Poslanica Dragiši Vasiču
Igo   Gruden
1
Prisluhnil v tebi sem snovanju zemlje, ki njen glasnik si, pesnik in mučenec: v srce ti vtisnila je trnjev venec, iz ran jo krvavečih zdaj objemlje.
Vseh mrtvih Srbov sen ti v duši dremlje
in žubori po krvi kot studenec:
v njem kri vseh ljudstev slišim jaz — Slovenec,
ko strah za lastni narod dih mi jemlje.
Dragiša, drug iz tužne Šumadije,
iz žive rane cvet utrgan zame,
da sanjam o svobodi, ki v nas ni je:
ker svet vseh narodov držijo rame, kot moje srce zdaj ob tvojem bije, človeka človek naj povsod objame
2
Po Belem gradu si me vodil — druga in mi odkrival naroda svetinje, do njih vse okrvavljene stopinje, ki jih odplavila je Časov struga.
Stoletja so ga trgala od pluga
na Kalemegdan, Topčider, Dedinje:
kot Save, Donave valovje sinje
se v pesem zliva mu radost in tuga.
In mislil sem na svojo zemljo malo:
uporna ptica, ranjena ujeta,
vsa v meni utriplje, kar je je ostalo.
Iz njene krvi na prelomu sveta krvavo nam je upanje pognalo, kot božur se na Kosovom razcveta.
415
3
Grenkobo bratstva zdaj srce okuša, miru ne najde v molku ne v besedi: odkar svobodo v grob so nesli dedi, le smrtno ptico narod moj posluša.
Do dna je ranjena slovenska duša, ne slišijo je bratje ne sosedi: kot strune glas, pretrgane po sredi, nič več ne poje, le živeti skuša.
Ker zarje Vidove so se stemnile
v prokletstvu bratstva, drug, ob času kresa, .
v temo naj zadnje klonejo nam sile?
Molčimo pred nevihto kot drevesa, ko zvezde so v oblakih potonile — po zemlji gre vihar, glasnik potresa.
416