309
Narodopisna drobtinica.
Nekoliko o laski kulturi pri Rezjanih.
Prvi sad laske kulture je „dutrena" (doctrina, to je, krščanski nauk) in v „dutreni" na prvem mestu je križ delati po latinsko; ta pa se v ustih Eezjana tako glasi: „Nomine patreš, et vilju, e šperto i santo, amen." Očenaš latinski je pa tak: „Pater nošter, kve san cole! Santevicetor naman tua; venja renja tua; fiata voluntaš tua šikudan tera; pane nostra šikudjana bi-zodja; dibita noštra devitiirboš noštriš; an dukas ten-tacionis; a mala; amen."
Molitev za mrtve: ,,Profundis klamja jate domine, žezda voce meje; trantavi itandente i voce pekacjonis mejiš itd." Sv. angelju varhu se Rezjani tako priporočajo: „Andjele deje, kustoda da meje, komise de odje, lumine, sarve, rege, guverna; amen."
Ako Rezjana vprašaš: ali razume, kaj de; ti odgovori: ,,Ce ne razumem jaz, razume da ga Bog." Ce je pa taka, pa nasvetujem prav lahak pripomoček, da se celo sveto mašo vse to moli, kar duhoven moli pri maši, in kdor ima čas, še vsaki dan brevir lahko opravi, kakor duhoven ali menih v kloštru, če prav nobene črke ne pozna. Iz otročjih let se vem spomniti, da smo otroci rekli: „govorimo no enmalo po nemški ali pa po laški; in jeli smo žlobodrati, da nas nobeden ni razumel ne Nemec ne Lah, mi sami sebe pa tudi ne. Ce je taka, da je dosti, da Bog razume, naj bi pa človek rajši žlobodral, toda tako, da prvi žlobuder in prvi glas, ki ga človek izusti, če se mu le jezik premakne, naj bi veljal za prvo besedo, ki v masnih bukvah stoji ; drugi pa za drugo in tako naprej do konca. Brevir bi se ravno tako lahko opravil; Bog že ve, koliko zlogov žlobudranja gre na vsako besedo v masnih bukvah in v brevirji. Kolikokrat so otroci tepeni in lasani, ker jim „dutrena" v glavo ne gre, in s to „dutreno" velikokrat otrokom ves drugi krščanski nauk pristudijo. Glejte, to je sad „dutrene" in laške kulture pri Rezjanih. Tej napaki bi se pač lahko v okom prišlo, bo eden in drugi rekel; duhovni naj bi le rekli, da se Rezjanom latinski moliti ni treba učiti. Res je to; al duhovni tega ne dejo; duhovne dobivajo Rezjani Lahe, mnogi Lahi pa mislijo , da je samo v latinščini in la-Ščini izveličanje.
Ta napaka je že tudi stara, zatoraj Lahom in Rezjanom sveta, čeravno je velika presoja. Nobena naredba pa ni zato sveteja in boljša, če je še tako stara, če ni že dobra sama po sebi. Ker so menda Lahi mislili, da je v latinščini več izveličanja kot v slovenščini, zato so Slovencem slovenski obred vzeli in latinskega vrinili; samo nektere škofije so se tega posiljenja, te presoje obvarovale, ker so vedile, da imajo dosti stare in toraj tudi dosti svete obrede in dosti sveti jezik, v kterem so se obredi opravljali. Rezjanom bi se moglo o tej napaki samo po  škofovi  besedi  pomagati.
Rezjani imajo tudi šolo , toda na laški podlagi in sad te šole je, da se nauče laški brati, nekteri še laški pisati, laški govoriti se pa nobeden ne izuči, kakQr se na slovenski zemlji v šolah na kmetih nobeden nemškega izučil še ni. Sad šolski je tudi, da morejo Rezjani pri Božji službi latinski in laški peti, kar spet nobeden ne razume, kakor samo tisti, ki so se s poniževanjem po Laškem za silo laškega izučili; samo le-ti
polovico petja razumejo. Mar naj bi Rezjani v cerkvi slovenske pesmi peli; slovenske pesmi bi vendar vsaki Eezjan lahko razumel, če prav tu in tam kake besede ne, laškega petja ne razumejo prav nič.                 ^^
310