MATICE SLOVENSKE Uredil doktor modro- in pravoslovja, vitez c. k. Prane .ToZefovojm, Mehikanskega Ona-deloup- in Papeževega roda sv. Gregorija, člon nos. Karolo-Leopoldinsk«* akado-raijo in mnogih učenih družeb, predsednik Matice slovenske, podpredsednik c. k. kmetijsko druibo, dopolni poslanec in odbornik, rastni me£ran Ljubljanski in Črnomaljski i. t. d. gnzLOŽS* l.05tE™ HRVATSKE UiirElJSSE SKUPŠTINE V .ZAGREBU 1871 '■ L PRIZN\HICA. M JfAIiUK.UI 1813 Založila in na svitlo dala LETOPIS Mati©© z;i leto 1874. Uredil dr. K. II. Costa, doktor modro- in pravoslovja, vitez e. k. Franc -.Tožefovoga, Mehikanskega Guadeloup- in 1’apozevoga roda sv. Gregorija, člen ros. Karole-Leopoldinske akademijo m mnogih učenih dru/.eb, predsednik Matico slovonsko, podpredsednik o. k. kjnetijsko družbo, doželni poslanec in odbornik, častni meščan Ljubljanski in Crnomeljski i. t. d. .^IZIOŽBA Cv ZAGREBU 1871 til I ^ » M h priznam#M/ Založila in na svotlo dalsf MATICA SLOVENSKA. Tisok Blaznikovih dedičev v Ljubljani. 0l0ol%2l? Milo in iii a i i '0 0 s I o v 0 n s k 0 v Ljubljani za leto 1874. Sostavil Ivan Tušek odbornik in tajnik Matico slovenske. o delovanji slovenske Matice v Ljubljani od 1. julija 1873. 1. do 1. julija 1874. 1. Po zapisnikih s o s t a v i1 Ivan Tušek, odbornik in tajnik. Prvo desetletje Matice slovenske. Z najvišim sklopom 4. svečana 1864. leta so presvetli cesar Franc Jožef pravila Matice slovenske potrditi blagovolili. Deseto leto se jo toraj končalo, odkar se je ta za duševni napredek slovenskega naroda tako važni zavod izbudil v življenje. Primerno in potrebno se mi zdi, pregledati, kaj da je Matica storila v tej desetletni dobi, kako je dosegala svoj namen, kako je rastla in na kteri stopinji je danes. Matica šteje danes 5 častnih in čez 2300 drugih udov (med temi čez 400 ustanovnikov). Ona ima čez lOO poverjenikov v vseh okrajih slovenske zemlje, in stoji s 32 učenimi društvi v djanski zvezi književne vzajemnosti. Občnih z b o r o v je bilo 8, o d b o r o v i h skupščin pa 29. Matično premoženje šteje zdaj čez 61000 gl. a. v. V e če doneske (namreč 500 gld. in več) je Matica prejela od sledečih: Dr. Lovro Toman 10000 gld. Matija Debeljak 8243 gld. Hranilnica L j ubl j anska 3000 gld. Dekan Rozman iz Konjic 1000 gld. Svetli dijakovski škof Josip Jurij Stross-m a j e r 1000 gld. Presvetli cesar Franc Jožef 500 gld. Fidelis Ter p in c 500 gld. Anton baron Cojs 500 gld. Gosp. Peter Kozler pa je poklonil Matici 707 zemljevidov sloveuske deželo in 470 imenikov (nad 700 gld. vrednosti) in gosp. di-. Lovro Toman ploščo za krasne diplome, ktere Matica daje tistim udom, ki jih žel6. Potrosila jc Matica do sedaj 34500 gld. in s tem na svetlo dala 1. Letopise. 1. Koledar za 1865. leto. 2. „ in letopis za 1867. leto. 4. Koledar in letopis za 1869. leto. 5. „ „ 1869. „ 6. „ „ 1870. „ 7. „ „ 1871. „ 8. „ „ 1872. in 1873. leto. 2. Zgodovinske j„ Zemljopisne knjigo. 9. Zgodovina slovenskega naroda. Spisal Ivan Trdina. 10. Vojvodstvo Kranjsko. 11. ,, Koroško. Jr v 12. Slovenski Staj er, I. snopič. 13. „ „ III. 14. Slovanstvo. Prvi del. Spisali Janez M a j c iger, Maks P le- tel’sni k in Božidar K a i (:. :i. Naravoslovskc knjige. 15. Štirje letni časi. Po Ro s s m assl e r j i sp. Iv. Tušek. 16. Rudninoslovje po Fellockerji, sp. Fr. Erjavec. 17. Schodlerjeva knjiga prirode, I. del. Fizika. 18. „ „ ,, II. ,, Astronomija in Kemija. 19. „ „ „ III. „ Mineralogija in Geog- nozija. 20. Živalstvo po Pokor ni ju, sp. Fr. Erjavec. 21. Rastlinstvo po Pokorni ju, sp. Iv. Tušek. 1. Lepoznanska dela. 22. Pesni V. Vodni k a. 23. Razna dela J ovan V e s e 1 - K o s e s k i - a. 5. Jezikoslovno delo. 24. Slovnica češkega jezika z berilom; spisal Marn. (i. Različna dela. 25. Olikani Slovenec. Spisal Ivan Vesel. 26. Nauk o telovadbi. 1. del. 27. Nauk o telovadbi II. „ 7. Al lani. 28. Prvi snopič: Poluti — Evropa — Avstrija. 29. Drugi snopič: Azija — Severna Amerika — Južna Amerika. 30. Tretji snopič: Afrika — Avstralija — Evropska Rusija. In v kratkem pride na svetlo 31. Četrti snopič: Italija — Nemčija — Evropska Turčija. Gotovo lepa vrsta zanimivih, podučnih in koristnih knjig, večidel z dragimi prilogami in slikami. Posebno se nacijam, cla dodo knjige za 1873. leto, namreč Letopis za 1872. in 1873. leto in Slovanstvo I. del častitim udom dobro došle. Letopis obsega 29*/t tiskane pole in ima v prvem delu obširno poročilo o delovanji slov. Matice od 1. septembra 1871. do 1. julija 1873. lota in imenik udov; potem životopisne črtice odličnih udov Matičnih, namreč: Blaža Potočnika, dr. Matije Preloga, Janeza Zalokarja in Antona barona Cojsa. — Drugi del prinaša zanimive spise zgodovinskega, naravopisnega in lepoznanskega zapopadka, med drugimi Gogoljev ruski roman „Taras Bulba“ in prvič poslovenjeni odlični francoski roman „Pavl in Virginija". Dodana je slika barona Antona Cojsa. Slovanstvo (22*/,; pole) daje nam etpografični popis vseh slovanskih rodov in sicer v I. delu (kterega so spisali marljivi gospodje Janez Majciger, Maks Pleteršnik in Božidar Raič), po občnom pregledu narodopisni popis Jugoslovanov (Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov). Ta knjiga je gotovo ena najzanimivejših in podučnejših in bode vsakemu Matičarju jako prijetno berilo. Dva priložena narodopisna zemljevida jo narisal gosp. prof. Pleteršnik. V prihodnje mora Matica, da dovrši pričeta dela, še izdati: Slovanstvo II. del (Severni Slavjani). Schindlerjeve knjige prirode, iV. (in zadnji) snopič. (Rokopis je že izdelan). Slovenskega Staj er j a II. in IV. snopič. Želeti bi bilo posebno, da bi si Matici v kratkem izročili zaostali rokopisi „Slovenskega Stajerja"; ker zadnji je, rekel bi, čas, da sc ta knjiga vendar enkrat dovrši. — Bati se je sicer, da bodo posamezni deli jako različni, in nekteri celo prezastarali. Literarno delovanje Matice slovenske je bilo odlikovano: 1. na izložbi prve občne hrvatske učiteljske skupščine v Zagrebu 1871 1. s „priznanico“, in 2. na splošni svetovni razstavi Dunajski 1873. leta s pohvalnim pismom". Vdeleževala se je Matica različnih slavjanskih slovesnosti, tako na primer je imenovala slavnoznanega češkega rodoljuba Jana Purkynč-ja, o njegovi desetletnici za svojega častnega uda; 9. junija 1868. leta je častila jubilejno slavnost „musea kralovstvi C e s k e h o“ s posebno adreso; svečana 1872. leta je Matica z drugimi ljubljanskimi narodnimi družbami vred poslala krasno napravljeno adreso ruskemu učenjaku Pogodi nu v čestitanje njegovega petdesetletnega literarnega delovanja. — Pri Jun g-manovi svečanosti 13. julija 1873. leta v Pragi je bila Matica zastopana po posebnem zastopniku. Po smrti zgubila jc Matica mnogo, mnogo svojih najodličnejših in najzaslužnejših členov: Dr. Lovro Tomana, ljubljenca slovenskega naroda, izbuditelja in prvega predsednika Matice slovenske; velikodušnega mecena Matija Debeljaka; večlet- nega podpredsednika stolnega prošta Antona Kosa; neutrudljivega , za Matico neizmerno zaslužnega odbornika in tajnika A n-tona L6sarja; odbornika barona Antona Cojs-a; potom odbornike in pisatelje Petra Hicingerja, Antona Janežiča, D. S a v p e r 1 a; izmed udov Matice slovenske pisatel je Miroslava Vilharja, dr. Matija Preloga, Blaža Potočnika; izmed ustanovnikov: Jožefa Blaznika, Antona Čepona, dr. Rajmunda Melcer j a, Rozalijo Egerjevo, Antona Wolfa, župnika pri sv. Petru pri Slatini, Janeza Gregelja, duhovnika v pokoji, notarja dr. Ir kiča, Fr. Cižmana, ravnatelja navtične akademije v Trstu, Avgusta Moosa, itd. Matič na knjižnica šteje nad 2000 knjig, in sicer večidel ruskih, slovenskih, čeških, hrvatskih in srbskih, ktere so darovali različni udje ali pa ktere jc Matica prejelo od družeb, s kterimi stoji v djanski zvezi književne vzajemnosti. Posebna hvala gre v tem oziru prevzvišenemu gospodu Mihaelu Rajevskemu, biskupu pri ruskem poročništvu v Beču, ki je posredoval to zvezo z raznimi ruskimi literarnimi zavodi in družbami. Knjige, primerno vezane, so natanko popisane in v lepem redu, tako, da jih učenjak lahko rabi, ako se obrne do odbornika in knjižničarja Jana Vavrft-a, ki z velikim trudom in z vse hvale vrednim požrtvova njem popolnoma brezplačno oskrbuje Matično knjižnico. Hvala mu ! Ne manjšo hvalo zaslužita tudi gosp. dr. Jernej Zupanec in Ivan Vilhar, prvi kot bivši in drugi kot sedajui blagajnik Matični, ktera sta ravno tako nesebično oskrbovala denarne zadeve in trudapolno nabiranje doneskov od udov. Ako pregledujemo desetletno zgodovino Matico slovenske, nahajamo v prvi vrsti moža, ki stoji na čelu vsakemu narodnemu slovenskemu podvzetju, — slovenskega voditelja dr. J a n e z a B1 e i-weisa. Z dr. Tomanom in s podpisanim poročevalcem je sostavil on prvi načrt matičnih pravil; in osnovalni odbor ga je volil z dr. Leon Vončina in s podpisanim poročevalcem vred v opravilni oddelek, kteri je imel nalog, voditi društvo v prvi najtežavnejši dobi. Dr. Bleivveis je od prvega začetka eden izmed najmarljivejših odbornikov in je tudi tri leta vredoval matični letopis. Koncem tega poročila moram še omeniti, da jako obžalujem, da ni bilo mogoče sklicati občni zbor tečajem 1873. leta in da udje dobe knjige za 1873. leto še le sedaj! A na eni strani me tolaži to, da vendar udje s tem ne trpe nobene djanske Škode, z druge strani naj pa tudi izrečem, da sili in okolščinam v okom priti ni bilo mogoče. Smrt častitega tajnika prof. Lesarja — viharno politično gibanje 1873. leta ( v ktero sicer Matica ni bila vpletena — pa skoro vsi delajoči Slovenci!)—preobložitev tislcar-nice z delom — to so razlogi zamude, kakoršne morda ne bo — več. In tako sklepam to poročilo s presrčno zahvalo vsem v njem imenovanim dobrotnikom in prijateljem Matice, pa tudi sploh vsem drugim pisateljem, poverjenikom itd. Naj Bog blagoslovi tudi v prihodnje ta zavod , in naj se ga krepko poprime narod slovenski, da bode storil v drugem svojem desetletji enak korak naprej , lcakoršni je storil v prvem! V Ljubljani 20. svečana 1874. leta. Dr. E. II. Costa, predsednik Matice slovenske. XXIX. odltorova «kii[»sc'-ina 6. novembra 1873. 1. Edina točka razgovora : Obravnava o prihodnjem tajništvu. Pričujoči so bili dr. Costa, predsednik, in nasledni odborniki: dr. Janez Blciweis, Jeran,v Marn, Pleteršnik, Praprotnik, Sovan, dr. J. Sterbenec, Svetec, Šolar, Tomšič, Tušek, Vavrft, Iv. Vilhar, dr. Vončina, dr. Zupanec in Žakelj. Predsednik dr. Gosta najprej naznanja omilovaje veliko zgubo, katera je zadela Matico po smrti njenega neutrudljivega tajnika. Vi, pravi, gospodje odborniki! veste dobro, da je bil umrli tajnik duša Matici slovenski; dokler ostane ona, hvalno se bode spominjal tudi njen neutrudni tajnik prof. Anton Lesar. Slava mu! (Odborniki pritrdijo.) Predno po društvenih pravilih pričnemo obravnavo o tajništvu prihodnjem, naj povem, a) da je Matica za razstavljene stvari svoje dobila na Dunaji pohvalno pismo, da sem pa jih jaz, s predsednikom dramatičnega društva vred, svest si Vaše pritrditve, poklonil v A th ene um, ki se nareja na Dunaji (odborniki pritrdijo tej odločbi); b) da se letošnje knjige zarad posebne zadrego v tiskarni le počasi tiskajo: „Lctopis“ in „Slovanstvo“, katero oboje bo prav znamenito, in bode dovršeno do občnega zbora, ki utegne biti meseca januarija. Na to bere predsednik pismo g. dr. Kreka, ki pravi, da mu ni mogoče glede sestavljanja vprašanj iz tradicijonalne , literature odborovi želji za zdaj vstreči, ker je z drugimi deli za več časa obložen. Odbor vendar po nasvetu šolskega nadzornika gosp. J. Šolarja sklene poprositi g. dr. Kreka, ker je ravno on sprožil stvar, ima itak v rokah narodno blago in je naj-sposobniši za ta posel, naj o priliki o tem sostavi vsaj glavna načela. „Gled6 društvenega tajnika — čita predsednik iz dr. Gr. Krekovega pisma: ,,sem jaz mnenja, da se mora služba razpisati in potem onemu podeliti, kateri bode za ta posel najsposob-niši.“ Tudi nisem proti temu, da se tajništvo provizorično za nekaj časa oddd, ako se sposobnih kandidatov ne oglasi. Vsekako sem pa odločno proti temu, da dobi to službo kdo, kteremu bi bila le postranski posel. Tudi tirjam od prihodnjega tajnika, da je znanstven mož in napredovalen , ker mračnjaštvo je pogubno narodu in slovstvu.“ — Gosp. predsednik potem bere iz Matičnega opra-vilnika §. 36. in 37., po katerih se ima služba tajnikova po razpisu oddati za tri leta; dokler se pa najdejo odborniki, ki so pri volji opravljati tajnikovo službo, ne razpiše se služba tajnikova, da se Matici prihranijo stroški. Odbor pa ima pravico, dovoliti jim nekako nagrado, vendar nikoli ne čez polovico plačila, katero občni zbor za tajnika potrdi v proračunu. Jaz sem prejel doslej — nadal juje potem predsednik dr. Costa — to ponudbo g. profesorja Ivana Tuška, toda z nekaterimi pogoji: a) da se služba poviša v plači na 250 gld., b) da se korektura Matičnih knjig popolnoma loči od nje, in c) da se najame kdo, ki pomore vrediti, kar je v Matičnih stvareh zaostalo o bolezni in po smrti prejšnjega tajnika. Predsednik zdaj vpraša: Ali hoče izmed gospodov odborni- kov kd6 prevzeti, ali v6 koga imenovati, ki bi mogel prevzeti tajništvo? — Ker se nikdo ne oglasi, naj se prične obravnava o povedani ponudbi. Odbor soglasno spi^ejme ponudbo gosp. prof. Tuška, in sicer, kar a) plačo zadene, da se primerno vstavi v proračunu prihodnjemu občnemu zboru, kar b) korekturo tiče, vkrene po razgovoru, katerega so se vdeleževali gg. dr. Blciwcis, Solar, Pleterš-nik, Marn, Svetoc in Vončina, naposled po nasvetu g. Svetca, naj se, po dogovoru s pisatelji, sproti od slučaja do slučaja odločuje; in kar c) posebno pomoč zadeva, da se zaostale reči spravijo v red, proti dostojni nagradi, se vdA ravnatelj šolski gosp. A. Praprotnik, da bode pomagal novemu tajniku dotlej, da sc v Matici vravnžl, kar je treba, da bode delovala potem spet porodoma v pospoh slovstva ter v prid Slovencem. — —— IX. občni zbor 4. marcija 1874. leta. Vrsta razgovorov: 1. Predsednik nagovori zbrano skupščino. 2. Poročilo o odborovem delovanji od ‘26. sept. 1872. do konca fe- bruarja 1874, 1. 3. Račun od 1. julija 1872. 1. do 1. julija 1873. 1. 4. Volitev treh udov, da pregledajo, presodijo in potrdijo odborov račun vslcd S). §. a) Matič, pravil. 5. Proračun od 1. julija 1873. 1. do 1. julija 1874. 1. 6. Volitev 11 odbornikov, in sicer: A. 10 odbornikov namesto onih 1869. 1. voljenih, namreč a) Ljubljanskih: Luka Jeran, Peter Kozler, Ivan Vilhar, dr. Jernej Zupanec. b) Vnanjih: Frane Erjavec, Anton pl. Gariboldi , dr. Gregorij Krek, Božidar Raič, dr. Janko Srnec, Davorin Trstenjak. 11. 2 odbornika namesto umrlih Ljubljanskih: Anton baron Cojs, Anton Lesar. Opomba 1. Pri volitvah odbornikov Matice sc vštevajo tudi volilni listki taeih družbenikov, kteri sicer niso mogli sami priti, pa so vendar svojo volilno listke odboru poslali tako , da ni prav njč suma zarad kake prevare. (§. 11. pravil.) Opomba 2. Račun za preteklo, proračun za prihodnje društveno leto in volilni listi se pred razgovori razdelo nazočim družbenikom. Opomba 3. Gospod odbornik Davorin Trstenjak seje prostovoljno odpovedal odborništvu in odbor Matičin po sklepu 17. jul. 1872. 1. mu pisneno hvalo izrekel ne le za njegovo marljivo delovanje v odboru, ampak tudi sploh za vso zlasti pisateljsko podporo. Ob 8. uri bila je maša v stolni cekvi, katero so služili preč. korar gosp. Fr. Kramer. * Ob treh popoldne se je začel v čitalnični dvorani občni zbor pod vodstvom prvosednika dr. Coste. Pričujoči so bili gospodje odborniki Ljubljanski: dr. Jan. I3ici\vois, Jeran Luku, Marn Jožef, Pleteršnik Maks., dr. Poklukar J., Souvan France, Tušek Ivan, Vavru Ivan, Vilhar Ivan, dr. Vončina Leon, dr. Zupanec Jer. in Žakelj Miroslav. Zbralo sc je bilo nad 70 družbenikov Ljubljanskih in vnanjih. Mnogo družin je poslalo volilne liste, katerih se je naštelo 647. Dr. E. II. Costa prične skupščina z ogovorom, v katerim pozdravi zbrane društvenilce in še posebno one, ki so prršli od daleč; potem sc opraviči o tem, da ni sklical 9. občnega zbora 1873. leta, ter pove, zakaj da tako pozno. Reče, da so bile za vire tako silne, da jim ni bilo mogoče v okom priti. Zadrski so bili sledeči: 1. Smrt tajnika prof. Lesarja. Po smrti njegovi trebalo je tudi v red spraviti zaostalinc mesecev avgusta, septembra in oktobra. 2. Politične borbe lanskega leta; dasiravno Matica sama ni bila prizadeta po njih , so vendar vsacega Matičarja prijele bolj ali manj tako, da je bil zaviran v mirnem književnem delu. 3. Knjige za 1873. leto se niso mogle o pravem času razposlati, ker so se jako počasi tiskale v tiskarni, preobloženi z drugimi silnimi deli. To so — pravi — poglavitni vzroki , da sem mogel še le danes storiti to, kar bi bil po pravilih moral storiti lani. O tej zakasnitvi me tolaži posebno to, da društveniki ne trp6 nilca-koršne Škode z ara d tega, če dobč knjige nekoliko pozneje kakor navadno. Potem omeni, da je 4. februarja t. 1. preteklo prvo desetletje Matice slovenske, ter razdeli med pričujoče društvenikc tiskano poročilo o tem, kaj je Matica dovršila preteklih teh 10 let. — Dalje se prvosednik spominja Matičarjev, od poslednjega občnega zbora umrlih, zlasti dveh, namreč neutrudljivega Matičnega tajnika prof. Lesarja in blagega narodnjaka barona Antona C oj z a. Dokler bo Matica — pravi ■— gotovo bo L6sar v spominu ostal Slovencem. Potem prvosednik v imenu društva izreka hvalo vsem tistim, ki so sodelovali pri Matici, posebno prof. J. Tušku, da je zamudna tajniška dela prevzel za cel6 malo plačilo 250 gold.; — knjižničarju gosp. prof. Vavrfi-u zavoljo velike marljivosti o vre-dovanji knjižnice gosp. Ivanu Vilharju za veliki trud, ki ga ima z denarnimi zadevami Matičnimi. Poslednja dva gospoda opravljata vse posle prezplačno, za kar jima še posebna hvala. Pa še enemu — reče — grč lepa naša hvala, in to gosp. prof. Pleteršniku, ki je bil prevzel korekturo knjige: „Slovanstvo“. Potem omeni prvosednik, da je bila Matica slovenska pri svetski razstavi na Dunaji, v katero je poslala svoja dela, odlikovana s pohvalnim pismom. Konečno naznanja prvosednik, da mu je došlo danes pismo od gospoda prof. Majeigerja v Mariboru, v katerem britko obžaluje, da na napisu knjige: „Slovanstvo“ stoji : „Spisa!i Janez Majciger, Maks Pleteršnik in Božidar Raič." Prof. Maj ciger piše, da je to pogrešek, ki so je zoper njegovo voljo in brez njegove krivde vrinil, ter pravi, daje on „Občni pregled Slovan-stva“ le poslovenil po Riegerjevem češkem „naučnem slov-niku". Prvosednik s tem popravlja nemili pogrešek ter doda, da bo tudi po časnikih to razglasil ter tako zadostil zahtevi gospod prof. Majeigerja. To velja pa le o „Pregledu“; spis gospod prof. Pleteršnika o Slovencih, Hrvatih in Srbih in spis gosp. Raiča o 13 u 1 g a r i h ste izvirni deli. — Končavši govor svoj o Matičnih zadevah dodaja prvosednik še to, da Novomeška čitalnica prosi družbenike slovenske Matice, naj bi se obilno vdeležili posojila za zidanje „narodnega doma" v Novem mestu, bi še ni dodelan, ter bo še mnogo denarja treba. Ker je podpredsednik Novomeške čitalnice g. Rozman sam v zboru pričujoč, je prosil družbenike, naj kar njemu dado prineske za blago napravo, ki bode steber narodni stvari na Dolenjskem. — Na to veli prvosednik tajniku brati poročilo o odborovem de-1 o vanj i. Preden tajnik začne brati, prosi deželni poslanec gosp. Tavčar besede ter reče: Gospod prvosednik je omenil in hvalo izrekel pridnim delalcem; izpustil je pa enega. Po smrti se Tomanovi je dr. Costa sam največ trudil na korist Matico slovenske. Njemu gre največa hvala; slava mu! (Zbor mu zakliče trikrat „Slava“!) Tajnik prof. Tušek je potem poročal o delovanji Matičnem tako-le: Mojo poroČevanje o odborovem delovanji od 8. občnega zbora 1872. leta do danes bo le kratko, ker je malo ne vse zapisano v letopisu za 1872. in 1873. leto od 43. do GO. strani, katero knjigo smo s 1. delom „SIovanstva“ vred že razposlali, malo ne vsem poverjenikom, ter jo bodo vsi gospodje udje kmalu v rokah imeli. Glavne knjige zadnja številka 26. septembra 1872. leta bila je 2544, danes jej je 2772, to kaže prirastek udov za 228, med katerimi je 13 ustanovnikov. Med temi so 4 rodovine, za katere je ranjki profesor Anton Lesar plačal za vsako po 100 gld. Izmed ustanovnikov so pomrli: IrkičvIvan, Koncilija Ivan, Lesar Anton, liolcer Dragotin, Moos Avg., Cižman Franc, Bonner Jožef, Vitenc Andrej. Ker jev preteklem desetletji mnogo udov pomrlo in nekateri tudi odstopili, šteje Matica slovenska danes v vsem skupaj : ustali ik o v 411, letnikov 1921, vseh tedaj 2332 udov. Tirjati ima slovenska Matica od svojih ustanovnikov še 1300 gld., od letnikov pa zaostale letnine incl. 1873 1. blizo 3500 gld., vsega tedaj 4800 gld.; med temi jo največ letnine za 1873. leto. Zdaj, ko bodo družbeniki bukve v roke dobili, jo upati, da se bo zaostala letnina bolj pridno plačevala, kakor doslej. Bukve za 1873. leto, namreč: „Slovanstva“ 1. del in „Leto-pis“ za 1872. in 1873. leto smo razposlali doslej društvenikom, bivajočim po Kranjskem razun Ljubljane in okolice, po dolnjem btajarslcem ter oddali jih nekoliko tudi že na Koroško. Ostalini jih bomo razposlali te dni. Atlanta IV. snopič (Nemčija, Italija, Evropska Turčija) bo dovršen o kakih G tednih, kakor nam g. Kocke piše iz Dunaja. Potem ga bomo jeli razpošiljati. Rokopis Schodlerjeve ,,botanike“ je že dovršen bil 1870. leta. Schodlerjeve ,,zoologije" rokopisa pa je prof. Fr.Erjavec v Gorici poslal meseca januarija za kakih G tiskanih pol. Te dni bo gotov z vsem — in tako S chS dl er jeva „lcnjiga prirode" dovršena. — Rokopisa za II. in IV. zvezek „Slov. Stajarja" pa še zdaj nismo dobili. V zvezo književne vzajemnosti je v času, preteklem od 8. občnega zbora, Matica stopila z univerziteto v Kristijaniji, z univerziteto v Moskvi in z arheologijskim občestvom v Moskvi. „Narodni šoli“ v Ljubljani je Matica podarila 273 iztisov raznih bukev, da je to društvo razdeli med učitelje po deželi ter jih nagovarja, naj pristopijo k Matici, čo že niso. — Vodstvu bolnišnico Ljubljanske je podarila Matica 19 knjig v zabavo in poduk okrevalcem, šoli v Št. Petru na Krasu pa 1 Kozlerjev zemljovid Slovenskih dežela,. Rokopise iz Z a 1 o k a r j e v e zapuščine hrani Matica, z ostalimi knjigami je pa storila po odsekovem nasvetu v 28. odborovi skupščini. Gosp. E. Picot v Parizu je društvu poslal mnogo francoskih knjig, katere je ono večidel dalo v dar bogoslovskim, gimnazijskim in realnim knjižnicam, da jih more brati mnogo di jakov tudi prihodnjih časov. Pri Jungmanovi svečanosti v Pragi lanskega leta je bil Matični zastopnik »matičar gosp. inženir Jan Pribil, kateremu se je bilo dalo poverjenilno pismo. Gosp. Trstenjaku, ki se jo odpovedal odborništvu, je Matica izrekla pismeno zahvalo za njegovo marljivo delovanje v odboi-u, in tudi sploh za neumorno njegovo literarno delovanje v Matici in zunaj nje. Slednjič mi je še povedati, da je odbor v svoji 29. skupščini 7. novembra 1873. leta mene izbral za Matičnega tajnika, ter da sem obdelal tudi vse, kar je bilo zaostalega po Lesarjevi smrti. Zbor je tajnikovo poročilo brez opazke na znanje vzel. — Potem bere blagajnik Ivan Vilhar sklep računa od 1. julija 1872. do 1. julija 1873. leta, ter popravlja eno tiskarsko po-greško v njem: Pri „obligacijah“ mora namreč stati mesto 2ol6 število 2661 gld. — Tiskani račun se razdeli med ude. Na px*vosodnikovo vprašanje: ali o računu kdo besedo želi, se ne oglasi nobeden. Gled6 4. točke razgovorov, namreč gledč volitve pregledovalcev računa vpraša prvosednik zbor: ali hoče voliti po listkih, ali prepusti to stvar prvosedniku. Večina je za to, da se to prepusti prvosedniku. Na to predlaga on lanske pregledovalce gospode Ho h na Hug., Žagarja Drag. in Kremžarja And. Potem se bere proračun za 10. Matično leto, namreč za čas od 1. julija 1873. do 1. julija 1874. leta. Vse točke so bile sprejete brez ugovora ali posebnega predloga. Zdaj jo prišla na vrsto volitev 12 odbornikov, in sicer: A) 10 odbornikov namesto onih 1869. leta voljenih, namreč a) Ljubljanskih: Luka Jeran, Pet. Kozler, Ivan Vilhar, dr. Jernej Zupanec; — b) vnanjih: France Erjavec, Anton pl. Gariboldi, dr. Gr. Krek, Božidar liaic, dr. Janko Srnec, Dav. Trstenjak. — B) Dva odbornika namesto umrlih Ljubljanskih: Anton baron Zois in Anton Lčsar. Prvosedniku je bilo poslano 556 glasovnic; pričujoči udje mu oddajajo listke. Vvvolilno komisijo se izbeiVi slodeči gospodje: za prvosednika prof. Žakelj, za prisednike prošt dr. Jarec, inženir Potočnik, deželni uradnik Josip' Pfeifer m trgovec Sovan stari. Prof. Žakelj zapečati listke, ter komisija gre v bližnjo sobo, da je skrutinira. Ker nobeden ne želi več besede, sklene prvosednik občni zbor. Volilna komisija je po dokončanem skruntiniranji oddala prvosedniku sledeči: Zapisnik, navejen o »krutiniranji za volitev Matičnih odbornikov oddanih glasovnic. Volitve se je po oddanih listkih vdeležilo G47 udov. Od teh glasov so dobili kot Ljubljanski odborniki: Gospodje Kozler Peter 647 glasov, Krisper Valentin 647, Močnik Matej 647, Vilhar Ivan 647, Jeran Luka 645, dr. Zupanec Jernej (342, Čebašek Andrej 3, Križnar Miroslav 1, Klun Karol 1, Grasselli Peter 1. Izvoljenih je tedaj prvih 6 udov za odbornike. Kot vnanji odborniki so dobili: gospodje prof. Erjavec, Fr. 647 glasov, Parapat Janez 647, Šuman Josip 647, Maj-ciger Janez 646, Raič Božidar 571, dr. Krek Gr. 487, prof. Žolgarl68, dr. Š ust 30, Kocijančič 14, Žitek 7, prof. Zupan 6, Kočevar Perko 3, Bradaška 3, Lipold 3, Janežič Šimen 2, Rozman 1, dr. Tonkli 1, dr. Gregorc 1, — izvoljenih je toraj prvih 6 odbornikov. XXX. odborova skupščina 6. maja, 1874. leta. Vrsta razgovorov: 1. Prebere in potrdi se zapisnik 29. odborove skupščine in 9. občnega zbora. 2. Prebere se zapisnik o skrutinovanji volilnih listov pri 9. občnem zboru oddanih. 3. Poročilo odseka za pregledovanje računa za čas od 1. julija 1872. do 1. julija 1873. leta. 4. Poročilo tajnikovo o sprejemu novih udov in o drugih važnejših stvareh. 5. Volitev prvosednika, njegovih dveh namestnikov, blagajnika, pregle- dovalca društvenih računov in dveh klučarjev. 6. Volitev odsekov. 7. Sklep o knjigah, ktero naj Matica izda za 1874. leto. Dr. Costa prične sejo, ko so se bili sošli odborniki: dr. J. Bleivveis, J. Marn, M. Močnik, Parapat, Pleteršnik, dr. Poklukar, Praprotnik, Sovan, Svetec, Šolar, Tušek, Vilhar, dr. Vončina, dr. Zupanec, ter pozdravi naj poprej nove odbornike. 1. Pri zapisniku 29. odborove skupščine popravlja tiskarsko pogreško prijatelji v pisatelji; potem se ta zapisnik in zapisnik 9. občnega zbora potrdita. 2. Prof. dr. Krek v Gradcu piše, da zavolj mnogih opravil ne sprejme za prihodnja tri leta odborništva. Odbor sklene, naj se piše prof. dr. Kreku, da vrne Matici St. Vrazovo zapuščino in drugo narodno blago, ter da se naprosi prof. Zolgarja, ki je za izvoljenimi odborniki dobil največ glasov, da prevzame odborništvo. 3. Poročilo pregledovalcev društvenih računov se vzame na znanje. 4. Tajnik prof. Tušek poroča potem o Matičnem delovanji od 9. občnega zbora do danes. Kakor je zapisano v poročilu 9. občnega zbora 4. marca t. 1., bila je takrat poslednja številka Matičnih udov 2772; danes je pa 2789. — Odbor sprejme vse te med Matičine ude. Med poverjeniki so se dogodile nekatere spremembe, in sicer: a) Vrhnika: Ker je Bonner umrl, bil je letos naš poverjenik g. Kotnik, vprihodnje bo gospod dekan M. Šlibar; b) Maribor: dr. Ribič je umrl; prof. Maj c iger bo vprihodnje poverjenik za vso Mariborske Matičarje; c) Gradec: Ker dr. Muršec zavoljo starosti ne more več opravljati dela, smo naprosili g. Mola, duhovna v delav-nišnici, da je prevzel poverjeništvo za Gradec: d) Gornji grad: Ker se je g. Škoflek na Vransko preselil, nam je zdaj tam poverjenik g. učitelj Preširen; e) Cerknica: Mesto pokojnega Janežiča je zdaj poverjenik g. vkaplan Končnik; f) Črnice: Mesto v Lokavec preselivšegasc And. Juhanam je tam zdaj poverjenik g. Šimen Gaberščilc, župnik v Ajdovščini; g) Trnovo: Mesto g. Mlakarja, ki se je preselil v Mirno peč, bil nam je letos poverjenik g. Legan v Nadanjem selu. Na prošnjo nekega gimnazijalca v Mariboru sklene odbor darovati mu nekatere knjige, ktere imamo preveč, ali tako, da jih bo dobil iz poverjenikovih rok. Gledd prošnje društva „Vendije“ v Gradcu, naj bi slov. Matica založila „rad Vendije“, izreče odbor, da ne more nič skleniti o tem, dokler nima rokopisa. Gledd prošnje g Trohe, učitelja v Rojani, sklene odbor, da mu bo zaprošene knjige zastonj poslal. Glede prošnje g. Vodopivca, okrajnega šolskega nadzornika v Gorici, sklene odbor, da bo dvema okrajnima učiteljskima knjižnicama v Gorici in v Sežani prepustil vsaki po en iztis doslej iz- danih knjig po znižani ceni, ako pristopite te dve knjižnici kot letnika k Matici. Gosp. Jože Bercer v Kamnji pri Št. Rupertu nam je poslal dva zvezka ^narodnega blaga". — Odbor sklene, da mu bo pismeno zahvalo za to izrekel ter naprosil ga, naj še nabira. Po tem določi odbor nagrado za pisatelje „Slovanstva“, g. Pleteršniku, Raiču in Majcigerji. Prebere se dalje pismo prot'. Majcigerja v Mariboru, v katerem med drugim tudi pravi: „Kar se nadaljevanje dela ,(Slovanstva" tiče, morem Vam poročiti, da se že pridno nadaljuje in sicer sem za izdelovanje Poljakov in Rusov dobil moža rojenega Poljaka, pa tudi češčini veščega in z razmerami Rusov dobro soznanjenega, ki v družbi drugega Slovenca to nalogo izdeljuje. Cehe, Slovake in Lužičane bom pa sam večidel po Riegerjevem Slovniku izdelal in so nadjam, da, ako nepričakovani zadržki ne pridejo, bode mi mogoče, ob novem lotu velik del rokopisa slov. Matici odposlati." 5. Potem se prestopi k volitvami.— Gosp. dr. J. BIeiweis pravi, da po njegovih mislih gledč tega, katerega bomo za prvo-sednika izvolili, gotovo ne bomo dolgo premišljevali. Dosedanji gosp. prvosednik, ker se je že toliko trudil za Matico, gotovo zasluži, da ga izberemo spet za prvosednika „per aeclamationem". Gledč družili členov upravništva nasvetuje prav tisto. Razgovora o tem predlogu se udeležb gg. dr. Costa, Marn, Vončina in Sve-tec. Potem so bili soglasno izvoljeni: za prvosednika dr. Costa; za prvosednikovega namestnika: dr. Vončina in P. Kozler; za blagajnika Iv. Vilhar; za knjižničarja J. Vavrft; za pregledovalca društvenih računov: dr. Jer. Zupanec; za ključarja Fr. Souvan in dr. J. Strbenec. Odseki ostanejo malo ne, kakor doslej; edine spremembe so, da odpadejo: Lesar, dr. Krek, dr. Razlag in Trstenjak, in da nova odbornika Močnik in Parapat se volita v odsek za izdavanje knjig in v odsek za narodno slovstveno blago. 7. Izdavanje knjig. Prvosednikov predlog, naj se izdil tudi za 1874. leto letopis, se sprejme. Letopis letos ne bo tako obširen, kakor lani, ker bo le za eno leto, ne za dve. Trstenjakov za letos namenjeni spis „o Venetih" se že tiska. On neče nič nagrade ; temuč prepušča spis Matici brez nagrade, za kar naj mu je posebna zahvala. — Gospod Parapat predlaga, naj se letopis izdaje vsako leto, ako bi tudi odborniki sami morali vsega spisa-vati. Gospod prvosednik pravi, da §. 4. c) društenih pravil zahteva to, da se vsako leto izdd saj 1. del letopisa. Le enkrat ga ni bilo zarad okoli 4000 gld. stroškov, ki smo jih imeli s šolskima knjigama', z živalstvom in rastlinstvom. Letošnje knjige bodo letos dovršene; letopis že do meseca avgusta Gospod Parapat se zado-voljava s predsednikovim razjasnilom. Gospod Vilhar predlaga, da se umrli ustanovniki ne brišejo iz imenika, nego da ostanejo za vselej v njem z znamenjem, da niso več med živimi, v vedni spomin, da so nokedaj književni raz-vitek naroda podpirali. Ta predlog se sprejme soglasno. Letopis 1874. II. 2 Gospod prvosednik predlaga, da naj se dovrši Schodlerjeva knjiga prirode, ter naj se letos izdA njegovo rastlinstvo (prevod Tuškov) in živalstvo (prevod Erjavčev). Odbor temu pritrdi. Gosp. J. Jesenko, profesor v Trstu, je poslal Matici svoj primerjalni fizični zemljepis. Ta rokopis je bil po c. k. Kranjskem šolskem svetu poslan ministerstvu s prošnjo, naj blagovoli dovoliti primerno podporo za izdavo te knjige. Ministerstvo je odgovorilo, da podpore dovoliti ne more, a tudi no knjige izdati na svoje stroške, ali da naj šolski svet pisatelju odmeri nagrado 200 gld. za trud. Gospod prvosednik predlaga, naj Matica izda to knjigo. Odseku za izdavanje knjig naj se pa prepusti, da izve, koliko pisatelj zahteva plačila, ter da se konečno ž njim glede tega pogodi. Svetec podpira toplo ta predlog, ter reče med drugem tudi: Pisatelja je treba podpirati Se posebno zarad tega, ker obdeluje tisto polje, ki potrebuje največ obdelovanja, to je, šolsko polje; na tem polji je še kaj prihodnosti. Pa tudi sicer bo čitatelje sploh knjiga jako zanimala. Razgovora gledč tega se udeleže še gg. Parapat, dr. Zupanec in dr. Vončina. Po g. prvosedniku stavljeni predlog, da naj Matica letos izda to knjigo, ter obravnavo s piseteljem gledč pogojev prepusti odboru za izdavanje knjig, sprejme odbor konečno soglasno. Potem bere gosp. prvosednik pismo gosp. Cigaleta iz Dunaja, ki presoja slog in jezik nekaterih sostavkov v knjigah, izdani za 1873. leto, in tudi svetuje, kako naj bi se po njegovih mislih stvar ukrenila, da bi bila v prihodnje edinost v pisavi Matičnih knjig. O tej stvari se razgovarjajo gg. dr. Costa, Svetec, Marn, dr. Vončina, ter se konečno soglasno sprejme dr. Bleiweisov predlog, naj se stvar izroči v pretres posebnemu odseku, ki naj odboru pozneje o tem poroča. V ta odbor se izbero odborniki Marn, Pleteršnik in Svetec. Ko je bil še predlog g. prof. Vavrfia, naj se duplikati iz Matične knjižnice prepusti gimnazijalni in preparandijski knjižnici, soglasno sprejet, končd g. prvosednik skupščino. Osmo poročilo o Maličim knjižnici v letu 1875. Vrcdil J. Vavru, knjižničar. I. Slovenske knjige. Novice tečaj 31. 1. 1873. Koledar družbe sv. Mohora za 1. 1873 in 1874. življenje svetnikov in svetnic Božjih VIII. snopič. M. Torkar. 1873. Kristusovo življenje in smrt. II. del 1. snopič. Stef. Kociančič. 1873. Umno kletarstvo. J. VoSnjak. 1873. Domače in tuje živali v podobah. V. zvezek. Erjavec. 1873. Izdajavec, zgodovinska povest. Slemenik. 1873. Drugi prestavili starih ino novih zerkvenih ino drugih pesem. Stanig. 1838. Zvezek raznih slov. pesem natisnjenih 1. 1840 v Gorici. Zesar ino prelat, is nemshkiga prestavil V. St. K. Slovensko-nemško-talianski in taliansko-nemško-slovenski besednjak. Drobnič. 1858. Kranjski vrtnar. Pirc. 1845. Kmetijske tablo I—XVI: Babo. poslov. Zalokar. 1869. Zvveites und drittes Jahresfest des Vereines des krainischen Lan-des-Museums. Deschmann. 1858—1862. Poezije dr. Franceta Prešerna 1847. Gvetnik slovenske slovesnosti. Janežič. 1870. Slovenski Narod, tečaj I, II, 111, IV, V, VI. 1868 1873. Triglav. Zeitschrift fur vaterliindische Interessen. Jahrgang III, IV, V. 1867—1870. Učiteljski tovars, tečaj 11, 12, 13. 1870—1874. Slovenske pripovedke iz Motnika. Podšavniški. 1874. II. Hrvaško-srbske. Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti knjiga XXI, XXII, XXIII, XXVI, XXVII. 1872—73-74. Narodni koledar novi i stari za godinu 1873. Danica, koledar i 1 jetopia društva Svetojeronimskoga za god. 1874. Pučka knjižnica izdavana dr. Svetojeronimskim. Knjiga IV. Po vjestnica hrvatskega naroda, Balenovič. 1870. knjiga XII. Život Svetaca i Svetica Božjih. Ivekovič. 1873. knjiga XIV. Prirod ni zakonik za svakoga iliti popularna lizika. 1. Pripreina. Silarstvo. (Mechanika) Hnlek. 1873. Tumais talijansko-hrvatski za činovnike. 1872. Pučki mudrac. Bianchini 1872. Morski riečnik hrvatsko-srbski. 1870. liičoslovnik (vocabulario) illiričlcoga, italianskega i nimačkega jezika s pridpostavljenom gramraatikom illi pismenstvom. Voltiggi (Istrianin). 1803. Pjesnička djela Petra Preradovida. 1873. Glasonoša, illustrirani hrvatski časopis, tečaj IV. V. Kraljedvorski Rukopis. Berlič 1852. Jugoslavenska slova. Ein Wort an Iliriens hocliherzige Tochter iibcr die iiltere Ge-scliichte und neueste literarisehe Regeneration ilires Va-terlandes. Draškovio 1838. OpCcKM JleTOiiHC 3a rojvmtf 1872 h 1873. I>yKiui])i. no yi[ori’peOjteHie ioiiocth OepOcKera napoja 1812. III. Čcsko-slovansko. Žaloby z oboluiceni vedle rakousk61io prdva občanskčho. Pavli-ček. 1873. Cehoslovan, prostondrodni kalend&f. ročnik 1. 1873. Knihovna V. Naprska. lcnihy če?kč. 1872. Rodina, jeji starosti a radosti. Bremer. dil I. II. 1872. Dvč matky. Solie Sclnvarz, preložila vOhorušickA. dil I, II. 1872. Vynlkajici ženy mimo rodinny kruh. »Simdčkovd. 1872. Johannaz Rožraitdla, manželka Jifiho z Podčbrad. LužickA. 1872. ()uplny zapesni slovnik českoslovanskčho a nemeckeho jazyka. Konečny. 1855. Slovanska poezije. I. svazek. Ruski poezije. Vymazal. 1874. Kvety. Obrazkovy tydennik. ročnik II. III. V. 1870. Sbornik slovenskych narod, piesni, povesti, prislovi, porekadiid, luldok, liier, obyčajov i povier. svilzok II. sošit I. Letopis Matice Slovenskej. ročnik IX. svilzok 2. X. „ 1, 2. \ Vitazstvo Hviitcho križa. Munkay. 1860. Mluvnica jazyka slovenskdho. Hattala. diel II. Skladba. 1865. Arehiv starych československych listin, piscmnosti a dejepisnyeh povodin pro dejepis a literatura Slovakov. Sasinek 1872-73. Časopis Matice Moravske. Ročnik V. Sešit 3.v a 4. Cesta ces Turecko a Egypt do svatej zeme. Šuatet 1874. IV. Ruske. •iiUiHCKii hmii. AicascMni nayKi). 1872. tomt. XXI. EiiMcica 1, 2. 187:$. „ XXII. 1. „ XXIII. „ 2. IIpoTOKO.iH 3ac^amfl coirtiTa hmii. XapK0BCKAi’0 ymiBepciiTeTa. roj*. 1807—1870. MocKOBCKiii vmiiiepcHTeTCicisi iiaBliCTk. 1871. Nr. 1, 2, 4, 5, 7, 8, 0. 1872. Nr. 1. BapuiaBCitia ,, » „ 1872. Nr, 6. 1873. Nr. 1, 2, 3, 5, 6. 1874. Nr. 1, 2. Bedita, iKypiia.ii. vmoiiijh, jiiiTepaTypiMft h iiojirrii'ieci;iR 1871, KHHra 4, 5, (!, 7, 8, 9, 10, 11, 12. 3aimcKH hmii. pyccKaro reorpaHHCCKaro omnecTBa. no OT^liJicmo CTaTHCTHKH TOMT. II. 1871. nO OBHI,efi reorpa>MH TOMT. II. IV. 1869—1871. -iamicicii hmii. HOBopycciflcKaro yHHBepciiTOTa. 0ji;ecca. ro^i. II. TOMt I. BunycKH 3, 4. roji;!.. IV. tomt. VII, 1868—1871. Tpyji,H oiiui,ecTBa HCiiHTaTeJiefi iipupo^u upu hmii. XapbKOBCiiOMi> ynuBcpcHTerIi. 1869. tomt. I. 1870. „ II. 1872. „ ITI. IV. 1871. „ V. Otuctt. hmii. pycc. reorpa. sta 1871. „ Ot'ict'1. o Tprnia^naTOMi npHcyac,i,cniii iiarpajvi. Fpa$a yBapona. „ „ 'ieTupnajmaTOM-i. „ „ „ „ 1870—1871. CoBpaHie <‘0>uiHeniu A. rMBsepjHnra. tomt. 1. II. 1868. IIapa.i.i0.;n.iiH0 cjoisapu ilasnicoBi pyccE. paHii,y3. irMen,. h an-raifiCKaro. nam. I. Cy;i,cr,Huc ycrraBH. 20. nojiupa 1864 ro^a. IIoc:rlJ,HHie io;i,ij pt,qn — lIocnojuiTofl. HCTopniecicaa Moiiorpa^ia. EOCTOMapOBl. 1870. 0 xapaKTcpI; napolnim, ničem. y cviaiijui'i. 3aji,yHaficKHx,i,. Benc-JIHH'L. 1835. 0 sapo^Hint noBofl Boarapacoii .iHTopaTypu. Iicne.iuin.. 1838. HCTOpHKO — KpHTHiecifl H3T,HCKailia. TOMI. I, II. liOIIO.imi'1,. 1841. CKaH^HiiaBOMaiiia n on iiokjioiiiihkh, h^h ctoMstiuh li.jT.iiCEaiiin o Baparart. liene.nnn,, 1842. Mhcjih o in. HCTOpin BOOBiu,e h pycciEOfi in. uacTuocTH, h o iipoMciui Poacji.eiiia ]ia:inaiiifl: rpeuecnoo, jkithhckoo, ufaienKOo, pycKoe, cjiauancicoc hjih u,epK0BH0e iihcmo. Iieiiejimn.. 1847. 0 c.iobIi Boapiun.. BcHe.'unn>. 1847. 0£pyacHJie khtcjih BajiTiRcitora lopa, to ccti .ioim.t h cjiai«uie. lieiicjuiur.. 1847. 0 HamecTBiii liaiiiiauiiicicim. cjiaBam. na pycr> so pioprncoBim. BpeMGHTj. 1848. 0 roTaxrb, oi!T> OBpaxri>, o ciiop f: sioacjy lozaiiajra ji cliBopanaMu jia cicTi, hxt. pocH3Ma, Beiie.iHHi». 1848. KaTa.iori> pycicnxrb i;unn> if;5,i,Mii hi.ixri. MMiicpaTopcicoio aicaji,eMicio nayicj5. 1857. HcTopia npeoijpaaceiicicaro iio.ina. A;tan'ieiiciciii. 1859. C.iOBa h npHirJiTCTiiiii BHC0K0iipe0citiuu,eHitar0 Iocita, Mirpoiio.utra .THTOBCKaro h BHaeHcicaro. 1860. naicauHHe ciihckh coBOpnaro yjioaccnia 1851 v. ii.hl cTomua. Bli-jiaeBT.. 1863. C.iIOBCHIVbi H31 IIVTei!MXr[. BOCIIOMHHaHifl. Mai:v nicin,. 187,'!. MaTepniUH HCTopiH /i, h ili o m ai’ n u e c k h xt> cnoin;eiim pocciii c pary:)-CKOii pociiyr..iHi;oft. MaKynieBi.. 1865. PyK0«0ji,CTii0 icocMorpaiH /pa riiMiia3iiii. MaJiHHHii. 1868. 0 cjiaiiaiiax,j. Mojmacuaro rpaCTBa b'j> iojkhoS muim. Maicymeif’f> 1870. H3irlJCTi}L o Baparaxfi apar.cicixT. nncaTejieii, Bciic.win.. 1870. Oepsia iioc.it. napiaccicaro Miipa. iioiioiri.. Bi>mycicnri> I. 1871. HcTopniccKia pasucKaBaiiia o c;iauanaxi, bt» Ajiuaiiiii bt» cpo^iuo Bliica. MaicyiueB'L. 1871. 0 pycKo>n> aM-aBHTt. 3aca,po. 1871. BoJirapia in. KOHH,rfiXII. h irr, ncpnofl iKuoitinrl; XIII. irliica. Maicviiich. 1872. HcTopia aiaBaiiCKaro B.>iaroTBopHTejiBiiaro KosraTera bt. mockbI;. BtinycicT> II. Bonom,. 1872. IIyK.iiiuiiMa uTcua o lleTjrl; ise.mkomt>. Co.tobbobt,. 2872. / Bojrapia nojvi. Typen,Kiii\rr> B.ia;u.iaccTBOM'B, npeHMyiu,ccTBeiiuo in. XV. h XVI. BiKaEB. 1872. IlaMaTHHKH pyccKofi CTapHirti bt> 3anaj1.HT.1x1, ryBcpniaxb HMiiepin. CaTioiiiKOiiT,. 1872. IlporpasiJia ioro-3aiia;T,naro oi^ta HMiiepaT. pycicaro rcorpa. oi;iu. 3a nepBOO nojiyrorT,ic cvo cym,eCTBOBania. PycoB. 1873. OcTaTitu a3Hi:a no.iai:cKnxT. cjianain.. Mii:yii,i;iii. 1.873. Oumaji Teopiia B03Myiii;eiiiif. Xauji,pHKOini. 18(j9, yuei!HHic reorpai>iii pocciii. i:ypc'b riiMiiasmecKifi. Moctobckui. 1807. IIojiOKOiiie n satana poccin bi. n,apcTBr]& iiojibckomt.. rMi>$epji,HHre>. 1863. JiMirepaTopcKaa i^B.uciiiaa BHBjraoeeKa. luaiiOBCKut. 1867. BHBJiiorpa-muecKiff imonKH bo .ir.uoieli. rojiOBauEift. 1873. Cnopinan. aHTpoTioJiori,ieci:Hx h e'i'irorpa CTaTCli o poccin HCTpaiiax'i. cii iipH-ieacaipHst. JJaiuicoin.. icimra II. 1873. V. Različne. Annual Report of tho board regents of tlie Smithsonian Institution. \Vaschington. 1871. Upravni Štv o Matice slovenske 1784. leta. Prvoscdnik: l»i*. E. II. CoSla, odvetnik, deželni odbornik, c. k. kmetijske družbe podpredsednik itd. Prvosednikova namestnika: Ih*. I ,eoa Vončina, bogosl. profesor in predsednik društva rokodelskih pomočnikov. FctCl' Kozici*, grajščak in deželnega glavarja namestnik. Blagajnik: Ivan Vilhar, trgovce. Tajnik in zapisnikar: Ivan Tušek, c. k. gimnazijalni profesor. Knjižničar: Ivan Vavrft, C. k. više gimnazije profesor. Pregledovalec društv. računov: Ih*. Jernej Zupanec, e. k. bilježnik. Ključarja: France Sovan. Dr. Jurij Strhenec. (Odborniki v abecedncm redu.) a) 1. Dr. Bleiweis Janez 1870. 2. Dr. Costa E. II. 1871. 3. Jeran Luka 1874. 4. Kozler Peter 1874. 5. Krisper Valentin 1874. 6. Marn Jožef 1871. 7. Močnik Matej 1874. 8. Pleteršnik Maksimil. 1871. 9. Dr. Poklukar Josip 1872. 10. Praprotnik Andrej 1871. Ljubljanski. 11. Sovan France 1872. 12. Dr. Sterbenec Jurij 1872. 13. Šolar Janez 1871. 14. Tomšič Ivan 1872. 15. Tušek Ivan 1870. 16. Vavru Ivan 1870. 17. Vilhar Ivan 1874. 18. Dr. Vončina Leon 1872. 19. Dr. Zupanec Jernej 1874. 20. Žakelj Miroslav 1871. b) Vnanji. 1. Barbo Jožef grof 1870. 2. Cigale Matej 1871. 3. Einspieler Andrej 1871. 4. Erjavec France 1874. 5. Gorup Jožef 1870. 6. Grabrijan Jurij 1871. 7. Herman Mihael 1872. 8. Kandcrnal Franc 1870. 9. Kosar France 1872. 10. Majciger Janez 1874. 11. Parapat Janez 1874. 12. Raič Božidar 1874. 13. Svetce Luka 1870. 14. Šavnik Dragotin 1872. 15. Šuman Josip 1874. 16. Dr. Tonkli Josip 1872. 17. Dr. Ulaga Jožef 1870. 18. VVinkler Andrej 1872. 19. Žolgar Miha 1874. Letna številka kaže, ktero leto jo bil odbornik izvoljen. Odseki: a) Odsek za gospodarstvo. 1. Sovan France, prvomestnik. 2. Vilhar Ivan, 3. Dr. Zupanec Jernej. b) Odsek za izdavanjo knjig. 1. Dr. Bleiweia Jan 2. Dr. Costa E. H. 3. Marn Jožef. 4. Močnik Matej. 5. Parapat Janez. 6. Pleteršnik Maks. 7. Dr. Sterbenec Jurij. 8. kolar Janez. 9. Tomšič Ivan. 10. Tušek Ivan. 11. Vavru Ivan. 12. Žakelj Miroslav. c) Odsek za narodno slovstveno blago. 1. Marn Jožef, prvomestuik. ‘2. Močnik Matej. 3. Parapat Janez. 4. Praprotnik Andrej. 5. Pletersnik Maks. G. Svctcc Luka. 7. Šolar Janez. 8. Žakelj Miroslav. Imenik Matičnih udov. Častni udje: j. Miklošič Franjo, vitez na Dunaji. 2. Palacki Franjo v Pragi. 3. Rački Franjo, dr., kanonik in predsednik jugoslov. akademije. 4. Rajevski Mihael, biškup pri ruskem porodništvu v Beču. 5. Rieger Franc Ladislav, dr., v Pragi. 6. Vesel (Koseski) Ivan v Trstu. Opazka. * kaže ustanovnike; ti kakor tudi letniki vsake dekanije so pa abecednem redu. — Kdor zapazi kakovo napako, naj nam jo blagovoli naznaniti, da sc popravi. Za zmote pa, ki sc nahajajo ozir sta-novališč, nismo odgovorni, če sc nam niso naznanile vse premenbe. Kdor ni tiskan v dekaniji, v kteri zdaj biva, ta naj išče knjig pri poverjeniku, pri kterem jih je zadnjikrat prejel. Codelli bar. A. Fahnenfeld, grajščak. Dreo Aleksander, trgovce. .li ali iIofcaiMj&Iu I. Dekanija Ljubljana. — Poverjenik: Ivan Tušek. a) Mesto Ljubljana. Ustanovuiki: VVidmer Jernej, dr., kuezoškof. Arce Rajko, c. k. poštui uradnik. Aucr Jurij, posestnik. Blaznikova Fani, gospica. Bleiwois Janez, dr., dež. odbornik itd. Bleiweis Drag., dr., zdrav, v bolnišn. Bučar Viktor, trgovec. Burger Ljudevit, trgovec. Costa Etbin Henrik, dr., odvetnik in deželni odbornik. Čebašek Andrej, dr., častni kanonik, prof. bogosl. Češko Valentin, posestnik. Čitalnica, društvo. Debevce Jožef, trgovcc, posestnik. Detelja Oton, grajščak. Fabijan Janez, trgovec. Frančiškanska knjižnica. Frelih Anton, hišni posestnik. Gariboldi pl. Anton, grajščak. Garibokli pl. France, dež. sodnije svetovalec. Gogala Janez, dr., katehet više gimnazije in vodja v Alojzijevigčll. Graseli Peter, posestnik. Heidrih II., duh. vodja bogoal. semenišča. Hranilnica Kranjska. Jamšek Ivan, trgovec. Jarec Anton, dr., e. k. šolski svetov. Jerajeva Ivana, posestnica. Jeran Luka, ,,Zg. Danice" urednik. Kadilnik France, blagajnik banko Slovenijo. Klcininayr pl. Ignacij, knjigar, tiskar in posestnik. Klemenčič Jožef, kat. c. k. učiteljskega izobraževališča. Kljun Drag., stolne cerkve vikarij. Knjižnica c. k. učiteljske pripravljalnice. Kosti Gustav, mestni fajmošter. Kozler Ivan, grajščak. Kozler Jožef, dr., posestnik. Kozler Peter, posestnik. Kreč Mat., dež. odbora tajnik. Krisper Valentin, trgovec in posest. Križnar Mir., c. k. realni profesor. Kušar Jožef, trgovce in hišn. pos. Lukman Jakob, c. k. rač. urad. Marn Jožef, prof. na c. k. viši gim. Milic Rudolf, tiskar. Močnik Matej, učitelj mestne šole. Munda Franjo, dr., odvetnik. Murnik Janez, tajnik kup. zbornice, deželni odbornik. Pavšler Jožef, korar. Peternel Mihael, c. k. prof. više realke v pokoju. Pfeifer France, c. k. rač. uradnik. Pirnat Andrej, posestnik. Pleteršnik Maks, e. k. gimn. prof. Pogačar Ivan Zl,, dr., stolni prošt. Pogačar Martin, knezošk. kaneelar. Poklukar Jožef, dr., odvetn. kouc. in deželni poslanec. Pongrae Oskar, dr., zasebnik. Pregelj Raimund, blag. v hranilnici. Ravnikar France, dež. blagajnik. Razlag Radoslav, dr., odvetnik. Rozman Ivan, mestni kaplan. Sarnasa Anton, zvonar. Skal(5 Pavel, učitelj živinozdravn. Skubic Anton, e. k. gim. profesor. Smukavcc Ivan, uradnik pri dež. odboru. ,,Sokol“ telovadno društvo. Sovan Ferko, trgovec. Sovan France lvs. starejši, trgovec. Sovan France mlajši, trgovec. Staro Jožef, koncipijcnt pri e. k. finančni prokuraturi. Steiner Janez, dr., advokat. Strbenec Jurij, dr. prava, duh. Strobelj France, dijak. Šranee Stanko, župnik v Hotiču. Šolar Janez, c. k. šolski nadzornik. Tavčar Janez, hišn. posestnika sin. Trpinee Fid<51, grajščak. Valenta Alojzij, dr., prof. in primar v bolnici. Vavrii Ivan, c. k. prof. na viši gimn. Vilhar Ivan, trgovec. Vončina Leon, dr., prof. bogosl. Vošnjalc Jožef, dr., zdravnik. Vošnjak Mih., inženir. Zamejic Andrej, bogosl. profesor. Zarnik Valentin, dr., odvet. koncip. Zupančič France, dr., pravdosred. Zupanec Jernej, dr., bilježnik. Zupan Jožef, dr., pravdosrodnik. Zupan V. C., predsednik kupč. zboru. Žagar Dragotin, kontrolor dež. bla-gajnicc. Lah Valentin, duhoven v Bosni. Vuičič Paskal, bialcup in namestnik apostolski v Bosni. Štev. 92. Letniki. Ahačič Karol, dr., odvetnik. Ahčin Albin, ključarski mojster. Ahčin Anton, c. k. polic, svctovalec. Aličiu Drag., ključar. Alešovec Jakob, pisatelj. Alojzijevišče. Ambrožič Fr., dr., sekundar v bolnici. Apih Jos., inodroslovcc v Zapužah. Arko Albin, žurnalist. Avsenck Marija, roj. Tomanova. Belar Leop., učitelj mest. glavne šole. Bele Jan., korektor. Bezlaj Josip, tehnik v Gradcu. Bizavičar, o. Jožef, frančiškan. Bohinec Žiga, bogoslovec. Boštjančič Franc, katehet. Bratanič Hertn., trg. pom. Brus Andrej, kmet. družbe tajnik. Cerk Josip. Chiades Vekoslav, trgovec. Celešnik Dragotin, c. k. uradnik. Gubci' Ernest, kaplan v Tomovem. Culk Pavel, c. k. tobakarnice urad. Curen Karol, uradnik v hranilnici. Ovajar Dragotin, trgovec. Dimeč August, c. k. finančni svetnik. Dogan Janez, mizar v Ljubljani. Dolcnec Jakob, vikarij stolne cerkve. Drašler France, čevljarski mojster. Drašler Pavel, trg. pomočuik. Drcnik Franjo, opravnik. Drenik Kunibert, kontrolor v posilili dclalnici. Društvo izobraževalno za tiskarje. Družba rokodelskih pomočnikov. Endlihar Rudolf, c. k. kancelist. Epih Janez, učitelj. Eržen Ignacij, duhoven v pokoji. Eržen Valentin, vojak. Flis Janez, nunski katehet. Fortuna Franco trgovec in posestnik. Fuks France, dr., primar v bolnici. Garbas France, poštni oficijal. Gerber Matija, posest, in bukvovez. Gerdežič Jože, c. k. sodn. adjunkt. Giontini Janez, knjigotržec. Globočnik Anton, c. k. okr. predst. Globočnik France, prof. više realke. Gnjezda Ivan, prefekt v Alojz. Goričnik France, trgovec. Gorup Franjo, zasebnik. Gradišnik Luka, zdravnik. Gross Anton, gospodar in podvodja bogosl. semenišča. Gregorič Matij i, trgovec. Grkman France, učitelj. Gruden Ivan, uradnik. Guttman Emilij, odv. koncipijent. Hoffern pl. Leopold, c. k. deželne vlade svetovalec. Holm Edvard, posestnik in bukvovez. Holm Ilugon, c. k. pošt. urad.v Sučavi. Ilohn Kobert, uradnik pri železnici. Horak Ivan N., posestnik in rokovičar. Hrovat Blaž, c. k. ravnatelj. Iber Ivan, trgovec. Ivanetič Martin, načelnik de/, lač. Jak Avgust, trgovec. Jakopič France, tehnik. Jeločnik Anton, trgovski pomočnik. Jentl Anton, trgovec. Jereb o. Eomuald, frančiškan. Jurčič Josip, pisatelj. Juvančič Iv. Drag., trg. pomoč. Kafol Ivan, posestnik. Karun France, župnik. Kajzel Peregrin, trg. pomočnik. Kalan Matija, cenil, poročevalce. Kapler Jos., dr., zdravnik. Kaprec Ivan, c. k. nadsod. svčtnik. Katoliška družba (2 izstisa). Kermavner Valentin, girnn. profesor. Klinar Leop., kurat v kaznilnici. Klein Auton, vodja Egerjeve tiskar. Klemens France, trgcvec. Klofutal' Leonard, dr., prof. bogosl. Knanscliner Vit., pivovar pri gg. Kozlerjih. (Knjige naj dobi izvr-steu dijak ljubljanskih srednjih šol). Knjižnica bogoslovsku. Knjižnica ljubljanske gimnazije. Knjižnica ljubljanske realke. Knjižnica učitelj uku ljublj. okolice. Koblar Anton, dijak. Kočevar France, drž. pravdnika namestnik. Kokalj France, učitelj mestne šole. Kolman France, trgovec. Konšelc Val., prof. c. k. više gimn. Kos France, osmošolec. Kovač J., sovoditelj Egerjovc tisk. Kozina Jurij, c. k. prof. više realke. Koželj Anton, modroslovec. Kramar France, kanonik. Kremžar Andrej, uradnik dež. rač. Kristan Josip, glavni zastopnik Slavijo. Kregar France, dijak. Kržic o. Andrej, frančiškan. Lahajnar Drag., zasobni uradnik. Lapajn Ernestina, gospa. Lavrič Ivan, pionirski kadet v Hamburgu. Lazar Mih., učitelj ženskega izob-raževališča. Leben Matija, dr., častni korar. Ledenik Alfred, trgovec. Lorber Jurij, bukvar. Levec France, realni profesor. Levstik France, skriptor pri c. k, licealni knjižnici. Lichtonberg, baron Leopold, grajšak v Hnbahu. Lozar Jožef, trgovec. Majtingcr Janez, c. k. uradnik. Mali Marijana, rojena Tomanova. Mahr Ferdinand, lastnik kupčijske učilnice. Maršalek Avgust, krojaški mojster. Masterl Anton, kaplan pri sv. Petru. Medič o. Kalist, frančiškan. Melccr Drag., c. k. gimn. profesor. Milač Anton, poštni uradnik. Mošč Alfons, dr., odvetnik. Mulej Andrej, c. k. uradnik. Murn o. Tcodorik, frančišk.v Klanjcu. Murnik Marija, gospii. NArodna tiskarna. Ničman Henrik, pos. in bukvovez. Novak Janez, mizar in posestnik. Oblak Jožef, zasobni uradnik. Orel Jožef, notar. Pakič Mihael, trgovec. Papež France, dr., odvetn. kandidat. Pavker pl. Glanfeld Henrik, dr., korar. Pengal Anton, posestnik na Pšati. PetričiČ Vaso, trgovec. Pcrles France, posestnik. Perme Anton, posestnik. Perona Ljudevit, magist. svotovaloe. Pfeifer Jožef, koncip. dež. odbora. Pfeifer Ferdin., oficijal dež. odbora. Pipan Andrej, bogoslovec. Pirec Iv., uradn. pri južni železnici. Pirnat Tomaž, hišnik. Planinec France, uradnik južne železnice. . Polec Jožef, c. k. adjunkt na Brdu Pogorelec Adolf, kaplan pri sv. Petru’ Potočnik Franjo, nadinženir. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Porenta France, kaplan pri sv. Petru. Poč Martin, kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani. Poznik Albin, drž. odvet. koncip. Praprotnik Andrej, učitelj mestne glavne šole. Praprotnik France, učitelj na Ježiči. Pribil Janko, inženir. Puhar Dragotin, posestnik. Pustotnik Jan., dr., primarij v dež. bolnici. Premk Anton, poštni uradnik. Uaič Anton, suplcnt. Uaktelj Fr., učitelj mestno gl. šole. Ravnikar Lud., dež. sod. svetovalec. Ravnikar Valentin, Ravbarjev beneficij at. Ravnikar Viktor, uradnik banke Slovenije, sedaj na Dunaji. Reolibach, baron, jurist v terez. na Dunaji. Regali Jožef, hišnik in mizar. Rogoršck France, trgovec. Ribič Jožef, trgovec. Rode France. Silvester Franc, pekarski podmojster. Skul France, trgovec. „Slovenskega Naroda1' uredništvo. Smolej Jakob, c. k. gimn. vodja. Smrekar Jožef, prefekt Alojzijevišča. Spinder Nikolaj, hišni posestnik. Spoljarič Jakob, ključar. Starč Anton, med. dr., c. k. višji zdravnik. Stegnar Feliks, učitelj kaznilnice na Gradu. Strbencc Jožef, duh. v pokoju. Stfelba Jožef, svečar. Suhadobnik Lovr., kolezijski mlinar. Sušnik Jakob, bogoslovec. Sešek Ivan, gimnaz. Šetiua Ivan, c. k. sodn. adjunkt. Škofič Lorene, davkarski kasir. Šolmajer Fr., c. k. cenil, poroč. Šolmajer-jeva Kornelija, gospu. Šola sv. Petra. Šumi France, slador. tovarne pomočnik v Peštn. Tavčar Dragotin, posestnik. Tekavčič Dragotin, oskrbnik posilno delalnice. Tisen Ivan, trg. pomočnik. Toman Helena. Tomec Jakob, magist. uradnik. Tomšič Ivan, učitelj e. k. normalke. Travnar Jožef, učitelj. Turk Ilugon, trgovec. Tušek Ivan, gimn. profesor. Učiteljsko društvo. Ulman Neža, gospa. Urh Peter, kanonik. Valenta Vojteh, magist. uradnik. Valentinčič Ignacij, na št. Peterskem predmestji št, 49. Vavpetič Ivan, gimuaz. Več Ivan, trgovec. Vestenek Jul., dr., vitez, c. k. komisar. Vičič Janez Ev., trgovec. Virk Franc, uradnik banke Slovenije. Vizijak Anton, učitelj mestne ljudske šole. Vrhunec Anton, trgovec. Vrtnik Augusl, zavarovalni uradnik. Wašer Rajko, uradnik v hranilnici. Wiesthaler France, c. k. gim. učitelj. Zajec Ljudevit (A. Klein). Zic Nikolaj, vojni kurat. Zima Janez, učitelj. Zitterer Andrej, čevlj. mojster. Zmrzlikar France. Zupan Jožef, stolni dekan. Zupančič Vilib., profesor ženskega izobraževališča. Žakelj Miroslav, c k. gimn. prof. Zle Andrej, vrtnar. Štev. 220. b) Ljubljanska okolica. *Krčon Anton, župnik v Rudniku. *Stare Alojzij, kaplan v Šent-V>du. Aleš Luka, župnik v Preski. Čibašek Janez, župnik v Turjaku. Čitalnica v Sent-Vidu. Dolenec Andrej, posest, v Dravljah. Dolinar Anton, kaplan na Dobrovi. Finec Anton, župnik v Sostrem. Gams Janez, posestnik v Loki pri Igu. Govekar France, učitelj na Igu. Jarec Jožef, posestnik v Medvodah. Hočevar Jožef, župnik na Igu. Klemenc Fr., posestnik v Zalogu, Knific Srečko, kaplan pri dev. Mariji v Polji. Knez Janez, posestnik v Šiški. Kogej Janez, učitelj na Brezovici. Kraljič Miha, posestnik in poštar v Št. Vidu. Kršič Janez, župnik pri sv. Katarini. Kunaver Miha, pos. v Dravljah. Malenšek Franja, pos. hči v Taceuu. Mekinec Fr., kaplan na Brezovici. Mencinger Lovro, duh. oskrbnik na Golem, Nami e Anton, župnik v Šmartnem. Pečnik Valentin, kaplan na Igu. Potočnik Anton, župnik v Šent-Vidu. Potočnik Janez, župnik na Brozoviči. Porenta Jan. kaplan v Polji. Sever Janez, posestnik, srenjski odbornik na Vižmarjih. Svetina Valentin, rudarski nadzornik v Knapovžali. Z. Dekanija Škofja Loka. - *Debeljakova rojstna hiša na Visokem št. 2 v Poljanski fari, *Dplinar France, fajm. na Trati. '^Globočnik Janez, žup. na Poljanah. ^Globočnik Leopold, posestnik v Železnikih. *Kožuh Matej, dekan v Stari Loki. *Rožič Alojzij, kaplan v Železnikih. Bevc Janez, kaplan na Trati. Čadež Ivan, posestnik v Poljanah. Eržen Balant, kmet v Rudnem. Globočnik A., posestnik v Železnikih. Jamnik Anton, kaplan v Selcih. Jereb Matej, župnik v Sori. Jereb Matej, župnik v Javorjih. b) Poverjenik: *Remec Primož, mestu. fajm. v Loki. Brulce France, kaplan in katehet nunske dekliške šole. Bukvarnica učiteljska v Loki. Deisinger Jurij, trgovec v Loki. Deisinger Marija v Loki. Deisinger Terezija v Loki. Dolenec Oroslav, posestnik in župnik v pokoji. Fabiani Karol, lekar v Loki. Gašperin Jakob, ključarski mojster v Loki. Golob Gašpar, posestnik v Loki. Šola v Šmartnem pod Šmarno goro (plačuje Jeras Jos., inž. v Oseku). Štrukelj France, duh. na Šmarni gori. Tavčar Ignacij, župnik v Želimljah. Vidmar Janez, župnik na D6brovi. Žan Janez, duh. v pokoji v Sent-Vidu. Štev. 34. ■<) Poverjenik: Matej Kožuh. Jezeršek Janez, v Gorenji vasi. Levičnik Jožef, posest, in učitelj v Železnikih, Lušin Anton, kaplan v Selcih. Mohar Peter, kaplan na Trati. Majer Vincencij, župnik v Selcih. Mandelc Anton, kaplan v Loki. Peterlin Primož, provizor pri sv. Lenartu. Potočnik Martin, učitelj na Trati. Rožman Lovro, kaplan v Žabnici. Tušek Gregor, pos. v Martinivrliu. Varl Tomaž, kaplan v Poljanah. Zupan Ulrik, administr. v Leskovci. Štev. 25. Prim. Remec. Gusel Janez, trgovec v Loki. Hafner Anton, rudarski uradnik v Železnikih. Ilafuer Jakob, profesor v Loki. Homan Josip, posestnik v Loki. Jeriha Matija, nunski spovednik v Loki. Kadilčeva Radevojka, gosp. v Loki. Karlin Davorin, modroslovec. Mandelc Anton, kaplan v Loki. Naglič Rudolf, trgovce v Loki. Sušnik Janez v Loki. Steska Edv., c. k, pristav v Loki. Sušnik Jovana v Loki. Triler Janez, c. k. notar v Loki. sestnik Oblakovega fidejkomisa v Wolkensberg Avguštin, baron, po- Loki. Štev. 24. ✓ 3. Dekanija Kranj- — Poverjenik: Dragotin Savnik. ^Debeljak Jan., župnik v Predvoru. *Florijanova Nikica; gosp. v Kranji. ^Globočnik Edv., dr., zdravnik v Cerkljah. 'Jugovec Leopold, trgovec v Kranji. *Krašovic Jur., župnik v Šmartnem. *Mali Ognjeslav, dr., o kr. zdravnik v Kranji. *Mežnarec Anton, farni administrator v Kranji. ■'Omersa France, trgovec v Kranji. *Pirec Matej, trgovec v Kranji. *PIeiweis-ova Ivana, posestnica v Kranji. *Pleiweis Valentin, trgovec v Beču. (Knjige naj prejema kranjske gim nazije učenec, ki je v slovenščini najizvrstnejši.J *Prevec Tine, dr. "Ros Matej, trgovec v Kranji. "'Savnik Dragotin, lekar v Kranji. * Savnik Sebastian, posest, v Kranji. "''Urbančič Lujiza, gospa v Turnu. '■'‘Zarnik Antou, župnik v Naklem. "'Zupan Toma, gimnazij, profesor v Kranji. Aljaž Jakob, kaplan v Tržiču. Arhar France, beneficijat v Vogljah. Bohinec Fr., župnik pri sv. Križu. Čebin Peter, glavne šole učitelj v Kranji. Čitalnica, društvo v Krauji. Dolenec France, trgovec v Kranji. Erjavec Janez, duhoven v Kranji. Frank Rihard, župnik v Tržiču. Gnjezda Stefan, kaplan v Senčurji. Golob Janez, kaplan v Tržiču. Golobič Anton, župnik v Cerkljah. Gregorič Ign. lokalist v Trsteuiku. Hočevar Jakob, farmacevt v Kranji. Jeraj Janez, posestnik v Smledniku. Judnič Janez, župnik v Senturški gori, Kmet Vincencij, učitelj v Šmartnem. Krisper Rajm,, trgovec v Kranji. Kržič Anton, kaplan v Predvoru. Krčon Jožef, župnik v Predosljah. Kršič Jožef, posestnik v Trbojah. Košmerl Jurij, župnik v pokoji v Kranji. Kunšič Anton, učitelj v Senčurji. lvuster Mihael, c. k šolski nadzornik v Kranji. Menzinger Janez, dr., odvetnik v Kranji. Novak Martin, poštni odpravnik v Kranji. Pavlin Aleš, posestnik v Podbrezji. Pec Dragotin, c. k. uraduik v Kranji. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Puc Alojzij, kaplan v Križah pri Tržiču. Robič Simon, bcnefieiat na Senturški gori pri Cerkljah. Sajovic Ferd. trgovec v Kranji. Skul Valentin, kaplan v Senčurji. Strmole France, župnik v Kokri. Sivec Janez, župnik v Senčurji. Šlibar Tomaž, župnik v Dupljah. Šoklič Blaž, kaplan v Šmartnem. Špendal Fr., ravnatelj in katehet ljudske šole v Kranji. Tavčar France, kaplan v Kranji. Učiteljska knjižnica kranjskega šolskega okraja. Urbančič Janko, grajščak v Turnu. Vavken Andrej, župan in učitelj v Cerkljah. Vomberger Blaž, župnik v pokoji na Primslcovem. Zupanec Aleš, posestnik v Voglah. *Jerala Janez, kaplan v Bohinjski Bistrici. Berlic Janez, kaplan v Srednji vasi. Burger Martin, obč. tajnik v Boh. Bistrici. Eder Janez, župnik v Bohinjski Beli. Jereb France, župnik v Zaspem. Koželj Anton, duhoven v pokoji na Dobravi. Mali Ignacij, duhoven v Ribnem. Mencinger Jakob, učitej v Bohinjski Bistrici. Mesar J., župnik v Bohinjski Bistrici. Trojar Janez, poštar v Gradu. Umek Anton, župnik v Gradu. Žumer Jakob, posestnik v Podhomu (Gorje). Štev. 12. 2. poverjenik: France Klinar. Bizjak Jernej, župnik na Jesenicah. Bobič Jak., pos. v Kranjski gori. Hauptmann J., strojar v Kranjski Šparovec Henrik, kaplan v Kranjski gori. ^ gori. Klinar France, učitelj na Jesenicah. Žužek Simon, kaplan na Jesenicah. Stev. C. 3. 'poverjenik: Silvester Keše. *Bernik Lovro, žup. v Kamnigorici. '*Sajevec Janez, župnik v Mošnjah. Ankrst Janez, kaplan v Kamnigorici. Avsenik Neža, roj. Tomanova v Lescah. Bononi Jožef, župnik v Radolici. Keše Silvester, dekan v Begunjah. Košmelj Janez, kaplan v Radolici. Mencinger Ivan, posestnik na Žgoši. Novak Janez, kaplan v Mošnjah. Olifčič Josip, usnjarski mojster. Pintar Lovro, župnik v Breznici. Resman Janez. Stenovec Anton, kaplan v Begunjah. Stroj Jaka, agent banke „Slovenije' v Radolici. Vurnik Janez v Radolici. Zupan Neža, posest., hči v Smokuču. Štev. 10. 4. poverjenik: Matej Soršak. Habe Janez, župnik v Ovsišu. Zabrezovnilc Jurij, benef. v Kropi. Kristan Lovro, duh. v pokoji na Zupan Janez v Kropi. Dobrdvi. Štev. 0. Soršak Matej v Kropi. 5. Dekanija Kamnik. — Poverjenik: Jan. Debevec. ^Fabijani o. Placid, frančiškan. ♦Kokalj o Majner, frančiškan. *Stranjska fara po Mih. Dobovšekovi ustanovi. (Gosp. župnik je prošen, d,i knjige razdeli med tri posest, iz Dobovšekove žlahte, po njihovi smrti pa faranom po svoji previd.J '•''Nabriiik Ivan, c. k. sodu. pristav. *Parapat Janez, duh. oskrbnik v Vranjipeči. Albrecht Leopold, župnik v Robu. Adlešič Jurij, učitelj v Kamniku. Bralno društvo v Robu. Bukvarnica učiteljska v Kamniku. Belar Jožef, kaplan v Vodicah. Brodnik Anton, kaplan v Komendi. Čitalnica v Kamniku. Debevce Janez, posest, v Kamniku. Drnovšek Jurij, kaplan v Mengišu. Frolieh Tone, meščan v Kamniku. Hiti Janez, župnik na Homcu. Hlebec o. Bogomir, frančiškan. Hoffern pl. Viljemina, grajščinska gospica na Brdu. Hribar France, posestnik na Križu. Iglič Janez, trgovec v Dobn. Janežič Anton, trgovec v Kamniku. Kajdiž Tomaž, župnik v Vodicah. Kmetič Mihael, župnik v Stranji. Krsnik Jožef, c. k. okrajni sodnik na Brdu. Klander Janez, meščan v Kamniku. Knjižnica v Repnjah. Begat France, zdravnik v Kamniku. Levec Janez, trgovec v Kamniku. Bomberger Jožef, župnik v Tujnicah. Božar Jan., posestnik v Trzini. 0. Dekanija Moravce. — ■'Jarec Jernej, župnik v Dolu. Hlazek Lovro, kaplan v Zagorji. ''Oblak Janez, župnik pri sv. Heleni. *llrbančck Janez, župnik v Krašinji. Bftrlič M., duh. v pokoji na Vačah. Brvar Gotard, mlinar in posestnik v Podzidom, Bros Jakob, župnik v Zagorji. Hrovat G., učitelj v Krašinji. Jošt Mihael, učitelj v Zagorji. Jarec Franco, kaplan v Dolu. Kapuz Janez, župnik v Pečah. Kepec France, župnik v Češnjicah. Koprivnikar Janez, župnik v Savi. Kosmač Simon, župnik na sv. Gori. Krištof Lovro, župnik v Št. Osvaldu. Mazek Lovro, kaplan v Zagorji. 7. Dekanija Šmarje. — 1 ^Bartol Baltazar, župn. na Lipoglavi. Brolih Matija, dekan v Šmarji. Letopis 1874. I. Mrvec Blaž, župnik v Nevljah. Murnik Janez, trgovec v Kamniku. Orel Josip, trgovec v Kamniku. Orel Viktor, rudarski oskrbnik v Kamniku. Pavlič Kozma, administ. na Rovi. Plaveč Anton, posestnik v Kamniku. Pfeifar Franco, učitelj na Goričici. Polak Josip, meščan v Kamniku. Ramovcš Jernej, lokalist v Selih. Rode Josip, meščan v Kamniku. Suhi J., trgovec v Kamniku. Svetlin France, kurat na Goričici. Stare Mih., inženir v Mengišu. Švajger J., grajski oskrbnik na Brdu. Tavčar Matej, župnik v Komendi. Tomše France, učitelj v Kamniku. Vidic o. Fortunat, frančiškan. Zorec Janez, župnik v Mengišu. Zupan Simon, kaplan v Dobn. Zupančič Anton, kaplan v Mengišu. Štev. 48. Poverjenik: Janez Toman. Mogolič Miha, župnik pri sv. Lam-bertu. Petrič Blaž, župnik v Blagovici. Pleško France, beneliciat na Vrh-polji. Preša Jožef, župnik v Pečah. Rome France, župnik v Čcmšeniku. Tavčar Mihael, župnik na Vačah. Toman Janez, dekan v Moravčah. Urbas Anton, župnik v Zagorji. Vrančič Ignacij, kaplan v Čcmšeniku. Vode Jožef, trgovec na Polskem. Završnik Fr., župn. pri sv. Gothardi. Zorec Julij, kaplan v Moravčah. Zorman Anton, župnik v Kolovratu. Zupančič Janez, župnik v Blagovici. Štev. 30. ’overjenih: Matija Brolili. ‘■''Stritar Janez, benef. v Št. Vidu. Anžur Anton, župnik v Šont-Jurji. 3 Borštnik Jože, učitelj v Šmarji. Drčar Martin, župnik na Polici. Habijan Peter, kaplan v Šmarji. Hinek Janez, župnik v Zatičini. Hočevar Ant., žup. v Kopanji. Jakelj Gregorij, kaplan v Zatičini. Kalan Jakob, kaplan v Višnji gori. Kovač Franjo, učitelj v Zatičini. Kulavcc Matija, župnik v Šent-Vidu. Kumer France, kaplan v Šent-Vidu. Kunstelj France, kaplan v Smarji. Lukan Jak., zdravnik v Šent-Vidu. Mazek Anton, župan v Smarji. Oblak Lorene, kaplan na Krki. Pečar Andrej, častni kanonik na Krki. Razpotnik Jakob, žup. v Višnji gori. Režek Peter, kaplan na Krki. Rotschutz Emil, baron, grnjščak v Smreki. Kus Janez, posestnik v Šmarji. Starec Matija, učitelj pri sv. Jurji. Stcska Edvard, okrajni sodnik v Zatičini. Zorec Anton, župnik v Žalni. Stev. 20. 8. Dekanija Litija. *Kobler Alojzij, posestnik v Šmartnem. ’*Svetcc Luka, c. k. notar v Litiji. Abzee Matija, kaplan v u Poverjenik: Jakob Ras, delcan. kaplan v Št. Jurji Adamič France, učitelj c. k. notar v Šmartnem. X v Šmartnem. Blaž Božidar, trgovec v Litiji. Celar Janez, župnik v Svibncm. Dovič Janez, župnik v Dolčh. Gestrin Leopold, župnik pri sv. Jurji. Gorenjec Leop,, pod Kumom. Jeretin Martin, tajnik okrajnega glavarstva v Litiji. Jerič Jožef, župnik v Dobovcu. Petek Andrej, župnik v Polšniku. Uus Jakob, dekan v Šmartnu. Stupica Lovro, župnik v pokoji v Šmartnem. Teran Janez, župnik v Štangi. 15. Štev. K. Dekanija Tre,lino. — Poverjenik: Jan. Kovačič. *Barbo-Waxenstein, grof J., grajščak v Rakovniku. *Košir Janez, c. k. sodu. v Trebnem. ^Kovačič Janez, dekan. *Martinak Jožef, c. k. sodu. adjunkt v Žužembergu. *Vovk Matej, kaplan v Mokronogu. Barbo Miha, kaplan pri sv. Lovrencu. Bercar J., pos. v Kamnji (sv. Rupert). Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku. Dolinar Jan., župnik v Št. Janžu. Grčar Jožef, kaplan v Št. Rupertu. Jaklič Jožef, kaplan v Trebnem. Kilar Jan., kaplan na Mirni. Košir Alojzij, župnik pri sv. Kupetru. Kuliel Matija, župnik v Šmihelu. Lotrič Leop., kaplan v Žužemberku. Marolt Jakob, župnik pri sv. Križu. Miillcr Jan., župnik na Mirni. Nemec Anton, kaplan pri sv. Trojici. Pogačnik Jan. pri sv. Križu. Pož Draguslav, davkarski adjunkt v Žužemberku. Rožnik Anton, c. k. sodn, adjunkt v Trebnem. Sovan Leopold na Mirni. Steklasa France v Št. Rupertu. Švajgar France, kaplan v Trebnem. Šular Janez, župnik v Trebelnem. Tomšič Matilda, gospica v Trebnem. Tramte Anton, kaplan v St. Ruperti. Trepal Anton, administrator na Selih. Urbanija Lovro, administrator v Ambrusu. Vašič Ljud., dr., zdravnik v Trebnem. Štev. 30. *Rušič Jožef, posestnik v Št. Jerneji. *Grivec France, kaplan v Leskovcu. *HoČevar M., posestnik in trgovec v Krškem. Kapler Janez, posest, pri sv. Duliu. *KuraIt Ivan, avskultant na Krškem. 'f'Mahkot J., c. k. uradnik v Krškem. '^Poljak Edvard, dekan v Leskovcu. *Rudež Dragotin, grajščak v Gra-carskem turnu. "Sajč Miha, kaplan v BoStanji. *Sola St. Jernejaka. Tavčar Anton, župnik na Raki. '^Zupan Miha, kaplan v Leskovcu. Rukvarnica šolskega okraja v Krškem. Gašperlin Gašpar, župnik v Bučki. Grčar Andrej, učitelj v Čatežu. Klofutal- Jan , kaplan v Šcnt-Jerneji. Knavs Janez, vikarij v Krškem. Koželj Miha, kaplan v Škocijanu. Lavtar Anton, župnik pri svi Križu. Lcnasi Anton, kaplan v St. Jerneji. Marcšič France, kaplan pri sv. Duhu. Mavrcr G., posestnik na Raki. Obrstar Jan., kupčevalec v Cerkljah. Pfeifer Viljem na Krškem. Pilpah Franjo, pl., stotnik na Raki. Pogorelec And., kaplan na Studencu. Rant Martin, župnik v Cerkljah. Saji Janez, učitelj v Šcut. Jerneji. Svoboda Janez, gozdnar v Čatežu. Sos Mihael, župnik na Studencu. Šušteršič Mat., posest, v Krškem. Ulrich Ferd., odvetniški koncip. v Krškem. Voglar Jožef, kaplan v Skocijanu. Vovk Janez, župnik pri sv. Jerneji. Vrančič France, kaplan pri sv. Križu. Zadnik Šimen, župnik na Čatežu. Zagorjan Martin, župnik pri sv. Duhu. Zajec Andrej, župnik v Dolini. Zbašnik France, kaplan v Čatežu. Žark Hinko, inestjan v Krškem. Žgur Anton, kaplan na Raki. Štev. 41. 2. Poverjenik: Janez Lesjak. ■'Lesjak Janez župnik v Kostanjevici. 15ele France, grajšč. oskrbnik v Kostanjevici. Gač Vekoslav, trg. v Kostanjevici. Kod rič Mihael, trg. v Krški vasi. Marinko Jožef, kaplan v Kostanjevici. Podboj Jožef, c. k. okrajni aoduik v Kostanjevici. Šcbavee Franjo, preglednik potroš-nine v Kostanjevici. Šetinec Fr., trgovec v Kostanjevici. Štev. 8. 11. Dekanija Novomcsto (Rudolfovo). — Poverjenik: tS. Wilfan. ^Babnik Janez, župnik v Soteski. 'Grašič Anton, kanonik v Novem mestu. *Langer Fr., pl. Podgoro, grajščak v Poganicah. ‘''Mlakar Anton, župnik v Mirni peči. *'Rome Jožef, župnik pri sv. Petru. *Skubec Mihael, župnik v Poljanici. Vojska Andrej, dr., c. k. okrajue soduije svčtnik v Novem mestu. 'Volčič Janez, župnik v Podgradu. Bačnik Janez, župnik v Prečini. Čitalnica v Novem mestu. Frančiškanski samostan v Novem mestu. Gruden Jakob, župnik pri Beli cerkvi. Hren Jakob, c. k. državni pravdnik v Novem mestu. Justin Blaž, kaplan v Mirni peči. Kastelic Franco, trg. v Novem mestu. Kalčič Ant., trg. v Novem mestu. Knjižnica c. k. gimnazijo. Lapajne Janez, kaplan v Prečini. Logarjeva Leopoldina, go;sp't. Mokar M., uradnik v Novem mestu. Oblak Valentin, trgovce v Novem mestu. Ogorek Josip, gimn. profesor. Pegam Ant. lekarski pomočnik. Poljanec Jan., gimn. profesor. Kizzolli Dominik, lekar v Novem mestu. Kozina Jožef, dr,, advokat v Novem mestu. Stavdalior o. Ignacij, gimn. katehet v Novem mestu. Šašel Feliks, c. k. okrajni komisar v Novem mestu. Stupar Janez, kaplan v Stopičah. Suklje Fr., c. kr. gimn. profesor v Novem mestu. Tomažič Ivan, vikar v Novem mestu. Tratnik Antonija, fin. kom. žena v Novem mestu. Vilfan Simon, prošt v Novem mestu. Virant Janez, kaplan v Št. Mihelu. Žajdel Nande, gimn. dijak. Štev, 35. 12. Dekanija Metlika. — a) Poverjenik: Anton Aleš. Aleš Anton, župnik v Semiču. Barle Janez, učitelj v Podzcmlji. Borštnik Pavel, učitelj na Preloki. Dolžan Jernej, župnik v Radoviči. Germ Matevž, učitelj v Adlešicali. Haring Sofija, gospi v Crnomlji. Kavčič France, učitelj v Dragatušu. Kenda France, učitelj v Semiču. Kolbezen Janez, posestnik v Črnomlji. Krašovec Anton, župnik v Adlešiču, Križaj Nikolaj, kaplan v Semiču. Kuralt Božidar, c. k. sodniški pristav v Crnomlji. Lilek Franjo, posestnik v Crnomlji. Mervcc Janez, kaplan v Starem trgu. Mrzel Jožef, župnik v Starem trgu. Muhič Franjo, učitelj na Vrhu. Pavlič Igu. dr., okrajni zdravnik v Crnomlji. Pihler Jožef, c. k. tajnik v Črnomlji. Stanonik Nik., učitelj v Sturem v trgu- Sola farna v Staremu trgu (plačuje g. dr. Jur. Sterbcnec), Sutoj Matija, župnik v Vinici. Tomazin Janez, kaplan v Semiču. Tomec Martin, župnik v Suhorji. Učiteljsko društvo v Crnomlji. Vidomšek Matija, kaplan v Črnomlji. Zagorjan Henrik, župnik na Vrlin. Štev 26. b) Poverjenik: *Lampe Jožef, c. k. uradnik v Mot-liki. Fleiscliman Lavoslav, posestnik. Furlan Franjo, posestnik. Gangel Lavoslav, posestnik. Guštin Franjo, župan. Habjan Ivan, posestnik. Iloraček Miroslav, lekar. Kapele Janez, oskrbnik komendski. Ant. Navratil. Magisar Vekoslav, sodu. uradnik. Navratil Anton, zasebnik. Premer Anton, zasebnik. Prosenik Anton, trgovec. Roblek Jož., kaplan. Stupar Ivan, posestnik. Ulepič pl., sodu. pristav. 13. Dekanija Kočevje. — '^Lovšin Simon, župnik pri fari v Kostelu. *Novak Josip, dekan v Kočevji. Abram Lavoslav, učitelj v Nemški Loki. Berčič Anton, učitelj v Kočevji. Bučar Žiga, dr., c. k. okrajni zdravnik v Kočevji. Gašperin Viljem, kaplan v Mozelji. Jakšič Anton, župnik v Osilnici. Kastelec Drag., c. k. sodn. pristav v Kočevji. Korošic Davorin, župnik v Banja-loki. Nekerman France, c. k. uradnik v Kočevji. 14. Dekanija Ribnica. — *Jerob Jožef, župnik v Dragi. *KIun Marjanica, posestnica v Slat-niku, 2. *Lesar Janez, posestnik v Hrovači, 4, ''Lesar Martin, posestnik v Sušji, 23. *Lesjak Jožef, župnik v Sodražici. *Lovšin Micika, poses. v Jurjeviči, 34. 'Skubec Martin, dekan v Ribnici. *Sušje, vas. Arko Anton, posestnik v Ribnici. Arko Janez, c. k. notar v Ribnici. Bobek Janez, zdravnik v Ribnici. Bralno društvo v Sodražici, čitalnica v Ribnici. Jaklič Štefan, župnik v Dolenji vasi. 2. poverjenik : *Štrucelj Juraj, ces. kr. pristav v Laščah. Candolini Vojteh, ces. kr. sodec v Laščah. Frelih Matej, župnik v Laščah. Grjol Lovro, kaplan v Laščah. Hočevar Matija, poštar v Laščah. Olipič Janez, fajtn. v Koprivniku. Pekovcc Jožef, kaplan pri Stari cerkvi. Petrovčič France, kaplan v Kočevji. Pirnat Štefan, učitelj v Banjaloki. Projič Janez, kaplan v Fari pri Kostelu. Suhadobnik Ferko, kontr. v Kočevji. Torkar Matija, župnik v Mozolji. Treitz Anton, zdravnik v Kočevji. Vajvoda Simon, župnik v Nemški Loki. Veneajs Janez, c. k. sodn. uradnik v Kočevji. Štev. 20. 1. -poverjenik: A. Skubic. Janež Jurij, kurat pri Novi Štifti. Jenčič Alojzij, c. k. sodn. adjunkt. Kobilica Janez, duh. pomočnik v Ribnici. Merhar Jože v Ribnici. Merhar Luka, štacunar v Ribnici. Pakiž Simon, župan v Jurjeviči. Potokar Jožef, ces. kralj, davkar v Ribnici. Pristov Simon, duh. pomočnik. Ratelc Lovro, c. k. sodcc v Ribnici. Ricoli Alojzij, trgovce v Ribnici. Šarabon Valentin, kaplan v Ribnici. Zbašnik France, duh. v pokoji. Štev. 26. Matej Frelih. Hočevar M., trg. v Pod-Turjakom. Jaklič Josip, poštar v Vidmu. Kalan Rajm., župnik na Robu. Murgelj Jurij, e. k. pristav v Laščah. Pogačar Andrej, gozdnar v Turjaku. Razboršek Jožef, kaplan v Dobro-poljah. Štev. 11. *Kotnik France, posest, na Vrhniki. *Markič Matej, župnik v Logatcu. *Šlibar Anton, dekan na Vrhniki. Borštnik Franc, posestnik v Dolah št. 8 v Borovniški župniji. Borštnik Jernej, posestnik v Dolah. Črne Anton, župnik v Hotedršici. Dolinar France, kaplan v Horjulu. Goslar Mavricij, župnik v Podlipi. Hofer Karol, administrator pri sv. Joštu. Jugovec Anton, župnik v Borovnici. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtah. Lavrič Jožef, župnik v Zaplani. Paplor Franjo, učitelj v Polhovem grndcu. Pleško Drag., c, k. okrajni sodnik. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji. Povše Fr., župnik v Črnem vrhu. Povšc Martin, župnik v Rakitni. Škufca Anton, kaplan v Preserji. Vidmar Matej, župnik v Rovtah. Vonča Anton, duh. pastir v Belkah. Štev. 20. 10. Dekanija Idrija. — 1. poverjenik: Jožef Kogej. ♦Majnik Janez, župnik v Žirdh. *Občina mestna v Idriji. Bukvarnica slovenska v Idriji. Eržen France, kaplan v Spodnji Idriji. Frelih Tomaž, kramar v Žirdh. Grbec Ljudevit, dr., rudarski zdravnik v Idriji. Horvat Miha, župnik v Ledinih. Inglič Jakob, glavne šole učitelj v Idriji. Juvan Janez, beneficiat in glavne šole vodja v Idriji. Kavčič Matija, km. sin v Zavracu. Kogej Jožef, dekan v Idriji. Lavrič Mat., kapi. v Spodnji Idriji. Leskovce Boštjan, posest, in župan v Spodnji Idriji. Lipold Marka Vincencij, c. k. rudn. predstojnik in viši svdtnik v Idriji. Pivek Janez, župnik v Zavracu. Stranecky Jožef, trgovec v Idriji. Treven France, rudar v Idriji. Treven Valentin, trgovec v Idriji. Učiteljstvo c. k. glavne šole v Idriji. Urbas Leopold, ces. kr. topilnieni oskrb. v pokoji v Idriji. Vrbajs Anton, kaplan v Žirdh. Štev. 21. 2. poverjenik v Črnemvrhu: Matija Erjavec. *Erjavec Matija, vikarij v Črnem-vrhu. ^Svetličič Fr., župnik v Godoviču. Bezeljak France, kmet. sin v črnem-vrhu. Čitalnica v črnemvrhu. Demšar Janaz, kaplan v črnemvrhu. Gostiša Jožef, kmet. fant v Črnemvrhu. Lcskovec Martin, kaplan v Črnemvrhu. Majnik Miha, kmet v Črnemvrhu. Mikuš France, rokod. umetnik v Zadlogu. Plešnar Anton, župan v črnemvrhu-Poženel Ivan, učitelj v črnemvrhu* Vovk Josip, učitelj v Črnemvrhu. Štev. 12. 17. Dekanija: Cerknica. — 1. poverjenik: Končnik Davorin. *Dolencc Henrik, dr., c. k sodnijski adjunkt v Ložu. *Kaplcnek Jan., župnik na Oblokah. *Kržič Gregor, c. k. sodnik v Ložu. *Obreza Adolf, posest, v Cerknici. Vesel Jan., kaplan v Stavcm trgu. Čitalnica v Starem trgu pri Ložu. Erker Jožef, kaplan v Cerknici. Jan Primož, kaplan v Starem trgu pri Ložu. Jan Simon, župnik pri sv. Trojici nad Cerknico. Končnik Dav., kaplan v Cerknici. Kosec Jern., župnik v Sent-Vidu. Kovač France, kupec v Ložu. Krašovec Anton, posestnik v Dolenji vasi. 2. poverjenik: *Il ren France, posestnik v Begunjah. Ahčin Anton, eksposit. Lenček Blaž, župnik v Starem trgu. Oblak Janez, dekan v Cerknici. Prijatelj Mat., kaplan na Oblokah. Sterle France, trgovski pom. v Markovci pri Ložu. Švajger Martin, zdravnik v Ložu. Vilar Jak., trgovec v Pudobu pri Ložu. Zajec France, gozdnarske šole učenec v Šneperku. Žerovnik Toma, župnik v Grahovem. Štev. 21. Franca Hren. Učilnica ljudska v Bčgunjah. Štev. 3. 3. poverjenik: Fr. Rihar. Babnik Jernej, fajmošter na Unci. Bernard Val., kaplan v Studencm. Blažon Jakob, posestnik v Planini. Deu Edvard, c. k. uradnik v Planiui. Dolcnec Jožof, posestnik v Planini. Florijančič Nace, kupec v Planini. Jersan Anton, posestnik na Uncu. Koren Matija, posestnik v Planini. Kovšca France, posestnik v Planini. Lavrič Anton, posestnik v Planini. Lavrič Jurij, posestnik na Rakeku. Levičnik Valentin, c. k. finančni komisar v Planini. Modrijan France, c. k, uradnik v Planini. Petrič Matija, učitelj v Planini. Rihar France, župnik v Planini. Rudkovsky Jožef, vitez, c. k. komisar v Planini. Tavčar Jan., kaplan v Planini. Žitnik Simon, c. k. kanceliat. Štev. 18. 18. Dekanija Poslojua. — Poverjenik: Janez Hofstetter. ' Dolenec Ljudevit, grajsčak v Orehku. *Gestriu Drag., c. k. sodn. pristav v Senožečah. ' Globočnik Anton, c. k. predstojnik. ^Lavrenčič Andrej, posest, in župau. *Občina v Razdrtem. *Razpct Martin, dr.; okrajni zdravnik v Postojni. *Iiobič Luka, c. k. davk. nadzornik v Postojni. Bezeljak Pavel, ces. kr. notar v Postojni. Blaznik Jakob, župn. v Hrcnovici, Burger Amalija, omožena Kautzner; kolodvor Postojna. Čadež Janez, kaplan v Matcnj i vasi. Čitalnica v Postojni. Dekleva France, trgovec v Slavini. Ditrih Anton, pekovski siu v Postojni. Domicelj Anton, kaplan v Orehku. Gorup Andrej, posestnik v Slavini. Klemenec Fr., eksposit v Št.-Petru. Klobu8 Valentin, kaplan v Vremah. Krava Vojteh, dr., c. k. 6odn. ad-junkt v Postojni. Lunder Janez, eksposit v Truji. Okorn Ignacij, župnik v Senožetih. Pokoren Anton, furman v Slavini. Rudolf Lovro, farman v Vremah. Samec Maks, dr., c. k. okrajni zdravnik v Postojni. Skvarča Janez, kaplan na Slavini. Štamear Jan., kaplan v Ilrenoveab. Zagorjan Ivan, kaplan v Senožečah. Zelen Jožef, posestnik in župan v Senožečah. Žele Jernej, krčmar, na Slavini. Štev. 29, 19. Dekanija Trnovo. — Poverjenik: France. Legan. *Brgant Jožef, župnik v Košani. ^'Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem, *česnik Jurij, trgovec v Knežaku. *Domieelj Alojzij, trgovec v Zagorji. *Jenko Skender, trg., v Trnovem. *Ličan Skender, trgovec v Trnovem. Bralno društvo v št. Petru. Budnar Janez, župnik v Premu. Čitalnica v Zagorji. Dekleva Ivan, posestnik v Zarečju. Drobnič Andrej, župnik v Knežaku. Jalen Simon, kaplan v Košani. Kacin Anton, kaplan v Trnovem. Kranjec Matija, v Trnovem. Legan France, kurat v Nadanjcselu. Legat Andrej, učitelj v Zagorji. Lukancc Jožef, clcsp. v Suhorji, Satran Anton, logar v Koritnicah. Valenčič Jože, trgovec v Narinu. Valenčič Meta, posestnica v Trnovem. Zarnik Martin, učitelj v Trnovem. Štev. 21. 20, Dekanija Vipava. — Poverjenik: Jurij Grabrijan. iau Jurii, kanonik in dekan Janža Ivan. kurat v Podvel ^Grabrijan Jurij, kanonik in dekan v Vipavi. *Hiti Luka, benef. in glavne šole ravnatelj v Vipavi. *ICavčič France, posest, v Sent-Vidu. ■‘•Kodre Matej, kurat v Slapu. *Kopitar Mihael, kurat v Rzelju. Lampe Anton, kurat v Gočah. *Ložar Gr., dr., bilježnik v Vipavi. ■‘•'Nakus Jožef, kurat na Planini. ■‘‘Vidmar Jožef, kurat v Podkraji. Bilec Janez, benef. v Lozicah. Bric Janez, c, k. okrajni sodnik. Bukvarnica učiteljska v Vipavi. Čitalnica kmetijska v Podragi. Čita! nica narodna v Vipavi. Dihih Andrej, kupčevalec v Vipavi. Francelj Stefan, učitelj v Sent-Vidu. Gautcr Janko, učitelj na Planini. Hiti Simon, učitelj na Slapu. Štev. ljublj. škofije: ustanovnikov letnikov . Janža Ivan, kurat v Podvelbu. Kete Jožef, strojar v Vipavi. Klinar Drag., ckspozit v Šturjah. Košir Jakob, vikarij v Šent-Vidu. Lekan Janez, posestnik v Vipavi. Mercina, učitelj v Gočah. Malnaršič Jožef, duh. v pokoji. Pečar Janez, kurat v Vrhpolji. Podboj Ivan, kaplan v Vipavi. Itačič Alojzij, učitelj v Vipavi. Stupar Janez, kurat v Budanjah. Šapla Anton v Vipavi. Sola vinorejska na Slapu. Šraj Valentin, kurat v Podragi. Uršič Anton, posestnik v Vipavi. Vidrih Anton, posestnik v Vipavi. Zarnik Ivan, učitelj v Budanji. /gur Anton, posestnik v Fodragi. Štev. 30. 209 794 Skupaj . 1003 in pa sledečih 11, o kterih sc nc ve, kje da so: Pristavek. Bratanič Herman, bil v Ljubljani, zdaj vojak kje? Kavt Antonija, gospa, bila v Kranji, ? Klavsar M. črkostavcc, bil v Ljubljani, ? Knez Leopold, trg. pomočnik, bil v Ljubljani, ? Mihelač R. S. bukvovez, bil v Ljubljani,? Modič Fr. bil v Ljubljani,? Omahen Pr. bil v Litiji,? Peterca o. Damijan, bil v Ljub-Ijani, ? Stengel Vatroslav, bil v Postonji, ? Stopar Anton, bil pri banki Slaviji v Ljubljani,? Strle Jakob, bil v Postonji,? Štev. 11. II. Lavantinska škofija. 1. Dekanija Maribor. — l. *Bohinec Jakob, spiritual. ^čitalnica narodna. *Dominkuš Perko, dr., odvetnik. ^Gregorec Lavoslav, dr., profesor bogoslovja. ^Knjižnica gimnazijska. 'Knjižnica semeniška. '!Kosar Franjo, kanonik. *Kovačič Martin, prof. bogoslovlja. ’ Majciger Janez, gimn. prof. ^Modrinjak Matija, korar. ‘Presečnik Gregor, bogoslovec. *Radej France, dr., c. k. bilježnik. *Rapoc France, c. k. bilježnik. *Srnce Janko, dr., odvetnik. *Srnec Josip, dr., odv. koncipijcnt. *Šinko Božidar, prof. bogoslovja. *Ulaga Josip, dr., bogosl. prof. * Valenček Martin, c. k. profesor. *Zmazck France, kapi. pri sv. Petru. ^Zorčič France, stolni prošt. Apačnik Martin, bogoslovec. Babnik, dr., odvetn. koncipijent. Belebil Al., posestnik. Božnik Fr., biljež. uradnik. Brdajs Davorin, trgovce. Burcar Božidar, kapi. pri sv. Marjeti. Divjak Fr., biljež. uradnik. Fabac Anton, petošolec. Feguš, bogoslovec. 'poverjenik: Jan. Majciger. Ferk Feliks, dr., zdravnik. Filipič J. Flek Jožef, stolni vikar. Gaberc Davorin, petošolec. Glančnik Jernej, dr., odv. koncip. Heržič Jožef, stolni kaplan. Ipavec K., dr., advokat. Irgolič Peter, učitelj. Jager Janez, učitelj. Jelovšek Martin. Jen tl Bernard, trgovec. Jurčič Jožef, kaplan pri av. Martinu. Klavs Drag., not. koncip. Kocbek Leb., odv. uradnik. Koccli Karol, dr., odv. koncip. Koser Makso, odvet. koncip. Kosi Božidar, župn. pri sv. Kungcrti. Lorber Miroslav, notarski uradnik. Marko Mihael, biljež. koncip. Miklošič Ivan, učitelj. Modrinjak, dr., zdravnik. Morič Maks, trgovec. Nagy Albert, duhoven v pokoji pri sv. Petra pod Mariborom. Novotny Ernan., oodu. pristav. Pajek Janko, gimn. profesor. Pajek Jožef, dr., gimn. profesor. Pečko Jakob, odvet. koncip. Pcharcc Franjo, c. k. sodn. pristav. Perko France, petošolec. Pernavsl Štefan, župnik v Karnici, Potočnik Anton, bogoslov. Potočnik Janez, petošolec. Praprotnik Franco, kaplan v Solnici. Pravdič Jožef, profesor, Rausch Fr., dr , odvet. koneip. Ribar Anton, bogoslovec. Robič Fr., prof. in šolski nadzornik. Rošker Jan., učitelj. Suliač, dijak. Šijancc Alojzij, kaplan v Selnici. Šinko Jožef, bogoslovce. Šket Radoslav, dijak. Šoštarič Ferdinand, bogoslovce. Tiskarna narodna. Vraz Anton, kaplan v Svičiui. Vrbančič, posestnik. Zatlar Jožef, bogoslovec. Zemljič Jožef, učitelj. Zora, vredništvo. Žmavce Jurij, kaplan v Kamici. Žuža Janez, lcnezoškof. kaplan. Štev. 80. Dekanija Jarenina. — Poverjenik: JoS. Cucek. *Arnuš France, kaplan v Ivičini. Čuček Jožef, dekan v Jarenini. Lukšič France, župnik pri sv. Jurji. Slekovec Jožef, učitelj v Jerenini. Vraz Jožef, kaplan v Svičini. Zorko Dragotin, učitelj v Št. lin. Štev. 6. 2. Dekanija Draslovee. — Poverjenik: Lavoslav Sventner. *Balon Anton, župnik v Molzeii. *Šentak France, pos. na Vranskem. *Šventner Lav., trg. na Vranskem. Cilenšek Blaž, kaplan na Vranskem. Čitalnica narodna na Vranskem. Jan Ferdinand, kaplan na Raki, Južna Valentin, trg. pri Št.-Jurji. Knjižnica okrajna na Vranskem. Koren Matija, kaplan v Braslovčah. Kreft Alojzij, kaplan v Braslovčah. Križnik Gnšpar, čevljar v Motniku. Meglič Šimen, učitelj na Vranskem. Oset J. S., trgovec na Vranskem. Pirš J., okr. tajn. na Vranskem. Sever Jožef kaplan na Vranskem. Soršak Matija, učitelj pri sv. Martinu na Paki. Škoflek Jak., nadučitelj na Vranskem. Šorn Gašper, župan v Grajski vasi. Vovšek Franjo v Brašlovčah. Kje je Piskar Andrej , bil mlinar v Motniku? Stev. 20. 3. Dekanija Bistrica slovenska. —• Poverjenik: Lovro Stepišnik. ^Arzenšek Matija, žup. v Poličanah. ^Gostenčnik Peter, kaplan v Črešnjicah. *Hajšek Anton, žup. v Makovljah. *Ratej Franco, bilježnik v Slovenski Bistrici. *Trafcnik France, župnik v zgornj. Poljskavi. Bežan Matej, bilježniški uradnik. Brczovškck Martin kapi. v Šmartnu. Ceneč Gašpar, žup. pri sv. Martinu. Grnjač Vekoslav, učitelj v Slovcn. Bistrici. Gršak Vinko, provizor v Črešnovcah Hirti Fr., kaplan v Slov. Bistrici. Kandut Krištof, župnik v spodnj Poljskavi. Kavčič Anton, tkavcc pri gornj Poljskavi. Kolar Vincencij, kaplan v spodnj Poljskavi. Kunej Janez, kaplan v Slov. Bistrici Levičnik Vojteh, c. kr. adjunkt v slov. Bistrici. Limavšek Peter, gostilničar v Slov. Bistrici, Moge Mih., učitelj v Slov. Bistrici. Napast Davorin, kaplan v Laporjah. Rakoše Mili., kaplan v Makovljah. Sinognvec Jurij, (Kotnik), kmet pri sv. Venceslaji. Stepišnik Lovro, posestn. in trgovce v Slov. Bistrici. Tomažič Ognjeslav, kovač. Trunk BI., kaplan v Slov. Bistrici. Wagner Fr., poštni opravnik v Slov. Bistrici. Zadravce Jož., kaplan pri sv. Nikolaji. Zorko Stefan, mod. v Slov. Bistrici. Žigart France, kmet v Smartnu. Štev. 28. 4. Dekanija Celje. — Poverjenik: dr. Štefan Kočevar. *Bezenšek Jurij, kaplan v Celji. ^Čitalnica narodna v Celji. *Jancžič Jakob, rudninski uradnik v Grižah. '''Kapus France, trgovec v Celji. ■*'Kočcvar Št., dr., okrajni zdravnik v Celji. *Krušič Ivan, gimn, prof. v Celji. ■''Občina selska v Teharjih. 'Ogradi France, vikarij v Celji. 'Orešek Jan., c. k. gimn. profesor. ^Podružnica kmetijska v Celji. *Sovič Jožef, kaplan v Grižah. ■'Topljak Jožef, učitelj v Celji. 'vŽuža Ivan, rudninski posestnik v Grižah. Baš Lovro, bilježn. koncip. v Celji. Bobisud Jakob, učitelj v Celji. Jeretin Edvard. Jesenko Gregor, ranocelnik v Celji. Jug France, rudn. služ. v Grižah. Koderman Filip, učit. v Frankovljah. Lukežič Janez, ranocelnik v Štorah. Matoh Jožef, župnik v Galiciji. Pirnat Jakob, odvet. koncip. v Celji. Kozo France, ranocelnik v Vojniku. Turin Jožef, kaplan v Celji. Štev. 24. b) Poverjenih: Fr, OreŠec. Koželj Matej, not, koncip. Krašan France, c. k. profesor, Miheljak Mart., c. k. notar. Orcšec Fr., profesor. Pcsarič Vekoslav, e. k. svetovalec. Ripšol Moric, trgovce. Žolgar Miha, c. k. gimn. profesor. Štev. 7. Androjna Anton. Cizej Ivan. Dolinšek Rafael. Esih Martin. Hrastelj Franjo. Kozinec Ivan. Kudcr Janko. Lendovšek Josip. Gimnazijski dijaki: Mikuš Rafael. Millier Brodomil. Preskar Janez. Rudolf Jauez. Skaza Franc. Svet Ivan. Voduček Gustav. Vrečko France. Štev. 16. c) V Žavcu: Poverjenik: Fr. Vilčnik. •'‘Jeraj Jožef, župnik. * Vilčnik Fr., nadučitelj. Ilausenbuchel Janez, krčmar, Plesnik Mili., kaplan. Potočnik Gustav, učitelj. Sadnik Rudolf, dr., zdravnik. Širca Erncat, trgovčev sin. Sirca Jožef, trgovčev sin. Širca Miroslav. Tarbaucr Josip, dr. med. Štev. 10. 5. Dekanija Ccrkovce. (p. Rače, Kranichsfeld). a) Poverjenik: liath France. Divjak France, kmet v Fravhajmu. Dolinar, kaplan na Slivnici. Hren Ivan, nadučitelj v Fravhajmu. Kranjec Toma, župan v Fravhajmu. Merkuš Anton, kaplan v Slivnici. Plankar Martin, podučitelj v Fravhajmu. Rath France, župnik v Fravhajmu. Šuta Rupert, kaplan v Fravhajmu. Štev. 8. b) drugi poverjenik: Antolič Ivan. (P. Ncustift bci Pettau). Antolič Ivan, župnik na Ptujski gori. Lednik Anton, kaplan v Cerkovcih. Skct Martin, kaplan v Ptujski gori. Šparovec Andrej, župnik pri sv. Lorencu. Štev. 4, 6. Dekanija Gornji Grad. — a) poverjenik: Jožef Florjančič. Bičman Josip, upravnik v Gornjem gradu. Ermenec France, župnik v Bučah. Fišer Anton, kaplan v Solčavi. Florijančič Jožef, dekan v Gornjem gradu. Germel Kristijan, posestnik v Solčavi. Hren Ivan, pos. v Gornjem gradu. Jerše France, uradnik v Gornjem gradu. Kramar Konstantin, pos. v Solčavi. Kranjec Jožef, posestnik v Gornjem gradu. Krenner Ivan, župnik in dekan pri sv. Frančišku. Kruleč Josip, posestnik v Gornjem gradu. Krušič Jakob, kaplan v Gornjem gradu. Poretič Albin v Gornjem gradu. Pustoslemšek Anton, učitelj v Lučah. Strnad Anton, kmet pri Novem Stiftu. Strnad Matija, župnik v Ljubnem. Tratnik J., kmet pri Novem Stiftu. Štev. 17. b) Poverjenik: Karl PreSern. (Pošta Mozirje). *Lipold Jožef, posestnik v Mozirji. Bratanič H. G., trg. pomočnik. Cesar Andrej, podobar v Mozirji. Dragar Anton, živinozdravnik na Potoku. Drozgo Franjo, trgovec v Mozirji. Goričar Anton, poštar v Mozirji. Jeraj Anton, kmet na Rečici. Jeraj M., posestnik na Rečici. Jereb o. Romuald, frančiškan v Nazaretu. Kolence France, posestnik na Rečici. Krajnik o. Atanazij, frančiškan v Nazaretu. Pirc Feliks, učitelj na Rečiči. Praznik Jože, posestnik v Kokarjih. Radošek Anton, kaplan na Rečici. Selak Ivan, posestnik na Rečici. Stant Anton, posestnik na Rečici. Štiglic France, posestnik v Retuši. Turnšek Anton, kmet na Rečici. Turnšek Anton, trgovec v Nazaretu. Turnšek Jože, usnjar v Mozirji. VrankoviČ Ivan, dijak višo realke. Štev. 21. 7. Dekanija Sv. Jurji. (p. Radkersburg). — 1. ‘poverjenik: Anton Kocuvan. Bukvarnica farna pri sv. Križu. Jurincc Alojzij, mladencč v Banovcih. Kralj Janez, kmet v Iljaševiei. Kramberger Lovro, župnik pri sv. Križu. Kocuvan Anton, kaplan pri sv. Jurji na Ščavnici. Košar Jernej, posestnik na Jamni. Kosar Juri, posestnik v Slavatincili. Lorenčič Andrej, župnik pri Mali nedelji. Rošker France, kaplan pri Mali nedelji. Simonič Jož., župnik pri sv. Jurji. Stranjščak Anton, kurat v Vržeji. Suhač Anton, duh. v pokoji pri sv. Jurji. Sijanec Lovro, farni bukvar pri sv. Križu. Zorman Božid. učitelj pri sv. Jurji. Žajdel France, kaplan pri bv. Jurji. Štev. 15. 2. poverjenik: Jan. Lapajne v Ljutomeru. Božič Anton, posestnik. Čitalnica narodna. Farkaš Janez, zdravnik. Gomilšak Jožef, uradnik. Hochtl Karol, c. k. notar. Huber J. D., knjigar. Kastelec Janez, c. k. okr. sodnik. Kukovec Ivan, posestnik. Kunce Ivan, duh. v Svetinjih. Lapajne Janez, učitelj in vodja. Merčnik Anton, duhovnik. Meško Martin, kaplan. Mravljak Anton, dr., odvetnik. Pernišek Blaž, učitelj. Toma Ema, učiteljica. Zemljič Mat., trgovec. Štev. 16. 8. Dekanija Konjice. — Poverjenik: Skuhala Janez. '•'‘Knjižnica župna, *Kovač Jožef, aivar v Zrečah. *Modec Janez, župnik v Tinjah. *Vrlič France, župnik v Stranicah. Arlič Janez, župnik v Prihovi. Erjavec Peter, župnik v Zrečah. Ilecl Avguštin, kaplan na Prihovi. Jaklič Dragotin, župnik v Špitaliču. Nemec Martin, poštni opravnik pri sv. Ilipolitu na Avstrijanskera. Petan France, župnik v Venceslavu. Pintar Fr., provizor v Št. Jerneji. Ramor Janez, kaplan v Tinjah. Skuhala Janko, kaplan v Konjicah. Šlander Anton, kaplan v Čudramu. Virk Jožef, župnik v Ločah. Voh Jernej, kaplan v Konjicah. Zabukošek Gašper, župnik v Žicali. Štev. 17. 9. Dekanija Kozje. — Poverjenik: Jan. Bosina. ^Knjižnica učiteljska v Kozjem. Bosina Jan., dekan v Kozjem. Dobršek M., not. koncip. v Kozjem. Dvoršek Anton, župnik v Št. Vidu. Kukovič Avguštin, kaplan v Kozjem. Lenart Janez, kaplan pri sv. Petru. Marinka Jurij, župnik v Dobji. Sredenšek Jan., župn. v Podčetrtku. Zabukošek Iv., trgovec in posestn. v Tubelj u. *Masten Jožef, župn. pri sv. Rupertu. *Ripšl Ferdinand, župnik v Loki. *Skrbec Davorin, kapi. v Trbovljah. *Vrečko Matej, žup. v Jurijkloštru. *Žuža Anton, dekan v Laškem trgu. Benedičič Janez, železu, uradnik v Trbovljah. Boheim Jan., kaplan v Laškem. Boštjančič Ivan, ravnatelj ljudske šole v Jurjevem kloštru. Cajhen Jan., kmet v Trbovljah. Drobnič Ivan, posestn. v Laškem. Elsbaclier Andrej, trg. v Laškem trgu. Frece Matija v Laškem trgu. Kolarič Jožef, kaplan v Trbovljah. Skrta Jožef, kurat pri av. Miklavžu. Smole Jakob, kaplan v Št. Rupertu. Šola ljudska v Jurjevem kloštru. Šumar Mih., kaplan v Laškem. Tamše Valentin, kaplan v Loki pri Zidanem mostu. Stev. 18. 11. Dekanija Marnbcrg. — Poverjenik: Matija Stoklas (Marnberg). Cocej Jernej, župnik pri sv. Jurji. Grosskopf Matija, župn. na Breznem. Hajšek Jožef, kurat v Soboti. Kapus Anton, c. k. adjunkt v Ma renbergu. Kranjec Valentin, kaplan v Remšniku. Potrč Lovro, župnik v Pernicah. Simonič J. N., kurat pri Osvaldu. Stoklas Božidar, župnik v Marn-bergu. Svareč France, župnik na Muti. Štev. 9. 12. Dekanija Nova cerkev, (p. Vojnik pri Celji). — Poverjenik: Franjo Juvančič. '•'''Kos Alojzij, kaplan v Novi cerkvi. Crnoša Šime, župnik v Crešničah. Dolinšek Blaž, namestnik v Fran-koljah. Gajšek Dragotin, kaplan v Dobrni. Juvančič Franjo, dekan pri Novi cerkvi. Klavžar France, kurat v Št. Joštu. Pintar Matej, župnik v Šmartnem. Pirkovič France, kaplan v Dobrovi. Polec Franjo, kaplan v Vitanji. Smrečnik France, kaplan v Vojniku. Zupanič Jakob, kaplan pri Novi cerkvi. Žičkar Jožef, kaplan v Vojniku. Štev. 12. 13. Dekanija 1‘lllj. — Poverjenik: dr. Janez VoŠnjak. *Hrtiš Ben., o., prokurat. na Ptujem. ^Kancler Pavel, konventual. *Kukovcc Jožef, kaplan pri sv. Lovreneiju. '*Meško Jakob, župnik pri sv. Lov-renciju. *Petanjck Lav., minorit. ^Trstenjak Jakob, boneficijat na Ptujem. Alekšič Fidel, guardijan v Ptuju. Bračko Miha, kaplan pri sv. Verbauu. Čitalnica v Ptuju. Cučko Dragotin, župnik v Ptuju. Frk Matija, beneficijat v Ptuju. Horvat Jožof, nadučitelj pri sv. Urbanu. Kranjec France, župn. pri sv. Marjeti. Krumu- Andrej, vikarij v Ptuju. Lendovšek Mihael, katehet realne gimnazije. Srnec Alojzij, učitelj pri sv. Andražu. Strali Jurij, kmet pri sv. Andražu. Štuhec Jnrij, župnik v Polenšaku. Vošnjak Janez, dr., prošt v Ptuju. Vuk Andrej, župnik v Hajdinu. Wegseheider Ilugo, trg. v Ptuju. Žitek Jos., prof. v Ptuju. Štev. 22. 14. Dokanijil Kogalcc. Poverjenik: Anton Frelih. *Lapult Martin, kaplan v Rogatcu. *Stanjko A., župnik v Otopercah. ' Vraz Janez, kaplan pri sv. Križu. Frelih Anton, župnik pri sv. Križu na Kisli vodi. Jan France, kaplan v Kostrivnici. Jaric Val., župnik pri sv. Florijanu. Kristan Auton, učitelj pri sv. Petru. Slatinšek Anton, kaplan pri sv. Križu poleg Slatine. Sabot Jurij, župnik pri sv. Roku. Zurinan Janez, pos. pri sv. Trojici. Štev. 10. 15. Dekanija šaleška dolina, (p. Celje). — Poverjenik: Dr. Janez Lipold. *Lipold Jan., dr., župn. v Šmartnu. Slomšek Jakob v Oržmirji. Bevec Miha, kmet v Oržmirji. Stiplovšek Valentin, kaplan v Skalah. Skubic Franjo, zdravnik v Melenji. Štev. 5. 1(5. Dekanija Hoec. (p. Slivnica). - ^Potočnik Lovro, duh. OBkrbnik pri Sv. Mariji v Puščavi. ^Stranjšak Martin, dekan v Hoči, Bralno društvo v Rušah. Črnko Jožef, kaplan v Lcinbahu. Hrg Lovro, župnik v Lembahu. Rošker France, nadučit. v Lembahu. - Poverjenik: Martin StranjSak. Simonič Jan. Ev., kaplan pri sv. Lovrencu. Sparhakl Ivan, kaplan v Hoči. Toporičič Jože, župnik pri sv. Lovrencu. Tribnik Karol, kaplan v Rušah. Štev. 10. 17. Dekanija Šmarje. ^Trstenjak Dav., župnik v Ponkvi. *UIaga Jožef, župnik v St. Vidu. Ivanc Martin, dekan v Šmarji. Jurkovič Franjo, učitelj v Šmarji. Klinec Franjo, kaplan na Sladki gori. 1. poverjenik: Martin Ivanc. Kunšič Auton, okrajni tajnik v Šmarji. Pajmon Anton, kaplan v Zibiki. Skaza France, veliki posestnik v Šmarji. Orozclj Jan., dr., odvetnik v Šmarji. Štev. 9. 2. poverjenik: Dr. Gustav Ipavec, (p. St. Georgen a. d. Sudbalin). *našuik Jožef, župnik pri sv. Jurji. *Ipavec Gustav, dr., zdravnik pri sv. Jurji. Hernali Jožef, kaplan v Dramljah. Oset Blaž, posestnik pri bv. Jurji. Suc Jurij, župnik v Dramljah. Tanšek Miha, posestnik v Slivnici. Veber Gaspar, kmet v Lokarjah. 18. Dekanija sv. Lenarta v slov. Goricah. 1. •poverjenik pri sv. Lenartu: Jurij TuteJc. Čitalnica pri sv. Jurji. Divjak Jožef, župnik pri sv. Dni. Fideršek Matija, kaplan pri sv. Jurji. Frk France, kaplan pri sv. Jakobu. Golinar Jožef, župnik pri Snežnici. Klobasa Fr., župnik pri sv. Antonu. Kolenko Martin, kaplan pri Snežnici. Lorenčič Andrej, kaplan pri sv. Dni. Milošič Mih., župnik pri sv. Bene-iliktu. Kaj s p Matej, učitelj pri sv. Jurji. RantaŠa Juraj, župnik pri sv. Jurji. Kepa France, župnik pri sv. Jakobu. Skamlič Jaka, učitelj pri sv. Jurji. Strah Janez, župnik pri sv. Rupertu. Suhač Anton, kaplan pri sv. Lenartu. Tutok Jurij, dekan pri sv. Lenartu. Vidovič Ant., učit. pri sv. Lenartu. Vitmnjer Karol, kaplan v Negovi. Vrablj Janez, kaplan pri sv. Rupertu. Štev. 19. 2. poverjenih v Radgoni: Jakob GomilŠak. '^Jančar France, kaplan v Negovi. *Simonič Jan. Al., kaplan pri sv. Petru. Borovnjak Jožef, kaplan v Gornji Lendavi. Borovnjak Jožef, župnik v Cankovi. Cobelj Juri, kaplan pri sv. Petru. Gomilšak Jakob, kaplan v Radgoni. Gregorič Janko, organist v Radgoni. Klobasa France, župnik v Negovi. Kocuvan Bartol,‘in, učitelj. Kovačič Marko, župnik v črens-lovcih. Kramberger Marko, mizar pri Kapeli. Kurnik Jan., župnik pri bv. Petru. Murkovič Janko, kaplan. Niedorfer Marko, kaplan v Abstali. Ratkovič Vendelin, plebauoš pri sv. Jurji. Stramič France, c. k. davkarski uradnik v Cmureku. Stiftar Jožef, župnik v Gornji Lendavi. Skrlec Jožef, gostilničar pri sv. Petru. Šlander Emeran, adjunkt v Radgoni. Sribar Matija, kmet v Zctincih pri Radgoni. Veberič Jožef, kmet pri Kapeli. Veren Stefan, plebanoa pri sv. Heleni. Zemljič Stefan, župnik. Žižek Marko, župnik. Štev. 24. 3. poverjenik na Drvanji: Dom. Colnilc. *Čolnik Dominik, posestnik na Drvanji. Čitalnica kmetijska pri sv. Benediktu, Ferk Jožef, učitelj pri sv. Benediktu. Hanžič Jakob, kaplan pri sv. Križu na Travniku v sekovski Škofiji. Kocuvan France, zdraviloslovec v Gradcu. Kolbl Jan., pos. pri sv. treh Kraljih. Košar Matej, kaplan pri sv. Benediktu. Kranjc Martin, učitelj pri sv. Trojici. Kukovec Miroslav, pos. na Velki. Ornik France, učitelj pri sv. Rupertu. Polič o. Bonaventura, kapucin v Dalmaciji. Rajšp Alojzij, podučit, pri sv. Jurji. Repa France, župnik pri sv. Jakobu. Šijanec Janez, nadučitelj v Negovi. Vengar Jožef, posestnik kovskem vrhu. na Vu- Štev. 15. 19. Dekanija Velika nedelja. — Poverjenik: Jos. Sporu. ■'Knjižnica učiteljska, okrajna v Ormužu. ''Majhenič Gašpar, župnik pri sv. Nikolaji. * Peto var Ivan, odvetnik v Ormužu. Pric Matijaš, dekan pri Včliki nedelji. Goričan Perko, usnjar pri V (Sliki nedelji. Gršak Ivan, dr., notar v Ormužu. Horvat Božidar, krojač v Ormužu. Jesih Anton, bilježn. pisatelj v Ormužu. Jurša Ivan, učitelj v Ormužu. Kelemina Matjaž, kaplan pri Včliki nedelji. Kotnik France, orglar v Ormužu. Magdič Anton, dr., v Ormužu. Mavčič Jožef, župnik pri sv. Tomažu. Repič Mart., učitelj pri sv. Nikolaji. Slekovcc Matej., kaplan v Središču. Sova Blaž, mestni pos. v Ormužu. Štuhec Anton, učitelj na Kumu. Sporn Jožef, župnik v Ormužu. Svinger Albin, duh. v Središči. Topljak Pr., župnik pri sv. Lenartu. Trampuš J., župnik pri sv. Bolfanku. Vihar Filip, kaplan v Ormužu. Zinko J., podučit, pri sv. Nikolaji. Štev. 23. 20. Dekanija stari trs (s'ov- Gradec). — Poverjenik: Anton Jazbec. *Šuc J., dr., prov. v slov. Gradcu. *'Sribar Janez, župnik v Pamečah. Abram Anton, c. k. finančni komisar v Slov. Gradcu. Barle Jožef, učit. v Slov. Gradcu. Brolih France, kaplan v Šmartnu. Jazbec Anton, kapi. v Starem trgu. Kajtna Rajko, kurat pri sv. Petru. Ogrince Vilelm, c. k. sodil, adjunkt v Slov. Gradcu. Pust.inek Anton, mlinar v St. Vidu. Rutnik Rajko , mlinarski pomočnik v Št. Vidu. Vivod Jožef, mlinar v St. Vidu. Walter Franjo, župnik v St. Vidu. Štev. 12. 21. Dekanija Videm. — Poverjenik: Franjo Miktiš. *IIolinger Neža, gosp:’t posestnica v Brcžicah. *Repič Andrej, župnik v Kapelah. '^Knjižnica učiteljska v Brežicah. ‘•''Lenček Alojzij, pos. na Blanici. ‘•'''Mikuš Franjo, župnik v Brežicah. ^Slomšek Janez, župnik pri sv. Lenartu v Zabukovji. ^Srebre Gvido, dr., odvetnik v Brežicah. *Zevnik Martin, pos. v Malem vrhu. Agreš France, listonoša v Pišecah. Letopis 1874. I. Breznik Josip, c. k. finančni kom. v Brežicah. Cerjak Franjo, posestnik v Rajhen-bergu. Cerjak Jakob, pos. v Raihenbcrgu. Ceh Franjo, učitelj v Zdolih. Gajšek Janez, kaplan v Brežicah. Jamšek Franjo, nadučitelj v Raj-henbergu. Janežič Janez, posest, v Brežicah. Janžekovič Lovro, kaplan v Ilaj-henbergu. Jarec Valentin, učit. v Rajhcnbergu. Jerman Josip, okr. kom. v Brežicah. Jožek Ljudevit, c. k. okraj, glavar. Kavčič Jak., knjigovodja v Brežicah. Kunstič Ivan, učitelj v Brežicah. Mohorčič Josip, posestnik v Stari vasi pri Vidmu. Ostrožnik Tone, kaplan v Rajhen-bergu. Podvinski France, na Blatnem. Poljance Jožef, učitelj v Brežicah. Kamor Ferdinand, župnik v Piaecah. Tanšek Ivan, odv. pisar v Brežicah. Železnikar Ivan, notar, uradnik v Sevnici. Štev. 29. 22. Dekanija Vozenica. (P. Wu 1. poverjenik: '■'Mraz Tomaž, župnik pri sv. Lov-reneiji v Vuhrodu. 2. poverjenik: Luka Držečnik. ^Držečnik Luka, župan v Janževem vrhu. Globočnik Maks, župnik v Ribnici. Kocmut Jan., učitelj v Ribnici. Medved Jak., Ožbaldov sin v Lelini. Miklavec J., gostilničar v Ribnici. Miklavec Peter, kmet. sin v Ribnici. 23. Dekanija Zavrce. — ^Mlinarič J., župnik v Leskovci. (P. Ptuj.) *Raič Božidar, žup. pri sv. Barbari. *Rejsinger France, posestnik in trg. v Dobravi. *Sovič Aleks,, žup., pri sv. Trojici. chcrn an der Kširntnerbahn). — Tomaž Mraz. Dovnik France, kaplan v Vuzenici. Štev. 2. P. Frossen-Reifnitz Kiirntner Balin.) Nerad Miha, učitelj v Ribnici. Ovčar Jožef, kmet. sin na Lelini. Ozvald Janez, poštnik v Ribnici. Stopajnik Jurij v Janžev. vrhu. Šola Ribniška. Tamlek Valentin, kmet. sin v Rib-mci. Štev. 12. Poverjenik: Božidar Raič. *Trampuš Ivan, dekan v ZavrČah. Kornfeld Edin., kaplan v Halozah. Pignar France, kaplan v Zavšah. Štuhce Marko, kaplan v Leskovci. Štev. 8. Kjo so naslodnji udjol* •i!Jcdlička Otokar, bil v Mariboru. Blaž Božidar, trgovec, bil v Mozirji. Bratanič Adolf, bil v Žalcu. Breznik France, bil v Celji. Burkhard J., dr., bil v Slatini. Golob Josip, dr., bil v Šmarji. Kocmut France, bil v Ljutomeru. Koderman France, učitelj, bil v Vojniku. Lorber Miroslav, tehnik bil v Mariboru. Štuhec Jože, kaplan v Ulimji. Škrjanec Rok, učitelj, bil na Valobji v S ra arijski dekaniji. Tischler Jožef, bil v Žalcu. Zorman Jakob, posestnik, bil v Iiušah. Štev. 13. Število v lavantinski škofiji 9G -f- 4(51 = 057. III. Krška škofija. 1. Dekanija Celovec. — ^Čitalnica n&rodna. *EinBpioler Andrej, realke prof. in deželni poslanec. ^Janežič Evgen, sin + g. Antona Janežiča, profesorja. Alijančič Andrej, kanonik. Ambrož Matija, župnik v Svečah. Borstner Cene, profesor v Celovcu. Božič Valentin, župnik v Podkrčah. Oare Peter župnik, v Porečah. Einspieler Lamb., knezoškof. tajnik. Iluter Ivan, bogoslovec. Janežič Jožef, mlinar v Lcšah. Janežič Šimen, poročnik. Janežič Valentin dr., reg. zdravnik. Krajnc Ivan, c. k. davkarski uradnik. Poverjenik: Šimen Janežič. Sv. Mohor, družba (v zamenjo). Mortl Franjo, c. k. notar v Celovcu. Pesjak Franjo, trg. opravnik. Podobnik F., učitelj pri sv. Jakobu. Poljak Gvidon, trg. knjigovodja. Robida p. Drag., prednik benedikt. samostana. Rossbaeher Bernard, trgovcc. Sommer Gregor, okrajni šolski nadzornik. Sašelj Martin, duh, svetovalec. Tavšič Josip, župnik v Hodišah. Urnik Koloman, gimnazijalec. Wieser Andrej, stolni kaplan. Zupan Janez, tajnik grof. Eggerjeve. Ste v. 27. 2. Dekanija Belak. Habjan Anton, notarski koncipijent Stoekl Simon, župnik v St. Lenartu v Beljaku. (p. Arnoldstcin). Pintar Peter, Zelanov na Strmiču. Šuster Ivan, kaplan v Podkloštru. Vuti Matija, kmet. Štev. 5. !{. Dekanija Dobrlaves. — *Šervicelj Matej, župnik pri sv. Koncijanu. y 4. Dekanija Jezero, (p. Kapel). — Poverjenik: Stefan Vraničar. Božič Ivan, zasebnik v Koritu p. y Kapel. čitalnica v Kapli. Muden Simon, župnik v Železni Kapli. Muri Peter, posest, pri sv. Ožbaldu. Roblek Ožbalt, posest, na Jezeru. Sajovic Josip, posestnik v Labodski dolini. Šenk Jurij , kmet. sin na Jezeru. Vrankar Štefan, župnik na Jezeru. Štev. 8. 5. Dckilllija Lješe. (P. Prevali). — Ellmeyer Gašpar, posest, v Lješali. Lipold Marko, rud. urad. v Lješali. Gostenčnik Ivan, trg. v Lješali. Stcv. 3. (i. Dekanija Plibcrg. (Bleiburg). — Poverjenik: Lovro Serajnik. Bergman Val., župnik pri Fari. Leskovar Josip, župnik v Svabeku* Jerman Jurij, kaplan pri Fari. Serajnik Lovro, dekan v Pliberci. Kolenik Valentin, kmet v Pliberci. Lakner Janez, župnik v Koprivnici. Štev. 6. / 7. Sv. Pavel. — Poverjenik: Pivec o. Franjo Sni. * Pire c o. Franjo Sal,, predstojnik Puhar Viktor, farm. v Libeličah. gimn. konvikta. Venedig p. Herman, gimn. profesor. Mlakar p. Maksim., samost, dohod- Vertot J. M., fajm. v Pustrici. ničar. Štev. 5. S. Dekanija Tinje. (Tainach, pošta Velikovec). — Poverjenik: Jakob Westermayer. Drobilnik Jurij, orglar v Medgorjah. Westermayer Jakob, inf. prošt in dekan v Tinjah. Žrjav Matej, farni oskrbnik v Medgorjah. S te v. 3. 9. Dekanija Velikovec. — Poverjenik: Dr. Val. Pavlič. * Pavlič Valentin, dr., odvetnik. Kulterer Jurij, odvet. koncipijent v Gecelj Ignacij, kanonik. Velikovcu. Kikelj Toma, župnik v Rudi. Rupnik Janez, učitelj v Vobrab. Krofič Mihael, fajmošter. Štev. 6. 10. Dekanija Zila. (spodnja). — Poverjenik: Dr. Jernej Levičnih. Lcvičnik Jernej, dr., dekan pri sv. Vigelc Ferdo, posestnik v Zilski Hermagoru. Bistrici. Ožgan Fr., župnik pri sv. Štefanu. Vilčnik Kaspar, učitelj v Gorjah. Vavtižar Luka, župnik v čačali. Štev. 5. 11. Zgornji Rož. (P. Foderlach in Karnten.) — Poverjenik Janez Sumper. Lesjak Valentin, župnik v Dvoru. Sumper Janez, župnik v Škocidolu. Lipič Janez, mlinar v Dolah. Vurcar Luka, kmet v /apračah. Marinič Jan., župnik v Lipi. Wcis Peter, kmet v Dolah. Oblak Anton, župnik v Gozdanji. Zablatnik Ivan, prov. v Dotnlačah. Štev. 8. 12. (Hinje. (P. Ferlah). Colarič Franjo, orglar v Glinjah. Sablačan Lovro, mizar. Godec Janoz, župnik v Glinjab. Sablačan Miha, trgovec. Št. 4. 13. Sovodlljc (Gmiind). — *Hraševee France, okr. načelnik. 14. Žabnice. Fcrčnik Lambcrt, župnik. Bregant Jurij, učitelj v Žabnici. Knjižnica šolska v Žabnici. Miiller Anton, provizor v Vratah. Rup Franc, duhovnik v Žabnicah. Vidovič Janez, kaplan v Trbižu. Wieser Janez, farni oskrbnik na Pontablu. Zagoričnik Franjo, učitelj v Ukvah. Štev. 8. Število v Krški škofiji 7 -j- 83 = 90. IV. Goriška nadškofija. 1. Gorica in njena okolica. — *Golmayer Andrej, dr., knez in nadškof. *Beusa Štefan, kanonik. 'Budal Bernard, stud. viših šol. *Glohočnik Janez, monsinior, nadškof. tajnik. *Hrast J., dr, vodja v semenišču. *C. k. knjižnica študijska. ^Kocijančič Štefan, bogOBl. profesor. ' Knjižnica centr. bogosl. semenišča. ■•'Marušič Andrej, gimn. profesor. *Tonkli Josip, dr., advokat. *Vales M., duh. pom. v Renčali. Bajc Anton, učitelj v Renčah. Benko Janko, učitelj v Sovodnjah. Budal Leop., c. k. sodnijski adjunkt. Cibič Anton, vikarij v Kozani na Brdih. > Čitalnica v Solkanu. Poverjenik: Andrej Marušič. Dimeč Ljudovit, c. kr. gozduarBki nadzornik. Dolenec Viktor, privatni uradnik. Dreja Solkanski, ki plačuje za čitalnico v Solkani. Erjavec Franjo, c. k. realke prof. Fcrfilja Anton, kupč. opravnik. Ferfilja Franjo, trgovski uradnik. Gabrijelčič J., dr., bogoslovski prof. Goljevšček A., e. k. učit. na vadnici. Goljevšček France, štud. Hafner Franjo, gimn. profesor. Hribar Anton, učitelj na vadnici. Jeglič Andrej, vodja dež. računanje v Gorici. Jug Tomaž, učitelj v Solkanu. Kafol Stefan, nadškof, kancelar. Klavžar Ernest, deželni uradnik. Knjižnica učiteljska goriške okolice. Knjižnica učiteljska c. k. gimnazijo. Knjižnica više realke. Komel Mih., učitelj. Kumar Val., učitelj na vadnici. Kuralt France, asistent kmetijske šole. Lavtar Luka, c. kr. profesor prc-parandije. Lazar Mat., girnn. profesor. Leban Franjo, kaplan v Komnu. Lutman Ivan, philos. stud. v Pragi. Ljutman M., dijak kmet. šole v Gorici. Macuk Ivan, zemljemerec. Makuc Štefan, mlinar. Marušič J., katehet na učit. izo-kraževališču. Marušič Anton, posestnik v Mirnom. Mašera Jožef, vikarij v St. Mavru. Moc Jožef, nadučitelj na učit. iz-obraževališču. Nanuti Antonin, duhoven v Gorici. Okorn Franjo, stotnik v pokoji. Pahor Fr., trgovec v Renčah. Pavletič Andrej, vodja gluhonemov. Pavlin Josip, kmet v Vrtojbi. Perozzi Alojzij, c. k. poštar v Bukovici. Godnič Josip, bogoslovec. Grbec Ivan, bogoslovec. Gregorčič Anton, bogoslovec. 2. Dekanija Bovcc. — Ceket Franjo, kaplan v Serpenici. Flander Anton, vikarij v Serpenici. Gaberšček Franjo, uradnik v Bovcu. Grželj Ivan, učitelj v Serpenici. Kenda Anton, krčmar v Bovcu. Kurinčič Janez, kaplan v Serpenici. Leban Andrej, prcvidnik v Soči. Likar Janez, kaplan v Bovcu. Smrekar Franjo, vikarij v Logu. Persoglija Hinko, učitelj. Povše Franjo, profesor, voditelj kmet. šole. Premeri Ljudev., železn. uradnik Rojie Aleks., dr., zdravnik. Hojic Raf., dr., zdravnik. Rutar Lovro, ravnatelj na sv. Gori. Semenišče mladenško, knezoškof. Skočir Jožef, kaplan v Cepovanu. Stres Ivan, vikarij v Podsabotinu. Schaffenhauer Franjo, gimn. vodja. Savnik Anton v Biljah. Uršič Alojzij, pisar. Velikonja J., spovednik na sv. Gori. Vidic France, kaplan v Gorici. Vodopivec Franjo, c. k. okrajni šol. nadzornik. Vodušek Matevž, gimn. profesor. Zavodlav Fr., posest, v St. Andreži. Zulijan Janez, dijak kmet. šole. Žbona Andrej, železniški uradnik v Gorici. Žepič Fr., prof. na gozdn. šoli v Sneperku. Žnidarčič Andrej, gimn. dijak. Okrožna sodnija za kaznilnico v Gradiški (v dar). Kodelja Josip, bogoslovec. Mahnič Anton, bogoslovec. Rudež Anton, bogosl. Štev. 82. Poverjenik: Andrej Leban. Starman Štefan, kaplan v Bovcu. Sorč Alojzij, posestnik v Bovcu. Stres Anton, učitelj v Bovcu. Urbančič Andrej, vikarij v Trenti. Volarič Valentin, podučitelj v Bovcu. Žagar Andrej, posest, v Serpenici. Žagar Franjo, posestnik v Serpenici. štev. 16. 3. Dekanija Kobarid. — Poverjenik: BI. Grta. *Grča Blaž, kaplan v Kobaridu. Bandčl Jan, podučitelj v Kobaridu. Crv Jan. Nep., vikarij v Logdh. Dominko Franjo, učitelj v Kobaridu Hvalica Anton, vikarij v Dreznici. Jekše Andrej, dekan v Kobaridu. Kobal Peter, vikar na Sedlu. Mancini Anton , kaplan v Starem selu. Peternel Jurij, vikarij v Borjani. Podreka Jožef, župnik v Beginji. Štrukelj Miha, vikarij na Trnovem. Štev. 11. 4. Dekanija Cirkno. — Poverjenik: Josip Jeram. Čitalnica narodna v Cirknem. Harinel Adolf, kaplan v Cirknem. Ilovar France, kaplan v Cirknem. Jeram Jobip, dekan. Jereb Joahim, vikarij v Orehku. Kacin Andrej, župnik v Šerebljab. Seljak Anton, vikarij v Novakah. Sitar France, kurat v Ravnah. Širca Jan., nadučitelj v Cirknem. Wester Janez, vikarij v Otaležu. Štev. 10. v V" ^ 5. Dekiiuijil Crilice. (P. Ajdovščina). — Poverjenik: Simen GabrŠčik. ^čitalnica narodna v Ajdovščini. Balog, bratje, v Ajdovščini. Faveti Anton, posest, v Šriljah. Gabrščik Šimen, prov. v Ajdovščini. Juh Andrej, kaplan v Lokavcu. Logar Jakob, župnik pri sv. Križu. Poniž Benedikt, učitelj v Ajdovščini. Rejec Janez, vikarij v Št. Janžu. Rjavec Blaž, župnik v Batujah. Rustja Franjo, posestnik v Skriljah. Samostan kapucinski pri sv. Križu. Trpin Filip, župan pri sv. Križu. Vodopivec Jan,, trg. v Kamnji. Štev. 13. 6. Devin (P. Nabrežini). — Valentinčič Štefan, kaplan v Devinu. 7. Gradiška. — Bizjak Jakob, duh. oskrbnik v kaznilnici. 8. Dekanija Kanal. — Poverjenik: Andrej Wolf. ‘VVolf Andrej, dekan. *Wolf Ivan, župnik v Slorencu. Čitalnica narodna v Kanalu. Golja Jožef, vikarij v Lomu. Juh Janez, vikarij v Lokovcu. Kodre Janez, kaplan v Kanalu. Kragelj Jožef, vikarij v Levpi. Makarovič Ivan, krčmar v Avčah. Tomažič Ferd., kaplan v Roči nji, Tomšič Jožef, kaplan v Kanalu. Ukmar Anton, vikarij Marija-Celjski. Vodopivec Ljudovit, vikarijna Srednjem. Vogrič Janez, učitelj v Kanalu. Vuga Andrej, vikarij v Kali. Zega Miha, podučitelj v Kanalu. Žnidarčič Andrej, vikarij na Banj-šicah sv. Duha. Štev. IG. 9. Dekanija Komen. — 1. poverjenik: Anton Božič. (P. Rihcnbcrg pri Gorici.) ^Kavčič J., notar v Komnu. Božič Anton, administrator v Iiihen- Anderlič Jan., cerk. v Rihenbcrgu. bergu. Cotič Jernej, učit. v Rihenbergu. Fabijan France, pos. v Rihenbergu. Furlani Ivan v Rihenbergu. Gregorčič Sim., kapi. v Rihenbergu. Hebat Miha, posest, v Rihenbergu. Kerševan Jan., pos. v Rihenbergu. Kodrič Jožef, posestnik in grajšč. oskrbnik v Rihenbergu. Kolavčič Jan., kaplan v Dornbergu. Kramar Filip, žnpuik v Dornbergu. Križman Ignacij, učitelj v Dornbergu. Ličen Janez, župan v Rihenbergu. Orel Lipc, posestnik v Šmarjah. Pavlica Jožef, posest, v Rihenbergu. Pečenko A., pos. sin v Rihenbergu. Polšak France, župan Šmarijah. Poniž Ambrožij, učit. v Rihenbergu. Robič Andrej, posest, v Rihenbergu. Sinignj Andr., pos. sin v Dornbergu. Stepančič Franjo, kaplan v Rihen bergu. Štev 22. 2. poverjenik: Josip F ur j'olj a v Komnu. duhovni pomočnik Ferfolja Josip, v Komnu. Lukežič Jan., kaplan v Komnu. Makuc Anton, vikarij v Kobiljiglavi. Pavletič Jos., duh. pom. v Štanjelu. Pipan Jožef, vikarij v Vojščiei. Rudež Jožef, posest, v Kobiljiglavi. Vuga Peter, kaplan v Štjaku. Štev. 7. 3. Stjalc (pošta Sežana — Štanjel). Faganel Štefan, kaplan v Štjaku. Mozetič Štefan, vikarij v Štjaku. 10 Dekanij;): Tomiu. - '^Čitalnica narodna v Tominu. ^Knjižnica, okrajna, učiteljska v Tominu. 'HVinkler Andrej, c. k. namestil. svetnik v Tominu. Andrejčič J., pisar. Bevek Janez, vikarij v Grahovem. Crv Anton, vikarij v Roči. Devetak Anton, pisar. Doliak Jakob, dekan v Tominu. Fischer Albertina, gospica. Gabršček Janez, trgovec v Tominu. Gabršček Andrej, trg. v Tominu. Golja Jožef, kaplan v Volčah. Gregorčič Anton, vikarij v Libušini. Ivančič Jožef, notar v Tominu. Jug Anton, kaplan v Tominu. Kogoj Peter, učitelj in vodja. Kokole France, davk. kontrolor. Krkoč Štefan, kaplan v Podmelcu. Petrič Jakob, učitelj v Štjaku. Stev. 3. Poverjenik: Jakob Doliak. Lavrič Karol, dr. odvetnik. Lazar Anton, vikarij v Obloki. Leban Ivan, kaplan v Idriji pri Bači. Lužnik Fr., kaplan pri sv. Luciji. Lužnik Jafiez, posestnik. Mlekuž Jožef, kaplan v Tominu, Močnik Luka, vikarij v pokoju v S tržišči. Pencin Drag., kaplan v Tominu. Pervanje Martin, kaplan v Tominu. Pipan Anton, kaplan na Libušini. Dr. Premerstein Jan. pl., bilježnik. Rutar Anton, župnik v Volčah. Rutar Tomaž, župnik pri sv. Luciji. Skrt Andrej, kaplan v Tominu. Šorli Ivan, osmošolec iz Podmelca. Štrukelj Miha, pisar. Uršič Anton, trgovec v Koboridu. Vogott Tone, pisar. Zarli France, c. k. oficijal. Stcv. 37. Število v Goriški škofiji 19 -\- 200 = 219 V. Tržaška škofija. 1. Trst ill njegova okolica. — Poverjenik: Ivan Dolinar. *Legat Jernej, dr., škof. *Bučar Franco, trgovec. ^'Cegnar Franjo, viši telegrafist. * Čitalnica narodna. ' Gorup Jožef, vel. trgovec. *Kandernal France, gimn. profesor. ‘Kastelec France, trgovec. *Klodič Anton, c. k. šolski nadzornik. *Komar Vekoslav, urad. dež. glavne blagajnice. ‘■^Krsnik Ferko, trgovec. *Lavtman Janez, trgovec. *Pertot Janez, posestnik v Barkoli. *Sorč Edvard, trgovec. *Schweiger Jurij, poklic, komisar. *Sušnik Gašper, stotnik-brigade-au-ditor. •'‘Vesel Koseski Jovan, c. k. finančni svetovalec, častni ud. *Vovk Janez, župnik v Bazovici. *Zorman Jož., župnik v Katinari. *Žvanut, Matija, trg. pomočnik. Baron Kuhnov polk št. 17. v dar. Bartl Jožef, kaplan pri sv. Jakobu. Bonin Jurij, učitelj v Rojanu. Bostijančič Anton, župnik pri sv. Ivanu. Bunc Franjo, učitelj v Nabrežini. Černe Janez, kaplan pri sv. Jakobu, čitalnica v Rojani. Dekleva France, trg. agent. Dolinar J. na Dovgani. Dovgan Anton, uradnik pri južni železnici. Durn Rok., trgovski pomočnik. Geržel Anton, trg. knjigovodja. Glavina Blaž, duhoven v koperski kaznilnici. Gncjzda Franjo, katehet. Godina Jožef, finančni komisar. Hut Karol, c. k. vojni kaplan. Jančar Jožef, učitelj v Katinari. Jarina Vekoslav, uradnik južne železnice. Kalac Ant., dijak na nemški gimn. Kalister Ivan, zasebnik. Katalan Božidar, trgovski pomočnik. Kenda Anton, dijak. (Rocol. hiš. št. 15.) Kocijan Jakob, kaplan pri včliki Materi Božji. Križman Josip, duhoven pri sv Ivanu. Kurent Maks., trg. agent. Leban Josip. Legat Jan. Nep., katehet dekliške šole in škofov tajnik. Mankoč Josip, trgovec. Penko Franjo, hišnik v Hotel Evrope. Potočin J., trgovski pomočnik. Raič Vekoslav v Trstu. Kemec France, telegrafijski uradnik. Remec Fr., koop. pri nov. sv. Antonu. Stavdahar Ferd., častni korar in gimn. katehet, Schopf Josip, župnik v pokoji. Šušt Jan. dr., bogoslovja profesor in škofov kancelar. Truden Miha, trgovec. Troha Jernej, učitelj v Rojanu. Urbas Viljem, e. k. profesor više realke. Valenčič Ivan, trgovec. Vesel Jožef, tehtovec v e. k. dogani. Vodnov Davorin. AVratschko France, gimn. prof. Zakotnik Jož,, kaplan v Skednju. Zupan D., železniški uradnik. *Jan Jurij, dekan v Dolini. *Notar Tone, duh. pom. v Brezovici. Golmajer Urban, župnik v Čubedu. Juriševec Štepan, gostilničar v Milah. Klemenčič Jernej, župnik v Pred-loki. Koren Ivan, kmet v Podgorji. Košič Martin, učitelj v Brezovici. Kraljič Franjo, farni namestnik v Brezovici. Matičič Franjo, kaplan v Vatovljah. Metlika Anton , trgovec na Klancu. Pavli Lojze, kaplan v Borštu. Rekar Janez, kaplan v Lokvi. Sancin Jožef, kaplau v Riemanjih. Sila Matija, župnik v Rodiku. Švet Ivan, kaplan v Podgorji. Vatovec Jožef, posestnik v Padežu. Vončina Lipe, kaplan v Dolini. Štev. 17. 3. Lokva (Corgnale) pri Divači. — Praprotnik Avgust, učitelj. 4. Dekanija: Jclšanc. — 1. poverjenik: Valentin Pušavec. Benigar Tone, trgovec v Jelšanah, Čitalnica v Jelšanah. Jenko Štefan, duh. pom. v Jelšanah, Kosec Fr. Seraf., župn. v Klani. Pušavec Valentin, dekan v Jelšanah. Sovine Auton, vikarij v Podgrajah. Štev. 6. 2. Poverjenik: Fr. Sabec (p. Illir. Castelnuovo). *Šabec France, trgovec v Podgradu. ^Šinkovec Jožef, farman v Nuovah. Benedik Ivan, kapi. v Hrušici. Breceljnik Janez, farman v Hrušici. Dobravec Miha, kaplan v Hrušici. Jaksetič Jakob, trgovec v Podgradu. Klemenee France, kaplan v Hrušici. Kuntara Anton, posestnik in poštni opravnik v Podgradu. Poklukar Martin, župnik v Vodicah. Pretnar Jan., župni oskrbnik v Golcu. Rebek Anton, c. k. davkar v Podgradu. Rogač Anton, ckspozit v Podgradu. Šubic Primož, ekspozit v Staradi. Teran France, kaplan v Progarjih. Zajec Anzelm, kaplan v Mavnah. Žvokel Janez, c. k. davkarski ofici-jal v Podgradu. Štev. 16. 5. Dekanija: Tomaj. — Poverjenik: Jernej Brence. ‘•'‘Črne Anton, posestnik v Tomaji. Benigar Anton, učitelj v Tomaji. Brence Jernej, duh. v Dutovljah. Dutovlje, vaška knjižnica (plačuje g. Tavčar v Ljubljani.) Knjižnica učiteljska, okraj., v Sežani. Skopo (plač. g, dr. Orel v Ljubljani). Renko Franjo, dacar v Sežani. Strle France, predstojnik železniške postajo v Sežani. Trevcn Jan., farman v Iiepentabru. Zupan Jožef, kaplan v Sežani. Živec France, posestnik v Skopem. Štev. 11. Cvek Lavoslav, učitelj v Nabrežini. Nabrgoj Ivan, župan in posestnik. Gorjup Ivan, pek in posestnik. Valentič Anton, učitelj. Štev. 4. 7. Dekanija Kastar. — Poverjenik: Ant. Sovdat. *Fegec Franjo, e. k. okrajni glavar Legat Franjo , c. k. pristav v Vo- v Voloski. loški. Bele Franjo, diurnist pri c. okr. Sovdat Anton, c. k. davkarski nad- glavarstvu. zornik v Volovski. Čitalnica narodna. Šobar Mihael , duh. pom. v Volov- Janec Josip, duh. pastir v Kukavcu. skern. Štev. 7. 8. Pirail. (P. Pirano.) — Poverjenik: France Ravnik. Matjan Valentin, kurat v Risani. Skočir Avguštin, kaplan pri Materi Ravnik Fr., župnik v Corte d’ Isola. Božji na Krasu. Štev. 3. 9. Pasin. (Paizino.) '•‘Volčič Jakob, oskrbnik v Červlji. Berbuč Ivan, c. gr. gimn. učitelj. Bruner o. Julij , vikar, organ, in učitelj gimuazije. Hrovat Andrej, oskrbnik v sv. Ivancu. Hrovat Ivan, plov. namestnik v Št. Ivancu. Orlič Fr., plovan v Žminju. Sajevec Jakob, kurat v Borutu. Venedig o Herman, gimn. katehet. Zimerman Matija, župnik v Gradištji. Štev. 9. 10. Dlizet. (Pinguento). — Grosman Edvardo, kaplan v Buzetu. Markič Matej, kaplan v Laniščah. Petelin Anton, kaplan v Črnici. 11. Pcrniani. Pezdič Miha, poštni opravnik. 12. Truske (p. Koper). Mikuš Jos., kaplan v Truškab. lil. UlllilgU. (Istra). — Rovnik. Pirano; — Jugo M., župnik v Materadi pri Umagi. 14. Bcršec (Istrija). Logar Franjo, župnik; — Bukovec Franjo, kaplan. Število v tržaški škofiji 2G —J— 120 = 146. VI. Sekovska škofija. 1. Admont. — Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan. *Lajh o. Korbinian. *Matevžie o. Eginard. '^Pivcc o. Maksimilijan. *Vagaja o. Rudolf. 2. Cllllirck : Pavalec Rešek o. Enrik, bogosl. profesor. Švare o. Alkuin, kaplan. Trček o. Egidij. Štev. 7. Jurij, kaplan v Craureku. 3. Gradec. Poverjenik: Mol Lavoslav, tajnik tiskarskega društva in duhoven v kaznilnici, Albrechtgasse, 5. I. *Ipavec Benj., dr., zdravnik. *Krek Greg., dr., prof. slav. slov. na vseučilišču. *Macun France, bivši sodn. pristav (Ungargasse št. 3, I. nadstropji). *Muršec Jožef, dr., realk, profesor v pokoji. *Pribošič Janez, vojni kaplan. *Simonič France, modroslovec. *Švajger Gabrijel, gvardijan minorit, samostana. Dreisiebner Jož., dekan Vildonski. Goršič Ivan, učitelj. Hcrrman M., c. k. sodnik in dež. odbornik. Hoffer Edv., dr., profesor na viši realki. Kitak Franjo, bogoslovec. Kocijančič Alojzij, kamnosek. Kovačič J., župnik v Vrbovji. Lavrič Josip, učitelj mestnih ljudskih šol. Lupšina, ravnatelj v zastavnici. Macun Ivan, gimn. profesor. Misia Jak., dr., knezoškof. tajnik. Mol Lavoslav, duhoven delavnice. Opravništvo (Oekonomat) c. k. nad-sodnije (po 5 iztis. v dar.) Paltauf Jak., župnik v pokoji. Petelin J., magistr. blagajnik. Polak P. Alojzij, minorit, prokurator. Polič Dragotin, župnik v gradj. bolnici. Poznik France, tehnik. Ravnikar Dragotin (Miinzgraben 28). Regula France, uradnik. Robič Mat,, dr., bogosl. profesor. Sarnec France, meščan. Selevšek Ivan, realni profesor. Seuiur, dr., zdravnik. Skodlar Henrik, kupec. ,,Slovenija", društvo. Stanonik Jož., dr., bogosl. profesor na vseučilišču. Slik Jož., župnik pri sv. Margareti na Vabi. Šubic Simon, dr., profesor trgovske akademije. „Vcndija“, društvo jugoslov. teh n. (v dar). Verbnjak Jož , kurat v deželni bolnici. Wallner Peter, niž. realke katehet. Zamuda Franc, knjigovodja v hranilnici. Zelenec Jože, župnik v pokoji. Dijaki na vseučilišču (Miinzgraben št. 28). Hauptmann Franjo, stud. filozof. Šinkovec Davorin, stud. filozofije. Kosi Anton. Sinkovič Dragotin, stud. filozofije. Lilek A. Turkuš Tone, stud. filozofije. Novak Bogoslav. Perovšek K., Btud. Št. 8. 4 Vorail: Kramberger Feliks, kanonik. 5. (iradcil (p. Kollaeli): Kolenko Jožef, župnik. (1. HilZCIIlloiT (p. Gradec): Žunko Josip, kaplan. 7. Lipnica (Leibnitz): Ambrožič Blaže, učitelj. 8. LjllbllO (Lcobcn): Del Negro Mavricij, c. k. okr. sodnijo predsednik. J). Moillillg: Robič Valentin, zasobni uradnik, 10. Murnu : Šepec Dragotin, c. kr. davk. preglednik II. St. Pelci' v Otersbacliu: Polič Karl, učitelj. Število v seltovski Škofiji 11 —)— 53 s= G4. VII. Udje raznih škofij. (Kraji v abecednem redu). 1. Belil CCl*keV (Weisskirclien, Banat); Kranjc Ciril. S. Bisag (p. Breznica pri Varaždinu): Vojska Lavoslav, župnik. 3. Brod. (Ilrvatska): Ilibšar Fabijan, bilježnik. 4. Dijakovar: *Strossmayr J. Juraj, biškup. 5. DulirOVIlik (Ragusa: Namar France, zapovednik žandarijskega postaja (Postenfuhrer) v Lovrecu. 0. Duuaj. A. Rajevskij Mili., biškup, častni ud. '•'''Cigale Matej, c. k. minist. tajnik. *Conrad Sigmund, baron Eybesfeld, c. k. namestnik doljnoavstrijski. ^Dolenec Matija, dr., advokat. *Klun Vincenc Perd., dr., dvorni svetnik v pokoju. '•'''Miklošič pl. France, profesor na vseučilišču. •f'Napret Teodor, dvorni svetnik pri najviši sodniji. •'''Pogačnik Ferd., dr., odvetnik. ‘^Suman Janko, prof. akad. gimn. '•'■'Žvegel Josip, vitez, minister, svetovalec v minist. vnanjih oprav. (Ballplatz). Jeglič Anton, (Augustinenm, Augu-stinergasse, 7.) Jelenec Janez, prefekt v Terezi-janišču. Jevnikar Jakob, pristav pri mini-sterstvu za deželno bran. Kogovšek Matija, uradnik obrtn. in trgov, zbornice (Stadt I. 14.) Kulavec Jan., dr., dvorni kapelan in vodja viših bogoslovukih včd v Avguštineji. Lipovec Anton, učitelj v Leobers-dorfu. Pirnat Janez, c. k. cenilni komisar pri fin. ministerstvu. Radič pl. Peter, vredn. in pisatelj. Sajovic Matija, inženir (bival poprej : Wieden, Rainergasse, 12. partere; kje zdaj ?) Sežun Žiga, bankni uradnik, IIF. Postliorngasse Nr. 3. Škrjanec Anton, duhoven v pokoji. Tosi Jože, dr., kanonik. Štev. 21. » *FirbaB France, pravnik. Bartel Anton, stud. filozof. Bernot Alojzij, stud. filozof. Borštnik Fr., modroslovec (knjige v Borovnico.) Ferjančič Andrej, stud. jur. Gogala Ivan, stud. jur. Klobučar Anton, stud. jur. Kos Ivan, stud. filozof. Lasič Josip. Nemanič Davorin, stud. filozof. Novak Peter, modroslovec (knjigo v Kamnogorico.) Pekolj Ivan, stud. jur. 7. čriiilog: Poverji Dubresič Avguštin, posestuik na Grobniku. Štefančič Mate, trgovec v Crnem-logu. Pfeflferer Adolf, stud. jur. Podgornik. Schreiner Enrik. Smola Albin, stud. filozof. Stajer Franco, stud. Skrl Ivan, pravnik, „Slovenija“ društvo. Višnikar Franjo, stud. jur. Vončina Josip, stud. jur. Zaplotnik Radovoj, pravnik. Zavadlar Ivan, stud, jur. Zelenik Jože, modroslovec. Štev. 24. tik: Rade VlaŠiS. Vlašič Rade, župnik v črnemlogu. Ahčin Franjo, dacar v Črnemlogu. 8. Delnice: Majnarič Jakob, učitelj. D. JimlrillOV lire(Iec ne češkem: Mašek Ignacij, gimnaz. profesor. 10. Galicije: Preiss Malica, roj. Gregoračeva. 11. GerOVO: Kovača Franjo, dacar. 12. Ilelisledt: Krišnička Dragotin, računovodja pri c. k. rudn. upravi. 13. Pariz: Picot Emile, podkonzul v Parizu (knjige pod napisom: Mons. Emile Picot, Viceconsul de France 3 Plače d’ Eylau Pariš. (Durcli Giite des Herrn Speyers Duran bei der Franzosisclien Botschaft in Wien.) 14. Marlovoc: Poverjenik: Unterlugauer, dr. '•'■'Steklasa Ivan, profesor. Tomšič Franjo, inženir. Kureš Jakob, kr. sudac nekje blizo Unterlugauer, dr. Karlovca. Žnidaršič Jakob, supl. gimnaz. Perklet Franjo, lekar. Pfeifer o. Milko, frančiškan v Kar- Štev. 7. lovcu. lit. Knill V Dalmeciji : Schiffrer J., dr. vojn. nadlečnik. 10. LevOV : *'Chocholovšek Emanvcl, zemljemerec. 17. Lokve (pri Keki.): Poverjenik: Iv. Vilfan. Konič Josip, kotarski Lečnik. Majnarie Gjuro, poštar. Vilfan Ivan, poreznik. Štev. 3. 18. Mcljilie pri Boki Koterskl V Dalmeciji: Miglič Peter, dr. nadlečnik 22. polka pešcev. 19. Osek : (Andrej Kodrič). Gradišnik Franjo, vodja brzojava. Jeras Jos., kralj, inženir. Hržič Anton, giinn. prof. Kodrič Andrej, gimn. profesor, lloker Franjo, telegrafist Kolarič Pajc, ravnatelj štedionice. Horvat Matija, pravoelov. Leitner Franjo, telegrafist. Jazbec Ivan, nadtelegrafist. Štev. 9. 20. Pilten (spodnja Avstrija): Cirman Anton, učitelj. 21. Poreč: *Dobrila Juiij, dr., biškup., 22, St. PoItOll (na Dolnjem Avstrijskem): Preširen Valentin Militiirscliule). 23. Praga. Beseda umetniška. Palaelci Franjo, častni ud. Cerny Jan. Ladisl., agent ljub- Prvi spolek Gabelsbergerjevih ste- ljansko banke „Slovenije(<, za nografov. češko, Moravsko in Šlesko. Rieger Franjo, Ladislav, častni ud. Hribar Ivan, uradnik banke Slavije. Spolek pravniški. Matica češka. Štev. 8. 24. Promontnra (p. Pola): *Mrgolič Ivan Živko, duhovnik. 25. Požega (Slavonija) : Valon Jožef, tajnik pri komitat. sodstvu. 20. Keka. Poverjenik: France Blaž. *Blaž France, trgovec. Markovič Ivan, realk, vodja. '■'''Mazek Anton, gimn. prof. Samostan o. o. kapucinov na liieki. Barčič Erazem, dr. Slamnik Ljudovik, gimnazijalni rav- Cičigoj Jakob, gimn. prof. natelj. Derenčin Marian, dr. Zupan Jan., gimn. prof. Fiamin Ivan, dr., kanonik i župnik. Stev. 10. 27. Hapišca (p. Jaška): Božič Valentin, grajščinski rendator. 28. SiS6k: Pavlica Stcvo, trgovec. 21». Slrassbllfg V Alzaciji: *Turner Pavel, profesor na vseučilišči. 30. Dekanova« (p. čakovac v Mcdjumuru): Luci Anton, župnik. 31. Trst: Merk o Sofronij. — Ziherl o. Lenart, vikarij. — Knjižnica o. o. frančiškanov. — O. Veleč Avguštin, privincijal kapucinskega reda na Reki. 32. Varaždin: *Bradaška Franjo, gimn. vodja. Sevnik Vinko, svetovalec kr. žup. '‘'Francelj Bar., učit. na niži realki. sodnije *Stare Josip, gimn. prof. Sviglin Janko. kr. javni bilježnik. Gruškovnjak Blaž, odvetn, koncipi- Valjavec Matija, gimn. profesor, jent. Križan Josip, dr., gimn. profesor. Stev. 8. 33. VrI(OVSkO (p. Ogulin): Roš Sebastian, inženir. 34. Villkovci: V Slavoniji: Ogrinec Jože, prof. 35. Zagreb: — Poverjenik: Anton Kos. Iiački Franjo, dr., častni ud. ^Jelovšek Mart., realk, profesor. '^Kastelec Franjo, kapetan 53. polka pešcev. *Kopač Jož., dr., odvetnik. *Kos Anton, tajnički pristav banskega stola. *Košiček Ubaldo, mestni kaplan. *Mažuranič Anton, gimn. ravnatelj. v pokoju. *Vančas Aleks., dr., zdravnik. *Weber Adolf, kanonik. *Zoričič Peter, realke profesor. Bojer Antonin, nadporočnik 53. pol-kovnije nadvojvoda Leopolda. Brusina Spiro, muzejski pristav. Eisenliut Miroslav, stolar in posest. Fogl Emil. kaplan v Brdovcu. Fon Josip, dr. v bolnici milosrčuik. Gnjezda Anton, trgovec. Gostiša Andrej, prisednik stola sed-morice. Jecmau Josip, mestni kaplan. Kelner Franjo, dr., prof. bogoslovja. Križekar Edvard, nadporočnik 53. polkovnijo nadvojvodo Leopolda. Lipež Viktor, realke profesor. Magdič Franjo, profesor. Mam France, profesor. Matavšek Ferdo, kr. državnega nad-pravdnika namestnik. Mesič Matija, rektor sveueilišča. Mrazovič Ladislav, pravnik. Naglič Ivan, dijak, Nikoličeva ulica, 480. Novak Josip, vrhovni blagajnik v pokoju. Oblak France, račun, uradnik. Simončič Gjuro, profesor preparan-dije. Smičiklas Tade, gimn. profesor. Strožir Ivan, prof. kr. včlike realke. Šuler Franjo, učitelj. Tomič Jože, vojni kurat. Tomšič Ljudevit, učitelj. Vakanovič Jar., prist. kr. stola sed-moriee. Vidovič Ante, katehet v samostanu milosrčnih sester. Vidrič Lovro, dr., odvetnik. Vršeč Anton, finančni uradnik. Weingrl Josip, dr. v bolnišnici mi-losrčnikov. Wei8 Franjo, kavarnar. Zeiningcr Benjamin, pekar. Žepič Sebastijan , gimnaz. profesor. Zugčio Stepan, odvetniški koucipi-jcnt. Društvo sv. Jeronima (po 1 odtis.) Jugoslovanska akademija (po 3 odtiske). Matica ilirska po 1 odtis. Štev. 47. 30. Za Kiisijo. — Poverjenik: g. Mih. Rajevskij. Mihael Rajevskij , škof pri ruskem poročništvu na Dunaji častni ud. '*Bol6 Davorin, profesor. ■^Slavjanski dobrodelni komitč v St. Petersburgu. Lamanskij Vladimir, prof. Ivanovič. Ncbec France, profesor. Letopis 1874. I. Štiftar Franjo, pripravnik za profesuro v Petrogradu. 12 iztisov za društva, s kteriml je Matica v zvezi književne vzajemnosti (glej št. 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24). Štev. 18. 5 Kje so ? *Lipold France, bil v Beču. Begna Franjo, bil v 'Zagrebu. Hergežič Iv., bil v Zagrebu. Jamnik V., bil v Beču. Krištof Ferd., bil v BolUanu (Botzen). Kotliel V., bil v Boču. Vučnik Drag., prof. bil v Varaždinu. Žimnec Drag., bil v Czeglcdu. Štev. 8. V djanski zvezi književne vzajemnosti je Matica: 1. Z Matico dalmatinsko v Zadru o 1864. 1. 2. „ slovaško v Turčijanskem sv. Martinu od 1804. 1. 3. „ srbsko v Novem Sadu od 1864. 1. 4. ,, gališko-rusko v Levovu od 1865. 1. f>. ,, ilirsko v Zagrebu od 1860. I. 6. Z akademijo jugoslovansko v Zagrebu od 1874. 1. *) 7. Z društvom sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. 1. 8. Z Matico česko v Pragi od 186G. 1. 9. Z Besedo umetniško v Pragi 1866. 1. 10. Z društvom (spolkom) pravniškim v Pragi od 1866. 1. 11. S prvim društvom Gabelsberger-jevih stenografov v Pragi od 1870. 1. 12. Z društvom sv. Moliora v Celovcu od 1866. 1. 13. Z društvom anthropoJogiškim v Moskvi od 1866. 1. 14. Z akademijo carsko v St. Petersburgu od 1866. 1. 15. Z občestvom za izdavanje narodnih spominkov v Vilni od 1869. I. 16. Z Mumjecovsko muzejo v Moskvi od 1869. 1. 17. S knjižnico slavjanskega komiteta v Moskvi od 1869. 1. 18. Z iraperatorskiui ruskim geografičnim občestvom v Sank Petersburgu od 1869. 1. 19. Z imperatorsko universiteto v Varšavi (Ego Prevoshoditeljstvu Petov Aleksejeviču Lavrovskemu, Rektoru Impcratorskago Universitete od 1872. I. 20. Z Universiteto v Moskvi od 1872. 1. 21. Z arheologiškim občestvom v Moskvi od 1872. I. 22. Z občestvom ljubiteljej istorij i drevnostej rosijskih v Moskvi od 1872. 1. 23. Z Universiteto imperatorsko novonasijsko v Odesi od 1872. 1. 24. Z občestvom filologiškim v Voronežu od 1872. 1. *) Njenemu predsedništvu pošiljajo se po trije iztisi vsake knjige: eden akademijski knjižnici, dva pa, da ju slavno predstojništvo po dr. J. Mursečevi želji dajo najizvrstnojšima slovenskima dijakoma na vseučilišču. 25. S Smithsonovo ustanovo (Smithsonian Institution) v Washingthonu. 26. S srbskim učenim društvom v Belemgradu od 1868. 1. 27. Z moravsko Matico v Brnu od 1869. 1. 28. Z gosp. Louis Legerjem, profesorjem slovanske literature v Parizu od 1869. 1. 29. Z občestvom sv. Vasilija Velikega v Ungvaru od 1870. 1. 30. Z Matico slovansko v Plznu. 31. S kraljevo Universiteto v Kristianiji od 1872. I. 32. Z bolgarskim učenim društvom v Brajli. Matica svoje knjige daruje: 1. Slavni c. k. pravdniji v Ljubljani za kaznilnice (po 3 iztise). 2. Slavni c. k. nudpravdniji v Trstu za knjižnice primorskih kaznilnic (po 1 iztis). 3. Slavni c. k. okrožni sodniji v Gorici za knjižnico ondašnje kaznilnice (po 1 iztis). 4. Slavni čitalnici v S. Prancesko v Kaliforniji od 1869. 1. (po 1 iztis). f>. C. kr. baron Kuhnovemu polku št 17. od 1869. 1. (po 1 iztis). 6. Sl. deželnemu odboru v Ljubljani za posilno delalnico od 1869. I. 7. Sl. katol. družbi v Ljubljani za knjižnico od 1869. 1. (po 1 iztis). 8. Slovencem v severni Ameriki, in sieer po Dr. Pelixu Fliigelu, Generalconsulu in Leipzig v roke Prečastitemu in milost, škofu Ignaciju Mraku (Ignatius Mrak, Biscop at Marquette-Micliigan Nortli-America). 9. Slavni „Vendiji<‘, društvu jugoslovanskih tehnikov v Gradcu. 10. Vis. c. k. nadsodniji v Gradcu za slovenske vjetuišnice (po 5 iztisov.) 11. Učiteljskim izobražovališčem, v dar za onega pripravnika poslednega leta, ki je z najboljšim vspehom dovršil svoje nauke, in sieer: a) Ljubljanskima (možkemu in ženskemu), b) zagrebškima (možkemu in ženskemu), c) zadarskemu, č) petrinjskemu, d) pakvaškomu, c) djakovaškemu, f) samoborskemu, in g) kragujevškernu. 12. „Hervatskomu pedagogijskomu književnomu sboru.“ 13. Vodstvu dobrodelnih naprav v Ljubljani. I. Koncčni pregled Matičnih družbenikov. V škofiji čaetnih udov ustanov- nikov letnikov skupaj I. Ljubljanski 209 805 1014 II. Lavantinski — 96 461 557 III. Krški — 7 83 90 IV. Goriški — 19 200 219 v. Tržaški — 26 120 146 VI. Sokovski —. 11 53 64 VII. drugih 5 32 164 201 5 400 1886 2291 II. Statistični pregled od Matičnega začetka. Mati c a od začetka to je 4. feb. 18<)4. leta do imel a ,i c usta-novni-| kov letni- kov skupaj premoženje smela je potrošiti potrosila pa je gld. kr. gld. kr. gld. | kr. 334 387 712 7679 22 823 6 1065 44 370 571 941 23039 «0 3152 57 1191 68 385 815 1200 27765 53'/, 2960 76 2747 46'/, 388 998 1386 31240 53'/, 3358 90 1495 73'/, 392 1078 1470 41132 18 3769 50 2824 18 394 1209 1603 42795 91/ " /j 3650 34 6008 34 405 1461 1866 52344 20 5816 66 8427 49 405 1536 1940 52344 20 5395 21 10738 68 397 1721 2123 61179 82 7718 7 3308 29 400 O ** “/ i>'yy 1886 iyyo 2291 UM Z) Zotjk 59887 81 5028 96 8368 95 i ti>z JSS /tot* i^-r/ / /o 39 44 43 49 62 30 33 Kavčič Anton.........................42 Kavčič Franjo........................36 * Kavčič Franjo......................40 Kavčič Gaspar........................38 * Kavčič J...........................55 Kavčič Janez .......................50 Kavčič Matija........................38 Kavt Antonija........................41 Kelemina Matjaš......................49 Kelner Franjo dr.....................65 Kenda Anton...................... . 54 Kenda Anton..........................57 Kenda Franca.........................36 Kepcc France.........................33 Kermavner Valentiu...................27 Kerševan Janez.......................56 Keše Silvester.......................32 Kete Jožef...........................40 Kikelj Toma..........................62 Kiler Janez..........................34 Kitak Franjo ........................60 Klander Janez........................33 IClars Dragotin......................41 Klavsar M. . . •...............41 Klavžar Ernest.......................53 Klavžar France.......................46 Klein Anton..........................27 f Kleinmayr pl. Ignacij . . . . 26 Klemenc Fr. ........ 29 Klemenčič Jernej.....................58 * Klemenčič Jožef....................26 Klemenec Franc.......................39 Klemenec Franc.......................58 Klemenc Franc........................27 Klinar Dragotin .....................40 Klinar France........................32 Klinar Leopold.......................27 Klinec Franjo........................47 Klobasa Franjo.......................48 Klobučar Anton.......................62 Klobas Valentin .....................39 * Klodič Anton.......................57 Klofutar Jan.........................35 Klofutar Leonard.....................27 * Kljun Dragotin.....................26 * Klun Marjanica.....................37 * Klun Vincenc Ferd. dr. . . . 62 Kmet Vincenc.........................31 Kmetič Mihael........................33 Knauscbner Vit.......................27 Knavs Jan............................35 Knez Jane/. 29 Knez Leopold.........................41 Knez Slavoljub. Knific Srečko........................29 * Knjižnica učiteljska v Brežicah 49 Knjižnica učit. goriško gimnazije . 54 Knjižnica više realke v Gorici . 54 * Knjižnica centr. bogosl. semenišča v Gorici.................................53 * Knjižnica c. k. studijska v Gorici 53 Knjižnica učiteljske goriške okolice 53 * Knjižnica župna v Konjicah . ■ 45 * Knjižnica učiteljska v Kozjom . 45 Kujižnica ljubljanske realke . . 27 Knjižnica učiteljska ljublj. okolice 28 Kujižnica bogoslovska v Ljubljani 27 Knjižnica ljublj. gimnazije ... 27 * Knjižnica c. k. učiteljske pripravnice v Ljubljani.......................26 * Knjižnica semeniška v Mariboru 41 * Knjižnica gimnazij, v Mariboru 41 Knjižnica c. k. gimnazije v Novo- mestu....................................36 * Knjižnica učiteljska okrajna v Ormužu...................................49 Kujižnica v Kepnah....................33 Knjižnica učiteljska okr. v Sežani 58 * Knjižnica okrajna učiteljska v Tominu......................................56 Knjižnica oo. frančiškanov v Trstu 64 Knjižnica okrajna na Vranskem . 42 Kujižnica šolska v Zabnici ... 53 Kobal Peter.............................55 Kobilca Janez........................37 Koblar Auton.........................28 * Kobler Alojzij.....................34 Kocbek Leb...........................41 Koceli Ksrol dr......................41 Kocijan Jakob........................57 Kocijančič Alojz.....................60 * Kocijančič Stefan..................53 Kocmut France........................60 Kocmut Jan.......................... . 50 Kocuvan Anton........................45 Kocuvan Bartolan.....................48 Kocuvan France.......................48 Kočevar Franc........................28 * Kočevar Št. dr.....................43 Kodelja Josip........................54 Koderman Filip.......................43 Koderman France......................50 Kodre Janez..........................55 * Kodre Matej........................40 Kodrič Andrej........................63 Kodrič Josip ........................56 Kodrič Mihael........................35 Kogej Janez..........................29 Kogej Jožef..........................38 Kogej Peter..........................56 Kogovšek Matija......................62 Kokalj Franc.........................28 * Kokalj o. Majner...................32 Kokole France........................56 Kolar Vincencij........................ Kolarič Jožef.......................... Kolarič Baje .......................... Kolavčič Janez......................... Kolbezen Janez......................... Kolbl Jan.............................. Kolenec France ........................ Kolenik Valentin....................... Kolenko Jožef.......................... Kolenko Martin ... . . . Kolman Franc........................... * Komar Vekoslav ...................... Komel Mih............................. . Končnik Davorin........................ Komič Josip............................ Konaek Valentin........................ * Kopač Jože dr........................ * Kopitar Mihael....................... Koprivnikar Janez...................... Koren Ivan . . •................ Koron Matija........................ . Koren Matija........................... Kornfeld lidm.......................... Koroaič Davorin........................ * Kos Alojzij.......................... •j' Kos Anton. * Kos Anton............................ Kos Franc.............................. Kos Ivan............................... * Kosar Franjo......................... Kosec Franc............................ Kosec Jernej........................... Kosor Maksu............................ Kosi Anton............................. Kosi Božiilar.......................... Kosmač Simon........................... j Kostanjevec Josip. Kosar Jernej .......................... Košar Jurij............................ Koči ur Matej.......................... Košič Martin........................... * Košiček Ilbaldo...................... Košir Alojzij.......................... Košir Jakob............................ * Košir Janez.......................... Košinelj Janez......................... Košmrl Jurij .......................... * KotDik Franjo........................ Kotnik Franjo.......................... Kovač J................................ * Kovač Josip.......................... Kovač Franji........................... Kovačič J.............................. * Kovačič Jane«........................ Kovačič Marko.......................... * Kovačič Martin....................... Kovšca France.......................... Kovšca Franjo . . . 63 Koželj Matej . . . 43 Kozina Jurij . . . . 23 Kozinec. Ivan . 43 * Kozler Jožef dr. . . 26 * Kozler Peter . . . 2ti * Kozler Ivan . . . 26 Koželj Anton . 28 Koželj Anton . 32 Koželj Miha . . . 35 * Kožuh Matoj . . . 30 * Kostplj Gustav . 26 Kragelj Jožef . . . 05 Krajnik o. Atanazij . 44 Kralj Janez . , . . 46 Kraljič Franjo . . . 58 Kraljič Miha . . . . 29 Kramar .Filip . 56 Kramar Franco . . . 28 Kramar Konstantin . 44 Kramberger Feliks . 6i Kramberger Lovro . 45 Kramberger Marko . 48 Krnnar Andrej . . . 46 Kriinjc Ciril . . . . 61 Ki.»uje Ivan . . . . 51 Kranjc Martin . . . 48 Kranjec France . . . 46 Kranjec Jožef . . 44 Kranjec Matija . . . 40 Kranjec Toma . 44 Kranjec Valentin . 46 Krašan France . . . 43 Krašovec Anton . 39 Krašovec Anton . 36 * Krašovec Jur . 31 Kravs Vojteh dr. . . 39 * Krčoa Anton . . 29 KrČon Jožef . . 31 * ICreč Mat. . . . . 26 Kreft Alojz . . . m . 42 Kregar Franc . . . 28 * Krek Gregor dr. . 60 Kronner Ivan . . . 44 Kremžar Andrej . 28 Krisper Rajmund . 31 Kristan Anton . . . 47 Kristan Josip . , . 28 Kristan Lovro . 32 * Krisper Valentin . 26 Krištof Ford. . . . 66 . 33 Krištof Lovro Križan Josip dr. . 64 Križaj Nikolaj . . 36 Križekar Edvard . 65 ICržič Gregor . 38 Križman Josip . . . 67 42 46 63 56 36 48 44 52 01 48 28 57 54 39 63 28 05 40 33 58 39 42 50 37 40 65 28 62 41 68 39 41 01 41 33 45 45 48 68 65 34 40 34 32 31 38 49 28 45 34 00 34 48 41 39 Križman Ignacij * Križnar Miroslav Križnička Dragotin Križnik Gašpar . » Krkoč Stefan . . Krofič Mihael * Krstnik Forko Krstnik Josip . . Krnic Jan. . . . Kršič Jožef . . . Kruleč Josip . . . Krušič Jak. . . . * Krušič Ivan . . Kržič Ant. . . . Kržič o Andrej . . Kuder Janko . . Kuliel Matija * Knkovec Jožef Kukovec Ivan Kukovec Miroslav Kukovič Avguštin . Kulavec Jan. dr. Kulavec Matija . . Kulterer Jurij Kumar Val. . . . Kumer France . . Kunavar Milia Kunce Ivan . . . Kunej Janez . . . Kunstelj France Kunstič Ivan . . Kunšič Ant. . . . Kunšič Anton . . Kuutara Anton . . Kuralt Božidar . . Kuralt, France . . * Kuralt Ivan . . Kurent Franc . . Kureš Jakob Kurinčič Janez . . Kurnik Janez . . Kuster Mih. . . . * ICusar Jožef . Lah Valentin . . Lahajnar Dragotin . * Lajh o. ICorbinian Lakner Janez Lamauskij Vladimir * Lampe Anton * Lampe Jožef . * Langer Fr. pl. . Lapajne Ernestine . Lapajne Jane* . . Lapajne Janez . . * Lapuh Martin . Lašič Josip . . . 56 * Lavrenčič Andrej . . . . 39 26 Lavrič Anton . 39 63 Lavrič Ivan . 28 42 Lavrič Josip . 60 56 Lavrič Jožef • . 38 63 Lavrič Jurij . 39 57 Lavrič Karol dr . 56 33 Lavrič Matija . 38 ‘29 Lavtar Anton . 36 31 Lavtar Luka . 64 44 * Lavtman Janez .... . 57 44 Lazar Anton . 56 43 Lazar Mat . 64 31 Lazar Miha . 28 28 Leban Andrej . 54 43 Leban Franjo . 54 •34 Leban Josip . 67 76 Leben Ivan ...... . 56 46 Leben Mat. dr . 28 48 Ledenik Alfred . 28 46 Lednik Anton . 44 62 Legan France ..... . 40 34 Legat Andrej . 40 52 Legat France . 33 54 Legat Franjo . . . . . . 69 34 Legat J. N . 57 29 * Legat Jernej dr. . . . . 57 45 Leitner Franjo . 63 42 Lekan Janez . 40 34 Lenart Janez . 45 50 Lenasi Anton . 36 31 :i' Lenček Alojzij .... . 49 47 Lenček Blaž . 39 68 Lendovšek Josip .... . 43 36 Lendovšek Mihel .... . 46 54 Lerher Jurij . . . . . . . 28 35 f Lesar Anton. 67 Lesar Janez . 37 63 * Lesar Martin . 37 54 * Lesjak Jauez . 85 48 * Lesjak Jožef . 37 31 Lesjak Valentin .... . 52 26 Leskovar Josip . 62 Leskovec Boštjan .... . 38 26 Leskovec Mariin .... . 38 28 Levec Franc . 28 60 Levec Jane/. . 83 52 Levičnik Jernej dr. ... . 62 66 Levičnik Jožef . 30 40 Levičnik Val . 39 36 Levičnik Vojteh .... . 42 36 Levstik France . 28 28 :i: Ličan Skendor .... . 40 36 Liclitenberg Leopold baron . . 28 45 Ličan Janez . 66 47 Likar Janez . 64 62 Lilek Franjo . . 36 Makarovič Ivan Limavšek Peter .... . . 42 Makuc Anton Lipež Viktor . . 65 Makuc Štefan Lipič Janez ..... * Lipold Franjo . . . . . 62 Malenšek Franja .... . . 65 Mali Ignacij . . 32 * Lipold Jožef .... . . 44 * Mali Ognjeslav dr. . . . * Lipold Janez dr. . . 47 Mali Marijana .... Lipold Marko . . , . . . 51 MaluarSid Jožef .... Lipold Marko Vincencij . . . 58 Mancini Anton . . 55 Lipovec Anton .... . . 62 Mandelc Anton Logar Franjo .... . . 69 Mankoč Logar Jakob . . 55 Marešič France Logarjeva Leopoldina . . 1)6 Marinič Jan Lomberger Jožef . . . . . 33 Marinka Jurij ... . Lorber Miroslav . . . . . 41 Marinko Jožef . . 35 Lorber Miroslav . . . . . 50 Markič Matej . . 38 Lorenčič Andrej . . . . . 48 Markič Matej ..... . . 59 Lorenčič Andrej . . . . . 45 Lotiič Leopold .... . . 34 Markovič Ivan * Lovšin Micika . . . . . 37 Mam France . . 65 * Lovšin Simon . . . . 37 * Marn Jožef . . 26 Lozar Josip . . 28 Marolt Jak * Ložar Gregor dr. . . . . 40 Maršalek Avgust Ložar Janez . . 33 * Martinak Jožef .... . . 34 Luci Anton . . 64 Maiušiž Ant Lukan Jak . . 34 * Marušič Andrej . . . . 53 Lukanec Jožef .... . . 40 Marušič J Lukežič Janez .... . . 43 * Masten Jožef . . 46 Lukežič Janez .... . . 56 Masterl Anton * Lukman Jakob . . . . . 26 Mašek Ignacij Lukšič France .... . . 42 MaSera Jožof .... . . 54 Lunder Janez .... . . 39 Matavšek Ferd . . 65 Lupšina . . 60 * Matevžič o. Eginard . . 60 Lušin Anton . . 30 Matica češka ..... . . 64 Lutman Ivan .... . . 54 Matica slovenska .... Ljubnim M . . 54 Matičič Franjo . . 58 Lužnik Franc .... . . 56 Matjan Valout, Lužnik Janez .... . . 56 Mavčič Jožef .... . . 49 f Lužnik Valentin. Mavrer G Mazok Antou . . 35 Macak Ivan * Mazok Anton Macun France .... * Mazok Lovro Macun Ivan Mazotič Štefan Magdič Franjo . . 65 * Mažuranič Anton . . . Magdič Anton dr Medič o Kalist Magisar Vekoslav .... Medved Jak * Mahkot J Meglič Šitnen Mahnič Anton . . 64 Mekinec Franc Mahr Ferdinand .... Melcer Drag. ..... * Majcinger Janez .... f Melcer Rajmund dr. Majer Vincenc f Mele Ivan dr. * Majhenič Gašper . . . Mencinger Jan. dr. . 3t Majnarič Gjuro . . 63 Mencinger Jakob .... Majnarič Jakob .... Mencinger Lovro . . . 29 * Majnik Janez Mercina . 40 Majnik Miha Merčnik Anton . 46 Mnjting-er Janez .... Merhar Jože Merk o. Sofronij ...... Merkuš Anton........................... Mevvee Janez........................ . Merzel Jožef........................... Mesar J................................ Mesij Matija........................... f Meško Jakob.......................... Meško Martin........................... Metlika Anton.......................... Mazek Lovro ........................... * Mežnaree Anton....................... Miglič Peter dr........................ Mihela« H. S........................... Miheljak Mart.......................... Miklavec J................................ *' Miklošič ])]. France . . . . Miklošič Ivan.......................... Miknš France.......................• . * Mikuš Franjo......................... Miknš Jos.........................., Mikuš Rafael........................... Milafi Anton........................... Milnor Bodromil........................ * Milic Rudolf......................... Miloši?, Miha....................... . Misia Jak.............................. * Mlakar Anton......................... Mlakar p. Maksim....................... Mlekuž Jožef........................... * Mlinarič J........................... Moe Jožef.............................. f Močnik Fraftee Močnik Luka............................ * Močnik Matej......................... * Modec Janez.......................... Modič Fr............................... Modrijan Franco........................ Modrinjak dr........................... * Modrinjak Malija . . • . . Moge Miha.............................. Mogolič Miha........................... Mohar M.......................... . . Mohar Peter............................ Mohorčič, Josip........................ Mol Lavoslav........................... ■j' Moss Avgust Morič Maks............................. Moše Alfons dr......................... Motoli Jožef'.......................... Miirtl Franjo.......................... Mravljak Anton dr...................... * Mraz Tomaž........................... Mrazovič Ladislav...................... * Mrgolič Ivan Živi o . . . . Mrvec Blaž............................. Muden Šimon............................ Muhič Franjo........................... Letopis 1874. I. Mulej Andrej..............................28 * Munda Franjo .dr........................2G Murgelj Jurij.............................37 Muri Peter................................51 Murkovič Janko............................48 Murn o. Teodorik..........................28 * Murnik Janez............................26 Murnik Janez..............................33 * Muri-ec Josip dr........................60 Miiller Anton.............................53 Miiller Jan...............................34 IVabrgoj Ivan.............................59 * Nabernik Ivan...........................32 Naglič Ivan...............................65 Naglič Rudolf.............................30 Nagy Albort...............................41 * Rakuš Jožef.............................40 Namar France..............................61 Namre Anton...............................30 Nanuti Antoniu............................54 Napast Davorin............................43 * Napret Teodor...........................62 Narodna tiskarna ljubljanska . . 28 Navratil Anton............................36 Nebco France..............................65 Nekerman France...........................37 Nemanič Davorin...........................62 Nemec Anton...............................34 Nemec Martin..............................45 Nerad Miha................................50 Ničman Henrik.............................28 Niedorfer Marko...........................48 * Notar Tone . 58 f Novak Ivan. Novak Bogoslav............................61 Novak Jauez ..............................28 Novak Janez ..............................32 * Novak Josip.............................37 Novak Josip...............................65 Novak Mart................................31 Novak Peter...............................62 Novotny Eman..............................41 * Ob čina mesti,a v Idriji ... 38 * Občina v Razdrtem .... 39 * Občina selslca v Teliarjih . . 43 Oblak Anton...............................52 Oblak Franco..............................65 * Oblak Janez.............................33 Oblak Janez...............................39 Oblak Jožef...............................28 Oblak Lorene..............................34 Oblak Valentin............................36 * Obreza Adolf............................39 Obrstar Jan...............................35 Ogorek Josip..............................36 6 64 54 36 36 32 65 46 45 58 33 31 63 41 43 50 62 41 38 49 59 43 28 43 26 48 60 35 62 56 50 64 56 26 45 41 39 41 41 43 33 36 30 50 60 41 18 43 51 45 50 65 64 33 51 36 * Ogradi Franco Pečnik Valentin . . . Ogrinec Jožef 65 Pegam Anton .... ... 36 Ogrinec Viljem . . 4!) Peharec Franjo .... . 41 Okorn Ignacij . . 40 Pekolj Ivan . . 62 Okorn Franjo . . 54 Pekovec Jožef .... ... 37 Okrožna sodnija za kaznilnico v Penein Dragotin . . . . . . 56 Gradiški . . 54 Pengal Anton .... . . . 28 Olifčič Josip . * ■ • . « 32 Penko Franjo .... ... 57 Olipič Janez . . 37 Perklet Franjo .... . . . 63 Omahen Fr. . . . 41 Perko France .... ... 41 * Omersa Franco . . . . . . 31 Pi rit s France .... ... 28 Opravništvo (Oekonomat) c. k. nad- Perme Anton .... ... 28 sodnijo v Gradcu 60 Pernavsl Štefan .... . . . 42 Pernišek Blaž .... . . . 45 Orel Jožef . . 28 Perona Ljudevit . . . ... 28 Orel Lipo . 56 Perovšek R Orošce Franc . . 43 Perozzi Alojzij .... ... 54 * Orešek Janez 43 Porsoglija Hinko . . . . . . 54 Orlič Franc . . . 59 Pertot Janez .... . . . r> 7 Ornik Fiance . . 48 Pel vanje Martin . . • Orozelj Jan. dr. 47 Posarič Vekoslav . . . . . . 43 Osot Blaž. Pesjak Franjo .... ... 51 Oset, J. F. . . . 42 Petan France .... . . . 45 Ostrožnik Tone . 50 * Petanjek Lavoslav . ... 46 Oswald Janez 50 Petek Andrej .... Ovčar Jožef . 50 Petelin Anton .... Ožgan Fr. 52 Petelin J Peterca o. Domijan . . . . . 41 Pahor Fr. 54 Peterlin Primož .... Pajek Janko . . . 41 Peternel Jurij .... ... 55 Pajek Jožef dr. 41 * Peternel Mihael . . . Pajmon Anton . . 47 * Petovar Ivan .... Pakiž Miha . 28 Petrič Blaž Pakiž Simon . . 37 Petrič Jakob ... 56 Palacki Franjo . . 64 Petrič Matija .... ... 39 Paltauf Jak. . . . 60 Petričič Vaso .... Paplor Fianjo . . 38 Petrovčič Franca . . . Papež France dr. 28 Pezdič Miha ... 59 * Parapat Janez . * . . 32 Pfefferer Adolf .... . . . 62 Pavalec Jurij . . 60 Pfeifer Ferdinand . . . . . . 28 Pavker pl. Glanfeld Henrik dr. 28 * Pfeifer France . . . ... 26 Pavletič Andrej . 54 Pfeifer France .... Pavletič Josip 5tS Pfoifer Josip . . . 28 Pavlica Jožef , . « • , • 66 Pfeifar o. Milko . . . Pavlica Stevo 64 Pfeifer Viljem .... . . . 35 Paulič Jgn. dr. . . 36 Pieot Emile Pavlič Kozmas . 33 Pignar Franco .... . . . 50 * Pavlič Valentin . 52 Pihler Nik Pavli Lojze . . . 68 f Piki Mihael. . . . 35 31 Pilpah pl. Franjo . . . Paulin Josip . . . 54 Pintar Franca .... . . . 45 * Pavšler Jožef . 26 Pintar Lovro .... . . . 32 Pec Dragotin . . 31 Pintar Matej . . . 46 Pečar Andrej Pintar Peter . . . 51 Počar Janez . . . 40 Pipan Andrej .... . . . Pečenko A. . . • • . . • 56 Pipan Anton . . . 66 Pečko Jakob . . . 41 Pipan Jožef 56 Pirc Feliks * Pirec 0. Franjo Pirec Ivan * Pirec Matej Pirkovič France . 46 * Pirnat Andrej ..... Pirnat Jakob Pirnat Janez Pirnat Štefan Pirnat Tomaž Pirš J . 42 Piskar Andrej * Pivcc 0. Maksimilijan . . . . 60 Pivek Janez Planinec Franc Plankar Martin Plaveč Anton f Pleiweis Jožef. * Pleiweisova Ivana .... f Pleiweis Konrad. * Pleivveis Valentin .... Plešlio Diagotin . 38 Plošlco France Plošnik Miha Plešnar Anton * PleterSnik Maks .... Poč Martin Podboj Jožef Podboj Ivan Podgornik Podobnik F Podobnik Ignacij f Podobnik Ivan. . 38 Podreka Jožef . 55 * Podružnica kmetijska v Colji . 43 Podvinski F ni' ca . 50 Pogačar Andrej * Pogačar Ivan 7A. dr. . 26 * Pogačar Martin * Pogačnik Ferd. dr . 62 Pogačnik Janez Pogorelec Adolf Pogorelec And Poklukar Anton ..... * Poklukar Jožef, dr Pokorn Anton Polak P. Alojzij . 60 Polak Josip Polec Franjo Polec Josip . 28 Polič 0. Bonaventura .... . 48 Polič Dragotin Polič Karol * Poljak Edvard Poljak Gvidon Poljanec Jan . 36 Poljanec Jožef . 50 Polšak France............................50 * Pongratz Oskar dr......................2G Poniž Ambrož.............................56 Poniž Benedikt...........................55 Porenta Janez............................30 Porenta France..........................‘28 Poretič Albin............................44 Potočin J. ........ 57 Potočnik Anton...........................30 Potočnik Anton...........................42 Potočnik Franjo ...... 28 Potočnik Gustav..........................43 Potočnik Janez...........................30 Potočnik Janez...........................42 * Potočnik Lovro.........................47 Potočnik Martin..........................30 Potočnik Mihael..........................28 Potokar Jožef............................37 Potrč Lovro..............................46 Povše Franc..............................38 Povše Franjo.............................54 Povše Martin.............................38 Poznik Albin, dr.........................28 Poznik Franc.............................60 Pož Draguslav............................34 Poženel Ivan ............................38 Praprotnik Andrej........................28 Praprotnik France.....................-8 Praprotnik France ...... 42 Praznik Jože.............................44 Pravdič Jožef............................42 * Pregel Rajmund.........................26 Preiss Milica............................63 Premer Anton.............................36 Piemerl Ljud.............................54 Premerstein Jan. pl......................56 Premk Anton..............................28 -j- Premrl Dragotin. * Presečnik Gregor.......................41 Preskar Janez............................43 Preša Jožef..............................33 Preširen Valent.................... . 63 Pretnar Janez........................ . 58 * Prevec Tine, dr........................31 Preželj Matej............................31 Pribil Janko.............................28 * Pribošič Janez.........................60 Pi ijatel Mut............................39 Pristov Simon ....... 37 Projič, Janez............................37 Prosenik Ant.............................36 Prvi spolek Gabelsbergorjovih stenografov ............................64 Puc Alojzij..............................31 Puhar Dragotin...........................28 'Puhar Viktor............................52 t Pust France. G* Pustinek Anton . . 49 Režek Peter . . . PustoslemSok Anton . , . . . 44 Ribar Anton . . . Pustotnik Jan. dr . . 28 Ribič Josip . . . Puaavoc Valt . . 58 Ricoli Alojzij . . Rioger Franjo . . Kačič Alojzij . . 40 Rihar France . . * Rudoj Franco dr. . . . . . 41 Ripšel Moric . . . Radič pl. Peter . . 62 * Ripšl Ferd. . . RadovSek Anton . . . . . . 44 Rizzolli Domin. . Raič Anton . . 28 Rjavec Blaž . . Raič Božidar . . 50 Robič Andrej . . Raič Vekoslav . . 57 Robič Franc . Rajovski Mihael ..... . . 65 Robič Jak. . . . Rajšp Alojzij . . 49 Robič Mat. dr. . . Rajšp Matej . . 48 * Robič Luka . . Rajtna Rajko . . 49 Robič Simen . Rakošo Miha . . 43 Robič Valent. . . Raktelj France ..... . . 28 Robida p. Dragotin Ramor Ford . . 50 Roblek Jože . . . Raraor Janez . . 45 Roblek Ožbnld . Ramoveš Jernej .... . . 33 Rodo Franco . . Rant Martin . . 35 Rode Josip . . . Rantaša Junij . . 48 RogaČ Anton . • * Rapoc France . . . . . . 41 f Roj Jakob. * Ratej Franco . . 42 Rojec Aleks, dr, Ratek Lovro . . 37 liojic Rafael, dr. Rome France . . Ratkovič Vendelin . . . . . . 48 * Romo Jožef . . Rausch Fr. dr . . 42 * Ros Matej . . . Ravnik Fr . . 59 Rossbachor Bernard Ravnikar Dragotin .... . . 60 Roš Sebastjan . . Ravnikar France . . 26 Rošker Janez . . Ravnikar Ljud . . 28 Rošker Franco Ravnikar Val . . 28 Rošker Franco . . Ravnikar Viktor .... . . 28 Ro tel V Razboršek Josip .... . . 37 Rotschiitz Emil, baron * Razlag Radoslav, dr. . . 26 Roze Franco . * Razpet Martin, dr. . . . 39 Rozina Jožef . . Razpotnik Jak . . 34 j' Rozman Jožef. Rebek Anton . . 58 * Rozman Ivan . . Rechback baron .... . . 28 * Rožič Alojzij . Regali Jožef . . 28 Rožič Valantin . Regoršek France .... . . 28 Rožman Lov. . . Regula Franco . . 60 Rožnik Anton . . Rejec Janez . . 55 Rožnik Fr. * Rejsinger France . . . . . 50 Rudež Anton . . Rekar Janez . . 58 * Rudež Dragotin . Remec Franco . . 57 Rudež Jožef . * Remec Primož .... . . 30 f Rudež Jožof. Renko Franjo . . 58 Rudkovsky Jožef, vite Repa France . . 48 Rudolf Janez . . Repar France . . ... . . 49 Rudolf Lovro . . * Repič Andrej . . 49 Rup France . Repič Martin ..... . . 49 Rupnik Janez . . Resman Janez . . 32 Rus Janez' . . . f Eeš Janez. Rus Jak Rešek o. Enrik . . 60 Rustja Franjo . . 34 42 28 37 64 39 43 46 36 55 50 42 32 60 39 41 61 51 36 51 28 33 58 54 54* 33 35 31 51 64 42 45 47 66 34 43 36 26 30 64 30 34 41 54 35 5G 39 43 40 52 52 34 34 r.r. Rutar Anton . . . 56 Skrt Andrej Rutar Lovro . . . 54 Skrfa Jožef 46 Kutnik Rajko . . 49 * Skuboc Martin * Skubec Mili 35 Sablačan Lovro 53 * Sknbie Anton 26 Kablučan Milni . . 52 Skubic Franjo 47 Sabot Jurij . . . 47 Skuhala Janko 45 Sadnik Rudolf, dr. 43 Skul Franc 29 Saj a Janez . . . 35 Skul Valentin 31 * Sajo Miha . 35 Skvarča Janez 40 Sajevec Jakob 59 Slamnik Ljudovit 64 Sajevec Janez 32 Slatinšek Anton 47 Sajovic Ferd. . . 31 Slavjauski dobrodelni komite Sajovic Josip 51 Petersbirrgu 65 Sajovic Mat. . 62 Slekovoc Jožef 42 * Samasa Anton ‘26 Slekovec Matej 49 Samec Maks . 40 Slomšek Jakob 47 Samostan kapucinski pri sv. Križu 55 * Slomšek Janez 49 Samostan oo. kapuc inov na Rieki 64 „Slovenija“ društvo na Dunaji 62 Sancin Josip . . . 58 ,,Slovenija1* društvo v Gradca . 60 Sarnec France . . 60 Slovenskega Naroda uredništvo 29 Satran Anton . . 40 Smičiklas Tade 65 Scliafenhauer Franjo 54 Smogavec Jurij 43 Schiffrer J. dr. . . 63 Smola Albin 62 Sehiipf Josip 57 Smole Jakob 46 Schreiner Knrik 62 Smolej Jakob 29 * Sebrveiger Jurij . 57 Smrečuik Franco 46 Selak Ivan . . . 44 Smrekar Jotip 29 Selovaek Ivan . 60 Smrekar Franjo 54 Seljak Anton 55 * Smulcavec Ivan 26 Semenišče mladenško knezoškof. v * ,,Sokol“ društvo 26 Gorici .... 54 Sonuner Gregor 51 Senior, dr. 60 Sorč Alojzij 54 Serajnik Lovro . 52 Soršak Matej 32 Sever Janez . 30 Soršak Matija 42 Sever Jožef . . . 42 Sova lllaž 49 Sevnik vVinko . . 64 * Sovan Franc Ks 26 Sežun Žiga . 62 * Sovan Franc mlajši , . . 26 Sila Matija 58 * Sovan Ferko ...... 26 Silvester Franc . . 28 Sovan Leopold 34 * Simončič France 60 Sovdat Anton 59 Simoučič Gjuro . . 65 * Sovič Aleksander .... 50 Simončič Janez . 47 * Sovič Jožef 43 * Simončič Janez . 48 Sovine Anton 58 Simončič J. N. . . 46 Sparovic Henrik 32 Simonič Jožo 45 Sparhakl Ivan 47 Šinigoj Andrej . . 56 f Spenger Gregor. Sinkovič Dragot. . 61 Spinder Nikolaj 20 Sitar France . . . 55 Spoljarič Jak 29 * Skale Pavel . . 26 * Srebro Goido, dr 49 Skamlič Jaka . . 48 Sredcnšek Jau 45 Skaza Franc . . 43 Srnec Alojzi ....... 47 Skaza France 47 * Srnec Janko, dr 41 Shot Martin . . . 44 * Srnec Josip, dr 41 Skočir Jožef . . . 54 Stajuko A 47 Skodlar Henrik 60 Stanonik J. dr 60 Skopo 44 t * Stare Alojzij ....... 29 Staro Anton................................‘29 * Stare Josip...............................64 * Starc Jožef...............................26 Starce Matija...............................34 Staie Miha..................................33 Starman Štefau..............................54 Stavdahar Ferd..............................57 Stavdaher o. Ignacij . .... 36 Stefančič Matej.............................62 Stegnar Feliks..............................29 * Steiner Janez, dr.........................26 Stehlasa France.............................34 * Steklasa Ivan.............................63 Stengel Vatroslav........................41 Stenovee Anton .............................32 Stepančič Franjo............................56 Stepišnik Lovro.............................43 Sterle France .............................39 Steska Edv. . 30 Steska Edvard...............................34 Štiglic Franc...............................44 Stiplovšek Ynl..............................47 Stoklas Božidar ............................46 Stopajnilc Jurij............................50 Stopar Anton................................41 Stoekl Simon................................5t Strah Janez.................................48 Strah Jurij.................................47 Stramič France..............................48 * Striijnska fara...........................32 * Stranjšak ........ 47 Stranjščak Anton............................45 Stranecky Josip.............................38 Strbenc Josip...............................29 * Strbenec Jurij, dr........................26 Stfelba Josip ..............................29 S'res Anton.................................54 Stres Ivan..................................54 * Stritar Janez.............................33 Strle Jakob.................................41 Strle France................................58 Strmole Franc...............................31 Strnad Anton................................44 Strnad Matija...............................44 * Strobelj France ...... 26 Stroj Jaka..................................32 * Strossraaycr J. Juraj, biškup . 61 Stožir Ivan.................................65 Štrukelj Miha...............................55 Stuliec Anton...............................49 Štuhec Jože.................................51 Štuhec Marko................................50 Štuhec Jurij................................47 Stupar Janez................................36 Stupar Janez .............................. 40 Stupar Ivau.................................36 Stupica Lovro ....... 34 Suhač Anton ......................... . 45 Snliač Anton...............................48 Suhač......................................42 Suhadobnik Ferko...........................37 Suliadobnik Lovr...........................29 Suhi J.....................................33 Sumper Janez . 52 Sušjc, vas.................................37 * Sušnik Gaspar............................57 Sušnik Jak..............................29 Sušnik Jovana...........................30 Sušnik Ivaa.............................29 Svet Ivan .................................43 * Svetec Luka..............................34 * Svetličič Franc..........................38 Svetlina Valent............................30 Svetlin France.............................33 Sv. Mohora družba . . . . . 51 Svoboda Janez ............................ 35 * Saboc France..........................58 Šapla Anton................................40 ^arabon Valentin........................37 Šašel Feliks...............................36 kašelj Martin...........................51 Savnik Anton...............................54 Šavnik Dragotin............................31 * Savnik Sebastjan......................31 T Savprl Dragotin. gebavec Franjo.............................35 Šenk Jurij.................................51 * Šentak France............................42 Šopec Dragot...............................61 Šetinec Fr.................................35 Šetina Ivan................................29 Šijanec Alojzij............................42 Šijanec Janez..............................49 Šijanec Lovro..............................45 * Šinko Božidar............................41 Šinko Josip................................42 Šinkovec Davorin...........................61 * Šinkovoc Jožef ..... .58 Širca Ernest...............................44 Širca Jožef................................44 Širca Miroslav.............................44 Šivec Janez................................31 Šket liadoslav ... ^ ... 42 Škočir Avgust..............................59 Škoflek Jak................................42 •!- Škofec Ivan. Škofič Lorene..............................29 * Škrbec Davorin...........................46 Škrjanec Anton.............................62 Škrjanec Kok...............................31 Škrl Ivan..................................62 Škrlec Jožef...............................48 Škufca Anton . . . 38 Šlander Anton . . . 45 Šlander Emeran . 48 * Šlibar Anton . . . 38 Šlibar Tomaž . . . 31 Slik Jožo .... Šobar Mih. . . 59 Šoklič Blaž . . . . 31 * Šola št. Jernejska . 35 Šola ljudska v Jurjevem klošti . 46 Sola sv. Petra . . . 29 Sola Kibniška . . 50 Šola vinorejska na Sl pu . . 40 Šola farna v Starem 1 ?u . . 36 Sola v Šmartnem pod šmarno joro 30 * Šolar Janez . 26 Šolmajer France . 29 Solmajerjeva Kornelija . . . 29 * Sorč Edvard . 57 Šorli Ivan .... . 56 Sora Gašpar . . 42 Sos Mihael . 35 Šoštarič Ferd. . . . 42 Šparovec Andrej . . 44 Spendal Fr. . . . . 31 Šporn Jožef' . . 49 Sraj Valentin . . . 40 * Šranee Stanko . 26 * Šribar Janez . . . 49 Šribar Matija . . . 48 Štamcar Jan. . . . . 40 Štiftar Franjo . . . 65 Štiftar Josip . . . . 48 * Strucelj Juraj . 37 * Štrukelj Franc . 30 Štrukelj Miha . . . 56 * Šuc Jan. dr. . . . 49 Suc Jnrij .... . 47 Šubic Primož . . . 58 Šubic Simon, dr. Šuklje Franc . . . 60 . 36 Sular Janez . . . . 34 Šuler Franjo . . . 65 * Šuman Janko . 62 Šumar Miha . . . . 46 Šumi Franc . . . . 29 Sušnik Janez . . 30 Šušt Jan. dr. . . . 57 Šuster Ivan . . . . 51 Šušteršič Mat. . . . 35 Šutaj Rupert . , . . 44 Šuta Matija . . . . 36 Švare o. Alkuin 60 švarec France . . . 46 Švajgar Franca . . 34 Svajgar J. ... . 33 Švajgar Martin . . . 39 * Švajger Gabriel......................60 * Sventner Lav...................., . . 42 Švet Ivan...................... 58 Šviglin Janko..........................64 švingor Albin............................49 Tamlek Valentin..........................50 Tamše Valentin ........................46 Tanšek Ivan............................50 Tatisek Miha .........................47 Tarbauer .Josip........................44 * Tavčar Anton.........................35 Tavčar Dragotin........................29 Tavčar Franc...........................31 Tavčar Janez...........................39 * Tavčar Janez.........................26 Tavčar Matej...........................33 Tavčar Mihael , 33 Tavčar Ignacij.........................30 Tavšič Josip ..........................51 Tekavčič Dragotin......................29 Teran France...........................£8 Teran Janez............................34 Tisen Ivan.............................29 Tischler Jožef.........................51 Tiskarna narodna v Mariboru . . 42 Toman Ema..............................45 Toman Helena...........................29 Toman Janez............................33 f Toman Lovro, dr. Tomazin Janez ....... 36 Tomažič Ferd...........................55 Tomažič Ivan...........................36 Tomažič Ognjeslav......................43 Tomec Jak..............................29 Tomo« Martin...........................36 Tomše Franc............................33 TomSe Jože.............................66 Tomšič Franjo..........................63 Tomšič Jožef...........................55 Tomšič Ivan............................29 Tomšič Ljudevit........................65 Tomšič Matilda.........................34 * Tonkli Josip, dr.....................53 Topljak Franc..........................49 * Topljak Jožef........................43 Toporičiž Jožo.........................47 Torkar Matija..........................37 Tosi Jože, dr..........................62 * Trafenik Frauce ....................42 * Trampuš Ivan.........................50 Trampuš J. . ...................49 Trainte Anton..........................34 Tratnik Antonija.......................36 Tratnik J..............................44 Travnar Jožef..........................29 Trček o. Egidij........................60 Treitz Anton............................37 Trepal Anton ....... 34 Trcvon Franco...........................38 Treven Jan..............................58 Treven Valentin.........................38 Tribnilc Karol.....................47 Triler Janez............................31 Trolia Jernej...........................57 Trojar Janez............................32 Trpin Filip........................55 * Trpinee Fidel....................26 * Trstenjak Dav.........................47 * Trstenjak Jak....................46 Truden Miha........................57 Trunk 151..........................43 Turin Jožef'.......................43 Turk Hugo..........................29 Turfcuš Tono.......................61 * Turner Pavel.....................64 Turnšek Anton ....... 44 Tušek Gregor.......................30 Tušek Ivan ........ 29 j- Tušek Vekoslav. Tutek Jurij........................48 Učilnica ljudska v Begunjah . . 39 Učiteljstvo c. k. glavne šole v Idriji. Učiteljska knjižnica Kranjskega šolskega okraja.................31 Učiteljsko društvo v Ljubljani . . 29 Učiteljsko društvo v Črnomlju . . 36 Ukmar Anton........................55 * Ulago Josip dr...................41 * Ulaga Jožef......................47 Ulepič pl..........................36 Ulmau Neža.........................29 Ulrih Ferd.........................35 Umek Anton .............................32 Unterlugauer, dr. ....... 63 * Urbanček Janez...................33 Urbančič Andrej ...... 54 Urbančič Janko ............31 * Urbančič Luiza...................31 Urbanija Lovro.....................34 Urbas Anton.............................33 Urbas Leopold...........................38 Urbas Viljem............................57 t Urek Ivan. Urh Peter..........................29 Urnik Koloman...........................51 Uršič Alojzij ..........................54 Uršič Anton.............................40 Uršič Anton.............................56 * Vagaja o. Rudolf.................60 Vakanovič Jar......................65 * Valenčak Martin..................41 Valenčič Ivau..............................57 Valenčič Jožo ....... 40 Valenčič Mota..............................40 * Valenta Alojz, dr........................26 Valenta Vojteh.............................29 Valentič Ant...............................59 Valentinčič Ign............................29 •j- Valentinčič Luka. Valentinčič Stefan.........................55 :i; Valos M................................63 Valjavec Matija............................64 Valon Jožef................................64 * Vančas Aleksander, dr. ... 65 Varl Tomaž.................................30 Vašič Ljud dr..............................34 Vatovec Jožef..............................58 Vavken Andrej..............................31 Vavpetič Ivan..............................29 * Vavru Ivan...............................26 Vavtižar Luka..............................52 Veber Gašpar...............................47 Veberič Jožef..............................48 Več Ivan...................................29 Voloe Avguštin.............................64 Velikonja J................................54 Veneajs Janez........................ . 37 ,,Vendija“ društvo v Gradcu . . 60 Venedig p. Herman . . . . . 52 Venedig o. Herman..........................59 Vengar Jožef...............................49 Verbnjak Jož...............................60 Veren Štefan...............................48 Vcrtot J. M. .............................52 * Vesel Janez..........................39 * Vesel Koseski Jovan . . . . 57 Vesel Jožef................................57 Vestenek Jul. dr. vitez .... 29 Vičič Jan. Ev..............................29 Vidic o. Fortunat..........................33 Vidic Franjo...............................54 Vidmar Janez...............................30 Vidrič Lovro, dr...........................65 Videmšek Matija............................36 * Vidmar Jožef.............................40 Vidmar Matej...........................38 Vidovič Ante...........................65 Vidovič Anton..........................48 Vidovič Janez..........................52 Vidrih Anton...............................40 Vigele Ferdo...............................52 Viliar Filip...............................49 Virk Frane.................................29 Vilar Jak..................................39 Vilčnik Kaspar . . .... 52 Vilfan Ivan................................63 Vilfan Simon...............................36 * Vilhar Ivan..............................26 Virant Janez .... . . 86 Vuga Andrej 55 Virlc Jožef . . 45 Vuga Peter 56 Višnikar Franjo . . . 62 * Vuirič Paskal, biskup . . 26 i' Vitenc Andrej. Vuk Andrej 47 Vitmajor Karol .... . . 48 Vurcar Luka ...... 52 Vivod Jožo . . 49 Vurnik Janez 32 Vizjak Anton .... . . 29 Vuti Matija 51 Vlasič Kade . . 62 Vode Jožef . . 33 Wagner Fr 43 Vodno v Davorin . . 57 AVallner Peter ' 60 Vodopivec Janez . . . . 55 AVašer Rajko 29 Vodopivec Ljudevit . . 58 \Valter Franjo 49 Vodopivec Franjo . . . 54 :i' AVeber Adolf 65 Vodušek Gustav . . . 43 AVegselieider Hugo .... 47 Vodušek Matovž . . 54 AVester Janez 55 t Vodušek Matija. AV>stermayer 52 Voglar Jožef .... . . 35 \Veingrl Josip, dr 65 Vogov Tono . . 56 We/s Peter 52 Vogrič Janez .... . . 55 AVeiss Franjo 65 Voli Jernej . . 45 * Widmar Jernej, dr. knezoškof 25 * Vojska Andrej, dr. . . . 35 Wieser Andrej 51 Vojska I.avojliiv . . 61 VVitser Janez 53 Vojvoda Simon .... . . 37 AViestlialer Franc 29 Volarič Valentin . . . 54 * Winlder Andrej ..... 56 * Volčič Jakob .... . . 59 * Wolf Andrej 55 * Volfič Janez .... . . 35 * Wolf Ivan 55 Vomberger Blaž . . . . . 31 \Volkensberg Avgust, baron . 31 Vouča Anton .... . . 38 Wratscliko France 57 Vončina Josip .... . . 62 -j- Vončina Leon, dr. Zablatnik Ivan 52 Vončina Upe .... . . 58 Zabrezovnik Jurij 32 Vošnjak Janez, dr. . . . . . 47 Zabukošek Gašper 45 * Vošnjak Jožef, dr. . . . . 26 Zabukosek Ivan 45 * Vošnjak Miha . . 26 Zadnik Šimen 35 Vovk Janez . . 35 Zadravec Jož 43 * Vovk Janez .... . . 57 Zagoričnik Franjo 53 Vovk Josip . . 38 Zagorjan Henrik 36 * Vovk Matej .... . . 34 Zagor j an Ivan 40 Vovšek Franjo .... . . 42 Zagorjan Martin 35 Vrabelj Janez .... . . 48 Žajdel Nande ." 36 Vrančič France .... . . 35 Zwjec Andrej 35 Vrančič Ignacij .... . . 33 Zajec Anzelm 58 Vrankar Stefan .... . . 51 Zajec France 39 Vrankovič Ivan . . 44 Zajec Ljudevit 29 Vraz Anton . . . . . . 42 Zakotnik Josip 57 * Vraz Janez . . . . . 47 * Zamejie Andrej 26 Vraz Jožef . . 42 Zamuda Franc 60 Vrbajs Anton .... . . 38 Zaplotnik liadovoj 62 Urbančič . . 42 Zarli France 56 Vrečko France .... . . 43 * Zarnik Anton 31 * Vrečko Matej . , . . 46 Zarnik Ivan 40 Vrhunec Anton .... . . 29 Zarnik Martin 40 * Vrlič France .... . . 45 :f: Zarnik Valentin, dr. . . . 26 Vršeč Anton . . 65 Zatlar Jožef 42 Vrtiiik Avgust .... . . 29 Zavadlar Ivan 62 Vučnik Dragotin . . . . . 66 Zavadlov Franc 54 * Vučnik Fr . . 43 Završnik Fr 33 Zbašnik Franca . . . . . ;i5 Zbašnik France .... . • 37 Zega Miha . . 55 Zeiuinger Benjamin . . . . 65 Zelen Josip . . 40 Zelenec Jožef .... . . 60 Zelenik Jože . . 62 Zomljič Jožef .... . . 42 Zemljii'! Stefan .... . . 48 Zemljič Mat . . 45 * Zevnik Martin . . . . . 49 Zic Nikolaj . . 29 Zičkar Jožef .... . . 46 Ziherl o. Leonard . . . . . 61 Zima Jan . . 29 Zimerman Matija . . . . . 59 Zitterer Andrej .... . . 29 * Zmazek France . . . . . 41 Zmrzlikar Franc . . . . . 29 Zora, vredništvo . . . . . 42 * Zorčič Franco . . 41 Zorec Anton . . 34 Zorec Janez . . 33 Zorec Julij . . 33 * ZoriČiČ Peter .... . . 65 Zorko Štefan .... . . 43 Zorko Dragotin .... . . 42 Zorman Anton .... . . 33 Zorman Božidar . . . . . 45 Zorman Jak . . 51 * Zorman Jože .... . . 57 Znlijan Janez . / . . . . . 54 Zupan, dr . . 57 * Zupančič France, dr. . . 26 Zupan Janez . . 32 Zupan Janez . . 51 Zupan Jan. ..... . . 64 * Zupan Jožef, dr. . . . . . 26 Zupan Josip . . 29 Zupan Jožef . . 58 * Zupan Mih . . 35 Zupan Neža . . 32 Zupan Simon .... . . 33 * Zupan Toma .... . . 31 Zupan Ulrili .... . . 30 * Zupan V. C . . 26 Zupanec Aleš .... . . 31 * Zupanec Jcruoj, dr. . . . . 26 Zupančič Anton . . . . . 33 Zupančič Janez . . . . 33 Zupančič Jakob . . . . . 46 Zupančič Vilibald . . . . . 29 Žagar Andrej .... . . 45 * Žagar Dragoti n . . . . . 26 Žagar Franjo .... . . 54 Žajdel Franco .... . . 45 Žakelj Miroslav .... . . 29 Žan Janez . . 30 Žarit Hinko . . 35 Zbona Andrej .... . . 54 Žela Jernej . . 40 Železnikar Ivan . . . 50 Žepič Franc . . 54 Žepič Sebastjan . . 65 t Žerovcc France. Žerovnik Tom . . 39 Žgur Anton . . 35 Žgur Anton . . 40 Žigart France .... . . 43 Zimnoc Dragot. . . «6 Zinko J Zitek Jožef . . 47 Žitnik Simon .... . . 39 Živec France .... . . 58 Žižek Marko .... . . 48 ?.le Andrej . . 29 Žmavec Jurij .... . . 42 Žnidarčič Andrej . . . . . 54 Žnidarčič Andrej . . . . . 55 f Žnidarič Anton. Žnidaršič Jak . . 63 Žolgar Miha . . 43 Zrjav Matej . . 52 Žugčič Stepan .... . . 65 Žumer Jakob .... . . 32 Žunko Josip . . 61 Zurman Janez .... . . 47 * Žuža Anton .... . . 46 Žnža Janez . . 42 * Žuža Ivan .... . . 43 Žužek Šimen .... . . 32 * Žvanut Matija . . . . . 57 * Zvegel Josip, vitez . . . . 62 Žvokelj Janez .... . . 58 Popravki: Stran ()•'!. štev. 14. mesto Marlovee beri Karlovce. „ (54- „ 81. „ Trst „ Trsat. Proračun slovenske Matice za XI. leto, t. j. od I. julija 1874. I. do konec junija 1875. I. Dohodki: 1. Obresti, in sicer: a)'iz obligacij zemljiške odveze za 17.000 gld. 17 po 1000 gld. temešvarske: št. 1929, 15397, 15989.; ocdciiburškc: st. 7561, 7637, 7789, 8080, 8081, 8170, 13488, 13489; vcliko-varaždinski: št. 388, 8037; (»ozonska: št. 641, (>751; kašavska: št. 1710, 3585 ...............gl. 803.25 b) iz rente v srebru za gld. 12.500 5 po 100 gld. št.: 546378 , 548115 , 548116, 256407, 257408; 12 po 1000 gld. št. 147573, 147574, 147576, 147577, 147578,219682, 219684, 219685, 386508,388211,142690,142691 . . . 525 — c) iz rente v papirji za gld. 5700 7 po 1(X) gld. št. 4582, 4583, 87009, 87054, 87055, 201078, 207779; 5 po 1000 gld. št. 27713, 113720, 113721, 144904, 144905 ..........................' 239.40 d) drž. lot. posojila 1860.1. št. --^r—za 100 gl. 4.— breč. 16 c) otl „Pfandbrief“-ov za 3000 gl..................... 150.— 1721.65 2. Cisti dohodek matičine hiše................. 400.— 3. 1500 letnikov po 2 gld....................... 3000.— 4. Za kujige, ki se morda prodado............... 1(X).— Skupaj . gl. 5221.65 Stroški: 1. Tajniku .............................................. 500 — 2. Za upravne stroške................................. 370.— 3. Blagajniku..............................................(i0_ 4. Knjižničarju.......................................50.— 5. Vezanje društvenih knjig........................... 200.— 6. Vezanje knjig Matič, knjižnice.....................100.— Skupaj . 1280.— Po odbitih stroških za izdavanjc knjig ostane gl. 3941.65 Sklep vseh dohodkov in stroškov slovenske Matice za X. leto > V gotovini V ob- liga- cijah >ro -M V 1) o li o il k i posa- mezno skupaj Opombi' gld. kr. Kid: kr. Kid. 1 2 Imetek 11. avg. 1873 Plačila družbenikov (a ustanovnikov b) letnikov 819 2178 68 7748 2997 68 37800 K štev. 2 b) Za leto 1868 4.— „ „ 1869 6, 3 4 5 6 7 K Obresti Za prodane knjige . Dohodek Matične lii.se brez najemščino za društvene sobo . Za izsrečkano obligacije št. 13487 in 327 po 1000 gl. in St. 296 za 5110 gl. Kupljene obligacije (3 Pfaudbriefe) . . Darila — — 2100 58 652 2617 38 43 45 80 60 60 3000 160 1, >j lo § U 1 Z* — „ , 1871 22.-„ „ 1872 104.-„ „ 1873 633.20 „ „ 1874 1353.48 „ „ 1875 44,-Skupaj . 2178 gl. 68 kr. K Stev. 8. Znesek 38 gl. 60 kr. zadeva zapuščino, onih 160 gl, pa darilo obstoječo v 2 akcijah Skupni znesek do-vhodkov .... Če se odštejejo Stroški — — 16213 11185 56 75 40960 2500 baulce Slovenije. Potiošiti sc sme: iz tek. št. 2 b) gl. 2 178.68 „ „ „ 3 „ 2100,43 n n j* ^ i? 58.45 5 652 80 Ostaja imetka . . na obresti naloženo 4868 9 5027 81 38460 Vrednost hiše znaša „ inventarja pa - - 11400 5000 - — „ „ „ 8 „ 38.60 Skupaj . gl. &028.96 Tedaj skupno premoženje — 21427 81 38460 potrošilo se je pa po odštetih gl. 2816.80 za kupljene 59887 gl- U kr. obligacijo gl, 8368.95 todaj več nego se je smelo gl. 3339.99 računa to je, od 12. avgusta 1873 do 13. septembra 1874. I Tek. štev. | Stroški V g( posa- mezno )tovini skupaj V obligacijah Opombo Ijid. |ki gld. kr gld. i Tajniku nagrado . . 187 50 2 ,, 7.ii malo stroške, Lansko loto je ostalo za stroške razpošiljanja za izda vanj e knjig po od- tiskovin itd. sploh za Stetih 4535 gl. 47 kr., vse stroške tajništva 178 — 365 50 — kteri so se v poprejšnji letni dobi od glavnico .'i Za spise: vzeti morali gl. 2529.80 a) Schodlorjeva kujiga letos se je pn , 3339.99 prirode 4. snopič 759 25 — — — več. izdalo, nogo se je b) Slovanstvo I. . . . 516 50 — — — smelo ali prav za prav c) Letopis 1873 . . . 340 51 — — v primeri z ostalim zne- d) „ 1874 . . . 103 _ — - skom lanskega leta od ei za zemljevide . . . 1784 67 3603 93 — gl 2529.80 lo gl. 810.19. Ta znesek in 4 Za kupljene obligacije '2816 80 gori navedeni gl. 4535.47 5 Za tisk Blaznik-ovim de- Skupaj . gl. 5345.66 dičem : se ima tedaj glavnici po- a) za Letopis 1872 in 1873 1539 10 — — — vrniti. b) „ Slovanstvo I. . . 1289 10 — — — c) za male tiskovine 86 30 2914 60 — r, Za vezanje knjig . . . 385 93 _ 7 Hišni stroški: aj davki . 248 63 — — — k i, b) poprave 811 4 1059 67 — 8 Izsročkane obligacijo štev. 13487, 327 in 296 . . — — — — 2500 9 Bazni stroški, to je ne- kaj za pobiro denar- jev, potno stroške, rabo čitalnično dvorane, in za stroške vsled svetovne razstave — — 139 42 — 1 l Skupni znesek . — - 11184 75 2600 V Ljubljani 14. septembra 1874. Ivan Vilhar, blagajnik Slov. Matice, Životopisne črtice odličnih udov Matice slovenske. Anton Lesar« i duhoven ljubljanske škofijo, profesor na c. kr. visi realki, tajnik in odbornik »Matice slovenske", (rojen 14. januarja 1. 1824. — umrl 31. avgusta 1. 1873.). Kdo bi bil pred malo časom mislil, da bode tako kmalu v črni zemlji počival mož, kateri je še zadnji čas tako ucutmdeuo delal pri naši „Matici“ in spisoval životopisne črtice odličnih udov tega društva, in da bodo ravno te črtice v prihodnjem letniku nadaljevale o njem samem! Pokojni Anton Lesar je v životopisnih črticah o Matiju Debeljaku (v Letopisu „Matice slovenske" za 1. 1871.) rekel: „Slavne možake jaz tukaj imenujem vse, ki svojemu narodu, kakor si že bodi, kažejo in gladijo pot do prave, vzvišene in blagodejne omike". Tak marljiv, slavni možak bil je tudi pokojnik, kateremu naj veljajo pričujoče črtice kot hvaležen venec in spominek na njegovo zgodnjo gomilo. Na prijaznem homcu v ribniški fari na Dolenjskem proti Sodražici, pod romarsko cerkvijo Matere božje pri Novi Štifti je vas Sušje. V tej vasi, v hiši št. 23, rodil se je 14. januarja leta 1824. Anton Lesar, katerega je nam Slovencem, kakor že mnogo drugih, nemila smrt zel6, zelo prezgodaj pokosila. Njegovi starši, Gregor Lesar in Marija, rojena Kozina, so kmetskega rodu, in oba še sedaj živita. Pokojnik imel je'štiri brate in tri sestre, iz med katerih so domači gospodar Martin, in šestošolec Jože in sestra Nežika tudi že umrli. Pokojni Lesar je hodil v Ljubljani v šolo, in ker jo imel obilo dušne zmožnosti, se je lahko in dobro učil. Po dovršeni viši gimnaziji izvoli si duhovski stan, gre v bogo-slovske šole, je bil 31. julija meseca, leta 1847. mašnik posvečen, in je slovesno novo mašo pel v Ribnici. Tisti čas duhovnov ni manjkalo toliko, kakor sedaj, tedaj Lesar ni dobil precej duhovske službe, ter je v Ljubljani pri neki plemeniti družini otroke pod-učeval in odgojeval. 11. maja meseca, 1. 1849. dobil je Lesar službo duhovnega pomočnika v rudarsko mesto v Idrijo k tedanjemu gospodu župniku in dekanu Antonu Kosu, kateri je kmalu spoznal in videl njegovo bistroumnost in delavnost, ter ga je spoštoval, in mu je bil ves čas — tudi pozneje kot stolni prošt v Ljubljani — prav udan prijatelj. Pozneje, 17. septembra 1.1850., imenovan je bil Lčsar škofov dvorni kaplan. To službo pa je malo časa opravljal, kajti z dekretom 21. septembra leta 1852. imenovan je bil učitelj veroznanstva ali katehet v realki v Ljubljani, kjer je tudi učil slovenščino. Leta 1858. je šel na Dunaj k preskušnji iz slovenskega jezika, katero je častno dostal, ter ga je ministerstvo za bogočastje in uk z dekretom 8. maja 1. 1858. postavilo kot rednega c. k. profesorja v imenovani realki. Ves čas do zadnjega, to je do pomladi 1. 1873., je prav marljivo opravljal svojo težavno službo. Slovel je ne le kot previden in lju-beznjiv učitelj, temuč tudi kot spreten šolski in ljudski pisatelj. Leta 1801. spisal je v letnem poročilu c. k. realke prav zanimivo razpravo „o glasoslovji slovenskega jezika“ (kar je posnel po dr. Fr. Miklošičevi „Vergleiclicnde Grammatik der slavischen Sprachen", I. Band. Wien 1852.) Na koncu tega učenega spisa pravi: „Sedaj pa pojdi moj prvi jezikoslovni spis po svetu z edino srčno željo, s katero sem te spisoval, da komu, zlasti šolski slov. mladeži, pripomoreš, temeljiteje izučiti se slovenskega jezika. Ako ta poglavitni svoj namen dosežeš in v kom vnemaš ljubezen do milega in prelepega maternega jezika in naroda slovenskega, je tudi pisatelj svoj namen dosegel, in bode mu v srčno veselje in edino plačilo za njegov trud; se ti je pa kakoršna pomota koli vrinila, mu bodo jezikoslovci veliko ljubav skazali, ako mu jo popravijo, pa tudi, da mu njega nepopolnosti naznanijo ter povedo, kako bi se dalo izvrstneje govoriti o glasoslovji slovenskega jezika. Z Bogom! V Ljubljani sv. Janeza Nepomučana dan 1. 1861.“ Leta 1863. je Lesar spisal „S1 o vensko slovnico v spregledih,11 po katerej je učil svoje učenec ne le v šoli, temuč tudi mnogo odraščenih, ki so sc z ljubeznijo poprijemali jezikovega uka in si njega in njegovo slovnico za učenje izvolili. Vvvodupri tej dejanski slovnici pravi spretni pisatelj: „Nate novo slovensko slovnico!“ Nič novega, nič neznanega vam sicer ne podam. Staro, vendar tudi še novo in živo blago je, le v novo obleko sem ga oblekel. Nate kratko slovnico, da je ni krajše in vendar tako osnovano, da vam slovniška pravila živo stopajo pred oči, skoraj jih lahko s prsti tipate. Premišljevaje, kako bi se dalo učenje slovenskega našega jezika, oblikoslovja zlasti bogatega, prikrajšati in zlajšati, torej pospešiti učencem, sem mnogo skušal, ali bi ne bilo moč v kratko in razvidne spreglede spraviti in posneti obilnega? slovniškega blaga. Kmalu je skušnja kazala, da do malega ni mogoče, in kmalu sem tudi spoznal, da taki spregledi učenem niso brez dobrega vspeha. Veliko jasnejše so umeli moje razlage in veliko hitrejše in ložje so jili vtisnili v spomin. Prvo poskušnjo sem mnogo prenarejal in popravljal, in čim pripravniši so dohajali spregledi, tem veče polajšanje so bili učencem, tem veči je bil tudi vspeh. — Ko me je meseca aprila 1. 18G2. naprosilo 15—20 gospodov, da bi jim slovensko slovnico razlagal, s srčnim veseljem sem jim v mestni dvorani izpolnil njih željo. Po spregledih sem tudi njim razlagal glasoslovje in oblikoslovje slovensko. Učeni gospodje poslušalci, med katerimi je bilo tudi več doktorjev, so precej spoznali korist spregledov, ter so me naprosili, da bi jim jih dal na kamen natisniti. To se naglo zgodi; 24 iztisov pride na dan in v roke mojim gospodom poslušalcem; prepričal sem se, da so spregledi odraslim in učenim poslušalcem še koristniši, kakor mladini. Od mnozih strani se mi je jelo prigovarjati, da bi se tiskala spregledna slovnica. Da ustrezam mnogim željam, jo izročam svetu. Tit je! Nate torej kratko slovensko slovnico v novi obliki: 1. vi, ki ste bili moji učenci. V njej imate kratek spregled, česa ste se učili; v njem jasno vidite veliko bogastvo slovniških oblik; le kosti in rebra so sicer, toda živo vas spominjajo razlage, ki ste jo prejemali iz mojih ust; ona vam jih obdaja z mesom, veže s kitami in veže s kožo, in tako imate polno čvrsto telo pred seboj; v dvomih, ki se vam bodo sem ter tj e silili, vanje pogledujte, in zginili vam bodo, kakor se vetrovom omikajo tanke meglice; tako se boste pa tudi ubranili pozabljenju, ki sovražno preti' človeškemu spominu in znanju; 2. vi, ki boste še dalje moji učenci; po njej vam hočem razlagati in razjasnovati jezik slovenski, da vam prikrajšam in zlaj-šam trud, katerega je treba, da si dobro v spomin vtisnete bogate oblike; ;3. vi, ki ste se v k a t e r i učilniciali p o kateri s 1 o v-nici že učili slovenščine, in vi, ki se je hočete še le učiti. Tudi vam bode sprcgledna slovnica na korist. Ne, da bi pa mislili, da se bodete lc iz njo naučili jezika slovenskega; treba je, da vas poleg nje vodi izurjen učitelj ali kaka obširna slovnica; iz med nju eden naj vam daje tolsto meso, naj vam meso veže s krepkimi kitami in meso in kite oblači z gladko kožo. Le tako vam bo, toda v kratkem in z lahka zrastla lepa in bogata — visoka in kašota, živa trdna lipa lepoglasnega jezika slovenskega. ,,Da vam v korist bi bilo Edino jo voščilo!“ Leta 18G4. je Lčsar v letnem poročilu c. k. više realke popisal »Ribniško dolino". Ta prav zanimivi in zabavni popis obsega: 1. od kod je ime Ribnica in komu pravimo Ribničan; 2. kje je ribniška dolina, katere so njene meje in gore; 3. kateri potoki ribniško dolino napajajo; 4. ceste in potje; 5. selišča, števila hiš in prebivalcev; G. priimki, ki se nahajajo v ribniški dolini; 7. cerkve in duhovnije in nekoliko črtic o njihovi zgodovini; 8. nekoliko o ribniškem trgu in gradeli ribniške doline; 9. zemljemerski spregled polja, travnikov, gozdov in pašnikov iu nekaj opominov o poljedelstvu, o živinoreji, sadjereji ribniški; 10. o ribniški obrtniji in kupčiji; 11. nekaj prav zabeljenih ribniških pravljic; 12. krvava pravda, vsled katere je bila Marijana Sušarkova, zadnja čarovnica na Kranjskem, 1. 1701. sežgana. Temu zelo natančnemu popisu je L e s a r dodal tudi lep zemljevid ribniške doline na Dolenjskem v vojvodini in krouoviui Kranjski (natisnil in založil J. Blaznik v Ljubljani). Že samo zaradi toliko zanimivega popisa ribniške doline bode Letopis 1874. 7 Lesarjevo ime Blovelo in Ribničanje se bodo svojega domovinca gotovo vedno z veseljem spominjali. Poleg teh spisov je Lesar tudi še na svitlo dal mnogo drugih prav koristnih učnih, podučnih in molitevnih knjig in knjižic. Spisal je: „Kerščanski nauk“ (katekizem v Ljubljani pri Ničmanu); ,,Liturgiko ali sveti obredi pri vnanji službi božji“ (v Brnu, 1803, tiskal in založil Karol VViniker) ; „Zgodba sv. pisma stare in nove zaveze“, za katol. ljudske šole, s 112 podobščinami in z 1 zemljevidom (po nemški spisal dr. J. Schuster, poslovenil Anten Lesar, v c. k. založbi šolskih knjig na Dunaji); „Prilike patra Bonaventure v pojasnovanje raznih verskih iti nravnih kerščanskih resnic11 (prosto poslovenil Anton Lesar, izdala družba sv. Mohora). „.)ezus Kristus devicam govori" (molitevna knjiga v Ljubljani pri Gerberji); „Angel varuh" (v Ljubljani pri Tcrpinu); „H val j en bodi Jezus Kristus"; „Svetega rešnjega Telesa procesija" i.'dr. 8, avgusta 1. 1865. je Lesar prevzel tajništvo pri „Matici slovenski", katero službo je potem do smrti opravljal. Koliko in kako je Lesar deloval kot Matični tajnik in odbornik, znano je vsem udom tega društva, pa tudi sploh vsem rodoljubom po širokem Slovenskem. Delal je vselej neutrudljivo in strpljivo za po-vzdigo društvene namere in s tem za blagor svoje ljube domovine. Nabiral je ude, dopisoval, vredoval spise, seje itd. in je bil pri vsem tem obilnem poslu tako udomačen pri „Matici“, da sc res „Matice" brez Lesarja misliti ni moglo. Leta 1871. hoče Lesar tajništvo odložiti, ker pravi, da ako-ravno zelo rad dela na korist društva, vendar nikakor ne more še v prihodnje oskrbovati tega posla, nekaj z ozirom na naraščajoča se opravila, nekaj z ozirom na neprijazne puščice, ki so na-nj letele iz nekih časnikov, nekaj zato, ker noče biti nikomur na potu, zlasti pa z ozirom na svoje zdravje, posebno zaradi slabečih oči. Zbrani odborniki mu kažejo, koliko se sme ceniti mnenje časnikarsko, in da glasovi po časnikih so le osebni glasovi, nikdar pa obče mnenje, da zaupanje vsoga odbora visoko odtehta posamezne želje itd. Lesar so uda in ostane šc v prihodnje „Ma-tici“ tajnik, in vsak, komur so bile razmere „Matice slovensko11 znane, jc zaupljivo podpiral to odborovo mnenje. Leta 1870.je Lesar doživel vesolje, katerega otrocircdkokrat uživaja. 16. avgusta, na dan sv. Koka, so namreč njegovi starši obhajali zlato poroko. Srečni sin Anton je ta dan svojega ljubega očeta iu svojo mater v cerkvi sv. Štefana v Ilibuici sam poročal ; pač ni takrat mislil, da bodo njegov stari oče še njega preživel in ga kmalu, kmalu spremljal k pogrebu. Po zimi leta 1873. jel je Lesar bolehati za neko želodčino boleznijo. Po letu je šel v Škofjo loko na počitnice, od koder pa je prišel še bolj bolan nazaj, in 31. avgusta je mirno v Gospodu zaspal. „Novice“ so (3. sept. 1873) njegovo smrt po pravici tako-le naznanile: „Zopet je nemila smrt vzela domovini naši enega najljubših njenih sinov, — včeraj smo v slovesnem sprevodu na pokopališče spremili truplo prečastitega gospoda profesorja Antona Lesarja, ki je po dolgi bolezni, za želodčinim rakom, 31. avgusta t. 1. po prejetih sv. zakramentih za umirajoče v 49. letu svoje starosti umrl. — Ime Lesarjevo jeslavnoznano po vseh slovenskih okraj-nah, odkar je začela „Matica slovenska" svoje delovanje, kateri se je, poleg učiteljske službe, kot tajnik njen res žrtoval. Železna delavnost njegova dan na dan od zora do mraka, kateri je le malo ur odtegnil za razvedrenje svoje, je znana vsakemu, kdor mu je bil bliže. Napade na svojo osebo, katerih jo v svojem življenji dokaj doživel, kakor vsak rodoljub dandenes, ki se ne gane od svojega prepričanja, je trpel pogumno v zavesti, da izvirajo le od sebičnih nasprotnikov. — „Novicam“ bil je rajni ves čas zvest prijatelj iu delaven podpornik. Zato mu položijo na gomilo njegovo nevcnljivo cvetico hvaležnega spomina, ter reko: Naj v miru počiva Slovencem nepozabljivi, mnogozaslužni rodolj ub!“ Milo je bilo na grobu njegovem poleg druge ujegove rodovine videti starčeka očeta, komur, poleg drugih britkih udarcev, je bil pač najbridkejši ta, da ga je zapustil sedaj tudi njegov ljubljeni Anton. Za svoje dediče je Lesar imenoval svoje starše iu je željo izrekel, kako naj se obrača njegova zapuščina. Njegovi starši so tedaj po njegovi poslednji želji čez 3000 gld. razdelili v dobrotne namene, in sicer: za eno dijaško ustanovo 1000 gld., za Ribnico 600 gld., za afrikanski misijon 200 gld., za škofa Mraka 200 gld., za stolno cerkev 200 gl., za Sodražico 300 gld., za „Matico slovensko" 400 gld. in za uboge v njegovem rojstnem kraji v Sušji 200 gold. Lesarjevo truplo počiva na ljubljanskem pokopališči pri sv. Krištofu med njegovimi duhovnimi tovariši. Grob ima kameneu križ s sledečim napisom: „Anton Lesar, duhovnik ljubljansko škofije, profesor c. k. realke v Ljubljani, odbornik in tajnik „Matice slovenske1*. Rojen 14. januarja 1824, umrl 31. avgusta 1873.“ To so kratke črtice iz življenja pokojnega Antona Lesarja. Vredne so, da se ohranijo na slavo neutrudnemu slovenskemu delavcu in za izgled rodoljubnim zanamcem. Blag mu spomin! Pridenemo naj tu zapomin, da je 2. januarja 1. 1874. za svojim bratom Antonom po kratki bolezni tudi v večnost preselila se njegova sestra, vrla Slovenka, Nežika Lesar, katera tudi blizo svojega brata počiva pri sv. Krištofu v Ljubljani. V slovenski zgodovinski dnevnik pristavljamo pa te-le vrstice: Kam prišel bo Slave rod, (Je tako bo smert nam ž^la, Domovina kmal’ nikod Sinov zveatib ne bo ’mela ! -nrvAsrsss* Jože Rozman, častni korar labodskc vladikoviau, konjiški nadžupnik in dekan, kouzislorijalni svetovalce. Rojen 10. januarja 1. 1812., umrl 12. avgusta 1. 1874. (Spisal Mili. Napotnik, bogoslovce v mariborskem semenišči.) Dofunctiis adhuo loqnitur. (Hbr. 11, 4.) Ist i no stare prislovice: ,.nezgoda nikoli nc miruje", menda nijeden narod tako pogostoma krvavo občutil in nc občuti nego ubogi slovenski, ki si uže skoro domišljevati ne more, da še sreča ni popolnoma Slovencu — trpinu hrbet obrnila. Od zunaj preži' kruti sovražnik z odprtim žrelom, da mu pri prvej priliki pograbi najdražja bisera — vero i narodnost; znotraj tuli i razsaja strašen orkan — pogibeljni braterni prepir, ki je liuji sovražnik od prvega, ker temu pot nadaljuje i gladi, da tim preje i sigurneje dovrši svoje hudobne naklepe; na drugej strani pa se mu rušijo trdi stebri trdnjave, ki krepko odbija lisičje napade obeh protivnikov. Posebno v poslednjem času se pomnožuje prevelika zguba. Zaporedoma pobira nepreprosljiva smrt najjače zastitnike i pokrovitelje povsodi preziranih Slovencev. 12. avgusta leta 1874. si je velečastitoga i mnogozaslužnega gosp. Rozmana za svojo predrago žrtvo izvolila. Dostavljamo tu iz njegovega na dobrih i koristnih delih prebogatega življenja, kar se še ali celo ni ali pa prepovršno v raznih slovenskih časnikih razglasilo. Jože Rozman narodil se je 10. januarja 1. 1812. v Stražišču v Šmartinski fari poleg Kranja. Na prigovarjanje tačasnega Šmartinskega g. župnika i dekana Andreja Cudermana je obiskoval početno šolo v Šmartnem, kjer se je abecede naučil. Vse drugo si je pozneje pridobil v Ljubljani. Po dokončanej gimnaziji prosi, da ga vpišejo med bogoslovce koroško-štirske vladikovine. V tem času bili so mu v vsakem oziru duhovni oče pokojni nepozabljivi, knezovladika Martin Slomšek. In v resnici postal je vreden sin i učenec svojega preblagega duhovnega očeta i zvedenega učitelja, kojemu je do smrti ostal prisrčno udan i posebno hvaležen. V šolali je izvrstno napredoval, kakor poročajo dotične svedočbe. 4. avgusta 1. 1835. bil je po škofu Ignaciju Cimermanu mašnik posvečen. Od radosti i veselja mu je poskakovalo srce, in v svojej sreči bi bil ves svet objel, ako bi bilo mogoče, da bi bil očitno pokazal, kako čez vse mero mu jo novi stan po godu. Zato je pa tudi vestno i na tanko spolnoval dolžnosti svojega poklica naj-pred na deželi okolo 12. v prijaznih krajih slovenske Štirske; tako pri sv. Martinu v Rožni dolini, pri sv. Rupertu nad Laškim, v Loki na Laškem in kot župnik zopet pri sv. Rupertu. Od tod prosi na prigovarjanje Slomšekovo za izprazneni ka-nonikat. v Šent-Andrežu, katerega jo tudi prejel. Na njegov rojstni dan 1. 1848. bil je v stolni Šent-Andrežki cerkvi kakor korar vmestjen. Tu se je pričelo njegovo slovstveno delovanje, h kateremu ga je vodila prirojena mu marljivost i delavnost. Najpred je ustmeno deloval za ljudski dušni i gmotni blagor. Naj večc veselje mu jo bila prižnica, spovednica i šola. Skrbel jo za poduk mladih in uže odraščenih. Pri sv. Rupertu je ustanovil delavniško i nedeljsko šolo. Za ta trud in izvrstno podučevanje je prejel več pohvalnih pisem od duhovskih i deželskih gosposek. Ker pak s prva kot korar ni imel veliko priložnosti, da bi bil podučeval na prižnici, v spovednici in v šoli, vvrsti sc med borilce, ki z uma svitlim mečem branijo i pospešujejo blagostanje svoje domovine. Pomagal jo Slomšeku v sloven-skej pisariji. Sploh bilo so je pričelo takrat živahno gibanje na slovstvenem polji po vsej Sloveniji; tega se jo udeleževal kolikor toliko tudi R o z m a n. Spisal je: „Kerščanki katoliški nauk okrajšan", ki je bil na stroške c. k. založbe šolskih knjig izdan ter je še sedaj naučna knjiga za ljudske šole. Pridjan ji je kratek pregled »Dogodivščine starih časov in novih časov lcerščanstva." Dalje na svitlo: »Cvetje kerščansko slovenske zemljo za šolsko mladež". Vidi se, daje za šolo vedno skrbel i da mu je bila ta kakor na srcu priraščena. Kjer je le mogel, se je trudil i potegoval za povzdigo šolstva. Dopisoval je razven tega v razne slovonskc časnike i tudi nemško: p. »v Drobt." 1.1849. in 1850.; v »Šolskega prijatelja" itd. Pomagal je sestavljati »Življenje svetnikov", katoro jo Slomšek izdal. Leta 1850. je postal ravnatelj Šent-Andrcžkega semenišča za bogoslovce 4. leta, in ob enem tudi profesor katohetike i pedagogike, katero službo je devet let z velikem veseljem i vspohom opravljal, akoravno je bil pri tem še obložen z drugimi raznovrstnimi opravili. Tj. 1851. postane viši ogleda ljudskih šol vse labodske vla-dikovine. O tej službi piše sam tako-le:,,Viši šolski ogleda biti in voditi šolstvo cele škofije jc v rcsnici velika in blaga naloga. Kaj bi človek leliko storil, ko bi smel delati po moralnih in pedagogičnih načelih ? Ali kaj! ko so mi bile roke na vse strani zavezane, in nisem druzega bil kakor stroj v vladinih rokah; sem naznanjal in izpeljeval lc, kar so mi v Gradcu in Celjovcu velevali, in ko ne bi bilo rajnega škofa Slomšeka, prve tedne bi se bil odpovedal. V Celjovcu jc bil šolski svetovalec Simon Rudmaš, ki jo bil bistra in umna glava in zatoraj maternega jezika in narodnega razvijanja v šolah ni zatiral, ali v Gradcu sta bila dva zagrizena Nemca, deželna šolska svetovalca: Herman in Jariš, ki sta hotla slovenščino v slovenskih šolah popolno zatreti, in sta me dolžila, da sem sovražnik nemške kulture. Tudi v Ljubljani je bila neka stranka, ki so jc kranjščine pretrdo držala in zavirala napredovanje šolstva.*1 Izišle ste takrat po Slomšekovem načrtu in po njegovem uplivu dve knjižici: „Abecednik za slovensko-nemške šole“ in „Malo berilo za prvošolce" z novimi oblikami „«5«“ itd. Proti vpeljavi teh naučnih šolskih knjig je protestiralo takratno nadzorništvo ljudskih šol na Kranjskem. Rozman naznani v posebnem obširnem pismu dne 14. decembra 1. 1852. do ministerstva svoje mnenje, i zagovarja s temeljitimi dokazi omenjeni knjižnici. To pismo shranjuje sc v konji-škej kroniki, v katero ga jc lastnoročno zapisal. V dokaz njegovega ostroumnega razsodka i jasnega pogleda v bodočnost podamo nekatere črtice iz njega. V peti točki p. piše: „Dass da und dort Lokalismen vorkommen, ist wahr, allcin es werden oft Worter zu Lokalismen gestcmpelt, die es keineswegs sind. Z. 15. kde, kder ctc. I)cr Čehe sagt „kde“, der lllirierund Russe „gde“, der Pole„gdzie“; folglich kanu man mit grosserem Rechte das in Krain gcbriiuch-liche „kje“ als Lokalismus aiisehen.“ V 7. točki pravi: Was die so-genannten neuen „oblike“ 0111, ega, da, ti ctc. anbetrifft, wciss man \virklicli nicbt, ob man lachen soli oder sich itrgern iiber das Zetter-gcschrci, das dieshinsichtlich erhoben wird, und man mocbtc meinen, die ganze slovenische Nation Mann fiir Mann stehe hinter diesem Proteste und wiirde, falls die genannten „oblikc“ in den Schulen das Biirgerrecht erlangen, iu Rauch und Flamme aufgehen. Gliick- lichenveise ist es nicht, so: cs sind dies blos diistere Bilder einer milzkranken Phantasie, cs sind lierbe Ergiisse ciucr gevvissen Fraktion, die jeder Neucrung abliold fiberhaft arn Alton festhiilt........ Man frage die Itedaction der „Novicc“, welchc cinc Lieblingslectiirc des slovenisclien Volkes sind, man frage die Redaction der zu Klageufurt erscheinenden Zeitschriften: „Šolski prijatelj" und „Slo' venska bčela“, \velcbe alle die in Rede stehenden „oblike“ adoptirt, ob ihr Leserkreis dcsvvcgen geringer geworden... Allerdings gibt es da und dort Antagonisten, sowie uberbaupt jedo Neucrung Freunde und Feinde findet, indessen wio jetzt die Saclien stehen, kann man mit einiger Sicherheit prophczeien, dass, bevor ein Do-ccnium vergelit, die offentliche Meinung die Einfiihrung dieser „oblikc“ in die oHentlichen Schulen gebieterisch fordern wird. Welclio Plane dic obgenannte Partei (katero v prvih točkah „Daničarje“ imenuje) briitet, davon ist der scblagendste I5eweis wobl dor, dass sie, wie aus dem vorliegenden Proteste sonncnklar erliellt, in allem Ernste dic alte Schreibart ,,boboričica“ genannt, zuriick wunscht und gewissermassen fordert, um ja die Slovcnen von allem geistigen Verbande mit ihren Stammbriidern abzusclinei-den, mit eincr zweiten cliincsischcn Mauer sie liermetisch abzu-scliliessen und so ein Mtopien zu griinden, in das von fremder Bildung kein Sonnenstrahl fielc. — Man \vill kurz, gesagt, niclit eine slovcnische, sondern cine specilisch krainisclie Sprache zu Stande bringen.“ Končuje pak svojo apologijo ■/. besedami: „Mein Urtbeil stcht also fest „die neuen „oblike“ in den Eiugangs erwiihntcn Bucbern diirfen auf keinen Fali aufgegeben \verden, sie sind mit der fort-sclireitenden Bildung der slov. Sprache identificirt, und sicli nach den vom F. B. Consistorium zu Laibach angegebenon Normcn zu schreiben boquemen, wilre ein Riickschritt von mindestens 20 Jahrcn.“ Iz tega sc lehko zaključuje, kako sitnosti i borbe jc imel pri svojem poslu. Očitali so mu celo panslavizem, ker je zagovarjal nove oblike, ali take napade odbijati, zdelo se mu jc preotročje, Večkrat je prosil Slomšeka, da bi mu odvzel težko breme raz ram, ali nikoli ni bil uslišan; ker sposobnejega od njega za tako sitno službo najti je bilo pretežko. K vsemu temu prevzel je še 1. 1851. vredništvo takrat mej Slovenci najbolj razširjenih Slomšekovih „Drobtinic“, ter ga je pridržal do leta 1856. Marljivo je nabiral za razne oddelke gradiva; naj več jo sam pisal; ker mu domorodci, kakor toži v predgovoru „Drobtinic“ 1.1852. niso nič kaj posebno pomagali, če tudi jih je Čestokrat spodbujal k vspešni podpori. V dokaz, koliko jo sam napisal in kako obširne znanosti je imel, naj sledi' pregled njegovih spisov raznih letnikih. V Drobt. 1. 1851. jc pisal: Predgovor. Matija Balon, slavni tehant in nadfajmošter labudske škofije. Martin Lašič, vrli mož in pošten teržan. Kam slabo znanje pelje. Pošteno zadržanje in lepo petje v rogatski slatini. Kaj pijane stori. 2 basni. Od rud. Iz državoznanstva ali statistike. V Drobt. 1. 1852. je spisal: Predgovor. Turki na Koroškem. Gorje lažjivcu! Kratka dogodivščina starega sveta. Od živalstva. Od Planetov ali premikavnih zvezd. Od nepremikavnih zvezd. V Drobt. 1.1853.: 4. Pridige. Franc Hladnik, bivši vodja ljubljanskega gimnazija in slaven zelišar. Marko Hanžič, jezuit in visoko učen Slovenec. Ivan Vašal, misijonar in mučenik. Križarsko ali svote vojske. 3 kratke povesti in nekaj basni. Kratka dogodivščina slavjanskega sveta. Amerika najdena. Dojivke. V Drobt. 1. 1854.: Predgovor. Zveličana Homa, slovenska kneginja. 8 različnih pridig. Leonard Ilodiščan. Jakob Rormeister, imeniten celjovški fajmošter. Martin Pegeus, rojen Ljubljančan in slaven pravdoznanec. Kristina, švedska kraljica in imenitna spreober-njenka. G. Bonard, mučenik in misijonar. Turki na Kranjskem. Več kratkih povesti. Prilike i basni so v tem tečaju vse njegove. Sadiko in rastlino. Morje. V Drobt. 1.1855.: Predgovor, o katerem od čitateljev slovo jemlje. Magnus Hein, slovenski rojak in slavni benediktinski opat. Kako so koroški Slovenci so pokristjanili (zanimiva razprava). Basni in prilike po večem njegove. Nekaj teh člankov, posebno ki so naravoznanstvenega i hi-storičkega značaja, bilo jc ponatisnenih v čitankah za gimnazije od Miklošiča izdanih. Četrta in peta križarska vojska, spisal J. Rozman v „I5crilu“ za 7. razred itd. Drobtinicam 1. 1855. bila je pridjana kot priloga „Kateketika ali poduk pervencev v sveti Jezusovi veri“ (385 str. 8°). Veliko truda mu jo stalo spisovanje kateketike, ki jc še sedaj naučna knjiga v mariborskem bogoslovju. Pravil je sam, da je včasi po dve, tri ali še več ur premišljeval, kako bi to ali ono misel lepo slovenski povedal. Kot korar v Šent-Andrežu je potoval I. 1850. v Prago, čez Saksonsko in Hanoveransko v Kolin; od tod so jo peljal po Renu do Monguncije. Obiskal je Frankovbrod, Darmstadt, Karlov mir i Frajburg v Brizgavi. Prehodil je Virtcmburško i Bavarsko ter se je čez Solnograd domov povrnil. Opazoval in spoznaval je nemško navade in običaje, ki se mu pa niso prikupili. Sam piše: Prepričal sem sc, da Nemci so dostikrat širokoustijo, da tudi na Nemškem je dosti sirovosti, dosti revščino in nc zavidam jim zavoljo njih kulture. Nevarnosti za popotnika so povsod velike, sinem reči, da večc kakor pri nas. V Draždanih sem bil v gostilnici: „pri mestu Rim“, a v vsakem nadstropju jo bilo zapisano z debelimi črkami: „če ima kdo gostov denarja ali druge vrednosti kaj pri sebi, naj da krčmarju hraniti, ker sicer se nikomur ne zagotovlja.“ V Magdeburgu jo bilo na mestnem zidovji mnogo napisov: „Varujte so tukaj zmikatov.“ No! res lepi dokazi toliko hvalisane nemško olike. Leta 1858. je potoval prvokrat v sveto mesto Rim. Pri tej priložnosti si je ogledal najimenitneja italijanska mesta. Bil je voditelj popotne družbe in pri avdienci je tudi on sv. očeta latinski nagovoril. Drugokrat je bil v Rimu leta 1871. s cerkvenim ključarjem Jurjcm Ivolarič-em. Izročila sta v slovenskem jeziku pisano adreso konjiškega kat. polit, društva sv. očetu Piju IX., na kojo so sv. oče v posebnem prav prijaznem pismu dne 29. sušca I. 1871. odgovorili. če tudi je bil zadovoljen se svojo službo v Šent-Andrežu, vendar ga je še bolj veselilo pastirovanje, posebno prižnica i spovednica. Zaradi tega prosi za konjiško faro, katera sc mu je tudi podelila. 8. grudna 1. 1858. je bil instaliran, a vodstvo dekanije je še le 23. aprila 1. 1859. prevzel; do tega časa je moral poprešnjo službo opravljati. Tu v Konjicah se začenja druga doba Rozmanovega vspešnega delovanja. Popustil je skoro popolnoma slovstveno polje, ter je posvetil vse svoje moči v povzdigo duševnega i gmotnega blagostanja konjiške nadfare. O tem požrtovalncm trudu mnogo poroča: ,.Liber Memorabilium ali Kronika konjiške nadfare in dekanije*1, katero je on omislil 1. 1868. in v katerej je uže lepo kopo raznih zelo zanimivih vesti zbral. Frevstrojil je vso farno cerkev sv. .Turja od zvonikovega križa do oltarnih stopnjic i si tako postavil „monumentum aere peren-ni»s.“ Pri predelovanju staro trirazredne šole v čveterorazredno bil je vodilna roka, za kar se mu je deželni poglavar v posebnem pismu dne 21. decembra 1.1867. iskreno zahvalil. Obljubil je 2000 gl. za dekliško šolo, ako bi bili Konjičani pripravljeni isto sezidati, česar pa niso se ve da v svojo lastno škodo storili. Vtemeljil je štiri ustanove, katere bode vedno njegovo slavno ime v blagem spominu ohranile. Prva znaša 1000 gld. srebra v prid križevske družbe; druga 2000 gl. sbr. za zboljšanje konjiške kaplanije; tretja 4580 gld. za dekleta, ki se omožiti žele, ako so v samiškem stanu lepo živele; peta 500 gld. v dušni prid usta-novnika samega. Pri vseh svojih težavnih i mnogobrojnih opravilih vredoval je še vedno cerkveni koledar ali direktorij za labodsko vladikovino; je spisal leta 18G4. malo knjižico: ,,Družbene bukvice za žene in hišne gospodinje11 (48 str.) Njegovo poslednjo slovstveno delo so: „Družbine bukvice za dekleta, ki so pri dekliški ali križevski družbi.14 (8° 500 strani.) Nagloma so se prikupile krščanskemu občinstvu, kar priča to, da so v desetih letih sedem natisov doživele, katerih je vsaki štel 2000 iztisov. Osmi, ki šteje celo 3000 iztisov, seje ravno dovržii. Ni sc čuditi tako urnej razprodaji, ker tako živo opisujejo nevarnosti, ki prote nedolžnemu življenju; i navajajo sredstva proti istim. One so pravi „vademecum“ za dekleta, da no bi zgrešile prave če tudi trnjeve poti; one so prav za prav odsev Rozmanovega pobožnega življenja. A kakor je bil ranjki izgled in vzor vrlega duhovnika i dušnega pastirja, tako so je pa tudi povsodi kazal vnetega, iskrenega i nesebičnega narodnjaka. Kot konjiški nadžupnik, bi rekli, je v djanji izvrševal, k čemur je domorodce z besedo navduševal, dobro vede, da beseda gine, zgled pa rine. Kakor jc v Drobt. 1. 1853. svaril: „Slovenci! lc nikarte, da bi bili opicam podobni in bi vse ptuje preveč radi posnemali. Zalibog, da sc nekojim Slovencem in tudi Slovenkam vsaka beseda lepša od slovenske dozdeva,“ tako je pa tudi sam le to ljubil, to cenil, kar je domačega. Podpiral je sleherno domačemu ljudstvu koristno podvzetje. Z veseljem je pozdravljal društva, katerim namen jc Slovencem dušne i gmotne moči pomnoževati. Ko so se 1.1868. nekateri rodoljubi pogovorili, da hočejo Slovencem toliko potreben političen list ustanoviti, podpisal je takoj tudi on 500 gld. v gmotno podporo „Slov. Naroda". 300 gld. je izplačal; ker je pa videl, da je uže takrat „Narod“ večkrat s pravega pota krenil kljub danej obljubi, odtegnil jo daljno podporo. „Slovenski Matici1' podaril je 1000 gl., in je bil njeni poverjenik zakonjiško dekanijo, kakor tudi družbe sv. Mohora, katero jo posebno prostemu ljudstvu priporočal. Ko se je tako navdušeno i zložno pobiralo mej radodarnimi rodoljubi za vtemeljitev narodne celjske čitalnice, sc pokojni rodoljub ni dolgo obotavljal, in je po svojej moči pomagal, da sc utelesi lepa i koristna ideja. Izročil je dr. Kočevarju, ki je bil duša tega povzetja, 200 gold. Bil jc oseben prijatelj z naj odličnojimi Slovenci; tako s prvim prvomestnikom „slov. Matice4', z dr. Lovro Tomanom, koji ga je 5. avgusta 1. 1862. v Konjicah obiskal in se več časa pri njem mudil. Podaril mu je v dokaz prijateljske udanosti svojo podobo z lastnoročnim podpisom: „V prijazni spomin hvaležnega srca dr. Lovro Tomana." Kaj radi so se mnogozasluženi knezovladika Martin Slomšek pri njem mudili. Enkrat so bili celi teden njegov gost. Pri njem so iskali duhovni i posvetni gospodje, bogatini i siromaki, mladi i stari dobrih svetov i sladke tolažbe; in v istini niso se varali v svojem zaupanji. Nova doba narodnega gibanja i prebujenja iz dolgočasne letargije v konjiškej okolici nastopila je z 29. januarjem 1.1871., ko se je rodilo kat. pol. društvo, katero šteje sedaj lepo število za dobro reč vnetih udov, i katero je pri zadnjih volitvah svojo moč pokazalo, ker je 33 glasov za narodnega kandidata pridobilo, ko je inače vse za nasprotnika glasovalo. I tega bora za cerkvene i narodne pravice glava bil je ranjki g. Rozman prevzemši vsakokrat enoglasno volitev za predsednika. To so ob kratkem naštete zasluge vrlega velemoža za slovenski narod. Bil je pokojni visoke postave, plemenitih, milili i nježnih obraznih črt, ljubeznjivih i plamenečih oči i krepkega glasa. Sijala je raz njegovega lica neka plemenitost i dostojnost, ki ste takoj razodevale gorečega i pobožnega duhovnika, zvestega in odkritosrč- nega prijatelja, učenega in skromnega Slovenca. Najbolj temna me-tafisična vprašanja so zgubila vso abstraktno, ako je je on razlagal in pojasnoval; vse je bilo tako lehko razumeti, da poslušatelji niso znali, bi li izvrstno prednašanje, globoko razumnost, moč razsodka ali bogati zaklad besed občudovali; kajti vse te prednosti so jili očarale ter jim razkrivale genij Rozmanov. Hvalil je redkokrat kaj; in če je to storil, bilo je to tako lepo, tako plemenito in zanimivo v njegovih ustili. Ojstro je živel po pravilih treznosti in zmernosti. Pritrgoval si je pri spanji, pri jedi in pijači. Istinite so besede, katere je prilično neki imeniten gospod izrekel: „Mi učimo ascetiko, Rozman jo pa ima, jo v djanju izvršuje." Ogibal so je praznih, brezkoristnih veselic. Zlati čas tratiti, zdela se mu je velika pregreha. Studil je vsakoršni prepir, nevredno duhovito prila-stenje, polastenje in puhlo ponašanje z učonostjo. Le na prižnici i v spovednici sejepokazoval razumnega, spretnega, učenega i zvedenega duhovnika. Priprost je bil v svojej obleki, obnašanju, hoji, glasu i govoru. Dobrotljiv, pohleven, odkritosrčen vsem, prizanesljiv i ljubeznjiv otrokom in ubogim. Se tam, kjer bi imel z vso pravico resno in ojstro postopati, razodeval je svoje dobro i rahločuteče srce. Kar posvetna opravila zadeva, bilo mu jo pravilo: „Nemo militans Deo implicat se negotiis saecularibus (II. Tim. 2, II.) Le kar ste potreba i krščanska ljubezen zahtevale, pečal se jo ž njimi. Ako vse to prevdarim, smemo za gotovo reči, da ga je smrt, če tudi nagla i neprevidna, popolno pripravljenega našla. Zjutraj 12. avgusta 1. 1874. sc odpelje zdrav, na večer pa ga pripeljajo domov mrtvega. Pri njem so so obistinile besede, katare je v Drobtin-cah 1. 1854. sam napisal: „Kar na zemlji vidiš, mine, Kakor dim v zraku zgine, Samo duša čista sveta, Ki za dobro je vsa vneta, Se ne stara in ne zvene, Mar se z Bogom večno sklene.“ Podučili in zabavni del. Vredil HT>, lebes, dalje troia, Zuehtsau, čije razlago glej sub voce: Trogia — Trugia. Naval Keltov je gorenje-italske narode, kakor Lygurc, pori-nol na zapadno primorje, Tuške deloma črez Alpe, kder šče so za Livija v Rhaitii skaženi svoj jezik govorili, deloma z Umbri vred črez Apenine. Sedaj so Veneti postali na zapadni meji sosedje Keltov, vendar niso pri tem silovitem navalu nič trpeli, nego svojo deželo mirno obdržali. Prvi keltski plemeni, ki ste prekoračili reko Pad, ste bili Lin go ni in Boji. Pod oblast prvih so prišla mesta: Parma, Mutina in Bononia; pod oblast poslednjih: Ravenna, ki je bila nekdaj '''lastnina Venetov. Etruski so se hudo bojevali s Kelti, dokler niso premagani Keltom pot odprli v Rim. Zveza s Samniti je malo pomagala. Znateljem zgodovine je znano, s kako ogromno hrabrostjo so Be italska plemena s Kelti bojevala za svojo neodvisnost. Rimljani slednjič zmagajo, pobijejo Boje in Insubre, in skoro bi bilo vladarstvu Keltov v Italii odklenkalo, ako ne bi bili v Hannibalu, ljutem sovražniku Rimljanov, našli mogočnega zaveznika. Po bitkah ob Ticinu in Trebii je Hannibal prišel do trga Cannae. Po Hannibalovi smrti je še dolgo Rimljane nadlegoval Hamilkar, vendar Insubri in Boji so bili pobiti, prvi Pn mestu Comum, drugi v zemlji Laevov. Leta 563 u. c. je konsul Soipio Nasiea Boje do čistega prelagal; keltski Cenomani se podvržejo, in tudi Veneti se Rimu poklonijo. To je bilo okoli 194—190 pred Krist., in od tiste dobe se je začenjalo porimčevanje Keltov in Venetov. Da šče se je venetski jezik vsaj po deželi ohranil za Livija, Plinia, Virgilija, perona, Catulla in Vitruvija pričuje več venetskih besed, katere ti pisatelji v svojih spisih rabijo, postavim : cisium, carbatina, vipio, ^otonia, ceva, magalum, mentula, calla, caballus, lappago, batiolus, bacarus itd. Latinščino je pokopala jena hči italščina, ali bolje rečeno ro-manščina, a iz jezika starih Venetov se je pri prebivalcih, ki zdaj obsedajo pokrajino starih Venetov, ohranilo obilo besed iz starovenetskega jezika, katere so pozneje romale po romanskem svetu. Res je marsiktera še pozneje, ko je „Venezia la dominante" strahovala slovanske prebivalce ob Adrii in njenih otocih, ko so Slovani v Benetkah imeli svojo imenitno naselbino v „Riva di Schiavoni“, prišla v italjanščino; zato toliko srbskih besed v tem Jtaljanskem narečji; a vendar nahajamo v nekaterih besedah stare močne oblike, ki jih srbščina 14. stoletja ne pozna, dalje več besed, katere le poznajo severno-slovanski jezici, in jih niti slo-v e n š č i n a, niti srbščina ne hrani v svojem jezikovskem zakladu; — vse te so se gotovo ohranile iz starovenetskih časov. To resnico je spoznal sam pridni Boerio, ki v vvodu svojega besednika piše: — ,,Sorto poi e difFuso 1’idioma latino e fattosi comune a tutta Italia, siccome gl’ I n s u b r i, che abitavano 1’ attuale Lombardia, lasciarono la lingua Cel ti ca, ritenendone per6 i dittonghi, le aspre e lischianti desinenze e i suoni nasali e gutturali, che rimasero sino a’ di nostri, siccome i T o s c a n i perdettero antica loro lingua Etrusca; cosi i Veneti adottarono anch’essi il nuovo linguaggio e lo parlarono comunemente, mcschiando c modi-ficandolo cogli accenti c colla dolcezza d c 11’ a n tiča loro lingua grecanica c latinizzando non meno una r(uantita di termini nazionali*), che non erano conoseiuti in altri luoghi d’Italia.“ Boerio tore ima jezik starih Venetov za „1 i n g u a g r e ca n i c a“, ako bi bil dobro slovansko umcl, ne bi tega mnenja bil. Po tem uvodu se podajmo na besede same; vendar preje, nego hočemo te pretresovati, je treba nekoliko o glasniskih postavah venetskega narečja omeniti. Labialci: v, p, m. Slovanski v ohranjuje tudi v venetsko - italijanskem narečji svoj glas ; najdemo: vertina, tor amen — hrv. vrt, idem, vendar se čredi 1) z b, na primer: bararc, far frodi, in pa svariada, errore; 2) z m, zato najdemo melma in vel m a, kar edno in isto pomenja. Enako čredenje je tudi navadno v slovanseini. Soglasnik b se čredi s v, zato več besed slovanskih v venetski italjansčini ima v mesto b, tako: seravazzar, škrobotati, bolj redko z p in m. P se čredi s b, zato bis-ato, anguilla, slov. pisk-ur, m pa z v, zato najdemo melma in velma, manga in vanga. Kakor se labialni soglasniki izsuvajo v slovanskem jeziku, postavim pred n, nj, n. pr.: kauoti za k apno ti, tako tudi v venetsČini: rogna beri ronja za ropnja. Dalje se labialee v izpahne med dvema soglasnikoma n. pr. macaizzo, tempo nuvo-loso, umido = moka vica, primeri bolg.: krastaec za kra-stavec, paone za pavone**). Dentalca: d, t. Soglasnika d in t se pred mehkimi samoglasniki omehčujeta v dž, kar se pa v venetsko-italskem narečji večidel glasi ko z in zz. Tako je iz lat.: radio, die Radspeiche, postalo v venetščini: razza, zato slov.: radja — radža, starobolg.: ražda, je v venetski razza, stratja — strada pa: strazza, v starobolg. bi se glasilo: str ašta. Kakor slovenščina rada soglavnik d izpahuje med dvema vokaloma, postavim r oj en mesto rod j en, k laja mesto *) Že Linhart je željo izrekel, da bi h do spisal slovnik narečja venetskega, ker „ein philosophisches Worterbueli des Venetianishen Dialeetes wiirde vielleicht noch welche Spuren der slavischen Sprache in demselben auffiihren. (Versuoh einer Gesch. von Krain II. 62). Temu je vstregel Giuseppe Boerio s svojim delom: Dizionario del dialetto Veneziano, terza ediziono Venezia 1867. **) Na požetku besed pa soglasnik t) se pogostem odvrže, zato: ose za vose = vocc. To najdeš tudi v slov. las, ladati za vlas, vladati. Sopet se pred vokalom pritokne, na primer: vovo za ovo, jajce, v slov. vokno, »oče. Tudi v g prelazi, zato zgolo za svolo, volamente, il volare, primeri slov.: z go n in zvon. Že Plinij piže, da so Venetčnni radi v na početku besed odmetavali. P'3- k ladja, tako tudi vonetsčina, zato najdemo: bean za beda n, 1110 za nido, p con za ped o n, bailo za badilo. Večkrat je slov. d v venetščini t. Tudi t med dvema soglasnikoma izpada: caena za eatena, cainello za catinello. Liqui(lc: l in r. Venetščina soglasnik l povsod vokalizuje ali ga celo potlači tam, kder ga italjanščina rabi, tako govore: mugier namesto mogli-ere, vogia mesto vogli a, volja; pred samoglasniki se spremenja v t kakor v italščini sploh, postavim chiamar = lat. c lani ar e, chiuso = lat. clauso; to stori tudi v slovanskih besedah, zato: chiacolezzo, picoolo romore za: oiacolezzo — k 1 a -*1 okoli ca. Pred glasnikom i se celo v ta glasnik vtopi, na primer: c h i n a = lat. c 1 i n a, p r i n a za pruina. Tudi soglasnik r se pred samoglasnikom in za samoglasnikom zgubi, postavim: varaio za var ari o, zavatin za zarvatin. Enako prikazen najdeš tudi v slov.: čevelj za črevci j, žebe za žrebe itd. Podnebnik n pa prelazi tudi rad v l, postavim alzana za anzana itd. Guturalci: h, g, le, gh, ch, c, c,c. Soglasnika h venetščina, kakor italščina sploh ne trpi, temoč ga na početku odvrže, v sredi pa izpahne, zato najdeš: suota, siccitas, mesto suhota, ranto mesto ranhto. V besedah iz tuj-sčine sprejetih začetni h spremenja v <], postavim: getra, gitar, 'verfen, slov. hi ta ti, gearehia iz: chiarehia. G ohranjuje svoj glas pred o in n, pred e in i prelazi v d2, ravno tako Jc (c) v č; ital. ch pa se v venetščini glasi kot Č, in Venetščan izgovarja besede: chiave, chiesa, chiamor, kakor: ^iave, čiesa, čiamor, to velja tudi od slovanskih besed: chin-chia — činčia, slov. kinčia (chinchia znači žensko, ki se zmi-roni kinča), chineiarse = činčia r se, slov. kinčati, chioca ^ č i o c a = slov. kvokla — klokla, gallina. Soglasnik g venetskonarečje pred ia in io spremenja v z ali zz, tako: mazor, mesto ital. magior, zorna d a mesto giornada, * o go mesto gioco, t raz z o mesto tragio, garzo mesto gur-gio, formazzo mesto formagio; to velja tudi od slov. besed. Soglasnik c spremenja venetščina rada v s na pr. vose za voce, cc pa v z, postavim: azar za acciar, tudi v zz, in pa ss\ zato: schiaussar za schiauciar = slavkati, slovkati, ttuisa za muci a. Kakor se v venet, c pred i glasi kot slov. c, tore italj. cibo— cibo, tako g pred e in i ne kot dž, nego kot slov. dz, tore zen-t e — g e n t e. Z in zz pa je po Boeriu ~ s dolce. Soglasnik k pa venetščina rada spremenja v g, postavim: cago, °agador, mesto caco, cacatore, gato ea cato, maček; soglasnik g v slovenskih besedah pa spremenja v k, postavim: C a c a I = srbski gagal, ruski g o g o 1. L za — antr, ontr, od koder AVfpoua, intestina, - antl, cavus, perforatus. A n t i a n je po vokaliziranem soglasniku: l iz: a n 11 a n, novoslov. v o 11 a n, tore vas cavum, perforatum. Barbotar, plaudern, slov. brbotati. Batola, čenča, rusk. b o 11 a t, neumno govorit, srb.: b a t i n a t. Baita, capana, slov. bajta, tore ne madžarsko kakor Miklošič misli. Mrailo, junček, braduma, goveja živina za plod, polsk. v ka-šubskem narečji: brad, plod, latvijski: b r e d, accrescere, slov.: bredji — breji, staroslov. b r e ž d i, praegnans. Bctdct, maniera, slov. v a d a — n a - v a d a. Bean, za: bedan kakor: suar za: s udar, armselig, srb. bedan, slov. beden. Bagia, za: b a g 1 i a, burla, scherzo, rusk. bali, Narrenpossen. Diez iz gršk. ftniog, gering! ali mi imamo v venetščini: ba-gia = baglia, tore je gli korenično. Bagio-baglio, srb. bal) a v, korošk.-slov. bal-ha st, lisast. Be-lizarjev konj, ki je bil po vsem životu črn, samo po čeli lisast, se je velel: B a 1 a n : Brancin, vrst ribe, litov.: brunšis, Plotzfisch. Bria za: b r i d a, Zaum, primeri staroslov. b r i d a t i, adstringere. Bognon, enfiato, Greshwulst, srb.: b u n j a t i, anschwellen. Bugna, Wulst, Gesclvvvulst, slov.: bunka, Gesebwulst. Bodolo, mal, debel človek, starosl. b o t ž t i, odebljati. Borela, Magen von Hiihnern, srb., ruski: b u r a g, Thiermagen. Burelo, legno longo, ehe serva per formare 1’impiombatura di un cavo coli’ altro, primeri slovaški: burit, lamati, izrezati, vrtati, iz te korenike je omenjena borela in burag. Britola, Schneidemesser, b r i t o 1 i n, Federmesser, slo v. b r i t v a, Barbiermesser, srb.: britva, Taschenmesser. Barena, muža, slov. bara, srb. bara, češki b a r i n e, ruski bar, vse v pomenu muža. Broda, juha, litov.: brada, Jauche, Pfutze, slov. broditi, župo trositi. Bizarin, agnello, slov. b i c a, ovca. Burlar, scherzar, rus.: burnut, bajko pripovedati. Baga, Schlauch, srb.: b a g a n , Lammfcll. Bagiar, Kiissen, srb.: bagnuti, buznuti, slovaški: baz-k a t i, češk: božati. Latinski pesnik Catullus rodom Vc-netčan je basium in basiare spravil v latinščino. Brombola, sonaglio, slov. brumbica, Maultrommol. Badar, attendere, rus.: b o d e t, zreti, paziti, polsk.: b a d a č, forschen. Bagarin, Herzenskind, Licblingskind, slovaški: bagnuti, češki: bažiti, ljubiti, sansk: bhadž, amare, eolerc, venerari. Balir, rediti, rus.: bal o ven, verzogenes Kind, balka, rejeno jagnje, slovaški bala, vamp, slov. bale, Siiugling, sansk. bal, nutrirc, bala, dete, venetski b a 1 i a , Saeugammc. Chiacolar, parlar vanamente, slov.: klolco-tati. Chiacolezzo, piccolo romore, starosl. klokol, klokot, rus. k o 1 o k o 1. Chinchiar se, pulir si, sieh zieren, slov. lcinčati. Gracca, Rosswieke, uže Pliniju znano, slov. grah, grahor, grahorica. Ciola, larus cinereus, hrv. č o 1 a , vrana. Coger, volova koža, slov. koža, k o ž e r, koža, ki se razprostre. Canevin, celleta, volticciuola, kleines Grewolbe, staroslov. k o n o b , pelvis, vas, novoslov. konob, cella, tudi srbski; kono-b a r, pincerna. Calota, Koplbedeckung, slov. srb. g a 1 i t i, bedecken, verhtillen, česk: h a 1 i t i. Cimetta, germen, slov. cima je prešlo tudi v poznejšo latinščino iz venetščine. Cima, apice, rus.: k a i m a, Rand. Cala, calada, calaia, passo, quello, che si fa per poter entrar nel campo, Feldvveg, srb.: k a 1 a t i, k a 1 a v a t i, izlaziti, litovski: ki el i as, Weg. To besedo že rabita Venetčana Livij in Virgil: calla, callis, deviae c a 11 e s , unwegsame Wege, česk. k a lat, hoditi. Chiocar, gracidar, primeri hrv.: orel klokoče, klokotati. Caia, Knicker menda od kaj e m se, toži se mi. Ghiochera, chiusa, Versehloss, slov. kluč, klučavnica, kinka, tedaj : c h i o c h e r a - k 1 u č e r a , k 1 u č a r a Chioco, pijan, slov. vino rad kinkati, je na-k 1 u k a n, nemški angestossen, angestochen. Cigolo, vinacciolo, acino, hrv. čiger, m ust mn tortivum. Croda, rupe, v slovanščini pomenja k r d špičaBto orodje, primeri šče h r i d. Ciinegar, socchiudere di occhi, slov. z očmi — č m i g at i. Cip, ime ptico, slov. cipa, emberiza (Linče). Cigar, slov. cigotati, srb. ciknoti, seliwirren, kreischen, ruski: cigan iti kichern. Cotega, Fallschlinge, primeri staroslov. k u t i t i, machinari. tarama, ariditd, gorenica, srb.: zgarati se. Chiompo, manco, prim. srb. klompav, klempav v sorodnem pomenu. Coaion, Hode, srb. koka, Schamtheile. Colo, viscoso, slov. k e 1, k e 1 i t i, leimen. Crielo, das Sclioos im Netze, slov. krilo. Cono, vveibl. Scbam, iz venetščine tudi v lat. c u n u s, slov. kraj Mure: kuna, vulva (glej Murko s. v.) Cazzar, bineinstossen, slov. srb. kucati, kuenoti, kecnoti. Ciacche, Ueberscbulie, rus.: bo loče, nemški iz slov. Kal o sebe n, < slov. hlače. Cnca, Zank, slov. k r e g. Crepar, morir, slov. k r e p n o t i. Cliiassato, Laerm, slov. hlastati, liirmen (Murko). Copanetto, mala sulica, slov. k o p j e. Cesto, Staude, Z\veig, cesta ein Korb aus Zweigen, staroslov. k u s t a, virgulta, rus.: k u s t, frutex, Busch. Copelina, piccolissima particella d’ oro, d’ argente, primeri rus. k o -pek, iz korenike kop, scindere, kakor: rubelj iz rub, scindere. Copano, ladja slov. kopanja, Trog. Cugna, denar kovati, ku-nja, iz ku-jem, ko vam. tarpia, črevlji, škornji, severnoslov. k a r p - k y, k r p - k y , slov. kr pij e, Schneeschuhe. Cula, volta, Gewiilbe, srb. kuba, svod nad ognjiščem, rus.: kub, Kreisel. Cataronaccio , Zanker, staroslov. ko tora, ko ter a, dissensio, k o t e r a t i, coarguere. Slov. in srb. te besede ne poznate, tedaj je šče ostanek iz stare venetščine. Celente, medico, slov. celiti, mederi, vračiti. yjfeJ>a, Dickkopf, Trottel, slov. k e b a s t, trmoglav, k e b 1 a č a, Kopf. C h izza, Chisa, psica, srb. k u j i c a, k u č k a, slov. k u s a , k u z- 1 j a itd. yOcal, larus canus, srb. gagal, rusk, go gol. ocolar, far caro, česk. kocbat, pol., koehač, ljubiti. Calessa, kolesa. Cantano, angoloso, voce antiej. staroslov. kant, k o n t, angulus. Caricam, ladjo natovoriti, srb. ladjo na-krcati, carco, Ladung, sansk: k r č č, obtežiti krččk-ga, teža. Cefar, slov. cepiti, v ednakem pomenu. y^o, alto, voce antiq. slov. e r t, Spitze. **nclegole unbedeekt, unverhuhlt, litov. dengiu, vei’hiihlen, staro-nemško: da k jan, dachjan, decbjan lat. tego. ''arfalin, Schmetterling, Flatterer, slov. fr roleti, flattern. aloria, allegrezza eccessiva manifestata con gesti, staroslov. galiti, oxiQtuv, vor Freude springen, od tod venet, gagioso za: gaglioso, lustig, heiter. Crhebo, antica voce veneziana, rivolo, rus.: guba, uliv morja, die Bai. Ganca, tristerello, sparutello, elend, slov. gingav. Gora, fossa, per la quale si conduce acqua, pol.: gara, dira, slovašk: garat, vodnjak, žleb, koroškoslov. g ar iti, bežati- Gruzzo, Haufen, slov. gruča, grča. Grumo, quantit& di cose aceumulate, slov. g rum, grm-ada, srb. gromila; grumo, villupo, Wulst, Klumpen, srb. g r u-m e n , Klumpen. Garbo, acconcezza, bon tratto, uomo di garbo, onorato, galantuomo, litov. g a r b 6, honor, gloria. G atol,o, Kanal, rus.: g at, clraga, Wassergraben, srb. gat, Ab leitkanal. Grintoso, scbaebig,, slov. grintav, litov. gryntas, calvus, odtod ime gore: Grintovec — Plešivec. Gongolar, saltar di gioia, vor Freude hiipfen, rus.: gugatsja, staroslov. g o n g a t, srb. g u n g u 1, primeri šče staroslov. g o n g-niav. Gropo, nodo, srb. grba, Knoten. Goto, Becher, pri Gorici: got, iz venet, v lat. guttus pri Pliniji rodom Venetčanu, sansk. ghata, hydria fictilis. Giorda, Thur, srb. garda, zagrada. Gaza, corvus, srb. gačac, Kriihe, gakati, kriihen. Diez stavlja k nemšk.: a g a 1 s t r a, Elster, Galster (?). Grebani, luoghi sassosi, slov. grape, ali pa: greben, kammartige Felsen. Grola, corvus, primeri rus.: graj, Kriiligescbrei, litov. gr o, srb-g r a j e m, erocito, kriihen. Godegar, modern, slov. goditi, goden, maturescere, maturus. Gritar, corrodere, srb. gr ta ti, nagen, sehaben. Gronda, kap, Traufe, srb. gruda; cedilo, že Varro pozna: sub-grunda. Gozzo za: Goccio, Kropf, slov. go k, ein kropfiger Mensch. Lapazza, pezzi di legno per rinforzarli 1’antenna. srb. 1 a p a c k e, deske pri mlinskem kolesu, slov. lapte. Landa, catena di ferro, rus. 1 a n t a. Landra, umazana ženska, srb. v Srčmu: lan d ra, Schmerhaut. Diez vse sorte besede priravnava; vendar obširnise drugokrat. Lopa, scoria, slov. lupiti, sclialen, lopa se rabi pri venetskih kovačih, kedar se železo lušči — lupi. IAsso, polito, slov. ličiti, gliltten. ss je iz c postal, glej dole: 1 i s s a. Lugia, la femina di porco, che ha partorito : slov. 1 o ž n a svinja, primeri staroslov. lože, ložesno, uterus, vulva, srb. loža, Nachgeburt, Diez iz nemšk. los, pa je li los nemško? Landa, Heide, Flur, staroslov. landina, lendina, no volov, ledina, sorodno je got. lan d, dyg6g. Lagno, lamento, slov. la j, lajati. Lagar, zulassen, indulgere, starolov. lag-oda, indulgentia, la-goditi, indulgere. Lism, in den Nachen geflossenes Wasser, lij, lijica, iz liti. Lenza za: lenccia, Boerio pravi, da je lenza, voce ant. cbe significa a c q u a, zato prislovica: Venezia di Lenza, staroslov. lonka, muža, latvijsk. lenka, lan k a, mužnat travnik. Liban, corda, che si fa ad uso di tirar le reti, srb. libati, bewe-_ gen, scbwanken. «fatizar, gaukeln, tanzen, matacin, Gaukler slov. motati, motiti, circumagere, rus. m a t o r a, Rolle, slov. m a t n d a Riihr-kiibel, rus. matusit, begat, sansk. matli, vrtiti. Marangonar, Holzarbeiten auffuhren, ruski m u r j a, lesena hiša, slov. mirina, stena. Mulo, Danim, slov. moleti, hervorragen, polabskoslov. mol, An-hbhe. Diez misli na lat. mo les. Ne verjamem. Maregna, Copertoio, Dečke, sansk. mur, ograjati, glej: maran-g o n a r. Meltna, muža, slovaški mala, grez, blato, muža. Messeto, messetaria, antico termino veneziano, slov. mešetar, staroslov. MrJ.mejil., turpis quaestus; Boerio je mislil na grško: fisakrig, Mittelperson, a zato ima Taljan mezzano, tore messeto in messetaria imata drugo koreniko. Marra, Marrone, Jathaue, korenika je mr, ml, conterere, iz katere imamo več slov. besed; že Plinij rabi: Marra, mateola. Mugnegar, zcrmalmen munjekati, srb. munjak = molnjak, Miihlstein. Musa gobec, sansk. muklia, os, vultus, slov. mucati, gobčevati gobec napraviti, srbski mucati, muci j ati tudi slov. mum-meln, stammeln; musa stoji za: muci a. Diez ne vč, kam bi prav to besedo djal. Ferari misli na mussare, ali Diez dvomi, ker črke se ne skladajo. Magogo, persona piccola, slov. m a g a s, Ziverg (Murko). Muchiachia, (beri: mučiačia) Dama amorosa, je — mužača. Muzzar, wegriieken, slov. micati, me k noti. Macar, kleinbacken, schaben, srb. makij ati, schaben, makija, Schabmesser, iz te korenike ime venetske jedi: maearon, macaroni, ker se testo makija, primeri: rezanci iz: režem. Manin, Minin, mačka, slov. (korosk.) muna, sansk. m ena-da, mačka. Meriga, der Dorfbuttel, srb. m er a ti, schlagen. Zaradi sufiksa primeri: Čeliga, solyga itd. Mazzar, schlagen, ruski m a c a t, schlagen, slov. m a c e 1 j, Schlagel, venet.: m a z o n, Schlagel. Nug ia, Verdruss, slov. vnoža se mi, es verdriesst micb. Paltan, paltanoso, paltanazzo, paludoso, Palta, ime mužnate reke na Polskem, Palta (Paltenthal) mužnata dolina na Stirskem. Piochiaria, Schmutz, Unordnung, slov. pločav, štajarskonemško plotschet. Pestrinera, moglie di lattajo, slov. pesterna. Pizza, Ausschlag, iz: pileča, pikica. Diez tudi kaže na thema pic, stechen. Polaca, mezzo abito, slov. pol, pol. pola, Sclioos; tudi venetsko polana znači isto. Petolar, cantuzzare, petogolar, zwitschern, slov: peti, horv. petij ariti. Polegana, tarditil, slov. polegati. Pita, slov. p uta, Gluckhenne. Polizza, piccola Carta, slov. pol, pol papirja. Pinco, coglione, Hode, slov. p in k e, Scnamhaare. Piatina, piastra di legno, slov. plat, plat a, platišče. Precozzia, das Ilin und Herstossen, slov. prekuc-noti. Pustoto, wiister Ort, terren pustoto, slov. pust. Piron, pironcin, vilice, staroslov. p i r o n, p i r u n, orodje za p i r, convivium, venet, pirieta, Fleischbriihe. Petar, anhefteln, slov. petlja, Haftcl. Pezzar, necken, sticheln, slov. in srb. p ec-k a ti. Ponga, gozzo, Kropt, staroslov. pong-va, nodus. Papa, papone, grdež, neumnež, slovašk. pupa, grda ženska. Proton, diabolus, protnik, protivnilc. Pizzicar, p i c k a t i, pikati, venetski piccolo je iz: pika, pičica, Tiipfel. Tudi Diezu je piccolo, tiipfelhaft. Pinzo, lšistig, srb. pinj-av, dosadanlastig, padovanslco pio, sec-catore, goth. iiand, novonem. Feind. Ragiar, dreti se ko osel, slov. rigati. Rantegar, laut scbnarchen, ran to, das Schnarcben je popačeno iz: ran lit, ranhtati, rolitati, rohneti od koder rohtelj, rohtač, Frosch, gršk (>6yxog, der Ton im Scbnarchen, nemški rocheln. Razza, generazione, franc, iz italj. race je iz: radja, radža, radjat, generare. Robo, faustgrob, slov. robat, človek. Roncola, Trinkgeschirr, slov. rončka, ročka. Rogna, scabies zaropgna — ropnja, p izpade, primeri: co-rutto za corupto, staroslov. rop, pus, Gescbvviir. Menage misli na lat. robigo!? Racchetare, beguten, beruhigen, besiinftigen, staroslov. r akno ti, tolerare. Romba, Raub, romb ar, rauben, staroslov. romb, raptus, r o rubit, rapere. Regotin, Hobel, srbslt. regati, rgati, abreiben, hobeln. Rabachino, fanciullo, slov. na ogersk. rab, fant, raba, dekle, česk. p a - r o b, Knabe, rus. r e b - č t a, Kinder. Roza, kanal iz rod j a — rodža, korenika: rud, fluei’e, zato: rusloza: rudlo, Flussbett, Rud o n, ime reke na Litovskem, koroškoslov. roja za: rodia, Bach, potok, Reguagio, Wachtelkonig, regvač, iz: regati, regetati. Resche, lisca, Acheln, quella materia legnosa, che cade dal lino, dalla canapa, dal ortica e da tutte le piante tigliose; slov. di-minut. reske, od resa, srbski resa, nuca, slov. resa, die Spitze der Aehren, Acliel. Riga, vrsta, slov. riža. Sberlar, mit umgckehrter lland sclilagen, srb. brij ati, s prstom premetati. Sbaragliar, dissipare, disperdere, srb. sbrljati, idem. Sbragiar, far gran romore, slov. bregnoti, obregnoti se. Stregghia, zobato železno orodje za poganjanje konj, staroslovensko str6 k a, s tre kal o, stimulus, strti k ati, pungere. Sagomada, das Visiren, slov. segati. Salpare, den Anker springen machen, staroslov. sipati, springen. Sogia, soia, donna, che burla assai, slov. šoga, šoja, graculus. Stenco, ausgedehnt, dis-teso — slov. steg-noti, staroslov. teng-noti, lat. ten do; dis-teso = raz-tezan. Štampar, imprimere, staroslov. stompati, calcare. Strapazzar, slov. s trap iti. Stracco, miide, slov. s t r a č e n, staroslov. s t r a k j e n i e, das Zu-grunde gerichtet sein. Strazza, cencio = trat j a — trača, Tratsch, iz: treti. Strazza, straccia, roba consumata = str a tj a — strada, iz s tratiti. Smoca, berta, burla, srb. zasmočiti condire, novoslov. smo k, obsonium, primeri: das Gesprach wurzen, einem versalzen. Smaro, afflizione d’animo, staroslov. mara, mentis emotio. Squarzoso, splendido, polsk. s k var, splendor, skvarzic, splen- dere, ruski skvarit, žarit, žarko topit. Scricolar, selnvirren, kreischen bolg. s k r c a, stridor, slov. s k r i k a t i. Seca, sechera, Fluth, srb. seka, sekati — pluskati. Svariada, errore, variti, pre-variti, staroslov. variti, um-gehen fig. tauschen, verwirren. Scocar, scattare, abspringen slov. skok-n o ti. Smorzin, escremento eh' esce da naso, slov. smrkelj, rusk. smorč, Rotz. Scarnir, troncare, s krniti, findere. Sdmzzolo, sdruciolare, ausgleiten, slov. sdrknoti. Suota, siccitd, je suliota, ker Ital jan soglasnik /t sovraži, primeri: uomo, erba, in gore: ranto; dalje: traere za: trahere. Stropin, il fascio di lino, srb. stropnica, Strohseil. Že Gellius pozna: struppus, Band. Sbigo, voce antiq., confuso, slov. zbegan, beirrt, gescheucht. Sagola, Scnlcschnur der Schiffer, srb. sag, Senkung, Beugung. Sepa, ein Mensch, der viel aufschiittct, Trunkenbold, slov. sipati^ sep. Strupiar, guastar li membri, s trup iti, trup ati, lito v. trupeti, staroslov. trup, membrum. Sbrico, galante, iz brih-ek, brli-e k. Letopis 1874. II. 2 Smornarse, infastidirsi, srb. sni or iti, ermiiden. Slodra, ženska z umazanim oblačilom, slov. žlodra, blato. Bcarabazza, kurva, slcurbača. Sbrodachia, Fleischbruhe, primeri gore: broda. Scapatina, piccolo fallo (Fehler), primeri srb. s k a p i t i se, perire. Sbuoro, rieriamento, srb. zbor, Unterhaltung, Gesellschaft. (Smorzar, lumo estinguere, slov. s mr k n o ti, mrknoti. Scapolar, liberarsi, slov. skopati se, srb. skapulati. Scagia scaglia, skala, eortex, staroslov. skala. Scaranto, specie die terreno arido. Bcaranza, infiammazione di fauci, slov. zgoreti, zgoreniea. Scliiaton, termine de nostri antici Veneziani, temerario sfortunato, der im Unglucke nocli tollkiihn ist, srb. v SrSmu: s klat a, Dummkopf. Scarcagiar, beschmutzen, srb. skrlcl j am, skr leno ti, beschnufeln. &'carpello, litov. kir pinti, scindere, s car p e 11 o je železno orodje za razkalovanje pečin. Schienza, skalenica, schienza pomenja: treska, Splitter. Schiopozar, far strepito, sklopotati. Scoco, Springinsfeld, waghalsig, slov. s k o k. Scontar, diminuere i debiti, staroslov. skontati, demere. Scorabiar, festinar, staroslov. sle or iti, festinare. Scravazzar, cadere di molta pioggia, slov. dež škrob oče. Sciantar, schiantar, rompere con romore, staroslov. § e n t a t i, fremere. Sbrindola, schlampichte, zerfetzte Person, s b r i n d o 1 o n a, vaga-bondu, litovski brin d u, Iliri und lier vvaten. Schiao, addio! salve! je slov. slava! ker Venečan med dvema soglasnikoma v izpahne, na primer: p a o n p a v o n, pav, taola ^ tavola, debeli l se je vokaliziral, in kako iz imena: 8 lav napravil: schiavo, schiavone, tako tudi pri schiao, zato je tudi Schiaussar, cinguettare iz: slov-kati, s la v k a ti. Boerio sam pravi, da je scliiao „sincopato di schiavo". Soga, voce padovana, Bindseil, staroslov. sag, po sag — coinpa-ges, sansk. sagh, adfigere, configere. Diefenbach misli na kimriSk. syg, Kette, bret. sug; Zugseil, utegne prasorodna biti. Sterpo, carico, Ladung, primeri: trpati, na-t r p a t i, einfiillen, iiber-einanderhiiufen. Boerio ima to besedo za prestaro vene.ško, in jo primerja z grško: ! ! — Tassa, voce anti(p per busse, Stoss, Schlag, česlt. tasat, stossen. Tontonar, strepitare, staroslov. tontnati, sonare, srb. tu tu j ati, tutn java topov, Kanonendonner. Travo, Stromm, corrente, slov. drav, drava. Tressar, scancellare, fregacciolare, verzieren, Fransen machen, starolov. trčsn, limbria, tresnovit, fimbriatus. Tapinar, pestar con piedi in andando, slovašk. tap-kat, srb. top-kat. Tonbar, tretten, srb. brez nasalca: t a b a t i, stampfen, t a b a n, die Fusssohle. Trumo, franc, train, Zug, Fuhr za: tragno, g prelazi v vokal, primeri: maior zainagior, maiestas, za magiestas, maesta. Suffiks no najdeš v: gumno, brvno, primeri trag, rusk. trogaju, curro. iripazza, ventracio, angestopfter Baucli, srb. trba, glej več o tej besedi dalje dole. Trochia, persona pingue, slov. t r o č a s t, štajerskonem. T r u t s c h e r 1, dickes Trutscherl, rus. d roče n, dickes Kind. Trozo za t r o g i o, semita, rusk. trogaju, curro. Trupavse, ammontichiare, pojati, goniti se, Hrvati pravijo: krave se trupaju P°jajo. Trussa, Sclimauserei, slov. trošiti, strošek, victus, „daj drva-rom stroška, ker v liosto grejo“. Tartitor, cacatore, srb. trto, trtica,, das Schweifstiick vom Ge-fliigel, trt o si ti, Unsinn reden, schwatzen. 1'anaglia, Zange, staroslov. tanti, tenti, scindere. Tandant ein dummer Menscli, slov. kraj Ščavnice: T u d j a n, primeri ruski: tynda, duri, podli (Gilferd. o srodstvč p. 233). lartagiare, in den Tag liinein reden, srb. tartan j, Plauderer, trto-. siti, dalier plappern, zato patav. tartagin, lastavica, die Plappernde. Tentinagar, voce padovana, vaccilare, srb. ten ta ti, schlendern. 1'rcigante, quelli, clii va a caccia degli ucelli, slov. trag, Spur, Fahrte, tražiti itd. Traghettar, passar con barchetta da una ali’ altra riva, rus. trogaju, cuito, slov. trage, Liiufer, dolge noge, traglač, človek z dolgimi nogami. Focco, das Beriihren, slov. tak n o ti, teknoti, ne kje iz tango, iz kterega themata dobi ital. tatto = lat. tactus. '1'iron, strappata, Zug, Trieb, slov. tirati, treiben. Tondo, gutgeniihrtes Kind, slov. dunda, duda; je prešlo tudi v nemšč. na Stirskem: l)udel, Tu del, dicker Dudel. 1'rapoln, Mausfalle, staroslov. trap, fovea, fossa. Diez misli na starogor.-nemšk. trapa, Schlinge, pa je li ta beseda izvirno nemška? 'J'ana, Grube, Loch, srb. tanja, mesto, kjer se ribe sušijo. Tangaro, villano, staroslov. tang, teng, iabor; tangar je tore: tengar, tegar, pri Ribnici, te g, frumentum, primeri tež-ak, tenžak iz tengiak. Trazza, Tračne iz tragia, tradžia, tradža, primeri: trag, * Fahrte, trogaju itd. Tichignar, frugulare, po noči tiče loviti. Tugo, homo siraplex, slov. tog, starr. Trescar, scherzar, cacliinar, srb. treskati, sonitum edere, t r e s c a, trescon, un ballo intrecciato, ker z rokami pri plesu treskajo. Diez izvaja iz gotinsk. thriscan, dreschen. Vertina, Loch, horv. vrt, foramen. Vargo, za varco, pot, ki si ga živina skoz plot, napravi, starosl. variti, praecedere, praecurrere, ital. var car e passare. — v a r - k a t i. Vogia — voglia, volja, ital. volontd. Volta, Wendung izvorta, vrteti, mutato r in l. Varo, brandig, starosl. var, aestus, Brand. Voge, fermate vi, forte, ruski v a g a, moč, sila, vagan, silen, močen človek, venetski vogar, mit aller Kraft rudern. Zacola, zacchera, Gassenkoth, slov. čače, srb. čačk ovit, v ed-nakem pomenu. Zampa, slov. č a m p a t i, lcratzen, schaben, srb. capa motika, češki cap, die Klaue. Venetsk. z app a, strumento di ferro, che serve a lavorare la terra. Zaratan, c i a r 1 a t a n, franc, c h ar lat an, Zauberer, je iz: čarati, zarantanar, incantar, iz čarati. Menage misli na cir-culari, Diez na z ir 1 are, najnaravnejša razlaga je iz slo-vanščine Zocco, tappo, ceppo di legno, slov. čok. Zeppi, Keile, slov. cepi, od cepati. Zonfo, tronco, slov. cumbelj, eunfelj. Zanze, ciance slov. čenče. Zizzona, lasast, razlasast, srb. č i č a, staroslov. k y k a, k e č k a, tudi zazzaron znači čičoglavca. Zavariar, farneticare, irre reden, srb. zavarjati, tiiusolien. Zupa, supa, slov. župa, korenika žup, sansk. g up, znači žgati, primeri: Briihe iz brtihen, v srb. župa, terra apriea, tedaj je nekdaj bil tudi glagol znan. Zotto, lahm, srb. c o tast, hinkend. Zupegar, einsaugen, srb. c u p o t, eine Saugflascbe, c u p a t i, saugen. Kot dodatek še ponudim častitim čitateljem razlage besed: regata, in regazza. Regata je prestara tekmovalna vožnja z ladjami. Boerio piše o regati: „Reg&ta spettacolo festivole e particolare della citUl di Venezia, che consiste nella gara (Wette) di barche per arrivare ad un termine prefisso, con che si guadagnano do premii. Regata je tore: Preisfahrt, in poznamenovanje je moglo nastati po darilu, ali niti stara latinščina, niti italjanščina ne poznate enake besede, ki bi pomen: praemium, pretium, izraževala. Vendar slo-vanščina je ohranila to besedo, in sicer: staroslov. ruga, salarium, Lolin, bolg. rug, staroruski, ryga, iz bolgarščine je prišla tudi v novogrščino: (>oycc. V sansk. nahajamo: argha pretium, donum honorifieum, in glagol argh, pretio habere, dignum esse. Celo v slovenščini še je zapisal Murko: ar ga, Maulheld, bolje bi bil rekel Mar ktschreier, ker ljudstvo o mešetarjih sejmskih pravi, da so arge. Regata torej stoji za ar ga ta, primeri razne oblike: arž, rž, rež itd. Iz ra g ti, rega, pretium, jc tudi ragazza, regazza za ragacia, po Boeriu: figlia assaigiovanc da maritarc, fanciulla grande e di eta nubile. To poznamenovanje sega v prestaro dobo, — v družtveno življenje starodavnih Venetov. Ze Herodot poroča o starodavnih jadranskih Venetih, in to je edino, kar je o njih posebnega zvedel, da so imeli navado odraščena dekleta na sejem postavljati in neveste za ceno izklicavati. *') Roman in (Storia documentata di Venezia I. 118) poveda, da sc je ta običaj bil dolgo še pri Ve-Detčanih ohranil, in znano je, da je tudi nekdaj bil v navadi pri raznih betvah ruskega naroda. Ragazza, regazza, jc tore deklina, ki že ima ceno, rago, rego, rygo, ki je za ženitev, res neovrgljiv dokaz za slovanskost Venetov. Dodatek. Slovanščina v patavščini. Kakor smo v venetščini našli prestare ostanke slovenskega jezika, tako jih tudi hrauuje patavsko okrožje. Patavo, pri Rimljanih: Patavium je bilo glavno mesto starodavnih slavnih Venetov, ki so iz Medie izselivši se nastanovili v Paflagonii ob črnomorskem primorji, hiteli v grškotrojanskem boji na pomoč Trojancem, in po padu Troje podali se skoz Trakijo proti jadranskemu morju, kder so si prisvojili okrožje od jezera „Benacus“ (Garda) do Timava in julskih Alp in v posesti imeli slavna mesta: Aquileja, Tergeste, Altinum, Concordia, Opitergium (Oderzo) Be-lunum, Tarvisium, Adria, Patavium, Ateste (Este), Viketia (Vin-cetia) in Verona. **) Že Rimljani so to okrožje imenovali Ven etia. Prvlje, nego se podamo k razlagi patavskih besed, šče hočemo nekoliko dodati k prvemu svojemu članku: „Slovanščina v Venetščini", ker nam je najnovejše izdanje Diezovih knjig po dovršenem spisu šče le v roke prišlo. Diez izvaja: bria == brida, Zaum, iz srednjogorenjenem. briden, weben; naša razlaga je naravniša. Caricare in Carco, krcati, aufladen, iz lat. carricare, ktero besedo Hieronymus rabi, tedaj bi carricare označevalo: ex uno carro in alterum carrum transponere; meni se ta razlaga ne dozdeva prejemljiva. Garbo razlaga Diez iz nomšk: garwi, Schmuck. Litovski garbe točneje izraža italj. pomen: garbo, tudi sansk. pozna: garva, superbia, staronem: gelban, gloriari, gelf, jactantia. *) S tem skupljenim denarjem so star! Venetčani ubožniša dekleta omoževali, in ta denar za juterno jim dajali. Šo dandanašnji je med Slovani navada za uboge neveste juterno in stroške za ženitnino pobirati. **) ObširniSi spis o Antenoru, vodji patlagonskih Venetov bode prinesel Preširnov Album, kamor prijateljo prazgodovine Venetov napotujemo. Gittare, hitati je po Diezu iz lat. e j e o tar e; priglasujein mu, dasiravno tudi moja razlaga ni nesmiselna. Montom hoče Diez iz: mutilus verstiimmelt, razložiti, ker v novokeltskih narečjih: molt, znači; vcrvex, a Venetčan izraža z m on tare, coire, stuprare, tega akta pa mu til um ani-mal ne more zvrševati, tedaj je molt — mont v pomenu vervex ne koštrun, nego isto, kar sansk: vrša, dus zeugungskriiftige Thier. Nugia, noia Verdruss izpeljava Diez iz lat.: inodio, in odio so, nodioso — nodianugia — noia. Kako }e slov. „vnoža se mi“ prišlo iz latinščine, ne vem, in sicer je le znano kraj Mure. Brž ko ne po krščanskih misijonarjih, kakor: kaštigati. Vogare, mit allcr Kraft rudern, je Diezu nemšk. \vogen, ali venetščina še rabi: voge, forte, zato branimo svojo razlago. Baita, bajte, je Diezu goth. baiton, angl. a bo d e. Ne verjamem. Pri besedi: strupiar, ude skvariti, vpraša Diez, če kje iz lat. ext'orpidare, extorpescere? Naša razlaga je narav-niša, ker trup označuje staroslov. membrum. Tanaglia Diez po Boeriu iz lat. tenaculum, Haltheft; vendar bi ital j. oblika zahtevala: tenachio in ne: tanaglia, primeri italj. maehio iz: macula, cavichio iz: clavicula. Pri besedi: ponga, Kropf der Vogel, primerja Diez : vališko: punge, Beutel, goth. puggs, staroškand. pungr, starogorenje-nemški f u n g , srednjegršk: 7i.i>vyyrj — in vpraša: aber aus weleher Quelle? — Mi branimo svoj staroslov. pongva, glej dole patav. p o getto. Eagazza misli Diez, da je iz gršk. Lumpenrock! ali pa iz židovskega (Evang. Matth.): raka, homo nihili, pa kdo bode dekle za ženitev imenoval po: (iaxrj in raka?! Mi se poganjamo za svojo razlago. iStraccare, stracco, abmatten, je Diezu nemšk. strakan, streechan, hinstrecken. Ce je res, pustimo mu jo. Razve teh 12 besed ne dotakne se Diez ne v svoji gramatiki, ne v svojem Etymol. Worterb. nobene od nas gore navedenih besed; vendar se nam dozdeva, da slovanski razumi, ker Vuka in Miklošiča cituje *). Cudi pak se, ker je v romanščini kacih 1040 nemških besed, med temi 900 v franceščini, 140 v italjanščini, kako to, da je tako malo slovanskih, kterih bi se vendar „wegen der Nachbarschaft mehr vermuthen" dalo. Upamo, da, ako mu naš spis pred oči pride, mu utegnejo vse te ne nemške, ne latinske, ne grške, ne eturske, ne arabske, ne keltske besede, in drugih niso dosle učeni filologi v italjanskih narečjih iskali, malo preglavico delati. Italjani so začeli zgoda v svojem jeziku misliti in pisati, zato so skrbeli tudi za izobraženje svojega jezika, in etymolo- *) Dn je učeni Dioz, eden strokovnjakov na polji romanskega jezikoslovja, Boeriov „dizionario“ preučil, tedaj v njem obilo tujih besed našel, so vidi iz mnogo citatov, ki so najdejo v njegovih knjigah. gične slovnike imajo že od leta 1669, in sicer od tujca Menage-a; „Le origini della lingua italiana; dalje od domačina Ferari-a: »Origines linguae italicae, Patavii 1676“. Tudi dialektologije niso zanemarili, in tako venetska skupina ima lepi že večkrat omenjeni: Dizionario del dialetto Vcnoziano; tudi Biondclli-evi spisi spadajo sem. Za našo svrho so posebno gorenjeitalska narečja zanimiva, m celo bi nam vstregel, kdor bi nam vocabularia mantovanskega narečja (sostavil Francesco Cherubini), in pa veroneškega v roke spravil. Po prijateljski roki (ščo enkrat presrčna hvala!) smo dobili že zelo redki: „Vocabolario del dialetto padovano deli Abate Patriarclii", iz katerega smo sledečo zbirko besed slovansko-itali-janskih sostavili. Mehkost narečja tudi tukaj govori za tuji upliv. piphthongi: te — in uo vračajo se navadno k ednostavnim: e, — m o (sero, bono, core), u je čist in ne w, kakor v drugih narečjih. G li dobi palatalni soglasnik g' (dž), agio = aglio, tudi: j. C hi in ghi se glasita kakor: Si in dzi. Naglasni ci ostane, kot no-tranji glasnik (Inlaut) pa se glasi ali kot s*) ali z, cc pa kakor 22, na primer: bacio — baso, bruciare — brusare, braccio — brazzo. Palatalni g se izgovarja kot: z, gente — zente, giorno ■— zorno, maggiore — mazore. Z v naglasu se pogostem čuje kot c — Zecca = čeca. Zelo izpadajo konsonanti: suarer-su-dare, ferio — ferito, fogo :=: fuocco, saore = sapore, sior = signore; v na početku pogostem odpade: oladega = vola ti ca, pogostem pa se pritakne: vovo = ovo. L prelazi večkrat v r: sparo za spalo, par do za paldo (pallidus), sprendore za splendore, tudi se razveže v i in j: chiaro ~ claro, dostikrat se izpahne: cavicchio za: clavicula, orrecchia, au-ricula, iinocchio — foeniculum. N se rad spreminja v l, veleno = venenum. It se menja z l albero = arbo. Tudi preskoči, kakor v slovanščini: Trieste — Tergeste, granchio — cancer, strupo = stuprum, leggiadro za: leggiardo. Kakor t pred palatalnim i prelazi v c, tako d v z, na primer: zabolo — diabolus, z a con = diakon, raezzo = medius, o r z o ~ hordeum, p r a n z o = prandium, r a z z o = radius, zorno — diurnus. Syncope je pred konsonanti zelo navadna. C, c h v uglasu prelazi v g : fogo —; focus, m a g r o = macer, sa-grado = sacratus ; če gm vkup prideta, se g izpahne, frammento — fragmento. Izvirni j se rad glasi kot: dž, gioco = jocus, giorno ~ diurnus, Giacomo — Jacobus, peggio = pejus. P rad prelazi v b, lebbra — lepra, brina = pruina, ginebro = juniperus. BI in br se večkrat v u razvežeta: fola, fula faula za fabula; v rad pre- Tudi sc se v vonetskopatavskem narefji glasi kot: s ali ss, na primer : m is si ar — mescere, lat. miscere, zato najdemo: bissa, za: biscia to ie: pis-'4ia, bissatin, za: biseiatin ~ piskiatin, glej v zbirki besedo: bissa, biscia. lazi v b ■ čorbo — corvus, serbare — servare, gabbia cavoa, tudi v uiTl>, mulus, Maulesel, staroslov. St je == novoslov. in srbsk. tj — c, zato srb. pitja — pica cibus, staroslov. p i š t a. Mutria, faccia deforme, mutron, viso, primeri: motriti, in-tueri s’motriti, spectare, contemplare. Boerio piše, da tudi „in greco volgare“ znači: mutron, viso, tedaj iz slo-vanščine. Orza, corda, Seil, Strick, je vorbca, vrbea, funiculus. V na početku odpade zato: ose == vose == voce, in b se izpahne, primeri: assolvere = absolvere, sostanza = substantia, o s -ceno = obscoenus. Pachingo, čitaj: pačingo, artelice, chi opera male, Pfuscher, prim. slov. p o-pači ti, verderben. Pizza, Schicntsemmel, iz pit-ja — pica, srbsk. pita, Kuchen. Pataca, plectrum ex penna, primeri slov. pat, avis, p ter o, penna. Poza, Seil, Strick, je iz slov. pot-j a — poca novoslov. pota, Fessel-**) V vonetskem in patnvskem narečji pogostem g nadomestuje c — k, primeri giaveta, tošk. chiavetta iz elava, zagozd«, tako tudi: giova za c h i o v a ZZ k 1 u v a. **) Venetski p o lz o n za p on zon, kor n rad prelazi vi, primeri: Bolo-gnaza:Bonouia, moltone za niontone, staroslov.: p o n t, Pessel, tedaj iz: pontiono. Pipa, tibia, starosl. pip o la, tibia, nernšk. (?) Pfeife, venetski: piva, ker se p rad zmenja z v. Pazzia, Verriicktheit, slov : p a č i t i, spačiti, verruoken, verkehren. Polanca, Zaunpfahl, slov. planka. Pogetto, kleiner Hiigel, slov. p o g e 1, Iliigel, zato imena: P o g e 1 š e k. Pitocare, Almosen sammeln, starosl. pitani e, alimonia. Heganar, Zali ne blecken, tudi v španjolščino prešlo, primeri slov. režati, litovsk. r iz e n ti, Ziihne weiscn, staroslov. reng-noti, h i s c e r e. Ruzzo iz rugio, ruggio, Mutlnville, slov. rogat, srbsk. ru-gat, spotton, Mutlnvillen treiben. Haschio, das Umhaeken, slov. razkol, raz kal ara, ol, io. Poza, alveus, canalis iz: rodi a, kakor razzo iz: radio, mozo iz m odi o. Korenika rod, rud znači: teži, zato rusk : rodni k, staroslov. r u s 1 o za: rud-tro, koroškoslov. roja za rodja, jarek, graben za napeljevanje vode, zato ime: Roje, v Rojah, kder se povsod nahajajo grabni za napeljevanje vodd, kelt: rhed, fluere, primeri še: rydati, flere, Rudo n, ime reke na Litovskem. Pata, Steilbeit za: ar ta, venetski ertezza, erto, hoch, stcil, slov. art, ert, zato imena bregov: Artič, grški oq&6s, lat. arduus. Pecchio d’uva, racimoletto, slov. r e cel j — dj = io, primeri: mac-chto iz maciiid. Sparo za: spalo, Sehuss, das Abfeuern, primeri puško spaliti. Sdindolare in din dol ar e, traballare, hinund her sehwanken, pol-ski: dindowao v istem pomenu. Sbrindolare, hin und her bcvvegen, česk. brin d at, po vodi se sem in tja voziti. titrachin, ietter Ziegenkiise, staroslov. s traki na (?). Supiar, frullar, diee si da vento, slov. sopem, sopsti. Supio, in t’ un supio“ — in un succio, hrv. sopi ti, sugere. Supiar nelle orrecnie, sopsti v ušesa. Strozzo iz: stroccio, Fehlschnitt, Fehlstieh, staroslov. stroka, ■mvtqov, s t r o č i c a, veru, Spiess, korenika : s t r k, znači pungere. Sem spada tudi patav. strica, Splitter. Strussiare, faticare, srbsk. str u d j ati, beri: strudžati, težko iz lat. e x t r u d e r e. Smucciare, schliipfen, slov. smukati. Tarsia, Geizhals, slov. trzuk, ein geiziger Mensch. Trecciare, flechten, treccia, Binde, slov. trak, Binde, Schleife. Tripa, ventre, srbski trba, trbuh, trebuh, venter. Trenton, Zank, starosl. trontiti, laedere. Tomajo, Oberleder, ruski to var, isto, v in m se tudi v italj. menjata, r pa vokalizuje, primeri: coiaio, za: coriario. Slovanski elementi v Venetščini. Eden najboljših grških zgodovinskih pisateljev, Polybij, ki je živel blizo poldrugo sto let pred Kristom, rojen v Megalopoli na Arkadskem, ki se je večidel v Rimu zdrževal, in s mlajšim iscipionom v prijazni zvezi bil, piše o Venetih, da so star rod, in govore jezik, ki se od keltskega razločuje. Večidel preiskova-telji stare zgodovine imajo Venete za illyrsko pleme, krivo tolmačeči I, 196 Herodotovega poročila, v katerem pravi, da assyr-sko navado: dekleta za poroko prikladna na sejem postavljati, je tudi našel pri Venetih v Illyriku. A s to opazko Herodot ne izreka, da bi Veneti bililllyri, nego vidi se, da razve adrijanskih Venetov je tudi v illyrskem okrožji edna betva Venetov stanovala, ktere tudi Appian omenja v sosedšeini Makedoncev, ki je pri izseljevanji Venetov iz Medije, odkoder so po Diodoru Veneti prišli, tam zaostala. Ostanki starodavnih Illyrov so današnji Škipc-tari; mi bi tore morali v venetščini ostanke albanskega jezika najti, ako bi bili Veneti res Ulyri. Učeni Hahn, izvrstni poznatelj albanskega jezika, je tudi tega mnenja, in celo ime: Henet iz albanskega: xevsa> mesec razlaga, češ, da so Heneti dobili ime po luni, kot častitelji lune. A znano je, da so se sami Veneti zvali, in da Heneti in Eneti je le grška pisava *), ker je Grku črka v neznosljiva. Tudi je bil glavni bog Venetov Belin, in ta se primerja Apollonu, gotovo bi si prvlje ime pridjali kot častitelji pekočega solnca, nego blede lune. Ce vse besednike, ki nam hranijo zaklad venetskega jezika, kakor jih so napisali Bocrio, Cherubini in Patriarchi, preberemo, ne najdemo deset albanskih besed, in te so tudi slovenske, iz slo-vanščme v škipetarščino prešle. Nasproti temu hrani vcnetščina črez 500 slov. besed, izraze za vsakdanje delovanje in nehanje, kretanje in gibanje, za topično kakšnost, za orodje in posodve, celo za „abstracta“. Tudi niso Veneti mogli biti Illyri iz zgodovinskega ozira. Vsi stari pisatelji pravijo da so prišli iz Medije in Pa-phlagonije, Livij jih ločuje od Trojancev, katerih je nekaj z Veneti vred se izselilo in zraven njih v gorenji Italiji se naselilo, katerih Trojancev pa je dosti manje bilo nego Venetov. Arrian ve povedati, da so Veneti iz svoje pradomovine se morali izseliti zaradi pobojevanja od strani Assyrcev, vse te okolščine ne dopuščajo nobene ednorodnosti z Illyri. Polybij je gotovo kot rojen Arkadčan poznal jezik Makedoncev**), ki so bili illyrsko pleme, *) Vendar Polybij iz lastnega ogleda in prepričanja piše: Ovtvezoi. **) Da je Polybij res staroillyrski in makedonski jezile razumel, vidi se njegove opazke, ka sta se ta jezika že takrat do nerazumljivosti ločila (gl0J Hahn. Alb. Stud. st. 228j. Tudi danes Albanec svojega ednoplemnega Gegavca težko razumi. vsa] je sam služil kot vojak v vojni Rimljanov proti poslednjemu makedonskemu kralju Persesu, Lil bi tedaj brez dvombe omenil, ko od Venetov govori, da so star rod in imajo od keltskega različen jezik, da je tajezik ednak, ali se vsaj bliža makedonskemu. Vsega tega ne stori. Illyrski rodovi so tudi bili Dalmati, Liburni *n Japodi; te so grški in latinski pisatelji dobro poznali; zakaj nobeden ne opazi, da so Veneti njihovi bratje. Strabon ve za illyr-sko narodnost raitskili Lepontov, ali govoreč o Venetih ne ve, kam bi jih djal. Veneti so tržili s jantarom, ki se je lovil iz baltskega morja, kjer so tudi Veneti, slovansk rod, stanovali; to trgovinsko občevanje se je le moglo s pomočjo ednakega jezika vršiti. so spoznali vsi nepristranski preiskovalci zgodovine Venetov. Ker so se ohranile venetske besede, katere so rimski pisatelji zapisali, kakor: troia v denešnji venetščini trogia, strugia, gotovo tudi druge besede niso manj stare, dasiravno so nektere utegnile v poznejših časih od sosednih slov. Dalmatincev, istran-skih Horvatov in slov. Kranjcev sprejete biti. Vendar tudi tukaj so važni pomisliki. Nahajamo v denešnji venetščini slovanske Cemente za najrazličniše pomene. Ako nemške elemente v roman-kčini presodimo, so romanski narodi od Nemcev prevzeli večidel poznamenovanja za vojaške predmete in razmere. Vse drugače se nam kažejo slovanski elementi. Mi najdemo za domačo živino, za katero vsak 'narod nar zvesteje svoja poznamenovanja hrani, slovanske izraze, dalje za prikazni vremena, in posebno čudovito je, da poznamenovanja za mužc, močvire, katerih je polno v yenetskem okrožji, imajo čisto slovansko lice. Pri razlagi besed izražajočih orodje, posodvo itd. bodemo na ta predmet nazaj prišli, tukaj samo šče nekaj paberkov in popravkov prinesemo iz venetskega jezika. Besede so vzete iz Boeria in Patriarchi-a. Boracina, Zwillicli, primeri: srb. bora, borna suknja, Falte, faltenreich. Hrane,a, Zinke, Spitze, se vjema s slov. brana, Egge. Boria za: baharija, Prahlsucht, soglasnik h italščina izpehuje, ao pa se skrči v o, primeri: P a d o po izpahnenem konsonantu: P a o in iz Pao — Po; primeri srb. bat, za: bahat. Hranca, die Klaue, iz: berem, kakor: granfia, die Klaue, iz: greifen. Bota, Aufgeblasenheit, Aufgedunsenheit, staroslov. botjefj, auf-dunsen. Banda, lato, Seite, strana, srbsk. banda, strana, tudi: regio. Bugna, Beule, Gesclnvulst, Wulst, tudi venet, bognon, slov. bunjast, angcsclnvollen, bunka, Geschwulst, (Murko s. v.) Balta, Sšiugamme,*) sansk. bal, nutrire, primeri šče: slovaški *) Pestema se tudi v venotšf. veli: non», mak: njan-ka, Kinder-'viirtorin. bal, venter, bale, Eingeweide, ruski: b a 1 o v e n, ein ver-zogenes Kind, tedaj analog, kakor trippe. Broda, tudi v pomenu: luža, kakor v litevšč. brada, Pfutze, venet, sbrodichio, muža. „Brodi longhi1' — un istoria longa, slov. broditi, plaudern. Brasa iz bracia, brage, Gluth, slov. solneo bregne skoz oblake, nebo se je obregnilo, razsvetilo. Cera italj. ciera, v venetščini v pomenu: muso, Maulaffe, offenes Maul, polsk. cera, das Gefriss, srbski: ceri ti, Zahne weisen, češki c e riti, režati. Diez krivo iz gršk. xiioa, Ilaupt, ker cera ne označuje glave, nego odprta usta, italj. c er o n a, dickes vollesGesicht. Cabalar, begaukeln, primeri starosl. koblienie, augurium, aus-picium. Croscio di pioggia, das Rauschen des Regens, slov. hruSčiti, hruliti, rauschen. Cocolin, Herzenskind, ruski: k a ga (Gilferding, O srodstvč str. 225) češki hoch, primeri sansk: džaha-ka, dete. Chiossa, črna riba, chiosso, črna raca, ruski kluša, vrana; tedaj: lil uš = črn, primeri sanski k r S - n a, vrana in črni. Caracolar, das Pferd im Ilalbkreise herumtummeln menda iz: korakati? Cisara, brina, Reif, primeri šče polski čiče-ga, mraz, sansk. §iQira, mraz. Calandron, uomo di corporatura grossa, rusk. k a 1 a n d a, obilnost. Gamba.ro, granchio, morski rak, primeri rusk. kanibala, die Scholle, vrst ribe, sansk. §ambara, riba gamb, movere se, ire. Berechinaria, poveraglia, armes Gesindel, slov. beračina, berač, beračiti, bettcln, srbslc: b r č a, Menge. Črnica, (patav. narečje) bolha, polsk: nigva, bolha; soglasnik IU’> ec, — z e n e c, z e n c. Srbščina pa ščo pozna: zenuti, liervorsprossen, z e n e c , je tore Sprossling. Srbsko zenu ti pa je iz staroslov. zen b n on ti, germinare, gder je pa b iz m nastal, tedaj: zemnonti. Korenični n je prešel v m, in ta v b, primeri litov. žmogus, iz: žamogus, gder je tudi n prešel v m, nemšk. gumo, (brutigumo, Brautigam). Pr' volna oblika je : z a n, zen, sansk. d ž a n, nasci, iz te je prusk-ginins (accus.) consanguineus, litov. gentis, rojak, staroslov. zent, gener. Zenso je tore skaženo iz: zenec in prvotno isto pomenja, kar rojak, Eingeborner, paesano, concittadino, Mitbiirger. Ako bi zenso imelo lat. podlago, bi mogli le na_: genticus, naroden, gentilicius, ali gen ti lis segnoti, ali nobena teli besed nam ne da venetske oblike: z e n s o. /lava/ (Jciter, Rotz, sline, pesne, dakoromunski: bale. Diez stavi k srb. bale, balega, venet, baoso za: bavoso, rotzig> Baoso, vrst ribe, Kaia muscosissima; tudi jaz mu priglasujem in prekličem svojo prvo razlago iz: bava — za bava. Tedaj bi soglasnik l prešel v v, in bala bi se vjemala menda s sansk. mala, nečistota, Schmutz. Sansk. m je mnogokrat v slov. b. Sem spada menda tudi koroško: bi o j a, blato. Soglasnik ž se v romanskih jezicili rad v u razveže, primeri tranc. aube alba, italj. topo iz: taupa, in to iz: talpa, auna za: alna (glej Diez. (Jramm. 207). Nasproti prelazi « v/, na prim. ven. aldir za: audire, galder za:gaudere itd-Barban po Boeriu prestara beseda, ki šče je znana pri prebivalcil' mesta Chioggia in na družili otocili, in pomenja: stric, v sredo večni lat. bar banu s, stric, primer, jugoslov. bar-bati, unzart reissen, sansk. bharbli, laedere, ferire. .laz si Tilko iz lat. jNilatium — palazzo. razlagam to besedo na sledeči način. Po staroslov. pravu je imel očetov brat, stric nedoraščenib otrok — očetovo oblast po smrti svojega brata — očeta. Ta ne vsikdar s otroci usmiljeno ravnal, zato ime stric nosijo stvari, ki so odurne, tako vrst oseta, dalje goba nemški Pfifferling imenovana; pesji stric. Stric je tore vtegnil zaradi svoje ostrosti dobiti priimek: bar ban, trgač, trgavec. Venetčani s tem imenom naslovujejo tudi odrasčene ljudi: Barbari Beppo, Barban Giacomo, kakor mi: Stric Juri, Stric Jakop, Belakov stric, Rogačev stric. PoznamovaDja za živali. a) Trogia ~ Troia, Troue = scrofa, Zuchtsau. Iv, Svetonia (de vita Caesarum, Divus Julius 79) zvemo, da je Julius Caesar, ko je republikansko ustavo podrl, spoznal, ka Hi m, kder vsak kamen opominja na visokost senata, na čast m veliko djanje plomcnščine in svobodnega naroda, ne prikladen za sedež neomenjenega samodržca. V skrivni seji sc je posvetoval s svojimi favoriti, kako bi se sedež rimskega kraljestva preložil v lli um na mejo Evrope in Azije, ali pa v Aleksandrijo v Egiptu. Da bi se moč upora potrla, imel bi se najpreje državni zaklad v Orient prenesti, mladi vojaci Italije pa na mej e postaviti. Umor Caesara je zaprečil izpeljevanje te osnove, katere se je Čaesarov netjak Okta-vian sopet poprijel. Ne se zgodilo brez pogovora z novim dvorom, da je Venetčan Virgilij takrat v svoji Aeneidi popeval pokoienje Rima iz Troje, in nij ga zastonj Avgustus tako sijajno obdaroval. Je li je tudi Livij tej ideji služil, nam ne znano, ali med rimske zgodovinopisce je prišla mania dokazovati, da so Rimljani čisti potomci Trojancev, pravi sini Priamovi. Ker je Venetčan Livij videl iz poročil naroda venetskega in tudi iz Homerovih vrstic, da so Venetčani nekdaj stanovali v mali Azii in pred Trojo se bojevali, popadu Troje pa se naselili bili ob adrijanskem primorji, jc tekoj kot apodiktično resnico razglasil, da je venetsko mestece: Troja ustanovljeno po Antonom vodji pa-flagonskih Venetov, kakor južnoitaljansko ednakega imena po Ao-neasu, ki je svoje Trojance por tot discrimina rerum iz llia skoz Carthago v Latium pripeljal, v spomin podrte Troje. Virgilij je ta prihod poslavil s vrsticami: ,,Tcucrorum et genti nomcn dedit, armaque tixit Troia — — — — — — — — — Da-siravno venetsko mestice Troja najde dobro razlago v venetskem jeziku (primeri mesta Troja na Ceskem, Trojana, na Kranjskem) in tudi latinsko: Troja gotovo ne dobilo imena po maloazijskem, nego po troji, staroitalski igri (ludus Troia, od tr o ar e t r u a r o *), hin und lierbewegen, trua, Quirl) vendar so se te pravljice klasikov verjele, in se šČc verjejo kot historične resnice. V italskem jeziku se najde beseda, ki jo tudi iz italjanščine v francoščino prešla, troia franc, troue, ki izraža pomen: aerofa Zuchtsau. Učenemu Diezu tudi ta beseda zahvalujo svoj početek mestu: Troja, in pa naslastni jedi Rimljanov: porcus troja n u s“. Omenja naimer te jedi Macrobij (395 po Krist. Sat. II., 9. extr.), in mi spoznamo, da je „porcus troianus" bila pečena svinja, čije vamp je bil nadet z pticami brinjevkami, jerebicami itd. „quasi aliis inclusis animalibus gravidus, ut illo trojanus equus gravidus armatis fuit<-, kakor glossatori ta izraz raglagajo. Da je razlaga Diezova besede: troia, troue iz: „porcus trojanus" neveljavna, pričuje nam Mcssala Corvinus, ki gore omenjene vrstice Virgiiijevc komentuje. „Troja fuit inter arma templi affixa, a m or um insigne, quod nonnulli asserunt. Troja namquc vulgo italice, latineque s ero pha vel sus dicitur, cui vocabulo licentia sni allusit poeta: quod animal, quia ejus nomen urbi Trojae congrucbat, aureo vexillo insigne ar mor ura statuit Antenor, absumptae urbis Troj a e memoria“(Mes-sal. Corv. Orat. Disser. ad Octav. Atig. de progenie sua libell.). Troia je tore v Italii in pri Latinih označevalo: serofa, Mutterschwein, prasico. Ali pa je ta beseda latinska? Gotovo ne, ker jo šče denes v venetskem narečji najdemo v obliki: t rogi a — strogia (Boerio s. v.) To je tore izvirna oblika. Theina je tore: trog, in italsko-latinska je nastala enako, kakor: maior iz: magior, maiestas iz: magiestas, italsk. saj a iz: sagi a**) itd. Naravno razlago besede: trogia (tedaj praoblika slov. jezika, sedaj bi se glasila: troža, kakor straža iz: stragia, duša iz: duhia) pa le sopet najdemo v slovanščini, in sicer staroslov. in srb. trag, traga, porodica, generatio. Da je to poznamenovanje za prasico, serofa, Zuchtsau prikladno, pričuje ta okolščina, da so arijanski narodi svinjo imenovati začeli po rodovitnosti, primeri: svinja, staronord. svin, nemški svein, lat. sus, iz koreniko: su, generare, „sue nempe nihil genuit natura fecundius" že Cicero opazuje (de nat. Deor. 2, 64-.), in ravno zaradi tega je bila svinja *) Iz t.r o are jo ital. Troata, Trupp, in pa Strussonriiuber, gotovo, ker zmirom sem in tje bajajo ") Pred glasnikom e tudi v slov. posebno po Kranjskem se {h.v ijiii/tvMv dyQotsri/mva (11. II. 852) Strabon govoreč o pokolenji Venetov se tudi ozira na ilomerovo poročilo, in pravi, da bi utegnilo trdenje nekterih pisateljev, ka so adrijanski Veneti potomci paphlagonskih, resnično biti, ker se pri adrijanskih ista skrb za rejo in plemenjenje konj in mulov nahaja, *) Lat. gremium za grebmium, ital), grembo. **) Druga oblika je: trzati, ziehen, iz to je slov. trzuk, Geizhnlfl italj. •arsia, skopec, Geizlials, primeri uerašlti ziilio iz ziehou. Trzuk — tarsia je tore človek, iz katerega se mora vsak dar trzati. kakor pri paphlagonskih (Strab. V.) In res znamenito je, da je venetsko narečje do denešnjega dne ohranilo slovansko poznanie-novanje za osla. Italski jezik stari inovi rabi: asino, kar je prešlo v romanska, slovanska in nemška narečja; a Venetščan šče pozna zraven italskega asino, tudi: musso, asino, mussa, asina, kar ni drugo, nego staroslov. MI.CKT., mulus, MT.CKa, mula starobolg. Mi.IHTA, za HlBlim, mulus. V venetščini se je polglasnik i, povišal v n, tore: mu s ki o, m us ki a, in ker soglasnik k pred e in * v italščini se spremenja v Č — musoio, muscia, venetščinjt pa ima to vlastovitost, da sc spremeni v ss, na primer: italj-faseio, venet, fasso, tako tudi: muscio musso; iz MBCKT> j° postalo tudi italj. iniceio, miccia, asinus, asina, ker sc v ital j« prelazi tudi v c, primeri: fi6cina= fuscina (Diez. Gramm. 2(»3). Slovanska beseda je tudi prešla v romunski in albanski jezik: mušk'l>, M8CK0B). Miklošič besedo izpeljava iz korenike: MM’ in priravnava grški jwof/ov,‘ in lat. mingere, tedaj bi poznamenovanje nastalo po effusione seminis, primeri analogično: sansk. vrša, taurue, iz: vrš, irrigare, couspergere, slov. m er e se c, iz mr skati sank. mrš, conspergere. Zato tudi je naravno ako iz MM' izvajamo tudi: m agar, m agar e, asinus; i> je v srbšč. a, primeri inagla MMVia. Ker domovina meško v ni severna Evropa, nego južna, je venet, musso in italj. miccia pravenetska beseda, in ne kje iz poznejših časov, v katerih so iz severa prišedši Hrvati in Srbi z Venetčani v dotiko prišli. Za to trdenjc govori ta okolščimi, da Venetčani musso rabijo v pomenu osla, ne pa mula, kar pričuje, da so si osla zapopadali kot posebno pohotno žival, in ji zaradi jene pohotljivosti, velikega spolnega gona dali ime: musk = MM'K’1., fonetično za: Mi>;iri>, to je: mezgovita žival, anitnal, quod habet multum succi, seminis. Dasiravno je korenika: ML1’ v sansk. zend. gršč. lat. nemščini itd. znana in stvarila razne besede*), vendar je edina slovanščina iz nje vzela poznameno-vauje za mula. c) Cavalo. Nad razlago besede: cavalo so so jezikoslovci že dosti trudili. Diez ne vč o tej besedi drugega povedali nego: cavalo, cin Wort der ital. Bauernsprache. Ali stara Italija imela jo različne prebivalce, tako: Etruske, katerih narodnost ni šče dognana, JLy-gure, ki brž ko ne spadajo v pelasgijsko rodbino, razne betve lllyrov, tudi Ibere, o lcojih narodnosti tudi niso šče učenjaki ednih mislij, potom prave Itale ali Latine. Slavnoznani jezikoslovec Lott-ner piše o besedi caballus: das latcinische caballus, das spat *) Take so: meglil, mižati, mzctj, mužii, muževno, (suecosus), mezg a itd. v slov.; «— jutgo), o—l11'/!'1*-, lllillai o/i/jfii/, nebula, /lor/o^) mingo, got. mailistus —- novonemSk. Mist, auglosaks. migan it.ll>. In res po hribovskih krajih zapadno od Maribora govori ljudstvo: k obl ji, o<]uinus, in naš čestivredni (iutsmann ima v svojem besedniku tudi sče besedo: koblji, e q u i n u s. Estinski jezik rabi tudi: hobbon, Pferd (Huppel, Worterb. suh voee). Beseda je prišla iz slovanščine v ta jezik, kakor mnogo (h’uzih besed. 11 o b b o 11 k o b o n pa ni drugo, kakor staročesko in starorusko: komon, ker m sc čreda s b; primeri česk. dare6ny, pise6ny za daremuy, pisemny. Iz komon je k o m on y ca, equa, komonstvo, qualitas equi, litov. kummele, equa. Vendar izvirna oblika je bila: kavo n, k o voh, kar potrjuje latvijsko: keva, equa, in labialec v je prelazil v b, in ta v 1,1 • Ze Schleiclier (Formenlehre str. 95.) je kummele stavil h k u bele in koby)a; in bistroumni Caf trdi, da je sedanje konj ‘— KOHIi, nastalo iz: kobn, tedaj so ne sme priravnati nemški Hengst. Caf mi piše: Jaz stavljam kon]>, kar je skrčeno — iz: ko(b)n, k sansk. a c; u — a c v a, in mislim, da je v slovanskem prajeziku se prvotna oblika glasila: kavo — KiUi1>, primeri latvij. keva, equa. Iz kavo so nastale s dotičnimi sufliksi: kavo n -k a v a 1, k a b o n, k a b a 1 k o b o n — k o b a 1, k o b b 11> in komon iz ko bon. Kava pa je iz arjanske praoblike: a leva sansk. a i; v a po prestavi poredka glasnikov tako nastala, kakor kamen iz akni a n, aktnen, sansk. aijman, zato tudi srb. k oba c, Sperber, česk. koba, Lerchenfalke, kobus, rus. kobac stavljam k sansk. a<;.vaka, actika in lat. aquila. Tako prijatel j Caf, in jaz mu priglasujem tako dolgo, dokler kdor kaj temeljitejšega ne pove. Sansk. a (ju— praoblika: aku pa je iz korenike a k — sansk. a <• scharf sein, schnell sein, tedaj je konj dobil po bistrosti svoje poznam eno vanj e. Ako sedaj pogledamo v raznih arjanskih jczicih oblike te besede, najdemo v sansk. a<;u — a^va, v lat. equus, equa, v anglosaksonšč. ehu — v iršč. each. v gršk. mnog. Labialec v je prelazil v zend. v ]), zato: a q p a, pers. a s p, v osetinšč. v /, zato po prestavi glasnikov: afseza: asfe, kambrobrit: osw*) litov. aszva — ašva. Ker v nekterih italskili narečjih Jev prelazi v p, in najdeš pid za quid, pidpid za quidquid, imajo ital. narečja tudi epu s za equus, Ep ona, za: Equona, Pferdgottin. Keltska narečja niso tore premetavala poredka glasnikov, tedaj: caballus ne more biti keltska beseda, nego venetska: kabal. Veneti so bili prvi Slovani, s katerimi so Rimljani v dotiko prišli, in tako od njih caballus si izposodili. Vsaj so Veneti sloveli zaradi svoje konjereje. Strabon (V.) piše: Veneti so dolgo sloveli v (Illyriku in) venetski pokrajini, in so se izvrstno odlikovali v konjereji. Venetske konje so posebno Grki radi rabili pri olympijskih igrah, in Spartanec Leon (440 pred Krist.) je z venetskimi konji zmagal v hippodromu (Eustath. ad lliad. 852.) Dionys tyran syrakuški (405—367 pred Kr.) si je spravil za svojo ergolio (Gestiitt) venetske kobile (Stral). V.), in že zelo pozni Hesychij imenuje venetske konje: "Evdisg innoi — tv to) ’A8(tict. tnnoi. Rodoslovno ime je mogel slišati iz germanskih ust**), ker so Venete le Germani imenovali Wende — Winde. Tako je tudi mogel Sophokles iz germanskih poročil zvediti, da 'Ivdoi lovijo in prodajajo jantar. Soglasnik v so Grki perhore-scirali, zato pisali: Endies mesto: Vendies, Indoi mesto: Vin-doi, Enetoi ali 'Evetof, mesto: Venetoi. Venetske konje Hesychij imenuje: IvnoannUeg, vom Wolfe zerrissen, in „ XvmcpoQOi Wolftrager, in Strabon pripoveda ne-kakvo smešno zgodbico, zakaj so venetski konji imeli znak volka na hrbtu. O tem znaku bodemo obširniše na drugem mestu govorili, seda] samo opazimo, da je utegnil Strabon celo zgodbico ne prav razumeti, ali jo je skaženo poročeno dobil. Volk je bil v mythologii starih Slovanov symbr>l zime, in konj symbol solnčnega boga, in sicer črni konj symbol Crnoboga , beli konj pa symbol Beloboga. Ce je črni konj imel užgani znak volka na hrbtu, je to izražalo mythični nazor, da je konj bil posvečen črnemu bogu, katerega kraljestvo traja po zimi, če pa je beli konj imel užgani znak volka, je s tem se hotelo izražati, da jaro, poletno solncc zmaga črez zimo — Bel bog črez Crnoboga. Taka vrst konjev se je redila posebno v okolici Timava. Tukaj pravi Strabon (V), da je stal I) i om e d o v .tempelj , in da so mu belega konja darovali, kakor polabski Slovani Svetovitu. Gotovo pod J) i o medom tiči kakšno venetskoslovansko božanstvo, sicer pa tudi Diomed zna pra- *) Britanci so tore glede glasnika: ;; (s. cerebrale) stali na isti stopnji, kakor stari Indi, Litovci in Osetinci. **) Vendar tukaj zna: avdl8<; IflTTOt označevati tudi konje, ki so pod milim nebom — svSioi — prosto plodijo in redijo, kor Hosycliij na drugem mestu rabi: ’EvetiSai W(,’, in: irtnj tijv 'sld\>iav 'EvtziSog. ven e s tka beseda biti. Staroruski rokopisi govore o bogu: Diji »ttinjašče bogy mnogv: Peruna, Horsa, Dija i Trojana“. (Slovar, perkv.-slavj. jaz. II, 49). Drugi del besede — med — se zna izvesti m e dem circumago, drehen, quirln in tako bi Diomed označevalo: der Lichtquirler, Lichtdreher, ker (lij se vjema s sansk. •livas. Litevci so poznali božestvo, D i viri ki s, kar označuje:' Lichtlierrscher, in ime neravno daleč od Timava: Divača, bi šče utegnilo opominjati na češčenje Dija in Dive, ker tudi ženska boginja Diva se omenja v staroruskih rokopisih zraven božestva p i j a (glej Učenija zapiski II, 2, str. 79.). Vendar je utegnila legenda grškega Diomeda, o kterem Scylax (16) pripoveda, da so Sa posebno Umbri ('OhPqixoi) čestili; prenesena biti v venetski kraj, ali pa tam živeti kakšna italska naselbina, katero je trgovina sem zavlekla, in svoiemu mvthičnemu pradedu postaviti kako svetišče. d) Cev a ali Keva, krava. Razve starovenetskih besed: t rogi a in m us s o šče nam je ^olumella (de re rust. IV, 24.) ohranil drugo ime za žival in sicer: e e v a. On piše: ,,melius etiam in hos usus (t. j. za vskrmljenje telet) Altinae vaccae parantur, quas ejus regionis incolae c e v a s appellant,". Altinum je bilo slavno trgovinsko mesto v zemlji Venetov. Sicer so nekteri hotli brati mesto Altinae — Alpinae, kakor postavim de Bellognet, ker Columella (VI, 26) govoreč o izvrstnosti altinskih ovac rabi obliko: „altinat,es oves"; vendar je tudi piogla oblika „altinae“ navadna biti, ker Tertullian (de pallio 3.) jo rabi pišoč: ,,nec de ovibus dico Milesiis et Selgicis et Altinis.“ -1’udi zaradi pisave: c e vas so izdavatelji Columellovih spisov i'az-ločnih mislij. Nekteri se potegujejo za obliko: Cevas. Pomota se je pri prepisavanji lehko zgodila, ker sta si črki C in G malo različni. Ce je gevas pravilna pisava, nam netreba pri razlagi besede daleč segati, in mi najdemo v slov. gava po oslabljenem glasniku: geva naravno razlago. Gava— geva je thema besed: gav-edo — govedo, sansk. go, vacca, starogorenjenemšlt. chuoa, chua, chuo, staroarm. gov, novoai^m. ko v, zend. g a o. Ker se, kakor je Corssen *) temeljito dokazal, pri starih Latinih, noter do 5. stoletja po Krist, soglasnik c pred e in i izgovarjal kakor k, tedaj smemo ,, cevas “ izgovarjati k e vas, in Latin Columella je lahko premalo tenko pazil na izreko vanje, in gutturalca spremenil. Tudi so dialektično g in k rada izmenjata, in tako ču-ješ izgovarjati: gruska, kruška in hruška. Ako se berilo: keva s, mesto: „gevas“ obdrži, bi utegnilo nam pompn besede:' keva razjasniti: kava— diminut. kav ka, kar je prvotno označevalo: junico — pulla, ker se šče je v novogrščini, kamor je *) Corssou Lat. Ausp. II. izd. I, 48, Diez, Rom. Gramm, 250 itd. beseda iz slovanščine prišla, ohranilo: xoi, Seemiivo; tudi v pomenu x(>koiog, Dolile, se najde. Besedo venetsko: chizza, chizzeta, la femina del cane, cagna, sem že omenil in primeril starosl. kučka, KOyiII,l>Kil, priravnaj šče: kučak, kuča, cuca, cucka, cucak, kuja, kusa, kujica itd., sama poznamenovanja za pesje pleme. Težko izvirno latinsko i sploh italsko je: catus venet, ga to, maček, ker besedo le poznajo zelo pozni pisatelji latinski okoli srede četvrtega stoletja. Vegetius (300 po Krist.) imenuje nelcakovo bojno orodje catus, primeri staroslov. kot k a, felis, kot-va, ancora, analog-slov. maček, felis in ancora, litevsk. kat e, latvijski kat in s, sicer tudi staronord. kottr, staronemšk. chazza = chatta; vendar slov. še ima glagol: kotiti*), gignere, in gotovo soLatinci. catus leže dobili od Venetov, nego od severnih Germanov. Možkarec ali samec kozji se v venetščini veli: beco. Kurelac (imena domačih životinj str. 38) navaja med raznimi kozjimi imeni tudi: bo kan, bokoš, boki le, primeri nemško: Bock. Mlado purico imenuje Venetčan: pita, menda isto, kar slov. p uta, sansk. poti, pullus; sem spada tudi lat. p uta tudi italj. puella, in slov. pu ca; t se tildi spremen ja v c, primeri: b uti ti in ba-citi, goltati, goltniti in golcnoti, hrv. utaptati in u cap t ati, vleka st za vit kast itd. O živini, ki se poj a, pravi Venetčan: trup ar se; trupati znači treti, zato tudi Slovenci pravijo: Krave se trupa j o in krave se torej o, drvijo pojajo, po- *) Srbi v Črnigori: kot, >civeto, birracehio, vitcllo d^l primo al secondo atino, e che non sia stato ancora pošto al giogo“. Ker sta civeta in eiveto Voculae diiuinutivae, ostane nam: civa, in kervenetščina in ital-sčina sploh labialca b in p spremenja v v, na primer: venet, cav-i' o n e , c a v r a , = caprone, capra, b e v e r e za bebere, bibere, I' e v e r e za Tiberis, c a v a 11 o za caballo, smemo postaviti thema: e i b a. Znamenito je res, da ta beseda izražavajoča pomene: pul-lus, Junges, mladica, se edino najde v slovanščini in pa v venetščini : v ruščini cyba = mlada koza, v hrvatšč. ciba, jarika, cibak, mlad petelin, slov. cibica, Hiihnchen, pile, pišče, in sopet v hrvatšč. ciba, kujica, mlada psica. Ze vrli Kurelac (Imena domačih životinj str. .%) je za razlago postavil: c e b a t i, c i b a t i po Stuliču = culjati, agitare, c e b a 1 j k a, cunae, v močni nasalirani oblici: cembanje, motus oscillatorius, cebkati z repom migati, tresti. One životinje je tore Slovan imenoval: *) Omeniti šfe moram ime mi ptiča: us tor, IliiUnergoier. Ta beseda so tudi že najde pri latinskih pisateljih 4. stoletja po K. Gotovo je starovenetgka, Iti jo prešla tudi v pismeno italjanšč. v obliki: astur. Astor pa ni drugo, »ego slov. a st, prejotov. jast, accipiter, tudi jastran. Beseda je bolj znana v obliki jast-reb, kar pa označuje: aceipitorvariogatus, litov. raibas, varius, latvijsk, raibo, zato staroslov. ronbka, pordix rus. rjnb = novoslov. reb. Vurii coloris. »Suffiksa or, ur v astur-astor sta Čisto slovenska. eibe*), katere so živogibljive, nemirne, ugibiles; (primeri: agnus, iz agere, koza izlcadž, agitare, rus. čigar a, ovca, čiger, valček); tako pile, kužka, kozico in Venetčan teličko in junčka. Znamenito je, da to besedo najdemo šče v drugem okrožji in sicer pri prebivalcih v kantonu val iškem v okolici sel: Gradec, Kreme-nica, Luk, Visoje, Grona, Kuniče, Bumplice, kder tudi kozo, kakor Rusi imenujejo: Tschiehva (tako piše Malten, Bibliothek der neu-esten VVeltkunde. Aarau 18;34 T. I. 28—50—190 — 210). V ono okrožje postavlja tudi Plinij (11, 42) mesto Ceba, v katerem so delali izvrsten sir iz ovčjega mleka, ki je pod imenom c e ban us caseus v stari dobi zelo slovel. Tukaj najdemo Salasse Salašane; gotovo so to bili izseljenci venetski; Polak ščc denes imenuje vlaško ovco cab, caban. Iz venetščine je beseda prišla v španjolščino: c h i v o, kozliček, in v nemščino : Z i b b e, Lamin; alban. tsjap, tsiep; vališko narečje ima tzap; ital. zeba, koza. Italjan navadno imenuje ovco pecore, Venetčan p i ogor e iz p e c u s , kozo pa: c a p r a, caprone, Venetčan: cavra, crava, cavrone in ovna: montone — mondon, der grosse Hoden habende. C i-veta, Civeto, Civa, cyba,cibak,ciba, c i b i k a so tore zrastli na deblu slovanskega jezika, venetska: civcta, civeto je ostanek iz jezika starodavnih Venetov in neovrgljiv dokaz za njihovo slovanskost. Iz druzega themataje ital. civcta, Kšiutz-chen in sicer iz venet, zoeta, kar je skrajšano iz cioveta, slov. čovik, hrv. č u v e t i n a, vrst sove, Nachteule. Pač pa je iz korenike: cib venet, civa da, vela deli’ albero di bompresso, che e sopra la prua della nave, tudi venet, civča, civčo, civera, sanke, Šchlitten, primeri hrv. cebaljke, cunae, -Wiege, tudi ci-v i e r a , strumento fatto a somiglianza di bara per uso die tras-portar sassi, terra e simili, c i v 6 a, traha, Schleife. Drugam pa spada italj. civa ja, Hiilsenfriichte; ta beseda se mi dozdeva slca-žena iz slov. sočivje**), legumina, in so je zatrlo se, kakor pri besedah: baco za bombaco, bilico za umbilico, cesso za seces-sus, cimento za specimentum, ciulla za lanciulla, str o m on to za instrumento, lezia za delicia, nem igo za inimico itd. g) Manza. Uganjali in primer jevali so jezikoslovci uže dovolj, od kod bi to besedo izvajali. Venetščina pozna: manza, amorevolezza, *) Primeri sanslc. y i b lij n, juvencns malorns. čaban, vol, glagol <;■ i I) b pa S0 je že ohranil v metaf. pomenu gloriari. Različno od korenike: ceb, cib, agitare gotovo ne sansk. i,' e v, agere, adire foe.minam, virnm, fevas in <;. r. p li a s, penis, slov. cebe, alovašk. cibelj, penis, staročefik. kepa, vulva, staroiiem. che-pis, chebis, novonem. Kebs (Veibj; menda odsod venet, redupl. eieiboo cic ibolj ? **) Primeri tudi: čečeva, čečevica v rusk. jeziku legumina. Gr&kolat. n/trirog, tihtoc, pismu, gruli; vjema se z nem. fesa, Hulso, in srb. pasulj sitau grah, fifevae. man za, buessa, vacca, manzetta, giovenca, vaccarella, man-zet,to, bue giovane, civeto, manzo, toro castrato, manzolame, MUantitd tli bradi o sia di bestiame vaccino da tre anni addietro, dakoromunski miinzu, piillus equinus, v latinšč. srednjega veka: manzius, manzia, vituius anniculua, manzolum, corium vi-•ulinum, novogršk. fiavrCsra, juvenca. Vsem tem besedam je mati venetščina, in Diea je zelo zagazil, ako misli, da je m a n z o iz mansuetus! Daje to praslovanska beseda, pričuje ta okolščina, ka jo sopet najdemo pri Nemcih, ki so ali bili sosedje Slovanov, so se z njimi pomešali. Tako na Bavarskem (Sehmeller II, 604) Manzkub, vaeca sterilis. Hofer (v Zeitsebrift fiir die Wissen-schatt der Spraebe II, 233) piše: Im Salzburgisehen \vird eine K.uh gemiinzt, wenn sie mclit gleicb zum Stier gelassen, son-dern eine zeitlang verhalten wird. Na Tyrolskem (SchiSpl' Tyrol. Idiotikon s. v.): „M Sin z en, hart, anstrengend arbeiten, eine Kub miinzen, langer nicht zum Stier lassen“. Na Koroškem (Lexer, f^arnth. VVorterb. 190) „Menz, adjektiv von Kiihen, gelt (jalov), lrr> Oberliesachtbal, menze n, castriren, primeri venetsko: manzo, t°ro castrato. Vse te besede so iz slov. korenike: mank, menk, "•ollescero, mitescere, malicati, affricare, mencati, atterere, tedaj venet, manza iz mancia, mollities, man za, pecus molle, 1,11 te, das weicb, zalun gemachte Kind; manzo v pomenu toro castrato tudi ne drugo nego smancana žival, primeri liorv. meniti, mancati, smancati = tlačiti, tolči, ribati. Iz te kore-nike je starobolg. mank a, monka, mončit, litov. minksti, lQanksztyti, emveichen, miirbe macben, latvijski brez nazalca, 111 akt, plagen. Brez nazalca je latinska sorodna macerare (Corssen l2, 395), nem. muhhan'), got. muka, sanft, staroškand. lajukr, mollis. Ker venetšč. in ital. iz lat. them. mac imate: 1X1 a g r o , m a g r e z z a, nemoremo venet, m a n z a k lat. m a- 0 o r o staviti. A) Bibaron — hiba. Dosti slovanskih poznamenovanj bi se znalo najti v imenih morske životinje, rib, polžev itd. Jaz tukaj omenim samo imen bibaron po Boeriu, „conchiglia di mare deli genera dellemadie'' (Mactra I jinn). Kaj je bibaron drugega, nego slov. hiba, katero ime pozna vsak otrok davaje zagonetko: B i b a leze, — b i b a ni. Tovor nese, — osel ni. Roge kaže, — kozel ni. Druga italjanska narečja te besede ne poznajo; v patavin-sčini pomenja: bibiar, lellare (slov. leljat, loljat) tentennare, an-dar lento, laziti, počasno iti, zato venef. bibia, tentennare, tardo *td., slov. bibati, wackelnd gelien, biba, ime za reco tudi v ital j. *) Novonem. miilicu, Miihe. bibia, divja reca. Iz bibati ie slov. bibra (Murko), vino, ki se vleče, bistro ne teče, — dovolj dokazov, da je beseda na deblu slov. jezika zrastla. Stari Veneti so bili tudi imenitni becelorejci. Plinij (I list. nat. XXI. 12) piše, da so prebivalci venetskega mesta H o s t i 1 i a vsak večer na ladjah peljali tile pet ur daleč po reki Padu in jih tam izpostavili, kder je bilo obilno paše za bečele. Bečcle so, ko so zarana iz ulov izletale, napolnile panje z medom, in tako napolnjene panje so Hostiljani nazaj domov peljali. Celo beseda: bugno, Bienenkorb, ni drugo nego slov. panj. Boerio pravi, da je bugno ul iz poroba napravljen panj, in v slov. narečjih panj, penj ne označuje samo ula, Bienenstock, temoč tudi trun-cus. Primeri staroslov. paseka, porob, truncus in alveare, Bienenstock, pol. stebno, stebnilc, Baumstamm in Bienenstock. Ital ščina nema themata, iz kterega bi sc bugno dalo razložiti. Ime mesta llostilia opominja na hosto; moglo je stati lcraj kake boste, in ime dobiti llostilje, zato se tudi lahko ume, zakaj jo v tej okolici cvetelo čebelarstvo. Venetčan soglasnik j> rad spremenja v b, primeri: briti na za pruina, biberata za piperata, bi s o lat. pisuni. Bugno zna tudi izražati isto, kar bit g n a, slov. bunka, \Vulst. i) Adeu, clriepa, parpagiola.*) Med ribami, ki so v reki Padus se zdrževale in že Pliniju bile znane, bila je največa in najdebelejša A dano; drugi Italjani jo tudi imenujejo Adeno in A deli o. Boerio pravi, daje po Linee-ovi systcmi: „accipenser liuso“, in pristavi: „cresciuto e grandemente impinguato" in sopet na drugem mestu: (jucsto col-pesee ingrassato arriva perfino al peso d’ oltre mille libbre grosse venete". Ta riba je tore dobila ime po svoji tuči in debelosti; in so pet najdemo v ruščini besedo: adit, gedeilien, wachsen, itppig werden, anhilufen, primeri sansk. c d Ii, augeri, crescere, gršk. v id'um, schwellen, antscbvvellen. ::':''i:) Plinij (J list. nat. IX, 15) ima p() pačeno obliko attilus za adilus in pravi: ,,piscis in Pado in-ertia pinguenscens ad mille aliquando libras". Sovražnik to ribe je bila riba „clupea“, in Plinij piše na omenjenem mestu: — — ,,atqui ltunc (attilum) minimus piscis appellatus c lup e a - ;,:J Italjan rabi zu izraz polža: lumusco ~ lat. limax, Dnbrovni?»n p®: prpolj, WegsclineeUe, v venet, pa parpagiola ~ mol, Moti,e. **) Bopp (Gloss. 64) iz koreniko e il h tudi izvaja lat: a os — cul us Mos-pel, nešpelj, ,,ita ut a crcsccndo sit nominata, ) 1011 ab edeudo, mutato d in S Bi-e»t in es-ca ex cd-c»“, Prav ima, škoda, da ni tudi so spomnil sansk. adn, drevo. Aes-culus tudi oznanijo v lat. dio ltageiclio, aesculetuiu, Eieliou-wald. Iz iste korenike stvaiila jo slovauščina: adra« (Murko, Janežih, m*:;'1"' ser), wilde Eiche, Zoreiclie; toro dokazov dovolj, dajo korenika ad v pomenu: crescere, augeri, pingitoseero, itd. bila v slovanskim živa. morsu exanimat. Venetčan to ribo denes imenuje c h i e p a — k 1 e p a, prav po pravilih ital j. jezika. Boerio pravi, da ima „scheletro ossoso« in: „il suocorpoe compresso, eome quello del aringa“. l’udi clupea je venetsko-slovenska beseda iz: k lupa, slov. klupa, holzerne Klemme, womit man den wilden Kiihen die Fiisse klemmt; klupa, Fallriegelchen, srb. klupa, aufrecht-stehender Balkon, in dem der Weberbaum liegt. Korenika je: kip, klepati, claudere, scliliossen, einzwiingen; prešlo je tudi v nemščino koroško in štajersko: K1 ii p p e 1, llolzcnen mit einem Schnitt, jlas man Brechlennen aus Mutlnvillen authiingt. Da je ta riba do -jnla ime po k lupi, pričuje šče ta okolščina, dajo drugi Italjani, kakor Boerio pravi (str. 166), imenujejo „laccia; s besedo laccio pa Italjan tudi poznamenuje: Sclilinge. Clupea je tore: der Klemmer, Knebler, eoangustans, preinens, in je gotovo dobila 11T>e, ker je a dan a oklepala, Diefenbaehovo priravnavanje besede clupea grškemu (rz-ohn/j, (Irilte, ribja kost, je nenaravna in preveč oddaljena od oblike: clupea. Ker Boerio reče, da je »corpo di chiepa compresso'1, znalo je tudi ime po podobi nastati in označevati: sključena riba, der eingezwarigte, gedrungene, e>ngeklemmte Fisch. Primeri ščuka, pol. ščupa, lucius iz sči-P&ti, šče k noti, z\vicken. k) Langa, langurus. Šče edne živali imena iz jezika starih Venetov treba omeniti, ki se je tudi v denešnji venetščini ohranilo, in sicer: 1 a n g a, langurus. ■Plinij (hist. nat. Vlil, 38) poroča o povesti, po kateri se iz scav-nice neke živali jantar nareja — „alii dixere langurium (pro elec-tro nempe), — esse in Italia bestias languros. Zenothemis langas ' ocat easdem et circa Pa d um iis ritam affirmat“. V denešnji Venetščini najdemo razlago te živali , o kteri so si učenjaki dosti glave belili. Boerio piše: Languro o leguro, ramarro (Ei-deehse,) specie di lacerta con coda verticillata, lunga, con isquaine acnte e corpo verde. Langa, langur se vjema s starorus. le n g, novorus. ljag-uška, Frosch, in slov. langati, claudicare, vaccillare, sansk. lan g h, salire, vaccillare nam razjasnil j e pomen besede. V sansk. tudi v slabi obliki: 1 a g h, odtod grško Xnymg, „a saliendo dictus sieuti sansk. cac;.a a §a§, salire/' piše Bopp; primeri šče got. laika, salio, rus. ljagat, brsati. Pa langurium, kakor se je tudi jantar velel, po drugem berilu: langonium, nema nič z {angurom, guščerom opraviti, temuč poznamenuje čisto drugo, in sicer: lapis splendidus, *) sansk. landž, splendere, landž, torrere, frigere, assare, tudi slabe ali nenazalirane oblike: ladž, *) Alto Strabon (IV) piao, da so Lygari juntar imenovali : lvyyovt>lov lin— SUiium, kaže, da no to possnamenovanje sprejeli od Venetov in je svojim ustom priredili; vendar primeri tudi pol. ligo lati. bliSfeti, kar gotovo je ednoisto s koreniko la g. Lotopis 1874. II. ladž se nahajajo, in že sem na drugem mestu razložil, da je iz te korenike slov. lagotica, primula aeaulis, rus. lagot, Theer. Ta korenika je bila v sl o van ščitil nekdaj zelo živa, kakor pričujejo tele besede: staroslov. lenžaja, gallina ovacalefaciens, ovxs ineubans; že Miklošič jo spoznal: „radicem len g a leg, dccmn-bere, differe“; dalje slov. legar, Typhus, vročica, gorka bolezen. Iz slabe oblike lag je staroslov. laznia, toplice, česk-lažen, pol. laž ni a, balneum. Miklošič je laznia postavil med tujke, in priravnaval nemško Lase, irdenes baueliiges Geftiss, lat* lasanum, Nachtgeschirr, ICammertopf, a oboje je izgršk. htaavov, cloaca, olla, sella familiaris, in to iz dorišk. htaoi, lateo. Ne zapo-padem, kako bi balneum, cloaca, in sella familiaris, mogli na enačili nazorih počivati. Dalje je iz te korenike hrv. lazanje, mlinci, (Belostenee s. v.) tedaj, placenta assata, tosta,*) in slov., srb. pol. laz, lazi, požgana hosta, kdor potem napravijo njive in pašnike, in pa srb. ljaga, Brandmal. Ta beseda je gotovo po armorskih Venetih, ki so tudi v Britanii se bili naselili, prišla na otok Albion, ker šče v stari angleščini najdemo: laes, paseua. Malten jo je našel tudi pri že večkrat omenjenih slov. ostan-cih v vališkem kantonu, in tam označuje: Bergllilche, in se rada pritika besedam topičnim, postavim: Cambiolas, Forclas itd. Da so Grki in llimljani mislili, ka se jantar iz scavnice langurove — guščerove nareja, izhaja menda odtod: Bilo je pri njih obče mnenje, da je jantar produkt solnca; zato grški mythus, da Helios, solnčni bog, izsolzuje jantar. Guščer pa je, ker so rad solnči, bil symbol solnčnih božanstev pri Grkih in Slovanih; utegnil se je tako symbol solnca za solnce samo vzeti. Slovenci ga zato tudi imenujejo: Martinček, to je Martinova žival, ker so se v prelazu paganstva v krščanstvo mythični elementi sebičnega božanstva v sv. Martinu združili. Dolgo so naimer Grki mislili, da se jantar v logih ob reki Padus stoječih nareja (Solin, 33.) Guščer se tudi v venet, veli ramarro; ne li iz rame, hn-merus, brachium? primeri: la cer tu s, Arin, lacerta, gušter, nemšk: eid-ahse, inahsel, lmmerus, slov.guščer, srb. gušter in bolg. guša, colluin, srb. guša, Kropf, Kehle, slov. guščeri, k uš čeri, Halskrankheit, Mandel, 1 lalsdrusengoschvvulst, venet, gosso, Kropf. **) V donešnji venot. las igno, goiiistoto Nudoln, in tiuli v grič. Xftyuvot'f plucentae gonita; Int. jiri Horaciji: lugunum, 1'fapiioiiltnehon. Kur Iti Int.. la-ganmn s« v it.nl. glasilo laguno, no lnsugno i« Int. nogo ix slov. obliko. Orako-lat. lnganon — lngnnnin jo i/. thom. \ny — }.aynt><>g, Ictffttl', bolil, diinn, vvoioli, raiirbe, odkoder tndi: hfvvvng lugonn, Flnscho. **) Štnjerslconom. O on o bon, Goa c h e, Schlund des llnlitos. Poznamenovanja za jediva. Že sem omenil, da Venetčan izraža mola z besedo: parpa-giola = prpolj. Ta beseda je zrastla na deblu slovanskega jezika. V staroslov najdemo: prprica, Kreisel, trochus, in v srbščini: prporenje, coitus piseium, ker se bijo in valjajo, prpuš-kati, v pesku se valjati, tedaj bi prpolj, parpaglione označevalo žival, ki se valja v prašini, in to delata mol in cestni polž. poseben izraz ima Venetčan za mlado opico: sadi, iz kterega 'Ira, ne morem dognati. Čudovito pa je, da so Slovanom sorodni tatvini ohranili v visokem severu s starimi pelasgijskimi Tyrrhenci °dnako poznamenovanje za opico: er ms, tyrrh. &(>tpog — — T0VS mOr/Kovg cftnrri nnrtn roa; tvftittjvoii; ligiftovs zafoiaOrci (Strab. XIII. Pag. (>2G).*) V kaki zvezi je s tbematom: pr p — p ar p beseda venet. p a r p a g 11 a c o, „pane di farina di formentone (koruza) con-dito con diversi ingredienti ?“ Med štajerskimi Slovenci se kruh, Cl mu tudi pravijo postružnik, v kterega tudi radi matere za °troke slive, hruške, kosce mesa mešajo, veli: p er p er n j alt, primeri srb. p er p olj a k odrezana vinska loza, ki se zamota, zakopa, ^valja v zemljo, tedaj bi sopet parpagnaco — prpernjak “d kruh valjanec, in iz istega themata kakor: prpolj, par-Paglione, prpor, prprica; primeri: lcrapec iz krp,winden, gibanica, ver ta n j ek, povitica, imena za pogače. Pogačo pa jaz prilastujem Slovencem. Mislim, da pogača isto pozna-rnonja? kar: kolač, kolaček, runder Brotkuchen, iz p o g a , staroslov. pongvica, globulus. Vsaj se tudi šče z rožiči na pogačah lzbadanim okroglim podobicam pravi pogice, ki res imajo podobo SUmb. Primeri šče pogačica, Kniescheibe, pogača, die Nacli-geburt, ednako lat. ital. placenta Kuchen in Nachgeburt, srb. p o-§ača, okroglo mesto na dnu testa, pogača, okroglo drvo (v uk), sanslt. p figa, acervus, gršk. nvyi[, Stciss, tedaj okrogla reč, tudi nvyfir, pest. Italj. focaccia, venet, fugazza, po Boeriu: Pane cotto sotto la cenere, tedaj Aschonkuchen, utegne za se italj. leziku vlastna beseda biti a slov. pogača nema z njo nič opz-a-^i. Italjan to, kar Nemec: Kuchen, Fladen imenuje, označuje z besedo: stiacciata, schiacciata, in stiacciare pomenja: Pressen, quetschen. Da je stiacciar slov. stlačiti, ni treba dokazovati. Drugi izraz rabi Italjan za pogačo: Scofaccia, colfaccia, in sopet glagol scofaciare izraža pomen: flach, broitdrucken, quetschen, kar sopet je zelo podobno hrv. kobačiti. primeri prislovico: Kdo je jači, on kobači, to je, drugega tlači, ^ahaja se šče eden izraz: pas si mata, pogača v pekvi; štajerski Slovenci jo imenujejo: livance, ker se nesgoščeno testo iz pisltra v pekev liva. Pa sopet dvomim, ali je passimata izvirno italj. *) Ravno tiiko najdemo v v latviščini: pefte, uortikis, opica, in v italj. “ertuccio. beseda. Passaman pomenja v venet. Spitze, Tresse, passa-maner, Spitzen- Tressenmacher, Posamentirer; ali passaman ne slovansko pasmo, ki se najde v vseli slovanskih narečjih in izraža sorodni pomen: GarnladenV Passimata bi tore izražalo to, kar nem. Fadennudeln. *) V besedi: p as sam a mesto pasma se je vokal vrinol, kakor v besedah: fantasima, cresima glej Diez 303. V srbščini šče najdeš: pasmenjača, forago, das Fitzband, der Faden, womit die Weber ihr Tagwerlc abzutheilen pflegen. Piza, Pinza, mala, stlačena, tenka pogača je, = srb. pita, Kuchen; piza, pinza, je iz pinti a, pitia, sansk. p in da, libum. Slovensko ime je tudi lasagne, kakor je bilo že ome njeno. Ravno tako bi goli, ki se tudi velijo m e n u č i, to so min-ceni, drobnički rezanci, od: bigo la, b ego la, Kleinigkeit, slov. bigi a, biglica, toliko kot: košček, betvica, trohica, mala treščica, Splitter; zato: biglica, Ziindholzchon. Korenika besed: b e go le, bi go le, bigi e, biglice je: bag, beg in se vjema s sansk. bhadž, dividere, distribuere; b ego le — bigole so tore: particulae. Iz to korenike šče se je v srbščini ohranilo: baglja, Biischel Heu, tedaj razdeljeno seno.**) Stari arjanski narodi so pa osodo smatrali kot delež; zato boginja osode se veli slovansko Dalja, gršk. MoXqk, in tudi v sansk. najdemo isti nazor, ker bhagya, bhaga, označuje pars, portio, sors, fatum, in fortuna secunda, in s to besedo se vjema venetska: baza, bazza, bouna fortuna. Tudi srb. bagra, Sorte, Gattung in slov. baza v istem pomenu ste iz korenike b a g. Eazve sanak. slov. in venet, ne pozna, kolikor je meni znano, noben drug arjansk jezik te korenike, in tudi ne besed iz nje. Slov. baža toro ne nem. fascl, kakor Miklošič trdi; že srb. bagra govori proti temu. Menda tudi srbski bungur, Griitze, sem spada in je nasal. oblika, ako ne iz b h u d ž , edere, vesci, frui, od koder tudi slov. b o z n e , pascua, Viehweide. Sansk. tudi pozna močno obliko : bh&ridž, dividere frangere odkoder bhanga, unda, litov. banga, unda, val, srb. ban ga v, hinkend. Iz korenike bhadž Bopp tudi izvaja: bhadžana, poWilsonu: acup, aplate, vas, posodva, slovaški bagan, starosl. bagaš, mensura quaedam, hrv. bižica, Melkschaff, venet, bi gonzo, itlj. bigancia, Butte, Kiibel, pa tudi catedra, prižnica, ker ima podobo tej posodvi enako; tedaj ne iz lat. biscongius, kakor Boerio misli. Naše prosto ljudstvo prižnico rado tudi imenuje: žehnjak, (Sechtzuber). Vse te besede pričajo, da je korenika bag, beg, big, nekdaj bila živa v slovanSčini. Sem spada tudi venet, begar, contendere, bisticiare, zanken, kar je razdvajanje, razdeljevanje. *) Ime po pusmu, uiti, jo »bog togu nastalo, ker se tosto '/■ niljo, motvozom, s [uisniom odrezujo, in so rezanci nitim, pusmu podobni. Primeri novoheltsko (gadaoIsUo): bagaid, Miischel. Kamo pa se dene slov. b i n g o 1 e *), noge ? Ta beseda se rabi kraj Mure. Italjan za rezanca rabi: lili di pasta, Teigfaden, taglioni — rezanci, od tagliare, rezati, vermicelli, črviči, glisto, ker imajo tako podobo. _ Nemški ,,Strudel“ je Italjanu neznan, in res je čudovito, da italjani rabijo za poznamenovanja jedi iz moke toliko slov. besed, znamenje, da jo poglavitna jegova hrana bila od nekdaj — polta Polenta**), in kruh — pane. Imenu za zelišča. Cotonia — Sopeta. . ' Skoda, da je vrli Boerio pri nabiranji besed premalo skrbi unel za imena raznih rastlin, rož, cvetiio, travnih sort itd. Kotovo bi tudi v tem okrožji se šče našla marsiktera beseda. Mi tukaj omenjamo samo dve: edno starovonetsko, zapisano od Plinija, dnigo šče živo, zaznamovano od Boeria. 1’linij (Hist. nat. XXVI. •■) piše: Halus autem, quam Galli sicvocant, Veneti cotoneam «lnili postale abstraktne. Tako v venetšfiui označuje piado, italj. piato. *®entsacho, Streit, Proccss, Partei; kdo bode dvomil daje piado — pinto, 8l«roslov. plat, pars, latus? **) Polenta je iz polta in to iz lat. pulte, (pulS-pnltis, Brei). Italjan "ied dva soglasnika rad stavi prosthes.; z ito patav. gondena, za gneda, finida, Nisse. *) V ruščini se nahaja: ko to vi k: Nepota cataria, Katzenmiinzo, in nema ® kotonjo nič opraviti. Gilferding je tore bil ua krivem potu. Kotovik je j* kot, kotka, Katze ; zato znanstveni pridevek: cataria iz catus, mačka, kotba. que, dum coouuntur, conglutinet addita, unde ct Graeci nomcn (avfupvtov, iz tvv in Naj šče tukaj sledijo nektera poznamenovanja za oblačila. ® sum v lanskem „Vestniku“ pretresaval ta poznamenovanja in pokazal, da se vjomajo s medijskimi in persijskimi, da so v romunščino le po Slovanih priti zamogla*). V vonctščini najdemo: giaca, nemšk. Jacke, slov. jan k a, Junkar; zipon slov. župan; gogna, slov. gunja; tabano, o°lg. t a h a n; g a b a n o, slov. g a b a n; copeneghen, slov. k e-Ponjek. Ker sem te besede že na omenjenem mestu priravnal medopersijskim enako se glasečim, tukaj samo nekoliko tam no sue navedenih omenjam, in sicer: ciamara, z im m er a, sard. 8 pi'osthezo: acciamara, Spanj, zamrnaro, polslc. ezamara, oosk. čamara, slov. čamer, kožnata kapa, srb. čara ulj a, mitrae genus. Diez misli, da bi ta beseda vtegnila biti iz baslcij-slcega jezika, kaže na baskijsko e ceh a m ar a, Zeichen des Ilauses, vendar Larramendi to besedo od Spanj, zamrnaro, kohafpelz, etymologično loči. Čudovito je, da španjolščina in slovenščina s besedo Zamrnaro, čamer izražate k o ž n a t o oblačilo. Boerio z i mm a r a naravnost imenuje slovansko obleko: „zimmara, sorta di sopravesta ad uso dcgli S c h i a v o n i“. Ker čamara označuje kožnato obleko, nam sansk. čtl rman, cutis **), *) Glej moj članek: Slovonsko bosodo za oblačila v 4. in 6. štev. „Vest-uika“ 1873. **) Primeri tudi ruslc. čar-ki, kožnato obutalo. naj lepše razjasnuje pomen besede. Soglasnik r se je vokaliziral, kakor so to godi v italjansčini in slovenščini. Beseda sc je ohranila tudi v jeziku starih Trakov: ah>r6(ioi, glavorezci, sansk. <; 1 ras, glava, gršli. glava, (glej Bottger Zeitschr. der deutsch. morgenl. Gesell. IV. 364 *)• Iz čar ra a jc po zameni soglasnika m s soglasnikom b nastalo čarba, in iz tega themata: carbatina, lederne Bauern- sčhuhe, znane Catullu in Xenophontu. Pollux jo besedo imel za karsko, brž ko ne ga je zmotila prva slovka v besedi; vendar jo mogoče, da je bila po mali Azii znana, in da so jo pailagonski Veneti prinesli tjekaj. Pri Venetih se je ohranila v oblikah: zarvata in za v ata, v italjanšč. pismeni v obliki: ciabatta, pri Rusih čeboti, polsk čobot, litov. čebatas, pers. čab atan. Xenophon jc utegnil besedo slišati in škornje videti o priložnosti svoje vojne v Persii, in tako ta izraz v grščino spraviti. Kakor so ga b a n,'kep en j ek, taban, Slovani od Persijanov sprejeli, tako tudi čar bate, čobote, in ravno tc besede so tudi važne priče za slovanskost starih Venetov. Druga beseda, katero šče za obleko rabijo Venetčani, jeras-eia, rassa, slov. raš, rase vi na, srb. raša, polsk. r a s z a, nem. Rasch; Diez misli, da po mestu Ar ras, vendar primeri staroslov. rasa, renska, bolg. ras, malorus. rasa, rusk. rjasa, pri Isidoru : ra si lis, spanj, rasi 1 la. Jaz zagovarjam to besedo Venetom, in ne vidim drugega v njej, nego ras as to, resasto obleko, cin harenes Klcid, primeri slov. raso v j e, Rispen, rese, resast, vse v pomenu, gerispt, srsnat, kocast, vlasat; zato se v staroslov. veli rasa, vestis monachi, ker ti nosijo rasasto, resasto suknjo. Novogrško: (ictnov jc iz slovanščinc. Isto, kar rasa, označuje venet, s ar za, italj. sargia, nem. s a r s c h e; tudi to ne drugo, nego s r s a s t o, s r š a s t o oblačilo, vestis hirsuta; primeri polski szerchla, schlechte Schafwollc. S ar z a, sargia jc iz sarstja saršča se izobrazilo, staroslov. cprLCT’i>, pili, polsk. szicršč. Za botte, škornje, bolg. bo tuši, rusk. bo tal y, franc, botte, polsk. bot, slov. bockori, magj. boeskoros, bodemo se tako prepirali, kakor za bo ta, sod, staroslov. i”I>Ta.p'l» ]iOTitprJ>, dolium, bat, Kniittel, ki sc tudi najde v italj. Korenika jo sansk. bat, binden**); botte, so: Bund-schuhe; jaz prednost branim Slovanom, kakor tudi pri venet, besedi carpia italj. s car p i a, čre-velj, slov. krplje, slovašk. krpky. Koreniko karp, krp v pomenu : winden, binden najdemo v slovanščini, dalje v besedah: krpelj, krepel, fascis, krpa, textura kripa, aus liuthen gewun- *) SpanjoUko: z a m in aro, Schafpol« utegne tudi sltažcno biti in izhajati iz z i mar o, kozel, to pa je iz gršk. Xl!,as0(’^ Ziegeuboek. Ponujam šča sansk. čiv ar a, veatis panuosa. **) Primeri nem. Gebi nde, Bin d or iz binden, lat. vietor iz vioo, binden. dener Wagenkasten, patavsko: carpia, pajek, der Windende, v venet, tudi šče s carpia, pajek, slov. k er pije, Futternetz, košara; carpia je tore sopct: Bundschuh. Kakor v lat. faseis, fascina pomcnja: lluthenbiindel, zvež šibic, tako tudi v slov. fcrpelj, metath. krepel]; isto tudi butara, (butara drv), in sce lc v drugotnem pomenu: breme. Ker imamo livrilj)’!«, das Ge-bundene, bot k ar der Binder, (od koder nem. Bottger, Bottcher, «ottung) butara, bat, }i’i,T’l»vse v pomenu vezanja, gotovo tudi smemo: bo tal e in bo tu še si prilastovati. Pri besedah: italj. "°tte, sod, vališk. bote, Spanj. port. bot a, franc, botte, o on te kaže Diez nagršk. (lov m, (h»ne, vendar pristavi: „aber auch in andern Quellenspraehen lieimisch". (Gramm. str. 58). Ker niti latinščina niti nemščina ne poznate teh besed (nemščina je v obliki: Bottger, Bottcher, Biittner, ki na slov. tvarino kužejo, ker grški /Jotmc je iz pozneje dobe), trdimo, da ste besedi botte**), škornje, in bota, sod, prišli iz venetščine v druga romanska narečja. Stari Itali niso sodov rabili za shranjevanje vina, 11 ego mehe in izdolbene pečine, zato je jihov doli um (iz dol o, HUshohlen) bila prš cen a, s smolo zamazana posoda, v ktero se je mošt točil iz „lacus torcularius". Gazo gatje — gačo starobolg. gašte, subligaculum, sem že razložil, in o slovanskosti besede nikdo ne dvomi (primeri “če rus. gat, Faschinen). Teže je s besedo braghesse, slov. ®rguše, breguše, kar se ima za gotovo keltsko braccae. Meni Pa se dozdeva, ker besedo poznajo Slovani in Nemci: b r o k, b r u o c h, H-tiftkleid itd., da je to obča vlastina, in brž ko ne je: b r a c, 'rok, bruch, brg se nekdaj rabilo za poznamenovanje stegna, kolka, in je iz onega themata, iz katerega grškolat. brachium, kar nekteri stavljajo h gršk. jlrncp')^, in se vjema s slov. brg — or z. Primeri novokeltski brech, breach, breich, elin, laket, eesk. brk, pol. bark, roka. Slovenščina šče pozna: brglja, fetelzc, Kriicke, in ta beseda ni se nekdaj samo rabila za leseno ?°go, nego je gotovo izražala pomen noge sploh, kakor nem. Stelzen, !n lat. grallae za gradlae iz gradior, gehen, schreiten, zato jniena ptic: Bach-stelze, Stelzenlaufer, gr ali a, slov. brg- * e z. Braccae, b r o k, b r a e c h, braghesse, b r g u š e bi tore ode Schenkel-, Httftkleid, femuralia, in res Slovenec imenuje J?rguše, brgeše hlače od kolena do kolka. Že Izidor (Orig. -‘'-IX c. 22) je mislil na grško (ig«xve pišoč: „bracae, quod sint bre-ves“. — edne vrstice pri Ovidiju (Trist. I. V) sc prepričamo, da so tudi Sarmati hlače imenovali bracae, znamenje, da je to *) li'I.T’1, v starostov, sceptrum, in žezlo je bilo pri starih narodih zvež “ibie, kot symbol kužni in strahovanja, primeri lat. fasces, Kuthenbiindel. V rusžini Mo bnto r označuje, Habstdigkeiten, primeri nemški: soiu Biindel schnii-'°n. Editahi nazori vladajo v besedah: Knntte, Kniittel iu Knoten, vozel, venet, •»tacehio, batač, Kniittel. **) V bavarskem narečji: Bo s s, ker l prelazi v «■ ali s, primti'i: \vater In W as s er. oblačilo znano bili tudi pri druzih narodih, ne samo Keltih. Ve-netčan rabi: sbraghessar, hlače nositi v pomenu vladovanja, strahovanja; razve besede braghesse še ima calzoni, Boinkleidcr iz lat. ealceus. Cotta, starogorenjenem. c h o z z a, Kutte, staroslov. kotyga ima Miklošič za italj. besedo, vendar ker Boerio piše: „una sorte di veste antiea, che ricuopriva tuta la persona“, bi jaz trdil, da je pravenetska iz staroslov. konti ti, skontiti, skuti ti, bedeeken, primeri: toga iz tegere, hala iz hal iti, verhiih-len; vendar imajo Latini svoj cutis, kakor Nemci svoj hut, haut, in Grki xav{)w, verbergen, verhehlen, tako da sopet, kakor pri besedi: bračina, brgeše vlastina dvomljiva ostane, Galotta, Miitze se da iz galiti verhiihlen, razgaliti entblossen, izpeljati, vendar tudi Latin ima svojo galerus. Iz korenike: g »>. 1, sansk. džal, tegere, je srednjelat. galeria, Hiitenhut in: bedcckter Gang, galerita Schopflerche, galeritus, Haaraufsatz, Peruque, galea, Helm. Razve lat. sansk. in slovenšč. te korenike drugi indoevropski jezici no poznajo. Poznamenovanja za ladjo in trgovinsko shrambe. Ne v celi Italii kraja, ki bi bil za trgovino prikladniši, nego je severnoiztočni ogelj polostrova. Prerezan rekami, ki nosijo sneg z alpinskih hrbtov v morje, je ta ogelj neskončno sposoben za ladjevožnjo; zraven tega je šče obilno pritokov reke Pada, iz katerih se lehko napravi cela vez kanalov; vse to je storilo, da so tukaj nastali ladjestrojitelji in morjehodci. Zato že rimski pisatelji poročajo o slavni trgovini Venetčanov in mnogobrojnih različnih jihovih ladjah, kterepažali-bog z latinskimi in grškimi izrazi poznamenujejo, postavim: celo-ces — brzoladje, holeades, grško: o).mg Zug-, Schlcpp-, Last-schiff, lintres in curaoriae. Pa čudovito je tudi, da so je v denešnji venetščini iz lat. jezika edino ime za iadjo: nave, ohranilo, vsa druga so tuja. Kakor iz Virgilija in jegovega komentatorja Servija zvemo, so bilo ladje „1 i n t r c s" najbolj navadne. Servij (in Georg. I, 262.) piše: Lintres, fluviatiles naviculae. Sano non sine ratione lintres meminit, quia pleraquo pars V on e tiar tim fluminibus abundans, lintribus exercet omne commercium, ut Ka-venna, Altinum, ubi et venatio et aucupia et agrorum cultura lintribus exercetur. Iz Virgilija (Georg. I. 262) spoznamo, da je lintor bil izdolbeno di'evo, drevesno steblo — „cavat*) arbore lintres". Tak *) Zato: cavichia, venot, onichin, hiil/.orner Pfloelc, venet, eaichio, cacehio, italj. pismeno caieco, Kahn, Nachon, odtod primorsk. I; a i ti. coln imenuje Slovenec: kopanja, ktera beseda sc tudi rabi za korito, Trog, v srbščini za leseno skledo, v staroslov. „mensura (llJaedam“, iz kopam, fodio, cavo ; kopanja je tore: arbor ca-Vata -— excavata. Ta beseda je tudi še denes v venetščini znana: C o p a n o , paliscarmo, Root, copanera, c o pan e to. Korenika kop je v venetščini bila živa, in iz nje se je stvarilo več besed, tako: eopa, 1 parte concava deretana tra il colo c la nuca, copcla, va-selto pur cimentarvi l’oro e 1’argento, staroslov.: konpona, sta-tera, lanx. Drugo slovensko ime je: lanchia, barcliettaalservigio delle S^osse navi, tudi v obliki: lanza. Kaj je to drugega nego: la-.'ja, ladja, v staroslov. tudi: JlAflB, landj, len d j? dia italj. jezik spremeni v džia, v za; tako je iz dalmatinskega mesta Dia-. 0 ra napravil Zadar a, Zara, iz gršk. dinxi«v zakon, enako lz lan dia — lanza. Prepira bode zaradi besede barka. Barko poznajo tudi '''i in Kusi. Diez jo ima za grško: /?«(«*;; ali ta grška beseda sc nam javlja pri zelo poznih pisateljih, klasični je ne poznajo, tako da sloboclno dvomimo o jenem grškem početku. Iz Pugog Šchwere, / sehwer, nemoremo fiatih izpeljavati, ker ne bila tovorna *»dja, nogo lehek čoln. Turska ta beseda gotovo ne, ker sc že najde v staroškandi-navskih spisih osmega stoletja: bar kr, navis nomen. Venctčan fče tudi rabi: p ram a, .specie di naviglio, kar je slovansko pr a m, !n je znano pri Rusih, Cehih, Srbih in Polacih. Od Slovanov so si 1° posodili Ncmci: p ram, farm, Grki: n k uta«, in Turki: p er e m e, tl,di litev. p aram a s je iz rusk. porom. Podajmo se tedaj k ladiji ljubimki Vcnetčanov — k gon-dol i. Boerio je razlago imena iskal v latin.-gršk. concha, Mu-®®hel, kar ni mogočo, ker je Italian in Venetčan ohranil to ime Cl,sto, kar pričuje beseda: conchiglia. Diez je mislil na grško ^ovSv, Trinkbecncr, ali tudi ta razlaga ne more obstati. Boerio Plse_ o gondoli: Barclietta piatta c lunga, con ferro dentellato pošto Vertiealmento in prora, con un copcrtino nel mezzo, che va a !Grtu e si usa particularmente in Vcnczia per navigare sui canali laterni.*) Da takšne ladje ne mogoče po kupici, čaši, bokalu, lrnenovati, se teko j lahko vsak prepriča. p Mi imamo venetsko gondolo za hrv. konturo. Constantin orphyrog. piše, da Hrvati imajo vrsto ladij, katerim konture . _ Vonctsfei gondolieri ljubijo svojo gondolo tako, kakor Ar« bi jan svoje <0»jo, iu j;m dajo nogovaluo priimke, kakor: Tožna, Slieegosa; besedi sem žo '»zložil. Vozil som se enkrat z nekim gondolierom, Jegov mali siuko je v raorjo '• 11-° *'* >'>bo lovil. Vsakokrat, ko so je riba na truek zadela, je stari vestd ^kliKnol: liatisbogo! Ko ga vprašam, kaj ta beseda označuje, mireče: il Dio L iavorevole. Evo slov. Kad ti Bog! Boerio tolmači ratisbogo: consequir Vialche eosa per modi inaspettati. pravijo: „Sagenas octoginta, con turas Centura, et sagenae quidetn mtadraginta viros habent, conturae vero viginti itd. (Constant. de administ. Imp. apnd Stritter Tom. II. pag 396). Že Banduri (In animadvers. pag. 96.) pojasnuje: Kovninn, genus navigii apud Croatas, quod sagena minus est. No-stratibus autem hoe navigii genus etiamnum gundula dicitur. Gondola je ladja s pokrovom na sredi, in v staroslov. najdemo kontiti in skontiti tegere, odkoder: ko n tj a — konča starobolg. ko n š ta, tentorium, novoslov. koča iz ko tj a, domus. Venetčan soglasnik k spreruenja v <7, tako ^ato iz catus, maček, ijurzo iz rardio ^ cardus, oset, //ranchia — cancer, rak, t pa rad spre-menja v d, postavim: dogat/o dueatus budello — botellus, barfia = abbatia, madre, parfre == mater, pater. Credanje soglasnika r z lT pa je kaj navadnega v vseh arjanskih jezioih. Ali je kontura — gondola že staro venetska beseda, ali pa pozneje od Hrvatov sprejeta, ne da se določiti.*) Starovenetska beseda je tudi: san do n, san do ni. Boerio piše: dieonsi quelle barchc piatte, o zattere a guisa di barca moz-zate in punta, sulic quali stanno erctti gli edifizii dei mulini da aequa, comc sul’Adige e sul Po. Sando ni so tore kumpi, Miihl-schiffe, in sopet nam edina slovanščina da naravno razlago, in sicer iz staroslov. Cmr!U>no, nyyslov, Gefass**), vas, rusk. sudno, Falirzeug; Iz sandeno — sonde n o je lahko se skazilo san d o n. Ker so mline na vodi žc gotovo stai-i Veneti stavili, smemo to besedo za ostanek starovenetskega jezika imeti. Temu kar Italjan imenuje: frullone, Mehlbeutelkasten pravi Venetčan: b ur ata in je po Bo-eriu iz desk napravljena posodva nalile tružici; tej besedi primeri bolg. burija, sod, in srb. burad (nomon collect.) Faesser. Tudi ta beseda mora tako stara biti, kakor mlini na reki Po. Na ladjah so Venetčani s mrežami ribe lovili, in riba je bila jim priljubljena jed. Zraven lat. rete, rede, mreža, šče v venet-ščini najdemo poseben izraz in sicer: nagossa, negossa, in jaz mislim, da nagossa ne drugo nego: navoša, nevoša. Soglasnik v v venetščini in ital j. sploh rad prelazi v no. Colnina se voli v venetskem jeziku: d o ga n a ali po izpahu gutturalca: doana. Beseda je prešla v franc, in anglesč. °uane. Diez ima to besedovza arabsko: divan, Register, Bu-jeau> Staatsrath, Audienzsaal. Že stareja oblika: d o ga n a pričuje, ^ se ne mogla iz divan izobraziti; tudi so Venetčani gotovo Plvye dogane imeli, nego v osmem stoletji, ko so začenjali z ^bljani trgovinsko občevati. Menage pa je razlagal d o ga n a iz grsk. Somrt), Ort zur Aufnahme; vendar tudi ta razlaga ne drži, jn Ferrari ima prav, ko trdi, da je dogana iz doga, sod, Fass, °di si, da se je blago v sodih privažalo, ali pa je iz prvega sod ® užil za mizo, na ktere se je colnina polagala. Primeri: bane o, l0P, nemški Bank, in ban ca, zaloga denarjev. Ali v kteri jezik spada doga? To besedo najdemo pri la-,1'^k'h pisateljih zelo pozne dobe, pri Ammianu (370) in Macrobiji \ 'O; tedaj ne rimska. V denesnji venetšč. in italj. označuje °ga — Daube, Fassdaube*); pri lat. pisateljih se rabi za poimenovanje velikega soda, velike posodve; glossatori imajo tudi °bhko dochae, lange Fassdauben. Iz katerega jezika bodemo sedaj besedo: doga razlagati smeli? Ker je doga označevalo 'j6 pri lat. pisateljih sodu podobno posodo, je ta posoda iz dog . °bila ime od onega naroda, ki še dendenešnji besedo doga rabi, ln to je edino slovanski, ker nemški Daugo in Daube je iz slovenščine. Korenika dog je bila v venetsčini živa, ker nahajamo v njej ‘lu.)ektiv:indegole, endegole nicht verlnillt, nicht verschlossen, ^nen. Doga L>i tore označevalo: krivajoča, die deckende, lat. y^So, odkoder toga, nemšk. deckiu, dachjan, odkoder eclce, Dach, litevsk. dengiu, v staroslov. dang, dong ^zalir. oblika; d o n g a, hrv. duga, slov. doga.**) Ker je doga, '0 Venetsk. dogato, eomposto come una botte (sod). (j **) Rušiti: duga, Bogeii, Krutnmholz. V besedi doga v pomenu: sod, naj-011!° partem pro i.sto jiribazon imamo v venetski besedi: zapili, abios, Ull»e; capin ue drugo nego srb. Čap ur, čupurje, truncus, zato venet. ssapoli, d o n ga loku podobna, se tudi: do n ga rabi za Tlegenbogen, in ker je ta trakasta, pisana, se je izobrazil tudi izraz: dongat, varie-gatus. Oblika dong — doga je tore edino litevskoslov.; lat. ima tego, toga, nemšč. deckiu, daebjan island. vet. thekja. Hodov Latin ne poznal, zato tudi nema poznamenovanj zanje; j egov dolium je bila prščena posodva. Jaz tedaj trdim, daje doga posodva, sodu podobna in doga, Fassdaube, iz starovenetslcega jezika prešla v latinščino, in p o čet ek dala poznamenovanju za colriino in eolno liišo: dogana, in z* čolnarja: do gani er e, daje dogana davek od blaga v dogal' pripeljanega, ali pa, da se je plačevala v budali nalik dogam postavljenih. Po istem nazoru je nastalo poznamenovanj e: botegfi iz b o t a, staroslov. M>TT>, sod, ne pa iz a p o t h e c a, kakor Diez misli; Kdor je po venetskih mestih hodil, se je lehko prepričaj, da si Italjan botege vsakdan na plaeiinna ulicah postavlja, in botega mu je: fondaeo, Proviantmagazin, Tuchladen, Schnapsbouti(|ue, ne pa lekarnica. Venetean šče ima reke: fatto a do e, arncse eomposto come una botte, sdoganare — gabellare le mcrei, dogare, porre le doghe, tedaj, ker se je soglasnik g tako čvrsto ohranil, ne moremo dogana iz divan izpeljavati. V mestu Ari lika na iztoku Min čia iz gardskega jezera so venetski ladjarji imeli poseben: collegium nautarum ai’ilicensiuni. Posebno vesti veslarji so bili po lagunah, katere so se pri Venetih gotovo zvale bar ene. Boerio piše: „baro anticamente dicevasi ad un terreno p a 1 u d o s o“, in beseda: bara, b e r e g, b r 1 j a g a > se najde v srbščini, slovenščini, v ruščini, češčini v pomenu luža, tedaj ni tujka. Isto znači ime Benetk i. Pri starih Venetih ne najdemo mesta, ki bi se bilo velelo Veneti a. Venetia se samo rabi za deželo Venetov. Benetke so postavili beguni in uskoki iz mest in otokov venetskih, kateri so v lagune predAttilom pobegnoli, ko,jc ta Aquileio razdrl. Že Plinij omenja tega močvirnatega sveta in ga imenuje septem maria; v njem je stalo pristanišče: E d r o n, primeri staroslov. a dr o v.hlno g, sinus. Gotovo so tedaj že prvi je tam ribarji in mornarji stanovali, kar tudi imena otokov, katere sta nam Konštant. Porphyrog. in kronist Joannes zapisala, izpričujejo. Ta imena imajo sopet slovansko lice, tako: Jesolo bodi si po jezu*) ali pa jezeru, dalje: Ribalenses, brez dvombo po ribarjih, Pristen a, menda — Pristana, Metamaucus, sedaj skaženo: Malamocco, Bibiala**) po bibi, vrst lušture, Oa- legnami tli riompituro, Ausfiillliolzci'. Ker so liojov los posebno y,:i to rabi, J° obviknolo označevanj o: zapin za hojo. Enako reče slov. kmet.: sem colo po* deri, mesto smereko, kor colo dobiva iz smeroko. Tako tudi venet,. alboo alboro izraža: pozzo, eiu Stiick Ilolz. *) Kronist Joannes na južni moji pomorske Venccijo imenuje grad: Capnt argilis to je: capo d’argino, dio Dainmseharize, kar bi imonu .Josolo prilegal”, od jez, argino, Damin. **) Na Poljskem so vosi Bibiče. k e r t z e n t z a, to je: koborčenica, od kobcrnik, gesprenkelter Marmor, Broni urn, od bron, albus, varius, cinerei eoloris, Morja n a — Morjana itd. Benetki imajo svoje sovrstnike v topič-nik imenih: Benatky, ves v mužnatem kraji na češkem, lie-(-1_ki, ves kraj cirkniškega jezera, Benetki, selo v virnatem Kraji pri Lutomeru, primeri šče: Banja — Banja loka. Italjansko Pisavo: Venezia, Venezian v venet, narečji: Vinizian, Vi-'Hssian so vtegnili učeni rabiti na spomin starih Venetov in pokrajino Veneči jo. Jugoslov. Mie tki, Mletci je iz Benetki, ker ‘ in v rada se čredata z «i'™ in n z l'"'\ k'dno najstarejših mest Venetčanov je bilo: G r a d o grad, rJH nekem otoku blizo Akvileje stoječe. Tega šče omenja kronist Joannes, ki je živel za cesarja Ottona 111. Takrat je bil O rado sedež višjega škofa, in stolno mesto pomorske Venecije. Glavar te Venecijc, kije imel naslov: Doge, duge iz lat. duce, je stanoval na otoku 11 ivoaltus, denešji Rialto. Pred Benetki je Oi? Clugies, kakor Joannes piše, denešnja: Chioggia ali J k i o z z a. Pri starih Venetih seje mesto velelo: Clodia, imela prikladno loko, zato ime: Klodja, Ladungsplatz iz kladam, aclen, ])ono. Znamenito bi bilo vprašanje, ako bi se po zadovoljnosti rešiti dalo, ali so imeli šče stavitelji in graditelji Benetkov v • stoletji po Kr. kaj slovanskih življev v sebi? — Dosti gotovo 11 pi ker preteklo je 600 let od njihovega podjarmljenja po Rimljani sem do pobega pred Attilom. Spomin o Venetih, kot imevših Nekdaj posebno narodnost, in posebni jezik najde šče se v Strtem stoletji po Kristli v spisih cesarja Juliana. (Orat. II. pag. 71). Po-!'a^u, izvirno slovenska imena mest in krajev*) pričajo, da je lšeina nadvladovala. Ljudstvo je govorilo mešanico iz italsko-vetietskega jezika, debla so bila večidel slovenska, a tvarilne obliko Ijalske, zraven je vplivala na oblike besed moč glasniških postav ‘pijanskega jezika. Čudovito je, da so je v denešnji venetščini ako malo nemških besed ohranilo, dasiravno so Gotini in Longo-Jardi tudi v tej pokrajini gospodarili. Spoznajo se lehko koj pri Prvem pogledu, postavim: gnu ca, Genick, Nacken, magon, sto-n'aclius, c hiri bi z z o, Funvitz, schifo, Schiff, s lipi ar — Sckleppcn, gabellar, Abgaben leiaten, sparagnar, sparen itd. vseh vkup ne črez 40. Kakor ni d o g a n a arabska beseda, tako tudi ne m a g a z e n, lnagazzino, Magazin, Speicher. Diez pravi, da iz arabskega jj '*) K(lnh najstarejsib erkva v Bonotkib jo s. Giovani in l>ragora, tudi ^mcnova»a. Ves kraj jtf mužnut, nt.orrono limaccioso(‘, piše Boerio. •J Venetskem tudi mu ž nato dolino imajo imena: 15 rac o in Brago, iti Dante ,l )vl bosedo brae. > v pomenu: poltigUa, Brei, Mnische, fango, Kotli. V res5. in l>il S P11 najdemo: breft-ka, Spuluht, Maiselio von Br*ndwein; tedaj jo znano 0 t-homa: braka — breka. Nekdanji venetski ribici so rabili besedo bra-dr x*lr ZH: **kiti, rib(‘ loviti iz brak, niužnatili vod, V srbščini najdemo: brae'3, 0/1» tedaj sopot, izraz za blatne, nesnažne reči. machsan, Scheune. Vendar že pri Virgiliji najdemo: magalia, Bauernhofe, Meierliofe, Hirtenhutten. Ker se je tako tudi velelo edno predmestje mesta Karthago, so komentatori mislili, da j® magalia punska beseda. To je kriva misel, in mi se bodemo prepričali, da se ta beseda najde tudi v družili arjanskib jezieib, in nam tore ne treba v semitskega segati. Že Berosus poroča: „m a g u m lingua galliea doraificatorem dici“ (glej Diefenbach, Orig. europ. 37(5), in v italj. šče se najde: magione, dom, odkoder je starošpanj. mayson i'ranc. maison, pa ne iz lat. mansio, kakor Diez trdi. Že Holzmann (Kelten und Germanen 106) je tej keltski besedi priravnal staronem. ge-maca, contubernalis, novonem. Ge-mach, notranja hiša, Bopp pa gršk-ptjpc, firi%avri, Baugeriistc. Sansk. korenika mali, magb in makh že izraža metafor, ornare, ali v staronem. šče maclian označuje formare. Razve keltšč., nemšč. in gršč. je tudi slovanšč. obranila to besedo in sicer v sostavah: koli- mag a, rusk. koli- maga, polsk. koli- m o g, Wagenzelt, starobolg. koli- maga, kola s „budkoju“ — Hiitte. Huculi karpatski pa svoje pokrite voze naravnost imenujejo: maže*) iz mage. Slovaci šče rabijo besedo mogat v pomčnu: silno tjanut — sekati. Maga, moga, maža je tore isto, kar: osjek, ovile, CT>C1iKT>) arca, Getrcidekastcn, izvirno: behauenes Bebiiltniss. V pomenu sekanja je mogla korenika mag tudi znana biti pri Venetih, kei' v venetščini najdemo: raagio, magona, il luogo nelle ferrierc, in cui si da la prima preparazione al ferracio per purgarlo dalle loppe. **) Ali ne odgovarja besedam: m a g o 1 u m, magalia (plur. neut). slov.gomlo — gumlo, gumno, guvno, gubno, celo gobno, kakor se govori v Rečici, gorenjesavinski dolini? Gom-lo, gum-lo, gum-no je po zmeni poredka sogbis-nikov nastalo iz mog-lo, mug-lo, mug-no, kakor lat. ung-vis, slov. nog-a, nog-et, noli-et iz: anga (sansk.), kamen iz akmen, sansk. ae-man, srb. namastir, iz monasterion, gamazin, iz magazin, galeba iz balcga, repetnica iz peretnica. V lirvatščini šče po Ku-relcu (Imena za životinje 61) gomilnica označuje volarnico j gomilnica pa je gotovo iz mogilnica, kakor gomila in mo-gila. Po isti prestavi soglasnikov je staroslov. go m ulj a, ge-knetete Masse, iz mogulja, ingumence, xov<>etščini označuje mandra, congregamento di bestiame, jJCettacolo de bestiame, raandracbio, „la parte piu interna del ortot clie suol chiudersi con catena, o dove si ritirano e si ormeg-8'aiio le galere, e le piccole navi“ ; srb. mandra, loeus et casa ulgendis aestate ovibus, bolg. mandrT., caulis ovium, malorus. ®andryky, pol. m ij d r z y k i, Hrtenkuchen *), lat. mandra (.Ju-eual) Viehstall im \veiten Feld, gršk. (ictvdQix, Pferch, Stali, Ring- pri Alkuinu: mandra, Klosterzelle, sansk. man d ura, J tali, mandira Haus. Že Benfey (griecli. Wurzellex. 11. 44)je Qa.za} na koreniko: mct(n)dh, iz katere mandh-ala, Kreis, c|>eibe, in bistroumni Kulm (Herabkunft des Feuers, pag. 13) je .()kazal, da mandhala, Kreis, je v ozki zvezi s koreniko: raantii, ln da ta prvotno izraža pomen: „der quirlenden Drehung". M a n d ra je tore isto, kar slov. o k o 1, Sclnveinpfercli, okoljeno, Kroženo mesto. Ker v nemščini se pogostem n d in ng eredata '&‘ej Kulm 1. c. pag 14) in se govori: kinger za kinder, hinger ?a: hinder, unger za under, tako je Kulm z vso pravico iz m and h Mal nem. M a n g e 1 (Rolle), M a n g e 1 h o 1 z, ra a n g e 1 n = rollen, Kand. mondull, lignum teres, moluerum in gršk. Rie- • Sel, RoH. riegel. Korenika man d v pomenu: okoliti, krožiti, Motati, vrtiti je tudi v slovanščini bila živa; zato rusk. mandra, g. ") ICer baš se govori o maminih, naj mimogrodž omenim, da tudi znani r> Strachin po venetskem izgovoru: str a Sin ima slovansko pozuamenovanje. 0?er,o pravi, da ta sir delajo takrat, kadar krave s planin priženejo, in kedar so g Pota s plauin strafeno „— e sono straeche dal viaggio,“ — zato ime: ’ 1 a <’ h i n. Mi pa smo u/.o omenili, da straear ima slovensko podlago, stratiti, I ''dere, stračen perditus, ker t se večkrat čreda s k; najde se v staroslov. spisih . str»kienie. Stračin je toro sir iz mleka stračenih krav. Slovenec r,‘Vi: huda ral mi je vole stratila. Lotopis 1874. II. 5 m and era, dio Muttererde, znamenje, da so si zemljo mislil' okroglo, primeri sansk. nrth, plesati, im Kreise sicli drehen, in nrthi, zemlja in boginja zemljo; dalje srb. man dal, Riegel, m and ara, Gericht von Schmalz, Mehi und Wasser, tedaj: ein geqnirltes Gericht. Sem spada tudi nemški Mandel, slov. man-dele, Zusammenstellung von Garbcn in der A rt, dass eine in der Mitte, die andern im Kreise herumstelien. Ker tudi v slovanščini sc čreda soglasnik d s soglasnikom <7> primeri: slov. <7 1 h za dlh, slov. mez po Krist.); brez dvombe je prišla od Venetov k Rimljanom, ker v latinščini ne najdemo nič sličnega, niti themata: vang. Da se v venetščini m čreda z v'"" je znano, primeri: «elma in jnelma"). Mandria je tore občo blago arjanskih jezikov, in ne smemo je več devati med tujke. Ze Weber (Beitršige zur vergl. Sprachl. I. 400) je tudi: m a d li u, /ttOv, med, Metli, iz prvotnega pomena mešanja, vrtenja izpeljava^ in Kuhn (I. c. pag. 160) mu priglasuje; jaz šče omenim, da je slovenščina ohranila tudi glagol v slabi obleki: medeni, herumruliren zmedem, vermischen, zmedki, Ruhrmilch, Butterwasser. Med je tore izvirno bil: Misehtrank, in medeni, zmedki so nam nove priče, da so bile nekdaj korenike: mad, m and v slovanščini žive. Dodaj šče: mandrati, pomandrati, zertreten, mit Fiis-sen verunstalten, tedaj tako napraviti, kakor živina v m andr ah- Dodatki. .Fons Aponus. Toplico, katere se denes velijo: A ban o, so se v starodavnih časih velele: Aponus fon s, A poni fon s, tudi zaradi bližnje lege mesta Patava (Padua): „patavinae aquae“, „p a t a v i n a e fontes". Ze rimski pesnik Lukan**) je pel o njih: „Euganeo Augur colle sendens Aponus terris ubi fumifer exit *) Slov. je tudi: napa in z a m p n, rusk, c a pat, Kr.'it zen, žesk : cap, z n m p n zum*i: Pfoio, Tatzo, slov. Čampu, idem, vurz, Beimvurz imenovali cotonia = "Gonja, slov. skotnik, rabi prvi, in kolikor je meni znano edini, besede: lappa, lappago, 1 a p u 11 a za zel: Klette, H u f-jatich, slov. lapuh, staroslov. lapota, srb. lop uh, rus. a P u h, pol. lopuch, lopian, madž. lapu. Tudi to vsem slovanskim jezikom vlastovito besedo je naš visokoučeni Miklošič *) Claud. carmina 3. Cassiodorns Variantni epist. 2. 89. ***) V denešnji venetiifini oso ■/.a vose ~ voce, oladega zn voladega, v°latica itd. spoclil med tujke in jo razglasil za latinsko: lappa, srednjelat. lapatica, lap ati um. Ali v latinščini ne najdemo themata, ki bi služil za podlago tej besedi. Iz themata lap najdemo: lapis (primeri slov. lapor, kar znači mokroto držeč kamen, srb. lap, terra humida, lapavica, pluviae nivibus mixtae, gršk: htntj, Scbleim, enako nemškemu in keltskemu: m ar ga, margila, mer gel, kar jo že Killian stavil k besedi: margh, medulla, Mark sansk. mardž, humectare), — z različnimi tvarinami, a nobedna nam ne da umne razlage. Vsedrugači slov. jezik. Lapa, lapuh je dobil ime po podobi, zato se voli v jugoslov. tudi: k o p i t n j a k. Nemec tej zeli pravi: II u f — latic h.Kopito pa se tudi veli lap a; Stulli: lap a ungula, staroslov. lap a, planta ursi, die Biirenklaue, pol. lapa. Nemec jo tudi imenuje po lapi — die K let te*), kar je nekdaj značilo: planta, die Tatze, Klaue, (zato: klettern, mit der Klette fassen, s lapami se poprije-mati), Italjan pa: unghia cavallina, tudi lap pola; lapazio, pn mu je kiselica, Sauerampler. Da so že Venetčani govorili: lapug — lapuh, to jo: velika lapa, die grosse Klette, pričuje, ker je tudi Plinij vzel suffix: ago, ki nekaj velikega označuje; primeri: virago, ein Manmveib, Maennin. Bctilo. ,,Bailo, piše Boerio, titolo ehe davasi ali’ Ambasciatore della Republica Veneta residente presso alla Porta Ottomana; bailo, impiego ricco, lucroso, per che la carica del Bailo Ve-neto alla Porta Ottomana si stimava lucrosa“. Diez je to besedo ednačil z venetskoitalj. bali o, Pflegevater, Pfleger, Kinderlehrer; pa ne samo taokolščina, da Venetčan bailo in bali o v izgovoru dobro razločuje, podira Diezovo trdenje, nego tudi, če pomislimo, da bi tak naslov za tako imenitno mesto, kakor je poslanec na carskem dvoru, bil preotročji. Ker venetščina med soglasnikoma, kakor smo se uže iz mnogih primerov prepričali, soglasnik d izpehuje, zato tudi najdemo v venetšč. bail za ital j. badile, „strumento di ferro, che serve per vangare la terra1', ter je tudi v imenu: Bailo soglasnik d izpah-nen, in Bailo stoji za Badilo, in po našem mnenji ni drugo, nego rusko: bodili!, gospodin, sansk. bhadila heros, analogično gršk. xvnog, xvQiog, dominus in sansk. §ura, heros. Bali o, tudi v denešnji venotščini nema drugega pomena, nego: marito della balia, pesternin mož, in italj. bali, balivo je oskrbnik grajščin, Pfleger, Amtmann , Landkommenthur, ki skrbi za živež, opravlja gospodarstvo pa ne politično, kakor Bailo, temoč poljedelsko, in ta beseda je znala nastati iz italj. balia, Macht, Gevvalt, VVillkiihr, in ta se vjema s sansk. bdi a, vis, robur, staroslov. b o 1 i j, gravior, praestantior, b o 1 j a r, magnas, I/. nomalc.: kliitte, kletto je vonot,: zn tu, Klaue. v denešnji v venetščini: balia, podesta, Macht, Gevvalt, bali oso, stark; tedaj beseda tudi ni izvirno italjanska, temoč venetskoslo-vanska, ker latinskoitalj. oblike so: valor, v ali d us, valenza, valore, valeggio itd. Biri. V paroliiji San Caneiano v Benetkih je več ulic in stanov, v8(5 ve"j° Biri. Galliccioli pripoved«,, da je nekdaj tam bilo J?® jam in kanalov. Denešnji den stanujejo tam „personc misera-“'b , kakor Boerio piše. Ker Venetčan rad soglasnik v spremen j a ^ b na početku besed, govoreč: berbice — vervex, boto —votum, pertovello prestavljeno za: vertebra, je utegnilo tudi biri nastati j55: viri. Vir pa v staroslov. pomenja, vortex, piseina, srbsk. jocus profundior in aqua, tedaj poznamenovanje prav naravno za kder so bili vodotoki in vodnate jame. Primeri: Viri, imena Krajna po Slovenskem povsod v vodnatem kraji. Chigia. Chigi a iz: Chiglia = čiglia označuje v venetščini sca-pGcelnatoio, rihol, Flaehshechel, chigiar, pettinar il lino. Chi-f1?'; chigiar je nastalo iz slov. čošlja, češalj, čeblja, ej>alj, česati, česati, čebljati,*) pectinare, earpere. Ker °t>aclavanjo lanu spada med naj stareja domača opravila, in uže ? J Veneti so sloveli kot izvrstni obdelovatelji lanu, je gotovo ‘l beseda tudi prestar ostanek iz jezika starodavnih slavnih Venetov. Scarpello. Scarpello je železno orodje za razkalanje pečin. Sostavljena !e beseda iz prepozicije s in koreniko kar p, krp. V slovanščini sieorv maloruščini najdemo: lcirpaty, z odrezanim nosom, litov. lrpti, rezati, v sansk. korenike krp v pomenu: rezati, sekati n° najdemo, pač pa besedo: kr p fin a, nož, Gheto. Grheto značujo v venetščini: casa ingombrata, easa piena di Jnasserizie disordinate. Muratori jo mislil, da jo ta beseda židovska, c°i’ se kraji, gder Židovi stanujejo, velijo gheto, in izvaja iz tal-?Jud8kega: ghot, scparazione. Mogoče, a zna biti tudi slovanska, .aj Mure sc velijo viničarske hiše , ki šče zraven prednje hiše "“So sad e Bpletene, in s blatom omazane, lcetc, prebivalci sc velijo ketiši. Murko si je v svoj rokopisni besednik, katerega je . *) Tuji uelatinski soglasnik s nomiSk. seli venetščina izraža z gi, ge, f , L- pa z: ci, postavim: ciocoo, nom^ki Schock, Giacinto iz Hiacintus, Gibamo iz Hieronymus, tako tudi chigia iz čililia, čehtia, čihlja — ?elilja, *ir Pa se v italj. ila, ula spreraenja v ia na primer: nebbia iz: nebula, v egi a iz: strigilis, sinemo pri chigia iskati prvotno obliko: (Se š ul a ali ® 8 o n 1 a. meni v spomin prijateljstva izročil, zapisal : ketis, in der Gegend von St. Nikolai bei Luttenberg, ein Mitwinzer; primeri sansk. k & ta, do m us, habitatio, Bopp pravi, da iz koreniko: kit, ligarc, ruski nai’eeno: kita, ligamen, srb. kita, fascieulus. Gotovo je beseda gheto starejša, nogo zapoved ital), katoliških vladarjev, da £*-dovi morajo v posebnem kotu mesta prebivati; zato govori tud' venet, g h c ta, gamberuolo, Beinharnisch, kar gotovo ne drugo bilo, kakor kita, ligamen, okoli litkov. Tuji k italj. rada nado-mestuje z g""', postavim: g r e p p i a iz nemšk. K r i p p e, g r a 11 a r e iz: krazon, krazen itd. Crognolo. Grognolo, znano na deželi v okolici padovanski po Bocriu: „entiato, clie fa la pereossa", oteklina, ki nastane po kakšnem udarcu. Ta beseda je le mogla nastati iz korenike.: kr n metath. kron, odsod: krniti, findere, srb. diffindere, krnjo, diffissus, krnjav, splittcrig. Crognolo bi tore bila oteklina vsled kriljenja; v drugih italj. narečjih ta beseda ni znana. Tako metathetično obliko najdemo tudi v besedi: crocolar, bollire, sieden, brausen, srb." krkljati, sieden, brausen, krkljanjc, das Brausen des sie-denden Wassers ; ere col ar, kreischen, staroslov.: krknonti, pipire; dalje v venet, ero 1 ar, ki se rabi za poznamenovanje, če se brvna kakšnega hrama podirajo; primeri slov. in srb. kri j a, ein Block Holz, Baumstamm; dalje v venet, erosco, Beinbrueh boi Pferden, srb. kr San, loman, gebrochen. Tudi v besedi venetski: ero d a, luogo di monte dirupato, rune, balza, Felsen, vlada ista metathesis; srb. lir d, lir id, Felsen, kar je po spremeni soglasnika k v h nastalo iz: kr d, v kteri besedi tiči pomen: acutus; dalje v besedi : crosina, ime za oblačilo iz: krzna; tudi v besedi: crema, hrana iz mleka, moke, jajc in sladkora, starosto'--krma, cibu«, victus, krmlia, TQV(fti, delieiae *) itd; primeri šče venet, ere p a, Schaedel, kar se vjema s slovr. črpanja, čre-panja, Schaedel. **) Umna. Boerio piše: Usma significa sito (Gerueli) eh’ e cjuell’ odore o quegli effluvii lasciati dalle fiere, dove passano, o quali pene-trando nell odorato do’ cani da caceia destui in essi ti n a grandis-sima ansieta di trovarle, — fiuto, dicesi al sentimento deli'odorato. Esser sul’ usma, esser in sulla traccia. Can de bona us ni a, cane sentachio. Conoscer uno a usma, conoscerlo a fiuto. Usmada, tiuto, Geruch, Riechen. Usmadina, piecolo fiuto. Us mar, cereai’ la fiera seguendo le onne. Ods tudi italj. oroma, smetana in franc. la creine. •*) Primeri fičo vonot.: serepolare, „duosi di rumore, che fano scarpe in audando'1, — tedaj elov. škripati. Ta beseda mora šče biti ostanek iz starega jezika Venetov. . °‘)edelstvo in lovstvo spadata med prva opravila vsakega naroda, izrazi za ta opravila so tore lastina jegova. Obračajmo besedo 11 s m a kakor hočemo, iz nobenega druzega jezika ne dobimo raz-*l£°) _ nego iz slovenskega. Ker soglasnik s v venetščini se blizo ako izgovarja, kakor slov. .s, imamo: u š m a, in!ker je glasnik n na pocetku postal iz soglasnika v, primeri ital j. dialekt, ulpi, urpi, za: volpe, ulgiri za: v o Iger e (Diez, Gramm. 285), je uš m a iz: “sma, slov. v osem, icli rieche, pes vose, kodik je zajec bo-_ • s m a je tore iz themata: voli, voš, staroslov. o n h, odo-metatliet. n j uh, njuš, gorenj eluž.: nuli a e. Zaradi oblike u 8 m a, primeri: k o s ■ m a, k u k - m a itd. , Venetčan pravi mesto: aver us m a, tudi aver p era; in to esedo bi jaz stavil k serb. piriti, blasen, primeri nemšk. VVind Hkommen, vohati, ali bolje šče, ker „far la pora“ pomenja: pill'° alle vedette, se smo primerjati srb. p er iti, naperiti, das 'cwehr gegeu Etwas richten, na-perak, der Ansatz. Pignolo. Pignolo i značaje po Boeriu: argine di petra, Felsenrand, olsenspi,ze; pignolo je diminutiv iz pigna, odkoder v latinščini srednjega veka pinna, mons, ital j. pen na, (linici. Karpatski Huculi imenujejo gorske rti: p i eni n e. Sicer tudi v kym-r°britanščini najdemo p e n n, caput, vendar znajo »vse te besede °t>ee blago biti obojih jezikov, slovanskega in keltskega, kakor v°č družili. Jeli sem spada tudi IIMlh, pen’, truncus, no upam se l!lZ8°diti. Gotovo pa se po tej besedi imenuje gora: mons Peni-n,lsj Alpes Peninae. Por oni. , Por oni, voce del contado, o fondi de la botte chiamasi la eccia di vino, cioe quella, che rimano nel fondo della botte, °°nsumato il vino, e elie si distilla per farne aequavita, tedaj : drože. .az imam besedo por oni za: ponori; poredek soglasnikov je skažen, kakor tudi Črnogorci govor6 p or o n namesto ponor. Po-r'°i’i od: ponoriti, untertauchen, untersinken, prikladno poznamc- 110 vanj e za drože. Prindese. ,, Invito fatto in bevendo, Diez razlaga iz nemškega: bring’ ’s zu! ali naravniše je slov. prim’ de si! kakor Slovenci va-C1’.)0 gosta k jelu in pitju. Nemško: brin ge n pozna tudi venet-scina v obliki: brin car, afferrare, chiappare, ingriffare, ali iz 1'inear ne morem venetskega prindese dobiti. Drugi Italjani s° to besedo skazili v brindisi. Pivei. Pivei e vocabolo di gergo de Barcaiuoli, clic vuol dire fan-ciulli; ma specialmente s’ intende i ligliuoli. Pivei je iz pi- peli, ker soglasnik p Venetčan rad spremenja v v in govori: ave mesto: ape, pčela, piva mesto: pipa, tibia, staroslov. pipcla, sambuea, ker se r/, bezovca piščalke delajo; l sc vokalizuje, zato pivei za piveli. Ta beseda ne druga, nego slov. pipic, p i p 1 >(i > pullns. Poznamenovanjc jc metaforično; navadno so rabi le za pullos gallinac vel anseris, a ker otročeki tudi čvikajo in pipa]0; jim dajajo venetski ladjari to negovalno ime. Iz koreniko: p'P šče jc venet, piva, tibia, staroslov. pipo la, tibia, dalje ime ptiča: pivaro, to jc pipar, eliaradrius pluvialis, tako imenovan zaradi svojega glasa — Boerio pravi: somiglia al suono della zampogna (Schalmei), dalje: pivia, bianca pellicella o malorc, chc viene ai polli svdla punta della lingua; Slovenci tej bolezni pravijo: pip ec. Sicer tudi latinščina pozrnl: pipiro, pipsen, wie ein junges Huhn schreicn, ali nema besed pipa v pomenu: tibia, pipus ali pipulus v pomenu: pullus, in pipia v pomenu bolezni: pipec; tedaj so venetske besede zrastlc na deblu slovenskega jezika. Bono Brontoni. V Veneti ji so našli spomenik z napisom: Bono Brontoni-Ker tukaj stoji dativ, sc je božestveno ime v nominativu glasilo: Bronto. Zaradi sklanjanja primeri: Plato, Platonis, Maro, Ma- ronis, Macedo, Macedouis itd. Na o se končajo slovanska imena, postavim: Voho, Djedo, Žito, Pirto, Poto, Sudo, Teto, Dabo itd. Mislili so starinoslovci najti v Bron tu grško božanstvo, priimek Zeusov; ali grške oblike so: [-itinnuTog, in /Iftovrtjtin latinske iz grškega vzete: Bron te s, ime hlapca Vulkanovega, ki se tudi veli Acmonides, dalje ime cyklopa, in sicer edina rimska pisatelja Ovid in Virgil sta ohranila to ime. Plinij šče ima: bronteum, ge-machter Donner, brontia, Donnerstein, Bronteus, priimek Jova, in v Rimu šče se je našel napis: Jovi saneto bronto n ti, tedaj v nominativu: brontons, in se je sklanjalo kakor: polis, pontis, fons, fontis itd. Oblika: Bronto tore ni latinska, temoČ venetskega jezika, dasiravno ime ednoisto pomenja. Ze v sansk. najdemo bhran, sonare, kateri koreniki v grščini odgovarja: (iiio/it m, v latinščini: fremo, v nemščini: b rum m en. Slovanščina ima: brn, brneti, brnk, sonus, po metatliezi: brenk; zato_: brencelj, staroslov. brencajij, strepito, brenčalo, bobenj, brenčati, sonare. Vendar tudi s priloženim t in d imamo besede: srb. b r e t i staroslov. brenti, zdreti se, brunda, b r u n d i c a, Maultrommel. Kakor so iz b r c n k po lastnosti češkega jezika, v katerem je staroslov. a — a, nastala imena: B r a c i s 1 a v, Bračislav, tako iz b r e n t po lastnosti ruskega jezika, v katerem j c staroslov. ja: Brjatislavrz: Brent is la v. Imamo toro dokaze za thema: brent. Da se a — en stopnuje v K~on, zna vsak jezikoslovec, Pnmeri samo: Ion k, arcns iz korenike: .>iak, len k, po Mi- klošiču, tako tudi: bront iz brent. Bron to je tore ruski: Brjat — Br j ati slav, katero se najde v novogorodskem letopisu (1039 I. letop.). Bronto*) je tore: sonans, tonitruans, in ker lina priimek: bonus, je bil bog mirnega, ne razdirajočega groma. fz tega themata se ima tudi izvajati ime venetske reke: Brenta, |n znači: die rauschende, murmelnde. Bronto je toraj bil priimek Perunov, Pcrkunov. Brenta se jo tudi velela: Meduaeus major, veči M e dva k brž ko ne po svoji medeni (acneus) barvi, idi pa so kraj njega si bčeliec iz dreves in cvetlic obilo meda nabirale (primeri brv. med ven, ali pa, ker je imela reka svoj izvir v kraji imenovanem: Mcdvak, kakor Se denes imamo Po Slovenskem kraje: Me doka, Medina, M c d o v k a, M c-dince.*') Veneti in jantar. Znano jo, da so starodavni Veneti bili prvi trgovci z jan-arom. Stari pisatelji in novi preisko vatel ji so tega mnenja, da 80 adrijanski Veneti neposredno jantar dobivali od svojih so-l0dnih bratov, ki so stanovali ob baltiškem primorji. Navadno ime j5*1 jantar je bilo v Italii: sucinum — sukin (Plin. II. N. 27. 2.). Ao. ime gotovo no nastalo pri italskih narodih, nego je z blagom priromalo v Italijo. Iz istega Plinija pa zvem ■, da se je jantar v ®cythii zval: s a eri um. Rimskim pisateljem pa so pod pozname-p°vanjem „Scytliia“ veljala vsa zemeljska okrožja v severni Bvropi. Ker jantar ima smolnato lastnost, in se smola pri Litovcih veli: sak as, je „sacrium“ iz litovskega: s a kar, smolnat kamen. Uže v pradobi so Phoiničani tržili zjantarom in gaEgyp-°anom prodajali; tako zapopadamo, zakaj po istem Pliniji tudi s° pri £gypčanih je jantar velel šakal. Iz sak a s je gotovo iz-virno venetska oblika sukin nastala. Plinij ščo poroča po Philc-^mnii, da se je v Scythii jantar tudi velel: sualiternieum — Jo: s vali te mik. Jaz tega imena ne razlagam, kakor Gilfcr-cllng, in ga ne stavim k imenu mytliičnega kamena v ruskih na-j°dnih povestih in pesmah —: latyr, alatyr, nego izvajam iz korenike: svar, lucere; odtod ime solnčnega božanstva: Svarog, varožič, litovski: svelu, flagro, amburo; slovanskima suffik-*°ma: ter + nik primeri: viternik, nož za kalanje viter (Win-clenspleussen), tedaj svaliternik označuje isto, kar nemški Bern- ’) Denesuja venetščiua ima: brontolar, borbottare brbotati, brobliare, ,u tare, bollire, brausen, rauschon, dalje: brom bo la, sonaglio, primeri slov. 'Umbiea, Maultrommcl, b ram bor, gryllus gryllotalpa. M) 'ž,. latinski pisatelji poročajo, da so stari Veuetruni bčele po svojih 8 suh na pašo na ladjah vozili, tedaj je ob njih moralo dosti meda biti, in reka J8 celo naravno dobila priimek: Medvak. stein. Severnoslov. jantar je iz litov. ge n ta ra s, latvij. dzin-ters, in za razlago bode menda natisk, džant, urere, flagrare, flammarc, naj pripravnišakorenika, in slov. ž onta, Briihe, Žonta, snet v pšenici bi utegnila iz iste korenike biti. Laton, litargirio. Med kovinami nas zanima v venetščini najbolje beseda: laton, Messing, rus. la tu n, Messingblech, tudi franc, laiton* spanj, latoen, angl. latten iz romanščine. 'Nokteri so sicer venet, laton izvajali iz gršk. ’fP.«Toc, getrieben, hammerbar, iz; th'~> tli (o), treiben; odtod: Schmiedeisen; vendar mene to izpeljevanje ne prepričuje. Jaz bi kazal na oni thoma, iz katerega je gore omenjena ruska beseda latyr, in bi šče ednačil sansk. r At na m, gemma, za katero pa šče jezikoslovci neso našli pravo korenike. Menda tudi slov. latvica, olla, prvotno pomenja: Mes-singtopfj kakor medenica, romenfia, in rusko: laty, prsni oklep, utegne tudi izvirno izražati Messingpamer. V glagolskih pismih najdemo tudi: 161, obolus, tedaj nummus ex aurichalco, i11 v listini iz leta 1337 (apud Ludewig Tom. VI. Reliq. M. S. S. pag. 13) beremo: „cum magnificus princeps dominus Joannes Boemiae Rex indulsit, ut in civitate a bonis civium et liominurn Sittaviensium de marca qualibet unum La to ne m — grossum exi' gerimus etc. Ravno tako temen je početek venetske besedo: 1 i' targirio, sorta di minerale, o sia piombo asso e ridotto in ce-nere, piše Boerio, grški: hOa(>yvno^, Metali aus Blei und Silber gemischt. Drugi del besede, i(nyvQOi, je grški, ali prvi: h(> se ne najde v grščini; za svinec, plumbum, rabi Grk: h O pa skoz in skoz v pomenu: kamen. Beseda hi), je tore izposojena, pa odkod? V sansk. riti, metallum, rus. litovka, kosa, tedaj orodje iz metala, srb. lit, lit ar, Zinngurtel. Kraj Save na Kranjskem in sicer na desnem bregu jo ves: Litija, tudi tam so nekdaj svinčnate rudo bile, po takem jo beseda: lit v pomenu: svinec mogla nekdaj Slovenoni znana biti. Drugi metali imajo grško-latinska poznamenovanja v denešnji venetščini. To je slovanski jezikoslovski zaklad v denešnji venetščini, ki sem ga le površno nabral. Starino- in jezikoslovcem ga predlagam v blagovoljno uvažavanjo. Mislim, da ti članki bodo rodili bogato 1 teraturo v čast imena slovenskega. Popravek. Str. 13 pri besedi: Cogion, Mode usule izpusti: srbsk. kolta, Schamtheilo, in bori: Cogion ~ coglion, Hodaiisack, primeri srbsk-h ulj a, Netzsack, k ulj a v, trbušast, k ulj en, venter, litov. kuila, Gomiiebte-brucb, slov. kyla. Doneski k zgodovini kranjskih iihvsI. ii.*) Kočevje. Spisal J n 11 o z 1’ a v a p a t. va razloga sta sosebno, da so tudi slovenski zgodovinar Zaninia za Kočevje. Kočevje stoji prvič na slov. zemlji; nj 'gova zgodovina je v tesni zvezi z ostalo Kranjsko, stoletja so kočevski ttarodič veseli in trpi s Slovenci, katerih ni sovražil, kakor so tudi Slovenci doslej složno ž njim živeli. Drugič so pisali o Kočevarjih jnnogi pisatelji, skoraj da imajo svojo literaturo. Kron, Valvazor, ™idež, Klun, Elze, Radič, najobširnejše Seliroer v spisih dunajske akademije in drugi poročajo o njih. Bavijo se pa po večem skoraj vsi le z njihovim narečjem in njih šegami; zgodovina je kar mi-Diogrede omenjena. Zatoni j se ne bodemo prepirali o jezikoslovskih ^olikah, n. p. jo li beseda Kočevje slovenske ali nemške korenike, Je li so prebivalci Gotje, ali Svevi, Franki, ali Švabi, ker vse to zlasti poslednjo je vkljub bistroumnim in menda zarad tega Jako čudnim preiskavam nemških učenjakov tako malo dognano, kakor je čas določen, kedaj so se Kočevarji preselili v naše kraje. o.sti je, dana starem mestnem pečatu 1.1471. beremo „Kotsehew“> 115 katerega so naredili „Gotschee, po katerem pravilu, se ve da ne 8«ie določiti navaden slov. etimolog. — Sedanji kočevski svet je bil nekdaj lastnina imenitnih in po Koroškem in Kranjskem bogatih grofov Ortenburskih. Cat. Cleri st 132 n) menda po Illirisch Blatt 1839 str. 155 trdi, da ga je °glejski očak Bertold 1. 1247. podelil Frideriku iz omenjene rodo- *) I. Radolica — glej „Letopis za 1872 in 1873“ str. 1. vine. To se da težko spričati, ker je bil Friderik (umrl I. 1304.) 1. 1247. še premlad, zakaj Se le v listinah 1. 1250. ga najdemo sa mostojnega. Vestni in natančni preiskovalec zgodovine ortenburSkih grofov in dr. Karlin. Tangi ne ve prav nič o tom. Tudi v pismu dne U. maja 1. 1248., v katerem je očak Bertold Hermanu Orten-burškemu poklonil patronat cerkve v Trgu na Kupi in nekatere druge desetine blizo Kočevja, ni omenjen ta kraj, da-si je bila temu prilika S tem ni rečeno, da Ortenburski niso bili posestniki sedanje kočevsko zemlje, marveč prav verjetno jo, da so mogočni grofje kot lastniki ribniške graščine tudi bili gospodarji sosednemu Kočevju. Le to se kaže iz toga, da onega sveta še niso tako zvali, da je bil brž ko ne brez vsakoršnega imena, ker je bil zaraščen s prvotnimi gozdi, brez selišč, brez prebivalcev. Jako se toraj motijo, ki smešno trd6, da so Kočevarji pervotni stanovalci na Kranjskem. Da, še le 100 let pozneje najdemo ime Kočevje v pismih. Prilik k temu je bilo dovolj. Tako je očak Bertrand v Belaku dno 24. junija 1. 1330. Ortenburškim v fevd podelil Ortenek, Trg, Kostel j, Cobeljsberk IJ); dnč 7. avg. 1. 1338. tudi v Belaku, so Oton starši, Henrik, Oton in Friderik bratje Ortenburški spoznali, da so od vojvode Albrehta po smrti Hermana ort. prejeli njegove fevde: Sternberk, Ortenek, Kostolj, Poljane (Trg pri Kupi), Cobeljsberk itd.3) A še le leta 1363. beremo v listinah prvikrat „Gottsche“, ki pa v prepisu, ki ga rabimo, gotovo ni pisan kakor v izvirnem listu. Iz tega pisma iz Vidma dnč 1. majnika 1. 13(53. določno izvemo, da so se v župniji sv. Stefana v Ribnici ljudje naselili, hoste in gozde posekali, celino okopali in obdelali in da so postavili cerkve v Kočevji, Poljanah, Kostelju, Osilnici in Gotenicah. Patronat teh cerkva, stoječih na posestvu OrtenburSkem, izroči očak Ludovik grofu Otonu. 4) Kar ') Dr. K. Tangi.: Die Ortenburger in Karaten v ,,Arcluv f. K« ost.Geschicbtsquellen“ XXX. at. 323. a) Dr. Goth. v Mitth. f. St. V. st. 233. a) Cod. 2967. arkiva Joanojskega fol. 3. N. 2. 4) Zavoljo imenitnosti njegove naj postavimo tu sem vso pismo: Nos Ludovicus Dei gratia sanctac sedis Aquilegensis patriarcha ad mc- moriam aoternam esse volumus, quod ad nostram dedueta notitiani, quod in quibusdam nemoribus ac silvis infra confines antedictae ccclosiae s. Stepbani in Reifniz nostrao Aquilcgeusis diocccsis ot in cjus cura , sev parrochia quac inliabitabiles erant et »i- cultac multao hominum habitationes factao sint et nemora hujusmodi ac silvae ad agriculturam reducta et non modioi populi congrogatio ad ba-bitandum convcnit, in quibus quidam locis per habitantes ibidem, ad bo-norern Dei et glodam Virginis Mariao et eonsolationom dieti populi ot subsequentium atquo devotionis augmentum, do novo quaedam ecclesiae constructae sunt videlicet in Gotsche, P o 1 a n, (Jostol, O s s i w i n z et Goteniz et una infra confines curatae ecclcsiae saneti Petri in Kat- zadeva Kočevje, bila je menda že leta 1339. kapela posvečena sv. Jerneju , mestnemu varim, sezidana po grofu Otonu, ker dno, 1. s®Pt. 1. 1339. dovoli mu očak Bertrand, da sme v svoji vasi — villa MosAvald — ki jo predalječ od farne cerkve — brž ko ne Ribnice — ustanoviti kaplana in graditi pokopališče okolo kapele, Katero je na svoje stroške napravil v čast sv. Jerneju, ker prebivalci težko zahajajo k službi Božji. Duhovnika priporoča župniku menda ribniškemu — ki potrjuje mašnilca, kateri sme opravljati vse sakramente in pokopavati na novem pokopališču — salvis juribus uicte parrochialis ecclesie.') Tu ni imenovano Kočevje, a vse kaže, cla je omenjena kapela sv. Jerneja v Mosvvaldu skoraj tik mesta cerkev na Kočevskem. Te cerkve sedaj ni. Ali so jo razru-l 1 in patrona prenesli v mesto, ni znano, to pa pričuje listina j J363., da so v Kočevju ustanovili cerkev, ki je skorej brez-«vomno v pismu 1. 1339. navedena kapela. Tudi okoliščine govor6 to, ker je mestna okolica, kjer je bila kapela sv. Jerneja, res ualječ od Ribnice, tedaj je bil potreben ondi poseben duhovnik. Naravno je ob enem tudi, da .se je naseljevanje začelo v ribni-.ioncm dieti populi ibidem congregati, ut suaruin manuum labores man-Lucent, paternia affectibus avertentes et cupientea animarum ipsorum pro-v*dere saluti, ut per hujusmodi provisionem ad devotionis et charitatis opera ferventiua auimentur aupnuheto eomiti ejusque haerodibus conccdi-m,|s noatro et successorum patriareharum nomine instituendi et ordinandi ln dictis ecclesiis aaeerdotes ydoneos, per quos celebrcntur divina, cura an"navum exerceatur salubriter, sacramenta administrentur eecleaiaatiea et ,®Wviatur laudabiliter in divinis. Quorum aacerdotum praesentationem ad 'etos comitem BUosqiie Iiaeredcs et succeaaores, qui in ipsius domino et JUl'isdictione praedlcta conaistunt, spectare decrevimus et volumus et •Psorum confirmationem in eccleaiia praedictia videlicet Gottsche, Polan, °stel , Ossivnic et Gotenniz ad plebanum aev reetorem in Reiffniz et ®Cclesiae in Clirainam ad plebanum seo reetorem in Rattmanatorff f sub jlUoriun curis et parrochiia esae noaeuntur, qui quidem aacerdotea, ple-an>s praedictia et ipsorum plebibua in omnibua aubaint, obediant et in-teudant, ac ipsia reverentiam debitam exhibeant et honorent, quodque j°utradictoroa et rebelles auetoritate noatra eccleaiaatica cenaura compellant. n quorum omnium teatimonium praeaontea fieri jussimua noatri sigilli ap-Pciisione muniri.“ IIofacliatzgewolbbuclier im Archive der k. k. Statthalterei ln Graz tom. IV. p. 615. ') Tangi v Arch. XXXVI. at. 104., Notizenblatt 1858. st. 434. .Naselbina se je hitro množila in 1. 1377. jo grof' Friderik Ortenburški že imenuje „v nsern m a r c k h t“, naš trg v Koče v ji-Tudi cerkev se je opomogla. Dn6 28. okt. 1. l38G.je grofinja Neža, liči leta 1335. umrlega Albrehta JI. Ortenbuškega vtemeljila k cerkvi sv. Jerneja dohodke, katere sta vsako leto izplačevala njen brat Albrecht, škof tridentinski, in Friderik.'j V tein pismu najdemo cerkev sv. Jerneja no več v Mosvvaldu, ampak v Ivočevju. To protislovje morebiti poravnamo, ako si mislimo, da so sprva kapelo sv. Jerneju imenovali po vasi, kjer je stala, potem pa da so se prijeli splošnega imena za vso naseljeno okolico. To nekako potrjujejo v listih tadanjega časa navadni izrazi: unaer Marckht in der Kotsche, unsere Stadt in der Gotschee, — naš trg, naše mesto v Kočevji — kar je očividno širjega pomena nego naš trg, naše mesto Kočevsko, ker s'cer bi bili pisali: unser Markt, Gotsche, kakor so pisali: unsere Kamracrstadt S tein itd. Grofje Ortenburški so posedli sedanje Kočevsko; Oton je sezidal prvo cerkev, posvečeno sv. ap. Jerneju, očak Ludovik mu je dal 1. 13G3. pravico, duhovnike k tej cerkvi priporočati — j us praesentandi — ribniškemu župniku vpotrjonje; grofica Neža je 1* 138(5. pomnožila dohodke cerkve sv. Jerneja, ki je bila podružnica mati fare ribniško, leta 1377. jo bil v itočevji že tako znamenit kraj, da so ga imenovali trg. To so fakta, izvirajoča iz navedenih dat, ki se ne dajo ovreči. V omenjenem pismu (1. 1377. v ponedelek pred sv. Katarino 23. nov.) je Friderik oporočil, ako umrje brez njegovem odhodu v večnost stricu od materne strani grofu celj skemu Hermanu I., njegovemu simi Hermanu II. in bratrancu Viljemu.-) To se je zgodilo. Leta 1418., drugi trdijo 1. 1420. je namreč umrl brez potomcev poslednji Ortenburški grof Friderik in ž njim je izmrla slavna, bogata rodovina. Ker je bil Herman I-svet zapustil že 21. marca 1. 1385., in Viljem 19. sept. 1.1392., nastopil je obširno posestvo Herman II. Njegov zet cesar Sigmund mu dn6 28. sveč. 1. 1420 v Vratislavi potrdi nasledstvo Ortenburške in sternberške (pri Belaku) grofije in očak Ludovik mu pet let kasneje dne 6. maja v Celju v fevd izroči vse nekdanje ortenbur-sko-oglejske fevde, med drugimi tudi „castrum Ort neg c um Kotscne“. •'') Bogati Celjski so z ortenburško dedšino jako utrdili svojo moč in svoj vpliv. Samo na Kranjskem so jim pripadli: gradovi Waldenberg, (Zgornja Lipnica ali Stari grad pri Kado-lici), Gorenji in Dolenji Kamen pri Begunjah na Gorenskem, Or-tenek, Cobeljsberg, Kostelj, Altenburg, Kravjek itd., in pet trgov: ') Arcliiv f. Kiirnten 18G2. st. 93. '*) Kopiftlbuch I. st. f 018 -1022. 3) Ilofschatzgevvolbbucliei' I. st. 878 879. in 915—917. Radolica, Ribnica, Poljane, Lož in Kočevje z dotičnimi graščinami. ko dodamo, da se je Herman II. že 1. 1406. imenoval grof Zagorski, ban Dalmatinski, Ilrvatski in Slavonski, da je bil tast nemškega cesarja Sigmunda in da je bila njegova rodovina v rodu s Poljskim kraljem, bavarskim vojvodo, goriškim grofom Henrikom, bosniškim kraljem itd., smemo brez pretiranja reči, da so bili grofje naj veljavniši prvaki v tačasnem političnem življenju, kos, Pomeriti se z vsakoršnim sovražnikom, tudi z vojvodi habsburškimi. Herman je imel tri nam znane sinove. Ludovik je umrl že okoli f. 1414., Herman je v najboljši starosti pri Kamenu v Begunjah okoli 1. 142G. s konja pal in se ubil. Ostal je tedaj naj-starši Friderik II., kateremu je oče odločil v posestvo in rezidenco |y'sko, kakor je bil Hermann odbran grad Begunski. Friderik je ** oženjen s Frankopausko - Krško - Modruško grofinjo Elizabeto, katero je zaradi ljubezni svoje do lepe Veronike Deseniške, H. °gega hrvaškega plemiča hčere, kakor trdijo VVindek, Enej l v*.l ln kronika celjska, okolo 1. 1424. v postelji umoril. Kakor ‘loče letopisec celjske kronike, poročil se je Friderik skrivaj z oroniko. ‘) To je razkačilo starega grofa. Oes. Sigmund pred sc pokliče Friderika, ki se je tako zelo spozabil, da se je zanimal za deklico, čegar rodovina ni bila v nikakoršnem razmerju s Celj-s‘Clmi, katerim so bili kralji in vojvodi v rodu in svaščini. Uklenje-npga ukaže peljati k srditemu očetu. Ta ga pošlje na trdne Ostro-yiee blizo Vranskega in potem v celjski grad. Vsa posestva mu 1° vzel in Friderikstein razrušil. Zakaj je ta trdnjava čutila strastno očetovo jezo, ni povedano. Morebiti je Friderik z lepo i.ai’očnica ondi prebival? Ko je ta izvedela žalostno osodo svojega jubega, bala se je za svoje življenje. Begala je po gozdih -) in 8knvala se tu in tam, dokler jo bistre oči Hermanovih najemnikov ne zasačijo in izročž staremu grofu. Ta jo postavi v Celju pred sodbo, češ, da mu je sina oslepila in očarala. Ker sc sodnija ni 1Qtela spustiti v tako pravdo, dal jo je Herman na Ostrovicah skrivaj v kopeli utopiti, kar se je menda zgodilo leta 1428. Da j® Friderik po tem dve leti žaloval v Radolici in za tem romal v *um, razun kronike celjske nimamo družili poročil. », _ Po silni smrti Veronike Deseniške, ki jo tudi ostri pisatelj J"nej Silvij blago zagovarja kakor zapeljano ali prisiljeno grešnico, katera je za drugih pregreho trpela, potolažil se je za rodbinsko ('asjt tolikanj vneti Herman in sprijaznil se z edinim sinom svojim. ') To potrjujejo nekako tudi mrtvaško bukve v Gajrah veleče : 17. *t. D. Veronic.a Comitissa Ciliae. a) Pravljica veli, da v Kočevskih hostali. Pri vasi Kunčeu v sta-r°l°ški župniji kažejo sred goličave in skalovja na lepo iztrebljenem Prostoru hišico, kjer je neki prebivala. Tudi hranijo ondi star meč in ““kateri hočejo vedeti, da njegov posestnik je imel ali še ima stare l8Hne. Ko je pri ces. zetu v Požunu dne 13. okt. J. 1435. umrl, postal je Friderik II. samostojen, neomejen gospodar obširne gro-lije Celjske. Slavo njegove hiše je povzdignil ces. Sigmund, ko je njega, sina njegovega Ulrika in vse potomce poknežil v sijajnem zboru v Pragi dne 30. nov. 1. 143 j. Temu se je ustavil vojvoda Friderik, poznejši nemški cesar, rekši, da imajo Celjski v njegovi« dednih deželah posestva, da mora toraj on privoliti. Iz tega so nastali dolgi prepiri in slednjič vojska, v kateri je Kranjska marsikaj trpela in ki se je končala s pogodbo IG. in 17. avg. 1. 1443., vsled ktere sta ostala Celjska kneza ter obljubila: ako njuni rod izmrje, Habsburški podedovajo Celjsko, Ortenburško in Stern-berško grofijo, kakor je isto obljubil že Herman II. dne 1. julija 1. 1433.'') Friderik je po Valvazoru zopet sezidal Friderikstein in v njem prav ostudno živel. '2) Nezgoda z nepozabljivo Veroniko ga je navdala z nekako nevoljo in čmrnostjo, daje boljo zase živel in politične reči prepustil Ulriku, sinu svojemu edinemu še živemu iz prve žene. Leta 1447. se jo že precej star vzdignil s 100 konjiki proti Rimu odpuščanja grehov prosit. Namen temu romanju je bil menda tudi, papeža Nikolaja V. osebne pregovoriti, da je njegovega nezakonskega sina Janeza pozakonil (legitimiziral), kateremu je dal dedne pravice do gradov: Ribnica, Friderikstein, Poljane, Ortenek in Cobeljsberg. Papež mu je izpolnil željo z bulo dn6 10. nov. 1. 1447. Morebiti je bil ta Janez sin nesrečne Veronike? ,r) Dne 9. junija 1.1454. je umrl Friderik II., po katerem se je menda grad nad Kočevjem imenoval. Še v 17. stoletji so v njem prebivali, bil je močno zavetje kristjanom v turških bojih, katerega stoječega na strmem skalovji se nevernik nikoli ni lotil; Leta 1791. so prenesli iz njega altar in zvon v mesto, kjer so si Turjaški že poprej sezidali novo graščino. Sedaj je v razvalinah.4) Ulrik II. je po smrti očetovi sam vladaril ogromno Celjsko grofijo ali bolje knežijo. Očeta je prekosil v slavohlepnosti, pi'0- ') Orožen: Kronika celjska st. G8. Chmel Frid. IV. I. st. 155. 2) Enej Silvij piše v: o Frideriku : — „in subditos quam turpiter debaccliatus est, istis uxores , illis filias, sorores alliis eripuit, nusquam virgo servari potuit, neque quas rapuit in palatio more principum tenuit, sed corruptas indotataB restituit11 in drugod : „uxores passim maritis abstulit, puella-rum g r e g e s in palatium rapuit; provineiales pro maneipiis habuit, ecclesiarinn bona eripuit, monetarum falsatores, venefieos, ariolos, nigromantas undiqu° ad se eoneivit — —.“ (Dr. ICrones: Die zoitgenbssisch. Quellen z. Gr. der Grafen von Cilli Graz 1871. st. 32.) Da se je vse to godilo na Frideriksteinu, ni znano. Valvazor, kakor navedeni Piccolomini in drugi menda v tej zadevi sodijo pretrdo , zakaj tačasne listine sprioujejo, da Friderik ni bil dosti slabši od drugih svoje vrste: obilne pobožne vsta- novc po Stirskem in Kranjskem to »pričujejo. Dr. Krones st. 33. op. 49. 3) Dr. Krones v im. sest. st. 109. op. 215. 4) Obširno Radie v Mitth, f. K. 1862. st. 84. drznosti, liberalnosti, brezobzirnosti in sladnostnili strastih. Zatoraj se je zapletel v marsikatere nevarne a visoko leteče načrte, katere .je nekoliko izvršil, dokler se je naposled pogubil poslednji knez eljski v Belemgradu dn6 9. nov. 1. 1456., kjer ga je Hunijadova stranka zavratno napadla in posekala. Nove zmešnjave je rodilo vpi'ašanje: kdo je pravni njegov dedič? Zakaj oglasilo se jih je mnogo za izpraznjene grofije z večimi in manjšimi pravicami. Oprt pogodbi I. 1433. in 144A, vsled kterih Celjsko imetje Habsburžanom pripade, ako celjski knezi izmrjo, poklical je Friderik IV. v Gradec na 16. sveč. 1. 1457. mnogo razsodnikov, ki so vsa posestva, gradove, trge, vasi itd. prisodili cesarju. ‘) Tako je Kočevje 15 okolico prišlo v lastnino vojvodov Habsburških. Koj 9. julija ocenjenega leta so se kočevski sosedje Ribničanje, kakor piše ulv- X. str. 290, cesarju poklonili in zvestobo obljubili. V tem Cenaa tudi Kočevarji niso zaostali, da-si ne vemo nič gotovega o ®.l zadevi. Obravnave in razprave zarad dedšine so se dolgo mo-ale. Ko je Friderik IV. Celjskega vojskovodjo Jana Vitovca po-zdignil v grofa Zagorskega in bana hervatskega in ko je vdovi Ka-anni obljubil 2000 gold. na leto, dognana je bila pravda zastran "-liske zapuščine. ^ p Cesar je gradove in dohodke zastavljal zvestim služabnikom ne 28, 0kt. 1457. je v Velikovcu celjskemu poveljniku Erhardu °uenwartu in sinoma njegovema Andreju in Stefanu dal v za-ayo in oskrbništvo za posojenih 2000 gl. Poljane na Kolpi in poteg nekaterih vasi okoli Metlike tudi sodnijo, uradnijo, desetino vn 'žitnico v Grafenlind (Knežja lipa v mestni župniji na Ko-^evskem) na vse žive dni, kakor so jili posedeli poprej Celjski. “) jeta 14G6. je imel celjski vieedom župnik Laški Friderik Ab Piecher med drugimi v najemu urade Gorenje in Dolenje Kočev-Sco (die Ailmter Ober- und Nieder-Gotsche und zu Kiegk.) ;l) Iz Poslednjega posnamemo, kako so deželico v uradnije razdelili. \ 1 e n jil u r a d n i j a je menda obsegala vasi in kra je proti severo- z .‘du od mesta, te prebivalce še dandanes zovejo: boldnare slov. Sejane, hostarje, hribovce. D 61 e n j a u r a d n i j a se je razprostirala Preko Mozeljna proti južno-vzhodni strani, (dai untere žeiten) in eški urad je bil za tako imenovani „tIinterlontu unstran Fri-Rr>kstcina. Okolica tržna pozneje mestna je bila graščinska, j Kočevje je mnogo trpelo po neprestanih turških napadih in prav • 1469. so neverniki trg z ognjem iu mečem razdjali. Da prebivalci rg sezidajo in v bran postavijo, poslal je Viljem Turjaški (Auersperg) ljudem v uradu „in der Gotsche“ 175 gld. v podporo in Vlcedom kranjski Jurij Rajnar dn6 9. julija 1. 1470 je izročil 8°dniku in svetovalstvu K. 200 Ct. solitarja, ‘) Friderik IV. pa je ') Areh. f. K. ost. Gesch. XI. sf. 144. ”) Dr. Goti), v Mitth. f. K. 18G2. st. 52. '“) Chmel Regesten K. Friedricha IV. Nr. 4711. ') Chmel Regesten Frid. IV. Nr. 5(112. in (5080. Letopis 1874. II. 6 s pismom iz Gradca v p e t c k p o V e 1 i k i n o č i 1.1471. Kočevskemu trgu podelil pravice in privilegij o, kakorSne uživajo mesta.1) Stanovalci so postali meščani, smeli so med seboj voliti si mestnega sodnika in svetovalce. Cesar jim je dal 4 sejme in sicer na kvaterno nedeljo v postu, na dan sv. Filipa in Jakoba, na sv. Jerneja in Andreja dan. Poklonil jim je ličen mesten grb: na višnjevem Skitu s plotom pregrajena trdnjava, pred njo stoji sv-Jernej, v desni ima odprto knjigo, z levo drži širok nož.2) Kočevarji so si omislili nov pečat s sv. Jernejem pred trdnjavo in opisom: Sigillum 88 ciuitatis in 8 kotschew cg lofto./Jolo (1471 )• Tudi so si izbrali sodnika, kakor jih pooblastuje Friderikovo pismo, a ta sodnik ni posebno skrbel za novega gospoda, morebiti tudi ni mogel. Turki so pritiskali, zidanje in utrjenje novega mesta je stalo dosti novcev in — davki so zaostajali. To se ve cesarju ni bilo nikakor po volji. Jako ozorno toraj piše dnč 2. marcija 1-1478. iz Gradca sodniku ali županu in svetovalstvu „in der Got-tschee“: „Ljubi, zvesti! Večkrat smo Vara že pisali in ukazovali; zvestemu našemu kapitanu v Trstu Miklavžu Ravbarju plačati dolžne letošnje davke, v znesku 1700 gold. Toda imenovani Ravbar poroča, da mu doslej ne samo nič niste plačali, ampak da ste celč zaničevali pismo naše in s posmehovanjem govorili o njem, kar nam prav nič ni po godu. Zatoraj Vam priporočamo in resno tirjamo, da imenovanemu Ravbarju dolg nemudoma pošljete. Ako tega ne storite in se posmehujete našemu pismu, treba bode Vam sodnijo v Kočevji odvzeti in drugemu podeliti, ki bode v Vašo škodo skrbel, da se omenjenemu Ravbarju poplača zaostali dolg-To je naša resna volja.“ :t) To žuganje ni rodilo pričakovanega J) V knjigi privilegij 1. 1642. čitamo: ,,Vnd liaben dardurck auch Vinb llnes Aufneuiben Vnd gemaines Nutz rvillen Von sondern gnaden von Rom. Kaiscrlicher Macht Vnd als Regierend Ilerr Vnd Landtsfiirst daselbst in Krain dio bemelte buuestigung Als weith die gebauet rvirdt Z it e i n e r Statt erbebt dieselbe Statt Gottschce genandt Vnd Vnsere Leutb Vnd Vndlerthannen, so darin MiLuser bavven Vnd daselbst heuslieh wobnen Vnd 'setzen vverden Zu Burger n geschopft Vnd gemacbt geben Ilin die aucli rvissentlicli in Krafft des Briefls , Also dass die beinelt beuestigung nun hinfiiro zu evvigen Zeiten, die Statt zu Gottsehee , Vnd Vnser Leutb Vnd Vndtertliannen darzue Burger gehaissen, genentVndVon Meniglicb darfiir gehalten werdcn, Vnd die daselbst Stattrecht Vnd Burger R e elit liaben.“ 2) „Wir liaben aucli den selbigen Vnsern Burgern daselbst in der Gottsehee ein Wappen Vnd Clainodt, Nilmlich ein blavven Scliildt, o1 dessen grundts ein Zaun in sein selbst farb, Vnd darin ein beuestigt bauss, Vnd dnvuor St. Bartliolomee stehet, babendt in der Ain bandt ain buecb Vnd in der Andr ain Messcr mit tveisen farben Als die liicrin Aussgestrichen sein , Verliclien Vnd gegeben.11 l’o tem navodu je g>'b čedno narisan v knjigi mestnih privilegij. :l) Cltmcl: Monumenta Habs. II. st. 892. sadu. Sodnik ni mogel ali ni hotel storiti svoje dolžnosti. Bil je odstavljen, ker že 30. istega meseca je od cesarja prevzel za letnih '■>2 ogerskih zlatov dež. sodnijo neki Sigmund Piers ali Pirš. ') Uavki so sedaj menda redno dohajali, ker ne najdemo tožeb o tej zadevi. Cesar je sitno stvar kmalu pozabil in skrbel za mesto kakor poprej. Ko se je 1. 1478. Janez Frankopan s slabim name noui bližal mestu, ukazal je brž kranjskemu vicedomu Gasp. Wa\vnspeku, naj pošlje potrebnega streliva za mestno brambo. -) Leta 1491. je ljuti neprijatelj zopet jako žalostno gospodaril P0 kočevski okolici. Komaj sezidano in za silo utrjeno mestice Jt! bilo zopet razdjano. V saboto po vnebohodu 1. 1492. ukaže pesar iz Linča vsem prebivalcem okoli mesta na 2 milji, katerim .1° preteklo jesen sovražnik še kaj pustil, naj gredo brez odloga s Iru®pi, motikami, lopatami, sekirami mestjanom pomagat, mestno obzidje zidati ,,da dežela in ljudje ne bodo škode trpeli in v sili jttieli kako zavetje.*' Kdor ne pride, bode rubljcn. 3) Omenjenega ieta je zarad nesreče turškega napada Friderik IV. Kočevarjem 'Volil, da smejo z živino, s platnom in z drugimi izdelki kupčevati Po Hervatskem in drugod. To pravico sta jim potrdila IG. junija • 1571. nadvojvoda Karol in dne 12 sveč. 1. 159(5. Ferdinand II. Njegovega naslednika Maksimilijana I. prvo opravilo zastran ?a^ega mesta je bilo, d a mu je na Dunaju v torek po sv. Luciji • H93. potrdil vse mestne pravice, ki mu jih je dal njegov oče. je bilo, da je Friderikstein z mestom vred, uradnijo go-lenj° in dolenjo Kočevsko, urad Reko, gozdne pravice in nekatere desetine na l(i let zastavil J ur ju Turnu za 11000 gold. v go-,nv|ui in 1000 gold., ki jih mora v teh IG letih pozidati.4) Kostelj Je itn el Gaspar Ravbar v zastavi, za njim sina njegova Nikolaj in 9nnZeru’ Leta 1504. ga je Miha Pramberger od ccsarja prevzel za J°0 ranjžev na odkup. 5) Jurij Turn je odiral kmete. Iz Ogerskega je 1. 1515. pihala Neka uporna sapa in naposled vnela na tihem tlečo iskro jeze in 8°vraštva do gospode, tolikanj privilegirane in neusmiljene do podložnih, v velik plamen tako zvanih kmetskih puntov, v katerih Je bil Jurij Turn prva žrtva. °) Njegova vdova Helena, rojena S1-ofinja Frankopan, je vzela Ložkega gospoda in celjskega vice- 1 Kasparja llerbst-a v zakon in kot varha Ane Turnške, hčere Ritega Jurja in Helene, dne 17. decembra 1. 1521. podaljšata na leta odkup graščine Frideriksteina z mestom in uradom Reškim re(l. Imenovana Ana je postala soproga slavnega Janeza Un- ') Ibidom st. 893. ") Ibidem st. 895. in 897. :i) Mitth. f. K. 1804. st. 56. , „ ) Ur. Goth. v Mitth. f. K. 18G5. st. 12. Kupno pismo od 3. sveč. 15 O 7 ... *•> reverz od 3. marcijsi istega lota. :>) Ur. Goth. v Mitth. f. Steienn. XII. st 239. (l) Obširnejšo v Letopisu za 18G9. st. 98 in daljo, g n a d a Soneškega, poznejšega dež. glavarja Štirskega in marljivega slovenskega književnika. Kot dediča po ranjkem Jurju Turnu sta 18. jan. 1. 1527. zopet privolila v 21etni odlog za odkup naštetih posestev, katera bi morala vlada rešiti že pred 4 leti, ko je bil potekel 16 letni obrok. ') Ne motimo se, ako rečemo, da je bil Janez Ungnad nekoliko let gospod Kočevski. Potrjuje nam to mnenje istina, da je J. Ungnad posodil mestu potrebni denar, ko je Ferdinand I. iz lnspruka 13. jan. 1.1533. ukazal, Kočevsko meato utrditi, z okopi obdati in v vojni stan postaviti. -) Kako dolgo jc imel Kočevje v posesti, ni znano. Njegov naslednik je bil France Ursini (v listinah Urscliin) grof Blagaj, ki je z očetom pred Turki iz Slavonije pribežal na Kranjsko in J. 1547. posedel Kočevsko.3) O njem vemo le malo, več je storil za mesto Ferdinand 1. Se kot nadvojvoda je polrdil na Dunaju 12. marcija 1. 1528. vse, kar so E redniki njegovi dovolili Kočevju v prid. S pismom d n 6 24. jan-1546. dodal je pravico, da smejo vsaki četrtek trg imeti, zato ker je mesto blizo sovražnika na nerodovitnem svetu in sleherni dan izpostavljeno napadom in ropanju in ker je bilo vselej zvesto avstrijski hiši.4) Nadvojvoda Karol je mestjanom dne 6. sept. 1. 1564. z Dunaja dovolil mostnino po en vinar za vsako tovorno živino, da bodo lože mestice, mimo kterega Turek mnogokrat maha, utrjevali, zato naj nabrane novce ne rabijo samo za ohranitev mosta, ampak tudi dru zih poslopij , ki so petrebna zoper turške napade. 5) Iz tega je razvidno, da je bilo v Kočevju precejšnja kupčija in živ promet. Že leta 1496. je bila cesta med Ribnico in Koč. mestom jako obiskovana po kupcih. Zatoraj je upravičena prošnja meščanov do vladarja, naj jim dovoli mostnino. Toda tovorniki so se vedeli ogibati sitnega davka. Ne skozi mesto, ampak tovorili so v ovinku mimo njega skozi Cvišlarje. Meščani vnovič prosijo, naj se mostnina raztegne četrt milje do imenovane vasi, kjer naj se cestnina pobera. Dn6 30. majnikal. 1575. nadvojvoda privoli, da se cesta v tem smislu do Cvišlarjev preloži, obmestje pa ostane, kakor poprej/’) ') Dr. Gotli. v Mitih. f. Steierm. XIII. st. 208. Nr. 1305. in st. 212. Nr. 1347. ‘-1) Muchar: Gesch. der Steierm. VIII. st. 3G2. a) Valv. XI. st. 198. navaja Schonlebnovc besede: Franciscus II« Ursinus, Comes de Blagay, ex Sclavonia, Turcarum vi pulsas cmn Patre, consedit in Carniolia, auno 1547. possedit Comitatum Gottscheviae. l’° teli besedah je bil Blagaj 1. 1547.'že posestnik kočevskega mesta. 4) Od besede do besede v knjigi privilegij: ,,Weil angeregtes Stlittl Gottschee nachend An den Feindt Vnd an Ainem steren Orth ge* legen, Vnd Vor andr Tiigliche oberfallens Vnd besehedigung Von den Peinden gewarttendt sein muessen, Vnd sicli jeder Zeit gegen Vnsa vnd Vnserm Hans Osterreich gehorsamblich erzaigt Vnd gehalten bat.“ r’) V knjigi privilegij mesta Koč. 'n druge pravico in sloboščine je potrdil Ferdinand II. dn6 u- svečana 1. 1597. pri poklanjanju kranjskih stanov. Omenili smo po Valvazoru, da so grofje Blagaji 1. 1547. o lastniki kočevski. Koliko so posedli, ne v6mo. Leta 1567. govori ^rance Ursini samo o hiši Kočevski — das llaus Gottsehee, ozncjših slavnih baronov Erberg. Reformatorna komisija v Ljub-jani je na 15. nov. 1. 1615. zjutraj ob 7. v škofijo pozvala s kaznijo 100 cekinov tudi Kočevarje in sicer samo eno osebo in še ta je bila že tri leta mrtva *), dokaz, da protestantizem v tej deželi«1 ni pognal krepkih korenin. Se manje se je Kočevarjev dotaknila skrivnostna sekta flagelantov, ki je konec XVI. stoletja strašila tudi po Kranjskem, zlasti na Krasu in odtod priplazila 60 na Ig i° v bližnjo Ribnico in Osilnico, kjer so dnč 16. ucc. 1584 cel6 mež-narji in drugi malopridneži čutili v sebi poklic očitno pridigati ljudem.2) Verski prepiri so potihnili; na njihovo mesto je stopila sedaj stara pravda zaradi davka in tlake. Leta 1653 meseca maja s° se zbrali možje iz mestne, mozeljske, koprivniške, črmošuiške i" reške župnijo v dogovor z novim gospodom Engelbertom Turja' škim. Z besedo in roko obljubijo, da hočejo od vsake cele zeinlj0 plačevati na leto po 4 gold., po tri dni tlako delati in skupaj P° 400 starov pšenice voziti v Reko. Pol leta so kmetje plačevali po tej pogodbi. Potem so se temu ustavili nekteri. Peter Iliris, Matija Verderber, Matija Kusold, Himen Kump, Martin Wuchte (Wukse?) in „postopač“ Janez Siirge samovoljno skličejo soseske in jih šuntajo zoper gosposko, češ, da jih odira. Ker nič no opravijo, prote, da gredo pred cesarja v Gradec, Boč ali celo Ratisbono-Podložniki ugovarjajo zoper vse, kar utegnejo rovarji pri cesarju govoriti in počenjati, ker ž njimi nimajo nobene zveze. Ta protest jim jo dn6 19. sveč. 1. 1654 napravil sodnik in svetovalstvo v Kočevju. Nezadovoljni kmetje so res meseca julija potovali k vladarju. Tožili so Turjaškega, da jim naklada razun navadne •) Mitth. f. K. 18G7 st. 116 Nr. 250—255; et. 118 Nr. 257, 259. 2) Mitth. f. K. 18G3 st. G8. tlake še 9 gold. tlačanskega denarja, poleg letnega davka morajo plačevati še po 1 gld. 36 kr.; da morajo dajati po 24 mernikov Pšenice; da jim koštrune jernljč; da mora sleherni po tri tovore gnati brezplačno v Št. Vid na Keki; da so siljeni v zimskem času Po sest tednov lan treti; da je treba v mestu od mernika žita mesto takor poprej po 5 kr. plačevati po 15 kr. mostnine in od 20 vatlov prodanega platna dajati 40 kr., ko poprej nikoli ni bilo nobene štibre; da je grof staro pravico, ki jo je branil Gerldič, za ‘r mernikov pšenice in 5 kron denarja odkupil od njega in s tem kmetom svobodo odvzel; da morajo graščinsko vino, dobro ali slabo, pd dražje kupovati, kakor drugod in če ga ta ali uni ne more plačati, da ga rubijo; da so jim pobrali vse orožje zoper sovražnike, da je grof Engclbert po cesarjevem odhodu iz Ljub-jane prišel v Kočevje, in od slehernega terjal krono denarja ali z'd toliko blaga; da je naposled kočevski oskrbnik Martinu Wuhtu 'm samo ugrabil pol zeml je brez tirjanja in prepustil nekemu svojih sorodnikov, temuč mu tudi 12 kron gotovega denarja in pred tremi eti vzel vso pridelano pšenico in do 100 veder vina, slednjič da 'r?aJ° tudi Osilničarje mnogo davkov, katerih poprej niso poznali, to dolgo vrsto pritožeb so prinesli pred cesarja. Lc-ta je obljubil, stvar natanko preiskati. In res dne 8. marcija 1. 1661. je Leopold I. lz Gradca svoje mnenje o tej zadevi razodel. Vse navedene pri-ozbe j° ovrgel kot brez razloga iznajdene laži. Vsled tega ukaže, na.j jim sicer ostane pravica, za hišne potrebe drva in les sekati, ,° se poprej oglasijo, in plačilo tirjati za vjeto ali ubito divjaščino, oni privilegij, na kterega sc sklicujejo, pa je že zdavnej preklican 111 odpravljen, tedaj morajo z graščinsko gosposko 1654 sklenjeno Pogodbo natanko spolnovati, namreč od sleherne cole zemlje dajati ua leto po 4 gld., po tri dni tlako delati in vsi skupaj po 400 s taro v pšenice tovoriti v Reko. Isto tako so dolžni izgovorjeno in uoslej odrajtovano desetino prosa, predila dajati, mostovino in druge uakhule plačevati in svojemu deželnemu gospodu pokorščino ska-Z(.)vuti, sicer bi jih moral k temu siliti z rubežem in s telesnimi kaz-minb kakor se bode na njegovo povelje zgodilo začetnikom in Puntarjem. ') Pri tem jo ostalo. Uporniki so bili strahovani, podkožni pa so plačevali kakor poprej. Dolgo vendar niso tovorili z,ta na Reko, ker oskrbnik je sezidal žitnico, kamor so kmetje od-uajali trud svojih žuljev. To žitnico je videl Valvazor in še danes stoji pred mestom velikansko poslopje, — nekdanja žitnica, sedaj Prazna. — Tudi tlaka ni bila menda huda, ker zunaj mlačenja Uesetinske pšenice ni bilo mnogo dela. Te neprijetne dogodbe je Co». Leopold I. hotel izbrisati s pismom dnč 4. julija 1. 1666., vkate-iem jc grofu Engelbertu Turjaškemu in naslednikom njegovim Podelil in oziroma potrdil jus patronatus et praesentationis mostne tare in šesterih na deželi in s patentom dne 4. sept. 1. 1667. na unaju, vsled katerega je istemu grofu zarad mnogih njegovih ') Prepis ces. resolucije v grajšeinskem arhivu. zaslug kot dež. glavar v uradniških, vojnih in mejnih zadevah za avstrijansko hišo, poprej cesarsko mesto Kočevsko poklonil brez vsak or šri e plače v dar. Postavil je vendar tele pogoje: 1) naj viša sodniška oblast ostane njemu in potomcem, 2) pripadejo njemu vojaške zadeve, da more v sili, nevarnosti in drugih pripetljajih potrebno posadko postavljati v mesto in braniti ga po svoji volji, 3) inestjanom naj prejemnik ne krati starih m 1661 potrjenih pravic in slobod in jih ne nadleguje, 4) mesto mora brez državne podpore iz svojega zdržavati in ohranjati, 5) naklad in dača po deželi ostane vladarju, le naj pošilja stanovom, mestni davki so njegovi. ') Tako jo postal Engelbert grof Turjaški gospod mesta in dežele kočevske, samo sodniška zadnja stopinja, vojaška oblast in nekateri nakladi so bili vladarski. Graška vlada je bila tačas hitrejša in krajša nego v dobah birokratizma. Graščinsk oskrbnik, viši logar, dva ali trije pisarji in nekateri hlapci so skrbeli za grajščino in njene podložnike. Navadno jo bival v Ljubljani nadzornik ali inšpektor, ki je nadzoroval uradnike in služabnike na Turjaških posestvih po Kranjskem in Istri in poročal gospodu svojemu o njihovem stanju. Vuk Engelbert grof Turjaški in Kočevski, gospod Schonberski in Žužemberški, dedni komornik in kranjski deželni glavar, jo umrl v Ljubljani 28. aprila 1.1673. Njegov čas ga je imenoval „oče domovine". — Ker ni bil oženjen, podedoval jo del Kočevskega — ostalo je odkupil — njegov brat Janez Vajkard, rojen v Zužembergu 11. mareija 1. 1615. Vajkard je postal zaradi izvrstnih lastnosti in izvedenosti odgojitelj poznejšega kralja Ferdinanda IV., skrivni svetovalec, minister, vitez zlatega runa in 17. sept. 1653 državni knez. Cesar mu je v fevd izročil Šlcski knežiji Miinsterbcrg in Frankenstein, njegov sin Ferdinand IV. grofijo Wels v Gorenji Avstriji. Da je dobil glas v državnem zboru, kupil je 1. 1664. neposrednjo državno grofijo Thengen na Svabskem in Lož na Kranjskem. Temu posestvu je po smrti brata Engelberta pridružil Kočevsko, Zužembcrg in Postonjo in vso to oklical za fideikornis.') Kakor ga vrstniki sodijo, bil je novi knez mož visocili zmožnosti, mnogih zaslug, a tudi prevzeten in grozno častilakomen. Po smrti ees) Ferdinanda III. izgubil je mogočen svoj vpljiv na ees. dvoru. Castilakomnost ga je namreč zapeljala, da se jo z zvitim francoskim kraljem Ludovikom XIV. spustil v tajne obravnave, čegar poslednji namen je bil, da bi ga ta papežu Klementu IX. priporočil za kardinala, ker po smrti svoje soproge grofinje Losenstein-ske, hrepenel je jako še po tej časti. Ker se je o tej zadevi obrnil do inostranca, ne pa do cesarja svojega, ki bi bil rad to storil za njega, prišel je v zamero. Dnč 10. dec. 1.1669. prejel je mogočni minister listek od ees. Leopolda I. s poveljem, naj v treh dneh *) Vidimirani prepis v grajskem arhivu. a) Valv. XI. str. 198. zapusti dvor in odide v Wels. Pozneje je smel iti v domačijo, kjer se je nekaj v Ljubljani, nekaj v Žužembergu bavil z rib-stvom, lovom in učenjem bogoslovskilt in modroslovskih tvarin, ker vedno je še upal, da rau kardinalski klobuk ne uteče. Pozabljen in zapuščen je umrl v Zužembergu li3. nov. 1.1677. 62 let star. Kot nemški knežje Vaj kani tudi novce koval. Na redkem tolarju 1. 1654., beremo: Comes in Gotselie ot Wela elc. ') Njegov naslednik je bil prvorojeni sin Ferdinand, vojvoda Milnsterbcrški in Frankensteinski na Šleskent, rimskonemškega carstva knez Turjaški. Za časa njegove vlade je požar veliko škodo napravil mestu. Dne 21. julija 1. J684. od 11—12 ure opoldne prikazal se jo rudeči petelin. V eni uri je bilo mesto in grajščina k«P pepela. Pogorelci niso mogli nič oteti, veseli so bili, da so ^lvi utekli strašnemu elementu. Ogenj tudi cerkvam ni prizanesel: Postranski altarji, cerkvena obleka in drugo orodje je do čistega zgorelo. V zvoniku so viseli štirji zvonovi, prvi je tehtal 20, drugi *6, tretji 12 in četrti 4 cente, vsi so se raztopili in od 52 centov zvonarske tvarine nabrali so potem komaj 18 stotov.-) Nekoliko ta nesreča največ pa upanje boljše bodočnosti nagnilo je znamenito število Kočevarjev, da so sc 18. maja nasladnega leta preselili na Avstrijsko, kjer je bilo zarad pomanjkanja kmelovaleev veliko sveta pustega in neobdelanega, kakor pripoveduje Valvazor. ') Ho smrti Ferdinanda Turjaškega I. 1706. podedoval je vsa Njegova posestva in naslove mlajši brat Franc Karol. Rojen 22. U. ob 9. uri zvečer priteplo 13 sila oboroženih. Gotovega denarja so vzeli iz blagajnice po uradnih izkazih najmanje 971 gold., bankovce so stresli po tleli. Imeli so po več samokresov, sabelj m turske handžare. Po dolgih bradah in čokasti postavi sodili so sploh, da so bili Vlahi ali Bosnaki. Kakor omenjeno smeli so Kočevarji kupčevati po deželah* kar počenjajo So dan danes. Ker so pa brez posa potovali v tuje dežele, prepovedalo je to gorenje-avstrijsko dež. glavarstvo in za-žugalo vsakemu brez posa potujočemu Kočevarju ali Kranjcu, ten. Leta 1797. je došlo od kordonske komande povelje, da mo-ra.i° med Kočevskim in Ribnico, na tako zvanem Sclrvveinbergu, napraviti šance. 2892 Kočevarjev, 565 Kosteljčanov, 838 Ribniča-rinv in 18 vozov s parom konj je delalo pod vodstvom kapitan-*) Mikavno je citati v nekem poročila Koč. oskrbnika Webcrs-a, a Je 1. 1789 veljal funt govedine po 6 soldov, teletine po 7 soldov. V r°'i letih je ta kup poskočil na 9 soldov za goveje in 11 soldov za ^‘!cje meso. Neslišana dragina! In mesarji so protili, da bodo ceno 0 Povišali. Zoper tako početje ni pomočka, ker mesarji groze popustiti ll)e8arstvo — še dan danes navadno in vspešno žuganje. — Beračev se j1® ,r|anjka tudi takih, ki bi lahko še delali. Najbolje bi bilo toraj, v -•Jubljaiu za vso deželo napraviti posilno delalnico, kamor bi po— ■dinili vse trdne postopače in lenuhe, ki po deželi beračijo in beraško ri>hal uinožč po svojih otrocih. Vse kakor dan današnji. — Delali so takrat cesto od Poljan skozi mesto proti ltibnici. A polževo pot je na-Pfedovala. Podložniki so pošiljali na tlako po večem le otroke in stare — kakor vidimo po občinah še sedaj. — ") Radiča : Herbard. VIII. st. 84. 3) Od njega imamo tolarje od 1. 1805. in 180G. z besedami Dux Ue Gottscliee. Kočevskega grba iščeš zastonj na teh tolarjih kakor na 0u‘li kneza Vajkarda. skega lejtenanta ogulinslcega polka pl. Cervus-a in izvršilo pet trdnjav obsegajočih skupaj 1244 stirjaških sežnjev. Za to delo so ljudje po ‘J kr. na dan prejeli vkup blizo 650 gld,, brez odškodnine za poškodovane njive in travnike. Te nasipe, ki se deloma še vidijo, posedli so potem vojaki. To je bila gola potrata. Zakaj niti te šanee, niti črna vojska, ki so jo Kočevarji brž napravili; niso ubranile Francozu. Leta 1809. je vzel deželo in bival v njej do srede 1. 1814. Avstrijske barve, grbe po uradnijah, pečate, ko-leke so brž nadomestili francoska višnjevo-belo-rudeča tribojnica in cesarski enoglavniorel z besedami: Ilirske pokrajine. Pismonoše, postiljoni so dobili bakrene ploše s slovenskimi napisi. Napo leon je dnč 7. julija 1809 deželi naložil 15,260.000 frankov kon-tribucije.') Iztirjanje tega vojaškega davka v novcih in vsakor-šnih potrebščinah za francosko vojno je vzburilo dežehine. Ni se manjkalo tudi ljudi, ki so hujskali kmete zoper tujega gosta. Nasledke tega početja so potem najbolje čutili le podložni. Narod pripoveduje, da so zlasti Poljanci hudo rogovilili. Pri Maligori v župniji Staracerkev so neki stotnika francoskega, Chambelli pravijo, da mu je bilo im6, in lejtenanta njegovega, ko sta denar peljala iz Novega mesta, napadli in brez usmiljenja umorili. Naropanega denarja se niso dolgo veselili, zakaj takoj so prišli Francozi in Poljancem požgali in pokončali njih vasi. Dne 1(>. 17. 18* okt. 1809 so po mestu in okolici ropali in učinili za 80.000 gld-škode. -) Cel6 mesto bi bili zapalili, da ni prišel, kakor pripovedujejo, o pravem času poslanec od črnomaljskega poveljnika s poročilom, da Kočevarji niso samo nedolžni, ampak da je čnuoš-niski župnik, znani čebelar Jonke, Francozom veliko dobroto storil, ker je lepo število vjetih vojakov rešil gotove smrti. Zatoraj naj se mestu prizanese. Izropano je bilo sicer, požgali ga tora] niso. Da so v Kočevskem okraju jako rogovilili zoper tujce, posnamemo tudi iz nekaterih dopisov tačasnega franc, intendanta Kranjskega grofa Fargues-a. Iz njih je razvidno, da se je 600 ljudi zbralo, in uprlo plačevanju kontribucije. Vsied tega je general Baraguay d’ Hilliers odposlal v Kočevje generala Souchy a z bataljonom vojakov, ki so bili razpostavljeni po vaseh, ki še niso plačale. Drugod je to pomagalo, samo vojvodstvo Kočevski) se je temu uprlo. V noči 8. na 9. okt. I. 1809. so ustajniki planili nad posadki v Metliki in Kočevji, več vojakov ubili, četo 30 mož [)ešeev vjeli in v Iteko odpeljali. Souchy je dobil zopet povelje, liteti v uporno kraje in ostro kaznovati puntarje. Kmalu ste bili dve vasi, ki ste se najbolje udeležilo upora, z ognjem pokončane, ljudje so pobegnili. A to početje kmetov ni iztreznilo, še le vnelo jih je k večji grozovitnosti zoper Lahe in Francoze, ktere so pomorili, kolikor jih jim je v pest prišlo. Novomeškega okrajnega komisarja so umorili. Ta je menda oni, o kterem pripovedujejo, ') Mitth. f. K. 1808. st. G. in 51. 2) Poročilo o tem v ai-llivu graškem. da je podpiral Francoze in stiskal kmete, da so Poljanci nenadoma pridrli v kočevsko grajščino in združeni s kočevsko druhaljo pri-. m'lovanja vrednega komisarja ter ga po mestu vlačili, z zakrivljenimi špicastimi palicami suvali in naposled strašno razmesarjenega mrtvega vrgli v Lienfeldu v jarek. Ustajniki so tudi Jflenda zajeli vso kompanijo iz Ljubljane poslano Souchy-u na po-mou okolo Novegamesta se je zbralo 2000 puntarjev. ') Naposled so se ljudje umirili. Francozi so vpeljali svojo vlado. Kranjska je postala franc, departement. V Ljubljani so bile najviše sodnije in uradnije in guverneur sam. Vso deželo so razcepili v okraje, te v kantone, kantone v županije ali merije. Voj-kočevska je bila ponižana v kanton novomeškega okraja, lerije so ]jj|e y me8tLl za, mesto in okolico, — mer ali župan Bernard vopriva —, v Mali gori za ta kraj, Starocerkev, Polom, Starilog, °plo Reber, —■ mer Rothi —, v Verdrengu za Mozolj in Spodnji potem v Koprivniku, črmošnicah in v Reki — mer Peter kcnian. V Mlaki nemš. Kerndorf, pri Stai-icerkvi je bil boje tako *yani Friedensrichter ali mirivni sodnik za ves kanton. Mikavno je “ati, kako so meri županili, rojstne, mrtvaške, poročne knjige pisali. Te knjige imajo na vsakem listu vtisnjen kolek po 75 cen-'tues. Leta je jako lično izdelan: Ilirija v ženski podobi sedeča °pera se z desno na veslo,-) z levo ponuja lavorov venec francoskemu orlu stoječemu njej na levi strani. Nad njo je beseda: 1-LYR1E, poleg vesla štev. 75. C. Ker se dandanes mnogo govori o civilnem zakonu, ustrežemo m°rebiti čast. čitateljem, ako jim^ iz tačasnih poročnih bukev po-6®o, kako so župani poročali. Ženin in nevesta sta stopila pred JOera in izrekla, da se hočeta vzeti. Tedaj stopi župan na v6liki ',‘11 Pano v prag natanko ob 12. opoldne, zapisani oklic na vrata pri-®P* in poroko ustmeno naznani. Tako je delal pet ali osem dni a_sneje. Ako ni bilo nobenega zadržka, prišla sta zaročenca a Pečatni tretjič, „in jaz sem (govori župan v poročni knjigi) njuno l jo izpolnil, prebral vsa potrebna pisma, kakor tudi šesto poglavje petega oddelka o zakonskih, potem pa v pričo navzočih Pri<5 (navadno šterih) ženina in nevesto vprašal, ali se hočeta vzeti; na to je sleherni odgovoril: „da“, in jaz sem v imenu postave iz-,®kel, da sta mož in žena“. Priče so se podpisale in poroka je ua pri kraju. Ako županija ni bila pri fari, okliceval je županski pisar poroke tudi pri župni cerkvi. Verno ljudstvo je na-adno hodilo pred župnika, da je tudi cerkveno poroko opravljal. *) Mittli. f. K. 18G8. str. 30—82. 2) Krasna ilustracija Vodnikovih besed: Že močen na morju Ilirijan je bil, K’ se ladije tesat' Je Rimljan učilj“ Letopis 1874. II. 7 Ta izjemni stan ni trajal dolgo časa. Konec leta 1814. m bilo nobenega Francoza v deželi naši. Kočevarji so se za francoske vlade cesarju udano obnašali, vladar Franc je to kočevskim poslancem neki v oči rekel. Deželica se je v mirnih letih, ki so nastopila po viharni tuji okupaciji, nekoliko odahnila, kupčija se je dvignila in prebivalci so se opomogli. Iz to dobo bi se dalo marsikaj povedati, ker je pa sploh prelokalnega značaja, ne smemo potrpežljivosti ljubili čitateljev preveč skušati. Samo to naj omenimo, . da so kočevski gozdi že od nekedaj sloveli zaradi obilne zverjadi. Leta 10(52. jo oskrbnik poslal svojemu gospodu glavo divjega mrjasca. Ta zverina je bila menda kmalu pokončana. Več je bilo gamsov, srn in jelenov, katerih je, kakor trde stari ljudje# kar mrgolelo. Leta 1848. so silno veliko jelenov ugonobili. Danes težko najdeš še katerega. Zlasti pa je bilo mnogo medvedov, 'l/1 lov je privabil na Kočevsko franc, maršala Marmont-a. V spominih svojih piše, da je šel s knezom Auerspergom in drugimi nad medvede, toda nobenega niso usmrtili. Francoski lovci so se teh mrcin tako bali, da se še streljati niso upali, da si so jim je marsikateri medved približal, zakaj — nadaljuje — na Francoskem je medvedov lov nevaren, v Kočevji se ga ne boji nihče, ker so gil vajeni. Iz istega namena je v noči 17. sept. 1820. dospčl tu-sem Konstantin knez Ldvvenstein, bavarskega kralja prvi adjutant, s svojim pribočnikom pl. Higler-jem. Srečnejši od vojvode Dubrovniškega prišla jim je žo naslednji dan uro dalječ od mesta stara medvedka v pest. Do 25 sept. je knez z obilnim spremstvom p° deželi medvede streljal in marsikteri kosmatili je takrat izdihnil medvedovo dušico. Leto 1848. je tudi Kočevarje nekoliko razgrelo, a brez po* sebnih nastopkov. Nasledki tega leta so bili tukaj enaki onim drugih krajev. Desetina, tlaka je nehala, grajščaki so izgubili sicer poprejšno veljavo in imenitnost, a tudi trgom in mestom se je skrčila marsikatera, Bog vedi kolikokrat resno in „za vse večno čase“ potrjena pravica in na mesto sem ter tje nemilih plemenitašev in zlasti njih sebičnih in lakomnih oskrbnikov stopila je vsemogočna birokracija. Vsadili so pred nekoliko leti res neko rastlino ustavo jo imenujejo — ki ima nalog, razširjati po deželah prostej šega duha, toda ne goje je prav, revica medli. — Dospeli smo tedaj o pripovedovanji svetne zgodovine kočevskega mesta in deželice do današnjega dnč, ko je kočevski vojvoda v avstrijski ustavni politiki jako znani knez Karlos Auersperg. Predno se pa ločimo od prijaznega mesta, kjer je c. k* okrajno glavarstvo, dekanat, kneževo logarstvo, spodnja realna gimnazija in precejšna obrtnija, poglejmo nekoliko tudi v cerkveno povestnico t<; vojvodine. V plačilnem imeniku 1. 1323, ki našteva kranjske fare pla čujoče papeževemu legatu pristojbine, no nahajamo ni jedne župnije kočevske, znamenje, da jih tačas ali še ni bilo, ali pa, da niso bile samostojne. Še le 1. 1339. čitamo, da je Otou Ortenbur- &ki, kakor smo že omenili, prejel pravico, k svoji sv. Jerneju posvečeni kapeli v Moswaldu postavljati duhovnika. Leta 1303. so *e cerkve v Kočevji, Gotenicah,') Poljanah, Kostelju in Osilnici, poslednje tri s slovenskimi prebivalci. Oglejski očaki od 811. 1. cerkveni in od 1. 1077. tudi svetni gospodarji skoraj vsej Kranjski s? podelili patronat teh cerkva grofom Ortenburškini in nasledkom, ki so ga imeli potem vsakratni lastniki kočevske grajsčine, pravico potrjenja pa ribniškim župnikom. Vse cerkve kočevske so bile v naddijakonatu slovenske marke ali krajine. Leta 1567. Jo bil kot najemnik France Uršin grof Blagaj patron duhovnijam l Icostu, na Reki, v Osilnici, Mozelju, Koprivniku, Crmošnicah, . osteljn, prve dve in zadnjo imenujejo fare, one podružnice. Ko Jo 1461. 1. ces. Friderik IV ustanovil ljubljansko škofijo, spre-'oe.iule so se te razmere samo v tem, da je prišlo Kočevsko v cerkvenem oziru pod ribniške župnike, ki so bili nati archidia-ooni dolenjskih in notranjskih fara zunaj redovnih in kapitel-lun.-) J\Ta prošnjo ces. Marije Terezije je papež Benedikt XIV 3 Pečatnico 18. aprila 1752. odpravil oglejski patriarhat in na njegovo mesto postavil nadškofijo goriško. Oglejske župnije, tedaj "m kočevske, so postale nadškofije, in ostale do 1. 1787., ko so d*k'e 1.iut,1.iansk<) ^ko^j°- V Kočevskem mestu so napravili mco, trg šest milj za Ljubljano proti llervatski. Fara na I j — piše — je jako dobra, ima kakih 5 vasi, Gotenice so velika in ^ 1'a vas. V Ribnici je bil v stanovanju pri poštenjaku Janezu Schwabu, ^ Jo bil zidarski mojster Ortenburškega grofa Friderika in takrat zidal n as nider haus zu Ortenpurg, liio niedon an dem perg“ in ondi v šolo /jv ^ let. Leta 1415. mu je stric umrl in vrnil se je na Nemško. U ° ^non*ken deutsch. Stiidto V. Leipzig Hirzel 1866. Chronik des hirkard Zink UL Buch p. 123. p. 135.) ") Ilicinger v. Klun. Arcli. II. st. 103. ;l) Mitth. f. K. 1860. st. 76. 4) Mitth. f. K. 1862, st. 54. najdemo v ljubljanskem korarskem kapitelnu.1) Leta 1635. se pl; Francesco Vaccano iz Šenpasa imenuje nacldulioven ribniški in župnik kočevski, kar je bil do 1. 1641., ko je postal vesoljni vikarij v Ljubljani. '•*) Ker pa najdemo, da je bil Janez Alb. Erbef 1. 1638 župnik., imel je ribniški nadduhoven priimek župnik k-menda le kot častni naslov. Lenarta in Jerneja Ziglfesta, ki sta bila tudi k. župnika, vsaj prvi gotovo, omenili smo govo-rivši o novoverskih zmešnjavab v K. Letnic njunega pastirovanja ne moremo natanko določiti, vsakako ju moramo vvrstiti pred Erberom 1.1638. Andrej Fyss enhuett je bil župnik K. mesta do 1. 1669., ko je z dekretom dnč 25. aprila lt>69. Vuk Engelbert Turjaški tanquam legitimus Dominus ae patronus mestno faro p°; delil Jeronimu pl. Stemberg-u. V reverzu je novo izvoljeni župnik obljubil skrbeti, da bode kor dobil spretnega učenika, cerkovnika in godbo. Njegov naslednik okoli 1. 1670. je bil Ju" rij Oplenič ali Oplavič, sledil je temu 1.1695. do 1735. France Daniel pl. Mazgon (Mashkon), ki je bil 1. 1711. ob enem namestnik nadduhovna za Dolenjsko. Za njim je pastiroval župnik France Jakob Kozler. Le ta je s pomočjo svojega brata Janeza Jurja, dvornega vojnega svetovalstva svčtnika, s pismom l7> feb. 1. 1751. ustanovil z 8350 gld. Kozlerjev beneficijat v mestu. Po smrti njegovi okolo 1. 1759. je prišel na njegovo mesto Janez Matija Kern, sicer učen in Časti vreden mož, ker bil je doktor sv. pisma in modroslovja, apost. protonotarij, nadškofov svetovalec, toda veroval je v čarovnice in potrjeval in z veliko gorečnostjo zagovarjal še I. 1760. njih sežiganje v nalašč zato zidanem stolpih tako imenovanem: „Zauberthurm“. Imel jo dva brata, eden je bil kaplan pri njem, drugi turjaški oskrbnik v mestu. Na sv. Ignacija dan je hodil nek v Ljubljano pridigat, ker jo bil menda jezuit, o sv. Jerneju pa so očetje Jezusovega reda opravljali v Kočevju Kernov naslednik do 1. 1788. je bil France Karol Loj, ki je za uboge in cerkvene potrebe naložil 5000 gld. Njegov nastopnik France Fajenc je postal prvi dekan. Za njegovega pastiro; vanja I. 1791. so zapustili staro farno cerkev sv. Jerneja zunaj mesta in preselili se v mestno posvečeno sv. Fabijanu in Sebastijanu, ki je mnogo manjša od prve in po notranji lepoti in velikosti bolje podobna vaški nego mestni cerkvi. Starinarja toraj zanima le prva. Stara cerkev sedaj zunaj mesta je ž njim vred večkrat pogorela, zato jo svojo prvotno obliko tolikrat spremenila, da je težko spoznati, kakošna je bila sprva. Presbiterij je prostoren, in nekatera rebra razpenjajoča se ob zidu in stropu spominjajo na gotični slog. Dolga ladija je brez zidarskega lišpa, zidana brž ko ne v poznejših časih. Prazne, precej visoke stene veže zgoraj raven lesen strop. Samo na desni strani se odpira stena v kapelico Zveličarja na križu. Poleg te *) Krenovi koledarji v Mitth. f, K. 1862. et. 17. -) Mitth. f. K. 1860. st. 76. kapelice so še trije altarji, zapuščeni in brez znamenitosti. Toliko yeč je grobnih kamnov, naštel sem jih 17, nekaj je vzidanih (3), 1 $ Pa porabljenih za tlak (14.) V zidu je grobna ploša Lenarta P‘- Lrberg-a umrlega dno 9. julija 1.1691. starega 86 let, ki sta jo napravila mu njegova sina Janez Daniel in Janez Adam. Na ploši J« grb Erbergov: Enoglaven kronan orel proti desni gledajoč, Jelen in med njima v sredi stolp. Temu spomeniku nasproti je 'zidan njegove soproge Elizabete roj. Peerin Welici, ki je umrla *>• okt. 1. ,1683. (h-b sc loči od onega, da je mesto jelena medved, a durmi je vzidan kamen v spomin mestnemu sodniku Martinu ukoviCu. Postavila sta ga svojemu očetu Adam Matej in Janez gnacij. Prvi je dovršil više šole, postal doktor prava in kot svojega svetovalca in grajskega nadzornika ga je z diplomo v Špitalu i oec. 1. 1712. Hanibal Alfons Emanuel knez Porzia povzdignil v Plemeniti stan.1) Po smrti svoje soproge brc« otrok je stopil A. ,el pl- Hukovič v duhovski stan in živel kot mašnik v Kočevji V O spodbudno in izglcdno. Dne 24. okt. 1. 1735. je ta blagi mož naredil ustanovo s prihranjeno istino 5000 gld. za zgodnjaka (ma-^etnissarius) v mestu in pri tem se tudi učenika spomnil ter od-°cil mu letnih 65 gld-, pa ne samo za podučevanje, ampak tudi Za petje in orglanje.®) V tlaku najdemo nagrobne kamne že 0,oenjenih Ziglfestov, Janeza Erber a, nekega Mihaela kaplana l,,nrlega 27. maj. 1. 1661-, grofa Blagaja, nekaterih dekanov in druzih. • Leta 1803. je došla vojvodstvu nenavadna sreča; prišel je natnreč 7. sept. v mesto ljubi j. nadškof Brigido in ž njim vesolni Utanj Jurij Golmajer, kanonik Janez pl. Taufferer in mestni žup-korar Bernard pl. Schluderbacb. Dekan Fajenc jim je prišel aproti do Ribnice. Med gromenjem topov, zvonenjem in veseljem v elilce množice ljudi, ki so privreli od vseh strani, korakal je nad-K°t v sprevodu pod nebom, ki so ga nesli najodličnejši meščani, Tj °6rkev. Zvečer je napravil učitelj Krombholz nadškofu serenado. ^slednji dan je viši pastir dekanovega bratranca Daniela Fajenca Posvetil v mašnika, svečanost, katere niso doživeli v mestu. Ob 10. ’lri je župnik Nace Ramuta, stric novoposvečenemu, obhajal zlato naso. Dn6 9. sept. je bila birma. Naslednjega dnč je veselje do-. Pe*o do vrhunca, ko je ob 8. Martin Ilankel pel prvo sveto mašo .Pnčo nadškofa, ki je tisti dan in v dveh poprejšnih birmal sko-'*lJ 2000 oseb, in ob 11. daroval prvo sv. daritev Daniel Fajenc. anoniki so mu stregli in godba in možnarji so poviševali sloves-no?t. Med navzočimi se je odlikoval knez Viljelm Auersperg, prvorojeni sin vladajočega vojvoda. Sklep tolikim redkim slovesnostim j® storil velik obed 80 gostov s Krombholzovo izvrstno godbo. 12. sept. sc je nadškof vrnil v belo Ljubljano, katero je bil ') Diploma v zgod. društvu Kranjskem. a) Obširneje o tem in sploh o šoli glej J. Ažmanov spis v Jahrcsb. Cl Hauptscb. zu Gottsehee 1868, str. 1. zapustil le iz namena, ljubljenega Fajenca doma razveseliti m počastiti. L. 1812. — 19. avg. I. 1826. je župnik K. Janez Činkol. D‘ie 4. junija 1.1826. je pdl zlato mašo in škof Anton Alojzii mu je pridigaj-Njegovega naslednika Matijo Rothel-na 1827, f 8. sept. 1.1830. je od leta 1829 riadomestoval v dekanijskih poslih župnik l,r! Staricerkvi Martin Bankel. Po smrti prvega ostal je naslednji dekan do smrti svoje 16. avg. .1845 in dekanat je bil tačas p1'1 Staricerkvi. Rankelnov nastopnik Janez Reber je to službo opravljal pičle tri leta, do 13. januarja 1. 1848., Mihael Wolfdo26 p111; 1. 1860., Jožef B o n e r do 1. 186-1., od 28. sept. 1.1864—1868. M a tej Kožuh, za njim M a ti j a S tr u c e 1 j. Sedanji dekan je iz preteklega slovensko - literarnega giban ja dobro znani preč. gosp. Josip Novak. Izgledi slovenskega jezika na Ogerskem. Pretlge z letnicami 1802—1830. Razglaša SI. Valjavec. Očita se slovenski Matici, da še ni izdala ne enega jezikoslovnega dela. Ali predrio se more človek takega dela lotiti, treba mu je podlage, na katero more zidati; a podloga za jezikoslovna dela so pa pisane stvari, v prvi vrsti verno iz ust naroda zapisane povesti in pesmi iz vsakega kraja, v dru^i vrsti pa vsa drug11 pisma ohranjena v rokopisih ali v natisnjenih knjigah zlasti 'vl‘ starejših časov. Mi Slovenci nimamo baš obilo takih stvari, in če tiči še kje kaj takega, imelo bi se na svetlo dati, kakor tp delajo vsi malo bolje omikani in za omiko hlepeči narodi. Zelo znamenit za slovensko jezikoslovstvo je jezik Slovencev, kateri stanujejo na Ogerskem, katere Štajerci imenujejo Prekmurce, ker so jim prek Mure reke. To je izprevidel najprvi Miklošič, kateri se v vseh svojih delih zvesto ozira na to razrečje in upo-treblja knjige prekmurskih piscev, kolikor no mu dosežne. Uvidel je to tudi Raič, kateri je v dveh tečajih matičnega letopisa o Prekmurcih pisal in nabrojil knjige, katere so doslej od prekmurskih pisavcev beli dan ugledale, kolikor je poizvedel za nje potujoč sam navlašč za to na Ogersko v tiste kraje, kjer Slovenci prebivajo. Malo je tega in še to sc vcČi del le s težo dobiva in celo dobiti ne more, ko bi hotel kdo kaj upotrebljati. Dobro dojti mora torej vsaka tudi tnanje ali malo imenitna in slabejša stvar iz te s ovenske okrajine bodi ni iz kasnejših časov. To me je nagnalo, a tukaj razglasim neke predge v ogerski slovenščini pisane. Uže je temu nad deset let, ko sem v prodajalniei gospe ornborgoviee v Varaždinu nekaj kupoval in kupljeno dobil zato v zamotek popisanega papira. Citajoc opazim, da je pismo . °\e“?ko in poprašam, če ima še kaj takega papira. Pokaže mi, in dobil sem nekaj nad trideset predeg; več tega je pa že porazda-!?* ^°Pra®arat vo, od kod je to dobila, ali ni vedela drugega 1 j • ^ )e z drugim papirom vred kupila, ali da več ne v6 ni . ] ni od koga Jaz sem primend te predge davši za nje drug P°pir, in sedaj jih imam še 29. Vseli predeg ni pisala ena roka, razločuje se zlahka troje P Na vsaki predgi stoje zgoraj ali pa na kraji zapisani broji, 1 un> da so letnice in pomenijo leto ali leta, kedar se je katera tj 0(igovala. Nekatere imajo samo eno letnico, nekatere pa nosijo po 'e in po tri in tedaj je vsaka z razločno drugo tinto zazname-j^J‘tna To je, menim, predgar tako zaznamil, da bi vedel, kdaj je "ilte'*'o predgo. govoril in da ne bi pred istimi poslušalci katere D ^zaporedoma ponavljal. Najstarejše leto je zaznandjeno 1802, a 18‘>> e Na predgi, na kateri stojd letnico 1808, 1811, in r A?’ se tele besede: . , . „tak je nigda Pentapolis varaš, pa-,om ete zemle, fundao, tak Plurs, Hispalis bogat, lejpi, ru-,eni varaš z ognorn použgao za greha volo, tak pred 13t3 lejti povouden 10 jezero ludi zalijala.“ Ta predga je posneta iz aort.vih coneiones, ali dosti površno in z malo natančnostjo, kajti avedeno mesto je Faber takole napisal: „Sie Pentapolis periit, |lllae erat sicut paradisus terrae. (len. 13. Sic ante paucos aunos ^Ina Rioritis periit oppidum Plurs: sic ante anntim Hispaiis seu uilia, urbs Ilispaniae opulentissima, fcrtilissima, amoenissima, | 0 T'a olim prouerbio dicebatur, si quis deo dilectus sit, dari ei, j v*v;it Ilispali. Et Itali: chi non ha visto Seviglia, non ha visto i !u.’ailiglia,) ante paucos aunos trimestri inundatione afflictaest, ut PpUerint in ea ad 10000 hominuru.“ Faber torej ne pravi, da je lla Nevilja z ognjem požgana, le pravi, da jo je povodenj zalila, ta^m pa naš predgar loči od Sevilje. Kraj Plurs je leta 1 (»18. gora 1 Nasula, kakor sem našel zapisano v knjigi: Dr. L. G. Blanc’s andbueh des Wissenswiirdig8ten aus der Natur und Geschichte , r<^° un(l ihrer Bewohner. 7. Aufl. durchgesehen. . von Dr. .°lph Diestenveg 1857. II. Theil pag. 367, kjer stoje te-Io bedele: „Utnveit Chiavenna oder Cliiven (Clavenna), cinein Flecken Maira lag der Ort Pliirs oder Piuro, welcher 1(118 mit ■ Finwohncrn durch einen Bergsturz vernichtet ward “ Ali kdaj jo beviljo povodenj zalila, tega nisem našel v meni pristopnih .n,|igah, ker v Mcyerovcm leksiku pod Sevilla nobena povodenj 1 °nierijena. Fabrovih coneiones tretji del, iz katerega je ta predga posneta, natisnjen je med letom 1 (531. in 1635. Fpistola dedicatoria, 1 jc natisnjena spredaj v knjigi, nosi datum in feriis pentecostes anno 1634, a summa privilegii caesarei Viennac 8. julii 1631. Re- cimo, da je privilegija izdana bila uže za prva dva zvezka, pa po; stavimo, daje Faber svoje „anteannum“ mislil za leto 1634., tedaj bi bila povodenj v Sevilji, mestu ante paucos annos naj prijetnejšem na Španjskem, leta 1633. Ko bi človek mogel trdno misliti? da je naš predgar natančen, dalo bi so iz njegovih besed: „tak pred 136 lejti edna povouderi 10 jezero ludi zalijala/' iznajti leto in dan, kdaj je bila ta predga govorjena, in tedaj tudi čas za več drugih predeg od iste roke pisanih. Un je ali vedel leto seviljske povodnji, ali pa ga ni vedel; bržčas ga ni vedel, ker jo po njegovih besedah Ševiljo ogenj požgal, a za povodenj ne pravi, kje je bila, vendar pa mu je ravno tista, o kateri Faber govori, ker na-braja, da je v njej 10000 ljudi potonilo, kateri broj se pri Fabru čita. Lahko da je za podlogo svojega računa vzel leto, kedar je bilo natisnjeno Fabrovo delo, recimo 1634. Cc, pribrojimo temu letu tistih 136 let, dobimo letnico 1760 in, od bivši oni ante annurn, 1759, kar se pa nič kaj ne vjema z letnicami 1808, 1811 in 18^2, katere nosi pričujoča predga. Mogoče'tudi, da so predge res okolo 1760. leta ponarejene in da jih je ta, ki jih je predgoval v letu 1808., 1811. in 18Ž2., dobil gotove od koga d rugega, morda od svojega predhodnika v fari, in so bile predge tistega farovža lastnina. Kje so bile te predge govorjene, ne da se za trdno povedati, le ugibati se more nekoliko. Na predgi, katera nosi letnico 1830, stoji pod to letnico napisano: in A1 s 6 =: S z o I n o k. V Kozlerjevem slovenskem zemljepisu stoji v imeniku mest, trgov in krajev takole: Also Szolnok flJnter-Czeming) Dolnji Si ni k, ki je «a njegovem zemljevidu blizo štajerske meje in Rabe reke. l)a je Sinik pravi oblik, ne verjamem, ker je v madjarski besedi l, ki se gotovo brezi vzroka ni va njo vrinol. Po tein takem bilo bi misliti, da se je ta predga govorila v Dolnjem Siniku. Na eni predgi je napisano, F. Szolnok, a na več drugih F. Szol. ali pa F. Sz. To je bržčas isto in pomeni Felzo Szolnok, Gornji Sinik, ki stoji na omenjenem zemljevidu nekoliko pod Doljnin1 Sinikom. Te predge so bile brže nego ne govorjene v Gornjem Siniku in pred nego ne lastnina siniškega farovža. Na eni predgi stoji Sz. B. ali spodaj z drugo tinto F. Sz. Morebiti je ono prvo Szent Benedek, poleg katere besede stoji pri Kozlerji ,,Aty drejc“, pa je bila govorjena pri šent, Benediktu in v Gornjem Siniku. Na nekih stoji FL, kar bi rekel, da bi moglo biti F el so Lendva, Gornja Lendava (Ober-Limbach). Na eni stoji 1805 Jur. F. Sz. 1812., Csop 1816. Jur bi utegnolo pomeniti Sveti Jurij blizo gornje Lendave, ali kaj je Csop, ki še na nekaterih stoji, ne vem. Na eni predgi stop: ex Torok, na eni Csop Torok, ena se dokončuje: Ec ut in Daraasceno Torok; na eni je: ex Bogzaj, na eni: ex Šchnellers. To so bržčas imenapredgovalcev, kateri so svoje ogovore natisnoti dali in od katerih so te naše predge posnete. Na eni stoji pod letnico 1807 za Sz. B beseda „Faber“, katera me je navela, da sem šel iztikat v gimnazijsko biblioteko varaždinsko, je,‘ sera ]>od tem imenom našel knjigo brezi naslovnega lista, ali Se jej naslov d& posneti iz „summa privilegiis caesarei" in iz Dapprobatio facuetatis theologicae Ingolstadiensis“ in to iz besed: eonciones in dominicas et festa totius anni auetore Matthia Fabro, in po tem iz: liaec tertia eoncionum pars pTOodum reverendi nobilis et clarissimi viri Mathiae Fabri ctc. — A redge torej večidel niso samostalno delo. Za letos priobčam 15 predeg, da ta suha stvar ne vzame preveč prostora drugim mastnejšim in slastnejšim stvarim. Razmejene so po prvi letnici, katera je na njih napisana. Eni sem do-p' Fabrov original, da se vidi, kako je naš predgar posnemal. gP tretjem zvezku Fabrovih eonciones posnete so predge 4. (pag. b95), 6.(596), 8.(718), 11. (703), in 12. (726). Pisane so te predge po raadjarskem pravopisu, katerega sem zamenil z našim navadnim. , Isal sem skozi tako imenovani samoglasni r brezi e pred njim, ter je v mnogih predgah tudi brez e pisan, samo tam ne, kjer je v originalu i pred njim ali e za njim. Prijatelj je pisan skozi Pnateo, kar nisem tako pustil; pustil pa sem ou, o in U, tudi i na me3tu U ■ nisem pustil i, kjer se ima brati j, postavim leip pisal sein lejp; kjer je pri adjektivih na konci h odpal, zasnamil sem Sa z’ postavim: s šteri’ vnougi’ spomenkov mesto šterih vnougih sPomenkov, itd. fL. 1807-9. I. Prcdga na nedeljo po risalaj tvinujseto. — Ite, ostenditc vos sacerdotibus. Luk. 17. 14. — Idte, pokažte so popom! — I Vu st&rom testamentomi telovne betežnike, kaliti so bili go-',Vc'. zgrun tavati, zvidavati, od njih souditi, či so se z betega ?eistili ali nej, občini na vejdost dati, vo zglasiti, z bože zapouvidi If popovsko dugovdnje bilou. V nouvom testamentomi duševne etežnike souditi, nje z betega vii pomitgati, vračiti, z božega rendeltivanja pod popovsko oblast vrženo jeste. .Na prvo je kazao ^■ristuš, da je etim desčtim gobavim moužom zapovidao: Idte, po-a^te se popom. To drugo je te vo skazao naš zveličiteo, dare je P° svojem odičenom goristanajnji pokoure svestvo napravo ino je vktip sprdvlenim apostolom pravo: Liki je mene poslao oča i jas 0( pošlem vas. Vzemte duha svetoga, šteri’ koli grejhe odpistite, 2l 'gtjj0 86 koli je pa zadržite, zadržijo se. Ivan. 20, , Istina, ka je že pred tem toga rendeliivao prouti duševnomi Jetegi naš odkiipiteo sveti krst ino či bi se po tom tak vkrej-l5l‘i v dobrom, ka vu krsti zadobleno pravico po tčm toga ni kako j'e bi mogli zgubiti, ne bi bila potrejbna eta popovska obl&st, ejhko bi vi) ostalo pokoure črnjenja svestvo ali zakramentom; ali a se z ednoga kraja poideg nav uka svetoga Pavla po krsti ob drugim ne moremo ponoviti, či ednouk ž njegA čistouče v<> spad-nemo, z driigoga kraja pa, liki je naše tejlo pod velike rnantre vrženo pod štcri’ žmečov prejde, tak i duša dosta falirige trpi in vuoga krdt vu smrtni grej h spadne, steri jo od nebeskoga žitka daleč v kraj odprdvi; na eto gledouč je za potrojbno držao, vi<‘n naš zveličiteo, ka naj cerkveni red z božov oblastjov gori postavi iuo pokoure činjenja svestvo nastavi, po šterom bi se grejSrncK0 pdli sčistili ino bi se z bovigom znouvič zmirili. Esi tak esi, ki koli si že, toga svejta grejšni sinouvje m® čeri, esi z grejhmi požmečene in napunjene duše! k popovsko.] obldsti, k pokoure činjenja svestvi se povrnte. (Ji je teliko vasi grejhov liki v mourji kaplic, liki listja na drejvi, liki pejska v mourji, či ste kroni’ bratov lildomorci liki K din, či ste hižnog* zakona prelomlenicke liki David, z ednov ričjouv , či sle telikaj prikacali liki vsi lidjč navkiip: li samo idte k Kristusovim mestnikom k popom, li pokažte se njim, li istinsko njim vadliijt0 vaše grejhe ino v časi vso doj zbrise pokoure činjenja svestvo-Eto je te dragi ižop s šterim či se polijete či glih ste prvo o vougla črnejši bili, od snega bilejsi postanete. Eto je ta zmožna koupajnca, stera či te z njouv pripravno živeli z vrajži’ robov vas za bože sini, z boži’ protivnikov ino neprijatelov vas za nje' gove prijatele postavi. O blaženo svestvo, o blažena pokoura! što ne bi z veseljom k tebi hodo? I donok ka vidimo na tom 8vejt'j ka, dragi moji prijatelje? oh žalosti i dreselnosti vrejden stališ-tou, ka či gii malo nej sakši den kračane, gda liiidi diijh, svejt, gda tejlo oblada, či gli malo nej sakši den že v eli, ze driigi smrtni grejh spadnejo, či gli že po pijanstvi, že po srditosti, že po gizdosti, že po hotlivosti, že po psttji ncprijateljc boži JJp stanejo, donok ne pristoupijo k svetoj spouvidi, donok ne žive)0 s pokoure činjenja svestvon, ležijo v svoji’ grejbi’, vrdvstvo poro0 tavajo, na eden frtao leta, na pou leta, na eejlo leto nihAjo svojo sloboud. _ . Pitam vas, s kaj shdja tA pogibelna nemarnost? ka čjni e grejšnike tak pozableče, ka jo jo k ednomi jedinomi vupanji seg noti vtraga? ka z najpotrebnejšim, z najhasnovitejšim vrastvoni gostej živeti neščejo? Jas bi tomi več zrokov mogao dati, ali z* volo kratke bodousti vrejmona samo eden zrok naprej prinčseii’> toga ka oni dosta držijo v nikši zsunAn valou zroki’ ino sprcjčanji; Stera je od spouvidi zadržAvajo. (Ji bi krščanje dobro preStinia > kakši za m An valou zroki so tisti, s štetimi sc sprojčajo oni, rejtlco hodijo k spouvidi, za istino ne bi bili vtraglivi, neffj včasi kak je grejh včinjeni k spouvidi šctiival, za istino nej o etn uk, nej dva krat, nego bi več krat in gostej v oejlom leti k p koure svestvi hodili. Naj za to nc bloudijo na teliko ti grešni^') nego si vil svojega blaženstva iskanja dugovanji’ oči gori odpili ’ pred nje postavim fines ničest njihovoga sprejčanja, ki so roj spovidavajo, samo mo radovolno poslušajte! Za kaj bi jas v Šegov zeo gousto spouvid, praviš, gda meni ™a sveta mati cerkev ton zapoviddva, ka naj saino ednouk v ednom leti iden k spouvidi? Ka prdviš, krščenik? tebi s. m. cer-zapovidava, ka bi sauio ednouk šoti v sakomi leti k spouvidi? )e si šteo ton zapouvid? prosim le, n e j se tak liki praviš. Sveta ^ti cerkev je nigddr nej tou zapovejdala ka li samo ednouk idi v cejlon leti k spouvidi, nego tou zapovidava ka končimdr najdenje ednouk idi k spouvidi v ednom leti. Con. Lat. 4. Can. 21. ,e nisemel in arino . . ad minus ad pascha. Zapovidavati pa, ka n‘lJtnenje ednouk idi ino zapoviddvati, ka samo ednouk idi, je nej edno, liki je nej vse edno zapovidavati v dnevi najmenje ednouk vrastvo notri zemi ino zapoviddvati, ka v dn6vi samo e«iiouk notri zemi. Ki zapoviddva, ka samo ednouk idi, on prepo--'dava, ka več krat nejdi. Ki zapovidava, ka končimdr ednouk on želej naj več krat ideš. Da pa zd to sveta m. cčrkev tou ^povid iva, ka k spouvidi v cejlom leti najmenje — ad minus — e(*r»ouk idi, želej naj več krat ideš, nej tak ne obhodiš liki Ab-s°wm, ki si je v cejlom leti samo ednouk dao svoje vlas6 podre-?ab in za to duge imajouči je na 'rastovoj vejki za vlase obisno 1Qo žitek nesrečno skončao. Odgovoriš : či tou s. m. cerkev želej , či S(,Usto spouvid za tak liasnovito ino potrfejbno drži, za kaj tak ? zapovidava, ka naj gostou, vsakši driigi tjeden idem k spou-Vldl? Krščenik! či v smrten beteg spadneš, je li je te potrejbna 2aP"Uvid na tou, ka si včasi daj vrdča prizvati? Krščenik! či če-^er najdeš 'spiti, jeli je potrejbna zapouvid na tou ka preči vrd-tvo notri vzemi? Krščenik! či ti hram gori, jeli je potrejbna za-l’°uvi(l na tou, ka včasi ogjen gasi? Krščenik! jeli, ka te za dosta ^Pomina takšega hipa pogiibeo? jeli, ka sam razum kaže, ka mo-ves v takšem stališi činiti? jeli, ka s pravde nature moreš v takem vrejmeni nad sebom kak ndjbolo moreš pomagati ? Ravno * zd to ino dosta bole, či v grejh, či v diiševno pogiibeo spad ?eA te pravda nature na tou duži, ka včasi za viastvo segni ino ' k spouvidi idi. Nej je za to potrejbno bilou svetoj materi j. ^vi zapovedati, ar tou dosta driigi’ pravd zapovidava. Za to či ^iizen čakaš na tvoje spouvidi doprndšanje ne vgrišiš prouti spouvidi svete matere cerkvi, ali vgršiš prouti sebi, prouti rdz-ino prouti prdvdi nature. Naj bode tou liki se komi vidi, praviš ob driigim, ali jas '°ti neščem biti, dojde či sc zveličam, za dosta, de mi či se ne |,vV'U'i)n; gousta spouvid je li sveti’ liidi dugovanje i suprava. j* praviš, krščenik! sveti neščeš biti? ino tou za istino praviš? / se za istino skvariš. Ki nešče od dneva do dneva bougši ino p°UgSi biti, on nc ostane dober, nego vsigdar lagovejši gratiije. I rij“too, tvoj stdliš je rdvno takši liki tistoga ki prouti bistro te-»««oj vodi plava te dokeč se pašči, doke e plava, vsigddr se na-i bule naprej mlati, kak hejnja od plavanja, na ednom mesti ,.,f' '»oro ostdti, nego ga daleč nazaj voda vddri, daleč odnese, jc i s tebom, dober krščenik! vu tvojega zveličanja stdliši ne moreš na ednom mesti ostAti, kak hejnjaš dale idti, tiki 8® ovdevdariš. Tisti p oj bar, ki je gospon Kristusa etak spitAvao: dober vučiteo, ka nam činiti, naj žitek vekivečni zadobim? Marc-10. 17. je notri do tisti’ raAo nigdAr nej smrtnoga grej ha v6in°> notri do tisti’ mAo je vsigdAr bože zapovidi do slejdnje piknjie® obdržao, za to se pa .Jezuš na njega zglednovši poliibo ga je* ibid. 21. Ali pouleg toga je lejhko včirvati ka se je tisti pojbar skvAro. Tak včijo tou pismoznAnci, tou nazviščAvajo Kristusa one riči: kak žmetno ido notri vu krAlestvo bože, ki dosta pejn®z mAjo ibid. 23. I kak da se je tou pripetilo? Trno lejhko. I^e pojbAr ne nej šteo sveti biti? s tem je šteo zadovolen biti, ka pouvidi obdržava, tak je ete pojbar, ar se je nej dale paščo, na ednom mesti nej mogao ostati, od dnčva do dndva je nazAj i bole nazAj stopao, po tem toga je i zapouvidi prejk stoupo, i tak je_nil slejdnje prejšo. Vidiš, krščenik! ki je nej šteo sveti biti, prej®0, je, skvaro se je. Tak je eto dvouje edno: neščem se skvariti i sveti s če ra biti. Da je tak gousta spouvid potrejbna sv^tcon, p°' trejbna je i onim, ki se neščejo skvariti. Tak je i tebi, prijateOi či se neščeš skvariti. Hm! ka mo se teliko spovidAvao? ka so moji grejhi? nej' mam jas smrtni’ grej hov, pravi ništerni med vami. .Jas pa tou ort' govorim : tisti farizeuž, ki je s publikanušem v cerkvi bogA molo> je pouleg svojega štimanja nej bio liki ti driigi lidjč, nej J® kradno, nej je prazniivao, nej je psiivao, nej je bio hamičen, a*1 pouleg toga je nej meo on smrtni’ grejhov? za kaj ga je pa taK Kristuš na skvarjenje osoudo ? za kaj je tak grejšnoga publika' nuša pred njega postavo? meo je on tram6na v okej svojem, :“l nej je ji’ šteo viditi. Oh krščenik! či te ne bi vtraga bilou tvojo diišno vejst zgruntAvati, dosta dosta nečistouče bi^najšo vu sebi, št ero bi doj mogao prati vu krvi sina božega. Ci bi oči dobro gori odpro, lejhko bi zagledno, ka je tisto notrejšnje poželejnje, tisto telovno nakinčanje, tisto prijAtelstvo, štero ti za naj boug»e držiš, sama hotlivost i tak več. Maš, dober krščenik, maš vsigdai zadosta grejhov, za to na spouvid maš vsigdAr zadosta zrok. y°' stou se spovidavaj, pravi sveti Agoston, ar vsigdar maš s kaj se spovidavaj. Grostou se spovidavaj. Tak je, dober prijateo, či li samo edn iskro pameti maš, či se količkaj liibiš, gostou se spovidavaj, te od toga nikši zrok, nikše s p rej Čanje ne mentuje, ar je on »r0 s šterim se prouti goustoj spouvidi sprejčaš zamAn valou, štero sam ti že kak mislim za dosta polcazao. Ne bojdi za to ne bo)<1 vtraglivi, o krščenik, nego gostou živi z etim potrejbnim, hasno vitim ino drAgim vrastvom. Piši trobonte na mladi deti (ps. 80..f-) tvojga svčtka veliki d6n. Trno si priglihni k mejseci, ar so g1-®.)9 nik liki mejsec preminjava (eccles. 27. 12). Mejsec či so začne doli rasti, vsakšni den bole i bole svalivAva, dok6č cejlo svojo svetloučo ne zgiibi. Ti tildi či se na grcjh nagneš, od dnčva 0 dnčva bol« i bole notri stApleš v kmieo dokčč cilou v njej n0 vesne3. Ali ka je prouti torai ža vr&stva? Naslediiješ mejsec vu rl) c go v o m svalivavanji? naslediij ga i vu svetlouči nazaj dobivanji: ©ojsec nazaj prihaja k svojoj svetlouči sakši mejsec, pomladi se Sa,j * mejsec; ti se tiidi za to pomliidi sakši mejsec, račun drži s sebom prve dni sakšega mejseca, vadliij svoje grejhe diiševnomi > doli je operi s krvjouv sina božega, očisti se, povrni se na fv° tV°j° čist™č° m° svetloučo. Eto dčn tebi boude vsigdar ve-1 svčtek, na šterom bodo se veselili angjelje, radiivali odičeni veci, z veseljem se napuni b. d. Marija ino popolno sveto trojstvo. Amen. 2. 1‘redga. pro 9. post. pent. 1804. Csep. Eo quod non coguoveris tempus visitationia tuae. Luc. 19. — Za to, ka si nej spoznao vrejmena poliodjenja tvojega. — Raduj se, veseli se, svejt, šteri si do eti’ mao vu vražjoj v°Uzi gččo, odorni’ grehov žmečo trli i jarem noso, ar ovo Prjšao je on, šteroga si že dugo vrejmena na tvoje odslobodjenjč ,el°, ar čujem kričati predhodnika s. Janoša krstitela: ovo agnjec ovo ki odjimleš grehe svejta! Radujte se, veselite se vsega ?v®Jta lidje i najbole vi slejpi poganje, šteri hamičue balvanje, •ivne boge molite, vu krnici hodite i ki ste ešče pravoga boga ®J spoznali, šteroga že dugo čakate, šteroga vam je Jakob pa-larba obečao; on bode čakanje liistva, ovo že je prišao na vašo f.Tetloat, kak svidoči Isajaš prorok: vu krnici hodeče pogansko Uatvo velko svetločo je vidilo. Raduj se, veseli se od bog& zebrano 8tvo, ar je gori zišla ona zvejzda, štero je prorokuvao Balatim f.r°l'ok; zvejzda zide z Jakoba, pohodo te že on davno obečani es')aš, šteroga so čakali patriarhi, prorukovali prorocke, želeli Predhodniki. Poslušaj, kak se je veselio Zakarijaš pop ua(d) po-°djenjom, eto pohodo nas je z visokousti pridouči. Raduj, veseli Jeruzalem! ne podbadam te jas na eto veselje, nego Isajaš Prorok; stani gori, razsvejti se, Jeruzalem, ar je prišla svetloča °Ja i gospouda dika je zišla ober tebe. Etoj tvojoj svetleči raduj se, veseli se, dobre vole spevaj ald) sini Daviaovmi: blagoslovleni, ki je prišao vu ime gospod-]f0y°- Tak bi se mogao veseliti i raduvati nigda Jeruzalem na ri8tušovom pohodjenji, ali da si nej spoznao i naj si šteo spo-'Oati poliodjenja vrejmen, za to jouči se, skuzi se, žalosti se, Je-9zalem, ar tvoja svetlost je tebe pohodla, joukala se je i skazila, I °uči varaš joukala se je nad njim, jouči se, skuzi se, Jeruza-.ein! ar pri malom vrejmeni opašejo te tvoji neprijatelje z grabov stisnejo za vsej krajouv, na zemlo povalijo i sini tvoje, ki so vu tu i ne nihajo v tebi kamna na kamni, za to ka si nej spoznao lejmena poliodjenja tvojega. Eta nevola pa za to na te pride, ar 1 nej spoznala poliodjenja vrejmen, pohodo je tebe tvoj stvoriteo, tvoj zveličiteo i za to bi so mogao raduvati i veseliti, ali ti si nej spoznao pohodjenja vrejmen; na te zrolc glodouč jouči se, skuz' se, ar pride nad tebe velita nevola. Ovo, p. kk. kak z velko' kaštigov, kak bičom jo pokaštigao bong Jeruzalem varaš, ka J*3 pohodjenja vrejmen nej spoznao; da nje spoznao, za istino bi ®e lejhko radiivao. Jeli mi spoznamo pohodjenja vrejmen, jeli postu; jemo z vrejdnim talom? Ci spoznamo, radiijmo se, veselimo se, ci pa nej, bojmo se, trepečimo od Jeruzalem kaštig, i naj so oni kastig ognemo, potrejbno nam je spoznati; spoznamo pa, či drago vrejmen na naš duševni liasek obrnemo z dobrini taloffl. Poslušajte! Znamo vsi, ka je vrejmen, ar kaj koli delamo (v) vrejniein delamo. Ali kak znamo istinsko, ka je vrejmen, tak ne znamo, ka je vrejmen. Ali zoubstom, s. Agoston silm vadliije, ka ne zna, kil je vrejmen: ka jo bole istinskoga pred nami od vrejmena? kaj0 vrejmen? či me rij5če no pita znam, či mo sto pita, ne znani njemi raztolmačiti. Ci je s. Agoston nej znao raztolmačiti, za istm° na toni svejti niščo ne de znao, i za to se povrnimo na ovoni 8 vej ti bodoučim, oni nam povejjo, ka je vrejm-n. Eden pogan1 Cicero, gda je v Rimi pri svoji’ prijateli’ bio, nej je znao vrejmen poštuvati, ali gda so (ga) z domovine vo zbili, tede spoznao, ka je vrejmen. Tak se zgodi z nami, zdaj gda živemo, no znatno vrejmena poštuvati. Na te zrok glodouč povrnimo se k mrtviin* šteri etoga vrejmena več ne trošijo, eti znajo, ka je vrejmen, krt K drago je vrejmen. O bar, da bi zdaj eden mrtvi gori stano, Sten je vu purgatoriumu ali pa v pekli, povedao bi, ka je vrejmen, p°' vedao s Cicerom, ka jo vrejmen, ka je vrejmen teda sam spoznao, gda me smrt vii svejta zbrisala. 1’ovedao bi eden od mrtvi' g01'1 stanajouči, kak drago edno leto, mejsec, tjeden, vtira štora friSko preminola, stekla. Jeli, ka drilgo more biti ono vrejmen, vu šte-rom si zveličanje lejbko spraviti moremo? Ovo vsaSka megnjena na tou je prilična, štero či ednouk zamidiš, či na zveličanje n« obrneš, nigddr nezdj no pride več. Ar da ovo vrejmen na vse veke se pogibi i ono nigdar niščo nemre nezdj povrnouti, nezaj odkiipiti, za to se touži gospon bog prouti nam: jastreb, grlic% lastvica je spoznala svoje vrejmen, obdržali so svojega prišeatja vrejmen, liistvo moje pa nej spoznalo. (Jer. 8. 7.) Na te zrol sram te naj bode, moje liistvo, ar nejmamarha spozna svoje vre)" men; da je cajt gnjezno rediti, teda so skrbi, zobstom ne zahod1; ti pa zaliodiš i ne spoznaš. Ali štero je ono vrejmen, štero naj zobstom ne zabodimo S. g. zveličiteo: Vsalcša megojena vrejmena; ar pride nouč, gda ne bomo mogli delati. (Joan. 9. 4.) Da bi velo, dokeč živete te čas mate vrejmena deri, te čas in ato pohodjenja vrejmen, te čas delajte, te čas se skrbte za vaše zveličanje, sp0-zhajte pohodjenja vrejmen; da den premine ete zdanji žito k, P° tom toga prihaja nouč, smrti kmičnata nouč, vu šteroj nišče no bode mogao delati, za zveličanje skrbeti. (Ji ete d6n zabodite, n< de več vrejmena. Spoznajo eto oni šteri zoubstom zatrošili den, b ei’i so vu krnici vekivečnoj, ka no de več vrejmena, vu šterom za zveličanje mogli skrbeti. Zdaj se joučejo i kričijo: o da bi s 0 raogao moja lej ta nezaj povrnouti! ali zoubstom, ar ne de več j^ejmena. Ne de več vrejmena, nejmamo več viipanja, kak bi ne-esko korouno zadoubili, ar konec je našonii Žitki, boji; ne de vrejmono, nej ga viipanja, ka bi nigda nebeško kralestvo za-°»b)li, v»ej ga, ar so nebeška vrata zaprejta; ne de več vrej-ka bi pohodjenja vrejmen spoznali; sunce več ne pride ka bi tebi svejtilo, ka bi se ti za zveličanje skrbo. Želo boš v'10 meglijeno oči vrejmena, ali ne da se ti, meo si vrejmen, vu evom bi lejhko z ednov skuzov nebeško blaženstvo zasiužo, nej spozno pohodjenja vrejmen, odišlo je milošče, bože smilenosti Lejhko kriči prekleli vu pekli z Jeremijaš prorokom: uiala je žetva, skončani je žitek i mi smo nej zveličani. Naj se 1 kk. nigda tak ne žalostimo za vrejmen, zdaj zdaj dokeč vrej-|"en mamo naalediijino s. Pavla (Gal. 0. 10.). Za to gda vrejmen u,,;o dobro činmo; ar pride nouč, ne bomo mogli nika delati, de več vrejmena; ovo zdaj so dnevi zveličanja, zdaj se trbej P°vrnonti, bogi služiti, za n. diko skrbeti. Troje fele je vrejmen: preminouče, prišestno, zdanje. Ali ero more pruviti poprijetno na dobro, na zveličanje? Preminouče i eJ.’ ar je odišlo, nezaj ne pride, nikaj dobra ne bomo mogli de-»ego či smo hudo včinili, velki račun bomo mogli dati. Ni Posestno nej, ar je nej v našoj oblast', ne znamo je li bomo ži- *• Za to naj človik povrnenje na dale ne niha, naj si edno voro j.® °beča. Ostaja ešče zdanje vrejmen. Ali jc eto vugodno, pri-'l-no tui dobro, na povrnenje, na iskanje diiševnoga zveličanja? a istino lejhko dvojimo nad tom, ar pretečo gda človik v pamet zorne i štero nigdar nemre nazaj povrnouti. Ki se po mourji 1 Pa po drugoj vodi pela, zaspi, no zna drugo ka ednouk pri je šajka ž njim, gor se zbudi,, čudiva se, ka je tak friško f,el prišao. Takše je, moji kk. naše vrejmen, kak veli s. Am-,. > piišpok: Ti spiš, vrejmen tvoje ne spi, nego ide, dnevi, jeclni, mejseci, lejta, i mi spimo, zamanjikuvamo eto drago vrej-, j‘n> gor se zbudimo, čiidivamo se, gda pamet zememo, ka je ži-i p P1* t>rejgi smrti, ne zna jeli je zdanje vrejmen njegovo, *1 1 priligno na iskanje zveličanja. Ali da je ni preminouče, ni PUserno vrejmen nej naše, pazimo, engediimo naj zdanje naše . ('e, naj eto de nam zveličanje, naj nam ne veli g. boug na soud-dnevi: vu vugodnom vrejmeni sam te posliihno i vu dnevi ebčanja tvojoga sam te pomogao (Isai. 49. 8). Stanimo na tou, 'Sediijmo, naj eto drago kratko vrejmen vugodno naše bode, e jčanja vrejmen bode, vu šterom nas šče posliihnoti, pomočti, j-, e^čati in die salutis, vu dnevi zveličanja, nej vu leti, mejseci, j. .i> nego vu dnevi, zdanjem dnevi i kak veli s. Pavl, ka on j?11 je trno kratki; ovo zdaj je de n zveličanja, zdaj je megnjena t)'ide driigo, ali vreme zomstom potrošeno nigdar nišče nemre nezaj P°' vrnouti, kak eden čeden človik veli: žao mi je za imanje, ali bole mi je žao za vrejmen, ar vse driigo mi krao nezaj lejhko povrne, ali vrejmena nišče nemre. Znam, ka bi bogateč rad podvoro ser-maki, ves svoje blago ta dao za edno voro, da bi le mogao i kak veli s. Bernard: spoumeni se, človik, z vrejmena, štero zgibiš, štero bi oni, ki so vu pekli cejli svejt dali, da bi mogli. Ali zob; ston ti prekleti zobston, zgubleno vrejmen nigdar nemrejo nezaj kupiti, mi pa dokčč smo živi lejhko nezaj povrnemo. Ali s kakšnim tilom, veli s. Ambruš piišpok, zgubleno vrejmen nezaj dobi ‘ on, šteri istinslco i s potrtim srcom žaluje zgubleno vrejmen, tak ka dosta krat več čini zdanjem vrejmeni, kelko dobro vu zgub' lenom vrejmeni zanihao i zamudo. Amen. 3. Predga. •9. post. pent. 1805. Jur. F. Sz. 1812. C8 op 1816. Videns civitatein (levit super illam. Luc. 19. Vidčvši varaš joukao se nad njim. y > Ci človeka edna mala nesreča, nevola se dotekne, žalosti se; njegov dober prijateo, oča mati ali dejtezetoga svejta premine, žalosti se; ali vekša žalost njega obide, srce bole žalostno grata, gda gnčšnja s. e(vangeliu)ma ete riči čtije i či pouleg zgriintava, prav premisliva videns civitatem flevit super illam, videvši varaš Jaukao se nad njim, neimre gda je Jezuš približdvao k Jeruzalem Tarasi videvši naprej ono nevolo, štera na njega pride, jaukao se ° nesrečen varal, ti si zrok, ka svejta veselje, angjelov radost se alosti. Tak je, krščeniki! vido je p. zveličiteo Jeruzalem varaša P°roblenje, vido je židovskoga liistva skončanje, z ričjouv, vido je izračunani’ diiš vekivečno pogibelnost, milila so eta njemi, z A to Joukati, svoja s. lica skuzami polejvati je zdčao. J kak je teda njaga °bjouka0] tak se zgoudilo po njegovoj smrti na 42 leti; ar so njega °kouli zeli, do zemle doli porušili, kak je njemi Kristuš naprej Povedo, kamen je na kamli nej osto, Židovske notri zaprejti kak eele vu koš, na tdkšo pogibelnost je prišao cejli varaš, štero je ^'gdar svejt ešče nej vido. v Tituš vojvoda na onom mesti je tdbor doli razprestro, na lerom mesti je Kristuš jokao se, okouli varaša je šou; vidčvšilca eJh varaš je natiskani iiidi gori je zdigno rokou i bogd na svido-anstvo zvdo, ka ono poroblenje nej svoje mouči nego z bože kaštige inio, ar on one lejpe cerkvi nej šteo vužgati, nego od boga je na cejli varaš osojeni bio. Dosta vrejmena bi mi trebalo, či vam e_° cejlo historijo povedati Jeruzalem varaša, nego velim, vsaki aJ odprč gori svoje duševne oči videvši božo kaštigo nad Jeruzalem ai'ašom i židoskim liistvom, naj si dobro premisli: či ste vi dali “°k Kristusi se joukati, pride ono vrejmen vu šterom naše telo i v.ll.®a pride na slednje rušenj 6, ar naši grehi so bole odurni od | Oski’ grehov i na velcšo kaštigo pride eden grešnik med nami alt židosko liistvo,v či zdaj ešče svoje grehe ne odiiri i pokoure ,e de držo. Ka je Židove vu eto pogibelnost zapelalo? Nej driigo, ak gnešnji e(vangeli)um svidoči, ka oni so božo miloščo zavrgli, i ri8tuša za mesiaša nej šteli spoznati. Tak se skuzi nad onimi Vrščeni)ki, šteri do smrtne viire grešijo i na smrtnoj posteli do U vekšoj pogibelnosti kak Jeruzalemski varaš. Eto gnes pred 43 dani, samo tak posliišajtev ka vu ono pogibelnost ne pridete. ,, Za dosta so se skrbeli Židovje naj pogibelnost v kraj od be obrnčjo, ar videvši Kristuša čiidadela, ka Lazara od smrti S°ri zbiido, vkup so prišli i med sebov tan&č držali govoreči: ka °.a»0 činili? ar ete človik dosta znamenja čini; či ga tak nihilmo, Vsi do vu njem vorvali i prido Rimlanci i prezemejo nam mesto Letopis 1874. II. ’ 8 i n;irod. Ovo eto so njulivi tanači, naj pogibelnosti ognejo, eto P bila njuhva pogibelnost ka so Kristuša pravoga mesijaša noj Stek spoznati; eto je bio zrok, ka Kristus s krvavimi skuzami polevjo svoje oči videvši Jeruzalem varaš; da bi njega spoznali ze zve-ličitela, ne bi boug na njeh pošlo one strašne kaštige, da bi njega ne bi bičiivali, na smrt osoudili, na križ pribili, ne bi židoslco lustvo nigdar vu takčo nevolo spadnolo. Tak oslejpi ravno človeka grešnoga, šteri božo rniloščo spoznajo, njegove tanače ne poslušajo, za zveličanje se ne skrinj0 i vsaki den vu grebi se ploudijo, skrbijo se naj njiin mesto, telo ne prejde, nej je pa njim nilca za diišo. Oh grešni človik, eto p tvoj stališ, okouli te zemejo tvoji neprijatelje na vse kraje, eta p prorokuvas Kristuš od Jeruzalem varaša, ali nad onim grešnikom se vsa eta spunijo, šteri vu Žitku vu grehu žive i pokouro na duže ostavo. Vu takšoj sleposti je grešnik vu kakšoj jo bio Jeruzalem varaš. Fihsteuši zgrabivši Samsona v<> so njemi oči spehnoli, naj se nigdar več ne oslobodi. Tak čini peklenski vrag z grešnikim1 štere oslepne, naj se nigdar več ne oslobodijo z njegovi’ zoub. Okouli njega zemejo na smrtnoj posteli, ka niko drugo ne čuje »J*1 ne vidi kak neprijatele. Teda ki je svejt liibo k njemi se prikejb ki je teli sliižo vekivečen ogjen nede mogo vgasiti, i tak ki p00' ložen bio peklenskomi vragi, nad njim de tildi mouč meo. Od nod je ka človik dosta inantre trpi. Ci ravno takšega vrag ne bi mantrao, skiišavao, zadosta je ka boleznost njega okoim zeme, štera ga na telko mantra ka zveličanja se spozdbi, kam a se ogledne mantro vidi, nejma pomočnika, nejma obcselitela, nepna nindri viipanja. Ci se na nebo ogledno, ka vidi drugo kak zban-tiivanoga boga srditost i kaštigo? Ci na pekeo, ka vidi kak njega odprtoga gde bode mesto meo. Okouli sebe joukanje, strašno smrt i soudbo vidi, od znoutra ga diišnovejst srnica, od zviina ga vsaka stvar straši. Obsedejo te, na tou prideš, kak Jeruzalem, vsakomi boš se milo, ali nišče te ne bode pomočti; na zemlo te povalijo, kak je Kristuš od Jeruzalema povedo, tak spuni nad grea/ nikom na smrtnoj posteli, ar smrt te doli položi, na zemlo povan, diiša pa na vekivečno skvarjenje bode šla. Tak si, da yu vsem Žitki si malo od smrti mislo, kak Boldizar krao, štori soudbo m1 stejni doli zmalano vido, omedlo je i drgo kak oroslanj. Ne nihajo v tebi kamna na kamli. Ka si koli vu Žitki spi’avlo, nej je drug0 na zveličanje gledouč kak kamenje, eta ti vsa v kraj zemejo. Ci si meo poštenje, bldgo, imanje, kinČe, či si z njimi na diišno zve; ličanje nej živo, vsa so kamenje edno ne de tvoje več, nego porksi se kak Jeruzalem varaš; ka koli si meo svetloga, vse črno gratf, na žalost, joukanje, britkoust sc obrnč. Ka je zrok Jeruzalem varaša porušenji? za to ar so božeg* pohodjenja vrejmen nej spoznali i tak so živeli da niti boga, niti soudbe, niti smrti, niti pekla ne bi bilo. Z vrejdnim talom se nao njim Kristuš jouka, i da bi drugouč na svejt prišao, ravno s tak; šim tdlom bi se zdaj nad grešnikimi jouko kak na(d) Jeruzalemom J vek§i zrok bi zdaj meo nad zdanjimi greŠnikmi joukati, ar zdani grešniki leži spoznajo njegovo miloščo i vrejmen, znajo zd&ni greš-“'ki, ka on nje svojov krvjouv odkiipo, naj z njegovov miloščov f1VeJ°j teda do srečni i blaženi. Znajo kak s. Ambrus biškup veli, ,ca tak zmožna je Kristusa mouč, kak či kak fit6 velki grešnik, vu Kak žt6 vu velkoj ružnosti bi živeo grešnik, či pokoure (v) vodi se ^epžre, nigdar se z oni’ grehov boug ne spomene. Ali da so vu ki pokoure nej činili, z boga, diiše i zveličanja so se spozabili, 8 tem de nje kastigao boug, veli s. Agoston boug, ka oni sebe spozabijo na smrtnoj postili, šteri so se vu Žitki z boga spozabili. _ Mi krščeniki naj se ognemo one pogibelnosti, zdaj ešče vu "'tki se paščimo, o prvim naslediijmo Kristuša: jouko se Kristuš nad Jei^uzalem varašon, moremo se tudi premisliti, ka na konci ®veta vekše poriišenje’, vekša nevola bode. Jouko se Kristuš , ali ,eiko nad Jeruzalemom kak nad duš pogibelnostjov: i mi o prvim )®učitno nad našimi grehi, te pa nad niidoubov bližnjega. Joučejo ni®terni gda njim beteg telo mantra, gda so vu blagi kvarni; joučo 80 gda smrt koga drago njim (s) sveta funda. Ali eta so nej ^}'ejdna joča, veli zlativiist 8. Jaaofi, nego či je bližnji pregrejšo, 1 vu grehaj je obtrdno, či (z) zveličanja, z neba, z boga se spo-abo, teda tribej joukati. Najbole se morete joukati, či boga, nje-Sovo miloščo ste zgubili, joučte naj vam milostivni bode. Tak Joukao je Peter gda Kristuša zatdjo, joukao je Esau, gda prvi ° oVdo, joukala je Susana (v) vouzi i boug je njou osloubodo. ak i vi, či vaše grehe objoučete, pokouro te za nje držali, veki ecne vouze se oslobodite, lejhko srečno smrt te meli, nedte tre-Pitali na soudnji den nego na vse veke te se veselili. Amen. 4. Predga. 9. post pent. 1807. h. B. Fabr. J. Szol. 1810. 1829. Videns civitatem fievit super illara. Luc. 19. Videvši varaš jouko se nad njim. Vu leti naj veselejše vrejmen je žčtva kak nam svidoči Izajaš J- tiili, vu šterom veselje žetve se prispodaba veselji sveeev 3 nebi: ,,Veselili do se pred tebov, kakti ki se veselijo vu žetvi“. v,a> žnjeci idouči na žetvo s pesmami, igrov, žveglami se spre-•!aj°) vsaki včrt se veseli, ar etoga vrejmena se piirme napunjd-Ka je dale zrok pre kje, ka s. m. cerkev ostavivši vu gnčš-Aeta s- emi veselje lidi, šte eum , ka Kristuš nad Jeruzalenskim ^ašom se joukao. Z;l to šte ete žalosti eum, naj se človik vsig-vr ne veseli, nego spomenč žalosti, ar nej ga toga veseloga va-ša> vu šterom kaj žalosti se ne bi najšlo, ar da bi svetlejše oči j>®:1 > ne dvojim ka i nad našim varašom se no bi joukali, kak ll8tus nad Jeruzalemom se jouko. Poslušajte! \ Prva žalost, ka 70, 100 lejti med nami, ki smo eti nazouči, ednoga ne de, nego vsi mo vu žalouci zemle zakopani. Kserkses zmožen krao, ki je telko zidine zriišao, mourja obliodo '), PrlC na eden visiki brejg, videvši svoje liistvo joukati se začao, ka P° 100 lejti nikoga med eti ne de na svejti. Na štero veli s. ITyei'°' nimuš, naj vsaki si eto dobro premisli, ka ndrod ndrod kole, ors ors&g opišč&va, edne mantrajo, druge kolejo, edni se vu mourj1 zalijejo, drugi vu robstvo Bp&dnejo, edni se veselijo, drugi žalostijo, edni se narodijo driigi merjejo, edni se veselijo, driigi žalostijo i vsi po malom vrejmeni bomo tota. Za 100 lejt bomo ya} mrtvi, tak smo kak polslta lilioma, trdva na travniki, na njiv1; listje na drevji niti spoumenka ne de na zemli več. Vračiteli vrastvo, nemešnjaki nemeštvo, bog&tomi bogastvo, lejpomi lepota, moudroin* modroust, krepkomi krepost nika ne de hasnola. Jel’ da, ka J° eto vrejdno žalosti, joukanja? S kakšim triidom diišno vejst, droust, kinče, bldgo, sliižbo so ništerni spravlali, vsa so tota. Odo1'" nost, grehota je draga , smrt je strašna? i donog dosta lidi J°> šteri nigdar se Bmrti ali Žitka počinka vekivečnoga so ne spon*6' nčjo, nikomi na pamet ne pride s preminoučega ema: daj račuj1 od Španije tvoje, ar že več ne boš magao španivati, pride smrt, potom toga pa soudba. Dosta je, šteri malo bougi služijo niti njega ne liibijo i bole svečka kak nebeška iščejo, či gli znajo eto zapouvid: liibi g. boga cejle duše, cejle pameti i ze vse mouči tvoje. Znamo lcakše W' beznosti je boug vrejden, on naš stvoritco, odkupiteo i naš st. ooa i donog se i’ malo najde, ki bi njega z dostojnov lubeznostjov lubili. Nebdsa boga hvalijo, angielje njemi speivajo svet svet svet, samo lidje, med štirimi ništerni boga ne spoznajo, ništerni spoznajo* samo ka ga ne dičijo , vadliijejo, ka njega spoznajo, z delom lagov (?) pa tajijo. Jakoponuš z roda Ferencovga barat se vsigd^1 jouko, pitavši njega, zakaj se jouče odgouvoro: ka liibeznost sC ne lubi. Da bi njega liibili, njemi bi cejloga srca služili in nebeska iskali i kak veli s. Paveo: vsi, štera so njuhva iščejo, nej pa Ster® so Kristuša Jezuša. Nebeška nišče ne šče iskati, samo svečka j kelko ništerni truda majo naj si poštenjč, znanost, modroust spril' vijo, eta pa vsa po mdlom cajti prejdejo. Stalno dobro je jakos , boža milošča, liibeznost, ponižnost, cistouča, mrtočlivost, ar kaK koli mala deca je raj erdečemi jabold, orejc, kak pa srebri tak ništerni nespametno svečko lubijo. Ka grešnicje nestanoma boga zbantiijejo trno sebi škoudij0' ar vsaki d6n etak molijo: posveti se imč tvoje. Prouti joučič se etak touži Ozeaš prorok: preklenstvo, laži i ludomorstvo i tou-vastvo i praznost so se rasprestrila i krv se krvi dotiče. David-vido sem prekršenike tvoje pravde i siibi sam pousto. S. Filipižancom: dosta i’ hodi o šteri sam vam pravo, zdaj pa J011';1 vam velim, ka so neprijatelje križa Kristusa, čida konec prcidenj0, ‘) Faber ima: qui subuertit montes maria constrauit. boug je črvou. Pogledimo bar okouli, vidimo vu dosta mejsti’ Pijanstvo, vidimo ka neštevni za maloga haska volo prisega, ha-®icno prisega psuje preklinja slobodno brezi sramote, da bi eto *Pou bilou. Ar kak pri „Myconiožanci“ ’) je lipou či što nejma s, • ar vsa^i se brezi vlasi narodi, svidoči Pliniuš. Pri Bižgo-anci2) se grdou vidi ki nejma krofa ar saki se s krofon narodi, v. ™ed nami za grdou držijo ki ne zna prisegati, psiivati, hami-!vati kradnoti, i za nespametnoga držijo, ki zna k salcoj rejči na pornouč zezavati. Ttiho bodem od oni, ki vu cerkvi sto-.P)o kak balvanje niti boga ne molijo pod s. tnešov, niti gda se , *lstuša telo podigava, doli pokleknejo. Tiibo boudem od oni ki mejnijo, ka na plači stati ali pa vu cerkvi biti, gda je boža ,a, ] naj se navčiš , kak moreš bogo zapoved zdržavati i sveto ^,veti( zato či je svčtelc mešo ne posluša, či post pride, niti se ne ! 0sh- Eto svidočijo Kristuša s. reči: videvši vAraš t. j. liistvo, J°«ko se nad njim. Mor em z diišnovejsti vadlrivati, ka ništerni med vami od Lenosti, voro apostolske so daleč zabloudili. Vu starom trni atatijaš i njegovi sinouje videvši, ka liistvo 'ništorno cerkev božo ■ <1-unili i ošpotalo: trgali so gvant svoj, v žalceo so se oblekli i . J so joukali, veli s. pismo. Ta zdaj vidimo, ka ništerni Kristuša t f.P^tolov viiro ostavivši na vadliivanje so zabloudili, naj svojemi K fl ) P° vouli hodijo i božega se leži ognejo. Vu knigi 1. sdraša 3. tali štem, ka Izraelsko lristvo z Babilonske vouze do-8o U.P.r^ou^e nezaj zidalo cerkev i terno se veselilo, stari pa ki ,v,dili ono lejpo cerkev, trno so se joukali. Tak zdaj či so o^dne na eto liistvo, more človik joukati, ar so ostavili s. zakra-'Qtonie, cerkev njim vonja, procešije so zavrgli, niti z živi’ niti tnrtvi se nigdar ne spomene, či njegovi starišje jezero lejt na ‘ "gatoriumi se mantri, či bi z ed(nim) očanašom mogao zmočti, 1Ztn°re ga, ka bi on za njega boga molo. Z ričjouv nej ga Deznosti, vsa so tota, oča mati deci, deca starišom malo gda na H)rOoue, tak da bi eden z Indije, drugi z Bmkaškoga (?) bio, >•. 1 za sebe dela i niti eden niti drugi nika nejma. Eto svido- • ‘fiKristusa s. reči: prido dnevi na tebe i opašejo te tvoji nepri-. e\]e z grabov, i obsedejo tebe i vkiip te stisnejo vsej krajouv tek*1 zern^° povalijo tebe i sini tvoje, ki so vu tebi i ne nihajo v oj kamna na kamna, za to ka si nej spozno vrejmena pohodjenja °Jega; eto se pripeti nevornomi grešniki na smrtnoj posteli. ‘) Faber ima: apud Myconios. *) Faber ima: apud Binsgoios. Ka more veleti Človik od etakši’ mrzli’ k(ršče)nikov driig°> ka n(ebeskoga) orsaga pouleg rejči s. pisma nigdar ne zadobijo, ar či zlati’ viist s. .Janoš vu Anthiochia varaši gda predgo kaK jiispok pravo onomi liistvi; ka menite kelko je vu našem varaši; ki se zveličajo; teško de, ka vam povem, ali diinog pouleg dušne vejsti vadltijem , ka med telko jezermi se komaj najde stou, k.1 se zveličajo, ešče od eti’ dvojim. Tak i jas batrivno morem veleti, ka je mea vami malo, ki se zveličajo, zakaj V“ ar po šerokoj pouti hodijo, vouske, štera v nebesa pela, se ogibljejo. Dosta je pozvani, malo pa ode brani’, vekši tdo je, ki ona vsa ne vorjejo, štera j® Kristuš nazvejsto i aple predgali i či vorjejo, z delom ne doprnesejo-Kristus pravo je apostolom svojim: eden je med vami ki me oda. Vsaki se strašo: more biti sam jas. Judaš dobro je znao, ka saW jas i donog nej vadluvo Kristuši etoga greha jas niti je pokoure nej držo, zato je prcjšao. Tak vi ete. Za to piše s. Paveo: z b°; jaznostjov i trepetanjom iščite zveličanje. Za to vsaki dobro paz' 1 tak živi naj ona žalost na smrtnoj posteli i na soudnji den na njega ne pride, štera je prišla na Jeruzalem varaš za vnogi’ grehov volo, naj eto ne kriči: zrušite i spadnitc na nas, brigouje, i krite nas. Amen. 5. Prcdga. *) pro dom. 12. post. pent. 1805. 1808. Hoc fac et vives. Tou včini i živo bodeš. Lue. 1®* Pouleg denešnjega cvangelioma jo niki v prdvdi vučeni zdča° sktisdvati Kristuša govoreči njemi: mešter, ka čineči z Žitkom ve-kivečniru lddao bodem? Odgouvoro je njemi Kristuš: vu prdvdi ka je pisano, kak da štes ? i o Jgovorčči mu prdvdi vučeni pra^o je: liibi gospodua bogd tvojega s cejloga sred tvojega i s cejle duše tvoje i s cejle mouči tvoje i s cejle pameti tvoje, i bližnjega tvojega liki samoga sebe. Na tou je pdli odgouvoro Kristuš gov°' reči skiišavajoučemi: prav si odgouvoro, tou včini i živo bodeš. S šteroga slejdnjega odgovora našega zveličitela se svetlou kdže ka či se zveličati ščemo, pred vsej mi, i ober vsej bogd morem0 liibiti. Naj se zd to na eto trno potrejbno liibav goustokrdt nadign0 naše srce ino naj se zavolo pomenkdnja ete liibavi gda z nebes-_ kega blaženstva vo ne zapremo, trno bode hasnovito denešnj1 *) Ta prcdga je na dvoje napisana, najpredi na lističu z letnico 1805, kjer tudi ni cela, ampak sta je samo dve tretjini, kajti sega besed: ali ka obejčemo bougi .... Od tod je prepisana iz drugega lista, kjer je cela in nosi letnico 1808 in pa PIj. Ali ni na listih vse P°' polnoma enako, je nekoliko varijantov in ti so: ^n, gela očanaš molimo, to drugo i trčtjo prošnjou, od šteri’ bode I Ifpšnji moj nav uk, kakti s pametjov prebroditi, ar se vu tejvi’ v'i| prošnjaj trno močni zroki nah&jajo na bože popolne liibavi pobiidjdvanje i vit onoj istoj liibavi valou naprej idejnje. Na tou S*odouč naj v prišestnom vrejmeni s tem v6kšim haskom molimo Vu ačanaši to drugo i tretjo prosnjou, navcimo se dobro z deneš-n)ega mojega navuka s te driige i s tretje prošnje bodoust. Dokeč m° Pa dale gueao, favete. V V.u očanaši ta druga prošnja etak sliši: pridi lcrdlestvo tvoje. 11 etoj prošnji se molimo bougi, naj svojo sveto mater cčrkev i svoje milošče kralestvo vo razširi i potrdi, protivno pa vraga i Sj^jna kraljevstvo doli potere; 2. naj viiro, viipanje i liibav vu ^as .vlij^ i ete jakosti naj v nami povekšava; 3. naj nam po etom ešče je nej kesno zadomestiti tou poinenkanje, ar je boug ^8lgdar gotov povrnečemi grejšniki grejhe odpustiti i njega vu v^jo niiloščo prijeti. Za to či smo do sega mdo nej za istino t®leli ino smo nej za istino iskali kralestvo bože, naj menje po tem prosimo smilenoga i milostivoga bouga naj včini naše srce za Jugove milošče kralestvo i naj gospoduje vu njem po kraleskou po s. inji> naj dokeč smo živi pred vsejmi nebeške dike kralestvo z naj vekšov pobožnostjov želejmo ino iščemo, po etom Žitki pa kakti našega trplenja najem naj zadobimo. Za iotino spuni dober boug tou naše želejnje, naj li i mi včinimo pred vsejmi ono štero njeini obejčemo vu očan&ša tretjoj prošnji. Ali ka obejčemo bougi očanaša tretjoj prošnji? očanaša tretja prošnja et.ik je: bojdi vola tvoja kak na nebi tak i na ženili- k tem pa tou obejčemo bougi, ka njegovo sveto volo na toj zenu1 vu vsej prilika j tak skrblivo i radovolno ščetno spuniti liki aIJ' gjelje i sveči ono vu nebeskom krAlestvi spunjavajo. Da pa toga obejtanja s svojoj močjouv ne moremo doprnesti, ravno to yu očanaša tretjoj prošnji nej samo obejčemo bože vole spunjenje> nego pouleg toga na našega obejtanja zdrženje na vkiip z neb^s i pomouč prosimo, naj po nje mouči vsako božo zapouvid moremo zdržati i vse one zddave, štere bi nas vu zapouvid spunjivanj* kak koli zadržiivale i na kakše zapouvidi oskrunjenji zapelalej srečno od sebe odvrnemo. Jeso ništerni ki, gda kakše dvigovanje proseči od bouga syoje prošnje haska ne poznajo, se čemerijo in morjtijejo, taksi ali 110 molijo vsaki den očanaša, ali či ga molijo na tretjo prošnjou ne pazijo, ali či ravno pdzijo, špotlivo molijo, ar či bi pazivši pobožno molili: bojdi vola tvoja kak na nebi tak i na zemli, za istino te ali bio hasek njihove molitvi ali nej, ali bi doubili kaj od bouga s svojov prošnjouv ali nej, donok bi si vsigdar počinoli na božo) vouli kakti etak mislčči: blagoslovleno bojdi ime gospodna, 0l? n&j bole zna i vidi komi ka je potrejbno , ka zvelično, ka pogl' belno i škodlivo; on nAj bole zrni, komi, gda i ka trbej dati; °n je skrblivi oča, ki na vse stvorjene stvari skrb nosi i ki vsa' moudro rendeliije, ravna i opnlvla, vrejdno je tak z njegovov Si voulov edno ravnati i z njouv zadovolen biti. Mi tak, kki.! ki se z božov voulov protiviti ne ščemo, ali j.e blaženi ali nesrečen naš stališ, ali se eto ali ono zgodi nad naffli; ali nas eti ali tdm dosegne kvar, donok vsigdar stdlni bojdimo Vl1 boži' zapouvid zdrždvanji i molitvi, vsigdar z velikom poniznostjoini z radostjov i liibavov glavou nagnimo našega nebeskoga oč6 mou-dromi rendaliivanji pa nigdar drugo ne želimo i ne iščimo nego naj se kam vu nami, kam vu driigi’, kam po nas, kam po drug* boža vola vsigdar tak spuni na zemli liki se po pravici spuni vU nebi. Amen. Varijanli 5. predge. Na listii z letnico 1805. Hoc fac et vives. . . v pravdi vučerii z£lčao skii-šavati. lddao bodem. Na listu z letnico 1808. Fac hoc et vives. . . vu prdvdi vučeni skušAvati začno, bodem lddao. °dgovorčči mn pravdi vučeni pravo je. 8c svetlou kaže, ka . . “») se zdto na eto trno potrejbno ltibav goustokrat nadigne naše srce gda z nebcskoga blaženstva vo ri® zapremo, trno bode hasno-vito denčšnji den, gda . . ' 8e vu tejvi dvoj prošnjaj . . bože popolne lubavi podiidja-vanje i vu onoj istoj lubavi yalon naprej idej nje . . naJ • • • molimo vu očanaši to drugo i tretjo prošnjou, uav-čiino se dobro z denešnjega mojega navuka s te driige i 8 te tretje prošnje bodoust. a druga prošnja etak sliši: . . Vu etoj prošnji se molimo bougi naJ svojo s. mater cerkev i 8Voje milošče kralestvo . . pojili, protivno pa vragi i grejha kralestvo doli potere . . nebeški orsag da pridti ltl0 nas naj vu neskončanoj radosti diki tilnike postavi . . °d etoga kralestva od šteroga zdaj jeste guč, je vnougo spoznanje vu s. pismi. Jeste 8pominanje pri s. Mataji evsti v 3, 5, 6 i 10 tali, jeste pri 8- Luk. ev. 4 tali, jeste i vu apostolskoga črnjenja lcnig 1. ‘ali, s šteri’ vnougi’ spomenkov Je tou lejhko vo prinesti, ka vn očanaša driigoj prošnji 8pominano kralestvo, štero ... vsov skrblivostjov iskati mo-r«mo . . . al1 jeli nam je že tou vu srcej ■v "a, nam je na jeziki . . ’8ceino v no^j yuj {jn0 > _ Zakaj ne . . molimo za to naj 80 ponavla i povekšava Kristusa Jezuša s. m. cerkev? naj se razširi po širokom etom svejti prava vora? naj se po- pravo je v privdi vučeni. se očivcsno vo skiže, ka . . naj se tak na tou potrejbno lii-bav goustokrit pobiidi srci naše gda z nebeskoga blaženstva ne sličemo, trno bode potrejbno vsaki den, gda . . ar se vu tej dvoj prošnjai . . . na bože popolne lubavi pobiidja-vanje i na vu toj lubavi naprej idejnje . . naj . .. molimo vu očanaši drugo i tretjo prošnjou, navčimo se z denešnjega mojga navuka 1. driige prošnji, 2. pa te tretje prošnje tolmačenje, ta druga prošnja je etak: . . vu toj prošnjo prosimo boga 1., naj svojo s. mater cirkev i milošče svoje kralestvo . . potrdi, vragi, i grejha kralestvo pa naj doli potere . . vu nebesa da pridti i nas vu neskončanom bliženstvi tilnike včini . . od toga kralestva od šteroga jo zdaj guč, jevu vnougi mestaj vu s. pismi spomenek. Jiste spomenek vu s. Mataja evsta knig J., 5., 6. i 10. tiili, jeste spomenek vu s. Lukača evsta knig 4. tali; jeste spomenek i vu apstskoga djanja knig 1. tali, s šteri’ vnougi’ spomenkov tou lehko prinesemo, ka vu očanaša drugoj prošnji naprej prineseno kralestvo, štero . . . z vsim ilisom iskati moremo ... ali jeli je že tou vu našem srcej, štero je na našem jeziki . . iščemo nouč i den . . zakaj ne . . molimo za tou, naj bi se ponivlala, razšerjivala s. m. cerkev? naj bi se razširila po cejlom širokom svejti na vse kraje prava vora? naj vrnejo grejšnicke i naj ti vcirni i pravični vu svojoj dobrouti ostanejo. zakaj tak več mislimo od ti’ ze-molski’ liki od ti’ nebeški’? zakaj prikapčimo srca naša bole k etoga svejta marnoj dobrouti kakti k vekivečnoj i na veke trpečoj? jaj de nam. za šteroga volo je skazlivce po* karao. eto lvistvo li samo z viistami po-šluje meno, sreč njihovo je pa daleč od mene pouleg toga donok, či je do sega m&o ne j s pravoga sred zišla naša molitev . . kesno zadomestiti tou pomen-kdnje. Za to či smo do sega m do nej za istino želeli in smo nej za istino iskali kralestvo bože, naj menje po tem to ga prosimo smilenoga i milostivoga bouga, naj včini naše sreč za njegove milošče kralestvo in naj gospoduje vu njem. dokeč smo živi. z naj vekšov pobožnostjov že-lejmo ino iščemo, po etom Žitki pa kakti našega trplejnja najem zadobimo. pred vsejmi ono štero njomi obejčemo. bi se povrnoli grejšnicke i tj pravični vu svojoj dobrouti do smrti ostnnoli. zakaj tak več mislimo od ze; melskili liki nebeških ? zakaj lakatno bole za marno , pl'eJ' doučo svečko blago liki vekivečno ? jaj nam. od šteroga je skazlivce pokarao- eto lvistvo samo z viistami p°' štuje meno, sred njihova so pa daleč od inčne. med t(':m toga donok, či je vendar do sega mao nej s p1"1' voga sred shajala molit°v naša . . kesnou zadomestiti tou falingo- Za to či smo do sčga mao n®.] za istino ino noj za istino iskali kralestva božega, končimar od sega mao prosimo milostivnoga bogd, naj včini srca naša za svoje milošče kralestvo i D!lJ gospoduje v njih. dokeč živčmo naj bole želojmo i iščemo, P° etom Žitki pa tak liki triida našega Ion i najem zadobiw°- pred vsejmi štero obejčemo njcffli- 0. 1’rcdga. 6’. post. pent. 1808. Ovo že tri dni trpijo z inenov i nejmajo ka bi jeli. Mark. 8. Gela si premišldvam od sirmaštva nevoule i žiikeŠine, troj6 mi na pamet pride. Od prvoga no dvojim, vu driigom velko vii' penje mam, vu tretjem eilou dvojim. Ne dvojim ka g. boug o®8 z nebe vidi sirmakov nevolo i na vse krajo gladni šereg i z mih-vanjom pdk veli: milo mi je nad šei-egom. Veliko viipanje maW> Ka 'nilostivni boug odpre svoje roke i napuni vsako stvar svojim *agoslovom, ka veleti moremo: jeli so i nahranjeni so. Ob tretjim Ie ^ 80 niSterni kje vrejdni božega blagoslova. Pouleg f ncsšnjega. s. ema ništerni so dali Kristuši 7 krtthov, on za 7 ni-jmI jezero kruhov nezilj dilo. ('i dak vu diilu sirmaeje seden ^usevni’ kruhov bougi aldujejo, stoukrat telko od boga nezaj do-J0, Ka je tou za krtihov, posliisajte. K • Prvi krtih so trplivi kje. Židovsko ljiistvo je tri dni trpelo r^tuš°m pred gaj oučim, t. j. tri dni so njega predgajoučega po-^sali5 či so znali ka nika nejmajo s kim bi se nahranili, najrnre za ^lovik ne žive samim kruhom nego vsakov ričjouv, štera s A j a Just boži: Ščete dak, sirmaeje, rejč božo poslušati, štera vaš ° ad vtiša, spoumenite se sirmaštva i trpljenja mojega, pelinske i ata6ne_ britke moje ptvone, veli Jeremijaš prorok od Kristusa, ate voja Kristusa sina božega, steri sermak šteo biti, zato vučeniki Jpga naslediivati ščejoučemi velo : lisice majo luknje, nebeške >ce gnejzda, sin boži pa rtejma, gde bi si glavoudoli djav. Niti fiv°jc hi že nej meo, šteri vu liickoj hiži agneca vizenskoga jo. Nej sirmakejši od Kristusa, šteri mesto postele križ, mesto hrano rUKoučo, mesto pitvine jetsi’, mesto gvanta nagočo, mesto hiže obeski zrak meo, tem bole, moj k(ršče)nik, moreš Kristusa na-(;ttuvati, rndš pajdaše s. Petra i druge apostole, poslišaj s. Petra: : e ,a zbita nejmam, ka pa mam, tou ti dam, eto tebi velim, vu p ni Jezusa Kristusa nazarenskoga: stani gori i hodi; posližaj s. .• av: do ete vore gldd ’) žejo trpimo i nagi hodimo. Tak vu r®aštvi so živeli apostelje, i drugi či so bogastvo dosta meli tak av6to živeli, da bi naj vekši sirmaeje bili i Kristuša vu vsom ^asledlivali. Driigi kriih so bUženi vu diihi nevolni ar je njuhvo kralestvo e ,es(ko). Blaženi so, da eti ne ščejo skiišavati dobroute svečke, aJo istinsko čakati na ovom svejti, zA to veli boug, ka Lazar de , meo veseljč, ar na etom svejti je dosta trpo, ar taksi po ^trivnejšoj pouti hodijo, ar blaženo sirmaštvo vu diihi velki na-m a vu nebesaj. Zato David krči: sirmAkov trplenje do konca a veke nigdAr ne preide i njim se takši nAjem obečje kak man-riQikom ki so za Kristusa krv prelejali. , VsAko rozgou, štera sad vu meni prinaša, sčistijo, naj več cta prinese. Rozga so vu Kristusi po vori i liibeznosti Kristuši lllraseni, ništerni vu vrejmeni sreče i obilnosti vu vejke, štera sada e kosijo, vii zrastejo, tou je vu obilnosti kruha, vina i sreči dosta peha delajo, z boga se spozabijo. Pride gospoud sirpom sirmaštva .Tejke doli zrejže, ka sada ne nosijo, to je pokaštiga nje, okraj Jjtn zeme obilnost kriiha, vina i ves srečo. Poslišajte Ižajaš pro-s-,.a: ništerni vu dobrouti se sprevejjo, dosta greha delajo mesto Ja njim kopinje raste, to je ves blagoslov njim vkraj zeme i velik glad ') na rije pisti, tak vu sirmaštvi, vu nevouli se včijo znouvič boga moliti, hudo ostavljati i dobro naslediivati. Komi je več dano, več de od njega prošeno, veli sam Kristus pri s. Liikači. Zato ništernim na pamet pride na smrtnoj posteli, ka bi oni lejhko bougi več služili in nej so. Karol Sicilije krao etak velo na smrtnoj posteli: oh, boudikaj človeka mišlenja! Ka meni že hasni orsag, lepše bi bilou ka bi sermak bio kak krao ar bi več bougi sliižo. Janoš Aragonski krao mirajouči etak sku-zeč kričao: oh blaženi bogaboječi stališ i rijuho batriven i blažen stališ, št eri kriih jejjo znojom svojega lica, štiri z delom svoj’rouk se hranijo, ar meni nevohiom, ka orsag ka poštenje, ka vnougi’ dvorba hasni? po vnougom deli po pogibelnosti duše i tela nigdar sam dobri’ dnčvov nej mogao viditi, oh jaz nevolen i nesrečen sam tak kesno ete čalarni svejt spozno, ar bole sveto bi živeo, da bi orač bio kak pa krao. Tretji Flip Spanjouvski krao, či gh sveto i pobožno živeo, donog na smrtnoj posteli joučii etak velo: oh bar da ne bi nigdar krao pousto, nego po sebi vsigdar boga molo, kak batrivno bi zdaj mro, kak batrivno bi zdaj pred stolec boži šou. Naj si dak vsaki premišlava, ki sveto i pobožbno žive, kak sreče de njuho konec i bl&ženi njuo stališ na ovom svejti. Bojdi z Jezušom kak židovje, posliišajte rejč božo, kak radi so zidovje poslušali, pas’te ka se z bože službe ne spozabite, ar ki zavrže duševna i vekivečna, njemi boug zataji vrejmenitna i telovria. Vu gnešnjem s, emi pripelali so Kristusi žene deco, za to vsakoga vrta dužnost, naj se žene, deca, držina vu božoj bo-jaznosti gori hrani i k božoj službi hodi. Človek more vtirno skrblivo delati noj pa manjiikivati, ka eti blaženi so činili, ki so Kristuša naslediivali, z dugov potjouv, s trpljenjom so od Kristuša duševni telovni kriih zaslužili. Naj tribej s liamičijov čalarijov, skoupostjov živlenje bogastvo spravlati, nego s trudom, z delom, z božim blagoslovom, eto njemi je na etom svejti blagoslov na ovom svejti n. orsag. sv. Antoninus Flo-rentiae čršek čujouči ka eden koudiš trno dosta spravo pejnez, polojno vkraj zeo i tak drugim temlin nevolnim sirmakom dao. Clovik more viipanje vu bougi meti kak oni, ki so Kristuša naslediivali tri dni, nikakšega stroška so sebov nej meli, samo so se na Kristuša skrb nihali, vgaki s ir mak se more vil bougi vupati, ar velkoga i bogatoga poskrbitela ma, naimre bogtl, šteri na njega skrb nosi. Eto nam svidoči David: na tebe je ostavleni sirnuUc i ti bodeš njegov pomočnik. Jas sam nemajouči i sirmak, boug se za me skrbi. Tak Kristus priskrbo se za hrano vnožini govoreči : milo mi je nad lustvom, ar že tri dni z rnenov trpijo. Tak Izraelitance je boug z m&nov hrano in nas či bomo se vu bougi viipali^dc nas hrano sojov hranov diiševnov i telovnov. Človilc more ponižen biti. Evangeliumoski grešnji šereg na zemlou na Kristuša zapouvid. Za to ki nejma, moga bogtl prositi, n»J boug onim pamet presvejti ki majo, naj nje pomajo i hranijo; ne sini proti bougi, prouti bližnjemi morgiivati, či ne dobi ka prosi, ar niti Lazar je nej morgiivao, ka diišgazda njemi svojega stola tlrtmja naj dao, ar s. pismo etak veli: Troje duša moja odiirjava 1 ,*rno sam se na nje rasrdo. Troje duša moja odurjava: sirmdka gizdavoga, bogaca lažea i staroga nespametnoga nouroga. Zadovolni moremo biti, ka nam bougi naši bližnji dajo. Tak gnesnji gereg jo je i nabrano se či gli samo kriih i ribe je meo i pitvine nikakšega Spomenka nej ga. Jeli so i vsa so nej potrošili štera so pred nje djana bila, niti so nej sebov nesli, štera s° ostana, nego tam so ostavili. Etak nas vči s. Paveo: imajouči hrano in šterimi se odevajmo, z etimi smo zadovolni; ar či s tem ne bomo zadovolni, vu velko sirruaštvo spadnemo; štera je vsigdar Ječ želeti, ar nej on šteri nejma nego šteri več želej je sirmak; “to je bogat? ki nika ne, želej; što sirmdk kak skoupi V 7. Prcdga. 8. post pent. 1808. 1821 F. Sz. To je bio obtožoni njemi, lcaho da bi rasipavao bl;lgo njegovo. Luk. 16. 1. Vsa mogouči boug šteri vsa vu lejpom r6di drži, nej je šteo ednoga vrejmena ka se njemi s kvdsom i z mčdom aldov skdzao: ^■kaj se ne aldiije s kv&sa i z meda, ar či se oboje dvoje z medom i s kvdsom žg<5, lagoj tek md ino zduho, niti se pa bougi nuje ne vidi kak vu človeki hudi glas, lagovo poštenje. Zato je ^-povedo Siracidesi: pazi na dobro ime, ar eto je stalnejše kak Jezero dragoga velkoga kinča, na štero veli s. Tomdž: velko delo Je komi pošteno imč i glds dober vkraj z6ti, ar dober glds vu člo-veki je vekši preštimaneši kak sveclco blago, pošteno im£ i žitek s® edndko poštvijejo, ki dobro ime i glds zgibi, telko zadene, da “i žitek zgiibo. Anno Samuela mater Heli pop viddvši mejno ka je pijana, naJ vekšo skrb ’) je mejla, naj dobro ime i pošteni glds ne zgibi, ^ Heli njej velevši: kak dugo ešče bodeš pijana? ostavi vino, stero žreš, odgovorila je Anna njemi: gospod moj, jas sam nesrečna *enska, vina niti nikakše pitvine sam nej pila, nego diiša moja je nioja je pred božim licom. Judith na vekšo skrb mejla vu vsom žitki na poštenje svoje, či gli je trno lejpa bila, ar se trno boga boj a la, niti se nej najšo, ki bi edno lagovo rejč od nje pravo. Tak vsaki k(ršče)nik more na svoje ime dobro paziti, nej samo diiševna Pred bougom nego i pred lidmi, veli s Paveo. Eto je zrolc ka gnešnji špdn, šteri je pri gospoudi obtoženi bio, kak da bi rasi-pavao blago njegovo, vu tom se naj bole skrbo, naj dobro im 6 i poštenje pred gospoudom ne zgibi, ka. bomčinio? ar gospoud moj od mdne Španijo vkraj zeme? 6i dobro ime zgibim vsa vsa zgibina. Odorni i nečamuren on k(ršče)nik, šteri bližnjega pošteno im6 raz-ldči i njegovo poštenje grzd, šteri nekrvično driige sondi, sam p* ne šče ka bi driigi njega sondili; ki driige razlači vu vrajže včaljc spadne. Ki rad viiha na posliišanje, naj posliiša! Z lejpim tilom nds opomina s. pismo: varte vaše jezike od ogriz&vanja, ar kak kača z ednini grizom ■) tri hrane napravi, tak lagoj jezik tri včasi vjej: sebe, koga razlači i ki cilje; bahajte se razlačenjd, ar jezika dužnost je boga i bližnjega hvaliti. Pitajte dužgazda, zakaj on vu plamni gori med drugimi? za to ka je nigda driigo razldčo, Lazari edno drtinčico kriiha nej vouščo. Sv. Jakob apostol nas etak opomina: bratja moja, eden druga ne razlači; vse Kristuša vorne za brate imeniije, naj se tak lubijo kak bratovje, eden driiga naj nikdar ne razlači, ovdaleč naj bode od kr(šča)noV ogrizavanje, ar edna rejČ daleč leti i trno bližnjega skvari. Povejte mi, za lcoj je boug Izraelitance žergavimi kačami vu pistini pokaštigao ? za koj so od kič mogli spomrejti? ar kače so čemernate i vsaki, ki morguje, ki razldči, vrajži čemer mA pod jezikom, oni z morgiivanjom, z razlačenjom so prouti bougi M°J‘ zeši pregrešili, brusili so jezike svoje kak kače. S. Hieronimi veli ka kača i ogrizavec so ednaki, ar ona skrivomd vjej i čemčr notri pisti, tak ki ogrizdva, svojega srca čemer vu bližnjega pisti i nikaj je nej mdši od kačd. Se te več prilike čiiti, kak odorni so pred bougom: pred ogrizavci? Vu Mojzeša knigi štem kak je boug Marijo Mojzesa sestro z gobavim betegom pokaštigao, či gli divica prorokica pri bougi vugodna bila. Ja je pregrišila eta s. divica, ka njou z gobov boug pohodo? Odgovori s. pismo, ka je Mojzeša brata svojega i Arona razlačila, ogrizdvala. Šteroga moreš razmeti ka kaštiga ogrizdvanja i mrmranja je velka, ar kak goba ete beteg cejlo telo pohodi, tak ogrizdvanje, razldčanje cejlo hižo, familijo, vrstvo pokvari, na ni kuj, na greli pripela. — Ogrizavec je spodoben rogači, šteri ne živd s cvetjom, z roužami, negozgnojom; tak oni, ki raz-ldčijo, ne dotičejo se s cvetja lejpi’ jakost vu bližnjem, nego či vu bližnjem kakše zinenkanje naido, kak z gnojom živčjo. Oni so spodobni k osam, štere med kradno, šteroga s trudom vč61e vkiip nosijo; spodobni so k sovam, štere ne vujdne od sunca, nego v noči vidijo; k žaban, štere, ’da je Človik nazouči ne brečijo nego gda že odide; k psom, šteri za lirptom lajajo i skrivoma človeka vjejjo; k ednomi črvi, šteri z mrtvim telom žive, tak ogrizavec ešče mrtvomi mdra ne dd. Spodoben je k svinji, ar ona se vu blatu kaliža, tak ogrizavec vu diiše blati se vsigddr kaliža. Grdo i odorno delo je driigomi pošteni glds i im6 v lsraj zdti i či koga ') grizom: ta beseda je napisana nad izbrisano besedo vgejora, kar beri vjejom, tako je tudi nekoliko dalje pisano vgei, kar beri vjej. pred desetimi ogrizavaš, 10 smrtni’ grehov včiniš, ar pri sakom ujemi poštenje vkraj zemeš i dokeč njemi poštenja nezaj ne povrneš, tečas se tebi tvoji grehi ne odpistijo. Takši vu druga ouki vidi smet, vu svojem pa trama ne vidi. Od Kama sina mlejsega Noe svidoči s. pismo, ka Noe zapo-Jivši nagi je ležao i drugim bratoma dvoma na znanje dao. Eto fflate ogrizavca, razlačdra, šteri lagojno drugim predgo, lejpo poštenje drugim v kraj jemiio. Ka se ž njim zgoudilo? preklenstvo; ar ’da se Noe gori zbiido, prekuno ga i nigdar božega blagoslova nej meo. Michol, bi Saul krdla i žena Davida etak je svojega h ra ld razlačila, kak je odičeni gnes David Izraela kr do, odltrio se Mužebnicami slugov, kak pred šundami(?). Steroga ete navuk maš, ka ogrizavec niti žlajhti niti prijatelom, niti domačim, ešče svetim lidem ne engediije ka po njuvon poštenjej nebi žrabldo. Ka je Michol za kaštigo mejla? eto, ka njej boug diteta nej dao, naj z razlaenoga poltolčnja več < dvejka ne de. Pred vas živo peldo denem Core, Ddthan, Abiron ves poištvom ženami z dicouvo je zemla požrela pred očmi cejloga Izraela. Ka so včinili ka nje tak nečamurnov kaštigov pokaštigao? razlačili so Mojzesa božega slugo. Eto maš peldo, moji k(ršče)nik, ka boug za ogrizavanja volo tebi pokaštiga, odpre se zemla, požre te i vu Pekeo spddneš. Či divja zvirina se vkroti, zakoj pa ti tvojen je-zika ne bi mogao vlvrotiti. Z jezikom moremo hvaliti boga i očo ®eb, ž njim blagoslovlat lidi, šteri so na boži kejp stvorjeni; od jezika saja blagoslov i preklenstvo, veli s. Jakob. Nej tak činio naš prel. zveličiteo včevši po vesnicaj, vararašej prišao k ednomi studenci, doli si je se o, vufienike pa pošlo vu varaš po krtih, pride po imeni Thotina ženska k studenci, videvši njene grehe, karao njou i včio, zakoj vse vučenike po krtih pošlo &. Ka je činio Egyptuški Jožef svojimi bratimi drugi fart pi-douči vu Egyptum po silje? Zapovedo je ves držini naj vo idejo, igda so vo prišli, joučič je rejč dori zdigno: jaz sam Jožef, iveli Wtom: bliže hodte k meni, i 'da so pouleg njega bili, ttiho je njim velo: jaz sam Joužef, šteroga ste oudali. Tak moreš ti pošteno inu: i gl,-is tvojega bližnjega varvati, kak Joužef; či pi-outi kbi pregreši, zovi ga k sebi, med tobov med njim, kak Joužef, Hej pa ka bi cejlomi svejti na zndnje dao i tak ne boš njega raz-laiso. S. Jakob etak piše: šteri ogriziva brata ali šteri soudi brata, °grizava pravdo i soudi pravdo. Ci pa soudiš pravdo, nej si pravde dinitel, nego sodec, eden je pravdočinitel, eden sodec, šteri lejhko Pogibi i oslobodi, što si pa ti, ki soudiš bližnjega? Naslediij, moji k(ršče)nik, razbojnika povrnečega Kristuši, ha-baj se ovoga, šteri je Kristusa razlačo na križi visečega, včasi je etak njemi velo i kdrao: niti se ti bogi ne bojiš, šteri si na etoj soudbi, miva sva ete kaštige vrejdna, on pa nika hudoga nej včino. Eto peldo naslediij, či čtiješ bližnjega ogrizavati ogrizdvca kilraj, ar s. Paveo nam zapovidava etak: mi smo med sebov kotrige, či kaj trpi edna kotriga, trpijo vse kotrige. Vido je prel. zveličiteo Judaša liiido mišlenje ino delo ka on njega zataji ino oda, je li dak za to na slejdnjoj večerji zatajo njemi svoje telo ino krv? nej, naj njemi poštenjč ino gl&s ne raz-lači i dokeč je magao njega brano. Tak ti čini kak te vči s. pismo: što je človik, sto ščč žitelc, liibi viditi dobre dni, odgovori: on, steri jezik varje od hudega i vusta čalarije ne gučijo. Na originalu so konec predge napisana tale imena: Rejpnjek Joan CM 2. Drvič „ 3. Korpič Štev. M 2. Črnko Jan. M 2. 8. Prcdga. 9. post. pent. 1808 F. Sz. 1811. 1822. F. Sz. Včio je vsaki ddn vu cerkvi. Luc. 19- Moremo vadliivati, prel. kje, ka zidovje, ki so Kristusa poslušali, vu poslušanji Kristusa rejči i vu božoj službi so n:is ob-lAdali. Ovo vsaki den je Kristuš včio vu cerkvi i da vsaki den ne bi njega poslušali, ne bi vsaki den včio. Poslušajmo s. Lukača govorččega: ves liistvo čiidom je njega poslušalo. Mi či v flcčdnt ednouk čiijemo rejč božo, že se navolimo, bole nds i toda vtrAga poslušati kak pa pregara predgati. Ništernoga s6n obhida, ništer-nomi vnougo mišlenje ne dopisti, ka bi s čistim srcom rejč božo posliišo. Zato vtis opominam, prel. kje! naj vas židovje ne obli' dajo vu poslušanji rejči bože, ostavte vu cerkvi mišlenje, delo svečko i či rejč božo poslušate, z želenjom i s liaskom poslušajte, ar morete si premisliti od nevoule, štera na nas prihaja, morete premišlilvati od konca vašega Žitka. Ar da so židovje eto nej či-nili, zato Kristuš se nad njimi skuzio ino joukao; ar da bi spo; znao i ti i naj bole na ete tvoj den, štera so na mčr tebi; naprej je vido Kristuš razriišanje Jeruzalem v&raša i ves naroda, oni pa, kak slejpi so se veselili i osmijavali, ar so eta nej vidili. Tak se Jeremijaš joukao nad židovskim lustvom prorokuvajouči njim: smčti pod njuhomi nogami, niti so so nej spoumenili s konca svojega. Joukoli so se eti kak vraoitelje, ka betežen varaš nej štoo vrastva jemati, štero je premišlavanje svojega konca; grešnikom naj zmožnejše vrastvo premišlavati od smrti, soudbe, pekla n. ors&ga. Velki Albertuš piše, ka kouran nej de nezaj vu gnezdou, či ^e glaža pepeo vu gnezdou dene, tak niti vrag1) nejcle nezaj vu človečo sreč, či si človik od smrti premišklva. Ka naš žitelc driigo kak glaž štori so friško stere? Moremo premišlavati od našega konca, či šeemo srečno mrejti. Poslušajte! Pred sebe zemi, moj kfiik, božo milostivnost i dugotrplivost. •)ouko se Kristuš, ka grešnike mogao pokaštigati. Eto nam svidoči, boug pr; Jeremijaš proroki: ovo obeselim moje neprijatele i po-Kastam') nje. Odlašo je njuhovo kaštigo na 38 lejt, za to pali pri izajaŠL veli: Tiilio sam bio, vsigdar sam mučao, trpo sam, kak noseča ženska bodem gučao. Noseča ženska devet mejsecov nosi, Potom toga z boleznostjov porodi, tak boug dugo grešniko na po-kouro čaka z bolestjov, ali šoe ali nej pokastiga ga: tak Židove dugo na pokouro čako, 3 lejta nerodnomi figovmi drevji eSčo strto leto živeti engediivao, židoin 40 lejt na pokouro nihao; či ,v ,^£a na pokouro, tem vekšov kaštigov pokastiga. Pouleg gnešnjega s. ema. kaštigao je z bičom, sledi pa škorpijoni t. j. sčista je nj6 doli fundao. Moreš znati, ka boža pravica je strašna prouti grešnikom, ar židovsko odebrano lustvo,. šteroga telo na sobe zeo s porušenjom pokaštigao. ZA to s. Paveo etalc veli: ne zvisi se, nego boj se oogil, ar či je boug naturalskim vejkam nej engediivao, morebiti ka niti tebi ne engediije; gledaj dobrouto i strahoto božo nad židovskim narodom, nad tebov božo dobrouto, či vu dobrouti ostaneš, ovak i ti boš fundani. Ne hvalimo se, ka smo Abrahamo si-n°vje, t. j. kje, nego dobro činimo. Naj lepšemi varali, glasovitnoj cerkvi, dragoj zidini nej en-gediivao, tak vsaka hiža ves livaraš se miš bože kaštige bojati, ak je nigda Pentapolis varaš paradižoni ete zemle fundao, tak A iurs, Hispalis bogat lejpi rumeni varaš z ognom použgao za 8r®l>a volo, tak pred 13G lejti edna povouden 10 jezero liidi zalijala. Tak i v etoj fari za vnouge psuje pija(n)stva ogrizavanje so morete bojati. Zidovsko lustvo sibe si je plelo, šterimi je sledi fundano, v cerkev so biče prinesli, šterimi so vii zbiti. Tak zdaj eti vu m.°Joj gmajni ai biče pletejo svojim lagovim delom, šterim de ie nigda boug kaštigao. Pred vsejmi driigimi vči se bog;! moliti i Či je mogouče idi Vu cerkev kak je Kristuš činio. Bogaboječega človeka prva duž-nost nej samo svetek nego ešče delavne dni naj prvle vu cerkev lati. Dober sin, či od lced vu svojo domovino pride, prva skrb Oco pohoditi. Oča naš i njegova hiža je cerkev, Či eto ostavimo i prvle drugo činili, s kim pokdžemo kas mo božji sinouvje. Etak Je včio Tobijaša angrjeo na pouti: kak vu hižo stoupiš očinsko, vcasi moli tvojega boga, njemi lipou zahvali, idi k oči i kiišni nJega. Vči se cirkvi poštiivati, poštenje i pobožnost nadignoti; či Je Kristuš vii cerkvi zbio one, ki oaavali i kipiivali, štera so na ;ddov služila samo, niti je nej dopusto, veli s. Marko, ka bi što posoudo skouz cerkvi neso, tem menje dopisti, ka bi što pijen vu cerkvi bio ali zgučavo z drugim ali svojimi očmi okouli gledo, ') 1’ogrcsno mesto: pokaštigam. Letopis 1874. II. 9 ar je pisano: hiža moja je liiža molitvena, vu šteroj driigo neJ tribej dela kak bogd moliti, z bogom si gučati, naimre odpuščanje, ogibanje grehov prositi, grehe obladati, ponavlanje, jakost, skuša-vanje obladati, do smrti vu dobro(m) stalno ostati. I za istino naša cerkev je nej samo hiža molitvena kak Salamonova, nego studenec zveličanja, šteroga nam saja zveličanje. Ci se svečki studenci vu redi, čistouči, poštenjem držijo, tem bole cerkvi, gde se boug hvali, gde je Kristus vu olt(arskom) svestvi sam nazoučn Ci si svečki človik, vu cerkvena, vu duševna se ne mejšaj, čiiješ vu gnčšnjem s. emi, ka one, ki odavali, kilpivali vu cerkvi, g. Kristus nji vo cerkvi stirao, ar cerkev je na boži aldov odločena. Za etoga volo Justinianuš Časar za bože kaštige volo orsag zgiibo i nesrečno mro. Hosiuš Kordubenski piišpok etalc njemi1) pisao: ostavi, prosim te, Časar, ne mejšaj se vu duševna, cirkvena, vu etom dugovanji nam ne zapovidavaj, nego ona se od mls vči; tebi je boug orsag dao, nam cerkev. Tak ravno s. Ambrus piiš pok velo Valentinianuš časari: časara se palače dostajajo popo cirkvi. Spoznaj g. Kristusa božo zmožnost, či vse odavajouče i ki-piivajouče tak lejhko vb cerkvi zgono z ednim bičam, kak p_a tem leži pokaštiga grešnike ne samo na etom nego na ovom svejti, gda pride soudit žive ino mrtve. Skazao je svojo božo zmožnost nad židoskim narodom, tak si moreš premišlavati gizdavec, ka on ponizi, tak skoupi, ka on tvoje bogastvo ves rasiple z ednim og-njom i z driigov nesrečov kak nils vči s Lukač: nespameten, eto nouč do od tebe diišo prosili tvojo, Ste ra si spravo, čida bodo? Vči se zavrčti etoga svejta diko; na peldo ti je lejpi Jerii; zalem varaš, lejpo vu njem bogastvo, lejpa zidina, za to da bi prvle čiili vučenieje pravili so njemi: vučiteo, pogledni .eto kamenje i eto zidino, za to odpisti, engeduj njemi. Ka je nJ im od-gouvoro? vidite ves eto lejpo zidino? ne ostane kamen na kameni, šteri se ne bi zriišo. Eto se zdaj nam vsaki den pripeti vidiš časara vu pompi, ne ostane kamen na kamni, to je čonta na čonti, rebro na rebri, žila na žili. Vidiš lejpoga mhidenca, ne ostane &. Vidiš mofnoga oblikovga človeka, ne ostane &. tak je grešnikov čonte, kak oroslanj vkiip potere, veli Ezehiel prorok. Zato ali pečina zemla lejs železo oceo srebro zlAto vsa preido, neba zemla, rejč boža pa ne preide. Poslušaj rejč božo vdrno želno, ovale na nikoj prideš kak pleve i vekivečnoga skvarjenjd se nigddr ne ogneš. ') Njemi: ne cesarju Justinijanu, ampak Konstantinu. Naš predgai' ni dobro Fabra pregledat, ki govorivši o Justinijanu nadaljuje tako-le: Bene et cordate rnagnus ille Ilosius Cordubensis antistes Constantinum imp. sic affutus ost: desiue, quaeso, imperator, ne te misceas rebus eccle- !). Predga. 10. post. pent. J808. Ki so se v sebi viipali i druge so zametavali. Luc. 18. Ci gli praznost trno malo liidem se za greh vidi, či gli pošteni glas, kinče, telo, dušo zapravi, ei gli praznost na krivovor-stvo, na balvanstvo zapela, či gli pred bougom, pred svejtom, pred samimi vriigmi je odiirna, či gli kaštigo, občinsko nevolo vu orsag prinese, či gli prouti vrastvi poboljšanja prouti stoji, nebesa sprazni, pekeo napuni, donog ki je čisti od etoga grejha, naj se 'le zyisi i z farizeušom druge ne zavrže govoreči: nej sam kak drugi lidje, ar čistouča je dobrvolen boži dar, Steroga boug ni-komi nej dužen dati, kak svidoči s. pismo: znam, ka ovak čisti nernrem biti, ei mi boug ne da. I tak je. Ka čistouča je boži dar, znao je moudri Salomon, spoznao je nigda Sarenuš Apatuš i nouč c*en boga mol«, za to v noči je poslao boug angjela, šteri je njega 0(1 skiišavanja telovnoga osloubodo. Ka čistouča je boži dar, nej samo Salamon znao, nego spoznao je eto tild i s. Tomaš: skiisava-jouca njega nečista peršona vzeo je žerg&vo glavno i tak njou odegno, štero se na telko bougi povidilo, ka angjela pošlo i njemi poj&s čistouče v rouke dao. Ka čistouča je boži dar, nej je samo znao moudri Salomon, nego i s. Cecilija je spoznala i gda bi železom opasana nouč den bogfl molila: gospodne, naj se moje src6 ne vtepe, i zaslužila je angjela varivača, šteri je njeno čistoučo varvo, Eto je svojemi zaročniki Valeriuši i svojemi brati Tiburtiusi a*duvala, nagovorila. (?) Ka čistouča je boži dar, nej je samo ®oudri Salamon znao, nego spozno je eto Eleazariuš grof, pi-isego doli djavši etak velo: g. Jezus, od koga vse dobro i dar s:\ja, )az brezi tvoje pomouči nemrem čisto živeti, nego vupajouči vu tvojem dilri prisežžm, ka do smrti mo čisto živeo. Ci je dak čistouča boži d ar, što se dak more vu njej hvaliti, ar tak vsa zgibi pouleg zvišenousti. Ki išče čisto živeti, more ponižen biti. “red vas postavim, ka čista pred bougom, pred Kristusom, pred sveči i ešče pred grešniki vu preštimanji i vugodna (?); dosta pa tej je, ka sami radi bouga ostavijo, zato boug njim čistoče ne asi. Poslušajte! Pitam vas o prvim, vu kakšoj cembi i preštim&vanji je čistouča pri bougi? Odgovorim: kak vu kalcši cembi, ka čiste 'idi ali divojinski, ali vu zakonskom ali dovinskem stališi boug na velko poštiije i na velko skrb nosi? Vu vrejmeni, gda je vsaki človik svojo pout skvaro, žaluvo boug, ka je človeka stvouro i Napovedo je, da ves ete svejt s potopom se doli zbriše zviin Noema i njegove lamilije, on naj barko napravi, tak njegov žitek oslobodi. Velko čudo ka eden Noe pred telko milijon i milijon ludi živ osto! s kim si je on eto zasliižo? jeli z;l to, ka je plug 1 drugo škžr najšo? ali pa ka je gorice zasddo i vino najšo; elo- 9:i: večanskoga naroda veselje? ali pa ka se (z) njegovega pokolenja mesijaš naroudo? ali pa ka dugo lejt barko delo, s tem se prtio cejlomi svejti naj pokouro čini? Med drugimi je zrok, ka čisto živo, za to niti on se nej potono. Eto nam sam boug svidoči vu s. pismi: šou boš vu barko ti i sini tvoji, tvoja žena i žene tvoji sinouv. Ovo gde je tnožke od žens odloučo, naj čisto živ6jo. Za toga zroka volo boug na čiste lidi velko skrb nosi i nje svojimi angjelmi brani. Na prej zemimo dvojo priliko nouvoga i staroga t(estamento)ma. Gda sta dva nečista Susano nej mogla na privolenje nečistoga Žitka nagnoti, obrnovša liibeznost na bez-noučo i toužila sta njou, ka pod ednim drevom sta njou najšla i ona je na polučenje kamenja osojena. Jeli je njou boug ostavo! nej, nego zbiido je Daniel proroka, šteri z velkov ričjov kriČ&O: obrnite se nezaj na soudbo, ar je hamično svidočanstvo prouti Susani i ona je nekrivična. Ka se pripetilo, pita hamične svidoke Daniel prorok? pred sterim prorokom eden veli pod etim drevom, driigi pod drugim drevom. Vrzimo oči na b(laženo) d(ivieo) Marijo. Ona je bila zaročena s. Jouzeii s prisegov vekivečne čistouče; gda bi pamet zeo Jožef' nosečo Marijo, nakano je njou ostaviti. Ovo angjeo se njemi vu sneh sk&zo govoreči: ne boj se Marijo za tivarišico vzeti, ka se od nje porodi, od s. duha se poprimle. Za kaj se boug tak skrbo za Marijo i za Susano, naj Susana s kamenjom se ne po-liiča, Marija naj se ne ostavi, naj obi dvej poštenja 110 zgibita? Za to je nje brano, varvo, ar so jakost čistouče zdržavale. Susano je obrano Daniel, Marijo angjeo; i či vu driigom grebi je, njemi leži boug odpisti, kak pa nečistoučo, prvle se nad njim smiliva kak pa za nečistoučo volo. Pitam ob drugim, vu kakšoj cejni i poštenjej je čistouča pri Kristusi? Vu najvekšoj, odgovorim. Zakaj je Kristuš nej vu vekšoj starosti na ete svejt prišo kak Adam, ka bi njega lejhko ženile napravo i talcrejč boža telo velese na sebe zčla i tak lejhko bi včasi predgao, zakaj se poroudo kak dejte? odgovorim, ka se teda ne bi od čiste d. Marije naroudo, ar čistouča nje se njemi povidila. Kaj jelo (?) vu utrobi 9 mejsecov, raj je vu jasli’ med inarhov jouko, raj je mraz trpo, raj se bejžo vu Aegyptum od proganjačov, raj je bio podložen 30 lejt starišom, nad Čida čistou-čov so se čiidivali angjelje. Niti eto je nej zadosta, on na telko liibo čisto mater Marijo, ka žmetnej ostavo materno utroubo kak pa n(ebeskoga) očo. Ka je on čistoučo na velko liibo, svidoči nam njegova s. pčlda. Odebro je on 12 apostolov i njč junake, Janoša med drugimi nezgovorno liibo za čistoučo volo, s. Peter med drugimi ki je ženo meo mogo je ženo ostaviti i tak čistoučo zdržati. Vu velkom preštimavanji je pred sveči. Zemimo naprej s. pismo, vu s. pismu etak veli s. dun od postele Salamonove: šestdeset najmočnejši’ z Izraela, vsi najzevčenejši na boj, vsakoga salda okouli zvezana. Čudno delo; jeli je nej lepše sablo vu ro- kaj meti kak okouli opasano? Oni so naj zevčenejši na boj, šteri »voje poželenje obhldajo. Po posteli Salomona so razmi čistouča, vu šteroj sam boug prebiva; po 60 močni’ se razmijo sveči, šteri do smrti za čistoučo so se vojili. Julianus nemški junak pouleg trucanja starišev mogo vu zdkon divojkov Bazilisov stoupiti, gda je prišla Bazilisa vu njegovo hižo i nezgovornim talom lipou dehnola, pita njega zaroč-n‘ca,_ ka tak lipou dehne, odgovori, ka Kristus vu njegovoj hiži od čistouče dehne, včasi privolila, ka ona do smrti šče vu čistouči siveti, ono megnjeno Kristuš, b. d. M. z angjelmi so se njima-sk&zali i vidila sta knjigo odprejto, gde sta njidva med sveči za pisana bila. Eto mate peldo, junacje i divojke, kak čisto mo-fete do zakona živeti, eto mate na peldo, hižnicke, kak čisto i fleotepeno more biti vaše sreč vu zakoni notri do smrti. Eto mate na peldo, dovci i dovice, kak čisto morete sprevajati vaš stališ Dotri do smrti. Ka je vam činiti, či ščete vu čistouči živeti? Zemite peldo cistoga Aegvptuškoga Jožefa, štera vertinja na nečisti greh zape-Java i za plaš zgrabila, ostavo je plaš i vo je bejžo. Zakaj je vo bejžo? Zato naj pogledne zemlou i nebo. Zgledno se na zemlou, ar tam je pekeo i mantra za nečistouče volo; zgledno se na nebo, ar tam je blaženstvo i najem oni’, ki čisto živejo. Eto m&š troje vrastvo prouti praznosti, vari se, prilike bejži, či ščeš obladati i korouno zadobiti. Oh kelko vu pekli gori nesrečni’ duš za praznosti volo, šteri bi zdaj na etom svejti čisto živeli, da bi eti bili. 'Jli kelko svecov i svetic je vu n. orsagi, šteri so tak s tej la i Čont bili kak mi i dčinog so čisto živeli. 10. Prcdga. dom. 11. p. pent. 1808. Dcpreeabautur ,cnm ut imponat illi manutn. Marc. 7. Prosili so ga, ka bi poI6žo na njega rokou. Šteli smo v den(ešnjem( ev(angelio)mi, ka se je pripelao k Kristusi gliipi i nejmi zavolo zvrdčenjd; šteli smo i tou ka lubl(eni) naš zveličiteo, gda je pusto prste svoje vu viiha gliipoga i plii-novši se je dotekno jezika njegovoga gori se zglednovši v n6bo je zdejhno. Obej dvej pcldi kam pouleg gliipoga prosečih prošnja, kam Kristuša vu neto gledanje i zdihavanje na tou vči nas, naj vu potrejbčini pred vsejmi k samomi bougi zdihilvajmo zapomouč. Naj pa i naša prošnja pred bougom tak prijetna boude, liki je bila onih, ki so se za ev(angeliom)skoga betežnika zdravje ®°lili, potrejbno je naj vsaki d6n z onov molitevjov živimo, na stero je sim Kristuš včio svoje učenike, ar lejhko vorjemo, ka zviin one molitvi, štere spraviteo je sam lubl(eni) zveličiteo, nikša druga prijetnejša ne more biti. K&vno ne dvojim v tora, ka dobro zndte, od kakše molitvi gučim jas zdaj, od gospodnove molitvj ali pa od očanaša gučim, šteroga tolmačenja dnes začavši vu na-slediivajouči’ nedelaj bom dale tolm&čo. Da je očanaš najprva, najhasnovitejša i najmočnejša molitev i naj one vsaki tao vsaki neznani človik dobro razmi, vrejdno je i trno potrejbno ono tolmačiti. Foglednimo tak taki ob prvim, ka zadenejo vu očanasi one naprej nodeče reči, ete predgovor: Oča naš, ki si vu nebe-saj. Po tom se navčimo ob drugim, ka prosimo od bouga vu oča-naši po eti’ rečaj : sveti se ime tvoje. Na obouje pitanje kratki bode odgovor, li dobro poslušajte! Prvo liki s. molitev gospodnovo ali pa očanaš začnem tolmačiti, potrejbno nam je znati, ka se vse, za štero moremo moliti i štero od bouga moremo prositi, vu očanaši zapira, nahaja-Ci tak z(a) p(rimer) zdravje, srečo, dobro letino, trplivost, blaženo smrt, ali drugo takše prosimo od bouga, nej je potrejbno ta vu očanaš molitev notri djati i z imenom vri povedati, ar je tak vse, liki sam prvo pravo, ka od boga ščemo prositi, notri vu očanaši, pa i zviin toga dobro zna boug naše nakanjenje i potrejb-čine. Potrejbno nam je po tom toga znati, ka je očanaš sam g-Kristuš spravo, ki je najprvo svoje vučenike, po tom toga pa tej driige fke (?) mlvčo na očanaša molitev, nlvno za to se očanaš nači gospodnova molitev zove. Molitev gospodnova ali pa očanaš, liki je, z ednoga maloga naprej hodečega guča i z sedem prošenj stoji. Naprej hodeči guč je eto: oča naš, ki si vu nebesaj. Z etov rečjov oča naš k samomi bougi gučimo, kakti k oči našomi; za očo zovčmo bogd, ar je on človeka na svoj spodoben kejp stvouro. Očo zovemo bogtl, ar on na vsakoga človeka očinsko skrb nosi pa je i pnlvi otfa boug, pa i vsamogouči oča, ki vsakoga človeka vu vsakoj potrejbčini lehko pomore. Pravi oča je boug pa vsa-znajouči oča, ki vsakoga med nami z ml i vidi potrejbčini. Pravi oča je boug pa i trno milostiven i smilen oča, ki v našoj potrejbčini na vse rad pomaga. Da so pa molitev gospodnova etak začne: oča naš, nej je samo oča boug, nego i naš oča, af je on vse nas po s. dujhi vu krsti svoje sini, orožnike i Kristusa Jezusa vekivečne pajdaše, med sebom pa prij&tele včino. Tak občinski oča je tak boug, ki je teliko sinouv i ččri oča, keliko liidi hodi gori doli po svejti, ar ednoga nej ga med njimi tak zavrženega komi t6 milostiven i občinski oča ne bi do-pusto, ka bi k njemi kričeči pravo: oča naš! Sliši zdaj že onih rejči, ki su nebdsaj’ tolmačenji. Zakaj tak pr&vimo bougi, ki si vu nebčsaj da vore naše štiik drži, ka je on povsčdig nazouči? Istina je tou, ka je povseklig boug nazouči, ki s svojov neskonča-nov bodoustjov vsa napuni, vu kom živčmo, vu kom se giblemo, prebivamo i vsa štera so stvorjena, pa diinok z vrejdnim talom lehko pravimo: ki si vu nebesaj, ar boug s posebnim.... vu ne-b6saj stoji, gde ga od lica do lica vidijo i litbijo njegovi odebrani. Ali ešče i tako lehko pravimo za bouga: ki si vu nebesaj, naj s t6m znamenujemo, ka po našoj molitvi sred naša z ete zeml6 gori ščemo zdignoti vu nebesa, vu naš oročni orsag. Vu tom tak stoji vu gospodnovaj molitvi bodoučega naprej hodečega guča kratko tolmačenje. Navčirao se zdaj že i ono, kaka prosimo od bouga, gda vu očanaši pravimo: sveti se ime tvoje. Ze sam naprej po- vedao, ka go(spo)d(no)va molitev ali pa oča nAš z sedmi’ prošenj stoji. Med tejmi prva prošnja etak sliši: sveti se ime tvoje. Zakaj prosimo naprej taki bog&, naj se sveti ime njegovo? Tou za to prosimo, ar vsigdar i pred vsejmi ono moremo iskati i ono od oouga prositi, štero se njegove dike dostAja, pa gda smo tč cio zadoubili, te se moremo paščiti ona pripraviti, štera so ali nam ali našim bližnešim potrejbna. Proseči pa od bouga dike njegove fta to j zemli valou razšeijenje, tou želejmo, naj se on od vsej Itidih na zemli spozna i njegovo sveto ime z ednov pravov vorov Povsedig sveti, hvali i zvišava, naj se grejšnicke k bougi povrnejo 1 na pokoure držanje nagnejo, naj se bože zmožnosti sveto imč niti s krivoverstvom i bloudnim vadliivanjem niti z blaznostjov ali z nepobožnim Žitkom nigdar ne všpota. Ovo k(rščeni)ki! tA moremo prositi od bouga, gda vu očanaši pravimo: sveti se ime tvoje. Jeli smo prosili mi do sčga ®ao vsa td, gda smo molitvi go(spo)d(no)ve prvo prošnjou molili? Jaj, lehko smo tem ravno protivna prosili. Tak je kr(ščeni)ki! mesto toga, ka bi božega imčna zvišenje iskali, iastivno hvalo našo smo povekšAvali. Na božega poštenja povčkšavanje bi se Cejle mogli dati, med tčm toga smo pa malo nej vsa naša dvigovanja na tou obračali, naj od svejta kaj malom&rne hvale dobimo. Božega s. imena blaznike bi mogli opomenouti, pokarati ali po-kaŠtigati, med tem toga smo je s pačnimi našimi pčldami potrdili vu htidoubi. Ali je od s6ga rnao, oh vsega poštenja vrejdna boža visoukost! mo samo na svojo diko skrb meli vu vsej pri likaj, najprvi i najvčkši cio vsega našega gibanja po tom toga tou bode, naj te po njih pred vsejmi i ober vsej dičimo i zviša varno. Ah bar da bi s. ... Žitka mojega mogao včiniti, ka bi tvojega s. 'mena poštiivanje vso pokolejnje, vsi narodje spoznali, poštiivali, lubili i liibivši povčkš&vali. Amen. 11. Predga. 9. post. pent. 1809. Csop. 1825. F. Videna civitatcm flovit super illam. Luc. 19. Vidovsi varaš jouktlo se nad njim. Vsaki med nami znA, ka možka peršouna vu česti i zevče-nosti bodouči na smej i joč pred driigimi se tak friško ne gene. Odned Pl&to poganski človik piše, ka joč nej moške nego ženske se dostaja. Ka je dak, ka pouleg gnčšnjega s. e(vangelio)ma sin med vnožinov nad Jeruzalemskim varašom začao joukati i na telko, ka niti od joča kučanja nej mogao gučati, kak svidocijo ete ri&: ar da bi spoznao i ti i najbole na ete tvoj den. Nad kim se dale Kristusa srce genolo, ka 011 pred vsejm bistvom se jouk&o? jeli nad kamenjem, zidinov Jeruzalem vdraša, štero sam veli: ne m-h&jo v tebi kamna na kamni? jeli nad Salamona lejpov cerkev jov, nad palačami, čida poriišenje je naprej vido i prorokiivao? Nej za istino, na kamenje bougnjema skrbi niti na gjunce, veli s. Paveo. Opuščenje i poriišenje liidi je objoukao, nej pa zidine. Eto je ed-nouk činio nazvestivši njim, ka Jeruzalema liistvo prejde. Eto vsaki d6n čini naš prel. zveličiteo videvši liidi lagoj žitek. Veselijo se eti vu bidoubi, radiijejo se vu grehaj. Zroke pred vas postavim, za koj se Kristus nad Jeruzalem varošom joukao. Poslušajte ! Prvi zrok, zakoj se Kristuš na Jeruzalem vdrošom joukao*: ar on skrovnoga božega tanača je vido, ka Jeruzalem na poriišenje osojeni. Vido je, ka Tituš i Vespasianuš pridejo, opašejo, obsedejo i na zemlo povalijo sinke Jeruzalema. Ki m^, prijatela i čiije, ka njegov liibleni prijateo vu nevolo spadno, ž&o njemi je nad njim 1 jouče se. Stčrn vu 1. kralevskoj knigi, ka Saul Davida na smrt osoudo. Eto čiijouči Jonataš joukao se nad Davidom. Telikajše vido je g. Kristuš, ka Jeruzalemsko liistvo od n(ebeškoga) oč6 na skvarjenje osojeno, za šteroga volo sin boži z nebes doli stoupo i za to je z jočom njih volo nazvejsto. Vido je, ka Titus Vespa-sianus ouzdaieč idejo, kak oni oroslanje, šteri so deco rastrgali, ka so se (z) Elizaeuša sejroga osmijavali, ka varaš razrušijo. Vido je one križe pouleg Jeruzalema pripravlati, na štere nevorno Židosko liistvo vsaki d6n 500 liidi obejšeno. Vido je, ka Jeruzalemi taksi gbld boude, ka matere svojo deco so pekle, sebe branile, drugi videvši to hrano od radosti (?) so mirali. Vido je, ka dosta '/\-dovov zlato požiralo, s tem odbejžalo, Rimlanei eto pamet z^vši črejva so njim za zliita volo gori ptlrali. Vido je, ka nišče z varaša. nede mogao vo vujdti i ves varaš pun bode z mrtvimi liidmi. Vido je, ka so liidi za eden penez de se odavalo i cerkev de vužgana i na pepeo pride. Eto je zrok, ka zdaj že vu ednom že vu driigom mesti se najdejo i po svejti odpelani. Eto jo tvoj kejp, oh grešni človik! ne bojiš se, ka i tebe nigda z grabov tvoji’ grehov opašejo, ne bojiš se, ka kamen na kamni ne ostane, ka tvoje kotrige na kotrigi ne ostane, či vu grehi mrj6š. Vu zemlou te povalijo, ka nigdar svetlosti n(ebeske) ne boš vido, či se vu Žitki ne po-bougšaš. Židovje etomi spodobnoga so nigdar nej vidili, niti se nej bojali, za to njim veli g. Kristuš: zdaj so pa skrita od tvoji' ouči. Gda se Jonaš na šajki pelao, zdignolo se je velko votrovje i šajka se stejla pogroziti, vsi so se bojali, ves šker so vu mourje zmetali, Jonaš je pa spilo. Tak se zdaj z grešniki godi: ništerni se za dušno zveličanje skrbijo, ništerni pa vu grehaj spijo, na rejč božo, karanje duševno nika ne genejo, nego vu lagojni se veselijo. Tak se pripetilo z Ahab Izraela kralom, šteri Michaeaša božega proroka naj šteo poslušati, nego hamične, za to je tiidi vu bojni prejšo. Tak človik, šteri vu grehi obtrdne, neščč poslušati s. e(vangelio)ma navuka, ona naslediije, štera so tela, svejta i na slednje prejde pouleg nasladnosti svejta. Nadaja njega navada grehov i viipanje dugšega Žitka, i oboje dvoje na slednje ga za-Pela i vkani. 3. zrok, za koj se g. Kristus nad Jeruzalemom skuzio: ar so oni vrejmena svojega pohodjenja nej spoznali. Greh včiniti je človečanske krhkouče, ali vu grehi obtrdnoti je vrajža lagojna. Ete varaš svojega n(ebeskoga) vračitela zavrgao i nej se doplisto vračiti. kitajte bar mater pamet zevšo, ka njeno dejte obetežalo, jeli ona se skrbi, na vso krajo išče varstvo, šterim bi svoje (dejte) mogla zvračiti, ci pa dejte nešče vrast.va notri vzčti, kak se ona žalosti. Eto je činio ooug z Jeruzalemskim varašom i zdaj čini z grejšnikom. Poslao je svojega sina vračitela z nebes s čida krvi smo vrastvo doubili s- sakramento(v). Predgao je njim s. Ivdn pokouro, nazvejsto pravico, mourili so ga i na vekše vse proroke. Eto zdaj čini z grešnikom. Dao ti je miloščo vu s. krsti, po grehi si je zgubo, ešče^ drugi fart po pokonri se nad tebov smilivao i tou si zavrgao. 'Odaj vsaki den akouli tebe stoji i jouče se nad tebov i donog z Jeruzalemom se nesčeš strsnoti. Ar je vido, ka njuhov veselje je trno kratko, šterim si veki-vččno mantro kupijo, odned veli: i najbole na ete tvoj den, štera 80 na mer tebi’; sledi pa pride dčn žalosti, gda so Jeruzalem poruši, ar samo ešče 40 lejt odcaja gje. či ščete znati, kak ktratko je eto vrejmen, včite se, kak na malo mi edno viiro poštiijemo. Kak Aristoteles svidoči, ka vu Hypalis vodi je s tv.'ir, štera samo eden (den) žive: z ranja se na svejt dd, o poudne na svoj stan stoupi, okoli južinc obsiri, večer žitek skonča. Eta stvar samo eden dčn zivč i mi ete den za ni koj držimo, i diinog njoj se žitek dugi vjdi. Tak naš žitek 50, 70 i stou lejt na vekivečnost gledouč je ttikoj nej, niti edna minuta, tak či što vu vsom Žitki vu bojdi kaj sveckom vesolji žive i po tom toga jezero i jezčr lejt gldd i žejo more trpeti t. j. n(ebeskoga) orsaga nigdar ne vidi, kakša žalost Piemi bode, ka on vu kratkom Žitki nigdar bougi nej sliižo. Poganska navada nigda bila, ka človeka do cajta so krmili po tom toga mourili i hamičnim bougom gori aldiivali, ki eto smrt bi zndo sto se ne bi za male dobroute strašo. Tak zdaj ništerni kje pogansko navado držijo ete. Eta je nad svojim lublenim Jeruzalemom naprej vido, drtigi Varaške nad sebov pogibelnost meli^ ali samo nad Jeruzalemom so sam° jouče, ar njou ober vsej varašev je zviso, največ dobroute ^čino, želo naj bi ona cvela na cejlom svejti. Mogli so razmeti, ka nje Ribi ž njegi’ skuz, ar či se nad Lazarom mrtvim jouko, tem bole bi mogli pamet zeti, gda se pred cejlira liistvom skuzio, ka nje najbole Ribo. Jefte Izraela sodec je nigda obliibo, či srečno z boja nezaj pride, što o prvim pred njega bougi gori aldiije. Nezaj se obr- nouvši z boja edna jedina ci njegova prva pred njega prišla, njou zaglednovši z&č&o se joukati i svoj gvant trgati. Eto je pelda Jeruzalema, eto je pelda grešnoga človeka, ar on je z 6te gori aldiivani: na telko te liibo, ka za tebe gori aldiivani, vu krsti te posveto, vu firmi znouvič z miloščav potrdo, vu s. oltarskom svestvi kelko farti nabrano, vu pokouri z grehov vo sčisto, vu betegi s. oljom namazo,vi donog nesrečen Jeruzalem, nesrečen grešnik njega zavržeš etc. Ci se Kristus jouČe, jouči se ti, grešnik, nad tvojimi grebi, ar pride vrejmen, gda de sabla pri glavi................... 12. Predga. 10. p. pent. 1809. F. Sz. 1823. F. Sz. Duo homines asceudebant in templum ut orarent. Luc. 18. Dva človeka sta gori Sla vu cerkev, ka bi molila. Inter allia praecepta, quae praescripsit Ecclesiastes, etiam istud tradit c. 4. Custodi pedem tuam ingrediens domum Dei; indieans haud dubie non parum referre, qua ratione quis ingre-diatur templum; ut cum fructu in eo moretur et inde iegredia-tur. Oertam ergo dispositionem et virtutum comitatum requirere videtur. In cujus rei figuram templum Jerosolymitanum in edito erat loco; ut intelligere-mus, ascendendum nobis esse cum conatu et labore aIiquo tam corporis quam animi, cum in gredi templum volumus. Sed forte videbitur aliquibus super-vacanea et puerilis quaestio, quo-modo intrandum sit in templum. Nam surgo, ait aliquis, mane hora septima, dein capillos pecto et plumas inde excutio, tum con-templor me in speculo, post su-mo vinum adustuin aut ientacu-lum pro confortamine, deinde ad forum abeo et cum sociis confabulor, doneč inchoetur con-cio, tum audio concionem et per-acta concione missam, si non Med drugimi zapovidmi, šterc s. pismo pred nas diva, jeeta: Pazi nastopaj tvoj idouči vu božo hižo; šterim nas vči i velka naša dužnost je, s kakšim tiilom vsaki more vu cerkev idti, naj s haskom se vu njej midi i odnod nezaj ide. Želej od nas pravo pripravlanje i lejpe jakosti, gda vu cerkev idemo. Jeru-zalenska cerkev je bila na bre-žčeci, naj razmimo, ka s trudom tela i duše moremo vu cerkev idti. Ali morebiti bi što velo ali pa mislo: kak morem jas s pra-vov pripravov i z lejpimi jakostmi vu cerkev idti, da truden lcesno gori stanem, moje telo i utroub (?) morem spucati i Sčistiti , moje telo nahraniti, na marho i verstvo skrb nositi, i pouleg eti’ duge pouti, vnougoga guča na pouti dosta krat pou meše ali pa predgje morem za-miditi. Ali dosta načišim talom se moremo pripreviti, gda idemo vu cerkev, naj s hasek (!) boga molimo i z duševnim haskom nezaj vij idemo. Dokeč na krači pred vas postavim, poslušajte! jntegram, saltem dimidiatam. Sed heustu, bone vir: non est iste Modus ingrediendi templum. Longe alia ratione dispositus esse debes, si cum fructu visi-tare templum veliš: et quidem hac quam dieam. P rim o. Irigredienduni cum timore et reverentia; quia est dom us dei et aula coelestis re-g's- Unde in Levitico vocatur sanctuarium c. 19'. sanctuarium meum metuite, ego dominus. Et cap. 26. Pauete ad sanctuarium toeum. Hebr. vocatur Hechol id l!8t, basilica vel palatium' augu-sturn. Item Hachazarach id est a"xilium vel aula ut interpretan- 70. Jam vero quis magni alicujus regis palatium et aulam non intrat cum modestia et reverentia ? quis cum risu aut cla-ttore? Unde s. Clirysost. bom. 15. in ep. ad Hebr. ait: Aulam regiam intraturus et habitu et °culis et incessu cunctisque aliis te componis et adornas: in ecclesiam vero ingressurus, ubi vere est aula regia et tališ qua-coelestis est, rides S. Bern. 111 ser. de 4. mod. orandi ait: Ad templum accedendum, velut 81 vanuncula vilis proserperet de Palude etc. Et David ps. 5. In-troibo in domum tuam, odorubo ad templum sanctum tuum in timore tuo. Ilinc templum Jero-solymitanum in formam leonis ®xstructum fuisse vult Arias "lontanus; unde et rabini aiunt nomen Ariel inditum fuisse lcl est leo dei scu leo fortis. At multo magis nostra templa sunt Ariel, quia seruper ibi adest et dormit apertis oculis in euclia-1-istia leo di tribu J uda. Legimus 4. reg. 17. deum in Assyrios, rlui habitabant in terra sancta Vu cerkev moremo z bojaz-nostjov i poštenjom idti, ar je cerkev boža hiža i dvor nebe-skoga kraki. Za to veli sam boug: bojte se s(vetoga) mesta mojega. Sto dak vu cerkev z. bojaznostjov i s poštenjem ne bi notri šou? što dak s smejom i s kričom i z gučom more vu cerkev idti, kak eti ništerni k(rščenic)je majo navado? Zla-tiviišt s. Janoš veli: Gda vu cerkev idete, vaše telo, oči, hodba morejo lipou na ponižnost biti, ar je boža hiža, dvor n(e-beskoga) kralA. Sto se dak vii-pa smijati ali gučati V Gda vu cerkev ideš, veli s. Bernard, na mali ponižno moreš idti, ar je pisano: Sou bom vu cerkev, molo mo boga vu bojaznosti, vu ponižnosti. Jeruzalenska cerkev je sezidana bila na formo oro-slansko, ar vu njej je boug močen, kak med stvarjouv naj močni orosliln; tem bole našo cerkvi, gde sam Kristuš, vu krii-šnom kejpi nazouči. St&rn vu s(tarom) t(estamento)mi, ka g. boug na As_yriance, ki so vu s(vetoj) zemli stali i bogA se nej bojali, oroslfine pošlo, ka so nje razčejsali. Dosta bole s(ve-ta) zemla je s(veta) cerkev. ZA, to se moreš bojati, moj lc(ršče) nik, ar oroslanj boži, biči^ na t6be ednouk ne vdarijo. Culi ste preminoučo nedelo s. e(van-gelio)ma, ka g. Kristuš one, ki so vu cerkvi Jeruzalenskoj oda-vali za aldov, vo cerkvi zegno. Judaeorum et non timebant dominam , immisisse loones, qui interficiebant eos. Atqui multo sanctior estterra ecclesiae bene-dicta terra Palaesthinae. Time igitur, ne tua irreverentia exites leonem illum. Nonne leonem se exliibuit ante octiduutn dominus in eos, qui in templo irreveren-ter vendebant et emebant? Si ergo dominus, inquit venerab. Beda hom. 7. in quadrag, nec ea volebat vaenumdari in templo, quae in templo volebat of-ferri: quanta putas animadver- sione puniret, si invenisset ibi aliquos risui vel vaniloquio va-eantes aut alii cuilibet vitio mancipatos? baec. Beda. S e c u n d o. Corde contrito : quia si inimicus dei es, quo-modo in domum illius intrare audes? Si cui multum debeas, nec animum aut vires ad sol-vendum habeas, eius domum vi-tas, nec transire vis. Quo modo tu ergo domum dei, cui tanta debes, ingredi audes? Propterea s. Hieronymus adversus Vigi-lantium ait: quando iratus fuero et aliquid mali in meo animo cogito, vero et me nocturnum phantasma deluserit: basilicas martyrum intrare non audeo; ita totus et corpore et animo con-tremisco. Tentavit quidem ingredi Maria Aegyptiaca, dura adhuc scateret vitiis et turpitu-dine, nec adhuc do poenitentia cogitaret, templum Jerosolymus; sed ter occulta vi ab ingressu repulsa est nec ante potuit ingredi, quam in se rediens et ad b. Mariae virginis imaginem prae foribus orans id impetra-rit; ut est in eius vita. Quid igitur? inquies. Non ergo liceat ingredi peccatori? licet sane, si Tem bole tebe nemre trpeti, kj po cerkvi okouli gledaš, smijes se, zgučavaš ali pa kaj svecko-ga misliš, mesto ka bi boga molo ali popejvao. Vu cerkev vsaki k(ršče)nik more s potrtim srcom idti, ar & si boži neprijateo, kak viipaR ešče na cintor stoupiti, da nej-maš telko, ka bi tvoj dug pla-čao? S. Hieronimuš piše Vigi-lantiuši govoreči: gda sam čemeren ali kaj lagojega vu srci mislim, ali se mi kaj čiidnoga senjalo, nej sam se viipao vu cerkev idti, vu šteroj avccov 1 mantrinikov tela ležijo na telko, ka se mi je srce i telo strousilo. Skiiš&vala je eto Egiptuška ženska po imeni Marija, naimre, ka vu grehaj i grdouči bodouča štela vu cerkev Jeruzalensko idti, ali tri farti od s. duha ne-zaj zgonjena dokeč pred kej-pom b(lažene) d(evice) M(arije) nej svoje grejhe objoukala, svoji gi-ehov se nej vo sčistila. Jeli dak grejsnikom nej slobodno vu cerkev idti? Naj publikanuša nasledujejo, slobodno, ali s potrtim srcom, naj so spovej, svoje grehe objouče. Zlati’ viist s. J&-noš piše: Dokeč sam grešnik, te čas ne viipam vu cerkev publicanum imitetur, si corde contrito et ut peccata sua ibi defleat, intrare velit. Etsi enim peceator, non prohibetur ab in-gressu templi, ut inquit Salvian. {• 3. ^ de provident. debet taraen aliter non intrare, nisi ut mala anticjua defleat. Et similiter s. ^lirysostomus de non contem-nenda ecclesia dei ait: At enim pecator sum, inquis, neque possum ad memoriain martyrum aecui'-rere. Quando quidem peccator es, occurre ut iustus lias. Lice-uit ergo peccatori intrare, si in-star pubficani illius veniat: si stet retro, si percutiat pectus suum, si oculos demittat, si agno-St;at peccata sua et veniam pe-Quemadmodum serpentis ^Uoddam genus, inquid August. ad Julian. com. de perfecta ju-stitia, cum it ad bibendum, pnusquam ad fontem venit, omne Venenum evomit: ita christianus, pum ad orandum accedit omnem lracundiam et odium proximi deponat. Haec ille. Ecclesia enim i°ns est gratiarum, e quo per °rationem et verbi dei auditio-n°tn bibimus; depone ergo pee-catum ad eum ingressurus. Si bcet tibi secure intrare domum creditoris tui, si vel pecuniam soluturus afferas, vel ti dem fa-cere de solutione veliš etc. In-tellexere hoc antiqui Christiani; ut enim huius regulae commo-Oerentur, prae foribus ecclesiae m vase od hoc destinato manus lauabant; cuius loco postea re-liansid vas aquae benedictae in ecclessiae ingressu poni solitum, ut ostendit Cornel. a Lapide in ad Timoth. c. 2. Hac enim caeremonia non tam requirebant puritatem manuum et lotionem corporalem, quam spiritualem idti. či si grešnik, idi vu cerkev, naj se spravičaš. Slobodno grešniki kak publikanuši vu cerkev idti, naj v prsi bije, svojimi očami naj doli gleda, naj svoje grehe spozna i tak odpuščen) 6 dobi. S. Aguston doktor naš vči, ka edna istinska kače je, štera prvle liki pit ide čemer svoj vo vrže: tak k(rščan-s)ki človik prvle liki v cerkev ide more srditost, odiirjavanje doli djati. Cerkev je ono s. mesto, gde po molitvaj i poslušanji bože rejči človik zadobi božo milošče. Naši prvi k(rščenic)je prvle liki so vu cerkev šli, žeg-njenov vodouv so si roke ze-prali, z etim so znameniivali, ka srce od vsega greha more čisto biti, kak piše s. Paveo apostol: gori zdignovši rok<5 vaše brezi sirditosti i krejganja, guča. Za to kak vu cerkev stoupiš, po-škroupi se žegnjenov vodouv govoreči: poškroupi me, gospod-ne, s hyžopom, bilejši bodem od snejga. cordis a sordibus pccoatorum: iuxta id. I. Tim 2. Leuantes pu-ras manus sine ira et diseepta-tione. Alioquin enim audirent id Esa I. Cum extenderit is manus vestras, auertam oculos meos a vobis, et cum multiplicaueritis orationem , non oxaudiam, manus enim vestrae sanguine ple-nae sunt, id est, peccatis. Igitur cum ingrederis templum, asperge te aqua benedicta et per hoc recordare contritionis dicque cum Davide: Asperges me domine hyssopo et mundabur. Te rti o. Cum abicctione saecularium et inanium cura-rum; quia maximum ibi nego-tium tihi peragendum est, maxi-maque eura et attentia habenda ut cum deo decenter et salubri-ter loquaris, quae petis impe-tres, in templo accumbenti de-centri inter angelos ministres; quae omnia si saecularibus tuis curis intentus sis, peragere non poteris. Unde s. Nilus in diver-sis capitibus: ecclesiam, inquit, ut coelum adi et nihil in ea aut loquere aut age, quod terram sapiat. Igitur ingredientes ecclesiam in limine eius curis nostris dicere cum s. Bernardo debere-mus: expectate hic foras, do nec exeam; ut refert Osor. to. 4. Cone. Laurentius Beyrlinck in apoptheg. Christ. u. oratio, refert euin dixisse limini: Caete-ras meas curas tibi committo, doneč hac me cura liberauerim. Quod videtur didicisse vir sanc-tus ab Abrahamo (gen. 22.) qui immolaturus iuxta praeceptum domini Jilium in monte Moria, ubi postea Salomon aedificavit templum Jerosolymis (ut refert Cornel. a Lapide ibi) dixit servis: Expectate hic cum asino, Vu cerkev idouči človik ves svečko mišlenje i delo more na kraj djati, naj vu cerkvi z dostojnim talom z bogom guči, štora prosi od boga zadobi, vu cerkvi dostojno ivorno med an-gjelmi bougi sliiži. Vči nas eto s. Niluš: gda vu cerkev ideš, tak da bi vu n(ebeski) orsag Sou, vu njej nika ne misli, nika ne čini, Stera so zemelska. Na-včo se eto človik od Abrahama, šteri idouči aldiivat sina svojega velo je slugom svojim pouleg briga Moria, gde je sledi Salomon Jeruzalenslco cerkev sozi-dao: čakajte eti naj mi, gda al-dov včiniva bougi, se nezaj obrneva. Tak ti, grešnik, gda vu cerkev ideš, pred dverami ves svečko mišlenje moreš ostaviti. Eto je zapovedo g. boug Moj-zeši idovičemi aldov činit: odveži vezalje s tvoji’ noug, ar ono mesto na šterom stojiš, je sveto. Po črejvlaj se razmi ružno grdo svečko mišlenje. Eto navado so ešče poganje meli, kak piše Py-thagoras; z bousimi nogami so aldov činili hamičnim bogom. Vu Aethiopii je nej slobodno lt(rščan)om vu cerkev idti, kak z bosmimi nogami; nam je nej ego et puer illuc usquae prope-rantes postquam adoraverimus, reuertemur ad vos. Relinquamus igitur foris asinum curarum sae-culariutn in templo oraturi, qnia Dec asinus nec illae curae per-tinent ad templutn. Hoc etiam sensu dictum intelligere possu- Moysi ingressuro ad locum sanctum: solve calceamentum (‘° pedibus tuis, locus enim in Quostas terra sancta est. Exod. 3. ^'alceamentum sordidas et mun-uanas curas ac eogitationes no-tat. inde id Pythogorae: nudiš pedibus sacrifica. Idque facie-oant sacerdotes veteris legis, uti eolligit Caietanus, Lipomanus, Tibera ex eo, quod lauare pe-®es jubentur ante ingressum. tacod. 30. Mauri etiam et Sa-raceni templum non ingrediun-nisi depositis calceis ob reve-^entiam erga templum. Sed nos jianc caeremoniam rectius adhi-bemus sensu spirituali si, quas “Ud, deponamus curas et ut ait 8. Bernardus ser. 15. in apoc. •nuolucra carnalium cogitationum. Aethiopiae legatus Zabazago apud Goiinsem Damianum ait: Robiš (Aethiopibus Christianis) °on datur potestas adeundi templum nisi nudiš pedibus, neque nobis licet in ipso ridere, loqui, obambulare; quia templa simila sunt monti Sinai, ubi dominus Moysi dixit: solve calceamentum ®tc. Notent hoc Christiani caeteri. Quarto. Cum humilitate; quia si viri principes non facile tolerant coram se et in domibus ®uis superbos; multo minus deus, se Piereriuš, ka štrkouvje na istin-ski den vkup pridejo i šteri ob slednjim pride, njega lir as trgajo. Tak kaštiga boug mrzle k(ršča) ne z diiševnov smrtjov, sten kesno vu cerkev pridejo, ešče 8. meši nej konec, že vo idejo. Vu cerkev moreš idti z do brini nakanjanjom, s čistov pa-metjov, od etoga visi tvoje do bro delo. Za koj ideš vu cerkev? Za to naj boga moliš, naj s. rejči navčiš i z božov milo; ščov, z duhom se napuniš. Jeli dale vsi z etim nakanenjem idete vu c6rkev? Nej za istino, ar ništerni za to idejo naj drug* njuhov gizdav gvant vidijo, ni-šterni z navade, ka driige vidijo, ka nejmajo doma pajdaaov, šterimi bi si zgučavali. bti tak idejo v cerkev kak pes z ver-tom, šteri kakši je notri prišao taksi vo ide. Mrzli k(ršče)nik vu cerkvi nika bougi niti svojoj diiši dobra ne čini, ešče greh mA, ka driige pači; na etom s. mesti zobstom vrejmen troši. Dužnost k(rščeni)ka je eto, naj s ponižnim srcom boga moli ali Veniunt hi non aliter ac canes pa popejva, vorno Kristusa cum suis dorainis; tjuales intrant, reči posluša i tak pouleg njih talesexeunt. Alii ut ostententve- žive z božov miloščov i s. du- stilun aut formae decorem, quasi horn se napuni , duši pa n(ebe- ecclesia sit forum, ubi hominum ski orsag spr&vi. mani gloria et favor ematur et vendatur. (S. Clirysostomus in I. ad Tim. 2. ad mulierem nhnio vestium ornatu templum adeun-tem ait: an saltatura ad eccle-siam pergis? nunquid hic nuptiae et lasciuiae oblectamenta conqui-nun ut tui spectaculum praebeas, advenisti ? num tibi nuce instruendus est thalaraus? iste supplicis est habitus. Access isti ut deum pro peccatis tuis depreceris, ut eum gemitu ®t _lachrymis ve-niam petas etc. Alii, ut videant alios, quasi ecclesia sit theatrum specta-torum vel prostibulum faemina-ruin. Certe vel ipsis gentilibus eiusmodi legem positam fuisse scribit Gieero 1. 1. de legibus: ad divos adeunto easte, pietatem te-»ento, opes amouento, si quis seeus faxit, deus ipse vindex esto. Siemens etiam Alexandrinus re-fert supra portam templi Epidauri scriptum fuisse: Esse decet ca-stum, saneti qui limina templi mgreditur. Viderint impuri Christiani quam ab ethnieis eonfun-dantur. Sed quid de his deus ad Jeremiam ? Tu ergo noli orare, inquit Jer.7. pro populo hoenecas-sumas pro eis laudem ct orationem, nec obsistas mihi, quia non exau-diam te.Sed quam ob rem? ob quod delictum V Quia fecerunt malum in oculis meis, dicit dominus, posu-erunt offendieula sua in domo in quainvoeatumestnomenmeum. Et quid mirum non audiri in templo eum, qui in ipso templo peccat? V idemus igitur , auditores, non frustra monuisse ecclesiasten: custodi pedem tuum ingrediens domum dei. Multi enim, ut vi-dimus, in ipso templi limine, im-pingunt et graviter offenddunt, etc.) 13. 1’rcdga. Dom. 10. p. pent. 1809. 18. F L. Naprej prešteti e(vangeli)om od farizeušov guči. Farizeuške, liki sam vam že več krdt pravo, so trno lagovi lidje bili, či gl>’ so se za naj pravičnejše i pob6žnejše na svejti držaii i svoje bližnje zametovali. Jezuši so se nikako nej vidili, ino je več krat svojim vučenikom i drugim lidem pravo, naj samo farizeušov ne na-sledujejo. Pouleg razuma den(ešnjega) ev(angelioma) je pa i samim farizeušom razmeti dao, ka je njihova cejla pobožnost samo edna skažljiva pobožnost ino ka pri bougi nikaj ne valil. Med onim lustvom, štero je Jezuša vu Jeruzalem idoučega nasleduvalo, so bili i niki farizeuške. Gda je po toj svojoj poit tj Jezuš svojim vučenikom i ovomi lustvi pokdzao, ka nej trbej taki od molitve gori hejnjati, či ga boug taki na prvo prošnjou ne po-sluhne, je na dale pokdzao po ednoj priliki, ka i ponižno moremo boga moliti. Dva človeka, veli on, sta gori šla vu cčrkev, ka bi molila; Eden med njima je bio farizeuš i te driigi publikanuš. Farizeul si je zebrao edno posebno mesto vu cčrkvi; on se je odlouč > od drugi’ ludi, naj bi ga tžm bole vidili pa je molo, etak: O boug, hvalo ti dajem, ka sam nej zgrablivec, krivičen, loter i drugi veliki grejšnik, liki drugi lidje, kak i 6te publikanuš, šteri je ravno zdaj eti vu cerkvi. Jaz se postim dvakrat v tjedni, jaz davan desetino od vsega, ka ladam. — Publikanuš je pa stao vu naj zadnjen mesti vu cerkvi, ar kak grejšnik je nej smeo dale notri idti. Ešče je i ouči nej smeo gori pozdignoti na ndbo, nego se je v prsi bio govoreči: Boug bojdi milostiven meni grejšniki. Gda je Jezuš toU priliko njim povedao, na dale je i eta pravo: Jaz velim vam, te publikanuš se je bougi povido pa njemi je svojo miloščo ddo, ali farizeuš se njemi je nej povido. Ar šteri dosta od s6be štima ino na svojo pobožnost kaj drži, onoga boug ošpota, ino ki se pred pragom pomidi ino seb6 kaštige vrejdnoga spozna, on postenje dobi, ali na etorn svejti ešče, ali pa na ovom zagvišno. S te prilike so vo vz61i oni farizeuške, ki so te nazauči bili i tou čuli, ka se za pobožnejše držijo liki so ino ka njihova cejla pobožnost pred bougom nikaj ne vali. Ar so vsi ovi farizeuške nej z ednim vldsom bougši bili, liki on, od šteroga je Jezuš tou priliko pravo, ar so se vsi liki te za trno pobožne Kleli držali ino druge zametavali. Ali ta prilika se dotiče i vnougi’ k(rščcni)kov. I med k(rščeni)kmi se nahtijajo vnougi, ki sc za dosta pobožnejše držijo liki so i ki druge za lagove štimajo. Ci je .štori nej zgra-'aivee, krivičen, loter i drugi veliki grejšnik i či pouleg toga kalcše rtobro delo čini; tak štima že, ka je trno dober k(rščeni)k ino ka ga boug trno liibi. Eden taksi občinsko na svoj’ga bližnjega gleda, “ki da bi prouti njemi nikaj ne bio. Ali k(rščeni)k, ki sam sebe za pobožnoga drži, vkani se dosta krat. Farizeuš se je tildi vkano, K(la jo štimao, ka je on pri bougi prijetnejši liki publikanuš. Zi dovje so nej mogli vo stati publikanušov, ar so štimali, ka so nej dužni poganskami poglavari maote i harmice pldčati i ar so tej oiaotnarje in hamičarje dosta krivice delali, za to so je židovje za nikoj meli, za naj vekše hudodelnike držali. I za to je i farizeuš, "teri je vu cerkvi bio, publikanuša s krivim olcom glčdao ino ga Je za naj vekšega grejšnika držao, šteroga i boug ne lubi i ne more lubiti. Ali tou dugovdnje je cilou preobrnjeno bilou. Publi-,nu® je dosta valao pred bougom, farizeuš pa nikoj. Za to si misli i vnougi k(rščeni)k, ka on pri bougi vu dosta včkšoj milošči jeste, liki ete ali te, pa donok boug dosta nači od njega misli. Nej ga na cejlom svejti ednoga človeka, ki bi trno pobožen bio, vsaki m a svojo falingo. Sto more praviti, moje sreč je čisto, jaz sam brezi grejha? prorok 20. 9. Ali da človik samo svojo do-orouto pa nej i lagovino pozna, tak se i dosta kr:it za pobožnej-sega drži liki je; šteri pa več drži na svojo pobožnost liki je, on skoudi svojoj duši i zveličanji. Ar či z(a). p(rimer?). eden paver “Uma, ka je svoje verstvo dobro opravo, či gli’ ešče dosta faling ^a ino bi so ešče moglo popraviti, kak da bi on mogao misliti na Pobougšanje toga verstva, da je za trno dobro drži? Tak ravno 'lri k(rščeni)lt, šteri na svojo pobožnost kaj drži, za svoje grehe, stere ma, za istino nc bode pokoure držao, on za istino svoji’ fa-*mg ne dene doli, ar kakda bi on na edno pobougšanje mislo, gda stinia, ka trno pobožno žive ? T&kši pa po tdkšen škoudi za istino svojoj duši, ar bode svoje grehe na o v svejt prej k neso, gde ga po ton boug na kaštigo potčgne. Naj se i vi k(rščenicke) za pobožnejše ne držite liki ste, tak Vam ne vem bougšega tanača dati, nego naj več kr.it vašo dušno vejst zgriintiivate ino na vaš preminouči žitek nazdj mislite. Tii fet ndjdete za istino vnouge grejhe na sebi, na štere ste prvo nej mislili. Veli se, šte: i išče, tč najde. Pa či gli’ te reči nejrnamo Rpvsedig mesta, majo donok vu etom spadaji. Ar pravi m(oudri?) Salomon prov: 24. 16.: Pravičen spadne 7 krat eden dčn, tak vsaki najde kdkše grejhe nad sebom, či de svojo diišno vejst skrb-'ivo brodo. Pa ravno tč grejhe, štere po popolnom brojenjej vaše dušne vejsti gori najdete, morete po tom toga s cejloga srca po- zaluvati ino nje pravično spovedniki vadliivati; pa tak za istino pd bouga odpuščenjč dobite. Pelda toga publikanuša vas vči, ka Je boug gotov človeki njegove grejhe odpustiti i njega pali vu miloščo gori vzeti, či je pravično požaliva i vadliije. Da je tč človik svoje grehe tak trno požaliivao, ka je vu cčrkev nej smeo notri idti i oči na nebo podignoti ino da sc je očivesno pred bou-gom za grejšnika vadliivao, tak je za istino miloščo pred njim doubo i najšo. On je spravičani šou doli vu hižo svojo, tou je, ka se je bougi povido, ino je odpuščenje greliov doubo. Pa tak* liki je dober boug torni očivesnomi grejšniki odpiisto, tak čini i z vsakim drugim, štori svoje grejhe prav požaluva i vadliije; ar lik* David (ps. 30, 9.) prdvi: boug potrtoga i poniznoga srca nigditr ne zavrže. Amen. 14. Predga. 23. potit. pent. 1809 Lasce J. Szol. Non est mortna puclla, sed dormit. Matth. 9. 24. Nej je mrla deklička, nego spi. Vsi mrjemo, niti nišče se na svejt nej poroudo ali herceg ali kmet, ali velki ali mali, šteri ne de koštavo smrti, ar je bože dokončanje: skončano je vsej lidčm ednok mrejti. Nego da vsi moremo mrejti, vsi z ednakim tdlom ne mrjemo: edni dobro, driigi lagoje mrjejo; ki lagovo mrjejo, grešnikov smrt je najlago-jejša, ništerni’ smrt je dobra, sveta pred licom božim. S. Bernard piše, ka grešnikov smrt je lagoja, lagojejša i naj-lagojcjša. Lagoja je grešnikov smert, ar žmetno bogastvi i svec-komi blagi odpovejjo; lagovejša, ar diiaa se žmetno od tela odlouči; naj lagovejša, ar n je de vsigdir črv i dušnovejst mantrala. — Kak žmetno i strašno de lagovim liidem mrejti, šteri vu vsom Žitki vu odiirnosti so živeli, ali prouti sladko de tim pravičnim mrejti. Deklička eta, od štere gnešji s. e(vangeli)um spomina, nej je mrla nego spi. Pravičen človik na etom svejti se triidi, verostuje i zviin do movine bodi. Tridi se, ar kak Kristusa vojnik vu njegovoj česti, podložnosti dela, kak piše s. Paveo 2. Tim. i*. 3. trudi se, kak dober vojnik, verustiije kak viiren sluga, kak sam Kristus nam veli: blaženi so slugi oni stere, da pride boug, najde verostiiva-jouče. Pravičen na etom svejti zviin domovine hodi, ar po oni’ potaj hodi, po šteri’ na vekivečno blilženstvo pride, kak veli s. pismo sap.: pravičnoga pela boug po pravi’ potaj i pokdže njemi n(ebeski) orsAg. Oh kak slatek je poeinek po deli, kak slatek je sen po vo-rostiivanji, kak vesdo prišestje po dugoj pouti vu domovino, tak sladka i vesdla je smrt pravičnim, ar oni po vnougi’ trudi’, vero-sttivanji i pouti pridejo na počinek i domovino n(ebeskoga) lcra-lestva. Za to da od gnešnje dekličine g(ospon) Kristuš veli: nej je mrla, r.ego spi, tak od pravičnoga lejhko velimo, on je nej mro, nego počiva, on je nej mro , nego spi, on je nej mro, nego vu n(ebesko) kralestvo prišao. Tak pravični’ smrt je počinek ba-triven, slatki sen. Predraga je smrt pravični pred božim licom, ar voli s. Bernard: pravični’ smrt je počinek po vnougora deli i konec dela. Kak S- Kristus od porouda mao dosta trpo notri smrti, tak pravični vnozino na etom svejti trpijo od boga, šteri nje prebaliva (?), od satana, steri nje sldišdva, od svoj ta-, šterl nje z nevoljouv, ogriza-vanje(m), spotom niantra, sami sebe mantrajo s postom, molitvami 1 z driigi dobrimi delmi svoje telo kaštigajo, za to da smrt na nje Pride vesela se njim vidi. Ci gli nepobožni na etom svejti so vu veselji, ali pouleg etoga yese!ja, neslddnosti so vu mantri, niantra nje dušno vej st, boug, šteri pje z bičmi pohodi, naj sevpovrnčjo, nje vu nesladnosti niha n?J njegovo dobrouto spoznajo. Ci se po eti’ k bougi ne povrnejo, n]uhva smrt je nej počinek, nego z edne nevoule vu driigo nevolo, Bjantro pekla prejk idenje. Nači ruoremo misliti od pravični’, čida žitek je vu veselji i vu nevouli, ali po smrti počinek i vekivečno veselje. Opomina nds s. pismo, gda pravičen človik mrje, naj se nad n.)lrn ne joučemo; ar pravični’ smrt je počinek od vsega dela, štero na etom svejti trpeli. Gda pa lagoji staris mrje, njega je vrejdno joukati, ar on nejde na počinek, nego na mantro. Oudivain se nad Poganskim lustvom, gda se dejte narodi, juoučejo se, gda pa ®rje veselijo se, tak mi krščanje, gda se dejte porodi, moremo se Joukati, ar sin srditosti narodi; či pravično sveto mrje, moremo se veseliti, ar on se osloubodo od duševne pogibelnosti, od skušavanja satana, od vekivečne nevoule i tak stoupo vu paradižom, šteroga njemi boug pripravo. Telikajše diiševni redovnieje vu klouštri so se raduyali, či jned njimi šteri rnro, či gli med njimi vsi edno srce, edno diišo, lubeznost so meli, ar oni videvši, ka on ostavo nevolo, na vekive-Cen počinek odišao. Nepobožni’ liidi smrt se vidi spodobna k seni, ali njuhva smrt je nikakšim tdlom nej sen, nego ti blaženi’ smrt je sen. Za to od pravični’ veli s. pismo sap. 8 : Nespametnim očam ti blaženi ae vidijo mrejti, oni so pa vu meri, vu blaženstvi. David krdo, steri eden den 7krat bogd molo i dičo, nigda z veseljom spejvao: •Kouka boža mi je včinila jakost, rouka boža me je zvisila, ne nirjem. Za koj je on velo: ne mrjem, gda znamo, ka vsi moremo ^rejti ali Časar ali paver, ali bogat ali sirmdk ? Za to sinouje boži ne mrjejo, ar njuh smrt, je nej smrt, nego slatki ?en. Za to on prorok od sebe veli: vu meri bom počivao i spao. ■kto nam svidoči sam g. Krištuš od Ldzara i od čeri sinagoge po-glilvara. Lazar je štiri dni ležo mrtev i že vonjo i diinog g. Kristus pravi: Lazar naš prijatev spi, šou bom i gori ga zbidim. Od gnes dekličke veli: nej mrtva, nego spi. Kak so eti nej mrli nego ®pijo? Eti so bili pravični i boži prijdtelje, zd to njuhva smx-t je sen. Grešnikov smrt je težka i žalostna, ar gda njuhva smrt pri-hdja njeh dusnovejst velko skuadvanje, boleznost, grehi mantrajo, žalosti nje ka paradižom je zaprejti pekeo pa odprejti, znajo l?a kaštige vekivečne se nigdar ne ognejo. Te blažene pa obcseli, ka oni z lejpim tdlom so tdlnicke bili s. sakramentomov, pomouc b(lažene) d(iviee) M(arije) i angjelov, diišnovejsti m6r, s. dvilia veselje , n(ebeskoga) kralestva viipanje i driigi lejpi dari nebeški. Ešče vu driigom nizimi se ti pravični' smrt sen zove, ar oni da mrjčjo, telovne oči zaprejo, duševne pa odprejo i tak nebeška ziičajo viditi kak veli s. Cvprianus: Blažene oči, stere pred zemel-skim se zaprejo, pred nebeškim se pa odprejo, da bi velo: pravičen človik, gda mrje, duša se zbidi, naj bogA i nebesa vidi. Oh blažena pravični smrt! što dale z etakšim taloni ne bi želo rnrejti i zaspati (s) svectni? Nikoga ne j ga, ali dosta tej je, Stori neščejo tak živeti, ka svčto mrli. Oh kelko tej je, šleri za vnouge psuje volo i preganjanje svo;e dice nekrivično, nesrečno do mir ali; lcelko te nesrečne dice je, šteri za nepodložnosti, psiije, preklinjanja, spAke nesrečno mogli mrejti kak Farao krAo! G. Kristus na križi je trpo , na križi je mro i strašno smrt pretrpo i svojo smrt za prejdidenje imenuje, znajouči Jezuš, ka je prišla njegova vora, naj odide z etoga s vej ta k oči. Kristus je mro, niti no veli, ka bi mro, nego ka je odišAo k oči. Tak vsaki pravičen no mrje, nego odide k oči vu vekivečno diko. Razloček med nepobožni’ i pobožni’ smrtjov je ote, ka grešnieje mirajouči k satani na mantro vekivečno idejo, pravični pa idejo k n(ebeskon)i) oči po nAjem, šteroga njim obečo i pripravo. Ti pravični shiidel-niki (?) na smrtnoj posteli tiidi včasi trpijo boleznost, ali za to njuhva smrt se ne zov6 smrt, nego odhajanje (’z) zdmle vu nebo, od stvorjene stvari k stvoriteli, od liidi k angjelom, k samomi gospoudi angjelov. Tak Job patriarha pred pravičnimi glasen svetec svojo smrt ne zove smrt, nego za odhajanje govoreči: vsej moji dnevi , vu šteri’ sam živeo, čSkam dolteč ne pride preminenje moje. Tak s. Agust(on) veli: smrt ti’ pravični’ so draga i dobra imenuje, ar vremenitnoj nevouli je konec i odhajanje vu žitek vekivečni. Pravični’ i nepravični’ smrt g. Kristuš imenuje za odhdjanje, ar pravični do šli vu žitek vekivečni, grešnicke pa vu ognjen ve-kivečen. Oni grešnieje do šli vu ogjen vekivečen, šteri vu svoji’ srcaj hiidomi mišlenji so mesto d Ali; oni grešnieje, šteri so telko psiivali, preklinjali, šteri so driige ogrizavali, drugim telko kvara vu poštenjej i blagi lcvAra včiuili, šteri s pijanstvom , nečistocov so diišo zamazali, v šteri vorno nej bougi služili, šteri čiijouč rejč Kristuša vu srce so nej vzeli. — Pravični pa vu žitek vekivečni. Oh blaženi dčn, na šterom dnčvi te šli vu žitek vekivečni! Za to tak živte, naj smrt vaša bode počinek batriven, sen slatek i hravna pout vu n(ebesko? kralestvo. Amen. 15. Predga d. 10. post. punt. 1811. F. Sz. 1818. J. Szdlur. In se confidebant tamquam justi et uspcrnabuntur caotcros. Lile. 18. V sebi so so viipali kak pravični i druge so zametovali. Navada je vu guči: spodoben vu spodobnom se veseli. Dobro-vo|ni so radi dobrovolnim, žalostni žalostnim, moudri rnoudrim, prousti proustim, pobožni radi pohajajo pobožne, hudodelnicke radi vidijo hudodelnike, dejte se rado zruenja z ditetorn, nespameten z nespametnimi, spodoben liibi spodobnoga. Lastviee rade sidijo vkiip na ednoj strejhi, ribe vu vodi vkup pid vaj o, viicke vu lejsi vkup plavajo (!), ovce na njivaj vkup j oj j o, z ričjou: spodoben rad Hibi spodobnoga. Prouti David z Goliathon, bogateč s sir-niakoro, čeden z nespametnim,lisica s kokošjouv, ovca z vukom, vidra z ribov se nemre prebivati. Takšiva nespodobna dvd človeka najdem vu gnešnjem s. e(vangelio)mi. Njidva sta neglihna na ime, na pršono, na vrejdnot, na božo miloščo gledouč. Eden je bio fa-J^ouS, driigi publikanuš. Farizeui on seje metao, hvalo kak Golidth, publikanuš pa se je vkiip potegno kak te mali David, narizeuš se je naslono kak eden bogati razbijač, publikanuš pa vkiip stisno kak eden sirmaški Lazar. Farizeuš je velo: nojsam i, drugi Udje, publikanuš je pa spoznao, ka je on grešnik. Fari-^eus je bio kak lisica, štera se zmenja s kokošjouv, farizeuš je bio kak eden vuk, ov pak ponižna ovca. Stanovitno neglihni lidjč! Poslušajmo zdaj njidva ncghhne molitvi. Dva človeka sta 8°n Šla, ka bi molila. Farizeuš stao je pred oltarom i etak je ^aeno boga moliti: boug, hvalo ti dajem, ka sam nej kak driigi I.F) zgrablivci, krivični, lotri, kak je ete publikanuš. Postim se va krat v kodni, desetino davam ka ladam. Publikanuš je pa °Uzdaleč stao, niti je nej viipao ouči na nebo zdignoti, nego doli zaprejtimi očmi v prsa bio govorčči: boug bojdi inilostiven meni grešniki. Šteroga molitev je boug posluhno. Ci si riči farizeuša premislite, tak te štimali, ka farizeuša boug molitev posliihnp, ar vec, praznik, on je nilcomi nilca nej krivičnoga včino, on bože ^apouvidi, postne dni zdržo, deset'no pošteno vd dno. Ali ouzdaleč |rno je svalo, njegova molitev, njegova molitev je nika nej vrejdna bila; on je bio pun gizdosti, hvale, on je noj prišao bogit molit, nego sebe hvalit; on je bio med drugimi, od šteroga veli s. e(van-geli)um: k; so so v sebi viipali kak pravični i druge so zametdvali. f ublikanuša molitev je bila puna ponižnosti, on je molo s potrtoga 1 poniznoga srca viipanje imajouči vu bougi; za to je njega posluhno ino spravičani je vu hižo šou. Z ete pelde se moremo včiti, ka či mi mejnimo, ka smo spravičani i sveti na tou so nemremo nihati, kak farizeuš, nego z vel- kim ponižnim vupanjom na boga so moremo nihati, ar ki se na bouga niha, on dober cimper pocimpra, ki se pa vu sebi vjipa samo, on na pejsek cimpra. Dokeč vam eto rastolmačim, poslušajte! Či eden nespameten cimprar svoj cimper visiko šče zdignoti ino njega stalno potrditi, etak njemi more dober fundament pripraviti, ovak cimper nede stilom i na njegovo sramoto se njemi poderč, telikajše med nami lidmi, ki šče svoja dobra dela ino jakosti visiko poeimprati naj stalna boudejo, etak more dober fun-dament odspodi djati. Ete fundament je pa začetek svetosti, bože bojaznosti. I kak veli s. Paveo: z bojaznostjov i s trepetanjom. Ci etoga fundamenta nej ga, naši’ jakost cimper se vkiip poruši. C1 eden Čeden človik se šče prejk mourja pelati, naj batrivno mo srečno se prejk pripela, či gli nej ga viitra, či gli lejpo sunce sija, či gli mourje na pokoji je, ali za to skrb ino bojaznost more meti, ne smi se nikomi viipati, nego vsigdar paziti, naj vu pogibelnost ne spadne. Telikajše, gda mi lidje prejle etoga mourja se pelamo, naj na vekivečnost pridemo, etak mi na mourji etoga Žitka svejti ne smimo vorvati, nego gda štimamo, ka smo na konci, pazimo, ka naša diiša vu pogibelnost spadne. Kelko tej je, šteri velijo: jas sam s. kath. vorc, jas se zveličam. Dobro veliš, či ponižna dobra dela činiš. Kelko tej je, šteri s. raešo, predgo posltisajo: jas se zveličam. Dobro mtiš, či si nej farizeus. Kelko tej je, šteri k spouvidi idejo: zdaj sam sveti. Dobro maš, či s farizeušom etc. Eno peldo mamo vu Davidi. Ete veli vu žoltari 29.: Non movebor in aeternum, na vek se ne genem. Da bi šteo veleti: či na mene ali vrag ali pekeo, ali skuša vanj a te j la, ali jalnost svejta, ali zasid ja vanje lildi, ali kak šte prilika pride, ne genem se na voke, jas nigdar mojega boga ne ebantiijem. Ali kak dugo je eto trpelo r* Nigdar naj se človik ne zvisi, vu greh je spadno David. Dak nej ga te pobožnosti, te svetosti, či človik na boga se ne niha, či svoje zv ka ne bi spadno. S. Peter apostol se je ednouk cilou zaliibo vu Kristusi, ka na s^ejdnjoj večerji g. Krisuši velo: gotov sam s tebov vu temlico, vu vouzo idti ino mrejti. Kak dugo je eto trpelo? N išče naj se vu sebi nigdar ne viipa, kak šte je pobožen, sveti; s trepetanjom ino z bojaznostjov naj zveličanje išče. Edna dekla je nja pitala: je li si ti z Galilae? ti poznaš Kristuša. Eti spadno ino svojega zveličitela zatajo. Tak nej ga to lubeznosti, te svetosti, či se vu bougi ne viipa, ka se ona njemi ne bi zmenkala. Ti što si koli, kak šte pobožno živeš, vu samoči, či se zvisiš z farizeušom, vsa so tota. Vidiš lucifer je na nebe trounoši sedo, zviso se je spadno. Origenes, vučiteo naše s. matere cerkvi, gda je 18 lejt star bio, on je pobožen ino bogJi boječi človik, ka cejli svejt seje nad njim čiidivio, on je tak mouder ino zevčeni človik bio, ka vu mladosti 600 knig vkiip spisiio od s. m. cerkvi. Ali k(ršča)nje, onsejeviipao vu svojoj modrousti, na krivoverstvo, na balvanstvo je prišdo. Tak vidite se zdaj dosta kračenikov najde a simili etc. eličanje z bojaznostjov, s trepetanjom ne de iskao, Tertullianus velki vučiteo ino braniteo k. s. m. cerkvi, on je bui kak eden steber s. m. cerkvi, on cveo vu lejpi’ jakostaj i vu s' Žitki, ali da se je vil sebi zaviipao, i naimre da je mesto njega drugi rimski papa postavleni, na balvanstvo je prišao. Tak i drugi dosta liidi, šteri vu mladosti sveto živeli na starost velki grešnicke polistali. Kak kerteis(?) pukšpan vkraj rejže, naj stalnejii ino !epši boude, tak gospodin boug z gizdavimi lidmi čini; tak spadno ,]e lucifer, spadno jo Adam ino Eva, ar je pisano, ki se zvisi, on se ponizi, ki se ponizi, on se zvisi. Istina ka veli David: jas se ne bojim sveta, tejla, vraga, .las se ne bojim skušavanja prilike, ka bi mene vu greh zapelala. Jas tak krepko voro mam, ka mene balvan nigdar ne vkani, moje jakosti so tak vkrjene, ka nikakša prilika mene ne gene. Jas pouleg mojega stališa vu čistoučS, vu pravici živem, vsaki vkeden se postim, moje tejlo matran, vsaki den vorno boga molim, s. mešo poslušam, almoštvo sirmakom davam, moj je n. orsag, jas se nigdar ne genem. Dobro je, što koli si, kak štč sveto živeš, ešče te •ejhko tejlo, vr&g, svejt vkani. Ci si pobožen, bougi zalivali, bo e; a prosi, naj ti tvoje milošče nigdar vkraj ne zeme kak farizeuši, nego do smrti stalno živi. Za toga volo prel. k(ršča)nje! gda mi štimamo, ka smo pri bougi vu milošči, ka smo naši jakost eiroper gori pocimprali, ka stuo pri dveraj n. orsdga, mi se ne sinimo nikakšega neprijatela vee bojati, mi se ne smitno na nas zavtipati, nego boga stalno Prositi, naj nas vu svojoj milošči zdrži, naj naši' jakost cimper do konca moremo doprnesti i do vrat n. orsaga srečno pridti, našo neprijatel(e) srečno oblddati. Gda mi štimamo, ka smo vsa vči-u|li, ešče moremo spoznati, ka smo nevolno stvorjenje i nebaso vitni slugi. Gda mi štimamo, ka od vnougi’ naši, lejpi’ jakost ino dobri’ deje volo z našov glavouv do nebe dosegnemo, ešče se moremo 2 oeivestnimi grešniki poniziti, da naše zveličanje doprinesemo i nas ponižne boug posliihne. Amen. Komentari k zgodovini Salašanov, Japodov, Venetov, Ligurov. Skor-diskoAr, ligurskili, karnsldli, noriških, podnnavskih in karpatskih Tanriskov. Spisal Davorin Terstonjalc. Salašanov {Sahmaoi, Salassi) omenjata Strabon in Appian ’_)• Imenujeta jih v soseščini Japodov, torej jih imamo iskati v hri-bovatem svetu ocl Senožeč do visoke gore Orl jak a. Njihova sela so torej bila v oni okrajini, v kateri stojijo denešnja sela: Ga-berče, Volče, Leseče, Slavina, Selce, Sv. Peter, Kal, Bitinjo na desni strani ceste, ki drži iz Postojne v Reko, dalje proti zapadti v hribovatih krajih, kjer so denes sela: Vatovlje, Brezovica, Tulile, Materia, Graniše, Maiehoče, Brdo itd., torej okrožje od Rakitnika, ki stoji na cesti držeči od Postojne v Reko, do ceste, ki drži iz Trsta skoz: Boršt, Ilerpole, Materio, Zabonje in se pod Rupo zveže s cesto postojnskoreško. Za to lego Salašanov govori ta okol-ščina, ker Appian piše, da je skoz jihovo zemljo držala trgovinska cesta, na kateri so tovornike rimske prijemali, in od jih tribut in trgovino tirjali. Njihova sela popisuje Appian s sledečimi besedami: Hi vertices Alpium tenent, montes inaccessi, areta semita et difficilis ad eos ducit, quorum fiducia propriis degebant legibus et vectigalia a transeuntibus poscebant. V tem okrožji še sedaj ima dosti sel imena po bregih, hribih in gozdih, postavim: Kal, litovski kal nas, sansk. kal a, breg, Goriče, Graniše, staroslov. g ran, caput montis, Zabonje lužiško srbsk. in slov. bo nj , Bergwald, Waldhuthung, sansk. vana, silva, Brdo, Malobrdce, Harje — Karje, od kar, pečina, Cepn o, Leseče, Prn itd. Nar imenitniše ime pa je: Tatre, ki leže med seloma: Preloge in Erjavčc. To selo nas opominja na karpatsko goro: Tat ra. Tatra pa nam edini sansk. razloži, kjer tat ra znači: planities montis. Korenika je: tat, surgere. Ako so Sa- *) Appianus, Bell. Illyr. p. 763. lašani stanovali na planinskih hribih „vertices Alpium tenent,“ v nepristopljivili bregih „montes inaccessi “ ter so le mogli se preredki živinovodstvom, bili so salašani, in so prebivali v s a 1 a s i h. Salaš pomeni v srbščini: villa, marof, dvorišče za živino, malorusk. in polsk: salaš, novoslov. salašovati, habitare; staročeski glosator VVacerad je okoli leta 1250 salaš prestavil v: pasa pastoralis; ovčji pastirje na Radhosti v Moravi, v Tatrah jn na Slovaškem se še den denešnji velijo Salašani. Kako je bistroumni Miklošič mogel salaš postaviti med tujke prispodobo-vavši tej besedi madžarsko: s za 11 as, in rumunsko: salaš, ne papopadem, ker vendar sta obe besedi iz slovanščine prišli v madžarščino in rumunščino, in jo poznajo stari Cehi, Moravci in Folaci, kateri vendar nikoli niso mogli zajemati od Madjarov in Rumunov, že zaradi oddaljene lege in nikalcoršnega občevanja '). Beseda je rlastina arjanslcih jezikov. Že sansk. pozna: §a’iž, domus, casa, receptaculum, stabulum, gršk: Kcthog in xulia, lat. cela, in suf-bks as najdeš v besedah: merjaš, mejaš, orjaš, rovaš itd., tedaj ne more biti madžarska, in to tem manje, ker Madžari niso bili živinovodeč narod, niso iskali planinskega sveta za prebivališča, »ego ravnine in v polja. Iz starotrakijskega jezika tudi ne more biti beseda, ker Cehi niso nikdar mejašili na Trake. Cesar Avgust je Salašane premagal potem, ko so se mu dolgo in hrabro soperstavjlali, in še le s tem, da jim je odrezal Privožnjo soli, katere niso imeli, in jo le dobivali iz primorskih trgovišč. Salašani kraških;i:) planin so torej bili betva K a r n c e v — Kranjcev in sosedje Japodov. Med jimi se je v starih časih nekaj naselilo Vlahov (Keltov, Gallov) in sicer S k o r d i š č a n o v 'z), kateri so iz Gallie se vzdignili, in črez julske planine korakali skoz khdniacio, Moesio v illyrski polotok in postavili na ustji Save mesto: kingidunum, denešnji: Beligrad. To illirskovlaško pleme Japodov ni moglo ohraniti narodne samostalnosti, izginilo je po ') Albanezi besede: salaš ne poznajo, tedaj Salašanov ne moremo k illyrskemu plemenu prištevati. *) Goro: Kras imenuje Plinij: „mons Carusadius/1 tedaj so domačini jo imenovali: Karusad, suffix: ad znači collect., primeri žira d, tedaj karusad: grmado k aru so v. K ar us ima prestari popolni 8uffix, katerega v cirkveni slovenščini nadomestuje: '1>, ohranil še se je v osebnih ■menih, postavim: Mongus, Trebus, Mlekus, po izpehnjenem vokalu najdeš ga v imenih: Skrbs, Itops, M or s, Čakš, Mikš, za: Fakuš, Mikuš. Iz karu s je: k ar s, po metathezi: kras. Belo-stenec razlaga horvatsko: kras = „greben, ostro i okorno kamenje11. Karusad zna tudi označevati: Felsensaat, ali pa, ker se s a d v staro-slovenščini tudi rabi v pomenu: les, d).A „tiiuriseae gentesu; Dempster2) pa celo reče: „Quidam Sarma-tas esse volunt.“ Strabon:i) jih razločuje od Rhaitov, Vinde-ličanov in Noričanov, bližnje Breuno in Genaune ima pa &a I llyre: ,,r/diV/ rovTUir 'I)J.vqImv“. Ti Lepontii so na vzhodu mejaših na Salasse, tedaj so stanovali okoli jezera: Lacus Verbanus, sedanji: lago maggiore; jihovo glavno mesto je bilo: O scela, denešnji: Dom o d’ O s so la. Lepontii tore niso bili Kelti, tako tudi Salassi jih mejaši ne, in zaradi tega tucli kr a škili Sala-šanov ne moremo k Keltom prištevati. Že Prinzinger4) je spoznal, da so iz venetskga okrožja v švajcarske doline s 1 o v e n-ske naselbine prišle, in reče: daher der Name Vintschgau, vel’ dorbcn aus: Windischgau, daher der romische Name: Win dischsce (lacus Venetusj fur den Bodensee, und die romischen Namen : Venete, Venonetes, das ist: W i n d i s c h e — Vintsch-gauer. To potrduje tudi ime: ,,W e n de n gl e ts c h er“ na raz-granji kantonov: Uri, Bern, Unterwaldcn in še ,,acta murensia“ so ohranila vest o Slovenili3), v katerih se govori o: „homines, qui vocantur Winde.“ To niso kje naselniki poznejega časa, temoč ostanki venetskih prabivalcev, in na vrhu gore: „Brenner/< kjer so prebivali Strabonovi: Bqsvvoi, še najdemo leta 757 po Kr. slovenske prebivalce 38) pa piše: da je bil Peninus naseljen po: „gentibus semigerma nis;“ tore Kelti niso bili, in tudi Illyrov ne moremo ,,semiger-manos11 imenovati, katero pleme pa je bližje germanskemu, nego slovansko?*',) Z e sem na drugem mestu omenjal slovenskih živeljev *) Primeri kraje Sedovo, Sedunje na Štirskem. *) Glej Multens Weltknnde I. 28. 190. 2) Dempster, 2, 28. 3) Strab. 4. 4) Prinzinger ,,die iiltoste Gescli. des bair-osterr. Volksstamm.“ str. 20. 5) Kopp, Vindiciae. ®) Glej Koch — Sternfeld Topogr. Matrik, str. 197. **) Kake narodnosti so bili Bergomates? Plinij ('III, 17) piše: in hoe situ periit : Berga, unde Bergomates Cato dieit ortos, etiam nomine prodentes, sc alti us, quam fortunatius sitos. Od kod je Plinij vedel, da berg znači: breg, višino? Mesto so je velelo tudi: Bergomum, tore Bergom, zaradi oblike primeri: M uro m, Radom. V denešnjem venetsk. narečji še berga označuje: argine rilevato, uzvišan V jeziku prebivalcev v okolici: Anniviers, naj še tukaj neko-uko besed presodim. Tako se po Maltenu veli: giita, gata, ^ennhiitte, od: ga ta ti obturare, srb. gat, der Ableitkanal neben uer Wahre, sansk. ghat, conjungere. Grata je tore iz vej, trt zvezana uta. Tudi Sennhiitte je pleonazem, primeri stai-oslov. 8 y o, s j en, Iliitte, Zelt. Druga beseda za uto je: kibik — c a s, tedaj pol slovensko (primeri rusk: k ib i tka) pol romansko: časa. L* a s, pravi Malten, označuje: Bergfliiche, zato imena: Cambio- las — Forc-las. Kaj je las drugega, nego naše: laze? Za besedo „SchneelaAvine“ rabijo: v a 1 j a n c e, brez d vombe, ker se sneg valja, kota. Tudi ime: Pen — „mons Peninus" ni izključivo keltska beseda; v latinščini srednjega veka: pinna, mons, pavprimeri še polsko (v narečjih): pienina, rtasta, visoka gora1). Ze gore sem rekel, da starodavni Illyri niso bili Sloveni; oni spadajo k onemu ^Janškemu deblu, katero se je iz arjanskega semenišča v pred-historični dobi odtrgalo, in je pod imenom Thrako v v Evropo prišlo, lo deblo se je razcepilo v tri poglavitne grane: Thrakogeto-dakov, raznih maloazijanskih rodov postavim: Bythinov, Kapa-doČanov it,d. in pa evropskih: Illyrov, čijih edini ostanki še so denešnji Škipe tari (Albanezi), v starih časih pa so bile znamenite betve: Dardanov, Dalmatov, Liburnov, Epirotov, Taulan-‘ov itd. Že za Grkov je bil velik razloček v jeziku Thralsov in Ilirov12), zato niso grški pisatelji obojih imeli za ednoisti rod. Kar nam se je ohranilo ostankov iz tega jezika, vse kaže, da je vendar bil nar bolj soroden pragrščini, to je: pelažčini*), (aiolskogrščini?) Illyri so segali do virov Arsie, odonod v ravni črti do virov Kolpe, to je bila jih zapadna meja; severno mejo je jez (giej B0er;0 8tr. 45) B e r g a je ne iuetatliec. oblika sedanje: b r e g, kako jo najdemo v polabskoslov. imena mest ruskih. Slov. breg je meta-tbetična oblika za: breg. Cato ni jih vedel nikamor uvrstiti, kakor Plinij (3, 17.) piše: Orobiorom stirpis esse C o m« m atque B er go m um auetor est Cato, sed originem gentis ignorare se fatetur. ') Glej: Časopis eesk. Mub. 15. 1. 38. 2) glej: Strabon. Geog. 7. *) Stari kralj Pelasgus poznamlja svoje podložnike od Strymona jadranskega morja kot Pelasge, in Justin poroča: llakedonia 80 je prvlje Paenonia velela, Stanovniki pa so bili Pelasgi (glej Aesehil. Suppl. 249. as. Justin 7, 1. confer Livius 40, 30. Pausan 5, 1. 2, 3.) Hahn misli, da Pelasgi uiso bili Heleni, in pravi, da so Pelasgi že Pred Heleni bili na ilirskem polotoku, vendar tudi trdi, da različnost ®ed obema narodoma ni bila radikalna (Albanesische Studien str. 221). Suidas omenja, da so se lllyri imeli za potomke Persinov. Sosedni Si-gynni pa so trdili, da so iz Medie prišli. Prvino staroillyrskega jezika bi lore imeli iskati v starobaktriščini. So tudi nekteri, kateri, kakor postavim: Dr. C. Flor Pelasge imajo za semitsko pleme. Resnica vendar je v sredini, da so v pradobi med Pelasgi tudi semitske betve pomešane bile. Letopis 1874. II. 11 delalo gorovje, ki je ločilo Panonio od Illyrika do virov Une, odonod v ravni črti do stočja rek: Lima in Drina. Na vzhodu je delala mejo reka: L im (Timacus), gora: mons Scodrus, denoš-nji: Sar, in reka: Dril, na jugu jadransko morje. Kamo spadajo Japydi, kakor nekteri Grki pišejo, Jap odi po latinskih pisateljih, — Japudi v napisih rimskih spomenikov V SalaSani so bili jih sosedje. Stephan Byzantski, celo pozen pisatelj, ki je pa zajemal iz starih grških pisateljev, jih ima za: š&vof xsXnxov rfj lllvfjur., •— nq6$ znači: od, von, sem, her, p°> naeh, proti, hin, herwarts, neben, bei, tedaj jih ne išče v zeuilji IIlyrov. Strabon piše o njih: )}KsXrixov rs a/m xal ‘JXXvqix6v, tedaj: deloma — u;ia — Kelti, deloma Illyri, tudi v sedmi knjigi jih imenuje rod: )tinifiixTov DJkvnioig xai KtXrotg“) tedaj mešanico Illyrov in Keltov. V4. knjigi piše sopet: „Tudi J a p o dj e, sedaj z Ulyri zmešan narod, blizo teh krajev stanujejo, in aoskoncem svojih dežel 111 y* rom in Keltom sosed j c“, tedaj sopet jih ne stavi ja ni v illyrsko ni v keltsko zemljo. Ker so Illyri segali do virov Arsie v ravni črti do virov Kolpe, ter je konec jihovih naselbin moral biti blizo one krajine, kjer najdemo gore: Jelenac, llisnjak, veliki Drgomelj, prek do Karlovca, in na meji med Dalmacio*) in Bosno, bo še S r b i morali leta 683. po Kr. ostanke Keltov najti, ker ima že od tistih časov ona pokrajina ime: Vlah, in papež Gregor XI. jo tudi imenuje: major Vlahi a. Japodov domovina bi torej bila iztočna stran Istre, južnozapadni del Kranjske, in reška županija. Imeni jihovih glavnih mest: Terpo in Metullum vendar zelo nosite slovensko lice. Terpo je stalo na griču nad Starim trgom (Alten-markt) pri Ložu, temu griču pravijo denes: Ulaga. Trpati in ulagati pa sta synonyma za: cumulare. Pod Semonom blizo istrske meje na cesti iz Postojne v Reko najdeš slično ime vesi: T e r p č a n i. M e t u 11 u m pa je stalo pri Oblokih, kjer še denes najdeš kraj: Metle. Utegnili ste te mesti iz prvega biti vlastnina Karnov. Tudi ime gore: Albius (denešnji Snežnik) o katerem Strabon piše: „idrivvTta. yaQ oi '/dnodsi; inl rep oqsi, rtXevTat<$ jmv ”siXne(OV je sorodno slov.: JFMro**), xqkviov, Bergspitz. Za neslovenskost japodov govori jihovo tiitoviranje; vendar iz Strabona prav ne razumimo, ali so bili pisanih trupel ali pisanih oblačil. On piše: ,}xataffrixToi 0 o/ioicog xou rolg nXXoig 'IM.vooig xal <-)(/a^t“ — tore: xatacmxToi, — našareni, gefleekt, buntgestickt. Ali kje?***) Tudi Virgil’) govori: „picti Agathyrsi,“ ki so bili rod Skythov. ') Virgil Aen. 4, 146. Pomp. Mela 2, 1. *) Halin meni, da Dalmatia znači toliko kot Schafland, al-bansk: dal in a, ovca. Čudovito! Murko (Besednik, s. v.) pa je zapisal: dar m a, derma, Schaffutter!! **) Tore Albania — Lbanja, Bergland. *"**) Galli so nosili sigasto našarene plašče (wiirfelartig bemalt), kakor še den denešnji prebivalci kaledonskih visokih planjav; tudi so si, O Ariih, ki so stanovali med Odro in Vislo tudi piSe Tacit') da so si šarili trupla; to se poroča tudi o Britancih '2) ; pisana oblačila so imeli Thraki, kakor iz grških pisateljev zvemo, tudi Btari Veneti, v katerih Slovene najdemo, in še den denešnji primorski Slovenci, posebno pa Slovenke ljubijo pisana, šarena oblačila. Jap odi*) so že bili leta 128. pred Krist, od Rimljanov strahovani in jim podvrženi, vendar še le cesar August jih je provincii hburnski pridjal. Dasiravno Strabon sam prav ne ve, kaj bi z Jap odi na-Pttml, vendar nas silijo važni razlogi ieza illyrsko betvo imeti. j"0 Genesi (10) je Dodanim bil „neros eponymus“ illyrskih ij ,.I10V južnih sosedov Panonov, in ker se Dodanim veli povodnji sin Javanov, kateri je bil „heros eponymus“ grških Jon-?ev> lehko sklepamo, kako daleč se je illyrski jezik ločil od jonskega. Prvi sin Javanov je bil: Elisa, tore očak Aiolcev, drugi: Tar s is, tore očak Tyrsenov ali Tyrrhenov, tretji Kit-*ru > tore očak prebivalcev grških otokov posebno Kretov in Mace-d°neev, četrti: Dodanim -r očak Do d o nov — Dar da nov poglavitnega illyrskega plemena, v katero so spadali: Teukri, Pai-®0l> (ki se pa imajo ostro razločevati od Panonov), Moisi (Mysii), ^piroti, Trojanci, Phrygi, Dalmati, Liburni in Japodi. Od helenskega jeziku se je tore illyrski tako razločeval, kakor nemški od pandinavskega, in litovski od slovanskega. Ze Hahn je spoznal razloček in iz Polybia zvemo, da Makedonci, ki so narbližje pstali s svojim jezikom grškemu, in Illyrci niso se lehko razumeli; ln Hahn trdi, da med jezikom Epirotov in Makedoncev je vladal oni razloček, ki vlada med nemščino in holandščino (Alban. Stud. Ker so stari jugoslovanski letopisci, posebno dalmatinski, veči strah sovražnikom napravijo, z modro in zeleno barvo lica in r°ke malali. (Caesar, 5, 14. Ovid, amores, 2, 16. 29.) *) Tacit Germ. 43. Ptolom. 2, 11. 18, 20. 2) Caesar beli. gall. 6’ 14. Pomp. Mela 3, G. Herod. 3, 14. Dio Cass 76. 12. 16. *) Grška korenika: lan, iz katere je: iamto, werfen, verwun-) verletzen, primeri sansk: j up, violare, japarami, jaceo, bi vtegnila služiti za razlago imena: Japod, Japud. Innrio intrans. sicli “chnell bewegen, fliegen, schvveben. Kako se vjema srbsk: jap iti, »lape vrata“, to je: stojijo širom odprta, das Thor klafft? Med pojmi: »venvunden, verletzen*1 in : „klaffen“ lahko pripoznamo naravno zvezo. Tudi Dlet^ pojmi: „werfen“ in: ,,8cbnell bewegen, fliegen“ vlada enaka zavez, primeri slov. hiteti, eilen, schnell gelien, in: hi ta ti, werfen, staroslov. lapere. Ker je jezik starih Illyrov na onem deblu zrastel, na katerem Pragrkov, ne bode nam se za zlo vzelo, ako illyrska imena skušamo po-mo jo grščine tolmačiti. Primeri še: ime gorske diiple (Bergschlucht), k' 8e iz Attike v Megaro vleče. Japodi so zares bili prebivalci gorskih klancev. Illyro imeli za predede južnih Slovanov, so po tedanji navadi tudi te od biblijskega Dodanima izvajali, in temu mnenju je prigja-ševal tudi Žid Gorionides v 10. stoletji po Kristu (1, 1. p. 8. 5.). Iz sv. Hieronyma zvemo, da so illyrski Dal m ati piro (Spelt-waizen) imenovali: fta. Bopp stavlja to besedo k sanslt: yava, pers. džav, ječmen*), iu litov. jawas, frumentum, in 1'ečedaje: l'ta iz: £e/Ac, tedaj so lllyri glasnik v pei-horeseirali, kakor Grki, zato jadranskih Venetov ne moremo k illyrskemu plemenu prištevati, ker v njihovem jeziku se najde v z vso svojo glasniško močjo, kar pričajo vlastna imena: Pa ta vi um, lacusv ver b sinus, Ravena, P1 a v i a, ime krave: c e v a itd. Se drugo svojstvo najdemo v jeziku Venetov: oni so naimer pred topična imena etrurska, ki se začnejo z vokalom, stavljali v, in govorili: Volane, Vatrenus. Plinij piše: Valane, quod ante O lan e vocabatur, portus Vatreni, mesto: Atreni, oppidi Tuscoruui A tri a e. To še store denes Sloveni, primeri: voče, vok no, vozek za: oče, okno, ozek. Iz jezika starih IIlyrov imamo po grških pisateljih raztolmačeno ime: O-vpallov, Doppelberg**). Slovenski bi se glasilo: dvomal-Adelung poroča po Leibnitzu, da so lunanski (Liineburger) Slovani bregu tudi rekli: m61 (Mithridates, pag. 169). Tudi denešnji Epiroti in Albanezi bregu pravijo: mal, mali. V irščini najdemo: me ali, collis. Dob so imenovali: Savijog = gršk: zato so iliyrski Dalmati mesto nad dobravo stoječe imenovali: EmdavQ0Q, pozneje prišedši Hrvati pa: Dubrovnik.***) Naj še na konci tega članka omenjamo dvojih ostankov iz jezika starih Illyrov. Plutarch pravi, da se je junak Achilles pri Epirotih velel: slonite, Grki so ga pa imenovali: vnovg, der Schnellfuss. V denešnji albanščini pa še pomenja: schnell- Gotovo smemo te besede staviti k starostov, sp6ti, properare, proficere, h gršk. (T7tsvSt.iv, litov. s p ud in ti, in nemšk: (sich) spuden. Dalje Festus (17. 148) poroča: Sibynam appellant lll_yri telum venabuli simile. Suidas tolmači: ffijjvvri v „«x6vnov“. Ker *) Slov. zab, zob, zato p a n o n a k. - slov. zabaj (sabaium), po-tus ex frumento. *'*) Ime starodavnega epirotskega plemena : M o 1 o s s i tore ozna- čuje prebivalce hribov, zato Albanezi imenujejo Črnogoro — : Male si a. Kako illyrSčina h grščini stoji, nam lehko razjasni albanska beseda: dsltvOvnn, gršk. oSv iz : ftshvduv, latinski: h i r u n d o, lastavica. '*■**■) Osebna imena Venetov imajo čisto slovensko lice, postavim: M i-1 i n a žensko ime (Katančič I. 179).Priata (Ideml9l) Visena (Idem221) Licovius ~ Likov, primeri starosrbsk. imena: Lik, Likovič, Lika, ime kraja. Venzoius — Vene oj, genetiv Venzoi po obliki, kakor: Zaboj, Beroj, Gogoj, Gnjevoj, primeri staroeeska imena: Ven’c, Vencik; Ipaius ~ Ipaj po obliki kakor: Rataj, Kadaj, Blagaj, glasnika />' in y se rada menjata, je gotovo macedonsko: (nyvvtj, su-bca, ednoista beseda, kakor tudi česk : sabč, sica, Dolch, sab-nik, sicarius, vtegne sorodno biti. Pomdn nam razloži sansk.: ®'bh, laedere, oecidere. Vsi ti ostanki nam pričujejo, da so stari !%ri tudi svojo občo koreniko imeli v arjanskem plemenu, iti da je to v pradobi jugodunavske dežele v posestvo vzelo. Gore smo slišali, da Cato je imel peninske Salašane za sorodnike ,,Tauriscae gentis." Kakošne so te tauriscae gen te s? Prepi-ičali smo se že, da to ime je nosila tudi edna betva Lig ur o v, ki niso bili Kelti, kakor Strabon očitno reče. liso s keltskim vlakom Skordiskov se izselili na dolenjem Dunaji hi pod ,,mons Claudii" — denešnja gora: Krudia. Druge Tauriske Strabo imenuje v okolici Nauporta, in Nau-portus (Verbniko) kolonijo Tauriskov. Po Plini ji so se tudi Čarni Nekdaj veleli Taurisci: „ Čarni nuondam Taurisei, tune Norici" (Histor. nat. III, 20.), in Strabon (IV. 27) piše, da noriške narodnosti so tudi Tauriski. Že Ottfried Miiller (Die Etrusker 1. 134.) •J® spoznal, da samo ime ,,Tauriscus“ nič ne odloči za narodnost ljudstva, ki je nosi, ker v več starih jezicih(?) ta beseda označuje Prebivalca gora. Ker v Noričanih, Karnih, in Salašanih julskih Alp najdemo slovanske rodove, so tudi nauportski '1'aurisei, ali bolje rečeno: karnski, bili Slovani. Ti so z Rimljani že živeli nekdaj v prijateljski zavezi, ker Rimljani so prišli, ko so Cymbri in leutoni napadli mesto Norejo, noriškim Taurisltom kot zaveznikom svojim na pomoč. Vendar če dalje nazaj pogledamo, najdemo /c prijateljsko zavezo prebivalcev karnskih in julskih (nekdaj venetskih) gora s staroitalskimi plemeni. ®omaj, primeri: Ipava, Ip, rečica na Štirskem, Ipabog, retransko božestvo Ilebd anus (patavski napis, Idem 191) primeri: Ilebd a, kraj na Poljskem (Codex Pol. 1292. 144). Več imen mest venetskih sem že na drugem mestu razložil. Naj tukaj še omenim ime mesta: Alt in um, kakor rimski pisatelji pišejo — Altino scil. mesto, ali pa: A Iti nje. Mesto je ležalo v Laguni pri ustji reke: Plaviš (Piave) ne daleko k severu od denešnje Venecije, in je imelo važno trgovino. Altino ni drugo, nego mesto v močvirji stoječe, kar je tudi po Strabonu bilo. Ime sorodno je: Alta, reka v starej Ruskej, primeri sansk: arda, feucht, grško: aodca, besprengen, agdtt, Scbmutz: česk. po prestavi glasnikov: latovisko, Sumpf, za: altovisko. Denešnje mesto: Vineenza so Rimljani pisali: Veicetia, Vicetia, Grki pa: Ovixszia, to je: Vičiča, Stiidtchen, primeri polabskoslov. vaika, Stadt, Vi če, ves pred petujskim Mestom. Prav slovensko ime je mesta: Trigabuli. Polybij (11) piše: Padus a fontibus uno continuoque fluit alveo: ubi vero ad Trigabulos, (l«os vocant, pervenit in duas scinditur partes, quorum alterius ostium I’ a d usa, alterius 01 a n a vocatur. Kaj drugega Trigabuli znači, nego kraj, kjer sc trikrat gaba, nemšk. Dreifurtb, lat. Trivadum, gabati, waten (Murko s. v.) enkrat črez reko Pad, drugokrat črez dve strugi: Padušo in Olano. Med narodi, za katere se je zraven mesta in okolice Tar-s i nato v moliti moralo, najdemo na iguvinskih tablah tudi: Tursce, Naharce in Jabusce „turscom, naharcom, iabuscom noraen". Iguvinske table, nar starši pisani spominki stare Italie, imajo svoje ime po mestu Iguvium, denešnji: Gubbio, Ugubio v Umbrii. Umbri od Grkov 0/i{Iqixoi. imenovani so prvlje, nego so jih Etruski premagali, imeli v svoji oblasti vso srednjo severno Italio, to je: dolenjo ravnino reke Pada (Po) do Alp. Bili so star narod, in Dionys (2, 49) jih ima za: e&rog dv&iytvyf>f — autocbthone. Etruski so jih dalje doli porinoli, Etruske pa Kelti, kakor Plinij (3, 14) poroda. Lepsius (de tab. Eugub. pars. I, 128) stavlja po-četek teh tabel med 284—184 pred Krist. Ker se na teli tablah imenuje „nomen iabuscom1' in Ja-busci so po sojenji vseh starinoslovcev: Jap udi, moramo tudi Tursce in Naharce iskati v soseščini Jap udov, iri druzega naroda tukaj ne najdemo, nego pozneje Plinijeve in Strabonove Tauriške, katero ime so nekdaj tudi nosili Kami. Pa kdo so bili Naharci? Na prebivalce reke italske N ar te s ne moremo misliti, ker se v eni vrsti Tavrsčanov in Jabuskov imenujejo, mi tore imamo iskati rod nad severnim primorjem Adrie, in jaz bi trdil, da so Naharci iguvinskih tabel predhodniki denešnjih Goričanov, da so: Nagarci-- Nagorci, Bergbewohner, IIiigelbewohner*). Glasnik n od virov Tise do virov Al ute pa Tauriske. Ti Tau-r i s k i so bili bliže sedežev Bojev, tore je Strabon z vso resnico Pisati zamogel (Geog. 5), da so se italski Boji pri Ta ur iških, *o so v svojih italskih sedežih od lconsula P. Coruel. Scipiona Na-sike (Liv. 36, 41) leta 191. pred Krist, bili premagani, naselili jnh. Strabon (5) tudi očitno pove, da so ti Tauriski stanovali ob Istru „qui deinde ad Istrum eum commigrassent apud Ta ur is-cos habitarunt". Tako tudi dokazi iz Strabona za keltičnost noskih Tauriskov razpadnejo. Ti karpatski blizo Istra naseljeni I&Uriski so pa tudi celo vtegnili biti slovansk rod, dasiravno Strabon z Boji vred ima za „gallicae gentes“. Ime njihovega kralja: Kritasir==Kritožir, odkrit, zufimov, Vorraths Schatz-kammer in: žir pascere, der durch seine Vorrathskammer Ernah-^ende, je prav prikladno za kralja, primeri imena: Jarožir, in 'me polabskoslov. vodje: Krito; keltščina ne spravi umne raz-'af?e na noge, in nobenega sličnega starokeltskega imena. Jaz bi v tehTauriskih iskal predhodnike denešnjih slovaških Tur čano v. "trabon se je večkrat zblodil pri označevanji narodnosti; tako °n tnarsikteri rod ima za illyrsk, katerega drugi klasiki k Pano-nom ali Thrakom prištevajo. Opirajo se Keltomani na ime: Tauriscus, češ, da v Kelt- ščini: taur, tor, tur, pomenja: visok breg; vendar nobeden ne imenuje virnika, v katerem bi se ta beseda našla. Contzen (Wanderungen der Kelten st. 60) piše: Taurisker ist gleieb Hoehlander, Bergbewobner, hergenominen von den Ostalpen (sio)? die noch jetzt theilvveise den Namen Tauern fuhren".*) Čudovito ! — tedaj so te planine pred prihodom Keltov v noriške planine bile brez imena? Nezapopadljivo je, zakaj nobena gora v pradomovini Keltov v Gallii ne nosi imena: Tauern, ker Tau-rini saltus“ (Liv. 5. 35), črez katere so Galli iz Gallie v Italio se preseljevali, so dobili ime po ligurskih Taur in ih, ki niso bili Kelti, in ker se v mythičnih legendah Tauriscus imenuje brat Ligyrov, ne moremo ligurskega imena iz keltskega jezika razlagati. Gotovo je heros eponymos ligurskih Taurinov dobil ime po „tauru“ (bove), kakor Italos po: „italu“. Vsaj je že bistroumni in temeljito podučeni Eustathius (pag. 236) opazil: enim apud veteres omnia magna atque robusta vocabantur"; ali „veteres“ so Eustathiju Grki in Latini, ne pa Kelti. Tudi ne mo; remo sem potegniti imena: Taurii, katero so nosili prebivalci „Chersonesus Taurica“, ker tudi to ni nastalo po bregu, temuč po biku, kar Eustathij (pag. 104) poroču je: ,;Tauri vero p0' puli, qui Achillis cursum colunt, a ta uro animali vocantur, eo quod Osiris ibi juneto bove terram araverit.“ Vtegnil bi nam kdor nasproti držati ime pogorja, ki se vleče od iztočnega primorja črnega morja do kaspijskega, in se veli: Tauriis, ali nar imenitniši jezikoslovci in geograli, kakor Max Miiller in Kiepert trdijo, da je Taurus grška oblika za: Turan, zend: Turija, kakor so Arjanei imenovali severne svoje sosede, in da po teh tura tiskih pastirskih in boj niških plemenih, ki so to pogorje obivali, je pogorje: Taurus dobilo svoje poznamenovanje. Tu-ran pa sopet ne poznamenuje: breg, nego: turajoč, bister, ,,tura“, Schnelligkeit eines Reiters, tore: Turanci= bistri jahači (glej Max Miiller Vorlos. ilber die Wissenschaft der Spraehe I, 205.) So še nekateri, ki ime: taur iz aramejskega: tura, gora, izvajajo, ali to je bezumno, ker Kelti niso bili semitskega plemena, da si ravno jih nekteri pisatelji, kakor Math. Koch in Knabl imajo za Phoiničane. *) Ottfrled Miiller (Etrusker I, 134. 135) pa o imenu: „T a u -risker" piše: Um don Verbanus See bis an den siidlichen Rand der hochsten Alpen wohnten die Lepontiner, ein Volk, dem der Name Taurisker beigelegt wird. Dies s e h e i n t aber nur eine Benennung von Berg-bewohnern zu sein, und lehrt dann iiber die Abstamtnung und National-vernrandtschaft nichts, die iiberhaupt bei mehreren Urvolkern dieser Ge-birge (Tauriner, Ligurer, Salasser u. s. w.) so wie des daranstossenden Donauthales ein Iiathsel ist. Denn die keltischen Volker erseheinen erst als Eroberer, auch ging ihr Strom durch die E b e n e n, und stieg selten zu den Hoehgebirgen hinan. Vendar slovenskih topičnih in narodskih imen: Turje, Ture, Turove, Tura, Turjak ne moremo k imenu: Tau-risk staviti, ker teli imen ne nosijo samo gore, nego tudi polja, Primeri: T u r o p o 1 j e na Horvatskem, Turepolev sanockem okraji v Galieii, Turjanci, ves kraj Mure na slovenskem Stirskem, - -vse v ravnem svetu, T u r j a, ime rečice. Ta imena so brž ko ne nastala po turih — (Auerochs, primer: Turjak slov. prestavo nemškega: Auersberg, od: tur Auer — Urochs), Kako se tedaj razlaga ime: T auer n? Že naš marljivi Po-^‘nean-Ravnikar je opomnil na besedo: tab er, kako na gorenjem Kranjskem ostro brdo imenujejo, in s katero besedo je sorodna tudi; tabor.*) Taber pa stoji za prvotno in izvirnišo obliko: ta-yer, ker glasnik: v se spremenja z glasnikom: b, primeri: javor injaior, molitoa in molit&a. Korenika: ta v sansk: tu paradigma: taviini, pomenja: crescere, iz te je staroprusk: tavaš, pater, ze»d: ta v, posse, in ta ver, taber v pomenu gora je ravno tako ae izobrazila, kakor: mogila iz: magh-mah, crescere, in lat. tu-meo in: tu-mulus iz: tu (Bopp gloss. sansc. pag. 171). Iz: javor je adjekt. tavrsk. Till(j)l>CK'l>, in iz tega: Tavrščan, ali, ker korotansko narečje: v izgovarja kot: u, —: Taurščan, tau r s k i, zato sta Grk in Latin lehko pisala: Tnvt>ioxošf in Tau-nscus. Iz korenike: tu — ta v išče so stvarjene besede: srbsk. tQv, crassitudo, pinguitia, staroslov: tobolia, pišča, Mast, tu-ča, tu - kost, tu-ko ta, pinguedo, tu-k, adeps. o-tava, Grummet. “rinieri analogične nazore: Tolst, Tolsti vrh. Sorodna oblika je: J1 v, turgidum, crassum, corpulentum esse, slov: tyjfj,, tyti, srb. to viti, litovsk. ta u kas, vse z sansk: tu, ta vi mi, v enakem P°menu. Tudi iz te korenike imamo imena bregov in rečic, ki tečejo iz bregov: Tiber (tudi osebno ime), Tiberniea (ponemčeno: Tifernitz), Tibal ci ves po bregu in pod bregom. Tudi staro-^alska narečja imajo iz korenike: ti v poznamenovanja za brege, Rabinski: rrjftcci, colles (glej Preller, griech. Mvth. II, 21, not.) vdski (staropelasgijski) raftat -ntrnai, (Miiller, F. H. G. IV, 131), Primeri: se: nftslov, ime gore v Phrygiji, Tifata, hrib severno od Kapue, Tifernus, ime brega v Samniu; sem §e spada ime: tub er, Geschwulst, kakor tudi slov. tvor, tor, tuber, dalje lat. uuena: Tiberius, Tiburtius, ime mest: Tibur, Tifernum, gršk. rv-•°?i Wulst, česk: taviti — otaviti, kambrobrit. ty-vu, *) Tabor izvirno pomenja otvrdjeno ostro brdo (primeri Vir-gilijevo ,,norica castella in tumulis*1) ostrog, vallum, eastrum, in še le v Prenešenem pomenu: coliors, bellum, exercitus. Nekteri so menili, in tudi jaz nekdaj, da je: Tauern, dialektična oblika za: Turje, vendar se to-pična imena: Tauern in Ture na tenko razločujejo. Zraven: Tauern ^(glej malo dole) imamo: Turach (loeal.) blizo Murave na gorenjem štajerskem, Turacheralpen, Turachergemeinde v „Werch-21 rm gr a b e n“ to je: vrh črrne grabe, črm = muža, Turjeblizo Irbovlj, Turjak na Pohorji, Turja, voda v Ščavnico tekoča itd. crescere. Tauern so tore: Ta vri, Tabri, inTavrščani prebivalci: tavrov, tabrov, in ker glasnik: u se oslabuje tudi v e, se je noriško mesto denešnji: Tebern na Koroškem, velelo: TE VRNI A, kakor se v rimskih napisih najde, to je: Tevrnia, Tevrnja, mesto na tevru, tebru stoječe; te ver, te ber je pozneje prelazilo v pomen: brežni gozd, zato še se denes oni okolici tudi pravi: St. Peter im Holze. *) V drugi polovici 4. stoletja se Teurnia je že morala z vati Te brni a, ker so latinski pisatelji pisali Tiburnia. Eugipp. (Vita s. Severini sect. 22) imenuje Ti-burnio: ,,metropoli s Norici", in reče, da je domačin Paulin tam za škofa bil. Pozneje so v tej okolici nasolivši se Nemci, kar je Ankershoten do jasnega dokazal, ime Tiburnia popačili V Lurnia, zato se ravnina ta podravska veli: Lurnfeld. Tevrnia je stala na panogi pogorja (Bergplateau), ki se vleče od severa doli proti jugu od koroških Tauern na salcburški meji doustjareke: Licsar v Dravo. Nar višja hriba tega gorovja sta Sauleclc in Hutners-berg. V pismih zadevajočih znani prepir med akvilojskim in salc-burškim metropolitom za Karla velikega se to mesto imenuje: Tur ni a. (Muchar, rom. Norik. 2, GO). Ker podunavske Tauriske najdemo v družbi Skordiskov, treba nam vsaj v kratkem v zgodovino Skordisltov pogledati. S k o r d i s k i so spadali k Belovesovemu vlaku, in so se iz galske pradomovine izselili, in ob istem času v illyrskih in panonskih pokrajinah naselili, ko je bil po njihovih keltskih bratih južno Italio napadših Rim vzet. Korakali so skoz gorenjo Italio, črez Kras, in mi najdemo, da so si ob času Alexandra velikega že v oblast bili spravili zemeljska okrožja med goro Skordus, dolenjim Dunajem, Savo do severnega boka adrijanskega morja. Kakor Trogus Pompejus, rodom Galčan, piše, so se več let s Panonci in sosednimi narodi ljuto bojevali: „Galli, ... trecenta millia hominuui ad novas sedes quaerendas misere. Ex his portio in It ali a con-sedit, quae et urbem Romam incendit, et portio Illyricos sinus ducibus avibus .... per strages barbarorum penetravit et in Panonia consedit; gens aspera, quae Alpium invictajuga et frigore intractabilia loca transcendit, ibi domitis Pan o ni is per multos annos curn finitimis varia bella gesserunt“ (Justin 24, 4.) Ker je Him bil vzet od Gallov leta 389 pred Kristom, so Galli v Iliyrio in Pano ni o morali kaka leta prej priti, da pa so takrat omenjene dežele že imele svoje prebivalce, izvemo iz *) Muchar (das altcelt, Noiicura v Steiermiirk. Zeitscb. I. str. 46) vsa imena: Taurua v mali Aziji, Tauristae v Ligurii celo Troi izvaja iz aramejskega: tura, Berg, Pelsen, in reče: ,,welehes Wort sich in diesem Begriffe in orientalisclien und occidentalisclien (sic!) Sprachen findet, wesswegen man es aueh fiir ein aus dem Arameisehen ins Celti-sche aufgenommene8 Wort gehalten hat.‘“ Smešna je ta logika iz edne besede, ki ae pre v vseh okcidentalskih in orientalskih jezicih nahaja, narodnost kacega plemena odločevati hoteti. Herodota, ki nam imenuje na Dunaji Triballe, dalje do mej venetskih Sigynne. Vendar Keltov šče ne pozna, ne v gorenji Italii ne v Illyriku, temoČ le v naj skrajnem zapadu, znamenje, da za njega šče niso bili sq, Kelti iz Gallie izselili V oni dobi, 400 let pred Kristusom, se je tore godilo, o čem tudi Nestor ve pripovedati: da so Slovani na Dunaji s Vlahi imeli nude vojske, gotovo se je marsikatero pleme iz dežel med Karpati 1(1 adrijanskem morjem črez Karpate k svojim severnim bratom preselilo; zato narodne pravljice severnih Slovanov, da so bratje: L eh in Meh prišli iz horvatske Krapine, in Krak iz Karintie, zato Nestorovo poročilo, da so v Noriku stanovali Slovani. Vendar ta naval Keltov ni zadel praprebivalcev noriških in Marnskih planin, ki so bili Slovanje, temoč le podunavske in Panonske Slovane, in še panonskih niso vseh Kelti iztirali, ker *necl Savo in Dunajem šče najdemo za Augusta hraber rod Pano n o v. Tudi Muchar je bil nekdaj toliko pravičen, da je v Noriku druge prastanovnike iskal, nego Kelte, in sicer: illyrske, vendar ko so slovenski zgodovinopisci začenjali dokazovati, da prvi prabivalci Norika so bili Sloveni, je za-^rgel svoje nekdanje prepričanje, in vse pokeltoval. (Glej, Steierm. ^eitsch. 1. Heft. str. 21.) Na strani 57 pa piše: ,,So wie vvir aber eoen desvvegen weit entfernt sind lauter Ceitenstaemme im II orise h en Lande zu vermuthen“. itd. O potih, po katerih s? Kelti iz gallske pradomovine v Panonio in do illyricos sinus prišli, izpitatelji starinstva ednih mislij. Safarik meni, da skoz Ger-®>anio in dežele Bojev, in to preseljevanje stavlja med leto 350— oo6 pre(| Kristom, Dietenbach pa misli, kar tudi mi trdimo, da kkordiski so spadali k slednjim trumam Belovesovega vlaka, ki y gorenji Italii niso več našli prostora, so adrijansko morje obšli,’ III že takrat keltsko-illyraka zmesna ljudstva stvarjali, katerih so bili Japodi. Vendar glavna jihova stanovališča so bila po Justinu in Atneneu, „in connuente Danubii et Savi," ker v historični dobi nam Keltov noben pisatelj v Istrii, Dalmacii in v okrožji ^ed Savo in Dravo ne imenuje *). Brvlje, nego ta članek sklenemo, še poglejmo, kjer imena: *avre in Tavrsko najdemo. Imena: „Tauern“ razve saleburškega Radstater- *) Glavni sedož S kor d iško v je bil na desnem bregu Dunaja, “trabon (7) jih stavlja kraj reke M argo s (Morava), v državi Autariatov, *tere so pregnali iz jihove domovine, in kterim je Autoleon kralj Paionov ^ okrožji gore Orbelos onkraj Strymona nove sedeže prepustil (Polyainos, > 42.) Tiberij jih je spravil pod rimsko oblast (Sueton, Tiber 16.) Za ^tolomaja (2, 16) še so ostanki Skordiskov se ohranili na iztoku Save T Dunaj. Te ostanke še so morali Srbi, ko so se v denešnji svoji domovini naselili, najti, ker pokrajino med Ibarom in Drino imenujejo: St»ri Vlah. Tauern*) den denešnji še so žive v Gorenjen Štirskem, in sicer: a) Hochtauern, vikariat sv. Jerneja (St. Bartholomae am Hochtauern) v judenburikem okraji dekanovine admontske. b) Tauern — Schattseitev fari sv. Ožbalda pri Zeiringu, za Rimljanov: Surontium, v sredovečnih pismih: S urice, Surniche, to je: Surice, H urnik po suri barvi vode, ki tukaj teče. Drug potok se veli: Polsenbach od: E>elso, metath. plešo, Sumpf, muža, zato: lacus Pel so v ^anonii, kjer so se pozneje keltski Boji naselili bili. c) T a u e r n - S o n n s e i t e v isti okolici, tukaj teče S c h 1 a p i e n-bach, to je Slap, vodopad, primeri: Schlapfen ponemčeno iz: Slape pri Mariboru, kder Drava slape dela. d) Tauernbach, potok v isti okolici, tam je tudi potok: Sunkabach, v Tauernschattseite pa se najde nemško ime: Saugrabenbach, slov. sunka, slavonsk: suka, svinja. e) Tauernthal med slovensko Matro (Windisch-Matrei) in mestecem Lienz-em na Tirolskem. Ze tudi v novejši oblik* po spremeni glasnika v v b najdeš tam : f) T a b e r n i t z g I e t s c h e r in T a b e r e r g 1 e t s c h e r. Čudovito je, da visoki ledniki nosijo skoz in skoz slovenska imena: P lese h nit z, Weletz-Frossnitz — (Breznice) S taniš chka, Po lini k itd. (glej Sonklar, das Eisgebiet der Hohen-Tauern, Mittheil. der k. k. geog. Gesellsch. Jahrgang Vlil. 1864. I. 12). Tukajjetore bila pradomovina slovenskih Tavrščanov. Ti so morali prestati prvi napad divjih keltskih Cimbrov i'1 Teutonov leta 113. pred Kri,stom. Sicer so jim Rimljani, ki so se bali, da ta hrabri sovražnik ne vdere v njihovo državo, na pomoč prišli, a Cimbri in Teutoni potolčejo rimsko vojsko, vendar ne poskušajo črez Akvilejo v Italio priti, nego se obrnejo skoz Tyrolsko, Helvetio do gen iškega jezera, kjer četiri leta divjajo, dokler jih Marij pri Aquae Sextiae (Aix v Provenci) ne pobije. Ti Tauriški so morali tudi napad keltskih Bojev odbiti, ki so kakih 50 let pred Kristusom Norejo napadli, prišedši od desnega pobrežia Rhena, vendar zapodjeni se tudi v Helvetio k svojim bratom Tulingom in Raurikom podali, kjer jih Caesar (Bell-Gali. 1, 26.) pri reki Arar pobije. Nekaj teh Tavrščanov se je bilo pri svojih sorodnih bratih Karneih (Kranjcih) naselilo, zato Strabon Nauport imenuje *) Sem spada tudi: Tauernok, to je: ta verno k, po nemSkem bi ae dalo povedati: Tauernspitz, od o k = rt, Spitz, zato imena gor in hribov: O k, diminutiv: O kič na Horvatskem in v slov. Halozah. Gor od Tavrnoka je: Leisnitzgraben = Lesnica, Waldgraben. Pridevek ok se najdeS v imenu gore Seethalero&, Tulnok, od: tul, Nacken, Bergnacken, sorodno je lat. ae — ac-umen, nemšk: ah v besedi: ah-ra, osina, novonemšk. Aehre. jneato Tavrsčanov, inAppian, Dio Cassij v soseščini Japodov. lacitus in Ptolomaj jih več ne imenujeta, tudi ne pozneji pisatelji, z*popadeni so bili že pod rimskim politično-administrativnim imenom Noričanov. Šče le po raztegnenji mej rimske države do Dunaja je politično ime: „Noricum“ obveljalo, dasiravno je s tar e j e, in že Pred rimskim poobladanjem pri prebivalcih v porabi bilo, ker £<%bij piše, da pri noriških Tauriskih je obilo zlata bilo „iv roli Na>Qtxoig.“ V izključivo porabo je ime: Noricum Pri Grkih prišlo po Strabonu *), pri Rimljanih pa po Caeaaru, rimsko prevladanje in izmejenje posebne noriške provincije pa Je ime popolnoma vtrdilo, in splošno poznamonovanje za celo denešnjo^Koroško, nekaj Tyrolskcga severnega okrožja, gorenje in pednje Štajersko in Avstrijansko, kar ga je na desnem pobrežji Dunaja do Kahlenberga — postalo. Tudi nekaj Kranjskega je koralo obsegati, ker je Ptolomaj Lato vičane, katerih glavno mesto Je bilo: P raetorium Latovicorum, in stalo 7 ur od Emone Ba cesti iz Emone v Siscio, tedaj v denešnji trebanski okolici, pod Norik postavil: yiato^ixoi fdv vno ti) NmQix6v.“ Noričane same P& Ptolomaj (2, 14, 2.) stavlja pod Ta vre iztočno od Am-“i s on to v, ki so stanovali kraj reke Isonte, kakor se je nek-~uj reka Salzach, ob kateri stoji Salzburg, velela. Mi jih tore smemo iskati v oni okolici, kjer je stalo mesto Noreja v deneSnjem f e_umarktu 2 uri od koroškega Brežja (Friesach) v gornjem štajerskem, ki pa že za Plinija ni več stalo. -V onem okrožji ?toji denes farna ves: St. Marein; ljudstvo pripoveda o nekem Jezeru, ki je tam bilo, in blizo tam je občina: Seebach. Na v ir n at, jeze mat svet opominja tudi ime Noreja iz: noriti, Bubmergere, serbsk: iz-nori ti, ex aquis emergere. V listinah leta 1230 (glej Muchar Gesch. der Steiei-m. II. str. 66) se je cela ta okolica velela: Grazzlupa, kar je popačeno za: Grezuplje (primeri: Grezuplje na Kranjskem) od: g rez, močvirna, g r e z-noti = noriti, grezno, abyssus. Grezup je stvorjeno, kakor: K°rup, acerbus, škorup, schollicht, z dal jim tvorilnim suliksom: *Je- V tej okolici teče Pei s chke rb ach, kije dobil ime po piškoti li, ki se v njem najdejo, Prechaubach, primeri: Prihova pri Konjicah; dalje še najdeš slovenska imena: L a us ach (v Ložah) a a n i tz (Laznica) itd. Rimski kamen, tukaj najden, ima slov. jeleni: Samuconius, in žensko: Samuca B ur a n i filia. Rodbine ®amuk še živijo na Koroškem. Pod N o r i 6 a n e stavlja Ptolomaj A m b i d r a v e , to je: ^odravljane, in: 'u4^§ihxoi — Poličane po rekah Drava *) Contzen (VVanderungen der Kelten str. 60) piše o tem: „Aeltere ^achrichteu liber die oatnorischen Landstriche, in deneu Strabon daa Volk 'Ut den Gesammtnamen Taurisker bezeielmet fand, veranlassten ihn, Nori ker ala deu Geaainmtnameu dea Volkes, Tauriskor ala eiue Abtlieiluug zu nehmeu“. Letopis 1874. II. 1 2 in Lika. Ali kje najdemo na Koroškem reko Liko? Nekteri so mislili na reko L i s a r , drugi na reko Z i 11 e r v Tyrolskem m trdili, daje Ambilici kriva pisava za Ambicili; a vsega tega ne treba. Jaz mislim, da se je denešnji Glanbach velel pn noriških Slovencih Lika, in daje G 1 a n prevod slovenskega imena: Lika (primeri ime reke Lika v Granici). G lan, glai» pomenja: ličen, svetel; glan je iz one korenike iz katere: g 1 a - s, vitrum, staronord. g 1 a - r. Po tej betvi praslovenslci, ki Je prebivala v okrožji Noreje po dolinah med Glano in Goriči00 doli do Drave je Rimljan zmagovalec dal novi provinciji ime: No-ricurn, in to politično-administrativno ime je bilo še znano do de; setega stoletja po Kristusu. Ime Taurisčani je zginilo, le onkraj Tavrov prebivajoči Nemci še nemške Štajerce prebivalce takraj ta vr o v imenujejo: Enterthiiurer od: ent, enter, jenseits, driiben, herent, diesseits. Genetično ime: Venet se menda n* rabilo zaradi razločevanja od sosednih Venetov; ime Slovenje težko bilo znano, zato so se rabila topična imena. Vendar, kolikor sem zasledil, je v 4. stoletji po Kristusu moralo med prebivalci od Adrie po gorenjem Kranjskem, Koroškem, srednjem in gorenjem Štajerskem sploh znano in navadno poznamenovanje med prebivalci tih pokrajin biti: Kar n c = Kranj c, in to bom pretresoval v posebnem članku. Nekteri zgodovinopisci šče se opirajo na Polybia (lib. Ib); kder piše: „In alpibus ab utrocjue latere loca montuosa habitant, ad eam partem, quae versus Rhodanum et septentrionem spectat, Galli, qui Transalpini appellantur: ad eam vero, quae campi8 imminet, Taurisci et Agones et alia pleraque Barbarorum ge' nera, a quibus Transalpimi non genere sed differentia loci dit-ferunt: ideo Transalpini dieti, quod montes colant. Iz tega mesta hočejo dokazati, da se Taurisci in Agones ne ločijo po rodu od Gallov, nego samo se razločujejo po kraj* prebivališč, tedaj so Taurisci bili tudi Kelti. Vendar se ne more dokazati, da se stavek: „a quibus“ itd. ima tudi na: „T a u r i s c i“ potegnoti, marveč samo na „alia pleraque Barbarorum genera.‘‘ Diefenbach (Origines Europ. str. 136) teh Tauriskov sam neče za čiste Kelte imeti, nego jih imenuje: „mit keltischer Mehrzalil gemischte Taurisci oder mit anderem Suffixe Taurini“ in se na Ammiana Marcellina pozivlje (XV. 9.), po katerem namesto Eponyma Ligys stoji Tauriscus. Tudi Muchar (Steierm. Zeitschrift I. Heft. str. 48) Tauriskov, ,,qui inter Istrum accolunt“, — in o kterih Strabon piše, da se tudi Ligy ris ki in Tauristi velijo, „/hyvoiax<)vi ml Tavfilmai cpct(rt“ (lib. Vil.) ne imel za Kelte, in izjavlja: Uns scheint in dieser Bemerkung der sichere Doppelbevveis zu liegen, sowohl von einem ganz besonderen Stamme der Tau-risker in den ligurischen Alpen, als auch ihrer Ueberwanderung in’s grosse Illyricum“. Ime: Taur je keltščini čisto tuje, najde se le v Lycii: Taurus in Antitaurus; — isti kult s Trojo pa pričuje, da so Lycianci bili soroden rod s Trojanci, dalje v kameniti Arabii (primeri aramejski: tura breg), in pa v evropejski Sarmatii pri maeotskem .jezeru, dalje v Ligurii in Noriku*). Liguri pa so se po Strabonu razločevali od Keltov, in prebivalci Norika niso bili Kelti, ker ti 80 le pozneje od zapada na iztok se preselili, tedaj pade trdenje enkrat zavsekrati, da je ta ur keltska beseda, in označuje: breg. Ker noriške: Tauern so slov. Tavri — Tabri in imajo drugo koreniko**), nego ligurski: „taurini saltus“, in ker gore z jfflenom : Taurus nahajamo v oni zemlji, v kateri je vladal pe-n*sgijsko-grški jezik in temu sorodni phryžkoarmenski, nam treba tudi zasledovati koreniko te besede, in gotovo ni druga nego ona, k) jo ima grška beseda: zetupog, ječmen, (po Phanod. v Miiilerovih rragm. Hist. Graeo. I. 369), in ta bi bila po Muysu (Hellenica str. 64) jaoku), perforo, tedaj tiči v besedi ravQog pomen: špičast, spitz, zackig, in thvqo$,- ječmen, je dobil ime po ostrih hodcih (spitzige Acheln), in tore tudi gore z imenom: Taurus označujejo spičasto, rtasto lcakšnost — ostrico. Da so Grki z besedo: iav(>og Poznamenovali špičaste pečine, pričuje ime mesta: TavQO(iiviov na iztočni strani Sicilie, denešnji: Taormini, na naturotrdni skali stoječe, ki seje: Tnigog velela (glej: Iloffmann, Griechenland pag. t“84). Liguri in ligurski Tauriski tedaj spadajo v ono plemensko skupino, v katere jeziku besedo: ttxv(>og v pomenu ostrosti, rtosti, Jjuhajamo, in ta je ona, iz katere so izišli: Grki, Ulyri, in Phrygi, tyrrheni, in za ktero dosle nemarno prikladnejšega poznam eno vanja, nego: pelasgijska. Po takem razpadne tudi mnenje onih, kateri kakor Knobl, Gfrorrer in Weiss v Ligurih hočejo najti finsko Pjeme. Contzen pa, ki je iskal v Ligurih staropelasgijski živelj, ni djl na krivem potu. Jezik, ki so ga Liguri govorili, je brez dvombe .d oni, ki ga je pelasgijsko pleme rabilo, ko šče je bilo edinstveno, iz njega ni šče se bilo rodilo staroitalsko narečje. Nekakšna sorod-bostin ednakost v jeziku Rimljanov in Ligurov je morala biti, ker niso 8e Rimljani pri razpravah z Lyguri nikjer in nikdar tolmačnikov Posluževali, in da se je edno lygursko pleme lehko v Samnium Preselilo. (Primeri Liv. 40, 38. 41. Plin. 3, 11, 16.) *) Najdemo še goro Taurus v južni Armenii zapadno od jezera: Araissa Thospitis, denešnje: Van. **) Iz istega themata, iz kterega je: ta v ar, ta ver, tavor, ta-^er, tabor se je tudi v venetščini ohranila beseda: ta v ara, coccia, Gleschvvulst (Boerio, s. v.), tore so tavri, turgescentes montes, hoch-uufselmellende, hocblaufende Berge. Regeste iz doslej še ne natisnenili, Kranjsko zgodovino zadevajočih rokopisov. Nabral Janez Parapat. V lanskem letopisu st. 18—32 sem priobčil nekatere doneske k zgodovini samostana velesovskega. Ker sem pred seboj imel le površen prepis imenika v Beč odpeljanih listin, postali so posnetki iz njega ne sicer napačni, vendar tu in tam ne tako dovršeni in popolni, kakor je želeti. Pričujoči članek naj to dopolni in popravi in ob enem zgodovinarjem izročuje še druge regeste iz nena-tisnenib, našo povestnico zadevajočih listin. 1. Leta 1239. meseca sept. — V pismu tega leta (Letopis za 1.1872. in 1873. str. 19.) je imenovana prva prednica samostana Veles, priorissa Mat hi Idi s. 2. 1241. VI die Augusti. — Henrik, opat gornjegraški — Henrik Oberburgensis — potrdi darilo 1000 (?) mark, ki jih je ranjki opat gornjeg. Albert daroval samostanu vel. „sub conditione, ut sororum conventus ex nune ad hon. Dei et s. Be-nedicti antiphonam cum collecta singulis diebus exceptis summis et praecipuis solemnitatibus post matutinas et vesperas decantare in ecclesia in perpetuo teneatur.“ — Izvirno na perg. pisano pismo v stirskem dež. arh. Nr. 561. 3. 1242. — Henrik, gornjegraški opat, potrdi na razsodbo razsodnikov naddijakona Savinskega Vincencija Chordian-a, Lei-bacensis in Henrika, podprednika ptujskega, vel. samostanu 100 mark, katere mu je podelil prednik Albert. Ako prestane Vel. samostan, pridejo vsa za oni znesek kupljena posestva samostanu sv. Benedikta v prid. Priče razen razsodnikov: Frater Con-radus, Frater Otto, Janez in Albert, duhovnika, Gerloch de Stein, Friderik de Saeveneke (savinski). Od druge strani: opat Robert, Bernhard, Henrik in drugi samostanci gornjegraški. — Izvir v dež. arh. štirskem. Nr. 569. 4.. 1247. v Svibnem. — Gerloh s Kamna je s privoljenjem vojvodinje Neže Vel. samostanu odstopil svojega očetovskega imetja 17 zemljišč „in villa Winkeler“ in en mansus in villa ecclesiae St. Manae tako, da vsako zemljišče samostanu plačuje po en „modium grani“ na leto, vsi drugi dohodki pa ostanejo njemu. Po smrti njegovi vse pripade samostanu. Priče: Magister Berengarius vicedominus, Crafto, oglejski kanonik, Wilhelmus, plebanus de Tricesimo, Henrieus et Glvsov, fratres de Mels, Konrad Gallo, Bertold krški. — Izvir v drž. arh. Nr. 618. Deloma natisnen v Fontes rer. aust. 2. Abth. I. st. o- in Letopis 1873. st. 19. 5. 1248. in coena Domini in castro Shorpfenberg VI. in-aict. — Vojvodinja Neža potrdi daritev svojega ministriala Kom-ada k kapeli sv. Tomaža v vel. samostanu. Bili so to trije mansus 7 »Tyrnculach“ (Crkljah?) pri cerkvi Matere Božje. Prvo posestvo Je bil kupil od gospo Gertrude, imenovane Mumelin, in njenih sinov Rudegera in Ulrika, drugo od Sigfrida de Ramesowe, tretje je imel v fevdu od njenega ranj. soproga Friderika, vojvode avstrijskega. Priče: Ulrik, škof tržaški, Oton, mejni grof de Hohenburc, videmski prošt; mag. Berengar vicedominus; Crafto, oglojski kanonik ; Ludovicus in Laibach, plebanus; Cono de Tri-cano; Johannes de Gugania (?); Henrieus de Mels, ministeriales c^clesiae Aquil. — V drž. arh. Nr. 628. 6. 1248. — Henrik svibenski ali Ostrovrhar pokloni samostanu vel. svojega podložnika Martina v Olševku kot povračilo za “kodo, ki jo je učinil samostanu. Testibus: Weriando vicedomino, wrlocho de Stein, Chonrado Gallone, Leonardo sacei’dote, Rudolfo sacerdote, Perone officiale Widena. — V drž. arh. Nr. 629. Leto-Pis str. 19 brez prič. 7. 1251. — Ulrik, vojvoda koroški, potrdi daritev šest zemljišč — mansus —, ki jih je samostanu zatiškemu poklonil Henrik, mejni grof istrski. — 1. Bianchi: Nonnulla documenta ad 1 atriarchatus Aquilegensis historiam. Rokopis v dveh zvezkih v T graškem dež. arhivu oddelek A. štev. 6a in 6b , ki ga je d n 6 feb. 1867 umrli videmski učenjak Bianchi sam kopiral iz pa- triarhalnih pisem. I. fol- 107, Nr. 53. 8. 1258. apud Stein. — Agnes, palatina Burgundiae et do-raina Carniole, potrjuje darilo nekaterih mansus in Pesche, Che-stinberch in Tirnovich, ki jih je samostanu vel. darovala pl. Neža svibenska. — V drž. arh. Nr. 769. Letopis st. 20, kjer naj sa popravi v tem amislu. 9. 1260. III. indict. in castro Gorsza. — Henrik Ostrovrhar Podeli z dovoljenjem soproge svoje za svoj in dedičev dušni blagor samostanu vel. podložnika Ulrika, filium Epponis de Lenke. Priče: frater Jacobus et frat. Ditricus, praedicatorum ordinis de Ciui-tate; Ulricus dictus Reiber, et alter Ulricus, gener ipsius; Ilainzo de Flednikch; Petemanus de Perneken; Raibelinus de Rebnach, Leonhardus notarius. — Drž. arh. Nr. 786. Letop. 1863. st. 20. 10. 1261. XV. Kalendas Julii (17. junija) v Ljubljani. — Ulricus dux Karinthiae, dominus Carniole pokloni samostanu v Bistri — Freudenthal — vsa svoja posestva v vasi Topol z gozdi, travniki, pašniki, z obdelanim in neobdelanim svetom z rib-stvom in z vsemi pravicami v dar. Priče: Ulrik, grot’ Sternberg, Henrik in Herand, brata pridigarja v Ptuju, Leopold, p le ban v Cirknici, Friderik pb Valchenberch, Rudgerus de Leibach, Chunradus, purkgrau-ius de Lunz, Markard de Chuhm, Leo, vicedominu8, Otto de Lan-destrost, Heinricus de Pilchgrez, Gerlochus de Hertenberch, Putz-linus, Ysenricus, Gyselbertus, Ortlinus de Leibach, Pera ofticiales et alii quam plures. — V dvornem arh. Nr. 793 v Mitth. f. Kram 1853 st. 25. po vrli omenjeno pismo. 11. 1263. — Vojvoda Ulrik podeli samostanu zatiškemu vsako leto 10 mark denarja. Mitnica in kovnica v Ljubljani ste morale v osmini velikonočni izplačevati ta znesek vsaka polovico. Isto leto je tudi dal vas ,,in Mettnach“ za dušni blagor svoje ranjce soproge Neže f 1262. — Bianchi rokopis I. fol. 107. Nr. 53. 12. 1265 (?) — Guravdus in Janez kartuzijanska prednika, ogledi slovenskih pokrajin, določita samostanu bistriškemu meje, katerih nobeden samostanec imenovanega samostana brez dovoljenja prednikovega ne srnč prekoračiti, ako ne gre morebiti v kapitel ali po blagoslove. Meja je začenjala pri Rupi nad reko, ki teče proti Ljubljani. (Rupa je skoraj sred med Ljubljano in Bistro.) Od Rupe se vleče pot čez hrib do Rakitine, odtod naravnost do cerkniške fare, potem do Logaca ob meji, ki loči oglejski patriarhat od dežele koroškega vojvode. Od Logaca pelja meja po gorah do planin „ad alpes, ouae sunt super villam judicis pecconis, que dicitur Wrequeniz“. Od teh planin je meja segala čez hribe do gore za vasjo Tunica v Podlipi in odondot do Rupe. — Drž. arh. 13. 1265 (?) G. (Gregorij (?) oglejski očak ukaže L. archi; diacono Marchie et Oarniole, (Ludoviku, 1 jublj. župniku?), naj pred se pokliče in posvari gospč de Czechk in sinove njene, da samostanu bistriškemu krivično vzeto in pridržano zemljo nemudoma vrnejo, sicer zapadejo cerkveni kazni. — Pohabljeni prepis iz 13. stoletja v Graški vseučiliščni knjižnici God 39/71. 14. 1283. IV. die exeuntis Augusti (28. avg.) indict. XI La-baci. — Majnard tirolski potrdi vse samostanu vel. podeljene pravice in dodsl privoljenje, da smejo vino in živež za samostan skozi njegove dežele voziti brez cestnine in mitnine. — Drž. arh. Nr. 1232. 15. 1286. dnč 3. januarja v Ljubljani. — Albert, grof go-riški in tirolski, zavetnik cerkve tridentinske in briksenske, podeli očetom samostana „in Vrevntz1' vallis jocunde milost, da na njegovih mitnicah na Rupi in Hulb ni treba dajati mitnine za vino, olje, živino in sploh, česar potrebuje samostan. — Drž. arh. 16. 1296. dnč 1. sept. — Pankracij iz Vipave je bil po očaku Rajmundu investiran z več zemljami in villa Lingel-veld, in Weuplach, in Sambor in Oberveld, in Biszich, in Grui-sach. — Bianchi rokop. I. fol. 83. Nr. 41. 17. 1297. 16. maj. v Velesovem. — Šenčurski župnik Ulrik podeli samostanu vel. zemljo za obletnico. Priče: Witigo der Erzdiakon im Sannthal, župnik v Moravčah, her Thomas, Vervveser der Kirche Czirklach, Berchtold von Miinkendorf. — Drž. arh. 18. 1301. Dom. Laetare. — 12. marcija — v Velesovem. Henricus de Gurenz daruje z dovoljenjem brata svojega Ulfinga de Gurenz et manuali porrectione sina svojega Ditmar-a samostanu vel. podložnika Jurja v Olševku.— Priče: Witigo de Lil-gemberch, archidiaconus Saunie, plebanus de Morauz et procu-rator coenobii in Michelst.; Thomas Capellanus tune ibidem; Berchtoldus. Officialis etiam ibidem, Hermanus de Stermol. — Drž. arh. Prim. tudi Letop. st. 20. 19. 1302. XI. die intrantis Oetobris — 11. okt. — XV. ind. v Velesovem. — Brata Ditmar in Ulrik iz Greifenfelsa prodasta vel. samostanu (v Letop. st. 20 imenovani) zemljišči za 1672 marke. — Priče: Dom. Witigo de Lilgemberch, arch. Sevnie et pleb. in Morautz, tune temp. dispensator et capellanus domus pregibate; Thomas Capellanus ibidem; Chonradus de Grednik, Berch-Joldus, filius ejus; Chunradus etiam de Grednik, Uslinus de Zalog- Actum et datum in Michelstetten diete domus existente prio-rissa religiosa femina domina Lieba. — Drž. arh. 20. 1302. dne 26. nov. ind. XV. Griez. — Oton, vojvoda koroški, potrdi za se in brata Ludovika in Henrika samostanu zatiškemu vse pravice, ki mu jih je podelil njih oče Majnard. — “ianchi rokop- I. fol. 104. Nr. 52. 21. 1304. sv. Vincencija dan v Vel. — Ditmar iz Greifenfelsa in sin njegov Henrik prodasta žup. Ulriku v Senčurji zemljo 0ndi ležečo za 8 mark. — Priče: Witigo, nadduhoven savin-ski, Jakob iz Gutenberga; Rainer der Schenk; Henrik iz Gu-renea; Henrik der Leimtast; Haidenreich von Weizoch (Visoko.) ~~ Drž. arh. Primeri Letop. st. 21. 22. 1305. dn6 15. jan. v Vidmu. — Oglejski očak Otobon P'še župniku Vodiškemu, vicearchidiacono Carniole et Mar-chie, — menda Ulriku —: Ker nekateri opati, predniki in cerkveni predstojniki njegovega arhidiaconata ne plačajo pristojbine cerkvam naložene za papeževega legata Nikolaja, škofa ostien-?kega in veletrenskega in za očakovo subvencijo, naj jih pozove 111 odstavi, kateri bi ne plačali v 15 dneh, sicer jih bode izobčil, cerkve njih pa interdiciral. — Bianchi rokop. I. fol. 109. Prim. tudi Arch. f. K. ost. G. XXXI. str. 176. 23. 1312. dnč 12. okt. v Vidmu. — Očaka Otobona vesoljni vikarij Albert ukaže Ulriku, naddijakonu Carniole et Mar-chie, naj do prihodnjega sv. Martina od poslaniških davkov v znesku 1930 gold. Kranjski naloži in odpošlje 129 mark in 53 oglejskih denarjev; Koroška je donesla v isti namen isti znesek, savinskemu nadduhovniku Leopoldu pa je bilo naloženo po nad-duhovniji nabrati 86 mark in 53 den. — Bianchi rokop. I. f. 143. 24. 1318. dnč 1. sveč. „an dem rain dacz vawen Pensew.‘‘ — Merchel, gospoda Merchleina sin z Iga, in žena njegova Mar- jeta izročita predniku Viljelmu in vsemu samostanu na Bistri dve zemlji v „Liikozel“ in obljubita varovati daritev. — Priče: pičanski vladika Ernoch, Peter, prior v Zajckloštru, brat Štefan v daj rali, g. Matej, vikarij pri sv. Pavlu, Henrik, Gotfrid, oba z Vrhnike, Jana von ober Laibach Schultetz, Hertel iz Polhovega graca, ,,der du selbez lantrichter waz vnt ander piderb leut“ — Drž. arh. 25. 1319. dn6 7. marcija v Ljubljani. — Pensa, vdova rartjkega Konrada „de littore1', prodd. z voljo sina svojega Janeza in vseh svojih dedičev predniku Viljelmu in vsemu konventu bistriškemu dve zemlji „in Lukoczel" in sicer cum consensu et manuum porreccione nobilis viri domini Merchlini de Ig, od katerega je imela to posestvo kot feudum vendibile, z njivami, trav-nild, pašniki, gozdi in vodami vred za 16 starih oglejskih mark. To prodajo obljubi varovati, ako bi tega ne storila, obeta še enkrat toliko plačati. — Testibus venerabili dom. pectinensis ecclesie epyscopo, dom. priore de Geyrau, dom. Mathia, vicario de s. Paulo, et Hainrico de superiori Laybaco et Gotfrido ibidcm resi-dente et H er tli n o judice in Laybaco et suppano Johanne et Arnoldo de Logacz. Pendentibus sigillis civitatis Laybacensis et dom. Merchlini de Ig. — Drž. arh. 26. 1319. in octava s. Filippi et Jacobi v Kamniku. — Vitez Nikolaj s Kamna (ali Kamnika?) proda s privoljenjem soproge svoje, Diemut in dedičev Martina, imenovanega Kupes iz Velesovega, in žene Alheite in njunih otrok zemljišče v Češnjevku pri Velesovem za 7 oglejskih mark. — Priče: Wernherr, vitez iz Loke, Eachvvein s Kolovca, Ulrik iz Kovorja, Jakob iz Kamnika, Jakel s Strmola, Niklav iz Ulspach-a, Janez z Gutemberg a. — 27. 1320. dn6 21. aprila in ecclesia s. Bartholomei in villa Vegaun — Begunje na Notranjskem. — Renčo in Bogateč, brata iz Novega grada -- de Castro novo — z dovoljenjem svojih žend in bratov Alberta in Friderika prodasta predniku Viljelmu in samostanu bistriškemu tri zemlje — mansos tres — v Begunjah — Vegaun de plebe sanete Marie in Cyrknitz, izmed katerih je prvo posedal Gerolt, drugo Zwentetz (Svetec?), tretjo Ulrik imenovan Sawer, za 78 mark starih oglejskih denarjev in obljubita slovesno pooblastencu bratu Viljemu varovati prodane zemlje z na altar položenimi desnicami in s prisego na evangelij. —Priče: Frat. Fri-dericus prior domus L a i b a c e n s i s de ordine Augustini; frat. Chunradus ejusdem ordinis; dom. Fridericus plebanus de Los; dom. Ulricus vicarius de Cirknitz; Dietricus de Wernstein; Otlinus dapifer de Chreychk; Gotfridus de Pilchgretz; Volkerus de Aich; Hainricus dictus Prieznitz; Georius Scultetus de alpi-bus; Nebemer (?) supanus de Holer (?), Georius supanus de Vegaun; Breško de villa Vegaun ; Leonhardus officialis de Vreuntz (iz Bistre.) — Drž. arh. 28. 1321. die Lune proxima post festum St. Valentini. — 16. svečana — in villa Vegon (v Begunjah.) — Volker iz Loža, Bm ranj. Herbarda Šnepergerja, daruje in prodd na svet svojega gospoda Witigona Bogateč iz Novega grada zemljo v Begunjah predniku Šironu in samostanu bistriškemu za 20 oglejskih Mark starega denarja. Poroštvo za 40 mark prevzame Bogateč, ako bi se samostanu pri prodani zemlji godila kaka škoda. — Priče: frat. Hainricus dictus Schrottnstainer iz nemškega reda v Ljubljani; dom. Ulrik presbiter vicarius in Cirknitz; dom. Fride-ncus sacerdos vicarius in Stein; dom. Gotfridus de Pylchgretz; dom. Hainricus dictus Fortunim de Los; Otto de Los; Leonhar-dus et Chunzo Scultetus de Freuntz; Georius Scultetus et Wo-ncho de Wegon; Martinus Scultetus de Zobotez in drugi. — Drž. arh. 29. 1321. in sabato post nativitatem B. M. V. — 12vsept. Poprejšni prodi in izroči na svet istega Bogateča prioru Simnu B. tri zemlje — tres mansos sitos in villa, que dicitur Dobez patriarchatus dioecesis in plebe s. Marie in Cirknitz — za 42 oglejskih mark. Witigo Bogateč prevzame poroštvo za 84 mark, ako bi se kup ne spolnoval. — Priče: Ulrik, vikarij v Cerknici; gosp. Miklavž, njegov tovariš iz Kamnika; dom. Renz, mi-les de Albibus (Planina), gosp. Bogateč; Albert iz Novega grada, Friderik, njuni brat; Hainricus dictus presens; Georius Schul-tetus de Vegowen; Nebemer Scultetus (župan) de Holleren; Michael de Holl eren; Stojan iz istega kraja in drugi. — Drž. arh. 30. 1321. na sv. Tomaža dan. —Rapot Schrawas (Škrabar?) prodd z dovoljenjem svojih gospodov Henrika in Ulrika iz Mont- Sreisa in žene svoje Geute zemljišče v Senčurji, kjer je bil •onrad Yawcher (Javkar?), samostanu vel. za 9 '/„ marke oglejskih vinarjev proti odkupu 14 mark. — Priče: Pernhardt, župnik ^ Paltramsdorf-u, gosp. Jakob, župnik v Šenčur ji; Henrik Gurenca; Ulrik iz Kovora, Viljem iz Loke; Andrej Gal; Maj-flard iz Smlednika. — Drž. arh. Prim. Letop. st. 21. 31. 1322. dnd 3. januarja v Begunjah in domo Georii su- pani. — Vitigo dictus Bogat de Castro nouovprodA in izroči zemljo v_„Shel8ach“ v cerkniški župniji predniku Simnu in samostanu bistriškemu za 19 mark. Vsako škodo na posestvu obljubi vrniti dvakrat in v ta namen zastavi vse premoženje premakljivo in nepremakljivo. — Priče: gosp. Ulrik, vikarij cerkniški; Miklavž, njegov tovariš; Leonardus de Vreunic prepositus noster; Georius, supanus de Vigon; Brescus in njegov brat Nedel; Matija mali, Martin Serelet, vsi iz Begunj. — Drž. arh. 32. 1322. v nedeljo po oznanenju Matere B. (28. marcija) Stein juxta fluvium, qui dicitur Laybach. — Ulrik, zvan Gepa-wer, sin ranj. Eberharda imenovanega Pfeffel in Dominik iz Co-beljsberga s privoljenjem svojih žena in dedičev prodasta predniku samostana bistriškega, Šimnu, tri posestva in villa Dobetz juxta St. Leonardum v cerkniški fari, fevde oglejske cerkve, s podložnimi in pritiklinami vred za 41 mark. Ko bi očak ne potrdil kupa, obljubi privoljenje dobiti v 4 letih, in ko bi se tudi to ne zgodilo, hoče samostanu prepustiti druga svoja enako vredna posestva ali pa vrniti kupno ceno, vendar uživa ves ta čas samostan vse dohodke. — Priče: Dom. Friderieus de Stein; Herman iz Dobrega polja ministerial; Uudger z Iga; Lenart uradnik bistriški; Jurij, župan begunski; Jakob, njegov brat; Konrad, ljubljanski mestjan; Friderieus, notar ljubljanski; Nieolaus de La-pide. — Drž. arh. 33. 1324. sv. Petra in Pavla dan. — Henrik Kolijencer, Berchtoldov sin iz Brneka — von Vernek — proda zemljo v Lahovčah samostanu vel. za 8 mark. — Priče: gospod Perenhart in her Michel, Vervveser zu Michelstetten, her Pilgram, pharrer zu St. Paternion, her Fridrich Wisenez sun von Meingosburch; Viljem in Jakob, Konradova sina iz Loke; Jakel Stermolski, Witk Velesovski. Pečatili Konrad Loški, Henrik Gornizer in Eberhardt iz Olsevka. — Drž. arh. Prim. tudi Letop. st. 21. 34. 1327. na dan sv. Matije. — Heinzel, Perchtoldov z Brneka sina proda z voljo žene svoje Katarine samostanu vel. zemljišče v vasi ,,Nassern“, kjer je bil Janko in katero je bil kupil od Herborta iz „Nassern“, za !) mark. — Pečati Nikolaja Crnelskega. — Rothenpuehel — Gerloha, graškega grofa v zgornjem gradu Kamniškem — Karneku — in njegov. Priče: Mainhart, žup; nik ihanski — von Jovhan — gosp. Jurij, ki je bil vikarij cerkljanski; Henrik iz Gurenca, Jakob in Eberhart s Strmola, Haidenreich in Nikel von Weysok (Visoko), Witk in Gelen iz Velesovskega. — Drž. arh. Letop. st. 21. 35. 1330. na sv. Kancijana dan. — Samostan vel. prodi poseBtvo v Češnjevku, nekedaj lastnino Nikolaja s Kamna, Petru v imenovani vasi in njegovi ženi Ayten (Agata?) za 11 mark. Ako umrje Peter, plača vdova letne 3% marke, po njuni smrti pripade vse samostanu. — Priče: dom. Ulricus der wrawen capplan von Stain; Vilk iz Velesovskega, Jakob der phister, Florentz und die Poseniker. — Drž. arh. Popravi Letop. st. 21. 36. 1332. dn6 6. januarja. — Eberhart von Semacz prodi z voljo žene Bvoje Diemot vel. samostanu v Pečah (Pecz) ležeče zemljišče, kjer je bil poprej Martinec, za 10 oglejskih mark. — Priče: gosp. Ortolf, župnik mengiški; gosp. Henrik der Dienger, gosp. Friderik Bisenčev sin iz Mengeša, gosp. Amel-reich z Iga; Herman iz MeDgeša, Giselbrecht, njegov brat, Heu-gel iz Doba in drugi. Pečatarja Hertel in Rupel iz Mehovega. —-Drž. arh. 37. 1332 sv. Matije dan v Velesovem. — Lizabeta, gosp. Aschwein (Askvina) Kolovškega udova, podari od svoje jutršne dve zemljišči v Podgiru in Čepljah samostanu vel., kakor so storili Askvin in njegovi preddedje. — Pečatili: gospod Konrad iz Velikovca, Nikolaj Crnelski in njena brata Gerloh in Bertold Kolovška. Priče: Viljem iz Gallenberga, Niko- J 8 Kolovca, Albreht Lindekar, Hertel iz Mengeša, Gerloh Stu-PeI, Witigo iz Kamnika, Fritz Seytzer in drugi. Drž. arh. 38. 1335. dn£ 26. avg. St. Daniele. — Očak Bortrand se naveže Ortolfu in Leopoldu Cveteškima — nobiles viri de Reutemberch — dati 100 mark, ker sta mu s vojsko v Istri in .''lanskem do konec avgusta istega leta služila. — Bianchi roko- P« II. fol. 9. 39. 1336. dn6 20. okt. v Staremmestu — Cividale — v napeli sv. Pavlina. — Zatiški opat Janez prejme med sv. tnaso od očaka Bertranda blagoslov in obljubi zvestobo in pokor-p.,no z besedami: Ego frater Johannes Abbas in Sytich Ordinis ^isterc.iensis subjectionem, reverentiam et obedientiam a sanctis ^atribus constitutam, secundum Regulam s. Benedicti, tibi, Domine ajer episcope, tuisque successoribus canonice substitutis, et Sancte sedi Aquilegensi, salvo ordine meo, perpetuo me exhibiturum pro-®’tto. — Bianchi rokop. II. fol. 27. , 40. 1336. dne 5. nov. v Vidmu. Ainrico de Mangis- purgh magister coquina — kuhar — Comitis Goricie je izpuščen ’z zapora proti obljubi, da se v treh tednih po Božiču vrne v Videm in zoper očaka nič hudega ne učini. — Bianchi rokop. II. ;°l. 23. — Leto kasneje dn6 25. aprila je bil isti zopet izpuščen ječe v Staremmestu proti temu, da zapor nastopi do sv. Ila, sicer plača 100 mark. Poroštvo za njega je prevzel Volvinus do la Turre, kapitan goriški. — Ibidem fol. 29. 41. 1337. dne 18. maja v Staremmestu. - Patriarch Bert-rand prikima nadškofu Solnograškemu ali Juvavskemu, da smeta . anez, plebanus plebis de Laybaco oglejskega patriarhata, ln Ulrik župnik v Gradvvein-u v juvavski nadšliofiji menjati svoji tari. — Bianchi rokop. II. fol. 33. P 42. 1338. prvo postno nedeljo — 1. marca. — Jankel iz ®Penj in njegova gospodinja prodasta za 11 mark zemljišče v >jHard“ ležeče Neži, opatisi me k inski, in vsemu samostanu Ul obljubita varovati to prodajo. — Pečatarji: gosp. Pirs iz Cr-®J«ega, Hernidus in Haertlein iz Mengeša. — Drž. arh. 43. 1338. dn6 11. nov. v Starem mestu. — Očak Bertrand 'ftvestira per fimbriam clamidis Ulrika iz Polhovega graca * oglejskimi fevdi. Dne 7. marca 1339. v Vidmu pa Hermana, "akor so jih imeli njih preddedje. — Bianchi rokop. II. fol. ol- in 67. 44. 1338. v Begunjah v hiši ranj. župana Jurja. — Henrik de VVrenstain prepusti s privoljenjem svoje soproge Neže in brata njenega Herborda bistriškemu opatu Hermanu in vsemu konventu posestvo v „villa Selsacz (Selšček) v fari cerkniški za |4 ogl. mark, in obljubi braniti posestvo vsacega napada. — Jriče: dominus gerens nune vices plebani in Circnitz, ecclesiae Mariae; Jebelinus, poveljnik v Steberku; Georius supanus in ^egearn; Martinus Zrelus ibidem; Martinus supanus in Ooern. — Drž. arh. 45. 1339. na sv. Vida večer. — Perhtold iz Gradnika prodi z dovoljenjem svoje žene Jere in bratov Reinprehta in Henrika pet zemljišč v Šenčurji, Vodicah, „Swinak, Dobrowen, Lazzis-cznak“ za 50 mark samostanu ve]. — Priče: Friderik in Mihel, kaplana samostanska; gosp. Friderik Bisenčev sin Mengesa; Geiselbrecht izMengeša; Urh Apec; Niklav z Visokega, Wik iz Velesov. — Drž. arh. 46. 1341. dn6 17. febr. v Vidmu. — Očak Bertrand podeli tri zemlje — mansos — v okraju Ložkem- (Ložu), eno „lD monte“ eno v „Ygandorf“ in eno v „01svik“ (Viševku) na prošnjo ložkega poveljnika Ditriha Werdensteina, Diemuti, hčeri Henrika Werdensteinskega, v fevd, ker se jih J® Elizabeta, vdova Kenssoni iz Novega grada odpovedala v pri® imenovani Diemuti s pismom 25. jan. 1. 1341. vpričo Hermana, sina Dominika iz Cobeljsberga, Gotfrida in sina njegovega Renso iz Polhovega graca, Hermana ranj. Wajkarda sina in Miklavža Harrer-a. — Bianchi rokop. II. foi. 83. 47. 1341. dne 21. feb. v Vidmu. — Očak Bertrand dovoli Ložanom pod trdnjavo imeti vsako nedeljo tržni dan in da trg bolje oživi, smejo se prebivalci in naselniki grada ložkega naseliti okoli trga. — Bianchi rokop. II. fol. 85. 48. 1341. dnč 19. okt. v Vidmu. — Očak Bertrand zapovč runskemu opatu ostreje nadzorovati zatiški samostan ter svariti, poravnati in odpraviti pohujšanje, ki ga daje vsej Kranjsk' zatiški opat, obnašaje se ne kot administrator, ampak kot „di-lapidator" samostanskega premoženja, katerega zapravlja silo veliko, „vivendo luxoriose“, da ga skoraj ne bode nič. — Bianchi rokop- II. fol. 87. 49. 1342. dn6 28. maj. v Vidmu. — Očak Bertrand izroči Rajneru Ostrviškemu in sinu njegovemu Janezu zarad njunih zaslug za oglejsko cerkev del zgornjega grada vipavskega v fevd, kakor bo ga nekedaj posedali sinovi plemenitaša Otona iz Kostanjevice — Landestrost —, ki so ga pa dediči izgubili pregrešivši se zoper zvestobo obljubljeno oglejskemu patriarhu. Janez je prisegel zvestobo s poroštvom svojega očeta Rajnera in Friderika „libertinus de Seunek". — Bianchi rokop. II. fol. 93. 50. 1345. sv. Martina dan. — Janez s Steberka obljubi braniti vsakoršnega napada zemljišče v „Seltzak“ (Selšček v cerkniški župniji), ki ga je z njegovo vednostjo in voljo v dušni prid podaril samostanu bistriškemu njegov služabnik Jakel s Steberka. — Drž. arh. 51. 1346. v torek pred sv. Matije dnem. (21. sveč.) —-Henrik s Seeperch-a prod& za 12 mark posestvo v Dobcu z vsemi fritiklinami predniku Hermanu in samostani^ bistriškemu, osestvo obljubijo braniti Herman von Seeperch (Šneperk?), njegov brat Wolfel, Volker, Konradov sin iz Seeperga in imenovani Henrik. — Drž. arh. 52. 1348. dn6 6. julija v Vidmu. — Očak Bertrand prepove Henriku in Otonu ortenburškemu, lastnikoma fare rado-‘iske, presbitera Nikolaja Melsa de Marchia Sclavonica podpirati proti pravnemu župniku Viljemu, sinu plem. Gvarneiij a fol j j^-anye' kateremu prvi dohodke pridržuje. Bianchi rokopis II. 53. 1348. dnč 28. decembra v Vidmu. — Bertrand dodeli oglejske cerkve vazalu, — nobili viro — Henriku iz Polhovega gradca iste fevde, ki jih je posedal njegov pred letom umrli oče ttortlinus. — Praesentibus venerab. patre Petro Concordiensi et Joane Emonensi, Dei gratia episcopis; Matheo de Mocio, “lebano Laybachi. — Bianchi rokop. II. fol. 113. , 54. 1349. dni 14. feb. v Vidmu. — Bertrand, oglejski očak, dovolj novoizvoljenemu opatu zatiškemu Petru, da gasmč blagosloviti Poreški vladika Janez, kateremu naj osebno priseže. — oianchi rokop. II. fol. 123. 55. 1349. dn6 21. feb. v Vidmu. — Majnard in Her-rand, brata višnjegorska potrjujeta prejem plače do imenovanega dne, za šest vojakov pešcev in pet konjikov, s katerimi ^ oglejskemu očaku služila v vojski zoper grofa goriškega. — "*ed pričami prvi: D. Matheus de Mocio, plebanus Lay-“acensis. — Bianchi rokop. II. fol. 121. 56. 1352. o osmini sv. Janeza Krstnika (1. julija). ~~ Nikel der Dyenger in Lucija, njegova žena, prodasta za 13 ^ark zemljišče v Repnjah Wolfel-nu, ki ga daruje samostanu ^ko, da dohodke njegove uživa gospd Jera s Str mola, po Njegovi smrti pa, da opravljajo po njem obletnico. — Pečatili: > njegov stric Jurij, župnik v Paternionu in Fricel Strmol-8ki. Drž. arh. Prim. tudi Letopis 23. Mihael Čarnišenko, ali Mala Ruska pred osemdesetimi leti. Ruski spisal Peter Kuleš. Poslovenil L. tr. Podgoričan. I. Pi’ed osemdesetimi leti se je Mala Ruska še ponašala sč zvlast-n!m živenjem. Nj6 spominki, njč okolnosti, njd običaji in kroji, **j6 životnost in pesništvo — vse je bilo čisto ndrodno. Vse to je tačas spominjalo še na Švede in na Mazepo, kateri je dan denes Priprostemu ljudstvu le temna basen; govorili so o hetmanu, Do- rošenku, — da, tudi o Bogdanu Hmelnickem — to ate imeni, katere nijmate več svoje znamenitosti — in brezi odmeva v srcih krilite v zgodovinskih pesnih, ginočih slehrno 16to. Zapo-rožka Sič je še živela, o slehrnem letnem semnji je človek lehko videl ze sabljami in dragimi lulaini vred nekolikokrat po deset rudečih županov *), ki so zavzetno kozačkali, a da so pete znamenja puščale za seboj, to nij bilo nič nenavadnega. Res je to: veselo kozaško živenje nij več kipelo razsežno tako, kakor je vrelo o znamenitem hetmanu Bogdanu, ali pa 0 „mogočnem vojniku" Paleji, kajti naši goapodovalci so uže davno bili zaigrali svoj ponos, narodu pa je še ta ponos živel o ljubezni, o njenem čutji do svete narodnosti, — pele so še strune in odmevale bogato odičene z slavnimi Ukrajinskimi vitezi dveh vekoV. Ko hitro je o nedeljskem shodu pripotoval kak starec in banduro prinesel v roei, noben pot nij manjkalo mu zvedavih poslušalcev. ^el Je : ,,Jak u našoj, u slavnoj [Jkrajinč Bivali koli-s prestraanij zli h od ni, bezdolni hodiniS a svoje pesni je vselej končal s pripovedanjem, pak dosti potov mu je prodko besedo razpaljena mladezen ustavljala z ognjenimi vskril« in čestila jo z deviškimi solzami. Zivnostno, nravno, povestno, v veri in običajih je Mala Ruska pred osemdesetimi teti bila to, kar je bila „kozaškemu oČi“ —; Bogdanu Hmelnickemu: ljuba Ukrajina, za katero so bojevali Bogun, Nečaj, Zolotarenko, Samko, hetman Petro Dorošenko in „veliki vojnik" Palej Semen. • Človeku se zdi, da nij mnogo let tninolo po zadnjem het-manstvu; ali kako ae je v tem promenila Mala Ruska! Ko bi s® mogli preseliti v te dobe, do cčla drug svet bi bil okrog nas. » vsej krajini bi ne zagledali ni enega fraka, ki iz leporastlega ma-loruskega gospoda dela tako čudovitega možica, aa ga vsekako smemo nekaznega imenovati; no srečali bi nobene čapke, ne klobuka, izpod katerih obraz obleki do cčla nepristno gleda. Videli bi krasne župane zc širokimi, zlato prošitimi pasi vred, od katerih visč sablje, segajoče prav do kolen; videli bi lepe ženske kon-tuše, zelenkaste, rumenkaste, modre, obšite z <3 srebrnim in zlatim obrobjem, ze svilenimi in zlatotkanimi resami, — raznocvetne okraje, obleko z velikimi cvetovi vred na belem kanafasi, mrežaste, zatezljive živote — zlatositaste, — glave, s cvetjem odičene itd. itd. Vse to je od nepomljivih let bilo posvečeno nekdanjej rabi, a pristovalo je prednamcem, njih obrazom tako, kakor ugaja Turku čalma ali Čerkesu burka. K temu pritaknite še to, da tačas Malo-rusi nijso govorili te barbarščine, ki jo dan dene3 govori, ker jih je največ z.ibilo svojih dedov jezik in nijso naučili se ruščine j mislite si vrhi tega maloruske pesni, katere same na vsem sveti *) Dolga staropoljska vrlina suknja. unajo kaj pesniške vrednosti; spomnite se na čudovito zgodovino Male Ruske, na to basniško zgodovino, katera je, kakor kaka junaška pesen, živela na svetovnih deskah, pa se ne boste mogli načuditi osodi tega nenavadnega naroda, ki je zč svojo čudotvor-nostjo objavil se, kakor kaka razkošna cvetica mej morečimi ranami, — svetil se vsled nenavadno jasne slave in vednost o sebi dajal vsemu svetu; ali nijso se v njem vzdržale moči njegovega kipečega živenja, zato je glavo sklonil prevred, zginil je, kakor kaka nadnatorna prikazen, izpred naših očij. Vam morajo posebno dragi biti njegovi spominki, vam mora tudi poslednji hstek v zgodovini take čudovite prikazni biti največa zanimljivost. Pregledimo tedaj, kako je živel in čutil ta nfirod konci svojega samobitnega živenja, premotrimo njegovega starodavnega života žalostne ostanke, zapojmo njegove pesni, poslušajmo njegove ndrodne povesti, ali nam o teh — uže pičlih ostankih razkošne nunolosti ne odjekne glas starodavnega, mogočnega in čaralnega života, ki bode na veke važen predmet, podučljiv modroslovcu — ln visoko navdušljiv pesniku. Prav pred osemdesetimi leti nekega večera maja meseca — kakoršnih nij več, to trdč stari ljudje — peljal je polkovni sod-nik Gluhovski nekega ptujega gosta, pa butelijo in srebrno čašo nesel v roci za vrata svojega domu. Surov in nevljuden je na videz bil ta gost, da si je, kakor Je kazalo, prijaznega delal se. Ali kaj je sodniku bilo do njegovih i2buljenih židovskih očij in do neprijetne vnenjesti njegovega °braza? Nij se uklanjal njemu, temuč njegovemu dragemu županu se zlatim pasom. A tega gosta župan je bil tak, s kakoršnim se nij vsak izmej „velmožnih panov“ kozakom ponašal: od zgoraj doli je bil okrašen z dragim prošivom, ob razporku gosto nastavljen z gumbiči in včs postit je bil s cvčtjem, vtkanem v r°bo, — s cvetijera, ki se je vzajemno propletalo neizmčrno raznovrstno in o temotnej svitlobi večernega neba lesketalo, kakor množica morskih biserev. Za vrati sta ga čakala dva jezdna kozaka, katerih eden je bil zaporožki oblečen. Bogati gost zavsede konja in izpije čašo v*na, ki je podal mu ga sodnik po tedanjej navadi na razhod; °bjel je še enkrat gospodarja, obljubil mu, da bode kmalu zopet njegov gost, in odjezdil je zč svojima spremnikoma vred mirno, jrakor bi se bil njegov duh ponašal z oholim peketom svojega krasnega konja. Polkovni sodnik počasi odide v sobo, sede in povesi glavo. Videlo se je, da se mudi z neko težko mislijo. Nekoliko minot *) Znamenitih gospodov. je strpel zamišljen, nap6sled pa svojega premišljanja izrodek izrazi a temi le besedami: ^Polkovnik je, brigadir, znamenit, bogat, ali Žid je!1' „Kedo je Žid?" — povpraša v tistej sobi sedeč mlad kozak, čegar bitnost je o večernem mraci prodirala nejasno posobno zračje. „Ali si tudi ti tukaj, Mihael ?!" — povpraša in začudi se sodnik. „Ne bi so bil smel še oglasiti! Prestrašil si me, da je težko povedati, kako. A zakaj mi ne prinesi sveče?" — „Čemu potrebujete sveče, ded? S&j se nij še do c61a stemnilo na dvoru, a po nekolikih minotah skozi okno posveti kozaško solnee. Dejte, užd se ozira za učilišče (kolegij).“ „Kozaško solnee ljubi le mrtvece in utopljence", — oponese sodnik, kateri, kakor je bilo kazno, še nikoli ni čutil, kako mesec ganljivo miče; — ali kedor je pošten, ta mora po dnevi biti pravega solnca sin, po noči pa mora svetiti z ognjem." „Dobro, jaz vam prinesem svečo, a povedite mi popreje, o kom ste opomnili: polkovnik, ali Žid je!" — „Lehko se sam spominjaš, s kom. Kedo je še mej nami /M> ali ne Križanovski?" — ,,To je, ded, gola izmišljetina; to je sama zavist in zlost j gotovo je to: našemu starešinstvu je njegova brigadirska dostojnost to, kar je nosu medprstje tobaka!" ,,Brigadirska dostojnost!" — zaničljivo opomni sodnik. „KaJ je Moskovsk brigadir o primeri našemu polkovniku? — Oh, mladinci, mladinci! kam pritirate vi Male Ruske ostatek, kedar ga po našej smrti doboste v last?! Brigadirska dostojnost! spomni se na hetmana Bruhoveckega, kako je zarudel vsled Moskovskih gostij, ko so ga bili pobojarili. Hetman se pobojari!! — Ha ha-Morali so izmisliti si tako kanljivo past lisčjemu Zaporožcu! Ne, nečem biti polkom sodnik, če je Križanovskega brigadirska do- stojnost le vnemarnost!" „Bodočest nikomur nij znana, a da je zbral svoj polk..«'* „Da bi vrag vzel njega in njegov polk!" — segne mu sod- nik v besedo — „ta prokleti zbor je vse naše pisalnice zapeljal v nerednost. Včex-aj je marsikedo sedel še pri peresi, denes pak, dej! — rudeči obrončik*) se uže ovija mu okrog vratu, a m poznati te neče. A čemu bi govoril! Pomislimo le na stare čase ! Na GJuhovu nij bilo tako tačas, ko je moj ded bil hajviši sodnik- Tihi mir naj pokriva njegov pepel! Gluhov mora večno pomniti Životovskega, ki je obranil ga sto tisoč mož močne Poljske vojske.' „V čem se vam zdi hudoben ta zbor?" — povpraša Mihael, ki samemu sebi na veselje nij bilo še treba ozirati sc v minolost- „Novi car razpošilja liste, obeta milosti; mladost nerada sedi domd, naj si išče srečo. A — mari je to naša prva bojna zbirka?(< *) Bojni ovratnik namesti robca. »Nij prva, a vendar nihče ne pomni, da bi kedaj bilo vshr-■nelo ie pol toliko mladezni, kolikor je vstalo je zdaj ; kakor bi sam vrag te prazne glave imel na vrvi in tiral jih v Petrograd !" ,,To znamenuje, da je Malorusko kozaštvo še močno! Sto-P*'v prodrla je bila vest o vojski v mesto, uže so vsi vskoprneli, da se spopad6, — a ne le s Holstincem, temuč se satanom samim!" „ Kozaštvo, brate, ne nosi rude čili o bron člc o v in ne lio-^va kraj sveti bojevat, da samo ne bi znalo, s kom. Moj ded, oajviši sodnik, nij obešal si na vrat obrončkov, a pozdravil je ^avne Lehe in njih kralja Jana Kazimira tako, da jih, bogme, se dan dones boei bole. Znaj, kaj je kozaštvo, — da, resnično! morebiti je po tvojej glavi kozaška srčnost tudi to, ker je Panovski sč svojo židovsko prevaro zbral cel polk ničemnikov ?" „Ne rogajte se, ded, Križanovskemu. Naj-si je Zid ali Tu-£®k, da mu je car milostiv, to je znano vsakomu, a kedo zna, s Clm se vrne iz Petrograda ?“ Zid je odšel, Zid zopet pride. Kaj se more iz Zida naroditi dobrega, poveri ga, kakor, hočeš ? Nij ne ničeva prislovica: »Žida Pokrsti, ali tudi glavo mu odobri". Ivan Mučednik — pokoj njegovemu prahu — pošalil se je bil tudi z njimi zbog te polovič-®°sb. Zbral jih je bil nekoliko tisoč, zvezal jim roke in noge, a ,{° je bil prisilil jih, da so dejali, da veruj6 v Boga očeta in Sina jn sv. Duha, brž je dal pometati jih v vodo. To bi bili morali Utu z našim Križanovskim učiniti, ko so ga bili pokrstili. Ali ti, jjrate^ zagovarjaš ga sploh krepko. Zakaj pa te nij vzel v svoj »A kaj, ko bi r6s bilo to! Za svčt vsaj nikogar ne po-vP>,aSam.“ , ,,Ali nikogar ne povprašaš za svet! Aha, Kozak ! To priča, “8j so te dobro učili v Perejaslavskem učilišči (seminarji), kor ake zapletke delaš starim ljudem!... Pa to razodevlješ le meni, Jaz sem r6s miran človek, ali stavim, Bog zna, kaj, — ko bi ak° sm^lo bil govoril z mojim dedom — ! Rčs je to, ded je bil Prvi sodnik, tudi jaz menda ne bodem večno polku — " , »To se upam povedati vsem najvišim sodnikom, kolikor je jih od Hmelnickega pa do Razumovskega, a znam, da bi n°beden ne odsvetoval mi, naj ne zainenim peresa s sabljo." j,Dobro si se odrezal. To nij kar-si bodi, a moral bi tvoj gospod oča to zapisati v svojo zgodovino. Iz vsega tega jasno »veti, da si jakega polkovnika Gladkega potomec. Le to je, ti orate ne bojuješ tako, kakor je tvoje pokojre matere praded Vo,jeval o starem Hmelnickem. Tvoja vojska je na popirji." ,,A morebiti je meni odločeno, da bodem bojeval boljše, nego je Gladki. Užč jutri odidem s pratežem Križanovskega." ,,Oho!“ — začudi se sodnik in nasmehne. »Kaj znači ta oho?" — povpraša Mihael resnobno. »To, da s pratežem Križanovskega odideš le v snu." Letopis 1874. II. 13 „A zakaj to?“ — „Zato, ker to trdi le mladi Čarnišenko, in ne v6 se še, kaj poreče stari Carniš.“ „Na dober čin noben oča svojemu sinu ne odreče svojega blagoslova.1' „Jaz bi, brate, menil, ali če ne! “ „Grotovo ne odreče. Pač je bil čas, ko me je v „kolegiji videl rajši, nego na konji; ali zdaj nijsem več deček. Prišel Je tudi moj čas, do se ozrem po božjem sveti — malo dalje za Gluhov.“ „Oemu toliko besed!" — oponese sodnik — Presek, tlesek, ali če ne! Ta prokleti ali če ne vse zaplete. Nijso velike besede to: ali če ne! nu odidi z njim; te besedice ne ubranijo Kozaku, da ne bi odšel s pratežem." Mihaela je to hladno starčevo odbijanje razdražilo: vstane, ni besedice ne spregovori več in hoče oditi „Caki, Mihael,“ — reče mu sodnik. ,,Ne jezi se na mene starčka in poslušaj, kar ti povem! Moj ded, najviši sodnik, čegirf zasluge so znane vsej Ukrajini, rad je često nam majhnim otrokom rekel: Ne plačujte dobrega sč zlom ! Ne bilo bi kvarno, Mi-liael, da tudi ti v glavo vbiješ si to. Da midva v družbi ne bodeva videla Holstincev, za to sem ti porok. Ali takemu senjaču, kakoršen si ti, ne bode kvarno, če odide v Voronež; na potili? trd6, da se človek modri. Nesi svojemu gospodu oči moj pozdrav in povedi mu, da sem jaz už6 naprej znal, kako sprejme tvojo prošnjo. Glavno pa je to: ne izpusti iz glave nauka mojega po-kojnega deda in najvišega sodnika, ki gotovo nij bil moški brezi glave, ker je tako vrlo bil naklepal Lelie. Ti menda poznaš svojega oče značaj, z njim se mora modro govoriti, ako bi gospodoval in vgovarjal mu tako, kakor si meni, ne znam, kak bi šel od njega. Ne plačuj dobrega s hudim!“ II. Zamaknen samo v eno misel Mihael gori in doli hodi po ozkem mostovži v sodnikovem domu, a ne vidi device, ki nepremično stoji in stiska se k enemu izmej drobnih slopov po mostovži, — o mesečnem sviti je podobna prikazni. ,,Ali me ne vidiš, Mihael ?“ — povpraša nedolžno, ali je uže dolgo časa tega, kar si se rotil, da me imaš rajši, nego vse na sveti?" — Mihael se vstavi in molčeč jo prime za roko. Slišal je nj6 očitek, ali v slavohlepne namene in črteže vtopljen — ni mogel hipoma vrniti se na torišče svojih poprejšnjih mislij, in sam nij znal, kaj bi spregovoril nežnemu očitku svoje prijateljice, — kakor bi bil čakal, da se same ob sebi razid6 misli, njih oblači, ki so mu polnili glavo. v.- .. ^'° je bila čestnega polkovnega sodnika Životovskega hči. Mislite si devo o cvetiji nje mladosti, — lepo, razmerno razvitih udov, obličja — polnega živosti in smeha, ob enem pa nekako tajno, nekamo leliko bolestno, — belega čela, grškega obličja, — V|sokih, dolgih obr vij, ki so vhajale na obe strani, kakor mavrica nad lilijo. V očeh je počivala jej nčžna duša, ljubeča globoko in večno; v njenem glasi so krilili zvuci — prodirajoči v srce; v njenem obličji je živela neka zvlastna obraznost, s katero nij od-icen noben n&rod, — obraznost, ki je lastna le Ukrajini, katero prošinja duh mogočnega pesništva, čaralnih izvorov, zvlastnih to-, !n posebnih, neprimerljivih pesnij. Takova jo bila polkovnega sodnika hči — Katarina, še ne do cčla sedemnajstletna, a vendar Je bila uže ponosno razsula se, kakor cvetica, zat6 je marsikateri j^niej znamenitih starešin, ki so se razgrevali pri čašah starove-Kega medu, sodniku priporočil svojega sina in svoje bogastvo, pa muno grede pohvalil lepo Katarino in rij6 tihi značaj. A polkovni sodnik je take opomine poslušal le z enim uhom, Odgovarjal jim je le sč spominjanjem na svojega slavnega deda. davno je bil odločil Katarini osodo. Ne daleč od Grluhova, v mestici Voroneži, bival je njegov 8tari in včrni prijatelj Čarniš. Od davnih časov, vod dedov in pra-ledov naprej je srčno prijateljstvo objemalo Carniše in Životov-Rod Či irnišev je pojemal z Mihaelom, sč sinom Voronežltega totnika, — rod Zivotovskih pa s Katarino, hčerjo polkovnega sodnika. Starčka sta sklenila, ka dve samorastli panogi starih ro-?vm zedinita v tisto poliolenje, a polkovnemu sodniku je ta strnitev bila tem svetejša, zat6, ker je njegov ded, najviši sodnik, aterega je čestil tako, kakor so nekedanji Grči slavili „svoje ju-aake polubogove, v najsrčnejšem prijateljstvu živel s Carnišem, z najvišim praporščakom. , Mihael je hodil v „kolegij“ in v sodnikovem domu živel, ka-'°r v svojem. Kad je imel Katarino ognjene, sočutno, neodbitno, r~ rad tako, kakor je to tako ljubo romanopiscem, — pa le zato, v tistem domu živel sč zalo devo in vsak dan bil z njo v ^jbližih okolnostih, moral je do cčla prirojeno gojiti do njč nčžno danost, katera se časi promeni v stanovito ljubezen; in da si radi Usevne udanosti čut pripisujemo osodnemu odloku, tajnej dušev-Prirodnosti itd., vendar-le, če se pozorno zamaknemo v člo-esko notrino, ne moremo lehko presoditi drugače, nego — da ta "sevna prirodnost nij nič drugega, nego to, kar je ognju sorod n°st se smodnikom. Katarina je Mihaela rada imela iz vsega svojega deviškega ®|'ca zbog njegovega smelega in odločnega duha, zaradi njegovih -lvih, zgovornih očfj — in zbog njegove blagoslne vnenjesti, s I ratka: zato, ker je bil Kozak, Kozak pa v Malej Ruskej nij u zgodovinsk znamenitec, temuč tudi krasotinec, drzovitež. , Vse je srečno vršilo se. Katarina je užč začela polniti svoj °vani zaboj. Mihael je svoje slavohlepne namene žrtvoval vsako- jakim razveselitvam domačega živenja, kar se nenadoma razve povest, da je na prestol sedel nov gospodovalec Peter III.; vsled tega pa je v Malej Ruskej vstala najvabljivejša prilika, vstal mladim ljudem poziv na vojsko z Dancem za Sleško, ki je užč od nekedaj bila Holstin-Gotorpskoga rodu last, iz početka osemnajstega stoletja pa je bila postala Danske kraljevine imovina. „Vseh stanov in krogov mladezen," — opominja sočasni le-topisec, viši vladika Koniski, „kakor bi jo bila nekova čaralna moč prošinila, vzdignila se je po ptičjo in shrmela je z juga na sčver." Ta „čaralna moč" tudi Mihaela nij bila zgrešila. Razgržla se mu je duša, dvignila je peroti, a do cčla ga je razvnela želja po bitvi in slavi. Vse kozaške pesni, vse pravljice in povesti o starodavnih vojskah, ki je slišal jih svoja otroška leta, probudile so se mu v spominu in jele so njegovej razvnetej obraznosti bojno kozaštvo kazati s čaralnimi obrazi. Le smrt na slavnem polji se mu je zdela razkošna. Ognjeno je prepeval stare junaške malo-ruske pesni poslednje vrste: ,,Poljalda kozačlca molodcčka holova, Jak od včtru na stepu trava; Slava nč vmre, nč poljaže Lycarstvo kozacke všakomu rozkaže." Iskal je le prilike in sredstva, kako bi vrlejše dovršil svoj namen, a prav ta čas, kakor na nesrečo, prikaže se v Gluhovu polkovnik Hadacki Križanovski; zbiral je poseben polk — tudi na vojsko za Holstinsko nastopnistvo. Da čitatelja preskrbim vsaj z nekoliko vestjo o tej novcj osobi, katei’a se sčasoma prikaže o mojem pripovedanji, utegne dosti biti, da razodenem o njej sodbo, ki nam je zapustil jo p1' satelj : Ruske zgodovine.*) Živel je prav ta čas, tedaj je utegnol po lici poznati Križanovskega. „0 vseh nenavadnih prikaznih," — piše ta čestni zgodovina1' Male Ruske, „vstajajo navadno ndrodni značaji ali pa njih strasti. Objavila se je n. pr.: o pozivu na Malorusko vojsko židovski1 žlota, ki je hotela dovažati užitek. Nekov Hehrejčan, polkovnik Hadacki Križanovski, rojen Zid in pokrščanjen, povspel se je bil s tedašnjim najemništvom in odkupstvom do polkovniške češti, a ker je videl nenavadno dobri vspeh o Holstinskem zbiranji,**) pobotal se je in ponudil je gospodovalcu, da skliče cel polk jezdecev ob lastnih stroških carju nalivalo. Vladarju je po godu bili1 Križanovskege gorečest, če prav nij znal, kaj meni, ker je p° svojej židovskej vesti vsak obronček štirikrat predrago prodal: 0 prvej priliki je Križanovskega odičil z brigadirsko čestjo, ta pa je zbral svojega polka Kozake, sklical črednike, rokodelske dru- *) Viši vladika Koniski. **) Tako je bilo im<5 vojaštvu, ki so ga zbirali na Holstinsko vojsko. žine in različno drugo sodrgo, ter sestavil polk, kateremu je bilo ime „Podcaboldinski.“ *) Naš polkovni sodnik je Križanovskega poznal už6 od tedaj, f° se je bil prikazal v Malej Ruskej ; nihče ni znal, od kodi se je vdri, a bliskoma je bil stotnik; ali onadva se nijsta iskala; ponos z rodom in ponos z bogastvom je razlikoval ja vsak pot, kedar koli sta sešla se. Za tega delj ni mogel, da ne bi bil zamislil se v vprašanje: kaj je utegnolo ganiti Križanovskega, zdaj polkovnika in brigadirja, znanega tudi carju, kaj ga je ganilo, da Je pnšel k njemu z vso častjo in ponižnostjo, kakoršno je popreje dajal le carskim mogotcem? Po daljšem premišljanji, sojenji in uganjevanji je naposled •zumil to, da je Križanovski gotovo zdaj stoprv spoznal, kakega rodu je sodnik Gluhovski, in da mu je čest to, ker ima znanje, s Potomcem znamenitega Životovskega, kateri se je proslavil, ko je devet tednov Gluhovsko trdnjavo branil, sto tisoč Poljskih vojščakov 1064. leta. Dobrosrčni starček pa se je varal se svoje dozdelnostjo. To je imelo cela drug izvor. Križanovski je sč svojo notranjo in vne-nj° ostudnostjo edinil nenasitljivo željo po razkošji, a da je vstre-zal svojim ostudnim hotevam, nijso smilili se mu ni novci, nij ®u bilo žal ni dobrega imena, nij se bal nikakove nevarnosti, klehrno krasotico je gledal ognjenih očij, in ker je v lasti imel mnogo sredstev, pogubljal je svoje žrtve z različno lisičnostjo, s ranljivostjo in se silo. Ta gnjusobna strast ga je pritirala tudi P°d sodnikovo streho. Katarina poleg vseh svojih preljubeznjivih lastnostij vendar nij bila nikakoršna čudovita krasota; prav v jfluhovu so bile devc še lepšo od nj6, ker tačas nijso kazile si hc, nijso lepotičili si obličij in nijso nosile ozkih životov; ali preučeni človek nijma pravega okusa in često le vsled mnogih zaprek daje vrednost svojemu razkošju. Ko je bil zagledal nje polno, čvrsto lice, odičeno z neizrekljivo milostno ljubeznjivostjo in z nekako bolestjo v očeh, — njo Vrat, bel in gibčen, kakor labudji, a njene še nežnejše prsi, poluo-pnjene se zlato protkauo mrežo, — vskipel je vsled vroče želje, kako bi ovladal to biti je, to cvetico, ki se stoprv razvija. Oma-mda ga je strast, katera jo v bistroumnih, a svojeglavih ljudeh jmodbitna tako, kakor je neumorna poštena ljubezen v ljudeh ojagostne duše. Ali ker je bil vajen, da svojej zahtevnosti ničesar DlJ hotel odbiti nikoli, poskusil je, kako uresniči svojo namero. . Njegovo prvo delo je'bilo to, da bi iz Gluhova pregnal Mihaela, čegar postavnost je precej po prvem pogledu ugodna bila v sodnikovem domu. To se mu je posrečilo lehko tako, kakor si sam nij obetal. Mihael je bil užč poln najognjenejših mislij in ^elj, ni bilo treba dosti vetra, da bi bil raznetil v njem teleče eute. Križanovski je bil prišel, kakor nalašč, o ugodnem časi; pet *) Cel6 pisatelj nc umeje te besede. minot sta so razgovarjala, pa sta o vsem dogovorila se. Mihaela so okanile Križanovskega lisijaske obljube, katere je o svojem razvnetji menil, da so čisto zlato, za tega delj je do cela utonol v nekem paru. V duši somu vskipeli čutje, ki so mu bili neznani j vse moči njegove duše so so nenavadno vznemirile. Ni] čutil svojega telesa, ni j videl zemlje pod seboj. Neka sploh razdorna mo6 se mu je zdelo, da se ga loteva, in gnala ga je naprej, kakor kako bombo. Tak je bil, — kar se njegovega sluha dotakne glas Katarinin, ki je bila tako nenadna in neprilična njegovim razvetranim mislim. Stal je pred njo in molčal, kakor bi bil malo po malo P° nekakej medlosti zavedal se. Ali z očmi, polnimi samih solz, gle' dala je Katarina svojega Mihaela, kateri je bil to trenotje takov, kakor bi jej bil odmrl; strmel je vd-njo, držal jo za roko, pa nij znal, da jo ima pred seboj. „Kaj premišljaš, kaj snuješ?" — povpraša ga naposled) prime za obe roci, in strmi mu v oči: ,,Mihael, ljubi, dragi M*' hael! aji ne vidiš, svoje Katarine?" — „Se nikoli so nij pripetilo, da bi te ne bil videl," — odgovori Mihael, kakor bi se mu bilo senjalo, a jedva je znal, kaj je odgovoril. „Nikoli se nij še pripetilo to, kar sc zdaj godi," — opoun" Katarina. Uboga moja glavica! zakaj sem te začela rada imeti? Ne bolelo bi me srce, da me zapustiš; ne močila bi pota za teboj z britkimi solzami, da odideš v boj s temi zloglasnim1 Holstinci. " ,,A kedo ti je povedal, da pojdem, Katarina?" — ,.Slišala sem v&s tvoj razgovor s Križanovskim. Znam vsej ničesar nij več, česar bi te povprašala. Pa ko bi tudi bila kaj slišala, moja duša je už6 zdbila to žalostno razodetje. Ko hitro sem bila ozrla se v Križanovskega, ko je iz mojih rok prejel čašo medu, takoj sem se zbala njegovih hudih očij, in tisto trenotje, kakor bi mi bil v uho kedr šepnil, da me*zapustiš. Mihael! ne začenjaj ničesar s tem Križanovskim! Baj& — da je velik grešnik. Prehodil je baje uže včs svet in pogubil jo marsikatero nedolžno dušo !" „Ne zapustim te na veke, Katarina," — odgovori Mihael, nij se zmenil za nj6 sodbo o Križanovskem. „Ne pojdem na vojsko po zlato in plen; le dejanski hočem dokazati, da sem Kozak, in hočem se vrniti k tebi — češtit in slaven." „Dober in ljub’ si mi brezi tiste slave, Mihael! Zaman se trudiš, da bi zatajil svoje misli ... Le nikar mi ne trdi, da odideš le meni na ljubo! Jaz poznam vas moške. Vam nič nij do naših solz, nič nij naše gorj6; vi poslušate streljanje in bojni hrum rajši, nego verne miličine besede. Le nas nesrečnice za-devlje sodba, da moramo ljubiti vase duše, ljubiti vas neusmiljence bolj, nego vse na sveti, — bolj, nego očeta in mater." Mihael nij mogel izpodbiti tega očitanja, kajti čutil je, da je pravično. Molčal je in gledal na nasprotno stran ulice, ob katerej se je ob vsej stezal neprenehljiv zid kamenenega poslopja, ki je odo odičeno z ostrožnimi okni, z množnimi in najrazličnejšimi slopi, pročelji in pomoli. To je 'bil maloruski kolegij, o katerem se govori, kakor o °smem čudi sveta. Njegova glavna stavba je ostro nadkriljevala celo vrsto domov, ponašala se je, kakor kak vzrastel človek mej otroki. Nje razmerje, nje slopi, okna in lepotine so bile veliko ogromnejše in bogatejše, nego na drugih delih zidovja. Mesečni svit je sezal na „kolegij“ sč strani; le tam pa tam se je videl kak slop, karnis ali basrelif. Vsled tega je poslopje, zavito v gosto senco, imelo temotno podobo; a ogromni kipi, razpostavljeni po obocih, enačili so ga kakemu svetišču poganskih časov, — svetišču, polnemu molčečih bogov. Ali zaman bi kedo v tej ogromnej in bogatej stavbi iskal narodov značaj ali njegove omikanosti stopnjo. Mala Ruska nij oospela nikoli do take omikanosti, da bi se odlikovala v razkazo-valnih delih in umeteljnostih. Vsa njena zgodovina kaže le z Aro d nečesa velikega, kar pa samo sebe ne diči z dostojnim plodom in Sahnl prav o svojem cvetu. Ta stavba nij izrazovala ničesar drugega, nego stavbarja, njegov nArodni živelj, pa latinsko omikanost. Nad globokimi dolblinami, po katerih so po vrsti razpostavljene bile Minerve, Temide, Marti, starodavni govorniki in modri-janje v sosedstvu z bradatimi hetmani v dolgih županih, v širokih Plaščih — nad temi dolblinami so v različnih skupinah lesketale jOaloruske bojne dragotine s pridruženimi sulicami, z Milkovimi ■oci (Kozaki užč davno več nijso rabili lokov), z Apolonovimi lirami in Merkurjevimi golimi vred. Na drugih prostorih so stali stari meči, imeli so ptičje glave na ročajih, — stale dolge puške 2 bojnim kozaškim kopjem vred v dolblinah poleg grškega varila, poleg bikove glave, poleg Neptunovega trozobca, kar je vse bilo opleteno in okrašeno z množnim cvetijem, mej katerim je maloruski podsolnčnik čudovito odlikoval se. Tu nij manjkalo ničesar; bistroumni maloruski zidar jo hotel poslopje postaviti svojim rojakom na zavzetje; delal je z vso svojo ostroumnostjo. Bojna znamenja, bunčuki, sablje, rimske čelade, kozaške čapke, oklopje, eaše, zmaji — podrti z loci, ptiči, polumeseoi in zvezda — vse to je venčalo oglavje slopom in stebrom, opletalo okna, okrog viselo •— zloženo v vence, ležalo' na stropji in pod stropjem. Ali vse je bilo čudovito okusno, nenavadno srnčlo in divje bogato razstavljeno tako, da človek ne veruje lehko, da bi kaka glava mogla kotiti se z razmišljavanjem teh okraslin. Podoba je kazala, kakor vse to bila kmalu tista ogromna roka zagnala od sebe in daje vsemu le slučaj razdelil tako sosedstvo. Mihael je ogledal različne razdelke pročelja, katero je senca temnila, preletel je z okom stavbo, kakor bi v njej bil hotel najti neko zgubljeno misel. Nap6sled se mu oči vpro v okras- lino glavnega spredja. Dva Zaporožca dolgih čopov sta držala velik ščit, na kateri je bil namalan Male Ruske grb — Kozak, ves v orožji — in čapko je imel na stran pomakneno. lJod ščitom na mednem štirioglu je človek videl grbu napis, ki so g* bili nadeli stoprv o Hmelniokem; Mihael lii zbog goste sence ne bil mogel poznati tega napisa, da mu spomin ni j narekaval vrstic, lcatare so se bile mladosti vrastle in potomstvu priljubile, — vrstic, v katerih se živo razodevlje svoboda, s katero je ukrajinski narod navdihnil nevabljivi Bogdan : Vojska Zaporozskaho vojin znamenity Vooružen bodrstvujet otčiznu braniti. Ašče i vrahov kojih ne zrit pred soboju, Obače oruže hotovo do boju Im at; k'm vospjaščajušči, supostaty silny Hotenija svojeho padoŠa o mil n)’, Ibo včst sej zavčasu predvariti zlomu, Da v poraboščeni ne budet nikomu; .Tako že dčlo bodra pastyra, sušča — Vospjatiti k stadu volka hrjadušča. „Cuj Katarina," — nenadoma opomni Mihael z osatim g'*" som — iri odločnim: „znam, da me imaš verno rada, ali jaz n'.)" sem vreden tega. Jaz nijsem vreden tvoje ljubezni! Kalcova raZ' lika je mej menoj in mej najslabcjšira prodajalcem, in zakaj j° pero čestnejše, nego vatal? Ali nij to sramota meni, ker so pred menojci iz svojih stremen noge umikali samo na ples, iz rok de-vali sablje in le čaše poprijemali? — ali nij sramotno meni, zgrbljen sedim v pisalniei in besede črkam na popir, pa bi moral po širnem borišči razmetavati trupe in razkrapljati krivoversko kri, ne črnilniee po popirji!“ „Trdo srce — ti! čudovita duša!“ — oponese Katarina in roci položi na prsi. „Da, Katarina,u — govori Mihael dalje, „ti ne moreš rada imeti zapečkarja, šleve, ki se boji nos pokazati se zapečka; kateri bi s teboj oglušil si uha, lcedar bi mestni topovi grmeli. Nikakor ne, objameš me na drzovitem žrebci, potnem in krvavem, ko bodo trobe in bobni razglašali mojo slavo — in prapori, opic' neni vragu, plapolali mi nad glavo !‘‘ ,,Ne bodem ga rada imela,“ — oponesla je jokajoča Katarina, „dokler ne skrvavi zver, ne smem ga ljubiti!“ „A kam naj proderem pot moči, katera kipi v mojih prsih in išče prodora V i“ —• govori zopet Mihael dal je, nij slišal Katarininih besed o svojem razvnetji. ,,Zene me to, žene to mojo dušo na bojišče, — v temino mečev in olovnic, kdor se nebo stresa, zemlja guglje, — kder vro potoči človeške krvi. Čutim, da sem rojen Kozak — in koprnim po boji in slavi ! Z Bogom, Katarina!— vskliknil je o svojem razgretji, objel jo, tresel se in bledel-,,Z Bogom! Ce me ubijo, pomoli za mojo grešno dušo ; če pa se vrnem, obiščem te čostit in slaven!" — m. Drugega dn6 Mihael po obedu odjezdi skozi mestna vrata, “rikazala se mu je, kakor steklo, jasna rečica Jesman, črezi katero so pred sto in osem in sedemdesetimi leti v Gluhovsko terd-*]iavo sikale Poljskega kralja Jana Kazimira bombe in olovnice. Dalje pa je v različnih skupinah stalo brezovo in lipovo lesovje, katero je zdaj uže do cela posekano. Za to lesovino, na Voronež-Kej cesti, inrleli so hutorji, siveli lesi, vstajal je dim — in oblačni obzor se je zgubljal po žalostnem nebi. Otožen je bil junak, ko je prišel na leseni most, ki je držal crez reko. Obrnil je konja in dolgo časa gledal na Gluhov. Ne- kov hudoben duševen glas je neprestano šepetal mu dobrodušnega gospodarja poslednje raahodne besede: „Poinni dobro, Mihael, o Vsakej priliki mojega slavnega deda nauk: Ne plačuj dobrega s hudim^* — kakor bi resnično bil na potu do kakega hudob-nega Čina. Ali še večo otožnost je v njem vzbudil Katarinin obraz, ka-^ei'i mu je bil fantazijo razgrel o ločitvi; zdaj pa se mu je kazal Najprodorljivejšo. Bleda, sklenenih rok, nikakor, taka mu nij očitala pekočih pregreh, temuč prosila ga je; poznala je neodbitnost ®yoje osode, a v jasnih, nesolznih očeh je gorela jej vsa muka cisto ljubeče duše; ker pa je bil minol je ves up, da se ogne krvave rane, izroči se hujšemu trpenju. / „Mila, uboga Katarina!“ — opomni z drhtečim glasom, „za- *aj te mučim! Da, jaz moram marsikaj dovršiti; vrnem se k tebi, c° prav le na eno minoto; še enkrat te objemljem, še enkrat zagotavljam, da te ljubim, kakor svojo dušo!“ . Uže je hotel vrniti se v Gluhov, ali konj ga je prehitel, krenil je sam ob sebi proti Voronežu. Ker je Mihael bil oslabel vsled svojih mnogih vojevalnih čutov, za tega del j nij bil toliko odločen, da bi bil obrnil svojega konja, — ali prav za prav: sam ml znal, kaj bi bil učinil, torej je naprej jezdil, povesil glavo in l,dal se celej množini mislij, katere so bile polastile se ga. Ko pa je bil pet vrst daleč za Gluhov prijezdil, ter je pred Njim razprostiralo se široko polje, bogato / mogilami, s temi neumni zgodopisci starodavnih časov; ko je čvrsti veter bil potegnil Po rodovitih njivah in solnce bilo posijalo skozi oblake, — oživela mu je duša, otožne misli so se mu razgubile, kakor se pobočni ptiči poskrijo, ko hitro se svitloba prikaže. Zopet je bil svoboden, neomajljiv Kozak, kateri lastnej volji ustreza rajši, nego zakonom in dolžnostim. Nič več nij mislil na polkovnega s°dnika, ni na Katarino. Drzovito je gledal in ponosno vspel se sedlu, kakor bi bil z očmi meril bojišče. Po ušesih so mu hr-^eli zvuci bojnih irob, razlegali se vzbuhi grmečih topol in raz-?a.):*l je bojni hrum, v fantaziji so mu prapori plapolali, kakor !Srajo oblači dima, — gorele sablje in puške, — vojski sta zgri- njali se, kakor oblači, — rojili, napadali se, begali — in podili druga drugo. Spomin na slovo mu je omotil um in srce, udušil v njem vse druge misli in čute, omamil ga in odnesel na svojih perotih. O radostnem drhtenji, o ognji mladostne ncstrpljivosti je gnal svojega konja dalje, švigal z bičem, vsklonil se nad sedlo — in letel je, kakor veter, po cesti v prašnih oblacih. Užč je solnce zahajalo k Božjej milosti, ko se pred njun prikaže Voronež — do cela zavit v temno sadno zelenje, iz katerega so gledale strehe in ndd enj vspenjali se krovi cerkvam m zvonikom. Prepustil je konja mirnim stopinjam Mihael in jel pi’e' mišljati, kako bi najboljše uredil svojo domačo zadevo. Njegov oča je bil moder možak, redek ,,original", — da, skoro gotovo svojega časa edin, kar se tiče njegovih lastnostij M kakovosti in njegovega živenja. O svojej mladosti je bil prvi ju' nak in drzovitež v vsem polku, kmalu o hetmanu Danielu Apostolu so ga odločili, ter odbrali za stotnika, polkovni starešine so ga čestili zbog njegovih vednosti j in bojnih umnostij, slavili so ga vsi zarad njegove učenosti (tačas ni j bilo treba mnogo vednosti, da je človek bil učen), katero si je bil prilastil v Perejaslavskctn semenišči, s kratka: odličnik je bil mej našimi starimi možaki J smel si je obetati v bodočesti najvrlejši upliv. Ali ko so o brezi; načelništvu in Bironovskej zaspanosti bili ruski mogotci, vladajoči Malo Rusko, razhudili ga se svojo nepozornostjo, ker so nekolik® starejših kozakov bili odičili z dostojnostimi, katerih nijso bili vredni, razžalili so njegov ponos tako, da je službo popustil. A ko je nekoliko let kasneje bila umrla mu soproga, odpovedal s® je do cela svetu, zaklenil v svoj dom, ki je na samoti bil konci Voroneža, in dolgo časa ni j občeval z Božjim svetom. Svet, njegove radosti, želje, nade — vse to mu je bilo zoprno. Hotel J_e, da bi včs svet bil z njim vred čutil čmernost in žalost, ki je njemu razjedala srce. Odrekel se je na zmerom slavi in česti, odtegnil sorodnikom in mnogim prijateljem, svojej očini pa se nij odpovedal. Ljubil j6 Malo Rusko, znal je, da je preživela svoj vek, da je ostarela m oslabela prezgodaj, — čutil je, da skoro ugasne; za tega dčlj je sklenil, da zbere vse njeno zgodovinsko gradivo, vsakojake njene zgodovinske speve in letopise, ter zapusti jih bodočim časom v pravičnih in natančnih letopisih. Ta misel je tačas zanimala mnogo glav v Malej Ruslcej; nikoli popreje nijso sestavili, ne prepisali Maloruskih letopisov in drugega zgodovinskega gradiva toliko, kolikor o dneh poslednjega hetmanstva. Narod, kedar zapusti torišče svoje delavnosti, rad ozira se v minolost, kakor starček, kateri se zamiče v svojo mladost. Stotnik Čarniš se je bil svojega dela lotil z neko vročo zaupnostjo, a njegove duše probujena nekedanja delalnost je njega delu s pomočjo krepke spominijivosti in plameneče ljubezni do narodnosti dajala živo gorečnost, navdihovala je njegovega osame- ega duha s poezijo. Čem globoče je svojemu gradivu: pesnim, letopisom, različnim starodavnim ostankom prodiral v bitstvo, — tem krasnejši se mu je kazal minoli vek in život. Strnil je v celoto vsakojake spretnosti in ustvaril si vlasten čaralen svet, v katerem je nahajal nagrado za vnenjest, ki je bil odločno zapustil J°- Živo so mu v fantaziji goreli Ukrajinski junači, katerih hrabrost je slula po vsem sveti. Ljubil jih je tako, kakor svoje dede, šestil je njih dejanja — in neodbitna bitija so bili njegovemu ži-yenju. Posebno je gojil spomin na hetmana Hmelnickega in Doro-aenka; ta junaka sta mu bila nenavadno duševno močna, kakor bi, kar je sam menil, skoro jedva kedo drug bil krepak. Njegovih sob stene so bile obogačene s podobščinami in z obrazi, kažočimi važnejše prikazni Maloruskih dogodkov. Kazal je Mihaelu te obi •aze in davno minolih časov dogodbe pripovedoval rou z glasom, kateri je pričal čut globoko razumljene sočasnosti, govoril je o Nalivajki — o njegovih dejanjih, o Ostranici — o j*jegovej smrti s tako zgovornostjo, tako preverjeno in natančno, kakor bi sam bil vojskoval bil pod njiju prapori. Zdaj pa zdaj se je po razgretem pripovedanji pogreznil v Mirno zamišljenost: sedel je dolgo časa na mizo povešene glave, OHposlcd pa je poklical svojega ključarja Semena, ki je nekedaj "a vojski bil njegov orožjenoša, zdaj pak domd banduraš. »Zapoj, brate Semen, kako staro pesen,“ — rekel mu je, »razveseli mojo otožno dušo!“ Klučar Semen je banduro snel se stene, sedel na svoj na-vadni prostor, sklonil svojo sivo glavo, nagibal se na obe strani, kakor kak star hrast, ki ga veter ziblje, — iu zapel je s počas-n'>n, razpaljenim, moškega soglasja polnim glasom : — ,,Oj prošli Kozaki na čotiro šljahi, Na čotire šljahi a na pjate na Podole. Sčo odnim poiem — to pošov Samko Mušket, A za panom hotunžim malo — malo ne tri tisjači, Use horobri tovariši Zaporožci. Na konikah vihravajut, šabelkami bliskajut’, U bubni vdarjajut, Bohovi molitvi posilajut Hresti pokladajut. A Samko Mušket — to von na koriu da i ne vihravajo, Kona uderžuje, do sebe pritahuje, dumaje — hadaje: -- A ščo, jak naše kozačevstvo, mou u pekle, Ljabi spaljat, Da z naših kozackih kostej pir sobe na pohmele zvarjat? A ščo jak naši holovi kozacki po stepu — polju poljažut, Da šče i rodnoju krovju omijutsja, Popereroskolotimi sabljami polcrijutsja? Propade, mov porošina z dula, taja kozackaja slava, Sčo po vsemu svetu stopom rozljahlas — prostjahlas Da po vsemu svetu luhovim homonom rozdalas, Tureččine da Tatarščine dobrim lihom znati dalas! Da i Ljaham voroham na spis oddalas! Zakrjače voron, stepom letjuči, Zaplače zozulja, luhom skačuči, Zahadajutšja orliki hizi, Da vse use uso po svoili bratah, Po bujnih tovarišah Kozakah. Oi to ih zharbom zaneslo, (Ji to ih u peklo potonulo, Sčo nevidno čubatih ne to po stcp&h ne to i po luh&h, Ne to i po tatarskih zemlj&h, ne to i po tureckih borih, Ne to i po Cornih morjah, ne to i po Ijackih poljah! Zakrjače voron, zabruje, zašumuje Da i poletit u isužuju zemlju; An-ba! kostki ležat, šabljuki storčat, Kostki hrustat, šabljuki po pereroskoloni brjažčat“. Po vsakem granesi je dolgo prenehal, ta prenehljaj pa ,]e njegova bandura namestila vselej se svojim obupnim glasom in petjem, namestila to, česar nij bilo mogoče izraziti s pesnijo. Z globoko pozornostjo je Mihael poslušal te stare pesni, a cesto se mu je zdčlo, da se poleg ključarja Semena tudi nekedo drug davne minolosti skriva v njih, jaduje o spreminih prodirajo-čili akordov, in tibo joče o drhtenji otožnih strun. Nevedoma se je udal očinih odlokov uplivu; starega entuzi' jasta duša je nečutljivo preselila so v njegove mladostne p!'81' Starodavnost se mu je kazala v čaral ni b obrazih, v orjaških, čaro-krasnih razmerah. Sočasnost se mu je zdela ničeva, da je brezi vse vzvišenosti in ponosnosti. Po očinem menenji jo iz početka sodil, ka je sramotno to, da bi služil Malorusko vojsko, katera nij imela nič več bojnih načelnikov, temuč ukazavali so jej le dvorskih mogotcev uskoki; da bi se povspel na znamenito stopnjo v domovini; veroval je, da na to lehko pomore le eno sredstvo: državna služba, nj6 vrlost so dokazale izkušnje mnogih tačasnih Malorusov, ki so se odlikovali z naj znamenitejšimi vladnimi službami. Vsled teh mislij je popustil pot, katera je sveta dolžnost bila mladim Carnišem uže desetega pokolenja, a stopil jo v Maloruski starešinski kolegij, kder je povspel se na stopnjo starejšega p1" sarja, — to nij bila majhna čest tiste čase. Kako bi zdaj pred očo stopil in razodel mu svoje poprešnjo-sti odločno zmeno? To vprašanje se mu je zdelo, da je jako važno, zvlasti ker je bil premislil resni in odurni značaj starega stotnika — in ko je spomnil se, kako je polkovni sodnik plašil ga za tega dolj. Hotel je ustaviti konja, da bi še o pravem časi izumil svoje prošnje črtež, ali zagledal je, da konj stoji užo pred vrati oči-nega domu. t IV. Ta vrata iz hrastovega lesa in očrnela vsled starosti so bila visoka in ogromna, imela so obrazov, mrežic in starinoslovcu nerazumljivih okraslin iz rezane lesovine toliko, da se je človeku zdelo,' da so ostanek kake gotiške strehe s kakovega starega gradu, a mah in divja trava, rastoča na vseh njih straneh, dovr-»evala je to podobnost. Kedor bi hotel bil spoznati, kedaj so se odpirala, moral bi wl le^ ozreti se v velik mlinski kamen, postavljen narobe, ne zna se, ali slučajno, ali nalašč, pod veliki tečaj — kamen je bil už6 nekoliko prirastel k zemlji. Rastlinje sc je zvijalo in opletalo ga ..8voj<> zeleno košatino, vspenjalo se je z njega na vrata in po-Prijenaalo množnih železnih krožcev, odebelelih vsled obile rije. •Nekedaj so k tem krožcem svoje konje privezavali Kozači, kateri služabno prihajali k stotniku Carnišu, kajti le viših stanov oitija in njegovi gostje so po tačasnem običaji smeli jezdariti kar precej na dvor, njih spremstvo in priprosti Kozači so svoje konje puščali pred vrati. Mihael odpr& stranske duri ia stopi na široko dvorišče, konja pa je peljal za seboj. Maloruskih mogotcev dvorišča dan denes nijmajo več svojca nekedanjega pomena. Zdaj so nekatera suhoparna cvetišča P.o angleškej navadi, nekatera pa nijso drugega nič, nego prostorja, vodeča k stopnicam. Le v malokaterih domeli jih ob nede-yah oživljajo pojočih dev druščine, pa vsako leto na sv. Ivana Kupajhi (Jan. Krstnika) dan in o dožetkih (erntefest). Ali vse to se vrši le zbog šale, samo zat6, da se gostje motijo, ter gledajo prostonarodne plese in poslušajo stare pesni. Gospodarjem pak So ta dvorišča na to hvalo, da sami se svojimi očmi gledajo, kako se pšenica suši in platno beli. O starodavnosti pak je to prostorišče bilo znamenita neogib-nost v domu slehernega gospodarja, kateri se je gospoda ime-ftaval. To prostorišče je bilo plesalna dvorana, zvlasti ker tačas »Jjso zidali domov, obogačenih z velikimi sobami, mrzlimi po a tudi zato, ker so prednamci radi razveseljavali se pod ®ulun nebom. Ko bi bili stotnika Carniša dom videli tiste lepše njegove dru, posebno o kakem radostnem dnevu njegove rodovine, — do c^la drugač bi se nam kazal ta pustotni prostor. Na obeh straneh dvorišča je poleg kolnic in konjakov tačas stalo mnogo ridvanov*) in voz — kovanih, s kakoršnimi so se Ponašali samo plemenitaši. Mej njimi so pod strehami hodevali, sedevali in polegali vozniki, to je: kočijaži in drugi služniki v k ob enači h, v modrih županih in kozaških čapkah. Sredi dvo-11S(V;a so plesali. Hrmela je godba. Zlate kistke (quasten), zlati *) Ridvan je boren voziček. okraji, obšivi na ženskih kontuših so kar goreli o jasnej solnčnej svitlobi, katere se nase prababice nijso bale tako, kakor se je bojč dan denes krasotice (za tega dčlj pa so bile tudi zdra-vejše). Stotnik sam je se sivoglavimi gosti vred sedel pod domačimi pomoli, s katerih se je ves dvor videl, kakor na obrazi. Starčki so bili navadno resni, a sedeli so tako dolgo časa, dokler jim neprenehljivo natočeno vino v čašah in pitje nij začelo kaditi se v glavo, potlej pa so zapustili svoje prostore na dvorišči, ukazali, naj godci igrajo nekov starodaven ples — in odlikovali so se s takimi zaporožkimi burkami, da je zavzeto gledala jih mladezen. Zdaj je vse promenjeno. Gosto travnat je tudi ta prostor, ki je bil z nogami steptan in trd, kakor kamen; konjaki so na mnogih krajih sesuti, lehko pomoli pa in njih pristresje, okrašeno z arkadami, zgubilo je mnogo gladkih slopov: nekateri so se podrli, nekatere pa objemlje divje zelenje. Bolestnega srca je Mihael ogledaval te nepopolne podrtine, ogledaval dolgi dom pod visoko streho, — črešnje pod okni in široko dvorišče, po katerem je rastel divji buran. *) Ali nij v nje® žalosti vzbudil spomin na veselo nekedanje živenje, spomnil se je bil na poslednji shod na očinem dvorišči, spomnil na pojoče zvonove, ki so se razlegali iz šestih Voronežkih zvonikov, — na pokopališče, na različna oblačila in pogrebne prapore. Ta dan se mu je povekovitil; tega dne je mnogo solz bil prolil na maternij gomili, a bridki spomin nd-njo mu jc krčil prsi. izpustil je Mihael iz roke zamišljen uzdo konjevo, kateri j® sam ob sebi jel iskati konjak, in do cela osupel je sredi dvorišča stal, dokler ga sč svojim glasom nij prebudil ključar Semen, kateri je vsak razgovor po starej navadi začel s temi-le besedami: „ Pom ni gospod, kralja Davida." Starček je stal pred njim in v roci držal polit vrč, v katerem je več, nego deset let, iz kleti svojemu gospodu hruškov kvas**) nosil — v širokih platnenih šaravarah (hlačah), ki so sč svojimi množnimi nabori zakrivale njegovih črevljev golenici, — v modrej suknenej kurtki, ogoljenej na levej strani na plečih, kodar ga je objemal njegove bandure jermen, — za pasom je na enej strani imel šop ključev, na enej pa vse tobakarsko orodje. „Pomni, gospod, kralja Davida," — spregovori in začudi se: „kedo bi se bil nadejal, da ti denes prideš domov V! Jaz in gospod oča te nijsva pričakovala, da prideš popreje, nego stoprV zeleno nedeljo.***) Dej, brate, ti gledaš, kakor bi bil pogoltnil dva Turka in se kakovega Tatarja vrhi. Mladenič ! Bog zna — mladenič! kader te zopet vidim, vsak pot si lakat viši, če prav si užč davno doživel svoje dve in dvajesto leto. Podoba kaže, da gospod sodnik in njegova Katarina nijsta skopa ti sč svojimi va- *) Buran je visoka, bohotna trava. L. G. **) Kvas je kislikasta pijača. ***) Zelena nedelja jc svetodušna nedelja. reniki,“ *) — dejal je, dvakrat stopil nazaj in samoljubo gledal njegovo lepo rast in ponosno telo. Ključar Semen je Mihaela imel rad, kakor bi njegov sin bil, znižrom je z velikim veseljem spominjal se tistega časa, ko ga je nosil v svojem naročji, vodil po dvorišči na konji, učil s puško streljati in sukati sabljo. Starčku so Mihaelova otroška leta bila nedavna in v spominu tako živa: ko je gledal v postavnega mladeniča, odičenega uže s črno, še nobenkrat obrito brado, — da Je rad ali nerad spregovoril starim ljudem navadne besede: „Kako čvrsto raste ta mladi ljud!“ Kar se tiče Mihaela, gledal je ključarja Semena, kakor kak vekovečen hrast, kateri se o celem stoletji promeni menj, nego i a^° drevo v letu dnij. Kedor koli ga je zagledal, ha, ta velika pleša, te njegove obrunke, ta ponosna brada! „Za Boga, Mihael," — govoril je ključar Semen dalje; — »ker vd-te gledam, ne morem strpeti, da ne bi opomnil ti svete resnice: v kolegiji, brate, nij tvoje torišče, Bog zna, da ne! ali na jezo svojega gospoda oče bodi razodeto, da-si ne sliši mojih besed — ko bi te p< sadili na konja, na takega, kakoršnega sem Jaz o priliki vzel nekovemu Tatarju, a da bi dobro sabljo dali ti v roko — pa kaj bi besedoval! — Bog zna, tudi o Danilu bi ne bili lepšega Kozaka našli, v vsem našem polku ne! — Ali, čaki, brate, jaz sem se prav rčs razpalil tako, kakor pred desetimi leti Pri čaši Paljevskega medu.“ **) Oj pe Palej, oj pe Semen da holovonku klonit. A Mazepin Čura Paleju Semenu kajdani hotovit. „B£s te 16pi! ta med in te pesni mi ne daj6 ni besede spregovoriti. Rad bi povedal nekaj do cela drugega. Ali pa je, Mihael, resnica to, da se pri vas v Gluhovu zbira taka vojska, Kakor bi nam bil Hmelnicki vstal iz groba in novič hotel vzburiti Ila Lehe?“ — „A kaj ? — ali se morda tudi tebi gnjusi zapečkarstvo, ali Morebiti hočeš naravnati svoje stare ude?“ — , Ali jaz? — Pomni gospod, kralja Davida! Bog zna, Mi-.aeI, ti se lehko šališ, ker bodeš kmalu v Zaporočji! Oh! žal mi Je besed! Užč je v večnosti čas, ko sem jaz s tvojim gospodom 0(!etom, še o pokojnem Danilu — “ „Povedi mi, Semen,“ — segnc mu Mihael v besedo, „kedaj Pa nehaš spominjati se kralja Davida? Ali ti je kralj David tako verno zalezel se v glavo ?!“ „0aki, jaz nijsem menil o tem govoriti, pa ta kralj David l111 zmerom prihaja na um. Zatepel se mi je v glavo! Dej, kako ■J® težavno to, če človek hoče modro govoriti! — Nu, čaki! — čem pa sem bil začel besedovati? — I nu, da resnico povem, *) Varenika so nekakova močnata jestvina. L. G. **) Kozači so radi različnim pijačam dajali imena junaških Zapo-r°žcev, zvlasti svojih hetmanov. ne spomnim se brezi kralja Davida; dej, kako mi je vtepel se v glavo! To je vsake modre besede začetek. Bog zna, resnica je to! Ko hitro ne zdbim iz početka opomniti: Pomni, gospod, kralja Davida, tek6 bodoče besede tako vrlo, kakor bi sam kralj David igral na harpo. A tedaj: Pomni, gospod, kralja Davida! Naša leta so uže minola — a kaj! naj so pobegnila! — Bojevali smo tudi mi s tvojim gospodom očo vred, a kako smo bojevali! Bog zna, Se zmčrom se mi duša raduje: Oj koli-s mi bojevali, da bolšc nebudem; Toho ščasta i toj doli povek nezabudem! Da vže šabli zaržaveli, mušketi bez kurkov A šče serce kozackeje ncboitsja Turkčv!“ „Ob, žal mi je, zatč ker nijsem bandure vzel s seboj m sobe! zaigral bi ti to pesen tako, do bi se daleč poskrili Gluhov-skili mogotcev vsi bariduraši!" „Nu, kak drug pot mi spričaš svojo umeteljnost/' — opomin Mihael, „zdaj pa, če se ti ljubi, sedlo vzemi z mojega konja m daj mu ovsa.“ „Da, Mihael, takoj! vendar je važna potreba tudi to, da p°" preje hruškovega kvasa natočim tvojemu gospodu oči,“ — oponese ključar Semen in pobegne v klet. Mihael odide k oči. V. Da bodemo znali, kako se je stotnik Carniš zaljubil v sta-rinstvo, zato čitatelj ne sme nepozorno oditi mimo njegovega domu, da-si je enoličen in o prvem pogledu nerazmeren. Ker trdim, daje ta dom vstal — podoben hetmana Hmelnickega domu, menda bode to -dosti, da probudim najživejšo zanimljivost vsem ljubcem Male Ruske, — da, tudi globokomiselni zgodovinar, kateri gotovo vsaj nekoliko vrednosti prisodi mojemu prostoličneruu pripovedanju, tudi zgodovinar se vstavi pri teh straneh in z vso pozornostjo prečita, kakov je bil stotniRa Carniša dom. A kako je iz dalekega Subotova mogel v Voronež prodreti hetmana Hmelnickega dom — njegov obraz? Da razjasnim to vprašanje, moram pomoči si se zgodovino. Tiste nesrečne čase Male Ruske, ko je „unija“ in katoličan-stvo preganjalo nesrečni južnoruski n aro d; ko so Poljaci se surovo silo s pota umaknili veri in svobodi drzovite zavetnike, Nalivaj ka, Pavljaka, Ostranico in mnogo drugih junakov „Velike Ukrajine — iu do cčla opustošili našo domovino, in, kar je podoba kazala, ko nij obetalo se več nikakoršno upanje, da se znebodemo zaničljive služnosti — tiste nesrečne dneve se hetman Hmelnicki, kakor kak „genij,“ prikaže nad temotno propastjo, v katero so nas pahnoli. O tačasnih obupnih okolnostih nij bilo mogoče verovati, da so njegovi vspehi človeška dejanja. Mala Ruska je menila, da je Božji poslanec, nadarjen z viSirni lastnostimi, jako vzvišenimi navadnemu človeku. Tol ko Bog svjati z naj e, Oto Hmelnicki dumaje, hadaje, Pnpoveda tačasna pesen. Kako zmagoslavni, kako razvneti in kako solzni so mu naproti prišli v Kijevu, ko je po zmagonosnih bojih prišel Bogu slavno hvalo dajat v pričo vsega n&roda! Malokomu izmej smrtnikov je odsojeno, da svojim rojakom probuja podobne čute, a to oam priča, kedo in kaj je svoje dni Bogdan Hmelnicki bil Malej Kuskej! Ljud — čudo je to, ker ni j pobožil (vergottern) svojega otet-n!ka, kateri ga je bil osvobodil groznih muk in trpkega preganjanja, ter obudil v živenje in svobodo. Oihirin in Subotovo sta bila sveti mesti daljnejšim oddelkom naše krajine. Le-sem so popotovali nalašč zato, da bi videli slavnega hetmana in njegovo ro-e» risali njegovo podobo, zbirali natančnosti o njegovih deja-nJ'h; razglašalo so se pripovesti o njem, banduraši so honaeriški Popevali jih — in širile so se od ust do ust, od mesta do mesta, v, ,°r gromovi oglasi žive slave -- po vsej domovini, a skoro vsa "Jala Ruska na obeh straneh Dnjepra je bila polna pripovestij o Uinelniekem. Ta čas je Carnišem praded, polkovnik Pavel Čarniš, s krvavega borišča bil prišel v svojo domovino in s seboj prinesel Bogkovo podobo in njegovega Subotovskega domu črtež. Spomin na dom hetmana Hmelnickega mu je bil drag; v ne-svesti je bil si, ko so ga vd-nj pripeljali z6 slavnega boja, lietma-J>ova soproga sama je skrbela za-nj, da je ozdravel. (Tako dobrot-Jlv in prijazen je bil ta močni in slavni hetman, kateri, kar trdi etopisec Hrabjanka, le žezla nij imel — in krone še ne, pa bi kralj bil.) Da bi ta spomin zapustil svojim potomcev, polkov-£>k Pavel Čarniš sklene, da v Voroneži postavi prav tak dom, ^akoršen je bil slavnegn Hmelnickega. Ali svojega sklepa nij zvršil popolnoma, umrl je, ko je bil postavil polovico domu. V tem so po smrti starega Hmelnickega v Malej Ruskej žalostni časi. Po vzvišenej epopeji, ki se je končala s takim odličnim vspehom, stopili so na pozorišče Vihovski, Jurij Hmel-*}lcki, Samko, Bruhovecki, Mnogogrešni, Dorošenlto in mnoge rUge osobe druge vrste — in jeli so igrati domačih bitek krvavo Qramo, ki je poy osemnajstih letih nesrečno končala z osado (bela-^ung) mesta Čihirana in s padcem groznega Dorošenka. Pavla ^arniša potomci ta čas nijso mogli zidati. Popustili so svojo družno v starem domu in dihteli so na slavno borišče, kder so z Biecem v roci podpirali namere tega, kateri jih je pridobil na fVo.jo stran, a stoprv posledn ja leta Samojlovičevega hetmanstva je polkovnika Carniša sin zdelavati dom, ki je bil oča jel zi-Hti ga> vendar pa nij znano, zakaj ni z vršil očinega sklepa, kajti do c61a je promenil odločeno podobo. Ne glede na to je v njem Letopis 1874. H. 14 pokojno živelo dvoje pokolenj Čarniševe rodovine, ki ne dosti ni malo nij žalovala za t<'>, ker njih dom nij bil tak, kakoršno je bilo hetmana Hmelnickega bivališče. Ko pa stotnik Carniš popusti službo in jame gradivo zbirati za svoje letopise, z&bil je na. povest, katero je še svoja otroška leta slišal, kakov dom je prednjimec sklenil, da postavi. Pomnil je dolg popirnat list nekovih risarij, katere mu je pokojna babica kazala, ko je različno perilo in starodavno posodje razbirala v svojem ogromnem, s& železom okovanem zaboji; in če prav je bil do c61a zvu postavil prav tako ogromen grad, kakor v Ci-hirinu; ali gotovo mu je bil spomin na prednike drag, tedaj so mu bile dosta le neznatne zmene z dodelanjem in olepšanjem vred. Ko popisujem Voronežkega stotnika Carniša dom, zdi se mi, kakor bi pred seboj videl v Subotovu hetmana Hmelnickega bivališče, ki ga blezu 180 let nij več. Tu je šest črešenj, stoječih *) Sloboda je ruska beseda in znači: predmestij e. v vrsti pred okni (črešnja je bila priljubljeno drevo Hmelničkemu). Ne daleč, pod košato jablano vidite kameno kad, katero nose trije levi, njih nerazmerno velike tace se človeku zde, kakor bi bile k svojim podlogam prirastle. Vsak izmej teh levov ima v gobci srebrn krog, li katerim so privezavali konje starašinam, ki so služabno iz Cihirina prihajali k hetmanu, ko je po nekoliko tednov — kakor na počinek, mudil se v očinem domu. Tu so majhna okna, jajčje obolcasta, kameneno stebričesta in Sipe imajo okrogle mej hrastovimi, zeleno pobarvanimi obodi. Nad okni so lepeli navskrižno dirjajoči konji iz sadra (gipsa), dimnati topi, predmeti — ljubi Bogdanu Iimelnickemu, ki je živel mej strelji-vom in konji. Ondi-le so iz opečja trdne ozare, ki široko držč Pred dom. Takih ozar ostanke človek še lehko v Subotovu vidi na tem prostoru, kder je stal hetmana Hmelnickega dom. Ondu-kaj le pa je tenak, ostrorobat stolpič, ki je postavil ga uže Hmel-meki ozai-i na severnem oglu in okrog katerega se trikrat ovija Zld. Njegova okna so visoka in ozka tako, da se v primer ji z mogočnimi okni po domu zd6, da so visoke razpokline. Ta stolpič 80 sezidali po črteži Korinškega metropolita Jozafata, živočega Hmelničkemu pri dvoru, kasnejše pa umorjenega o bitvi za Be-restečkom; ta stolpič je svetemu možu bil kapela. Tule je vzvi-višek, ali, kakor so ga tačas imenavali: runduk, ki ima dvanajst slopov in jemlje tretjino celega pročelja; obložen je s kamenenimi plošami, na katerih je na krasoto vsekano bilo cvetičje in različno 0'ličje. Nad prostor zdanjega trirobja se je vspenjal polukrožen, nazobljen ščit, kakoršne še dan denes tam pa tam vidimo nad Pročelji naših cerkev. Na tem polukrozi in tudi nad okni je obo-kasto naobražen medved, ki m6d pobara iz ula; pred nogami ima Nekoliko potrtih ulov, a gospodar, ki se je prikral za medveda, maha po njem sč sekiro. Zelo težko bi kedo bil razluščil to ale-gorijo, da nii okrog njc zgoraj bilo zapisano: „Kar bode, to “ode, a bode to, kar Bog dAde!“ To je bilo glavno modro-slovno načelo hetmana Hmelnickega in njegovo geslo o vstaji na Poljsko. Mihael svojega oče domu nij pregledal tako pozorno, kakor m1, — vse, kar mi ogledujemo in starožitnost imenujemo, — vse ,)e zdelo se mu kaj navadnega, ali pa mu je bilo uže davno znano. A zato, predno smo mi bili ogledali vnenjest, premeril je on run-uuk, v katerem se je Ilmelnicki v Subotovu o vojnih zadevah Posvetoval sč starešinami, in prostorne dvorane, po katerih je godba hrmčla navadno — in gostilo se velemogočnih gospodarjev spremstvo. Mi ne moremo tako čvrsto korakati za njim, nas vse zadržuje v domu, v tem obrazišči spominskega živenja in pojma (begriff) našim davnim prednikom. Mi se hočemo malo pomuditi 8 tem sladkim, starožitnim — v nas probujenem čutom, blagostnej-j*iin od zgodovinskih spisov, dobrodejnejšim od letopisov in pesnij, katere nam razodevljo čaralne dobe, ki so nckedaj bile, a jih nikoli ne bode več. Pred očmi so nam na desnej strani s kamenenima podpori-cama vred nizke duri, skozi katere Mihael nij mogel stopiti, da ne bi bil sklonil se. Nad obokom teh durij čitarno: „Bog je pribežališče in moč naša." Ta kratki stavek, vzet iz navdušenega psalma kraljevskega pesnika, spominja nas na tiste slavne čase visoke bogoslužnosti, ko je Mala Ruska zbog svoje zaničevane vere križarski vojskovala s katoličani. Na različnih poslopjih, topovih in praporih, na sabljah in puškah tega časa je izražala tiste misli, ki so prešinjale v&s ndrod, križ in meč — molitva in slava! Imeli bodemo še mnogo prilike, da obširnejše spregovorimo o tem predmetu, zdaj, ko za Mihaelom stopamo v stotnikovo sobo z nizkimi durimi in visokim pragom, ki ga sili, da se mora pr*' pogniti, — zdaj menim, da nij preveč, ker opominjam, da so o starodavnosti po domih sploh imeli nizke duri in majhna okna, zato, da so o mrzlih časih laže v sobah zadržavali toploto, ki se vzdržuje v viših zračnih prostorih. Če prav so prednanoci znali trpeti neugode in stiske pod milim nebom, vendar so doma o počinku po zimi radi imeli toploto in žrtvovali jej menj važne dobičke. Letopisi n. pr. pripovedajo, da je hetman Mnogogrešni, ko je o nekej priliki stopil skozi nizke duri svojega domu, ® glavo ob naddurje udaril se tako silno, da je omedlel. Mi pa, ko stopamo za Mihaelom, pustili smo srečno ta glavi nevarni kamen za seboj in stojimo zdaj v prostornej čumnati, ka terej je pod streho hetmana Hmelnickega v Subotovu in pod streho stotnika čarniša v Voroneži ime soba, kar je po tačasnej navadi značilo sobano. Ne govorim o širokih pečih, ki so na njih ploščah spredaj in zadaj Kozači skakali na konjih; ne govorim o starodavnih stolih z visokimi rezanimi slonili in nizkimi nogami, — 0 lipovih mizah z levjimi tacami, — o množnem orožji in o podobah, razobešenih po stenah, — o celem ikonostasi*) velikih in majhnih obrazov v velikem kotu, kakor je bilo v bivališči het mana Hmelnickega — naj poprej e vam kažem neko starinstvo, k' pa nij nikakoršen posnetek. To je začrnel hrastov prečnik, ki jo už6 preživel tri dome, — edin predmet, kateri je stotnik OarniŠ pustil, kakoršen je bil, o prezidavi. Tistim, kateri tega ne znajo, moramo opomniti, ka imajo v Malej Ruskej už« od nekedaj navado, da v prečnik vrezujo čas, kedaj so postavili dom, gospodar' jevo ime, kake besede svetega pisma, časi pa tudi kako sočasno prigodbo vnukom na spomin. Sredi prečnika mej pismo navadno vrezujo križ s kopjem in trstjem vred. A ker jc prečnik menj, nego kaj drugega, izročen uplivu hudega vremena, gospodarji o prezidavanjih svojih domov puščajo stare prečnike in zapuščajo jih z različnimi napisi potomstvu — kot verne spominke davne vekosti. *) Ikonostas je oltar iz samih obrazov. Vsled te navade je stotnika Čarniša prečnik učakal več, nego poludrugo stoletje, videl je „unijo“, Švede in poslednje het-fflanstvo (tri najvažnejše dobe v zgodovini Male Ruske), držal je na svojem železnem čavlji pradedu in pravnuku čelado. Ker navidezno nij veroval njegovej trdnosti in ker se je bal, da bi se ne zlomil, podprl ga je stotnik Čarniš s tenkima slopoma, nij znano, 8 kakima. Po čem pa se poznA, da je ta prečnik prečakal „unijo“? Nij treba mnogo dokazov. Citajte napis, če le morete pogoditi njegove skrčenine in okrasline: ,,Mir Hristijanstvu a na začin- s_čika Boh i Jeho krest!“*) Te besede je Nalivajko. zapisane imel na križastih praporih o zgodovinskej bit vi pri Oihi-rmu, kder so Poljake strašno naklestili Kozači. če pa se vam utegne dozdevati, da je ta .napis vstal poznejše, n&te in na drugej strani tega prečnika čitajte to-le: ,,V ro ku A(I>ME lipjcja Kil uuja nebožčik vojt voronežkoj ratuši Karpo Carniš uača sozidati dom sej, obače voleju Božoju stavšej-s.ja na Ukraine povšebnoj trevože na slavnij batalij Pod mestom C i h i r i n o m usečen od neprijatelja vo h 1 a-vu, duh svoj Bohu p red a de. Sestra že jeho Hanna v ®lezah i setovanij dokončenie domu semu položi i j a brata sv oj e ho nebožčik a na sem svoloče izobrazi š a. Po m j a n i, Ho spodi, dušu ruba Tvoj eh o Kar p a.**) Na drugem prečniku užč vidite Bogdana Hmelnickega napis: »'ikotorjaslavnaho vojskakozackaho zaporožskabo nad nečeslivim katolictvom pod mestom Z borovim zapomoicu Božoju, stalas roku AXM0 serpna 13 dna u 8 e r e d u.“ ***) Sklicujem se le na splošne zaznamke in trdim, da so het-®ana Hmelnickega čumnate na svojih prečnikih popolnoma kazale njegovega zmagoslavja letnice in da je vsak napis ponašal 8e_z drugačo izražnostjo in s posebno snovno zmeno ali s kako Pritaknjeno novo prislovico; a poleg tega vam kažem še ranožne obraze in orožje, ki je krasilo Čarniševega domu stene. Najpo-Preje naj je na vrsti podoba Bogdana Hmelnickega v čapki s perespm in z bulavo,****) prinesel jo je iz Subotova polkovnik Pa-Vel Carniš; dalje — podoba hetmana Petra Dorošenka, resnogle- *) Mir bodi kristijanstvu, a njegov zavetnik Bog in Njegov križ. **) „1595. lčta 27. dan junija moscca jo pokojni Karpo Carniš, ^ oronežke mestne hiše sodnik, začel staviti ta dom, ali so o splošnej giozi v Ukrajini mu je o slavnej bitvi za mestom Čibirom sovražnik rami glavo, da je svojo dušo Bogu izročil. Njegova sestra Hana pa je plavajoča in žalujoča dodelala ta dom in svojega pokojnega brata ime dala vrezati v ta prečnik. Bodi Gospod, milostiv Svojega pokornega Karpa duši!“ ***) 1649. leta 17. dan avg. meseea. **'**) Bulava je ruska beseda in znači: kij. L, G. dega, dolgo-brkastega in z janičarsko brado; še dalje —- meju dvema oknama šop orožja, Čelada in okrvavljen ščit polkovnika Gladkega, ki je poginil o osodnej bitvi, ko je 1628. leta mesto Pinsk branil in tepel se s Poljaci; a velik obraz, kažoč trpenje nesrečnega mučenca hetmana Ostrojanice — okorno delo, ali za tega delj nič menj zanimljivo ne nam; pa podobščini učenega hetmana Pobotka in najvišega sodnika Ivana Carniša, ki sta 1724. leta umrla po lažnivej Venjaminovej tožbi in po umoru Menšiko-vovem, očitem plenilci Male Kuske. Le Bogdanu Hmelnickemu je Polubotek dajal prednost v narodnem izrazi svojega obraza. Ivana Carniša obraz je bil jako moder in resori, ker je bil rijav rojen, kakor njegovi rodovinci, zat6 je tega rodu prvotniku Poljski kralj Batorij dal ime, da je čarniš. Naposled pa je na vrsti zopet orožje enega izmoj slavnih Čarniševih prednikov in mnogo drugih obrazov. Mihael ni j mogel strpeti v tej sobi, kdor je vse govorilo mu o minolosti. Ko je ogledaval predmete okrog sebe, spomnil se je na starodavne pesni, katere je prav tu prepeval mu ključar Ho-men, —v spomnil na svojega oče pripovesti, ki so ga razvnemale. Stotnik Čarniš nij brez posebnih namenov skušal, da mu glavo napolni s pripovestimi in pesnimi o nekedanjih cvetočih letih lepe Ukrajine, o krvavih bojih po njenih poljanah, o slavnih junačili Kozaške vojske, — o junacih, ki so včs narod stresali se svojo družnostjo. S tem bi bil rad v njem plameneče zakuril ljubezen do drage domovino in tudi pokazal mu razliko mej poprejšno in zdanjo vojsko in mej njenimi vodniki, — rad bi bil Mihaela pri' vadil, da ne bi bil godrnjal na vojaško službo, (katerej so Malo-rusi bili prijatelji precej, ko hitro se je kateri narodil) a teni krepkejše ga je hotel preveriti, ka je neogibno potrebno, da si pripridi moč za dobrodejni upliv na dejanja svojih rojakov, ali da je ne pridobi na poti, katera je po njegovih besedah „nekedaj bila velika, zdaj pa jo le postranska*1. Ali okanile so ga njegove namere. Nij mu bilo prišlo na um, da to čisto junaško prenapetje mladostnega duha o vrelej obraz-nosti ne moro spremljati v kolegij, temuč popreje ali kasnejše pokaže svoj sad — in da bode mladi duh ne glede na hladne premislike, koprnel po tem, kako bi se vdeleževal svoje razburjene blodnjavosti —- njenih činov. Morebiti stotniku Čarnišu na to nij dal spomniti se njegov resni pojem o nepogojnej sinovskej poslušnosti do roditeljev, ker tačas je te dolžnosti svetost bila še v srce zarastla tako globoko, da je v narodnih povestih in pesnih „morje burilo, zemlja tresla se in nebo grmelo" na nepokornega sina. Ko hitro se je Mihael bil približal svojega oče domu, začela je pešati mu duševna zavednost; nij znal, kako bi začel besedo z resnim starcem; počasi, skrbno je korakal po dvoru po kame-neneru tlači pred vhodom in po širokej sobani. Ko pa pride do te sobe, kder mu je vsak predmet bil davnih učinkov živ spominek; ko se ozr6 okrog sebe, a sč svojima okoma zagleda te zna- menite napise, slavnih hetmanov in polkovnikov obraze, orožje — toliko potov okrvavljeno; ko se ta trenotja spomni na razpaljene pnpovesti svojega oče o pogledu na ta starodavni svet — oživelje, nJegova duša, kakor bi bila te trenotke vzrastla in ojačila se; zo-pet je čutil zaupnost sam v se in v važnost svojega sklepa — in smelih čvrstih nog stopi v drugo sobo, kder je bil njegov oča. VII. Stotnik Čarniš je bil postaren moški, visok, nekako suh, si-y1'1 las, pristriženih po tačasnej navadi — in belih, doli zavihanih brk. Ker je zmerom sedel in premišljal, zato je bil nekako sklonjen, glavo je imel nekoliko naprej naklonjeno, oči pa obrnjene v tla. Za tega d61j je vsak spomin na slavne prednike, slehrna misel na davne vojske, in staroveke junake njegovej hoji in njegovemu telesu dajala nekako dostojno seenično vnenjest. Nikoli 8e z nikomer nij spustil v noben navaden, splošen razgovor, nij pečal se z gospodarstvom, ki je do cela v lasti bilo ključarju Se-menu, največ je po dnevi le motil se s tem, da je čital svoje ‘,godovinske rokopise, biblijo in Tita Livija, torej je tudi njegova beseda povlastila se, ljubi so mu bili mnogospletni dolgi stavki — m glas je imel resen, govornišk. „Talis hominibus fuit ora-tl0, qualis vita", dejal je Ciceron. Mihaelov prihod, kar je podoba kazala, nij prevzel ga, ni Potješil. Nepromenjenega resnega obraza mu poddde roko, da jo Poljubi, in o odgovoru njegovej vljudnosti je privoščil mu le hladni: „Pozdravljam te!“ Taka je bila starodavna politika, ki 80 jo oče gojili do svojega zaroda. Menili so, da je nevljudnost najboljši pripomoček, s katerim ga mogo vzdrževati v neomejenej pokorščini do sebe. Nikoli popreje se stotnika Carniša obraz Mihaelu nij zdel tak6 rdseri, nikoli na njem še nij videl takega strašnega miru, teSa izraza nepromenljive volje, katera bi, kakor se mu je dozde-valo, zavrgla bila vsako ogovarjanje, slehrno prošnjo. Njegove 8‘oboke, prodirajoče oči pod črnimi obrvimi — kakor bi bile už6 *nalo njegov skiep, — kakor bi se v njih zbirala groza hude u®e, napolnjene sč strupom zatirane jeze in nepokoja. Ko je Mihael v sebi čutil, da mu moč in odločnost slabi, 8t°pi k oči — in ta trenotek mu brezi vsakojakega premišljanja Razodene, zakaj je prišel in prošnjo, da bi ga poblagoslovil na °jni odhod. Ko je razodeval svojo vest, už6 je imel odločeno, da strpi Vso buro očine jeze. Ali stotnik je vstal, nij spregovoril nij bese-?lcs in stopil je v hetmansko sobo. Ta nepričakovani čin je tem Wjše prosunil Mihaela. Vsled samega strahu in trpke negotovosti je umirajočega p'Ca odšel za očo, zato da bi bil po ganotji uganol njegove čute. r®strašen je videl na njem vsa znamenja in promine svobodno rastoče bure, — videl je, kako je ta silna duša malo po malo razvnemala in kako je vrela; kako je vsako trenotje bolj in bolj rudelo starega stotnika bledo lice; kako je o napetji njegovih mišic in o drhtenji skrčenih usten probujal se mučeči boj njegO' vih čutov, ki nijso mogli zliti se v besede in izraze. Stotnik nekoliko potov premeri sobo, potlej pa se vstopi pre“ Mihaela — in kakor kak grozno razkačen kralj pred svojim z®' tožencem, tako je stal pred njim in vpiral v;i-nj oči, katere so z jezo in ncpokojem uplivale n&nj tako, da je Mihael v svojem srci začutil nekov smrten glad in neko slabost. Moral je o nezmog-ljivem strahu oči obrniti na stran. Pred njim na steni sta visela vsled zahajajočega solnca — rudeče žareča obraza dveh hetmanov: Hmelnickega in Dorošenka-Stari Hmelnicki, zdčlo se je, da ga se svojim resnim, patriarhalnim obrazom opominja na slepo poslušnost očinej moči, ali uporni Dorošenkov pogled mu je očital malosrčnost, kakor bi ga bil sp0; minjal, kaj je Kozakova volja, kaj znači to: postavi se po robi osodi in vsem njenim zaprekam. Ta čaralni pogled, gotovo ga je slikar podobi vdihnil po M' voru, vjačil je Mihaela z duševno svestjo. Užd je hotel prepričan obrniti se v očo, kar se nd-nj vsuje stotnikova grožnja. „Božja roka udari tebe, neposlušni sin!“ — vskriknil Je stari Carniš tako krepko, da so se po vsem domu razgledale njegove besede; po steni razvešeno orožje se je oglasilo in cel6 het" mana meju svojima okvirjema se je zdelo, da se treseta. „Zadene te huda Božja pravica! Grozno gorje, neizmerna nesreč sede na tvojo glavo! Potikal se bodeš od krajine do krajine, * nikoli se tvoja noga ne dotakne domačega ognjišča! Nesrečnež; od kodi ti je v glavo prodrla ta zakone zaničujoča misel? Ali s) zabil moje nauke, moje očinske ukaze in opomine? — ali s| z&bil, da je roditeljska volja — Božja volja? Ubogo bitije! stopi izpred^mojih očij, poberi se! da ne bi nikoli več videl te!“ Se dva pota je gori in doli po sobi šel nekako strašno, ne- natorno razpaljen, potlej pa je začel lomiti roci, kakor človek; katerega nenadoma mine vsega živčnja upanje; omahnil je o tej nezmogljivej grozi, na mizo pred obraze in jokal je in z oslabelim; drhtečim glasom tožil: „Velika je, Gospod, tvoja jeza nd-me! Ali sem malo preti"' pel nesreče, ali zgubil malo tega, kar sem ljubil, — kar sem 8 potom in s krvjo pridobil?! Zakaj mi pošiljaš to novo trpenje* najkrutejše izmej vseh človeških muk? — Zakaj hočeš m°' jemu sinu pripustiti neznanski izgled strašnega greha — neposluS' nost do oče! Da, čutim, da se moram odreči temu.... Nesrečno bitije! Da sem se nadejal, da bodem na stare dni tako trpk° utjeho imel s teboj; da sem znal, ka mi vse skrbi in prizadev® preskrbo tak užitek, — vedel bi bil, kaj naj bi učinil bil s teboj • V zibeli bi te bil zadušil! Sam s6 svojima rokama bi bil na koso® raztrgal svoje telo!" , Pa umolknil je — in težko in globoko je vzdihal, kar je Pficalo njegovega razdraženega duha mučnost. Nekaj strašnega je 110 v tem izrazi razburjene jeze in razvetranosti, — v tej zmesi ogočestja in barbarstva, silne ljubezni in najgloboče razpaljenosti! 8e je> da ne biva človek v teh sobah — žalostnih, kakor v.’ večernega mraka, o katerem so temni nabori starega orožja in obrazom r^sna obličja gledala se sten. To je bilo biva-me nekovega črnega duha, obsojenega na žalost in — sovražnega Mihael je tiho odšel iz sobe. „Pomni, gospod, kralja Davida j® vso njegovo mirnost," — rekel mu je ključar Semen, ki je pri urih stal in vrč držal v roei. „Ti Bi nesrečo probudil, Mihael! °g zna, už6 deset let se nij razpalil tako, Če se ne spominjam prilike, ko je gospod sodnik bil povedal mu, da je nekovega ',('a nadaril s polkovništ-vom. Ne znam, kako bi mu zdaj stopil Pred oči. Povedi mi, zakaj se je tako razsrdil n^-te?" — v Mihael nij povedal tega, temuč kolebnil je z rokama in od-8e' na drugo stran. „Aha!“ — oponese tiho ključar Semen za njim, „navaril si P1Va> da ga vsi skupaj ne popijemo kmalu... Oh! oh! Pomni, K°spod, kralja Davida in vso njegovo mirnost!" k -'(°P azka. Ti pridevci k navadnej Semenovej prislovici do-azujoj da je razkalila se njegove duše mirnost. Ključar Semen je enehoma, kakoršno imajo starci navado, na jezici imel svojo pri-8 °vico, privadil seje bilje tako, da je često opomnil: Pomni, S°8pod, kralja Davida, nij pa na umu bil mu pomen teh besed in radostne in britke čute je z njimi izražal, kakor s kakim V8krikom.) j .. >>Oh, gospod moj, gospod!" — govoril je s tistim glasom a'je in roko položil durim na kljuko; „ne bodeš hotel piti zdaj p§a hruškovega kvasu, ni jesti Palejevskega medu! Oh! oh! °mni, gospod, kralja Davida!" . O tem, ko je stari ključar Semen vzdihal in premišljal srd °jega dobrega, ali nenavadno čutljivega gospoda, katerega se jo nekolikih desetletijih navadil ljubiti in bati, — o tem je Mihael P°>skal sobo, kder je nekoliko let svojega otroštva preživel v na-°eji svoje matere, ki ga je n6žno ljulbila, in planil je z obličjem .a postelj: nij mogel delj časa bojevati z mnogimi mislimi in čuti, Cateri so ga mučili. TT • ®11sli so se mu, kakor valovi na morji, podile po možganih kar . Vse jo motalo se mu po glavi. Nij mogel premišljati ničesar; , l8h so se mu, kakor valovi na morji, podile po možganih kar upoma, neredno, različno, nestanovito — križale so se in vlekle o na vse strani; a čem delj, tem mračnejše so ga motile in tem ^ninej|a je njjj, ntvrriera. Naposled ga jo trden spanec osvo- te muke. gv Obudil se jo prod dnom; čutil je v svojej glavi popolno živo so mu pred oči prikazale se poprejšnjega dne vse Da je stotnik Carniš znal drugače vesti se vpričo svojega sina, morda bi bil promenil njegov sklep, ali njegova razpaljcnost nij oslabila odločne Mihaelove misli, temuč vkoreninila je v njem bolj, nego popreje kedaj, neupnost v očino premišljenost. Stotnik čarniš ga ]e se svojo naglostjo, se svojim strašnim pogledom, svojo grozno besedo sicer zaplel v zadrego in do cčla potrl, alj Mihaelova bojazen je bila le trenotna, a oča se mu je ta pot zdel milovalnejši, nego strašan, in ko je spomnil se, da mora zapustiti osamelega, nesrečnega starčka, nij groza, temuč vest oglasila se mu v srci. Spomnil se je na Boga, pokorilca noposlušnih sinov, » morda bi ta minota bila jako považila se v njegovem živenji, da omahujočemu določanju nij prišel na pomoč spomin na mater. „Mili sin, Mihael moj! milostivega Boga prosim le dveh dobrot-ena je ta, da bi videla tebe na vranem konji, da bi v roci držal bridko sabljo in načeloval Kozakom, — ena pa je ta, da bi te videla z mlado nevesto vred pod kraljevskim vencem.'**) Te nekolike besede ljubljene matere so mu svete bile stoprv o pomoči vlastne udanosti vojski, — svete so mu bile in nepromenljiv zakon, o katerem se mu je zdčlo, da bi velik pregrešek bil, ko bi ga no zvršil. Vrhi tega je živo spominjal se, da mu je Križanovski obljubil, da ga v Podcaboldinskem polku odloči za stotnika, a opiral se je na svojo neprestrašenost in podedovano hrabrost — in upa* je, da se po dokončanej vojski vrne domov znamenit, sploh p°' vestno slaven starešina in da nenadoma oči zadosti za gorjč, 3 katerim mu je ta pot zavdal vsled svoje neposlušnosti. Te misli so Mihaela ojačile, a ker se mu nij dozdevalo, da je njih edin podnetek njegova mladeniška želja, da bi odhiteli mej množni neznani svet, vstal je s postelje s trdnim sklepom, da p^‘ cej to trenotje odjezdi z dvora. Mesec je jasno razsvitjeval njegove sobe okna. Mihael prime svetilnico, vzame poleg nje spečemu ključarju Semenu ključe iD odide v hram, zato da si odbere na poti najpotrebnejših rečij. V tem hramu, kateri je po dnevi razsvitljevala samo eno železno mrežasto okno, vdelano prav pod stropom, odkrival Je vsak svetilničin miglaj pred Mihaelom mnogo različnih predmetov, ki bi jih mi dan denes z največo radovednostjo ogleaavali, ker so bili starinski in ker so bolj, nego kaj drugega, jasnili naših prednikov živčnje; Mihaelu pa nij bilo nič do njih. Bistro prelet z očmi na steni viseče ščite, čelade, konjiško opravo, razno orožje, — ogleda prašnik, sodce, zaboje, — preobleče se v nov župan, vzame s seboj še nekoliko perila, odbere najlepšo sabljo, samo; kres in puško, najde na poličici, privezanej k stropu, v velikej pomalanej čaši (ki so jo navadno rabili samo o velikonočnem Božjem prazniku) nekoliko srebrnih rubljev in odide na široko dvorišče. *) Tako v Malej Ruskej rekajo ženitvanskemu vencu. Mesec je bil še visoko nad obzorom; ali na drugej strani je jshod užč rudel vsled silne rudečine, in hladni vetrič je majal resnjam dremajoče veje in napovedaval bližnje jutro. Mihael odide po rosnej travi v konjišnico. Konj ga je pozdravil k otožnim rezgetom, ker je slutil daleko pot. Mihaelovej duši je to nekako čudovito, nekaj novega se mu zdi to. Ne more prepoditi trpke slutnje, ki se je polastila ga, ko je bil konj zahrzal. Rad bi zmogel svoj nepokoj, torej molči in konja izpelje iz konjišnice, drago čabrako dene nd-nj in safijana-(iz turškega usnja) jermenje nategne v srebrnih presekah. Ali k°nju nij po godu draga oprava; otožen s kopitom bije ob tla 'n Rezgeče, glavo obrača v konjišnico, kakor bi se poslavljal od sv°jih tovarišev. Mihaela boli srce zaradi tega rezgetanja; rad bi pomiril svojega tovariša, gladi ga, taplja ga po okroglem vratu, in ozira se j' teniotna okna po domu, kateri ta trenotja kaže nekov živ, očitajoč obraz; zatč se zamisli: „Zakaj odjezdim, a ne poslovim se ai od žive duše? — zakaj odhajam, kakor sč sovražniškezemlje? Ubogi, nesrečni oče! Sirotek sem, nijmam nikogar, da bi me poblagoslovil na odhod? Ali kaj govorim! Moje matere duša je ztuerom nad menoj. Ona prosi Boga zd-me, ona me blagoslavlja 0a odhod, na dolg pot po srečo in slavo!" Še enkrat je Mihael z okom preletel dolgi dom, njegov široki sčit in ozki st lp, odičen z lehkim železnim križem, — preletel Je ostarela in polu sesuta poslopja, visoki plot, velika začrnela Vl'ata in njih čudovite priveske in neštevilne okrasline, — težko Vzdihnil, a sam nij znal, zakaj, — pomislil, po katerih potili bi najuspešnejše dirjal proti Hadaču, in silil se je, da bi zdbil, da je k°nj izpodtaknil se, ko je stopil čez prag — kar je zlo znamenje, *akor Malorusi menijo: °j rad bijd, moja mdti, skorje j še vernutsja Uaščo moj konj voronenki v vorotah spotknuvsja. VIII. Ves Voronež je še spal pod leliko meglo svojih širokih ribnikov. Le zdaj pa zdaj je na najdaljnejših koncih zapel kak petelin, ali pa je zaslišalo se razgetanje katerega konja, ki so pasli s® po pasiščili. Ali to slabo oglašanje nij motilo spečega stvarstva, nil kaliko zemskega obraza — njegovega miru in njegove tihote, Pač pa je ugajalo neogibnej vlastitosti čudovite prirode, bojujoče 8 Poslednjim spancem, ker ko je podoba, da se skoro probudi, da skoro odprč svoje krasne oči, govori in poje s tisoč in tisoč glasovi. ^ Ko je bil Mihael približal se trdnjavi do vrat, močno se je Kozak začudil na straži, ker ga je o takem časi videl na konji, lorebiti bi komu drugemu ne bil dovolil iti črez stajališče, ali fi jo znal, da Mihael lcoleguje, čemur se tudi vladni starešine ''klanjajo, menil je Kozak po malem premisliku, da je pametnejše, če svojo pravico pokaže o kakej drugej priliki; ta pot pa je čapko snel in nizko priklonil se mlademu gospodu stotniku. Mihael se mu je tudi priklonil in odjezdil je v trdnjavo. To trdnjavo (bodi mi dovoljeno, da nekoliko besed spregovorim zvlasti bivateljem mestica Voroneža, — to trdnjavo, katere nam je ostalo toliko spominov, ograjal je visok nasip zemlje * dvojnim „tarasom“ in s topovi vred. Ker je imela dobro posadko, smčla se je ponašati, da je znamenito mesto; okrog in okrog Je voda pasala jo, le na enej strani, na desnej plati kraljevske ceste, edinila se je s kopnim svetom — z ozkim nasipom, kateri je de; lil globok prokop, na dnu in ob straneh zavarovan s hrastovimi koli. Njene stavbe pričetek po stare j povesti odločuj6 začetku sedemnajstega stoletja, časom Samozvancev, ko so različne sodrge jate divjale z juga nu sdver in s& severja na jug — in o svoje® burnem hrupu rušile mnoge dvore in pustotile vasi. Voronež ]e tačas sezal malo južnejše h Krolevcu; zeleneli so okrog njega gosti lesovi, kateri pa ga nijso varovali različnih jat, ki ni j so bojevale samo o Dimitru ali tudi z njim, temuč tudi za lastni živež-Ker so Voronežu te jate prizadevale mnogo kvaru, sklenili s° meščanje (katerih tačas nij bilo še toliko, kolikor jih je dan dene*), da svoja bivališča premakni) na poluotok na njih severji, 111 ko se bili zavarovali se na njem, odbijali so pridno od sebe mnoge razbojniške napade. Ker se je ljud množil, posedli so bivalci malo po malo vse prostore mej ribniki in za njimi — in okrožili so trdnjavo z niii°' žino sosednih posestev, patrijarhalno svobodno razstavljenih p° vsem tem prostorišči, kder so zdaj: Trosvjaščina, Preciščina, P°' krovščina, Spaščina in Troješčina. Ko se je bila 1664. leta P,0 vsej Malej Ruskej raznesla povest, da se Poljski kralj Jan Kaz1' mir bliža na čelu neizmernim Poljskim in Tatarskim silam, 0at° da uniči pravoslavno vero, lotili so se Voronežci zopet svoje trd’ njave, a dobila je to podobo, katero je imela ta čas. Podobni dogndki (opominjam mimo grede) so bili izvor, ds so ostale druge ograde in trdnjave, katerih ostanki se nam tak0 često prikazuje, zvlasti v Čarnihovsketu guberniji. V malokateri11 mestici in malo v katerej vasi, če ne pravim: v mesti, ne najdete torišča, ki je do c61a gladko in prazno, ljudstvo pa trdi, da so t0 gradovi. Ko je Jan Kazimir mudil se za Gluhovom, nenehoma je svoj0 vojsko in Tatarje razpošiljal po okolici, zato, da so plenili dvore in posestva vojščakom na užitek. Prišla je bila vrsta tudi na Voronež, opustotili so okolna stanovališča, odnesli včs obili užitek; odgnali živino in zaločene bivalce odpeljali v sužnjest. Trdnjavi1 pa je ostala nepokvarjena in marsikaterega Tatarja je njenih t0' Eov strel podrl, zvlasti pri Krolevei, kder je nad vrati čepe* amenen stolp, dobro zavarovan sč strelbo in podobnejši bil kos11 močne stene, nego kakemu stolpu primernemu zidovju. Zidan Je tal štirioglato in le tri sežnje visoko, imel je trdnje zobe in silno je bil zavarovan. Te okolnosti prednamci nijso z&bili o nobenem kamenenem stavljenji; krasota jim je malo bila na mari, ali prav za prav — znali nijso, kaj je zidalna krasota. Druga vrata so bila nasproti ogradi mej zdanjiin Sramko-Vim ribnikom in Peševcevom; ali tu so bila samo kamenen obok, Nadelan v nasip, rekali somu brana, pa stolpa nij bilo na njem, *at6 ne, ker je na tem prostori voda pred trdnjavo mnogo širnejše •izlivala se, pa zat6 ne, ker Jana Kazimirja nijso pričakovali, da Pride od Gluhova, za tega delj so neogibne ograde stavili na juž-neJ strani. Kde pa so zdaj ta vrata, prva in druga? — kdč je on — &°g svoje oblike zanimliivi stolp V — povprašuje me še mnogo banjih Voronežcev. ' , Vas, dragi rojaci (tako jim odgovarjam), moram okrivičiti, »te uničili to važno starinstvo, ali zatrli so ga vsaj vaši oče, feateri o stavbi sv. Nikolaja cerkve nijso razsuli le stolpa, važnega 8tarinoslovcem, temuč razrušili so tudi mnogo drugih kamenenih stavb, zakladnic živežu, prahu in drugim zalogam, nijso se o svo-Jetn bogočestnem značaji spominjali, da to kamenje rušeči najza-^ttdjivejše liste ččsajo predsebojcem iz zgodovine. Mesta Voroneža bivalcem bi bilo tudi jako zanimljivo, ko bi ZVedeli kaj o notranjej vredbi nekedanje trdnjave in o starej le-senej cerkvi sv. Nikolaja, kder zdaj stoji kameneno svetišče, ka-ero nameščuje Voronežko starinstvo in katero od vrha do tal po-£lya lepna umeteljnost; o obocih in skrivnih hodeh, držečih pod .°Pe> in o stotniškej zakladnici, v katerej je bilo mnogo železne )e in orožja, prestavljenega na bojih in shranjenega samo na sPomin: ali čestitej strpljivosti ostalih čitateljev odkladam o tem .bl-ane natančnosti na drugo priliko, ter vračam se k svojemu JuDaku. , Mihael je, Voronež zapustivši, varno dirjal po svojem poti aJJe> Nikakor nij mogel prepoditi žalostnih mislij, ki so bile v*adale mu dušo. Zaman se je vedril z jasnim upom, zaman je 8^oje dejanje zagovarjal z vzroci, kakor se mu je dozdevalo, z ajpravičnejšimi. Razum mu je dokazaval, da je pravica na nje-£?Vej strani, srce pa je drugače govorilo in notranji glas ni krilil Je»iu na vspeh. Naposled, po dolgem boji samega s seboj, pre-eril se je, da ti čutje nijso njegove vesti očitki, temuč da je vse aJ drugega to, zakaj mu prodirajo v dušo. , »Ali je mogoče," — premišljal je, „ker zapuščam očino, ker lrjam v ptuj, oddaljen kraj, pa ne znam, na kako dolgo časa, — e. ^nam, za kako osodo, pa da bi bil vesel? Treba je le, da ne . ,na na to, siij si le sam toliko strahu nakopujem na glavo. a)ši zapojem kako lepo pesen, to bode kozaški! n A vse znane pesni, kakor nalašč, zapustile so mu spomin. trudom se je spomnil neke pesni, in ta se je začenjala tako-le; Oj u pole rečka, perez refiku ltladka; N ep o ki daj, prjatelju, ti rodnoho batka: Jak batka p o k i n e š, to i sam z a h i n e š, Rečenkoju b i s t r e n k o j u za D u n a j z a p 1 i n e š. „Vrag vzemi mene in vse na sveti!" — vsklikne Mihael, spozabil se je do cčla. ,,Ali me je res zapustil razum?" — A t° trenotje za seboj začuje konjsko topotanje: ozre se in’ zagleda ključarja Semena. Prva Mihaelova misel je bila ta, da bi pobegnil, ali ta tre- notek promeni svoj sklep in vstavi se, ter čaka, kaj mu pove ooin služnik. Ključar Semen se vstavi pred Mihaelom, hotel je oddeh-niti se, pa nij mogel začeti — nij mogel spregovoriti. Le mahaj je z rokama, v enej roci držal bičnik, v enej pak uzdo. Na obrazi se mu je videla naj veča zm6čenost in stare oči so mu plašn° lesketale. Mihael je menil, da zv6 kako grozno vest, in uže je nekoliko sodil, kaka bi utegnola biti. Kjučarja Semena misli so ta pot bile tako zmočene, da je naposled začel govoriti besede tistega stavka, ki se je na vek« zlil v njegovo govorjene. Mij vskliknil: Pomni gospod, kralja Davida, temuč z izi-azom silnega čutja, silne burnosti in obupnosti ,]© vskriknil: ,,0 gospod, pomni kralja Davida!” Po tem vskriku je čvrsto kolebnil z roko in goreče dalje govoril tako le: „Vse je pogubljeno! vse je pokončano! Zaman bi govoril! zaman bi govoril! Kaj si to učinil, nesrečna glava! Pogubil si na veke svojo dušo!... O gospod, pomni kralja Davida!" Pa umolknil je in strmel v Mihaela. Mihael je gledal va-n|) nij upal se vprašati, kaj znamenuje ta krik. Naposled mu ključar* bičnikom pokaže Voronež. Mihael pogleda, a mrliška bledost pokrije lica. Nad Voronežem je plul mračen dim in rudeč plamen je za vrtovi vzdigal se in topil v ogromen slop. Mihael se spomni: ko je hitel, da bi brže odjezdil na pot, — da je lesčno svetilnico z&bil na visečej poličici, kder je iz stare ča»e jemal novce. Nekij nežen čut se je pokazal na opaljenem in z obrunkaffli pokritem lici ključarja Semena. Objel je Mihaela nenavadno ognjeno in na očeh so se mu prikazale solze. ,,Pomni, gospod kralja David!" — vsklikne. „Z Bogova, Mihael, sin moj! Boljše bi bilo, ko bi ne prišel na ta Božji sv6t! Jaz sem te nosil na rokah, jaz sem te pital, kakor kakega ptiča, a jaz bi tehe umoril! O gospod, pomni kralja Davida. Z Bogov*1 na veke! Ne bodemo več imeli nobenega drugega Mihaela!" „Kaj to govoriš, Semen?" — pretrga mu besedo Mihael, W se je, da brzo zasliši njihovih besed pojasnila. „Kaj govoriš? Saj se bodeva še videla. Nihče ne zna, kaj se zgodi. Morebiti bode ob leti moje ime na slavo Voronežu." ,,0b leti! ob leti!" — vskliknil je ključar Semen, stopil (,(* njega dvakrat in kimal z glavo. „0 gospod, pomni kralja Davida! Uboga, nerazumna glava! ob leti!... Znaj tedaj, nesrečna duša, da nijsi več gospoda stotnika sin, da je odpovedal se ti na veke; da nikoli več ne bodeš videl Voroneža; kamor koli prideš, s komer koli se potovarišiš, da vsem na glavo nakoplješ gorjč in nesrečo — in vsi prijatelji ti bodo povračevali z očitki in priimki, ^naj, nesrečno biti je, da je tvoj lastni oča vpričo vseh Ijudij o ognjenem žaru poljubljal sveto podobo, tebi na veke odpovedal se in preklinjal tvojo dušo! O gospod, pomni kralja Davida in Vso njegovo mirnost in njegovo trpen je!“ O teli besedah je ključar Semen obrnil konja in odjezdil nazaj v Voronež. Z nikakoršnimi besedami ni j mogoče popisati, kaj se je godilo v Mihaelovej duši. Kakor bi ga bila strela podrla, zvalil se Je raz konja, in padel je v travo pri cesti. IX. Ko bi jaz bil sesnoval to povest, nikakor bi svojega junaka ne stavil v take mučne okolnosti, ali prav za prav: ne bil bi svojej povesti za junake odbral slabodušnega, gorkokrvnega mladeniča, ki ga temni potrebne izkušenosti velik nedostatek, temuč 'zbral bi bil junaka, obogačenega z vsemi polnostimi, katere koli Hore človek imeti, — neplašnega, jakega, razumnega, vzornega, ® kratka: takega, kakoršni so sploh po naših povestih. Ali, žali-bože! jaz nijsem romanopisec, temuč le pripovedam povest, za tega dčlj nijmam pravice čutljivim srcem na lajšanje ni črke preceniti v žalostnej povesti, katero sem sklenil, da jo izročim „bo-dočemu pokolenju, zato da je v kratkem ne zajme pozaba", kakor nekov pošten malorusk letopisec pravi. Pač pa mi bodi na Pomoč pripovedniška pravica, zapustimo na nekoliko časa blodilca, Kateri je vsled prirojenega, svobodostnega in bojnega nagona, ži-vočega v duši njegovih rojakov, tako malomarno pretrgal svete vezi očine vlade, brezi vesla spustil se na širno morje, zdaj pa sam ne zna, kam je obrnil svoj čoln — vrnimo se v Gluhov in Pogledimo, kaj dela ta dobri sodnik in ljubeznjiva Katarina, ki tako nežno miluje in katero jo neusmiljeno zapustil ognjeni Neumnež. . Gorje ženskim, katere nerazumno ljub6 moške, ki ne znajo, Kako prijetna je domača streha, temuč ki so zmerom nezadovoljni Se svojo navzočnostjo, zmerom dihtč po plamenečih otrinkih svoje obraznosti, zbog njih abotno razdirajo mile zaveze in neusmiljeno *rtvuj6 jim ptujo in lastno pokojnost. Mi moški se na dolgo časa poslavljamo od svojih družin, in Jjube soproge v solzah zapuščamo domi, pa ne čutimo bolečin, Katere one trp6. Poleg ljubezni imamo mi še druge strasti, ki n,.jso menj silne (menda mi gospodiči in mlade dame prizanes6 to resnico); naše državljanske dolžnosti, trud, nevarnosti in druge ^'votne neprijetnosti nam zatirajo bolest o ločitvah, in da-si nA nje časi prpko jezimo se v svojih suhoparnih sonetih in romancah, Letopis 1874. II. 15 vendar o neenostranskem premisljanji lehko spoznavamo, da ne znatno, zakaj bi delali velik hrum in dobrim ljudem uha mučili sč svojimi vzdihljaji, z godbo in granesi. Ce pa bi vendar — *e radi znali, kako bolest čuti duša po ločitvi od dragega srčnega bitija, povprašajte ženskih. Le ženske so ljubezni polne, samo V ženskih ljubezen nameščuje vse duševne moči in udanosti, s katerimi je moški nadarjen, in kedar nehajo ljubiti, prenehajo tudi ženske biti. Povprašajte to ženskih, ali le ženskih, a ne takih bitij, ki se od nas razlikuj6 le z manjšo množino telesne in duševne moči, temu na nagrado pa nijmajo lastnosti, da bi ponosnemu moškemu bile malikovalne livalnosti predmet. Katarina je bila ženska v pravem pomeni te besede: ženska je bila njč duša in žensko je bilo iij6 srce. Ljubila je ognjeno m neomejeno tako, kakor se meni dozdevlje, da malo lcedo ljubi dan denes, — o tem — z ljubeznijo in s pesništvom zel6 revnem veci, o katerem se ženstvo in njegova duševnost odgoja po steklenih osadah po vrtnarskej trmi in po sveti izpušča zaspalo, obledelo, vrtoglavosti in krčevitosti udanejše, nego je posvečeno tistemu božjemu čutu, kateri je probudil malarstvo, kiparstvo M grško pesništvo, uplivajoee na omiko resnično pesniškega junaštva o srednjem veku — in ki je zaplodil cvet vsega tega, kar ima človeštvo lepšega — tudi naše maloruske pesni. Katarina je ljubila, a posnemovalno je trpela. Ali vendar, 9 čem menite, da je kazala svojo bolest? kdč je iskala olajšanje m mir svojej osirotelej duši? Tačasnih ruskih knjig nij bilo mogoče čitati ženskim, francoski pa sreča, da nij znala. Glasovirov in Žalujočih romanec nij so še rabili. Katarina nij hodila v gledališče, ker ga tačas, kakor dan denes, nij bilo v Gluhovu. Nij hodevala na plesišče, kar bi dan denes činila ta ali ta krasotica, zato da bi si preganjala žalost, — krasotica, ki pred zrkalom vzdiha p° kakem abotnem dostojniči ali ljubeznjivem plemenitaši, ki je vsled dolgega časa odšel na ptuje. Katarina je svojo dušo topila v naj' prostodušnejšej, najnedolžnejšej pesni, katera o edinjenji z napevom tvori celo balado, celo basen — peresu nemogočih čutov, kajti maloruska pesen ima svojo popolno ceno le v pevčevih ustih-Vzemite besedi glas, pa vam ostane to, kar je obraz, ki je mi-nola ga barvost in svitlost —• le breziduh načrt, često nerazumljiv neizkušenemu oku. Ali kako bi vam mogel postreči s pojmom o tem, kako je Katarina p61a? S Čim bi primeril nj6 glas? Ali je lehko s peresom izraziti ljubeče duše zvuke, ki bi utegnili rijovečega leva potješiti in omečiti ostarelega zločinca srce ? Ali menite, da vam kake potujoče Italijanke proslavljeno grlo more za zlato postreči s čim, podobnim ukrajinskej pesni v ustih žalujoče Katarine i* Temu je treba duše, treba srca, ječečega s takimi zvuci, kakor-šnih noben nastroj (instrument), noben potujoč avtomat ne more dihati. Jaz vam ne zapišem tiste pesni, katero je pela Katai-ina, J^er brezi glasu je nikakor nij mogoče urneti, ali polkovni sodnik, fi je šel iz zbora in stopal po vrti pod Katarininimi okni, da bi jo obiskal po svojej starej navadi, — sodnik je slišal dve vrstici njene pesni, katere bi mu ne bilo mar bilo, kakor otroškega blebetanja ne, da Katarinin glas nij bil razvnel njegovih čutov bolj, nego njena beseda, in da po njenem napevu nij spoznal, da se neposraho tiče Mihaela. Oj zasveti, mili Bože, da na nebi svečku, Jak moj mili b u d e p 1 i s t i Dunaj, b i s t r u r e č k u 1 „Da, prav je tako!“— opomni sodnik in nasmeje se, „čaki, da bode plisti (pluti) Dunaj, bistru rečkul Tam ni vrana ne zanese njegovih kostij. Lepše bi bilo, Katarina, ko bi na mesti Dunaja rekla Jesmanj, bistru rečku, pa bi to bilo res po-uobnejše. Le to mi je žal, ker naša Jesmanj nij bistra, pa tudi sveč nij treba, da bi gorele, saj ga sama hudoba prinese v Ciuhov, če prav po noči. Vse to je govoril sodnik; užč je bil odšel pod oknom, pri katerem je Katarina sedela, a malo ga je brigalo to, da ne bi hčerka slišala ga. * „Da, Katarina," — spregovoril je, ko je bil stopil k njej v s°k°> »poj rajša Jesmanj, bistru rečku.“ O teh besedah se je na vse grlo zasmijal. Menda nij odveč to, ker opominjam, da se sodnik v kolegiji ni pečal le s pravništvom. Vsaka soba, odločena katerega koli ^Jena načelništvu, imela je poseben, ne preprostoren, a mnogo zanimivejši oddelek. Tu so se namesti gotiškega zrkala in nakopičenega popirja čopastih in bradatih pravnikov očem kazale množne različnosti: ribja jajca in kakega „suplikanta“ drugotina „iz Dona", dar, ki ga je na Zaporožko Šič poslal kak znan ataman. Mej sladkarijami so zanimale tudi domače kuhinje jestvine: mrzla riba, različno prirejena , rčs klasišlci umetejno, zdaj pa je z&bil svdt to umeteljnost ali pa je mrknila vsled slaboglasnega širjenja razupite evropske gastronomije; tudi gobe, arbusi (dinje) in rizice ~7 Malorusom drage jestvine o obednem začetku in prijetna slad-nina o dobrodušnih razgovorih in vse druge čase po dnevi in po n°či, o slavljenji de,A v Gluhovu se svojo vojsko ni bil nihče drug, nego moj ded, najviši sodnik Životovski,“ — opomnil je samoljubo polkovni sodnik. „Bog zna, kedo je bil tam, do tega nam nij nič," — razodene se Potap Karnavbi. »Pač, pač, Omeljan Proklovič," — skoči mu v besedo učeni tovariš, ,,nihče drug, nego vaš ded, Pavel Ivanovič Životovski, najvi&i sodnik, nebeška kraljevina in večni pokoj naj mu je delež! ^ivotovski je svojim Kozakom na čelu slavno pozdravil Poljskega kralja Jana Kazimirja za Gluhovim! Menim, daje to bilo 1664. 16ta.“ ,,Na tanko tako jč. bilo to,“ — potrdi polkovni sodnik in Posebno zaljubljeno ozrč se v Opanaša Grečko. Priprostega Kozaka zgodovinska učenost je sodniku vzbudila v duši zaljubljenost, pa tudi premišljanje. ,,Morebiti je,“ — menil je, „čital kaka pisma, morda tudi htovske zakone, a ker ima dober spomin, nekaterosti pomni ver-ne.)še> nego jaz. Jaz, kar pomnim, už6 dvajset let nijsem pregledal jih, ker sodim ljudi po Božjem zakonu, to je: po vesti, P° razsodkih in običajih svojih prednikov. Ce jaz te hibe ne razsodim tako, ali neha njih edinost z menoj ?“ — Ko je polkovni sodnik premišljal to, o tein je Potap Kar-navhi, ker nij videl, da ga ne poslušata, z največo gorečestjo dokazoval, zakaj bi brezi dedinskih dobov njega z vso rodovino Vred ne bilo na sveti. Ker pa hočem čitatelju zamolčati njegove govorniške izraze in olepšave, zat6 skrčim njegovo dokazavanje, tej’ razodevljem, da je njegov ded samega sebe in svoje sinove na teh hrastih otel Tatarjev, katere je bil kralj Jan Kazimir, ko je Ciuhov stiskal, poslal plenit po mestriej okolici. „Malo potrpita, gospoda molodca, da pride moj p dkovni pisar,“ — reče sodnik Kozakoma. „Pisar ima mlade oči, jaz pa malo vidim na popirji, pisar vaju razsodi. Ne bode vama žal, dala mu bosta polu vedra medu ali pa kaj drugega. „Od kodi pa sta?“ — sva, gospod, iz Voroneža, “ — odgovori Potap . „Iz Voroneža!“ — začudi se sodnik, a spomnil se je na ■‘*lihaela. »Kaj dobrega sta slišala domA?" — „1, kaj bi dobrega bila slišala! Tam, gospod, začelo se je gorje. Povsodi se sliši le jok in krič, kajti vsa mladost zapušča svoje oče in matere, pa hrmi na nekega prokletega Hostinca. *) strašno je to, Bog zna, da je rčs! Kakor bi jih neka pogubna *) Hotel je reči — Holstiuca. ,,Midva ^arnavhi. sila gnala v ta Petrograd. Vsi jaki mladeniči so izginili iz Voro-neža, kakor bi bila, Bog bodi z nami, kuga prišla na dvorove in ostrupila vso mladezen.“ „Ali kakor bi bil Gospodovi angelj prišel v naš Voronežki Egipet in podavil vse prvorojence," — opomnil je velemodri Opa-naš Grečka. ,,Ali je to ali to," — govoril je dalje Potap Karnavhi, ,,le to se meni, gospod, čudovito zdi, — naj v veliko mesto hiti našinec, priproati človek, zato da bi tam pridobil si nekoliko kopejek, — pa če tija odidč vsi popje in gospodiči. Denes sem z Opanašoin vred šel v Gluhov. Na Putivlskej cesti se je nekaj premikalo, bo enkrat pogledam, kaj je to, a užč Opanaš opomni: I, to je nas Carnišenko!" — „Kaj?! Mihael?! a na Putivlskej cesti?!" — čudil seje sodnik. „Da, gospod, starega stotnika sin, na konji je bil in puško je imel na hrbti, a še nekova dva mladiča s seboj. Dirjali so, da jim je sapo zapiralo, prah se je kar kadil za njimi!" „Vse je zgubljeno!" — vskrikne sodnik, popade svojo čapko in pobegne iz kolegija. Na poti 3e’ je nekoliko potješil in nekoliko zamislil, kaj b1 začel o teli okolnostili. Vrnil se je k svojej hčeri, pomiril je svojo vnenjest in po vzajemnem jutranjem pozdravu se jej razodene: „Denes, Katinka, moram vslcd uradnih okolnostij oditi v Ha; maljevski samostan. Preobleci se torej brzo, spremim te na poti k teti Tetani Ivariovni, ki za Voronežem biva v svojem dvorci-Uže nekoliko potov me je poprosila, da bi vendar kedaj pripeljal te k njej. V samostanu ne ostanem delj, nego dva ali tri dm, potlej pa pridem pb te. O tej priliki se ostavim v Voroneži, zato da sč starim Čarnišem vred vredno pošegačem Mihaela, tega vetroplaha, če poprej e, nego midva tija prideva, ne odide v Gluhov. Sodnik je imel tak glas in v očeh nekaj takega, da Katarina — ženska (a ženske znajo vse uganjevati boljše, nego mi), nij mogla, da ne bi bila prodrla do bolestne resnice. A ker je priroda bila z nčžnim srcem nadarila jo — in tudi sč stanovitostjo, ali, da boljše povčm, sč spretnostjo, vsled katere se je brezi ka-kovega godrnjanja udajala osodi, — z lastnostjo, s kakoršno se ne more ponašati vsak, ni izmej najjakejših glav ne, za tega dčlj Katarina nij hotela z vzdihanjem večati svojemu oči dosti velik6 žalosti, temuč tajila mu je svoje čute; urno je šla preobleč se 10 nevedoma je otrla si solzo, ki je bila odrla se jej iz oka. Polu ure kasnejše sta bila oča in hči užč na poti, ki se je vila po plodovitem polji, razgrnjenem od Gluhova do VoroneŽa tako, kakor kaka pisana, valovita šarenica. Otožno je v družbi z molčečimi ljudmi, torej ja lahko za- fiuščamo in nujmo, seznanimo se z novo osobo, katera tudi neko-iko prostora potrebuje v mojej pripovesti. Teta Tetana, ali kakor so jej v maloruščini rekali: Tetana Ivanovna — je bila jako poštena, postarna ženska; odlikovala se ,je bolj se svojo dobrodušnostjo in z mnogimi, ljubezni vrednimi lastnostimi, nego z razumom. Pa sžij, kedo bi zahteval žensko razumnost, ker dan denes mnogo modroslovcev — jaz nijsem z njimi ~~ trdi, da je nij treba ženskim, zvlasti ženam — da je nepotrebna? Užd davno je nijso vež vezale zakonske dolžnosti, kar je vsak fizijognom lehko poznal po njenej urnej hoji, po njenem prodrljivem moškem glasi, po smelem pogiedi in po nekaj posebnej vnenjesti, ki je očito pričala, da jo potreba često na gospodarstvo yeže in sili, da ustreza dolžnostim, katere navadno (dan denes) Jako ročno in radostno zvršujo moški, zvlasti doslužni podporoč-Dlki, poročniki in kapitanje. To resnico pa jej .moramo dajati, da nij bila mej tistimi Vdovami, katere se svojih pokojnih soprogov spominjajo le žalo-valni čas, ki jim leto dnij pripoveduje veselje in da no smejo Pisalno oblačiti se. Osemnajst let je uže minolo, kar je nje tolsti Stefan Stepanovič, ker se je bil ostrupil se zobnikom v smetani, Preselil k svojim bojnim prednikom, ali nj6 žalost in vzdihljaji so odi britkejši in britkejši vsako leto. , „Oh! oh!“ — vzdihnila je nekoliko potov vsak dan, tudi — . r je nihče nij slišal. „Bogu se je zljubilo, pa mu je odločil ®eJe, čez katere človek ne more lehko stopiti. Morda bi zdaj-le Uže bila stotna asavulja, ali morebiti polkovnica, če ne več. Kedo . ^Ogel znati Hožjo voljo! Ko sem se poročala sč svojim pokoj-nim Štepanom Stepanovičem, kedo bi bil veroval, da tako krepak 'Boški bode le dvanajst let živ pozakonjen, in da — kot asavul umrje? Njegovo zdravje, njegovo telo je kazalo, da utegne še hetinansko čest doživeti." — Pristavljam še, da je teta Tetana Ivanovna rada poslušala razgovore o visokih dostojnostih; znala je, kakor kak dvorsk »ceremonijar" vso „etikoa hetmanskega dvora, — poznala je najstarejše običaje o sprijemanji ptujih služnikov in znamenitih gostov j*1 hetmanov, — znala je tudi množino čisto zgodovinskih dogodkov, starih junaških pesnij, in nenavadno je čestila visoke dostojnosti in visoko rodstvo. Ker je bila odičena s takimi redkimi lastnostimi, nij bilo e^ko zsl-se pridobiti jej posebno važnost in zaupnost svojega sorodnika — polkovnega sodnika, čegar znameniti prednik je menila, ra Jp vsied svoje bojne spretnosti in junaške hrabrosti več, nego Je bil Aleksander Macedonski. , Ko sta se bližala tete Tetane Ivanovne hutorju, čutil je poldni sodnik, da-si je njegov duh bil žalosten, vendar le nekako Posebno utjeho v sebi: nenadoma so se njegovej obraznosti bili Pokazali nekedanji prijetni učinki o pogledu na jasni prod, za katerimi je belo smijala se kmečka hišica, kder je mnogo potov ^udil se in srčno razgovarjal z gostoljubo krčmarico. Ne bodem popisaval idiliškega obraza, ki ga je kazal ta hutor sč svojimi nizkimi, posamezno razstavljenimi kočami vred, —' obraza, ki je ponašal se z nadvodnimi vrbami, s črešnjarai in jablanami, z množino dvo- in štirinogili živalij, ki so veselo igrale na vodi in na kopnem, — ponašal sč žganjarijo, z malnotn w i’ezom. Takoj razodevljem, da je teta Tetanova Ivauovna z visokega krožca*) zagledala koleselj, zagrnjen v oblak pralni, v katerem je vendar prčcej spoznala znane progaste konje, njih velike komate in še znamenitejšega Ivana Spaka, polkovnega sodnika voznika, njegov dolgi bič v roci in visoko čapko, na stran pomaknjeno, kakor jo ima tisti ,,znameniti vojnik“, ki je na maloruskeffl znaci. Popustila je vso svoje delo in pobegnila v spalnico, brž preoblekla se, kolikor je mogla — najpristojnejše, in da bi vredno počastila visokega gosta, šla mu je naproti. Koleselj se malo po malo približa, naposled pa se vstavi p O slapu. Tetana Ivanovna je svoja gosta sprijela pri malnu, obsipal* ja s prikloni, Katarino s poljubi, a stopila je sč svojo osobno čestitostjo mej očo in hčer in radostno peljala ja v svojo palačo pod slamnato streho. Teta Tetana Ivanovna nij imela nobenega otroka, zato je neizmerno rada imela Katarino. Ta pohod je bil jej jako ljub) sama nij znala, kam bi bila posadila svojo prijateljico, a le pozornost na sodnikovo dostojnost je pripustila jo, da je po nekolikem časi nehala žalostno dcvo povpraševati, hvaliti in negovati. _ „Upam, Omeljan Proklovič,“ začela je govoriti, „da sč svojo ljubo prepeličico vred pod mojo streho pomudiš se nekoliko dnij-„Prepeličica naj ostane tii,“ — rekel je sodnik, „jaz pa odidem vsled posebnih okolnostij V Hamaljevski samostan. ,,Ali na dolgo časa?“ — „Na dva dneva.“ „A kmalu ?“ — „Prčcej.“ „Ali je r6s to? Kedo je to už6 videl svoje žive dni?“ — ,,Priganjajo mo jako važne okolnosti, Tetana Ivanovna. smem zamuditi ni ure. Na poti nazaj bodem zopet vaš gost.u Tetana bi ga bila rada pridržala do obeda, ali sodnik nJJ uslišal vseli njenih prošenj ne, tcmuč izvil se je nap6slcd od nje šiloma in odpeljal se je, pa ne v Ilamalajevko, temuč v VoroneZ- XI. Ko je polkovni sodnik peljal se v Voronež, oziral se je v ljudstvo nekako razburjen. Voznik je, kolikor je mogel, konje gnal po krivih ulicah in širokih trgih, kakoršnih je tačas še mnogo bilo po Voroneži; sodnik je često videl veče in manjše gruče ah *) To je bilo vzvišeno prostorišče, na katero so stopnice držale. ženskih ali pa moških. Zenske so povsodi vse klepetale, katera “®|j» ta bolj, ali njihovega krika ni j bilo mogoče nič razločiti z uliom, slišalo se je le raztrgano, neumljivo kričanje. Moških gruč beseda in telesna gibčnost ni j bila tako živa; mej njimi je največ govoril nekedo in samovoljno kolebal z rokama in z bičnikom; j*rugi so molčali in poslušali, opirali se na svoje krepelce in pa-llCe, v tla povešali oči in pomenljivo kimali z glavami. Ko bi sodnik ne bil svojemu kočijažu Spaku naročil, naj urno vozi, in ko bi njegov starikasti voz ne bil tako klopotal, f .ipal, in drdral, morebiti bi bil na potu mimo njih spoznal, za-*aj se ljud zbira. Ker pa je glušil ga »Spakov svist, glušilo glasno 'n pogosto pokanje z bičem in kolesno drkotanje, vjel je vsega *®ga le nekoliko besed, katere so z vso svojo raznoličnostjo — naj-oistroumnejša glava bi ne bila nikakoršnega pomena sesnovala z njdi pomočjo — razmnožile njegovega duha nemir, kajti v vsakem stavku seje Slišala beseda: prokleto v različnih oblikah in o raznih trenotjili. . Dobrega polkovnega sodnika slutnja se je popolnoma vres-n}čila, ko je bil pripeljal se k bivališču stotnika Carniša. O dru-jp‘> pohodih je navadno k stotniku pripeljal se skozi zadnja vrata, ker je navadni vhod, kar sem uže opomnil, zaslonjen bil s kamenin. Ta pot pa je kamen bil na strani, vrata so bila odprta z Jjurinii vred, in na nekako tihem dvorišči se je gnjela množica •judij. , Sodnik je z daleč videl ogoreli dom, v katerem je osoda _ *a prizanesla samo hetmanskej sobani, staremu poprečniku Vo-*'0Ueškega starešine Karpa Čarniša in stolpiču Korinškega nadrla Joazafata. Pa tudi ta ozki stolpič sc svojim visokim, lehkim prižem vred je žalosten, stal nad ogorelimi rušinami stotnikovega otuu, kakor kak spominek nad gomilo. Polkovnega sodnika pa je hujše, nego vse dnigo, prosunil Pogled, ki se mu je odprl, ko je bil mej množino zagledal nesreč-l,eSa stotnika. Stari Čar niš je stal sredi različnega pohišja, razmetanega okrog njega žalostno neredno; najočitejše se je očem ^zalo staro orožje in železno oklopje. Okrog zabojev, polic in ^‘sokih klopij so bili razstavljeni hetmanom obrazi. Na lipovih pepeli, sč zvitimi in na vijak narejenimi nogami, ležale so raz-. ^ knjige, ležali rokopisi, katerih orumenele liste je veter sem er tija razpihava], kakor bi bil na njih čital nevidljivo človeško °sodo. , Stotnik Carniš je bil zmočenega duha; njegova raztrgana °bleka, — sivi, vsled vetra razmršeni lasje, — topo bliščeče oči, čila telesna gibčnost in grozne besede, preklinjalne in svetega Platna, — smeli in jok — vse to je na gledalce uplivalo tako, da se od njega odmaknili oplašeni; ali silna radovednost jih je l*ua, da so zopet vstavljali se, ker malo kedo je videl stotnika 0 poslednjih desetletijih, marsikomu je bil do cčla pravljiška osoba. Mej to zdaj manjšo, zdaj večo griječo je le en človek nepremično bil na svojem prostoru. To je bil ključar Semen. Sedel je na zaboji za svojim gospodom, podpiral je glavo z rokama, s komolcem pa je slonel na kolenih, malo kedaj se je ganol neutjes-ljivo žalosten — in pozopetil je, kakor kak „avtornat“, konec vsakemu stavku stotnika čarniša. Če čitatelji ne poznajo še duševnega razmerja meju ključarjem Semenom in njegovim gospodom, menim, 'da nij odveč, ker opominjam, da ključarja Semena duša vnij bila nič drugega nego veren odmev duše stotnika Carniša. (Je dve bitiji neločljiv0 in daleč od sveta živite skupaj, njiju slabejše malo po malo oziroma na nravnost lasti si močnejšega značaja dušnost, a strinja se sč svojim obrazom tako, kakor se španski vosek ujemi j e z vrezanim pečatnikom. Po tem zakonu je ključar Semen bil deležnik vsakojake radosti, pa tudi žalosti o okolnostih svojega gospoda, tudi vsa tista menenja je imel in njegove najvkoreninjenejše dozdevke. P°" doba je kazala, kakor ne bi bil imel lastne volje, ni lastne sodbe; kazno je bilo, da je bil le natorna (fizična) stran človeka, a njegova nravna stran — kakor bi bila v stotniku imela svoj obz°r’ Polkovni sodnik je bil prišel k najživejšemu prizoru te drame v resnici. Stotnik Oarniš nenadoma po svojem javdanji oči obrne v Boga in v ljudi, vspne roci proti nebu in z ginjenim glaso® opomni: „Kedo daje mo jej glavi vodo in mojim očenj solzni izvirek? Jaz plačem po dnevi in po noči za rad svoj ega zgodaj zgubljenega 1 j udstva!“ „Jočem po dnevi in po noči, plačem po dnevi in po noči, pozopetil je ključar Semen in kimal: ,,0, gospod! pomni kralja Davida!“ ,,Brate, Peter, mili moj prijatelj !“ — vskrikne polkovni sodnik, stopi izmej množice in razklenjenih rok mej zaboji in bojnih orodjem prodere k stotniku in zopet vskrikne: ,,Mili moj prijatelj • s kako nesrečo te je obiskal gospod !“ „Mili prijatelj/' — opomni stotnik Carniš in stopi od sod; nika, „kakovi pa dan denes utegn6 biti prijatelji, ker lastni sinovi zapuščajo svoje oče?!" — „Sinovi zapuščajo svoje oče!“ — pozopeti ključar Semen tiho. Oh! pomni gospod, kralja Davida!“ „Vendar za tega delj ne smemo zapustiti svojega nebeškeg8 oče,“ — pomni sodnik, „saj Gospod blodečo ovco pripelje n» pravo pot.“ „Ali jo pripelje? kodo bi to mogel zagotoviti mi? Kedo mojega sina pooblasti, da sme vrniti se domov? — sina, katerem" je očina kletev na veke vrata zaprla v domovino, kakor angeljil Kerubina ognjeni meč prvima grešnikoma vrnitev v raj?“ — , „Milostivi moj Bog! Peter, brate mili! boj se Božje jeze m boj — in boj, da se ti večno pogubi sin vsled takih besed!“ „Cesa naj se boji ta, kateri nijrna nič drugega, nego v telesi dušo, ki jo rnučč peklenske muke? Da! jaz ga proklinjam, ne jnarain ga več, izdajam ga životnim mukam in peklu, pripravljenemu hudiču in njegovim angeljem! Gospodova roka zadene nehvaležnega sina!“ ,,0, zadene, zadene!“ — pozopetil je, kakor kak koben glas, zmočeni ključar Semen. „Pomni, gospod, kralja Davida, vso njegovo mirnost in njegovo trpenje!“ ,,1'i si abotna glava, Peter!" — pokrega naposled ga polkovni sodnik. ,,Ti bi moral biti le Zaporožec, a ne oča! Prever jen sem, da si le vsled svoje abotnosti zgubil nesrečnega Mihaela in svoje duše mir .... Neumnež, neumnež, neumnež!“ Ko stotnik Carniš zasliši te besede, vskrikne: „Pekel in propast! Kedo me sm6 tako žaliti v mojem domu, v domu mojih de-®ov» v domu samega hetmana Hmelnickega, daj mi svojo b u -Javo! Daj! Ali ne vidiš, da je okrog in okrog nas sovražnik! ^opet je vstala Poljska bitva: stoj, ključar Semen! stoj krepko! le-sem sabljo mojih prednikov! Kedo naju more zmoči, ker nama Hmelnicki pomaga?!“ A popade prvo sabljo, ki je imel jo pri rokah in jame z njo bahati na desno in na levo s tako močjo, da je kar žvižgala po zvaci. ,,Ne plačuj dobrega s hudim — krikne sodnik in odstopi z ljudstvom vred. „Umoril si sina, nikar ne umori še vernega prijatelja !‘f Stotnik Carniš to trenotje ostrmi. „Kaj je to!“ — začudi se. „Ali ne plačuj dobrega? — To Je moj Zivotovski! Brate! mili brate Omeljan! Vse je zgubljeno! v?e Je zgubljeno! Nijmam sina ! A izpustil je iz roke svojih prednikov sabljo in zgrudil se je na tla. Ključar Semen mu nij stopil na pomoč. Sedel je na okovanem ?ji> sklonil se k ročaju v zemlji zapiknjene sablje — in z umljivim glasom opomni: „Vse je zgubljeno, nijmam sina! Pomni gospod, kralja Davida!“ Ko je polkovni sodnik spoznal, da svojemu prijatelju ne fll°re lehko razpoditi duševne oblačnosti, obrne se oa njega in Jame si solze otirati z belo ruto, v katero je Katarina rudeče svileno všila izmišljene cvetice in obrazce. „Taki vroči glavi,“ — govoril je sam s seboj, ko se je bil toalo potješil, „nikoli nijsti ugodni družinskemu živenju ; odlikujeti Be le sč sabljo na konji ali s puško v Zaporožkej čajki. Jaz bi vpričo vsega sveta trdil, da bi Mihael nikedar ne bil tako nesrečno Ppabotil se, ko bi stari Carniš bil znal očinski negovati ga; ko i g°jil ga, kakor so nas na rokah nosili pokojni oče ! Kaj, ca.ii vprašaj, kogar hočeš — kaj je' mojemu prijatelju Čarnišu pomogel bistri um, kaj mu je pomoglo kipeče srce? O, mene so zm6rom hudobni ljudjž sodili, _ da nijsem dosti srčan, da brenkam steklom rajši, nego z jeklom, ali primeriva živenje se živenjem. Jaz sem, hvala Bogu, polkovni sodnik, a on je zbog svoje trmo; glavosti le stotnik. Mojih novcev noben človek sam na svojej rami ne odnese, on pa je svojih prednikov vse rublje in dolarje razmetal na različne strani, ki modremu človeku ni na um ne mogo priti. Jaz imam hčer — cvetico v vsej hetmanščini, a on ima sina, ki je s kletbo v tovaršiji odšel na vojsko. Oh, ljubi Bog, očito je, da je žalostna ura napoknila nama! Ali jaz dokažem, velemodri glavi, ali je mčd gorak ali hladan boljši. Ti si me, gospod Peter, o priliki otel prokletega Tatarskega napada, zdaj pa jaz tvojega sina otmem tebe samega. Jaz vaju pomirim, ja2 nečem, da bi usmrtila drug drugega." Po tem modrem sklepu je takoj izumil, kako bi odvrnil zlo, na katero popreje nihče ni pomislil nij. Namenil sc je bil, da neutegoma udere za Mihaelom in pogovori ga, da se vrne domov, in da sč zedinjenimi močmi sprosi očeta, da mu prizanese. Srce so mu delali trije dobički. Prvi dobiček je bil ta, da je hotel svojej hčeri oteti ženina, — drugi je bil, da je hotel p°' miriti svojega prijatelja, —• tretji pa je bil ta, da je hotel pogube oteti Mihaela, katerega je, kakor lastno hčer, ljubil in katerega bi bila po njegovej dozdelnosti očina kletev pahnola v največo nesrečo. Zato nij tratil časa: poslal je svoj gromozvučeni ridvan v Gluliov, vzel je stotnega Voronežkega atamana ježna konja zd se in za svojega kočijaža Spaka, a odjezdil je na pot na moč urno, kolikor je mogel vsled svoje debelosti. XII. Ta čas v Malej Ruskej mesta nijso bila zvezana še tako določno, kakor so dan denes; vsalcedo je lehko jezdil po tistem poti, kateri se mu je najbliži zdel. Vendar pa je najznanejša i° najugodnejša bila cesta iz Voroneža v Iladač črez Jaroslavec, Mutin, Konotop, Staro dobovko, Ilmelev, Komen in Lipovo dolino, 187 vrst daleč. Polkovni sodnik je bil odločil , da pojde po tej cesti, kajti trdno je bil preverjen, da Mihael gotovo nij odbral si druge ceste, Samo ena okolnost je na nekoliko minot v njem vzbudila neodločnost. Spomnil se je bil na besede Potapa Karnavhija, ki je bil povedal, da so njegovi sosedje Mihaela videli na Putivlskej cesti-Ali ker nič nij dvomil o namenu Mihaelovega pota, kateri po njegovej dozdelnosti nij mogel biti za Putivlom, prepričal se je skoro gotovo, da je Potap Karnavhi uteguol zmotiti se v svojih besedah, zvlasti — ker je ta nepričakovana prikazen bila prenenavadno prevzela ga. Ker se nij opiral na svoje prepričanje, vznemirila g® 1‘e zelč dvomljivost — in mučila; povpraševal je, ali so vidili Mi; taela, vseh, kder je le menil, da se je utegnol kaj pomuditi, »h nij ga bilo ni najmanjšega duha, ne sluha. A rčs so krčmarji ob cesti ali gostilnicam lastniki težko pomnili, kakov je bil ta ali ta mladi človek tisti čas, ko so veče cesto v Malej Ruskej polne bile mladih dobrodružnikov, ki so v jadač in Petrograd peš šli in jezdili vsled vsakojakih okolnostij, oblečeni pa so bili jako znamenito, vsak po svojem stanu, rodu ln bogastvu. „Vse ceste v Petrov so bile polne samih IIoLstinccv,“ — razodevlje nadškof Konislti v svojih letopisih. „V tenkih in svile-ni*i oblačilih so bili napoti z raztrganimi in polunagimi mo) od ci vred, enačili so jim jih le rudeči robci iz velblod|e dlake, imeli so zavezane okrog vratov— kakor obrončke. Kijevskih, Crnihov-sltdi in Perejaslavskih učilnic dijaci in učitelji, Goluliovskih in vseh polkovnih in stotnih pisalnic uradni pisarji in praktikantje, ~~ da, tudi sodniško in meško (magistratno) služabno moštvo je ZaPuščalo popir in peresa, vojaški preobleklo se — in šli so za vojnimi nabiralci, za katerimi koli. Da-si je novačenje v Malej tfuskej bilo navadno, da-si so štiri husarske in štiri pehotne polke ^ novačenjem nameščevali, vendar to bojno zbiranje onemu nij Prav nič podobno, temuč enako je bilo nekako splošnemu y»kipu, kajti vsi mladi ljudje skoro so popuščali vsak svoje delo lr) uk, vstajali in zgrinjali se v velike trume in hrmeli v prestolno, kakor bi jej bila vojska pretilS — in obsada.“ Teh trum znamenit znak je bila neskrbna veselost, ki jako Pnstuje mladim ljudem, ko jih navdušuje svobodno čutje in ni-»akoršna skrb ne strupi njih radosti okrogle čaše. Vsak je po svojej všečnosti in po svojem stanu stopil v to ah to veselo skupščino — in odšli so na daleko pot; prepevali so .. °> da je v njih druščini bilo jako veselo, kajti vsakega izmej "J'h je spremljala nada, katera o mladostnej obraznosti nijma ni* ^akoršnih mej. , Nij treba dvomiti, da je mej njimi bilo mnogo našemu Mihaelu podobnih mladeničev, ki so domd zapustili roditelje — osa-žalostne in uboge, kakor bi njih slovo ne bilo nič nečistega oilo — jn neusmiljenega. Ali če pomislimo, da je o najdavnejših ^ozaških časih vojaštvo v Malej Ruskej bilo tisto sredstvo, s katerim se je moški v popolnem blesku svojih dostojnosti j mogel kazati, da je prčcej v zibeli slišal pesni o sovražniških napadih, ° bitvah z Lehi, o smrti in slavi, kedar so hoteli potješiti jokajočega otroka, — da so mu dušo čarali s pripovedanjem, kako , ode kozakoval, kakega bode imel konja, kako sabljo, kako slavno o°de klestil sovražnika; da je, kar je mlademu Malorusu — kot ^or bilo pred očmi, največa sreča to, če se pojunači — enako "jorozenltu, Zolotarenku, Šerku Paleju; če pomislimo, da je to odo geslo, katero je Maloruse cela stoletja oživljalo in navdušeno, in če to primerimo sč smčlim Mihaelovim činom in s čini ,§ih, njemu podobnih mladeničev: morala bi bila v ognjenem mladeniči pokazati se nenatorna razsodna moč, zat6 da bi bila zmogla tak močan, podedovan vsplam moškega nagiba. Poleg tega Letopis 1874. II. Iti pomislite še to, da je mladi Mihael v svojej notrini gojil prirojeni nagon, da bi seznanil se z neznanim širnim svetom, — nagon, kateri se v vsakem izmej nas prva mladostna leta probuja z veliko močja; pomislite, da je delež bila mu odgoja, ki mu je na-delavala pot do takega začetka, česar ni j znal ni sam, nij zapazi* ni oča; da je z oči no nepokojnostjo vred podedoval tudi njegovo romantiško, srčno duševnost — ker Stotnik Carniš bi sam na svojem mesti ne bil nič drugače vel se — pomislite, ali je Mihae* mogel, ko je bil začutil svojo omejenost in svoje obraznosti vzlet v čaralno obzorje dobrodejne nade, ali je mogel brezi posebnih zaprek mirno vrniti se v tiho dolinje domačega života, kakor vol v jarmu? Premislite vse, kar sem povedal, pa mu boste prizanesljivejši. Ne očitajte nehvaležnosti krotkemu orlu, kateri ko spozna svojih perot moč in vd-se dihne viši zrak, nenadoma zapusti svojega rodnika gnjezdišče in žuri se, da bi se skoro pridružil svojih bratov trumi. Ne krivičite Mihaela, ne očitajte mu prenaglosti, nj pregrešne nehvaležnosti; ker nij znal drugačih nravnih pravil, k* bi ga bila utegnola ukrotiti, vdal se je natornej sili, zat ženiti se? Ali vendar, brate, ko bi ti ne bil le Sreda, temuč tudi Petek, vendar le bi se varal. Ko bi bil le en pot bil v našem ' okrovu na Siči ali v samostanu, ne veroval bi, da so Zaporožci °tep slame imenovali cerkvo, le v svetej Kijevskej Lavri je mašna °Meka z drugo dragotino vred bogatejša, nego naša, pa še tu jedva.“ „Kd6 pa ste nabrali take lepotije ? “ — j,,Ali kde smo jih nabrali? To je zat6, ker tu čepite, kakor Diokre kokoši in menite, da razen vaše hetmausčine — ni j nič •epšega na sveti. Vam se zdi, da se naša Sič malo odlikuje od vaših krčem. Le čakita, prijatelja, jaz vama bodem pripovedal, da nosova povesita." ' ' „Nu, »m, a varu j se, gospod Škrbina, da nam često ne opomniš M o s k a 1 a. *) „0, znamo, da so vas Moskali vredno napleli. Kolikor sem vaših bratov hetmancev videl, vsi so znali tisto prislovice: Od "to skali a, poli ureza vsi, vstekaj. — Z Mo s kalem druži, da kamen za p az uboju de rži. — Koli Mo s kal kaže suho, to p o dni vaj e po uho. — M o skal ne svoj prat. — K61i čort da Moskal ščo v k rali, to p omi n j aj, Jak zvali; drugih ne pomnim več. V našem Zaporožji ni ne čutite Moskovskega duha; a ko hitro kak hajdamak pride k nam iz kacapne**), takoj svojevoljno poigramo z njim; po desetib tednih ceh) vrag ne poznd Moskovske kože. Zaporožec, to je ko- retijak!“ „Nu, a kaj nama poveš o svojej cerkvi ?“ — „Ne le o enej cerkvi, modra glava — ti! Pokrovska cerkva le sama za sd, a samostan na otoci reke Podpolne je tudi sam za-S(5.“ ,,Ali samostan? to je čudovita reč! V Zaporožji — samo-stan! A od kodi dobivate menihe v ta samostan? — . „Ti nam jih ne pošiljaš! A ti meniš, da Zaporožec bojuje ^Jezu tako, kakor pes — in pogine brezi pokore. Znaj, ti modra glava, — kedar izmej nas kedo učaka starost, ko ne more sam *) To se pravi: legati. **) Kacapnik je kupec, kacapua pa je njegovo bivališče. jezdariti konja, ni sukati več bridke sablje, — da, ko tudi čaše žganja ne vzdrži v roci, da bi ga ne razlil, zbere vse svoje zlato, odide v samostan in v Božjo cerkvo nese drage zaveske obrazom, zlato tkanino obrednej obleki, prelije zlate in srebrne čaše, pa po-roeniši se. Cesto tudi srednjeletni Kozači o svojej odpovedi ko-zaštvo zamene s cerkvo — duši na pokoj, zato ker bi nenadoma utegnoli poginiti, zvlasti — kader ido na vojsko, ter bojč se, da ne prines6 več glav domov. To je naših dragotin izvor! O tem ni govoriti nečem, koliko je tam svetomašnih čaš, obrazov iz liban-skega lesa, svetilnic, obloženih z biseri in različnih dragotin 1® Rima, tudi nemškega cesarja, — da, celo Moskovskega eara, ki so jih uže o mojej navzočnosti marsikedaj na Sič poslali krščanstvu na brambo. A kar tiče drugo polovico tvoje pesni, da Zapo-rožec ne zna, kaj je ženska, kaj čaplja, Bog daj to, da bi btf° resnično! Ali nij rčs, Kozak; tudi našinec zna, kdč z im u jo raci. Koliko junaških Kozakov je Sič zapustilo už6 zbog te nevarne olcolnosti! Bog skušnjavo pošlje dobremu človeku! Morda bi so tudi jaz ne klatil več tako-le po sveti," — pristavil je s& zamolklim glasom — in nekaj, žalosti podobnega je mrlelo s čvrstega Zaporožčevega lica. Ali njegova tovariša nij sta zapazila tega. Mihael ga jo už6 dolgo časa poslušal brezi vsakojake paznosti. V G-luhovu je marsikedaj imel priliko, da je govoril sč Zaporožkimi seli, vse to pripove-danje torej nij bilo nič novega. A Kozaka Sredo je nekoliko časa oživljalo Zaporožčevo šaljenje, naposled pa je zopet zamislil v svoj dom. Vsi trije so jezdili dalje in molčali. Naposled jame Kozak poluglasno peti pesen, v katerej je ne mara prav njegovega srca glas odmeval: Voroni konu, hraj ti podo mnoju, Da rozbij, rozbij tuhu moju! Rozbij, rozbij tuhu po temnomu luhu Kozakovi da molodomu. Oj jede Kozak da doroženkoju, Slezonkami umivajetsja: „De-s moja nenka, de-s moja star^nka, Da za mnoju ubivajetsjaV“ Oj zhaddj mene, moja stani nene Sedajuči da obedati: De-s moja ditina na čužoj storone, Da nekomu odvedati! Oj zbadaj mene, moja stani nčne, Jak sjadeš u večere jesti. De s moja ditina na čužoj storone, Da nemsi od nej vesti. V svoje misli zamaknjen je Zaporožec začel, ko so je bil prodramil, za njim peti; ali ta pesen, ki je nij bil moški zložil, imela je tako nežen, ganljiv napev, da njegov moški bas nikakor nij vjemal se s Kozakovim tenoroin. „Ej, ti glava!" — začudil se je in povprašal je: „kako moreš peti tako ganljive pesni?" — ,,Ne vsajal bi se tako, gospod Škrbina," — odgovori Sreda, »da si donni zapustil staro mater brezi pomoči, pa zapuščeno sestro!" . „Mater in sestro!" — krikne Zaporožec. „Kaj nam so matere in sestre na mari? Kaj je naša mati, naša sestra in vse, kar ti je drago? Po teh besedah brenkne ob svojo sabljo. ,,Uboga moja mati," — opomni Kozak, gotovo je do c čl a zabil na svoja tovariša. . ,,Srce me boli, kedar se spomnim, kako žaluješ! Morda me širna zemlja na ptujem zasuje. — A nikakor, ali me tvoj blagoslov in tvoja materinska molitva ne obvaruje smrti? A zakaj pojo v starej pesni, da: Koto rij človek otca považuje, Po vek toj sčaste sobe maje, Smrtelni meč toho minaje ; Otceva i matčina molitva ze dna morja vijmaje. O teh besedah se je smrtna bolest pokazala Mihaelu na licih. ’ glavi se mu je vrtelo, jedva se je na konji obdržal. V kakem razmerji je bil v primerji z njim — ta Kozak. ^»*nj sta molili mati in sestra; Kozak je odpopotoval obogačen z Maternim blagoslovom, Kozak neomajljivo veruje v skrivnostno tooč svetega blagoslova; Kozak zmerom misli na svojo rodovino. ,, ,,A jaz?" — povpraša se Mihael, ,,s čim namestim nesrečo, 51 8pm nepremišljeno oči z njo razmnožil žalost? Ali nij ta požar “ožje kazni znamenje? S kakim znamenjem, s kakimi zaslugami b°dem mogel dokazati, da bi zabil jezo, ki vjeda njegovo dušo? A bodem mogel, ker sem zavrgel očin blagoslov, upati, da “°g poblagoslovi moje početje?" — Zamolkel stok se je privil iz njegovih prsij. To je obrnilo fld-nj obeli popotnih pozornost. »Oho, Kozak!" — začudi se z navadnim glasom Zaporožec; * »ti si, menim, o včerajšnjem potepanji prehudo naživil se! Žal rn’ je, ker nijmam nič žganja, takoj bi ti zdravilo priredil. Ali C8‘{i, kmalu prijezdimo do krčme. Tam naspeš v kozarec smod-n*ka, zmešaš dobro, izpiješ, a vso bode dobro." Kozak Sreda je drugače sodil Mihaelovo vnenjest. Po licih J® po očdh mu je prčcej poznal, da ga bolf duša, a ne telo. Se ?lVlm usmiljenjem je nagnil se k njemu in povprašal ga, zakaj J® žalosten. „Oh, brata!" — opomnil je Mihael in odgovoril, pa oba prijel za roci. „Ko bi vidva znala, kakov človek jezdi meju vama, davno bi me bila uže morda zapustila in pobegnila, kakor od kake kuge." „Kako si čuden!" — oponese mu Zaporožec. — „Da si peklenšček sam, ne pobegnil bi Martin Škrbina od tebe. Našemu Zaporožeu nij nič novega to, če se snide s hudičem/' Srčnega Zaporožca tovarišu so Mihaelove besede bile važnejše, ogledal -ga je od vrha do tal in z nekakim strahom povprašal : „Nu, kedo pa si ? " — O, jaz sem najnesrečnejši človek na sveti. Jaz sem pro—^ _ O tej polubesedi je Mihael umolknil, nij mogel izgovoriti osodne besede. Promenil jo je v druge besede — „Oča me je spustil z doma, da se nikoli več ne vrnem." „Ha, ha; to je prava nesreča!" — vskrikne Zaporožec. „Ko bi vsi na Siči vjedali se tako, kakor se ti vjedaš, nehali bi Kozaki plesati in prepevati, in le jokali bi, kakor babe. Ali malo junaških glav popušča oče in matere, ali mlade ženske z deteti vred, zato da bi se malo stepli na čistem polji in da bi poveselja-čili s čestnim tovarištvom vred? Hoj, Kozak!" govoril je dalje in Mihaela po rami potepljal. „Vdar liho m ob zomlju' Z ur boju polja neperejedeš. Dvajset oč najdeš mej Kozaki, ne le enega. Zdaj pa znam, da si še novalc na belem sveti. Kaj je Kozaku oča, kaj mati in vse prijateljstvo! Kozak jih z&bi, ke-dar odjezdi na čisto polje, a tam — z Bogom na veke — rodovina! Kozak je svoboden, kakor ptič v zraku. Njemu je Sič mati — in Veliki j Luh bat k o (oča); najboljša prijatelja sta mu vrl konj, pa ostra sablja, molodcu srčnost in svoboda!" A kakor bi bil hotel potrditi le-te svoje besede, zapel je to-le Zaporožko pesen: Koli treba považati, to mi znajem, za ščo; Da i ne mamu, da i ne tata, ni sestru, ui brata. Oj u mene je konaka, da i harnij kofiaka; Oj jaki von voločjuha, jaki rozbišdka! Oj tohotu ja koiiaku považati budu: Za jeho ne vzavbi srebla hoc celujn hrudu. Oj šče na mojemu boče je šabelka harna. Spitaj jeje, spitaj jeje, čim vona ne panna? Oj pannočko naša, panočko šabljuko! Z Busurmanom zustrevales da i ne dvojči celovalas. Da-si je Škrbinino opominjanje bilo priprosto, vendar le je na Mihaela uplivalo tem bolj, zato ker mu je veroval. Misel, da nij sam v takih okolnostih, da nij neposlušnega sina prvi izgled; da je vse Zaporožje polno mladeničev, ki so se domovini odpovedali in ki so na veke zapustili svoje domače ljudi, — ta misel, katero je podpiral njegovega sklepa jaki namen, potjeeila ga je nekoliko in precej so poprejšne n stele, druga za drugo, začele zle-tavati se k njemu, kakor se ptice z dalekih krajin zletuj6, ko hitro se pomlad probudi. „Boli ne bez milosti, a Koz tl k ne bez s č a s t a, “ — menil je. „Ali bi mi zaradi prve pregrehe vse žive dni bil Bog odločil, da ne bodem nikakoršne sreče imel, da se bodem potikal od kraja do kraja in nikoli več ne videl svojih ljudij ? S čim sem zaslužil tako strašno kazen V Bog ljubi razbojnike, pa bi se ne namilil tega, ki je v dobrem namenu vprl se vkoreninjenemu oči-neruu predsodku? — Sam ne znam, zakaj žalujem. Da, jaz sem novak na belem sveti, kakor je ta Zaporožec dejal. Morebiti mi je odločeno, da me slava povspne nad vse prednike, morda se bodo še ponašali z mojim imenom Voronežci, ki bi mi, da se zdaj-le vrnem, ne dali stopiti skozi kolovorot (stranska vrata).“ „Nu, kam drži zdaj tvoj pot?“ — povpraša Mihaela Kozak Sreda. „Aj, modra glava — ti!“ — opomni Zaporožec, kakor bi bil sklenil, da bode namesti Mihaela odgovarjal. „To lehko včš sam ob sebi, nij treba povpraševati. Znano ti je, kam zdaj krepki •D o 1 o d c i iz vse Hetmanščine hrme. Gotovo se hoče tudi j e g o -mošč,*) kakor Lehi rekajo, seznaniti s Holstinci in jezditi ali kar v prestolnico, ali pa v Hadač. Ali nij res ? “ — „Da,“ — odgovori Mihael, ,,jezdim v Hadač.“ „Nu, to je prav,“ — opomni Zaporožec, „moj tovariš hoče tidi sč zamorskimi ljudmi bojevati; torej pojdeta po tistem poti.“ , A kam tebe, gospod Škrbina, pelje Bog?“ — povpraša Mihael. „Bog, ali pa tudi hudič,“ — odgovori Zaporožec z nekakim posebnim zasmehom, ki nij bil lasten njegovemu obrazu. „Jaz idem, kamor idem. Osvobodita, da vaju spremim v Hadač. Tu, nekde v Iletmanščini je moj včliki prijatelj. Slišal sem, da je zdaj znamenit gospod, ali od žive duše ne morem zvediti, kcU živi, Jezdim le-sem, jezdim tija, iščem ga po vseh mestih in vaseh, pa ga dosl6 nijsem našel še nikder.“ „Kako mu rekajo? Če je resnično postal znamenit gospod, niorda bi bilo. mogoče, da dosti hitro pozvemo, kd6 živi: j azile do Kieva do vodit." „Prav to je zadrega, ker ima dvajset imen; a kedo zna, kako ga zdaj imenujo? popreje so ga sploh imenovali H a r 1 a ?“ „Cudovito! Kaj je, da ga tako močno potrebuješ ? “ — po-vpraša Mihael, kateremu se je vse to zdčlo, da je zagonetka. „Rad bi ga zopet videl,“ — odgovori Zaporožec. „Sel je od nihče ne zna, kamo, da nijsem mogel ni posloviti se od njega, a už6 sem, blezu pred petimi leti, slišal, da je tu, nekde v Het-^anšČini.1' „A si zapustil Sič zat6, da bi so poslovil od njega? “ —• '*) Milostivi gospod. ,,Jaz nijsem oče, ni matere, niti lastnega otroka ljubil tako, kakor sem rad imel njega. Do smrti ga ne neliam iskati, a ko bi treba bilo, po vsem sveti, in mirno umrjein stoprv potlej, kedar se poslovim od njega!" Oba popotna sta slučajno ozrla se drug v drugega, kakor bi se bila s pogledoma povprašala, kaj naj bi sodila o teh čudovitih rečeh, katerih nikakor nijsta mogla zediniti sč svojo ,,logiko'1. Ali Zaporožec — kakor t>i bil njiju vprašanje uganoi, hotel je razgovor pretrgati, torei povpraša: „A kaj, pan o vi o molodci, ali nij, da kozaški zdirjamo po čistem polji V sicer bi utegnol kedo meniti: kar smo na sveti, da prvi pot sedimo na konjih. A vsi trije pošegačejo konje sč stremeni in zgino po polji — bistrejše od vetra. XIV. Mihael in mladi Kozak sta bila sklenila, da pojdeta v Hadafi po navadnej ježnej cesti, po katerej se je, kar sem uže opomnil) peljal polkovni sodnik; ali Zaporožec ja je pregovarjal in zatrjeval jima, da zna kračo pot. ,,Eb, vidva — modri glavi!" — jel je govoriti, ker je videl) da Kozaka nečela popustiti svojega sklepa; „nijsta še vsak Bvojim nosom dobro povohala za očinska vrata, a uže hočeta biti modrejša od starega človeka. Pa bodi tako, kakor vidva zahtevata; idita po svojem poti, jaz pojdem pa po svojem. Preverim0 se, kateri ima prav. Ali da ne bosta hudovala se nd-me, razodev-Ijem vama, da se zdaj po velikih cestah klati vsakojaka žlota-Sama znata, koliko potepuhov z rudečimi ovratniki brezi groša v žepu divjd v Petrograd, a teh Jjudij večina živi ob beračiji i'1 časi tudi ob tatvini. Le idita, če hočeta, da vaju sprejmo kde na dvorišče, zato da prenočita na njem ; ali nijsem vama porok zato, da svoji torbi prineseta v Iladač. Jaz pa dobro znam, če pojdem po drugem poti, da ne bodem nikder vočerje imel brezi varenikoV — in da mi nihče ni tituna iz lule ne ukrade. Z Bogom, pa- no vi e molodci! ohranita me v dobrem spominu/' — rekel je in odjezdil na stran. Ali Mihael in njegov tovariš se nijsta monila od Zaporožca ločiti. Rada bi bila le za svoj sklep pridobila ga, a ker sta videla njegov odločni upor, zopet sta so zedinila z njim. Po nekolikih urah urne ježe sovprišli k reki Kleveni, ki je natorna meja mej zdanjo Kursko in Cernihovsko gubernijo, in z reko Sejmom edini se prav na meji Gluhovske in Kroleveške soteske. Tukaje se vstavijo v senci pod črnimi topoli, raztočimi Sejmu po desnem bregu, in svoje konje spustd na loko, pokrito z gosto travo in z nizkimi šopi gabeza. Zaporožec je bil svoja tovariša zamotal v tako razmerje do samega sebe, da jima je atamanoval. Najpopreje jima je ukazal, naj zakurita ogenj, Mihaelu je odločil, naj v mednej posodi zvari kaše, ali kozaški: kuleša, njegovemu tovarišu pa, naj speče na Poti ustreljene divje race; sam se je položil k ognju po burki, zapalil je lulo, gledal, kako delata, in dobre nauke dajal jima, opirajoč se na dobro ime svojih kuharjev na Siči. Mihael se je radovoljno vdajal njegovim ukazom. Kakor Don Quixote, ko je od krčmarja prejemal vitežtvo, vedel je, da je to začetek njegove bojne službe, in ker je kašo varil pod čistim nebom in na širokej loci, kder so krakale čejke in prhali konji na Paši, zdelo se mu je to mnogo čestnejše in prijetnejše, nego — ko bi bil sedel v ponosnem kolegiji pod dolgim obokom o mrtvej dnevnej svitlobi, prodi raj očej skozi sinjkasto steklo globokih oken. Veseli Zaporožec sč svojimi neumornimi šalami in pravlji-°ami nij dal mu, da bi bila njegova žalost vsplavala na površje duševne globine. Mihael je bil zopet vesel, zopet mu je bila oživela nada, a le zdaj pa zdaj so se v njegovem srci neke tajne strune dotaknile Kozaka Srede bolestne pesni, katere je razgovoru 0 prestavkih prepeval sč svojo navadno otožnostjo. Časi se je Mihael urno obrnil v Zaporožea in kaj povprašal ga. Zaporožec ®e je zopet lotil svojega neskončnega žaljenja, a togujoči Kozak ,)e umolknil in poslušal njiju razgovor, kateri je tudi njemu razganjal žalost. Zdanja Kurska gubernija je tesno, kakor kak klin, vlekla Se mej Černihovskim in Ilarskovskim gubernijem; podobna je bila črevlju in delala je Putivlsko sotesko. Po tej ožini se v različnih vijugah pretaka reka Sejm, ki se raztaka na mnogo manjših in večih žil, katere se dele še na manjše riže — in kakor vodne niti begajo po vsem desnem bregu in delajo nepretrgano vrsto različno velikih otokov. Naši popotnici, jezdeči ob Sejmu, šli so često črez vodo — globeli, zato da so ogibali se njegovih zatokov, a ko so bili prišli na višino levega brega, kazali so te krajine najrazkošnejši °braz na razpotnem bregu zeleni otoci — čaral 110 različno razstavljeni in pokriti z raznoobličnimi skupinami grmovja, mej katerimi tam pa tam belo smijali sehutorji. Doslč je Zaporožec Mihaelu ln njegovemu tovarišu bil ljub družabnik, poslč pa je neogibno bii njiju vodnik, kajti čem dalje so šli, tem pustejša je bila krajna, a potje, ki so propletali se drug z drugim na vse strani, kazali so podobo razprostrte mreže, po katerej bi bila brezi njegove pomoči lovila se tako, kakor po blodišči. Ali Zaporožec, vajen takim ježam po Dnjeprovskih stepali, kakor bi bil čutil pravo »tepo, — Zaporožec je svoja sopopotna vodil tako varno; kakor kak domač bivalec. Zvlasti je Mihael čudil sc njegovej izkušenosti 0 prebrodili črez vodo. S čudovito vernostjo je vselej po vodnem toku, po širjavi in naraznosti vodnih bregov uganol najprimernejši brod, prav noben pot odbrano preplovišče nij bilo neugodno. Na večer Kozači zapustč reko Sejm in še pred solnčniin Zahodom so prijezdili do mejo zdanjega Markovskega gubernija, ki je tačas bilo ime jej Ukrajina, zatč da se je razlikovala od Hetmanščine in od Zapor ožja. Svet, kder je zdaj ta gubernij, jeli so ljuditi stoprv p''v0 polovico sedemnajstega veka izselniki z mejne Poljske Ukrajine, katera je tačas bila pozorišče krutih bojev: tepel se jo Hmelnicki in priča bil najsurovejše Poljske osvete Maloruskemu n&rodu. Moskovski car je bil tem izselnikom dovolil, da smejo razseliti se po pustinah teh step, tem rajši, ker je bilo mogoče jim njegovega carstva meje braniti Tatarjev, katerim so te puste stepe bila široka cesta o napadih, s katerimi so nadlego delali Moskvi, in katerim je slabo vstavljala se kurhanov stražna veriga, ki je od nekedaj raztegnjena bila od reke Vorskle — Donu prav do ustja, kajti Moskovska vojska, razstavljena po utrjenih mestih, ko hitro je kak pot od teh pomejnih straž dobila glas o nevarnosti, navadno je vselej neutegoma shrmela na piano, da zapodi Tatarje, in na pomoč prišla mejašem, katerih bojne vrste so užč naprej vrele. Da bi tijh privabil tudi druge bivatelje, dal jim je popolno svobodo in samosvojno upravo, da nijso vklanjali se nobenej druge j oblasti, nego le svojim starešinam in polkovnikom, po stare) navadi odbranim izmej njih samih, in nijso bili prav v nobenej zavezi ni s carskimi vojvodi, ni z maloruskimi hetmani. Pred osemdesetimi leti je bil ta kraj še divje prirode obraz, malo ga je bila promenila človeška vlada. Ozki, jedva znatni potje so držali po gostih lesovih, po lokah, ki nikedar nijso slišale, kako zvuči kosa, a često po ravnih, katerih se nikoli še nij dotaknol nobenega oratarja plug, — po ravnotah, pokritih z visoko travo, sč stepnim buranom, s celimi goščavami divjega višnjevja in trnja. Posebnih hutorjev je bilo malo, a obdelana zemlja je bila lp okrog naselišč, katere so največ krožili stražni stolpiči in okopi* Take varnosti je bilo treba na tej strani zbog nenadnih napadov, s katerimi so jej nadlego delali Krimci in Nogajci še do prve polovice osemnajstega stoletja. A to je beseda o južnem delu znamenite Ukrajine, kajti v njenem gorčnjem delu na desnej strani Sčvernega Donea o dobi, ki sera jo opomnil, užč davno nič več nij slišalo se o Tatarjih, spomin nd-nje, ta je živel samo v ndrod-nih povestih, v polusesutih stolpičih in trdnjavah, katere o ustanovi Ukrajinske „Linije“, to je: po 1742. letu nijso bile več potrebne tamošnjim bivateljem. Naši Kozači so dirjali dalje prav do mraka. Užč so njih konji jeli pešati, Mihael je v slebrnej vasi Zaporožca opomnil -p in pri vsakem hutorji, kateri so jim je pokazal, da bi se vstavili. Pa Zaporožec je vselej opazil, da ne čaka več daleč slastna večerja s cmoki in varenici vred, in da nijmajo več, nego le še dve vrsti pota. Začel je hladen veter dihati, nebo se je malo po malo zavijalo v mračje in kmalu je bilo temno tako, da so le težko videli drug drugega. Zaporožčeva tovariša sta jela vznemirjati se, bala Sta se, da zablodč na tem pustem sveti in zabrode kde v močvirje ali v blato. A Zaporožec se je posmehaval njijunemu strahu in nasvetoval jima je, da bi se vrnila v vas, katero so bili stoprv zapustili za seboj. Pak mlada Kozaka sta zdbila na nevarnost, °rado in sivo čuprino (haarschopf), v kaftanu je bil v dolgem, nizko opasanem sis širokim pasom; spremljal jo dva gospoda v rudečih županih, imela sta s peresoma vred posebno oblični čapki, katerih K< zakom na največe zavzetje nijsta snela, ko sta bila iz gospodarjevih rok poslednji čaši sprijela na odhod. Te skupino druge osobe sta bila služnika, držala sta pred gostoma okusko na velikih lesenih okrožnikih, pa mladenič sc svetilnico v roci in pomolom na stopnicah dva moška, ki sta za uzdi držala osedlana konja, Ko se gosta poslovita od gospodarja, zavsedeta vsak svojega konja in zgineta v temot.i. Ali gospodar je še stal na pomolili in poslušal njijunih konjev topot. To trenotje pa, ko se obrne svetil-nica, zagleda naše 1 ri jezdece in z radostnim glasom vsklikne: »^lava ti, Gospod! še so gostje tu kaj e!" Mihael in Kozak Sreda sta se razveselila t ga veselega vsklika, premakneta se z mesta, ali Škrbina ja vstavi in reče: ,,Stojta, modri glavi. Kakor vse kaže, naš gospodar jo menda eden starih gospodov, ter dobro pozml zapor žke običaje. Moramo ga pozdravi, a za to nam prinese veliko kupico pijače." A nij se ganol z mesta in vskliknil je: „Puhu! puhu! puhu!" (To jo bilo zaporožki: Zdravstvuj! kako se imaš?) ,,Kedo je to?!" — začudi se gospodar. „To so Sičevci! tem boljše !" A spominjal se je Zaporožčem običajne govorice, katero so Upotrebljali, •kedar so svojce hoteli razlikovati od Hetmancev, in Vskliknil je in popraša: „Puhu? puhu?" (Kedo in odkodi ste?) A Zaporožec mu odgovori vjemljivo: „ Ko z Aci z L u h u.“ „ Povešajte tam, de i naši," — reče gospodar (Prive-z,te svoje konje poleg naših v staji) — a samih prosim do h a t i." Ko je Zaporožec tako razgovarjal se z gospodarjem, nij za-Pazil, da sta ona neznanca v rudečih županih in operjenih čapkali, ko hitro sta bila prišla k vratom, vrnila se in v majhnej daljavi Ystavila za njimi. Le Mihael je bil zapazil to, a o tem, ko sta pkrbina in gospodar lakonično pozdravljala se, Kozak Sreda pa je iz vse svoje duše čudil se njiju besedam, o tem je slišal za seboj nekoliko besed, katere so bile krivo, da je globoko zamislil sc. ,,To so oni," — opomnil je prvi glas. „Da, oni so to. Zdaj, brate, pa so rumenjaki gotovi." ,,Ali bi ne bilo dobro prenočiti pri gospodu Bardaku? Si\j Je sam prosil naju," — opomni zopet prvi glas. ,,Ne, brate," — odbije mu drugi; ,,ne bilo bi dobro vrniti Bc- Morda so užd videli katero naših straž, a utegnili bi pete odnesti." Mihael bi bil morebiti slišal še več, ali Zaporožec je bil už6 skončal svoje originalno seznanjenje z gospodom Bardalcom in bližal se je pomolom. Mihael je moral iti za njim. Gospodarjevi služniki so jim vzeli konje, a gospod Bardak je po običajnem sprijemu peljal za seboj v sobo. XV. Ko za gospodarjem Kozači stopijo v sobo, zagledajo na mizi minole večerje ostanke, nekoliko kozarcev in banek, neredno stoječih mej steklenimi in srebrnimi čašami, noži in žlicami. Zaporožec pomoli pred obrazi, prikloni se gospodarju in opomni: „Atamane, tovarištvo, vasi holovi.** To je značilo: Izročamo svoje glave svetosti gostoljube strehe. Gospodar je najpopreje slehrriega izmej njih poljubil, tudi priklonil se in opomnil: „Vaši holovi, vaši holovi. (To je: a mi svoje glave prepuščamo vašim rokam.) Prosim, gospodje molodci, sedite.*' O tem je s pozornim okom zmeril svoje goste — in sodil je, da je Mihael njili načelnik. Njegovo dragoceno orožje, njegova ravna in lepa rast, svobodna hoja, in bolj, nego vse drugo, kazala je očito njegovih lic rudečiea, danivzrastel o sili in da je gosposke krvi. Zaporožec bi leliko bil se svojo postavnostjo in sc svojim svobodnim vedenjem, tudi se svojo nenavadno obleko in z orožjem podvomil sodbo o njem, ali Maloruski mogotci so tačas imeli navado, da so jim Zaporožci bili tovariši, ob enem pa so tudi bili njih pribočniki in burkeži, za tega delj je Mihaelu jako vljudno segnil pod pazuho in poprosil ga, da bi sedel na čestni prostor pod obrazi. Ali Mihael se je odrekel tej česti, ter opomnil je, da starešina mej njimi je — gospod Škrbina. Pa tudi gostje so gledali gospodarja, radi bi bili po vnenjih lastnostih spoznali njegove ponosnosti stopnjo. Gospoda Bardaka čestitljiva sivost, njegov važni, pa tudi veseli pogled in zvočni glas, v katerem je polivalo nekaj gospodovalnega, — vse to je mladim Kozakom nakladalo neko paznost in opominjalo jih, naj so verni staremu pravilu, vsled katerega morajo mladi ljudje, sedeči mej očami in dedi za mizo, pošteno molčati in poslušati, kaj roditelji pripovedajo — da-si sta Kozak Sreda, ki jc zmčroin žaloval po svojej sestri in materi, in Mihael, potrt vsled razgovora onih dveh neznancev, sama rajša molčala, nego razgovarjala so. Kar sc tiče Zaporožca, ta nij bd nikoli nji-junih čestitljivili čutov deležnik in nikdar nij promenil svoje zaupljivosti, vpričo žive duše ne, saj je bil človek, kateri je už& jako mnogo občeval se svetom, da mu je skoro znan bil vsak človek. Sedel je v kotu, potegnil je iz žepa svojo leseno žlico in gospodarju opomnil: „Prosim gospoda dobrodzieja, nich bedzie laska panska, kakor rckajo Lehi — nikar ne zamerite, ker ne bodem zajemal z gospodarjevo žlico, kajti v Zaporožji imamo tako navado. Vsak Kozak mora imeti svojo žlico. Cesto se pripeti, da koga po§lj6, da kak ukaz nese po zimskih bivališčih, a til se mnogokrat prigodi, da Kozake zaloti, ko obedujo. Nu, saj znate, — kar reče: Hleb da sol; pa saj Zaporožec nikoli nobeden nij brezi svojih burek. Prčcej človeka ne posade za mizo, kakor si Dam ti d o b r o d z i e j dal prostore za njo. Sed6, kakor svetniki, vsak svojem prostori, in ne gledajo Človeka, temuč le požirajo svoje cmoke; nekateri tvojemu: Hleb da sol opomni: Jemo da s.Vojj a ti u porolia postoj. Po takih besedah ne lčni, sicer ti oponese'), da si o 1 u h (nerazumen človek). Le brž potegni žlico ki m en a (žepa) (našinec jo mora, kakor kak pastir, zmerom v Usnjatem žličniku nositi za^ pasom) in prčcej sekli k mizi. Hoj, bratje, naredite mi prostor! če vidijo, da si Kozak, ki je uže kdo bil, takoj imajo čaše v rokah in posade te k atamanu." ,,Tako je to pri vas!i£ — vsklikne gospodar in samovoljno nasmeje se, kajti Zaporožčeva vnenjest je imela to lastnost, da je 0 slehrnej svojej veselosti budil duha in neogibno na smeh šegetal. „Jaz sem zmerom dosle rad imel Zaporožce," — govoril je dalje, „lo ml-nje se še opira naša svoboda, a kedar ne bode Za-porožcev, tudi Ukrajine ne bode več. To je slaven narod; dobro zna bojevati, še boljše piti, najboljše pa burke briti. Jaz imam cdlo knjižico o njih običajih in različnih burkah. Imamo jo po ranjkem tastu, ki je sam bil na Siči lcurenni ataman, kasnejše pa 86 je vrnil v svoj rojstni kraj. Začenja se takole: Običaji zapor ožki e čudni, postupki hitri, reči a vi mi ali ostri 1 boljSeju časti ju na kritiku p oh oži. “ „Da, da,<( — potrdi Zaporožec. ,,Lo to je, gospod, dobro-«z i e j i, da ne bodemo dolgo časa več sveta motili s6 svojimi “Urkami. Ubrali u ž 6 n d s v mešok (vgnali so nas uže v vrečo) s& svojimi linijami", s trdnjavami in srbskimi jatami; zdaj morajo e§Če pridumat, kak zovjazat etot mešok. Ali kako bi Človek upiral se, ker mora biti tako, kakor Božja volja hoče? Ne živi zaman mej nami prerokovanje, da bode kedaj v Moskvi ca-riea b e laja, katera Zaporožce razpodi, kakor divjo čejke, po vsem sveti.“ „Kazno je, da se kaj takega kuha,u — potrdi gospod Bar dak in otočno odmaje z glavo; „podoba kaže, da se vari nekaj Jakega. Ali molčimo o tem; št o bude, to bude; a bude to, ®to Boh dast. Tako je relcal Kozakom oča — Bogdan Hmel-uicki, a hudoba me vzemi, če je mogoče kaj modrejšega povedati Ua sveti! No, ljubi moji prijatelji! povedite mi zdaj, kam vas Bog pelje, če vam je drago, kajti pod mojo streho so časi tudi takovi ljudje, ki bali točat (po vetru mahajo), a od takih ni o petih dneh ne zveš, kaki ljudje so, n. pr.: ta rudeča župana, ki sta poprej-lo, pred vašim prihodom odjezdila. Morda ste se cel6 srečali.“ Da, videli smo ja,“ — povd Mihael — „kedo sta le-ta moška ?“ — „Bog zna. Da boste vedeli: prišla sta, napila se in zopet 8ta odjezdila; vprašujete me, kedo sta bila ta gosta pod mojo streho, a jaz vam no morem povedati. Nijmata ni obleke našo in ftjiju govorica jo nekako ptuja, vsa njijunost nij prav nič domača. Samo to znam, da se križata, kakor se križamo krščanje. Ali, naj ja vrag pozoblje! ali sta nato kaki važni osobi ? Vi mi gotovo boljše, dragi prijatelji, razodenete sebe, kedo ste, kaj ne V" — „Ljudje smo, kalcoršni so drugi ljudje/' — odgovori Zapo-rožec, „z rokama, z nogama in z glavo; ali kam idemo, to jo kaj drugega. Menda je gospod dobrodziej slišal, kakov šum je vstal v Hetmanščini. Vse v prestolnico divjA, kakor grehotne duše v pekel. Tudi moja molodca sta na poti v Iladač, da so pokažeta naborništvu." „V I Iadač!“ začudi se Bardak. ,,Slepo sta, gospoda, začela svoje delo. Kazno je, da nijsta popreje priporočila se Bogu, a da se nijsta poslovila ni od oče, ni od matere.“ ,,A kaj Iladač?" — povprašata oba kmalu — Mihael in Kozak Sreda. „Nc govorim o Hadači, no o Hadači, temuč o tem, ki je tam — o tem prekletem Križanovskem. Naši slobodjanje uže dobro znajo, kedo je ta človek. Vsi dobri ljudje se ga boje, kakor Antikrista, a Bog ne daj, da bi se kedo potovarišil z njim, gotovo bi pogubil dušo in telo. Dokler ni bilo tega zloglasnega nebodig*' trebe v Hadači, mir je bil mej našimi mogotci. Popreje smo jedva enkrat vsako leto slišali, da so streljali se za kak kosec zemlja in precej so zapili svoj razpor. Ali zdaj, zvlasti tam dalje za Ali-tiko, nij nobenega gosposkega dvora več brezi nasipov in zasek; celo te puške, s katerimi so naši oče odganjali Tatarja, namerjajo drug v drugega. Jaz sam zdaj menim to, da postavim plot in na kola denem železne dedske topove, kateri so užč zaspali in zarili se v zemljo. Kedo bi znal! morda tudi ml me pridivja kak hudoben duh. Prokleti Antikrist! sedi, kakor pajek v svojem Hadači in v svoje mreže lovi naše s lobod e. Njegovi vohonje prežč v slehrnem zakotji, kakor peklenščki človečanstvu na izkušnjavo. Mi znamo, kaj ga srbi, ali ne pogodi se to ni peklenščku. „Od kodi pa je prišel?" — povpraša Zaporožec; „kar ste uže povedali, gospod ataman, nij s te strani, kaj ne, da ne ?“ ■— „Vrag zna, od kodi ga je prinesel v Hetmanščino! v Tega vam noben človek ne more povedati. Nekateri trd d, da je Zid, — nekateri pa, da je Črnogorec. Tudi ga nekateri psuj6, da je neveren Turek. Človek ne more lehko znati, kedo ima prav. Ali to je gotovo, da je s hudičem znan. Njegovo bogastvo jo neizmerno, srečo ima z vsem, kar koli počenja, in trdi, da ne mara zna čarati, zato ker mu nobena ženska ne more ustaviti se, da si je tako gnjusen. Stoprv obrne svoje gnjusne oči v krasotico, uže je njeg “ Mihael se nevoljno spomni na Katarino. Zaporožec se pomrači in zagodrnjd.: „Kakov vrag je to ?! “ — „Da bi ga satan!“ — govoril je dalje gospodar, „tako velikega grešnika bi ne smili spominjati se vpričo Božjega daru.“ „Zaspanci!“ — zakliče, ko se je obrnil v svoje služniko, »zakaj ste, vražje kukavice, pospali pred pragom? Prinesite Se kaj. Recite kuharju, naj pohiti z vareniki! " ,, Vibačajte (prizanesite) dragi gostje," — poprosi in takoj grozni vladarski glas promeni v ljubeznjivo besedo gostoljubega Ukranjca; „ vibačajte, ker ste prišli na revno večerjo. Da ste došli dve uri popreje, ne bilo bi vam treba skoposti očitati Bar-daltu, — da čašica pijače bi vam bila draža iz belili rok moje hčerke, katera uže spi, — ljubša, nego iz mojih starikavih rok. Ali nij rčs, zvlnsti, Kozak, ti?" — povpraša in obrne se v Mihaela, čegar cvetoča mladost ga je gotovo zanimala, saj je znano, da krasnim hčeram oče odbirajo lepe ženine, kakor bi jim bilo zal, da bi krasne obrazke devali mej staro ali temno okvirje. »Morda tudi tvoj sosed?" — povpraša zopet Bardak, „če prav v njegovih očeh ne vidim, da je donid pustil milico. A o tebi, junak, ne govorim, Zaporožcu je lula titunja draža, nego katera-si bodi krasotica. Mene z žonkoju ne vozitsja, A titunj da lulka Kozaku v dorože snadobitsja. Ali nij res, gospod Škrbina?" — Ne znam, kaj bi bil Zaporožec odgovoril, da nijsta dva služ-ll>ka to trenotje na mizo postavila na lesenem okrožniku ogromno Ščuke, katera se je zdela, da je te trenotke, o precejšnjej lakoti, njegove pozornosti in njegovih mislij najvažnejši predmet. »Nikar se ne jezi, gospod ataman, prosim/' — opomni, ko se obrne v gospodarja; »tvoja strežnika sta prava budalca, ne znata ni tega, kako se riba postavi na mizo. Moral bi ja na leto dni j poslati na Sič, zat6 da bi so naučila dobrih običajev nekoliko.'* ,,A kako bi jo bila morala deti na mizo po vašej navadi na Siči ?" — „Na Siči se, šanovni mosci pane dobrodzieju, kakor Lehi rekajo, redno vrši vso od prve velikosti do najniže malosti. Ko hitro pokne obedni čas, vlivajo kuharji vse jedi na lesene va- li a n e (tasse) in stavijo jih na sirno,*) to je, da po vašej navadi povem, pi^osto — na mizo, a ribo položi na s tablo, po vašem jezici: na podstavek, malo više nad vahane; zat6 dajo lehko vidijo izza vseh miz, a tako, da vsaka riba, in če je tudi najmanjša belica (Aveisstisch), glavo drži na tisto stran, kder ataman sedi.'1 Po teh besedah obrne ribo, ki je pred njim ležala, v gospoda fiardaka. »Da," — opazi gospod Bardak, „t,o jo na Siči h vaten običaj. Skrb ita, budalca, kakor vaju je po pravici imenoval gospod Škrbina, — skrbita, da poslč ribjo in vsako drugo glavo vselej obrneta v atamana. — Nu, povedite mi, gospodje Holstinci, ali popotujete uže dolgo?" — „Jaz sem na poti iz Grluhova," — odgovori Mihael. *) Pokriti del mize. „Tudi jaz sem nekodaj bil v Gluhovu," — povedal je gospod Bardak. „Tam imam starega tovariša in botra, polkovnega sodnika Zivotovskega. Izboren človek jo to! Bog zna, kako se mn kaj godi zdaj; o nelcej priliki smo, dolgo časa je užč tega, dobro čeberjačkali *) z njimi vred in z njegovo pokojno Hano Ivanovno, pa z Jakobom Ivanovičem Korobko, polkovnim asavulom, če ga poznate. Takrat se je bilo v domu Jakoba Ivanoviča Korobke zbralo polno sobo gostov •—ali je mnogo bilo šuma, smelm, godbe in peti j a .... Ne bratije, dan denes nij več tako veselo — vse, saj vidimo, ima svoj čas. — Ali ideš, ti Kozak, prav iz Gluhova, ali ne ? " — „Kar sem užč povedal — na poti sem iz Gluhova, služil sem v kolegiji, a moj oča je stotnik čarniš, živi pa ne daleč od Gluhova, v^Voroneži." „Ali Oarniš? ^Ali je morda kateri teh Oarnišev, ki so tako slavno bojevali se Švedi, a katerih jo eden generalni sodnik Ivan čarniš, našega nesrečnega Polublce bil tovariš?" — „Da, moj ded je bil Ivana Oarniša pravi brat," — odgovori Mihael. „Oh, na čest je meni to, da je moj gost blagorodni vnuk enega izmej naših mučencev, katerih imena bodo Malorusom na veke sveta! “ O teh besedah so mu oči oživelo vsled nekega posebnega vskipa. Goreče je objel Mihaela in opomnil: „Skrbi, brate, da bodeš tudi ti vredno zavetoval svojega rodu slavo. Čarniška rodovina je zmčrom bila skoro najblagostnejša in najvernejšo je mej Maloruskimi rodovinami ljubila svojo domovino. — Nu, pa ti, Kozak ?" — povpraša in obrne se v Sredo. „Zakaj bi mene kodo povpraševal 1“ — začudi se Sreda in odgovori: „Jaz sem ubog Kozak iz Nježina. Mati mi je za poslednje groše konja kupila, kakor tista udova svojemu Vaničku Konovčenku, kakor pesen razodevlje." „A, Konovčenko! Konovčenko! Brate, spomnil si me na izborno pesen, ali žal mi je, ker je moj banduraš bolan, pač bi nekaj slišali, pa shj je tu le gospod sč Šiča. Nu, Bkrbi, Kozak, bojuj tudi ti tako junaški, kakor je vojskoval Vdovičcnko Konov-čenko. — Zdaj pak, gospod Škrbina, povedi mi ti, kam ideš tako daleč od svojega Biča?" — „Jaz jezdim obiskat nekega starega prijatelja. Ne znam, ali mu bodem po godu, ali ne, pa rad bi ga videl še enkrat." „Kdč živi tvoj prijatelj?" — „Tega sam ne znam." „Kako pa popotuješ, ker sam ne znaš, kam?" „Kaj bi o tem govoril!" — opomni Škrbina. „Zaporožko okolnosti so čudovite, zaporožko početje, to je lisičje — kar si sam dejal popreje. Ko bi ti začel vse pripovedati, gospod ataman, *) To je naroden ples. ne bila bi dosti vsa noč; ali už6 je čas, da ti mir naredimo, nam pa, da se oddahnemo po svojem popotovanji. Morda se nam kmalu zopet ponudi prilika, da se bodemo videli, takrat bode drugače, a zdaj —- ne hvališ, da Bohu moliš.'1 Se nekoliko časa je trajal veseli razgovor, kateri so po gosto motili s Čašami. Nap6sled so šli vsi spat, ker je silil jih Zaporo-žec, kateri je, da si je, kakor je bilo kazno, neizmerno bil omočen, vendar-le, Mihaelu na zavzetje, do poslednjega trenotja pomnil, da morajo zjutraj zgodaj odjezditi, in učil je gospodarjeve služnike obširno, kako morajo krmiti in napajati konje, a nij zabil po za-porožkem običaji zahvaliti se, kajti to je menil, da je človeško Modrosti najčestnejši vrhunec. Gospod Bardak bi bil svoje goste rad prenočil v sobi, ali Škrbina je srdito zavrgel to dobroto, zat6 ker je poniževala njegovo bojno junakost, in tiščal je v to, da bi mu postlali pod milim nebom sredi dvorišča. Mihael in Kozak Sreda sta se bala; da bi zaničljivih mislij o sebi ne vzbudila v Zaporožci, tudi nijsta hotela v sobi spati, da si bi jima bilo to ljubše, nego prenočišče v hladnem zračji in ostrem vetru. Zaporožec je speč z rokama mahal često, škripal sč zobmi klel in grozil se nekomu. Podoba je kazala, da je nepokojna njegova duša in da se krvavi sklepi križajo v njem. Kozak Sreda je čvrsto spni — in tiho. ^Njegove duše senijso Wle še polastile burne strasti. Ljubezen do rodovine, up in lehka zamišljenost, to so bili njegovi čutje. Zdelo se mu je, da je už6 na poti z vojske na čelu Kozakom, pokornim njegovemu vodstvu; da pelje drag; plen — srebro, zlato in draga sukna. Už6 se bliža svojej belej koči z visokim dimnikom, — koči, opletenej se zelenjem gostega višnjevega vrta, za katerim teče tiho žuboroč potoček. Na proti mu teče ljuba sestra, ki ima venee iz poljskega ovotija, v belej jelcošuljici, katera ima do polovice mrežasta rokava; za njo hiti stara mati 'nepričakljivo in slabotnih nog. Skleplje roci Jn vsled samega veselja ne more ni spregovoriti, radost je zaprla jej ®apo, radost— materinska, kije nij mogoče dopovedati z nikakor-šnimi besedami. Ukaže svojim Kozakom, naj začn6 trobiti, skoči raz konja in objame preljubo mater in drago sestro. Solze, pretrgane besede, molitva! Do cola drugače sanje pa je imel Mihael. Njegova duša je bila oblačna; njemu se vse grozi, njegove prikazni o spanji so žalostne in raztrgane. Zdelo se mu je, da je mnogo ljudi j okrog da se žen6 za njim, da ga pod6; njegov duh čuti neko slutnjo. Kmalu ga neka neznana ženska, nenavadno krasna, po ozkih brvih nad strašnimi propastimi, kmalu mu nekij Klas očita: „Pozn4 se, da se nijsi Bogu priporočil o začetku svojega početja, in da se nijsi poslovil ne ocl svojega oče, ni od matere. “ Tam nekde sedi polkovni sodnik in opominja: ,,Ne plačuj dobrote s hudobijo/' Ključar Semen mu zopeti očino kletvo, Ka- tarina pa leži v nesvesti si v krvi. Nap6sled so prikaže KrižanoV-ski z dvema neznancema vred v rudečih županih. Vsa poprejšnjest zibne. Mihael stoji na groznej visočini, pod nogami ima propast. Žalosten iz globine zasliši svojega oče glas: »Gospodova roka te zadene, nehvaležni sin!“ Nestrpljiva obupnost muči njegovo dušo, neka nevidljiva moč ga vleče v globino, iz katere je zaslišal’svojega oče grožnjo. Poprosi Križanovskega, da bi gasprijel v svoje zavetje. Ali Križanovski hehotne in ukaže, naj ga vržejo v pr0' past. Režečih zob in z ljutim kričem planeta na-nj rudeča župana. Mihael vskrikne in probudi se. XVI. Uže je Zaporožec bil po konci in budil je svoja tovariša, po svojej navadi je klical: ,,Modri glavi! modri glavi!“ Vshod je bil začel stoprv’ rudeti. Nebo je bilo čisto, veter jo bil utihnol, a vstiijajoče jutro je velekrasen dan obetalo našim p°-potnim. „Brata, izpeljita konje, da odjezdimo,” — reče Škrbina. A o tem, ko sta njegova tovariša njemu in sebi osedlala konje, vsklical je v konjaci spečega slugo in poslal Ii gospod« Bardaku z glasom, da Kozači odhajajo in da se mu zahvaljujo za kruh in za sol. Po nekolikih trenotkih se gospod Bardak na krožišči (run* dulcu) prikaže zaspalih oči j in v nočnem kožuhu, davni gospodijo so navadno take kožuhe nosili namesti domače obleke. „Da bi vas Gospod Bog!" — zaupije na svoje goste, ki so už6 sedeli vsak na svojem konji. „Kaj to delate? Vi morate de-nes še obedovati pod mojo streho. O obedu boste slišali, kako moj panduraš igra in kako o Konovčenku poje." „Ne, gospod ataman!" — odreče Zaporožec; „ne, ne smemo pregrešiti se, da bi včs dan z gostovanjem potratili. Hvalim za hleb, za sol in za pogoščenje. a o Konovčenku sami zapojemo, lcedar nam bode po godu. Zali me le to, ker ne morem svoje bandure jemati s seboj na pot." „Tedaj vas prosim, vsaj eno uro se pomudite v mojem domu. Kako bi mogli zanemariti se, da ne bi napili si na odhod!" „Hej, Kozak ! " — krikne Zaporožec, , kazno je, da malo či-taš svojega tasta knjižico. Na Siči bi dobro s krepelci zmlatili ga> kedor bi pred odbodom hotel v čašo zagledati se. Da prav povem, sfi svojimi pijačami in vareniki bi lehko pogostil in počestil celo koševega, ali prihrani jih dobrim ljudem, mi už6 imamo to čest, da jih poznamo." „Kakova vražja duša je to!" — vskrikne gospod Bardak jezno, a njegov dobrodušni obraz je takoj promenil svojo pokoj-nost, obrvi so se mu ježile, načeli so se pi ikazale globoke brazde, in plameneča rudečica je polila njegovo lice. ,,Kaka vražja duša je to! Kedo pa menite, da sem? Ali sem vam morda kak krčmar, ali kaj? Ali ne vidite teh pihalnikov? (O teh besedah je pokazal strelno orožje, ki je ležalo na različnih krajih po dvorišči in na, okopih). Zd aj spi, ali tudi so bili taki časi, ko sta moj ded in oča palila jih, da so grmeli in podirali Tatarje —• in tisoč in tisoč poslušnikov branili. Ne z&bite, kooiu se upirate. — Služniki!" Po tem poklici takoj prihiti mnogo plečatih in visokih služ-nikov, kateri so zaslišali svojega gospoda klic in ki so gotovo postelje zapustili še pred njegovim kričanjem. „Zaprite vrata in nikar ne izpustite teh gospodov. Zdaj, preljubi gostji-," — obrne se zopet v naše popotnike in' pr6cej ?^°j grozni glas promeni v ljubeznjivost, da-si je silna rudečica, ki nij bila še umaknila se z njegovega obraza, do c6la nasproto-yala. »Zdaj vas lepo prosim, pridite v sobo. Okrepčamo se s teni, kar nam je Gospod Bog dal, pogladimo h or o šen ko dorohu,*) potlej pa se razločimo, kakor se razhajajo dobri prijatelji.'“ »Nikakor ne, modra glava ti!" — odreče Škrbina; Zapo* rožču ne pristuje to, da bi ga pitali, kakor priklenjenega psa. Ukaži, če hočeš, svojim budalom, da nam odpr6 vrata, če pa ne, gotovo ne pozabijo, iz česa je moja nagajka (bič) spletena." „Aj, aj, prijatelj!" — zaupije gospodar samovoljno, zopet so Je razsrdil; ,,mnogo si jozdaril po sveti, to se ti poznii, a malo si Nahajal dobrih ljudij, ki bi te bili zučili. Noben gost še nij odšel z dvora gospoda Bardaka brezi pijačo na odhod, ni izpred meno, ju izpred mojega oče, niti izpred mojega deda, a če se ti je zljubilo, da sfe zaporožko šaljivostjo oneČestiš moje ime, posreči se ti ^0 le 8& satanovo pomočjo! " „Hoj, služniki!" — zaupije s takim vzvišenim glasom, da so stene strosnile se; »zgrabite za sablje, helebarde, za kopje — in pokažite jim, da vaše roko ne znajo le za plug držati! Meni pa oajte dedovo sabljo! Naj ta krepki Zaporožec spozna, koliko liber J« težka." . < „Jaz sem pripravljen!" — krikne Zaporožec neoplaŠen — 111 izdere, svoje turške sablje j klo, — čisto kakor zrkalo! „jaz sern pripravljen, da se poskusimo z vami Siču in njegovim modrim Običajem na čest.“ A sede krepko na sedlu in mirno čaka, da vsa družina ma-Jortiskega barona prime za orožje. Ko njegov vranec zasliši brenkajoče orožje in groženje, napne uha, napne nozdre, jame prestopati za nogami, kipeča bojna živost se je razvnela v njem in črne °či so se mu napolnile z ognjem. »No, tedaj, gospoda brata!" — odgovori Škrbina svoja tovariša, »predno se snideta s Holstinci, pokažite, da sta Kozaka, a °e babi H . »Hej! vstopita se na pot! sablji v6n!" — krikal je, kakor bl bil ukazoval znatnej trumi Zaporožcev. Njegova moč do obeh mladeničev je bila tolika, da se nijsta *) Z napitkom pred odhodom dragih gostov, rekali so, da jim pot vedla po svojem razumu, temuč verna sta bila njegovemu pofie-njanju, kakor bi ja bil vladal s talismanom, kateri ja je proti vsemu svetu vzel v varstvo. Le vslcriknil je bil, pa sta izdrla, sablji in pripravljena bila na boj. Ne znam, kako bi se bil končal ta čudoviti prizor, ko bi bili služniki gospodu Bardaku popreje prinesli dedovo sabljo. Njih obotavljivost pa ga je prisilila, da je sam šel iskat jo, ter je popustil goste sredi svoje množne družine? vsakojako vojaški orožene, po običajih vseh vekov in n&rodov; a. ko je bil zopet pokazal so na krožišči in mahal ko sabljo, P1'0-misiil seje Škrbina, spustil je sabljo ob konji in sam sebi opomnil: „Čudno imaš glavo, gospod Martin! ženeš se za lisico, Pa zajce streljaš !“ „Gospod ataraan!“ — zaupije na gospodarja, „dosti je! nehaj bojevati. Prisezam ti, na kar hočeš, da mo ni obabelost prisilila, da se t,i udajem ; Bog zna, da ne zbabelost. To ti lehko do-kuže vse Zaporožje se svojim koševim vred, z jasno m< gočniffl gospodom Kališenko, — dokaže* lehko Tatarji in Turki. Nijseni takod, da bi prepir bil moja radost. Jaz se ti udajem, a 'tudi ti se ne smeš jeziti. Ne sili me, da bi opit na cesto pripil, sicer bi me bilo sram dobrega glasu, da sem slavne zaporožke vojak0 vitez. Ali da tvojemu domu dadem čest, rad na odhod izpijem merico dobre pijače, ali samo eno, več ne.“ „Dobro,“ — potrdi gospod Bardak, „dobro, Kozak. Idite v dom, mladeniči, odprite vrata! dajte lS-sem Dorošenkovo čašo 1° staro slivovko \“ Vse ukaze so ta trenotek z vršili. Ali Mihael in Kozak Sreda se prestrašita, ko zagledata Dorošenkovo čašo. To je bila čaša —' ogromna, srebrna, držala je dve četvrtki, znotraj je bila pozlačen% vnej pa prekrasno odičena z različnimi poluobokastimi obrazci. Ali Zaporožec, veren svojej besedi, nij mogel svoje obljube razkaliti. Stresnil je glavo in tiho opazil: „Pa bodi, stara korenina!1 Gospod Bardak v svojo srebrno Čašo iz velike medne banke nalije slivovke, poddde jo Zaporožcu in opomni: „Zbog junaške smelosti in srčnosti te čestim s to-le čašo, iz katere je pil slavni in hrabri hetmm Peter Dorošenko. Moj ded je bil njegov asavul. ISkupaj sta bojevala s& zloglasnim Bruhoveclcim in prokletim Mno-gogrešnim — da bi ja zemlja bruhnila iz sebe! skupaj sta pok0' rila Poljsko in Tatarina; a ko je bila Jasno mogočnega vslod Božje volje vsila primorala, da je udal se svojega sovražnika moči in zapustil Cihirin, poslovil se je od svojega asavula in podaril mu je na spomin svojo čašo. Tej čaši je v našej domovini ime Doro-šenkova čaša, a nobenega gosta ne počestimo s tem, da bi mu }° dali v roko. Izpij, hrabri vitez, in zdravstvuj .... A kako bi te ne pozdravil ta napoj, kateri, kar sam znaš, Letom ne k i s n e, Z i m o j u ne m e r z n e, P e re d obodom ne sušit, Posle oboda potuSit!" Škrbina sname čapko, hvaležno prejme drago čašo, vzdigne jo nad glavo, slavno pokriža se in z vzvišenim glasom opomni: „hla tvoje zdravje, gospod ataman ! in na zdravje tvoje belo-roke hčerke in tvoje hrabre družine! tudi na leliki mir duši velikega hotmana Petra Dorošenka! Večen bodi spomin nd-nj na zemlji in nebeška kraljevina njegov delež, če prav nij zmčrom glasoval sč Zaporožci 1“ „Ali rajši reci — Zaporožci nijso bili zmčrom z njim," —■ oponese gospod Bardak. „A da so 'glasovali z njim, ime Doro-šenlco bi slulo po vsem sveti, kakor sinje starega Hmelnickega 'me, a Zaporožcem bi ne očitali, da so razbojniki." A Škrbina vendar nij vsadil se v to politišlco opazko, temuč jzpil je iz Dorošenkove čaše, da se nij nič oddehnil, naposled pa Jo obrnil se v gospodarja in opazil: „Prosim, gospod ataman, ne daj take česti mojima tovarišema, sicer ja zgubodem kdd na cesti." Gospodar iz početka nij hotel ni slišati; ali ker je videl, da jo Zaporožec zopet prijel za sabljo, zbal se je, da bi razpaljen v»led te pijače utegnol napasti mu družino, torej je rajši udal se. Ko ddde še Mihaelu in njegovemu tovarišu — vsakemu veliko čašo pijače, ukaže, naj njiju torbi napol n e z različnim brešnom, Zaporožcu pa je k sedlu privezal sodček pijače; naposled vse prijateljski poljubi in poprosi jih, da bi se ne ognili njegovega doma, keclar pojdejo nazaj. v „Pijanec bi krčmo, hajdaniak pa bogatega Žida zgrešil laže, "ego mi tvoj dvor," — opazi Škrbina, „Bog zna, gospod ataman ! oglasimo se ti, koli miš ho lovi ne otkusit, *) in najdemo pri tebi morda beloročko. Zdravstvuj 1 Lepo se zahvaljujemo za kruh sol, pa za pogoščenje! A zdaj, gospoda mol o d ca, le brzo na Pot!" A obrne svojega konja in bistro oddirja, z njim vred pa ''dirjata tovariša. Talcov je bil pojem o gostoljubosti v Ukrajini pred osemdesetimi leti, ko je Mala Ruska še sploh bila obraz patrijarhahie dobrodušnosti in surovega bojnega nravja; ko so mejni ukrajinski mogotci, da si nijso več oznemirjali jih Tatarji, vendar le še zine-fjom radi igrali z orožjem — in ko jim je bila ljuba vsaka prička, o katerej so lehko dosti razpalili si nepokojna srca, ki nijso Več hladila se ne z Lehi, ne s Tatarji, niti sč zloglasnimi jatami, 'znemirjajočimi Malo Rusko po smrti Bogdana Hmelnickega — Pj’av do hetmana Samoloviča, in katere je Ruska bratovski pritisnila na svoje srce in jela krotiti jih sč svojimi evropskimi sredstvi. V Hetmanščini je ta čas bilo tiho, mirno, kakor na pokopališči. Gluhovsko sodišče (tr bunal) je lehko spalo v tej — nekedaj Jako nemirnej krajini. Maloruski mogotci so s čašami ob srebrne Podkvice svojih safijanastih črevljcv rajši trkali, nego brenkali z orožjem ; celč maloruski lietman, grof Rozumovski, živel je naj- *) Ako bodemo zdravi. več v Petrogradu, a lictmanska češi mu je na leto dajala 100.000 srebrnih rubljev. Le zaporožka Sio, njene noStevilne naselitve, pa slobodo — ukrajinska nusolišča, ki so imela vlastne pravice — in nijso odgovorna bila ni hetinanu, le ta so pričala ne kaj podobnega Ve-likej Ukrajini na obeli straneh Dnjepra, če no z razsežnim bojnim področjem, pa vsaj z vrelimi lastuostimi in s pogostimi tepeži, za katere nijso bila nikomur odgovorna. V Zaporožji je sodnija in vlada bila odgovorna koševemu in bojnemu svetovalstvu, v Ukrajini, to je: po slobodo - ukrajinskih naselitbah, pa j° bil vsak posestnik, ki je v svojemu varstvu (enako ptujim vazalom) imel več ali menj naselnikov, navadno so jih imenovali poslušnike (kajti kmetijstvo je v Malej Kuskej začelo so s topi'v 1764. lota, do tega časa pa je vsak naselnik leliko uklonil se k®* teremo koli gospodu, samo da sta se pobotala), — vsak posestnik jo bil samosvojen vladalec, ni j mu bila na mari nobena sodnija in z oroženimi močmi se je lehko po robi postavljal tudi polkovnikom, katerim so bile vse slobodo poslušne le navidez, resnično pa so polkovniki sodili samo srednjo in nižo vrsto ndroda, vladali so le kozaški svet in bali so se prepirati z močnimi in samovlad-ninri fevdalnimi gospodi ali carju sporočati o njih samostojnem vladanji in o vzajemnih razporih, zat6 ker so sami gled6 na svoje poslušnike, podrejence in slabejše sosede bili taki samosilnici, ka-koršni so bili fevdalci, in ker nijso hoteli ruske vlade vabiti na svoj svčt. S to pomočjo so le nekoliko časa mogli zavetovati ne-kedanje neodvisnosti senco, ki je večnemu poginu nagibala se v žrelo. XVII. Huda žalost jo bila zopet polastila se Mihaela. Hudobni sen, ki ga je po noči mučil, in tistih dveh neznancev sumljive besede, katero je bil zvečer vjel, vzbudile so v njem zel6 bolestne misli in skrbi. Vest, nemirna vsled krepkega prepričanja, oživila mu j° celo vrsto bridkih očitkov, katerih je bil vsak, drug za drugim — trpkejši in trpkejši, in pahnila ga je v neogibno obupnost, ki v mladem srci leži poleg živih radostij in vse budečega vskipa. Razmerjal je v svojej glavi ponočne sanje in ogledaval jih o svojem kesi in o žalosti, o njenem uplivu, pa prerokoval si naj-groznejšo bodočest, ki je nenadoma njegovej obraznosti zatemnila tisti nevarni lesk, kateri zamaknene mladeniče k sebi vabi pri' jetno, kakor ogenj metulja, in bodočest se mu jo pokazala, kako1’ vskaljeno morje, ki skriva ostro skališče pod kanljivimi valovi, napolnenimi z groznimi strahovi, ki Človeka lehko zanes6 na kraj sveta mej ptuje ndrode, od kodar se nikoli več ne vrne k svojej družini. Ker njegov duh ni bil ne po odgoji, ne po životnih okoln.O' stih vajen zaprekam o zvrševanji svojih sklepov, nili vajen mir-nosti o snitei vsakojakih neugodnostij in nevarnostij, ugasnil mu je takoj o prvem preroštvu trpke nesreče vos ogenj, zato se jo oplašil, ter nij mogel v sebi najti moči, ki bi mu bila razpihala oslabelo mladostno žrjavico. Kaj pa zdaj čaka? Kedo sta Ie-ta skrivnostna neznanca? Kaj znamenujo to proroške sanje? Kaj napoveduje ta žalostna slutnja, ki buri njegovo dušo? Ali mu jo res odločeno, da pogino n;i ptujem? Ali se mu ros popolnoma uresniči razkačenega oče Prerokovanje? Mihael se skloni nad grivo svojega konja, pogrezne se v te misli in jezdi poleg Zaporožca, a ne sliši njegovega razgovora, kateri je močno razgrevala izpraznjena Dorošonkova Čaša. „Brata, mi lo blcbečemo, pesni pa ne zapojemo nobene, kar flo pristuje junakom,“ — opomni Zaporožee. — ,,Bogmo, v vašoj Hetmanščini so se vse Kozaške pesni zmesile z babjimi pesnimi, da človek ne more lehko izbrati, kaj bi zdaj zapeli vsi trije. Tedaj o Vaničku Konovčenku zapojemo pesen, katero ima gospod »ardak tako rad. Nujta,- pomozita, mladeniča!“ A ko jo žvižgal stepni veter, ko so raztepali se Črnega morja valovi, začnč se svojim krepkim moškim in olikanim glasom peti: „To ne vihor po Oerkene doline hulaje, Ne sizij orel jastrebov hanaje, Vdovičenko Konovčenko na voronom, kono rozježaje, Mečem svoim jak bliskavica sjaje, Treh Tatar-janičar z konej zbivaje, Tohde Sablja bulatnu opuskaje, Kozakom ličarstvo svoje vihvalajo, Bezpečne po doline rozježaje, Busurmanov na smeli podojmaje. To bezbožni Busurmani teje začuvali, Napiloho Kozaka zaraz poznavali, BolŠc jemu polja huljati popuskali, Od tabura kozackoho zaraz otbivali, Hnevom božini tarančeju na Kozaka naletali, Sabljami pistoljami smrtni rani darovali, Tolko ko n a kozackoho ne poj mali. To dobrij k on do tabura pribehaje, Po kurenam hulaje, hostrimi kopitarni zemlju kopajo, Smutno ržuči, Kozaka svoho viklikaje To Kozaki teje začuvali, na dolinu najskorejšo pospešali, BisurmaiuSv od tela kozackoho otbivali, Sabljami, podolkami suhodom kopali, Ivasju Konovženku mohilu visipali, V somi pjadni piščali hremali, U suremki žalobno vihravali Slavu kozacku vihvaljali. Poljahla kozacka molodecka liolova, Jak od vetra na stepu trtlva; Slava ne vmrč, ne poljaže, Ličarstvo kozacke vsjakomu rozkaže. Kozači nijso bili še skončali pesni, ko nenadoma na razpotji) ki je pasalo majhno borovje, po katerem so jezdili, bliskneta dva jezdeca v rudečih županih in to trenotje zgineta za drevje. Naši popotni so lohko spoznali, da sta le ta tista neznanca, katera so pri g.ispodu Bardaku videli, a Mihaela je ta nenavadna, prikazen potrla tako, da nij mogel ni besede spregovoriti, uhajali no iz njega le nesoglasni zvuci. „Kakova hudoba je ta Človeka prinesla le sem? 1“ — začudi se Zaporožec. Sinoči nijsta hotela prenočiti pri gospodu Bardaku, zdaj pa se potičeta le-todi okrog. Ali sta pamet zgubila, ker sta zablodila s ceste, ali sta kaka lakotnika? Bo njiju obleki in p° telesih poznam, da nijsta iz Zaporožja." v Ko pa mu je bil Mihael razodel svojo izkušnjo, zamislil se je Škrbina, a po malem časi g'obokega preraišljanja se je pomenljivo maloruski oglasil: „Eh!....“ Po tem glasi je še malo zamislil se, nap6sled pa je pristavil: „ Tedaj, gospoda molodca, t0 sta razbojnika. Dokler je Škrbina z vama, ne bojta se ni hudič®' Star volk se ne ddde kaj lehko v past vjeti. Jezdimo nekoliko urnejše. Da bi prevarili skrivnostna ogleduha, krene Zaporožec nekoliko vrst na levo s prave ceste — in svoja tovariša odpelje p° temnih stranskih potih, katerih je jedva keaaj dotaknilo se konj* sko kopito, po — pustem lesi in po jarkih, kder včs pot nij30 srečali ni živega biti ju. Na večer so zopet prijezdili na vozno cesto, katera pa mj držala na jugozahod, kjer je Hadač, temuč na ravnost k vhodu v gosto lesovje, ki se ob Vorskli razprostira sto verst daleč, na desnej strani so mu tačas rekali les Banu in, na levej pa š i c k i bor. Kozaka se nijsta brigala za napačno strarusvojega pota, temu° jezdila sta za svojim vodnikom in krepko verovala, da ja pripelje na pravo cesto, a kmalu so prijezdili reki Vorskli do nekega pp* toka, ki je bistro gnal se črez sklon dolgovrstnih višin, Bezajočih od severja na jug in na eriej strani začetnic rekama: Doncu ij1 Udam, na enoj pa rekam: Psolu, Vorskli, Merli, Orelu in Samari- Ta potok, v naročji hladnej senci stoletnih dobov, šumel je zamolklo po svojem žlebu in dovrševal je otožni obraz lesu, ki je na razsežnih vrlinah šepetal o večernem vetru. Z visokega breg® na breg, ki sta bila bogata z orehovino, nihče ne bi bil prišel, da »ij bilo čez-enj nerodnega mostu iz smrekovih debel. Jedva so Kozači bili sredi mosta, kar spredaj in zadaj za-čuj6 žvižg, a ta trenotek jih zastraži mnogo oroženih jezdecev. O škrlatnej svitlobi zahajajočega solnca, prodirajočega drevju gosto vejevje, zagledajo v tej množici tista neznanca v rudečih županih — in njih prvi čin je bil ta, da so sablje izdrli na brarabo. »Mirujte! Ne branite se!“ — kričali so nd-nje iz množice. »Oddajte sablje in vdajte sev z lepa!" „Kaj?!“ —začudi se Škrbina. „Da bi Sičevec sabljo zavrgel ln vdal se prvemu potepuhu, ki ga sreča?.... Vrag vzemi vaše a levo stran, a s tem svojim praznim razvnetjem je sovražnikom c*al priliko, da so polastili se ga. Mihaela je bil izdal kes, izdala bila žalost največej obupno-zat6 je z radostjo pozdravil to nenadno nevarnost. Nij slišal aikakorSnih zahtev, naj se vdide, temuč izročil se je popolnej po-?abi na život, in sklenil je, kakor je bilo kazno, da se ne probudi te pozabe. Zaman je sovražnik trudil se, da bi ga zajel. Strašen J® bil o svojem razvnetji, njegovi težki udarci, katere je spremljal divij krič, nijso dali odbija'i se. Zaporožec je brezi orožja zabil fta svojo okolnost, gledal je besnega mladeniča, kateri je o svojej S,-oznej brezmiselnosti ognjenih očij, v roci z dolgim mečem, godečim — kakor blisek, podobnejši bil te šumne propasti mogoč-n6ttiu ,,geniju", nego smrti pokornemu bitiju. Sovražnik se nikakor I'1j mogel vsuti okrog njega, zat6 ne, ker se je bil oprl mostu na °gi’ado. Ali prav to zavetje so mu je promenilo v pogubo. Ker je S|lno nagnol se konj, ki se je bil vspel vsled v glavo zasekane rar>e, strle so se omostnice — in Mihael je z visokega mostu z sabljo odskočil v temno propast, katerej po dnu je šumel pister potok. Zaporožec je vskriknil in sklenil roci. Vsa množica J° prestrašeno odstopila in mirna bila nekoliko časa. Iz propasti se je o padeži slišal zamolkel bub, zedinjen s Podaljšanim stokom, na| <’>sled pa se jo vse strnilo s6 sogalsnim kuniom bistrega potoka —, Letopis 1874, II. 18 ,,Prokleti Antikristi!" — vskrikne Škrbina; „ko bi vas bil satan vzel vso kmalu rajši, nego da ste vsmrtili takega mladega Kozaka!.... Kedo ste? — ali ste ljudjč ali pošasti, in kaj zahtevate od nas ? “ — „Skj zv£š!“ — zadere se kruto eden rudečih županov. A vse konjištvo je odbesilo dalje, zaločenca pa so imeli oba v svojej sredi. Po takovej nenadnej in strašnej pogubi mladega Mihaela nas morajo druge glavnejše osobe te povesti zanimati bolj, nego Zapo* rožec, zvlasti — ker je sam tako malo skrbel za svojo osodo. Za tega dčlj popustimo na nekoliko časa neuganjeno zagonetko, kft' kovi lj ud j 6 so se polotili naših junakov, in vrnimo se k milej Ka-tarini in k njenej čestitej teti. XVIII. Da-si je teta Tetana Ivanovna ljubeznjiva bila in da-si J8 skrbela, da bi bila milo bitije v svojem domu bodrila z vsako-jako mogočo zabavo, vendar-le je Katarina bila tako žalostna, da nij mogla svoje trpkosti tajiti njenim — vse opazujočim očem. Teta Tetana Ivanovna je prestrašila se, ko je drugega dne bila zagledala Katarinino bledost in oči — izbuljene vsled samega joka; ko hitro pa je pokazala jej nšžno usmiljenje, zaupljivo j® Katarina razodela jej, zakaj žaluje. „Aj, hčerka moja!“ — vskliknila je teta Tetana Ivanovna; ko je bila zvedela nj6 srčno izpoved, „pač ne v6s, zakaj žaluješ. Jaz sem menila — Bog zna, kaj je pripetilo se ti; takemu joku se vdajaš, a zakaj? — zaradi ubogega stotniča! Jaz pa nijseffl [ilakala, ko mi je bila pred tridesetimi leti protopopa Blakitnega iči pregovorila bunčuškega dostojnika! No, tačas bi bila pač znala za kom jokati! ali ti, prepeličica moja, rajši poklekni pred svete obraze in pet potov se pokrižaj, da bi te Bog znebil ga. Ali nij81 ti, hvala Bogu, v vsem polku prva deva? Tebe poišČ6 taki ml»" deniči, da bode veselje videti. Uh, hčerka, to dela tvoj mladi razum ! Tudi jaz sem se bila prenaglila se svojim Stepanom Stepanovičem, kakor s Kozači na torh. Menila sem, da bode polkovnik* ali (daj mu Bog nebeško veselje, sžij nij bil sam kriv tega) umi'l je in zapustil me asavuljo! Le potrpi, Katinka, jaz ti najdem že* nina — bogatega, dostojnega, in človeka — krasnejšega, nego jo tvoj Mihael Čarnišenko.“ A popolnoma preverjena, da je Katarino potješila s6 svoji® razjaanilom, zbeži 1 etana Ivanovna v kuhinjo— k svojim kuharicam, zat6 da bi bile urnejše. Katarina je znala, da je užd kasno žalovati zbog te prevare, a sklenila je, da potrpežljivo počaka, da se oča vrne, zat6 da so tem popreje znebode svarjenja tetinega, ki je srce žalila jej s& zagotavljanjem, da Mihael ni vreden nij dobre besede, Ali minola sta Se dra dneva, polkovnega sodnika pa le nij bilo. Četrtega dn6 Katarina poprosi in Tetani Ivanovni razodene, j** bi jo odpeljala v Hamalejevski samostan ; ali Tetana Ivanovna h bila gotovo rada še clelj časa uživala navzočest svoje ljube sorodnice, torej je izgovorila se njenej prošnji z obljubo, da pošlje {•osebnega posla, zat6 da pozvč, kde je zvlasti ta čas sodnik, ali Je v Hamalejevki ali v Voroneži. Predno je mej svojimi delalci temu važnemu potu našla ugod-DDga sela, predno je na pot poslala ga in spremila, minolo je bilo ■tori in dvajset ur. A sel je gotovo o tej priliki obiskal vse svoje sorodnike, brate in botre, živoče v Voroneži, torej je zamudil se tam tri dni, napbsled pa je vrnil se petega dnč včs zaspan na slojem vozičku, kateri je konj sam, ker je pot bil znan mu, pri-ylekel v hutor, in prinesel je glas, da sodnika nij ne v Hamalejevki, niti v Voroneži. _ Neizmerna je bila Katarinina žalost; poprosila je zopet, da d1 jo teta odpeljala v Gcluhov. Ali Tetana Ivanovna zdaj nij imela Voza, zdaj so konji bili taki, da nij bilo mogoče odpeljati se, ke-D8i’ bi bil kedo rad. Kedar je bilo treba odpeljati se v bližnjo hsesto, navadno je tri dni popreje ukazovala, da morajo prirediti voz in ogledati priprežne potrebnosti. A kedar je teta Ivanovna sklenila, da obišče kateri daljnejši samostan, vzela je poljskemu delu takoj iz početka pomladi najizkušenejše umeteljnike: Doroša, Kazjuka, Evtuha in druge take, a rčsno jim je ukazala in na tomko naročila, da morajo prirediti voz in vse druge potrebnosti, teta Tetana Ivanovna pa o velikem šumu, škripu in kriči nij odpeljala se popreje, nego stoprv po dveh mesecih, — da, časi vsled svojih ukazov in prirejevanj še poznejše. Ta ljubeznjiva navada se je vzdržala (to opominjam mimo grede) do denašnjih časov in maloruski mogotci so jej verni v VseJ patrijarhalnej čistosti in svetosti. Za tega dčlj je Katarina morala svojo osvobojenje iz zajetja °dložiti še na nekoliko dni. Ali neka nenadna okoluost je vrnila Poprejšnji mir zbeganemu in nenavadno bistroumnemu Dorošu, jvazjuku in Evtuhu, kateri so bili užč zamakneni v leseno, plesno bričko, razveselila teto Tetano Ivanovno, Katai-ino pak pah-Dolo v tem veče gorjč. Služnik, ki ga je bila teta poslala v Ilamalejevko in v Vo-vonež na poizvedbo, ko se je drugega dnč bil probudil in ko je D’l poklican in je stopil pred strašno Tetano Ivanovno, katera ga je za se potipala, — služnik je povedal, da mu je v Voroneži stotni jttanian razodel, da je polkovni sodnik spustil se v Hadač za Mihaelom Čarnišem in gospoda ataraana poprosil, da bi udomačil Katarino, zatč da bi pri teti Tetani Ivanovni ostala do njegove yi’nitve. Po vsem tem je svojej povprašujočej gospe povedal, da ■le gospod ataman prčcej tistega dnč sela poslal k Tetani Ivanovni z glasom vred, selu pa da je ugodnejše zdelo se, ka svojej želji ^streže, torej je zašel v krčmo dve vrsti daleč od hutorja Tetane Avanovne in tri dni pil tam. Ko pa ga je napdsled bil nekij drug Kozak pripeljal domov, odgovoril je svojemu gospodu, ki ga j® bil povprašal, ali je vse sporočil Tetam Ivanovni, da je vse vredil-Potlej pa to nij bilo več na mari atarnanu, dokler nij prišel sel iz hutorja. ,,A mene je prav satan zapeljal v izkušnjavo,<{ — pripoved** je dalje verni služnik Tetani Ivanovni. „Ko sem iz Voroneža bu na poti v hutor, zagledam, da je nekij človek z dvema voloma vred vstavil se pred krčmo .... Morebiti ga Tvoja Milost poznd „Kaj še, potepuh ti! “ — skoči mu Tetana Ivanovna v besedo, „ti meniš, prokleti požeruh, da vsakedo pomni krčme tako, kakor jih pomniš ti? Nu, a kaj je bilo s tem človekom?a — „Nu, saj sem povedal Tvojej Milosti, vstavil se je bil ta človek pred krčmo. Menil sem: to je kakov znanec; to je menda, če me oči ne motijo, čumak*) Potilca! „Bog te pozdravi!" -7" „Pozdravi te Bog!“ Beseda da besedo, stopiva v krčmo. Nu, lZ početka sem menil: enkrat ni nobenkrat, sžij je prijetno! a navlekla sva so bila tako, da sam ne znam, kako sem prišel na voz-Tetano Ivanovno je bila tako razveselila polkovnega sodnika prilizljiva zaupnost, da ne, da bi bila zbog pijanosti okregala svojega posla, temuč prinesla mu je stekleničico perčakovke, katera je bila ugodnejša njegovej pijanosti in ljubša, nego vse na sveti-„Aj, gospa, Ti si usmiljena 1“ — vsklikne razveseljeni služnik ; na vsem sveti ni take gospe, kakoršno imamo mi.“ „Pa še boljša bi bila/' — opomnila je Tetana Ivanovna in vzdihnila, , ko bi moj Stepan Stepanovič ne bil umrl le stotm asavul. Ali kaj ? Bogu se je zljubilo, ustanovil mu je mejo, katei'0 no more lehko prestopiti človek. Nu, idi Arhip, pazi in najbolj se varuj pijače, če ne, Bog zna, da ti hrbet napletem tako, da se n® ganiti ne bodeš mogel! “ ■ „Kaj, gospa," — začudi se Arhip odhajajoč, „ali je už« kedo videl, da sem se kedaj opil ?! “ Tega dne zvečer je bila k Tetani Ivanovni prišla neka starka — vsa zavita v črn plašč, da nij v oči nij bilo mogoče pogledati jej; le po zgrbljenem telesi in po drhtečem glasi je človek lehko sodil, da je stara. Tetana Ivanovna je iz početka bila ze!6 pr0" strašena, ker je bila poprosila, da bi šla z njo v posebno sobo, kder nikogar nij, ali izpametila se je in ker je radovednost gnala jo, uslišala je nj6 prošnjo. Blezu celo uro sta sedeli zaprti v osamelej sobi, a ko sta bili prišli iz nje, žarel je Tetane Ivanovno obraz vsled same radosti, starka pa je kar brž zginila. „Dej, Katinka, kako Bog zdaj pa zdaj pošlje radost ubogim zapuščenim in žalujočim dušam,“ — opomni teta svojej ljubki in skrivoma ozr6 se okrog. „Ah znaš, kedo je ta baba, ki je bila pri meni? To jo neka valaška ciganka, jako vešča proro* kinja, katera zna vse, kar se lede na sveti godi. Ta mi je pove- *) Cumaci so domači vozniki !n beretalei v Malorusltej, dala, da moj sinovec, ki jo mene — ubogo udovo okradel, uže dva tedna bolan leži — pa tega, Katarina, nikar ne povedi nikomur — po dveh tednih gotovo umrje in vse njegovo imenje hode vsled dedščine jsoje. Potlej stoprv se bodem po robi postavljala tein bahačem, keteri se zdaj v ubogo udovo asavuljo ni ozreti net6! Ali čaki, t° Se nij vse, ljuba moja prepeličica! Jaz imam na jezici še neko Malenkost, katera te bode tješila bolj, nego bi to kateri-si bodi jiepec (haube), a smijala se bodeš in hehetala bodeš, kakor divja kozica! Le poslušaj! Jaz sem poznala, da je vedeževalka modra, a menila sem: dadem jej petak, naj ugane, katerega ženina bode dobila moja prepeličica. Kaj meniš, Katinlca? — pa tudi, kodo bi bil nadejal? Uganola je in pripovedala, kakor bi bila iz knjige ytala: „Jutx'i pred večerom pride bogat ženin, pošten, ponosen!“ nijsem mogla strpeti, torej povprašam: „A kak dostojriik!" £ povedala je — o, da bi Gospod Bog res dal to — povedala je: Kakov dostojnik" — dejala je — „več, nego polkovnik. „Ljuba ^oja! menila sem (razodevljem se ti), teta je stotna asavulja, a neč .... ? “ __ O tej besedi je utihnila, Katarina obledi in omahne jej v nevesti v naročje. ^ „Ljubi liog, hčerka moja, Katinka!“—vskrikne prestrašena Petana Ivanovna. „Kaj se ti je pripetilo, prepeličica ? “ A ker je v>dela, da nje krik ne probudi Katarine, položi jo na posteljo, Sa*aa pa odide po zdravilno stckleničieo. , „Zdaj pa imate, kar, pravi stara prislovica! “ — opomni in jlade poduhati jej leka. „Oesar je preveč, to je kvarno. Kaj potrebuje deva tako znamenitega ženina? Skj še oblazni, predno b°de poroka. Jaz, hvala Bogu, nijsem bila taka, ko som semožila; Jtara sem bila blezu trideset let, a mirno sem učakala znamenita ženina, to biti je pa je staro stoprv sedemnajst let, a ima že-^ua, kakor kaka hetmanska hči!“ Tetane Ivanovne vsemu dopovedanju, s katerim je mučila *<>jo sorodnico, da bi se ne bila preveč vdala veselju (ta dobra ^nska se je resnično bala, da bi deva utegnola pred svatbo oblaz-&eti), njenemu dopovedanju je Katarina odgovarjala so stanovitim Molčanjem, naposled pa je dejala, da je bolna in rada bi torej sartia bila. „Bog te obdaruj, Katinka!‘‘ — vsklikne Tetana Ivanovna, '^ako bi te mogla pustiti samo? Slabo bi čestila tvojega oče vred-**°st in malo bi te ljubila, ko bi te o takej okolnosti popustila j^o. Upokoji se in zdbi na nekoliko časa svojega ženina. Ali ne Cltfiš vročine v glavi? Jaz ti na sence položim ledu.“ v Katarina se je težko obranila ledu, sklenila je, da bode mol-a‘a in poslušala Tetane Ivanovne besedovanje; po nekolikih mirtah je zaprla oči, kakor bi bila trdno zaspala. „IIvala Bogu!“ — opomnila je Tetana Ivanovna; to jo Odšla je prirejevat, da vredno sprejme gosta, ki je vedeže-valka napovedala ga. Drugega dnč Katarina nij ganila se iz svoje postelje, trdila je, da je zel6 slabo jej. Teta je nij mogla potješiti. Pred večerom je rčs napovedani ženin prijezdil na drage® konji drago oblečen, s seboj je imel dva služnika, ki je eden bu v zaporožkej obleki. Teta Ivanovna ga je sprijela z vredno čestjo. . . „Vstani, Katinka," — kriknila je in prihitela h Katarini, „ženin je prišel!" „Nečem ga videti,^ — odrekla je Katarina in obrnila se v zid- ,,Kaj, blaznica?l“ — vsklikne teta vsa zmočena, ,,kaj? ali ga nečeš videti? Ali pa znaš, neumnica, lcedo je tvoj ženin V 1° je prvi bogatin v vsej Hetmanščini, Križanovski, katerega je car odbral za brigaderja." „Naj se razkadi se svojim bogastvom in se svojo dostojnostjo vred!" — vskliknila je Katarina. „Jaz ga nečem videti, jez unjr' jem o prvem njegovem pogledu vd me." „Moj Bog!" — kriknila je obupno Tetana Ivanovna; „gotovo je oblaznela! O, kako sem jaz abotna! Zakaj jej nijsem ledu p°‘ kladala na sence !" Ali da-si je Tetana Ivanovna bila vsa zm6čena, vendar le Je zbrala v&s svoj um, vrnila se k gostu in trudila se, da je kratkočasila ga s prijetnim razgovorom, povpraševala ga je, s katerimi mogotci v Petrogradu je znan in soroden, in da je bila razlik0 zgovorna, pripovedala mu je stare povesti o dragocenosti hetrnan-sitih dvorov in o razkošji nekedanjih maloruskih bogatinov. O tem pa je premišljala, kako bi o svojej skrbi mogla pomoči si, po katero babo bi poslala, da bi brž ozdravila Katarino. Križanovslce®11 je povedala, da je Katarina malo bolna, ali upa, da jo drugega dn6 razveseli s to čestjo, ka bode videla znamenitega gosta. „Take olcolnosti, saj sami znate, često nadleguj6 deve pred poroko," — pristavila je s posebnim nasmehom. „Jaz sama, ko sem bila še deva, obledela sem nenadoma, Bog zna, zakaj; človeku se prsi ož6, ogenj in zima spreletuje človeka ob enem. A ko sem bila poročena, vse je, hvala Bogu, srečno zibnilo." Križanovski se ie nasraijal njenej očitosti in jel jo pripove-dati jej, kako se je Dil seznanil s polkovnim sodnikom, katerega je, kar je sam povedal, od davnih časov čestil zbog slavnih činov njegovega deda; kako je bil v njegovem domu, kako so mu srčno stregli, kako mu je sodnik zagotavljal svoje prijateljstvo in Katarino vnemal, da mu je lastnoročno stregla. Teta Tetana Ivanovna je vse to poslušala z veliko radostjo in obrazila si je, kako ustreže sodniku, ker takega ženina ne izpusti iz svojega varstva in zasnubljenca pripelje k oltarju! a“ svatbo, menila je, slavili bodo stoprv po prihodu sodnika samega- Drugega dn6, kakor vsled kakega čaralstva, prikaži se v Katarininej sobi zrkala, ki so ta čas v Malej ltuskej bila predmet posebne krasote; na mizi so ležali različni darovi — jako dragi, d° polovice je miza bila pogrnena z drago šarenico; okna so bila Polna samih cvetic, razstavljenih v bogatih posodah. „Giedi, prepeličica moja! gledi, preljubeznjiva moja hčerka!u ~~ vsklikala je Tetana Ivanovna vslea same radosti vsa zm6-čena; „to vse je ženin dal tebi iz Hadača pripeljati! Da, ti bodeš v njegovem varstvu — kakor kaka kraljica. Pogledi, kakove dragocenosti so to, kake verižice so na mizi!“ Ali Katarini so se vse te dragocenosti zdčle, da so napol-J>ene sč smrtnim strupom. Bala se jim je približati se, — da, oala se je pogledati jih, — bala, da bi jej hudobnega Križanov-skega peklenske čaralnosti zmele glavo. Spomnila se je na tisto povest, da nobena ženska ne more ustaviti se njegovej silnosti, in Pritisnila se je še krepkejše k steni na svojej postelji. Ko Križanovski zv& to, zelo je bil na videz nemiren, ali jas-n'/ si je Katarinino bolezen vse drugače, nego je skrbna teta milila si jo. To potrjuje le-to: ko je Tetana Ivanovna bila na nekoliko toinot zginila v kuhinjo, odšel je Križanovski neutegoma v Katarinino spalnico, stopil k njenej postelji in z odločnim glasom opomnil: „Uuj, mila Katinka! Jaz poznam tvojo samoglavost, tudi Zt>am, da bi tvoj oča nikoli rad ne dovolil, da bi se pozakonila z toenoj. Ali jaz menim, da znam take trdoglavke, ki so meni neposlušne, krotiti tako, kakor moj kočijaž pokori konje. Kar ti Z(lai pridovedam, to je resnica. Druge ženske sem iz samega Razkošja, ali tebe imam rad, s teboj se pozakonim. Kar se tega .®e, sindS biti mirna. Da pa tvojo neljubost do mene zmanjšam j? da ti vnamem veselje, da se brž pozakoniš z menoj, razodev-letn ti, da tvojega jagnjička Mihaela ni več na sveti in da je "J»j oča v mojej pesti v Hadači v ječi. Krivičijo ga, da je pogubi Mihaela, da-si je Mihaelu neka druga roka bila odločena, da j?a umori. Ali je tako, ali tako, če hočeš svojega očo osvoboditi ontke osode, to je v tvojej moči. Dajem ti ta dan, da se premisliš. Jutri bodem kaj drugega mislil. Ali znaj, da te nihče ne otipe moje hoje za teboj. Tvojega oče prijatelji bodo moji prija-lol)i> a kder meniš, da najdeš zavetje, tam najdeš tudi vrv." Po teh besedah se je obrnil in urno je odšel. XIX. Katarina se nekoliko minot ni ganila nij na svojej postelji. ^ ko g samega strahu je jedva pomnila, kaj je Križanovski bil po-edal jej. Ali ko je zopet v svesti bila si in ko je videla svoje ®sreče vso velikost; ko je obrazila si očino nesrečo in svojo, po-®*61a je, da bi se osvobodila, a takoj po tej želji je posijal jej arek zdravilne nade, ki redko kedaj zapusti človeka. Nestrpno je čakala in pričakala noči, a ko se je bila pre-erila, da vse v domu spi, tiho je vstala iz svoje postelje, urno 1— o mesečini, ki je vso njeno spalnico razsvitljevala se svojim mlečnim žarom, oblekla se, a — če smemo verovati povesti, ko je odhajala iz spalnice, nij mogla odreči se ničemurnosti, da n« bi bila pogledala se v veliko jasno zrkalo. Znam naprej, kaj od svojih prijateljic dobodem za 'te poslednjo besede, užd zdaj vidim strašno jezo in tudi uže zdaj se zagovarjam: Milostive krasotice! nečem biti zavetnik resnici tega razodetja, nečem preiskavati vašim nčžnim srcem tajnih kotov, ali slišal sem, ne samo enkrat, take, kateri so rajši, nogo jaz, mej vašim — tako imenovanim ^ krasnim spolom, — slišal sem jih, da lepa ženska ne more z&biti svoje mičnosti, a o naj tež ih trenotkih svojega živenja, če p ra v nad gomilo svojega oče, svojo matere obupno skleplje roci, vendar ne zanemarja svojega ,,zaniinljivegaa telesa, in ko joče, vzdiha in jaduje, vendar-le ne zilblja svojih krasnih nčžnih rok in lepo ru-dečkastih prstkov. Pa naj je to — kakor koli, da pa je Katarina pogledala se v zrkalo, to nam zagotavlja povest, in pristavlja, da je bila do cčla zadovoljna se zrkalom, zrkalo pa ie bilo zadovoljno z njo. Tiho, varno je stopala in prišla na vrt in hitela k poslednjim vratom, da hi skozi-nje pobegnila na piano. Ali stoprv približala se je bila jim, užd je začula nekovo hrščanje; ozira so okrog sebe in zagleda Kozaka, skritega v senci na vrtu, sedel je in spal — naslonen nazaj na vrata. Glavo je imel skloneno na prsi in z desnico je bil oprt na karabinko. „To je lisičjega Križanovskega stražnik,— menila je Kn-tarina in pobegnila je proč. Prišla je še k nekolikim izhodom, ali vsi so bili trdno zaprti in zastraženi. „Kaj bi človek učinil o takem slučaji ? Ali bi se vrnil in, kakor kaka žrtva, čakal, da ga ta nesramnež osvobodi njegove osode? — „Nikakor ne/‘ — opomnila je sama sebi; objamo naj m« rajša smrt, nego ti! Zakaj bi žalovala zat6, če utegnem zapustiti svoje živčnjo?" — „Mihael ne živi! Mihael ne živi!“ — pozopetila je s tihim glasom, oprla se na visoko stopnjico in sklonila je glavo. Ali nobena solza se nij utrnila jej iz oka še — po vesti o njegovcj smrti, kakor bi bila gotovost o nesreči bila zatopila jej čutje. Le razum je bolestila se svojo nesrečo. „A oča?“ - povpraša se, ko je bližala se ribniku, kateremu je na enoj strani namesti više ograde — voda bila meja. „A kaj oča? Videl bodo svojo hčer rajši v grobu, nego Zidu v pesti, v oblasti čarodejcu, nepoboljšanemu grešniku Po teh besedah jo hotela planiti v vodo, ali nj& oko zagleda ladijico, privezano k bregu. Sicer Katarina še nikoli nij bila zaupala se ni najizkušenejšemu brodniku, ta pot pa jo brezi vsako-jake obotave stopila v čolen, prijela za veslo, močno uprla se z njim v breg in ladijico odrinila po vodi, Outila je nenavadno radost, ko je videla, da se ta zaničljivi breg od nj6, kakor vsled kalcove čaralnosti, oddaljuje z nežno teto, sč strašnim Križanovskim in z njegovo spečo stražo vred. Ali zopet se je strah polastil je, ko je ladijica bila o prvem sunci Sinila daleč od brega, pa je vstavila se in nepremično je stala na mirnej vodi, v kateri se je hutor narobe obrazil sč svojimi visokimi dimniki in drevesi vred. Ni znala vesla voditi. Po nekolikih minotah tega strahu se Katarina odloči, da si zopet pomore s tem neumljivim orodjem. Kako se je preplašila, ko je bila zaveslala, pa je ladijica se svojim spredlcom obrnila se in ležala je v prvem razmerji. „Moram veslati tudi na drugej strani," — menila je Katarina, ki nij ugasnila jej duševna svest. Poskusi — ladijica pluje naprej, ali ko zopet zavcsld, jame se zopet v hutor obračati. Nevedoma Katarina veslo prenese na drugo stran, a njč radost je bila neizrekljiva, ker ladijica nij bila le obrnila se od strašnega brega, temuč ker je bila naprej pognala jo. Zdaj stoprv je umela tega dela uredbo (mehanizem), začela je ročno veslati zdaj na desnej, zdaj na levej strani, a da-si to nij bilo po pravilih ribiškega brodništva, vendar se jej je zdelo, da je velika umeteljnost. Šama sebi ni verovala, da ie ta blagodejni yspeh na doslč — njej še neprijaznem živi ji njenih telesnih m^čij izvor, temuč menila je, da izhaja iz neumljivega upliva neke više >noči. Kako sveta se je zdčla jej ta noč! kako krasni so bili za vodo ti višnjevi vrti, posuti z belim cvetijem in naobraženi v vodi! kako krepčajoč je bil zrak o oddaljenosti od teh strašnih ljudij, ki so jo tako neusmiljeno mučili! Ob hutorji je Bezal ozek zaliv, ribnik se je zavijal na desno stran in raztezal po odprtej ravni; na njegovej nasprotnej strani so se ponašali vrtovi in Voroneški stolpi. Katarina je ladijico obrnila na to stran, ali stoprv zapeljala se je bila za vrbovo goščo, UŽe je njena ladijica zadela ob drugo ladijico, kder je sedel Te-tane Ijavovne stari ribič, Prohor Božko po imeni. Čudno je bilo to, ker Katarina nij kriknila vsled samega strahu, ko je videla, da ta snitek utegne uničiti nj6 trud; ali starega Boška strah nij bil manjši od njenega. Oplašen starec svoje veslo odloži in poblagoslovi so z velikim križem, katerega celo Antikrist ne bi bil strpel, in z drhtečim glasom opomni: ,,Gospod! Gospod! “ — drugega pa ni zinil nič. Božko je uže popreje nekoliko potov videl Katarino in govoril z njo, ali njena nepražna obleka, po plečih razpušeni lasje, nenavadna rudečica, katero je mesec večal sč svojo svitlobo — in večala duševna razburjenost, najbolj pa je večal jo ta čudoviti snitek o polunoči na vodi — vse to je Katarino njegovej lehko-vernej obraznosti promenilo v povodno boginjo, o katerih mlrod zna mnogo povestij. Neumljiva lastnost je to, da je o nevarnostih najtopoglavejši človek časi čudovito predrzen in da so o takih prilikah v najbo-jazljivejših dušah kaže nenavadna samosvest, katera se prav takemu človeku zdi, da je kake više moči upliv. Katarina je bila uganola, zakaj se je Prohor Božko prestrašil, za tega dčlj je njegovemu vprašanju: „kedo si?" — z važnim glasom odgovorila: „Jaz sem N e d e 1 j a. *) Stražim ribe, ki se zdaj razveseljuje') in kaznujem tiste, kateri se drzovitijo, da jih preganjajo cel6 o nedeljah 1" „Oh, usmili se me, ne uniči me — ubogega grešnika!" — vskliknil je Prohar Božko in del roei na prsi. „Tdi, kamor hočeš," — rekla je Katarina; —„ali če se ozreš nazaj, ali če bodoče sedem dni komu poveš, da si mo videl, ne prikaži sc več na vodo 1“ Katarina je bila srečno všla Božku in stopila na breg. Na bregu se je nekoliko pomudila, da se je oddahnila, da-si je zdaj drago bilo jej slehrno trenotje. Ker se je bala, da bi utegnoli prignati se za njo, sklenila je, da pojde v Voronež po pustem polji; nij bilo strah je, da morebiti sreča kako plenečo zver, kajti človeška divjest je v njej bila zatrla pleneče zveri vsakoršno pomenljivost. Pot je bila jej težavna. Na mnogih krajih je morala stopati v globeli in navzgor lezti po vijugastih okrajih, — morala je iti skozi gosto grmovje več potov, časi pa je brodila po hladnej rao-čvirnici Napdsled, po dolgem trudu, prišla je do Voroneža. Nebo je uže začelo bilo rudeti na vzhodu, ko je pridihtela k Vorone-škirn vratom. Ko je bil Kozak na straži zagledal jo in vidil njeno nenavadno hojo, njč tekave oči in obleko, ki je bila raztrgala si jo v trn ji, vstavil jo je in povprašal, kedo je in zakaj tako rano ide v trdnjavo. Katarina sklene pred njim svoji boli roci in s prošnjim glasom vsklikne: „Kaj ti je do mojega imena?! Le ozri se vd-me, jaz sem nesrečna. Spusti me v trdnjavo. Pleneča zver me nobena nij vstavila, ali si ti krutejši ?" — Živa Katarinina prošnja je bila omamila Kozaka, da nij znal, kaj bi odgovoril njenih očij neodbitnej moči, — da, kakor senca, tako jo šinila mimo njega. Citatelju se morda senja, kam so Katarinini brzi korači ubrali pot. Nij poznala svojemu oči vernejše prijatelja, nego je bil stotnik Čarniš. Nij dvomila, da mu ne bi žal bilo, ko bi vse svoje imenje moral žrtvovati, da bi le svojega prijatelja osvobodil, a ker nij do cčla znala njegove okolnosti, hotela je, da mu brž povč žalostno novico. Nerednost, zraočenost, katero je bila našla v njegovem sta-novališči, iznenadila jo je. Vrata so bila odprta, kakor vselej, na *) Praznoverni Malorusi menijo, da različne bolezni, — da tudi nedelje in prazniki počlovečjeni hodevajo po sveti in kaznujč tiste, kateri delajo o prepovedanih dneh. dvori je prekucnjenih bilo nekoliko miz in stolov; domu je polovica bila požgana, ostalina pa je stala, kakor kaka žalostna po-drtina. Da-si je bilo zgodaj zjutraj, vendar je stotnika Carniša našla užd po konci, kajti vsled nesrečnega dogodka, ki je bil zmotil njegov razum, zgubil je dan, zgubila noč svoj upliv nd-nj. O ne-kej priliki je o polunoči s ključarjem Semenom vred hodil po dvori in iskal Mihaela; časi je po dnevi sedel k svojim letopisom in dal si nažgati svečo, trdil je, da ne vidi, razjasnila se mu je malo pamet le takrat, kedar je ključarju Semenu posrečilo se, da je njegovo pozornost obrnil na kako zgodovinsko pesen, ki je žalostno pel jo in z bandu.ro spremljal. Ali starega stotnika duša je o takih prilikah bila tem otožnejša, ker čutil je o njih popolnoma svojo nesrečo. Ko je bila Katarina stopila v znano hetmansko sobo, katera je po skrbi ključarja Semena zopet bila takova, kalcoršna je bila popreje, stal je stotnik čarniš pred podobo Bogdana Hrnel-niekega, sklanjal glavo in nekaj govoril sam sebi. Pri nogah mu je spal ključar Semen, razprečen po goih tleh. Katarina je bila prišla le h koncu Čarniševega razgovora. „Kaj?!“ — opomnil je - „Jaz sem oča, a zat6 sem oča. Moja beseda je Božje kazni beseda.... Nihče — Čarnišem vse rodovine nihče nij pregrešil se tako hudo, kakor on. Kaj meniš, stari Hmelnicki, hetman — zaporožki, oče — Kozaški! Kaj mi ti porečeš? — A kedo si ti?“ — povprašal je in obrnil se v drugo podobo, ,,kedo si ti, ker tako pomenljivo gledaš stotnika čarniša? Hetman Dorošenko. Ne sveti tako strašno sč svojimi očmi! Kaj? Ali sem ga krivično preklel? Proč iz moje sobe! Ti si bil iz po-četka mogočen hetman, iz početka si se, vrag vedi, kako ruval za Ukrajino, a potlej, kedo je kaznil jo, zat6 ker tebe nij poslušala? Nikar se ne mrdči tako! ne gledi vime s takimi levjimi očmi! Semen, odnesi ga iz sobe, ta mi je vzel Mihaela! “ Ključar Semen je urno vstal, po svojej navadi pogodrnjal: Pomni, gospod, kralja Davida, sč stene snel podobščino in odnesel jo v drugo sobo. Stotnik Čarniš je molčal in spremljal ga sč svojimi očmi, a zdaj stoprv je zagledal Katarino, lcivje pri durih stala in zavzeta svoje oči vpirala vd-nj. Ali stotnik Carniš ne — da bi jo bil pozdravil ali česa povprašal je, temuč stopil je k njej in izgovoril jej iz pesnij kralja Salomona neko vrstico. ,,Dej, jaz sem zelo nesrečna,“ — opomnila je viboga deva, „shj mojega oče najvernejši prijatelj ne pozna Katarine.“ „Ali Katarine?! “ — začudi se stotnik Carniš, „da, to je Katarina, to je turtur mea carissima!" A objel jo je tako vroče, kakor lastno hčer. Ker je Katarina videla, da je stotnik Čarniš zmočen, nij znala, ali bi mu razodela, ali ne, zakaj je prišla. Ko pa je poljubljal jo in ko se je zdelo jej, da je zbral včs svoj um, povedala mu je svojo nesrečo, zamolčala pa je Mihaelovo smrt. V stotniku Carniši je zavrela jeza, ko jo bil zvedel, da je sodnik v ječi. „Kaj!“ — vsklikriil je in začudil se: „ali so Židje in Lehi zopet v Ukrajini?! Tedaj si ti, oče Hmelnicki, zaman bojeval celili deset let?! Ali je zopet prišla k nam tista prokleta ,unija“, — zopet, kakor o Nalivajku, Pavljuku in Ostranici?! Hej, Semen! krvni moj brat! daj mi konja, ki bode letel črez lesove in črez gore! daj mi sabljo, s katero je bojeval moj prednik — Pavel Carniš za Zbaražem! Jaz nečem tega, da bi Židje v najmu imeli pravoslavno cerkvo! Jaz nečem tega, da bi nečisti duhovni jezdarili od naselišča do naselišča in pravoslavni narod oskrbljali se službo Božjo! Jaz nečem tega, da bi krvoločna Leska zver nas cvrla ^ v mednih ponvah in Kozake varila v kotlih. Semen, priredi mi konja, bistrega, kakor je veter bister, in ognjenega, kakor je plamen ... Sedlaj, sobe bulanoho, mene Voronoho, Hej, virežem vražih Ljahov, bet što do odnoho. Ker je pesen bila razpalila stotnika Čarniša, zabil je na Katarino in zmočen dalje pel to-le: O jak stisne Kozak Nečaj koiia ostrohami, Za nim Ljahov sorok tisjač z holimi Sabljami! Povernuvsja Kozak Nečaj vod brjami do brjami, 0 postaviv vražih Ljahov u čotire lavi, Oj jak vozme Kozak Nečaj od baSti do bašti, 1 stav Ljahov, vražih sinov, jak snopiki klasti, Povernuvsja Kozak Nečaj na praveje pleče, A vže z Ljaškov, vražih sinov, krov rečicami teče. Povernuvsja Kozak Nečaj na levuju ruku, Neviskočit Nečajev kon iz Ljacčoho trupu! „Ljubi moj ded! “ — opomni Katarina solzna in prime ga za roko, „zdaj nijso Lehi na vrsti.“ „0 kom pak govoriš ?“ — povpraša Carniš. ,,Mojega očo, polkovnega Grluhovskega sodnika, zajel jo Kri-žanovski, mojega očo Zivotovskega, stotnika Carniša prijatelj a.“ „Ali prijatelja?!“ — začudi se Carniš in stopi nazaj. „Kaj je dan denes na sveti prijateljstvo, ker otroci zapuščajo lastno oče?“ — „Otroei zapuščajo lastno ooe,“— pozopeti in vzdihne ključar Semen, ki jo kakor kaka prikazen, v temnem kotu sedel na kupu knjig. „0, gospod, pomni kralja Davida! “ Ker je nesrečna Katarina videla, da je tudi poslednji up mrknil jej, izročila je svojega oče osodo Božjej volji in mislila je le to, kako bi sama obvarovala se Križanovskega. Molčala je in zapustila Čarniša in njegovega ključarja, urno odšla po Vorone-slcih ulicah in nemirno ozirala se na vse strani, ali ne oprezujo kd6 hudobnega Križanovskega posli. Za Voronežem, pri Makavskej cesti se začenja brezova gošča, L e vade po imeni. Čem dalje ideš od Voroneža, tem pustejša je ta vesela in svitla goščava, temni jo hraščina in smre-čina, naposled se steče v nepretrgano vrsto lesov, ki se razprostirajo po velikem torišči in tam pa tam prominjajo v dremljoče borovje. Le-todi, po teh jasnih Levadah je bežala Katarina. „ Ce je maja osoda tako nesrečna/' — menila je, „da se ne smem nadejati, da mi bi kedo pomogel ali zavaroval me, pa naj se godi z menoj po Božjej volji! Pojdem v to neprodrljivo lesovje, pa naj me voleje raztrgajo in medvedje rajši, nego da bi bila gnjusnega Žida Križanovskega žrtva." Tu jo zapuščamo v naročji divjih lesov, zvlasvti — ker je už6 čas, da pozvemo, kaj se je zgodilo z veselim Škrbino in z njegovim molčečim tovarišem. XX. Škrbina je nekoliko potov poskusil, da bi bil razgovor začel sč svojimi zmagalci, ali ni njegova vprašanja, ni zbadljive šale nijso mogle zmotiti njih resnega molčanja, liotil je njih oče in dede zaporožki, ali ker je videl, da tudi s tem pomočkom ne more zmoči njih „stoičnosti“, poloti se jezno svojega tovariša. „Ti si prava sreda!" — opomnil je, menda je bil vrag ukazal ti, da idi lovit čaplje, ko bi oba bila morala biti oprezna. Da imaš v svojej razumnej glavi le trohico več možganov, vrag te pozoblji, a zdaj znaš, kakega junaka sva zgubila!" „Hvalim za dobro volj o,“ — oponese Sreda; „meni živenje še ni mrzko, da bi drugim na prid zabijal samega sebe." „Eh, modra glava — ti! živenje ti še nij mrzko! Kako se zdiš, da si samo vd-se zaljubljen! A Bog zna: o vesolji'bi te ne maral z vso tvojo hrabrostjo vred ne — ni za dobro kupico medu ne! Ta pot, ko je Mihael.... oh, prerodil bi se bil v čudovito vrednega Zaporožca! ta bi bil, da je treba, leliko bil takoj ku-rerini ataman ! ... . Naj je njegov delež nebeška kraljevina! Naj tamkaj e uživa same varenike in pam puške v smetani, naj vse pije iz takih kupic, kakoršna je Dorošenkova čaša!...." „Slavno se je vel pokojnik," — govoril je Škrbina dalje po kratkem molčanji; „kedo bi bil menil, daje takov junak! Da imam svoje samokrese nabite, zvedele bi te gluhe glave, kako zna Martin Škrbina streljati!" O tem je skrivnostna jata globoče in globoče zahajala v les. Večer se je približal, nebo so je stemnilo, ogromni hrasti so se zdeli, da so o temi še enkrat viši. Jata popusti na levej strani veliko cesto, raz troji se in dalje odide po pustih, ozkih stezah, ki so kmalu delile se, kmalu stekale za drevjem. Po nekolikem časi so na desnej strani zaslišali šumečo vodo. Kozaka sta menila, da ideta nad bregom potoku, ki pere njiju nesrečnega popotnega tovariša. Po polurnej težkej ježi Črez korenin jp, čez štore in po jarkih, ki so jih bile izjcdle pomladne vode, prijezdili so na majhno ravan, pokrito z redkim grmovjem in ležečo kraj širokega baj-raka, kateri se je zdel, da je propast brezi dna o svitlem meseci, ki je vstajal za lesom in ne prodiral še v njegovo globino. Tega bajraka desna stran, kder sta bila naša Kozaka, spuščala se je strmo navzdol in rastlo je po njej mehkolisfnato drevje — brezovo, lipovo in orehovo. Nasprotni breg pa se je sč svojimi golimi kamenenimi grudami vred navpično vspenjai iz temnega dna in stal je nekoliko sežnjev visoko nad ravni svet. Na tej višini, na razločnem nasprotji v primerji z drugo stranjo, stalo je neko poslopje, katerega človek nij mogel dobro razlikovati o mesečini. Dalje za goro so vstajale blede sence gozdnega površja, ki je čaralno delila ga priroda sč svojo nenavadno mičnostjo. A o tem, ko se mi motimo s temi natančnostimi, spustila sta se naša Kozaka žlebu v globino, kjer je na dnu bila ravna, Široka plošnjava, ki se je, kakor kaka tiha reka, vila mej dvema različnima breg' ma in objemala je z raznimi vpogami pusto goro, da je bila podobna nepristopnemu otoku. Ta pusta gora, pokrita z brazdami in ovenčana s cvetočo prirodo, podobna je bila gnjusnej potvari sredi smehljive družine; kak resen puščavnik bi ne bil mogel najti lepšega prostora, kder bi bil postavil si samostan, tu bi bil lehko nenehoma pred očmi imel obraz brezi zemskih mičnostij. A mojih junakov glavi sc nijsta motili s takovimi mislimi. Kozak Sreda je bil težko zamišljen; mislil je na svojo mater. Ali mati zna, kde je zdaj? ali njeno srce čuti nepričakovano gorj6, ki utegne zadeti njenega sina? Ali rčs vse njegove dobre namere ostan6 nezvršene? ali ga rds umor6 ti razbojniki?" — „Nikakor ne,“ — tješil se je, „Bog je usmiljen in pravičen, materinska molitva sina otimlje morske globočine." Ta bogočestna misel je oživljala njegovo srce in neka hladeča slutnja mu je pričala, da nij še vse zgubljeno. Z vrelo zaupnostjo je poljubil obrazec, viseč na njegovih prsih, to je bil materin dar na odhod, in tiho je molil na svojem sedlu. Kar tiče Zaporožca, ta tudi o tej priliki nij bil njegovih čutov družnik. Shj ni imel nikogar, da bi bil žaloval po njem, njemu je bila Sič — mati, a Veli kij L uh— batko. Njegov surovi, divji duh je bil uže davno raztrgal vse nčžne zveze z ljudmi, združil se je z divjimi Dnjeprskimi stepami, kder se je več, nego dvajset let tepel s Tatarjera in boril z grozno burnostjo Ornega tnorja, tega svedoka (priče) njegovim neštevilnim nevarnostim. Njemu je už6 toliko potov smrt gledala v ofi, palmol je svoje ži-venje v njeno odprto propast toliko potov, da si je lastil pravico, ka smč biti na tem sveti, in da je mčnil, ka je njegov život neka posebna milost čudovite osode. Podoben je bil srečnemu igralcu, kateremu po mnogih igrali nij žal, če katerikrat zgubi. Škrbina je gledal na svoje živenje, kakor na kaj tujega zunaj svojega področja. Vsled svoje izkušenosti, ali prav za prav: vsled svoje navade je često videl smrt in prišel do takih nastopkov, do kakor-šnih prihaja moški, kateri je sam sebi večni duh in zaničljivo ozira se na vse promine in nesreče. Malo mu je na mari bila bodočest. Miloval je samo Mihaela. Ko pa je tudi ta čut bil na nekoliko minot pomiril se v njem, izročil se je osodi, katera ga je o marsikatere) priliki izpeljala iz najobupljivejših okolnostij, skrbela ga je le večerja, ki bi ne mara ne bila še prišla mu na misel, da je s kakim svobodnim delom motil se. „Ali veste — kaj, gospodje molodci?“ — povpraša svoje zmagovalce z najgorkejšo dobrodušnostjo; „ali je naša pot še dolga? ali bi ne bilo boljše, da zakurimo ogenj in zvarimo kaše? A jaz bi vas počestil z neko slavno pijačo!" Ta hladnodušnost je o njegovej nevarnej okolnosti bila tako čudovita, da se neznanci nijso mogli zdržati smeha, a eden njih se je razveselil tako, da mu je z roko pokazal na kameneno goro, ob katerej so jezdili, in opomnil: „Kmalu pridemo na mesto.“ A kmalu so prijezdili na širok travnik, ob katerem so na dvčh straneh razstavljeni bili zeleni griči: bajraku desna stran, travniku tretja stran je bila zaslonjena sč skalnato goro, četrta stran pa je edinila se s čisto stepo, katera se je o mesečini zdela, da nij obzora nijma in da so v neizmernej daljavi staplja sč širnim nebom. Doslč Kozaka, jezdeča gori ob oznožji, nijsta videla poslopja na njej; ko pa prijezdita na travnik, takoj se jima pokaže obraz, ki bi bil cel6 umeteljnika prevzel sč svojo lego in z divjo krasoto. Bas na kraji, kakor gora na dalje, stal je štirioglat stolp, Vrh mu je bila starost razglodala in vrata je imel široka, njih obok in strani so už6 rušile se. Na obeh straneh sta razmerno stala manjša okrogla stolpa, ali priroda jima je kljubu človeški zidalnosti (arhitekture) ostrim lastnostim — dajala drugo podobo. Eden se je zdel, da je jako star, in trava je rastla po njem tako, da bi čiovek lehko bil veroval, ka je kak ogromen surov slop , da ga nijso izdajala razbita okna in na luknastej strehi ohranena rtasta oblika. Eden pa se je zdel, da je močnejši, a vendar bi bil rad svojo okolnost za-menil z okolnostjo starega brata. Kraj vrha, na katerem je stal, odvadil se je bil o nekem neznanem slučaji in popustil je celo tretjino njegovega temlja s6 svojimi izbuljenimi in kljukastimi ka-meni vred, da je visela nad strmino — visoko pet sežnjev. Po* doba jo kazala, kakor bi se bil ta nesrečni stolp držal le debelega zidu, ki je edinil ga z velikim stolpom, in kakor bi vsako tre-notje bil hotel z vso svojo težo zgrmeti na dno globokega baj-raka. Ni vejica bršlina, ni grmiček brezovja nij rastlo v njegovih pustotnih razpokah, kakor, bi bilo bršlinovje in brezovje čutilo njegovo nevarnost. Na tem prostoru je strma gora nekako nižala se. Mlado zelenje, to je bilo nekako veselo tega in ponašalo se je po njej vsakojako grmovje in drevje, ki so je odlikovalo o meseci, o njegovem žaru, in čaral n o je ogledavalo se mej vstajajočim kamenjem* Gora je zdaj pa zdaj vendar le bila tako strma, da so jezdci morali laziti raz konje, zato da so mogli priti k vratom te trdnjave ali tega samostana, kar je oboje tisto, kajti o davnih časih je vsak samostan, izročen pogostim sovražniškim napadom, moral tudi trdnjava biti v pomejnih krajinah Male Ruske. Cesta navzgor je bila posuta z opečjem, a zgol s kosci, drobile so opečje pogoste ježe, a mej kosci je bilo rušje apnenega ometa. Tam pa tam so sc poznali se ostanki starih stopnjic na opečji, na tcmljih iz glinastih ploš; tam pa tam so po strani ob tem vhodu bili ostanki nekedanjili temljev, na katerih so morda stali prednji stolpi in zidovi, ki so bili nizke ograde o streljanji* Izpod njih so zijale poluzasute odprtine, vodeče gotovo v podzemske hodbe. Vso je pričalo, da je ta trdnjava uže dolgo časa bila brezi oglednistva in da jo izgubila mnogo svoje prvotne podobe. Uže sta zdaj naša popotna trdnjavi pri vhodu. Odid6 po sta-rej sobani in pridejo v trdnjavo. O mesečini zagledata veliko dvorišče, gradil ga je sesut, star zid. Ob njem je bila vrsta nizkih poslopij z majhnimi okni vred, pred njimi pa je bila vrsta zasajenih dreves. Vse to je o prvem pogledi bilo do cula podobno samostanu ali gradba sredi dvora je nekako kljubovala tej dozdelnosti. To je bil širok, a nizek stolp, ograjen se silno zobatim zidom, za katerim je bulela kupla, nad kuplo pa je na dolgem droži plapolalo žolto znamenje z naobraženim mečem iz z mrtvaško glavo. Nekoliko ozkih, visokih, ostro obokanih oken, pa brezi razmerja je bilo sem ter tja razstavljenih po zidu in jasno razsvitljenih, a sk6zi-nje je iz stolpa slišal se mnogih glasov različen razgovor. Vhod v stolp je bil odičen s težkim, nevkusnim pročeljem na močnih slopeh, ki so pri stopnjieah opirali se na široko ravan, deset stopnjic višo dvorišču od površja — in obložena je bila z glinastimi plošami. Na pročelji je bilo surovo lepno delo — baš to znamenje, ki je bilo naobraženo na praporu — meč in smrtna glava. Rudeča župana popustita tovarSijo na dvori, s6 svojema za-ločencema vred stopita na visoko predstopnjisče, pogovorita se nekaj tiho mejusobno in oba odpeljeta v veliko, z nekolikimi svetil-nicami razsvitljeno sobo; nje stene nijso imole nobene druge olepšave, nego orožje in razmerno razobešeno železno oklopje. Ta obraz, ki je kazal se Kozakoma, ugajal je jako izlako-tovanemu Zaporožcu, kateremu je, kakor vsem njegovim tovarišem, navzočna dobrota bila draža, nego bodoča prednost, in ki je bolj skrbel za čašo dobro pijače in za dobro večerjo, nego za svojo osodo. Prišla sta bila, kakor nalašč, k večerji. Sredi sobo, okrog dolge in široke mize je po raznosti sedelo blezu petdeset osob čvrstih obrazov, nenavadno velikih brad in v razno pisanej in ohlapnej obleki, in baš njih je bil ta razgovor, ki se je malo popreje slišal na dvorišče. Nekoliko jih je svojo pozornost obrnilo na prišlece; drugi pa so pridno delali se žlicami, z noži, s kozarci in s čašami. Eden rudečih županov Kozaka popusti v koti v sobi, stopi k moškemu v operjenej čapki, — k moškemu, ki je sedel prav konci mize, poljubi mu obleko in roko, nizko prikloni se in pokorno vstopi z daleč, roci položi na prsi — in čakal je, zdelo se Je, vprašanja. Ali predno zvemo njiju razgovor, moramo površno ogledati to važno osobo, ki je do cdla vredna, da so ml-njo pozorni moji ditatelji. Konec mize, kder je ta moški sedel, ta konec je bil prazen, da bi na vsakej strani lehko bile sedele po tri osebe. Ta okolnost Je takoj o prvem pogledu razodevala neko višo dostojnost, katera njegovih tovarišev okrog mize nij svobodila, da bi se mu bili približali. To misel je še bolj potrjevalo pred njim razpostavljeno srebrno posodje, težko delo, drugi pa so pili in jedli iz mednih, svinčenih, steklenih in glinastih posod. Tudi njegova obleka se je odlikovala s posebno dragocenostjo m nij bila do cdla podobna maloruskih gospodov kroju. Laže bi bil kedo menil, da je Turek, ko bi ne bil tega izpodbijal velik zlat križ, ki je visel mu na prsih. Za njim sta dva služnika stala v rudečej obleki. Eden je držal belo otiračo, eden pa srebrno umivalnico. Poleg vseh teh znamenj, ki so očito pričala, da je načelnik to, zanimalo je oči najbolj ogromno razmerje njegovih udov in resni, molčeči pogled, s katerim je bil zamaknen v svojo večerjo. Star je bil, podoba je kazalo to, blezu petdeset let. Globoke brazde sč zakrivljenimi vpogami na njegovem temno imdečem, jako polnem obrazi so pričale ostanek nezmogljivega trpenja, ki Je vjedalo ga vse žive dni. Velike mokre oči so mu izpod gostih j'uzmršcn ih obrvij gledale nekako divje, a ves njegov obraz je imel izraz posebne čutljivosti in resnosti. Kazno je bilo, da je Vsako trenotje gotov, ka izza širokega pasa potegne kinžal in plane Ha žrtvo, na katero koli. Ali vendar nihče nij obračal na-nj svoje pozornosti; vsi so le mejusobno razgovarjali se. To je bilo dokaz, da so užd vajeni te njegove rdsnosti. Čakal je rudeči župan, da ga povpraša načelnik, — čakal J° — poslušen vshodne ponižnosti obredu. Gospodar vpre vd-nj, Letopis II, 1874. 19 pogled, vsled katerega bi se bil kedo drug vžs stresml; on pa je mirno strpel ga, roko del na čelo in na sreč — in opomnil: „*Jasni ban!*) solnce, ki nas ogrevaš! rad položim pod tvoj meč svojo krivično glavo. Jaz sem ti ranil srce! tvoj sovražnik je poginil; ali njegove glave ne zagledaš na svojih vratih/' O tej vesti se stresne ban, kakor bi ga bil kedo polil z vodo; zgani) se njegovega obraza osorni živci, nosnici se mu razširiti, kakor konju, razpaljenemu o begu, ko vd-se potegne zraka in ko se dvigne, da bi preskočil propast, — in divje oči so se mu ta trenotek napolnile s krvjo. ,,lJes! Ijuti zmaj!" •— zakričal je z besnim glasom, „kako je poginil? Povedi, pžs, kako je poginil? Govori, more!**) dokler ti krvave vrane jezika ne izkljuj6! Kakor gotovo sem zdrav, ne prizanašam nikomur! govori, pes! govori, vražji vnuk! 1‘ Ker je bil prerazpaljen, sam nij vedel, kaj hoče, in ker mj znal, da je služnika omamil se svojim grmečim glasom, ter da ne more odgovoriti njegovemu vprašanju, razbesilo ga je njegovo molčanje. „Mi smo bili na mosti, kar sem bil obljubil tvojej veleče-stitej Milosti,“ — odgovori nap6sled rudeči župan. „Most se je podrl, a o n je s konjem vred padel v vodo.“ „Padelvje! Si\j som znal, da bode to tako, p&s, vrag, pro- kleti zmaj! Živega potrebujem, ne mrtvega! Tvoja glava bode jutri krvava na mojih vratih namesti njegove! Naj nijsem zdrav, jaz se ne žrtvujem nikomur, vražji vnuk! “ ,,Jasni ban!“ — opazi nesrečni župan, „ne jaz, temuč Bog je učinil to tako. Tu sta dva njegova služnika pred tvojimi jasnimi očmi.“ „ Bre!***) pžs! Ali služnika? Dva njegova psa, reci, vražji sin! Jutri bosta njiju glavi o solnčnem vshodu viseli, tvoja glava pa bode o poludne krvava čepela na vratih/* XXI. Kozak Sreda se je stresnil o tej lcrutnikovej grožnji. Nekako nečutljivo omamljen se je sesel na tla baš na tem prostoru, kder je stai, oprl se s hrbtom na zid in z obema rokama prijel glavo: nij znal, kdo je in kaj se godi z njim. Ali Zaporožee se nij skladal z njegovimi čuti ni ta žalostna trenotja. Nij mu bil na mari ni divji ban — in nijsta ga brigala vodnika; stopil je k junakom, sedečim okrog mize, in priljubil se jim je sč svojim smešno dobrodušnim obrazom, sč svojim kratkočasnim vedenjem, prikupil se jim je se svojo — vse presiljave *) Ban je v Srbskej knez. **) Tako Srbi radi krikajo. *'**) Tudi tako krikajo Srbje. svobodno prijetnostjo v občevanji z drugimi — v kratkem časi tako, da so mu rado vol j no prostor dali mej seboj. Ko se je potješila banova besnost, ki je vsem bila sč strahom zavdala, obrnil je n&-se občo pozornost in zavzetost zbog svoje hladnokrvnosti, vsled katere nij maral nikogar, temuč kar polotil se je jedil pred seboj. Podoba je kazala, kakor bi bil gluh bil in kakor bi ne bil slišal smrtne sodbe, ali kakor bi bil videl, da se mu bliža smrt, Pa da je zato jedel, kolikor je najhitrejše mogel, kakor pred od-Iiodom na kako pot. _ ,,Ali si slišal, kaj je ban rekel?" — povprašajo ga sosedje m podrezajo v rebra, da bi bili probudili njegovo pozornost, ki je prezamišljena bila v nekaj. ,,Slišal sem," — odgovoril je, pa nij očij obrnil se zaporožke žlice. „No, ali slišal? Le do jutri bodeš še živel!" „1, vsaj bode enega malopridneža menj na sveti," — odgovori mirno »Škrbina, kakor bi bilo na vrsti bilo kaj takega, kar se nij njega tikalo. „Či vmreš, či p o vi s n eš, raz mati rodila,"*) — pristavil je s prepričanostjo o resnici teh besed — s tako prever-jenostjo, s ltakoršno Turek moli alkoranove vrstice. To je razvnelo tem veče zavzetje. „Ali ti nij žal, ker se bodeš moral posloviti od svojega ži-verija V “ — povprašajo ga. „Kaj je naše ži ven je V! " — začudi se Zaporožec stoiški. »Prazen raeli, v kateri liješ žganje in nabijaš varenike." A o teh besedah je z rokama in sč zobmi pridno delal tako, kakor bi bil r6s meh nabijal. „To je prvo," — govoril je dalje in grlo poplaknil si z dobro pijačo, ki je bil dobil jo v svojo roko; „to je prvo, dejal sem, a drugo je to: menim, da na onem sveti človeku ne bode hujše, nego mu je na tem hudo; pa naj kedo blebeče, kar hoče, jaz, hogrne, o peklu zmčrom takisto menim, da hudič nij strašen tako, kakor ga mala j o, posebno tistim ne, kateri so z njim, če ne dosti, pa vsaj nekoliko." „Oj, ali si ti hudičev sorodnik?" — „Ne, a vendar sva prijatelja!" „Sveti Duh bodi z nami!" — vskriknejo poslušalci prestrašeni. — „Kedo je ta človek!— Pa kako si se sprijaznil z njim?" „Cakite, dajte, da se malo pokrepčam. Mojej roci zdaj ne pristuje zaporožka sablja, da-si je dobro obvezana; za tega del j Jo vendar zopet nameščuje nož, nameščuje žlica. — Morate znati," govoril je dalje po nekolikih minotah in silno trgal sč zobmi kos bravine, „morate znati : čc prav na Siči ne živi nobena ženska, vendarle jc okrog Siča po naseliščih mnogo zimnih bivališč, kder *) Mati je povila te, zat6 da umrjeS ali da bodeš visel. Kozači živo družabno se svojimi rodovinami, kajti vojevitih Kozakov je v našem Zaporožji le blezu 15.000, a da seštejemo po-zakonjene Kozake po vseh zimnili bivališčih, ne mara bi jih bilo petkrat toliko, časi je blizu Siča hutor, kakor sploh pravoslavno krščanstvo, biva ženka z otroki vred. Nujte, v takem hutorji se je narodil tudi našinec — Zaporožec Martin Škrbina, kateri se vam o tej priliki mnogokrat zahvaljuje, ker ste mu k svojej večerji priti dovolili. Moj pokojni oča, Doroš Škrbina, ta je v Sičj bil kurenni ataman, ali o njem ne bodemo govorili le-tu; sprijaznil me je bil s hudičem on, ali prav za prav sprijaznila mo je bila z njim njegova mati, tedaj moja nekedanja babica. Kako — 1° precej zveste. Moja babica je bila, da vam tako najboljše povem, velika umeteljnica v svojem babištvu. Ko hitro se je kakovo dete narodilo kateremu atamanu ali pisarju, ali tudi oči samemu, ah po domače povedano — popu, takoj so jej poslali k a 1 a č, *) vzeli s seboj jo in vozili s tako slavo, s kakoršno v Ukrajini vozevajo kako polkovnico. — Dolgo časa je pečala se z babištvom in na-pčsled se je proslavila tako, da je bila znana po vsem Zaporo-šlcem sveti, zaporcžlte krajine pa nijso majhne, z ene strani Dnje-pra sezajo noter do potoka Grela, z ene strani pak prav do reke Jazmina in Buha. — Časi je h kateremu mogotcu odšla, pa je nij bilo več po dva meseca nazaj, sami nijso znali, kako bi jej bil} stregli, nijso znali, kam bi jo bili posadili, tako so vsi radi imeli mojo babico. A narodilo se je bilo dete samemu hudiču. Pošljo po babico „0, bo bo! “ — segno eden izmej poslušalcev lepo govorečemu Škrbini v besedo, „ali se hudiču tudi rode otroci! “ — „Ta je lepa! “ — začudi se Zaporožec, — „od kodi pa bi prihajali hudobci, da se ne rodč mladi hudički?! Škj bi sicer užč davno pekel bil prazen, zato ker tudi gagajo; nekaterega ubije grom, nekaterega potolče našinec — Sičevec, če ga zaloti v kakem tesnem kotu, namlati ga tako, da ne prileze več do pekla. Ne igrajo zaman o božičnih praznikih, kako smrt pobija Iroda, vrag pa smrt, a Zaporožec vraga." „Nu, nu, tedaj se je hudiču narodilo dete/' — opomnili so poslušalci in spomnili ga na pretrgano pripovest. „Da, Hudiču se je bilo narodilo dete. Pošljejo po babico. Babica bi bila ne mara odi'ekla, ali nij vedela o ničemur, menila je, da jo kličo h kakemu bogatemu gospodu, ker kočijaž, ki je bil prišel p6-njo, nij bil oblečen nič slabejše, nego je kak asavul. Ido. Peljo jo v sobo, kakoršne še nikoli ni videla, kajti mi živimo vsi priprosto, kozaški, našinci nosevajo srebrne podkvice in sč zlatom okovane lule rajši, nego da bi stavili velike dome, sezajoče prav do oblakov. Da, peljali so jo v sobo. Vso je bilo čarokrasno odičeno. Babica je imela vsega obilo, jedla je in pila, kar je le srce poželelo. Tako je živela užč dva dneva, po dveh dneh pa reče gospodarju, da bi čas bil, ka pokliče botra, zato da dete po- *) Pecivo iz moke. nese k batušku.*) Ali opazijo jej: „Ne, babica, mi nijmamo tega običaja, mi ne nosimo detet k popu." — Ehe! ottaka loviš!**) Zdaj stoprv je babica spoznala, da nij zaman zapazila, ka mali novorojenec ima na nogah in rokah parkljice, zadaj pa repek. — Nekaj je vendar morala uČiniti. Bala pa se je, da ne bi izdala se, da je to zapazila. Čakala je le, da jo izpusti domov. Desetega dne so jej vendar peklenščki dejali: „Zdaj, babica, utegneš iti domov. Idi v zakladnico, moramo ti plačati trud." Ali nje majhni novorojenec, da-si je bil še v povojih, vendar je užd znal govoriti; taka je ta vražja natora! Prime babico za roko in šepne: „Ne naaraj zlata, temuč naberi oglja." — Dobro. Id6 v zakladnico. Nad durimi v zakladnici je visela nelcova koža. Ko hudič pride do nje, dotakne se s parkljicem kože, pa oka. Babica gleda in tudi tako učini: dotakne Be z roko kože, pa desnega oka — iz zgol radovednosti, kaj bode iz tega. — In kaj je bilo? Ko prideta v zakladnico, kazalo se je desnemu oku, da je oglje to, kar se je kazalo levemu, da so rumenjaci, a kar je levemu bilo oglje, to je bilo desnemu zlato. ,,Vzemi si, babica, zlata, kolikor hočeš," — rekli so hudiči. Ali babica nij opeharila so: nabrala je bila poln žep rumenjakov namesti oglja, pa nij spregovorila ni besede. Hudiči so lo skomizgali z ramami, drugega pa nijso učinili ničesar. Rčs je to: vraži so časi poštenejši, nego smo mi ljudje." „Nu, poslušajte, kako se je skončalo to. Ta prokleta koža je Vendar-le sitnosti delala pokojnoj babici. O nekej priliki je bila pri nekovem starešini na gostiji, a sedela je po starej navadi na Cestnem prostoru. Na gostiji pa jo bilo tudi mnogo drugih gostov. Pa kakor bi bila nesreča hotčla, pripetilo se je, da sta se dva Kozaka, nij znano, zakaj, razprla tako hudo, da sta jela pretepati se. Nihče ne zna, zakaj sta se zravsala; ali pokojna babica je sedela za mizo in z desnim okom zagledala, da se nekij hudiček zaletujo mej Kozaka, nenehoma v pesti stiska jima kmalu sablji, kmalu samokresa, da se na vse strani zaletuje, v uha šepeče jima in vsekako skuša, kako bi ogenj razkuril. Moja babica gleda, gleda — in kaj je bilo? Ta hudiček nij bil noben drug hudobec, nego tisti mali novorojenec; gotovo so ga bili poslali iz pekla, da bi malo po malo dražil dobre ljudi. Nap6sled ga ogovori in povpraša: ,,Ali si ti, sinko, le-tu?" — „Da," odgovori hudiček. m „Ali me vidiš?" — ,,Vidim." „S katerim okom me vidiš?" — „Z desnim." Stoprv odgovorila jo bila babica, užč jo satanček udari po oku in izbije ga jej! Babica se zgrudi pod mizo in začnč kričati. To trenotjo vsi planejo k njej: Kaj se je pripetilo, kaj se je zgodilo? Pogledajo, pa nij imela oka!" *) Ko oči, to je: k duhovnu. **) Tako ti počenjaš. Vsi sejem6 smijati in pripovedkarja nadare z bodrim vriskom- Zaporožcc se je sč svojo nenavadno zgovornostjo o nekolikih trenotkih svojim gostiteljem priljubil tako, da so ga radi imeli, kakor brata, a ni v enem izmcj njih se nij vnela misel, da bi s tega sveta pregnali ga z neogibno smrtjo. Cel6 temni ban je izpod svojih razmetenih obrvij včs (Sas tega pripovedanja gledal z nepremičnim okorn, katero bi bilo vsakega drugega pripovedovalca zapeljalo v zadrego, ali Škrbina ni bil tako slaboten. Veselo je gledal svoje poslušalce, kakor bi ne bil mej njimi ni videl načelnika. Morda se je ban čudil neumljivej pokojnosti na smrt obsojenega človeka, morebiti ga je bila prevzela ta nenavadna malomarnost do života, —' malomarnost, katero si človek moro jasniti le po mnogih pretrplenih neugodah. Ali od kodi izvira ta jasna veselost, ta tiha dobrovoljnost, ta samoljubi izraz na obrazi? Srce, ki je razorano vsled mnogih trpkostij, no kaže tako svoje životne hladnosti; njegova veselost jo divja, njegova pozaba na život je strašna, o njegovem hehetu in stoku pojo tiste strune. Ali so take ali take bile strašnega bana misli, to nam nij znano. Mi se ne drzovitimo, pa tudi nijsmo sprotni, da bi se svojim pogledom prodrli to mračno dušo. Dosti nam je do toga, da opazujemo njegovo vnenje početjo, katero nam pomore, da nekov obraz sestavimo njegovej natori. Ko je ban poslušal Skrbinino pripovedanje, pa tudi po splošnem smehu — ni prav nič promenil svoje resne vnenjesti, a v njegovem groznem oku se je obrazila nekova vdanost. Napolnil je srebrn okrožnik z boljšo jedjo, molčal in porinil ga od sebe, kolebnil je malo z roko, ter pokazal, naj ga dade Zaporožcu. Okrožnik je bil kmalu na drugem konci mize, a najbliži Škrbinin sosed, ki mu je bil podal svojega gospoda dar, opomnil je: „Jasni ban daruje tebi svoje mize užitek.“ Drug sosed Zaporožca udari na ramo in tiho opazi: „Nu, gospod Škrbina, nikar se ne boj ničesar, banu si se priljubil; živel bodeš še mnogo let.“ Ali Zaporožcc nij slišal prav nobene njegove besede, kakor bi mu živenje bilo poslednja skrb. Vstal je potrebno čestito, pogladil oba plamena svoje brade, v roko vzel srebrni plošček m opazil: „Zah valj ujem se vašemu gospodu, ali — kakor vi relcate, banu za njegovo ljubezen. Vidini, da glave nijma natlačeno sč slamo, torej zn d, zakaj Martin Škrbina stoji. Mnogo potov sem na Siči imel to čest, da sem okrožnik varenikov ali šuljakov prejel z mize jasno mogočnega gospoda koševega; naj jih srečno uživa tam, kder je; a naši gospodje nikoli na mizi nijso imeli srebrnega posodja, razen čaš, ki so jih darovali kralji in carji, pa starodavne kupice. Zaporožci srebro obešajo na drage konje in župane, ali pa ga veselo tratijo v pogostih druščinah, pak jedel bi s ko- rita, liš bi sito.*) Hvalim mnogo potov, kakor Lehi rekajo,“ — pristavi še in pi’ikloni se banu nad mizo. Pa ban prav nikakor nij odgovoril njegovemu priklonu. Ponosno je sedel in gledal ga resnih, nepremičnih očij. Toda Škrbino, kazno je bilo, da je malo brigal njegov odgovor. Ugodil je čestito zaporožkej dolžnosti in vnovič motil se z jedjo in se svojimi sosedi. „A kaj, bratije?“ — povpraša jih; „ganite se, kateri izmej vas je urnejši, in odvežiti od mojega sedla sodček. Počestim vas s pijačo, res hetmansko! — Dolgo zdravje gospodu Bardaku; pošteno nas je počestil, cel6 popotnico nam je preskrbel." Prinesli so sodček in pozdravili so ga z občo radostjo. Zaporožec zavilme svojega — s krvjo pokropljenega župana rokala, vsem ukaže, naj izprazni kupice in čaše, promeni svoj nalog, ker je bil gost, in najpopreje gospodarju, potlej pa drugim natoči Bardakove pijače. „čakite, gospodje molodci,“ — reče jim: — „brezi gospodarja nij, da bi začeli piti. Dajte, da zvršim svojo dolžnost \“ Po tem opominu sebi napolni veliko kupico, dvigne jo k višku in opazi: „Bratje! najpopreje moram napiti na pokoj duši tega junaka, ki je denes na mosti branil se — nič drugače, nego tako, kakor kak kurenni ataman. Eh, da ste videli, kako se je branil! vrag vzemi vse, ali dosti je!.... „Nu,“ — govoril je dalje m zmagoval se, da je zadržal solzo, „očito je, da to je tako moralo biti; kar je z voza padlo, to je propadlo. — A tedaj — na pokoj njegovej duši!“ Po teh besedah je umolknil. Nadejal se je, da ves zbor po-zopeti njegovo napitnico. Ali kako se začudi, ko je okrog sebe plamikal z očmi in zapazil, da nihče ne drži čaše, ni kupice, da vsi oblačni sede in bojazljivo gledajo svojega bana, banu pa — da se oči iskrd in da se poln6 s krvjo. „Vrag vzemi to ! “ — opazi tiho Zaporožec: „kedo bi bil veroval, da je moj Mihael tako dobro znan s tem mazepo ? **) Nu, treba je dejanja: Skači, vrag, kakor gospod ukazuje. — Aj, vi — modre glave! “ — vskriknil je veselo, „zakaj ste se napihnili, kakor mehovi? Ali nijste slišali, kaj sem govoril? Na zdravje velemogočnemu banu in vsej domovini Kakor bi jih bila kaka čaralna beseda probudila, vsi so oživeli. Čaše in kupice so jim krožile nad glavami in radostno vriskanje se je razlegalo po sobi. Hrumna beseda se je zopet razlila v široko reko. Le mračni ban je bil, kakor popreje, strašan in molčeč, kakor zverim gospodar mej raznokožnatimi poslušniki. „Bratije,“ — opazi Zaporožec, ko se naposled spomni na Sredo, „nasitite mojega popotnega tovariša; zakaj bi za lakoto Umrl, ker nij treba ? “ *) Ce prav s korita, da le do sita. Mazepa je zločinec. Ali mali Kozak jn zavrgel vsakorsno užitje. Sedel jezinčrom takisto, držal se je z rokama za glavo in s komolcema podpiral ob koleni. Ko je bil Zaporožec preveril se, da ga ne pregovori, dal mu je mir, in liotel je le nasvetovati, da bi napili slavnej zaporožlcej Siči na zdravje in njegovemu jasno mogočnemu gospodu koševeinu, kar ban vstane se svojega prostora. Takoj po njem vstano vsi po-slušniki — in sobana je po dveh minotah bila prazna. Ali Škrbini je malo bilo do tega. Odide z veselo druščino vred na široko dvorišče, katero je razsvitljeval polni mesec, 'in kratkočasil je svoje družnike z neprestanimi šalami, se zaporožkimi povestimi in pravljicami (anekdotami), začel je bil tudi plesati, skakal je in zviral se, kakor je le mogel. Ko se je bil stoprv nekoliko potov zavrtel, prinesli so um banduro, a takoj se je prikazalo nekoliko gosli j, dud in bobnov. Zaporožec poskoči vsled same radosti, ko zagleda svoj ljubi nastroj, na kateri je skoro najboljše znal igrati v druščinah na Siči; ^strašnega bana dvorišče je zdaj bilo podobno zaporožkej Siči. Škrbina je načeloval: na enej strani je imel godce, na enej pa nekoliko osob z Bardakovim sodcem vred ; vsi so jeli plesati, odmev je dolgo časa odgovarjal njih pogostemu vriskanju in pe-tiju, da je naposled sodček onemogel, sč sodcem vred pa da so onemogle tudi njih poslednje moči, roke so se godcem uprle, nijso hotele več igrati. Le Škrbina je bil še na nogah. Motal se jo na vse strani, vriskal je — neugodno svoje banduro strunam, motnih očij oziral se okrog sebe, in ker je videl, da nihče več ne pleše, da vsi, kakor na borišči, križema lež6 na dvorišči, banduro zažene od sebe, sam razpreči se po hladnej travi in opomni: „Aj, modre glave! petdeset vas ne prepije le enega Zaporožca! “ Po teh besedah malo umolkne, obrne se na drugo stran in tiho opomni: „Žal mi je ubogega Mihaela! hrabro se jc boril!“ O teli besedah je zaspal kot junak. XXII. Drugega dn6, ko so vsi še spali, Škrbina vzbudi Sredo, kateri je, da si je zelo žalostna bila njegova duša, vendar-le jako počvrstil se sc svojim krepkim spanjem; rekel mu je: „Osedlaj, Kozak, svojega konja — in idi za menoj.“ Ker je Kozak Sreda trdno veroval v neizmerno Zaporožčevo moč, pohitel je, zato da je brž zvršil njegov ukaz, pa ni vprašal nij, zakaj in kako je to. Zaporožec je molčal in peljal ga z dvorišča skozi vrata, užč znana mojim čitateljem. Stopala sta po vijugastej cesti navzdol, korakala sta pod razpraskanim stolpom, ki je razsipal se v globel, in krenila sta na ozko stezico kraj bajraka, podobnega tistemu bajraku, iz katerega so bili prišli popreje tistega dno in kateri je vsled čudovite prirodne igre svojemu bratu bil podoben tako, da je gora ležala, kakor v zelenem kotlu, kateri je le se strani škr-bila stepa. Ko prideta nekoliko stopinj globoče v lesovje, vstavi se Za-porožec in reče: ,,Zdaj, Kozak, zasedi konja in idi z Bogom. A le ne idi proti Hadaču, Bog varuj! Veruj besedam Sičevca Martina Škrbine, Škrbina ne zine nobene prazne besede/' Kozak Sreda se spomni na sodbo gospoda Bardaka o Križa-novskem — in sklenil je, da se bode vel po Škrbininem opominu. „A kam mi nasvetuješ, Škrbina, da bi šel?“ — povpraša. „Tdi, Kozak, naravnost, na slavno zaporožko Sič. Tam poiščeš Škrbinovski kuren, in v tem kurenu najdeš atamana Petra Škrbino, a ta Peter, če hočeš znati, nij nihče drug, nego moj starejši brat. K temu tedaj idi in le povedi mu, da je na zaporožko Sič poslal te Martin Škrbina, pa gotovo poskrbi, da ne umrješ za lakoto: sprejme in pogosti te tako dobro, kakor gospod Bar-dak. No bodi šlevast, sinko, in povedi tudi, da u tebja jest nenlca stare,nka i sestra rodnčnka, kakor jo v pesni, in da bi rad šel v Ti lih ul do Ljami,*) ali kakor vi rekate — za Kozaškim dobičkom, da bi poskusil živenje, pa te odpelje v tak oddelek, da užč jeseni materi prineseš čapko rumenjakov, sestri pa kake Turkinje dragotino. Svetujem ti tudi, brat?, ne oženi se v ptujej krajini, kakor se jo oženil Ivan Konovčenko, kateri Ponav sobe devku, Turkenu cužozemku, U zelenoj sukne s belimi basanami. **) „Kako pa najdem cesto na Sič, gospod Škrbina ? “ — povpraša Kozak. ,,Tako-le sinko. Takoj, kedar prideš dalje po tem poti, idi naravnost iri ne kreni, Bog varuj, na stran. Ne daleč za lesom, ne mara kakih 15 ali 20 vrst od tu, mora biti Muravska cesta, ki drži iz Moskevska prav od mesta Tule baš do Perekopa. Kader prideš na to cesto, obrni se na desno stran. A ko pojdeš po tej cesti blezu vrsto daleč, ali prav za prav — poludrugo vrsto, prideš k rečiči Orelu. Tam se už6 začenjajo zaporožki reduti, figure***) in zimna bivališča, tam ti vsak mladič pokaže, kodi je cesta na Sič. To je vos moj svet, gospod brate ! Da-si prideš mej modre glave, da-si bodeš razveseljeval se, kakor je treba — zaporožki, vendar nikedar ne zdbi, da imaš staro mater, katera te je s poslednjimi groši odpravila na vojsko, kajti sodi, kakor hočeš, neka stara pesen zaman ne trdi: Sčaslivi toj čolovek na svete buvaje, Kotori ctit otca i nenlti považaje. *) Tako Zaporožei imenuj6 Mohamedanstvo. **) Alegoriški •— smrt. ***) Tako so imenovali smolnate sodce, postavljene drug na dru-6°ga, ki so jih zažigali, kedar se je sovražnik bližal. „Kedo zna/' — govoril je dalje in zamislil se — „morda je ubogi Mihael poginil za tega delj, ker ga oča ni poblagoslovil na odhod.... Nu, ali je to ali to, idi z Bogom in bojuj hrabro. Jaz se tujnalo pomudim zbog svojih okolnostij. Da! Bltoro bi bil bil! Cc te Peter kaj povpraša o meni, le povedi mu, da gotovo kmalu najdem to, kar sem odjezdil iskat. Z Bogom, zdravstvu) !rt Po teh besedah svojega tovariša ga objame z očinskim čutijem; mladi Kozak ga tudi objame s čestjo in s& sinovsko hvaležnostjo, po vzajemnem objetji pa se razsebita. Ko se Škrbina vrne v trdnjavo, svoje gostitelje najde zel<» nepokojne. Vsi so skrbeli, kam je njih neprecenljivi gost zginil, a menili so, da je Zaporožec zibml, — menili so to tem krepkejše, zato ker je bil v konjaci popustil svojega vranca. Njegov popotni tovariš nij brigal nikogar. Ali nenadoma so mej seboj zagledali Škrbino, kakor bi bil iz oblakov padel, in z radostnim vskrikom so ga pozdravili. Uže smo menili, da je, gospod Škrbina, sorodnik pobral te,“ — opominjali so mu. „Eh, vi— razumne glave!" — začudil se je Zaporožec, „ah menite, da je Sičevcu Škrbini hudič kos, da bi ga odnesel! Naj le pride, pasji sin, gotovo se brezi rogov vrne v pekel. Jaz sem svojega tovariša spremil, da je odšel na Sič, naj so malo nauči, kako mora človek s Tatarji kavsati so. Ali tu nij, da bi o tein govorili, jaz vas torej povprašujem: Kakov brlog je to? Ali je to kak samostan, ali je trdnjava, ali kaka druga Zaporožka Sič?“ —’ „Nekedaj je to baje bil samostan," — odgovore mu, kasnejše pa so Tatarji pregnali vse menihe, oplenili vse, samostan pa je menda bil sto let prazen, zat6 ker so se baje prikazala bila strašila, ki so ljud pregnala izmej tega zidovja. A ko smo bili mi se svojim banom Badivojem vred prišli v te kraje, nijsmo boljšega prostora našli si. Nekaj smo predrugačili, prenaredili smo iz stare cerkve Kulu (trdnjavo), tam-le dalje smo zgotovili konjake, priredili sobice, zdaj pa tu živimo in prepevamo užd blezu dve leti.“ „A kedo je vaš ban? “ „Naš ban je takov gospod, kakoršnih je mnogo v Ukrajini, le da je mnogo strašnejši, nego so drugi; dvajset vrst daleč okrog se ga tu boji vse. To je r6s ban!" „A zakaj ga imenujete bana? Kaltovo ime je to? od kodi je prišel v te kraje?" — ,,Ali zakaj mu je ban ime? Zato, ker je najviši ban Radi-voj, ali knez Radivoj. Mi smo prišli iz dalekih krajin — iz Srbske, če si už6 kedaj slišal o njej." „Iz Srbske, iz Srbske," — zopetil je Zaporožec in nekako zamislil se. „Znana jc nam Srbska — znana. — Vaša zasuknena beseda mi priča, da nijste naš ndrod. Srbje. .. da. Jaz imam —^ prijatelja Srba in živi nekde v Ukrajini, mogočen gospod je, ali pa je kde v Hetmanščini; ne znam prav, ltd<5 je, le nos pozna, da je nekd6 til blizu. — Nu, a zakaj je vaš ban zapu stil Srbsko ?“ — „Denes nij, da bi o tem govorili.** „Umejem vas. Povedite mi le, zakaj ste nas vstavili na mosti in zakaj vam jo toliko do ubogega Mihaela?** „To povprašaj lo bana, če hočeš, da se ti glava na vratih posuši.** „Ne, dva vraga naj posuši, pa ne moje glave! A ta prokteti župan, ta je bil prav lačen ga! Ali je to kaka malost? Z mosta je pogreznil takovega slavnega vojnika! Pri nas v Zaporožji bi bili drugače učinili z njim; pri nas je, bratijo, tudi smrt vesela.** „Nu, a kaj bi vi bili učinili?1* — „Mi, gospodje molodci, če kak ničemnik kaj ukrade ali koga ubije, ali če ga hudobni duh zapelje v greli, da na Sič pripelje lcako žensko — zato ga mi najhujše kaznimo, kajti zbog ženstva se vse na sveti slabo godi, — takoj primejo ubogega bebca, varno privežo k stebru na ravni, okrog njega pa na kosi-tarkah razstavijo žganje, pivo, med; poleg tega leži gromada kolačev, leži štiri butare palic. Vsak mimo idoč Kozak vzame palico v roko, izpije kupico žganja ali medice, ugrizne kolač, naposled pa grešnika udari in opazi: „N4, zato da ne bodeš kradel, ne m o r i 1, n e kanil! Vsega kur ena je zbog tebe sram!** — po teh besedah pa odide po svojem poti. Pa pride drugi Kozak, tretji — in tepo ga in očitajo mu to tako dolgo časa, dokler duša čepi v njem. A zločinec o tem tudi pije žganje ali medico, zato da ne umrje pretežko." „Cudoviti> je to, kak slaven običaji imajo ti ljudje,** opomnijo Škrbinini poslušalci. — ,,To jo resnica, da Kozači tem rajši tepo, zločinec pak veselejši umira. Z našim barjaktarom (praporščakom) pa se ne bode tako godilo denes; o prvem mahljaji mu meč odseče glavo, pa ga ne bode ni duha ni sluha.** „A ltedo vam brani našo smrt? Eh! a kaj znači: Ja zdorov? Co ja zdorov?*) Na Hiči — kar bojno svetovalstvo sklene, to se mora zgoditi; a če koševi kedaj pregreši se, tudi njega privežo k stebru! ‘* „Tako je na Siči, mi pa imamo drugače zakone; nam pa, kar ban reče, to nam mora biti sveto; zato je ban. A da njegov ukaz nij svet, kaj pa učiniš? 'To smo podedovali od svojih pradedov. Sicer pa z njim vred živimo slavno; jej, pij, kar hočeš, raduj se, veseli se — kakor sam hočeš, le znaj svojo dolžnost; bodi veren, pošteno služi, znaj jezik držati za zobmi, kader pa delo pride na vrsto, no boj se za glavo; a to je vse. Ostani, gospod Škrbina, pri nas; mej nami bodeš, kakor naš brat, ban pa nij skop z darovi.** „Dosti je,** — opazi Škrbina. „Meni je tisto, naj živim, lcder koli, le da pridem v grob, zato da se oddahnem. Bratije, le s to pogojo : plače ne zahtevam od vas nikakoršne, zat6 pa bodem pil *) S temi besedami se koln6. in hulal.*) Kedar pa pridejo na vrsto moje okolnosti, ne boste smeli jeziti se, kajti zapustim vas ali po dnevi ali po noči, da ne bodeč M v ’’ je po godu, ali ne. še dolgo, kar je bil sel prišel iz Srbske. Podoba je, da se pri nas vse ugodno vrši in da se ban vrne v svojo nahijo (okrožje). Pa vendar, bratije,“ — opomni Zaporožec in povpraša: „ka-kov Kozak pa sem brezi sablje? Dajte mi jo, zdaj je čas, da po-brenkam z njo.“ Vse je zgodilo se po njegovej volji. O tem se je približala kazen, ki je bil Radivoj odločil j° svojemu praporščaku, Srbje pa so mirno čakali osodne ure. Na njih se nij kazala ni nevrlost, ni žalost zbog bratove smrti. Razkačenega Radivoja odlok se jo do cela vjemal z njih natoro. Srbje so od davnih časov nenehoma bili takih groz in bur deležniki, da nijso utegnoli sestaviti samosvojnega pravilnega politiškega telesa, niti s pomočjo zakonov ustanoviti pravno uprave; vlastnega vzdrževanja ideja je glušila jim vse drugo. Njih načelniki so Srbsko delili med-se na mnogo delov in imenovali so sc kralje, bane, kneze in vojevode ; pečali so se le z odganjanjem svojih sovražnikov; ker so neprestano s vojsko motili se, zato so svoje posluš-nike sodili brezi dolgih preiskav z nepogojnimi (kategoričnimi) odloči, časi o splošnih posvetovanjih, časi pa po svojej volji. Potomci so dalje vladali tudi tako, sveti so jim bili njih prednikov običaji, vsled tega so vstajali dotičnih načelnikov krvavi odloki o osodi, — vstajali narodovi pojmi o njej, zločincu pa se je o vsakokratnem odloku po splošnem menjenji zdelo, da je osoda porodila ga. Neumorni boji s Turci in s6 sovražniškimi strankami bo utrjevali vsega n&roda lastnostje, neumorna hoja na o svet o in ker so jim deve odnašali, to je Srba naučilo, da je vsak dan gledal smrt in kri. Vse njih povesti, balade in pesni so bogate s krvavimi in najžalostnejšimi obrazi. V njih sc pretaka c čl a reka krvi, — reka, pokrita z mrliči, v njih se junači bore s tako krutostjo, da črno sesedla kri gleda iz njih ran — in jezdečeva kri, tekoča iz ran, zaliva samokresom oglavja; v njih se vojnik (vojščak) vrača z borišča do komolca krvavih rok — in na konji, čegar noge so do kolena v krvi, v njih prinaša ženinov brat za ženitvansko mizo na najradostnejši dar — njegovega sovražnika mrtvo glavo. **) Smrt, kri, rane so biseri granesom srbske ndrodne pesni. Pojem o osveti je Srbom promenil se v bogočestno idejo, Srbje se ne masčujo zaradi ubitega brata, temuč rekajo: osvja-tit dušu ubitoga. Bor6 se in streljajo s takim veseljem, s ka-koršnim mi bojujemo s kolači, in boježeljnost je prodrla v njih običaje tako globoko, da tudi dan denes mladi Srbje, razburjeni vsled gorke krvi zapuščajo svojih roditeljev dome in odhajajo ~ r r> j ------------------ , bodemo več dolgo časa tu. JNiJ *) Kozaški veselo živci. **) Srbske mirodnc pesni Vuka Step. Karadžiea, gaj dučestvovat, to je: lupežit, ali samo zatb, ker koprni po nemiru. Njih natore preširnost, ki so jo ininola stoletja dražile razne okolnosti, zahteva užitek, in česar bi se kak drug človek hal, to Srbu daje neko divjo slast. Če gledamo s tega stališča, ne bode se nam neprirojena zdčla želja Radivojeva, ki ga je bila ne mara osoda utrdila, da bi bil na vratih svoje trdnjave rad videl poslušnikovo glavo, katera ga je bila razdražila; ne bodemo se čudili njegovej hladnodušnosti, ni mrzlosti njegovih junakov, ki so vzrastli in ostareli o samosil-stvu svojih gospodovalcev. Približala sc je bila kazen. Nesrečnega bajraktarja so pripeljali na dvorišče in oznanili to Radivoju. Radivoj nij mudil se na visokem prizorišči pri stopnicah svojega gradu. Mračen je bil — in zamišljen tako, kakor poprejšnji večer. Ob bedri mu je visel turški jatagan, za pasom grozil se lcindžal. Obsojenca so vstavili, da jo pred nastopiščem pokleknil. Nad njim je stal rabelj, v roci je držal širok in težak meč, kateri bi bil starinoslovee odločil Atiii. Vsi so zbrali se pri nastopišči, a ne vsled usmiljenosti do grešnika, temuč zato, da bi slišali, kaj o tej priliki ban pove, kajti govoril je tako malo, da svojim poslušni-kom časi včs teden ni spregovoril nij. Ali molčljivi samosilec nij bil, kar je podoba kazala, ta pot tako dobrodušen, da bi jim ustregel sč svojo besedo. Mrlel je sč svojim trudnim pogledom na vso skupščino, kakor bi bil njč merjenje hotel zvedeti o tej kazni, a užč je hotel rablju dati odločilno znamenje, kar prčd-enj stopi Zaporožec. Snažen je bil in omit — in v novej obleci, katero je bil s seboj prinesel v torbi — in ki je bila tako dragocena, da je Radivoj s posebno živostjo oči obračal vd-njo. „Jasni* velemogočni gospod ataman!" ogovori ga Škrbina, ,,ali prav za prav: svitli ban, kakor rekajo tvoji Srbje, da-si je to oboje tisti vrag. Ali znaš, kaj ti povem, gospodine moj dragi? če baš hočeš, da govorim srbski. Vaši običaji so vsi lepi in pristojni pravoslavnim krščanom; ali to, vrag vedi, kaka navada je le-to! kdč pa vidimo, da bi človeka pobijali, kakor kako govedo, ali da bi ga rezali, kakor baba kokoš? Čemu je to podobno? ali bi ne bilo boljše, da bi ga, kakor pristuje, privezali k slopu, okrog njega pa razstavili pivo, medico, kolače?" Ali Radivoja zapusti potrpežljivost. „Pčs more!" — vskrikne, a vendar z jako pokojnim glasom: „odidi, če ne, pogineš!" „Ali poginem?" — povpraša Zaporožec — „a kaj je to?" Udari po sablji. Radivoj se na l&hko nasmeje — in morda prvi pot po nekolikih lotih; kolebnil je z roko, ter ukazal, naj na stran odpeljb Zaporožca, kateremu je prizanašal zbog njegove nenavadne smelosti in životne zaničljivosti. Ali Zaporožcu nij bil po godu ta prizor, izdere sabljo, oprč se nastopišču na zidek in zaupije: „A zdaj gospodje molodci! kateri katerega zmore!“ Srbjo so sc čudili in stali so in čakali, kaj poreče l>an. Ban pa je ta pot bil jako .vljuden. Prišel je po stopnicah navzdol, mel si roci in poluglasno je opomnil: „ Junak rabor! “'*) Pa obrne se v svojo životno stražo in dMe z roko znamenje, naj stopijo na stran. Ne znam, kako bi se bila skončala ta Skrbinina srčnost, da. nij neka nenadna okolnost zmotila tega razpora. Zoporožec je trikrat mahnil sč svojo turško sabljo in na plečih začutil poprejšnjega dn6 rano, a ker je preveril se, da vsled nje ne more po-kazati svoje umeteljnosti in moči, zažene proč sabljo in razhujen opazi: „Hudič je včeraj nekemu hudoben šepnil v uho, naj nie rani v pleča! A zdaj, da bi kopjiSče sukal?!“ — Srbje so bili jako veseli tega konca. Ne bi radi bili ranih Zaporožea, in ker so znali, kako se je branil poprejšnjega dne, prijeli so tem nerajši za sablje. Obsojenec jo včs ta čas klečal. Rabelj je nad njim držal širok meč. Vsi so oči obrnili sč Zaporožea na Radivoja. Radivoj je molčal in sprehajal se po nastopišči, kazno je bilo, da je z&bil na svojo žrtvo. Njemu to nij bilo nič važnega. Vajen je bil tega, druge misli, druge skrbi so zdaj oblačile njegovo r6sno lice. Ali ta nenadna okolnost je obsojencu bila dobrotna. P11 vratih starega stolpa se je bil prikazal nelcov človek — prašen in potan, peljal je za seboj utrujenega konja. „(Jone c! Goneč! Kniga! Kniga!“ — krikalo je mej množino nekoliko glasov. Ti kriki so probudili Radivoja. Obrne se k vratom, oko se mu razjasni vsled same radosti. Kolebne z roko rablju in opomni: „Nij treba!" A ddde selu znamenje, naj ide za njim in odide v svoje bivališče. Takoj po njegovem odhodu je množica še srečo voščila svojemu barjaktarju, ker nij bila smrt zadela ga, potlej pa je razšla se. XXIII. „Žal mi je!M — opomni Zaporožec, „tega rudopernatega ptička bi vendar bili morali namesti mojega ubogega Mihaela splačati! Nu, pa bodi, bratije; ker nam nij posrečilo se, da bi bili poveseljaČili o pogrebu tega molodca, poliulajmo pa na njegovo zdravje in na mnoga leta, dokler zopet ne zablodi v pesti vašemu jasnemu banu. A tedaj dajte le sem gospoda Bardaka sodec." Njegov nasvet so vsi sprejeli soglasno. Gospoda Bardaka sodec so napolnili z vinom, a Zaporožcu so je zopet odprla pot, na katerej nij srečal tekmeca. *) Rabor je lirabr, Srbje ne izgovarjajo h. Škrbina je bil eden tistih ljudij, katerim se posreči vse, česar koli se lot6; kateri se vsakomu smejajo v obraz, a nikogar ne razžale; katerim nihče nij na mari, kakor podoba kaže, pa vendar vsem ugajajo. Njegova natornost se je bila tem novim znancem priljubila in očarala jih je bila tako, da ni barjaktar, o čegar smrti se je bil tako prostodušno izrazil, nij hudoval se na nj, temuč radovoljno je z njim vred pil na svoje dolgo zdravje. Po dveh dneh so vsi bili z njim tako, kakor s kakim starim tovarišem. Vel se je, kakor donm, svojega vranca je dal v skrb dvema služnikoma, ukazal je, naj mu osnažijo in priredijo bivališče v rušinastem stolpu, ki je bil priljubil se mu vsled svoje nevarnosti, ukazoval je vsem, a njegovi ukazi so imeli nekaj prijetnega v sebi, nekaj bratrskega in ob enem gospodovalnega, da celo Radivojevi čavši nijso mogli braniti se, da bi ne bili zvrševali jih, a niže bratrstvo se je čudilo njegovej srčnosti, njegovim drzo-vitim besedam, — čudilo se je njegovej smelosti in bogatej obleki, katere nij brezi namena bil del ml-se, in na čest mu je bilo to, ker jih je ogovarjal, in uklanjalo se mu je. S kratka: Zaporožec je na tej novej Siči bil majhen koševi, ker je posebni Radivoj bil bitije, ločeno od drugege sveta, — človek, ki jo v globočini svoje duše skrival nekove namere, ki so večno mučile ga in ob enem bile sredstvo, katero ga je vezalo na živčnje. Nij se vdeleževal svojih poslušnikov veselic in z nikomur se nij spuščal v razgovor. Vsi njegovi razgovori so bili kratki, često le šaljivi ukazi, katere so slepo zvrševali na pošteno zahvalo o vdanosti, na odločno jezo o nemilosti. Zmčrom je bil sam, le molčal je, pa grd je bil in divij, kakor kaka zver. Morebiti hrepenenje po domovini in žalost zbog kakove nezgode nij mogla drugače razodevati se v tem divjem človeku, kateri se je bil privadil svoje očine krvavim napadom, privadil grom metati v svoje sovražnike, zdaj pa je srdil se in besil je in nevspešno moril. Da-si je ban bil zamišljen, vendar-le je rad okrog sebe imel šum in veselje, obedoval in večerjal je vselej pri tistej mizi, okrog katere so bili njegovi izborni junači, in pokojno je poslušal njih razgovore, kateri so bili prenapeti časi, zvlasti o Zaporožče-vej pomoči. Kedar se je pripetilo, da je na dvori bilo vse tiho, ukazal je, naj se junači motijo se strelbo, z boritvo, ali pa naj god6 in pleš6. Vina jim pri njem nij manjkalo nikoli. Pripeljal je iz ►Srbske mnogo zlatil in močno je razsipal novce, kazalo je, da ne poznd njih vrednosti. To je najbolj na-nj vezalo glave in srca, molodcem, ki nijso imeli svojih domov, če prav je bil zel zgodovinarji, le ti naj risajo človeškega pokolenja duševnost, mi pak se motimo dalje sč svojo povestjo, z njenimi osobami in z njih osodo. Stoprv pridobil si je bil Zaporožec tako moč do svnjih gostiteljev, už6 so o razporih ali prepirih k njemu hodili sodit se, a Škrbina je šalil se in marsikaterega izmej njih dal naprati, drugo pa je s takimi burkami naučil, da se mu nijso ustavljali, temuč slušali so ga, kakor načelnika. Živeli pa so tako, kakor sicer, — veselo in hrumno. Dva tedna sta bila už6 minola po tem prigodku na mosti. Zaporožcu nij bila pot namari, kakor bi bil zabil bil svoj namen. Le dvakrat je bil, vsak pot po dva dneva — odšel, da nikomur ni besedice nij žugnil, a vrnil se jo zopet v trdnjavo, sč smehom svojih tovarišev vsem vprašanjem - in Radivojevim besedam odgovarjal: „Ne vprašuj, more, a što pogioneš!'1 Vsak dan je jezdil na lov, katerega se je vdeleževal celo Radivoj. Tudi na lovišči je Škrbina pil prvi. Nihče ni streljal boljše, nego on, nihče ni znal boljše odbrati prostora, kder napa^ zver. Ko je bil Radivoj spoznal ti njegovi vrlosti; še rajši ga je imel — podaril mu jo Damaško puško, ali kakor je sam srbski rekal: puško dževerdano, vsak pot mu jo ukazal, naj jezdi z njim, kedar je šel kam daleč od svoje družine, — da, cesto se je ž njim spustil v kak majhen razgovor. O nekej priliki so bili na poti s težkega, ali s6 srečnega lova. Radivojeva družina je morala iti naprej, ban pa je tiho jezdil poleg Zaporožca in mej zobmi godrnjal, svojo priljubljeno pesen, kako je Kraljevič Marko bil našel očino sabljo. To je razodevalo, de jo njegova sicer surova in oblačna duša — jasna. Ali Škrbina se vendar-le nij upal, da bi bil začel z njim kak razgovor, kajti znal je, kako negotova je vnenjest njegove natore, katera vskipi takoj, ko hitro se slučajno kedo dotakne ga tam, kder ga je ranila globoka obrunka. Ko pa se približata Mihaelovemu mostu, Radi voj pa nij jezdil na most, temuč krenil je na desno plat po ozkej stezi, menil je Škrbina, da je njegova dolžnost to, ka ga probudi iz zamišljenosti in vrne na ravno cesto. „Gtospod ataman," — opazi, „ne bodi hud, človek bi lehko sodil, da je Tvoja Milost izpila izdatno čašo rujna vina, sicer ne bi bil popustil drume včlike ceste), a ne lezel bi le-todi, ko-dar lisice begajo. Ali ne vidiš, da sva uže odšla mimo mosta ?“ — „0, Škrbina, moja desna porotnica!“ — odgovori Radivoj z besedami srbskih posnij, s katerimi se je njegova glava motila ta trenotja — „no znaš, brate, kaj si vprašal. Ni ja čašu rujna vina ispio, ni ja s p uta sov r ati o. Znaj, težke misli so se lotile moje glave. Na moj beli dvor je prišla vest, da mnogi gospodarji, s katerimi sem imel k avg o (prepir), dokler jih nijsem naučil, da so znali, kedo je Radivoj, — da so ti gospodarji, nenadoma ostali, da me zalazuj6, da moje junake razganjajo kakor trumo vranov. Ali psi, more! da jih Bog ubije! Jazdorov! o ja zdorov težko! Moji husarji so gonili desetkrat več Turkov, .laz sam jih zaženem trideset, kao moj predok Vučko Lu-bičič, kateri je bil zajel prapor in šestdeset hajdukov, zato pa je na dar dobil kulu (trdnjavo) na Žegari: I danas je kul a na Žegari, Poziva se Vučka Lubičiča. „To je kula! “ — nenadoma vskrikne z besnim glasom tako silno, da je odmev razlegal so po lesi. ,,Ali kedo vlada tam? — Ha, psi, Bisurmani, vražji potomci! se gori mač grebeštac (načelniški meč) v raojej roci! Pride čas, da še planem na vaše glave! — Ali jaz tudi tu ne prizanesem nikomur, more! Jutri, pobro! *) posadim na konje svoje husarje, poletim na te proklete krokarje in odnesem jim čredo ovec mej zobmi. Tera psom pokažem, da se jih ne bojimo. Ja zdorov, more! ja težko z d o ro v! Škrbina je bil velik politik. Znal je, da Radivoj o svojej razdraženosti zabija na svoje razmer je do ljudi j in da je takov, da bi se zbog kake neprevidne besede stepel, če prav sam ne bi *) Pobratim, prijatelj. Lotopis 1874. XI. 20 znal, zakaj, za tega d61j je strpel, da nij prav ničesar vprašal ga, da-si bi rad bil znal, kam Radi voj jezdi. Radivoj je molčal in grbančil mračne obrvi, nad katerimi bi vsakedo bil lehko poznal trpke spomine, ki so bili pooblačili njegove duše trenotni mir. Ali čem dalje sta oba — drug za drugnn jezdila v globoki les ob desnem bregu šumečega potoka, tem bolj je Radivojev obraz zgubljal svojo grozo, naposled pa je zopet začel peti o tem, kako je Kraljevič Marko umiral in svojo sabljo lomil na kosce, zato da bi je ne dobili v pesti Turci, da ne bi ponašali se sč sabljo tako slavnega junaka. ,,Gospod ataman!“— opazi mu Zaporožee in njegove besede pretrga: „Jaz posadim na konje tvoje husarje in vzamem tem prokletim krokarjem čredo ovec, more! a če hočeš, tudi bre, gospodine moj dragi! Ali vendar mi povedi, dlja Boga nulo ga, kam naju hudoba nese?“ — Te poslednje Zaporožčeve besede, ne da bi bile razžalile Radivoja, temuč posilile so ga sč smehom. „Avaj, pobro! vesela ti maj k a (mati)! ne znaš srbski govoriti. Sč sabljo znaš govoriti, z jezikom pa ne.“ „Bre, vojvodo, da Bog tebe pozna!" — opomni Za-porožee, šalil se je, kakor kak psiček, kateremu lev daje, da sin^ igrati z njegovim repom. Laže človek vlada sabljo, nego jezik, z jezikom samo ena baba zmore dvajset Kozakov, se sabljo pa saru° en Kozak razžene tisoč bab. A povedi mi, dlja lioga mi loga; kam jezdim ?“ Radivoj mu nij odgovoril, temuč pokazal mu je z roko naprej. Steza, po katerej sta jezdila, držala je po rebri v globoko dolino, bogato z brezami in različnimi orehi. Na nasprotnej rebri je Zaporožee zagledal nekaj — podobnega stavbi, in njegova zvedavost je bila tem veča, ker nij menil, da bi blizu Radivojev® trdnjave utegnolo biti kako bivališče. 1’ovprašati pa Radivoja nij hotel, morda bi mu to ne bilo po godu bilo, zato je Škrbina molčal in čakal, da mu natorna rednost razjasni to. Prijezdita na nasprotno reber, odjezdita okrog nekolikih sku- pin gostega drevja in vstavita se pred lesenim domcem, ki je vsa okna obrnena imel na dvorišče, katero je objemal visok zid. Radivoj prime na vratih visečo železno verižico in trikrat stresne jo o dveh prenehljajih. Nij še umolknil odmev, ki je verižica bila probudila ga, uže se vrata odpro, a Škrbina se nij malo začudil, ko pred Radivoja stopiti dve ženski v modrih polukaita-nih; laže bi se bil nadejal, da takima junakoma, kakoršna sta bila on pa njegov ban, v tem zakotji naproti prideta kaka bradača. Ti ženski se približati Radivoju in na dokaz posebne česti naj' popreje poljubiti njegov stremen, potlej pa obleko in roko, ali 0 vsem tem sta molčali. Ko se v Zaporožca ozreti, očito je v njiju-niti očeh bilo zavzetje, ali podoba je kazala, da dobro poznati R*' divojo natoro Nijsta nič klikali, le molčali sta in priklonili se mu, po priklonu pa je ena za uzdo prijela Radivojevega konja, a ena je stopila k Škrbininemu konju. Ali Škrbinin vranec je divje rez-getnil in začel grozno skakati. „ B re, j u n ače! “ — vskrikne Radi voj in reče: „daj služ-nici konja.“ ,, M o i' c, gospod ataman,“ — opazi Zaporo/,ec. „Slabo poznaš mojega vranca. Nikoli se ni j ženska roka še dotaknila ni lasu o njegovej grivi; a rajši bi svojo uzdo dal volku, nego kakemu ženskemu biti ju. Dej, t&ko je Zaporoštvo. Prepusti svojega konja, komur hočeš, jaz svojega razsedlam in izpustim v les, naj poraz-saja tam.“ XXIV. Ko razvsedeta vsak svojega konja, stopita v majhno sobo, ki je razsvitljevala jo gasnoča svetil ni ca, in odideta skozi dve sohi, katerih pohišjo nij sta mogla dobro razločiti, kajti večer se je už6 mračil. Le Škrbina je čutil, da koraka po šarenicah, videl je okrog sebe nizke divane, spominjali so ga na Krim in na Turško — in duhal je vonjavih vshodnih kadil dim. O vsakem korači je njegova zvedavost bila veča, ali jako pozorno se je varoval, da z ničemer n i j razžalil Radivoja, pa tudi nij ogibal se nobeno prilike, o katerej bi bil utegnol zagledati kako zanimljivost. O tem pa je vendar mislil: ,,Ta Radivoj je vendar hudir! živi tako, kakor kakov menih v svojej trdnjavi, pošteno besede ne izvlečeš iz njega, zna le poštene ljudi loviti na cesti in glave robiti svojim Srbom; zato pa, kakor jo Uazno, časi ne zabi turški živeti. Čudovito je to, ker se mi upa svojo odalisko pokazati. Drugi pot stoprv sem svoje živo dni do cela zmočen, kakor kak borzak (vseučilišč-nik), kateri se poloti, da bodo čital katerega op o s to la, pa se mu spesne. A zakaj se je temu poturčenemu Srbu prijubil Mihael, zakaj me nenadoma pelje k svojej odaliski? “ — Ali takoj so jo njegova dozdelnost promenila vsled nekega drugega ozira*. Stoprv stopila sta bila v drugo čumnato, katero st« razsvitljevali dve svotilnici, kar skozi sosednje duri stopi — ali prav za prav: pred Radivoja pripluje deva tako krasna, da je hladnokrvni Zaporožec vendar-lc zmotil se, a sam nij znal, zakaj. Ko bi jo začel popisovati po splošnej navadi, večno bi zaman mučili svojo obraznost, da bi se z njo povspeli na višek, s katerega bi gledali lcaj podobnega. S kratka: to je bila takova krasota, katera kali oči in snuje zmočenost, krasota — popolna, — krasota, katero bi človek o prvem pogledu sodil, da jo večna, pred katero bi pokleknil v prah, katerej bi posvečoval žrtve. Azijska obleka, dragocena in, kakor vrtično glavje — nežna, pristna, lehko primerna in neizmišljeno probrana, mikala je so svojimi čaralnimi kroji tem bolj, — mikala tako, da je bilo lcazno, ka jej pristuje le ta obleka. Vsaka druga bi bila kalila nj6 čaralnost. Njena hoja pa ni imela nikakoršne take lastnosti, vsled katere bi se priljubila kateremu zdanjih gizdalinov, ki so od svojega detinstva vajeni, da jim je važna in mična le visoka rast, a umeteljnik, ki se je zaman silil, da bi bil narisal nčžnih Dijaninih mičnosti) vzor, utegnil bi bi! til najti to, s čemer ga ni najsvitlejše dobe nijso mogle očarati. Takovo je bilo bitije, ki je Radivoja pozdravilo z radostnim vsklikom: „Oh, mili babo, mili babo!*) Bog te je fu-ipeljal! Ti mi denes razjasniš dan, ko bi tudi vse nebo zavito )ilo v oblačje." Poljubi mu roko. Radivoj jo poljubi na ustna in meždu oči čarne, kakor srbske pesni pojo. „Draga moja hči," — opomni, sede na nizek divan in z obema rokama prime jo za glavo, katero mu je na koleni položila — sedeča na šarenici pri njegovih nogah. „Draga moja hči, moja mila Roksanda! če grom v oblačili, črnih — kakor je dim teman, zamolklo razsaja, nihče ga ne kliče na streho svojega domu; a ti bi rada, da bi prihajal tvoje tiho bivališče oživljat sč svojim glasom, ki ga imam zato, da sovražnike strašim z njim, pa ne zato, da bi ženskemu sluhu ugajal. Naj se gromi, kipeči v mojem srci, razgrinjajo nad prokletimi Bisurmani, a ne nad tvojo glavo, katera mi je o jezi tako ljuba, kakor jo nevljudnemu pu-ščavniku večerno solnco drago, — solnce, ki sč svojimi rudečimi iskrami prodira starega doba temni vrh." „Oče moj in blagi gospod," — opazi Roksanda — „rada bi na svojej glavi strpela grom in blisek, da bi le poplačala ti radost, s katero si nam jasnil duše, ko smo živeli v milej Srbskej .... “ ,,V krvavej Srbskej," — preseka Radivoj tiho. Roksanda je dalje govorila: ,,Ko si jih vladal tisoč in tisoč s tako močjo, tako grozno, kakor car v Carigradu, ko jo našega domu tihi mesec — moja nepozabljena mati obsipala nas sč svojimi poljubni, kakor s cveticami, — zlatila tvoj oddih po vojski tako, kakor jasni svit zlati naše domovine puste vršine in temne lesove, ki nenehoma žalostno gledajo v dolino. Oh, kako srečni dnevi so bili to, mili moj babo!" „Molči, more, molči, draga moja hči," — reče Radivoj z resnim, a tudi ginjenim glasom, vgrizne se v spodnjo ustno in zamišljen povesi glavo. „Ti 'znaš, Roksanda," spregovori po kratkem molčanji, „da sem užč davno ta list izbrisal iz pameti in rad bi ga zapečatil z večno pozabo. Zakaj siga tako smelo razganila pred mojimi očmi V Varuj se, da te ne razžalostim se svojo jezo, no približuj se mojega srca ranam. Namesti tega letopisa, v kateri nečem pogledati, napiši drug letopis, z mečem ga napiši, a vsak potomec ga bode hvaležno čital. Prosi Boga, da pomore mojim nameram. Bobil sem pismo iz Srbske. To pismo mi razodevlje, da se obeta nada, ka Ogri prido na pomoč; da moje ime kroži mej narodom in da me vsi pričakuje, kakor orliči svoje matere. Moji sovražniki ne znajo, da živim, veseli jih moja smrt, zato čestitajo: Hvala Allahu! Ne- keclo mora v Srbskej zgrabiti meč in prapor — in planiti na Mo-homedove sine! — Nikoli noben vlak golobov, ki nad seboj zapazi sokola, ne razleti se tako, kakor se razprhno neverci, ko liitro žagledajo, da jim nad calmami (turbani) leskeče moj meč, straš-nejši od vseh drugih mečev. Gore oživi, lesovi bodo govorili in reke se oglase, ko liitro zaslišijo moje ime. More! pes! o ja zdo-rov, ja težko zdorov!" Po teli besedah je zopet utihnil, zopet je začel objemati svojo Roksando, kakor bi bil njen nčžni pogled krotil njegovo razburjeno dušo. Zaporožee je stal pri durih in jako pozorno gledal ta prizor. Nov in čudovit se mu je zdel resnega Radivoja nežni čut, kateri je gledal mu z lie, nagnjenih k Roksandi, in v oč6h svetlil se, kakor kaka tajna iskra. Nove so se mu zdele tudi Radivojeve vshodne besede, katere so pričale omikan (srbski) razum, srce pa odprto domačega živenja »lastim, da okolnosti nijso burile njegove notranje moči. Radivoj in njegova hči sta bila jalco krasen predmet obrazu nasprotnih značajev, katera je bil tisti čut zbližal tako, da je različni spol, različna starost, da sta različna obraza kazala, ka sta poleg vse nepodobnosti vendar le nekaj enojnega, vjemala sta se drug z drugim tako, kakor se se starim hrastom strinjajo zelene vejice, katerih zeleno listje se brati so starim mahom mogočnega debla. Dela je obe roci in brado njemu na kolcni in gledala mu je v oči; in če prav je Radivojevo oko pričalo močen značaj, ki se je motil se surovimi nakanami, z nado, z močjo in sč slavo, da si je v Roksandinem oku počival tih, nčžen duh, ki je spešil vse, karkoli človek krasnega čini, vendar-le je Radivoju in njego-voj hčeri iz oči j žarel čut, ki je mogočnost prominjal v nežnost, velikost v velekrasnost; a človeškej prirodnosti obeh teh^glavnih življev edinost je ti osobi veličala tako, da je Zaporožcu Škrbini, neposvečenemu tajnosti krasnih umetnostij — in ki je le neve-doma v duši prejemal učinke, lastne vsemu človeštvu, — da je Zaporožcu zdelo se, ka je Radivoj vpričo svoje n6žno krasne hčere tem ponosnejši, tem mogočnejši, tem podobnejsi moškemu, hči pa pri njegovem orjaškemu telesi — da je tem krasnejša, tem česti-tejšega obličja ženska. „Zapoj mi, ljuba Roksanda, priljubljeno pesen o Marku Kraljeviči," — reče Radivoj. „Naj njegov mogočni duh oživi moje trudno srce." Roksanda vzame v eno roko nastroj, podoben kitari samo z eno struno, v eno pa dolg lok. Škrbina, ki ves čas oči j ni spustil z Radivoja in z njegove hčere, stoprv zdaj verno zagleda se v le ta nastroj. ,,Preverim se, kako znaš ponašati se s plunko. To je ban-dura, pa tudi bandura nij, to so gosli, pa tudi gosli nijso! Ti Srbje nijso nič vredni, le kedar je sablja na vrsti — ali pa čaša, no, takrat so pač jaki, sicer pa je to zelo aboten narod: ljudi lov6 po cesti, pa sami ne znajo, zakaj, drž6 jezike za zobmi, kedar bi človek rad kaj zvedel od njih, križajo se, kakor krščanje, običaje palc imajo turške, a kar je najsmešnejše, samo z eno struno slave svoje prednike! Saj tudi mi slavimo znamenite junake! kedar se oglasi naše bandure trideset strun, zdi se ti, kakor bi duše na boji padlih Kozakov rojema zgrinjale se okrog tebe in govorilo o tem, ko čaše pojo in brenkajo sablje." Ko je tako premišljeval, v tem Roksanda priredi svoj na-stroj, opre ga ob koleno in jame igrati dolg vvod, kakor bi bila premišljala, kaj mora zapeti. Take godbe še nikoli nij slišal Zaporožec, vendar se mu je zdelo, da jo nekoliko znana mu. Spominjala ga je na veter, kako vleče, ko šumi po stepi, suče se in goni po divjem trstičji in na buran zliva plamene in sivega dima potoke; spominjala ga je na glasove, ki sc križajo in umirajo v lesi. Divja je bila, a vendar natorna — ta godba. Ko Roksanda skonča vvod, dolgo časa preneha; naposled jame peti in prikladala je: na Idhko se je z lokom dotikala strune, končala pa je slehrno kitico z dolgimi ruladami. Nam bi morda ne bila po godu taka godba, nam, ki smo godbo pritirali v tako zloženo zmotnjavo, da sluh, ki ni vajen je, čuti neljubnost in no more umeti godbenih slapov, njih mnogoglasnih valov, ki drug drugega pode. Ali Zaporožec, čegar sluh so bili omikali napevi maloruskih ndrodnih — veličestnih in bistrih dum, Zaporožec je v Roksandinej pesni čutil nekaj sorodnega, in da-si nij do cela umel njene besede, vendar-le so v njem oglašali se tisti duševni čutje, katere ima vojščak o svojem krvavem, pa tudi sladkem razvnetji. Roksandin glas je bil natorno tih in nčžen, kedar pa je razodevala vroče, razburjeno čutje, takrat je nje glas bil glas orličin, ki leta nad pustimi skalami, mej katerimi nje krič mnogo odmeva in vrača se. Radivoju na lici je gorel globok bojen in domovinsk čut, ko je poslušal pesen o junači, ki je Srbom bil ponos in bojnih krc-postij vzor. Gledal je Zaporožca, kakor bi bil hotel zvedeti, ali tudi njega tako razgreva Roksandina godba in beseda. Morda ga je bil Radivoj lč-sem pripeljal zato, da bi se pohvalil mu sc svojo hčerjo, in da je slišal čisto ndrodno srbsko godbo in pesen, katerih ne kali inozemskih »astrojev primes; morda je se svojim razvnetim čutjem hotel razpaliti Škrbino, čegar posebni značaj, nenavadno hrabrost in popolno životno znanost je čestil bolj, nego so mu po godu bili vsi poslušniki. Zaporožec se je bil nagledal Roksande, seznanil so je bil s tem novim napevom in z godbo; ker nij do cela urnol njene pesni, njenih besed, nij mogel dolgo časa svojih mislij prožiti za njenimi dolgimi kiticami, torej se je obrnil od pevke in ogledaval jo posobje v čumnati. Vse je bilo v njej zanimljivo mu, kajti čumnata je bila dragoceno odičena, po vzhodnem običaji; ali nekaj je posebno šegetalo njegovo pozornost, to je bila dragoceno odičena sablja, nenavadno delo, imela je orljo glavo na ročaji, namesti oči j j c glava imela dva rubina, sicer pa je bila posuta z demanti. Taka dragocenost sicer nikoli nij razkalila Zaporožcu pozornosti, ta pot pa je pogled na to sabljo prosunil mu srce, da je treslo se mu. Spomnil se je, da je baš takov ročaj imela Mihaela Carnišenka sablja. Tisoč mislij se je vkresalo v njegovej glavi. „Kedo je ie-sem zanesel to sabljo? Da so Mihaelovo truplo našli, vedel bi jaz to. Naj je to ali to; kako pa jo v roci dobila sabljo deva, ki tako umeteljno vlada lok? To preseza njene moči. Ali morda je Mihael živ? (Srce mu je še hujše utripalo.) Morda ga je kako čudo obvarovalo in ne mara je zdaj kdo blizu? “ — Ta poslednja misel je le mimo grede zadela ob njegovo glavo, a ker je začutila močen upor, takoj je zopet odstopila. „Nc, nikakoršna moč ga nij mogla obvarovati," — menil jo Zaporožec. „Ves je bil ranjen, a odrl se je s konjem vred v t&ko propast — to je prazna misel!“ Da-si je Zaporožec bil preverjen o Mihaelovej pogubi, vendar je močno poželel, da bi natančnejši ogledal to sabljo. Ue najde na n(ej črki M. G., začetni črki polkovnika Maksima Gladkega, to bode gotovo dokaz, da je Mihaelova. Ali kako bi toučinil? Morda Mihael še živi, če je še živ, nevarno bi bilo na to sabljo opozoriti Rtdivoja. S tem bi Mihaela osvobodil prve propasti, pahnol pa bi ga v drugo globel. Ker je Škrbina bil tako negotov in v takej zadregi, ker ga je motila radovednost, zadrževala pa varnost, za tega dčlj nij videl Radivoja, ki je uže davno opazoval njegovo nenavadno ganjenost in skušal, kako bi uganol, kaj znači njegovo nepokojno oko, kaj znamenuje to, ker tako žili svoj vrat, ker si mano roci, ker pristopijo z noge na nogo, ker sč strani v kot pogleduje tako, kakor se mačka ozira v kos govedine in čaka prilike, da bi ga ukradla in potegnila z mize, ko kuhar skače okrog ognjišča. Ker je videl, da Zaporožec no umakne svojih očij s tistega mesta, gledal je lladivoj skrbnejše in na veliko zavzetje zapazi sabljo v Čumnati, svoje hčere. „Cegava je ta sablja ?“ — povpraša in nenadoma vstavi Rcksandino pesen. To vprašanje prosune Zaporožca in Roksando pahne v neznansko zadrego. Ko se dova ozre v sabljo, obledi, roci sta tresli se jej in kitara samo z eno struno jej vide z lokom vred na ša-renico. „Kaj to znači, more?!u — vskrikne Radivoj to trenotje s takim glasom, kakoršnega bi nobena ženska ne mogla zaslišati brezi posebnega strahu, in njegova roka je zgrabila za kindžal. — ,,3aj le-sem tisto sabljo,“ rekel je Zaporožcu. Zaporožec je slušal tem rajši, ker mu je to ponudilo priliko, da je videl napis. Da, na enoj strani sta bili črki M. G., na onej pa je bilo zapisano: Slavnega 1648. lota je to sabljo za vojsko na sovražnike pravoslavne cerkve pobiago- sl o vil milosti vi, najdostojnejši Jozafat, Korinski metropolit. ,,Vrag me vzemi, ali ni j to Mihaelova sablja? — vsklikne Zaporožee razvnet, da-si nij še p reči tal napisa, zabil je bil, kakovo je Mihaelovo in Radivojevo razmerje. „Mihaelova! “ — krikne Radivoj, plane iz divana in iztrga mu sabljo iz roke. „Mihaelova, pes! katerega Mihaela, more?" — Zaporožee sc spameti, ali užo je bilo prepozno. Moral bi bil ali po pravici vse povedati, ali pa na glavo nakopati si Radivo-jeve jeze grozno buro, pa Škrbina nij dolgo časa premišljal. „Dva vraga zveš od mene,'* — menil je in jako hladno gledal jeznega Srba, kateri vsled svoje razkačenosti sam nij znal, kaj dela. „Gov6ri, more!"—vskriknil je; stopil k Zaporožcu in kind-žal držal v roci. — „Govori, pes, ali pa tvoja duša to trenotje zagleda vraga!" „Saj si sam prav vrag," — menil jo Škrbina, ali sam nij znal še, kaj bi Radi vojn odgovoril. „Roksanda!“ — obrne se Radivoj v svojo hčer, ker je videl, da Zaporožee zadržuje svoj odgovor. ,,Roksanda, Bog te kazni! eegava sablja je to? — katerega Mihaela? — odgovori, če ho&š še živeti na sveti! “ Ali Roksanda se je tresla in vsled samega strahu je bla bleda — in jedva je dihala. „Zakaj tako kričiš, gospod ataonin?" povpraša naposled Zaporožee sč svojim smešno varnim glasom, kateri je tako vrlo pristoval njegovej neskrbnosti in šaljivosti. „Zakaj se tako žiliš ? govori, zaločeni divji konj." „Pes, more!" — kričal je Radivoj. - „Cegava sablja je to? povprašujem te." „Le potrpi, za Boga vendar; daj, da se človek vsaj spameti. Pregovor trdi: ne h or o h molotiti. Ti pa meniš drugače, čto na jazik vzbrelo, to i hukajea na všu ha tu. *) Cegavaje ta sablja. Ali ne vidiš? Ta sablja je dobra, starodavna; pristovtla bi, da je treba, celo Morozenku, o katerem pesen poje: De projede M or o z en k o — krova vaj a rečka. „Škrbina, more! " — vskrikne strašno Radivoj — „na Boga prisezam, da zgubodeš glavo!" „Nu tedaj, to je nekaj novega! “ — oponese Škrbina in ,a trenotek izdere svojo sabljo. „Nijsmo slišali, gospod atatnan, .e čestite grožnje samo enkrat ali dvakrat. Morebiti bi to v vašej Srbskej pretresnilo koga, našineu Zaporožcu pa je tisto: ali z glavo — ali brezi glave: hulaj kozackaja duša, ne bojim se, dokler imamo lulo mej zobmi in sabljo vroči. A zdaj, gospodine moj blagi, poskusiva se, more! Prepričava se, kateri naji bode popreje videl satana, bre! *) Kakor nabiješ, tako ustreliš. Človek bi menil, da je Radivoj se svojo sabljo planil na Za-porožca — in ko je bil prodrl mu prsi, da je zvedel skrivnost; pa je bilo narobe. Jezno je Radivoj bliskal s krvavimi očmi, za-moiklo godrnjal nekove besede, kindžal vtaknol v nožnico in stopil je od Zaporožca. Tako se, dejal bi pesnik, črni oblak spusti na pusto skalo, stresa jej korenine se svojim gromom, pošilja vA njo ognjene strele, ali vse je zaman, mirno stoji hladna trdina, oblak je poskusil svojo moč, pa nevspešno, grmi in pali slabejše in slabejše — in hrmi še dolgo sč svojo pojemljočo jezo. Kaj je Radivoja zadrževalo, da se nij sklestil ^se Zaporožčem, to je težka zagonetka. Morebiti nij hotel umoriti Škrbine, ker je znal, kako utegne ugoden biti mu poznejše, morda je upal, da z drugimi sredstvi brezi velikega hruma in boja prodere do te skrivnosti. Ali je to ali to, stopil je od Škrbine, obrnil se v svojo hčer in z jako mirnim glasom opomnil: „Čutim Roksanda, ka začenjaš nekove neumnosti. Rotim se na nebo, katero ti je nad glavo, in na zemljo, katera je pod tvojima nogama! nikoli paša svoje sužnje še nij kaznil tako hudo, kakor kaznim jaz tebe, Če se ne opravičiš. Čem bolj ljubim, tem groznejše kaznujem ! Zdaj nij si v svesti si — ne morem govoriti s teboj. Ali če mi jutri ne razodeneš vsega, gorje bode tvojo matere duši!" Po teh besedah je odšel iz čumnate. Škrbina je šel za njim, a ko je bil stopil čez prag, nevedoma je ozrl se v Roksando, katera je o hudem strahu bila obličje zakrila si z rokama in zgrudila se na tla. Mrzko je čutil, da je usmiljenost omečila mu srce, ali prirejenost, da je zmerom burke bril, ta njegova navada je bila tako silna, da je svoje duše vsako ganjenost takisto razodel. „Zdaj gotovo, draga duša, znaš, po čom lcovš liha! (po cim je vatal te robe)," — menil je : „Ali varuj Bog —• kaj reči! — A vendar, dosti je tega! Meni je zmčrom nekaj šepetalo v uho, da Mihael nij še do cela zgubljen. Le da bi Bog pomogel mi, da ga najdem, pa ne bodeš tega mazepe žrtva. — I, to bi bila vredna dvojica!... Eh, pošteno bi se naplesali o Mihaelovej svatbi!" XXV. Radivoj je zavsedel konja, ki mu je sluznica bila pripeljala ga; se stremenom sune od sebe žensko, katera je hotela plašč poljubiti mu, in odjezdi z dvora. Ko Zaporožec pride za vrata, žvižgne po svojej posebnej navadi. Po tem žvižgu je njegov vranec — nič drugače, nego povestni Sivka — Burka, tisto trenotjo stal pred njim, kakor list pred travo. Škrbina podprogo nategne, skoči na sedlo, a ni dotaknil se ni j stremenov, in jezdil je za Radivojem. Molčala sta oba in jezdila dalje, vsak je imel svoje misli; ko pa se približata Mihaelovemu mostu, jezdil je Radivoj na most, Škrbina pa se vstavi in opazi: „ Gospod atainan! zahvaljujem se ti za kruh, za sol in za postrežbo! “ „Kaj znaČi to?!“ — začudi se Radivoj in vstavi na mosti. „To, gos podi n c moj blagi, znamenujc, da je čas, da se ločiva. Na sveti so ljudje, katerim je moja glava potrebnejša, nego tebi.“ „Bre, junak, ne jezi se ml-me; vrni se, dragi brate. Prise-zam ti, da te ne razžalim! “ „Zdaj ne pomaga več ni bre, ni more/1 — razodene Škrbina. ,,Moral bi bil znati, kako mora človek biti s takimi ljudmi, ltakoršen sem jaz. Ti si z mostu prekucnil mojega Mihaela, pa tudi mene si hotel poslati za njim. Z Bogom, gospod atainan; spominjaj se me v<5rno.“ .,Mihaela z mostu !" — vsklikne Radivoj o tem, ko je Škrbina jezdil dalje. „0, Škrbina, moje desno krilo! čaki, po-bro, čaki le minoto, reci mi.... “ Ali Zaporožec je zginil v temi, kakor kaka prikazen, Radivoj ga je klical, pa nij priklical^ ga. Razodeti moramo, da je Škrbina Radivoju nalašč zatajeval se, da je zapustil ga samo zat6, ker nij mogel lehko trpeti njegovih lastnostij. S tem je hotel zakriti svojo nakano. Ko se je bil poslovil od Radivoja, ostal je za goščavo, a ko je bil preveril se, da je Radivoj uže daleč, poiskal je o tem stezo, katera je držala v Roksandin dom, a po polu ure je už6 bil pri vratih in stresnil je z vso močjo verigo. Ko je bila po zarožljaji polovica vrat odprla se, za vrati pa prikazala nekova osoba, gotovo zat6, da bi ga bila kaj povprašala, skočil je Škrbina brezi vsakojake obotave raz konja, urno porinil osobo na dvorišče, a predno je zapustil jo strah, zapustilo zavzetje, uže je Škrbina bil v Roksandinej čumnati. „Jasna gospica!" — ogovori jo in stopi k njej posebno vljuden, kakor so ga naučili Poljski plemenitaši; ne boj se, more! Zaporožki junak Škrbina je milostiv, zato bodeš še dolgo čaša živela na sveti in dobrim ljudem pamet motila; povedi mi le, kde je Mihael ?“ Roksanda se je iz početka bala, ker je bila nenadoma pred seboj zagledala ne prenežnega Zaporožca obraz gostih brk, pa njegovo dolgo sulico; ali kmalu sc je spametila, ne zato, ker se je spomnila bila, kako je odgovarjal Radivoju, temuč vsled notranjega čuta, kateri nas o žalostnih duševnih dobah s čudovito vernostjo uči,, kodo jo naš prijatelj, kedo pa neprijatelj. „Grospodinc moj blagi!“ — opazi deva, „čutim, da me nečeš pogubiti"... „Nikoli!“ — skoči jej Zaporožec z veliko radostjo v^ besedo. ,,Nikoli!“ O tem dogodku spoznaš, kedo je Zaporožec Škrbina! Pravim ti, jasna moja gospica, odkritega srca, da bi svojo glavo dal rajši, nego da bi komu dovolil — ko bi tudi sam „lucifer“ bil — da bi se le tvojega lasca dotaknol! 'Znam, da no \ moreš pričakovati svojega oče ni milosti, ni odpuščenja. Tvoja poguba, ljuba golobičica, ta bi tudi bila Mihaelova poguba! A nihče vaju nijma rajši, nego jaz vaju ljubim. No, pes, more! kakor rčlia tvoj gospod oča — ali če imaš v glavi le trohico možganov, slu-sala bodeš Zaporožca Škrbino. Naj ne bodem več Zaporožee, če vaju ne speljem na Sič tako, da ni suva no bode znala ničesar o tem, — nikar ljudje! “ „Gospod moj ljubeznjivi, gospod moj čestiti!" — opomni Roksanda in povpraša: „kaj moram učiniti ? “ — „Lc to, preljubeznjiva mojagospica, le to, igračica moja," — odgovori Zaporožee, kateri ničesar nij činil rajši, nego pečal se s ptujimi okolnostimi, kakor kak varuh; „pelji me naj poprej e k Mihaelu, a potlej — naj mi sovražnik vzame dušo, kotlar vaju v svojem zimniku pogostim, kakor svojega sina in lastno hčer! “ Roksanda pokliče dve sluznici, ukaže jima, naj vzameti svt:-tilnico in ideti z njo. Zaporožee Mihaelovo sabljo dvigne s tal in pripaše si jo na desno stran ; bal se je, nij hotel popustiti je, zalo ne, ker bi bila Mihaelu utegnola biti potrebna slehrno trenotje, naposled pa so vsi štiri j© odšli z dvorišča. Roksanda je ženskim, ki so doma ostale, ukazala, naj vrata zaprti in nikomur ne odpreš jih, dokler ne pride nazaj. Zaporožee je kar dihtel, tako je bil nestrpljiv, kodaj se snide z Mihaelom. Delal je tako široke korake, kakor je le mogel stopati v svojih šaravarah z neštevilnimi gubanci; nenehoma je svoje sopotnice gnal naprej in opominjal jih, naj urnejše ido. Po nekolikih minotah zaslišijo, da šumi reka, katero je Za-porožec toliko potov preklel zbog Mihaela, in ko vsi štirje pridejo do brega, ter je dobrodejne svetilnice svit šinil na vodo, videl je 'Škrbina, da tu ne bode nikakor mogoče priti na drugo stran. Sicer sta le tu bregova bila veliko niža, nego pri Mihaelovem mosti, ali naraznost ni bila veča od sežnja, kajti dva ogromna kamena, sezajoča na vršino, gotovo iz podzemskega skalnatega skladja, ležala sta: na vsakej strani eden ~ in molela drug proti drugemu; pa ta kamena sta vodo ožila tako, da je stokala se njima do vrha, vrela je skozi tesni prodor, kakor črez kakov slap — pa šumela je in penila sc — in padala je naravnost navzdol. ,,Nu, kaj pa bode zdaj ? “ — povpraša Škrbina. „Jaz pač skočim s kamena na kamen, ali za vas sc bojim. — A, to pač to! “ — opomni, ko zapazi, da služnici iz grmovja neseti desko. „Ali golobičici, dajte tisto le-sem. Zdi se mi, da sem nekoliko premeteuejši, nego sta vajini okrogli glavi, in upam se to prirediti boljše, nego kedo drug.“ Ro teh besedah desko porine s kamena na kamen — in naj -poprej sam odide po njej, potlej pa Roksando ogovori, da se nij treba tresti, naj le smelo ide dalje, ali preveril se je, da je njegov opomin bil nepotreben; stopila jo bila na brv tako na lehko in svobodno tako, kakor bi bila šla po šarcnicah v svojej čumnati. ,,Srčna deva! “ — začudi se Zaporožee in s prstom tleskne nad glavo — ,,vredna tovarišica bodeš mojega Mihaela.(i — Da je ta prehod videl kakov malar, velekrasen predmet bi mu bil lehko bil. Meju dvema ogromnima kamenoma se voda žene se strašno silo, vsako trenotje vrže navzdol cele kitice bliščečih, kristalnih mavric, ki sc drob6 v črno globino in prominjajo v kipeče pene. Na enem kameni sta dve temni ženski, bližna svetilniea ja žari jasno sč svojo svitlobo ; na enem pa je moška, široka, jako lepa Sltrbinina rast, njega bi vsakedo lehko sodil, da je gozdni bog, ki je zaporožki preoblekel se; a k njemu, kakor kaka žrtva, črez kipečo propast po ozkej brvi krili bitije tako krasno, kakor-šna so, kakor narodska obraznost sodi, le po lesovih in pri vrcl-cih. O tem pa je čiste svetilnice topla svitloba razlivala se okrog, slabo žarila obvodnih dreves na obeh straneh nad potok nagnjene veje, in tisoč in tisoč isker je v vodnih toeih trepetalo in zgubljalo se v temnem lesi. Razlivala se je po vsem obrazi čudovito razmerna, zlata jasnost. Ko pridejo čez vodo, šli so dalje po gostem gozdu. Služnica je zakrila svetilnico, a Roksanda je Zaporožca poprosila, da bi molčal, zato ker nijso bili daleč od Radivojeve trdnjave. Nekoli-kokrat so slišali v lesi znamenje, žvižeg, po žvižgu pa se je oglasil drug žvižeg, kateremu se je Zaporožec močno čudil, ženske pa so zelo bale se. Nap6sled je ta žvižeg bil blizu njih tako, da so vsi ostrmeli — in Škrbina je veliko prizadel si, da je molčal. Le spomin na Mihaela in na nevarnost, v katero bi bile tovarišice lekho zabredle, zadržaval ga je, da ni razjasnil si tega tajnega žvižganja, katerega popreje nijsta nikoli slišala ne Roksanda, ne Zaporožec v okolici Radivojeve trdnjave. O vsakem koraku so se bali, da utegno sniti se s kako neprijetno prikaznijo, in korakali so dalje in dalje, naposled pa so prišli k majhnemu bajraku, okrog katerega je drevje rastlo tako gosto, da je tam pa tam zvezdato nebo jedva videlo se skozi vejevje, ki je sezalo ndd-enj. Tu so prodirali grmovje, da so prišli na drugo stran tega bajraka. Sluznici pozorno odstraneti velike ruše, potlej pa vsi odido skozi majhine duri, katere so zopet zaprli za seboj. Zaporožec je še dolgo časa dalje šel sč svojimi tovarišicami vred po ozkem mostovži, ki je imel stopnice iz opečja. Nap6sled sc vstavijo v majhine j čumnati, podobnej samostanske) sobici, v katerej zagleda pomizje in druge reči, ki so pričale, da tu ne-kedo biva. Roksanda poprosi Zaporožca, da bi počakal v tej čumnati, sama pa je odšla v drugo čumnato. Zaporožec je stal pri durih in utripajočega srca poslušal, ali zasliši ali ne Mihalelov glas. Pa slišal je le Roksando. „0 moj Bog! moj mili Bog!" — vzdihovala je, „kam me pripelje osoda, kam me zapelje nerazum? Z razumom vidim to, moje dejanje in nehanje pa je do ccl;i drugače, počenjam to sama, pa ne znam, kaj počenjam! Kakor bi mi bil zakril svet po tistem večeri, ko sem te bila, dragi moj, moj neprecenljivi, zagledala!“ v „Aha! tako si začela !" ~ opomnil je sam sebi Zaporožec. „Outim, da se je posrečilo ti! “ „Ne žaluj, Roksanda," — tješil jo je drug glas, „mene srce boli, kedar pomislim, da sem tvoje nesreče povod." „Tzborno!" — vskriknil bi bil skoro Zaporožec, „to je Mihael! Ali poslušajmo, kake neumnosti bosta Se drug drugemu pri-povedala." „Ne, Mihael, ti nijsi povod," — odbila je Roksanda. „Ali sem nesrečna? Ali more kamen biti srečen? A jaz nijsern bila nič drugega, nego kamen, dokler te nijsem poznala! Ta čas pa sem novič narodila se. O, rada trpim zbog tebe, rada bi umrla tebi, Mihael! “ Zaporožcu se je duh smijal za durimi, ali baš ta trenotja je nekov n^žen čut imel v svojem srci. „Oh, ti si moj ptič v pušči, ti si moj preljubeznjivi neugajal-ček, more, ti si moj mezinček!" — opominjal je in s temi nčž-nostimi veličal Roksando. „Ali me bodeš vse svoje žive dni rad imel?" — povpraša ga Roksanda. „Zmerom, Roksanda," — odgovori Mihaelov glas. „A druge ne bodeš nikoli nobene rad imel ? " — „0 nikoli, Roksanda, nikoli! “ „A če bodeš rad imel.... Oh, rajši me takoj umori, zaduši me spečo, da ne bodem ničesar znala! “ „Nu, ali pa je zdaj čas, da govorita o takih bedarijah ?!“ — začudi se Zaporožec in hotel je kar stopiti k Mihaelu, ali videl je, da so duri znotraj zaprte. Zopet je slišal Roksandin glas. „Včeraj sem ti, Mihael, razdrla sklep, ker si tako hitro hotel oditi dalje, zdaj pa sera sama prišla prosit te, da beži. Moj oča je zvedel, da si tu. Gorje nama obema, če se ne otmeva!.... Ko bi ne bil v talcej nevarnosti, morda bi te ne imela tako rada. Ali čem hujši ti je grozila nesreča, tem ljubši si mi zdaj za tega d 61 j, a zdaj bi sto životov žrtvovala tvojemu milemu pogledu, le tvojej besedi, samo tvojej želji! Le brž od tu, ljubi prijatelj, le proč, kamor naju oči popeljo, le-da s teboj, le če s teboj ! “ Tega Zaporožec nij strpel. „1, kaj je to?!“— vskriknil je za durimi in povprašal: ,,ali me ne potrebujeta? Kar se tiče tega, mora vama Zaporožec »Škrbina biti svetnik, brezi njega dovršita vraga! Preteta resnica je to, vidva bi žlobudrala vso noč in satana prildevetala na zobe. Odprita, če ne, Bog zna, da duri snamem! “ „Kedo je to? Ali je to gospod Škrbina?" — povpraša Mihaelov glasv „l5a, Škrbina je," — vsklikne Zaporožec. „Ti mčniš, da se vsi svojim prijateljem skrivajo tako, kakor se jim skrivaš ti. — Odpri, sicer bog zna, če ne, pa ti razkoljem duri." Te besede je Zaporožec dogovoril uže v Miliaelovej čumnati in planil je Mihaelu v^ naročje. „Cudo se je zgodilo na sveti!“ — opomni, „človek ne pozna, kaj je človek, kaj riba! Vrag mi vzemi dušo, če sem veroval, da te bodem kedaj videl, ko so te bili pahnili z mosta. Nu, brale, branil si se junaški, a kar je kazno, tudi plavati znaš dobro. Nu, zatij imam rad Kozaka! Mora poznati našince!" A ni j čakal Mihaelove besede, kar objemati ga je začel — in poljubljati. čitatelj krči obrvi, ker vidi, da sem malo zvest pripovest-nenra redu in da doslč še nijsera razjasnil, kako je Mihael všel smrti. Za tega delj je moja dolžnost, da se vstavim in zvršim to, kar sem zamudil. XXVI. Ko je Mihael na mosti bojeval z rudečima županoma, sam nij znal, kaj čini, zat6 ne, ker je bil prehudo razpaljen, a njegov obupni upor, njegova srčnost in njegov ogenj ni bil nič drugega, nego vstok notranje bure, ki je razjedala mu srce. Ni zapazil m tega, da leti v propast. Zdčlo se mu je, da je uže smrtno ranjen in da se neskončna večnost, odpira pred njim. Takoj po tej bistre) dozdelnosti ga je zapustil razum ; nij slišal svojega padca. Ali kmalu ga je oživila hladna voda. Tipal jo po stranih vi šokih sten, pokritih se šopi divjega zelenja, ki je tara pa tam rastlo po pustem kamen ji; nad glavo je imel teman obok starih dreves, ki so nad potokom sezale z brega na breg in objemala se, kakor se objemljo verni prijatelji, katere zaman životna osoda razganja. Voda šumi. Zvučno se razlega enolični odmev njeneg.i vr vranja, prodirajočega tesno in gosto drevje, katero se sklanja čez njeno strugo. Bistro pluje po kipečem toku.... ali kara? kako je padel v čaralno, ali žalostno poklino? njegov razum ne more uraeti le-tega. Zablisne mu nenadoma v glavi misel na smrt, udiide se jej in neha truditi se, kako bi si razjasnil to svojo nesrečo. Menil je, da uže umira, zat6 se jo vodnemu begu izročil brezi vsakoršne po-skušnje, kako bi so uprl mu. Ena roka je še krepko držala sabljo za ročaj, ena pa je stiskala dolg odlomek ograde, za katero je bil nevecloraa zgrabil o svojem padu; čutil pa nij niti rok — niti nog. Prolita kri, tekoča iz njegovih ran, otemnila jo vse njegove misli in duševne moči. Už6 je bilo malo do toga, skoro bi bil zopet smrtno omedlel, morebiti na veke. Plava. Vrvrajoči potok mu pojo pogrebno pesen: gostega drevja zeleni obok se jo sklanjal nad njim, kakor mogila; tema ga je imela v svojem naročji. A zopet se je razsvetlilo temno vejevje, jasno večerno nebo mu je svetilo, kakor na drugem sveti, in slavček, kakor na razliko z njegovo trpko osodo, tako je veselo pel nad njim ljubezen in radost. Nenadoma dva ogromna kamena, moleča potoku iz dna, vstavita drog, katerega nij izpustil iz roke. Voda je silno bistro ožila se in besila je, kakor kaka zver, kipela je in svoje pene metala kamenorua na visoki temeni, obokasto je letela navzdol, razlivala se v bele penaste valove in gnala so je dalje. Mihael se je motal nad to zijočo propastjo, kakor bi bil brezi-duh bil, kmalu se je pogreznil v globino, kmalu je prikazal se na greben hrmečega vodopada — in vrtal je se sabljo kamena. Blizu je bila njegova smrt — kakor bi bila stala na kamenu, posmehovala se svojej žrtvi in gledala jej v oči. Užč je v njem hotela ugasniti poslednja životna iskra, — už6 je hotel zaspati njegov poslednji čut. A ta trenotek vso njegovo bitost prošine krepak vskrik: „M oj B o g! “ Ta vskrik, kateri je pričal živo srce, ki ga je gotovo bilo prosunilo ostro bolestno čutje, prošinil je, kakor kak elektrišk tok, njegovo utrujeno živenje — in upilial životnost. Spregleda — ne, ne stoji smrt na njegovem grobovem kamenu, — smrt, ki bi rada vzela odhajajočo dušo! To je životna boginja, katera samo z enim dotikom živenje lehko probudi v mrzlem trupu! Na Širokem kamenu je pred njim stala ženska v slepečem blesku krasnih mičnostij, kakoršnih mladeneč ne more gledati brezi nekove opojenosti; Mihaela je nj6 krasota bila očarala tako, da je menil, lca je kaka nadzemska prikazen. „To je rusalka,“ — menil je. Pa nij bila rusalka to. Ker je bila omamila jo usmiljenost, z&bila je na lastno sramožljivost — in glodala jo krvavečega mladeniča, ki se je gugal v žalostne) zibčli. Vsled samega strahu jo sklenila roci, očij so jej začele goreti, duša jevskipčla jej vsled same usmiljenosti, katera se o mnogih pripetljajih nekaterim ženskam promeni v blaznost. Zameknila se jo sč svojim pogledom v njegove oči, kakor bi se bila hotčla preveriti, ali še živi, ali ne več. Bala se je, da ga to ali to trenotje bistra voda utegne odnesti v propast, zijočo pod njim, za tega d*Slj ga je hotela se svojimi ostrimi očmi prikovati na tisti prostor. Ker se je tresla in ker je lovila sapo, mogla je le s čudovitim, prosunljiviin glasom vsklikniti: „Bog moj!" Po tem presunljivem vsklikuje pribežalo še nekoliko ženskih, ki so blizo tam kopale se za kamenom v zalivu, zavarovane z visoko steno senčnatega brega. Mihael pak je po svojem trenotnem prebujenji zopet omedlel in nij čutil, kaj se je godilo z njim. Ko se probudi, začuti, da leži na mehkej postelji v majhnej čumnati. Pri njem na mizi je stala svetilnica. Stene so bile z neko evetičasto tkanino prevlečene, tla so bila pogrnjena z drago šarenico, z azijskim delom; vse pohišje pa je bil nizek divan, njegovej postelji nasproti. Mihaelu se jo zdelo, da je vse to le sen. Glavo je imel težko tako, da nij mogel misli z mislijo zediniti. Nekovi temni spominki so mu živeli v spominu, nekij bolen čut je stiskal njegovo dušo. V vsem telesi je čutil veliko bolest, poleg tega pa je hud ogenj begal po njegovih žilah. Poskusil je, da bi vstal, ali udje so mu odrekli moč: obležal je, kakor bi bil prikovan bil. Precej po tej onemoglosti se je njegovih mislij polotilo žalostno nespominje. A zopet se je predramil in zopet je omedlel, o nobenem pro-budu pa nij znal, kako dolgo časa je trajalo njegovo nespominje, zmerom so jo njegovim očem kazala tista polutemna čumnata, ni en zvuk nij zmotil mrtvaške tihote, ki je zračila okrog njegove skrivnostne postelje, da je človeku zdčlo se, ka je Mihael ali gluh, ali pa očaran. O nekej priliki po hudej medlobi spregleda: sklanjala se je n&d-onj neka ženska in prevezavala mu je tiho rane. Obleko je je imela lepo, — da, dragoceno, nekako azijsko. Da-si jo Mihael bil zmočene glave, vendar je poznal, da je to tista rusalka, ki je bila pri potoči pokazala se mu, rad bi bil govoril, ali zaman —-ni en zvuk se nij izmaknil mu iz gorečih ust. Ko pokaže, da se je probudil, prekrasna neznanka kazalec položi čez ustni, ter pokaže mu, da bi molčal, in odšla je precej, da se ni dotikala nij tal. Ali zopet je zagledal jo, da mu sedi pri glavi. Sklonila se je k vajšnici in odmaknila mu je sč svojo, kakor seneg— belo roko, goste, temno-žolte lase. Gledala ga je vdeleževalno čutljivo, v očeh je igrala jej utjeha, katero je v njej sč svojo vnenjestjo probujal mladenič, ki je zvlasti bledost krasotila ga. Ta pot nij brzo zapustila njegove postelje. Gledala mu jo naravnost v oči, Mihaelu pa se je zdelo, da iz njenih očij srče novo živenje; da mu njena duša vdihuje drugo dušo. Oživela so mu lica, rahla rudečica se mu je bila razlila po obličji. Neznanka se mu je na l&hko nasmijala — in odšla je iz njegove čumnate. Po tem časi je razmerno vrstilo se to obiskovanje. Mihael se je privadil gledati le te lepe oči, ta usta, kakoršnih še nikoli nij videl popreje. Tješil se je, ker je malo po malo krepčalo se mu živenje, pa tudi zat6, ker je v njem probujal se čut, ki je v njegovej duši zatiral težke spomine. T emu čutu se je do c61a udajal, hotel je v njem potopiti vso svojo dušo. Obetal si je, da bode ta dobrodejni čut, ki je z njegovo pomočjo zabil vse na sveti, trajal večno in da se nikoli več ne vrne v tisti pekel, katerega je težka in dolga bolezen osvobodila ga s pomočjo novih čutov. Kedo bi naobrazil človeško dušo? Duša je raznolična in promenljiva — neskončno. Mihael, ki ga je sicer vznemirjala tako mnogotera nada, motila žalost, pekla vest in žaloba, Mihael je z šibil na vse. Msimili so ga ti vsemogoči pogledi, izročil je bil vse svoje čute in misli v njem oživelemu plamenu mogočne ljubezni, in ni enkrat mu nij prišlo na misel, ali je še kedo na sveti ali ne razen njega in teh čaralnih, plamenečih očij. Kakovo Čutje pa je neznanka imela, to lehko uganemo. Ona ga je otela gotove pogube, ko je bil omedlel, polumrtev; ona ga je zopet oživila, ona ga je negovala in pospavala, kakor svoje dete, pitala z lastnima rokama, vzdihala je po njem, probudila v njem dušo in vdihnila mu najgorkejšo ljubezen. Znala je vse to, za tega ddlj ni mogla drugače, nego da je rada imela Mihaela. Tako je biio, kakor bi jej bila baš osoda poslala to, po čemer so uže dolgo časa koprnele njegove sanje. Gledala ga je tako, kakor svoje stvarstvo, menila je, da je večno njen, in zaupala se je v prostoti svoje nedolžnosti brezi vsakoršnega razmišljanja natornej udanosti. Po cile dni je sedela pri njegovem zglavji, govorila je z njim z očmi, ali vsled svojega čutja, vsled ženske skromnosti nij smela ogovoriti ga, nij mogla spomniti se, kaj bi mu opomnila, razen — da ga ima rada. O nekej priliki je lehko dremal Mihael, kar na svojih ustnih začuti legale poljub. Do cela razvnet dvigne roko in objame nje vrat, ki bi bila sama Medicijska Venera zavidala jej ga. Neznanka je vskriknila, iznenadilo jo je bilo to njeno tajno razkošje, in hotela je šiloma izviti se mu. „Ne, ne izpustim te," — opazil je Mihael in zaklenil jej usta s& svojim poljubom. Nij mogla upirati se mu; prosinil jo je bil nekij elektrišk ogenj; spozabila se je in padla mu je na prsi. Njiju ustna so se edinila dolgo časa, kazno je bilo, da njiju duši sta to trenotje ena duša samo. Ko je bilo minolo to spozabljenje, vstali so v obeh vsled tega drugi nastopiti. Mihael je čutil silen priliv čvrstejšega zdravja, in nekova tiha radost jo napajala mu dušo. Njegove rusalke lice pa je obledelo. Srce je razkuril jej nckov neznan čut. Sklonila je lice nizko in plakala je. Po joku je vstala, otrla si solzo in z drhtečim glasom je Mihaela opomnila: „Bodi si, kedor koli, če si krščan, ne poplačaš moje dobre volje s<; zlom. Odidi od tu, pozabi, da si me videl; ne povprašaj nikogar, kedo tukaje biva; prisezi, da živej duši ne povčš tega nesrečnega poljuba, — pri-sezi, da se nikedar no bodeš posmehoval ženskej slabosti !“ ,,Nijmam ni matere, ni oče, ni domovine, niti prijatelja," — pove Mihael; „imam le vroče srce, in če me ti sama ne zapustiš, prisezam, da bodem na veko tvoj suženj, vdajam se popolnoma tvojej volji, čini z menoj, kar hočeš! Edina moja sreča bode to, Če te nikoli ne zapustim!" „Ali prisezaš?" — povpraša ga neznanka, „ali umejaš sam svojo kletvo? Nikar ne m6ni, da je ženska slaba stvar, katero smžš poljubljati, pa tudi lehko bacncš jo od sebe, kedar hočeš. Znaj, da moja roka vlada s kindžalom — in da moje orožje ne zna ogibati se svojega namena!" „Da je v tvojej roei tudi grom in blisek, vendar-le ti obetam večno, nepromenljivo vernost! Ali kedo si? povedi mi! Kako naj se imenujem? Človeški jezik nima tebe vrednega imena!" Lotopia 1874. II. 21 ,,Ali prisezaš? — ali prisezaš ?"— povpraša ga zopet rusalka in vprč vd-nj svoje bistro oko. „Tisoč potov prisezam Bogu in ljudem, prisezam nebu m zemlji!" — odgovori Mihael, „a na dokaz poljubljam svoje pokorne matere križec. V e če prisege nijmam." Prijel je in poljubil zlati križec, ki mu je visel okrog vratu. Neznanka je sama ob sebi objela Mihaela in pritisnila ga k srcu, a zopet je v dolgo poljubljanje zlilo se njiju dihanje. „Meni je ime — Roksanda," povedala je. „Jaz se nijsem na-rodila tu; moja domovina je daleč. Už6 pet let je nijsem videla. Jaz sem srbskega bana ali kneza Radivojova hči. Naši predniki so bili slavni, vladali so vso Srbsko, ali moj oča jo dobil le eno vas. Neverci so mu vse vzeli. Kake gore so tam, ko bi jih videl-Kakov dvor smo imeli! Zdaj je to vse drugače. Da, tudi moj ooa, ko je bil prišel v to ravno krajino, promenil so je. Ne ljubi uie več tako, kakor me je ljubil popreje. Osoda ga kuri tako, da m svoje hčere ne more ljubiti. Malo lcedaj ga vidim, pa še takrat vselej le molčiva." „Zakaj je zapustil svojo vas?" — povpraša Mihael. „Sovražniki so mu jo vzeli," — odgovori Rolcsanda. „Sklend je, da napade neverco, hotel je Turkom vzeti vso Srbsko, ali Zid Ljutica, njegov zaupnik, do katerega mu jo bilo mnogo, izdal ga je, razodel je bil vse sovražniku; mojega oče vse namero so spod; letele. Sovražnik nam je vse vzel; le vernih služnilcov nam nij mogel odpeljati. Nekoliko včrnih, hrabrih junakov jo mojemu oči reklo: Ne zapustimo te, jasni ban, na veke, in šli so z nama v Rusko. Dolgo smo živeli blizu Buha, kasnejše pak smo slehrno leto premaknili se dalje, napčsled je vendar ta kraj jako priljubil se mojemu oči, kateri vaših krajev no ljubi, zatč ne, ker nij so gorati. Ne daleč od tu živi za lesom v velikem gradu sc svojimi junači vred. Ali, povedi mi, za Boga, s čem si ga razkačil? -— zakaj te je hotel zajeti?" — „Kde?“ -„Na mosti." ,, Ali sem tedaj z njegovimi ljudmi boril se?" — ,,Da, to se je zgodilo na njegov ukaz. Spomni se, ali nijsi imel z njim nikakoršne rarzkosti?" —• „Njegovo ime sem prvič slišal ta pot." ,,A vendar je ukazal, naj te zalezuj o na poti iz Gluhova, in čudovito je to, ker sč smrtjo nij kaznil čavša, zatč ker te nij živega pripeljal mu!... Bog moj! ko bi vse to znal! Ko iiitro ozdraviš, odidi, kolikor je moči — najhitrejše, kolikor je moči —-daleč. Nič te ne osvobodi očine jeze, če zaideš v njegovi pesti." „Učinim vse, kar mi ukazuješ, ker ne morem brezi tebe ničesar ne misliti, ni činiti. Nijmam sam svoje duše. Ti si moja duša, katera mo oživlja, ti vse mojo čute razgrevaš sč svojim obličjem in vladaš vse moje misli. Da, jaz ničesar ne znam, kaj se je z mojo dušo godilo dosle. Zdi se mi, da po dnevi svojega no- vega rojstva nijsem videl ničesar drugega, nego le tvoje čaralne oči. Da, ali mar nijsem sam vstal iz tvojih očij? ,,Ljubi prijatelj, ti blazniš, nijsi se do cčla ozdravel po svo-jej žimnici. Pravim ti, da moraš oditi od tu, ko hitro ozdraviš.“ ,,A ti Roksanda? “ — „Jaz, ali jaz? Oh, jaz ne znam, kaj se z menoj godi. Dokler si ti tukaje, ne morem na nič misliti: zdi se mi, da si ne morem ničesar bolj želeti, a da znaš, kaj se godi v mojej duši!“ S tako pozabo samih sebe, s tako opojenostjo in s takimi mukami vroče ljubezni sta sc motili ti prostošrčni od sveta ločeni duši, katerima ni manjkalo nič drugega, nego lesa, nikomur znanega, zato da bi bila srečna bila v njem tako, kakor je jelen srečen pri vodnih studencih, — kakor sta bila srečna prva človeka v tihem drevesnatem edenu (raji). Mihaelove misli so se nenehoma pečale z Roksando, vfes drug sv6t jc bil zginil izpred njega. Ali ta ljubezen je imela žalosten temelj. Saj je bila le blodnjava mlade glave, katero je motila samo trpkih mislij težka preglavica, kije mj mogla zmoči; ta ljubezen je bila zm6čenih čutov nepravilen učinek, — čutje brezi pravih osnov, — čutje, ki je po trpko razdraženej bolezni dihtivo polotilo se prvega gradiva, kateri je dušil pravega razsodita zoro, — to ni j bila resnična ljubezen, temuč to je bila le srčna bolest in zm6čenega razuma žalostna prigodba. Ker je Roksanda bila narodila se tam, kder jo rana bas kaj navadnega, naučila se je še otrok, da je znala upotrebljati zdravilno rastlinje, in ta pot je nj6 izkušenost bila popolnoma vspešna. Mihael je začel urno zdraveti, da je po dveh tednih, po boji na inosti zopet sedel na konji in sukal orožje. Z ati') jo bil, ko mu je Škrbina bil nasvetoval, da bi šel z njim baš to noč z Roksando vred v Zaporožje, — za tega dčlj je bil jako vesel, zvlasti — ker je bil močno poželel, da bi mogel dihati čvrsto zračje in ozirati se okrog sebe na večem prostoru, nego je bila njegova čumnata. Zaporožec mu je jako radovoljno podal sabljo, pomogel mu je, da sc je oblekel in orožil, potlej pa so vsi trije odšli iz podzemelja — in zopet so zakrili vhod. XXVII. Ko pridejo k potoku, tisto trcnotje sc prestrašijo dveh strelov, drugega po drugem ne daleč v lesi, precej po strelih pa so zaslišali nekolikih glasov zmočen krik in da so sablje krhale se. Škrbina in Roksanda na veliko zavzetje v hrumu spoznata Radi-vojev glas, kateri je čvrstejše, nego vsi drugi — pes! more! jaz z do rov! kričal in svoje junake na pomoč klical. „Mihael, b6ži vspešnejše; razbojniki so napadli mojega očo!“ — vsklikne Roksanda, zabila je na Mihaelovo in Radivojevo razmerje. „Hudobni duh me vzemi," — spregovori Zaporožec, „če jih ne razženemo, kakor plaho zver! Svetilnico! Daj svetilnico lo-sem ,,Oh, Mihael! ostani tu!" — vsklikne Roksanda, spozabila se je, ,,čaki, ne izročaj se pogubi!" Ali Mihael in Zaporožec sta bila užč daleč. Kmalu sta bila na borišči. Škrbina dvigne svetilnico, posveti v borilce in v vsem svojem bojnem razvnetji vskrikne, ko Radivoja zagleda, kako se obrača na vse strani in sam vojskuje se Šestimi moškimi, ki so ga st! sabljami v rokah obsuli. Zaporožec zgrabi za pasom samokres in podere enega izmej razbojnikov, po strelu pa nalašč velik krik zažene, in z Mihaelom vred plane na sovražnika v enej roci je držal svetilnico, v enej pa sabljo. Ko zagledajo to nenadno pomoč, precej zgino vsi protivniki, kakor zli duhovi. Ostala sta m1 mesti le dva, enega je bil Zaporožec s& samokresom ubil, enega pa je bil Radivoj potolkel. Radivoj razvnet objame Zaporožca. „Caki, gospod ataman," — reče Škrbina, „jaz nijsem vreden take hvale. Tu le je tisti, ki je otel ti življenje." Pokazal je Mihaela. „Kedo je to, more?" „Bre, to je človek, zbog katerega si už6 dolgo časa brusiš zobe; ali hudobni duh me vzemi, če se dotakneš le njegovega lasu!“ — krikne Zaporožec in postavi se z golo sabljo mej Mihaela in Radivoja. ,,1'ogledi," — govoril je dalje in v Mihaela posvetil sč svetilnico, „ali ne huduj se, temuč rajši se povprašaj, zakaj ga goniš skozi ogenj in čez vodo. „Bre, brate!" — odgovori Radivoj. „Kaj govoriš? Jaz tega junaka prvič vidim zdaj le." ,,Ali prvi pot V a zakaj si ukazal, naj ga na mosti zgrabijo V a ti si kriv, da je v vodi skopal se tako vrlo, da nij treba nič boljšega!" „Naj ga primejo na mosti! “ — pozopeti Radivoj z velikim zavzetjem. ,,Ali so tedaj tebe, junak, vrgli v vodo?" — povpraša in obrne se v Mihaela. „Mcne, a rad bi znal, zakaj. Stoprv odšel sem bil z doma, pa sem už<5 naletel na hude sovražnike." „Psi! jaz jih naučim, kako morajo zvrševati svoje ukaze! Prosim te, dragi gospod, prizanesi mi! Skoro bi te bil usmrtil. Tebe nijsem hotel nikoli umoriti." Mihael je hotel odgovoriti, ali Zaporožec, ki je rad namesti vseh drugih govoril, prevzel mu je besedo. „Eh, znam, ti si modra glava, gospod ataman!" — opazil je — „drugam miriš, drugam streljaš! Nu, povedi mi, katerega vraga si iskal?" — „ Katerega?.... Hm, more! jaz znam, katerega! zopet ga bodem iskal! No uide mi!" „Kakor je kazno, gospodine moj dragi, tedaj čakaš zveri, kakor jaz. Jaz už6 voham svoje zveri sledi, da bi le tvoje ne zgrešil. „No, kaj jo to sovraštvo! Zakaj stojita, kakor bi bila pobita? Dopovedala sta si, da ne črtita drug drugega, tedaj se objemita in pozdravita. Morda utegneta še prijatelja biti kedaj." Škrbina Mihaela prime za roko in odpelje ga k Radivoju. ,,Zahvaljujem se ti," — opomni Radivoj in poljubi Mihaela, ,,zahvaljujem se ti mnogo potov, hrabri delijo.*) Izberi si nagrado, kakoršno koli hočeš. Odbori si konja d o g a t a **), izberi si meč grebestak, odberi puško dževrdano, izberi si srebra in zlata, kolikor hočeš." „Ne potrebujem ničesar," •— povč Mihael z notranjo radostjo, „hočem te le spremiti na boj s6 sovražnikom pravoslavne vere.'' „0, preljubi moj sin!" — vskrikne Radivoj in zopet ga objame." „Icli z menoj v milo Srbsko; tamkaje bodeš pri meni, kakor mlad orel pod krilom svoje matere, — kakor sokol v zatrepu mogočne skale. Ali, mila brata, nevarno je nam, ne mudimo se til, teh psov utegne mnogo biti le-tu. Idimo." „Kakovega vraga bi se mi trije bali?!" — začudi se Škrbina. Ti, gospod ataman, še ne znaš, kako so zna ruvati lc-ta Mihael. Da se nij držaj na mosti strl, zvedeli bi bili tvoji junači, kaj je vojevita roka. Nu, povedi pa nama, gospodine moj dragi, kako si naletel na ta junaški mej dan."***) „Kako sem naletel nd-nj, more?.... Ne, rajši ti meni povedi, čegava je tista sablja pri mojej Roksandi?" — ,,Cegava je tista sablja! " — začudi se Zaporožec, vzame Mihaelovo sabljo in pod&de jo Radivoju. „13re, junak! kaj je to! kaj znači to?" — „More, gospod ataman! A ti se dosld nijsi še spomnil, kaj tiči v tem? Jaz ti tedaj razodevljem, da si zaman kričal na svojo hčer, čudno je, da ta sirota vsled samega strahu nij umrla. Poslušaj tedaj. Zdaj užč znam, da so tvoji mutci videli samo lisičji rep in da so za njim gnali se...." „Hm, hunsvot, more!" — godrnjal je Radivoj. „Pahnoli so z mostu takega Kozaka, kakoršnega bi se ni Serko****) ne sramoval imenovati svojega prijatelja. Nu, ko so ga bili vrgli raz most, kam bi se bil del, plaval je Kozak po vodi, a vrag vedi, kam bi bil zašel, da ga nij tvoja hči — Bog jej daj zdravje, kakor kako ribico, vjela." „Kaj, more! ali moja hči Roksanda?" •— Mihael je Zaporožca cukal za roko, opominjal ga je, da ne bi Roksande mesil v to. Ali Škrbina, vesel, ker je uredoval ptuje okolnosti, nij ujemal se z njim, nij hotel, izneveriti se svojej navadi, temuč branil je in posredoval. *) Vojščak. **) Belega, dragega Srbom. ***) Boj, dvoboj. ****) Koševi atamau Ilmelnickega, Dorošonka iu Samojloviea. „Eh, ti modra glava !" — opomnil mu je tiho. „Ti le molči, ker je Škrbina tvojo uzdo vjel. Prepluli smo mi take vodopade, kakoršnc si preplaval ti, a noben bes nas nij zajel, kakor kako ribo." *) „Da, tvoja gospica Roksanda," — obrnil se jo zopet v Radi-voja. „Videla je, da je to vrl Kozak, le da je sama rana ga, kakor tar a nune.**) Vzela gaje tedaj vsled krščanskega usmiljenja, zato da bi zacelila mu rane, kakor turška deva, ki je ranjenega junaka na reci Marici bila vjela.... Ali še pomniš, kako je v pesni o tem?.... A ta junak nij bil nihče drug, nego vašega Kraljeviča Marka oča." Škrbina se je bil dotaknil priljubljene strune v Radivojevem srci. Spomin na priljubljeno pesen, — spomin na to, kaj se je bilo dogodilo oči Kraljeviča Marka (vzora vsem srbskim domovincem), — ta spomin mu je Roksandin čin pokazal v najlepšej svitlobi in razgnal črne oblake, ki so se bili o hčerinem imeni pokazali mu nad obrvimi. „Hvala mogočnemu Bogu! “ — vskliknil je radostno. „Moja hči je zvršila svojo krščansko ljubezen do tebe, zatč pa je Bog poslal te meni na pomoč! Ali jaz no učiniin s teboj tako, kakor je Turek Mustafa Aga učinil z očo Kraljeviča Marka. Nu, kako je to bilo dalje, mili brate? “ — „Kar sem užč povedal, gospod ataman, potegnila ga jo iz vode; ko pa je bila zvedela, da je ta riba všla iz tvoje mreže, jezna je bila sama nd se. Ali kvarno je, da bi se pogubila krščanska duša, katera koli, za tega dčlj ga je skrivala tebi, dokler nij ozdravel. To je vsa povčst. Ti pa si vzbudil krika in hruma toliko, kolikor ga probudi pastarica, Če jej volk jagnje odnese." Radivoj je bil jako vesel te vesti, kajti zapodila je iz njegove azijske duše oblačno sumljivost, katera se je bila polastila ga mi-nolega večera, o polunoči pa izgnala iz postelje. „Nu, če je tako, odpuščam tudi svojim ničemnikom. Ce pa sc zmotijo še enkrat, vse zmeljem v prah. To trenotje zagledajo, da se jim gruča ljudi j bliža se sve-tilnicami; uže so prijeli za sablje, ali Radivoj spoznd, da so to njegovi junači, kateri so bili strel zaslišali v lesi, ter so mu hiteli na pomoč, ali dolgo časa nijso mogli najti ga. „Vražji zarod, zdaj stoprv prihajate, ko vas ni treba nij več!" „Jasni ban!" — opomni starejši čavš, ,,saj zmčrom radi hodimo za teboj v ogenj in v vodo, ali kaj, ker ne ukazuješ, da bi se gonili za teboj ? “ — „A, more! jaz znam! Dvignite oba ranjenca in povprašajte, od kodi sta in kedo je njiju gospod. Znam, od kodi veter vleče. To je gotovo praporščak, ta pes! Dragi Škrbina, a ti hrabri de- *) V Zaporožji je vsak nov Kozak moral dokazati, da zna konja in sabljo vladati in v čolnu voziti se čez vodopade. L. G. **) To je riba, ki jo sole in zatč narezujč. lij o Mihael, zavsedimo konje in vrnimo temu vražjemu zarodu s krepkim napadom. Škrbina je ta svet jako vesel sprejel. Mihael je tudi hotel svojo hrabrost pokazati Radivoju in neprestano je mislil na Roksando. Ko prido v trdnjavo, už6 se je danilo. Radivoj je odšel v svoj stolp in oklopil se je, brezi oklopja nikedar nij šel na boj. Splošna groza se je polotila vseh drugih Radivojevih posluš-nikov, vsi so privreli na dvorišče, stopili okrog Zaporožca in povpraševali ga, kaj se je po noči pripetilo Radivoju — in kd6 je sam bil minoli večer. ,,Ne, ne povprašujte tega, more!" — reče jim Zaporožec, posnemal je Radivoja, ,,ne povprašujte, a to pogibnete, hunsvoti ?“ Po teh besedah jim j c pripovedal, v kaki nevarnosti je bil njih ban, kako mu je Mihael nenadoma bil prišel na pomoč in otel ga smrti. Sam o sebi je Zaporožec molčal, hotel je Mihaela odličiti Srbom, njegov lavorov venec je bil prebogat, nego da bi bil nove vejice vpletal vd-nj. Radostno vriskanje se je razlegalo o tej vesti. Vsi starešine so objemali Mihaela in veličali njegovo hrabrost, drugi pa so na znamenje svojega čestitanja in svoje hvaležnosti poljubljali mu župan. Ko hitro pa je Zaporožec povedal, da je to tisti junak, kateri se je z njimi na mosti tepel, razstopili so v mnoge majhne gruče, a eden starejših čavšev je Škrbino in Mihaela odpeljal na stran in poprosil: „Molčita, za milega Boga, ljuba moja gospoda, če ne, marsikteremu izmej nas odleti glava vpričo banav Mi už6 davno znamo svojo prevaro. Mi nijsmo iskali Mihaela. Živi nekij človek, njegovega imena nobeden izmej nas no sm6 izgovoriti, a zdaj živi v Hetmanščini, toda ban ne zna tega; pa da zn& to — gorjč naših prednikov dušam! “ „Da bi vas vrag pozobal, prokleti ničemniki!" — opazi Zaporožec. , Zaradi te prevaro bi vas jaz sam na meh odrl. Ali ne bojte se: Ja zdorov uže vse zna, a jaz sem to napeljal tako, da vam nij treba ničesar bati se zbog malomarnosti. A vrag vzemi slehrno lenobo na sveti! Slava Bogu, ker Mihael živi. Zdaj pa, Kozači, banduro prinesite le sem, bobne in gospoda Bardaka sodček.1-' ,,Škrbina, more!" — razlegne se nenadoma, kakor grom, glas Radivojev, kateri se nij zaman preskrbel z orožjem od vrha do tal; stopil je na predstopnjišče, v roci držal ogromen kij, obit se železnimi žreb!ji, bulavo, katera je bila, kar povest pripo-veda, branilo Kraljeviča Marka, ki je vselej, kedar je šel na boj, na euej strani sedla imel velik meh vina, na enej pa ta enako-pezni kij. „Škrbina, more!11 — vskrikne Radivoj, „ali zdaj utegneš misliti na banduro in na sodec?! Na konja, brate! — na konja, dragi Mihael! — na konje, hrabri junači!" Po četrt ure so vsi sedeli na konjih — in truma Srbov je odjezdila na boj, načelovali pa so jim: Radivoj, Škrbina in Mihael. — XXVIII. Radivoj v svojem poluazijskem kroji, v čapki z belim peresom, v bliskotriem oklopij, v roci z buzdovanom Kraljeviča Marka, — Radivoj bi bil leliko navdušil pesnika, kateremu so brenketa-joče sablje tako prijetne, kakor pojoče strune, a srbski bard bi o svojej razpaljenej „improvizaciji“ gotovo pel, da je njegov konj skakal „v tri kopja v p er o d i v četire v vrb pod nebesa/' kakor konj Miloša Vojnoviča, ki je znamenitega kralja Stepami Dušana spremljal o njegovem svatbenem sprevodu. Primerjal bi Radivoja plamenečemu slopu, ki meče iz sebe črne oblake dima, ali deročemu potoku, kateri v steklo pada gori sč strmij, na svojem poti pa prihaja do pregrade, hrmeče valove zvija v svitke, vsliaja, kipi in visoko meče svojo penasto grivo. Pel bi, da je brada plapolala mu ob bedrah in ob prsih, kakor plapolati vranji porotnici, in da skoz njo krunir leskeče, kakor polna luna sveti drevju skozi vejevje. Napel bi mnogo primer, učilniški morebiti ne do c61a vernih, ali tako nenadnih, živih, —; bliskotnih tako, kakor so nenadni, raznolični živi prizori, kateri se o slchrnem korači menjujo po gorah njegove domovino, — a no primer — vsem prijetnih, pač pa skladnih z vzvišenim glasjem njegove lire, s prirodo gorate, tople domovine in hrabrih junakov, bivajočih po njej. Srbski bard bi v prirodi nahajal barve, katere bi se čaralno vjemale z opevanjem groznega Radivoja, jakega Škrbine in mičnega Mihaela. Jaz pa ne smem popisati njegove kakovosti. Omikano rusko živčnje nas od mladostij bas do sive starosti zapira v kainenene in lesene zaboje in pritiska svoj resno pravilni, brezicvetni pečat na zahteve našega vkusa in na plodove naših mislij. Nam meščanskim, zaspalim ljudem, katerim je umrla duševnih močij prvotna čvrstost, — nam pesništvo tistih pelcev, katerih nij knjiga omikala, ne ugaja, dokler se ne zamaknemo vanje, ali prav za prav dokler se ne zedinimo z njih živenjem. Mi smo vajeni vse motnosti, medlosti, bledosti — in tej vajenosti smo dali ime: vkus. Da, celo iz svoje obleke smo pregnali barve, katere umeteljnik trdi, da so zdrave, in ko bi nam bilo mogoče, vzeli bi zelenemu travniku živost, solncu bleselc, ognjenemu obzoru pa prirodnost baš tako, kakor smo z umeteljniškimi sredstvi in se sedečim životom svojih obrazov barvo zatrli, zat6 ker menimo, da je rudečica le kmečko cvetije, katero pa je ob enem tudi črvstega zdravja dokaz. Ali ne hudujte se zbog vsega tega rnl-me! Vračam se k svojej povesti. Na poti dalje se je Radivoj posvetoval sč Zaporožcem in z Mihaelom o črteži te majhne vojske. Pogovorili so se, da topove nastavijo na polu-pota v starej reduti, katerih je mnogo bilo po ravnih v Ukrajini, in da z majhno četo, so samimi puškami in sabljami polovč gospoda praporščaka čredo, sovražnika pa, da ga zadaj napad 6. Dobro premišljeni črtež se je do cčla posrečil. Ra- divoj je zmerom poleg sebe imel Zaporožca; zaskoči čredo, ki se je mirno pasla precej za vasjo gospoda praporščaka, in se strašnim glasom pastirje povpraša: ,,Gegava jo ta čreda?“ „Gospoda praporščaka je/' — odgovore oplašeni pastirji. „Lažete, vražji zdrod, psi!'' -- zaupije ban; „to je moja čreda! To je bana Eadivoja čreda! Ali še ne znate moje pravice, katero sem mnogo potov dokazal nekaterim vaših gospodkov? Vse je moje; z e m 1 j a j evm o j a, n e b o j e moj e , vode so moje, — vse je moje! Zenite čredo v bajrak bana Radivoja! A, dragi brate Škrbina, ukaži, naj zatrobe na rogove in prožijo puške, zato da ne porck6, da smo tatije. Ja zdorov! Rogovi in puške so strah vzbudilo v svojej vasi gospoda praporščaka. Jedva je Radivojeva četa bila blezu tri vrste daleč, zagledajo na cesti gost prah, ki je izdajal za njimi deročega vraga. Kozači urno piano na razbojnike — in prični') streljati s puškami. Radivoj je zol6 težko zdržal se boja, kedar koli je olovnica siknila mimo njegovih ušes, vselej je zgrabil za svoj meč, ali Za-porožec mu nij dal, da bi se bil prenaglil, vsak pot ga je opomnil na črtež. Nazadujoča četa je sovražnika vabila in bližala se starej re-duti. Srbjo so Kozakom protivili se le tako dolgo časa, dokler Čreda ni odšla dalje mimo redute, po čredinem odhodu pa so, kakor živo srebro, razkropili se na dve strani, a sovražnika so popustili topovom, njih strelom. Oplašen in zmočen je sovražnik jel bežati, ali njih groze nij bilo še konca. Napadla jih je poslednja gruča, ki se je bila skrila v majhnem bukovem lesi, načeloval jej je Mihael, ki je prikazal se iz zasede po dokončanem streljanji s topovi. Takoj potlej sta zopet Radivoj in Škrbina prišla iz redute in napadla sta sovražnike zadaj. Kozači so hoteli braniti se do poslednjih močij, ali ko Radivoj se Škrbino vred prodere v sredo vojske, vskrikne: „J a zdorov! vse je moje!“ — in z buzdovanom pobije praporščaka, vse zapust srčnost. Krvavih očij razpaljeni Radivoj, o katerem so po okolici poslušali čudovite povesti, zdel s6 jim je, da je demon. OdložiU so orožje in poprosili milosti. „Žal mi je!“ — kriknil je besni Srb, „jaz bi pokazal, kedo jo ban Radivoj! Nu, pa kaj! kedor leži, tega nij, da bi pobijal. Vzemite jim konje in poberite orožje, izpustite jih, naj pokoplj6 mrliče. Ti, brate, slavno si to zvršil. Slava tudi tebi, Mihael, hrabro si bojeval. Kurhan naj se imenuje „Škrbina.“ Mojih čitateljev nekateri morda dvorno o takih dogodkih v Ukrajini, ne veruj6, da bi se bile vpričo ruske vlade pred osemdesetimi leti mogle take silovitosti goditi brezi kaznij, in utegn6 ta dogodek očitati le mojej obraznosti. Ali -- Najpopreje jih opominjam v zdanjem Harkovskem guberniji na ostanke mnogih redut in trdnjav, katerim so ostala imena tistih fevdalov, ki so jih priborili in bi’anili; s temi imeni so neločljivo zedinjene cele legende o krvavih razporih in veselih godiščih, ka- teri živ6 narodu v spominu. Ali bo mogle te redute, le te razvaline, ta imena in legende vzrasti same ob sebi, — vzrasti, kakor gobe po dežji? — Ali je narodova obraznost vsled dolgega časa izmislila si o tem pojme, ptuje zdajnemu bitstvu ukrajinskih bi-vateljev? — Sicer pa prosim, pomislite, kakove so bile državljanske okol-nosti pred osemdesetimi leti ne le v Ukrajini, temuč sploh v Malej Ruskej, ki Ruska ni j bila še nje oblasti pridobila svojej upravi! Tačas naših „panov“ nij še motila misel, zakaj bi v dobro ured-jenej državi ne imeli vsak svoje sodbe. Njih zakoni so bili zapisani v knjigah, v katere nihče ni gledal, — da, tudi tisti, kateri so deželno vlado imeli v lasti, menili so po starem običaji, da so samosvojni vladarji, in nijso zaničevali idej, ki so dedinski Sirili se od rodu do rodu še o ,,uniji“, ko je vsakedo, kedor je moč imel, obravnaval se svojimi in ptujeverskimi sovražniki, samoljuho prijaznil se se stranko, s katero je sam hotel, pa tudi skavsal in zopet pomiril se, zat6 kor nij hotel poznati nikakoršnih vrhovnih prav, ni zakonov, razen dedinskih običajev in verskega čutja. Za tega del j so vedli se do vseh takih bitek tako, kakor bi bile poštene bile, in če prav so časi mirili sovražnike, gotovo nijso pečali so s tem zato, da bi bili pospeševali potrebno rednost, temuč skrbeli so le vsled notranjega čutja za resnico, — vsled čutija, katero je v njih probujala vzajemna krivičnost. Poleg tega so po naših svobodnih ukrajinskih vaših živoli vsakojaki bojarji. Po njih so bili izza Dnjepra Volinjski in Po-doljski Rusi, Srbje, Bolgarji, Črnogorci, Valasi, Moldavci, Gru-zinje, Grči. Vse to narodje pa je bilo prišlo iz tistih krajin, kder so bili začeli besiti z ognjeln in mečem, črtili so jeklo, svinec in ogenj, bali se vsega tega, torej so bežali v svobodne kraje, kder se jim je obetala popolna svoboda, kder je vsak sam si odmeril kos sveti, ter so nekoliko desetletji svoja naselišča varovali gnjus-nih Tatarjev, ker so bili rojstveno vajeni, da so samosvojno vladali na svojem sveti in branili se vsakojakemu sovražniku. Vsaka rodbina je s seboj prinesla pojem o državljanstvu in osobnem pravu, in koliko let je bilo treba, da so ti raznorodni živi ji stopili se v tisto celoto! Ruska vlada nekoliko zbog notranje nerodnosti o Bironu, nekoliko pa zaradi vnenjega nepokoja nij utegnola, da bi se bila pečala z vrstnim urejevanjem svojih pokrajin, stoprv o Katarini II., konci njeno vlade, ko je Ruska bila sc svojo vojsko uničila Zaporožko Sič in ovladala Krim, ter je z notranjimi zadevami mogla pečati se, — stoprv potlej je v vsej državi vstala tista misel — in idejam vse množine, raznorodne narodnosti v Ukrajini dala nekaj občega. Ali na dokaz, da moje misli v takih razbojnostih ne nahajajo nič ljubeznjivega in da sem se o njih zrnčnil samo zato, da bi dokazal, kaj se je v našej domovini — nič popreje, nego pred osemdesetimi leti, godilo, ne bodem obširno govoril o njih, torej pohitim dalje, da brže skončam povest. Ko se Radivoj vrne iz srečne bitke, na dvoru najde sela iz mile Srbske, in takoj odide z njim v stolp. Škrbina pa ukaže, naj konje razsedlajo in spreido se z njimi, stopi na sredo dvorišča in opazi: „Nu, gospodje molodci, po takej slavnej veselici bi morali pohuljat, kakor pristuje hrabrim vojščakom. Hej, banduro le-sem! bobne! gospoda Bardaka sodec! Po tem srčnem pozivu zahrmi vse dvorišče. Godba se je razlegala in zemlja je kar ječala pod množino velikih pet. Škrbina je z banduro v roci in s čašo vred na glavi plesal in pel svoje Zaporožlte pesni. Ali Mihaelu, kateremu so v fantaziji migljali obrazi tihega živenja, ki je o samoti veselil se ga z ltoksando vred, — Mihaela je ta živa veselost bila čudovita in, nikakor ne po godu. Vstavil je Zaporožca in opomnil: Gospod Škrbina, to se meni čudno zdi; jaz doslč še zmčrom ne morem umeti, zakaj si zmerom tako vesel, kakor o ženitbi lastnega sina! Ne znam, ali je Zaporožec tako vesel bil zato, ker je bil Mihaela našel, ali je bil tako opojen zbog srečne zmage, a pustil svojo banduro, čašo vzel z glave, iz njo izpil do dna in jel govoriti: „Ljubljeni Mihael! zakaj bi ne bil vesel? — Ali mene nobene rijave oči nijso ljubile? — Ali nijsem nekih očij ljubil stokrat bolj, nego lastno dušo? — Ali meniš, da ima Zaporožec volovsko srce?.... A?.... Ali nijsem jaz ljubil? — Ali nijsem imel včrnega prijatelja? — prijatelja, za katerim zdaj jezdarim po vsem sveti ?“ — O poslednjih besedah mu divje zabliskajo oči in ustna so se mu tresla vsled silne burnosti. „Zakaj bi ne bil vesel? “ — povpraša zopet. „Ali nijsem človek, katerega so poljubljala rudeča ustna in objemale bele roke? — Ali nijsem bil privezan k stebru in ali nijsem videl sam se svojimi očmi, kako je gorel njegov dom? — aii nijsem videl, kako so vzeli njegovo ženo, kako so vzeli mu jo izpred očij? — Ali nijsem tisti, ki je videl, kako so dete, prav njegove dete skozi okno vrgli na kopico kamenja? — Zakaj bi ne bil vesel? Mihael! zakaj bi ne bil vesel?.... Kmalu se snidem sč svojim dra- gim prijateljem, katerega dolgo časa nij bilo ne sluha, ne duha! O, zagledam ga; znam, jaz to čutim v srci, da se kmalu snidem z njim!.... Zakaj bi ne bil vesel, Mihael! zakaj bi ne bil vesel! — Hej, hulaj molodci!“ — vskriknil je, vdaril na strune svojo bandure — in zopet je viharno obračal se in plesal. Mihael je plašen poslušal to strašno pripovedko človeškega srca, trudnega in kipečega v lastnej krvi. Jel se je v njem pro-bujati nekov mračen čut. Ali ta trcnotek njega in Zaporožca pokliče k Radivoju. XXIX. Krivično bi bilo to, ko bi se tako pridno pečali samo z okol-nostimi nam do cčla ptujih ljudij, kakoršna sta n. pr.. Radivoj in Roksanda, in ko bi pozabi prepustili starega prijatelja, polkovnega sodnika, — prepustili ga jej ta čas, ko je zuna j svoje domovine in nijma ljubljeno hčere pred svojimi očmi, — zdaj, ko je v moči mrzkega bitija, katero se se svojo dostojno materjo vred veseli trpkega stoka, ki prodira k njemu iz globokega stolpa. Nekatere deve — mir bodi njih imenom — razodele so se mi, da neznanski rade v knjigah čitajo o ječah, o špiljah, o podzemskih prodorih, in prosile so me, da ne bi zabil, kader se mi prilika ponudi, da bi jim kaj podobnega spisal. Slutim, da ni) treba zatrjevati, ka mi je njih želja sveta; a vendar, ali moram njih kratkemu času žrtvovati resnico in svojo obraznost (fantazijo) mučiti z oblačnimi mislimi, ker mi nikakorsnega truda ne priza-devlje to, če iz narodovega zaklada zajemljem gotove potrebe, kar ne trpinči ne moje glavo, ne vesti? Poleg tega sem začel spoznavati, da dolga povest užč trudi moje čitatelje, zat6 ničesar ne pri-denem sam ob sebi, temuč skončam še nabrane povesti o teh — res čudovitih osobali. Citatelj je lehko užč zapazil, da sem v drugej polovici te knjižice*) promenil svoj slog in da tam, kder bi se mnogo dalo govoriti, risam le glavnosti, vso to pa činim le zato, ker so bojim, da bi vstala tretja knjižica, kar bi o mojej slabej volji bilo do cela odveč, pa saj zdaj povesti najrajše le v dveh delili prihajajo na svitlo. Za tega dčlj ne popišem tega, kako je dobri sodnik žaloval v zaprtji in kako je hudobnega Križanov-skega dostojni pisar H—bovški obiskaval in mučil se svojimi vprašanji. Le neke važnosti naj se dotaknem, zatč ker ima neposreden upliv na druge dogodke. Uže nekoliko časa je polkovni sodnik poznal, da se njegov stražnik nekako čudne vede. Znal je, da so tega stanu vsa bitija rada surova in neusmiljena; ali na obrazi tega človeka je videl, da se mu nekako smili. Stregel mu je nekako srčno, skrbno. Cesto je ta čudoviti ječar, predno je odšei, vstavil se, molčal in gledal ga; človek je lehko poznal v njem notranje neodločnosti boj in hrepenenje po očitosti; pa vselej se je zopet urno obrnil in odšel je. Nekega dne, ko je bil ječar svojemu jetniku zopet prinesel skromni užitek, nagnil se je k sodniku tako, da je ta o solnčnej svitlobi, ki je o svojem zahodu gledala skozi mrežasto okno, dobro videl njegov obraz; a kako se je razveselil, pa tudi prestrašil, ko, tisto trenotje spozna, da je ta ječar bil njegov služnik Bogdan Pobehajlo. *) Tc Kulcšcve povesti sta dve knjižici. „Bogdan!“ — vslcrikne — „ali si ti?" — Ječar se v6s stresne in zgrudi sodniku pred nozi. „Da, gospod!" — odgovori; — „da, dobri moj gospod! Jaz sem tisti nesrečnež! jaz sem tisti včliki grešnik ! prizanesi mi, milostivi gospod! ne uniči me sč svojo jezo! Bog me je uže pokaznil zbog vse grehotnosti! ,,Vstani, Bogdan," — reče polkovni sodnik; ,,zdaj si ti moj gospod, ne jaz tvoj. Ali nesrečnež, povedi mi, kako si zabrel v ta zaničljivi stan z novci, ki si jih bil meni odnesel? „Oh, dobrodejni moj gospod! Kedo pa je videl kedaj, da bi se kedo s ptujim bogastvom dobro imel? “ — „Da, Bogdan, už6 davno sem te opominjal: Nikar dobrote ne plačuj s hudim! To je jako modro načelo. Moj ded, najvišji sodnik, nij zaman pozopetil ga slehrnega dn6.“ ,,Kaj sta uboga sin in hči brezi mene? — Kaj je moja nesrečna Hana ? Vse človek lohko kupi za zlato, le lastne rodovine nikakor ne. To sem spoznal, ali prekasno! “ „Njiju kri," — opazi sodnik, „nij zvrgla se po oči. Mali VaniČek pošteni služi v mojem domu, hči Hana pa je už6 nevesta. Zeleno (binkoštno) nedeljo bi jo bili zaročili z nekim pametnim Kozakom, da tega nijso razdrli ti prokleti ITolstinci; tudi njega, tega hudobca, odgnalo jo na ta abotni boj, kakor mojega ubogega Mihaela. — Oh, Gospod! usmili se nas grešnikov! “ „A kaj Hana dela, gospod? moja nesrečna Hana?" — Tvoja Hana ne opomni ničesar, ali sirota še zmčrom joče po tebi, ničemnikl Jaz ne umejem, Bogdan, kaj se je s teboj zgodilo! Sžij si bil dober oča svojima otrokoma, dober mož svojej soprozi in veren sluga meni, pa si nenadoma .... “ „Ljubi Bog! moja nesreča je velika!" — jadoval je žalujoči grešnik. „Cloveške krvi sovražnik me je skušal! Za nekoliko pesti srebra sem soprogo in otroka izdal na veke!" — „Ne še na veke," — odreče sodnik — „lehko se še vrneš k njim, če le hočeš." „Še se lehko vrnem! ne, nikedar več ne bodem videl Glu-hova! S kakovim obrazom bi se prikazal svojim sosedom! Kateri izmej njih bi me vzel pod streho? Lastna kri, moj sin in moja hči se me bosta sramovala, ne bosta me imenovala svojega oče. Tat! ta edina beseda bi slehrnega poštenega človeka gonila od mene; otroci bi po ulicah vreli za menoj in s prsti kazala me! Rodovina je meni zgubljena! Osvobodim te, dobri gospod, le te ječe, sam pa odidem na Sič bojevat sč sovražnikom svetega krščanstva; a če Bog poblagoslovi moj namen, če pribojujem zlata in srebra, pomenišim se, v samostanu odičim Božjo hišo z dragimi obrazi in po noči in po dnevi bodem molil za svojo grešno dušo! " „Hvala Bogu," — dejal je sodnik — „ker te je račil pripeljati na pot prave pokornosti! Ali kako me osvobodiš iz tega zajetja?" — ,,Tega mi nihče ne zabrani. Pisarja nij v Iladači, a ti in kočijaž Spak sta v mojih rokah." „A kd6 je pisar? " — „Hudobni duh ga jo Križanovskemu gnal nasproti. Ta Soglasnik je pisarju poslal sela, da bi brž ko brž prišel k njemu in s seboj pripeljal deset varnih Kozakov. Znaj, da je mladi car umrl in da so Holstince vse izpustili, tudi zvitega Križanovskega brigadirstvo nij vredno ni groša." ,,0 tej vesti je polkovni sodnik pokrižal se in molčal je. ,,Kam mu pisar mora iti naproti?" — povpraša naposled. „Nekam ti ja za Gluhov. Ti ja je ves ta čas imel z&hod, za-kaj, tega ne znam. Ljud govori, da je hotel nekde tam oženiti se, da so uže darove odpeljali tijžk, ali zdaj ga gotovo mrzlo sprejmi. ,,Ali za trdno znaš, da iz Grluhova nij šel v Petrograd?" „Gotovo je to, da nij sel; njegovi služniki so hodili k njemu v Hadač in iz Hadača po dvakrat na teden." Polkovni sodnik se je zamaknil v oblačne misli. Bogdana Polehajla nekoliko besed ga je izdalo talcej slutnji, da mu je srce ledenelo. Še tega dnč, ko hitro se je bilo zmračilo, prišel je k njemu Bogdan preoblečen, izpeljal ga je iz stolpa, zaklenil je, kakor sicer, se železom okovane duri, in odpeljal ga je po zapuščenem vrti na ozko ulico, kdor sta ju čakala dobra konja, katera je se svojim vred držal kočijaž Spak. Varno so odjezdili iz Hadača in s polnim skokom so jezdili dalje po pustih poljanah, ki so se tačas začenjale za Poltavskimi mejami pri soteski, Ukrajina itne-novanej ta čas. Vso noč so jezdili naprej, zmerom naprej, le zdaj pa zdaj so se konji malo oddahnili. O svitanji se vstavijo v goščavi divjega trnja, privežo konje, sami pa se okrepčajo z jestvin«, s katero se varni Bogdan nij bil z&bil preskrbeti za popotnico. Po oddihu zopet odjezdijo dalje, a k obedu so prijezdili v vas, konci katere je na grči stal gosposk dvor. Polkovni sodnik nij menil vstaviti setu, zat6 ne, da se nebi bil sešel s kakimi ogleduhi lisičjega Križanovskega. Ko pa pri’ jezdijo mimo dvora, zagleda pet oroženih moških, mej njimi znamenito osobo v žoltem kontuši na belem konji. Kolika je bila njegova radost, ko nenadoma spoznd: ta važna osoba — da je njegov stari prijatelj, gospod Bardak ! “ Vasilij Vasilijevič! " — vslcrikne. „Kaka posebnost je tu! “ — začudi se gospod Bardak, ko prijezdi k njemu, „glas mi je znan, obraza pa ne poznam!" ,,Ali si, prijatelj, zabil na Gluhovsko čebrnjačko?" — povpraša polkovni sodnik. „Hvala ti, Gospod!" — vsklikne gospod Bardak in dvigne roko; „kako srečen dan je to, imel bodem gosta — potomca naj-višega sodnika Zivotovskega! Takoj po teli besedah sta se stara prijatelja objela tako srčno, kakor kaka brata, in trikrat sta se poljubila. ,,Gospod ! “ — krikne Bogdan Pobehajlo in približa se sodniku. »Jaz sem zvršil svojo obljubo, speljal sem te po divjih stepah, da nijsi naletel na hudobne ljudi. Zdaj, menim, našel si prijatelja, kateri te v Gluhov spremi boljše, nego sem te spremil jaz le sem. Z Bogom, ljubi dobrotnik! Bodi oča mojej Hani in mojemu sinu in hčeri!" Predno je zopet mogel spregovoriti sodnik, užč je sluga bil daleč na poti. „No, prijatelj, kako se vam kaj godi v Hetroanščini V" — povpraša gospod Bardak. „Oh, slabo, slabo! “ — odgovori in vzdihne polkovni sodnik. „A kako bi bilo dobro, ker dan denes Židje počenjajo, kar hotč! Denes sem na poti domov iz trga; nenadoma pa blezu deset vrst od tu srečam nekoga! Hudobni duh Križanovski je bil to — se svojimi razbojniki vred, a mej njimi je bila neka ženska, imela je naličje! Resnično, jaz menim: volk je odnesel ovco! Sto-prv zagledala je bila nas ta nesrečnica, užč je začela kričati. . .. " „A kaj si ti učinil?“ — ,,Kaj sem jaz učinil! Kaj bi bil učinil jaz, ker je nas bilo samo pot, njih pa trikrat več?!" „Mojih prednikov grobovi!" — vsklikne obupno sodnik. „Kedo bi bil veroval, da naša slavna rodovina doživi tako sramoto! Ljubi prijatelj Bardak! usliši mojo poslednjo prošnjo! To je moja hči! To je moja mila, moja nesrečna Katarina!" Gospod Bardak se nij mudil ni tre no tj a, nij povpraševal, ni j tješil sodnika; precej je ukazal, naj njemu in gostu pripeljo draga konja, vzel s seboj trideset konjikov, oroženih sč sabljami, sč samokresi in karabini, in odjezdil je s polkovnim sodnikom vred za Križanovskim. Ali predno dojezdijo tega zloglasnika, vrnimo se v Radivo-jevo trdnjavo — in preverimo sc, zakaj je dal k sebi poklicati Mihaela in Zaporožca. XXX. Radivoj jima je šel veselega obraza naproti. „Ljuba moja brata," — ogovori ja, „ta dan mi bode zlat vse žive dni. Tisoč in tisočkrat ti bodi, hrabri junak, hvala, zato ker si mi varoval živenje! Srečna mati, katera te je povila! Ne zahvaljujem se ti zbog' samega sebe, milijon in milijon ljudij utegne srečnih biti vsled to tvoje pomoči! Dobil sem glas iz svoje domovine. Vse je steklo se po mojej nameri. Ogrski knez nam pomore. Hrabra vojska je užč prirejena; nestrpno me čakajo. Hvala Bogu! morda se je vendar užč usmilil nesrečne Srbske!.... S to vestjo vred pa sem prejel še drugo včst. Okrožni gospodje pridejo morebiti užč jutri z vsemi močmi pred mojo trdnjavo. Sumski polkovnik mi chide sto svojih Kozakov. Hunsvot, more! Ja z do rov! nikedar se nijseni ogibal boja; ali zdaj me naj imenuj6 zajca, če bodem prizanašal nevereem. Tedaj odidimo na pot. Slehrno breme naj ostane tam, kder jo, s seboj vzamemo le, česar je treba m kar je drago. Vozovi bodo le trije. Vidva, mila brata, ali bosta bojevala z menoj vred za krščansko vero in za slavo srbskega imena?“ — „Jaz pojdem rad s teboj v ogenj in v vodo!" — vsklikne Mihael. „Dobro, drago moje srce! Idi z menoj v milo Srbsko, odli-čim te tam z dostojanstvom/' „Ali jaz ne pojdem!“ — povč Zaporožec. „Bre, junak! za Boga milega! ali ti nečeš iti z menoj?"— „Ehe, gospod a tam a n! Ne ščo dnja br id n j a. *) Morava se razsebiti. Ta hrabri vojščak mo bodo nameščal ti; le pogledi ga, gospodine moj dragi, ne žali ga, odliči ga v svojej mi-lej Srbskej tako, kakor mu pristujo. Jaz te spremim le do lladača. Imam dosti dela donul." „More, pobro! da bi te Bog udaril! Kde najdem junaka — takega, kakoršen si ti? Na vsem sveti na vseh štirih vetrovih nij vojnika tako hrabrega, kakor sijunašk ti! Kotim te na milega Boga in na sveto vero, rotim na nebo, ki je nad teboj, in na zemljo, katera je pod teboj, idi z menoj na Turka! “ „Gospod ataman!" — povč Zaporožec, „zaman prosiš; ne pregovori me ni tvoj bre, ni tvoj more!11 Radivoj bi bil neznanski rad pridobil svojega ljubljenca, ali ker je poznal njegov značaj, nij dalje poskušal, da bi bil pi'e' govoril ga. _ r> . „Rabor junak verno slovo kaže," — dejal je. „Zal mi bode po tebi, pobro, kakor je sokolu škoda desno kreljoti, ali znam, da so morava razsebiti. Vzemi ta-le ključa, odpri moja zaboja in naberi si zlata in srebra, kolikor hočeš." Ali Zaporožec je potegnil iz žepa sč zlatom napolnjeno vrečico in opomnil: ,,Ko bi Škrbina ne imel teh-le novcev, šel I)1 kar v Hetmanščino, pa bi vsakih sto vrst izkopal zaklad." No popišem na drobno Radivojeve vojske, razodevljem lo_, da je bila razdeljena na tri glavne oddelke. Prvi je bil Radivoj sč Zaporožcem in z gručo najfjubših mu junakov vred, peljali so s seboj zakladnico. Drugi oddelek je, kakor zid, varoval nekoliko ženskih, ki so tudi na konjih sedele, mej njimi je turškega žrebca z belo čabrako jezdila Roksanda, imela je puško — privezano sedlu za oglavje. Temu oddelku je načeloval Mihael vsled banovega odloka, ki mu je bil nasvetoval ga Škrbina. Za njim je šel tretji oddelek, ki je v zabojih peljal Radivojevo zlato in srebro z različnimi dragotinami njegove hčere vred. Druge služnike pa so bili v gručicah poslali naprej, zat6 da so ti oddelki bili varnejši. *) Nij vsak dan praznik. Vsa družina jo na moč urno pomikala se dalje in do večera ni j imela nikakoršnih zaprek, le da je pogosto srečavala Hol-stince in Podeaboldince, katere so bili razpustili po nenadnej smrti Petra III., ter so vse ceste bile polne jih, teli raztrgancev in lakot, ki so bili n&rodu trpkega zasmehovanja in zaničevanja predmet, kar dokazuje nadškof Koniski. Ali ko je bil Radivoj st: svojim spremstvom vred prebrodil reko Psel in prišel na holem, s katerega se jim je odpirala raz-sežna zelena planota, prigodilo se je nekaj, kar je do cela vredno naše pozornosti. Doli na ravnini je mej dvema velikima gručama ljudij zagrmel strel, ki so ga na obeli straneh s krikom sprejeli. Ena gruča se je umaknila svojemu sovražniku in pomikala se je malo po malo k bližnjemu gozdiču. Sovražnik pa je vd njo tiščal z velikim krikom, in da-s-i je bil mnogo številnejši, vendar-le je menj streljal. V preganjanej gruči je človek lehko mej Kozači zagledal žensko, zbog katere se je gotovo bil vnel ta razpor. Ljudje, ki povesti radi čitajo, imajo navadno vsled svoje vaje veliko spretnost, da hot6 vse uganoti, da jih ubogi pisatelj, če prav ne misli na to, često z nepričakovanimi obračaji razne-naja in čudoviti so jim z nenadnim razvijanjem. Sreča je to, da nijsem romanopisec, da torej popisujem le dedinsko zapuščino, za tega dol j mi je zelo žal, če so moji čitatelji užč uganoli, da so streljali se sodnikovi in hudobnega Križanovskega ljudjč. A vsaj mi to krči delo. Moram pritakniti le to, da je polkovnega sodnika boj s Križanovskim zelo neugodno skončal se, ker so Križanovskega Kozači hrabro branili se, se sodnikove strani pa bi bil vsak strel lehko zadel Katarino v zajetji. „Za vraga!" — krikne liadivoj, „če zdaj nečeš sablje izdreti iz nožnice, nikoli ne bodeš bojeval. Idi, pogledi, kakova ru-vanka je to!“ Škrbina stopi s holma z dvema Srboma vred. Ko hitro pa je bil približal se bojujočima strankama in ko je bil z daleč zagledal Križanovskega, vstal je na svojih stremenih. Ustna so se mu tresla, vsi risi njegovega obraza so se promenili. Na vsem telesi se je tresel vsled same jeze; vskriknil je in zajokal! V tem se je njegov konj bistrejši od vetra gnal h Križanovskemu — in kriva turška sablja je Škrbini lesketala v roci. „Karlo! Karlo!" — kriknil je Škrbina in vsteklo je planil na svojega sovražnika. Ali njegovi streli nijso bili nevarni; njegova gibčnost je bila vsled nenavadne duševne bure krčevita, nij bila svobodna. Križanovski porabi to okolnost, mahnil ga je z vso močjo po glavi, a baš to trenojje dve olovnici z dveh strani prodreti nesrečnega Zaporožca. Škrbina mrtev pade svojemu glavnemu sovražniku pred nozi. Srbje, ki so ga bili spremili, vrnili so se žalostni k Radivoju. „ Jasni in češčeni ban! “— kričali so— „to jo on, to je on!" Letopis 1874. II. ^ ,,Kedo je ta on?" — „On, ki ne smemo njegovega imena tebi izgovoriti !“ v Radivoj se razbesi; kri mu zalije oči. — „Kaj?! Ali Žid? — Ali Karlo Ljutica? — ali izdajiea?“ — „Da, jasni ban, Karlo Ljutica je to!" „More! vražji potomec!" — vskrikno Radivoj z gromovim glasom. „Za menoj junači! O, ja zdorov, more! ja zdorov!' A kakor vihar, tako je sh svojim oddelkom vred letel na borišče. Križanovski je takoj spoznal Radivoja, ki je so svojimi ljudmi vred nA-nj letel, kakor demon, njegov strah pa je bil tem veči, zat6 ker se mu ni senjalo nij, da tu zagleda svojega osvetnika (racher). Nij se pomudil prav nič, kar pobegnil je sč svojini spremstvom vred, svojo žrtvo je kar na mesti popustil. ,,Ne, pes, ne uideš mi, peklenski sin, vražji potomec!“ —7 kričal je razsrjeni Radivoj in mahal s6. svojim mečem, kateri bi bil naj pristnejši bil Goli jatu. Kmalu je dodirjal Križanovskega in o prvem zatnalm je se svojim mečem gr e bes tako m preklal mu glavo, z divjo radostjo je dvignil jo za dolgi šop las utripljočo in krvavo se zemlje — in razkošno je gledal jej v lesketajoče oči. Hehetal je, vriskal vsled same radosti, a čudo, ker nij poskakoval na sedlu! Naposled je ukazal, naj jo napikn/) na koplje in kot zmagoslavno znamenje neso pred njim. Ko pa se vrne k svojim ljudem, pokaže se mu prizor, ki je zavdal mu se strahom in sc žalostjo. Mihaelu, ki je uže davno mej bojnim krikom slišal polkovnega sodnika glas, — Mihaelu je takoj jelo dozdevati se, kaj to znamenuje. Spoznal je z daleč Katarino in Križanovskega. Dušljivi čutje so se probudili v njegovej duši. R6s, sram, neizrekljiva žalost — vse to ga je izdalo peklenskim mukam. Spomnil se je na prvo prisego, ki je bil izgovoril jo Katarini, in na to, kaj je bil prisegel Radivojevej hčeri. Prikazal se je njegovej obraznosti oča, kako ga žalost muči, — oča, kateremu se je sč svojo slavohlep-nostjo bil lahkomišljeno umoril pokoj. Kdč so tisti veliki čini, o katerih se je senjalo mu ob odhodu z doma? — Kd6 je zdaj? — Kaj je zdaj ? — Kam in zakaj ide zdaj in zapušča domovino ? —- Cela tema podobnih očitkov je nenadoma vstala v njegovej vesti. Novič ga je popolnoma zapustil razum! Splaval je h Katarini, ki je vsled same radosti plakala in objemala svojega očo. Zgrudil se jej je pred nozi, ječal je in zavzeto prosil jo, pa sani nij znal, kaj. Frisezal je ljubezen, obelal je večno včrnost, zagotavljal je, da ne promeni svojih čutov, kesal se je svojo neposlušnosti do oče, žaloval je zbog zgubljene česti, očital si je pekočo včst in vse muke svoje duše, ki je bila zablodila v lastnih čutih Radivoj sc približuje prvemu streljišču. Užč z daleč vidivčs ta prizor. Oudi se nespametnemu Mihaelovemu kriku in njegovim prisegam. Ali nenadoma ga zmoti neka druga prikazen. Njegova liči Roksanda se žene k Mihaelovemu konju. Dvajset korakov od njega se vstavi. Pomeri vd-nj svojo puško.... Radivoj prihiti. Se svojim križem hoče zadržati strel, ali Roksanda ne sliši, spusti osodno orožje, in zopet ga pomeri, a ne v Mihaela. O svojej groznej žarljivosti in azijske j osvctljivosti je menila, da jej bode dobrodejno to, če ga umori; ne, hotela je le, da bi videl smrt le-te, katerej se o svojej ljubezni uklanja. Strei se oglasi — Katarina se zgrudi o nesvesti si! Divje hehetne amazonka, puško vrže na zemljo — in gnala se je na stepo, kar ležala je svojemu konju na grivi. Radivoj tega nij mogel umeti drugače, nego da je nerazum. Obrnil je za njo konja, kolebnil z roko svojemu spremstvu — na znamenje, naj dirja za njim, in skril se je na stepi se svojo divjajočo hčerjo in s krvavim plenom vred. Ali s katerimi besedami bi popisal prizor, ko oča, ki je svojo edino hčer otel iz hudobčevih krempljev, nenadoma zagleda mrtvo ? — S katerimi besedami bi popisal mladega Mihaela čutje, ko je nad glavo razletel se mu strel? Ozrl se je; to je bila Roksanda! Ozre se na drugo stran: pred njim leži v krvi Katarina, prošinila jo je olovnica. Privil se je iz njega neizrekljivo strašen vskrik, padel je v nesvesti si na njč telo — še gorko! Ali naj dalje pišem? — Komur je drago, zdaj lehko na stran položi knjigo, a jaz, ker hočem veren biti svojej dolžnosti, skončam povest o nesrečnem mladeniči, katerega jo tako britko zadela osoda zbog njegove samovoljnosti. Mihael se je prodramil, zato da je zopet čutil svoje mnogo ranjene duše muko. Ležal je z obrazom na zemlji — baš tako, kakor po svojem odjezdil iz Voroneža; slišal je, da nekedo jezdi mimo in popotno kozaško pesen poje: Oj šumit — hud veter po dubrove, Bludit — bludit koz&čenko po doroze. Pod nim voron — koničenko nudit. — Oj cohož ti, da moj konu, nudiš Iv z bitoj doroženki bludiš ? Ci ja tobe, da moj konu, važok, A či moja kozackaja zbroja, A či dobičenka moja? Mihael se postavi na nozi: pred njim je Kozak Sreda. „A ti si to, Mihael!“ — vskrikne ta. „Bog moj! ali ti si tedaj živ ostal?! Kakov čuden snitek je to! Jaz sem šel na pot, a ti si ležal, jaz se vročam sč svojega pota, a ti zopet ležiš. Povedi mi, kaj delaš tu? — Kako se imaš?“ — Ali Mihael nij odgovoril, temuč strašno je pooblačil obrvi. Te besede so se mu zdele, da so trpko očitanje. Zgrabi za sabljo, pa to trenotje popusti svoj sklep, brž obrne se od svojega Kozaka Srede in odjezdi na stepo. „Sveti duh bodi z nami! “ — opomni Sreda in pokriža se — „gotovo je: pokojnikova duša nespokorjena blodi po tej pustirii!“ A odjezdil je dalje. Poslč živa duša nij več videla Mihaela, nihče ne zna, kakova smrt je zajela ubogega blaznika. Ndrod, ki o tem dogodku govori, ka je očit dokaz Božje kazni neposlušnemu sinu, — narod je predelal ga v balado in dopolnil svojo obraznost. A ker le ta menitev jasni, kako sveta je ndrodu očinska moč, zatč verujem, da nij treba o tem več pisati čitateljem. Devet let po Mihaelove) smrti je stotnik Carniš sč svojim ključarjem Semenom vred na veke zapustil Voronež, hotel se je naseliti v neljudnatej pustini nekdo, kder bi ga nič ne spominjalo na zgubo, in pripoveduje: ko so dom stavili mu, da so iz zemlje izkopali truplo, še nestrohnolo, in da je to bilo truplo nesrečnega Mihaela,^katerega zemlja nij bila použiia zbog očine kletve; da je stotnik Carniš, ko je bil zagledal svojega sina, skesal se in ves žalosten zgrudil sc na koleni in Boga prosil zd-nj in zd-se, da bi jima prizanesel, da je po tej ^molitvi Mihaelovo truplo v prah pro-menilo sc in da je stotnik Carniš umrl takoj po nekolikih dneh. Kedar romanopisci jasne zapletite, imajo navado, da naposled čestitemu občinstvu vsled svoje dolžnosti razodene slehrne dejanstvene osobe osodo. Ker pa to nij izmišljena povest, a jaz boljših vestij nijmam, izročam daljšo osodo ključarja Semena, Koksandino in Radivojevo negotovosti, da-si bi ti poslednji osobi, ustvarjeni —- kakor nalašč, romanu, lehko bili bogato gradivo ži-vej obraznosti kakega drugega pisatelja. Druge osobe so tudi ostale v temi neprijetne pozabe, ko hitro je bila ugasnila nesrečnega Mihaela in uboge Katarine zvezda, ki je žarila vso povest. Ali moram razodeti, da bi me ne zanimalo to, da bi po glavnej katastrofi starinoslovca povpraševal, kako sta dalje živela n. pr.: polkovni sodnik ali gospod Bardalt. Veliko rajši bi zvedel, kedo ima zdaj Dorošenkovo čašo; ali žal mi je, ker nijmam nikakor-šnili vestij. O nesrečnem razširjanji tihe omikanosti so starožitnosti potomcem ničemurnosti — v primorji se skladom po šegi in giz-davosti. Morda so to neprecenljivo čašo maloruskega junaka prelili v kak neukreten zabojec za sladkor ali v neprimeren kadnik. Morebiti] mam jaz sam, pa da neznani, kaj takega zgotovljenega iz srebra, iz katerega je nekedaj bila Dorošenkova čaša. Ali je to ali to, ko bi utegnol kateri mojih Čitateljev imeti Dorošenkovo čašo, nadejam se, da bode tako ljubeznjiv, ka le te povesti pisatelju pošlje njč verno podobo. Napčsled pa menim, da je potrebno, ka popišem njč vlastitosti, zato da dovršim to, kar sem zapisal, v XVI. oddelci. Po besedah nekega stoletnega starčka, ki je sam pil iz nje mnogo potov, napisano je bilo na njenem dolgem ročaji na enej strani to-le: Iletinan vojska zaporožskaho Petro Doro-šenko, na enej pa to-le: Vernomu mojemu asaulu Theo- doru Bardaku z vlasnoj ruki roku 1G75. Ali najzanimlji-vejši jo bil na kraji podstavka napis: K to vipijet razom do dna času s j u, tot hodit s j a stat pod bunčuk Doro-šenk a. —— Rokopis zelenogorski in kraljedvorski. (Fr. Jaroslav.) Pomočki. (1. Iinkopis zolenohorsky a kralodvorsk,y. Toxt znova ]>roliledl a vykladem opatril Josef Korfnek. Bruhe, opravene vydani. V Praze 1870. 2. Blicko ttber das bomisohe Volk. seino Goseliiclite und Literatur mit einor roiohen Ausvvahl von Literaturprobeu. Leipzig 1856. 3. Rokopis kraljedvorski. Iz staroSoškoga poslovenil Fr.Levstik. Cclovee 1856.) Bilo je 16. sept. 1817.1., ko je V. Ilanka, bibliotekar češkega muzeja šel obiskat nekega prijatelja v mestu Kraljedvoru. Slišal je, da se nahajajo v cerkvi pod zvonikom nelctere pušice iz časov husitskih vojsk, o kterih je Žižka to mesto Kraljedvor razdjal. Šel jih je gledat in te starine premetaje zadene na neke liste papirja, ki so bili z latinskimi črkami napisani. Ko jih malo bolj ostro pogleda, se kaj razveseli, ko zapazi, da ima češki rokopis v roki. Dobil je rokopis v dar za njegove zasluge, pozneje ga je češkemu muzeju podaril. Veselje je bilo veliko po vsem Češkem; povsodi so z navdušenjem brali novonajdeni rokopis, kajti cena njegova je velika. Rokopis je po mnenju zvedenih mož pisan med leti 1290 in 1310. Pesni so pa, kar se po njih zapopadku more soditi, mnogo, mnogo starejše, nektere še iz poganskih časov. Obseza pa rokopis pesni epične, lirično-cpione pa lirične. Pesni epične so: Zaboj in Slavoj, Cestmir in Vlaslav, Oldfih in Boleslav, Beneš Germanov, Jaroslav pa Ljudiša in Ljubor; lirično-epične so: Jelen in Zbigonj; in lirične so: Kitica, Jagode, Koža, Kukavica, Zapuščena, Škerjanec. Rokopis zelenogorski obseza samo dva odlomka dveh pesnij. Ta rokopis našel je 1817. 1. J. KovAf na Zclenej gori blizo Ne-pomuka. Pisan je bil po mnenju izvedenca v 8. ali 9. veku, in tedaj je najstarejši spomenik literature češke. Ta dva rokopisa sta velike važnosti za Cehe. Osvetlujeta vlado Pfemyslovcev, če tudi s poedinimi, a jako jasnimi in živimi žarki, tako da moremo opazovati češki narod v različnih dobah njegovega razvoja, v njegovem mišljenju in delovanju, v njegovih običajih, krepostih in hibah. Nadalje veje iz teh pesni iskrena ljubezen do vere in domovine. Po teh ostankih moremo in smemo soditi o razvitku tadanjega pesništva. Oglcdimo si ta biser češko-slovanskega slovstva! — I. Kaj so bili Cehi pred več nego tisoč leti V Bili so nttrod svobodni, delalni, pevoljubni, prijazni in gostoljubni, ne hlepeči po boju,- a vendar pogumni in hrabri, kedar je potreba to nanesla. Imeli so pojem o ednem najvišem Bogu, in poleg so čestili mnoštvo manjšin bogov ter jim v hramih, v gajih in na gorah žrtve palili. Verovali so na ncumerljivost duše, na plačilo in na kazen po smerti. Vladal je načelnik s pomočjo kmetov (najstarejših), lehov (posestnikov vočih) in vladik (posestnikov nižih), kateri so se o potrobi sešli na zbor, čegar izreki in sklepi so imeli veljavnost prava in zakona. Njihovo orožje bili so mlat, meč, lok in kopje. V mirnih časih so so pečali s poljedelstvom, z živinstvom, in z različnimi rokodelstvi; kopali so rudo, lili novce, varili sol, stavili vasi in mesta. Vzlasti bujno poganjalo je narodno pesništvo pri njih. Da si ta poveršni obraz uživotvorimo, ogledimo naj starejši spomenik češkega pesništva sezajoč v osmi vek, t. j. ,,Ljubušina sodba." Ljubuša, modra hči Krokova, vladala je takrat na Višegradu. Vnela se je bila svaja med dvema bratoma vznesenega rodu, med Hrudošem in Staglavom, sinoma Klensviševima, zastran dedine očetove. Pesen sc začenja prav po slovansko, z obrazem prirod-mm. tJžalen zbog nenavadnega dogodka pesnik lasti sočutje prirodi, in nagovarja Vcltavo : Aj Veltava! kaj kališ si vodo, Kaj kališ si vodo srcbropdno ? Al te huda je razrila burja, Suvši točo iz nebes širocih, Oplaknivši glave gor zelenili, Izplaknivši zlatoposko glino ? Žalostna odgovarja Veltava: Kak bi si jaz vode ne kalila? Ker v razpertji sta rojena brata, Brata zavolj dddine očeta. Prepirata kruto sc med sabo, Ljuti Iirudoš na Otavi krivi, Na Otavi krivi zlatonosni, Staglav hrabri na Radbuzi hladni, Oba brata, oba KIcnoviča, Sfarc kervi Tetva — Pepelove Ki prišel je s Čehovimi polki V tč dežele blage čez tri reke. Ali kako je ta neljuba zadeva dospela do LjubušeV Donesla jo je miroljubna lastovica: Priletela družna vlastoviea, Priletela od Otave krive, Na okence sčla je odperto, V Ljubušini zlati dvor ocetni, Dvor ocetni, v svetem Višegradu, Žalovala in tožila inilo. Ta vlastoviea ni drugo nego druga sestra razsvajenih bratov; perva sestra namreč biva na dvoru Ljubušinem, in uči vsi jadikovanje vlastovice, svoje sestre, nemudoma poprosi Ljubušo, da bi po brata poslala in jima sodbo izrekla. Ljubuša razpošlje ljudi na vse strani, da skličejo kmete, lehe in vladike na zbor na odločeni dan. Hiteli so seli do bele Lubice, poznejše rojstni kraj sv. Vojteha, ki je kot blagovestnik na Pruskem mučeniško umeri; na Hlum, kjer Laba Orlico pije; na Kerkonoše, kjer je Trut poterl ljutega zmaja, in kjer dandenes stoji mestice Trutnov, ki imsl zmaja v svojem gerbu ; na Sazavo, kjer je pozneje stal samostan Sazavski, v kterem je sv. Prokop v staroslovanščini spisal tako zvani remeški evangelij, ki je po neznanem slučaju prišel na Francosko, in so kralji francoski nA-nj prisezali; pa tudi še drugam so hiteli seli Ljubušini: Prekrasno pesnik risa začetek sodbe: Ko zbero se kmetje, lehi in vladiki, V Višegradu v Ljubušinem dvoru, Vsaki vstopi sc po svojem rojstvu, Vstopi knežnja so v oblčci boli Na očetui stol v slovečem zboru. Pristopiti dvd devici modri, Podučeni v viteških besedah. Ena ima deske pravdodatne, Druga meč, vso krivdo karajoči. Proti njima plamen pravoskazen, In pod njima svetočudua voda. Vzrok razpora med bratoma bil je ta, da je starejši Iirudoš proti mlajšemu Staglavu terdil, da njemu kot pervorojencu pripada dedina; a to je nasprotovalo starodavnemu običaju, vsled kterega se je dedina vzajemno upravljala, ali pa enakomerno raz- delila. Pravo pervorojenstva bila je nemška vlastitost, in starodavnim Slovanom neveljalno. Ljubuša opirajoča se na važnost svetega običaja, a vendar ne volje obmejiti svobodno sodbo zbranim, začne govoriti z zlatega sedeža: Moji kmetje, lelii in vladiki! Bratoma zdaj razrešite pravdo, Ki razperla sta se za dedmo, Za očetno dedino med sabo. Po zakonu večnoživih bogov, Boata naj al vkup oba vladiila, Al pa v ravni se delila meri. Moji kmetje, lehi in vladiki! Presodite moje si izreke, Ako bodo po razumu vašem ; Ce ne bodo po razumu vašem, Ustanovite njima novo sodbo, Ki bi huda umirila brata. Zbrani se začn6 tiho razgovariati. Devi ob strani Ljubeše sedeči pobirati glasove v sveto posodo. Glasi se preštejejo: glasovanje ni ugodno starejšemu bratu. Ljubuša izreče: Oba rodna brata Klenoviča, Stare kervi Tetva — Pepelove, Ki prišel je s Čehovimi polki V te dežele blage čez tri reke, Naj med sabo sc tako vgodita, Da oba vkup bodeta vladala! Razsojeno je. Ilrudoš je odbit s svojimi zahtevami; stari, sveti običaj ima se ohraniti, če tudi se jezi Ilrudoš tako, da se mu tresejo vsi udje in da se osmeli Ljubušo psovati kot ničemno žensko. To pa je imelo ta nasledek, da je Ljubuša se udala lelui Pfemyslu, da bi s tem vsakojako mogočo nezadovoljnost s svojo žensko vlado v prihodnje odstranila. II. Ljubušinavsodba nam zvesto risa življenje poganskih Cehov začasa miru; Oestmir in Vlaslav, pesen rokopisa kraljedvorskega, pa nam risa staročeško bojno življenje. Med Višegradoi in Pražani bilo je mnogo manjših bojev. Eden tak boj popisuje nam omenjena pesen. Vlaslav (Vlastislav), verstnilc Neklana, sedmega kneza po Pfemyslu oraču, imel je kneževino Lueko, od koder je rad nava-lival na kneževino Pražko. A hoteč do cela polastiti se pokrajin Neklanovih, pridobil si je nekaj vojvodov, do sedaj knezu Praž-kemu poslušnih, n. pr. Kruvoja, ki je Vojmira ž njegovo krasno hčerjo na svojem gradu pripertega imel. V zvezi s tem Kruvojem je Vlaslav z ognjem in mečem pustošil zemlje Neklanove, bil se je ž njim na življenje in smert. Že je Neklan v največcj nevarnosti, poslednja nada mu je junažkP; v boju izurjeni Cestmir. V boj mi čmire trume vodi! Lej dražljivo kliče nas Vlaslav prevzetni! Tako kliče stiskani Neklan v svojej zadregi. A radostno, vkljub velikej navarnosti, vstane Čestmii-, da bi svojemu knezu zvesto poslužil. Segne po oernem dvazobnem ščitu, po mlatu, pa po neprebitnej čeladi. Ali predno se loti odvažnega čina, ne pozabi oberniti so pobožno na moči, pri kterih je otetev ali poguba. Pod vse drevje krog Dar bogovom položi. Stopivši na čelo vojski izidfc v boj. Opazivši z vlastnimi očmi pustošenje, ki ga je bil prouzročil odpadnik Kruvoj, i-azpali se v pravičnem gnjevu. Kruvoj mora biti pokaznovan, če tudi kljubuje na svojem visokem in uterjenem gradu. Čestmir tedaj veli z naskokom derviti na grad. Popis tega naskoka je jako živ: Čmir od zad na grad veh' udarit’ Spredaj reče poskočiti gradbo. Lej in drevja so visoko rast Priklonili k terdni gradbi, Da bi po — njem se valile klado, Nad glavami vojnov, Aj pod njimi spredaj se postavi silnih K možu m6ž, da eden druga s plečmi Širocimi se tiščč. Na ramč po čez den6 bruna, Sklenejo po dolzem jih z vezmi, Ter podprejo jih sč sulicami. In skočili so možjč na bruna, Kazložijo kopja si po ramah, Sklenejo z vezmi, Uskoči tretjih red na druge, Četertih na tretje, Peti red je že do verha grada: Kjer gorijo meči, Kjer letijo strele, Kjer valijo se germeče klade. Roj Pražanov urno zid preteče, Se vso silo v terdno gradbo plane. Grad je prcdobljen, zaperti Vojmir s svojo hčerjo je osvo-bodjen, Kruvoj pa umorjen od samega Cestmira. In kaj hoče Vojmir po svojem osvobodjenju pred vsem drugem učiniti? Vojmir pa je h tel bogovom dati dar. Na tem mestu, v tem koraku soluea. Ali nevarnost je presilna, kajti zelo pritiska Vlaslav neukro-teni knez Lučanov. Treba je hiteti, da se zmaga do cela zagotovi Neklanu. Vojmir se da Cestimiru pregovoriti, da žcrtve odloži ali prosi bogove, naj mu prizaneso: Ne čertite bogi svoga hlapca, Da v današnjem solnen ne žge dara! No ali pa more pobožnim svojim čutilom popolnoma sc ubraniti V Ne more, kajti ko z vojsko dojde na ugodno mesto, bogovom priljubljeno, vstavi se: In na verhu skale pa zaneti Kešnjiin bogom dar Za prejeto ino za prihodno zmago, In daruje kravico 'jim Slo, Polt rudeee se po njej leskeče, Jalovko je kupil od pastirjev, Tam v dolini med visoko travo, Dal je zanjo konja z uzdo. Vojski se bližate druga drugej. Pa kaj opazita Cestmir in Vojmir? Opazita, da je vojska Vlaslavova petkrat močnejša, in kakor gromenje iz mračnih oblakov buči iz nje ščeketanje nešte-viluili prov, ki jih je Vlaslav seboj pripeljal, da bi strašnost svoje vojske pomnožil. Vojmir sc zgane pred toliko silo neprijateljsko, ali Cestmir s sveto svojo gorečnostjo postane iznajdljiv. Potihoma veli Vojmiru, da bi ostali vojaki nič ne slišali in ne prestrašili se: To skrive je modro govoriti, Modro je si vsega biti v svesti. Al čemu ob skalo s čelom tleči! Močne ture prevari lesiea. Tu zagledal bo nas Vlaslav z gore; Le berž doli okrog tega verha, Zadaj bodo, kteri zdaj so spredaj, Večkrat tako pojmo z gore doli! Srečna zvijača vojniška! Vlaslav in njegovi vojaki dajo se z devet potov ponovljeno hojo okolo verha prevariti; menijo, da neprijatelj je silnejši nego oni; strah udari v&nje, bojazljivo se bijejo, in ko Vlaslav pade zadet od Cestmira, pobegnejo v naj-večem neredu z bojišča. III. Obraz ta ne bi bil doveršen, ako ne bi dodali še nekoliko čert, ki nam kažejo narod tudi v drugih razmerah njegovega življenja, odkrivajočih nam najtanjše gibanje njegovega serca. In ta obraz nam popolnujejo nektere pesni rokopisa kraljedvorskega; po svojem obsežku sezajo v dobo naj davnejšo, in so izdihljaji naj globljejih notrin, potekli iz usti naroda samega. Kako izverstna n. pr. je pesnica „Kitica“. Dokle zajema vode v vedro kovano. Ta hip zagleda krasno kitico po vodi pripluti. Hrepeneča po njej plane za njo, ogovorivši jo z besedami naj ljubeznivejšimi, ter gleda doseči jo; ali pri tem ubožica pade v vodo. Nemški pesnik Gothe je to pesnico preložil na nemško, pa jo je nekaj spremenil. Kako naivna je pesen „Kukavica", kako prikupljiva s svojo prostoto je pesnica „Zapuščena“, in kako ganljiva je pesen „Jelen‘‘? Ta lirično-epična pesen je iz dobe poganske; opeva se v njej sinert junaka od sovraga pobitega, katerega so vso dekleta objokovale. IV. Tak je bil narod češki za časa, čegar temnost smo poskusili objasniti s pesnimi njegovimi. Zemlja njegova opasana z gorami in previdjena s skoro vsemi potrebami življenja, dajala mu je na videz vse pogoje pokojnega, tihega razvitka. Ali to sreče ni užival, kajti bil je vpleten v brezštevilne borbe z zunanjim svetom, tako da pri ogromnosti teh borb sc je le čuditi, da še ni poginil. Cehi so bili za časa, v katerem smo jih opazovali do sedaj, še pogani, niso še bili posvečeni s kristjanstvom. Pri jasnosti duha in mehkemu sercu moglo bi se bilo lcristjanstvo priljubiti jim, a s početka ni bilo tako. Oni, kateri so kristjanstvo naj pervi donesli jim, grešili so v načinu, s katerim so ga hoteli širiti med Čehi. Ti možje nijso izpi^evideli ali pa hoteli niso, da imajo posel z narodom, pri katerem se več doseže z dobrotljivostjo nego z nasiljem, vsled katerega je bil narod pritiran k najterdovratnejšemu uporu. Narisajmo prav kratko ta obraz! Vsak čas ima nekaj svojega, rekli bi: svoj značaj, ki je vtisnen ljudem takrat živečim. Doba nemških Karlovcev bila je po dolgoletnili bojih z Rimom, po prevernenju svetovne deržave rimske, in pri ustrojenju novih deržav, postala doba nasilja, ko je vse moralo se ogniti ali pa se zlomiti. To nasilje pri Cehih sicer ni obveljalo, a imelo je nasledke zelo žalostne. Poslušajmo pesen rokopisa kraljedvorskega, ki nam slika narod češki v bojih s Karlovci, in ima napis „Zaboj in Slavoj'*. Dalj časa že bil je Zaboj s Slavojem, svojim prijateljem, delal priprave za nevarno delo. Nek dan stopi na skalo, da bi vd.se vserkal obraz ljubljene, a ogrožene domovine. V lesu černern se dviguje skala, In na skalo stopi silni Zaboj, Na vse kraje gleda po deželi, Pa nad vsemi kraji se užali, In zajoka s plačem golobinjim. Kaj učini, ko ne more več krotiti svojega notranjega svetega nagona ? Dolgo sedel je, žaloval dolgo, Pa je k višku planil, kakor jelen, N&vdol tekel v les je dolgopusti, Bistro spehal od moža do moža, K vsim junakom, kar jih je v deželi. Kratke reče vsim skrivi! besede. Pokloni se bogom in drugam odide. Jn v globokem lesu v znižano dolino pri svetlej mesečini zbere se zbor okolo Zaboja. On prime strune in zapoje: Aj možje! vi sere bratovskih In pogledov bistrih! Pojem vam nar nižji z dola pesem. Gre iz serca, iz nar nižjega mi serca, Ki ga tare žalost: Očck verne se k očetom, V domu svoje zapusti' otroke, Svoje ljubče, in nikomur on noreče: Ti govori brate jim v očetnem glasu! Lej, in pride ptujee šiloma v deželo. V ptujem glasu jim zapoveduje, In kar šega je na ptujem, Od jutra na večer, To počet’ je tukaj, detetom, ženatn; Družo nam je eno le imčti, Po vsej poti z Vesne v Morane. Pa iz gajev gonijo kragulje; Kakoršni so bogi v ptuji zemlji, Tacim vklanjat’ se je tu, In dajati jim darove. Terkat v čelo pred bogovi se ne sm<5, Nc dajati v somraku jim jesti, Kamor oček bogom kerme je dajal, Kamor jim je hodil glasno pet; Posekali debla vsa, Zdrobili so vse bogove! Petje Zabojevo seglo je globoko v serca zbranim junakom; in v imenu vseh oglasi se Slaboj, Zabojev zvesti prijatelj : Aj ti Zaboj ! k sercu poješ nam sereč, V pesmih v sredi žalosti, ko Lumir, Ki z besedo zibal je in s pčsinami Višegrad in vso zemlje; Tak ti mene in vse brate! Pevce dobre bozi ljubijo, Od njih ti je dano, poj V serce proti vragom! Zaboj zre v razognjene oči Slavojeve, vedoč da on izrazuje misli navzočih, in zato še nadalje vnema na odločni čin: Dva sinova, kterih glasa Kavno šla sta v moška, Zahajala v les sta, Z mlatom sta in meči tam In oščepom vadila rokč, Bran skrivala, vračala se radostna. In ko njima so rokč dorastle, In dorastli umi proti vragom, In dorastli bratovski tovarši: A j planili vsi so berž na vrage, Bil njih serd je, ko nebo viharno, In v deželo verne se poprešnja bhigost! Tii se vsi vsujejo doli in okolo Zaboja in ga objemajo. Previdno se nabira bojna moč. Smelo kliče na boj ne-prijatelj. Zbog razdraženosti vname se celo strašna bitev, kar naj pojasni dvoboj med Zabojem in Ljudekom, neprijateljskim načelnikom. Močna truma z Ljudekom udari Z množnih vragov proti Zaboju, Ino Zaboj udari V Ljudeka sč žarnimi očmi. Dob ogrozno se na dob naračri Viden zmed vseh drevčs, V Ljudeka se Zaboj žene, Viden zmed vseh trum. Ljudek dvigne svoj presilni meč, Vseka kože tri na ščitu, In udari Zaboj z mlatom, Gibčni Ljudek skoči v stran, V drevo vdari mlat. Drevč zverne se na vojne, Pa jih ide trideset k očetom. Razserdi se Ljudek: aj ti zagovčdni! Ti velika zmena gadova, Z mečem z mano se bojčvaj! Zaboj pa meč zavihti, Vragu ščita kos odterga. Meč potčgne Ljudek, Meč mu zdersne po koženem ščitu. In oba se raznemeta k ranam, Z ranami vse stešeta po sebi, Okropita vse okrog s kervjo, Okropijo nju s kervjo možjč, Ki okrog v prehudem klanji so povsčd. Solnec prejele poli dni!, In od poli dne k večeru že na pol, Boj terpf še vedno, Ne odstopi sc ne sem, ne tjekaj, Bije tukaj, bije tam se od Slavoja. Aj ti vraže, bes v te! Čemu ti tam piješ našo kerv? Zaboj zgrabi težki mlat, V stran odskoči Ljudck, Zaboj više svoj poprime mlat, Verže ga po vragu. Mlat leti, ščit se razkoči, liazkočite se za ščitom Ljudekove persi. Duša pa se mlata vstraši teškega, Pa izbije mlat še dušo, Sežnjev pot med vojne jo zanese. Kruta bitov še noče končati se. Neprijatelje gonijo po dnevu in po noči, čez gore in dolino, po lokah in lesovih, čez globoke in dereče vode gonijo jih brez prestanita prav do meje. In kaj naposled de rahločutne) g i Slavoj svojemu prijatelju, kateremu je do sedaj najzvestejše pomagal? Aj ti brate Zaboj Ze gore so blizo, Tam je tropič vragov, Ali prosi žalostivo. In Zaboj, če tudi je vos razpaljen, posluša glas pomirijivosti in človečnosti, kajti Ceni niso bili divji narod, niti plenitelji, niti pobijalci. Niso napadali družili, ali možato so odbijali napade, in dovolj jim je bilo, da so se iznebili in osvobodili svojih napadalcev. Tako so delali več potov sebi na škodo, nasproti temu, kar je izrekel po vsem svetu znani Gothe: „Du musst Hammer oder Araboss sein." V. Vse drugače bilo je pozdravljeno kristjanstvo od Čehov, kedar sta ga donesla jim slovanska aposteljna Ciril in Metod z učenci. Haetislav, vladar deržave veliko-moravske, poklical je bil 863. 1. oba brata iz cesarovine gorske v svojo stolnico na Više-grad. Vsled zveze, v katerej so takrat Cehi z deržavo včliko-mo-ravsko živeli, dosegla sta upliv tudi mlnjo. Ta dva brata bila sta se že poslavila s spreobernenjem družili plemen slovanskih, n. pr. Bolgarov. Ciril je bil ustanovil abecedo, in je preložil sveto pismo iz gerškega na staroslovensko, a Metod je bil slikar; s predstavo sodnega dnč spreobernil je na vero kristjansko-bolgarskega kralja Borisa. Ta dva aposteljna oznanovala sta vero jako ljubeznjivo, vpeljala sta pri službi fiožjej slovanski jezik in oživila sta pri Cehih naklonjenost k umetnosti in vedi. Akoravno je kratka bila njuna delalnost, sad je vendar le obrodila. Tak sad bil je vzlasti samostan Sazavski, v katerem je že v ednajstem veku cvelo slikarstvo in rezbarstvo, in ob njegovem razrušenju pogubilo se je mnogo knjig slovanskih, ohranil se edini evangelij remeški, o katerem je že bilo omenjeno. Kristjanstvo zasadivši se na tleh čeških, pognalo je bujno ter obrodilo sprelep sad, to nam med ostalim pričajo v tudi češki svetniki in svetnice. Duh kristjanstva prešinil je vse Češko, po katerej so rastli samostani, cerkve, kapele, okrašene s sijajnim krasom. Sijajen dokaz o globokem vkoreninjenju kristijanstva na Češkem podajajo tudi duhovno narodne pesni, *) legende, izmed katerih dve najstarejši se ena pripisuje Cirilu in ^Metodu: „ Gospodi pomiluj ny“, a druga sv. Vojtehu, katero so Cehi, noseči pred seboj zastavo ,,svatovaclavsko“ prepevali pred bitevjo: „Svay Vdclave, vč-vodo češkč zcmč, knieže ndš! “ VI. Sijajne zasluge za kristjanstvo zadobili so Cehi v 13. veku, ko so Tatari in Mongoli z novim preseljevanjem narodov grozili Evropi. Te hoi-de, podrobivše Azijo od Japanskega do černega morja, zavalile so se kot uničevajoči valovi v Evropo. Rusi ne-edini med seboj niso se mogli upreti jim. Palo je mesto za mestom : Rjazan, Moskva, Suzdal, Vladimir, Perejaslavel, Cernigov, konečno tudi staroslavni Kijev. Pa tudi poljski Krakov je pal in legel v pepel, in Evropa se je začela tresti. Tu je bil kralj Vaclav I., ki je vladalce zapadne Evrope pozval na vzajemni odpor, in sam je delal naj izdatnejše priprave, da bi svoje zemlje obvaroval pred tujo surovino. Eden oddelek azijaskih hord vlekel se je po Odri doli, kjer so mu Poljaki pod vratislavskim vojvodom Henrikom pobožnim, imajočim za ženo sestro Vaclavovo, pri Leh-nici podlegli, pustivši na bojišču do 30.000 mož. Drugi oddelek dervil je proti Cehom, pa je tri tedne zastonj skušal prodreti v Kladsko, kajti kralj Vaslav I. ga je krepko odbijal. Ta dogodek poterjuje nam cesar Friderik II. v pisanju na kralja angleškega 1241.1.: „Secunda (pars) Bohcmiae fines ingressa est et agressa substitit, rege illius terrae cum suis comitibus virili-ter occurente." Na to so se valili Azijci v Moravo proti Olomucu. Lesem je bil od kralja Vaclava I. poslan Jaroslav s Sternperka. *) Krasno bogato zbirko čeških narodnih duhovnih pesni izdal je J. V. Kamaryt v Pragi v dveh letih 1. 1831. in 1832. Na to zbirko opozorujom naše slovenske duhoveuske pesnike. Pis. Jaroslav je junaško odbil vso navale Azijcev, naposled jih je na-pal v njih lastnem taboru, usmertil z lastno roko najvišega. njih voditelja ter tako postal osvoboditelj Morave, Češke in zapadne Evrope. In ko so l'atari pa Mongoli iz Ogerske, kjer je preje tretji in glavni njih oddelek, prodrevši čez Karpate, kralja Belo I. bil potolkel, zavalili se pred Korneuburg, Videm i. dr., bili so Cehi, vodjeni svojim kraljem, ki so pomogli vreči jih. To odločitno bitev slavi pesen rokopisa kral jevorskega iz 13. veka z napisom „Jaroslav“. Že so bili Tatari, taki') veli pesen, pod banom Kubaljem premogli Kijev in Novgorod, že so jim podlegli Ogri, in tudi Poljaki niso se mogli upreti jim. Nato se Tatari priva!6 pred Olomuc. Pred n jih neštevilnimi četami morajo tudi tu umikati se kristjanje, akoravno junaško bojujejo, in umaknejo se na Kostajnov, kjer je bil čudodelni obraz Marije Device. Znova se ohrabri in znova se veržejo kristjanje na Tatare; ko po celodnevnem boju hočejo ugasiti žejo, nimajo vode. S prisušenimi jeziki ližejo roso s trave. Drugi dan solnce strašno pripeka, v nevarnosti so, da poginejo, kajti pomanjkanje vodo goni jili k obupnosti. Vestonj, eden načelnikov, svetuje udati se Tatarom. Tu se vzdigne Vratislav, drug bojnik, in v svetem gnjevu veli: . . Skrumba ti kristjanov večna! Vriiči dobre čez ljudi v pogubo? V milost upat’ je od Boga hvalno, Ne v sužnosti od Tatarjev divjih. Ne hitite bratje mi v pogubo! Preterpdli smo naj huje vedro, Bog podpiral nas je v žarnem poldnu, Bog pomoč nam pošlje upajočim, Sram, možje! vas teh besčd naj hode, Dokler hcete se junači zvati! Ak umremo žeje na tem holmu, Ta smert ho od Boga nam poslana. (Je pa mečem so podamo vragov, Umorili bomo sami sebe. Pred Gospodom sužnjost je gnjusoba, Greh je, voljno vrat podati v sužnost! Zimino pojte, možjč! kdor tak misli, Tje, kjer stolee matere je božje! PreŠinjeni s temi krepkimi besedami, stopajo vsi za junakom, a ne da bi milosti prosili pri divjakih, ampak pri Bogu, da bi je izprosili. Množ’ca gre za njim h kapeli sveti: Vstani Gospod! vstani v svojem serdu! V zemljah vzdigni nas nad vrage naše, VsliSi glase k tebi upij6ee! Lej zajeli so nas hudi vragi, Reši krutih nas vezi tatarskih, In mokrote našemu daj drobu, Prinesemo dar ti glasonosni! Potri v zemljah naših neprijatle, Zatri jili na vek in vekov vtike! Bog je uslišal njih iskrene prošnje, poslal jim je dvojno pomoč: iz oblakov in po suhem. Glej! na nebu na vznojenem mraček! Dahne veter, zabobni grom strašni, Zatemi se oblak po vsem nebu, Bliski tresk tresk! na tatarski tabor, Dež obili oživi' studence. Mino burja. Vojska v red se zgrinja, Iz dežčl vseh, iz vseh krajev zemlje K Olomucu vejejo prapori, Težki meči jim vise ob strani, Polni tuli na plečih rožljajo, Svitle kape jim na bojnih glavah, Ročni konji skačejo pod njimi. Zabučijo glasi rogov lčsnih, Zaženo so gromi bobnov silnih. Grozna bitev sc vname, kar na kratko a jako jedernato kažejo verstice: Zgrabite se hitro obe vojski, Povzdiguje se megla od praha, Bila bitva huja od poslednje, Vstane brest in brenket ostrih mečev, In kaljenih strdi strašnd sičanje, Lom oščepov, ropot kopji bistrih ; Bilo klanje, bilo je mahi nje, Žalovanje in radovanje! Kerv vali' se, ko deževnik bistri, Mertvib leži’, kakor v lesu drdvja: Temu glava je razklana v dvoje, Temu obe odsekane roei, Zvrača ta čez druzega se s konja, Ta serdito svojo vrage mlati, Ko po skalah drevje huda burja, Temu v serce meč sadi do roče, In le-tdmu Tatar uho striže. Toda beda! Vojna sreča se odmika kristijanom, ne morejo se dovolj krepko upreti neštevilnim neprijateljem, po njih je, ako o Uk, bil vik in žalostno zdiliVanjo! In začdli bežati kristjanje, V budi stiski guati jili Tatarji! A gletli, rešitelj se bliža! Na čelu svojih, na čelu Cehov leti kot orel noseč svobodo in blagor: Jaroslav zdaj prileti, ko orel! Terdo jeklo na mogočnih persih, In pod jeklom serenost ino hrabrost, Pod čelado bistro, modro pamet, Serenost gori mu ’z oči užganili, Gre razkačen, kakor lev razdražen, Ako toplo kerv je kje zagledal, Ak ostreljen sc za lovcem žene, Tak vserdi se in v Tatarje terči, Cehi vsi za njim ko neba toča! Piano kruto na Kublajeviča, Bila to je silo huda bitov. Zgrabita se oba z ošečpoma, Zlomita ju s prevelieim praškom. Jaroslav, vos v kervi s konjem zmočen, Mahne z mečem po Kublajcviči, Od rame do stegna ga prekolje; Tako pade brezduh medi mertve. Zaropoči) nad njim tulec z lokom. Vstrasi narod se Tatarjev hudih, Odmetavši sul’ee sežnja dolge, V bčg je tekel, kdor je teči mogel, Tjc, odkodar solnce jasno vstaja. Bila Hana prosta je Tatarjev. VII. Drugo zmago, dobljeno že popreje 1203 1. nad Sasi, slavi prijetna pesen z naslovom „Beneš Germanov." Kedar je bil kralj Pfemysl Otakar I. došel v deržavo nemško s tega namena, da bi tamo pomagal Otonu IV. Bavarskemu proti nasprotniku njegovemu Filipu Stavfovcu, vsuli so se Nemci. Sasi čez zgorelske gore v češke pokrajine razdevajoči jih z ognjem in mečem, pa so bili od Beneša sina Germanovega na glavo potolčeni. Ti Sasi bile so čete Detriha mejnega grofa Mišenskega, čegar sestra Adleta bila je žena Otakarjeva. A ker je Otakar Adleto zavergel, zato se je hotel Detrih osvetiti mu, in je s svojimi četami navalil na Češko. Naša pesen o tej zadevi se razlikuje po obliki od ostalih pesni kraljedvorskih. Pesnik kliče solnce na nebesu kot sočutno pričo bede in ne-volje, ki se godi njegovim rojakom: Aj ti solnce, solnce naše! Kaj nam si tak žalostno! Cemu svetiš ti na nas, Na revne ljudi? Kakovsen bil je znani „drang“ Nemcev, kažejo verstice: V dolzem vlaku gred6 Nemci, To so Nemci Sasici, Od visocih drevnih gor, V naše kraje sem. Dajte, sirotice, dajte Srčbro, zlato, blago vse, Sicer pa užgejo vam Dvore, hišice! A narod tužno odgovarja: Saj ao nam že vse po/guli, Srebro, zlito zbrali so, Govedca odgnali so, A pevec jih tolaži rekoč: Nič kmetje, ne tožite: Travička vam vstaja spčt, Tako dolgo tlačena Od ptujih kopit. Vijte vence s poljskih cvetov Svojemu rešitelju! Lej te, Beneš Germanov Tamkaj ljudstvo kliče v abor Proti S&sikom. V žilah napadenega naroda so vname serd in kliče: Maščevanje! — vpije — vsem; Sasom roparjem! I3eneš pelje jih v hoj, in po silnej horbi zapodi roparje Sase. In upili Nemci so, In bežftli Nemci so, In pobitje jim! VIII. V teku kristijanskega svojega razvoja bili so dosegli Cehi veliko politično moč in važnost. Oldficli (l)lrik) nadelal je češkim knezom pot k dostojnosti nemškega kurfiršta. Sin Bfetislav 1. dobil je .Moravo, ktera je bila po padu veliko-moravske deržave sicer Cehom pripala, a pozneje prišla pod nadoblast Ogrom; Bfetislav po smerti očetovej zavsedši prestolj češki, podvergel je tudi Silezko svojej nadoblasti. Vratislav IT. in Ladislav II. dosegla sta z bog' znamenitih služb, učinenih na Italijanskem nemškima cesarjema Henriku IV. in Frideriku I. kraljevsko dostojnost za svoji osebi, a za Pfemysla Otakarja I. popeli so sc češki knezi na vselej na prestolj kraljevski. Pfemysl Otakar II., imenovan na zapadu zbog nagizdja, katero je razvijal, kralj zlati, na vsliodu pa zbog velikih zmag, katere je dobil, kralj železni, razširil je svojo moč od morja jadranskega do morja baltiškega. A na polju moravskem poginil je junaške smerti pokrit s 17 ranami. Po njegovem padu opomogli so se Cehi tako berzo, da mu je sin Vaclav II. nosil ne le krono Češko, nego tudi Poljsko, in ponudjeno mu krono Ogersko ohranil jo sinu svojemu Vaclavu III. Ali Vaclav II., slabega telesa, pal je zgodaj v grob, Vlaclav III. pa je poginil od neznane vražje roke, in ž njim je izmeri moški rod Pfemvslovccv 130G. leta. ' Na političnem svojem tiru bili so med tem Cehi zaderžcvani z boji, ki so se vnemali med princi vladarskega doma. Bfetislav I. bil je zakonito vredil, da vsak pot najstarejši vladarske rodovine prestolj zavsede. Ti notranji boji slabili so narod od znotraj, oa zunaj pa so dervile n&nj čedalje veče nevarnosti. Druga napaka pa je bil značaj Pfemyslovcov, kateri rod je imel sicer mnogo plemenitih mož in junaških bojnikov, a nikakih deržav-nikov, kateri bi bili znali postavljati se nemškim cesarjem z da-leko sezajočim bistrogledom in energično doslednostjo, kajti inače bi bili gotovo bolje mešali se v zadeve na sevoru in na vsliodu. Videti je, kakor da je osoda bila protivna Cehom, da bi mogli E ostati mogočna samostalna celota, čeravno so bili dani vsi pogoji ; temu za Pfemvsla Otakarja II. in Vaclava II., kakor tudi pozneje za Karola IV. Sploh se tudi to ne da tajiti, da n&rod sam poleg vsega junaštva nij imel pravega duha, da bi na polju političnem gospodoval. Glavni nalog bil mu je, da bi mogel pri svojej notranjej jakosti po Božjem zakonu in po običajih od dedov sprejetih, se povoljno in svobodno razvijati na način organični; zategadelj je čuval nad razmerami prijateljskimi, v katerih so bivali njegovi vladalci z nemškimi cesarji, boječ se, da ne bi vsled tega ogrožena bila njegova neodvisnost in individuelnost, a z druge strani je menil dosti učiniti za svojo ohranitev, ako samo odbija navale na nj učineue. Kako malo je hotel terpeti take navale tudi od svojih napolo rodbincev, n. pr. Poljakov, o tem priča pesen iz 11. veka z napisom „01dfich in Boleslav.“ Od te pesni ostala je poslednja tretjina. Boleslav II. pobožni (f 999.1.) zapustil je tri sine: Boleslava, Jaromira in Oldriha. Na prestolj ]e sedel za njim Boleslav III. zanikernež, pred katerim sta morala bežati brata Jaromir in Oldfih. Utekla sta k vojvodu bavarskemu, poznejšemu cesarju Henriku II. Z neizmerno berzino padala je deržava češka pod neveljavnim tem knezom, in ta čas se je tudi to zgodilo, da je vojvoda Poljski, Boleslav hrabri, mož podvzetnega duha, na češko navalil, ter Moravo in celo Slovensko (Slovaško) v svojo oblast dobil. Potem je čakal prilike, da bi tudi Čohe same zmogel. Čehovi do gerla siti okrutne vlade Boleslava III., pokličejo na prestolj Vladivoja, brata Boleslava hrabrega. Boleslav III. je utekel k mejnemu grofu Henriku, ki ga je dal zapreti. A Vladivoj vladal je le neke mesece; umeri je spočetka 1003. 1. Po njegovej smerti poklicali so na prestolj Jaromira, kateri povernivši se z bratom svojim Oldrihom z Nemškega, bil je z največim veseljem od ljudstva sprejet. Med tem izpustil je mejni grof Henrik Boleslava III., ki se je zatekel k naj močnejšemu svojemu neprijatelju Boleslavu hrabremu, ki ga je dal z bojno silo v Prago dovesti. Jaromir moral je v drugo zapustiti domovino, ter iskati gostoljubja pri Henriku II. A jedva je Boleslav III. polastil se vlade, začel z nova uganjati okrutni-štva, tako da so Čehi znova se izburili in samega Boleslava hrabrega poklicali, kateri je dal Boleslava III. oslepiti in v ječo zapreti, kjer je pozneje umeri, sam pak je došel v Prago in se polastil češke kneževine. Berzo pa so prišli v zamero Poljaki zbog nasilja, ki so ga delali Cehom, in ti so samo čakali ugodne prilike, da se jih iznebč. Kedar je tedaj cesar nemški Henrik II., zato ker Boleslav hrabri Češkega kot len od njega sprejeti ni hotel, proti njemu na češko prilomastil, spremljan od Jaromira in Old-fiha, šel je ves mirod na njegovo stran. Praga se je Oldfilm od-perla, Poljaki so bili izgnani, in Jaromir v drugo posajen na prestolj knežji. To se je zgodilo s početka meseca septembra 1004.1. In to pobitje Boleslava hrabrega ter izgnanje Poljakov iz Prago slavi omenjena naša pesen. IX. Znano je, kolik upliv imel je s početka vshod na Čehe. Upliv ta pa je na berzo opešal, ko so se med zapadne Slovane in cesa-rovino gerško vrinili ta čas divji Madjari, ko sc je cerkev gerška od rimske odcepila, in ko so pozneje prišli Rusi pod despotično moč Tatarov in Mongolov. Upliv vshoda na čelie bil je nanagloma prevladan od upliva zapadnega, kateremu je bilo povoljno vzlasti to, da mlado kristijanstvo, od vshoda zasajeno, bilo je popuščeno, in je on mogel na dalje gojiti ga. Sicer so Cehi delali na to, da bi dobivši vlastnega biskupa 973. 1. bili manj odvisni od tujcev-Latinica je prevladala kakor po drugih zapadnih evropskih deželah tako tudi na češkem. Kosma, (f 1125.1.) najstarejši zgodovino, pisec češki, spisal je svoje delo latinski. Nemštvo je glavni pristop dobilo še le za kralja Vaclava I. in za njegovega sina Pfemysla Otakarja II. Takrat so se podpirale naselbine nemško po mestih, in so nemško pravo mestno, nemški jezik in drugo tako zasejale po deželi. Poedine plemiške rodbine ponemčile so imena, in nemško pesništvo se je gostoljubno pestovalo na dvoru kraljevskem, in sam kralj Vaclav I. je zlagal nemške pesni. Vendar bi se prenaglili, ako bi terdili, da je vsled tega narodni duh češki utonil v življu nemškem. Čehi so se vsled teh dogodeb ravno tako malo ponemčili, kakor Prusko tudi ni so pofrancozilo vsled naklonjenosti, ki jo je imela francoščina pri Frideriku silnem. Priča tega nam je razen drugih tudi Kronista Dalemil v 14. veku, ki se je upiral nemštvu. Vendar pa so čehi, akoravno oblcoleni od gora in lesov svojih ter tako zaperti od zunanjega sveta, vezani bili na sosede Nemce, in so tem manj mogli ogniti se njih uplivu, čem bolj so se ž njimi stikali. Ali ta upliv na Čehe ni dejal tako, da bi bi bil brezpogojno in nespremeneno sprejet od Cehov, nego duh češki je znal prevladati in svojim vlastitim potrebam ukloniti tuji upliv, kar nam jasno priča pesen Ljudiša in Ljubor iz 13. veka, ki risa turnaj, ono vitežlco pozorišče, ki je še lc za kralja Vaclava I. z Nemškega na Češko se preselilo. Začenja se tako le: Poslušajte stari, mladi, O okušanji v hudih bojih! Nekdaj bil je knez zal&bski, Knez bogati, slavni, dobri; On imel jc hčer edino, Sebi in vsem družim inilo. Hči je bila čudo lepa, Vzraščena je krasno bila, Belo lice je imdla, Rože so po njem cvetčle ; Nje oči, ko nebo jasne, In po njenem belem vratu Vili so se zlati vlaaci, V perstenee se ji kodrali. Nekdaj poslu knez ukaže: ,,Naj snid6 se vsi gospodje, Sem v godi' na grad, velike 1“ In ko pride dan odločen, Snidejo bc vsi gospodje, Z daljnih vlasti, daljnih zemelj, Knezu v grad na godovanjc. Vstane ropot tromb in kotlov. Ali ta igra ni zgolj pulila zabava, na katero je knez goste povabil, kajti ko so gosti poldonivši se knezu, kneginji in hčeri kneževej clolge mize zaiisedeli, ter z divjino in medovino pogosteni bili, vzdigne se knez ter jim govori tako-le: Možje! skrito vam ne bodi, S kacih zbrani ste namenov. Verli možje, rad bi zvedel Ko mi ’z vas naj bolj potreben V Modri v miru vojske čaka ; Nemci naši so sosedje. Hrabri gosti hočejo ustreči knezu. Na velikej loki pred krasno pavlačo, na katero] sede knez, kneginja, hči kneževa in vsi dvorjani, prične se turnaj. Naj pervo na besedo knezovo vstopi v ograjo Stfebov, in se skuša z Ljudoslavom; na besedo kneginje vstopi v ograjo Serpoš, in se skuša s Spitiborjem; tretjega na po-skušnjo pozvati odloči knez Ljudiši svojej hčeri. Ljudiša pokliče Ljuborja. Z navdušenjem prejme Ljubor ta ukaz, ki je njegovemu sercu dražji kot od vseh drugih gospej in gospic, in to navdušenje daje mu silo, da premore tri tekmece, in naposled poda zmage venec — Ljudiša. X. Rokopis kraljedvorski prestavljen je na ostala slovanska narečja, pa tudi na italijansko, francosko, angleško, več potov na netnško in na madjarsko. Rokopis zelenogorski in kraljedvorski sta najstarejša spomenika literature češke. v Velika je njegova važnost za Cehe, kakor n. pr. za Nemce Nibelung in Grudrun. Iz teh staročeskih pesni veje iskrena Ijubav do vere in domovine. Po teh ostankih moremo in smemo soditi o razvitku tadajnega pesništva. Cela zbirka obsezala je naj manj tri knjige, kar nam pojasnujejo napisi ohranenih poglavij, katerih se imenujejo: 26. 27. in 28. pogl. tretje knjige. Ce je tedaj vsako izgubljenih 25. pogl. obsezalo le dve pesni, zgubilo se je samo iz tretje knjige — 50 pesni. Naj berže bila jo to zbirka, ki jo je neznan ljubitelj pesništva sebi na zabavo osebno sestavil. Rokopis ta tudi neovergljivo priča, da pesništvo češko ni bilo s tujega presajeno, po tujem prikrojeno, nego da je čisto domače, vlastitost ndroda češkega. Ta biser staročeškega pesništva prestavil je na slovensko Fr. Levstik že 1856. leta. Knjižica ima 56 str. lepega drobnega tiska. Da je prevod izversten, prepričali smo se iz odlomkov v spis vpletenih, in iz vsega tega bi morali sklepati, da so Slovenci, z na j večim veseljem segli po njem, kaj? Zalibog, da ni tako! Morda je knjižica predraga? Koliko pa vendar vel jd? Cujte!— lOsoldov! Tedaj vel j A toliko, kolikor mala „pratika“, ki jo ima do malega vsak ubogi delalec. •>— Severni sij. Severni sij, ki je gotovo ena najlepših prikazni v prirodi, vidi se pri nas le redko kedaj, sosebno malokrat tako krasen, kakoršnega smo občudovati priložnost imeli 24. in 25. oktobra meseca 1870. leta. Ta severni sij videl se je ona dva večera v Parizu, v Na-polju, v Turinu, v Milani, v Zagrebu, po vsi Ogerski, Nemčiji, Skandinaviji, po Angleškem, Grškem in po Turškem. — V Atenah bil je ravno tisti čas silen potres. — Bila je tedaj ta znamenita prirodna prikazen vidna po srednji Evropi med 53" in 37° severne širine in med 20° in 11° vzhodnje dolžine. Na severu je severni sij navadna prikazen. Potnik Lottin n. pr. ga je 1838.1. na svojem potovanju po Norvegiji v 200. dneh opazoval i43krat. Imel sem sicer že trikrat priložnost, da sem opazoval severni sij, ali vendar bilo bi mi težavno, popisati ga tako dobro, da bi si mogel misliti, kakšen da je, tudi tisti bralec, ki ga še nikoli videl ni. Zato naj pa povem tukaj izvrsten Lottinov popis ene take prikazni. „Med četrto in osmo uro začenja se“, piše Lottin, „rumeniti gornji rob svetle megle, ki visi v tistih krajih vedno na nebezu. Prozorna proga, ki se naredi, raste vedno ter se počasi spreminja v obod, naslonjen s svojima koncema na obzorje. Vrh tega oboda stoji vedno v magnetičnem poldniku. Kmalu potem se pokažejo čez obod poprečne temne proge, ki ga del6 na več kosov tako, da se napravijo žarki (ali trakovi), ki se bolj ali manj hitro daljšajo in krajšajo. Ti žarki se daljšajo na nebezu proti jugu, nekateri tje do tistega kraja, kamor kaže tukaj južni pol inklinacijske magnetične iglo, tako da so podobni kosovom velikanskega svetlega obloka na nebu. — Obod se premika proti nadglavišču: svetloba njegova se vidi, kakor da bi valove gnala od kraja do kraja. Svetlobni valovi gredo časih drug za drugim od zahoda do vzhoda, le malokrat v nasprotno m6r. Časih ali malokdaj grede') svetli valovi le čez en žarek proti vzhodu, potem se pa koj povrnejo. Ako se pa val6 svetli valovi čez vse žarke od zahoda do vzhoda, vrnejo se potem nazaj dotle, odkle so prišli. Reči se pa ne more, ali se svetli žarki sami vodoravno premikajo, ali pa druge svetlobo prek njih prehajajo tako, da žarki sami mirno stoje. Od todi pride, da se vidi, kakor da bi se svetli obod vodoravno nihal (kolebal); tako po priliki, kakor se maje obešena zastava, če veter vanjo pilia. Časih prizdigne obod en svoj konec, ali pa oba od obzorja kvišku. Ako je to, je previjanje svetlobo v njem bolj hitro in svetloba večja; obod se spremeni v dolg po-vezek svetlih žarkov; ta povezek se razteguje, na več kosov razdeljuje ter čudno in prečudno krivi. Te krivine njegove se vežejo druga s drugo, ter stvarjajo tako imenovani venec. Sedaj na enkrat svetloba tako oživi, da so največje zvezde ne vidijo več skoz njo; žarki švigajo hitro sem ter tje, krivine se vežejo in razvezujejo, da se vidi, kakor da bi se ognjene kače previjale. Prikazen postane različno pisana; dno je rdeče; sredina zelena; vse drugo pa ostane bledo rumeno. Razne barve no spre-menč nikoli svoje lege druga proti drugi, ter so za čudo pro-zračne. Rudečina je malo ne svetlo krvava, zelenina pa bledo smaragdasta. — Živost prikazni poneliuje, barve ginejo; cela prikazen se izgubi ali na enkrat, ali pa počasi slabi. — Posamezni obodovi kosovi so zopet začn6 kazati; obod se zopet nareja tor se vzdiguje proti nadglavišču; žarki se vidijo, ker jih vidimo v perspektivi, vedno krajši in krajši; sedaj je prišel obodovi vrh v magnetično nadglavišče, t. j. na tisto mesto, kamor kaže južni pol inklina-cijske magnetične igle. Od krajev tudi prihajajo žarki; z njimi se obod vpre na obzorje; žarki se čudno previjajo in previjajo; sedaj se je napravila iz njih široka rdeča proga; nad njo se pa vidi zelenina gornjih delov te svetle prikazni. — Med tem so se naredili novi obodi na obzorju; nekateri so še bledi, drugi pa se blišče svetlobe. — Drug stoji za drugim. Vsi se spreminjajo tako, kakor smo popisali. Takrat, ko so bili vsi dobro ločeni drug od druzega, našteli smo jih devet. Ti obodi, vsi naslnneni na zemljo, podobni so tistim nastropnim kulisam v naših glediščih, ki naslonene na postranske kulise, predstavljajo nebez v gledišču. Gasili zo obodi tako blizo drug druzega, da se vidi, kakor da bi se tlačili. — Kolikorlcolikrat se žarki čez magnetično nadglavišče raztegnejo, se vidi, da se njihovi južni konci stekajo proti nadglavišču, kjer narejajo s svojimi severnimi konci pravi venec. Zdi se mi, da je prikazen venca le posledek tega, ker ga vidim perspektivno; — da bi stal jaz bolj proti jugu, videl bi ga gotovo lc kakor obod. Misli si dobro to živo šviganje žarkov, kako se jim blesk in dolgost vedno spreminjata, kako se čudno rudečina in zelenina prelivate, da je vse skupaj podobno valovitemu trepetanju; misli sipa zraven tega, kako se vse te svetle proge druga za drugo vrste, ter da je zadnjič vse nebo podobno svetlemu obloku, naslone-nemu na tla, pokrita s snegom ; da je, rekel bi, nebo le bleskeč okvir mirnemu zemeljskemu morju; — če si v stanu, da imaš vse to dobro v mislih, boš saj nekoliko v duhu spoznal, kakova da je ta čudežna prikazen, katero popisati, si človek zastonj prizadeva. — Venec se je jel slabiti; prikazen sega proti jugu že od nad-glavišča dalje, ter se narejajo vedno na novo obodi, ki pa navadno poprej zginejo, preden dosežejo južno mejo obzorja. — Vse to se vidi navadno Je do polnoči. Po polnoči pa vidno slabi svetloba toga severvega sija ali zarje; žarki ginejo ter ostanejo na nebu le slabo vidni kupi oblačkov. Ko pa jutranja zarja zarumeni, mine tudi zadnji sled te čudne prikazni." — Pred vsem drugim moram omeniti, da popisovanje severnega sija nij malo da ne nobene vrednosti za znanstvena preiskovanja. Na kaj nam je tedaj paziti pri severnem siju? — Paziti nam je na to, kako lež6 svetli žarki, kdaj se začenjajo, kdaj se končavajo, kako se spreminjajo, kako visoko so nad zemljo. Vse vremenske in druge prikazni v zraku, ki so go d o za čas severnega sija, morajo so natanko zapisati; sosebno je pa glodati na tlakomer (barometer). Nekateri učenjaki, n. pr.: Lemstriim in Dove, trdijo, da je severni sij v tesni zvezi z nevihtami. Tedaj bi se moralo tudi ustanoviti, ali je to res, ali ne. Ker nekateri trdijo, da opazovanja uče razločevati na severnih sijih tri periode (dobe), dnevno, letno in stoletno, ter da so severni siji v nekaki zvezi s pegami, ki se časih na solncu vidijo; trebalo bi tudi glede, tega gledati, kako in kaj. Trdijo tudi nekateri, da so po leti severni siji v zvezi s tistimi tenkimi oblački, ki se časih na nebu naredi, in da že to vznemiruje iglo magnetnico, ako se povrstijo ti oblački v progo, obrneno ravno od severja proti jugu. Velikega upliva za severni sij je tudi zemeljski magnetizem, zato treba tudi, da se določi njegova letna doba. Igla magnetnica kaže namreč za čas severnega sija največji kot naklona. Nazadnje treba je tudi to določiti, je li severnemu siju vzrok v zemeljskem ozračju, ali zunaj njega v svetskem prostoru, ter ali se vdeležuje severni sij tudi zemeljskega vrtenja okrog zemeljske osi in zemeljskega vrtenja okrog solnea. Vsem omenjenim tirjatvam pa je težko ustreči, ako se opazuje prikazen le enkrat; sosebno še, če jo opazuje le en sam opazovalec. Treba je, da se opazuje severni sij lota in leta. — To je tudi poglavitni vzrok, da še dan današnji le tako malo gotovega vemo o njem. — Vprašanje, na katero je odgovoriti, jeto-le: kako razlaga znanost to prirodno prikazen? — Da-si je ona znana že mnogo, mnogo let, vendar je še nobeden ni doslej popolnoma dovoljno raztolmačil. — Ne ostaja nam toraj druzega, nego da se zadovoljujemo s hipotezami. — Izmed tega, kako so davni spredniki mislili o severnem siju, povem le mnenje Kartczijevo. Ta učenjak je namreč trdil, da je severnemu siju vzrok ta, da se solnčni žarki odbijajo od silnega ledu, ki pokriva tla in morja po severnih krajih. — V nedavnih časih bili so ljudje tega mnenja, daje elektrika vzrok severnemu siju; da se pokaže on takrat, kedar se sproži elektrika v najvišjih nad zemljo plavajočih tenkih oblačkih. Rekli so, da ravno zavoljo tega se pokazuje ta prikazen najbolj le po tistih severnih krajih, kjer ni ne nevihte, ne bliska. L e m s trii m, ki je 1868. 1. na Švedski polarni ekspediciji mnogokrat opazoval se ver ni sij, trdi, da je neprenehana vlažnost zraku vzrok, da se eloktričnost v oblakih nikdar ne sproži z bliskom, ampak le s severnim sijem. D o ve*) pa trdi, da ni res to, da no bi bilo neviht in bliskanja v tistih severnih krajih, kjer se severni sij največkrat vidi, ampuli da je prav mnogo neviht po arktičnem morju, po Skandinaviji in po severni Rusiji, koder se severni sij največkrat vidi. — Mnogo učenjakov dandanašnjih pa trdi, da sta severnemu siju vzrok in vir atmosferska elektrika in pa zemeljski magnetizem. Prvi, kateremu je to na misel prišlo, je slavni „de la Rive“. — Naloga nam je sedaj, da razlagamo, kaj da je učenjake do te misli pripeljalo. Da je zemlja res magnet, to vidimo že iz tega, ker ima ona moč na magnetično iglo; prepričati se pa moremo tudi o njeni magnetičnosti s tem, da naslonimo 3' dolgo palico iz kovanega železa v tako lego, v kakoršno meri inklinacijska igla. Ce palica tako sloni, postane v kratkem magnetična vsled upliva zemel jskega magnetizma na-njo. — Zemeljski magnetizem ni povsod po zemlji enako močan. Skušnje uč6, da je on v mrzlih krajih močnejši, v toplih krajih pa slabejši. — Kolikor bliže severnemu ali južnemu zemeljskemu polu, toliko močnejši je zemeljski magnetizem. — Ker se severni sij prikazuje na zemeljskih poiih (tečajih), zato so učenjaki iskali vzrok te prikazni v tem, ker je zemlja magnetična. Ko so pa še to našli, da ste si magnetizem in elektrika sorodni prirodni moči, da magnetizem stvarja elektriko, in da elektrika tudi stvarja magnetizem, ter da teko električni toki neprenehoma okrog zemlje; niso kar nič več dvomili, da so res najdeli pravi vir severnega sija. — To misel podpirajo res tudi električne prikazni v atmosferi (v vzduhu). Zemljo obdajajoči zrak je namreč pozitivno električen; tako nas saj uč6 učenjaki Dallmann, Saussure, Arago in drugi. Po hipotezi učenjaka „la Rive“ se tedaj razlaga severni sij tako-le: Morje je pozitivno električno; vodeni sopar, ki se neprenehoma vzdiguje iz morja v zrak, odnese to elektriko v najvišje kraje v zrak; veter „gornji pasat“ jo pa odpelje proti zemeljskemu tečaju (polu), kjer se ona proti zemlji spusti ter obdaja zemljo, ki je negativno električna. Ker pa te dve elektriki, (pozitivno in negativno) loči zrak drugo od druge, jima biva napetost vedno večja *) Sitzung der Borliner Gesollschaft fiirErdkuudo v. 3. Dezember 1870, in večja dotle, dokler se ne sprožite na tistih krajih, kjer je zrak najtanjši. No, zrak je pa prav na tečajih zemeljskih najtanjši. Ker je pa obe elektriki ločilni zrak slab provodnik elektrike, se ona ne more sprožiti na enkrat, ampak se proži le počasi. Pri teh sprožitvah mora tedaj negativna zemeljska elektrika teči od ravnika proti obema tečajema ter na severu odklanjati sevex-ni pol deklinacijske igle proti zapadu; — kar se res godi. „De la Rive“ je skušal tudi dokazati veljavnost te hipoteze s poskusi. V steklenem balonu je stanjšal on zrak tako, da je bil zrak v balonu tako tenak, kakor je gori v zračnih višavah. Ko je v ta balon vtaknil močan magnet ter naredil, da je tekla elektrika čez balon, je res zagledal prikazen severnega sija. — Ako premišljujemo to razlaganje severnega sija, zdi so nam od začetka, da res stvar drugače biti ne more — Ali prikazen severnega sija spremlja mnogo drugih prikazni, katerih si na podlogi te hipoteze nikakor ne moremo razložiti. To je bil tudi vzrok, da so učenjaki jeli dvomiti o veljavnosti te hipoteze. — Kaj pa očitajo učenjaki Delarivinovi hipotezi? Profesor J. JVIiiller spodbija Delarivino hipotezo tako le: „Ker je morje positivno električno, zato ni mogoče, da bi tekla negativna zemeljska elektrika proti tečajema, ker sta tudi ona obdana, z morjem.“ Največja hiba Delarivine hipoteze je gotovo v tem, ker nam ona nič ne pove o tem, kje bi se moral severni sij največkrat pokazati; pove pa tudi tega ne, kje je tisti kraj, v katerem se severni sij v resnici največkrat n a p r a v 1 j a. Po Delarivinovi hipotezi bi se severni sij še celo ne kazal največkrat na tečajih, ampak tam, kjer se spušča gornji pasat na zemljo. To se pa godi po zimi v Afriki, poleti pa na Nemškem. Nadalje je resnica to, da se severni sij ali severna zarja ne nareja največkrat na tečaju, ampak na severnem polarnem (tečajnem) krogu. ^ Ce primerjamo s tem zadnjič se Fritzova preiskovanja glede zemljepisnega razširjanja severnega sija in glede tega, v katero mer da se on širi, moramo res povsema dvomiti o veljavnosti Delarivinove hipoteze. V Evropi se res vidi severni sij naravnost proti severju v mdr, katero kaže poldnevnik; ali od Belega morja dalje tje do Novosibirskih otokov povsod, in malo da ne po vsi Sibiriji vidi se severni sij časih proti severo-vzhodu, časih pa proti severo-zapadu. Naposled moral bi se, ker se elektrika in zemeljski magnetizem neprenehoma razvijata, tudi severni si j narojati, če že ne neprenehoma, ali vsaj mnogo večkrat, kakor se to res godi. To pa zato, ker vlaga ne more v zemljo odpeljevati atmosferične elektrike; saj je zemlja na tečajih z morjem pokrita, ona sama ima pa elektriko tdko, kakoršno ima atmosfera. — Amerikanec Olmsted, profesor prirodne filozofije in astronomije v Vašingtonu, pa razlaga severni sij z drugačno hipotezo. On namreč trdi, da je severni sij vsemirskega (kozmičnega) vira, ter da se nam kaže tako, kakor drugo nebeške prikazni. Zvezdo-slovje nas namreč uči, da plava po brezkončnem svetskem prostoru razun zvezd, planetov in kometov še mnogo drugih teles, kakoršna so utrinki (Sternschuppen), spodnebniki (meteori) in meglice, tor da se vrste vsako okrog svojega solnca po stanovitnih, določenih potih. Ker se tedaj po svetskem prostoru vrte okrog našega solnca različna telesa, ter ker se nam ta, če pridejo v zemeljsko ozračje, pokažejo kot utrinki, spodnebniki ali kot meglice; zato je verjetno, da je mogoče, da plavajo po svetskem prostoru tudi take kozmične materije (tvarine), ki vzrokujejo severni sij. Zodijalcalno svetlobo, katera se večkrat vidi pred solnčnim vzhodom in po solnčnem zahodu, vzrokujejo tudi take tenko tvarine, kakor nas uči slavni Laplace. Najnovejši hipotezi o severnem siju ste Fr. Mohrova in Gronemannova. O teh dveh hočemo tedaj še kaj povedati. Mohr trdi, da je severni sij prikazen, ki se godi v zemeljskem ozračju, ker se elektrika ne more sprožiti v brezzračnem prostoru. — Ker je severni sij, pravi ta učenjak dalje, podoben svetlobi električnih tokov v stanjšanem zraku, je mogoče, da je on res električnega izvira, ter da ga vzrokuje vedno sproževanje elektrike v visokem, jako tankem zraku; saj elektrika nareja od belega drugačno barvano svetlobo le takrat, če se sproži v raz-tanjšanem zraku. Sedaj je pa še to vprašanje, kako da so vedno stvai’ja tolika elektrika, da se more ona neprenehoma prožiti. Znano je, da trepetanje etera napravi svetlobo. Ker je severni sij svetlobna prikazen, mora njemu tedaj biti vzrok tudi kako gibanje. Da pa gibanje res stvarja elektriko, o tem se moremo vsak dan prepričati s poskusi na različnih fizikalnih mašinah. Vrtenje steklene plošče pri Winterovem električnem kolovratu je vzrok svetli električni iskri; v raznih galvaničnih lancih in v Voltinem stebru je molekularno gibanje kisleca vzrok električnemu toku in svetlobi. Tedaj more gibanje zraku in sicer prepih v stanjšanem zraku, trdi Fr. Mohr, vzrokovati tudi severni sij. Ako tečete namreč dve plasti suhega in stanjšanega zraka ona nad drugo, ali ena kraj druge, v nasprotni mčri, nareja se elektrika tam, kjer se te plasti ena ob drugo drgnete. Ta elektrika je pa vzrok severnemu siju. Kolikor dalj časa trajata ta dva nasprotna toka zrakova, toliko dalj časa traja tudi svetla prikazen severnega sija. Ker se pa severni sij kaže največkrat po krajih okrog zemeljskega točaja, zato je verjetno, da se pri omenjenem toku zrakovem elektrika le takrat stvarja, kedar je zrak dosti suh. Ako pa leži med dvema v nasprotno mer tekočima zrako-vima plastčma plast mirnega zraku, se elektrika ne stvarja, ampak še le takrat, kedar to mirno zralcovo plast eden ali drugi tok sabo potegne, tako da postane tam, kjer se tekoči zrakovi plasti dotikate, trenje (drgnenje) dovolj močno. Ker se pa opazuje, da oblaki, če so, zakrivajo prikazen severnega sija, je očitno, da se ta prikazen godi nad oblaki tako, da oblaki pri njej nimajo nič opraviti. — Ta povedana Fr. Mohrova hipoteza ima tudi svoje privrže-nilce. Tako našteva prof. Prestel*) 41 slučajev, v katerih se je pri prikazni severnega sija opazovalo, da se je bil res. podrl mir v zraku, ter nastal veter, in to na različnih krajih, daleč drug od drugega proč ležečih, in da se je v vseh teh 41 slučajih lahko dokazal vzrok vetra. — Toliko se je moglo iz dosedanjih opazovanj spoznati, da severni sij spremljajo vremenske prikazni, ter da sc ob času severnega sija napravijo viharji in nevihte. Večletna opazovanja bodo pa nas mogla še le učiti, ali res vse to vzrokujeta omenjena zra-kova toka. S to hipotezo se .morejo sicer res razložiti vse prikazni v zraku, ki se go d 6 ob času severnega sija; ali vendar mislim, da je ona osnovana na premalo število opazovanj, da tedaj ona doslej še ni verjetna. Tudi bi bil moral osnovatelj te hipoteze po mojih mislih najpoprej to dokazati, da se res stvarja elektrika, če se ta-rete in drgnete dve plasti sopara, tedaj tudi zraku, ena ob drugo. Ce preučimo namreč vse vzroke zračne elektrike, vendar ne najdemo nikjer tega mnenja, da bi trenje in drgnenje zrakovo bilo ji vzrok. — Muhry**) trdi namreč v novejšem času, da elektriko stvarja solnČno ogrevanje zemeljskega površja. Ako ima tedaj elektrika svoj izvirek v zemlji, mogel bi po mojih mislih zrakov tok imeti le to nalogo, da odpeljuje elektriko k zemeljskima tečajema. Nadalje zahteva ta hipoteza to, da je zrak dovolj suh. Zrak sam na sebi brez vodenega sopara je pa slab provodnik elektrike. Da bi pa dva slaba prevodnika elektrike, kakoršna sta imenovana dva zrakova toka, mogla z drgnenjem brez indukcije stvarjati toliko elektrike, kolikor je potrebuje prikazen severnega sija, — tega tudi ne morem razumeti! — Tekoče zračne plasti morejo pa biti tudi različno tople, sosebno če so velike ; ta različna njihova toplina mora tudi imeti kaj upliva na elektriko. Na posled nas ta hipoteza nič ne uči, na kateri kraj da odtekajo te zračne plasti. — Tej podobno hipotezo o severnem siju je osnoval tudi Spiller '*''**); ali vendar s tem razločkom, daje prikazen severnega sija razlagal z elektriko v zraku in z dinamično termo-eloktriko v zemlji. Zračna elektrika pa izvira po njegovem mnenju iz dveh različno toplih, v nasprotno mčr tekočih zračnih plasti; in sicer *) Zeitsclirift der osterreichischcu Gesellschaft far Metcorologie VII. pag. 167. **) Zeitsclirift der osterroichisehen Gesellschaft fiir Metcorologie, 1873. Nr. 9. *•**) Glej: Spiller, Kosmogenie, 1870. in: Ilandbucli der Pbysik 2, Alifl. Theil II. pag. 304, 307, 309, 470. pozitivna elektrika se nareja v toplejši plasti, negativna elektrika pa v mrzlejši zrakovi plasti. — Sedaj pa hočem Sc kaj' povedati o drugi novejši hipotezi o severnem siju. To hipotezo, ki se naslanja na spektralno analizo, osnoval je Gronemann. Angstrčim jo že opazoval leta 1867. in 1868. severni sij s spektroskopom. On je našel v severnem siju ravno tako rumeno-zeleno črto (556.7 milijonov mm. valovno dolgosti), kakoršno je bil zapazil poprej v zodijakalncm svitu. Ali da ne naštevam vseh učenjakov, ki so opazovali severni S1j s spektroskopom, omenjam le opazovanje dr. Vogela 1872. 1., kateri je tako, kakor tudi drugi, našel, da ima spektrum (šara) severnega sija črte v sebi. On ni našel le one gori omenjene črte v šari severnega sija, ampak zapazil je šest črt v nji; časih pa še ^eč svetlih črt. Tako je n. pr. opazoval on 9. aprila 1871. 1. v Rothkampu sledeče črte v šari severnega sija: Valovna dolgost Verjetna pogreška Opazka. Mil. mm. 629-7 ................-| - 1'4 . . Prav svetla, rudeča proga, 556-9 ................ 0-2 . . Naj svetlejše črta, v šari se znatno tamni, ko se rudeča proga pokaže. 539........................................Neizmerno nejasna črta (negotova opazba). Še preedj jasna črta. Črta je, akoravno so tudi rudeča črta vidi, vendar prav svetla, sicer pa glede jasnosti prejšnji enaka. Prav jasna Črta. Široki svetli pas v sredini nekoliko manj jasen; v tistih delih severnega sija, v katerih se pokaže rudeča črta, se pa prav slabo sveti. Vse to črto je pa našel ravno tisti učenjak tudi v šari (spele trum) kislekovi, duščevi in zrakovi. Tam, kjer se kaže severni Hljt je tedaj zrak razžaren. S spektralno analizo so je nadalje tudi našlo, da se najjasnejša črta severnega sija, t. j. tista severni sij zanamljajoča črta, katero je Kirhoff zaznamoval s št. 1474, nahaja tudi v šari solnčne korone. To pa potrjuje, da se v solnčnem ozračju nahaja železo v podobi sopara. Na to posledice spektralne analize je Gronemann osnoval svojo hipotezo o severnem siju. On namreč trdi, da je osolnčje in 523-3 518-9 500-4 od 469-4 sredine 466-3 do 462-9 0-4 0.9 0.3 0-3 svetski prostor napolnjen z drobnim kozmičnim prahom, katerega poglavitni del je železo. Te kozmične megle se vrte okrog solnea ali po paraboličnem, ali pa po eliptičnem potu; naša zemlja jih pa na svojem potovanju okrog solnea srečava. Ker je pa naša zemlja magnet, zato vleče ona s svojo magnetično močjo ta železen prali k sebi, kar je vzrok tega, da se nareja v višjih plasteh našega ozračja tok teh kozmičnih sostavin. Proti tečajema zemeljskima je ta tok najmočnejši. Imenovana privlačna moč zemeljska pa napravi nadalje to, da pridoro te kozmične megle v naš zrak, da se one same vsled upora zralcovega in pa tudi obdajajoči jih zrak razžare, ter da tako vzrolcujejo prikazen severnega sija. Iz tega je tudi jasno, od kod da pride to, da se v šari severnega sija nahajajo ravno take svetle črte, kakoršne sc nahajajo v šari zrakovih dveh prvin (kisleka in dušca) in pa v šari železovi. Misel, da so res take megle ali čadi kozmičnega prahu (Staubwolke), nikakor ni zoper našo današnjo znanost; saj znamo, da je v meteorih tudi železo. Spektralna analiza nas pa tudi uči, da res plavajo take meglice po svetskem prostoru. Kedar se je gibanje omenjenih kozmičnih meglil ali čadov spremenilo v toplino, ter kedar so se to gibanje stvarjajoče moči porabile, takrat nehajo tudi te megle biti razžarene, ter plavajo odslej dalje kot oblak visoko gori v zraku. Od neprenehanega, zgorej omenjenega toka, in pa od množine kozmičnega prahu odvisna jo tedaj vsa prikazen severnega sija. — Ali razun železa morajo biti v kozmičnih meglah še druge sestavine, na katere naša zemlja kot magnet ne dela tako, kakor dela na železo; to pa mora zato biti, ker se nam te sostavine kažejo v podobi rudečih oblakov, katere lahko zapazimo v vsakem jasnejšem severnem siju. Nazadnje je tudi to mogoče, da je v teh kozmičnih meglah tudi kaj diamagnetičnih sostavin, ter da to narejajo tisti na ma-gnetični ra eri di jan navpik stoječi beli obod, kateri se vidi pri mnogih severnih sijih. Ker nam oznanujejo igle magnetnice s svojim nihanjem že več ur poprej, da se bo pokazal severni sij, zato se mora pri trenju in drgnenju kozmičnih sostavin gotovo tudi elektrika stvarjati. Zgorej smo že rekli, da plavajo te kozmične sostavine potem, ko so izgorele, visoko gori v zraku. Ko so se dovolj razhladile, napravi se iz njih železov okisane« in pa še drugačne spojine, ki so brž ko ne vzrok tako imenovanih tečajnih vezi (Polarbiinder). Te so namreč, kakor nas opazbe učč, v nekaki zvezi s prikaznijo severnega sija. — S to hipotezo se potrduje tudi Olmstedova hipoteza. — Cc primerjamo obe hipotezi, moramo dopustiti, da gre Gronemanovi hipotezi prednost. Olmsted trdi namreč le to, da je severni sij kozmičnega izvira; o tem pa nič ne govori, kaka tvarina da se vrti okrog zemljo. So ve, da ima to svoj vzrok v tem, ker je Gronemann osnoval svojo hipotezo na preiskovanja s spektralno analizo. Toliko lahko že sedaj trdimo za gotovo, da severni sij ni izvirka električnega ali magnetičnega, dasi ni še doslej prav določeno, kakova je prav za prav tvarina tistega kozmičnega prahu. No, ali začetek je storjen; ter upati je, da nam bo spektralna analiza kmalu odkrila tudi to skrivnost. Da se slednjič res tudi okrog solnca tako vrt6 kozmične megle, ter da jih solnce s svojo neizrečeno privlačno močjo k sebi vleče ravno tako, kakor naša zemlja; to nam potrduje ta okolnost, ker se v solnčnem ozračju nahajajo razžareni železni sopari, čemur je dokaz tista črta v solnčni šari (spektrum), ktero je Kirchoff zaznamoval s št. 1474. (Nature 14. novembra lb72.) Ne bomo se tedaj pregrešili, če se predrznemo trditi, da je prikazen severnega sija taka, kakoršna se nam na zemlji kaže, le oslabljena podobica tiste prikazni, katera se na solncu godi. Ravnočrtni žarki solnčeve korone so prav močno podobni žarkom severnega sija. Amerikanski profesor Gould še celo trdi, da solnčeva korona ni nič druzega, kakor neprenehana severna zarja. — Sedaj pa, da še kaj omenim o tem, kaj in kako misli dr. Wolfert o severnem siju. Dr. Wolfert*) trdi s svojo hipotezo, da prikazen severnega sija (zarje) ni ne izvira magnetičnega, ne_ električnega, pa tudi ne kozmičnega (vsemirskega), ampak da jo na-reja odboj in lom solnčnih žarkov. Ta misel sicer ni nova, ker je že Kartezij severni sij tako razlagal (kakor smo bili že poprej povedali); ali to moramo dopustiti, da je "VVolfert izvrstno izdelal svoje mnenje o severnem siju. On namreč trdi, da se solnčni žarki odbijajo na neizmernih ledniltih in na zemlji okrog severnega tečaja, pokriti z večnim ledom in snegom. Ta led in sneg je tisto negladlto zrcalo, ki raztresa svetlobo. To se pa godi s toliko večjo jasnostjo, po kato-ptričnem zakonu, kolikor nepopolnejše je zrcalo. Ta odbita svetloba kaže se nam tedaj na nebezu kot severni sij. Ker po katop-tričnem zakonu množina odbite svetlobe'raste z vpadnim kotom; zato je prikazen severnega sija toliko lepša, kolikor bolj napošev (nagnjeno) vpadajo žarki na odbojno ravnino; to se pa godi na zemeljskem tečaju. Da so ledniki res odbojne ravnine, to dokazuje Wolfert s trditvijo, da se svetloba lomi in odbija v ledu po ravno tistih zakonih, po kterih se lomi in odbija v navadni prizmi, ter da je to ravno vzrok, da odbijajo ledniki svetlobo na nebez. — Očitati pa moramo ti Wolfertovi hipotezi to, da on kar na ravnost taji nekatere prikazni pri severnem siju, n. pr. šum, — akoravno so poročila o slišanem šumu pri nekterih severnih zarjah tako verjetna,da se no morejo zavreči. Na koncu svoje razprave res obrača Wolfert pazljivost na spektralno analizo; ali prepušča *) Potermanns Mittheilungen. Band 18. Lief. XI. 1872. pa drugim, naj primerjajo njegovo mnenje s pcsledki spektralne analize. — Jaz mislim, da je Gronemannova hipoteza najverjetnejša; to pa ne samo zavoljo tega, ker ona potrjuje Olmstedovo hipotezo, ampak tudi zavoljo tega, ker je doslej spektralna analiza najvarnejši in najbolj določilni način preiskovanja. — Res je, da so dosedanji posledici spektralne analize še majhni; ali upati je, da nam bo prihodnost vse tako na drobno povedala, da bo zginila vsakatera dvomba. — Ljubi bralec! sprejmi te meni doslej znane različne hipoteze o severnem siju; prebiraj jih ter izberi si tisto, ki ti je najbolj všeč. — Napisal sem ti te hipoteze zato, ker sem slišal ndrod, da je pri prikazni severnega sija govoril mnogo vsakaterih bedarij. — Severni sij ni ne Šiba božja, ne znamenje lakote, vojska, pomorov, hudih bolezni itd., kakor misli še današnji dan mnogo ljudi; ampak severni sij je prirodna (naturna) prikazen, ki se godi po prirodnih (naturnih) zakonih. — Zelja moja pri sostavljanju tega spisa bila je le ta, da bi ljubi mi narod slovenski podučil ter osvobodil ga od predsodkov in vraž. S to živo željo izročam svoj spis Matici slovenski. Dr. Križan. KAZALO« I. Del. VIII. Poročilo o delovanji slovenske Matice v Ljubljani od 1. julija 187;). do 1. julija 1874. 1. r> Stran ^rv° desetletje Mu tire slovenske....................................................... 5 XXIX, od borov a skupščina 6. novembra 1873. 1.................................... 9 IX. občni zbor 4. marci ja 1874. 1........................................... . 10 XXX. odborova skupščina 6. maja 1874. 1...................................... 15 Osmo poročilo o Matični knjižnici......................................................11) Upravništvo in imenik...................................................................23 Račun . . . . *............................................................. # # 91 Životopis odličnih udov Matice slovenske: I-čsar Anton, duhoven ljubi j. škofije, prof. na c. kr. realki v Ljubljani . . 94 •Koznian Jože, častni korar lab>dske vladik o vine, konjiški nadžupnik in dekan, konzistorijalni svetovalec.............................................102 II. Del. Podučili in zabavni del. Slovanski elementi v VenetŠčini. Spisal Dav. Trstenjak. Pred slovo............................................................... 3 Vvod..................................................................... 5 Leksikon................................................................. 11 Dodatek Slovansčiua v patavšČini.........................................21 Zbirk h slovarskih besed v patavsko italijanskem narečji .... 24 Slovarski elementi v Venetlčiui . ■•...............................28 Poznamenovanja za živali.................................................37 Poznamenovanja za jediva.................................................61 Imena ra zeliača............................................................ 53 Imei.-a za oblačila . *................................55 Pozuamenovanja ra ladje in trgovinske shrambe............................58 Dodatki..................................................................(j0 Doneski k zgodovini Kranjskih mest. Spisal Janez Parapat ... 73 Izgledi slovanskega jezika na Ogerskem. Razglasa M. Valjavec . . 102 Komentari k zgodovini Salašanov, Japadov, Venetov itd. Spisal Davoriu Trstenjak.................................................................15(> Regeste iz dozdaj Se ne natisnjenih, Kranjsko zgodovino zadevajočih rokopisov; nabral Janez Far*pat...................................................,180 Mihael Carnišonko. Poslovenil L. G. Pogoričau...................................189 Roko| is zelenogorski in kraljtdvorski. Fr. Jaroslav............................341 Severni sij. Spisal dr. Križan..................................................360 Naznanilo. Matične knjige imajo na proclaj: V Ljubljani: Janez Giontini; .Jurij Lereher; C. S. Till; Otok. Klerr. V Celovcn: J. Leon; E. Liogi. V Mariboru: K. Frlinec. V Trstu: F. II. Schimpf-; V. Essman. V Gorici: Karol Soliar. V C'clji: Karol Šohar. V PitijI: Vil. Blanke. V Pragi: Gregr & Dattel. Družbinim knjigam }>ak je ta-lo eena: 1. Zgodovina slovenskega naroda volja...........................— gld. CO kr. 2. Vojvodstvo Kranjsko „ „ 40 „ 3. Vojvodstvo Koroško „ — » 34 „ 4. Slovnica češkega jezika z berilom, spis. Marn — „ GO „ .ri. Narodni koledar in letopis za 18«7. 1. volja . . — „ 40 „ 6. Narodni koledar in letopis za 1808. I. velja — „ 50 „ 7. Štirje letni časi voljajo................................ l „ — „ 8. Rudninoslovjo po Folloekerji, velja . . . . . — „ 40 „ 9. Narodni kolodar, sporočilo in letopis za 1869.1. velja — „ 50 ,, 10. Olikani Slovenec velja................................— „ 40 „ 11. Slovonski Stajer i. snopič velja .........................— „ 6.0 „ 12. Lotopis za 1869 I........................•............— ,, 80 „■ 13. Sehoedler. Knjiga prirode. I. snopič Fi/.ikn — „ 80 „ 14. Nauk o telovadili I. dol s 50 podobami, volja — „ 40 „ 15. Nauk o telovadbi II. del s 164pod. in Vi. obrazci — „ 80 „ 16. Atlant. I. snopič. Poiuti, Evropa in Avstrija . . l „ 6 „ 17. V. Vodnik, pesni . ... f ..... . — „ 60 „ 18. Jovan Vosol-Kososki. Razne dela z njegovo podobo I „ 50 „ 19. Atlant. ‘2. snopič. Azija, severna Amerika, južna Amerika ....................................... 1 „ 50 „ 20. Slovonski Stajer. 111. snopič — „ 40 „ 21. Sehoedler. Knjiga prirode. 2; snopič. Astrono- mija in Kemija.............................. 1 „ — „ 22. Letopis za 1870. 1. z dr. Lovro Tomanovo podobo 1 „ 20 „ 23. Lotopis za 1871. I. s 40 podobami........................ 1 „ 50 „ 24. Sehoedler. Knjiga prirode, 'i. snopič, Minera- logija in (»coKiiozlja...........................— „ 70 „ 25. Atlant. 3. snopič. Afrika, Avstralija, evropska Rusija.......................................... 1 „ 5 „ 26. Živalstvo po Pokorniji, i’r. Erjavec..................... 1 „ — „ 27. Rastlinstvo po Pokorniji, Iv. Tušek.........................— 86 „ 28. Lotopis za 1872 in 1873. 1. z 2 podobami 1 „ 60 „ 29. Slovanstvo z dvomi zemljovidi............................ 1 „ — „ 30. Lotopis za 1874. 1....................................... 1 „ 60 „ 31. Prirodoznanski zemljepis, J. Jesenko .... 1 „ — „ 32. Zgodovina avstrijsko-ogrske monarhijo .... — „ 40 „ Opomba. Častiti družbeniki naj g. poverjenikom povernojo stroške, ki jih ti imajo s prejemanjem in razpošiljanjem družbiuih knjig.