so Südmar- kine krajevne skupine v Celovcu, Mallnitzu in Železni Kapli nabrale 10,240.000 kron (od tega samo v Železni Kapli 4,120.000). V Süd- markinem delovnem programu iz tega časa najdemo poleg opozoril na budnost pri ohra- njevanju »posebnosti« (nemštva op.) tudi vr- sto neposrednih nalog. Krajevnim organiza- cijam je bilo priporočeno, da pazijo na »ne- varnosti«, ki groze nemštvu na obmejnem območju Koroške s slovenskim nakupovanjem hiš, zemlje in trgovin, skrb naj dalje velja izpraznjenim službenim mestom v uradih, so- diščih, šolah, farah, železnici, notariatih, ad- vokatskih pisarnah, v privatnih podjetjih in zdravstvu, skrbe pa naj tudi za gospodarsko pomoč narodnostno ogroženim ali slabo sto- ječim pripadnikom nemškega naroda. Zna- 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 čilno je, da smernice za delovanje Südmarki- nih krajevnih skupin že v tem času poudar- jajo antisemitizem. Kot vzgojna sredstva se naštevajo razna predavanja o narodnostnih razmerah na različnih nemških področjih, po- sebno še na tistih, »odstopljenih« tujim drža- vam, spominske slovesnosti, posvečene veli- kim nemškim možem, razne slovesnosti v spomin na padle, prireditve, namenjene koro- škemu plebiscitu, ustanavljanje mladinskih skupin, gojitev telesne kulture, pevska dejav- nost in podobno. Po pogovoru celovškega Südmarkinega vodstva z osrednjim vodstvom društva so bila 8. decembra 1922 sprejeta na- čela o Südmarkinem članstvu. Clan društva je mogel biti vsak Nemce, ne glede na poli- tično usmeritev, ki priznava varovanje ob- mejnega in zamejskega nemštva, zagovarja kulturno in gospodarsko povezanost vseh Nemcev, obrambo pred tujimi »sunki«, goji- tev domače nemške kulture, enako misel o združitvi z nemško državo, dalje pobijanje laži o nemški vojni krivdi, potrebo po nem- ški vojni sposobnosti in končno arijsko poko- lenje in boj proti židovstvu." Po združitvi Südmarke z društvom Deu- tscher Schulverein je združeno društvo vide- lo svojo nalogo v narodnoobrambnem delu, na Koroškem pa še posebej »neposredno ob- rambno delo« oziroma »obrambo nemških in- teresov«. Da bi bila ta prizadevanja na ne- kdanjem plebiscitnem ozemlju tudi uspešna, je po mnenju združenega društva treba, da ima »tamkajšnje domovini zvesto prebival- stvo, združeno v Kärntner Heimatbundu pod- poro narodnostno mislečih Nemcev in to ne na Koroškem, ampak v (vsej op.) naši državi in Nemčiji sploh.« Glede organizacijske mre- že društva najdemo tožbo, da so na nemškem delu Koroške številne občine brez krajevnih skupin društva ali pa je njihova dejavnost po vojni zamrla. Društvo je tudi nastopalo proti takratnemu načrtu o ureditvi sloven- skega vprašanja s kulturno avtonomijo ter morebitno tako ureditev ocenilo kot »pripra- vo za odcepitev« južnega dela Koroške in njegovo priključitev Jugoslaviji. Zavzemalo se je še za dosego narodnostno enotne Koro- ške, se pravi, da je društvo videlo eno svojih glavnih nalog v ponemčenju slovenskega ko- roškega življa.'^ Tako tudi ni čudno, da je društvo ocenjevalo obstoječo utrakvistično osnovno šolo za prebivalstvo slovenskega je- zika kot tisto šolo, »ki popolnoma ustreza po- trebi prebivalstva.«18 v njegovem tisku bere- mo tudi trditev, da uživa slovenska skupnost »široke nacionalne pravice«, trditev, ki je na avstrijskem Koroškem še danes živa." Na obč- nem zboru društva 8. junija leta 1930 pa je bila izrečena trditev (dal jo je njegov pred- sednik Gross), da »domovini (Koroški) zvesto prebivalstvo ogroža ščuvanje 'iz Ljubljane, (in to) kljub temu, da je gibanje za nacional- no avtonomijo zaradi brezmejnih (slovenskih) zahtev zastalo«.^" V celoti pa si je društvo zastavilo svoje to- rišče na dveh področjih: na gospodarskem in kulturnem. Predvsem pa zasledimo opozorilo na nekdanjo Südmarkino kolonizacijsko de- javnost na Sloven.skem Štajerskem,-' ki so jo prav v tem času nemškonacionalni krogi pre- nesli na Koroško. Tako vemo, da je do oktob- ra 1929 zajela naselitvena akcija 35 koroških posestev, od tega 20 na slovenskem delu de- žele. Südmarkino poročilo za leto 1928/29 po- sebej podčrtuje, da sta naselitveno akcijo iz- vajali osrednja protislovenska koroška orga- nizacija Kärntner Heimatbund in Deutscher Schulverein Südmark.^^ O obsegu kolonizacijske dejavnosti do ok- tobra 1929 je poročal takratni tisk, da je ta zajela 35 koroških posestev, od tega 20 na slovenskem delu dežele; po istih podatkih je bilo med novimi posestniki 32 rajhovskih nemških družin s skupaj 80 družinskimi čla- ni.ää Po istih podatkih je naselitvena akcija' zajela do julija 1932 že 137 rajhovskih kme- tov, ki so prevzeli 6604 orale koroške zemlje v vrednosti 4,842.000 šUingov. Na slovenski del dežele je do tega časa odpadlo 71 nase- ljencev, ki so pokupili 3677 oralov zemljišč.^* Viri pa poročajo še o dejavnosti društva na področju drugega »narodnostnega« dela. Iz poročila ob desetletnici koroškega plebiscita (leta 1930) izvemo, da je društvo namenilo za kulturne in gospodarske namene na jezi- kovno slovenskem delu Koroške (»jezikovno mešano ozemlje«) 20.000 šilingov. Dalje je skrbelo za uradniški in duhovniški naraščaj, namenjen temu ozemlju, skrbelo za kmetij- sko in gospodinjsko šolo, za otroške vrtce, za denarne dodatke za učitelje v »ogroženih« (se pravi slovenskih) krajih ter za božičnice. Deu- tscher Schulverein Südmark je dalje podpiral še telovadna društva, igralske skupine ter gasilska društva. Poročilo tudi poudarja »raz- veseljiv napredek« že omenjene naselitvene akcije ter poudarja, da so do konca leta 1930 naselili na Koroško 109 rajhovskih naseljen- cev. Ti so prevzeli 2.760 oralov zemljišč v znesku 4,6 milijona šilingov.^' O dejavnosti društva pa pričajo še nekateri podatki o nje- govem denarnem poslovanju. Tako je osred- nje vodstvo posredovalo koroški organizaciji leta 1926 30.573,83 šilingov, leta 1927 65.373,46, leta 1928 40.915,52 in leta 1929 59.343,41. Ko- roška sama pa je istočasno odvedla osred- njemu vodstvu leta 1926 26.854 šilingov, le- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 41 ta 1927 26.923,65, leta 1928 31.654,77 in leta 1929 34.393,72 šilingov.^" Na prosvetnem pod- ročju se je društvo naslanjalo tudi na urade prosvetnega ministrstva v posameznih deže- lah, tako na Koroškem na dr. Winkler-Her- madena pri koroški deželni vladi.^' Iz poročil tudi izvemo, da je Deutscher Schulverein Südmark odobril za gradnjo otroškega vrtca v Velikovcu »znatno« denarno vsoto,^*' z nje- govo pomočjo pa so tudi zgradili dve ljudski šoli Za Vrhom in na Brodeh. i OPOMBE \ 1. Slovenski branik, 1909, št. 8, 208; Širši pre- ! gled dejavnosti društva Südmark od njegove usta- ! novitve dalje je pripravil Friedrich Pock s knji- j go Grenzwacht im Südosten. Ein halbes Jahrhun- ! dert Südmark. Graz—Wien—Leipzig 1940. — 2. ] Slov. br. 1911, št. 1, 23. — 3. Slov. br. 1911, št. \ 6, 154. — 4. Prav tam, 1911, št. 9, 124. — 5. Kärnt- ner Südmarkkalender — Kärntner Jahrbuch (za leto) 1922, 132 in (za leto) 124, 137. — 6. Prav tam. Koledar (za leto) 1923, 132—133. — 7. Kärntner Kalender (za leto) 1929. — 8. Prav tam, (za leto) 1929, 180. — 9. Gl. op. 5; — 10. Kärntner Kalen- der (za leto) 1930. — 8. Prav tam, (za leto) 1931, 168. — 12. Gl. op. 5. — 13. Kärntner Südmark- kalender (za leto) 1923, 132—133. — 14. Koroški Slovenec, 22. febi-uarja 1922, št. 8. — 15. Kärnt- ner Südmarkkalender (za leto) 1924, 137. — 16. Prav tam, 137—138. — 17. Kärntner Kalender (za leto) 1927, 118—119. — 18. Prav tam, (za leto) 1929. — 19. Prav tam, (za leto) 1930, 151—152. — 20. Prav tam, (za leto) 1931, 168. 21. Prav tam, (za leto) 1927, 118—119. — 22. Gl. op. 19. — 23. Ko- roški Slovenec, 9. oktobra 1929, št. 41. — 24. Prav tam, 13. julija 1932, št. 28. — 25. Kärntner Kalen- der (za leto) 1932. — 26. Gl. op. 20. — 27. Gl. op. 18. — 28. Prav tam. ! DELEŽ SLOVENSKIH UČITELJEV GLUHIH PRI STROKOVNEM IN SPLOŠNO IZDAJATELJSKEM DELU BOGO JAKOPIČ Ko ob pomembnih obletnich pregledujemo delo posameznih zavodov, ne moremo mimo resnice, da so dali vsakemu zavednemu delu pomemben pečat zavodni učitelji, ki so delo- vali zunaj ali znotraj kake ustanove. Iz biblio- grafskih in drugih zapiskov je razvidno, da so dajali slovenski javnosti tiskano gradivo o delovanju in skrbi za gluhe v 19. stoletju pretežno zavodi zunaj Ljubljane, saj je ljub- ljanski zavod nastal šele leta 1900. Po tej let- nici, to je v 20. stoletju, pa se je dejavnost v tej smeri osredotočila na ljubljanskem zavo- du, kar je razvidno iz nadaljnjega besedila. Surdopedagoška veda je bila pri nas Slo- vencih zajeta v strokovnih knjigah in član- kih razmeroma pozno. Tega pa ni težko razu- meti, če pomislimo na razvoj naše zgodovine in samobitnosti v preteklosti. Ker je surdo- pedagoška stroka le veja splošne pedagoške znanosti, je razumljivo, da se je le-ta razvi- jala v mejah splošne pedagoške prakse na Slovenskem. V dobi, ki jo omenjam, je bil naš živel j pod oblastjo stare Avstrije. Avstrij- ske dežele pa so bile tudi pri tisku različno upoštevane. Naše šolstvo je bilo ob zatonu preteklega stoletja pa tudi še nekaj časa na začetku sedanjega stoletja precej tesno veza- no na avstrijsko izdajateljsko dejavnost, ki je imela svoje centre predvsem na Dunaju, v Pragi in v Gradcu. Razumljivo je, da je vse to bilo ozko povezano s splošno politiko av- strijskega monopolizma nad deželami, ki so bile bolj odročne. Obenem pa je bilo to tudi v zvezi s praktično stranjo same založniške dejavnosti, saj so Slovenci tiste dobe dobivali v roke obilico prevodov avstrijskih, nemških in čeških avtorjev, ker jih sami niso imeli dovolj ali ker sami niso imeli dovolj stro- kovno usposobljenega kadra, ki bi enako- vredno uveljavil svoje izsledke in samostoj- no tiskal učne knjige, Poleg tega je bila na Dunaju centralna cenzurna komisija, žal, v mnogih primerih edino odločujoča za potrdi- tev ali zavrnitev kake knjige. Jasno je, da to niso bili edini pogoji, ki so narekovali sta- gnacijo splošno pedagoškega, še najbolj pa specialno pedagoškega tiska. Kakor sem že omenil, je bila ena izmed poglavitnih ovir za širjenje surdopedagoške literature tudi pre- majhna zainteresiranost pedagoškega kadra za ta področja v tej dobi, premajhno znanje našega učiteljstva o vzgoji in delu z gluhimi, nepopolna osveščenost našega kadra glede na izrazoslovje in stil pisanja v delih s tega po- dročja. Večji pogumni poizkusi v drugi po- lovici 19. stoletja (Koprivnik in Rudež) so do- 42 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 kaj redke izjeme med našimi pedagogi tiste dobe. Čeprav je bila knjiga, zlasti pedagoška, že od nekdaj cenjena, moremo trditi, da je v naši besedi tiskana knjiga bila še bolj dra- gocena dobrina, saj je bilo izkustvo pisca ma- lega naroda; ta je hotel širiti svoje obzorje in se pobližje seznaniti s tistimi metodami, ki so bile že desetletja last in privilegij številnej- ših in močnejših narodov. Poskusi teologa in pisatelja Valentina Sta- niča (1774—1847) so hvalevredni, četudi še pisani v nemškem jeziku.' Leta 1875 je izdal Andrej Pavletič »Knjižico za poduk gluhone- mov«, kot je naslov dela, ki je zanimivo. (I. do III. r.) Delo je izšlo v Gorici. Bolj pa se lahko pohvalimo s prvim večjim delom take narave v slovenskem jeziku, z delom Janeza Koprdvnika, učitelja na učiteljišču v Mari- boru, saj je leta 1888 izdal drobno knjigo kot nekakšen ponatis iz učiteljskega lista »Po- potnik«. Knjiga, ki nosi naslov »Gluhomutec in nja obrazovanje«, je razdeljena na dve obsežni poglavji, kjer nam pisec govori o vzgoji gluhonemega v družini in v šoli ter o življenju gluhih v preteklosti. Značilni na- slovi iz te knjige so: Kaj je gluhost. Kako se je prepričati, če je otrok gluh? Telogibno govorjenje. Glasovni jezik itd. Poleg navedenega se avtor pomudi tudi ob razvoju izobrazbe gluhonemih in o metodah dela z gluhimi. Seveda je imel avtor v mislih predvsem dežele v okviru stare Avstrije. Ko- privnik je bil zelo razgledan šolnik in je na- pravil poseben izpit za poučevanje gluhone- mih v Gradcu leta 1887.^ Dve leti pred Janezom Koprivnikom se je na Krasu rodil Anton Rudež, ki je leta 1894 izdal v Gabrščkovi založbi v Gorici obsežno strokovno knjigo o zgodovini in vzgoji gluho- nemih z naslovom »Gluhonemi«. V prvem de- lu svoje knjige obravnava Rudež zgodovino gluhih po posameznih obdobjih, v zadnjem izmed njih pa se še posebej ustavi ob meto- diki vzgoje in izobrazbe. Poleg tega se loteva že tudi naše domače zgodovine izobraževanja gluhih. Vsekakor velja izreči, da je to naj- boljša surdopeidagoška knjiga na koncu 19. in začetku 20. stoletja s tega področja, da ne govorim o tem, kaj vse lahko človek iz nje črpa še danes. Letno poročilo Kranjskega ustanovnega zavoda za gluhoneme v Ljubljani, ki opisuje ustanovitev ter prizadevanje učiteljev zavoda, je bilo pisano v nemščini in slovenščini. Iz- šlo je leta 1907. Sestavil ga je Janko Pianecki. Delo je bilo smotrno organizirano, čeprav je primanjkovalo še strokovno izvežbanega in številčno močnejšega kadra. V beležkah (skripta) dolgoletnega (sedaj že pokojnega) ravnatelja Gluhonemnice v Ljub- ljani Frana Grma pa sem mimogrede zasledil kratek sestavek o vodilnih metodikih in raz- ličnih piscih, ki govore o razvoju metode de- la z gluhimi v Evropi v 19. stoletju. Tega se- veda pokojni marljivi surdopedagog ni dal v tisk, kakor tudi ne svojih zapiskov o fone- tiki, ki pa so že prerasli za naše pojme obi- čajni okvir nekih skript pa jih žal nimamo v knjigi. Kdor pozna delavno življenje Frana Grma, lahko razume, da je bil on tisti mož prve generacije učiteljev gluhih, ki si je s svojim delom zaslužil trajen spomin, saj je nenehno zasledoval razvoj in dosežke fone- tike ne samo v Avstriji, temveč tudi drugod po svetu. Največ svojih člankov je izročil »Popotniku« in »Učiteljskemu tovarišu«. V »Popotniku« sta izšli razpravi »Vzroki po- manjkljivemu govoru« in »Določitev inteli- gence in sluha« (iz leta 1920) ter članek »Skrbstvena vzgoja« (Slovenska šolska mati- ca, 1920). Mnogo člankov je izšlo tudi dru- god. Dosti pa jih je še neprebranih in v ro- kopisu. Ce primerjamo to pisateljsko vnemo na za- četku našega stoletja s tisto, ki je bila v 19. stoletju bolj usmerjena k materialni rešitvi problematike vzgoje in izobraževanja gluhih (gradnja Zavoda v Ljubljani) ter k šolanju mlajšega učiteljskega rodu v smislu, kako po- magati gluhim, je pot razvoja našega sistema, vključevanja v vzgojo in izobrazbo gluhih jasna. Med učitelji, ki so službovali v 70-let- nem razdobju, prav z lahkoto zasledimo sku- pino praktičnih pedagogov, ki so bili dokaj vešči pisanja za strokovne časopise in tudi pisci samostojnih strokovnih del. To pa je bilo tem bolj potrebno, ker so morali na tem področju orati ledino tako v strokovni ter- minologiji kakor tudi v vzgledih, kako se ravnati, da bo našemu gluhemu otroku kar najbolj pomagano. Večje literarno udejstvo- vanje te prve učiteljske generacije je v ve- liki meri in z gotovostjo zavrla prva svetov- na vojna. Zato je tembolj jasno, da so se po njej že začela kazati znamenja literarne in literarno strokovne odjuge. Zavodni učitelji Ivo Erbežnik, Vita Zupančič in Vilko Mazi so že leta 1921 izdali čitanko za I. razred, ki je lepo litografirana ter je lahko še danes zgled za pedagoško poglobljeno in gluhim otrokom zelo primerno učno knjigo. Slike so bile delo učitelja Erbežnika in so zelo lepo izdelane. Leta 1923 je uredil pedagog Vilko Mazi posebno »Čitanko za izredne osnovne šole« (74 podob), ki je bila skupno delo za- vodnega kolektiva. V njej je več Gasparije- vih podob. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 43 Članke in poročila o gluhih otrocih zasledi- mo na številnih mestih v dnevnem in revial- nem tisku. Med najaktivnejše pisce medvoj- ne dobe moramo upravičeno šteti Vilka Ma- zija, ki je bil začetnik in mentor logopedske- mu oddelku na našem zavodu. Njegovo delo je precej obsežno, zato se bojim, da bom kaj izpustil. Med njegova strokovna dela naj uvrstimo sledeče: leta 1933 je izdal knjižico »Usoda gluhoneme mladine«, leta 1935 »Go- vorne motnje« in »Pomoč gluhonemi mladi- ni«, leta 1941 socialno usmerjeno brošurico o delu na zavodu »Pomoč najbednejšim«. Leta 1948 je izšla knjižica »Preprečevanje in zdravljenje ječanja«. Poleg naštetega je osta- lo še marsikaj v rokopisu. Znana je tudi nje- gova čitanka za posebne osnovne šole, ki pa je izšla že leta 1923. Tako lahko prištevamo V. Mazija med pionirje za sestavo učbenikov za prizadete v stari Jugoslaviji. Vilko Mazi je znan tudi kot planinski pisatelj in karto- graf, njegova je npr. knjižica »Razgled s Triglava« itd. Pisal je v številne časopise. Ob- javljal je svoje članke tudi v zavednih zbor- nikih ob jubilejih. Med starejšo predvojno skupino (pred drugo svetovno vojno) ne smemo pozabiti dela pedagoga Rudolfa Destala, ki je uredil s so- delavcem Supančičem »Zbornik ob 40-letnici Gluhonemnice v Ljubljani« (1940). Rudolf Dostal je bil lokalni zgodovinar in nabiralec ljudske folklore. Pisal je v različne zgodovin- ske časopise pod oznako »Labacensis (Ljub- ljančan)«. Anton Skala, referent za posebno šolstvo v Beogradu, je napisal knjigo »Vzgoja razvojno prizadetega otroka«, ki jo je pre- vedel v slovenski jezik Marjan Pavčič. Pred vojno je deloval na tem zavodu tudi pedagog Vinko Rupnik, ki je z učenci pri- pravljal, urejal in opalografiral otroški list za gluho mladino »Sonček« (1937—1941). Ta je s sodelavcem Erbežnikom zaoral trdo v le- dino ter s prijetnim smislom za urejanje za- htevnejšega časopisa oblikoval prisrčno glasil- ce. »Sonček« je bil uvod v skupino listov, ki so jih izdajali in brali gluhi učenci ob podpori učiteljskega kadra še v nadaljnjih letih.' Omeniti je treba zavednega pedagoga Karla Puharja, ki je pisal že pred vojno v listu »Glas nedužnih« o globalni metodi. V razdobju med obema vojnama je zavodni katehet Alojzij Tome izdal Katekizem za gluhoneme (leta 1939), ki je opremljen s sli- kami v barvah. Leta 1932 in 1944 pa sta iz- šla izpod peresa istega avtorja drobna molit- venika za gluhoneme. Sodelavci prvega ju- bilejnega zbornika (1940) so surdopedagogi starejše in srednje učiteljske generacije za- voda: Mirko Dermelj, I. Kunst, Ljubo Der- melj, Anton Skala, Vita Zupančič, Fran Grm, Vilko Mazi, Viktor Šega, Karel Puhar, Jože Zakovšek, Ivan Erbežnik, Alojzij Tome, Ru- dolf Dostal, Ljudmila Penko, Metod Kumelj, Marija Ravnikar, Zdravko Omerza, Matilda Podkrajšek, Drago Supančič, Vinko Rupnik. Pri Zborniku, ki je izšel leta 1950 ob 50-let- i niči Zavoda, so sodelovali še nekateri pisci j predvojnega zbornika, vmes pa že najdemo i imena mlajše generacije učiteljev zavoda. Tako se srečamo z imeni znanih surdopeda- gogov: Mirka Dermelja, Ljudmile Penko, Zo- re Pianecki, Marije Ravnikar, Zdravka Omerza, Albina Ogorelca, Stanka Kavčiča, Emila Ulage, Vinka Rupnika, Franceta Kuna- verja, Jožeta Kmetca, Štefke Škrk-Bernot, i Zvonka Ermenca, Eie Erker, dr. Hribarjeve ter gojencev zavoda. V tem zborniku se že kažejo prizadevanja po novih izsledkih na področju surdopedagogike in logopedije in j skrb mlajše generacije, da bi enakopravno | vstopila v celotno dejavnost tako lepo zače- tega dela starejše generacije. Med najvidnejše predstavnike tistih, ki pi- i šejo v korist gluhih in vzgajajo s svojimi pri- i spevki in praktičnimi napotki novo genera- cijo učiteljev in vzgojiteljev, moremo brez pridržka prišteli Zdravka Omerza in Emila Ulaga. Področje logoped.ije je zelo obsežno; svoj osebni pečat mu je dal z dolgoletnim de- lom logoped Zdravko Omerza. Po svojih predhodnikih Vilku Maziju, Dragu Supanči- j ču in Albinu Ogorelcu je prevzel logopedsko i delo na zavodu. Poleg zahtevnega dela je : našel čas za sestavljanje nekaterih več ali ; manj obsežnih del s surdopedagoškega in lo- gopedskega ter avdiopedagoškega področja dela. Med najvažnejša dela tega avtorja so- , di jo: Predšolski gluhi otrok in njegova vzgo- j ja (Ljubljana 1955), Logopedija (Ljubljana,; 1959), Naglušni otrok (Ljubljana, 1964), Sluš- \ ne sposobnosti učencev na osnovnih šolah : (Ljubljana, 1963), Uporabna fonetika (Ljub- ; Ijana, 1964, 1970), Metodika pouka računstva i — Začetno računanje. Sodeloval je pri II. in \ III. berilu za gluhe (Ljubljana, 1954, 1972) j ter pri obeh jubilejnih zbornikih zavoda ' (1940, 1950). Zadnje važnejše njegovo delo so i Govorne napake (1972). Napisal je številne j članke za pedagoge in specialne pedagoge v \ Specialni školi, v Sodobni pedagogiki in v J dnevnem in revialnem časopisju in tudi v > inozemskih časopisih. Njegovo kritično, izda- ! jateljsko in vzgojno delo je bogato. < Med vestnimi sodelavci zavoda, ki so si ne- nehno prizadevali po razvoju in napredku ter pisali številne članke in samostojna dela, naj \ omenimo zavednega pedagoga Emila Ulago. .j Kot urednik časopisa »Naš svet« (1951—1961) i 44 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 je uspel pridobiti za sodelovanje številne za- vedne in druge pedagoge, ki so z vso marlji- vostjo bodisi sami ali pod njegovim mentor- stvom zapisali za gluho mladino lepo število odličnih in dobrih sestavkov, ki jih še danes z veseljem bere. Za Naš svet so pisali: Zora Pianecki, Draga in Emil Ulaga, Zinka Snoj, Nikola Ignjatovič, Vera in Jože Kmetec, Mi- lena Subert, Stanko Kavčič, Eia Erker, Jože Zakovšek, dr. Stane Zaletel, Jožica Glažar, Nuša Kramar, Štefka Bernot, Avgust Gabro- vec, Majda Puhar, Angela Smerkolj, Marja- na Lunder, Marija Lipužič, Jelka Godec, Jo- že Bergant, Stana Vinšek in drugi, tudi šte- vilni učenci osnovne in poklicne šole. Sestav- ki so bili zbrani po težavnostni stopnji in pro- blematiki od lažjega k težjemu; to je, od be- lil in sestavkov, primernih za učence nižjih razredov osnovne šole, do takih prispevkov, ki so bili dobrodošli učencem višjih razredov osnovne in poklicne šole. S tem delom je prvič v zgodovini zavoda postal specialni list za slušno prizadeto mladino tudi dobro- došel in uspešen učni pripomoček, ki je na- domeščal takrat še zelo redka berila za te učence. Emil Ulaga ima bogate zasluge za obliko- vanje govora naših učencev, saj je prav v ta namen napisal kar dve samostojni knjigi: Pikapolonica (Ljubljana, 1960) in Pogovarjaj- mo se (Ljubljana, 1965). Obe lepo ilustrirani in pedagoško bogati knjigi imata tudi slovar s primernimi ilustracijami. Veliko delo je opravil tudi pri učbenikih materinega jezika za osnovne šole za gluhe učence. Sodeloval je pri IV. berilu za gluho mladino (Beograd 1956) in pri V. berilu za gluho mladino (Be- ograd 1957). V sodelovanju z Drago Ulaga je prevedel obe berili v slovenski jezik. Napisal je Prvo berilo za gluhe, Četrto berilo za gluhe (1970 — v rokopisu) ter pripravil slikanico za predšolske otroke, h kateri je posnel tudi barvni pomični film in diapozitive, k besedi- lu pa napisal ritmično — relativno melodič- no notacijo. Ulaga je napisal tudi Prvi slo- var. Drugi slovar in slovar k Prvemu berilu v obliki vpisne vlepljenke za utrjevanje pro- gramiranih vsakodnevnih pogovorov. Preve- del je iz srbohrvaščine računico.* Sodeloval je pri zbornikih 1950 in 1970. Poleg bogate izda- jateljske žetve na surdopedagoškem področju, kjer je priznan avtor, je Emil Ulaga kot glas- benik poklonil mladim in starejšim nekaj prav lepih skladb v edicijah: Trinajst otroš- kih — glasbena slikanica za mlade pianiste (DZS, 1956), Deset otroških, (DZS, 1951), Tri- je mešani zbori (DZS Ljubljana, 1960), Ve- selo zapojmo, (Ljubljana, 1962). Pisal je otro- ške pesmi za Grlico, Pionirja in Cicibana, strokovne sestavke pa za Specijalno školo in Prosvetnega delavca. Kot dolgoletni pedago- ški vodja zavoda se je lepo uveljavil tudi na- darjeni surdopedagog Zvonko Ermenc. Sode- loval je v Glasu nedužnih (pred drugo sve- tovno vojno), v Specijalni školi, v Roditelj- skem listu (v Mariboru in v Beogradu), v Našem svetu in v drugih pedagoških revijah, kjer mu je uspelo prikazati duševni razvoj normalnega in gluhega otroka. Velik je nje- gov delež pri metodiki pouka govora, saj je vse svoje znanje posvetil temu področju ter bil tu pravi strokovnjak. S sodelavcem Zajo je izdal v zveznem merilu IV. berilo za glu- he. Na zavodu, kjer je deloval vrsto let, je ohranjenih še danes mnogo njegovih samo- stojnih izdelkov in pripomočkov za pouk go- vora in slovenskega jezika, za področji, ki sta pri nas dva samostojna predmeta. Za Ermencem je prevzel mesto pedagoške- ga vodjo Jože Kmetec, ki je leta 1957 izdal samostojno publikacijo »Kratka zdravstvena pedagogika«, ki je prvi tovrstni poskus pri nas. Poleg tega dela je Jože Kmetec pisal še druge strokovne članke v Roditeljskem li- stu, v Sodobni pedagogiki, v Našem svetu in drugod. Znana je njegova razprava v Sodob- ni pedagogiki 1960/4 z naslovom: »Slušno prizadeti otroci in avdiologija«. Iz srbohrva- ščine je prevedel Računice za L, II, III. in IV. razred osnovne šole za gluhe otroke. Poleg navedenega je bil Kmetec tudi re- cenzent novejšega učbenika za gluhe. Precej se je ukvarjal tudi s problemom, kako pri- bližati gluhim učencem šahovsko igro. V ta namen je napisal v Naš svet pedagoško za- nimivo uvajanje mladine v skrivnost šahov- ske igre (v nadaljevanjih). Zelo zanimivo je Prvo berilo za nižjo stopnjo na gluhonemni- cah v pomožnih razredih. Sestavil ga je Drago Supančič z ilustracijami F. Kunaverja leta 1947, pa ni izšlo. Zavodni sodelavki Jožica Glažar in Eia Erker sta tudi leta 1950 pripravili Prvo či- tanko, ki pa ni bila natisnjena. Več sreče je imelo Drugo in Tretje berilo za gluhe (Bgd. 1955), pri katerem so sodelovali delavci za- voda: Zdravko Omerza, Jožica Glažar, Milena Šubert, Majda Puhar in Draga Ulaga. Za- vodni pedagog Štefka Bernot je prevedla iz srbohrvaščine knjigo zemljepisnega pouka za gluhe za 5. razred osnovne šole (samostojna knjiga). Bogato dediščino vzgoje in izobraževanja na likovnem področju je prevzel po II. sve- tovni vojni likovni umetnik akad. slikar France Kunaver. Samostojno je izdal učbenik za najmlajše in mlade risarje z naslovom »Mladi risar« (1950). Pomembno je njegovo KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 15 originalno in izredno številno ilustrativno delo v Našem svetu od leta 1951 do 1961. Ilustri- ral je številne učbenike za gluhe in slabo- vidne učence in prekrasno opremil Jurčiče- vo zgodbo Kozlovska sodba v Višnji gori (MK, 1950) ter vodil mlade risarje po števil- nih ilustracijah v že omenjenem zavednem glasilu Naš svet. V rokopisu v tušu je ostal za tisk bogato in domiselno ilustrirani Can- karjev Martin Kačur.' Sedanji ravnatelj zavoda v Portorožu, ki je nekaj let deloval na tem zavodu, Janko Blažej, je pisal o uspehih verbotonalne me- tode v Specialni školi, skupaj z nekdanjim direktorjem našega zavoda Vinkom Ukmar- jem. Janko Blažej je sodeloval s prispevki v Specialni školi, v Prosvetnem delavcu, v Delu v Jeziku in slovstvu, s članki, ki za- devajo predvsem govor in fonetiko. Poleg tega je bil tudi soavtor knjige, potopisa o Hi- malaji. Kot recenzent učnih knjig za gluhe in kot predavatelj na PA je imenovani tudi znan. Najnovejši čas je narekoval izdajo no- vih učbenikov, zlasti beril za gluho mladino. Tako so sodelovali kot avtorji novih beril sledeči zavodni delavci: Slikanici za predšol- ske otroke (avtorja Emil Ulaga, Cvetka Uran- ker), Prvo berilo (avtor Emil Ulaga), Drugo berilo (avtor Zdravko Omerza), Tretje berilo (avtorja Anton Uranker — Bogo Jakopič), Če- trto berilo je izšlo v zveznem merilu: prire- dila sta ga Bogo Jakopič in Stanko Kavčič. Poleg navedenega izdaja zavod oz. pionir- ska organizacija na zavodu glasilo Naš prija- telj. Glasilo ureja uredniški odbor, čigar čla- ni so: Emil Ulaga, Bogo Jakopič in Metka Picelj. Razne tehtne razprave iz defektolo- gije, vzgoje in izobraževanja gluhih so v defektoloških zbornikih. (Kotor 1962, Mur- ter 19S7, 1968, 1969) s prispevki: Marjane Lunder, Emila Ulage, Marije Lipužič, Marije Ravnikar in Romana Zupančiča. Upanje je, da bodo prihodni sodelavci za- voda, ki so se ukvarjali in se še ukvarjajo s strokovnim delom na zavodu in pišejo ustrez- ne članke kakor tudi članke in knjige, ki ne- posredno ne zadevajo surdopedagoškega pod- ročja, izpopolnili svojo dolžnost do skupnosti tudi v bodoče, saj vemo in čutimo, »da kar more, to mož je storiti dolžan«. Poleg zavednih sodelavcev, ki sedaj ust- varjajo in pišejo na zavodu, pa ne moremo niti mimo tistih, ki tudi pomagajo zavodu z vzgojo in izobraževanjem naših strokovnja- kov na Pedagoški akademiji ali pa na Visoki defektološki šoli v Zagrebu. Že dolgo časa je tradicija, da daje naš zavod zaslužne pedagoge kot predavatelje na Pedagoški akademiji. Med njimi naj omenimo Grma, Ermenca, Ulago, Zakovška, Kmetca, Omerzo, Lipužičevo in Blažej a. OPOMBE J. V. Stanič, Gefühle eines Taubstummen vor- getragen bei Gelegenheit der am 9. September 1844 abgehaltenen Prüfung der Taubstummen. -•2. Več o tem SBL, IV, Ljubljana 1932, str. 514. — 3. Naš svet 1951—1961. Naš prijatelj 1969. — 4. Mi računamo, Beograd 1962. — 5. I. Cankar, Martin Kačur. knjiga velikega formata 40x30 cm, ilustriral F. Kunaver (rokopis). LENART MRAVLJA = LEONHARDUS FORMICA PRIMOŽ SIMONITI V pričujočem zapisku naj mi bo dovoljeno na kratko opozoriti na življenje in delo Le- narta Mravlje (Mraula, Maraula), za Slove- nj egradčanom Matevžem Cerdonisom in Ko- prčanom Jernejem Pelušičem (Pelusius), ki sta delovala še v 15. stoletju v Padovi oziro- ma v Benetkah, menda prvim zgodnjim ti- skarjem slovenskega rodu. Za njegovo »slo- vensko« in »dunajsko« dobo je na voljo so- razmerno veliko podatkov, oboje je treba le povezati. Zato naj na kratko povzamem: Rodil se je v petdesetih letih 16. stoletja na Kranjskem — po Kidriču v Ljubljani, po Ca- stleju v Rihenberku (Reiffenbergasch?) — se I šolal v Ljubljani in se zdel kot bister in glas- beno nadarjen fant (menda je znal na pamet vse slovenske pesmi, ki so jih peli slovenski ; protestantje), primeren za pomoč pri tiska- \ nju slovenskih in hrvaških knjig v Ungnado- [ vem biblijskem zavodu v Urachu, kamor so i ga poslali leta 1563. Tu je kot tiskarski po- i močnik res sodeloval pri tisku Klombner- i Juričičeve pesmarice (1563) in Trubarjeve ! Cerkovne ordninge (1564) ter vrste hrvaških j knjig. Ko je delo v zavodu po Ungnadovi { smrti zamrlo, je najprej delal pač v Morhar- j 46 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975- tovi tiskarni v Tiibingenu, kjer se je 1566 vpisal kot »typographus« v univerzitetno matriko, nato pa verjetno pri tiskarju Johan- nu Burgerju v Regensburgu sodeloval pri ti- sku Kraljevih slovenskih in Konzulovih hr- vaških knjig. Bržkone že 1575 se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil v prvi tiskarni na slovenskih tleh, pri Janezu Mandelcu. Ob pri- pravah za natis Dalmatinove Biblije so ga predvideli za sodelovanje pri tiskanju tega zahtevnega dela v kaki tuji tiskarni, kjer naj bi nadzoroval tisk, razlagal slabo čitljiva mesta v rokopisu in razvrščal sholije in kon- kordance, za kar je bilo znanje jezika nujno potrebno. In res je spomladi 1583 odšel z Dalmatinom in Bohoričem v Wittenberg, kjer so pod konec leta dokončali tiskanje Biblije. Marca 1584 je bil pri obračunu še v Ljubljani. Odtlej pa o mladem tiskarju na Slovenskem ni več slišati. Tedaj se začenja njegova »dunajska« doba. Tu je namreč latiniziral ime in priimek v Leonhardus Formica in nekaj let zapored slu- žil kot pomočnik pri tiskarju Michaeln Apf- flu, se po njegovi smrti 1588 osamosvojil, od Apfflove vdove 1590 odkupil tiskarno in kot univerzitetni tiskar preselil oficino v burso Pri jagnjetu (Bursa Agni, Lammburse). Kot je bilo v navadi, se je postrani ukvarjal tudi s knjigotrštvom. Zanimivo je, da mu je uni- verza 1596 zagrozila z izgonom, ker je pona- tisnil neko krivoversko knjigo, zato se je v prihodnje očitno rajši izogibal konfliktom z oblastmi in tiskal knjige, ki mu niso ogrožale eksistence. Talso je lahko postal tudi dvomi in stanovski tiskar. Do smrti leta 1605 je prid- no tiskal: danes je ugotovljenih vsega 65 del. Med njimi je treba poleg nekaj uradnih objav in manjših tiskov (koledarjev in letakov —; Zeitungen) omeniti vrsto učbenikov, ki so jih izdali profesorji z univerze, pa tez za disputa- ci je, priložnostnih pesniških izdaj in nabož- nih (jezuitskih) spisov, pridig ipd. posebno pozornost pa zasluži nekaj njegovih glasbenih tiskov: že njegov prvenec prinaša maše, ki jih je zložil Tirolec Blasius Amon, (Quatuor mis- sae, 1588), kasneje pa se pridružita še dvorna rnuzika Aegidius Bassengius (Moteti, 1591) in Lambert de Sayve (Teutsche Liedlein, 1802). Izmed obsežnejših del naj omenimo nemški prevod Verböczyjevega praxmiskega dela (Tri- partitxim opus juris Hongarici, 1599). Lenar- tovi tiski so zvečine latinski, precej je nem- ških, nekaj pa celo madžarskih. V impresumu enega samega tiska (Zwo Ne- we Zeitungen, 1599) je imenovan neki »Jo- hann Formick«, morda Lenartov brat. Le- nart sam je imel v zakonu z Margareto, hčer- jo nekega dunajskega črkorezca, sina in hčer. Po njegovi smrti je vdova vodila oficino do leta 1614 (ugotovljeni so samo 4 naslovi), z letom 1615 pa jo je prevzel sin Matevž, ki je do svoje smrti 1639 natisnil vsaj 98 knjig. Matevževa vdova Marija je nadaljevala mo- ževo delo (6 naslovov), a že 1640 se je z njo oženil poljski priseljenec Matthaeus Cosme- rovius, združil oficino Mravljevih s svojo tis- kamico in postal s tem začetnik znane dunaj- ske tiskarske rodbine, ki je delovala pod tem imenom tja do leta 1715. OPOMBE 1. Branko Berčič, Tislsai-stvo na Slovensliem. Ljubljana 1968, str. 42—43. — 2. Elduard Castle, Geschichte einer Wiener Buchdruckerei 1548— 1948. Wien 1948, str. 55—65, 163—164, 203—206. — 3. France Kidrič, v: Slovenski biografski lek- sikon H. Ljubljana 1933—1952, str. 159. — 4. Hel- mut W. Lang, Die Buchdrucker des 15. bis 17. Jahrhunderts in Österreich. Baden-Baden 1972 (Bibliotheca bibliographica Aureliana 42), str. 55 do 58, 60. — 5. Anton Mayer, Wiens Buchdruk- kergeschichte 1482—1882 I. Wien 1883, str. 176 do 185, 193—194, 214—223, 231—232 (z bibliografsko navedbo vseh tiskov, nekaj dopolnil prinaša Castle.) 47 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV FOTOGRAF KRISTIJAN PAJER MIRKO KAMBIC Leta 1841, dve leti po uradni razglasitvi izuma fotografije, ne najdemo še nikjer pok- licnih fotografov. S širjenjem dagerotipije se pojavijo potujoči fotografi,, ki jim je ta stroka že poklic. Ko v petdesetih letih dagerotopija zamre in se uveljavi nov, lažji in cenejši foto- grafski postopek z mokrimi ploščami, postane poklicna fotografija v Evropi splošen pojav. Leta 1859 je v Ljubljani vpisan kot poklicni fotograf Ernest Pogorele. Od tedaj je imela Ljubljana stalno po več poklicnih fotografov, katerih število je nihalo glede na okoliščine. Leta 1877 je vpisan v Ljubljanski obrtni re- gister fotograf Kristijan Pajer, po rodu iz Kranja, bivajoč v Ljubljani, Mesto št. 316. Ni pa navedeno, kdaj je fotografsko obrt v Ljub- lani nehal opravi j ati.' Fotografij z imenom Kristijana Pa j er ja je v naših fototekah zelo malo, pa tudi v družin- skih albumih jih skoraj ne najdemo. Na maj- hnih vizatnih portretih je imel po tedanji navadil natiskano svoje ime (v nemščini): Fo- tografski atelje — Kristijan Pajer v Ljubljani. V to zvrst spada njegov portret ljubljanskega opernega pevca Josipa NoUija, ki je upodob- ljen kot grof Alfonso v operi »Favorite«. Sli- ka je iz leta 1879 kot spomin na velik uspeh našega pevca v Milanu, kjer je nastopil kot gost v navedeni vlogi kar sedemkrat zapore- doma. Ohranjeno je izvirno NoUijevo pismo, v katerem pravi: »Ni mala reč stopiti pred občinstvo kakih tri do štiri tisoč glav, med katerimi je na stotine in stotine muzikov, komponistov, maestrov in pevcev, ki komaj čakajo, da bi neusmiljeno pokopali novega, neznanega jim še umetnika, ki kritizirajo vsak ton, vsak takt, vsako frazo sproti... Ali mislil sem si ... korajža velja! Kranjski fan- tje smo mi! Slovanske korenine! In šlo je...« — Noili je nastopiil tedaj tudi v operi »Tro- vatore« in po burnem aplavzu je moral po- navljati veliko arijo v drugem dejanju, čast, ki se redko prigodi baritonu, kot pravi Nolli sam.2 Druga slika, ki predstavlja panoramski po- gled z razvalin starega ortneškega gradu, je precej velika (174X243 mm) in še dobro o- hranjena. Je privatna last družine Kosler, ki je povezana s poznejšimi lastniki ortneške gra- ščine. Na obzidju v ospredju so štirje možje, desno pa je na upodobljeno zidovje komaj vidno vpisal svoje ime fotograf Pajer (Paier). F'otografija ni datirana, nastati pa je morala^ med 1877 in 1895. Ena izmed oseb v ospredju je ortneški grajski oskrbnik. Gozdata pokra- jina je dovolj izrazita in slikovita, dolina z novim gradom in vas na nasprotnem pobočju pa se že izgubljata v neostri zabrisanosti. Tretja Pajer jeva slika kaže Ribnico na Do- lenjskem. Fotograf je postavil stojalo na sre- do ceste (kjer se je na sliki skromno podpisal z imenom »Paier«) in zajel hiše z obeh strani ter cerkev z obema koničastima zvonikoma. Okrog dvajset domačinov je Pajerju zvesto požiralo in tako poživilo sicer prazno cesto. Slika, ki jo hrani Narodni muzej v Ljubljani, je velikega formata (184 X 253 mm), v zna- čilnem sepia tonu.' Verjetno pa je malokdo doslej vedel, da je skromni napis »Paier« fo- tografovo ime. Slika ni datirana, štejemo jo lahko upravičeno v isti časovni okvir kot sli- ko ortneške pokrajine. Možno je, da sta obe sliki nastali ob istem potovanju fotografa Pa- jer j a proti Ribnici. Kristijan Pajer hi nam ostal zelo verjetno kot fotograf in kot človek našega rodu ne- Napis na hrbtni strani Pajerjevih vizitnih portretov 48 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Panorama s starega ortneškega gradu Ribnica na Dolenjskem KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 49 Operni pevec Josip NoUi v vlogi grofa Alfonsa (1879) znanka, če ne bi bil zbral nekaj njegovhi bio- grafskih podatkov dr. Frančišek Lampe in jih objavil v Dom in svetu 1890.* K temu do- damo lahko še nekaj arhivskih virov ter ne- kaj objav v Zgodnji Danici, verjetno pa se bo našlo sčasoma tudi več Pajerjevih fotografij s potovanj po Bližnjem vzhodu. Pajer je bil namreč tipičen predstavnik popotnega foto- grafa 19. stoletja. Njegova pota se prepletajo z zanimivimi avanturami in anekdotami. Rodil se je v Kranju 14. decembra 1839. Oče, trgovec, mu je kmalu umrl in fant se je moral že zgodaj osamosvojiti. Hodil je v pri- pravljalnico v Celju, nato je bil nekaj časa učitelj v Žalcu in pozneje na Dovjem. Nemir- na žilica ga je vlekla v svet in tako se je leta 1860 s posredovanjem Luke Jerana odpravil kot pomočnik v slovenski misij on v Kartumu. Tam pa je zbolel, zato se je vrnil v Aleksandri- jo. Mimogrede je obiskal Palestino. Februarja 1861 je bil že v Trstu in zopet doma. Toda spet ga je zamikala tujina, toliko bolj, ker se je hotel izogniti vojaški suknji. Novembra 1834 je zaprosil za potni list in v dopisu se že navaja kot fotograf.* V Zgodnji Danici (1864) najdemo zanimivo vest, da je Pajer poslal cesarju na Dunaj zbirko svojih slik iz Palesti- ne in da ga je cesar nagradil z dragocenim prstanom.' Potnega dovoljenja pa Pajer ni dobil, zato si je privoščil edinstveno, zelo tvegano potezo, ki se je srečno končala. V Ljubljani si je iz- delal velik zaboj za orodje, ki ga je pa zno- traj priredil kot skrivališče za slepega potni- lia na ladji. Zaboj je odpeljal v Trst in ga pri- javil kot zaboj za orodje, za prevoz v Ale- ksandrijo. Skrivaj je zlezel v zaboj in se več dni in noči vozil po Sredozemlju, dokler se ni na pol mrtev znašel v Aleksandriji. Tu si je Pajer naročil z Dunaja vso potrebno fotograf- sko opremo in si našel pomočnika. Nekaj ča- sa je fotografiral v Egiptu, nato je odšel v Palestino, ker so bile tedaj slike iz Orienta v Evropi zelo cenjene. Pajer je slikal z mok- rimi ploščami, ki si jih je sam pripravljal, zato je nosil s seboj tudi zalogo kemikalij. De- lal je na plošče velikega formata. Dr. Lampe pripoveduje, da je videl več Pajerjevih slik in da so prav te zbudile njego- vo radovednost za moža, s katerim se je sre- čal leta 1884. Meni se doslej še ni posrečilo, da bi našel katero od Pajerjevih popotnih slik. Sklepam pa, da je verjetno ohranjena v dunajskih fototekah tudi zbirka fotografij, ki jih je Pajer poklonil cesarju. Kranj, ki se ponaša z izumiteljem Jane- zom Puharjem, si lahko šteje v čast, da je po- vezan z dinamičnim popotnim fotografom Kristijanom Pajerjem. OPOMBE 1. ZALj (doslej MALj), God. XX/8, fol. 106. — 2. Fototeka in arhiv Slovenskega gledališkega muzeja v Ljubljani. — 3. Narodni muzej v Ljub- ljani, fototeka, št. 348. — 4. ZALj, Reg. 1, fase. 676, št. 7156/1864. — 5. Zgodnja Danica, 1864, str. 263. i 50 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 DELO NASlH ZAVODOV IN DRUSTEV Razstava »Mlini na Gorenjskem« Mlini, ki so predstavljali v preteklosti po- membno gospodarsko dejavnosit in so bili hkrati nepogrešljivo dopolnilo gorenjske po- krajine, so danes med najbolj ogroženimi ob- jekti kmečke arhitekture na Gorenjskem. Ve- činoma so opuščeni, deloma predelani in po- rušeni, nekateri pa so že povsem odstranjeni in njih lokacije ugotavljamo lahko samo še po pripovedovanju. Od okoli 440 obrtniških in velikega števila kmečkih mlinov, katerih število je mnogo težje ugotavljati, ker niso zajeti v statistikah, niti niso vpisani v kakih drugih evidencah, ki so še v začetku našega stoletja obratovali na Gorenjskem (vključno s kamniško-domžalskim območjem), ugotav- ljamo danes le še okoli 50 mlinov. Večinoma so preurejeni v valjčne mline in jih poga- njajo turbine in druga sodobnejša pogonska sredstva. Klasični mlini na kamna in na vod- ni pogon pa so danes že redke izjeme. Prav zaradi velike ogroženosti in skoraj- šnjega propada še preostalih vodnih mlinov je Gorenjski muzej pričel, čeprav že z neko- likšno zakasnitvijo, s proučevanjem in doku- mentacijo gorenjskega mlinarstva. Rezultati dela so vidni v katalogu Mlini na Gorenjskem in na razstavi, ki je bila 29. marca 1974 odpr- ta v galeriji Mestne hiše v Kranju in je bila v letu 1974 postavljena tudi v drugih gorenj- skih središčih. Izdajo kataloga in postavitev razstave so omogočile Kulturna skupnost Slo- venije in kulturne skupnosti Domžale, Jese- nice, Kamnik, Kranj, Radovljica, Skof ja Loka in Tržič. Katalog obsega 60 strani. Tekst v katalogu sta napisala Majda Zontar (Mlini na Gorenj- skem) in Albert Struna (Mlinarstvo nekoč in danes). Razstavo je strokovno pripravila Maj- da Zontar. Likovno je oblikoval razstavo, ka- talog in vabilo inž. arh. Matija Suhadolc. Razstava je vsebinsko zasnovana po po- sameznih temah, ki so prikazane na 32 pa- nojih in to z besedilom, fotografijami, izrisi mlinskih objektov in interierjev ter s fotoko- pijami arhivskih dokumentov. Razstavo do- polnjujejo tudi nekateri eksponati. Na uvodnem panoju je večji zemljevid Go- renjske s porečji, ki prikazuje razširjenost ta- ko obrtniških kot kmečkih mlinov v začet- ku našega stoletja. Začetni del razstave obravnava zgodovinski razvoj mlinarstva, najstarejše upodobitve na freskah iz srede 15. stoletja in prikazuje vr- ste mlinov glede na lastnike ter mlinske stav- be po posameznih gorenjskih regijah. Pred- stavljeni so mlini na območju mest in trgov, ki so imeli pretežno za potrebe meščanov, na- dalje grajski mlini, ki so jih v preteklosti po- stavljali zemljiški gospodje prvenstveno za lastne potrebe in so spadali v sklop graščin- skih objektov, in mlini na podeželju, ki so predstavljali pretežno večino vseh gorenjskih mlinov. To so bili obrtniški mlini, ki so mieli za potrebe širše okolice in so imeli navadno večje zmogljivosti (2 do 8 parov kamnov). O- bratovali so skozi večino leta, ker so izrab- ljali močnejšo vodno silo s stalnejšo vodo. Razen teh so prikazani tudi kmečki ali hišni mlini, ki so praviloma mieli le za lastne po- trebe in so imeli 1 ali največ 2 para kamnov. Risba Rogačevega mlina z lonče- nimi stopami ob Sobčevem bajarju (risal Dušan Engelsberger) 51 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Zarobarjev kmečki mlin pri vasi i Suša v Poljanski dolini s kolesom na zgornjo vodo (foto Janez Eržen) Razstava Mlini na Gorenjskem v ; galeriji Mestne hiše v Kranju (foto [ Drago Holynskl) ! Zadnji so bili na Gorenjskem zelo številni zlasti v Gornjesavski dolini, na območju Sel- ške in Poljanske doline, v Tuhijski dolini, na Jezerskem in v Zgornjem Lomu nad Tržičem. Na razstavi sledi nato poglavje o zunan- jih mlinskih napravah, o jezovih, zatvomi- cah, rakah in mlinščicah, ki so bile speljane ob naravni vodni strugi in so bile včasih pre- cej dolge, tako da so lahko ob njih postavili več mlinov, žag in drugih objektov (npr. mlin- ščice Kamniške Bistrice). Poseben poudarek je na vodnih kolesih. Po- leg običajnih mlinskih koles na spodnjo vodo in koles na zgornjo vodo, so prikazana tudi za Gorenjsko značilna martuljška vodna kolesa^ v Gornjesavski dolini, ki so sorodna bosan- skim vodenicam in imajo pokončno vratilo, in mlini na vago ali vitlovci, ki so se nam še do danes ohranili pri mlinih na Savi v Tacnu pod Šmarno goro. Tretji del razstave prikazuje notranjo ure- ditev mlinov, razporeditev mlinskih prosto- rov in naprave za mletje. Dodan je tudi pri- kaz o izdelovanju belih mlinskih kamnov, saj je bila ta obrt prav v okolici Kranja precej razširjena. V nadaljevanju so še poglavja o obratova- nju v mlinih in o socialnem položaju mlinar- jev. 52 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Razstavo zaključuje propad mlinarstva. Ta se je začel na Gorenjskem v 70 letih 19. sto- letja z industrializacijo, ko so najprej v Kra- nju, nato pa tudi na območju Domžal začeli postavljati prve valjčne mline, katerih zmog- ljivost je nekajkrat presegla prejšnje načine mletja. Nadaljnja povečanja mlinov so za- htevala tudi nova pogonska sredsitva. Posledi- ce industrializacije so bile vse bolj intenziv- ne v obdobju med obema vojnama, zlasti pa še med zadnjo vojno in po vojni, ko so za- čeli pospešeno opuščati klasične mline, ki ni- so mogli več konkurirati tehnično napred- nejšemu idustrijskemu načinu mletja. Majda Zontar Šolske stavbe v Ljubljani (Razstava v Slovenskem šolskem muzeju) Z občasno razstavo »Šolske stavbe Ljub- ljane« je Slovenski šolski muzej v Ljubljani zbral gradivo, ki prikazuje, kako je bilo v preteklosti do današnjih dni poskrbljeno v l;jubljani za materialno osnovo šolstva. Sol- ski sistemi in tipi so se razvijali vzporedno z družbenopolitičnim razvojem družbe. Vse do obdobja razsvetljenstva je skrbela za pouk mladine predvsem cerkev. S terezijansko šol- sko reformo je nadzor nad šolami prevzela država. Šolstvo je postalo poMticum, dasi je glavno besedo pri pouku obdržala še nadalje cerkev. Materialno skrb za šole pa so prepu- stili občinam in krajevni gosposki. Sele z le- tom 1869. ko je izšel tretji šolski zakon v av- stroogrski monarhiji, preide vsa skrb za vzdr- ževanje na občine in dežele. Gradivo na razstavi je razporejeno krono- loško, in sicer od prvih znanih podatkov sred- njeveške Ljubljane do danes. Podatki so sko- pi vse do obdobja reformacije. Kdaj je dobila Ljubljana prvo šolsko stavbo, o tem nam zgodovinski viri le malo poročajo. Ena izmed najstarejših ljubljanskih šol je bila šentpeterska šola, ki je leta 1262 imela prostore v župni- šču. Druga šola pri sv. Nikolaju je imela pro- store že v začetku 14. stoletja v svoji stavbi. Zaradi premajhne skrbi župnikov in mešča- nov za njeno vzdrževanje ali pa zaradi po- škodb ob velikem požaru leta 1386 je propad- la. Vendar so se ljubljanski meščani zavedali, da morajo poskrbeti za novo poslopje in so prosili nadvojvodo Ernesta leta 1418 za do- voljenje za njeno obnovitev. Ta je dovolil in so odprli novo šolsko poslopje. Ze iz leta 1539 imamo podatek, da je ljubljanski mestni svet prosil škofa, da odstopi v škofiji prostor za učilnico, kjer je stara šola v zelo slabem sta- nju. To kaže, da za vzdrževanje poslopja niso imeU sredstev. V meščanskem špitalu je po- učeval otroke nemški učitelj, ki je moral me- stnim očetom plačevati najemnino. To je bila najbrže druga šola poleg tiste pri sv. Niko- laju. V 13. stoletju je bila poleg že omenjenih odprta v Ljubljani šola, ki jo je vzdrževal nemški viteški red. Ta je imela svoje prostore po listinskem gradivu pri Nemških vratih. Sole v tem obdobju niso imele učilnic, op- remljenih po določenih normativih. Cilj šol v prvih obdobjih je bil naučiti otroka branja, pisanja in nekaj računanja. Glavna skrb pa je bil pouk verouka in petja. Sele kasneje so v mestnih šolah zahtevali poglobljeno zna- nje posameznih predmetov, ker so to zahteva- le mestne koristi. II. deška osnovna šola — Graben — zgrajena 1875 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 53 Poslopje tehniške srednje šole v Ljubljani (zgrajeno 1911. leta) V protiref ormaci j ski dobi so osnovno šol- stvo močno zanemarjali zato so lahko delovale zakotne šole v zasebnih hišah. S prihodom je- zuitov v Ljubljano (1597) so ti odprli gimna- zijo. Najprej so zgradili kolegij leta 1603 in zatem poslopje za gimnazijo v letu 1658. Za gradnjo osnovnih šol niso skrbeli in so jezuiti to skrb prepustili meščanom. 2e proti koncu 17. stoletja se pojavi zahteva po javni šolski stavbi, oziroma po novih šolskih prostorih, ki so si jih takrat omislili le samostani, cer- kev in graščine. S Splošno šolsko naredbo leta 1774 so bila objavljena prva določila za gradnjo šolskih stavb. Tudi s temi zakonskimi določili se ni izboljšalo stanje šolskih stavb. V Ljubljani je število šol naraščalo, pouk pa so še vedno imeli v privatnih hišah. Vprašanje šolskega prostora za vse ljubljanske šole je bilo delno rešeno, ko je gubernij sprejel predlog dežel- nega šolskega komisarja Antona Tomaža Linharta, da so preuredili frančiškanski samostan. Tako so od leta 1789 do 1895 ti pro- stori služili osrednjim šolskim in znanstvenim zavodom. Tu je dobila prostore leta 1775 us- tanovljena normalna šola, gimnazija in licej. V tem prostoru v traktu ob Ljubljanici je do- bila prostore tudi leta 1852 ustanovljena nižja realka. Tu so delovale tudi vse na novo usta- novljene šole v času Ilirskih provinc. Stiska za šolski prostor je v mestu nara- ščala z obveznim šolskim obiskom in je v posameznih razredih bilo tudi nad 100 učen- cev. Mesto se je izogibalo stroškom za grad- njo šol, vlada pa je zahtevala, da se ustano- vijo pri mestnih župnijah nove šole. Novi šolski zakon iz leta 1869 pa je prene- sel skrb za vzdrževanje šol na mestne ob- čine. Občutno pomanjkanje šolskih poslopij je bila posledica prejšnjega odnosa do šole. Mesto poprej ni skrbelo za zidanje novih šol, temveč je na novo ustanovljene nameščalo v stara poslopja. Slovenski politiki pa so vodili predvsem boj za jezikovne pravice sloven- skega naroda ter uvedbo slovenščine v šole. Zanemarili pa so materialno oskrbo, zato os- novne šole do te dobe niso imele ne učil, ne knjižnic, niti primernih učilnic. Prva šolska stavba, ki jo je zgradila mestna občina, je bila zgrajena leta 1875 za II. mest- no deško šolo (Graben). Do prve svetovne voj- ne itj. v obdobju od 1875 do 1914 je mestna občina zgradila pet stavb za osnovne šole (Gra- ben, Ledino 1889, dekliško šolo pri sv. Jako- bu 1901, dekliški licej 1907, in Prule 1911.) Ljubljana je v tem času dobila še stavbo dr- žavne klasične gimnazije 1899 in stavbo II. državne gimnazije na Poljanah leta 1907. Re- alka je bila zgrajena 1874 in stavba Tehniške srednje šole 1911. S priključitvijo občin Moste, Vič, Sp. in Zg. Šiška k Ljubljani se je mestno šolsko podro- čje povečalo in določeni so bili novi šolski okoliši. Šiška je dobila leta 1908 kar dve novi 54 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Šoli. Eno slovensko in drugo zasebno šulfe- rajnsko; ki je bila namenjena germaniziciji slovenskih otrok v predmestju. Vič je dobil novo šolo leta 1897 prvo in leta 1911 drugo ter Moste 1914. Stara šentpetrska trivialka, ki je delovala, od 1788 v župnišču, je dobila leta 1906 novo stavbo na Smartinski cesti. Šolska prosvetna oblast v stari Jugoslaviji je slabo skrbela za gradnjo šol v Ljubljani. Povsem novi osnovni šoli sta bili zgrajeni v Zgornji Šiški leta 1929 in za Bežigradom leta 1936. Za srednje šole so zgradili stavbo III. državne gimnazije za Bežigradom leta 1936 in prizidek uršulinske zasebne ženske re- alne gimnazije leta 1940. Stavbo trgovske akademije pa je zgradila trgovska zbornica le- ta 1934. Z ustanavljanjem meščanskih šol se je povečala stiska v šolah, ker so bile večino- ma nastanjene v osnovnih šolah. Novo stavbo je dobila le meščanska šola na Viču. Z ustanovitvijo slovenske Univerze leta 1919 bi morala za gradnjo visokošolskih za- vodov skrbeti država. Zgradila pa je le stav- bo tehniške fakultete — staro tehniko leta 1921 in isto leto še anatomski inštitut. Po končani drugi svetovni vojni je bila ve- čina šol v Ljubljani v zelo slabem stanju, ker je imel okupator zasedene skoraj vse večje šolske stavbe. Za redno delo so šole uspo- sabljali postopoma, vendar vseh stavb, v ka- terih so bile šole, ni šolstvo dobilo v celoti na- zaj. V nekaterih so sedaj internati in na novo ustanovljene strokovne šole, ki so bile od- prte po osvoboditvi. Odpadel pa je dekliški licej. Ena izmed največjih ovir v razvoju ljub- ljanskih šolskih ustanov je bilo pomanjkanje prostora za nemoteno in uspešno delo. Veči- na na novo ustanovljenih šol in vzgojnih do- mov je dobila začasne prostore v deloma le- senih, deloma tudi zidanih provizorijih. Mno- go teh šol, ki so začele s pouko.m v res slabih materialnih pogojih, ima danes sodobne šol- ske stavbe. Od leta 1957, ko se je pričela sistematična in načrtna gradnja šolskega prostora, je Ljub- ljana dobila 16 novih osnovnošolskih stavb, ki so grajene po sodobnih zahtevah vzgojno- učnega procesa. Vse te šole imajo okoli 15 do 18 učilnic, v katerih je uveden kabinetni pouk. Povprečna bruto zazidalna površina omenjenih stavb je okoli 5.000 m^, ki so v primerjavi z nekdanjimi šolskimi stavbami prave palače, v katerih je šola učencem drugi dom. Danes ima vsak učenec dva do dva in pol m^ površine, v učilnicah ki merijo 70 do 75 m^, pa je poprečno 25 do 30 učencev. Iz zgodovine razvoja šol vemo, da so imeli občani vedno težave pri izbiranju sredstev za gradnjo potrebnih šol. Za materialne izdatke šole ne skrbi danes samo republika ali samo občina, ampak vsak občan sam, kajti šola da- nes ni več zaprta ustanova. Šola je danes kul- turni in športni center, ki občane povezuje in seznanja s svojo učno vzgojno problemati- ko. Zaradi hitrega razvoja šolstva je naša sa- moupravna družba sklenila, da občani sode- lujejo pri tem razvoju osebno, ko prispevajo k izdatkom za gradnjo šol. Poleg omenjenih novih šol je Ljubljana zgradila še 7 poklicnih in strokovnih šol ter dve posebni osnovni šoli. Veliko novih šol- skih objektov je bilo zgrajenih, veliko ljub- ljanskih šol pa je še vedno v tesnih in nepri- mernih prostorih. Več srednjih in strokovnih šol ima dve izmeni, v neprimernih pogojih pa dela Pedagoška akademija, ki ima pouk v šte- vilnih stavbah v Ljubljani. Visoka šola za telesno kul- turo (zgrajena 1964. leta) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 55 Po letu 1960 se je pričela tudi sistematična gradnja višjih in visokih šol ter fakultet. To leto je bUa zgrajena stavba Višje šole za so- cialne delavce, Višja upravna šola se je na- slednje leto vselila v na novo zgrajeno sitavbo Visoke šole za politične vede in novinarstvo, danes Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Visoka šola za telesno kultu- ro, zgrajena 1964, višja zdravstvena šola, zgrajena leta 1967. Filozofska fakulteta, ki je imela svoje prostore v Narodni in univerzi- tetni knjižnici, je leta 1961 dobila svojo stav- bo. Prav tako so rasli od leta 1961 dalje posa- mezni oddelki in odseki ter inštituti Bioteh- niške fakultete. Fakulteta za elektrotehniko je leta 1960 pričela z gradnjo novih prosto- rov ter z gradnjo posameznih trakov in pri- zidkov bila gradnja zaključena leta 1971. Fa- kulteta za naravoslovje in tehnologijo s svo- jimi 11. oddelki, je pridobila nove predaval- nice in laboratorije ter so posamezni oddelki dobili svoje stavbe. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo je dobila lepo so- dobno šolsko stavbo na 9119 m" bruto zazidal- ne površine. Fakulteta za strojništvo je do- bila nove prostore z dozidavo ob stari stavbi leta 1971. V gradnji je stavba Ekonomske fa- kultete, ki bo predvidoma zgrajena ob 30-ob- letnici ustanovitve leta 1976. Gradnja šolskih prostorov je pogoj za uspe- šnost vzgoje in izobraževanja. Analize potrju- jejo, da rezultati šol, za katere je značilno po- m.anjkanje ustreznega šolskega prostora, za- ostajajo za uspehi, kii imajo urejene delovne pogoje. Gradnja šolskih objektov v Ljubljani še ni zaključena. Z razširitvijo mesta in narašča- njem prebivalstva se množijo tudi šolske stavbe, ki so sodobnejše od tistih, ki so bile zgrajene včeraj. Kajti šola postaja učencu drugi dom ter je treba zato notranjo razpore- ditev prostorov prilagoditi tem zahtevam. Nove naloge, nova organizacija pouka in no- va učna tehnologija zahtevajo spremembe v velikosti, razvrstitvi in uporabi prostorov. Današnja doba hitrega družbenega razvoja zahteva povsem nove oblike šolskega dela. Slovenski šolski muzej kot dokumentacijski center za zgodovino šolstva je s pripravo te razstave in objavo kataloga zbral podatke o razvoju šolskih stavb v Ljubljani. Istočasno pa bo vsak obiskovalec spoznal, da je šele po le- tu 1918, po razpadu avstroogrske monarhije, dobil naš narod šole s slovenskim učnim je- zikom tudi v Ljubljani. Podatki v katalogu in na razsitavi pričajo, da je prav materialna plat še bila vzrok, da so bile šole do leta 1884 — ko pridejo na vodstvo mesta slovenski žu- pani— utrakvistične, z nemškim jpzikom. Glavni napredek v gradnji šolskega prosto- ra je nastopil po letu 1945. V prvih letih do 1957 je bila glavna naloga odpravljanje po- sledic vojne in skrb za izobraževanje in šo- lanje mladine. Leta 1958 pa je začetno leto šolske reforme in sprejeti so bili tudi začasni normativi za gradnjo osnovnih šol. Repub- liški sekretariat za kulturo in prosveto SR Slovenije je osnoval skupino za gradnjo in opremo šol. Plod dela te skupine so bili novi normativi za gradnjo šol, ki so izšli leta 1968. Mesto Ljubljana ima danes lepo število novih sodobnih šolskih objektov in ta skrom- ni prikaz nam to potrjuje. Slavlca Pavlif Ob razstavi »Radomlje v NOB« Prizadevni člani Foto-kino kluba Mavrica Radomlje so za peto obletnico svojega delova- nja organizirali več prireditev in akcij, med katerimi sta najbolj pomembni festival ama- terskega filma Slovenije in razstava zgodo- vinskega gradiva pod naslovom »Naš kraj v NOB«, ki je bua odprta v radomeljskem kul- turnem domu ob prazniku republike 29. no- vembra 1974. Tedaj je klub izdal tudi pro- spekt »Radomlje z bližnjo okolico« z najpo- membnejšimi zgodovinskimi, geografskimi in turističnimi podatki. V njem sta glavna zbi- ralca gradiva za razstavo Janez Kosmač in France Cerar posebej poudarila, da so Ra- domlje znane tudi po velikem deležu v NOB. Že pred vojno so bili radomeljski delavci aktivni v sindikalnih organizacijah v okoli- ških tovarnah, v Jaršah, na Količevem in na Duplici. Julija 1939 je Franc Leskovšek- Luka osnoval v Volčjem potoku pri Radom- ljah prvo partijsko organizacijo v kamniškem okrožju. Konec pomladi 1941 sta dr. Marijan Dermastia in Franc Bukovec organizirala ra- domeljsko bojno skupino, ki se je pripravljala na vstajo. Zgodovinski sestanek vojnega ko- miteja za kamniško okrožje 25. julija 1941, na katerem so sklenili začeti čez dva dni z vsta- jo in ustanoviti kamniški bataljon, je bila pri opekarni v Volčjem potoku. Ob vstaji 27/28. julija 1941 je radomeljska bojna skupina iz- vedla dve veliki sabotažni akciji. V dneh po vstaji je büo nato nato ustanovljena rado- meljsko-mengeška četa, na Rašici 17. avgu- sta pa radomeljska četa. Ta je bila med naj- bolj aktivnimi na Slovenskem in je dobila tudi prvo partizansko zastavo vodstva na- rodnoosvobodilnega gibanja, 28. oktobra 1941 pa je večina njenih borcev zaradi izdajstva na Golčaju padla. Radomlje so imele tudi v kasnejših obdob- jih NOB pomembno vlogo v kamniškem ok- 56 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 rožju. Tako je npr. sredi decembra 1943 za- čela v Srajevi opekarni v Radomljah obrato- vati tiskarna 7 A okrožnega komiteja KPS Kamnik, ki je bila tudi prva partizanska ti- skarna na Gorenjskem. Po enem mesecu so jo preselili v bunkerje nad bližjo vasjo Rudnik. Zlasti za potrebe Slandrove brigade je doma- čin Jože Pirš-Luka zgradil konec leta 1943 dve manjši partizanski bolnišnici pri Rovah, tretja bolnišnica v bližini Radomelj pa je bila SVPB Triglav, ki je lahko sprejele 50 ra- njencev in so se v njej zdravili tudi borci XIV. divizije. Zato je bila nevarna postavitev večjega nemškega taborišča za vojaško urje- nje v Radomljah v začetku pomladi 1944. Slan- drova in Tomšičeva brigada sta v noči na C. april napadli Radomlje. Šlandrovci so vo- jaško taborišče uničili ter zaplenilLi veliko orožja in opreme. Kmalu nato, 6. maja, pa so nemški policisti zaradi izdaje odkrili bolni- šnico Triglav in večina ranjencev je izgubila življenje. Zlasti od srede 1943 in do jeseni na- slednjega leta so tudi na radomeljskem ob- močju delovale številne organizacije KPS in OF, v začetku jeseni 1944 pa so v nekaterih okoliških vaseh volili narodnoosvobodilne od- bore. V začetku hude zimske ofenzive 1944/45 se je zbralo v bunkerjih v Rudniku okrog 30 vodilnih političnih funkcionarjev kamniškega okrožja, a že 6. januarja 1945 so jih Nemci odkrili in večina je v boju padla. Vse te dogodke, prav tako pa tudi okupa- torjevo politiko in nasilje, so člani Foto- kino kluba Mavrica poskušali ilustrirati na razstavi z ustreznim gradivom. Pri nekda- njih borcih in aktivistih ter v nekaterih muze- jih Slovenije, kot tudi žrtve okupatorjevega partizansko literaturo in okupatorjev tisk. S tem gradivom so prikazali tudi nekatere po- membne dogodke v kamniškem okrožju in udeležbo Radomljanov v NOB v različnih kra- jih Slovenije kot tudi žrtve okupatorjevega nasilja. Seveda doslej zbrano gradivo ni pri- kazalo celovite podobe NOB na radomeljskem področju. Zato so si člani Foto-kino kluba Mavrica zadali nalogo, da še dopolnijo z no- vim zbiranjem »na terenu« in v ustreznih ustanovah. Ob tem naj jih opozorim zlasti na okupatorjeve dokumente v fondu kamniške- ga deželnega okrožja ter na partizansko gra- divo o delovanju KPS in OF ter o vojaški ak- tivnosti na radomeljskem območju v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja in delno v arhivu CK ZKS. Razstava »Moj kraj v NOB« je nova priča vsestranske in požrtvovalne aktivnosti članov foto-kino kluba Mavrice iz Radomelj, ki na- črtujejo tudi snemanje kratkega filma o zgo- dovinski preteklosti svojega kraja. Prav tako pa filmajo in fotografirajo vse pomembne do- godke v domžalski občini in so tako zbrali že veliko dragocenega gradiva o njenem raz- voju v zadnjih letih. Miro Stiplovšek KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 37 NOVE PUBLIKACIJE Primorski slovenski biografski leksikon. 1. snopič. A-Bartol. Gorica 1974, izdala Go- riška Mohorjeva družba, XXIV + 40 strani 8". Skoraj leto dni potem, ko je bil napovedan, je izšel prvič sredi novembra 1974 prvi sno- pič »Primorskega slovenskega biografskega leksikona«. Izdala ga je Goriška Mohorjeva družba, uredil ga je z imeni neoznačen ured- niški odbor, med pisci posameznih gesel pa se poleg ur. (ednistva) navaja še 19 avtorjev. Ko še ni niti dokončano pred petdesetimi le- ti začeto delo pri »Slovenskem biografskem leksikonu«, dobivamo Slovenci 1. snopič lek- sikona, ozemeljsko omejenega na področja, ki so po rapalski pogodbi pripadla Italiji (vključuje pa tudi Beneško Slovenijo z Re- zijo ter Slovence v Italiji, vendar že zunaj manjšinskega prostora). Zamuda, s katero izhaja osrednji slovenski biografski leksikon (SBL), je gotovo bila pomembna pobuda, ki je napotila izdajatelja k obsežnemu in odgo- vornemu delu. V predgovoru k prvemu snopii- piču razlogi za izdajo niso natančno navede- ni, lahko pa poskušamo izid primorskega lek- sikona opravičiti z naslednjimi številčnimi podatki: v prvem snopiču je obdelanih 74 ge- sel, izmed teh upošteva Slovenski biografski leksikon le 14, ostalih 60 gesel gre v prvi vr- sti na račun časovne zamude, s katero osred- nja slovenska publikacija izhaja; sicer pa so sodelavci primorskega leksikona ugotovili vsaj kakih 10 imen, ki bi jih moral tudi nedo- polnjeni slovenski leksikon upoštevati. Po- sebnost primorskega leksikona, ali kakor ga s kraticami izdajatelj označuje PSBL, je tudi vključevanje oseb iz italijanskega kulturnega življenja, ki se tesneje vežejo predvsem na slovenski zahodni svet. Obseg predstavljenih oseb je zelo širok, uredništvo je namreč za- pisalo: »Kdor koli je delal za napredek du- hovne in tvame kulture ter je zapustil sled za seboj, mora priti v leksikon«. Tako naj- demo že v prvem snopiču poleg »standardnih« leksikonskih osebnosti tudi športnika (na pri- mer kolesarja Bajca). PSBL se pri svoji tehnični predstavitvi poslužuje načel, navodil in metodologije SBL (uredništvo tega mu je, kot beremo v uvodu, ponudilo pomoč), zato ima že prvi zvezek dva dolga seznama splošnih in biblio- grafskih kratic. Pri osebah, ki jih je upošte- val že SBL, povzema že objavljene podatke in dodaja tudi nove ugotovitve. Posebnost PSBL je slikovni del, saj so nekatere osebe predstavljene poleg tekstovne tudi s slikovno upodobitvijo. PSBL izdaja nazorsko opredeljena založba, vendar uredništvo izjavlja, da ne bo poznalo razlike, »kateri stranki, gibanju ali veri je kdo pripadal«, da leksikon ne bo ocenjeval strankarskih in idejnih stališč osebnosti, ki so opisane, temveč bodo članki faktografski in podrejeni resnici. »Vodilo mu bo trezna presoja, združena z ljubeznijo« (nenavadno načelo pri pisanju znanstvenih del, kar pa leksikon želi biti). Vendar pa že prvi snopič pokaže, da le ni vse tako, kot je v uvodu zapisano. Primer strankarskega obravnavanja je na primer naslednji stavek v biografiji dr. Agneletta: »Odpotoval je v Egipt, kjer je zavzel odklonilno stališče do komunizma, ne iz konservatizma, temveč kot prepričan pri- staš svobode, zasebne pobude in pluralistične demokracije.« Iz istih stališč izvirajo tudi ne- sorazmerja pri dolžini člankov ; goriškim nad- škofom je posvečeno veliko prostora (Ambro- si, Attems), kar se ne sklada z obsegom član- kov nekaterih drugih predstavljencev. Da pa izdajatelj ni ostal v zaprtem nazorskem in po- litičnem krogu, dokazuje tudi vključitev ne- nekaterih sodelavcev NOB oz. iz današnje slovenske državne stvarnosti (L. Ambrožič, A. Arigler in B. Babic). Njih predstavitev je so- razmerno skromnejša, podpisalo pa jo je ured- ništvo. PSBL gotovo ni publikacija, ki naj bi se omejevala zgolj na uporabnike iz izključno manjšinskega prostora. Tudi dejstvo, da pri njenem prvem snopiču sodelujejo tudi štirje jugoslovanski pisci, govori za splošno sloven- ski namen. Prav zato bi bilo primemo in po- trebno za časovno dokončanje načrta (»nekaj let« piše v predgovoru), da pri PSBL sodeluje tudi matična domovina, a pogoj takega sode- lovanja mora biti tudi nepridržana uporab- nost za kogarkoli. PSBL je pomembno dejanje in bo svoj po- men dokazal, če se bo v nekaj letih približal svojemu zaključku. Če pa naj se zgleduje pri osrednjem slovenskem biografskem leksiko- nu, ni potrebnih razlogov za njegovo izhaja- nje. Uredništvo PSBL bo verjetno svojo na- mero izpeljalo do kraja, saj mu je dobršen del poti utrl že SBL, zato bo treba slednjega popravljati in dopolnjevati tudi z imeni lo- kalnega primorskega obsega. Kljub navede- nim opazkam in pomislekom pa bi z veseljem poročali na tem mestu o skoraj snem izidu drugega in sledečih snopičev. B. Marušič 58 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja, Noua Gorica 1974, 144 str. Prizadevni sodelavci Goriškega muzeja so se predstavili še z eno publikacijo, z zborni- kom Goriški letnik. Poimenovali so ga po al- manahu učitelja na goriški realki Franca Za- krajška iz leta 1863 (takratni almanah se je imenoval »Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu«). Z novim almanahom pa so se sode- lavci Goriškega muzeja spomnili ne le Za- krajškovega almanaha, ampak tudi dvajset- letnice ustanovitve muzeja (ustanovljen leta 1952). Zbornik naj bi v prihodnje izhajal let- no ter tako izpolnjeval vrzel v današnjih izdajateljskih prizadevanjih in načrtovanjih na področju severne Primorske in zrasel v publikacijo, ki ima na Slovenskem že več vzorov. Izdajatelji pripominjajo, da bii se s tem uresničili sklepi četrtega zborovanja slovenskih zgodovinarjev v Mariboru leta 1947, da je za Slovensko Primorje potrebno zgodovinarsko glasilo; temu sklepu pa da so sledili še nekateri predlogi in tudi začetne pobude. Goriški letnik lepo kaže dosedanje delo muzeja in njegovih sodelavcev, saj se lok raz- iskav vzpenja od raziskovanja prazgodovine pa vse do polpretekle dobe, do NOB. Posebej pa je treba podčrtati, da so izdajatelji znali pritegniti k sodelovanju tudi pisca-arheologa z onkraj meje; s tem pa tudi načrtujejo, da bo zbornik obsegal celotno Goriško ne glede na obstoječo državno mejo. V celoti je — če izvzamemo uvodno besedo — v zborniku devet razprav in več krajših vendar vsebinsko prav tako bogatih sestav- kov. Naj se jih dotaknemo. Arheologiji sta posvečena dva prispevka. V prvem je Drago Svoljšak orisal dosedanje raziskovanje halštat. ske naselbine na Mostu na Soči (Sv. Lucija), pri čemer še posebej podčrtuje ugotovitve zadnjih let. Gost iz stare Gorice Ugo Fuiiani pa z drugim prispevkom daje pregled novej- ših predzgodovinskih odkritij v goriški po- krajini, konkretno v Posočju, kot italijanski goriški pisci radi označujejo goriško pokra- jino v današnjih upravnih mejah. Umetnost- nozgodovinske problematike se v zborniku dotika Marko Vuk z razpravo Srednjeveška cerkev v Prilesju pri Plavah, s katero je že- lel opozoriti na pomen podružnične cerkve Sv. Ahaca, ki sodi med ključne umetnostnozgo- dovinske spomenike na Goriškem. Izrazito zgodovinarska prispevka sta v zbor- niku dva. Prvega, z analizo primorskih tabo- rov v letih 1868—1871, je prispeval Branko Marušič. Z njim je skušal avtor očrtati neka- tere značilnosti in podatke taborskega giba- nja na Primorskem ali točneje o primorskih taborih. Opozarja, da raziskava problematike šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja na Primorskem še ni dosegla take stopnje, da bi omogočila bolj zaokrožen pri- kaz obravnavanih dogodkov, ki so močno od- mevali v življenju primorskih Slovencev, in to ne le kot dokaz dokajšnje politične misel- nosti širokega kroga ljudi, ampak tudi kot močno odmevajoči odgovor na ozemeljske za- hteve italijanskega iredentizma. Vprašanja, ki jih razprava zajema, so: porajanje in od- mevnost taborske ideje na Primorskem, ana- liza skupnih potez in razločkov primorskih taborov (ti se kažejo bodisi pri pobudnikih, programu, vsebini, organizaciji in tudi pri odnosu oblasti do vsakega posameznega tabo- ra). Ob zaključku se Marušič dotakne še tistih treh taborov iz leta 1878, ki so imeli značaj protiuteži aspiraci j am italijanskega ireden- tizma. V čas med obema svetovnima vojnama sega nadaljnja razprava Iva Juvančiča o dr. Frančišku B. Sedeju in fašizmu. Z njo je tako na podlagi dostopne dokumentacije kot lastnih spominov orisal odnos italijanskega fašizma do zadnjega slovenskega goriškega nadškofa Sedeja pa tudi na Sedejevo slovensko čust- vovanje. Članek je tudi nadaljevanje razpra- ve, ki jo je Juvančič objavil v drugi številki lanske Kronike. Na področje etnografije je s svojim pri- spevkom segel Naško Križnar z orisom pla- ninskih naselij v področju zgornje Soče. Pod- naslovil ga je kot prispevek k njihovi zgo- dovini in tipologiji. Z njim je nedvomno otel pozabi marsikatero nadrobnost o planinskem pašništvu v polpreteklosti pa tudi iz današ- njega časa. Vsakdo, ki obiskuje naše gore, lahko opaža, kako planinsko pašništvo danes nazaduje. Zato je bila razprava take vrste tem bolj potrebna, saj je predvsem vezana z delom na terenu. Goriškega pisatelja Fran- ceta Bevka ter češkega prevajalca iz sloven- ščine dr. Bohuša Vybirala se z objavo 28 Vy- biralovih pisem Bevku iz let 1923—1935 spo- minja Marijan Brecelj. Zaključni del zbornika je posvečen NOB. V njem sodeluje s prispevkoma o življenju, delovanju in smrti goriškega prvoborca Jožeta Lemuta-Saše ter z življenjepisom prvoborca Milka Spacapana-Igorja, Ciril Zupane. Srečko Vilhar pa opozarja na nekatera odprta vpra- šanja pri proučevanju zgodovine slovenskih prekomorcev. Tone Zorn KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 59 Koroški koledar 1975. Izdala in založila Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, Celo- vec — Borovlje (1974). 128 str. Lanskoletna publicistična bera na Koroš- kem in o Koroškem je bila brez dvoma ena izmed najbogatejših, če ne po številu na- slovov sploh dosedaj najobsežnejša. To velja tako za članke in razprave, objavljene v dne- vnem tisku ali v strokovnih revijah, kot za dela, ki so bila tiskana v knjižni obliki. Med prvimi naj opozorimo zlasti na posebno šte- vilko glasila avstrijskega odporniškega giba- nja z naslovom »Kärnten — ein Alarmzei- chen« s prispevki več koroških slovenskih in nemških mladih družboslovcev (Kronika 1974/2), kar za dve številki koroške sloven- ske literarne in družbeno-kritične revije »Mladje«, na naši strani meje pa omenimo vsaj ob tržaški manjšinjski konferenci izšlo številko »Le livre slovene« (revije, namenjene tujim slovenistom), koroško številko »Bagda- le« iz Kruševca in predvsem štiri številke (tri zvezke) »Vestnika koroških partizanov«, ki zdaj že nekaj let znatno presega okvire orga- nizacijskega glasila in je po svoji vsebini tre- nutno osrednja slovenska revija za manjšin- ska vprašanja, posebej seveda za koroško problematiko. V Kroniki 1974/2 smo že opozorili tudi na lansko leto izdano angleško verzijo razprave Draga Druškoviča o koroških Slovencih, zdaj naj omenimo samo še predvsem tržaški manj- šinski konferenci in koroški nemški javnosti namenjeno publikacijo obeh osrednjih sloven- skih koroških organizacij »Die Slovenen in Kärnten — Slovenci na Koroškem« izpod pere- sa skupine mladih avtorjev, knjižico doma pro- svete v Tinjah »Gospodarsko-soeialni proble- mi koroških Slovencev« — prav tako skupin- sko delo, zbirko polemičnih zapisov Janka Messnerja »Zasramovanci... združite se!«, drugo izdajo spominov Karla Prušnika-Gaš- perja na čas osvobodilnega boja na Koroškem »Gamsi na plazu«. Toneta Ferenca, Milice Kacin-Wohinz in Toneta Zorna skupno delo »Slovenci v zamejstvu. Pregled zgodovine 1918—1945« ter razpravo sovjetske zgodovi- narke Iskre Vasiljevne Curkine o Matiji Ma- jarju-Ziljskem, ki jo je v slovenskem prevodu izdala Slovenska akademija znanosti in umet- nosti. Se zlasti zadnje tri navedene knjige bo zaradi njihove zgodovinske tematike nedvom- no treba kritično predstaviti v posebnih za- pisih. Kot je razvidno iz naslova, pa hočemo v tem poročilu predvsem predstaviti letošnji Koroški koledar, publikacijo, ki podobno kot Jadranski koledar v našem zahodnem zamej- stvu, v obliki zbornika poda prerez skozi bi- stvene spremembe manjšinskega položaja v zadnjem letu, objavlja obširnejše preglede po- sameznih področij sodobne in pretekle pro- blematike manjšinske skupnosti ter podobo lastnega položaja osvetli še s primerjavo z razvojem narodnih manjšin drugod. Različ- nost položaja Slovencev v Italiji in v Avstriji se kaže tudi ob primerjanju obeh koledarjev; tako kontinuteta izhajanja kot obseg (letos 286 oz. 128 str.) in z obsegom začrtana vsebina se nagibajo v korist »Jadranskega koledarja«. Pri vsebini je zlasti treba omeniti vsakoletno bibliografijo, izbrano kronologijo in objave najvažnejših dokumentov preteklega leta, kar vse je v »Jadranskem« moč najti, v »Koro- škem« pa še vedno ne. Sicer pa primerjava zadnjih letnikov »Koroškega koledarja« po- trjuje prepričanje, da vsebinsko napreduje v smeri primorskega kolega. Od letošnjih, za nas zanimivejših člankov naj navedemo komentar dr. Francija Zwittra o dvajsetletnem odlašanju izpolnitve dolo- čil avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 in o najnovejših nesprejemljivih stališčih avstrijske vlade, opozorilo Karla Prušnika- Gašperja o mili tan tnosti avstrijskega neona- cizma, članek dr. Pavla Apovnika o ukrepih regionalnega prostorskega urejanja glede na- membnosti prostora, občinske delitve in raz- mestitve ljudskih in glavnih šol ter o vplivu teh ukrepov na slovensko narodnostno skup- nost, opozorilo Zdravka Velika o problemih informiranja nemške javnosti ter informacijo Danila Prušnika o slovenskem športu na Ko- roškem. Položaj koroških Slovencev s položa- jem drugod po svetu je moč primerjati ob člankih Andreja Brenka o pravnem položaju narodnih manjšin v Jugoslaviji, Lea Fusil- lija o mestu italijanske narodnostne skupno- sti v SR Sloveniji ter Petra Vodopivca o »pre- povedanem evropskem narodu« —• Baskih. Članek z zgodovinsko tematiko sta z naše strani meje prispevala sodelavca Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani Dušan Ne- čak in Tone Zom. Oba obravnavata vlogo »vindišarske teorije« pri poskusih za pospeše- vanje asimilacije, prvi na primeru Koroške, drugi pa Štajerske. Obe razpravi sta bogato dokumentirani. Isto velja za objavo referata dr. Avguština Malleja z zadnjega zborovanja slovenskih zgodovinarjev, in sicer o koro- ških Slovencih v dobi Taaffeja. Iz arhivov je avtor ob tej ponovni osvetlitvi izbrskal še marsikatero zanimivost. Za krajevno zgodo- vino sta pomembna še spominska zapisa o no- vejši zgodovini severne Podjune in okolice Borovelj avtorjev Janeza Vigrednika in An- dreja Wieserja. Končno je omeniti še članek 60 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Rudija Vouka, ki ob nekaterih primerih za- vrača kritiko Alfreda Ogrisa glede »izmišlje- nih« slovenskih imen, objavljeno v predlan- skem letniku celovške Carinthie I. Janez Stergar Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice. I. Ur. J aro Dolar. Ljubljana 1974. 82. str. 8". Kot je znano, je praznovala Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani leta 1974 svojo 200-letnico. Ob tej priložnosti je izšel njen prvi zbornik — upamo, da ne zadnji —, za katerega so prispevke napisali Jaro Dolar, Primož Simoniti, Melitta Piivec-Stele in Bran- ko Berčič. Dolarjev prispevek z naslovom Med kon- cem in začetkom je poskus prikaza zgodovin- skega razvoja NUK od njenih začetkov leta 1774, to je, v času po razpustu jezuitskega re- da, katerega knjižnični fond sestavlja osnovo za razvoj današnje NUK. Primož Simoniti sodeluje z dvema zanimi- vima prispevkoma. V prvem Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice je opozorU na številne redke knjige, ki jih hrani NUK, ne- koč pa so bile v Gornjem gradu, nekatere celo v benediktinskem samostanu, večina pa v ka- snejši knjižnici ljubljanskih škofov, kjer so se pričele zbirati knjige iz škofovskih zapuščin (njihov popis je zaobsežen v Dodatku). Soraz- merno natančno podobo o sestavu in obsegu gornjegrajske knjižnice nam je avtor ustvaril na podlagi kataloga, ki ga je leta 1655 dal se- staviti generalni vikar ljubljanske Škofije F. Terpinc in je bil doslej neznan ter je, če iz- vzamemo popise knjig nekaterih protestan- tov, menda najstarejši ohranjeni katalog na Slovenskem. V svojem drugem prispevku Se nekaj inkunabul v slovenskih knjižnicah pa Simoniti, ki je našel v NUK in Seminiški knjižnici v Ljubljani nekatere inkunabule, ki niso zajete v popisu A. Gspana in J. Badaliča (1957), ugotavlja, da se vsebinska podoba kul- turnega izročila, ki ga kažejo najzgodnejši ti- ski z njegovo najdbo bistveno ne spreminja. V večini primerov gre še vedno za dela iz teo- logije, vendar pa opozarja na nekatera izra- zita »nova« humanistična dela. Med novimi primerki je tudi nekaj tipografskih posebno- sti. Dodan je seznam 48 na novo odkritih in- kunabul in njihov podrobni opis pa še seznam glede na kraj natisa. V zborniku je tudi članek pokojne Melitte Pivec-Stele o ljubljanski licealni biblioteki v dobi Ilirskih provinc (1809—1813). V kratkem zapisku se je avtorica ustavila predvsem pri francoskem pisatelju in uredniku Télégraphe Officiale Charlesu Nodieru, ki je bil nekaj ča- sa tudi bibliotekar ljubljanske licealne biblio- teke. Na sploh pa ugotavlja, da večjega pove- čanja biblioteka v teh letih ni doživela, zani- mivo pa je, da je dobila dolžnostne izvode z vsega ozemlja Ilirskih provinc, ne le s Kranj- skega. Zbornik zaključuje prispevek Branka Ber- čiča Narodna in univerzitena knjižnica v ju- bilejnem letu, ki govori o funkciji, nalogah, delu in poslovanju NUK danes, priložen je se- znam vseh delavcev NUK. Vsi članki imajo povzetke v enem od tujih jezikov. Olga JanSa-Zorn Anton Krempel, Dogodivšine štajerske zemle. Podnaslov: s posebnim pogledom na Slovence. Reprint ob 130-letnici Kremplove smrti oskrbel dr. Rudolf Trofenik, München. Tiskala tiskarna Toneta Tomšiča, Ljubljana 1974. XV + 262 strani. Ko se spominjamo 130-letnice smrti pisca štajerske zgodovine Antona Krempla, se mo- ramo vprašati po njegovem deležu v sloven- skem zgodovinopisju. 2e v začetku moramo reči, da njegovo delo, čeprav vsebinsko zasta- relo, daje vrsto izhodišč za študij nastajanja narodne zavesti pri Slovencih v prvi polovici preteklega stoletja. Tu gre za avtorjevo pre- pričanje, po katerem so prijpadali nekdanji Iliri Slovencem ob istočasnem poudarku, da so Slo- venci »jednako velki evropejski narod« itudi v primerjavi z Nemci. Območje njihove naselitve je po Kremplu obsegalo starodavne naselbine »V zadnji Vogerski, v podunajskih zemlah, vzadnji Iliri, Kranjski, Koroški, Štajerski«. Za današnje nemškonacionalno poznamenova- nje dela slovenskega življa Koroške (in v času med obema svetovnima vojnama tudi Štajer- ske) z »^Mindisch«, da bi ga tako odcepili od narodnega telesa, je treba podčrtati Kremp- lovo delitev indoevropskih »rodov«, med ka- tere je prištel tudi tako imenovani »vindički rod«, ki po njegovem obsega vse »Slovence ali Slavjane, ter Litvane«. Slovensko (oz. slovan- sko) čustvovanje ga je celo vodilo do sorod- stva »slovenskega jezika« z grškim. Pravi tu- di, da je imel »v'dolnjih podunajskih krajih« slovenski jezik svojo »izobraženost« že za Ho- merove dni«, za samo slovenščino pa piše, da ima mnogo enakih besed kot grščina, pre- vzela pa je tudi nekatere latinske besede, dru- gače pa so Slovenci »svoj narodni jezik tako stimali, da ga nikak ne so za drugega zame- njati«. Jezik mu je tudi ena rdečih niti v knji- gi, in kjer je potrebno, Krempel ne zamudi poudariti pomen slovenščine v primerjavi z nemščino. Med drugim tudi poudarja, da je KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 61 Štajerski Slovenec Popovič na Dunaju Nemce »pravo nemštvo vučil«. Po Kopitarju je pov- zeta odmevnost slovenščine med nemškim je- zikom. Za vsako zgodovinsko obdobje podaja primere takratne slovenščine in nemščine (na primer slabo nemščino cesarja Maksimiljana I, ali pa za čas protestantizma odlomek iz Boho- ričeve slovenske slovnice in podobno, vse do avtorjevega časa). Tako ni čudno, da je dan v dogodivščinah še poseben poudarek kralju Samu, Svetopolku in Otokarja II. Pfemislu kot slovenskih vladar- jev, ki so združevali slovenske dežele. Prvega ima Krempel za »gorutanskega (koroškega) tržca«. Ob opisovanju moravske Svetopolkove dobe najdemo tudi odmev nekdanje Kararuta- nije kot skupnega poznamenovanja za sloven- ske dežele, saj označuje za Gorotane (Karan- tance) Štajerce, Korošce in ostale Slovence. Svetopolku tudi pripisuje, da je skušal rešiti Slovence suženjstva, v katero so padli pod Karlom Velikim, Otokarja II. Pfemisla je Krempel označil za češko-slovenskega kralja. O njem piše, da je bil »tisti slovenski krail, ker je prez mere velko ino takšno slovensko moč si nasnoval, kakršna še ne je bilo, kajti njegova je sedaj segnola od Praga vun krez Rakovsko (Avstrijo), Štajersko, Koroško in Kranjsko nuter do terškega morja (Jadrana); od Praga vun krez Moravsko (zadnje), Slezko, Prusko, ino Pomorausko do baltskega morja, tak od enega kraja Evrope do konca«. V slabo pa mu je štel, da Otokar ni pomislil, da je plemstvo v avstrijskih in slovenskih deže- lah v večini nemško ali nemško usmerjeno ter to, da so bili Slovenci v večini »sužni« (= su- žnji) Nemcev. Slovencem in Cehom je tudi očital, da so bili do Otokarja »pomilo pregre- šni«. V nadaljevanju pripisuje Otokarju na- mero po združitvi vrste slovenskih narodov (»rodov«) v »eno veliko narodno družbo«, ki bi zajemala tudi Korošce, Kranjce in Istrane. Temu pa so bili še posebno nasproti Nemci v naših deželah, ki so se vgnezdili za gospodo ter Slovence kot delovne sužne (= sužnje) posvojili«. Z Otokarjem je tudi »padla slo- venska moč in oblast«. Za Kremplovo slovensko čustvovanje je značilno poudarjanje slovenske superiornosti nad Nemci. Pa tudi, kar je med nemškimi Štajerci »lepšega života ludi«, so to ponemčeni Slovenci. Vzrok za nazadovanje slovenščine v prvi polovici 19. stoletja avtor dogodivščin pri- pisuje dvema dejstvoma. Prvo je sovraštvo do Slovencev in drugo vpliv nemščine, tako se mnogi izšolani »le nemško bol štimajo«, zato se v mnogih šolah tudi poučuje samo nemški. In to kljub temu, da je taka šola za slovenske šolarje »mlačenje prazne slame, ino njih v'šo- lo hojenje sama zamuda«. Kremplova knjiga pa ni le vir za historika ampak tudi za druge raziskovalce. Tu mislimo na etnografa, saj je v dogodivščinah opisano marsikaj iz življenja štajerskega Slovenca aU Nemca, pa tudi jezikoslovec bo našel v nareč- no pisani knjigi marsikatero spoznanje. In to kljub znani Prešernovi puščici, naslovljeni na Krempla, da je avtor dogodivščin dobil slo- veščino v kremplje. Očitno je, da bi Prešern epigrama ne bil napisal, ko bi v Kremplovi de- javnosti ne videl vidnejšega prispevka k slo- venskemu kulturnemu snovanju. Uvodno študijo k ponatisu »dogodivščin« je podal Anton Slodnjak. Z njo je skušal očrtati Kremplovo življenje ter vzgibe njegovega na- rodnega čustvovanja pa tudi nagibe, ki so vo- dili k pisanju slovenski javnosti znova pred- stavljenega zgodovinskega dela. Tone Zorn Jože Curk, Ormož in njegova okolica. Kul- turni in naravni spomeniki Slovenije, zbirka vodnikov 33. Ljubljana 1973. 31 str. Ormož, prijazno mestece na terasi nad Dra- vo, ima bogato naselitveno tradicijo, staro že okrog 3000 let. Tu najdemo lep primer kul- ture žarnih grobišč. Bronastodobno »mesto« je bilo za takratne pojme res veliko, njen ob- seg je Ormož dosegel in presegel šele v zad- njih desetletjih. Začetki današnjega Ormoža segajo v dobo Madžarov. Curk je v kratkih obrisih prikazal razvoj srednjeveške naselbi- ne, razvoj grajskega kompleksa, arhitekturni razvoj mesta in bližnje okolice. Izmed okoli- ških krajev so na kratko popisani Središče, Velika Nedelja, Cerovec, Kaj žar, Lešnica, Miklavž, Osluševci, Runeč, Svetinje, Tomaž, Vodranci. Čeprav imamo o Ormožu in okolici posebno v zadnjem času (glej zbornik Svet med Muro in Dravo, 1968 ter zbornik Ormož skozi stoletja 1973) kar veliko napisanega, bo ta priročna oblika vodnika gotovo dobro slu- žila svojemu namenu. Olga Janša-Zorn Piran, Miroslav Pahor: I. Kratek zgodovin- ski pregled. Tone Mikeln: 11. Ogled mesta o itinerarjih, založil Zavod za turizem, Portorož^ Portorož 1972, nepaginirano. Izšlo tudi v an- gleščini, italijanščini in nemščini. Ime založnika publikacije, kakor tudi dejst- vo, da je izšla še v treh drugih jezikih, nam priča, da je namenjena predvsem tujim obi- skovalcem Pirana. Pa vendar ni zanemarljiva niti za zgodovinarja niti za umetnostnega 62 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 Zgodovinarja. Prvega bo zanimal zlasti prvi del o sami mestni zgodovini, drugega pa predvsem drugi, o arhitektonskih, slikarskih in kiparskih znamenitostih mesta. Najprej nam M. Pahor razgrinja zgodovino mesta od najstarejših začetkov, ki so zaviti v negotovost, preko priselitve Slovanov v Istro, padca pod Franke, pripadnosti italijanskemu kraljestvu. Furlanski marki in oglejskemu patriarhatu do dobe avtonomnega Pirana v drugi polovici XIII. stoletja. Tej sledi do kon- ca XVIII. stoletja dominacija Benetk, nato pa francoska in avstrijska oblast. Po prvi svetovni vojni je Piran pripadel Italiji; osvo- bojen je bil 1. maja 1945, pod upravo nove Jugosilavije pa je prišel skupaj s cono B Svo- bodnega tržaškega ozemlja po londonskem .sporazumu 1954. Ob teh političnih zgodovin- skih dejstvih lahko spremljamo tudi terito- rialno širjenje mesta, ki je sprva obsegalo le Punto, pa tudi njegov gospodarski in kul- turni razvoj. V drugem delu publikacije nas T. Mikeln v šestih obhodih vodi po samem mestu in opozarja na znamenitosti, ki so vredne naše pozornosti. Tu se konkretno dopolni naša predstava o širjenju Pirana, ki smo si jo pri- dobili že v zgodovinskem pregledu. Obhodi mesta obsegajo znamenitosti Tartinijevega trga. Bolniške ulice, kompleksa župne cerkve ter mestnih četrti Punte in Marcane. Svoje mesto sta v knjižici našla tudi Pomorski mu- zej »Sergej Mašera«, ki nam z modeli priča o razvoju slovenskih ladij od XIV. stoletja, ima pa tudi zbirko arheoloških ostankov in slik, ter Mestni arhiv s svojo bogato zbirko virov od konca XII. do konca XVI11. stol. Dragocenost publikacije je obsežno slikovno gradivo, ki nazorno spremlja tekst, pa tudi zemljevid, ki nam omogoča orientacijo v me- stu in predstavlja pomembno dopolnitev knji- žnice. Darja Grafenauer „ Mačkovlje v boju za svobodo. Mačkovlje 1974, 58 str. Brošura Mačkovlje v boju za svobodo je izšla oktobra 1974, ob slovesnem odkritju spo- menika padlim v vojni proti fašizmu. Tudi v Mačko vi j ah (to je vas, ki leži kakih deset ki- \ lometrov vzhodno od Trsta) so tako kot v drugih slovenskih vaseh okoli Trsta vaščani ; sami s prispevki in delom omogočili postavi- ¦ tev spomenika. Ze januarja 1973 so izvolili ; ustrezen odbor, katerega predsednik je bU Idle Tul, ki je naredil tudi načrt in prevzel vodstvo gradbenih del. Brošuro sta sestavila prof. Benjamin Sla- vec in dr. Alojz Tul. Njuno zbiranje temelji na ustnem izročilu in delno pisanih preostan- kih. Delo v glavnem zajema obdobje od konca prve svetovne vojne do leta 1945. Pisano je preprosto in tako vsakomur razumljivo. V prvem delu je opisan zgodovinski raz- voj vasi od konca srednjega veka naprej. V času avstrijsko-beneškega tekmovanja v Istri je tekla meja med obema gospostvoma skozi vas. Gornji del vasi je bil pod Benetka- mi, »Ulica« pa pod Avstrijo. Tudi padec Be- netk ni odpravil delitev na dva dela in tako je predel »Ulica« ostal vezan na Prebeneg in Dolino. Ime Mačkovlje je slovensko in se omenja že precej pred letom 1420. Tudi priimki in imena prvotnih prebivalcev kažejo slovenski izvor. V teku stoletij je bilo kmetijstvo glav- na panoga, s katero se je ukvarjalo prebival- stvo. Razdelitev na dve gospostvi pa je bila prisotna tudi tu. V polovici pod Benetkami je prevladoval kolonat, pod Avstrijci pa trd fev- dalni sistem, kjer je bil kmet vezan na zem- ljo. Leta 1825 je bila zgrajena nova vozna pot pod vasjo. Stara želja vaščanov, da bi dobili šolo je bi- la izpolnjena šele leta 1924. V drugem delu je obširno orisano obdobje fašizma in boj proti njemu. Ze leta 1921 so bile požgane tri slovenske hiše v vasi; faši- stični ukrepi pa so bili iz leta v leto trši. Leta 1927 so bUa razpuščena vsa politična, gospo- darska, kulturna in športna društva, do leta 1928 pa je bila poitalijančena vsa osnovna šola. Nasilna fašistična politika je naletela pri ljudstvu na odpor. Eden prvih aktivistov v Mačkovljah je bil Anton Smotljak. Leta 1932 so k njemu za krajši čas preselili »tiskamo«. Poleg KSI (Komunistične stranke Italije), ki je bila ilegalna je v Mačkovljah obstajala tudi organizacija TIGR. Iz pisma vrhovnega razsodnika Grazioli ju leta 1940 se da razbrati, »da se Slovenci v tržaški okolici ne bodo pustili nikdar duhov- no osvojiti«. Decembra 1941 je bil na Plavljah sklican ustanovni sestanek odbora OF v teh krajih in sredi leta 1942 je bilo osvobodilno gibanje že močno razvito. Prvi propagator OF je bil Alojz Štrajn. V drugi polovici 1942 je bila ustanovljena Antifašistična ženska organizacija. Dejavnost teh organizacij pa je dosegla pravo stopnjo delovanja šele po kapitulaciji Italije. Obdobje po kapitulaciji Italije je obdelano v tretjem delu. Ko je šesta ofenziva zajela v KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 63 začetku oktobra te kraje, so Nemci vas po- žgali. Po ofenzivi pa se je partizanstvo zo- pet dvignilo. Aprila 1944 je bil ustnovljen ba- taljon Alma Vivoda, za komandanta pa do- ločen Tul Marjan, ki je bil doma iz Mačko- velj. Tudi slovenska šola je obstajala že od kon- ca 1943. Na kraju so fotografije 29 padlih borcev in pa italijanski povzetek prof. Miroslava 2e- karja. Metka Gombač , Paolo Petricig-Valentino Z. Simonitti, Slo- venska skupnost v Beneški Sloveniji, Zbirka Nediža I, Izdaja Studijskega centra Nediža, Založništvo tržaškega tiska, Speter Slovenov- Trst 1974, 58 str. Delo je sestavljeno iz dveh referatov in povzetka razprave s srečanja, ki ga je Studij- ski center »Nediža« organiziral 28. maja 1973 o slovenski narodnostni skupnosti v videm- ski pokrajini. Oba avtorja sta svoja uvodna referata nekoliko popravila. Paolo Petricig je svojem referatu »Smer- nice za zgodovinskopolitično preučevanje Beneške Slovenije« podal zgoščen pregled problematike beneških Slovencev z zgodovin- skega, kulturnega, jezikovnega in političnega gledišča od naselitve do danes. Uvodoma pod- črtuje, da uporablja izraz »slovenska skupnost v videmski pokrajini«, odklanja pa izraz »manjšina«, ker so v večini beneških občin Slovenci večina. V kratkem pregledu zgodo- vine poudarja, da je bila zgodovinska usoda Slovencev v videmski pokrajini vedno enaka usodi Furlanov. Precej obširno poroča o narečjih »beneške skupine«, njihovih jezikovnih posebnostih, zlasti arhaizmih, ki izvirajo zlasti iz geograf- skih izoliranosti. Navaja vpliv iz Slovenije in vplive slovenskega knjižnega jezika. Poudarja ljubezen Beneških Slovencev do svojega jezi- ka, zemlje, kulture in njihovo težnjo po avto- nomiji, ki se kaže v pričakovanju nove pravne ureditve gorskih skupnosti. Nadalje izvaja, da Beneške Slovence vežejo politične in kulturne vezi na italijansko drža- vo, po drugi strani pa poudarja, naj bi tukajš- nji Slovenci s pomočjo državnih ustanov do- bilimožnost organiziranj a svoje kulture in pra- vico do uporabe svojega jezika. Omeni zvesto- bo Beneških Slovencev Italiji, kljub temu, da jih je ta razočarala z asimilacijsko politiko. Na koncu prikaže sedanjo politično in kultur- no stanje, posebno kulturno delovanje, razna društva in prireditve v Beneški Sloveniji. i Valentino Z. Simonitti, arhietkt, občinski ^ svetovalec v Spetru Slovenov, pa se v refera- tu »Benečija kot gorska skupnost s posebnim statutom in njena posebna vloga v deželi« ukvarja s prespekivami hitrejšega razvoja gorskih področij. Prikaže tragiko današnje Benečije kot ozemlja, obremenjenega z voja- škimi služnostmi, ki bi ga bilo treba izpraz- j niti, namenjenega turizmu in izletništvu od zunaj, kjer je moč z najbolj grobimi posegi v naravo na starinski način izkoriščati naravna bogastva. Nakaže možnosti za razvoj v okviru Beneške gorske skupnosti. Prespektivo Bene- ške Slovenije vidi v odprti meji in povezova- 1 nju s sosednimi slovenskimi področji, v po- j novni povezavi Nadiža, Ter, Soča, Idrijca, Po- • Ijanska Sora, v povezavi Furlanije z Gorenjsko ¦ v ustanovitvi »opremljenega parka Julijskih ¦ Alp«, odprtega do zunanjega sveta in z novim ¦ razmerjem med človekom in okoljem. \ V razpravi so zanimiva nekatera stališča, ki i odrekajo zaupanje političnemu razredu na-1 sploh ter verjamejo le mladini. Drugi ob tem i ugotavljajo, da zaradi izsiljevanja ta mladina i odteka in je, če se ne bodo rešila vprašanja \ delovnih mest, kmalu v Beneški Sloveniji ne ; bo več. : Delo samo je gotovo pomembno opozorilo : na probleme Slovencev v videmski pokrajini, ; prav tako tudi zadostna informacija širšim '¦ krogom o njihovih problemih, kar velja zla- ' sti za Petricigov referat, medtem ko je Simo- i nittijev zaradi svoje teme in izrazoslovja bolj \ namenjen določenim kategorijam strokovnja- kov. Andrej Vovk Drago Stepišnik, Telovadba na Slovenskem, j Ljubljana, Državna založba Slovenije 1974, j 308 str. j Težko bi našU pri nas nekoga, ki bi se ukvarjal z zgodovino telovadbe do take mere kot Drago Stepišnik. Poleg krajših razprav s tega področja (npr. o ing. Stanku Bloudku) naj omenim njegovo knjigo Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, kjer po zani- I mjvem uvodu o telesni kulturi v Evropi od začetka novega veka dalje preide na njen raz- voj v Sloveniji in ga zaključi z letom 1960. Knjiga torej, ki bi jo moral poznati vsakdo, ki se želi poglobiti v zgodovino telovadbe in športa na naših tleh. Nedavno pubUcirana Telovadba na Slovenskem je več ali manj na- daljevanje omenjene knjige in se je avtor z njo lotil tistega, kar je tam obravnaval bolj mimogrede. Knjiga je posvečena stodesetletnici ustano- vitve Južnega in Ljubljanskega Sokola in sto-. 64. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 letnici rojstva dr. Viktorja Murnika. Sokolu kot Zgledni in tudi v mednarodni areni zelo uspešni telovadni organizaciji je avtor dodelil precej prostora in poudaril, da telovadba dol- go časa ni bila samo telovadba, temveč se je povezovala s političnimi dogodki. Južni Sokol je nastal leta 1863 pod vplivom in kot na- sprotje nemških turnerskih (telovadnih) orga^ nizacij nacionalističnega karakterja in je bil leta 1867 zaradi gostilniškega pretepa z Nem- ci razpuščen (beseda izgred je najprej pome- nila sokolski izlet in je v tem razburljivem času dobila današnji pomen). Novo društvo Ljubljanski Sokol je ohranilo usmeritev sta- rega društva. V prvih desetletjih delovanja je Sokol združeval slovensko in slovansko (vpliv Tyrsevih telovadcev) misleče ljudi ne glede na politično prepričanje in se je to slo- gaštvo nadaljevalo še nekaj let po polarizaciji na klerikalce in liberalce v začetku devet- desetih let. Sele leta 1905 se jie pojavil kleri- kalni Orel, ki pa ni bil Sokolu nikoli enako- vreden nasprotnik. V času diktature kralja Aleksandra je bü Sokol zaradi svoje jugoslo- vanske usmerjenosti edina legalna telovadna organizacija in je zato število njegovih čla- nov zelo naraslo. Vedno bolj pa se je tudi ka- zala razlika med sokolsko desnico in levico, ki je leta 1941 bila ena od ustanovnih skupin Osvobodilne fronte. Po vojni se je telovadba v Sloveniji nekaj časa srečavala z organiza- cijskimi težavami, pomanjkanjem denarja in podobnim, kar pa je v glavnem že minilo. Na mednarodnih prireditvah je tudi to obdobje prineslo precej uspehov. Ime doktorja prava Viktorja Murnika se, razen v prvih letih, v knjigi nenehno ponavlja. Murnik je sokolsko telovadbo organiziiral in jo dvignil na visok nivo, pripravljal komplicirane telovadne na- stope in plese, konponiral glasbo zanje. Sta- rost devetdesetih let, ki jo je dočakal, priča o koristnosti telovadbe, kateri se je tako zelo posvetil. Ko človek premišljuje o telovadbi, zava- dajoč se njenega pomena za telesni in duševni razvoj, se lahko spomni tudi na Murnikove besede o tako imenovanih redovnih vajah, ki »kakor zaradi discipline tako zaradi nepri- Ijubljenosti zahtevajo precej samozatajeva- nja, te podlage za vse druge moralne vrline«. Danes najbrž ni več treba vzgajati s telo- vadbo ljudi, ki jim je »narod vse« in ki se v vseh pogledih podrejajo le njegovim koristim, temveč ljudi, ki se zavedajo, da je telovadba, individualna ali skupinska, ena izmed osnov za zdravo življenje. Postati mora torej del človeške kulture. Prijetno opremljeno knjigo lahko uporab- ljajo tudi tisti, ki iščejo numerične podatke o nastopih slovenskih telovadnih ekip, zlasti na tekmovanjih v tujini; kogar pa bi zanimala slovenska telovadba podrobneje, kot je opi- sana v knjigi, si bo lahko pomagal z literaturo in viri, ki jih avtor našteva na koncu teksta., Janez Peršič UDK 362.61(497.12 Lenart) »1625/1913« Mlinaric Jože, arhivlst v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, 62000 Maribor, Ljubljanska 3a, Yu Meščanski špital pri Lenartu v Slovenskih goricah Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 23, št. 1, maj 1975, str. 13—20, cit. lit. 61 Avtor je v uvodu svojega članka na kratko podal namen raznih vrst špi- talov v srednjem veku, pri čemer se je dalj časa zadržal pri funkciji tako Imenovanih meščanskih špitalov. Pisec nato obravnava meščanski špital pri Lenartu v Slovenskih goricah, ustanovljen v razmeroma kasni dobi, na- mreč šele leta 1625. Izčrpno se ukvarja s špitalsko ustanovno listino hra- stovškega gospoda Herbersteina iz leta 1661 oziroma 1672, iz katere je raz- viden namen ustanove, njen način upravljanja, skratka vse pravice in dolžnosti ustanovitelja špitala, lenarškega trga in njegovih oskrbovancev. Nato obravnava vse glavne spremembe, ki jih je ustanova doživela v na- slednjih stoletjih. UDK 338.61.685.31(497.121 Tumlšče) Sukič Stefan, profesor na Centru poklicnih šol v Murski Soboti, 69000 Murska Sobota, Titova 5, Yu Čevljarski ceh v Turnišču Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 23, št. 1, maj 1975, str. 24—29, cit. lit. 7 Turnišče kot naselbina je nastalo leta 1282. Leta 1548 je Turnišče dobilo mestne pravice. Meščani so si volili sodnika, dobili pravico, da so lahko prirejali sejme. To je vplivalo na kraj, ki je postal pomembno trgovsko središče bližnje okolice. Čevljarski mojstri so se združili v ceh leta 1760. Imeli so svoja pravila napisana v latinskem jeziku in potrjena od cesarice Marije Terezije. Turniški ceh je aktivno deloval do leta 1880, po tem letu je počasi nazadoval. Ceh obstaja še danes, vendar je njegova naloga ome- jena na pogrebne svečanosti članov in njihovih svojcev. UDK 949.712»1425/1430«:929.2 Celjani Habjan Vlado, pisatelj 61000 Ljubljana, Zvonarska 7, Yu Boj Celjskih za Podravje in Posočje v letih 1425—1430 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 23, št. 1, maj 1975, str. 1—13, cit. lit. 30 Grofje iz Celja so okoli 1360 izkoristili sebi v prid fevdalne odnose, ker so bili dovolj močni v razmerju do habsburških seniorjev. Kot vazali Habs- buržanov so predvsem Celjski vzeli oglejski cerkveno državnostni partriar- hiji njene posesti na Kranjskem in v severni Istri (Postojna itd.). Večino ozemelj dobe od seniorjev v trajni fevd. S tem se širša Slovenija približa do nekako dveh tretjin enotni upravi, še posebno, ker se na »grofe iz Celja, Ortenburga in Zagorja« tesno vežejo svaški pokneženi grofje iz Go- rice, s te pozicije in zavezništva s svaškimi Luksemburžani začnejo Celj- ski tih odpor zoper Habsburžane, a proti posestim bamberških škofov pre- idejo v pravo, čeprav neuspešno ofenzivo, zlasti za Beljak na Koroškem. V takih okolnostih pa si Celjski v letih 1425—1430 vendarle pospešeno utrju- jejo svojo državnost. UDK 351.711:333.1(497.12) «1972«. Maček Jože, redni univ. prof. Biotehniške fakultete v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Krekov trg 1, Yu Ustanovitev uprave državnih posestev na Kranjskem pod Leopoldom 11. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 23, št. 1, maj 1975, str. 21—23, cit. lit. 17 Prejšnja kamerama posestva in posestva razpuščenih samostanov Je v letih, ko na Kranjskem ni bilo deželne uprave, upravljala administracija držav- nih posestev v Gradcu. Z obnovitvijo deželne uprave leta 1791 je bila usta- novljena tudi državna posestev na Kranjskem kot referat za domene v okvi- ru deželnega glavarstva. Z delom je začela spomladi 1792. prikazani so mo- tivi za njeno ustanovitev — predvsem slabo gospodarjenje omenjenih po- sestev — ter njena notranja organizacija. CDU 338.61:685.31(497.12 Turnišče) Sukič Štefan, teactier at the Centre for Vocational Schooling at Murska Sobota, 69000 Murska Sobota, Titova 5, Yu The Shoemakers' Guild at Turnlšie Kronika, a review for Slovene local history, 23, no. 1, May 1975, pp. 24—29, notes 7 Turnišče was established as a settlement in 1282. In 1548 Turnišče acquired the rights of a city. The citizens elected the judge, they got the right to organize fairs. This became influential for Turnišče because It thus became a significant business and tradesmen's centre of the near surrounding area. The masters, shoemakers, joined into a guild in 1760. They had their rights written down in Latin and acknowledged tSy the queen Maria Theresa. The guild at Turnišče was active until 1880, and it slowly decreased in its activity after this year. The guild still exists today but its function is limited to ceremonies at the death of one of Its members or relatives. CDU 362.61(497.12 Lenart) »1625/1913« Mlinaric Jože, an archivist at the Regional Archives in Maribor, 62000 Maribor, Ljubljanska 32, Yu The Civic Hospital at Lenart in the Slovenske gorice region Kronika, a review for Slovene local history, 23, no. 1, May 1975, pp. 13—20, notes 61 In the Introductory part of his article the author briefly summarizes the aim of various kinds of hospitals in the Middle Ages, and he pays a special attention to the so-called civic hospitals. Then the author discusses the German civic hospital at Lenart in the Slovenske gorice region, established rather late, that is In the year 1625. The author then thoroughly deals with the charter of the consitultion by the donator Herberstein dating from 1661 or 1672, from which the purpose of the institution, the manner of its mana- gement, briefly, all the rights and duties of the founder of the hospital are clearly seen, as well of the Lenart community and of those who are treated in the hospital. Then the author discusses all the major changes of the institution in the following centuries. CDU 351.711:333.1(497.12) »1792« Maček Jože, Professor at the Biotechnical Faculty at the University of Ljubljana 61000 Ljubljana, Krekov trg 1, Yu The Establishment of the Administration of State Estates in Carnlola under Leopold II Kronika, a review for Slovene local history, 23, no. 1, May 1975, pp. 21—23, notes 17 The former cameral estates and estates of the aissoloved monastex-ies were governed by the administration of state estates in Graz during the period when there was no regional a'dministration in Camiola. With the reesta- blishment of the provincial administration in 1791 there was also established a special office for state estates under the supervision of the governor general of the province. It began its activity in spring 1792. The motives for its establishment, mainly bad management of the estates, are presented in this article as well as its inner organization. CDU 949.712»142S/1430«:929.2 Celjani Habjan Vlado, Man of letters 61000 Ljubljana, Zvonarska 7, Yu The Struggle of the Counts of Celje for the Regions Along the Drava and the Soča Rivers During 1425—1430 Kronika, a review for Slovene local history, 23, no. 1, May 1975, pp. 1—13, notes 30 Around 1360 the counts of Celje took the advantage of the then existing feudal relationships, because they were strong enough in relationship to- ward the Habsburg seniors. As vassals of the Habsburg rulers the counts of Celje took from the Aquillean ecclesiatic-state patriarchy Its estates In Carnlola and in northern Istria (Postajna etc.). Most of the lands were given to them by the seniors into a permanent fief. With this the broader areas of Slovenia, approximately two thirds were in a unified management, especially because the »counts from Celje, Ortenburg and Zagorje« were closely linked with the kinsmen, counts from Gorica, who became dukes, starting from this position and with the alliance of kinsmen from Luxem- burg the counts from Celje began a quiet resistence against the Habsburgs, whereas against the counts of Bamberk and their lands they began a real, although unsuccessful offensive, especially for the city Villach (Beljak) in Carinthia. In such circumstances the counts from Celje were nevertheless increasingly strengthening their state rights during the years 1425—1430. UDK 323.13( = 30)(436.6)06 -1920/1930- Zorn Tone, znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja v LJub- ljani, 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5, Yu Nemško nacionalno društvo »Südmark« na avstrijskem Koroškem v prvem desetletju prve avstrijske republike Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 23, št. 1, maj 1975, str. 38—41, cit. lit. 2!8 Avtor se omejuje' na oris delovanja nekdanjega nemškonacionalnega avstrij- skega društva »Südmark« na čas po letu 1920. Gre za društvo, ki je pred prvo svetovno vojno skrbelo za gospodarsko stran graditve nemškega »mostu do Jadrana«. V tem času je delovalo predvsem na slovenskem Štajerskem, po razpadu habsburške monarhije in koroškem plebiscitu leta 1920 pa se je njeno delovanje preneslo na slovensko in jezikovno mešano območje av- strijske Koroške. Leta 1925 se »Südmarka« združi z »Nemškim šolskim dru- štvom« (Deutscher Schulverein) v skupno organizacijo Deutscher Schulverein südmark. V nadaljevanju se članek dotika tudi delovanja združenega društva. UDK 6.55(497.12 + 436.16) :92' Mravlja L. Simoniti Primož, asistent na Filozofski fakulteti v LJubljani, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu Lenart Mravlja — Leonhardus Formica Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 23, št. 1, maj 1975, str. 45—46, cit. lit. 5 Avtor na kratko opozarja, da sta Lenart Mravlja, tiskarski pomočnik s Kranjskega, ki je sodeloval pri tisku slovenskih in hrvaških protestantskih knjig v tiskarni barona Ungnada v Urachu in pozneje v Regensburgu ter od 1575 do ISS'4 v Ljubljani (pomagal je tudi pri tisku Dalmatinovega slo- venskega prevoda biblije 1583 v Wittenbergu), in znani dunajski tiskar Leonhard Formica (1588—1605) Identična. UDK 624.21(497.12 Lj.) »1841/1919« Prelovšek Damjan, asistent na Inšttutu za zgodovino umetnosti »Dr. France Štele« Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Novi trg 3 Ljubljanski mostovi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 23, št. 1, maj 1975, str. 29—37, cit. lit. 54 Med ljubljanskimi mostovi se odlikujeta predvsem tehnično zelo napredna rešitev starega Čevljarskega mostu ter ahltektonsko dognani zmajski most. Prvega je kot tročlensko ločno konstrukcijo že leta 1867 projektiral dunajski inženir Johann Hermann iz vnaprej pripravljenih elementov, ki jih je vli- vala livarna v Dvoru pri Žužemberku, Zmajski most pa je leta 1900 v slo- venski arhitekturi prvi na stežaj odprl vrata železobetonu. Okrasil ga je Jurij Zaninovich, učenec Ottona Wagnerja. Omeniti velja tudi domiselno okvirno konstrukcijo z dvema členkoma Šentjakobskega mostu, zidavo mo- stov je v veliki meri pospešilo izsuševanje ljubljanskega barja, ki je po štiristoletnih prizadevanjih magistrata in deželne vlade na prelomu stoletja prešlo v zaključno fazo. UDK 013:376,33(497.12) Jakopič Bogo, profesor na Zavodu za gluhonemo mladino v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Vojkova 74 Delež slovenskih učiteljev gluhih pri strokovnem in splošno izdajateljskem delu Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 23, št. 1, maj 1975, str. 41—45, cit. lit. 5 Avtor, lil je v Kroniki objavil več člankov o zgodovini ljubljanske gluho- nemnice, je tokrat obdelal tri generacije pedagogov, ki so pisali za gluhe, in sicer generacijo pedagogov pred prvo svetovno vojno, generacijo med obema vojnama in povojno generacijo, ki še vedno uspešno deluje. Delo ima značaj bibliografskega pregleda del s področja surdopedagogike. ------............--..^-- J CDU 665(497.12 + 436.14) :92 Mravlja L. Simoniti Primož, assistant lecturer at the Philosophical Faculty o Ithe Uni- versity oL Ljubljana, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu Lenart Mravlja — Leonhardus Formica Kronika, a review for Slovene local history, 23, no. 1, May 1975, pp. 45—46, notes 5 The author calls attention to the fact that Lenart Mravlja, a printer's apprentice from Camiola and Leonhard Formica (15S8—1605) is one and the same person. Mravlja took part in the printer's workshop, when Slovene and Croatian Protestant books were printed by baron Ungnad at Urach and later on at Regensburg, and between 1575—1584 in Ljubljana. He also helped when the Slovene translation of the BilJle by Jurij Dalmatin was printed in Wlttemberg in 1583. CDU 323.13(-=30)(436.6)(fl6) »1920/1930« Zorn Tone, scientific collaborator at the Institute for National Questions in Ljubljana, 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5, Yu German Nationalistic Society »Südmark« in the Austrian Carinthia in the First Decade of the First Austrian Republic Kronika, a review for Slovene local history, 23, no. 1, May 1975, pp. 38—41, notes 26 The author limits his article to the description of activity of former German- nationalistic Austrian society »Südmark« after the period beginning with the year 1920. This is the society which took care of the economic field of the building of the German »bridge to the Adriatic*. In this period it was mainly active in the Slovene Styrla region, after the fall of the Habsburg monarchy and after the plebiscite in Carinthia in 1920 Its activity was transferred to the Slovene and linguistically mixed area of the Austrian Carinthia. In 1925 the »Südmark« joined with the »Deutscher Schulverein« in a common organization »Deutscher Schulverein Südmark«. The article is also concerned with the activity of this organization. CDU 013:376.33(497.12) Jakopič Bogo, teacher at the Institute for Dumb and Deaf Children in Ljubljana 61000 Ljubljana, Vojkova 74, Yu The Participation of Slovene Teachers of Deaf Children at the Professional and Generally Publishing Work Kronika, a review for Slovene local history, 23, no. 1, May 1975, pp. 41—45, notes 3 The author, who has published in »Kronika« several articles concerning ! the history of the deaf and dumb asylum, treats in the present article three generations of teachers, who wrote for the deaf. These are the generation of teachers who was active before the First World War, the generation between the Two Wars, and the post-Second World War generation, which Is still active and successful. The article has a characteristic of a biogra- phical survey. CDU 624.21(497.12 Lj.) »1841/1919« Prelovšek Damjan, assistant research worker at the Institute of Fine Arts »France Stele« of the Slovene Academy of Arts and Sciences In Ljubljana, 61000 Ljubljana, Novi trg 3, Yu The Bridges of Ljubljana in the Second Half of the 19th Century and at the Beginning of the 20th Century Kronika, a review for Slovene local history, 23, no. 1, May 1975, pp. 29—37, notes 54 Among the bridges of Ljubljana there are two distinguished bridges, first, a technically progressive solution of the old Shoemakers' Bridge (Čevljarski most), and secondly, an architecturaly refined construction of the Dragon's Bridge (Zmajski most). The first bridge was projected already In 1867 by Johann Hermann, an architect from Vienna, as a tripartite disjunctive construction from ready made elements, cast by the foundry Dvor near Žužemberk. The second bridge was the first to open the reinforced concrete building in Slovenia. It was decorated by Jurij Zaninovich, Otton Wagner's pupil. The framework construction with two knuckles at the St. Jacob's (Šentjakobski) bridge is also worth noting. The building of bridges was to a large degree Increased by the drainage of the Ljubljana swamps, which the town council and the provincial government had been endeavouring it for four hundred years. GOSPODARSKO ZGODOVINSKI SPOMINSKI ZBORNIK jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov z gospodarskega in kulturnozgodovinskega področja Socialistične republike Slovenije ČESTITKE DELOVNIM LJUDEM, GOSPODARSKIM ORGANIZACIJAM in POSLOVNIM PRIJATELJEM z najboljšimi željami ZA 30-LETNICO OSVOBODITVE NAŠE DOMOVINE ZA OBLETNICO USTANOVITVE OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA in ZA MEDNARODNI PRAZNIK DELA L MAJ ISKRA danes Značaj strokovnega časopisa, kot je Kronika, bi zahteval, da predstavimo zgodovino podjetja v luči vseh zgodovinskih podatkov. Organizacija je bila formalno registrirana 8. marca 1946 in bo torej drugo leto lahko slavila že 30-letnico ob- stoja. Toda pravi začetki segajo še nazaj, tja na Ba- zo 20 v temnih kočevskih gozdovih, ko so sredi vojne vihre in neenake borbe proti premočnemu okupatorju prvi tehniki začeli montirati aparate in vzpostavljati radijsko zvezo med enotami osvobodilne vojske. Zibelka Iskre je postala po osvoboditvi tovar- na v Kranju. Spočetka je tu delalo le borih 400 delavcev. Bilo je treba res veliko iznajdljivosti, znanja in zagrizenosti, da so lahko začeli postav- ljati na noge temelje naše elektroindustrije: števce, telefonske aparate, projektorje. In nova Iskra je pokazala izredno življenjsko silo; ni bila muha enoletnica, ni se naslanjala na druge, tem- več je hitro rastla naprej in že ves čas izkazuje najbolj razgibano dinamiko, tako da so druga podjetja začela iskati možnosti za integracijo z njo. Iskra je danes najmočnejša gospodarska orga- nizacija električne industrije v Jugoslaviji, po celotni realizaciji na devetem mestu in v Slove- niji na prvem mestu. To tudi ni več >>Iskra Kranj«, saj ima odslej sedež v Ljubljani, njene tovarne so pa razen v glavnem mestu Slovenije in seveda v Kranju tudi v Sežani, Novi Gorici, Trbovljah, St Jerneju, Semiču, Celju in še kje. Po Jugoslaviji ima 22 lastnih industrijskih pro- dajaln, 14 filial, 14 zastopstev in predstavništev po svetu, v Milanu svojo trgovino in v Svici to- varno električnega orodja Perles. 27.000 zaposle- nih bo predvidoma ustvarilo letos kar 60O mili- jard starih dinarjev celotnega dohodka. To bo najvišja številka, ki je bila doslej dosežena. Kljub izrazito tehničnemu značaju je Iskra pre- težno ženska delovna organizacija, saj je med sodelavci le 44»/» moških in kar 56 "/o žensk. Spričo nezadržne industrializacije morajo zla- sti velike gospodarske organizacije decentralizi- rati proizvodne obrate, da bi si lahko zagotovile potrebno število delovnih rok. Od tod tudi razum- ljiva policentrična koncepcija Sestavljene orga- nizacije združenega dela Iskre. Blizu 15.000 rok je bilo usposobljenih na delovnem mestu in med njimi je le kak tisoč ostal še brez kvalifikacije. S svojo prisotnostjo v 18 slovenskih občinah in ustvarjenim delom oplaja Iskra pomemben del slovenskega gospodarstva, saj sega njen vpliv prek meja delovnih mest v komune, v njihovo življenje in razvoj. Z združitvijo Iskre in Gorenja so postavljeni temelji za še močnejšo delovno organizacijo, ki združuje delovne zmogljivosti in sredstva za delo v enotna telo novega podjetja, ki po številu sodelavcev, proizvodnem programu in predvideni realizaciji prerašča v pravega giganta, saj tako velike delovne organizacije pri nas še ni bilo. Iskrina proizvodnja že dolgo ni omejena samo na telefone ali radijske sprejemnike, saj zajema prek 40.000 izdelkov. Iskrine telekomunikacije pokrivajo prek 60 "/o jugoslovanskih potreb. To so poleg klasičnih hiš- nih in javnih telefonskih central v sistemu cross- bar tudi sodobne elektronske telefonske centrale vrste Metaoonta, laserska tehnika itd. Razvoj sodobne industrije in prometa zahteva vedno popolnejšo avtomatizacijo in Iskra sode- luje tudi tu s svojo tehnologijo v obliki inženi- ringov za signalne naprave na železnicah, zaščit- nih naprav, avtomatizacije posameznih strojev in celih proizvodnih linij. Za druge finaliste izdeluje Iskra mnoge se- stavne dele, elektronske elemente, 25 "/o njene celotne proizvodnje pa zajemajo izdelki široke potrošnje. Na jugoslovanskem trgu pokriva 95 "/o potreb po električnih brivnikih, 80*/» električne- ga ročnega orodja, €0»/o gramofonov, 80'Vo stabi- lizatorjev, 60'"/» radijskih sprejemnikov. V sode- lovanju z velikimi tujimi firmami izdeluje Iskra tudi sodobne televizijske sprejemnike v čmo-beli in barvni tehniki ter gospodinjske aparate. Industrija design je sestavni del Iskrine po- slovne politike in v veliki meri prispeva k nje- nemu ugledu doma in v svetu. Nepretrgano pri- zadevanje za enotno estetsko koncepcijo je ustvarilo hišni stil Iskre. Dinamična rast in odprte perspektive zagotav- ljajo Iskri tudi v prihodnje nezadržen razvoj. Nova tovarna ISKRE za telekomunikacije na Laborah pri Kranju PROJEKT-NIZKE ZGRADBE Ljubljana. Parmova 33 Smo sredi priprav za projektiranje in realiza- cijo 10-letnega programa cest Ljubljane. Večkrat | smo priča negodovanju občanov, ki se pritožu- i jejo, da ne poznajo dovolj programa mestnih cest. Vsi vedo, da je predvidena obvoznica, ki naj bi zmanjšala pritisk na mesto. Zal, pa vemo, da se Ljubljana duši tudi v lastnem prometu, zato i pa je treba rekonstruirati mestne ceste. | Projekt-nizke zgradbe je projektant 10-letnega j programa vse cest Ljubljane. Izkoriščamo jubi- | lejno izdajo Kronike zato, da informiramo Ljub- i Ijančane, kaj ta program v mestu samem pred- ; videva. I Karlovški most Projekt predvideva gradnjo novega mostu vzhodno od obstoječega. Karlovška oziroma Do- lenjska cesta se bo rekonstruirala od Janežičeve ; do Priveza, tu se bo obrnila na desno na novi objekt, ki bo premostil Gruberjevo obrežje in Gruberjev kanal na Ižansko cesto in na prestav- ; Ijeno ter poglobljeno železniško progOi ter se bo j pri Grlo vi cesti priklopila na obstoječo Dolenj- : sko cesto. Semaforizirani križišči sta predvideni : pri Cesti za gradom in pri Orlovi cesti. Privoz ] bo rekonstruiran do Prijateljeve, Cesta za gradom ' pa do Streliške ulice. Ižanska cesta, Gruberjevo nabrežje in Hradetskega cesta bodo povezane med seboj čez obstoječi novi most. Hradetskega ] cesta naj bi prečkala železniško progo v nadvozu, j Karlovška cesta je projektirana kot 4-pasovnica ; z obojestranskimi hodniki in kolesarskimi steza- j mi, Cesta za gradom kot dvopasovnica s kole- i sarji in hodniki ter Privoz kot dvopasovnica s hodniki za pešce. Skupna dolžina rekonstrukcij in novih gradenj je 1,9 km. Drenikova cesta Rekonstrukcija predvideva razširitev obstoječe Samove ceste od Titove do Parmove (štiripasov- nica), novo gradnjo odseka v podvozu pod želez- niško progo z iztekom na Drenikovo ulico ter re- konstrukcijo Drenikove ulice s semaforskim kri- žiščem na Celovški cesti. Ves potek predvideva štiripasovno cesto s kolesarskimi stezami in hod- niki za pešce v dolžini 1,4 km. '' Celovška cesta, I. etapa Predvideva se nova gradnja Celovške ceste na odseku od gostilne Zibert do Tacenske ceste. No- va trasa poteka zahodno od obstoječe ceste v ko- ridorju med zazidavo in hribom. Ta odsek je predviden kot 4-pasovnica s kolesarji, hodniki za pešce in zelenico med voziščem in kolesarsko stezo. Celotna dolžina je 1,45 km. Prešernova cesta Predvidena je gradnja dveh enosmernih cest, Prešernove za smer sever-jug in Levstikove v obratni smeri. Obe cesti bi imeli tri vozne paso- ve. Obstoječa Prešernova cesta se rekonstruira od Delavskega doma do semaforiziranega križi- šča s Puharjevo ulico in na Trgu MDB do go- stilne Lovec. Nova gradnja tripasovne ceste za promet proti jugu je predvidena od Delavskega doma do Subičeve po trasi opuščene železniške proge. Od Subičeve do Vrtače je treba rekon- struirati Levstikovo cesto. Od Vrtače do Tobačne tovarne je predvidena nova gradnja, ki ruši sta- novanjski objekt in 26 garaž. Semaforizirana kri- žišča so pri Delavskem domu, na trgu MDB ter Ljubljansko vozlišče na prečnih zvezah na Puharjevi, Subičevi in Er- javčevi. Cankarjeva cesta bo povezana z Jakopi- čevim sprehajališčem s podhodom za pešce pod obema cestama in železnico. Dolžina nove grad- nje in rekonstruiranih odsekov je 1,2 km. Celovška cesta, H. etapa (1976—1983) Projekt vsebuje razširitev obstoječe Celovške ceste med Djakovičevo cesto in gostilno Zibert. Predvideni so štirje vozni pasovi z vmesno zele- nico in zelenico med voziščem in kolesarsko ste- zo. Križišča so urejena z dodatnim pasom za leve zavij alce in semaforizirana. Dolžina rekonstruk- cije 2.15 km. Tržaška cesta Rekonstrukcija predvideva razširitev obstoječe Tržaške ceste od Trga MDB do priključka na obvoznico pri Dolgem mostu. Od Trga MDB do Gregorinove ulice je razširitev ceste na štiri ozi- roma variantno na 6 pasov, od Gregorinove dalje pa le na 4 vozne pasove. Obojestranko sta pred- videna hodnik za pešce in kolesarska steza, kri- žišča so urejena in semaforizirana, avtobusno postajališče je zunaj voznih pasov. Dolžina re- konstrukcije je 2,6 km. Celovška cesta, HI. etapa V tej etapi rekonstrukcije Celovške ceste je predvidena ureditev dveh križišč z Rusko in Tržno ulico. Obe križišči naj bi imeli pasove za leve zavij alce, urejene hodnike za pešce, kole- sarske steze ter avtobusne postaje zunaj voznih pasov. Jarška cesta Novo zgrajena Jarška cesta bi povezovala vzhodno od pokopališča obvoznico s Kajuhovo cesto. Priključek na obvoznico je zunaj nivojski, semaforsko križišče na Smartinski cesti pa naj bi omogočilo delitev prometnih tokov po Kaju- hovi in po Smartinski cesti. Jarška cesta je projektirana kot štiripasovnica brez hodnikov za pešce in kolesarske steze v dolžini ca. 1.6 km. J Linhartova cesta Projekt vsebuje razširitev obstoječe Linharto- ve ceste od Topniške do Plajšmanove, razširitev Flajšmanove do Smartinske in rekonstrukcijo Smartinske do križišča z Jarško oziroma Kaju- hovo cesto. Cesta bo štiripasovna s kolesarsko stezo in hodnikom za pešce. Križišče Linharto- va—Flajšmanova povezuje nadalje še Tomačev- sko in Žalsko cesto. Dolžina rekonstrukcije je 1,5 km, Njegoševa cesta Od križišča Topniška—Smartinska bi potekala štiripasovna Njegoševa cesta pod novim železni- škim objektom proti Masarykovi cesti, pri Bo- horičevi pa bi se usmerila po sedanji Njegoševi , cesti. Na prvem delu je predvidena razširitev na j račun zazidave ob zahodnem hodniku sedanje Smartinske ceste. Od Bohoričeve do Ilirske se širi Njegoševa cesta do linije stavb na zahodni strani, od Topniške do Ilirske je predvidena šti- ripasovnica zaradi ugodnejše navezave bolniškega j kompleksa na cestno omrežje. Od Ilirske dalje I je predvidena le dvopasovnica, ki bi kot taka ; onemogočila tranzitni promet. Dvopasovna cesta bi dalje potekala od Ilirske po Lipičevi čez Ljub- ljanico in deloma po Roški do Streliške ceste ter po Cesti za gradom na Dolenjsko cesto. Predvi- den je prehod za pešce v osi sedanje Zaloške ce^ ste. IDolžina rekonstrukcij je 1,8 km. Topniška cesta se razširi od Titove do Linhartove ceste na štiri pasove s kolesarskimi stezami in hodnikom za pešce. Dolžina rekonstrukcje je 1,2 km. Poljanska In Litijska cesta bosta preusmerili tranzitni promet iz dolenjske smeri na Kajuhovo in Jarško na mestno obvozno cesto. Od križišča za novo Njegoševo cesto do ni- vo j skega prehoda dolenjske železnice pri Glo- narjevi je predvidena rekonstrukcija obstoječe Poljanske ceste. Nova cesta bo potekala po preč- kanju železnice med športnim parkom in Gru- berjevim prekopom. Pri gostilni Novak se pri- ključi na obstoječo Litijsko cesto, ki je od križi- šča s Kajuhovo predvidena za rekonstrukcijo. Dolžina nove gradnje je 1,5 km. Zaloška cesta Predvidena je rekonstrukcija od nove Jenkove do Kajuhove s tem, da se razširi na jugu proti Ljubljanici. Od Kajuhove do odcepa za Fužine pri Studencu je zadržan potek Zaloške ceste. Skozi Studenec je cesta deviirana od obstoječe Zaloške ceste tako, da omogoča na njej zbiranje lokalnega prometa. Skozi Polje je potrebna re- konstrukcija in razširitev obstoječe ceste po kri- žišču na Vevče, pa se nova trasa usmeri ob in- dustrijskem tiru po podvozu pri Zalogu. Od Jen- kove do priključka na Vevče se predvideva štiripasovna cesta z zelenico, od tod dalje pa le dvopasovna cesta. Dolžina projektirane Zaloške ceste je 6,1 km, Masarykova in Jenkova cesta Projekt predvideva rekonstrukcijo Masaryko- ve od Miklošičeve do Smartinske, rekonstrukcijo Jenkove, novo gradnjo do Vodmatskega trga ter rekonstrukcijo Malenškove do priključka na Za- loško cesto, Masarykova cesta je obdelana v treh variantah glede na etapno graditev in morebitno rušenje objektov na odseku od Metelkove do Smartinske, Predvidena je štiripasovnica, d<)l- žina je 1,7 km. ..fi: . Vilharjeva cesta - ^ Predvideno je rekonstruirati vozišče, izdelati hodnike ter kolesarsko stezo od Topniške do nove avtobusne postaje. Ta ima dve lokaciji: eno ob Titovi cesti, drugo pa ob podaljšku obstoječega podhoda na železniški postaji. Dolžina rekon- strukcije je 1 km. Titova cesta • " -v" • Od Linhartove do obvoznice je predvidena re4 konstrukcija obstoječe Titove ceste. Profil predt videva 4 vozne pasove, stranski zelenici, stezi za kolesarje in hodnika za pešce. Semaforizirana križišča so pri križanjih s Topniško, Dimičevo, Tolstojevo, Tumerjevo in servisno cesto ob mestni obvoznici. Dolžina rekonstrukcije je 2,2 kilometra. LESNINA LJUBLJANA Trgovska in proizvodna organizacija Svojim številnim potrošnikom je LESNINA • predvsem znana kot trgovska delovna organiza- cija. Tako ima danes 85 poslovalnic s 132.000 kvadratnih metrov površine ter 8 predstavništev. Njene poslovne enote so v vseh večjih mestih do- movine, v tujini pa razpolaga tudi z nekaj last- nimi mešanimi podjetji. Od leta 1974, po združi- tvi z 9 manjšimi lesnopredelovalnimi organizaci- jami iz Slovenije, se svojim partnerjem pred- stavlja tudi kot proizvodna delovna organizacija. \ Spremljajoč širša družbena prizadevanja in po- j trebo za novimi kvalitetnejšimi oblikami pove- ; zevanja med lesno proizvodnjo in trgovino se je združila z 8 večjimi lesnimi predelovalci iz Slo- venije v sestavljeno organizacijo združenega dela, v »Unlles«. Delovno organizacijo LESNINE sestavlja da- nes 14 temeljnih organizacij, število njenih de- lavcev pa se je v preteklem letu podvojilo in je v LESNINI danes zaposlenih okrog 1.900 delav- cev. Prav tako se tudi razširja obseg uslug, ki jih LESNINA nudi — poleg trgovine z lesom, | lesnimi izdelki in pohištvom na veliko in na malo, oskrbovanja lesne industrije z repromate- rialom, opremljanja hotelov, šol, bolnišnic, upravnih stavb in drugih objektov ter prodaja nad 5.000 različnih artiklov v zvezi z lesno de- javnostjo. Obsega tudi proizvodnjo, za katero so Upravna stavba specializirane proizvodne organizacije v sestavi LESNINE (pohištvo za otroške sobe, ekskluzivno pohištvo, notranja oprema, proizvodnja po naro- čilu, lesena embalaža, inženiring za individualne stavbe, otroške vrtce, telovadnice itd.). Vse pro- izvodne organzacije združenega dela v sestavi LESNINE predvidevajo ali so pa že začele z re- konstrukcijo svojih proizvodnih kapacitet. Vse te temeljne organizacije so, čeprav manjše in specializirane, v prvi vrsti izrazito ekspanzivne delovne organizacije. LESNINA prav tako odpira nove prodajne prostore ali pa se pripravlja na gradnjo novih. Naglo širjenje dejavnosti in vedno širše trži- šče sta zahtevala nenehno strokovno usposablja- nje delavcev LESNINE. Tako ima na primer v trgovskih temeljnih organizacijah prek 10 «/o de- lavcev višjo ali pa visoko izobrazbo in celo % srednjo al pa strokovno šolsko kvalifikacijo. LESNINA nudi danes lastne projektivne uslu- ge, ki obsegajo tako planiranje posameznih novi- tet pri oblikovanju sodobnega pohištva do celot- nih projektov za opremljanje lekarn, šol, hote- lov, mehanografskih centrov in številnih drugih objektov za javno uporabo. LESNINA je danes zmožna ponuditi inženiring za investicijske in turistične gradnje. Med najnovejše uspehe pri opremljanju hotelov sodita opremljanje hotela »Croatia« v Cavtatu in hotela »Intercontinental« v Zagrebu, ki sta v vrsti najbolj ekskluzivnih hotelov pri nas. Lesninski strokovnjaki za notra- njo dekoracijo so opremili tudi vrsto hotelov na jadranski obali, ki so ponos jugoslovanskega turizma. To so »Astoria« v Opatiji, »Laterna« in »¦Kristal« v Poreču, »Adriatic« in hotelsko na- selje »Katoro^< v Umagu, »Borik« v Zadru, »Mi- ramar« in »Liberias« v Dubrovniku ter številni drugi. Dolga je tudi vrta fakultet, šol, vrtcev, inštitutov, bolnišnic, lekarn in drugih objektov, stanovanjskih in hotelskih naselij, ki jih je opre- mila LESNINA. Prek »Pristana«, ene izmed svojih temeljnih organizacij, nudi kompleten inženiring, od ure- ditve stanovanjskih zemljišč do končne montaže hiše aH pa celotnih stanovanjskih naselij. Svojo dejavnost je »Pristan« razširil tudi na projekti- ranje in postavljanje šol, telovadnic in podobnih montažnih objektov, katerih odlike so nizke cene, primernost za vsa podnebja ter estetski videz in funkcionalnost. Prek svojih posebnih temeljnih organizacij, specializiranih za izvoz in uvoz izdelkov in re- promaterialov lesne stroke, sodeluje s številnimi partnerji doma in v svetu. Ljubljana, Titova 51 leiefon n c 320241,312482 swyei Ob 30-letnici osvoboditve naše domovine čestitamo vsem delov- nim ljudem in poslovnim prijateljem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1, maj ! lak žica transformatorji elektromotorji telefonija kabli izoiirni prevodniki gospodinjski aparati svetila elektroinstalacijski material akustični aparati - oprema za gostinstvo, trgovine investicijski ingeneering TOZD — trgovina na debelo s sedežem na Ma- sarykovi 17 TOZD — trgovina na drobno s sedežem na Ma- sarykovi 17 TOZD — izdelava In prodaja modne konfekcije »Modna konfekcija« s sedežem na Ma- sarykovl 17 TOZD — izdelava in prodaja modnih pletenin »Lama« s sedežem na Masarykovi 17 TRGOVSKO IN PROIZVODNO PODJETJE LJUBLJANA, MASARYKOVA 17 Telex: YUVETEX 31179 Telefon: Centrala 312 366 Poslovalnice TOZD trgovine na drobno: Veletekstil, Čopova 12 Veletekstil, Mestni trg Veletekstil, Mestni trg Veletekstil, Mikloši- čeva 22 Veletekstil, Tržaška 37 Veletekstil, Gospo- svetska 1 Veletekstil, Celov- ška 99 Veletekstil, Tavčar- jeva 1 Veletekstil, Čopova — Mestno gledališče Veletekstil, Zalog Veletekstil, Črnomelj Veletekstil, Tržič Veletekstil, Celov- ška 179 Obrati proizvodnje: TOZD Modna konfekcija, Ljubljana Ulica prvoborcev 73 TOZD Lama, Ljubljana, Gosposka 4 ŽIVILSKI KOMBINAT ČESTITAMO VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM ZA MEDNARODNI PRAZNIK DELA 1. MAJ IN NASiM POSLOVNIM PRIJATELJEM OB 30-LETNICI OSVOBODITVE! Ob 30-letnici osvoboditve naše do- movine čestitamo vsem delovnim ljudem in jxislovnlm prijateljem za obletnico ustanovitve OF slovenske- ga naroda in za mednarodni praz- nik dela 1. maj! Našim potrošnikom in poslovnim partnerjem želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila! AiPSUl i nm URADNI UST SR mm\ii LJUBLJANA, VESELOVA 1) — Tel. 20 701 je izdal in založil naslednje knjige: Ustava SRS in SFRJ, dr, Jože Juhart, Lojze Ude in Dragica Wfedam-Lukié: Pravdni postopek, dr. Stojan Cigoj: Odškodninsko pravo Jugoslavije, France Sink: Pravni Izrazi, Stanovanjski predpisi IV, Zbirke predpisov o graditvi objektov, združevanju kmetov, varsitvu pri delu in o inšpekcijah, izvrševanju kazenskih sankcij, o geodetski službi, o zdravstvenem varstvu. Obrtni zakon. Sodišča združenega dela. Zakon o ljudski obrambi in Zakon o vojaški obveznosti, Statut skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda, za mednardni praznik dela 1. maj ter za 30-letnico osvoboditve naše domovine! S Zavarovalnica čestita za obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda in mednarodni praznik dela 1. maj Vsem delovnim kolektivom, poslovnim partnerjem in znancem pa želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE LJUBLJANSKI VELESEJEM Ob 30-letnici osvoboditve naše domovine čestitamo vsem delovnim ljudem in poslovnim prijateljem za obletnico ustanovitye OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! ORGANIZIRA POLEG STALNIH RAZ- STAV SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA Se SPECIALNE RAZSTAVE IN SEJME ZA POSAMEZNE STROKE GOSPODARST- VA REPUBLIŠKEGA, ZVEZNEGA ALI MEDNARODNEGA ZNAČAJA. VSE TO- ZADEVNE VEČJE PRIREDITVE SO VNE- SENE V MEDNARODNI KOLEDAR RAZ- STAV. V CASU, ko NI RAZSTAV, SO RAZSTAVNI OBJEKTI NA RAZPOLAGO TUDI ZA RAZNE KULTURNE, DRUŽAB- NE IN ŠPORTNE PRIREDITVE TER KONGRESE UPRAVA: LJUBLJANA, TITOVA C. 50 Telefon: 311 022 VSAKOLETNE KAZSTAVE IN PRIREDITVE NA GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU v LJUBLJANI MODNI SEJEM - JUTRO - ALPE-ADRIA - SETEX - LESNI SEJEM IN SALON PO- HIŠTVA IZMENOMA VSAKO DRUGO LETO - VINSKI SEJEM - HORTIKUL- TURA - SODOBNA ELEKTRONIKA - SKI EXPO ljubljanski urbanistični zavod Ljubljana. Vojkova ulica 57 — Tel. 346,161, 345 181 Področje dela zavoda: — proučuje, raziskuje, razvija in izpolnjuje metode in tehnike prostorskega planiranja In urbanističnega načrtovanja; — Izdeluje vse vrste dokumentacije s področja prostorsko planerske dejavnosti (regionalne prostorske plane za ožja območja in posebne namene ter urbanistične programe in načrte); — pripravlja kratko in srednjeročne načrte pro- storske ureditve mesta in naselij na podlagi družbenogospodarskih načrtov; — izdeluje vse vrste dokumentacije s področja urbanistično načrtovalne dejavnosti (vse dele zazidalnih načrtov); — pripravlja predloge smernic za izdelavo lo- kacijske dokumentacije in izdeluje lokacijsko dokumentacijo; — opravlja zakoličenje In geodetska dela v zve- zi z izdelavo lokacijske dokumentacije ter geodetsko komunalna dela pri dokumentaciji za realizacijo zazidalne zasnove; — posreduje družbenim, političnim in drugim pravnim osebam strokovno pomoč in pripo- ročila v urbanističnih zadevah; — opravlja svoje naloge samostojno ali pa orga- nizira izdelavo teh nalog, pri čemer sodeluje z vsemi pristojnimi dejavniki na republiškem, mestnem ali občinskem nivoju. Ljubljanski urbanistični zavod čestita za oblet- nico ustanovitve OF slovenskega naroda, za med- narodni praznik dela 1. maj In za 30-letnico os- voboditve naše domovine! ACROOBKOVA gradnje in melioracije n. sol. o. LJUBLJANA, SLOVENCEVA 93 Telefon 344 461 1. a) Graditev vsakovrstnih: — poslovnih objektov družbenega standar- da za trg, — industrijskih objektov, objektov živilsko- predelovalne industrije, objektov za pro- izvodnjo močnih krmil, hladilnic, silosov in skladišč, — kmetijskih gospodarskih objektov In kompletnih proizvodnih centrov. b) Izvajanje nizkih gradenj — cest s pripa- dajočimi cestnimi objekti, ureditev okolice, kanalizacij, vodovodov in drugih komunal- nih instalacij: 1. adaptacije obstoječih objektov, 2. opravljanje vseh potrebnih zemeljskih del za obnovo nasadov in melioracij na podlagi na- črtov, 3. pomoč pri določanju in organiziranju primer- nih kompleksov za skupno obnovo sadovnja- kov in vinogradov ter nudenje strokovne po- moči glede načina obnove in izbire primernih podlag in sort, 4. opravljanje geometrskih posnetkov zemljišč in Izdelovanje ustreznih načrtov za obnovo vinogradov in sadovnjakov, za opravljanje melioracij ter za gradnjo naprav za vodno preskrbo v vinogradih in sadovnjakih, 5. opravljanje prevoznih uslug In Izposojanje gradbene mehanizacije, 6. organizacija in izvedba inžiniring poslov v gradbeništvu, 7. organizacija in Izvedba del nizkih gradenj, opravljanje remontnih in servisnih uslug grad- bene mehanizacije in Izdelava rezervnih delov. Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! GEOLOŠKI ZAVOD UUBUANA mum, DimčEVA i6 GEOLOŠKA RAZISKOVANJA — geološke in geofizikalne karte — mineralne surovine — geomehanika, fundiranje nizkih in visokih zgradb — konsolidacija gradbenih tal ' — pitna, industrijska, termalna in mineralna voda VRTANJE — raziskovalno in eksploatacijsko — za sidranje — za konsolidacijo tal — pilotiranje pri fundiranju objektov RUDARSTVO — raziskave — masovno miniranje PROJEKTIRANJE IN KONSTRUKCIJE VRTALNIH STROJEV IN OPREME INVESTICIJSKA DELA V TUJINI ZASTOPANJE TUJIH FIRM Ob 30-letnici osvoboditve naše domovine čestitamo vsem delovnim ljudem in po- slovnim prijateljem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za medna- rodni praznik dela 1 maj! , p. o. KOMUNALNO PODJETJE Kanalizacija Ljubljana, Ambrožev trg 7 Telefon 315 533, 322 738 projektira, gradi in vzdržuje javno kanalizacijsko omrežje ter naprave Delovna skupnost »KANALIZACIJE« čestita vsem delovnim ljudem in poslovnim znancem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda, za praznik dela 1. maj ter za 30-letnico osvoboditve naše domovine Komunalno podjetje Ljubljana TOZD javna JR razsvetljava LJUBLJANA, POLJANSKI NASIP 42 Telefon: h. c. 321 598, kom. 321 571, dir. 312 936 — projektira, gradi in vzdržuje omrežja in naprave javne razsvetljave ulic, cest, avtocest, tunelov in naselij, — projektira, vzdržuje in izvaja semafori- zacijo križišč, — projektira, izdeluje, montira in vzdržuje svetlobne prometne znake in vse vrste svetlobnih reklamnih napisov, — izvaja občasne razsvetljave in osvetlit- ve javnih prostorov, fasad, spomenikov in drugih objektov. Zahtevajte informacije in ponudbe! Čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim poslovnim prijateljem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela_l. maj! ŽELEZNIŠKO GOSPODARSTVO GRADBENO PODUETUE LUUBLUANA LJUBLJANA, MEDVEDOVA CESTA 2 Tel. 313 044, 320 874 Dejavnosti podjetja: — opravlja vse vrste visokih in nizkih gradenj, — specializirano je za: remont prog, izdelavo žerjavnih prog, izdelavo industrijskih tirov, gradnjo objektov, ki služijo križanju cest in železnice v nivoju in zunaj nivoja; — opravlja vse vrste sanacijskih del na objektih po klasičnih metodah kot tudi z umetnimi masami; — proizvaja vse vrste drobljencev. Tudi naš kolektiv čestita za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda, za mednarodni praznik dela 1. maj ter za 30-letnico osvoboditve naše domovine! Združeno podjetje Liubliana z ORGANIZACIJAMI ZDRUŽENEGA DELA DELIKATESA Ljubljana DROGERIJA Ljubljana GOSTINSTVO Zagorje GOSTINSKO PODJETJE Domžale HOTEL RUDAR Trbovlje LOKA Škof j a Loka MAVRICA Ljubljana MESO Trbovlje NAPREDEK Domžale 1. JUNIJ Trbovlje ROZCA Jesenice TABOR Grosuplje VITAMINKA Trbovlje KOČNA Kamnik IPOZ Trbovlje MANUFAKTURA Ljubljana izreka čestitke ob velikih praznikih, ki jih slavijo delovni ljudje v letu 1975. ' ČESTITA VSEM DELOVNIM LJUDEM ZA NJIHOV PRAZNIK Veleblagovnica pri pošti, Ljubljana iN Blagovnica s stanovanjsko opremo Ljubljana Veleblagovnica Škofja Loka Konfekcija ELITA in SNEGULJCICA Ljubljana TRGOVSKO PODJETJE nama LJUBLJANA — za družino, — za dom, — za gospodinjstvo, — za šport in oddih VSE BLAGO V ENI HISI Veleblagovnica in prodajalna ZARJA Slovenj Gradec Veleblagovnica Velenje Veleblagovnica Kočevje izvoz-uvoz LJUBLJANA, Titova 25 Delovna skupnost KEMIJA IMPEX želi ob prvomajskih praznikih vsem delovnim ljudem in sodelavcem na- še domovine novih uspehov pri gradnji naše socialistične samo- upravne skupnosti. ZIVEL 1. MAJ, MEDNARODNI PRAZNIK DELA! OBVESTILO Največje ljubljansko slaščičarsko podjetje je ob svoji 20-letnici odprlo v Čopovi ulici v Ljubljani svojo največjo in najmodernejšo in specializirano novo SLAŠČIČARNO s kavarno, oddelkom slaščic, snak barom, bistro- jem in teraso z bogato izbiro vseh mogočih spe- cialitet', ki je namenjena širši javnosti izbrane- ga okusa. Slaščičarna KONDITOR nudi potrošnikom v svojih poslovalnicah v Ljubljani najkvalitetnej- še pecivo, torte, kekse in daleč naokrog znane kroie. Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj ! Vsem delovnim kolektivom, poslovnim partner- jem in znancem pa želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila. ¦ ¦¦1 ¦h il CENTROMERKUR LJUBLJANA čestita za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda, za mednarodni praznik dela 1. maj ter za 30-letnico osvoboditve naše domovine. Priporoča se za obisk v svojih poslovalnicah posebno v Veleblagovnicah Centromerkur v Ljubljani in . Litiji. 4966 KOVINSKO PODJETJE LJUBLJANA, KAMNIŠKA 41 Telefon: 310 866 izdeluje po lastnih in tujih projektih: — jeklene nosilne konstrukcije v visokih gradnjah, — žerjave in žer javne proge, — jeklene cestne mostove, — vrata, okna in predelne montažne stene v posebni secco izvedbi, — balkonske in stopniščne ograje, — regale za skladišča, — ventilacije, žaluzije in druge klju- čavničarske izdelke. Vsem poslovnim prijateljem in znancem in vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj. Komunalno podietje VIČ LJUBLJANA - Tomažičeva c. 10 Uprava, tehnični sektor, sektor za urejanje in oddajo stavbnih zemljišč Ljubljana, To- mažičeva cesta 10, tel. h. c. 61 279, 61 286, 61 188, direktor 61 780 betonama in samski dom Ljubljana, Viška cesta 58, tel. 61 328, — gradi in vzdržuje ceste; — gradi mostove, kanalizacijo, druge ob- jekte; — komunalno ureja zemljišča; — opravlja strojne storitve po konkurenč- nih cenah;; — izdeluje in prodaja betonske izdelke; — daje strokovno-tehnične informacije. Čestitamo vsem delovnim kolektivom in našim pnjslovnim prijateljem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! volan ljubljana KERSNIKOVA ULICA 6 čestita ZA OBLETNICO OF SLOVENSKEGA NARODA in ZA MEDNARODNI PRAZNIK DELA 1. maj TER ZA 30-LETNICO OSVOBODITVE NASE DOMOVINE! Vsem voznikom motornih vozil pa želimo v majskih praznikih srečno vožnjo. POSLOVNO ZDRUŽENJE ZA INDU- STRIJSKO GRADNJO BUILDING IN- DUSTRIAL ASSOCIATION TRG VII. KONGRESA ZKJ 1. 61001 LJUBLJANA Izvaja vse vrste gradenj doma in v \ tujini i Vodi inženiring stanovanjskih sosesk in drugih objektov Izgradnja in celotna priprava za vele- blagovnice, blagovnice, skladišča, ho- telska naselja, športne objekte, tovar- niške objekte, šole itd. Prodaja stanovanj Renomirana podjetja v našem združe- nju zagotavljajo celovitost, konkurenč- \ iwst j® soMdoflst.^.^____.„ _____, Tudi naš kolektiv čestita za obletnico usta- novitve OF slovenskega naroda, za medna- rodni praznik dela 1. maj ter za 30-letm- co osvoboditve naše domovine! UVOZ-IZVOZ LJUBLJANA Beethovnova 12 telefon 24 375 Specializirana izvozno-uvozna organizacija z dolgoletnimi izkušnjami in dobrimi poslovnimi zvezami doma in v tujini nudi svoje usluge v izvozu in uvozu blaga, organiziranju kooperacij in drugih poslih v mednarodni trgovini. Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda In za mednarodni praznik dela 1. maj! Zaloška cesta 54 Telefon: h. c. 41162. direktor 41728 izdeluje tekstilna in usnjarska pomožna sredstva, sintetična lepila, detergente, sredstva za hlajenje v ko- vinski industriji ter proizvode na bazi etilenoksida. Imamo lasten servis za uvajanje naših izdelkov pri odjemalcih. Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE S SVOJIMI POSLOVNIMI ENOTAMI: PROJEKTIVNI BI- RO — CENTRALNI OBRATI — STRANSKI OBRATI — BETONARNA — SEPARACIJA SAVA — LESNI OBRAT, SPREJEMA IN IZVRŠUJE VSE VRSTE GRADBENIH OB- JEKTOV IN DEL. IZDELUJE KOMPLETNO PROJEKTNO DOKUMENTACIJO. GRADI STANOVANJA IN POSLOV- NE PROSTORE ZA TRG. ZA VSA EVENTUALNA NAROČILA SE TOPLO PRIPOROČA. VSEM POSLOVNIM PARTNERJEM IN VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM PO SLOVENIJI CESTITA ZA PRAZNIK DELA 1. MAJ IN ŽELI PRIJETNO PRAZNOVANJE ZAVOD Centralna lekarna Ljubljana s svojimi delovnimi enotami čestita za obletnico ustanovitve OF sloven- skega naroda, za praznik dela 1. maj ter za 30-letnico osvoboditve naše domovine! 317 591 LJUBLJANA, Poljanski nasip 4—6 Čestitamo vsem delovnim kolektivom in našim poslovnim prijateljem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela — 1. maj LJUBLJANA, DRAGA 41 Podjetje za izdelavo in popravilo kmetij^^ ske in gozdarske mehanizacije Telefon gl. dir.: 57 05'2, h. c: 55 366 Telex: 31-271, p. p. 7/1 61001 Telegram: Agrostroj Ljubljana, Ljubljana Iconstruira, projektira in izdeluje najsodobnejše naprave za namakanje z umetnim dežjem v stabilnih, polstabilnih in premičnih sistemih. Opravlja servis kmetijske in gozdarske mehani- zacije ter avtomobilov Skoda, Simca, Saab, Land Rower in Zaporožec. Izdeluje epoxy smole in kite, odporne proti kislinam in alkalijam za uporabo v elektro, strojni, gradbeni in živilski industriji. Čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim poslovnim prijateljem za obletnico ustanovitve' OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj. Vsem delovnim- kolektivom poslovim partner- jem in znancem pa želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila, voznikom motornih vozil pa srečno vožnjo! HOJA predelava lesa 6:000 Ljubljana Langusova 8 Jugoslavija Telefon 62695, 62671 Telex 31150 Yu Hoja TOZD »GALANTERIJA« Podpeč, tel. 74 801 ' . • izdeluje lesno galanterijo — obešal- nike, TOZD »POHIŠTVO«, Polhov Gradec, tel, 75 701 izdeluje notranjo opremo: hotelsko opremo po naročilu in sestavljivo po- hištvo — Sistem ABC, TOZD »STAVBNO MIZARSTVO«, Ljub- ljana, Koprska ul, tel. 61 571 izdeluje okna in vrata. TOZD »TESARSTVO« Ljubljana, Ižanska cesta 18, tel. 23 360 izdeluje po naročilu tesarske izdelke, lepljene strešne nosilce za vse razpone do 100 m ter montažne objekte. TOZD »2AGA, ŠKOFLJICA«, tel. 762 75 TOZD 2AGA »ROB NA DOLENJSKEM«, , i, tel. 781 027 • izdeluje: žagan les iglavcev in listav- cev. Iz naravnih čebeljih pridelkov medu, fermentiranega cvetnega prahu, matičnega mlečka in propolisa izdeluje MEDEX preparate, ki ohranjajo vašo vitalnost, svežino in delovni polet. Poleg medu vam priporočamo: MELBROSIN — MELBROSIN SUPER — MELBROSIN SUPER D (za diabetike) — MELBROSIN SUPER A-140 z dodatkom E vitamina — POLLJUVEN — MELBROSIA p. 1. d. Obrambno sposobnost vašega organizma pa povečuje MELBROSIN PROPOLIS Obrtno montažno podjetje ODIOCA SlIKOPLASTIKA LJUBLJANA — POLJE Telefon 48 102 Ob 30-letnici osvoboditve čestitamo vsem ljudem in poslovnim prijateljem za ob- letnico ustanovitve OF in za praznik dela. INDUSTRIJA NARAVNEGA IN UMETNEGA KAMNA - LJUBLJANA Telefon 43 480 Nudimo izdelke iz marmorja, teraco plošče, iz- delke iz betona in umetnega kamna, pesek za teraco in dolomltni pesek za malte. proizvodnja, trgovina, servis, n. sol. o. TOZD CONIMEX zunanja in notranja trgovina, o. sub. o. LJUBLJANA BEETHOVNOVA 11/V ZASTOPSTVA IZVOZ — UVOZ Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! Vseim delovnim kolektivom, poslovnim partner- jem in znancem pa Želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila. INDUSTRIJSKI BIRO podjetje za izgradnjo industrijskih objektov LJUBLJANA, Parmova 33, telefon 317 745 prevzema in izvaja inženiringe za gradnjo in rekonstrukcijo industrijskih objektov, izdeluje vsakovrstne projekte in ekonomske elaborate Oblaganje sten in podov s keramičnimi, keramitni- mi, klinker ploščicami in mozaikom — pečarska, sobosllkarska in pleskarska dela — oblaganje s ta- petami, polaganje tlakov iz plastičnih mas in iglanlh preprog. Čestitamo vsem delovnim ljudem m poslovnim prijateljem za mednarodni praznik dela 1. maj in za 30-letnico osvoboditve naše domovine Ju- goslavije! LJUBLJANA, MASARYKOVA 4 Telefon: 324 361, 324 364, 314 730 Telex: 31577 YU KRIM 1945 - 1975 papirografika p. o. TRGOVINA NA VELIKO, IZVOZ — UVOZ. ZASTOPSTVA TUJIH FIRM LJUBLJANA, MOSE PUADEJEVA 5./V Predmet poslovanja našega podjetja je prodaja papirja, kartona, lepenke, grafičnega materiala, strojev in opreme domačih in inozemskih dobaviteljev ter za.stopanje Inozemskih firm. I5a potrebe tiskarn: BIRKNER + KANDLBINDER BLEICHEREI UHINGEN AG, KOLOMAN HANDLER, HARTMANN INTERNATIONAL, IVO AG — KISSEL + WOLF, PRESTO FRANCE, TIFLEX. Za potrebe papirnic: MEYAHALL CHEMICAL AG FEZ AUSTROFELT, F. OBERDORFER OZD LJUBLJANA, Trubarjeva cesta 29 Telefon 316 441, 320 051 — p. p. 478 Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! Vsem delovnim kolektivom, poslovnim partner- jem in znancem pa želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila. Priporočamo nakup v svojih poslovalnicah: BOUTIQUE, Miklošičeva 5, tel. 315 351 nudi artikle visoke mode za ženske in moške BOUTIQUE, Pasaža Ljubljanske banke, tel. 22 286 je specializirana trgovina za otroško konfek- cijo in najsodobnejšo otroško obutev KOTEKS TOBUS, trgovina na Mesarski 4 nudi usnjeno konfekcijo, obutev in drugo. usnjeno galanterijo po zelo ugodnih cenah BOUTIQUE, Koper, Hotel Triglav, tel. 22 786 vam nudi usnjeno in tekstilno konfekcijo arbo tovarna kemičnih izdelkov ljubljana-polje. čestita za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda, za mednarodni praznik dela 1. maj ter za 30-letnico osvoboditve naše domovine ENGINEERING PROJEKTIRANJE MONTA2A IN VZDRŽEVANJE DVIGAL TER TRANSPORTNIH NAPRAV Ljubljana p. o. LJUBLJANA, KARLOVSKA 19 čestita za obletnico Osvobodilne fronte slovenskega naroda in za praznik dela 1. maj Elektroobnova LJUBLJANA-POLJE Telefon 48 063 opravlja vse vrste elektroinstalacij na novih gradnjah In adaptacijah stanovanjskih in industrijskih objektov. Cestita vsem delovnim ljudem in svojim poslovnim prijateljem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda, za mednarodni praznik dela 1. maj in »Obletnico osvoboditve naše domovine ! Vsem delovnim kolektivom, poslovnim partnerjem in znancem pa želimo v majskih praznikih mnogo razvedrila. TRGOVSKO POEWETJE KURIVOPRODAJA Ljubljana, Čopova 14 vam nudi vse vrste trdih goriv (premog, drva in žamanje) ter gradbeni material, opečne Izdelke, kritino, cement. Izolacijski material, stavbno pohištvo, keramične ploščice in druge lesne in gozdne asortlmente. Informacije: tel. 313 259, 311 313. Delovni kolektiv Kurlvoprodaje čestita poslovnim partnerjem in vsem delovnim ljudem za mednarodni praznik dela 1. maj in za 30. obletnico osvoboditve naše domovine! Ob 30-letnici osvoboditve naše domovine čestitamo vsem delovnim ljudem in poslovnim prijateljem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in prazniku dela 1. maj! • Projektiramo m izvajamo elektroinstalacij e ja- kega in šibkega toka ter napeljavo strelovodov LJUBLJANA, Rožna dolina, C. VI, št. 36 Telefon 61441 direlitor 61622 OBRAT NA BORŠTNIKOVEM TRGU 1 Telefon 20 704 Čestitamo vsem delovnim kolektivom in našim poslovnim prijateljem za obletnico ustano- vitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj. ŠTAMPILJKE za urade, trgovine in obrti izdeluje in dobavlja solidno in po zmernih cenah podjetje Nasi. Marija Blejec, telefon doma 44 637. Ljubljana, Nazorjeva ulica 3 Delavnica: Resljeva cesta 6, telefon 323 238 Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj. INDUSTRIJA NARAVNIH IN UMETNIH CREV IMPORT p. o. EXPORT 61000 LJUBLJANA, Poljanska cesta 95 Nakup, predelava in prodaja surovin ter goto- vih izdelkov iz domačega in Inozemskega trži- šča tj. vseh vrst naravnih črev, tehničnega loja, aditivov, pomožnega materiala ter umetnih ovo- jev, folij ipd. s konfekclonlranjem za mesno in- dustrijo, gostinstvo in gospodinjstvo. Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj Savske elektrarne Ljubljana Hajdrihova ulica 2 Telefoii 62 967 Tudi naš kolektiv čestita za obletni- co ustanovitve OF slovenskega na- roda in za mednarodni praznik dela 1. maj ter za 30-letnico' osvoboditve naše domovine! Poslovno združenje slovenske papirne Industrije Papirles LJUBLJANA, Titova cesta 13,11 Telefon: 23 514, 21 513 Telex: 31-134 YU paples Tudi naši kolektivi se pridružujejo čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda za mednarodni praznik dela 1. maj ter za 30-letnico osvoboditve naše domovine! T E Z M E R SERVIS ZA POPRAVILO TEHTNIC, TEZNIH in MERILNIH NAPRAV LJUBLJANA, GORNJI TRG 44 Telefon 20 844, 23 453, 25 090 In obrat v Izoli telefon 71 322 čestita za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj. Vsem 'delovnim kolektivom, poslovnim . partner- jem in znancem pa želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila. Priporočamo se še naprej za izkazano zaupanje pri naših storitvenih uslugah. združena gradbena podjetja LJUBLJANA — Dvoržakova 5 telefon 315 544 Združuje gradbena podjetja; GIP INGRAD GIP OBNOVA SGP PIONIR SGP PROJEKT SGP SAVA GP STAVBAR GP TEHNIKA Celje Ljubljana Novo mesto Kranj Jesenice Maribor LJubljana GIPOSS gradi: stanovanjska naselja, jav- ne zgradbe, turistične objekte, industrijske objekte, objekte nizkih gradenj. Ob 30-letnici osvoboditve naše do- movine čestitamo vsem delovnim ko- lektivom in našim pos'lovnim prija- teljem za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarod- ni praznik dela 1. maj. Ob 30-letnici osvoboditve naše domovine čestitamo vsem delovnim ljudem, vsem gospodarskim organizacijam in poslovnim prijateljem za obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! Istočasno pa se priporočamo za nadaljnje sodelovanje na gospodarskem in tehničnem področju, obenem pa želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila. ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO LJUBLJANA, AŠKERČEVA 12 Vas vahi, da vstopite kot član v društvo Člani društva brezplačno prejemajo osrednje društveno glasilo »Zgodovinski časopis«, imajo popust pri nabavi knjig iz društvene zaloge in lahko sodelujejo pri strokovnem delu društva (zborovanja, predavanja, strokovne ekskurzije in podobno). Članarina za leto 1974 znaša 90 dinarjev (oba zvezka »Zgodovinskega časopisa« bosta izšla spomladi 1975), v letu 1975 pa bo članarina predvidoma znašala 120 dinarjev (oba zvezka glasila bosta izšla v drugi polovici letošnjega leta). Za študente je članarina polovična. Trenutno ima društvo na zalogi še vse letnike »Zgodovinskega časopisa« po naslednjih cenah: 1947 — 80 din, 1948-49 — 20 din, 1950 — 30 din, 1951 — 60 din, 1952-53 — 60 din, 1954 — 40 din, 1955 — 30 din, 1956-57 — 40 din, 1958-59 — 40 din, 1960 — 30 din, 1961 — 40 din, 1962 — 50 din, 1963 — 80 din, 1964 — 40 din, 1965-66 — 80 din, 1967 — 30 din, 1968 št. 1-2 — 30 din, št. 3-4 — 30 din, 1969 št. 1-2 — 30 din, št. 3-4 — 30 din, 1970 št. 1-2 — 40 din, št. 3-4 — 30 din, 1971 št. 1-2 — 30 din, št. 3-4 — 30 din, 1972 št. 1-2 — 30 din, št. 3-4 — 40 din, 1973 št. 1-2 — 40 din, št. 3-4 — 40 din. KoUkor bi posamezne številke pošle, obstaja možnost ponatisa. Društvo ima po razprodaj ni ceni na zalogi tudi nekatere letnike »Mitteilun- gen des Musealvereins für Krain«, »Izvestij Muzejskega društva za Kranjsko« in »Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo«, poleg tega še kazali za publi- kacije Muzejskega društva in za prvih petindvajset letnikov »Zgodovinskega časopisa« ter nekatere druge publikacije. Celoten komplet »Zgodovinskega časopisa« (I.—XXVII.) stane le 1000 di- narjev. Za naročila, večja od 200 dinarjev, je možno obročno odplačevanje. Člani Zgodovinskega društva s poravnanimi tekočimi društvenimi obveznostmi imajo 25 odstotni popust, študentje 50 odstotni popust, za naročila iz tujine pa je 20 odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. Naročila pošljite na naslov društva, vplačila s položnico pa na društveni žiro račun št. 50101-678-49040. : DOLENJSKI ČEBELNJAK SIMONCIC PAPIRNA GALANTERIJA Ljubljana Razpotna 4 Telefon 25 091 i KOLEDARJI - OGLEDNI KARTONI - PROSPEKTI - RAZGLEDNICE - ETIKETE