str« ia
»SLOVENT5C«, i)m> 14 J«Uj« UU
su». lso.
Lepote naše zetn\\e
(NeiriAo pil* Regina Krki)
MeV» jc dežel. ki bi toliko ; •ali o njih ko o Jugoslaviji. A ti «ipisi veljajo večinoma vabljivemu, »kruTOsaremu orijenhi M.tcedonije in jirsdavrom, bexeflsim pali«Hm Dalmacije iti njenemu sinjemu morju južnih vleželš Sknenija p«, ki je bržkone gk-de ni pokrajine najlepši del jugos'.ovatvake države, je v mozemetvu najmanj znana K star je ddj čas« >-vel v Stovcniji, imi ха zmeraj zajame dušo ta č»-robna «ležeta. Spe* in »p« se mu v hrepenočib tri «dih prikazujejo njene podob«.
Noti v mesečini. клко » i a Iii. jim, č» v njih zvenijo s tihim pošumevanjen S»ve, »vrte reke Jn-gnalavij«, jI sdk«-otožne shivessšre pravljične prsim I Ko zagorijo ko žgoči pla-tiera listnati jesenski gozdovi krov lru|n*i gori, ko iz budit»stih «zroje* padajo kcHanji na lla. ko se začne po obširnih vinogradih trgatev: to je na|čarobnq š« leeti ta* Slovenije.
Nato »Jedijo trmni rečen pozne jeseni strahert-гГћ lepot, ko polzijo »plavi ko prikazni »kozi n»kio nicgio po »vintmoinvih vodah, to viharne ooö, ki r njih lajajo lisici m se krit sove druti • »mehom
divjih gokvlwvl
Ondi, k«- »o rasi te bolj redke in so bo*te ko pragozdovi, šušljs hrwrtiwo listje po zelenem barje in te vabijo veštr na »iiolzke steze, ka.-r«ur ue niore stopifi nobena človeška глуа. Volt]i lajež drami globoki n»«* gozdnih noti in pluje izteza ris svojo tetveronglato gtaw tz skrite gošče. Ko halje duhov (dahotaio peruti »ovc- uharice, ki atraAi pano« J» gradovih, ki se jih odbijejo ljudje, in frfota 6ez jaso Hči velikanski »eiici nad pobledenm mahom.
To »o noti, v katerih zaživi »divji k»v» po inr-Wi sntrtkah hi je sJiSarti glas rog« hi pokanje pui* ia lajet psov. Ted»j ee nihče n« upa iz varnega zavetja hiš, saj btodi krog rnarsikake domaiijc pravica o zlohotnih nakanah divjega lovca. Ko »e sneg be nifi popolnoma ne otaja, ie su tla gozdov pekrita z milijoni belih in lilastih podleskov.
Slovenija ni štor«j nikoli brez cvetja. Pozimi cveto ic v snega brk)! stwiti triogi rti kjer le malce odVze snežena odeja, že s* razcvetejo nsituli m te-lete čemerise. — Kakor so gozdnati hribi Slovenije najpopoiiK- Sa pod. Ju romantike, tAu je pa na drugi strani veličasten alpski svet.
Vsa dežela je polna pobožnih legend in pravljic. Iti govorijo o powshmn motu, o čarov-ticah, o duhovih in strahoviti; dalje o jiripcrvodkah, ki v njih nastopajo n»enioe, kjer kopljejo zakla<k-, kjer *o odrejene grajske gospodične ia so ubiti zmaji in lini vem i.
Marsikaka pripovedka. ko dna o divjem lovcu m tarostreld. ki biva v logarski dolini, koder jc krog m krog polno ;w£at, je brez dvoma germanskega izvor* Irav Mjii pa je sknreixAa pri p» vedka o Judežu 1'karijotu, ka j« čudovito jxxlobua grški zgodbi o Edipu:
Ko je bil Judež rojen, to mu rojenice prereko-4,y«le, da bo sv.ijega očeta ubil, se s svojo materjo - poročil in zdal /vviitarja. Ko je nesrečna mati zve-„ЛЦ za to prerokbo, j« vrgla otroka v vodo. Njen mu*. ki se je zgrozil sprišo takega dejanja, jo je zapustil ir. se r::solil v nekem daljnem kraju. Valovi so zanesli in. tka k nekemu mlinu, mlinar ga je rešil in ga obdržal pri sebi. Judež je naštel in je bil hudoben fant in nekega dne je na pa4i nbil stiu svojega dolirotnika. Nato je p->|ie;rnil m »e udinjal v slu/1» pri nekem kmetu, ki je bil njegov ote. Ne da bi poznala drua drugega, »ta prijateljsko živela Aupnj, dokler ni Judež ubil svojega gospodarja. Ko te je spet potikal okoli, je prišel na neko kmetijo, last neke vdove, ki jo je bil zapustil njen mož in je zato zasnubila Judeža. I.e malo Časa sla bila poio-fena, p» jc kmetica po materinem znamenju na prsih spoznat« JusU-ž*. Ko mu je povedala, kaj so mu bile rojenice prerokovale, se je Judež ves zmeden odvrnil od n j« at je odlel, rekoč: »/daj grem. da poišče rn onega, ki bo odvzel grehe tega svem. ln prej nc Ion, miroval, dokler ga ne bom caSel.«
tn zares ni imel nikjer obstanka, dokler se ni izpolnit Se tretji del prerokbe, —
Neskončno mnogo je v Sloveniji gradov in gnitui. Koiikor jih ni v razvalinah, pa ie dandanc« bive o v njih plcin Ja- in patricijske družine Sk>-vetiii-
karkoli tm.i Slovenija pri rodnih lepot, j« njen ша fk*p'': <M tisti, ki leži med Zidanim mosloin in Koti.'I m; na jtarobnejia točka p« je Hachenburg.

m „„vet «.dol* •'® pf Ml P0"
»• ill prem"' _ «I 1« til..;- ' Hrt» »*'bl TlO» t«
«b« ■ •. . liiusU» "..
•v^^Tf,, „„
Dob»« *
Л*Н ob zetentrtsti, na Stenfco tekoči Savi, ki je meja med bivio Spodnjo St«|crsko m Kranjsko, se dvigaj» na obeh straneh reke z gozdovs olwasli hritii. I * nad vodo Mrli v nebo mrkosivo Zidwje gradu, m-«ot gnezdo hudih ro[Mrikih vitezov, ki so euTažati trgovske tovore po cestah in na sphivih. I rav nad n| m, na strmi j«čini. p« tepi ie en grad z veličastnim obzkl|em in m je zdaj samostan trs plstov.
Tnrpistovsfci samostan je »redi gozdne pokrajine, ki sliti prelestnemu parku, Na vse strani je inroiien raztrled. oinamljivo le|ie so pota pml mo-goMmi, stanmi listnatimi drevesi, izmed katerih je nekaj velikanskih eksotitnih drese» in mnogo je domačih in Inozcm-kih Itrlavcev. Nsjlep«! p« j' «'»Hri drevotnJ starih k-.s anjev Sinokih vej; spodnje ve шм »c skoraj dotikajo trat iu obeh straneh jsMi, Iu
vodi na samostansko pokopaHUt, kfer |>otlv-»jo mrtvi menihi brez krst, v sami h kulah pod golimi gomilami.
Divje romantičen je oni kraj, kjer pečina, ki je na njej grad, »trmo («da navzdol k strahotnemu obvodnemu gradu Ce te razgleduješ s sadovnjaka, »e ti dozdeva, ko da se |*>laptja grad s svojimi rjavo-rdečirni strehami v morju «eskontnih gozdov.
Ali je spkih moči pozabiti ono čudovito, dolgo pot po greJieno MahsVijeve gore ck> pristave ln r»zs«žnih vinogradov traplslov? Vedno greš pod krošnjami hrastov in bukev № med vinogradi pa skoii temačne gozdove pravih kostanjev. Svojako lepj 10 razgledi na hribi, njive, gor«tose, cvetoče travnike, koder krvavijo kar šopi rdečih, divjih n»-jwljtkov in na »rebrni trak reke, na bele. majhne hribovske kapet ce tja do slikovitega gnezdeča Kr-ikr^a, ki je venomer v senci in kjci »e bohotno ran-vitajo na tratah divji tulipani. Vsegs tega «e za zmeraj zvesto spominjaš.
Spomladi je na .Mahorijevi gori pravi pravcati Čeinjev jsiradiž. Cvetoči sneg (»čkriva lične domačije v njih gozdni samoti « vrh hriba, tam krog tturinske, častitljive romarske kapelic«, ki stoji ko sredi zelene planine, se vsepovsod razcvitajo krasne, pisane travniške rože. Krog in krog »e dvigajo skupine gori v svetlem, pomladnem zelenju in temna idovina je rme» ko črna senca.
Mogočen grad, ki so ga L 1127. sezidati na po-vrtir sak-burškega nadškofa zoper madjarske na-na.tr- je zm»«ovilo prestal vse sovražne naskoke.
Od mičnega grajskega vrtita, kjer rastejo cvetlice vseh vrst, te povede ozka klavzuma steza po gostem gozdu po hribu luvzdij. Po tej sleti botlip le menihi in nekateri med njimi so zelo utenl. Spodaj je čudovito lepa »tiha« ali »gkibokn« dolina, ki jo malokdo [»zna ill kjer se zdi, da zaživijo vse vilinske pravljice.
Kako brezmejno lepe so vse one zamotane steze v širnih gozdov h, kjer cvetejo ciklame in pa »j i zob, temnuinodrc potočnice in »vojske »tpske rože. V teh neskončnih gozdovih so »tuji ribniki., raztresene kmetije in razpadli mlini in v nekem gozdu dehti mnogo beliti orhidej.	'
/araiui ob dveh — o velikih praznikih celo ob eni — zazvoni samostanski zvonček, ki ktiče menihe k jutranji sv. maši. Glas zvona se druži s pobožnim -.iistenjcm in pošuaievanjem go»ta Nikjer ne moreš lako uživali vsebine Schetlelovega nesmrtnega »Ekkeharde«, ko v senci tega prastarega sa-mo>tanskega gradu. Na nasjxolni, kranjski strani so v senci gozdov, obdani z mnivj^otinu valovi Save goiposki gradovi in na nizkem griču stoji veličasten grad Brežice, ki ima četvero mogočnih, popolnoma različnih aeolpov.
Bled je radi svoje lege biser v kroni krasnega Bohinja. Vsa ljubkost, v s- mogočna prelest gorske (»krajine obkroža to jezero, ki poje o njem slovenski pesnik Prešeren, da stoje v ozadju ogromni ledeniki.
Nasproti znanemu zdravilišču, ki ima kar pre* več hotelov, gostišč in vil, štrli na strmih, ko stena dvigajočih se skalah grail Ried m gleda na ljubko, majhno jezero. Grad je, kakor večina slovenskih gradov, zelo star. Zakaj ie 10. aprila 1004 ga je nemški cesar Henrik II. podaril briksenškemu škofu Albuinu z velikimi posestvi v okolici tja do Bohinjskega jezera vred.
Sredi jezera je majhen otok z romarsko rer kvico in »prošiijim zvonom«, kar zelo pomnožS romantično čudo pokrajine. Nekoč je bil tu tempelj slovanske boginje Žive: »Nekoč, v časih Črtomira, jc bila tu videli podoba boginje Žive.«... Ob slapu mlad« Save... pri Savici... »e j« dal Črtomir krstiti.
.Med strmimi skalnatimi stebri se iskreče peni beli slap. (Jrozeče »»ene brez poti strmijo na eni strani jirelestnega Bohinjskega jezer*, kraljestva pravljičnega Zlaloroga, na drugi strani pa ga obdajajo temni gorfkl gozdovi. Čudovito lep« je alpska bujnost Bohinja, zlasti v triglavskem obmotju. Najmogočnejši je vtis v dolini Vrata, ki jo veličastno zapira severna stena Triglava in pa pri Planici
Prav »vojski je Vintgar pri Bledu. Tu se bori Radovina, neugnano dete sneženih, lesketajočih se gorA, in divja, se j*nl, dela slapove in si utira po« med visokimi, nedostopnimi stenami pečin in neizmernimi brezdni. Nihče ne more brez ohtudovanja zajrastiti eno uro ckrfge poti med «<e»kami Vhit-garja. Ce je sploh mojfote povečati lepoto in svoj 'kost slovenskih «laskih pokrajin, tedaj se 1o zgodi zlasti v maju na visoki, razgledov jjolni Oolici, ki je jvolna neizmernih trat belih narcis.
Številni turisti se vrata jo tedaj na veterr z veli' kanskimi šopi narcis domov in ves ljubljanski cvet liftm trg je ko morje dehtečih, belih cvetov narcis Vso pot do planinske koče na vrhu se raztezajo med krasnimi smrekovimi goz«k>vi cvetoči travniki nar eis. Vsa okolica j« ena sama ojtojnost cvetja.
Slovenske gore imajo vso znano alpsko floro in tudi take alpske rastline, ki jih težko najdeš drugje Na Sv. Katarini pri Ljubljani cvete Daphna Bla-jfoyana, rumenkastobela «kraljevska roža« Kranjske, ki jo je prepo. edaoo trgati.
Vsepovsod so jvota naravnost očarljivo lep«-Kriti in znamenja stojijo prav slikovito kraj vaških gozdnih in travniških potov, v ozadju pa »o nazobčani vrhovi gori. Tudi slovenske kmetiške hiše so jjogosfoina kaj ljubke. Zlasti prisrčne so v senčnih samotah skalnatih gori
Pod Kamniškimi in Savinjskimi Alpami |e nepopisno lepa Logarska dolina, kraljestvo divjih lov cev. Vanjo jvrideš ko skozi mogočna vrata in zagleda* krog ln krog tiKkwito lepo sliko, ki se veličastno končuje v Kamniških planinah.
Malo rnano, dasi ena izmed najčudovitejših alpskih pokrajin sploh je Jezersko. Čeprav ni ondi dan danes nobenih jezer več, vendar so velikanski oka meneli vrhovi njegovih gord tn divje hrumeti hudourniki in nedotekljiva prirodnost v divji romantični samoti nekaj najlejvšega, kar sptoh premore alpsi »vet.
Med Zagorjem ia Save te iznenadl stikovitos: Savt Med visokimi, strmimi petinami in skalnatimi »tenarn divje in peneče hrumi in šumi tako svojska. ko «maragd zelena Sava. Tudi tu je blizu obrežja in po dolinah mnogo omamno-roirantičnih grad«* in razvalin Nekatrri stoie na strmih, lež'-o dostopnih višavah sredi velikanskih, črnih jelovih gozdov, ki so polni soparnega vzduha po borovnicah.
Izredno lep« je lega raznih kopa Uit Slovenije Zlasti ležijo lepo Rimske toplice, p» 10^а Лд sUiiiu. Čudovito lejii so izleti po I otwrju, ki нш poliM krasiiili gozdov in majhnih gorskih |czer.
Ljubko leti Iržič pod Karavankami. Slikovite «o oblike skalovja in velik je grad barona b<mu, ki ima v alpskem revirju gojište kozorogov (divjih kozlov), katerih je zdaj ie malo na svetu.
Svet zase je del Slovenije ined Novim mestom in Krtkhn. Tu je taka množica gradov in graščin, da jih nI toliko niti v Nemčiji ob Renu. uiti v Avstriji ob Donavi med Poiunom m Dunajem, da, niti ne v vsem «lavnem delu Tirolske med Bozcni-m in Meranom.
?e Abraham a Sama Clara, svetovno znani jirl-digar cerkve sv Štefana na Dunaju, je «lejal v 17. stoletju, da je Kranjska «čudež vseh čudežev«.
v»lik*n«kr gor«leve, ki >0 pelui j»m, nI*mišjo
pravi v ni O-tjs.»!.	Ktka, ki mul vr-
bami i« topoli zu») na.-rlo hiti dni«, «si»j spel tw*i » trnjem oU-a-.lc rilnAe in »c 1 j.-vije v mnjiMia, otočkov polu jvzer», lun ticitelo ča|*lj, divjih rac m druj; Ii ;«v«liuh plitev, ki |S>živl;ii|o njetK bregove. — 'tukaj so pr-лЈ ?r.i>sin.inu in gradovi Irate vse pisane iu pripoin>- «апк-ga i. astejja podkska in v maju liki na Golici - so povsod množic ' '"t narcis.
»Mežika, pazite no na otroka! AH ne vidite, d« Jo žu-iuu-o. kateri so skuhani za pun!«
•Nuj jih le jo! Prav -o godi pmi. Zakai p» pa« j a mrelna voilun liŽAi mleko iz skotlelice, pretlun jo olruk «lobL«
Slovenci na Mad-ar shem
Sedanja narodnoetna »lika Sluvtmk« krajine una >voj varok »i ob«.sija v igodovin«ki prclek-Uwli. Scdaizji prekmurski Slovenci, Iu m po tria-nouki pojjudbi vetji del pnšli < okvir Jugoelavijc, T devetih na»«ljih v Mad|iriko i» » P«'ib * Av-•Uiro, шиа predstavljajo polome« Pnbinovlh ln Kodjevih panonakih S.uvencav, ki »o bili v 4 sto-litju na Kvtru v«« do Donava ■ »rcdiStem oh blatnem i«ieru. Ho Koeljuvi amrti so «iubili »vojo ■urodnoetao državo in lamostojnost in tako 1« je ratclo ia pauouka Slovene« dol|Ja »toliel|» tra-lajote pr*DAlan;a Iukji» jarma ln potujtevanja, ko »o i« morali na eni strani potapljati »tmikvm'i raznarodovainemu, na drujji niadjanAeinu prlt'aku, a v «redi pa po kolonuaci)! enemu ill <Гги{сош Kolonixactia Bavarcev in Frankov i« med panoii-akimi Slovenci ob Kabi, Leitki in Donavi do Blat. nciia jezera utala Za v karolinški dobi, na kal ло koucem stoletja prišli pod madjarsko nad-oblaal, pod katero so oitali vse do raipad* avstro-оЦгака monarhija. Koiuc svetovna vojne pa — kot omenjeno — ni prinesel vsem preostalim panonskim Slovencem i« davno zaitljen« »sobode. Tako bivajo sedaj v treh driavali na ozemliu, ki meri ie kakih lOuO km-, od nekdanja zelo obširna pokrajina pancmik h Slovencev, ki je merila kakih IO.OOO km1, nam pritajo ie aedii) nekatera krajevna imena na Madjarakem, kačor tudi v Av-»triji. Tako >0 nam Madjari vzeli ob svojem prihodu ljudi, jezik in kulturo, da so ai /gradili avojo moč. In zato «o krčili «loveruko zemljo, ped za pedjo, skoraj do Mura... Kaba je ustavila lo prodiranj«, Monošter j« mejna trdnjava!
Da pa aa jc od nekdaniih panonskih Slovencev skozi tolika stoletja ob-aoilo i« približno slo t<soč, ja vzrok 1. njih perilerna lega, 2. pu med autoijonizmom med dvema kulturama in 3. kompaktnimi z ostalimi Slovenci preko Mura, ki nikoli ni tvorilo krepke razmejitve Slovencev.
V naejirotju z ostalimi slovanskimi pokrajina ml, ja Slovanska krajina kot del ogrskega kraljestva živela posebno življenj«. To se nam prav posebno pokaže, ta pom& .mo »no na to, da imvino dane« I« v Slovanski krajini Slovence evangelitan-sne vera z lastnimi lulerai-«Atm! pastorji. Povsod drugod na Slovanskem pa ja katoliška reformacija skoraj popolnoma iztrebila avanjiclitane.
Znano ja, da ja po tnaniinski mirovni pogodbi ostalo ia okoli 6000 Sloveneav onkraj Srebrnega brega pod Madjarsko. Kakor »e je le redko kdo zanimal z ognite Slovenes prsd letom 1918, prav lako ja tudi v dobi zadnjih petnajstih let. da pri omscnbi neoivobojonih Jugoslovanov v ltuliji Ln na Koroškem nn'.« časopisje skoro dosledno pozablja oeosvobojene Slovenca in Hrvate na Madžarskem, Ka» jih ni mnogo, toda oni tvorijo atvnieno narodno manjšino v snsadm državi in bi po vsej pravici morali pripasti Jugoslaviji.
Kako »o ostali rabski Slovenci po trianonski mirovni pogodbi ia dalje pod Mad.arsko nam o tem prav dobro piia v svoji knjigi «Prekmurje. nai bhži»i soroiak univ. prnl. Matija Slavit.
Jugoslovanska delegacija na pariški mirovni konferenci, ee je zelo trudila, pu-ebno delegat za Slovensko krajino Ia omenjeni univ. prof Matij« Slavit, da bi lagala jugoslovanska meja do Rabe ln Monoitra. Svoje zahteve ja podpirala 1 madjarsko uradno stali-tiko. Toda odločnejši tiaitelji. med njimi naboli I trn/, ten itali)»nski delegat, so s» ozirali na to, da v Monoš ru ni več slovenska veiine in tako so zahteve najih jugoslovanskih delegatov odbili. Tako j« na rečno naz ranja, Iti, плј zemljeplsja odloča in meja naj lso razvodnii a dveh rek. nam je odtrga a od naliga narodovega t'.-lesa te brate. Tako gre danca meja med Jugtulavi o ;n Madjarsko po razvodju med Muro in Kabo, kjer ja najvišji vrh Srebrni brag, viaok 401 m.
Jugoslovansko mejo prestopimo pri Trthovi in pridemo v četrt ure po dobri ce»ti v prvo slovensko vas Gornji Senik (wad.. FelsösaiilnOk), ki ima 15«) slovenakih preliivalcav. Skupno z vasjo Hil-karovcl Imadj. Ritkahšza), ki šteje 22-1 ljudi, tvori samostojno ilovensko iupnijo, k;er iupmkuje po-irtvovalni in gotluljubni župnik \ Inca Ko», po -odu Bali Hrvat iz Gradi4čanakega. Kako »o bili ti kraji povezani z danalnjimi kraji jugoslovanska Slovenska krajine, izprituia to, da so pripadali Ritkarovci do lata 1W župniji Velikim Dolcncem. Skoraj vae vasi r abakih Slovencev 10 obcestne in hUe raztresene ena poleg druge ob glavni ccili, ki pelje v Monoiter in ie naprej v notranjo»! Madiarska po nekdanji vloven-ki zemlji, ki |e grob davnih dadov tam ob Blatnem iezarul Č« grei po Rnbsk: pokrajini, nealli, da ai na Goričkem, ki 1« severni
dal nai» Slovenske krajina, pa re» tudi gerwnorfo-loško je KabAa pokiaiins nadal.evanja Oorvtkaga, zato ja hribovita io deUms pursatla a gazdoe. po nekaturih krajih tudi te < vinsko b-to Zanmiiva so poiag krajevnih imen, tudi ladmska tmsss v Kal,»ki dolini, to 10 imena polj, travnikov, gozdov in potokov, ker dokazujejo popoln »lovensk zastal zemlje rabskih Slovencev. To my. Komlovjs, StavIjaaica, trna mlaka. Celina, Habori«, Priboj, Duja zemlja. Gnojnica, Podrastak, Grajska potok ш Sc mnoga druga ledinsks imana.
Siscdna »lovenika ivijinija >0 Miranove! (m«d|. šllstvšnf*lva|. Vas je po», jana po prijaznih gn-ne visoHh nad 3(M m. Kr» sam una S13 prs-Vevj «Mlsle vssi, k-, p.-ipsdajo tei tn;nlji. p« Verice |mad| Pcimiscl s 176 prabivaiel; An-j,ivi, 'j. OrfalnJ z 23Л ptebi.slci. Otkovd jiuaaj. Ujbaiiizofalvaj z 263 prebivalci; Sukolövci Imadj. Szakonyfaln) z 546 prebivale m Slovsn»ka ves Imadj. Rabatätfalnl a 760 prebivalci
Samostojno iupni;o tvor: vas Dolnji Senik (madj. AUöszötoük), ki ima 713 prebivalcev is j« danes ie skoro napol nemSka. V vseh trsh župnijah delujejo slovenaki dunovniki.
Skrajno čisto aloverisko naselja ia Slovanska ves, ki leii komaj pol ure od mesta Monoštra, oddaljenega od državne ni « le kakih Ii km. Maslo Monoiter lei] ob reki Kubi ш je po železnici zvezano z notranjostjo M«.ljar«ke in z Avsirtjo, Tu »e stekajo vii državni uradi, kakor okraino glavarstvo. eodnija m katarter.ka uprava / davtno upravo, ki močno vplivajo raznarodovalno na rabeka Slovenca. Nekdaj p« »o tuka;snia liskarne tiskal» slovenske knjige m koledarja. V mmtu. ki šteje 3000 preluvslcev, ja osemrszra 'na realna g^nnazija, poprej je bila h«iniani»:itn». ki so jo do oavobojetija obiskovali prekmuiski dijaki. Gimnuzija ima okoli Z82 dijakov, skoraj toliko kakor niija realna gim-naziia v Sobuti in kljub temu ji nc prati od strani držav« ooben« redukcija, ker vedo. kakšnega va-likrga nacionalnega pomen» ja gimnazija ob mrji. Sedaj vrii ta na .atjl kulturno prosvetni zavod med rabskimi Slovenci madjarizacijo. V Monoštm »c nahai» tudi sturi cistercijan ki samostan, katerega je dal postaviti m:id arski krall Bala 11I„ po katerem samostanu ,e dobil tudi um Monoilar svoje ime. Monoiter jc ludi »:cer privla.cn zs prebivalec blilnia iloventke okolice, ker so tu tvornicc u svilo, tobatn* Izdelke in кпла 1« najSliijih slovenskih vaei »i sluii v njih kruh več sto ljudi.
Zemlje imaio rajski Slovenci malo, ker ja va-tina le last m^djar^'S veleposestnikov m zaradi tega *o bili ljudje prisiljeni hoditi na sezonsko dalo na bližnja ms jatska valeposeatva. ia bolj pa so se opiljs-li izseljevanja v Ameriko. Danes ima skoro vstka druga Iii>a v teb slovenskih rabskih vaseh svr, te v Ameriki,
Dan nji nj hov poloiaj Ia ob^en Edina njihova inteligenca je duhov »čina. ki vzdriuje »tik« z d iliovi-mo v Slov, ns 1,1 krajini, toda h stiki ni-mnio globljih korenin, to so Ia priiateljdva iz
ja le ia v
starih časo/. Slovenska govorica j
domači
dri žtni in deloma ic v cerkvi duma, dotim jc iz jole jc davno pregnana. V uradu j« »ploh ia nikdar
ni bilo.
Najhujša nesreča 7« rab>ke Slovenca in a tem lud. za nas je, da oni ni» :< bili narodno duslej i« prchueni. Misel o svobodi Iz leta 1418 je kot «va-zda utonila -n le redkokdo ia veruje danca vanjo, da ho ta kdaj zasijala.
DanaSnji madiarski sistem sistematično skrbi, poac bno zadnje ta-se. ko se insdji<rska aristokracija navdušil;? za revizionizem, da ne bi prišlo do kakih mi 'sehojnlh stlsov <4ie «trani 1 Slovensko krajino. Gre гл to, da rabski Slovenci nc bi spoznali življenja ljudi na naši strani.
Edina »loveiidk.i ko iga med rabek™ Slovenci je molitveni«, deloma tudi katekizem, toda pri iT.'.-o'.ih tudi ta irginja. Do sedaj jc prihajal m«d ril« e Slovenca tudi mesetuik »Mariiin list«, ko-1ч ar Srca Jezusovega. Šole so ic od nekdaj popolnoma nijdlaiske. Vcrdar pa staiejii ljud;« n« obvlaiaio madjaršeme, temveč ia njihov jezik Wo-venski; a mladina jo la zs silo govori
Ralisla Slovenci ie sami nazivajo .Slovene« ali Slovence, ime «Slovene« dob mo skorai pri vseh piia'eljih, ki so kda omenjali Slovence med Muro in RaL-o. Ker moderni mad arizacijski sistem vrši svo u delo med ruLskim: Slovaoci t največ^ naglico, jc Ic veslanje bodotnoeti. koliko taaa bo ia ostalo v ljudski govorici ime «Slovsr.e« is koliko rodov bo Se ohrauilo svoj slovanski značaj.
JoAk'j Maučec.
,	. \ al"*' X f
Л'е««..1а P«.| s.	'
l«s«J+v»y	\
ft"«* ч f f /	' . ««A?
^ { AAshU ,< ^S' ^L}^
Jr J -	€>
f * py 0 - t ( j У^
j-'i' . •/	. 'MaaerfVev .
/rrJ,t, Irtf	n<j'to*t!	® \	l^y
r 0 \ II
V V кшЗоШ»/* i y
o k*9ft fiw.	i*pn>jO IMttUoašnr" J'*
im tj
SOBOTA
>pi«na »kics llsbake dulius.