Posameml Izvod 80 grošev, mesečna na ročnina 1 šiling. GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Jugoslavija ima vso pravico zahtevati priključitev Slovenske Koroške, in to ne samo na podlagi nacionalnih načol in stoletne težnje slovenskega naroda za enotnostjo, ampak tudi v imenu žrtev, ki so jih dali Slovenci v boju proti napadalnosti, in žrtev, ki so jih dali na-rodi Jugoslavije v pretekli vojni. Veleposlanik Marko Ristič letnik III. CELOVEC, V SOBOTO 22. V. 1948 ŠTEV. 32 (125) repak odgovor na izzivalna vprašanja Dne 16. t. m. sta bila pozvana elana občinskega odbora Osvobodilne fronte v Železni Kapli tov. Franc Prašnik in Joško Urban na FSS, kjer sta jim stavila tujca, ki sta se izdajala za ameriška poročevalca, razna vprašanja. Vsebina vprašanj in odgovorov je bila naslednja: Vprašanje: Kakor veste, se zastopniki zunanjih ministrov v Londonu niso mogli sporazumeti glede spornega ozemlja Slovenske Koroške. Kako gledate na problem, če bi Sovjetska zveza popustila in se odrekla podpiranju jugoslovanski ti zahtev? Odgovor: Zahteve dr. Beblerja so zahteve koroških Slovencev. Nnšoga stališča ne bomo spremenili, dokler ne bomo priključeni k Ljudski ropublikl Sloveniji. Ramo ob rami smo ge z jugoslovanskimi brati borili z orožjem v roki proti velonemškemu nasilju. Najboljši sinovi in hčere slovenskega ljudstva na Koroškem so dali svojo zadnjo kapljo krvi za osvoboditev svojega naroda. Predobro se zavedamo vsega gorja in nasilja, kateremu jo bilo izpostavljeno naše ljudstvo. Stalno so nam pred očmi žrtve, ki jih jo doprineslo slovensko ljudstvo na Koroškem. Zato mirne vesti lahko povemo vsemu svetu, da so suše zahtevo upravičene. Vprašanje: Ali se v slučaju, da se velesilo zedinijo glede Koroške in dobijo koroški Slovenci svojo lastno avtonomijo in svojo vlado, ki bi razpolagala z davki, ne pa z lastno vojaščino, odrečete svojemu sedanjemu stališču? Odgovor: Iz dobe zadnjih desetletij imamo koroški Slovenci bogate izkušnje. Avstrijska vlada je koroškim Slovencem že marsikaj obetali), nikdar pa ni izpolnila svojih obljub. Pač pa je stopnjevala germanizacijo na vseh področjih. Koroški Slovenci smo prepričani, da bi avtonomija ostala samo prazna fraza, medtem pa bi se nadaljevalo ponemčevanje in zatiranje slovenskega življa. Vprašanje: Koliko ljudi pa mislite, da je za priključitev k Jugoslaviji? Odgovor: Razen priseljencev, ki so prišli od drugod in uživali vso podporo avstrijsko vlade ter si kopičili premoženje na račun slovenskegn prebivalstva, je večina kmetov, najemnikov in delavcev za priključitev k FLRJ. Mnogo Slovencev so v bojazni za svoj zaslužek *n življenjski obstoj ne upa javno izraziti svojega mišljenja, ker so gospodarsko odvisni od tujih veleposestnikov, podjetnikov in drugih germanlzatorjev, ki jih strahujejo z odvzemom najete ženi. •je, odpustitvijo iz službe in s ponovno Izselitvijo. Mnogo slučajev ustrahovanja bi lahko navedli tudi Iz najnovejše dobe. Vprašanje: Plebiscit leta 1920. je vendar pokazal, da je večina prebivalstva za to, da ostane Koroška pri Avstriji. Ste vi drugega mnenja? Odgovor: V Železni Kapli in okolici je večina glasovala za priključitev k Jugoslaviji. Za Avstrijo so bili predvsem tuji priseljenci iz nemških krajev. Poleg tega je veleuemški Heimatdienst potvarjal glasovanje. Plebiscita so se udeležili ljudje, ki niso imeli glasovalno Pravice, ker so že desetletja živeli iz-veu Koroške. Za primer navajamo na Marijo Tazoll iz Dunaja in Rautaza iz "•'jvurske. Nekateri so glasovali po tri *li štirikrat. To lahko dokažemo črno Bil belem. Zato koroški Slovenci take-plebiscita ne moremo priznavati. Vprašanje: Kaj pravite k temu: Ali je koroški deželni glavar Wedenig res Slovenec? Odgovor: Gospod Wedenig je slovenskega rodu, a se je odpovedal svoji nacionalni zavesti. Sedaj pa pod pretvezo, da je Slovenoc, grozi narodno zavednim Slovencem in nas žigosa za iredentiste, ker terjamo enake pravice, kakor jih ima avstrijski narod. Pripominjamo, da je več takih, ki so slovenskega porekla, a so šT> udinili avstrijskim oblastem tor sistematično nastopajo proti slovenskemu ljudstvu, ga izkoriščajo, sramotijo slovensko besedo, sabotirajo slovenski pouk v šoli, vsiljujejo nemško literaturo in grozijo zavednim Slovencem. Vprašanje: Kaj bo v slučaju priključitve k Jugoslaviji z ljudmi, ki ne želijo priključitve? Odogovor: Tisti, ki so danes proti Jugoslaviji, so bili večinoma navdušeni nacisti. Po zlomu Hitlerjevega režima pa se zopet trkajo na prša, da so »Heirnat-treue«, čeprav komaj čakajo, kdaj bodo spet lahko vpili po anšlusu k veliko-nemškemu rajhu. Ko bo Slovenska Ko- J. V. STALIN: Po medsebojni izmenjavi not med vladama ZDA in Sovjetske zveze je objavil kandidat tretje stranke za volitve predsednika ZDA Henry Wallace v tisku odprto pismo predsedniku ministrskega sveta ZSSR generalisimu Stalinu, v katerem je rečeno, da sta izjava veleposlanika ZDA Smitha in odgovor zunanjega ministra Sovjetske zveze Molotova velika nada za vse tiste, ki verujejo, da je mir možen, in da pomeniti) hud udarec za propagatorje, ki si prizadevajo dokazati, da ti dve deželi ne moreta živeti v miru na istem svetu. »Obe pismi,« poudarja Wallace, -govorita o tistem, kar smo mi že zdavnaj trdili, da se lahko sodelovanje iz vojnih časov med dvema velikima državama obnovi in okrepi tudi v mirnem času. Izmenjava not, ki je odprla vrata pogajanjem, morajo slediti odkrita, javnosti neprikrita pogajanja med predstavniki ZDA in Sovjetske zveze.« V svojem odgovoru pravi geueralisim Stalin, da je to pismo najvažnejši politični dokument zadnjega časa, ki je v stanu prispevati k utrditvi miru, ureditvi mednarodnega sodelovanja in zavarovanja demokracije. Med drugim ugotavlja: »Odprto pismo Wallace-a ne pomeni neko prazno deklaracijo, ki samo izraža željo po izboljšanju mednarodnega jioložaja in po mirnem razčiščen ju nesoglasij med ZSSR in ZDA. Veliki pomen odprtega pisma je v tem, da gre dalje, da napravi resen korak naprej k utrditvi miru in da predlaga konkreten program za mirno razeišče-nje nesoglasij med ZSSR in ZDA. Ne moremo reči, da obsega odprto pismo Wallace-a brez izjeme vsa sporna vprašanja. Tudi ne moremo trditi, da v odprtem pismu ni formulacij in komentarjev, ki jih ne bi bilo treba popravljati, vendar pa to sedaj ni največjega pomena. Največji pomen Wallnce-ovega pisma je v tem, da je predlagal konkreten program za mirno poravnavo vseh nesoglasij in da stavi v glavnih vprašanjih diferenc med ZSSR in ZDA nove predloge.« Nato omenja geueralisim Stalin načrt Henryja Wallace-a, ki naj bi izboljšal medsebojne odnose med ZSSR in ZDA. raška priključena k Jugoslaviji, pa bodo hoteli biti najboljši Slovenci, Vprašanje: Ali ste tudi za priključitev k Jugoslaviji, če bi se tja povrnil kralj Peter? Odgovor: Na to vprašanje je odgovor nepotreben, ker vemo, da do tega ne bo prišlo. Jugoslovanski narodi se v Štiriletni narodnoosvobodilni borbi osvobodili vse svoje ozemlje in tudi vse slovensko ozemlje, ki danes še ni združeno v skupni državi. Jugoslovanski narodi smatrajo ljudsko oblast za največjo pridobitev narodnoosvobodilne borbe. Kakor so se znali boriti za vspostavitev ljudsko oblasti, tako jo bodo znali tudi čuvati in braniti. Vprašanje: Ali si želite priključitev k Jugoslaviji vsled tega, ker vlada tam sedanji režim? Odgovor: Mi smo Slovenci in hočemo k svoji državi! Čeprav pa smo koroški Slovenci trenutno še ločeni od svoje matične države, s ponosom gledamo na obnovo In izgradnjo nove Jugoslavije, ki z velikim poletom obnavlja svojo dr- Ta načrt obsega naslednje točke: ZDA in Sovjetska zveza morata takoj storiti ukrepe, da se napravi konec hladni vojni. Med te ukrepe spada nujna in odločna dejavnost, da se dosežejo sledeči cilji: Splošno zmanjšanje oborožitve in postavitev izven zakona vseh sredstev za množično uničevanje. Prepoved slehernega izvoza orožja Iz katere koli v katero koli deželo. Upostavitev neomejene trgovine med obema deželama, izvzemši vojne potrebščine. Svobodno gibanje državljanov, zastopnikov znanosti in dopisnikov listov med obema deželama in v okviru njunih meja. Obnova svobodne izmenjave znanstvenega obveščanja in gradiva med obema deželama. Upostavitev še čvrstejše organizacije UNRRA-e ali ustanovitev kakršnega koli drugega organa Združenih narodov za razdeljevanje mednarodne pomoči. Med drugim pravi dalje: Niti Združene države Amerike niti Sovjetska zveza naj se ne vmešavata v notranje zadeve drugih dežel. Niti Združene države Amerike niti Sovjetska zveza naj nimata vojnih oporišč v drugih deželah — članicah OZN. Administracija evropskega gospodarskega sodelovanja OZN in Gospodarska komisija za Evropo naj se čimprej spremenita v ojačano in razširjeno UNRRA-o, da se izgradi gospodarska združitev Evrope z visoko proizvodnim gospodarstvom, kjer ne bo nobenih ovir na torišču trgovinskih in kulturnih stikov med Vzhodno in Zapadno Evropo. Sovjetska zveza, Združene države Amerike, Velika Britanija in Francija naj čimprej sklenejo mirovno pogodbo z Nemčijo, da se čimprej upostavi miroljubna nemška vlada, ki bi upravljala Združeno Nemčijo z obveznostjo, da bo točno izpolnila jaltski in potsdamski sporazum. Niti Združene države Amerike niti Sovjetska zveza naj ne pošiljajo orožja Kitajski. Združene države Amerike in Sovjetska zveza naj umaknejo svoje čete takoj iz Kitajske kakor tudi iz Kore- žavo, medtem ko se v Avstriji poraja čedaljo večja kriza in narašča pomanjkanje. Vprašanje: Ali sto prečitali brošuro »OF ohne Maske« in kaj pravite o njej? Odgovor: Za ljudmi, ki so izdali to neokusno in siromašno brošurco, stoji neonacistični BHS in dr. Steinacber, ki je najbolj kompromitiran nacist in organizator VDA. Več k temu nimamo pripomniti. Dogodek v Železni Kapli značilno osvetljuje metode zapadnih imperialistov, ki se s ciljem, da bi preprečili pravično rešitev vprašanja Slovenske Koroške, poslužujejo očitnih provokator-skih načinov dela, da bi zmedli in omajali naše ljudstvo v njegovi borbi za svobodo. Iz ust dveh preprostih zavednih koroških Slovencev pa sta se zastopnika zapadnega tiska lahko prepričala, da je naše ljudstvo politično zrelo dovolj, da se ne da ugnati v kozji rog s še tako izzivalno postavljenimi vprašanji. je. Čimprej naj se sestavi vlada za vso Korejo. Potrebno je, da se čimprej podpiše mirovna pogodba z Japonsko, ki bi bila zasnovana na doslej sklenjenih sporazumih. Program gospoda Wallace-a se lahko odobri, lahko pa tudi zavrne — piše Stalin. Eno pa je gotovo: Noben državnik, ki mu gre za mir in za sodelovanje med narodi, ne more spregledati tega načrta, ki izraža upanje in težnje narodov po utrditvi mira in ga hode zato podprli brez dvomu milijoni »preprostih ljudi«. Ne vem, če vidi vlada Združenih držav Amerike v programu gospoda Wal-lace-a podlago za pogajanja med Sovjetsko zvezo in ZDA. Kar pa se tiče vlade ZSSR, je ta prepričana, da bo program gospoda Wallaee-a dobra in koristna podlaga za taka pogajanja in tudi za razvoj mednarodnega sodelovanja. Po mnenju Sovjetske vlade sta kljub različnosti gospodarskih sistemov in ideo. logij obstoj obeh sistemov drug poleg drugega in mirna poravnava nesoglasij mod ZSSR in Združenimi državami Ameriko ne samo mogoča, temveč v interesu splošnega miru tudi nnjno po. trobna, Zapadne sile odklanjajo sodelovanje s SZ Odgovor Stalina na odprto pismo Wal-lace-a pa so sprejeli v Washingtonu z očividno nevoljo. Že iz izjav Trumana in Marshalla po izmenjavi not med ameriškim poslanikom v Moskvi in Molotovom je bilo razvidno, da ameriška vlada ne želi nobenih direktnih pogajanj s Sovjetsko zvezo. Vlada ZDA se boji predvsem tega, da ne bi VVallace, katerega smatrajo množice kot edinega ameriškega politika, ki je pripravljen za sodelovanje z Moskvo, žel pri prefl-stoječih volitvah predsednika ZDA večjih uspehov. V neki uradni objavi ameriškega zunanjega ministrstva je rečeno, da je mnenje generalisima Stalina o možnosti in potrebi mirne poravnave sponi h problemov sicer ohrabrujoče, da oa točke, ki jih vsebuje Stalinova izjava, (Nadaljevanje na 2. strani.) ne morejo biti predmet dvostranskih pogajanj. V nadaljnjem ponavlja ameriška izjava argumente Trumana in Marshalla, ki sta se jih posluževala ob priliki izmenjave ameriško-sovjetske note. Henry Waliace sam pa je na zborovanju v Oaklandu v Kaliforniji pozval ameriško vlado, naj javno pojasni glavna nesoglasja s Sovjetsko zvezo, da bo ljudstvo lahko videlo, da ni nobenega problema, ki ga ne bi bilo mogoče rešiti na miren način. Dejal je tudi, da samo militaristična klika in wallstreetska gospoda ne želi resničnega miru, ki bi onemogočil njihove načrte, ki gredo za tem, da podvržejo gospodarstvo v naj-večjem delu sveta privatnim finančnim interesom. Uradni angleški krogi so mnenja, da Stalinov odgovor na Wallacc-ove predloge ne more ničesar spremeniti na odklonitvi direktnih pogajanj med Sovjetsko zvezo in Ameriko. Francoski vladni krogi pa se boje, da pogajanja med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo ne bi ogrožala njihove politike tako zvanega »zapadnega bloka '. PONOVNE GROŽNJE Z ATOMSKO B( BO Da bi oslabila globoki vtis, ki so ga zapustili sovjetski predlogi o pogajanjih med ZDA in ZSSR, je ameriška vlada objavila vest, da so bile na otoku Eni-vetok v Tihem oceanu »s polnim uspehom preizkušene tri vrste novega atomskega orožja. Predsednik odbora za atomsko energijo Lilienthal označuje rezultat teh poizkusov kot nov kamen v razvoju atomske energije«. Vest o teh poizkusih je bila objavljena istočasno z končnoveljavno ukinitvijo pogajanj o mednarodni atomski kontroli, ki so jih prekinili proti izrecni želji Sovjetske zveze. POLITIČNE □ s as Atensko porotno sodišče je obsodilo spet pet članov organizacije Opla na smrt in enega na dosmrtno prisilno delo. Vojaško sodišče v Verria-i v Centralni Makedoniji pa je obsodilo dno 18. t. m. štiri partizane na smrt. Delegacija romunske vlado je potovala v ponedeljek v Budimpešto, kjer bodo pogajanja o novi ronnmsko-madžar-ski trgovski pogodbi. Demokratične mladinske organizacije na Poljskem pripravljajo svojo združitev, ki bo izvedena dne 22. julija t. 1. na posebnem kongresu vseh mladinskih organizacij Poljsko. V VVieshadeim v Biconiji je stopilo dne 19. ma ja t. !. 5000 delavcev v stavko, da protestirajo proti slabemu prehrambenemu položaju. oslarija zahteva nadaljnjo razpravo Veleposlanik FLRJ v Parizu Marko Ristič je imel 14. t. m. tiskovno konferenco, na kateri jo pojasnil predstavnikom francoskega tiska prekinitev konference namestnikov za zunanje zadeve, ki so razpravljali o teritorialnih in re-paracijskih zahtevah Jugoslavije do Avstrije. Veleposlanik je najprej izjavil, da je prišlo do prekinitve konference zaradi neupravičenega nasprotovanja ameriške delegacije, nato pa je pristavil, da sta se ameriški delegaciji pridružili tudi delegaciji Velike Britanije in Francije. Veleposlanik Ristič je nato o vprašanju avstrijskih meja razlagal probleme Slovenske Koroške v skladu z upravičenimi zahtevami narodov Jugoslavije. Omenil je prvotne jugoslovanske zahteve, navedene v prvi spomenici jugoslovanske vlade o Slovenski Koroški, nato pa je poudaril, da je Jugoslavija, občutno zmanjšala svoje teritorialne zahteve do Avstrije in s tem dokazala, da hoče doseči čimprej trajni mir. Navzlic tem žrtvam pa so predstavniki ZDA, Velike Britanije in Francije Sovjetska zveza priznata državo Izrael Zunanji minister Izraela Shertok je poslal v imenu svoje vlade zunanjemu ministru Sovjetske zveze Molotovu telegram, v katerem obvešča vlado ZSSR o ustanovitvi židovske države Izrael, o konstituiranju provizorične vlade in hkrati naproša sovjetsko vlado, da prizna to novo državo. Telegram konča: Ob tej priložnosti vam izrekam tudi globoko hvaležnost in priznanje judovskega ljudstva Palestine za dosledno zadržanje sovjetske delegacije pri OZN. S svojim zadržanjem je Sovjetska zveza pospeševala utrditev suverene in neodvisne judovske države v Palestini. Hvaležni smo Sovjetski zvezi, da je vstrajno branila interese našega ljudstva, in za odkrilo sočutje, ki ga je Sovjetska zveza imela za vse gorje, ki je prišlo nad židovsko ljudstvo v Evropi v dobi nacifašistične strahovlade. Posebno hvaležni pa smo Sovjetski zvezi še za njeno zagovarjanje in stališče, da so Židje v Palestini narod, ki mu pripada pravica do suverenosti in neodvisnosti.« Zunanji minister Sovjetske zveze Molotov je v svojem odgovoru sporočil zunanjemu ministru Shertoku, da je vlada Sovjetske zveze sklenila, da oficiel-no prizna državo Izrael in njeno provizorično vlado. Sovjetska vlada upa, da bo suverena država, ki si jo je ustanovilo židovsko ljudstvo, služila utrditvi miru in varnosti Palestine in bližnjega vzhoda. Sovjetska vlada je prepričana, da se bodo razvili med Sovjetsko zvezo in novo državo Izrael prijateljski in koristni odnošaji. Tildi češkoslovaška država je sklenila na svoji seji dne 18. maja t. 1., da oli-cielno priznava državo Izrael. Kakor poroča Tanjug« iz Beograda, je tudi vlada FLR Jugoslavije uradno priznata novo židovsko državo v Palestini in njeno provizorično vlado. V Južni Ameriki pa je vlada Uruguay-a dne 19. maja t. 1. naznanila priznanje države Izraela. Anglija odgovorna za nemire v Palestini Kakor poročajo iz Tel Aviv-a, je zunanji minister-Izraela Shertok hudo obdolžil Anglijo in izjavil, da je stavila Velika Britanija Arabski* legiji letno 2,500.000 funtov sterlingov na razpolago. Po anglo-transjordanski pogodbi ne more Transjordanija brez privoljenja Anglije stopiti v vojno. Zato je odgovornost Velike Britanije za trenutni položaj brezdvomna. Shertok pravi dalje: '. Bil sem začuden, ko sem slišal, da je Sir Alexander Cadogan v OZN izjavil, da je Arabska legija Palestino zapustila. To pa je v grobem nasprotju z vsemi dejstvi. Arabska legija se nahaja prej ko slej v deželi. Pred prenehanjem angleškega mandata je Anglija zadovoljila njene zahteve po uniformah in orožju za osem mesečev v naprej. To je bilo v času, ko Angležem niso mogli biti več prikriti bojeviti nameni kralja Abdulah-a. Sftertok apelira na Varnostni svet Kakor poročajo iz Jeruzalema, so prodrle čete Arabske legije že skoraj do glavnega mesta nove države Izrael, Tel Aviv-a. Dobro opremljena židovska vojska, ki šteje okrog 50.000 mož in razpolaga z artilerijo in tanki, se je zbrala za odločilno bitko na ravnini okrog Tel Aviv-a. Zunanji minister Izraela Mosche Shertok je poslal predsedniku Varnostnega sveta telegram, kjer podrobno obravnava napadalna dejanja egiptovskih vojaških sil. Shertok zahteva, naj Varnostni svet napravi potrebne korake, da se ustavijo in preprečijo napadalna dejanja člana Združenih narodov, ki jih ta vrši s svojo regularno vojaško silo. odklonili upravičene zahteve Jugoslavije, pri čemer jih niso hoteli niti proučiti. Tako stališče zahodnih zaveznikov je nepravično ne samo d« koroških Slovencev, ampak tudi do drugih narodov Jugoslavije. Tako stališče je nevarno za mir na svetu. Veleposlanik Ristič je nato opozoril na dejstvo, da je bila Avstrija vedno prva stražil nemškega prodiranja na jugozahod in da so koroške SJovenee, ki so se borili proti prisilni germanizaciji, vedno zatirali in izvajali nad njim nasil-stva. Njihov položaj se še do danes ni spremenil, ker jih današnje avstrijske oblasti in celo člani avstrijske vlade z vsenn silaihi raznarodujejo in jim celo direktno grozijo, da bodo po podpisu mirovne pogodbe z Avstrijo postavljeni pred sodišče zaradi veleizdaje«, ker zahtevajo priključitev k matični deželi Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Veleposlanik Ristič je nato orisal politiko Avstrije od snintgermainske pogodbe do Anschlussa in njeno sodelovanje v vojni na strani nacistične Nemčije, pri čemer je poudaril, da je dala mala Avstrija Hitlerjevi Nemčiji 1,300 tisoč najbolj zagrizenih nacistov. Narodi Jugoslavije ne morejo razumeti, s čim je mogoče opravičiti stališče ameriške, britanske in francoske delegacije, ki želijo, da bi bili koroški Slovenci izročeni po zmagi nad nacizmom maščevanju premaganih nacistov. Jugoslavija ima vso pravico zahtevati priključitev Slovenske Koroške, in to ne samo na podlagi nacionalnih načel in stoletne težnje slovenskega naroda za enotnostjo, ampak tudi v imenu žrtev, ki so jih dali Slovenci v boju proti napadalnosti, in žrtev, ki so jih dali narodi Jugoslavije v pretekli vojni. Jugoslavija ne more dovoliti, da hi bila Slovenska Koroška izročena nasilni germanizaciji in da hi še enkrat postala sestavni del kakršne koli Nemčijo in odskočna deska za novo napade proti Jugoslaviji. Nato je odgovarjal veleposlanik Ristič na vprašanja francoskih novinarjev o političnem in nacionalnem položaju koroških Slovencev v Avstriji. Ko je poudaril, da ne uživajo koroški Slovenci nikakih političnih in nacionalnih pravic, je zaključil tiskovno konferenco z izjavo, da vlada FLRJ ne more sprejeti stališča ameriške, britanske in francoske delegacijo in zahteva zato nadaljnjo razpravo o mirovni pogodbi z Avstrijo. Zagrebški velesejem KS I ..........i_j .AAAAAAAAAAAAAAAAAA Letošnji zagrebški velesejem ja vzbudil veliko zanimanje v vsem svetu. Obisk je naraščal iz dneva v dan. Že prvi dan je obiskalo velesejem 21.000 ljudi, drugi dan pa že 36.000. To treh dneh so našteli že 93.000 obiskovalcev. Med temi so bili tudi gostje iz Sovjetske zveze, Albanije, Avstrije, Bolgarije, Belgije, Egipta; Francije, Italije, Madžarske, Nizozemske, Švice, Trsta in Veliki' Britanije. Gospodarski uspehi, ki jih je Jugoslavija v teli treh letih dosegla, so vzbudili v inozemstvu vse večji interes za okrepitev medsebojnih gospodarskih stikov. Velesejem je pokazal nekaj novega, nekaj velikega. Takih velesejmov prej v Jugoslaviji ni bilo. Kdor je takrat hodil po razstavnih prostorih, mu je nekaj težkega legalo na dušo. Spričo stvari, In so jih razstavljale inozemske tvrdke, je vsakogar zaradi domače zaostalosti zgrabil obup, zakaj izhoda iz te zaostalosti ni videl nihče. Tokrat pa se je odkrivalo na velesejmu bogato jugoslovanske zemlje. Na sredi je stal n. pr. rudarski paviljon. Tam je bilo videti, kaj skriva jugoslovanska zemlja v svojih nedrih. Tudi pred vojno so kopali te rude, toda tuje družbe. Znoj jugoslovanskega rudarja je redil milijarderje v Parizu, Monte Carlu, v Londonu. Rudniške naprave so bile zastarele, rude so roparsko izkoriščali, izvažali v surovem stanju. Ljudstvo nove Jugoslavije pa bo svoje rudarstvo moderniziralo, rudno bogastvo bo služilo njemu samemu. V razstavnih prostorih zvezne kovinske industrije je bilo pokazano, da jugoslovanska težka industrija že danes izdeluje predmete, za katere pred vojno nihče ni mislil, da bi jih kdaj doma izdelovali. Krasne potniške in spalne vagone, lokomotive, gradbene transporterje za prenos gradbenega materiala, mešalce betona, stroje za valjanje cest, vodne turbine (tovarna Litostroj« je razstavila vodno turbino pelton s 600 konjskimi silami), ki jih kovinska industrija v stari Jugoslaviji ni poznala, se'izdelujejo danes v kovinski industriji nove Jugoslavije. Na velesejmu so bili vidni že tudi prvi uspehi Titove pelletke, kar najbolj zgovorno priča, da je petletni plan jugoslovanskih narodov stvarnost, ki ga bo ljudstvo izvedlo, da se ne bo ustavilo pred nobeno težavo. Na velesejmu -so razstavile svoje izdelke tovarne, ki jih je ljudstvo šele začelo graditi, ki še niso dograjene, toda njihovi izdelki so že tu in bodo pomagali pri nadaljnjem izpolnjevanju petletke. Ne samo »Litostroj , tudi druge nove tovarne jugoslovanske težke industrije so razstavilo svoje prve proizvode. Tovarna težkih orodnih strojev : Ivo Lola Ribar« Je med drugim razstavila frikciono stiskalnico, težko 6200 kg, za stiskanje železnih delov in velike ..Mamit škarje>, tež- ke 40 ton, za sekanje pločevine, jekla in železa. Te škarje režejo 75 mm debelo jeklo. Zagrebški velesejem vzbuja vero v jugoslovansko ljudstvo. Vzgojeni pod tujo knuto, ko so jim stalno trobili, da niso sposobni za drugo ko za težaška dela, so kmalu še sami izgubili vero vase in verjeli, kar so jim trobili njihovi zasužnjevalci. Ostankov te miselnosti je med nekaterimi ljudmi še veliko. Ko so sejali nevero v Titovo petletko, so sovražniki ljudstva izrabljali tudi to. Sezidajte tovarne, toda kje boste dobili ljudi, da bodo stregli strojem? Tega domači ljudje ne bodo znali.« Jugoslovanski delavci so dokazali, da so bile tudi te besede lažnive. Tovarna Tezno« je razstavila doma izdelane avtomobile, rudarsko orodje, dele motorjev, kar so vse naredile roke jugoslovanskega delavca, čeprav prej v Jugoslaviji nikoli niso izdelovali avtomobilov. Še več. Ne samo, da zna jugoslovanski delavec delati na najbolj kompliciranih strojili, on zna te stroje tudi izpopolnjevali. V .Jugoslaviji je zelo važna industrija lesa. V posebnem paviljonu so bili prikazani številni izdelki jugoslovanske lesne industrije in obrti. Poleg živilske, tekstilne, gradbene, kemične industrije pa so posebne pozornosti vredni izdelki jugoslovanske usnjarske in usnjarsko galanterijske industrije. Ti izdelki se po finosli izdelave morejo meriti z najbolj kvalitetnimi na svetu in bi razvadili še tako razvajen okus. Pred temi izdelki je bila vedno gneča ljudi. Bogastvo Jugoslavije je odkril tudi poljedelski del razstave. Industrijske rastline, žitarice, selekcionirano seme, vino, sadje, vse to nudi jugoslovanskemu ljudstvu domača zemlja. In vendar je pred vojno v Jugoslaviji toliko ljudi stradalo kruha, saj so bile cele pokrajine, kjer kinha skoraj poznali niso. Seveda, jugoslovansko prebivalstvo je bilo zaostalo, kmečki žulji so se stekali v banke in po njih odtekali v tujino. V bodoče bo drugače. Kmetijstvo nove Jugoslavije se bo razlikovalo od starega. Selekcionirano seme, umetna gnojila, stroji, zadruge, vse to bo pripomoglo kmetu in vsemu ljudstvu do lepšega in boljšega življenja. Razstavljeni proizvodi jugoslovanske kmečke produkcije pa so pokazali, da so ti proizvodi visoko kvalitetni in da bo Jugoslavija z njimi lahko konkurirala na vseh svetovnih tržiščih. Nova Jugoslavija bo poglobila tudi trgovske stike z inozemstvom. Jasno jo, da danes ustvarja predvsem sebi bogastvo, po drugi strani pa je tudi jasno, da se s svojim bogastvom ne bo zapirala pred zunanjim svetom. Ne, že danes navezuje trgovske stike z vsemi, ki hočejo zi Jugoslavijo pošteno trgovati in bo te stike vedno bolj poglabljala. Vendar pa poudarja nova Jugoslavija pred vsem svetom, da nikdar ne bo več pol-kolonija različnih kapitalističnih dežel, da bi imele Jugoslavijo le za molzno kravo, temveč bo trgovala le kot enako-vreden partner, bodisi kot kupec ali ‘p® prodajalec. Zagrebški velesejem pa je imel namen, da take trgovske stike 'i zunanjim svetom poglobi in razširi. ,dU OT Maske? ati ,Resnica a !C in Die neue Zeik ter, da ne pozabimo dobrlaveške tetke »Unsere Heiraat . Na žalost pa se ti listi piscu na ljubo nc ukvarjajo s primerjanjem zgodovine. In tako se je avtor brošure nekajkrat občutno zmotil pri pravilnem uporabljanju svojih nespornih zgodovinskih dokumentov«. V ta namen si bomo ogledali brošu-rico nekoliko bolj podrobno. Na prvi pogled pada v oči, da je »resnica o Koroški silno zastarela zadeva. Očividno boleha na dejstvu, da njeni redaktorji še vedno niso preboleli slavnih spominov iz pretekle in polpretekle dobe. Med tem časom pa je svet drvel naprej. Še pred nedavnim je n. pr. celo gospod dr. Gruber v Londonu kot prvi argument proti zahtevi po priključitvi Slo- venske Koioške k FLRJ navajal, da je koroško vprašanje »res iudicata« in da ga je kot takšno priznavala tudi Jugoslavija. Te trditve gospoda Gruberja »Resnica o Koroški« v celoti zanika: že s prvimi svojimi stavki dokazuje, da koroško vprašanje za slovenski narod ni bilo »res iudicata« (odločena zadeva), marveč da traja bori a za, spojitev Slovenske Koroške s slovensko celoto »ne-i prenehoma« že sto let, namreč od leta 1848 dalje do danes. Samo v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno našteva brošura devet napadov proti »enotnosti« Koroške (str. 16). Nič manj kot sedem poizkusov Jugoslavije, da si priključi Slovensko Koroško, pa navaja brošura tudi še po takozvanem plebiscitu in tako v celoti potrjuje neresničnost dr. Gruberjevih izjav o res iudicati« v Londonu. A tudi dr. Gruberjevi trditvi »o stoletnem mirnem sožitju obeh koroških ljudstev« brošura do podrobnosti oporeka: Stoletna borba za narodno osvoboditev »je vedno spet povzročala nemir in prinašala nesrečo nad deželo, vedno spet so se poizkusi izjalovili z veliko školo za slovenstvo. Kljub vsemu so jih vedno spet obnavljali« (str. 5). Mislimo, da bo na podlagi nove brošuro »Resnica o Koroški« odslej tudi vsakomur vsebolj jasno, zakaj je morala jugoslovanska spomenica pri navajanju vsaj nekoliko bolj zanesljivih narodnostnih razmer poseči ravno v dobo pred tem stoletnim »nepretrganim« nasiljem nad slovenskim ljudstvom na Koroškem. Da se je avtor ludi v ostalem mnogokrat zmotil, mimogrede beležimo. Tako je položil doslej lordu Pakenhamu pripisane besede o vrednosti jugoslovanske spomenice zaradi večje avtoritete kar v usta britanskega zunanjega ministra Bevina. Istotako nam je odkril zgodovinsko novost, da je tudi že »koroški slovenski škof Slanšek« bil za Karnten frei und ungeteiltk (sir. 14). Mišljen je verjetno škof A. M. Slomšek, ki je kot Štajerc prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor in je bil zaradi svoje škofovske pridige »graja nemškutarjem dalj časa pod avstrijskim policijskim nadzorstvom. (Op. ured.) Slično velikodušen je pisec tudi v vseh nadaljnjih odslavkih, posebno še pri izračunavanju »resničnega števila« koroških Slovencev. Tudi je po njegovih trditvah »popolnoma jasno, da se vsak koroški deželan pri uradih lahko sporazumeva v onem jeziku, ki ga bolj gladko obvlada«. V svojem navdušenju avtor celo pozablja na svoje trditve »o resničnem številu« koroških Slovencev in jih najde »v velikem številu« v vseh poklicih in na vseh položajih. Borba za slovensko šolstvo ga v koroški zgodovini očividno ni zanimala. Zalo na strani 12 pripoveduje (kot g. Gruber v Londonu) »da ni bilo tozadevnih pritožb s strani koroških Slovencev«, na strani 16 pa prostodušno priznava »da se je vodila stara šolska borba naprej, pritožbe zaradi uporabe jezika so se vedno iznova ponavljale, stalno so se vrstile pritožbe zaradi gospodarskega oškodovanja!« Posebno razburjenje očividno povzroča v krogu pisca brošure še delo o Slovenski Koroški iz peresa univ. prof. dr. Frana Zwittra, ki je med drugim izšlo tudi v Sofiji v bolgarskem jeziku. Nas ob tej priliki najbolj zanima, zakaj so se koroški »znanstveniki« vrgli baš na to delo znanega zgodovinarja ljubljanske univerze, ki jim mora povzročati brez dvoma posebne jezikovne ovire in dobavne težkoče! G. Mačku svetujemo, da si v bodoče na bolj enostaven in cenejši način okoristi s svojim poznanjem je^ zika pilijev! Da je avtor po vseh teh jezikovnih naporih postal vedno bolj vidno razburjen, čim bliže je prihajal glavni točki brošure, namreč opisu in resnici o OF, je razumljivo. Brez dvoma mu ni bilo več jasno, kako silno se je približal v dejstvu resnici, ko je ugotovil, da je OF pravo in resnično nadaljevanje stoletne borbe slovenskega naroda za njegove nacionalne in socialne pravice, (strani 13 in 21) Naravnost presenetljive pa so ugotovitve brošure, ki potrjujejo zgodovinski doprinos slovenskih partizanov v borbi proti nemškemu nacističnemu nasilju nad našim ljudstvom na Koroškem. Brošura namreč v celoti potrjuje zgodovinsko dejstvo, da smo bili koroški Slovenci edini na ozemlju takozvanega Ve-likonemškega rajha, ki se nismo nikdar uklonili nacističnemu nasilju. Dobesedno piše: »Južna Koroška nikdar ni klonila pred narodnosocialističnim nasiljem. Nikjer v Avstriji se ni borilo v Kratek pregled dosedanje diplomatsko politične borbe za v SLOVENSKO KOROŠKO P.') LOJZETU UDETU V tem letu vlada FLR Jugoslavijo sicer še ni bila izročila nobene spomenice o jugoslovanskih mejnih zahtevah nasproti Avstriji, dočim je začasna koroška deželna vlada izročila poveljniku angleških okupacijskih čet za Koroško dve spomenici, in sicer 12. septembra in 1. oktobra, v katerih proti jugoslovanski zahtevi po Slovenski Koroški navaja znane stereotipne razloge o plebiscitni odločitvi 10. oktobra 1920 in nedeljivosti Koroške. POOF za Slovensko Koroško je na jesen 1945 vložil pri zavezniškem nadzornem svetu za Avstrijo na Dunaju spomenico, datirano s 30. avgustom 1945, ki v njej poleg kratke zgodovine koroških Slovencev temeljito in z dokumenti navaja vse krivice, ki so jih bile do tega časa prizadejale koroškim Slovencem okupacijske in avstrijske oblasti. Anglija in Amerika sta bili sicer že načelno neprijazno razpoloženi nasproti Jugoslaviji, vendar pa približno do kon-C:] leta 1945 nista kratko malo odklanjali jugoslovanskih zahtev po Slovenski Koroški, in po mejnih popravkih na slajerskem odseku. Po volitvah 25. novembra 1945, v katerih so zmagale po Avstriji politične sile, ki so uživale zaupanje Anglije in Amerike, ko so se poslabšali odnosi med zavezniki, pa sta Anglija in Amerika in z njima Francija vedno bolj kazali težnjo, odklanjali jugoslovanske zahteve po Slovenski Koroški in po mejnih popravkih na štajerskem odseku. Od januarja 1946 dalje se množijo uradne ali poluradne izjave angleških, ameriških in francoskih državnikov in politikov ter zastopnikov reakcionarnega javnega mnenja v teh državah, v katerih se vedno bolj dosledno postavlja trditev, češ da je Avstrija. prva žrtev« nacističnega napada, da je Avstrija »osvobojena država«, ki kot taka ni bila v vojni z zavezniki, in da torej z njo ni mogoče oklepati mirovne pogodbe ter od nje iz katerega koli razloga, ki more nastati z vojno ali med vojno, ničesar zahtevati. 18. februarja 1946 je jugoslovanska vlada izročila v Londonu Svetu zunanjih ministrov svojo prvo spomenico, v kateri konkretizira jugoslovanske zahteve po Slovenski Koroški in mejnih popravkih na Štajerskem, istega meseca pa pri zavezniškem svetu na Dunaju noto o sta- nju na Koroškem, ki sta ji do poletja istega leta na isti naslov sledila še dva memoranduma Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Koroško. Jugoslavija se je resno pripravljala na konferenco, na kateri naj bi se reševalo koroško vprašanje, Avstrijci pa so vse svoje napore vložili v to, da bi razčistili mednarodni — pravni položaj Avstrije kot »osvobojene države«. Ves napor avstrijske diplomacije gre odslej za tem, da loči razpravljanje o avstrijskem vprašanju otl nemškega vprašanja in da pospeši sklenitev mirovne pogodbe, s katero bi bila Avstrija rešena okupacije. Svet zunanjih ministrov je 11. decembra v Ne\v Yorku sklenil, da prične z neposrednimi pripravami za mirovno pogodbo, toda za Nemčijo in Avstrijo skupaj, in sicer januarja 1947 pred namestniki zunanjih ministrov v Londonu. Tako je šele loto 1947 tisto leto, v katerem so se začeli in ponovno potekali razgovori o mirovni ali — kakor pravijo Avstrijci in čimdalje pogosteje tudi Američani, Angleži in Francozi — od ržavni pogodbi o Avstriji odnosno z Avstrijo, kot to spet hočejo Avstrijci. V Beogradu je bilo natisnjeno končno besedilo spomenice z aneksi, ki jo je jugoslovanska delegacija pod vodstvom pooblaščenega ministra dr. Vilfana Jožeta predložila svetu namestnikov zunanjih ministrov v Londonu 14. januarja 1947. ----- (Dalje) zadnjih !e!ih vojne toliko borcev za svobodo in partizanov proti terorju, kakor, na Južnem Koroškem«, (str. 28) In na drugem mestu: »Jugoslovanski partizani, ki so vedno predstavljali ogromno (enlriickond) večino in vodilni del partizanov na koroškem ozemlju, so postali priznana vojska Titove državne sile.« (str. 20) »Ti partizani se nikdar niso borili za svobodo Avstrije« (str. 20). Teh usodepolnih priznanj ne razvred-nosti niti nekoliko »uradnih popravkov«, ki si jih je dovolil avtor na račun avstrijskih »FreiheitskSmpferjev« a la Hans Plesch in njegovega odločilnega spopada« z nacisti ob priliki slavnostne potrditve prve koroške deželne vlade po Gauleiterju Rainerju v zasebni avdi-jenci v njegovi vili v Porečah. Niti nadaljnji »dokumenti , ki jih pisec v svoji živčni razdraženosti navaja, slovesu njegovih raziskavanj ne morejo več škodovati. Sumimo pa, da niti dr. Tischler ne bo potrdil njegov »citat iz »Nazipresse«. Pa tudi mi bi se zamanj trudili, da bi našli vsaj en izvod avtorju brošure poznanega spisa v slovenskem jeziku z naslovom »Zločini terjajo kazen«. Brez dvoma pa ga je avtor koristno uporabljal kot vse ostale dokumente in tako končno dospel do spoznania, ki smo jih zgoraj kot bistvo »Resnice o Koroški« navedli dobesedno. V celoti predstavlja tako brošura »Die OF ohne Masko. Die Wahrheit iiber Karaten« nepričakovano potrditev zgodovinskih dejstev, ki jih je ugotavljal v Londonu tudi zastopnik zunanjega ministra Sovjetske zveze Koktomov: Da se je Go-vensko ljudstvo nad stoletje neprenehoma, neglede na žrtve, borilo za združitev Slovenske Koroške s slovensko celoto in to tudi v času nemškega nacističnega nasilja, ko edini koroški Slovenci nikdar niso klonili, ampak se skupno z vsemi svobodoljubnimi narodi b ili za svojo osvoboditev izpod zatiranja in tlačanstva. Pred dnevi je celovški radio brošuro pozdravljal in jo priporočal ne samo vsem »domovinizvestim«, ampak tudi vsem koroškim šolam kot učno snov Naši mladini brez dvoma ne bosta ško dovala študij in presoja »znanstvenih razkritij« naših nasprotnikov. Gospodu Lorenzu Mačku iz Borovelj pa želimo še nadaljnje uspehe na njegovi silno otežkočeni poti od pilija do znanstvenika ! KAJ SE DOBIMO Na odrezke 16 K. 16 Klk, 16 Klst, 116 K, 116 Klk, 116 Klst. 216 K, 216 Klk, 216 Klst, 316 K, 316 Klk, 316 Klst, 465 K, 405 Klk, 405 Klst živilskih nakaznic 40. dodelitvene periode dobimo po 100 gramov slaščic. Slaščice dobimo pri trgovcu ali v slaščičarni, kjer smo jih prednaročili. OBJAVA Kmečka zveza za Slovensko Koroško ima v prihodnjih dneh za razdeliti 10 plemenskih ovc koroške gorske pa-me (Karntner Bergschaf) v starosti 2 do 6 let, ki dajo letno okoli 2 kg volne. Cena 300 do 600 šilingov. Naročniki naj se javijo sekretariatu Kmečke zveze v Celovcu do 26.‘maja 1948. Slovenska Prosvetna Zveza j NAZNANJA: V nedeljo, dne 30. maja 1948. ob 14.30 uri gostuje SPD »Planina« iz Sel z igro »Zaklad« v prosvetnem domu v Hodišah. Sodelujejo dekliški zbor in domači pevci. SPD »Bilka;; iz Bilčovsa gostuje v nedeljo, dne 30. maja 1948 ob 14.30 uri z igro »Naša kri« pri Adamu v Svečah. Sodelujejo pevci! VABILO na občni zbor SPD »Gorjanci«, ki bo v četrtek, dne 27. maja 1948 ob 15. un pri Šmonu v Št. Kandolfu. PRISPEVAJTE (ZA| TISKOVNI SKLlADj BOLEZNIH KONJ (Nadaljevanje.) Okolnosti kopitnih hrustancev Bistvo kopitnega mehanizma je v tem, da se prozni, elastični deli kopita pri obremeujenju razširijo in pri razbreme-njenju spet zožijo. S tem se na eni strani pospešuje krvni obtok in potom tega tudi rast kopita, na drugi strani pa prožni deli oblažujejo pritisk telesa na kopito in protipritisk od trdih tal. Od kopitnih delov imajo to nalogo in lastnost kopitni hrustanci, strelina blazinica in gobasti peti. Hrustanci so podaljški kopitne kosti, pričvrščeni na rogovila ‘kopitne kosti. Manjša polovica se nahaja pod kopitnim rogom, večja pa pod mesnatim delom krone v petnem delu. Hrustančasta sestavina kopitnih hrustancev se vsled vnetja pogosto spremeni v koščeno: hrustanci okostenijo. Okostenele hrustance opazujemo največkrat na kopitih težkih konj in sicer navadno le na sprednjih nogah. Navadno okosteni le zunanji hrustanec, včasih tudi oba. Okosteneli del močneje pritiska na žilnate dele in konj prične šej ali. Z otipavanjem preizkusimo prožnost hrustanca. Šepavost zmanjšamo s primernim kovanjem. Pijavka kopitnega hrustanca Z gnojenjem in razpadom kopitnega hrustanca združeno vnetje nad petnim in stranskim svitkom (krono) imenujemo pijavko kopitnega hrustanca. Vsa z gnojenjem združena vnetja v zadnjem delu kopita dajejo povod za razvoj pijavke kopitnega hrustanca, zlasti tedaj, če se zamudi ali zanemari njih ozdravljenje, kakor n. pr. gnojenje otiske v petnem oddelku, stenine razpoke, zakovanje, podplatni vbodi in poškodbe svitka. Pijavko kopitnega hrustanca Poškodbe na kopitu Dve poškodbi kopita, ki hitro ozdravita, če ju pričnemo lečiti takoj, ko ju zapazimo, sta zakovanje in podplatni obod. Vzrokov, da konja zakujemo, je več: rožena stena, ki obduja kopito, je tenka, žebelj se je zaril v njo preveč na notranji strani, žebelj ali podkev sta bila neprikladne oblike, koni med kovanjem ni miroval in slednjič, kovač je bil nepreviden. Zakovanje mi splošno ni tako nevarno, kakor bi mislili. Dostikrat žebelj samo pritisne na notranji žiinati del, lahko ga tudi rani. Redki so primeri, da 3e zapiči v kopitno kost. Konj obšepa že na podkoval išču ali pa šele kasneje. Kopito se na za kovanem mestu segreje. Če preiščemo kopito s preiskovalnimi kleščami ali udarimo na žebelj, ki je zakovanje povzročil, odmakne konj nogo, ker začuti bolečino. Ko žebelj izderemo, čutimo, da je toplejši od drugih, krvav, včasih celo povlečen z gnojem. Dostikrat se pocedi za izd rt im žebljem sokrvica ali gnoj. 1’odplatni vbodi se razlikujejo od za-kovanja v toliko, da se rani notranji žiinati del kopita 8kozi podplat, če stopi konj na kak oster predmet. Med tekom ali hojo se konj nenadoma ustavi in dvigne nogo. Na podplatu, ki ga moramo takoj pregledati, najdemo tak žebelj ali kak drug oster predme!, ki so je vanj zapičil. Rana prične krvaveti, kar je znamenje, da je zapičeni predmet predrj roženo plast podplata in poškodoval notranje z žilami in živci prepletene dele. Konj se vbode večkrat v zadnjo nogo, kakor v sprednjo in sicer navadno v bližini strele, kjer je rog mehkejši. Glede zdravljenja poudarjamo, da je od prve pomoči navadno vse odvisno. In ravno tedaj se naredi največ napak. Mrzli ovitki v vsakem primeru pospešujejo zdravljenje, ker mehčajo in hladijo od vnetja razgreti rog. Zelo priporočljive so kopeli poprej osnaženega kopita v kakšni raz-c uže valili tekočini. Če bolečine ne pojenjajo v 3 ali 4 dneli ali se še celo povečajo, moramo luknjo primemo razširiti in poglobiti, da se gnoj lahko odteka. Nato rano temeljito razkužimo in obvežemo. Če je kopito podkovano, pritrdimo obvezo s križem položenimi deščicami, ki jih zataknemo med podkev in kopito, ali pa se kopito podkuje s pokrito podkvijo, katere pokrov drži obvezo na rani. Težki primeri,'zlasti tedaj, če glede načina poškodbe nismo na jasnem, zahtevajo vsekakor živinozdravniško pomoč. Poškodbo svitka Nadkopitni nastop (Kronentritt) je zelo pogosti pojav, zlasti po zimi. Po- škodbe lahko ugotovimo, težje presodimo, ali je poškodba manj ali bolj nevarna. Radi bližine kopitnega sklepa so poškodbe nad sprednjo steno in nad prehodom stranske stene v petno steno najbolj nevarne. Zdravljenje se ravna po razsežnosti poškodbe. Pri površnih poškodbah zadostuje, da ostrižemo raztrgano kožo, rano razkužimo in obvežemo. Če sta pa žiinati svitek ali rožena stena v celoti pretrgana, je potrebna malu operacija in posebno skrbna obveza, kar je najbolje, da prepustimo strokovnjaku. Kopitni rak lahko spoznamo. Izpočetka mehko in boleče, pozneje trdo, nebolečo oteklino svitka in pete vidimo že pri površnem ogledovanju kopita. Pri natančnejši preiskavi opazimo eno ali več odprl .n, iz katerih se cedi v manjši množini gnoj ali sokrvica, če pritisnemo na otekli svitek. Potek bolezni je dolgotrajen, ker se prodori gnoja ob svitku ponavljajo in prestavljajo. Oalravlja se z zdravili ali operacijo, oboje pa je stvar živin*.zriravnika. je zelo kočljiva bolezen in obstoji v tem, da se žilnata strela in žiinati podplat prične bohotno razraščati in napravlja bradavičaste izrastke, katerih površna plast razpada in sc pretvarja v mehko, inazasto in smrdečo, sivorumenkasto prevlako, ki pokriva oboleti dol kopita. Če je obolela samo ena noga, če je konj miren, mlad in drugače zdrav, so iz-gledi za ozdravitev dosti povoljni. Kakor hitro pa oboli več nog, tedaj je bolezen vedno žo razširjena in če je še poleg tega tudi konj star, je uspešen izid zdravljenja dvomljiv. Zdravljenje kopitnega raka pa je naloga živinozdrav* nika, zlasti ker je največ uspeha pričakovati po poti operacije. Strelna gniloba (Strahlfaeule) je zelo pogosta kopitna bolezen. Konji s slabim rogom in stisnjenim kopitom so tej bolezni posebno podvrženi. Kot zunanji vplivi pa pridejo v poštev: nesnaga, nezadostno gibanje na prostem, površno porezova-nje strele, s katerim se ne odstrani vsega prhljivega roga. V majhnih razpokah in špranjah strele se zbira mokrota in draga nesnaga, ki začne najprej sama gniti, pozneje se pa razširi tudi na zdravi rog strele. Navadno zapazimo najprej v srednji strelni jamici smrdečo, mazasto tekočino temnosive barve. Rog je razpokan ali cunjasto raztrgan. Gniloba se širi in izpodkopava roženo plast. Strela postaja vedno manjša, kopito pa ožje, kar pospešuje nastanek stisnjenih kopit in razvoj kopitnega raka. Ozdravljenje strelne gnilobe prične najprej s temeljitim snaženjom razpadle strele. Celo kopito operemo s toplo lizolovo ali kreolinovo raztopino, ves ločeni rog do tja, kjer kaže trdno zvezo v celoti, porežemo oziroma postrižemo. Tako osnaženo strelo pomažemo vsak dan z 10% razstopino modre ali zelene galice, ali pa zatlačimo strelne jamice s predivnimi svalki, namočenimi v imenovani tekočini ali pa v lesnem katranu. Dobro učinkuje tudi zapraše« nje osnaženih in opranih špranj z mešanico enakih delov žganega galuna in modre galice. Konja, ki ima razširjeno strelno gnilobo, podkujemo s pokrito podkvijo. Da mora stati konj kolikor mogoče na suhem, in da potem, ko 'e strelina gniloba ozdravljena, skrbimo za snago kopita, je samo ob sebi umljivo. Drobljiv in prhljiv rog Če smo zanemarjali nego kopit, se tudi ne smemo čuditi, če se rog med zabijanjem žebljev kar drobi in da pri tem odpadajo večji kosci stene. Vse, kar rog razsušuje, pospešuje njegovo drobljivost. V tem pogledu je tudi pranje kopit, ne da bi se kopito takoj nato namazalo, škodljivo, ker vlaga iz ne-namazanega kopita prehitro izhlapi. Po drugi strani pa tudi nima smisla mazati neosnaženo kopito, ker se nabere na ta način na rogu trda skorja, obstoječa iz nesnage in masti, ki ovira dostop potrebne vlage od zunaj do kopita. Tudi kopita konj, ki stoje vedno v hlevu, postanejo kaj rada krhka, ker je v tem primera krvni obtok oviran in ne prihaja v kopito po kivi dovolj redilnih snovi. Močvirnati pašniki in zanemarjeni hlevi, v katerih stoje konji v gnojnici ali gnili stelji, razmehčavajo kopita* posebno ploščnata, in povzročajo prhljiv rog. Stena kopita se zlasti na nosilnem robu upogiba in šibi ali celo drobi. Tudi v tem primeru so mazila, katerim primešamo voska ali smole, zelo na mestu. Vazeline ali celo petroleja pa nikar ne uporabljajmo. (Konec.) V X FRANCE BEVK KAPLAN I Zaslišal je nagle, težke korake. Nekdo je tekel z vrha, ne po stezi, ampak na celo po kamenju in nizki travi med grmovjem. Bil je moški, ki je z vso srlo drvel navzdol. Čedermac ga je videl v daljavi dvajsetih korakov. Koraki so odmevali še nekaj trenutkov, nato je vse utihnilo, le sneg je šuštel. Kdo? Izvršilo se je prenaglo, prene-nadno, da hi ga bil mogel spoznati.^ Le obris postave mu je ostal pred očmi. Vane Rakar? Kaj dela tu? Zastrmel je v neko misel, ta jo je odgnal z zgibom glave ... Šel je dalje. Kmalu po čedermačevem odhodu je prišel v Vrsnik don Jeremija. To je bilo nenavadno, zakaj ob nedeljah ni rad odhajal od doma, posebno ne ob takem vremenu. Neka ženska iz Sušja je bila v Vrsniku pri maši in je prinesla v ka-plnnijo svežo novico o čedermačevi pridigi. Don Jeremija se je zavzel in zamislil. Čedermac je pogosto storil prav MARTIN ČEDERMAC tisto, česar bi človek najmanj pričakoval. Saj je prav, nič ne reče, poizkusil je razumeti, a je bil nagnjen k opreznosti. ni ljubil nepreudarne prenagljenosti. Ko je še izvedel o Čedermačevi slabosti, ga je obšla živa skrb za prijatelja; takoj se je odpravil na pot. Hodil je naglo, kljub hladu mu je bilo vroče v telo. Dospel je v kap!«nijo, glasno zaropotal v veži, a mu na »dober dan nihče ni odgovoril, ne se oglasil na trkanje na vrata izbe. Odprl je, v izbi nikogar, v kuhinji nikogar — kaj pa je to? »Don Martin!« je zaklical. Nič! Hiša je bila tiha, mrtva. Odprl je na dvorišče, se ozrl po vrtu. Pa kaj bi delal v vrtu ob takem vremenu? Znova je stopil na prag in se ozrl okrog; tedaj ie prišla Katina. Videla ga je iti skozi vas, hitela je domov, ako bo treba kaj postreči. »Kje pa si bila?« »V va3i. V vas sem pogledala.« »Prav. Kje pa so gospod? Kje je Martin?« »Saj je doma. Ali ga ni doma?« »Nikjer. Ne v izbi ne v kuhinji. Kličem, trkam — pa ničle Katina ga je zrla prepadena, z napol odprtimi usti. »Gotovo je legel«, se je spomnila. »V spalnici je. Morda je zaspal.« In stekla je skozi vežo in po stopnicah. a se je vrnila že čez nekaj trenutkov, z začudenjem, skoraj z grozo v očeh. »Saj ga ni,« je dahnila. »To je pa čudno.« In je naglo odprla izbo. »Klobuka ni ne palice. Odšel je. V cerkev ni šel. V cerkev bi ne vzel palice s seboj.« Katina in don Jeremija sta stala in strmela drug v drugega. Kje je gospod? Kam je šel? Čc bi bil šel skozi vas, bi ga Katina videla, ali pa bi ga srečal don Jeremija. »Ali se je čutil slabega?« »Med mašo se mu je zavrtelo,« je povedala Katina. »Sinoči pa je bil tako zdrav, tako dobre volje... tako dobre vol je...« Mornndini je stopil pred hišo. Oziral se je skozi padajoči sneg, ki mu je suho šumel okoli ušes. Odšel je proti cerkvi in se takoj vrnil. Zopet je obstal pred latnikom in se zamišljen ozrl po dekletu, ki je prepadeno stalo na pragu. »Poglej v vas!« ji je rekel. »Vprašaj, ali ga je kdo videl!« Katina se je podvizala v vas, don Jeremija pa je odšel po stčzi nad vasjo in napeto gledal v tla, Sled Čedermačevih stopinj je bil že po večjem zabrisan, le tu pa tam so se poznale za rahel dih. Leva noga, desna noga, palica. Ali se moti? Kaj bi počenjal v metežu na pustoti? Zdelo se mu je bedasto. V vas je odšel po kakem opravku. Bog ve, kaj mu je padlo v glavo. Že se je hotel vrniti, a je vendar šel dalje. Obstal je na ovinku, kjer steza v ostrem ovinku zavije v hrib. Sneg je bil že rahlo pokril skale, travo in tenke vejice grmovja. Mogočni kostanji so kot zaprašeni-stali v daljavi. Snežiio je dalje, brez prestanka, vseokrog sama belina. Tu so bile čederniačeve stopinje že docela zabrisane, nikjer več kakega sledu. Minuta, dve minuti, ko se don Jeremija ni mogel odločiti, ali naj se vrne ali naj gre dalje, tedaj je zaslišal z vrha korake. Zdeli so se negotovi koraki pijanca, ki ga nekaj žene v beg. Že je po obrisih spoznal Čedermaca, ki je opiraje se na palico tekel navzdol. Spodrsnilo mu je, da je padel, a je bil v naslednjem trenutku že zopet na nogah. Znova se mu je spotaknilo, tedaj je priletel donu Jeremiji v roke. Začudil se je, a ne tako zelo, kot bi se bil začudil druge krati. Kazno je bilo, da ga vsega prevzema nekaj drugega in ga polni s strahom in grozo. Bil je ves od snega, pomazan na kolenu, desnica mu je bila okrvavljena, tudi na suknji mu je lepel madež krvi. (Dalje.) Izdajatelj, laatnik (n založnik Usta: Dr. Franc Petek* Velikovec. Glavni arednik: Dr. Pruud Zwitter; od go« vornl urednik: Franci Ogrin, oba Celovec, Saimstrafie d. uprava: Celovec, VOlkennarkter KtraOe 21. Dopisi «e na) poelljajo na naslov: Ooloreo (Ktagenfurt), Postamt 1., P osladili »fifach 272. Tiska: »K&rntnor Voiksverlag G. a. b. 1L‘, Klagenfurt, Ul.-O k tober-St rafte 7. ............................................................