• -	ni žni öC
iL ;......зид?/
Cjl
LETOPIS
za leto
1874.
--
Uredil <lr. E. H. Costa,
doktor modro- in pravoslovja, vitez c. t. Franc - Jo/.efovega, Mehikanskega Guadelonp- in Papeževega reda sv. Gregorija. člen čes. Karalo - Leopoldinske akademije jn mnogih učenili družeb, predsednik Matice slovenske, podpredsednik c. k. kmetijske družbe, deželni poslanec in odbornik, častni meščan Ljubljanski in Urnomeljski i. t. d.
Založila in na svetlo dala
Tisek Blaznikovih dedičev v Ljubljani. 18Г4.
^ ЙЗ


Perilu Ii iti
Matico »Ut
v Ljubljani
za leto
1874.
——X5SX50-——
Sostavil Ivan T и seit ,
odbornik in tajnik Matice slovenske.
VIII. Wm^ml®
o delovanji slovenske Matice v Ljubljani
od 1. julija 1873. 1. do 1. julija 1874. 1.
Po zapisnikih sostavil
Ivan Tušek,
odbornik in tajnih.
Prvo desetletje Matice slovenske.
Z naj visim sklepom 4. svečana 1864. leta so presvetli cesar Franc Jožef pravila Matice slovenske potrditi blagovolili. Deseto leto se je toraj končalo, odkar se je ta za duševni napredek slovenskega naroda tako važni zavod izbudil v življenje. Primerno in potrebno se mi zdi, pregledati, kaj da je Matica storila v tej desetletni dobi, kako je dosegala svoj namen, kako je rastla in na kteri stopinji je danes.
Matica šteje danes 5 častnih in čez 2300 drugih udov (med temi čez 400 ustanovnikov). Ona ima čez 100 poverjenikov v vseh okrajih slovenske zemlje, in stoji s 32 učenimi društvi v djanski zvezi književne vzajemnosti.
Občnih zborov je bilo 8, odborovih skupščin pa 29.
Matično premoženje šteje zdaj čez 61000 gl. a. v.
Veče doneske (namreč 500 gld. in več) je Matica prejela od sledečih: Dr. Lovro Tom an 10000 gld. Matija Debeljak 8243 gld. HranilnicaLjubljanska3000gld. Dekan Rozman iz Konjic 1000 gld. Svetli dijakovski škof Josip Jurij Str o ss-ra a j er 1000 gld. Presvetli cesar Franc Jožef 500 gld. Fidelis Terpinc 500 gld. Anton baron Cojs 500 gld.
Gosp. Peter Kozi er pa je poklonil Matici 707 zemljevidov slovenske dežele in 470 imenikov (nad 700 gld. vrednosti) in gosp. dr. Lovro To m an plošče za krasne diplome, ktere Matica daje tistim udom, ki jih žele.
Potrosila je Matica do sedaj 34500 gld. in s tem na svetlo dala
1. Letopise.
1.	Koledar za 1865. leto.
2.	„ in letopis za 1867. leto.
3.	„ „ „ „ 1868. „
A.	Koledar in letopis	za 1869. leto.
5.	„	„ 1869. „
6.	„	„ 1870. „
7.	„	„ 1871. „ „
8.	„	„ 1872. in 1873. leto.
2. Zgodovinske iu zemljopisne knjige.
9. Zgodovina slovenskega naroda. Spisal Ivan Trdina.
10.	Vojvodstvo Kranjsko.
11.	,, ^Koroško.
12.	Slovenski Stajer, Г. snopič.
13.	„ „ III. „
14.	Slovanstvo. Prvi del. Spisali Janez Maj с ig er, Maks Ple t er sni k in Božidar Raič.
3. Naravosiovske knjige.
15.	Štirje letni časi. Po Rossmässlerji sp. Iv. Tuše k.
16.	Rudninoslovje po Fellöckerji, sp. Fr. Erjavec.
17.	Schödlerjeva knjiga prirod'e, I. del.Fizika.
18.	„	„ „ II. „ Astronomija inKemija
19.	„	„ „III. Mineralogija in Geog nozija.
20.	Živalstvo po Pokorniju, sp. Fr. Erjavec.
21.	Rastlinstvo po Pokorniju, sp. Iv. Tušek.
4.	Lepoznanska dela.
22.	Pesni V. Vodnika.
23.	Razna dela Jovan Vesel-Koseski-a.
5.	Jezikoslovno delo.
24.	Slovnica češkega jezika z berilom; spisal Marn.
0. Različna dela.
25.	Olikani Slovenec. Spisal Ivan Vesel.
26.	Nauk o telovadbi. I. del.
27.	Nauk o telovadbi II. „
1. Atlant.
28.	Prvi snopič: Poluti — Evropa — Avstrija.
29.	Drugi snopič: Azija — Severna Amerika — Južna Amerika.
30.	Tretji snopič: Afrika — Avstralija — Evropska Rusija. „ In v kratkem pride na svetlo
31.	Četrti snopič: Italija — Nemčija — Evropska Turčija.
Gotovo lepa vrsta zanimivih, podučnih in koristnih knjig, večidel z dragimi prilogami in slikami.
Posebno se nadjam, da dodo knjige Zil 1873. leto, namreč
Letopis'za 1872. in 1873."leto in
S1 o v a n s t v о I. del častitim udom dobro došle.
Letopis obsega 29s/4 tiskane pole in ima v prvem delu obširno poročilo o delovanji slov. Matice od 1. septembra 1871. do 1. julija 1873. leta in imenik udov; potem životopisne črtice odličnih udov Matičnih, namreč: Blaža Potočnika, dr. Matije Pre-loga, Janeza Zalokarja in Antona barona Cojsa. — Drugi del prinaša zanimive spise zgodovinskega, naravopisnega in lepoznanskega zapopadka, med drugimi Gogoljev ruski roman „Taras Bulba" in prvič poslovenjeni odlični francoski roman „Pavi in Virginija". Dodana je slika barona Antona Cojsa.
Slovan s t vo (22 pole) daje nam etnografični popis vseh slovanskih rodov in sicer v I. delu (kterega so spisali marljivi gospodje Janez Majciger, Maks Pleteršnik in Božidar Kaič), po občnem pregledu narodopisni popis Jugoslovanov (Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov). Ta knjiga je gotovo ena najzanimivejših in podučnejših in bode vsakemu Matičarju jako prijetno berilo. Dva priložena narodopisna zemljevida je narisal gosp. prof. Pleteršnik.
V prihodnje mora Matica, da dovrši pričeta dela, še izdati:
Slovanstvo II. del (Severni Slavjani).
Schödlerjeve knjige prirode, IV. (in zadnji) snopič. (Rokopis je že izdelan).
Slovenskega Stajerja II. in IV. snopič.
Želeti bi bilo posebno, da bi si Matici v kratkem izročili zaostali rokopisi „Slovenskega Stajerja"; ker zadnji je, rekel bi, čas, da se ta knjiga vendar enkrat dovrši. — Bati se je sicer, da bodo posamezni deli jako različni, in nekteri celo prezastarali.
Literarno delovanje Matice slovenske je bilo odlikovano:
1.	na izložbi prve občne hrvatske učiteljske skupščine v Zagrebu 1871 1. s „priznanico", in
2.	na splošni svetovni razstavi Dunajski 1873. leta s „pohvalnim pismom".
Vdeleževala se je Matica različnih slavjanskih slovesnosti, tako na primer je imenovala slavnoznanega češkega rodoljuba Jana Purkyne-ja, o njegovi desetletnici za svojega častnega uda; 9. junija 1868. leta je častila jubilejno slavnost „musea kralovstvi Ceskeho"s posebno adreso; svečana 1872. leta je Matica z drugimi ljubljanskimi narodnimi družbami vred poslala krasno napravljeno adreso ruskemu učenjaku Pogodinu v čestitanje njegovega petdesetletnega literarnega delovanja. — PriJung-m an o vi svečanosti 13. julija 1873. leta v Pragi je bila Matica zastopana po posebnem zastopniku.
Po smrti zgubila je Matica mnogo, mnogo svojih naj-odličnejših in najzaslužnejših členov: Dr. Lovro Tomana, ljubljenca slovenskega naroda, izbuditelja in prvega predsednika Matice slovenske; velikodušnega mecena Matija Debeljaka; večlet-
nega podpredsednika stolnega prosta Antona Kosa; neutrudlji-vega, za Matico neizmerno zaslužnega odbornika in tajnika A n-tona Lčsarja; odbornika barona Antona Cojs-a; potem odbornike in pisatelje Petra Hicingerja, Antona Janežiča, D. Savperla; izmed udov Matice slovenske pisatelje Miroslava Vilharja, dr. Matija Preloga, Blaža Potočnika; izmed ustanovnikov: Jožefa Blaznika, Antona Čepona, dr. Raj-rn unda Melcer j a, Rozalijo Egerjevo, Antona Wolfa, župnika pri sv. Petru pri Slatini, Janeza GregeIja, duhovnika v pokoji, notarja dr. Irkiča, Fr. Cižmana, ravnatelja navtične akademije v Trstu, Avgusta Moosa, itd.
Matična knjižnica šteje nad 2000 knjig, in sicer večidel ruskih, slovenskih, čeških, hrvatskih in srbskih, ktere so darovali različni udje ali pa ktere je Matica prejele od družeb, s kterimi stoji v djanski zvezi književne vzajemnosti. Posebna hvala gre v tem oziru prevzvišenemu gospodu Mihaelu Rajevskemu, biskupu pri ruskem poročništvu v Beču, ki je posredoval to zvezo z raznimi ruskimi literarnimi zavodi in družbami. Knjige, primerno vezane, so natanko popisane in v lepem redu, tako, da jih učenjak lahko rabi, ako se obrne do odbornika in knjižničarja Jana Vavru-a, ki z velikim trudom in z vse hvalevrednim požrtvova njem popolnoma brezplačno oskrbuje Matično knjižnico. Hvala mu !
Ne manjšo hvalo zaslužita tudi gosp. dr. Jernej Zupanec in Ivan Vilhar, prvi kot bivši in drugi kot sedaj ni blagajnik Matični, ktera sta ravno tako nesebično oskrbovala denarne zadeve in trudapolno nabiranje doneskov od udov.
Ako pregledujemo desetletno zgodovino Matice slovenske, nahajamo v prvi vrsti moža, ki stoji na čelu vsakemu narodnemu slovenskemu podvzetju, — slovenskega voditelja dr. Janeza Bleiweis a. Z dr. Tomauom iu s podpisanim poročevalcem je sostavil on prvi načrt matičnih pravil; in osnovalni odbor ga je volil z dr. Leon Vončina in s podpisanim poročevalcem vred v opravilni oddelek, kteri je imel nalog, voditi društvo v prvi najtežavnejši dobi. Dr. Bleiweis je od prvega začetka eden izmed najmarljivejših odbornikov in je tudi tri leta vredoval matični letopis.
Koncem tega poročila moram še omeniti, da jako obžalujem, da ni bilo mogoče sklicati občni zbor tečajem 1873. leta in da udje dobe knjige za 1873. leto še le sedaj ! A na eni strani me tolaži to, da vendar udje s tem ne trpe nobene djanske škode, z druge strani naj pa tudi izrečem, da sili in okolščinam v okom riti ni bilo mogoče. Smrt častitega tajnika prof. Lesarja — vi-arno politično gibanje 1873. leta (v ktero sicer Matica ni bila vpletena — pa skoro vsi delajoči Slovenci!) — preobložitev tiskar-nice z delom — to so razlogi zamude, kakoršne morda ne bo — več.
In tako sklepam to poročilo s presrčno zahvalo vsem v njem imenovanim dobrotnikom in prijateljem Matice, pa tudi sploh vsem drugim pisateljem, poverjenikom itd.
Naj Bog blagoslovi tudi v prihodnje ta zavod, in naj se ga krepko poprime narod slovenski, da bode storil v drugem svojem desetletji enak korak naprej , kakoršni je storil v prvem!
V Ljubljani 20. svečana 1874. leta.
Dr. E. H. Costa,
predsednik Matice slovenske.
XXIX. od borova sknpsčiiia
6. novembra 1873. 1.
Edina točka razgovora:
Obravnava o prihodnjem tajništvu.
Pričujoči so bili dr. Costa, predsednik, in nasledni odborniki: dr. Janez Bleiweis, Jeran, ^ Marn, Pleteršnik, Praprotnik, Sovan, dr. J. Sterbenec, S ve t ее, Šolar, Tomšič, Tušek, Vavru, Iv. Vilhai', dr. Vončina, dr. Zupanec in Zakelj.
Predsednik dr. Costa najprej naznanja omilovaje veliko zgubo, katera je zadela Matico po smrti njenega neutrudljivega tajnika. Vi, pravi, gospodje odborniki! veste dobro, da je bil umrli tajnik duša Matici slovenski; dokler ostane ona, hvalno se bode spominjal tudi njen neutrudni tajnik prof. A n t o n L ё s a r. Slava mu! (Odborniki pritrdijo.)
Predno po društvenih pravilih pričnemo obravnavo o tajništvu prihodnjem, naj povem, a) daje Matica za razstavljene stvari svoje dobila na Dunaji pohvalno pismo, da sem pa jih jaz, s predsednikom dramatičnega društva vred, svest si Vaše pritrditve, poklonil v Athene um, ki se nareja na Dunaji (odborniki pritrdijo tej odločbi); b) da se letošnje knjige zarad posebne zadrege v tiskarni le počasi tiskajo: „Letopis" in „Slovanstvo", katero oboje bo prav znamenito, in bode dovršeno do občnega zbora, ki utegne biti meseca januarija.
Na to bere predsednik pismo g. dr. Kreka, ki pravi, da mu ni mogoče glede sostavljanja vprašanj iz tradicij onalne literature odborovi želji za zdaj vstreči, ker je z drugimi deli za več časa obložen. Odbor vendar po nasvetu šolskega nadzornika gosp. J. Šolarja sklene poprositi g. dr. Kreka, ker je
ravno on sprožil stvar, ima itak v rokah narodno blago in je naj-sposobniši za ta posel, naj o priliki o tem sostavi vsaj glavna načela. „Gledč društvenega tajnika — čita predsednik iz dr. Gr. Krekovega pisma: „sem jaz mnenja, da se mora služba razpisati in potem onemu podeliti, kateri bode za ta posel najsposob-niši." Tudi nisem proti temu, da se tajništvo provizorično za nekaj časa odda, ako se sposobnih kandidatov ne oglasi. Vsekako sem pa odločno proti temu, da dobi to službo kdo, kteremu bi bila le postranski posel. Tudi tirjam od prihodnjega tajnika, da je znanstven mož in napredovalea , ker mračnjaštvo jo pogubno narodu in slovstvu." — Gosp. predsednik potem bere iz Matičnega opra-vilnika §. 36. in 37., po katerih se ima služba tajnikova po razpisu oddati za tri leta; dokler se pa najdejo odborniki, ki so pri volji opravljati tajnikovo službo, ne razpiše se služba tajnikova, da se Matici prihranijo stroški. Odbor pa ima pravico, dovoliti jim nekako nagrado, vendar nikoli ne čez polovico plačila, katero občni zbor za tajnika potrdi v proračunu.
Jaz sem prejel doslej — nadaljuje potem predsednik dr. Costa — to ponudbo g. profesorja Ivana Tuš k a, toda z nekaterimi pogoji: a) da se služba poviša v plači na 250 gld., b) da se korektura Matičnih knjig popolnoma loči od nje, in c) da se najame kdo, ki pomore vrediti, kar je v Matičnih stvareh zaostalo o bolezni in po smrti prejšnjega tajnika.
Predsednik zdaj vpraša: Ali hoče izmed gospodov odbornikov kdo prevzeti, ali v6 koga imenovati, ki bi mogel prevzeti tajništvo? — Ker se ijikdo ne oglasi, naj se prične obravnava o povedani ponudbi.
Udbor soglasno sprejme ponudbo gosp. prof. Tuška, in sicer, kar a) plačo zadene, da se primerno vstavi v proračunu prihodnjemu občnemu zboru, kar b) korekturo tiče, vkrene po razgovoru, katerega so se vdeleževali gg. dr. Bleiweis, Šolar, Pleterš-nik, Marn, Svetec in Vončina, naposled po nasvetu g. Svetca, naj se, po dogovoru s pisatelji, sproti od slučaja do slučaja odločuje; in kar c) posebno pomoč zadeva, da se zaostale reči spravijo v red, proti dostojni nagradi, se vdä ravnatelj šolski gosp. A. Praprotnik, da bode pomagal novemu tajniku dotlej, da se v Matici vravnä, kar je treba, da bode delovala potem spet poredoma v pospeh slovstva ter v prid Slovencem.
IX. občili zbor
4. marcija 1874. leta.
Vrsta razgovorov:
1.	Predsednik nagovori zbrano skupščino.
2.	Poročilo o odborovem delovanji od 26. sept. 1872. do konca fe-
bruarja 1874., 1,
и
3.	Raeuu od 1. julija 1872. 1. do 1. julija 1873. 1.
4.	Volitev treh udov, da pregledajo, presodijo in potrdijo odborov račun
vsled 9. §. a) Matič. pravil.
5.	Proračun od 1. julija 1873. 1. do 1. julija 1874. 1.
6.	Volitev 11 odbornikov, in sicer:
A.	10 odbornikov namesto onih 1869. 1. voljenih, namreč
a)	Ljubljanskih: Luka Jeran, Peter Iiozler, Ivan Vilhar, dr. Jernej Zupanee.
b)	Vnanjih: Franc Erjavec, Anton pl. Gariboldi , dr. Gregorij Krek, Božidar Raič, dr, Janko Srnec, Davorin Trstenjak.
B.	2 odbornika namesto umrlih Ljubljanskih: Anton baron Cojs,
Anton Lesar.
Opomba 1. Pri volitvah odbornikov Matice se vštevajo tudi volilni listki tacili družbenikov, kteri sicer niso mogli sami priti, pa so vendar svoje volilne listke odboru poslali tako , da ni prav nič suma zarad kake prevare. (§. 11. pravil.)
Opomba 2. Račun za preteklo, proračun za prihodnje društveno leto in volilni listi se pred razgovori razdolc nazočim družbenikom.
Opomba 3. Gospod odbornik Davorin Trstenjak se je prostovoljno odpovedal odborništvu in odbor Matičin po sklepu 17. jul. 1872.1. mu pismeno hvalo izrekel ne le za njegovo marljivo delovanje v odboru, ampak tudi sploh za vso zlasti pisateljsko podporo.
Ob 8. uri bila je maša v stolni cekvi, katero so služili preč. korar gosp. Fr. Kramer.
Ob treh popoldne se je začel v čitalnični dvorani občni zbor pod vodstvom prvosednika dr. Cos te. Pričujoči so bili gospodje odborniki Ljubljanski: dr. Jan. ßleiweis, Jeran Luka, Marn Jožef, Pleteršnik Maks., dr. Poklukar J., Souvan France, Tušek Ivan, Vavrü Ivan, Vilhar Ivan, dr. Vončina Leon, dr. Zupanee Jer. inŽakelj Miroslav. Zbralo se je bilo nad 70 družbenikov Ljubljanskih in vnanjih. Mnogo druzih je poslalo volilne liste, katerih se je naštelo 647.
Dr. E. H. Costa prične skupščina z ogovorom, v katerim pozdravi zbrane društvenike in še posebno one, ki so prišlit od daleč; potem se opraviči o tem, da ni sklical 9. občnega zbora 1873. leta, ter pove, zakaj da tako pozno. Reče, da so bile zavire tako silne, da jim ni bilo mogoče v okom priti. Zadržki so bili sledeči: 1. Smrt tajnika prof. Lesarja. Po smrti njegovi trebalo ju tudi v red spraviti zaostaline mesecev avgusta, septembra in oktobra. 2. Politične borbe lanskega leta; dasiravno Matica sama ni bila prizadeta po njih , so vendar vsacega Matičarja prijele bolj ali manj tako, da je bil zaviran v mirnem književnem delu.
3. Knjige za 1873. leto se niso mogle o pravem času razposlati, ker so se jako počasi tiskale v tiskarni, preobloženi z drugimi silnimi deli.
To so — pravi — poglavitni vzroki , da sem mogel še le danes storiti to, kar bi bil po pravilih moral storiti lani. O tej zakasnitvi me tolaži posebno to, da društveniki ne trpe nika-koršne škode zarad tega, ее dobe knjige nekoliko pozneje kakor navadno.
Potem omeni, da je 4. februarja t. 1. preteklo prvo desetletje Matice slovenske, ter razdeli med pričujoče društvenike tiskano poročilo o tem, kaj je Matica dovršila preteklih teh 10 let.
—	Dalje se prvosednik spominja Matičarjev, od poslednjega občnega zbora umrlih, zlasti dveh, namreč neutrudljivega Matičnega tajnika prof. Lesarja in blagega narodnjaka barona Antona Cojza. Dokler bo Matica — pravi — gotovo bo Lesar v spominu ostal Slovencem.
Potem prvosednik v imenu društva izreka hvalo vsem tistim, ki so sodelovali pri Matici, posebno prof. J. Tušku, da je zamudna tajniška dela prevzel za celo malo plačilo 250 gold.; — knjižničarju gosp. prof. Vavru-u zavoljo velike marljivosti o vre-dovanji knjižnice gosp. Ivanu Vil h ar ju za veliki trud, ki ga ima z denarnimi zadevami Matičnimi. Poslednja dva gospoda opravljata vse posle prezplačno, za kar jima še posebna hvala. Pa še enemu
—	reče — gre lepa naša hvala, in to gosp. prof. Pleteršniku, ki je bil prevzel korekturo knjige: „Slovanstvo".
Potem omeni prvosednik, da j-e bila Matica slovenska pri svetski razstavi na Dunaji, v katero je poslala svoja dela, odlikovana s pohvalnim pismom.
Konečno naznanja prvosednik, da mu je došlo danes pismo od gospoda prof. Majcigerja v Mariboru, v katerem britko obžaluje, da na napisu knjige: „Slovanstvo" stoji: „Spisali Janez Majciger, Maks Pleteršnik in Božidar Raič." Prof. Maj ciger piše, da je to pogrešek, ki se je zoper njegovo voljo in brez njegove krivde vrinil, ter pravi, daje on „Občni pregled Slovan-stva" le poslovenil po Riegerjevem češkem „naučnem slov-niku". Prvosednik s tem popravlja nemili pogrešek ter dodä, da bo tudi po časnikih to razglasil ter tako zadostil zahtevi gospod prof. Majcigerja. To velja pa le o „Pregledu"; spis gospod prof, Pleteršnika o Slovencih, Hrvatih in Srbih in spis gosp. Raiča o Bulgarih ste izvirni deli. —
Končavši govor svoj o Matičnih zadevah dodaja prvosednik še to, da Novomeška čitalnica prosi družbenike slovenske Matice, naj bi se obilno vdeležili posojila za zidanje „narodnega doma" v Novem mestu, bi še ni dodelan, ter bo še mnogo denarja treba. Ker je podpredsednik Novomeške čitalnice g. Rozman sam v zboru pričujoč, je prosil družbenike, naj kar njemu dado prineske za blago napravo, ki bode steber narodni stvari na Dolenjskem. —
Na to veli prvosednik tajniku brati poročilo o odborovem delovanji.
Preden tajnik začne brati, prosi deželni poslanec gosp. Tavčar besede ter reče: Gospod prvosednik je omenil in hvalo izrekel pridnim delalcem; izpustil je pa enega. Po smrti se Tomanovi je dr. Costa sam največ trudil na korist Matice slovenske. Njemu gre največa hvala; siava mu! (Zbor mu zakliče trikrat „Slava"!)
Tajnik prof. Tušek je potem poročal o delovanji Matičnem tako-le:
Moje poročevanje o odborovem delovanji od 8. občnega zbora 1872. leta do danes bo le kratko, ker je malo ne vse zapisano v letopisu za 1872. in 1873. leto od 43. do 60. strani, katero knjigo smo s 1. delom „Slovanstva" vred že razposlali malo ne vsem poverjenikom, ter jo bodo vsi gospodje udje kmalu v rokah imeli.
Glavne knjige zadnja številka 26. septembra 1872. leta bila je 2544, danes jej je 2772, to kaže prirastek udov za 228, med katerimi je 13 ustanovnikov. Med temi so 4 rodovine, za katere je ranjki profesor Anton Ьёзаг plačal za vsako po 100 gld.
Izmed ustanovnikov so pomrli: Irkičjvan, Koncilija Ivan, Lčsar Anton, Holcer Dragotin, Moos Avg., Cižman Franc, Bonner Jožef, Vitenc Andrej.
Ker je v preteklem desetletji mnogo udov pomrlo in nekateri tudi odstopili, šteje Matica slovenska danes v vsem skupaj : ustali ikov 411, letnikov 1921, vseh tedaj 2332 udov.
Tirjati ima slovenska Matica od svojih ustanovnikov še 1300 gld., od letnikov pa zaostale letnine incl. 1873 1. blizo 3500 gld., vsega tedaj 4800 gld.; med temi je največ letnine za 1873. leto. Zdaj, ko bodo družbeniki bukve v roke dobili, je upati, da se bo zaostala letnina bolj pridno plačevala, kakor doslej.
Bukve za 1873. leto, namreč: „Slovanstva" I. del in „Letopis" za 1872. in 1873. leto smo razposlali doslej društvenikom, bivajočim po Kranjskem razun Ljubljane in okolice, po dolnjem Štajarskem ter oddali jih nekoliko tudi že na Koroško. Ostalim jih bomo razposlali te dni.
Atlanta IV. snopič (Nemčija, Italija, Evropska Turčija) bo dovršen o kakih 6 tednih, kakor nam g. Köcke piše iz Dunaja. Potem ga bomo jeli razpošiljati.
Rokopis Schödlerjeve „botanike" je že dovršen bil 1870. leta. Schödlerjeve „zoologije" rokopisa pa je prof. Fr. Erjavec v Gorici poslal meseca januarija za kakih 6 tiskanih pol. Te dni bo gotov z vsem — in tako Schödlerjeva „knjiga prirode" dovršena. — Rokopisa za II. in IV. zvezek „Slov. Štajarja" pa še zdaj nismo dobili.
V zvezo književne vzajemnosti je v času, preteklem od 8. občnega zbora, Matica stopila z univerziteto v Kristijaniji, z univerziteto v Moskvi in z arheologijskim občestvom v Moskvi.
_ „Narodni šoli" v Ljubljani je Matica podarila 273 iztisov raznih bukev, da je to društvo razdeli med učitelje po deželi ter
jih nagovarja, naj pristopijo k Matici, če že niso. — Vodstvu bolnišnice Ljubljanske je podarila Matica 19knjig v zabavo in poduk okrevalcem, šoli v Št. Petru na Krasu pa 1 Kozlerjev zemljovid Slovenskih deželi.
Rokopise iz Zalokarjeve zapuščine brani Matica, z ostalimi knjigami je pa storila po odsekovem nasvetu v 28. odborovi skupščini.
Gosp. E. Picot v Parizu je društvu poslal mnogo francoskih knjig, katere je ono večidel dalo v dar bogoslovskim, gimnazijskim in realnim knjižnicam, da jih more brati mnogo dijakov tudi prihodnjih časov.
Pri Jungmanovi svečanosti v Pragi lanskega leta je bil Matični zastopnik matičar gosp. inženir Jan Pribil, kateremu se je bilo d,alo poverjenilno pismo.
Gosp. Trstenjaku, ki se je odpovedal odborništvu, je Matica izrekla pismeno zahvalo za njegovo marljivo delovanje v odboru, in tudi sploh za neumorno njegovo literarno delovanje v Matici in zunaj nje.
Slednjič mi je še povedati, da je odbor v svoji 29. skupščini 7. novembra 1873. leta mene izbral za Matičnega tajnika, ter da sem obdelal tudi vse, kar je bilo zaostalega po Lesarjevi smrti.
Zbor je tajnikovo poročilo brez opazke na znanje vzel. —
Potem bere blagajnik Ivan Vilhar sklep računa od 1. julija 1872. do 1. julija 1873. leta, ter popravlja eno tiskarsko po-greško v njem: Pri „obligacijah" mora namreč stati mesto 2616 število 2661 gld. — Tiskani račun se razdeli med ude.
Na prvosednikovo vprašanje: ali o računu kdo besedo želi, se ne oglasi nobeden.
Gled6 4. točke razgovorov, namreč: glede volitve pregledoval с e v računa vpraša prvosednik zbor: ali hoče voliti po listkih, ali prepusti to stvar prvosedniku. Večina je za to, da se to prepusti prvosedniku. Na to predlaga on lanske pregledovalce gospode Hohna Hug., Žagarja Drag. in Kremžarja And.
Potem se bere proračun za 10. Matično leto, namreč za čas od 1. julija 1873. do 1. julija 1874. leta. Vse točke so bile sprejete brez ugovora ali posebnega predloga.
Zdaj je prišla na vrsto volitev 12 odbornikov, in sicer: A) 10 odbornikov namesto onih 1869. leta voljenih, namreč a) Ljubljanskih : Luka Jeran, Pet. Kozler, Ivan Vilhar, dr. Jernej Zupa-nec; — b) vnanjih: France Erjavec, Anton pl. Gariboldi, dr. Gr. Krek, Božidar Kaic, dr. Janko Srnec, Dav. Trstenjak. — B) Dva odbornika namesto umrlih Ljubljanskih: Anton baron Zois in Anton Lesar.
Prvosedniku je bilo poslauo 556 glasovnic; pričujoči udje mu oddajajo listke. Vvvolilno komisijo se izbero sledeči gospodje: za prvosednika prof. Žakelj, za prisednike prošt dr. Jarec, inženir Potočnik, deželni uradnik Josip Pfeifer in trgovec Sovan stari.
Prof. Žaltelj zapečati listke, ter komisija gre v bližnjo sobo, da je skrutinira.
Ker nobeden ne želi več besede, sklene prvosednik občni
zbor.
Volilna komisija je po dokončanem skruntiniranji oddala prvosedniku sledeči:
Zapisnik,
narejen o skrutimranji za volitev Matičnih odbornikov oddanih glasovnic.
Volitve se je po oddanih listkih vdeležilo G47 udov. Od teh glasov so dobili kot
Ljubljanski odborniki:
Gospodje Kozler Peter 647glasov, Krisper Valentin 647, Močnik Matej 647, Vil h ar Ivan 647, Jeran Luka 645, dr. Zupane с Jernej b42, Cebašek Andrej 3, Križnar Miroslav 1, Klun Karol 1, Grasselli Peter 1. Izvoljenih je tedaj prvih 6 udov za odbornike.
Kot vnanji odborniki so dobili: gospodje prof. Erjavec, Fr. 647 glasov, P ar ара t Janez 647, Šum an Josip 647, Maj-ciger Janez 646,, iiaič Božidar 571, dr. Krek Gr. 487, prof. Zolgar 168, dr. Šust 30, Kocijančič 14, Žitek 7, prof. Zupan 6, Kočevar Ferko 3, Bradaska 3, Lipoid 3, Janežič Simen 2, Rozman 1, dr. Tonkli 1, dr. Gregore 1, — izvoljenih je toraj prvih 6 odbornikov.
XXX. odborova skupščina
6. maja 1874. leta.
Vrsta razgovorov:
1.	Prebere in potrdi se zapisnik 29. odborove skupščine in 9. občnega
zbora.
2.	Prebere se zapisnik o ekrutinovanji volilnih listov pri 9. občnem
zboru oddanih.
3.	Poročilo odseka za pregledovanje računa za čas od 1. julija 1872.
do 1. julija 1873. leta.
4.	Poročilo tajnikovo o sprejemu novih udov in o drugih važnejših
stvardh.
6. Volitev prvosednika, njegovih dveh namestnikov, blagajnika, pregle-dovalca društvenih računov in dveh klučarjev.
6.	Volitev odsekov.
7.	Sklep o knjigah, ktere naj Matica izdä za 1874. leto.
Dr. Costa prične sejo, ko so se bili sošli odborniki: dr. J. Bleiweis, J. Marn, M. Močnik, Parapat, Pleteršnik, dr. Poklu-kar, Praprotnik, Sovan, Svetec, Šolar, Tušek, Vilhar, dr. Vončina, dr. Zupanec, ter pozdravi najpoprej nove odbornike.
1.	Pri zapisniku 29. odborove skupščine popravlja tiskarsko pogreško prijatelji v pisatelji; potem se ta zapisnik in zapisnik 9. občnega zbora potrdita.
2.	Prof. dr. Krek v Gradcu piše, da zavolj mnogih opravil ne sprejme za prihodnja tri leta odbornistva. Odbor sklene, naj se piše prof. dr. Kreku, da vrne Matici St. Vrazovo zapuščino in drugo narodno blago, ter da se naprosi prof. Žolgarja, ki je za izvoljenimi odborniki dobil največ glasov, da prevzame odborništvo.
3.	Poročilo pregledovalcev društvenih računov se vzame na znanje.
4.	Tajnik prof. Tušek poroča potem o Matičnem delovanji od 9. občnega zbora do danes. Kakor je zapisano v poročilu 9. občnega zbora 4. marca t. 1., bila je takrat poslednja številka Matičnih udov 2772; danes je pa 2789. — Odbor sprejme vse te med Matičine ude. Med poverjeniki so se dogodile nekatere spremembe, in sicer:
a)	Vrhnika: Ker je Bonner umrl, bil je letos naš poverjenik g. Kotnik, vprihodnje bo gospod dekan M. Slibar;
b)	Maribor: dr. Ribič je umrl; prof. Majciger bo vprihodnje poverjenik za vse Mariborske Matičarje;
c)	Gradec: Ker dr. Muršec zavoljo starosti ne more več opravljati dela, smo naprosili g. Mola, duhovna v delav-nišnici, da je prevzel poverjeništvo za Gradec:
d)	Gornji grad: Ker se je g. Skoflek na Vransko preselil, nam je zdaj tam poverjenik g. učitelj Preširen;
e)	Cerknica: Mesto pokojnega Janežiča je zdaj poverjenik g.^kaplan Končnik;
f)	Cr niče: Mesto v Lokavec preselivšega se And. Juha nam je tam zdaj poverjenik g. Simen Gaberščik, župnik v Ajdovščini;
g)	Trnovo: Mesto g. Mlakarja, ki se je preselil v Mirno peč, bil nam je letos poverjenik g. Legan v Nadanjem selu.
Na prošnjo nekega gimnazijalca v Mariboru sklene odbor darovati mu nekatere knjige, ktere imamo preveč, ali tako, da jih bo dobil iz poverjenikovih rok.
Glede prošnje društva „Vendije" v Gradcu, naj bi slov. Matica založila „rad Vendije", izreče odbor, da ne more nič skleniti o tem, dokler nima rokopisa.
Glede prošnje g Trohe, učitelja v Rojani, sklene odbor, da mu bo zaprošene knjige zastonj poslal.
Glede prošnje g. Vodopivca, okrajnega šolskega nadzornika v Gorici, sklene odbor, da bo dvema okrajnima učiteljskima knjižnicama v Gorici in v Sežani prepustil vsaki po en iztis doslej iz-
danih knjig P° znižani ceni, ako pristopite te dve knjižnici kot letnika k Matici.	... v
Gosp. Jože Bercer v Kamnji pri St. Rupertu nam je poslal dva zvezka „narodnega blaga". — Odbor sklene, da mu bo pismeno zahvalo za to izrekel ter naprosil ga, naj še nabira.
Po tem določi odbor nagrado za pisatelje „Slovanstva", g. Pleteršniku, Raiču in Majcigerji. Prebere se dalje pismo prof. Majcigerja v Mariboru, v katerem med drugim tudi pravi:
Kar se nadaljevanje dela „Slovanstva" tiče, morem Vam poročiti, da se že pridno nadaljuje in sicer sem za izdelovanje Poljakov in Rusov dobil moža rojenega Poljaka, pa tudi češčini veščega in z razmerami Rusov dobro soznanjenega, ki v družbi drugega Slovenca to nalogo izdeljuje. Cehe, Slovake in Lužičane bom pa sam večidel po Riegerjevem Slovniku izdelal in se nadjam, da, ako nepričakovani zadržki ne pridejo, bode mi mogoče, ob novem letu velik del rokopisa slov. Matici odposlati."
5. Potem se prestopi k volitvami. — Gosp. dr. J. Blei weis pravi, da po njegovih mislih glede tega, katerega bomo za prvosednika izvolili, gotovo ne bomo dolgo premišljevali. Dosedanji gosp. prvosednik, ker se je že toliko trudil za Matico, gotovo zasluži, da ga izberemo spet za prvosednika „per acclamationem". Glede družili členov upravoištva nasvetuje prav tisto. Razgovora o tem predlogu se udeležž gg. dr. Costa, Marn, Vončina in Sve-tec. Potem so bili soglasno izvoljeni: za prvosednika dr. Costa; za prvosednikovega namestnika: dr. Vončina in P. Kozler; za blagajnika Iv. Vilhar; za knjižničarja J. Vavrü; za pregledovalca društvenih računov: dr. Jer. Zupanec; za ključarja Fr. Souvan in dr. J. Strbenec. Odseki ostanejo malo ne, kakor doslej; edine spremembe so, da odpadejo: Lesar, dr. Krek, dr. Razlag in Tr-stenjak, in da nova odbornika Močnik in Parapat se volita v odsek za izdavanje knjig in v odsek za narodno slovstveno blago.
7. Izdavanje knjig. Prvosednikov predlog, naj se izdä tudi za 1874. leto letopis, se sprejme. Letopis letos ne bo tako obširen, kakor lani, ker bo le za eno leto, ne za dve. Trstenjakov za letos namenjeni spis „o Venetih" se že tiska. On neče nič nagrade; temuč prepušča spis Matici brez nagrade, za kar naj mu je posebna zahvala. — Gospod Parapat predlaga, naj se letopis izdaje vsako leto, ako bi tudi odborniki sami morali vsega spisa-vati. Gospod prvosednik pravi, da §. 4. c) društenih pravil zahteva to, da se vsako leto izdä saj 1. del letopisa. Le enkrat ga ni bilo zarad okoli 4000 gld. stroškov, ki smo jih imeli s šolskima knjigama, z živalstvom in rastlinstvom. Letošnje knjige bodo letos dovršene; letopis že do meseca avgusta Gospod Parapat se zado-voljava s predsednikovim razjasnilom.
Gospod Vilhar predlaga, da se umrli ustanovniki ne brišejo iz imenika, nego da ostanejo za vselej v njem z znamenjem, da niso več med živimi, v vedni spomin, da so r.ekedaj književni raz-vitek naroda podpirali. Ta predlog se sprejme soglasno.
Letopis 1874. II.	2
Gospod prvosednik predlaga, da naj se dovrši Schödlerjeva knjiga prirode, ter naj se letos izda njegovo rastlinstvo (prevod Tuškov) in živalstvo (prevod Erjavčev). Odbor temu pritrdi.
Gosp. J. Jesenko, profesor v Trstu, je poslal Matici svoj primerjalni fizični zemljepis. Ta rokopis je bil po c. k. Kranjskem šolskem svetu poslan ministerstvu s prošnjo, naj blagovoli dovoliti primerno podporo za izdavo te knjige. Ministerstvo je odgovorilo, da podpore dovoliti ne more, a tudi ne knjige izdati na svoje stroške, ali da naj šolski svet pisatelju odmeri nagrado 200 gld. za trud.
Gospod prvosednik predlaga, naj Matica izda to knjigo. Odseku za izdavanje knjig naj se pa prepusti, da izve, koliko pisatelj zahteva plačila, ter da se konečno ž njim glede tega pogodi.
Svetec podpira toplo ta predlog, ter reče med drugem tudi: Pisatelja je treba podpirati še posebno zarad tega, ker obdeluje tisto polje, ki potrebuje največ obdelovanja, to je, šolsko polje; na tem polji je še kaj prihodnosti. Pa tudi sicer do čitatelje sploh knjiga jako zanimala.
Razgovora gledč tega se udeleže še gg. Parapat, dr. Zupa-nec in dr. Vončina. Po g. prvosedniku stavljeni predlog, da naj Matica letos izda to knjigo, ter obravnavo s piseteljem gledö pogojev prepusti odboru za izdavanje knjig, sprejme odbor konečno soglasno.
Potem bere gosp. prvosednik pismo gosp. Cigaleta iz Dunaja, ki presoja slog in jezik nekaterih sostavkov v knjigah, izdani za 1873. leto, in tudi svetuje, kako naj bi se po njegovih mislih stvar ukrenila, da bi bila v prihodnje edinost v pisavi Matičnih knjig.
O tej stvari se razgovarjajo gg. dr. Costa, Svetec, Marn, dr. Vončina, ter se konečno soglasno sprejme dr. Bleiweisov predlog, naj se stvar izroči v pretres posebnemu odseku, ki naj odboru pozneje o tem poroča. V ta odbor se izberö odborniki Marn, Pleteršnik in Svetec.
Ko je bil še predlog g. prof. Vavrfta, naj se duplikati iz Matične knjižnice prepust6 gimnazijalni in preparandijski knjižnici, soglasno sprejet, končd g. prvosednik skupščino.
Osmo poročilo
o
Matičini knjižnici v letu 1875.
Vredil J. Vavru, knjižničar.
I. Slovenske knjige.
Novice tečaj 31. 1. 1873.
Koledar družbe sv. Mohora za 1. 1873 in 1874.
Življenje svetnikov in svetnic Božjih VIII. snopič. M. Torkar. 1873.
Kristusovo življenje in smrt. II. del 1. snopič. Stef. Kociančič. 1873.
Umno kletarstvo. J. Vošnjak. 1873.
Domače in tuje živali v podobah. V. zvezek. Erjavec. 1873. Izdajavec, zgodovinska povest. Slemenik. 1873. Drugi prestavik starih ino novih zerkvenih ino drugih pesem. Stanig. 1838.
Zvezek raznih slov. pesem natisnjenih 1. 1840 v Gorici. Zesar ino prelat. is nemshkiga prestavil V. St. K. Slovensko-nemško-talianski in taliansko-nemško-slovenski besednjak.
Drobnič. 1858. Kranjski vrtnar. Pire. 1845.
Kmetijske table I—XVI: Babo. poslov. Zalokar. 1869.
Zweites und drittes Jahresfest des Vereines des krainischen Lan-
des-Museums. Deschmann. 1858—1862. Poezije dr. Franceta Ргебёгпа 1847. Cvetnik slovenske slovesnosti. Janežič. 1870. Slovenski Narod, tečaj I, II, III, IV, V, VI. 1868 -1873. Triglav. Zeitschrift für vaterländische Interessen. Jahrgang III, IV,
V. 1867—1870. Učiteljski tovarš, tečaj И, 12, 13. 1870—1874. Slovenske pripovedke iz Motnika. Podšavniski. 1874.
e
II. Hrvaško-srbskc.
Raci jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti knjiga XXI. XXII, XXIII, XXVI, XXVII. 1872—73-74.
Narodni koledar novi i stari za godinu 1873.
Danica, koledar i ljetopis društva Svetojeronimskoga za god. 1874.
P lička knjižnica izdavana dr. Svetojeronimskim. Knjiga IV. Po vjestniea hrvatskega naroda. Balenovič. 1870. knjiga XII. Život Svetaca i Svetica Božjih. Ivekovič. 1873. knjiga XIV. Prirodni zakonik za svakoga iliti popularna fizika. 1. Priprema. Silarstvo. (Mechanika) Šulek. 1873.
Tumač talijansko-hrvatski za činovnike. 1872.
Pučki mudrac. Bianchini 1872.
Morski riečnik hrvatsko-srbski. 1870.
Ričoslovnik (vocabulario) illiričkoga, italianskega i nimačkega jezika s pridpostavljenom grammatikom illi pismenstvom. Voltiggi (Istrianin). 1803.
Pjeanička djela Petra Preradovida. 1873.
GlasonoSa, illustrirani hrvatski časopis, tečaj IV. V.
Kraljedvorski Rukopis. ßei'lie 1852.
Jugoslavenska slova.
Ein Wort an Iliriens hochherzige Töchter über die ältere Geschichte und neueste literarische Regeneration ihres Vaterlandes. Draikovic 1838.
Србски Летопис за годину 1872 и 1873.
Букварь во употреблеше юности Сербскега народа 1812.
III. Česko-slovanske.
Zaloby z obohaceni vedle rakouskeho prava občanskelio. Pavli-ček. 1873.
Cehoslovan, prostonärodni kalenddf. ročnik 1. 1873. Knihovna V. Näprska. knihy сезкё. 1872. Rodina, jeji starosti a radosti. Bremer, dil I. II. 1872. Dve matky. Sofie Schwarz, preložila Jühorusicktl. dil I, II. 1872. Vynikajici ženy mimo rodinny kruh. Simačkovti. 1872. Johannaz Rožmitdla, manželka Jifiho z Podčbrad. Lužickd. 1872. Ouplny zapesni slovnik českoslovanskeho a nemeckeho jazyka. Копеспу^. 1855.
Slovanska poezije. I. svazek. Ruska poezije. Vymazal. 1874.
Kvčty. Obrazkovy tydennik. ročnik II. III. V. 1870.
Sbornik slovenskych närod. piesni, povesti, prislovi, porekadiel,
hddok, hier, obyčajov i povier. sväzok II. sošit I. Letopis Matice Slovenskej. ročnik IX. sväzok 2.
Vitazstvo sväteho križa. Munkay. 1869.
Mluvnica jazyka slovenskelio. Hattala. diel II. Skladba. 1865. Archiv staryeh ceskoslovenskych listin, pisemnosti a dejepisnyeh povödin pi-e dejepis a literatura Sloväkov. Sasinek 1872-73.
Časopis Matice Moravske. Ročnik V. Sešit 3..a 4. Cesta сез Turecko a Egypt do svatej zeme. Sustet 1874.
IV. Ruske.
Чяпнреи ими. Академш наукъ. 1872. томъ XXI. книжка 1, 2. '	1873. „ XXII.	1.
„ XXIII. „ 2.
Протоколы засЪдашй совета ими. ХарковскАГО университета, год. 1867—1870.
Московспя университетом шв^шя. 1871. Nr. 1, 2, 4, 5, 7, 8,9.
1872. Nr. 1.
Варжавшя „ „	„ 1872. Nr. 6.
1	1873. Nr. 1, 2, 3, 5, 6.
1874. Nr. 1, 2.
Беседа, Журналъ ученый, литературный и нолитичешй 1871, книга 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12.
Записки ими. русскаго геограФИческаго овщества. по отдФленю статистики томъ П. 1871. по овщеи геограФш томъ II. IV. 18С9—1871.
Записки имп. новоруссшскаго университета, Одесса, годъ II.
томъ I. Выпуски 3, 4. годъ. IV. томъ VII, 1868—1871.
Труды общества испытателей природы при ими. Харьковскомъ университет^. 1869. томъ I.
1870.	„ II.
1872. „ Ш. IV.
1871.	„ V.
Отчетъ имп. русс. геограФИческаго овщества за 1870. годъ.
за 1871. .,
Отчетъ о тринадцатомъ присужденш наградъ Графа Уварова. „ „ четырпадцатомъ „	„ „	„
1870—1871.
Совраше сочинснн! А. ГильФердинга. томъ I. II. 1868.
Параллельные словари Яазыковъ русск. Француз. н'Бмец. н ан-глШскаго. часть I.
СудсБпые уставы. 20. ноявря 1864 года.
Пос.т£дше "годы рУ;чи — Цосподитой. историческая монощкшя. Костомаровъ. 1870.
О характер^ народныхъ п'Ьсопъ у славяиъ задунайскнхъ. Вене-линъ. 1835.
0 зародыпгЬ повой волгарскон литературы. Венелинъ. 1838.
Нсторико — критичеш изъискашя. томъ I, П. венелинъ. 1841.
Скандинавомашя и ея поклонники, иди столетия изъискашя о варягахъ. Венелинъ. 1842.
Мысли овъ исторш воовще й русской въ частности, и о времени Рождешя назвашй: греческое, латинское, немецкое, руское, славянское или церковное писмо. Венелинъ. 1847.
О слове вояринъ. Венелинъ. 1847.
Окружные жители БалтШскога Моря, то естъ леты и славяне. Венелинъ. 1847.
О нашествш завислянскихъ славянъ на русъ до рюриковыхъ временъ. 1848.
О готахъ, овъ оврахъ, о споре между южанами и северянами на счетъ ихъ росизма, Венелинъ. 1848.
Каталогъ рускихъ книгъ изданныхъ императорскою академ!ею наукв. 1857.
ИсторГя преовраженскаго полка. Азанчевшй. 1859.
Слова и приветошя високопреосвященнаго 1осиФа, митрополита литовскаго и виленскаго. 1860.
наказные списки соворнаго уложешя 1851 г. илн стоглава. Бе-ляевъ. 1863.
Словенцы изъ путевыхъ воспоминашй. Макушевъ. 1873.
Материялы iiCTopin дипломатическихъ снощешй россш с рагуз-ской респувликой. Макушевъ. 1865.
Руководство космограФш и Физической геограФш для гимназий. Малинин. 1868.
0 славянахъ Молизскаго граФства въ южной италш. Макушевъ 1870.
Известия о варягахй аравшхъ писателей, Венелинъ. 1870.
Cepsifl после парјжскаго мира, поповъ. Выпускиъ I. 1871.
Историчешя разыскавашя о славянахъ въ Алваши въ средше века. Макушевъ. 1871.
0 рускомъ алфавит^. Засядко. 1871.
Bo.irapifl въ конце XII. и въ первой половине XIII. века. Макушев. 1872.
Истор1я славянскаго влаготворительнаго комитета въ москве. выпускъ II. Поповъ. 1872.
Нувличныя чтеня о Петре великомъ. Соловьевъ. 2872.
Волгар1я подъ турецкимъ владычествомъ, преимущественно въ XV. и XVI. Векахъ. 1872.
Памятники русской старины въ западныхъ гувершяхъ имперш. Ватюшковъ. 1872.
Программа юго-западнаго отдела нмперат. рускаго геограФи-ческаго овщества. Русовъ, 1873.
Деятельности юго-запад, нмп. русс. геограФ. общ. за первое полугод1е его существования. Русов. 1873.
Остатки языка полавскихъ славянъ, Шкуцщй. 1873.
Овщая теория возмущешй. Хандриковъ. 1869,
Учевник геограФш poccin. курсъ гимназическш. Мостовскш. 1867.
Положеше и задача росши въ царств!: i г о ль ск омъ. Гильф ер диигъ . 1863.
Императорская пувличная вивлиоеека. 1вановскШ. 1867. Бв^люграфнчесия находки во львов$. головавкш. 1873. Сворникъ антрополошеских и етнограФичоскихъ статей о poccin нстранахъ ей прилежащихъ. Дашковъ. книга II. 1873.
V. Različne.
Annual Report of the board regents of the Smithsonian Institution. Waschington. 1871.
Upravništvo
Malice slovenske 1784. leta.
Prvosediiik:
Dl'. E. H. Costa, odvetnik, deželni odbornik, с. k. kmetijske družbe podpredsednik itd.
Prvosednikova namestnika:
I)l'. LeoЦ Voiicilia, bogosl. profesor in predsednik društva rokodelskih pomočnikov.
Peter Kozi er, grajščak in deželnega glavarja namestnik.
Blagajnik:
Ivan Viliiar, trgovec.
Tajnik in zapisnikar:
Ivail Tllšek, c. k. gimnazijalni profesor.
Knjižničar:
IvaiJ Vavrü, с. k. više gimnazije profesor.
Pregled o valeč društv. račuuov : Dr. Jernej Zupane«, c. k. bilježnik.
Ključarja:
France Sovan. Dr. Jurij Strbenec.
сО йЪ®ФФ
(Odborniki v abecednem redu.)
a) Ljubljanski.
1.	Dr. Bleiweis Janez 1870.
2.	Dr. Costa E. H. 1871.
3.	Jeran Luka 1874.
4.	Kozler Peter 1874.
5.	Krisper Valentin 1874.
6.	Mam Jožef 1871.
7.	Močnik Matej 1874.
8.	Pleteršnik Maksimil. 1871.
9.	Dr. Poklukar Josip 1872. 10.	Praprotnik Andrej 1871.
11.	Sovan France 1872.
12.	Dr. Sterbenec Jurij 1872.
13.	Šolar Janez 1871.
14.	Tomšič Ivan 1872.
15.	Tušek Ivan 1870.
16.	Vavru Ivan 1870.
17.	Vilhar Ivan 1874.
18.	Dr. Vončina Leon 1872.
19.	Dr. Zupanec Jernej 1874.
20.	Žakelj Miroslav 1871.
b)
1.	Barbo Jožef grof 1870
2.	Cigale Matej 1871.
3.	Einspieler Andrej 1871.
4.	Erjavec France 1874.
5.	Gorup Jožef 1870.
6.	Grabrijan Jurij 1871.
7.	Herman Mihael 1872.
8.	Kandernal Franc 1870.
9.	Košar France 1872. 10. Majciger Janez 1874.
Letna številka kaže, ktero leto je bil odbornik izvoljen.
у
Odseki: a) Odsek za gospodarstvo.
1.	Sovan France, prvomestnik.
2.	Vilhar Ivan.
3.	Dr. Zupanec Jernej.
Vnaiiji.
11.	Parapat Janez 1874.
12.	Raie Božidar 1874.
13.	Svetec Luka 1870.
14.	Šavnik Dragotin 1872.
15.	Šuman Josip 1874.
16.	Dr. Tonkli Josip 1872.
17.	Dr. Ulaga Jožef 1870.
18.	Winkler Andrej 1872.
19.	Žolgar Miha 1874.
b) Odsek za izdavanje knjig.
1.	Dr. Bleiweis Jan.
2.	Dr. Costa E. H.
3.	Mam Jožef.
4.	Močnik Matej.
5.	Parapat Janez.
6.	Pleteršnik Maks.
7.	Dr. Sterbenec Jurij.
8.	Šolar Janez.
9.	Tomšič Ivan.
10.	Tušek Ivan.
11.	Vavru Ivan.
12.	Žakelj Miroslav.
с) Odsek za narodno slovstveno blago.
1.	Mam Jožef, prvomestnik.	5. Pleteršnik Maks.
2.	Močnik Matej.	6. Svetec Luka.
3.	Parapat Janez.	7. Šolar Janez.
4.	Praprotnik Andrej.	8. Žakelj Miroslav.
•iWABoav
Imenik Matičnih udov.
Častni udje:
1.	Miklošič Franjo, vitez na Dunaji.
2.	Palacki Franjo v Pragi.
3.	Kaoki Franjo, dr., kanonik in predsednik jugoslov. akademije.
4.	Kajevski Mihael, biškup pri ruskem porodništvu v Bcču.
5.	Ricger Franc Ladislav, dr., v Pragi.
6.	Vesel (Koseski) Ivan v Trstu.
Opazka. * kaže ustauovnike; ti kakor tudi letniki vsake dekanije so pa abecednem redu. —- Kdor zapazi kakovo napako, naj nam jo blagovoli naznaniti, da se popravi. Za zmote pa, ki so nahajajo ozir sta-novališč, nismo odgovorni, če se nam niso naznanile vse premenbe. Kdor ni tiskan v dekaniji, v kteri zdaj biva, ta naj išče knjig pri poverjeniku, pri kterem jih je zadnjikrat prejel.
I. Dekanija Ljubljana. — Poverjenik: Ivan Trnek. a) Mesto Ljubljana.
ITstanovniki:
Widmer Jernej, dr., knezoškof. Arce Rajko, c. k. poštni uradnik. Auer Jurij, posestnik. Blaznikova Fani, gospica. Bleiweis Janez, dr., dež, odbornik itd. Bleiweis Drag., dr., zdrav, v bolnišn. Bučar Viktor, trgovec. Bürger Ljudevit, trgovec. Codelli bar. A. Fahnenfeld, grajšeak.
Costa Etbin Henrik, dr., odvetnik
in deželni odbornik. Cebašek Andrej, dr., častni kanonik,
prof. bogosl. Češko Valentin, posestnik, čitalnica, društvo. Debevec Jožef, trgovec, posestnik. Detelja Oton, grajščak. Dreo Aleksander, trgovec.
Fabijan Janez, trgovec. Frančiškanska knjižnica. Frelih Anton, hišni posestnik. Gariboldi pl. Anton, grajščak. Gariboldi pl. France, dež. soduije
svetovalec. Gogala Janez, dr., katehet više gimnazije in vodja v Alojzijevišču. Graseli Peter, posestnik. Heidrih H., duh. vodja bogoel. semenišča. Hranilnica Kranjska. Jamšek Ivan, trgovec. Jarec Anton, dr,, c. k. šolski svetov. Jerajeva Ivana, posestnica. Jeran Luka, ,,Zg. Danice" urednik. Kadilnik France, blagajnik banke
Slovenije. Kleinmayr pl. Ignacij, knjigar, tiskar
in posestnik. Ivlemenčič Jožef, kat. c. k. učiteljskega izobraževališča. Kljun Drag., stolne cerkve vikarij. Knjižnica c. k. učiteljske priprav-ljalnice.
Kosti Gustav, mestni fajmošter. Kozler Ivan, grajščak. Kozler Jožef, dr., posestnik. Kozler Peter, posestnik. Kreč Mat., dež. odbora tajnik. Krišper Valentin, trgovec in posest. Križnar Mir., c. k. realni profesor. Kušar Jožef, trgovec in hišn. pos. Lukman Jakob, c. k. rač. urad. Mam Jožef, prof. na e. k. viši gim. Milic Rudolf, tiskar. Močnik Matej, učitelj mestne šole. Munda Franjo, dr., odvetnik. Murnik Janez, tajnik kup. zbornice, deželni odbornik.
Pavšler Jožef, korar.
Peternel Mibael, c. k. prof. više
realke v pokoju. Pfeifer France, c. k. rač. uradnik. Pirnat Andrej, posestnik. Pleteršnik Maks, c. k. gimn. prof. Pogačar Ivan ZI., dr., stolni prošt.
Pogačar Martin, knezošk. kancelar. Poklukar Jožef, dr., odvetn. kouc.
in deželni poslanec. Pongrae Oskar, dr., zasebnik. Pregelj Raimund, blag. v hranilnici. Ravnikar France, dež. blagajnik. Razlag Radoslav, dr., odvetnik. Rozman Ivan, mestni kaplan. Samasa Anton, zvonar. Skald Pavel, učitelj živinozdravn. Skubic Anton, c. k. gim. profesor. Smukavec Ivan, uradnik pri dež.
odboru. „Sokol" telovadno društvo. Sovan Ferko, trgovec. Sovan France Ks. starejši, trgovec. Sovan France mlajši, trgovec. Stare Jožef, koncipijcnt pri c. k.
finančni prokuraturi. Steiner Janez, dr., advokat. Strbenec Jurij, dr. prava, duh. Strobelj France, dijak. Šranec Stanko, župnik v Hotiču. Šolar Janez, c. k. šolski nadzornik. Tavčar Janez, hišn. posestnika sin. Trpinec Fiddl, grajščak. Valenta Alojzij, dr., prof. in prim/ir
v bolnici. Vavru Ivan, c. k. prof. na viši
gimn. Vilhar Ivan, trgovec. Vončina Leon, dr., prof. bogosl. Vošnjak Jožef, dr., zdravnik. Vošnjak Mih., inženir. Zamejic Andrej, bogosl. profesor. Zarnik Valentin, dr., odvet. koncip. Zupančič France, dr., pravdosred. Zupanec Jernej, dr., bilježnik. Zupan Jožef, dr., pravdosrednik. Zupan V. C., predsednik kupč. zborn. Žagar Dragotin, kontrolor dež. bla-gajnice.
Lah Valentin, duhoven v Bosni. Vuičič Paskal, biškup in namestnik apostolski v Bosni. Štev. 92.
Lctuiki.
Ahačič Karol, dr., odvetnik. Ahčin Albin, ključarski mojster. Ahčin Anton, c. k. polic, svetovalec. Ahčin Drag., ključar. Aldšovcc Jakob, pisatelj. Alojzijevišče.
Ambrožio Fr., dr., sekundär v bolnici. Apih Jos., modroslovec v Zapužah. Arko Albin, žurnalist. Avsenek Marija, roj. Tomanova. Bclar Leop., učitelj mest. glavne šole. Bele Jan., korektor. Bezlaj Josip, tehnik v Gradcu. Bizavičar, o. Jožef, frančiškan. Bohinee Žiga, bogoslovec. Boštjančič Franc, katehet. Bratanič Herrn,, trg. pom. Brus Andrej, kmet. družbe tajnik. Cerk Josip.
Chiades Vekoslav, trgovcc. Celešnik Dragotin, c. k. uradnik. Cuber Ernest, kaplan v Ternovem. Čulk Pavel, c. k. tobakarnice urad. Čuren Karol, uradnik v hranilnici. C vaj ar Dragotin, trgovec. Dimec August, с. k. finančni svetnik. Dogan Janez, mizar v Ljubljani. Dolcnec Jakob, vikarij stolne cerkve. Drašler France, čevljarski mojster. Drašler Pavel, trg. pomočnik. Drenik Franjo, opravnik. Drenik Kunibert, kontrolor v posilni
delalnici. Društvo izobraževalno za tiskarje. Družba rokodelskih pomočnikov. Endlihar Rudolf, c. k. kancelist. Epih Janez, učitelj. Eržen Ignacij, duhoven v pokoji. Eržen Valentin, vojak. Flis Janez, nunski katehet. Fortuna France, trgovec in posestnik. Fuks France, dr,, primär v bolnici. Garbas France, poštni oficijal. Gerber Matija, posest, in bukvovez. Gerdežič Jože, c. k. sodn. adjunkt. Giontini Janez, knjigotržec.
Globočnik Anton, c. k. okr. predst. Globočnik France, prof. više realke. Gnjezda Ivan, prefekt v Alojz. Goričnik France, trgovec. Gorup Franjo, zasebnik. Gradišnik Luka, zdravnik. Gross Anton, gospodar in podvodja
bogosl. semenišča. Gregorič Matija, trgovec. Grkman France, učitelj. Gruden Ivan, uradnik. Guttman Emilij, odv. koncipijent. Höffern pl. Leopold, c. k. deželne
vlade svetovalec. Hohn Edvard, posestnik in bukvovez. Hohn Hugon, c. k. pošt. urad.v Sučavi. Hohn Robert, uradnik pri železnici. Horak Ivan N., posestnik in rokovičar. Hrovat Blaž, c. k. ravnatelj. Iber Ivan, trgovec. Ivanetič Martin, načelnik dež. rac. Jak Avgust, trgovec. Jakopič France, tehnik. Jeločnik Anton, trgovski pomočnik. Jentl Anton, trgovec. Jereb o. Romuald, frančiškan. Jurčič Josip, pisatelj. Juvančič Iv. Drag., trg. pomoč. Kafol Ivan, posestnik. Karun Frauce, župnik. Kajzel Peregrin, trg. pomočnik. Kalan Matija, cenil, poročevalec. Kapler Jos., dr., zdravnik. Kaprec Ivan, c. k. nadsod. svčtnik. Katoliška družba (2 izstisa). Kermavner Valentin, gimn. profesor. Klinar Leop., kurat v kaznilnici. Klein Anton, vodja Egerjeve tiskar. Klemens France, trgcvec. Klofutar Leonard, dr., prof. bogosl. Knauschner Vit., pivovar pri gg. Kozlerjih. (Knjige naj dobi izvrsten dijak ljubljanskih srednjih šol). Knjižnica bogoslovska. Knjižnica ljubljanske gimnazije. Knjižnica ljubljanske realke.
Knjižnica učiteljska ljublj. okolice. Koblar Anton, dijak. Kočevar France, drž. pravdnika namestnik.
Kokalj France, učitelj mestne šole. Kolman France, trgovec. Konšek Val., prof. c. k. više giinn. Kos France, osmošolec. Kovač J., sovoditelj Egerjeve tisk. Kozina Jurij, c. k. prof. više realke. Koželj Anton, modroslovec. Kramar France, kanonik. Kremžar Andrej, uradnik dež. rac. Kristan Josip, glavni zastopnik
Slavije. Kregar France, dijak. Kržic o. Andrej, frančiškan. Lahajnar Drag., zasobni uradnik, Lapajn Ernestina, gospa. Lavrič Ivan, pionirski kadet v Hamburgu.
Lazar Mih., učitelj ženskega izob-
raževališča. Leben Matija, dr., častni korar. Ledenik Alfred, trgovec. Lerher Jurij, bukvar. Leveč France, realni profesor. Levstik France, skriptor pri c. k.
licealni knjižnici. Lichtenberg, baron Leopold, grajšak
v Habahu. Lozar Jožef, trgovec. Majtinger Janez, c. k. uradnik. Mali Marijana, rojena Tomanova. Mahr Ferdinand, lastnik kupčijskc učilnice.
Maršalek Avgust, krojaški mojster. Masterl Anton, kaplan pri sv. Petru. Medič o. Kalist, frančiškan. Melcer Drag., c. k. gimn. profesor. Milač Anton, poštni uradnik. Moš<$ Alfons, dr., odvetnik. Mulej Andrej, c. k. uradnik. Murn o. Teodorik, frančišk.v Klanjcu. Murnik Marija, gospa. Narodna tiskarna. Ničman Henrik, pos. in bukvovez. Novak Janez, mizar in posestnik.
Oblak Jožef, zasobni uradnik. Orel Jožef, notar. Pakič Mihael, trgovec. Papež France, dr., odvetn. kandidat. Pavker pl. Glanfeld Henrik, dr., korar.
Pengal Anton, posestnik na Pšati. Petričič Vaso, trgovec. Perles France, posestnik. Perme Anton, posestnik. Perona Ljudevit, magist. svetovalec. Pfeifer Jožef, koncip. dež. odbora. Pfeifer Ferdin., oficijal dež. odbora. Pipan Andrej, bogoslovec. Pirec Iv., uradn. pri južni železnici. Pirnat Tomaž, hišnik. Planinec France, uradnik južne železnice.	, Polec Jožef, c. k. adjunkt na Brdu_ Pogorelec Adolf, kaplan pri sv. Petru Potočnik Franjo, nadinženir. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Porenta France, kaplan pri sv. Petru. Poč Martin, kaplan pri sv. Jakobu
v Ljubljani. Poznik Albin, drž. odvet. koncip. Praprotnik Andrej, učitelj mestne
glavne šole. Praprotnik France, učitelj na Ježiči. Pribil Janko, inženir. Puhar Dragotin, posestnik. Pustotnik Jan., dr., primarij v dež. bolnici.
Premk Anton, poštni uradnik. Raic Anton, suplent. Baktelj Fr., učitelj mestne gl. šole. Ravnikar Lud., dež. sod. svetovalec. Ravnikar Valentin, Ravbarjev be-neficijat.
Ravnikar Viktor, uradnik banke Slovenije, sedaj na Dunaji. Rechbach, baron, jurist v terez. na Dunaji.
Regali Jožef, hišnik in mizar. Regoršek Francc, trgovec. Ribič Jožef, trgovec. Rode France.
Silvester Franc, pekarski podmojster.
Skul France, trgovec. „Slovenskega Naroda" uredništvo. Smolej Jakob, c. k. gimn. vodja. Smrekar Jožef, prefekt Alojzijevišča. Spinder Nikolaj, hišni posestnik. Spoljarič Jakob, ključar. Starč Anton, med. dr., c. k. višji zdravnik.
Stegnar Feliks, učitelj kaznilnice na Gradu.
Strbenec Jožef, duh. v pokoju. Strelba Jožef, svečar. Suhadobnik Lovr., kolezijski mlinar. Sušnik Jakob, bogoslovec. Šešek Ivan, gimnaz. Šetina Ivan, c. k. sodn. adjunkt. Škofic Lorenc, davkarski kasir. Šolmajer Fr., c. k. cenil, poroč. Šolmajer-jeva Kornelija, gospa. Šola sv. Petra.
Šumi France, slador. tovarne pomočnik v Peštu. Tavčar Dragotin, posestnik. Tekavčič Dragotin, oskrbnik posilne
delalnicc. Tisen Ivan, trg. pomočnik. Toman Helena.
Tomec Jakob, magist. uradnik. Tomšič Ivan, učitelj c. k. normalke. Travnar Jožef, učitelj. Türk Hugon, trgovec.
Tušek Ivan, gimn. profesor.
Učiteljsko društvo.
Ulman Neža, gospä.
Urh Peter, kanonik.
Valenta Vojteh, magist. uradnik.
Valentinčič Ignacij, ua št. Peterskem
predmestji št. 49. Vavpetič Ivan, gimnaz. Več Ivan, trgovec. Vestenek Jul., dr., vitez, c. k. komisar. Vičič Janez Ev., trgovec. Virk Franc, uradnik banke Slovenije. Vizijak Anton, učitelj mestne ljudske šole.
Vrhunec Anton, trgovec.
Vrtnik August, zavarovalni uradnik.
Wašer Ilajko, uradnik v hranilnici.
Wiesthaler France, c. k. gim. učitelj.
Zajec Ljudevit (A. Klein).
Zic Nikolaj, vojni kurat.
Zima Janez, učitelj.
Zitterer Andrej, čevlj. mojster.
Zmrzlikar France.
Zupan Jožef, stolni dekan.
Zupančič Vilib., profesor ženskega
izobraževališča. Žakelj Miroslav, с k. gimn. prof. Zle Andrej, vrtnar.
Štev. 220.
b) ljubljanska okolica.
*Krčon Anton, župnik v Rudniku. *Stare Alojzij, kaplan v Šent-V'du. Aleš Luka, župnik v Preski. Čibašek Janez, župnik v Turjaku. Čitalnica v Šent-Vidu. Doleuec Andrej, posest, v Dravljah. Dolinar Anton, kaplan na Dobrovi. Finec Anton, župnik v Sostrem. Gams Janez, posestnik v Loki pri
Igu-
Govekar France, učitelj na Igu. Jarec Jožef, posestnik v Medvodah. Hočevar Jožef, župnik na Igu.
Klemene Fr., posestnik v Zalogu. Knific Srečko, kaplan pri dev. Mariji v Polji. Knez Janez, posestnik v Šiški. Kogej Janez, učitelj na Brezovici. Kraljič Miha, posestnik in poštar v
Št. Vidu. Kršič Janez, župnik pri sv. Katarini. Kunaver Miha, pos. v Dravljah. Malenšek Franja, pos. hči v Tacenu. Mekinec Fr., kaplan na Brezovici. Mencinger I.ovro, duh. oskrbnik na Golem.
Namre Anton, župnik v Šmartnem. Pečnik Valentin, kaplan na Igu. Potočnik Anton, župnik v Šent-Vidu, Potočnik Janez, župnik na Brezovici. Porenta Jan. kaplan v Polji. Sever Janez, posestnik, srenjski odbornik na Vižmarjih. Svetina Valentin, rudarski nadzornik v Knapovžah.
Šola v Šmartnem pod Šmarno goro (plačuje Jeras Jos., inž. v Oseku). Štrukelj France, duh. na Šmarni gori.
Tavčar Ignacij, župnik v Želimljah. Vidmar Janez, župnik na D6brovi. Žan Janez, duh. v pokoji v Šent-Vidu.
Štev. 34.
2. Dekanija Škoija Loka. - a) Poverjenik: Matej Kožuh.
*Debeljakova rojstna hiša na Visokem št. 2 v Poljanski fari. *Dolinar France, fajm. na Trati. *Globočnik Janez, žup. na Poljanah. *Globočnik Leopold, posestnik v
Železnikih. *Kožuh Matej, dekan v Stari Loki. *Rožič Alojzij, kaplan v Železnikih. Bevc Janez, kaplan na Trati. Čadež Ivan, posestnik v Poljanah. Eržen Balant, kmet v Rudnem. Globoenik A., posestnik v Železnikih. Jamnik Anton, kaplan v Selcih. Jereb Matej, župnik v Sori. Jereb Matej, župnik v Javorjih.
Jezeršek Janez, v Gorenji vasi. Levičnik Jožef, posest, in učitelj v
Železnikih. Lušin Anton, kaplan v Selcih. Mohar Peter, kaplan na Trati. Majer Vincencij, župnik v Selcih. Mandelc Anton, kaplan v Loki. Peterlin Primož, provizor pri sv. Lenartu.
Potočnik Martin, učitelj na Trati. Rožman Lovro, kaplan v Žabnici. Tušek Gregor, pos. v Martinivrliu. Vari Tomaž, kaplan v Poljanah. Zupan Ulrih, administr. v Leskovei.
Štev. 25.
b) Poverjenik: Privi. Remec.
*Remec Primož, mestn. fajm. v Loki.
Brulec France, kaplan in katehet nunske dekliške šole.
Bukvarnica učiteljska v Loki.
Deisinger Jurij, trgovec v Loki.
Deisinger Marija v Loki.
Deisinger Terezija v Loki.
Dolenec Oroslav, posestnik in župnik v pokoji.
Fabiani Karol, lekar v Loki.
Gasperin Jakob, ključarski mojster v Loki.
Golob Gašpar, posestnik v Loki,
Gusel Janez, trgovec v Loki. Hafner Anton, rudarski uradnik v
Železnikih. Hafner Jakob, profesor v Loki. Homan Josip, posestnik v Loki. Jeriha Matija, nunski spovednik v Loki.
Kadilčeva Radevojka, gosp. v Loki. Karlin Davorin, modroslovec. Mandelc Anton, kaplan v Loki. Naglič Rudolf, trgovec v Loki. Sušnik Janez v Loki. Steska Edv., c. k. pristav v Loki. Sušnik Jovana v Loki.
Triler Janez, с. k. notar v Loki. sestnik Oblakovega fidejkomisa v Wolkensberg Avguštin, baron, po- Loki.	Štev. 24.
3. Dcfeanija Krailj. — Poverjenik: Dragotin Savnik.
*Debeljak Jan., župnik v Predvoru. *Florijanova Nikica, gosp. v Kranji. *Globočnik Edv., dr., zdravnik v Cerkljah.
*Jugovec Leopold, trgovec v Kranji. *Krašovie Jur., župnik v Šmartnem. ♦Mali Ognjeslav, dr., okr. zdravnik v Kranji.
*Mežnarec Anton, farni administrator v Kranji. *Omersa France, trgovec v Kranji. *Pirec Matej, trgovec v Kranji. *Pleiweis-ova Ivana, posestnica v Kranji.
*Pleiweis Valentin, trgovec v Beču. (Knjige naj prejema kranjske gim nazije učenec, ki je v slovenščini najizvrstnejši.J *Prevec Tine, dr. 'Kos Matej, trgovec v Kranji. *Šavnik Dragotin, lekar v Kranji. *Šavnik Sebastian, posest, v Kranji. *Urbančič Lujiza, gospa v Turnu. *Zarnik Anton, župnik v Naklem. *Zupan Toma, gimnazij, profesor v Kranji.
Aljaž Jakob, kaplan v Tržiču. Arhar France, benefieijat v Vogljah. Bohinec Fr., župnik pri sv. Križu. Cebin Peter, glavne šole učitelj v Kranji.
Čitalnica, društvo v Kranji. Dolenec France, trgovec v Kranji. Erjavec Janez, duhoven v Kranji. Frank Eihard, župnik v Tržiču. Gnjezda Štefan, kaplan v Senčurji. Golob Janez, kaplan v Tržiču. Golobič Anton, župnik v Cerkljah. Gregorič Ign. lokalist v Trsteniku. Hočevar Jakob, farmacevt v Kranji. Jeraj Janez, posestnik v Smledniku. Judnič Janez, župnik v Šenturški gori,
Kmet Vincencij, učitelj v Šmartnem.
Krisper Rajni., trgovec v Kranji.
Kržič Anton, kaplan v Predvoru.
Krčon Jožef, župnik v Predosljah.
Kršič Jožef, posestnik v Trbojah.
Košmerl Jurij, župnik v pokoji v Kranji.
Kunšič Anton, učitelj v Šenčurji.
Kuster Mihael, c. k. šolski nadzornik v Kranji.
Menzinger Janez, dr., odvetnik v Kranji.
Novak Martin, poštni odpravnik v Kranji.
Pavlin Aleš, posestnik v Podbrezji.
Pec Dragotin, c. k. uradnik v Kranji.
Preželj Matej, župnik v Mavčičah.
Puc Alojzij, kaplan v Križah pri Tržiču.
Robič Simon, beneficiat na Šenturški gori pri Cerkljah.
Sajovic Ferd. trgovec v Kranji.
Skul Valentin, kaplan v Senčurji.
Strmole France, župnik v Kokri.
Šivec Janez, župnik v Senčuiji.
Šlibar Tomaž, župnik v Dupljah.
Šoklič Blaž, kaplan v Šmartnem.
Špendal Fr., ravnatelj in katehet ljudske šole v Kranji.
Tavčar France, kaplan v Kranji.
Učiteljska knjižnica kranjskega šolskega okraja.
Urbančič Janko, grajščak v Turnu.
Vavken Andrej, župan in učitelj v Cerkljah.
Vomberger Blaž, župnik v pokoji na Primskovem.
Zupanec Aleš, posestnik v Voglah.
Štev. 61,
4. Dckanija Radolica. — 1. Poverjenik: Umek Anton.
*Jerala Janez, kaplan v Bohinjski Bistrici.
Berlic Janez, kaplan v Srednji vasi. Burger Martin, obč. tajnik v Boh. Bistrici.
Eder Janez, župnik v Bohinjski Beli. Jereb France, župnik v Zaspem. Koželj Anton, duhoven v pokoji na Dobravi.
Mali Ignacij, duhoven v Ribnem. Mencinger Jakob, učitej v Bohinjski Bistrici.
Mesar J.i župnik v Bohinjski Bistrici. Trojar Janez, poštar v Gradu. Umek Anton, župnik v Gradu. Žumer Jakob, posestnik v Podhomu (Gorje).	Štev. 12.
2. poverjenik:
Bizjak Jernej, župnik na Jesenicah. Hauptmann J., strojar v Kranjski gori.
Klinar France, učitelj na Jesenicah.
France Klinar.
Robič Jak., pos. v Kranjski gori. Sparovec Henrik, kaplan v Kranjski gori.
Žužek Simon, kaplan na Jesenicah.
Štev. C.
3. poverjenik: Silvester KeŠe.
*Bernik Lovro, žup. v Kamnigoriei. *Sajevec Janez, župnik v Mošnjah. Ankrst Janez, kaplan v Kamnigoriei. Avscnik Neža, roj. Tomanova v Lescah.
Bonoui Jožef, župnik v Radolici. Keše Silvester, dekan v Begunjah. Košmelj Janez, kaplan v Radolici. Mencinger Ivan, posestnik na Žgoši. Novak Janez, kaplan v Mošnjah.
Olifčič Josip, usnjarski mojster. Pintar Lovro, župnik v Brezniei. Resman Janez.
Stenovee Anton, kaplan v Begunjah. Stroj Jaka, agent banke „Slovenije"
v Radolici. Vurnik Janez v Radolici. Zupan Neža, posest, hči v Smokuču.
Štev. 16.
4. poverjenik:
Habe Janez, župnik v Ovsišu. Kristan Lovro, duh. v pokoji na
Dobr&vi. Soršak Matej v Kropi.
Matej Soršak.
Zabrezovnik Jurij, benef. v Kropi. Zupan Janez v Kropi.
Štev. 5.
5. Dekanija Kamnik. — Poverjenik: Jan. Debevec.
*Fabijani o. Placid, frančiškan.
*Kokalj o Majner, frančiškan.
*Stranjska fara po Mih. Dobovšekovi ustanovi. (Gosp. župnik je prošen, da knjige razdeli med tri posest, iz Dobovšekove žlahte, po njihovi smrti pa faranom po svoji previd.^
*Nabriiik Ivan, c. k. sodn. pristav. *Parapat Janez, duh. oskrbnik v
Vranjipeči. Albrecht Leopold, župnik v Robu. Adlešič Jurij, učitelj v Kamniku. Bralno društvo v Robu. Bukvamica učiteljska v Kamniku.
Belar Jožef, kaplan v Vodicah. Brodnik Anton, kaplan v Komendi. Čitalnica v Kamniku. Debevec Janez, posest, v Kamniku. Drnovšejt Jurij, kaplan v Mcngišu. Frölich Tone, meščan v Kamniku. Hiti Janez, župnik na Homcu. Hlebec o. Bogomir, frančiškan. HÖffern pl. Viljemina, grajščinska
gospiea na Brdu. Hribar France, posestnik na Križu. Iglič Janez, trgovec v Dobu. Janežič Anton, trgovec v Kamniku. Kajdiž Tomaž, župnik v Vodicah. Kmetič Mihael, župnik v Stranji. Krsnik Jožef, c. k. okrajni sodnik na Brdu.
Klander Janez, meščan v Kamniku. Knjižnica v Repnjah. Legat France, zdravnik v Kamniku. Leveč Janez, trgovec v Kamniku. Lomberger Jožef, župnik v Tujnicah. Ložar Jan., posestnik v Trzini.
Mrvec Blaž, župnik v Nevljah. Muvnik Janez, trgovec v Kamniku. Orel Josip, trgovec v Kamniku. Orel Viktor, rudarski oskrbnik v
Kamniku. Pavlič Kozma, administ. na Rovi. Plaveč Anton, posestnik v Kamniku. Pfeifar France, učitelj na Goričici. Polak Josip, meščan v Kamniku. Ramoveš Jernej, lokalist v Selili. Rode Josip, meščan v Kamniku. Suhi J., trgovec v Kamniku. Svetlin France, kurat na Goričici. Stare Mih., inženir v Mengišu. Svajger J., grajski oskrbnik na Brdu. Tavčar Matej, župnik v Komendi. Tomše France, učitelj v Kamniku. Vidic o. Fortunat, frančiškan. Zoree Janez, župnik v Mengišu. Zupan Simon, kaplan v Dobu. Zupančič Anton, kaplan v Mengišu.
Štev. 4f.
6. Dekanija Moravče. — Poverjenik: Janez Toman.
*Jarec Jernej, župnik v Dolu. *Mazek Lovro, kaplan v Zagorji. *Oblak Janez, župnik pri sv. Heleni. *Urbanček Janez, župnik v Krašinji. Barlič M., duh. v pokoji na Vačah. Brvar Gotard, mlinar in posestnik
v Podzidom. Gros Jakob, župnik v Zagorji. Hrovat G., učitelj v Krašinji. Jošt Mihael, učitelj v Zagorji. Jarec France, kaplan v Dolu. Kapuz Janez, župnik v Pečah. Kepec France, župnik v Češnjicah. Koprivnikar Janez, župnik v Savi. Kosmač Simon, župnik na sv. Gori. Krištof Lovro, župnik v Št. Os-valdu.
Mazek Lovro, kaplan v Zagorji.
Mogolič Miha, župnik pri sv. Lamberti!.
Petrie Blaž, župnik v Blagovici. Pleško France, beneficiat na Vrh-polji.
Preša Jožef, župnik v Pečah. Rome France, župnik v Cemšeniku. Tavčar Mihael, župnik na Vačah. Toman Janez, dekan v Moravčah. Urbas Anton, župnik v Zagorji. Vrančič Ignacij, kaplan v Čemšeniku. Vode Jožef, trgovec na Polskem. Završnik Fr., župn, pri sv. Gothardi. Zoreč Julij, kaplan v Moravčah. Zorman Anton, župnik v Kolovratu, Zupančič Janez, župnik v Blagovici.
Štev. 30.
7. Dekanija Šmarje. — Poverjenik: Matija Brolih.
*Bartol Baltazar, župn. na Lipoglavi. *Brolih Matija, dekan v Šmarji. Letopis 1874. I.
*Stritar Janez, benef. v Št. Vidu. Anžur Anton, župnik v Šent-Jurji.
Borštnik Jože, učitelj v Šmarji. Drčar Martin, župnik na Polici. Habijan Peter, kaplan v Šmarji. Hinek Janez, župnik v Zatičini. Hočevar Ant., žup. v Kopanji. Jakelj Gregorij, kaplan v Zatičini. Kalan Jakob, kaplan v Višnji gori. Kovač Franjo, učitelj v Zatičini. Kulavec Matija, župnik v Šent-Vidu. Kumer France, kaplan v Šent-Vidu. Kunstelj France, kaplan v Šmarji. Lukan Jak., zdravnik v Šent-Vidu. Mazek Anton, župan v Šmarji.
Oblak Lorenc, kaplan na Krki. Pečar Andrej, častni kanonik na Krki.
Razpotnik Jakob, žup. v Višnji gori. Eežek Peter, kaplan na Krki. Rotschiitz Emil, baron, grajščak v Smreki.
Rus Janez, posestnik v Šmarji. Starec Matija, učitelj pri sv. Jurji. Steska Edvard, okrajni sodnik v
Zatičini. Zoreč Anton, župnik v Žalni.
Štev. 26.
8. Dekanija Litija. — Poverjenik: Jakob Rus, dekan.
*Kobler Alojzij, posestnik v Šmart-
nem.
*Svetec Luka, c. k. notar v Litiji. Abzec Matija, kaplan v Šmartnem. Adamič France, učitelj v Šmartnem. Blaž Božidar, trgovec v Litiji. Celar Janez, župnik v Svibnem. Dovič Janez, župnik v Doleh. Gestrin Leopold, župnik pri sv. Jurji.
Gorenjec Leop., kaplan v Št. Jurji
pod Kumom. Jeretin Martin, tajnik okrajnega
glavarstva v Litiji. Jerič Jožef, župnik v Dobovcu. Petek Andrej, župnik v Polšniku. Rus Jakob, dekan v Šmartnu. Stupica Lovro, župnik v pokoji v
Šmartnem. Teran Janez, župnik v Štangi.
Štev. 15.
9. Dekanija Trelmo. — Poverjenik: Jan. KovaSič.
*Barbo-Waxenstein, grof J., grajščak
v Rakovniku. *Košir Janez, c. k. sodn. v Trebnem. *Kovačič Janez, dekan. *Martinak Jožef, c. k. sodn. adjunkt
v Žužembergu. *Vovk Matej, kaplan v Mokronogu. Barbo Miha, kaplan pri sv. Lovrencu. Bercar J., pos. v Kamnji (sv. Rupert).
Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku. Dolinar Jan., župnik v Št. Janžu. Grčar Jožef, kaplan v Št. Rupertu. Jaklič Jožef, kaplan v Trebnem. Kilar Jan., kaplan na Mirni. Košir Alojzij, župnik pri sv. Rupetru. Kuhel Matija, župnik v Šmihelu. Lotrič Leop., kaplan v Žužemberku.
Marolt Jakob, župnik pri sv. Križu. Müller Jan., župnik na Mirni. Nemec Anton, kaplan pri sv. Trojici. Pogačnik Jan. pri sv. Križu. Pož Draguslav, davkarski adjunkt
v Žužemberku. Rožnik Anton, c. k. sodn. adjunkt
v Trebnem. Sovan Leopold na Mirni. Steklasa France v Št. Rupertu. Švajgar France, kaplan v Trebnem. Šular Janez, župnik v Trebelnem. Tomšič Matilda, gospica v Trebnem. Tramte Anton, kaplan v Št. Ruperti. Trepal Anton, administrator na Selili. Urbanija Lovro, administrator v Am-brusu.
Vašič Ljud., dr., zdravnik v Trebnem.
Štev. 30.
10. Dekailija Leskovoe. — 1. Poverjenik: Edvard Poljak.
*Bušič Jožef, posestnik v Št. Jerneji. *Grivec France, kaplan v Leskovcu. *Hočevar M., posestnik in trgovec
v Krškem. *Ivapler Janez, posest, pri sv. Duhu. *Kuralt Ivan, avskultant na Krškem. *Mahkot J., c. k. uradnik v Krškem. *Poljak Edvard, dekan v Leskovcu. *Rudež Dragotin, grajščak v Gra-
carskem turnu. "Saje Miha, kaplan v Boštanji. *Šola Št. Jernejska. *Tavčar Anton, župnik na Raki. *Zupan Miha, kaplan v Leskovcu. Bukvarnica šolskega okraja v Krškem. Gašperlin Gašpar, župnik v Bučki. Grčar Andrej, učitelj v Čatežu. Klofutar Jan , kaplan v Sent-Jerneji. Knavs Janez, vikarij v Krškem. Koželj Miha, kaplan v Škocijanu. Lavtar Anton, župnik pri svi Križu. Lenasi Anton, kaplan v Št. Jerneji. Marešič France, kaplan pri sv. Duhu.
Mavrer G., posestnik na Raki. Obrstar Jan., kupčevalec v Cerkljah. Pfeifer Viljem na Krškem. Pilpah Franjo, pl., stotnik na Raki. Pogorelee And., kaplan na Studencu. Rant Martin, župnik v Cerkljah. Saje Janez, učitelj v Šeut. Jerneji. Svoboda Janez, gozdnar v Čatežu. Sos Mihael, župnik na Studencu. Šusteršič Mat., posest, v Krškem. Ulrich Ferd., odvetniški koncip. v Krškem.
Voglar Jožef, kaplan v Škocijanu. Vovk Janez, župnik pri sv. Jerneji. Vrančič France, kaplan pri sv. Križu. Zadnik Širnen, župnik na Čatežu. Zagorjan Martin, župnik pri sv. Duhu.
Zajec Andrej, župnik v Dolini. Zbašnik France, kaplan v Čatežu. Žark Hinko, mestjan v Krškem. Žgur Anton, kaplan na Raki.
Štev. 41.
2. Poverjenik:
*Lesjak Janez, župnik v Kostanjevici. Bele France, grajšč. oskrbnik v Kostanjevici. Gač Vekoslav, trg. v Kostanjevici. Kodrič Mihael, trg. v Krški vasi. Marinko Jožef, kaplan v Kostanjevici.
Janez Lesjak.
Podboj Jožef, c. k. okrajni sodnik
v Kostanjevici. Šcbavec Franjo, preglednik potroš-
nine v Kostanjevici. Šetinec Fr., trgovec v Kostanjevici.
Štev. 8.
11. Dekailija Novomesto (Rudolfovo). — Poverjenik: IS. Wilfan.
lf,Babnik Janez, župnik v Soteski.
•f'Grašič Anton, kanonik v Novem mestu.
^'Langer Fr., pl. Podgoro, grajščak v Poganicah.
*Mlakar Anton, župnik v Mirni peči.
^Rome Jožef, župnik pri sv. Petru.
*Skubec Mihael, župnik v Poljanici.
'^Vojska Andrej, dr., c. k. okrajne sodnije svetnik v Novem mestu.
*Volčič Janez, župnik v Podgradu.
Bačnik Janez, župnik v Prečini.
Čitalnica v Novem mestu.
Frančiškanski samostan v Novem mestu.
Gruden Jakob, župnik pri Beli cerkvi.
Hren Jakob, c. k. državni pravdnik v Novem mestu.
Justin Blaž, kaplan v Mirni peči.
Kastelic France, trg. v Novem mestu.
Kalčič Ant.. trg. v Novem mestu.
Knjižnica с. k. gimnazije.
Lapajne Janez, kaplan v Prečini.
Logarjeva Leopoldina, gospä.
Mohar M., uradnik v Novem mestu.
Oblak Valentin, trgovec v Novem mestu.
Ogorek Josip, gimn. profesor.
Pegam Ant. lekarski pomočnik.
Poljanec Jan., gimn. profesor.
Rizzolli Dominik, lekar v Novem mestu.
Kozina Jožef, dr., advokat v Novem mestu.
12. Defeanija Metlika. —
Aleš Anton, župnik v Semiču. Barle Janez, učitelj v Podzemlji. Borštnik Pavel, učitelj na Preloki. Dolžan Jernej, župnik v Radovici. Germ Matevž, učitelj v Adlešicali. Haring Sofija, gospa v Črnomlji. Kavčič France, učitelj v Dragatušu. Kenda France,»učitelj v Semiču. Kolbezen Janez, posestnik v Črnomlji. Krašovee Anton, župnik v Adlešiču. Križaj Nikolaj, kap'an v Semiču. Kuralt Božidar, c. k. sodniški pristav v Črnomlji. Lilek Franjo, posestnik v Črnomlji. Mcrvec Janez, kaplan v Starem trgu. Mrzel Jožef, župnik v Starem trgu.
Stavdaher o. Ignacij, gimn. kateliet v Novem mestu.
Sašel Feliks, c. k. okrajni komisar v Novem mestu.
Stupar Janez, kaplan v Stopicali.
Šuklje Fr., c. kr. gimn. profesor v Novem mestu.
Tomažič Ivan, vikar v Novem mestu.
Tratnik Antonija, fin. kom. žena v Novem mestu.
Vilfan Simon, prošt v Novem mestu.
Viraut Janez, kaplan v Št. Mihelu.
Zajdel Nande, gimn. dijak.
Štev, 35.
a) Poverjenik: Anton Aleš.
Muhič Franjo, učitelj na Vrhu. Pavlič Ign. dr., okrajni zdravnik v Črnomlji.
Pihler Jožef, c. k. tajnik v Črnomlji. Stanonik Nik. , učitelj v Starem trgu.
Šola farna v Staremu trgu (plačuje
g. dr. Jur. Sterbenee), Šutej Matija, župnik v Vinici. Tomazin Janez, kaplan v Semiču. Tomec Martin, župnik v Suhorji. Učiteljsko društvo v Črnomlji. Videmšek Matija, kaplan v Črnomlji. Zagorjan Henrik, župnik na Vrhu.
Štev 26.
b) Poverjenik: Ant. Navratil.
*Lampe Jožef, c. k, uradnik v Metliki.
Fleiscliman Lavoslav, posestnik. Furlan Franjo, posestnik. Gangel Lavoslav, posestnik. Güstin Franjo, župan. Habjan Ivan, posestnik. Horaček Miroslav, lekar. Kapele Janez, oskrbnik komendski.
Magisar Vekoslav, sodn. uradnik. Navratil Anton, zasebnik. Premer Anton, zasebnik. Prosenik Anton, trgovec. Roblek Jož., kaplan. Stupar Ivan, posestnik. Ulepič pl., sodn. pristav.
Štev. 15.
13.	Defcaiiija Kočevje. —
*Lovšin Simon, župnik pri fari v Koetelu.
*Novak Josip, dekan v Kočevji. Abram Lavoslav, učitelj v Nemški Loki.
Berčič Anton, učitelj v Kočevji. Bučar Žiga, dr., c. k. okrajni zdravnik v Kočevji. Gašperin Viljem, kaplan v Mozelji. Jakšič Anton, župnik v Osilnici. Kastelee Drag., e. k. sodn. pristav
v Kočevji. Korošic Davorin, župnik v Banja-loki.
Nekerman France, c. k. uradnik v Kočevji.
14.	Dckanija Ribnica. —
*Jereb Jožef, župnik v Dragi. *Klun Marjanica, posestnica v Slat-niku, 2.
*Lesar Janez, posestnik v Hrovači, 4. *Lesar Martin, posestnik v Sušji, 23. *Lesjak Jožef, župnik v Sodražici. *Lovšin Micika, poses. v Jurjevici, 34. *Skubec Martin, dekan v Ribnici. *Sušje, vas.
Arko Anton, posestnik v Ribnici. Arko Janez, c. k. notar v Ribnici. Bobek Janez, zdravnik v Ribnici. Bralno društvo v Sodražici. Čitalnica v Ribnici. Jaklič Štefan, župnik v Dolenji vasi.
2. poverjenik:
*Štrucelj Juraj, ces. kr. pristav v Laščah.
Candolini Vojteh, ces. kr. sodeč v Laščah.
Frelih Matej, župnik v Laščah. Grjol Lovro, kaplan v Laščah. Hočevar Matija, poštar v Laščah,
Poverjenik: Josip Novak.
Olipič Janez, fajm. v Koprivniku. Pekovec Jožef, kaplan pri Stari cerkvi.
Petrovčič France, kaplan v Kočevji. Pirnat Štefan, učitelj v Banjaloki. Projič Janez, kaplan v Fari pri Kostelu.
Suhadobnik Ferko, kontr. т Kočevji. Torkar Matija, župnik v Mozelji. Treitz Anton, zdravnik v Kočevji. Vajvoda Simon, župnik v Nemški Loki.
Vencajs Janez, c. k. sodn. uradnik v Kočevji.
Štev. 20.
1. poverjenik: A. Skuhic.
Janež Jurij, kurat pri Novi Štifti. Jenčič Alojzij, c. k. sodn. adjunkt. Kobilica Janez, duh. pomočnik v
Ribnici. Merhar Jože v Ribnici. Merhar Luka, štacunar v Ribnici. Pakiž Simon, župan v Jurjevici. Potokar Jožef, ces. kralj, davkar v Ribnici.
Pristov Simon, duh. pomočnik. Ratek Lovro, c. k. sodeč v Ribnici. Ricoli Alojzij, trgovec v Ribnici. Šarabon Valentin, kaplan v Ribnici. Zbašnik France, duh. v pokoji.
Štev. 26.
Matej Frelih.
Hočevar M., trg. v Pod-Turjakom. Jaklič Josip, poštar v Vidmu. Kalan Rajm., župnik na Robu. Murgelj Jurij, c. k. pristav v Laščah. Pogačar Andrej, gozdnar v Turjaku. Razboršek Jožef, kaplan v Dobre-poljah.	Štev. 11.
15. Dekanija Vrhnika. — Poverjenik: Šlibar Anton.
*Kotnik France, posest, na Vrhniki. *Markie Matej, župnik v Logatcu. *Šlibar Anton, dekan na Vrhniki. Borštnik Franc, posestnik v Dolah
št. 8 v Borovniški župniji. Borštnik Jernej, posestnik v Dolah. Črne Anton, župnik v Hotedršici. Dolinar France, kaplan v Horjulu. Goslar Mavricij, župnik v Podlipi. Hofer Karol, administrator pri sv. Joštu.
Jugovec Anton, župnik v Borovnici.
10. Dekanija Idrija.
*Majnik Janez, župnik v Žirčh.
*Občina mestna v Idriji.
Bukvarnica slovenska v Idriji.
Eržen France, kaplan v Spodnji Idriji.
Frelih Tomaž, kramar v Žireh.
Grbec Ljudevit, dr., rudarski zdravnik v Idriji.
Horvat Miha, župnik v Ledinih.
Inglič Jakob, glavno šole učitelj v Idriji.
Juvan Janez, bencficiat in glavne šole vodja v Idriji.
Kavčič Matija, km. sin v Zavracu.
Kogej Jožef, dekan v Idriji.
Kavčič Gašpar, posestnik v Kovtah. Lavrič Jožef, župnik v Zaplani. Papier Franjo, učitelj v Polhovem
gradcu.
Plcško Drag., c. k. okrajni sodnik. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji. Povšo Fr., župnik v Črnem vrhu. Povše Martin, župnik v Rakitni. Skufea Anton, kaplan v Preserji. Vidmar Matej, župnik v Rovtah. Vonča Anton, duh. pastir v Belkah.
Štev. 20.
1. poverjenik: Jožef Kogej.
Lavrič Mat., kapi. v Spodnji Idriji. Leskovcc Boštjan, posest, in župan
v Spodnji Idriji. Lipoid Marka Vincencij, c. k. rudn.
predstojnik in viši svetnik v Idriji. Pivek Janez, župnik v Zavracu. Stranecky Jožef, trgovec v Idriji. Treven France, rudar v Idriji. Treven Valentin, trgovec v Idriji. UČiteljstvo c. k. glavne šole v Idriji. Urbas Leopold, сев. kr. topilnični
oskrb. v pokoji v Idriji. Vrbajs Anton, kaplan v Žireh.
Štev. 21.
2. poverjenik v Črnemvrhu: Matija Erjavec.
Leskovec Martin, kaplan v Čruem-vrliu.
Majnik Miha, kmet v Črnemvrhti. Mikuš France, rokod. umetnik v Zadlogu.
Plešnar Anton, župan v Črnemvrhu-Poženel Ivan, učitelj v Črnemvrhu-Vovk Josip, učitelj v Črnemvrhu.
Štev. 12.
*Erjavec Matija, vikarij v Črnemvrhu.
*Svetličič Fr., župnik v Godoviču.
Bezeljak France, kmet. sin v črnemvrhu.
Čitalnica v Črnemvrhu.
Demšar Janaz, kaplan v Črnemvrhu.
Gostiša Jožef, kmet. fant v Črnemvrhu.
17. Dekanija: Cerknica. — 1. poverjenik: Končnik Davorin.
*Dolenec Henrik, dr., с. k sodnijski *Kaplenek Jan., župnik na Oblokah. adjunkt v Ložu.	*Kržič Gregor, c. k. sodnik v Ložu.
*Obreza Adolf, posest, v Cerknici.
*Vesel Jan., kaplan v Starem trgu.
Čitalnica v Starem trgu pri Ložu.
Erker Jožef, kaplan v Cerknici.
Jan Primož, kaplan v Starem trgu pri Ložu.
Jan Simon, župnik pri sv. Trojici nad Cerknico.
Končnik Dav., kaplan v Cerknici.
Kosec Jem., župnik v Šent-Vidu.
Kovač France, kupec v Ložu.
Krašovec Anton, posestnik v Dolenji vasi.
Lenček Blaž, župnik v Starem trgu. Oblak Janez, dekan v Cerknici. Prijatelj Mat., kaplan na Oblokah. Sterle France, trgovski pom. v Mar-
kovci pri Ložu. Švajger Martin, zdravnik v Ložu. Vilar Jak., trgovec v Pudobu pri Ložu.
Zajec France, gozdnarske šole učenec v Šneperku. Žerovnik Toma, župnik v Grahovem.
Ste v. 21.
2. poverjenik: France Hren.
*Hien France, posestnik v Begunjah. Ahčin Anton, eksposit.
Učilnica ljudska v Begunjah.
Štev. 3.
3. poverjenik: Fr. Rihar.
Babnik Jernej, fajmošter na Unci. Bernard Val., kaplan v Studenem. Blažon Jakob, posestnik v Planini. Deu Edvard, c. k. uradnik v Planini. Dolenec Jožef, posestnik v Planini. Florijančič Nace, kupec v Planini. Jeršan Anton, posestnik na Uncu. Koren Matija, posestnik v Planini. Kovšca France, posestnik v Planini. Lavrič Anton, posestnik v Planini. Lavrič Jurij, posestnik na Rakeku.
Levičnik Valentin, c. k. finančni
komisar v Planini. Modrijan France, c. k. uradnik v Planini.
Petrič Matija, učitelj v Planini. Rihar France, župnik v Planini. Rudkovsky Jožef, vitez, c. k. komisar v Planini. Tavčar Jan., kaplan v Planini. Žitnik Šimon, c. k. kancelist.
Štev. 18.
18. Dekauija Postojna. — Poverjenik: Janez Hofstetter.
*Dolenec Ljudevit, grajščak v Orehku.
*Gestrin Drag., c. k. sodn. pristav v Senožečah.
'^Globočnik Anton, c. k. predstojnik.
*Lavrenčič Andrej, posest, in župau.
*Občina v Razdrtem.
*Razpet Martin, dr., okrajni zdravnik v Postojni.
*Robič Luka, c. k. davk. nadzornik v Postojni.
Bezeljak Pavel, ces. kr. notar v Postojni.
Blaznik Jakob, župn. v Hrenovici.
Bürger Amalija, omožena Kautzner;
kolodvor Postojna. Čadež Janez, kaplan v Matenji vasi. Čitalnica v Postojni. Dekleva France, trgovec v Slavini. Ditrih Anton, pekovski sin v Postojni.
Domicelj Anton, kaplan v Orehku. Gorup Andrej, posestnik v Slavini. Klemenec Fr., eksposit v Št.-Petru. Klobus Valentin, kaplan v Vremah. Kravs Vojteh, dr., c. k. sodn. ad-
junkt v Postojni. Lunder Janez, eksposit v Trnji.
Okorn Iguacij, župnik v Senožečih, Pokoren Anton, farman v Slavini. Rudolf Lovro, farman v Vremali. Samec Maks, dr., c. k. okrajni
zdravnik v Postojni. Skvarča Janez, kaplan na Slavini.
Štamcar Jan., kaplan v Hrenovcah. Zagorjan Ivan, kaplan v Senožečah. Zelen Jožef, posestnik in župan v
Senožečah. Žele Jernej, krčmar, na Slavini.
Štev, 29.
19. Detanija Trnovo. — Poverjenik: France Legan.
*Brgant Jožef, župnik v Košani. *Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem, *česnik Jurij, trgovec v Knežaku. *Domieelj Alojzij, trgovec v Zagorji. Jenko Skender, trg., v Trnovem. *Ličan Skender, trgovec v Trnovem. Bralno društvo v št. Petru. Budnar Janez, župnik v Premu. Čitalnica v Zagorji. Dekleva Ivan, posestnik v Zareeju. Drobnič Andrej, župnik v Knežaku.
Jalen Simon, kaplan v Košani. Kacin Anton, kaplan v Trnovem. Kranjec Matija, v Trnovem. Legan France, kurat v Nadanjeselu. Legat Andrej, učitelj v Zagorji. Lukanec Jožef, eksp. v Suhorji. Satran Anton, logar v Koritnicah. Valenčič Jože, trgovec v Narinu, Valenčič Meta, posestnica v Trnovem. Zarnik Martin, učitelj v Trnovem.
Štev. 21.
20. Dckailija Vipava. — Poverjenik: Jurij Grabrijan.
*Grabrijan Jurij, kanonik in dekan
v Vipavi. '^Hiti Luka, benef. in glavne šole
ravnatelj v Vipavi. *Kavčič France, posest, v Šent-Vidu. *Kodre Matej, kurat v Slapu. *Kopitar Mihael, kurat v Rzelju. *Lampe Anton, kurat v Gočah. *Ložar Gr., dr., bilježnik v Vipavi. *Nakus Jožef, kurat na Planini. '•^Vidmar Jožef, kurat v Podkraji. Bilec Janez, benef. v Lozicah. Brie Janez, c. k. okrajni sodnik. Bukvarnica učiteljska v Vipavi. Čitalnica kmetijska v Podragi. Čitalnica ndrodna v Vipavi. Ditrih Andrej, kupčevalec v Vipavi. Francelj Štefan, učitelj v Šent-Vidu. Ganter Janko, učitelj na Planini. Hiti Simon, učitelj na Slapu.
Janža Ivan, kurat v Podvelbu. Kete Jožef, strojar v Vipavi. Klinar Drag., ekspozit v Šturjah. Košir Jakob, vikarij v Šent-Vidu. Lekan Janez, posestnik v Vipavi. Mercina, učitelj v Gočah. Malnaršič Jožef, duh. v pokoji. Pečar Janez, kurat v Vrhpolji. Podboj Ivan, kaplan v Vipavi. Račič Alojzij, učitelj v Vipavi. Stupar Janez, kurat v Budanjah. Šapla Anton v Vipavi. Šola vinorejska na Slapu. Šraj Valentin, kurat v Podragi. Uršič Anton, posestnik v Vipavi. Vidrih Anton, posestnik v Vipavi. Zarnik Ivan, učitelj v Budanji. Žgur Anton, posestnik v Podragi.
Štev. 36.
Štev. ljublj. škofije: ustanovnikov letnikov . .
209 794
Skupaj
in pa sledečih 11, o kterih se no ve, kje da so:
Pristavek.
Bratanič Herman, bil v Ljubljani, zdaj vojak kje?
Kavt Antonija, gospa, bila v Kranj i,?
Klavsav M. črkostavec, bil v Ljubljani, ?
Knez Leopold, trg. pomočnik, bil v Ljubljani, ?
Mihelač R. S. bukvovez, bil v Ljubljani, ?
Modie Fr. bil v Ljubljani,? Omahen Fr. bil v Litiji,? Peterca o. Damijan, bil v Ljubljani,?
Stengel Vatroslav, bil v Postonji, ? Stopar Anton, bil pri banki Slaviji
v Ljubljani,? Strle Jakob, bil v Postonji,?
Štev. 11.
II. Lavantii
1. Dekanija Maribor. — 1.
*Bohinec Jakob, spiritual. ^Čitalnica narodna. *Dominkuš Ferko, dr., odvetnik. *Gregorec Lavoslav, dr., profesor
bogoslovja. ^Knjižnica gimnazijska. ^Knjižnica semeniška. *Kosar Franjo, kanonik. *Kovačič Martin, prof. bogoslovlja. *Majciger Janez, gimn. prof. *Modrinjak Matija, korar. *Presečnik Gregor, bogoslovec. *Radej France, dr., c. k. bilježuik, *Rapoc France, c. k. bilježnik. *Srnec Janko, dr., odvetnik. *Srnec Josip, dr., odv. koncipijeut. *Šinko Božidar, prof. bogoslovja. *Ulaga Josip, dr., bogosl. prof. *Valenček Martin, c. k. profesor. *Zmazek France, kapi. pri sv. Petru. *Zorčič France, stolni prost. Apačnik Martin, bogoslovec. Babnik, dr., odvetn. koncipijent. Belebil AL, posestnik. Božnik Fr., biljež. uradnik. Brdajs Davorin, trgovec. Burcar Božidar, kapi. pri sv. Marjeti. Divjak Fr., biljež. uradnik. Fabac Anton, petošolec. Feguš, bogoslovec.
iska škofija.
poverjenik: Jan. Majciger.
Ferk Feliks, dr., zdravnik. Filipič J.
Flek Jožef, stolni vikar. Gaberc Davorin, petošolec. Glančnik Jernej, dr., odv. koncip. Heržič Jožef, stolni kaplan. Ipavec K., dr., advokat. Irgolič Peter, učitelj. Jager Janez, učitelj. Jelovšek Martin. Jentl Bernard, trgovec. Jurčič Jožef, kaplan pri sv, Martinu. Klavs Drag., not. koncip. Kocbek Leb., odv. uradnik. Koceli Karol, dr., odv. koncip. Koser Makso, odvet. koncip. Kosi Božidar, župn. pri sv. Kungerti. Lorber Miroslav, notarski uradnik. Marko Mihael, biljež. koncip. Miklošič Ivan, učitelj. Modrinjak, dr., zdravnik. Morič Maks, trgovec. Nagy Albert, duhoven v pokoji pri
sv. Petru pod Mariborom. Novotny Eman., oodn. pristav. Pajek Janko, gimn. profesor. Pajek Jožef, dr., gimn. profesor. Pečko Jakob, odvet. koncip. Peharec Franjo, c. k. sodn. pristav. Perko France, petošolec.
Pernavsl Stefan, župnik v Kamici. Potočnik Anton, bogoelov. Potočnik Janez, petošolec. Praprotnik France, kaplan v Selnici. Pravdič Jožef, profesor. Rausch Fr., dr , odvet. koncip. Ribar Anton, bogoslovec. Robič Fr., prof. in šolski nadzornik. Rošker Jan., učitelj. Subač, dijak.
Sijanec Alojzij, kaplan v Selnici. Sinko Jožef, bogoslovec.
Šket Radoslav, dijak.
Šoštarič Ferdinand, bogoslovec.
Tiskarna narodna.
Vraz Anton, kaplan v Svičini.
Vrbančič, posestnik.
Zatlar Jožef, bogoslovec.
Zemljič Jožef, učitelj.
Zora, vredništvo.
Žmavec Jurij, kaplan v Kamici.
Žuža Janez, knezoškof. kaplan.
Štev. 80.
Dekauijil Jarenina. — Poverjenik: Jož. CuČek.
*Arnuš France, kaplan v Ivičini. Slekovec Jožef, učitelj v Jerenini. Cucek Jožef, dekan v Jarenini.	Vraz Jožef, kaplan v Svičini.
Lukšič France, župnik pri sv. Jurji. Zorko Dragotin, učitelj v Št. llu.
Štev. 6.
Dekanija liraslovee. — Poverjenik: Lavoslav Šventner.
*Balon Anton, župnik v Molzeli. *Šentak Frauce, pos. na Vranskem. *Sveutner Lav., trg. na Vranskem. Cilenšek Blaž, kaplan na Vranskem. Čitalnica narodna na Vranskem. Jan Ferdinand, kaplan na Raki. Južna Valentin, trg. pri Št.-Jurji. Knjižnica okrajna na Vranskem. Koren Matija, kaplan v Braslovčah. Kreft Alojzij, kaplan v Braslovčah. Križnik Gašpar, čevljar v Motniku.
Meglič Šimen, učitelj na Vranskem. Oset J. S., trgovec na Vranskem. Pirš J., okr. tajn. na Vranskem. Sever Jožef kaplan na Vranskem. Soršak Matija, učitelj pri sv. Martinu na Paki. Škoflek Jak., nadučitelj na Vranskem. Šorn Gašper, župan v Grajski vasi. Vovšek Franjo v Brašlovčah. Kje je Piskar Andrej , bil mlinar v Motniku?	Štev. 20.
3. Dekaiiija Bistrica shncaska.
*Arzenšek Matija, žup, v Poličanah. *Gostenčnik Peter, kaplan v
Črešnjicah. *Hajšelc Anton, žup. v Makovljali. *Ratej France, bilježnik v Slovenski Bistrici.
*Trafenik France, župnik v zgornj.
Poljskavi. Bežan Matej, bilježniški uradnik. Brezovškek Martin kapi. v Šmartnu. Ceneč Gašpar, žup. pri sv. Martinu. Grnjač Vekoslav, učitelj v Sloven. Bistrici.
Poverjenik: Lovro StepiŠnik.
Gršak Vinko, provizor v Črešnovcah. Hirti Fr., kaplan v Slov. Bistrici. Kandut Krištof, župnik v spodnji
Poljskavi. Kavčič Anton, tkavee pri gornji
Poljskavi. Kolar Vincencij, kaplan v spodnji
Poljskavi. Kunej Janez, kaplan v Slov. Bistrici. Levičnik Vojteh, c. kr. adjunkt v
slov. Bistrici. Limavšek Peter, gostilničar v Slov. Bistrici.
Möge Mih., učitelj v Slov. Bistrici. Napast Davorin, kaplan v Laporjah. Rakoše Mih., kaplan v Makovljah. Smogavec Jurij, (Kotnik), kmet pri
sv. Venceslaji. Stepišnik Lovro, posestn. in trgovec
v Slov. Bistrici. Tomažič Ognjeslav, kovač.
Trunk BI., kaplan v Slov. Bistrici. Wagner Fr., poštni opravnik v Slov. Bistrici.
Zadravee Jož., kaplan pri sv. Nikolaji.
Zorko Štefan, med. v Slov. Bistrici. Žigart France, kmet v Šmartnu.
Štev. 28.
4. Dekanija Celje. — Poverjenik-, dr. Štefan KoČevar.
*Bezenšek Jurij, kaplan v Celji. «Čitalnica narodna v Celji. *Janežič Jakob, rudninski uradnik
v Grižah. *Kapus France, trgovec v Celji, '■^Kočevar Št., dr., okrajni zdravnik v Celji.
*Krušič Ivan, gimn, prof. v Celji. *Občina selska v Teharjih. *Ogradi France, vikarij v Celji. *Orešek Jan., с. k. gimn. profesor. ^Podružnica kmetijska v Celji. *Sovič Jožef, kaplan v Grižah. *Topljak Jožef, učitelj v Celji.
*Zuža Ivan, rudninski posestnik v Grižah.
Baš Lovro, bilježn. koncip. v Celji. Bobisud Jakob, učitelj v Celji. Jeretin Edvard.
Jesenko Gregor, ranocelnik v Celji, Jug France, rudu. služ. v Grižah. Koderman Filip, učit. v Frankovljah. Lukežič Janez, ranocelnik v Štorah. Matoh Jožef, župnik v Galiciji. Pirnat Jakob, odvet. koncip. v Celji. Roze France, ranocelnik v Vojniku. Turin Jožef, kaplan v Celji.
Štev. 24.
b) Poverjenik: Fr. OreŠec.
Koželj Matej, not. koncip. Krašan France, c. k. profesor. Miheljak Mart., c. k. notar. Orešec Fr., profesor.
PesariČ Vekoslav, c. k. svetovalec.
Ripšel Moric, trgovec.
Žolgar Miha, c. k. gimn. profesor.
Štev. 7.
Androjna Anton. Cizej Ivan. Dolinšek Rafael. Esih Martin. Hrastelj Franjo. Kozinec Ivan. Kuder Janko. Lendovšek Josip.
G i m n a z i j s k i dijaki:
Mikuš Rafael. Milher Brodomil. Preskar Janez. Rudolf Janez. Skaza Franc. Svet Ivan. Voduček Gustav. Vrečko France.
Stev. 16.
с) V Žavcu: Poverjenik: Fr. V и Sni k
*Jeraj Jožef, župnik. *Vučnik Fr., nadučitelj. Hausenbüchel Janez, krčmar.
Plešnik Mih., kaplan. Potočnik Gustav, učitelj. Sadnik Rudolf, dr., zdravnik.
Sirca Ernest, trgovčev sin. Sirca Jožef, trgovčev sin.
Sirca Miroslav.
Tarbauer Josip, dr. med. Štev. 10.
5. Dckailija Cerkovee. (p. Rače, Kranichsfeld). — a) Poverjenik: Ratli France.
Divjak France, kmet v Fravhajmu. Dolinar, kaplan na Slivnici. Hren Ivan, nadučitelj v Fravhajmu. Kranjec Toma, župan v Fravhajmu. Merkuš Anton, kaplan v Slivnici.
Plankar Martin, podučitelj v Fravhajmu.
Rath France, župnik v Fravhajmu, Šuta Rupert, kaplan v Fravhajmu.
Štev. 8.
b) drugi poverjenik: AntoliS Ivan. (P. Neustift bei Pettau).
Antolič Ivan, župnik na Ptujski gori. Sparovee Andrej , župnik pri sv.
Lednik Anton, kaplan v Cerkovcih. Lorencu.
Sket Martin, kaplan v Ptujski gori.	Štev. 4.
6. Dekailija Gornji Grad. — a) poverjenik: Jožef FlorijanSiS.
Bičman Josip, upravnik v Gornjem gradu.
Ermenec France, župnik v Bučah.
Fišer Anton, kaplan v Solčavi.
Florijančič Jožef, dekan v Gornjem gradu.
Germel Kristijan, posestnik v Solčavi.
Hren Ivan, pos. v Gornjem gradu.
Jerše France, uradnik v Gornjem gradu.
Kramar Konstantin, pos. v Solčavi.
Kranjec Jožef, posestnik v Gornjem gradu.
Krenner Ivan, župnik in dekan pri sv. Frančišku.
Kruleč Josip, posestnik v Gornjem gradu.
Krušič Jakob, kaplan v Gornjem gradu.
Poretic Albin v Gornjem gradu.
Pustoslemšek Anton, učitelj v Lučah.
Strnad Anton, kmet pri Novem Stiftu.
Strnad Matija, župnik v Ljubnem.
Tratnik J., kmet pri Novem Štiftu.
Štev. 17.
b) Poverjenik: Kari PreŠern. (Pošta Mozirje).
*Lipold Jožef, posestnik v Mozirji. Bratanič H. G., trg. pomočnik. Cesar Andrej, podobar v Mozirji. Dragar Anton, živinozdravnik na Potoku.
Drozgo Franjo, trgovec v Mozirji. Goričar Anton, poštar v Mozirji. Jeraj Anton, kmet na Rečici. Jeraj M., posestnik na Rečici. Jereb o. Romuald, frančiškan v Na-zaretu.
Kolenec France, posestnik na Rečici.
Krajnik o. Atanazij, frančiškan v
Nazaretu. Pire Feliks, učitelj na Rečiči. Praznik Jože, posestnik v Kokarjih. Radošek Anton, kaplan na Rcčici. Selak Ivan, posestnik na Rečici. Stant Anton, posestnik na Rečici. Stiglic France, posestnik v Retuši. Turnšek Anton, kmet na Rečici. Turnšek Anton, trgovec v Nazaretu. Turnšek Jože, usnjar v Mozirji. Vrankovič Ivan, dijak više realke.
Štev. 21.
7. Dekanija Sv. Jnrji- (p. Radkersburg). — 1. poverjenik: Anton Kocuvan.
Bukvarnica farua pri sv. Križu. Jurinec Alojzij, mladenec v Banovcih. Kralj Janez, kmet v Iljaševiei.^ Kramberger Lovro, župnik pri sv. Križu.
Kocuvan Anton, kaplan pvi sv. Jurji
na Ščavnici. Košar Jernej, posestnik na Jamni. Košar Juri, posestnik v Slavatincih. Lorenčič Andrej, župnik pri Mali nedelji.
Rošker France, kaplan pri Mali nedelji.
Simonič Jož., župnik pri sv. Jurji. Stranjščak Anton, kurat v Vržeji. Subač Anton, duh. v pokoji pri sv. v Jurji.
Šijanec Lovro, farni bukvar pri sv. Križu.
Zorman Božid. učitelj pri sv. Jurji. Žajdel France, kaplan pri sv. Jurji.
Štev. 15.
2. poverjenik: Jan. Lapajne v Ljutomeru.
Božič Anton, posestnik. Čitalnica närodna. Farkaš Janez, zdravnik. Gomilšak Jožef, uradnik. Höchtl Karol, c. k. notar. Huber J. D., knjigar. Kastelec Janez, c. k. okr. sodnik. Kukovec Ivan, posestnik. Kunce Ivan, duh. v Svetinjih.
Lapajne Janez, učitelj in vodja. Merčnik Anton, duhovnik. Meško Martin, kaplan. Mravljak Anton, dr., odvetnik. Pernišek Blaž, učitelj. Toma Ema, učiteljica. Zemljič Mat., trgovec.
Šte
16.
8. Dekanija Konjice. — Poverjenik: Skuhala Janez.
"■•■•Knjižnica župna. *Kovač Jožef, šivar v Zrečah. *Modec Janez, župnik v Tinjah. *Vrlič France, župnik v Stranicah. Arlič Janez, župnik v Prihovi. Erjavec Peter, župnik v Zrečah. Hecl Avguštin, kaplan na Prihovi. Jaklič Dragotin, župnik v Spitaliču. Nemec Martin, poštni opravnik pri sv. Ilipolitu na Avstrijanskem.
Petan France, župnik v Venceslavu. Pintar Fr., provizor v Št. Jerneji. Ramor Janez, kaplan v Tinjah. Skuhala Janko, kaplan v Konjicah. Šlander Anton, kaplan v Čadramu. Virk Jožef, župnik v Ločah. Voh Jernej, kaplan v Konjicah, Zabnkošek Gašper, župnik v Žicah.
Štev. 17,
9. Dekanija Kozje. — Poverjenik: Jan. Bosina.
*Knjižnica učiteljska v Kozjem. Bosina Jan., dekan v Kozjem. Dobršek M., not. koncip. v Kozjem. Dvoršek Anton, župnik v Št. Vidu. Kukovič Avguštin, kaplan v Kozjem. Lenart Janez, kaplan pri sv. Petru.
Marinka Jurij, župnik v Dobji. Sredenšek Jan., župn. v Podčetrtku. Zabukošek Iv., trgovec in poseetn. v Tuhelju.
Štev. 0.
10. Dekanija Laško. —
^Masten Jožef, župn. pri sv. Eupertu. *Ripšl Ferdinand, župnik v Loki. *Skrbec Davorin, kapi. v Trbovljah. *Vrečko Matej, žup. v Jurijkloštru. *Žuža Anton, dekan v Laškem trgu. Benedičič Janez, železn. uradnik v
Trbovljah. Böheirn Jan., kaplan v Laškem. Boštjančio Ivan, ravnatelj ljudske
šole v Jurjevem kloštru. Cajhen Jan., kmet v Trbovljah. Drobnič Ivan, posestn. v Laškem.
Poverjenik: Anton Žuža.
Elsbacher Andrej, trg. v Laškem trgu.
Freee Matija v Laškem trgu. Kolarič Jožef, kaplan v Trbovljah. Skrta Jožef, kurat pri sv. Miklavžu. Smole Jakob, kaplan v Št. Eupertu. Šola ljudska v Jurjevem kloštru, Šumar Mih., kaplan v Laškem. Tamše Valentin, kaplan v Loki pri Zidanem mostu.
Štev. 18.
11. Dekanija Marnberg. — Poverjenik: Matija Stoklas (Marnberg)
Cocej Jernej, župnik pri sv. Jurji. Grosskopf Matija, župn. na Breznem. Hajšek Jožef, kurat v Soboti. Kapus Anton, c. k. adjunkt v Ma-
renbergu. Kranjec Valentin, kaplan v Rem-šniku.
Potrč Lovro, župnik v Pernicah. Simonič J. N., kurat pri Osvaldu. Stoklas Božidar, župnik v Marn-bergu.
Švarec France, župnik na Mnti.
Štev. 9.
12. Dekanija Nova cerkev, (p. Vojnik pri Celji). Poverjenik: Franjo JuuančiS.
'■'"•Kos Alojzij, kaplan v Novi cerkvi. Črnoša Šime, župnik v Črešničah. Dolinšek Blaž, namestnik v Fran-koljah.
Gajšek Dragotin, kaplan v Dobrni. Juvančič Franjo, dekan pri Novi cerkvi.
Klavžar France, kurat v Št. Joštu.
Pintar Matej, župnik v Šmartnem. Pirkovič France, kaplan v Dobrovi. Polec Franjo, kaplan v Vitanji. Smrečnik France, kaplan v Vojniku. Zupanič Jakob, kaplan pri Novi cerkvi.
Žičkar Jožef, kaplan v Vojniku.
Štev. 12,
13. Dekanija Ptllj. — Poverjenik: dr. Janez Vošnjak.
*Hrtiš Ben., o., prokurat. na Ptujem. *Kancler Pavel, konventual. *Kukovee Jožef, kaplan pri sv.
Lovrenciju. *Meško Jakob, župnik pri sv. Lovrenciju. *Petanjek Lav., miaorit. *Trstenjak Jakob, beneficijat na Ptujem.
Alekšič Fidel, guardijan v Ptuju.
Bračko Miha, kaplan pri sv. Verbanu. Čitalnica v Ptuju. Čučko Dragotin, župnik v Ptuju. Frk Matija, beneficijat v Ptuju. Horvat Jožef, nadučitelj pri sv. Urbanu.
Kranjec France, župn. pri sv. Marjeti. Kranar Andrej, vikarij v Ptuju. Lendovšek Mihael, katehet realne gimnazije.
Srnec Alojzij, učitelj pri sv. An-	Vnk Andrej, župnik v Hajdinu.
dragu.	Wegscheider Hugo, trg. v Ptuju.
Strah Jurij, kmet pri sv. Andražu.	Žitek Jos., prof. v Ptuju. Stuhec Jurij, župnik v Polenšaku.
Vošnjak Janez, dr., prošt v Ptuju.	Štev. 22.
14. Dekanija Rogalcc. Poverjenik: Anton Frelih.
''Lapuh Martin, kaplan v Rogatcu.	Kristan Anton, učitelj pri sv. Petru.
*Stanjko A., župnik v Otopercah.	Slatinšek Anton, kaplan pri sv. *Vraz Janez, kaplan pri sv. Križu. Križu poleg Slatine.
Prelih Anton, župnik pri sv. Križu	Sabot Jurij, župnik pri sv. Roku.
na Kisli vodi.	Žurman Janez, pos. pri sv. Trojici, Jan France, kaplan v Kostrivniei.
Jaric Val., župnik pri sv. Florijanu.	Štev. 10.
15. Dekanija šaleška dolina, (p. Celje). — Poverjenik: Dr. Janez Lipoid.
*Lipold Jan., dr., župn. v Šmartnu. Slomšek Jakob v Oržmirji. Bevec Miha, kmet v Oržmirji.	Stiplovšek Valentin, kaplan v Skalah.
Skubic Franjo, zdravnik v Melenji.	Štev. 5.
10. Dekanija Hoče. (p. Slivnica). — Poverjenik: Martin Stranjsak.
Simonič Jan. Ev., kaplan pri sv.
Lovrencu. Sparhakl Ivan, kaplan v Hoči. Toporičič Jože, župnik pri sv. Lovrencu.
Tribnik Karol, kaplan v Rušah.
Štev. 10.
*Potočnik Lovro, duh. oskrbnik pri
Sv. Mariji v Puščavi. *Stranjšak Martin, dekan v Hoči. Bralno društvo v Rušah. Črnko Jožef, kaplan v Lembahu. Hrg Lovro, župnik v Lembahu. Rošker France, nadučit. v Lembahu.
17. Dekanija Šmarje. — 1. poverjenik: Martin Ivane.
*Trstenjak Dav., župnik v Ponkvi. *Ulaga Jožef, župnik v Št. Vidu. Ivane Martin, dekan v Šmarji. Jurkovič Franjo, učitelj v Šmarji. Klinec Franjo, kaplan na Sladki gori.
Kunšič Anton, okrajni tajnik v Šmarji.
Pajmon Anton, kaplan v Zibiki. Skaza France, veliki posestnik v Šmarji.
Orozelj Jan., dr., odvetnik v Šmarji.
Štev. 9.
2. poverjenik: Dr. Gustav Ipavec. (p. St. Georgen a. d. Siidbahn). *Hašnik Jožef, župnik pri sv. Jurji. Šuc Jurij, župnik v Dramljah.
*lpavec Gustav, dr., zdravnik pri
sv. Jurji. Hernah Jožef, kaplan v Dramljah. Oset Blaž, posestnik pri sv. Jurji.
Tanšek Miha, posestnik v Slivnici. Veber Gaspar, kmet v Lokarjah.
Štev. 7.
18. Dekanija sv. Lenarta v slov. Goricah.
1. poverjenik pri sv. Lenartu: Jurij Tutek.
Čitalnica pri sv. Jurji. Divjak Jožef, župnik pri sv. Dni. Fideršek Matija, kaplan pri sv. Jurji.
Frk France, kaplan pri sv. Jakobu. Golinar Jožef, župnik pri Snežnici. Klobasa Fr., župnik pri sv. Antonu. Kolenko Martin, kaplan pri Snežnici. Lorenčič Andrej, kaplan pri sv. Dni. Milošič Mih., župnik pri sv. Benediktu.
Bajšp Matej, učitelj pri sv. Jurji.
Bantaša Juraj, župnik pri sv. Jurji. Repa France, župnik pri sv. Jakobu. Skamlič Jaka, učitelj pri sv. Jurji. Strah Janez, župnik pri sv. Rupertu. Suhač Anton, kaplan pri sv. Lenartu.
Tutek Jurij, dekan pri sv. Lenartu. Vidovič Ant., učit. pri sv. Lenartu. Vitmajer Karol, kaplan v Negovi. Vrablj Janez, kaplan pri sv. Rupertu.
Štev. 19.
2. poverjenik v Radgoni: Jakob Gomilsak.
*Jančar France, kaplan v Negovi. *Simonič Jan. Al., kaplan pri sv. Petru.
Borovnjak Jožef, kaplan v Gornji Lendavi.
Borovnjak Jožef, župnik v Cankovi. Cobelj Juri, kaplan pri sv. Petru. Gomilšak Jakob, kaplan v Radgoni. Gregorič Janko, Organist v Radgoni. Klobasa France, župnik v Negovi. Kocuvan Bartolan, učitelj. Kovačič Marko, župnik v Grens-lovcih.
Kramberger Marko, mizar pri Kapeli. Kurnik Jan., župnik pri sv. Petru. Murkovič Janko, kaplan. Niedorfer Marko, kaplan v Abštali.
Ratkovič Vendelin, plebanoš pri sv. Jurji.
Stramič France, c. k. davkarski uradnik v Cmureku.
Štiftar Jožef, župnik v Gornji Lendavi.
Škrlec Jožef, gostilničar pri sv.
^ Petru.
Slander Emeran, adjunkt v Radgoni.
Šribar Matija, kmet v Zetincih pri Radgoni.
Veberič Jožef, kmet pri Kapeli.
Veren Štefan, plebanoš pri sv. Heleni.
Zemljič Štefan, župnik.
Žižek Marko, župnik.
Štev. 24.
3. poverjenik na Drvanji: Dom. Colnik.
*čolnik Dominik, posestnik na Drvanji.
Čitalnica kmetijska pri sv. Benediktu.
Ferk Jožef, učitelj pri sv. Benediktu.
Hanžič Jakob, kaplan pri sv. Križu na Travniku v sekovski škofiji.
Kocuvan France, zdraviloslovec v Gradcu.
Kolbl Jan., pos. pri sv. treh Kraljih. Košar Matej, kaplan pri sv. Benediktu.
Kranjc Martin, učitelj pri sv. Trojici.
Kukovec Miroslav, pos. na Velki. Ornik France, učitelj pri sv. Rupertu.
Polič o. Bonaventura, kapucin v Dalmaciji.
Rajsp Alojzij, podučit, pri sv. Jurji.	Vengar Jožef, posestnik na Vu-
Repa France, župnik pri sv. Jakobu. kovskem vrbu.
Šijanec Janez, nadučitelj v Negovi.	Štev. 15.
1П. Dckanija Velika nedelja.	— Poverjenik: Jos. Šporn.
^Knjižnica učiteljska, okrajna v Orraužu.
*Majhenič Gašpar, župnik pri sv. Nikolaji.
*Petovar Ivan, odvetnik v Ormužu.
Fric Matijaš, dekan pri Včliki nedelji.
Goričan Fcrko, usnjar pri Veliki nedelji.
Gršak Ivan, dr., notar v Ormužu.
Horvat Božidar, krojač v Ormužu.
Jesih Anton, bilježn. pisatelj v Ormužu.
Jurša Ivan, učitelj v Ormužu.
Kelemina Matjaš, kaplan pri Včliki nedelji.
Kotnik France, orglar v Ormužu. Magdič Anton, dr., v Ormužu. Mavčič Jožef, župnik pri sv. Tomažu.
Repič Mart., učitelj pri sv. Nikolaji. Slekovec Matej., kaplan v Središču. Sova Blaž, mestni pos. v Ormužu. Stulicc Anton, učitelj na Kumu. Šporn Jožef, župnik v Ormužu. Švinger Albin, duh. v Središči. Topljak Fr., župnik pri sv. Lenartu. Trampuš J., župnik pri sv. Bolfanku. Vihar Filip, kaplan v Ormužu. Zinko J., podučit, pri sv. Nikolaji.
Štev. 23.
20. Dckanija Stari trg (slov. Gradec). — Poverjenik: Anton Jazbec.
*Šuc J., dr., prov. v slov. Gradcu. *Šribar Janez, župnik v Pamečah. Abram Anton, c. k. finančni komisar v Slov. Gradcu. Barle Jožef, učit. v Slov. Gradcu. Brolih France, kaplan v Šmartnu. Jazbec Anton, kapi. v Starem trgu. Kajtna Rajko, kurat pri sv. Petru.
Ogrinec Vilelm, c. k. sodn. adjunkt
v Slov. Gradcu. Pustinek Anton, mlinar v Št. Vidu. Rutnik Rajko , mlinarski pomočnik
v Št. Vidu. Vivod Jožef, mlinar v Št. Vidu. Walter Franjo, župnik v Št. Vidu.
Štev. 12.
21. Dckanija Videm. — Poverjenik: Franjo MiknŠ.
*Holinger Neža, gospa posestnica v
Brežicah. *Repič Andrej, župnik v Kapelah. *Knjižnica učiteljska v Brežicah. *Lenček Alojzij, pos. na Blanici. *Mikuš Franjo, župnik v Brežicah. *Slomšek Janez, župnik pri sv. Lenartu v Zabukovji. *Srebre Gvido, dr., odvetnik v Brežicah.
*Zevnik Martin, pos. v Malem vrhu. Agreš France, listonoša v Pišecah. Letopis 1874. I.
Breznik Josip, e. k. finančni kom. v Brežicah.
Cerjak Franjo, posestnik v Rajhen-bergu.
Cerjak Jakob, pos. v Raihenbergu.
Ceh Franjo, učitelj v Zdolih.
Gajšek Janez, kaplan v Brežicah.
Jamšek Franjo, nadučitelj v Raj-henbergu.
Janežič Janez, posest, v Brežicah.
Janžekovič Lovro, kaplan v Raj-henbergu.
Jarec Valentin, učit. v Rajhenbergu. Jerman Josip, okr. kom. v Brežicah. Jozek Ljudevit, c. k. okraj, glavar. Kavčič Jak., knjigovodja v Brežicah. Kunstič Ivan, učitelj v Brežicah. Mohorčič Josip, posestnik v Stari vasi pri Vidmu.
Ostrožnik Tone, kaplan v Rajhen-bergu.
Podvinski France, na Blatnem. Poljanec Jožef, učitelj v Brežicah. Ramor Ferdinand, župnik v Pišecah. Tanšek Ivan, odv. pisar v Brežicah. Železnikar Ivan, notar, uradnik v Sevnici.	Štev. 29.
22. Dekanija Vozcnica. (P. Wuchern an der Kärntnerbahn). —
1. "poverjenik: Tomaž Mraz.
*Mraz Tomaž, župnik pri sv. Lov renciji v Vuhrodu.
Dovnik France, kaplan v Vuzenici.
Štev. 2.
2. poverjenik: Luka DrŽeSnik. (P. Fressen-Reifnitz Kärntner Bahu.)
'^Držečnik Luka, župan v Janževem vrhu.
Globočnik Maks, župnik v Ribnici. Kocmut Jan., učitelj v Ribnici. Medved Jak., Ožbaldov sin v Lehni. Miklavec J., gostilničar v Ribnici. Miklavec Peter, kmet. sin v Ribnici.
Nerad Miha, učitelj v Ribnici. Ovčar Jožef, kmet. sin na Lehni. Ozvald Janez, poštnik v Ribnici. Stopajnik Jurij v Janžev. vrhu. Šola Ribniška.
Tamlek Valentin, kmet. sin v Ribnici.	Štev. 12.
23. Dekanija Zavrce. — Poverjenik: Božidar Eaič.
*Mlinarič J., župnik v Leskovci.
(P. Ptuj.) *Raič Božidar, žup. pri sv. Barbari. *Rejsinger France, posestnik in trg.
v Dobravi. *Sovič Aleks., žup., pri sv. Trojici.
*Trampuš Ivan, dekan v Zavrčah. Kornfeld Edm., kaplan v Halozah. Pignar France, kaplan v Zavšah. Stuhec Marko, kaplan v Leskovci.
Štev. 8.
Kje so naslednji udje*!*
*Jedlička Otokar, bil v Mariboru. Blaž Božidar, trgovec, bil v Mozirji. Bratanič Adolf, bil v Žalcu. Breznik France, bil v Celji. Burkhard J., dr., bil v Slatini. Golob Josip, dr., bil v Šmarji. Kocmut France, bil v Ljutomeru. Koderman France, učitelj, bil v Vojniku. Lorber Miroslav, tehnik bil v Mariboru.
Stuhec Jože, kaplan v Ulimji.
Škrjanec Rok, učitelj, bil na Valobji v Šraarijski dekaniji. Tischler Jožef, bil v Žalcu.
Zorman Jakob, posestnik, bil v Rušah.	Štev. 13.
Število v lavantinski škofiji 96 + 461 = 557.
lil. Krška škofija.
v-
1. Dekailija Celovec. — Poverjenik: 8imen Janežič.
* Čitalnica nArodna.
*Einspieler Andrej, realke prof. in
deželni poslanec. *Janežie Evgen, sin t g. Antona
Janežiča, profesorja, Alijančič Andrej, kanonik. Ambrož Matija, župnik v Svečah. Borstner Cene, profesor v Celovcu. Božič Valentin, župnik v Podkrčah. čare Peter župnik, v Porečah. Einspieler Lamb., knezoškof. tajnik. Huter Ivan, bogoslovee. Janežič Jožef, mlinar v Lešah. Janežič Šimen, poročnik. Janežič Valentin dr., reg. zdravnik. Krajnc Ivan, c. k. davkarski uradnik.
Sv. Mohor, družba (v zamenjo). Mörtl Franjo, c. k. notar v Celovcu. Pesjak Franjo, trg. opravnik. Podobnik F., učitelj pri sv. Jakobu. Poljak Gvidon, trg. knjigovodja. Robida p. Drag., prednik benedikt.
samostana. Rossbacher Bernard, trgovec. Sommer Gregor, okrajni šolski nadzornik.
Šašelj Martin, duh. svetovalec. Tavšič Josip, župnik v Ilodišah. Urnik Koloman, gimnazijalec. Wieser Andrej, stolni kaplan. Zupan Janez, tajnik grof. Eggerjeve.
Štev. 27.
2. Dekailija Belak.
Habjan Anton, notarski koncipijent Stöckl Simon, župnik v Št. Lenartu
v Beljaku.	^ (p. Arnoldstein).
Pintar Peter, Zelanov na Strmiču. Šuster Ivan, kaplan v Podkloštru.
Vuti Matija, kmet. Štev. 5.
3. Dekailija Dobrlaves. — *Šervicelj Matej, župnik pri sv. Koncijanu.
4. Dekailija .Jezero. (P. Kapel). — Poverjenik: Štefan Vrankar.
Božič Ivan, zasebnik v Koritu p.	Roblek Ožbalt, posest, na Jezeru.
Kapel.	Sajovic Josip, posestnik v Labodski čitalnica v Kapli. dolini.
Muden Simon, župnik v Železni	Šenk Jurij, kmet. sin na Jezeru.
Kapli.	Vrankar Štefan, župnik na Jezeru. Muri Peter, posest, pri sv. Ožbaldu. Štev. 8.
4*
5. Dekanija Ljcše. (p. Prevali). —
Ellmeyer Gašpar, posest, v Lješab. Lipoid Marko, rud. urad. v Lješah. Gostenčnik Ivan, trg. v Lješah.	Štev. 3.
6. Dekanija Pliberg. (Bleiburg). — Poverjenik: Lovro Serajnik.
Bergman Val., župnik pri Fari.	Leskovar Josip, župnik v Svabeku»
Jerman Jurij, kaplan pri Fari.	Serajnik Lovro, dekau v Pliberci. Kolenik Valentin, kmet v Pliberci.
Lakner Janez, župnik v Koprivnici,	Štev. 6,
7. Sv. Pavel. — Poverjenik: Pirec o. Franjo Sal.
*Pirec o. Franjo Sal., predstojnik	Puhar Viktor, farm. v Libeličali.
gimn. konvikta.	Venedig p. Herman, gimn. profesor. Mlakar p. Maksim., samost. dohod- Vertot J. M., fajm. v Pustrici. ničar. Štev. 5.
8. Dekanija Tinje. (Tainach, pošta Velikovec). —
Poverjenik: Jakob Westermayer.
Drobilnik Jurij, orglar v Medgorjah.
Westermayer Jakob, inf. prošt in dekan v Tinjah.
Žrjav Matej, farni oskrbnik v Medgorjah.	Štev. 3.
9. Dekanija Velikovec. — Poverjenik: Dr. Val. Pavlič.
*Pavlič Valentin, dr., odvetnik.	Kulterer Jurij,	odvet, koncipijent v Gecelj Ignacij, kanonik. Velikovcu.
Kikelj Toma, župnik v Rudi.	Rupuik Janez,	učitelj v Vobrab. Krofie Mihael, fajmošter. Štev. 6.
10. Dekanija Žila. (spodnja). — Poverjenik: Dr. Jernej Levičnik.
Levičnik Jernej, dr., dekan pri sv.	Vigele Ferdo,	posestnik v Zilski
Hermagoru.	Bistrici.
Ožgan Fr., župnik pri sv. Štefanu.	Vilčnik Kaspar,	učitelj v Gorjah. Vavtižar Luka, župnik v Cačah. Štev. 5,
II. Zgornji R«Ž. (P. Föderlach in Kärnten.) — Poverjenik Janez Sumper.
Lesjak Valentin, župnik v Dvoru. Sumper Jauez, župnik v Škocidolu, Lipič Janez, mlinar v Dolah.	Vurear Luka, kmet v Žapračah.
Marinič Jan., župnik v Lipi.	Weis Peter, kmet v Dolah.
Oblak Anton, župnik v Gozdanji. Zablatnik Ivan, prov. v Domlačah.
Štev. 8.
12. Glinje. (P. Periah).
Colario Franjo, orglar v Glinjah. Sablačan Lovro, mizar. Godec Janez, župnik v Gliujah. Sablačan Miha, trgovec. Št. 4.
lil. Sovodlljc (Gmünd). — *Hraševec Frauce, okr. načelnik.
14. Žabnice.
Ferčnik Lambert, župnik.
Bregant Jurij, učitelj v Zabnici.
Knjižnica šolska v Žabnici.
Müller Anton, provizor v Vratah.
Rup Franc, duhovnik v Žabnicah.
Vidovič Janez, kaplan v Trbižu.
Wieser Janez, farni oskrbnik na Pontablu.
ZagoriČnik Franjo, učitelj v Ukvah.	Štev. 8.
Število v Krški škofiji 7 -f 83 = 90.
IV. Goriška nadškofija.
1. Gorica ill njena okolica. — Poverjenik-. Andrej MaruŠiS.
*Golmayer Andrej, dr., knez in
nadškof. *ßensa Štefan, kanonik. *Budal Bernard, stud. viših šol. *Glohočnik Janez, monsinior, nadškof. tajnik. *Hrast J., dr, vodja v semenišču. *C. k. knjižnica študijska. ^Kocijančič Štefan, bogosl. profesor. ^Knjižnica centr. bogosl. semenišča. :i;Marušič Andrej, gimn. profesor. *Tonkli Josip, dr,, advokat. *Vales M., duh. pom. v Rcnčah. Baje Anton, učitelj v Renčali. Benko Janko, učitelj v Sovodnjab. Budal Leop , c. k. sodnijeki adjunkt. Cibič Anton, vikarij v Kozani na v Brdih.
Čitalnica v Solkanu.
Dimec Ljudovit, c. kr. gozdnarski
nadzornik. Dolenec Viktor, privatni uradnik. Dreja Solkanski, ki plačuje za čitalnico v Solkani. Erjavec Franjo, c. k. realke prof. Ferfilja Anton, kupč. opravnik. Ferfilja Franjo, trgovski uradnik. Gabrijelčič J., dr., bogoslovski prof. Goljevšček A., c. k. učit. na vadnici. Goljevšček France, štud. Hafner Franjo, gimn. profesor. Hribar Anton, učitelj na vadnici. Jeglič Andrej, vodja dež. računanje
v Gorici. Jug Tomaž, učitelj v Solkanu. Kafol Štefan, nadškof, kancelar. Klavžar Ernest, deželni uradnik. Knjižnica učiteljska goriške okolice.
Knjižnica učiteljska с. k. gimnazije. Knjižnica više realke. Komel Mih., učitelj. Kumar Val., učitelj na vadnici. Kuralt France, asistent kmetijske šole.
Lavtar Luka, c. kr. profesor pre-
parandije. Lazar Mat., gimn, profesor. Leban Franjo, kaplan v Komnu. Lutman Ivan, philos. stud. v Pragi. Ljutman M., dijak kmet. šole v Gorici. Macäk Ivan, zemljemerec. Makuc Štefan, mlmar. Marušič J., katehet na učit. izo-
kraževališču. Marušič Anton, posestnik v Mirnem. Mašera Jožef, vikarij v St. Mavru. Мое Jožef, nadučitelj na učit. iz-
obraževališču. Nanuti Antonin, duhoven v Gorici. Okorn Franjo, stotnik v pokoji. Pahor Fr., trgovec v Renčah. Pavletič Andrej, vodja gluhonemov. Pavlin Josip, kmet v Vrtojbi. Perozzi Alojzij, c. k. poštar v Bu-kovici.
Persoglija Hinko, učitelj.
Povše Franjo, profesor, voditelj
kmet. šole. Premeri Ljudev., železn. uradnik. Rojic Aleks., dr., zdravnik. Rojic Raf., dr., zdravnik. Rutar Lovro, ravnatelj na sv. Gori. Semenišče mladenško, knezoškof. Skočir Jožef, kaplan v Cepovanu. Stres Ivan, vikarij v Podsabotinu. Schaffenhauer Franjo, gimn. vodja. Šavnik Anton v Biljah. Uršič Alojzij, pisar. Velikonja J., spovednik na sv. Gori. Vidic France, kaplan v Gorici. Vodopivec Franjo, c. k. okrajni šol.
nadzornik. Vodušek Matevž, gimn. profesor. Zavodlav Fr., posest, v Št. Andreži. Zulijan Janez, dijak kmet. šole. Žbona Andrej, železniški uradnik v Gorici.
Žepič Fr., prof. na gozdn. šoli v
Šneperku. Znidarčič Andrej, gimn. dijak. Okrožna sodnija za kaznilnico v Gradiški (v dar).
Godnič Josip, bogoslovee. Grbec Ivan, bogoslovee. Gregorčič Anton, bogoslovee.
2.	Dckanija Bovec. —
Ceket Franjo, kaplan v Serpenici. Flander Anton, vikarij v Serpenici. Gaberšček Franjo, uradnik v Bovcu. Grželj Ivan, učitelj v Serpenici. Kenda Anton, krčmar v Bovcu. Kurinčič Janez, kaplan v Serpenici. Leban Andrej, previdnik v Soči. Likar Janez, kaplan v Bovcu. Smreker Franjo, vikarij v Logu.
3.	Dckanija Kobarid. -
*Grča Blaž, kaplan v Kobaridu.
Kodelja Josip, bogoslovee. Mahnič Anton, bogoslovee. Rudež Anton, bogosl. Štev. 82.
Poverjenik: Andrej Leban.
Starman Štefan, kaplau v Bovcu. Sorč Alojzij, posestnik v Bovcu. Stres Anton, učitelj v Bovcu. Urbančič Andrej, vikarij v Trenti. Volarič Valentin, podučitelj v Bovcu. Žagar Andrej, posest, v Serpenici. Žagar Franjo, posestnik v Serpenici.
štev. 16.
Poverjenik: BI. Grča. Bandčl Jan, podučitelj v Kobaridu.
Črv Jan. Nep., vikarij v Logeh. Dominko Franjo, učitelj v Kobaridu. Hvalica Anton, vikarij v Dreznici, Jekše Andrej, dekan v Kobaridu. Kobal Peter, vikar na Sedlu.
Manciui Anton, kaplan v Starem sclu.
Peternel Jurij, vikarij v Borjani. Podreka Jožef, župnik v Beginji. Štrukelj Miha, vikarij na Trnovem.
Štev. 11.
4. Dekanija CirkllO. — Poverjenik: Josip Jeram.
Čitalnica narodna v Cirknem. Harmel Adolf, kaplan v Cirknem. Hovar France, kaplan v Cirknem. Jeram Jobip, dekan. Jereb Joahim, vikarij v Orehku. Kacin Andrej, župnik v Šerebljah.
5. Dekauija Črnice. (P. Ajdovščina)
*Čitalnica narodna v Ajdovščini. Balog, bratje, v Ajdovščini. Faveti Anton, posest, v Šriljah. Gabrščik Šimen, prov. v Ajdovščini. Juh Andrej, kaplan v Lokavcu. Logar Jakob, župnik pri ev. Križu. Poniž Benedikt, učitelj v Ajdovščini.
Seljak Anton, vikarij v Novakah. Sitar France, kurat v Ravnah. Širca Jan., nadučitelj v Cirknem. Wester Janez, vikarij v Otaležu.
Štev. 10.
, — Poverjenik: Šimen GabrsČik.
Rejec Janez, vikarij v Št. Janžu. Rjaveč Blaž, župnik v Batujah. Rustja Franjo, posestnik v Skriljah. Samostan kapucinski pri sv. Križu. Trpin Filip, župan pri sv. Križu. Vodopivec Jan., trg. v Kamnji.
Štev. 13.
6. Devin (P. Nabrežini). — Valentinčič Štefan, kaplan v Devinu. 7. Gradiška. — Bizjak Jakob, duh. oskrbnik v kaznilnici.
8. Dekanija Kanal. — Poverjenik: Andrej Wolf.
• Wolf Andrej, dekan. *Wolf Ivan, župnik v Šlorencu. Čitalnica narodna v Kanalu. Golja Jožef, vikarij v Lomu. Juh Janez, vikarij v Lokovcu. Kodre Janez, kaplan v Kanalu. Kragelj Jožef, vikarij v Levpi. Makarovič Ivan, krčmar v Avčah. Tomažič Ferd., kaplan v Ročinji.
Tomšič Jožef, kaplan v Kanalu. Ukmar Anton, vikarij Marija-Celjski. Vodopivec Ljudovit, vikarijna Srednjem.
Vogrič Janez, učitelj v Kanalu. Vuga Andrej, vikarij v Kali. Zega Miha, podučitelj v Kanalu. Žnidarčič Andrej, vikarij na Banj-šicah sv. Duha.
Štev. 16.
!). Dekanija Komen. — 1. poverjenik: Anton ВоШ. (P. Rihenberg pri Gorici.)
*Kavčie J., notar v Komnu.	Božič Anton, administrator v Riheu-
Anderlič Jan., cerk. v Rihenbergu. bergu.
Cotič Jernej, učit. v Rihenbergu. Fabijan Franee, pos. v Rihenbergu. Furlani Ivan v Rihenbergu. Gregorčič Sim., kapi. v Rihenbergu. Hebat Miha, posest, v Rihenbergu. Kerševan Jan., pos. v Rihenbergu. Kodrič Jožef, posestnik in grajšč.
oskrbnik v Rihenbergu. Kolavčič Jan,, kaplan v Dornbergu. Kramar Filip, žnpuik v Dornbergu. Križman Ignacij, učitelj v Dornbergu.
Ličen Janez, župan v Rihenbergu. Orel Lipe, posestnik v Šmarjah. Pavlica Jožef, posest, v Rihenbergu. Pečenko A., pos. sin v Rihenbergu. Polšak France, župan Šmarijah. Poniž Ambrožij, učit. v Rihenbergu. Robič Andrej, posest, v Rihenbergu. Sinigoj Andr., pos. sin v Dornbergu. Stepančič Franjo, kaplan v Rihen bergu.
Štev 22.
2 poverjenik: Josip Ferfolja v Komnu.
Ferfolja Josip, duhovni pomočnik
v Komnu. Lukežič Jan., kaplan v Komnu. Makuc Anton, vikarij v Kobiljiglavi. Pavletič Jos., duh. pom. v Štanjelu.
Pipan Jjžef, vikarij v Vojščici. Rudež Jožef, posest, v Kobiljiglavi. Vuga Peter, kaplan v Štjaku.
Štev. 7.
3. Štjak (pošta Sežana — Štanjel).
Faganel Štefan, kaplan v Štjaku. Petrič Jakob, učitelj v Štjaku. Mozetič Štefan, vikarij v Štjaku.	Štev. 3.
10 Dekanija: Tomin. — Poverjenik: Jakob Doliak.
^Čitalnica narodna v Tominu. ^Knjižnica, okrajna, učiteljska v Tominu.
*YVinkler Andrej, c. k. namestil.
svetnik v Tominu. Andrejčič J., pisar. Bevek Janez, vikarij v Grahovem. Črv Anton, vikarij v Roči. Devetak Anton, pisar. Doliak Jakob, dekan v Tominu. Fischer Albertina, gospiea. Gabršček Janez, trgovec v Tominu. Gabršček Andrej, trg. v Tominu. Golja Jožef, kaplan v Volčah. Gregorčič Anton, vikarij v Libušini. Ivančič Jožef, notar v Tominu. Jug Anton, kaplan v Tominu. Kogoj Peter, učitelj in vodja. Kokole France, davk. kontrolor. Krkoč Štefan, kaplan v Podmelcu.
Število v Goriški škofij
Lavrič Karol, dr. odvetnik. Lazar Anton, vikarij v Obloki. Leban Ivan, kaplan v Idriji pri Bači. Lužnik Fr., kaplan pri sv. Luciji. Lužnik Janez, posestnik. Mlekuž Jožef, kaplan v Tominu. Močnik Luka, vikarij v pokoju v S tržišči.
Pencin Drag., kaplan v Tominu. Pervanje Martin, kaplan v Tominu. Pipan Anton, kaplan na Libušini. Dr. Premerstein Jan. pl., bilježnik. Rutar Anton, župnik v Volčah. Rutar Tomaž, župnik pri sv. Luciji. Skrt Andrej, kaplan v Tominu. Šorli Ivan, osmošolec iz Podmelca. Štrukelj Miha, pisar. Uršič Anton, trgovec v Koboridu. Vogou Tone, pisar. Zarli France, c. k. oficijal. Štev. 37.
i 19 -f- 200 = 219
V. Tržaška škofija.
1. Trst ill njegova okolica. — Poverjenik: Ivan Dolinar.
*Legat Jernej, dr., škof. *Bučar France, trgovec. *Cegnar Franjo, viši telegrafist. "Čitalnica narodna. *Gorup Jožef, vel. trgovec. *Kandernal France, gimn. profesor. • Kastclec France, trgovec. *Klodič Anton, c. k. šolski nadzornik.
*Komar Vekoslav, urad. dež. glavne
blagajnice. *Krsnik Ferko, trgovec. *Lavtman Janez, trgovec. *Pertot Janez, posestnik v Barkoli. *Sorč Edvard, trgovec. *Schweiger Jurij , poklic, komisar. *Sušnik Gašper, stotnik-brigade-au-ditor.
*Vesel Koseski Jovan, c. k. finančni
svetovalec, častni ud. *Vovk Janez, župnik v Bazovici. *Zormaa Jož., župnik v Katinari. *Žvanut, Matija, trg. pomočnik. Baron Kulinov polk št. 17. v dar. Bartl Jožef, kaplan pri sv. Jakobu. Bonin Jurij, učitelj v Rojanu. Bostijančič Anton, župnik pri sv. Ivanu.
Bunc Franjo, učitelj v Nabrežini. černe Janez, kaplan pri sv. Jakobu. Čitalnica v Rojani. Dekleva France, trg. agent. Dolinar J. na Dovgani. Dovgan Anton, uradnik pri južni
železnici. Durn Rok., trgovski pomočnik. Geržel Anton, trg. knjigovodja. Glavina Blaž, duhoven v koperski
kaznilnici. Gnejzda Franjo, katehet. Godina Jožef, finančni komisar.
Hut Karol, c. k. vojni kaplan. Jančar Jožef, učitelj v Katinari. Jarina Vekoslav, uradnik južne železnice.
Kalac Ant., dijak na nemški gimn. Kalister Ivan, zasebnik. Katalan Božidar, trgovski pomočnik. Kenda Anton, dijak. (Rocol. hiš. št. 15.)
Kocijan Jakob, kaplan pri včliki
Materi Božji. Križman Josip, duhoven pri sv Ivanu. Kurent Maks., trg. agent. Leban Josip.
Legat Jan. Nep., katehet dekliške
šole in škofov tajnik. Mahkoč Josip, trgovec. Penko Franjo, hišnik v Hotel Evrope. Potočin J., trgovski pomočnik. Raič Vekoslav v Trstu. Remec France, telegrafijski uradnik. Remec Fr., koop. pri nov. sv. Antonu.
Stavdahar Ferd., častni korar in
gimn. katehet Schöpf Josip, župnik v pokoji. Šušt Jan. dr., bogoslovja profesor
in škofov kancelar. Truden Miha, trgovec. Troha Jernej, učitelj v Rojanu. Urbas Viljem, c. k. profesor više
realke. Valenčič Ivan, trgovec. Vesel Jožef, tehtovec v c. k. dogani. Vodnov Davorin. Wratschko France, gimn. prof. Zakotnik Jož., kaplan v Skednju. Zupan D., železniški uradnik.
Štev. 64.
2. Dekanija: Dolina (pri Trstu). — Poverjenik: Jurij Jan.
*Jan Jurij, dekan v Dolini. *Notar Tone, duh. pom. v Brezovici. Golmajer Urban, župnik v Čubedu. Juriševec Štepan, gostilničar v Milah. Klemenčic Jernej, župnik v Pred-loki.
Koren Ivan, kmet v Podgorji. Košič Martin, učitelj v Brezovici. Kraljič Franjo, farni namestnik v Brezovici.
Matičič Franjo, kaplan v Vatovljah. Metlika Anton, trgovec na Klancu. Pavli Lojze, kaplan v Borštu. Rekar Janez, kaplan v Lokvi. Sancin Jožef, kaplan v Ricmanjih. Sila Matija, župnik v Rodiku. Svet Ivan, kaplan v Podgorji. Vatovec Jožef, posestnik v Padežu. Vončina Lipe, kaplan v Dolini.
Štev. 17.
3. Lokva (Corgnale) pri Divači. —
Praprotnik Avgust, učitelj. 4. Dekanija: Jelšane. — 1. poverjenik: Valentin PuŠavec.
Benigar Tone, trgovec v Jelšanah. Čitalnica v Jelšanah. Jenko Štefan, duh. pom. v Jelšanah. Kosec Fr. Seraf., župn. v Klani.,
Pušavec Valentin, dekan v Jelšanah. Sovine Anton, vikarij v Podgrajah.
Stev. 6.
2. Poverjenik: Fr. Šabec (p. Illir. Castelnuovo).
*Sabec France, trgovec v Podgradu. ^Šinkovec Jožef, farman v Nuovah. Benedik Ivan, kapi. v Hrušici. Breceljnik Janez, farman v Hrušici. Dobravee Miha, kaplan v Hrušici. Jaksetič Jakob, trgovec v Podgradu. Klemenec France, kaplan v Hrušici. Kuntara Anton, posestnik in poštni
opravnik v Podgradu. Poklukar Martin, župnik v Vodicah.
Pretnar Jan., župni oskrbnik v Golcu.
Rebek Anton, c. k. davkar v Podgradu.
Rogač Anton, ekspozit v Podgradu. Šubic Primož, ekspozit v Staradi. Teran France, kaplan v Pregarjih. Zajec Anzelm, kaplan v Mavnah. Žvokel Janez, c. k. davkarski ofici-jal v Podgradu.
Štev. 16.
5. Dekanija: Toniaj. — Poverjenik: Jernej Brence.
*Črne Anton, posestnik v Tomaji. Benigar Anton, učitelj v Tomaji. Brence Jernej, duh. v Dutovljah. Dutovlje, vaška knjižnica (plačuje
g. Tavčar v Ljubljani.) Knjižnica učiteljska, okraj., v Sežani. Skopo (plač. g, dr. Orel v Ljubljani).
Renko Franjo, dacar v Sežani. Strle France, predstojnik železniške
postaje v Sežani. Treven Jan., farman v Repentabru. Zupan Jožef, kaplan v Sežani. Živec France, posestnik v Skopem.
Štev. 11.
б. Dekailija: Presek. — Poverjenik: Ivan Nabrgoj.
Cvek Lavoslav, učitelj v Nabrezini. Nabrgoj Ivan, župan in posestnik. Gorjup Ivan, pek in posestnik.	Valentič Anton, učitelj. Štev. 4.
7. Dekanija Kastav. — Poverjenik: Ant. Sovdat.
*Fegec Franjo. c. k. okrajni glavar	Legat Franjo, c. k. pristav v Vo-
v Voloski.	loški.
Bele Franjo, diurnist pri c. okr.	Sovdat Anton, c. k. davkarski nad-
glavarstvu.	zornik v Volovski.
Čitalnica narodna.	Sobar Mihael , duh. pomv v Volov-Janec Josip, duh. pastir v Bukavcu. skem.	Stcv. 7.
8. Pirail. (P. Pirano.) — Poverjenik: France Ravnik.
Matjan Valentin, kurat v Risani. Skočir Avguštin, kaplan pri Materi
Ravnik Fr., župnik v Corte d' Isola. Božji na Krasu. Štev. 3.
•
9. PaSin. (Paizino.)
*Volčič Jakob, oskrbnik v Červlji.
Berbuč Ivan, c. gr. gimn. učitelj.
Bruner o. Julij, vikar, organ, in učitelj gimuazije.
Hrovat Andrej, oskrbnik v sv. Ivancu.
Hrovat Ivan, plov. namestnik v Št. Ivancu.
Orlič Fr., plovan v Žminju.
Sajevec Jakob, kurat v Borutu.
Venedig o Herman, gimn. katehet.
Zimerman Matija, župnik v Gradištji.	Štev. 9.
10. BllZet. (Pinguente). —
Grosman Edvardo, kaplan v Buzetu. Markič Matej, kaplan v l.auiščah. Petelin Anton, kaplan v Črnici.
11. Permani. Pezdič Miha, poštni opravnik. 12. TrilŠkc (p. Koper). Mikuš Jos., kaplan v Truškah.
13.	Uniaga. (Istra). — Rovnik. Pirano; — Jugo M., župnik v Materadi
pri Umagi.
14.	BerŠCC (Istrija). Logar Franjo, župnik; — Bukovec Franjo, kaplan.
Število v tržaški škofiji 26 + 120 = 146.
VI. Sekovska škofija.
1. AdlllOUt. —	Poverjenih: Pivec o. Maksimilijan.
*Lajh o. Korbinian.	Rcšek o. Enrik, bogosl. profesor.
*Matevžič o. Eginard.	Švarc o. Alkuin, kaplan.
*Pivec o. Maksimilijan.	Trček o. Egidij.
*Vagaja o. Rudolf.	Štev. 7.
2. Cfliurek: Pavalec Jurij, kaplan v Cmureku.
3. Gradec. Poverjenik: Mol Lavoslav, tajnik tiskarskega društva in duhoven v kaznilnici, Albrechtgasse, 5. I.
*Ipavec Benj., dr., zdravnik.
*Krek Greg., dr., prof. slav. slov. na vseučilišču.
*Macun France, bivši sodn. pristav (Ungargasse št. 3, I. nadstropji).
*Muršec Jožef, dr., realk, profesor v pokoji.
*Pribošič Janez, vojni kaplan.
*Simonič France, modroslovec.
*Švajger Gabrijel, gvardijan minorit. samostana.
Dreisiebner Jož., dekan Vildonski.
Goršič Ivan, učitelj.
Herrman M., c. k. sodnik in dež. odbornik.
Hoffer Edv., dr., profesor na viši realki.
Kitak Franjo, bogoslovee.
Kocijančič Alojzij, kamnosek.
Kovačič J., župnik v Vrbovji.
Lavrič Josip, učitelj mestnih ljudskih šol.
Lupšina, ravnatelj v zastavnici.
Macun Ivan, gimn. profesor.
Misia Jak., dr., knezoškof. tajnik,
Mol Lavoslav, duhoven delavnice.
Opravništvo (Oekonomat) c. k. nad-eodnije (po 5 irtis v dar.)
Paltauf Jak., župnik v pokoji.
Petelin J., magistr. blagajnik.
Polak P. Alojzij, minorit. prokurator.
Polič Dragotin, župnik v gradj. bolnici.
Poznik France, tehnik.
Ravnikar Dragotin (Münzgrabcn 28).
Regula France, uradnik.
Robič Mat., dr., bogosl. profesor.
Samec France, meščan.
Selevšek Ivan, realni profesor.
Seniur, dr., zdravnik.
Skodlar Henrik, kupec.
„Slovenija", društvo.
Stanonik Jož., dr., bogosl. profesor na vseučilišču.
Šlik Jož., župnik pri sv. Margareti na Vabi.
Šubic Simon, dr., profesor trgovske akademije.
„Vendija^, društvo jugoslov. tehn. (v dar).
Verbnjak Jož , kurat v deželni bolnici.
Wallner Peter, niž. realke katehet.
Zamuda Franc, knjigovodja v hranilnici.
Zelenec Jože, župnik v pokoji.
Štev. 41.
Dijaki na vseučilišču (Münzgraben št. 28).
Hauptmann Franjo, stud. filozof.	Šinkovec Davorin, stud. filozofije.
Kosi Anton.	Sinkovic Dragotin, stud. filozofije.
L;lek д	Turkuš Tone, stud. filozofije.
•Novak Bogoslav.	,
Perovšek R., stud.	üt- ö>
4 Voran : Kramberger Feliks, kanonik. 5 (Jraden (p. Köflach): Kolenko Jožef, župnik. 6. Hitzendorf (p. Gradec): Žunko Josip, kaplan. 7. Lipnica (Leibnitz): Ambrožič Blaže, učitelj. 8. LjnbUO (Leoben): Del Negro Mavricij, c. k. okr. sodnije predsednik. 9. Modliug: Robič Valentin, zasobni uradnik. 10. Murau: šepec Dragotin, c. kr. davk. preglednik 11. St. Peter V Otersbachu: Polič Kari, učitelj. Število v sekovski škofiji 11 + 53 = 64.
VII. Udje raznih škofij.
(Kraji v abecednem redu).
1. Bela cerkev (Weisskirchen, Banat); Kranjc Ciril.
2. Bisag (p. Breznica pri Varaždinu): Vojska Lavoslav, župnik.
3. Brod. (Hrvatska): Hibšar Fabijan, bilježnik.
4. Dijakovar: *Strossmayr J. Juraj, biškup.
5. Dubrovnik (Ragusa: Namar France, zapovednik žandarijekega postaja (Postenführer) v Lovrdcu,
6. Dunaj. А.
Rajevskij Mih., biškup, častni ud.
*Cigale Matej, c. k. minist, tajnik.
*Conrad Sigmund, baron Eybesfeld, с. k. namestnik doljnoavstrijski.
*Dolenec Matija, dr., advokat.
*Klun Vincenc Ferd., dr., dvorni svčtnik v pokoju.
*Miklošič pl. France, profesor na vseučilišču.
*Napret Teodor, dvorni svetnik pri najviši sodniji.
^Pogačnik Ferd., dr., odvetnik.
*Šuman Janko, prof. akad. gimn.
*Žvegel Josip, vitez, minister, svetovalec v minist, vnanjih oprav. (Ballplatz).
Jeglič Anton, (Augustineum, Augustinergasse, 7.)
Jelenec Janez, prefekt v Terezi-janišču.
Jevnikar Jakob, pristav pri mini-sterstvu za deželno bran.
Kogovšek Matija, uradnik obrtn. ii» trgov, zbornice (Stadt I. 14.)
Kulavec Jan., dr., dvorni kapelan in vodja viših bogoslovakih ved v Avguštineji.
Lipovec Anton, učitelj v Leobers-dorfu.
Pirnat Janez, c. k. ceuilni komisar pri fin. rainisterstvu.
Radič pl. Peter, vredn. in pisatelj.
Sajovic Matija, inženir (bival poprej : Wieden, Rainergasse, 12. partere ; kje zdaj ?)
Sežun Žiga, bankni uradnik, 111. Posthorngasse Nr. 3.
Škrjanec Anton, duhoven v pokoji.
Tosi Jože, dr., kanonik.
Štev. 21.
B.
*Firbas France, pravnik. Bartel Anton, stud. filozof. Bernot Alojzij, stud. filozof. Borštnik Fr., modroslovee (knjige
v Borovnico.) Ferjančič Andrej, stud. jur. Gogala Ivan, stud. jur. Klobučar Anton, stud. jur. Kos Ivan, stud. filozof. Lasič Josip.
Nemanič Davorin, stud. filozof. Novak Peter, modroslovee (knjige
v Kamnogorico.) Pekolj Ivan, stud. jur.
Pfefferer Adolf, stud. jur. Podgornik. Schreiner Enrik. Smola Albin, stud. filozof. Stajer France, stud. Škrl Ivan, pravnik. „Slovenija" društvo. Višnikar Franjo, stud. jur. Vončina Josip, stud. jur. Zaplotnik Radovoj, pravnik. Zavadlar Ivan, stud, jur. Zelenik Jože, modroslovee.
Štev. 24.
7. Črnilog: Poverjenik: Rade VlaŠič.
Dubrešič Avguštin, posestnik na	Vlašič Rade, župnik v Črnemlogu.
Grobniku.	Ahčin Franjo, dacar v Črnemlogu. Štefančič Mate, trgovec v Črnemlogu. Štev. 4.
8. Delnice: Majnarič Jakob, učitelj. 9. JindrillOV bradec na Češkem: Mašek Ignacij, gimnaz. profesor. 10. Galicija: Preise Malica, roj. Gregoračeva. 11. Gerovo: Kovšča Franjo, dacar.
12.	Hallstadt: Krišnička Dragotin, računovodja pri c. k. rudn. upravi.
13.	Pariz: Picot Emile, podkonzul v Parizu (knjige pod napisom: Möns. Emile Picot, Viceconsul de France 3 Place d' Eylau Paris. (Durch
Güte des Herrn Speyers Duran bei der Französischen Botschaft in Wien.)
14. Mariovec: Poverjenik: Unterlugauer, dr.
*Steklasa Ivan, profesor.	Tomšič Franjo, inženir.
Kureš Jakob, kr. sudac nekje blizo Unterlugauer, dr.
Karlovca.	Žnidaršič Jakob, supl. gimnaz.
Perklet Franjo, lekar.
Pfeifer o. Milko, frančiškan v Kar-	Štev. 7.
lovcu.
15. Knill V Dalmaciji : Schiffrer J., dr. vojn. nadlečnik.
16.	LeV0V : *Cliocholovšek Emanvel, zemljemerec.
17.	Lokve (pri Reki.): Poverjenik: Iv. Vilfan.
Konič Josip, kotarski Lečnik.
Majnaric Gjuro, poštar.
Vilfan Ivan, poreznik.	Štev. 3.
18. Meljine pri Boki Kotarski v Dalmaciji: Miglič Peter, dr. nadlečnik
22. polka pešcev.
19. Osek: (Andrej Kodrič).
Gradišnik Franjo, vodja brzojava.	Jeras Jos., kralj, inženir.
Hržič Anton, gimn. prof.	Kodrič Andrej, gimn. profesor.
Hoker Franjo, telegrafist	Kolarič Pajc, ravnatelj štedionice.
Horvat Matija, pravoelov.	Leitner Franjo,, telegrafist. Jazbec Ivan, nadtelegrafist. Štev. 9.
20. Pillen (spodnja Avstrija): Cirman Anton, učitelj.
21. Poree: *Dobrila Jurij, dr., biškup.,
22, St. Pölten (na Dolnjem Avstrijskem): Preširen Valentin Militärschule).
23. Praga.
Beseda umetniška.	Palacki Franjo, častni ud.
Černy Jan. Ladisl , agent ljub-	Prvi spolek Gabelsbergerjevih ste-ljaneke banke „Slovenije", za nografov.
Öesko, Moravsko in Šlesko.	Rieger Franjo, Ladislav, častni ud.
Hribar Ivan, uradnik banke Slavije.	Spolek pravniški. Matica češka. Štev. 8.
24. Pronionllira (p. Pola): *Mrgolič Ivan Živko, duhovnik.
25. PoŽega (Slavonija) : Valon Jožef, tajnik pri komitat. sodstvu.
20. Reka. Poverjenik: France Blaž.
*Blaž France, trgovec.	Markovič Tvan, realk, vodja.
*Mazek Anton, gimn. prof.	Samostan o. o. kapucinov na Hieki.
Barčič Erazem, dr.	Slamnik Ljudovik, gimnazijalni rav-
Cičigoj Jakob, gimn. prof.	natelj.
Derenčin Marian, dr.	Zupan Jan., gimn. prof.^
Fiamin Ivan, dr., kanonik i župnik.	Štev. 10.
27. Kapišča (p. Jaška): Božič Valentin, grajščinski rendator. 28. Sisek: Pavlica Stevo, trgovec.
29.	Strassburg V Alzaciji: *Turner Pavel, profesor na vseučilišči.
30.	Dekanovac (p- Čakovac v Medjumuru) : Luci Anton, župnik.
31. Tl'St: Merk o Sofronij. — Ziherl o. Lenart, vikarij. — Knjižnica o. o. frančiškauov. — O. Veleč Avguštin, privineijal kapucinskega reda na Reki.
32. Varaždin:
*Bradaška Franjo, gimn. vodja.	Sevnik Vinko, svetovalec kr. žup.
*Fraucelj Bar., učit. na niži realki. sodnije
*Stare Josip, gimn. prof.	Šviglin Janko. kr. javni bilježnik.
Gruškovnjak Blaž, odvetn, koncipi- Valjavec Matija, gimn. profesor, jent.
Križan Josip, dr., gimn. profesor.	Štev. 8.
33. Vrbovsko (p. Ogulin): Roš Sebastian, inženir.
34. VinkOVCl: v Slavoniji: Ogrinec Jože, prof. 35. Zagreb: — Poverjenik: Anton Kos.
Rački Franjo, dr., častni ud. *Jelovšek Mart., realk, profesor. *Kastelec Franjo, kapetan 53. polka pešcev.
'■*Kopač Jož., dr., odvetnik. *Kos Anton, tajnički pristav ban-
skega stola. *Košieek Ubaldo, mestni kaplan. *Mažuranič Anton, gimn. ravnatelj.
v pokoju. *Vančas Aleks., dr., zdravnik. *Weber Adolf, kanonik. *Zoričič Peter, realke profesor. Bojer Antonin, nadporočnik 53. pol-
kovnije nadvojvoda Leopolda. Brusina Spiro, muzejski pristav. Eisenhut Miroslav, stolar in posest. Fogl Emil. kaplan v Brdovcu. Fon Josip, dr. v bolnici milosrčuik. Gnjezda Anton, trgovec. Gostiša Andrej, prisednik stola sed-morice.
Jeeman Josip, mestni kaplan. Keiner Franjo, dr., prof. bogoslovja. Križekar Edvard, nadporočnik 53.
polkovnije nadvojvode Leopolda. Lipež Viktor, realke profesor. Magdič Franjo, profesor. Marn France, profesor.
Mihael Rajevakij , škof pri ruskem poročništvu na Dunaji častni ud. *Bolč Davorin, profesor. *Slavjanski dobrodelni komite v St.
Petersburgu. Lamanskij Vladimir, prof. Ivanovič. Nebee France, profesor. Letopis 1874. I.
Matavšek Ferdo, kr. državnega nad-pravdnika namestnik.
Mesič Matija, rektor sveučilišča.
Mrazovič Ladislav, pravnik.
Naglic Ivan, dijak, Nikoličeva ulica, 480.
Novak Josip, vrhovni blagajnik v pokoju.
Oblak France, račun, uradnik.
Simončič Gjuro, profesor preparan-dije.
Smičiklas Tade, gimn. profesor.
Strožir Ivan, prof. kr. včlike realke.
Šuler Franjo, učitelj.
Tomšč Jože, vojni kurat.
Tomšič Ljudevit, učitelj.
Vakanovič Jar., prist. kr. stola sed-morice.
Vidovič Ante, katehet v samostanu milosrčnih sester.
Vidrič Lovro, dr., odvetnik.
Vršeč Anton, finančni uradnik.
Weingrl Josip, dr. v bolnišnici mi-losrčnikov.
Weis Franjo, kavarnar.
Zeininger Benjamin, pekar.
Žepič Sebastijan , gimnaz. profesor.
Žugčič Stepan, odvetniški koncipi-jent.
IV. 47.
Štiftar Franjo, pripravnik za profe« suro v Petrogradu.
12 iztisov za društva, s kterimt je Matica v zvezi književne vzajemnosti (glej št. 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24).
Štev. 18.
Društvo sv. Jeronima (po 1 odtis.) Jugoslovanska akademija (po 3 odtiske). Matica ilirska po 1 odtis.	Šte
30. Za RllSijo. — Poverjenik: g. Mih. Rajevskij.
Kje во?
*Lipold France, bil v Beču.
Begna Franjo, bil v Zagrebu.
Hergežie Iv., bil v Zagrebu.
Jamnik V., bil v Beču.
Krištof Ferd., bil v Bolkanu (Bötzen).
Köthel V., bil v Beču.
Vučnik Drag., prof. bil v Varaždinu.
Žimnee Drag., bil v Czegledu.	Štev. 8.
V djanski zvezi književne vzajemnosti je Matica:
1.	Z Matico dalmatinsko v Zadru o 1864. 1.
2.	„	slovaško v Turčijanskem sv. Martinu od 1864. 1.
3.	,,	srbsko v Novem Sadu od 1864. 1.
4.	,,	gališko-rusko v Levovu od 1865. 1.
5.	„	ilirsko v Zagrebu od 1866. 1.
6.	Z akademijo jugoslovansko v Zagrebu od 1874. 1. *)
7.	Z društvom sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. 1.
8.	Z Matico češko v Pragi od 1866. 1.
9.	Z Besedo umetniško v Pragi 1866. 1.
10.	Z društvom (spolkom) pravniškim v Pragi od 1866. 1.
11.	S prvim društvom Gabelsberger-jevih stenografov v Pragi od 1870. 1.
12.	Z društvom sv. Mohora v Celovcu od 1866. 1.
13.	Z društvom anthropologiškim v Moskvi od 1866. 1.
14.	Z akademijo carsko v St. Petersburgu od 1866. 1.
15.	Z občestvom za izdavanje narodnih spominkov v Vilni od 1869. 1.
16.	Z Mumjecovsko muzejo v Moskvi od 1869. 1.
17.	S knjižnico slavjanskega komiteta v Moskvi od 1869. 1.
18.	Z imperatorskim ruskim geografičnim občestvom v Sank Petersburgu
od 1869. 1.
19.	Z imperatorsko universiteto v Varšavi (Ego Prevoshoditeljstvu Petov
Aleksejeviču Lavrovskemu, Rektoru Imperatorskago Universitete od 1872. 1.
20.	Z Universiteto v Moskvi od 1872. 1.
21.	Z arheologiškim občestvom v Moskvi od 1872. 1.
22.	Z občestvom ljubiteljej istorij i drevnostej rosijskih v Moskvi od
1872. 1.
23.	Z Universiteto imperatorsko novonasijsko v Odesi od 1872. 1.
24.	Z občestvom filologiškim v Voronežu od 1872. 1.
*) Njenemu predsedništvu pošiljajo se po trije iztisi vsake knjige: eden akademijski knjižnici, dva pa, da ju slavno predstojništvo po dr. J. Muršeeevi želji daje najizvrstiiejšima slovenskima dijakoma na vseučilišču.
25.	S Smithsonovo ustanovo (Smithsonian Institution) v Washingthonu.
26.	S srbskim učenim društvom v Belemgradu od 1868. I.
27.	Z moravsko Matico v Brnu od 1869. 1.
28	Z gosp. Louis Legerjem, profesorjem slovanske literature v Parizu od 1869. 1.
29.	Z občestvom sv. Vasilija Velikega v Ungvaru od 1870. 1.
30.	Z Matico slovansko v Plznu.
31.	S kraljevo Universiteto v Kristianiji od 1872. 1.
32.	Z bolgarskim učenim društvom v Brajli.
Matica svoje knjige daruje:
1.	Slavni c. k. pravdniji v Ljubljani za kaznilnice (po 3 iztise).
2.	Slavni c. k. nadpravdniji v Trstu za knjižnice primorskih kaznilnic
(po 1 iztis).
3.	Slavni c. k. okrožni sodniji v Gorici za knjižnico ondašnje kaznilnice
(po 1 iztis).
4.	Slavni čitalnici v S. Prancesko v Kaliforniji od 1869. 1. (po 1 iztis).
5.	C. kr. baron Kuhnovemu polku št 17. od 1869. 1. (po 1 iztis).
6.	SI. deželnemu odboru v Ljubljani za posilno delalnico od 1869. 1.
7.	SI. katol. družbi v Ljubljani za knjižnico od 1869. 1. (po 1 iztis).
8.	Slovencem v severni Ameriki, in sicer po
Dr. Felixu Fliigelu, Generalconaulu in Leipzig v roke Prečastitemu in milost, škofu Ignaciju Mraku (Ignatius Mrak, Biscop at Marquette-Michigan North-America).
9.	Slavni „Vendiji", društvu jugoslovanskih tehnikov v Gradcu.
10.	Vis. с. k. nadsodniji v Gradcu za slovenske vjetnišnice (po 5 iztisov.)
11.	Učiteljskim izobraževališčem, v dar za onega pripravnika poslednega
leta, ki je z najboljšim vspehom dovršil svoje nauke, in sicer: a) Ljubljanskima (možkemu in ženskemu), b) zagrebškima (možkemu in ženskemu), c) zadarskemu, č) petrinjskemu, d) pakraškemu, e) djakovaškemu, f) eamohorskemu, in g) kragujevškemu.
12.	„Hervatskomu pedagogijskomu književnomu sboru."
13.	Vodstvu dobrodelnih naprav v Ljubljani.
• I.
Konečni pregled Matičnih družbenikov.
V Škofiji	častnih udov	ustanov-nikov	letnikov	skupaj
I. Ljubljanski.....	_	209	805	1014
JI. Lavantinski.....	—	96	461	557
III. Krški.......	—	7	83	90
IV. Goriški......	—	19	200	219
V. Tržaški......	—	26	120	146
VI. Sekovski......	—	11	53	64
VII. drugih ....'...	5	32	164	201
	5	400	1886	2291
Statistični pregled od Matičnega začetka.
Matica									
od začetka j to je 4. feb. 1864. leta do		imela		J e					
	usta-novni-kov	letnikov	skupaj	premoženje		smeta je potrošiti		potrosila pa je	
				gld.	kr.	gld.	kr.	gld.	1 kr.
1. jan. 1865	334	387	712	7679	22	823	6	1065	44
1. julija 1866	370	571	941	23039	60	3152	57	1191	68
1. julija 1867	385	815	1200	27765	53 %	2960	76	2747	46'/,
1. julija 1868	388	998	1386	31240	53'/,	3358	90	1495	73 •/,
1. julija 1869	392	1078	1470	41132	18	3769	50	2824	18
1. julija 1870	394	1209	1603	42795	2 V,	3650	34	6008	34
1. julija 1871	405	1461	1866	52344	20	5816	66	8427	49
1. julija 1872	405	1536	1940	52344	20	5395	21	10738	68
1. julija 1873	397	1721	2123	61179	82	7718	7	3308	29
1. julija 1874	400	1886	2291	59887	81	5028	96	8368	95
		Skupaj Po odštetih prihodkih			•	41664	3	46166 41664	15 3
se je sedanjega imetka preveč potrošilo								4502	12
Matični udje v abecednem redu.
Opomb«. Zvezda pred imenom pomeni živega, križec pa mrtvega ustanovnika. Kateri nima znamenja, je letnik.
				
Abram Lavoslav . .				. . 35
				
Adamič, Franc . . .				
			* Balon Anton.....	
			Bändel Janez.....	
				
			Barbo Miha......	
			* Barbo tVaxeostein, grof .	. . 34
			Barje Janez......	
			Barle Josip......	
			Barlič M........	. . 33
			Baron Kuhnov polk št 17 .	. . 57
Aleš Anton ....		. 36		
Aleš Luka ....			Bart,! Jožef......	. . 57
AleJovec Jakob .			Bartol Baltazar ....	. . 33
			Baš Lovro......	
			Begna Franjo.....	
Aleksič Fidel . . .				
			Belar Leopold.....	
Ambrož Matija . . .			Bple Franjo......	
			Bele France......	
			Bele Janez ......	
Auderlio Janez . . .			Belebil Al.......	
			Benko Janko .....	
Audrojna Anton . .			Benigar Tone.....	
			Benigar Anton.....	
			Benedičič Janez ....	
Anžur Anton . . ,			Benedik Ivan .....	
Apačnik Martin . . .			* Bensa Štefan.....	
* Arce Rajko . . .				
		. 25	Bercar J........	
			Berčič Anton.....	
				
Arko Anton ....				
Arko Janez ....				
				
* Armis France . .				
f Arzenšek Matija . .			* Bernik Lovro.....	
			Beseda umetniška v Praze .	. . 64
Avsenek Marija . . .				
				
* Babnik Janez . .				
				
*	BezeuSek Jurij......43
Bezlaj Josip........
Bežan Matej........
Bimmen Josip.......
Bilec Janez . .......™
Bizavičar o. Jožef......27
Bizjak Jernej.......d-
Blagne Anton.......34
*	Blaž France .......o4
*	Blaznikova Fani......'25
Blaznih Jakob.......39
f Blaznik Jože.
Blaž Božidar . ......34
Blaž Božidar.......
Blažon Jakob .......f J
*	Bleiwsis Janez dr......io
*	Bb iweis Dragotin dr.....'25
Bobek Janez........37
Bobisud Jakob.......43
Bohinec France.......31
*	Bohinec Jakob......41
Bohiuee Žiga.......'27
Bojer Antonin.......65
*	Bole Davorin.......65
f Bonner Jožef.
Bonin Jurij........57
Bononi Jožef.......32
Borovnjak Jožef......48
Borovnjak Jožef ......	48
Borstner Cene.......51
Borštnik Fr.........62
Borštnik Franc.......38
Borštnik Jernej.......38
Borštuik Jože.......34
Borštnik Pavel.......36
Bosina Janez.......45
Boštjančič Anton......57
Boštjančič Franc......27
Boštjančič Ivan .......	46
Božič Anton........45
Božič Anton........55
Božič Ivan........51
Božič Valentin.......51
Böheim Janez.......46
Bračko Miha .......46
*	Bradaska Franjo.....64
Bralno društvo v Št. Petru ...	40
„ „ v Robu ....	32
„ „ v Rušah ....	47
„ „ v Sodrašici ...	37
Bratanič Adolf.......50
Bratanič H. G........44
Bratanič Herman......41
f Bratkovič Andrej, t Bratkovič Franjo dr.
Bratranič Herman......27
Brdajs Davorin.......41
Breceljnik Janez......58
Bregant Jurij.......53
Brence Jernej.......58
Breznik Josip.......49
Breznik France.......50
Brezovškek Martin......42
Brie Janez........40
*	Brinšek Ivan.......40
Brodnik Jožef.......33
Brolih France.......49
*	Brolih Matija.......33
Brulec Franc .......30
Bruner o. Julij.......59
Brus Andrej........27
Brusina Spiro.......65
Brvar Gotard.......33
*	Bučar France......57
*	Buča; Viktor.......25
Bučar Žiga........37
*	Budal Bernard......53
Budal Leopold.......53
Buduar Janez.......40
Bukovec Franjo......59
Bukvarnica slovenska v Idriji . .	38
„ učiteljska v Kamniku	32 „ farna pri sv. Križu .	45 „ šolskega okraja v Krškem .........35
Bukvarnica učiteljska v Loki . .	30
„ učiteljska v Vipavi .	40
Bunc Franjo........57
Burcar Božidar .......	41
Bürger Amalija.......39
f Bürger Jožef
*	Bürger Ljudevit......25
Bürger Martin.......32
Burkhard J. dr.......50
*	Bušič Jožef.......35
Cajhen Janez.......46
Candolini Vojteh......37
Cebin Peter........31
*	Cegnar Franjo......57
Ceket Franjo.......54
Celar Janez........34
Ceneč Gaspar.......42
Cerjak Franjo.......49
Cerjak Jakob.......49
Cerk Josip ........27
Cesar Andrej.......44
Chiades Vekoslav......27
e Choholovšek Emanvel ....	63
Cibič Anton........53
*	Cigale Matej.......62
Cilenšek Blaž.......42
Cirman Anton .......63
Cizej Ivan........43
Cobelj Jurij........48
Cocej Jernej .......	46
*	Codeiii bavon A. Fahnenfeld .	25 t Concilia Ivan.
*	Conrad Sigmund, baron Eybesfeld	62
*	Costa E. Henrik dr.....25
Cvajar Dragotin......27
t Cvajer Ivan dr.
Cvek Lavoslav.......C9
tailež Janez .......39
Oadež Ivan . ......30
Čare Peter........51
*	Čebašek Andrej dr.....25
öeh Fraojo........49
Čelešnik Dragotin......27
t čepon Anton.
Čeme Janez .......57
Čeroy Jan. Lad.......64
*	Česnik Jnrij.......40
*	Češko Valentin......26
Čibašek Janez ..............29
Čičigoj Jakob.......64
*	Čitalnica narodna v Ajdovščini.	55 Čitalnica kmetijska pri sv. Benediktu 48
*	Čitalnica narodna v Celovcu .	51
*	„ narodna v Celji . .	43 čitalnica narodna v Cirknem . .	55
„ v Črni vrhu.....38
,, v JelSanah.....58
„ pri sv. Jurji ....	48
„ narodna v Kanalu . .	55
„ v Kamniku.....33
„ v Kapli ......	51
„ narodna v Kastvi ...	59
v„ v Kranji......31
*	Čitalnica, društvo v Ljubljani .	25
*	,, narodna v Mariboru .	41 Čitalnica v Novemmestu ...	35
„ kmetijska v Podragi .	40
„ v Postojni.....39
„ v Ptuj .......46
„ v Ribnici.....37
„ v Rojani......57
„ v Solkanu.....53
*	Čitalnica narodna v Tominu .	56
*	„ narodna v Trstu . .	57 Čitalnica v Št. Vida.....29
„ narodna v Vipavi . .	40
„ narodna na Vranskem ,	42
„ v Zagorju.....40
t čizman Anton.
Čolarič Franjo.......53
*	Čolnik Dominik......48
Čotič Jernej........66
Črne Anton........38
*	Črne Anton .......58
Črnko Jožef.....
Črnoša Šimen ....
Črv Anton.....
Črv Jan. N......
Čuber Ernst.....
Čuček .Josip.....
Čučko Dragotin . . .
Čulk Pavi.....
Čuren Karol.....
f Debeljak Matija,
*	Debeljak Janez . , .
*	Debeljakova rojstna hiša
*	Debevc Josip .... Debevec Janez .... Deisinger Jurij .... Deisinger Marija . . . Deisiager Terezija . . . Dekleva France .... Dekleva France .... Dekleva Ivan .... Del Negro Mavricij . . Demšar Janez .... Derenčia Marian dr. . .
*	Detelja Otoa ....
Den Eduard.....
Devetak Anton .... Diaiec Avgust .... Dimec Ljudevit .... Ditrih Audrej ....
Ditrih Anton.....
Divjak France .... Divjak France ....
Divjak Jožef.....
Dobravec Milia . . . .
*	Dobrila Jurij ....
Dobršek M......
Dogan Janez .... Dolenec Andrej .... Dolenec France ....
*	Dolenec Henrik dr. . .
Dolenec Jakob.....
f Dolenfec Janez. Dolenec Josip ....
*	Dolenec Ljudevit . .
*	Dolenec Matija dr. . . , Dolenec Oroslav . . . Dolenec Viktor . . . . , Dolijak Jakob . . . . , Dolinar Anton.....
*	Dolinar France . . . , Dolinar France . . . . ,
Dolinar J.......
Dolinar Janez.....
Dolinar.......
Dolinšek Blaž.....
Dolinšek Rafael . . . .
Dolžan Jernej . _......
*	Domicelj Alojzij......
Domieelj Anton.......
Dominko Franjo......
*	Dommkuš Ferko dr.....
Dovgan Anton.......
Dovič Janez........
Dovnik France.......
Ura gar Anton.......
Drašler Frane.......
Drčar Martin.......
Dreja Solkanski......
Dreisiebner .fožef......
Drenik Franjo.......
Drenik Kunibert......
*	Dreo Aleksander.....
Drnovšek Jurij.......
Drobilnik Jurij.......
Drobni? Andrej.......
Drobniž Ivan.......
Drozgo Franjo.......
Društvo sv. Jeronima .... Društvo izobraževalno za tiskarje Družba rokodelskih pomočnikov . Društva, s katerimi je matica v
zvezi književne vzajemnosti . .
*	Drže^nik Luka......
Dtirbešič Avguštin......
Dura Rok.........
Dutovlje, vaška knjižnica . . . Dvoršek Anton.......
Edev Janez........
f Eger Rozalija
*	Einspieler Andrej.....
Einspieler Lamb.......
Eisenhut Miroslav......
Ellmeyer Gašper......
Endlihar Rudolf......
Elebacher Andrej......
Epih Janez........
Erjavec Franjo .......
Erjavec Janez.......
*	Erjavec Matija......
Erjavec Peter.......
Erker Jožef........
Ermenec France......
Ei žen Balant.......
Eržen France .......
Eržen Ignacij.......
Eržen Valentin.......
Esih Martin........
Fabac Anton.......
Fabiani Karol.......
Fabjan France.......
*	Fabjan Janez.......
36		32
40		54
39		45
55		55
41	* Fege c. Franjo .......	59
57		41
.'{4		53
50		53
44		53
27		56
34		62
53	Ferk Feliks........	41
60		48
27		64
27		48
25		41
33		29
52	* Firbas France......	62
40		56
46		44
44		54
65		36
27		41
27		27
	Fbrjančič Josip......	44
65		39
50		
62		65
57		65
58	Fortuna France.......	27
45		64
	Francelj Stefan.......	40
32	* FiamHškanska knjižnica . . .	26
	Frančiškanski samostan v Novem-	
51	mestu.........	35
51		31
65		46
52		26
27		47
46		37
27		38
53		49
31		48
38		46
45	Frölich Tone.......	33
39		27
44	Furlani Ivan........	56
30		36
38		
27		41
27		53
43		55
		56
41		54
30		56
56		35
26		46
Gajšeb Janez.......49
Galacija Andrej .......	39
Gams Janez........29
Gangel Lavoslav......86
Ganter Janko.......40
Garbas France.......27
*	Gariboldi pl. Anton ....	26
*	Gariboldi pl. Frauc ....	26
Gasperin Jakob.......30
Gašperlin Gašper......35
Gašperlin Viljem......37
Gecelj Ignacij...... .	52
Gerber Matija.......27
Gerdešič Jože.......27
Germ Matevž.......36
Germel Kristijan ......	44
*	Geetrin Dragotin.....39
Geslrin Leopold......34
Gerželj Anton.......57
Giontini Janez.......27
Glančnik Jožef.......41
Glavina Blaž.......57
Globočnik Anton......27
Globočnik A........30
*	Globočnik Anton.....39
*	Globočnik Edvard dr.....31
Globočnik France......27
*	Globočnik Janez .....30
*	Globočnik Janez .....53
*	Globočnik Leopold.....30
Globočnik Maks......50
Gnezda Ar.ton.......65
Guezda Ivan........27
Gnezda Štefan.......31
Gnjezda Franjo.......57
Godec Janez........53
Godiua Jožef.......57
Godnič Josip .......54
*	Gogola Jaaez dr......26
Gogola Ivau........62
Golja Jožef........55
Golja Jožef........56
Goljeveček A. .......	53
Goljevšfek France......53
Golinar Jožef .......	48
Golmajer Urban......58
*	Golmayer Andrej dr., knez . .	53
Golob Gaspar.......30
Golob Janez........31
Golob Josip dr.......50
Golobi«! Anton.......31
Gomilšak Jak........48
Gomilšak Jožef.......55
Gorenjec Leop........34
Goričar Anton.......44
Goričan Ferko.......49
GoriČnik Franc.......27
Gorjup Ivan........59
Goršič Ivan........60
Gorup Andrej.......39
Gorup Franjo.......27
*	Gornp Jožef.......57
Goslar Mavricij ......38
Gostenčnik Ivan......52
*	Gostenčnik Peter.....42
Gostiša Andrej.......65
Gostiša Jožef.......38
Govekar Frane.......29
*	Grabrijan Jurij......40
Gradišek Luka.......27
Gradišnik Franjo......63
*	Graseli Peter.......26
*	Grašič Anton.......35
Grbec Ivan........54
Grbic Ljud. dr........38
*	Grča Blaž........54
Gržar Andrej.......35
Grčar Josip........34
t Gregi Janez.
*	Gregoree Lavoslav dr. ...	41
Gregorič Anton.......bi
Gregorič Anton.......56
Gregorič Janko.......48
Gregorič Ign........31
Gregorič Matija.......27
Gregorič Simon...... .	56
f Gresel Josipina.
*	Glivec France......35
Grjol Lovro........37
Grkman France.......27
f Grmek Henrik.
Grnjač Vekoslav......42
Grosman Edvard......59
Gross Anton........27
Gros Jakob....... .	33
Grosskopf Matija......46
Gršak Ivan dr........49
Gršak Vinko........42
Gruden Ivan........27
Gruden Jakob ..............35
Gruškovnjak Blaž......64
Grželj Ivau........54
Gnsel Janez........30
Güstin Franjo.......36
Guttman Emilij.......27
Habe Janez........32
Habjan Anton.......51
Habjan Ivau........36
Habjan Peter.......34
Hafnar Anton.......30
Hafner Franjo.......53
Hafnar Jakob.......30
*	Hajšek Anton ......42
Hajšek Jožef.......46
Hanžič Jakob.......48
Haring Sofija.......36
Harmel Adolf.......58
*	Hašnik Jožef .......	47
Hauptman Franjo......61
Hauptmann J........32
Hausenbüchel Janez.....43
Hebat Miha........56
Hecl Avguštin.......45
Hergežič Iv.........66
*	Heidrih H.........26
Herrmau M.........60
Hernah Jožef.......47
Heržič Jožef........41
Hibšar Fabijan.......61
f Hicinger Peter.
Hinek Janez........34
Hirti Fr..........42
*	Hirtiš Benedikt......46
Hiti Јапег........33
*	Hiti Luka........40
Hiti Simon........40
Hlebec o. Bogomir......33
Hočevar Anton.......34
Hočevar Josip.......29
Hočevar Jak........31
Hočevar Matija.......37
Hočevar M.........37
*	Hočevar Martiu......35
Hofer Karol........38
Hoffer Edr. dr........60
Hohn Edvard.......27
Hohn Hugo........27
Hohn Hobert........27
Hoker Franjo.......63
t Holcer Dragotin.
f Holcer Janez
*	Holinger Neža......49
f Holzapfel Ignacij,
Hornau Josip.......30
Horaček Miroslav......36
Horak Ivan N........27
Horvat Božidar.......49
Horvat Frauce.......55
Horvat Jožef.......46
Horvat Matija.......63
Horvat Mih.........38
Höchtl Karol .......45
Höffern pl. Leopold.....27
Höffern pl, Viljemina.....33
*	Hranilnica kranjska ....	26
*	Hrast J. dr...... . .	53
Hraševec France......53
Hrastelj Franjo.......43
*	Hren Franjo.......39
Hren Jakob........35
Hren Ivan . .......44
Hr^n Ivan........44
Hrer Lovro........47
Hribar Anton.......53
Hribar France.......33
Hribar Ivan........46
f Hribar Vatroslav.
Hrovat Andrej...... .	59
Hrovat Blaž........27
Hrovat Ivan........69
Hrovat...............33
Hržič Anton ........	63
Huber J. D.........45
Hut Karol........57
Hüter Ivan........51
Hvalica Anton.......55
Iber Ivan.........27
Iglič Janez........33
llovar France .......	55
Iuglič Jak........38
*	Ipavee Benjamin dr. ....	60
*	Ipavee Gustav dr......47
Ipavee K. dr........41
Irgolič Peter.......41
f Irkič Ivan.
Ivane Martin .......47
Ivančič Jožef.......56
Ivanetič Martin.......27
Jeger Janez........41
Jak Avgust........27
Jakelj Gregorij.......34
Jaklič Dragotia.......45
Jaklič Josip........37
Jaklič Jožef........34
Jaklič Štefan.......37
Jakopič Кгаьсе.......27
Jaksetič Jakob.......58
Jakše Andrej .......55
Jakšič Anton.......37
Jamnik Ant.........30
Jamnik V.........66
Jamaek Franjo.......49
*	Jamšek Ivau.......26
Jan Ferdinand.......42
Jan France........47
*	Jan Jurij........58
Jan Primož........39
Jan Simon........39
*	Jančar France......48
Jančar Jožef ................57
Janec Josip........59
Janez Jurij........37
Janežič Anton.......33
f Janežič Anton.
*	Janežič Evgen......51
*	Janežič Jakob......43
				
				
				
				
				
			Jugo M........	. . 59
			Jugoslovanska akademija	. . 65
				. . 38
* Jaree Jernej . . .				
				. . 65
				
				
				
				
				
				
* Jedlička Otokar				
				
			Juvau Janez ......	. . 38
				
Jeieuec Janez . . .			Juvančič Iv. Dragotin . .	. . 27
				
				
				
Jenfič Alojzij . . .			Kaciu Anton......	. . 40
* Jenko Sfeender . .			Kadilčeva Radivojka gospa .	. . 30
Jenko Štefan , . .				
				
Jentl Bernard . . .			Kafol Štefan......	
				
				
				
* Jeraj Jožef . . .				
				
•Teram Josip ....			lCalan Rajmnnd.....	
* Jerala Janez . . .				
* Jeran Luka . . .				. ■ 57
Jeras Josip ....				
				. . 57
Jereb Joabin . . .				. . 4-2
* Jereb Jožef . . .				
Jereb Matej v Javorjih		. 30	* Kaplenek Jan.....	. . 38
Jereb Matej v Sori		. 30	* Kapler Janez.....	
				
Jeretin Edvard . . .				. . 27
				
				
				
Jerman Jurij . . . .				
Jerman Josip . . . .				
Jeršan Anton . . . .				
Jerae France , . .				
Jesenko Gregor . . . .				
			Kastelec Janez.....	. . 45
Jevnikar Jakob . . . .				. . 37
				
Jošt Mihael . . . . ■	•	. 33		
Kavčič Anton.......
Kavčič Franjo _.......^
*	Kavčič Franjo......40
Kavčič Gaspar.......™
*	Kavčič J.........\b
Kavčič Janez.......
Kavčič Matija.......
Kavt Antonija y.......41
Kelemina Matjas......«j
Keiner Franjo dr.......bö
Kenda Anton.......
Kenda Anton.......
Kenda France.......™
Kepec Franca .......
Kermavner Valentin.....SI
Kerševan Janez.......5fa
KeSe Silvester.......32
Kete Jožef........40
Kihelj Toma........52
Kiler Janez........34
Kitak Franjo .......60
Klander Janez ..............33
Klars Dragotin.......41
Klavsar M. . . '.....41
Klavžar Ernest.......53
Klavžar France.......46
Klein Anton........27
f Kleinmayr pl. Ignacij ....	26
Klemene Fr. . .......29
Klemencič Jernej......58
*	Kltmenčič Jožef......26
Klemenec Franc......39
Klemenec Franc......58
Klemene Frane.......27
Klinar Dragotin......40
Klinar France.......32
Klinar Leopold.......27
Klinee Franjo.......47
Klobasa Frarijo.......48
Klobučar Anton.......62
Klobns Valentin ......39
*	Klodič Anton.......57
Klofutar Jan........35
Klofutar Leonard......27
*	Kljun Dragotin......26
*	Klun Marjanica ......	37
*	Klun Vineenc Ferd. dr. ...	62 Kmet Vincenc .......	31
Kmetič Mihael.......33
Knauschner Vit.......27
Knavs Jan.........35
Knez Janez ....'...	29
Knez Leopold.......41
f Knez Slavoljub.
Knific Srečko.......29
*	Knjižnica učiteljska v Brežicah	49 Knjižnica učit. goriške gimnazije .	64
Knjižnica više realke v Gorici .	54
*	Knjižnica centr. bogosl. semenišča
v Gorici........53
*	Knjižnica c. k. studijska v Gorici	53 Knjižnica učiteljske goriške okolice	53
*	Knjižnica župna v Konjicah . .	45
*	Knjižnica učiteljska v Kozjem .	45 Knjižnica ljubljanske realke . .	27 Knjižnica učiteljska ljublj. okolice	28 Knjižnica bogoslovska v Ljubljani	27 Knjižnica ljublj. gimnazije ...	27
*	Knjižnica c. k. učiteljske pripravnice v Ljubljani......26
*	Knjižnica semeniška v Mariboru	41
*	Knjižnica gimnazij, v Mariboru	41 Knjižnica c. k. gimnazije v Novo-
mestn.........36
*	Knjižnica učiteljska okrajna v Ormužu........49
Knjižnica v Eepnah.....33
Knjižnica učiteljska okr. v Sežani	58
*	Knjižnica okrajna učiteljska v Tominu . .......	56
Knjižnica oo. frančiškanov v Trsta	64
Knjižnica okrajna na Vranskem .	42
Knjižnica šolska v Žabnici ...	53
Kobal Peter........55
Kobilca Janez.......37
Koblar Anton.......28
*	Kobler Alojzij......34
Kocbek Leb.........41
Koceli Karol dr.......41
Kocijan Jakob.......57
Kocijančič Alojz.......60
*	Kocijančič Stefan.....53
Kocmut France.......50
Kocmut Jan...... •	50
Kocuvan Anton.......45
Kocuvan Bartolan......48
Kocuvan France......48
Kočevar Franc.......28
*	Kočevar Št. dr.......43
Kodelja Josip.......54
Koderman Filip.......43
Koderman France......50
Kodre Janez ........	55
*	Kodre Matej.......40
Kodrič Andrej.......63
Kodrič Josip .......56
Kodrič Mihael.......35
Kogej Janez ........	29
Kogei Jožef........38
Kogej Peter........56
Kogovšek Matija......62
Kokalj Franc.......28
*	Kokalj o. Majner.....32
Kokole France.......58
Kolar Vincencij.......42
Kolari« Jožef.......46
Kolari« Baje .......63
Kolavži« Janez.......56
Kblbezen Janez.......36
Kolbl Jan.........48
Kolenee France......44
Kolenik Valentin......52
Kolenko Jožef.......61
Kolenko Martin......48
Kolman Franc.......28
*	Komar Vekoslav.....57
Komel Mih.........54
Končnik Davorin......39
Komi« Josip....... .	63
Konšek Valentin......28
*	Kopač Jože dr.......65
*	Kopitar Mihael......40
Koprivnikar Jauez......33
Koren Ivan . . •.....58
Koren Matija.....• .	39
Koren Matija.......42
Kornfeld Elim........50
Korošič Davorin......37
*	Kos Alojzij.......46
j- Kos Anton.
*	Kos Anton .......65
Kos Franc........28
Kos Ivan.........62
*	Košar Franjo.......41
Kosec Franc........58
Kosec Jernej.......39
Koser Maks».......41
Kosi Anton........61
Kosi Božidar.......41
Kosmač Simon.......33
f Kostanjevec Josip.
Košar Jernej .......45
Košar Jurij........45
Košar Matej........48
Koši« Martin.......58
*	Košiček Ubaldo......65
Košir Alojzij.......34
Košir Jakob........40
*	Košir Janez.......31
Košmelj Janez.......32
Košmrl Jurij .......31
*	Kotnik Franjo ......	38
Kotnik Franjo.......49
Kovač J..........28
*	Kovač Josip.......45
Kovač Franjo.......34
Kovači« J.........60
*	Kovači« Janez......34
Kovači« Marko.......48
*	Kovači« Martin......41
Kovšca Francu . ......39
Kovšca Franjo.......63
Koželj Matej.......43
Kozina Jurij........28
Kozinec Ivan.......43
*	Koaler Jožef dr.......26
*	Kozler Peter.......2ti
*	Kozler Ivan.......26
Koželj Anton.......28
Koželj Anton.......32
Koželj Miha........35
*	Kožuh Matej.......30
*	Kostelj Gustav......26
Kragelj Jožef.......55
Krnjnik o. Atanazij.....44
Kralj Janez........46
Kralji« Franji..........
Kralji« Miha........29
Kramar Filip .......	56
Kramar France.......28
Kramar Konstantin.....44
Kramberger Feliks .....61
Kramberger Lovro .....45
Kramberger Marko.....48
Kranar Andrej.......46
Kr;,njc Ciril........61
Kranjc Ivan........51
Kranjc Martin.......48
Kranjec France.......46
Kranjec Jožef.......44
Kranjec Matija.......40
Kranjec Toma.......44
Kranjec Valentin......46
Krašan France.......43
Krašovec Anton......39
Krašovee Anton......36
*	Krašovec Jur ......31
Kravs Vojteh dr. .......	39
*	Krčon Anton......29
Krčon Jožef........31
*	Kre« Mat.........26
Kieft Alojz........42
Kregar Franc.......28
*	Krek Gregor dr......60
KrenDer Ivan.......44
Kremžar Andrej......28
Krieper Rajmund......31
Kristan Anton.......47
Kristan Josip.......28
Kristan Lovro.......32
*	Krišper Valentin.....26
Krištof Ferd........66
Krištof Lovro.......33
Križan Josip dr.......64
Križaj Nikolaj.......36
Križekar Edvard......65
*	Krii« Gregor ...... .	38
Križman Josip.......57
Križman Ignacij......56
*	Križnar Miroslav.....ib
KrižniČba Dragotin.....63
Križnik GaSpar.......42
Krkoč Stefan.......56
Krofig Mihael.......52
*	Kretnik Ferko......57
Krstnik Josip.......33
Kršic Jan.........29
Kršič Jožef........31
Kruleč Josip........44
Krušiž Jak.........44
*	Krušič Ivan.......43
Kržič ............31
Kržiu o Andrej.......28
Kudcr Janko .......43
Kuhel Matija.......34
*	Kukovec Jožef......
Kukovec Ivan.......45
Kukovec. Miroslav......48
Kukovie Avguštin ......	45
Kulavec Jan. dr.......62
Kulavec Matija.......31
Kulterer Jurij.......52
Kumar Val.........54
Kumer France.......34
Kunavar Miha.......29
Kunce Ivan........45
Kunej Janez........42
Kunstelj France......34
Kunstič Ivan.......50
Kunšič Ant.........3)
Kunšič Anton.......47
Kuntara Anton .......	58
Kuralt, Božidar.......36
Kuralt France.......54
*	Kuralt Ivan.......35
Kurent Franc.......57
Kureš Jakob.......63
Kurinčič Janez.......54
Kurnik Janez......«48
Kneter Mili.........31
*	Kušar Jožef.......26
Lali Valentin.......26
Lahajnar Dragotin......28
*	Lajh o. Korbinian.....60
Lakner Janez ..............52
Lamanskij Vladimir.....65
*	Lampe Anton ......40
*	Lampe Jožef.......36
*	Langer Fr. pl.......35
Lapajne Ernestine......28
Lapajne Janez.......36
Lapajne Janez.......45
*	Lapuh Martin......47
Lašič Josip . .......62
*	Lavrenčič Andrej . . Lavrič Anton ....
Lavriß Ivan.....
Lavrič Josip.....
Lavrič Jožef.....
Lavrič Jurij.....
Lavrič Kurol dr. . . . Lavrič Matija .... Lavtar Anton .... Lavtar Luka.....
*	Lavtman Janez . . .
Lazar Anton.....
Lazar Mat......
Lazar Milia.....
Leban Andrej .... Leban Franjo ....
Leban Josip.....
Leben Ivan .....
Leben Mat. dr.....
Ledenik Alfred .... Ledoik Anton .... Legan France .... Legat Andrej .... Legat France .... Legat Franjo .... Legat J. N......
*	Legat Jernej dr. . . Leitner Franjo .... Lekan Janez .... Lenart Janez .... Lenasi Anton . , . .
*	Lenček Alojzij . . . Lenček Blaž .... Lendovšek Josip . . . Lendovšek Mihel . . .
Lerher Jurij.....
f Lesar Anton.
*	Lesar Janez ....
*	Lesar Martin ....
*	Lesjak Janez ....
*	Lesjak Jožef .... Lesjak Valentin . . . Leskovar Josip .... Leskovec Boštjan . . . Leskovec Martin . . .
Leveč Franc.....
Leveč Janez .....
Levičnik Jernej dr. . . Levičnik Jožef ....
Levičnik Val.....
Levičnik Vojteh . . . Levstik France ....
*	Ličau Skender . . . Lichtenberg Leopold baron
Ličau Janez.....
Likar ..........
Lilek A.......
Lilek Franjo........36
Limavšek Peter.......42
Lipež Viktor........65
Lipič Janez........52
*	Lipoid Franjo......65
*	Lipoid Jožef.......44
*	Lipoid Janez dr......47
Lipoid Marko .......	51
Lipoid Marko Vincencij . . . .	5 S
Lipovec Anton.......62
Logar Franjo.......59
Logar Jakob....... .	55
Logarjeva Leopoldina ....	36
Lomberger Jožef......33
Lorber Miroslav......41
Lorber Miroslav......50
Lorenčič Andrej......48
Lorenčič Andrej......45
Lotiič Leopold.......34
*	Lovšin Micika......37
*	Lovšin Simon ......	37
Lozar Josip........28
*	Ložar Gregor dr......40
Ložar Janez........33
Luci Anton........64
Lukan Jak.........34
Lukanee Jožef ..............40
Lukežič Janez.......43
Lukežič Janez.......56
*	Lukman Jakob......26
Lukšič France.......42
Lunder Janez.......39
Lupšina.........60
Lušin Anton........30
Lutman Ivan .......54
Ljutman M.........54
Lnžnik Franc.......56
Lnžnik Jane/........56
f Lužnik Valentin.
Macak Ivan........54
*	Maeun France......60
Maeun Ivan........60
Magdič Franjo.......65
Magdič Anton dr...... .	49
Magisar Vekoslav ......	36
*	Mahkot J.........35
Mahnič Anton.......54
Mahr Ferdinand......28
*	Majcinger Janez......41
Majer Vincenc.......30
*	Majhenič Gašper.....49
Majnarič Gjuro.......63
Majnarič Jakob ......62
*	Majnik Janez.......38
Majnik Miha........38
Majtinger Janez ......	28
Makarovič Ivan Makuc Anton Makuc Štefan Malenšek Franja Mali Ignacij . .
*	Mali Ognjeslav dr Mai Marijana Malnaršič Jožef Mancini Anton . Msndelc Anton . Mankoč . . . Marešič France . Marinič Jan. . Marinka Jurij Marinko Jožef .
*	Markič Matej . Marki č Matej . Marko Mihael . Markovič Ivan . Maru France
*	Marn Jožef Marolt. Jak. . . Maršalek Avgust
*	Martinak Jožef Maiušič Ant. ,
*	Marušič Andrej Marušič J. . .
*	Masten Jožef . Masterl Anton . Mašek Ignacij Mašera Jožef Matavšek Ferd. .
*	Matevžifi o. Eginard Matica češka Matica slovenska Matičič Franjo . Matjan Valent. . Mavčič Jožef . . Mavrer G. . . Mazek Anton
*	Mazek Anton . ,
*	Mazek vLovro . MazetiČ Štefan .
*	Mažuranič Anton Medič o Kalist . Medved Jak. . . Meglič Šimen Mekinec Frane . Melcer Drag. . , f Melcer Eajmund dr. f Melfe Ivan dr. Mencinger Jan. dr. Mencinger Jakob Mencinger Lovro Mercina . . . Merčnik Anton . Merhar Jože . .
Merk o. Sofronij......
Merkuž Ant»n........ *
Mervec Janez.......J
Merzel Jožef........
Mesar .J..........gjj
Mrsič Matija........
f Meško Jakob.......J>
MeSho Martin.......
Metlika ............
Mazek Lovro .......j"
*	Mežnarec Anton.....јЦ
Miglič Peter dr.......^
Mihelač B. S........
Milieljak Mart........
Miklavee J.........
*	Miklošič pl. France ....	62
Miklošič Ivan.......41
Milni» France..... ■	38
*	Mikuš Franjo.......49
Mikuš Jos........,59
MikuS Rafael .......43
Milač Anton . .......28
Miluer Bodromil......43
*	Milic Rudolf.......26
Milošič Miha.......48
Misia Jak.........60
*	Mlakar Anton......35
Mlakar p. Maksim......52
Mlekuž Jožef.......56
*	Mlinarič J........50
Мое Jožef........54
f Močnik France
Močnik Luka.......56
*	Močnik Matej......26
*	Modee Janez.......45
Modič Fr.........41
Modrijan France......39
Modrinjak dr........41
*	Modrinjak Matija . . * . .	41
Möge Miha........43
Mogolič Miha.......33
Moliar M..........36
Mohar Peter........30
Moliorčič Josip.......50
Mol Lavoslav.......60
f Мозз Avgust
MoriČ Maks........41
Mose Alfons dr.......18
Motoh Jožef.......43
Mörtl Fraüjo.......51
Mravljak Anton dr......45
*	Mraz Tomaž.......50
Mrazovič Ladislav ......	65
*	Mrgolič Ivan Živfco ....	64
Mrvec Blaž........33
Muden Šim»n.......51
Muhič Franjo.......36
Letopis 1874. I.
Mulej Andrej.......28
*	Munda Franjo dr......26
Murgelj Jurij.......37
Muri Peter........51
Murkovič Janko......48
Murn o. Teodorik......28
*	Murnik Janez......26
Murnik Janez.......33
*	Murfec Josip dr......60
Müller Antoa.......53
Miiller Jan.........34
Nabrgoj Ivan .......	59
*	Nabernik Ivan ......	32
Naglič Ivan........65
Naglič Rudolf.......30
Nagy Albert........41
*	Nakus Jožef.......40
Namar France.......61
Namre Anton.......30
Nanuti Antonin.......54
Napast Davorin......43
*	Napret Teodor......62
Narodna tiskarna ljubljanska . .	28
Navratil Anton .......	36
Nebec France.......65
Nekerman France......37
Nemauič Davorin......62
Nemec Antoa.......34
Nemec Martin.......45
Nerad Miha...... . .50
Ničman Henrik.......28
Niedorfer Marko......48
*	Notar Tone......58
•j" Novak Ivan.
Novak Bogoslav......61
Novak Janez .......28
Novak Janez .......32
*	Novak Josip.......37
Novak Josip........65
Novak Mart.........31
Novak Peter........62
Novotny Eman........41
*	Občina mestna v Idriji ...	38
*	Občina v Razdrtem ....	39
*	Občiua selska v Teharjih . ,	43
Oblak Anton........52
Oblak France.......65
*	Oblak Janez.......33
Oblak Janez........39
Oblak Jožef........28
Oblak Lorenc.......34
Oblak Valentin.......36
*	Obreza Adolf.......39
Obrstar Jan.........35
Ogorek Josip.......36
6
	43		. . . 30
	65		
	49	Peliarec Franjo ....	
	40		
Okorn Franjo.......	54	Pelcovec Jožef ....	. . . 37
Okrožna sodnija za kaznilnico v		Pencin Dragotin . . .	
Gradišlsi........	54	Pengal Anton ....	. . . 28
Olifčič Josip........	32	Penko Franjo ....	. . . 57
Olipie Janez .......	37		
Omahen Fr.........	41		
	31		
Opravništvo (Oekonomat) c. k. nad-			
sodnije v Gradcu.....	60		
	33		
	28		
	56		
	43		
	43		
	59		
	48		
Orozelj Jan. dr.......	47	Pesarič Vekoslav . . .	. . . 43
Oset Blaž.			
Oset J. F.........	42	Petan France ....	. . . 45
	50		
	50		
Ovčar Jožef........	50		
	52	Petelin J.......	
			
	54		
Pajek Janko........	41	Peternel Jurij ....	. . . 55
	41	* Peternel Mihael . . .	
	47	* Petovar Ivan ....	. . 49
	28	Petriö Blaž.....	
	37		
	64		
	60		
	38		
	28	PezdiŽ Miha.....	
	32	Pfeffer er Adolf ....	
	60	Pfeifer Ferdinand . . .	. . 28
Pavker pl. Glanfeld Henrik dr.	28	* Pftifer France . . .	
	54		
Pavletiä Josip.......	56		
	56		
	64		
	36		
			
* Pavlič Valentin......	52	Pibler Nik......	
	58	f Piki Mihael.	
	31		
	54		
* Pavšler Jožef.......	26	Pintar Lovro .....	. . 32
	31		
	34	Pintar Peter......	
	40		
	56		
	41		
Piro Feliks.......	. 44
* Pirec o. Franjo.....	
	
* Pirec Matej......	
PirkoviČ France.....	
	
Pirnat Jakob ......	
Pirnat Janez.......	
Pirnat Štefan......	
Pirnat Tomaž......	
	
Pishar Andrej . . . . . .	
* Pivec o. Maksimilijan . . .	. 60
	
	
Planbar Martin......	
	
f Pleiweis Jožef.	
	
f Pleiweis Konrad.	
	
Pleško Dragotin.....	
	
Plešnik Miha......	
Plešnar Anton......	. 38
* Pleteršnik Maks ....	
	
	
	
	
Podobnik F........	
Podobnik Ignacij.....	. 38
f Podobnik Ivan.	
	
* Podružnica kmetijska v Celji	. 43
Podvinski Frar.ca.....	. 50
	
* Pogačar Ivan Zl. dr. . . .	. 26
	
	
	
	
Pogorelec And.......	
Poklukar Anton .....	
	
Pokorn Anton......	
Polak P. Alojzij.....	
Polak Josip.......	
Polec Franjo ......	
	
Polič o. Bonaventura ....	
Polič Dragotin......	
Polič Karol.......	
* Poljak Edvard.....	
Poljak Gvidon......	
Poljanec Jan.......	
Poljauec Jožef......	
		56
* Pongratz Oskar dr.	■ .	26
		56
		
		30
		28
		44
Potočin J. ....		57
		30
Potočnik Anton . . .		42
		28
		43
		30
		42
		47
		
		28
		37
		46
		3S
		54
Povše Martiu . . .		38
		28
		60
		34
		
		28
Praprotnik France . .		28
		42
		44
		42
		26
		
		36
		54
		56
Premk Anton . . .		28
•f Premrl Dragotin.		
		41
		
Preša Jožef ....		33
		63
		58
* Preveč Tine, dr. . . .		31
		31
		28
* Pribošič Janez . .		60
		39
		37
		37
		36
Prvi spolek Gabelsbergerjovih ste-		
		61
		31
		28
		52
t Pust France.	6*	
Pustinek Anton.......49
Pustoslemšek Anton.....44
Pustotnik Jan. dr...... .	28
Pusavec Valt........58
Račič Alojzij.......40
*	Rndej France dr......41
Radič pl. Peter.......62
Radovšek Anton......44
Raič Anton........28
*	Raič Božidar.......50
Raič Vekoslav.......57
Rajevski Mihael......65
Rajsp Alojzij.......49
Rajšp Matej........48
Rajtna Raj ko.......49
Rakoše Miha.......43
Raktelj France.......28
Ramor Ferd.........50
Ramor Janez.......45
Ramoveš Jernej ......33
Rant Martin........35
Rantaša Juraj.......48
*	Rapoc France......41
*	Ratej France.......42
Ratek Lovro........37
Rath France........44
Ratkovič VendeUn......48
Rausch Fr. dr........42
Ravnik Fr.........59
Ravnikar Dragotin......60
*	Ravnikar France.....26
Ravnikar Ljud........28
Eavnikar Val........28
Ravnikar Viktor......28
Razboršek Josip......37
*	Razlag Radoslav, dr.....26
*	Razpet Martin, dr......39
Razpotnik Jak........34
Rebek Anton .......	58
Rechbach baron......28
Regali Jožef . '......28
Regoršek France......28
Regula France.......60
Rejec Janez ........	55
*	Rejsinger France.....50
Rekar Janez........58
Remec France.......67
*	Remec Primož......30
Renko Fi an j o.......58
Repa France .......48
Repar France . ......49
*	Repič Andrej.......49
Repifi Martin.......49
Resman Janez...... .	32
f Reš Janez.
ReŠek o. Enrik.......60
Režek Peter........34
Ribar Anton........42
Ribič Josip .........28
Ricoli Alojzij.......37
Rieger Franjo.......64
Ribar France.......39
Ripšel Moric ... ....	43
*	Ripšl Ferd........46
Rizzolli Domin....... .	36
Rjaveč Blaž........55
Robič Andrej.......56
Robič Franc........42
Robič Jak.........32
Robič Mat. dr........60
*	Robič Luka.......39
Robič Šimen........41
Robič Valent........61
Robida p. Dragotin.....51
Roblek Jože........36
Roblek Ožbald.......51
Rode France .......28
Rode Josip........
Rogač Anton . '.....58
f Roj Jakob.
Roječ Aleks. dr.......54
Rojic Rafael, dr......54
Rome France.......33
*	Romo Jožef .......	35
*	Ros Matej........31
Rossbacher Bernard.....51
Roš Sebastjan.......64
Rošker Janez.......42
Rošker France.......45
Rošker France.......47
Rotel V..........66
Rotscliiitz Emil, baron ....	34
Roze France........43
Rozina Jožef.......36
f Rozman Jožef.
*	Rozman Ivan.......26
*	Rožič Alojzij.......30
Rožič Valantin.......64
Rožman Lov........30
Rožuik Anton.......34
Rožnik Fr.........41
Rudež Anton .......54
*	Rudež Dragotin......35
Rudež Jožef........56
f Rudež Jožef.
Rudkovsky Jožef, vitez ....	39
Rudolf Janez...... .	43
Rudolf Lovro.......40
Rup France........52
Rupnik Janez.......52
Rus Janez........34
Rus Jak..........34
Rustja Franjo.......55
Butar Anton........
Kutar Lovro........^
Kutnik Bajko.......
Sablačan Lovro......
Kablačan Miha.......
Sabot Jurij ..•••••
Sadnik Eudolf, dr......
Saje Janez........^
*	Saje Miha........™
«ajevec Jakob.......
*	Sajevec Janez......
Sajovic ............»J
Sajovic Josip.......
Saiovic Mat.........
*	Samasa Anton......-20
Samec Maks .	■ • •	f?
Samostan kapucinski pri sv. Knzn	5o
Samostan oo. kapucinov na Rieki	04
Sancin Josip........58
Samec France.......60
Satran Anton.......40
Schafenhauer Franjo.....54
Schiffrer J. dr........63
Schöpf Josip .......57
Schreiner Enrik......62
*	Schweiger Jnrij......57
Selak Ivau........44
Selevšek Ivan.......60
Seljak Anton.......55
Semenišče mladeušho knezoškof. v
Gorici.........54
Senior, dr.........60
Serajnik Lovro.......52
Sever Janez........30
Sever Jožef........42
Sevnik Vinko.......64
Sežun Žiga........62
Sila Matija ........58
Silvester Franc.......28
*	Simončič France.....60
Simončič Gjnro.......65
Simončič Janez.......47
*	Simončič Janez......48
Simončič J. N........46
Simonič Jože.......45
Sinigoj Andrej.......56
Sinlcovič Dragot.......61
Sitar France........55
*	Skale Pavel...... .	26
Skamlič Jaka.......48
Skaza Franc.......43
Skaza France.......47
Sket Martin........44
Skočir Jožef........54
Skodlar Henrik ......60
Skopo..........58
Skrt Andrej........56
Skrta Jožef........46
*	Skubcc Martin......37
*	Skubec Mih........35
*	Skubic Anton......26
Skubic Franjo.......47
Skuhala Janko .......	45
Skul Franc........29
Skul Valentin.......31
Skvarča Janez ..............40
Slamnik Ljudovit......64
Slatinšek Anton......47
*	Slavjanski dobrodelni komite v Petersburg!!.......65
Siekovec Jožef.......42
Slekovec Matej .......	49
Slomšek Jakob.......47
*	Slomšek Janez......49
„Slovenija" društvo na Dunaji	62
„Slovenija" društvo v Gradcu . .	60
Slovenskega Naroda uredništvo .	29
Smičiklas Tade.......65
Smogavec Jurij......43
Smola Albin........62
Smole Jakob.......46
Smolej Jakob.......29
Smrečnik France......46
Smrelcar Jo«p.......29
Smrekar Franjo ......54
*	Smnkavec Ivan......26
*	„Sokol" društvo......26
Sommer Giegor.......51
Sorč Alojzij........54
Sorsak Matej.......32
Soršak Matija.......42
Sova Blaž........49
*	Sovan Franc Ke......26
*	Sovan Franc mlajši ....	26
*	Sovan Ferko.......26
Sovan Leopold.......34
Sovdat Anton.......59
*	Sovič Aleksander.....50
*	Sovič Jožef.......43
Sovine Anton.......58
Sparovic Henrik......32
Sparhakl Ivan.......47
■f Spenger Gregor.
Spinder Nikolaj.......20
Spoljarič Jak........29
*	Srebre Goido, dr......49
Sredenšek Jan........45
Srnec Alojzi........47
*	Srnec Janko, dr......41
*	Srnec Josip, dr......41
*	Stajuko A........47
Stanonik J. dr........60
Stant Anton........44
*	Stare Alojzij.......29
Stare Anton........29
*	Stare Josip.......64
*	Stare Jožef.......26
Starec Matija.......34
Stare Miha........33
Starman Štefan.......54
Stavdahar Ferd.......57
Stavdaher o. Ignacij.....36
Stefanfič Matej.......62
Stegnar Feliks.......29
*	Steiner Janez, dr......26
Steklasa France......34
*	Steklasa Ivan.......63
Stengel Vatroslav......41
Stenovec Anton ......32
Stepančič Franjo......56
Stopišnik Lovro......43
Sterle France.......39
Steska Edv.........30
Steska Edvard.......34
Stiglic Franc.......44
Stiplovšek Val.......47
Stoklas Božidar......46
Stopajnik Jurij.......50
Stopar Anton.......41
Stöckl Simon.......51
Strah Janez . .......48
Strah Jurij........47
Stramič Frauce.......48
*	Strajnska fara......32
*	Stranjšak...........47
Stranj š<!ak Anton......45
Stranecky Josip......38
Strbenc Josip.......29
*	Strbenec Jurij, dr......26
Strelba Josip .......29
S'res Anton........54
Stres Ivan........54
*	Stritar Janez.......33
Strlo Jakob........41
Strle France........58
Strmole Franc.......31
Strnad Anton.......44
Strnad Matija.......44
*	Strobelj France......26
Stroj Jaka........32
*	Strossmayer J. Juraj, biškup .	61
Stožir Ivan........65
Strnkelj Miha.......55
Stuhec. Anton .......	49
Stuhec Jože........51
Stuhec Marko.......50
Stuhec Jurij........47
Stupar Janez ..............36
Stupar Janez ..............40
Stupar Ivan........36
Stupica Lovro.......34
Suhaž Anton .......45
Suhaž Anton.......48
Suhač..........42
Sulmdobnik Ferko......37
Suhadobnik Lovr.......29
Suhi J..........33
Sumper Janez.......52
SuSje, vas........37
*	Sušnik Gaspar......57
Sušnik Jak.........29
Sušnik Jovana.......30
Sušnik Ivaa........29
Svet Ivan ........43
*	Svetec Luka.......34
*	Svetličič Franc......38
Svetlina Valent.......30
Svetlin France.......33
Sv. Mohor« družba.....51
Svoboda Janez ..............35
*	Šabec France.......58
Šapla Anton........40
k,arnbon Valentin......37
Šašel Feliks........36
Šašelj Martin.......51
Šavnik Anton.......54
Šavnik Dragotin......31
*	Šavnik Sebastjau.....31
"f" Šavprl Dragotin.
Šebavec Franjo.......35
Šenk Jurij........51
*	Šentak Franca......42
Šepec Dragot........61
Šetinec Fr.........35
Šetina Ivan........29
Šijanec Alojzij.......42
Šijanec Janez.......49
Šijanec Lovro.......45
*	Šinko Božidar......41
Šinko Josip........42
Šinkovec Davorin......61
*	Šinkovec Jožef......58
Širca Ernest........44
Širca Jožef........44
Širca Miroslav.......44
Šivec Janez........31
Šket Radoslav.......42
Šlcočir Avgnst.......59
Škoflek Jak.........42
H- Škofec Ivan.
Škofic Lorenc.......29
*	Škrbec Davorin......46
Škrjanec Anton.......62
Škrjanec Rok.......31
Škrl Ivan.........62
Škrlec Jožef........48
Škufca Anton.......38
blander Anton.......45
Šlander Emeran......48
*	Šlibar Anton.......38
Šlibar Tomaž.......31
Šlik Joie.........60
Šobar Mih.........69
Šohlič Blaž........31
*	Šola št. Jernejska.....35
šola ljudska v Jurjevem klostru .	46
Šola sv. Petra.......29
Šola Ribniška.......50
Šola vinorejska na Slapu ...	40
Šola farna v Starem trgu ...	36
Šola v Šmartnem pod Šmarno goro	30
*	Šolar Janez.......26
Šolmajer France......29
Šolmajerjeva Kornelija ....	29
*	ŠorJ Edvard.......57
Šorli Ivan.........56
Šorn Gašpar........42
Šos Mihael........35
Šoštarič Ferd........42
Šparovec Andrej......44
Špendal Fr.........31
Šporn Jožef........49
Šraj Valentin.......40
*	Šranec Stanko......26
*	Šribar Janez.......49
Šribar Matija.......48
Štamear Jan.........40
Štiftar Franjo.......65
Štiftar Josip....... .	48
*	Štrucelj Juraj......37
*	Štrukelj Franc......30
Štrukelj Miha.......56
*	Šuc Jan. dr........49
Šuc Jurij.........47
Šubic Primož.......58
Šubic Simon, dr.......60
Šufelje Frane.......36
Šular Janez........34
Šuler Franjo.......65
*	Šuman Janko ......62
Šumar Miha........46
Šumi Franc........29
Šušnik Janez.......30
Šušt Jan. dr........57
Šuster Ivan........51
Šušteršič Mat........35
Šutaj Rupert . .......44
Šuta Matija........36
Švarc o. Alkuin......60
Švarec France.......46
Švajgar France.......34
Švajgar J.........33
Švajgar Martin.......39
*	Švajger Gabriel......60
*	Šventner Lav. ......	42
Svet Ivan.........58
Šviglin Janko.......64
Švinger Albin.......49
Tamlek Valentin......50
Tamše Valentin......46
TanSek Ivan........50
Tanšek Miha.......47
Tarbauer Josip.......44
*	Tavčar Anton......35
Tavčar Dragotin......29
Tavčar Franc.......31
Tavčar Janez.......3$
*	Tavčar Janez......26
Tavčar Matej.......33
Tavčar Mihael.......33
Tavčar Ignacij.......30
Tavšič Josip .......51
Tckavčič Dragotin......29
Teran France.......£8
Teran Janez........34
Tisen Ivan........29
Tischler Jožef.......51
Tiskarna narodna v Mariboru . .	42
Toman Ema........45
To m an Helena.......29
Toman Janez.......33
f Toman Lovro, dr.
Tomazin Janez.......36
Tomažič Ferd........55
Tomažič Ivan.......36
Tomažič Ognjeslav.....43
Tomec Jak.........29
Tomec Martin.......36
Tomše Franc.......33
Tomše Jože........65
Tomšič Franjo.......63
Tomšič Jožef.......55
Tomšič Ivan........29
Tomšič Ljudevit......65
Tomšič Matilda.......34
*	Toukli Josip, dr......53
Topljak Franc.......49
*	Topljak Jožef......43
Toporičič Jože.......47
Torkar Matija.......37
Tosi Jože, dr........62
*	Trafenik France......42
*	Trampnš Ivan......50
Trampuš J.........49
Tramte Anton .......	34
Tratnik Antonija......36
Tratnik J.........44
Travnar Jožef ..............29
Trček o. Egidij......60
Treitz Anton.......37
Trepal Anton.......34
Treven France.......38
Treven Jan.........58
Treven Valentin......38
Tribnik Karol.......47
Triler Janez........3.1
Troha Jernej.......57
Trojar Janez.......32
Trpin Filip........55
*	Trpinec Fidel.......26
*	Trstenjak Dav.......47
*	Trstenjak Jak.......46
Truden Miha.......57
Trunk BI.........43
Turin Jožef........43
Türk Hugo........29
Turkuš Tone.......61
*	Turner Pavel.......64
Tnrnšek Anton.......44
Tnsek Gregor.......30
Tušek Ivan........29
f Tnšek Vekoslav.
Tutek Jurij........48
Učilnica ljudska v Begunjah . .	39 Učiteljstvo c. k. glavne šole v Idriji. Učiteljska knjižnica Kranjskega
šolskega okraja......31
Učiteljsko društvo v Ljubljani . .	29
Učiteljsko društvo v Črnomlju . .	36
Ukmar Anton.......55
*	Ulago Josip dr.......41
*	Ulaga Jožef.......47
Ulepič pl..........36
Ulmau Neža........29
Ulrih Ferd........ .	35
Umek Anton .......32
Unterluganer, dr.......63
*	Urbanček Janez......33
Urbančič Andrej......54
Urbančič Janko ......31
*	Urbančič Luiza......31
Urbanija Lovro.......34
Urbas Anton........33
Urbas Leopold.......38
Urbas Viljem.......57
t Urek Ivan.
Uril Peter........29
Urnik Koloman.......51
Uršič Alojzij .......54
Ursič Anton........40
Uršič Anton........56
*	Vagaja o. Rudolf.....60
Vakanovič Jar........65
*	Valenčak Martin.....41
Valenčič Ivau.......57
Valenčič Jože .......	40
Valenčič Meta.......40
*	Valenta Alojz, dr. .....	26
Valenta Vojteii.......29
Valentič Ant........59
ValeutiučiS Ign.......29
-f- Valentinčift Luka.
Valentinčič Stefan......55
*	Vales M.........53
Valjavec Matija.......64
Valon Jožef........64
*	Vančas Aleksander, dr. ...	65
Vari Tomaž........30
Vašič Ljud dr........34
Vatovec Jožef.......58
Vavken Andrej.......31
Vavpetič Ivan.......29
*	Vavru Ivan.......26
Vavtižar Luka.......52
Veber Gašpar . ......47
Veberič Jožef.......48
Več Ivan.........29
Veleč Avguštin.......64
Velikonja J.........54
Vencajs Janez.......37
„Vendija" društvo v Gradcu . .	60
Venedig p. Herman.....52
Venedig o. Herman.....59
Vengar Jožef.......49
Verbujak Jož........60
Veren Štefan........48
Vertot J. M........52
*	Vesel Janez.......39
*	Vesel Koseski Jovan ....	57
Vesel Jožef........57
Vestenek Jul. dr. vitez ....	29
Vičič Jan. Ev........29
Vidic o. Fortunat......33
Vidic Franjo.......54
Vidmar Janez.......30
Vidrič Lovro, dr.......65
Videmšek Matija......36
*	Vidmar Jožef.......40
Vidmar Matej.......38
Vidovič Ante.......65
Vidovič Anton.......48
Vidovič Janez.......52
Vidrih Anton.......40
Vigele Ferdo.......52
Vihar Filip........49
Virlc Franc........29
Vilar Jak.........39
Vilčnik Kaspar . . ....	52
Vilfan Ivan........63
Vilfan Simon.......36
*	Vilhar Ivan.......26
		36		55
		45		56
ViSnikar Franjo . . .		62	* Vuii'iS Paskal, biskup . .	26
f Vitenc Andrej.				47
		48		52
		49	Vurnik Janez .......	32
Vizjak Anton . . . .		29		51
		62		
Vode Jožef.....		33		43
Vodnov Davorin . . .		57	Wallner Peter.......	60
Vodopivee Janez		55		
Vodopivee Ljudevit . .		58		49
Vodopivee Franjo . . .	•t •	54	* Weber Adolf.......	65
Voduček Gustav . . .		43	Wegscheidel- Hugo ....	47
Vodušek Matevž . . .		54	Wester Janez.......	55
t Vodušek Matija.			Westermaver.......	52
Voglar Jožef . . . .			Wein grl Josip, dr......	65
		56		52
Vogrič Janez . . . .		55	Weiss Franjo......	65
Voh Jernej.....		45	* Widmar Jernej, dr. knezoškof	25
* Vojska Andrej, <lr. .		35		51
Vojska Lavoslav . . .		61		53
Vojvoda Simon . . . .				29
Volarič Valentin . . .		54	* Wiukler Andrej.....	56
* Volčič Jakob . . .		59	* Wolf Andrej......	55
* Volčič Janez . . . .		35	* Wolf Ivan ......	55
Vomberger Blaž . . .		31	Wolkensberg Avgust, baron . .	31
Vonča Anton . . . .		38		57
Vončina Josip . . . .				
-j- Vončina Leon, dr.			Zablatnik Ivau...... .	52
Vončina Lipe . . . .		58	Zabrezovnik Jurij.....	32
Vošnjak Janez, dr. . . .		47	Zabukošek Gašper.....	45
* Vošnjak Jožef, dr. . .		26		45
* Vošnjak Miha . . .		26		35
Vovk Janez .....			Zadravee Jož.......	43
* Vovk Janez . . , .		57		53
Vovk Josip.....		38		36
* Vovk Matej . . . .		34		40
VovSek Franjo . . . .		42		35
		48		36
Vrančič France . . . .		35	Zujec Andrej......	35
Vrančič I?nacij . . . .		33		58
Vrankar Štefan . . . .		51		39
Vrankovid Ivan . . ,		44	Zajec Ljudevit......	29
Vraz Anton . . . .		42		57
* Vraz Janez . . .		47		26
Vraz Jožef.....		42		60
Vrbajs Anton . . . .		38		62
Urbančič......		42		56
Vrečko France ....		43		31
* Vrečko Matej . .		46	Zamik Ivan.......	40
Vrhunec Anton . .		29	Zainik Martin......	40
* Vrliž France . . .		45		26
Vršeč Anton . . . . .		65		4 г
Vrtnik Avgust		29		62
Vučnik Dragotin . . .		66		54
* Vučnik Fr.....		43		33
ZbaŠnik France......35
ZbaŠDik France......'37
Zega Miha........55
Zeiuinger Benjamin.....65
Zelen Josip........40
Zelenec Jožef.......60
Zelenik Jože........62
Zemljič Jožef.........
Zemljič Štefan .......48
Zemljič Mat........46
*	Zevnik Martin......49
Zic Nikolaj........29
Zičkar Jožef .......46
Ziherl o. Leonard......64
Zima Jan.........29
Zimerman Matija......59
Zitterer Andrej.......29
*	Zmazek France......41
Zmrzlikar Franc......29
Zora, vredništvo......42
*	Zorčič France......41
Zoreč Anton........34.
Zoreč Janez........33
Zoreč Julij........33
*	Zoričič Peter.......65
Zorko Štefan.......43
Zorko Dragotin.......42
Zorman Ant.in.......33
Zorman Božidar......45
Zorman Jak. . ......51
*	Zorman Jože.......57
Zulijan Janez.......54
Zupan, dr...........
*	Zupančič France, dr.....26.
Zupan Janez........32
Zupan Janez........5)
Zupan Jan.........04
*	Zupan Jožef, dr.......26
Zupan Josip........29
Zupan Jožef....... .	58
*	Zupan Mih. .......35
Zupan Neža........32
Znpan Simon .......	33
*	Zupan Toma.......31
Zupan Ulrih .......30
*	Zupan V. C........26
Zupanec Aleš.......31
*	Zupanec Jernej, dr......26
Zupančič Anton......33
Zupančič Janez......33
Zupančič Jakob......46
Zupančič Vilibald......29
Žagar Andrej.......45
*	Žagar Dragotin ......	26
Žagar Franjo.......54
Žajdel France.......45
Zakelj Miroslav.......29
Zan Janez........30
Zark Hinko........35
Zbona Andrej.......54
Zele Jernej........40
Zeleznikar Ivan......50
Zepič Franc........54
Zepič Sebastjan......65
t Žerovec France.
Žerovnik Tom........39
Žgur Anton........35
Žgur Anton........40
Zigart France.......43
Zimnec Dragot.......66
Žinko J..........49
Žitek Jožef........47
Žitnik Simon.......39
Živec France.......58
Žižek Marko.......48
Žle Andrej........29
Žmavec Jurij.......42
Žnidarčič Andrej......51
Žnidarčič Andrej......55
f Žnidarič Anton.
Žnidaršič Jak........63
Žolgar Miha........43
Žrjav Matej........52
Žugčič Stepan.......65
Žumer Jakob.......32
Žunko Josip........61
Zurman Janez.......47
*	Žuža Anton.......46
Žuža Janez........42
*	Žuža Ivan .......43
Žužek Šimen.......32
*	Žvanut Matija......57
*	Žvegel Josip, vitez.....62
Žvokelj Janez.......58
Popravki:
Stran 63. štev. 14. mesto Marlovee beri Karlovec. „ 64. „ 31. „ Trst „ Trsat.
Proračun
slovenske Matice za XI. leto, t. j. od 1. julija 1874. 1. do konec junija 18T5. 1.
Dohodki:
1 Obresti, in sicer:
' a) iz obligacij zemljiške odveze za 17.000 gld. 17 po 1000 gld.
temešvarske: št. 1929, 15397, 15989.;
oedenbnrškc: št. 7561, 7637, 7789, 8080, 8081, 8170, 13488, 13489;
veliko-varazdinski: št. 388, 8037; «ozonska: št. 641, 6751;
kašavska: št. 1710, 3585 ......gl. 803.25
b)	iz rente v srebru za	gld. 12.500 5 po 100 gld. št.: 546378, 548115, 548116,
256407, 257408; 12 po 1000 gld. št. 147573, 147574, 147576, 147577,147578, 219682, 219684, 219685, 386508,388211,142690,142691 . . . 525.—
c)	iz rente v papirji za	gld. 5700 7 po 100 gld. št. 4582, 4583, 87009, 87054,
87055, 201078, 207779; 5 po 1000 gld. št. 27713, 113720, 113721,
144904, 144905 ......... 239.40
d)	drž. lot. posojila 1860.1. št. 8§Г' g8^2 za 100 gl.	4,—
e)	od „Pfandbrief-ov za 3000 gl......150,-
1721.65
2.	Čisti dohodek matičine hiše..............400.—
3.	1500 letnikov po 2 gld....................3000.—
4.	Za knjige, ki se morda prodado............100.—
Skupaj . gl. 5221.65
Stroški:
1.	Tajniku ............................500.—
2.	Za upravne stroške......................370.—
3.	Blagajniku..............60.—
4.	Knjižničarju.............50.—
5.	Vezanje društvenih knjig................200.—
6.	Vezanje knjig Matič. knjižnice......100,—
Skupaj .	1280.—
Po odbitih stroških za izdavanje knjig ostane	gl. 3941.65
Sklep
vseli dohodkov in stroškov slovenske Matice za X. leto
Dohodki
V gotovini
posamezno
gld. kr.
Imetek 11. avg. 1873 Plačila družbenikov (a ustanovnikov b) letoikov
Obresti
Za prodane knjige . Dohodek Matične hiše brez najemščine za društvene sobe . . Za izsrečkane obliga-• cije št. 13487 in 327 po 1000 gl. in št. 296 za 500 gl. Kupljene obligacije (3 Pfandbriefe) . . Darila.....
Skupni znesek dogodkov .... Ce se odštejejo stroški
Ostaja imetka . . ca obresti naloženo
Vrednost hiše znaša „ inventarja pa
Tedaj skupno premoženje .....
819 2178,
68
skupaj
gld. I kr.
4868
7748
2997
2100
58
652
2617
38
68
43 45
80
162(3 11185
60
60
V obligacijah
gld.
37800
Opombo
K štev. 2 b)
56 75
3000 160
Ј40960 2500|
5027
11400 5000
81
21427) 81 38460
38460
Za leto 1868
.. „	1869
„ .,	1870
.. ,	1871
„ „	1872
>, „	1873
„	1874
„ „	1875
4,— 6,— 12.-22.-104.— 633.20 1353.48 44,—
59887 gl. 81 кг.
Skupaj . 2178 gl. 68 кг j
K štev. 8.
Znesek 38 gl. 60 kr. zadeva zapuščine, onih 160 gl. pa darilo obstoječo v 2 akcijah bauke Slovenije.
Potrošiti se sme:
iztek. št. 2 b) gl. 2178.68 » 3 „ 2100.43 i. i „ 58.45 5 „ 652.80 » 8 „ 38.60 Skupaj . gl. 5028.96
potrosilo se je pa
po odštetih	gl. 2816.80 za kupljene
obligacije	gl. 8368.95
tedaj več nego se je smelo gl. 3339.99
и	)i
и	i*
и	и
II	и
računa
to je, od 12. avgusta 1873 do 13. septembra 1874
S t r o s k
V gotovini
posamezno
gld.(kr
skupaj
gld. kr
V obli gaci-jah
gld.
Opombe
Tajniku nagrado . . . „ za malo stroške, za stroške razpošiljanja tiskovin itd. sploh za vse stroške tajništva
Za spise:
a)	Scliödlerjeva knjiga prirode 4. snopič
b)	Slovanstvo I. . . .
c)	Letopis 1873 . . .
d)	„ 1874 . . .
e)	za zemljevide . . .
Za kupljene obligacije Za tisk Blaznik-ovim dedičem :
a)	zaLetopis 1872 in 1873
b)	„ Slovanstvo I. . .
c)	za male tiskovine
Za vezanje knjig . . . Hišni stroški: a) davki . „ „ b) poprave
Izsrefkane obligacije štev.
13487, 327 in 296 . . Razni stroški, to je nekaj za pobiro denarjev, potne stroške, rabo čitalnične dvorane, in za stroške vsled svetovne razstave .....
Skupni znesek .
187
178
50
759 516 340 103 1784
1539 1289 86
248 811
365
50
3503
2816
2914
385 1059
93
80
139
42
11184
75
Lansko leto je ostalo za izdavanje knjig po odštetih 4535 gl. 47 kr., kteri so se v poprejšnji letni dobi od glavnice vzeti morali gl. 2529.80 letos se je p* 3339.99 več izdalo, nego se je smelo ali prav za prav v primeri z ostalim zneskom lanskega leta od gl. 2529.80 le gl. 810.19.
Ta znesek in gori navedeni gl. 4535.47 Skupaj . gl.~5345.66 se ima tedaj glavnici povrniti.
2500
2500
V Ljubljani 14. septembra 1874.
Ivan Vilhar,
blagajnik Slov. Matice,
Životopisne črtice
odličnih udov Matice slovenske.
в ,
Anton Lesar,
duhoven ljubljanske škofije, profesor na c. kr. viši realki, tajnik in odbornik „Matice slovenske",
(rojen 14. januarja 1. 1824. — umrl 31. avgusta 1. 1873.).
Kdo bi bil pred malo časom mislil, da bode tako kmalu v črni zemlji počival mož, kateri je še zadnji čas tako neutrucleno delal pri naši „Matici" in spisoval životopisne črtice odličnih udov tega društva, in da bodo ravno te črtice v prihodnjem letniku nadaljevale o njem samem!
Pokojni Anton Lesar je v životopisnih črticah o Matiju Debeljaku (v Letopisu „Matice slovenske" za 1. 1871.) rekel: „Slavne možake jaz tukaj imenujem vse, ki svojemu narodu, kakor si že bodi, kažejo in gladijo pot do prave, vzvišene in blagodejne omike".
Tak marljiv, slavni možak bil je tudi pokojnik, kateremu naj veljajo pričujoče črtice kot hvaležen venec in spominek na njegovo zgodnjo gomilo.
Na prijaznem homcu v ribniški fari na Dolenjskem proti So-dražici, pod romarsko cerkvijo Matere božje pri Novi Štifti je vas Sušje. V tej vasi, v hiši št. 23, rodil se je 14. januarja leta 1824. Anton Lesar, katerega je nam Slovencem, kakor že mnogo drugih, nemila smrt zel6, zelo prezgodaj pokosila. Njegovi starši, Gregor Lesar in Marija, rojena Kozina, so kmetskega rodu, in oba še sedaj živita. Pokojnik imel je štiri brate in tri sestre, iz med katerih so domači gospodar Martin, in šestošolec Jože in sestra Nežika tudi že umrli. Pokojni Lesar je hodil v Ljubljani v šolo,
in ker je imel obilo dušne zmožnosti, se je lahko in dobro učil. Po dovršeni viši gimnaziji izvoli si duhovski stan, gre v bogo-slovske šole, je bil 31. julija meseca, leta 1847. rnašnik posvečen, in je slovesno novo mašo pel v Ribnici. Tisti čas duhovnov ni manjkalo toliko, kakor sedaj, tedaj Lesar ni dobil precej duhovske službe, ter je v Ljubljani pri neki plemeniti družini otroke pod-učeval in odgojeval.
11. maja meseca, 1. 1849. dobil je Lesar službo duhovnega pomočnika v rudarsko mesto v Idrijo k tedanjemu gospodu župniku in dekanu Antonu Kosu, kateri je kmalu spoznal in videl njegovo bistroumnost in delavnost, ter ga je spoštoval, in mu je bil ves čas — tudi pozneje kot stolni prošt v Ljubljani — prav udau prijatelj.
Pozneje, 17. septembra 1.1850., imenovan je bil Lesar škofov dvorni kaplan. To službo pa je malo časa opravljal, kajti z dekretom 21. septembra leta 1852. imenovan je bil učitelj veroznanstva ali lcatehet v realki v Ljubljani, kjer je tudi učil slovenščino. Leta 1858. je šel na Dunaj k preskušnji iz slovenskega jezika, katero je častno dostal, ter ga je ministerstvo za bogočastje in uk z dekretom 8. maja 1. 1858. postavilo kot rednega c. k. profesorja v imenovani realki. Ves čas do zadnjega, to je do pomladi 1. 1873., je prav marljivo opravljal svojo težavno službo. Slovel je ne le kot previden in lju-beznjiv učitelj, temuč tudi kot spreten šolski in ljudski pisatelj. Leta 1861. spisal je v letnem poročilu c. k. realke prav zanimivo razpravo „o glasoslovji slovenskega jezika" (kar je posnel po dr. Fr. Miklošičevi „Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen", I. Band. Wien 1852.) Na koncu tega učenega spisa pravi: „Sedaj pa pojdi moj prvi jezikoslovni spis po svetu z edino srčno željo, s katero sem te spisoval, da komu, zlasti šolski slov. mladeži, pripomoreš, temeljiteje izučiti se slovenskega jezika. Ako ta poglavitni svoj namen dosežeš in v kom vnemaš ljubezen do milega in prelepega maternega jezika in naroda slovenskega, je tudi pisatelj svoj namen dosegel, in bode mu v srčno veselje in edino plačilo za njegov trud; se ti je pa kakoršua pomota koli vrinila, mu bodo jezikoslovci veliko ljubav skazali, ako mu jo popravijo, pa tudi, da mu njega nepopolnosti naznanijo ter povedo, kako bi se dalo izvrstneje govoriti o glasoslovji slovenskega jezika. Z Bogom! V Ljubljani sv. Janeza Nepomučana dan 1. 1861."
Leta 1863. je Lesar spisal „Slovensko slovnico v spregledih," po katerej je učil svoje učence ne le v šoli, temuč tudi mnogo odraščenih, ki so se z ljubeznijo poprijemali jezikovega uka in si njega in njegovo slovnico za učenje izvolili. V vvodu pri tej dejanski slovnici pravi spretni pisatelj: „Nate novo slovensko slovnico!" Nič novega, nič neznanega vam sicer ne podam. Staro, vendar tudi še novo in živo blago je, le v novo obleko sem ga oblekel. Nate kratko slovnico, da je ni krajše in vendar tako osnovano, da vam slovniška pravila živo stopajo pred oči, skoraj jili lahko s prsti tipate. Premišljevaje, kako bi se dalo učenje slovenskega našega jezika, oblikoslovja zlasti bogatega, prikrajšati in zlajšati, torej pospešiti učencem, sem mnogo skušal, ali bi ne bilo moč v kratko in razvidne spreglede spraviti iu posneti obilnega slovniškega blaga. Kmalu je skušnja kazala, da do malega ni mogoče, in kmalu sem tudi spoznal, da taki spregledi učenem niso brez dobrega vspeha. Veliko jasnejše so umeli moje razlage iu veliko hitrejše in ložje so jih vtisnili v spomin. Prvo poskušnjo sem mnogo prenarejal in popravljal, in čim pripravniši so dohajali spregledi, tem veče polajšanje so bili učencem, tem veči je bil tudi vspeh. — Ko me je meseca aprila 1. 1802. naprosilo 15—20 gospodov, da bi jim slovensko slovnico razlagal, s srčnim veseljem sem jim v mestni dvorani izpolnil njih željo. Po spregledih sem tudi njim razlagal glasoslovje in oblikoslovje slovensko. Učeni gospodje poslušalci, med katerimi je bilo tudi več doktorjev, so precej spoznali korist spregledov, ter so me naprosili, da bi jim jih dal na kamen natisniti. To se naglo zgodi; 24 iztisov pride na dan in v roke mojim gospodom poslušalcem; prepričal sem se, da so spregledi odraslim in učenim poslušalcem še koristniši. kakor mladini. Od muozih strani se mi je jelo prigovarjati, da bi se tiskala spregledna slovnica. Da ustrezam mnogim željam, jo izročam svetu. Tu je!
Nate torej kratko slovensko slovnico v novi obliki:
1. vi, ki ste bili moji učenci. V njej imate kratek spregled, česa ste se učili; v njem jasno vidite veliko bogastvo slovniških oblik; le kosti in rebra so sicer, toda živo vas spominjajo razlage, ki ste jo prejemali iz mojih ust; ona vam jih obdaja z mesom, veže s kitami in veže s kožo, in tako imate polno čvrsto telo pred seboj; v dvomih, ki se vam bodo sem ter tjč silili, vanje pogledujte, in zginili vam bodo, kakor se vetrovom omikajo
tanke meglice; tako se boste pa tudi ubranili pozabljenju, ki sovražno preti človeškemu spominu in znanju;
2.	vi, k i boste še dalj e moji učenci; po njej vam hočem razlagati in razjasnovati jezik slovenski, da vam prikrajšam in zlaj-šam trud, katerega je treba, da si dobro v spomin vtisnete bogate
oblike;
3.	vi, ki ste se v kateri učilniciali po kateri slovnici že učili slovenščine, in vi, ki se je hočete še le učiti. Tudi vam bode spregledna slovnica na korist. Ne, da bi pa mislili, da se bodetc le iz nje naučili jezika slovenskega; treba je, da vas poleg nje vodi izurjen učitelj ali kaka obširna slovnica; iz med nju eden naj vam daje tolsto meso, naj vam meso veže s krepkimi kitami in meso in kite oblači z gladko kožo. Le tako vam bo, toda v kratkem in z lahka zrastla lepa in bogata — visoka in kašota, živa trdna lipa lepoglasnega jezika slovenskega.
,,Da vam v korist bi bilo Edino je voščilo!"
Leta 186-4. je Lesar v letnem poročilu c. k. više realke popisal „Ribniško dolino". Ta prav zanimivi in zabavni popis obsega:
1.	od kod je ime Ribnica in komu pravimo Itibničan;
2.	kje je ribniška dolina, katere so njeno meje in gore;
3.	kateri potoki ribniško dolino napajajo;
4.	ceste in potje;
5.	selišča, števila hiš in prebivalcev;
6.	priimki, ki se nahajajo v ribniški dolini;
7.	cerkve in duhovnije in nekoliko črtic o njihovi zgodovini;
8.	nekoliko o ribniškem trgu in gradeh ribniške doline;
9.	zemljemerski spregled polja, travnikov, gozdov in pašnikov iu nekaj opominov o poljedelstvu, o živinoreji, sadjereji ribniški;
10.	o ribniški obrtniji in kupčiji;
11.	nekaj prav zabeljenih ribniških pravljic;
12.	krvava pravda, vsled katere je bila Marijana Sušarkova, zadnja čarovnica na Kranjskem, 1. 1701. sežgana.
Temu zelo natančnemu popisu je L ё s a r dodal tudi lep zemljevid ribniške doline na Dolenjskem v vojvodini in kronovini Kranjski (natisnil in založil J. Blaznik v Ljubljani).
Že samo zaradi toliko zanimivega popisa ribniške doline bode
Letopis 1874.	7
Lesarjevo *шё slovelo in Ribničanje se bodo svojega domovinca gotovo vedno z veseljem spominjali.
Poleg teh spisov je Lesar tudi še na svitlo dal mnogo drugih prav koristnih učnih, podučnih in molitevnih knjig in knjižic.
Spisal je:
„Kerščanski nauk" (katekizem v Ljubljani pri Ničmanu);
„Liturgiko ali sveti obredi pri vnanji službi božji" (v Brnu, 1863, tiskal in založil Karol Winiker);
„Zgodba sv. pisma stare in nove zaveze", za katol. ljudske šole, s 112 podobščinami in z 1 zemljevidom (po nemški spisal dr. J. Schuster, poslovenil Anten Lesar, v c. k. založbi šolskih knjig na Dunaji);
„Prilike patra Bonaventure v pojasnovanje raznih verskih in nravnih kerščanskih resnic" (prosto poslovenil Anton Lesar, izdala družba sv. Mohora).
„Jezus Kristus devicam govori" (molitevna knjiga v Ljubljani pri Gerberji);
„Angel varuh" (v Ljubljani pri Terpinu);
„Hvaljen bodi Jezus Kristus";
„Svetega rešnjega Telesa procesija" i. dr.
8. avgusta 1. 1865. je Lesar prevzel tajništvo pri „Matici slovenski", katero službo je potem do smrti opravljal. Koliko in kako je Lesar deloval kot Matični tajnik in odbornik, znano je vsem udom tega društva, pa tudi sploh vsem rodoljubom po širokem Slovenskem. Delal je vselej neutrudljivo in strpljivo za po-vzdigo društvene namere in s tem za blagor svoje ljube domovine. Nabiral je ude. dopisoval, vredoval spise, seje itd. in je bil pri vsem tem obilnem poslu tako udomačen pri „Matici", da se res „Matice" brez Lesarja misliti ni moglo.
Leta 1871. hoče, Lesar tajništvo odložiti, ker pravi, da ako-ravno zelo rad dela na korist društva, vendar nikakor ne more še v prihodnje oskrbovati tega posla, nekaj z ozirom na naraščajoča se opravila, nekaj z ozirom na neprijazne puščice, ki so na-nj letele iz nekih časnikov, nekaj zato, ker noče biti nikomur na potu, zlasti pa z ozirom na svoje zdravje, posebno zaradi slabečih oči. Zbrani odborniki mu kažejo, koliko se sme ceniti mnenje časnikarsko, in da glasovi po časnikih so le osebni glasovi, nikdar pa obče mnenje, da zaupanje vsega odbora visoko odtehta
posamezne želje itd. Lesar se uda in ostane še v prihodnje „Matici" tajnik, in vsak, komur so bile razmere „Matice slovenske" znane, je zaupljivo podpiral to odborovo mnenje.
Leta 1870.je Lesar doživel veselje, katerega otrociredkokrat uživaja. 16. avgusta, na dan sv. Roka, so namreč njegovi starši obhajali zlato poroko. Srečni sin Anton je ta dan svojega ljubega očeta in svojo mater v cerkvi sv. Štefana v Ribnici sam poročal ; pač ni takrat mislil, da bode njegov stari oče še njega preživel in ga kmalu, kmalu spremljal k pogrebu.
Po zimi leta 1873. jel je Lesar bolehati za neko želodčino boleznijo. Po letu je šel v Škofjo loko na počitnice, od koder pa je prišel še bolj bolan nazaj, in 31. avgusta je mirno v Gospodu zaspal. — „Novice" so (3. sept. 1873) njegovo smrt po pravici tako-le naznanile :
„Zopet je nemila smrt vzela domovini naši enega najljubših njenih sinov, — včeraj smo v slovesnem sprevodu na pokopališče spremili truplo prečastitega gospoda profesorja Antona Lesarja, ki je po dolgi bolezni, za želodčmim rakom, 31. avgusta t. 1. po prejetih sv. zakramentih za umirajoče v 49. letu svoje starosti umrl. — Ime Lesarjevo je slavnoznano po vseh slovenskih okraj-nah, odkar je začela „Matica slovenska" svoje delovanje, kateri se je, poleg učiteljske službe, kot tajnik njen res žrtoval. Železna delavnost njegova dan na dan od zora do mraka, kateri je le malo ur odtegnil za razvedrenje svoje, je znana vsakemu, kdor mu je bil bliže. Napade na svojo osebo, katerih je v svojem življenji dokaj doživel, kakor vsak rodoljub dandenes, ki se ne gane od svojega prepričanja, je trpel pogumno v zavesti, da izvirajo le od sebičnih nasprotnikov. — „Novicam" bil je rajni ves čas zvest prijatelj in delaven podpornik. Zato mu položijo na gomilo njegovo nevenljivo cvetico hvaležnega spomina, ter reko: Naj v miru počiva Slovencem n e p o z a b 1 j i vi, mnogozaslužni rodoljub!"
Milo je bilo na grobu njegovem poleg druge njegove rodovine videti starčeka očeta, komur, poleg drugih britkih udarcev, je bil pač najbridkejšita, da ga je zapustil sedaj tudi njegov ljubljeni Anton.
Za svoje dediče je Lesar imenoval svoje starše in je željo izrekel, kako naj se obrača njegova zapuščina. Njegovi starši so tedaj po njegovi poslednji želji čez 3000 gld. razdelili v dobrotne
namene, in sicer: za eno dijaško ustanovo 1000 gld., za Ribnico 600 gld., za afrikanski misijon 200 gld., za škofa Mraka 200 gld., za stolno cerkev 200 gl., za Sodražico 300 gld., za „Matico slovensko" 400 gld. in za uboge v njegovem rojstnem kraji v Sušji 200 gold.
Lesarjevo truplo počiva na ljubljanskem pokopališči pri sv. Krištofu med njegovimi duhovnimi tovariši. Grob ima kameneu križ s sledečim napisom:
„Anton Lesar,
duhovnik ljubljanske škofije, profesor c. k. realke v Ljubljani, odbornik in tajnik „Matice slovenske".
Rojen 14. januarja 1824, nmrl 31. avgusta 1873."
To so kratke črtice iz življenja pokojnega Antona Lesarja. Vredne so, da se ohranijo na slavo neutrudnemu slovenskemu delavcu in za izgled rodoljubnim zanamcem. Blag mu spomin!
Pridenemo naj tu zapomin, da je 2. januarja 1.1874. za svojim bratom Antonom po kratki bolezni tudi v večnost preselila se njegova sestra, vrla Slovenka, Nežika Lesar, katera tudi blizo svojega brata počiva pri sv. Krištofu v Ljubljani.
V slovenski zgodovinski dnevnik pristavljamo pa te-le vrstice: Kam prišel bo Slave rod, Če tako bo smert nam ždla, Domovina kmal' nikod Sinov zvestih ne bo mela!

Jože Rozmasi,
častni korar labodskc vladikovine, konjiški nadžupnik in dekan, konzislorijalni svetovalec.
Rojen 10. januarja 1. 1812., umrl 12. avgusta 1. 1874.
(Spisal Mih. Napotnik, bogoslovec v mariborskem semenišči.)
Defimetus adhue loquitur. (Hbr. 11, 4.)
Istiiio stare prislovice: „nezgoda nikoli ne miruje", menda nijeden narod tako pogostoma krvavo občutil in ne občuti nego ubogi slovenski, ki si uže skoro domišljevati ne more, da še sreča ni popolnoma Slovencu — trpinu hrbet obrnila. Od zunaj preži kruti sovražnik z odprtim žrelom, da mu pri prvej priliki pograbi najdražja bisera — vero i narodnost; znotraj tuli i razsaja strašen orkan — pogibeljni braterni prepir, ki je huji sovražnik od prvega, ker temu pot nadaljuje i gladi, da tim preje i sigurneje dovrši svoje hudobne naklepe; na drugej strani pa se mu rušijo trdi stebri trdnjave, ki krepko odbija lisičje napade obeh protivnikov. Posebno v poslednjem času se pomnožuje prevelika zguba. Zaporedoma pobira nepreprosljiva smrt najjače zastitnike i pokrovitelje povsodi preziranih Slovencev. 12. avgusta leta 1874. si je velečastitega i mnogozaslužnega gosp. Rozmana za svojo predrago žrtvo izvolila.
Dostavljamo tu iz njegovega na dobrih i koristnih delih prebogatega življenja, kar se še ali celo ni ali pa prepovršno v raznih slovenskih časnikih razglasilo.
Jože Rozman narodil se je 10. januarja 1. 1812. v Stra-žišcu v Šmartinski fari poleg Kranja. Na prigovarjanje tačasnega Šmartinskega g. župnika i dekana Andreja Cudermana je obiskoval početno šolo v Šmartnem, kjer se je abecede naučil. Vse drugo si je pozneje pridobil v Ljubljani. Po dokončanej gimnaziji prosi, da ga vpišejo med bogoslovce koroško-štirske vladikovine. V tem času bili so mu v vsakem oziru duhovni oče pokojni nepozabljivi, knezovladika Martin Slomšek. In v resnici postal je vreden sin i učenec svojega preblagega duhovnega očeta i zvedenega učitelja, kojemu je do smrti ostal prisrčno udan i posebno hvaležen.
V šolah je izvrstno napredoval, kakor poročajo dotične svedočbe. 4. avgusta 1. 1835. bil je po škofu Ignaciju Cimermanu mašn i k posvečen. Od radosti i veselja mu je poskakovalo srce, in v svojej sreči bi bil ves svet objel, ako bi bilo mogoče, da bi bil očitno pokazal, kako čez vse mere mu je novi stan po godu. Zato je pa tudi vestno i na tanko spolnoval dolžnosti svojega poklica naj-pred na deželi okolo 12. v prijaznih krajih slovenske Štirske; tako pri sv. Martinu v Rožni dolini, pri sv. Rupertu nad Laškim, v Loki na Laškem in kot župnik zopet pri sv. Rupertu.
Od tod prosi na prigovarjanje Slomšekovo za izprazneni ka-nonikat v Šent-Andrežu, katerega je tudi prejel. Na njegov rojstni dan 1. 1848. bilje v stolni Šent-Andrežki cerkvi kakor korar vmestjen. Tii se je pričelo njegovo slovstveno delovanje, h kateremu ga je vodila prirojena mu marljivost i delavnost. Najpred je ustmeno deloval za ljudski dušni i gmotni blagor. Naj veče veselje mu je bila prižnica, spovednica i šola. Skrbel je za poduk mladih in uže odraščenih. Pri sv. Rupertu je ustanovil delavniško i nedeljsko šolo. Za ta trud in izvrstno podučevanje je prejel več pohvalnih pisem od duhovskih i deželskih gosposek. Ker рак s prva kot korar ni imel veliko priložnosti, da bi bil podučeval ua prižnici, v spovednici in v šoli, vvrsti se med borilce, ki z uma svitlim mečem branijo i pospešujejo blagostanje svoje domovine. Pomagal je Slomšeku v sloven-skej pisariji. Sploh bilo se je pričelo takrat živahno gibanje na slovstvenem polji po vsej Sloveniji; tega se je udeleževal kolikor toliko tudi R o z m a n. Spisal je: „Kerščanki katoliški nauk okrajšan", ki je bil na stroške c. k. založbe šolskih knjig izdan ter je še sedaj naučna knjiga za ljudske šole. Pridjan ji je kratek pregled „Dogodivščine starih časov in novih časov kerščanstva."
Dalje na svitlo: „Cvetje kerščansko slovenske zemlje za šolsko mladež". Vidi se, da je za šolo vedno skrbel i da mu je bila ta kakor na srcu priraščena. Kjer je le mogel, se je trudil i potegoval za povzdigo šolstva. Dopisoval je razven tega v razne slovenske časnike i tudi nemške: p. „v Drobt." 1.1849. in 1850.; v „Šolskega prijatelja" itd. Pomagal je sestavljati „Življenje svetnikov", katero je Slomšek izdal.
Leta 1850. je postal ravnatelj Šent-Andrežkega semenišča za bogoslovee 4. leta, in ob enem tudi profesor katehetike i pedagogike, katero službo je devet let z velikem veseljem i vspehom
opravljal, akoravno je bil pri tem še obložen z drugimi raznovrstnimi opravili. L. 1851. postane viši ogleda ljudskih šol vse labodske vla-dikoviue. O tej službi piše sam tako-le: „Viši šolski ogleda biti in voditi šolstvo cele škofije je v resnici velika in blaga naloga. Kaj bi človek lehko storil, ko bi smel delati po moralnih in pedagogičnih načelih? Ali kaj! ko so mi bile roke na vse strani zavezane, in nisem druzega bil kakor stroj v vladinih rokah; sem naznanjal in izpeljeval le, kar so mi v Gradcu in Celjovcu velevali, in ko ne bi bilo rajnega škofa Slomšeka, prve tedne bi se bil odpovedal. V Celjovcu je bil šolski svetovalec Simon Rudmaš, ki je kil bistra in umna glava in zatoraj maternega jezika in narodnega razvijanja v šolah ni zatiral, ali v Gradcu sta bila dva zagrizena Nemca, deželna šolska svetovalca: Herman in Javiš, ki sta kotla slovenščino v slovenskih šolah popolno zatreti, in sta me dolžila, da sem sovražnik nemške kulture. Tudi v Ljubljani je bila neka stranka, ki se je kranjščine pretrdo držala in zavirala napredovanje šolstva." Izišle ste takrat po Slomšekovem načrtu in po njegovem uplivu dve knjižici: „Abecednik za slovensko-nemške šole" in „Malo berilo za prvošolce" z novimi oblikami „еда" itd. Proti vpeljavi teh naučnih šolskih knjig je protestiralo takratno nadzorništvo ljudskih šol na Kranjskem.
Rozman naznani v posebnem obširnem pismu dne 14. decembra 1. 1852. do ministerstva svoje mnenje, i zagovarja s temeljitimi dokazi omenjeni knjižnici. To pismo shranjuje se v konji-škej kroniki, v katero ga je lastnoročno zapisal. V dokaz njegovega ostroumnega razsodka i jasnega pogleda v bodočnost podamo nekatere črtice iz njega. V peti točki p. piše: „Dass da und dort Lokalismen vorkommen, ist wahr, allein es werden oft Wörter zu Lokalismen gestempelt, die es keineswegs sind. Z. B. kde, kder etc. Der Čehe sagt „kde", der Illirier und Russe „gde", der Pole „gdzie"; folglich kann man mit grösserem Rechte das in Krain gebrauchliche „kje" als Lokalismus ansehen." V 7. točki pravi: Was die sogenannten neuen „oblike" om, ega, da, ti etc. anbetrifft, weiss man wirklich nicht, ob man lachen soll oder sich ärgern über das Zettergeschrei, das dieshinsichtlich erhoben wird, und man möchte meinen, die ganze slovenische Nation Mann für Mann stehe hinter diesem Proteste und würde, falls die genannten „oblike" in den Schulen das Bürgerrecht erlangen, iu Rauch und Flamme aufgehen. Glück-
licherweise ist es nicht so: es sind dies blos düstere Bilder einer milzkranken Phantasie, es sind herbe Ergüsse einer gewissen
Fraktion, die jeder Neuerung abhold fiherhaft am Alten festhält.....
Man frage die Redaction der „Novice", welche eine Lieblingslectüre des slovenischen Volkes sind, man frage die Redaction der zu Klagenflirt erscheinenden Zeitschriften: „Šolski prijatelj" und „Slovenska bčela", welche alle die in Rede stehenden „oblike" adoptirt, ob ihr Leserkreis deswegen geringer geworden... Allerdings gibt es da und dort Antagonisten, sowie überhaupt jede Neuerung Freunde und Feinde findet, indessen wie jetzt die Sachen stehen, kann man mit einiger Sicherheit prophezeien, dass, bevor ein De-cenium vergeht, die öffentliche Meinung die Einführung dieser „oblike" in die öffentlichen Schulen gebieterisch fordern wird.
Welche Pläne die obgenannte Partei (katero v prvih točkah „Daničarje" imenuje) brütet, davon ist der schlagendste Beweis wohl der, dass sie, wie aus dem vorliegenden Proteste sonnenklar erhellt, in allem Ernste die alte Schreibart „bohoričica" genannt, zurück wünscht und gewissermassen fordert, um ja die Slovenen von allem geistigen Verbände mit ihren Stammbrüdern abzuschneiden, mit einer zweiten chinesischen Mauer sie hermetisch abzu-schliessen und so ein Mtopien zu gründen, in das von fremder Bildung kein Sonnenstrahl fiele. — Man will kurz, gesagt, nicht eine slovenische, sondern eine specifiscli krainische Sprache zu Stande bringen."
Končuje рак svojo apologijo z besedami: „MeinUrtheil steht also fest „die neuen „oblike" in den Eingangs erwähnten Büchern dürfen auf keinen Fall aufgegeben werden, sie sind mit der fortschreitenden Bildung der slov. Sprache identificirt, und sieh nach den vom F. B. Consistorium zu Laibach angegebenen Normen zu schreiben bequemen, wäre ein Rückschritt von mindestens 20 Jahren."
Iz tega se lehko zaključuje, kake sitnosti i borbe je imel pri svojem poslu. Očitali so mu celo panslavizem, ker je zagovarjal nove oblike, ali take napade odbijati, zdelo se mu je preotročje, Večkrat je prosil Slomšeka, da bi mu odvzel težko breme raz ram, ali nikoli ni bil uslišan; ker sposobnejega od njega za tako sitno službo najti je bilo pretežko.
K vsemu temu prevzel je še 1. 1851. vredništvo takrat mej Slovenci najbolj razširjenih Slomšekovih „Drobtinic", ter ga je
pridržal do leta 1856. Marljivo je nabiral za razne oddelke gradiva; naj več je sam pisal; ker mu domorodci, kakor toži v predgovoru „Drobtinic" 1.1852. niso uič kaj posebno pomagali, če tudi jih je čestokrat spodbujal k vspešni podpori.
V	dokaz, koliko je sam napisal in kako obširne znanosti je imel, naj sledi pregled njegovih spisov raznih letnikih.
V	Drobt. 1. 1851. je pisal: Predgovor. Matija Balon, slavni tehant in nadfajmošter labudske škofije. Martin Lašič, vrli mož in pošten teržan. Kam slabo znanje pelje. Pošteno zadržanje in lepo petje v rogatski slatini. Kaj pijane stori. 2 basni. Od rud. Iz državoznanstva ali statistike.
V	Drobt. 1. 1852. je spisal: Predgovor. Turki na Koroškem. Gorje lažjivcu! Kratka dogodivščina starega sveta. Od živalstva. Od Planetov ali premikavnih zvezd. Od nepremikavnih zvezd.
V	Drobt. 1.1853.: 4. Pridige. Franc Hladnik, bivši vodja ljubljanskega gimnazija in slaven zelišar. Marko Hanžič, jezuit in visoko učen Slovenec. Ivan Vaša!, misijonar in mučenik. Križarske ali svete vojske. 3 kratke povesti in nekaj basni. Kratka dogodivščina slavjanskega sveta. Amerika najdena. Dojivke.
V	Drobt. 1.1854.: Predgovor. Zveličana Hema, slovenska kne-ginja. 8 različnih pridig. Leonard Hodiščan. Jakob Rormeister, imeniten celjovški fajmošter. Martin Pegeus, rojen Ljubljančan in slaven pravdoznanec. Kristina, švedska kraljica in imenitna spreober-njenka. G. Bonard, mučenik in misijonar. Turki na Kranjskem. Več kratkih povesti. Prilike i basni so v tem tečaju vse njegove. Sadike in rastline. Morje.
V	Drobt. 1.1855.: Predgovor, o katerem od čitateljev slovo jemlje. Magnus Hein, slovenski rojak in slavni benediktinski opat. Kako so koroški Slovenci se pokristjanili (zanimiva razprava). Basni in prilike po večem njegove.
Nekaj teh člankov, posebno ki so naravoznanstvenega i hi-storičkega značaja, bilo je ponatisnenih v čitankah za gimnazije od Miklošiča izdanih. Četrta in peta križarska vojska, spisal J. Rozman v „Berilu" za 7. razred itd.
Drobtinicam 1. 1855. bila je pridjana kot priloga „Kateketika ali poduk pervencev v sveti Jezusovi veri" (385 str. 8°). Veliko truda mu je stalo spisovanje kateketike, ki je še sedaj naučna knjiga v mariborskem bogoslovju. Pravil je sam, da je včasi po
dve, tri ali še več ur premišljeval, kako bi to ali ono misel lepo slovenski povedal.
Kot korar v Šent-Andrežu je potoval 1. 1850. v Prago, čez Saksonsko in Hanoveransko v Kolin; od tod se je peljal po Renu do Monguncije. Obiskal je Frankovbrod, Darmstadt, Karlov mir i Frajburg v Brizgavi. Prehodil je Virtemburško i Bavarsko ter se je čez Solnograd domov povrnil. Opazoval in spoznaval je nemške navade in običaje, ki se mu pa niso prikupili. Sam piše: Prepričal sem se, da Nemci se dostikrat širokoustijo, da tudi na Nemškem je dosti sirovosti, dosti revščine in ne zavidam jim zavoljo njih kulture. Nevarnosti za popotnika so povsod velike, smem reči, da veče kakor pri nas. V Draždanih sem bil v gostilnici: „pri mestu Rim", a v vsakem nadstropju je bilo zapisano z debelimi črkami: „Če ima kdo gostov denarja ali druge vrednosti kaj pri sebi, naj da krčmarju hraniti, ker sicer se nikomur ne zagotovlja." V Magdeburgs je bilo na mestnem zidovji mnogo napisov: „Varujte se tukaj zmikatov." No! res lepi dokazi toliko hvalisane nemške olike.
Leta 1858. je potoval prvokrat v sveto mesto Rim. Pri tej priložnosti si je ogledal najimenitneja italijanska mesta. Bil je voditelj popotne družbe in pri avdienci je tudi on sv. očeta latinski nagovoril. Drugokrat je bil v Rimu leta 1871. s cerkvenim ključarjem Jurjem Kolarič-em. Izročila sta v slovenskem jeziku pisano adreso konjiškega kat. polit, društva sv. očetu Piju IX., na kojo so sv. oče v posebnem prav prijaznem pismu dne 29. sušca 1. 1871. odgovorili.
če tudi je bil zadovoljen se svojo službo v Šent-Andrežu, vendar ga je še bolj veselilo pastirovanje, posebno prižnica i spo-vednica. Zaradi tega prosi za konjiško faro, katera se mu je tudi podelila. 8. grudna 1. 1858. je bil instaliran, a vodstvo dekanijeje še le 23. aprila 1. 1859. prevzel; do tega časa je moral poprešnjo službo opravljati.
Tu v Konjicah se začenja druga doba Rozmanovega vspešnega delovanja. Popustil je skoro .popolnoma slovstveno polje, ter je posvetil vse svoje moči v povzdigo duševnega i gmotnega blagostanja konjiške nadfare. O tem požrtovalnem trudu mnogo poroča: „Libcr Memorabilium ali Kronika konjiške nadfare in dekanije", katero je on omislil 1. 1868. in v katerej je uže lepo kopo raznih zelo zanimivih vesti zbral.
Prevstrojil je vso farno cerkev sv. Jurja od zvonikovega križa do oltarnih stopnjic i si tako postavil „monumentum aere peren-uius." Pri predelovanju stare trirazredne šole v čveterorazredno bil je vodilna roka, za kar se mu je deželui poglavar v posebnem pismu dne 21. decembra 1. 1867. iskreno zahvalil. Obljubil je 2000 gl. za dekliško šolo, ako bi bili Konjičani pripravljeni isto sezidati, česar pa niso se ve da v svojo lastno škodo storili.
Vtemeljil je štiri ustanove, katere bode vedno njegovo slavno ime v blagem spominu ohranile. Prva znaša 1000 gld. srebra v prid križevske družbe; druga 2000 gl. sbr. za zboljšanje konjiške kaplanije; tretja 4580 gld. za dekleta, ki se omožiti žele, ako so v samiškem stanu lepo živele; peta 500 gld. v dušni prid usta-novnika samega.
Pri vseh svojih težavnih i mnogobrojnih opravilih vredoval je še vedno cerkveni koledar ali direktorij za labodsko vladikovino; je spisal leta 1864. malo knjižico: „Družbene bukvice za žene in hišne gospodinje" (48 str.) Njegovo poslednjo slovstveno delo so: „Družbine bukvice za dekleta, ki so pri dekliški ali križevski družbi." (8° 500 strani.) Nagloma so se prikupile krščanskemu občinstvu, kar priča to, da so v desetih letih sedem natisov doživele, katerih je vsaki štel 2000 iztisov. Osmi, ki šteje celo 3000 iztisov, seje ravno dovršil. Ni se čuditi tako urnej razprodaji, ker tako živo opisujejo nevarnosti, ki prote nedolžnemu življenju; i navajajo sredstva proti istim. One so pravi „vademecum" za dekleta, da ne bi zgrešile prave če tudi trnjeve poti; one so prav za prav odsev Rozmanovega pobožnega življenja.
A kakor je bil ranjki izgled in vzor vrlega duhovnika i dušnega pastirja, tako se je pa tudi povsodi kazal vnetega, iskrenega i nesebičnega narodnjaka.
Kot konjiški nadžupnik, bi rekli, je v djanji izvrševal, k čemur je domorodce z besedo navduševal, dobro vede, da beseda gine, zgled pa rine. Kakor je v Drobt. 1. 1853. svaril: „Slovenci! le nikarte, da bi bili opicam podobni in bi vse ptuje preveč radi posnemali. Žalibog, da se nekojim Slovencem in tudi Slovenkam vsaka beseda lepša od slovenske dozdeva," tako je pa tudi sam le to ljubil, to cenil, kar je domačega. Podpiral je sleherno domačemu ljudstvu koristno podvzetje. Z veseljem je pozdravljal društva, katerim namen je Slovencem dušne i gmotne moči pomnoževati.
Ko so se 1.1868. nekateri rodoljubi pogovorili, da hočejo Slovencem toliko potreben političen list ustanoviti, podpisal je takoj tudi on 500 gld. v gmotno podporo „Slov. Naroda". 300 ghl. je izplačal; ker je pa videl, da je uže takrat „Narod" večkrat s pravega pota krenil kljub danej obljubi, odtegnil jo daljno podporo.
„Slovenski Matici" podaril je 1000 gl., in je bil njeni poverjenik zakonjiško dekanijo, kakor tudi družbe sv. Moliora, katero je posebno prostemu ljudstvu priporočal.
Ko se je tako navdušeno i zložno pobiralo mej radodarnimi rodoljubi za vtemeljitev narodne celjske čitalnice, se pokojni rodoljub ni dolgo obotavljal, in je po svojej moči pomagal, da se utelesi lepa i koristna ideja. Izročil je dr. Kočevarju, ki je bil duša tega povzetja, 200 gold.
Bil je oseben prijatelj z naj odličnejimi Slovenci; tako s prvim prvomestnikom „slov. Matice", z dr. Lovro Tomanom, koji ga je 5. avgusta 1. 1862. v Konjicah obiskal in se več časa pri njem mudil. Podaril mu je v dokaz prijateljske udanosti svojo podobo z lastnoročnim podpisom: „V prijazni spomin hvaležnega srca dr. Lovro Tomana."
Kaj radi so se mnogozasluženi knezovladika Martin Slomšek pri njem mudili. Enkrat so bili celi teden njegov gost.
Pri njem so iskali duhovni i posvetni gospodje, bogatini i siromaki, mladi i stari dobrih svetov i sladke tolažbe; in v istini niso se varali v svojem zaupanji.
Nova doba narodnega gibanja i prebujenja iz dolgočasne le-targije v konjiškej okolici nastopila je z 29. januarjem 1.1871., ko se je rodilo kat. pol. društvo, katero šteje sedaj lepo število za dobro reč vnetih udov, i katero je pri zadnjih volitvah svojo moč pokazalo, ker je 83 glasov za narodnega kandidata pridobilo, ko je inače vse za nasprotnika glasovalo. I tega bora za cerkvene i narodne pravice glava bil je ranjki g. Rozman prevzemši vsakokrat enoglasno volitev za predsednika.
To so ob kratkem naštete zasluge vrlega velemoža za slovenski narod.
Bil je pokojni visoke postave, plemenitih, milih i nježnih obraznih črt, ljubeznjivih i plamenečih oči i krepkega glasa. Sijala je raz njegovega lica neka plemenitost i dostojnost, ki ste takoj razodevale gorečega i pobožnega duhovnika, zvestega in odkritosrč-
nega prijatelja, učenega in skromnega Slovenca. Najbolj temna rae-tafisična vprašanja so zgubila vso abstraktno, ako je je on razlagal in pojasnoval; vse je bilo tako lehko razumeti, da poslušatelji niso znali, bi li izvrstno prednašanje, globoko razumnost, moč razsodka ali bogati zaklad besed občudovali; kajti vse te prednosti so jih očarale ter jim razkrivale genij Rozmanov. Hvalil je redkokrat kaj; in če je to storil, bilo je to tako lepo, tako plemenito in zanimivo v njegovih ustih. Ojstro je živel po pravilih treznosti in zmernosti. Pritrgoval si je pri spanji, pri jedi in pijači. Istinite so besede, katere je prilično neki imeniten gospod izrekel: „Mi učimo ascetiko, Rozman jo pa ima, jo v djanju izvršuje." Ogibal se je praznih, brezkoristnili veselic. Zlati čas tratiti, zdela se mu je velika pregreha. Studil je vsakoršni prepir, nevredno duhovito prila-stenje, polastenje in puhlo ponašanje z učenostjo. Le na prižnici i v spovednici se je pokazoval razumnega, spretnega, učenega i zvedenega duhovnika. Priprost je bil v svojej obleki, obnašanju, hoji, glasu i govoru. Dobrotljiv, pohleven, odkritosrčen vsem, prizanesljiv i ljubeznjiv otrokom in ubogim. Še tam, kjer bi imel z vso pravico resno in ojstro postopati, razodeval je svoje dobro i rahločuteče srce. Kar posvetna opravila zadeva, bilo mu je pravilo: „Nemo militans Deo implicat se negotiis saecularibus (II. Tim. 2, 11.) Le kar ste potreba i krščanska ljubezen zahtevale, pečal se je ž njimi.
Alto vse to prevdarim, smemo za gotovo reči, da ga je smrt, če tudi nagla i neprevidna, popolno pripravljenega našla. Zjutraj 12. avgusta 1. 1874. se odpelje zdrav, na večer pa ga pripeljajo domov mrtvega. Pri njem so se obistinile besede, katare je v Drobtin-cah 1. 1854. sam napisal:
;,Kar na zemlji vidiš, mine, Kakor dim v zraku zgine, Samo duša čista sveta, Ki za dobro je vaa vneta, Se ne stara in ne zvene, Mar ее z Bogom veČHO sklene.''

Podučili in zabavni del.
Vredil
dr. E. TT. Costa,
predsednik slov. Matice.
Letopis 1874. II.	1

















Predslovo
Ti članki so „notata" mojih študij v letošnji zimi. Bolehavost je kriva, da niso popolnoma izdelani; — tudi sprva ne bil moj namen vseh tako, kakor se tukaj predstavljajo, na svitlo dati, nego le nekoliko zanimivejših sem misli] v časopisu po meni uredovanem — v „Vestniku" — objaviti. Članki so začenjali pod peresom naraščati in presegati prostor, kateri je jim bil v omenjenem časopisu odločen. Med tem še nastopi druga okoliščina. Meseca avgusta tekočega leta imajo v Kijevu slovanski arha-j o log i svoj občni zbor. Kot dopisujoči ud moskovskega arhajologičnega obščestva imam moralično dolžnost v ta zbor tudi kakošno razpravo poslati; razve tega me še tudi veže posebna obljuba. Ker zaradi malotrdnega zdravja se ne upam na tako daljni pot odpraviti, nakanil sem s tem delcem slavnemu zboru tiskano pozdravico poslati; vendar, ker se je tisk delca, ako je imel o pravem času dovršen biti, moral koj začeti, ne mi bilo mogoče te razprave v točen system vrediti. Odsod je jena fragmentarična podoba. Sicer je to delce bolj historično - filologično, nego strogo arhajologično, a upam, da bode ipak vsem slovanskim starinoslov-cem dobro došlo, ker jim bode za raziskovanje slovanske arhajo-logije čisto novo polje odprlo. Kar je moj prezgodaj umrli slavni prijatelj A. Grilferding v svoji izvrstni razpravi: ДревнМвпЙ пегюдь Исторш Славянъ, glava vtoraja: Venety (glej Vjestnik Evropy Tom. IV. str. 154—230) historično utemeljil,*) se tukaj dopolnuje in potrduje s filologičnimi dokazi. Ne trdim, da bi to delce bilo dovršeno in brez vseh pomanjkljivosti, a to trdim, da bode marsikaterega preiskovatelja zgodovine in jezika adrijanskih Venetov spodbujalo k novim in še globokejim preiskavam.
Slovanski arhajologi, katerim so ugodniše okoliščine nego meni, pa naj potujejo v klasično zemljo, in iz starinskih ostankov luščijo
Častite čitatelje napotujem pri tej priložnosti tudi na svojo razpravo o sorodnosti paflagonskih, illyrskih, jadranskih in baltijskih Venetov, natisneno v Letopisu Matice slovenske za leto 1871.
slovanske elemente. Dotične zbirke in dotična literatura je bogata, a narod, katerega je že Homer počastil s priimkom: „Xneiov що" — si zaslužuje, da mu posvečujemo vso pozornost.
Ako hvaležno omenim, da je slavni predsednik Matice slovenske g. dr. Ethbin Costa največ pripomogel, da ta spis pride o pravem času na svitlo, nisem storil drugega, kakor svojo dolžnost. Razpravo samo pa priporočujem milostivi sodbi učenjakov strokovnjakov. Kdor živi na deželi oddaljen od bibliotek, mora pogrešati obilo literarnih pomočkov, in tako ne more, kakor bi rad, kaj izvrstnega in popolnega ustvariti. Rad sem, ako dobijo temlji-tejši raziskovalci od mene — nov kažipot in novo gradivo za raziskovanje in konečno določenje narodnosti — od nekdaj na glasu bivših Venetov.
Na Ponikli den sv. Cyrilla in Methoda 1874.
Pisatelj.
Za slovanskost starodavnih adrijanskih Venetov niso se samo poganjali Schlötzer, Surowiecki, M arme rt, Safarik, Springsguth in drugi pisatelji stareje dobe, temoč tudi v novejših časih imamo o tem predmetu temeljito razpravo od prezgoda umrlega Gilferdinga in Nemca Contzena*). Tudi mi smo v raznih člankih marsikteri dokaz za slovanskost Venetov na svitlo spravili, in vsak nepri-stransk preiskovatelj stare zgodovine bode priglaševal našemu trdenju, ka so med Karpati in Adrijo vže v predhistorični dobi Slovani prebivali, in ne šče le v 6. stoletji po Kr. semkaj prišli. To resnico je tudi spoznal eden naših rojakov g. prof. Urbas**), kina strani 5. svoje razprave: „di Slovenen" piše, da so se Slovani, v raznih časih poskušali kraj Adrije naseliti, in pod opazko izreka sledeče: Dass die Slaven mit den Germanen zugleich (?) nach Europa gekommen, steht wohl fest, allein seit Jahren dauert der Streit, wer zuerst Krain und die angrenzenden Gebiete besetzt habe, die Celten oder Slovenen. Terstenjak's Beweisführungen steht ein gewichtiges Wort entgegen in Linhart's Versuch einer Geschichte Krains I. pag 154.
No poglejmo, kaj Linhart pravi. Linhart na strani 153. piše, da so nekdaj Grki, Latini in Slovani spadali k enemu velikemu ljudskemu deblu, in ednoisti jezik govorili, in da je ta jezik šče le pozneje v razna narečja se izrodil. Potem piše Linhart na strani 154.: Ich kann nicht bestimmen, wann und wo diese Ursprache geredet wurde. Aber warscheinlich ist es, dass damals, als die Ursprache schon in Dialecte überging, auf der Nordseite des adriatischen Meeres ein Volk gowohnt haben muss, dessen Sprache auch eine Tochter von jener Ursprache war, woraus die griechische, lateinische, germanische und slawische abstammen. Denn daraus glaub' ich mir die sonst wunderbare Erscheinung erklären zu müssen, dass sich an den ältesten Namen der Berge, Flüsse, Städte die griechische, lateinische, slavische und germanische Sprache in gleich sichtbaren Spuren wieder erkennen,
*) Contzen, di Wanderungen der Kelten, str. 67 — 73.
»*) Dritter Jahresbericht der deutschen Oberrealschule in Triest 1873 str. 5.
dass es mir eben so gleich fiel, griechische Abstammungen zu finden, alsDolci die Illyrier und Springsguth die Vene ter aus slavischen Sprachspuren zu Slaven, und Klüver aus deutschen Sprachformen alle Illyrier zu Deutschen gemacht hat".
Tako znal je Linhart pisati v svojem času, a čudim se, da gosp. prof. Urbas ni prost tacih predsodkov. Ako on razne moje članke pazljivo prebira, mora se vendar prepričati, da jaz na tanko razločujem te „Sprachformen", in dokazujem, da so te „Sprachformen" edina vlastitost elovanščine. Razve tega nisem suh jeziko-drobec, nego podpiram svoje trdenje s poročili grških in latinskih pisateljev, in z arhaiologičnimi dokazi. Na voljo je častitemu g. prof. dano, naj iz te poltretje stotine venetskih besed dokaže po filologičnih pravilih, da so grške, latinske ali keltske, dasiravno ne tajim, da se - jihove korenike tudi v teh jezikih nahajajo. A ko-renika sama šče ne odločuje vlastitosti tega ali onega jezika, treba je gledati na tvarilne oblike, na glasniške postave itd., česar vsega ne zanemarjam v svojih preiskavah, dasiravno se ne imam za nezmotljivega. Toliko mimogrede o g. prof. Urbasovi opazki. Vendar g. prof. Urbas sam ne verjame, da bi šče le v 6. stoletji prišli Slovani na Adrijo. On na omenjeni strani dalje piše: Die Wiedereinnahme der genannten Länderstriche versuchten demnach die Slaven mit wechselndem Erfolge unter Tiberius, Caligula, Constant M., weiters in den Jahren 405, 449, 548, 551; ihre letzte Ansied-lung wird in die Zeit von 593 — 595 gesetzt. G. Urbas je naimer Safafikovega mnenja, da so Kelti, ki so 385 pred Kristusom začenjali prek grajskih Alp v gornjo in srednjo Italijo, en del naimer Skordiščani, pa čez Kras v dolenje strani Illyrika in Macedonije se preseljevati, vse slovanske prebivalce med Adrijo in Karpati za Karpate stirali. Ni namen tega spisa dokazovati neresničnost in nemogočnost tega trdenja, upamo na drugem mestu razjasniti, kje in kod so vse Kelti v deželah med Adrijo in Karpati stanovali, tukaj le edno damo čestitemu g. prof. premisliti, naj nam iz slovenščine dokaže toliko keltskih jezikovskih ostankov, kolikor mi slovenskih dokazujemo v venetsko-italijanskem narečji, ker naravno je in fakta potrdujejo, da, kedar močnejši rod slabe-jega izrodi, nastane v jeziku poseben jargon; to prikazen najdemo v franceščini, v friulščini, v angleščini, in mogli bi jo vsaj pri Slovencih po karnskih planinah najti.
Črez Venete so valovi raznih narodov plavali. Pri svojem prihodu so našli tukaj etrurske Eugance, te so porinoli v rhaitske planine in postali sosedje Umbrov. Zato najdemo že pri Plautu, ki je bil rodom Umbričan, več venetskih besed; gotovo so te prišle k Umbrom po občevanji z Veneti in Plautus jih je uvel v jezik latinski. Tako on rabi hirnea, nekakva posodva; ta beseda se lepo vjema s slovašk. hrn-ec, stsl. гръиъ, lebes, dalje troia, Zuchtsau, čije razlago glej sub voce: Trogia — Trugia.
Naval Keltov je gorenje-italske narode, kakor Lygure, pori-nol na zapadno primorje, Tuske deloma črez Alpe, kder šče so
za Livija v Rhaitii skažeui svoj jezik govorili, deloma z Umbri vred črez Apenine. Sedaj so Veneti postali na zapadni meji sosedje Keltov, vendar niso pri tem silovitem navalu nič trpeli, nego svojo deželo mirno obdržali.
Prvi keltski plemeni, ki ste prekoračili reko Pad, ste bili Lin goni in Boji. Pod oblast prvih so prišla mesta: Parma, Mutina in Bononia; pod oblast poslednjih: Ravenna, ki je bila nekdaj vlastnina Venetov. Etruski so se hudo bojevali s Kelti, dokler niso premagani Keltom pot odprli v Rim.
Zveza s Samniti je malo pomagala. Znateljem zgodovine je znano, s kako ogromno hrabrostjo so se italska plemena s Kelti bojevala za svojo neodvisnost. Rimljani slednjič zmagajo, pobijejo Boje in Insubre, in skoro bi bilo vladarstvu Keltov v Italii od-klenkalo, ako ne bi bili v Hannibalu, ljutem sovražniku Rimljanov, našli mogočnega zaveznika. Po bitkah ob Ticinu in Trebii je Hannibal prišel do trga Cannae. Po Hannibalovi smrti je še dolgo Rimljane nadlegoval Hamilkar, vendar Insubri in Boji so bili pobiti, prvi pri mestu Comum, drugi v zemlji Laevov.
Leta 563 u. c. je konsul Scipio Nasica Boje do čistega premagal; keltski Cenomani se podvržejo, in tudi Veneti se Rimu poklonijo. To je bilo okoli 194—190 pred Krist., in od tiste dobe se je začenjalo porimčevanje Keltov in Venetov. Da šče se je ve-netski jezik vsaj po deželi ohranil za Livija, Plinia, Virgilija, Cicerona, Catulla in Vitruvija pričuje več venetskih besed, katere ti pisatelji v svojih spisih rabijo, postavim: cisium, carbatina, vipio, cotonia, ceva, magalum, mentula, calla, caballus, lappago, batiolus, bacarus itd.
Latinščino je pokopala jena hči italščina, ali bolje rečeno ro-mansčina, a iz jezika starih Venetov se je pri prebivalcih, ki zdaj obsedajo pokrajino starih Venetov, ohranilo obilo besed iz starovenetskega jezika, katere so pozneje romale po romanskem svetu.
Res je marsiktera še pozneje, ko je „Venezia la dominante" strahovala slovanske prebivalce ob Adrii in njenih otocih, ko so Slovani v Benetkah imeli svojo imenitno naselbino v „Riva di Schiavoni", prišla v italjanščino; zato toliko srbskih besed v tem italjanskem narečji; a vendar nahajamo v nekaterih besedah stare močne oblike, ki jih srbščina 14. stoletja ne pozna, dalje več besed, katere le poznajo severno-slovanski jezici, in jih niti slovenščina, niti srbščina ne hrani v svojem jezikovskem zakladu; — vse te so se gotovo ohranile iz starovenetskih časov.
To resnico je spoznal sam pridni Boerio, ki v vvodu svojega besednika piše: — „Sorto poi e diffuso 1'idioma latino e fattosi comune a tutta Italia, siccome gl' I n s u b r i, che abitavano 1' attuale Lombardia, lasciarono la lingua Cel ti с a, ritenendone perö i dittonghi, le aspre e fischianti desinenze e i suoni nasali e gutturali, che rimasero sino a'di nostri, siccome i Toscani perdettero antica loro lingua Etrusca; cosi i Veneti adottarono anch'essi il nuovo
linguaggio e lo parlarono comunemente, meschiando e modi-ficandolo cogli accenti e colla dolcezza dell'antica loro lingua grecanica e latinizzando non meno una quantitä di termini nazionali*), che non erano eonosciuti in altri luoghi d'Italia."
Boerio tore ima jezik starih Venetov za „Ii ngua grecanica", ako bi bil dobro slovansko umel, ne bi tega mnenja bil.
Po tem uvodu se podajmo na besede same; vendar preje, nego hočemo te pretresovati, je treba nekoliko o glasniških postavah venetskega narečja omeniti.
Labialci: v, p, b, m.
Slovanski v ohranjuje tudi v venetsko - italijanskem narečji svoj glas ; najdemo: vertina, foramen = hrv. vrt, idem, vendar se čredi 1) z b, na primer: bar are, far frodi, in pa svariada, errore; 2) z m, zato najdemo melma in velma, kar edno in isto pomenja. Enako čredenje je tudi navadno v slovanščini.
Soglasnik b se čredi s v, zato več besed slovanskih v venetski italjansčini ima v mesto b, tako: scravazzar, škrobotati, bolj redko z p in m.
P se čredi s b, zato bis-ato, anguilla, slov. pisk-ur, m pa z v, zato najdemo melma in velma, manga in vanga.
Kakor se labialni soglasniki izsuvajo v slovanskem jeziku, postavim pred n, nj, n. pr.: k a n o t i za k a p n o t i, tako tudi v venetsčini: rogna beri ronja za ropnja. Dalje se labialec v izpahne med dvema soglasnikoman. pr. macaizzo, tempo nuvo-loso, umido — mokavica, primeri bolg.: krastaec za kra-stavec, paone za pavone**).
Dentalca: d, t.
Soglasnika d in t se pred mehkimi samoglasniki omehčujeta v dž, kar se pa v venetsko-italskem narečji večidel glasi ko z in гг. Tako je iz lat.: radio, die Radspeiche, postalo v venetsčini: raz z a, zato slov.: radja — radža, starobolg.: ražda, je v venetski razza, stratja — strača pa: strazza, v starobolg. bi se glasilo: str ašta. Kakor slovenščina rada soglavnik d izpahuje med dvema vokaloma, postavim rojen mesto r o d j e n, k 1 a j a mesto
*) Že Linhart je željo izrekel, da bi kdo spisal slovnik narečja venetskega, ker „ein philosophisches Wörterbuch des Venetianishen Dialectes würde vielleicht noch welche Spuren der slavischen Sprache in demselben aufführen. (Versuch einer Gesch. von Krain II. 62). Temu je vstregel Giuseppe Boerio s svojim delom: Dizionario del dialetto Veneziano, terza edizione Venezia 1867.
") Na pofetku besed pa soglasnik v se pogostem odvrže, zato: ose za vose = voce. To Dajdeš tudi v slov. las, ladati za vlas, vladati. Sopet se pred vo-kalom pritekne, na primer: vovozaovo, jajce, v slov. cokno, tjoče. Tudi v g prelazi, zato zgolo za svolo, volamente, il volare, primeri slov.: zgon in zvon. Že Plinij piee, da so Venetfani radi v na početku besed odmetavali. Pis.
kladja, tako tudi venetščina, zato najdemo: bean za bedan, nio za nido, peon za pedon, bailo za badilo. Večkrat je slov. d v venetščini t. Tudi t med dvema soglasnikoma izpada: caena za с a t e n a, cainello za catinello.
Liquide: l in r.
Venetščina soglasnik l povsod vokalizuje ali ga celo potlači tam, kder ga italjanščina rabi, tako govore: mu gier namesto mogli-ere, vogia mesto voglia, volja; pred samoglasniki se spre-menja v i kakor v italščini sploh, postavim с h i a m a r = lat. с lama re, chiuso = lat. с lau s o; to stori tudi v slovanskih besedah, zato: chiacolezzo, piccolo romore za: clacolezzo — k laki okoli ca. Pred glasnikom г se celo v ta glasnik vtopi, na primer: с h i n a = lat. с 1 i n a, p r i n a za p r u i n a. Tudi soglasnik r se pred samoglasnikom in za samoglasnikom zgubi, postavim: varaio za varario, zavatin za zarvatin. Enako prikazen najdeš tudi v slov.: čevelj za črevelj, žebe za žreb e itd. Podnebnik n pa prelazi tudi rad v l, postavim alzana za anzana itd.
Guturalci: h, g, k, gh, ch, c, cc.
Soglasnika h venetščina, kakor italščina sploh ne trpi, temoč ga na početku odvrže, v sredi pa izpahne, zato najdeš: suota, siccitas, mesto suhota, ranto mesto ranhto. V besedah iz tuj-ščine sprejetih začetni h spremenja v g, postavim: getra, gitar, werfen, slov. hitati, gearchia iz: chiarchia.
G ohranjuje svoj glas pred o in u, pred e in t prelazi v dž, ravno tako k (c) v č; ital. ch pa se v venetščini glasi kot S, in Venetščan izgovarja besede: chiave, chiesa, chiamor, kakor: čiave, čiesa, čiainor, to velja tudi od slovanskih besed: chin-chia = činčia, slov. kinčia (chinchia znači žensko, ki se zmi-rom kinča), chinciarse = činčiarse, slov. k i n č a t i, с h io с a = č i о с a = slov. kvokla — klokla, gallina.
Soglasnik g venetskonarečje pred ia in го spremenja v z ali zz, tako: mazor, mesto ital. magior, zornada mesto giornada, zogo mesto gioco, trazzo mesto tragio, garzo mesto gar-gio, formazzo mesto formagio; to velja tudi od slov. besed.
Soglasnik с spremenja venetščina rada v s na pr. vose za voce, cc pa v z, postavim: azar za acciar, tudi v zz, in pa ss; zato: schiaussar za schiauciar = slavkati, slovkati, musa za muci a.
Kakor se v venet, с pred i glasi kot slov. c, tore italj. cibo = cibo, tako g pred e in г ne kot dž, nego kot slov. dz, tore zen-t e = g e n t e. Z in zz pa je po Boeriu = s dolce.
Soglasnik k pa venetščina rada spremenja v g, postavim: cago, cagador, mesto caco, cacatore, gato ва cato, maček;
soglasnik g v slovenskih besedah pa spremenja v k, postavim: С а с a 1 = srbski g a g a 1, ruski g o g o 1.
L za <7-ejem pa, kakor smo že slišali, izbija, zato: b a g i a mesto b a g 1 i a ; ta gl pa prelazi v italščini v i, tedaj : b a i a; gl ni drugo nego polski 1*).
Tudi v slov. I rad prelazi v j, primeri: jenzik, ^'azik, /ezik, litov. liežuvis, lat. Ztngua, od lingere, Nizati.
Sibilant sc — s se v venetščini izgovarja kot s, ss, tore pešce = pes se. Znamenito je, da se je sče v mnozih besedah ohranil staroslov. ж in a in sicer kot am, om, an, en; da se t glasi kot čisti e, priča je ime venetsk. božanstva: Belin, kar kaže, da so te oblike prestare.
*) Romanski in germanski rodovi ta l niso mogli izgovarjati, zato so pred njega gnturulca: g in k, Grki pa # vrinoli, zato najdeš: Schiavo, Sklaven, Sclavini, Sclavinia, SMaßtjVOl. Ker Venet^an 1-я pred vokalom ne trpi, tore izpahne in obdrži samo vrinjeni guturalec.	Pis.
Leksikon.
Anzana, fune, vrv; starosl.: anza, onza, novoslov. o ž e.
Antian, tegame, Tiegel. A n t i a n se govori v patavinskem narečji, v venetskem: In ti an. Uže Calmo je opazil, da antian se ima staviti k latinskemu: in tu s, in prav je zadel, vendar : antian je slovanska oblika, ker v staroslov. rabi лтрь — antr, ontr, od koder лтрова, intestina, лтлъ = antl, cavus, perforatus. A n t i a n je po vokaliziranem soglasniku : l iz: antian, novoslov. v o 11 a n, tore vas cavum, perforatum.
Barbotar, plaudern, slov. brbotati.
Batola, čenča, rusk. botlat, neumno govorit, srb.: batinat. ^
Baita, capana, slov. bajta, tore ne madžarsko kakor Miklošič misli.
Brado, junček, b r a d u m a, goveja živina za plod, polsk. v ka-šubskem narečji: brad, plod, latvijski: bred, accrescere, slov.: bredji — breji, staroslov. b r e ž d i, praegnans.
Bada, maniera, slov. v a da — na-vada.
Bean, za: bedan kakor: suar za: sudar, armselig, srb. bedan, slov. beden.
Bagia, za: b a g 1 i a, burla, scherzo, rusk. bali, Narrenpossen. Diez iz gršk. ßaiög, gering! ali mi imamo v venetščini: bagia = baglia, tore je gli korenično.
Bagio-baglio, srb. baljav, korošk.-slov. bal-hast, lisast. Be-lizarjev konj, ki je bil po vsem životu črn, samo po čeli lisast, se je velel: В a 1 a n :
Brancin, vrst ribe, litov.: brunšis, Plötzfisch.
Bria za: b r i d a, Zaum, primeri staroslov. b r i d a t i, adstringere.
Bognon, enfiato, Geshwulst, srb.: b u n j a t i, anschwellen.
Bugna, Wulst, Geschwulst, slov.: b u n k a, Geschwulst.
Bodolo, mal, debel človek, starosl. b o t б t i, odebljati.
Borela, Magen von Hühnern, srb., ruski: b u r a g, Thiermagen.
Bardo, legno longo, che serva per formare 1'impiombatura di un cavo coli' altro, primeri slovaški: burit, lamati, izrezati, vrtati, iz te korenike je omenjena b o r e 1 a in b u r a g.
Britola, Schneidemesser, b rito lin, Federmesser, slov. brit v a, Barbiermesser, srb.: britva, Taschenmesser.
Bar ena, muža, slov. bara, srb. bara, češki bar i ne, ruski bar, vse v pomenu muža.
Broda, juha, litov.: brada, Jauche, Pfütze, slov. broditi, župo trositi.
Bizarin, agnello, slov. b i с a , ovca.
Burlar, scherzar, rus.: burnut, bajke pripovedati.
Baga, Schlauch, srb.: b a g a n , Lammfell.
Bagiar, Küssen, srb.: bagnuti, buznuti, slovaški: b a z-k a t i, češk: božati. Latinski pesnik Catullus rodom Ve-netčan je b a s i u m in b a s i а r e spravil v latinščino.
Brombola, sonaglio, slov. brumbica, Maultrommel.
Badar, attendere, rus.: b o d e t, zreti, paziti, polsk.: b a d a 6 , forschen.
Bagarin, Herzenskind, Lieblingskind, slovaški: bagnuti, češki: bažiti, ljubiti, sansk: bhadž, amare, colere, venerari.
Balir, rediti, rus.: bal o ven, verzogenes Kind, balka, rejeno jagnje, slovaški bala, vamp, slov. bale, Säugling, sansk. b a 1, nutrire, bala, dete, venetski b a 1 i a, Saeugamme.
Chiacolar, parlar vanamente, slov.: kloko-tati.
Chiacolezzo, piccolo romore, starosl. klokol, klokot, rus. kol oko 1.
Chinchiar se, pulir si, sich zieren, slov. kinčati.
Cracca, Rosswicke, uže Pliniju znano, slov. grah, grahor, grahorica.
Ciola, larus cinereus, hrv. č o 1 a, vrana.
Coger, volova koža, slov. koža, kožer, koža, ki se razprostre.
Canevin, celleta, volticciuola, kleines Gewölbe, staroslov. k o n o b ,
Eelvis, vas, novoslov. konob, cella, tudi srbski; kono-a r, pincerna.
Calöta, Kopfbedeckung, slov. srb. g a 1 i t i, bedecken, verhüllen, česk : h a 1 i t i.
Cimetta, germen, slov. cima je prešlo tudi v poznejšo latinščino iz venetščine.
Cima, apice, rus.: k a i m a, Rand.
Cala, calada, calaia, passo, quello, che si fa per poter entrar nel campo, Feldweg, srb.: k a 1 a t i, k a 1 a v a t i, izlaziti, litovski: kiel i as, Weg. To besedo že rabita Venetčana Livij in Virgil: calla, callis, deviae с a 11 e s , unwegsame Wege, česk. k a 1 a t, hoditi.
Cliiocar, gracidar, primeri hrv.: orel klokoče, klokotati.
Caia, Knicker menda od k a j e m se, toži se mi.
Chiochera, chiusa, Verschloss, slov. kluč, klučavnica, kluka, tedaj : chiochera -kl u čer a, klučara
Chioco, pijan, slov. vino rad k 1 u k a t i, je na-k 1 u k a n , nemški angestossen, angestochen.
Cigolo, vinacciolo, acino, hrv. б iger, mustum tortivum.
Croda, rupe, v slovanščini pomenja k r d špičasto orodje, primeri šče h r i d.
Cimegar, socchiudere di occhi, slov. z očmi — čmigati.
Cip, ime ptice, slov. cipa, emberiza (Linee).
Cigar, slov. cigotati, srb. ciknoti, schwirren, kreischen, ruski: cigani ti kichern.
Cotega, Fallschlinge, primeri staroslov. kutiti, machinari.
Carcmza, ariditä, gorenica, srb.: zgarati se.
Chiompo, manco, prim. srb. kiompav, klempav v sorodnem pomenu.
Cogion, Hode, srb. кока, Schamtheile.
Colo, viscoso, slov. к e 1, к e 1 i t i, leimen.
Crielo, das Schoos im Netze, slov. krilo.
Cono, weibl. Scham, iz venetščine tudi v lat. с u n u s , slov. kraj Mure: kuna, vulva (glej Murko s. v.)
Cazzar, hineinstossen, slov. srb. kucati, lcucnoti, kecnoti.
Clacclie, Ueberschuhe, rus.: ho loče, nemški iz slov. K al o sehen, slov. hlače.
Crica, Zank, slov. k r e g.
Crepar, morir, slov. k r e p n o t i.
Chiassato, Laerm, slov. hlastati, lärmen (Murko).
Copanetto, mala sulica, slov. kopje.
Cesto, Staude, Zweig, cesta ein Korb aus Zweigen, staroslov. к гх s t а, virgulta, rus.: k u s t, frxxtex, Busch.
Copelina, piccolissima particella d'oro, d'argente, primeri rus. lco-pek, iz korenike kop, scindei-e, kakor: rubelj iz rub, scindere.
Copano, ladja slov. kopanja, Trog.
Cugna, denar kovati, ku-nja, iz ku-jem, kovam.
Carpia, či-evlji, škornji, severnoslov. к а гр-ку, к гр-ку, slov. k r p 1 j e, Schneeschuhe.
СиЪа, volta, Gewölbe, srb. kuba, svod nad ognjiščem, rus.: kub, Kreisel.
Cataronaccio, Zänker, staroslov. k o t o r a, ko t er a, dissensio, k o t e r a t i, coarguere. Slov. in srb. te besede ne poznate, tedaj je šče ostanek iz stare venetščine.
Celente, medico, slov. celiti, mederi, vračiti.
Cheba, Dickkopf, Trottel, slov. k e b a s t, trmoglav, k e b 1 a č a, Kopf.
Chizza, Chisa, psica, srb. kujica, kučka, slov. k u s a , k u z-1 j a itd.
Cocal, larus canus, sx-b. gag al, rusk, gogol.
Cocolar, far caro, česk. к о с h a t, pol., к о с h a 6, ljubiti.
Calessa, kolesa.
Cantano, angoloso, voce antiq. staroslov. kant, kont, angulus.
Caricare, ladjo natovoriti, srb. ladjo na-krcati, carco, Ladung, sansk: krče, obtežiti k r č č k - g a, teža.
Cef ar, slov. cepiti, v ednakem pomenu.
Erto, alto, voce antiq. slov. er t, Spitze.
Endegole unbedeckt, unverhühlt, litov. dengiu, verhxxhlen, staro-nemško: dakjan, dachjan, dechjan lat. tego.
Farfalin, Schmetterling, Flatterer, slov. frfoleti, flattern.
Galoria, allegrezza eccessiva manifestata con gesti, staroslov. g а 1 i t i, axioT&v, vor Frexxde springen, od tod venet, gagi oso za: gag li o s o, lustig, heiter.
Ghebo, antica voce veneziana, rivolo, rus.: guba, uliv morja, die Bai.
Genca, tristerello, sparutello, elend, slov. gin ga v.
Gora, fossa, per la quäle si conduce acqua, pol.: gara, dira, slovašk: garat, vodnjak, žleb, koroškoslov. g ar iti, bežati.
Gruzzo, Haufen, slov. gruča, grča.
Grumo, quantitä di cose accumulate, slov. g rum, grm-ada, srb. gromila; grumo, villupo, Wulst, Klumpen, srb. g r u-m e n , Klumpen.
Garbo, acconeezza, bon tratto, uomo di garbo, onorato, galantuomo, litov. g a r b ё, honor, gloria.
Gatolo, Kanal, rus.: gat, draga, Wassergraben, srb. gat, Ableitkanal.
Grintoso, schaebig,, slov. grintav, litov. gryntas, ealvus, odtod ime gore: Grintovec — Plešivee.
Gongolar, saltar di gioia, vor Freude hüpfen, rus.: gugatsja, staroslov. g o n g a t, srb. g u n g u 1, primeri šče staroslov. g o n g-niav.
Gropo, nodo, srb. grba, Knoten.
Goto, Becher, pri Gorici: got, iz venet, v lat. guttus pri Pliniji rodom Venetčanu, sansli. ghata, hydria fietilis.
Giorda, Thür, srb. garda, zagrada.
Gaza, corvus, srb. gaeac, Krähe, gakati, krähen. Diez stavlja k nemšk.: a g a 1 s t r a, Elster, Galster (?).
Grebani, luoghi sassosi, slov. grape, ali pa: greben, kammartige Felsen.
Grola, corvus, primeri rus.: graj, Krähgeschrei, litov. gro, srb. g r a j e m, crocito, krähen.
Godegar, modern, slov. goditi, goden, maturescere, inaturus.
Gritar, corrodere, srb. grtati, nagen, schaben.
Gronda, kap, Traufe, srb. gruda; cedilo, že Varro pozna: sub-g r u n d a.
Gozzo za: G о с с i o, Kropf, slov. g o k, ein kropfiger Mensch.
Lapazza, pezzi di legno per rinforzarli l'antenna. srb. la packe, deske pri mlinskem kolesu, slov. 1 a p t e.
Landa, catena di ferro, rus. lan t a.
Landra, umazana ženska, srb. v Srčmu: lan dr a, Schmerhaut. Diez vse sorte besede priravnava; vendar obsirniše drugokrat.
Lopa, scoria, slov. lupiti, schälen, lopa se rabi pri venetskih kovačih, kedar se železo lušči — lupi.
Lisso, polito, slov. ličiti, glätten, ss je iz с postal, glej dole: 1 i s s a.
Lugia, la femina di porco, che ha partorito: slov. lož na svinja, primeri staroslov. lože, ložesno, uterus, vulva, srb. loža, Nachgeburt, Diez iz nemšk. los, pa je li los nemško?
Landa, Heide, Flur, staroslov. landina, lendina, novolov. ledina, sorodno je got. lan d, iojqk, аудбд.
Lagno, lamento, slov. laj, lajati.
Lagar, zulassen, indulgere, starolov. lag-o da, indulgentia, la-goditi, indulgere.
Lissa, in den Nachen geflossenes Wasser, lij, lijica, iz liti.
Lenza za: lenccia, Boerio pravi, da je ienza, voce ant. che significa aequa, zato prislovica: Venezia di Lenza, staroslov. lonka, muža, latvijsk. lenka, lanka, mužnat travnik.
Liban, corda, che si fa ad uso di tirar le reti, srb. libati, bewegen, schwanken.
Matizar, gaukeln, tanzen, matacin, Gaukler slov. motati, motiti, circumagere, rus. m a t о г а, Rolle, slov. m a t u d a Rührkübel, rus. matu s i t, bögat, sansk. math, vrtiti.
Maranaonar, Holzarbeiten aufführen, ruski murja, lesena hiša, slov. mirina, stena.
Molo, Damm, slov. moleti, hervorragen, polabskoslov. mol, Anhöhe. Diez misli na lat. mol es. Ne verjamem.
Maregna, Copertoio, Decke, sansk. m u r, ograjati, glej : m a r a n-gonar.
Melma, muža, slovaški mala, grez, blato, muža.
Messeto, messetaria, antico termino veneziano, slov. mešetar, staroslov. мъшель, turpis quaestus; Boerio je mislil na grško: fitairrjg, Mittelperson, a zato ima Taljan mezzano, tore messeto in messetaria imata drugo koreniko.
Marra, Marrone, Jäthaue, korenika je mr, ml, conterere, iz katere imamo več slov. besed; že Plinij rabi: Marra, mateola.
Mugnegar, zermalmen munjekati, srb. munjak = molnjak, Mühlstein.
Musa gobec, sansk. mukha, os, vultus, slov. mucati, gobčevati gobec napraviti, srbski mucati, mucljati tudi slov. mummeln, stammeln; musa stoji za: muci a. Diez ne v6, kam bi prav to besedo djal. Ferari misli na mussare, ali Diez dvomi, ker črke se ne skladajo.
Magogo, persona piccola, slov. magaš, Zwerg (Murko).
Muchiachia, (beri: mučiačia) Dama amorosa, je — mužača.
Muzzar, wegrücken, slov. micati, meknoti.
Macar, kleinhacken, schaben, srb. makljati, schaben, maki j a, Schabmesser, iz te korenike ime venetske jedi: m a car on, macaroni, ker se testo maklja, primeri: rezanci iz: režem.
Monin, Minin, mačka, slov. (korošk.) muna, sansk. m ena-da, mačka.
Meriga, der Dorfbüttel, srb. m er a t i, schlagen. Zaradi sufiksa primeri: Čeliga, solyga itd.
Mazzar, schlagen, ruski m а с a t, schlagen, slov. macelj, Schlägel, venet.: mazon, Schlägel.
Nugia, Verdruss, slov. v no ž a se mi, es verdriesst mich.
Paltan, paltanoso, paltanazzo, paludoso, Palta, ime mužnate reke na Polskem, Palta (Paltenthal) mužnata dolina na Štirskem.
Piochiaria, Schmutz, Unordnung, slov. pločav, štajarskonemško plotschet.
Pestrinera, moglie di lattajo, slov. pestema.
Pizza, Ausschlag, iz: pikca, pikica. Diez tudi kaže na thema pic, stechen.
Polaca, mezzo abito, slov. pol, pol. pola, Schoos; tudi venetsko p o lan a znači isto.
P (.tolar, cantuzzare, petogolar, zwitschern, slov: peti, horv. petij ar i ti.
Polegana, tarditä, slov. polegati.
Pita, slov. puta, Gluckhenne.
Polizza, piccola carta, slov. pol, pol papirja.
Pinco, coglione, Hode, slov. pinke, Schamhaare.
Piatina, piastra di legno, slov. plat, plata, platišče.
Precozzia, das Hin und Herstossen, slov. prekuc-noti.
Pustoto, wüster Ort, terren pustoto, slov. pust.
Piron, pironcin, vilice, staroslov. piron, pirun, orodje za pir, convivium, venet, pirieta, Fleischbrühe.
Petar, anheftein, slov. petij a, Haftel.
Pezzar, necken, sticheln, slov. in srb. pec-kati.
Ponga, gozzo, Kropt, staroslov. p o n g • v а, nodus.
Papa, papone, grdež, neumnež, slovašk. pupa, grda ženska.
Proton, diabolus, protnik, protivnik.
Pizzicar, pickati, pikati, venetski piccolo je iz: p i k a, p i č i с a, Tüpfel. Tudi Diezu je piccolo, tüpfelhaft.
Pinzo, lästig, srb. pinj-av, dosadanlastig, padovansko p i o, sec-catore, goth. fiand, novonem. Feind.
Ragiar, dreti se ko osel, slov. rigati.
Rantegar, laut schnarchen, r an to, das Schnarchen je popačeno iz: ranht, ranhtati, rohtati, rohneti od koder roh tel j, rohtač, Frosch, gršk	der Ton im Schnarchen, nem-
ški röcheln.
Razza, generazione, franc. iz italj. rage je iz: radja, radža, radjat, generare.
Robo, faustgrob, slov. robat, človek.
Roncola, Trinkgeschirr, slov. rončka, ročka.
Rogna, scabies za ropgna — ropnja, p izpade, primeri: co-rutto za corupto, staroslov. rop, pus, Geschwür. Menage misli na lat. robigo!?
Racclietare, beguten, beruhigen, besänftigen, staroslov. r akno t i, tolerare.
Romba, Raub, rombar, rauben, staroslov. romb, raptus, rombi t, rapere.
Regotin, Hobel, srbsk. regati, rgati, abreiben, hobeln.
Rabachino, fanciullo, slov. na ogersk. rab, fant, raba, dekle, česk. p a-rob, Knabe, ras. reb-čta, Kinder.
Roza, kanal iz rod j a — rodža, korenika: rud, fluere, zato: rusloza: rudlo, Flussbett, Rudon, ime reke na Litovskem, koroškoslov. roja za: rodia, Bach, potok,
Reguagio, Wachtelkönig, regvač, iz: regati, regetati.
Besehe, lisca, Acheln, quella materia legnosa, che cade dal lino, dalla canapa, dal oi'tica e da tutte le piante tigliose; slov. di-minut. r e s k e, od resa, srbski resa, nuca, slov. resa, die Spitze der A ehren, Achel.
Riga, vrsta, slov. riža.
Sberlar, mit umgekehrter Hand schlagen, srb. brljati, s prstom premeta ti.
Sbaragliar, dissipare, disperdere, srb. sbrljati, idem.
Sbragiar, far gran romore, slov. bregnoti, obregnoti se.
Stregghia, zobato železno orodje za poganjanje konj, staroslovensko stržka, s tre kal o, stimulus, strekati, pungere.
Saaomada, das Visiren, slov. segati.
Salpare, den Anker springen machen, staroslov. slpati, springen.
Sogia, sota, donna, che burla assai, slov. šoga, šoja, graeulus.
Stenco, ausgedehnt, dis-teso — slov. steg-noti, staroslov. teng-noti, lat. t en do; dis-teso = raz-tezan.
Stampar, imprimere, staroslov. sto m pati, calcare.
Strapazzar, slov. s trapi ti.
Stracco, müde, slov. s t r a č e n, staroslov. s t r a k j e n i e, das Zugrunde gerichtet sein.
Strazza, cencio = t rat j а — traca, Tratsch, iz: tre t i.
Strazza, straccia, roba consumata = s t r a t j a — strada, iz s tratiti.
Smoca, berta, burla, srb. zasmočiti condire, novoslov. smok, o b s o n i u m, primeri: das Gespräch würzen, einem versalzen.
Sviaro, afflizione d'animo, staroslov. mara, mentis emotio.
Squareoso, splendido, polsk. skvar, splendor, skvarzid, splen-dere, ruski s k vari t, žarit, žarko topit.
Scricolar, schwirren, kreischen bolg. s k r с a, Stridor, slov. s k r i k a t i.
Seca, secJiera, Fluth, srb. seka, sekati = pluskati.
Svariada, errore, variti, pre-variti, staroslov. variti, umgehen fig. täuschen, verwirren.
Scocar, scattare, abspringen slov. skok-noti.
Smorzin, escremento ch' esce da naso, slov. smrkelj, rusk. s mor б, Rotz.
Scarnir, troncare, s kr ni ti, findere.
Sdruzzolo, sdruciolare, ausgleiten, slov. sdrknoti.
Suota, siccitä, je suhota, ker Italjan soglasnik h sovraži, primeri: uomo, erba, in gore: ranto; dalje: traere za: trahere.
Stropin, il fascio di lino, srb. stropnica, Strohseil. Že Gellius pozna: s trup p us, Band.
Sbigo, voceantiq., confuso, slov. zbegan, beirrt, gescheucht.
Sagola, Senkschnur der Schiffer, srb. sag, Senkung, Beugung.
Sepa, ein Mensch, der viel aufschüttet, Trunkenbold, slov. sipati? sep.
Strupiar, guastar Ii membri, strupiti, trupati, litov. trupeti, staroslov. trup, membrum.
Sbrico, galante, iz brih-ek, brh-ek.
Letopis 1874. П.	2
Smornarse, infastidirsi, srb. s mor i t i, ermüden.
Slodra, ženska z umazanim oblačilom, slov. ž 1 o d r a, blato.
Scarabazza, kurva, skurbača.
iSbrodachia, Fleischbrühe, primeri gore: broda.
Scapatina, piccolo fallo (Fehler), primeri srb. skapiti se, perire.
Sbuoro, ricriamento, srb. zbor, Unterhaltung, Gesellschaft.
/Smorzar, lume estinguere, slov. smrknoti, m r k n o t к
Scapolar, liberarsi, slov. skopati se, srb. skapulati.
Scagia = scaglia, skala, cortex, staroslov. skala.
Scaranto, specie die terreno arido.
Scaranza, infiammazione di fauci, slov. zgoreti, z gor en i ca.
Schiaton, termine de nostri antici Veneziani, temerario sfortunato, der im Unglücke noch tollkühn ist, srb. v Srčmu: skia t а, Dummkopf.
Scarcagiar, beschmutzen, srb. s k r k 1 j a m, s k r k n o t i, beschnufeln.
Scarpello, litov. kirpinti, scindere, s car p e llo je železno orodje za razkalovanje pečin.
Schienza, skalenica, schienza pomenja: treska, Splitter.
Schiopozar, far strepito, sklopotati.
Scoco, Springinsfeld, waghalsig, slov. skok.
Scontar, diminuere i debiti, staroslov. s konta ti, demere.
Scorabiar, festinar, staroslov. skoriti, festinare.
Scravazzar, cadere di molta pioggia, slov. dež škrob o če.
Sciantar, schiantcir, rompere con romore, staroslov. š e n t a t i, fremere.
Sbrindola, schlampichte, zerfetzte Person, sbrindolona, vaga-bonda, litovski brin du, hin und her waten.
Schiao, addio! salve! je slov. slava! ker Venečan med dvema so-glasnikoma v izpalme, na primer: paon = pa von, pav, t a o 1 a = tavola, debeli l seje vokaliziral, in kako iz imena: Slav napravil: schiavo, schiavone, tako tudi pri schiao, zato je tudi
Schiaussar, cinguettare iz: slov-kati, slavkati. Boerio sam pravi, da je schiao „sincopato di schiavo".
Soga, voce padovana, Bind seil, staroslov. sag, posag — compa-ges, sansk. sag h, adfigere, configere. Diefenbach misli na kimrišk. syg, Kette, bret. sug; Zugseil, utegne prasorodna biti.
Sterpo, carico, Ladung, primeri: trpati, na-tr pati, einfüllen,über-einanderhäufen. Boerio ima to besedo za prestaro veneško, in jo primerja z grško: (тте.пш/тЦ —
Tassa, voce antiq. per busse, Stoss, Schlag, česk. ta s a t, stossen.
Tontonar, strepitare, staroslov. tontnati, sonare, srb. tutnjati, tutnjava topov, Kanonendonner.
Travo, Strömm, corrente, slov. dr a v, drava.
Tressar, scancellare, fregacciolare, verzieren, Fransen machen, starolov. tresn, fimbria, tr es no vit, fimbriatus.
Tapinar, pestar con piedi in andando, slovašk. tap -kat, srb. top-kat.
Tombar, tretten, srb. breznasalca: tabati, stampfen, taban, die Fusssohle.
Traino, frane. train, Zug, Fuhr za: tragno, g prelazi v vokal, primeri: maior zamagior, maiestas, za magiestas, maestä. Suffiks no najdeš v: gumno, brvno, primeri trag, rusk. trogaju, curro.
Ъ •ipazza, ventracio, angestopfter Bauch, srb. trba fflsi več o tej besedi dalje dole.
Trochia, persona pingue, slov. t r o č a s t, štajerskonem. Trutscherl dickes Trutscherl, rus. dročen, dickes Kind.
Trozo za trogio, semita, rusk. trogaju, curro.
Trupar se, ammontichiare, pojati, goniti se, Hrvati pravijo: krave se trupaju = pojajo.
Trussa, Schmauserei, slov. trositi, strošek, victus, „daj drva-rom stroška, ker v hosto grejo".
Tartitor, cacatore, srb. trto, trtica,, das Schweifstück vom Geflügel, trt o si ti, Unsina reden, schwatzen.
Tanaglia, Zange, staroslov. tanti, tenti,, scindere.
Tandan, ein dummer Mensch, slov. kraj Ščavnice: Tudjan, primeri ruski: tynda, duri, podli (Gilferd. o srodstvč p. 233).
Tartagiare, in den Tag hinein reden, srb. tartanj, Plauderer, trto-siti, daher plappern, zato patav. tartagin, lastavica, die Plappernde.
Tentinagar, voce padovana, vaccilare, srb. t en t a ti, schlendern.
Tragante, quelli, chi va a caccia degli ucelli, slov. trag, Spur, Fährte, tražiti itcl.
Traghettar, passar con barchetta da una all' altra riva, rus. trogaju, curro, slov. trage, Läufer, dolge noge, traglaö, človek z dolgimi nogami.
Toccodas Berühren, slov. t akno ti, tek no ti, ne kje iz tango, iz kterega themata dobi ital. tatto = lat. t actus.
Tiron, strappata, Zug, Trieb, slov. tirati, treiben.
Ton do, gutgenährtes Kind, slov. dunda, d uda; je prešlo tudi v nemšč. na Stirskem: Dudel, Tu del, dicker Dudel.
Trapola, Mausfalle, staroslov. trap, fovea, fossa. Diez misli na starogor.-nemšk. trapa, Schlinge, pa je li ta beseda izvirno nemška?
Tana, Grube, Loch, srb. tanj a, mesto, kjer se ribe sušijo.
Tangaro, villano, staroslov. tang, teng, labor; t an gar' je tore: tengar, tegar, pri Ribnici, te g, frumentum, primeri t e ž - a k, t e n ž a k iz t e n g i a k.
Trazza, Tra§e iz tragia, tradžia, tradža, primeri: trag, Fährte, trogaju itd.
Tichignar, frugulare, po noči tiče loviti.
Tugo, homo simplex, slov. tog, starr.
Ћ "escar, scherzar, cachinar, srb. treskati, sonitum edere, t r e s с a, t r e s с o n, un ballo intrecciato, ker z rokami pri plesu treskajo. Diez izvaja iz gotinsk. thriscan, dreschen.
Vertina, Loch, horv. vrt, foramen.
Vargo, za v ar со, pot, ki si ga živina skoz plot napravi, starosl. variti, praecedere, praecurrere, ital. varcare passare. — v a r - k a t i. Vogia — voglia, volja, ital. volontd. Volta, Wendung iz v ort a, vrteti, mutato r in l. Varo, brandig, starosl. v ar, aestus, Brand.
V оде,, fermate vi, forte, ruski vag a, moč, sila, vag an, silen,
močen človek, venetski v o gar, mit aller Kraft rudern. Zacola, zacchera, Gassenkoth, slov. čače, srb. čačkovit, v ed-nakem pomenu.
Zampa, slov. čampati, kratzen, schaben, srb. capa motika, češki cap, die Klaue. Venetsk. z ар pa, strumento di ferro, che serve a lavorare la terra. Zaratan, ciarlatan, franc. charlatan, Zauberer, je iz : čar a t i, zarantanar, incantar, iz čarati. Menage misli na cir-culari, Diez na zirlare, najnaravnejša razlaga je iz slo-vanščine
Zocco, tappo, ceppo di legno, slov. čok. Zeppi, Keile, slov. cepi, od cepati. Zonfo, tronco, slov. cumbelj, cunfelj. Zanze, ciance slov. čenče.
Zizzona, lasast, razlasast, srb. čiča, staroslov. кука, kečka,
tudi zazzaron znači čičoglavca. Zavariar, farneticare, irre reden, srb. zavarjati, täuschen. Zupa, supa, slov. ž up a, lcorenika ž up, sansk. gup, znači žgati, primeri: Brühe iz brühen, v srb. ž up a, terra aprica, tedaj je nekdaj bil tudi glagol znan. Zotto, lahm, srb. со tast, hinkend.
Zupegar, einsaugen, srb. с u p o t, eine Saugflasche, с u p a t i, saugen.
Kot dodatek še ponudim častitim čitateljem razlage besed: regata, in regazza.
Regata je prestara tekmovalna vožnja z ladjami. Boerio piše oregati: „Regata spettacolo festivole e particolare della cittä di Venezia, che consiste nella gara (Wette) di barche per arrivare ad un termine prefisso, con che si guadagnano de premii. Regata je tore: Preisfahrt, in poznamenovanje je moglo nastati po darilu, ali niti stara latinščina, niti italjanščina ne poznate enake besede, ki bi pomen: praemium, pretium, izraževala. Vendar slo-vanščina je ohranila to besedo, in sicer: staroslov. ruga, salarium, Lohn, bolg. rüg, staroruski, ryga, iz bolgarščine je prišla tudi v novogrščino: цоуа. V sansk. nahajamo: argha pretium, donum honorificum, in glagol argh, pretio habere, dignum esse. Celo v slovenščini še je zapisal Murko: ar ga, Maulheld, bolje bi bil rekel Marktschreier, ker ljudstvo o mešetarjih sejmskih pravi, da so arge. Regata torej stoji za ar ga t a, primeri razne oblike: arž, rž, rež itd.
Iz rag a, rega, pretium, je tudi ragazza, regazza za ragacia, po Boeriu: figlia assai giovane da m ari tare, fanciulla grande e di etä nubile.
To poznamenovanje sega у prestaro dobo, — v družtveno življenje starodavnih Venetov. Že Herodot poroča o starodavnih jadranskih Venetih, in to je edino, kar je o njih posebnega zvedel, da so imeli navado odraščena dekleta na sejem postavljati in neveste za ceno izklicavati. *) Roman in (Storia documentata di Venezia I. 118) poveda, da se je ta običaj bil dolgo še pri Ve-netčanih ohranil, in znano je, da je tudi nekdaj bil v navadi pri raznih betvah ruskega naroda. Ragazza, regazza, je tore deklina, ki že ima ceno, rago, reg o, rygo, ki je za ženitev, res neovrgljiv dokaz za slovanskost Venetov.
Dodatek. Slovanščina v patavščini.
Kakor smo v venetščini našli prestare ostanke slovenskega jezika, tako jih tudi hranuje patavsko okrožje. Pata v o, pri Rimljanih: P a ta vin m je bilo glavno mesto starodavnih slavnih Venetov, ki so iz Medie izselivši se nastanovili v Paflagonii ob črnomorskem primorji, hiteli v grškotrojanskem boji na pomoč Trojancem, in po padu Troje podali se skoz Trakijo proti jadranskemu morju, kder so si prisvojili okrožje od jezera „Benacus" (Garda) do Timava in julskih Alp in v posesti imeli slavna mesta : Aquileja, Tergeste, Altinum, Ooncordia, Opitergium (Oderzo) Be-lunum, Tarvisium, Adria, Patavium, Ateste (Este), Viketia (Vin-cetia) in Verona. **) Že Rimljani so to okrožje imenovali Ven etia.
Prvlje, nego se podamo k razlagi patavskih besed, šče hočemo nekoliko dodati k prvemu svojemu članku: „Slovanščina v Venetščini", ker nam je najnovejše izdanje Diezovih knjig po dovršenem spisu šče le v roke prišlo.
Diez izvaja: bria = brida, Zaum, iz srednjogorenjenem. briden, weben; naša razlaga je naravniša. Caricare in Ca reo, kreati, aufladen, iz lat. carricare, ktero besedo Hieronymus rabi, tedaj bi carricare označevalo: ex uno carro in alterum carrum transponere; meni se ta razlaga ne dozdeva prejemljiva. Garbo razlaga Diez iz nemšk: garwi, Schmuck. Litovski garbö točneje izraža italj. pomen: g ar bo, tudi sansk. pozna: gar v a, superbia, staronem: gelb an, gloriari, g elf, jactantia.
*) S tem skupljenim denarjem so stari Venetčani ubožniša dekleta omoževali, in ta denar za juterno jim dajali. Še dandanašnji je med Slovani navada za uboge neveste juteruo in stroške za ženitnino pobirati.
**) Obširniši spis o Antenoru, vodji paflagonskih Venetov bode prinesel Preširnov Album, kamor prijatelje prazgodovine Venetov napotujemo.
Gittare, hitatije po Diezu iz lat. cjectare; priglasujem mu, dasiravno tudi moja razlaga ni nesmiselna.
Montone hoče Diez iz: mutilus verstümmelt, razložiti, ker v novokeltskih narečjih: mol t, znaei; vervex, a Venetčan izraža z montare, coire, stuprare, tega akta pa mutilum ani-mal ne more zvrševati, tedaj je molt = mont v pomenu vervex ne koštrun, nego isto, kar sansk: vrša, d;is zeugungskräftige Thier. Nugia, noia Verdruss izpeljava Diez iz lat.: inodio, inodioso, nodioso — nodia nugia — noia. Kako je slov. „vnoža se mi" prišlo iz latinščine, ne vem, in sicer je le znano kraj Mure. Brž ko ne po krščanskih misijonarjih, kakor: kaštigati.
Vogare, mit aller Kraft rudern, je Diezu nemšk. wogen, ali venetščina še rabi: voge, forte, zato branimo svojo razlago.
Baita, bajte, je Diezu goth. baiton, ang-1. a bö de. Ne ver-jamem. Pri besedi: strupiar, ude skvariti, vpraša Diez, če kje iz lat. extorpidare, extorpešcere? Naša razlaga je narav-niša, ker trup označuje staroslov. membrum.
Tanaglia Diez po Boeriu iz lat. tenaculum, Haltheft; vendar bi italj. oblika zahtevala: t ena с h i o ia ne: tanaglia, primeri italj. machio iz: macula, cavichio iz: clavicula.
Pri besedi: p on ga, Kropf der Vögel, primerja Diez : vališko: punge, Beutel, goth. puggs, staroškand. pungr, starogorenje-nemški fung, srednjegršk: nov/yy — in vpraša: aber aus welcher Quelle? — Mi branimo svoj staroslov. pongva, glej dole patav. pogetto.
Ragazza misli Diez, da je izgršk. (мхщ Lumpenrock! ali pa iz židovskega (Evang. Matth.): raka, homo nihili, pa kdo bode dekle za ženitev imenoval po: (мху iti raka?! Mi se poganjamo za svojo razlago.
iStraccare, stracco, abmatten, je Diezu nemšk. strakan, strecchan, hinstrecken. Če je res, pustimo mu jo. Razve teh 12 besed ne dotakne se Diez ne v svoji gramatiki, ne v svojem Etymol. Wörterb. nobene od nas gore navedenih besed; vendar se nam dozdeva, da slovanski razumi, ker Vuka in Miklošiča cituje*). Čudi рак se, ker je v romanščini kacih 1040 nemških besed, med temi 900 v franceščini, 140 v italjanščini, kako to, da je tako malo slovanskih, kterih bi se vendar „wegen der Nachbarschaft mehr vermuthen" dalo. Upamo, da, ako mu naš spis pred oči pride, mu utegnejo vse te ne nemške, ne latinske, ne grške, ne eturske, ne arabske, ne keltske besede, in drugih niso dosle učeni rilologi v italjanskih narečjih iskali, malo preglavico delati.
Italjani so začeli zgoda v svojem jeziku misliti in pisati, zato so skrbeli tudi za izobraženje svojega jezika, in etymolo-
Da je učeni Diez, eden strokovnjakov na polji romanskega jezikoslovja, Boeriov „dizionario" preučil, tedaj v njem obilo tujih besed našel, se vidi iz mnogo citatov, ki se najdejo v njegovih knjigah.
gične slovnike imajo že od leta 1669, in sicer od tujca Menage-a; Le origini dclla lingua italiana; dalje od domačina Ferari-a: 'Origines linguae italicae, Patavii 1676".
" Tudi dialektologije niso zanemarili, in tako venetska skupina ima lepi že večkrat omenjeni: Dizionario del dialetto Veneziano; tudi Biondelli-evi spisi spadajo sem.
Za našo svrho so posebno gorenjeitalska narečja zanimiva, in celo bi nam vstregel, kdor bi nam vocabularia mantovanskega narečja (sostavil Francesco Cherubini), in pa veroneškega v roke spravil. Po prijateljski roki (šče enkrat presrčna hvala!) smo dobili že zelo redki: „Vocabolario del dialetto padovano deli Abate Patriarchi", iz katerega smo sledečo zbirko besed slovansko-itali-janskih sostavili. Mehkost narečja tudi tukaj govori za tuji upliv. Diphthongi: ie — in но vračajo se navadno k ednostavnim: e — in o (sero, bono, core), и je čist in ne ii, kakor v drugih narečjih. Gli dobipalatalni soglasnik g'(dž), agio = aglio, tudi:,/. Chi in ghi se glasita kakor: Si in dži. Naglasni ci ostane, kot notranji glasnik (Inlaut) pa se glasi ali kot s*) ali z, cc pa kakor zz, na primer: bacio — baso, bruciare — brusare, braccio
—	brazzo. Palatalni g se izgovarja kot: z, gente — zente, giorno
—	zorno, maggiore — mazore. Z v naglasu se pogostem čuje kot c' — Zecca = čeca. Zelo izpadajo konsonanti: suare = su-dare, ferio — ferito, fogo == fuocco, saore == sapore, sior = signore; v na početku pogostem odpade: oladega — volatica, pogostem pa se pritakne: vovo = ovo. L prelazi večkrat v r: spar o za spalo, par do za p al d o (pallidus), s p r e n d o r e za splendore, tudi se razveže v i in j : chiaro = claro, dostikrat se izpahne: cavicchio za: clavicula, orrecchia, au-ricula, linocchio — foeniculum.
N se rad spreminja v l, veleno = venenum. R se menja z l albero = arbo. Tudi preskoči, kakor v slovanščini: Trieste = Tergeste, granchio = cancer, strupo = stuprum, leggiadro za: leggiardo.
Kakor t pred palatalnim i prelazi v c, tako d v z, na primer : z a b o 1 o — diabolus, z а с o n = diakon, m e z z o = medius, orzo — hordeum, p ran z o = prandium, raz z o = radius, zorno = diurnus. Syncope je pred konsonanti zelo navadna. C, ch v uglasu prelazi v g: fogo — focus, magro = macer, sa-grado = sacratus; če gm vkup prideta, se g izpahne, frammento fragmento. Izvirni j se rad glasi kot: dŽ, gioco = jocus, giorno
—	diurnus, Giacomo ~ Jacobus, peggio = pejus. P rad prelazi v b, lebbra = lepra, brina — pruina, ginebro = juniperus. BI in br se večkrat v и razvežeta: fola, fula faula za fabula; v rad pre-
*) Tudi sc so v venetskopatavskem uareč.ji glasi köt: s ali ss, na primer : missiar ~ mescere, lat. miscere, zato najdemo: bissa, za: biseia to ie: pis-kia, bis satin, za: bisciatin — piskiatin, glej v zbirki besedo: bissa, biseia.
lazi v b; čorbo == corvus, serbare — servare, gabbia — cavea, tudi v g; sgolo = svolo, uga — uva, primeri lsranj. zgon za zvon.
Ti zakoni vladajo večidel ne samo v besedah, iz latinščine rodivših se, nego tudi iz slovanščine sprejetih, in zdelo se mi je potrebno manje učenim čitateljem to razložiti.
Patavščina ima nekoliko prestarih besed, kakor: Carpia, pajk, roza, cisoria, allegrezza, cisara, pruina, ki jih jugoslovanska narečja ne poznajo; ne more se torej trditi, da bi tč besede šče le iz srednjega veka bile prišle v italščino, v kterem so Slovani po gojem prišli z Italjani v dotiko. Nektere pozna le staroslo-venščina, druge, kakor: gombina, poznamcnavajo čisto drugo, v zmislu sorodno stvar, dasiravno so iz ednake korenike; beseda: gagno — gaj no, hlev, je le v ruskih dialektih znana. Vse to priča, da so te besede zlata vredni ostanki iz jezikovskega zaklada starodavnih Venetov, in da so ti Veneti govorili jezik slo-vansk. Vendar naj se čestiti čitatelji sami prepričajo iz sledeče zbirke čistoslovanskih besed, ki se rabijo v okrožji pata vinskem (distritto di Padova).
Zbirka slovanskih besed v patavsko-italjanskem
narečji.
Agghermigliare, versammeln, anhaeufen, iz propos. a in them. grm, grmada, acervus, cumulus, congeries.
Bagian za baglian .— baljan, burlone, Possenreisser, rus. balki, Possen; gl i ravno tako v patavinskem narečji postane g palatale, to je: dS, kakor v venetskem.
Ват, Geifer, srbsk. bale, Geifer, Rotz. L tudi v romanščini prelazi v г? ali v u, primeri bel in beau, fol in fou.
Barena, palus, tudi v venetskem narečji, in skoro vseh slovanskih.
Bibiar, lellare, tardare, po malem laziti, slov. bibati, biba, polž, tedaj lazilec, primeri: biba leze.
Bubbone, Beule, slov. buba, srb. bubulica, Pustel.
Brena, gura, slaba kobila, že po Die zu priravnana k srb. barna, Schindmähre.
Burana, caligine, ruski: buri j, dunkel, polski: bur, črn.
Bissa, b i s с i a, kača, tudi: b i s a t i n, ciecolina, Blindschleiche. *)
Butare, werfen, slov. butati, schlagen, boto, Stoss, Schlag.
Borelo, Werkzeug zum aushöhlen, rusk. bort, ein ausgehöhlter Baum.
Carpia, Spinne, pajk, primeri staroslov. krpa, textura, tedaj carpia — pajk, die webende, spinnende.
*) Ker bisato tudi znači: muraena anguilla, ве vjema slov. piškur vrst ogorka, srbski piškur, muraena.
Car peta, plašč, Wickler, iz iste korenike: krp, ki izraža tudi pomen: wickeln, winden, umwinden, primeri srbski: krpi-guz, quirlförmiger Fennich, panicum verticillatum, tudi: car-pia, škornji, slov. krpi je, krp ki iz iste korenike.
Cataizza, rissa, Zank, Streit, za: catarizza, staroslov, ko ter a, Streit.
Cisara in zisara, brina, Keif, mraz, rusk: čičara, srbsk. ciča, grimmige Kälte. Kakor beseda brina priča, je p prelazil v b, ker brina je iz pruina, tedaj tudi je mogoče gore: bissa, bi sati niz: pissa, pisatin in guturalec seje izpalmil, ki šče ga najdemo v italj.: biscia; tedaj: piskatin.
Cisoria, allegrezza eccessiva, gallorid. Kakor galloria je iz staroslov. ga liti, od veselja skakati, ruski: guljat, tako cisoria iz korenike čig — čiz — vrteti, rajati. Diez besede galoria ne ve razložiti, in reče, da bi primerjal nemški: kali on, frohlocken, ako bi ta beseda ne bila tujka; kallon je iz staroslov. galiti, вщn&v, hüpfen, tanzen.
Cruccia, Grabscheit, slov. krčiti, evellere, kr če vina, srb. kreati, aufknacken.
Cison, pien di capelli, srb. čiča, slov. kika, kečka.
Sciala, Spass, Scherz italj. ciela, slov. šala.
Copare, ammazzare, anhäufen, slov. kup, Haufen, kopičiti — na-kopičiti, kopa itd.
Ckiuchiare, beri: čiučiare, saugen, slov. čučkati, cucati italj. suehiare, lat. sugere.
Chiepin, Scheinheiliger, srb. klapiti se, scheinen; tudi chietin, primeri srb. klet, Schelm, с h i e t i n a, falsa devotio, k 1 e t i n a.
Chinco, chincolezza, Kleinigkeit, slov.: cinko, čin k o, malo, ein ki, parvus. Odtod
Chincaglie, Kleinigkeiten.
Goba, la parte torta degli alberi, slov. guba, Falte. O rad na-domestuje tt, primeri: čorbo — curvus.
Gagno, hlev, rus: gaj no, hlev. Soglasnik n predstopi, primeri: eignere za: cingere.
Grava, letto di torrente, slov. graba.
Gugia zaguglia = gulja, Stachelstock slov. goliti, srb. gu-liti, schinden.
Gazo, slov. gače in gatje, subligaculum česk. hatit, svezivat, srbsk. gatit, obturare, staroslov. gašte.
Gombina, brazda, v ktero se seme meče, sansk. džamb aperire, s kterim se vjema starosl. gomba, novoslov. gobec, litov. žo-tis za: žop-tis, rima, fissura, tedaj: gomba, aper-tura, fissura, das geöffnete, gespaltene, tudi gomba— goba, spongia, je iz korenike. gomb, ker je lukničasta; česk. hubička, das Mündlein, Kuss.
Gosso, Kropf, srb. guSa, Kropf, gušiti, ersticken.
Giova, Klammer = kluva, iz kl u vam, hacken, picken*).
Giopo, povero, beden, srb. glup, dumm, armselig,
Gnanca, ne meno, slov. пак = nikakor.
Gioton, nigellastro, kokol, srb. gl o ta, Unkraut.
Giozzo, Bissen, srb. glockati, beissen, iz korenike glod, toda: giozzo za glodio — glodžio.
Gaza, dimin. gazetta, foglio di avisi iz ga t-j a, gača, ga tati govoriti, pripovedati, uganjati itd.
Gagia, Pfand, Besoldung, iz te franc. gage, je slov. gad -j a — gadža iz:gadam, rečem, primeri: porok izreči, gadja v pomenu: Besoldung.je pogodjena reč.
Indarno, umsonst, vergeblich, tudi po Diezu slov. dar m o.
Digo, voce assai familiare: amico! to je srbsk: Diko, za didko, dedko, slov.: dedek, dedec, dedelj (glej Vuk rječn. s. v. diko). K v venetščini in patavšč. večidel g: gato — cato, miga — mica.
Laomare za lat o m are, italj. letam are, bejauchen, düngen, primeri česk. latovisko, Sumpf, nemšk.: Letten, ako je to izvirno nemška beseda.
Lea = leta, Diinger.
Lapio, querulo, slov. lapavec, srb. lapatljiv, govorljiv.
Lazzo, Schleife, Strick, slov. lak en, starosl. vlakno, srbsk. vlakno, Flachs.
Lizzo, geformt, geordnet, starosl. lici ti, form are.
Meccia, miccia, asina, je iz slov. m с t j a = meča, staroslov: МЫНТЬ, mulus, Maulesel, staroslov. U je = novoslov. in srbsk. tj — c, zato srb. p i t j a — p i с a cibus, staroslov. p i s t a.
Mutria, faccia deforme, m u t r o n, viso, primeri: motriti, in-tueri s'motriti, spectare, contemplare. Boerio piše, da tudi „in greco volgare" znači: mutron, viso, tedaj iz slovenščine.
Orza, corda, Seil, Strick, je вгъвца, vorbca, vrbca, funiculus. V na početku odpade zato: ose = vose = voce, in Ъ se izpahne, primeri: assolvere = absolvere, sostanza = substantia, os-ceno = obscoenus.
Pachingo, čitaj: pačingo, artefice, chi opera male, Pfuscher, prim. slov. po-pačiti, verderben.
Pizza, Schicntsemmel, iz pit-ja — piča, srbsk. pita, Kuchen.
Pataca, plectrum ex penna, primeri slov. pat, avis, ptero,penna.
Poza, Seil, Strick, je iz slov. pot-j a — роса novoslov. pota, Fessel.**)
*) V venetsfeem in patavskem narečji pogostem g nadomestuje e — fc, primeri giaveta, tošk. chiavetta iz clava, zagozda, tako tudi: giova za chio v a — klu v a,
**) Venetski polzon za ponzou, ker n rad prelazi vi, primeri: Bolo-gnaza:Bononia, moltone za montone, staroslov.: p o n t, Fessel, tedaj iz: pontione.
Pipa, tibia, starosl. pipola, tibia, nemšk. (?) Pfeife, venetski: piva, ker se p rad zmenja z v.
Pazzia, Verrücktheit, slov :pačiti, s p а с i t i, verrücken, verkehren.
Palanca, Zaunpfahl, slov. planka.
Pogetto, kleiner Hügel, slov. p o g e 1, Htigel, zato imena: P o g e 1 š e k.
Pitocare, Almosen sammeln, starosl. pitanie, alimonia.
Reganar, Zähne blecken, tudi v španjolščino prešlo, primeri slov. režati, litovsk. rizenti, Zähne weisen, staroslov. reng-noti, h i s с e r e.
Ruzzo iz rugio, ruggio, Muthwille, slov. roga t, srbsk. ruga t, spotten, Muthwillen treiben.
Raschio, das Umhacken, slov. razkol, razkalam, ol = io.
Roza, alveus, canalis iz: rodia, kakor razzo iz: radio, mozo iz modio. Korenika rod, rud znači: teči, zato rusk : rodni k, staroslov. ruslo za: rud-tro, koroškoslov. roja za rodja, jarek, graben za napeljevanje vode, zato ime: Roje, v Roj ah, kder se povsod nahajajo grabni za napeljevanje vodä, kelt: rhed, fluere, primeri še: rydati, flere, Rudon, ime reke na Litovskem.
Rata, Steilheit za: ar ta, venetski ertezza, er t o, hoch, steil, slov. ar t, er t, zato imena bregov: Artič, grški oo&ot;, lat. arduus.
Recchio d'uva, racimoletto, slov. re cel j — elj = io, primeri: mačehi o iz m&cula.
Sparo za: spalo, Schuss, das Abfeuern, prineri puško spaliti.
Sdindolare in dindolare, traballare, hin und her schwanken, pol-ski: dindowac v istem pomenu.
Sbrindolare, hin und her bewegen, česk. brin dat, po vodi se sem in tja voziti.
Strachin, fetter Ziegenkäse, staroslov. str alti na (?).
Supiar, frullar, dice si da vento, slov. sopem, sopsti.
Supio, in t' un supio" = in un succio, hrv. sopiti, sugere.
Supiar nelle orrechie, sopsti v ušesa.
Strozzo iz: stroccio, Fehlschnitt, Fehlstich, staroslov. stroka, mvtqov, s t ročica, veru, Spiess, korenika: strk, znači pungere. Sem spada tudi patav. strica, Splitter.
Strussiare, faticare, srbsk. str udj a ti, beri: strudžati, težko iz lat. extrudere.
Smucciare, schlüpfen, slov. smukati.
Tarsia, Geizhals, slov. trzuk, ein geiziger Mensch.
Trecciare, flechten, treccia, Binde, slov. trak, Binde, Schleife.
Tripa, ventre, srbski t r b а, t r b u h, trebuh, venter.
Trenton, Zank, starosl. trontiti, laedere.
Tomajo, Oberleder, ruski tov ar, isto, v in m se tudi v italj. menjata, r pa vokalizuje, primeri: coiaio, za: coriario.
Slovanski elementi v Venetšcini.
Eden najboljših grških zgodovinskih pisateljev, Polybij, ki je živel blizo poldrugo sto let pred Kristom, rojen v Megalopoli na Arkadskem, ki se je večidel v Rimu zdrževal, in s mlajšim öcipionom v prijazni zvezi bil, piše o Venetih, da so star rod, in govore jezik, ki se od keltskega razločuje. Večidel preiskova-telji stare zgodovine imajo Venete za illyrsko pleme, krivo tol-mačeči I, 196 Herodotovega poročila, v katerem pravi, da assyr-sko navado: dekleta za poroko prikladna na sejem postavljati, je tudi našel pri Venetih v Illyriku. A s to opazko Herodot ne iz reka, da bi Veneti bili Illyri, nego vidi se, da razve adrijanskih Venetov je tudi v illyrskem okrožji edna betva Venetov stanovala, ktere tudi Appian omenja v sosedščini Makedoncev, ki je pri izseljevanji Venetov iz Medije, odkoder so po Diodoru Veneti prišli, tam zaostala. Ostanki starodavnih Illyrov so današnji Škipe-tari; mi bi tore morali v venetšcini ostanke albanskega jezika najti, ako bi bili Veneti res Illyri.
Učeni Hahn, izvrstni poznatelj albanskega jezika, je tudi tega mnenja, in celo ime: Henet iz albanskega: xsvea> mesec razlaga, češ, da so Heneti dobili ime po luni, kot častitelji lune. A znano je, da so se sami Veneti zvali, in da Heneti in Eneti je le grška pisava *), ker je Grku črka v neznosljiva. Tudi je bil glavni bog Venetov Belin, in ta se primerja Apollonu, gotovo bi si prvlje ime pridjali kot častitelji pekočega solnca, nego blede lune. Če vse besednike, ki nam hranijo zaklad venetskega jezika, kakor jih so napisali Boerio, Cherubini in Patriarchi, preberemo, ne najdemo deset albanskih besed, in te so tudi slovenske, iz slovanščine v škipetarščino prešle. Nasproti temu hrani venetščina črez 500 slov. besed, izraze za vsakdanje delovanje in nehanje, kretanje in gibanje, za topično kakšnost, za orodje in posodve, celo za „abstracta". Tudi niso Veneti mogli biti Illyri iz zgodovinskega ozira. Vsi stari pisatelji pravijo da so prišli iz Medije in Pa-phlagonije, Livij jih ločuje od Trojancev, katerih je nekaj z Veneti vred se izselilo in zraven njih v gorenji Italiji se naselilo, katerih Trojancev pa je dosti manje bilo nego Venetov. Arrian ve povedati, da so Veneti iz svoje pradomovine se morali izseliti zaradi pobojevanja od strani Assyrcev, vse te okolščine ne dopuščajo nobene ednorodnosti z Illyri. Polybij je gotovo kot rojen Arkadčan poznal jezik Makedoncev**), ki so bili illyrsko pleme,
*) Vendar Polybij iz lastnega ogleda in prepričanja piše: Ovtvetol.
**) Da je Polybij res staroillyrski in makedonski jezik razumel, vidi se iz njegove opazke, ka sta se ta jezika že takrat do nerazumljivosti ločila (glej Hahn. Alb. Stud, st. 228j. Tudi danes Albanec svojega ednoplemnega Gegavca težko razumi.
vsaj je sam služil kot vojak v vojni Rimljanov proti poslednjemu makedonskemu kralju Persesu, bil bi tedaj brez dvombe omenil, ko od Venetov govori, da so star rod in imajo od keltskega različen jezik, da je ta jezik ednak, ali se vsaj bliža makedonskemu. Vsega tega ne stori. Illyrski rodovi so tudi bili Dalmati, Liburni in Japodi; te so grški in latinski pisatelji dobro poznali; zakaj nobeden ne opazi, da so Veneti njihovi bratje. Strabon ve za illyr-sko narodnost raitskih Lepontov, ali govoreč o Venetih ne v6, kam bi jih djal. Veneti so tržili s jantarom, ki se je lovil iz baltskega morja, kjer so tudi Veneti, slovansk rod, stanovali; to trgovinsko občevanje se je le moglo s pomočjo ednakega jezika vršiti. To so spoznali vsi nepristranski preiskovalci zgodovine Venetov. Ker so se ohranile venetske besede, katere so rimski pisatelji zapisali, kakor: troia v denešnji venetščini trogia, strugia, gotovo tudi druge besede niso manj stare, dasiravno so nektere utegnile v poznejših časih od sosednih slov. Dalmatincev, istran-skih Horvatov in slov. Kranjcev sprejete biti. Vendar tudi tukaj so važni pomisliki. Nahajamo v denešnji venetščini slovanske elemente za najrazličniše pomene. Ako nemške elemente v roman-ščini presodimo, so romanski narodi od Nemcev prevzeli večidel poznamenovanja za vojaške predmete in razmere. Vse drugače se nam kažejo slovanski elementi. Mi najdemo za domačo živino, za katero vsak narod nar zvesteje svoja poznamenovanja hrani, slovanske izraze, dalje za prikazni vremena, in posebno čudovito je, da poznamenovanja za muže, močvire, katerih je polno v venetskem okrožji, imajo čisto slovansko lice. Pri razlagi besed izražajočih orodje, posodvo itd. bodemo na ta predmet nazaj prišli, tukaj samo šče nekaj paberkov in popravkov prinesemo iz venet-skega jezika. Besede so vzete iz Boeria in Patriarchi-a.
Boracina, Zwillich, primeri: srb. bora, borna suknja, Falte, faltenreich.
Branca, Zinke, Spitze, se vjema s slov. brana, Egge. Boria za: baharija, Prahlsucht, soglasnik h italščina izpehuje, ao pa se skrči v o, primeri: P a d o po izpahnenem konsonantu: P a o in iz Pao — Po; primeri srb. bat, za: bahat. Branca, die Klaue, iz: berem, kakor: granfia, die Klaue, iz:
greifen.	,
Bota, Aufgeblasenheit, Aufgedunsenheit, staroslov. botje^, aut-dunsen.
Banda, lato, Seite, strana, srbsk. ban da, strana, tudi: regio.
Bugna, Beule, Geschwulst, Wulst, tudi venet, bognon, slov.
bunjast, angeschwollen, bunka, Geschwulst, (Murko s. v.) Balia, Säugamme,*) sansk. bal, nutrire, primeri šče: slovaški
*) Pestema se tudi v venetšf. veli: nena, rusk: njan-ka, Kinder-Wärterin.
bal, venter, bale, Eingeweide, ruski: b a 1 o v e n, ein verzogenes Kind, tedaj analog, kakor t r i p p e.
Broda, tudi v pomenu: luža, kakor v litevšč. brada, Pfütze, venet, sbrodichio, muža.
„Brodi longhi" — un istoria longa, slov. broditi, plaudern.
Brasa iz bracia, brage, Gluth, slov. solnce bregne skoz oblake, nebo se je obregnilo, razsvetilo.
Cera italj. ciera, v venetščini v pomenu: muso, Maulaffe, offenes Maul, polsk._ cera, das Gefriss, srbski: ceriti, Zähne weisen, češki се riti, režati. Diez krivo iz gršk. умок, Haupt, ker cera ne označuje glave, nego odprta usta, italj. cerona, dickes volles Gesicht.
Cabalar, begaukeln, primeri starosl. koblienie, augurium, aus-picium.
Croscio di pioggia, das Rauschen des Regens, slov. hruščiti, hrušiti, rauschen.
Cocolin, Herzenskind, ruski: k a g a (Gilferding, О srodstve str. 225) češki hoch, primeri sansk: džaba-ka, dete.
Cliiossa, črna riba, с h i o s s o, črna raca, ruski k 1 u š a, vrana; tedaj: kluš = črn, primeri sanski krš-na, vrana in črni.
Caracolar, das Pferd im Halbkreise herumtummeln menda iz: korakati?
Cisara, brina, Reif, primeri šče polski čiče-ga, mraz, sansk. gigira, mraz.
Calandron, uomo di corporatura grossa, rusk. kalanda, obilnost.
Gambaro, granchio, morski rak, primeri rusk. kam bala, die Scholle, vrst ribe, sansk. cambara, riba garnb, movere se, ire.
Berecliinaria, poveraglia, armes Gesindel, slov. bera čin a, berač, beračiti, betteln, srbsk: brca, Menge.
Gnica, (patav. narečje) bolha, polsk: nigva, bolha; soglasnik g se rad pred soglasnikom n pritekne, primeri venet, gnove za: nove, gnente za: niente, (/nissun za: nissun, gnuco occiput, slov. znak, rücklings.
Gliigna, sembianza, Schein, Verstellung, slov. hin j a, hin iti se, sich verstellen; soglasnik h tujih besed Venetčan rad spre-menja v g, postavim: gearchia = chiarchia, agazzare iz nemšk: hetzen.*)
Gendena, gnida, gendena stoji za: gnedena, tak preskok so-glasnikov v italj. večkrat nahajamo**).
Grinza iz grintia, Runzel, Falte, slov. grintav, schaebig, runzelig.
Gajo, lustig, gajezza, Lustigkeit, malorus. gaekat, kričati, glasiti se, zato: gajde, muzikalninastroj, sansk. gai, sonare,
*) Piimeri šče: garbo iz петбк. herb, gufo, iz nemšk hüvo.
**) Tudi italjaašč. rad vokal vriva pri tujih besedah pred labialci: ere-sima, za chrisma, fantasima, za: pliautasma.
canere, venet.: gaina, ein lustiges, ausgelassenes Frauenzimmer.
Grizzolar, vor Kälte starren, srb.: grcati, grča mu se, trese ga, grč, Krampf, venetsk. grizzolo, tremore.
Gala, ornamento, galante, primeri česlt. kaly, slovašk. kaliti = ličiti.
Minchionar, verwirren, verirren išče slov. obliko: menčati iz: m e n t j a t i, tedaj thema: m e n t, iz katerega je staroslov. men-tež, confusio, turbatio, mentežstvovati, turbare. Iz tega themata je venetski minchion, minchionada, min-chionador, mine h iona ria, staroslov. mentiti — montiti гаоагшр, verwirren, unruhig machen, reitzen, in vse te pomene imajo omenjene venetske besede. Starobolg. a se je torej v venetščini glasil, kakor v litovšč. in. Brž ko ne iz tega themata tudi ime reke: Mincius = minti — minči — men tj i — menči, der trübe Fluss; primeri kar poje lat. pesnik o njem: „tardus meatu Mincius''. Ker po malem teče, gotovo ne bister, svitel, temoč, moten — menten.
Monziccliio, Menge, je brž ko ne skaženo iz: množica*)
Pietina, piega, Falte, slov. pletina.
Parna, ventre, primeri ače česk. p a n d - e r o, venter, tedaj p a n z a iz: pandia, sansk. panda in phanda, venter, rusk. p u z o, Wanst iz: p u d i o, in to iz p a n d i o, lat. p a n t e x, iz katerega pa venetsk. p a n z a se ne moremo izpeljavati, ker bi morali najti obliko: pantige.
Palandron, ein aus Weidenruthen geflochtener Fischkorb, srbsk. palandar, mreža.
Radohar, das Schiff ausbessern iz ital. praepos. ra re in slov. korenike: dob, validum facere, odkoder dob-'l, validus.
Rosada, rosa, preje iz slov. nego iz lat.: ros, ker Italjan ima: rorare, bethauen.
Lonza, Sahweinsrücken, slov. 1 o k o t i n a, tedaj iz themata: 1 o n k, curvum esse, in lonza iz: lonccia.
Rapa, ruga, Runzel, srbsk. rapav za hrapav, rauh, uneben.
Scrocano, ein spitziger Pflock, rusk: krukia, Hacken, slov. kluka uneus.
Incucar se, sich verschauen, verlieben, slov. zakukati, kukati.
Sauro, dunkelbraun, slov. hrv. srb. s uri, idem; tudi v obliki: surian, color bigio o lionato.
Sorsar za: s o r с i a r, sorbecchiare, schlürfen, slov. srkati, polsk. s ar kad, schlürfen.
Lacche, Laufer, srb. lakac, Leichtfuss.
*) Za pomene: kup, množica, nemšk. Haufen rabi VenetJan tudi: irmchio, m uclii a da; ne li to iz slov. male, odkoder staroslov. m a k o v i ca , tudi rusko fastigium, kar pa ne: caput papaveris, makova glava, kakor Miklošič misli, nego se vjema s sansk: mukha, rt, Spitze; mak, Molin je gršk. цухы!'.
Sgogna, burla, primeri: zganjati, gonetati, uganiti, g o n e n i e, aenigma.
Gnagna, tako otroci zovejo stareje ljudi, kakor mi: stric, teta, slov. gnana, Namensvetter. *)
Spacazzar, mit Gewalt schleudern iz praepos. s = ex, in korenike: рак = pok, počiti kamen, den Stein schleudern, venet.: paca, Stoss, Schlag, slov. pok, poči ga po hrbtu.
Spentonar, stossen, werfen, staroslov. speti, jacere, ßällnv.
Spacd adjekt. fesso, gespalten, slov. spok, spočen, „petti spa-cai", mame disgiunte, spokani zizki.
Sgarbela, adjekt. de occhio, che abbia arrovesciate le palpebre, slov. grbancene, nagrbančene obrvi.
Sbragiar, sich ausschreien iz praep. s = lat. ex, in: b r a g, slov. bregnoti, obregnoti se, einen anröhren, anschreien.
Schiota, schiuta, Quark, slov. skuta, iz tega nemšk: Schotten, kakor nemški Schmetten iz smetana. Skuta iz korenike: skut, componere, constringere, primeri: tvarog (rus.), Quark, kar j e iz rusk. tvarog iz korenike: t v a r, for-mare analog, italj. formaggio iz: formare.
Masteh, с o n с i a, Gerberei, Tünche zum Färben, starosl. m a s t i t i, ungere, tingere, mastilo, atramentum.
Slodro, Pfütze, slov. žlodra idem. Za besede: muza, luža rabi tudi Venetčan: pachiame, tudi: p о с h i o, blato, pochioso, blaten, slov. pača, packati, im Kothe wühlen, rus. počva, grez, blato, pačkat, besudeln, tudi mota staroslov. morita Trübe, rabi Venetčan, da izraža pomen: luža. Star tra gna-che e pache, stati v gnjači in pači, ne vedeti, kaj je storiti.
Sogeto, söge t on, persona di gran portata, gran altura, slov. so-kat človek, iz sok, Ast im Baume, latvijski: saknis, radix, rus.: suk, truncus, primeri analog.: korenjak, tršat itd. Da soglasnik k Venetčan spremenja v g, je znano.
Ladin, bequem, scorsoio, gleitbar, staroslov. 1 a d n o, aequaliter, laden, aequalis.
Sustoso, rauschend, slov. šusteti, rauschen.
Sbrissar, ausschlagen, ausrutschen, slov. b r s n o t i, b r s a t i, s b r s -noti, wegschnellen, sansk. bhrc elabi.
Sberlotar, Maulschellen geben, sberlazzo, Maulschelle, slov. berluzga (Murko s. v.) Maulschelle srb.: berljaga, Plaudermaul, brljati, plaudern, brljak, škvorec — ker brlja. Analogično venetsk. slepa, Maulschelle, slepar, colafizzare, slepetta, Maulschelle, slov. žlepec, Maulschelle, žlepečem, žlepetati, plaudern, tudi: žlafer-nica iz: žlapernica, Maulschelle, sansk: d ž a 1 p, dicere,
*) Beseda: Gnana znana v Središči.
loqui. Slepetta in sberlazzo sta tore udarca na brljago in žlepetalo, venetsk: slapa, cianciona, Plaudertasche.*)
Slichignar, lambir, lizati, izlizati, slov. z in ž venetščina na-domestuje z ch - c, primeri: muchiachia za: mužača; slicegar, sliznoti.
Storoi, Blatternarben, primeri: štor, štorast, klumpicht.
Sbignar, entfliehen, sich aus dem Staube machen, slov. zbegnoti.
Schieto, puro, čeden, sčediti, litov. s k i s t a s, čist.
Sberluser, funkeln, slov. brleti, glimmen, flimmern.**)
Sterzar, voltare, hin und her bewegen, s t e r z о, eine Kutsche, die sich hin und her drehen lässt, slov. štrcati, štrkati, wackeln, srb. štrcati, vagari, iz tegathem. slov. šterc, Bettler, dalje: „š ter ca voditi", den auf den Wagen geladenen Baumstamm hin und ker drehen.
Gl im za ghega, kakor doa za doga, patav. beseda, grembo, krilo, slov. gega, gege, razgegan.
Strissar, rädere, slov. stržem, strižem, idem.
Sclnopar, sich mit Geräusch öffnen, primeri slov. klop, klopo-tati, k lopa riti, sklopnoti.
Spegazzar, lasciar cadere lo inchiostro sulla charta per machiarla, srb. pega, Fleck, slov. pega t, gefleckt, ruski: pegij, gestreift.
Stocliizante, usuraio, feneratore, staroslov. stoka, acquisitio, steči, acquirere.
Scantinar, hinken, slov: š a n ta t i, hinken, česk. šatati, v а с с i 11 a r e.
Sisila, lastavica, primeri staroslov. sysati, sibilare. ***)
Slissar, ausglitschen, e si diee propriamente del piede del animale, quando pošto sopra cosa lubrica scorre senza ritegno.
Slissoso, lubrico, s 1 i s s a d a , sdrucciolamento, scivolata.
Slicegar, (patavinsko) ausrutschen.
Slicegosa, priimek Gondole — lubrica, die dahin glitschende.
Vse te besede so iz slov. themata: СКЈШ, labi, ausrutschen, slov. skliznoti, sklizek, lubricus, pol. sliz-n fjč, ausgleiten, tudi v rusč. se je gutturalec. izpahnol: sliz-nut, ausgleiten. Venetski slissar je iz: slisciar.
Sdrucciolar, ausrutschen, slov. drčiti, zdrčiti, sdrknoti, idem.
Tozzo iz toccio. Tako Venetčan tudi imenuje gondolo, korenika j e slov. tok, cir cumvolvere, agere, točiti, potočiti, potakati, tačke, die Schiebtruhe, tozzo, je torej ladja, ki se toči, potoči. Različno od tozzo gondola, je venetska
*) Slapon pa pomonja: vorace, slov. požlepnoti, verschlucken.
**) Tudi brez prepozicije: s — barluser, hiccicare. Zato v obžiui: Dolo pri Padovi: barolale tudi: baroale, lraniual, okonjak, ona luknica v hiši, skoz katero luč brli.
***) Primeri patavinsko : Tartagin, lastavica in tartagiare, schwätzen, glej, kar je rečeno pri tej besedi.
Letopis 1874. II.	3
beseda: tozzo, fetter Mensch, in sicer iz: tuk, adeps, tukia, tučia, tuča pinguedo. Iz themata one besede, katero rabi Venetčan za izraz gondole, naimer: Tozzo, ima se Venetčan :
Tocar, treiben, dalje: tocar, titillare, tröpfeln, slov. točiti, fun-dere, tok, fluxus, „sod točiti", titillat. Diez bi rad imel tocar za nemški: zucchor!
Tacar, affigere, staroslov. tek-noti, figere, intocar, hineinstecken, oculieren, — utaknoti.
Tarocar, poltem, brez dvombe iz trkati.
Tugo, Dummkopf, prilega se bolje k slov. tog, starr, nego k besedi: tukač, tedaj tugo, Starrkopf.
Tiranfe, usuraio, primeri: terjati, fordern.
Trippa, trebuh, trippe, intestina, Kaidaunen; razve srb. trba, venter, šče primeri litov. tarpa, incrementum, tarpstu, augesco, sansk. trp, satiare, slov. trepljak ein dickwanstiger Zwerg, t rep a, dickes ungeschicktes Frauenzimmer, stajerskonemšk. Trepen, tedaj analog, kakor slovaški bal, vamp, sansk. bal, nutrire, satiare.
Tomera, ital. tomaio, Schuhoberleder, rus. tovar, idem; «in m se tudi v venetsčini čredata.
Tahara, Zänkerei, rus. t a b a r i t, nepotrebno govoriti.
Tacotibogo, papasso, pagansk duhoven. Ta izraz je gotovo obvik noi po zaroti: Tako ti Boga! s katerimi besedami so pa-ganski duhovni ljudstvo odvračali od krščanstva.*)
Esser in curogna, kränkeln, pimpeln, staroslov. k ar it i, lugere, moesturu esse.
Trochia, obesitd, nicht lebensfrische Fette, primeri rus. dročen, ein Fettwanst. **)
Urtar, stossen, gotovo prestavljeno za: tur ar, primeri srb. tu-rati, turkati, stossen.
Varezzar, schwärzlich, schwarzfleckig werden, s ar a ein ar. Izraz se rabi o grozdji, kedar začne zoreti, primeri slov. variti, sieden, kochen, coagulare, srb. varni ca, scintilla. Venet, saracinar pa bi stalo k slov. s^r, pol. szarawy, szari, röthlichgrau, tedaj saracinar iz sercati, serkati. K varezzar šče primeri latvij. varns, niger, slov. metatli. vran, staroslov. v ar außsarog inexstinguibilis, v ar, aestus, Brand. Gotovo je iz tega themata tudi venet, v ar o, italj. vaio, nekakva veverici podobna žival s pepelnato (bigio) dlako po hrbtu, in z belo dlako po vampu.
Meni se dozdeva, da jevaro nereduplicirana oblika besede: ve vara, ve ver a, diminut. veverica, Eichhorn. Ze Plinij
*) Slov. beseda: Bog seje tudi ohranila v venet, izklieu: Risbo gol venir di sovvalo, piše Boerio, to je: brez plače oditi, zechfrei davon kommen, to ne druga nego: r e š i В o g !
**) Naj se za vselej zapomni, da se ch v venetsčini sploh kot r izgovarja.
omenja neke živali: vi ver a, in Nemci prestavljajo to besedo v: Frettel, Iltis, tudi vi ver r a scythica, kar je nekte-rim: sobelj. Primeri starosl. vjeverica, sciurus, srb. vi-vera, litov. gotovo iz slovanščine: vaivaras, vovere, latvijsk. väveris.
Reduplikacije va, ve se dajo v slovenščini izpričati. Tako v rusč. najdemo: landatsja in valandatsja. Po barvi je več živali dobilo imena, jaz samo pokažem na sansk. babhru, slov. bober, beber, nemšk. Biber, lat. tiber, kar tudi izvirno pomenja: fulvus. Da se je venet, v ar o rabilo v pomenu: ogorel, sajav, pričuje uže omenjeni glagol: v a r e z z a r.
Isti pomen izraža venet, beseda:
Zaino, kar stoji za: zadino, in Boerio tolmači: cavallo baio, morello e sauro. Že Diez je omenil znamenite prikazni, ka venetščina soglasnik d med vokaloma rada izpahuje*), in res nahajamo obilo primer tega izpahanja. Tako tudi zaino ne drugo nego: zadino iz staroslov. čad, fumus, novoslov. čada, vacca nigra, dimasta krava, ca d as t, fumosus, srb. čad in bos niger, rus. čad. Slovensko je tudi ime venet, rabican, cavallo baio, sauro o morello, staroslov. renb, litovsk. r a i b a s, slov. r e b, varii coloris, tedaj r a b i k a s t, j e-rebikast konj.
Zopegar, copekati, copkati, andare, correre, dolenjeluž. copat, со pač, oddaljati se, slov. copati,^iti, tudi venet.:
Zotar, šantucati, je znano kraj Mure in Ščavnice: с o tat i, „pes samo po treh nogah со ta, po čtvrti ne more, ker si ga po nogi vdaril", srb. (črnogor.) со t a v, hrom. Iz them. cap, сор, je tudi venet, zapata, sandalo, slov. copate, opanke z ednim samim podplatom, kakoršne nosijo kapucini, in v njih с o p k a j o.
Zcivagion, za zavaglion **), garbuglione, intrigante, človek, ki vse zavalja, der Verwickler, izzavaljati, vol vere, verwickeln, zato tudi: zavagio = zavaglio, contratto ingannevole, con-venzione conclusa con imbroglio, impiccio etc., zmerom pomen zavaljenja, des Verwickeltseins. Opustivši mnogo dru gih besed šče na konci tega članka navedemo:
Zenso. Boerio piše o tej besedi: Voce e maniera antica di saluto, che s' usa ancora tra I' basso popolo di Venezia, dicendosi: Adio Zenso, Zenso car o, e talvolta Zenso senz' altre aggiunte, come se si dicesse: Amico, Paesano, Concittadino, ti saluto.
*) Tako najdeš nio za nido, peocehio za: pedocchio, caena za: с a den a, suar za: s ud ar itd. Erweichung und Ausfall der Consonanten hat im Venezianischen tief eingegriffen, piše Diez Gramm, pag. 87.
V venetšcini je italj. gil sploh g palatale to je: di.
Prišla je uboga domačinka skažena iz Venetskega do Krasa, gder je znana pod imenom: Zenso; bistroumi Miklošič jo je spodil zopet med tujke, in priglaševal Boeriu, da je iz lat. g en te, ktero besedo Venetčan izgovarja kot z e n t e. Ali niti pomena: amico, paesano, concittadino, Landsmann, Mitbürger, Eingeborner, rojak, ne dobiš iz gente — z en te, niti oblike: zenso.
Iz lat. gente ima Venetčan: zentagia, plebaccia, gemeines Volk, zentazza, gran popolo, zente, moltitudine d'uomi, zentil, nobile, grazioso, zentildona, patrizia, zentilezza, eortesia, zentilomo, uomo nobile, nikjer pa ne pojma: paesano, concittadino.
Po glasniških postavah bi iz lat: gentio —v venetščini dobili: zenzo*), ali mi imamo venet, obliko: zenso, in ta je nastala iz zencio, kakor musoiz: mueio, baso iz bacio.
Mi moramo tedaj iskati koreniko: z e n s suffiksom ьць, ее, — zenec, z ene. Srbščina pa šče pozna: zenuti, hervorsprossen, zenec, je tore Sprössling. Srbsko zenuti pa je iz staroslov. zenbnonti, germinare, gder je pa b iz m nastal, tedaj: zemnonti. Korenični n je prešel v m, in ta v б, primeri Iitov. žraogus, iz: žamogus, gder je tudi« prešel v то, nemšk. gumo, (brutigumo, Bräutigam). Prvotna oblika je: zan, zen, sansk. džan, nasci, iz te je prusk. ginins (accus.) consanguineus, litov. gentis, rojak, staroslov. zent, gener. Zenso je tore skaženo iz: zenec in prvotno isto pomenja, kar rojak, Eingeborner, paesano, concittadino, Mitbürger. Ako bi zenso imelo lat. podlago, bi mogli le na: genticus, naroden, gentilicius, ali gentilis segnoti, ali nobena teh besed nam ne da venetske oblike: zenso.
Bava, Greifer, Rotz, sline, pene, dakoromunski: bale. Diez stavi k srb. bale, balega, venet, baosoza: bavoso, rotzig, Baoso, vrst ribe, Raia musco: * ' '	' л
Tedaj bi soglasnik l prešel v v, in bala bi se vjemala menda s sansk. mala, nečistota, Schmutz. Sansk. »n je mnogokrat v slov. b. Sem spada menda tudi koroško: bloja, blato. Soglasnik l se v romanskih jezicih rad v и razveže, primeri iranc. aube = alba, italj. topo iz: taupa, in to iz: talpa, auna za: alna (glej Diez. Grramm. 207). Nasproti prelazi и vi, naprim. ven. al dir za: audire, g al d er za:gaudere itd.
Barban po Boeriu prestara beseda, ki šče je znana pri prebivalcih mesta Chioggia in na druzih otocih, in pomenja: stric, v sredo večni lat. barbanus, stric, primer, jugoslov. bar-bati, unzart reissen, sansk. bharbh, laedere, ferire. Jaz si
in prekličem svojo prvo
Tako iz lat. palatium — palazzo.
razlagam to besedo na sledeči način. Po staroslov. pravu je imel očetov brat, stric nedoraščenih otrok — očetovo oblast po smrti svojega brata — očeta. Ta ne vsikdar s otroci usmiljeno ravnal, zato ime stric nosijo stvari, ki so odurne, tako vrst oseta, dalje goba nemški Pfifferling imenovana; pesji stric. Stric je tore vtcgnil zaradi svoje ostrosti dobiti priimek: bar ban, trgač, trgavec. Venetčani s tem imenom naslovujejo tudi odraščene ljudi: Barban Beppo, Barban Giacomo, kakor mi: Stric Juri, Stric Jakop, Bela-kov stric, Rogačev stric.
Poznamovanja za živali.
«) Trogia — Troia, Troue == scrofa, Zuchtsau.
Iz Svetonia (de vita Caesarum, Divus Julius 79) zvemo, daje Julius Caesar, ko je republikansko ustavo podrl, spoznal, ka Rim, kder vsak kamen opominja na visokost senata, na čast in veliko djanje plemenščine in svobodnega naroda, ne prikladen za sedež neomenjenega samodržca. V skrivni seji se je posvetoval s svojimi favoriti, kako bi se sedež rimskega kraljestva preložil v Iii um na mejo Evrope in Azije, ali pa v A 1 eksandrij o v Egiptu. Da bi se moč upora potrla, imel bi se najpreje državni zaklad v Orient prenesti, mladi vojaci Italije pa na meje postaviti. Umor Caesara je zaprečil izpeljevanje te osnove, katere seje Caesarov netjak Okta-vian sopet poprijel. Ne se zgodilo brez pogovora z novim dvorom, da je Venetčan Virgilij takrat v svoji Aeneidi po-peval pokolenje Rima iz Troje, in nij ga zastonj Avgustus tako sijajno obdaroval. Je li je tudi Livij tej ideji služil, nam ne znano, ali med rimske zgodovinopisce je prišla mania dokazovati, da so Rimljani čisti potomci Trojancev, pravi sini Priamovi. Ker je Venetčan Livij videl iz poročil naroda venetskega in tudi iz Homerovih vrstic, da so Venetčani nekdaj stanovali v mali Azii in pred Trojo se bojevali, po padu Troje pa se naselili bili ob adri-janskem primorji, je tekoj kot apodiktično resnico razglasil, da je venetsko mestece: Troja ustanovljeno po Antenoru vodji pa-flagonskih Venetov, kakor južnoitaljansko ednakega imena po Ae-neasu, ki je svoje Trojance per tot discrimina rerurn iz Iba skoz Cartliago v Latium pripeljal, v spomin podrte Troje. Virgilij je ta prihod poslavil s vrsticami:
„Teucrorum et genti nomen dedit, armaque fixit
Da-siravno venetsko mestice Troja najde dobro razlago vvenetskem jeziku (primeri mesta Troja na Češkem, Troj a na, na Kranjskem) in tudi latinsko: Troja gotovo ne dobilo imena po maloazijskem, nego po troji, staroitalski igri (ludus Troia, od troare truare*), hin und herbewegen, trna, Quirl) vendar so se te pravljice klasikov verjele, in se šče verjejo kot historične resnice.
V italskem jeziku se najde beseda, ki je tudi iz italjanščine v francoščino prešla, troia franc. troue, ki izraža pomen: scrofa Zuchtsau. Učenemu Diezu tudi ta beseda zahvaluje svoj početek mestu: Troja, in pa naslastni jedi Rimljanov: porcus troja n u s".
Omenja naimer te jedi Macrobij (395 po Krist. Sat. П., 9. extr.), in mi spoznamo, daje „porcus troianus" bila pečena svinja, čije vamp je bil nadet z pticami brinjevkami, jerebicami itd. „quasi aliis inclusis animalibus gravidus, ut ille trojanus equus gravidus armatis fuit'', kakor glossatori ta izraz raglagajo.
Daje razlaga Diezova besede: troia, troue iz: „porcus trojanus" neveljavna, pričuje nam Messala Corvinus, ki gore omenjene vrstice Virgilijeve komentuje. „Troja fuit inter arma templi affixa, amorum insigne, quod nonnulli asserunt. Troja namque vulgo italice, latineque s с r o p h a vel s u s dicitur, cui vocabulo licentia sui allusit poeta: quod animal, quia ejus no men urbi Trojae congruebat, aureo vexillo insigne a r m o r u m statuit Antenor, absumptae urbis Trojae memoria" (Mes-sal. Corv. Orat. Disser. ad Octav. Aug. de progenie sua libell.).
Troia je tore v Itaiii in pri Latinih označevalo: scrofa, Mutterschwein, prasico. Ali pa je ta beseda latinska? Gotovo ne, ker jo šče denes v venetskem narečji najdemo v obliki: tro-gia — strogia (Boerio s. v.) To je tore izvirna oblika. Thema je tore: trog, in italsko-latinslca je nastala enako, kakor: rnaior iz: magior,maiestas iz: magiestas, italsk. saj a iz: sagia**) itd.
Naravno razlago besede: trogia (tedaj praoblika slov. jezika, sedaj bi se glasila: troža, kakor straža iz: stragia, duša iz: duhia) pa le sopet najdemo v slovanščini, in sicer staroslov. in srb. trag, trag a, porodica, generatio. Da je to poznamenovanje za prasico, scrofa, Zuchtsau prikladno, pričuje ta okoličina, da so arijanski narodi svinjo imenovati začeli po rodovitnosti, primeri: svinja, staronord. s vin, nemški s vein, lat. sns, izkorenike: su, generare, „sue nempe nihil genuit natura fecundius" že Cicero opazuje (de nat. Deor. 2, 64.), in ravno zaradi tega je bila svinja
*) Iz troare je ital. Troata, Trupp, in pa Strassenräuber, gotovo, ker zmirom sem in tje hajajo
**) Pred glasnikom e tudi v slov. posebno po Kranjskem se g spremenja v j, primeri: noje za noge, roje za roge, drujega za drugega.
pri arjanskih narodih Symbol rodovitnosti, in posvečena boginji zemlje, tedaj če je kaj na Virgilijevem in Messallinem poročilu resničnega, je tudi Anterior imel svoj religiozni razlog obesiti v novo-postavljenem tempeljnu podobo svinje, da tako počasti boginjo zemlje in sprosi svojemu krdelu blagoslov in rodovitnost zemlje. Trogia tore znači isto, kar odgojenče, plemenjača, izrazi slov. za: scrofa, Mutterschwein. Venetsko narečje je korenični kon-son. g pred i povsod ohranilo, tako se govori: sagia, sorte di panno, ital. saia, lat. sagum. V" Tyrolskem šče je znan izraz: tousch = svinja, brez dvombe iz: trogia po synltop. r" enako slov. žebe za žrebe. Pri stvaritvi imen za životinje so stari narodi gledali tudi na izhod stvarij, zato se nam ne bode čudno zdelo, ako vidimo, da je žrebe = sansk. garbha, uterus, in nemški kalbo, vitulus.*) Za venetsko vlastino besede trogia govori šče zraven oblika strogia. Miklošič je pri besedi: trgnonti pokazal na srbsk. trag, Fährte, in dobro jo je zadel bistroumni jezikoslovec. „Trgnonti, trgajo, označuje v staroslov. tudi: апкп-д-ы, ziehen. Res čudovito je, kako so stari Rimljani, Germani in Slovani imeli enake nazore pri stvaritvi besed, ki označujejo od-gojevanje. Latin ima: educare, educatio, iz duco, Nemec: ziehen, erziehen, iz tega them. Zucht, Zögling, Ziehling, Slovan pa traga, Zucht, Ra§e iz trgaj ziehen. Vsem je odgojevanje bilo vodenje, primeri analogično lit. vedama meita, matura virgo, iz ve du, vesti, ducere. Tudi Grku je odgojevanje: vodenje, dyu>yr/ in odgojitelj dečkov: яшбауыуод — Knabenzieher — fiihrer — leiter. Iz istega themata je, kakor je bilo že omenjeno srbski trag, Fährte (iz fuhren) in t r a ž i t i die Fährte suchen, verfolgen, in rusko trogaju, curro tudi prvotno ne drugega pomenjalo, nego isto, kar: t r a ž i m , za t r a-gom idem.**)
Iz nobenega druzega jezika se tore starovenetska beseda: trogia, Strogia, Zuchtsau, ne da tako naravno razložiti, kakor iz slovanskega; ako kdo zamore, dano mu na drago voljo, in imel bode zaslugo za znanost.
b) Mus so — Miccio, osel.
Prvi pisatelj , ki Venete omenja, je Homer. On pripoveda, da je Trojancem tudi na pomoč prišel „Pylaimenes privodivši Paphlagonce in hrabra srca iz zemlje Venetov, kder biva pleme divjih mulov, „o&ev гцш/гшг ytvoi ауџотеџ/шг" (11. И. 852 ) Strabon govoreč o pokolenji Venetov se tudi ozira na Homerovo poročilo, in pravi, da bi utegnilo trdenje nekterih pisateljev, ka so adrijan-ski Veneti potomci paphlagonskih, resnično biti, ker se pri adri-janskih ista skrb za rejo in plemenjenje konj in mulov nahaja,
*) Lat. gremium za grebmium, italj. grembo.
**} Druga oblika je: trzati, ziehen, iz te je slov. t r zu k, Geizhals italj. tarsia, skopee, Geizhals, primeri nemški zähe iz ziehen. Trzuk — tarsia je tore človek, iz katerega so mora vsak dar trzati.
kakor pri paphiagomkih (Strab. V.) In res znamenito je, da je venetsko narečje do denešnjega dne ohranilo slovansko pozname-novanje za osla. Italski jezik stari i novi rabi: asino, kar je prešlo v romanska, slovanska in nemška narečja; a Venetščan šče pozna zraven italskega asino, tudi: musso, asino, mu s s a, asina, kalni drugo, nego staroslov. мьскъ, muli;s, мьска, mula starobolg, МЫ11ТА, za шьшчд, mulus. V venetščini se je polglasnik ь povišal v u, tore: muskio, muslcia, iu ker soglasnik k pred e in i v italščini se spremenja v с — mu sei o, mu sei a, venetšeina pa ima to vlastovitost, da sc spremeni v ss, na primer: italj. fascio, venet, fasso, tako tudi: muscio = musso; iz МЬСКЪ je postalo tudi italj. miecio, miecia, asinus, asina, ker se v italj. prelazi tudi v c, primeri: fi о с i n a = f u s с i n a (Diez. Gramm. 263). Slovanska beseda je tudi prešla v romunski in albanski jezik: muškl, М8СК0Ю. Miklošič besedo izpeljava iz korenike: мьг in priravnava grški fiot/ot," in lat. mingere, tedaj bi poznamenovanje nastalo po effusione seminis, primeri analogično: sansk. vrša, taurus, iz: vrš, irrigare, conspergere, slov. me ve se c, iz mrskati sank. mrš, conspergere. Zato tudi je naravno ako iz мьг izvajamo tudi: magar, m a gare, asinus; b je v srbšč. a, primeri magla = МЬГДа. Ker domovina meskov ni severna Evropa, nego južna, je venet, musso in italj. miccia pravenetska beseda, in ne kje iz poznejših časov, v katerih so iz severa prišedši Hrvati in Srbi z Venetčani v dotiko prišli. Za to trdenje govori ta okolščina, da Venetčani musso rabijo v pomenu osla, ne pa mula, kar pričuje, da so si osla zapopadali kot posebno pohotno žival, in ji zaradi jene p o h o 11 j i v o s ti, velikega spolnega gona dali ime: musk = МЬСКЪ, fonetično za: МЬЗГЪ, to je: mezgovita žival, animal, quod habet multum succi, seminis. Dasiravno jekorenika: МЬГ v sansk. zend. gršč. lat. nemščini itd. znana in stvarila razne besede*), vendar je edina slovanščina iz nje vzela poznamenovanje za mula.
c) Cavalo.
Nad razlago besede: cavalo so se jezikoslovci že dosti trudili. Diez ne ve o tej besedi drugega povedati nego: cavalo, ein Wort der ital. Bauernsprache. Ali stara Italija imela je različne prebivalce, tako: Etruske, katerih narodnost ni šče dognana, Ly-gure, ki brž ko ne spadajo v pelasgijsko rodbino, razne betve Illyrov, tudi Ibere, o kojih narodnosti tudi niso šče učenjaki ednih mislij, potem prave Itale ali Latine. Slavnoznani jezikoslovec Lott-ner piše o besedi caballus: das lateinische caballus, das spät-
*) Take so: megla, mižati, mzeti, muza, muževno, (suecosus), -mezg aitd. v slov.; o—1<r/ы , o—,'»//'« , urina,	čebula, iior/jic; lat-
m i n g o, got. maihstus = novonemšk. Mist, aoglosaks, migan itd. Celo za oslov rig, ima Veuetčan slov. slično poznamenovanje: ragiar, ragghiare gridar come asino, rigati.
griechische -Aaßalhjq (slawisch kohyla) — ohne Zweifel entlehnt, das lateinische Wort ist vielleicht keltisch. (Zeitsch. für vergl. Sprachf. VII, 180).
Mi res najdemo v novokelt. narečjih: с ab al (gälski), с ар al, che val (kimriski) ceffyl (kornski), dalje: che val (franc.), cavallo (italj.); vendar vsa ta poznam enovanj a so prišla, kakor mnogo druzih besed, iz latinščine v ta narečja, in če ves jezični zaklad keltščine prerovaš, ne najdeš ne edne prikladne korenike za razlago te besede. Jaz besedo imam za vlastnino venetskega jezika, iz katerega je prišla v latinščino, in kolikor je meni znano, najde se najprejc pri Horaciji:
„optat ephippia bos niger, optat arare с a b a 11 u s".
Slovanskosti besede: kobyla nihče ne taji, in ako je ženska oblika slovanska, in yla suffix, ne moremo trditi, ka ne bi slov. jezik enkrat tudi poznal možke oblike : КОВЬЛЬ. In res po hribovskih krajih zapadno od Maribora govori ljudstvo: ko bij i, equinus, in naš čestivredni Gutsmann ima v svojem besedniku tudi šče besedo: koblji, equinus.
Estinski jezik rabi tudi: hobbon, Pferd (Huppel, Wörterb. sub voce). Beseda je prišla iz slovanščine v ta jezik, kakor mnogo druzih besed.
H ob bon = kobon pa ni drugo, kakor staročesko in starorusko: komon, ker m se čreda s b-, primeri česk. dareiny, piseiny za daremuy, pisemny. Iz komon je komonyca, equa, komonstvo, qualitas equi, litov. kümmele, equa.
Vendar izvirna oblika je bila: kav on, ko von, kar potr-duje latvijsko: keva, equa, in labialec v je prelazil v b, in ta v m. Že Schleicher (Formenlehre str. 95.) je knmmele stavil h k u bele in kobyla; in bistroumni Caf trdi, daje sedanje konj •— КОНЬ, nastalo iz: kobn, tedaj se ne sme priravnati nemški Hengst.
Caf mi piše: Jaz stavljam konb, kar je skrčeno — iz: ko(b)n, k sansk. a § u — agva, in mislim, da je v slovanskem prajeziku se prvotna oblika glasila: kavo — кавъ, primeri latvij. keva, equa. Iz kavo so nastale s dotičnimi suffiksi: k a von — k a v a 1, k a b o n, k a b a 1 — kobon — k o b a 1, k o b b 1 b in komon iz k o b o n.
Kava pa je iz arjanske praoblike: akva sansk. agva po prestavi poredka glasnikov tako nastala, kakor kamen iz ak-rnan, akmen, sansk. ayman, zato tudi srb. kobac, Sperber, česk. koba, Lerchenfalke, kobus, rus. kobac stavljam k sansk. acvaka, acuka in lat. aquila.
Tako prijatelj Caf, in jaz mu priglasujem tako dolgo, dokler kdor kaj temelj itej šega ne pove. Sansk. a (ju— praoblika: aku pa je iz korenike a k — sansk. a<; scharf sein, schnell sein, tedaj je konj dobil po bistrosti svoje poznamenovanje. Ako sedaj pogledamo v raznih arjanskih jezicih oblike te besede, najdemo v sansk. agu — a<;va, v lat. equus, equa, v anglosaksonšč. e h u —
v iršč. each. v gršk. mnog. Labialec v je prelazil v zend. v p, zato: a q p a, pers. a s p, v osetinšč. v /, zato po prestavi glasnikov: afse za: asfe, kambrobrit: osw*) litov. aszva — ašva. Ker v nekterih italskili narečjih ku prelazi v p, in najdeš pid za quid, pidpid za quidquid, imajo ital. narečja tudi epus za equus, Epona, za: Equona, Pferdgöttin. Keltska narečja niso tore premetavala poredka glasnikov, tedaj: caballus ne more biti keltska beseda, nego venetska: k ab al. Veneti so bili prvi Slovani, s katerimi so Rimljani v dotiko prišli, in tako od njih caballus si izposodili. Vsaj so Veneti sloveli zaradi svoje konjereje. Strabon (V.) piše: Veneti so dolgo sloveli v (Illyriku in) venetski pokrajini, in so se izvrstno odlikovali v konjereji. Venet-ske konje so posebno Grki radi rabili pri olympijskih igrah, in Spartanec Leon (440predKrist.) je z venetskimi konji zmagal v hippodromu (Eustath. ad lliad. 852.) Dionys tyran syrakuški (405 — 367 pred Kr.) si je spravil za svojo ergolio (Gestütt) ve-netske kobile (Strab. V.), in že zelo pozni Hesychij imenuje ve-netske konje: "Evdieg innoi — tv гф 'ASnin мят. Rodoslovno ime je mogel slišati iz germanskih ust**), ker so Venete le Germani imenovali Wende — Winde.
Tako je tudi mogel Sophokles iz germanskih poročil zvediti, da 'Ivdoi lovijo in prodajajo jantar. Soglasnik v so Grki perhore-scirali, zato pisali: Endies mesto: Vendies, Indoi mesto: Vin-doi, Enetoi ali 'Evttoi, mesto : V e n e t o i.
Venetske konje Hesychij imenuje: Xvxotmdöeg, vom Wolfe zerrissen, in „ Xvxoqnnoi ", Wolfträger, in Strabon pripoveda ne-kakvo smešno zgodbico, zakaj so venetski konji imeli znak volka na hrbtu. O tem znaku bodemo obširniše na drugem mestu govorili, seda] samo opazimo, da je utegnil Strabon celo zgodbico ne prav razumeti, ali jo je skaženo poročeno dobil. Volk je bil v mythologii starih Slovanov symbol zime, in konj symbol solnčnega boga, in sicer črni konj symbol Crnoboga , beli konj pa symbol Beloboga. Ce je črni konj imel užgani znak volka na hrbtu, je to izražalo mythični nazor, da je konj bil posvečen črnemu bogu, katerega kraljestvo traja po zimi, če pa je beli konj imel užgani znak volka, je s tem se hotelo izražati, da j aro, poletno solnce zmaga črez zimo — Bel bog črez Crnoboga. Taka vrst konjev se je redila posebno v okolici Tirna v a. Tukaj pravi Strabon (V), da je stal Diomedov tempelj, in da so mu belega konja darovali, kakor polabski Slovani Svetovitu. Gotovo pod Diomedom tiči kakšno venetskoslovansko božanstvo, sicer pa tudi Diomed zna pra-
*) Britanci so tore glede glasaika: с (s. cerebrale) stali na isti stopnji, kakor stari Indi, Litovci in Osetinci.
**} Vendar tukaj zna: svSieg itmoi označevati tudi konje, ki se pod milim nebom — gvSioi — prosto plodijo in redijo, ker Hesychij na drugem mestu rabi: Ev it iS ai nmXovg, in: nsql t rjv ASoktv 'Etetidog.
venestka beseda biti. Staroruski rokopisi govore o bogu: D i j i „mnjašče bogy mnogy: Peruna, Horsa, Dija i Trojana". (Slovar, cerkv.-slavj. jaz. II, 49). Drugi del besede — med — se zna izvesti iz m edem cireumago, drehen, quirln in tako bi Diomed označevalo: der Lichtquirler, Lichtdreher, ker dij se v j on: a s sansk. divas. Litevci so poznali božestvo, Divirikis, kar označuje: Lichtherrscher, in ime neravno daleč od Timava: Divača, bi šče utegnilo opominjati na češčenje Dija in Dive, ker tudi ženska boginja Diva se omenja v staroruskih rokopisih zraven božestva Dija (glej Učenija zapiski II, 2, str. 79.). Vendar je utegnila legenda grškega Diomeda, o kterem Scylax (16) pripoveda, da so ga posebno Ümbri (0[iß(>txot) čestili; prenešena biti v venetski kraj, ali pa tam živeti kakšna italska naselbina, katero je trgovina sem zavlekla, in svojemu mythicnemu pradedu postaviti kako svetišče.
d) Ceva ali Keva, krava.
Razve starovenetskih besed: trogia in musso šče nam je Columella (de re rust. IV, 24.) ohranil drugo ime za žival in sicer : ceva. On piše: „melius etiam in hos usus (t. j. za vskrmljenje telet) Altinae vaccae parantur, quas ejus regionis incolae с e v a s appellant". Altinum je bilo slavno trgovinsko mesto v zemlji Venetov. Sicer so nekteri hotli brati mesto Altinae — Alpinae, kakor postavim de Bellognet, ker Columella (VI, 26) govoreč o izvrstnosti altinskih ovac rabi obliko: „altinates oves"; vendar je tudi mogla oblika „altinae" navadna biti, ker Tertullian (de pallio 3.) jo rabi pišoč: „nec de ovibus dico Milesiiš et Selgicis et Altinis." Tudi zaradi pisave: cevas so izdavatelji Columellovih spisov razločnih mislij. Nekteri se potegujejo za obliko: Cevas. Pomota se je pri^prepisavanji lehko zgodila, ker sta si črki C in G malo različni. Ce je gevas pravilna pisava, nam netreba pri razlagi besede daleč segati, in mi najdemo v slov. gava po oslabljenem glasniku: geva naravno razlago. Gava —gevaje thema besed: ga v-e do — govedo, sansk. go, vacca, starogorenjenemšk. chuoa, chua, chuo, staroarm. gov, novoarm. kov, zend. g a o. Ker se, kakor je Corssen*) temeljito dokazal, pri starih Latinih, noter do 5. stoletja po Krist. soglasnik с pred e in i izgovarjal kakor k, tedaj smemo „cevas" izgovarjati kevas, in Latin Columella je lahko premalo tenko pazil na izrekovanje, in gutturalca spremenil. Tudi se dialektično g in k rada izmenjata, in tako ču-ješ izgovarjati: gruška, lcruška in hruška. Ako se berilo: kevas, mesto: „gevas" obdrži, bi utegnilo nam pomen besede: keva razjasniti: kava— diminut. kav-k a, kar je prvotno označevalo: junico — pulla, ker se šče je v novogrščini, kamor je
*) Corssea Lat. Ausp. II. izd. I, 48, Diez, Kom. Gramm. 250 itd.
beseda iz slovanščine prišla, ohranilo: xavxitgu — kavkica, an-eilla, amasia. Kava - kavka, kavkica pa sopet se vjema s sansk. cava, pullus, mlada stvar sploh, tako da keva isto po-menja, kar junica, ju venca. Mesto Altinum je slovelo tudi zaradi izvrstnih ovac in že sem omenil, da Venetčan rabi besedo: bi z ari n za ovco, katera se vjema z slov. bi ca. Tam so delali iz sršči oblačila, ki so dobila ime: sršča, saršča, kar je Venetčan spremenil v s ar z a in Italjan v sargia, Nemec pa v Sar-sche. To je oblačilo sršasto, iz sršči, rus. sršt, grobe Wolle.
в) Birrachio — birac, bivak, birka; vipio in dr.
Leta staro goveje živinče se tudi veli: birrachio — bi rak, primeri bir-ka, ovca, kar je prešlo tudi v madžarščino, in pa sansk. b Iliru, koza. Besede: bradume goveja živinaza pleme, in procoio sem že razložil. Naj šče omenim ptiča, ki ga Plinij imenuje: vipio, katero besedo vsi glosatori za nelatinsko imajo. Vipio je neki mlad žerjav. Gotovo je Plinij ime slišal v zemlji Venetov (bil je rojen v Veroni), ker šopet edina slovanšč. pozna: vyp, starosl. in rus. Mtmg, Seemöve; tudi v pomenu xoloiog, Dohle, se najde. Besedo venetsko: chizza, chizzeta, la femina del cane, cagna, sem že omenil in primeril starosl. kučka, коущька, priravnaj šče: kuČak, kuča, cuca, cucka, cucak, kuja, kusa, kujica itd., sama poznamenovanja za pesje pleme. Težko izvirno latinsko i sploh italsko je: catus venet, gato, maček, ker besedo le poznajo zelo pozni pisatelji latinski okoli srede četvrtega stoletja. Vegetius (300 po Krist.) imenuje nekakovo bojno orodje catus, primeri staroslov. kot- k a, felis, ko t-v a, aneora, analog, slov. maček, felis m aneora, litevsk. kate, latvijski katins, sicer tudi staronord. kottr, staronemšk. chazza = chatta; vendar slov. še ima glagol: kotiti*), gignere, in gotovo so Latinci. catus leže dobili od Venetov, nego od severnih Germanov.
Možkarec ali samec kozji se v venetsčini veli: beco; Kurelac (imena domačih životinj str. 38) navaja med raznimi kozjimi imeni tudi: bo k an, bo kes, bokile, primeri nemško: Bock. Mlado purico imenuje Venetčan: pita, menda isto, kar slov. puta, sansk. poti, pullus; sem spada tudi lat. puta tudi italj. puella, in slov. puca; t se tudi spremenja v c, primeri: butiti in ba-citi, goltati, goltniti in golenoti, hrv. utaptati in u cap t a ti, vickast za vi t kast itd. O živini, ki se poja, pravi Venetčan: trup ar se: trupati znači treti, zato tudi Slovenci pravijo: Krave se trupa j o in krave se terej o, drvijo = pojajo, po-
*) Srbi v Črnigori: kot, die Brut; kot, maček, poznajo i Rusi, Poljaki, Čehi: k oči žk a = kotička, Kätzchen. Mačka in mačke severni Slovani ne po-znajo, tenioč le kotko. Venetčani ščo imajo: mucia, slov. muca = mače, iu pa: m on a, monin; na Koroškem je tudi mu na znano v pomenu mačke. Mona, Muna je menda ekaženo iz m a imun, ktero besedo imajo Slovani vzajemno s drugimi vzhodnimi narodi.
migljajo, lovijo, tirajo, gonijo itd. Capra rupicapra, capra selvatica se veli: Camozzo, Slovenci v rezijanski dolini ji pravijo: ka-moča, ker se veli r u p icapra, Felsbock, Steinbock, je gotovo ime slovensko od камы, Stein. *)
Kaj pa je pantegana? Venetčani tako imenujejo sorze de canal, ratto d'acqua, Wasserratte slov. potgana. Diez misli na p a n t e x, Dickbauch, drugi na novrixög, ponticus mus, iz nörrog, pontus. Pantano v venetščini označuje mužo, močvirno (zato pleonazem: die pontinischen Sümpfe), sansk. patha, aqua, p a-this, таге, starosl. pot, vdgcog, slov. pot, sudor, aqueus humor, gotovo nekda tudi voda in sličnih pomenov, primeri ime srbskega v muži stoječega mesta: Pantjevo — Pančevo. Pantegana bi tore bila: die Sumpf bewohnerin. Misliti bi se tudi dalo na: gan srb. ganjevi goveje blato; tedaj pantegana, potgana, die sumpfschmutzige, durch Morast verunreinigte. Res je čudovito, da to besedo poznajo samo Slovenci, istrskim in dalmatinskim Hrvatom, Srbom, ki so bliže Venetkov in pogoje z njimi občujejo, pa je celo neznana. — Pantegana zna tudi biti adjektiv in ednak latin. Ponticanus, tedaj pantega za pantica.
f) Civeta — ciba.
Boerio piše, da civeta označuje: giovenca, vacca giovane, che non ha anocora fruttato, e non e stata posta al giogo" — „c i v e t o , birracchio, vitello d«J primo al secondo anno, e che non sia stato ancora pošto al giogo". Ker sta civeta in civeto voculae diminutivae, ostaDe nam: civa, in kervenetščina in ital-ščina sploh labialca b in p spremenja v v, na primer: venet, cav-rone, cavra, = caprone, capra, b e v e r e za bebere, bibere, T e v e r e za Tiberis, с a v a 11 o za caballo, smemo postaviti thema: ciba. Znamenito je res, da ta beseda izražavajoča pomene: pul-lus, Junges, mladica, se edino najde v slovanščini in pa v venetščini : v ruščini с у b a = mlada koza, v hrvatšč. ciba, jarika, с i b a k, mlad petelin, slov. с i b i с a, Hühnchen, pile, pišče, in sopet v hrvatšč. ciba, kujica, mlada psica. Že vrli Kurelac (Imena domačih životinj str. 55) je za razlago postavil: с e b a t i, ciba ti po Stuliču — euljati, agitare, cebaljka, cunae, v močni nasalirani oblici: с e m b a n j e, motus oscillatorius, с e b k a t i z repom migati, tresti. One životinje je tore Slovan imenoval:
*) Omeniti šče moram ime za ptiča: astor, Hiibnergeier. Ta beseda sc tudi že najde pri latinskih pisateljih 4. stoletja po K. Gotovo je starovenetska, ki jo prešla tudi v pismeno italjanšč, v obliki: astur. Astor pa ni drugo, nego slov. ast, prejotov. jast, accipiter, tudi jastran. Beseda je bolj znana v obliki jast-reb, kar pa označuje: accipiter variegatus, litov. raibas, varius, latvijsk, raibo, zato staroslov. renbka, perdix rus. rjab = novoslov. reb. varii coloris. Suffiks» or, ur v as t ur-astor sta Čisto slovenska,
cibe*), katere so živogibljive, nemirne, sgibiles; (primeri: agnus, iz agere, koza izltadž, agitare, rus. cigara, ovca, čiger, valček) ; tako pile, kužka, kožico in Venetčan teličko in junčka. Znamenito je, da to besedo najdemo šče v drugem okrožji in sicer pri prebivalcih v kantonu vališ k em v okolici sel: Gradec, Kreme-niča, Luk, Visoje, Groria, Kunice, Bumplice, kder tudi kozo, kakor Rusi imenujejo : Tschiehva (tako piše Malten, Bibliothek der neuesten Weltkunde. Aarau 1834 Т. I. 28-50-190-216). V ono okrožje postavlja tudi Plinij (11, 42) mesto Ceba, v katerem so delali izvrsten sir iz ovčjega mleka, ki je pod imenom cebanus caseus v stari dobi zelo slovel. Tukaj najdemo Salasse = Salašane; gotovo so to bili izseljenci venetski; Polak šče denes imenuje vlaško ovco cab, caban. Iz venetščine je beseda prišla v španjolščino: chivo, kozliček, in v nemščino: Zibbe, Lamm; alban. tsjap, tsiep; vališko narečje ima tzap; ital. zeba, koza. Italjan navadno imenuje ovco p e с o r e , Venetčan p i e g o r e iz p e с u s , kozo pa: с a p r a, caprone, Venetčan: cavra, crava, cavrone in ovna: montone = mundon, der grosse Hoden habende. C i-veta, Civeto, Civa, cyba,cibak, ciba, с i b i k a so tore zrastli na deblu slovanskega jezika, venetska: civeta, civeto je ostanek iz jezika starodavnih Venetov inneovrgljiv dokaz za njihovo slovanskost. Iz druzega themataje ital. civeta, Käutz-chen in sicer iz venet, zoeta, kar je skrajšano iz cioveta, slov. čovik, hrv. č u v e t i n a, vrst sove, Nachteule. Pač pa je iz korenike: cib venet, civada, vela deli' albero di bompresso, che e sopra la prua della nave, tudi venet, civea, civeo, civera, sanke, Schlitten, primeri hrv. cebaljke, cunae, Wiege, tudi ci-v i e r a , strumento fatto a somiglianza di bara per uso die tras-portar sassi, terra e simili, с i v ё a, tralia, Schleife. Drugam pa spada italj. civa j a, Hülsenfrüchte; ta beseda se mi dozdeva ska-žena iz slov. s o č i v j e '**), legumina, in so je zatrlo se, kakor pri besedah: baco za bombaco, bili со za umbilieo, cesso za seces-sus, cimento za specimentum, ciulla za fanciulla, stromento za instrumento, lezia za delicia, nem igo za inimico itd.
g) Mama.
Uganjali in primer jevali so jezikoslovci uže dovolj, od kod bi to besedo izvajali. Venetščina pozna: m an z a, amorevolezza,
*) Primeri sansk. <;ibhja, juvencus malonis. žab an, vol, glagol b h pa se je že ohranil v metaf. pomenu gloriari. Razlifno od korenike: ceb, cib, agitare gotovo ne sansk. (,■ e v, agere, adire foeminam, virum, ifcvas in 9eplias, penis, slov. cehe, slovašlc, cibelj, penis, starofeSk. kepa, vulva, ataronem. clie-pis, chebis, novonem. Kebs (\veib); menda odsod venet, redupl. eicibeo = cicibelj?	v
**) Primeri tudi: čečeva, čečevica v rusk. jeziku legumina. Grskolat.
TiitTGog, TZibog, pisum, grah; vjema se z nem. fesa, Hülse, in srb. pasulj sitan grah, Čifevae.
manza, buessa, vacca, ш anzetta, giovenca, vaccarella, man-zetto, bue giovane, civeto, manzo, toro castrato, manzolame, quantitd di bradi o sia di bestiame vaccino da tre anni addietro, dakoromunski mänzu, pullus equinus, v latinšč. srednjega veka: manzius, manzia, vitulus anniculus, manzolum, corium vi-tulinum, novogršk. iиш>т£ега, juvenca. Vsem tem besedam je mati venetščina, in Diez je zelo zagazil, ako misli, da je m a n z o iz mansuetus! Daje to praslovanska beseda, pričuje ta okolščina, ka jo sopet najdemo pri Nemcih, ki so ali bili sosedje Slovanov, ali so se z njimi pomešali. Tako na Bavarskem (Schmeller II, 604) Manzkuh, vacca sterilis. Hofer (v Zeitschrift für die Wissenschaft der Sprache II, 233) piše: Im Salzburgischen wird eine Kuh gemänzt, wenn sie nicht gleich zum Stier gelassen, sondern eine Zeitlang verhalten wird. Na Tyrolskem (Schöpf Tyrol. Idiotikon s.v.): „Manzen, hart, anstrengend arbeiten, eine Kuh mänzen, länger nicht zum Stier lassen". Na Koroškem (Lexer, Kärnth. Wörterb. 190) „Menz, adjektiv von Kühen, gelt (jalov), im Oberliesachthal, m e n z e n, castriren, primeri venetsko: manzo, toro castrato. Vse te besede so iz slov. korenike: mank, men k, mollescere, mitescere, man ca t i, affricare, mencati, atterere, tedaj venet, manza iz mancia, mollities, manza, pecus molle, mite, das weich, zahm gemachte Rind; manzo v pomenu toro castrato tudi ne drugo nego smancana žival, primeri horv. mencati^ mancati, smancati = tlačiti, tolči, ribati. Iz te korenike je starobolg. manka, monka, mončit, litov. minksti, manksztyti, erweichen, mürbe machen, latvijski brez nazalca, m akt, plagen. Brez nazalca je latinska sorodna macerare (Corssen I2, 395), nem. m u h h a n *), got. muka, sanft, staroškand. mjukr, mollis. Ker venetšč. in ital. iz lat. them. mac imate: m a g r o , m a g r e z z a, nemoremo venet, manza k lat. m a-c e r o staviti.
h) Bibaron — biba.
Dosti slovanskih poznamenovanj bi se znalo najti v imenih morske životinje, rib, polžev itd. Jaz tukaj omenim samo imen bibaron po Iioeriu, „conchiglia di таге deli genere delle madie" (Mactra Linn). Kaj je bibaron drugega, nego slov. biba, katero ime pozna vsak otrok davaje zagonetko: Biba leze, — biba ni. Tovor nese, — osel ni. Roge kaže, — kozel ni.
_ Druga italjanska narečja te besede ne poznajo; v patavin-ščini pomenja: bibiar, lellare (slov. leljat, loljat) tentennare, an-dar lento, laziti, počasno iti, zato venet, bibia, tentennare, tardo itd., slov. bibati, wackelnd gehen, biba, ime za reco tudi v italj.
*) Novonem. müheu, Miihe.
bibia, divja reca. Iz bibati je slov. bibra (Murko), vino, ki se vleče, bistro ne teče, — dovolj dokazov, da je beseda na deblu slov. jezika zrastla.
Stari Veneti so bili tudi imenitni bečelorejci. Plinij (Ilist. nat. XXI. 12) piše, da so prebivalci venetskega mesta H o s t i 1 i a vsak večer na ladjah peljali ule pet ur daleč po reki Padu in jih tam izpostavili, kder je bilo obilno paše za bečele. Bečele so, ko so zarana iz ulov izletale, napolnile panje z medom, in tako napolnjene panje so Hostiljani nazaj domov peljali. Celo beseda: bugno, Bienenkorb, ni drugo nego slov. panj. Boerio pravi, da je bugno ul iz poroba napravljen panj, in v slov. narečjih panj, p en j ne označuje samo ula, Bienenstock, temoč tudi trun-cus. Primeri staroslov. paseka, porob, truncus in alveare, Bienenstock, pol. stebno, stebnik, Baumstamm in Bienenstock. Ital-ščina nema themata, iz kterega bi se bugno dalo razložiti, ime mesta Hostilia opominja na hosto; moglo je stati kraj kake boste, in ime dobiti Ho stil je, zato se tudi lahko ume, zakaj je v tej okolici cvetelo čebelarstvo. Venetčan soglasnik p rad spremenja v b, primeri: bruina za pruina, biberata za piperata, biso = lat. pisum. Bugno zna tudi izražati isto, kar bugna, slov. bunka, Wulst.
г) Aden, chiepa, parpagiola*)
Med ribami, ki so v reki Padus se zdrževale in že Plinij u bile znane, bila je največa in najdebelejša Adano; drugi Italjani jo tudi imenujejo Adeno in Adello. Boerio pravi, da je po Linee-ovi systemi: ,,accipenser huso", in pristavi: „cresciuto e grandemente impinguato" in sopet na drugem mestu: questo col-pesce ingrassato arriva pertino al peso d' oltre mille libbre grosse venete".
Ta riba je tore dobila ime po svoji tuči in debelosti; in sopet najdemo v ruščini besedo: adit, gedeihen, wachsen, üppig werden, anhäufen, primeri sansk. edh, augeri, crescere, gršk. oiääco, schwellen, aufschwellen.**) Plinij (Hist. nat. IX, 15) ima popačeno obliko attilus za adilus in pravi: „piscis in Pado in-ertia pinguenscens ad mille aliquando libras". Sovražnik te ribe je bila riba „с lupe a", in Plinij piše na omenjenem mestu: --„atqui hunc (attilum) minimus piscis appellatus с lupe a —
*) Italjan rabi za izraz polža: lumasco ~ lat. limax, Dubrovničan pa : prpolj, Wegschnecke, v venet, pa parpagiola ~ mol, Motte.
**) Bopp (Gloss. 64) iz korenike edh tudi -izvaja lat: aes — culus Mes-pel, nešpelj, ,,ita ut a crescendo sit nominata, uou ab edendo, nmtato d in s si-cnt in es-ca ex ed-ca". Prav ima, škoda, da ni tudi se spomnil-sansk. adri, drevo. Aes-culus tudi oznaduje v lat. die Hageiche, aesculetum, Eichenwald. Iz iste korenike stvarila je slovaoščiiia: adraš (Murko, Janežič, Mcgi-ser), wilde Eiche, Zereiche ; tore dokazov dovolj, da je korenika ad v pomenu: crescere, augeri, pinguescere, itd, bila v slovanščini živa.
rnorsu exanimat. Venetčan to ribo denes imenuje с h i e p a = k 1 e p a, prav po pravilih italj. jezika. Boerio pravi, da ima „scheletro ossoso", in: „il suo corpo e compresso, come quello del aringa". Tudi cl upe a je venetsko-slovenska beseda iz- k lup a, slov. ki upa, hölzerne Klemme, womit man den wilden Kühen die Füsse klemmt; k lupa, Fallriegelchen, srb. kl upa, aufrecht-stehender Balken, indem der Weberbaum liegt. Korenika je- klp, kl e pati, claudere, schliessen, einzwängen; prešlo je tudi v nemščino koroško in štajersko: Klüppel, Hölzchen mit einem Schnitt, das man Brechlerinen aus Muthwillen aufhängt. Da je ta riba dobila ime po k lupi, pričuje šče ta okolščina, dajo drugi Italj ani, kakor Boerio pravi (str. 166), imenujejo „laccia; s besedo laccio pa Italjan tudi poznamenuje: Schlinge. Clupea je tore: der Klemmer, Knebler, coangustans, premens, in je gotovo dobila ime, ker je adana oklepala. Diefenbachovo priravnavanje besede clupea grškemu (ту.оХотр, Gräte, ribja kost, je nenaravna in preveč oddaljena od oblike: clupea. Ker Boerio reče, da je „corpo di chiepa compresso", znalo je tudi ime po podobi nastati in označevati: sključena riba, der eingezwängte, gedrungene, eingeklemmte Fisch. Primeri ščuka, pol. ščupa, lucius iz šči-pati, ščeknoti, zwicken.
k) Langa, lungurus.
Šče edne živali imena iz jezika starih Venetov treba omeniti, ki se je tudi v denešnji venetščini ohranilo, in sicer: langa, 1 a n g u r u s. Plinij (hist.nat. VIII, 38) poroča o povesti, po kateri se iz scav-nice neke živali jantar nareja — „alii dixere langurium (pro elec-tro nempe), — esse in Italia bestias languros. Zenothemis langas vocat easdem et circa Padum iis ritam affirmat". V denešnji venetščini^ najdemo razlago te živali, o kteri so si učenjaki dosti glave belili. Boerio piše: Languro o leguro, ramarro (Eidechse,) specie di lacerta con coda verticillata, lunga, con isquaine acute e corpo verde.
Langa, 1 a n g u r se vj ema s starorus. 1 e n g, novorus. 1 j a g -uška, Frosch, in slov. lan ga t i, claudicare, vaccillare, sansk. lan g h, salire, vaccillare nam razjasnuje pomen besede. V sansk. tudi v slabi obliki: lagh, odtod'grško )м-/юд; „a saliendo dictus sicuti sansk. caca a cae, salire," piše Bopp; primeri šče got. laika, salio, rus. ljagat, brsati. Pa langurium, kakor se je tudi jantar velel, po drugem berilu: langonium, nema nič'z languro m, guščerom opraviti, temuč poznamenuje čisto drugo, in sicer: Japis splendidus,*) sansk. landž, splendere, landž, torrere, frigere, assare, tudi slabe ali nenazalirane oblike : 1 a d ž,
*) Ako Strabon (IV) piso, da so Lyguri jantar imenovali: hjyyovQiov lin-gnrium, kaže, da so to poznamenovanje sprejeli od Venetov in je svojim ustom priredili; vendar primeri tudi pol. ligo tati | bliščeti, kar gotovo je ednoisto s koreniko 1 a g.
Letopis 1874, II.	4
ladž se nahajajo, in že sem na drugem mestu razložil, da je iz te korenike slov. lagotica, primula aeaulis, rus. lagot, Theer. Ta korenika je bila v slovanščini nekdaj zelo živa, kakor pričujejo tele besede: staroslov. lenžaja, gallina ova calefaciens, ovis incubans; že Miklošič je spoznal: „radicem len g a leg, decum-bere, differe"; dalje slov. legal-, Typhus, vročica, gorka bolezen. Iz slabe oblike lag je staroslov. laznia, toplice, česk. lažen, pol. laž ni a, balneum. Miklošič je laznia postavil med tujke, in priravnaval nemško Lase, irdenes bauchiges Gefliss, lat. lasanum, Nachtgeschirr, Kammertopf, a oboje je iz gršk. laaavov, cloaca, olla, sella familiaris, in to iz dorišk. laaы, lateo. Ne zapo-padem, kako bi balneum, cloaca, in sella familiaris, mogli na enačili nazorih počivati. Dalje je iz te korenike hrv. lazanje, mlinci, (Belostenec s. v.) tedaj, placenta assata, tosta, *) in slov., srb. pol. laz, lazi, požgana hosta, kder potem napravijo njive in pašnike, in pa srb. ljaga, Brandmal.
Ta beseda je gotovo po armorskih Venetih, ki so tudi v Britanii se bili naselili, prišla na otok Albion, ker šče v stari au-gleščini najdemo: laes, pascua.
Malten jo je našel tudi pri že večkrat omenjenih slov. ostan-eih v vališkem kantonu, in tam označuje: Bergfläche, in se rada pritika besedam topicnim, postavim: Cambiolas, Forclas itd.
Da so Grki in Rimljani mislili, ka se jantar iz scavnice langurove — guščerove nareja, izhaja menda odtod: Bilo je pri njih obče mnenje, da je jantar produkt solnca; zato grški mythus, da Helios, solnčni bog, izsolzuje jantar. Guščer pa je, ker se rad solnči, bil symbol solnčnih božanstev pri Grkih in Slovanih; utegnil se je tako symbol solnca za solnce samo vzeti. Slovenci ga zato tudi imenujejo: Martinček, to je Martinova žival, ker so se v prelazu paganstva v krščanstvo mythični elementi solnč-nega božanstva v sv. Martinu združili. Dolgo so naimer Grki mislili, da se jantar v logih ob reki Padus stoječih nareja (Solin, 33.) Guščer se tudi v venet, veli ramarro; ne li iz rame, hu-merus, brachium? primeri: lacertus, Arm, lacerta, gušter, nemšk: eid-ahse, inahsel, humerus, slov. g u š č e r, srb. gušter in bolg. guša, Collum, srb. guša, Kropf, Kehle, slov. guščer i, kuščeri, Halskrankheit, Mandel, Halsdrüsengeschwulst, venet, gosso, Kropf.**)
*) V deaešnji venet, lasiigne, gerösteto Nudeln, in tudi v grsf. /Mjcivov, placentae genus; lar. pri Horaciji: lagauum, Pfannenkuchen. Ker bi lat, la-garmrn se v ital. glasilo lagano, na lasagns iz lat. nego iz slov. oblike. Grako-lati. laganon — laganum je iz them. lay — Inyaqoq } Умуыг, hohl, dünn, -weich, mürbe, odkoder tndi: Xaywog lagena, Flasche.
**) Stajerskonem. Goschen, Gosche, Schlund des Halses.
Poznamenovanja za jediva.
Ze sem omenil, cla Venetčan izraža mola z besedo: parpa-giola = prpolj. Ta beseda je zrastla na deblu slovanskega jezika. V staroslov najdemo: pr priča, Kreisel, trochus, in v srbščini: prporenje, coitus piscium, ker se bijo in valjajo, prpuš-kati, v pesku se valjati, tedaj bi prpolj, parpaglione označevalo žival, ki se valja v prašini, in to delata mol in cestni polž. Poseben izraz ima Venetčan za mlado opico: sadi, iz kterega vira, ne morem dognati. Čudovito pa je, da so Slovanom sorodni Latvini ohranili v visokem severu s starimi pelasgijskimi Tyrrhenci ednako poznameno vanje za opico: er m s, tyrrh. шяцод — — tov g m&r/xovg (paat лаок rolg rvQQrjvoig ацЈцоуд иаЫа&м (Strab. XIII. pag. 626).*) V kaki zvezi je s thematom: prp — parp beseda venet, parpagnaco, „pane di farina di formentone (koruza) con-dito con diversi ingredienti ?" Med štajerskimi Slovenci se kruh, ki mu tudi pravijo postružnik, v kterega tudi radi matere za otroke slive, hruške, kosce mesa mešajo, veli: perpernjak, primeri srb. p er polj ak odrezana vinska loža, ki se zamota, zakopa, zavalja v zemljo, tedaj bi sopet parpagnaco — prpernjak bil kruh valjanec, in iz istega themata kakor: prpolj, parpaglione, prpor, prprica; primeri: krapec iz krp, winden, gibanica, ver tanj ek, p o vi t i ca, imena za pogače. Pogačo pa jaz prilastujem Slovencem. Mislim, da pogača isto pozna-menja, kar: kolač, kolaček, runder Brotkuchen, iz p o ga, staroslov. pongvica, globulus. Vsaj se tudi šče z rožiči na pogačah izbadanim okroglim podobicam pravi pogice, ki res imajo podobo gumb. Primeri šče pogačica, Kniescheibe, pogača, die Nachgeburt, ednako lat. ital. placenta Kuchen in Nachgeburt, srb. p o-gača, okroglo mesto na dnu testa, pogača, okroglo drvo (Vuk), sansk. püga, acervus, gršk. nvyij, Steiss, tedaj okrogla reč, tudi nvy[ir, pest. Italj. focaccia, venet, fugazza, po Boeriu: pane cotto sotto la cenere, tedaj Aschenkuchen, utegne za se italj. jeziku vlastna beseda biti a slov. pogača nema z njo nič opraviti. Italjan to, kar Nemec: Kuchen, Fladen imenuje, označuje z besedo: stiacciata, schiacciata, in stiacciare pomenja: pressen, quetschen. Da je stiacciar slov. stlačiti, ni treba dokazovati. Drugi izraz rabi Italjan za pogačo: Scofaccia, coffaecia, in sopet glagol scofaciare izraža pomen: flach, breitdrücken, quetschen, kar sopet je zelo podobno hrv. kobačiti. Primeri prislovico: Kdo je jači, on kobači, to je, drugega tlači. Nahaja se šče eden izraz: passimata, pogača v pekvi; štajerski Slovenci jo imenujejo: livance, ker se nesgoščeno testo iz piskra v pekev liva. Pa sopet dvomim, ali je passimata izvirno italj.
a) Kavno tako najdemo v v latviščini: peite, pertikis, opica, in v italj. bertuccio.
beseda. Passaman pomenja v venet. Spitze, Tresse, passa-rnaner, Spitzen- Tressenmacher, Posamentirer; ali passaman ne slovansko pasmo, ki se najde v vseh slovanskih narečjih in izraža sorodni pomen: Garnfaden? Passimata bi tore izražalo to, kar nem. Fadennudeln.*) V besedi: p as s am a mesto pasma se je vokal vrinol, kakor v besedah: fantasima, cresima glej Diez 303. V srbščini šče najdeš: pasmenjača, forago, das Fitzband, der Faden, womit die Weber ihr Tagwerk abzutheilen pflegen. Piza, Pinza, mala, stlačena, tenka pogača je = srb. pita, Kuchen; piza, pinza, je iz pintita, pitia, вапзк. p in da, libum. Slovensko ime je tudi lasagne, kakor je bilo že omenjeno. Ravno tako bigoli, ki se tudi velijo m en udi, to so min-ceni, drobnički rezanci, od: bigola, begola, Kleinigkeit, slov. bigla, biglica, toliko kot: košček, betvica, trohica, mala treščica, Splitter; zato: biglica, Zündhölzchen. Korenika besed: begole, bigole, bigle, biglice je: bag, beg in se vjema s sansk. b h a d ž, dividere, distribuere; begole — bigole so tore: particulae. Iz te korenike šče se je v srbščini ohranilo: baglja, Büschel Heu, tedaj razdeljeno seno.**) Stari arjanski narodi so pa osodo smatrali kot delež; zato boginja osode se veli slovansko Dalja, gršk. MoZqu, in tudi v sansk. najdemo isti nazor, ker bhägya, bhäga, označuje pars, portio, sors, fatum, in fortuna secunda, in s to besedo se vjema venetska: baza, bazza, bouna fortuna. Tudi srb. bagra, Sorte, Gattung in slov. b a ž a v istem pomenu ste iz korenike bag. Razve sansk. slov. in venet, ne pozna, kolikor je meni znano, noben drug arjanskjezik te korenike, in tudi ne besed iz nje. Slov. baža tore ne nem. fasel, kakor Miklošič trdi; že srb. bagra govori proti temu. Menda tudi srbski bungur, Grütze, sem spada in je nasal, oblika, ako ne iz bhudž, edere, vesci, frui, od koder tudi slov. b o z n e, pascua, Viehweide.
Sansk. tudi pozna močno obliko : bhandž, dividere frangere odkoder bhanga, unda, litov. banga, unda, val, srb. bangav, hinkend. Iz korenike bhadž Bopp tudi izvaja: bhiidžana, poWilsonu: acup, aplate, vas, posodva, slovaški bagan, starosl. bagaš, mensura quaedam, hrv. bi žica, Melkschaff, venet, bi gonzo, itlj. bigancia, Butte, Kübel, pa tudi catedra, prižniea, ker ima podobo tej posodvi enako; tedaj ne iz lat. biscongius, kakor Boerio misli. Naše prosto ljudstvo prižnico rado tudi imenuje: žehnjak, (Sechfzuber). Vse te besede pričajo, da je korenika bag, beg, big, nekdaj bila živa v slovanščini. Sem spada tudi venet, begar, contendere, bisticiarc, zanken, kar je razdvajanje, razdeljevanje.
*) Ime po pasmu, niti, je «bog tega nastalo, ker se testo z nitjo, motvozom, s pasmom oilreznje, in po rezanci nitim, pasmu podobni.
**) Primeri novokeltsko (gadaelskn): bagaid, Büschel.
Kamo pa se dene slov. bin gole*), noge? Ta beseda se rabi kraj Mure.
Italjan za гегапсз rabi: fili di pasta, Teigfäden, taglioni = rezanci, od tagliare, rezati, vermicelli, črviči, gliste, ker imajo tako podobo.
Nemški „Strudel" je Italjanu neznan, in res je čudovito, da Italjani rabijo za poznamenovanja jedi iz moke toliko slov. besed, znamenje, da je poglavitna jegova hrana bila od nekdaj — polta — polenta*'), in kruh — pane.
Imena za zelišča.
Cotonia — Sopeta.
Skoda, da je vrli Boerio pri nabiranji besed premalo skrbi imel za imena raznih rastlin, rož, cvetlic, travnih sort itd. Gotovo bi tudi v tem okrožji se šče našla marsiktera beseda. Mi tukaj omenjamo samo dve: edno starovenetsko, zapisano od Plinija, drugo šče živo, zaznamovano od Boeria. Plinij (Hist. nat. XXVI. 7.) piše: Halus autem, quam Galli sie vocant, Veneti cotoneam (var. cotonia m), medetur lateri, item renibus convulsisque et ruptis. Da je halus ista zel, katero Grči (Tv/iqvrov imenujejo, trdi isti
Plinij (c. 26) pišoč:---„radicem symphyti, quam hal um gallice
dicunt" in Marc. Burd. (cap. X): „Alum nos v оса mu s, Graeci sym-phyton petraeum". Cotonea — cotonia je tore zel gavez, Beinheil, nizozemsko: heelwortel-heilwurzel, tudi Wallwurz po nemškem imenovana. Ta zel ima lastnost potrupane kosti sceliti, zato jo Nemec imenuje: В ein h eil, Slovan pa: gavez, t. j. kakšno vezilno moč imajoč, ker se pri besedah velikost in moč izražajočih ka in ga predtikata, postavim: luža in kaluža, rebro in /fcorebro, mula in «jamula, pomola, gruda, sansk. mäuli, zemlja. Gavez pa šče dendenešnji v celjski imenujejo: s-kotnik***).
Že Plinij moč gaveza opisuje: Luxatis imponitur et con-vulsis. Vulneribus sanandis tanta praestantia est, ut carnes quo-
*) Menda iz beg, big, naz»iir. biug, primeri: binenoti, bineati iz biti, tedaj bin gole, die Läufer?
Kako stare so nekfere veuetske besede, spoznamo iz tegu, da so iz materialnih postale abstraktne. Tako v venetščini označuje piado, italj. piato. ßechtsaclie, Streit, Proeess, Partei; kdo bode dvomil daje piado — piato, staroslov. plat, pars, latus?
**) Polenta je iz polta in to iz lat. pulte, (puls-pultis, Brei). Italjan med dva soglasnika rad sUvi prosthes.; z^to patav. g en de na, za gneda, gnida, Nisse.
***) V ruščini se nahaja: ko t o vik: Nepeta cataria, Katzenmünze, in nema s kotonjo nič opraviti. Gilterding je tore bil na krivem potu. Kotovik je iz kot, kotka, Katzo ; zato znanstveni pridevek: cataria iz catus, mačka, kotka.
que, dum coquuntur, con glutinet addita, unde et Graeci nomen (irvucpvrör, iz a v v in cpvco, cpvpi, tfvofiai) imposuere. Ossi-bus quoque fractis medetur (27, 7.). Latinci so jo zbog te vezilne lastnosti imenovali: consolida, Solidago, tudi osteocola, Nemci: Beinwurz, Beinbruchwurz, Wall würz; Cehi jo imenujejo: kostival in svalnik, iz svaliti, sceliti, zrasti. Cotonia = kotonja označuje isto, kar: Beinwurz, osteocola. V češčini šče najdeš: kot, koten, kotnik = vysedla a k u lat a kost, srb. kotlac, kotalac%), Schlüsselbein. (Glej Jungman Slovnik, 2, 143,146).
Preveč skeptični, sicer pa bistroumni Diefenbach hoče to besedo v sum spraviti, ko piše: Aber auch die Freude an dem unschätzbaren venetischen Sprachreste: cotonea wird uns etwas bedencklich, wenn wir denselben Namen für eine freilich weitliegende Pflanze, als Latinisierung eines griechischen bei Pli-nius (Hist. nat. 15, 11) wieder finden: „mala, quae vocamus со t one a, et Graeci cydonea, ex Creta insula advecta".
Ali dragi Diefenbache! Plinij je vendar poznal razloček med gavezom in kutino (Quitte), vsaj je moč ko ton je — gaveza tako obširno popisal. Tudi očitno reče: „mala, quae vocamus", in ti mi — so Rimljani; on se je imel za trdega Rimljana; o ko-tonji pa piše, dajo Veneti tako imenujejo. Dalje ima kutina ime po otoku Cydonia, kder je kutin obilo rastlo, kotonja svoje ime pa po svoji lastnosti, ker kutino in gavez z ednakim imenom poznamenovati je nemogoče, že zaradi velike različnosti ne, ki je med tema rastlinama.
Druga slov. beseda je v venetsčini: s op et a, bellis perennis, Himmelsschlüsselchen. Sopeta iz latinskoitalj. sopire, einschläfern ne mogoče imenovati, ker nema moči spanje privabiti, in v mythologicnem oziru je cvetlica življenja, primula verig, ozna-novalka mladoletja, zato ime: nebeški kiju ček, Iiimmelsschliis-sel, ker odklene cvetlično kraljestvo, prinese zemeljsko srečo, in odpre temu, ki jo za klobukom nosi, vhod v gore, v katerih so zakladi skriti. Ker pritrobi mladoletje, jo Slovenec tudi imenuje: trobentica, in isto tudi označuje ime : so p e t a; v patavinskem narečji je po Patriarchi-ju: sopiar, sopsti, tibia canere, sopia, tibia, piščalka. Sopeta je tore: sopeljica, tibicen, piskajoča. Družica jena jagolnica, primula acaulis, ima tudi votlo stebelce, v katero otroci v mladoletji piskajo. Nemec jo imenuje tudi: Marienschlüssel, ker se je v nebeški devici nakopičilo o prelazu paganstva v krščanstvo dosti paganskih mythičnih nazorov; Slovenec jo imenuje tudi: marjetico, in tudi Venetčan:
*) Korenita vseh teh besed je ho t, novoslov. ho tati, volvere f menda zato tudinem. Wallwurz, wall = wälzen, volvere); iz kot je koteč staroslov. cylindrns, kotač, kolo. Kotonja je tore kotna zel, ki stvarja, da se polamane, potrupane kosti sopet kotajo, ali pa, ki potrupane koti, to je: okrogle kosti sopet sceli. Primeri srbski kotrljan, eryngion, Feldmannstreu, Brachdistel, Mannstreu, iz kotrljati, volutare.
Margharitina, consolida minore, bellide, primo fiore, in imena take cvetlice ne mogoče izpeljavati iz venet, sopire = i-eprimere, atturare, ammortare, spegnere, nego edino iz sopiar, sopia, tibia, listu! a; vsaj jo Boerio sam poznamlja: Fior fistulös о. V sveti M arj e ti so slovenske narodne pravljice in pesmi združile mythične legende. Tako jo reši iz oblasti pozoja sv. Jurij; tedaj je ona nastopila mesto zemeljske boginje bodi si Vesne ali Lade, in enaki nazori so mogli vladati tudi pri Venetih, ker jo po krščanski svetnici sploh imenovati ne kaže. Marjetica prvlje razcvete, nego pade krš. praznik sv. Marjete.
Omenim šce besedo: zu ca, buča in glava. V srb. znači: udariti po ciku to, kar: udariti po glavi; primeri sansk. с i k h a, vrh, in slov. buča, tikva in glava. Srbsko: cik priravnaj starosl. к у k, coma, slov. k e č k a, na Goriškem: k o č a, k o č k a , tikev, italj. coccia, coccola, cocuzza. Cvet: Iris florentina, imenuje Venetčan: les che, menda iz lesk, splendere, coruscare, rutilare.
Imena za oblačila.
Naj šče tukaj sledijo nektera poznamenovanja za oblačila. Ze sem v lanskem „Vestniku" pretresaval ta poznamenovanja in pokazal, da se vjemajo s medijskimi in persijskimi, da so v ro-manščino le po Slovanih priti zamogla*).
V venetščini najdemo: giaca, nemšk. Jacke, slov. janka, janlcar; zip on slov. župan; gogna, slov. gunja; tabano, bolg. taban; gabano, slov. gaban; copeneghen, slov. kepe njek. Ker sem te besede žena omenjenem mestu priravnal medopersijskim enako se glasečim, tukaj samo nekoliko tam ne šče navedenih omenjam, in sicer: ciamara, zimmera, sard. sprosthezo: acciamara, španj. zammaro, polsk. с z am ara, česk. č a mara, slov. čamer, kožnata kapa, srb. čamulja, mitrae genus. Diez misli, da bi ta beseda vtegnila biti iz baskij-skega jezika, kaže na baskijsko ecchamara, Zeichen des Haukes, vendar Larramendi to besedo od španj. zammaro, Schafpelz, etymologicno loči.
Čudovito je, da španjolščina in slovenščina s besedo zammaro, čamer izražate kož na t o oblačilo. Boerio z i mm ara naravnost imenuje slovansko obleko: „ z i m m a r a, sorta di sopravesta ad uso degli S с h i a v o n i". Ker č a m a r a označuje kožnato obleko, nam sansk. čd.rman, cutis**),
*) Glej moj članek: Slovenske besede иа oblačila v 4. in 5. štev. „Vest-nika" 1873.
**) Primeri tudi rusk. č a r - k i, kožnato obutalo.
najlepše razjasnuje pomen besede. Soglasnik r se je vokaliziral, kakor se to godi v italjanščini in slovenščini. Beseda se je ohranila tudi v jeziku starih Trakov: /rcd/iov, das abgezogene Fell. Da je v traščini sansk. g in Č preiazil v s, pričuje beseda: аадаяадси = у.щ,с1пт()ат, glavorezci, sansk. ciras, glava, gršk. mgtt, glava, (glej Böttger Zeitschr. der deutsch, morgenl. Gesell. IV. 364*). Iz čarma je po zameni soglasnilca m s soglasnikom b nastalo carba, in iz tega themata: xaQßartva, carbatina, lederne Bauernschuhe, znane Catullu in Xenophontu. Pollux je besedo imel za karsko, brž ko ne ga je zmotila prva slovka v besedi; vendar jo mogoče, da je bila po mali Azii znana, in da so jo paflagonski Veneti prinesli tjekaj. Pri Venetih se je ohranila v oblikah: zarvata in zavata,v italjanšc. pismeni v obliki: ciabatta, pri Rusih čeboti, polsk čobot, litov. čebatas, pers. čabatan. Xenophon je utegnil besedo slišati in škornje videti o priložnosti svoje vojne vPersii, in tako ta izraz v grščino spraviti. Kakor so gaban, kepenjek, taban, Slovani od Persijanov sprejeli, tako tudi čar bate, čobote, in ravno te besede so tudi važne priče za slovanskost starih Venetov.
Druga beseda, katero šče za obleko rabijo Venetčani, jeras-cia, rassa, slov. raš, raševina, srb. raša, polsk. rasza, nem. Rasch; Diez misli, da po mestu Arras, vendar primeri staroslov. rasa, renska, bolg. ras, malorus. rasa, rusk. rjasa, pri Isidora: rasilis, spanj, rasi 11 a. Jaz zagovarjam to besedo Venetom, in ne vidim dragega v njej, nego rasasto, resasto obleko, ein härenes Kleid, primeri slov. raso v je, Rispen, rese, resast, vse v pomenu, gerispt, srsnat, kocast, vlasat; zato se v staroslov. veli rasa, vestis monachi, ker ti nosijo rasasto, resasto suknjo. Novogrško: quitov je iz slovanščine.
Isto, kar rasa, označuje venet, s ar z a, italj. sargia, nem. s a r s с h e; tudi to ne drugo, nego srsasto, sršasto oblačilo, vestis hirsuta; primeri polski szerchla, schlechte Schafwollc. S ar z а, sargia je iz sarstja saršča se izobrazilo, staroslov. сръстъ, pili, polsk. sziersc.
Za botte, škornje, bolg. botuši, rusk. botaly, franc. botte, polsk. bot, slov. bo okori, magj. bocskoros, bodemo se tako prepirali, kakor za bo ta, sod, staroslov. вътаръ БОтаръ, dolium, bat, Knüttel, ki se tudi najde v italj. Korenika jc sansk. bat, binden**); botte, so: Bund-schuhe; jaz prednost branim Slovanom, kakor tudi pri venet, besedi carpia italj. scarpia, čre-velj, slov. krplje, slovašk. krpky. Koreniko karp, krp v pomenu: winden, binden najdemo v slovanščini, dalje v besedah: krpelj, krepel, fascis, krpa, textura kripa, aus Ruthen gewun-
*) Spanjolsko: z am m ar o, Schafpelz utegue tudi skaženo biti iu izhajati iz zim ar o, kozel, to pa je iz gršk.	Ziegenbock. Ponujam šče sansk. eivara, vestis pannosa.
**) Primeri nem, Gebinde, Binder iz binden, lat. vietor iz vieo, binden.
dener Wagenkasten, patavsko: carpia, pajek, der Windende, v venet, tudi šče s carpia, pajek, slov. kerplje, Futternetz, košara; carpia je tore sopet: Bundschuh. Kakor v lat. fascis, in fascina pomcnja: Ruthenbündel, zvež šibic, tako tudi v slov. krpelj, metath. krepelj; isto tudi butara, (butara drv), in šče le v drugotnem pomenu: breme. Ker imamo Бътаръ, das Gebundene, botkar der Binder, (od koder nem. Böttgcr, Böttcher, Bottung) butara, bat, БЪТЪ*), vse v pomenu vezanja, gotovo tudi smemo: botale in bot u še si prilastovati. Pri besedah: italj. botte, sod, vališk. böte, španj. port. bot a, franc, botte, boute kaže Diez na gršk. ßovng, ßvng, vendar pristavi: „aber auch in andern Quellensprachen heimisch". (Gramm, str. 58). Ker niti latinščina niti nemščina ne poznate teh besed (nemščina levobliki: Böttger, Böttcher, Büttner, ki na slov. tvarino kažejo, ker grški ßoimg je iz pozneje dobe), trdimo, da ste besedi botte**), škornje, in bo ta, sod, prišli iz venetščine v druga romanska narečja. Stari Itali niso sodov rabili za shranjevanje vina, nego uiehe in izdolbene pečine, zato je jiliov doli um (iz dolo, aushöhlen) bila prščena, s smolo zamazana posoda, v ktero se je mošt točil iz „Iacus torcularius".
Gazo = gatje — gade starobolg. gašte, subligaculum, sem že razložil, in o slovanskosti besede nikdo ne dvomi (primeri šče rus. ga t, Faschinen). Teže je s besedo braghesse, slov. brguše, breguše, kar se ima za gotovo keltsko braccae. Meni pa se dozdeva, ker besedo poznajo Slovani in Nemci: b r б k , b r 11 о с h, Hüftkleid itd., da je to obča vlastina, in brž ko ne je: b r а с, brok, bruc h, brg se nekdaj rabilo za poznamenovanje stegna, kolka, in je iz onega themata, iz katerega grškolat. brachium, kar nekteri stavljajo h gršk. ßQ(ff_vg, in se vjema s slov. brg — brz. Primeri novokeltski brech, breach, b reich, elin, laket, česk. brk, pol. bark, roka. Slovenščina šče pozna: brglja, Stelze, Krücke, in ta beseda ni se nekdaj samo rabila za leseno nogo, nego je gotovo izražala pomen noge sploh, kakor nem. Stelzen, in lat. grallae za gradlae iz gradior, gehen, schreiten, zato imena ptic: Bach-stelze, Stelzenläufer, gralla, slov. brg-lez. Braccae, brok, braech, braghesse, brguše bi tore bile Schenkel-, Hiiftkleid, femuralia, in res Slovenec imenuje brguše, b r g e š e hlače od kolena do kolka. Že Izidor (Orig. XIX c. 22) je mislil na grško ßp'qvg pišoč: „bracae, quodsint bre-ves". — Iz edne vrstice pri Ovidiju (Trist. I. V) se prepričamo, da so tudi Sarmati hlače imenovali bracae, znamenje, da je to
БЪТЪ v staroslov. sceptrum, in žezlo je bilo pri starih narodih zvež šibie, kot symbol kazni in strahovanja, primeri lat. fasces, Buthenbündel. V ruščini šče butor označuje, Habseligkeiten, primeri nemški: sein Bündel schnüren. Ednaki nazori vladajo v besedah: Kmitte, Knüttel in Knoten, vozel, venet, batacchio, batač, Knüttel.
**) V bavarskem narečji: Boss, ker f prelazi v s ali s, primeri: water in Wasser.
oblačilo znano bili tudi pri druzih narodih, ne samo Keltih. Ve-netčan rabi: sbraghessar, hlače nositi v pomenu vladovanja, strahovanja; razve besede b rag h esse še ima calzoni, Beinkleider iz lat. calceus.
Cotta, starogorenjenem. chozzä, Kutte, staroslov. kotyga ima Miklošič za italj. besedo, vendar ker Boerio piše: „una sorte di veste antioa, che ricuopriva tuta la persona", bi jaz trdil, da je pravenetska iz staroslov. kontiti, skontiti, skutiti, bedecken, primeri: toga iz t eg er e, hala iz h a liti, verhiih-len; vendar imajo Latini svoj cutis, kakor Nemci svoj hut, haut, in Grki xsv&w, verbergen, verhehlen, tako da sopet, kakor pri besedi: bračina, brgeše vlastina dvomljiva ostane. Galotta, Mütze se da iz galiti verhiihlen, razgaliti entblössen, izpeljati, vendar tudi Latin ima svojo ga le m s. Iz korenike: g al, sansk. džal, tegere, je srednjelat. galeria, Hütenhut in: bedeckter Gang, g al er i ta Schopflerche, galeritus, Haaraufsatz, Peruquc, galea, Helm. Razve lat. sansk. in slovenšč. te korenike drugi indoevropski jezici ne poznajo.
Poznamenovanja za ladje in trgovinske shrambe.
Ne v celi Italii kraja, ki bi bil za trgovino prikladniši, nego je severnoiztočni ogel j polostrova.
Prerezan rekami, ki nosijo sneg z alpinskih hrbtov v morje, je ta ogelj neskončno sposoben za ladjevožnjo; zraven tega je šče obilno pritokov reke Pada, iz katerih se lehko napravi cela vez kanalov; vse to je storilo, da so tukaj nastali ladjestrojitelji m morjehodci. Zato že rimski pisatelji poročajo o slavni trgovini Venetčanov in mnogobrojnih različnih jihovih ladjah, ktere pa žali-bog z latinskimi in grškimi izrazi poznamenujejo, postavim: celo-ces — brzoladje, holcades, grško: olxäg Zug-, Schlepp-, Lastschiff, Untres in cursoriae. Pa čudovito je tudi, da se je v denešnji venetščini iz lat. jezika edino ime za ladjo: nave, ohranilo, vsa druga so tuja. Kakor iz Virgilija in jegovega komentatorja Servija zvemo, so bile ladje „Untres" najbolj navadne. Servij (in Georg. I. 262.) piše: Lintres, fluviatiles naviculae. Sane non sine ratione lintres meminit, quiapleraque pars V ene tiar um fluminibus abundans, lintribus exercet omne commercium, ut Ra-venna, Altinum, ubi et venatio et aucupia et agrorum cultura lintribus exercetur.
Iz Virgilija (Georg. I. 262) spoznamo, da je linter bil izdolbeno drevo, drevesno steblo — „cavat*) arbore lintres". Tak
*) Zato: cavichia, venet, caichia, hölzerner Pflock, venet, caichio, caechio, italj. pismeno caicco, Kahn, Nachen, odtod primorsk. kaid.
čoln imenuje Slovenec: kopanja, ktera beseda se tudi rabi za korito, Trog, v srbščini za leseno skledo, v staroslov. „mensura quaedam", iz kopam, 1'odio, cavo ; kopanja je tore: arbor ca-vata — excavata.
Ta beseda je tudi še denes v venetščini znana: Copano, pah'scarmo, Boot, copanera, copaneto. Korenika kop je v venetščini bila živa, in iz nje se je stvarilo več besed, tako: сора, la parte concava deretana tra il colo e la nuca, со pela, va-setto per cimentarvi Poro e Pargento, staroslov.: k o n p ona, sta-tera, lanx.
Drugo slovensko ime je: lancbia, barchettaal servigio delle grosse navi, tudi v obliki: lanza. Kaj je to drugega nego: ladij a, 1 a d j a, v staroslov. tudi: ладь, 1 a n d j , 1 e n d j ? d i a italj. jezik spremeni v džia, v za; tako je iz dalmatinskega mesta D i a-dor a napravil Za d ar a, Zar a, iz gršk. duixwv zakon, enako iz landia — lanza.
Prepira bode zaradi besede barka. Barko poznajo tudi Srbi in Rusi. Diez jo ima za grško: ßägtg; ali ta grška beseda se nam javlja pri zelo poznih pisateljih, klasični je ne poznajo, tako da slobodno dvomimo o jenem grškem početku. Iz ßdnng Schwere, ßcigyg, schwer, nemoremo ßänig izpeljavati, ker ßänig ne bila tovorna ladja, nego lehek čoln.
Turška ta beseda gotovo ne, ker se že najde v staroškandi-navskih spisih osmega stoletja: barkr, navis nomen. Venetčan ščetudi rabi: p ram a, ^specie di naviglio, kar je slovansko p ram, in je znano pri Rusih, Cehih, Srbih in Polacih'. Od Slovanov so si jo posodili Nemci: p ram, farm, Grki: лмаца in Turki: pereme, tudi litev. p aram a s je iz rusk. porom.
Podajmo se tedaj k ladiji ljubimki Venetčanov — k gondoli. Boerio je razlago imena iskal v latin.-gršk. concha, Muschel, kar ni mogoče, ker je Italjan in Venetčan ohranil to ime čisto, kar pričuje beseda: conchiglia. Diez je mislil na grško y.ovSv, Trinkbecher, ali tudi ta razlaga ne more obstati. Boerio piše_ o gondoli: Barchetta piatta e lunga, con ferro dentellato pošto verticalmente in prora, con un сор er t in o nel mezzo, che va a remi e si usa particularmente in Venezia per navigare sui canali interni.*) Da takšne ladje ne mogoče po kupici, čaši, bokalu, imenovati, se tekoj lahko vsak prepriča.
Mi imamo venetsko gondolo za hrv. konturo. Constantin Porphyrog. piše, da Hrvati imajo vrsto ladij, katerim konture
*) Venetski gondolieri ljubijo svoje gondole tako, kakor Arabljan svoje konje, in jim dajo negovalne priimke, kakor: Tozza, Slicegosa; besedi sem že razložil. Vozil sem se enkrat z nekim gondolierom, Jegov mali sinko je v morje odic<> metal in ribe lovil. Vsakokrat, ko se je riba na trnek zadela, je stari ves»! izkliknol: Ra tis bog o! Ko ga vprašam, kaj ta beseda ozuačuje, mi reče: il Dio e favorevole. Evo slov. Rad ti Bogi Boerio tolmači ratisbogo: consequir qualche cosa per modi inaspettati.
pravijo: „Sagenas octoginta, con t ur as centum, et sagenae quidem quadraginta viros habent, со nt ur а с vero viginti itd. (Constant. de administ. Imp. apud Stritter Tom. II. pag 396).
Že Banduri (In animadvers. pag. 96.) pojasnuje: Kovtann, genu s navigii apud Croatas, quod sagena minus est. No-stratibus autem hoc navigii genus etiamnum gundula dicitur. Gondola je ladja s pokrovom na sredi, in v staroslov. najdemo konti ti in skontiti tegere, odkoder: kontja — konča starobolg. kons ta, tentorium, novoslov. коса iz ko tj a, domus. Venetčan soglasnik lt spremenja v g, tako (j'dto iz catus, maček, grarzo iz cardio — cardus, oset, granchia = cancer, rak, t pa rad spremenja v d, postavim: dogado = ducatus bucžello = botellus, badia = abbatia, madre, pac/ro = mater, pater. Credanje soglasnika r z pa je kaj navadnega v vseh arjanskih jezicih. Ali je kontura — gondola že starovenetska beseda, ali pa pozneje od Hrvatov sprejeta, ne da se določiti.*)
Starovenetska beseda je tudi: sandon, sandoni. Boerio piše: diconsi quelle barche piatte, o zattere a guisa di barca moz-zate in punta, sulle quali stanno eretti gli edifizii dei mulini da acqua, come sul'Adige e sul Po. Sandoni so tore kumpi, Mühlschiffe, in sopet nam edina slovanščina dä naravno razlago, in sicer iz staroslov. СжДЬНО, ауувТог, Gefäss **), vas, rusk. s u d n o, Fahrzeug, Iz sandeno — sondeno je lahko se skazilo sandon. Ker so mline na vodi že gotovo stari Veneti stavili, smemo to besedo za ostanek starovenetskega jezika imeti. Temu kar Italjan imenuje: frullone, Mehlbeutelkasten pravi Venetčan: burata in je po Bo-eriu iz desk napravljena posodva nalile tružici; tej besedi primeri bolg. buri j a, sod, in srb. burad (nomen collect.) Faesser. Tudi ta beseda mora tako stara biti, kakor mlini na reki Po.
Na ladjah so Venetčani s mrežami ribe lovili, in riba je bila jim priljubljena jed. Zraven lat. rete, rede, mreža, šče v venetsčini najdemo poseben izraz in sicer: nagossa, negossa, in jaz mislim, da nagossa ne drugo nego: navoša, nevoša. Soglasnik v v venetsčini in italj. sploh rad prelazi v g, na primer: c-golo za svolo = exvolo, sergente za servente, nugola za nuvola, ugola za uvola, pargoletto za parvoletto (glej Diez, Gramm, str. 288). V staroslov., v rušč. in dolenjelužič. srb. se pa mreža veli: nevod, navod. Ker je od suffix, ostane thema: nav; ne v, in ossa bi bil suffix oš a, primeri junoša. Noben drug jezik nam ne pomaga besede: nagossa, negossa, naravniše in prikladniše razlagati.
*) Venetšč. šče je ohranila besedo: eantina, klet, iz korenike: kant — k o nt. Polabeki Slovani so imenovali veže, v hterih so Triglava čestili, kontine (Script, rerum bamb. pag. 6S0). Kantina je iz kant, rus. kutit tegere, kakor cella iz celare.
**) Tudi got. s kip, sr.-gor.-nem. sc if, označuje prvotno: vas, Gefäss (Graff Alt, Spr. VI. 455).
Za poznamenovanje mreže rabi se tudi degagna. Ker venetščina soglasnik t spremenja v d, degagna ne drugo, nego te-g a n j a, Zugnetz, iz korenike t e g, vleči; primeri: vlak, Netz, po istem nazoru, dalje venet, rede da tratta, Zugnetz.
Trgovina je že pri starih Venetih lepo cvela, in znana so trgovinska mesta: Patavium, Altinum in Aquileia. Posebno je po posredovanji Venetov jantar se razvažal na jug, iztok in zapad. Trgovinsko delavnost lehko zasledujemo do časov rimske republike. Vendar to se je predrugačilo. Že naval Hunov, gotinski boj in longobardski napad so ona mesta deloma razdrli, deloma zelo oslabili. Ali trgovina ne jenjala, temoč se prestavila na otoke, in v osmem stoletji so vnuci nekdanjih pomorskih tovornikov prvi trgovci zapadnega sveta. Trgovinske razmere storijo, da mesto, v ktero se iz tujih krajev blago pripelja, od prišlih trgovcev zahteva colnino. Colnina se veli v venetskem jeziku: dogana ali po izpahu gutturalca: d o an a. Beseda je prešla v franc. in anglešč. d ona ne. Diez ima to besedo^za arabsko: divan, Register, Bureau, Staatsrath, Audienzsaal. Že stareja oblika: dogana pričuje, da se ne mogla iz divan izobraziti; tudi so Venetčani gotovo prvlje d o gane imeli, nego v osmem stoletji, ko so začenjali z Arabljani trgovinsko občevati. Menage pa je razlagal dogana iz gršk. doxr'ivr;, Ort zur Aufnahme; vendar tudi ta razlaga ne drži, in Ferrari ima prav, ko trdi, da je dogana iz d o ga, sod, Fass, bodi si, da se je blago v sodih privažalo, ali pa je iz prvega sod služil za mizo, na ktere se je colnina polagala. Primeri: banco, klop, nemški Bank, in ban ca, zaloga denarjev.
Ali v kteri jezik spada d o ga? To besedo najdemo pri latinskih pisateljih zelo pozne dobe, pri Ammianu (370) in Macrobiji (395), tedaj ne rimska. V denešnji venetšc. in italj. označuje do ga — Daube, Fassdaube*); pri lat. pisateljih se rabi za poznamenovanje velikega soda, velike posodve; glossatori imajo tudi obliko dochae, lange Fwssdauben. Iz katerega jezika bodemo sedaj besedo: doga razlagati smeli? Ker je d o ga označevalo že pri lat. pisateljih sodu podobno posodo, je ta posoda iz dog dobila ime od onega naroda, ki še dendenešnji besedo doga rabi, in to je edino slovanski, ker nemški Dauge in Daube je iz slo-vanščine.
Korenika dog je bila v venetščini živa, ker nahajamo v njej adjektiv: indegole, endegole nicht verhüllt, nicht verschlossen, offen. Doga bi tore označevalo: kri vaj оса, die deckende, lat. tego, odkoder toga, nemšk. dečki u, dachjan, odkoder Decke, Dach, litevsk. dengiu, v staroslov. dang, dong nazalir. oblika; d o n g a, brv. duga, slov. doga.**) Ker je doga,
*) Venetsk. dogato, composto c,omo ima botte (sod).
**) Ruski: duga, Bogen, Krummholz. V besedi doga v pomenu: sod, najdemo partem pro toto. Isto prikazen imamo v venetshi besedi: zapin, abies, Tanne; capin ne drugo nego srb. čapur, čapurj e, truncus, zato venet, zapoli,
d o n g a löku podobna, se tudi: d o n g a rabi za Regenbogen, in ker je ta trakasta, pisana, se je izobrazil tudi izraz: dongat, varie-gatus. Oblika dong — do ga je tore edino litevskoslov.; lat. ima tego, toga, nemšč. dečki u, dachjan island. vet. thekj a. Sodov Latin ne poznal, zato tudi nema poznamenovanj zanje; jegov dolium je bila prščena posodva.
Jaz tedaj trdim, daje d o ga posodva, sodu podobna in doga, Fassdaube, iz starovenetskega jezika prešla v latinščino, in početek dala poznamenovanju za colnino in colno hišo: dogana, in za čolnarja: doganiere, da je dogana davek od blaga v dogah pripeljanega, ali pa, da se je plačevala v budah nalik do ga m postavljenih. Po istem nazoru je nastalo poznamenovanj e: b o t e g a iz b o t a, staroslov. Г.ЪТЪ, sod, ne pa iz a p o t h e с a, kakor Diez misli. Kdor je po venetskih mestih hodil, se je lehko prepričal, da si Italjan botege vsakdan na plači in na ulicah postavlja, in botega mu je: fondaco, Proviantmagazin, Tuchladen, Schnapsboutique, ne pa lekarnica. Venetčan šče ima reke: fatto a doe, arnese eomposto come una botte, sdoganare= gabellare le merci, do gare, porre le doghe, tedaj, ker se je soglasnik g tako čvrsto ohranil, ne moremo dogana iz divan izpeljavati.
V mestu Arilika na iztoku Minčia iz gardskega jezera so venetski ladjarji imeli poseben: collegium nautarum arilicensium. Posebno vešti veslarji so bili po lagunah, katere so se pri Venetih gotovo zvale bar ene. Boerio piše: „bar o anticamente dicevasi ad un terreno p al u do s o", in beseda: bara, bere g, brljaga, se najde v srbščini, slovenščini, v ruščini, češčini v pomenu luža, tedaj ni tujka. Isto znači ime В e n e t k i. Pri starih Venetih ne naj demo mesta, ki bi se bilo velelo Veneti a. Venetia se samo rabi za deželo Venetov. Benetke so postavili beguni in uskoki iz mest in otokov venetskih, kateri so v lagune predAttilom pobegnoli, ko je ta Aquileio razdrl. Že Plinij omenja tega močvirnatega ^sveta in ga imenuje septem maria; v njem je stalo pristaniščeEdron, primeri staroslov. a dr о хоЫод, sinus. Gotovo so tedaj že prvlje tam ribarji in mornarji stanovali, kar tudi imena otokov,_ katere sta nam Konštant. Porphyrog. in kronist Joannes zapisala, izpričujejo. Ta imena imajo sopet slovansko lice, tako: .Tesolo bodi si po jezu*) ali pa jezeru, dalje: Ribalenses, brez dvombe po ribarjih, Pristen a, menda — Pristana, Metamaucus, sedaj skaženo: Malamocco, Bibiala**) po bibi, vrst lušture, Ca-
legnami di riempiture, Ausfüllhölzer. Ker se hojev les posebno za to rabi, je obviknolo označevanje: zapin za hojo. Enako reče slov. kmet: sem с o le po-derl, mesto smereke, ker cole dobiva iz smereke. Tako tudi venet, albeo = albero izraža: pezzo, ein Stück Holz.
*) Kronist Joannes na južni meji pomorske Venecijc imenuje grad: Caput argilis to je: capo d'argine, die Dammschanze, kar bi imenu Je solo prilegalo, od jez, argine, Damm.
**) Na Poljskem so vesi Bibiče.
bertzentza, to je: kober če ni ca, ocl kobernik, gesprenkelter Marmor, Broni um, od bron, albus, varius, cinerei coloris, Mo-riana = Morjana itd. В ene tki imajo svoje sovrstnike v topič-nih imenili: Benatky, ves v muznatem kraji na češkem, В e -ne tki, ves kraj cirkniškega jezera, В ene t ki, selo v virnatem kraji pri Lutomeru, primeri šče: Banja —Banja loka. Italjansko pisavo: Venezia, Venezian v venet, narečji: Vinizian, Vi-nissian so vtegnili učeni rabiti na spomin starih Venetov in pokrajino Venecijo. Jugoslov. Mletki,Mletcijeiz Benetki, ker h in v rada se čredata z та0™ in n z Z0™.
Edno najstarejših mest Venetčanov je bilo: Grado = grad, na nekem otoku blizo Akvileje stoječe. Tega šče omenja kronist Joannes, ki je živel za cesarja Ottona III. Takrat je bil Grado sedež višjega škofa, in stolno mesto pomorske Venecije. Glavar te Venecije, kije imel naslov: Doge, duge iz lat. duce, je stanoval na otoku Rivoaltus, denešji Rialto. Pred Benetki je stalo C1 ugies, kakor Joannes piše, denešnja: Chioggia ali C hi oz za. Pri starih Venetih seje mesto velelo: Clodia, imela prikladno loko, zato ime: Klodja, LaduDgsplatz iz kladam, laden, pono. Znamenito bi bilo vprašanje, ako bi se po zadovolj-nosti rešiti dalo, ali so imeli šče stavitelji in graditelji Benetkov v 5. stoletji po Kr. kaj slovanskih življ ev v sebi ? — Dosti gotovo ne, ker preteklo je 600 let od njihovega podjarmljenja po Rimljanih sem do pobega pred Attilom. Spomin o Venetih, kot imevših nekdaj posebno narodnost, in posebni jezik najde šče se v štrtem stoletji po Kristu v spisih cesarja Juliana. (Orat. II. pag. 71). Popačena, izvirno slovenska imena mest in krajev*) pričajo, da je italščina nadvladovala. Ljudstvo je govorilo mešanico iz italsko-venetskega jezika, debla so bila večidel slovenska, a tvarilne oblike italske, zraven je vplivala na oblike besed moč glasniških postav italjanskega jezika. Čudovito je, da se je v denešnji venetščini tako malo nemških besed ohranilo, dasiravno so Gotini in Longo-bardi tudi v tej pokrajini gospodarili. Spoznajo se lehko koj pri prvem pogledu, postavim: gnuca, Genick, Nacken, magon, sto-machus, chiribizzo, Fürwitz, schifo, Schiff, slipiar — schleppen, gabellar, Abgaben leisten, sparagnar, sparen itd. vseh vkup ne črez 40.
Kakor ni dogana arabska beseda, tako tudi ne magazen, magazzino, Magazin, Speicher. Diez pravi, da iz arabskega
*) Edna najstarejših crkvA v Benetkih je s. Giovani iti Bragora, tudi Bragola imenovana. Ves kraj je mužnat, „terreno limaccioso", piše Boerio. Na Venetskem tudi mužnate doline imajo imena: Braco in Brago, in Dante rabi besedo braco v pomenu: poltiglia, Brei, Maische, fango, Koth. V češč. in polšč. pa najdemo: b гей-k a, Spülicht, Maische von Brandwein; tedaj je znano bilo thema: braka — breka. Nekdanji ve nota ki ribiči so rabili besedo bra-golar za:_ribiti, ribe loviti iz brak, mužnatih vod. V srbščini najdemo: braČo, droži, tedaj sopet izraz za blatne, nesnažne reči.
m ach s an, Scheune. Vendar že pri Virgiliji najdemo: magalia, Bauernhöfe, Meierhöfe, Hirtenhütten. Ker se je tako tudi velelo edno predmestje mesta Karthago, so komentatori mislili, da je magalia punska beseda. To je kriva misel, in mi se bodemo prepričali, da se ta beseda najde tudi v druzih arjanskih jezicili, in nam tore ne treba v semitslcega segati.
Že Berosus poroča: „m a g u m lingua gallica domificatorem dici" (glej Diefenbach, Orig. europ. 376), in v italj. šče se najde: magione, dom, odkoder je starošpanj. mayson franc. maison, pa ne iz lat. mansio, kakor Diez trdi. Že Holzmann (Kelten und Germanen 106) je tej keltski besedi priravnal staronem. ge-maca, contubernalis, novonem. Ge mach, notranja hiša, Bopp pa gršk. firjxog, цгцищ, Baugerüste. Sansk. korenika mah, inagh in makh že izraža metafor, ornare, ali v staronem. šče machan označuje formare.
Razve keltšč., nemšč. in gršč. je tudi slovanšč. ohranila to besedo in sicer v sostavah: koli- mag a, rusk. koli- maga, polsk. koli- m o g, Wagenzelt, starobolg. koli- maga, kola s „budkoju" — Hütte. Huculi karpatski pa svoje pokrite voze naravnost imenujejo: maže*) iz mage. Slovaci šče rabijo besedo m o ga t v pomenu: silno tjanut == sekati.
Maga, moga, maža je tore isto, kar: osjek, ovile, СЪСЫ.'Ъ, arca, Getreidekasten, izvirno: behauenes Behältniss. V pomenu sekanja je mogla korenika mag tudi znana biti pri Venetih, ker v venetščini najdemo: magio, magona, il luogo nelle fernere, in cui si da la prima preparazione al ferracio per purgarlo dalle loppe. **)
Ali ne odgovarja besedam: magolum, m agalia (plur. neut). slov.gomlo — gumlo, gumno, guvno, gubno, celo gobno, kakor se govori v Rečici, gorenjesavinski dolini?
Gom-lo, gum-lo, gum-nojepo zmeni poredka soglas-nikov nastalo iz mog-lo, mug-lo, mug-no, kakor lat. ung-vis, slov. nog-a, nog-et, noh-et iz: anga (sansk.), kamen iz akmen, sansk. a§-man, srb. namastir, iz monasterion, gamazin, iz magazin, galeba iz balega, repetnica iz peretnica. V hrvatščini šče po Ku-relcu (Imena za životinje 61) gomilnica označuje volarnico; gomilnica pa je gotovo iz mogilnica, kakor gomila in mo-gila. Po isti prestavi soglasnikov je staroslov. gomulja, geknetete Masse, iz mogulja, ingumenee, xovoä, tonsura, Schnitt, iz mugence, tako da v tej besedi sopet najdemo šče prvotni pomen: scindere, secare korenike: mag, mog, mu g. ***)
*) Beseda maže se je ohtauila v topi'nem imenu: Hotemaže gradi«' blizo Radeč, tedaj Hotemaže, Lusthaus.
**) Tudi maga, luogo, dove si vende vino al minuto.
***) Na prvotni pomen sekanja kaže tudi venet, magagna, guidaleseo, Wunde, magagni, adj. ferito, storpiato, inagagnür. guastare, viziare. V bel-gianskofranc, narečjih je korenični soglasnik g prelazil v Л, zato v Liittiehu govore: molione v Namuru pa: maujone, maison, domus.
Tudi v besedi: K o 1 o — m a j k a, kakor se ples pri karpatskih Huculih veli, in pri katerem se sekira kvišku meče, je majka utegnila iz magika nastati in izvirno: sekirapomenjati. Ali gršk. цауад, tabulatum, Bretterverschlag sem spada ali je izvirno grško, ne upam si določiti.
Ker m a g a 1 i a edini Virgil rabi, o kojem Makrobij (§. 2) piše: — „unde enim Vene to rusticis parentibus nato, intersilvas et frutices educato, vel levis Graecorum notitia literarum?", — je on mogel to besedo v svojem rojstnem kraji slišati, in tako smemo: m a g о I u m, magalia, magione, mag o na, magazzino kot vlastnino venetskega jezika smatrati, dasiravno je bila tudi Keltom in Germanom vlastna. Menda tudi starobolg. mogoriš, davek od žrnovnice, se sme iz: maga, moga, izvajati, rusk. dial. magarič, litovsk. iz rusk. magaričos. Žrnovnice so gotovo stale v maga h, gumnih, zato ne neverjetno, da je magarič, tributum horrei, davek od magazinov. Tudi srbska beseda v močni obliki: magura, numi genus, sem spada.
Imamo šče dokazati, da je tudi m a n d r i a vlastnina slovanščine. V venetščini označuje man dr a, congregamento di bestiame, ricettacolo de bestiame, mandrachio, „la parte piu interna del Porto, che suol chiudersi con catena, e dove si ritirano e si ormeg-giano le galere, e le piccole na vi" ; srb. man dr a, locus et casa muJgendis aestate ovibus, bolg. m an dr ъ, c.aulis ovium, malorus. mandryky, pol. m a d r z у k i, Urteilkuchen*), lat. mandra (Ju-venal) Viehstall im weiten Feld, gršk. цагбпи, Pferch, Stall, Ringkasten, . pri Alkuinu: mandra, Klosterzelle, sansk. mandura, Stall, m an dira Haus. Že Benfey (griecli. Wurzellex. II. 44) je kazal na _ koreni k o: ma(n)dJi, iz katere m a n d h - а 1 а , Kreis, Scheibe, in bistroumni Kuhn (Herabkunft des Feuers, pag. 13) je dokazal, da m a n d h a 1 a, Kreis, je v ozki zvezi s koreniko : m a n t ћ, in da ta prvotno izraža pomen: ,,der quirlenden Drehung".
M a n d r a je tore isto, kar slov. o k o 1, Schweinpferch, okoljeno, okroženo mesto. Ker v nemščini se pogostem nd in ng čredata (glej Kuhn 1. с. pag 14) in se govori: kinger za kinde'r, hinger za: hinder, unger za under, tako je Kuhn z vso pravico iz m an d h izpeljal nem. M a n g e 1 (Rolle), Mangelholz, m a n g e 1 n = rollen, škand. möndull, lignum teres, molucrum in gršk. imvtiaiog, Riegel, Roll - riegel. Korenika man d v pomenu: okoliti, krožiti, motati, vrtiti je tudi v slovanščini bila živa; zato rusk. mandra,
*) Ker baš se govori o niandrali, naj mimogrede omenim, da tudi znani sir: Straehin po venetskem izgovoru: str a čin ima slovansko poznamenovanje. Boerio pravi, da ta sir delajo takrat, kadar krave s planin priženejo, in kedar so od pola s planin stračeno „— e sono stracche dal viaggio," — zato ime: Straehin. Mi pa smo uže omenili, da stracar ima slovensko podlago, stratiti, perdere, etničen perditus, ker t se večkrat čreda s fr; najde su v staroslov. spisih tudi: strakienie. Stračin je tore sir iz mleka stračenih krav. Slovenec lira vi: huda ral mi je vole stratila.
Letopis 1874. II.	' 5
manclera, die Muttererde, znamenje, da so si zemljo mislili okroglo, primeri sansk. nrth, plesati, im Kreise sich drehen, in nrthi, zemlja in boginja zemlje; dalje srb. man d al, Kiegel, mandara, Gericht von Schmalz, Mehl und Wasser, tedaj: ein gequirltes Gericht. Sem spada tudi nemški Mandel, slov. m anfiel с, Zusammenstellung von Garben in der Art, dass eine in der Mitte, die andern im Kreise herumstehen.
Ker tudi v slovanščini se čreda soglasnik d s soglasnikom g, primeri: slov. gl h za dih, slov. mezgra, za mezrfra, noz</ri za nozc/ri, starosl. cylbok poleg c/lbok, gnes, gnešnji za dnes, (/nešnji, najdemo tudi: mangati, starosl. mu rigati, rollen slov. manj-gati, fortrollen, manjga, Hebel, Rolle, venet, mangano, тал-ga ne 1 o,. Hebel, in ker se sopet soglasnik rti rad spremenja v v, primeri: «nogo za mnogo, Л/lctci za Fenetci, najdemo v venetšč. vanga, strumento, che serva per rivoltolar (obrniti, umdrehen) la terra. 'Го besedo rabi tudi lat. pisatelj Palladius (176 po Krist.); brez dvombe je prišla od Venetov k Rimljanom, ker v latinščini ne najdemo nič sličnega, niti theraata: vang. Da se v venetščini m čreda z v"m je znano, primeri: velma in welma *). M a n d r i a je tore obče blago arjanskih jezikov, in ne smemo je več devati med tujke.
Že Weber (Beiträge zur vergl. Sprachl. I. 400) je tudi: m a d h u, /itOv, med, Metli, iz prvotnega pomena mešanja, vrtenja izpeljaval, in Kuhn (1. с. pag.160) mu priglasuje; jaz šče omenim, da je slovenščina ohranila tudi glagol v slabi obleki: m e d e ni, heriunrühren zmedeni, vermischen, zmedki, Rührmilch, Butterwasser. Med je tore izvirno bil: Mischtrank, in modem, z m e d k i so nam nove priče, da so bile nekdaj korenike : m a d , m a n d v slovanščini žive. Dodaj šče: mandrati, pomandrati', zertreten, mit Füssen verunstalten, tedaj tako napraviti, kakor živina v m an dr a h.
Dodatki.
Fons Aponns.
Toplice, katere se denes velijo: Abano, so se v starodavnih časih velele: Aponns fons, Aponi fons, tudi zaradi bbžnje lege mesta^Patava (Padua): „patavinae aquae", „patavinae fontes". Že rimski pesnik Lukan**) je pel o njih:
„Euganeo Augur eolle sendens Aponus terris ubi fumifer exit;"
*) Slov. je lutli: zapa in zampa, ruslc. eapat, Kratzen, žesk: cap, zampa znači: Pfote, Tatze, slov. Camp a, idem, S am p a ti, wühlen, svinje čam-pajo, srb. capa, motika, kakor v češž. cap, motika, srb. Caporci, Krallen.
**) Lucan. 7, IS, 9.
in Klaudian *) je toplice te poslavil pevaje:
. „Fons Antnnoreae vitam, qui porrigis urbi ar den tis fecundus aquae quacunque cavernas perforat, offen so truditur igne latex".
Zdravilno moč teh toplic pa je liajtenje popisal Kassiodor**): On piše: „delectat salutiferi Aponi meminisse potentiam. Caerulcuni fontem vidimus, concavis hiatibus aestuantem, et fornaces anhelantium aquarum , quae calidae 11 e b u 1 o s o s та-pores exlialantes, amicuni undis indesinenter ardorem et cilorem venire. Madentem substantiam vapores producere constat ignitos. Sed mcdieabilis subs! antia venit a sulphure, quod calet" itd. Ze slavni ruski spisatelj Grilferding, kateri je o slovanskosti Venetov posebno obširno razpravo spisal, je pri tem imenu kazal na koreniko, iz katere je beseda: apno. Vendar jugoslovanski jezik ohranil šče je za razlago imena Apon priličnišo besedo, in sicer: ара (Vuk riječ. s. v.), odor, duha, vonj. Kakor se beseda: vonj, vonja v staroslov. rabi za: Geruch, Duft, in sicer uowjia, prijetna duha, pa tudi za neprijetno duho — foetor, Gestank, — primeri štirskoslov. vonjati — smrdeti — tako tudi ара. Voltiggi ima: v a p p a = Dunst, sparnica — vapor; in ako ni v predstavljen soglasnik, kakor v besedah: vajce voče, v6ž = ajce, jajce, oče, 6ž (anguis), zna vapa biti šče izvirniša oblika. Benfey postavlja za razlago besede : vapor, sansk: kvap, dampfen , schnauben , in reče , da po odpadlem gutturalcu je iz : kvap lat. veper, slov. veper, primeri litovsko, kjer šče se je v popolnosti ohranila izvirna oblika: — kvapas, Geruch, kvi-pau, zu riechen beginnen. Veper bi tore bil: der sclnrau-bende. Sicer pa načetni soglasnik г> ne odpada rad samo v de-nešnji venetščini, nego tudi stari Veneti so ga radi odmetali, kakor zvemo iz latinskih pisateljev, ki poročajo, da so etrurska imena: Vatrenus, Volane Venetčam izgovarjali: Atrenus, 01 a n e.***)
Lappa — Lappago.
Plinij, rojen v Veroni na meji venetske dežele, kateri je venetski jezik poznal, ker piše, da so Venetčani zel: consolida, ossifraga, Beinheil, Wallwurz, Beinwurz imenovali cotonia = kotonja, slov. s ko t ni k, rabi prvi, in kolikor je meni znano edini, besede: lappa, lappago, lapulla za zel: Klette, Huf-latich, slov. lapuh, staroslov. lapota, srb. lopuh, rus. lapuh, pol. lopuch, lop i an, madž. lapu. Tudi to vsem slovanskim jezikom vlastovito besedo je naš visokoučeni Miklošič
•) Claud. carmina 3.
**) Caaeiodorns Variarum epist. 2, 39.
V deoešnji veuetsčini oso я а тояо ~ voce, oladega za voladega, volatica itd.
spodil med tujke in jo razglasil za latinsko: lappa, srednjelat. lapatiea, lapatium. Ali v latinščini ne najdemo themata, ki bi služil za podlago tej besedi. Iz themata lap najdemo: lapis (primeri slov. lapor, kar znači mokroto držeč kamen, srb. lap, terra humida, la pa vi ca, pluviae nivibus mixtae, gršk: Ысщ, Schleim, enako nemškemu in keltskemu: marga, margila, mer gel, kar je že Killian stavil k besedi: margh, medulla, Mark sansk. mardž, humectare), — z različnimi tvarinami, a nobedna nam ne dä umne razlage. Vse drugači slov. jezik. Lapa, lapuh je dobil ime po podobi, zato se veli v jugoslov. tudi: kopitnjak. Nemec tej zeli pravi: Huf —latich.Kopito pase tudi veli lap a; Stulli: lap a ungula, staroslov. lap a, planta ursi, die Bärenklaue, pol. lap a. Nemec jo tudi imenuje po lapi — die Klette*), kar je nekdaj značilo: planta, die Tatze, Klaue, (zato: klettern, mit der Klette fassen, s lap am i se poprije-mati), Italjan pa: unghia cavallina, tudi lap pol a; lapazio, pa mu je kiselica, Sauerampfer. Da so že Venetčani govorili: lapug — lapuh, to je: velika lap a, die grosse Klette, pričuje, ker je tudi Plinij vzel suffix: ago, ki nekaj velikega označuje; primeri: virago, ein Mannweib, Maennin.
Bailo.
,,Bailo, piše Boerio, titolo che davasi all' Ambasciatore della Republica Veneta residente presso alla Porta Ottomana; bailo, impiego ricco, lucroso, per che la carica del Bailo Ve-neto alla Porta Ottomana si stimava lucrosa".
Diez je to besedo ednačil z venetskoitalj. bali о, Pflegevater, Pfleger, Kinderlehrer; pa ne samo ta okolščitia, da Venetčan bailo * in bal i o v izgovoru dobro razločuje, podira Diezovo trdenje, nego tudi, če pomislimo, da bi tak naslov za tako imenitno mesto, kakor je poslanec na carskem dvoru, bil preotročji.
Ker venetščina med soglasnikoma, kakor smo se uže iz mnogih primerov prepričali, soglasnik d izpehuje, zato tudi najdemo v venetšč. bail za italj. badile, „strumento di ferro, che serve per vangare la terra", ter je tudi v imenu: Bailo soglasnik d izpah-nen, in Bailo stoji za Badilo, in po našem mnenji ni drugo, nego rusko: bodiH, gospodin, sansk. bhadila lieros, analogično gršk. xvqo?, xvqiog, dominus in sansk. с ura, beros.
В a Ii o, tudi v denešnji venetsčini nema dragega pomena, nego: marito della balia, pesternin mož, in italj. bali, balivo je oskrbnik grajščin, Pfleger, Amtmann, Landkommenthur, ki skrbi za živež, opravlja gospodarstvo pa ne politično, kakor Bailo, temoč poljedelsko, in ta beseda je znala nastati iz italj. balia, Macht, Gewalt, Willkühr, in ta se vjema s sansk. bäla, vis, robur, staroslov. bolij, gravior, praestantior, bol j ar, magnas,
*) Iz neroeb.: klaffe, klette je venet : za ta, Klane.
v denešnji v venetščini: balia, podestä, Macht, Gewalt, bali oso, stark; tedaj beseda tudi ni izvirno italjanska, temoč venetskoslo-vanska, ker latinskoitalj. oblike so: valor, validus, valenza, valore, valeggio itd.
Biri.
V parohiji San Canciano v Benetkih je več ulic in stanov, ki se velijo Biri. Gallicoioli pripoveda, da je nekdaj tam bilo več jam in kanalov. Denešnji den stanujejo tam „persone misera-bili", kakor Boerio piše. Ker Venetčan rad soglasnik v spremenja v b na početku besed, govoreč: berbice — vervex, boto — votuin, bertovello prestavljeno za: vertebra, je utegnilo tudi biri nastati iz: viri. Vir pa v staroslov. pomenja, vortex, piscina, srbsk. locus profundior in aqua, tedaj poznamenovanje prav naravno za kraj, kder so bili vodotoki in vodnate jame. Primeri: Viri, imena krajna po Slovenskem povsod v vodnatem kraji.
Chigia.
Chigia iz: C h i gl i a = C i gl i a označuje v venetščini sca-pecchiatoio, rihel, Flachshechel, chigiar, pettmar il lino. Chigia, chigiar je nastalo iz slov. češlja, češ al j, čchlja, čehalj, češati, česati, čehljati,*) pectinare, carpere. Ker obdelavanje lanu spada med naj stareja domača opravila , in uže stari Veneti so sloveli kot izvrstni obdelovatelji lanu , je gotovo ta beseda tudi prestar ostanek iz jezika starodavnih slavnih Venetov.
Scarpello.
Scarpello je železno orodje za razkalanjo pečin. Sostavljena je beseda iz prepozicije s in Itorenike kar p, krp. V slovanščini in sicer v maloruščini najdemo: kirpaty, z odrezanim nosom, litov. kirpti, rezati, v sansk. korenike krp v pomenu: rezati, sekati ne najdemo, pač pa besedo: krpäna, nož.
Gheto.
Gheto značuje v venetščini: časa ingombrata, časa piena di masserizie disordinate. Muratori je mislil, da je ta beseda židovska, ker se kraji, gder zidovi stanujejo, velijo gheto, in izvaja iz tal-mudskega: g h et, separazione. Mogoče, a zna biti tudi slovanska. Kraj Mure se velijo viničarske hiše , ki šče zraven prednje hiše imajo zade spletene, in s blatom omazane, kete, prebivalci se velijo ketiši. Murko si je v svoj rokopisni besednik, katerega je
*) Tuji uelatinski soglasnik i nemek. seli vcnetščina izraža z gi, ge, italšč. pa z: ci, postavim: ciocco, nemški Schock, Giacinto iz Hiacintus, Gi-rolamo iz Hieronymus, tako tudi cliigia iz čihlia, čehlia, čihlja — čehlja. Ker pa so v italj. ila, ula spremenja v ia na primer: neb bi a iz: ne bula, stregia iz: strigilis, smerno pri chigia iskati prvotno obliko: češula ali Sehula.
meni v spomin prijateljstva izročil, zapisal: ketiš, in der Gegend von St. Nikolai bei Luttenberg, ein Mitwinzer; primeri sansk. keta, domus, habitatio, Bopp pravi, da iz korenike: kit, ligare, ruski narečno: kita, ligamen, srb. kita, fasciculus. Gotovo je beseda gheto starejša, nego zapoved italj. katoliških vladarjev, da zidovi morajo v posebnem kotu mesta prebivati; zato govori tudi venet, gbeta, gamberuolo, Beinharnisch, kar gotovo ne drugo bilo, kakor kita, ligamen, okoli litkov. Tuji k italj. rada nado-mestujez <j™, postavim: greppia iz nemšk. Krippe, gr a t tare iz: krazon, lcrazen itd.
Crognolo.
Crognolo, znano na deželi v okolici padovanski po Boeriu : ,,entiato, che fa ia percossa", oteklina, ki nastane po kakšnem udarcu. Ta beseda je le mogla nastati iz korenike : km metath. kron, odsod : krniti, finderc, srb. diffindere, k r n j o , diffissus, k r n j a v, splitterig. Crognolo bi tore bila oteklina vsled krnjenja; v drugih italj. narečjih ta beseda ni znana. Tako metathetično obliko najdemo tudi v besedi: crocolar, bollirc, sieden, brausen, srb.: krkljati, sieden, brausen, krkljanje, das Brausen des siedenden Wassers; crecolar, kreischen, staroslov.: krknonti, pipire; dalje v venet, crolar, ki se rabi za poznamenovanje, če sc brvna kakšnega hrama podirajo; primeri slov. in srb. kri j a, ein Block Holz, Baumstamm; daljo v venet, его s со, Beinbruch bei Pferden, srb. kr San, loman, gebrochen. Tudi v besedi venet-ski: er od a, luogo di monte dirupato, rupe, balza, Felsen, vlada ista metathesis; srb. hrd, hrid, Felsen, kar je po spremeni so-glasnika k v h nastalo iz: kr d, v kteri besedi tiči pomen: acutus; dalje v besedi: crosina, ime za oblačilo iz: krzna; tudi v besedi: crem a, hrana iz mleka, moke, jajc in sladkora, staroslov. krma, cibus, vietus, krmlia, -rotiger/, deliciae *) itd; primeri šče venet, crepa, Schaedel, kar se vjema s slov. črpanja, čre-panja, Schaedel. **)
Usma.
Boerio piše: Usma significa sito (Geruch) ch' e quell' odore o quegli effluvii lasciati dalle fiere, dove passano, e quali pene-trando nell odorato do' cani da caccia destui in essi ttna grandis-sima ansietä di trovarle, — fiuto, dicesi al sentimento deli'odorato. Esser sui' usma, esser in sulla traccia. Can de bona usma, cano sentachio. Conoscer uno a usma, conoscerlo a fiuto. Usma d a, fiuto, Geruch, Riechen. Usmadina, piccolo fiuto. Usmar, cercar la fiera seguendo le orme.
*) Ods;d tudi italj. егеша, smetana in franc. 1« creme.
**) Primeri SČo venet.: serepolare, ,,dicesi di rumore, che fario scarpe iu andando", — tedaj sluv. škripati.
Ta beseda mora šče biti ostanek iz starega jezika Venetov. Poljedelstvo in lovstvo spadata med prva opravila vsakega naroda, izrazi za ta opravila so tore lastina jegova. Obračajmo besedo lis m a kakor hočemo, iz nobenega druzega jezika ne dobimo razlage, nego iz slovenskega. Ker soglasnik s v venetščini se blizo tako izgovarja, kakor slov. s, imamo: ušrna, in'ker je glasnik и na početku postal iz soglasnika v, primeri italj. dialekt, ulpi, urpi, za: volpe, nlgiri za: volgere (Diez, Gramm. 2851, je ušma iz: vošma, slov. v osem, ich rieche, pes voše, kodik je zajec bežal. Ušma je tore iz themata: voh, v oš, staroslov. on h, odo-rari, metathet. njnh, ujuš, gorenjeluž.: nuhač. Zaradi oblike ušma, primeri: kos-ma, kuk-ma itd.
Venetčan pravi mesto: aver usma, tudi aver p er a; in to besedo bi jaz stavil k serb. p i riti, blasen, primeri nemšk. Wind bekommen, — vohati, ali bolje šče, ker „far la p er a" pomenja: stare alle vcdette, ae sme primerjati srb. per iti, naperiti, das Gewehr gegen Etwas richten, na-perak, der Ansatz.
Pignolo.
Pignolo označuje po Boeriu: argine di petra, Felsenrand, Felsenspitze; pignolo je diminutiv iz pigna, odkoder v latinščini srednjega veka pinna, mons, Italj. perma, Gipfel. Kar-patski Huculi imenujejo gorske rti: pienine. Sicer tudi v kym-robritanščini najdemo penn, caput, vendar znajo vse te besede obče blago biti obojih jezikov, slovanskega in keltskega, kakor več druzih. Jeli sem spada tudi Ilbllb, pen', truncus, ne upam se razsoditi. Gotovo pa se po tej besedi imenuje gora: mons Peni-nus, Alpes Peninae.
Por oni.
Por oni, vocc del contado, o fondi de la botte chiamasi la feccia di vino, cioe quella, che rimane nel fondo della botte, c.onsumato il vino, e che si distilla per farne acquavita, tedaj : drože. Jaz imam besedo por oni za: ponori; poredek soglasnikov je skažen, kakor tudi Črnogorci govor6 poron namesto ponor. Ponori od: ponoriti, untertauchen, untersinken, prikladno poznamo-novanje za drože.
Prindese.
Invito fatto in bevendo, Diez razlaga iz nemškega: bring' dir 's zu! ali naravniše jo slov. prim' do si! kakor Slovenci vabijo gosta k jelu in pitju. Nemško: bringen pozna tudi venet-ščina v obliki: brin car, afferrare, chiappare, ingriffare, ali iz brin car ne morem venetskega prindese dobiti. Drugi Italjani so to besedo skazili v brin di s i.
Pivei.
Pivei e vocabolo di gergo de Barcaiuoli, che vuol dire fan-ciulli; ma specialmente s' intende i figliuoli. Pivei je iz pi-
peli, ker soglasnik p Venetčan rad spremenja v v in govori: a ve mesto: аре, pčela, piva mesto: pipa, tibia, staroslov. pipela, sambuca, ker se iz bezovca piščalke delajo; l se vokalizuje, zato pivei za piveli. Ta beseda ne druga, nego slov. pip le, piplič, pullus. Poznatnenovanje je metaforično; navadno se rabi le za pullos gallinae vel anseris, a ker otročeki tucli čvikajo in pipajo, jim dajajo venetski ladjari to negovalno ime. Iz korenike: pip šče je venet, piva, tibia, staroslov. pip o 1 a, tibia, dalje ime ptiča: pivar.o, to je pipar, charadrius pluvialis, tako imenovan zaradi svojega glasa — Boerio pravi: somiglia al suono della zampogna (Schalmei), dalje: pivia, bianca pellicella o malorc, chc viene ai polli sulla punta della lingua; Slovenci tej bolezni pravijo: pipec. Sicer tudi latinščina pozna: pipire, pipsen, wie ein junges Huhn schreien, ali nema besed pipa v pomenu: tibia, pipus ali pipulus v pomenu: pullus, in pipia v pomenu bolezni: pipec; tedaj so venetske besede zrastle na deblu slovenskega jezika.
Bono Brontoni.
V Veneti ji so našli spomenik z napisom: Bo no Brontoni. Ker tukaj stoji dativ, se jo božestveuo ime v nominativu glasilo: Bron to. Zaradi sklanjanja primeri: Plato, Piatonis, Maro, Ma-ronis, Macedo, Macedonis Jtd. Na o sc končajo slovanska imena, postavim: Voho, Djedo, Žito, Pirto, Poto, Sudo, Teto, Dabo itd. Mislili so starinoslovci najti v Bron tu grško božanstvo, priimek Zeusov; ali grške oblike so: ßoovt(üog, in ßfifinr/g, in latinske iz grškega vzete: Brontes, ime hlapca Vulkanovega, ki se tucli veli Acmonides, dalje ime cyklopa, in sicer edina rimska pisatelja Ovid in Virgil sta ohranila to ime. Plinij šče ima: bronteum, gemachter Donner, b r o n t i а, Donnerstein , В r o n t o u s, pri :'mck Jova, in v Rimu šče se je našel napis: Jovi saneto brontonti, tedaj v nominativu: brontons, in se je sklanjalo kakor: poris, pontis, fons, fontis itd. Oblika: Bron to tore ni latinska, temoč venetskega jezika, dasiravno ime ednoisto pomonja. Že v sansk. najdemo bhran, sonarc, kateri koreniki v grščini odgovarja: ßfiofttco, v latinščini: fremo, v nemščini: brummen. Slovanščina ima: brn, brneti, brnk, sonus, po metathezi: brenk; zato: b renče lj, staroslov. brencaj^, strepito, brenčalo, bobenj, brenčati, sonare. Vendar tudi s priloženim t in d imamo besede: srb. b r e t i staroslov. b renti, zdreti se, brunda, brundica, Maultrommel. Kakor so iz b r с n k po lastnosti češkega jezika, v katerem je staroslov. д — nastala imena: Bracislav, Bračislav, tako iz b r e n t po lastnosti ruskega jezika, v katerem je staroslov. а—Я, ja: Brjatislav= Brentislav. Imamo tore dokaze za thema: brent. Da se a — en stopnuje v л — on, zna vsak jezikoslovec,
primeri samo: Л Л K, lonk, arcus iz korenike: ЛАЕ, lenk, po Miklošiču, tako tudi: bront iz brent. Bronto jo tore ruski: Brjat — Brjatislav, katero se najde v novogorodskem letopisu (1039 I. letop.). Bronto*) je tore: sonans, tonitruans, in ker ima priimek: bonus, je bil bog mirnega, ne razdirajočega groma. Iz tega themata se ima tudi izvajati ime venetske reke: В renta, in znači: die rauschende, murmelnde. Bronto je toraj bil priimek Perunov, Perkunov. Brenta se je tudi velela: Meduacus major, veči Medvak brž ko ne po svoji medeni (aeneus) barvi, ali pa so kraj njega si bčelice iz dreves in cvetlic obilo m e d a nabirale (primeri brv. med ve 11, pilizog), ali pa, ker je imela reka svoj izvir v kraji imenovanem: Medvak, kakor še clenes imamo po Slovenskem kraje: Med ока, M edina, Medovka, Mc-dince. **)
Veneti in jantar.
Znano je, da so starodavni Veneti bili prvi trgovci z jan-tarorn. Stari pisatelji in novi preiskovatel ji so tega mnenja, da so adrijanski Veneti neposredno jantar dobivali od svojih sorodnih bratov, ki so stanovali ob baltiškem primorji. Navadno ime za jantar je bilo v Italii: sucinum—sukin (Plin. II. N. 27. 2.). To ime gotovo nc nastalo pri italskih narodih, nego jc z blagom priromalo v Italijo. Iz istega Plinija pa zveni , da s« je jantar v Scythii zval: saerium. Einiskim pisateljem pa so pod pozname-novanjem „Scythia" veljala vsa zemeljska okrožja v severni Evropi. Ker jantar ima smolnato lastnost, in se smola pri Litov-cih veli: sakas, je „saerium" iz litovskega: s a kar, smolnat kamen. Uže v pradobi so Phoiničani tržili zjantarom in ga Egyp-čanom prodajali; tako zapopadamo, zakaj po istem Pliniji tudi se pri Egypöanih je jantar velel šakal. Iz sakas je gotovo izvirno venetska oblika sukin nastala. Plinij šče poroča po Phile-rnonu, da seje v Scythii jantar tudi velel: sual i t e r n i cum —-to je: s val it er ni k. Jaz tega imena ne razlagam, kakor Gilfer-ding, in ga ne stavim k imenu mythičnega kamena v ruskih narodnih povestih in pesmah —: latyr, alatyr, nego izvajam iz korenike: sv ar, lacere; odtod ime solnčnega božanstva : S v ar o g, Svarožič, litovski: svelu, flagro, amburo; slovanskima tuffik-soma: ter + nik primeri: viternik, nož za kalanje viter (Win-denspleussen), tedaj svaliternik označuje isto, kar nemški Bern-
*) Denešnia venetšiiua ima: bron tolar, borhottare brbotati, bronfiare, fiottavi), bollire, brausen, rauschen, dalje: brombola, sonaglio, primeri slov. brumbica, Maultrommel, b ram bor, gryllus gryllotalpa.
**) Že latinski pisatelji poročajo, da so stari Venete an i bčele pi svojih rekah na pašo na ladjah vozili, tedaj je ob njih moralo dosti meda biti, in reka je celo naravno dobila priimek: Medvak.
stein. Severnoslov. j a n t a r je iz litov. gentaras, latvij. dzin-ters, in za razlago bode menda sansk. džant, urere, tlagrare, flammare, naj pripravniša korenika, in slov. ž onta, Brtihe, žonta, snet v pšenici bi utegnila iz iste korenike biti.
Laton, litargirio.
Med kovinami nas zanima v venetščini najbolje beseda: laton, Messing, rus. latun, Messingblech, tudi franc. laiton, španj. latoen, angl. latten iz romanščine. Nekteri so sicer venet, laton izvajali iz gršk. 'еХатпд, getrieben, hämmerbar, iz: th» ihm, treiben; odtod: iXatQtvg, Schmiedeisen; vendar mene to izpeljevarije ne prepričuje. Jaz bi kazal na oni thema, iz katerega je gore omenjena ruska beseda latyr, in bi šče ednačil sansk. rätnam, gemma, za katero pa šče jezikoslovci neso našli prave korenike. Menda tudi slov. latvica, olla, prvotno ponienja: Messingtopf, kakor medenica, romenča, in rusko: laty, prsni oklep, utegne tudi izvirno izražati Messingpan/.er. V glagolskih pismih najdemo tudi: Ičt, obolus, tedaj nummus ex aurichalco, in v listini iz leta 1337 (apud Ludewig Tom. VI. Reüq. M. S. S. pag. 13) beremo: „cum raagnificus princeps dominus Joannes Boemiae Ilex indulsit, ut in civitate a bonis civiutn et hominum Sittaviensium de marca qualibet unum Latonem — grossum exi-gerimus etc. Ravno tako temen je početek venetske besedo: litargirio, sorta di minerale, o sia piombo asso e ridotto in ce-nere, piše Boerio, grški: h&änyvoog, Metall aus Blei und Silber gemischt. Drugi del besede, unyvQog, je grški, ali prvi: hO se ne najde v grščini; za svinec, plumbum, rabi Grk: ftolvßSog, hü pa skoz in skoz v pomenu: kamen. Beseda h#, je tore izposojena, pa odkod? V sansk. riti, metallum, rus. litovka, kosa, tedaj orodje iz metala, srb. lit, lit ar, Zinugiirtel. Kraj Save na Kranjskem in sicer na desnem bregu je ves: Litija, tudi tam so nekdaj svinčnate rude bile, po takem je beseda: lit v pomenu: svinec mogla nekdaj Slovenom znana biti. Drugi metali imajo grško-latinska poznamenovanja v denešnji venetščini.
To je slovanski jezikoslovski zaklad v denešnji venetščini, ki sera ga le površno nabral. Starino- in jezikoslovcem ga predlagam v blagovoljno uvažavanje. Mislim, da ti članki bodo rodili bogato literaturo v čast imena slovenskega.
Popravek. Str. 13 pri besedi: Cogion, Hodensak izpusti: srbsk. к ока, Scbamtheile, in beri: Cogion ~ coglion, ITodensack, priniori srbsk: bulja, Netzsack, kuljav, trbušast, kuljen, venter, litov. kuila, Gemäcbte-bruch, slov. kyla.
k zgodovini Kranjskih mest.
IL*) Ko eevj е.
Spisal Janez P агар a t.
va razloga sta sosebno, da se tudi slovenski zgodovinar zanima za Kočevje. Kočevje stoji prvič na slov. zemlji; njegova zgodovina je v tesni zvezi z ostalo Kranjsko, stoletja se kočevski narodič veseli in trpi s Slovenci, katerih ni sovražil, kakor so tudi Slovenci doslej složno ž njim živeli. Drugič so pisali o Kočevarjili mnogi pisatelji, skoraj da imajo svojo literaturo. Kren, Valvazor, Iiudež, Klun, Elze, Radič, najobširnejse Schröer v spisih dunajske akademije in drugi poročajo o njih. В a vi j o se pa po večeni skoraj vsi le z njihovim narečjem in njih šegami; zgodovina je kar mimogrede omenjena. Zatoraj se ne bodemo prepirali o jezikoslovskih oblikah, n. p. je li beseda Kočevje slovenske ali „nemške korenike, je li so prebivalci Gotje, ali Svevi, Franki, ali Švabi, ker vse to in zlasti poslednje je vkljub bistroumnim in menda zarad tega jako čudnim preiskavam nemških učenjakov tako malo dognano, kakor je čas določen, kedaj so se Kočevarji preselili v naše kraje. Dosti je, dana starem mestnem pečatu 1.1471. beremo „Kotschew", iz katerega so naredili „Gotschee, po katerem pravilu, se ve da ne smo določiti navaden slov. etimolog. —
Sedanji kočevski svet je bil nekdaj lastnina imenitnih in po Koroškem in Kranjskem bogatih grofov Ortenburških. Cat. Cleri st 132 n) menda po lllirisch Blatt 1839 str. 155 trdi, da ga je oglejski očak Bertold 1. 1247. podelil Frideriku iz omenjene rodo-
*) I. Radolicu -• glej „Letopis za 1872 in 1873" str. 1.
vine. To se da težko spričati, ker je bil Friderik (umrl 1. 1304.) 1.1247. še premlad, zakaj še le v listinah 1. 1256. ga najdemo sa mostojnega. Vestni in natančni preiskovalec zgodovine ortenburških grofov in dr. Karlm. Tangi ne ve prav nič o tem. Tudi v pismu dne 9. maja 1. 3248., v katerem je očak Bertold Hermanu Orten-burškemu poklonil patronat cerkve v Trgu na Kupi in nekatere druge desetine blizo Kočevja, ni omenjen ta kraj , da-si je bila temu prilika 'J. S tem ni rečeno, da Ortenburški niso bili posestniki sedanje kočevske zemlje, marveč prav verjetno je, da so mogočni grofje kot lastniki ribniške graščine tudi bili gospodarji sosednemu Kočevju. Le to sa kaže iz tega, da onega sveta še niso tako zvali, da je bil brž ko ne brez vsakoršnega imena, ker je bil zaraščen s prvotnimi gozdi, brez selišč, brez prebivalcev. Jako se toraj motijo, ki smešno trde, da so Kočevarji pervotni stanovalci na Kranjskem. Da, še le 100 let pozneje najdemo ime Kočevje v pismih. Prilik k temu je bilo dovolj. Tako je očak Bertrand v Belaku dne 24. junija I. 1336. Ortenburškim v fevd podelil Ortenek, Trg, Kostelj, CobeljsberkIJ); dne 7. avg. 1. 1338. tudi v Belaku, so Oton starši, Henrik, Oton in Friderik bratje Ortenburški spoznali, da so od vojvode Albrehta po smrti Hermana ort. prejeli njegove fevde: Sternberk, Ortenek, Kostelj, Poljane (Trg pri Kupi), Cobeljsberk itd.3) A še le leta 1363. beremo v listinah prvikrat „Gottsche", ki pa v prepisu, ki ga rabimo, gotovo ni pisan kakor v izvirnem listu. Iz tega pisma iz Vidma dne 1. majnika 1. 13(33. določno izvemo, da so se v župniji sv. Štefana v Ribnici ljudje naselili, hoste in gozda posekali, celino okopali in obdelali in da so postavili cerkve v Kočevji, Poljanah, Kostelju, Osilnici in Grotenicah. Patronat teh cerkva, stoječih na posestvu OrtenburŠkem, izroči očak Ludovik grofu Otonu.4) Kar
') Dr. K. Tangi.: Die Ortenburger in Kärnten v „Archiv f. К. öst.Geschichtsquelleu" XXX. st. 323.
2)	Dr. Göth. v Mitth. f. St. V. st. 233.
3)	Cod. 2967. arkiva Joancjskega fol. 3. N. 2.
4)	Zavoljo imenitnosti njegove naj postavimo lü sem vse piemo: Nos Ludovicus Dei gratia sanetae sedis Aquilegensis patriarcha ad me-moriam aeternam esse volumus, quod ad nostram dedueta notitiam, quod in quibusdam neinoribus ac silvis infra confines antedietae ecclesiae s. Stephani in Reifuiz nostrae Aquilegeusis dioecesis et in ejus cura , sev parrochia quae inhabitabiles eraut et in-cultae multae hominum habitationes faetae sint et nemora lnijusmodi ac silvae ad agriculturam redueta et non modici populi congregalio ad ha-bitandum convenit, in quibus quidam locis per habitantes ibidem, ad honorem Dei et gloriam Virginis Mariae et consolationem dieti populi et subsequentium atquo devotionis augmentum, de n o v о quaedam ecclesiae constructae sunt videlicet in Gotsche, Polau, Oos tel, Ossiwinz et Goteniz et una infra confiues curatae ecclesiae saneti Petri in Rat-
zadeva Kočevje, bila je menda že leta 1339. kapela posvečena sv. Jerneju , mestnemu varim, sezidana po grofu Otonu, ker dne 1. sept. 1. 1339. dovoli mu očak Bertrand, da sme v svoji vasi — villa Moswald — ki je predalječ od farne cerkve — brž ko ne Ribnice — ustanoviti kaplana in graditi pokopališče okolo kapele, katero je na svoje stroške napravil v čast sv. Jerneju, ker prebivalci težko zahajajo k službi Božji. Duhovnika priporoča župniku — menda ribniškemu — ki potrjuje mašnika, kateri sme opravljati vse Sakramente in pokopavati na novem pokopališču — salvis juribus diete parrochialis ecclesie.') Tu ni imenovano Kočevje, a vse kaže, da je omenjena kapela sv. Jerneja v Moswaldu skoraj tik mesta prva cerkev na Kočevskem. Te cerkve sedaj ni. Ali so jo razrušili in patrona prenesli v mesto, ni znano, to pa pričuje listina 1. 1363., da so v Kočevju ustanovili cerkev, ki je skorej brez-dvomno v pismu 1. 1339. navedena kapela. Tudi okoliščine govorč za to, ker je mestna okolica, kjer je bila kapela sv. Jerneja, res dalječ od Ribnice, tedaj je bil potreben ondi poseben duhovnik. Naravno je ob enem tudi, da se je naseljevanje začelo v ribniškem okraju in napredovalo proti jugu in jugu-vzhodu proti Got-nicam, Reki in proti tštaricerkvi in mestu najprej po rodovitniših in potem po pustih in manje rodovitnih krajih, dokler se je zgubilo v stranske hribe in gorjance.
manstorff, videlicet in Chrainau etiaui dietae nostrae dioecesis de novo facta consentiente et coneedente filio uostro in Christo carissimo speetabili eomite domino Ottone de Ottenburg, in cujus domini o et juris-dietione sit o r i a esso et consistere hujusmodi diguoseamtur. Nos de-votionem dieti populi ibidem congregati, ut suarum manuum labores man-ducent, paternis affectibus avertentes et cupientes animarum ipsorum pro-videre saluti , ut per hujusmodi provisionem ad devotionis et charitatis opera ferventius animentur supradicto eomiti ejusque haeredibus conccdi-mus nostro et successorum patriarcharum nomine instituendi et ordinandi in dietis ecclesiis sacerdotes ydoneos, per quos celebrentur divina, cura animarum exerceatur ealnbriter, saeramenta administrentur ecclesiastica et serviatur laudabiliter in divinis. Quorum saeerdotum praesentationem ad dietos comitem suosrjue baeredes et successores, qui in ipsius domino et jurisdictione praedieta consistunt, spectare decrevimus et volumus et ipsorum conlirmatiouem in ccclesiis praedietis videlicet Gottsche, Pölan, Costel , Ossivnic et Gotenniz ad plebanum sev reetorem in Reiffniz et ecclesiae in Chrainam ad plebanum seo reetorem in Rattmaustorff, sub quorum curis et parrochiis esse noscuntur, qui quidem sacerdotes, ple-banis praedietis et ipsorum plebibus in oinnibus subsint, obediant et in-tendant, ac ipsis reverentiam debitam exhibeant et honorent, quodque contradietores et rebelles auetoritate nostra ecclesiastica censura compellant. In quorum omnium testimonium praesentes fieri jussimus nostri sigilli ap-pensione muniri." Hofschatzgewölbbücher im Archive der k. k. Statthalterei in Graz tom. IV. p, 615.
>) Tangi v Arcb. XXXVI. st. 164., Notizenblatt 1858. st. 434.
Naselbina se je hitro množila in 1. 1377. jo grof Friderik Ortenburški že imenuje „vn sem marckht", naš trg v Kočevji. Tudi cerkev se je opomogla. Dne 28. o k t. 1. 1386. je grofi nj a Neža, hči leta 1335. umrlega Albrehta 11. Ortenbuškega vtemeljiia k cerkvi sv. Jerneja dohodke, katere sta vsako leto izplačevala njen brat Albrecht, škof tridentinski, in Friderik, ') V tem pismu najdemo cerkev sv. Jerneja ne več v Moswaldu, ampak v Kočevju. To protislovje morebiti poravnamo, ako si mislimo, da so sprva kapelo sv. Jerneju imenovali po vasi, kjer je stala, potem pa da so se prijeli splošnega imena za vso naseljeno okolico. To nekako potrjujejo v listili tadanjega časa navadni izrazi: unser Marckht in der Kotsche, unsere Stadt in der Gotschee, — naš trg, naše mesto v Kočevji — kar je očividno širjega po mena nego naš trg, nase mesto Kočevsko, ker s;cer bi bili pisali: unser Markt, Gotsche, kakor so pisali: innere Kammerstadt Stein itd.
Grofje Ortenburški so posedli sedanje Kočevsko; Oton je sezidal prvo cerkev, posvečeno sv. ap. Jerneju, očak Ludovik mu je dal 1. 1363. pravico, duhovnike k tej cerkvi priporočati — jus praesentandi — ribniškemu župniku vpotrjenje; grofica Neža je 1. 1386. pomnožila dohodke cerkve sv. Jerneja, ki je bila podružnica mati fare ribniške, leta 1377. je bil v Kočevji že t-iko znamenit kraj, da so ga imenovali trg. To so fakta, izvirajoča iz navedenih dat, ki se ne dajo ovreči.
V omenjenem pismu (1. 1377. v ponedelek pred sv. Katarino 23. nov.) je Friderik oporočil, ako umrje brez otrok, vsa posestva stricu Albrehtu , škofu trid., bratu svojega očeta Otona, in po njegovem odhodu v večnost stricu od materne strani grofu celjskemu Hermanu I., njegovemu sinu Hermanu II. in bratrancu Viljemu. ") To se je zgodilo. Leta 1418., drugi trdijo 1. 1420. je namreč umrl brez potomcev poslednji Ortenburški grof Friderik in ž njim je izmrla slavna, bogata rodovina. Ker je bil Herman I. svet zapustil že 21. marca 1. 1385., in Viljem 19. sept. 1.1392., nastopil je obširno posestvo Herman II. Njegov zet cesar Sigmund mu dnč 28. sveč. 1.1420 v Vratislavi potrdi nasledstvo Ortenburške in sternberške (pri Belaku) grofije in očak Ludovik mu pet let kasneje dne 6. maja v Celju v fevd izroči vse nekdanje ortenbur-sko-oglejske fevde, med drugimi tudi „Castrum Ortneg cum Kotscne".;i) Bogati Celjski so z ortenburško dedšino jako utrdili svojo moč in svoj vpliv. Samo na Kranjskem so jim pripadli: gradovi Waidenberg, (Zgornja Lipnica ali Stari grad pri Kado-lici), Gorenji in Dolenji Kamen pri Begunjah na Gorenskem, Or-tenek, Cobeljsberg, Kostelj, Altenburg, Kravjek itd., in pet trgov:
') Archiv f. Kärnten 1862. st. 93. s) Kopialbuch I. st. 1018-1022.
3) Ilofschatzgewölbbücher I. st. 878 -879. in 915—917.
Radolica, Ribnica, Poljane, Lož in Kočevje z dotičnimi graščinami. Ako dodamo, da se je Herman II. že 1.140G. imenoval grof Zagorski, ban Dalmatinski, Hrvatski in Slavonski, da je bil tast nemškega cesarja Sigmunda in da je bila njegova rodovina v rodu s poljskim kraljem, bavarskim vojvodo, goriškim grofom Henrikom, bosniškim kraljem itd., smemo brez pretiranja reči, da so bili grofje najveljavniši prvaki v tačasnem političnem življenju, kos, pomeriti se z vsakoršnim sovražnikom, tudi z vojvodi habsburškimi.
Herman je imel tri nam znane sinove. Ludovik je umrl že okoli 1. 1414., Herman je v najboljši starosti pri Kamenu v Begunjah okoli i. 142G. s konja pal in se ubil. Ostal je tedaj naj-starši Friderik II., kateremu je oče odločil v posestvo in rezidenco Krško, kakor je bil Hermanu odbran grad Begunski. Friderik je bil oženjen s Frankopansko -Krško - Modrusko grofinjo Elizabeto, katero je zaradi ljubezni svoje do lepe Veronike Deseniške, ubogega hrvaškega plemiča hčere, kakor trdijo Windek, Enej Silvi j in kronika celjska, okolo 1. 1424. v postelji umoril. Kakor hoče letopisec celjske kronike, poročil se je Friderik skrivaj z Veroniko. ') To je razkačilo starega grofa. Oes. Sigmund pred se pokliče Friderika, ki se je tako zelo spozabil, da se je zanimal za deklico, čegar rodovina ni bila v nikakoršnem razmerju s Celjskimi, katerim so bili kralji in vojvodi v rodu in svaščini. Uklenje-nega ukaže peljati k srditemu očetu. Ta ga pošlje na trdne Ostro-vice blizo Vranskega in potem v celjski grad. Vsa posestva mu je vzel in Friderikstein razrušil. Zakaj je ta trdnjava čutila strastno očetovo jezo, ni povedano. Morebiti je Friderik z lepo zaročnica ondi prebival? Ko je ta izvedela žalostno osodo svojega ljubega, bala se je za svoje življenje. Begala je po gozdih in skrivala se tu in tam, dokler jo bistre oči Hermanovih najemnikov ne zasačijo in izročč staremu grofu. Ta jo postavi v Celju pred sodbo, češ, da mu je sina oslepila in očarala. Ker se sodnija ni hotela spustiti v tako pravdo, dal jo je Herman na Ostrovicah skrivaj v kopeli utopiti, kar se je menda zgodilo leta 1428. Dai je Friderik po tem dve leti žaloval v Radolici in za tem romal v Rim, razun kronike celjske nimamo druzih poročil.
Po silni smrti Veronike Deseniške, ki jo tudi ostri pisatelj Enej Silvij blago zagovarja kakor zapeljano ali prisiljeno grešnico, katera je za drugih pregreho trpela, potolažil se je za rodbinsko čast tolikanj vneti Herman in sprijaznil se z edinim sinom svojim.
') To potrjujejo nekako tudi mrtvaške bukve v Gajrah veleče : 17. okt. D. Veroniea Comitissa Ciliae.
2) Pravljica vel/, da v Kočevskih hostali. Pri vasi Kuneen v sta-rološki župniji kažejo sred goličave in skalovja na lepo iztrebljenem prostoru hišico, kjer je neki prebivala. Tudi hranijo ondi star meč in nekateri hočejo vedeti, da njegov posestnik je imel aH še ima stare listine.
Ko je pri ces. zetu v Požunu dne 13. okt. 1. 1435. umrl, postal je Friderik II. samostojen, neomejen gospodar obširne grofije Celjske. Slavo njegove hiše je povzdignil ces. Sigmund, ko je njega, sina njegovega Ulrika in vse potomce poknežil v sijajnem zboru v Pragi dne 30. nov. 1. 143 j. Temu se je ustavil vojvoda Friderik, poznejši nemški cesar, rekši, da imajo Celjski v njegovih dednih deželah posestva, da mora toraj on privoliti. Iz tega so nastali dolgi prepiri in slednjič vojska, v kateri je Kranjska marsikaj trpela in ki se je končala s pogodbo 16. in 17. avg. 1. 1443., vsled ktere sta ostala Celjska kneza ter obljubila: ako njuni rod izmrje, Habsburški podedovajo Celjsko, Ortenburško in Stern-berško grofijo, kakor je isto obljubil že Herman II. dne L julija 1. 1433. ')
Friderik je po Valvazoru zopet sezidal Friderikstein in v njem prav ostudno živel. -) Nezgoda z nepozabljivo Veroniko ga je navdala z nekako nevoljo in čmrnostjo, da je bolje zase živel in politične reči prepustil Ulriku, sinu svojemu edinemu še živemu iz prve žene. Leta 1447. se je že precej star vzdignil s lOOkonjiki proti Rimu odpuščanja grehov prosit. Namen temu romauju je bil menda tudi, papeža Nikolaja V. osebne pregovoriti, da je njegovega nezakonskega sina Janeza pozakonil (legitimiziral), kateremu je dal dedne pravice do gradov: Ribnica, Friderikstein, Poljane, Ortenek in Cobeljsberg. Papež mu je izpolnil željo z bulo dne 16. nov. 1. 1447. Morebiti je bil ta Janez sin nesrečne Veronike?3) Dne 9. junija 1.1454. je umrl BViderik II., po katerem se je menda grad nad Kočevjem imenoval. Še v 17. stoletji so v njem prebivali, bil je močno zavetje kristjanom v turških bojih, katerega stoječega na strmem skalovji se nevernik nikoli ni lotil. Leta 1791. so prenesli iz njega altar in zvon v mesto, kjer so si Turjaški že poprej sezidali novo graščino. Sedaj je v razvalinah.4)
Ulrik II. je po smrti očetovi sam vladaril ogromno Celjsko grofijo ali bolje knežijo. Očeta je prekosil v slavohlepnosti, pre-
*) Orožen: Kronika celjska st. 68. Chmel Frid. IV. I. st. 155.
2)	Enej Silvij piše v: o Frideriku : — „in subditos quam tnrpiter debacchatus est, istis uxores, illis filias, sorores alliis eripuit, nusquam virgo servari potuit, neque quas rapuit in palatio more principum tenuit, sed eorruptas iudotatas restituit" in drugod : „uxores passim maritis abstulit, puella-rum greges in palatium rapuit, proviuciales pro mancipiis babuit, ecclesiaruin bona eripuit, monetarum falsatores, veneficos, ariolos, nigromantas undique ad se concivit — —." (Dr. Krones: Die zeitgenössisch. Quellen z. G. der Grafen von C'illi Graz 1871. st. 32.) Da se je vse to godilo na Frideriksteinu, ni znauo. Valvazor, kakor navedeni Piccolomini in drugi menda v tej zadevi sodijo pretrdo , zakaj tačasne listine spričujejo, da Friderik ni bil dosti slabši od drugih svoje vrste: obilne pobožne vsta-nove po Stirskem in Kranjskem to spričujejo. Dr. Krones st. 33. op. 49.
3)	Dr. Krones v im. sest. st. 109. op. 215.
4)	Obširno Radič v Mitth. f. K. 1862. st. 84.
drznosti, liberalnosti, brezobzirnosti in sladnostnih strastih. Zatoraj se je zapletel v marsikatere nevarne a visoko leteče načrte, katere je nekoliko izvršil, dokler seje naposled pogubil poslednji knez Celjski v Belemgradu dne 9. nov. 1. 1456., kjer ga je Hunijadova stranka zavratno napadla in posekala. Nove zmešnjave je rodilo vprašanje: kdo je pravni njegov dedič? Zakaj oglasilo se jih je mnogo za izpraznjene grofije z večirni in manjšimi pravicami. Oprt na pogodbi 1.1433. in 1443., vsled kterih Celjsko imetje Habsbur-žanom pripade, ako celjski knezi izmrjo, poklical je Friderik IV. v Gradec na lo. sveč. 1. 1457. mnogo razsodnikov, ki so vsa posestva, gradove, trge, vasi itd. prisodili cesarju. 4) Tako je Kočevje z okolico prišlo v lastnino vojvodov Habsburških. Koj 9. julija omenjenega leta so se kočevski sosedje Ribničanje, kakor piše Valv. X. str. 290, cesarju poklonili in zvestobo obljubili. V tem menda tudi Kočevarji niso zaostali, da-si ne vemo nič gotovega o tej zadevi. Obravnave in razprave zarad dedšine so se dolgo motale. Ko je Friderik IV. Celjskega vojskovodjo Jana Vitovca povzdignil v grofa Zagorskega in bana hervatskega in ko je vdovi Katarini obljubil 200U gold. na leto, dognana je bila pravda zastran celjske zapuščine.
Cesar je gradove in dohodke zastavljal zvestim služabnikom Dne 28. okt. 1457. je v Velikovcu celjskemu poveljniku Erhardu Hohenwartu in sinoma njegovema Andreju in Štefanu dal v zastavo in oskrbništvo za posojenih 2000 gl. Poljane na Kolpi in poleg nekaterih vasi okoli Metlike tudi sodnijo, uradnijo, desetino in mitnico v Grafenlind (Knežja lipa v mestni župniji na Kočevskem) na vse žive dni, kakor so jih posedeli poprej Celjski. 2) Leta 1466. je imel celjski vicedom župnik Laški Friderik Ab-precher med drugimi v najemu urade Gorenje in Dolenje Kočevsko (die Aämter Ober- und Nieder-Gotsche und zu Riegk.) 3) Iz poslednjega posnamemo, kako so deželico v uradnije razdelili. Gorenja uradnija je menda obsegala vasi in kraje proti severo-izhodu od mesta, te prebivalce še dandanes zovejo: boldnare slov. gorjane, hostarje, hribovce. Dolenja uradnija se je razprostirala preko Mozeljna proti južno-vzhodni strani, (dai untere žeiten) in Reški urad je bil za tako imenovani „Hinterlont" unstran Fri-deriksteina. Okolica tržna pozneje mestna je bila graščinska.
Kočevje je mnogo trpelo po neprestanih turških napadih in prav 1. 1469. so neverniki trg z ognjem in mečem razdjali. Da prebivalci trg sezidajo in v bran postavijo, poslal je Viljem Turjaški (Auer-sperg) ljudem v uradu „in der Gotsche" 175 gld. v podporo in vicedom kranjski Jurij Raj nar dn6 9. julija 1. 1470 je izročil sodniku in svetovalstvu K. 200 Ct. solitarja, 4) Friderik IV. pa je
») Arch. f. K. öst. Gesch. XL st. 144.
2)	Dr. Göth. v Mitth. f. К. 1862. st. 52.
3)	Chrael Regestcn K. Friedrichs IV. Nr. 4711.
4)	Chmel Regesten Prid. IV. Nr. 5G12. in 6080.
Letopis 1874. II.	6
s pismom iz Gradca v petek poVeliki noči 1.1471. Kočevskemu trgu podelil pravice i n pri vilegij e, kakoršne uživajo mesta.1) Stanovalci so postali meščani, smeli so med seboj voliti si mestnega sodnika in svetovalce. Cesar jim je dal 4 sejme in sicer na kvaterno nedeljo v postu, na dan sv. Filipa in Jakoba, na sv. Jerneja in Andreja dan. Poklonil jim je ličen mesten grb: na višnjevem škitu s plotom pregrajena trdnjava, pred njo stoji sv. Jernej, v desni ima odprto knjigo, z levo drži širok nož.2) Koče-varji so si omislili nov pečat s sv. Jernejem pred trdnjavo in opisom: Sigillum 88 ciuitatie in 8 kotschew cg Io£JoA°Io (1471).
Tudi so si izbrali sodnika, kakor jih pooblastuje Friderikovo pismo, a ta sodnik ni posebno skrbel za novega gospoda, morebiti tudi ni mogel. Turki so pritiskali, zidanje in utrjenje novega mesta je stalo dosti novcev in — davki so zaostajali. To se ve cesarju ni bilo nikakor po volji. Jako ozorno toraj piše dn6 2. marcija 1. 1478. iz Gradca sodniku ali županu in svetovalstvu ,,in der Gottschee": „Ljubi, zvesti! Večkrat smo Vam že pisali in ukazovali, zvestemu našemu kapitanu v Trstu Miklavžu Ravbarju plačati dolžne letošnje davke, v znesku 1700 gold. Toda imenovani Ravbar poroča, da mu doslej ne samo nič niste plačali, ampak da ste celö zaničevali pismo naše in s posmehovanjem govorili o njem, kar nam prav nič ni po godu. Zatoraj Vam priporočamo in resno tirjamo, da imenovanemu Ravbarju dolg nemudoma pošljete. Ako tega ne storite in se posmehujete našemu pismu, treba bode Vam sodnijo v Kočevji odvzeti in drugemu podeliti, ki bode v Vašo škodo skrbel, da se omenjenemu Ravbarju poplača zaostali dolg. To je naša resna volja." To žuganje ni rodilo pričakovanega
') V knjigi privilegij 1. 1642. čitamo: „Vnd haben dardurch auch Vmb Ihres Aufneniben Vnd gemaines Nutz willen Von sondern gnaden von Köm. Kaiserlicher Macht Vnd als Regierend Herr Vnd Landtsfiirst daselbst in Krain die benielte beuestigung Als weith die gebauet wirdt Zu einer Statt erhebt dieselbe Statt Gottschee genandt Vnd Vnsere Leuth Vnd Vndterthannen, so darin Häuser bawen Vnd daselbst heuslich wohnen Vnd setzen werden Zu Burgern geschöpft Vnd gemacht geben Ihn die auch wissentlich in Krafft des Briefls , Also dass die bemelt beuestigung nun hinfüro zu ewigen Zeiten, die Statt zu Gottschee , Vnd Vnser Leuth Vnd Vndterthannen darzue Burger gehaissen, genent Vnd Von Meniglich darfiir gehalten werden, Vnd die daselbst Stattrecht Vnd Burger Recht haben."
2)	„Wir haben auch den selbigen Vnsern Burgern daselbst in der Gottschee ein Wappen Vnd Clainodt, Nämlich ein blawen Schildt, in dessen grundte ein Zaun in sein selbst färb, Vnd darin ein beuestigt hauss, Vnd davuor St. Bartholomee stehet, habendt in der Ain handt ain buech Vnd in der Andr ain Messer mit weisen färben Als die hierin Ausgestrichen sein , Verliehen Vnd gegeben." Po tem navodu je grb čedno narisan v knjigi mestnih privilegij.
3)	Chmel: Monumenta Habs. II. st. 892.
sadu. Sodnik ni mogel ali ni hotel storiti svoje dolžnosti. Bil je odstavljen, ker že 30. istega meseca je od cesarja prevzel za letnih 32 ogerskili zlatov dež. sodnijo neki Sigmund Piers ali Pirš. ') Davki so sedaj menda redno dohajali, ker ne najdemo tožeb o tej zadevi. Cesar jc sitno stvar kmalu pozabil in skrbel za mesto kakor poprej. Ko se je 1. 1478. Janez Frankopan s slabim namenom bližal mestu, ukazal je brž kranjskemu vicedomu Gasp. Hawnspeku, naj pošlje potrebnega streliva za mestno brambo. 2)
Leta 1491. je jjuti neprijatelj zopet jako žalostno gospodaril po kočevski okolici. Komaj sezidano in za silo utrjeno mestice je bilo zopet razdjano. V saboto po vnebokodu 1. 1492. ukaže cesar iz Linea vsem prebivalcem okoli mesta na 2 milji, katerim je preteklo jesen sovražnik še kaj pustil, naj gredo brez odloga s krampi, motikami, lopatami, sekirami mestjanom pomagat, mestno obzidje zidati „da dežela in ljudje ne bodo škode trpeli in v sili imeli kako zavetje." Kdor ne pride, bode rubljen. 3) Omenjenega leta je zarad nesreče turškega napada Friderik IV. Kočevarjem dovolil, da smejo z živino, s platnom in z drugimi izdelki kupčevati po Hervatskem in drugod. To pravico sta jim potrdila 16. junija 1. 1571. nadvojvoda Karol in dne 12 sveč. 1. 1596. Ferdinand II.
Njegovega naslednika Maksimilijana I. prvo opravilo zastran našega mesta je bilo, da mu je na Dunaju v torek po sv. Luciji i. 1493. potrdil vse mestne pravice, ki mu jih je dal njegov oče. Drugo je bilo , da je Friderikstein z mestom vred, uradnijo go-renjo in dolenjo Kočevsko, urad Reko, gozdne pravice in nekatere desetine na 16 let zastavil J u r j u T umu za 11000 gold. v go-toviui in 1000 gold., ki jih mora v teh 16 letih pozidati.4) Kostelj je imel Caspar Ravbar v zastavi, za njim sina njegova Nikolaj in Erazem. Leta 1504. ga je Miha Pramberger od cesarja prevzel za 2000 ranjžev na odkup. 5)
Jurij Turn je odiral kmete. Iz Ogerskega je 1. 1515. pihala neka uporna sapa in naposled vnela na tihem tlečo iskro jeze in sovraštva do gospode, tolikanj privilegirane in neusmiljene do podložnih, v velik plamen tako zvanih kmetskih puntov, v katerih je bil Jurij Turn prva žrtva. 6) Njegova vdova Helena, rojena grolinja Frankopan, je vzela Ložkega gospoda in celjskega vice-doma Kasparja Herbst-a v zakon in kot varha Ane Turnske, hčere ubitega Jurja in Helene, dn6 17. decembra 1. 1521. pudaljšata na 4 leta odkup graščine Frideriketeiua z mestom in uradom Reškim vred. Imenovana Ana je postala soproga slavnega Janeza Ud-
') Ibidem st. 893.
2)	Ibidem st. 895. in 897.
3)	Mitth. f. K. 1864. st. 56.
*) Dr. Göth. v Mitth. f. K. 1865. st. 12. Kupno pismo od 3. sveč. 1507., reverz od 3. mareija istega leta.
5) Dr. Göth. v Mitth. f. Steierm. XII. st 239.
G) Obširnejše v Letopisu za 1869. st. 98 in dalje,
gnada Soneškega, poznejšega dež. glavarja Stirskega in marljivega slovenskega književnika. Kot dediča po ranjkem Jurju Turnu sta 18. jan. 1. 1527. zopet privolila v 21etni odlog za odkup naštetih posestev, katera bi morala vlada rešiti že pred 4 leti, ko je bil potekel 16 letni obrok. Ne motimo se, ako rečemo, da je bil Janez Ungnad nekoliko let gospod Kočevski. Potrjuje nam to mnenje istina, da je J. Ungnad posodil mestu potrebni denar, ko je Ferdinand I. iz Inspruka 13. jan. 1.1533. ukazal, Kočevsko mesto utrditi, z okopi obdati in v vojni stan postaviti. -) Kako dolgo je imel Kočevje v posesti, ni znano. Njegov naslednik je bil France Ursini (v listinah Urschin) grof Blagaj, ki je z očetom pred Turki iz Slavonije pribežal na Kranjsko in 1. 1547. posedel Kočevsko.3) O njem vemo le malo, več je storil za mesto Ferdinand I. Se kot nadvojvoda je potrdil na Dunaju 12. marcija 1. 1528. vse, kar so predniki njegovi dovolili Kočevju v prid. S pismom dnö 24. jan. 1.1546. dodal je pravico, da smejo vsaki četrtek trg imeti, zato ker je mesto blizo sovražnika na nerodovitnem svetu in sleherni dan izpostavljeno napadom in ropanju in ker je bilo vselej zvesto avstrijski hiši.4)
Nadvojvoda Karol je mestjanom dnč 6. sept. 1.1564. z Dunaja dovolil mostnino po en vinar za vsako tovorno živino, da bodo lože mestice, mimo kterega Turek mnogokrat maha, utrjevali, zato naj nabrane novce ne rabijo samo za ohranitev mosta, ampak tudi dru zih poslopij , ki so petrebna zoper turške napade. •') Iz tega je razvidno, da je bilo v Kočevju precejšnja kupčija in živ promet. Že leta 1496. je bila cesta med Ribnico in Koč. mestom Jako obiskovana po kupcih. Zatoraj je upravičena prošnja meščanov do vladarja, naj jim dovoli mostnino. Toda tovorniki so se vedeli ogibati sitnega davka. Ne skozi mesto, ampak tovorili so v ovinku mimo njega skozi Čvišlarje. Meščani vnovič prosijo, naj se mostnina raztegne četrt milje do imenovane vasi, kjer naj se cestnina pobera. Dne 30. majnika 1.1575. nadvojvoda privoli, da se cesta v tem smislu do Čvišlarjev preloži, obmestje pa ostane, kakor poprej/1)
') Dr. Göth. v Mitth. f. Steierm. XIII. st. 208. Nr. 1305. in st.
212. Nr. 1347.
2)	Mucbar: Gesch. der Steierm. VIII. st. 362.
3)	Valv. XI. st. 198. navaja Schönlebnove besede: Franciscus II. Ursinus, Comes de Blagay, ex Sclavonia, Turcarum vi pulsus cum Patre, consedit in Carniolia, anno 1547. possedit Comitatum Gottscheviae. Po teh besedah je bil Blagaj 1. 1547. že posestnik kočevskega mesta.
4)	Od besede do besede v knjigi privilegij: „Weil angeregtes Stiittl Gottschee nachend An den Feindt Vnd an Ainem steren Orth gelegen , Vnd Vor andr Tägliche oberfallens Vnd beschedigung Von den Feinden gewarttendt sein muessen, Vnd sich jeder Zeit gegen Vnss vnd Vnserm Haus Osterreich gehorsamblich erzaigt Vnd gehalten hat."
5)	V knjigi privilegij mesta Koč. в) Mitth. f. К. 1864. et. 56.
Te in druge pravice in sloboščine je potrdil Ferdinand II. dn£ 17. svečana ]. 1597. pri poklanjanju kranjskih stanov.
Omenili smo po Valvazoru, da so grofje Blagaji 1. 1547. oblastniki kočevski. Koliko so posedli, ne vemo. Leta 1567. govori France Ursini samo o hiši Kočevski — das Haus Gottschee, kar pomenja tudi grad. — Tudi zastran imen je menda zmešnjava, ker sta bila oče in sin France. Dne 13. jan. navedenega leta je namreč France Ursini grof Blagaj vladarja prosil, naj mu prizanese tretji vinar pri davku, saj nadvojvoda dobro ve, kakošno škodo že dalje časa trpi po sovražniku in kako so mu očetovska posestva razdjana, da le prav pičli dohodki prihajajo, ob enem naj pripomore, da se počeni zid pri hiši v Kočevju popravi. 1) V tej prošnji grof določno pravi, da je hišo v Kočevju v zastavo prevzel po smrtu očeta svojega. Ta pa ni bil noben drugi, nego zopet France, o katerem najdemo zapisano, da je umrl kot mejni poveljnik v K. mestu dne 14. sveč. 1.1563. in župni cerkvi volil davke peterih zemljišč v Hinjah. 2) Kakor veli nagrobnica v farni cerkvi zunaj mesta, umrl je France Ursini 1. avg. 1.1576. in pokopan s soprogo Magdaleno, rojeno Lambergovo, in s sinovi in hčerami.
Dne 12. avg. 1. 1596. je mesto zadela velika nesreča. Kakor Valvazor poroča, nastal je po neki deklici strašen ogenj. Cerkev je zgorela, graščina je dobila 27 sežnjev veliko luknjo, da so jo komaj z deskami zadelali. Zvonovi in topovi so se stopili, stolpi, nasipi poškodovani, obzidje se je jelo poderati: vse mesto je bilo zel6 razdjano. Ko za silo mesto pozidajo in popravijo, obrnejo se mestjani do nadvojvode Ferdinanda II. s prošnjo, naj jim zarad ogromne požarne škode za nekaj let davke odpiše ali odpusti in ker so slabo obroženi, iz ljubljanske orožnice dovoli nekoliko streliva, starih pušek in dva majhina topova. Toda tačasni kranjski vicedom Jožef pl. Rabatta je dne 10 aprila 1. 1600 dvoru poročal, da je_ mesto sicer res do tal pogorelo, da so pa mestjani najdrajše in najboljše reči, kakor zlatnino in srebernino oteli in mesto tako obzidali in popravili, da se škoda nič več ne poznä. Ne kaže toraj oprostiti jih davkov, ker potem bi enako terjala druga mesta. Kar se slednjič tiče streliva, omislijo si ga Kočevarji lahko sami, saj so_ precej premožni — „die eines ziemlichen und guten Vermögens seien". — Dovoli naj se jim, ker je mesto prav na meji, vender nekoliko smodnika in nekaj pušek, vse drugo naj si sami kupijo. Kakor je vicedom nasvetoval, zgodilo seje brž ko ne. Nadvojvoda je vendar dal za zidanje 200 gld., topov in družili reči so pa težko prejeli, ker ld. marcijal. 1603. je bila odposlana že draga prošnja mestne občine do Ferdinanda. V tem pismu tožijo mestni očetje, da so stolpi, nasipi in obzidje tako slabi in razpadeni, da je kraj zunaj
') Mittli. f. K. 1864. st. 56.
2)	V farnem arhivu.
3)	Iiiirisches Blatt. 1839. st. 155.
bolj podoben vasi nego mestu. Ako sovražnik prigrmi, mesto se ne more braniti ne eno uro, ker topove je ogenj pobral. Meščani ne morejo iz svojega nasipov napravljati in kanon kupovati, ker zunaj poljedelstva nimajo nobenega rokodelstva in zaslužka. Ti razlogi naj nadvojvodo naklonijo, da jim dovoli 2 topa na kolesih in nekoliko pušeli in po očetovsko pripomore, da se popravi razpadajoče zidovje. Ferdinand izroči to prošnjo vicedomu Filipu Kobencelu iz Proseka, da pove kaj in kako. Le tajevlistu 15. maja poročal v tej zadevi blizo kakor njegov sprednik Rabatta. Meni namreč, da so že prejeli 200 gld. podpore, naj gruntarji po 1 gld., gostač po 20 kr. in meščani po premoženji in s tlako pomagajo, zlasti bližnji podložniki, ki v mestu blago in imetje svoje shranujejo, dolžni so, podpirati meščane, saj so si pred 100 leti Krašovci, Piv-čani in Istrijani na svojo stroške tabore zidali in se vanj skrivali v beneških vojskah. Topova in strelivo naj jim privoli, ker graščina Kočevska samo zemljiščnega davka plačuje po 1000 gold. na leto. Dnč 27. maja t„ 1. je dolenje-avstrijska komora v Gradcu uslišala prošnjo. Meseca septembra dne 16. je vicedom pozval Mihaela Kozlerja in oskrbnika Kočevskega Miklavža Juvaukoviča z dvema ali s tremi mestjani k sebi v Ljubljano v posvet, kako izvršiti vladno privoljenje. Ali so se res sešli in kaj so sklenili, ni znano. Baje mestu obljub uslišani prošnji ni došla nobena ali ne izdatna pomoč, zakaj 1. 1606. prosijo Kočevarji v tretje in 1. 1614. v četrtič podpore pri zidanji, га odpust davkov na 4 leta in tlako okoličanov na 4 ure okrog mesta, kakor jim je bil dovolil ces. Friderik IV. 1. 1492. Tudi sedaj jim želje niso izpolnili popolnoma iz znanega razloga „ker so se že dokaj opomogli". Tlako so sicer dopustili, toda tlačani niso prišli.1) Stirnajst let so tedaj Kočevarji koledovali in moledovali, da so naposled izprosili par topov, nekoliko smodnika in malo podporo za popravo razrušenega zidovja. Deželna vlada se menda ni, Bog vedi kako, brigala za mestice, ki je bilo tako oddaljeno od sedeža njenega. Saj Kobencel sam ni vedel, je li bil požar 1. 1596. ali 1597. Mestice se je po tej nesreči povzdignilo iz razpada, meščani so okrevali in 1.1614. je dal Ferdinand II. obmestne meje na tanko določiti po komisarjih Andreju Ziegelfeat u in Cahariju Tancerj-u, kar je ob enem končalo vse mejne prepire.
Kmalu po premerjenem obmestju prišel je nov gospodar. Dvorna komora je namreč dne 1. marcija 1.1618 doslej zastavljeno graščino prodala Janezu Jakobu baronu Khizelnu, gospodu v Fužinah — Kaltenbrun — in Ribnici proti odkupu. Ferdinand II. sam je v Gradcu podpisal kupno pismo'2). Dne 5. junija I. 1621. mu je vlada podelila na vse žive dni drugo inštanco in pri-
>) Dimie v Mitth. f. K. 1874 atr. 57—58.
2) Ne leta 1619, kakor hoče Valvazor in za njim pišejo drugi. V kupnem pismu turjaških grofov in v nekem poročilu zastran mejnih prepirov 1. 1708 v graščinskem arhivu je letnica 1618.
držala vicedomu le ^sodstvo. ') Dve leti kasneje je Khizel prikupil vinsko desetino v Crmošnicah") in poljansko graščino ob Kolpi.3) Vsa ta posestva je združil in cesar Ferdinand II. je zaradi tega Khizelne povzdignil v grofovski stan. Kočevsko je postalo vsled tega 1. 1624. grofija.4) In to je ostalo tudi, ko so Ribnico ločili od Kočevja. Janez J. grof Khizel je 1. 1638. oporočil in zapustil grofijo pastorku Jurju Jerneju vse premoženje. Le-ta se je začel maja meseca 1641. z Engelbertom Turjaškim pogajati zaradi prodaje Kocev a in Poljan. Za prvo je zahteval 84.000 gld. in da prevzame 12.000 gld. dež. dolgd in nekaj davkov, za drugo je bila najemščina 1890 gold., kupna cena pa 31500 gold. Dne 9. julija 1641 je bilo podpisano kupno pismo in Ferdinand III. ga je na Dunaju 4. dec. potrdil. Ribnico so kupili grofje Podkrajski — Trillek. — Kočevsko je tedaj 1. 1641. prišlo Auerspergom v last, še dan danes je prvorojeni iz te rodovine njegov gospod. Vuk Engelbert Turjaški je prikupoval graščini se marsikatera zemljišča. Dne 24. sept. 1. 1668 mu jo Janez Perr pl. Pernburg, kranjske glavne davkarije oskrbnik, prodal pristavo, polje, živino, vrtove in senožeti pri mestu in 1. 1666. Janez Erker, oskrbnik žu-žemberski, pol urbarskega zemljišča.5)
Dospeli smo v pripovedovanji kočevske povestnice do dobe verskih prekucij. Tu se zgodovinar ne more ogniti priliki, da nekoliko zine o razmerah, ki so pretresale manje ali več vsako deželo, vsako tudi malo mestice. Nova vera se je po vsej našej deželi sploh jako predrzno in neobzirno šopirila. Ne tako na Kočevskem. Poskušenj se ve, da ni manjkalo, vendar luteranizem se tu ni tako utrdil in udomačil nego drugod. Morebiti ga koj sprva niso tako rahločutno sprejeli in pestovali v graščini, kakor so plemenitaši sploh ravnali po svojih gradovih. Ursinova rodbina, zvesta katoliški cerkvi, ni po-tuhe dajala predikantom, zatoraj ni nova vera našla tukaj ugodnega sveta. Ob enem je treba tudi pomisliti, da so Ungnad, Truber, Dalmatin in njih tovarši razširjali protestantizem v slovenskem jeziku, ki je bil nerazumljiv Kočevarjem, po nemških postiljah pa niso mogli segati, ker Kočevsko je bilo Nemcem takrat toliko kakor popolnoma neznana pokrajina. Zatoraj verske homatije ondi niso rodile toliko šuma in truša. Največ pohujšanja so uzročili duhovniki odpadniki. Tako se jo v razširjanju krivoverstva odlikoval Janez Sveiger, mašnik iz Kočevja, kot ^deželni slovenski pridigar — tedaj zunaj Kočevja — odkraja v Črnomlju, potem v Ljubljani 1.1570. do smrti svoje 25. sveč. 1. 1585. 6) Nekoliko let pozneje je kočevski mestni župnik Lenard pl. Ziglfest popustil staro
') Mitth. f. K. 1864 str. 58.
2)	V kupnem pismu 1. 1641 v arhivu grašč.
3)	Valv. XI. st. 450.
4)	Valv. in drugi za njim imajo napačno 1. 1623.
5)	V graščinskem arh.
6)	Mitth. f. K. 1864 et. 2 in 7.
vero ter oklenil se nove. Odstavljen pridigal je v svoji hiši „nel luogo de Hozevia" pravi ovadni list. Nadvojvoda ga ukaže zapreti, a prišel je 1. 1613. sam pred vicedoma v Ljubljano in zastavil s sinom svojim Janezom, ki je bil tajnik pri dež. glavarstvu, vse svoje in njegovo premoženje, da se bode postavil pred sodbo, kedarkoli ga pokliče, ako mu sedaj prizanese ječo in domov izpusti. Vlada ni privolila, todavicedom Jožef Panizoll je bil Ziglfesta proti reverzu oprostil. Zato se je 10. marcija 1. 1615. vlada v Gradcu pritožila, da omenjeni odpadnik v Kočevji pohujšuje ljudi in odvrača od prave vere; vicedom naj ga prime in od sodnije do sodnije pošlje v Gradec. Sodnik, ki ga je vicedom skrivaj po nj poslal v Kočevje, vrnil se je sam z naznanilom: Lenard Zigelfest jo odpotoval, nihče ne ve kam. Konečni izid te obravnave ni znan. Brž ko ne je imenovani gospod umrl kot dober katoličan, ker 1. 1638. je njemu in Jerneju Zigelfestu, ki sta bila oba župnika kočevska, v cerkvi grobne napise napravil Janez Albert Erber, doktor sv. pisma in modroslovja umrl 31. avg. 1. 1639. v Kočevju, nedvomno iz rodovine poznejših slavnih baronov Eiberg. Reformatorna komisija v Ljubljani je na 15. nov. 1.1615. zjutraj ob 7. v škofijo pozvala s kaznijo 100 cekinov tudi Kočevarje in sicer samo eno osebo in še ta je bila že tri leta mrtva '), dokaz, da protestantizem v tej deželici ni pognal krepkih korenin. Se man je se je Kočevarjev dotaknila skrivnostna sekta flagelantov, ki je konec XVI. stoletja strašila tudi po Kranjskem, zlasti na Krasu in odtod priplazila se na Ig in v bližnjo Ribnico in Osilnico, kjer so dne 16. dec. 1584 cel6 mož-narji in drugi malopridneži čutili v sebi poklic očitno pridigati ljudem.2)
Verski prepiri so potihnili; na njihovo mesto je stopila sedaj stara pravda zaradi davka in tlake. Leta 1653 meseca maja so se zbrali možje iz mestne, mozeljske, koprivniške, črmošniške iti reške župnije v dogovor z novim gospodom Engelbertom Turjaškim. Z besedo in roko obljubijo, da hočejo od vsake cele zemlje plačevati na leto po 4 gold., po tri dni tlako delati in skupaj po 400 starov pšenice voziti v Reko. Pol leta so kmetje plačevali po tej pogodbi. Potem so se temu ustavili nekteri. Peter Miriš, Matija Verderber, Matija Kusold, Šimen Kump, Martin Wuchte (VVukse?) in „postopač" Janez Sürge samovoljno skličejo soseske in jih euntajo zoper gosposko, češ, da jih odira. Ker nič ne opravijo, prote, da gredo pred cesarja v Gradec, Beč ali celo Ratisbono. Podložniki ugovarjajo zoper vse, kar utegnejo rovarji pri cesarju govoriti in počenjati, ker ž njimi nimajo nobene zveze. Ta protest jim je dne 19. sveč. 1. 1654 napravil sodnik in svetovalstvo v Kočevju. Nezadovoljni kmetje so res meseca julija potovali k vladarju. Tožili so Turjaškega, da jim naklada razun navadne
Mitth. f. K. 1867 st. 116 Nr. 250—255; st. 118 Nr. 257,259.
2) Mitth. f. K. 1863 st. 68.
tlake še 9 gold. tlačanskega denarja, poleg letnega davka morajo plačevati še po 1 gld. 36 kr.; da morajo dajati po 24 mernikov pšenice; da jim koštrune jemljo; da mora sleherni po tri tovore gnati brezplačno v St. Vid na Reki; da so sil jeni v zimskem času po šest tednov lantreti; da je treba v mestu od mernika žita mesto kakor poprej po 5 кг. plačevati po 15 kr. mostnine in ocl 20 vatlov prodanega platna dajati 49 kr., ko poprej nikoli ni bilo nobene štibre; da je grof staro pravico, ki jo jc hranil Gerklič, za 40 mernikov pšenice in 5 kron denarja odkupil od njega in s tem kmetom svobodo odvzel; da morajo graščinsko vino, dobro ali slabo, pol dražje kupovati, kakor drugod in če ga ta ali uni ne more plačati, da ga rubijo; da so jim pobrali vse orožje zoper sovražnike, da je grof Engelbert po cesarjevem odhodu iz Ljubljane prišel v Kočevje, in od slehernega terjal krono denarja ali za toliko blaga; da je naposled kočevski oskrbnik Martinu Wuhtu ne samo ugrabil pol zemlje brez tirjanja in prepustil nekemu svojih sorodnikov, temuč mu tudi 12 kron gotovega denarja in pred tremi leti vzel vso pridelano pšenico in do 100 veder vina, slednjič da imajo tudi Osilničarje mnogo davkov, katerih poprej niso poznali. To dolgo vrsto pritožeb so prinesli pred cesarja. Le-ta je obljubil, stvar na tanko preiskati. In res dne 8. marcija 1. 1661. je Leopold L iz Gradca svoje mnenje o tej zadevi razodel. Vse navedene pritožbe je ovrgel kot brez razloga iznajdene laži. Vsled tega ukaže, naj jim sicer ostane pravica, za hišne potrebe drva in les sekati, ako se poprej oglasijo, in plačilo tirjati za vjeto ali ubito divjaŠčino, oni privilegij, na kterega se sklicujejo, pa je že zdavnej preklican in odpravljen, tedaj morajo z graščinsko gosposko 1654 sklenjeno pogodbo natanko spolnovati, namreč od sleherne cele zemlje dajati na leto po 4 gld., po tri dni tlako delati in vsi skupaj po 400 štarov pšenice tovoriti v Reko. Isto tako so dolžni izgovorjeno in doslej odrajtovano desetino prosa, predila dajati, mostovino in druge naklade plačevati in svojemu deželnemu gospodu pokorščino ska-zovati, sicer bi jih moral k temu siliti z rubežem in s telesnimi kaznimi, kakor se bode na njegovo povelje zgodilo začetnikom in puntarjem. ') Pri tem je ostalo. Uporniki so bili strahovani, podložni pa so plačevali kakor poprej. Dolgo vendar niso tovorili žita na Reko, ker oskrbnik je sezidal žitnico, kamor so kmetje oddajali trud svojih žuljev. To žitnico je videl Valvazor in še danes stoji pred mestom velikansko poslopje, — nekdanja žitnica, sedaj prazna. — Tudi tlaka ni bila menda huda, ker zunaj mlačenja desetinske pšenice ni bilo mnogo dela. Te neprijetne dogodbe je ces. Leopold I. hotel izbrisati s pismom dne 4. julijah 1666., v katerem je grofu Engelbcrtu Turjaškemu in naslednikom njegovim podelil in oziroma potrdil jus patronatus et praesentationis mestne fare in šesterih na deželi in s patentom dne 4. sept. 1. 1667. na Dunaju, vsled katerega je istemu grofu zarad mnogih njegovih
') Prepis ces. resolucije v grajščinskem arhivu,
zaslug kot dež. glavar v uradniških, vojnih in mejnih zadevah za avstrijansko hišo, poprej cesarsko mesto Kočevsko poklonil brez vsakoršnc plače v dar. Postavil je vendar tele pogoje: 1) naj viša sodniška oblast ostane njemu in potomcem, 2) pripadejo njemu vojaške zadeve, da more v sili, nevaroosti in drugih pripetljejih potrebno posadko postavljati v mesto in braniti ga po svoji volji, 3) mcstjanom naj prejemnik ne krati starih in 1661 potrjenih pravic in slobod in jih ne nadleguje, 4) mesto mora brez državne podpore iz svojega zdržavati in ohranjati, 5) naklad in dača po deželi ostane vladarju, te naj pošilja stanovom, mestni davki so njegovi. ')
Tako je postal Engelbert grof Turjaški gospod mesta in dežele kočevske, samo sodniška zadnja stopinja, vojaška oblast in nekateri nakladi so bili vladarski. Graška vlada je bila tačas hitrejša in krajša nego v dobah birokratizma. Grasčinsk oskrbnik, viši logar, dva ali trije pisarji in nekateri hlapci so skrbeli za grajščino in njene podložnike. Navadno je bival v Ljubljani nadzornik ali inšpektor, ki je nadzoroval uradnike in služabnike na Turjaških posestvih po Kranjskem in Istri in poročal gospodu svojemu o njihovem stanju. Vuk Engelbert grof Turjaški in Kočevski, gospod Schönberski in Žužemberški. dedni komornik in kranjski deželni glavar, je umrl v Ljubljani 28. aprila 1. 1673. Njegov čas ga je imenoval „oče domovine". —
Ker ni bil oženjen, podedoval je del Kočevskega — ostalo je odkupil — njegov brat Janez Vajkard, rojen v Žužembergu 11. marcija 1. 161 o. Vajkard je postal zaradi izvrstnih lastnosti in izvedenosti odgojitelj poznejšega kralja Ferdinanda IV., skrivni svetovalec, minister, vitez zlatega runa in 17. sept. 1653 državni knez. Cesar mu je v fevd izročil Šleski knežiji Münsterberg in Frankenstein, njegov sin Ferdinand IV. grofijo Wels v Gorenji Avstriji. Da je dobil glas v državnem zboru, kupil je 1. 1664. neposrednjo državno grofijo Thengen na Svabskem in Lož na Kranjskem. Temu posestvu je po smrti brata Engelberta pridružil Kočevsko, Žužemberg in Postonjo in vse to oklical za fideikomis.2) Kakor ga vrstniki sodijo, bil je novi knez mož visocih zmožnosti, mnogih zaslug, a tudi prevzeten in grozno častilakomen. Po smrti ces. Ferdinanda III. izgubil je mogočen svoj vpljiv na ces. dvoru. Častilakomnost ga je namreč zapeljala, da se je z zvitim francoskim kraljem Ludovikom XIV. spust 1 v tajne obravnave, čegar poslednji namen je bil, da bi ga ta papežu Klementu IX. priporočil za kardinala, ker po smrti svoje soproge grofinje Losenstein-ske, hrepenel je jako še po tej časti. Ker se je o tej zadevi obrnil do inostranca, ne pa do cesarja svojega, ki bi bil rad to storil za njega, prišel je v zamero. Опё 10. dec. 1.1669. prejel je mogočni minister listek od ces. Leopolda I. s poveljem, naj v treh dneh
') Vidimirani prepis v grajskem arhivu.
2) Valv. XI. str. 198.
zapusti dvor in odide v Wels. Pozneje je smel iti v domačijo, kjer se je nekaj v Ljubljani, nekaj v Žužembergu bavil z rib-štvom, lovom in učenjem bogoslovskih in modroslovskih tvarin, ker vedno je še upal, da mu kardinatski klobuk ne uteče. Pozabljen in zapuščen je umrl v Žužembergu 13. nov. 1. 1677. 62 let star. Kot nemški knez jc Vajkard tudi novce koval. Na redkem tolarju 1. 1654., beremo: Comes in Gotsche et Wels ctc. ')
Njegov naslednik je bil prvorojeni, sin Ferdinand, vojvoda Miinsterberški in Frankensteinski na Sleskem, rimskonemškega carstva knez Turjaški. Za časa njegove vlade je požar veliko škodo napravil mestu. Dne 21. julija 1.1684. od 11—12 ure opoldne prikazal se je rudeči petelin. V eni uri je bilo mesto in grajščina kup pepela. Pogorelci niso mogli nič oteti, veseli so bili, da so živi utekli strašnemu elementu. Ogenj tudi cerkvam ni prizanesel: postranski altarji, cerkvena obleka in drugo orodje je do čistega zgorelo. V zvoniku so viseli štirji zvonovi, prvi je tebtal 20, drugi 16, tretji 12 in četrti 4 cente, vsi so se raztopili in od 52 centov zvonarske tvarine nabrali so potem komaj 18 stotov. -) Nekoliko ta nesreča največ pa upanje boljše bodočnosti nagnilo je znamenito število Kočevarjev, da so se 18. maja naslednega leta preselili na Avstrijsko, kjer je bilo zarad pomanjkanja kmelovaleev veliko sveta pustega in neobdelanega, kakor pripoveduje Valvazor.;l)
Po smrti Ferdinanda Turjaškega 1. 1706. podedoval je vsa njegova posestva in naslove mlajši brat Franc Karol. Rojen 22. nov. 1. 1660, oklenil se je v mladosti vojaškega stanü in postal po veljnik v Karlovcu, tajni svetnik in general topništva. Za njegovega vladanja^so bili na Kočevskem razni mejni prepiri. Meščani in prebivalci Salke vasi, Mlake, Klindorfa in Mošvvolcla so se že dalje časa prepirali za neko trato blizo mesta. Nekoliko utolaženi srd se vname l. 1710 iznova. Dnč 16. julija so kosili nekateri iz imenovanih vasi na omenjeni trati, kar priderö mestjani s puškami. Strel in vpitje privabi druge, ki so delali na polju, in meščani in kmetje se tako srdito zgrabijo, da je bilo več ranjenih in eden celo ubit. V tem boju se je blizo najbolj odlikoval mestni sodnik sam, po imenu Janez Mihič. Preiskava se prične, neki Jurij Ko-čevar je postavljen kot nepristransk sodnik, toda razkačeni stranki ne morete dočakati konca razpravi. Zato pride iz Ljubljane oster ukaz, naj mirujejo; ako se predrznejo kaj uči niti zoper preiskovalca, zbirati, puntati se, plača sleherni po 10<'0 zlatov, ali bode z zaporom trdo kaznovan. To ohladi vroče pravdarje. Preiskava se je vlekla in mislimo, da je bila dognana v prid omenjenim 4 vasem, ker so najstarejši možje spričali, da pred več nego 100 leti niso imeli ondi mestjani nobene pravice. Tudi mejni prepir z
') Archiv f. K. österr. Gesch. XX. str. 279-340; Radice: Herbard VIII. str. 80.
Valv. XI. st. 200.
3) Valv. XI. st.	728.
grofom Lichtenbergom, posestnikom grada Smuk ob Kolpi, je bil za Turjaškega rešen po marljivosti njegovega tadanjega oskrbnika Filipa Lipič-a, kateremu je zarad tega poslal zahvalno pismo dne 27. jan. 1. 1710. in ob enem naložil preiskovanje nove homatije s Čubarskim oskrbnikom, ki je novo naseljenim prebivalcem Malega kota — Klein-Winkl — šiloma jemal desetino in davke, od katerih so imeli pravico samo posestniki Kočevske dežele. Ta pravda se je motala dolgo, pisali so premnogo, vendar je tudi ona dobro iztekla za kneza. Slednjič vemo oziroma Kočevskega, da je Franc Karol priporočil za črmošniškega župnika gospoda Jurja Jakliča in s pismom 16. maj. 1.1711., ukazal koč. oskrbniku in dež. sodniku Janezu Rupertu Polc-u, naj ga vpelje in temporalia.')
Knez Franc Karol je svet zapustil dne 6. nov. 1. 1713. vBeču. Ker je bil njegov drugorojeni sin Henrik roj. 24. junija 1696 še le 17 let star, vladala je nekaj let mesto nedoletnega sina njegova mati Marija Terezija kot varuhinja njegova. Od nje imamo dva lista dne 19. junija in 27. nov. 1. 1717. V prvem se med drugim pritožuje zoper čubarskega oskrbnika Andreja Mordaksa, da škodo dela Kočevske grofije gozdom in ob enem zapoveduje oskrbniku že omenjenemu Polcu, naj dež. glavarstvo na pomoč kliče zoper rokovnače, ki s praznimi obljubami ubozemu kmetu denar iz žepa kradejo, saj ga že tarejo slabe letine, da ne more spolnovati dolžnosti do gosposke. Z drugim listom naročuje Turjaškemu inšpektorju ali nadzorniku v Ljubljani, naj po smrti ravnokar omenjenega župnika črmošniškega Jurja Jakliča na njegovo mesto vpelje novo izvoljenega gosp. Franceta Kozler-ja, doslej župnika v Osilnici. -)
Henrik knez Turjaški je po smrti Andreja Ekerja izpraznjeno župnijo na Reki podelil Osilniškemu župniku Jakobu Schlei-mer-u, na njegovo mesto pa postavil črmošniškega kaplana Jakoba Jožefa Kozler-ja. Ukaz nadzorniku Lenartu Osterrok u v Ljubljani in J. Rup. Polcu, oskrbniku v Kočevji, da jima izročita župniji, podpisan je 27. in 29. dec. 1. 1722. Na mesto umrlega koprivniskega župnika Mateja Romorja stopil je Marka Zeiser, poprejšnji kaplan v Poljanah. Povelje izročiti mu vse premakljivo in nepremakljivo premoženje je od 27. julija 1.1724. Leta 1747. so meščani prosili Marijo Terezijo cesarico, da jim potrdi pravice, katere jim je dal cesar Friderik IV. 1. 1471, in ki so jih za njim potrjevali nasledniki njegovi in zadnjič cesar Jožefi. 21. sept. 1. 1707., kar se je zgodilo 4. sveč. 1749.a)
Ko je 1. 1732. živinska kuga razgrajala po Bledu in Radolici, hitela je gosposka opominjati ljudstvo ter mu svete dajati, kako za-treti to pošast. Zdravstveni svet v Benetkah je sestavil pravila, poka-
') Dotični listi deloma v izviru deloma v prepisih v arh. graškem. a) V grajščinskem arhivu.
3) Njena naslednika Jožef II. in Frane II. sta potrdila te pravice v Beču dnd 22. nov. 1784 in 5. sept. 1794.
terih je bilo treba ravnati se, da se pri živini spoznd ta bolezen in odpravi. Te pripomočke je leta 1732. gosposka pošiljala na vse strani. Kakor so zanimivi ti nasveti beneških sopraproveditori, aggionti e proveditori alla sanitä, ne moremo se spuščati v daljšo njih razpravo, ker ne pišemo zgodovine živinske kuge. Kakor po navadi ljudje od kraja niso dosti marali za nauke, in bolezen se je zatrosila tudi v druge kraje. Leta 1761. najdemo jo v Kočevskem mestu in okolici. Od 16. sveč. do 7. marcija je počepalo 20 goved in 4 so bile bolne. Tačasni oskrbnik Jurij Daniel Kern se je pritožil, da se mestjani ne brigajo za nobene ukaze, da-si so večkrat opominjani, naj ločijo zdravo žival od bolne, mrtve globoko zagrebijo in odpravijo pse, katerih je skoro brez števila. Okrajna gosposka v Novomestu je resno ukazala oskrbniku, brez odloga vse pse brez gospodarja postreliti in slehernega — sine re-spectu Pershonae — na sramotni oder očitno postaviti z napisom njegove pregrehe, kdor koli se ne ravna po ukazih danih zoper kugo. Ta šiba se je petnajst let pozneje zopet prikazala.
Tudi človeku ni prizanesla kuga. Smrtne žrtve je tirjala 1. 1578.'), 1. 1600. in 1.1601., ko je pobrala najveljavniše mestjane in prebivalce, da je bilo mesto skoraj prazno in brez braniteljev.-) V najnovejšem času 1. 1855. je hudo gospodarila in nekatere hiše popolnoma izpraznila, samo v mali Nemškiloki (Deutschau) je umrlo 105 oseb.3)
Dne 16. nov. 1.1775. je došel od glavarstva v Novomestu dopis do oskrbništva, da Kočevarji premalo soli kupujejo od glavnega zakupnika, da toraj menda rabijo kontrabantarske. Zato je treba marljivo stikati po sumljivih hišah, kletih, izbah, hramih po takem blagu.
Marsikaterim nezgodam, ki so jih trpeli ubogi prebivalci, pridružila se je, da je bila meja tudi po ukrotenih turških pašah odprta raznim turškim in neturškim roparjem. Skoraj neprenehoma so plenili po ubogi deželici. Leta 1776. so zopet došli k Kočevarjem. Okrajno glavarstvo je zapovedalo, na tanko poizve-diti napadene osebe in njih škodo in poročati v 8 dneh. Vojaške čete so sicer iskale in iskale roparje, a ti so bili dobro skriti v gostih šumah. Zato je vojaško zapoveljstvo originelno misel sprožilo, velike, močne pse rediti in spuščati za takimi tolovaji, da jih zasledč. V tem smislu ukaže gosposka v Novem mestu tudi oskrbniku v Kočevji, naj še to zimo (1. 1776.) kupi, kakor je na Koroškem že navada, velikega psa ali na Korotanu ali na Krasu pri kakem ovčarju, da ga berič ima priklenjenega, in kedar bode kak napad, spusti za razbojniki. To menda ni mnogo ha3nilo, zakaj še v najnovejših časih niso jenjali predrzni Bosnaki nadlegovati deželo. Bilo je v noči 19—20 okt. 1. 1821., ko so ulomili v
!) Valv. XI. st. 199.
2)	Mitth. f. K. 1864, st. 57.
3)	Novice 1855. st. 295.
osilniški farovž in ugrabili zlata in srebra za 1200 gld. v vrednosti. Da, celo v mesto se jih je na velikega Šmarna dan 1.1826. ob uri zvečer priteplo 13 sila oboroženih. Gotovega denarja so vzeli iz blagajnice po uradnih izkazih najmanje 971 gold., bankovce so stresli po tleh. Imeli so po več samokresov, sabelj in turške handžare. Po dolgih bradah in čokasti postavi sodili so sploh, da so bili Vlahi ali Bosnaki.
Kakor omenjeno smeli so Kočevarji kupčevati po deželah, kar počenjajo še dan danes. Ker so pa brez posa potovali v tuje dežele, prepovedalo je to görenje-avstrijsko dež. glavarstvo in za-žugalo vsakemu brez posa potujočemu Kočevarju ali Kranjcu, da ga bodo prijeli in izročili najbližji vojaški komandi. To povelje je knez Henrik iz Веса 12. okt. 1.1776. naznanil svojemu nadzorniku v Ljubljani. Iz poslednje vladarske dobe 1. 1780. in 1781. tega kneza vemo, da si je prizadeval ustanoviti v Kočevju stolico ranocelnika ali zdravnika. Ker so pa Kočevarji izrekli, da za njegovo ustanovitev zemljišče ne more dati po 3 gld., zaspala je ta potrebna reč. Na dalje je prepovedal kmetom iz grajščinskih gozdov škodle prodajati iz grofije, ker so le za grajske in podložnih strehe. Tačasni oskrbnik Dan. Kern je zanikrno uradoval; trije sodniki zaporedoma niso napravili računov in on jih ni pregledal. Tudi je dajal gozdnarjem pose, da so šli na kupčijo, kar je bilo prepovedano v prihodnje. Iz dopisa nadzornika Jožefa Globočnika oskrbništvu 1. avg. 1. 178L, izvemo obrtniško, lončarjem zanimivo novico, da so takrat pod Šmarno goro izdelovali jako dobre, zelene peči. —
Henrikov prvorojeni sin iz prvega zakona Karol Jožef Anton roj. 1.1720. je sledil očetu po smrti njegovi dne 9. sveč. 1783 v Beču v majoratu. Koj po nastopu vladarstva potoval je v Kočevje, kjer je sam zaslišal podložnikov tožbe in ukazal sestaviti zapisnik 91 tožeb, da je nekatere precej sam rešil, druge pa izročil v preiskovanje svojemu uradu. Po volji cesarjevi podložnikom tlako kolikor mogoča z novci odkupiti, da tem lože doma delajo in tržujejo, prizadeval se je tudi on, kakor njego v oče, ljudem priporočati odkup vsaj na tri leta za poskušnjo. A to ni bila lahka reč. Ko je Henrik Turjaški poskusil, ustavili so se odkupu kmetje sploh. Njegovemu sinu se je posrečilo, da je pridobil nekatere za novo idejo. Iz tega je jasno, kako težko se ljudstvo poprime novega, ako je tudi dobro, ter se drži stare navade. Kaže nam pa ta poskušnja, kako je jela prodirati med više želja, kmetom lajšati breme; ob enem pričuje tudi, da je gospoda potrebovala vedno več novcev. O priliki navzočnosti svoje v kočevski deželici je s pismom dne 29. junija 1. 1784. duhovščini
f)repovedal, ljudem oporoke pisati in zato plačilo terjati, ker vpri-lodnje bodo taka pisma neveljavna, isto tako štole in bire neprimerno ne poviševati, kakor podložni sploh tožijo. Ta cirkular je tri tedne romal od župnije do župnije in podpisali so ga naslednji: France Karol Loy, nadžupnik mestni, France Fajenc in Jurij
Walis, njegova kaplana; Ignacij Ramuta, župnik v Koč. Reki in njegov pomočnik Jože Rumor; Jurij Ram, osilniški župnik; Matija Lubisa, župnik v Mozelju in kaplan njegov Pavel Lakner; Matija Grril, beneficiat v Nemški loki; Janez Kopriva, župnik in Matija Rumor, kaplan v Koprivniku; Miha Vogrin (sie) župnik v Črmošnjicah in duh. pomočnik njegov Janez Činkelj. Starološki fajmošter Jurij Pere ni podpisan. Tudi se je knez Karol prepričal potrebe deželnega zdravnika, kakor jo je spoznal njegov oče, ki je pa zaradi premajhine darežljivosti Kočevskih prebivalcev in pa menda tudi zavoljo svoje neprevisoke velikodušnosti ni izvršil. Tudi kneza Karola ni bila volja, ranocelnika izdrževati na svoje stroške, zato je iz Beča 30. okt. 1. 1784. povabil vse duhovnike svoje grofije, naj za ustanovitev zdravnika, njegovega pomagača in konja darujejo v denarju ali blagu in vernim z leče povdarjajo potrebo in korist zdravnika. Lastnoročno je knez pristavil: Ker je umen zdravnik potreben zlasti pri težkih porodih, morejo ga duhovniki priporočati posebno porodnicam.1)
Knez Karol je po sedemletni vojski odstopil šleski Münsterberg in Frankenstein pruskemu kralju Frid. Viljelmu za 100.000 dukatov. Ces. Leopold II. ga je za to odškodoval z diplomo due 11. nov. 1791, vsled katere je kočevska dežela postala vojvo-dina, vsaki vladajoči knez vojvoda Kočevski, vsi drugi ia rodovine njegove pa knezi. Karol Jožef Turjaški ni bil dolgo vojvoda Kočevski, zamrl je dne 2. okt. 1800.'-')
Vojvodski klobuk je podedoval drugorojeni njegov sin Viljem, oče sedanjega vojvode Koč. Karla Viljelma.3) Začetek 19. stoletja je bil kakor za vso Evropo tudi za našo deželico viharen in žalosten. Leta 1797. je došlo od kordonske komande povelje, da morajo med Kočevskim in Kibnico, na tako zvanem Schweinbergu, napraviti šance. 2892 Kočevarjev, 565 Kosteljčanov, 838 Ribniča-nov in 18 vozov s parom konj je delalo pod vodstvom kapitan-') Mikavno je citati v nekem poročilu Koč. oskrbnika Webers-a, da je 1. 1789 veljal funt govedine po 6 soldov, teletine po 7 soldov. V treh letih je ta kup poskočil na 9 soldov za goveje in 11 soldov za telečje meso. Neslišana dragina! In mesarji so protili, da bodo ceno še povišali. Zoper tako početje ni poiuočka, ker mesarji grozč popustiti mesarstvo — še dan danes navadno in vspešno žuganje. — Beračev se ne manjka tudi takih, ki bi lahko še delali. Najbolje bi bilo toraj, v Ljubljani za vso deželo napraviti posilno del al ni со, kamor bi po-taknili vse trdne postopače in lenuhe, ki po deželi beračijo in beraško druhal innožč po svojih otrocih. Vse kakor dan današnji. — Delali so takrat cesto od Poljan skozi mesto proti Ribnici. A polževo pot je napredovala. Podložniki so pošiljali na tlako po večem le otroke in stare ljudi — kakor vidimo po občinah še sedaj. —
tt) Radics: Herbard. VIII. st. 84.
3) Od njega imamo tolarje od 1. 1805. in 1806. z besedami Dux de Gottschee. Kočevskega grba iščeš zastonj na teh tolarjih kakor na onih kneza Vajkarda.
skega lejtenanta ogulinskega polka pl. Cervus-a in izvršilo pet trdnjav obsegajočih skupaj 1244 štirjaških sežnjev. Za to delo so ljudje po 9 kr. na dan prejeli vkup blizo G50 gld., brez odškodnine za poškodovane njive in travnike. Te nasipe, ki se deloma še vidijo, posedli so potem vojaki. To je bila gola potrata. Zakaj niti te šance, niti črna vojska, ki so jo Kočevarji brž napravili, niso ubranile Francozu. Leta 1809. je vzel deželo in bival v njej do srede 1. 1814. Avstrijske barve, grbe po uradnijah, pečate, ko-leke so brž nadomestili francoska višnjevo-belo-rudeča tribojnica in cesarskienoglavniorel z besedami: Ilirske pokrajine. Pismonoše, postiljoni so dobili bakrene ploše s slovenskimi napisi. Napoleon je dn6 7. julija 1809 deželi naložil 15,260.000 frankov kon-tribucije. ') Iztirjanje tega vojaškega davka v novcih in vsakor-snih potrebščinah za francosko vojno je vzburilo deželane. Ni se manjkalo tudi ljudi, ki so hujskali kmete zoper tujega gosta. Nasledke tega početja so potem najbolje čutili le podložni. Narod pripoveduje, da so zlasti Poljanci hudo rogovilili. Pri Maligori v župniji Staracerkev so neki stotnika francoskega, Chambelli pravijo, da mu je bilo ime, in lejtenanta njegovega, ko sta denar peljala iz Novega mesta, napadli in brez usmiljenja umorili. Na-ropanega denarja se niso dolgo veselili, zakaj takoj so prišli Francozi in Poljancem požgali in pokončali njih vasi. Dne 16. 17. 18. okt. 1809 so po mestu in okolici ropali in učinili za 80.000 gld. škode.2) Celo mesto bi bili zapalili, da ni prišel, kakor pripovedujejo, o pravem času poslanec od črnomaljskega poveljnika s poročilom, da Kočevarji niso samo nedolžni, ampak da je črmoš-niški župnik, znani čebelar Jonke, Francozom veliko dobroto storil, ker je lepo število vjetili vojakov rešil gotove smrti. Zatoraj naj se mestu prizanese. Izropano je bilo sicer, požgali ga toraj niso. Da so v Kočevskem okraju jako rogovilili zoper tujce, posnamemo tudi iz nekaterih dopisov tačasnega franc. intendanta Kranjskega grofa Fargues-a. Iz njih je razvidno, da se je 600 ljudi zbralo, in uprlo plačevanju kontribucije. Vsled tega je general Baraguay d' Hilliers odposlal v Kočevje generala Souehy a z bataljonom vojakov, ki so bili razpostavljeni po vaseh, ki še niso plačale. Drugod je to pomagalo, samo vojvodstvo Kočevsko se je temu uprlo. V noči 8. na 9. okt. 1.1809. so ustajniki planili nad posadki v Metliki in Kočevji, več vojakov ubili, četo 30 mož pešcev vjeli in v Reko odpeljali. Souehy je dobil zopet povelje, hiteti v uporne kraje in ostro kaznovati puntarje. Kmalu ste bili dve vasi, ki ste se najbolje udeležile upora, z ognjem pokončane, ljudje so pobegnili. A to početje kmetov ni iztreznilo, še le vnelo jih je k večji grozovitnosti zoper Lahe in Francoze, ktere so pomorili, kolikor jih jim je v pest prišlo. Novomeškega okrajnega komisarja so umorili. Ta je menda oni, o kterem pripovedujejo,
>) Mitth. f. K. 1868. st. 6. in 51.
2) Poročilo o tem v arhivu graškem.
da, je podpiral Francoze in stiskal kmete, da so Poljanci nenadoma pri drl i v kočevsko grajščino in združeni s kočevsko druhaljo prijeli milovanja^ vrednega komisarja ter ga po mestu vlačili, z zakrivljenimi špicastimi palicami suvali in naposled strašno razmesarjenega mrtvega vrgli v Lienfeldu v jarek. Ustajniki so tudi menda zajeli vso kompanijo iz Ljubljane poslano Souchy-u na pomoč in okolo Novegamesta se je zbralo 2000 puntarjev. ')
Naposled so se ljudje umirili. Francozi so vpeljali svojo vlado. Kranjska je postala franc. departement. V Ljubljani so bile najviše sodnije in uradnije in guverneur sam. Vso deželo so razcepili v okraje, te v kantone, kantone v županije ali тёгу'е. Vojvodina kočevska je bila ponižana v kanton novomeškega okraja. Merije so bile v mestu za mesto in okolico, — mer ali župan Bernard Kopriva —, v Mali gori za ta kraj, Starocerkev, Polom, Starilog, Toplo Reber, — mer Röthl , v Verdrengu za Mozelj in Spodnji log; potem v Koprivniku, Crmošnicah in v Reki — mer Peler Seman. V Mlaki nemš. Kerndorf, pri Staricerkvi je bil boje tako zvani Friedensrichter ali mirivni sodnik za ves kanton. Mikavno je citati, kako so meri županili, rojstne, mrtvaške, poročne, knjige pisali. Te knjige imajo na vsakem listu vtisnjen kolek po'75 Centimes. Le ta je j ako lično izdelan: Ilirija v ženski podobi sedeča opera se z desno na veslo,-) z levo ponuja lavorov venec francoskemu orlu stoječemu njej na levi strani. Nad rijo je beseda: ILLYRIE, poleg vesla štev. 75. C.
Ker se dandanes mnogo govori o civilnem zakonu, ustrežemo morebiti čast. čitateljem, ako jim iz tačasnih poročnih bukev povemo, kako so'župani poročali. Ženin in nevesta sta stopila pred mera in izrekla, da se hočeta vzeti. Tedaj stopi župan na veliki županov prag natanko ob 12. opoldne, zapisani oklic na vrata prilepi in poroko ustmeno naznani. Tako je delal pet ali osem dni kasneje. Ako ni bilo nobenega zadržka, prišla sta zaročenca s pričami tretjič, „in jaz sem (govori župan v poročni knjigi) njuno voljo izpolnil, prebral vsa potrebna pisma, kakor tudi šesto' poglavje petega oddelka o zakonskih, potem pa v pričo navzočih prič (navadno šterih) ženina in nevesto vprašal, ali se hočeta vzeti; na to je sleherni odgovoril: „da", in jaz sem v imenu postave izrekel, da sta mož in žena". Priče so se podpisale in poroka je bila pri kraju. Ako županija ni bila pri fari, okliceval je župa-nijski pisar poroke tudi pri župni cerkvi. Verno ljudstvo je navadno hodilo pred župnika, da je tudi cerkveno poroko opravljal.
') Mittb. f. K. 1868. str. 30—32.
2) Krasna ilustracija Vodnikovih besed: Že močen na morju Ilirijan je bil, K' se ladije tesat' Je Rimljan učil!"
Letopis 1874. II.	Ь
Ta izjemni stan ni trajal dolgo časa. Konec leta 1814. ni bilo nobenega Francoza v deželi naši. Kočevarji so se za francoske vlade cesarju udano obnašali, vladar Franc je to kočevskim poslancem neki v oči rekel. Deželica se je v mirnih letih, ki so nastopila po viharni tuji okupaciji, nekoliko odahnila, kupčija se je dvignila in prebivalci so se opomogli. Iz te dobe bi se dalo marsikaj povedati, ker je pa sploh prelokalnega značaja, ne smemo potrpežljivosti ljubih čitateljev preveč skušati. Samo to naj omenimo, da so kočevski gozdi že od nekedaj sloveli zaradi obilne zverjadi. Leta 1662. je oskrbnik poslal svojemu gospodu glavo divjega mrjasca. Ta zverina je bila menda kmalu pokončana. Več je bilo gamsov, srn in jelenov, katerih je, kakor trdč stari ljudje, kar mrgolelo. Leta 1848. so silno veliko jelenov ugonobili. Danes težko najdeš še katerega. Zlasti pa je bilo mnogo medvedov. Ta lov je privabil na Kočevsko franc. maršala Marmont-a. V spominih svojih piše, da je šel s knezom Auerspergom in drugimi nad medvede, toda nobenega niso usmrtili. Francoski lovci so se teh mr-cin tako bali, da se še streljati niso upali, da-si se jim je marsikateri medved približal, zakaj — nadaljuje — na Francoskem je medvedov lov nevaren, v Kočevji se ga ne boji nihče, ker so ga vajeni. Iz istega namena je v noči 17. sept. 1820. dospel tu-sem Konstantin knez Löwenstein, bavarskega kralja prvi adjutant, s svojim pribočnikom pl. Higler-jem. Srečnejši od vojvode Dubrov-niškega prišla jim je že naslednji dan uro dalječ od mesta stara medvedka v pest. Do 25 sept. je knez z obilnim spremstvom po deželi medvede streljal in marsikteri kosmatin je takrat izdihnil medvedovo dušico.
Leto 1848. je tudi Kočevarje nekoliko razgrelo, a brez posebnih nastopkov. Nasledki tega leta so bili tukaj enaki onim drugih krajev. Desetina, tlaka je nehala, grajščaki so izgubili sicer poprejšno veljavo in imenitnost, a tudi trgom in mestom se je skrčila marsikatera, Bog vedi kolikokrat resno in „za vse večne čase" potrjena pravica in na mesto sem ter tje nemilih plemenitašev in zlasti njih sebičnih in lakomnih oskrbnikov stopila je vsemogočna birokracija. Vsadili so pred nekoliko leti res neko rastlino — ustavo jo imenujejo — ki ima nalog, razširjati po deželah prostej-šega duha, toda ne goje je prav, revica medli. —
Dospeli sino tedaj o pripovedovanji svetne zgodovine kočevskega mesta in deželice do današnjega dne, ko je kočevski vojvoda v avstrijski ustavni politiki jako znani knez Karlos Auers-perg. Predno se pa ločimo od prijaznega mesta, kjer je c. k. okrajno glavarstvo, dekanat, kneževo logarstvo, spodnja realna gimnazija in precejšna obrtnija, poglejmo nekoliko tudi v cerkveno povestnico te vojvodine.
V plačilnem imeniku 1. 1323, ki našteva kranjske fare pla čujoče papeževemu legatu pristojbine, ne nahajamo ni jedne župnije kočevske, znamenje, da jih tačas ali še ni bilo, ali pa, da niso bile samostojne. Se le 1. 1339. čitamo, da je Oton Ortenbur-
Ski, kakor smo že omenili, prejel pravico, k svoji sv. Jerneju posvečeni kapeli v Moswaldu postavljati duhovnika. Leta 1363. so bile cerkve v Kočevji, Gotenicah,1) Poljanah, Kostelju in Osilnici, poslednje tri s slovenskimi prebivalci. Oglejski očaki od 811. 1. cerkveni in od 1. 1077. tudi svetni gospodarji skoraj vsej Kranjski so podelili patronat teh cerkva grofom Ortenburškim in naslednikom, ki so ga imeli potem vsakratni lastniki kočevske grajščine, pravico potrjenja pa ribniškim župnikom. Vse cerkve kočevske so bile v naddijakonatu slovenske marke ali krajine. Leta 1567. je bil kot najemnik France Urš in grof lälagaj patron duhovnijam v mestu, na Reki, v Osilnici, Mozelju, Koprivniku, Crmošnieab, Kostelju, prve dve in zadnjo imenujejo fare, one podružnice. Ko je 1461. 1. ces. Friderik IV ustanovil ljubljansko škofijo, spremenile so se te razmere parno v tem, da je prišlo Kočevsko v cerkvenem oziru pod ribniške župnike, ki so bili nati archidia-coni dolenjskih iti notranjskih fara zunaj redovnih in kapitel-akih. -) Na prošnjo ces. Marije Terezije je papež Benedikt XIV s pečatnico 18. aprila 1752. odpravil oglejski patriarhat in na njegovo mesto postavil nadškofijo goriško. Oglejske župnije, tedaj tudi kočevske, so postale nadškofije, in ostale do I. 1787., ko so prišle pod ljubljansko škofijo. V Kočevskem mestu so napravili dekanat.
Ker pisani spomeniki v dekanijskem arhivu ne presegajo 1. 1669, težavno je urediti imenik mestnih cerkvenih predstojnikov. Prvi znani župnik je bil 1.1393. neki Herman po tačasni navadi brez priimka.3) Sto let kasneje se je Luka L ich ti odpovedal fari sv. Jerneja v prid Mihu Valler-ju, šolmaštru pri ljubljanskem kapitelnu. Ta je 1. 1493 ces. Maksa I. prosil, da mu jo podeli. Lichtl je bil tedaj župnik k. brž ko ne do 1. 1493.4) in V aller njegov naslednik, vendar ne dalj ko do 1. 1524., ko ga
') Konec XIV. stoletja je v Gotenice na Reki ,,an der Riegg1' do-spčl iz Memingen-a nek Zink, ki je kot tajnik spremil na Ortenburško posestvo poslednjega groia Friderika soprogo vojvodinjo Tek. Tu je postal župnik. Sin njegovega brata je prišel 1. 1407. obiskat ga na Kočevsko. S součcncem se je napotil iz Memingen-a na Kranjsko, dospčl v Ribnico, trg šest milj za Ljubljano proti Hervatski. Fara na Reki — piše — je jako dobra, ima kakih 5 vasi, Gotenice so velika in lepa vas. V Ribnici je bil v stanovanju pri poštenjaku Janezu Schwabu, ki je bil zidarski mojster Ortenburškega grofa Friderika in takrat zidal „das nider haus zu Ortenpurg, hie nieden an dem perg" in ondi v šolo hodil 7 let. Leta 1415. mu je stric umrl in vrnil se je na Nemško. (Die Chroniken deutsch. Städte V. Leipzig Hirzel 1866. Chronik des Iiurkard Zink III. Buch p. 123. p. 135.)
tt) Ilieinger v. Klun. Arch. II. st. 103.
3) Mitth. f. K. 1860. st. 76.
*) Mitth. f. K. 1862, st. 54.
najdemo v ljubljanskem korarskem kapitelnu.1) Leta 1635. se pl. Fi-ancesco Vaccano iz Senpasa imenuje nadduhoven ribniški in župnik kočevski, kar je bil do 1. 1641., ko je postal vesoljni vikarij v Ljubljani.'-1) Ker pa najdemo, da je bil Janez Alb. Erber 1. 1638 župnik., imel je ribniški nadduhoven priimek župnik k. menda le kot častni naslov. Lenarta in Jerneja Ziglfesta, ki sta bila tudi k. župnika, vsaj prvi gotovo, omenili smo govo-rivši o novoverskih zmešnjavah v K. Letnic njunega pastirovanja ne moremo natanko določiti, vsakako ju moramo vvrstiti pred Erberom 1.1638. Andre j Fyss enhuett je bil župnik K. mesta do 1. 1669., ko je z dekretom dne 25. aprila lb69. Vuk Engelbert Turjaški tanquam legitimus Dominus ас patronus meätno faro podelil Jeronimu pl. Stemberg-u. V reverzu je novo izvoljeni župnik obljubil skrbeti, da bode kor dobil spretnega učenika, cerkovnika in godbo. Njegov naslednik okoli 1. 1670. je bil Jurij Oplenič aliOplavič, sledil je temu 1.1695. do 1735. France Daniel pl. Mazgon (Mashkon), ki je bil 1. 1711. ob enem namestnik nadduhovna za Dolenjsko. Za njim je pastiroval župnik France Jakob Kozler. Le ta je s pomočjo svojega brata Janeza Jurja, dvornega vojnega svetovalstva svetnika, s pismom 17. feb. 1. 1751. ustanovil z 8350 gld. Kozlerjev beneficijat v mestu. Po smrti njegovi okolo 1.1759. je prišel na njegovo mesto Janez Matija Kern, sicer učen in časti vreden mož, ker bil je doktor sv. pisma in modroslovja, apost. protonotarij, nadškofov svetovalec, toda veroval je v čarovnice in potrjeval in z veliko gorečnostjo zagovarjal še 1. 1760. njih sežiganje v nalašč zato zidanem stolpu, tako imenovanem: „Zauberthurm". Imel je dva brata, eden je bil kaplan pri njem, drugi turjaški oskrbnik v mestu. Na sv. Ignacija dan je hodil nek v Ljubljano pridigat, ker je bil menda jezuit, o sv. Jerneju pa so očetje Jezusovega reda opravljali v Kočevji. Kernov naslednik do 1. 1788. je bil France Karol Loj, ki je za uboge in cerkvene potrebe naložil 5000 gld. Njegov nastopnik France Fajenc je postal prvi dekan. Za njegovega pastirovanja 1. 17У1. so zapustili staro farno cerkev sv. Jerneja zunaj mesta in preselili se v mestno posvečeno sv. Fabijanu in Sebasti-janu, ki je mnogo manjša od prve in po notranji lepoti in velikosti bolje podobna vaški nego mestni cerkvi. Starinarja toraj zanima le prva. Stara cerkev sedaj zunaj mesta je ž njim vred večkrat pogorela, zato je svojo prvotno obliko tolikrat spremenila, da je težko spoznati, kakošna je bila sprva.
Presbiterij je prostoren, in nekatera rebra razpenjajoča se ob zidu in stropu spominjajo na gotični slog. Dolga ladija je brez zidarskega lišpa, zidana brž ko ne v poznejših časih. Prazne, precej visoke stene veže zgoraj raven lesen strop. Samo na desni strani se odpira stena v kapelico Zveličarja na križu. Poleg te
») Krenovi koledarji v Mitth. f. K. 1862. st. 17.
2) Mitth. f. K. 1860. st. 76.
kapelice so še trije altarji, zapuščeni in brez znamenitosti. Toliko več je grobnih kamnov, naštel sem jih 17, nekaj je vzidanih (3), nekaj pa porabljenih za tlak (14.) V zidu je grobna ploša Lenarta pl. Erberg-a umrlega dne 9. julija 1.1691. starega 86 let, ki sta jo napravila mu njegova sina Janez Daniel in Janez Adam. Na plosi je grb Erbergov: Enoglaven kronan orel proti desni gledajoč, jelen in med njima v sredi stolp. Temu spomeniku nasproti je vzidan njegove soproge Elizabete roj. Peerin Welici, ki je umrla 23. okt. 1. 1683. Grb se loči od onega, da je mesto jelena medved. Za durmi je vzidan kamen v spomin mestnemu sodniku Martinu Sukoviču. Postavila sta ga svojemu očetu Adam Matej in Janez Ignacij. Prvi je dovršil više šole, postal doktor prava in kot svojega svetovalca in grajskega nadzornika ga je z diplomo v Špitalu 21. dec. 1. 1712. Hanibal Alfons Emanuel knez Porzia povzdignil v plemeniti stan.1) Po smrti svoje soproge brez otrok je stopil A. Matej pl. Sukovič v duhovski stan in živel kot mašnik v Kočevji vrlo spodbudno in izgledno. Dn£ 24. okt. 1. 1735. je ta blagi mož naredil ustanovo s prihranjeno istino 5000 gld. za zgodnjaka (ma-nemissarius) v mestu in pri tem se tudi učenika spomnil ter odločil mu letnih 65 gld., pa ne samo za podučevanje, ampak tudi za petje in orglanje.2) V tlaku najdemo nagrobne kamne že omenjenih Ziglfestov, Janeza Erber a, nekega Mihaela kaplana umrlega 27. maj. 1.1661-, grofa Blagaja, nekaterih dekanov in druzih.
Leta 1803. je došla vojvodstvu nenavadna sreča; prišel je namreč 7. sept. v mesto ljublj. nadškof Brigido in ž njim vesolni vikarij Jurij Golmajer, kanonik Janez pl. Taufferer in mestni župnik korar Bernard pl. Schluderbach. Dekan Fajenc jim je prišel naproti do Ribnice. Med gromenjem topov, zvonenjem in veseljem vebke množice ljudi, ki so privreli od vseb strani, korakal je nadškof v sprevodu pod nebom, ki so ga nesli najodličnejši meščani, v cerkev. Zvečer je napravil učitelj Krombholz nadškofu serenado. Naslednji dan je viši pastir dekanovega bratranca Daniela Fajenca posvetil v mašnika, svečanost, katere niso doživeli v mestu. Ob 10. uri je župnik Nace Ramuta, stric novoposvečenemu, obhajal zlato mašo. Dne 9. sept. je bila birma. Naslednjega dne je veselje dospelo do vrhunca, ko je ob 8. Martin Rankel pel prvo sveto mašo v pričo nadškofa, ki je tisti dan in v dveh poprejŠnih birmal skoraj 2000 oseb, in ob 11. daroval prvo sv. daritev Daniel Fajenc. Kanoniki so mu stregli in godba in možnarji so poviševali slovesnost. Med navzočimi seje odlikoval knez Viljelm Auersperg, prvo-rojeni sin vladajočega vojvoda. Sklep tolikim redkim slovesnostim je storil velik obed 80 gostov s Krombholzovo izvrstno godbo. Dne 12. sept. se je nadškof vrnil v belo Ljubljano, katero je bil
') Diploma v zgod. društvu Kranjskem.
") Obširneje o tem in sploh o šoli glej J. Ažmanov spis v Jahresb. der Hauptsch. zu Gottschee 1868, str. 1.
zapustil le iz namena, ljubljenega Fajenca doma razveseliti in počastiti.
L. 1812. — 19. avg.l. 1826. je župnik K. Janez Cinkel. Dne 4. junija 1.1826. je рё1 zlato mašo in škof Anton Alo jzi i mu je pridigal. Njegovega naslednika Matijo Röthel-na 1827Ј j-8. sept. 1. 1836. je od leta 1829 nadome-stoval v dekanijskih poslih župnik pri Staricerkvi Martin Rankel. Po smrti prvega ostal je naslednji dekan do smrti svoje 16. avg. 1845 in dekanat je bil tačas pri Staricerkvi. Rankelnov nastopnik J an e z Reh er je to slu/bo opravljal pičle tri leta, do 13. januarja 1.1848., M i h ael Wolf do 26 јнп. 1. 1860., Jožef Bonerdol. 1864.,od28. sept. i. 1864—1868.Matej Kožuh, za njim M a t i j a S t r u с e 1 j. Sedanji dekan je iz preteklega slovensko - literarnega gibanja dobro znani preč. gosp. Josip Novak.
Izgledi
slovenskeg-a jezika na Ogerskern. Predge z letnicami 1802—1830.
Razglaša SI. Valjavec.
Očita se slovenski Matici, da še ni izdala ne enega jezikoslovnega dela. Ali predno se more človek takega dela lotiti, treba mu je podlage, na katero more zidati; a podloga za jezikoslovna dela so pa pisane stvari, v prvi vrsti verno iz ust naroda zapisane povesti in pesmi iz vsakega kraja, v drugi vrsti pa vsa druga pisma ohranjena v rokopisih ali v natisnjenih knjigah zlasti iz starejših časov. Mi Slovenci nimamo baš obilo takih stvari, in če tiči še kje kaj takega, imelo bi se na svetlo dati, kakor to delajo vsi malo bolje omikani in za omiko hlepeči narodi.
Zelo znamenit za slovensko jezikoslovstvo je jezik Slovencev, kateri stanujejo na Ogerskem, katere Štajerci imenujejo Prekmurce, ker so jim prek Mure reke. To je izprevidcl najprvi Miklošič, kateri se v vseh svojih delih zvesto ozira na to razrečje in upo-treblja knjige prekmurskih piscev, kolikor so mu dosežne. Uvidel je to tudi Raič, kateri je v dveh tečajih matičnega letopisa o Prek-murcih pisal in nabrojil knjige, katere so doslej od prekmurskih pisavcev beli dan ugledale, kolikor je poizvedel za nje potujoč sam navlašč za to na Ogersko v tiste kraje, kjer Slovenci prebivajo. Malo je tega in še to se veči del le s težo dobiva in celo dobiti ne more, ko bi hotel kdo kaj upotrebljati. Dobro dojti mora torej vsaka tudi manje ali malo imenitna in slabejša stvar iz te
Izgledi slovenskega jezika na Ogerskem. Razgiaša M. Valjavec.
103
slovenske okrajine bodi si iz kasnejših časov. To me je nagnalo, da tukaj razglasim neke predge v ogerski slovenščini pisane.
Uže je temu nad deset let, ko sem v prodajalnici gospe Hornbergovice v Varaždinu nekaj kupoval in kupljeno dobil zavito v zamotek popisanega papira. Citajoč opazim, da je pismo slovensko in poprašam, če ima še kaj takega papira. Pokaže mi, in dobil sem nekaj nad trideset predeg; več tega je pa že porazda-jala. Poprašam, če ve, od kod je to dobila, ali ni vedela drugega reči, da je z drugim papirom vred kupila, ali da več ne ve ni kdaj ni od koga. Jaz sem primenJ te predge davši za nje drug popir, in sedaj jih imam še 29.
Vseh predeg ni pisala ena roka, razločuje se zlahka troje pismo. Na vsaki predgi stoje zgoraj ali pa na kraji zapisani broji, mislim, da so letnice in pomenijo leto ali leta, kedar se je katera predgovala. Nekatere imajo samo eno letnico, nekatere pa nosijo po dve in po tri in tedaj je vsaka z razločno drugo tinto zazname-njana. To je, menim, predgar tako zaznamil, da bi vede!, kdaj je katero predgo govoril in da ne bi pred istimi poslušalci katere prezaporedoma ponavljal. Najstarejše leto je zaznamljeno 1802, a najmlajše 1830. Na predgi, na kateri stoje letnice 1808, 1811, in 1822, Ьегб se tele besede:. . . „tak je nigda Pentapolis varaš, pa-radižom ete zemle, fundao, tak Plurs, H i в p al i s bogat, lejpi, rumeni varaš z ognom použgao za greha volo, tak pred 136 lejti edna povouden 10 jezero ludi zalijala." Ta predga je posneta iz Fabrovih conciones, ali dosti površno in z malo natančnostjo, kajti navedeno mesto je Faber takole napisal: „Sic Pentapolis periit, quae erat sicut paradisus terrae. Gen. 13. Sic ante paucos annos ruinä montis periit oppidum Plurs: sie ante annum Hispalis seit Seuilia, urbs Hispaniae opulentissima, fertilissima, amoenissima, (de qua olim prouerbio dicebatur, si quis deo dilectus sit, dari ei, ut vivat Hispali. Et Itali: chi поп ha visto Seviglia, поп bä visto marauiglia,) ante paucos annos trimestri inundatione afflictaest, ut perierint in eä ad 10000 bominum." Faber torej ne pravi, da je bila Sevilja z ognjem požgana, le pravi, da jo je povodenj zalila, katero pa naš predgar loči od Sevilje. Kraj Plurs je leta 1618. gora podsula, kakor sem našel zapisano v knjigi: Dr. L. G. Bianc's Handbuch des Wissenswürdigsten aus der Natur und Geschichte der Erde und ihrer Bewohner. 7. Aufl. durchgesehen. . von Dr. Adolph Diesterweg 1857. 11. Theil pag. 367, kjer stoje te-le besede: „Unweit Chiavenna oder Clävcn (Clavenna), einem Flecken an der Maira lag der Ort Plürs oder Piuro, welcher 1618 mit 2400 Einwohnern durch einen Bergsturz vernichtet ward." Ali kdaj je Seviljo povodenj zalila, tega nisem našel v meni pristopnih knjigah, ker v Meyerovem leksiku pod Sevilla nobena povodenj ni omenjena. Fabrovih conciones tretji del, iz katerega je ta predga posneta, natisnjen je med letom 1631. in 1635. Epistola dedicatoria, ki je natisnjena spredaj v knjigi, nosi datum in feriis pentecostes anno 1634, a summa privilegii caesarei Viennae 8. julii 1631. Re-
cimo, da je privilegija izdana bila uže za prva dva zvezka, pa postavimo, daje Faber svoje „ante annum" mislil za leto 1634., tedaj bi bila povodenj v Sevilji, mesta ante paucos annos naj prijetnejšem na Spanjskem, leta 16БЗ. Ko bi el ivek mogel trdno misliti, da je naš predgar natančen, dalo bi se iz njegovih besed: „tak pred 136 le j ti edna povouden 10 jezero ludi zalijala," iznajti leto in dan, kdaj je bila ta predga govorjena, in tedaj tudi čas za več drugih predeg od iste roke pisanih. On je ali vedel leto seviljske povodnji, ali pa ga ni vedel; bržčas ga ni vedel, ker je po njegovih besedah Seviljo ogenj požgal, a za povodenj ne pravi, kje je bila, vendar pa mu je ravno tista, o kateri Faber govori, ker na-braja, da je v njej 10000 ljudi potonilo, kateri broj se pri Fabru čita. Lahko da je za podlogo svojega računa vzel leto, kedar je bilo natisnjeno Fabrovo delo, recimo 1634. Če pribrojimo temu letu tistih 136 let, dobimo letnico 1760 in, odbivši oni ante annum,
1759,	kur se pa nič kaj ne vjema z letnicami 1808, 1811 in 18ü2, katere nosi pričujoča predga. Mogoče tudi, da so predge res okolo
1760.	leta ponarejene in da jih je ta, ki jih je predgoval v letu 1808., 1811. in 1822., dobil gotove od koga drugega, morda od svojega predhodnika v fari, in so bile predge tistega farovža lastnina.
Kje so bile te predge govorjene, ne da se za trdno povedati, le ugibati se more nekoliko. Na predgi, katera nosi letnico 1830, stoji pod to letnico napisano: in Als6.= Szöliiök. V Kozlerje-vem slovenskem zemljepisu stoji v imeniku mest, trgov in krajev takole: Also Szölnök (Unter-Czeming) Dolnji Sinik, kije na njegovem zemljevidu blizo štajerske meje in Rabe reke. Da je binik pravi oblik, ne verjamem, ker je v madjarski besedi Z, ki se gotovo brezi vzroka ni va njo vrinol. Po tem takem bilo bi misliti, da se je ta predga govorila v Dolnjem Siniku. Na eni predgi je napisano, F. Szölnök, a na več drugih F. Szol. ali pa F. S:' To je bržčas isto in pomeni Felzö Szölnök, Gornji Sinik, ki stoji na omenjenem zemljevidu nekoliko pod Doljni'm Sinikom. Te predge so bile brže nego ne govorjene v Gornjem Siniku in pred nego ne lastnina siniškega farovža. Na eni predgi stoji Sz. B. ali spodaj z drugo tinto F. Sz. Morebiti je ono prvo S z e n t Benedek, poleg katere besede stoji pri Kozlerji „Andreje", pa je bila govorjena pri šent Benediktu in v Gornjem Siniku. Na nekih stoji FL, kar bi rekel, da bi moglo biti F el sö Lendva, Gornja Lendava (Ober-Limbach). Na eni stoji 1805 Jur. F. Sz. 1812., Csöp 1816. Jur bi utegnolo pomeniti Sveti Jurij blizo gornje Lendave, ali kaj je Csöp, ki še na nekaterih stoji, ne vem.
Na^eni predgi stop: ex Török, na eni Csöp Török, ena se dokončuje: Ec ut in Damasceno Török; na eni je: ex Bogzaj, na eni: ex Schnellers. To so bržčas imenapredgovalcev, kateri so svoje ogovore natisnoti daii in od katerih so te naše predge posnete. Na eni stoji pod letnico 1807 za Sz. В beseda „Faber", katera me je navela, da sem šel iztikat v gimnazijsko biblioteko varaždinsko,
kjer sem pod tem imenom našel knjigo brezi naslovnega lista, ali se jej naslov dä posneti iz „summa privilegiis caesarei" in iz „approbatio facuetatis theologieae Ingolstacliensis" in to iz besed: conciones in dominicas et festa totius anni auctore Matth i a Fabro, in po tem iz: haec tertia concionum pars admodum reverendi nobilis et elarissimi viri Mathiae Fabri etc. — Predge torej večidel niso samostalno delo.
Za letos priobčam 15 predeg, da ta suha stvar ne vzame preveč prostora drugim mastnejšim in slastnejšim stvarim. Raz-rejene so po prvi letnici, katera je na njih napisana. Eni sem dodal Fabrov original, da se vidi, kako je naš predgar posnemal. Po tretjem zvezku Fabrovih conciones posnete so predge 4. (pag. 695), 6. (596), 8. (718), 11. (703), in 12. (726). Pisane so te predge po madjarskem pravopisu, katerega sem zamenil z našim navadnim. Pisal sem skozi tako imenovani samoglasni r brezi e pred njim, ker je v mnogih predgah tudi brez e pisan, samo tam ne, kjer je v originalu i pred njim ali e za njim. Prijatelj je pisan skozi priateo, kar nisem tako pustil; pustil pa sem ом, ö in ü, tudi i na meätu it; nisem pustil ?, kjer se ima brati j, postavim leip pisal sem lejp; kjer je pri adjektivih na konci h odpal, zasnamil sem ga z' postavim: s šteri' vnougi' spomenkov mesto šterih vnougih spomenkov, itd.
FL. 1807—9.	1. Prcdga
na nedeljo po risalaj trindjseto. —
Ite, ostendite vos sacerdotibus. Luk. 17. 14. — Idte, pokažte se popom! —
Vu stärom testamentomi telovne betežnike, kakti so bili go-bovci zgruntavati, zvidavati, od njih souditi, či so se z betega sčistili ali nej, občini na vejdost dati, vö zglasiti, z bože zapouvidi je pop'>vsko dugovänje bilou. У nouvom testamentomi diiševne betežnike souditi, nje z betega vö pomagati, vračiti, z božega rendelüvanja pod popovsko oblast vrženo jeste. .Na prvo je käzao Kristus, da je etim desčtim gobavim moužom zapovidao: Idte, pokažte se popom. To driigo je te vö skazao naš zveličiteo, dare je po svojem odičenom goristanajnji pokoure svestvo napravo ino je vkiip sprävlenim apostolom prato: Liki je mene poslao oča i jas odpošlem vas. Vzemte diiha svetoga, šteri' koli grejhe odpistite, odpistijo se njim, šteri' koli je pa zadržite, zadržijo se. Ivan. 20, 21, 22, 23.
Istina, ka je že pred tem toga rendelüvao prouti duševnomi betegi naš odküpiteo sveti krst ino či bi se po tom tak vkrej-pili v dobrom, ka vu krsti zadobleno pravico po tem toga ni kako ne bi mogli zgübiti, ne bi bila potrejbna eta popovska oblast, lejliko bi vö ostalo pokoure činjenja svestvo ali zakramentom; ali da se z ednoga kraja pouleg nävuka svetoga Pavla po krsti ob
drügim ne moremo ponoviti, či ednouk ž njegä čistouče vö spad-nemo, z driigoga kraja pa, liki je naše tejlo pod velike mantre vrženo pod šteri' žmečov prejde, tak i diiša dosta falinge trpi in vnoga krät vu smrtni grejh spadne, šteri jo od nebeskoga žitka daleč v kraj odpr&vi; na eto gledouč je za potrejbno držao, vido naš zveliciteo, ka naj cerkveni red z božov oblastjov gori postavi ino pokoure činjenja svestvo nastavi, po šterom bi se grejšnicke päli sčistili ino bi se z bougom znouvič zmirili.
Esi tak esi, ki koli si že, toga svejta grejšni sinouvje ino čeri, esi z grejhmi požmečene in napunjene diiše! k popovskoj oblasti, k pokoure činjenja svestvi se povrnte. Ci je teliko vaši' grejhov liki v mourji kdplic, liki listja na drejvi, liki pejaka v mourji, či ste kroni' bratov lüdoinorci liki Käin, či ste hižnoga zakona prelomlenicke liki David, z ednov ričjouv. či ste telikaj prikacali liki vsi lidje navküp: li samo idte k Kristusovim namestnikom k popom, li pokažte se njim, li istinsko njim vadliijte vaše grejhe ino v časi vso doj zbriše pokoure činjenja svestvo. Eto je te dragi ižop s šterim či se polijete či glih ste prvo od vougla črnejši bili, od snega bilejši postanete. Eto je ta zmožna koupajnca, štera či te z njouv pripravno živeli z vrajži' robov vas za bože sini, z boži' protivnikov ino neprijätelov vas za njegove prijätele postavi. O bldženo svestvo, o blažena pokoura! što ne bi z veseljom k tebi hodo? 1 dönok ka vidimo na tom svejti, ka, dragi moji prijatelje? oh žalosti i dresčlnosti vrejden stališ! tou, ka či gii malo nej sakši den krščane, gda hiidi diijh, gda svejt, gda tejlo oblada, či gli malo nej sakši den že v eti, že v drügi smrtni grejh spadnejo, či gli že po pijanstvi, že po srditosti, že po gizdosti, že po hotlivosti, že po psüji neprijätelje boži postanejo, dönok ne pristoupijo k svetoj spouvidi, dönok ne živčjo s pokoure činjenja svestvon, ležijo v svoji' grejhi', vrävstvo pome-tavajo, na eden frtao leta, na pou leta, na cejlo leto nihajo svojo sloboud.
Pitam vas, s kaj shžlja tä pogibelna nemarnost? ka čini te grejšnike tak pozableče, ka je je k eduomi jedinomi vüpanji seg-noti vtraga? ka z najpotrebnejšim, z najbasnovitejšim vrastvom gostej živeti neščejo? Jas bi tomi več zrokov mogao dati, ali za volo kratke bodousti vrejmena samo eden zrok naprej prinesem, toga ka oni dosta držijo v nikši zaman valou zroki' ino sprejčanji', štera je od spouvidi zadržavajo. Ci bi krščanje dobro preštimali, kakši za man valou zroki so tisti, s šterimi se sprejčajo oni, ki rejtko hodijo k spouvidi, za istmo ne bi bili vtraglivi, nego bi včasi kak je grejh včinjeni k spouvidi šetiival', za istino nej ednouk, nej dva krat, nego bi več krat in gostej v cejlom leti k pokoure svestvi hodili. Naj za to ne bloudijo na teliko ti grešnicke, nego si vu svojega blaženstva iskanja dugovanji1 oči gori odprejo, pred nje postavim dnes ničest njihovoga sprejčanja, ki se rejtko spovidavajo, samo me radovolno poslušajte!
Za kaj bi jas v šegov zeo gousto spouvid, prdviš, gda meni säma sveta mati cerkev tou zapovidava, ka naj samo ednouk v edaom leti iden k spouvidi? Ka prävis, krščenik? tebi s. m. сёг-kev zapovidava, ka bi samo ednouk šou v sakomi leti k spouvidi? dje si šteo tou zapouvid? prosita te, nej se tak liki praviš. Sveta mati cerkev je nigdar nej tou zapovejdala ka li samo ednouk idi v cejlon leti k spouvidi, nego tou zapovidava ka kotičitnar naj-menje ednouk idi k spouvidi v ednom leti. Con. Lat. 4. Can. 21. salle msemel in anno . . ad minus ad pascha. Zapovidavati pa, ka najmenje ednouk idi ino zapovidavati, ka samo ednouk idi, je nej rse edno, liki je nej vse edno zapovidavati v dnevi najmenje ednouk vrastvo notri zemi ino zapovidavati, ka v dnčvi samo ednouk notri zemi. Ivi zapoviddva, ka samo ednouk idi, on prepo vidäva, ka več krat nejdi. Ki zapovidava, ka končimar ednouk idi, on želej naj več krat ideš. Da pa zä to sveta m. cerkev tou zapovidava, ka k spouvidi v cejlom leti najmenje — ad minus — ednouk idi, želej naj več krat ideš, nej tak ne obhodiš liki Ab-solom, ki si je v cejlom leti samo ednouk dao svoje vlase podrezati in za to duge imajouči je na 'rastovoj vejki za vlase obisno ino žitek nesrečno skončao. Odgovoriš : či tou s. m. cerkev želej, či gousto spouvid za tak hasnovito ino potrejbno drži, za kaj tak ne zapovidava, ka naj gostou, vsakši drügi tjeden idem k spouvidi? Krščenik! či v smrten beteg spadneš, je li je te potrejbna zapouvid na tou, ka si včasi daj vräöa prizvati? Krščenik! či čemer najdeš 'spiti, jeli je potrejbna zapouvid na tou ka preči vrastvo notri vzemi? Krščenik! či ti hram gori, jeli je potrejbna zapouvid na tou, ka včasi ogjen gasi? Krščenik! jeli', ka te za dosta opomina takšega hipa pogübeo? jeli, ka säm razum kaže, ka moreš v takšem stališi črniti? jeli, ka s pravde na ture moreš v täk-šem vrejmeni nad sebom kak nAjbole moreš pomagati? Kavno tak zä to ino dosta bole, či v grejh, či v diiševno pogübeo spadneš, te pravda nature na tou duži, ka včasi za vrastvo sčgni ino taki k spouvidi idi. Nej je za to potrejbno bilou svetoj materi cerkvi zapovedati, ar tou dosta drügi' pravd zapovidava. Za to či ti viizen čakaš na tvoje spouvidi doprndšanje ne vgrišiš prouti zapouvidi svete matere cerkvi, ali vgršiš prouti sebi, prouti razumi ino prouti pravdi nature.
Naj bode tou liki se komi vidi, praviš ob driigim, ali jas sveti neščem biti, dojde či se zveličam, za dosta, de mi či se ne s kvarim; gousta spouvid je li sveti' lüdi dugovanje i suprava. Ka praviš, krščenik! sveti nešceš biti? ino tou za istino praviš? tak se za istino skvariš. Ki nešče od dneva do dneva bougši ino bougši biti,_ on ne ostane dober, nego vsigdar lagovejši gratiije. Frijateo, tvoj stdliš je rävno takši liki tistoga ki prouti bistro te-koučoj vodi plava te dokeč se pašči, dokee plava, vsigdar se naprej i bole naprej mlati, kak hejnja od plavanja, na ednom mesti ne more_ ostati, nego ga daleč nazaj voda vdäri, daleč odnese. Tak je i s tebom, dober krščenik! vu tvojega zveličanja stališi
ne moreš na ednom mesti ostati, kak hejnjaš dale idti, taki se ovdevdariš. Tisti poj bar, ki je gospon Kristuša etak spitävao: dober vučiteo, ka nam činiti, naj žitek vekivečni zadobim? Marc. 10. 17. je notri do tisti' rnao nigdär nej smrtnoga grejha včino, uotri do tisti' mdo je vsigdar bože zapovidi do slejdnje piknjice obdržao, za to se pa Jezuš na njega zglednovši polübo ga je. ibid. 21. Ali pouleg toga je lejhko vörvati ka se je tisti poj bar skväro. Tak včijo tou pismoznänci, tou nazviščavajo Kristuša one riči: kak žmetno ido notri vu krälestvo bože, ki dosta pejnez rnäjo ibid. 23. I kak da se je tou pripetilo? Trno lejhko. Ete pojbär ne nej šteo sveti biti? s tem je šteo zadovolen biti, ka za-pouvidi obdržava, tak je ete pojbär, ar se je nej dale paš6o, na ednom mesti nej mogao ostati, od dneva do dneva je nazaj i bole nazaj stopao, po tem toga je i zapouvidi prejk stoupo, i tak je na slejdnje prejšo. Vidiš, krščenik! ki je nej šteo sveti biti, prejšo je, skvaro se je. Tak je eto dvouje edno: neščetn se skvariti i sveti ščem biti. Da je tak gousta spouvid potrejbna svetcon, po-trejbna je i onim, ki se neščejo skvariti. Tak je i tebi, prijateo, či se neščeš skvariti.
Hm! ka mo se teliko spovidävao? ka so moji grejhi? nej-mam jas smrtni' grejhov, prävi ništerni med vami. Jas pa tou odgovorim : tisti farizeuž, ki je s publikanušem v cerkvi boga molo, je pouleg svojega štimanja nej bio liki ti drügi lidjč, nej je kradno, nej je prazniivao, nej je psüvao, nej je bio hamičen, ali pouleg toga je nej meo on smrtni1 grejhov? za kaj ga je pa tak Kristuš na skvarjenje osoudo ? za kaj je tak grejšnoga publikä-nuša pred njega postavo? meo je on tramena v okej svojem, ali nej je ji' šteo viditi. Oh krščenik! či te ne' bi vtraga bilou tvojo dtišno vejst zgruntävati, dosta dosta nečistouče bi^najšo vu sebi, štero bi doj mogao prati vu krvi sina božega. Ci bi oči dobro gori odpro, lejhko bi zagledno, ka je tisto notrejšnje poželejnje, tisto telovno nakinčanje, tisto prijätelstvo, štero ti za naj bougše držiš, sama hotlivost i tak več. Maš, dober krščenik, maš vsigdär zadosta grejhov, za to na spouvid maš vsigdär zadosta zrok. Gostem se spovidavaj, pravi sveti Agoston, ar vsigdär maš s kaj se s po vi da vaj.
Gostou se spovidavaj. Tak je, dober prijateo, či li samo edno iskro pameti maš, Či se količkaj liibiš, gostou se spovidavaj, ar te od toga nikši zrok, nikše sprejčanje ne mentiije, ar je on zrok, s šterim se prouti goustoj spouvidi sprejčaš zaman valou, štero sam ti že kak mislim za dosta pokazao. Ne bojdi za to ne bojdi vtraglivi, o krščenik, nego gostou živi z etim potrejbnim, hasno-vitim ino dragim vrästvom. Piši trobönte na mladi d£n (ps. 80. 4.) tvojga svetka veliki den. Trno si priglihni k mejseci, ar se grejš-nik liki mejsec preminjava (eccles. 27. 12). Mejsec či se začne doli rasti, vsakšni den bole i bole svaliväva, dokeč cejlo svojo svetloučo ne zgiibi. Ti tiidi či se na grejh nagneš, od dneva do dneva bole i bole notri stapleš v kmico dokeč cilou v njej ne
vesneš. Ali ka je prouti tomi ža vr&stva? Naslediiješ mejsec vu njegovom svalivavanji? naslediij ga i vu svetlouči nazaj dobivanji: mejsec nazaj prihaja k svojoj svetlouči sakši mejsec, pomladi se sakši mejsec; ti se tüdi za to pomlädi sakši mejsec, račun drži s sebom prve dni sakšega mejseca, vadliij svoje grejhe diiševnomi oči, doli je operi s krvjouv sina božega, očisti se, povrni se na prvo tvojo čistoučo ino svetloučo. Ete den tebi boude vsigddr veliki svčtek, na šterom bodo se veselili angjelje, radiivali odičeni svčci, z veseljom se napuni b. d. Marija ino popolno sveto trojstvo. Amen.
2. 1'rcdga.
pro 9. post. pent. 1804. Csep.
Eo quod поп cognoveris tempus visitationis tuae. Luc. 19. —
Za to, ka si liej spoznao vrejmeua pohodjenja tvojega. —
Raduj se, veseli se, s vej t, šteri si do eti' mao vu vražjoj vouzi gečo, odörni' grehov žmečo trh i jarem noso, ar ovo prišao je on, šteroga si že dugo vrejmena na tvoje odslobodjenj^ želo, ar čujem kričati predhodnika s. Janoša krstitela: ovo agnjec boži, ovo ki odjimleš grehe svejta! Radujte se, veselite se vsega svejta lidje i najbole vi slejpi poganje, šteri hamične balvanje, krivne boge molite, vu krnici hodite i ki ste ešče pravoga boga nej spoznali, šteroga že dugo čakate, šteroga vam je Jakob patriarha obečao; on bode čakanje lüstva, ovo že je prišao na vašo svetlost, kak svidoči Isajaš prorok: vu krnici hodeče pogansko liistvo velko svetločo je vidilo. Raduj se, veseli se od boga zebrano lüstvo, ar je gori zišia ona zvejzda, štero je prorokuvao Balaäm prorok: zvejzda zide z Jakoba, pohodo te že on davno obečani Mesijaš, šteroga so čakali patriarhi, prorukovali prorocke, želeli predhodniki. Posliišaj, kak se je veselio Zakarijaš pop na(d) po-hodjenjom, eto pohodo nas je z visokousti pridouči. Raduj, veseli se Jeruzalem! ne podbadam te jas na eto veselje, nego Isajaš prorok: stani gori, razsvejti se, Jeruzalem, ar je prišla svetloča tvoja i gospouda dika je zišla ober tebe.
Etoj tvojoj svetloči raduj se, veseli se, dobre vole spevaj na(d) sini Davidovim: blagoslovleni, ki je prišao vu ime gospod-novo. Tak bi se mogao veseliti i raduvati nigda Jeruzalem na Kristušovom pohodjeoji, ali da si nej spoznao i naj si šteo spoznati pohodjenja vrejmen, za to jouči se, skuzi se, žalosti se, Jeruzalem, ar tvoja svetlost je tebe pohodla, joukala se je i skuzila, vidouči varaš joukala se je nad njim, jouči se, skuzi se, Jeruzalem! ar pri malom vrejmeni opašejo te tvoji neprijatelje z grabov i stisnejo za vsej krajouv, na zemlo povalijo i sini tvoje, ki so vu tebi i ne nihajo v tebi kamna na kamni, za to ka si nej spoznao vrejmena pohodjenja tvojega. Eta nevola pa za to na te pride, ar si nej spoznala pohodjenja vrejmen, pohodo je tebe tvoj stvoriteo,
tvoj zveličiteo i za to bi se mogao raduvati i veseliti, ali ti ei nej spoznao pohodjenja vrejmen; na te zrok gledouč jouči se, skuzi se, ar pride nad tebe velka nevola. Ovo, p. kk. kak z velkov kaštigov, kak bičom jo pokaštigao boug Jeruzalem varaš, ka je pohodjenja vrejmen nej spoznao; da nje spoznao, za istino bi se lejhko radüvao. Jeli mi spoznamo pohodjenja vrejmen, jeli poslujemo z vrejdnim talom? Či spoznamo, radiijmo se, veselimo se, ei pa nej, bojmo se, trepečimo od Jeruzalem kaštig, i naj se oni' kaštig ognemo, potrejbno nam je spoznati; spoznamo pa, či eto drago vrejmen na naš diiševni hasek obrnemo z dobrim talom. Poslušajte !
Znamo vsi, ka je vrejmen, ar kaj koli delamo (v) vrejmeni delamo. Ali kak znamo istinslco, ka je vrejmen, tak ne znamo, ka je vrejmen. Ali zoubstom, s. Agoston sam vadliije, ka ne zna, ka je vrejmen: ka je bole istinskoga pred nami od vrejmena? ka je vrejmen? či me nišče ne pita znam, či me Sto pita, ne znam njemi raztolmačiti. Či je s. Agoston nej znao raztolmačiti, za istino na to m svejti nišče ne de znao, i za to se povrnimo na ovom svcjti bodoučim, oni nam povejjo, ka je vrejmen. Eden pogani Cicero, gda j'e v Rimi pri svoji' prijateii' bio, nej je znao vrejmen poštuvati, ali gda so (ga) z domovine vü zbili, tede spoznao, ka je vrejmen. Tak se zgodi z nami, zdaj gda živeino, ne znamo vrejmena poStiivati. Na te zrok gledouč povrnimo se k mrtvim, šteri etoga vrejmena več ne trosijo, eti znajo, ka je vrejmen, kak drago je vrejmen. O bar, da bi zdaj eden mrtvi gori stano, šteri je vu purgatoriumu ali pa v pekli, povedao bi, ka je vrejmen, po-vedao s Cicerom, ka je vrejmen, ka je vrejmen teda sam spoznao, gda me smrt vö svejta zbrisala. Povedao bi eden od mrtvi' gori stanajouči, kak drago edno leto, mejsec, tjeden, vüra štera friško preminola, stekla. Jeli, ka drago more biti ono vrejmen, vu šte-rom si zveličanje lejhko spraviti moremo? Ovo vsaska megnjena na tou je prilična, štero či ednouk zamidiš, či na zveličanje ne obrneš, nigdär nezdj ne pride več. Ar da ovo vrejmen na vse veke se pogibi i ono nigdär nišče nemre nezdj povrnouti, nezdj odkupiti, za to se touži gospon bog prouti nam: jastreb, grlica, lastvica je spoznala svoje vrejmen, obdržali so svojega prišestja vrejmen, lüstvo moje pa nej spoznalo. (Jer. 8. 7.) Na te zrok sram te naj bode, moje lüstvo, ar nejmamarha spozna svoje vrejmen; da je cajt gnjezno rediti, teda se skrbi, zobstom ne zahodi, ti pa zahodiš i ne spoznaš. Ali štero je ono vrejmen, štero naj zobstom ne zahodimo S. g. zveličiteo: Vsakša megnjena vrejmena, ar pride nouč, gda ne bomo mogli delati. (Joan. 9. 4.) Da bi velo, dokёc živete te čas mate vrejmena den, te čas mate pohodjenja vrejmen, te čas delajte, te čas se skrbte za vaše zveličanje, spoznajte pohodjenja vrejmen; da den premine ete zdanji žitek, po tom toga prihaja nouč, smrti kmičnata nouč, vu šteroj nišče ne bode mogao delati, za zveličanje skrbeti. Či ete den zahodite, ne de več vrejmena. Spoznajo eto oni šteri zoubstom zatrošili den,
šteri so vu krnici vekivečnoj, ka ne de več vrejmena, vu šterom se za zveličanje mogli skrbeti. Zdaj se joučejo i kričijo: o da bi što mogao moja lejta nezaj povrnouti! ali zoubstom, ar ne de več vrejmena. Ne de več vrejmena, nejmamo več vüpanja, kak bi nebeško korouno zadoubili, ar konec je našomi žitki, boji; ne de več vrejmenq, nej ga vüpanja, ka bi nigda nebeško kralestvo zadoubili, nej ga, ar so nebeška vrata zaprejta; ne de več vrejmena, ka bi pohodjenja vrejmen spoznali; sunce več ne pride gori, ka bi tebi svejtilo, ka bi se ti za zveličanje skrbo. Zelo boš edno megnjeno oči vrejmena, ali ne da se ti, meo si vrejmen, vu šterom bi lejhko z ednov skuzov nebeško blažemtvo zaslužo, nej si spozno pohodjenja vrejmen, odišlo je milošče, bože sinilenosti vrejmen. Lejhko kriči prekleti vu pekli z Jeremijaš prorokom: odišla je žetva, skončani je žitek i mi smo nej zveličani. Naj se mi kk. nigda tak ne žalostimo za vrejmen, zdaj zdaj dokeč vrejmen mamo nasledüjmo s. Pavla (Gal. 6. 10.). Za to gda vrejmen mamo dobro činmo; ar pride nouč, ne bomo mogli nika delati, ne de več vrejmena; ovo zdaj so dnevi zveličanja, zdaj se trbej povrnouti, bogi sliižiti, za n. diko skrbeti.
Troje feie je vrejmen: preminouče, prišestno, zdanje. Ali štero more praviti poprijetno na dobro, na zveličanje? Preminouče nej, ar je odišlo, neztij ne pride, nikaj dobra ne bomo mogli delati, nego či smo hudo včinili, velki račun bomo mogli dati. Ni prišestno nej, ar je nej v našoj oblasti, ne znamo je li bomo živeli. Za to naj človik povrnenje na dale ne niha, naj si edno vöro ne obeča. Ostaja ešče zdanje vrejmen. Ali je eto vugodno, pri-lično na dobro, na povrnenje, na iskanje düSevnoga zveličanja? Za istino lejhko dvojimo nad tom, ar preteče gda človik v pamet ne zeme i štero nigdar nemre nazaj povrnouti. Ki se po mourji ali pa po drugoj vodi pela, zaspi, ne zna drugo ka ednouk pri brejgi je šajka ž njim, gor se zbüdi, čudiva se, ka je tak friško prejk prišao. Takše je, moji kk. naše vrejmen, kak veli s. Ambrož piišpok: Ti spiš, vrejmen tvoje ne spi, nego ide, dnevi, tjedni, mejseci, lejta, i mi spimo, zamanjikiivamo eto drago vrejmen, gor se zbüdimo, čtidivamo se, gda pamet zememo, ka je žitek že pri brejgi smrti, ne zna jeli je zdanje vrejmen njegovo, jeli prilično na iskanje zveličanja. Ali da je ni preminouče, ni prišerno vrejmen nej naše, pazimo, engediimo naj zdanje naše bode, naj eto de nam zveličanje, naj nam ne veli g. boug na soud-njem dnevi: vu vugodnom vrejmeni sam te posliihno i vu dnevi zveličanja tvojoga sam te pomogao (Isai. 49. 8 ). Stanimo na tou, engedüjmo, naj eto drago kratko vrejmen vugodno naše bode, zveličanja vrejmen bode, vu šterom nas šče poslühnoti, pomočti, zveličati in die salutis, vu dnevi zveličanja, nej vu leti, mejseci, fkedni, nego vu dnevi, zdanjem dnevi i kak veli s. Pavi, ka on den je trno kratki; ovo zdaj je den zveličanja, zdaj je megnjena den, vu šterom naše zveličanje lejhko zadobimo, i kak veli s. Bernard apatuš: Spomeni se, krščanska düla, kak dosta vu zdanjoj
vöri i' (jih) mrje, šterim či bi ona vöra dana bila, štera je tebi dana, kak hasrtbvitno, kak zveličano bi njou potrošili, ti p i zoub-stom vrejmen trosiš, štero je tebi bog na zveličanji dao. Naj ga dragšega nika od vrejmena i ti dönog ne postiiješ. Da bi se dalo ono vrejmen osodjenim na pekeo, oh kak bi se skrbeli za dii-ševno zveličan je, ar prokleti za nikaj se bole ne žalostijo, kak ka božega lica, šteri je nje stvouro, pa za vrejmen, ka za zveličanje vrejmen so zobstom potrošili telko vor, dnevov, mejsecov, lejt, šteroga bi se te prokleti lejhko ognoli. Brojijo ništerni: jas mam 60, 70, 100 lejt, ali da se jako vkanijo. O kelko dnevov, fkednov, mejsecov, lejt, šteri so nej naši, vu šteri' živemo. Eto svidoči moudri Salomon (ecc. 7. 18.): dosta nepobožno ne čini i ne bodi nouri. Ne meri vu onom vrejmeni, štero je nej tvoje. Stero je ono vrejmen, štero je naše? Ono, vu šterom si zveličanje iščemo. Na dale, ka se dosta dnevov, fkednov, mejsecov, lejt med naše dneve etc. ne računa, nego silov nika se i' ne računa, svidoči s. David (psalm. 89. 5): pro nihilo anni eorum erunt: za nikaj se ne računajo njuhva lejta. Vu šterom leti, vrejmeni bougi smo nej služili, za diišo nej skrbeli, ona lejta, ono vrejmen se za nikaj ne računa, da ne bi nanč bili. Ka mente, Savi je 40 lejt gospodaro, kralüvo i dönog veli s. pismo ka je samo Ž leti kralüvo; ar je samo 2 leti osto vu nekrivnosti, za to več lejt se ne računa nego dvej, ar samo ono vrejmen moremo računati žitka vrejmen, vu šterom nekrivnom živemo, ar ono vrejmen, štero smo telovno potrošili, ono smo zgiibili, veli s. Gergel papa. Zgodi se dosta krat, ka ništerni 20 lejt žive, ništerni 100 lejt i dönog on, štori 20 lejt žive, duže žive kak pa on, ki stou lejt, ar vči nas s. diih (sap. 4. 8.) starost se ne računa računi lejt, nego žitek starosti žitek nekrivični. O či vi vu s. žitki vaša lejta računate kak ste ešče mlädi, zato veli s. Faveo Efes. 5. 15.): gledajte, bratja, kak hodite, nej kak nečedni, nego kak spametni odkupujouči vrejmen, za to zoubstom potrošeno vrejmen nigdar nezaj nemrete povrnouti.
Ci se nam gvant zgibi, hiža zgori, tou vse najdemo i nezaj pripravimo; či se nam srebro, zlato pogibi, prejde, nezaj pride driigo, ali vreme zoafstom potrošeno nigdar nišče nemre nezaj povrnouti, kak eden čeden človik veli: žao mi je za imanje, ali bole mi je žao za vrejmen, ar vse driigo mi krao nezaj lejhko povrne, ali vrejmena nisče nemre. Znam, ka bi bogateč rad podvoro ser-maki, ves svoje blago ta dao za eduo vöro, da bi le mogao i kak veli s. Bernard: spoumeni se, človik, z vrejmena, štero zgibiš, za štero bi oni, ki so vu pekli cejli svejt dali, da bi mogli. Ali zob-ston ti prekleti zobston, zgubleno vrejmen nigdar nemrejo nezaj kiipiti, mi pa dokeč smo živi lejhko nezaj povrnemo. Ali s kakšnim tälom, veli s. Ambruš püspük, zgubleno vrejmen nezaj dobi? on, šteri istinsko i s potrtim srcom žaliije zgubleno vrejmen, tak ka dosta krat več čini zdanjem vrejmeni, kelko dobro vu zgub-lenom vrejmeni zanihao i zamiido. Amen.
3. Predga.
9. post. pent. 1805. Jur. F. Sz. 1812. Csöp 1816.
Videna civitatem (levit super illam.
Luc. 19. Vidžvši varaš joukao se nad njim.
Či človeka edna mala nesreča, nevola se dotekne, žalosti se; či njegov dober prijateo, oča mati ali dejte z etoga svejta premine, žalosti se; ali vekša žalost njega obide, srce bole žalostno grata, gda gnčšnja s. e(vangeliu)ma ete riči čiije i či pouleg zgrüntava, prav premislava videns civitatem flevit super illam, videvši varaš jaukao se nad njim, neimre gda je Jezuš približ&vao k Jeruzalem varaši videvši naprej ono nevolo, štera na njega pride, jaukao se o nesrečen varaš, ti si zrok, ka svejta veselje, angjelov" radost se žalosti. Tak je, krščeniki! vido je p. zveličiteo Jeruzalem varaša poroblenje, vido je židovskoga lüstva skončanje, z ričjouv, vido je nezračunani' düs vekivečno pogibelnost, milila so eta njemi, zA to joukati, svoja s. lica skuzami polejvati je zdčao. J kak je teda njaga objoukao, tak se zgoudilo po njegovoj smrti na42 leti; ar so njega okouli zeli, do zemle doli poriišili, kak je njemi Kristuš naprej povedo, kamen je na kamli nej osto, Židovske notri zaprejti kak včele vu koš, na tdkšo pogibelnost je prišao cejli varaš, štero je nigdar svejt ešče nej vido.
Tituš vojvoda na onom mesti je täbor doli razprestro, na šterom mesti je Kristuš jokao se, okouli varaša je šou; vidžvši ka cejli varaš je natiskani lüdi gori je zdigno rokou i bogä na svido-čanstvo zvdo, ka ono poroblenje nej svoje mouči nego z bože kaštige činio, ar on one lejpe cerkvi nej šteo vužgati, nego od boga je na tou cejli varaš osojeni bio. Dosta vrejmena bi mi trebalo, či vam šteo cejlo historijo povedati Jeruzalem varaša, nego velim, vsaki naj odprč gori svoje duševne oči videvši božo kaštigo nad Jeruzalem varasom i židoskim lüstvom, naj si dobro premisli: či ste vi dali zrok Kristuši se joukati, pride ono vrejmen vu šterom naše telo i diiša pride na slednje rušenji, ar naši grehi so bole odürni od židoski' grehov i na vekšo kaštigo pride eden grešnik med nami kak židosko lüstvo, či zdaj ešče svoje grehe ne odiiri i pokoure ne de držo. Ka je Zidove vu eto pogibelnost zapelalo? Nej driigo, kak gnešnji e(vangeli)um svidoči, ka oni so božo miloščo zavrgli, Kristusa za mesiaša nej šteli spoznati. Tak se skuzi nad onimi k(rščeni)ki, šteri do smrtne vöre grešijo i na smrtnoj posteli do vu vekšoj pogibelnosti kak Jeruzalemski varaš. Eto gnes pred vas dam, samo tak posliišajte^ ka vu ono pogibelnost ne pridete.
Za dosta so se skrbeli Židovje naj pogibelnost v kraj od sebe obrnčjo, ar videvši Kristuša čiidadela, ka Lazara od smrti gori zbitd.0, vküp so prišli i med sebov tandč držali govoreči: ka bomo činili? ar ete človik dosta znamenja čini; či ga tak nihamo, vsi do vu njem vörvali i prido Rimlanci i prezemejo nam mesto Letopis 1874. 1Г.	'	o
i ndrod. Ovo eto so njulivi tanači, naj pogibelnosti ognejo, eto je bila njuhva pogibelnost ka so Kristusa pravoga mesijaša nej šteli spoznati; eto je bio zrok, ka Kristuš s krvavimi skuzami polevjo svoje oči videvši Jeruzalem varaš; da bi njega spoznali ze zve-ličitela, ne bi boug na njeh pošlo one strašne kaštige, da bi njega ne bi bieüvali, na smrt osoudili, na križ pribili, ne bi židosko liistvo nigdar vu takčo nevolo spadnolo.
Tak oslejpi ravno človeka grešnoga, šteri božo miloščo ne spoznajo, njegove tanače ne posliišajo, za zveličanje se ne skrbijo i vsaki den vu grehi se ploudijo, skrbijo se naj njim mesto, telo ne prejde, nej je pa njim nika za diišo. Oh grešni človik, eto je tvoj stališ, oltouli te zemejo tvoji neprijatelje na vse kraje, eta je prorokiivas Kristuš od Jeruzalem varaša, ali nad onim grešnikom se vsa eta spunijo, šteri vu žitku vu grehu žive i pokouro na duže ostavo. Vu takšoj sleposti je grešnik vu kakšoj je bio Jeruzalem varaš. Fihsteuši zgrabivši Samsona vö so njemi oči spehnoli, naj se nigddr več ne oslobodi. Tak čini peklenski vrag z grešnikimi štere oslepne, naj se nigdar več ne oslobodijo z njegovi' zoub. Okouli njega zemejo na smrtnoj posteli, ka niko driigo ne euje niti ne vidi kak neprijatele. Teda ki je svejt Iiibo k njemi se prikeli, ki je teli sliižo vekivečen ogjen nede mogo vgasiti, i tak ki podložen bio peklenskomi vragi, nad njim de tüdi mouč meo.
Od nod je ka človik dosta mantre trpi. Ci ravno takšega vrag ne bi mantrao, skiišavao, zadosta je ka boleznost njega okouli zeme, štera ga na telko mantra ka zvelieanja se spozäbi, kama se ogledne mantro vidi, nejma pomočnika, nejma obeselitela, nejma nindri viipanja. Ci se na nebo ogledne, ka vidi driigo kak zban-tüvanoga boga srditost i kaštigo? Ci na pekeo, ka vidi kak njega odprtega gde bode mesto meo. Okouli sebe joukanje, strašno smrt i soudbo vidi, od znoutra ga dttšnovejst smica, od zviina ga vsaka stvar straši. Obsedejo te, na tou prideš, kak Jeruzalem, vsakomi boš se milo, ali nišče te ne bode pomočti; na zemlo te povalijo, kak je Kristuš od Jeruzalema povedo, tak spuni nad grešnikom na smrtnoj posteli, ar smrt te doli položi, na zeralo povali, diiša pa na vek i večno skvarjenje bode šla. Tak si, da vu vsem žitki si malo od smrti mislo, kak Boldizar kräo, šteri soudbo na stejni doli zmalano vido, omedlo je i <">rgo kak oroslanj. Ne nihajo v tebi kamna na kamli. Ka si koli vu žitki spravlo, nej je drügo na zveličanje gledouč kak kamenje, eta ti vsa v kraj zemejo. Ci si meo poštenje, blago, imanje, kinče, či si z njimi na diišno zveličanje noj živo, vsa so kamenje edno ne de tvoje več, nego poriiši se kak Jeruzalem varaš; ka koli si meo svetloga, vse črno grata, na žalost, joukanje, britkoust se obrne.
Ka je zrok Jeruzalem varaša poriišenji? zä to ar so božega pohodjenja vrejmen nej spoznali i tak so živeli da niti boga, niti soudbe, niti smrti, niti pekla ne bi bilo. Z vrejdnim talom se nad njim Kristuš jouka, i da bi driigouč na svejt- prišao, ravno s taksira talom bi se zdaj nad grešnikimi jouko kak na(d) Jeruzalemom i
vekši zrok bi zdaj meo nad zdanjimi grešnikmi joukati, ar zdäni grešniki leži spoznajo njegovo miloščo i vrejmen, znajo zdäni grešniki, ka on nje svojov krvjouv odkiipo, naj z njegovov miloščov živejo, teda do srečni i blaženi. Znajo kak s. Ambruš biškup veli, ka tak zmožna je Kristuša mouč, kak či kak šte velki grešnik, vu kak štč vu velkoj ružnosti bi živeo grešnik, či pokoure (v) vodi se zepere, nigdar se z oni' grehov boug ne spomene. Ali da so vu žitki pokoure nej činili, z boga, duše i zveličanja so se spozäbili, s tem de nje kaštigao boug, veli s. Agoston boug, ka oni sebe spozabijo na smrtnoj postili, šteri so se vu žitki z boga spozabili.
Mi krščeniki naj se ognemo one pogibelnosti, zdaj 'ešče vu žitki se paščimo , o prvim naslediijmo Kristuša: jouko se Kristuš nad Jeruzalem varašon, moremo se tiidi premisliti, ka na konci sveta vekše ponišenje', vekša nevola bode. Jouko se Kristuš , ali telko nad Jeruzalemom kak nad diiš pogibelnostjov: i mi o prvim joučimo nad našimi grehi, te pa nad hüdoubov bližnjega. Joučejo ništerni gda njim beteg telo mautra, gda so vu blagi kvarni; joučo se gda smrt koga drago njim (s) sveta funda. Ali eta so nej vrejdna joča, veli zlativüst s. Jdnoš, nego či je bližnji pregrejšo, či vu grehaj je obtrdno, či (z) zveličanja, z neba, z boga se spo-zabo, teda tribej joukati. Najbole se morete joukati, či boga, njegovo miloščo ste zgubili, joučte naj vam milostivni bode. Tak joukao je Peter gda Kristuša zatäjo, joukao je Esau, gda prvi täo ovdo, joukala je Susana (v) vouzi i boug je njou osloubodo. Tak i vi, či vaše grehe objoučete, pokouro te za nje držali, veki-večne vouze se oslobodite, lejhko srečno smrt te meli, nedte trepetali na soudnji den nego na vse veke te se veselili. Amen.
4. Predga.
9. post pent. 1807. Iz. B. Fabr. J. Szol. 1810. 1829.
Videna civitatem flevit super illam. Luc. 19.
Videvši v&raš jouko se nad njim.
Vu leti naj veselejše vrejmen je žёtva kak nam svidoči Izajaš vu 9. täli, vu šterom veselje žetve se prispodaba vesel j i sveče v vu nebi: „Veselili do se pred tebov, kakti ki se veselijo vu žetvi". Istina, žnjeci idouči na žetvo s pesmami, igrov, žveglami se spre-väjajo, vsaki v er t se veseli, ar etoga vrejmena se parme napunja-vajo. Ka je dak zrok pre kje, ka s. m. cerkev ostavivši vu gneš-njem s. emi veselje lidi, šte eum , ka Kristuš nad Jeruzalenskim varašom se joukao. Zä to šte ete žalosti eum, naj se človik vsig-ddr ne veseli, nego spomenč žalosti, ar nej ga toga veseloga va-raša, vu šterom kaj žalosti se ne bi najšlo, ar da bi svetlejše o6i meji, ne dvojim ka i nad našim varašom se ne bi joukali, kak Kristus nad Jeruzalemom se jouko. Posliišajte!
Prva žalost, ka 70, 100 lejti med nami, ki smo eti nazouči, ednoga це de, nego vsi mo vu žalouci zemle zakopani. Kserkses zmožen krao, ki je telko zidine zriiäao, mourja obhodo '), pride na eden visiki brejg, videvši svoje liistvo joukati se začao, ka po 100 lejti nikoga med eti ne de na svejti. Na štero veli s. Hyero-nimuš, naj vsaki si eto dobro premisli, ka narod ndrod kole, orsäg orsdg opišč&va, edne mantrajo, driige kolejo, edni se vu mourji zalijejo, drügi vu robstvo spädnejo, edni se veselijo, drügi žalo-stijo, edni se narodijo drügi merjejo, edni se veselijo, drügi žalo-stijo i vsi po malom vrejmeni bomo tota. Za 100 lejt bomo vsi mrtvi, tak smo kak polska lilioma, trava na travniki, na njivi, listje na drevji niti spoumenka ne de na zemli več. Vračiteli vrastvo, nemesnjaki nemeštvo, bogätomi bogastvo, lejpomi lepota, moudromi modroust, krepkomi krepost nika ne de basnola. Jel' da, ka je eto vrejdno žalosti, joukanja? S kakšim trüdom dlišno vejst, modroust, ltinče, blägo, slüzbo so ništerni spravlali, vsa so tota. Odör-nost, grehota je drdga, smrt je strašna? i dönog dosta lidi je, šteri nigdar se smrti ali žitka poČinka vekivečnoga se ne spome-nejo, nikomi na pamet ne pride s preminoučega ema: daj račun od Španije tvoje, ar že več ne boš magao španivati, pride smrt, potom toga pa soudba.
Dosta je, šteri malo bougi služijo niti njega ne liibijo i bole svečka kak nebeška iščejo, či gli znajo eto zapouvid: lübi g. boga cejle diiše, cejle pameti i ze vse mouči tvoje. Znamo kakše lii-beznosti je boug vrejden, on naš stvoriteo, odkupiteo i naš st. oča i dönog se i' malo najde, ki bi njega z dostojnov lübeznostjov lubili. Nebčsa boga hvalijo, angjelje njemi spejvajo svet svet svet, samo lidje, med štirimi ništerni boga ne spoznajo, ništerni spoznajo, samo ka ga ne dičijo, vadlüjejo, ka njega spoznajo, z delom in lagov (?) pa tajijo. Jakoponuš z reda Ferencovga barät se vsigddr jouko, pitavši njega, zakaj se jouče odgouvoro: ka lübeznost se ne lubi. Da bi njega liibili, njemi bi cejloga srca sltižili in nebeška iskali i kak veli s. Paveo: vsi, štera so njuhva iščejo, nej pa štera so Kristuša Jezusa. Nebeška nišče ne šče iskati, samo svečka; kelko ništerni trtida majo naj si poštenje, znanost, modroust spravijo, eta pa vsa po mdlom cajti prejdejo. Stalno dobro je jakost, boža milošča, lübeznost, ponižnost, cistouča, mrtočlivost, ar kak koli mala deca je raj erdečemi jaboki, orejc, kak pa srebri zlati, tak ništerni nespametno svečko lubijo.
Ka grešnicje nestanoma boga zbantüjejo trno sebi škoudijo, ar vsäki den etak molijo: posveti se ime tvoje. Prouti joučič se etak touži Ozeaš prorok: preklenstvo , laži i ludomorstvo i tou-vastvo i praznost so se rasprestrila i ltrv se krvi dotiče. David: vido sem prekršenike tvoje pravde i stihi sam pousto. S. Paveo Filipižancom: dosta i' hodi o šteri sam vam pravo, zdaj pa joučič vam velim, ka so neprijatelje križa Kristuša, čida konec preidenje,
') Faber ima: qui subuertit montes maria constrauit.
čida boug je črvou. Pogledimo bar okouli, vidimo vu dosta mejsti' pijanstvo, vidimo ka nešterni za maloga haska volo prisega, ha-mično prisega psiije preklinja slobodno brezi sramote, da bi eto lipou bilou. Ar kak pri „Myconiožanci" ') je lipou či što nejma vlasi, ar vsaki se brezi vlasi narodi, svidoči Pliniuš. Pri Bižgo-žanci 2) se grdou vidi ki nejma krofa ar saki se s krofon narodi, tak med nami za grdou držijo ki ne zna prisegati, psüvati, hami-čivati kradnoti, i za nespametnoga držijo, ki zna k sakoj rejci vragä na pomouö zezavati. Tüho bodem od oni, ki vu cerkvi stojijo kak balvanje niti boga ne molijo pod s. mešov, niti gda se Kristusa telo podigava, doli pokleknejo. Tiiho boudem od oni ki tak mej ni j o, ka na plači stati ali pa vu cerkvi biti, gda je boža sliižba, ka je vse edno. Ne bom naprej prinäsao ka s. m. c. za-pouvid že za nikaj držijo, zato svetečnji den ali posluša s. mešo, predgo , njemi je vse edno; vse za edno držijo ništerni, ali de doma spao, okouli z driigimi zgučavao, zato ništerni mešo posliiša, ništerni pa samo predgo, da ne bi boug mešo i predgo vktip na-stavo, dužen si s. mešo pod smrtnim grehom posliišati, predgo pa zäto, naj se navčiš , kak moreš bogo zapoved zdržavati i sveto živeti, zato či je svdtek meše ne posliiša, či post pride, niti se ne posti. Eto svidočijo Kristuša s. reči: videvši varaš t. j. liistvo, jouko se nad njim.
Morem z diišnovejsti vadlüvati, ka ništerni med vami od pobožnosti., vöre apostolske so daleč zabloudili. Vu starom tmi Matatijaš i njegovi sinouje videvši, ka liistvo 'ništerno cerkev božo oskrunili i ošpotalo: trgali so gvant svoj, v žakeo so se oblekli i lak so joukali, veli s. pismo. Ta zdaj vidimo, ka ništerni Kristuša i apostolov vöro ostavivši na vadliivanje so zabloudili, naj svojemi teli ležej po vouli hodijo i božega se leži ognejo. Vu knigi 1. Ezdraša 3. tali štem, ka Izraelsko liistvo z Babilonske vouze do-mou pridouče nezaj zidalo cerkev i terno se veselilo, stari pa ki so vidili ono lejpo cerkev, trno so se joukali. Tak zdaj či se zgledne na eto liistvo, more človik joukati, ar so ostavili s. zakra-racntome, cerkev njim vonja, procesije so zavrgli, niti z živi' niti z mrtvi se nigdar ne spomene, či njegovi starišje jezero lejt na purgatoriumi se mantri, či bi z ed(nim) očanašom mogao zmočti, ne zmore ga, ka bi on za njega boga molo. Z ričjouv nej ga liibeznosti, vsa so tota, oča mati deci, deca starišom malo gda na pomouč, tak da bi eden z Indije, drtigi z Bmkaškoga (?) bio, vsaki za sebe dela i niti eden niti drugi nika nejma. Eto svidočijo Kristuša s. reči: prido dnevi na tebe i opašejo te tvoji nepri-jatelje z grabov, i obsedejo tebe i vküp te stisnejo vsej krajouv i na zemlo povalijo tebe i sini tvoje, ki so vu tebi i ne nihajo v tebi kamna na kamna, za to ka si nej spozno vrejmena pohodjenja tvojega; eto se pripeti nevörnomi grešniki na smrtnoj posteli.
') Faber ima: apud Myconios.
2) Faber ima: apnd Binsgoios.
Ka more veleti človik od etakši' mrzli' k(ršče)nikov driigo, ka n(ebeskoga) orsaga pouleg rejci s. pisma nigdar ne zadobijo, ar či zlati' vüst s. Janoš vu Anthiochia varaši gda predgo kak jüspök pravo onomi lüstvi; ka menite kelko je vu našem varaši, ki se zveličajo; teško de, ka vam povem, ali dönog pouleg diišne vejsti vadlüjem , ka med telko jezermi se komaj najde stou, ki se zveličalo, ešče od eti' dvojim. Tak i jas batrivno morem veleti, ka je med vami malo, ki se zveličajo, zakaj ? ar po šerokoj pouti hodijo, vouske, štera v nebesa pela, se ogibljejo. Dosta je pozvani, malo pa odebrani', vekši täo je, ki ona vsa ne vörjejo , štera je Kristuš nazvejsto i aple predgali i či vörjejo, z delom ne doprnesejo. Kristuš pravo je apostolom svojim: eden je med vami ki me oda. Vsaki se strašo: more biti sam jas. Judaš dobro je znao, ka sam jas i dönog nej vadliivo Kristusi etoga greha jas niti je pokoure nej držo, zato je prejšao. Tak vi etc. Za to piše s. Paveo: z bo-jaznostjov i trepetanjom iščite zveličanje. Za to vsaki dobro pazi i tak živi naj ona žalost na smrtnoj posteli i na soudnji den na njega ne pride, štera je prišla na Jeruzalem varaš za vnogi' grehov volo, naj eto ne kriči: zrušite i spadnite na nas, brigouje, i zakrite nas. Amen.
5. Prcriga. *)
pro dom. 12. post. pent. 1805. 1808.
Hoc fac et vives. Tou včini i živo bodeš. Luc. 10.
Pouleg denešnjega evangelioma je niki v prävdi vučeni zdčao sküsävati Kristuša govoreči njemi: mešter, ka čineči z žitkom veki večnim ladao bodem? Odgouvoro je njemi Kristuš: vu pravdi ka je pisano, kak da šteš? i odgovoreči mu pravdi vučeni pravo je: lübi gospodna bogä tvojega s cejloga srcä tvojega i s cejle diiše tvoje i s cejle mouči tvoje i s cejle pameti tvoje, i bližnjega tvojega liki samoga sebe. Na tou je pä I i odgouvoro Kristuš govoreči skiišavajoučemi: prav si odgouvoro, tou včini i živo bodeš. S šteroga slejdnjega odgovora našega zveličitela se svetlou kaže ka či se zveličati ščemo, pred vsej mi, i ober vsej bogd moremo liibiti.
Naj se zä to na eto trno potrejbno liibav goustokrät nadigne naše srce ino naj se zavolo pomenkänja ete lübavi gda z nebeškega blaženstva vö ne zapremo, trno bode hasnovito denešnji
*) Ta predga je na dvoje napisana, najpredi na lističu z letnico 1805, kjer tudi ni cela, ampak sta je samo dve tretjini, kajti sega do besed: ali ka obejčemo bougi .... Od tod je prepisana iz drugega lista, kjer je cela iu nosi letnico 1808 in pa FL. Ali ni na listih vse popolnoma enako, je nekoliko varijantov in ti so;
den, gda očanaš molimo, to driigo i tretjo prošnjou, od šteri' bode dendšnji moj n&vuk, kakti s pametjov prebroditi, ar se vu tejvi' dvöj prošnjaj trno močili zroki nahajajo na bože popolne lübavi pobüdjävanje i vu onoj istoj liibavi valou naprej idejnje. Na tou gledouč naj v prišestnom vrejmeni s tem včkšim haskom molimo vu ačanaši to driigo i tretjo prošnjou, navčimo se dobro z denčš-njega mojega navuka s te driige i s tretje prošnje bodoust. Dokeč mo pa dale gučao, favete.
Vu očanaši ta drüga prošnja etak sliši: pridi kralestvo tvoje. Vu etoj prošnji se molimo bougi, naj svojo sveto mater cdrkev i svoje milošče kralestvo vö razširi i potrdi, protivno pa vraga i grejha kraljevstvo doli potere; 2. naj vöro, vüpanje i liibav vu nas viije i ete jakosti naj v nami povekšava; 3. naj nam po etom žitki vu nebeški orsag dä pridti ino nas naj vu neskončanoj radosti diki talnike postavi.
Od etoga kralestva, od šteroga zdaj jeste guč, je vnougo speminanje vu s. pismi. Jeste spominanje pri s. Mataji evangelisti v 3. 5. 6. 10. tali; jeste pri s. Luk. ev. 4. tali, jeste i vu apo-stolskoga činenja knig 1. tali, s šteri' vnougi' spomenkov je tou lejhko vii prinesti, ka vu očanaša driigoj prošnji spominano krd-lestvo tak drago i potrejbno kralestvo more biti, štero nej samo imeniivati, nego i spoznati, lübiti, želeti i (z) vsov skrblivostjov iskati moremo. Z rečjouv toti vsaki den pravimo vu očanaši: pridi kralestvo tvoje, ali je li nam je že tou vu srcej ka nam je na jeziki? Ci s srca pravimo, naj pride kralestvo bože, za kaj рак iščemo v noči vuj dne ono kralestvo štero je vražje, za kaj iščemo mdrnost? zakaj nasledüjemo svejt, zakaj hodimo prouti tejli, zakaj liibimo greh ? Či s srca pravimo, naj pride kralestvo bože, zakaj tak ne molimo za to, naj se ponavla i povekšava Kri-stuša Jezuša s. m. cerkev? naj se razširi po širokom etom svejti prava vöra? naj se povrnejo ^grešnicke i naj ti vörni i pravični vu svojoj dobrouti ostdnejo? Ci s srca pravimo, naj pride kralestvo bože, zakaj tak več mislimo od ti' zemelski' liki od ti' nebeški'? zakaj prikapčimo srca naša bole k etoga svejta marnoj debrouti kak ti k vekivečnoj i na veke trpečoj? zakaj želejmo na tom svejti na veke živeti? za kaj se bojimo mrejti? Jaj de nam, k(rščenijki, či se i nad nami spuni ono, za šteroga volo je skazlivce pokdrao Kristus govoreči: eto liistvo li samo z viistami poštiije mene, srce njihovo je pa daleč od mene.
Pouleg toga dönok, či je do sega mao nej s pravega srca zišla naša molitev, gda smo vu očanaši pravli: pridi kralestvo tvoje, ešče je nej kesno zadomestiti tou pomenkanje, ar je boug vsigdar gotov povrnečemi grejšniki grejhe odpustiti i njega vu svojo miloščo prijeli. Za to či smo do sega mäo nej za istino želeli ino smo nej za istino iskali kralestvo bože, naj menje po tem toga prosimo smilenoga i milostivoga bouga naj včini naše srce za njegove milošče kralestvo i naj gospodiije vu njem po kraleskou po s. želejnji, naj dokeč smo živi pred vsejmi nebeške dike kralestvo z
naj vekšov pobožnostjov želejmo ino iščemo, po etom žitki pa kakti našega trplenja najem naj zadobimo. Za istino spuni dober boug tou naše želejnje, naj li i mi včinimo pred vsejmi ono štero njemi obejčemo vu očanaša tretjoj prošnji.
Ali ka obejčemo bougi očanaša tretjoj prošnji? očanaša tretja prošnja etiik je: bojdi vola tvoja kak na nebi tak i na zemli. S tžm pa tou obejčemo bougi, ka njegovo sveto volo na toj zemli vu vsej prilikaj tak skrblivo i radovolno ščemo spuniti liki an-gjelje i sveči ono vu nebeskom krälestvi spunjavajo. Da pa toga obejtanja s svojoj močjouv ne moremo doprnesti, rävno z4 to vu očanaša tretjoj prošnji nej samo obejčemo bože vole spunjenje, nego pouleg toga na našega obejtanja zdrženje na vküp z nebes i pomouč prosimo, naj po nje mouči vsako božo zapouvid moremo zdržati i vse one zädave, štere bi nas vu zapouvid spunjivanji kak koli zadrždvale i na kakše zapouvidi oskrunjenje zapelale, srečno od sebe odvrnemo.
Jeso ništerni ki, gda kakše dugovänje proseči od bouga svoje prošnje baska ne poznajo, se čemerijo in morjüjejo, taksi ali ne molijo vsaki den očanaša, ali či ga molijo na tretjo prošnjou ne päzijo, ali či ravno pazijo, spotlivo molijo, ar či bi pazivši pobožno molili: bojdi vola tvoja kak na nebi tak i na zemli, za istino te ali bio hasek njihove molitvi ali nej, ali bi doubili kaj od bouga s svojov prošnjouv ali nej, dönok bi si vsigdar počinoli na božoj vouli kakti etak misleči: blagoslovleno bojdi ime gospodna, 011 nAj bole znä i vidi komi ka je potrejbno, ka zvelično, ka pogi-belno i škodlivo; on näj bole znä, komi, gda i ka trbej dati; on je skrblivi oča, ki na vse stvorjene stvari skrb nosi i ki vsa moudro rendeliije, ravna i oprävla, vrejdno je tak z njegovov s. voulov edno ravnati i z njouv zadovolen biti.
Mi tak, kki.! ki se z božov voulov protiviti ne ščemo, ali je blaženi ali nesrečen naš stališ, ali se eto ali ono zgodi nad nami, ali nas eti ali täm dosegnc kvar, dönok vsigdar stalni bojdimo vu boži' zapouvid zdržavanji i molitvi, vsigdar z velikom poniznostjom, z radostjov i liibavov glavou nagnimo našega nebeskoga oče mou-dromi rendaliivanji pa nigdar drügo ne želimo i ne iščimo nego naj se kam vu nami, kam vu driigi', kam po nas, kam po drtigi' boža" vola vsigdar tak spuni na zemli liki se po pravici spuni vu nebi. Amen.
Varijauli 5. predge.
Na listu z letnico 1805.
Hoc fac et vives. . . v pravdi vučeni zäöao skü-
šavati. lädao bodem.
Na listu z letnico 1808.
Fac hoc et vives. . . vu pravdi vučeni skušavati
začno, bodem lädao.
odgovoreči mu pravdi vučeni
pravo je. se svetlou kaže, ka . . naj se zd to na eto trno potrejbno liibav goustokrat nadigne nase srce
gda z nebeskoga blaženstva vo ne zapremo, trno bode hasno-vito denešnji den, gda . . ar se vu tejvi dvöj prošnjaj . . na bože popolne lübavi podüdja-vanje i vu onoj istoj liibavi valon naprej idej nje . . naj . . . molimo vu očanaši to driigo i tretjo prošnjou, nav-čimo se dobro z denešnjega mojega navuka s te drtige i s te tretje prošnje bodoust. ta drüga prošnja etak sliši: . . vu etoj prošnji se molimo bougi naj svojo s. mater cerkev i svoje milošče kralestvo . . potrdi, protivno pa vragd i grejha kralestvo doli potere . . vu nebeški orsag da pridti ino nas naj vu neskončanoj radosti diki tdlnike postavi . . od etoga kralestva od šteroga zdaj jeste guč, je vnougo spo-minanje vu s. pismi. Jeste spominanje pri s. Mataji evsti v 8, 5, 6 i 10 tali, jeste pri s. Luk. ev. 4 tali, jeste i vu apostolskoga činjenja knig 1. tali, s šteri' vnougi' spomenkov je tou lejhko vö prinesti, ka vu očanaša driigoj prošnji spominano kralestvo, štero ... vsov skrblivostjov iskati moremo . . . ali jeli nam je že tou vu srcej
ka nam je na jeziki . . iščemo v noči vuj dne . . zakaj ne . . molimo za to naj se ponavla i povekšava Kri-stuša Jezuša s. m. cerkev? naj se razširi po širokom etom svejti prava vöra? naj se po-
pravo je v prdvdi vučeni.
se očivesno vö skaže, ka . . naj se tak na tou potrejbno liibav goustokrdt pobüdi srce naše
gda z nebeskoga blaženstva ne sličemo, trno bode potrejbno vsaki den, gda . . ar se vu tej dvöj prošnjaj . . . na bože popolne liibavi pobiidja-vanje i na vu toj liibavi naprej idejnje . . naj . .. molimo vu očanaši driigo i tretjo prošnjou, navčimo se z denešnjega moj ga navuka 1. drüge prošnje, 2. pa te tretje prošnje tolmačenje, ta druga prošnja je etak: . . vu toj prošnjo prosimo boga 1., naj svojo s. mater cerkev i milošče svoje kralestvo . . potrdi, vraga i grejha krdlestvo pa naj doli potere . . vu nebesa da pridti i nas vu neskončanom blaženstvi
talnike včini . . od toga krdlestva od šteroga je zdaj guč, jevu vnougi mestaj vu s. pismi spomenek. Jčste spomenek vu s. Mdtaja evsta knig 3., 5., 6. i 10. tali, jeste spomenek vu s. Lukača evsta knig 4. tali; jeste spomenek i vu apstskoga djanja knig 1. tali, s šteri' vnougi' spomenkov tou lehko prinesemo, ka vu očanaša drugoj prošnji naprej prineseno kralestvo, štero . . . z vsim flisom iskati moremo ... ali jeli je že tou vu našem srcej,
štero je na našem jeziki . . iščemo nouč i den . . zakaj ne . . molimo za tou, naj bi se ponavlala, razšerjdvala s. m. cerkev? naj bi se razširila po cejlom širokom svejti na vse kraje prava vöra? naj

vrnejo grejšnicke i naj ti vörni i pravični vu svojoj dobrouti ostanejo.
zakaj tak več mislimo od ti' ze-melski' liki od ti' nebeški'? zakaj prikapčimo srca naša bole k etoga svejta marnoj dobrouti kakti k vekivečnoj i na veke trpečoj ?
jaj de nam.
za šteroga volo je skazlivce pokamo.
eto liistvo li samo z vüstami po-štlije menč, srce njihovo je pa daleč cd mene pouleg toga dönok, či je do sega mao nej s pravoga srcä zišla naša molitev . .
kesno zadomestiti tou pomenih an je.
Za to či smo do sega mao nej za istino želeli in smo nej za istino iskali kralestvo bože, naj menje po tem to ga prosimo smilenoga i milostivoga bouga, naj včini naše srce za njegove milošče kralestvo in naj gospoduje vu njem.
dokeč smo živi.
z naj vekšov pobožnostjov že-lejmo ino iščemo, po etom žitki pa kakti našega trplejnja najem zadobimo.
pred vsejmi ono štero njemi obejčemo.
bi se povrnoli grejšnicke i ti pravični vu svojoj dobrouti do smrti ostanoli.
zakaj tak več mislimo od ze-melskih liki nebeških ? zakaj läkamo bole za marno , prej-douče svečko blago liki za vekivečno ?
jaj nam.
od šteroga je skazlivce pokarao.
eto liistvo samo z vüstami po-štujemene, srca njihova so pa daleč od mene.
med tčm toga dönok, či je vendar do sega mao nej s pravoga srca shajala molitev naša . .
kesnou zadomestiti tou falingo.
Za to či smo do sega mäo nej za istino ino nej za istino iskali kralestva božega, končimar od sega mao prosimo milostivnoga bogA, naj včini srca naša za svoje milošče kralestvo i naj gospoduje v njih.
dokeč živemo
naj bole želejmo i iščemo, po etom žitki pa tak liki trüda našega Ion i najem zadobimo.
pred vsejmi štero obejčemo njemi.
0. Prcdga.
6. post. pent. 1808.
Ovo že tri dni trpijo z tnenov i nejmajo ka bi jeli. Mark. 8.
Gda si premišlavam od sirmaštva nevoule i zükesine, troje mi na pamet pride. Od prvoga ne dvojim, vu drügom velko vü-penje mam, vu tretjem cilou dvojim. Ne dvojim ka g. boug nas z nebe vidi sirmakov nevolo i na vse kraje gladni šereg i z mili-vanjom рак veli: milo mi je nad šeregom. Veliko vüpanje mam,
ka milostivni boug odpre svoje roke i napuni vsako stvar svojim blagoslovom, ka veleti moremo: jeli so i nahranjeni so. Ob tretjim dvojim, je li so ništerni kje vrejdni božega blagoslova. Pouleg dnešnjega s. ein a ništerni so dali Kristusi 7 krühov, on za 7 ni-kelko jezero krühov nezdj däo. Ci dak vu diihi sirmacje seden duševni' krühov bougi aldüjejo, stoukrat telko od boga nezaj dobijo. Ka je tou za krtihov, posltisajte.
Prvi krüh so trplivi kje. Židovsko ljüstvo je tri dni trpelo Kristusom predgajoučim, t. j. tri dni so njega predgajoučega po-sliišali; či so znali ka nika nejmajo s kim bi se nahranili, najmre ka človik ne žjve samim kruhom nego vsakov ričjouv, štera säja z vüst boži: Sčete dak, sirmacje, rej б božo posltišati, štera vaš glad vtiša, spoumenite se sirmaštva i trpljenja mojega, pelinske i zlatačne britke moje ptvöne, veli Jeremijaš prorok od Kristusa. Mate voja Kristusa sina božega, šteri sermäk šteo biti, zato vučeniki njega nasledüvati ščejoučemi velo : lisice majo liiknje, nebeške vtiče gnejzda, sin boži pa nejma, gde bi si glavou cloli djav. Niti svoje hiže nej meo, šteri vu liickoj hiži agneca vizenskoga jo. Nej si sirmakejši od Kristusa, šteri mesto postele križ, mesto hrane britkoučo, mesto pitvine jetsi', mesto gvanta nagočo, mesto hiže nebeški zrak meo, tem bole, moj k(ršče)nik, moreš Kristusa nasledüvati, maš pajdaše s. Petra i drüge apostole, poslišaj s. Petra: srebra zlata nejmam, ka pa mam, tou ti dam, eto tebi velim, vu imeni Jezusa Kristusa nazarenskoga: stani gori i hodi; posližaj s. Pavla: do ete vöre gläd ') žejo trpimo i nagi hodimo. Tak vu sirmaštvi so živeli apostelje, i driigi či so bogastvo dosta meli tak so sveto živeli, da bi naj vekši sirmacje bili i Kristusa vu vsom nasledüvali.
Driigi kriih so blaženi vu diihi nevolni ar je njuhvo kralestvo nebes(lco). Blaženi so, da eti ne ščejo skiišavati dobroute svečke, majo istinsko čakati na ovom svejti, z si to veli boug, ka Lazar de tam meo veselje, ar na etom svejti je dosta trpo, ar takši po batrivnejšoj pouti hodijo, ar blaženo sirmaštvo vu diihi velki najem mä vu nebesaj. Zato David krči: sirmäkov trplenje do konca na veke nigdär ne preide i njim se takši najem obečje kak man-trinikom ki so za Kristusa krv prelejali.
Vsäko rozgou, štera sad vu meni prinaša, sčistijo, naj več sada prinese. Rozga so vu Kristusi po vöri i lübeznosti Kristuši priraseni, ništerni vu vrejmeni sreče i obilnosti vu vejke, štera sada ne nosijo, vö zrastejo, tou je vu obilnosti krüha, vina i sreči dosta greha delajo, z boga se spozabijo. Pride gospoud sirpom sirmaštva i vejke doli zrejže, ka sada ne nosijo, to je pokaštiga nje, okraj njim zeme obilnost krtiha, vina i ves srečo. Poslišajte Ižajaš pro-roka: ništerni vu dobrouti se sprevejjo, dosta greha delajo mesto silja njim kopinje raste, to je ves blagoslov njim vkraj zeme i
') glad: v originalu stoji: glat.
velik gldd ') na nje pisti, tak vu sirmaštvi, vu nevouli se včijo znouvič boga moliti, hudo ostavljati i dobro nasledüvati.
Komi je več dano, več de od njega prošeno, veli sam Kristuš pri s. Liikdči. Zato ništernim na pamet pride na smrtnoj posteli, ka bi oni lejhko bougi več sliižili in nej so. Karol Sicilije krdo etak velo na smrtnoj posteli: oh, boudikaj človeka mišlenja! Ka meni že basni orsag, lepše bi bilou ka bi sermak bio kak krao ar bi več bougi sliižo. Janoš Aragonski krao mirajouči etak sku-zeč kričao: oli blaženi bogaboječi stališ i njuho batriven i blažen stališ, šteri krtih jejjo znojom svojega lica, štiri z delom svoj' rouk se hranijo, ar meni nevolnom, ka orsäg ka poštenje, ka vnougi' dvorba hasni ? po vnougom deli po pogibelnosti dtiše i tela nigdar sam dobri' dnčvov nej mogao viditi, oh jaz nevolen i nesrečen sam tak kesno ete »čalarni svejt spozno, ar bole sveto bi živeo, da bi orač bio kak pa kräo. Tretji Fiip Spanjouvski krao, či gli sveto i pobožno živeo, dönog na smrtnoj posteli joučii etak velo: oh bar da ne bi nigdar krao pousto, nego po sebi vsigdar boga molo, kak batrivno bi zdaj mro, kak batrivno bi zdaj pred stolec boži šou. Naj si dak vsaki premišlava, ki sveto i pobožbno žive, kak sreče de njuho konec i blaženi njuo stališ na ovom svejti.
Bojdi z Jezušom kak židovje, posliišajte reje božo, kak radi so židovje posliišali, pas'te ka se z bože sliižbe ne spozabite, ar ki zavrže düsevria i vekivečna, njemi boug zataji vrejmenitna i telovoa. Vu gnešnjem s. emi pripelali so Kristusi žene deco, za to vsakoga vrta dužnost, naj se žene, deca, držina vu božoj bo-jaznosti gori hrani i k božoj sliižbi hodi.
Človek more vörno skrblivo delati nej pa manjükivati, ka eti blaženi so činili, ki so Kristuša naslediivali, z dugov potjouv, s trpljenjom so od Kristuša duševni telovni krüh zaslužili. Naj tribej s hamičijov čalarijov, skoupostjov živlenje bogastvo spravlati, nego s trüdom, z delom, z božim blagoslovom, eto njemi je na etom svejti blagoslov na ovom svejti n. orsag. sv. Antoninus Flo-rentiae eršek člijouči ka eden koudiš trno dosta spravo pejnez, polojno vkraj zeo i tak driigim temlin nevolnim sirmakom dao.
Clovik more vüpanje vu bougi meti kak oni, ki so Kristuša naslediivali tri dni, nikakšega stroška so sebov nej meli, samo so se na Kristuša skrb nihali, vsaki sirmak se morevu bougi viipati, ar velkoga i bogatoga poskrbitela mä, naimre boga, šteri na njega skrb nosi. Eto nam svidoči David: na tebe je ostavleni sirmak i ti bodeš njegov pomočnik. Jas sam nemajouči i sirmak, boug se za me skrbi. Tak Kristuš priskrbo se za hrano vnožini govoreči : milo mi je nad lüstvom, ar že tri dni z menov trpijo. Tak Izraelitance je boug z manov hrano in nas či bomo se vu bougi viipali,^de nas hrano sojo v hranov diiševnov i telovnov.
Clovik more ponižen biti. Evangeliumoski grešnji šereg na zernlou na Kristuša zapouvid. Za to ki nejma, moga boga prositi,
') glad: v originalu stoji: glät.
naj boug onim pamet presvejti ki majo, naj nje pomajo i hranijo; ne srni proti bougi, prouti bližnjemi morgüvati, či ne dobi ka prosi, ar niti Lazar je nej morgiivao, ka diišgazda njemi svojega stola drtinja naj dao, ar s. pismo etak veli: Troje diiša moja odürjava i trno sam se na nje rasrdo. Troje diiša moja odurjäva: sirmdka gizd&voga, bogaca lažea i staroga nespametnoga nouroga.
Zadovolni moremo biti, ka nam boug i naši bližnji dajo. Tak gnešnji šereg jo je i nabrano se či gli samo kräh i ribe je meo i od pitvine nikakšega spomenka nej ga. Jeli so i vsa so nej potrošili štera so precl nje djana bila, niti so nej sebov nesli, štera so ostana, nego tam so ostavili. Etak nas vči s. Paveo: imajouči hrano in šterimi se odevajmo, z etimi smo zadovolni; ar či s tem ne bomo zadovolni, vu velko sirmaštvo spadnemo; štera je vsigdar več želeti, ar nej on šteri nejma nego šteri več želej je sirmak; sto je bogat? ki mka ne želej; što sirmak kak skoupi?
7. Prcdga.
8. post pent. 1808. 1821 F. Sz.
Te je bio obtoženi njemi, kali o da bi rasipavao blago njegovo. Luk. IG. 1.
Vsa mogouči boug šteri vsa vu lejpom redi drži, nej je šteo ednoga vrejmena ka se njemi s kvasom i z medom aldov skazao: Nikaj se ne aldüje s kväsa i z meda, ar či se oboje dvoje z medom i s kvasom žgč, lagoj tek ma ino zdüho, niti se pa bougi lilije ne vidi kak vu človeki büdi glas, lagovo poštenje. Zato je zapovedo Siracidesi: pazi na dobro ime, ar eto je stalnejše kak jezero dragoga velkoga kinča, na štero veli s. Tomdž: velko delo je komi pošteno imeiglds dober vkraj zčti, ar dober glas vu človeki je vekši preštimaneši kak svečko blago, pošteno imč i žitek se ednako poštiijejo, ki dobro ime i gläs zgibi, telko zadene, da bi žitek zgübo.
Anno Samuela mater Heli pop videvši mejno ka je pijana, naj vekšo skrb ') je mejla, naj dobro ime i pošteni glds ne zgibi, ar Heli njej velevši: kak dugo ešče bodeš pijana? ostavi vino, štero žrčš, odgovorila je Anna njemi: gospod moj, jas sam nesrečna ženska, vina niti nikakše pitvine sam nej pila, nego diiša moja je moja je pred božim licom. Judith na vekšo skrb mejla vu vsom žitki na poštenje svoje, či gli je trno lejpa bila, ar se trno boga bojala, niti se nej najšo, ki bi edno lagovo rejč od nje pravo. Tak vsaki k(ršce)nik more na svoje ime dobro paziti, nej samo diiševna pred bougom nego i pred lidmi, veli s Paveo. Eto je zrok ka gnešnji špdn, šteri je pri gospoudi obtoženi bio, kak da bi rasipavao blago njegovo, vu tom se naj bole skrbo, naj dobro ime i
') skrb, v originalu stoji : skrp.
poštenje pred gospoudom ne zgibi, ka bom činio ? ar gospoud moj od тёпе Španijo vkrajzeme? či dobro ime zgibim vsa vsa zgibim. Odörni i nočamiiven on k(ršče)nik, šteri bližnjega pošteno ime raz-lači i njegovo poštenje grze, šteri nekrvično driige soudi, sam pa ne šče ka bi drügi njega soudili; ki driige razlači vu vrajže včalje spadne. Ki та viiha na posliišanje, naj posliiša!
Z lejpim tälom näs opomina s. pismo: varte vaše jezike od ogrizävanja, ar kak kača z ednini grizom ') tri brane napravi, tak lagoj jezik tri včasi vjej : sebe, koga razlači i ki čiije; habajte se razlaöenjä, ar jezika dužnost je boga i bližnjega hvaliti. Pitajte dužgazda, zakaj on vu plamni gori med drügimi? za to ka je nigda driigo razldčo, Lazari edno drtinčico krüha nej vouščo. Sv. Jakob apostol nas etak opomina: brätja moja, eden drüga ne razlači; vse Kristuša vörne za brate imeniije, naj se tak lubijo kak bratovje, eden drüga naj nikdär ne razlači, ovdaleč naj bode od kr(šča)nov ogrizavanje, ar edna rejč daleč leti i trno bližnjega skvari.
Povejte mi, za koj je boug Izraelitance žergavimi kačami vu pistini pokaštigao ? za koj so od kač mogli spomrejti? ar kače so čemernate i vsaki, ki morgüje, ki razlači, vrajži čemer mä pod jezikom, oni z morgüvanjom, z razlačenjom so prouti bougi Moj-zeši pregrešili, briisili so jezike svoje kak kače. S. Hieronimuš veli ka kača i ogrizavec so ednaki, ar ona skrivoma vjej i čemčr notri pisti, tak ki ogrizäva, svojega srca čemer vu bližnjega pisti i nikaj je nej meši od kače.
Se te več prilike čttti, kak odörni so pred bougoin: pred ogrizavci? Vu Mojzesa knigi štem kak je boug Marijo Mojzesa sestro z gobavim betegom pokaštigao, či gli divica prorokica pri bougi vugodna bila. Ja je pregrišila eta s. divica, ka njou z gobov boug pohodo? Odgovori s. pismo, ka je Mojzeša brata svojega i Arona razlačila, ogrizävala. Steroga moreš razmeti ka kaštiga ogrizävanja i mrmranja je velka, ar kak goba ete beteg cejlo telo pohodi, tak ogrizavanje, razlačanje cejlo hižo, familijo, vrstvo pokvari, na nikoj, na greli pripela. — Ogrizavec je spodoben rogači, šteri ne žive s cvetjom, z roužami, negozgnojom; tak oni, ki raz-lačijo, ne dotičejo se s cvetja lejpi' jakost vu bližnjem, nego či vu bližnjem kakše zmenkanje naido, kak z gnojom živžjo. Oni so spodobni k osam, štere med kradnn, šteroga s trüdom včdle vkiip nosijo; spodobni so k sovam, štere ne vujdne od sunca, nego v noči vidijo; k žaban, štere, 'da je človik nazouči ne brečijo nego gda že odide; k psom, šteri za hrptorn lajajo i skrivoma človeka vjejjo; k ednomi črvi, šteri z mrtvim telom žive, tak ogrizavec esče mrtvomi mera ne da. Spodoben je k svinji, ar ona se vu blatu kaliža, tak ogrizavec vu diiše blati se vsigdär kaliža. Grdo i odörno delo je drligomi pošteni gläs i ime v kraj zeti i či koga
') grizom: fa beseda je napisana nad izbrisano besedo vgejom, kar beri vjejom, tako je tudi nekoliko dalje pisano vgei, kar beri vjej.
pred desetimi ogrizavaš, 10 smrtni' grehov včiniš, ar pri saltom njemi poštenje vkraj zemeš i dokeč ujemi poštenja nezaj ne povrneš, tečas se tebi tvoji grehi ne odpistijo. Taksi vu drüga ouki vidi smet, vu svojem pa trama ne vidi.
Od Каша sina mlejšega Noe svidoči s. pismo, ka Noe zapo-jivši nagi je ležao i driigim bratoma dvöma na zndnje däo. Eto mate ogrizavca, razlačara, šteri lagojno drugim predgo, lejpo poštenje driigim v kraj jemäo. Ka se ž njim zgoudilo? preklenstvo; ar 'da se Noe gori zbüdo, prekuno ga i nigddr božega blagoslova nej meo. Michol, či Saul krala i žena Davida etak je svojega krald razlačila, kak je odičeni gnes David Izraela krao, odkrio se služebnieami slugov, kak pred šundami(?). Šteroga ete navuk maš, ka ogrizavec nrti žlajhti niti prijatelom, niti domačim, ešče svetim lidem ne engediije ka po njuvon poštenjej nebi žrablao. Ka je Michol za kaštigo mejla? eto, ka njej boug diteta nej dao, naj z razlačnoga pokolenja več cdvejka ne de.
Pred vas živo pčldo denem Core, Dathan, Abiron ves poištvom ženami z dicouvo je zemla požrela pred očmi cejloga Izraela. Ka so včinili ka nje tak nečamurnov kaštigov pokaštigao? razlačili so Mojzesa božega slugo. Eto maš peldo, moji k(ršče)nik, ka boug za ogrizavanja volo tebi pokaštiga, odpre se zemla, pržrč te i vu pekeo sp&dneš. Ci divja zvirina se vkroti, zakoj pa ti tvojen jezika ne bi mogao vkrotiti. Z jezikom moremo hvaliti boga i očo neb, ž njim blagoslovlat lidi, šteri so na boži kejp stvorjeni; od jezika saja blagoslov i preklenstvo, veli s. Jakob.
Nej tak činio naš prel. zveličiteo včevši po vesnicaj, vararašej prišao k ednomi stiidenci, ddi si je seo, vučenike pa pošlo vu varaš po kriih, pride po imeni Thotina ženska k stiidenci, videvši njene grehe, karao njou i včio, zakoj vse vučenike po kriih pošlo &.
Ka je činio Egyptuški Jožef svojimi bratimi drligi fart pi-douči vu Egyptum po silje? Zapovedo je ves držini naj vö idejo, i gda so vö prišli, joučič je rejč dori zdigno: jaz sam Jožef, i veli bratom: bliže hodte k meni, i 'da so pouleg njega bili, tiiho je njim velo: jaz sam Joužef, šteroga ste oudali. Tak moreš ti pošteno ime i glas tvojega bližnjega varvati, kak Joužef; či prouti tebi pregreši, zovi ga k sebi, med tebov med njim, kak Joužef, nej pa ka bi cejlomi svejti na znanje dao i tak ne boš njega raz-lačo. S. Jakob etak piše: šteri ogrizdva brata ali šteri soudi brata, cgrizava pravdo i soudi pravdo. Či pa soudiš pravdo, nej si pravde činitel, nego sodeč, eden je pravdočinitel, eden sodeč, šteri lejhko pogibi i oslobcdi, što si pa ti, ki soudiš bližnjega?
Naslediij, moji k(ršče)nik, razbojnika povrnečega Kristuši, ha-baj se ovoga, šteri je Kristuša razlačo na križi visečega, včasi je etak njemi velo i kärao: niti se ti boga ne bojiš, šteri si na etoj soudbi, miva sva ete kaštige vrejdna, on pa nika hudoga nej včino. Eto peldo naslediij, či čiiješ bližnjega ogrizavati ogrizdvca karaj, ar s. Paveo näm zapoviddva etak: mi smo med sebov kotrige, či kaj trpi edna kotriga, trpijo vse kotrige.
Vido je prel. zveličiteo Judaša hiido mišlenje ino delo ka on njega zataji ino oda, je li dak za to na slejdnjoj večerji zatajo njemi svoje telo ino krv? nej, naj njemi poštenje ino glas ne raz-lači i dokeč je magao njega brano. Tak ti čini kak te vči s. pismo: što je človik, što ščč žitek, liibi viditi dobre dni, odgovori: on, šteri jezik varje od hudega i vusta čalarije ne gučijo.
Na originalu so konec predge napisana tale imena:
Rejpnjek Joan CM 2.
Drvič	3.
Korpič Štev. M 2.
Črnko Jan. M 2.
8. Pred,ga.
.9. post. pent. 1808 F. Sz. 1811. 1822. F. Sz.
Včio je vsaki ddn vu cerkvi. Luc. 19.
Moremo vadlüvati, prel. kje, ka židovje, ki so Kristuša poslušali, vu poslušanji Kristuša rejči i vu božoj sltižbi so näs ob-lddali. Ovo vsaki den je Kristuš včio vu cerkvi i da vsaki den ne bi njega posliišali, ne bi vsaki den včio. Poslüsajmo s. Liikača govorečega: ves liistvo čiidom je njega posliišalo. Mi či v fkedni ednouk čiijemo rej б božo, že se navolimo, bole näs i teda vträga posliišati kak pa pregara predgati. Ništernoga sen obläda, ništer-nomi vnougo mišlenje ne dopisti, ka bi š čistim srcom rejč božo posliišo. Zato vas opominam, prel. kje! naj vas židovje ne obla-dajo vu posliišanji rejči bože, ostavte vu cerkvi mišlenje, delo svečko i či rejč božo poslušate, z želenjom i s haskom posliišajte, ar morete si premisliti od nevoule, štera na nas prihaja, morete premišlavati od konca vašega žitka. Ar da so židovje eto nej či-nili, zato Kristuš se nad njimi skuzio ino joukao; ar da bi spo-znao i ti i naj bole na ete tvoj den, štera so na mčr tebi; naprej je vido Kristuš razriišanje Jeruzalem varaša i ves naroda, oni pa, kak slejpi so se veselili i osmijavali, ar so eta nej vidili. Tak se Jeremijaš joukao nad židovskim lüstvom prorokiivajouči njim: smeti pod njiihomi nogami, niti so se nej spoumenili s konca svojega. Joukoii so se eti kak vračitelje, ka betežen varaš nej šteo vrästva jemati, štero je premišlavanje svojega konca; grešnikom naj zmožnejše vrastvo premišlavati od smrti, soudbe, pekla n. orsäga. Velki Albertus piše, ka kouran nej de nezaj vu gnezdou, či se glaža pepeo vu gnezdou dene, tak niti vrag1) nejde nezaj vu človečo src6, či si človik od smrti premišlava. Ka naš žitek driigo kak glaž šteri se friško stere? Moremo premišlavati od našega konca, či ščemo srečno mrejti. Posliišajte!
') V originalu: vrak.
Pred sebe zemi, moj knik, božo milostivnost i dugotrplivost. Jouko se Kristuš, ka grešnike mogao pokaštigati. Eto nam svidoči, boug pri Jeremijaš proroki: ovo obeselim moje neprijatele i po-kaštam1) nje. Odlašo je njuhovo kaštigo na 38 lejt, zä to pali pri Izajaši veli: Tiiho sam bio, vsigdar sam mueao, trpo sam, kak noseča ženska bodem gučao. Noseča ženska devet mejsecov nosi, potom toga z boleznostjov porodi, tak boug dugo grešniko na po-kouro čaka z bolestjov, ali šče ali nej pokaštiga ga: tak zidove dugo na pokouro čako, 3 lejta nerodnomi figovmi drevji ešče štrto leto živeti engedüvao, Židom 40 lejt na pokouro nibao ; či duže čaka na pokouro, tem vekšov kaštigov pokaštiga. Pouleg gnešnjega s. ema. kaštigao je z bičom, sledi pa škorpijoni t. j. ščista je nje doli fundao.
Moreš znati, ka boža pravica je strašna prouti grešnikom, ar židovsko odebrano lustvo, šteroga telo na sčbe zeo s poriišenjom pokaštigao. Za to s. Paveo etak veli: ne zvisi se, nego boj se boga, ar či je boug naturalskim vej kam nej engedüvao, morebiti ka niti tebi ne engedüje; gledaj dobrouto i strahoto božo nad židovskim narodom, nad tebov božo dobrouto, či vu dobrouti ostaneš, ovak i ti boš fundani. Ne hvalimo se, ka smo Abrahamo si-novje, t. j. kje, nego dobro činimo.
Naj lepšemi varaši, glasovitnoj cerkvi, dragoj zidini nej engedüvao, tak vsaka hiža ves hvaraš se maš bože kaštige bojati, tak je nigda Pentapolis varaš paradižom ete zemle fundao, tak Plurs, Hispalis bogat lejpi rumeni varaš z ognom použgao za greha volo, tak pred 136 lejti edna povouden 10 jezero liidi zalijala. Tak i v etoj fari za vnouge psiije pija(n)stva ogrizävanje se morete bojati.
Židovsko lustvo šibe si je plelo, šterimi je sledi fundano, v cerkev so biče prinesli, šterimi so vö zbiti. Tak zdaj eti vu mojoj gmajni si biče pletejo svojim lagovim delom, šterini de je nigda boug kaštigao.
Pred vsejmi driigimi vči se boga moliti i či je mogouče idi vu cerkev kak je Kristuš činio. Bogdboječega človeka prva duž-nost nej samo svetek nego ešče delavne dni naj prvle vu cerkev idti. Dober sin, či od ked vu svojo domovino pride, prva skrb očo pohoditi. Oča naš i njegova hiža je cerkev, či eto ostavimo i prvle drugo činili, s kim pokäzemo kasmo božji sinouvje. Etak je včio Tobijaša angjeo na pouti: kak vu hižo stoupiš očinsko, včasi moli tvojega boga, njemi lipou zahvali, idi k oči i küani njega.
Vči se cirkvi poštiivati, poštenje i pobožnost nadignoti; či je Kristuš vö cerkvi zbio one, ki odavali i kipüvali, štera so na aldov sliižila samo, niti je nej dopusto, veli s. Marko, ka bi što posoudo skouz cerkvi neso, tem menje dopisti, ka bi što pij en vu cerkvi bio ali zgučavo z drügim ali svojimi očmi okouli gledo,
Pogrešno mesto: pokaštigam, Letopis 1874. II.
ar je pisano: hiža moja je hiža molitvena, vu šteroj driigo nej tribej dela kak boga moliti, z bogom si gučati, naimre odpuščenje, ogibanje grehov prositi, grehe obladati, ponavlanje, jakost, skuša-vanje obladati, do smrti vu dobro(m) stalno ostati. I za istino naša cerkev je nej samo hiža molitvena kak Salamonova, nego studenec zveličanja, šteroga nam saja zveličanje. Ci se svečki studenci vu redi, čistouči, poštenjem držijo, tem bole cerkvi, gde se boug hvali, gde je Kristus vu olt(arskom) svestvi sam nazouči.
Ci si svečki' človik, vu cerkvena, vu diiševna se ne mejšaj, čiiješ vu gnžšnjem s. emi, ka one, ki odavali, kiipivali vu cerkvi, g. Kristuš nji vö cerkvi stirao, ar cerkev je na boži aldov odločena. Za etoga volo Justinianuš časar za bože ltaštige volo orsdg zgiibo i nesrečno mro. Hosiuš Kordubenski piišpok etak njemi1) pisao: ostavi, prosim te, časar, ne mejšaj se vu diiševna, cirkvena, vu etom dugovänji nam ne zapoviddvaj, nego ona se od näs vči; tebi je boug orsäg dao, nam cerkev. Tak ravno s. Ambruš piišpok velo Valentinianuš časari: časara se palače dostäjajo pope cirkvi.
Spoznaj g. Kristuša božo zmožnost, či vse odavajouče i ki-piivajouee tak lejhko vö cerkvi zgono z ednim bičam, kak pa tem leži pokaštiga grešnike ne samo na etom nego na ovom svejti, gda pride soudit žive ino mrtve. Skazao je svojo božo zmožnost nad židosltim narodom, tak si moreš premišlavati gizdavec, ka 011 ponizi, tak skoupi, ka on tvoje bogastvo ves rasiple z ednim og-njom i z driigov nesrečov kak näs vči s Lukač: nespameten, eto nouč do od tebe diišo prosili tvojo, štera si spravo, čida bodo?
Vči se zavrčti etoga svejta diko; na peklo ti je lejpi Jeruzalem varaš, lejpo vu njem bogastvo, lejpa zidina, za to da bi prvle čiili vučenicje pravili so njemi: vučiteo, pogledni .eto kamenje i eto zidino, za to odpisti, engedüj njemi. Ka je nj im od-gouvoro? vidite ves eto lejpo zidino? ne ostane kamen na kameni, šteri se ne bi zriišo. Eto se zdaj nam vsaki den pripeti vidiš časara vu pompi, ne ostane kamen na kamni, to je čonta na čonti, rebro na rebri, žila na žili. Vidiš lejpoga mlädenca, ne ostane &. Vidiš močnoga oblikovga človeka, ne ostane &. tak je grešnikov čonte, kak oroslänj vkiip potere, veli Ezehiel prorok. Zilto ali pečina zemla lejs železo oceo srebro zlato vsa preido, neba zemla, rejč boža pa ne preide. Posliišaj reje božo vörno želno, ovale na nikoj prideš kak pleve i vekivečnoga skvarjenja se nigdar ne ogneš.
]) Njemi: ne cesarju Justinijanu, ampak Konstantinu. Naš predgar ni dobro Fabra pregledal, ki govorivši o Justinijanu nadaljuje tako-le: Bene et cordato magnus ille Hosius Cordubensis antistes Constantinum imp. sie affatus est: desine, quaeso, imperator, ne te misceas rebus eccle-
siastieis etc . .
9. Predga.
10. post. pent. 1808.
Ki so se v sebi vüpali i. driige so zametävali. Luc. 18.
Ci gli praznost trno malo liidem se za greh vidi, či gli pošteni glas, kinče, telo, diiio zapravi, či gli praznost na krivovör-stvo, na balvanstvo zapela, či gli pred bougom, pred svejtom, pred samimi vrdgmi je odurna, či gli kaštigo, občinsko nevolo vu orsag prinese, či gli prouti vrdstvi poboljšanja prouti stoji, nebesa sprazni, pekeo napuni, dönog ki je čisti od etoga grejha, naj se ne zvisi i z farizeušom driige ne zavrže govoreči: nej sam kak drügi lidje, ar čistouča je dobrvolen boži dar, šteroga boug ni-komi nej dužen dati, kak svidoči s. pismo: znam, ka ovak čisti nemrem biti, či mi boug ne da. I tak je. Ka čistouča je boži dar, znao je moudri Salomon, spoznao je nigda Sarenuš Apatuš i nouč den bogä molo, za to v noči je poslao boug angjela, šteri je njega od skiišavanja telovnoga osloubodo. Ka čistouča je boži dar, nej samo Salamon znao, nego spoznao je eto tüdi s. Tomaš: sküsava-jouea njega nečista persona vzeo je žergdvo glavno i tak njou odegno, štero se na telko bougi povidilo, ka angjela pošlo i njemi pojds čistouce v rouke ddo. Ka čistouča je boži dar, nej je samo znao moudri Salomon, nego i s. Cecilija je spoznala i gda bi železom opasana nouč den bogä molila: gospodne, naj se moje sreč ne vtepč, i zasliižila je angjela varivača, šteri je njeno čistoučo varvo. Eto je svojemi zaročniki Valeriuši i svojemi brati Tiburtiuši aldüvala, nagovorila. (?) Ka čistouča je boži dar, nej je samo moudri Salamon znao, nego spozno je eto Eleazariuš grof, prisego doli djavši etak velo: g. Jezuš, od koga vse dobro i dar sdja, jaz brezi tvoje pomouči nemrem čisto živeti, nego viipajouči vu tvojem dari prisežem, ka do smrti mo čisto živeo. Ci je dak čistouča boži dar, što se dak more vu njej hvaliti, ar tak vsa zgibi pouleg zvišenousti. Ki šče čisto živeti, more ponižen biti. Pred vas postavim, ka čista pred bougom, pred Kristušom, pred sveči i ešče pred grešniki vu preštimanji i vugodna (?); dosta pa tej je, ka sami radi bouga ostavijo, zato boug njim čistoče ne dd. Posliišajte!
Pitam vas o prvim, vu kakšoj cembi i preštimavanji je čistouča pri bougi? Odgovorim: kak vu lcakši cembi, ka čiste lidi ali divojinski, ali vu zdkonskom ali dovinskem stališi boug na velko pošttije i na velko skrb nosi? Vu vrejmeni, gda je vsaki človik svojo pout skvaro, žaluvo boug, ka je človeka stvouro i zapovedo je, da ves ete svejt s potopom se doli zbriše zviin Noema i njegove familije, on naj barko napravi, tak njegov žitek oslobodi. Velko čiido ka eden Noč pred telko milijon i milijon liidi živ osto! s kim si je on eto zasliižo? jeli za to, ka je plüg i drugo škčr najšo? ali pa ka je gorice zasddo i vino najšo; člo-
večanskoga naroda veselje? ali pa ka se (z) njegovega pokolenja mesijaš naroudo? ali pa ka dugo lejt barko delo, s tem se prtio cejlomi svejti naj pokouro čini? Med driigimi je zrok, ka čisto živo, za to niti on se nej potono. Eto nam sam boug svidoči vu s. pismi: šou boš vu barko ti i sini tvoji, tvoja žena i žene tvoji sinouv. Ovo gde je možke od žens odloučo, naj čisto živčjo.
Za toga zroka volo boug na čiste lidi velko skrb nosi i nje svojimi angjelmi brani. Na prej zemimo dvojo priliko nouvoga i staroga t(estameüto)ma. Gda sta dva nečista Susano nej mogla na privolenje nečistoga žitka nagnoti, obrnovša lübeznost na bez-noučo i toužila sta njou, ka pod ednim drevom sta njou najšla i ona je na polučenje kamenja osojena. Jeli je njou boug ostavo? nej, nego zbüdo je Daniel proroka, šteri z velkov ričjov kriöäo: obrnite se nezaj na soudbo, ar je hamično svidočanstvo prouti Susani i ona je nekrivična. Ka se pripetilo, pita bamične svidoke Daniel prorok? pred sterim prorokom eden veli pod etim drevom, driigi pod drügi m drevom.
Vrzirno oči na b(laženo) d(ivico) Marijo. Ona je bila zaročena s. Jouzefi s prisegov vekivečne čistouče; gda bi pamet zeo Jožef nosečo Marijo, nakano je njou ostaviti. Ovo angjeo se njemi vu sneh skäzo govoreči: ne boj se Marijo za tivarišico vzeti, ka se od nje porodi, od s. düha se poprimle. Za kaj se boug tak skrbo za Marijo i za Susano, naj Susana s kamenjom se ne po-ltiča, Marija naj se ne ostavi, naj obi dvej poštenja ne zgibita? Za to je nje brano, varvo, ar so jäkost čistouče zdržavale. Susano je obrano Daniel, Marijo angjeo; i či vu driigom grehi je, njemi leži boug odpisti, kak pa nečistoučo, prvle se nad njim smiliva kak pa za nečistouče volo.
Pitam ob drügim, vu kakšoj cejni i poštenjej je čistouča pri Kristuši? Vu najvekšoj, odgovorim. Zakaj je Kristuš nej vu vekšoj starosti na ete svejt prišo kak Adam, ka bi njega lejhko zemle napravo i takrejč boža telo vekše na sebe zela i tak lejhko bi včasi predgao, zakaj se poroudo kak dejte? odgovorim, ka se teda ne bi od čiste d. Marije naroudo, ar čistouča nje se njemi povidila. Kaj jelo (?) vu utrobi 9 mejsecov, raj je vu jasli' med marhov jouko, raj je mraz trpo, raj se bejžo vu Aegyptum od proganjačov, raj je bio podložen 30 lejt starišom, nad čida čistou-čov so se öüdivali angjelje. Niti eto je nej zadosta, on na telko liibo čisto mater Marijo, ka žmetnej ostavo materno utroubo kak pa n(ebeskoga) očo.
Ka je on čistoučo na velko liibo, svidoči nam njegova s. pčlda. Odebro je on 12 apostolov i nje junake, Janoša med drü-gimi nezgovorno liibo za čistouče volo, s. Peter med drugimi ki je ženo meo mogo je ženo ostaviti i tak čistoučo zdržati.
Vu velkom preštimavanji je pred sveči. Zemimo naprej s. pismo, vu s. pismu etak veli s. dün od postele Salamonove: šestdeset najmočnejši' z Izraela, vsi najzevčenejši na boj, vsakoga sabla okouli zvezana. Cüdno delo; jeli je nej lepše sablo vu ro-
kaj meti kak okouli opasano? Oni so naj zevčenejši na boj, šteri svoje poželenje oblädäjo. Po posteli Salomona se razmi čistouča, vu šteroj sam boug prebiva; po 60 močni' se razmijo sveči, Šteri do smrti za čistoučo so se vojili.
Julianus nemški junak pouleg trucanja starišev mogo vu zäkon divojkov Bazilisov stoupiti, gda je prišla Bazilisa vu njegovo hižo i nezgovornim talom lipou dehnola, pita njega zaroč-nica, ka tak lipou dehne, odgovori, ka Kristuš vu njegovoj hiži od čistouče dehne, včasi privolila, ka ona do smrti šče vu čistouči živeti, ono megnjeno Kristuš, b. d. M. z angjelmi so se njima-skazali i vidila sta knjigo odprejto, gde sta njidva med sveči za pisana bila. Eto mate peldo, junacje i divojke, kak čisto morete do zakona živeti, eto mate na peldo, hižnicke, kak čisto i neotepeno more biti vaše srce vu zakoni notri do smrti. Eto mate na peldo, dovci i dovice, kak čisto morete sprevajati vaš stališ notri do smrti.
Ka je vam činiti, či ščete vu čistouči živeti? Zemite peldo čistoga Aegyptuškoga Jožefa, štera vertinja na nečisti greh zape-läva i za plaš zgrabila, ostavo je plaš i vö je bejžo. Zakaj je vö bejžo? Zato naj pogledne zemlou i nebo. Zgledno se na zemlou, ar tam je pekeo i mantra za nečistouče volo; zgledno se na nebo, ar tam je blaženstvo i najem oni', ki čisto živejo. Eto maš troje vrästvo prouti praznosti, vari se, prilike bejži, či ščeš obladati i korouno zadobiti. Oh kelko vu pekli gori nesrečni' diiš za praznosti volo, šteri bi zdaj na etom svejti čisto živeli, da bi eti bili. Oh kelko svecov i svetic je vu n. orsagi, šteri so tak s tejla i čont bili kak mi i dönog so čisto živeli.
10. Predga.
dom. 11. p. pent. 1808.
Deprecabantur cum ut imponat illi manum. Marc. 7.
Prosili so ga, ka bi položo na njega rokou.
Šteli smo v den(ešnjem( ev(angelio)mi, ka se je pripeko k Kristuši glüpi i nejmi zavolo zvračenja; šteli smo i tou ka lubl(eni) naš zveličiteo, gda je piisto prste svoje vu viiha gliipoga i plii-novši se je dotekno jezika njegovoga gori se zglednovši v nebo je zdejhno. Obej dvej peldi kam pouleg gliipoga prosečih prošnja, kam Kristuša vu nebo gledanje i zdihavanje na tou vči näs, naj vu potrejbčini pred vsejmi k samomi bougi zdihävajmo za pomouč.
Naj pa i naša prošnja pred bougom tak prijetna boude, liki je bila onih, ki so se za ev(angeliom)skoga betpžnika zdravje molili, potrejbno je naj vsaki den z onov molitevjov živemo, na štero je sam Kristuš včio svoje učenike, ar lejhko vörjemo, ka zviin one molitvi, štere spraviteo je säm Iubl(eni) zveličiteo, nikša
driiga prijetnejša ne more biti. Kavno ne dvojim v tom, ka dobro zndte, od kakše molitvi gučim jas zdaj, od gospodnove molitvi ali pa od očanaša gučim, šteroga tolmačenja dnes začavši vu na-slediivajouči' nedelaj bom dale tolmflčo. Da je očanaš näjprva, najhasnovitejša i najmočnejša molitev i naj one vsaki tao vsaki neznani človik dobro razmi, vrejdno je i trno potrejbno ono tolmačiti. Poglednimo tak taki ob prvim, ka zadenejo vu očanaši one naprej bodeče reči, ete predgovor: Oča naš, ki si vu nebe-saj. Po tom se navčimo ob drttgim, ka prosimo od bouga vu očanaši po eti' rečaj : • sveti se ime tvoje. Na obouje pitanje kratki bode odgovor, li-dobro poslušajte!
Prvo liki s. molitev gospodnovo ali pa očanaš začnem tolmačiti, potrejbno nam je znati, ka se vse, za štero moremo moliti i štero od bouga moremo prositi, vu očanaši zapera, nahaja. Ci tak z(a) p(rimer) zdravje, srečo, dobro letino, trplivost, blaženo smrt, ali driigo takše prosimo od bouga, nej je potrejbno ta vu očanaš molitev notri djati i z imenom vö povedati, ar je tak vse, liki sam prvo pravo, ka od boga ščemo prositi, notri vu očanaši, pa i zviin toga dobro zna boug naše nakanjenje i potrejb-čine. Potrejbno nam je po tom toga znati, ka je očanaš sam g. Kristus spravo, ki je najprvo svoje vučeuike, po tom toga pa tej driige fke (?) ndvčo na očanaša molitev, rävno za to se očanaš nači gospodnova molitev zovč. Molitev gospodnova ali pa očanaš, liki je, z ednoga mäloga naprej hodečega guča i z sedem prošenj stoji. Naprej hodeči guč je eto: oča naš, ki si vu nebesaj. Z etov rečjov oča naš k samomi bougi gučimo, kakti k oči našomi; za očo zovčmo bogtl, ar je on človeka na svoj spodoben kejp stvouro. Očo zovemo boga, ar on na vsakoga človeka očinsko skrb nosi pa je i pravi oča boug, pa i vsamogouči oča, ki vsakoga človeka vu vsakoj potrejbčini lehko pomore. Pravi oča je boug pa vsa-znajouči oča, ki vsakoga med nami zna i vidi potrejbčini. Pravi oča je boug pa i trno milostiven i smilen oča, ki v našoj potrejbčini na vse rad pomaga.
Da se pa molitev gospodnova etak začne: oča naš, nej je samo oča boug, nego i naš oča, ar je on vse nas po s. düjhi vu krsti svoje sini, oročnike i Kristuša Jezusa vekivečne pajdaše, med sebom pa prijätele včino.
Tak občinski oča je tak boug, ki je teliko sinouv i čeri oča, keliko liidi hodi gori doli po svejti, ar ednoga nej ga med njimi tak zavrženoga komi t6 milostiven i občinski oča ne bi do-püeto, ka bi k njemi kričeči pravo: oča naš! Sliši zdaj že onih rejči, ki su nebčsaj' tolmačenje. Zakaj tak pravimo bougi, ki si vu nebesaj da vöre naše štiik drži, ka je on povsedig nazouči? Istina je tou, ka je povsedig boug nazouči, ki s svojov neskonča-nov bodoustjov vsa napuni, vu kom živemo, vu kom se giblemo, prebivamo i vsa štera so stvorjena, pa dönok z VTejdnim talom lehko pravimo: ki si vu nebesaj, ar boug s posebnim .... vu ne-b6saj stoji, gde ga od lica do lica vidijo i lübijo njegovi odebrani.
Ali ešče i tako lehko pravimo za bouga: ki si vu nebčsaj, naj s tčm znamenüjemo, ka po našoj molitvi srca naša z ete zernlč gori ščemo zdignoti vu nebesa, vu naš oročni orsag. Vu tom tak stoji vu gospodnovaj molitvi bodoučega naprej hodečega guča kratko tolmačenje. Navčimo se zdaj že i ono, kaka prosimo od bouga, gda vu očanaši pravimo: sveti se ime tvoje. Že sam naprej po-vedao, ka go(spo)d(no;va molitev ali pa oča ndš z sedmi" prošenj stoji. Med tejmi prva prošnja etak sliši: sveti se ime tvoje. Zakaj prosimo naprej taki boga, naj se sveti ime njegovo? Tou za to prosimo, ar vsigdar i pred vsejmi ono moremo iskati i ono od bouga prositi, štero se njegove dilte dostäja, pa gda smo tč cio zadoubili, te se moremo paščiti ona pripraviti, štera so ali nam ali našim bližnešim potrejbna. Proseči pa od bouga dike njegove na toj zemli valou razšerjenje, tou želejmo, naj se on od vsej liidih na zemli spozna i njegovo sveto ime z ednov pravov vörov povsedig sveti, hvali i zvišava, naj se grejšnicke k bougi povrnejo i na pokoure držanje nagnejo, naj se bože zmožnosti sveto imč niti s krivovörstvom i bloudnim vadltivanjem niti z blaznostjov ali z nepobožnim žitkom nigdar ne všpota.
Ovo k(rščeni)ki! tä moremo prositi od bouga, gda vu očanaši pravimo: sveti se ime tvoje. Jeli smo prosili mi do sega mao vsa tä, gda smo molitvi go(spo)d(no)ve prvo prošnjou molili? Jaj, lehko smo tem ravno protivna prosili. Tak je kr(ščeni)ki! mesto toga, ka bi božega imena zvišenje iskali, lastivno hvalo našo smo povekšavali. Na božega poštenja povčkšdvanje bi se cejle mogli dati, med tžm toga smo pa malo nej vsa naša dugo-vanja na tou obračali, naj od svejta kaj malomärne hvale dobimo. Božega s. imčna blaznike bi mogli opomenouti, pokarati ali po-kaštigati, med tčm toga smo je s pačnimi našimi pčldami potrdili vu hüdoubi. Ali je od sega mao, oh vsega poštenja vrejdna boža visoukost! mo samo na svojo diko skrb meli vu vsej prilikaj, näjprvi i najvžkši cio vsega našega gibanja po tom toga tou bode, naj te po njih pred vsejmi i ober vsej dičimo i zvišdvamo. Ah bär da bi s.... žitka mojega mogao včiniti, ka bi tvojega s. imena pošttivanje vso pokolejnje, vsi narodje spoznali, poštttvali, liibili i ltibivši povekSävali. Amen.
11. Predga.
9. post. pent. 1809. Csöp. 1825. F.
Videns civitatem fievit super illam. Luc. 19. Videvši varaš joukao se nad njim.
Vsaki med nami znä, ka možka peršouna vu česti i zevče-nosti bodouči na smej i joč pred driigimi se tak friško ne gene. Odned РШо poganski človik piše, ka joč nej moške nego ženske se dostaja. Ka je dak, ka pouleg gnčšnjega s. e(vangelio)ma sin
med vnožinov nad Jeruzalemskim varašom začao joukati i na telko, ka niti od joča kučanja nej mogao gučati, kak svidocijo ete riči: ar da bi spoznao i ti i najbole na ete tvoj den. Nad kini se dak Kristuša srce genolo, ka on pred vsejm bistvom se joukäo? jeli nad kamenjom, zidinov Jeruzalem vdraša, štero sam veli: ne nihajo v tebi kamna na kamni? jeli nad Salamona lejpov cerkevjov, nad palačami, čida poriišenje je naprej vido i prorokiivao? Nej za istino, na kamenje bougnjema skrbi niti na gjunce, veli s. Paveo. Opuščenje i poriišenje liidi je objoukao, nej pa zidine. Eto je ed-nouk činio nazvestivši njim, ka Jeruzalema lüstvo prejde. Eto vsaki den čini naš prel. zveličiteo videvši liidi lagoj žitek. Veselijo se eti vu hidoubi, radüjejo se vu grehaj. Zroke pred vas postavim, za koj se Kristuš nad Jeruzalem varošom joukao. Poslušajte !
Prvi zrok, zakoj se Kristuš na Jeruzalem varošom joukao: ar on skrovnoga božega tanača je vido, ka Jeruzalem na poriišenje osojeni. Vido je, ka Tituš i Vespasianuš pridejo, opašejo, obsedejo i na zemlo povalijo sinke Jeruzalema. Ki mä prijatela i čiije, ka njegov liibleni prijateo vu nevolo spadno, ždo njemi je nad njim i jouče se. Stem vu 1. kralevskoj knigi, ka Saul Davida na smrt osoudo. Eto čiijouči Jonataš joukao se nad Davidom. Telikajše vido je g. Kristuš, ka Jeruzalemsko lüstvo od n(ebeškoga) oče na skvarjenje osojeno, za šteroga volo sin boži z nebes doli stoupo i za to je z jočom njih volo nazvejsto. Vido je, ka Titus Vespa-sianus ouzdaleč idejo, kak oni oroslanje, šteri so deco rastrgali, ka so se (z) Elizaeuša sejroga osmijavali, ka varaš razriišijo. Vido je one križe pouleg Jeruzalema pripravlati, na štere nevtirno Židosko liistvo vsaki den 500 liidi obejšeno. Vido je, ka Jeruzalemi taksi gldd boude, ka matere svojo deco so pekle, sebe hranile, drügi videvši to hrano od radosti (?) so mirali. Vido je, ka dosta Ži-dovov zldto požiralo, s tčm odbejžalo, Rimlanci eto pamet zdvši črejva so njim za zldta volo gori pdrali. Vido je, ka nišče z varaša nede mogao vö vujdti i ves varaš pun bode z mrtvimi liidmi. Vido je, ka so liidi za eden penez de se odavalo i cerkev de vužgana i na pepeo pride. Eto je zrok, ka zdaj že vu ednom že vu driigom mesti se najdejo i po svejti odpelani. Eto je tvoj kejp, oh grešni človik! ne bojiš se, ka i tebe nigda z grabov tvoji' grehov opašejo, ne bojiš se, ka kamen na kamni ne ostane, ka tvoje kotrige na kotrigi ne ostane, či vu grehi mrješ. Vu zemlou te povalijo, ka nigdar svetlosti n(ebeske) ne boš vido, či se vu žitki ne po-bougšaš.
Židovje etomi spodobnoga so nigdar nej vidili, niti se nej bojali, za to njim veli g. Kristuš: zdaj so pa skrita od tvoji' ouči. Gda se Jonaš na šajki pelao, zdignolo se je velko vötrovje i šajka se štejla pogroziti, vsi so se bojali, ves škčr so vu mourje zmetali, Jonaš je pa spdo. Tak se zdaj z grešniki godi: ništerni se za diišno zveličanje skrbijo, ništerni pa vu grehaj spijo, na rejč božo, karanje diiševno nika ne genejo, nego vu lagojni se veselijo. Tak se pripetilo z Ahab Izraela kralom, šteri Michaeaša božega
proroka naj šteo poslüsati, nego hamične, za to je tiidi vu bojni prejšo. Tak človik, šteri vu grehi obtrdne, nešče posliišati s. e(vangelio)ma navuka, ona naslediije, štera so tela, svejta i na slednje prejde pouleg nasladnosti svejta. Nadaja njega navada grehov i vüpanje dugšega žitka, i oboje dvoje na slednje ga zapela i vkani.
3. zrok, za koj se g. Kristuš nad Jeruzalemom skuzio: ar so oni vrejmena svojega pohodjenja nej spoznali. Greh včiniti je človečanske krhkouče, ali vu grehi obtrdnoti je vrajža lagojna. Ete varaš svojega n(ebeskoga) vraeitela zavrgao i nej se dopüsto vračiti. Pitajte bar mater pamet zevšo, ka njeno dejte obetežalo, jeli ona se skrbi, na vsa kraje išče varstvo, šterim bi svoje (dejte) mogla zvračiti, či pa dejte nešče vrdstva notri vzdti, kak se ona žalosti. Eto je činio boug z Jeruzalemskim varašom i zdaj čini z grejšnikom. Poslao je svojega sina vračitela z nebes s čida krvi smo vrastvo doubili s. sakramento(v). Predgäo je njim s. Ivän pokouro, nazvejsto pravico, mourili so ga i na vekše vse proroke. Eto zdaj čini z grešnikom. Dao ti je miloščo vu s. krsti, po grehi si je zgiibo, ešče driigi fart po pokouri se nad tebov smilivao i tou si zavrgao. Zdaj vsaki den akouli tebe stoji i jouče se nad tebov i dönog z Jeruzalemom se neščeš strsnoti.
Ar je vido, ka njühov veselje je trno kratko, šterim si veki-večno mantro kupijo, odned veli: i najbole na ete tvoj den, štera so na mer tebi'; sledi pa pride den žalosti, gda se Jeruzalem poriiši, ar samo ešče 40 lejt odcaja gje. Ci ščete znati, kak ktratko je eto vrejmen, včite se, kak na malo mi edno vöro poštiijemo. Kak Aristoteleš svidoči, ka vu II vp al i s vodi je stvar, štera samo eden (den) žive: z ranja se na svejt dd, o poudne na svoj stan stoupi, okoli južine obsiri, večer žitek skonča. Eta stvar samo eden den žive i mi ete den za ni koj držimo, i dönog njoj se žitek dugi vidi. Tak naš žitek 50, 70 i stou lejt na vekivečnost gledouč je nikoj nej, niti edna minuta, tak či što vu vsom žitki vu bojdi kaj sveckom veselji žive i po tom toga jezero i jezer lejt gläd i žejo more trpeti t. j. n(ebeskoga) orsäga nigdar ne vidi, kakša žalost njemi bode, ka on vu kratkom žitki nigdar bougi nej sliižo. Poganska navada nigda bila, ka človeka do cajta so krmili po tom toga mourili i hamičnim bougom gori aldiivali, ki eto smrt bi znäo što se ne bi za male dobroute strašo. Tak zdaj ništerni kje pogansko navado držijo etc.
Eta je nad svojim lublenim Jeruzalemom naprej vido, driigi varaške nad sebov pogibelnost meli, ali samo nad Jeruzalemom se samo jouče, ar njou ober vsej varašev je zviso, največ dobroute včino, želo naj bi ona cvela na cejlom svejti. Mogli so razmeti, ka nje liibi ž njegi' slaiz, ar či se nad Lazarom mrtvim jouko, tem bole bi mogli pamet zeti, gda se pred cejlim lüstvom skuzio, ka nje najbole liibo.
Jefte Izraela sodeč je nigda obliibo, či srečno z boja nezaj pride, što o prvim pred njega bougi gori aldüje. Nezaj se obr-
nouvši z boja edna jedina či njegova prva pred njega prišla, njou zaglednovši zdčao se joukati i svoj gvant trgati. Eto je pelda Jeruzalema, eto je pelda grešnoga človeka, ar on je z ete gori aldiivani: na telko te ltibo, ka za tebe gori aldüvani, vu krsti te posveto, vu firmi znouvič z miloščav potrdo, vu s. oltarskom svestvi kelko farti nahrano, vu pokouri z grehov vö sčisto, vu betegi s. oljom namazo,vi dönog nesrečen Jeruzalem, nesrečen grešnik njega zavržeš ete. Ci se Kristus jouče, jouči se ti, grešnik, nad tvojimi grehi, ar pride vrejmen, gda de sabla pri glavi........
12. Predga.
10. p. pent, 1809. F. Sz. 1823. F. Sz.
Duo homines ascendebant in templum ut orarent. Lue. 18. Dva človeka sta gori šla vu cerkev, ka bi molila.
Inter allia praecepta, quae praescripsit Ecclesiastes, etiam istud tradit c. 4. Custodi pedem tuam ingrediens domum Dei; indicans haud dubie non parum referre, qua ratione quis ingre-diatur templum; ut cum fructu in eo moretur et inde legredia-tur. Certam ergo dispositionem et virtutum comitatum requirere videtur. In cujus rei figuram templum Jerosolymitanum in edito erat loco; ut intelligere-mus, ascendenduin nobis esse cum conatu et labore aliquo tam corporis quam animi, cum in gredi templum volumus. Sed forte videbitur aliquibus super-vacanea et puerilis quaestio, quo-modo intrandum sit in templum. Nam surgo, ait aliquis, mane hora septima, dein capillos pecto et plumas inde excutio, tum con-templor me in speculo, post su-mo vinum adustum aut ientacu-lum pro confortamine, deinde ad forum abeo et cum sociis confabulor, donec inchoötur con-cio, tum audio concionem et per -acta concione missam, si non
Med drügimi zapovidmi, stere s. pismo pred nas däva, jeeta: Pazi nastopaj tvoj idouči vu božo hižo; šterim nas vči i velka naša dužnost je, s kakšim tälom vsaki more vu cerkev idti, naj s haskom se vu njej midi i odnod nezaj ide. Želej od nas pravo pripravlanje i lejpe jako-sti, gda vu cerkev idemo. Jeru-zalenska cerkev je bila na bre-žčeci, naj razmimo, ka s triidom tela i diiše moremo vu cerkev idti. Ali morebiti bi što velo ali pa mislo: kak morem jas s pra-vov pripravov i z lejpimi jako-stmi vu cerkev idti, da triiden kesno gori stanem, moje telo i utroub (?) "morem spucati i šči-stiti, moje telo nahraniti, na marho i verstvo skrb nositi, i pouleg eti' duge pouti, vnougoga guča na pouti dosta krat pou meše ali pa predgje morem za-miditi. Ali dosta načišim tälom se moremo pripreviti, gda idemo vu cerkev, naj s hasek (!) boga molimo i z duševnim haskom nezaj vö idemo. Dokeč na krači pred vas postavim, poslušajte!
integram, saltem dimidiatam. Sed heustu, bone vir: 11011 est iste modus ingrediendi templum. Longe alia ratione dispositus esse debes, si cum fructu visi-tare templum veliš: et quidem hac quam dicam.
Priruo. Ingrediendum cum timore et reverentia; quia est domus dei et aula coelestis re-gis. Unde in Levitico vocatur sanctuarium c. 19. sanctuarium meum metuite, ego dominus. Et cap. 26. Pauete ad sanctuarium meum. Hebr. vocatur Hechol id est, basilica vel palatium augu-stum. Item Hachazarach id est auxilium vel aula ut interpretan-tur 70. Jam vero' quis magni alicujus regis palatium et aulam non intrat cum modestia et reverentia? quis cum risu aut cla-more? Unde s. Chrysost. hom. 15. in ep. ad Hebr. ait: Aulam regiam intraturus et habitu et oculis et incessu cunctisque aliis te componis et adornas: in ecclesiam vero ingressurus, ubi vere est aula regia et talis qua-lis coelestis est, rides S. Bern, in ser. de 4. mod. orandi ait: Ad templum accedendum, velut si ranuncula vilis proserperet de palude etc. Et David ps. 5. In-troibo in domum tuam, odorabo ad templum sanctum tuum in timore tuo. Hinc templum Jero-solymitanum in formam leonis exetructum fuisse vult Arias Montanus; unde et rabini aiunt ei nomen Ariel inditum fuisse id est leo dei scu leo fortis. At multo magis nostra templa sunt Ariel, quia Semper ibi adest et dormit apertis oculis in eucha-ristia leo di tribu Juda. Legimus 4. reg. 17. deum in Assyrios, qui habitabant in terra sancta
Vu cerkev moremo z bojaz-nostjov i poštenjom idti, ar je cerkev boža biža i dvor nebe-skoga kralä. Zä to veli sam boug: bojte se s(vetoga) mesta mojega. Sto dak vu cerkev z bojaznostjov i s poštenjem ne bi notri šou? što dak s smejom i s kričom i z gučom inore vu cerkev idti, kak eti ništerni k(rščenic)je majo navado? Zla-tiviišt s. Janoš veli: Gda vu cerkev idete, vaše telo, oči, hodba morejo lipon na ponižnost biti, ar je boža hiža, dvor n(e-beskoga) kralä. Sto se dak vti-pa smijati ali gučati? Gda vu cerkev ideš, veli s. Bernard, na mali ponižno moreš idti, ar je pisano: Sou bom vu cerkev, molo mo boga vu bojaznosti, vu ponižnosti. Jeruzalenska cerkev je sezidana bila na formo oro-slansko, ar vu njej je boug močen, kak med stvarjouv naj močni orosMn; tem bole naše cerkvi, gde sam Kristus vu krü-šnom kejpi nazouči. Stem vu s(tarom) t(estamento)mi, ka g. boug na Asyriance, ki so vu s(vetoj) zemli stali i bogi se nej bojali, orosläne pošlo, ka so nje razčejsali. Dosta bole s(ve-ta) zemla je s(veta) cerkev. ZA to se moreš bojati, moj k(ršče) nik, ar oroslanj boži, biči^na tebe ednouk ne vdarijo. Ciili ste preminoučo nedelo s. e(van-gelio)ma, ka g. Kristus one, ki so vu cerkvi Jeruzalenskoj odä-vali za aldov, vö cerkvi zegno.
Judaeorum et non timebant dominum , immiaisse leones, qui interficiebant eos. Atqui multo sanctior est terra eeclesiae bene-dicta terra Palaesthinae. Time igitur, ne tua irreverentia exites leonem illum. Nonne leonem se exhibuit ante octiduum dominus in eos, qui in templo irreveren-ter vendebant et emebant? Si ergo dominus, inquit venerab. Beda hom. 7. in quadrag, nec ea volebat vaenumdari in templo, quae in templo volebat of-ierri: quanta putas animadver-sione püniret, si invenisset ibi aliquos risui vel vaniloquio va-cantes aut alii euilibet vitio mancipatos? haec. Beda.
S e cun d o. Corde contrito: quia si inimicus dei es, quo-modo in domum illius intrare audes? Si cui multum debeas, nec animum aut vires ad sol-vendum babeas, eius domum vi-tas, nec transire vis. Quo modo tu ergo domum dei, cui tanta debes, ingredi audes? Propterea s. Hieronymus adversus Vigi-lantium ait: quando iratus fuero et aliquid mali in meo animo cogito, vero et me nocturnum phantasma deluserit: basilicas martyrum intrare non audeo; ita totus et corpore et animo con-tremisco. Tentavit quidem ingredi Maria Aegyptiaca, dum adhuc scateret vitiis et turpitu-dine, nec adhuc de poenitentia cogitaret, templum Jerosolymus; sed ter occulta vi ab ingressu repulsa est nec ante potuit ingredi, quam in se rediens et ad b. Mariae virginis imaginem prae foribus orans id impetra-rit; ut est in eius vita. Quid igitur? inquies. Non ergo liceat ingredi peccatori? licet sane, si
Tem bole tebe nemre trpeti, ki po cerkvi okouli gledaš, smiješ se, zgučavaš ali pa kaj svecko-ga misliš, mesto ka bi boga molo ali popejvao.
Vu cerkev vsaki k(ršče)nik more s potrtim srcom idti, ar či si boži neprijateo, kak viipaš ešče na cintor stoupiti, da nej-maš telko, ka bi tvoj dug pla-čao? S. Hieronimuš piše Vigi-lantiuši govoreči: gda sam čemeren ali kaj lagojega vu srci mislim, ali se mi kaj čiidnoga senjalo, nej sam se viipao vu cerkev idti, vu šteroj svecov i mantrinikov tela ležijo na telko, ka se mi je srce i telo strousilo. Skiišdvala je eto Egiptuška ženska po imeni Marija, naimre, ka vu grehaj i grdouči bodouča štela vu cerkev Jeruzalensko idti, ali tri farti od s. düha ne-zaj zgonjena dokeč pred kej-pom b(lažene) d(evice) M(arije) nej svoje grejhe objoukala, svoji' grehov se nej vö sčistila. Jeli dak grejšnikom nej slobodno vu cerkev idti? Naj publikanuša naslediijejo, slobodno, ali s potrtim srcom, naj sespovej, svoje grehe objouče. Zlati' vüst s. Jä-noš piše: Dokeč sam grešnik, te čas ne viiparn vu cerkev
publicanum imitetur, si corde contrito et ut peccata sua ibi defleat, intrare velit. Etsi enim peccator, non prohibetur ab in-gressu templi, ut inquit Salvian. 1. 3. de provident. debet tamen is aliter non intrare, nisi ut mala antiqua defleat. Et similiter s. Chrysostomus de non contem-nenda ecclesia dei ait: At enim pecator sum, inquis, neque possum ad memoriam martyrum accur-rere. Quando quidem peccator es, occurre ut iustus fias. Lice-bit ergo peccatori intrare, si instar publicani illius veniat: si stet retro, si percutiat pectus suum, si oculos demittat, si agno-scat peccata sua et veniam pe-tat. Quemadmodum serpentis quoddam genus, inquid August, ad Julian, com. de perfecta ju-stitia, cum it ad bibendum, priusquam ad fontem venit, omne venenum evomit: ita christianus, cum ad oran dum aecedit omnem iracundiam et odium proximi deponat. Haec ille. Ecclesia enim fons est gratiarum, e quo per orationem et verbi dei auditio-nom bibimus; depone ergo pec-catum ad eum ingressurus. Si licet tibi secure intrare domum creditoris tui, si vel pecuniam soluturus afferas, vel fidem fa-cere de solutione velis etc. In-tellexere hoc antiqui Christiani; ut enim huius regulae commo-nerentur, prae foribus ecclesiae in vase od hoc destinato manus lauabant; cuius loco postea re-mansid vas aquae benedictae in ecclessiae ingressu poni solitum, ut ostendit Cornel. a Lapide in I. ad Timoth. c. 2. Нас enim caeremonia non tam requirebant puritatem manuum et lotionem corporalem, quam spiritualem
idti. Či si grešnik, idi vu cerkev, naj se spravičaš. Slobodno grešniki kak publikanuši vu cerkev idti, naj v prsi bije, svojimi očami naj doli gleda, naj svoje grehe spozna i tak odpü-ščenje dobi. S. Aguston doktor naš vči, ka edna istinska kače je, štera prvle liki pit ide čemer svoj vö vrže: tak k(rščan-s)ki človik prvle liki v cerkev ide more srditost, odürjavanje doli djati. Cerkev je ono s. mesto, gde po molitvaj i posliišanji bože rejči človik zadobi božo milošče. Naši prvi k(rščenic)je prvle liki so vu cerkev šli, žeg-njenov vodouv so si roke ze-prali, z etim so znamenüvali, ka вгсё od vsega greha more čisto biti, kak piše s. Paveo apostol: gori zdignovši roke vaše brezi sirditosti i krejganja, guča. Za to kak vu cerkev stoupiš, po-škroupi se žegnjenov vodouv govoreči: poškroupi me, gospod-ne, s hyžopom, bilejši bodem od snejga.
cordis a sordibus peccatorum: iuxta id. I. Tim 2. Leuantes pu-ras manus sine ira et discepta-tione. Alioquin enim audirent id Esa I. Cum extenderit is manus vestras, auertam oculos meos a vobis, et cum multiplicaueritis orationem, non exaudiam, manus enim vestrae sanguine ple-nae sunt, id est, peccatis. Igitur cum ingrederis templum, asperge te aqua benedicta et per lioc recordare contritionis dicque cum Davide: Asperges me domine hyssopo et mundabur.
1' e r t i o. Cum abiectione saecularium et inanium cura-rum; quia maximum ibi negotium tibi peragendum est, maxi-maque cura et attentia habenda ut cum deo decenter et salubri-ter loquaris, quae petis impe-tres, in templo accumbenti de-centri inter angelos ministrcs; quae omnia si saecularibus tuis curis intentus sis, peragere non poteris. Unde s. Nilus in diver-sis capitibus: ecclesiam, inquit, ut coelum adi et nihil in ea aut loquere aut age, quod terram sapiat. Igitur ingredientes ecclesiam in limine eius curis nostris dicere cum s. Bernardo debere-mus: expectate hic foras, do nec exeam; utrefert Osor. to. 4. Conc. Laurentius Beyrlinck in apoptheg. Christ, u. oratio, reže rt eum dixisse limini: Caete-ras meas curas tibi committo, doneč hac me cura liberauerirn. Quod videtur didicisse vir sanc-tus ab Abrahamo (gen. 22.) qui immolaturus iuxta praeceptum domini filium in monte Moria, ubi postea Salomon aedificavit templum Jerosolyinis (ut refert Cornel. a Lapide ibi) dixit servis: Expectate hic cum asino,
Vu cerkev idouči človik ves svečko mišlenje i delo more na kraj djati, naj vu cerkvi z dostojnim ta lom z bogom guči, štera prosi od boga zadobi, vu cerkvi dostojno ivörno mecl an-gjelmi bougi sliiži. Vči nas eto s. Niluš: gda vu cerkev ideš, tak da bi vu n(ebeslti) orsäg šoti, vu njej nika ne misli, nika ne čini, štera so zeme'ska. Na-včo se eto človik od Abrahama, šteri idouöi aldüvat sina svojega velo je slugom svojim pouleg briga Moria, gde je sledi Salomon Jeruzalensko cerkev sozi-dao: čakajte eti naj mi, gda al-dov včiniva bougi, se nezaj obrneva. Tak ti, grešnik, gda vu cerkev ideš, pred dverami ves svečko mišlenje moreš ostaviti. Eto je zapovedo g. boug Moj-zeši idoučemi aldov činit: odveži vezalje s tvoji' noug, ar ono mesto na šterom stojiš, je sveto. Po črejvlaj se razmi ružno grdo svečko mišlenje. Eto navado so ešče poganje meli, kak piše Py-thagoras; z bousimi nogami so aldov činili hamicnim bogom. Vu Aethiopii je nej slobodno k(rščan)om vu cerkev idti, kak z bosmimi nogami; nam je nej
ego et puer illuc usquae prope-rantes postquam adoraverimus, reuertemur ad vos. Relinquamus igitur foris asinum curarum sae-cularium in templo oraturi, quia пес asinus пес illae curae per-tinent ad templum. Hoc etiam sensu dictum intelligere possu-mus Moysi ingressuro ad locum sanctum: solve calceamentum de pedibus tuis, locus enim in quostas terra sancta est. Exod. 3. Calceamentum sordidas et mun-danas curas ac cogitationes no-tat. Inde id Pythogorae: nudis pedibus sacrifica. Idque facie-bant sacerdotes veteris legis, uti colligit Caietanus, Lipomanus, Ribera ex eo, quod lauare pe-des jubentur ante ingressum. Exod. 30. Mauri etiam et Sa-raceni templum поп ingrediun-tur nisi depositis calceis ob reve-rentiam erga templum. Sed nos hanc caeremoniam rectius adhi-bemus sensu spirituali si, quas dixi, deponamus curas et ut ait s. Bernardus ser. 15. in apoc. inuolucra carnalium cogitationum. Aethiopiae legatus Zabazago apud Gročinsem Damianum ait: nobis (Aethiopibus Christianis) поп datur potestas adeundi templum nisi nudis pedibus, neque nobis licet in ipso ridere, loqui, obambulare; quia templa simila sunt monti Sinai, ubi dominus Moysi dixit: solve calceamentum etc. Notent hoc Christiani caeteri.
Quarto. Cum humilitate; quia si viri principes поп facile tolerant coram se et in domibus suis superbos; multo minus deus, qui superbis resistit, humilibus autem det gratiam. I. Petri 5. Unde pi-ou. 16. abominatio domini est omnis arrogans. Quod angelus ille ostendit cum eremita
slobopno vu cerkvi gučati, smi-jati, okoli glčdati, hoditi, ar cerkvi so spodobne Sinai bregi, gde boug Mojzesi velo: odveži remenje s tvoji' noug. Na eto i vi k(rščan)je dobro pazite.
Vu cerkev moremo s poniz-nostjov idti, ar či svečka gospoda gizdavcov vu svoji' hižaj nemre trpeti, tim menje boug vu cirkvaj. Piše s. Peter: boug gizdavcom prouti stoji, ponižnim pa da mi-loščo. Päli vu driigom mesti: Vsaka gizdost pred bougom je odörnost. Pokaže nam eto s. Antal
per erenium ambulans, ut refert ex vitis patrum s. Antonius 4. p. summae tit. 14. c. 6 §. I. qui transiens juxta cadaver hominis faetidum non clausitnares; clausit vero transiens elegantem et süperbe vestitum juvenem: cum eremita contrarium fecisset. Col ligere idem possumus ex hodierno evangelio; superbus enim phari-saeus deodisplicuit, humilis pu-blicanus placuit Maxime vero offendit hic faetor superbiae deum et angelos in templo; quia ibi tanquam convenimus et oramus: panem nostrum quotidianum da nobis. Quis autem ferat vel au-diat mendicum süperbe vestitum et unguentibus redolentem? Certe minatur his grauiter deus. Arnos 6. Vae vobis optimates, capita populorum, ingredientes pompa-tice domum Israel. Et Soph. I.Visitabo super отпет, quiarroganter ingreditur super limen in die ilia, qui complent domum domini ini-quitate. Propterea s. Elisabetha regis filia si templum intrasset, de capite coronam deponere solebat, eam facti sui causam affe-res, quod non deceat ibi humanuni caput aurea Corona radiare ubi deus spinis coronatus reprae-sentatur. Surius tom. 6. in vitam eius c. 3. Similiter Theodosius iunior imperator in concilio Ephe-sino tom. 5. c. 21 de se ipse loquitur: Nos qui legitimis im-perii armis nunquam non circum-damur, quosque sine armatis sti-patoribus esse non corvenit, dei templum ingressuri foris arma relinguimus et ipsum etiam di-adema, regiae maestatis insigne, humiliter deponimus et sacra altaria munerum tantum offen-dorum causa accedimus; quibus quoque oblatiš ad extimum com-
s peldov, ar 'da bi se angjeo z eremitom šetao idouča pouleg vonječe mrline ereta se nous za-tekno ungjeo panej, idouča pali pouleg gizdavoga mladenca angjeo se nous zatelcno, argizdavec pred bougom i pred angjelmi smrdi. Eto nas vči pelda z gnčš-njega s. e(vangoli)ma, ka ponižen pubikanuš se bougi povido, gizdao farizeuš pa nej. Tak i mi vu cerkev moremo ponižni idti kak koudiške, šteri prosimo boga i molimo se njemi za vsak-denešnji krtih, koudiša gizdavoga pa nišče nemre trpeti niti boug niti angjelje niti lidje. Za istino strašnim tälom se boug prti pri Aomš pro roki: Jaz vampoglav-nikom, glavam liistva idoučim z gizdostjov vu cerkev Izraela. Pali: Pohodim s kaštigov vsa-ltoga gizdavca idoučega vu cerkev, šteri s hidoubov napunio s. mesto. Dobro je znala eto s. Ožebeta kraleska či: gda je vu сёгкеу šla, doli je djdla svojo korouno. Tak kralouvje, gda su vu cerkev šli, rožgje so pred d verami cirkvi doli zdejvali, ar boug vu crkvi velko ponižnost želej.
inunemque atrium mox nos re-cipimus, nec quidquam ex pro-pinqua divinitate nobis arroga-mus. Haec Theodosius. (Nemo in ecclesia magnus est, oinnes parvi sumus: licet alii principes, alii subditi, quia coram deo sumus, cum quo comparati omnes aeque nulli sumus, sicut montes et colles respectu coeli, ut ad vertuet mathematici; non enim est notabilis in altissimo monte minor coeli distantia, vel maior stellarum apparentia, quam in colle, piano aut valle. Unde merito superbis il-lis, quivelut superciliosi montes in templo stant et quandoque im-periose agunt, dicitur id Zach. 4. Quis tu mons magne coram Zorobabel? in planum. Zorobabel reparator templi erat et per hoc figura Christi. De nocte differen-tia quidem inter stellas est, quoad magnitudinem et claritatero, adveniente tarnen et praesente sole, omnes aeque obscurae filmt et pariter se abscondunt, ita ut nulla tunc inter eas sit differen-tia: ita dum ante faciem dei in templo sumus, omnes obscuri sumus, nemo altero maior vel clarior est; tametsi alioquin in mundo unus altero maiorem ob-tinet dignitatem et locum.)
Qu in t o. Tempestive ve-niendum; et quidem ad initium missae et aspersionem aquo lu-stralis. Cur enim putatis sacerdotes cum aqua illa in templo circu-ire? num ut canes aspergillo ejiciant? numutsedilia lustrent? N011 sane, sed ut homines ea as-persione ad devotionem praepa-rent. Verum putant aliqui vilium etabiectorum esse, ad initium missae venire,nobilium vero et opulen-torum serius venire. Oinsaniam! Quid enim isti? Nonne videri Letopis 1874. II.
Vu cerkev dostojnoga vrejmena, hrano moremo pridti, ka niti s. m с še niti s. e(vangelio)ma, niti eden tao predge ne zamidite. K(ršče)nik, ki šče vörno pocl mešov, predgov bougi sliižiti, prvle ki se vkiip zazvoni, (mor)e vu cerkev idti, tak svoje sirce pripraviti, more biti vu srci kaj ružnoga je, za šteroga volo boug njegove molitvi ne posliihne, ar kak z vonječe črpnje lejpe rože neščeš zeti, tak z grešnoga srca nešče boug molitvi posliihnoth
volunt, dum coram tota mul-titudine ingredi templum volunt? nonne alios perturbant? Placent sane hi diabolo, qui aliquando a s. Dominico in chorum cluctus et interrogatus, qua in re ibi ma-xime fratres tentaret, respondit: ut tardius veniant et citius exeant. Anton in 3. p. bist. tit. 23. c. 4. §. 6. Sed quantum isti diabolo placent, tantum deo et angelis displicent. Legimus de ciconiis, quod abiturae ad certum diem caetum et conventum cogant et postremo venientem diianient. Pier. 1. 17. hierogl. Castigant ergo tarditatem et pigritiam ci-coniaeetnon castigent homines? sane metuendum, ne istius modi limaces aliquando portam coeli negligant et clausam sibi inve-niant cum fatius virginibus.
Sexto. (To ni upotrebljeno pa se za to tudi ni ponatisnolo.)
Septimo. Cum bona inten-tione et imprimis casta mente. Multum in intentione situm, quia rectilicat totum opus. Igitur ut ambulatio et motus secundum Aristotelem naturaliter incipit a dextro: itä tu ingressurus templum, pedem dextrum prius effer, hoc est, bona et sancta intentione ad templum accede. Plu-tarchus de templo Apollinis ait, ingredientes templum admoneri solita ea voce: hoc age, hoc age q. d. quod in templo agere decet. Tu idem tecum statue: ingredere ut deum adore3 et venereris, ut doctrina et gratia implearis. Sed quam multi non considerant, cur templum ingrediantur. Quam multi vana imo mala intentione veniunt. Quidam ex consuetudine tantum, quia vident etiam alios ingredi, nec habent domi socios, quibusoum interim fabulentur.
Odürna navada je eti nisterni, k(ršča)nov, šteri, gda se Kristu-šovo telo vö dene, ocvüna cerkvi stojijo, gučijo, osmijavajo, ar eta se ne dostäjo svetešnje dni vu driigom mesti, nej pa na cintori, gde dosta sveti' teje leži. Pelao je nigda s kordov zveza-noga vraga s.Dominik na okou-riš, pita njega kak on najleži lidi sktišava. Odgouvoro njemi vrag, najleži skiišava, či kesno vu cerkev idejo i hrano s cerkvi vö idejo. Eti se vidijo vragi, ali bougi niti angjelom nej. Piše Piereriuš, ka štrkouvje na istin-ski den vküp pridejo i šteri ob slednjim pride, njega hrastrgajo. Tak kaštiga boug mrzle k(ršča) ne z dtLševnov smrtjov, šteri kesno vu cerkev pridejo, ešče s. meši nej konec, že vö idejo.
Vu cerkev moreš idti z do brim nakanjanjom, s čistov pa-metjov, od etoga visi tvoje do bro delo. Za koj ideš vu cerkev? Za to naj boga moliš, naj s. rejči navčiš i z božov milo-ščov, z dühom se napuniš. Jeli dak vsi z etim nakanenjem idete vu cerkev? Nej za istino, ar ništerni za to idejo naj driigi njuhov gizdav gvant vidijo, ništerni z navade, ka drüge vidijo, ka nejmajo doma pajdašov, šteri mi bi si zgučavali. Eti tak idejo v cerkev kak pes z vertont, šteri kakši je notri prišdo taksi vö ide. Mrzli k(ršče)nik vu cerkvi nika bougi niti svojoj diiši dobra ne čini, ešče greh mä, ka drüge pači; na etom s. mesti zobstom vrejmen troši. Dužnost k(rščeni)ka je eto, naj s ponižnim srcom boga moli ali
Veniunt hi non aliter ac canes cum suis dominis; quales intrant, tales exeunt. Alii ut ostentent ve-stium aut formae decorem, quasi ecclesia sit forum, ubi hominuin inani gloria et favor ematur et vendatur. (S. Chrysostomus in I. ad Tim. 2. ad mulierem nimio vestium ornatu templum adeun-tem ait: an saltatura ad eccle-siam pergis ? nunquid hic nuptiae etlasciuiae oblectamenta conqui-ris? nun ut tui spectaculum praebeas, advenisti? num tibi nucc instruendus est thalamus? non iste supplicis est habitus. Accessisti ut deum pro peccatis tuis depreceris, ut cum gemitu et lachrymis ve-niam petas etc. Alii, ut videant alios, quasi ecclesia sit theatrum specta-torum vel prostibulum faemina-rum. Certe vel ipsis gentilibus eiusmodi legem positam fuisse scribit Cicero 1.1. de legibus: ad divos adeunto caste, pietatem te-nento, opes amouento, si quis secus faxit, deus ipse vindex esto. Clemens etiam Alexandrmus re-fert supraportam templiEpidauri scriptum fuisse: Esse decet ca-stum, sancti qui limina templi ingreditur. Viderint impuriChri-stiani quam ab ethnicis confun-dantur. Sed quid de bis deus ad Jeremiam ? Tu ergo noli orare, inquit Jer.7. pro populo hoc nec as-sumas pro eis laudem et orationem, nec obsistas mihi, quia non exau-diam te.Sed quam ob rem?ob quod delictum ? Quia fecerunt malum in oculis meis, dicit dominus, posu-erunt offendicula sua in domo in qua invocatum est nomen meum. Et quid mirum non audiri in templo eum, qui in ipso templo peccat ?
Videmus igitur , auditores, non frustra monuisse ecclesiasten:
pa popejva, vörno Kristusa reči poslüsa i tak pouleg njih žive z božov miloščov i s. dü-lioin se napuni , diiši pa n(ebe-ski orsdg sprävi.
custodi pedem tuum ingrediens domum dei. Multi enim, ut vi-dimus, in ipso templi limine, im-pingunt et graviter offenddunt, etc.)
13. Predga.
Dom. 10. p. pent. 1809. 18. FL.
Naprej prešteti e(vange!i)om od farizeušov guči. Farizeuške, liki sam vam že več krat pravo, so trno lagovi lidje bili, či gli' so se za naj pravičnejše i pobčžnejše na svejti držali i svoje bližnje zametävali. Jezusi so se nikako nej vidili, ino je več krat svojim vučenikom i driigim lidem pravo, naj samo farizeušov ne na-slediijejo. Pouleg razuma den(ešnjega) ev(angelioma) je pa i samim farizeušom razmeti dao, ka je njihova cejla pobožnost samo edna skažljiva pobožnost ino ka pri bougi nikaj ne vala.
Med onim lustvom, štero je Jezuša vu Jeruzalem idoučega nasleduvalo, so bili i niki farizeuške. Gda je po toj svojoj pouti Jezus svojim vučenikom i ovomi lustvi pokdzao, ka nej trbej taki od molitve gori hejnjati, či ga boug taki na prvo prošnjou ne po-sluhne, je na dale pokäzao po ednoj priliki, ka i ponižno moremo bogd moliti.
Dva človeka, veli on, sta gori šla vu cčrkev, ka bi molila; Eden med njima je bio farizeuš i te drilgi publikanuš. Farizeuš si je zebrao edno posebno mesto vu cerkvi; on se je odlouč > od drugi' ludi, naj bi ga tem bole vidili pa je molo, etak: O boug, hvalo ti dajem, ka sam nej zgrablivec, krivičen, loter i drugi veliki grejšnik, liki drugi lidje, kak i ete publikanuš, šteri je ravno zdaj eti vu cerkvi. Jaz se postim dvakrat v tjedni, jaz davan desetino od vsega, ka Iddam. — Publikanuš je pa stao vu naj zadnjen mesti vu cerkvi, ar kak grejšnik je nej smeo dale notri idti. Ešce je i ouči nej smeo gori pozdignoti na nebo, nego se je v prsi bio govoreči: Boug bojdi milostiven meni grejšniki. Gda je Jezuš tou priliko njim povedan, na dale je i eta pravo: Jaz velim vam, te publikanuš se je bougi povido pa njemi je svojo miloščo däo, ali farizeuš se njemi je nej povido. Ar šteri dosta od sebe štima ino na svojo pobožnost kaj drži, onoga boug ošpota, ino ki se pred pragom p o mi d i ino sebč kaštige vrejdnoga spozna, on poštenje dobi, ali na etom svejti ešče, ali pa na ovom zagvišno.
S te prilike so vö vzeli oni farizeuške, ki so te nazauči bili i tou čuli, ka se za pobožnejše držijo liki so ino ka njihova cejla pobožnost pred bougom nikaj ne valä. Ar so vsi ovi farizeuške nej z ednim vläsom bougši bili, liki on, od šteroga je Jezuš tou priliko pravo, ar so se vsi liki te za trno pobožne lüdi držali ino druge zametavali. Ali ta prilika se dotiče i vnougi' k(rščeni)kov.
I med k(rščeni)kmi se nahajajo vnougi, ki se^za dosta pobožnejše držijo liki so i ki driige za lagove štimajo. Ci je šteri nej zgra-blivec, krivičen, loter i drugi veliki grejšnik i či pouleg toga kakše dobro delo čini; tak štima že, ka je trno dober k(rščeni)k ino ka ga boug trno liibi. Eden takši občinsko na svoj'ga bližnjega gleda, liki da bi prouti njemi nikaj ne bio. Ali lt(rščeni)k, ki sam sebe za pobožnoga drži, vkani se dosta krat. Farizeuš se je tiidi vkano, gda je štimao, ka je on pi'i bougi prijetnejši liki publikanuš. Ži-dovje so nej mogli vö stati publikanušov, ar so štimali, ka so nej dužni poganskami poglaväri maote i harmice pldčati i ar so tej maotnarje in hamičarje dosta krivice delali, zä to so je židovje za nikoj rneli, za naj vekše hüdodelnike držali. I za to je i farizeuš, šteri je vu cerkvi bio, publikanuša s krivim okom gledao ino ga je za naj vekšega grejšnika držao, šteroga i boug ne lubi i ne more lubiti. Ali tou dugovdnje je cilou preobrnjeno bilou. Publikanuš je dosta valao pred bougom, farizeuš pa nikoj. Za to si misli i vnougi k(rščeni)k, ka on pri bougi vu dosta vekšoj milošči jeste, liki ete ali te, pa dönok boug dosta nači od njega misli.
Nej ga na cejlom svejti ednoga človeka, ki bi trno pobožen bio, vsaki ma svojo falingo. Sto more praviti, moje srce je čisto, jaz sam brezi grejha? prorolc 20. 9. Ali da človik samo svojo do-brouto pa nej i lagovino pozna, tak se i dosta krat za pobožnej-šega drži liki je; šteri pa več drži na svojo pobožnost liki je, on škoudi svojoj diiši i zveličanji. Ar či z(a). p(rimer?). eden paver štima, ka je svoje včrstvo dobro opravo, či gli' ešče dosta faling ma ino bi se ešče moglo popraviti, kak da bi on mogao misliti na pobougšanje toga verstva, da je za trno dobro drži? Tak ravno on k(rščeni)k, šteri na svojo pobožnost kaj drži, za svoje grehe, štere ma, za istino ne bode pokoure držao, on za istino svoji' faling ne dene doli, ar kakda bi on na edno pobougšanje rnislo, gda štima, ka trno pobožno žive ? Taksi pa po takšen škoudi za istino svojoj duši, ar bode svoje grehe na ov svejt prejk neso, gde ga po ton boug na kaštigo potegne.
Naj se i vi k(rščenicke) za pobožnejše ne držite liki ste, tak vam ne vem bougšega tanača dati, nego naj več krat vašo dušno vejst zgrüntävate ino na vaš preminouči žitek nazaj mislite. Tu ta näjdete za istino vnouge grejhe na sebi, na štere ste prvo nej mislili. Veli se, šteti išče, te najde. Pa či gli' te reči nejmamo povsedig mesta, majo dönok vu etom spadaji. Ar pravi m(oudri?) Salomon prov: 24. 16.: Pravičen spddne 7 krat eden den, tak vsaki najde kakše grejhe nad sebom, či de svojo dtišno vejst skrb-livo brodo. Pa ravno te grejhe, štere po popolnom brojenjej vaše diišne vejsti gori najdete, morete po tom toga s cejloga srca po-žaluvati ino nje pravično spovedniki vadliivati; pa tak za istino od bouga odpuščenje dobite. Pelda toga publikanuša vas vči, ka je boug gotov človeki njegove grejhe odpustiti i njega päli vu miloščo gori vzeti, či je pravično požaliva i vadliije. Da je te človik svoje grehe tak trno požalvivao, ka je vu cerkev nej smeo
notri idti i oči na nebo podignoti ino da se je očivesno pred bou-gom za grejšnika vadlilvao, tak je za istino miloščo pred njim doubo i najšo. On je spravičani šou doli vu hižo svojo, tou je, ka se je bougi povido, ino je odpuščenje grehov doubo. Pa tak, liki je dober boug tomi očivesnomi grejšniki odpüsto, tak čini i z vsakim drügim, šteri svoje grejhe prav pozabiva i vadlüje; ar liki David (ps. 30, 9.) pravi: boug potrtogai poniznoga srca nigdiir ne zavrže. Amen.
14. Predga.
23. post. pent. 1809 Lasce J. Szol.
Non est mortua puella, sed dorinit. Matth. 9. 24.
Nej je mrla deklička, nego spi.
Vsi mrjemo, niti nišče se na svejt nej poroudo ali herceg ali kmet, ali velki ali mali, šteri ne de koštavo smrti, ar je bože dokončanje: skončano je vsej lidem ednok mrejti. Nego da vsi moremo mrejti, vsi z ednakim tal o m ne mrjemo: edni dobro, drtigi lagoje mrjejo; ki lagovo mrjejo, grešnikov smrt je najlago-jejša, ništerni' smrt je dobra, sveta pred licom božim.
S. Bernard piše, ka grešnikov smrt je lagoja, lagojejša i naj-lagojejša. Lagoja je grešnikov smert, ar žmetno bogastvi i svec-komi blagi odpovejjo; lagovejša, ar diiša se žmetno od tela odlouči; naj lagovejša, ar nje de vsigdär črv i diišnovejst mantrala. — Kak žmetno i strašno de lagovim liidem mrejti, šteri vu vsom žitki vu odörnosti so živeli, ali prouti sladko de tim pravičnim mrejti. Deklička eta, od štere gnešji s. e(vangeli)um spomina, nej je mrla nego spi.
Pravičen človik na etom svejti se triidi, verostüje i zvün do movine hodi. Tridi se, ar kak Kristuša vojnik vu njegovoj česti, podložnosti dela, kak piše s. Paveo 2. Tim. 2. 3. triidi se, kak dober vojnik, verustüje kak vören sluga, kak sam Kristuš nam veli: blaženi so slugi oni stere, da pride boug, najde verostiiva-jouče. Pravičen na etom svejti zvün domovine hodi, ar po oni' potaj hodi, po šteri' na vekivečno bldženstvo pride, kak veli s. pismo sap.: pravičnoga pela boug po pravi' potaj i pokaže njemi n(ebeski) orsäg.
Oh kak slatek jo počinek po deli, kak slatek je sen po vö-rostiivanji, kak veselo prišestje po dugoj pouti vu domovino, tak sladka i vesela je smrt pravičnim, ar oni po vnougi' triidi', vero-stüvanji i pouti pridejo na počinek i domovino n(ebeskoga) kra-lestva. Za to da od gnešnje dekličine g(ospon) Kristuš veli: nej je mrla, r.ego spi, tak od pravičnoga lejbko velimo, on je nej mro, nego počiva, on je nej mro , nego spi, on je nej mro, nego vu n(ebesko) kralestvo prišao. Tak pravični' smrt je počinek ba-triven, slatki sen.
Predraga je smrt pravični pred božim lieom , ar veli s. Bernard: pravični' smrt je počinek po vnougom deli i konec dela. Kak <r. Kristus od porouda mao dosta trpo notri smrti, tak pravični vnožino na etom svejti trpijo od boga, šteri nje prebaliva (?), od satana, šteri nje sküsäva, od svejta, šteri nje z nevoliouv, ogriza-vanje(m), špotom mantra, sami sebe mantrajo s postom, molitvami i z driigi dobrimi delmi svoje telo kaštigajo, za to da smrt na nje pride yesela se njim vidi.
Ci gli nepobožni na etom svejti so vu veselji, ali pouleg etoga veselja, neslädnosti so vu mantri, manträ nje dušnovejst, boug, šteri nje z bičmi pohodi, naj se^povrnejo, nje vu nesladnosti niha naj njegovo dobrouto spoznajo. Ci se po eti' k bougi ne povrnejo, njuhva smrt je nej počinek, nego z edne nevoule vu drügo nevolo, mantro pekla prejk idenje. Nači moremo misliti od pravični', čida žitek je vu veselji i vu nevouli, ali po smrti počinek i vekivečno veselje.
Opomina näs s. pismo, gda pravičen človik mrje, naj se nad njim ne joučemo; ar pravični' smrt je počinek od vsega dela, štero so na etom svejti trpeli. Gda pa lagoji stariš mrje, njega je vrejdno joukati, ar on nejde na počinek, nego na mantro. Cüdivam se nad poganskim lustvom, gda se dejte narodi, juoučejo se, gda pa mrje veselijo se, tak mi krščanje, gda se dejte porodi, moremo se joukati, ar sin srditosti narodi; či pravično svöto mrje, moremo se veseliti, ar on se osloubodo od diiševne pogibelnosti, od skiišavanja satana, od vekivečne nevoule i tak stoupo vu paradižom, šteroga njemi boug pripravo.
Telikajše diiševni redovnicje vu klouštri so se radüvali, či med njimi šteri mro, či gli med njimi vsi edno srce, edno diišo, liibeznost so meli, ar oni videvši, ka on ostavo nevolo, na vekive čen počinek odišao.
Nepobožni' liidi smrt se vidi spodobna k seni, ali njuhva smrt je nikakšim tälom nej sen, nego ti blaženi' smrt je sen. Za to od pravični' veli s. pismo sap. 8 : Nespametnim očam ti blaženi se vidijo mrejti, oni so pa vu meri, vu blaženstvi. David krao, šteri eden den 7krät bogä molo i dičo, nigda z veseljom spejvao: Rouka boža mi je včinila jäkost, rouka boža me je zvisila, ne mrjem. Za koj je on velo: ne mrjem, gda znamo, ka vsi moremo mrejti ali časar ali paver, ali bogat ali sirmäk ? Za to ar sinouje boži ne mrjejo, ar njuh smrt, je nej smrt, nego slatki sen. Za to on prorok od sebe veli: vu meri bom počivao i spAo. Eto nam svidoči sam g. Krištuš od Läzara i od čeri sinagoge po-glävara. Lazar je štiri dni ležo mrtev i že vonjo i dönog g. Kristus pravi: Lazar naš prijatev spi, šou bom i gori ga zbidim. Od gnes dekličke veli: nej mrtva, nego spi. Kak so eti nej mrli nego spijo? Eti so bili pravični i boži prijatelje, zä to njuhva smrt je sen.
Grešnikov smrt je težka i žalostna, ar gda njuhva smrt prihaja njeh dušnovejst velko skušavanje, boleznost, grehi mantrajo,
žalosti nje ka paradižom je zaprejti pokeo pa odprejti, znajo ka kaštige vekiveene se nigdar ne ognejo. Te blažene pa obeseli, ka oni z lejpim tälom so talnicke bili s. sakramentomov, pomouč b(lažene) d(ivice) M(arije) i angjelov, diišnovejsti mer, s. diiba veselje , n(ebeskoga) kralestva viipanje i driigi lejpi dari nebeški.
Ešče vu driigom räzimi se ti pravični' smrt sen zove, ar oni da mrjejo, telovue oči zaprejo, duševne pa odprejo i tak nebeška začajo viditi kak veli s. Cyprianus: Blažene oči, štere pred zemel-skim se zaprejo, pred nebeškim se pa odprejo, da bi velo: pravičen človik, gda mrje, duša se zbidi, naj bogä i nebesa vidi. Oh blažena pravični smrt! što dak z etakšim tälom ne bi želo mrejti i zaspati (s) svecmi? Ni koga nej ga, ali dosta tej je, šteri neščejo tak živeti, ka sveto mrli. Oh kelko tej je, šteri za vnouge psttje volo i preganjanje svoie dice nekrivično, nesrečno do mirali; kelko te nesrečne dicč je, šteri za nepodložnosti, psiije, preklinjanja, spake nesrečno imgli mrejti kak Farao krao!
Gr. Kristuš na križi je trpo , na križi je mro i strašno smrt pretrpo i svojo smrt za prejdidenje imenuje, znajouči Jezuš, ka je prišla njegova vöra, naj odide z etoga svejta k oči. Kristuš je mro, niti ne veli, ka bi mro, nego ka je odišao k oči. Tak vsaki pravičen ne mrj6, nego odide k oči vu vekivečno diko. Razloček med nepobožni' i pobožni' smrtjov je ete, ka grešnicje mirajouči k satani na mantro vekivečno idejo, pravični pa idejo k n(ebeskomi) oči po najem, šteroga njim obečo i pripravo. Ti pravični skiidel-niki (?) na smrtnoj posteli tiidi včasi trpijo boleznost, ali za to njuhva smrt se ne zove smrt, nego odhajanje ('z) ženile vu nebo, od stvorjene stvari k stvoriteli, od Hidi k angjelotn, k samomi gospoudi angjelov.
Tak Job patriarha pred pravičnimi glasen svetee svojo smrt ne zovč smrt, nego za odhajanje govoreči: vsej moji dnevi, vu šteri' sam živeo, čakam dokeč ne pride preminenje moje. Tak s. Agust(on) veli: smrt ti' pravični' se draga i dobra imenuje, ar vremenitnoj nevouli je konec i odhajanje vu žitek vekivečni.^
Pravični' i nepravični' smrt g. Kristuš imenuje za odhajanje, ar pravični do šli vu žitek vekivečni, grešnicke pa vu ognjen ve-kivečen. Oni grešnicje do šli vu ogjen vekivečen, šteri vu svoji' srcaj hiidomi mišlenji so mesto dali; oni grešnicje , šteri so telko psiivali, preklinjali, šteri so driige ogrizavali, drugim telko kvara vu poštenjej i blagi kvära včinili, šteri s pijanstvom , nečistocov so aiišo zamazali, v šteri vörno nej bougi sliižili, šteri čiijouč rejo Kristuša vu srce so nej vzeli. — Pravični pa vu žitek vekivečni. Oh blaženi den, na šterom dnevi te šli vu žitek vekivečni! Za to tak živte, naj smrt vaša bode počinek batriven, sen slatek i hravna pout vu n(ebesko? kralestvo. Amen.
15. Predga
d. 10. post. pent. 1811. F. Sz. 1818. J. Szölur.
In se confidebant tamquam justi et aspernabantur caeteros. Luc. 18.
V sebi so so viipali kak pravični i drüge so zamet&vali.
Navada je vu guči: spodoben vu spodobnom se veseli. Dobro-volni so radi dobrovolnim, žalostni žalostnim, moudri moudrim, prousti proustim, pobožni radi pohajajo pobožne, hüdodelnicke radi vidijo hiidodelnike, dejte se rado zmenja z ditetom, nespameten z nespametnimi, spodoben ltibi spodobnoga. Lastvice rade sidijo vküp na ednoj strejhi, ribe vu vodi vkiip plavajo, viicke vu lejsi vkiip plavajo (!), ovce na njivaj vkiip jejjo, z ričjou: spodoben rad lttbi spodobnoga. Prouti David z Goliathon, bogateč s sir-makom, čeden z nespametnim,lisica s kokošjouv, ovca z vukom, vidra z ribov se nemre prebivati. Takšiva nespodobna dva človeka najdem vu gnešnjem s. e(vangelio)mi. Njidva sta neglihna na ime, na pršono, na vrejdnot, na božo miloščo gledouč. Eden je bio fa-l-izeuš, driigi publikanuš. Farizeuš on se je metao, hvalo kak Goliath, publikanuš pa se je vkiip potegno kak te mali David. Farizeuš se je naslono kak eden bogati razbijač, publikanuš pa vkiip stisno kak eden sirmaški Lazar. Farizeuš je velo: nejsam kak drügi lidje, publikanuš je pa spoznao, ka je on grešnik. Farizeuš je bio kak lisica, štera se zmenja s kokošjouv, farizeuš je bio kak eden vuk, ov рак ponižna ovca. Stanovitno neglihni lidje!
Posliišajmo zdaj njidva neglihne molitvi. Dva človeka sta gori šla, ka bi molila. Farizeuš stäo je pred oltarom i etak je začno boga moliti: boug, hvalo ti dajem, ka sam nej kak driigi licljč, zgrablivci, krivični, lotri, kak je ete publikanuš. Postim se dva krat v kedni, desetino dävam ka lädam. Publikanuš je pa ouzdaleč stäo, niti je nej vüpao ouči na nebo zdignoti, nego doli zaprejtimi očmi v prsa bio govoreči: boug bojdi milostiven meni grešniki. Šteroga molitev je boug posliihno. Či si riči farizeuša premislite, tak te štimali, ka farizeuša boug molitev posliihno, ar je pisano: pravičnega molitev skouz 9 neb&s ide. Jeli dalt, fkri-zeuš je bio pravičen človik, ar on je bio pravičen, boga boječi, zevčeni človik, kak ti driigi on nej bio touvaj, razbojnik, zgrab-livec, praznik, on je nikomi nika nej krivičnoga včino, on bože zapouvidi, postne dni zdržo, deset no pošteno vö däo. Ali ouzdaleč trno je svalo, njegova molitev, njegova molitev je nika nej vrejdna bila; on je bio pun gizdosti, hvale, on je nej prišao bogii molit, nego sebe hvalit; on je bio med drügimi, od šteroga veli s. e(van-gelijum: ki so se v sebi viipali kak pravični i drüge so zametävali. Publikanuša molitev je bila puna ponižnosti, on je molo s potrtoga i poniznoga srca vüpanje imajouči vu bougi; za to je njega posliihno ino spravičani je vu hižo šou.
Z ete pelde se moremo včiti, ka či mi mejnimo, ka smo spravičani i sveti na tou se nemremo nihati, kak farizeuš, nego z vel-
kim ponižnim vupanjom na boga se moremo nihati, ar ki se na bouga niha, on dober cimper poeimpra, ki se pa vu sebi vüpa samo,^on na pejsek cimpra. Dokeč vara eto rastolmačim, posliišajte !
Ci eden nespameten cimprar svoj cimper visiko šče zdignoti ino njega stalno potrditi, etak njemi more dober fundament pripraviti, ovak cimper nede stalo m i na njegovo sramoto se njemi podere, telikajše med nami lidmi, ki šče svoja dobra dela ino ja-kosti visiko pocimprati naj stalna boudejo, etak more dober fundament odspodi djati. Ete fundament je pa začetek svčtosti, bože bojaznosti. I kak veli s. Paveo: z bojaznostjov i s trepetanjom. Či etoga fundamenta nej ga, naši' jakost cimper se vkiip poriiši. Či eden čeden človik se šče prejk mourja pelati, naj batrivno ino srečno se prejk pripela, či gli nej ga vötra, či gli lejpo sunce sija, či gli inourje na pokoji je, ali za to skrb ino bojaznost more meti, ne smi se nikomi viipati, nego vsigdar paziti, naj vu pogibelnost ne spadne. Telikajše, gda mi lidje prejk etoga mourja se pelamo, naj na vekivečnost pridemo, etak mi na mourji etoga žitka svejti ne smimo vörvati, nego gda štimamo, ka smo na konci, pazimo, ka naša diiša vu pogibelnost spadne. Kelko tej je, šteri velijo: jas sam s. kath. vöre, jas se zveličam. Dobro veliš, či ponižna dobra dela činiš. Kelko te] je, šteri s. mešo, predgo poslüsajo: jas se zveličam. Dobro mdš, či si nej farizeuš. Kelko tej je, šteri k spouvidi idejo: zdaj sam sveti. Dobro maš, či s farizeušom etc.
Eno pčldo mamo vu Davidi. Ete veli vu žoltari 29.: Non movebor in aeternum, na vek se ne genem. Da bi šteo veleti: či na mene ali vrdgali pekeo, ali skiišavanja tejla, ali jalnost svejta, ali zasidjavanje liidi, ali kak šte prilika pride, ne genem se na vöke, јаз nigdär mojega boga ne zbantiijem. Ali kak dugo je eto trpelo i Nigdär naj se človik ne zvisi, vu greh je spadno David. Dak nej ga te pobožnosti, te svetosti, či človik na boga se ne niha, či svoje zveličanje z bojaznostjov, s trepetanjom ne de iskao, ka ne bi spadno.
S. Peter apostol se je ednouk cilou zaliibo vu Kristuši, ka na slejdnjoj večerji g. Krisuši velo: gotov sam s tebov vu temlico, vu vouzo idti ino mrejti. Kak dugo je eto trpelo? Nišče naj se vu sebi nigdar ne vüpa, kak šte je pobožen, sveti; s trepetanjom ino z bojaznostjov naj zveličanje išče. Edna dekla je nja pitala: je li si ti z Galilae? ti poznaš Kristuša. Eti spadno ino svojega zveličitela zatäjo. Tak nej ga te lubeznosti, te svetosti, či se vu bougi ne vüpa, ka se ona njemi ne bi zmenkala. Ti što si koli, kak šte pobožno živeš, vu samoči, či se zvisiš z farizeušom, vsa so tota. Vidiš lucifer je na nebe trounoši sedo, zviso se je spadno.
Origenes, vučiteo naše s. matere cerkvi, gda je 18 lejt star bio, on je pobožen ino boga boječi človik, ka cejli svejt seje nad njim čtidivdo, on je tak mouder ino zevčeni človik bio, ka vu mladosti 600 knig vkiip spisdo od s. m. cerkvi. Ali k(ršča)nje, onsejevüpao vu svojoj modrousti, na krivovörstvo, na balvanstvo je prišao. Tak vidite se zdaj dosta krščenikov najde a simili etc.
Tertullianuš velki vučiteo ino braniteo k. s. m. cerkvi, on je bio kak eden steber s. m. cerkvi, on cveo vu lejpi' jakostaj i vu s. žitki, ali da se je vu sebi zavüpao, i naimre da je mesto njega drügi rimski papa postavleni, na balvanstvo je prišao. Tak i drügi dosta liidi, šteri vu mladosti sveto živeli na starost velki grešnicke poustali. Kak kerteis(?) pukšpan vkraj rejže, naj stalnejši ino jepši boude, tak gospodin boug z gizdavimi lidmi čiui; tak spadno je lucifer, spadno je Adam ino Eva, ar je pisano, ki se zvisi, on se ponizi, ki se ponizi, on se zvisi.
Istina ka veli Davicb jas se ne bojim sveta, tejla, vraga, jas se ne bojim skušavanja prilike, ka bi mene vu greli zapelala. Jas tak krepko vöro mam, ka mene balvan nigdar ne vkani, moje jakosti so tak vkrjene, ka nikakša prilika mene ne gene. Jas pouleg mojega stališa vu čistouči, vu pravici živem, vsaki vkeden se postim, moje tejlo matran, vsaki den vörno bogä molim, s. meso poslušam, almoštvo sirmäkom dävam, moj je u. orsäg, jas se nigdar ne genem. Dobro je, što koli si, kak šte sveto živeš, ešče te lejhko tejlo, vr&g, svejt vkäni. Či si pobožen, bougi zahvdli, boga prosi, naj ti tvoje milošče nigdar vkraj ne zeme kak farizeuši, nego do smrti stalno živi.
Za toga volo'prel. k(ršča)nje! gda mi štimamo, ka smo pri bougi vu milošči, ka smo naši jakost cimper gori pocimprali, ka smo pri dveraj n. orsäga, mi se ne smimo nikakšega neprijatela več bojati, mi se ne smimo na näs zavüpati, nego boga stalno prositi, naj nas vu svojoj milošči zdrži, naj naši' jakost cimper do konca moremo doprnesti i do vrät n. orsaga srečno pridti, naše neprijatel(e) srečno oblädati. Gda mi štimamo, ka smo vsa \ či-nili, ešče moremo spoznati, ka smo nevolno stvorjenje i nehaso-vitni slugi. Gda mi štimamo, ka od vnougi' naši, lejpi' jakost ino dobri1 deje volo z našov glavouv do nebe dosegnemo, ešče se moremo z očivestnimi grešniki poniziti, da naše zveličanje doprinčsemo i nas ponižne boug posliihne. Amen.
k zgodovini Salašanov, Japodov, Venetov, Ligurov. Skor-diskov, lignrskih, karnskih, noriških, podnnavskih in karpatskih Tauriskov.
Spisal Davorin Terstenjak.
Salašanov (Sulaoaoi, Salassi) omenjata Strabon in Appian '). Imenujeta jih v soseščini Japodov, torej jih imamo iskati v hri-bovatem svetu od Senožeč do visoke gore Orljaka. Njihova sela so torej bila v oni okrajini, v kateri stojijo denešnja sela: Ga-berče, Volče, Leseče, Slavina, Selce, Sv. Peter, Kal, Bitinje na desni strani ceste, ki drži iz Postojne v Reko, dalje proti zapadu v hribovatih krajih, kjer so denes sela: Vatovlje, Brezovica, Tuhle, Materia, Graniše, Maiehoče, Brdo itd., torej okrožje od Rakitnika, ki stoji na cesti držeči od Postojne v Reko, do ceste, ki drži iz Trsta skoz : Boršt, Herpole, Materio, Zabonje in se pod Rupo zveže s cesto postojnskoreško. Za to lego Salašanov govori ta okol-ščina, ker Appian piše, daje skoz jihovo zemljo držala trgovinska cesta, na kateri so tovornike rimske prijemali, in od jih tribut in trgovino tir j ali. Njihova sela popisuje Appian s sledečimi besedami: Hi vertices Alpium tenent, montes inaccessi, arcta se-mita et difficilis ad eos ducit, quo rum fiducia propriis degebant legibus et vectigalia a transeuntibus poscebant.
V tem okrožji še sedaj ima dosti sel imena po bregih, hribih in gozdih, postavim: Kal, litovski kalnas, sansk. k al a, breg, G or i če, Graniše, staroslov. g ran, caput montis, Z a bon j e lužiško srbsk. in slov. bon j, Bergwald, Waldhuthung, sansk. vana, silva, Brdo, Malobrdce, Ilarje = Karje, od kar, pečina. Сер no, Leseče, Prn itd. Nar imenitniše ime pa je: Tatre, ki leže med seloma: Preloge in Erjavče. To selo nas opominja na karpatsko goro: T a t r a. Tatra pa nam edini sansk. razloži, kjer t a t r a znači: planities montis. Korenika je: tat, surgere. Ako so Sa-
') Appianus, Bell. Illyr. p. 763.
lašani stanovali na planinskih hribih „vertices Alpium tenent," v nepristopljivih bregih „montes inaccessi" ter so le mogli se pre-rediti živinovodstvom, bili so salaiani, in so prebivali v
salaših.
S a 1 a § pomeni v srbščini: villa, rnarof, dvorišče za živino, malorusk. in polsk: salaš, novoslov. salašovati, habitare; staročeski glosator Waeerad je okoli leta 1250 salaš prestavil v: časa pastoralis; ovčji pastirje na Radhosti v Moravi, v Tatrah in na Slovaškem se še den denešnji velijo Salaš a ni. Kako je bistroumni Miklošič mogel salaš postaviti med tujke prispodobo-vavši tej besedi madžarsko : s z a 11 ä s, in rumunsko: salaš, ne zapopadem, ker vendar sta obe besedi h slovanščine prišli v madžarščino in rumunšČino, in jo poznajo stari Cehi, Moravci in Polaci, kateri vendar nikoli niso mogli zajemati od Madjarov in Rumunov, že zaradi oddaljene lege in nikakoršnega občevanja '). Beseda je vlastina arjanskih jezikov. Že sansk. pozna: ca'lä, domus, časa, receptaculum, stabulum, gršk: у.гшбд in nahd, lat. cela, in suf-fiks aš najdeš v besedah: merjaš, mejaš, orjaš, rovaš itd., tedaj ne more biti madžarska, in to tem manje, ker Madžari niso bili živinovodeč narod, niso iskali planinskega sveta za prebivališča, nego ravnine in v polja. Iz starotrakijskega jezika tudi ne more biti beseda, ker Cehi niso nikdar mejašili na Trake.
Cesar Avgust je Salašane premagal potem, ko so se mu dolgo in hrabro soperstavjlali, in še le s tem, da jim je odrezal privožnjo soli, katere niso imeli, in jo le dobivali iz primorskih trgovišč.
Salaš an i kraških*) planin so torej bili betva K ar n с e v — Kranjcev in sosedje Jap o do v. Med jimi se je v starih časih nekaj naselilo Vlahov (Keltov, Gallov) in sicer S k o r d i š č a n o v a), kateri so iz Gallie se vzdignili, in črez julske planine korakali skoz Dalmacio, Moesio v illyrski polotok in postavili na ustji Save mesto: Singidunuin, denešnji: Beligrad. To illirskovlaško pleme Japodov ni moglo ohraniti narodne samostalnosti, izginilo je po
') Albanezi besede: salaš ne poznajo, tedaj Salašanov ne moremo k illyrskemu plemenu prištevati.
*) Goro: Kras imenuje Plinij: „mons C ar u s a d i u stedaj so domačini jo imenovali: K ar usad, suffix: ad znači collect., primeri ži-vad, tedaj k aru s a d: grmado k aru so v. Karu s ima prestari popolni suffix, katerega v cirkveni slovenščini nadomestuje: Ъ, ohranil še seje v osebnih imenih, postavim: Mongus, Trebus, Mlekus, po izpehnjenem vo-kalu najdeš ga v imenih: Skrb s, Reps, Mors, Čakš, Mikš, za: Oakuš, Mikuš. Iz karu s je: kars, po metathezi: kras. Belo-stenec razlaga horvatsko: k r a s = „greben, ostro i okorno kamenje". Karu sad zna tudi označevati: Felsensaat, ali pa, ker se sad v staro-slovenščini tudi rabi v pomenu: les, alaog —: pečevnat gozd.
2) Justi, 24, 4. 36, 3.
vse, in v jegovi zemlji so se pozneje naselile betve horvatskega plemena.
Ker Se nekateri slovenski zgodovinopisci novejše dobe, postavim g. Godina-Verdelski v svojem „opisu mesta Trsta" Illyre in Trake zmerom imajo za S lav ene, kar so sicer pred njim tudi mislili: Kadlubek, Katančič, Dolci itd., in malo časa tudi jaz, naj enkrat za vsekrat povemo, da ta teorija po vsestranskih temeljito pretresanih preiskovanjih ne more obveljati, in da nekdanji Japydi Istri, Liburni, Dalmati niso bili Slovani, ternoč le Kami, Nori-čani in zapadni Pano ni, to je od virov Kolpe do jenega izliva v Savo in odonod črez blatensko jezero do Dunaja. Vendar tudi v Panonii v okolici pleskega jezera so se pozneje nastanovili keltski Boji, in „in monte Claudii" (denešnja: Krudia) keltsk. Skordiščani (280 pred Krist.) in lygurski Taurišcani. Slednji so s keltskim plemenom Skordiščanov potegnili iz svojih prasedežev iz okrajine, v kateri je stala: Augusta Taurino-rum, denešnji: Turin, in je bila lastina Lygurov, kateri so se po jeziku ločili od Keltov, kakor Strabon očitno pripoveda'). J-'o sporočilih starih pisateljev sta bila Tauriscus in Lygis brata'2), torej Tauriščani, po Polybiju tudi: Tau rini imenovani, kateri jih sedeže postavlja pod Alpami v gorenji Itaiii, in Lyguri, — edno pleme. Ti Taurisko-Taurini se pri starih pisateljih zmerom štejejo med lygursko pleme, tako pri Liviji3), Strabonu4), Ptolomeji in Pliniji5). Steph. Byzant. imenuje: Taurine, Erato-sthenes: Tsotaxoi in Tuvqoi.*), Strabo: Tauretje. Ti lygurski Tauriski, Taurini, Teriski, Tauri, Tauretje so stanovali pod goro Krudio, „mons Claudii," in kraj levega brega Save, poglavitno mesto jihovo je bilo: Taurunum, denešnji: Zemun (Semlin). Iz istega Strabonau) se prepričamo, da ti Tauriski niso bili Kelti, nego samo bojni tovarši Keltov. On piše: Trakom so primešana vlaška ljudstva (keltska, galska): — Boji, Skor-diski, Tauriski ali Tauretje, kteri so od nekterih Ligu-r i s t j e imenovani. Za lygursko pleme pa so T a u r i s k e — Taurine imeli Polibij 7), stareji od Strabona, Livij, vrstnik Strabo-nov. Ako so nekteri te Tauriske imeli tudi za Liguriste, tedaj niso bili Kelti, kar Strabon sam pove, pišoč: mons iste, praeter Ligures, multas continet celticas nationes. Ligures, quam qua m alius si nt gentis, vitae tamen ratione eadem utuntur. Vendar o narodnosti Lygurov dalje dole.
Strab Geog. 3. 2) Eponymicne povesti o Lygurih in Tauriskih
najdeš zbrane pri Diefenbaebu: Celtiea, II. 1, 35. 3) Livius, 21, 38.
4) Strab. 5) Plinij, III, 5. e) Strabo, Geog. 7. 7) Polyb. II. 15.
*) V Ammiana Marcellina povestih (XV, 19) se zato her ose p on у mos
Lygurov veli: Tauriscus. Plinij (3,17) tudi T a u r i n e - T a u r i sk e
ima za potomke Lygurov. Betva teh lygurskih Tauriskov so bili tudi: Magistrici in Aquenses,
Mi torej imamo troj ne Tauriske razločevati: l'ygu r s k e ob ustji Drave in Save; dalje Tauriske v jihovi pradomovini v Lygurii, ter noriške od Vrhnike po gorenjskih koroških in gorenještajerskih planinah, kateri so bili S love ni, kar sopet rimski pisatelji potrdujejo pišoč: ,,quondam Taurisci — tunc Norici.'' Nauportus (Vrhnika) je bilo mesto Tauriščanov, in iz Strabona (Lib. IV) še zvemo, da so sem prišli iz svojih visokih gorä. Razun Skordiskov in Bojev ni bilo nobenega keltskega plemena v pradomovini slovenskej — v Noriku in K a r n i i, prvi so le skoz Karnio in Japodio grede, nekoliko ostankov pustili, in jo proti dolenjemu Dunaju tiščali, drugi pa so od izviro v Dunaja proti vzhodu na severnem pobrežji Donave do denešnjega Fiohtelgebirga, proti jugu do tirolskih mej, proti vzhodu čez Anas (Enns) do Četa (mons Cetius), in kraj levega pobrežja Dunaja nekoliko po Ogerskem v tako imenovanem litavogorskem okrožji „šv iQrjjxotg" solitudinibus — Einzelngehöften — se naselili.
Slovenskim liistorikom torej gre braniti zemljo Venetov, K ar nov, Noričanov in zapadnih Panonovjs temi ne vejo stari in novi zgodovinoslovci ničesar začeti, zato je, kakor postavim: Diefenbach1), Niebuhr itd. imajo za „aus theils illyri-sehen theils lygurischen Grundstoffen durch keltische Uebermacht und Mehrheit gewordene Mischvölker!!" — Ottfried Müller pa spozna, daje: „die Nationalverwandschaft bei mehreren Urvölkern dieser Gebirge (iztočnih Alp) so wie des daran anstos-senden Donauthales ein Räthsel (Etrusker, I. 134). Ta dva bistroumna učenjaka sta še vendar toliko poštena, da v njih ne vidita čistih Keltov, vse drugači naši strašansko modri in globokoučeni štajerski in kranjsko-nemški starinoslovci, kateri so keltomanie tako pijani, kakor ose v jeseni mošta*).
Drugih Salassov omenja Strabon pod peninskimi Alpami — pod južnimi panogami gore: Mont Blanc v dolini, katero prerezava reka: Duria. Jih glavno mesto je bilo: Augusta Praetoria, de-nešnja: A os ta. Cesar August jih je leta 16. pred Kristusom podjarmil, in 8000 obroženih mož za robe prodal. Že leta 143. pred Kristusom je ta narodič zadela železna roka Rimljanov, ko jim je konzul Appius Claudius vzel zlate rude. Po premaganji Au-gustovem je ta narodič zelo oslabel").
') Diefenbach, Orig. Europ. str. 135.
*) Rühle von Lilienstern (Kelten und Etrusk. pag. 1G9) tudi ni mogel v Noričanih najti čistih Keltov, temoč zmes keltskega, tuškega, lygurskega, venetskega in illyrskega plemena!! Že to dvojenje pričuje, da vsak temeljiti preiskovalec zgodovine prabivaleev notranje Avstrije mora do tega prepričanja priti, da tukaj razun keltskih Bojev še je drugo ne-keltsko pleme stanovalo. Tudi bistroumni Hahn spozna, da so že v pradobi Slovani bivali v Noriku in Panoniji.
2) Strabon, Geog. 4. confer Plinij III. 19. Caesar de bell gall. cap. 3,
Mogoče je, da se je v predhistorični dobi kakšna betva Venetov, Noričanov ali Karnov odtrgala, in se v onih planinah naselila. Vsaj ne daleč proč v vališkem kantonu še dendenešnji, kakor sem že večkrat v svojih spisih omenil, najdemo skažene slovenske ostanke v okolici: An ni vi er s, tri ure daleč od mesta: Sedun*) (Sitten).1) V tem planinskem zakotji najdemo tudi Lepontie in Vibere, katere nekteri klasični pisatelji imajo za „tauriscae gentes"; Dempster2) pa celo reče: „Quidam S ar mata s esse volunt." Strabon3) jih razločuje od Rhaitov, Vinde-ličanov in Noričanov, bližnje Brenne in Genau ne ima pa га Illyre: „уду tovrm :'IRvqicovTi Lepontii so na vzhodu meja-šili na Salasse, tedaj so stanovali okoli jezera: Lacus Verbanus, sedanji: lago maggiore; jihovo glavno mesto je bilo: Oscela, denešnji: Domo d' Ossola. Lepontii tore niso bili Kelti, tako tudi S al a s si jih mejaši ne, in zaradi tega tudi kraških Sala-šanov ne moremo k Keltom prištevati. Že Prinzinger4) je spoznal, da so iz venetskga okrožja v švaj carske doline slovenske naselbine prišle, in reče: daher der Name Vintschgau, verdorben aus: Windischgau, daher der römische Name: Windischsee (lacus VenetusJ für den Bodensee, und die römischen Namen: Venete, Ven one t es, das ist: Windische — Vintsch-gauer. To potrduje tudi ime: „Wendengletscher" na raz-granji kantonov: Uri, Bern, Unterwaiden in še „acta murensia" so ohranila vest o Slovenih 5), v katerih se govori o: „homines, qui vocantur Winde." To niso kje naselniki poznejega časa, temoč ostanki venetskih prabivalcev, in na vrhu gore: „Brenner," kjer so prebivali Strabonovi: Bqevvoi, še najdemo leta 757 po Kr. slovenske prebivalce fi). Ako so res po Strabonu Breunni in Genauni bili Illyri, in so ti zamogli iz prave domovine Illyrov — illyrskega polotoka v švajcarske in tirolske planine priti, zakaj ne tudi pod-peninski Salassi, in Venetes v Vintschgavi? Plini j pozivaj e se naKatonaima Salasse za „Tauriscae gen ti s", Li vi j (XXXI, 38) pa piše: da je bil Peninus naseljen po: „gentibus semigerma nis;" tore Kelti niso bili, in tudi Illyrov ne moremo „semiger-manos" imenovati, katero pleme pa je bližje germanskemu, nego slovansko ?*■') Že sem na drugem mestu omenjal slovenskih živeljev
*) Primeri kraje Se d ovo, Se dun je na Štirskem.
') Glej Malten s Weltkunde I. 28. 190. ") Dempster, 2, 28. 3) Strab. 4. 4) Prinzinger „die älteste Gesell, des bair-österr. Volksstamm." str. 20. 5) Kopp, Vindiciae. 6) Glej Koch — Sternfeld Topogr. Matrik, str. 197.
**) Kake narodnosti so bili Bergomates? Plinij ('III. 17) piše: in hoc situ periit: Berga, und« Bergomates Cato dicit ortos, etiam nomine prodentes, se altius, quam fortunatius sitos. Od kod je Plinij vedel, da berg znači: breg, višino? Mesto seje velelo tudi: В e r g o m u m, tore В e r g o m, zaradi oblike primeri: M u v o m, R a d o m. V denešnjem venetsk. narečji še berga označuje: argine rilevato, uzvišan
v jeziku prebivalcev v okolici: An ni vier s, naj še tukaj nekoliko besed presodim. Tako se po Maltenu veli: gäta, gata, Sennhütte, od: ga tati obturare, srb. ga t, der Ableitkanal neben der Währe, sansk. ghat, conjungere. Gata je tore iz vej, trt zvezana uta. Tudi Sennhütte je pleonazem, primeri staroslov. syn, s j en, Hütte, Zelt. Druga beseda za uto je: k ibi k — с a s, tedaj pol slovensko (primeri rusk: ki bit k a) pol romansko: časa. Las, pravi Malten, označuje: Bergfläche, zato imena: Cambio-las — Forc-las. Kaj je las drugega, nego naše: laze? Za besedo „Schneelawine" rabijo: v a 1 j a n с e, brez dvombe, ker se sneg valja, kota.
Tudi ime: Pen — „mons Peninus" ni izkijučivo keltska beseda; v latinščini srednjega veka: pinna, mons, pa primeri še polsko (v narečjih): pienina, rtasta, visoka gora1). Že gore sem rekel, da starodavni Illyri niso bili Sloveni; oni spadajo k onemu arjanskemu deblu, katero se je iz arjanskega semenišča v pred-historični dobi odtrgalo, in je pod imenom Thrakovv Evropo prišlo. To deblo se je razcepilo v tri poglavitne grane: Thrakogeto-dakov, raznih maloazijanskih rodov postavim: Bythinov, Kapa-dočanov itd. in pa evropskih: Illyrov, čijih edini ostanki še so denešnji Skipetari (Albanezi), v starih časih pa so bile znamenite betve: Dardanov, Dalmatov, Liburnov, Epirotov, Taulan-tov itd. Že za Grkov je bil velik razloček v jeziku Thrakov in Illyrov2), zato niso grški pisatelji obojih imeli za ednoisti rod. Kar nam se je ohranilo ostankov iz tega jezika, vse kaže, da je vendar bil nar bolj soroden pragrščini, to je: p e laž čini*), (aiolskogrščini ?) Illyri so segali do virov Arsie, odonod v ravni črti do virov Kolpe, to je bila jih zapadna meja; severno mejo je
jez (glej Boerio str. 45) В e r g a je ne metathee. oblika sedanje: b r e g, kako še jo najdemo v polabskoslov. imena mest ruskih. Slov. breg je meta-thetična oblika za: breg. Cato ni jih vedel nikamor uvrstiti, kakor Plinij (3, 17.) piše: Orobiorom stirpis esse Со mu m atque Bergomum auctor est Cato, sed originem gentis ignorare se fatetur.
') Glej: Časopis česk. Mus. 15. 1. 38. 2) glej: Strabon. Geog. 7.
*) Stari kralj P e 1 a s g u s poznamlja svoje podložnike od Strymona do jadranskega morja kot Pelasge, in Justin poroča: Makedonia se je prvlje Paenonia velela, stanovniki pa so bili Pelasgi (glej Aesehil. Suppl. 249. ss. Justin 7, 1. eonfer Livius 40, 30. Pausan 5, 1. 2, 3.) Hahn misli, da Pelasgi niso bili Heleni, in pravi, da so Pelasgi že pred Heleni bili na illyrskem polotoku, vendar tudi trdi, da različnost med obema narodoma ni bila radikalna (Albanesisehe Studien str. 221). Suidas omenja, da so se Illyri imeli za potomke Persinov. Sosedni Si-gynni pa so trdili, da so iz Medie prišli. Prvino staroillyrskega jezika bi tore imeli iskati v starobaktriščini. So tudi nekteri, kateri, kakor postavim: Dr. C. Flor Pelasge imajo za s e m i t s k o pleme. Kesnica vendar je v sredini, da so v pradobi med Pelasgi tudi semitske betve pome-šane bile.
Letopis 1874. II.	11
delalo gorovje, ki je ločilo Panonio od Illyrika do virov Une, odonod v ravni črti do stočja rek: Lima in Drina. Na vzhodu je dejala mejo reka: Lim (Timacus), gora: mons Scodrus, deneš-nji: Šar, in reka: D ril, na jugu jadransko morje.
Kamo spadajo Japydi, kakor nekteri Grki pišejo, Jap odi po latinskih pisateljih, — Japudi v napisih rimskih spomenikov? Salašani so bili jih sosedje. Stephan Byzantski, celo pozen pisatelj, ki je pa zajemal iz starih grških pisateljev, jih ima za: e&vos xütixÖv лддд ггј IM.vqm, — пгхјд znači: od, von, sem, her, p о, nach, proti, hin, herwärts, neben, bei, tedaj jih ne išče v zemlji Illyrov. Strabon piše o njih: „Kelxixov те (i/ta xal 'IU.vqixov, tedaj: deloma — a/ia — Kelti, deloma Illyri, tudi v sedmi knjigi jih imenuje rod: „Inifiixtov 'Illvoioig xal Ке/ло/д", tedaj mešanico Illyrov in Keltov.
V 4. knjigi piše sopet: „Tudi J a p o d j e, sedaj z Illyri zmešan narod, blizo teh krajev stanujejo, insoskoncem svojih d e ž e 1111 y-rom in Keltom so se d j e", tedaj sopet jih ne stavlja ni v illyrsko ni v keltsko zemljo. Ker so Illyri segali do virov Arsie v ravni črti do virov Kolpe, ter je konec jihovih naselbin moral biti blizo one krajine, kjer najdemo gore: Jelenac, Risnjak, veliki Drgomelj, prek do Karlovca, in na meji med Dalmacio *) in Bosno, so še Srbi morali leta 683. po Kr. ostanke Keltov najti, ker ima že od tistih časov ona pokrajina ime: Vlah, in papež Gregor XI. jo tudi imenuje: major V lah i a. Japodov domovina bi torej bila iztočna stran Istre, južnozapadni del Kranjske, in reška županija. Imeni jihovih glavnih mest: Ter po in Metu 11 um vendar zelo nosite slovensko lice. T er p o je stalo na griču nad Starim trgom (Alten-markt) pri Ložu, temu griču pravijo denes: Ulaga. Tr pat i in u lagati pa sta Synonyma za: cumulare. Pod Semonom blizo istrske meje na cesti iz Postojne v Reko najdeš slično ime vesi: Terpčani. Metullum pa je stalo pri Oblokib, kjer se denes najdeš kraj: Metle. Utegnili ste te mesti iz prvega biti vlastnina Karnov. Tudi ime gore: Albius (denešnji Snežnik) o katerem Strabon piše: „idfjvvrai ydo oi 'lanodtg im гф yiißim ooti, refovTÜTCp züv "AXtikov ovnje sorodno slov.: ЛЪБЪ**), xquviov, Bergspitz. Za nesloven-skost Japodov govori jihovo tätoviranje; vendar iz Strabona prav ne razumimo, ali so bili pisanih trupel ali pisanih oblačil. On piše: ,yxazdarixroi ofioicog xai t o i g aXXoig IU.vgoig xal Qoa^i" — tore: xaräazixToi, — našareni, gefleckt, bunt gestickt. Ali kje?***) Tudi Virgil') govori: „picti Agathyrsi," ki so bili rod Skythov.
') Virgil Aen. 4, 146. Pomp. Mela 2, 1.
*) Hahn meni, da Dal mati a znači toliko kot Schafland, al-Ьяпвк: dalma, ovca. Čudovito! Murko (Besednik, s.v.) pa je zapisal: darina, derma, Schaffutter!!
**) Tore Albania Lbanja, Bergland.
Galli so nosili sigasto našarene plašče (würfelartig bemalt), kakor ве den denešnji prebivalci kaledonskih visokih planjav; tudi so ei,
O Ariih, ki so stanovali med Odro in Vislo tudi piše Tacit') da so si šarili trupla; to se poroča tudi o Britancih '2) ; pisana oblačila so imeli Thraki, kakor iz grških pisateljev zvemo, tudi stari Veneti, v katerih Slovene najdemo, in še den denešnji primorski Slovenci, posebno pa Slovenke ljubijo pisana, šarena oblačila.
Japodi*) so že bili leta 128. pred Krist. od Rimljanov stra-hovani in jim podvrženi, vendar še le cesar August jih je provincii liburnski pridjal.
Dasiravno Strabon sam prav ne ve, kaj bi z Japodi napravil, vendar nas silijo važni razlogi jeza illyrsko betvo imeti. Po Genesi (10) je Dodanim bil „heros eponymus" illyrskih Dardanov južnih sosedov Panonov, in ker se Dodanim veli poslednji sin Javanov, kateri je bil „heros eponymus" grških Jon-cev, lehko sklepamo, kako daleč se je illyrski jezik ločil od jonskega. Prvi sin Javanov je bil: Elisa, tore očak Aiolcev, drugi: T ar s i s, tore očak Ту rs eno v ali Tyrrhenov, tretji Kit-tim, tore očak prebivalcev grških otokov posebno Kretov in Mace-doncev, četrti: Dodanim — očak Dodonov — Dardanov poglavitnegaillyrskega plemena, v katero so spadali: Teukri, Pai-oni, (ki se pa imajo ostro razločevati od Panonov), Moisi (Mysii), Epiroti, Trojanci, Phrygi, Dalmati, Liburni in Japodi. Od helen-skega jezika se je tore illyrski tako razločeval, kakor nemški od skandinavskega, in litovski od slovanskega. Že Hahn je spoznal ta razloček in iz Polybia zvemo, da Makedonci, ki so narbližje ostali s svojim jezikom grškemu, in Illyrci niso se lehko razumeli; in Hahn trdi, da med jezikom Epirotov in Makedoncev je vladal oni razloček, ki vlada med nemščino in holandščino (Alban. Stud. 219). Ker so stari jugoslovanski letopisci, posebno dalmatinski,
da veči strah sovražnikom napravijo, z modro in zeleno barvo lica in roke malali. (Caesar, 5, 14. Ovid, amores, 2, 16. 29.)
') Tacit Germ. 43. Ptolom. 2, 11. 18, 20. 2) Caesar bell. gall. 5, 14. Pomp. Mela 3, 6. Herod. 3, 14. Dio Cass 76. 12. 16.
*) Grška korenika: i an, iz katere je: штпю, werfen, verwunden, verletzen, primeri sansk: j up, violare, j ар ar am i, jaceo, bi vtegnila služiti za razlago imena: Japod, Japud. 'länrut intrans. sich schnell bewegen, fliegen, sehweben. Kako se vjema srbsk: j ар i ti, „jаре vrata", to je: stojijo širom odprta, das Thor klafft? Med pojmi: „verwunden, verletzen" in : „klaffen" lahko pripoznamo naravno zvezo. Tudi med pojmi: „werfen" in: „schnell bewegen, fliegen" vlada enaka zavez, primeri slov. hiteti, eilen, schnell gehen, in: h i tat i, werfen, staroslov. rapere. Ker je jezik starih Illyrov na onem deblu zrastel, na katerem Pragrkov, ne bode nam se za zlo vzelo, ako illyrska imena skušamo po-mo.jo grščine tolmačiti. Primeri še: 'Iamg, ime gorske duple (Bergschlucht), ki se iz Attike v Megaro vleče. Japodi so zares bili prebivalci gorskih klancev.
Шуге imeli za predede južnih Slovanov, so po tedanji navadi tudi te od biblijskega Dodanima izvajali, in temu mnenju je prigla-ševal tudi Žid Gorionides v Ю. stoletji po Kristu (1, J. p. 8. 5.).
Iz sv. Hieronyma zvčmo, da so illyrski Dalmati piro (Spelt-waizen) imenovali: fsa. Bopp stavlja to besedo k sansk: yava, pers. džav, ječmen*), in litov. j a was, frumentum, in reče daje: Cia iz: £sFa, tedaj so Illyri glasnik v perhoreseirali, kakor Grki, zato jadranskih Venetov ne moremo k illyrskemu plemenu prištevati, ker v njihovem jeziku se najde v z vso svojo glasniško močjo, kar pričajo vlastna imena: Patavium, lacusvverba-nus, Ravena, Plaviš, ime krave: ceva itd. Se drugo svojstvo najdemo v jeziku Venetov: oni so naimer pred topična imena etrurska, ki se začnejo z vokalom, stavljali v, in govorili: Volane, Vatrenus. Plinij piše: Valane, quod ante Olane vocabatur, portus Vatreni, mesto: A tre ni, oppidi Tuseorum A t r i a e. To še store denes Sloveni, primeri: voče, vokno, vo-zek za: oče, okno, ozek.
Iz jezika starih Illyrov imamo po grških pisateljih raztolmačeno ime: Ovfiallov, Doppelberg**). Slovenski bi se glasilo: dvomal. Adelung poroča po Leibnitzu, da so lunanski (Lüneburger) Slovani bregu tudi rekli: m61 (Mithridates, pag. 169). Tudi denešnji Epiroti in Albanezi bregu pravijo: mal, mali. V irščini najdemo: meall, collis. Dob so imenovali: öavQog = gršk: ö'Qvg, zato so illyrski Dalmati mesto nad dobravo stoječe imenovali: Emduvoog, pozneje prišedši Hrvati pa: Dubrovnik.***)
Naj še na konci tega članka omenjamo dvojih ostankov iz jezika starih Illyrov. Plutarch pravi, da se je junak Achilles pri Epirotih velel: 'Aanizs, Grki so ga pa imenovali: 'Sinvnovg, der Schnellfuss. V denešnji albanščini pa še „anine" pomenja: schnell. Gotovo smemo te besede staviti k staroslov. spčti, properare, proticere, h gršk. amvd'eiv, litov. s p ud in ti, in nemšk: (sich) spuden.
Dalje Festus (17. 148) poroča: Sibynam appellant Illyri telum venabuli simile. Suidas tolmači: cißvvrj v „uxövuov". Ker
*) Slov. zab, zob, zato p a n o n s k. - slov. zabaj (sabaium), po-tus ex frumento.
**) Ime starodavnega epirotskega plemena: Molossi tore označuje prebivalce hribov, zato Albanezi imenujejo Crnogoro - : Male s i a. Kako illjrščina h grščini stoji, nam lehko razjasni albanska beseda: äshv&vaa, gršk. '/th&wv iz: fshvdtnv, latinski: hirundo, lastavica.
***) Osebna imena Venetov imajo čisto slovensko lice, postavim: M i-1 i n a žensko ime (Katančič I. 179).Priata (Ideml91) Visena (Idem221) Licovius ~ Likov, primeri starosrbsk. imena: Lik, Likovič, Lika, ime kraja. Venzoius = Vencoj, genetiv Venzoi po obliki, kakor: Zaboj, Beroj, Gogoj, Gnjevoj, primeri staročeska imena: Ven'c, Vencik; Ipaius = Ipaj po obliki kakor: Rataj, Radaj, Blagaj,
glasnika ß in у se rada menjata, je gotovo macedonsko: myivrly sulica, ednoista beseda, kakor tudi česk : s a b ё, sica, Dolch, s a b-n i k, sicarius, vtegne sorodno biti. Pomen nam razloži sansk.: sibh, laedere, occidere. Vsi ti ostanki nam pričujejo, da so stari Illyri tudi svojo občo koreniko imeli v arjanskem plemenu, in da je to v pradobi jugodunavske dežele v posestvo vzelo.
Gore smo slišali, da Cato je imel peninske Salašane za sorodnike „Tauriscae gentis." Kakošne so te tauriscae gen te s? Prepričali smo se že, da to ime je nosila tudi edna betva Ligurov, ki niso bili Kelti, kakor Strabon očitno reče. Ti so s keltskim vlakom Skordiskov se izselili na dolenjem Dunaji in pod „mons Claudii" — denešnja gora: Krudia.
Druge Tauriske Strabo imenuje v okolici Nauporta, in Nau-portus (Verhniko) kolonijo Tauriskov. Po Pliniji so se tudi C ar ni nekdaj veleli Taurisci: „Carni quondam Taurisci, tunc Norici" (Histor. nat. III, 20.), in Strabon (IV. 27) piše, da noriške narodnosti so tudi Tauriski. Že Ottfried Müller (Die Etrusker I. 134.) je spoznal, da samo ime „Tauriscus" nič ne odloči za narodnost ljudstva, ki je позЈ, ker v več starih jezicih (?) ta beseda označuje prebivalca gora. Ker v Noričanih, Karnih, in Salašanih julskih Alp najdemo slovanske rodove, so tudi nauportski Taurisci, ali bolje rečeno: karnski, bili Slovani. Ti so z Rimljani že živeli nekdaj v prijateljski zavezi, ker Rimljani so prišli, ko so Cymbri in Teutoni napadli mesto Norejo, noriškim Tauriskom kot zaveznikom svojim na pomoč. Vendar če dalje nazaj pogledamo, najdemo že prijateljsko zavezo prebivalcev karnskih in julskih (nekdaj ve-netskih) gora s staroitalskimi plemeni.
Domaj, primeri: Ipava, Ip, rečica na Štirskem, Ipabog, retransko božestvo Hebdanus (patavski napis, Idem 191) primeri: H ebda, kraj na Poljskem (Codex Pol. 1292. 144). Več imen mest venetskih sem že na drugem mestu razložil. Naj tukaj še omenim ime mesta: Altinum, kakor rimski pisatelji pišejo = Altino seil, mesto, ali pa: A Iti nje. Mesto je ležalo v Laguni pri ustji reke: Plaviš (Piave) ne daleko k severu od denešnje Venecije, in je imelo važno trgovino. Altino ni drugo, nego mesto v močvirji stoječe, kar je tudi po Strabonu bilo. Ime sorodno je: Alta, reka v starej Ruskej, primeri sansk: arda, feucht, grško: аџба), besprengen, адба, Schmutz: česk. po prestavi glasnikov: latovisko, Sumpf, za: altovisko. Denešnje mesto: Vincenza so Rimljani pisali: Veicetia, Vicetia, Grki pa: Ovmtitt, to je: Vieica, Städtchen, primeri polabskoslov. vaika, Stadt, Vi če, ves pred petujskim mestom. Prav elovensko ime je mesta: Trigabuli. Polybij (11) piše: Padus a fontibus uno continuoque fluit alveo: ubi vero ad Trigabulos, quos vocant, pervenit in du a s scinditur partes, quorum alterius ostium Paduea, alterius 01 an a vocatur. Kaj drugega Trigabuli znači, nego kraj, kjer se trikrat gaba, nemšk. Dreifurth, lat. Trivadum, gabati, waten (Murko s. v.) enkrat črez reko Pad, drugokrat črez dve strugi: Padušo in Olano.
Med narodi, za katere se je zraven mesta in okolice Tarsin a t o v moliti moralo, najdemo na iguvinskih tablah tudi: Tursce, N a h a r с e in Jabusce „turscom, naharcom, iabuscom nomen".
Iguvinske table, nar starši pisani spominki stare Italie, imajo svoje ime po mestu Iguvium, denešnji: Grubbio, Ugubio v Umbrii. Umbri od Grkov 'O/ißoixol imenovani so prvlje, nego so jih Etruski premagali, imeli v svoji oblasti vso srednjo severno Italio, to je: dolenjo ravnino reke Pada (Po) do Alp. Bili so star narod, in Dionys (2, 49) jih ima za: š&vog äv&tyevrfi, — autochthone. Etruski so jih dalje doli porinoli, Etruske pa Kelti, kakor Plinij (3, 14) poroča. Lepsius (de tab. Eugub. pars. I, 128) stavlja po-četek teh tabel med 284—184 pred Krist.
Ker se na teh tablah imenuje „nomen iabuscom" inJa-busci so po sojenji vseh starinoslovcev: Jap ud i, moramo tudi Tursce in Naharce iskati v soseščini Jap udov, in druzega naroda tukaj ne najdemo, nego pozneje Plinijeve in Strabonove Tauriske, katero ime so nekdaj tudi nosili Kar ni. Pa kdo so bili Naharci? Na prebivalce reke italske N arte s ne moremo misliti, ker se v eni vrsti Tavrsčanov in Jabuskov imenujejo, mi tore imamo iskati rod nad severnim primorjem Adrie, in jaz bi trdil, da so Naharci iguvinskih tabel predhodniki denešnjih Goričanov, da so: Nagarci — Nagorci, Bergbewohner, Hügelbewohner*). Glasnik g se v umbriščini glasi kot: h; tako bereš: ahtu za: agito, ahtimza: agitum,rehte za: regit e, mohotos za: magitus, pozneje: m actus, (glej Grotefend, Rudimenta linguae umbricae). Tur sei so tore bili prebivalci visokih taver gorenskih, korotanskih in gorenje-štiriskih Alp, Naharci — Nagorci pa nižjih goric od Devina po denešnjem Goriškem, in ker Cato peninske Salašane ima za sorodnike, „Tauriscae gen tis", in ker mi rod z enakim imenom: Salassi najdemo v soseščini Kar nov, so ti Salassi v pradobi se mogli odtrgati od svojih bratov na julskih planinah, in se naseliti na južnih panogah peninskih alp, ali pa so ti Salassi betva adrijan-skih Venetov, Mogoče je tudi, da so ti Salassi bili vezni ud armorskih Venetov, in onih, ki so stanovali kraj gorenjega Bodensee'a, ki se je tudi: „lacus Venetus" zval (Mela, 3, 2), in kjer še prebivalci dendenešnji svoje čolne imenujejo: Lädis, to je: 1 a dj e.
Gore smo slišali, da po Strabonu oni T a vriski, ki so s Skor-diski se naselili na dolenjem Dunaji, in postavili mesto Tauru-num po občnem mnenji na mesti dnešnjega Belgrada, dalje pod goro: „ mon s Claudii" — denešnja gora: Krudija, — so bili Ligurci. Presodimo tukaj kratko zgodovino Ligurov.
*) Prof. Knötl (v Jahresbericht des Gymnas. zu Glogau 1852/53 str. 21) hoče v Naharcih najti: Noričane, Jabusci so jemu tudi Jap ud i, in Tur sei — Taurisci, ali on blodi, ako misli, da Tau-
Prvi jih omenja Herodot (7, 165), ki jih šteje med narode, katere je Hamilkar proti Gelonu in Theronu peljal. Skylax jih pozna v južni Galiii. Thukydides (6, 2) piše o njih, da so iber-ske Si kane pretirali iz njihovih hispanskih sedežev, ki so si potem nova stanovališča v Sicilii poiskali. To potrduje tudi Dionys Halic. (1, 22). V historični dobi nahajamo Ligye vjužno-iztočni Gallii; v Italii pa so že v pradobi stanovali, in se do reke Tibere razširjali (Festus vox: Sacrani). Pozneje v6 Polybij (2, 16), da so na jugoiztoku do Aretia, na severozapadu pa do P i se segali. Naselbine so pošiljali na Sicilio, Korsiko in druge otoke (Priscian, 4, Dionys. Hal. 1, 22). Umbri, Etruski in Kelti so jih pozneje v Italii na zemeljsko okrožje med jezerskimi planinami na zapadu, ki ločijo Italio od transalpinske Gallie, dalje na okrožje Pada na severu, na ligursko morje na jugu obmejašili. Nekteri so mislili, da so Liguri in Iber i bili ednoisto pleme, kar pa ni res, ker Skylax (Peripl. p. 2) piše, da so v pokrajini od Pirenej do Rhone Iberi in Ligyjci: fuyaöeg stanovali. Ako bi Ligyjci bili ednako pleme z Iberi, nebi Skylax tega razločka delal. Da tudi neso bili Kelti, izvedli smo iz Strabona. Dionys Halikar. jih ima za del starih Italov, tore bi to kazalo po Contzeno-vem mnenji na pelazgijski izvor. Plinij piše (18, 40), da se je pri Taurinih — betvi Ligurcev: „secale", schwarzer Spelt, velelo: as i a, Strabon (4) pa, da se je zunanja haljina „џтозг" pri Ligurih velela: aayov, kar bi podobno bilo grškemu: rrdy^rj, асщ, sagena, primeri sansk: sag, tegere, tedaj: sago n v pomenu = lat. toga, iz: tegere. Kožnatplašč pa se je velel: mastruca. Iz Plinija tudi zv6mo, da so reki: P a du s, pravili: В odi neu s, Polybij (2, 16) pa piše: Вьдеуход, in da je ta beseda izražala pri Ligurih pomen : fundo carens, primeri grško: ßä&og, p-ofunditas, ßa&vvvm, profun-dum facio. Dalje se najde pri Herodotu (5) opazka, da Ligyjci pri Massilii stanujoči imenujejo „mnrilovg" ■— Kleinhändler, Höcker, Krämer, Schenkwirthe, Feilscher, Schmugier: Sigyne. Cato in Claudian imenujeta Ligure: „mendaces in fallaces". Jihova trupla so bila stiščena in bolj suha, nego rejena, niso ravno bili velike rasti, pa močni in bistri, da so jih Rimljani imenovali : pernices.
risei so ime prijeli po mestu Tarvisium (Treviso). Po zapiskih gršk. in latinskih pisateljev imamo le trojne Tauriske razločevati, lygurske, karnskonoriške in „in monte Claudii", prvi so po Strabonu se ločili po jeziku od Keltov , drugih pa nobeden latinski pisatelj nema za keltsko pleme, — vsi jih obče in sploh imenujejo: Tauriske, zato je Knöflna celo mikalo te Tauriske za sorodnike Etruskov imeti, Nori-čane okoli Akvileje pa za lat. O pike ali pa Illyre, in le Noričane v dunajski dolini za Kelte, vender tudi pri tih dvomi, ker piše: Die späteren (zakaj ?) Noriker, namentlich die im Donauthale, scheinen gallischen Stammes gewesen zu sein.
Kar Fortis (Reise in Dalmat. I. 131) o nosečih Morlakinjah pripoveda, da na polji delajoče porod same brez vse druge pomočnice opravijo, in novorojeno dete same domu nesejo, to tudi Strabo (3) o Ligurkah.
Liguri so se morali v pradobi tudi dalje gor na zapadu po Helvetii razširjevati, ker iz Helvetie so prišli s Cimbri kot bojni pomočniki Ambroni, ki so italske Ligure zastopili (Plutarch in Cajo Mario). Že gore smo slišali, da Strabo v Helvetii ima G e -na u ne in Breune za illyrske rodove; ako so ti zamogli iz Epira se preseliti v raitske planine, tudi Liguri, katere v historični dobi bliže teh planin najdemo.
Ker več starih pisateljev italske Aborigenes izvaja od Ligurov, in eden sin Itala (heros eponymus ltalov) se prikaže kot vodja Ligurov, bi tudi ime: 11 ali nam nar naravniše razložila grška beseda: forjg, audax, animosus, in: halog, bos, vitulus, je: animal audax, animosum.
Niebuhr je sicer tudi ime iz gršk. halog izvajal, pa mislil je na volovske in telečje pašnike, in 11 ali a mu je: Viehweidenland.
Sicer pa je že tudi Dionys. Halikarnaški (1. 35) trdil, da je dežela dobila ime po: halog — vitulus —: Italia — Vitalia, ravno tako pozneji Izac. Tzetzes (Coment. ad Lycopb. Alexand.) piše, da Italia je dobila poznamenovanje po biku „quippe tau-rum Tyrrheni*) adpellant italum", vendar razlaganja obojih slonijo na mythičnih legendah Geryonovih volov , čijih mythus pa ni šče dovolj razjasnjen.
Iz teh zgodovinskih izletov, ki so nas sicer nekaj odpeljali od našega predmeta, pa so bili potrebni, se prepričamo, da Salašani na iztočni strani Krasa, zmerom kot samostalen in poseben rod stojijo, in da jih nobeden starih pisateljev ne navaja ne med illyr-skimi ne med ligurskimi ali keltskimi rodovi, tedaj, ker jih najdemo v planinah, katere so se pred Julijem Caesarom zmagovalcem Salašanuv imenovale: venetske, in ker ime imajo slovensko, in jihovi legi prav prikladno, jih smemo z vso pravico prištevati k slovanskemu plemenu.
Manje gotova je slovanskost Salassov „montis Penini", od katerih Cato pripoveda, da so bili z Leponti „tauriscae gentis". Ker starim pisateljem je „gens taurisca" tudi cddel Ligurov, so ti Salassi biti vtegnili ligursk rodič, kar pa bi ravno govorilo za njihovo različnost od kraških, in za slovanskost kraških, ker nikjer ni omenjeno v starih izvornikih, da bi ikak ligursk rod kedaj bil prebival v julskih planinah.
Vendar je tudi Cato znal pri klasifikacii Lepontov in Salassov na umu imeti noriške Tauriske, in tako bi ti Salassi ipak bili Sloveni. Pa jeli niso ti Tauriski bili Kelti? Presodimo!
*) Thyrrheni so bili iz Boiotie pretirani na južno primorje Maionie, odondod se je en oddelek v Itaiii bil naselil. Ottfried Müller. (Etrusk. I, 202) ima je za Pragrke ali Pelasge.
„A tergo Carnorum, qua se fert magnus Ister, Raetis jun-guntur Norici" piše Plinij (3, 24); tore so se prebivalci iztočnih Alp veleli: Norici, kateri pa so bili s „Taurisci" ednake narodnosti. kar iz Plinija sledi, ki reče: „juxta Carnos quondam Taurisci nune (po drugih berilih: tunc) Norici. Prvi, kateri Tau-riskov v Noriku omenja, je Polybij. Iz njega navaja Strabnn (Geog. 4) vest, da se je dosti zlata našlo v okolici akvilejski pri noriš kih Tauriskih „sv tolg TnvQhxoi? t nI g NtaQixolg". Vendar onih Tauriskov, katerih Polybij (2, 28. 30) omenja, da so z i t al s ki mi Boji se bojevali proti Rimljanom, nesmemo v Noriku iskati, in z Noričani ednake imeti; ti so bili ligurski*), katere
J'e Hamilkar bil pregovoril, da so v zavezo stopili s keltskimi Soji, Insubri in Cenomani proti Rimljanom (Liv. 31, 10). Tudi ne mogoče zapopasti, kako bi noriški Tauriski, tako sila oddaljeni od italskih Bojev zamogli ž njimi v zavezo stopiti. Vendar še Strabonu je znano, da so Noričani in Taurisci bili edno-isto pleme, ker piše (4) da okoli Akvileje stanujejo Noričani in da: „ Таг бе Nmp/xmr etat xal oi TavQtaxoi11.
Strabo tore ima na umu Tauriske v Nauportu, in reče, da so z Noričani kraj Akvileje prebivajoči Tauriskom sorodni. Druge Tauriske imenuje za Pano ni. „Pamportum (Nauportum) enim fluvio alluitur navigabili ex Illyrico decurrente (tedaj to okrožje že povzame v političnoadministrativnem zmislu rimske države) et in Savum exeunte, itaque facile Segesticam inPannoniam et Tau-ris со s (merces) devehuntur". Ti Tauriski so tore stanovali tam, kjer Ptolomaj (2, 16) imenuje mesto: Taurunum, in v onem okrožji tudi Plinij Tauriske pozna pišoč: „mons Claudius, cujus in fronte Scordisci, a tergo Taurisci." Vendar teh Tauriskov Strabon sam nema za Kelte, temoč za Ligure; nam etia-mnum permixtae sunt istae et Bastarnicae gentes Thracibus, ma-gis quidem iis, qui extra, sed iis tarnen quoque, qui intra Istrum accolunt: iisdemque etiam Celticae: Boii, Scordisci, Taurisci, qui ab nonnullis Liguristae nuneupantur." Ako so ti Taurisci se tudi Liguristi zvali, so „celticae gentes" le bili Boji in Skor-disci. Vendar jih je na drugem mestu zopet zmešal, pišoč: pri-mum itaque Illyrica exponamus, quae et Istrum et Alpes attin-gunt, sita in medio Italiae et Germaniae, ineipientia a lacu, qui apud Vindelicos est et Rhaetos et Boios (drugo berilo: Toenios). Hujus regionis**) partem vastam reddiderunt Daci, debellatis Boiis et Tauriscis, gallicis gentibus Critasiro sub-
*) Stanovali so, kakor iz istega Polybija zvemo: „altera (meridio-nali) parte Alpium Taurisci et Agones". Te Alpe pa se vlečejo dol od sv. bernardske gore do ligurskega zaliva in se velijo na severu : alpes graiae, na jugu pa: alpes maritimae,
**) Tukaj je Strabonu sopet edna spodletela. On ne razločuje jezera venetskega (Bodeneee) od jezera Pele o (lacue Pelso). Vendar dogodba priča, da je imel slednje ца umu.
jectis, qui eam sibi vindicabant regionem, quamquam omiliš di-stingueret Parisus, (Patisus, Tisa) qui a montibus in Istrum defluit, per Scordiscos Gallos" (Geog. 7). To so isti Taurisci,*) o katerih gore piše, da jih nekteri imenujejo Liguriste; in če bi res ti Taurisci bili Kelti, še ne sledi, da tudi oni v okolici Nauporta in Akvileje, katere Strabo tudi sploh Tauriske imenuje brez označevanja narodnosti. Ti so bili soplemeniki Noričanov, in te je Plinij gotovo dobro poznal, zato bi tudi bil jih Kelte imenoval, ako bi res Kelti bili.
Ravno tako brez vsakega označevanja narodnosti nam Tauriske imenujeta Dio Cassij in Appian. Dio Cassij (lib. 49. pag. 412] govoreč' o bojih Caesarovih piše: „Salassi et Taurisci, Liburnique et Japodes tum aperte propter Caesaris absentiam rebellaverunt." Ker te Tauriske imenuje v društvu S al as so v, Liburnov in Japodov, so to mogli biti isti, katere Strabon v okolici Nauporta navaja.
Ker Dio Cassij drugač Noričane razločuje, in jihov napad v rimsko državo očitno omenja, je jasno, da so ti Taurisci posebna betva Noričanov bili, in sicer oni, o katerih Stra-bon piše: „da Noričanov akvilejskih so tudi Tavriski". Appian (B. Illyr.) pa imenuje med narodi v južnih Alpah, ki so se že pred podjarmljenjem Norika odrekli Rimljanom tribut plačevati, tudi Tauriske, tore so Appianovi Tauriski v južnih Alpah sopet ednoisti s Strabonovimi in Dio Cassijevimi.
Iz tega pregleda se prepričamo, da Tauriskov karnskih in julskih planin nema noben ne gršk ne latinsk pisatelj za Kelte, one na dolenjem Dunaji pa Strabon enkrat ednači z ligurskimi, drugokrat pa le per currentem Tauriske z Boji vred imenuje : „gallicae gentes", iz česar pa ne sledi, da so tudi planinski bili Kelti, ker ime samo ničesar ne določuje, bodoč da ime: taur najdemo v ligurskem, illyrskem in maloazijskem okrožji. Ker se istina, da so Noričani bili Sloveni, ne dä prevrči, in ker noriš k e Tauriske imata Strabon in Plinij za ednoisto — sorodno pleme z Noričani, so tudi ti Tauriski bili Sloveni, in Salassi montis Penini oddelek noriških, ker drugač bi jih Cato in Plinij očitno k Ligurom bila prištevala, kateri so bili obema dobro znani, in se „Augusta Taurinorum" pri Pliniju (3, 5) naravnost „Li gurum Stirpe orta", poznamenuje.
*) Pri teh, in ne pri noriških so se italski od Rimljanov pobiti Boji naselili bili, ker okoli „laeus Pelso" — jih imenuje Plinij (3, 24). O teh Tauriskih (7) pa sam trdi TavQiffxovg dt AiyvQiaxov? ■/.al Tavnmrag cpairt." Da ti Tauriski niso stanovali v gorenještirskih Taur i h, sopet pričuje Strabon, ki piše, ka so iz Italie pregnani Boji priromali do Istra: „jiszaatdvtsg б" eig tovg neoi rov "Imqov ronovg", in pri Tauriskih stanovali: „fieга TavQicrxwv axovr". Reka Danubius pa je pri starih pisateljih še le v dolenji Panonii imela ime Ister,
Izmed vseh starih pisateljev o Taurisci h bi se tore znali oni, ki keltičnost Tauriskov branijo, na 7. knjigo Strabo-nove geografie opirati, v kteri on očitno reče: „debellatis Boiis et Tauriscis, gallicis gentibus Critasiro subjectis." Pa že gore sem omenil, da so ti Tauriski težko bili noriški, temoč oni na gori: „mons Claudii", ki so tudi bliže sedežev Bojev (ob ple-škem jezeru) stanovali, nego noriški. Poglejmo si bolj na tanko pozorišče tega boja. Boji so napadali svoje sosede t lir aš k e Gete. Ti so takrat stanovali v Dacii, ker iz svojih prvotnih sedežev med Dunajem in Haimom so jih Bastarni pretirali. Geti s Daki zjedinjeni se vzdignejo pod kraljem Boerabistom (Justin, 32, 3. Gass. Dio 67, 6,) in pobijejo ob Reki Tisi Boje in Tauriske do drobnega. Ta bitva pade med leto 50-40 pred Kristom, tedaj v čas smrti Caesarove. V oni dobi pa se imenuje kralj Noriča-nov Voccio, ki je bil zaveznik Rimljanov, in test svabinskega kralja Ariovista. Težko se je ta spuščal v zavezo tako slabega nestanovitnega naroda, ki šče je jedva kakih 50 let v svojih novih sedežih stanoval. Tudi neso Noričanom Geti in Daki bili nevarni, ker med njimi so stanovali mogočni Panoni, ki so šče Rimljanom dosti opraviti dali, tedaj se Getov ne bali, s katerimi so tudi v miru živeli. Ako Strabonovo poročilo ima kaj resnice, imamo druge Tauriske zaveznike Bojev iskati, in razve omenjenih ligurskih pod „mons Claudii", nam Ptolomaj imenuje poleg Anartov — Teuriske. Caesar (В. G. IV, 25) pa piše, da se lierkynsko pogorje vleče do Anartov, ki so pri thraski meji. Te Ana rte postavlja nar učenejši geograf novega časa Kiepert od Reke G rane do virov Tise pod južne panoge Karpatov, in od virov Tise do virov Alute -pa Tauriske. Ti Tauriski so bili bliže sedežev Bojev, tore je Strabon z vso resnico pisati zamogel (Geog. 5), da so se italski Boji pri Tauriskih, ko so v svojih italskih sedežih od konsula P. Cornel. Scipiona Na-sike (Liv. 36, 41) leta 191. pred Krist. bili premagani, naselili bili. Strabon (5) tudi očitno pove, da so ti Tauriski stanovali ob Istru „qui deinde ad Istrum cum commigrassent apud Tauris-cos habitarunt". Tako tudi dokazi iz Strabona za keltičnost no-riškili Tauriskov razpadnejo. Ti karpatski blizo Istra naseljeni Tauriski so pa tudi celo vtegnili biti slovansk rod, dasiravno jih Strabon z Boji vred ima za „gallicae gentes". Ime njihovega Kralja: Kritasir = Kritožir, odkrit, rafiieiov, Vorraths Schatzkammer in: žir pascere, der durch seine Vorrathskammer Ernährende, je prav prikladno za kralja, primeri imena: J ar o žir, in ime polabskoslov. vodje: Krito; keltščina ne spravi umne razlage na noge, in nobenega sličnega starokeltskega imena. Jaz bi v teh Tauriskih iskal predhodnike denešnjih slovaških Tur čano v. Strabon se je večkrat zblodil pri označevanji narodnosti; tako on roarsikteri rod ima za illyrsk, katerega drugi klasiki k Pano-nom ali Thrakom prištevajo.
Opirajo se Keltomani na ime: Tauriscus, češ, da v Kelt-
ščini: taur, tor, tur, pomenja: visok breg; vendar nobeden ne imenuje virnika, v katerem bi se ta beseda našla. Contzen (Wanderungen der Kelten st. 60) piše: Taurisker ist gleich Hochländer, Bergbewohner, hergenommen von den Ostalpen J sie), die noch jetzt theilweise den Namen Tauern führen".*) Čudovito ! — tedaj so te planine pred prihodom Keltov v noriške planine bile brez imena? Nezapopadljivo je, zakaj nobena gora v pradomovini Keltov v Gallii ne nosi imena: Tauern, ker Tau-rini saltus" (Liv. 5. 35), črez katere so Galli iz Gallie v Italio se preseljevali, so dobili ime po ligurskih Taurinih, ki niso bili Kelti, in ker se v mythiönih legendah Tauriscus imenuje brat Ligyrov, ne moremo ligurskega imena iz keltskega jezika razlagati. Gotovo je heros eponymos ligurskih Taurinov dobil ime po „tauru" (bove), kakor Italos po: „italu". Vsaj je že bistroumni in temeljito podučeni Eustathius (pag. 236) opazil: „ravQoi enim apud veteres omnia magna atque robusta vocabantur"; ali „veteres" so Eustathiju Grki in Latini, ne pa Kelti. Tudi ne moremo sem potegniti imena: T a ur i i, katero so nosili prebivalci „Chersonesus Taurica", ker tudi to ni nastalo po bregu, temuč po biku, kar Eustathij (pag. 104) poročuje: „Tauri vero populi, qui Achillis cursum colunt, a tauro animali vocantur, eo quod Osiris ibi juneto bove terram araverit." Vtegnil bi nam kdor nasproti držati ime pogorja, ki se vleče od iztočnega pri-morja črnega morja do kaspijskega, in se veli: Taurus, ali nar imenitniši jezikoslovci in geografi, kakor Max Müller in Kiepert trdijo, da je Taurus grška oblika za: Turän, zend: Turija, kakor so Arjanci imenovali severne svoje soseder in da po teh turan-skih pastirskih in boj niš k i h plemenih, ki so to pogorje obivali, je pogorje: Taurus dobilo svoje poznamenovanje. Tu-ran pa sopet ne poznamenuje: breg, nego: turajoč, bister, „tura", Schnelligkeit eines Reiters, tore: Turanci= bistri jahači (glej Max Müller Vöries, über die Wissenschaft der Sprache I, 205.) So še nekateri, ki ime: taur iz aramejskega: tura, gora, izvajajo, ali to je bezumno, ker Kelti niso bili semitskega plemena, da si ravno jih nekteri pisatelji, kakor Math. Koch in Knabl imajo za Phoiničane.
*) Ottfried M iiiler (Etrusker I, 134. 135) pa o imenu: „Taurisker" piše: Um den Verbanus See bis an den südliehen Band der höchsten Alpen wohnten die Lepontiner, ein Volk, dem der Name Tau-ris k e. beigelegt wird. Dies scheint aber nur eine Benennung von Bergbewohnern zu sein, und lehrt dann über die Abstammung und Nationalverwandtschaft nichts, die überhaupt bei mehreren Urvölkern dieser Gebirge (Tauriner, Ligurer, Salasser u. s. w.) so wie des daranstossenden Donauthales ein Räthsel ist. Denn die keltischen Völker erscheinen erst als Eroberer, auch ging ihr Strom durch die Ebenen, und stieg selten zu den Hochgebirgen hinan.
Vendar slovenskih topičnih in narodskih imen: Turje, Ture, Turove, Tura, Turjak ne moremo k imenu: Tau-risk staviti, ker teh imen ne nosijo samo gore, nego tudi polja, primeri: Turopoljena Horvatskem, Turepolev sanockem okraji v Galieii, Turjanci, ves kraj Mure na slovenskem Stirskem, vse v ravnem svetu, T u r j a, ime rečice. Ta imena so brž ko ne nastala po turih — (Auerochs, primer: Turjak slov. prestavo nemškega: Auersberg, od: tur Auer — Urochs),
Kako se tedaj razlaga ime: Tauern? Že naš marljivi Po-ženčan-Ravnikar je opomnil na besedo: taber, kako na gorenjem Kranjskem ostro brdo imenujejo, in s katero besedo je sorodna tudi: tabor.*) Taber pa stoji za prvotno in izvirnišo obliko: ta-ver, ker glasnik: v se spremenja z glasnikom: b, primeri: javor injaior, molitva in molitSa. Korenika: ta v sansk: tu paradigma: tavimi, pomenja: crescere, iz te je staroprusk: tavaš, pater, zend: ta v, posse, in t a ver, taber v pomenu gora je ravno tako se izobrazila, kakor: mogilaiz:magh-mah, crescere, in lat. tu-шео in: tu-mulus iz: tu (Bopp gloss. sansc. pag. 171). Iz: t a ver je adjekt. tavrsk. тавръскъ, in iz tega: Tavrščan, ali, ker korotansko narečje: v izgovarja kot: u, —: Taurščan, taurski, zato sta Grk in Latin lehko pisala: Tavnioxoq, in Tau-riscus. Iz korenike: tu — ta v šče so stvarjene besede: srbsk. tov, crassitudo, pinguitia, staroslov: t o b o 1 i a, pišča, Mast, t u - č a, tu-kost, tu-kota, pinguedo, tu-k, adeps. o-tava, Grummet. Primeri analogične nazore: Tolst, Tolsti vrh. Sorodna oblika je: ti v, turgidum, crassum, corpulentum esse, slov: t у j q,, tyti, srb. t o vi ti, litovsk. taukas, vse z sansk: tu, tavimi, v enakem pomenu. Tudi iz te korenike imamo imena bregov in rečic, ki tečejo iz bregov: Tiber (tudi osebno ime), Tibernica (ponem-čeno: Tifernitz), T i b a 1 с i ves po bregu in pod bregom. Tudi staro-italska narečja imajo iz korenike: ti v poznamenovanja za brege, sabinski: rrißat, colles (glej Preller, griech. Myth. II, 21, not.) lydski (staropelasgijski) raßai = tietqui, (Müller, F. H. G. IV, 131), primeri: še: rißsiov, ime gore v Phrygiji, Tifata, hrib severno od Kapue, Tifernus, ime brega v Šamniu; sem še spada ime: tub er, Geschwulst, kakor tudi slov. tvor, tor, tuber, dalje lat. imena: Tiberius, Tiburtius, ime mest: Tibur, Tifernum, gršk. rv-Xos, Wulst, česk: taviti — otaviti, kambrobrit. ty-vu,
*) Tabor izvirno pomenja otvrdjeno ostro brdo (primeri Vir-gilijevo ,,norica castella in tumulis") ostrog, vallum, Castrum, in še le v prenesenem pomenu: cobors, bellum, exercitus. Nekteri so menili, in tudi jaz nekdaj, da je: Tauern, dialektična oblika za: Turje, vendar se to-pična imena: Tauern in Ture na tenko razločujejo. Zraven: Tauern (glej malo dole) imamo: Turaeh (local.) blizo Murave na gorenjem Štajerskem, Turacheralpen, Turach er gemeinde v „Werch-zirmgraben" to je: vrh črine grabe, črm = muža, Turje blizo Trbovlj, Turjak na Pohorji, Turja, voda v Ščavnico tekoča itd.
crescere. Tauern so tore: T a vri, Tabri, in Tavrščani prebivalci: tavrov, tabrov, in ker glasnik: и se oslabuje tudi v e, se je noriško mesto denešnji: Tebern na Koroškem, velelo: TEVRNIA, kakor se v rimskih napisih najde, to je: Tevrnia, Tevrnja, mesto na tevru, tebru stoječe; tever, teberje pozneje prelazilo v pomen: brežni gozd, zato še se denes oni okolici tud'i pravi: St. Peter im Holze.*) V drugi polovici 4. stoletja se Teurnia je že morala z vati Tebrnia, ker so latinski pisatelji pisali Tiburnia. Eugipp. (Vita s. Severini sect. 22) imenuje Ti-burnio: „metropolis Norici", in reče, da je domačin Paulin tam za škofa bil. Pozneje so v tej okolici naselivši se Nemci, kar je Ankershofen do jasnega dokazal, ime Tiburnia popačili v Lurnia, zato se ravnina ta podravska veli: Lurnfeld. Tevrnia je stala na panogi pogorja (Bergplateau), ki se vleče od severa doli proti jugu od koroških Tau er n na salcburški meji doustjareke: Lies ar v Dravo. Nar višja hriba tega gorovja sta Sauleck in Hütners-berg. V pismih zadevajočih znani prepir med akvilejskim in salc-burškim metropolitom za Karla velikega se to mesto imenuje: Turnia. (Muchar, röm. Norik. 2, 60). Ker podunavske Tauriske najdemo v družbi Skordiskov, treba nam vsaj v kratkem v zgodovino Skordiskov pogledati.
Skordiski so spadali k Belovesovemu vlaku, in so se iz galske pradomovine izselili, in ob istem času v illyrskih in panonskih pokrajinah naselili, ko je bil po njihovih keltskih bratih južno italio napadših Rim vzet. Korakali so skoz gorenjo Italio, črez Kras, in mi najdemo, da so si ob času Alexandra velikega že v oblast bili spravili zemeljska okrožja med goro Skordus, dolenjim Dunajem, Savo do severnega boka adrijanskega morja. Kakor Trogus Pompejus, rodom Galčan, piše, so se več let s P a n o n с i in sosednimi narodi ljuto bojevali: „Galli, ... trecenta millia hominum ad novas sedes quaerendas misere. Ex Iiis portio in 11 al i a con-sedit, quae et urbem Romam incendit, et portio Illyricos sinus ducibus avibus .... per strages barbarorum penetravit et in Panonia consedit; gens aspera, quae Alpium invictajuga et frigore intractabilia loca transcendit, ibi domitisPanoniis per multos annos cum finitimis varia bella gesserunt" (Justin 24, 4.)
Ker je Rim bil vzet od Gallov leta 389 pred Kristom, so Galli v Illyrio in Panonio morali kaka leta prej priti, da pa so takrat omenjene dežele že imele svoje prebivalce, izvemo iz
*) Muchar (das altcelt, Noricum v Steiermark. Zeitsch. I. str. 46) vsa imena: Tau rus v mali Aziji, Tauristae v Ligurii celo Troi izvaja iz aramejskega: tura, Berg, Felsen, in reče: „welches Wort sich in diesem Begriffe in orientalischen und occidentalischen (sie!) Sprachen findet, wesswegen man es auch für ein aus dem Arameischen ins Celti-eche aufgenommenes Wort gehalten hat."' Smešna je ta logika iz edne besede, ki se pre v vseh okcidentalskih in orientalskih jezicih nahaja, narodnost kacega plemena odločevati hoteti.
Herodota, ki nam imenuje na Dunaji Tri balle, dalje do mej venetskih Sigynne. Vendar Keltov šče ne pozna, ne v gorenji Italii ne v Illyriku, temoč le v naj skrajnem zapadu, znamenje, da za njega šče niso bili se Kelti iz Gallie izselili V oni dobi, 400 let pred Kristusom, se je tore godilo, o čem tudi Nestor ve pripovedati: da so Slovani na Dunaji s Vlahi imeli hude vojske, gotovo se je marsikatero pleme iz dežel med Karpati in adrijanskem morjem črez Karpate k svojim severnim bratom preselilo; zato narodne pravljice severnih Slovanov, da so bratje: Ceh, Leh in Meh prišli iz horvatske Krapine, in Krak iz Karintie, zato Nestorovo poročilo, da so v Noriku stanovali Slovani. Vendar ta naval Keltov ni zadel praprebivalcev noriških in kar n s ki h planin, ki so bili Slo vanje, temoč le podunavske in panonske Slovane, in še panonskih niso vseh Kelti iztirali, ker med Savo in Dunajem šče najdemo za Augusta hraber rod Panonov. Tudi Muchar je bil nekdaj toliko pravičen, da je v Noriku druge prastanovnike iskal, nego Kelte, in sicer: illyrske, vendar ko so slovenski zgodovinopisci začenjali dokazovati, da prvi prabivalci Norika so bili Slo veni, je zavrgel svoje nekdanje prepričanje, in vse pokeltoval. (Glej, Steierm. Zeitsch. 1. Heft. str. 21.) Na strani 57 pa piše: „So wie wir aber eben deswegen weit entfernt sind lauter Celtenstaemme im norischen Lande zu vermuthen". itd. O potih, po katerih so Kelti iz gallske pradomovine v Panonio in do illyricos sinus prišli, niso izpitatelji starinstva ednih mislij. Šafarik meni, da skoz Ger-manio in dežele Bojev, in to preseljevanje stavlja med leto 350— 336 pred Kristom, Diefenbacli pa misli, kar tudi mi trdimo, da Skordiski so spadali k slednjim trumam Belovesovega vlaka, ki v gorenji Italii niso več našli prostora, so adrijansko morje obšli, in že takrat keltsko-illyrska zmesna ljudstva stvarjali,' katerih eni so bili Japodi. Vendar glavna jihova stanovališča so bila po Justinu in Atheneu, „in confluente Danubii et Savi," ker v historični dobi nam Keltov noben pisatelj v Istrii, Dalmacii in v okrožji med Savo in Dravo ne imenuje*).
Prvlje, nego ta članek sklenemo, še poglejmo, kjer imena: Tavre in Tavrsko najdemo.
Imena: „Tauern" razve salcburškega Radstäter-
*) Glavni sedež Skordiskov je bil na desnem bregu Dunaja. Strabon (7) jih stavlja kraj reke M ar gos (Morava), v državi Autariatov, ktere so pregnali iz jihove domovine, in kterim je Autoleon kralj Paionov v okrožji gore Orbelos onkraj Strymona nove sedeže prepustil (Polyainos, 7, 42.) Tiberij jih je spravil pod rimsko oblast (Sueton, Tiber 16.) Za Ptolomaja (2, 16) se so ostanki Skordiskov se ohranili na iztoku Save v Dunaj. Te ostanke še so morali Srbi, ko so se v denešnji svoji domovini naselili, najti, ker pokrajino med Ibarom in Drino imenujejo: Stari Vlah.
Taue m*) den denešnji še so žive v Gorenjen Štirskem, in sicer:
a)	Hochtauern, vikariat sv. Jerneja (St. Bartholomae am Hochtauern) v judenburškem okraji dekanovine admontske.
b)	Tauern — Schattseitev fari sv. Ožbalda pri Zeiringu, za Rimljanov: Surontium, v sredovečnih pismih: S urice, Surniche, to je: Sürice, Surnik po suri barvi vode, ki tukaj teče. Drug potok se veli: Pölsenbach od:
elso, metath. plešo, Sumpf, muža, zato: lacus Pel so v anonii, kjer so se pozneje keltski Boji naselili bili.
c)	Tauern-Sonnseite v isti okolici, tukaj teče Schlapfen-b а с h, to je Slap, vodopad, primeri: S с h 1 a p f e n po-nemčeno iz: Slape pri Mariboru, kder Drava slape dela.
d)	Tauernbach, potok v isti okolici, tam je tudi potok: Sunkabach, v Tauernschattseite pa se najde nemško ime: Saugrabenbach, slov. sunka, slavonsk: suka, svinja.
e)	Tauernthal med slovensko Matro (Windisch-Matrei) in mestecem Lienz-em na Tirolskem. Že tudi v novejši obliki po spremčni glasnika v v b najdeš tam:
/) Tabernitzgletscher ml'aberergletscher. Čudovito je, da visoki ledniki nosijo skoz in skoz slovenska imena: Pleschnitz, Weletz-Frössnitz — (Breznice) Sta-n i s с h k a, Folinik itd. (glej Sonklar, das Eisgebiet der Hohen-Tauern, Mittheil, der k. k. geog. Gesellsch. Jahrgang VIII. 1864. I. 12).
Tukaj je tore bila pradomovina slovenskih Tavrščanov. Ti so morali prestati prvi napad divjih keltskih Cimbrov in Teutonov leta 113. pred Kristom. Sicer so jim Rimljani, ki so se bali, da ta hrabri sovražnik ne vdere v njihovo državo, na pomoč prišli, a Cimbri in Teutoni potolčejo rimsko vojsko, vendar ne poskušajo črez Akvilejo v Italio priti, nego se obrnejo skoz Tyrolsko, Helvetio do genfskega jezera, kjer četiri leta divjajo, dokler jih Marij pri Aquae Sextiae (Aix v Provenci) ne pobije.
Ti Tauriski so morali tudi napad keltskih Bojev odbiti, ki so kakih 50 let pred Kristusom Norejo napadli, prišedši od desnega pobrežja Rhena, vendar zapodjeni se tudi v Helvetio k svojim bratom Tulingom in Raurikom podali, kjer jih Caesar (Bell. Gall. 1, 26.) pri reki Arar pobije.
Nekaj teh Tavrščanov se je bilo pri svojih sorodnih bratih K ar nci h (Kranjcih) naselilo, zato Strabon Nauport imenuje
*) Sem spada tudi: Tauernok, to je: tavertjok, po nemškem bi ее dalo povedati: Tauernspitz, od o k = rt, Spitz, zato imena gor in hribov: O k, diminutiv: O kič na Horvatskem in v slov. Halozah. Gor od Tavrnokaje: Leisnitzgraben = Lesnica, Waldgraben. Pridevek ok še najdeš v imenu gore SeethaleroÄ, Tulnok, od: tul, Nacken, Bergnacken, sorodno je lat. ac — ас-umen, nemšk: ah v besedi: a lira, osina, novonemšk. A ehre.

mesto T a v r š č a n o v, in Appian, Dio Cassij v soseščini Japodov. Tacitus in Ptolomaj jih več ne imenujeta, tudi ne pozneji pisatelji, zapopadeni so bili že pod rimskim politično-administrativnim imenom Noričanov.
Šče le po raztegnenji mej rimske države do Dunaja je politično ime: „Nori cum" obveljalo, dasiravno je s t are je, in že pred rimskim poobladanjem pri prebivalcih v porabi bilo, ker Polybij piše, da pri noriških Tauriskih je obilo zlata bilo „iv Tavnifjxotg roig NwQixoig." V izključivo porabo je ime: Nor i cum pri Grkih prišlo po Strabonu*), pri Rimljanih pa po Caesaru, rimsko prevladanje in izmejenje posebne noriške provincije pa je ime popolnoma vtrdilo, in splošno poznamenovanje za celo denešnjo Koroško, nekaj Tyrolskega severnega okrožja, gorenje in srednje Štajersko in Avstrijansko, kar ga je na desnem pobrežji Dunaja do Kahlenberga — postalo. Tudi nekaj Kranjskega je moralo obsegati, ker je Ptolomaj Latovičane, katerih glavno mesto je bilo: Praetorium Latovicorum, in stalo 7 ur od Emone na cesti iz Emone v Siscio, tedaj v denešnji trebanski okolici, podNorik postavil: ActToßixoi füv ino то Ncogixov." Noričane same pa Ptolomaj (2, 14, 2.) stavlja pod Ta vre iztočno od Am-b is on to v, ki so stanovali kraj reke Is on te, kakor seje nekdaj reka Salzach, ob kateri stoji Salzburg, velela. Mi jih tore smemo iskati v oni okolici, kjer je stalo mesto Noreja v denešnjem Neumarktu ^ 2 uri od koroškega Brežja (Friesach) v gornjem Štajerskem, ki pa že za Plinija ni več stalo. V onem okrožji stoji denes farna ves: St. M ar ein; ljudstvo pripoveda o nekem jezeru, ki je tam bilo, in blizo tam je občina: Seebach. Na virnat, jezernat svet opominja tudi ime Noreja iz: nor i ti, submergere, serbsk: iz-no rit i, ex aquis emergere. V listinah leta 1230 (glej Muchar Gesch. der Steierm. II. str. 66) se je cela ta okolica veleia: Graz z lup a, kar je popačeno za: Gre z upi je (primeri: Grezuplje na Kranjskem) od: grez, močvirna, g r e z-noti = noriti, grezno, abyssus. Grezu^i je stvorjeno, kakor: gorup, acerbus, škorup, schollicht, z daljimtvorilnim suiiksom: lje. V tej okolici teče Peischkerbach, ki je dobil ime po pisko-r i h, ki se v njem najdejo, Prechaubach, primeri: Prihova pri Konjicah; dalje še najdeš slovenska imena: Laus ach (v Ložah) Lasnitz (Laznica) itd. Rimski kamen, tukaj najden, ima slov. imeni: Samuconius, in žensko: S a muca В tirani filia. Rodbine Samuk še živijo na Koroškem.
Pod Noričane stavlja Ptolomaj Ambidrave, to je: Podravljane, in: 'А/лßihxoi — Poličane po rekah Drava
*) Contzen (Wanderungen der Kelten str. ЪО) piše o tem: „Aeltere Nachrichten über die ostnorischen Landstriche, in denen Strabon das Volk mit den Gesammtnamen Taurisker bezeichnet fand, veranlassten ihn, Nor i ker als den Gesammtnamen des Volkes, Taurisker als eine Abtheilung zu nehmen".
Letopis 1874. II.	12
in Lika. Ali kje najdemo na Koroškem reko Lik o? Nekteri so mislili na reko L i s a r, drugi na reko Z i 11 e r v Tyrolskem in trdili, daje Ambilici kriva pisava za Ambieili; a vsega tega ne treba. Jaz mislim, da seje denešnji Glanbach velel pri noriških Slovencih Lika, in daje Glan prevod slovenskega imena: L i k a (primeri ime reke Lika v Granici). Glan, g 1 a i n pomenja: ličen, svetel; glan je iz one korenike iz katere: gla-s, vitrum, staronord. gla-r. Po tej betvi praslovenski, ki je prebivala v okrožji Noreje po dolinah med Glano in Goričico doli do Drave je Rimljan zmagovalec dal novi provinciji ime: Nori cum, in to politično-administrativno ime je bilo še znano do desetega stoletja po Kristusu. Ime Taur išjč an i je zginilo, le onkraj Tavrov prebivajoči Nemci še nemške Štajerce prebivalce takraj t a v r o v imenujejo: Enterthäurer od: ent, enter, jenseits, drüben, her ent, diesseits. Genetično ime: Venet se menda ni rabilo zaradi razločevanja od sosednih Venetov; ime S loven je težko bilo znano, zato so se rabila topična imena. Vendar, kolikor sem zasledil, je v 4. stoletji po Kristusu moralo med prebivalci od Adrie po gorenjem Kranjskem, Koroškem, srednjem in gorenjem Štajerskem sploh znano in navadno poznamenovanje med prebivalci tih pokrajin biti: Karnc = Kranj c, in to bom pretresoval v posebnem članku.
Nekteri zgodovinopisci šče se opirajo na Polybia (lib. II.), kder piše: „In alpibus ab utroque latere loca montuosa habitant, ad eam partem, quae versus Rhodanum et septentrionem spectat, Galli, qui Transalpini appellantur: ad eam vero, quae campis imminet, Taurisci et Agones et alia pleraque Barbarorum ge-nera, a quibus Transalpimi non genere sed differentia loci dif-ferunt: ideo Transalpini dicti, quod montes colant.
Iz tega mesta hočejo dokazati, da se Taurisci in Agones ne ločijo po rodu od Gallov, nego samo se razločujejo po kraji prebivališč, tedaj so Taurisci bili tudi Kelti. Vendar se ne more dokazati, da se stavek: „a quibus" itd. ima tudi na: „Taurisci" potegnoti, marveč samo na „alia pleraque Barbarorum genera." Diefenbach (Origines Europ. str. 136) teh Tauriskov sam neče za čiste Kelte imeti, nego jih imenuje: „mit keltischer Mehrzahl gemischte Taurisci oder mit anderem Suffixe Taurini" in se na Ammiana Marcellina pozivlje (XV. 9.), po katerem namesto Eponyma Ligys stoji Tauriscus. Tudi Muchar (Steierm. Zeitschrift I. Heft, str. 48) Tauriskov, „qui inter Istrum accolunt", — in o kterih Strabon piše, da se tudi Li g у ris k i in Tauristi velijo, „Jiyvgfoxovs ml TavQiatag qiatri" (lib. VII.) ne imel za Kelte, in izjavlja: Uns scheint in dieser Bemerkung der sichere Doppelbeweis zu liegen, sowohl von einem ganz besonderen Stamme der Tau-risker in den ligurischen Alpen, als auch ihrer Ueberwanderung in's grosse Illyricum".
Ime: Taur je keltščini čisto tuje, najde se le v Lycii: Taurus in Antitaurus; — isti kult s Trojo pa pričuje, da so
Lycianci bili soroden rod s Trojanei, dalje v kameniti Arabii (primeri aramejski: tura breg), in pa v evropejski Sarmatii pri maeotskem jezeru, dalje v Ligurii in Noriku *). Liguri pa so se po Strabonu razločevali od Keltov, in prebivalci Norika niso bili Kelti, ker ti so le pozneje od zapada na iztok se preselili, tedaj pade trdenje enkrat zavsekrati, daje taur keltska beseda, in označuje: breg.
Ker noriške: Tauern so slov. Ta vri — Tabri in imajo drugo koreniko**), nego ligurski: „taurini saltus", i a ker gore z imenom: T а ur u s nahajamo v oni zemlji, v kateri je vladal pe-lasgijsko-grški jezik in temu sorodni phryzkoarmenski, nam treba tudi zasledovati koreniko te besede, in gotovo ni druga nego ona, ki jo ima grška beseda: zavoug, ječmen, (po Phanod. v Miillerovih Fragm. Hist. Graec. I. 369), in ta bi bila po Muysu (Hellenica str. 64) гоџш, perforo, tedaj tiči v besedi zavoog pomen: špičast, spitz, zackig, in zavQog, ječmen, je dobil ime po ostrih bodcih (spitzige Acheln), in tore tudi gore z imenom: Taurus označujejo špičasto, rtasto kakšnost — ostrico. Da so Grki z besedo: red'nog poznamenovali špičaste pečine, pričuje ime mesta: Tavgo/ieviov na iztočni strani Sicilie, denešnji: Taormini, na naturotrdni skali stoječe, ki seje: Tavgog velela (glej: Hoffmann, Griechenland pag. 1984). Liguri in ligurski Tauriski tedaj spadajo v ono plemensko skupino, v katere jeziku besedo: ravoog v pomenu ostrosti, rtosti, nahajamo, in ta je ona, iz katere so izišli: Grki, Illyri, in Phrygi, Tyrrheni, in za ktero dosle nemarno prikladnejšega poznamenovanja, nego: pelasgijska. Po takem razpadne tudi mnenje onih, kateri kakor Knobl, Gfrörrer in Weiss v Ligurih hočejo najti finsko pleme. Contzen pa, ki je iskal v Ligurih staropelasgijski živelj, ni bil na krivem potu. Jezik, ki so ga Liguri govorili, je brez dvombe bil oni, ki ga je pelasgijsko pleme rabilo, ko šče je bilo edinstveno, in iz njega ni šče se bilo rodilo staroitalsko narečje. Nekakšna sorodnost in ednakost v jeziku Rimljanov in Ligurov je morala biti, ker niso se Rimljani pri razpravah z Lyguri nikjer in nikdar tolmačnikov posluževali, in da se je edno lygursko pleme lehko v Samnium preselilo. (Primeri Liv. 40, 38. 41. Plin. 3, 11, 16.)
*) Najdemo še goro Taurus v južni Armenii zapadno od jezera: Araissa Thospitis, denešnje: V an.
**) Iz istega themata, iz kterega je: tavar, taver, t a vor, ta-b e r, tabor se je tudi v venetščini ohranila beseda : t a v a r a, coceia, Geschwulst (Boerio, s. v.), tore so ta vri, turgescentes montes, hochaufschwellende, hochlaufende Berge.
iz doslej še ne natisnenih, Kranjsko zgodovino zadevajocili rokopisov.
Nabral Janez Parapat.
V lanskem letopisu st. 18—32 sem priobčil nekatere doneske k zgodovini samostana velesovskega. Ker sem pred seboj imel le površen prepis imenika v Beč odpeljanih listin, postali so posnetki iz njega ne sicer napačni, vendar tü in tam ne tako dovršeni in popolni, kakor je želeti. Pričujoči članek naj to dopolni in popravi in ob enem zgodovinarjem izročuje še druge regeste iz nena-tisnenib, našo povestnico zadevajočih listin.
1.	Leta 1239. meseca sept. — V pismu tega leta (Letopis zal. 1872. in 1873. str. 19.) je imenovana prva prednica samostana Veles. priorissa Mathildis.
2.	1241. VI die Augusti. — Henrik, opat gornjegraški — Henrik Oberburgensis — potrdi darilo 1000 (?) mark, ki jih je ranjki opat gornjeg. Albert daroval samostanu vel. „sub conditione, ut sororum conventus ex nunc ad hon. Dei et s. Benedict! antiphonam cum collecta singulis diebus exceptis summis et praecipuis solemnitatibus post matutinas et vesperas decantare in ecclesia in perpetuo teneatur." — Izvirno na perg. pisano pismo v štirskem dež. arb. Nr. 561.
3.	1242. — Henrik, gornjegraški opat, potrdi na razsodbo razsodnikov naddijakona Sa vinskega Vincencija Chordian-a, Lei-bacensis in Henrika, podprednika ptujskega, vel. samostanu 100 mark, katere mu je podelil prednik Albert. Ako prestane Vel. samostan, pridejo vsa za oni znesek kupljena posestva samostanu sv. Benedikta v prid. Priče razen razsodnikov: Frater Con-radus, Frater Otto, Janez in Albert, duhovnika, Gerloch de Stein, Friderik de Saeveneke (savinski). Od druge strani: opat Robert, Bernhard, Henrik in drugi samostanci gornjegraški. — Izvir v dež. arh. štirskem. Nr. 569.
4.	1247. v Svibnem. — Gerloh s Kamna je s privoljenjem vojvodinje Neže Vel. samostanu odstopil svojega očetovskega imetja 17 zemljišč „in villa Winkeler" in en mansus in villa ecclesiae St. Mariae tako, da vsako zemljišče samostanu plačuje po en „modium grani" na leto, vsi drugi dohodki pa ostanejo njemu. Po smrti njegovi vse pripade samostanu.
Priče: Magister Berengarius vicedominus, Crafto, oglejski kanonik, Wilhelmus, plebanus de Tricesimo, Henricus et Glysoy, fratres de Mels, Konrad Gallo, Bertold krški. — Izvir v drž. arh. Nr. 618. Deloma natisnen v Fontes rer. aust. 2. Abtb. I. st. 8. in Letopis 1873. st. 19.
5.	1248. in coena Domini in castro Shorpfenberg VI. in-dict. — Vojvodinja Neža potrdi daritev svojega ministriala Konrada k kapeli sv. Tomaža v vel. samostanu. Bili so to trije mansus v „Tyrnculach" (Crkljah?) pri cerkvi Matere Božje. Prvo posestvo je bil kupil od gospe Gertrude, imenovane Mumelin, in njenih sinov Rudegera in Ulrika, drugo od Sigfrida de Ramesowe, tretje je imel v fevdu cd njenega ranj. soproga Friderika, vojvode avstrijskega.
Priče: Ulrik, škof tržaški, Oton, mejni grof de Hohenburc, videmski prošt; mag. Berengar vicedominus; Crafto, oglejski kanonik ; Ludovicus in Laibach, plebanus; Cono de Tri-cano; Johannes de Gugania (?); Henricus de Mels, ministeriales ecclesiae Aquil. — V drž. arh. Nr. 628.
6.	1248. — Henrik svibenski ali Ostrovrhar pokloni samostanu vel. svojega podložnika Martina v Olševku kot povračilo za škodo, ki jo je učinil samostanu. Testibus: Weriando vicedomino, Gerlocho de Stein, Chonrado Gallone, Leonardo sacerdote, Rudolfo sacerdole, Perone officiale Widena. — V drž. arh. Nr. 629. Letopis str. 19 brez prič.
7.	1251. — Ulrik, vojvoda koroški, potrdi daritev šest zemljišč — mansus —, ki jih je samostanu zatiškemu poklonil Henrik, mejni grof istrski. — I. Bianchi: Nonnulla documenta ad Patriarchatus Aquilegensis historiam. Rokopis v dveh zvezkih v v graškem dež. arhivu oddelek A. štev. 6a in 6b, ki ga je dne 17. feb. 1867 umrli videmski učenjak Bianchi sam kopiral iz patriarhalnih pisem. I. fol. 107, Nr. 53.
8.	1258. apud Stein. — Agnes, palatina Burgundiae et domina Carniole, potrjuje darilo nekaterih mansus in Pesche, Che-stinberch in Tirnovich, ki jih je samostanu vel. darovala pl. Neža svibenska. — V drž. arh. Nr. 769. Letopis st. 20, kjer naj se popravi v tem smislu.
9.	1260. III. indict. in castro Gorsza. — Henrik Ostrovrhar podeli z dovoljenjem soproge svoje za svoj in dedičev dušni blagor samostanu vel. podložnika Ulrika, filium Epponis de Lenke. Priče: Frater Jacobus et frat. Ditricus, praedicatorum ordinis de Ciui-tate; Ulricus dictus Reiber, et alter Ulricus, gener ipsius; Hainzo de Flednikch; Petemanus de Perneken; Raibelinus de Rebnach, Leonhardus notarius. — Drž. arh. Nr. 786. Letop. 1863. st. 20.
10.	1261. XV. Kalendas Julii (17. junija) v Ljubljani. — Ulricus dux Karinthiae, dominus Carniole pokloni samostanu v Bistri — Freudenthal — vsa svoja posestva v vasi Topol z gozdi, travniki, pašniki, z obdelanim in neobdelanim svetom z rib-stvom in z vsemi pravicami v dar.
Priče: Ulrik, grof Sternberg, Henrik in Herand, brata pridigarja v Ptuju, Leopold, pleban v Cirknici, Friderik pl. Valchenberch, Rudgerus de Leibach, Chunradus, purkgrau-ius de Lunz, Markard de Chuhm, Leo, vicedominus, Otto de Landestrost, Heinricus de Pilcbgrez, Gerloehus de Hertenberch, Putz-linus, Ysenricus, Gyselbertus, Ortlinus de Leibach, Pera officiales et alii quam plures. — V dvornem arh. Nr. 793 v Mitth. f. Krain 1853 st. 25. po vrh omenjeno pismo.
11.	1263. — Vojvoda Ulrik podeli samostanu zatiŠkemu vsako leto 10 mark denarja. Mitnica in kovnica v Ljubljani ste morale v osmini velikonočni izplačevati ta znesek vsaka polovico. Isto leto je tudi dal vas ,,in Mettnach" za dušni blagor svoje ranjce soproge Neže f 1262. — Bianchi rokopis I. fol. 107. Nr. 53.
12.	1265 (?) — Guravdus in Janez kartuzijanska prednika, ogledi slovenskih pokrajin, določita samostanu bistriškemu meje, katerih nobeden samostanec imenovanega samostana brez dovoljenja prednikovega ne sme prekoračiti, ako ne gre morebiti v kapitel ali po blagoslove. Meja je začenjala pri Rupi nad reko, ki teče proti Ljubljani. (Rupa je skoraj sred med Ljubljano in Bistro.) Od Rupe se vleče pot čez hrib do Rakitine, odtod naravnost do cerkniške fare, potem do Logaca ob meji, ki loči oglejski patriarhat od dežele koroškega vojvode. Od Logaca pelja meja po gorah do planin „ad alpes, quae sunt super villam judicis pecconis, que dicitur Wrequeniz". Od teh planin je meja segala čez hribe do gore za vasjo Tunica v Podlipi in odondot do Rupe. — Drž. arh.
13.	1265 (?) G. (Gregorij (?) oglejski očak ukaže L. archi-diacono Marchie et Oarniole, (Ludoviku, ljublj. župniku?), naj pred se pokliče in posvari gospo de Czechk in sinove njene, da samostanu bistriškemu krivično vzeto in pridržano zemljo nemudoma vrnejo, sicer zapadejo cerkveni kazni. — Pohabljeni prepis iz 13. stoletja v Graški vseučiliščni knjižnici Cod 39/71.
14.	1283. IV. die exeuntis Augusti (28. avg.) indict. XI La-baci. — Majnard tirolski potrdi vse samostanu vel. podeljene pravice in dodä privoljenje, da smejo vino in živež za samostan skozi njegove dežele voziti brez cestnine in mitnine. — Drž. arh. Nr. 1232.
15.	1286. dnč 3. januarja v Ljubljani. — Albert, grof goriški in tirolski, zavetnik cerkve tridentinske in briksenske, podeli očetom samostana „in Vrevntz" vallis jocunde milost, da na njegovih mitnicah na Rupi in Hulb ni treba dajati mitnine za vino, olje, živino in sploh, česar potrebuje samostan. — Drž. arh.
16.	1296. dn6 1. sept. — Pankracij iz Vipave je bil po očaku Rajmundu investiran z več zemljami in villa Lingel-veld, in Weuplach, in Sambor in Oberveld, in Biszich, in Grui-sach. — Bianchi rokop. I. fol. 83. Nr. 41.
17.	1297. 16. maj. v Velesovem. — Senčurski župnik Ulrik podeli samostanu vel. zemljo za obletnico. Priče: Witigo
der Erzdiakon im Sannthal, župnik v Moravčah, her Thomas, Verweser der Kirche Czirklach, ßerchtold von Münkendorf. — Drž. arh.
18.	1301. Dom. Laetare. — 12. marcija —,v Velesovem. Henricus de Gurenz daruje z dovoljenjem brata svojega Ulfinga de Gurenz et manuali porrectione sina svojega Ditmar-a samostanu vel. podložnika Jurja v Olševku.— Priče: Witigo de Lil-gemberch, archidiaconus Saunie, plebanus de Morauz et procu-rator coenobii in Michelst. ; Thomas Capellanus tunc ibidem; Berchtoldus. Officialis etiam ibidem, Hermanus de Stermol. — Drž. arh. Prim. tudi Letop. st. 20.
19.	1302. XI. die intrantis Octobris - И. okt. — XV. ind. v Velesovem. — Brata Ditmar in Ulrik iz Greifenfelsa prodasta vel. samostanu (v Letop. st. 20 imenovani) zemljišči za 16'/2 marke. — Priče: Dom. Witigo de Lilgemberch, arch. Sevnie et pleb. in Morautz, tunc temp. dispensator et capellanus doinus pre-libate; Thomas Capellanus ibidem ; Chonradus de Grednik, Berchtoldus, filius ejus; Chunradus etiam de Grednik, Uslinus de Zalog. Actum et datum in Michelstetten diete domus existente prio-rissa religiosa femina domina Lieba. — Drž. arh.
20.	1302. dne 26. nov. ind. XV. Griez. — Oton, vojvoda koroški, potrdi za se in brata Ludovika in Henrika samostanu zatiškemu vse pravice, ki mu jih je podelil njih oče Majnard. — Bianchi rokop. I. fol. 104. Nr. 52.
21.	1304. sv. Vincencija dan v Vel. — Ditmar iz Greifenfelsa in sin njegov Henrik prodasta žup. Ulriku v Senčurji zemljo ondi ležečo za 8 mark. — Priče: Witigo, nadduhoven savin-ski, Jakob iz Gutenberga; Rainer der Schenk; Henrik iz Gu-renca; Henrik der Leimtast; Haidenreich von Weizoch (Visoko.)
—	Drž. arh. Primeri Letop. st. 21.
22.	1305. dn6 15. jan. v Vidmu. — Oglejski očak Otobon piše župniku vodiškemu, vicearchidiacono Carniole et Mar-chie, — menda Ulriku —: Ker nekateri opati, predniki in cerkveni predstojniki njegovega arhidiaconata ne plačajo pristojbine cerkvam naložene za papeževega legata Nikolaja, škofa ostien-skega in veletrenskega in za očakovo subvencijo, naj jih pozove in odstavi, kateri bi ne plačali v 15 dneh, sicer jih bode izobčil, cerkve njih pa interdiciral. — Bianchi rokop. I. fol. 109. Prim. tudi Arch. f. K. öst. G. XXXI. str. 176.
23.	1312. dne 12. okt. v Vidmu. — Očaka Otobona vesoljni vikarij Albert ukaže Ulriku, naddijakonu Carniole et Mar-chie, naj do prihodnjega sv. Martina od poslaniških davkov v znesku 1930 gold. Kranjski naloži in odpošlje 129 mark in 53 oglejskih denarjev; Koroška je donesla v isti namen isti znesek, savinskemu nadduliovniku Leopoldu pa je bilo naloženo po nad-duhovniji nabrati 86 mark in 53 den. — Bianchi rokop. I. f. 143.
24.	1318. dn£ 1. sveč. „an dem rain daez vawen Pensew."
—	Merchel, gospoda Merchleina sin z Iga, in žena njegova Mar-
jeta izročita predniku V i 1 j e 1 m u in vsemu samostanu na Bistri dve zemlji v „Lükozel" in obljubita varovati daritev. — Priče: pičanski vladika Ernoch, Peter, prior v Zajckloštru, brat Štefan v Gajrah, g. Matej, vikanj pri sv. Pavlu, Henrik, Gotfrid, oba z Vrbnike, Jans von ober Laibach Schultetz, Hertel iz Polhovega graca, ,,der du selbez lantrichter waz vnt ander piderb leut" — Drž. arh.
25.	1319. dn6 7. marcija v Ljubljani. — Pensa, vdova ranjkega Konrada „de littore", proda z voljo sina svojega Janeza in vseh svojih dedičev predniku Viljelmu in vsemu konventu bistriškemu dve zemlji „in Lukoczel" in sicer cum consensu et, manuum porreccione nobilis viri domini Merchlini de Ig, od katerega je imela to posestvo kot feudum vendibile, z njivami, travniki, pašniki, gozdi in vodami vred za 16 starih oglejskih mark. To prodajo obljubi varovati, ako bi tega ne storila, obeta še enkrat toliko plačati. — Testibus venerabili dom. pectinensis ecclesie epyscopo, dom. priore de Geyrau, dom. Mathia, vicario de s. Paulo, et Hainrico de superiori Laybaco et Gotfrido ibidem residente et Hertlino judiee in Laybaco et suppano Johanne et Arnoldo de Logacz. Pendentibus sigillis civitatis Laybacensis et dom. Merchlini de Ig. — Drž. arh.
26.	1319. in octava s. Filippi et Jacobi v Kamniku. — Vitez Nikolaj s Kamna (ali Kamnika?) proda s privoljenjem soproge svoje, Diemut in dedičev Martina, imenovanega Kupes iz Velesovega, in žene Alheite in njunih otrok zemljišče v Češnjevku pri Velesovem za 7 oglejskih mark. — Priče: Wernherr, vitez iz Loke, Eschwein s Kolovca, Ulrik iz Kovorja, Jakob iz Kamnika, Jakel s Strmola, Niklav iz Ulspach-a, Janez z Guteinberg-a. — Drž. arh.
27.	1320. dne 21. aprila in ecclesia s. Bartholomei in villa Vegaun — Begunje na Notranjskem. — Renčo in Bogateč, brata iz Novega grada — de Castro novo — z dovoljenjem svojih žcnA in bratov Alberta in Friderika prodasta predniku Viljelmu in samostanu bistriškemu tri zemlje — mansos tres — v Begunjah — Vegaun de plebe sancte Marie in Cyrknitz, izmed katerih je prvo posedal Gerolt, drugo Zwentetz (Svetec?), tretjo Ulrik imenovan Sawer, za 78 mark starih oglejskih denarjev in obljubita slovesno pooblastencu bratu Viljemu varovati prodane zemlje z na altar položenimi desnicami in s prisego na evangelij. —Priče: Frat. Fri-dericus prior domus Laibacensis de ordine Augustini; frat. Chunradus ejusdem ordinis; dom. Fridericus plebanus de Los; dom. Ulricus vicarius de Cirknitz; Dietricus de Wernstein; Otlinus dapifer de Chreychk; Gotfridus de Pilchgretz; Volkerus de Aich; Hainricus dictus Prieznitz; Georius Scultetus de alpi-bus; Nebemer (?) supanus de Holer (?), Georius supanus de Vegaun; Bresko de villa Vegaun ; Leonhardus officialis de Vreuntz (iz Bistre.) — Drž. arh.
28.	1321. die Lune proxima post festum St. Valentini. — 16. svečana — in villa Vegon (v Begunjah.) — Volker iz Loža, sin ranj. Herbarda Šnepergerja, daruje in prodä na sv A svojega gospoda Witigona Bogateč iz Novega grada zemljo v Begunjah predniku S i m n u in samostanu bistriškemu za 20 oglejskih mark starega denarja. Poroštvo za 40 mark prevzame Bogateč, ako bi se samostanu pri prodani zemlji godila kaka škoda. — Priče: frat. Hainricus dictus Schröttnstainer iz nemškega reda v Ljubljani; dom. Ulrik presbiter vicarius in Cirknitz; dom. Fride-ricus sacerdos vicarius in Stein; dom. Gotfridus de Pylchgretz; dom. Hainricus dictus Fortunim de Los; Otto de Los; Leonhar-dus et Chunzo Scultetus de Freuntz; Georius Scultetus et Wo-licho de Wegon; Martinus Scultetus de Zobotez in drugi. — Drž. arh.
29.	1321. in sabato post nativitatem B. M. V. — 12v sept. — Poprejšni prodä in izroči na svet istega Bogateča prioru Simnu B. tri zemlje — tres mansos sitos in villa, que dicitur Dobez patriarchatus dioecesis in plebe s. Marie in Cirknitz — za 42 oglejskih mark. Witigo Bogateč prevzame poroštvo za 84 mark, ako bi se kup ne spolnoval. — Priče: Ulrik, vikarij v Cerknici; gosp. Miklavž, njegov tovariš iz Kamnika; dom. Renz, mile s de Albibus (Planina), gosp. Bogateč; Albert iz Novega grada, Friderik, njuni brat; Hainricus dictus presens; Georius Schul-tetus de Vegowen; Nebemer Scultetus (župani de Holleren ; Michael de Holleren; Stojan iz istega kraja in drugi. — Drž. arh.
30.	1321. na sv. Tomaža dan. —Rapot Schrawas (Škrabar?) prodä z dovoljenjem svojih gospodov Henrika in Ulrika iz Mont-preisa in žene svoje Geute zemljišče v Sencurji, kjer je bil Konrad Yawcher (Javkar?), samostanu vel. za 9y„ marke oglejskih vinarjev proti odkupu 14 mark. — Priče3 Pernhardt, župnik v Paltramsdorf-u, gosp. Jakob, župnik v Šenčur j i; Henrik iz Gurenca; Ulrik iz Kovora, Viljem iz Loke; Andrej Gal; Maj-nard iz Smlednika. — Drž. arh. Prim. Letop. st. 21.
31.	1322. dne 3. januarja v Begunjah in domo Georii su-pani. — Vitigo dictus Bogat de Castro nouo^ proda in izroči zemljo v „Shelsach" v cerkniški župniji predniku Š i m n u in samostanu bistriškemu za 19 mark. Vsako škodo na posestvu obljubi vrniti dvakrat in v ta namen zastavi vse premoženje premakljivo in nepremakljivo. — Priče: gosp. Ulrik, vikarij cerkniški; Miklavž, njegov tovariš; Leonardus de Vreunic prepositus noster; Georius, supanus de Vigon; Brescus in njegov brat Nedel; Matija mali, Martin Serelet, vsi iz Begunj. — Drž. arh.
32.	1322. v nedeljo po oznanenju Matere B. (28. marcija) Stein juxta fluvium, qui dicitur Laybach. — Ulrik, zvan Gepa-wer, sin ranj. Eberharda imenovanega Pfeffel in Dominik iz Co-beljsberga s privoljenjem svojih žena in dedičev prodasta predniku samostana bistriškega, Šimnu, tri posestva in villa Dobetz juxta St. Leonardum v cerkniški fari, fevde oglejske cerkve, s
podložnimi in pritiklinami vred za 41 mark. Ko bi očak ne potrdil kupa, obljubi privoljenje dobiti v 4 letih, in ko bi se tudi to ne zgodilo, hoče samostanu prepustiti druga svoja enako vredna posestva ali pa vrniti kupno ceno, vendar uživa ves ta čas samostan vse dohodke. — Priče: Dom. Fridericus de Stein; Herman iz Dobrega polja ministerial; Rudger z Iga; Lenart uradnik bistriški; Jurij, župan begunski; Jakob, njegov brat; Konrad, ljubljanski mesitjan; Fridericus, notar ljubljanski; Nicolaus de La-pide. — Drž. arh.
33.	1324. sv. Petra in Pavla dan. — Henrik Kolijencer, Berchtoldov sin iz Brneka — von Vernek — proda zemljo v La-hovčah samostanu vel. za 8 mark. — Priče: gospod Perenhart in her Michel, Verweser zu Michelstetten, her Pilgram, pharrer zu St. Paternion, her Fridrich Wisenez sun von Meingosburch; Viljem in Jakob, Konradova sina iz Loke; Jäkel Stermolski, Witk Velesovski. Pečatili Konrad Loški, Henrik Gornizer in Eberhardt iz Olševka. — Drž. arh. Prim. tudi Letop. st. 21.
34.	1327. na dan sv. Matije. — Heinzel, Perchtoldov z Brneka sina prodä z voljo žene svoje Katarine samostanu vel. zemljišče v vasi ,,Nassern", kjer je bil Janko in katero je bil kupil od Herborta iz „Nassem", za 9 mark. — Pečati Nikolaja Crnelskega. — Rothenpüchel — Gerloha, graškega grofa v zgornjem gradu Kamniškem — Karneku — in njegov. Priče:®Mainhart, župnik ihanski -- von Jovhan — gosp. Jurij, kije bil vikarij cerkljanski; Henrik iz Gurenca, Jakob in Eberhart s Strmola, Haidenreich in Nikel von Weysok (Visoko), Witk in Gelen iz Velesovskega. — Drž. arh. Letop. st. 21.
35.	1330. na sv. Kancijana dan. — Samostan vel. prodä posestvo v Češnjevku, nekedaj lastnino Nikolaja s Kamna, Petru v imenovani vasi in njegovi ženi Ayten (Agata?) za_ 11 mark. Ako umrje Peter, plača vdova letne З'Д marke, po njuni smrti pripade vse samostanu. — Priče: dom. Ulricus der wrawen capplan von Stain; Villi iz Velesovskega, Jakob der phister, Florentz und die Poseniker. — Drž. arh. Popravi Letop. st. 21.
36.	1332. dne 6. januarja. — Eberhart von Semacz prodä z voljo žene svoje Diemot vel. samostanu v Pečah (Peez) ležeče zemljišče, kjer je bil poprej Martinec, za 10 oglejskih mark. — Priče: gosp. Ortolf, župnik mengiški; gosp. Henrik der Dienger, gosp. Friderik Bisenčev sin iz Mengeša, gosp. Amel-reich z Iga; Herman iz Mengeša, Giselbrecht, njegov brat, Heu-gel iz Doba in drugi. Pečatarja Hertel in Riipel iz Mehovega. — Drž. arh.
37. 1332 sv. Matije dan v Velesovem. — Lizabeta, gosp. Aschwein (Askvina) Kolovškejja udova, podari od svoje» jutršne dve zemljišči v Podgiru in Cepljah samostanu vel., kakor so storili Askvin in njegovi preddedje. — Pečatili: gospod Konrad iz Velikovca, Nikolaj Crnelski in njena brata Gerloh in Bertold Kolovška. Priče: Viljem iz Gallenberga, Niko-
■г'
laj s Kolovca, Albreht Lindekar, Hertel iz Mengeša, Gerloh Stu-pel, Witigo iz Kamnika, Fritz Seytzer in drugi. Drž. arh.
38.	1335. dne 26. avg. St. Daniele. — Očak Bertrand se zaveže Ortolfu in Leopoldu Cveteškima — nobiles viri de Reutemberch — dati 100 mark, ker sta mu s vojsko v Istri in Furlanskem do konec avgusta istega leta služila. — Bianchi rokopis II. fol. 9.
39.	1336. dne 20. okt. v Staremmestu — Cividale — v kapeli sv. Pavlina. — Z a tiski opat Janez prejme med sv. mašo od očaka Bertranda blagoslov in obljubi zvestobo in pokorščino z besedami: Ego frater Johannes Äbbas in Sytich Ordinis Cisterciensis subjectionem, reverentiam et obedientiam a sanctis Patribus constitutum, secundum Regulam s. Benedicti, tibi, Domine Pater episcope, tuisque successoribus canonice substitutis, et Sancte sedi Aquilegensi, salvo ordine meo, perpetuo me exhibiturum pro-mitto. — Bianchi rokop. IL fol. 27.
40.	1336. dne 5. nov. v Vidmu. — Ainrico de Mangis-burgh magister coquina — kuhar — Comitis Goricie je izpuščen iz zapora proti obljubi, da se v treh tednih po Božiču vrne v Videm in zoper očaka nič hudega ne učini. — Bianchi rokop. II. fol. 23. — Leto kasneje dne 25. aprila je bil isti zopet izpuščen iz ječe v Staremmestu proti temu, da zapor nastopi do sv. IIa, sicer plača 100 mark. Poroštvo za njega je prevzel Volvinus de la Turre, kapitan goriški. — Ibidem fol. 29.
41.	1337. dne 18. maja v Staremmestu. — Patriarch Bertrand prikima nadškofu Solnograškemu ali Juvavskemu, da smeta Janez, plebanus plebis de Laybaco oglejskega patriarhata, in Ulrik župnik v Grad\vein-u v juvavski nadškofiji menjati svoji fari. — Bianchi rokop. II. fol. 33.
42.	1338. prvo postno nedeljo — 1. marca. — Jankel iz Repenj in njegova gospodinja prodasta za 11 mark zemljišče v „Hard" ležeče Neži, opatisi mekinski, in vsemu samostanu in obljubita varovati to prodajo. — Pečatarji: gosp. Pirš iz Čr-nelega, Hernidus in Haertlein iz Mengeša. — Drž. arh.
43.	1338. dne 11. nov. v Starem mestu. — Očak Bertrand investira per fimbriam clamidis Ulrika iz Polhovega graca z oglejskimi fevdi. Dnč 7. marca 1339. v Vidmu pa Hermana, kakor so jih imeli njih preddedje. — Bianchi rokop. II. fol. 61. in 67.
44. 1338. v Begunjah v hiši ranj. župana Jurja. — Henrik de Wrenstain prepusti s privoljenjem svoje soproge Neže in brata njenega Herborda bistriškemu opatu Hermanu in vsemu konventu posestvo v „villa Selsacz (Selšček) v fari cerkniški za 14 ogl. mark, in obljubi braniti posestvo vsacega napada. — Priče: dominus gerens nunc vices plebani in Circnitz, ecclesiae St. Mariae; Jebelinus, poveljnik v Steberku; Georius supanus in Vegearn; Martinus Zrelus ibidem; Martinus supanus in Obern. — Drž. arh.
45.	1339. na sv. Vida večer. — Perhtold iz Gradnika proda z dovoljenjem svoje žene Jere in bratov Reinprehta in Henrika pet zemljišč v Šenčurji, Vodicah, „Swinak, Dobrowen, Lazzis-cznak" za 50 mark samostanu vel. — Priče: Friderik in Mihel, kaplana samostanska; gosp. Friderik Bisenčev sin iz Mengeša; Geiselbrecht izMengeša; Urh Apec; Niklav z Visokega, Wik iz Velesov. — Drž. arh.
46.	1341. dne 17. febr. v Vidmu. — Očak Bertrand podeli tri zemlje — mansos — v okraju Ložkem (Ložu), eno „ i n monte" eno v „Ygandorf" in eno v „Olsvik" (Viševku) na prošnjo ložkega poveljnika Ditriha Werdensteina, Diemuti, hčeri Henrika Werdensteinskega, v fevd, ker se jih je Elizabeta, vdova Renssoni iz Novega grada odpovedala v prid imenovani Diemuti s pismom 25. jan. 1. 1341. vpričo Hermana, sina Dominika iz Cobeljsberga, Gotfrida in sina njegovega Renso iz Polhovega graca, Hermana ranj. Wajkarda sina in Miklavža Harrer-a. — Bianchi rokop. II. iol. 83.
47.	1341. dne 21. feb. v Vidmu. — Očak Bertrand dovoli Ložanom pod trdnjavo imeti vsako nedeljo tržni dan in da trg bolje oživi, smejo se prebivalci in naselniki grada ložkega naseliti okoli trga. — Bianchi rokop. II. fol. 85.
48.	1341. dne 19. okt. v Vidmu. — Očak Bertrand zapove runskemu opatu ostreje nadzorovati zatiški samostan ter svariti, poravnati in odpraviti pohujšanje, ki ga daje vsej Kranjski zatiški opat, obnašaje se ne kot administrator, ampak kot „di-lapidator" samostanskega premoženja, katerega zapravlja silo veliko, „vivendo luxoriose", da ga skoraj ne bode nič. — Bianchi rokop. II. fol. 87.
49.	1342. dne 28. maj. v Vidmu. — Očak Bertrand izroči Rajneru Ostrviškemu in sinu njegovemu Janezu zarad njunih zaslug za oglejsko cerkev del zgornjega grada vipavskega v fevd, kakor so ga nekedaj posedali sinovi plemenitaša Otona iz Kostanjevice — Landestrost —, ki so ga pa dediči izgubili pregrešivši se zoper zvestobo obljubljeno oglejskemu patriarhu. Janez je prisegel zvestobo s poroštvom svojega očeta Rajnera in Friderika „libertinus de Seunek". — Bianchi rokop. II. fol. 93.
50.	1345. sv. Martina dan. — Janez s Steberka obljubi braniti vsakoršnega napada zemljišče v „Seltzak" (Selšček v cerkniški župniji), ki ga je z njegovo vednostjo in voljo v dušni prid podaril samostanu bistriškemu njegov služabnik Jakel s Steberka.
—	Drž. arh.
51.	1346. v torek pred sv. Matije dnem. (21. sveč.) — Henrik s Seeperch-a proda za 12 mark posestvo v Dobcu z vsemi pritiklinami predniku Hermanu in samostanu, bistriškemu. Posestvo obljubijo braniti Herman von Seeperch (Sneperk?), njegov brat Wölfel, Volker, Konradov sin iz Seeperga in imenovani Henrik.
—	Drž. arh.
52.	1348. (1пё 6. Julija v Vidmu. — Očak Bertrand pre-
Гоуё Henriku in Otonu ortenburškemu, lastnikoma fare rado-iške, presbitera Nikolaja Melsa de Marchia Sclavonica podpirati proti pravnemu župniku Viljemu, sinu plem. Gvarnerija iz Cukanije, kateremu prvi dohodke pridržuje. Bianchi rokopis II. fol. 115.
53.	1348. dne 28. decembra v Vidmu. — Bertrand dodeli oglejske cerkve vazalu, — nobili viro — Henriku iz Polhovega gradca iste fevde, ki jih je posedal njegov pred letom umrli oče Hortlinus. — Praesentibus venerab. patre Petro Concordiensi et Joane Emonensi, Dei gratia episcopis; Matheo de Mocio, Plebano Laybachi. — Bianchi rokop. II. fol. 113.
54.	1349. dne 14. feb. v Vidmu. — Bertrand, oglejski očak, dovoli novoizvoljenemu opatu zatiškeinu Petru, da gasmö blagosloviti Poreški vladika Janez, kateremu naj osebno priseže. — Bianchi rokop. II. fol. 123.
55.	1349. dne 21. feb. v Vidmu. — MajnardinHer-rand, brata višnjegorska potrjujeta prejem plače do imenovanega dne, za šest vojakov pešcev in pet konjikov, s katerimi sta oglejskemu očaku služila v vojski zoper grofa goriškega. — Med pričami prvi: D. Matheus de Mocio, plebanus Lay-bacensis. — Bianchi rokop. II. fol. 121.
56.	1352. o osmini sv. Janeza Krstnika (1. julija). — Nikel der Dyenger in Lucija, njegova žena, prodasta za 13 mark zemljišče v Repnjah Wölfel-nu, ki ga daruje samostanu tako, da dohodke njegove uživa gospä Jera s Strmola, po njegovi smrti pa, da opravljajo po njem obletnico. — Pečatili: Nikel, njegov stric Jurij, župnik v Paternionu in Fricel Strmol-ski. Drž. arh. Prim. tudi Letopis 23.
Mihael Čarnišenko,
aH
Mala Ruska pred osemdesetimi leti.
Ruski spisal Peter Kuleš.
Poslovenil L. G. Podgoričan.
I.
Pred osemdesetimi leti se je Mala Ruska še ponašala sž zvlast-nim živenjem. Njč spominki, п^ё okolnosti, njč običaji in kroji, njč životnost in pesništvo — vse je bilo čisto ndrodno. Vse to je tačas spominjalo še na Švede in na Mazepo, kateri je dan denes priprostemu ljudstvu le temna basen; govorili so o hetmanu, Do-
rošenku, — da, tudi o Bogdanu Hmelnickem — to ste imeni, katere nijmate več svoje znamenitosti — in brezi odmeva v srcih krilite v zgodovinskih pesnih, ginočih slebrno leto. Zapo-rožka Sič je še živela, o slehrnem letnem semnji je človek lehko videl ze sabljami in dragimi lulami vred nekolikokrat po deset rudečih županov*), ki so zavzetno kozačkali, a da so pete znamenja puščale za seboj, to nij bilo nič nenavadnega.
Res je to: veselo kozaško živenje nij več kipelo razsežno tako, kakor je vrelo o znamenitem lietmanu Bogdanu, ali pa o „mogočnem vojniku" Paleji, kajti naši gospodovalci so uže davno bili zaigrali svoj ponos, närodu pa je še ta ponos živel o ljubezni, o njenem čutji do svete narodnosti, — pele so še strune in odmevale bogato odičene z slavnimi Ukrajinskimi vitezi dveh vekov. Ko hitro je o nedeljskem shodu pripotoval kak starec in banduro prinesel v roci, noben pot nij manjkalo mu zvedavih poslušalcev. Pel je :
„Jak u našoj, u slavnoj Ukrajinž
Bivali koli-s prestrašnij zli hodni, b[ezdolni hodini", a svoje pesni je vselej končal s pripovedanjem, рак dosti potov mu je prodko besedo razpaljena mladezen ustavljala z ognjenimi vskriki in čestila jo z deviškimi solzami.
Živnostno, nravno, povestno, v veri in običajih je Mala Ruska pred osemdesetimi leti bila to, kar je bila „kozaškemu oči" — Bogdanu Hmelnickemu: ljuba Ukrajina, za katero so bojevali Bogun, Nečaj, Zolotarenko, Samko, lietman Petro Dorošenko in „veliki^ vojnik" Palej Semen.
Človeku se zdi, da nij mnogo let minolo po zadnjem het-manstvu; ali kako se je v tem promenila Mala Ruska! Ko bi se mogli preseliti v te dobe, do cela drug svet bi bil okrog nas. V vsej krajini bi ne zagledali ni enega fraka, ki iz leporastlega ma-loruskega gospoda dela tako čudovitega možica, da ga vsekako smemo nekaznega imenovati; ne srečali bi nobene čapke, ne klobuka, izpod katerih obraz obleki do cela nepristno gleda. Videli bi krasne župane ze širokimi, zlato prošitimi pasi vred, od katerih visč sablje, segajoče prav do kolen; videli bi lepe ženske kon-tuše, zelenkaste, rumenkaste, modre, obšite ze srebrnim in zlatim obrobjem, ze svilenimi in zlatotkanimi resami, — raznocvetne okraje, obleko z velikimi cvetovi vred na belem kanafasi, mrežaste, zatezljive živote — zlatositaste, — glave, s cvetjem odičene itd. itd.
Vse to je od nepomljivih let bilo posvečeno nekdanjej rabi, a pristovalo je prednamcem, njih obrazom tako, kakor ugaja Turku čalma ali Čerkesu burka. K temu pritaknite še to, da tačas Malo-rusi nijso govorili te barbarščine, ki jo dan dene3 govorč, ker jih je največ zabilo svojih dedov jezik in nijso naučili se ruščine; mislite si vrhi tega maloruske pesni, katere same na vsem sveti
*) Dolga staropoljska vrhna suknja.
imajo kaj pesniške vrednosti; spomnite se na čudovito zgodovino Male Ruske, na to basniško zgodovino, katera je, kakor kaka junaška pesen, živela na svetovnih deskah, pa se ne boste mogli načuditi osodi tega nenavadnega näroda, ki je ze svojo čudotvor-nostjo objavil se, kakor kaka razkošna cvetica mej morečimi ranami, — svetil se vsled nenavadno jasne slave in vednost o sebi dajal vsemu svetu; ali nijso se v njem vzdržale moči njegovega kipečega živenja, zato je glavo sklonil prevred, zginil je, kakor kaka nadnatorna prikazen, izpred naših očij. Vam morajo posebno dragi biti njegovi spominki, vam mora tudi poslednji listek v zgodovini take čudovite prikazni biti največa zanimljivost.
Pregledimo tedaj, kako je živel in čutil ta närod konci svojega samobitnega živenja, premotrimo njegovega starodavnega života žalostne ostanke, zapojmo njegove pesni, poslušajmo njegove ndrodne povesti, ali nam o teh — uže pičlih ostankih razkošne minolosti ne odjekne glas starodavnega, mogočnega in čaralnega života, ki bode na veke važen predmet, podučljiv modroslovcu — in visoko navdušljiv pesniku.
Prav pred osemdesetimi leti nekega večera maja meseca — kakoršnih nij več, to trde stari ljudje — peljal je polkovni sodnik Grluhovski nekega ptujega gosta, pa butelijo in srebrno čašo nesel v roci za vrata svojega domu.
Surov in nevljuden je na videz bil ta gost, da si je, kakor je kazalo, prijaznega delal se. Ali kaj je sodniku bilo do njegovih izbuljenih židovskih očij in do neprijetne vnenjesti njegovega obraza? Nij se uklanjal njemu, temuč njegovemu dragemu županu se zlatim pasom. A tega gosta župan je bil tak, s kakoršnim se nij vsak izmej „velmožnih panov" kozakom ponašal: od zgoraj doli je bil okrašen z dragim prošivom, ob razporku gosto nastavljen z gumbiči in ves posut je bil s cvetjem, vtkanem v robo, — s cvetijem, ki se je vzajemno propletalo neizmerno raznovrstno in o temotnej svitlobi večernega neba lesketalo, kakor množica morskih biserev.
Za vrati sta ga čakala dva jezdna kozaka, katerih eden je bil zaporožki oblečen. Bogati gost zavsede konja in izpije čašo vina, ki je podal mu ga sodnik po tedanjej navadi na razhod; objel je še enkrat gospodarja, obljubil mu, da bode kmalu zopet njegov gost, in odjezdil je ze svojima spremnikoma vred mirno, kakor bi se bil njegov duh ponašal z oholim peketom svojega krasnega konja.
Polkovni sodnik počasi odide v sobo, sede in povesi glavo. Videlo se je, da se mudi z neko težko mislijo. Nekoliko minot
*) Znamenitih gospodov.
je strpel zamišljen, napösled pa svojega premišljanja izrodek izrazi s temi-le besedami:
„Polkovnik je, brigadir, znamenit, bogat, ali Žid je!" „Kedo je Žid?" — povpraša v tistej sobi sedeč mlad kozak, čegar bitnost je o večernem mraci prodirala «nejasno posobno zračje.
„Ali si tudi ti tukaj, Mihael?!" — povpraša in začudi se sodnik. „Ne bi se bil smel še oglasiti! Prestrašil si me, da je težko povedati, kako. A zakaj mi ne prinesö sveče?" —
„Čemu potrebujete sveče, ded? Säj se nij še do cela stemnilo na dvoru, a po nekolikih minotah skozi okno posveti kozaško solnce. Dejte, už6 se ozira za učilišče (kolegij)."
„Kozaško solnce ljubi le mrtvece in utopljence", — oponese sodnik, kateri, kakor je bilo kazno, še nikoli ni čutil, kako mesec ganljivo miče; — ali kedor je pošten, ta mora po dnevi biti pravega solnca sin, po noči pa mora svetiti z ognjem."
„Dobro, jaz vam prinesem svečo, a povedite mi popreje, o кош ste opomnili: polkovnik, ali Žid je!" —	„
„Lehko se sam spominjaš, s kom. Kedo je še mej nami Žid, ali ne Križanovski ?" —
,,To je, ded, gola izmišljetina; to je sama zavist in zlost; gotovo je to: našemu starešinstvu je njegova brigadirska dostojnost to, kar je nosu medprstje tobaka!"
„Brigadirska dostojnost!" — zaničljivo opomni sodnik. „Kaj je Moskovsk brigadir o primeri našemu polkovniku? — Oh, mladinci, mladinci! kam pritirate vi Male Ruske ostatelc, kedar ga po našej smrti doboste v last?! Brigadirska dostojnost! spomni se na hetmana Bruhoveckega, kako je zarudel vsled Moskovskih gostij, ko so ga bili pobojarili. Hetman se pobojari!! — Ha ha! Morali so izmisliti si tako kanljivo past lisčjemu Zaporožcu! Ne, nečem biti polkom sodnik, če je Križanovskega brigadirska dostojnost le vnemarnost!"
„Bodočest nikomur nij znana, a da je zbral svoj polk..." „Da bi vrag vzel njega in njegov polk!" — segne mu sodnik v besedo — „ta prokleti zbor je vse naše pisalnice zapeljal v nerednost. Včeraj je marsikedo sedel še pri peresi, denes рак, dej! — rudeči obrončik*) se uže ovija mu okrog vratu, a ni poznati te neče. A čemu bi govoril! Pomislimo le na stare čase ! Na Gluhovu nij bilo tako tačas, ko je moj ded bil najviši sodnik. Tihi mir naj pokriva njegov pepel! Gluliov mora večno pomniti Životovskega, ki je obranil ga sto tisoč mož močne Poljske vojske."
„V čem se vam zdi hudoben ta zbor?" — povpraša Mihael, ki samemu sebi na veselje nij bilo še treba ozirati se v minolost. „Novi car razpošilja liste, obeta milosti; mladost nerada sedi doma, naj si išče srečo. A — mari je to naša prva bojna zbirka?"
*) Bojni ovratnik namesti robca.
m
„Nij prva, a vendar nihče ne pomni, da bi kedaj bilo vshr-melo le pol toliko mladezni, kolikor je vstalo je zdaj ; kakor bi sam vrag te prazne glave imel na vrvi in tiral jih v Petrograd!"
,,To znamenuje, da je Malorusko kozaštvo še močno ! Sto-prv prodrla je bila vest o vojski v mesto, uže so vsi vskoprneli, da se spopadč, — a ne le s Holstineem, temuč se satanom samim!"
„Kozaštvo, brate, ne nosi rudečih obrončkov in ne ho-deva kraj sveta bojevat, da samo ne bi znalo, s kom. Moj ded, najviši sodnik, nij obešal si na vrat obrončkov, a pozdravil je slavne Lehe in njih kralja Jana Kazimira tako, da jih, bogme, še dan dones boci bolč. Znaj, kaj je kozaštvo, - da, resnično! Ali morebiti je po tvojej glavi kozaška srčnost tudi to, ker je Križanovski se svojo židovsko prevaro zbral cel polk ničemnikov?"
„Ne rogajte se, ded, Križanovskemu. Naj si je Žid ali Turek, da mu je car milostiv, to je znano vsakomu, a kedo zna, s čim se vrne iz Petrograda?"
Žid je odšel, Zid zopet pride. Kaj se more iz Žida naroditi dobrega, poveri ga, kakor hočeš? Nij ne ničeva prislovica: „Žida pokrsti, ali tudi glavo mu odobri". Ivan Mučednik — pokoj njegovemu prahu — pošalil se je bil tudi z njimi zbog te polovič-nosti. Zbral jih je bil nekoliko tisoč, zvezal jim roke in noge, a ko je bil prisilil jih, da so dejali, da veruj o v Boga očeta in Sina in sv. Duha, brž je dal pometati jih v vodo. To bi bili morali tudi z našim Križanovskim učiniti, ko so ga bili pokrstili. Ali ti, brate, zagovarjaš ga sploh krepko. Zakaj pa te nij vzel v svoj polk?" —
„A kaj, ko bi rčs bilo to! Za svet vsaj nikogar ne povprašam."
„Ali nikogar ne povprašaš za svet! Aha, Kozak! To priča, da so te dobro učili v Perejaslavskem učilišči (seminarji), ker take zapletke delaš starim ljudem !. . . Pa to razodevlješ le meni, jaz sem res miran človek, ali stavim, Bog zna, kaj, — ko bi tako smčlo bil govoril z mojim dedom — ! Res je to, ded je bil prvi sodnik, tudi jaz menda ne bodem večno polku — "
„To se upam povedati vsem najvišim sodnikom, kolikor je bilo jih od Hmelnickega pa do Razumovskega, a znam, da bi nobeden ne odsvetoval mi, naj ne zamenim peresa s sabljo."
„Dobro si se odrezal. To nij kar-si bodi, a moral bi tvoj gospod oča to zapisati v svojo zgodovino. Iz vsega tega jasno sveti, da si jakega polkovnika Gladkega potomec. Le to je, ti brate ne bojuješ tako, kakor je tvoje pokoji:e matere praded vojeval o starem Hmelnickem. Tvoja vojska je na popirji."
,,A morebiti je meni odločeno, da bodem bojeval boljše, nego je Gladki. Uže jutri odidem s pratežem Križanovskega."
„Oho!" — začudi se sodnik in nasmehne.
„Kaj znači ta oho?" — povpraša Mihael resnobno.
„To, da s pratežem Križanovskega odideš le v snu."
Letopis 1874. II.	13
„A zakaj to?" —
„Zatö, ker to trdi le mladi Čarnišenko, in ne ve se še, kaj poreče stari Carniš."
„Na dober čin noben oča svojemu sinu ne odreče svojega blagoslova."
„Jaz bi, brate, menil, ali če ne!"
„Gotovo ne odreče. Pač je bil čas, ko me je v „kolegiji" videl rajši, nego na konji; ali zdaj nijsem več deček. Prišel je tudi moj čas, do se ozrem po božjem sveti — malo dalje za Gluhov."
„Čemu toliko besed!" — oponese sodnik — Presek, tlesek, ali če ne! Ta prokleti ali če ne vse zaplete. Nijso velike besede to: ali če ne! nu odidi z njim; te besedice ne ubranijo Kozaku, da ne bi odšel s pratežem."
Mihaela je to hladno starčevo odbijanje razdražilo: vstane, ni besedice ne spregovori več in hoče oditi
„Čaki, Mihael," — reče mu sodnik. „Ne jezi se na mene — starčka in poslušaj, kar ti povem! Moj ded, najviši sodnik, čegar zasluge so znane vsej Ukrajini, rad je često nam majhnim otrokom rekel: Ne plačujte dobrega se zlom ! Ne bilo bi kvarno, Mihael, da tudi ti v glavo vbiješ si to. Da midva v družbi ne bo-deva videla Hnlstincev, za to sem ti porok. Ali takemu senjaču, kakoršen si ti, ne bode kvarno, če odide v Voronež; na potih, trd6, da se človek modri. Nesi svojemu gospodu oči moj pozdrav in povedi mu, da sem jaz uže naprej znal, kako sprejme tvojo prošnjo. Glavno pa je to: ne izpusti iz glave nauka mojega pokojnega deda in najvišega sodnika, ki gotovo nij bil moški brezi glave, ker je tako vrlo bil naklepal Lehe. Ti menda poznaš svojega oče značaj, z njim se mora modro govoriti, ako bi gospodoval in vgovarjal mu tako, kakor si meni, ne znam, kak bi šel od njega. Ne plačuj dobrega s hudim!"
II.
Zamaknen samo v eno misel Mihael gori in doli hodi po ozkem mostovži v sodnikovem domu, a ne vidi device, ki nepremično stoji in stiska se k enemu izmej drobnih slopov po mostovži, — o mesečnem sviti je podobna prikazni.
„Ali me ne vidiš, Mihael?" — povpraša nedolžno, ali je užž dolgo časa tega, kar si se rotil, da me imaš rajši, nego vse na sveti?" —
Mihael se vstavi in molčeč jo prime za roko. Slišal je nje očitek, ali v slavoldepne namene in črteže vtopljen — ni mogel hipoma vrniti se na torišče svojih poprejšnjih mislij, in sam nij znal, kaj bi spregovoril nčžnemu očitku svoje prijateljice, — kakor bi bil čakal, da se same ob sebi razido misli, njih oblači, ki so mu polnili glavo.
To je bila cestnega polkovnega sodnika Životovskega hči. Mislite si devo o cvetiji nje mladosti, — lepo, razmerno razvitih udov, obličja — polnega živosti in smeha, ob enem pa nekako tajno, nekamo lehko bolestno, — belega čela, grškega obličja, — visokih, dolgih obrvij, ki so vhajale na obe strani, kakor mavrica nad lilijo. V očeh je počivala jej nežna duša, ljubeča globoko in večno; v njenem glasi so krilili zvuci — prodirajoči v srce; v njenem obličji je živela neka zvlastna obraznost, s katero nij od-ičen noben ndrod, — obraznost, ki je lastna le Ukrajini, katero prošinja duh mogočnega pesništva, čaralnih izvorov, zvlastnih to-žeb in posebnih, neprimerljivih pesnij. Takova je bila polkovnega sodnika hči — Katarina, še ne do cčla sedemnajstletna, a vendar je bila uže ponosno razsula se, kakor cvetica, zatö je marsikateri izmej znamenitih starešin, ki so se razgrevali pri čašah starove-kega medu, sodniku priporočil svojega sina in svoje bogastvo, pa mimo grede pohvalil lepo Katarino in nje tihi značaj.
A polkovni sodnik je take opomine poslušal le z enim uhom, odgovarjal jim je le sč spominjanjem na svojega slavnega deda. Uže davno je bil odločil Katarini osodo.
Ne daleč od Gluhova, v mestici Voroneži, bival je njegov stari in verni prijatelj Carniš. Od davnih časov, vod dedov in pra-dedov naprej je srčno prijateljstvo objema lo Čai •niše in Zivotov-ske. Kod Carnišev je pojemal z Mihaelom, se sinom Voronežkega stotnika, — rod Zivotovskih pa s Katarino, hčerjo polkovnega sodnika. Starčka sta sklenila, ka dve samorastli panogi starih ro-dovin zedinita v tisto pokolenje, a polkovnemu sodniku je ta str-nitev bila tem svetejša, zat6, ker je njegov ded, najviši sodnik, katerega je čestil tako, kakor so nekedanji Grči slavili svojo junaške polubogove, v najsrčnejšem prijateljstvu živel s Carnišem, z najvišim praporščakom.
Mihael je hodil v „kolegij" in v sodnikovem domu živel, kakor v svojem. Rad je imel Katarino ognjene, sočutno, neodbitno, — rad tako, kakor je to tako ljubo romanopiscem, — pa le zato, ker je v tistem domu živel se zalo devo in vsak dan bil z njo v najbližih okolnostih, moral je do cela prirojeno gojiti do nje nežno udanost, katera se časi promeni v stanovito ljubezen; in da si radi duševne udanosti čut pripisujemo osodnemu odloku, tajnej dušev-nej prirodnosti itd., vendar le, če se pozorno zamaknemo v človeško notrino, ne moremo lehko presoditi drugače, nego — da ta duševna prirodnost nij nič drugega, nrgo to, kar je ognju sorodnost sё smodnikom.
Katarina je Mihaela rada imela, iz vsega svojega deviškega srca zbog njegovega smčlega in odločnega duha, zaradi njegovih živih, zgovornih očij —- in zbog njegove blagostne vnenjesti, s kratka: zato, ker je bil Kozak, Kozak pa v Malej Ruskej nij le zgodoviusk znamenitec, temuč tudi krasotinec, drzovitež.
Vse je srečno vršilo se. Katarina je uže začela polniti sv0j kovani zaboj. Mihael je svoje slavohlepne namene žrtvoval vsak0'_
jakim razveaelitvam domačega živenja, kar se nenadoma razve povest, da je na prestol sedel nov gospodovalec Peter III.; vsled tega pa je v Malej Ruskej vstala najvabljivejša prilika, vstal mladim ljudem poziv na vojsko z Dancem za Slešlto, ki je uže od nekedaj bila Holstin-Gotorpskega rodu last, iz početka osemnajstega stoletja pa je bila postala Danske kraljevine imovina.
„Vseh stanov in krogov mladezen," — opominja sočasni le-topisec, visi vladika Koniski, „kakor bi jo bila nekova čaralna moč prosinila, vzdignila se je po ptičje in shrmela je z juga na sever."
Ta „čaralna moč" tudi Mihaela nij bila zgrešila. Razgrela se mu je duša, dvignila je peroti, a do cčla ga je razvnela želja po bitvi in slavi. Vse kozaške pesni, vse pravljice in povesti o starodavnih vojskah, ki je slišal jih svoja otroška leta, probudile so se mu v spominu in jele so njegovej razvnetej obraznosti bojno kozaštvo kazati s čaralnimi obrazi. Le smrt na slavnem polji se mu je zdela razkošna. Ognjeno je prepeval stare junaške malo-ruske pesni poslednje vrste:
„Poljahla kozačka molodečka holova, Jak od včtru na stepu trava; Slava пё vmre, пё poljaže Lycarstvo kozacke všakomii rozkaže."
Iskal je le prilike in sredstva, kako bi vrlejše dovršil svoj namen, a prav ta čas, kakor na nesrečo, prikaže se v Gluhovu polkovnik Hadacki Križanovski; zbiral je poseben polk — tudi na vojsko za Holstinsko nastopništvo.
Da čitatelja preskrbim vsaj z nekoliko vestjo o tej novej osobi, katera se sčasoma prikaže o mojem pripovedanji, utegne dosti biti, da razodenem o njej sodbo, ki nam je zapustil jo pisatelj: Ruske zgodovine.*) Živel je prav ta čas, tedaj je utegnol po lici poznati Križanovsltega.
„O vseh nenavadnih prikaznih," — piše ta čestni zgodovinar Male Ruske, „vstajajo navadno närodni značaji ali pa njih strasti. Objavila se je n. pr.: o pozivu na Malorusko vojsko židovska žlota, ki je hotela dovažati užitek. Nekov Hehrejčan, polkovnik Hadacki Križanovski, rojen Žid in pokrščanjen, povspel se je bil s tedašnjim najemništvom in odkupstvom do polfcovniške češti, a ker je videl nenavadno dobri vspeh o Holstinskem zbiranji,**)
Sobotal se je in ponudil je gospodovalcu, da skliče cel polk jez-ecev ob lastnih stroških carju nalivalo. Vladarju je po godu bila Križanovskege gorečest, če prav nij znal, kaj meni, ker je po svojej židovskej vesti vsak obronček štirikrat predrago prodal: o prvej priliki je Križanovskega odičil z brigadirsko čestjo, ta pa je zbral svojega polka Kozake, sklical črednike, rokodelske dru-
*) Viši vladika Koniski.
**) Tako je bilo нпё vojaštvu, ki so ga zbirali na Holstinsko vojsko.
žine in različno drugo sodrgo, ter sestavil polk, kateremu je bilo ime „Podcaboldinski." *)
Nas polkovni sodnik je Križanovskega poznal uže od tedaj, ko se je bil prikazal v Malej Ruskej ; nihče ni znal, od kodi se je vdri, a bliskoma je bil stotnik; ali onadva se nijsta iskala; ponos z rodom in ponos z bogastvom je razlikoval ja vsak pot, kedar koli sta sešla se. Za tega delj ni mogel, da ne bi bil zamislil se v vprašanje: kaj je utegnolo ganiti Križanovskega, zdaj polkovnika in brigadirja, znanega tudi carju, kaj ga je ganilo, da je prišel k njemu z vso častjo in ponižnostjo, kakoršno je popreje dajal le carskim mogotcem?
Po daljšem premišljanji, sojenji in uganjevanji je naposled izumil to, da je Križanovski gotovo zdaj stoprv spoznal, kakega rodu je sodnik Gluhovski, in da mu je čest to, ker ima znanje s potomcem znamenitega Životovskega, kateri se je proslavil, ko je devet tednov Gluhovsko trdnjavo branil, sto tisoč Poljskih vojšča-kov 1664. leta.
Dobrosrčni starček pa se je varal se svoje dozdelnostjo. To je imelo cela drug izvor. Križanovski je se svojo notranjo in vUe-njo ostudnostjo edinil nenasitljivo željo po razkošji, a da je vstre-zal svojim ostudnim hotevam, nijso smilili se mu ni novci, nij mu bilo žal ni dobrega imena, nij se bal nikakove nevarnosti. Slehrno krasotico je gledal ognjenih očij, in ker je v lasti imel mnogo sredstev, pogubljal je svoje žrtve z različno lisičnostjo, s kanljivostjo in se silo. Ta gnjusobna strast ga je pritirala tudi pod sodnikovo streho. Katarina poleg vseh svojih preljubeznjivih lastnostij vendar nij bila nikakoršna čudovita krasota; prav v Gluhovu so bile deve še lepše od nj6, ker tačas nijso kazile si lic, nijso lepotičili si obličij in nijso nosile ozkih životov; ali pre-sičeni človek nijma pravega okusa in često le vsled mnogih zaprek daje vrednost svojemu razkošju.
Ko je bil zagledal nje polno, čvrsto lice, odičeno z neizrekljivo milostno ljubeznjivostjo in z nekako bolestjo v očeh, — njö vrat, bel in gibčen, kakor labudji, a njene še nežnejše prsi, poluo-grnjene se zlato protkano mrežo, — vskipel je vsled vroče želje, kako bi ovladal to bitije, to cvetico, ki se stoprv razvija. Omamila ga je strast, katera je v bistroumnih, a svojeglavih ljudeh neodbitna tako, kakor je neumorna poštena ljubezen v ljudeh blagostne duše. Ali ker je bil vajen, da svojej zahtevnosti ničesar nij hotel odbiti nikoli, poskusil je, kako uresniči svojo namero.
Njegovo prvo delo je bilo to, da bi iz Gluhova pregnal Mihaela, čegar postavnost je precej po prvem pogledu ugodna bila v sodnikovem domu. To se mu je posrečilo lehko tako, kakor si sam nij obetal. Mihael je bil uže poln najognjenejših mislij in želj, ni bilo treba dosti vetra, da bi bil raznetil v njem teleče čute. Križanovski je bil prišel, kakor nalašč, o ugodnem časi; pet
*) Cel6 pisatelj ne umeje te besede.
minot sta se razgovarjala, pa sta o vsem dogovorila se. Mihaela so okauile Križanovskega lisijaike obljube, katere je o svojem razvnetji menil, da so čisto zlato, za tega dclj je do cela utonol v nekem paru. V duši somu vskipeli čutje, ki so mu bili neznani; vse moči njegove duše so se nenavadno vznemirile. Nij čutil svojega telesa, nij videl zemlje pod seboj. Neka sploh razdorna moč se mu je zdelo, da se ga loteva, in gnala ga je naprej, kakor kako bombo.
Tak je bil, — kar se njegovega sluha dotakne glas Kata-rinin, ki je bila tako nenadna in neprilična njegovim razvetranim mislim.
Stal je pred njo in molčal, kakor bi bil malo po malo po nekakej medlosti zavedal se. Ali z očmi, polnimi samih solz, gledala je Katarina svojega Mihaela, kateri je bil to trenotje takov, kakor bi jej bil odmrl; strmel je va njo, držal jo za roko, pa nij znal, da jo ima pred seboj.
„Kaj premišljaš, kaj snuješ?" — povpraša ga naposled, prime za obe roci, in strmi mu v oči: „Mihael, ljubi, dragi Mi hael! aji ne vidiš, svoje Katarine?" —
^Še nikoli se nij pripetilo, da bi te ne bil videl," — odgovori Mihael, kakor bi se mu bilo senjalo, a jedva je znal, kaj je odgovoril.
„Nikoli se nij še pripetilo to, kar se zdaj godi," — opomni Katai ina. Uboga moja glavica! zakaj sem te začela rada imeti ? Ne bolelo bi me srce, da me zapustiš; ne močila bi pota za teboj z britkimi solzami, da odideš v boj s temi zloglasnimi Holstinci."
„A kedo ti je povedal, da pojdem, Katarina?" —
„Slišala sem ves tvoj razgovor s Križanovskim. Znam vse; ničesar nij več, česar bi te povprašala. Pa ko bi tudi bila kaj slišala, moja duša je uže zabila to žalostno razodetje. Ko hitro sera bila ozrla se v Križanovskega, ko je iz mojih rok prejel čašo medu, takoj sem se zbala njegovih hudih očij, in tisto trenotje, kakor bi mi bil v uho kedo šepnil, da me zapustiš. Mihael! ne začenjaj ničesar s tem Križanovskim! Bajč — da je velik grešnik. Prehodil je baje uže ves svet in pogubil je marsikatero nedolžno dušo!"
„Ne zapustim te na veke, Katarina," — odgovori Mihael, nij se zmenil za nje sodbo o Križanovskem. „Ne pojdem na vojsko po zlato in plen; le dejanski hočem dokazati, da sem Kozak, in hočem se vrniti k tebi — češtit in slaven."
„Dober in ljub' si mi brezi tiste slave, Mihael! Zaman se trudiš, da bi zatajil svoje misli ... Le nikar mi ne trdi, da odideš le meni na ljubo! Jaz poznam vas moške. Vam nič nij do naših solz, nič nij naše gorje; vi poslušate streljanje in bojni hrum rajši, nego verne miličine besede. Le nas nesrečnice zadev lje sodba, da moramo ljubiti vaše duše, ljubiti vas neusmiljence bolj, nego vse na sveti, — bolj, nego očeta in mater."
Mihael nij mogel izpodbiti tega očitanja, kajti čutil je, da je pravično. Molčal je in gledal na nasprotno stran ulice, ob katerej se je ob vsej stezal neprenehljiv zid kamenenega poslopja, ki je bilo odičeno z ostrožnimi okni, z množnimi in najrazličnejšimi slopi, pročelji in pomoli.
To je bil maloruski kolegij, o katerem se govori, kakor o osmem čudi sveta. Njegova glavna stavba je ostro nadkriljevala celo vrsto domov, ponašala se je, kakor kak vzrastel človek mej otroki. Nje razmerje, nje slopi, okna in lepotine so bile veliko ogromnejše in bogatejše, nego na drugih delih zidovja.
Mesečni svit je sezal na „kolegij" sč strani; le tam pa tam se je videl kak slop, karnis ali basrelif. Vsled tega je poslopje, zavito v gosto senco, imelo temotno podobo; a ogromni kipi, razpostavljeni po obocih, enačili so ga kakemu svetišču poganskih časov, — svetišču, polnemu molčečih bogov.
Ali zaman bi kedo v tej ogromnej in bogatej stavbi iskal närodov značaj ali njegove omikanosti stopnjo. Mala Ruska nij dospela nikoli do take omikanosti, da bi se odlikovala v razkazo-valnili delih in umeteljnostih. Vsa njena zgodovina kaže le zärod nečesa velikega, kar pa samo sebe ne diči z dostojnim plodom in sahni prav o svojem cvetu. Ta stavba nij izrazovala ničesar drugega, nego stavbarja, njegov n&rodni živelj, pa latinsko omikanost.
Nad globokimi dolblinami, po katerih so po vrsti razpostavljene bile Minerve, Temide, Marti, starodavni govorniki in modri-janje v sosedstvu z bradatimi hetmani v dolgih županih, v širokih plaščih — nad temi dolblinami so v različnih skupinah lesketale maloruske bojne dragotine s pridruženimi sulicami, z Milkovimi loci (Kozaki uže davno več nijso rabili lokov), z Apolonovimi lirami in Merkurjevimi golimi vred. Na drugih prostorih so stali stari meči, imeli so ptičje glave na ročajih, — stale dolge puške z bojnim kozaškim kopjem vred v dolblinah poleg grškega varila, poleg bikove glave, poleg Neptunovega trozobca, kar je vse bilo opleteno in okrašeno z množnim cvetijem, mej katerim je maloruski podsolnčnik čudovito odlikoval se. Tu nij manjkalo ničesar; bistroumni maloruski zidar je hotel poslopje postaviti svojim rojakom na zavzetje; delal je z vso svojo ostroumnostjo. Bojna znamenja, bunčuki, sablje, rimske čelade, kozaške čapke, oklopje, čaše, zmaji — podrti z loci, ptiči, polumeseci in zvezda — vse to je venčalo oglavje slopom in stebrom, opletalo okna, okrog viselo — zloženo v vence, ležalo na stropji in pod stropjem. Ali vse je bilo čudovito okusno, nenavadno smelo in divje bogato razstavljeno tako, da človek ne veruje lehko, da bi kaka glava mogla motiti se z razmišljavanjem teh okraslin. Podoba je kazala, kakor bi vse to bila kmalu tista ogromna roka zagnala od sebe in daje vsemu le slučaj razdelil tako sosedstvo.
Mihael je ogledal različne razdelke pročelja, katero je senca temnila, preletel je z okom stavbo, kakor bi v njej bil hotel najti neko zgubljeno misel. Naposled se mu oči vprö v okras-
lino glavnega spredja. Dva Zaporožca dolgih čopov sta držala velik ščit, na kateri je bil namalan Male Ruske grb — Kozak, ves v orožji — in čapko je imel na stran pomalineno. Pod ščitom na mednem štirioglu je človek videl grbu napis, ki so ga bili nadeli stoprv o Hmelnickem-, Mihael bi zbog goste sence ne bil mogel poznati tega napisa, da mu spomin nij narekaval vrstic, katare so se bile mladosti vrastle in potomstvu priljubile, — vrstic, v katerih se živo razodevlje svoboda, s katero je ukrajinski narod navdihnil nezabljivi Bogdan :
Vojska Zaporozskaho vojin znamenity Vooružen bodrstvujet otčiznu braniti. Ašče i vrahov kojih ne zrit pred soboju, Obače oruže hotovo do boju Imat; tem vospjaščajušči, supostaty silny Hotenija svojeho padoša omilny, Ibo vest sej zavčasu predvariti zlomu, Da v poraboščeni ne budet nikomu; Jako že delo bodra pastyra, sušča — Vospjatiti k stadu volka hrjadušča.
„Cuj Katarina," — nenadoma opomni Mihael z osatim glasom — in odločnim : „znam, da me imaš verno rada, ali jaz nij-sem vreden tega. Jaz nijsem vreden tvoje ljubezni! Kakova razlika je mej menoj in mej najslabejšim prodajalcem, in zakaj je pero čestnejše, nego vatal? Ali nij to sramota meni, ker so pred-menojci iz svojih stremen noge umikali samo na ples, iz rok de-vali sablje in le čaše poprijemali? — ali nij sramotno meni, če zgrbljen sedim v pisalnici in besede črkam na popir, pa bi moral po širnem borišči razmetavati trupe in razkrapljati krivover-sko kri, ne črnilnice po popirji!"
„Trdo srce — ti! čudovita duša!" — oponese Katarina in roci položi na prsi.
„Da, Katarina," — govori Mihael dalje, „ti ne moreš rada imeti zapečkarja, šleve, ki se boji nos pokazati se zapečka; kateri bi s teboj oglušil si uha, kedar bi mestni topovi grmeli. Ni kakor ne, objameš me na drzovitem žrebci, potnem in krvavem, ko bodo trobe in bobni razglašali mojo slavo — in prapori, ople-neni vragu, plapolali mi nad glavo!"
„Ne bodem ga rada imela," — oponesla je jokajoča Katarina, „dokler ne skrvavi zver, ne smem ga ljubiti!"
„A kam naj proderem pot moči, katera kipi v mojih prsih in išče prodora?!" — govori zopet Mihael dalje, nij slišal Katari-ninih besed o svojem razvnetji. „Žene me to, žene to mojo dušo na bojišče, — v temino mečev in olovnic. kder se nebo stresa, zemlja guglje, —- kder vrö potoci človeške krvi. Čutim, da sem rojen Kozak — in koprnim po boji in slavi! Z Bogom, Katarina! — vskliknil je o svojem razgretji, objel jo, tresel se in bledel. „Z Bogom! Ce me ubijö, pomoli za mojo grešno dušo; če pa se vrnem, obiščem te čestit in slaven!" —
III.
Drugega dne Mihael po obedu odjezdi skozi mestna vrata. Prikazala se mu je, kakor steklo, jasna rečica Jesraan, črezi katero so pred sto in osem in sedemdesetimi leti v Gluhovsko terd-njavo sikale Poljskega kralja Jana Kazimira bombe in olovnice. Dalje pa je v različnih skupinah stalo brezovo in lipovo lesovje, katero je zdaj uže do cela posekano. Za to lesovino, na Voronež-kej cesti, mrleli so hutorji, siveli lesi, vstajal je dim — in oblačni obzor se je zgubljal po žalostnem nebi.
Otožen je bil junak, ko je prišel na leseni most, ki je držal črez reko. Obrnil je konja in dolgo časa gledal na Gluhov. Ne-kov hudoben duševen glas je neprestano šepetal mu dobrodušnega gospodarja poslednje razhodne besede: „Pomni dobro, Mihael, o vsakej priliki mojega slavnega deda nauk: Ne plačuj dobrega s hudim," — kakor bi resnično bil na potu do kakega hudobnega čina.
Ali še večo otožnost je v njem vzbudil Katarinin obraz, kateri mu je bil fantazijo razgrel o ločitvi; zdaj pa se mu je kazal najprodorljivejše. Bleda, sklenenih rok, nikakor, taka mu nij očitala pekočih pregreh, temuč prosila ga je; poznala je neodbitnost svoje osode, a v jasnih, nesolznih očeh je gorela jej vsa muka čisto ljubeče duše; ker pa je bil minol je ves up, da se ogne krvave rane, izroči se hujšemu trpenju.
„Mila, uboga Katarina!" — opomni z drhtečim glasom, „zakaj te mučim! Da, jaz moram marsikaj dovršiti; vrnem se k tebi, če prav le na eno minoto; še enkrat te objemljem, še enkrat zagotavljam, da te ljubim, kakor svojo dušo!"
Užč je hotel vrniti se v Gluhov, ali konj ga je prehitel, krenil je sam ob sebi proti Voronežu. Ker je Mihael bil oslabel vsled svojih mnogih vojevalnih čutov, za tega delj nij bil toliko odločen, da bi bil obrnil svojega konja, — ali prav za prav: sam nij znal, kaj bi bil učinil, torej je naprej jezdil, povesil glavo in udal se celej množini mislij, katere so bile polastile se ga.
Ko pa je bil pet vrst daleč za Gluhov prijezdil, ter je pred njim razprostiralo se široko polje, bogato z mogilami, s temi nemimi zgodopisci starodavnih časov; ko je čvrsti veter bil potegnil po rodovitih njivah in solnce bilo posijalo skozi oblake, — oživela mu je duša, otožne misli so se mu razgubile, kakor se po-nočni ptiči poskrijö, ko hitro se svitloba prikaže. Zopet je bil svoboden, neomajljiv Kozak, kateri lastnej volji ustreza rajši, nego zakonom in dolžnostim. Nič več nij mislil na polkovnega sodnika, ni na Katarino. Drzovito je gledal in ponosno vspel se na sedlu, kakor bi bil z očmi meril bojišče. Po ušesih so mu hr-meli zvuci bojnih trob, razlegali se vzbuhi grmečih topol in razsajal je bojni hrum, v fantaziji so mu prapori plapolali, kakor igrajo oblači dima, — gorele sablje in puške, — vojski sta zgri-
njali se, kakor oblači, — rojili, napadali se, begali — in podili druga drugo. Spomin na slovo mu je omotil um in srce, udušil v njem vse druge misli in čute, omamil ga in odnesel na svojih perotih. O radostnem drhtenji, o ognji mladostne nestrpljivosti je gnal svojega konja dalje, švigal z bičem, vsklonil se nad sedlo — in letel je, kakor veter, po cesti v prašnih oblacih.
Uže je solnce zahajalo k Božjej milosti, ko se pred njim prikaže Voronež — do cela zavit v temno sadno zelenje, iz katerega so gledale strehe in nad enj vspenjali se krovi cerkvam in zvonikom. Prepustil je konja mirnim stopinjam Mihael in jel premišljati, kako bi najboljše uredil svojo domačo zadevo.
Njegov oča je bil moder možak, redek „original", — da, skoro gotovo svojega časa edin, kar se tiče njegovih lastnostij in kakovosti in njegovega živenja. O svojej mladosti je bil prvi junak in drzovitež v vsem polku, kmalu o hetmanu Danielu Apostolu so ga odločili, ter odbrali za stotnika, polkovni starešine so ga čestili zbog njegovih vednostij in bojnih umnostij, slavili so ga vsi zarad njegove učenosti (tačas nij bilo treba mnogo vednosti, da je človek bil učen), katero si je bil prilastil v Perejaslavskem semenišči, s kratka: odličnik je bil mej našimi starimi možaki; smel si je obetati v bodočesti najvrlejši upliv. Ali ko so o brezi-načelništvu in Bironovskej zaspanosti bili ruski mogotci, vladajoči Malo Rusko, razhudiii ga se svojo nepozornostjo, ker so nekoliko starejših kozakov bili odičili z dostojnostimi, katerih nijso bili vredni, razžalili so njegov ponos tako, da je službo popustil. A ko je nekoliko let kasneje bila umrla mu soproga, odpovedal se je do cela svetu, zaklenil v svoj dom, ki je na samoti bil konci Voroneža, in dolgo časa nij občeval z Božjim svetom. Svet, njegove radosti, želje, nade — vse to mu je bilo zoprno. Hotel je, da bi včs svet bil z njim vred čutil čmernost in žalost, ki je njemu razjedala srce.
Odrekel se je na zmerom slavi in cesti, odtegnil sorodnikom in mnogim prijateljem, svojej očini pa se nij odpovedal. Ljubil je Malo Rusko, znal je, da je preživela svoj vek, da je ostarela in oslabela prezgodaj, — čutil je, da skoro ugasne; za tega delj je sklenil, da zbere vse njeno zgodovinsko gradivo, vsakojake njene zgodovinske speve in ietopise, ter zapusti jih bodočim časom v pravičnih in natančnih letopisih.
Ta misel je tačas zanimala mnogo glav v Malej Ruskej; nikoli popreje nijso sestavili, ne prepisali Maloruskih letopisov in drugega zgodovinskega gradiva toliko, kolikor o dneh poslednjega hetmanstva. Närod, kedar zapusti torišče svoje delavnosti, rad ozira se v minolost, kakor starček, kateri se zamiče v svojo mladost.
Stotnik Carniš se je bil svojega dela lotil z neko vročo_ zaupnostjo, a njegove duše probujena nekedanja delalnost je njega delu s pomočjo krepke spominijivosti in plameneče ljubezni do narodnosti dajala živo gorečnost, navdihovala je njegovega osame-
lega duha s poezijo. Čem globoče je svojemu gradivu: pesnim, letopisom, različnim starodavnim ostankom prodiral v bitstvo, -— tem krasnejši se mu je kazal minoli vek in život. Strnil je v celoto vsakojake spretnosti in ustvaril si vlasten čaralen svet, v katerem je nahajal nagrado za vnenjest, ki je bil odločno zapustil jo. Živo so mu v fantaziji goreli Ukrajinski junaci, katerih hrabrost je slula po vsem sveti. Ljubil jih je tako, kakor svoje dede, čestil je njih dejanja — in neodbitna bitija so bili njegovemu ži-venju. Posebno je gojil spomin na hetmana Hmelnickega in Doro-šenka; ta junaka sta mu bila nenavadno duševno močna, kakor bi, kar je sam menil, skoro jedva kedo drug bil krepak.
Njegovih sob stene so bile obogačene s podobšeinami in z obrazi, kažočimi važnejše prikazni Maloruskih dogodkov. Kazal je Mihaelu te obraze in davno minolih časov dogodbe pripovedoval mu z glasom, kateri je pričal čut globoko razumljene sočasnosti. Govoril je o Nalivajki — o njegovih dejanjih, o Ostranici — o njegovej smrti s tako zgovornostjo, tako preverjeno in natančno, kakor bi sam bil vojskoval bil pod njiju prapor/.
Zdaj pa zdaj se je po razgretem pripovedanji pogreznil v mirno zamišljenost: sedel je dolgo časa na mizo povešene glave, naposled pa je poklical svojega ključarja Semena, ki je nekedaj na vojski bil njegov orožjenoša, zdaj рак doma banduraš.
„Zapoj, brate Semen, kako staro pesen," — rekel mu je, „razveseli mojo otožno dušo!"
Klučar Semen je banduro snel se stene, sedel na svoj navadni prostor, sklonil svojo sivo glavo, nagibal se na obe strani, kakor kak star hrast, ki ga veter ziblje, — in zapel je s počasnim, razpaljenim, moškega soglasja polnim glasom : — „Oj prošli Kozaki na čotire šljahi, Na čotire šljahi a na pjate na Podole. Ščo odnim polem — to pošov Samko Mušket. A za panom horunžim malo — malo ne tri tisjači, Use horobri tovariši Zaporožci. Na konikah vihravajut, šabelkami bliskajut', U bubni vdarjajut, Bohovi molitvi posilajut
Hresti pokladajut. A Samko Mušket — to von na konu da i ne vihravajo, Kona uderžuje, do sebe pritahuje, dumaje — hadaje: — A ščo, jak naše kozačevstvo, mou u pekle, Ljabi spaljat, Da z n^ših kozackih kostej pir sobe na pohmele zvarjat? A ščo, jak naši holovi kozacki po stepu — polju poljažut, Da šče i rodnoju krovju omijutsja, Popereroskolotimi Sabljami pokrijutsja? Propade, mov porošina z dula, taja kozackaja slava, Ščo po vsemu svetu stopom rozljahlas — prostjahlas Da po vsemu svetu luhovim homonom rozdalas, Tureččine da Tatarščine dobrim lihom znati dalas! Da i Ljaham voroham na spis oddalas!
Zakrjače voron, stepom letjuči, Zaplače zozulja, luhom skačuči, Zahadajutšja orliki hizi, Da vse use use po svoih bratah, Po bujnih tovarišah Kozakah. Ci to ih zharbom zaneslo, Či to ih u pekle potonulo, Ščo nevidno čubatih ne to po stepah ne to i po luhäh, Ne to i po tatarskih zemljäh, ne to i po tureckih horäh, Ne to i po Čornih morjah, ne to i po ljackih poljah! Zakrjače voron, zahruje, zašumuje Da i poletit u čužuju zemlju; An-ba! kostki ležat, šabljuki storčat, Kostki hrustat, šabljuki po pereroskoloni brjažčat".
Po vsakem granesi je dolgo prenehal, ta prenehljaj pa je njegova bandura namestila vselej se svojim obupnim glasom in petjem, namestila to, česar nij bilo mogoče izraziti s pesnijo.
Z globoko pozornostjo je Mihael poslušal te stare pesni, a često se mu je zdelo, da se poleg ključarja Semena tudi nekedo drug davne minolosti skriva v njih, jaduje o spreminih prodirajoči h akordov, in tiho joče o drhtenji otožnih strun.
Nevedoma se je udal očinih odlokov uplivu; starega entuzi-jasta duša je nečutljivo preselila se v njegove mladostne prsi. Starodavnost se mu je kazala v čaralnih obrazih, v orjaških, čaro--krasnih razmerah. Sočasnost se mu je zdela ničera, da je brezi vse vzvišenosti in ponosnosti.
Po očinem menenji je iz početka sodil, ka je sramotno to, da bi služil Malorusko vojsko, katera nij imela nič več bojnih načelnikov, temuč ukazavali so jej le dvorskih mogotcev uskoki; da bi se povspel na znamenito stopnjo v domovini; veroval je, da na to lehko pomore le eno sredstvo: državna služba, nje vrlost so dokazale izkušnje mnogih tačasnih Malorusov, ki so se odlikovali z najznamenitejšimi vladnimi službami.
Vsled teh mislij je popustil pot, katera je sveta dolžnost bila mladim Čarnišem uže desetega pokolenja, a stopil je v Maloruski starešinski kolegij, kder je povspel se na stopnjo starejšega pisarja, — to nij bila majhna čest tiste čase.
Kako bi zdaj pred očo stopil in razodel mu svoje poprešnje-sti odločno zmeno? To vprašanje se mu je zdelo,t da_ je jako važno, zvlasti ker je bil premislil resni in odurni značaj starega stotnika — in ko je spomnil se, kako je polkovni sodnik plašil ga za tega d61j.
Hotel je ustaviti konja, da bi še o pravem časi izumil svoje prošnje črtež, ali zagledal je, da konj stoji už6 pred vrati oči-nega domu.
IV.
Ta vrata iz hrastovega lesa in očrnela vsled starosti so bila visoka in ogromna, imela so obrazov, mrežic in starinoslovcu nerazumljivih okraslin iz rezane lesovine toliko, da se je človeku zdelo, da so ostanek kake gotiške strehe s kakovega starega gradu, a mali in divja trava, rastoča na vseh njih strančh, dovr-ševala je to podobnost.
Kedor bi hotel bil spoznati, kedaj so se odpirala, moral bi bil le ozreti se v velik mlinski kamen, postavljen narobe, ne zna se, ali slučajno, ali nalašč, pod veliki tečaj — kamen je bil užž nekoliko prirastel k zemlji. Rastlinje se je zvijalo in opletalo ga вё svojo zeleno košatino, vspenjalo se je z njega na vrata in po-prijemalo množnih železnih krožcev, odebelelih vsled obile rije. Nekedaj so k tem krožcem svoje konje privezavali Kozaci, kateri so služabno prihajali k stotniku Carnišu, kajti le viših stanov bitija in njegovi gostje so po tačasnem običaji smeli jezdariti kar precej na dvor, njih spremstvo in priprosti Kozaci so svoje konje puščali pred vrati. Mihael odpre stranske duri in stopi na široko dvorišče, konja pa je peljal za seboj.
Maloruskih mogotcev dvorišča dan denes nijmajo več svojega nekedanjega pomena. Zdaj so nekatera suhoparna cvetišča po angleškej navadi, nekatera pa nijso drugega nič, nego prosto-rišča, vodeča k stopnicam. Le v malokaterih domeh jih ob nedeljah oživljajo pojočih dev druščine, pa vsako leto na sv. Ivana Kupajla (Jan. Krstnika) dan in o dožetkih (erntefest). Ali vse to se vrši le zbog šale, samo zat6, da se gostje motijo, ter gledajo prostonarodne plese in poslušajo stare pesni. Gospodarjem рак so ta dvorišča na to hvalo, da sami sč svojimi očmi gledajo, kako se pšenica suši in platno beli.
O starodavnosti рак je to prostorišče bilo znamenita neogib-nost v domu slehernega gospodarja, kateri se je gospoda ime-naval. To prostorišče je bilo plesalna dvorana, zvlasti ker tačas nijsp zidali domov, obogačenih z velikimi sobami, mrzlimi po zimi, a tudi zato, ker so prednamci radi razveseljavali se pod milim nebom.
Ko bi bili stotnika Carniša dom videli tiste lepše njegove dni, posebno o kakem radostnem dnevu njegove rodovine, — do сё1а drugač bi se nam kazal ta pustotni prostor.
Na obeh straneh dvorišča je poleg kolnic in konjakov tačas stalo mnogo ridvanov*) in voz — kovanih, s kakoršnimi so se ponašali samo plemenitaši. Mej njimi so pod strehami hodevali, sedevali in polegali vozniki, to je: kočijaži in drugi služniki v kobenacih, v modrih županih in kozaških čapkah. Sredi dvorišča so plesali. Hrmela je godba. Zlate kistke (quasten), zlati
*) Ridvan je boren voziček.
okraji, obšivi na ženskih kontuših so kar goreli o jasnej solnčnej svitlobi, katere se naše prababice nijso bale tako, kakor se je boje dan denes krasotice (za tega delj pa so bile tudi zdra-vejše). Stotnik sam je se sivoglavimi gosti vred sedel pod domačimi pomoli, s katerih se je ves dvor videl, kakor na obrazi. Starčki so bili navadno resni, a sedeli so tako dolgo časa, dokler jim neprenehljivo natočeno vino v čašah in pitje nij začelo kaditi se v glavo, potlej pa so zapustili svoje prostore na dvorišči, ukazali, naj godci igrajo nekov starodaven ples — in odlikovali so se s takimi zaporožkimi burkami, da je zavzeto gledala jih mladezen.
Zdaj je vse promenjeno. Gosto travnat je tudi ta prostor, ki je bil z nogami steptan in trd, kakor kamen; konjaki so na mnogih krajih sesuti, lehko pomoli pa in njih pristrešje, okrašeno z arkadami, zgubilo je mnogo gladkih slopov: nekateri so se podrli, nekatere pa objernlje divje zelenje.
Bolestnega srca je Mihael ogledaval te nepopolne podrtine, ogledaval dolgi dom pod visoko streho, ■«- črešnje pod okni in široko dvorišče, po katerem je rastel divji buran. *) Ali nij v njem žalosti vzbudil spomin na veselo nekedanje živenje, spomnil se je bil na poslednji shod na očitiem dvorišči, spomnil na pojoče zvonove, ki so se razlegali iz šestih Voronežkih zvonikov, — na pokopališče, na različna oblačila in pogrebne prapore. Ta dan se mu je povekovitil; tega dne je mnogo solz bil prolil na maternij gomili, a bridki spomin nä-njo mu je krčil prsi.
Izpustil je Mihael iz roke zamišljen uzdo konjevo, kateri je sam ob sebi jel iskati konjak, in do cela osupel je sredi dvorišča stal, dokler ga se svojim glasom nij prebudil ključar Semen, kateri je vsak razgovor po starej navadi začel s temi-le besedami: „Pomni gospod, kralja Davida.'-'
Starček je stal pred njim in v roci držal polit vrč, v katerem je več, nego deset let, iz kleti svojemu gospodu hruškov kvas**) nosil — v širokih platnenih šaravarah (hlačah), ki so sč svojimi množnimi nabori zakrivale njegovih črevljev golenici, — v modrej suknenej kurtki, ogoljenej na levej strani na plečih, kodar ga je objemal njegove baridure jermen, — za pasom je na enej strani imel šop ključev, na enej pa vse tobakarsko orodje.
„Pomni, gospod, kralja Davida," — spregovori in začudi se: „kedo bi se bil nadejal, da ti denes prideš domov?! Jaz in gospod oča te nijsva pričakovala, da prideš popreje, nego stoprv zeleno nedeljo.***) Dej, brate, ti gledaš, kakor bi bil pogoltnil dva Turka in še kakovega Tatarja vrhi. Mladenič ! Bog zna — mladenič! kader te zopet vidim, vsak pot si lakat viši, če prav si uže davno doživel svoje dve in dvajesto leto. Podoba kaže, da gospod sodnik in njegova Katarina nijsta skopa ti se svojimi va-
*) Burau je visoka, bohotua trava. L. G.
**) Kvas je kislikasta pijača.
***) Zelena nedelja je svetodušna nedelja.
reniki," *) — dejal je, dvakrat stopil nazaj in samoljubo gledal njegovo lepo rast in ponosno telo.
Ključar Semen je Mihaela imel rad, kakor bi njegov sin bil, zmčrom je z velikim veseljem spominjal se tistega časa, ko ga je nosil v svojem naročji, vodil po dvorišči na konji, učil s puško streljati in sukati sabljo. Starčku so Mihaelova otroška leta bila nedavna in v spominu tako živa: ko je gledal v postavnega mladeniča, odičenega uže s črno, še nobenkrat obrito brado, — da je rad ali nerad spregovoril starim ljudem navadne besede: „Kako čvrsto raste ta mladi ljud!"
Kar se tiče Mihaela, gledal je ključarja Semena, kakor kak vekovečen hrast, kateri se o celem stoletji promeni menj, nego mlado drevo v letu dnij. Kedor koli ga je zagledal, ha, ta velika pleša, te njegove obrunke, ta ponosna brada!
„Za Boga, Mihael," — govoril je ključar Semen dalje; — „ker va-te gledam, ne morem strpeti, da ne bi opomnil ti svete resnice: v kolegiji, brate, nij tvoje torišče, Bog zna, da ne! ali na jezo svojega gospoda oče bodi razodeto, da-si ne sliši mojih besed — ko bi te posadili na konja, na takega, kakoršnega sem jaz o priliki vzel nekoveniu Tatarju, a da bi dobro sabljo dali ti v roko — pa kaj bi besedoval! - Bog zna, tudi o Danilu bi ne bili lepšega Kozaka našli, v vsem našem polku ne! — Ali, čaki, brate, jaz sem se prav r6s razpalil tako, kakor pred desetimi leti pri čaši Paljevskega medu." **)
Oj pe Palej, oj pe Semen da holovonku klonit. A Mazepin čura Paleju Semenu kajdani liotovit. „Bes te lopi! ta med in te pesni mi ne daj6 ni besede spregovoriti. Rad bi povedal nekaj do cela drugega. Ali pa je, Mihael, resnica to, da se pri vas v Gluhovu zbira taka vojska, kakor bi nam bil Hmelnicki vstal iz groba in novic hotel vzburiti na Lehe?" —
„A kaj? — ali se morda tudi tebi gnjusi zapečkarstvo, ali morebiti hočeš naravnati svoje stare ude?" —
„Ali jaz? — Pomni gospod, kralja Davida! Bog zna, Mihael, ti se lehko šališ, ker bodeš kmalu v Zaporočji! Oh! žal mi je besed! Uže je v večnosti čas, ko sem jaz s tvojim gospodom očetom, še o pokojnem Danilu — "
„Povedi mi, Semen," — segne mu Mihael v besedo, „kedaj pa nehaš spominjati se kralja Davida? Ali ti je kralj David tako verno zalezel se v glavo?!"
„Caki, jaz nijsem menil o tem govoriti, pa ta kralj David mi zmerom prihaja na um. Zatepel se mi je v glavo! Dej, kako je težavno to, če človek hoče modro govoriti! — Nu, čaki! — O čem pa sem bil začel besedo vati? — I nu, da resnico povem,
*) Varenika so nekakova močnata jestvina. L. G.
**) Kozaei so radi različnim pijačam dajali imena junaških Zapo-rožeev, zvlasti svojih hetmanov.
ne spomnim se brezi kralja Davida; dej, kako mi je vtepel se v glavo! To je vsake modre besede začetek. Bog zna, resnica je to! Ko hitro ne zäbim iz početka opomniti: Pomni, gospod, kralja Davida, tek6 bodoče besede tako vrlo, kakor bi sam kralj David igral na harpo. A tedaj: Pomni, gospod, kralja Davida! Naša leta so uže minola — a kaj! naj so pobegnila! — Bojevali smo tudi mi s tvojim gospodom očo vred, a kako smo bojevali! Bog zna, še zmerom se mi duša raduje:
Oj koli-s mi bojevali, da bolše nebudem;
Toho ščasta i toj doli povek nezabudem!
Da vže šabli zaržaveli, mušketi bez kurkov
A šče serce kozackeje neboitsja Turk6v!"
„Oh, žal mi je, zato ker nijsem bandure vzel s seboj iz sobe! zaigral bi ti to pesen tako, da bi se daleč poskrili Gluliov-skih mogotcev vsi banduraši!"
„Nu, kak drug pot mi spričaš svojo umeteljnost," — opomni Mihael, „zdaj pa, če se ti ljubi, sedlo vzemi z mojega konja in daj mu ovsa."
„Da, Mihael, takoj! vendar je važna potreba tudi to, da po-preje liruškovega kvasa natočim tvojemu gospodu oči," — oponese ključar Semen in pobegne v klet.
Mihael odide k oči.
V.
Da, bodemo znali, kako se je stotnik Carniš zaljubil v sta-rinstvo, zato čitatelj ne sme nepozorno oditi mimo njegovega do mu, da-si je enoličen in o prvem pogledu nerazmeren. Ker trdim, daje ta dom vstal — podoben hetmana Hmelnickega domu, menda bode to dosti, da probudim najživejšo zanimljivost vsem ljubcem Male Ruske, — da, tudi globokomiselni zgodovinar, kateri gotovo vsaj nekoliko vrednosti prisodi mojemu prostoličnemu pripovedanju, tudi zgodovinar se vstavi pri teh straneh in z vso pozornostjo prečita, kakov je bil stotnika Carniša dom.
A kako je iz dalekega Subotova mogel v Voronež prodreti hetmana Hmelnickega dom —• njegov obraz V Da razjasnim to vprašanje, moram pomoči si se zgodovino.
Tiste nesrečne čase Male Ruske, ko je „unija" in katoličan stvo preganjalo nesrečni južnoruski narod; ko so Poljaci se surovo silo s pota umaknili veri in svobodi drzovite zavetnike, Nalivaj ka, Pavljaka, Ostranico in mnogo drugih junakov „Velike Ukrajine" — in do cela opustošili našo domovino, in, kar je podoba kazala, ko nij obetalo se več nikakoršno upanje, da se znebodemo zanič-ljive služnosti — tiste nesrečne dneve se hetman Hmelnicki, kakor kak „genij," prikaže nad temotno propastjo, v katero so nas pahnoli.
O tačasnih obupnih okolnostih nij bilo mogoče verovati, da so njegovi vspehi človeška dejanja. Mala Ruska je menila, da ]e
Božji poslanec, nadarjen z višimi lastnostimi, jako vzvišenimi navadnemu človeku.
Tolko Bog svjati znaje, Cto Hmelnicki dumaje, hadaje, pripoveda tačasna pesen.
Kako zmagoslavni, kako razvneti in kako solzni so mu naproti prišli v Kijevu, ko je po zmagonosnih bojih prišel Bogu slavno hvalo dajat v pričo vsega näroda! Malokomu izrnej smrtnikov je odsojeno, da svojim rojakom probuja podobne čute, a to nam priča, kedo in kaj je svoje dni Bogdan Hmelnicki bil Malej Kuskej!
Ljud — čudo je to, ker nij pobožil (vergöttern) svojega otet-nika, kateri ga je bil osvobodil groznih muk in trpkega preganjanja, ter obudil v živenje in svobodo. Cihirin in Subotovo sta bila sveti mesti daljnejšim oddelkom naše krajine. Le-sem so popo-tovali nalašč zato, da bi videli slavnega hetmana in njegovo ro-dišče, risali njegovo podobo, zbirali natančnosti o njegovih dejanjih; razglašale so se pripovesti o njem, banduraši so homeriški popevali jih — in širile so se od ust do ust, od mesta do mesta, kakor gromovi oglasi žive slave — po vsej domovini, a skoro vsa Mala Ruska na obeh straneh Dnjepra je bila polna pripovestij o Hmelnickem.
Ta čas je Čarnišem praded, polkovnik Pavel Čarniš, s krvavega borišča bil prišel v svojo domovino in s seboj prinesel Bogdanovo podobo in njegovega Subotovskega domu črtež.
Spomin na dom hetmana Hmelnickega mu je bil drag; v ne-svesti je bil si, ko so ga vä-nj pripeljali zč slavnega boja, hetma-nova soproga sama je skrbela zä-nj, da je ozdravel. (Tako dobrot-ljiv in prijazen je bil ta močni in slavni hetman, kateri, kar trdi letopisec Hrabjanka, le žezla nij imel — in krone še ne, pa bi bil kralj bik) Da bi ta spomin zapustil svojim potomcev, polkovnik Pavel Carniš sklene, da v Voroneži postavi prav tak dom, kakoršen je bil slavnegn Hmelnickega. Ali svojega sklepa nij zvršil popolnoma, umrl je, ko je bil postavil polovico domu.
V tem so po smrti starega Hmelnickega v Malej Ruskej vstali žalostni časi. Po vzvišenej epopeji, ki se je končala s takim odličnim vspehom, stopili so na pozorišče Vihovski, Jurij Hmelnicki, Samko, Bruhovecki, Mnogogrešni, Dorošenko in mnoge druge osobe druge vrste — in jeli so igrati domačih bitek krvavo dramo, ki je po^ osemnajstih letih nesrečno končala z osado (bela-gerung) mesta Cihirana in s padcem groznega Dorošenka. Pavla Čarniša potomci ta čas nijso mogli zidati. Popustili so svojo družino v starem domu in dihteli so na slavno borišče, kder so z mečem v roci podpirali namere tega, kateri jih je pridobil na svojo stran, a stoprv poslednja leta Samojlovičevega hetmanstva je začel polkovnika Carniša sin zdelavati dom, ki je bil oča jel zidati ga, vendar pa nij znano, zakaj ni zvršil oČinega sklepa, kajti do cela je promenil odločeno podobo. Ne glede na to je v njem Letopis 1874. II.	14
pokojno živelo dvoje pokolenj Carniševe rodovine, ki ne dosti — ni malo nij žalovala za t6, ker njih dom nij bil tak, kakoršno je bilo hetmana Hmelnickega bivališče.	_
Ko pa stotnik Carniš popusti službo in jame gradivo zbirati za svoje letopise, z&bil je na povest, katero je še svoja otroška leta slišal, kakov dom je prednjimec sklenil, da postavi. Pomnil je dolg popirnat list nekovih risarij, katere mu je pokojna babica kazala, ko je različno perilo in starodavno posodje razbirala v svojem ogromnem, sč železom okovanem zaboji; in če prav je bil do cela zabil, kaj je videl na tem listi, vendar le je_ spominjal se, da je babica o tej'priliki izustila Hmelnickega, torej je menil, da je to gotovo bil črtež domu junaškega Hmelnickega.
Zdaj mu je ta popir bil neprecenljiv zaklad. Ali zaman ga je iskal mej svojimi družinskimi pismi, knjigami in rokopisi, — zaman je prestaknil svoje pomalane zaboje, katerih je polna bila čumnata. Mej množino starih kontušev, spodnjic itd. nij našel nič podobnega predmetu, kateri je iskal.
Ali nenadoma se mu srce stresne vsled veselja, ko prav na dnu babičinega zaboja dokoplje do nekega popirja, skrbno zavitega v kos zelene svile in povezanega z rudečim trakom. Z rokama, drhtečima vsled notranjega ganotja, razgane dragoceni popir, toda namesti pričakovanega črteža zagleda na njem z različnimi barvami namalan križ z odsevom vred, a pod križem se zlatimi črkami podpis: „Sin najsvetejše Matere Božje". Prvi pot vse svoje žive dni je razkalil čest do tega talismana vseh poštenih gospodarjev in vrgel ga je zaničljivo nazaj v zaboj.
Pak — čem bolj je trudil se, da bi našel ta črtež, tem hujše je v njem rastla želja, da bi zvedel, kakov je bil znamenitega hetmana dom. Rad bi bil nalašč za tega delj šel v Subotovo, ali znal je, kaj poroča zgodovina, da 1663. leta Poljaci nijso le raz-rili Hmelnickemu domu, temuč da so tudi njegov trup izkopali iz zemlje in sežgali ga.
Podoba je kazala, da stotnik Carniš nijma več nikakoršnega pomočka, da bi ustregel svojej želji, ali svojeglavni slučaj — kakor bi bil čakal, da do cela popusti svoje iskanje! Ko je o neko-vej priliki pregledaval zbirko starega orožja, katero so bili zgro-madili prednjimci o poludrugem stoletji, napösled mej množino pušek, kopja, kijev, samokresov in mečev, zarijevelih in prašnih, prodere do neke sablje, ki je od drugih odlikovala se z nenavadno dolgostjo in skrbno bila zavita. Takoj je spoznal to sabljo, kajti uže od neltedaj so jo Čarniši — njih rodovi potrebovali o svatbe nih obredih,*) a hotel je še enkrat ogledati jo, ali ne najde na njej kakega zanimljivege napisa. Mislite si njegovo zavzetje in
*) O Maioruskej svatbi, ko ženina in nevesto ре1јб k poroki, pred njima družica nese „starosvetski meč", okrašen s cveticami. Ta meč zvečer položč pod zglavje ženinu in nevesti — in po senjah, kakoršne to noč ima kateri zakoncev, prorokujo jima bodočest.
veselje, ko na popirji, v kateri je bila zavita draga nožnica, prečita tele besede: A v tom pokoj e, kde Jaznevelmožni (hetman) zavsegda počivajet poslja obeda, na bolšom d u b o v e m svoloku, kštaltom cerkovnim izobraženo takto: Viktoria nad okajannirni Ljahami pri rece Žovtih Vodäh stalazja za pomošču Božoju VI kvet-nja u subotu v roku AXMN. *)
Dantovi potomci nijsko iskali s tako pazljivostjo in tako raz-vneto Božje j komediji konca, ki soga nenadoma našli v razvalinah njegovega domu, nijso ga iskali tako, kakor je stotnik Carniš ogledaval ta orumeneli in na mnogih mestih vsled dolgega raztrgani list.
To je bil dolg list popirja, na gornjej strani je bil domu črtež, zdelan na debelo, ali nenavadno skrbno in pozorno, ostanek pa je na obeh straneh bil popisan z razjasnjenim črtežem in po-črkan z popisom notranjega domu.
Ko je bil stotnik Carniš nagledal se tega najdenega zaklada in na pamet naučil se vse napise in zaznamke domu slavnega Hmelnickega, začel je zvrševati svojega sprednika sklep. Ves dom so do polovice podrli; uničil je strehe, stopnice in pomole, pokrite z različnimi lesenimi okraslinami, katere so ta čas Maloruskim mogotcem bile predmet posebne krasote. Vse to je bil odločil stotnik Carniš; nijso se mu smilili ni hrastovi pomoli, kateri so v okrožji bili posebno svojevrstno čudo in s katerih je pretekla leta v veselih gostijah godba in radostno uriskanje glušilo ves Voronež. Delo se je začelo, a po dveh letih je na mesti stal dom, ki je na vsem sveti imel tako vnenjest in razmerje tdko, kakoršno je ne-kedaj bilo bivališče hetmana Hmelnickega v Subotovu.
Ali vendar bi Maloruskega starinoslovja vsak ljubeč, ki bi na poti bil skozi Voronež, zaman hotel videti to zgodovinsko znamenitost, zaman bi povpraševal, kam je zginil ta dragoceni popir, črtež na njem — in popis tistega domu, v katerem se je narodil tisti veliki mož, ki je na veke odločil Ukrajini in Poljskej osodo. Devetdeset let je s pomočjo vstaje in požarov uničilo nam dragoceno bivališče, in surova nevednost je pogubila malomarno domu v razrušine zakopala popir, kateri bi zdaj naj draži zaklad bil resnično omikanemu Malorusu; a edin izvor ljubljencem ndrodnih starožitnostij, ki se tič6 tega predmeta, ostaja moje pripovedanje, ki ga nijsem sestavil, zbog koprne_nja po česti, temuč zatö, keime je v to vzbudil splošen prid. Citatelj naj nikar ne meni, da sem kaj pridel iz svoje glave, temuč zbral sem in zapisal resnico, ki so jo zapustili krepke vere vredni zgodovinarji in pripo-vedale očite priče".
) A v tej sobi, kder Jasnevelmožni počiva vselej po obedu, zaznamovano je na velikem hrastovem slopu s cerkvenimi črkami to-le: Prokleti Lehi so bili pri (reci) Žoltih vodah z Božjo pomočjo tepeni 8. maja v soboto 1648. leta.
VI.
S čestjo potomec prihaja na pokopališče svojih prednikov. Prsteni nasipi na njih molčečih grobeh, prah razrušenih bivališč, ki jih je razril ljud in čas, to mu je dragoceno. Vsak kamen, slehrno znamenje njih bitija mu je živo pismo iz povesti njihovega živenja; zamiče se mu duh v njih dobo, po teh nemih ostankih si prizadevlje, da bi vsled preroškega nagona uganol njih kipeče čutje, rad bi se zedinil z izvorom svojega života in če delj ne, vsaj eno trenotje samo bi rad preživel z njimi sklenjen, kakor duša z dušo.
Znam, da se marsikomu dolgočasne zde te obširnosti, s kä-terimi se tu mudim, ali tudi vem, da so na sveti taki ljudje, kateri bodo s koprnečim okom preletavali strani, kder pozabe varujem nekedanje poslopje, stelela ali pa obledela pisma, v ognji ali vsled nevednosti, uničene obraze, pokradeno cerkveno orožje, prekovano v nože, srpe, sekire — neprecenljivo delo zbog svoje starosti, zbog svojih oblik in napisov, — te priče slavnosti naših dedov, barbarski posiljene z „novimi fa§onom," — in prekrasne kroje, ^zaničljivo zamenjene za cunje in razcukano nemško obleko.
Če izmej desetih mojih čitateljev le enega ovlada tisti čut, kateri so v meni probudila ta neprecenljiva znamenja naše mino-losti, — pa bodem miran in do cela poplačan za svoj trud, drugega pa me ne bode brigalo nič.
Okrepčan s takimi mislimi smelo začnem dolgo pripovest o domu hetmana Hmelnickega.
Kedor bi hotel znati, kako neizmerno bogastvo je bilo v rokah hetmana Hmelnickega, moral bi, a ne, da bi ne znal, zakaj, — pred očmi imeti njegov dom, ki ni bil veličesten, sobe po njem pa so vendar bile velike. Ker opominjam, da je hetmanski dom v Subotovu postavil njegov oča, ki je imel le Subotovsko slo bodo,*) in da zidalstvo tačas nij kljubovalo ugodnosti, ni zidarskim zakonom: nihče se ne bode čudil, zato ker se ta dom nič nij razlikoval od drugih domov starega srednjevrstnega plemstva. Hetman Hmelnicki bi bil po svojih bojih po notranjej Poljskej zemlji, kder je bil nabral neštevilno mnogo plena in pokornine, lehko v Subot jvu postavil prav tako ogromen grad, kakor v Ci-hirinu; ali gotovo mu je bil spomin na prednike drag, tedaj so mu bile dosta le neznatne zmene z dodelanjem in olepšanjem vred.
Ko popisujem Voronežkega stotnika Carniša dom , zdi se mi, kakor bi pred seboj videl v Subotovu hetmana Hmelnickega bivališče, ki ga blezu 180 let nij več. Tu je šest črešenj, stoječih
*) Sloboda je ruska beseda in znači: predmestij e.
v vrsti pred okni (črešnja je bila priljubljeno drevo Hmelničkemu). Ne daleč, pod košato jablano vidite kameno kad, katero nosč trije levi, njih nerazmerno velike tace se človeku zde, kakor bi bile k svojim podlogam prirastle. Vsak izmej teh levov ima v gobci srebrn krog, h katerim so privezavali konje starašinam, ki so služabno iz Cihirina prihajali k hetmanu, ko je po nekoliko tednov — kakor na počinek, mudil se v očinem domu. Tit so majhna okna, jajčje obokasta, kameneno stebričesta in šipe imajo okrogle mej hrastovimi, zeleno pobarvanimi obodi. Nad okni so lepeli navskrižno dirjajoči konji iz sadra (gipsa), dimnati topi, predmeti — ljubi Bogdanu Hmelničkemu, ki je živel mej strelji-vom in konji. Ondi-le so iz opečja trdne ozare, ki široko drže pred dom. Takih ozar ostanke človek še lehko v Subotovu vidi na tem prostoru, kder je stal hetmana Hmelnickega dom. Ondu-kaj le pa je tenak, ostrorobat stolpič, ki je postavil ga uže Hmel-nicki ozari na severnem oglu in okrog katerega se trikrat ovija zid. Njegova okna so visoka in ozka tako, da se v primer j i z mogočnimi okni po domu zde, da so visoke razpokline. Ta stolpič so sezidali po črteži Korinškega metropolita Jozafata, živočega Hmelničkemu pri dvoru, kasnejše pa umorjenega o bitvi za Be-restečkom; ta stolpič je svetemu možu bil kapela. Tule je vzvi-višek, ali, kakor so ga tačas imenavali: runduk, ki ima dvanajst slopov in jemlje tretjino celega pročelja; obložen je s kamenenimi plošami, na katerih je na krasoto vsekano bilo cvetičje in različno odičje. Nad prostor zdanjega trirobja se je vspenjal polukrožen, nazobljen ščit, kakoršne še dan denes tam pa tam vidimo nad pročelji naših cerkev. Na tem polukrozi in tudi nad okni je obo-kasto naobražen medved, ki med pobera *z ula; pred nogami ima nekoliko potrtih ulov, a gospodar, ki se je prikral za medveda, maha po njem se sekiro. Zelo težko bi kedo bil razluščil to alegorijo, da nij okrog njč zgoraj bilo zapisano: „Kar bode, to bode, a bode to, kar Bog däde!" To je bilo glavno modro-slovno načelo hetmana Hmelnickega in njegovo geslo o vstaji na Poljsko.
Mihael svojega oče domu nij pregledal tako pozorno, kakor mi, — vse, kar mi ogledujemo in starožitnost imenujemo, — vse je zdelo se mu kaj navadnega, ali pa mu je bilo uže davno znano. A zato, predno smo mi bili ogledali vnenjest, premeril je on runduk, v katerem se je Hmelnicki v Subotovu o vojnih zadevah posvetoval se starešinami, in prostorne dvorane, po katerih je godba hrinela navadno — in gostilo se velemogočnih gospodarjev spremstvo. Mi ne moremo tako čvrsto korakati za njim, nas vse zadržuje v domu, v tem obrazišči spominskega živenja in pojma (begriff) našim davnim prednikom. Mi se hočemo malo pomuditi s tem sladkim, starožitnim — v nas probujenem čutom, blagostnej-šim od zgodovinskih spisov, dobrodejnejšim od letopisov in pesnij, katere nam razodevljo čaralne dobe, ki so nekedaj bile, a jih nikoli ne bode več.
Pred očmi so nam na desnej strani s kamenenima podpori-eama vred nizke duri, skozi katere Mihael nij mogel stopiti, da ne bi bil sklonil se. Nad obokom teh durij čitamo: „Bog je pribežališče in moč naša."
Ta kratki stavek, vzet iz navdušenega psalma kraljevskega pesnika, spominja nas na tiste slavne čase visoke bogoslužnosti, ko je Mala Ruska zbog svoje zaničevane vere križarski vojskovala s katoličani. Na različnih poslopjih, topovih in praporih, na sabljah in puškah tega časa je izražala tiste misli, ki so prešinjale ves närod, križ in meč — molitva in slava!
Imeli bodemo še mnogo prilike, da obširnejše spregovorimo o tem predmetu, zdaj, ko za Mihaelom stopamo v stotnikovo sobo z nizkimi durimi in visokim pragom, ki ga sili, da se mora pri-pogniti, — zdaj menim, da nij preveč, ker opominjam, da so o starodavnosti po domih sploh imeli nizke duri in majhna okna, zatö, da so o mrzlih časih laže v sobah zadržavali toploto, ki se vzdržuje v viših zračnih prostorih. Ce prav so prednamci znali trpeti neugode in stiske pod milim nebom, vendar so doma o počinku po zimi radi imeli toploto in žrtvovali jej menj važne dobičke. Letopisi n. pr. pripovedajo, da je hetman Mnogogrešni, ko je o nekej priliki stopil skozi nizke duri svojega domu, z glavo ob naddurje udaril se tako silno, da je omedlel.
Mi pa, ko stopamo za Mihaelom, pustili smo srečno ta glavi nevarni kamen za seboj in stojimo zdaj v prostornej čumnati, ka-terej je pod streho hetmana Hmelnickega v Subotovu in pod streho stotnika Čarniša v Voroneži ime soba, kar je po tačasnej navadi značilo sobano. Ne govorim o širokih pečih, ki so na njih ploščah spredaj in zadaj Kozaci skakali na konjih; ne govorim o starodavnih stolih z visokimi rezanimi slonih in nizkimi nogami, — o lipovih mizah z levjimi tacami, — o množnem orožji in o podobah, razobešenih po stenah, — o celem ikonostasi *) velikih in majhnih obrazov v včlikem kotu, kakor je bilo v bivališči het mana Hmelnickega — najpopreje vam kažem neko starinstvo, ki pa nij nikakorsen posnetek. To je začrnel hrastov prečnik, vki je uže preživel tri dorne, — edin predmet, kateri je stotnik Carniš pustil, kakoršen je bil, o prezidavi. Tistim, kateri tega ne znajo, moramo opomniti, ka imajo v Malej Ruskej užž od nekedaj navado, da v prečnik vrezujo čas, kedaj so postavili dom, gospodarjevo ime, kake besede svetega pisma, časi pa tudi kako sočasno prigodbo vnukom na spomin. Sredi prečnika mej pismo navadno vrezujo križ s kopjem in trstjem vred. A ker je prečnik menj, nego kaj drugega, izročen uplivu hudega vremena, gospodarji o prezidavanjih svojih domov puščajo stare prečnike in zapuščajo jih z različnimi napisi potomstvu — kot verne spominke davne vekosti.
*) Ikonostas je oltar iz samih obrazov.
Vsled te navade je stotnika Čarniša prečnik učakal več, nego poludrugo stoletje, videl je „unijo", Švede in poslednje het-manstvo (tri najvažnejše dobe v zgodovini Male Ruske), držal je na svojem železnem čavlji pradedu in pravnuku čelado. Ker navidezno nij veroval njegovej trdnosti in ker se je bal, da bi se ne zlomil, podprl ga je stotnik Oarniš s tenkima slopoma, nij znano, s kakima.
Po čem pa se poznä, da je ta prečnik prečakal „unijo"? Nij treba mnogo dokazov. Čitajte napis, če le morete pogoditi njegove skrčenine in okrasline: „Mir Hristijanstvu a na začin-ščika Boh i Jeho krest!"*) Te besede je Nalivajko zapisane imel na križastih praporih o zgodovinskej bitvi pri Cihi-rinu, kder so Poljake strašno naklestili Kozaci. Če pa se vam utegne dozdevati, da je ta napis vstal poznejše, näte in na drugej strani tega prečnika čitajte to-le: „V roku АФЧЕ lipe j а КЗ dnja nebožčik vojt voronežkoj ratuši Karpo Čarniš nača sozidati dom sej, obače voleju Božoju stavšej-sja na Ukraine povšehnoj trevože na slavnij batalij pod mestom Čihirinom usečen od neprijatelja vo hla-vu, duh svoj Bohu preda de. Sestra že jeho Hanna v slezah i setovanij dokončenie domu se mu položi i im j a brata svojeho nebožčika na sem svoloče izobrazi š a. P o m j an i, H o spodi, dušu ruba Tvojeho Kar p a.**)
Na drugem prečniku uži vidite Bogdana Hmelnickega napis: „Vikotorjaslavnaho vojskakozackaho zaporožskaho nad nečeslivim katolietvom pod mestom Zborovim za pomoicu Božoju, stalas roku AXM0 serpna 13 dna u s e r e d u." ***)
Sklicujem se le na splošne zaznamke in trdim, da so hetmana Hmelnickega čumnate na svojih prečnikih popolnoma kazale njegovega zmagoslavja letnice in da je vsak napis ponašal se z drugačo izražnostjo in s posebno snovno zmeno ali s kako pritaknjeno novo prislovico; a pojeg tega vam kažem še množne obraze in orožje, ki je krasilo Carniševega domu steno. Najpo-preje naj je na vrsti podoba Bogdana Hmelnickega v čapki s peresom in z bulavo,****) prinesel jo je iz Subotova polkovnik Pavel Carniš; dalje — podoba hetmana Petra Dorošenka, resnogle-
*) Mir bodi kristijanstvu, a njegov zavetnik Bog in Njegov križ.
**) „1595. leta 27. dan junija meseca je pokojni Karpo Carniš, Voronežke mestne hiše sodnik, začel staviti ta dom, ali so o splošnej giozi v Ukrajini mu je o slavnej bitvi za mestom Cihirotn sovražnik ranil glavo, da je svojo dušo Bogu izročil. Njegova sestra Hana pa je pla-kajoča in žalujoča dodelala ta dom in svojega pokojnega brata ime dala vrezati v ta prečnik. Bodi Gospod, inilostiv Svojega pokornega Karpa duši!"
***) 1649. leta 17. dan avg. meseca.
****) Bulava je ruska beseda in znači: kij. L. G.
dega, dolgo-brkastega in z janičarsko brado; še dalje — meju dvema oknama šop orožja, čelada in okrvavljen ščit polkovnika Gladkega, ki je poginil o osodnej bitvi, ko je 1628. leta mesto Pinsk branil in tepel se s Poljaci; a velik obraz, kažoč trpenje nesrečnega mučenca hetmana Ostrojanice — okorno delo, ali za tega dčlj nič menj zanimljivo ne nam; pa vpodobščini učenega hetmana Pobotka in najvišega sodnika Ivana Carniša, ki sta 1724. leta umrla po lažnivej Venjaminovej tožbi in po umoru Menšiko-vovem, očitem plenilci Male Ruske. Le Bogdanu Hmelnickemu je Polubotek dajal prednost v ndrodnem izrazi svojega obraza. Ivana Carniša obraz je bil jako moder in resen, ker je bil rijav rojen, kakor njegovi rodovinci, zato je tega rodu prvotniku Poljski kralj Batorij dal ime, da je Carniš. Naposled pa je na vrsti zopet orožje enega izmej slavnih Čarniševih prednikov in mnogo drugih obrazov.
Mihael nij mogel strpeti v tej sobi, kder je vse govorilo mu o minolosti. Ko je ogledaval predmete okrog sebe, spomnil se je na starodavne pesni, katere je prav tu prepeval mu ključar Semen, —v spomnil na svojega oče pripovesti, ki so ga razvnemale. Stotnik Carniš nij brez posebnih namenov skušal, da mu glavo napolni s pripovestimi in pesnimi o nekedanjih cvetočih letih lepe Ukrajine, o krvavih bojih po njenih poljanah, o slavnih junacih Kozaške vojske, — o junacih, ki so včs narod stresali se svojo družnostjo. S tem bi bil rad v njem plameneče zakuril ljubezen do drage domovine in tudi pokazal mu razliko mej poprejšno in zdanjo vojsko in mej njenimi vodniki, — rad bi bil Mihaela privadil, da ne bi bil godrnjal na vojaško službo, (katerej so Malo-rusi bili prijatelji precej, ko hitro se je kateri narodil) a tem krepkejše ga je hotel preveriti, ka je neogibno potrebno, da si pripridi moč za dobrodejni upliv na dejanja svojih rojakov, ali da je ne pridobi na poti, katera je po njegovih besedah „nekedaj bila velika, zdaj pa je le postranska".
Ali okanile so ga njegove namere. Nij mu bilo prišlo na um, da to čisto junaško prenapetje mladostnega duha o vrelej obraz-nosti ne more spremljati v kolegij, temuč popreje ali kasnejše pokaže svoj sad — in da bode mladi duh ne glede na hladne premislike, koprnel po tem, kako bi se vdeleževal svoje razburjene blodnjavosti — njenih činov. Morebiti stotniku Carnišu na to nij dal spomniti se njegov resni pojem o nepogojne) sinovskej poslušnosti do roditeljev, ker tačas je te dolžnosti svetost bila še v srce zarastla tako globoko, da je v ndrodnih povestih in pesnih „morje burilo, zemlja tresla se in nebo grmelo" na nepokornega sina.
Ko hitro se je Mihael bil približal svojega oče domu, začela je pešati mu duševna zavednost; nij znal, kako bi začel besedo z resnim starcem; počasi, skrbno je korakal po dvoru po kame-nenem tlači pred vhodom in po širokej sobani. Ko pa pride do te sobe, kder mu je vsak predmet bil davnih učinkov živ spominek; ko se ozre okrog sebe, а зё svojima okoma zagleda te zna-
menite napise, slavnih hetmanov in polkovnikov obraze, orožje — toliko potov okrvavljeno; ko se ta trenotji spomni na razpaljene pripovesti svojega oče o pogledu na ta starodavni svet — oživelje, njegova duša, kakor bi bila te trenotke vzrastla in ojačila se; zopet je čutil zaupnost sam v se in v važnost svojega sklepa — in smelih čvrstih nog stopi v drugo sobo, kder je bil njegov oča.
VII.
Stotnik Carniš je bil postaren moški, visok, nekako suh, sivih las, pristriženih po tačasnej navadi — in belih, doli zavihanih brk.
Ker je zračrom sedel in premišljal, zato je bil nekako sklonjen, glavo je imel nekoliko naprej naklonjeno, oči pa obrnjene v tla. Za tega delj je vsak spomin na slavne prednike, slehrna misel na davne vojske, in staroveke junake njegovej hoji in njegovemu telesu dajala nekako dostojno seenično vnenjest. Nikoli se z nikomer nij spustil v noben navaden, splošen razgovor, nij pečal se z ■ gospodarstvom, ki je do cela v lasti bilo ključarju Semenu, največ je po dnevi le motil se s tem, da je čital svoje zgodovinske rokopise, biblijo in Tita Livija, tore) je tudi njegova beseda povlastila se, ljubi so mu bili mnogospletni dolgi stavki — in' glas je imel resen, govornišk. „Tališ hominibus fuit oratio, qualis vita", dejal je Ciceron.
Mihaelov prihod, kar je podoba kazala, nij prevzel ga, ni potješil. Nepromenjenega resnega obraza mu podäde roko, da jo poljubi, in o odgovoru njegovej vljudnosti je privoščil mu le hladni: „Pozdravljam te!" Taka je bila starodavna politika, ki so jo oče gojili do svojega zaroda. Menili so, da je nevljudnost najboljši pripomoček, s katerim ga mogö vzdrževati v neomejenej pokorščini do sebe.
Nikoli popreje se stotnika Carniša obraz Mihaelu nij zdel tako resen, nikoli na njem še nij videl takega strašnega miru, tega izraza nepromenljive volje, katera bi, kakor se mu je dozdevalo, zavrgla bila vsako ogovarjanje, slchrno prošnjo. Njegove globoke, prodirajoče oči pod črnimi obrvimi — kakor bi bile uže znale njegov sklep, — kakor bi se v njih zbirala groza hude duše, napolnjene se strupom zatirane jeze in nepokoja.
Ko je Mihael v sebi čutil, da mu moč in odločnost slabi, stopi k oči — in ta trenotek mu brezi vsakojakega premišljanja razodene, zakaj je prišel in prošnjo, da bi ga poblagoslovil na bojni odhod.
Ko je razodeval svojo vest, uže je imel odločeno, da strpi vso buro očine jeze. Ali stotnik je vstal, nij spregovoril nij besedice in stopil je v hetmansko sobo. Ta nepričakovani čin je tem hujše prosunil Mihaela.
Vsled samega strahu in trpke negotovosti je umirajočega srca odšel za očo, zatö da bi bil po ganotji uganol njegove čute. Prestrašen je videl na njem vsa znamenja in promine svobodno
rastoče bure, — videl je, kako je ta silna duša malo po malo razvnemala in kako je vrela; kako je vsako trenotje bolj in bolj rudelo starega stotnika bledo lice; kako je o napetji njegovih mišic in o drhtenji skrčenih usten probujal se mučeči boj njegovih čutov, ki nijso mogli zliti se v besede in izraze.
Stotnik nekoliko potov premeri sobo, potlej pa se vstopi pred Mihaela — in kakor kak grozno razkačen kralj pred svojim za-tožencem, tako je stal pred njim in vpiral vä-nj oči, katere so z jezo in nepokojem uplivale nä nj tako, da je Mihael v svojem srci začutil nekov smrten glad in neko slabost. Moral je o nezmog-ljivem strahu oči obrniti na etran.
Pred njim na steni sta visela vsled zahajajočega solnca — rudeče žareča obraza dveh hetmanov: Hmelnickega in Dorošenka. Stari Hmelnicki, zdčlo se je, da ga se svojim resnim, patriarhalnim obrazom opominja na elepo poslušnost očinej moči, ali uporni Dorošenkov pogled mu je očital malosrčnost, kakor bi ga bil spominjal, kaj je Kozakova volja, kaj znači to: postavi se po robi osodi in vsem njenim zaprekam.
Ta čaralni pogled, gotovo ga je slikar podobi vdihnil po izvoru, vjačil je Mihaela z duševno svestjo. Užč je hotel prepričan obrniti se v očo, kar se nä-nj vsuje stotnikova grožnja.
„Božja roka udari tebe, neposlušni sin!" — vskriknil je stari Carniš tako krepko, da so se po vsem domu razgledale njegove besede; po steni razvešeno orožje se je oglasilo in cel6 hetmana meju svojima okvirjema se je zdelo, da se treseta. „Zadene te huda Božja pravica! Grozno gorje, neizmerna nesreča sede na tvojo glavo! Potikal se bodeš od krajine do krajine, a nikoli se tvoja noga ne dotakne domačega ognjišča! Nesrečnež! od kodi ti je v glavo prodrla ta zakone zaničujoča misel? Ali si zabil moje nauke, moje očinske ukaze in opomine? — ali si zdbil, da je roditeljska volja — Božja volja? Ubogo bitije! stopi izpred^mojih očij, poberi se! da ne bi nikoli več videl te!"
Se dva pota je gori in doli po sobi šel nekako strašno, ne-natorno razpaljen, potlej pa je začel lomiti roci, kakor človek, katerega nenadoma mine vsega živenja upanje; omahnil je o tej nezmogljivej grozi, na mizo pred obraze in jokal je in z oslabelim, drhtečim glasom tožil:
„Velika je, Gospod, tvoja jeza na-ше! Ali sem malo pretrpel nesreče, ali zgubil malo tega, kar sem ljubil, — kar sem s potom in s krvjo pridobil?! Zakaj mi pošiljaš to novo trpenje, najkrutejše izmej vseh človeških muk? — Zakaj hočeš mojemu sinu pripustiti neznanski izgled strašnega greha — neposlušnost do oče! Da, čutim, da se moram odreči temu.... Nesrečno bitije! Da sem se nadejal, da bodem na stare dni tako trpko utjeho imel s teboj; da sem znal, ka mi vse skrbi in prizadeve preskrbe tak užitek, —- vedel bi bil, kaj naj bi učinil bil s teboj! V zibeli bi te bil zadušil! Sam её svojima rokama bi bil na kosce raztrgal svoje telo!"
Pa umolknil je — in težko in globoko je vzdihal, kar je ričalo njegovega razdraženega duha mučnost. Nekaj strašnega je ilo v tem izrazi razburjene jeze in razvetranosti, — v tej zmesi bogočestja in barbarstva, silne ljubezni in najgloboče razpaljenosti! Zdelo se je, da ne biva človek v teh sobah — žalostnih, kakor grob, polnih večernega mraka, o katerem so temni nabori starega orožja in obrazom resna obličja gledala se sten. To je bilo bivališče nekovega črnega duha, obsojenega na žalost in — sovražnega vsemu živenju.
Mihael je tiho odšel iz sobe. „Pomni, gospod, kralja Davida in vso njegovo mirnost," — rekel mu je ključar Semen, ki je pri durih stal in vrč držal v roei. „Ti si nesrečo probudil, Mihael! Bog zna, uže deset let se nij razpalil tako, če se ne spominjam tiste prilike, ko je gospod sodnik bil povedal mu, da je nekovega Zida nadaril s polkovništvom. Ne znam, kako bi mu zdaj stopil pred oči. Povedi mi, zakaj se je tako razsrdil nd-te?" — .
Mihael nij povedal tega, temuč kolebnil je z rokama in odšel na drugo stran.
„Aha!" — oponese tiho ključar Semen za njim, „navaril si piva, da ga vsi skupaj ne popijemo kmalu... Oh! oh! Pomni, gospod, kralja Davida in vso njegovo mirnost!"
_ (Opazka. Ti pridevci k navadnej Semenovej prislovici do-kazujö, da je razkalila se njegove duše mirnost. Ključar Semen je nenehoma, kakoršno imajo starci navado, na jezici imel svojo pri-slovico, privadil se je bil je tako, da je često opomnil: Pomni, gospod, kralja Davida, nij pa na umu bil mu pomen teh besed — in radostne in britke čute je z njimi izražal, kakor s kakim vskrikom.)
„Oh, gospod moj. gospod!" — govoril je s tistim glasom dalje in roko položil durim na kljuko; „ne bodeš hotel piti zdaj tega hruškovega kvasu, ni jesti Palejevskega medu! Oh! oh! Pomni, gospod, kralja Davida!"
O tem, ko je stari ključar Semen vzdihal in premišljal srd svojega dobrega, ali nenavadno čutljivega gospoda, katerega se je o nekolikih desetletijih navadil ljubiti in bati, — o tem je Mihael poiskal sobo, kder je nekoliko let svojega otroštva preživel v naročji svoje matere, ki ga je nežno ljubila, in planil je z obličjem na postelj: nij mogel delj časa bojevati z mnogimi mislimi in čuti, kateri so ga mučili.
Vse je motalo se mu po glavi. Nij mogel premišljati ničesar; misli so se mu, kakor valovi na morji, podile po možganih kar kupoma, neredno, različno, nestanovito — križale so se in vlekle ga na vse strani; a čem delj, tem mračnejše so ga motile in tem temnejša je bila njih namera. Naposled ga je trden spanec osvobodil te muke.
Izbudil se je pred dnem; čutil je v svojej glavi popolno čvrstost; živo so mu pred oči prikazale se poprejšnjega dne vse dogodbe.
Da je stotnik Čarnii znal drugače vesti se vpričo svojega sina, morda bi bil promenil njegov sklep, ali njegova razpaljenost nij oslabila odločne Mihaelove misli, temuč vkoreninila je v njem bolj, nego popreje kedaj, neupnost v očino premišljenost. Stotnik Čarniš ga je se svojo naglostjo, se svojim strašnim pogledom, sč svojo grozno besedo sicer zaplel v zadrego in do cčla potrl, ali Mihaelova' bojazen je bila le trenotna, a oča se mu je ta pot zdel milovalnejši, nego strašan, in ko je spomnil se, da mora zapustiti osamelega, nesrečnega starčka, nij groza, temuč vest oglasila se mu v srci. Spomnil se je na Boga, pokorilca noposlušnih sinov, a morda bi ta minota bila jako považila se v njegovem živenji, da omahujočemu določanju nij prišel na pomoč spomin na mater. „Mili sin, Mihael moj! milostivega Boga prosim le dveh dobrot: ena je ta, da bi videla tebe na vranem konji, da bi v roci držal bridko sabljo in načeloval Kozakom, — ena pa je ta, da bi te videla z mlado nevesto vred pod kraljevskim vencem."*) Te nekolike besede ljubljene matere so mu svete bile stoprv o pomoči vlastne udanosti vojski, — svete so mu bile in nepromenljiv zakon, o katerem se mu je zdelo, da bi velik pregrešek bil, ko bi ga ne zvršil.
Vrhi tega je živo spominjal se, da mu je Križanovski obljubil, da ga v Podcaboldinskem polku odloči za stotnika, a opiral se je na svojo neprestrašenost in podedovano hrabrost — in upal je, da se po dokončanej vojski vrne domov znamenit, sploh po-vestno slaven starešina in da nenadoma oči zadosti za gorje, s katerim mu je ta pot zavdal vsled svoje neposlušnosti.
Te misli so Mihaela ojačile, a ker se mu nij dozdevalo, da je njih edin podnetek njegova mladeniška želja, da bi odhiteli mej množni neznani svet, vstal je s postelje s trdnim sklepom, da ргё-cej to trenotje odjezdi z dvora.
Mesec je jasno razsvitjeval njegove sobe okna. Mihael prime svetilnico, vzame poleg nje spečemu ključarju Semenu ključe in odide v hram, zato da si odbere na poti najpotrebnejših rečij.
V tem hramu, kateri je po dnevi razsvitljevala samo eno železno mrežasto okno, vdelano prav pod stropom, odkrival je vsak svetilničin miglaj pred Mihaelom mnogo različnih predmetov, ki bi jih mi dan denes z največo radovednostjo ogledavali, ker so bili starinski in ker so bolj, nego kaj drugega , jasnili naših prednikov živenje; Mihaelu pa nij bilo nič do njih. Bistro preleti z očmi na steni viseče ščite, čelade, konjiško opravo, razno orožje, — ogleda prašnik, sodce, zaboje, — preobleče se v nov župan, vzame s seboj še nekoliko perila, odbere najlepšo sabljo, samokres in puško, najde na poličici, privezanej k stropu, v velikej pomalanej čaši (ki so jo navadno rabili samo o velikonočnem Božjem prazniku) nekoliko srebrnih rubljev in odide na široko dvorišče.
*) Tako v Malej Ruskej rekajo ženitvanskemu vencu.
Mesec je bil še visoko nad obzorom; ali na drugej strani je vshod uže rudel vsled silne rudečine, in hladni vetrič je majal 6rešnjam dremajoče veje in napovedaval bližnje jutro.
Mihael odide po rosnej travi v konjišnico. Konj ga je pozdravil в otožnim rezgetom, ker je slutil daleko pot.
Mihaelovej duši je to nekako čudovito, nekaj novega se mu zdi to. Ne more prepoditi trpke slutnje, ki se je polastila ga, ko je bil konj zahrzal. Rad bi zmogel svoj nepokoj, torej molči in konja izpelje iz konjišnice, drago čabrako dene nd-nj in safijana-sto (iz turškega usnja) jermenje nategne v srebrnih presekah. Ali konju nij po godu draga oprava; otožen s kopitom bije ob tla in rezgeče, glavo obrača v konjišnico, kakor bi se poslavljal od svojih tovarišev.
Mihaela boli srce zaradi tega rezgetanja; rad bi pomiril svojega tovariša, gladi ga, taplja ga po okroglem vratu, in ozira se v temotna okna po domu, kateri ta trenotja kaže nekov živ, očitajoč obraz; zato se zamisli: „Zakaj odjezdim, a ne poslovim se ni od žive duše? — zakaj odhajam, kakor se sovražniške zemlje ? — Ubogi, nesrečni oče! Sirotek sem, nijmam nikogar, da bi me poblagoslovil na odhod? Ali kaj govorim! Moje matere duša je zmerom nad menoj. Ona prosi Boga za me, ona me blagoslavlja na odhod, na dolg pot po srečo in slavo!"
Se enkrat je Mihael z okom preletel dolgi dom, njegov široki ščit in ozki si lp, odičen z lehkim železnim križem, — preletel je ostarela in polu sesuta poslopja, visoki plot velika začrnela vrata in njih čudovite priveske in neštevilne okrasline, — težko vzdihnil, a sam nij znal, zakaj, — pomislil, po katerih potih bi naj-vspešnejše dirjal proti Hadaču, in silil se je, da bi zabil, da je konj izpodtaknil se, ko je stopil čez prag — kar je zlo znamenje, kakor Malorusi menijo:
Oj rad bi ja, moja mati, skorjejše vernutsja Daščo moj konj voronenki v vorotah spotknuvsja.
VIII.
Ves Voronež je še spal pod lehko meglo svojih širokih ribnikov. Le zdaj pa zdaj je na najdaljnejših koncih zapel kak petelin, ali pa je zaslišalo se razgetanje katerega konja, ki so pasli se po pasiščih. Ali to slabo oglašanje nij motilo spečega stvarstva, nij kaliko zemskega obraza — njegovega miru in njegove tihote, pač pa je ugajalo neogibnej vlastitosti čudovite prirode, bojujoče s poslednjim spancem, ker ko je podoba, da se skoro probudi, da skoro odpre svoje krasne oči, govori in poje s tisoč in tisoč glasovi.
Ko je bil Mihael približal se trdnjavi do vrat, močno se je Kozak začudil na straži, ker ga je o takem časi videl na konji. Morebiti bi komu drugemu ne bil dovolil iti črez stajališče, ali ker je znal, da Mihael koleguje, čemur se tudi vladni starešine vklanjajo, menil je Kozak po malem premisliku, da je pametnejše,
če svojo pravico pokaže o kakej drugej priliki; ta pot pa je čapko snel in nizko priklonil se mlademu gospodu stotniku. Mihael se mu je tudi priklonil in odjezdil je v trdnjavo.
To trdnjavo (bodi mi dovoljeno, da nekoliko besed spregovorim zvlaeti bivateijem mestiea Voroneža, — to trdnjavo, katere nam je ostalo toliko spominov, ograjal je visok nasip zemlje z dvojnim „tarasom" in s topovi vred. Ker je imela dobro posadko, smčla se je ponašati, da je znamenito mesto; okrog in okrog je voda pasala jo, le na enej strani, na desnej plati kraljevske ceste, edinila se je s kopnim svetom — z ozkim nasipom, kateri je delil globok prokop, na dnu in ob straneh zavarovan s hrastovimi koli.
Njene stavbe pričetek po starej povesti odločuj<S začetku sedemnajstega stoletja, časom Samozvancev, ko so različne sodrge jate divjale z juga nu sdver in se severja na jug -— in o svojem burnem hrupu rušile mnoge dvore in pustotile vasi. Voronež je tačas sezal malo južnejše h Krolevcu; zeleneli so okrog njega gosti lesovi, kateri pa ga nijso varovali različnih jat, ki nijso bojevale samo o Dimitru ali tudi z njim, teinuč tudi za lastni živež. Ker so Voronežu te jate prizadevale mnogo kvaru, sklenili so meščanje (katerih tačas nij bilo še toliko, kolikor jih je dan de-пез), da svoja bivališča premakni') na poluotok na njih severji, in ko se bili zavarovali se na njem, odbijali so pridno od sebe mnoge razbojniške napade.
Ker se je ljud množil, posedli so bivalci malo po malo vse prostore mej ribniki in za njimi — in okrožili so trdnjavo z množino sosednih posestev, patrijarhalno svobodno razstavljenih po vsem tem prostorišči, lcder so zdaj: Trosvjaščina, Preciščina, Po-krovščina, Spaščina in Troješčina. Ko se je bila 1664. leta po vsej Malej Ruskej raznesla povest, da se Poljski kralj Jan Kazimir bliža na čelu neizmernim Poljskim in Tatarskim silam, zato da uniči pravoslavno vero, lotili so se Voronežci zopet svoje trd njave, a dobila je to podobo, katero je imela ta čas.
Podobni dogodki (opominjam mimo grede) so bili izvor, da so ostale druge ograde in vtrdnjave, katerih ostanki se nam tako često prikazujö, zvlasti v Čarnihovskem guberniji. V malokaterem mestici in malo v katerej vasi, če ne pravim: v mesti, ne najdete torišča, ki je do cela gladko in prazno, ljudstvo pa trdi, da so to gradovi.
Ko je Jan Kazimir mudil se za Gluhovom, nenehoma je svojo vojsko in Tatarje razpošiljal po okolici, zatö, da so plenili dvore in posestva vojščakom na užitek. Prišla je bila vrsta tudi na Voronež, opustotili so okolna stanovališča, odnesli včs obili užitek, odgnali živino in zaločene bivalce odpeljali v sužnjest. Trdnjava pa je ostala nepokvarjena in marsikaterega Tatarja je njenih topov strel podrl, zvlasti pri Krolevci, kder je nad vrati čepel kamenen stolp, dobro zavarovan вё strelbo in podobnejši bil kosu močne stene, nego kakemu stolpu primernemu zidovju. Zidan je
bil štirioglato in le tri sežnje visoko, imel je trdnje zobe in silno je bil zavarovan. Te okolnosti prednamci nijso zäbili o nobenem kamenenem stavljenji; krasota jim je malo bila na mari, ali prav za prav — znali nijso, kaj je zidalna krasota.
Druga vrata so bila nasproti ogradi mej zdanjim Šramko-vim ribnikom in Peševcevom; ali tu so bila samo kamenen obok, zadelan v nasip, rekali somu brana, pa stolpa nij bilo na njem, zato ne, ker je na tem prostori voda pred trdnjavo mnogo širnejše razlivala se, pa zat6 ne, ker Jana Kazimirja nijso pričakovali, da pride od Gluhova, za tega delj so neogibne ograde stavili na juž-nej strani.
Kde pa so zdaj ta vrata, prva in druga? — kdč je on — zbog svoje oblike zanimljivi stolp? — povprašuje me še mnogo zdanjib Voronežcev.
Vas, dragi rojaci (tako jim odgovarjam), moram okrivičiti, da ste uničili to važno starinstvo, ali zatrli so ga vsaj vaši oče, kateri o stavbi sv. Nikolaja cerkve nijso razsuli le stolpa, važnega starinoslovcem, temuč razrušili so tudi mnogo drugih kamenenih stavb, zakladnic živežu, prahu in drugim zalogam, nijso se o svojem bogočestnem značaji spominjali, da to kamenje rušeči najza-nimljivejše liste ččsajo predsebojcem iz zgodovine.
Mesta Voroneža bivalcem bi bilo tudi jako zanimljivo, ko bi zvedeli kaj o notranjej vredbi nekedanje trdnjave in o starej le-senej cerkvi sv. Nikolaja, kder zdaj stoji kameneno svetišče, katero nameščuje Voronežko starinstvo in katero od vrha do tal pokriva lepna umeteljnost; o obocih in skrivnih hodeh, držečih pod okope, in o stotniškej zakladnici, v katerej je bilo mnogo železne robe in orožja, prostavijenega na bojih in shranjenega samo na spomin: ali čestitej strpljivosti ostalih čitateljev odkladam o tem zbrane natančnosti na drugo priliko, ter vračam se k svojemu junaku.
Mihael je, Voronež zapustivši, varno dirjal po svojem poti dalje. Nikakor nij mogel prepoditi žalostnih' mislij, ki so bile ovladale mu dušo. Zaman se je vedril z jasnim upom, zaman je svoje dejanje zagovarjal z vzroci, kakor se mu je dozdevalo, z najpravičaejšimi. Razum mu je dokazaval, da je pravica na nje-govej strani, srce pa je drugače govorilo in notranji glas ni krilil njemu na vspeh. Naposled, po dolgem boji samega s seboj, preveril se je, da ti čutje nijso njegove vesti očitki, temuč da je vse kaj drugega to, zakaj mu prodirajo v dušo.
„Ali je mogoče," — premišljal je, „ker zapuščam očino, ker dirjam v ptuj, oddaljen kraj, pa ne znam, na kako dolgo časa, — ne znam, za kako osodo, pa da bi bil vesel? Treba je le, da ne mislim na to, saj si le sam toliko strahu nakopujem na glavo. Rajši zapojem kako lepo pesen, to bode kozaški!
A vse znane pesni, kakor nalašč, zapustile so mu spomin. S trudom se je spomnil neke pesni, in ta se je začenjala tako-le;
Oj u pole r e č k a, p e r e z r e б k u kladka;
N ep o kidaj, prjatelju, ti rodnoho bat k a:
Jak bat k a p o k i n e š, to i sam z a h i n e š,
Rečenkoju bistrenkoju za Dunaj zaplineš.
„Vrag vzemi mene in vse na sveti!" — vsklikne Mihael, spozabil se je do cčla. „Ali me je res zapustil razum?" — A to trenotje za seboj začuje konjsko topotanje: ozre se in zagleda ključarja Semena.
Prva Mihaelova misel je bila ta, da bi pobegnil, ali ta tre-notek promeni svoj sklep in vstavi se, ter čaka, kaj mu pove očin služnik. Ključar Semen se vstavi pred Mihaelom, hotel je oddeh-niti se, pa nij mogel začeti — nij mogel spregovoriti. Le mahal je z rokama, v enej rt.ci držal bičnik, v enej рак uzdo. Na obrazi se mu je videla naj veča zmočenost in stare oči so mu plašno lesketale. Mihael je'menil, da zve kako grozno vest, in uže je nekoliko sodil, kaka bi utegnola biti.
Kjučarja Semena misli so ta pot bile tako zmočene, da je nap6sled začel govoriti besede tistega stavka, ki se je na veke zlil v njegovo govorjen e. Nij vskliknil: Pomui gospod, kralja Davida, temuč z izrazom silnega čutja, silne burnosti in obupnosti je vskriknil: „O gospod, pomni kralja Davida!" Po tem vskriku je čvrsto ltolebnil z roko in goreče dalje govoril tako le: „Vse je pogubljeno! vse je pokončano! Zaman bi govoril! zaman bi govoril! Kaj si to učinil, nesrečna glava! Pogubil si na veke svojo dušo!. .. O gospod, pomni kralja Davida 1"
Pa umolknil je in strmel v Mihaela. Mihael je gledal vd-nj, nij upal se vprašati, kaj znamenuje ta krik. Naposled mu ključar z bičnikom pokaže Voronež. Mihael pogleda, a mrliška bledost mu pokrije lica.
Nad Voronežem je plul mračen dim in rudeč plamen je za vrtovi vzdigal se in topil v ogromen slop.
Mihael se spomni: ko je hitel, da bi brže odjezdil na pot, — da je leseno svetilnico zabil na visečej poličici, kder je iz stare čaše jemal novce.
Neki j nežen čut se je pokazal na opaljenem in z obrunkami pokritem lici ključarja Semena. Objel je Mihaela nenavadno ognjeno in na očeh so se mu prikazale solze.
„Pomni, gospod kralja David!" — vsklikne. „Z Bogom, Mihael, sin moj! Boljše bi bilo, ko bi ne prišel na ta Božji svet! Jaz sem te nosil na rokah, jaz sem te pital, kakor kakega ptiča, a jaz bi tebe umoril! O gospod, pomni kralja Davida. Z Bogom na veke! Ne bodemo več imeli nobenega drugega Mihaela!"
„Kaj to govoriš, Semen?" — pretrga mu besedo Mihael, bal se je, da brzo zasliši njihovih besed pojasnila. „Kaj govoriš? Saj se bodeva še videla. Nihče ne zna, kaj se zgodi. Morebiti bode ob leti moje ime na slavo Voronežu."
„Ob leti! ob leti!" — vskliknil je ključar Semen, stopil od njega dvakrat in kimal z glavo. „O gospod, pomni kralja Davida!
Uboga, nerazumna glava! ob leti!... Znaj tedaj, nesrečna duša, da nij si več gospoda stotnika sin, da je odpovedal se ti na veke; da nikoli več ne bodeš videl Voroneža; kamor koli prideš, s komer koli se potovarišiš, da vsem na glavo nakoplješ gorjč in nesrečo —- in vsi prijatelji ti bodo povračevali z očitki in priimki. Znaj, nesrečno bitije, da je tvoj lastni oča vpričo vseh ljudij o ognjenem žaru poljubljal sveto podobo, tebi na veke odpovedal se in proklinjal tvojo dušo! O gospod, pomni kralja Davida in vso njegovo mirnost in njegovo trpenje!" O teh besedah je ključar Semen obrnil konja in odjezdil nazaj v Voronež.
Z nikakoršnimi besedami nij mogoče popisati, kaj se je godilo v Mihaelovej duši. Kakor bi ga bila strela podrla, zvalil se je raz konja, in padel je v travo pri cesti.
IX.
Ko bi jaz bil sesnoval to povest, nikakor bi svojega junaka ne stavil v take mučne okolnosti, ali prav za prav: ne bil bi svojej povesti za junake odbral slabodušnega, gorkokrvnega mladeniča, ki ga temni potrebne izkušenosti velik nedostatek, temuč izbral bi bil junaka, obogačenega z vsemi polnostimi, katere koli more človek imeti, — neplašnega, jakega, razumnega, vzornega, s kratka: takega, kakoršni so sploh po naših povestih. Ali, žali-bože! jaz nijsem romanopisec, temuč le pripovedam povest, za tega dčlj nijmam pravice čutljivim srcem na lajšanje ni črke pro-meniti v žalostnej povesti, katero sem sklenil, da jo izročim „bodočemu pokolenju, zato da je v kratkem ne zajme pozaba", kakor nekov pošten malorusk letopisec pravi. Pač pa mi bodi na omoč pripovedniška pravica, zapustimo na nekoliko časa blodilca, ateri je vsled prirojenega, svobodostnega in bojnega nagona, ži-vočega v duši njegovih rojakov, tako malomarno pretrgal svete vezi očine vlade, brezi vesla spuetil se na širno morje, zdaj pa sam ne zna, kam je obrnil svoj čoln — vrnimo se v Gluho v in pogledimo, kaj dela ta dobri sodnik in ljubeznjiva Katarina, ki tako nežno miluje in katero je neusmiljeno zapustil ognjeni neumnež.
Gorje ženskim, katere nerazumno ljube moške, ki ne znajo, kako prijetna je domača streha, temuč ki so zmerom nezadovoljni se svojo navzočnostjo, zmerom dihte po plamenečih otrinkih svoje obraznosti, zbog njih abotno razdirajo mile zaveze in neusmiljeno žrtvujo jim ptujo in lastno pokojnost.
Mi moški se na dolgo časa poslavljamo od svojih družin, in ljube soproge v solzah zapuščamo domä, pa ne čutimo bolečin, katere one trpč. Poleg ljubezni imamo mi še druge strasti, ki nijso menj silne (menda mi gospodiči in mlade dame prizaneso to resnico); naše državljanske dolžnosti, trud, nevarnosti in druge životne neprijetnosti nam zatirajo bolest o ločitvah, in da-si nd nje časi prpko jezimo se v svojih suhoparnih sonetih in romancah, Letopis 1874. II.	15
vendar o neenostranskem premišljanji lebko spoznavamo, da ne znamo, zakaj bi delali velik hrum in dobrim ljudem uha mučili se svojimi vzdibljaji, z godbo in granesi. Če pa bi vendar — le radi znali, kako bolest čuti duša po ločitvi od dragega srčnega bitija, povprašajte ženskih. Le ženske so ljubezni polne, samo v ženskih ljubezen nameščuje vse duševne moči in udanosti, s katerimi je moški nadarjen, in kedar nehajo ljubiti, prenehajo tudi ženske biti. Povprašajte to ženskih, ali le ženskih, a ne takih bitij, ki se od nas razlikujö le z manjšo množino telesne in duševne moči, temu na nagrado pa nijmajo lastnosti, da bi ponosnemu moškemu bile malikovalne hvalnosti predmet.
Katarina je bila ženska v pravem pomeni te besede: ženska je bila nj6 duša in žensko je bilo njč srce. Ljubila je ognjeno in neomejeno tako, kakor se meni dozdevlje, da malo kedo ljubi dan denes, — o tem — z ljubeznijo in s pesništvom zelo revnem veci, o katerem se ženstvo in njegova duševnost odgoja po steklenih osadah po vrtnarskej trmi in po sveti izpušča zaspalo, obledelo, vrtoglavosti in krčevitosti udanejše, nego je posvečeno tistemu božjemu čutu, kateri je probudil malarstvo, kiparstvo in grško pesništvo, uplivajoče na omiko resnično pesniškega junaštva o srednjem veku — in ki je zaplodil cvet vsega tega, kar ima Človeštvo lepšega — tudi naše maloruske pesni.
Katarina je ljubila, a posnemovalno je trpela. Ali vendar, s čem menite, da je kazala svojo bolest? kde je iskala olajšanje in mir svojej osirotelej duši? Tačasnih ruskih knjig nij bilo mogoče čitati ženskim, francoski pa sreča, da nij znala. Glasovirov in žalujočih romanec nijso še rabili. Katarina nij hodila v gledališče, ker ga tačas, kakor dan denes, nij bilo v Gluhovu. Nij hodevala na plesišče, kar bi dan denes činila ta ali ta krasotica, zatö da bi si preganjala žalost, — krasotica, ki pred zrkalom vzdiha po kakem abotnem dostojniči ali Hubeznjivem plemenitaši, ki je vsled dolgega časa odšel na ptuje. Katarina je svojo dušo topila v naj-prostodušnejsej, najnedolžnejšej pesni, katera o edinjenji z nape-vom tvori celo balado, celo basen — peresu nemogočih čutov, kajti maloruska pesen ima svojo popolno ceno le v pevčevih ustih. Vzemite besedi glas, pa vam ostane to, kar je obraz, ki je mi-nola ga barvost in svitlost — le breziduh načrt, često nerazumljiv neizkušenemu oku.
Ali kako bi vam mogel postreči s pojmom o tem, kako je Katarina рё!а? S čim bi primeril nj£ glas? Ali je lehko s peresom izraziti ljubeče duše zvuke, ki bi utegnili rijovečega leva potješiti in omečiti ostarelega zločinca srce ? Ali menite, da vam kake potujoče Italijanke proslavljeno grlo more za zlato postreči s čim, podobnim ukrajinskej pesni v ustih žalujoče Katarine? Temu je treba duše, treba srca, ječečega s takimi zvuci, kakor-šnih noben nastroj (instrument^, noben potujoč avtomat ne more dihati.
ж
Jaz vam ne zapišem tiste pesni, katero je pela Katarina, ker brezi glasu je nikakor nij mogoče umeti, ali polkovni sodnik, ki je šel iz zbora in stopal po vrti pod Katarininimi okni, da bi jo obiskal po svojej starej navadi, — sodnik je slišal dve vrstici njene pesni, katere bi mu ne bilo mar bilo, kakor otroškega blebetanja ne, da Katarinin glas nij bil razvnel njegovih čutov bolj, nego njena beseda, in da po njenem napevu nij spoznal, da se neposraho tiče Mihaela.
O j zasveti, mili Bože, da na nebi svečk u,
Jak moj mili bude plisti Dunaj, bistru rečku!
„Da, prav je tako!"— opomni sodnik in nasmeje se, „čaki, da bode plisti (pluti) Dunaj, bistru rečku! Tam ni vrana ne zanese njegovih kostij. Lepše bi bilo, Katarina, ko bi na mesti Dunaja rekla Jesmanj, bistru rečku, pa bi to bilo rčs po-dobnejše. Le to mi je žal, ker naša Jesmanj nij bistra, pa tudi sveč nij treba, da bi gorele, säj ga sama hudoba prinese v Gluhov, če prav po noči.
Vse to je govoril sodnik; už6 je bil odšel pod oknom, pri katerem je Katarina sedela, a malo ga je brigalo to, da ne bi hčerka slišala ga.
„Da, Katarina," — spregovoril je, ko je bil stopil k njej v sobo, „poj rajša Jesmanj, bistru rečku."
O teh besedah se je na vse grlo zasmijal.
Menda nij odveč to, ker opominjam, da se sodnik v kolegiji ni pečal le s pravništvom. Vsaka soba, odločena katerega koli člena načelništvu, imela je poseben, ne preprostoren, amnogozanim-ljivejši oddelek. Tu so se namesti gotiškega zrkala in nakopičenega popirja čopastih in bradatih pravnikov očem kazale množne različnosti: ribja jajca in kakega „suplikanta" drugotina „iz Dona",
—	dar, ki ga je na Zaporožko Sič poslal kak znan ataman. Mej sladkarijami so zanimale tudi domače kuhinje jestvine: mrzla riba, različno prirejena, rčs klasiški umetejno, zdaj pa je zabil svet to umeteljnost ali pa je mrknila vsled slaboglasnega širjenja razupite evropske gastronomije; tudi gobe, arbusi (dinje) inrizice
—	Malorusom drage jestvine o obednem začetku in prijetna slad-nina o dobrodušnih razgovorih in vse druge čase po dnevi in po noči, o slavljenji dedinske Čaše. Ali glavna krasota te poetiške strani sodnjim mizam so bile — na kar bi brezi mojega razodetja lehko spomnil se čitatelj, težke, črne steklenice, polne starih na-livek, *) katerih prosim, da bi zdanji drtavci (putikarji) ne sodili drzovito, kajti zdanje ožemnine so še slabejše, nego so dan denes vina slaba. Tu so se, kakor mej vonjavim drevjem palme, vspe-njali s pivo, z medom in s sadnimi kvasi napolnjeni glinasti in medni vrči z dolgimi vratovi, kakoršne lehko vidimo na obrazih, kažočih starodavnih očakov domače živenje. Dostojni pravniki,
*) Ožcmnina iz žganja in različnega sadja.
katerih je vsakemu po vrednosti in po bogastvu zlato prosit pas veči ali manjši trebuh objemal, shajali so se na elisejskih tratah, sosednjih sodniji, a ko so njih pisarji z inkustom po popirji pisali, jedli so in pili in v prijateljskej družbi razgovarjali se, nič drugač ne, kakor bogovi v Olimpu.
Sodnik nij bil prišel domov tak, kakoršni k svojim soprogam dan denes uradniki katere koli vrste prihajajo — trudni vsled težkega dela, bledi, gladni. Iz očij mu je sijala pokojnost, do ljudij in do samega sebe; svet se mu je to uro zdel, da je podoben velikej pirogi, polnej lepih steklenic v družbi ljubez-njivih otrok — čaš in kupic, vsakojako velikih. Veselo je poskakoval, topotal вё svojimi safijanastiini črevlji ob beja, lipova tla v Katarininej spalnici, in zibal se je zdaj na to, zdaj na to stran, kakor kaka pitana raca.
„Da, da, mila Katinka," — opomni, stopi bliže k njej in stegne roko, da bi jo pogladil po obličji (tako božanje^ mu je bilo ljubo). „Jesmanj, bistru rečku, a ne Dunaja. Sramotica te je oblila, grlica moja, turtur mea, kakor je rekal nekedaj moj prijatelj, stari Čarniš... Kaj je to? ali jočeš? Ne jezi gospoda Boga, Katarina, saj še pride čas, da bodeš plakala."
„Oh, mili moj Bog!" — vsklikne Katarina vsa solzna, prime svojega očo za roko in skloni glavo na njegovo ramo.
„Katarina, ljuba moja hči! kaj delaš? Nehaj plakati, če ne, začnem še jaz hudomušno jokati, kakor nevesta pod — "
„Oh! Bog moj!" — vzdihnila je Katarina, sedla na svoj prostor in lica zakrivala z rokama.
„Nu, povedi mi vendar, kaj znači ta Bog moj! Ali je vredno, da Boga nadleguješ zbog take boločine? Kakor bi ne imel nikakoršnega boljšega dela, temuč le to, da bi jokljivo Katarino zaročil z vetroplahim Mihaelom!"
„Zaročil!" - pozopeti Katarina, „širna zemlje naju zaroči!"
A solze so jej pretrgale besede.
„Katere pesni besede во to?" — povpraša sodnik in silil se je se smehom, da-si so Katarinine solze bile v njem vzbudile nenavadno burnost, kakor bi mu bile na srce kapale. „Stoprv zaprl je bil vrata za seboj, uže si začela jokati, kakor Rahel po Josipu; nehaj vendar plakati, naj le pride, jaz pospešim vajino svatbo, videla bodeš, da te bode ob leti sit, kakor hudega hrena. Tvoja pokojna mati me je nenehoma gonila z doma, a hudobni duh praporščak —• ali zakaj to opominjam? Ne jokaj, Katarina. Jutri bode už0 tu. Videla bodeš, kako ga stari stotnik požene. Ali bode smeha dosti! Naj le pride!"
„Nikar se ne smijajte Katarini, očka!"
„No, no, nehaj plakati, Katinka! Ti govoriš, jaz znam to, le vsled svoje ženske abotnosti, ali tako, kakor bi jaz ne imel srca na pravem mesti; kakor bi za Gluhovim taborilo 500.000 Lehov, kakor o tvojem pradedu, glavnem sodniku."
„Oh, rada bi zdaj — le bila zmččena in blaznjiva, zato da bi ničesar ne znala o svojej nesrečnej osodi! Mihaela ne bode več v Gluhov, zarotil se je, da ga nikakoršna očina grožnja ne oplaši, da ne bi šel na vojsko."
„Vrag vzemi vse te vetroplahe!" — vskrikne sodnik. „Ko bi ti ne bila povedala mi tega, drugemu nikoli nikomur ne bi veroval, da je Mihael izustil take nezbožne besede!. .. Kaj! Očeta ne posluša!! Ali se ne boji Gospoda Boga?" —
Zelo razburjen sodnik nekoliko potov premeri sobo. Nenadoma pa mu šinejo v glavo take misli, kakoršne mu še nikoli nijso motile glave.
Katarina je dalje govorila: „Kaj dobrega obeta to, ker je v našem domu prikazal se zloglasni ptič, ta Križanovski? Božja jeza tlači tega grešnika. Povsodi, kder koli se prikaže, seje le nesrečo."
„Križanovski!" — imenoval ga je sodnik zamišljen, kakor bi bil hotel pomisliti, kaj znači to ime, „kako nesrečo nam je Križanovski nakopal na glavo?" —
„Oh, očka! on je vse te nesreče kriv. Ko je bil prvi pot ozrl se vä-me, zabolelo me je srce in peče me še zmerom. Jaz sem znala, da, kakor kaka kuga, ne odide iz naše hiše, da ne bi za seboj zapustil trpkih solz in žalosti."
„Čudovite so tvoje besede, Katarina," — opomni sodnik in stopi pred-njo osupel; „ali je kak čaralnik ali hudobec?" —
„Bog zna, kakovi grehi mu morč dušo. Naši sosedje mnogo o tem govore. Ali vam nij znano, ka je obljubil, da našega Mihaela za stotnika odloči svojemu polku?" —
„Da, res je to!" — vsklikne sodnik, spomnil se je ta tre-notekv na svoj razgovor z Mihaelom! „Nij zaman potezal se za tega Zida! Jaz sem menil, da je ta nesrečni mladina stekleničko medu preveč popil."
„A nijste prevarili se, ta neurednež ga je opil se svojimi čarnostmi in iz glave izbil mu misel na nesrečo. Včeraj je z menoj govoril tako ognjeno, kakor bi bil zmočen bil."
„Da, resnica je to!" — potrdi sodnik. „Ta prokleti antikrist! Kedo je kedaj videl to, da bi" brezi hudobne sile tak mladenič, kakoršen je naš Mihael, le pomisliti mogel kaj takega, da ne bi slušal svojega oče?" —
Katarina je tiho plakala.
„Nu, Katarina, ti zaman, Bog zna, zakaj, jaduješ," — opomni oča, rad bi jo bil pomiril, ali sam svojim besedam nij veroval. „Da-si Mihael ima hudomušno glavo, kakor stari Čarniš sam, vendar-le je bogočestnega srca. Oče in njegova mati sta dobre rodovine uda, Čarniši in Gladci so se zmčrom odlikovali na vojski z junaštvom, doma pa s poštenostjo do svojih sosedov — in z najresnejšo čestnostjo. Premisli samo, kakov je gospod stotnik sam; tega človek ne bi lehko odrekel!"
„To jaz znam," — pove Katarina, „ali preverjena sem, da se bode vse godilo po trmi hudobnega Križano vskega."
„Ali preverjena si?" — povpraša sodnik in zopet postavi se pred-njo, a nij mogel najti nobene besede, s katero bi bil potješil svojo hčer, ker te besede so bile zadušile vso svest v njem. „Ali veš, kaj, Katarina ?" — povpraša, ko se je nekako ojačil. „Mihael odide, če prav mu oča brani — česar Bog varuj, naj se ne vrne z vojske — česar ne pripusti Mati Božja - ali nijmaš nobenega drugega ženina, temuč le Čarnišenka? Pomisli, danijsi nikakoršna popovna, temuč polkovnega sodnika vsi hči, edina hči oči, čegar ded je bil najviši sodnik, a sodnik Životovski. To ime v Malej Ruskej kaj znači. Tvoji ženini, Katinka, lehko bodo — polkovniki, asavli, najviši praprorščaki!"
„Najviši praporščaki, asavli!" — vskliknila je Katarina, urno vstala se svojega prostora, na obličji je imela izraz, ki je o slehrnem ganotji pričal nje protko čutje. „A vam se dozdevlje, da je meni kaj do teh visokih dostojnikovl Ne, prisezam Bogu in Njegovej najsvetejšej Materi," — pristavila je posebno razpa-Ijena, obrnila se v obraze, a položila je roko na srce in še opomnila: „če mi krščanskega vraga osodno jeklo vzame Mihaela, razplete le širna zemlja moj vozal. Pojdem v samostan, a njegova noga ne stopi čez njegov prag." —
Te besede so polkovnega sodnika uničile — in vse njegove poskušnje, da bi jo pomiril z utjeho, katere sam nij imel v svojem srci. Ni besede nij zinil več, temuč kolebnil je z roko in odšel v svojo sobo.
X.
Polkovni sodnik je imel zelo nepokojno noč, nenehoma so ga plašile hude sanje.
Kako je spala Katarina, to polunočni mesec zna boljše, nego jaz, kajti njegovej bliskotnej plošči je, kakor nesumljivemu skopcu, za dolgo službo dovoljeno, da smč krasoticam skozi okna gledati tudi take čase, ko so v svojem najčaralnejšem odelu, to je: ko so brezi vsakojakega odevala.
Katarina nij zgodaj prihajala iz svoje čumnate. Sodnik bi bil rad šel k njej, ali nij mogel odločiti se na to. Odložil je, da stopi prčd-njo stoprv po nekolikih urah, menil je: ko se ojači, da izumi kaj, s čimer jo razveseli.
Odšel je popreje, nego navadno, v kolegij, in sklenil je, da se loti kakega dela, zatö da se pomiri, ali pa, da se kaj poraz-govori se svojimi uradnimi tovariši, kateri so osodo določali rajši steklenicam, nego tožnikom in zatožencem. Ali pred durimi njegove sobe mu pot zastopita dva Kozaka in nizko priklonita se.
Eden je bil star petdeset let, jako je bil močan in nekako zgrbljen, eden рак je bil star pet in trideset let, imel je dolgo,
rudečo brado, pa visok je bil in na dolgem vrati mu je čepela majhna glava.
„Kaj je dobrega, Kozaka?" — povpraša sodnik nekako raz-veseljen, ker bode ne mara imel delo, ki utegne zahtevati vso njegovo pozornost.
„Prišla sva k Tebi, Milost, gospod sodnik," — odgovori starejši Kozak in zopet se prikloni.
„K Vašej Milosti, Omeljan Proklovič," — pristavi in tudi prikloni se mlajši, kateri sploh sč svojo onenjestjo nij pričal sel-ske prostosti toliko, kolikor je kazal je njegov tovariš.
„Dobro, Kozaka," — opomni sodnik, stopi v sobo in pelje ja za seboj. „No, kaj bi rada?" —
„Jaz, gospod, hotel sem reči — gospod sodnik, midva se pričkava za dedinsko hrastje."
„Prepirava se zbog posekanega lesa," — opomni mlajši Kozak, izražal se je uradno in s tem pričal, da je človek, ki je už6 tudi bil mej ljudmi.
„Ne, brate Opanaš", —■ odreče mu mlajši Kozak, „ne zbog lesa; les je kaj drugega, hrastje pa je zopet kaj drugega, poleg tega pa celo dedinsko hrastje. Zbog lesa bi zaradi najinega sosedstva ne zinil ni besedice."
„Ali je v tvojem lesi posekal kake hrastove?" — povpraša sodnik.
„Da gospod, da, gospod sodnik," — potrdi Kozak in nizko prikloni ее sodniku, — „posekal je dva taka hrasta, da nobenega ne bi obsegla dva moža."
„Ali sta vidva tedaj prišla k nam tožit se?" —
„Da, Omeljan Proklovič," — odgovori mlajši, rad bi se svojo vljudnostjo bil za-se pridobil sodnika.
„Ali je stotniška pisalnica už6 sodila vaju?" —
„Sodila, pane dobrdzieji (gospod dobrotnik), ali nij določila ničesar," — odgovori starejši, „a zato sva prišla k Vašej Milosti."
„Zakaj sta prišla oba kmalu? Zatoženca bi potreboval kasnejše."
„A zakaj to, dobrdzieji pane sodnik, Omeljan Pro.. .-kopovič?!" — začudi se starejši Kozak. „Mi vsi živimo vpričo Boga. Jaz nečem, da bi kak dober človek jezil se nä-me, ka sem sodniji legal o njem. Jaz sem takov, če prav sem zbog teh dedinskih hrastov hudo jezil se nä-nj, — vendar le — sem stopil k njemu in rekel: „No, kako je, brate Opanaš? Pripreziva vsak svoja konja, a peljiva se v Grluhov. Naj tam razsodijo naju, kateri je pravičen in kateri krivičen. Pogovorila sva se in odpeljala, a o tej priliki, kar je dobrim ljudem navada, pripeljala sva Vašej Milosti ul bučel iz Opanaševe poseke (hauwald). Ne branite se, dobrodzieji, prejmite ga, ne bodite hudi, midva se sama pobotava za ul."
„Dobro," — potrdi sodnik, „dobro, gospoda molodca. Nu, a kaj ti, Opanaš, porečeš o tem? Zakaj pa si temu dobremu človeku izpodrobil hrasta?" —
„Kaj, Omeljan Proklovič? nikar se ne jezite, säj sami lehko znate, da Bog hrastju in vsakojakemu drevju daje rast na rabo vsemu krščanstvu, a Njemu ni nič do tega, kedo poseka dva hrasta, ali Opanaš Grečka ali Potap Karnavhi."
„Ali čuješ, Potap, kaj ta govori?" — povpraša sodnik, kateri nij mogel precej besed najti zoper tako zapleteni zofizem.
„Ne poslušajte ga, Prokop Omeljanovič," — posvari sodnika prostodušno Potap Karnavhi, „napove vam tega toliko, kolikor gospod oča (duhovnik) po službi načita iz svoje kojige. Vi ga še ne poznate, nabrušen ima jezik na obe strani. Jaz ne poznam na sveti knjige, katere bi on uže ne bil prečital. Rad bi, da bi Vaša Milost bila v tistej pisalnici bila takrat, ko sva se tožila. Tam je govoril tako, da sta pisar in stotni ataman, — da, sam gospod stotnik — vsi trije so roke spustili ob sebi in nijso znali, kako bi sodili takega pismouka.
" v " w	'	ibo nasmijal o tej pohvali in
„Dan denes so se, pane dobrodzieji, Prokop Omeljanovič, učeni ljudje razmnožili tako, da kmalu ne bode več treba. — Jaz sem uže popreje vedel, kake sitnosti mi bode delal. Vsi sosedje, — da, tudi moji domači so mi oponašali: „Kaj te napada, ded Potap, ker se tožiš z Opanašem ? Opanaš je pismar, zna vse postave (o teh besedah sodnik pozorno pogleda Opanaša Grečko, kateri je desno roko vtaknol za pas in resno stal pred njim), saj se ti bode le posmehaval tam." — Le blebetajte, menil sem jaz, vi verujete, da je to tam na vrsti tako, kakor vam o botrinjah, ko se samo smejate in šalite! In šel sem; naj me tudi poznajo, da Štefan Zurba ne poreče, da je Potap Karnavhi pomirljivejši, nego kaka stara baba. Ponižno prosim Vaše milosti, razsodite samo to, kateri je naju pravičen, kateri krivičen, a kateremu je sramota delež; drugega ne zahtevam ničesar."
„Nu, če je to tako," — opomni sodnik, „nasvetoval bi vama, da bi se pomirila, to bi bilo najlepše."
„Nij lehko, pane dobrodzieji; ni mogoče nikakor, Prokop Ostapovič," — pove tožnik in odmajeval je z glavo tako smešno, kakor je to mogoče le maloruskim deželanom, „to sta dedinska hrasta. Jaz bi za nja ne vzel vedigabog — koliko. Znati morate, dobrodzieji Ostap Prokopovič, le to: ko bi ne bilo teh hrastov bilo, da bi ne bilo na sveti Potapa Karnavhija, ni njegove ženke, ne njegovih otrok."
„Kako je to?" —
„Tako-le, Vaša Milost, Ostap Prohorovič. Le poslušajte, kako je bilo to! Nu, zdaj je v našej hetmanščini tako tiho, da ne čutimo ni Turka ni Tatarja, in nikakoršnega druzega besa ne; ali
Karnavhi pa je dalje govoril
tako-le:
tiste stare čase, ko je živel še moj ded, zmerom je bilo hudo in le budo. Prišel je bil nekov Poljsk kralj, da bi Kozake pridobil poganskemu katolištvu. Prišli so bili ti proklmjavci, pripeljali so s seboj neštevilne sile in razsuli so se okrog Gluhova.... "
„A v Gluhovu sč svojo vojsko ni bil nihče drug, nego moj ded, najviši sodnik Zivotovski," — opomnil je samoljubo polkovni sodnik.
„Bog zna, kedo je bil tam, do tega nam nij nič," — razodene se Potap Karnavbi.
„Pač, pač, Omeljan Proklovič," — skoči mu v besedo učeni tovariš, „nihče drug, nego vaš ded, Pavel Ivauovič Zivotovski, najviši sodnik, nebeška kraljevina in večni pokoj naj mu je delež! Zivotovski je svojim Kozakom na čelu slavno pozdravil Poljskega kralja Jana Kazimirja za Gluhovim! Menim, da je to bilo 1664. leta."
,,Na tanko tako jč bilo to," — potrdi polkovni sodnik in posebno zaljubljeno оггё se v Opanaša Grečko. Priprostega Kozaka zgodovinska učenost je sodniku vzbudila v duši zaljubljenost, pa tucli premišljanje.
„Morebiti je," — menil je, „čital kaka pisma, morda tudi litovske zakone, a ker ima dober spomin, nekaterosti pomni ver-nejše, nego jaz. Jaz, kar pomnim, uže dvajset let nijsem pregledal jih, ker sodim ljudi po Božjem zakonu, to je: po vesti, po razsodkih in običajih svojih prednikov. Če jaz te hibe ne razsodim tako, ali neha njih edinost z menoj?" —
Ko je polkovni sodnik premišljal to, o tem je Potap Kar-navhi, ker nij videl, da ga ne poslušata, z največo gorečestjo dokazoval, zakaj bi brezi dedinskih dobov njega z vso rodovino vred ne bilo na sveti. Ker pa hočem čitatelju zamolčati njegove govorniške izraze in olepšave, zatö skrčim njegovo dokazavanje, ter razodevljem, da je njegov ded samega sebe in svoje sinove na teh hrastih otel Tatarjev, katere je bil kralj Jan Kazimir, ko je Gluhov stiskal, poslal plenit po mestnej okolici.
„Malo potrpita, gospoda mol o d ca, da pride moj polkovni pisar," — reče sodnik Kozakoma. „Pisar ima mlade oči, jaz pa užč malo vidim na popirji, pisar vaju razsodi. Ne bode vama žal, dala mu bosta polu vedra medu ali pa kaj drugega. „Od kodi pa sta?" —
„Midva sva, gospod, iz Voroneža," — odgovori Potap Karnavhi.
„Iz Voroneža!" — začudi se sodnik, a spomnil se je na Mihaela. _
„Kaj dobrega sta slišala doma?" —
„I, kaj bi dobrega bila slišala! Tam, gospod, začelo se je gorje. Povsodi se sliši le jok in krič, kajti vsa mladost zapušča svoje oče in matere, pa hrmi na nekega prokletega Hostinca. *) Strašno je to, Bog zna, daje res! Kakor bi jih neka pogubna
*) Hotel je reči
Holstinca.
sila gnala v ta Petrograd. Vsi jabi mladeniči so izginili iz Voro-neža, kakor bi bila, Bog bodi z nami, kuga prišla na dvorove in ostrupila vso mladezen."
„Ali kakor bi bil Gospodovi angelj prišel v naš Voronežki Egipet in podavil vse prvorojence," — opomnil je velemodri Opa-naš Grečka.
„Ali je to ali to," — govoril je dalje Potap Karnavbi, „le to se meni, gospod, čudovito zdi, — naj v veliko mesto hiti našinec, priprosti človek, zato da bi tam pridobil si nekoliko kopejek, — ali pa če tija odidö vsi popje in gospodiči. Denes sem z Upanašom vred šel v Glubov. Na Putivlskej cesti se je nekaj premikalo. Se enkrat pogledam, kaj je to, a uže Opanaš opomni: I, to je naš Čarnišenko!" —
„Kaj?! Mihael?! a na Putivlskej cesti?!" — čudil seje sodnik.
„Da, gospod, starega stotnika sin, na konji je bil in puško je imel na hrbti, a še nekova dva mladiča s seboj. Dirjali so, da jim ]e sapo zapiralo, prah se je kar kadil za njimi!"
„Vse je zgubljeno!" — vskrikne sodnik, popade svojo čapko in pobegne iz kolegija.
Na poti se je nekoliko potješil in nekoliko zamislil, kaj bi začel o teh okolnostih. Vrnil se je k svojej hčeri, pomiril je svojo vnenjest in po vzajemnem jutranjem pozdravu se jej razodene:
„Denes, Katinka, moram vsled uradnih okolnostij oditi v Ha-maljevski samostan. Preobleči se torej brzo, spremim te na poti k teti Tetani Ivanovni, ki za Voronežem biva v svojem dvorci. Uže nekoliko potov me je poprosila, da bi vendar kedaj pripeljal te k njej. V samostanu ne ostanem delj, nego dva ali tri dni, potlej pa pridem po te. O tej priliki se ostavim v Voroneži, zato da sc starim Čarnišem vred vredno pošegačem Mihaela, tega vetroplaha, čepopreje, nego midva tijä prideva, ne odide vGluhov."
Sodnik je imel tak glas in v očeh nekaj takega, da Katarina — ženska (a ženske znajo vse uganjevati boljše, nego mi), nij mogla, da ne bi bila prodrla do bolestne resnice. A ker je priroda bila z ndžnim srcem nadarila jo — in tudi se stanovitostjo, ali, da boljše povem, sč spretnostjo, vsled katere se je brezi ka-kovega godrnjanja udajala osodi, — z lastnostjo, s kakoršno se ne more ponašati vsak, ni izmej najjakejših glav ne, za tega delj Katarina nij hotela z vzdihanjem večati svojemu oči dosti velike žalosti, temuč tajila mu je svoje čute; urno je _ šja preobleč se in nevedoma je otrla si solzo, ki je bila odrla se jej iz ока.
Polu ure kasnejše sta bila oča in hči uže na poti, ki se je vila po plodovitem polji, razgrnjenem od Gluhova do Voroneža tako, kakor kaka pisana, valovita šarenica.
Otožno je v družbi z molčečimi ljudmi, torej ja lahko za-
fmščamo in nujmo, seznanimo se z novo osobo, katera tudi neko-iko prostora potrebuje v mojej pripovesti.
Teta Tetana, ali kakor so jej v maloruščini rekali: Tetana Ivanovna — je bila jako poštena, postarna ženska; odlikovala se je bolj se svojo dobrodušnostjo in z mnogimi, ljubezni vrednimi lastnostimi, nego z razumom. Pa s&j, kedo bi zahteval žensko razumnost, ker dan denes mnogo modroslovcev — jaz nijsera z njimi — trdi, da je nij treba ženskim, zvlasti ženam — da je nepotrebna ?
Užč davno je nijso več vezale zakonske dolžnosti, kar je vsak fizijognom lehko poznal po njenej urnej hoji, po njenem prodrljivem moškem glasi, po smelem pogiedi in po nekaj posebnej vnenjesti^ ki je oČito pričala, da jo potreba često na gospodarstvo veže in sili, da ustreza dolžnostim, katere navadno (dan denes) jako ročno in radostno zvršujo moški, zvlasti doslužni podporočniki, poročniki in kapitanje.
To resnico pa jej moramo dajati, da nij bila mej tistimi udovami, katere se svojih pokojnih soprogov spominjajo le žalo-valni čas, ki jim leto dnij pripoveduje veselje in da ne smejo plesalno ^oblačiti se. Osemnajst let je uže minolo, kar je nje tolsti Stefan Stepanovič, ker se je bil ostrupil se zobnikom v smetani, preselil k svojim bojnim prednikom, ali nje žalost in vzdihljaji so bili britkejši in britkejši vsako leto.
„Oh! oh!" — vzdihnila je nekoliko potov vsak dan, tudi —■ kedar je nihče nij slišal. „Bogu se je zljubilo, pa mu je odločil meje, čez katere človek ne more lehko stopiti. Morda bi zdaj-le užč bila stotna asavulja, ali morebiti polkovnica, če ne več. Kedo bi mogel znati Božjo voljo! Ko sem se poročala se svojim pokojnim Stepanom Stepanovičem, kedo bi bil veroval, da tako krepak moški bode le dvanajst let živ pozakonjen, in da — kot asavul umrje? Njegovo zdravje, njegovo telo je kazalo, da utegne še hetmansko čest doživeti." —
Pristavljam še, da je teta Tetana Ivanovna rada poslušala razgovore o visokih dostojnostih; znala je, kakor kak dvorsk „ceremonijar" vso „etiko" betmanskega dvora, — poznala je najstarejše običaje o sprijemanji ptujih služnikov in znamenitih gostov in hetmanov, — znala je tudi množino čisto zgodovinskih dogodkov, starih junaških pesnij, in nenavadno je čestila visoke dostojnosti in visoko rodstvo.
Ker je bila odičena s takimi redkimi lastnostimi, nij bilo težko zä-se pridobiti jej posebno važnost in zaupnost svojega sorodnika — polkovnega sodnika, čegar znameniti prednik je menila, da je vsled svoje bojne spretnosti in junaške hrabrosti več, nego je bil Aleksander Macedonski.
Ko sta se bližala tete Tetane Ivanovne hutorju, čutil je pol-kovni sodnik, da-si je njegov duh bil žalosten, vendar le nekako posebno utjeho v sebi: nenadoma so se njegovej obraznosti bili prikazali nekedanji prijetni učinki o pogledu na jasni prod, za katerimi je belo smijala se kmečka hišica, kder je mnogo potov mudil se in srčno razgovarjal z gostoljubo krčmarico.
Ne bodem popisaval idiliškega obraza, ki ga je kazal ta hutor se svojimi nizkimi, posamezno razstavljenimi kočami vred, — obraza, ki je ponašal se z nadvodnimi vrbami, s črešnjami in jablanami, z množino dvo- in štirinogih živalij, ki so veselo igrale na vodi in na kopnem, — ponašal se žganjarijo, z malnom in jezom. Takoj razodevljem, da je teta Tetanova Ivanovna z visokega krožca*) zagledala koleselj, zagrnjen v oblak prahu, v katerem je vendar prčcej spoznala znane^progaste konje, njih velike komate in še znamenitejšega Ivana Spaka, polkovnega sodnika voznika, njegov dolgi bič v roci in visoko čapko, na stran pomaknjeno, kakor jo ima tisti „znameniti vojnik", ki je na maloruskem znaci.
Popustila je vse svoje delo in pobegnila v spalnico, brž pre-oblekla se, kolikor je mogla —- najpristojnejše, in da bi vredno počastila visokega gosta, šla mu je naproti.
Koleselj se malo po malo približa, naposled pa se vstavi pri slapu. Tetana Ivanovna je svoja gosta sprijela pri malnu, obsipala ja s prikloni, Katarino s poljubi, a stopila je se svojo osobno čestitostjo mej očo in hčer in radostno peljala ja v svojo palačo pod slamnato streho.
Teta Tetana Ivanovna nij imela nobenega otroka, zato je neizmerno rada imela Katarino. Ta pohod je bil jej jako ljub, sama nij znala, kam bi bila posadila svojo prijateljico, a le pozornost na sodnikovo dostojnost je pripustila jo, da je po nekolikem časi nehala žalostno devo povpraševati, hvaliti in negovati. _
„Upam, Omeljan Proklovič," začela je govoriti, „da se svojo ljubo prepeličico vred pod mojo streho poraudiš se nekoliko dnij."
„Prepeličica naj ostane tu," — rekel je sodnik, „jaz pa odidem vsled posebnih okolnostij v Hamaljevski samostan. „Ali na dolgo časa?" — „Na dva dneva." „A kmalu?" — „Prčcej."
„Ali je rčs to? Kedo je to uže videl svoje žive dni?" — „Priganjajo me jako važne okolnosti, Tetana Ivanovna. Ne smem zamuditi ni ure. Na poti nazaj bodem zopet vaš gost,"
Tetana bi ga bila rada pridržala do obeda, ali sodnik nij uslišal vseh njenih prošenj ne, temuč izvil se je naposled od nje šiloma in odpeljal se je, pa ne v Hamalajevko, temuč v Voronež.
XI.
Ko je polkovni sodnik peljal se v Voronež, oziral se je v ljudstvo nekako razburjen. Voznik je, kolikor je mogel, konje gnal po krivih ulicah in širokih trgih, kakoršnih je tačas še mnogo bilo po Voroneži; sodnik je često videl veče in manjše gruče ali
*) To je bilo vzvišeno prostorišče, na katero so stopnice držale.
ženskih ali pa moških. Ženske so povsodi vse klepetale, katera bolj, ta bolj, ali njihovega krika nij bilo mogoče nič razločiti z uhern, slišalo se je le raztrgano, neumljivo kričanje. Moških gruč beseda in telesna gibčnost nij bila tako živa; mej njimi je največ govoril nekedo in samovoljno kolebal z rokama in z bičnikom; drugi so molčali in poslušali, opirali se na svoje krepelee in palice, v tla povešali oči in pomenljivo kimali z glavami.
Ko bi sodnik ne bil svojemu kočijažu Spaku naročil, naj urno vozi, in ko bi njegov starikasti voz ne bil tako klopotal, škripal, in drdral, morebiti bi bil na potu mimo njih spoznal, zakaj se ljud zbira. Ker pa je glušil ga Špakov svist, glušilo glasno in pogosto pokanje z bičem in kolesno drkotanje, vjel je vsega tega le nekoliko besed, katere so z vso svojo raznoličnostjo — naj-bistroumnejša glava bi ne bila nikakoršnega pomena sesnovala z njih pomočjo — razmnožile njegovega duha nemir, kajti v vsakem stavku se je Slišala beseda: prokleto v različnih oblikah in o raznih trenotjih.
Dobrega polkovnega sodnika slutnja se je popolnoma vres-ničila, ko je bil pripeljal se k bivališču stotnika Čarniša. O drugih pohodih je navadno k stotniku pripeljal se skozi zadnja vrata, ker je navadni vhod, kar sem uže opomnil, zaslonjen bil s kame-nom. Ta pot pa je kamen bil na strani, vrata so bila odprta z durimi vred, in na nekako tihem dvorišči se je gnjela množica ljudij.
Sodnik je z daleč videl ogoreli dom, v katerem je osoda bila prizanesla samo hetmanskej sobani, staremu poprečniku Vo-roneškega starešine Karpa Čarniša in stolpiču Korinškega nadškofa Joazafata. Pa tudi ta ozki stolpič se svojim visokim, lehkim križem vred je žalosten, stal nad ogorelimi rušinami stotnikovega domu, kakor kak spominek nad gomilo.
Polkovnega sodnika pa je hujše, nego vse drugo, prosunil pogled, ki se mu je odprl, ko je bil mej množino zagledal nesrečnega stotnika. Stari Čarniš je stal sredi različnega pohišja, razmetanega okrog njega žalostno neredno; najočitejše se je očem kazalo staro orožje in železno oklopje. Okrog zabojev, polic in visokih klopij so bili razstavljeni hetmanom obrazi. Na lipovih klopeh, se zvitimi in na vijak narejenimi nogami, ležale so različne knjige, ležali rokopisi, katerih orumenele liste je veter sem ter tijä razpihaval, kakor bi bil na njih čital nevidljivo človeško osodo.
Stotnik Čarniš je bil zmočenega duha; njegova raztrgana obleka, — sivi, vsled vetra razmršeni lasje, — topo bliščeče oči, — čila telesna gibčnost in grozne besede, preltlinjalne in svetega pisma, — smeh in jok — vse to je na gledalce uplivalo tako, da so se od njega odmaknili oplašeni; ali silna radovednost jih je silila, da so zopet vstavljali se, ker malo kedo je videl stotnika o poslednjih desetletijih, marsikomu je bil do cela pravljiška osoba.
Mej to zdaj manjšo, zdaj večo gnječo je le en človek nepremično bil na svojem prostoru. To je bil ključar Semen. Sedel je na zaboji za svojim gospodom, podpiral je glavo z rokama, s komolcem pa je slonel na kolenih, malo ltedaj se je ganol neutješ-ljivo žalosten — in pozopetil je, kakor kak „avtomat", konec vsakemu stavku stotnika Čarniša.
Če čitatelji ne poznajo še duševnega razmerja meju ključarjem Semenom in njegovim gospodom, menim, da nij odveč, ker opominjam, da ključarja Semena duša „nij bila nič drugega, nego veren odmev duše stotnika Čarniša. Če dve bitij i neločljivo in daleč od sveta živite skupaj, njiju slabejše malo po malo oziroma na nravnost lasti si močnejšega značaja dušnost, a strinja se sč svojim obrazom tako, kakor se španski vosek ujemlje z vrezanim pečatnikom.
Po tem zakonu je ključar Semen bil deležnik vsakojake radosti, pa tudi žalosti o okolnostih svojega gospoda, tudi vsa tista menenja je imel in njegove najvkoreninjenejše dozdevke. Podoba je kazala, kakor ne bi bil imel lastne volje, ni lastne sodbe; kazno je bilo, da je bil le natorna (fizična) stran človeka, a njegova nravna stran — kakor bi bila v stotniku imela svoj obzor.
Polkovni sodnik je bil prišel k najživejšemu prizoru te drame v resnici. Stotnik Carniš nenadoma po svojem javdanji oči obrne v Boga in v ljudi, vspne roci proti nebu in z ginjenim glasom opomni:
„Kedo daje mojej glavi vodo in mojim očem solzni izvirek? Jaz plačem po dnevi in po noči zarad svojega zgodaj zgubljenega ljudstva!"
„Jočem po dnevi in po noči, plačem po dnevi in po noči," pozopetil je ključar Semen in kimal: „O, gospod! pomni kralja Davida!"
„Brate, Peter, mili moj prijatelj 1" — vskrikne polkovni sodnik, stopi izmej množice in razklenjenih rok mej zaboji in bojnim orodjem prodere k stotniku in zopet vskrikne: „Mili moj prijatelj! s kako nesrečo te je obiskal gospod!"
„Mili prijatelj," — opomni stotnik Čarniš in stopi od sodnika, „kakovi pa dan denes utegno biti prijatelji, ker lastni sinovi zapuščajo svoje oče?!" —
„Sinovi zapuščajo svoje oče!" — pozopeti ključar Semen tiho. Oh! pomni gospod, kralja Davida!"
„Vendar za tega d61j ne smemo zapustiti svojega nebeškega oče," — pomni sodnik, „saj Gospod blodečo ovco pripelje na pravo pot."
„Ali jo pripelje? kedo bi to mogel zagotoviti mi? Kedo mojega sina pooblasti, da sme vrniti se domov? — sina, kateremu je očina kletev na veke vrata zaprla v domovino, kakor angelja Kerubina ognjeni meč prvima grešnikoma vrnitev v raj?" —
„Milostivi moj Bog! Peter, brate mili! boj se Božje jeze in boj — in boj, da se ti večno pogubi sin vsled takih besed!"
„Česa naj se boji ta, kateri nijma nič drugega, nego v telesi dušo, ki jo muče peklenske muke? Da! jaz ga proklinjam, ne maram ga več, izdajam ga životnim mukam in peklu, pripravljenemu hudiču in njegovim angeljem! Gospodova roka zadene nehvaležnega sina!"
„O, zadene, zadene!" — pozopetil je, kakor kak koben glas, zmočeni ključar Semen. „Pomni, gospod, kralja Davida, vso njegovo mirnost in njegovo trpenje!"
„Ti si abotna glava, Peter!" — pokrega naposled ga pol-kovni sodnik. „Ti bi moral biti le Zaporožec, a ne oča! Preverjen sem, da si le vsled svoje abotnosti zgubil nesrečnega Mihaela in svoje duše mir .... Neumnež, neumnež, neumnež!"
Ko stotnik Čarniš zasliši te besede, vskrikne: „Pekel in propast! Kedo me sme tako žaliti v mojem domu, v domu mojih dedov, v domu samega hetmana Hmelnickega, daj mi svojo b u -lavo! Daj! Ali ne vidiš, da je okrog in okrog nas sovražnik! Zopet je vstala Poljska bitva: stoj, ključar Semen! stoj krepko! Daj le-sem sabljo mojih prednikov! Kedo naju more zmoči, ker nama Hmelnicki pomaga?!"
A popade prvo sabljo, ki je imel jo pri rokah in jame z njo mahati na desno in na levo s tako močjo, da je kar žvižgala po zrači.
„Ne plačuj dobrega s hudim!" — krikne sodnik in odstopi z ljudstvom vred. „Umoril si sina, nikar ne umori še vernega prijatelja!"
Stotnik Čarniš to trenotje ostrmi.
„Kaj je to!" — začudi se. „Ali ne plačuj dobrega? — To je moj Životovski! Brate! mili brate Omeljan! Vse je zgubljeno! vse je zgubljeno! Nijmam sina! A izpustil je iz roke svojih prednikov sabljo in zgrudil se je na tla.
Ključar Semen mu nij stopil na pomoč. Sedel je na okovanem zaboji, sklonil se k ročaju v zemlji zapiknjene sablje — in z um-ljivim glasom opomni:
„Vse je zgubljeno, nijmam sina! Pomni gospod, kralja Davida 1"
Ko je polkovni sodnik spoznal, da svojemu prijatelju ne more lehko razpoditi duševne oblačnosti, obrne se od njega in jame si solze otirati z belo ruto, v katero je Katarina rudeče svileno všila izmišljene cvetice in obrazce.
„Taki vroči glavi," — govoril je sam s seboj, ko se je bil malo potješil, „nikoli nijsti ugodni družinskemu živenju; odlikujeti se le se sabljo na konji ali s puško v Zaporožkej čajki. Jaz bi vpričo vsega sveta trdil, da bi Mihael nikedar ne bil tako nesrečno oabotil se, ko bi stari Čarniš bil znal očinski negovati ga; ko i bil gojil ga, kakor so nas na rokah nosili pokojni očej Kaj, kaj, vprašaj, kogar hočeš — kaj je mojemu prijatelju Čarnišu pomogel bistri um, kaj mu je pomoglo kipeče srce? O, mene so zmerom hudobni ljudje sodili, da nijsem dosti srčan, da brenkam se steklom rajši, nego z jeklom, ali primeriva živenje se živenjem.
Jaz sem, hvala Bogu, polkovni sodnik, a on je zbog svoje trmoglavosti le stotnik. Mojih novcev noben človek sam na svojej rami ne odnese, on pa je svojih prednikov vse rublje in dolarje razmetal na različne strani, ki modremu človeku ni na um ne mogö priti. Jaz imam hčer — cvetico v vsej hetmanščini, a on ima sina, ki je s kletbo v tovaršiji odšel na vojsko. Oh, ljubi Bog, očito je, da je žalostna ura napoknila nama! Ali jaz dokažem, velemodri glavi, ali je mčd gorak ali hladan boljši. Ti si me, gospod Peter, o priliki otel prokletega Tatarskega napada, zdaj pa jaz tvojega sina otmem tebe samega. Jaz vaju pomirim, jaz nečem, da bi usmrtila drug drugega."
Po tem modrem sklepu je takoj izumil, kako bi odvrnil zlo, na katero popreje nihče ni pomislil nij. Namenil se je bil, da neutegoma udere za Mihaelom in pogovori ga, da se vrne domov, in da sč zedinjenimi močmi sprosi očeta, da mu prizanese.
Srce so mu delali trije dobički. Prvi dobiček je bil ta, da je hotel svojej hčeri oteti ženina, — drugi je bil, da je hotel pomiriti svojega prijatelja, —■ tretji pa je bil ta, da je hotel pogube oteti Mihaela, katerega je, kakor lastno hčer, ljubil in katerega bi bila po njegovej dozdelnosti očina kletev pahnola v največo nesrečo.
Zato nij tratil časa: poslal je svoj gromozvučeni ridvan v Gluhov, vzel je stotnega Voronežkega atamana ježna konja zä-se in za svojega kočijaža Spaka, a odjezdil je na pot na moč urno, kolikor je mogel vsled svoje debelosti.
Ta čas v Malej Ruskej mesta nijso bila zvezana še tako določno, kakor so dan denes; vsakedo je lehko jezdil po tistem poti, kateri se mu je najbliži zdel. Vendar pa je najznanejša in najugodnejša bila cesta iz Voroneža v Hadač črez Jaroslavec, Mutin, Konotop, Staro dobovko, IJmelev, Romen in Lipovo dolino, 187 vrst daleč.
Polkovni sodnik je bil odločil, da pojde po tej cesti, kajti trdno je bil preverjen, da Mihael gotovo nij odbral si druge ceste. Samo ena okolnost je na nekoliko minot v njem vzbudila neodločnost. Spomnil se je bil na besede Potapa Karnavhija, ki je bil povedal, da so njegovi sosedje Mihaela videli na Putivlskej cesti. Ali ker nič nij dvomil o namenu Mihaelovega pota, kateri po njegovej dozdelnosti nij mogel biti za Putivlom, prepričal se je skoro gotovo, da je Potap Karnavhi uteguol zmotiti se v svojih besedah, zvlasti — ker je ta nepričakovana prikazen bila prenenavadno prevzela ga. Ker se nij opiral na svoje prepričanje, vznemirila ga
" 1	' ' čila; povpraševal je, ali so vidili Mi-
XII.
nij ga bilo ni najmanjšega duha, ne sluha.
da se je utegnol kaj pomuditi, ali
A res so krčmarji ob cesti ali gostilnicam lastniki težko pomnili, kakov je bil ta ali ta mladi človek tisti čas, ko so veče ceste v Malej Ruskej polne bile mladih dobrodružnikov, ki so v Hadač in Petrograd pčš šli in jezdili vsled vsakojakih okolnostij, oblečeni pa so bili jako znamenito, vsak po svojem stanu, rodu in bogastvu.
„Vse ceste v Petrov so bile polne samih Holstincev," — razodevlje nadškof Koniski v svojih letopisih. „V tenkih in svilenih oblačilih so bili napoti z raztrganimi in polunagimi molodci vred, enačili so jim jih le rudeči robci iz velblodje dlake, imeli so zavezane okrog vratov — kakor obrončke. Kijevskih, Crnihov-skih in Perejaslavskih učilnic dijaci in učitelji, Goluhovskih in vseh polkovnik in stotnih pisalnic uradni pisarji in praktikantje, — da,, tudi sodniško in meško (magistratno) služabno moštvo je zapuščalo popir in peresa, vojaški preobleklo se — in šli so za vojnimi nabiralci, za katerimi koli. Da-si je novačenje v Malej Ruskej bilo navadno, da-si so štiri husarske in štiri pehotne polke z novačenjem nameščevali, vendar to bojno zbiranje onemu nij bilo prav nič podobno, temuč enako je bilo nekako splošnemu vskipu, kajti vsi mladi ljudje skoro so popuščali vsak svoje delo in uk, vstajali in zgrinjali se v velike trume in hrineli v prestolnico, kakor bi jej bila vojska pretila — in obsada."
Teh trum znamenit znak je bila neskrbna veselost, ki jako pristuje mladim ljudem, ko jih navdušuje svobodno čutje in ni-kakoršna skrb ne strupi njih radosti okrogle čaše.
Vsak je po svojej všečnosti in po svojem stanu stopil v to ali to veselo skupščino — in odšli so na daleko pot; prepevali so tako, da je v njih druščini bilo jako veselo, kajti vsakega izmej njih je spremljala nada, katera o mladostnej obraznosti nijma ni-kakoršnih mej.
Nij treba dvomiti, da je mej njimi bilo mnogo našemu Mihaelu podobnih mladeničev, ki so domä zapustili roditelje — osamele, žalostne in uboge, kakor bi njih slovo ne bilo nič nečistega bilo — in neusmiljenega. Ali če pomislimo, da je o najdavnejših kozaških časih vojaštvo v Malej Ruskej bilo tisto sredstvo, s katerim se je moški v popolnem blesku svojih dostojnostij mogel kazati, da je precej v zibeli slišal pesni o sovražniških napadih, o bitvah z Lehi, o smrti in slavi, kedar so hotčli potješiti jokajo-čega otroka, — da so mu dušo čarali s pripovedanjem, kako bode kozakoval, kakega bode imel konja, kako sabljo, kako slavno bode klestil sovražnika; da je, kar je mlademu Malorusu — kot vzor bilo pred očmi, največa sreča to, če se pojunači — enako Morozenku, Zolotarenku, Serku Paleju; če pomislimo, da je to bilo geslo, katero je Maloruse cela stoletja oživljalo in navduševalo, in če to primerimo sč smčlim Mihaelovim činom in s čini drugih, njemu podobnih mladeničev: morala bi bila v ognjenem mladeniči pokazati se nenatorna razsodna moč, zat6 da bi bila zmogla tak močan, podedovan vsplam moškega nagiba. Poleg tega Letopis 1874. II.	16
pomislite še to, da je mladi Mihael v svojej notrini gojil prirojeni nagon, da bi seznanil se z neznanim širnim svetom, — nagon, kateri se v vsakem izmej nas prva mladostna leta probuja z veliko močjo; pomislite, da je delež bila mu odgoja, ki mu je na-delavala pot do takega začetka, česar nij znal ni sam, nij zapazil ni oča; da je z očino nepokojnostjo vred podedoval tudi njegovo romantiško, srčno duševnost — ker Stotnik Carniš bi sam na svojem mesti ne bil nič drugače vel se — pomislite, ali je Mihael mogel, ko je bil začutil svojo omejenost in svoje obraznosti vzlet v čaralno obzorje dobrodejne nade, ali je mogel brezi posebnih zaprek mirno vrniti se v tiho dolinje domačega života, kakor vol v jarmu? Premislite vse, kar sem povedal, pa mu boste prizane<-ljivejši. Ne očitajte nehvaležnosti krotkemu orlu, kateri ko spozna svojih perot moč in vd-se dihne viši zrak, nenadoma zapusti svojega rodnika gnjezdišče in žuri se, da bi se skoro pridružil svojih 'bratov trumi. Ne krivičite Mihaela, ne očitajte mu prenaglosti, ni pregrešne nehvaležnosti; ker nij znal drugačih nravnih pravil, ki bi ga bila utegnola ukrotiti, vdal se je natornej sili, zatö je, da ga milujemo, vrednejši, nego da bi ga zaničevali.
Tem mladim ljudem nij bila tajna žalost na mari,_ nijso bali se negotove bodočesti, ne očitajoče vesti; glušili so svojo žalost z občo veselostjo in šli so dalje in prepevali na svojem poti. V mnogih malih krozih se je često oglašala bandura ali pa je krilil kak drug godben nastroj, a da sodnik v glavi nij imel svoje važne namere, v srci рак težke žalosti, lehko bi bil na svojem poti videl in slišal mnogo j ako zanimljivega. Ker pa se mu je ne-nehoma v misli vrival Mihaelov obraz, gledal je popotne mladosti vesela lica samo za tega delj, da bi bil našei znano in milo mu obličje.
Zdaj pa zdaj je omesil se v kako majhno družbo, odbral si koga, ki se mu je zdel modrejši, in jel je pripovedati o svojem ubežniku, govoril' je o Mihaelovih lastnostih z vso pravniško natančnostjo. Ali na veliko mržnjo in žalost često nij slišal tješilnih besed, temuč razposajeni dijaci so ga vjedljivo pikali, kajti te zvetrane glave, ki so se bile — meni nič, tebi nič — odpovedale poslušnosti do svojih učiteljev in prvostojnikov in so videle se mej množino podobnih razpaljencev, — te glave so se vdale nekakej drzovitosti, ki je tačas značila maloruske Kozake, zvlasti Zapo-rožce, odhajajoče na Sic, ki je večina je bila pretrgala vse zaveze sč svetom.
Če prav je ta ljud po pogledu in po kroji polkovnega sodnika poznal, da je gospod kakega višega stanu, vendar to nij manjšalo njegove drzovitosti, temuč - ker je mnogo izmej njih na dolgem poti zdaj pa zdaj lakoto trpčlo jih — in ker nijso imeli novcev, privadili so se, ter so mirno ljudstvo, ki so ga srečevali na cesti, nadlegovali in po njih hišah so, kakor po svojih domeh, začeli užitek iskati, da je, kar nadškof Koniski piše: „ndrod hudo črtil jih."
„Špak, ti si često bil mej tako sodrgo," — opomni sodnik svojemu tovarišu, mrzelo se mu je nevspešno iskanje, „ali si ne preskrbiš tudi ti bojne suknje in ne oblečeš je?" —
Špak prikima temu sumničenju, malo pomolči še, naposled pa spregovori: „Ko bi, gospod, na hrbtu ne imel pet križev, in ko bi mi na zapečku ne piskalo šest otrok, pa ko bi ne imel svoje Paraske, ne bilo bi krivično, ko bi menil, da sem tak liaj-damak."
„Kaj pa moj Teodot Pobehajlo, ali ni imel dveh otrok, ko je zapustil moj dom in bežal, da sam nij znal, kam, ko je bil ukradel mi krabico z novci vred?" —
„Tega nesrečneža, gospod, skušal je peklenšček z novci." „A kaj tebi brani, da nečeš kdč o prenočevanji čisto izprazniti mojega žepa, ter zginiti, kakor smerad?" —
„Oho, gospod!" — začudi se Špak in zopet prikima z glavo. „Ali se ti ljubi take umazanosti opominjati mi? Ko bi se meni sline cedile po tvojih groših, ali bi ne bil pred tridesetimi leti už6 šel na Sič, ko si me o priliki bil s hamanom — polnim samih rumenjakov poslal k Apostolu — hetmanu blagostnega spomina v Mirgorod? Takrat nijsem imel ni soproge ni otrok. A zdaj bi me hudobni duh zapeljal, da bi šel potepat se na ptuje, — da bi zapustil doma toplo peč, dobro žganje, ki mi ga daje Tvoja Milost, ali ki ga prijemljem iz belih rok Tvoje gospice, a skledo varenikov, ki mi vsak dan z njimi postreže ljuba Paraska?!"
Polkovnega sodnika je vest pekla zbog njegovega krivičnega sumničenja, da-si ga nij bil razodel z notranjo prepričanostjo. Drugi sodnikovi razgovori z vernim služnikom ne mogö zanimati čitatelja, za tega delj jih ne opominjam, kakor tudi mnogo malih slučajev ne, ki se ne ujemljo z našo pripovestjo.
Polkovni sodnik je na svojem poti imel mnogo znanih gospodov, ali skrbel je, kolikor je najskrivnejše mogel, da se nobenemu nij pokazal, in hitel je, da bi tem popreje prišel v Iladač, kder je za gotovo menil, da najde Mihaela. Tretjega dne na svojem poti je zagledal gradbe tega mesta, ki je sicer bilo gnjezdo hetmana Bruhoveckega, barbarja — rojenega o krvavej zvezdi očini na bolest, a zdaj je bilo v pesti Križanovskemu, kateri je bil ves tako malopridnega duha in lisičij.
Ali stoprv prišel je bil se svojim služnikom vred v mesto in začel premišljati, na katerem konci bi pričel iskati sina, uže je bližalo se mu pet oroženih Kozakov, načeloval pa jim je suh, vsled svoje nenavadne vnenjesti čudovit človek.
Njegove nekazne osobe zgornji del, od pasu naprej, skrivljen je bil na levo, in da-si je trudil se, kako bi upotrebil svojega vratu gibčnost, zat6 da bi bil z glavo, sklonjeno na desno stran, tajil svojo potvarnost, kazal je vsled tega neugodnega spakovanja drugo krivost svojega susega telesa in večal svojo zveriženost, katere nij oznemirjalo ni to, ker sta njegovih črevljev spredka družila se, kakor bi se bila hotela poljubljati, peti рак je bila podoba,
kakor bi se bili kregali, ter oddaljevali, če prav je, kakor je bilo kazno, načelnik bil te gručice, vendar-le nij imel nikakoršne sablje, pa tudi drugega orožja ne, kakor bi bil čutil, da bi nobeno bojno orožje ne pristovalo preveč njegovima suhima, drhtečima rokama, kateri bi bili sovražnika morili laže s tajnim strupom in z izdajno potuho, nego z očito silo. Vse njegovo orožje je bila črna palica, ki je pod pazuho držal jo in ki je na konci v les vrezana bila jej nekova glava z rožičkoma.
„Kaj bi radi, dobri ljudje?" — povpraša polkovni sodnik, ko je stopil bliže k njemu.
„Prosim vas, idite z menoj," — odgovori krivobočni starec neprijetno meketavo, podobnejše kozjemu, nego človeškemu glasu.
„A zakaj moram iti z vami? rad bi znal to."
„Vaša korist to zahteva," — pove tiho krivobočnik in stopi k njegovemu sedlu. „Zlezite urno raz konja in takoj idite z menoj."
Polkovni sodnik, dobrosrčen, ltakoršen je bil, nij slutil, da bi v tem tičale kakove zle namere njemu na kvar; poleg tega pa je ta neznanec, da-si njegova vnenjest nij bila mična, govoril s takim skrivnostnim, počasnim glasom, da je sodnik, kateri svoje misli na Mihaela ni na minoto nij izpustil iz glave, najboljše razkladal si to, raz konja zlezel in korakal za to strašno osobo in nestrpno čakaj, kako se razmota le ta neuganljiva skrivnost.
Kočijaž Spak je šel za svojim gospodom, konja peljal za uzdi in poluglasno sam s seboj govoril: „Kakov snitek je to! hm! Kaj značijo ti Kozaki! Morda bi še posrečilo, ko bi se po robi postavil gospod sodnik. Ta krivobradec mačjih očij obeta dobrega toliko, kolikor hudoba sama. Nu, pa bodi-si tako ali tako. Videla bodeva, kälto pivo bode iz tega sladu. Moja Paraslta je rekla, naj ne koprnim preveč po Hamalejevskih novicah, ali kar vidim, tu nijsva v nikaltoršnem samostanu."
Prošli so ulico za ulico in naposled so prišli na star vrt, na katerem je vse bilo pustotno in vse pričalo delalnih rok pomanjkljivost. Vrane so otožno krakale jim nad glavami, pota so bila za-rastla s koprivami, drevje pa je izpodrobljeno in vsled bure polomljeno neredno ležalo sem ter tijä.
Vstavijo se pred velikim poslopjem z majhnimi okni — redko razstavljenimi sem ter tija. Po trikratnem trkanji se skozi okno pokaže debela starka širokih usten, na glavi je imela zmečkano, na oči pomaknjeno, neprimerno oblično čapko, a po minoti škrtne ključ in vrata mrgodnejo in odprö se.
„Krepkejše zaklenite vrata! postavite stražo!" — krikne krivobočnik, ko so po stopnicah prišli in stopili v majhno čumnato.
Sodnik in njegov kočijaž Spak se stresneta, kajti ta ukaz nij obetal nič dobrega, pa tudi zoprnega starca glas je nekako strašil njiju duši.
Zdaj stoprv sta videla svojega gospodarja ali prav za prav ječarja vso potvarnost, zdaj jima je bilo užč jasno, da sta prišla v ječo. Njegove oči so bile do cčla osteklele, ali kazalo se je v
njih nesramežljivosti, drzovitosti in duševne ničemnosti toliko, da bi noben človek, čistega srca še, ne bil mogel dolgo časa trpeti nj'egovega pogleda, temuč rad ali nerad je vsak moral zbog velike gnjusnosti obrniti se od njega. Temu gadjemu pogledu je gnjus-nost večalo redko, sivo obočje, iz katerega so dolgi lasje nekako čudno vihali se navzgor. Mislite si poleg tega plešo, pokrito z nekakimi nenatornimi krtinami in nižinami, a vrhi tega si mislite globoko obrunko na čeli, (kazalo je, da je bila konjskega kopita znamenje) — neprijetno vnenjest modrih usten, za katerimi sta se, kedar je odprl usta, pokazali razjedeni čeljusti zob, pokritih s hudo smrdečo žoltostjo, a uha, ki je eno bilo bliže ока vsled ka-kovega natornega slučaja, eno pa je daleč tičalo zadaj, pa boste imeli pojem o tem zbog potvarnosti dosti čudovitem prirodnem bitiji.
Ce pošten človek sreča hudobnega človeka, vstane v njem tisto ganotje, katero čuti pes, kedar se snide z mačko. Dan denes je različno ljudsko stranstvo vzajemno, pa breziduha omikanost, ki nij vrejena po srčnem čutji, ni tako, kakor čestitost zahteva, naučila nas pod krinko svetovne spretnosti skrivati jezo, katera nepokaženemu človeku kipi iz srca, kedar poleg sebe čuti dušo, zoprno svojemu značaju. Ali o starodavnih časih, ko je očaško živenje podpiralo prirojeno duševno razvitje in samostalnih značajev omikanost, tiste starodavne čase je prav rad probujal se človeške antipatije čut. Povesti nam pripovedajo, da je hrabri, odkritosrčni Kozak često, kedar se je sešel s kakim neznanim človekom, v obraz povedal mu in rekel: „Jaz te ne ljubim, iz tvojih očij gleda vrag. Zgubi se, ali pa bodeva smrtna sovražnika."
Tako bi bil morebiti kd6 drugdž polkovni sodnik rekel, tu-kaje pa nij tako opomnil moškemu bitiju, ki je meni na največi nepokoj, kakor nalašč, imelo moje ime. Zvest sem zgodovinskej pravici tako, da tudi tega nečem zatajiti čitatelju. Rekali so mu Ivan Pantelejmonovič H—bovški.
Polkovni sodnik je, ker je bil sam uradna osoba, precej po nekaterih rečeh in popirjih, razloženih po mizah, spoznal, da ta potvarjeni H—bovški je ne mara polkovni pisar ali kaj enakega: a da-si je znal, ka je do cela v njegovej moči, vendar je v njem pogled na tega človeka probudil tako jezo in tako zaničevanje, da se, če prav nikoli nij bil ohol, nij mogel zmoči, da bi bil vljudno govoril z njim in vikal ga, čemur nij še dolgo, kar se je maloruska gospoda privadila. Cesar nij bil vajen: vel se je vpričo njega tako zarobljeno in neprizanesljivo, kakor je le mogel, kakor takrat, kedar je sodil kakega tateva ali razbojnika.
„Povedi mi," — rekel mu ]e, „ali si človek ali pošast', — če prav bi, da pravico govorim, vrag ne mara svoje pokvečenosti ne promenil v tvojo gnjusno potvaro— kedo ti je dal pravico, da si me zaprl in da me zastražiš v tej trdnjavi, katera pristuje le takemu moškemu bitiju, kakoršno si ti?" —
„Moj gospod!" — odgovori H—bovški, nij ga razžalilo njegovo očitanje, kajti ničemne duše se dade razžaliti le takrat, ke-
dar znajo, da je potrebno to. — „Moj gospod,--— vi se
meni zdite sumljivi."
„Zakaj se ti zdim, da sem sumljiv?" —
„Zato, ker si menda umoril enega izmej starešin našemu novemu polku, Mihaela Čarnišenka."
Polkovnemu sodniku je ta novica sapo zaprla, a vendar je njegova jeza bila tako velika, da je tak<>j zopet zmogel se in vskriknil: „Blaznjiva glava! Ti snaš, zakaj sem ti sumljiv, toliko, kolikor jaz znam, zakaj si ti meni sumljiv; ali ti se meni sumljiv zdiš zaradi nečesa do cela drugega."
„Zakaj vzlasti?" —
„S kratka: zbog tvoje abotnosti in zraščenosti, zbog tvojega golega in praznega črepa. Kako bi jaz bil mogel umoriti Mihaela Čarnišenka, ker sem le-sem prišel nalašč zatrt, da bi ga otel vaših zapletek ?!"
„Tega jaz ne znam," — opomni H—bovški. „Meni so prinesli vest, da so mrtvega našli blizu mesta in da so videli na konjih dva moška, ki sta se skrila v les, ko hitro so bili prikazali se ljudje. Kakor so popisali konja, obleko in vnenjest, gotovo sta vidva bila to. Jaz vaju moram zaprta imeti, dokler ne pride vele-mogočni brigadni načelnik Jan Križanovski."
Polkovni sodnik je hotel dalje govoriti, ali o tem je iz sosednje sobe pripihala "tista stara baba, ki je bila vrata odprla jim, in ko je bila odprla svoja ostudna usta, zapela je, kakor sod: „Oh, ti si osel, osel, Ivan! on laja vd-te, kakor pes, ti pa si z njim spustil se v razgovor, kakor s kakim vrljakom. Pahni v ječo tega zloglasnega človeka, tam naj se objesti, kakor hoče."
„Jaz nijsem osel, mati," — oponese H—bovški; „jaz sem polkovni pisar in služim Boga in hosudarja uže pet in dvajset let."
Nijso ga brigale te besede : vajen je bil takim besedam svoje matere tako, da so brezi vsakojake preiskave polkovnega sodnika in njegovega služnika odpeljali v posebno ječo v zemlji — pod bivališčem Ivana H bovškega in njegove dostojne matere.
Zdaj prosim, čitatelj, misli si v okolnost nesrečnega sodnika, ki mu je bila zagotovljena sina Mihaela zguba; ki je popustil hčer, pa sam ni znal, kaka osoda ga čaka, — in ki je zašel v pešti skrivnostnega zločinca, kateremu nij bilo nič do zakonov, kakor bi ne bilo nikakoršnih bilo — in kateri se nij bal kazni, temuč je lehko prizadel mu, kar je hotel.
Mi pa, ker imamo zelo negotov glas o smrti svojega junaka, mi pa zapustimo na nekoliko časa ubogega sodnika, odločenega tudi od svojega kočijaža, in idimo pogledat, ali je resnično poginil Mihael, a če je poginil, kedo ga je umoril in zakaj.
Spominjam, da smo Mihaela zapustili, ko je zmogel ga očine kletve strah in ko je raz konja padel na zemljo.
XIII.
Dolgo časa ]e Mihael ležal nem, da se ni ganol nij, nekako poluživ. Zdelo se mu je, da je zemlja ločila se od njega, da je ostal v pustem, temnem, neomejenem prostranstvu (Zwischenraum). Težka, grozna žalost je trla mu dušo.
Palc nenadoma nad seboj začuje, kakor o snu, vesel razgovor, a takoj po njem je nekov mošk glas pel neke Maloruske balado ta-le granesa:
Vstav a j Kozak, hodi tobe spati, Bo vže tvoho kona davno nevidati...
Mihael se dvigne in zagleda dva jezdeca, katerih je eden na sebi imel hetmanskih Kozakov običajno obleko, sabljo ob boci, dolgo puško na plečih, na glavi pa visoko ovčjo čapko z rudečim vrhom; eden pa je bil do cela Zaporožcu podoben. Imel je na sebi svitlo modro čerkesko z mahaloma, to je: s prostima roka-vama, izpod katerih je gledala aksamitasta, višnjevo barvasta kurtka — imel rudeee saetaste*) šaravare — safijanaste črevlje, s premani križema odičene, štirioglato čapko in kabardinko — iz vidre; iz njene kože, katerej Tatarji rekajo kabardo. Orožen je bil s lcirivo turško sabljo in. se štirimi samokresi: dva je imel v oglavji, dva pa za pasom. Čez prsi mu je sezal širok cereš ali prašnik, napolnjen z dvema vrstama patron. Da si Zaporožci, ke-dar so kam jezdili, nijso s seboj nosili pušek, ki so jih rabili samo takrat, kedar so brodarili po morji v svojih čajkah in na kopno stopali blizu sovražniških gnjezd, ■—• vendar-le je naš Zaporožec mej burko in drugim priredjem, privezanem k torbi, imel kratko karabinko v nožnici.
O prvem pogledi sta se dve protivnosti poznali mu. Njegova posebna, praznišlta obleka je kazala, da ide nekam blizu — nekoga obiskat, ali njegova popolna oroženost, katerej je manjkalo samo kopja, pa torbe, napolnjene z vsakojakim užitkom, — ta oroženost je pričala, da nij na poti zatö, da bi se po hetmanščini sprehajal. Kedor pa je zapazil njegov veseli in brezskrbni obraz, lehko je menil, da vse žive dni nij bilo na mari mu nič drugega bolj, nego dobra steklenica žganja in lula, polna tituna (tobaka): ali na njegovih licih bi bil kak vrl fizijognom po bistrej, zvlasti po nekej skrivnostnej iskri v oku lehko spoznal, da ima neoziroma na to vnenjo neskrbnost ovsino v nosi, kakor so Zaporožci rekali in s to podobo značili nekovo tajno namero. Sicer pa, ker Mihaela nijso bile izkušenosti še naučile, da bi bil po vnenjesti uganjeval, kakov je ta ali ta duh, nij vedel te okolnosti. Najbolj je njegovim očem po godu bil jakega Zaporožca dolgi oseledec**),
*) Saeta ali sieta je tenko anlgeško, jasno barvasto sukno.
**) Oseledec je dolg šop las, pomaknjenih za uho.
zavihnjen za uho, pa črna brada, navzgor zavihana po gizdalinskem običaji na Siči, kar je oboje njegovemu okroglemu in moškemu obrazu dajalo vrlo prijetne jakosti izraz.
Zaporožec je bil, kakor je bilo kazno, kakih štirideset let star. Njegov tovariš je bil dosti mlajši, a po njegovem — še do cčla neopaljenem obrazi, po belem, z rudečim trakom zavezanem ovratniku na košulji, še bolj pa po njegovem zamišljenem in zelo otožnem pogledu se je poznalo, da nij bil vajen zapuščati domače strehe in hoditi na daleko pot, in da nij še davno, kar ga je za pustila nežna ženska roka.
„Ho, ho! Kozak!" — vskrikne Zaporožec s takim glasom, kakor bi už6 davno bil poznal Mihaela; „podoba kaže, da si mi-nolo noč pridno potepal se! čvrsta glava se nobena tako ne kota kraj ceste. Moral bi ti, gospod brate, poskusiti kaj takega in raz-prezati se po ravnih na našej Siči. Dolgo časa bi ne dihal, kmalu bi se na Tartarjevej vrvi probudil! Na nogi, vstani, pojdemo skupaj dalje!	#
Veselo Zaporožčevo oko je čaralen upliv imelo na Mihaela. Brzo je vstal, neznancema tajil svojo žalost, živo skočil na konja in jezdil je dalje z njima vred. Zaporožec se mu je zdel, da je človek, ki je užd bil v vodi in pod vodo, kateremu so vse nezgode bile samo igrača; razveselil se je, kakor človek, ki ga oplaši kak hrup, pa vidi poleg sebe močno in smelo osobo.
„Ali ste daleč doma, rojak?" — povpraša Zaporožcev tovariš Mihaela.
„Aj, Kozak!" —■ odgovori Zaporožec namesti Mihaela. „Kaj bi povpraševal, kako daleč? To povprašuj6 le kmetije, ki v semenj i dö in v rokah neso vsak svoj tobak iz kake vasi ali iz kakega hutorja; ali Kozak je doma povsodi, kder koli ima nad glavo nebo, pod nogama pa zemljo. Boljše bi bilo, ko bi bil povprašal: kam, a ne: od kodi."
„Pa bodi tako, kakor ti hočeš," — potrdi mladi Kozak; „brata Zaporožca nikedar ne vženeš v kozji rog." A obrne se v Mihaela in zopet ga povpraša. „Kam te Bog nese, rojak ?" —
„Od tobe vdrav do hap likov,*) — krikne zopet Zaporožec in nasmeje se, nij dal, da bi bil Mihael odgovoril. „Kam te Bog nese, ha ha ha! Kazno je, brate, da ti ne rekajo zaman Sreda, ti si prava sreda! Tako povprašuj le Kijevskih popotnih. Kam te Bog nese! Rad bi videl takega molodca mej nami na Siči, tam bi se posmehovali vsakej tvojej besedi."
„Jaz znam, da vi na Siči nijste preveč vajeni — spominjati se na „Boga. Vi znate le veseljačiti in burke zbijati. Le čaki, gospod Skrbina, jaz ti zapojem Zaporožko pesen. Poslušaj: Slavni molodci pani Zaporožci : Pobačili voni skirtu hleba v pole,
*) To je narodna prisloviea, prilična takrat, kedar kedo ne odgovori precej ali pa česa ne učini.
Ataman i kaže: „Otož, bratci, cerkva!" A asaul kaže: „Ja v nej molivsja;" A košovi kaže: „A ja spovjedavsja." Slavni molodci pani Zaporožci: Pobačili voni čapliu na bolote, Ataman i kaže: „Otož, bratci, deva!" A asaul kaže: „Ja z neju kohavsja;" A košovi kaže: „A ja i povenčavšja."
„Nu, zdaj znaš, kam to meri!" — opomni Zaporožec in za vihne svoj dolgi čub (haarschopf). Na dohad burjakov dajte kapusti, ali znamenuje to, da Zaporožci ne znajo ni moliti — ni ženiti se? Ali vendar, brate, ko bi ti ne bil le Sreda, temuč tudi Petek, vendar le bi se varal. Ko bi bil le en pot bil v našem Pokrovu na Siči ali v samostanu, ne veroval bi, da so Zaporožci otep slame imenovali cerkvo, le v svetej Kijevskej Lavri je masna obleka z drugo dragotino vred bogatejša, nego naša, pa šetujedva."
„Kde pa ste nabrali take iepotije?" —
„Ali bde smo jih nabrali? To je zato, ker tu čepite, kakor mokre kokoši in menite, da razen vaše hetmanščine — nij nič lepšega na sveti. Vam se zdi, da se naša Sic malo odlikuje od vaših krčem. Le čakita, prijatelja, jaz vama bodem pripovedal, da nosova povesita."
„Nu, nu, a varuj se, gospod Skrbina, da nam cesto ne opomniš M o skal a.*)
„O, znamo, da so vas Moskali vredno napleli. Kolikor sem vaših bratov hetmancev videl, vsi so znali tiste prislovice: O d Moskalja, poli urezavši, vstelcaj. — Z Moskalem druži, da kamen za pazuhoju derži. — KoliMoskal kaže suho, to podnivaje po uho. — M os k al ne svoj brat. — Koli čort da Mos k al ščo vkrali, to po m inj aj, jak zvali; drugih ne pomnim več. V našem Zaporožji ni ne čutite Moskovskega duha; a ko hitro kak hajdamak pride k nam iz kacapne**), takoj svojevoljno poigramo z njim; po desetih tednih celö vrag ne poznä Moskovske kože. Zaporožec, to je korenjak !"
„Nu, a kaj nama poveš o svojej cerkvi?" —
„Ne le o enej cerkvi, modra glava — ti! Pokrovska cerkva je sama za se, a samostan na otoci reke Podpolne je tudi sam za-se."
„Ali samostan? to je čudovita reč! V Zaporožji — samostan! A od kodi dobivate menihe v ta samostan? —
„Ti nam jih ne pošiljaš! A ti meniš, da Zaporožec bojuje blezu tako, kakor pes — in pogine brezi pokore. Znaj, ti modra glava, — kedar izmej nas kedo učaka starost, ko ne more sam
*) To se pravi: legati.
**) Kacapnik je kupec, kacapna pa je njegovo bivališče.

jezdariti konja, ni sukati več bridke sablje, — da, ko tudi čase žganja ne vzdrži v roci, da bi ga ne razlil, zbere vse svoje zlato, odide v samostan in v Božjo cerkvo nese drage zaveske obrazom, zlato tkanino^ obrednej obleki, prelije zlate in srebrne čaše, pa po-ineniši se. Cesto tudi srednjeletni Kozaci o svojej odpovedi kozaštvo zamene s cerkvo — duši na pokoj, zato ker bi nenadoma utegnoli poginiti, zvlasti —• kader ido na vojsko, ter boje se, da ne prinest) več glav domov. To je naših dragotin izvor! O tem ni govoriti nečem, koliko je tam svetomašnih čaš, obrazov iz liban-skega lesa, svetilnic, obloženih z biseri in različnih dragotin iz Rima, tudi nemškega cesarja, — da, celo Moskovskega cara, ki so jih uže o mojej navzočnosti marsikedaj na Sič poslali krščanstvu na brambo. A kar tiče drugo polovico tvoje pesni, da Zapo-rožec ne zna, kaj je ženska, kaj čaplja, Bog daj to, da bi bilo resnično! Ali nij res, Kozak; tudi našinec zna, kdč z i mu j 6 raci. Koliko junaških Kozakov je Sič zapustilo uže zbog te nevarne okolnosti! Bog skušnjavo pošlje dobremu človeku! Morda bi se tudi jaz ne klatil več tako-le po sveti," — pristavil je se zamolklim glasom — in nekaj, žalosti podobnega je mrlelo s čvrstega Zaporožčevega lica.
Ali njegova tovariša nij sta zapazila tega. Mihael ga je uže dolgo časa poslušal brezi vsaltojake paznosti. V Gluhovu je marsjkedaj imel priliko, da je govoril se Zaporožkimi seli, vse to pripove-danje torej nij bilo nič novega. A Kozaka Sredo je nekoliko časa oživljalo Zaporožčevo šaljenje, naposled pa je zopet zamislil v svoj dom.
Vsi trije so jezdili dalje in molčali. Naposled jame Kozak poluglasno peti pesen, v katerej je ne mara prav njegovega srca glas odmeval:
Voroni konu, braj ti podo mnoju, Da rozbij, rozbij tuhu moju!
Rozbij, rozbij tuhu po temnoinu luhu Kozakovi da molodomu.
Oj jede Kozak da doroženkoju, Slezonkami umivajetsja:
„De-s moja neiika, de-s moja stai^nka, Da za mnoju ubivajetsja?"
Oj zhadaj mene, moja stara nene Sedajuči da obedati:
De-s moja ditina na čužoj storone, Da nekomu odvedati!
Oj zhadaj mene, moja stara nene, Jak sjadeš u večere jesti.
De-s moja ditina na čužoj storone, Da nemä od nej vesti.

V	svoje misli zamaknjen je Zaporožec začel, ko se je bil prodramil, za njim peti; ali ta pesen, ki je nij bil moški zložil, imela je tako nežen, ganljiv napev, da njegov moški bas nikakor nij vjemal se s Kozakovim tenorom.
„Ej, ti glava!" — začudil se je in povprašal je: „kako moreš peti tako ganljive pesni?" —
„Ne vsajal bi se tako, gospod Skrbina," — odgovori Sreda, „da si doma zapustil staro mater brezi pomoči, pa zapuščeno sestro!"
„Mater in sestro!" — krikne Zaporožec. „Kaj nam so matere in sestre na mari? Kaj je naša mati, naša sestra in vse, kar ti je drago?
Po teh besedah brenkne ob svojo sabljo.
„Uboga moja mati," — opomni Kozak, gotovo je do cela zabil na svoja tovariša. ,.Srce me boli, kedar se spomnim, kako žaluješ! Morda me širna zemlja na ptujem zasuje. — Л nikakor, ali me tvoj blagoslov in tvoja materinska molitva ne obvaruje smrti? A zakaj pojo v starej pesni, da:
Kotorij človek otca považuje, Povek toj sčaste sobe maje, Smrtelni meč toho minaje ;
Otceva i matčina molitva ze dna morja vijmaje.
O teh besedah seje smrtna bolest pokazali Mihaelu na licih. V glavi se mu je vrtelo, jedva se je na konji obdržal.
V	kakem razmerji je bil v primerji z njim — ta Kozak. Zä-nj sta molili mati in sestra; Kozak je odpopotoval obogačen z maternim blagoslovom, Kozak neomajljivo veruje v skrivnostno moč svetega blagoslova; Kozak zmerom misli na svojo rodovino.
„A jaz?" — povpraša se Mihael, ,,s čim namestim nesrečo, ki sem nepremišljeno oči z njo razmnožil žalost? Ali nij ta požar Božje kazni znamenje? S kakim znamenjem, s kakimi zaslugami bodem mogel dokazati, da bi zabil jezo, ki vjeda njegovo dušo?
—	A bodem mogel, ker sem zavrgel ■ očin blagoslov, upati, da Bog poblagoslovi moje početje?" —
Zamolkel stok se je privil iz njegovih prsij. To je obrnilo na-nj obeh popotnih pozornost.
„Oho, Kozak!" — začudi se z navadnim glasom Zaporožec;
—	„ti si, menim, o včerajšnjem potepanji prehudo naživil se! Žal mi je, ker nijmam nič žganja, takoj bi ti zdravilo priredil. Ali čaki, kmalu prijezdimo do krčme. Tam naspeš v kozarec smodnika, zmešaš dobro, izpiješ, a vse bode dobro."
Kozak Sreda je drugače sodil Mihaelovo vnenjest. Po licih in po očeh mu je precej poznal, da ga boli duša, a ne telo. Se živim usmiljenjem je nagnil se k njemu in povprašal ga, zakaj je žalosten.
„Oh, brata!" — opomnil jo Mihael in odgovoril, pa oba prijel za roci. „Ko bi vidva znala, kakov človek jezdi meju vama, davno bi me bila uže morda zapustila in pobegnila, kakor od kake kuge."
„Kako si čuden!" — oponese mu Zaporožec. — „Da si peklenšček sam, ne pobegnil bi Martin Skrbina od tebe. Našemu Zaporožcu nij nič novega to, če se snide s hudičem."
Srčnega Zaporožca tovarišu so Mihaelove besede bile važnejše, ogledal ga je od vrha do tal in z nekakim strahom povprašal: „Nu, kedo pa si?" —
O, jaz sem najnesrečnejši človek na sveti. Jaz sem pro—"
O tej polubesedi ]e Mihael umolknil, nij mogel izgovoriti osodne besede. Promenil jo je v druge besede — „Oča me je spustil z doma, da se nikoli več ne vrnem."
„Ha, ha; to je prava nesreča!" — vskrikne Zaporožec. „Ko bi vsi na Siči vjedali se tako, kakor se ti vjedaš, nehali bi Kozaki plesati in prepevati, in le jokali bi, kakor babe. Ali malo junaških glav popušča oče in matere, ali mlade ženske z deteti vred, zato da bi se malo stepli na čistem polji in da bi poveselja-čili s čestnim tovarištvom vred? Hoj, Kozak!" govoril je dalje in Mihaela po rami potepljal. „Vdar lihom ob zemlju! Z ur boju polja neperejedeš. Dvajset oč najdeš mej Kozaki, ne le enega. Zdaj pa znam, da si še novak na belem sveti. Kaj je Kozaku oča, kaj mati in vse prijateljstvo! Kozak jih zdbi, ke-dar odjezdi na čisto polje, a tam — z Bogom na veke — rodo-vina! Kozak je svoboden, kakor ptič v zraku. Njemu je Sič mati — in V e I i k i j Luh batko (oča); najboljša prijatelja sta mu vrl konj, pa ostra sablja, molodcu srčnost in svoboda!"
A kakor bi bil hotel potrditi le-te svoje besede, zapel je to-le Zaporožko pesen:
Koli treba považati, to mi znajem, za ščo;
Da i ne mamu, da i ne tata, ni sestru, ni brata.
Oj u mene je konaka, da i harnij koiiaka;
Oj jaki von voločjuha, jaki rozbišdka!
Oj tohotu ja konaku považati budu:
Za jeho ne vzavbi srebla hoc celujn hrudu.
Oj šče na mojemu boče je šabelka harna.
Spitaj jeje, spitaj jeje, čim vona ne panna?
Oj pannočko naša, panočko šabljuko!
Z Busurmanom zustrevales da i ne dvojči celovalas.
Da-si je Skrbinino opominjanje bilo priprosto, vendar-le je na Mihaela uplivalo tem bolj, zato ker mu je veroval. Misel, da nij sam v takih okolnostih, da nij neposlušnega sina prvi izgled; da je vse Zaporožje polno mladeničev, ki sp se domovini odpovedali in ki so na veke zapustili svoje domače ljudi, — ta misel, katero je podpiral njegovega sklepa jaki namen, potješila ga je
nekoliko in precej so poprejšne nade, druga za drugo, začele zle-tavati se k njemu, kakor se ptice z dalekih krajin zletujö, ko hitro se pomlad probudi.
„Boh ne bez milosti, a Kozak ne bez s čas t a," — menil je. „Ali bi mi zaradi prve pregrehe vse žive dni bil Bog odločil, da ne bodem nikakoršne sreče imel, da se bodem potikal od kraja do kraja in nikoli več ne videl svojih ljudij ? S čim sem zaslužil tako strašno kazen? Bog ljubi razbojnike, pa bi se ne usmilil tega, ki je v dobrem namenu vprl se vkoreninjenemu oči-nemu predsodku? — Sam ne znam, zakaj žalujem. Da, jaz sem novak na belem sveti, kakor je ta Zaporožec dejal. Morebiti mi je odločeno, da me slava povspne nad vse prednike, morda se bodo še ponašali z mojim imenom Voronežci, ki bi mi, da se zdaj-le vrnem, ne dali stopiti skozi kolovorot (stranska vrata)."
„Nu, kam drži zdaj tvoj pot?" — povpraša Mihaela Kozak Sreda.
„Aj, modra glava — ti!" — opomni Zaporožec, kakor bi bil sklenil, da bode namesti Mihaela odgovarjal. „To lehko vёš sam ob sebi, nij treba povpraševati. Znano ti je, kam zdaj krepki molodci iz vse Hetmanščine brine. Gotovo se hoče tudi jego-mošč,*) kakor Lehi rekajo, seznaniti s Holstinci in jezditi ali kar v prestolnico, ali pa v Hadač. Ali nij res?" —
„Da," — odgovori Mihael, „jezdim v Hadač."
„Nu, to je prav," — opomni Zaporožec, „moj tovariš hoče tudi se zamorskimi ljudmi bojevati; torej pojdeta po tistem poti."
, A kam tebe, gospod Skrbina, pelje Bog?" — povpraša Mihael.
„Bog, ali pa tudi hudič," — odgovori Zaporožec z nekakim posebnim zasmehom, ki nij bil lasten njegovemu obrazu. „Jaz idem, kamor idem. Osvobodita, da vaju spremim v Hadač. Tu, nekde v Hetmanščini je moj veliki prijatelj. Slišal sem, da je zdaj znamenit gospod, ali od žive duše ne morem zvediti, kde živi, jezdim le-sem, jezdim tija, iščem ga po vseh mestih in vaseh, pa ga dosle nijsem našel še nikder."
„Kako mu rekajo? Če je resnično postal znamenit gospod, morda bi bilo mogoče, da dosti hitro pozveino, kd£ živi: jazi k do K ieva do vod it."
„Prav to je zadrega, ker ima dvajset imen; a kedo zna, kako ga zdaj imenuj6? popreje so ga sploh imenovali Harla?"
„Čudovito! Kaj je, da ga tako močno potrebuješ?" — povpraša Mihael, kateremu se je vse to zdelo, da je zagonetka.
„Rad bi ga zopet videl," — odgovori Zaporožec. „Sel je od nas, nihče ne zna, kamo, da nijsem mogel ni posloviti se od njega, a uže sem, blezu pred petimi leti, slišal, da je tu, nekde v Hetmanščini."
„A si zapustil Sič zato, da bi se poslovil od njega?" —
*) Milostivi gospod.
„Jaz nijsem обе, ni matere, niti lastnega otroka ljubil tako, kakor sem rad imel njega. Do smrti ga ne neham iskati, a ko bi treba bilo, po vsem sveti, in mirno umrjem stoprv potlej, kedar se poslovim od njega!"
Oba popotna sta slučajno ozrla se drug v drugega, kakor bi se bila s pogledoma povprašala, kaj naj bi sodila o teh čudovitih rečeh, katerih nikakor nijsta mogla zediniti se svojo „logiko". Ali Zaporožec — kakor bi bil njiju vprašanje uganol, hotel je razgovor pretrgati, torej povpraša: „A kaj, panovie molodci, ali nij, da kozaški zdirjamo po čistem polj i ? sicer bi utegnol kedo meniti: kar smo na' sveti, da prvi pot sedimo na konjih."
A vsi trije pošegačejo konje sč stremeni in zgino po polji — bistrejše od vetra.
XIV.
Mihael in mladi Kozak sta bila sklenila, da pojdeta v Hadač po navadnej ježnej cesti, po katerej se je, kar sem_ uže opomnil, peljal polkovni sodnik; aliZaporožec ja je pregovarjal in zatrjeval jima, da zna kračo pot.
„Eh, vidva — modri glavi!" — jel je govoriti, ker je videl, da Kozaka nečeta popustiti svojega sklepa; „nijsta še vsak sč svojim nosom dobro povohala za očinslca vrata, a uže hočeta biti modrejša od starega človeka. Pa bodi tako, kakor vidva zahtevata; idita po svojem poti, jaz pojdem pa po svojem. Preverimo se, kateri ima prav. Ali da ne bosta hudovala se nd-me, razodev Ijem vama, da se zdaj po velikih cestah klati vsakojaka žlota. Sama znata, koliko potepuhov z rudečimi ovratniki brezi groša v žepu divjd v Petrograd, a teh ljudij večina živi ob beračiji in časi tudi ob tatvini. Le idita, če hočeta, da vaju sprejmo kde na dvorišče, zato da prenočita na njem ; ali nijsem vama porok zato, da svoji torbi prineseta v Hadač. Jaz pa dobro znam,_ če pojdem po drugem poti, da ne bodem nilcder večerje imel brezi varenikov — in da mi nihče ni tituna iz lule ne ukrade. Z Bogom, panovie molodci! ohranita me v dobrem spominu," — rekel je in odjezdil na stran.
Ali Mihael in njegov tovariš se nijsta menila od Zaporožca ločiti. Rada bi bila le za svoj sklep pridobila ga, a ker sta videla njegov odločni upor, zopet sta se zedinila z njim.
Po nekolikih urah urne ježe so^prišli k reki Kleveni, ki je natorna meja mej zdanjo Kursko in Cernihovsko gubernijo, in z reko Sejmom edini se prav na meji Gluhovske in Kroleveške soteske.
Tukaje se vstavijo v senci pod črnimi topoli, raztočimi Sejmu po desnem bregu, in svoje konje spuste na loko, pokrito z gosto travo in z nizkimi šopi gabeza.
Zaporožec je bil svoja tovariša zamotal v tako razmerje do samega sebe, da jima je atamanoval. Najpopreje jima je ukazal,
naj zakurita ogenj, Mihaelu je odločil, naj v mednej posodi zvari kaše, ali kozaški: kuleša, njegovemu tovarišu pa, naj speče na poti ustreljene divje race; sam se je položil k ognju po burki, zapalil je lulo, gledal, kako delata, in dobre nauke dajal jima, opirajoč se na dobro ime svojih kuharjev na Siči.
Mihael se je radovoljno vdajal njegovim ukazom. Kakor Don Quixote, ko je od krčmarja prejemal vitežtvo, vedel je, da je to začetek njegove bojne službe, in ker je kašo varil pod čistim nebom in na širokej loci, kder so krakale čejke in prhali konji na paši, zdelo se mu je to mnogo čestnejše in prijetnejše, nego — ko bi bil seclel v ponosnem kolegiji pod dolgim obokom o mrtvej dnevnej svitlobi, prodirajočej skozi sinjkasto steklo globokih oken.
Veseli Zaporožec se svojimi neumornimi šalami in pravljicami nij dal mu, da bi bila njegova žalost vsplavala na površje duševne globine. Mihael je bil zopet vesel, zopet mu je bila oživela nada, a le zdaj pa zdaj so se v njegovem srci neke tajne strune dotaknile Kozaka Srede bolestne pesni, katere je razgovoru o prestavkih prepeval se svojo navadno otožnostjo! Časi se je Mihael urno obrnil v Zaporožca in kaj povprašal ga. Zaporožec se je zopet lotil svojega neskončnega šaljenja, a togujoči Kozak je umolknil in poslušal njiju razgovor, kateri je tudi njemu razganjal žalost.
Zdanja Kurska gubernija je tesno, kakor kak klin, vlekla se mej Černihovskim in Harskovskim gubernijem; podobna je bila črevlju in delala je Putivlsko sotesko. Po tej ožini se v različnih vijugah pretaka reka Sejm, ki se raztaka na mnogo manjših in večih žil, katere se dele še na manjše riže — in kakor vodne niti begajo po vsem desnem bregu in delajo nepretrgano vrsto različno velikih otokov.
Naši popotnici, jezdeči ob Sejmu, šli so često črez vodo — čez globeli, zato da so ogibali se njegovih zatokov, a ko so bili prišli na višino levega brega, kazali so te krajine naj razkošnejši obraz na razpotnem bregu zeleni otoci — čaralno različno razstavljeni in pokriti z raznoobličnimi skupinami grmovja, mej katerimi so tam pa tam belo smijali sehutorji. Dosle je Zaporožec Mihaelu in njegovemu tovarišu bil ljub družabnik, posle pa je neogibno bil njiju vodnik, kajti čem dalje so šli, tem pustejša je bila krajina, a potje, ki so propletali se drug z drugim na vse strani, kazali so podobo razprostrte mreže, po katerej bi bila brezi njegove pomoči lovila se tako, kakor po blodišči. Ali Zaporožec, vajen takim ježam po Dnjeprovskih stepah, kakor bi bil čutil pravo stepo, — Zaporožec je svoja sopopotna vodil tako varno; kakor kak domač bivalec. Zvlasti je Mihael čudil se njegovej izkušenosti o prebrodili črez vodo. S čudovito vernostjo je vselej po vodnem toku, po širjavi in naraznosti vodnih bregov uganol najprimernejši brod, prav noben pot odbrano preplovišče nij bilo neugodno.
Na večer Kozaci zapustč reko Sejm in še pred solnčnim zahodom so prijezdili do meje zdanjega Harkovskega gubernija,
ki je tačas bilo ime jej Ukrajina, zato da se je razlikovala od Hetmanščine in od Zapor ožja.
Svet, .kder je zdaj ta gubernij, jeli so ljuditi stoprv prvo polovico sedemnajstega veka izselniki z mejne Poljske Ukrajine, katera je tačas bila pozoriiče krutih bojev: tepel se je Hmelnicki in priča bil najsurovejše Poljske osvete Maloruskemu narodu.
Moskovski car je bil tem izselniltom dovolil, da smejo raz-seliti se po pustinah teh step, tem rajši, ker je bilo mogoče jim njegovega carstva meje braniti Tatarjev, katerim so te puste stepe bila široka cesta o napadih, s katerimi so nadlego delali Moskvi, in katerim je slabo vstavljala se kurhanov stražna veriga, ki je od nekedaj raztegnjena bila od reke Vorskle — Donu prav do ustja, kajti Moskovska vojska, razstavljena po utrjenih mestih, ko hitro je kak pot od teh pomejnih straž dobila glas o nevarnosti, navadno je vselej neutegoma shrmela na piano, da zapodi Tatarje, in na pomoč prišla mejašem, katerih bojne vrste so uže naprej vrele. Da bi tija privabil tudi druge bivatelje, dal jim je popolno svobodo in samosvojno upravo, da nijso vklanjali se nobenej dru-gej oblasti, nego le svojim starešinam in polkovnikom, po starej navadi odbranim izmej njih samih, in nijso bili prav v nobenej zavezi ni s carskimi vojvodi, ni z maloruskimi hetmani.
Pred osemdesetimi leti je bil ta kraj še divje prirode obraz, malo ga je bila promenila človeška vlada. Ozki, jedva znatni potje so držali po gostih lesovih, po lokah, ki nikedar nijso slišale, kako zvuči kosa, a često po ravnih, katerih se nikoli še nij dotaknol nobenega oratarja plug, — po ravnofah, pokritih z visoko travo, sč stepnim buranom, s celimi goščavami divjega višnjevja in trnja.
Posebnih luitorjev je bilo malo, a obdelana zemlja je bila le okrog naselišč, katere so največ krožili stražni stolpiči in okopi.
Take varnosti je bilo treba na tej strani zbog nenadnih napadov, s katerimi so jej nadlego delali Krimci in Nogajci še do prve polovice osemnajstega stoletja. A to je beseda o južnem delu znamenite Ukrajine, kajti v njenem gorčnjem delu na desnej strani Sčvernega Donca o dobi, ki sem jo opomnil, uže davno nič več nij slišalo se o Tatarjih, spomin nä-nje, ta je živel samo v n&rod-nih povestih, v polusesutih stolpičih in trdnjavah, katere o ustanovi Ukrajinske „Linije", to je: po 1742. letu nijso bile več potrebne tamošnjim bivateljem.
Naši Kozaci so dirjali dalje prav do mraka. Uže so njih konji jeli pešati, Mihael je v slehrnej vasi Zaporožca opomnil — in pri vsakem hutorji, kateri se jim je pokazal, da bi se vstavili. Pa Zaporožec je vselej opazil, da ne čaka več daleč slastna večerja s cmoki in varenici vred, in da nijmajo več, nego le še dve vrsti pota.
Začel je hladen veter dihati, nebo se je malo po malo zavijalo v mračje in kmalu je bilo temno tako, da so le težko videli drug drugega. Zaporožčeva tovariša sta jela vznemirjati se, bala sta se, da zablode na tem pustem sveti in zabrode kde v močvirje
ali v blato._ A Zaporožec se je posmehaval njijunemu strahu in nasvetoval jima je, da bi se vrnila v vas, katero so bili stoprv zapustili za seboj. Pak mlada Kozaka sta zdbila na nevarnost, odločila se, da s srčnim Zaporožcem jezdita dalje po neznanem poti rajša, nego da bi se zbog bržega prenočišča morebiti na zmč-rom poslovila od njega.
„Aj, modri glavi!" — opomni jima z navadnim glasom Zaporožec, „vidva bi morala samo mačke vganjati za peč! Meni se zdi, da nij treba veliko modrosti mu, kedor hoče pametnega človeka slušati, a vidva ni tega ne znata. Ne žene se moj vranec zaman tako — dalje; vranec se nadeje dobre staje; a če se vsta-novi konj, tudi človek ne ostane brezi večerje. Ne kujajta se, mladiča, če pojdemo nocoj leč brezi varenikov, nij vreden moj vranec ni kopejke, a jaz ga kateremu koli vaju prodädem za lulo tituna."
S temi besedami je bil razvedril svoja tovariša, žvižgnil je svojemu konju in bistro je dirjal dalje.
Ko mine pol ure, zagledajo v daljavi nekoliko ognjičev, ki so čaralno odsevali na obzoru; Mihael in Kozak Sreda sta z radostnimi vskriki pozdravila to prikazen; — da, tudi njiju konja sta oživela in dvignila vsak svoj vrat, ker sta čutila bližnje 110-čišče. Ali Zaporožec in njegov konj sta bila zmerom tako mirna, kakor popreje. Mesec se je zdelo, da čaka: ko ga Kozaci ne bodo več potrebovali, da se urno prikaže se svojim popolnim bleskom. To trenotje se, kakor o probujenji iz spanja, pred njimi odpre široko polje, posuto z visokimi griči in opasano z obilimi zapogami ozke rečice, katera se je tam pa tam — kakor jeklo, bistro lesketala in razlikovala od temotnega zelenja po obrežji; tam pa tam pa je bila temnejša od same trave — in vila se je, kakor kak črn pas. Za rečico je z višine belo gledala vas, kraj katere je gosposki dom stal s petimi svitlimi okni.
„No, ti stari plešec!" — spregovoril je Zaporožec, ko je bil mesec izza oblakov pomolil svojo okroglo glavo; „prikazal si se zdaj, ko bi lehko tudi brezi tebe prišli do slastnih varenikov; a nij te hudoba prinesla popreje, ko sta moja molodca vsled samega strahu jedva obsedela vsak na svojem sedlu."
„A vendar, gospod Skrbina," — opomni Mihael, ko se jemo bližati rečici, „säj se nij le nama na hvalo prikazala starega meseca plešina; le gledi, mostek seza le do polovice, a brezi tega „plešastega starca" bi se lehko z vareniki vred skopal v vodi."
„Aj, modra glava — ti!" — oponese Zaporožec; „ko bi se moj vranec zmotil, o prvem mahljaji se sabljo bi ga poslal satanu, da ga povečerja."
A naredil je na svojem sedlu letečega kragulja podobo, huk-nil je z divjim, presunljivim glasom, a predno je njegov huk raz-legnil se po ravni, už£ je bil onostran rečice.
Oba utrujena tovariša sta oledenela. Most je bil dosti visok, manjkalo pa ga je več, nego dva sežnja do brega, Ta prostor je Letopis 1874. II,	17
bil zagrajen z drobnimi naklonjenimi koli, a ko bi se skok ne bil posrečil, gotovo bi bila poguba zaHela Zaporožca.
„A zakaj vidva stojita?" — kriknil je z druge strani. ,,Hoj, vidva — modri glavi! zakaj čakata? Brž za menoj!"
„Ne, gospod Škrbina," — odreče Mihael, „skači ti sam, če imaš še katero glavo kde; ali rajši nam povedi, ali je mogoče tij. vodo prebresti na konji."
„Mogoče je — mogoče. Jezdi sm61o," — reče Zaporožec, „le-tii je kokoši jedva do kolena."
A resnično, rečica je na tem mesti bila tako plitva, da sta jo Kozaka prebrela, pa nijsta prav nič zmočila si nog.
Mesec se je zopet skril za oblake, razlival je vendar skozi-nje še toliko svitlobe, da so popotni, ko so bližali se domu, lehko poznali stavbo v polutemi. Ta dom je stal na holmci sredi širokega dvorišča, ali prav za prav: sredi postranstva, katero sta delila nizka zida in objemal okop, na katerem so tam pa tam videli se stare ograde ostanki in kazale se lesene zaseke. Veter je na osipu igral z visokim buranom, ki se je priklanjal in sklanjal nasipu v globel, po katerej je žuborel potok, zdaj umolknil o močnejšem vetru, zdaj zopet oglasil se iz globine, ko je bil šum in sik odletel v daljavo.
Kozaka sta vsak na enej strani Zaporožca smelo prijezdila na dvor — vratom pod močnim in nenavadno nizkim obokom, črnim in robatim, opečje se je leto za letom trgalo iz njega, pred vrati nasipalo in neneboma vrhu bližalo se in čakalo, kedaj se zgrudijo nd-nj ostale rušine.
To trenotje se domu na pomolili prikaže luč, a popotniki so z daleč zagledali ljudi, ki so se svetilnico prišli iz doma.
Zaporožec svojima tovarišema ddde znamenje, naj molčita, a odjezdi na sredo dvorišča in pozorno ogleduje to skupino.
Luč v svetilnici je bistro jasnoto razlivala po najbližih predmetih in preganjala temo okrog. zat6 se je zdelo, da gruča ljudij, ki se je prikazala jih na pomolih, na katerih je slopovje in stropje bilo osvetljeno, visi v ogromnej svetilnici v zrači, po katerem so se na vse strani razprostirali enolični, široki, temotni žarki in sč slabim bleskom lomili se na poprečnem zidovji na dvoru.
Čitatelj ne mara čaka tu kaj skrivnostnega; ali ta prizor se je naglo in nenavadno razvil. Gospodar, star gospod, imel je sivo brado in sivo čuprino (haarschopf), v kaftanu je bil v dolgem, nizko opasanem sč širokim pasom; spremljal je dva gospoda v rudečih županih, imela sta s peresoma vred posebno oblični čapki, katerih Kozakom na največe zavzetje nijsta snela, ko sta bila iz gospodarjevih rok poslednji čaši sprijela na odhod. Te skupine druge osobe sta bila služnika, držala sta pred gostoma okuske na velikih lesenih okrožnikih, pa mladenič se svetilnico v roci in pomolom na stopnicah dva moška, ki sta za uzdi držala osedlana konja,
Ko se gosta poslovita od gospodarja, zavsedeta vsak svojega konja in zgineta v temoti. Ali gospodar je še stal na pomolih in poslušal njijunih konjev topot. To trenotje pa, ko se obrne svetil-niea, zagleda naše tri jezdece in z radostnim glasom vsklikne: „8lava ti, Gospod! še so gostje tukaje!"
Mihael in Kozak Sreda sta se razveselila t-ga veselega vsklika, premakneta se z mesta, ali Škrbina ja vstavi in reče: „Stojta, modri glavi. Kakor vse kaže, naš gospodar je menda eden starih gospodov, ter dobro poznd zapor >žke običaje'. Moramo ga pozdraviti, a za to nam prinese veliko kupico pijače."
A nij se ganol z mesta in vskliknil je:
„Puhu! puhu! puhu!" (To je bilo zaporožki: Zdravstvuj! kako se imaš?)
„Kedo je to?!" —• začudi se gospodar. „To so Sičevci! tem boljše!"
A spominjal se je Zaporožčem običajne govorice, katero so upotrebljali, kedar so svojce hoteli razlikovati od Hetmaocev, in vskliknil je in popraša:
„Puhu? puhu?" (Kedo in odkodi ste?)
A Zaporožec mu odgovori vjemljivo:
„Kozdci z Luhu."
„ P o ve ša j te tam, de i naši," — reče gospodar (Prive-žite svoje konje poleg naših v staji) —a samih prosim do hati."
Ko je Zaporožec tako razgovarjal se z gospodarjem, nij zapazil, da sta ona neznanca v rudečih županih in operjenih čapkah, ko hitro sta bila prišla k vratom, vrnila se in v majlinej daljavi vstavila za njimi. Le Mihael je bil zapazil to, a o tem", ko sta Škrbina in gospodar lakonično pozdravljala se, Kozak Sreda pa je iz vse svoje duše čudil se njiju besedam, o tem je slišal za seboj nekoliko besed, katere so' bile krive, da je globoko zamislil se.
;las.
„Ali bi ne bilo dobro prenočiti pri gospodu Bardaku? Säj je sam prosil naju," — opomni zopet prvi glas.
„Ne, brate," — odbije mu drugi; „ne bilo bi dobro vrniti se. Morda so užč videli katero naših straž, a utegnili bi pete odnesti."
Mihael bi bil morebiti slišal še več, ali Zaporožec je bil užč skončal svoje originalno seznanjenje z gospodom Bardakom in bližal se je pomolom. Mihael je moral iti za njim.
Gospodarjevi služniki so jim vzeli konje, a gospod Bardak jih je po običajnem spi'ijemu peljal za seboj v sobo.
rumenjaki gotovi.
XV.
Ko za gospodarjem Kozaci stopijo v sobo, zagledajo na mizi minole večerje ostanke, nekoliko kozarcev in banek, neredno stoječih mej steklenimi in srebrnimi čašami, noži in žlicami.
Zaporožec pomoli pred obrazi, prikloni se gospodarju in opomni:
„Atamane, tovarištvo, vaši holovi." Tojeznačilo: Izročamo svoje glave svetosti gostoljube strehe.
Gospodar je najpo preje s lehr nega izmej rijih poljubil, tudi priklonil se in opomnil: „Vaši holovi, vaši holovi. (To je: a mi svoje glave prepuščamo vašim rokam.) Prosim, gospodje molodci, sedite."
O tem je s pozornim okom zmeril svoje goste — in sodil je, da je Mihael njih načelnik. Njegovo dragoceno orožje, njegova ravna in lepa rast, svobodna hoja, in bolj, nego vse drugo, kazala je očito njegovih lic rudečica, danivzrastei o sili in da je gosposke krvi. Zaporožec bi lehko bil se svojo postavnostjo in se svojim svobodnim vedenjem, tudi se svojo neuavadno obleko in z orožjem podvomil sodbo o njem, ali Maloruski mogotci so tačas imeli navado, da so jim Zaporožci bili tovariši, ob enem pa so tudi bili njih pribočniki in burkeži, za tega delj je Mihaelu jako vljudno segnil pod pazuho in poprosil ga, da bi sedel na cestni prostor pod obrazi. Ali Mihael se je odrekel tej česti, ter opomnil je, da starešina mej njimi je — gospod Skrbina.
Pa tudi gostje so gledali gospodarja, radi bi bili po vnenjih lastnostih spoznali njegove ponosnosti stopnjo.
Gospoda Bardaka čestitljiva sivost, njegov važni, pa tudi veseli pogled in zvočni glas, v katerem je počivalo nekaj gospodovalnega, — vse to je mladim Kozakom nakladalo neko paznost in opominjalo jih, naj so verni staremu pravilu, vsled katerega morajo mladi ljudjč, sedeči mej ocami in dedi za mizo, pošteno molčati in poslušati, kaj roditelji pripovedajo — da-si sta Kozak Sreda, ki je zmerom žaloval po svojej sestri in materi, in Mihael, potrt vsled razgovora onih dveh neznancev, sama rajša molčala, nego razgovarjala se. Kar se tiče Zaporožca, ta nij bil nikoli nji-junih čestitljivih čutov deležnik in nikdar nij promenil svoje zaupljivosti, vpričo žive duše ne, säj je bil človek, kateri je užč jako mnogo občeval se svetom, da mu je skoro znan bii vsak človek. Sedel je v kotu, potegnil je iz žepa svojo leseno žlico in gospodarju opomnil:
„Prosim gospoda dobrodzieja, nich bedzio laska p an s k a, kakor rekajo Lehi — nikar ne zamerite, ker ne bodem zajemal z gospodarjevo žlico, kajti v Zaporožji imamo tako navado. Vsak Kozak mora imeti svojo žlico. Često se pripeti,^ da koga poSljö, da kak ukaz nese po zimskih bivališčih, a tu se mnogokrat prigodi, da Kozake zaloti, ko obeduj6, Nu, säj znate,
— kar reče: Hleb da sol; pa skj Zaporožec nikoli nobeden nij brezi svojih burek. Precej človeka ne posade za mizo, kakor si nam ti dobrodziej dal prostore za njo. Sede, kakor svetniki, vsak na svojem prostori, in ne gledajo človeka, temuč le požirajo svoje cmoke; nekateri tvojemu: Hleb da sol opomni: Jemo da svoj, a ti u porolia postoj. Po takih besedah ne leni, sicer ti oponeso, da si oluh (nerazumen Človek). Le brž potegni žlico iz ki m ena (žepa) (našinec jo mora, kakor kak pastir, zmerom v usnjatem žličniku nositi za^pasom) in pržcej sedi k mizi. Hoj, bratje, naredite mi prostor! Ce vidijo, da si Kozak, ki je uže kde bil, takoj imajo čaše v rokah in posadi te k atamanu."
,,Tako je to pri vas!" — vsklikne gospodar in samovoljno nasmeje se, kaj ti Zaporožčeva vnenjest je imela to lastnost, da je
0	slehrnej svojej veselosti budil duha in neogibno na smeh šegetal.
„Jaz sem zmerom dosle rad imel Zaporožce," — govoril je dalje, „le na-nje se še opira naša svoboda, a kedar ne bode Za-porožcev, tudi Ukrajine ne bode več. To je slaven narod; dobro zna bojevati, še boljše piti, najboljše pa burke briti. Jaz imam celo knjižico o njih običajih in različnih burkah. Imamo jo po ranjkem tastu, ki je sam bil na Siči kurenni ataman, kasnejšo pa se je vrnil v svoj rojstni kraj. Začenja se takole: Običaji zapor ožkie čudni, postupki hitri, reči a vi misli ost i'i
1	boljšeju časti ju na kritiku p oh oži."
„Da, da," — potrdi Zaporožec. „Le to je, gospod, dobrodziej i, da ne bodemo dolgo časa več sveta motili se svojimi burkami. Ubrali u ž ^ näs v mešok (vgnali so nas už6 v vrečo) se svojimi linijami", s trdnjavami in srbskimi jatami; zdaj morajo ešče pridumat, kakzovjazat etot mešok. Ali kako bi človek upiral se, ker mora biti tako, kakor Božja volja hoče? Ne živi zaman mej nami prerokovanje, da bode kedaj v Moskvi carica belaja, katera Zaporožce razpodi, kakor divje čejke, po vsem sveti."
„Kazno je, da se kaj takega kuha," — potrdi gospod Bar-dak in otočno odmaje z glavo; „podoba kaže, da se vari nekaj takega. Ali molčimo o tem; što hude, to bude; a bude to, što Boh das t. Tako je rekal Kozakom oča — Bogdan Hmel-nicki, a hudoba me vzemi, če je mogoče kaj modrejšega povedati na sveti! No, ljubi moji prijatelji! povedite mi zdaj, kam vas Bog pelje, če vam je drago, kajti pod mojo streho so časi tudi takovi ljudje, ki bali točat (po vetru mahajo), a od takih ni o petih dneh ne zveš, kaki ljudje so, n. pr.: ta rudeča župana, ki sta poprei-le, pred vašim prihodom odjezdila. Morda ste se celo srečali."
Da, videli smo ja," — pove Mihael — „kedo sta le-ta moška?" —
„Bog zna. Da boste vedeli: prišla sta, napila se in zopet sta odjezdila; vprašujete me, kedo sta bila ta gosta pod mojo streho, a jaz vam ne morem povedati. Nijmata ni obleke naše in njiju govorica je nekako ptuja, vsa njijunost nij prav nič domača.
Samo to znam, da se križata, kakor se križamo krščanje. Ali, naj ja vrag pozoblje! ali sta nam kaki važni osobi ? Vi mi gotovo boljše, dragi prijatelji, razodenete sebe, kedo ste, kaj ne?" —
„Ljudje smo, kakoršni so drugi ljudje," — odgovori Zaporožec, „z rokama, z nogama in z glavo; ali kam idemo, to je kaj drugega. Menda je gospod dobrodžiej slišal, kakov šum je vstal v Hetmanščini. Vse v prestolnico divja, kakor grehotne duše v pekel. Tudi moja moiodca sta na poti v Hadač, da se pokažeta naborništvu."
„V Hadač!" začudi se Bardak. „Slepo sta, gospoda, začela svoje delo. Kazno je, da nijsta popreje priporočila se Bogu, a da se nijsta poslovila ni od oče, ni od matere."
„A kaj Hadač?" — povprašata oba kmalu — Mihael in Kozak Sreda.
„Ne govorim o Hadači, ne o Hadači, temuč o tem, ki je tam — o tem prekletem Križanovskem. Naši slobodjanje uže dobro znajo, kedo je ta človek. Vsi dobri ljudje se ga boje, kakor Antikrista, a Bog ne daj, da bi se kedo potovarišil z njim, gotovo bi pogubil dušo in telo. Dokler ni bilo tega zloglasnega nebodiga-trebe v Hadači, mir je bil mej našimi mogotci. Popreje smojedva enkrat vsako leto slišali, da so streljali se za kak kosec zemlje, in prčcej so zapili svoj razpor. Ali zdaj, zvlasti tam dalje za Ah-tiko, nij nobenega gosposkega dvora več brezi nasipov in zasek; celo te puške, s katerimi so naši oče odganjali Tatarja, namerjajo drug v drugega. Jaz sam zdaj menim to, cla postavim plot in na kola denem železne dedske topove, kateri so užč zaspali in zarili se v zemljo. Kedo bi znal! morda tudi nA me pridivja kak hudoben duh. Prokleti Antikrist! sedi, kakor pajek v svojem Hadači in v svoje mreže lovi naše s lob o de. Njegovi vohonje preže v slehrnem zakotji, kakor peklenščki človečanstvu na izkušnjavo. Mi znamo, kaj ga srbi, ali ne pogodi se to ni peklenščku.
„Od kodi pa je prišel?" — povpraša Zaporožec; „kar ste uže povedali, gospod ataman, nij s te strani, kaj ne, da ne?" —
„Vrag zna, od kodi ga je prinesel v Hetmanščino! Tega vam noben človek ne more povedati. Nekateri trde, da je Žid, — nekateri pa, da je Črnogorec. Tudi ga nekateri psujo, da je neveren Turek. Človek ne more lehko znati, kedo ima prav. Ali to je gotovo, da je s hudičem znan. Njegovo bogastvo je neizmerno, srečo ima z vsem, kar koli počenja, in trde, da ne mara zna ča-rati, zato ker mu nobena ženska ne more ustaviti se, da si je tako gnjusen. Stoprv obrne svoje gnjusne oči v krasotico, uže je njeg .... "
Mihael se nevoljno spomni na Katarino. Zaporožec se pomrači in zagodrnjd: „Kakov vrag je to?!" —
„Da bi ga satan!" — govoril je dalje gospodar, „tako velikega grešnika bi ne smeli spominjati se vpričo Božjega daru."
„Zaspanci!" -- zakliče, ko seje obrnil v svoje služnike,
„zakaj ste, vražje kukavice, pospali pred pragom? Prinesite še kaj. Recite kuharju, naj pohiti z vareniki!"
„Vibačajte (prizanesite) dragi gostje," — poprosi in takoj grozni vladarski glas promeni v ljubeznjivo besedo gostoljubega Ukranjca; „vibačajte, ker ste prišli na revno večerjo. Da ste došli dve uri popreje, ne bilo bi vam treba skoposti očitati Bar-daku, — da čašica pijače bi vam bila draža iz belih rok moje hčerke, katera uže spi, — ljubša, nego iz mojih starikavih rok. Ali nij res, zvlasti, Kozak, ti ? " — povpraša in obrne se v Mihaela, čegar cvetoča mladost ga je gotovo zanimala, saj je znano, da krasnim hčeram oče odbirajo lepe ženine, kakor bi jim bilo žal, da bi krasne obrazke devali mej staro ali temno okvirje. „Morda tudi tvoj sosed?" — povpraša zopet Bardak, „če prav v njegovih očeh ne vidim, da je domd pustil milico. A o tebi, junak, ne govorim, Zaporožcu je lula titunja draža, nego katera-si bodi krasotica.
Mene z žonkoju ne vozitsja, A titunj da lulka Kozaku v doruže snadobitsja. Ali nij r6s, gospod Skrbina?" —
Ne znam, kaj bi bil Zaporožec odgovoril, da nijsta dva služ-nika to trenotje na mizo postavila na lesenem okrožniku ogromne ščuke, katera se je zdela, da je te trenotke, o preeejšnjej lakoti, njegove pozornosti in njegovih mislij najvažnejši predmet.
„Nikar se ne jezi, gospod ataman, prosim," — opomni, ko se obrne v gospodarja; „tvoja strežnika sta prava budalca, ne znata ni tega, kako se riba postavi na mizo. Moral bi ja na leto dnij poslati na Sič, zat6 da bi se naučila dobrih običajev nekoliko.''
,,A kako bi jo bila morala deti na mizo po vašej navadi na Siči?" -
„Na Siči se, šanovni mošči pane dobrodzieju, kakor Lelii rekajo, redno vrši vse od prve velikosti do najniže malosti. Ko hitro pokne obedni čas, vlivajo kuharji vse jedi na lesene va-hane (tasse) in stavijo jih na širno,*) to je, da po vašej navadi povem, prosto — na mizo, a ribo polože na s tablo, po vašem jezici: na podstavek, malo više nad vahane; zato dajo lehko vidijo izza vseh miz, a tako, da vsaka riba, in če je tudi najmanjša belica (weissfisch), glavo drži na tisto stran, kder ataman sedi."
Po teh besedah obrne ribo, ki je pred njim ležala, v gospoda Bardaka.
„Da," — opazi gospod Bardak, „to je na Siči hvalen običaj. Skrbita, budalca, kakor vaju je po pravici imenoval gospod Skrbina, — skrbita, da posl6 ribjo in vsako drugo glavo vselej obrneta v atamana. — Nu, povedite mi, gospodje Holstinci, ali po-potujete uže dolgo ? " —
„Jaz sem na poti iz Gluhova," — odgovori Mihael.
*) Pokriti del mize.
„Tudi jaz sem nekedaj bil v Gluhovu," — povedal je gospod Bardak. „Tam imam starega tovariša in botra, polkovnega sodnika Životovskega. lzboren človek je to! Bog zna, kako se mu kaj godi zdaj; o nekej priliki smo, dolgo časa je uže tega, dobro čeberjačkali*) z njimi vred in z njegovo pokojno Hano Ivanovno, pa z Jakobom Ivanovičem Korobko, polkovnim asavulom, če ga poznate. Takrat se je bilo v domu Jakoba Ivanoviča Korobke zbralo polno sobo gostov—ali je mnogo bilo šuma, smeha, godbe in petija .... Ne bratije, dan denes nij več tako veselo — vse, saj vidimo, ima svoj čas. — Ali ideš, ti Kozak, prav iz Gluhova, ali ne ? " —
„Kar sem uže povedal — na poti sem iz Gluhova, služil sem v kolegiji, a moj oča je stotnik Čarniš, živi pa ne daleč od Gluhova, v„Voroneži."
„Ali Carniš? vAli je morda kateri teh Carnišev, ki so tako slavno bojevali sč Švedi, a katerih je eden generalni sodnik Ivan Čarniš, našega nesrečnega Polubke bil tovariš?" —
„Da, moj ded je bil Ivana Čarniša pravi brat," — odgovori Mihael.
„Oh, na čest je meni to, da je moj gost blagorodni vnuk onega izmej naših mučeneev, katerih imena bodo Malorusom na veke sveta!"
O teh besedah so mu oči oživele vsled nekega posebnega vskipa. Goreče je objel Mihaela in opomnil: „Skrbi, brate, da bodeš tudi ti vredno zavetoval svojega rodu slavo. Carniška rodo-vina je zmerom bila skoro najblagostnejša in najvemejše je mej Maloruskimi rodovinami ljubila svojo domovino. — Nu, pa ti, Kozak?" — povpraša in obrne se v Sredo.
„Zakaj bi mene kedo povpraševal!" — začudi se Sreda in odgovori: „Jaz sem ubog Kozak iz Nježina. Mati mi je za poslednje groše konja kupila, kakor tista udova svojemu Vaničku Konovčenku, kakor pesen razodevlje."
„A, Konovčenko! Konovčenko! Brate, spomnil si me na iz-borno pesen, ali žal mi je, ker je moj banduraš bolan, pač bi nekaj slišali, pa säj je tu le gospod sč Siča. Nu, skrbi, Kozak, bojuj tudi ti tako junaški, kakor Je vojskoval Vdovičenko Konovčenko. ■— Zdaj рак, gospod Škrbina, povedi mi ti, kam ideš tako daleč od svojega Siča?" —
„Jaz jezdim obiskat nekega starega prijatelja. Ne znam, ali mu bodem po godu, ali ne, pa rad bi ga videl še enkrat."
„Kde živi tvoj prijatelj?" —
„Tega sam ne znam."
„Kako pa popotuješ, ker sam ne znaš, „kam?"
„Kaj bi o tem govoril!" — opomni Škrbina. „Zaporožke okolnosti so čudovite, zaporožko početje, to je lisičje — kar si sam dejal popreje. Ko bi ti začel vse pripovedati, gospod ataman,
*) To je naroden ples.
ne bila bi dosti vsa noč; ali už6 je čas, da ti mir naredimo, nam pa, da se oddahnemo po svo jem popotovanji. Morda se nam kmalu zopet ponudi prilika, da se bodemo videli, takrat bodo drugače, a zdaj — ne hvališ, da Bohu moliš."
Se nekoliko časa je trajal veseli razgovor, kateri so po gosto motili s čašami. Nap6sled so šli vsi spat, ker je silil jih Zaporožec, kateri je, da si je, kakor je bilo kazno, neizmerno bil omočen, vendar-le, Mihaelu na zavzetje, do poslednjega trenotja pomnil, da morajo zjutraj zgodaj odjezditi, in učil je gospodarjeve služnike obširno, kako morajo krmiti in napajati konje, a nij zäbil po za-porožkem običaji zahvaliti se, kajti to je menil, da je človeške modrosti najčestnejši vrhunec.
Gospod Bardak bi bil svoje goste rad prenočil v sobi, ali Skrbina je srdito zavrgel to dobroto, zato ker je poniževala njegovo bojno junakost, in tiščal je v to, da bi mu postlali pod ini-lim nebom sredi dvorišča.
Mihael in Kozak Sreda sta se bala; da bi zaničljivih misli j o sebi ne vzbudila v Zaporožci, tudi nijsta hotela v sobi spati, da si bi jima bilo to ljubše, nego prenočišče v hladnem zračji in na ostrem vetru.
Zaporožec je speč z rokama mahal često, škripal se zobmi klel in grozil se nekomu. Podoba je kazala, da je nepokojna nje» gova duša in da se krvavi sklepi križajo v njem.
Kozak Sreda je čvrsto spal — in tiho. Njegove duše se nijso bile še polastile burne strasti. Ljubezen do rodovine, up in lehka zamišljenost, to so bili njegovi Čutje. Zdelo se mu je, da je užž na poti z vojske na čelu Kozakom, pokornim njegovemu vodstvu; da pelje drag plen — srebro, zlato in draga sukna. Uže se bliža svojej belej koči z visokim dimnikom, — koči, opletenej se zelenjem gostega višnjevega vrta, za katerim teče tiho žuboroč potoček. Na proti mu teče ljuba sestra, ki ima venec iz poljskega cvetija, v belej jekošuljici, katera ima do polovice mrežasta rokava; za njo hiti stara mati nepričakljivo in slabotnih nog. Skleplje roci in vsled samega veselja ne more ni spregovoriti, radost je zaprla jej sapo, radost— materinska, ki je nij mogoče dopovedati z nikakor-šnimi besedami. Ukaže svojim Kozakom, naj začno trobiti, skoči raz konja in objame preljubo mater in drago sestro. Solze, pretrgane besede, molitva!
Do cela drugače sanje pa je imel Mihael. Njegova duša je bila oblačna; njemu se vse grozi, njegove prikazni o spanji so žalostne in raztrgane. Zdelo se mu je, da je mnogo ljudij okrog njega, da se ženo za njim, da ga pode; njegov duh čuti neko kanljivo slutnjo. Kmalu ga neka neznana ženska, nenavadno krasna, vodi po ozkih brvih nad strašnimi propastimi, kmalu mu nekij glas očita: „Poznd se, da se nij si Bogu priporočil o začetku svojega početja, in da se nijsi poslovil ne od svojega oče, ni od matere." Tam nekde sedi polkovni sodnik in opominja: „Ne plačuj dobrote s hudobijo." Ključar Semen mu zopeti očino kletvo, Ka-

tarina pa leži v nesvesti si v krvi. Naposled se prikaže Križanov-ski z dvema neznancema vred v rudečih županih. Vsa poprejšnjest zibne. Mihael stoji na groznej visočini, pod nogami ima propast. Žalosten iz globine zasliši svojega oße glas: „Gospodova roka te zadene, nehvaležni sin!" Nestrpljiva obupnost muči njegovo dušo, neka nevidljiva moč ga vleče v globino, iz katere je zaslišal svojega oče grožnjo. Poprosi Križanovskega, da bi ga sprijel v svoje zavetje. Ali Križanovski hehetne in ukaže, naj ga vržejo v pro-
East. Režečih zob in z ljutim kričem planeta nd-nj rudeča župana, [ihael vskrikne in probudi se.
XVI.
Užč je Zaporožec bil po konci in budil jc svoja tovariša, po svojej navadi je klical: „Modri glavi! modri glavi!"
Vshod je bil začel stoprv rudeti. Nebo je bilo čisto, veter je bil utihnol, a vstajajoče jutro je velekrasen dan obetalo našim popotnim.
„Brata, izpeljita konje, da odjezdimo," — reče Škrbina.
A o tem, ko sta njegova tovariša njemu in sebi osedlala konje, vsklical je v konjaci spečega slugo in poslal h gospodu Bardaku z glasom, da Kozaci odhajajo in da se mu zahvaljuje za kruh in za sol.
Po nekolikih trenotkih se gospod Bardak na krožišči (run-duku) prikaže zaspalih očij in v nočnem kožuhu, davni gospodije so navadno take kožuhe nosili namesti domače obleke.
„Da bi vas Gospod Bog!" — zaupije na svoje goste, ki so už6 sedeli vsak na svojem konji. „Kaj to delate? Vi morate de-nes še obedovati pod mojo streho. O obedu boste slišali, kako moj panduraš igra in kako o Konovčenku poje."
„Ne, gospod ataman!" — odreče Zaporožec; „ne, ne smemo pregrešiti se, da bi ves dan z gostovanjem potratili. Hvalim za hleb, za sol in za pogoščenje. a o Konovčenku sami zapojemo, kedar nam bode po godu. Žali me le to, ker ne morem svoje bandure jemati s seboj na pot."
„Tedaj vas prosim, vsaj eno uro se pomudite v mojem domu. Kako bi mogli zanemariti se, da ne bi napili si na odhod!"
„Hej, Kozak!" — krikne Zaporožec, ,.kazno je, da malo či-taš svojega tasta knjižico. Na Siči bi dobro s krepelci zmlatili ga, kedor bi pred odhodom hotel v čašo zagledati se. Da prav povem, sč svojimi pijačami in vareniki bi lehko pogostil in počestil celo koševega, ali prihrani jih dobrim ljudem, mi uže imamo to čest, da jih poznamo."
„Kakova vražja duša je to !" — vskrikne gospod Bardak jezno, a njegov dobrodušni obraz je takoj promenil svojo pokoj-nost, obrvi so se mu ježile, na čeli so se piikazale globoke brazde, in plameneča rudečica je polila njegovo lice. „Kaka vražja duša je to! Kedo pa menite, da sem ? Ali sem vam morda kak krčinar, ali kaj? Ali ne vidite teh pihalnikov? (O teh besedah je pokazal
strelno orožje, ki je ležalo na različnih krajih po dvorišči in na okopih) Zdaj spe, ali tudi so bili taki časi, ko sta moj ded in oča palila jih, da so grmeli in podirali Tatarje — in tisoč in tisoč poslušnikov branili. Ne zabite, komu se upirate. — Služniki!"
Po tem poklici takoj pribiti mnogo plečatih in visokih služ-nikov, kateri so zaslišali svojega gospoda klic in ki so gotovo postelje zapustili še pred njegovim kričanjem.
_ „Zaprite vrata in nikar ne izpustite teh gospodov. Zdaj, preljubi gostje," — obrne se zopet v naše popotnike in precej svoj grozni glas promeni v ljubeznjivost, da-si je silna rudečica, ki nij bila še umaknila se z njegovega obraza, do cela nasprotovala. „Zdaj vas lepo prosim, pridite v sobo. Okrepčamo se s tem, kar nam ie Gospod Bog dal, pogladimo horošenko dorohu,*) potlej pa se razločimo, kakor se razhajajo dobri prijatelji."
„Nikakor ne, modra glava ti!" — odreče Škrbina; Zapo-rožču ne pristuje to, da bi ga pitali, kakor priklenjenega psa. Ukaži, če hočeš, svojim budalom, da nam odprö vrata, če pa ne, gotovo ne pozabijo, iz česa je moja nagajka (bič) spletena."
»Aj, aj, prijatelj!" — zaupije gospodar samovoljno, zopet se je razsrdil; „mnogo si jezdaril po sveti, to se ti poznä, a malo si nahajal dobrih ljudij, ki bi te bili zučili. Noben gost še nij odšel z dvora gospoda Bardaka brezi pijače na odhod, ni izpred mene, ni izpred mojega oče, niti izpred mojega deda, a če se ti je zlju-bilo, da se zaporožko šaljivostjo onečestiš moje ime, posreči se ti to le se satanovo pomočjo!"
„Hoj, služniki!" — zaupije s takim vzvišenim glasom, da so stene stresnile se; „zgrabite za sablje, helebarde, za kopje — in pokažite jim, da vwše roke ne znajo le za plug držati! Meni pa dajte dedovo sabljo! Naj ta krepki Zaporožec spoznä, koliko über je težka."
„Jaz sem pripravljen!" — krikne Zaporožec neoplašen — in izdere, svoje turške sablje jeklo, — čisto kakor zrkalo! „jaz sem pripravljen, da se poskusimo z vami Siču in njegovim modrim običajem ca čest."
A sede krepko na sedlu in mirno čaka, da vsa družina ma-loruskega barona prime za orožje. Ko njegov vranec zasliši bren-kajoče orožje in groženje, napne uha, napne nozdre, jame prestopati za nogami, kipeča bojna živost se je razvnela v njem in črne oči so se mu napolnile z ognjem.
„No, tedaj, gospoda brata!" — odgovori Škrbina svoja tovariša, „predno se snideta s Holstinci, pokažite, da sta Kozaka, a ne babi!"
„Iiej! vstopita se na pot! sablji ven!" — krikal je, kakor bi bil ukazoval znatnej trumi Zaporožcev.
Njegova moč do obeh mladeničev je bila tolika, da se nijsta
*) Z napitkom pred odhodom dragih gostov, rekali so, da jim pot (dorohu) gladijo.
vedla po svojem razumu, temuč verna sta bila njegovemu poče-njanju, kakor bi ja bil vladal s talizmanom, kateri ja je proti vsemu svetu vzel v varstvo. Le vskriknil je bil, pa sta izdrla sablji in pripravljena bila na boj. Ne znam, kako bi se bil končal ta čudoviti prizor, ko bi bili služniki gospodu Bardaku popreje prinesli dedovo sabljo. Njih obotavljivost pa ga je prisilila, da je sam šel iskat jo, ter je popustil goste sredi svoje množne družine, vsakojako vojaški orožene, po običajih vseh vekov in narodov; a ko je bil zopet pokazal se na krožišči in mahal se sabljo, premislil seje Skrbina, spustil je sabljo ob konji in sam sebi opomnil:
„Čudno imaš glavo, gospod Martin! ženeš se za lisico, pa zajce streljaš !"
„Gospod ataman!" — zaupije na gospodarja, „dosti je! nehaj bojevati. Prisezam ti, na kar hočeš, da me ni obabelost prisilila, da se ti udajem ; Bog zna, da ne zbabelost. To ti lehko dokaže vse Zaporožje se svojim koševim vred, z jasno mogočnim gospodom Kališenko, — dokažo lehko Tatarji in Turki. Nijsem takod, da bi prepir bil moja radost. Jaz se ti udajem, a tudi ti se ne smeš jeziti. Ne sili me, da bi opit na cesto priprl, sicer bi me bilo sram dobrega glasu, da sem slavne zaporožke vojske vitez. Ali da tvojemu domu dädem čest, rad na odhod izpijem merico dobre pijače, ali samo eno, več ne."
„Dobro," — potrdi gospod Bardak, „dobro, Kozak. Idite v dom, mladeniči, odprite vrata! dajte le-sem Dorosenkovo čašo in staro slivovko!"
Vse ukaze so ta trenotek zvršili. Ali Mihael in Kozak Sreda se prestrašita, ko zagledata Dorosenkovo čašo. To je bila časa — ogromna, srebrna, držala je dve četvrtki, znotraj je bila pozlačena, vnej pa prekrasno odičena z različnimi poluobokastimi obrazci.
Ali Zaporožec, veren svojej besedi, nij mogel svoje obljube razkaliti. Stresnil je glavo in tiho opazil: „Pa bodi, stara korenina!"
Gospod Bardak v svojo srebrno čašo iz velike medne banke nalije slivovke, podäde jo Zaporožcu in opomni: „Zbog junaške smelosti in srčnosti te čestim s to-le čašo, iz katere je pil slavni in hrabri hetman Peter Dorošenko. Moj ded je bil njegov asavul. Skupaj sta bojevala se zloglasnim Bruhoveckim in prokletim Mno-gogrešnim — da bi ja zemlja bruhnila iz sebe! skupaj sta pokorila Poljsko in Tatarina; a ko je bila Jasno mogočnega vsled Božje volje vsila primorala, da je udal se svojega sovražnika moči in zapustil Čihirin, poslovil se je od svojega asavula in podaril mu je na spomin svojo čašo. Tej čaši je v našej domovini ime Doro-šenkova čaša, a nobenega gosta ne počestimo s tem, da bi mu jo dali v roko. Izpij, hrabri vitez, in zdravstvuj .... A kako bi te ne pozdravil ta napoj, kateri, kar sam znaš, Letom ne kisne, Zimo ju ne merzne, P e re d o b ed o m ne sušit, Posle obeda potušit!"
Skrbina sname čapko, hvaležno prejme drago čašo, vzdigne jo nad glavo, slavno pokriža se in z vzvišenim glasom opomni:
„Na tvoje zdravje, gospod ataman ! in na zdravje tvoje belo-roke hčerke in tvoje hrabre družine! tudi na lehki mir duši velikega hetmana Petra Dorošenka! Večen bodi spomin nanj na zemlji in nebeška kraljevina njegov delež, če prav nij zmerom glasoval аё Zaporožci!"
„Ali rajši reci — Zaporožci nijso bili zmerom z njim," — oponese gospod Bardak. „A da so glasovali z njim, ime Doro-šenko bi slulo po vsem sveti, kakor sluje starega Hmelnickega ime, a Zaporožcem bi ne očitali, da so razbojniki."
A Skrbina vendar nij vsauil se v to politiško opazko, temuč izpil je i г Dorošenko^e čaše, da se nij nič oddelmil, naposled pa je obrnil se v gospodarja in opazil:
„Prosim, gospod ataman, ne daj take česti mojima tovarišema, sicer ja zgubodem kde na cesti."
Gospodar iz početka nij hotel ni slišati; ali ker je videl, da je Zaporožec zopet prijel za sabljo, zbal se je, da bi razpaljen vsled te pijače utegnol napasti mu družino, torej je rajši udal se.
Ko däde še Mihaelu in njegovemu tovarišu — vsakemu veliko čašo pijače, ukaže, naj njiju torbi napolne z različnim brešnom, Zaporožcu pa je k sedlu privezal sodček pijače; naposled vse prijateljski poljubi in poprosi jih, da bi se ne ognili njegovega doma, kedar pojdejo nazaj,
„Pijanec bi krčmo, hajdamak pa bogatega Žida zgrešil laže, nego mi tvoj dvor," — opazi Skrbina, „Bog zna, gospod ataman ! oglasimo se ti, koli miš ho lovi ne otkusit,*) in najdemo pri tebi morda beloročko. Zdravstvu]! Lepo se zahvaljujemo za kruh in sol, pa za pogoščenje! A zdaj, gospoda molodca, le brzo na pot!" A obrne svojega konja in bistro oddirja, z njim vred pa zdirjata tovariša.
Takov je bil pojem o gostoljubosti v Ukrajini pred osemdesetimi leti, ko je Maia Ruska še sploh bila obraz patrijarhalne dobrodušnosti in surovega bojnega nravja; ko so mejni ukrajinski mogotci, da si nijso več oznemirjali jih Tatarji, vendar le še zmerom radi igrali z orožjem — in ko jim je bila ljuba vsaka prilika, o katerej so lehko dosti razpalili si nepokojna srca, ki nijso več hladila se ne z Lehi, ne s Tatarji, niti sč zloglasnimi jatami, vznemirjajočimi Malo Rusko po smrti Bogdana Hmelnickega — prav do hetmana Samoloviča, in katere je Ruska bratovski pritisnila na svoje srce in jela krotiti jih se svojimi evropskimi sredstvi.
V Hetmanščini je ta čas bilo tiho, плгно, kakor na pokopališči. Gluhovsko sodišče (tr.bunal) je lehko spalo v tej — nekedaj tako nemirnej krajini. Maloruski mogotci so s čašami ob srebrne podkvice svojih safijanastih črevljev rajši trkali, nego brenkali z orožjem ; celo maloruski hetman, grof Rozumovski, živel je naj-
*) Alto bodemo zdravi.
vee v Petrogradu, a lietmanska cest mu je na leto dajala 100.000 srebrnik rabljev.
Le zaporožka Sič, njene neštevilne naselitve, pa si o bodo — ukrajinska naselišča, ki so imela vlastne pravice — in nijso odgovorna bila ni hetmanu, le ta so pričala nekaj podobnega Ve-likej Ukrajini na obeh straneh Dnjepra, če no z razsežnim bojnim področjem, pa vsaj z vrelimi lastnostimi in s pogostimi tepeži, za katere nijso bila nikomur odgovorna. V Zaporožji je sodnija in vlada bila odgovorna koševemu in bojnemu svetovalstvu, v Ukrajini, to je: po slobodo - ukrajinskih naselitbah, pa je bil vsak posestnik, ki je v svojemu varstvu (enako ptujim vazalom) imel več ali menj naselnikov, navadno so jih imenovali poslušnike (kajti kmetijstvo je v Malej Ruskej začelo se stoprv 1764. leta, do tega časa pa je vsak naselnik lehko uklonil se ka-teremo koli gospodu, samo da sta se pobotala), — vsak posestnik je bil samosvojen vladalec, nij mu bila na mari nobena sodnija in z oroženimi močmi se je lehko po robi postavljal tudi polkovnikom, katerim so bile vse si o bo de poslušne le navidez, resnično pa so polkovniki sodili samo srednjo in nižo vrsto näroda, vladali so le kozaški svet in bali so se prepirati z močnimi in samovlad-nimi fevdalnimi gospodi ali carju sporočati o njih samostojnem vladanji in o vzajemnih razporih, zatö ker so sami glede na svoje poslušnike, podrejence in slabejše sosede bili taki samosilnici, ka-koršni so bili fevdalci, in ker nijso hoteli ruske vlade vabiti na svoj svet. S to pomočjo so le nekoliko časa mogli zavetovati ne-kedanje neodvisnosti senco, ki je večnemu poginu nagibala se v žrelo.
XVII.
Huda žalost je bila zopet polastila se Mihaela. Hudobni sen, ki ga je po noči mučil, in tistih dveh neznancev sumljive besede, katere je bil zvečer vjel, vzbudile so v njem zelo bolestne misli in skrbi. Vest, nemirna vsled krepkega prepričanja, oživila mu je C?lo vrsto bridkih očitkov, katerih je bil vsak, drug za drugim — trpkejši in trpkejši, in pahnila ga je v neogibno obupnost, ki v mladem srci leži poleg živih radostij in vse budečega vskipa.
Razmerjal je v svojej glavi ponočne sanje in ogledaval jih o svojem kesi in o žalosti, o njenem uplivu, pa prerokoval si naj-groznejšo bodočest, ki je nenadoma njegovej obraznosti zatemnila tisti nevarni lesk, kateri zamaknene mladeniče k sebi vabi prijetno, kakor ogenj metulja, in bodočest se mu je pokazala, kakor vskaljeno morje, ki skriva ostro skališče pod kanljivimi valovi, napoinenimi z groznimi strahovi, ki človeka lehko zanesö na kraj sveta mej ptuje närode, od kodar se nikoli več ne vrne k svojej družini.
Ker njegov duh ni bil ne po odgoji, ne po životnih okolno-stih vajen zaprekam o zvrševanji svojih sklepov, niti vajen mirnosti o snitci vsakojakih neugodnostij in nevarnostij, ugasnil mu je takoj o prvem proroštvu trpke nesreče ves ogenj, zato se je
oplašil, ter nij mogel v sebi najti moči, ki bi mu bila razpihala oslabelo mladostno žrjavico.
Kaj pa zdaj čaka? Kedo sta le-ta skrivnostna neznanca? Kaj znamenujo te proroške sanje? Kaj napoveduje ta Žalostna slutnja, ki buri njegovo dušo? Ali mu je res odločeno, da pogine na ptujem ? Ali se mu res popolnoma uresniči razkačenega oče prorokovanje? Mihael se skloni nad grivo svojega konja, pogrezne se v te misli in jezdi poleg Zaporožca, a ne sliši njegovega razgovora, kateri je močno razgrevala izpraznjena Dorošenkova čaša.
„Brata, mi le blebečerno, pesni pa ne zapojemo nobene kar ne pristuje junakom," — opomni Zaporožec. —' „Bogme, v vašej Hetmanščini so se vse Kozaške pesni zmesile z babjimi pesnimi da človek ne more lehko izbrati, kaj bi zdaj zapeli vsi trije. Tedaj o Vaničku Konovčenku zapojemo pesen, katero ima gospod Bardak tako rad. Nujta, pomozita, mladeniča!"
A ko je žvižgal stepni veter, ko so raztepali se Črnega morja valovi, začne si svojim krepkim moškim in olikanim o-la-eom peti:
„To ne vihor po Cerkene doline hulaje, Ne sizij orel jastrebov hanaje, Vdovičenko Konovčenko na voronom, kone
rozježaje, Mečem svoim jak bliskavica sjaje, Treh Tatar-janičar z konej zbivaje, Tohde šablju bulatnu opuskaje, Kozakom licarstvo svoje vihvalaje, Bezpečne po doline rozježaje, Bnsurmanov na smeh podojmaje.
To bezbožni Busurmani teje zaČuvali, Napiloho Kozaka zaraz poznavali, Bolše jemu polja huljati popuskali, Od tabura kozackoho zaraz otbivali, Ilnevom božim tarančeju na Kozaka naletali, Sabljami pistoljami smrtni rani darovali, Tolko kona kozackoho ne poj mali.
To dobrij кой do tabura pribehaje, Po kurenam hulaje, hostrimi kopitarni zemlju
kopaj e,
Smutno ržuči, Kozaka svoho viklikaje To Kozaki teje začuvali, na dolinu najskorejše
pospešali,
Bisurmanov od tela kozackoho otbivali, Sabljami, podolkami suhodom kopali, Ivasju Konovčenku mohilu visipali, V somi pjadni piščali hremali,
U suremki žalobno vihravali Slavu kozacku vihvaljali.
Poljahla kozacka molodecka holova, Jak od vetru na stepu trava; Slava ne vmrč, ne poljaže, Licarstvo kozacke vsjakomu rozkaže.
Kozaci nijso bili še skončali pesni, ko nenadoma na razpotji, ki je pasalo majhno borovje, po katerem so jezdili, bliskneta dva jezdeca v rudečih županih in to trenotje zgineta za drevje.
Naši popotni so lehko spoznali, da sta le ta tista neznanca, katera so pri gospodu Bardaku videli, a Mihaela je ta nenavadna prikazen potrla tako, da nij mogel ni besede spregovoriti, uhajali во iz njega le nesoglasni zvuci.
„Kakova hudoba je ta človeka prinesla le sem?!" — začudi se Zaporožec. Sinoči nijsta hotčla prenočiti pri gospodu Bardaku, zdaj pa se potičeta le-todi okrog. Ali sta pamet zgubila, ker sta zablodila s ceste, ali sta kaka lakotnika? Po njiju obleki in po telesih poznam, da nijsta iz Zaporožja."
Ko pa mu je bil Mihael razodel svojo izkušnjo, zamislil se je »Škrbina, a po malem časi g'obokega premišljanja se je pomenljivo mabruski oglasil: „Eh!...." Po tein glasi je še malo zamislil se, naposled pa je pristavil: „Tedaj, gospoda mol ode a, to sta razbojnika. Dokler je Škrbina z vama, ne bojta se ni hudiča. Star volk se ne ddde kaj lehko v past vjeti. Jezdimo nekoliko urnejše.
Da bi prevarili skrivnostna ogleduha, krene Zaporožec nekoliko vrst na levo s prave ceste — in svoja tovariša odpelje po temnih stranskih potih, katerih je jedva kedaj dotaknilo se konjsko kopito, po — pustem lesi in po jarkih, kder včs pot nijso srečali ni živega bitija.
Na večer so zopet prijezdili na vozno cesto, katera pa nij držala na jugozahod, kjer je Hadač, temuč na ravnost k vhodu v gosto lesovje, ki se ob Vorskli razprostira sto verst daleč, na desnej strani so mu tačas rekali les Barmin, na levej pa Losi с k i bor.
Kozaka se nijsta brigala za napačno stran svojega pota, temuč jezdila sta za svojim vodnikom in krepko verovala, da ja pripelje na pravo cesto, a kmalu so prijezdili reki Vorskli do nekega potoka, ki je bistro gnal se črez sklon dolgovrstnih višin, sezajočih od severja na jug in na enej strani začetnic rekama: Doncu in Udam, na enej pa rekam: Pselu, Vorskli, Merli, Orelu in Samari.
Ta potok, v naročji hladnej senci stoletnih dobov, šumel je zamolklo po svojem žlebu in dovrševal je otožni obraz lesu, ki je na razsežnih vršinah šepetal o večernem vetru. Z visokega brega na breg, ki sta bila bogata z orehovino, nihče ne bi bil prišel, da nij bilo č^z-enj nerodnega mostu iz smrekovih debel,
Jedva so Kozaci bili sredi mosta, kar spredaj in zadaj za-čujo žvižg, a ta trenotek jih zastraži mnogo oroženih jezdecev.
O škrlatnej svitlobi zahajajočega solnca, prodirajočega drevju gosto vejevje, zagledajo v tej množici tista neznanca v rudečih županih — in njih prvi čin je bil ta, da so sablje izdrli na brambo.
„Mirujte! Ne branite se!" — kričali so n ti-nje iz množice. „Oddajte sablje in vdajte se_ z lepa!"
„Kaj?!" — začudi se Skrbina. „Da bi Sičevec sabljo zavrgel in vdal se prvemu potepuhu, ki ga sreča?.... Vrag vzemi vaše duše, če vam ne dddemo tobaka, kateri boste še v peklu čikali. Mahaj ta, po njih, mladeniča, zaporožki!"
Ali predno je izgovoril svoj ukaz, užč je bila Kozaka Sredo silna roka zatela zadaj, Mihaela pa je nekoliko jezdecev delilo od Zaporožca. Zaporožec se je hrabro boril, a nij pomislil nij, zakaj,— boril se je le za'6, da bi se bil iztrgal, čudovito ročno je odbijal mahi aje, ki so kar vsipali se nd-nj. Srce je imel mirno, nij čutil ne strahu, ni hudobe.
Ali kakor je rastla njegova hrabra bramba, tako je vnemala se jeza sovražnikom, kateri so ga, kar je podoba kazala, hoteli živega zajeti — a po kratkem časi je na plečih čutil hud udarec, ki je „takoj oslabil njegove roke prodkost in moč.
Skrbina je čutil, da se ne bode več dolgo časa mogel braniti, a gotovega zajetja neprijetnost se je stoprv zdaj do cčla pokazala njegovej obraznosti. Zaklel se je srdit na svojo onemoglost, zgrabil je sabljo z obema rokama in začel z njo mahati na desno in na ievo stran, a s tem svojim praznim razvnetjem je sovražnikom dal priliko, da so polastili se ga.
Mihaela je bil izdal kes,.izdala bila žalost največej obupno-sti, zato je z radostjo pozdravil to nenadno nevarnost. Nij slišal nikakoršnih zahtev, naj se vdäde, temuč izročil se je popolnej pozabi na život, in sklenil je, kakor je bilo kazno, da se ne probudi iz te pozabe. Zaman je sovražnik trudil se, da bi ga zajel. Strašen je bil o svojem razvnetji, njegovi težki udarci, katere je spremljal divij krič, nijso dali odbija'i se. Zaporožec je brezi orožja zabil na svojo okolnost, gledal je besnega mladeniča, kateri je o svojej groznej brezmiselnosti ognjenih očij, v roci z dolgim mečem, gorečim — kakor blisek, podobnejši bil te šumne propasti mogočnemu „geniju", nego smrti pokt rnemu bitiju. Sovražnik se nikakor nij mogel vsuti okrog njega, zat6 ne, ker se je bil oprl mostu na ogrado. Ali prav to zavetje se mu je promenilo v pogubo. Ker je silno nagnol se konj, ki se je bil vspel vsled v glavo zasekane rane, strle so se omostnice — in Mihael je z visokega mostu z golo sabljo odskočil v temno propast, katerej po dnu je šumel bister potok. Zaporožec je vskriknil in sklenil roci. Vsa množica je prestrašeno odstopila in mirna bila nekoliko časa.
Iz propasti se je o padeži slišal zamolkel buh, zedinjen s podaljšanim stokom, naj.šsled pa se je vse strnilo se sogalsnim Sumom bistrega potoka —.
Letopis 1874. H.	J 8
„Frokleti Antikristi!" — vskrikne Škrbina ; „ko bi vas bil satan vzel vse kmalu rajši, nego da ste vsmrtili takega mladega Kozaka!.... Kedo ste? — ali ste ljudje ali pošasti, in kaj zahtevate od nas?" —
„Skj zveš!" — zadere se kruto eden rudečih županov.
A vse konjištvo je odbesilo dalje, zaločenca pa so imeli oba v svojej sredi.
Po takovej nenadnej in strašnej pogubi mladega Mihaela nas morajo druge glavnejše osobe te povesti zanimati bolj, nego Zaporožec, zvlasti — ker je sam tako malo skrbel za svojo osodo. Za tega ddlj popustimo na nekoliko časa neuganjeno zagonetko, ka-kovi ljudje so se polotili naših junakov, in vrnimo se k milej Katarini in k njenej čestitej teti.
XVIII.
Da-si je teta Tetana Ivanovna ljubeznjiva bila in da-si je skrbela, da bi bila milo bitije v svojem domu bodrila z vsako-jako mogočo zabavo, vendar-le je Katarina bila tako žalostna, da nij mogla svoje trpkosti tajiti njenim — vse opazujočim očem.
Teta Tetana Ivanovna je prestrašila se, ko je drugega dne bila zagledala Katarinino bleaost in oči — izbuljene vsled samega joka; ko hitro pa je pokazala jej nežno usmiljenje, zaupljivo je Katarina razodela jej, zakaj žaluje.
„Aj, hčerka moja!" — vskliknila je teta Tetana Ivanovna, ko je bila zvedela nj6 srčno izpoved, „pač ne veš, zakaj žaluješ. Jaz sem menila —- Bog zna, kaj je pripetilo se ti; takemu joku se vdajaš, a zakaj? — zaradi ubogega stotniča! Jaz pa nijsem plakala, ko mi je bila pred tridesetimi leti protopopa Blakitnega hči pregovorila bunčuškega dostojnika! No, tačas bi bila pač znala za kom jokati! ali ti, prepeličica moja, rajši poklekni pred svete obraze in pet potov se pokrižaj, da bi te Bog znebil ga. Alinijsi ti, hvala Bogu, v vsem polku prva deva? Tebe poiščo taki mladeniči, da bode veselje videti. Oh, hčerka, to dela tvoj mladi razum! Tudi jaz sem se bila prenaglila se svojim Stepanom Stepano-vičem, kakor s Kozaci na torh. Menila sem, da bode polkovnik, ali (daj mu Bog nebeško veselje, saj nij bil sam kriv tega) umri je in zapustil me asavuljo! Le potrpi, Katinka, jaz ti najdem ženina — bogatega., dostojnega, in človeka — krasnejšega, nego je tvoj Mihael Čarnišenko."
A popolnoma preverjena, da je Katarino potješila se svojim razjasnilom, zbeži Tetana Ivanovna v kuhinjo — k svojim kuharicam, zato da bi bile urnejše.
Katarina je znala, da je uže kasno žalovati zbog te prevare, a sklenila je, da potrpežljivo počaka, da se oča vrne, zatö da se tem popreje znebode svarjenja tetinega, ki je srce žalila jej sö zagotavljanjem, da Mihael ni vreden nij dobre besede. Ali minola sta še dva dneva, polkovnega sodnika pa le nij bilo.
Četrtega dne Katarina poprosi in 'Petani Ivanovni razodene, da bi jo odpeljala v Ilamalejevski samostan ; ali Tetana Ivanovna bi bila gotovo rada še delj časa uživala navzočest svoje ljube so-rodnice, torej je izgovorila se njenej prošnji z obljubo, da pošlje posebnega posla, zato da pozvč, kde je zvlasti ta čas srdnik, ali je v Hamalejevki ali v Voroneži.
Predno je mej svojimi delalci temu važnemu potu našla ugodnega sela, predno je na pot poslala ga in spremila, minolo je bilo štiri in dvajset ur. A sel je gotovo o tej priliki obiskal vse svoje sorodnike, brate in botre, živoče v Voroneži, torej je zamudil se tam tri dni, nap6sled pa je vrnil se petega dne ves zaspan na svojem vozičku, kateri je konj sam, ker je pot bil znan mu, privlekel v hutor, in prinesel je glas, da sodnika nij ne v Hamalejevki, niti v Voroneži.
Neizmerna je bila Katarinina žalost; poprosila je zopet, da bi jo teta odpeljala v Gluhov. Ali Tetana Ivanovna zdaj nij imela voza, zdaj so konji bili taki, da nij bilo mogoče odpeljati se, ke-dar bi bil kedo rad. Kedar je bilo treba odpeljati se v bližnje mesto, navadno je tri dni popreje ukazovala, da morajo prirediti voz in ogledati priprežne potrebnosti. A kedar je teta Ivanovna sklenila, da obišče kateri daljnejši samostan, vzela je poljskemu delu takoj iz početka pomladi najizkušenejše umeteljnike: Doroša, Kazjuka, Evtuha in druge take, a resno jim je ukazala in na tanko naročila, da morajo prirediti voz in vse druge potrebnosti, teta Tetana Ivanovna pa o velikem šumu, škripu in kriči nij odpeljala se popreje, nego stoprv po dveh mesecih, — da, časi vsled svojih ukazov in prirejevanj še poznejše.
Ta ljubeznjiva navada se je vzdržala (to opominjam mimo grede) do denašnjih časov in maloruski mogotci so jej verni v vsej patrijarhalnej čistosti in svetosti.
Za tega delj je Katarina morala svoje osvobojenje iz zajetja odložiti še na nekoliko dni. Ali neka nenadna okolnost je vrnila poprejšnji mir zbeganemu in nenavadno bistroumnemu Dorosu, Kazjuku in Evtuhu, kateri so bili uže zamakneni v leseno, pleteno bričko, razveselila teto Tetano Ivanovno, Katarino рак pah-nolo v tem veče gorje.
Služnik, ki ga je bila teta poslala v Hamalejevko in v Vo-ronež na poizvedbo, ko se je drugega dnž bil probudil in ko je bil poklican in je stopil pred strašno Tetano Ivanovno, katera ga je za lase potipala, — služnik je povedal, da mu je v Voroneži stotni ataman razodel, da je polkovni sodnik spustil se v Hadač za Mihaelom Čarnišem in gospoda atamana poprosil, da bi udomačil Katarino, zatč da bi pri teti Tetani Ivanovni ostala do njegove vrnitve. Po vsem tem je svojej povprašujočej gospč povedal, da je gospod ataman prčcej tistega dne sela poslal k Tetani Ivanovni z glasom vred, selu pa da je ugodnejše zdelo se, ka svojej želji vstreže, torej je zašel v krčmo dve vrsti daleč od hutorja Tetane Ivanovne in tri dni pil tam. Ko pa ga je naposled bil nekij drug
Kozak pripeljal domov, odgovoril je svojemu gospodu, ki ga je bil povprašal, ali je vse sporočil Tetani Ivanovni, da je vse vredil. Potlej pa to nij bilo več na mari atamanu, dokler nij prišel sel iz hutorja.
„A mene je prav satan zapeljal v izkušnjavo," — pripovedal je dalje verni služnik Tetani Ivanovni. „Ko sem iz Voroneža bil na poti v hutor, zagledam, da je nekij človek z dvema voloma vred vstavil se pred krčmo .... Morebiti ga Tvoja Milost poznd ... . " „Kaj še, potepuh ti!" — skoči mu Tetana Ivanovna v besedo, „ti meniš, prokleti požeruh, da vsakedo pomni krčme tako, kakor jih pomniš ti? Nu, a kaj je bilo s tem človekom?" —
„Nu, säj sem povedal Tvojej Milosti, vstavil se je bil ta človek pred krčmo. Menil sem: to je kakov znanec; to je menda, če me oči ne motijo, čumak*) Potilca! „Bog te pozdravi!" — „Pozdravi te Bog!" Beseda dd besedo, stopiva v krčmo. Nu, iz početka sem menil: enkrat ni nobenkrat, ekj je prijetno! a navlekla sva se bila tako, da sam ne znam, kako sem prišel na voz."
Tetano Ivanovno je bila tako razveselila polkovnega sodnika prilizljiva zaupnost, da ne, da bi bila zbog pijanosti okregala svojega posla, temuč prinesla mu je stekleničico perčakovke, katera je bila ugodnejša njegovej pijanosti in ljubša, nego vse na sveti.
„Aj, gospa, Ti si usmiljena!" ■— vsklikne razveseljeni služnik ; na vsem sveti ni take gospe, kakoršno imamo mi."
„Pa še boljša bi bila," — opomnila je Tetana Ivanovna in vzdihnila, , ko bi moj Stepan Stepanovič ne bil umrl le stotni asavul. Ali kaj ? Bogu se je zljubilo, ustanovil mu je mejo, katere ne more lehko prestopiti človek. Nu, idi Arhip, pazi in najbolj se varuj pijače, če ne, Bog zna, da ti hrbet napletem tako, da se ne ganiti ne bodeš mogel! "
„Kaj, gospa," — začudi se Arhip odhajajoč, „ali je užč kedo videl, da sem se kedaj opil ?!"
Tega dne zvečer je bila k Tetani Ivanovni prišla neka starka — vsa zavita v črn plašč, da nij v oči nij bilo mogoče pogledati jej; le po zgrbljenem telesi in po drhtečem glasi je človek lehko sodil, da je stara. Tetana Ivanovna je iz početka bila zelo prestrašena, ker je bila poprosila, da bi šla z njo v posebno sobo, kder nikogar nij, ali izpametila se je in ker je radovednost gnala jo, uslišala je njž prošnjo.
Blezu celo uro sta sedeli zaprti v osamelej sobi, a ko sta bili prišli iz nje, žarel je Tetane Ivanovne obraz vsled same radosti, starka pa je kar brž zginila.
„Dej, Katinka, kako Bog zdaj pa zdaj pošlje radost ubogim zapuščenim in žalujočim dušam," — opomni teta svojej ljubki in skrivoma ozrč se okrog. „Ali znaš, kedo je ta baba, ki je bila pri meni? To je neka valaška ciganka, jako vešča prerokinja, katera zna vse, kar se kde na sveti godi. Ta mi je pove-
*) Cnmaci во domači vozniki in bcretalei v Maloi'uekej,
dala, da moj sinovee, ki je mene — ubogo udovo okradel, uži dva tedna bolan leži — pa tega, Katarina, nikar ne povedi nikomur — po dveh tednih gotovo umrje in vse njegovo imenje bode vsled dedščine moje. Potlej stoprv se bodem po robi postavljala tem bahačem, keteri se zdaj v ubogo udovo asavuljo ni ozreti netč 1 Ali čaki, to še nij vse, ljuba moja prepeličica! Jaz imam na jezici še neko malenkost, katera te bode tješila bolj, nege bi te kateri-si bodi čepeč (haube), a smijala se bodeš in hehetala bodeš, kakor divja kožica! Le poslušaj! Jaz sem poznala, da je vedeževalka modra, a menila sem: dadem jej petak, naj ugane, katerega ženina bode dobila moja prepeličica. Kaj meniš, Katinka? — pa tudi, kedo bi se bil nadejal? Uganola je in pripovedala, kakor bi bila iz knjige čitala: „Jutri pred večerom pride bogat ženin, pošten, ponosen!" Jaz nijsem mogla strpeti, torej povprašam: „A kak dostojnik!" A povedala je — o, da bi Grospod Bog res dal to — povedala je: Kakov dostojnik" — dejala je — „več, nego polkovnik. „Ljuba moja! menila sem (razodevljem se ti), teta je stotna asavulja, a пеб....?" —
O tej besedi je utihnila. Katarina obledi in omahne jej v ne-sveati v naročje.
„Ljubi Bog, hčerka moja, Katinka!" — vskrikne prestrašena Tetana Ivanovna. „Kaj se ti je pripetilo, prepeličica?" A ker je videla, da nje krik ne probudi Katarine, položi jo na posteljo, sama pa odide po zdravilno stekleničico.
„Zdaj pa imate, kar pravi stara prislovica!" — opomni in däde poduhati jej leka. „Cesar je preveč, to je kvarno. Kaj potrebuje deva tako znamenitega ženina? Säj še oblazni, preano bode poroka. Jaz, hvala Bogu, nijsem bila taka, ko sem semožila; stara sem bila blezu trideset let, a mirno sem učakala znamenitega ženina, to bitije pa je staro stoprv sedemnajst let, a ima ženina, kakor kaka hetmanska hči!"
Tetane Ivanovne vsemu dopovedanju, s katerim je mučila svojo sorodnico, da bi se ne bila preveč vdala veselju (ta dobra ženska se je resnično' bala, da bi deva utegnola pred svatbo oblaz-neti), njenemu dopovedanju je Katarina odgovarjala si stanovitim molčanjem, naposled pa je dejala, da je bolna in rada bi torej sama bila.
„Bog te obvaruj, Katinka!" — vsklikne Tetana Ivanovna, „kako bi te mogla pustiti samo? Slabo bi čestila tvojega oče vrednost in malo bi te ljubila, ko bi te o takej okolnosti popustila samo. Upokoji se in zabi na nekoliko časa svojega ženina. Ali ne čutiš vročine v glavi? Jaz ti na sence položim ledu."
Katarina se je težko obranila ledu, sklenila je, da bode molčala in poslušala Tetane Ivanovne besedovanje; po nekolikih mi-notah je zaprla oči, kakor bi bila trdno zaspala.
„Hvala Bogu!" — opomnila je Tetana Ivanovna; to jo potjeŠi."
Odšla je prirejevat, da vredno sprejme gosta, ki je vedeže-valka napovedala ga.
Drugega dnč Katarina nij ganila se iz svoje postelje, trdila je, da je zel6 slabo jej. Teta je nij mogla potješiti.
Pred večerom je гёв napovedani ženin prijezdil na dragem konji drago oblečen, s seboj je imel dva služnika, ki je eden bil v zaporožkej obleki.
Teta Ivanovna ga je sprijela z vredno čestjo.
„Vstani, Katinka," — kriknila je in prihitela h Katarini, „ženin je prišel!"
„Nečem ga videti," — odrekla je Katarina in obrnila se v zid.
„Kaj, blaznica?!" — vsklikne teta vsa zm6čena, „kaj? ali ga nečeš videti? Ali pa znaš, neumnica, kedo je tvoj ženin? To je prvi bogatin v vsej Hetmanščini, Križanovski, katerega je car odbral za brigaderja."
„Naj se razkadi sč svojim b gastvom in se svojo dostojnostjo vred!" — vskliknila je Katarina, „Jaz ga nečem videti, jez umr-jem. o prvem njegovem pogledu vä me."
„Moj Bog !" - kriknila je obupno TetanaIvanovna; „gotovo je oblaznela! O, kako sem jaz abotna! Zakaj jej nijsem ledu po-"kladala na sence!"
Ali da-si je Tetana Ivanovna bila vsa zmööena, vendar-le je zbrala vks svoj um, vrnila se k gostu in trudila se, da je kratkočasila ga s prijetnim razgovorom, povpraševala ga je, s katerimi mogotci v Petrogradu je znan in soroden, i; da je bila različno zgovorna, pripovedala mu je stare povesti o dragocenosti hetinan-skih dvorov in o razkošji nekedanjih maloruskih bogatinov. O tem pa je premišljala, kako bi o svojej skrbi mogla pomoči si, po katero babo bi poslala, da bi brž ozdravila Katarino. Križanovskemu je povedala, da je Katarina malo bolna, ali upa, da jo drugega dne razveseli s to čestjo, ka bode videla znamenitega gosta.
„Take okolnosti, skj sami znate, često nadlegujö deve pred poroko," — pristavila je s posebnim nasmehom. „Jaz sama, ko sem bila še deva, obledela sem nenadoma, Bog zna, zakaj; človeku se prsi ože, ogenj in zima spreletuje človeka ob enem. A ko sem bila poročena, vse je, hvala Bogu, srečno zibnilo."
Križanovski se je nasmijal njenej očitosti in jel je pripove-dati jej, kako se je bil seznanil s polkovnim sodnikom, katerega je, kar je sam povedal, od davnih časov čestil zbog slavnih činov njegovega deda; kako je bil v njegovem domu, kako so mu srčno stregli, kako mu je sodnik zagotavljal svoje prijateljstvo in Katarino vnemal, da mu je lastnoročno stregla.
Teta Tetana Ivanovna je vse to poslušala z veliko radostjo in obrazila si je, kako ustreže sodniku, ker takega ženina ne izpusti iz svojega varstva in zasnubljenca pripelje k oltarju! ali svatbo, menila je, slavili bodo stoprv po prihodu sodnika samega.
Drugega dne, kakor vsled kakega čaralstva, prikaž6 se v Katarininej sobi zrkala, ki so ta čas v Malej Ruskej bila predmet
posebne krasote; na mizi so ležali različni darovi — iako dragi, do polovice je miza bila pogrnena z drago šarenico; okna so bila polna samih cvetic, razstavljenih v bogatih posodah.
„Gledi, prepeličica moja! gledi, preljubeznjiva moja hčerka!" — vsklikala je Tetana Ivanovna vsled same radosti vsa zmo-čena; „to vse je ženin dal tebi iz Hadača pripeljati! Da, ti bodeš v njegovem varstvu — kakor kaka kraljica. Pogledi, kakove dragocenosti so to, kake verižice so na mizi!"
Ali Katarini so se vse te dragocenosti zdele, da so napol-nene sč smrtnim strupom. Bala se jim je približati se, — da, bala se je pogledati jih, — bala, da bi jej hudobnega Križanovskega peklenske čaralnosti zmele glavo. Spomnila se je na tisto povest, da nobena ženska ne more ustaviti se njegovej silnosti, in pritisnila se je še krepkejše k steni na svojej postelji!
J£o Križanovski zve to, zelö je bil na videz nemiren, ali jas-nil si je Katarinino bolezen vse drugače, nego je skrbna teta mislila si jo.
To potrjuje le-to: ko je Tetana Ivanovna bila na nekoliko minot zginila v kuhinjo, odšel je Križanovski neutegoma v Katarinino spalnico, stopil k njenej postelji in z odločnim glasom opomnil: „Cuj, mila Katinka! Jaz poznam tvojo samoglavost, tudi znam, da bi tvoj oča nikoli rad ne dovolil, da bi se pozakonila z menoj. Ali jaz menim, da znam take trdoglavke, ki so meni neposlušne, krotiti tako, kakor moj kočijaž pokori konje. Kar ti
zdaj pridovedam, to je resnica. Druge ženske sem.....iz samega
razkošja, ali tebe imam rad, s teboj se pozakonim. Kar ве tega tiče, smčš biti mirna. Da pa tvojo neljubost do mene zmanjšam in da ti vnamem veselje, da se brž pozakoniš z menoj, razodev-Ijem ti, da tvojega jagnjička Mihaela ni več na sveti in da je tvoj oča v mojej pesti v Hadači v ječi. Krivičijo ga, da je pogu-bil Mihaela, da-si je Mihaelu neka druga roka bila odločena, da ga umori. Ali je tako, ali tako, če hočeš svojega očo osvoboditi britke osode, to je v tvojej moči. Dajem ti ta dan, da se premisliš. Jutri bodem kaj drugega mislil. Ali znaj, da te nihče ne otme moje hoje za teboj. Tvojega oče prijatelji bodo moji prijatelji, a kder meniš, da najdeš zavetje, tam najdeš tudi vrv."
Po teh besedah se je obrnil in urno je odšel.
XIX.
Katarina se nekoliko minot ni ganila nij na svojej postelji. Zbog samega strahu je jedva pomnila, kaj je Križanovski bil povedal jej. Ali ko je zopet v svesti bila si in ko je videla svoje nesreče vso velikost; ko je obrazila si očino nesrečo in svojo, po-želčla je, da bi se osvobodila, a takoj po tej želji je posijal jej žarek zdravilne nade, ki redko kedaj zapusti človeka.
Nestrpno je čakala in pričakala noči, a ko se je bila preverila, da vse v domu spi, tiho je vstala iz svoje postelje, urno
— o ineseeiui, ki je vso njeno spalnico razsvitljevala вё svojim mlečnim žarom, oblekla se, a — če smemo verovati povesti, ko je odhajala iz spalnice, nij mogla odreči se ničemurnosti, da ne bi bila pogledala se v veliko jasno zrkalo. Znam naprej, kaj od svojih prijateljic dobodem za te poslednje besede, uže zdaj vidim strašno jezo in tudi uže zdaj se zagovarjam: Milostive krasotice! nečem biti zavetnik resnici tega razodetja, nečem preiskavati vašim nežnim srcem tajnih kotov, ali slišal sem, ne samo enkrat, take, kateri so rajši, nego jaz, mej vašim — tako imenovanim — krasnim spolom, — slišal sem jih, da lepa ženska ne more zabiti svoje mičnosti, a o najtežih trenotkih svojega živenja, če prav nad gomilo svojega oče, svoje matere obupno skleplje roci, vendar ne zanemarja svojega ,,zanimljivega" telesa, in ko joče, vzdiha in jaduje, vendar-le ne zabija svojih krasnih nežnih rok in lepo ru-dečkastih prstkov. Pa naj je to — kakor koli, da pa je Katarina pogledala se v zrkalo, to nam zagotavlja povest, in pristavlja, da je bila do cela zadovoljna se zrkalom, zrkalo pa je bilo zadovoljno z njo.
Tiho, varno je stopala in prišla na vrt in hitela k poslednjim vratom, da bi sk6zi-nje pobegnila na piano.
Ali stoprv približala se je bila jim, uže je začula nekovo hrščanje; ozira se okrog sebe in zagleda Kozaka, skritega v senci na vrtu, sedel je in spal — naslonen nazaj na vrata. Glavo je imel skloneno na prsi in z desnico je bil oprt na karabinko.
„To je lisičjega Križanovskega stražnik," — menila je Katarina in pobegnila je proč. Prišla je še k nekolikim izhodom, ali vsi so bili trdno zaprti in zastraženi.
„Kaj bi človek učinil o takem slučaji ? Ali bi se vrnil in, kakor kaka žrtva, čakal, da ga ta nesramnež osvobodi njegove osode? —
„Nikakor ne," — opomnila je sama sebi; objame naj me rajša smrt, nego ti! Zakaj bi žalovala zato, če utegnem zapustiti svoje živenjo?" —
„Mihael ne živi! Mihael ne živi!" — pozopetila je s tihim glasom, oprla se na visoko stopnjico in sklonila je glavo.
Ali nobena solza se nij utrnila jej iz ока še — po vesti o njegovej smrti, kakor bi bila gotovost o nesreči bila zatopila jej čutje. Le razum je bolestila sč svojo nesrečo.
„A oča?" povpraša se, ko je bližala se ribniku, kateremu je na enej strani namesti više ograde — voda bila meja. „A kaj oča? Videl bode svojo hčer rajši v grobu, nego Židu v pesti, v oblasti čarodejcu, nepoboljšanemu grešniku!"
Po teh besedah je hotela planiti v vodo, ali nj£ oko zagleda ladijico, privezano k bregu. Sicer Katarina še nikoli nij bila zaupala se ni najizkušenejšemu brodniku, ta pot pa je brezi v d ako -jake obotave stopila v čolen, prijela za veslo, močno uprla se z njim v breg in ladijico odrinila po vodi,
JI
Cutila je nenavadno radost, ko je videla, da se ta zaničljivi breg od nj6, kakor vsled kakove čaralnosti, oddaljuje z nežno teto, s6 strašnim Križanovskim in z njegovo spečo stražo vred.
Ali zopet se je strah polastd je, ko je Iadijica bila o prvem sunci šinila daleč od brega, pa je vstavila se in nepremično je stala na mirnej vodi, v kateri se je hutor narobe obrazil se svojimi visokimi dimniki in drevesi vred. Ni znala vesla voditi.
Po nekolikih minotah tega strahu se Katarina odloči, da si zopet pomore s tem neumljivim orodjem. Kako se je preplašila, ko je bila zaveslala, pa je Iadijica se svojim spredkom obrnila se in ležala je v prvem razmerji.
„Moram veslati tudi na drugej strani," — menila je Katarina, ki nij ugasnila jej duševna svest.
Poskusi — Iadijica pluje naprej, ali ko zopet zaveshi, jame se zopet v hutor obračati. Nevedoma Katarina veslo prenese na drugo stran, a nje radost je bila neizrekljiva, ker Iadijica nij bila le obrnila se od strašnega brega, temuč ker je bila naprej pognala jo.
Zdaj stoprv je umela tega dela uredbo (mehanizem), začela je ročno veslati zdaj na desnej, zdaj na levej strani, a da-si to nij bilo po pravilih ribiškega brodništva, vendar se jej je zdelo, da je velika umeteljnost. Sama sebi ni verovala, da je ta blagodejni vspeh na dosle — njej še neprijaznem življi njenih telesnih m< čij izvor, temuč menila je, da izhaja iz neumljivega upiiva neke više moči.
Kako sveta se je zdčla jej ta noč! kako krasni so bili za vodo ti višnjevi vrti, posuti z belim cvetijem in naobraženi v vodi! kako krepčajoč je bil zrak o oddaljenosti od teh strašnih Ijudij, ki so jo tako neusmiljeno mučili!
Ob hutorji je sezal ozek zaliv, ribnik se je zavijal na desno stran in raztezal po odprtej ravni; na njegovej nasprotnej strani so se ponašali vrtovi in Voroneški stolpi. Katarina je ladijico obrnila na to stran, ali stoprv zapeljala se je bila za vrbovo goščo, uže je njena Iadijica zadela ob drugo ladijico, kder je sedel Te-tane Ivavovne stari ribič, Prohor Božko po imeni.
Čudno je bilo to, ker Katarina nij kriknila vsled samega strahu, ko je videla, da ta snitek utegne uničiti nje trud; ali starega Boška strah nij bil manjši od njenega.
Oplašen starec svoje veslo odloži in poblagoslovi se z velikim križem, katerega celo Antikrist ne bi bil strpel, in z drhtečim glasom opomni: „Gospod! Gospod!" — drugega pa ni zinil nič.
Božko je uže popreje nekoliko potov videl Katarino in govoril z njo, ali njena nepražna obleka, po plečih razpušeni lasje, nenavadna rudečica, katero je mesec večal se svojo svitlobo — in večala duševna razburjenost, najbolj pa je večal jo ta čudoviti snitek o polunoči na vodi — vse to jc Katarino njegovej lehko-vernej obraznosti promenilo v povodno boginjo, o katerih narod zna mnogo povestij.
Neumljiva lastnost je to, da je o nevarnostih najtopoglavejši Človek časi čudovito predrzen in da se o takih prilikah v najbo-jazljivejših dušah kaže nenavadna samosvest, katera se prav takemu človeku zdi, da je kake više moči upliv. Katarina je bila uganola, zakaj se je Prohor Božko prestrašil, za tega delj je njegovemu vprašanju: „kedo si?" — z važnim glasom odgovorila:
„Jaz sem Nedelja.*) Stražim ribe, ki se zdaj razveseljujo in kaznujem tiste, kateri se drzovitijo, da jih preganjajo celo o nedeljah!"
„Oh, usmili se me, ne uniči me — ubogega grešnika!" — vskliknil je Prohar Božko in del roci na prsi.
„Idi,' kamor hočeš," — rekla je Katarina; — „ali če se ozreš nazaj, ali če bodoče sedem dni komu povčš, da si me videl, ne prikaži se več na vodo!"
Katarina je bila srečno všla Božku in stopila na breg. Na bregu se je nekoliko pomudila, da se je oddahnila, da-si je zdaj drago bilo jej slehrno trenotje.
Ker se je bala, da bi utegnoli prignati se za njo, sklenila je, da pojde v Voronež po pustem polji; nij bilo strah je, da morebiti sreča kako plenečo zver, kajti človeška divjest je v njej bila zatrla pleneče zveri vsakoršno pomenljivost.
Pot je bila jej težavna. Na mnogih krajih je morala stopati v globeli in navzgor lezti po vijugastih okrajih, — morala je iti skozi gosto grmovje več potov, časi pa je brodila po hladnej mo-čvirniei. Naposled, po dolgem trudu, prišla je do Voroneža. Nebo je už6 začelo bilo rudeti na vzhodu, ko je pridihtela k Vorone-škim vratom. Ko je bil Kozak na straži zagledal jo in vidil njeno nenavadno hojo, п]'ё tekave oči in obleko, ki je bila raztrgala si jo v trnji, vstavil jo je in povprašal, kedo je in zakaj tako rano ide v trdnjavo.
Katarina sklene pred njim svoji beli roci in s prošnjim glasom vsklikne: „Kaj ti je do mojega imena?! Le ozri se vä-me, jaz sem nesrečna. Spusti me v trdnjavo. Pleneča zver me nobena nij vstavila, ali si ti krutejši?" —
Živa Katarinina prošnja je bila omamila Kozaka, da nij znal, kaj bi odgovoril njenih očij v neodbitnej moči, — da, kakor senca, tako je šinila mimo njega. Citatelju se morda senja, kam so Ka-tarinini brzi koraci ubrali pot. Nij poznala svojemu oči vernejše prijatelja, nego je bil stotnik Čarniš. Nij dvomila, da mu ne bi žal bilo, ko bi vse svoje imenje moral žrtvovati, da bi le svojega prijatelja osvobodil, a ker nij do cela znala njegove okolnosti, hotela je, da mu brž pove žalostno novico.
Nerednost, zraščenost, katero je bila našla v njegovem sta-novališči, iznenadila jo je. Vrata so bila odprta, kakor vselej, na
*) Praznoverni Malorusi menijo, da različne bolezni, — da tudi nedelje in prazniki počlovečjeui hodevajo po sveti in kazuujo tiste, kateri delajo o prepovedanih dneh.
dvori je prekucnjenih bilo nekoliko miz in stolov; domu je polovica bila požgana, ostalina pa je stala, kakor kaka žalostna po-drtina.
Da-si je bilo zgodaj zjutraj, vendar je stotnika Čarniša našla иЫ po konci, kajti vslecl nesrečnega dogodka, ki je bil zmotil njegov razum, zgubil je dan, zgubila noč svoj upliv nd-nj. O ne-kej priliki je o polunoči s ključarjem Semenom vred hodil po dvori in iskal Mihaela; čaei je po dnevi sedel k svojim letopisom in dal si nažgati svečo, trdil je, da ne vidi, razjasnila se mu je malo pamet le takrat, kedar je ključarju Semenu posrečilo se, da ie njegovo pozornost obrnil na kako zgodovinsko pesen, ki je žalostno pel jo in z banduro spremljal. Ali starega stotnika duša je o takih prilikah bila tem otožnejša, ker čutil je o njih popolnoma svojo nesrečo.
Ko je bila Katarina stopila v znano hetmansko sobo, katera je po skrbi ključarja Semena zopet bila takova, kakoršna je bila popreje, stal je stotnik Carniš pred podobo Bogdana Hmelnickega, sklanjal glavo in nekaj govoril sam sebi. Pri nogah mu je spal ključar Semen, razprečen po go'ih tleh, Katarina je bila prišla le h koncu Carniševega razgovora.
„Kaj?!" — opomnil je — „Jaz sem oča, a zat6 sem oča.
Moja beseda je Božje kazni beseda____Nihče — Čarnišem vse
rodovine nihče nij pregrešil se tako hudo, kakor on. Kaj meniš, stari Hmelnicki, hetman — zaporožki, oče — Kozaški! Kaj mi ti porečeš? — A kedo si ti?" — povprašal je in obrnil se v drugo podobo, ,,kedo si ti, ker tako pomenljivo gledaš stotnika Čarniša? Hetman Dorošenko. Ne sveti tako strašno sč svojimi očmi! Kaj? Ali sem ga krivično preklel? Proč iz moje sobe! Ti si bil iz po-četka mogočen hetman, iz početka si se, vrag vedi, kako ruval za Ukrajino, a potlej, kedo je kaznil jo, zat6 ker tebe nij poslušala? Nikar se ne mrdči tako! ne gledi vd me s takimi levjimi očmi! Semen, odnesi ga iz sobe ta mi je vzel Mihaela!"
Ključar Semen je urno vstal, po svojej navadi pogodrnjal: Pomni, gospod, kralja Davida, se stene snel podobščino in odnesel jo v drugo sobo. Stotnik Čarniš je molčal in spremljal ga se svojimi očmi, a zdaj stoprv je zagledal Katarino, ki je pri durih stala in zavzeta svoje oči vpirala vd-nj. Ali stotnik Čarniš ne — da bi jo bil pozdravil ali česa povprašal je, temuč stopil je k njej in izgovoril jej iz pesnij kralja Salomona neko vrstico.
„Dej, jaz sem zelo nesrečna," — opomnila je uboga deva, „saj mojega oče najvernejši prijatelj ne poznd Katarine."
„Ali Katarine?!" — začudi se stotnik Čarniš, „da, to je Katarina, to je t ur tur mea carissima!"
A objel jo je tako vroče, kakor lastno hčer.
Ker je Katarina videla, da je stotnik Čarniš zm6čen, nij znala, ali bi mu razodela, ali ne, zakaj je prišla. Ko pa je poljubljal jo in ko se je zdelo jej, da je zbral ves svoj um, povedala mu je svojo nesrečo, zamolčala pa je Mihaelovo smrt.
V stotniku čarniši je zavrela jeza, ko je bil zvedel, da jo sodnik v ječi.
„Kaj!" — vskliknil je in začudil se: „ali so Židje in Lehi zopet v Ukrajini?! Tedaj si ti, oče Hmelnieki, zaman bojeval celili deset let?! Ali je zopet prišla k nam tista prokleta , unija", — zopet, kakor o Nalivajku, Pavljuku in Ostranici?! Hej, Semen! krvni moj brat! daj mi konja, ki bode letel črez lesove in črezsgore! daj mi sabljo, s katero je bojeval moj prednik — Pavel Carniš za Zbaražem! Jaz nečem tega, da bi Židje v najmu imeli pravoslavno cerkvo! Jaz nečem tega, da bi nečisti duhovni jezdarili od naselišča do naselišča in pravoslavni narod oskrbljali se službo Božjo! Jaz nečem tega, da bi krvoločna Leska zver nas cvrla v mednih ponvah in Kozake varila v kotlih. Semen, priredi mi konja, bistrega, kakor je veter bister, in ognjenega, kakor je plamen .... "
Sedlaj, sobe bulanoho, mene voronoho,
Hej, virežem vražih Ljahov, het što do odnoho.
Ker je pesen bila razpalila stotnika Čarniša, zabil je na Katarino in zinočen dalje pel to-le:
O jalc stisne Kozak Nečaj kona ostroliami,
Za nim Ljahov sorok tisjač z holimi Sabljami!
Povernuvsja Kozak Nečaj vod brjami do brjami,
0	posfaviv vražih Ljahov u čotire lavi,
Oj jak vozme Kozak Nečaj od bašti clo bašti,
1	stav Ljahov, vražih sinov, jak snopiki klasti,
Povernuvsja Kozak Nečaj na praveje pleče,
A vže z Ljaškov, vražih sinov, krov rečkami teče.
Povernuvsja Kozak Nečaj na levuju ruku,
Neviskočit Nečajev kon iz Ljacčoho trupu!
„Ljubi moj ded!" — opomni Katarina solzna in prime ga za roko, „zdaj nijso Lehi na vrsti."
„O kom рак govoriš?" — povpraša Čarniš.
„Mojega očo, polkovnega Gluhovskega sodnika, zajel je Kri-žanovski, mojega očo Životovskega, stotnika Čarniša prijatelja."
„Ali prijatelja?!" — začudi se Čarniš in stopi nazaj. „Kaj je dan denes na sveti prijateljstvo, ker otroci zapuščajo lastne oče?" —
„Otroci zapuščajo lastne oče," — pozopeti in vzdihne ključar Semen, ki je kakor kaka prikazen, v temnem kotu sedel na kupu knjig. „O, gospod, pomni kralja Davida!"
Ker je nesrečna Katarina videla, da je tudi poslednji up
mrknil jej, izročila je svojega oče osodo Božjej volji in mislila je le to, kako bi sama obvarovala se Križanovskega. Molčala je in zapustila Čarniša in njegovega ključarja, urno odila po Vorone-škili ulicah in nemirno ozirala se na vse strani, ali ne oprezujo kd6 hudobnega Križanovskega posli.
Za Voronežem, pri Makavskej cesti se začenja brezova gošča, Le vade po imeni. Čem dalje ideš od Voroneža, tem pu-stejša je ta vesela in svitla goščava, temni jo hraščina in smre-čina, napösled se steče v nepretrgano vrsto lesov, ki se razprostirajo po velikem torišči in tam pa tam prominjajo v dremljoče borovje. Le-todi, po teh jasnih Levadah je bežala Katarina.
„ Če je moja osoda tako nesrečna," — menila je, „da se ne smem nadejati, da mi bi kedo pomogel ali zavaroval me, pa naj se godi z menoj po Božjej volji! Pojdem v to neprodrljivo lesovje, pa naj me volčje raztrgajo in medvedje rajši, nego da bi bila gnjusnega Žida' Križanovskega žrtva."
Tu jo zapuščamo v naročji divjih lesov, zvlasti — ker je uže čas, da pozvemo, kaj se je zgodilo z veselim Skrbino in z njegovim molčečim tovarišem.
XX.
Škrbina je nekoliko potov poskusil, da bi bil razgovor začel se svojimi zinagalci, ali ni njegova vprašanja, ni zbadljive šale nijso mogle zmotiti njih resnega molčanja. Kotil je njih oče in dede zaporožki, ali ker je videl, da tudi s tem pomočkom ne more zmoči njih „stoičnosti", poloti se jezno svojega tovariša.
„Ti si prava sreda!" — opomnil je, menda je bil vrag ukazal ti, da idi lovit čaplje, ko bi oba bila morala biti oprezna. Da imaš v svojej razumnej glavi le trohico več možganov, vrag te pozoblji, a zdaj znaš, kakega junaka sva zgubila!"
„Hvalim za dobro voljo," — oponese Sreda; „meni živenje še ni mrzko, da bi drugim na prid zabijal samega sebe."
„Eli, modra glava — ti! živenje li še nij mrzko! Kako se zdis, da si samo va-se zaljubljen! A Bog zna: o veselji bi te ne maral z vso tvojo hrabrostjo vred ne — ni za dobro kupico medu ne! Ta pot, ko je Mihael.... oh, prerodi! bi se bil v čudovito vrednega Zaporožca! ta bi bil, da je treba, lehko bil takoj ku-renni ataman !.... Naj je njegov delež nebeška kraljevina! Naj tamkaje uživa same varenike in pampuške v smetani, naj vse pije iz takih kupic, kakoršna je Dorošenkova čaša! ...."
„Slavno se je vel pokojnik," — govoril je Škrbina dalje po kratkem molčanji; „kedo bi bil menil, daje takov junak! Da imam svoje „samokrese nabite, zvedele bi te gluhe giave, kako zna Martin Škrbina streljati!"
O tem je skrivnostna jata globoče in globoče zahajala v les. Večer se je približal, nebo se je stemnilo, ogromni hrasti so se zdeli, da so o temi še enkrat viši.
Jata popusti na levej strani veliko cesto, raztroji se in dalje odide po pustih, ozkih stezah, ki so kmalu delile se, kmalu stekale za drevjem.
Po nekolikem časi so na desnej strani zaslišali šumečo vodo. Kozaka sta menila, da ideta nad bregom potoku, ki pere njiju nesrečnega popotnega tovariša.
Po polurnej težkej ježi črez koreninje, čez štore in po jarkih, ki so jih bile izjedie pomladne vode, prijezdili so na majhno ravan, pokrito z redkim grmovjem in ležečo kraj širokega baj-raka, kateri se je zdel, da je propast brezi dna o svitlem meseci, ki je vstajal za lesom in ne prodiral še v njegovo globino.
Tega bajraka desna stran, kder sta bila naša Kozaka, spuščala se je strmo navzdol in rastlo je po njej mehkolistnato drevje — brezovo, lipovo in orehovo. Nasprotni breg pa se je se svojimi golimi kamenenimi grudami vred navpično vspenjal iz temnega dna in stal je nekoliko sežnjev visoko nad ravni svet.
Na tej višini, na razločnem nasprotji v primerji z drugo stranjo, stalo je neko poslopje, katerega človek nij mogel dobro razlikovati o mesečini. Dalje za goro so vstajale blede sence gozdnega površja, ki je čaralno delila ga priroda si svojo nenavadno mičnostjo.
A o tem, ko se mi motimo s temi natančnostimi, spustila sta se naša Kozaka žlebu v globino, kjer je na dnu bila ravna, široka plošnjava, ki se je, kakor kaka tiha reka, vila mej dvema različnima breg-ma in objemala je z raznimi vpogami pusto goro, da je bila podobna nepristopnemu otoku.
Ta pusta gora, pokrita z brazdami in ovenčana s cvetočo prirodo, podobna je bila gnjusnej potvari sredi smehljive družine; kak resen puščavnik bi ne bil mogel najti lepšega prostora, kder bi bil postavil si samostan, tu bi bil lehko nenehoma pred očmi imel obraz brezi zemskih mičnostij.
A mojih junakov glavi se nijsta motili s takovimi mislimi. Kozak Sreda je bil težko zamišljen; mislil je пл svojo mater. Ali mati zna, ltde je zdaj ? ali njeno srce čuti nepričakovano gorje, ki utegne zadeti njenega sina? Ali res vse njegove dobre namere ostano nezvršene? ali ga res umori ti razbojniki?" —
„Nikakor ne," — tješil se je, „Bog je usmiljen in pravičen, materinska nxlitva sina otimlje morske globočine."
Ta bogočestna misel je oživljala njegovo srce in neka hladeča slutnja mu je pričala, da nij še vse zgubljeno. Z vrelo zaupnostjo je poljubil obrazec, viseč na njegovih prsih, to je bil materin dar na odhod, in tiho je molil na svojem sedlu.
Kar tiče Zaporožca, ta tudi o tej priliki nij bil njegovih čutov družnik. Siij ni imel nikogar, da bi bil žaloval po njem, njemu je bila Sič —'mati, a Veli kij Luh— batko. Njegov surovi, divji duh je bil uže davno raztrgal vse nežne zveze z ljudmi, združil se je z divjimi Dnjeprskimi stepami, kder se je v^č, nego dvajset let tepel s' Tatarjem in boril z grozno burnostjo Ornega
morja, tega svedoka (priče) njegovim neštevilnim nevarnostim. Njemu je užd toliko potov smrt gledala v o M, pahnol je svoje ži-venje v njeno odprto propast toliko potov, da si je lastil pravico, ka smč biti na tem sveti, in da je menil, ka je njegov život neka posebna milost čudovite osode. Podoben je bil srečnemu igralcu, kateremu po mnogih igrah nij žal, če katerikrat zgubi. Skrbina je gledal na svoje živenje, kakor na kaj tujega zunaj svojega področja. Vsled svoje izkušenosti, ali prav za prav: vsled svoje navade je često videl smrt in prišel do takih nastopkov, do kakor-šnih prihaja moški, kateri je sam sebi večni duh in zaničljivo ozira se na vse promine in nesreče.
Malo mu je na mari bila bodočest. Miloval je samo Mihaela. Ko pa je tudi ta čut bil na nekoliko minot pomiril se v njem, izročil se je_ osodi, katera ga je o marsikaterej priliki izpeljala iz najobupljivejših okolnostij, skrbela ga je le večerja, ki bi nemara ne bila še prišla mu na misel, da je s kakim svobodnim delom motil se.
„Ali veste — kaj, gospodje molodci?" — povpraša svoje zmagovalce z najgorkejšo dobrodušnostjo; „ali je naša pot še dolga? ali bi ne bilo boljše, da zakurimo ogenj in zvarimo kaše? A jaz bi vas počestil z neko slavno pijačo 1"
Ta hladnodušnost je o njegovej nevarnej okolnosti bila tako čudovita, da se neznanci nijso mogli zdržati smeha, a eden njih se je razveselil tako, da mu je z roko pokazal na kameneno goro, ob katerej so jezdili, in opomnil: „Kmalu pridemo na mesto."
A kmalu so prijezdili na širok travnik, ob katerem so na dvžh straneh razstavljeni bili zeleni griči: bajraku desna stran, travniku tretja stran je bila zaslonjena se skalnato goro, četrta stran pa je edinila se s čisto stepo, katera se je o mesečini zdčla, da nij obzora nijma in da se v neizmernej daljavi staplja sč širnim nebom.
Doslč Kozaka, jezdeča gori ob oznožji, nijsta videla poslopja na njej; ko pa prijezdita na travnik, takoj se jima pokaže obraz, ki bi bil celo umeteljnika prevzel se svojo lego in z divjo krasoto.
Baš na kraji, kakor gora na dalje, stal je štirioglat stolp, vrh mu je bila starost razglodala in vrata je imel široka, njih obok in strani so uže rušile se.
Na obeh straneh sta razmerno stala manjša okrogla stolpa, ali priroda jima je kljubu človeški zidalnosti (arhitekture) ostrim lastnostim — dajala drugo podobo. Eden se je zdel, da je jako star, in trava je rastla po njem tako, da bi človek lehko bil veroval, ka je kak ogromen surov slop, da ga nijso izdajala razbita okna in na luknastej strehi ohranena rtasta oblika. Eden pa se je zdel, da je močnejši, a vendar bi bil rad svojo okolnost za-rnenil z okolnostjo starega brata. Kraj vrha, na katerem je stal, odvadil se je bil o nekem neznanem slučaji in popustil je celo tretjino njegovega temlja s& svojimi izbuljenimi in kljukastimi kameni vred, da je visela nad strmino — visoko pet sežnjev. Po-

doba je kazala, kakor bi se bil ta nesrečni stolp držal le debelega zidu, ki je edinil ga z velikim stolpom, in kakor bi vsako tre-notje bil botel z vso svojo težo zgrmeti na dno glob kega baj-raka. Ni vejica bršlina, ni grmiček brezovja nij rastlo v njegovih pustotnih razpokah, kakor bi bilo bržlinovje in brezovje čutilo njegovo nevarnost.
Na tem prostoru je с trm a g^ra nekako nižala se. Mlado zelenje, to je bilo nekako veselo tega in ponašalo se je po njej vsakojako grmovje in drevje, ki se je odlikovalo o meseci, o njegovem žaru, in čaraluo je ogledavalo se mej vstajajočim kamenjem.
Gora je zdaj pa zdaj vendar le bila tako strma, da so jezdci morali laz ti raz konje, zatö da so mogli priti k vratom te trdnjave ali tega samostana, kar je oboje tisto, kajti o davnih časih je vsak samostan, izročen pogostim sovražniškim napadom, moral tudi trdnjava b ti v pomejnih krajinah Male Ruske.
Cesta navzgor je bila posuta z opečjem, a zgol s kosci, drobile so opečje pogoste ježe, a mej kosci je bilo rušje apnenega ometa. Tam pa tam so še poznali se ostanki starih stopnjic na opečji, na temljih iz glinastih ploš; tam pa tam so po strani ob tem vhodu bili ostanki nekedanjih temljev, na katerih so morda stali prednji stolpi in zidovi, ki so bili nizke ograde o streljanji. Izpod njih so zijale poluzasute odprtine, vodeče gotovo v podzemske hodbe. Vse je pričalo, da je ta trdnjava uže dolgo časa bila brezi ogledništva in da je izgubila mnogo svoje prvotne podobe.
Uže sta zdaj naša popotna trdnjavi pri vhodu. Odido po sta-rej sobani in pridejo v trdnjavo.
O mesečini zagledata veliko dvorišče, gradil ga je sesut, star zid. Ob njem je bila vrsta nizkih poslopij z majhnimi okni vred, pred njimi pa je bila vrsta zasajenih dreves.
Vse to je o prvem pogledi bilo do сё1а podobno samostanu ali gradba sredi dvora je nekako kljubovala tej dozdelnosti. To je bil širok, a nizek stolp, ograjen se silno zobatim zidom, za katerim je bulela, kupla, nad kuplo pa je na dolgem drozi plapolalo žolto znamenje z naobraženim mečem iz z mrtvaško glavo. Nekoliko ozkih, visokih, ostro obokanih oken, pa brezi razmerja je bilo sem ter tja razstavljenih po zidu in jasno razsvitljenih, a skozi-nje je iz stolpa siišal se mnogih glasov različen razgovor. Vhod v stolp je bil odičen s težkim, nevkusnim pročeljem na močnih slopeh, ki so pri stopnjicah opirali se na široko ravan, deset stopnjic viso dvorišču od površja — in obložena je bila z glinastimi plošami. Na pročelji je bilo surovo lepno delo — baš to znamenje, ki je bilo naobraženo na praporu — meč in smrtna glava.
Rudeča župana popustita tovaršijo na dvori, svojema za-ločencema vred stopita na visoko predstopnjišče, pogovorita se nekaj tiho mejusobno in oba odpeljeta v veliko, z nekolikimi svetil-nicami razsvitljeno sobo; nje stene nijso imele nobene druge olepšave, nego orožje in razraerno razobešeno železno oklopje,
Ta obraz, ki je kazal se Kozakoma, ugajal je jako izlako-tovanemu Zaporožcu, kateremu je, kakor vsem njegovim tovarišem, navzočna dobrota bila draža, nego bodoča prednost, in ki je bolj skrbel za čašo dobre pijače in za dobro večerjo, nego za svojo osodo. Prišla sta bila, kakor nalašč, k večerji.
Sredi sobe, okrog dolge in široke mize je po raznosti sedelo blezu petdeset osob čvrstih obrazov, nenavadno velikih brad in v razno pisanej in ohlapnej obleki, in baš njih je bil ta razgovor, ki se je malo poprej e slišal na dvorišče.
Nekoliko jih je svojo pozornost obrnilo na prišlece; drugi pa so pridno delali se žlicami, z noži, s kozarci in s čašami.
Eden rudečih županov Kozaka popusti v koti v sobi, stopi k moškemu v operjenej čapki, — k moškemu, ki je sedel prav konci mize, poljubi mu obleko in roko, nizko prikloni se in pokorno vstopi z daleč, roci položi na prsi in čakal je, zdelo se je, vprašanja.
Ali predno zvemo njiju razgovor, moramo površno ogledati to važno osobo, ki je do cela vredna, da so nd-njo pozorni moji čitatelji.
Konec mize, kder je ta moški sedel, ta konec je bil prazen, da bi na vsakej strani lehko bile sedele po tri osebe. Ta okolnost je takoj o prvem pogledu razodevala neko višo dostojnost, katera njegovih tovarišev okrog mize nij svobodila, da bi se mu bili približali.
To misel je še bolj potrjevalo pred njim razpostavljeno srebrno posodje, težko delo, drugi pa so pili in jedli iz mednih, svinčenih, steklenih in glinastih posod.
Tudi njegova obleka se je odlikovala s posebno dragocenostjo in nij bila do cela podobna maloruskih gospodov kroju. Laže bi bil kedo menil, da je Turek, ko bi ne bil tega izpodbijal velik zlat križ, ki je visel mu na prsih.
Za njim sta dva služnika stala v rudečej obleki. Eden je držal belo otiračo, eden pa srebrno umivalnico. Poleg vseh teh znamenj, ki so očito pričala, da je načelnik to, zanimalo je oči najbolj ogromno razmerje njegovih udov in resni, molčeči pogled, s katerim je bil zamaknen v svojo večerjo.
Star je bil, podoba je kazalo to, blezu petdeset let. Globoke brazde sč zakrivljenimi vpogami na njegovem temno rudečem, jako polnem obrazi so pričale ostanek r.ezmogljivega trpenja, ki je vjedalo ga vse žive dni. Velike mokre oči so mu izpod gostih razinrše«ih obrvij gledale nekako divje, a včs njegov obraz je imel izraz posebne čutljivosti in resnosti. Kazno je bilo, da je vsako trenotje gotov, ka izza širokega pasa potegne kinžal in plane na žrtvo, na katero koli. Ali vendar nihče nij obračal nd-nj svoje pozornosti; vsi so le mejusobno razgovarjali se. To je bilo dokaz, da so juž6 vajeni te njegove resnosti.
Čakal je rudeči župan, da ga povpraša načelnik, — čakal je — poslušen vshodne ponižnosti obredu. Gospodar vpre vd-nj Letopis II. 1874.	19
pogled, vsled katerega bi se bil kedo drug včs stresnil; on pa je mirno strpel ga, roko del na čelo in na srce—in opomnil: „Jasni ban!*) solnce, ki nas ogrevaš! rad položim pod tvoj meč svojo krivično glavo. Jaz sem ti ranil srce! tvoj sovražnik je poginil, ali njegove glave ne zagledaš na svojih vratih."
O tej vesti se stresne ban, kakor bi ga bil kedo polil z vodo; žgano se njegovega obraza osorni živci, nosnici se mu raz širiti, kakor konju, razpaljenemu o begu, ko va-se potegne zraka in ko se dvigne, da bi preskočil propast, — in divje oči so se mu ta trenotek napolnile s krvjo.
„Pes! ljuti zmaj!" •— zakričal je z besnim glasom, „kako je poginil? Povedi, pes, kako je poginil? Govori, more!**) dokler ti krvave vrane jezika ne izkljujo! Kakor gotovo sem zdrav, ne prizanašam nikomur! govori, pes! govori, vražji vnuk!"
Ker je bil prerazpaljen, sam nij vedel, kaj hoče, in ker nij znal, da je služnika omamil se svojim grmečim glasom, ter da ne more odgovoriti njegovemu vprašanju, razbesilo ga je njegovo molčanje.
„Mi smo bili na mosti, kar sem bil obljubil tvojej veleče-stitej Milosti," — odgovori naposled rudeči župan. „Most se je podrl, a on je s konjem vred padel v vodo."
„Padel^je! skj sem znal, da bode to tako, pes, vrag, pro-kleti zmaj! Živega potrebujem, ne mrtvega! Tvoja glava bode jutri krvava na mojih vratih namesti njegove! Naj nijsem zdrav, jaz se ne žrtvujem nikomur, vražji vnuk!"
„Jasni ban!" — opazi nesrečni župan, „ne jaz, temuč Bog je učinil to tako. Tu sta dva njegova služnika pred tvojimi jasnimi očmi."
„ В r e! ***) pes! Ali služnika? Dva njegova psa, reci, vražji sin! Jutri bosta njiju glavi o solnčnem vshodu viseli, tvoja glava pa bode o poludne krvava čepela na vratih."
XXI.
Kozak Sreda se je stresnil o tej krutnilcovej grožnji. Nekako nečutljivo omamljen se je sesel na tla baš na tem prostoru, kder je stal, oprl se s hrbtom na zid in z obema rokama prijel za glavo: nij znal, kde je in kaj se godi z njim.
Ali Zaporožec se nij skladal z njegovimi čuti ni ta žalostna trenotja. Nij mu bil na mari ni divji ban — in nijsta ga brigala vodnika; stopil je k junakom, sedečim okrog mize, in priljubil se jim je se svojim smešno dobrodušnim obrazom, sč svojim kratko-časnim vedenjem, prikupil se jim je se svojo — vse presiljave
*) Ban je v Srbskej knez.
**) Tako Srbi radi krikajo.
***) Tudi tako krikajo Srbje,
svobodno prijetnostjo v občevanji z drugimi — v kratkem časi tako, da so mu radovoljno prostor dali mej seboj.
Ko se je potješila banova besnost, ki je vsem bila sč strahom zavdala, obrnil je nd-se občo pozornost in zavzetost zbog svoje hladnokrvnosti, vsled katere nij maral nikogar, temuč kar polotil se je jedil pred seboj.
Podoba je kazala, kakor bi bil gluh bil in kakor bi ne bil slišal smrtne sodbe, ali kakor bi bil videl, da se mu bliža smrt, pa da je zato jedel, kolikor je najhitrejše mogel, kakor pred odhodom na kako pot.
„Ali si slišal, kaj je ban rekel?" — povprašajo ga sosedje in podrezajo v rebra, da bi bili probudili njegovo pozornost, ki je prezamišljena bila v nekaj.
„Slišal sem," — odgovoril je, pa nij očij obrnil sč zaporožke
žlice.
„No, ali slišal? Le do jutri bodeš še živel!"
„I, vsaj bode enega malopridneža menj na sveti," — odgovori mirno Škrbina, kakor bi bilo na vrsti bilo kaj takega, kar se nij njega tikalo.
„Či vmreš, či povisneš, raz mati rodila,"*) — pristavil je s prepričanostjo o resnici teh besed — s tako prever-jenostjo, s kakoršno Turek moli alkoranove vrstice.
To je razvnelo tem veče zavzetje.
„Ali ti nij žal, ker se bodeš moral posloviti od svojega ži-venja?" — povprašajo ga.
„Kaj je naše živenje?!" — začudi se Zaporožec stoiški. „Prazen meh, v kateri liješ žganje in nabijaš varenike." A o teh besedah je z rokama in se zobmi pridno delal tako, kakor bi bil res meh nabijal.
„To je prvo," — govoril je dalje in grlo poplaknil si z dobro pijačo, ki je bil dobil jo v svojo roko; „to je prvo, dejal sem, a drugo je to: menim, da na onem sveti človeku ne bode hujše, nego mu je na tem hudo; pa naj kedo blebeče, kar hoče, jaz, bogme, o peklu zmčrom takisto menim, da hudič nij strašen tako, kakor ga mala j o, posebno tistim ne, kateri so z njim, če ne dosti, pa vsaj nekoliko."
„Oj, ali si ti hudičev sorodnik?" —
„Ne, a vendar sva prijatelja!"
„Sveti Duh bodi z nami!" — vskriknejo poslušalci prestrašeni. — „Kedo je ta čiovek!— Pa kako si se sprijaznil z njim?"
„Čakite, dajte, da se malo pokrepčam. Mojej roci zdaj ne pristuje zaporožka sablja, da-si je dobro obvezana; za tega delj jo vendar zopet nameščuje nož, nameščuje žlica. — Morate znati," govoril je dalje po nekolikih minotah in silno trgal se zobmi kos bravine, „morate znati : če prav na Siči ne živi nobena ženska, vendar le je okrog Siča po naseliščih mnogo zimnih bivališč, kder
*) Mati je povila te, zato da umi ješ ali da bodeš visel.
Kozaci žive družabno se svojimi rodovinami, kajti vojevitih Kozakov je v našem Zaporožji le blezu 15.000, a da seštejemo po-zakonjene Kozake po vseli zimnih bivališčih, ne mara bi jih bilo petkrat toliko. Časi je blizu Siča hutor, kakor sploh pravoslavno krščanstvo, biva ženka z otroki vred. Nujte, v takem hutorji se je narodil tudi našinec — Zaporožec Martin Skrbina, kateri se vam o tej priliki mnogokrat zahvaljuje, ker ste mu k svojej večerji priti dovolili. Moj pokojni oča, Doroš Skrbina, ta je v Siči bil kurenni ataman, ali o njem ne bodemo govorili le-tii; sprijaznil me je bil s hudičem on, ali prav za prav sprijaznila me je bila z njim njegova mati, tedaj moja nekedanja babica. Kako — to precej zveste. Moja babica je bila, da vam tako najboljše povem, velika umeteljnica v svojem babištvu. Ko hitro se je kakovo dete narodilo kateremu atamanu ali pisarju, ali tudi oči samemu, ali po domače povedano -— popu, takoj so jej poslali kalač,*) vzeli s seboj jo in vozili s tako slavo, s kakoršno v Ukrajini vozevajo kako polkovnico. — Dolgo časa je pečala se z babištvom in na-pösled se je proslavila tako, da je bila znana po vsem Zaporo-škem sveti, zaporožke krajine pa nijso majhne, z ene strani Dnje-pra sezajo noter do potoka Orela, z ene strani рак prav do reke Jazmina in Buha. — Časi je h kateremu mogotcu odšla, pa je nij bilo več po dva meseca nazaj, sami nijso znali, kako bi jej bili stregli, nijso znali, kam bi jo bili posadili, tako so vsi radi imeli mojo babico. A narodilo se je bilo dete samemu hudiču. Pošljo po babico ... . "
,,0, ho ho!" — segne eden izmej poslušalcev lepo govorečemu Škrbini v besedo, „ali se hudiču tudi rode otroci!" —
„Ta je lepa!" — začudi se Zaporožec, — „od kodi pa bi prihajali hudobci, da se ne rode mladi hudički?! Säj bi sicer už6 davno pekel bil prazen, zat6 ker tudi gagajo; nekaterega ubije grom, nekaterega potolče našinec — Sičevec, če ga zaloti v kakem tesnem kotu, namlati ga tako, da ne prileze več do pekla. Me igrajo zaman o božičnih praznikih, kako smrt pobija Iroda, vrag pa smrt, a Zaporožec vraga."
„Nu, nu, tedaj se je hudiču narodilo dete," — opomnili so poslušalci in spomnili ga na pretrgano pripovest.
„Da, Hudiču se je bilo narodilo dete. Pošljejo po babico. Babica bi bila ne mara odrekla, ali nij vedela o ničemur, menila je, da jo klico h kakemu bogatemu gospodu, ker kočijaž, ki je bil prišel рб-njo, nij bil oblečen nič slabejše, nego je kak asavul. Ide. Pelj6 jo v sobo, kakoršne še nikoli ni videla, kajti mi živimo vsi priprosto, kozaški, našinci nosevajo srebrne podkvice in se zlatom okovane lule rajši, nego da bi stavili velike dorne, sezajoče prav do oblakov. Da, peljali so jo v sobo. Vse je bilo čarokrasno odičeno. Babica je imela vsega obilo, jedla je in pila, kar je le srce poželelo. Tako je živela užč dva dneva, po dveh dneh pa reče gospodarju, da bi čas bil, ka pokličo botra, zato da dete po-
*) Pecivo iz шоке.
nese k batušku.*) Ali opazijo jej: „Ne, babica, mi nijmamo tega običaja, mi ne nosimo detet k popu." — Ehe! o t tak a loviš!**) Zdaj stoprv je babica spoznala, da nij zaman zapazila, ka mali novorojenec ima na nogah in rokah parkljice, zadaj pa repek. — Nekaj je vendar morala učiniti. Bala pa se je, da ne bi izdala se, da je to zapazila. Čakala je le, da jo izpuste domov. Desetega dne so jej vendar peklenščki dejali: „Zdaj, babica, utegneš iti domov. Idi v zakladnico, moramo ti plačati trud." Ali nje majhni novorojenec, da-si je bil še v povojih, vendar je užš znal govoriti; taka je ta vražja natora! Prime babico za roko in šepne: „Ne maraj zlata, temuč naberi oglja." — Dobro. Ido v zakladnico. Nad durimi v zakladnici je visela nekova koža. Ko hudič pride do nje, dotakne se s parkljicem kože, pa ока. Babica gleda in tudi tako učini: dotakne se z roko kože, pa desnega ока — iz zgol radovednosti, kaj bode iz tega. — In kaj je bilo? Ko prideta v zakladnico, kazalo se je desnemu oku, da je oglje to, kar se je kazalo levemu, da so rumenjaci, a kar je levemu bilo oglje, to je bilo desnemu zlato. „Vzemi si, babica, zlata, kolikor hočeš," — rekli so hudiči. Ali babica nij opeharila se: nabrala je bila poln žep rumenjakov namesti oglja, pa nij spregovorila ni besede. Hudiči so le skomizgali z ramami, drugega pa nijso učinili ničesar. R6s je to: vraži so časi poštenejši, nego smo mi ljudje."
„Nu, poslušajte, kako se je skončalo to. Ta prokleta koža je vendar-le sitnosti delala pokoj nej babici. O nekej priliki je bila pri nekovem starešini na gostiji, a sedela je po starej navadi na čestnem prostoru. Na gostiji pa je bilo tudi mnogo drugih gostov. Pa kakor bi bila nesreča hotela, pripetilo se je, da sta se dva Kozaka, nij znano, zakaj, razprla tako hudo, da sta jela pretepati se. Nihče ne zna, zakaj sta se zravsala; ali pokojna babica je sedela za mizo in z desnim okom zagledala, da se nekij hudiček zaletuje mej Kozaka, nenehoma v pesti stiska jima kmalu sablji, kmalu samokresa, da se na vse strani zaletuje, v uha šepcče jima in vsekako skuša, kako bi ogenj razkuril. Moja babica gleda, gleda — in kaj je bilo? Ta hudiček nij bil noben drug hudobec, nego tisti mali novorojenec; gotovo so ga bili poslali iz pekla, da bi malo po malo dražil dobre ljudi. Napösled ga ogovori in povpraša: „Ali si ti, sinko, le-tu?" — „Da," odgovori hudiček. „Ali me vidiš?" — „Vidim."
„S katerim okom me vidiš?" — „Z desnim."
Stoprv odgovorila je bila babica, uže jo satanček udari po oku in izbije ga jej! Babica se zgrudi pod mizo in začne kričati. To trenotje vsi planejo k njej: Kaj se je pripetilo, kaj se je zgodilo? Pogledajo, pa nij imela ока!"
*) Ko oči, to je: k duhovnu.
**) Tako ti počenjaš.
Vsi se jemö smijati in pripovedkarja nadare z bodrim vriskom.
Zaporožec se je se svojo nenavadno zgovornostjo o nekolikih trenotkih svojim gostiteljem priljubil tako, da so ga radi imeli, kakor brata, a ni v enem izmej njih se nij vnela misel, da bi s tega sveta pregnali ga z neogibno smrtjo.
Celo temni ban je izpod svojih razmetenih obrvij ves čas tega pripovedanja gledal z nepremičnim okom, katero bi bilo vsakega drugega pripovedovalca zapeljalo v zadrego, ali Škrbina ni bil tako slaboten. Veselo je gledal svoje poslušalce, kakor bi ne bil mej njimi ni videl načelnika.
Morda se je ban čudil neumljivej pokojnosti na smrt obsojenega človeka, morebiti ga je bila prevzela ta nenavadna malomarnost do života, — malomarnost, katero si človek more jasniti le po mnogih pretrplenih neugodali. Ali od kodi izvira ta jasna veselost, ta tiha dobrovoljnost, ta samoljubi izraz na obrazi? Srce, ki je razorano vsled mnogih trpkostij, ne kaže tako svoje životne hladnosti; njegova veselost je divja, njegova pozaba na život je strašna, o njegovem hehetu in stoku ројб tiste strune.
Ali so take ali take bilo strašnega bana misli, to nam nij znano. Mi se ne drzovitimo, pa tudi nijsmo spretni, da bi se svojim pogledom prodrli to mračno dušo. Dosti nam je do tega, da opazujemo njegovo vnenje početje, katero nam pomore, da nekov obraz sestavimo njegovej natori.
Ko je bau poslušal Škrbinino pripovedanje, pa tudi po splošnem smehu -- ni prav nič promonil svoje resne vnenjesti, a v njegovem groznem oku se je obrazila nekova vdanost. Napolnil je srebrn okrožnik z boljšo jedjo, molčal in porinil ga od sebe, kolebnil je malo z roko, ter pokazal, naj ga dude Zaporožcu.
Okrožnik je bil kmalu na drugem konci mize, a najbliži Škrbinin sosed, ki mu je bil podal svojega gospoda dar, opomnil je: „Jasni ban daruje tebi svoje mize užitek."
Drug sosed Zaporožca udari na ramo in tiho opazi: „Nu, gospod Škrbina, nikar se ne boj ničesar, banu si se priljubil; živel bodeš še mnogo let."
Ali Zaporožec nij slišal prav nobene njegove besede, kakor bi mu živenje bilo poslednja skrb. Vstal je potrebno čestito, po-gladil oba plamena svoje brade, v roko vzel srebrni plošček in opazil: „Zahvaljujem se vašemu gospodu, ali — kakor vi rekate, banu za njegovo ljubezen. Vidim, da glave nijma natlačene sč slamo, torej zna, zakaj Martin Škrbina stoji. Mnogo potov sem na Siči imel to čeet, da sem okrožnik varenikov ali šuljakov prejel z mize jasno mogočnega gospoda koševega; naj jih srečno uživa tam, kder je; a naši gospodje nikoli na mizi nijso imeli srebrnega posodja, razen čaš, ki so jih darovali kralji in carji, pa starodavne kupice. Zaporožci srebro obešajo na clrage konje in župane, ali pa ga veselo tratijo v pogostih druščinah, рак jedel bi s ko-
rita, liš bi sito.*") Hvalim mnogo potov, kakor Lehi rekajo,"
—	pristavi še in prikloni se banu nad mizo.
Pa ban prav nikakor nij odgovoril njegovemu priklonu. Ponosno je sedel in gledal ga resnih, nepremičnih očij.
Toda Škrbino, kazno je bilo, da je malo brigal njegov odgovor. Ugodil je čestito zaporožkej dolžnosti in vnovič motil se z jedjo in se svojimi sosedi.
„A kaj, bratije?" — povpraša jih; „ganite se, kateri izmej vas je urnejši, in odvežiti od mojega sedla sodček. Počestim vas s pijačo, res betmansko! — Dolgo zdravje gospodu Bardaku; pošteno nas je počestil, celo popotnico nam je preskrbel."
Prinesli so sodček in pozdravili so ga z občo radostjo.
Zaporožec zavilme svojega — s krvjo pokropljenega župana rokala, vsem ukaže, naj izprazne kupice in čaše, promeni svoj nalog, ker je bil gost, in najpopreje gospodarju, potlej pa drugim natoči Bardakove pijače.
„Cakite, gospodje molodci," — reče jim: — „brezi gospodarja nij, da bi začeli piti. Dajte, da zvršim svojo dolžnost!"
Po tem opominu sebi napolni veliko kupico, dvigne jo k višku in opazi: „Bratje! najpopreje moram napiti na pokoj duši tega junaka, ki je denes na mosti branil se — nič drugače, nego tako, kakor kak kurenni ataman. Eh, da ste videli, kako se je branil! vrag vzemi vse, ali dosti je!.... „Nu," — govoril je dalje in zmagoval se, da je zadržal solzo, „očito je, da to je tako moralo biti; kar je z voza padlo, to je propadlo. — A tedaj
—	na pokoj njegovej duši!"
Po teh besedah je umolknil. Nadejal se je, da ves zbor po-zopeti njegovo napitnico. Ali kako se začudi, ko je okrog sebe plamikal z očmi in zapazil, da nihče ne drži čaše, ni kupice, da vsi oblačni sede in bojazljivo gledajo svojega bana, banu pa — da se oči iski-ё in da se polne s krvjo.
„Vrag vzemi to !" — opazi tiho Zaporožec: „kedo bi bil veroval, da je moj Mihael tako dobro znan s tem mazepo?**) Nu, treba je dejanja: Skači, vrag, kakor gospod ukazuje. — Aj, vi — modre glave!" — vskriknil je veselo, „zakaj ste se napihnili, kakor mehovi? Ali nijste slišali, kaj sem govoril? Na zdravje velemogočnemu banu in vsej domovini!"
Kakor bi jih bila kaka čaralna beseda probudila, vsi so oživeli. Caše in kupice so jim krožile nad glavami in radostno vriskanje se je razlegalo po sobi.
Hrumna beseda se je zopet razlila v široko reko. Le mračni ban je bil, kakor popreje, strašan in molčeč, kakor zverim gospodar mej raznokožnatimi poslušniki.
„Bratije," — opazi Zaporožec, ko se naposled spomni na Sredo, „nasitite mojega popotnega tovariša; zakaj bi za lakoto umrl, ker nij treba?"
*) Ce prav s korita, da le do sita.
**) Mazepa je zločinec.
Ali mali Kozak jn zavrgel vsakoršno užitje. Sedel je zmerom takisto, držal se je z rokama za glavo in s komolcema podpiral ob koleni.
Ko je bil Zaporožec preveril se, da ga ne pregovori, dal mu je mir, in hotel je le nasvetovati, da bi napili slavnej zaporožkej Siči na zdravje in njegovemu jasno mogočnemu gospodu koševemu, kar ban vstane se svojega prostora. Takoj po njem vstano vsi po-slušniki — in sobana je po dveh minotah bila prazna.
Ali Skrbini je malo bilo do tega.
Odide z veselo druščino vred na široko dvorišče, katero je razsvitljeval polni mesec, in kratkočasil je svoje družnike z neprestanimi šalami, se zaporožkimi povestimi in pravljicami (anekdotami), začel je bil tudi plesati, skakal je in zviral se, kakor je le mogel.
Ko se je bil stoprv nekoliko potov zavrtel, prinesli so mu banduro, a takoj se je prikazalo nekoliko gostij, dud in bobnov.
Zaporožec poskoči vsled same radosti, ko zagleda svoj ljubi nastroj, na kateri je skoro najboljše znal igrati v druščinah na Siči; ^strašnega bana dvorišče je zdaj bilo podobno zaporožkej Siči. Skrbina je načeloval: na enej strani je imel godce, na enej pa nekoliko osob z Bardakovim sodcem vred; vsi so jeli plesati, odmev je dolgo časa odgovarjal njih pogostemu vriskanju in pe-tiju, da je naposled sodček onemogel, sč sodcem vred pa da so onemogle tudi njih poslednje moči, roke so se godcem uprle, nijso hotele več igrati.
Le Skrbina je bil še na nogah. Motal se je na vse strani, vriskal je — neugodno svoje bandure strunam, motnih očij oziral se okrog sebe, in ker je videl, da nihče več ne pleše, da vsi, kakor na borišči, križema leže na dvorišči, banduro zažene od sebe, sam razpreči se po liladnej travi in opomni: „Aj, modre glave ! petdeset vas ne prepije le enega Zaporožca!" Po teh besedah malo umolkne, obrne se na drugo stran in tiho opomni: „Žal mi je ubogega Mihaela! hrabro se je boril!" O teh besedah je zaspal kot junak.
XXII.
Drugega dnd, ko so vsi še spali, Skrbina vzbudi Sredo, kateri je, da si je zelo žalostna bila njegova duša, vendar-le jako počvrstil se se svojim krepkim spanjem; rekel mu je: „Osedlaj, Kozak, svojega konja — in idi za menoj."
Ker je Kozak Sreda trdno veroval v neizmerno Zaporožčevo moč, pohitel je, zato da je brž zvršil njegov ukaz, pa ni vprašal nij, zakaj in kako je to.
Zaporožec je molčal in peljal ga z dvorišča skozi vrata, užč znana mojim čitateljem. Stopala sta po vijugastej cesti navzdol, korakala sta pod razpraskanim stolpom, ki je razsipal se v globel, in krenila sta na ozko stezico kraj bajraka, podobnega tistemu bajraku, iz katerega so bili prišli popreje tistega dne in kateri je
vsled čudovite prirodne igre svojemu bratu bil podoben tako, da je gora ležala, kakor v zelenem kotlu,, kateri je le se strani škr-bila stepa.
Ko prideta nekoliko stopinj globoče v lesovje, vstavi so Zaporožec in reče: „Zdaj, Kozak, zasedi konja in idi z Bogom. A le ne icli proti Hadaču, Bog varuj! Veruj besedam Sičevca Martina Škrbine, Škrbina ne zine nobene prazne besede."
Kozak Sreda se spomni na sodbo gospoda Bardaka o Križa-novskem — in sklenil je, da se bode vel po Skrbininem opominu.
„A kam mi nasvetuješ, Škrbina, da bi šel?" — povpraša.
„Idi, Kozak, naravnost, na slavno zaporožko Sic. Tam poiščeš Skrbinovski kuren, in v tem kurenu najdeš atamana Petra Skrbino, a ta Peter, če hočeš znati, nij nihče drug, nego moj starejši brat. K temu tedaj idi in le povedi mu, da je na zaporožko Sič poslal te Martin Škrbina, pa gotovo poskrbi, da ne umrješ za lakoto: sprejme in pogosti te tako dobro, kakor gospod Bar-dak. Ne bodi šlevast, sinko, in povedi tudi, da u tebja jest nenka starenka i sestra rodnčnka, kakor je v pesni, in da bi rad šel v Tilihul do Ljami,*) ali kakor vi rekate — za Kozaškim dobičkom, da bi poskusil živenje, pa te odpelje v tak oddelek, da uže jeseni materi prineseš čapko rumenjakov, sestri pa kake Tur-kinje dragotino. Svetujem ti tudi, brate, ne oženi se v ptujej krajini, kakor se je oženil Ivan Konovčenko, kateri
Ponav sobe devku, Turkenu cužozemku, U zelenoj sukne s belimi basanami. **)
„Kako pa najdem cesto na Sič, gospod Škrbina?" — povpraša Kozak.
„Tako-le sinko. Takoj, kedar prideš dalje po tem poti, idi naravnost in ne kreni, Bog varuj, na stran. Ne daleč za lesom, ne mara kakih 15 ali 20 vrst od tii, mora biti Muravska cesta, ki drži iz Moskevska prav od mesta Tule baš do Perekopa. Kader prideš na to cesto, obrni se na desno stran. A ko pojdeš po tej cesti blezu vrsto daleč, ali prav za prav — poludrngo vrsto, prideš k rečici ürelu. Tam se uže začenjajo zaporožki reduti, ligure***) in zimna bivališča, tam ti vsak mladič pokaže, kocli je cesta na Sič. To je ves moj svet, gospod brata ! Da-si prideš mej modre glave, da-si bodeš razveseljeval se, kakor je treba — zaporožki, vendar nikedar ne zäbi, da imaš staro mater, katera te je s poslednjimi groši odpravila na vojsko, kajti sodi, kakor hočeš, neka stara pesen zaman ne trdi:
Sčaslivi toj čolovek na svete buvaje, Kotori ctit otca i ncnki považaje.
*) Tako Zaporožci imemijo Mohainedanstvo.
**) Alegoriški — smrt.
***) Tako so imenovali smolnate sodce, postavljene drug na drugega, ki so jih zažigali, kedar se je sovražnik bližal.
„Kedo zna," — govoril je dalje in zamislil se — „morda je ubogi Mihael poginil za tega delj, ker ga oča ni poblagoslovil na odhod .... Nu, ali je to aii to, idi z Bogom in bojuj hrabro. Jaz se tujnalo pomudim zbog svojih okolnostij. Da! skoro bi bil zä-bil! če te Peter kaj povpraša o meni, le povedi mu, da gotovo kmalu najdem to, kar sem odjezdil iskat. Z Bogom, zdravstvu j!"
Po teh besedah svojega tovariša ga objame z očinskim čutijem; mladi Kozak ga tudi objame s čestjo in se sinovsko hvaležnostjo, po vzajemnem objetji pa se razsebita.
Ko se Skrbina vrne v trdnjavo, svoje gostitelje najde zelo nepokojne. Vsi so skrbeli, kam je njih neprecenljivi gost zginil, a menili so, da je Zaporožec zibnil, — menili so to tem krepkejše, zato ker je bil v konjaci popustil svojega vranca. Njegov popotni tovariš nij brigal nikogar. Ali nenadoma so mej seboj zagledali Škrbino, kakor bi bil iz oblakov padel, in z radostnim vskrikom so ga pozdravili. Uže smo menili, da je, gospod Skrbina, sorodnik pobral te," — opominjali so mu.
„Eh, vi — razumne glave!" — začudil se je Zaporožec, „ali menite, da je Sičevcu Skrbini hudič kos, da bi ga odnesel! Naj le pride, pasji sin, gotovo se brezi rogov vrne v pekel. Jaz sem svojega tovariša spremil, da je odšel na Sič, naj se malo nauči, kako mora človek s Tatarji kavsati se. Ali tii nij, da bi o tem govorili, jaz vas torej povprašujem: Kakov brlog je to? Ali je to kak samostan, ali je trdnjava, ali kaka druga Zaporožka Sič?" —
„Nekedaj je to baje bil samostan," — odgovore mu, kasnejše l^a so Tatarji pregnali vse menihe, oplenili vse, samostan pa je menda bil sto let prazen, zato ker so se baje prikazala bila strašila, ki so ljud pregnala izrnej tega zidovja. A ko smo bili mi se svojim banom Radivojem vred prišli v te kraje, nijsmo boljšega prostora našli si. Nekaj smo predrugačili, prenaredili smo iz stare cerkve Kulu (trdnjavo), tam-le dalje smo zgotovili konjake, priredili sobice, zdaj pa tu živimo in prepevamo uže blezu dve leti."
„A kedo je vaš ban?"
„Naš ban je takov gospod, kakoršnih je mnogo v Ukrajini, le da je mnogo strašnejši, nego so drugi; dvajset vrst daleč okrog se ga tu boji vse. To je res ban!"
„A zakaj ga imenujete bana? Kakovo ime je to? od kodi je prišel v te kraje?" —
„Ali zakaj mu je ban ime? Zato, ker je najviši ban Radi-voj, ali knez Radivoj. Mi smo prišli iz dalelcih krajin — iz Srbske, če si uže kedaj slišal o njej."
„Iz Srbske, iz Srbske," — zopetil je Zaporožec in nekako zamislil se. „Znana je nam Srbska — znana. — Vaša zasuknena beseda mi priča, da nijste naš narod. Srbje. .. da. Jaz imam — prijatelja Srba in živi nekde v Ukrajini, mogočen gospod je, ali pa je kde v Hetmanščini; ne znam prav, kde je, le nos pozna, da je nekdo tu blizu. — Nu, a zakaj je vaš ban zapustil Srbsko?" -
„Denes nij, da bi o tem govorili."
„Umejem vas. Povedite mi le, zakaj ste nas vstavili na mosti in zakaj vam je toliko do ubogega Mihaela?"
,,To povprašaj le bana, če hočeš, da se ti glava na vratih posuši."
„Ne, dva vraga naj posuši, pa ne moje glave! A ta prokleti župan, ta je bil prav lačen ga! Ali je to kaka malost? Z mosta je pogreznil takovega slavnega vojnika! Pri nas v Zaporožji bi bili drugače učiuili z njim; pri nas je, bratije, tudi smrt vesela."
„Nu, a kaj bi vi bili učinili? ' —
„Mi, gospodje mol ode i, če kak ničemnik kaj ukrade ali koga ubije, ali če ga hudobni duh zapelje v greh, da na Sič pripelje kako žensko — zato ga mi najhujše kaznimo, kajti zbog ženstva se vse na sveti slabo godi, - takoj primejo ubogega bebca, varno privežo k stebru na ravni, okrog njega pa na kosi-tarkah razstavijo žganje, pivo, med; poleg tega leži gromada ko-lačev, leži štiri butare palic. Vsak mimo idoč Kozak vzame palico v roko, izpije kupico žganja ali medice, ugrizne kolač, naposled pa grešnika udari in opazi: „Nä, zato da ne bodeš kradel, ne m o r i 1, n e k a n i 1! V s e g a k u r e n a j e zbog tebe sram!" — po teh besedah pa odide po svojem poti. Pa pride drugi Kozak, tretji — in tepö ga in očitajo mu to tako dolgo časa, dokler duša čepi v njem. A zločinec o tem tudi pije žganje ali medico, zatö da. ne umrje pretežko."
„Čudovito je to, kak slaven običaji imajo ti ljudje," opomnijo Skrbinini poslušalci. — „To je resnica, da Kozaci tem rajši tepo, zločinec рак veselejši umira. Z našim barjaktarom (praporščakom) pa se ne bode tako godilo denes; o prvem mah-ljaji mu meč odseče glavo, pa ga ne bode ni duha ni sluha."
„A kedo vam brani našo smrt? Eli! a kajznači: Ja zdorov? Co ja zdorov?*) Na Siči — kar bojno svetovalstvo sklene, to se mora zgoditi; a če koševi kedaj pregreši se, tudi njega privežo k stebru!"
„Tako je na Siči, mi pa imamo drugače zakone; nam pa, kar ban reče, to nam mora biti sveto; zato je ban. A da njegov ukaz nij svet, kaj pa učiniš? To smo podedovali od svojih pra-dedov. Sicer pa z njim vred živimo slavno; jej, pij, kar hočeš, raduj se, veseli se -— kakor sam hočeš, le znaj svojo dolžnost; bodi veren, pošteno služi, znaj jezik držati za zobmi, kader pa delo pride na vrsto, ne boj se za glavo; a to je vse. Ostani, gospod Škrbina, pri nas; mej nami bodeš, kakor naš brat, ban pa nij skop z darovi."
„Dosti je," — opazi Škrbina. „Meni je tisto, naj živim, kder koli, le da pridem v grob, zatö da se oddahnem. Bratije, le s to pi'gojo: plače ne zahtevam od vas nikakoršne, zat6 pa bodem pil
*) S temi besedami se koln6.
in hulal.*) Kedar pa pridejo na vrsto moje okolnosti, ne boste smeli jeziti se, kajti zapustim vas ali po dnevi ali po noči, da ne bodem nikogar povprašal, ali vam je po godu, ali ne.
„Saj tudi mi, kar slišimo, ne bodemo več dolgo časa tu. Nij še dolgo, kar je bil sel prišel iz Srbske. Podoba je, da se pri nas vse ugodno vrši in da se ban vrne v svojo nahijo (okrožje).
Pa vendar, bratije," —■ opomni Zaporožec in povpraša: „kakov Kozak pa sem brezi sablje? Dajte mi jo, zdaj je čas, da po-brenkam z njo."
Vse je zgodilo se po njegovej volji.
O tem se je približala kazen, ki je bil Radivoj odločil jo svojemu praporščaku, Srbje pa so mirno čakali osodne ure. Na njih se nij kazala ni nevrlost, ni žalost zbog bratove smrti. Razkačenega Radivoja odlok se je do cela vjemal z njihnatoro. Srbje so od davnih časov nenehoma bili takih groz in bur deležniki, da nijso utegnoli sestaviti samosvojnega pravilnega politiškega telesa, niti s pomočjo zakonov ustanoviti pravne uprave; vlastnega vzdrževanja ideja je glušila jim vse drugo. Njih načelniki so Srbsko delili med se na mnogo delov in imenovali so se kralje, bane, kneze in vojevode ; pečali so se le z odganjanjem svojih sovražnikov; ker so neprestano s vojsko motili se, zato so svoje posluš-nike sodili brezi dolgih preiskav z nepogojnimi (kategoričnimi) odloči, časi o splošnih posvetovanjih, časi pa po svojej volji. Potomci so dalje vladali tudi tako, sveti so jim bili njih prednikov običaji, vsled tega so vstajali dotičnih načelnikov krvavi odloki o osodi, — vstajali narodovi pojmi o njej, zločincu pa se je o vsakokratnem odloku po splošnem menjenji zdelo, da je osoda porodila ga. Neumorni boji s Turci in se sovražniškimi strankami so utrjevali vsega näroda lastnostje, neumorna hoja na o s ve t o in ker so jim deve odnašali, to je Srba naučilo, da je vsak dan gledal smrt in kri. Vse njih povesti, balade in pesni so bogate s krvavimi in najžalostnejšimi obrazi. V njih se pretaka cela reka krvi, — reka, pokrita z mrliči, v njih se junaci bore s tako krutostjo, da črno sesedla kri gleda iz njih ran — in jezdečeva kri, tekoča iz ran, zaliva samokresom oglavja; v njih se vojnik (voj-ščak) vrača z borišča do komolca krvavih rok — in na konji, čegar noge so do kolena v krvi, v njih prinaša ženinov brat za ženitvansko mizo na najradostnejši dar — njegovega sovražnika mrtvo glavo. **) Smrt, kri, rane so biseri granesom srbske narodne pesni. Pojem o osveti je Srbom promenil se v bogočestno idejo, Srbje se ne maščuj o zaradi ubitega brata, temuč rekajo: osvja-tit dušu ubitoga. Bore se in streljajo s takim veseljem, s ka-koršnim mi bojujemo s kolači, in boježeljnost je prodrla v njih običaje tako globoko, da tudi dan denes mladi Srbje, razburjeni vsled gorke krvi zapuščajo svojih roditeljev dorne in odhajajo
*) Kozaški veselo živel.
**) Srbske narodne pesni Vuka Step. Karadžiča.
g a j d u č e s t v o v a t, to je: lupežit, ali samo zati, ker koprni po nemira. Njih natore preširnost, ki so jo minola stoletja dražile razne okolnosti, zahteva užitek, in česar bi se kak drug človek bal, to Srbu daje neko divjo slast.
Ce gledamo s tega stališča, ne bode se nam neprirojena zdela želja Radivojeva, ki ga je bila ne mara osoda utrdila, da bi bil na vratih svoje trdnjave rad videl poslušnikovo glavo, katera ga je bila razdražila; ne bodemo se čudili njegovej hladnodušnosti, ni mrzlosti njegovih junakov, ki so vzrastli in ostareli o samosil-stvu svojih gospodovalcev.
Približala se je bila kazen. Nesrečnega bajraktarja so pripeljali na dvorišče in oznanili to Radivoju. Radivoj nij mudil se na visokem prizorišči pri stopnicah svojega gradu. Mračen je bil — in zamišljen tako, kakor poprejšnji večer. Ob bedri mu je visel turški jatagan, za pasom grozil se kindžal.
Obsojenca so vstavili, da je pred nastopisčem pokleknil. Nad njim je stal rabelj, v roci je držal širok in težak meč, kateri bi bil starinoslovec odločil Atili. Vsi so zbrali se pri nastopišči, a ne vsled usmiljenosti do grešnika, temuč zato, da bi slišali, kaj o tej priliki ban pove, kajti govoril je tako malo, da svojim poslušni-kom časi vis teden ni spregovoril nij.
Ali molčljivi samosilec nij bil, kar je podoba kazala, ta pot tako dobrodušen, da bi jim ustregel si svojo besedo. Mrlel je si svojim trudnim pogledom na vso skupščino, kakor bi bil nji me-njenje hotel zvedeti o tej kazni, a uži je hotel rablju dati odločilno znamenje, kar prid-enj stopi Zaporožec.
Snažen je bil in omit — in v novej obleci, katero je bil s seboj prinesel v torbi — in ki je bila tako dragocena, da je Radivoj s posebno živostjo oči obračal vd-njo.
„Jasni, velemogočni gospod ataman!" ogovori ga Skrbina, „ali prav za prav: svitli ban, kakor rekajo tvoji Srbje, da-si je to oboje tisti vrag. Ali znaš, kaj ti povem, gospodine moj dragi? če baš hočeš, da govorim srbski. Vaši običaji so vsi lepi in pristojni pravoslavnim krščanom; ali to, vrag vedi, kaka navada je le-to! kdi pa vidimo, da bi človeka pobijali, kakor kako govedo, ali da bi ga rezali, kakor baba kokoš? Čemu je to podobno? ali bi ne bilo boljše, da bi ga, kakor pristuje, privezali k slopu, okrog njega pa razstavili pivo, medico, kolače?"
Ali Radivoja zapusti potrpežljivost.
„Pis more!" — vskrikne, a vendar z jako pokojnim glasom : „odidi, če ne, pogineš!"
„Ali poginem?" — povpraša Zaporožec — „a kaj je to?" Udari po sablji.
Radivoj se na lahko nasmeje — in morda prvi pot po nekolikih letih; kolebnil je z roko, ter ukazal, naj na stran odpelji Zaporožca, kateremu je prizanašal zbog njegove nenavadne smelosti in životne zaničljivosti.
Ali Zaporožcu nij bil po godu ta prizor, izdere sabljo, opri
se nastopišču na zidek in zaupije: „A zdaj gospodje molodci! kateri katerega zmore!"
Srbje so se čudili in stali so in čakali, kaj poreče ban. Ban pa je ta pot bil jako vljuden. Prišel je po stopnicah navzdol, mel si roci in poluglasno je opomnil: „Junak rabor!"*) Pa obrne se v svojo životno stražo in dade z roko znamenje, naj stopijo na stran.
Ne znam, kako bi se bila skončala ta Skrbinina srčnost, da nij neka nenadna okolnost zmotila tega razpora. Znporožec je trikrat malmil sč svojo turško sabljo in na plečih začutil poprejšnjega dne rano, a ker je preveril se, da vsled njo ne more pokazati svoje nmeteljnosti in moči, zažene proč sabljo in razhujen opazi: „Hudič je včeraj nekemu hudoben šepnil v uho, naj me rani v pleča! A zdaj, da bi kopjišče sukal?!" —
Srbje so bili jako veseli tega konca. Ne bi radi bili ranili Zaporožca, in ker so znali, kako se je branil poprejšnjega dne, prijeli so tem nerajši za sablje.
Obsojenec je ves ta čas klečal. Rabelj je nad njim držal širok meč. Vsi so oči obrnili se Zaporožca na Kadivoja.
Radivoj je molčal in sprehajal se po nastopišči, kazno je bilo, da je zdbil na svojo žrtvo. Njemu to nij bilo nič važnega. Vajen je bil tega, druge misli, druge skrbi so zdaj oblačile njegovo rčsno lice.
Ali ta nenadna okolnost je obsojencu bila dobrotna. Pri vratih starega stolpa se je bil prikazal nekov človek — prašen in potan, peljal je za seboj utrujenega konja.
„Goneč! Goneč! K ni ga! Kniga!" — krikalo je mej množino nekoliko glasov.
Ti kriki so probudili Radivoja. Obrne se k vratom, oko se mu razjasni vsled same radosti. Kolebne z roko rablju in opomni: „Nij treba!"
A däde selu znamenje, naj ide za njim in odide v svoje bivališče.
Takoj po njegovem odhodu je množica še srečo voščila svojemu barjaktarju, ker nij bila smrt zadela ga, potlej pa je razšla se.
XXIII.
„Žal mi je!" — opomni Zaporožec, „tega rudopernatega ptička bi vendar bili morali namesti mojega ubogega Mihaela splačati! Nu, pa bodi, bratije; ker nam nij posrečilo se, da bi bili poveseljačili o pogrebu tega molodca, pohulajmo pa na njegovo zdravje in na mnoga leta, dokler zopet ne zablodi v pesti vašemu jasnemu banu. A tedaj dajte le sem gospoda Bardaka sodeč."
Njegov nasvet so vsi sprejeli soglasno. Gospoda Bardaka sodeč so napolnili z vinom, a Zaporožcu se je zopet odprla pot, na katerej nij srečal tekmeca.
*) Rabor je hrabr, Srbje ne izgovarjajo h.
Škrbina je bil eden tistih ljudij, katerim se posreči vse, česar koli se lote; kateri se vsakomu smejajo v obraz, a nikogar ne razžalč; katerim nihče nij na mari, kalcor podoba kaže, pa vendar vsem ugajajo. Njegova natornost se je bila tem novim znancem priljubila in očarala jih je bila tako, da ni barjaktar, o čegar smrti se je bil tako prostodušno izrazil, nij hucloval se na nj, temuč radovoljno je z njim vred pil na svoje dolgo zdravje.
Po dveh dneh so vsi bili z njim tako, kakor s kakim starim tovarišem. VSI se je, kakor domä, svojega vranca je dal v skrb dvema služnikoma, ukazal je, naj mu osnažijo in priredijo bivališče v rušinastem stolpu, ki je bil priljubil se mu vsled svoje nevarnosti, ukazoval je vsem, a njegovi ukazi so imeli nekaj prijetnega v sebi, nekaj bratrskega in ob enem gospodovalnega, da celo Radivojevi čavši nijso mogli braniti se, da bi ne bili zvrševali jih, a niže bratrstvo se je čudilo njegovej srčnosti, njegovim drzo-vitim besedam, — čudilo se je njegovej smelosti in bogatej obleki, katere nij brezi namena bil del nä-se, in na čest mu je bilo to, ker jih je ogovarjal, in uklanjalo se mu je.
S kratka: Zaporožec je na tej novej Siči bil majhen koševi, ker je posebni Radivoj bil bitije, ločeno od drugege sveta, — človek, ki je v globočini svoje duše skrival nekove namere, ki so večno mučile ga in ob enem bile sredstvo, katero ga je vezalo na živenje. Nij se vdeleževal svojih poslušnikov veselic in z nikomur se nij spuščal v razgovor. Vsi njegovi razgovori so bili kratki, često le šaljivi ukazi, katere so slepo zvrševali na pošteno zahvalo o vdanosti, na odločno jezo o nemilosti. Zmerom je bil sam, le molčal je, pa grd je bil in divij, kakor kaka zver. Morebiti hrepenenje po domovini in žalost zbog kakove nezgode nij mogla drugače razodevati se v tem divjem človeku, kateri se je bil privadil svoje očine krvavim napadom, privadil grom metati v svoje sovražnike, zdaj pa je srdil se in besil je in nevspešno moril.
Da-si je ban bil zamišljen, vendar-le je rad okrog sebe imel šum in veselje, obedoval in večerjal je vselej pri tistej mizi, okrog katere so bili njegovi izborni junaci, in pokojno je poslušal njih razgovore, kateri so bili prenapeti časi, zvlasti o Zaporožče-vej pomoči. Kedar se je pripetilo, da je na dvori bilo vse tiho, ukazal je, naj se junaci motijo se strelbo, z boritvo, ali pa naj godo in pleš<3. Vina jim pri njem nij manjkalo nikoli. Pripeljal je iz Srbske mnogo zlatä in močno je razsipal novce, kazalo je, da ne poznä njih vrednosti. To je najbolj nä-nj vezalo glave in srca, molodcem, ki nijso imeli svojih domov, če prav je bil zel6 krut.
Zaporožec je pridobil si upliv na svoje tovariše tudi e tem, ker je bil nekako približal se nepristopnemu Radivoju, kai se do-sle nij bilo posrečilo še nikomur. Radivoj sam mu je bil prostor odločil na svojej desnici, poslušal je rad njegovo pripovedanje, kako Zaporožci napadajo Tatarje in Poljake, povesti o neprestanih pomejnih vojskah z Nogajci in s Krimci, katere je Škrbina popiso-
val tako zanimljivo, da so poslušalci često žlice položili na mizo, brade podprli si z rokami, oči vprli v pripovedovalca in čakali, kako ta ali ta kurenni ataman skončd svoje drzovito početje. V njegovih pripovestih so po gosti odlikovale se rane, odlikovala se je v njih kri, smrt — in za tega delj so bile Srbom razpaljivo drage v
Časi je Radivoj z glavo prikimal, ter razodel, da je po godu mu njegovo pripovedanje; zdaj pa zdaj je spregovoril malo besed — tiho, kakor samemu sebi, in izrazil svojo misel, kar se je sicer redko kedaj zgodilo. O nekej prilici, ko je bil Zaporožec skončal svojo jako ognjeno besedo, kako so se Turki in Kozaci tepli na Črnem morji, o tej priliki se je razvnel tako, da je vakliknil: „Dobro junače! Iz pij čašu rujna vin ca!"
Po teh besedah je napolnil srebrno čašo z boljšim vinom, postavil jo pred Zaporožca in opomnil: „Daiujem!"
Nihče pa nij Zaporožcu zavidel tega vspeha. Po prislovici: RibijS ribiča vidi z daleč, poznali so in čestili ti ljudje Martina Skrbine hrabrost in drzovitost. Hrabrost so vsi narodi, zvlasti bojni närodje slavili — ne le, da je glavna krepost, temuč tudi •— da preseza vse druge kreposti in da blagosti moškega Rimci nijso zaman imenovali je z mnogo pomenljivo besedo virtus). Zato se je krutemu Radivoju tako priljubil Skrbina, zato je tudi Skrbina tako ljubil Mihaela.
Za tega delj je, to opominjam mimo g'ede, vsa zaporožka tovarištva družilo najtesnejše prijateljstvo, edinila bratovska ljubezen. Zatö so, če hočete znati, vsi junaški stanovi ustanavljali take prijateljske nerazrušljive druščine — in močni so bili samo tako dolgo časa, dokler njih surova moškost in hrabrost nij umaknila se skaženosti in mehkužnosti. Pa naj o tem pišo zgodovinarji, le ti naj risajo človeškega pokolenja duševnost, mi рак se motimo dalje se svojo povestjo, z njenimi osobami in z njih osodo.
Stoprv pridobil si je bil Zaporožec tako moč do svnjih gostiteljev, uže so o razporih ali prepirih k njemu hodili sodit se, a Skrbina je šalil se in marsikaterega izmej njih dal naprati, druge pa je s takimi burkami naučil, da se mu nijso ustavljali, temuč slušali so ga, kakor načelnika. Živeli pa so tako, kakor sicer, — veselo in liruinno.
Dva tedna sta bila uže minola po tem prigodku na mosti. Zaporožcu nij bila pot namari, kakor bi bil zabil bil svoj namen. Le dvakrat je bil, vsak pot po dva dneva — odšel, da nikomur ni besedice nij žugnil, a vrnil se je zopet v trdnjavo, se smehom svojih tovarišev vsem vprašanjem - in Radivojevim besedam odgovarjal: „Ne vprašuj, more, a što pogibneš!"
Vsak dan je jezdil na lov, katerega se je vdideževal celo Radivoj. Tudi na lovišči je Skrbina pil prvi. Nihče ni streljal boljše, nego on, nihče ni znal boljše odbrati prostora, kder na-padö zver.
Ko je bil Radivoj spoznal ti njegovi vrlosti; še rajši ga je
imel — podaril mu je Damaiko puško, ali kakor je sam srbski rekal: puško dževerdano, vsak pot mu je ukazal, naj jezdi ? n'im>. kedar j.e šel kam daleč od svoje družine, — da, često se je ž njim spustil v kak majhen razgovor.
O nekej priliki so bili na poti s težkega, ali se srečnega lova. Radivojeva družina je morala iti naprej, ban pa je tiho jezdil poleg Zaporožca in mej zobmi godrnjal, svojo priljubljeno pesen, kako je Kraljevič Marko bil našel očino sabljo. To je razodevalo, de je njegova sicer surova in oblačna duša — jasna. Ali Škrbina se vendar-le nij upal, da bi bil začel z njim kak razgovor, kajti znal je, kako negotova je vnenjest njegove natore, katera vskipi takoj, ko hitro se slučajno kedo dotakne ga tam, kder ga je ranila globoka obrunka. Ko pa se približata Mihaelovemu mostu, Radivoj pa nij jezdil na most, temuč krenil je na desno plat po ozkej stezi, menil je Škrbina, da je njegova dolžnost to, ka ga probudi iz zamišljenosti in vrne na ravno cesto.
„Gospod ataman," — opazi, „ne bodi hud, človek bi lehko sodil, da je Tvoja Milost izpila izdatno čašo rujna vina, sicer ne bi bil popustil drume včlike ceste), a ne lezel bi le-todi, ko-dar lisice begajo. Ali ne vidiš, da sva uže odšla mimo mosta?" — „O, Škrbina, moja desna perotnica!" — odgovori Radivoj z besedami srbskih pesnij, s katerimi se je njegova glava motila ta trenotja — „ne znaš, brate, kaj si vprašal. Ni ja čašu rujna vina i s p i o , ni ja s puta sovratio. Znaj, težke misli so se lotile moje glave. Na moj beli dvor je prišla vest, da mnogi gospodarji, s katerimi sem imel kavgo (prepir), dokler jih nijsem naučil, da so znali, kedo je Radivoj, — da so ti gospodarji, nenadoma ostali, da me zalazujo, da moje junake razganjajo kakor trumo vranov. Ali psi, more! da jih Bog ubije! Ja zdorov! o ja zdorov težko! Moji husarji so gonili desetkrat več Turkov, jaz sam jih zaženem trideset, kao moj predok Vučko L tibi čic, kateri je bil zajel prapor in šestdeset hajdukov, zato pa je na dar dobil kulu (trdnjavo) na Žegari:
I danas je kula na Žegari, Poziva se Vučka Lubičica. „To je kula!" — nenadoma vskrikne z besnim glasom tako silno, da je odmev razlegal se po lesi. „Ali kedo vlada tam? — Ha, psi, Bisurmani, vražji potomci! še gori mač grebeštac (načelniški meč) v mojej roci! Pride čas, da še planem na vaše glave! — Ali jaz tudi tu ne prizanesem nikomur, more! Jutri, pobro!*) posadim na konje svoje husarje, poletim na te proklete krokarje in odnesem jim čredo ovec mej zobmi. Tem psom pokažem, da se jih ne bojimo. Ja zdorov, more! ja težko z d o rj) v!
Škrbina je bil velik politik. Znal je, da Radivoj o svojej razdraženosti zabija na svoje razmerje do Ijudij in da je takov, da bi se zbog kake neprevidne besede stepel, če prav sam ne bi *) Pobratim, prijatelj.
Letopis 1874. II.	20
znal, zakaj, za tega dčlj je strpel, da nij prav ničesar vprašal ga, da-si bi rad bil znal, kam Radivoj jezdi.
Radivoj je molčal in grbančil mračne obrvi, nad katerimi bi vsakedo bil lehko poznal trpke spomine, ki so bili pooblačili njegove duše trenotni mir. Ali čem dalje sta oba — drug za drugim jezdila v globoki les ob desnem bregu šumečega potoka, tem bolj je Radivojev obraz zgubljal svojo grozo, naposled pa je zopet začel peti o tem, kako je Kraljevič Marko umiral in svojo sabljo lomil na kosce, zatö da bi je ne dobili v pesti Turci, da ne bi ponašali se se sabljo tako slavnega junaka.
„Grospod ataiuan!"— opazi mu Zaporožec in njegove besede pretrga: „Jaz posadim na konje tvoje husarje in vzamem tem prokletim krokarjem čredo ovec, more! a če hočeš, tudi bre, gospodine moj dragi! Ali vendar mi povedi, dlja Boga m i-loga, kam naju hudoba nese?" —
Te poslednje Zaporožčeve besede, ne da bi bile razžalile Radivoja, temuč posilile so ga se smehom.
„Avaj, pobro! vesela ti majka (mati)! ne znaš srbski govoriti. Se sabljo znaš govoriti, z jezikom pa ne."
„Bre, vojvodo, da Bog tebe pozna!" — opomni Zaporožec, šalil se je, kakor kak psiček, kateremu lev daje, da sme igrati z njegovim repom. Laže človek vlada sabljo, nego jezik, z jezikom samo ena baba zmore dvajset Kozakov, se sabljo pa samo en Kozak razženc tisoč bab. A povedi mi, dlja Boga mi loga, kam jezdim?"
Radivoj mu nij odgovoril, temuč pokazal mu je z roko naprej. Steza, po kater ej sta jezdila, držala je po rebri v globoko dolino,, bogato z brezami in različnimi orehi. Na nasprotnej rebri je Zaporožec zagledal nekaj — podobnega stavbi, in njegova zvedavost je bila tem veča, ker nij menil, da bi blizu Radivojeve trdnjave utegnolo biti kako bivališče. Povprašati pa Jladivoja nij hotel, morda bi mu to ne bilo po godu bilo, zato je Skrbina molčal in čakal, da mu natorna rednost razjasni to.
Prijezdita na nasprotno reber, odjezdita okrog nekolikih skupin gostega drevja in vstavita se pred lesenim domcem, ki je vsa okna obrnena imel na dvorišče, katero je objemal visok zid.
Radivoj prime na vratih visečo železno verižico in trikrat stresne jo o dveh prenehljajih. Nij še umolknil odmev, ki je verižica bila probudila ga, uže se vrata odpro, a Skrbina se nij malo začudil, ko pred Radivoja stopiti dve ženski v modrih polukafta-nih; laže bi se bil nadejal, da takima junakoma, kakoršna sta bila on pa njegov ban, v tem zakotji naproti prideta kaka bradača.
Ti ženski se približati Radivoju in ;na dokaz posebne česti naj-popreje poljubiti njegov stremen, potlej pa obleko in roko, ali o vsem tem sta molčali. Ko se v Zaporožca ozreti, očito je v njiju-nih očeh bilo zavzetje, ali podoba je kazala, da dobro poznati Ra-divojo natoro Nijsta nič klikali, le molčali sta in priklonili se mu, po priklonu pa je ena za uzdo prijela Radivojevega konja, a ena
je stopila k Škrbininemu konju. Ali Škrbinin vranee je divje rez-getnil in začel grozno skakati.
„Bre, junače!" — vskrikne Radivoj in reče: „daj sluznici konja."
„More, gospod ataman," — opazi Zaporožec. „Slabo poznaš mojega vran ca. Nikoli se nij ženska roka še dotaknila ni lasu o njegovej grivi; a rajši bi svojo uzdo dal volku, nego kakemu ženskemu bitiju. Dej, tako je Zaporoštvo. Prepusti svojega konja, komur hočeš, jaz svojega razsedlam in izpustim v les, naj poraz-saja tam."
XXIV.
Ko razvsedeta vsak svojega konja, stopita v majhno sobo, ki je razsvitljevala jo gasnoča svetilnica, in odideta skozi dve sobi, katerih pohišje nijsta mogla dobro razločiti, kajti večer se je uže mračil. Le Škrbina je čutil, da koraka po šarenicah, videl je okrog sebe nizke divane, spominjali so ga na Krim in na Turško — in duhal je vonjavih vshodnih kadil dim. O vsakem koraci je njegova zvedavost bila veča, ali jako pozorno se je varoval, da z ničemer nij razžalil Radivoja, pa tudi nij ogibal se nobene prilike, o katerej bi bil utegnol zagledati kako zaniraljivost. O tem pa je vendar mislil: „Ta Radivoj je vendar hudir! živi tako, kakor kakov menih v svojej trdnjavi, poštene besede ne izvlečeš iz njega, zna le poštene ljudi loviti na cesti in glave robiti svojim Srbom; zato pa, kakor je kazno, časi ne zabi turški živeti. Čudovito je to, ker se mi upa svojo odalisko pokazati. Drugi pot stoprv sem svoje žive dni do cela zmočen, kakor kak borzak (vseučilišč-nik), kateri se poloti, da bode čital katerega opostola, pa se mu spesne. A zakaj se je temu poturčenemu Srbu prijubil Mihael, zakaj me nenadoma pelje k svojej odaliski?" —
Ali takoj se je njegova dozdelnost promenila vsled nekega drugega ozira. Stoprv stopila sta bila v drugo čumnato, katero s t«, razsvitljevali dve svctilnici, kar skozi sosednje duri stopi — ali prav za prav: pred Radivoja pripluje deva tako krasna, da je hladnokrvni Zaporožec vendar-le zmotil se, a sam nij znal, zakaj. Ko bi jo začel popisovati po splošnej navadi, večno bi zaman mučili svojo obraznost, da bi se z njo povspeli na višek, s katerega bi gledali kaj podobnega. S kratka: to je bila takova krasota, katera kali oči in snuje zmočenost, krasota — popolna, — krasota, katero bi človek o prvem pogledu sodil, da je večna, pred katero bi pokleknil v prah, katerej bi posvečoval žrtve. Azijska obleka, dragocena in, kakor vrtično glavje — nežna, pristna, lehko primerna in neizmišljeno probrana, mikala je se svojimi čaralnimi kroji tem bolj, — mikala tako, da je bilo kazno, ka jej pristuje le ta obleka. Vsaka druga bi bila kalila nje čaralnost. Njena hoja pa ni imela nikakoršne take lastnosti, vsled katere bi se priljubila kateremu zdanjih gizdalinov, ki so od svojega detinstva vajeni,
da jim je važna in mična le visoka rast, a umeteljnik, ki se je zaman silil, da bi bil narisal nčžnili Dijaninih mičnostij vzor, utegnil bi bil tu najti to, s čemer ga ni najsvitlejše dobe nijso mogle očarati. Takovo je bilo bitije, ki je Kadivoja pozdravilo z radostnim vsklikom: „Oh, mili babo, mili babo!*) Bog te je pripeljal! Ti mi denes razjasnil dan, ko bi tudi vse nebo zavito bilo v oblačje."
Poljubi mu roko. Radivoj jo poljubi na ustna in meždu oči čarne, kakor srbske pesni poj6.
„Draga moja hči," — opomni, sede na nizek divan in z obema rokama prime jo za glavo, katero mu je na koleni položila — sedeča na šarenici pri njegovih nogah. „Draga moja hči, moja mila Roksanda! Če grom v oblacih, črnih — kakor je dim teman, zamolklo razsaja, nihče ga ne kliče na streho svojega domu; a ti bi rada, da bi prihajal tvoje tiho bivališče oživljat sč svojim glasom, ki ga imam zato, da sovražnike strašim z njim, pa ne zato, da bi ženskemu sluhu ugajal. Naj se gromi, kipeči v mojem srci, razgrinjajo nad prokletimi Bisurmani, a ne nad tvojo glavo, katera mi je o jezi tako ljuba, kakor je nevljudnemu pu-ščavniku večerno solnce drago, — solnce, ki sč svojimi rudečimi iskrami prodira starega doba temni vrh."
„Oče moj in blagi gospod," — opazi Roksanda — „rada bi na svojej glavi strpela grom in blisek, da bi le poplačala ti radost, s katero si nam jasnil duše, ko smo živeli v milej Srbekej ...."
„V ltrvavej Srbskej," — preseka Radivoj tiho.
Roksanda je dalje govorila: ,,Ko si jih vladal tisoč in tisoč s tako močjo, tako grozno, kakor car v Carigradu, ko je našega domu tihi mesec — moja nepozabljena mati obsipala nas se svojimi poljubci, kakor s cveticami, — zlatila tvoj oddih po vojski tako, kakor jasni svit zlati naše domovine puste vršine in temne lesove, ki nenehoma žalostno gledajo v dolino. Oh, kako srečni dnevi so bili to, mili moj babo!"
„Molči, more, molči, draga moja hči," — reče Radivoj z resnim, a tudi ginjenim glasom, vgrizne se v spodnjo ustno in zamišljen povesi glavo.
„Ti znaš, Roksanda," spregovori po kratkem molčanji, „da sem uže davno ta list izbrisal iz pameti in rad bi ga zapečatil z večno pozabo. Zakaj siga tako smelo razganila pred mojimi očmi? Varuj se, da te ne razžalostim se svojo jezo, ne približuj se mojega srca ranam. Namesti tega letopisa, v kateri nečem pogledati, napiši drug letopis, z mečem ga napiši, a vsak potomec ga bode hvaležno čital. Prosi Boga, da pomore mojim nameram. Dobil sem pismo iz Srbske. To pismo mi razodevlje, da se obeta nada, ka Ogri pridč na pomoč; da moje ime kroži mej narodom in da me vsi pričakuj*), kakor orlici svoje matere. Moji sovražniki ne znajo, da živim, veseli jih moja smrt, zato čestitajo: Hvala Allahu! Ne-
*) Oče.
kedo mora v Srbskej zgrabiti meč in prapor — in planiti na Mo-homedove sine! — 'Nikoli noben vlak golobov, ki nad seboj zapazi sokola, ne razleti se tako, kakor se razprhnö neverci, ko hitro zagledajo, da jim nad čalmami (turbani) leskeče moj meč, straš-nejši od vseh drugih mečev. Gore oživo, lesovi bodo govorili in roke se oglase, ko hitro zaslišijo moje ime. More! pes! o ja zdo-rov, ja težko zdorov!"
IJo teli besedah je zopet utihnil, zopet je začel objemati svojo Roksando, kakor bi bil njen nežni pogled krotil njegovo razburjeno dušo. Zaporožec je stal pri durih in jako pozorno gledal ta prizor. Nov in čudovit se mu je zdel resnega Radivoja nežni čut, kateri je gledal mu z lic, nagnjenih k Roksandi, in v oččh svetlil se, kakor kaka tajna iskra. Nove so se mu zdele tudi Radivojeve vshodne besede, katere so pričale omikan (srbski) razum, srce pa odprto domačega živenja slastim, da okolnosti nijso burile njegove notranje moči.
Radivoj in njegova hči sta bila jako krasen predmet obrazu nasprotnih značajev, katera je bil tisti čut zbližal tako, da je različni spol, različna starost, da sta različna obraza kazala, ka sta poleg vse nepodobnosti vendar-le nekaj enojnega, vjemala sta se drug z drugim tako, kakor se se starim hrastom strinjajo zelene vejice, katerih zeleno listje se brati se starim mahom mogočnega debla. Dela je obe roci in brado njemu na koleni in gledala mu je v oči; in če prav je Radivojevo oko pričalo močen značaj, ki se je motil se surovimi nakanami, z nado, z močjo in se slavo, da-si je v Roksandinem oku počival tih, nežen duh, ki je spešil vse, karkoli človek krasnega čini, vendar-le je Radivoju in njego-vej hčeri iz očij žarel čut, ki je mogočnost prominjal v nežnost, velikost v velekrasnost; a človeškej prirodnosti obeh tehglavnih življev edinost je ti osobi veličala tako, da je Zaporožcu Škrbini, neposvečenemu tajnosti krasnih umetnostij — in ki je le neve-doma v duši prejemal učinke, lastne vsemu človeštvu, — da je Zaporožcu zdelo se, ka je Radivoj vpričo svoje nežno-krasne hčere tem ponosnejši, tem mogočnejši, tem podobnejši moškemu, hči pa pri njegovem orjaškemu telesi — da je tem krasnejša, tem česti-tejšega obličja ženska.
„Zapoj mi, ljuba Roksanda, priljubljeno pesen o Marku Kraljeviči," — reče Radivoj. „Naj njegov mogočni duh oživi moje trudno srce."
Roksanda vzame v eno roko nastroj, podoben kitari samo z eno struno, v eno pa dolg lok.
Skrbina, ki ves čas očij ni spustil z Radivoja in z njegove hčere, stoprv zdaj verno zagleda se v le ta nastroj.
„Preverim se, kako znaš ponašati se s plunko. To je ban-dura, pa tudibandura nij, to so gosli, pa tudi gosli nijso! Ti Srbje nijso nič vredni, le kedar je sablja na vrsti — ali pa čaša, no, takrat so pač jaki, sicer pa je to zelo aboten narod: ljudi love po cesti, pa sami ne znajo, zakaj, drž6 jezike za zobmi, kedar bi
človek rad kaj zvedel od njih, križajo se, kakor krščanje, običaje рак imajo turške, a kar je najsmešnejše, samo z eno struno slave svoje prednike! Saj tudi mi slavimo znamenite junake! kedar se oglasi naše bandure trideset strun, zdi se ti, kakor bi duše na boji padlih Kozakov rojema zgrinjale se okrog tebe in govorile o tem, ko čase pojö in brenkajo sablje."
Ko je tako premišljeval, v tem Roksanda priredi svoj na-stroj, opre ga ob koleno in jame igrati dolg vvod, kakor bi bila premišljala, kaj mora zapeti.
Take godbe še nikoli nij slišal Zaporožec, vendar se mu je zdelo, da je nekoliko znana mu. Spominjala ga je na veter, kako vleče, ko šumi po stepi, suče se in goni po divjem trstičji in na buran zliva plamene in sivega dima potoke; spominjala ga je na glasove, ki se križajo in umirajo v lesi. Divja je bila, a vendar natorna — ta godba.
Ko Roksanda skonča vvod, dolgo časa preneha; nap6sled jame peti in prikladala je: na lahko se je z lokom dotikala strune, končala pa je slehrno kitico z dolgimi ruladami.
Nam bi morda ne bila po godu taka godba, nam, ki smo godbo pritirali v tako zloženo zmotnjavo, da sluh, ki ni vajen je, čuti neljubnost in ne more umeti godbenih slapov, njih mnogo-glasnih valov, ki drug drugega pode. Ali Zaporožec, čegar sluh so bili omikali napevi maloruskih narodnih -— veličestnih in bistrih dum, Zaporožec je v Roksandinej pesni čutil nekaj sorodnega, in da-si nij do cela umel njene besede, vendar le so v njem oglašali se tisti duševni čutje, katere ima vojščak o svojem krvavem, pa tudi sladkem razvnetji.
Roksandin glas je bil natorno tih in nežen, kedar pa je razodevala vroče, razburjeno čutje, takrat je пјб glas bil glas orličin, ki leta nad pustimi skalami, mej katerimi nje kri б mnogo odmeva in vrača se.
Radivoju na lici je gorel globok bojen in domovinsk čut, ko je poslušal pesen o junaci, ki je Srbom bil ponos in bojnih kre-postij vzor. Gledal je Zaporožca, kakor bi bil hotel zvedeti, ali tudi njega tako razgreva Roksandina godba in beseda. Morda ga je bil Radivoj le-seni pripeljal zato, da bi se pohvalil mu se svojo hčerjo, in da je slišal čisto narodno srbsko godbo in pesen, katerih ne kali inozemskih nastroje.v primes; morda je se svojim raz-vnetim čutjem hotel razpaliti Skrbino, čegar posebni značaj, nenavadno hrabrost in popolno životno znanost je čestil bolj, nego so mu po godu bili vsi poslušniki. Zaporožec se je bil nagledal Roksande, seznanil se je bil s tem novim napevom in z godbo; ker nij do cela umel njene pesni, njenih besed, nij mogel dolgo časa svojih mislij prožiti za njenimi dolgimi kiticami, torej se je obrnil od pevke in ogledaval je posobje v čumnati. Vse je bilo v njej zanimljivo mu, kajti čumnata je bila dragoceno odičena, po vzhodnem običaji; ali nekaj je posebno šegetalo njegovo pozornost, to je bila dragoceno odičena sablja, nenavadno delo, imela je orljo

glavo na ročaji, namesti očij je glava imela dva rubina, sicer pa je bila posuta z demanti.
Taka dragocenost sicer nikoli nij razkalila Zaporožcu pozornosti, ta pot pa je pogled na to sabljo prosunil mu srce, da je treslo se mu. Spomnil se je, da je baš takov ročaj imela Mihaela Carnišenka sablja. Tisoč mislij se je vkresalo v njegovej glavi.
„Kedo je le-sem zanesel to sabljo? Da so Mihaelovo truplo našli, vedel bi jaz to. Naj je to ali to; kako pa je v roei dobila sabljo deva, ki tako umeteljno vlada lok? To preseza njene moči. Ali morda je Mihael živ? (Srce mu je še hujše utripalo.) Morda ga je kako čudo obvarovalo in ne mara je zdaj kde blizu?" —
Ta poslednja misel je le mimo grede zadela ob njegovo glavo, a ker je začutila močen upor, takoj je zopet odstopila.
„Ne, nikakoršna moč ga nij mogla obvarovati," — menil je Zaporožec. „Ves je bil ranjen, a odri se je s konjem vred v tdko propast — to je prazna misel!"
Da-si je Zaporožec bil preverjen o Mihaelovej pogubi, vendar je močno poželel, da bi natančnejši ogledal to sabljo. Ce najde na njej črki M. G., začetni črki polkovnika Maksima Gladkega, to bode gotovo dokaz, da je Mihaelova. Ali kako bi toučinil? Morda Mihael še živi, če je še živ, nevarno bi bilo na to sabljo opozoriti Radivoja. S tem bi Mihaela osvobodil prve propasti, pahnol pa bi ga v drugo globel.
Ker je Škrbina bil tako negotov in v takej zadregi, ker ga je motila radovednost, zadrževala pa varnost, za tega dčlj nij videl Radivoja, ki je uže davno opazoval njegovo nenavadno ganjenost in skušal, kako bi uganol, kaj znači njegovo nepokojno oko, kaj znamenuje to, ker tako žili svoj vrat, ker si mane roci, ker prestoplje z noge na nogo, ker se strani v kot pogleduje tako, kakor se mačka ozira v kos govedine in čaka prilike, da bi ga ukradla in potegnila z mize, ko kuhar skače okrog ognjišča. Ker je videl, da Žaporožec ne umakne svojih očij s tistega mesta, gledal je Radivoj skrbnejše in na veliko zavzetje zapazi sabljo v čumnatj svoje hčere.
„Cegava je ta sablja?" — povpraša in nenadoma vstavi Roksandino pesen.
To vprašanje prosune Zaporožca in Roksando pahne v neznansko zadrego. Ko se deva ozre v sabljo, obledi, roci sta tresli se jej in kitara samo z eno struno jej vide z lokom vred na ša-renico.
„Kaj to znači, more?!" — vskrikne Radivoj to trenotje s takim glasom, kakoršnega bi nobena ženska ne mogla zaslišati brezi posebnega strahu, in njegova roka je zgrabila za kindžal.— „Daj le-sem tisto sabljo," rekel je Zaporožcu.
Zaporožec je slušal tem rajši, ker mu je to ponudilo priliko, da je videl napis. Da, na enej strani sta bili črki M. G., na enej pa je bilo zapisano: Slavnega 1648. leta je to sabljo za vojsko na sovražnike pravoslavne cerkve p oblag o-
slo vil mi lost i vi, naj dost ojnejši Jozafat, Korinski m e t r o p o 1 i t.
„Vrag me vzemi, ali nij to Mihaelova sablja?!" — vsklikne Zaporožec razvnet, da-si nij še p recital napisa, zdbil je bil, kakovo je Mihaelovo in Radivojevo razmerje.
„Mihaelova!" — krikne Radivoj, plane iz divana in iztrga mu sabljo iz roke. „Mihaelova, pes! katerega Mihaela, more?" —
Zaporožec se spameti, ali uže je bilo prepozno. Moral bi bil ali po pravici vse povedati,^ ali pa na glavo nakopati si Radivo-jeve jeze grozno buro, pa Skrbina nij dolgo časa premišljal.
„Dva vraga zveš od mene," — menil je in jako hladno gledal jeznega Srba, kateri vsled svoje razkačenosti sam nij znal, kaj dela.
„Govori, more!" — vskriknilje, stopil k Zaporožcu in kind-žal držal v roci. — „Govori, pes, ali pa tvoja duša to trenotje zagleda vraga!"
„Saj si sam prav vrag," — menil je Skrbina, ali sam nij znal še, kaj bi Radivoju odgovoril.
„Roksanda!" — obrne se Radivoj v svojo hčer, ker je videl, da Zaporožec zadržuje svoj odgovor. „Roksanda, Bog te kazni! čegava sablja je to? — katerega Mihaela? — odgovori, če hočeš še živeti na sveti! "
Ali Roksanda se je tresla in vsled samega strahu je bila bleda — in jedva je dihala.
„Zakaj tako kričiš, gospod ataman?" -- povpraša naposled Zaporožec se svojim smešno varnim glasom, kateri je tako vrlo pristoval njegovej neskrbnosti in šaljivosti. „Zakaj se tako žiliš? govori, zaločeni divji konj."
„Pes, more!" — kričal je Radivoj. - „Cegava sablja je to? povprašujem te."
„Le potrpi, za Boga vendar; daj, da se človek vsaj spameti. Pregovor trdi: ne horoh molotiti. Ti pa meniš drugače, čto na jazik vzbrelo, to i hukaješ na všu h a tu. *) Cegava je ta sablja. Ali ne vidiš? Ta sablja je dobra, starodavna; pristovala bi, da je treba, celo Morozenku, o katerem pesen poje:
De p roje de M orožen ko — krovavaja rečka.
„Skrbina, more!" — vskrikne strašno Radivoj — „na Boga prisezam, da zgubodeš glavo! "
„Nu tedaj, to je nekaj novega! " — oponese Skrbina in ta trenotek izdere svojo sabljo. „Nijsmo slišali, gospod ataman, te čestite grožnje samo enkrat ali dvakrat. Morebiti bi to v vašej Srbskej pretresnilo koga, našincu Zaporožcu pa je tisto: ali z glavo — ali brezi glave: hulaj kozackaja duša, ne bojim se, dokler imamo lulo mej zobmi in sabljo vroči. A zdaj, gospodine moj blagi, poskusiva se, more! Prepričava se, kateri naju bode popreje videl satana, bre!
*) Kakor nabiješ, tako ustreliš.
Človek bi menil, da je Radivoj se svojo sabljo planil na Za-porožca — in ko je bil prodrl mu prsi, da je zvedel skrivnost; pa je bilo narobe. Jezno je Radivoj bliskal s krvavimi očmi, zamolklo godrnjal nekove besede, kindžal vtaknol v nožnico in stopil je od Zaporožca. Tako se, dejal bi pesnik, črni oblak spusti na pusto skalo, stresa jej korenine sc svojim gromom, pošilja vä njo ognjene strele, ali vse je zaman, mirno stoji hladna trdina, oblak je poskusil svojo moč, pa nevspešno, grmi in pali slabejše in sla-bejše — in hrmi še dolgo se svojo pojcmljočo jezo.
Kaj je Radivoja zadrževalo, da se nij sklestil vse Zaporožčem, to je težka zagonetka. Morebiti nij hotel umoriti Skrbine, ker je znal, kako utegne ugoden biti mu poznejše, morda je upal, da z drugimi sredstvi brezi velikega hruma in boja prodore do te skrivnosti. Ali je to ali to, stopil je od Skrbine, obrnil se v svojo hčer in z jako mirnim glasom opomnil: ,,Čutim Roksanda, ka začenjaš nekove neumnosti. Rotim se na nebo, katero ti je nad glavo, in na zemljo, katera je pod tvojima nogama! nikoli paša svoje sužnje še nij kaznil tako hudo, kakor kaznim jaz tebe, če se ne opravičiš. Cem bolj ljubim, tem groznejše kaznujem ! Zdaj nijsi v svesti si — ne morem govoriti s teboj. Ali če mi) jutri ne razodeneš vsega, gorje bode tvoje matere duši!"
Po teh besedah je odšel iz čumnate. Skrbina je šel za njim, a ko je bil stopil čez prag, nevedoma je ozrl se v Roksando, katera je o hudem strahu bila obličje zakrila si z rokama in zgrudila se na tla. Mrzko je čutil, da je usmiljenost omečila mu srce, ali prirojenost, da je zmerom burke bril, ta njegova navada je bila tako silna, da je svoje duše vsako ganjenost takisto razodel.
„Zdaj gotovo, draga duša, znaš, po čom kovš liha! (po čim je vatal te robe)," — menil je: „Ali varuj Bog — kaj reči! — A vendar, dosti je tega! Meni je zmerom nekaj šepetalo v uho, da Mihael nij še do cčla zgubljen. Le da bi Bog pomogel mi, da ga najdem, pa ne bodeš tega rnazepe žrtva. — I, to bi bila vredna dvojica!... Eh, pošteno bi se naplesali o Mihaelovej svatbi!"
XXV.
Radivoj je zavsedel konja, ki mu je služnica bila pripeljala ga; se stremenom sune od sebe žensko, katera je hotela plašč poljubiti mu, in odjezdi z dvora. Ko Zaporožec pride za vrata, žvižgne po svojej posebnej navadi. Po tem žvižgu je njegov vranec — nič drugače, nego povestni Sivka — Burka, tisto trenotjo stal pred njim, kakor list pred travo. Skrbina podprogo nategne, skoči na sedlo, a ni dotaknil se nij stremenov, in jezdil je zaRadivojem.
Molčala sta oba in jezdila dalje, vsak je imel svoje misli; ko pa se približata Mihaelovemu mostu, jezdil je Radivoj na most, Skrbina pa se vstavi in opazi:
„Gospod ataman! zahvaljujem se ti za kruh, za sol in za postrežbo!"
„Kaj znaČi to?!" — začudi se Radivoj in vstavi na mosti.
„To, gospodine moj blagi, znamenuje, da je čas, da se ločiva. Na sveti so ljudjč, katerim je moja glava potrebnejša, nego tebi."
„Bre, junak, ne jezi se nä-me; vrni se, dragi brate. Prise-zam ti, da te ne razžalim!"
„Zdaj ne pomaga več ni bre, ni more," — razodene Škrbina. „Moral bi bil znati, kako mora človek biti s takimi ljudmi, kakoršen sem jaz. Ti si z mostu prekucnil mojega Mihaela, pa tudi mene si 'hotel poslati za njim. Z Bogom, gospod ataman; spominjaj se me včrno."	_ „
„Mihaela z mostuj" — vsklikne Radivoj o tem, ko je_ Škrbina jezdil dalje. „O, Škrbina, moje desno krilo! čaki, po-brö, čaki le minoto, reci mi...."
Ali Zaporožec je zginil v temi, kakor kaka prikazen, Radi-voj ga je klical, pa nij priklical^ ga.
Razodeti moramo, da je Škrbina Radivoju nalašč zatajeval se, da je zapustil ga samo zat6, ker nij mogel lehko trpeti njegovih lastnostij. S tem je hotel zakriti svojo nakano. Ko se je bil poslovil od Radivoja, ostal je za goščavo, a ko je bil preveril se, da je Radivoj uže daleč, poiskal je o tem stezo, katera je držala v Roksandiu dom, a po polu ure je užč bil pri vratih in stresnil je z vso močjo verigo. Ko je bila po zarožljaji polovica vrat_ odprla se, za vrati pa prikazala nekova osoba, gotovo zato, da bi ga bila kaj povprašala, skočil je Škrbina brezi vsakojake obotave raz konja, urno porinil osobo na dvorišče, a predno je zapustil jo strah, zapustilo zavzetje, uže je Škrbina bil v Roksandinej čumnati.
„Jasna gospica!" — ogovori jo in stopi k njej posebno vljuden, kakor so gavnaučili Poljski plemenitaši; ne boj se, more! Zaporožki junak Škrbina je milostiv, zato bodeš še dolgo čaša živela na sveti in dobrim ljudem pamet motila; povedi mi le, kde je Mihael?"
Roksanda se je iz početka bala, ker je bila nenadoma pred seboj zagledala ne prenežnega Zaporožca obraz gostih brk, pa njegovo dolgo sulico; ali kmalu se je spametila, ne zato, ker se je spomnila bila, kako je odgovarjal Radivoju, temuč vsled notranjega čuta, kateri nas o žalostnih duševnih dobah _ s čudovito vernostjo uči, kedo je naš prijatelj, kedo pa neprijatelj.
„Gospodine moj blagi!" — opazi deva, „čutim, da me nečeš pogubiti"...
„Nikoli!" — skoči jej Zaporožec z veliko radostjo v besedo. „Nikoli!" O tem dogodku' spoznaš, kedo je Zaporožec Škrbina! Pravim ti, jasna moja gospica, odkritega srca, da bi svojo glavo dal rajši, nego da bi komu dovolil — ko bi tudi sam „lucifer" bil — da bi se le tvojega lasca dotaknol! Znam, da ne moreš pričakovati svojega oče ni milosti, ni odpuščenja. Tvoja poguba, ljuba golobičica, ta bi tudi bila Mihaelova poguba! A nihče vaju nijma rajši, nego jaz vaju ljubim. No, pes, more! kakor reka
tvoj gospod оба — ali če imaš v glavi le trohico možganov, slušalka bodeš Zaporožca Skrbino. Naj ne bodem več Zaporožec, če vaju nc speljem na Sie tako, da ni suva ne bode znala ničesar o tem, — nikar ljudje!"
„Gospod moj ljubeznjivi, gospod moj čestiti!" — opomni Roksanda in povpraša: „kaj moram učiniti?" —
„Le to, preljubeznjiva moja gospica, le to, igračica moja," — odgovori Zaporožec, kateri ničesar nij činil rajši, nego pečal se s ptujimi okolnostimi, kakor kak varuh; „pelji me najpopreje k Mihaelu, a potlej — naj mi sovražnik vzame dušo, kedar vaju v svojem zimniku pogostim, kakor svojega sina in lastno hčer!"
Roksanda pokliče dve služnici, ukaže jima, naj vzameti svi-tilnico in ideti z njo. Zaporožec Mihaelovo sabljo dvigne s tal in pripaše si jo na desno stran; bal se je, nij hotel popustiti je, zato ne, ker bi bila Mihaelu utegnola biti potrebna slehrno trenotje, naposled pa so vsi štirije odšli z dvorišča. Roksanda je ženskim, ki so doma ostale, ukazala, naj vrata zaprö in nikomur ne odpro jih, dokler ne pride nazaj.
Zaporožec je kar dihtel, tako je bil nestrpljiv, kedaj se snide z Mihaelom. Delal je tako široke korake, kakor je le mogel stopati v svojih šaravarah z neštevilnimi gubanci; nenehoma je svoje sopotnice gnal naprej in opominjal jih, naj urnejše ido.
Po nekolikih minotah zaslišijo, da šumi reka, katero je Zaporožec toliko potov preklel zbog Mihaela, in ko vsi štirje pridejo do brega, ter je dobrodejne svetilnice svit šinil na vodo, videl je Skrbina, da tu ne bode nikakor mogoče priti na drugo stran. Sicer sta le-tit bregova bila veliko niža, nego pri Mihaelovem mosti, ali naraznost ni bila veča od sežnja, kajti dva ogromna kamena, sezajoča na vršino, gotovo iz podzemskega skalnatega skladja, ležala sta: na vsakej strani eden — in molela drug proti drugemu; pa ta kamena sta vodo ožila tako, da ja stekala se njima do vrha, vrela je skozi tesni prodor, kakor črez kakov slap — pa šumela je in penila se — in padala je naravnost navzdol.
_„Nu, kaj pa bode zdaj?" — povpraša Skrbina. „Jaz pač skočim s kamena na kamen, ali za vas se bojim. — A, to pač to!" — opomni, ko zapazi, da služnici iz grmovja ncseti desko. „Ali golobičici, dajte tisto le-sem. Zdi se mi, da sem nekoliko premetenejši, nego sta vajini okrogli glavi, in upam se to prirediti boljše, nego kedo drug."
Po teh besedah desko porine s kamena na kamen — in naj -poprej sam odide po njej, potlej pa Roksando ogovori, da se nij treba tresti, naj le smelo ide dalje, ali preveril se je, da je njegov opomin bil nepotreben; stopila je bila na brv tako na lehkoin svobodno tako, kakor bi bila šla po šarenicah v svojej čumnati.
„Srčna deva!" — začudi se Zaporožec in s prstom tleskne nad glavo — „vredna tovarišica bodeš mojega Mihaela " — Da je ta prehod videl kakov malar, velekrasen predmet bi mu bil
lehko bil. Meju dvema ogromnima kamenoma se voda žene se strašno silo, vsako trenotje vrže navzdol cele kitice bliščečih, kristalnih mavric, ki so drobe v črno globino in prominjajo v kipeče pene. Na enem kameni sta dve temni ženski, bližna svetilnica ja žari jasno se svojo svitlobo ; na enem pa je moška, široka, jako lepa Skrbinina rast, njega bi vsakedo lehko sodil, da je gozdni bog, ki je zaporožki preoblekel se; a k njemu, kakor kaka žrtva, črez kipečo propast po ozkej brvi krili bitije tako krasno, kakor-šna so, kakor ndrodska obraznost sodi, le po lesovih in pri vrelcih. O tem pa je čiste svetilnice topla svitloba razlivala se okrog, slabo žarila obvodnih dreves na obeh straneh nad potok nagnjene veje, in tisoč in tisoč isker je v vodnih tocih trepetalo in zgubljalo se v temnem lesi. Razlivala se je po vsem obrazi čudovito razmerna, zlata jasnost.
Ko pridejo čez vodo, šli so dalje po gostem gozdu. Služnica je zakrila svetilnico, a Roksanda je Zaporožca poprosila, da bi molčal, zalo ker nijso bili daiefc od Radivojeve trdnjave. Nekoli-kokrat so slišali v iesi znamenje, žvižeg, po žvižgu pa se je oglasil drug žvižeg, kateremu se je Zaporožec močno čudil, ženske pa so zelo bale se. NaP(>sled je ta žvižeg bil blizu njih tako, da so vsi ostrmeli — in Skrbina je veliko prizadel si, da je molčal. Le spomin na Mihaela in na nevarnost, v katero bi bile tovarišice lekho zabredle, zadržaval ga je, da ni razjasnil si tega tajnega žvižganja, katerega popreje nijsta nikoli slišala ne Roksanda, ne Zaporožec v okolici Radivojeve trdnjave.
O vsakem koraku so se bali, da utegnö sniti se s kako neprijetno prikaznijo, in korakali so dalje in dalje, naposled pa so prišli k majhnemu bajraku, okrog katerega je drevje rastlo tako gosto, da je tam pa tam zvezdato nebo jcdva videlo se skozi vejevje, ki je sezalo näd-enj. Tii so prodirali grmovje, da so prišli na drugo stran tega bajraka. Sluznici pozorno odstraneti velike ruše, potlej pa vsi odido skozi majhine duri, katere so zopet zaprli za seboj.
Zaporožec je še dolgo časa dalje šel sč svojimi tovarišicami vred po ozkem mostovži, ki je imel stopnice iz opečja. Naposled se vstavijo v majhinej čumnati, podobnej samostanskej sobici, v katerej zagleda pomizje in druge reči, ki so pričale, da tu ne-kedo biva.
Roksanda poprosi Zaporožca, da bi počakal v tej čumnati, sama pa je odšla v drugo čumnato. Zaporožec je stal pri durih in utripajočega srca poslušal, ali zasliši ali ne Mihalelov glas. Pa slišal je le Roksando.
„O moj Bog! moj mili Bog!" — vzdihovala je, „kam me pripelje osoda, kam me zapelje nerazum? Z razumom vidim to, moje dejanje in nehanje pa je do cela drugače, počenjam to sama, pa ne znam, kaj počenjam! Kakor bi mi bil zakril svet po tistem večeri, ko sem te bila, dragi moj, moj neprecenljivi, zagledala!"
„Aha! tako si začela!" — opomnil je sam sebi Zaporožec. „Čutim, da se je posrečilo ti!"
„Ne žaluj, Roksanda," — tješil jo je drug glas, „mene srce boli, kedar pomislim, da sem tvoje nesreče povod."
„Izborno!" — vskriknil bi bil skoro Zaporožec, „to je Mihael! Ali poslušajmo, kake neumnosti bosta še drug drugemu pri-povedala."
„Ne, Mihael, ti nijsi povod," — odbila je Roksanda. „Ali sem nesrečna? Ali more kamen biti srečen? A jaz nijsem bila nič drugega, nego kamen, dokler te nijsem poznala! Ta čas pa sem novič narodila se. O, rada trpim zbog tebe, rada bi umrla tebi, Mihael!"
Zaporožcu se je duh smijal za durimi, ali baš ta trenotja je nekov nežen čut imel v svojem srci.
„Oh, ti si moj ptič v pušci, ti si moj preljubeznjivi neugajal-ček, more, ti si moj mezinček!" — opominjal je in s temi riež-nostimi veličal Roksando.
„Ali me bodeš vse svoje žive dni rad imel?" — povpraša ga Roksanda.
„Zmerom, Roksanda," — odgovori Mihaelov glas.
„A druge ne bodeš nikoli nobene rad imel ? " —
„O nikoli, Roksanda, nikoli!"
„A če bodeš rad imel----Oh, rajši me takoj umori, zaduši
me spečo, da ne bodem ničesar znala!"
„Nu, ali pa je zdaj čas, da govorita o takih bedarijah?!" — začudi se Zaporožec in hotel je kar stopiti k Mihaelu, ali videl je, da so duri znotraj zaprte.
Zopet je slišal Iioksandin glas.
„Včeraj sem ti, Mihael, razdrla sklep, ker si tako hitro hotel oditi dalje, zdaj pa sem sama prišla prosit te, da beži. Moj oča je zvedel, da si tu. Grorje nama obema, če se ne otmeva!.... Ko bi ne bil v takej nevarnosti, morda bi te ne imela tako rada. Ali čem hujši ti je grozila nesreča, tem ljubši si mi zdaj za tega delj, a zdaj bi sto životov žrtvovala tvojemu milemu pogledu, le tvojej besedi, samo tvojej želji! Le brž od tit, ljubi prijatelj, le proč, kamor naju oči popeljo, le-da s teboj, le če s teboj !"
Tega Zaporožec nij strpel.
„I, kaj je to?!"— vskriknil je za durimi in povprašal: „ali me ne potrebujeta? Kar se tiče tega, mora vama Zaporožec Skrbina biti svetnik, brezi njega dovršita vraga! Preteta resnica je to, vidva bi žlobudrala vso noč in satana priklevetala na zobe. Odprita, če ne, Bog zna, da duri snamem!"
„Kedo je to? Ali je to gospod Skrbina?" — povpraša Mihaelov glasv
„Da, Skrbina je," — vsklikne Zaporožec. „Ti miniš, da se vsi svojim prijateljem skrivajo tako, kakor se jim skrivaš ti. — Odpri, sicer bog zna, če ne, pa ti razkoljem duri." Te besede je
Zaporožec dogovoril uže v Mihaelovej čumnati in planil je Mihaelu v naročje.	(
„Čudo se je zgodilo na sveti!" — opomni, „človek ne poznä, kaj je človek, kaj riba! Vrag mi vzemi dušo, če sem veroval, da te bodem kedaj videl, ko so te bili pahnili z mosta. Nu, brate, branil si se junaški, a kar je kazno, tudi plavati znaš dobro. Nu, zatö imam rad Kozaka! Mora poznati našinee!" A nij čakal Mihaelove besede, kar objemati ga je začel — in poljubljati.
Čitatelj krči obrvi, ker vidi, da sem malo zvest pripovednemu redu in da doslč še nijsem razjasnil, kako je Mihael všel smrti. Za tega dčlj je moja dolžnost, da se vstavim in zvršim to, kar sem zamudil.
XXVI.
Ko je Mihael na mosti bojeval z rudečima županoma,_ sam nij znal, kaj čini, zatö ne, ker je bil prehudo razpaljen, a njegov obupni upor, njegova srčnost in njegov ogenj ni bil nič drugega, nego vstok notranje bure, ki je razjedala mu srce. Ni zapazil ni tega, da leti v propast. Zdelo se mu je, da je uže smrtno ranjen in da se neskončna večnost odpira pred njim. Takoj po tej bistrej dozdelnosti ga je zapustil razum ; nij slišal svojega padca.
Ali kmalu ga je oživila hladna voda. Tipal je po stranih vi šokih sten, pokritih se šopi divjega zelenja, ki je tam pa tam rastlo po pustem kamenji; nad glavo je imel teman obok starih dreves, ki so nad potokom sezale z brega na breg in objemala se, kakor se objemljö verni prijatelji, katere zaman životna osoda^ razganja.
Voda šumi. Zvučno se razlega enolični odmev njeuegi vr-vranja, prodirajočega tesno in gosto drevje, katero se sklanja čez njeno strugo. Bistro pluje po kipečem toku.... ali kam? kako je padel v čaralno, ali žalostno poklino? njegov razum ne more umeti le tega.
Zablisne mu nenadoma v glavi misel na smrt, udade se jej in neha truditi se, kako bi si razjasnil to svojo nesrečo. Menil je, da uže umira, zatö se je vodnemu begu izročil brezi vsakoršne po-skušnje, kako bi se uprl mu.
Ena roka je še krepko držala sabljo za ročaj, ena pa je stiskala dolg odlomek ograde, za katero je bil nevedoma zgrabil o svojem padu; čutil pa nij niti rok — niti nog. Prolita kri, tekoča iz njegovih ran, otemnila je vse njegove misli in duševne moči. Uže je bilo malo do tega, skoro bi bil zopet smrtno omedlel, morebiti na veke.
Plava. Vrvrajoči potok mu poje pogrebno pesen : gostega drevja zeleni obok se je sklanjal nad njim, kakor mogila; tema ga je imela v svojem naročji. A zopet se je razsvetlilo temno vejevje, jasno večerno nebo mu je svetilo, kakor na drugem sveti, in slavčelc, kakor na razliko z njegovo trpko oso d o, tako je veselo pel nad njim ljubezen in radost.
Nenadoma dva ogromna kamena, moleča potoku iz dna, vstavita drog, katerega nij izpustil iz roke. Voda je silno bistro ožila se in besila je, kakor kaka zver, kipela je in svoje pene metala kamenoma na visoki temeni, obokasto je letela navzdol, razlivala se v bele penaste valove in gnala se je dalje.
Mihael se je motal nad to zijočo propastjo, kakor bi bil brezi-duh bil, kmalu se je pogreznil v globino, kmalu je prikazal se na greben hrmečega vodopada — in vrtal je se sabljo kamena.
Blizu je bila njegova smrt — kakor bi bila stala na kamenu, posmeliovala se svojej žrtvi in gledala jej v oči. Užž je v njem hotela ugasniti poslednja životna iskra, — už6 je hotel zaspati njegov poslednji čut. A ta trenotek vso njegovo bitost prošine krepak vskrik: „Moj Bog!"
Ta vskrik, kateri je pričal živo srce, ki ga je gotovo bilo prosunilo ostro bolestno čutje, prošinil je, kakor kak elektrišk tok, njegovo utrujeno živenje — in upihal životnost.
Spregleda — ne, ne stoji smrt na njegovem grobovem kamenu, — smrt, ki bi rada vzela odhajajočo dušo! To je životna boginja, katera samo z enim dotikom živenje lehko probudi v mrzlem trupu!
Na širokem kamenu je pred njim stala ženska v slepečem blesku krasnih mičnostij, kakoršnih mladeneč ne more gledati brezi nekove opojenosti; Mihaela je п]'ё krasota bila očarala tako, da je menil, ka je kaka nadzemska prikazen. „To je rusalka," — menil je. Pa nij bila rusalka to. Ker je bila omamila jo usmilje-nost, zabila je na lastno sramožljivost — in gledala je krvavečega mladeniča, ki se je gugal v žalostnej zibeli. Vsled samega strahu je sklenila roci, očij so jej začele goreti, duša je vskipčla jej vsled same usmiljenosti, katera se o mnogih pripetljajih nekaterim ženskam promeni v blaznost. Zameknila se je sč svojim pogledom v njegove oči, kakor bi se bila Ьо1ё1а preveriti, ali še živi, ali ne več. Bala se je, da ga to ali to trenotje bistra voda utegne odnesti v propast, zijočo pod njim, za tega d6Ij ga je hotela se svojimi ostrimi očmi prikovati na tisti prostor. Ker se je tresla in ker je lovila sapo, mogla je le s čudovitim, presunljivim glasom vsklikniti: „Bog moj!"
Po tem presunljivem vsklikuje pribežalo še nekoliko ženskih, ki so blizo tam kopale se za kamenom v zalivu, zavarovane z visoko steno senčnatega brega. Mihael рак je po svojem trenotnem prebujenji zopet omedlel in nij čutil, kaj se je godilo z njim.
Ko se probudi, začuti, da leži na mehkej postelji v majhnej čumnati. Pri njem na mizi je stala svetilnica.
Stene so bile z neko cvetičasto tkanino prevlečene, tla so bila pogrnjena z drago šarenico, z azijskim delom; vse pohišje pa je bil nizek divan, njegovej postelji nasproti.
Mihaelu se je zdelo, da je vse to le sen. Glavo je imel težko tako, da nij mogel misli z mislijo zediniti. Nekovi temni spominki so mu živeli v spominu, nekij bolen čut je stiskal njegovo dušo.
V vsem telesi je čutil veliko bolest, poleg tega pa je hud ogenj begal po njegovih žilah.
Poskusil je, da bi vstal, ali udje so mu odrekli moč: obležal je, kakor bi bil prikovan bil. Precej po tej onemoglosti se je njegovih mislij polotilo žalostno nespominje.
A zopet se je prodramil in zopet je omedlel, o nobenem pro-budu pa nij znal, kako dolgo časa je trajalo njegovo nespominje, zmerom so je njegovim očem kazala tista polutemna čumnata, ni en zvuk nij zmotil mrtvaške tihote, ki je zračila okrog njegove skrivnostne postelje, da je človeku zdelo se, kaje Mihael ali gluh, ali pa očaran.
O nekej priliki po hudej medlobi spregleda: sklanjala se je ndd-enj neka ženska in prevezavala mu je tiho rane. Obleko je je imela lepo, — da, dragoceno, nekako azijsko. Da-si je Mihael bil zmööene glave, vendar je poznal, da je to tista rusalka, ki je bila pri potoci pokazala se mu, rad bi bil govoril, ali zaman — ni en zvuk se nij izmaknil mu iz gorečih ust.
Ko pokaže, da se je probudil, prekrasna neznanka kazalec položi čez ustni, ter pokaže mu, da bi molčal, in odšla je prčcej, da se ni dotikala nij tal.
Ali zopet je zagledal jo, da mu sedi pri glavi. Sklonila se je k vajšnici in odmaknila mu je se svojo, kakor seneg — belo roko, goste, temno-žolte lase. Gledala ga je vdeleževalno čutljivo, v očeh je igrala jej utjeha, katero je v njej se svojo vnenjestjo probujal mladenič, ki je zvlasti bledost krasotila ga.
Ta pot nij brzo zapustila njegove postelje. Gledala mu je naravnost v oči, Mihaelu pa se je zdelo, da iz njenih očij srče novo živenje; da mu njena duša vdihuje drugo dušo. Oživela so mu lica, rahla rudečica se mu je bila razlila po obličji. Neznanka se mu je na lähko nasmijala — in odšla je iz njegove čumnate.
Po tem časi je razmerno vrstilo se to obiskovanje. Mihael se je privadil gledati le te lepe oči, ta usta, kakoršnih še nikoli nij videl popreje. Tješil se je, ker je malo po malo krepčalo se mu živenje, pa tudi zato, ker je v njem probujal se čut, ki je v njegovej duši zatiral težke spomine.
Temu čutu se je do cčlaudajal, hotel je v njem potopiti vso svojo dušo. Obetal si je, da bode ta dobrodejni čut, ki je njegovo pomočjo zabil vse na sveti, trajal večno in da se nikoli več ne vrne v tisti pekel, katerega je težka in dolga bolezen osvobodila ga s pomočjo novih čutov.
Kedo bi naobrazil človeško dušo? Duša je raznolična in promenljiva — neskončno. Mihael, ki ga je sicer vznemirjala tako mnogotera nada, motila žalost, pekla vest in žaloba, Mihael je zd-bil na vse. Mamili so ga ti vsemogoči pogledi, izročil je bil vse svoje čute in misli v njem oživelemu plamenu mogočne ljubezni, in ni enkrat mu nij prišlo na misel, ali je še kedo na sveti ali ne razen njega in teh čaralnili, plamenečih očij.
Kakovo čutje pa je neznanka imela, to lehko uganemo. Ona
ga je otela gotove pogube, ko je bil omedlel, polumrtev; ona ga je zopet oživila, ona ga je negovala in pospavala, kakor svoje dete, pitala z lastnima rokama, vzdihala je po njem, probudila v njem dušo in vdihnila mu najgorkejšo ljubezen. Znala je vse to, za tega džlj ni mogla drugače, nego da je rada imela Mihaela. Tako je bilo, kakor bi jej bila baš osoda poslala to, po čemer во už6 dolgo časa koprnele njegove sanje. Gledala ga je tako, kakor svoje stvarstvo, menila je, da je večno njen, in zaupala se je v prostoti^ svoje nedolžnosti brezi vsakoršnega razmišljanja natornej udanosti. Po cčle dni je sedela pri njegovem zglavji, govorila je z njim z očmi, ali vsled svojega čutja, vsled ženske skromnosti nij smela ogovoriti ga, nij mogla spomniti se, kaj bi mu opomnila, razen — da ga ima rada.
O nekej priliki je lehko dremal Mihael, kar na svojih ustnih začuti legak poljub. Do cela razvnet dvigne roko in objame nj6 vrat, ki bi bila sama Medicijska Venera zavidala jej ga.
Neznanka je vskriknila, iznenadilo jo je bilo to njeno tajno razkošje, in hotela je šiloma izviti se mu.
„Ne, ne izpustim te," — opazil je Mihael in zaklenil jej usta se svojim poljubom.
Nij mogla upirati se mu; prošinil jo je bil nekij elektrišk ogenj; spozabila se je in padla mu je na prsi. Njiju ustna so se edinila dolgo časa, kazno je bilo, da njiju duši sta to trenotje ena duša samo.
Ko je bilo minolo to spozabljenje, vstali so v obeh vsled tega drugi nastopki. Mihael je čutil silen priliv čvrstejšega zdravja, in nekova tiha radost je napajala mu dušo. Njegove rusalke lice pa je obledelo. Srce je razkuril jej nekov neznan čut. Sklonila je lice nizko in plalcala je. Po joku je vstala, otrla si solze in z drhtečim glasom je Mihaela opomnila: „Bodi si, kedor koli, če si krščan, ne^ poplačaš moje dobre volje sč zlom. Odidi od tu, pozabi, da si me videl; ne povprašaj nikogar, kedo tukaje biva; prisezi, da živej duši ne povčš tega nesrečnega poljuba, — pri-sezi, da se nikedar ne bodeš posmehoval ženskej slabosti!"
„Nijmam ni matere, ni oče, ni domovine, niti prijatelja," — povč Mihael; „imam le vroče srce, in če me ti sama ne zapustiš, prisezam, da bodem na veke tvoj suženj, vdajam se popolnoma tvojej volji, čini z menoj, kar hočeš! Edina moja sreča bode to, če te nikoli ne zapustim!"
„Ali prisezaš?" — povpraša ga neznanka, „ali umejaš sam svojo kletvo? Nikar ne meni, da je ženska slaba stvar, katero smeš poljubljati, pa tudi lehko bacneš jo od sebe, kedar hočeš. Znaj, da moja roka vlada s kindžalom — in da moje orožje ne zna ogibati se svojega namena!"
„Da je v tvojej roci tudi grom in blisek, vendar-le ti obetam večno, nepromenljivo vernost! Ali kedo si? povedi mi! Kako naj se imenujem? Človeški jezik nima tebe vrednega imena!"
Letopis 1874. II.	21
„Ali prisezaš? — aH prisezaš?" — povpraša ga zopet rusalka in vpre vä-nj svoje bistro oko.
„Tisoč potov prisezam Bogu in ljudem, prisezam nebu in zemlji!" — odgovori Mihael, „a na dokaz poljubljam svoje pokorne matere križec. Veče prisege nijmam."
Prijel je in poljubil zlati križec, ki mu je visel okrog vratu. Neznanka je sama ob sebi objela Mihaela in pritisnila ga k srcu, a zopet je v dolgo poljubljanje zlilo se njiju dihanje.
„Meni je ime — 'Roksanda," povedala je. „Jaz se nijsem na-rodila tu; moja domovina je daleč. Uže pet let je nijsem videla. Jaz sem srbskega bana ali kneza Radivojeva hči. Naši predniki so bili slavni, vladali so vso Srbsko, ali moj oča je dobil le_ eno vas. Neverci so mu vse vzeli. Kake gore so tam, ko bi jih videl! Kakov dvor smo imeli! Zdaj je to vse drugače. Da, tudi moj oča, ko je bil prišel v to ravno krajino, promenil se je. Ne ljubi me več tako, kakor me je ljubil popreje. Osoda ga kuri tako, da ni svoje hčere ne more ljubiti. Malo kedaj ga vidim, pa še takrat vselej le molčiva."
„Zakaj je zapustil svojo vas?" — povpraša Mihael. „Sovražniki so mu jo vzeli," — odgovori Roksanda. „Sklenil je, da napade neverce, hotel je Turkom vzeti vso Srbsko,_ ali Zid Ljutica, njegov zaupnik, do katerega mu je bilo mnogo, izdal ga je, razodel je bil vse sovražniku; mojega oče vse namere so spodletele. Sovražnik nam je vse vzel; le vernih služnikov nam nij mogel odpeljati. Nekoliko vernih, hrabrih junakov je mojemu oči reklo: Ne zapustimo te, jasni ban, na veke, in šli so z nama v Rusko. Dolgo smo živeli 'blizu Buha, kasnejše рак smo slehrno leto premaknili se dalje, naposled je vendar ta kraj jako priljubil se mojemu oči, kateri vaših krajev ne ljubi, zato ne, ker nijso gorati. Ne daleč od tvi živi za lesom v velikem gradu se svojimi junaci vred. Ali, povedi mi, za Boga, s čem si ga razkačil? — zakaj te je hotel zajeti?" — „Kde?" -„Na mosti."
„Ali sem tedaj z njegovimi ljudmi boril se?" — „Da, to se je zgodilo na njegov ukaz. Spomni se, ali nijsi imel z njim nikakoršne mrzkosti?" —
„Njegovo ime sem prvič slišal ta pot."
„A vendar je ukazal, naj te zalezujo na poti iz Gluhova, in čudovito je to, ker sč smrtjo nij kaznil čavša, zat6 ker te nij živega pripeljal mu!... Bog moj! ko bi vse to znal! Ko hitro ozdraviš, odidi, kolikor je moči — najhitrejše, kolikor je moči — daleč. Nič te ne osvobodi očine jeze, če zaideš v njegovi pesti."
„Učinim vse, kar mi ukazuješ, ker ne morem brezi tebe ničesar ne misliti, ni činiti. Nijmam sam svoje duše. Ti si moja duša, katera me oživlja, ti vse moje čute razgrevaš se svojim obličjem in vladaš vse moje misli. Da, jaz ničesar ne znam, kaj se je'z mojo dušo godilo dosli. Zdi se mi, da po dnevi svojega no-
vega rojstva nijsem videl ničesar drugega, nego le tvoje čaralne
oči. Da, ali mar nijsem sam vstal iz tvojih očij?____"
. . ,»Lju.bi prijatelj, ti blazniš, nijsi še do cčla ozdravel po svo-jej znnnici. Pravim ti, da moraš oditi od tu, ko hitro ozdraviš."
„A ti Roksanda?" — . . >,Jaz_) ali jaz? Oh, jaz ne znam, kaj se z menoj godi. Dokler si ti tukaje, ne morem Da nič misliti: zdi se mi, da si ne morem ničesar bolj želeti, a da znaš, kaj se godi v mojej duši!"
S tako pozaho samih sebe, s tako opojenostjo in s takimi mukami vroče ljubezni sta se motili ti prostosrčni' od sveta ločeni duši, katerima ni manjkalo nič drugega, nego lesa, nikomur znanega, zato da bi bila srečna bila v njem tako, kakor je jelen srečen pri vodnih studencih, — kakor sta bila srečna prva človeka v tihem drevesnatem edenu (raji).
Mihaelove misli so se nenehoma pečale z Roksando, ves drug svet je bil zginil izpred njega. Ali ta ljubezen je imela žalosten temelj. Säj je bila le blodnjava mlade glave, katero je motila samo trpkih mislij težka preglavica, ki je nij mogla zmoči; ta ljubezen je bila zm6čenih čutov nepravilen učinek, — čutje brezi pravih osnov, — čutje, ki je po trpko razdraženej bolezni dihtivo polotilo se prvega gradiva, kateri je dušil pravega razsodka zoro, - to nij bila resnična ljubezen, temuč to je bila le srčna bolest in zmočenega razuma žalostna prigodba. '
Ker je Roksanda bila narodila se tam, kder je rana baš kaj navadnega, naučila se je še otrok, da je znala upotrebljati zdravilno rastlinje, in ta pot je nje izkušenost bila popolnoma vspešna. Mihael je začel urno zdraveti, da je po dveh tednih, po boji na mosti zopet sedel na konji in sukal orožje. Zato je bil, ko mu je Škrbina bil nasvetoval, da bi šel z njim baš to noč z Roksando vred v Zaporožje, — za tega dčlj je bil jako vesel, zvlasti — ker je bil močno poželel, da bi mogel dihati čvrsto zračje in ozirati se okrog sebe na večem prostoru, nego je bila njegova čumnata. Zaporožec mu je jako radovoljno podal sabljo, pomogel mu je, da se je oblekel in orožil, potlej pa so vsi trije odšli iz podzemelja
—	in zopet so zakrili vhod.
XXVII.
Ko pridejo k potoku, tisto trenotje se prestrašijo dveh strelov, drugega po drugem ne daleč v lesi, prčcej po strelih pa so zaslišali nekolikih glasov zmočen krik in da so sablje krhale se. Škrbina in Roksanda na veliko zavzetje v hrumu spoznata Radi-vojev glas, kateri je čvrstejše, nego vsi drugi — pes! more! jaz zdorov! kričal in svoje junake na pomoč klical.
„Mihael, beži vspešnejše; razbojniki so napadli mojega očo!"
—	vsklikne Roksanda, zabila je na Mihaelovo in Radivojevo razmerje.
„Hudobni duh me vzemi," — spregovori Zaporožec, „če jih nerazženemo, kakor plaho zver! Svetilnico! Daj svetilnico le-sem!"
„Oh, Mihael! ostani tu!" — vsklikne Roksanda, spozabila se je, „čaki, ne izročaj se pogubi!"
Ali Mihael in Zaporožec sta bila užč daleč. Kmalu sta bila na borišči. Skrbina dvigne svetilnico, posveti v borilce in v vsem svojem bojnem razvnetji vskrikne, ko Radivoja zagleda, kako se obrača na vse strani in sam vojskuje sč šestimi moškimi, ki so ga sč sabljami v rokah obsuli. Zaporožec zgrabi za pasom samokres in podere enega izmej razbojnikov, po strelu pa nalašč velik krik zažene, in z Mihaelom vred plane na sovražnika v enej roci je držal svetilnico, v enej pa sabljo. Ko zagledajo to nenadno pomoč, precej zgin6 vsi protivniki, kakor zli duhovi. Ostala sta na mesti le dva, enega je bil Zaporožec sč samokresom ubil, enega pa je bil Radivoj potolkel.
Radivoj razvnet objame Zaporožca.
„Caki, gospod ataman," — reče Skrbina, „jaz nijsem vreden take hvale. Tii le je tisti, ki je otel ti življenje."' Pokazal je Mihaela.
„Kedo je to, more?"
„Bre, to je človek, zbog katerega si užč dolgo časa brusiš zobe; ali hudobni duh me vzemi, če se dotakneš le njegovega lasu!" — krikne Zaporožec in postavi se z golo sabljo mej Mihaela in Radivoja. „Pogledi," — govoril je dalje in v Mihaela posvetil se svetilnico, „ali ne huduj se, temuč rajši se povprašaj, zakaj ga goniš skozi ogenj in čez vodo.
„Bre, brate!" — odgovori Radivoj. „Kaj govoriš? Jaz tega junaka prvič vidim zdaj-le."
„Ali prvi pot? a zakaj si ukazal, naj ga na mosti zgrabijo? a ti si kriv, da je v vodi skopal se tako vrlo, da nij treba nič boljšega!"
„Naj ga primejo na mosti!" — pozopeti Radivoj z velikim zavzetjem. „Ali so tedaj tebe, junak, vrgli v vodo?" — povpraša in obrne se v Mihaela.
„Mene, a rad bi znal, zakaj. Stoprv odšel sem bil z doma, pa sem užč naletel na hude sovražnike."
_ „Psi! jaz jih naučim, kako morajo zvrševati svoje ukaze! Prosim te, dragi gospod, prizanesi mi! Skoro bi te bil usmrtil. Tebe nijsem hotel nikoli umoriti."
Mihael je hotel odgovoriti, ali Zaporožec, ki je rad namesti vseh drugih govoril, prevzel mu je besedo.
„Eh, znam, ti si modra glava, gospod ataman!" — opazil je — „drugam miriš, drugam streljaš! Nu, povedi mi, katerega vraga si iskal?" —
„Katerega?.... Hm, more! jaz znam, katerega! zopet ga bodem iskal! Ne uide mi! "
„Kakor je kazno, gospodine moj dragi, tedaj čakaš zveri, kakor jaz. Jaz uže voham svoje zveri sledi, da bi le tvoje
ne zgrešil. „No, kaj je to sovraštvo! Zakaj stojita, kakor bi bila pobita? Dopovedala sta si, da ne črtita drug drugega, tedaj se objemita in pozdravita. Morda utegneta še prijatelja biti kedaj." Skrbina Mihaela prime za roko in odpelje ga k Radivoju. „Zahvaljujem se ti," — opomni Radivoj in poljubi Mihaela, „zahvaljujem se ti mnogo potov, hrabri delijo.*) Izberi si nagrado, ltakoršno koli hočeš. Odberi si konja d o ga t a**), izberi si meč grebestak, odberi puško dževrdano, izberi si srebra in zlata, kolikor hočeš."
„Ne potrebujem ničesar," — povč Mihael z notranjo radostjo, „hočem te le spremiti na boj se sovražnikom pravoslavne vere."
„O, preljubi moj sin!" — vskrikne Radivoj in zopet ga ob-
i'ame." „Iai z menoj v milo Srbsko; tamkaje bodeš pri meni, ka-:or mlad orel pod krilom svoje matere, — kakor sokol v zatrepu mogočne skale. Ali, mila brata, nevarno je nam, ne mudimo se tu, teh psov utegne mnogo biti le-tu. Idimo."
„Rakovega vraga bi se mi trije bali?!" — začudi se Skrbina. Ti, gospod ataman, še ne znaš, kako se zna ruvati le-ta Mihael. Da se nij držaj na mosti stri, zvedeli bi bili tvoji junaci, kaj je vojevita roka. Nu, povedi panama, gosp odine moj dragi, kako si naletel na ta junaški mej dan."***)
„Kako sem naletel nä-nj, more?.... Ne, rajši ti meni povedi, čegava je tista sablja pri mojej Roksandi?" —
„Cegava je tista sablja!" — začudi se Zaporožec, vzame Mihaelovo sabljo in poddde jo Radivoju.
„Bre, junak! kaj je to! kaj znači to?" — „More, gospod ataman! A ti se doslč nijsi še spomnil, kaj tiči v tem? Jaz ti tedaj razodevljem, da si zaman kričal na svojo hčer, čudno je, da ta sirota vsled samega strahu nij umrla. Poslušaj tedaj. Zdaj uže znam, da so tvoji mutci videli samo lisičji rep in da so za njim gnali se...."
„Hm, hunsvot, more!" — godrnjal je Radivoj. „Pahnoli so z mostu takega Kozaka, kakoršnega bi se ni Serko****) ne sramoval imenovati svojega prijatelja. Nu, ko so ga bili vrgli raz most, kam bi se bil del, plaval je Kozak po vodi, a vrag vedi, kam bi bil zašel, da ga nij tvoja hči — Bog jej daj zdravje, kakor kako ribico, vjela."
„Kaj, more! ali moja hči Roksanda?" — Mihael je Zaporožca eukal za roko, opominjal ga je, da ne bi Roksande mesil v to. Ali Skrbina, vesel, ker je uredoval ptuje okolnosti, nij ujemal se z njim, nij hotel izneveriti se svojej navadi, temuč branil je in posredoval.
*) Vojščak.
**) Belega, dragega Srbom.
***) Boj, dvoboj.
****) Koševi ataman Hmelnickega, Dorošenka in Samojloviča.
,Eh, ti mo1 ' - '"	mu je tiho. „Ti le molči,
kakoršne si preplaval ti, a noben bes nas nij zajel, kakor kako ribo."*)
„Da, tvoja gospica Roksanda," — obrnil se je zopet v Radi-voja. „Videla je, da je to vrl Kozak, le da je sama rana ga, kakor t ar a nune.**) Vzela ga je tedaj vsled krščanskega usmiljenja, zat6 da bi zacelila mu rane, kakor turška deva, ki je ranjenega junaka na reci Marici bila vjela.... Ali še pomniš, kako je v pesni o tem?.... A ta junak nij bil nihče drug, nego vašega Kraljeviča Marka oča."
Škrbina se je bil dotaknil priljubljene strune v Radivojevem srci. Spomin na priljubljeno pesen, — spomin na to, kaj se je bilo dogodilo oči Kraljeviča Marka (vzora vsem srbskim domovincenO, — ta spomin mu je Roksandin čin pokazal v najlepšej svitlobi in razgnal črne oblake, ki so se bili o hčerinem imeni pokazali mu nad obrvimi.
„Hvala mogočnemu Bogu!" — vskliknil je radostno. „Moja hči je zvršila svojo krščansko ljubezen do tebe, zato pa je Bog poslal te meni na pomoč! Ali jaz ne učinim s teboj tako, kakor je Turek Mustafa Aga učinil z očo Kraljeviča Marka. Nu, kako je to bilo dalje, mili brate?" —
„Kar sem užč povedal, gospod ataman, potegnila ga je iz vode; ko pa je bila zvedela, da je ta riba všla iz tvoje mreže, jezna je bila sama nd se. Ali kvarno je, cla bi sepogubila krščanska duša, katera koli, za tega dčlj ga je skrivala tebi, dokler nij ozdravel. To je vsa povčst. Ti pa si vzbudil krika in hruma toliko, kolikor ga probudi pastarica, če jej volk jagnje odnese."
Radivoj je bil jako vesel te vesti, kajti zapodila je iz njegove azijske duše oblačno sumljivost, katera se je bila polastila ga mi-nolega večera, o polunoči pa izgnala iz postelje.
„Nu, če je tako, odpuščam tudi svojim ničemnikom. Če pa se zmotijo še enkrat, vse zmeljem v prah.
To trenotje zagledajo, da se jim gruča ljudij bliža se sve-tilnicami; uže so prijeli za sablje, ali Radivoj spozna, da so to njegovi junaci, kateri so bili strel zaslišali v lesi, ter so mu hiteli na pomoč, ali dolgo časa nijso mogli najti ga.
„Vražji zarod, zdaj stoprv prihajate, ko vas ni treba nij več!"
„Jasni ban!" — opomni starejši čavš, „saj гтёгош radi hodimo za teboj v ogenj in v vodo, ali kaj, ker ne ukazuješ, da bi se gonili za teboj ? " —
„A, more! jaz znam! Dvignite oba ranjenca in povprašajte, od kodi sta in kedo je njiju gospod. Znam, od kodi veter vleče. To je gotovo praporščak, ta pčs! Dragi Škrbina, a ti hrabri de-
*) V Zaporožji je vsak nov Kozak moral dokazati, da zna konja in sabljo vladati in v čolnu voziti se čez vodopade.	L. G.
**) To je riba, ki jo sold in zato narezujo.
^;;;; — — ker je Škrbina
smo mi take vodopade,
lijo Mihael, zavsedimo konje in vrnimo tetnu vražjemu zarodu s krepkim napadom. Skrbina je ta svet jako vesel sprejel. Mihael je tudi hotel svojo hrabrost pokazati Radivoju in neprestano je mislil na Roksando.
Ko prido v trdnjavo, už6 se je danilo. Radivoj je odšel v svoj stolp in oklopil se je, brezi oklopja nikedar nij šel na boj.
Splošna groza se je polotila vseh drugih Radivojevih posluš-nikov, vsi so privreli na dvorišče, stopili okrog Zaporožca in povpraševali ga, kaj se je po noči pripetilo Radivoju — in kde je sam bil minoli večer.
„Ne, ne povprašujte tega, more!" — reče jim Zaporožec, posnemal je Radivoja, „ne povprašujte, a to pogibnete, hunsvoti?"
Po teh besedah jim je pripovedal, v kaki nevarnosti je bil njih ban, kako mu je Mihael nenadoma bil prišel na pomoč in otel ga smrti. Sam o sebi je Zaporožec molčal, hotel je Mihaela odličiti Srbom, njegov lavorov venec je bil prebogat, nego da bi bil nove vejice vpletal vd-nj. Radostno vriskanje se je razlegalo o tej vesti. Vsi starešine so objemali Mihaela in veličali njegovo hrabrost, drugi pa so na znamenje svojega čestitanja in svoje hvaležnosti poljubljali mu župan.
Ko hitro pa je Zaporožec povedal, da je to tisti junak, kateri se je z njimi na mosti tepel, razstopili so v mnoge majhne gruče, a eden stax*ejših čavšev je Škrbino in Mihaela odpeljal na stran in poprosil: „Molčita, za milega Boga, ljuba moja gospoda, če ne, marsikteremu izmej nas odleti glava vpričo bana. Mi uže davno znamo svojo prevaro. Mi nijsmo iskali Mihaela. Zivi nekij človek, njegovega imena nobeden izmej nas ne sme izgovoriti, a zdaj živi v Hetmanščini, toda ban ne znd tega; pa da znd to — gorjč naših prednikov dušam!"
„Da bi vas vrag pozobal, prokleti ničemniki!" — opazi Zaporožec. , Zaradi te prevare bi vas jaz sam na meh odri. Ali ne bojte se: Ja zdorov už6 vse zna, a jaz sem to napeljal tako, da vam nij treba ničesar bati se zbog malomarnosti. A vrag vzemi slehrno lenobo na sveti! Slava Bogu, ker Mihael živi. Zdaj pa, Kozaci, banduro prinesite le-sem, bobne in gospoda Bardaka sodček."
„Skrbina, more!" — razlegne se nenadoma, kakor grom, glas Radivojev, kateri se nij zaman preskrbel z orožjem od vrha do tal; stopil je na predstopnjišče, v roci držal ogromen kij, obit se železnimi žreblji, bulavo, katera je bila, kar povest pripoveda, branilo Kraljeviča Marka, ki je vselej, kedar je šel na boj, na enej strani sedla imel velik meh vina, na enej pa ta enako-pezni kij. „Skrbina, more!" — vskrikne Radivoj, „ali zdaj utegneš misliti na banduro in na sodeč?! Na konja, brate! — na konja, dragi Mihael! -- na konje, hrabri junaci!"
Po četrt ure so vsi sedeli na konjih — in truma Srbov je odjezdila na boj, načelovali pa so jim: Radivoj, Skrbina in Mihael. —
XXVIII.
Radivoj v svojem poluazijskem kroji, v čapki z belim peresom, v bliskotnem oklopij, v roci z buzdovanom Kraljeviča Marka, — Radivoj bi bil lehko navdušil pesnika, kateremu so brenketa-joče sablje tako prijetne, kakor pojoče strune, a srbski bard bi o svojej razpaljenej „improvizaciji" gotovo pel, da je njegov konj skakal „v tri kopja v pered i včetire v vrh pod nebesa," kakor konj Miloša Vojnoviča, ki je znamenitega kralja Stepana Dušana spremljal o njegovem svatbenem sprevodu. Primerjal bi Radivoja plamenečemu slopu, ki meče iz sebe črne oblake dima, ali deročemu potoku, kateri v steklo pada gori sč strmij, na svojem poti pa prihaja do pregrade, hrmeče valove zvija v svitke, vshaja, kipi in visoko meče svojo penasto grivo. Pel bi, da je brada plapolala mu ob bedrah in ob prsih, kakor plapolati vranji perotniei, in da skoz njo krunir leskeče, kakor polna luna sveti drevju skozi vejevje. Napel bi mnogo primer, učilniški morebiti ne do cela vžrnib, ali tako nenadnih, živih, — bliskotnih tako, kakor so nenadni, raznolični živi prizori, kateri se o ßlchrnem koraci menjujo po gorah njegove domovine, — a ne primer — vsem prijetnih, pač pa skladnih z vzvišenim glasjem njegove lire, s prirodo gorate, tople domovine in hrabrih junakov, bivajočih po njej. Srbski bard bi v prirodi nahajal barve, katere bi se čaralno vjemale z opevanjem groznega Radivoja, jakega Skrbine in mičnega Mihaela. Jaz pa ne smem popisati njegove kakovosti. Omikano rusko živčnje nas od mladostij baš do sive starosti zapira v kamenene in lesene zaboje in pritiska svoj rčsno pravilni, brezicvetni pečat na zahteve našega vkusa in na plodove naših mislij. Nam meščanskim, zaspalim ljudem, katerim je umrla duševnih m očij prvotna čvrstost, — nam pesništvo tistih pelcev, katerih nij knjiga omikala, ne ugaja, dokler se ne zamaknemo vä-nje, ali prav za prav dokler se ne zedinimo z njih živenjem. Mi smo vajeni vse motnosti, medlosti, bledosti — in tej vajenosti smo dali ime: vkus. Da, celo iz svoje obleke smo pregnali barve, katere umeteljnik trdi, da so zdrave, in ko bi nam bilo mogoče, vzeli bi zelenemu travniku živost, solncu blesek, ognjenemu obzoru pa prirodnost baš tako, kakor smo z umeteljniškimi sredstvi in sč sedečim životom svojih obrazov barvo zatrli, zat6 ker menimo, da je rudečica le kmečko cvetije, katero pa je ob enem tudi črvstega zdravja dokaz.
Ali ne hudujte se zbog vsega tega nä-me! Vračam se k svojej povesti. Na poti dalje se je Radivoj posvetoval se Zaporožcem in z Mihaelom o črteži te majhne vojske. Pogovorili so se, da topove nastavijo na polu-pota v starej reduti, katerih je mnogo bilo po ravnih v Ukrajini, in da z majhno četo, se samimi puškami in sabljami polove gospoda praporščaka čredo, sovražnika pa, da ga zadaj napadö. Dobro premišljeni črtež se je do cela posrečil. Ra-
divoj je zmerom poleg sebe imel Zaporožca; zaskoči čredo, ki se je mirno pasla precej za vasjo gospoda praporščaka, in se strašnim glasom pastirje povpraša: „Čegava je ta čreda?"
„Gospoda praporščaka je," — odgovore oplašeni pastirji.
„Lažete, vražji zärod, psi!" — zaupije ban; „to je moja čreda! To je bana Radivoja čreda! Ali še ne znate moje pravice, katero sem mnogo potov dokazal nekaterim vaših gospodkov? Vse je moje; zemljaje moja, nebo je moje, vode so moje, — vse je moje! Ženite čredo v bajrak bana Radivoja! A, dragi brate Skrbina, ukaži, naj zatrobč na rogove in prožijo puške, zato da ne porekö, da smo tatije. Ja zdorov!
Rogovi in puške so strah vzbudile v svojej vasi gospoda praporščaka. Jeava je Radivojeva četa bila blezu tri vrste daleč, zagledajo na cesti gost prah, ki je izdajal za njimi deročega vraga.
Iiozaci urno piano na razbojnike — in pričn6 streljati s puškami. Radivoj je zelo težko zdržal se boja, kedar koli je olovnica siknila mimo njegovih ušes, vselej je zgrabil za svoj meč, ali Zaporožec mu nij dal, da bi se bil prenaglil, vsak pot ga je opomnil na črtež.
Nazadujoča četa je sovražnika vabila in bližala se starej re-duti. Srbje so Kozakom protivili se le tako dolgo Časa, dokler čreda ni odšla dalje mimo redute, po čredinem odhodu pa so, kakor živo srebro, razkropili se na ave strani, a sovražnika so popustili topovom, njih strelom.
Oplašen in zm6čen je sovražnik jel bežati, ali njih groze nij bilo še konca. Napadla jih je poslednja gruča, ki se je bila skrila v majhnem bukovem lesi, načeloval jej je Mihael, ki je prikazal se iz zasede po dokončanem streljanji s topovi. Takoj potlej sta zopet Radivoj in Skrbina prišla iz redute in napadla sta sovražnike zadaj. Kozaci so hoteli braniti se do poslednjih močij, ali ko Radivoj se Škrbino vred prodere v sredo vojske, vskrikne: „J a zdorov! vse je moje!" — in z buzdovanom pobije praporščaka, vse zapust srčnost. Krvavih očij razpaljeni Raaivoj, o katerem so po okolici poslušali čudovite povesti, zdel se jim je, da je demon. Odložili so orožje in poprosili milosti.
„Žal mi je!" — kriknil je besni Srb, „jaz bi pokazal, kedo je ban Radivoj! Nu, pa kaj! kedor leži, tega nij, da bi pobijal. Vzemite jim konje in poberite orožje, izpustite jih, naj pokopljo mrliče. Ti, brate, slavno si to zvršil. Slava tudi tebi, Mihael, hrabro si bojeval. Kurhan naj se imenuje „Škrbina."
Mojih čitateljev nekateri morda dvom6 o takih dogodkih v Ukrajini, ne veruj6, da bi se bile vpričo ruske vlade pred osemdesetimi leti mogle take silovitosti goditi brezi kaznij, in utegno ta dogodek očitati le mojej obraznosti. Ali —
Najpopreje jih opominjam v zdanjem Harkovskem guberniji na ostanke mnogih redut in trdnjav, katerim so ostala imena tistih fevdalov, ki so jih priborili in branili; s temi imeni so neločljivo zedinjene cele legende o krvavih razporih in veselih godiščih, ka-
teri živ6 närodu v spominu. Ali so mogle te redute, le te razvaline, ta imena in legende vzrasti same ob sebi, — vzrasti, kakor gobe po dežji? — Ali je narodova obraznost vsled dolgega časa izmislila si o tem pojme, ptuje zdajnemu bitstvu ukrajinskih bi-vateljev? —
Sicer pa prosim, pomislite, kakove so bile državljanske okol-nosti pred osemdesetimi leti ne le v Ukrajini, temuč sploh v Ma-lej Ruskej, ki Ruska nij bila še nje oblasti pridobila svojej upravi! Tačas naših „panov" nij še motila misel, zakaj bi v dobro ured-jenej državi ne imeli vsak svoje sodbe. Njih zakoni so bili zapisani v knjigah, v katere nihče ni gledal, — da, tudi tisti, kateri so deželno vlado imeli v lasti, menili so po starem običaji, da so samosvojni vladarji, in nijso zaničevali idej, ki so dedinski širili se od rodu do rodu še o „uniji", ko je vsakedo, kedor je moč imel, obravnaval se svojimi in ptujeverskimi sovražniki, samoljubo prijaznil se se stranko, s katero je sam hotel, pa tudi skavsal in zopet pomiril se, zat6 ker nij hotel poznati nikakoršnih vrhovnih prav, ni zakonov, razen dedinskih običajev in verskega čutja. Za tega dšlj so vedli se do vseh takih bitek tako, kakor bi bile poštene bile, in če prav so časi mirili sovražnike, gotovo nijso pečali se s tem zatö, da bi bili pospeševali potrebno rednost, temuč skrbeli so le vsled notranjega čutja za resnico, — vsled čutija, katero je v njih probujala vzajemna krivičnost.
Poleg tega so po naših svobodnih ukrajinskih vaših živeli vsakojaki bojarji. Po njih so bili izza Dnjepra Volinjski in Po-doljski Rusi, Srbje, Bolgarji, Črnogorci, Valasi, Moldavci, Gru-zinje, Grči. Vse to narodje pa je bilo prišlo iz tistih krajin, kder so bili začeli besiti z ognjem in mečem. Črtili so jeklo, svinec in ogenj, bali se vsega tega, torej so bežali v svobodne kraje, kder se jim je obetala popolna svoboda, kder je vsak sam si odmeril kos svetä, ter so nekoliko desetletji svoja naselišča varovali gnjus-nih Tatarjev, ker so bili rojstveno vajeni, da so samosvojno vladali na svojem sveti in branili se vsakojakemu sovražniku. Vsaka rodbina je s seboj prinesla pojem o državljanstvu in osobnem pravu, in koliko let je bilo treba, da so ti raznorodni življi stopili se v tisto celoto!
Ruska vlada nekoliko zbog notranje nerednosti o Bironu, nekoliko pa zaradi vnenjega nepokoja nij utegnola, da bi se bila pečala z vrstnim urejevanjem svojih pokrajin, stoprv o Katarini II., konci njene vlade, ko je Ruska bila se svojo vojsko uničila Zaporožko Sič in ovladala Krim, ter je z notranjimi zadevami mogla pečati se, — stoprv potlej je v vsej državi vstala tista misel — in idejam vse množine, raznorodne narodnosti v Ukrajini dala nekaj občega.
Ali na dokaz, da moje misli v takih razbojnostih ne nahajajo nič ljubeznjivega in da sem se o njih zmenil samo zato, da bi dokazal, kaj se je v našej domovini — nič popreje, nego pred

osemdesetimi leti, godilo, ne bodem obširno govoril o njih, torej pobitim dalje, da brže skončam povest.
Ko se Radivoj vrne iz srečne bitke, na dvoru najde sela iz mile Srbske, in takoj odide z njim v stolp. Skrbina pa ukaže, naj konje razsedlajo in spreidö se z njimi, stopi na sredo dvorišča in opazi: „Nu, gospodje molodci, po takej slavnej veselici bi morali pohuljat, kakor pristuje hrabrim vojščakom. Hoj, banduro le-sem! bobne! gospoda Bardaka sodeč!
Po tem srčnem pozivu zahrmi vse dvorišče. Godba se je razlegala in zemlja je kar ječala pod množino velikih pet. Skrbina je z banduro v roci in s čašo vred na glavi plesal in pel svoje Zaporožke pesni.
Ali Mihaelu, kateremu so v fantaziji migljali obrazi tihega živenja, ki je o samoti veselil se ga z Roksando vred, — Mihaelu je ta živa veselost bila čudovita in nikakor ne po godu. Vstavil je Zaporožca in opomnil: Gospod Skrbina, to se meni čudno zdi; jaz doslč še zmerom ne morem umeti, zakaj si zmerom tako vesel, kakor o ženitbi lastnega sina!
Ne znam, ali je Zaporožec tako vesel bil zati, ker je bil Mihaela našel, ali je bil tako opojen zbog srečne zmage, a pustil svojo banduro, čašo vzel z glave, iz nje izpil do dna in jel govoriti : „Ljubljeni Mihael! zakaj bi ne bil vesel ? — Ali mene nobene rijave oči nijso ljubile? — Ali nijsem nekih očij ljubil stokrat bolj, nego lastno dušo? — Ali meniš, da ima Zaporožec vo-lovsko srce? .. .. A?.... Ali nijsem jaz ljubil? — Ali nijsem imel vernega prijatelja? — prijatelja, za katerim zdaj jezdarim po vsem sveti?" —
O poslednjih besedah mu divje zabliskajo oči in ustna so se mu tresla vsled silne burnosti.
„Zakaj bi ne bil vesel?" — povpraša zopet. „Ali nijsem človek, katerega so poljubljala rudeča ustna in objemale bele roke? — Ali nijsem bil privezan k stebru in ali nijsem videl sam se svojimi očmi, kako je gorel njegov dom ? — ali nijsem videl, kako so vzeli njegovo ženo, kako so vzeli mu jo izpred očij? — Ali nijsem tisti, ki je videl, kako so dete, prav njegove dete skozi okno vrgli na kopico kamenja? — Zakaj bi ne bil vesel? Mihael! zakaj bi ne bil vesel?.... Kmalu se snidem se svojim dragim prijateljem, katerega dolgo časa nij bilo ne sluha, ne duha! O, zagledam ga; znam, jaz to čutim v srci, da se kmalu snidem z njim!.... Zakaj bi ne bil vesel, Mihael! zakaj bi ne bil vesel! — Hej, hulaj molodci!" — vskriknil je, vdaril na strune svoje bandure — in zopet je viharno obračal se in plesal.
Mihael je plašen poslušal to strašno pripovedko človeškega srca, trudnega in kipečega v lastnej krvi. Jel se je v njem pro-bujati nekov mračen čut. Ali ta trenotelc njega in Zaporožca po-kličo k Radivoju.
XXIX.
Krivično bi bilo to, ko bi se tako pridno pečali samo z okol-nostimi nam do сё1а ptujih ljndij, kakoršna sta n. pr.. Radivoj in Roksanda, in ko bi pozabi prepustili starega prijatelja, polkov-nega sodnika, — prepustili ga jej ta čas, ko je zuna j svoje domovine in nijma ljubljene hčere pred svojimi očmi, — zdaj, ko je v moči mrzkega bitija, katero se se svojo dostojno materjo vred veseli trpkega stoka, ki prodira k njemu iz globokega stolpa.
Nekatere deve — mir bodi njih imenom — razodele so se mi, da neznanski rade v knjigah čitajo o ječah, o špiljah, o podzemskih prodorih, in prosile so me, da ne bi zabil, kader se mi prilika ponudi, da bi jim kaj podobnega spisal. Slutim, da nij treba zatrjevati, ka mi je njih želja sveta; a vendar, ali moram njih kratkemu času žrtvovati resnico in svojo obraznost (fantazijo) mučiti z oblačnimi mislimi, ker mi nikakoršnega truda ne priza-devlje to, če iz narodovega zaklada zajemljem gotove potrebe, kar ne trpinči ne moje glave, ne vesti? Poleg tega sem začel spoznavati, da dolga povest už6 trudi moje čitatelje, zato ničesar ne pri-denem sam ob sebi, temuč skončam še nabrane povesti o teh — гёз čudovitih osobah. Citatelj je lehko užč zapazil, da sem v drugej polovici te knjižice*) promenil svoj slog in da tam, kder bi se mnogo dalo govoriti, risam le glavnosti, vse to pa einim le zat6, ker se bojim, da bi vstala tretja knjižica, kar bi o mojej slabej volji bilo do cela odveč, pa saj zdaj povesti najrajše le v dveh delih prihajajo na svitlo. Za tega dčlj ne popišem tega, kako je dobri sodnik žaloval v zaprtji in kako je hudobnega Križanov-skega dostojni pisar H—bovški obislcaval in mučil её svojimi vprašanji. Le neke važnosti naj se dotaknem, zatö ker ima neposreden upliv na druge dogodke.
Uže nekoliko Časa je polkovni sodnik poznal, da se njegov stražnik nekako čudne vede. Znal je, da so tega stanu vsa bitija rada surova in neusmiljena; ali na obrazi tega človeka je videl, da se mu nekako smili. Stregel mu je nekako srčno, skrbno. Cesto je ta čudoviti ječar, predno je odšel, vstavil se, molčal in gledal ga; človek je lehko poznal v njem notranje neodločnosti boj in hrepenenje po očitosti; pa vselej se je zopet urno obrnil in odšel je.
Nekega dne, ko ie bil ječar svojemu jetniku zopet prinesel skromni užitek, nagnil se je k sodniku tako, da je ta o solnčnej svitlobi, ki je o svojem zahodu gledala skozi mrežasto okno, dobro videl njegov obraz; a kako se je razveselil, pa tudi prestrašil, ko tisto trenotje spozna, da je ta ječar bil njegov služnik Bogdan Pobehajlo.
*) Te Kuleševe povesti sta dve knjižici.
„Bogdan!" — vskrikne — „ali si ti?" — Ječar se včs stresne in zgrudi sodniku pred noži. „Da, gospod!" — odgovori; — „da, dobri moj gospod! Jaz sem tisti nesrečnež! jaz sem tisti veliki grešnik! prizanesi mi, milostivi gospod! ne uniči me sč svojo jezo! Bog me je uže pokaznil zbog vse grehotnosti!
„Vstani, Bogdan," — reče polkovni sodnik; „zdaj si ti moj gospod, ne jaz tvoj. Ali nesrečnež, povedi mi, kako si zabrel v ta zaničljivi stan z novci, ki si jih bil meni odnesel?
„Oh, dobrodejni moj gospod! Kedo pa je videl kedaj, da bi se kedo s ptujim bogastvom dobro imel ?" —
„Da, Bogdan, užž davno sem te opominjal: Nikar dobrote ne plačuj s hudim! To je jako modro načelo. Moj ded, najvišji sodnik, nij zaman pozopetil ga slehrnega dnč."
„Kaj sta uboga sin in hči brezi mene? — Kaj je moja nesrečna Hana ? Vse človek lehko kupi za zlato, le lastne rodovine nikakor ne. To sem spoznal, ali prekasno!"
„Njiju kri," — opazi sodnik, „nij zvrgla se po oči. Mali Vaniček pošteni služi v mojem domu, hči Hana pa je užč nevesta. Zeleno (binkoštno) nedeljo bi jo bili zaročili z nekim pametnim Kozakom, da tega nijso razdrli ti prokleti Holstinoi; tudi njega, tega hudobca, odgnalo je na ta abotni boj, kakor mojega ubogega Mihaela. — Oh, Gospod! usmili se nas grešnikov!" „A kaj Hana dela, gospod? moja nesrečna Hana?" — Tvoja Hana ne opomni ničesar, ali sirota še zmčrom joče po tebi, ničemnikl Jaz ne umejem, Bogdan, kaj se je s teboj zgodilo! Saj si bil dober oča svojima otrokoma, dober mož svojej soprozi in veren sluga meni, pa si nenadoma .... "
„Ljubi Bog! moja nesreča je velika!" — jadoval je žalujoči grešnik. „Človeške krvi sovražnik me je skušal! Za nekoliko pesti srebra sem soprogo in otroka izdal na veke!" —
„Ne še na veke," — odreče sodnik — „lehko se se vrneš k njim, če le hočeš."
„Se se lehko vrnem! ne, nikedar več ne bodem videl Glu-hova! S kakovim obrazom bi se prikazal svojim sosedom! Kateri izmej njih bi me vzel pod streho? Lastna kri, moj sin in moja hči se me bosta sramovala, ne bosta me imenovala svojega oče. Tat! ta edina beseda bi slehrnega poštenega človeka gonila od mene; otroci bi po ulicah vreli za menoj in s prsti kazala me! Rodovina je meni zgubljena! Osvobodim te, dobri gospod, le te ječe, sam pa odidem na Sič bojevat sč sovražnikom svetega krščanstva; a če Bog poblagoslovi moj namen, če pribojujem zlata in srebra, pomenišim se, v samostanu odičim Božjo hišo z dragimi obrazi in po noči in po dnevi bodem molil za svojo grčšno dušo!"
„Hvala Bogu," — dejal je sodnik — „ker te je račil pripeljati na pot prave pokornosti! Ali kako me osvobodiš iz tega zajetja?" —
„Tega mi nihče ne zabrani. Pisarja nij v Hadači, a ti in kočijaž Spak sta v mojih rokah."
„A kd6 je pisar? " —
„Hudobni duh ga je Križanovskerau gnal nasproti. Ta zlo-glasnik je pisarju poslal sela, da bi brž ko brž prišel k njemu in s seboj pripeljal deset varnih Kozakov. Znaj, da je mladi car umrl in da so Holstince vse izpustili, tudi zvitega Križanovskega brigadirstvo nij vredno ni groša."
„O tej vesti je polkovni sodnik pokrižal se in molčal je.
„Kam mu pisar mora iti naproti?" — povpraša naposled.
„Nekam tij& za Gluhov. Tiiä je ves ta čas imel zähod, zakaj, tega ne znam. Ljud govori, da je hotel nekde tam oženiti se, da so uže darove odpeljali tijh,, ali zdaj ga gotovo mrzlo sprejmo."
„Ali za trdno znaš, da iz Gluhova nij šel v Petrograd
„Gotovo je to, da nij šel; njegovi služniki so hodili k njemu v Hadač in iz Hadača po dvakrat na teden."
Polkovni sodnik se je zamaknil v oblačne misli. Bogdana Polehajla nekoliko besed ga je izdalo takej slutnji, da mu je srce ledeneio.
Se tega dnč, ko hitro se je bilo zmračilo, prišel je k njemu Bogdan preoblečen, izpeljal ga je iz stolpa, zaklenil je, kakor sicer, se železom okovane duri, in odpeljal ga je po zapuščenem vrti na ozko ulico, kder sta ju čakala dobra konja, katera je sč svojim vred držal kočijaž Spak. Varno so odjezdili iz Hadača in s polnim skokom so jezdili dalje po pustih poljanah, ki so se tačas začenjale za Poltavskimi mejami pri soteski, Ukrajina ime-novanej ta čas.
Vso noč so jezdili naprej, zmerom naprej, le zdaj pa zdaj so se konji malo oddahnili. U svitanji se vstavijo v goščavi divjega trnja, privežo konje, sami pa se okrepčajo z jestvino, s katero se varni Bogdan nij bil zabil preskrbeti za popotnico. Po oddihu zopet odjezdijo dalje, a k obedu so prijezdili v vas, konci katere je na grči stal gosposk dvor. i
Polkovni sodnik nij menil vstaviti se tu, zato ne, da se ne bi bil sešel s kakimi ogleduhi lisičjega Križanovskega. Ko pa prijezdijo mimo dvora, zagleda pet oroženih moških, mej njimi znamenito osobo v žoltem kontuši na belem konji. Kolika je bila njegova radost, ko nenadoma spozna: ta važna osoba — da je njegov stari prijatelj, gospod Bardak!"
„Vasilij Vasilijevič 1" — vskrikne.
„Kaka posebnost je to 1" — začudi se gospod Bardak, ko prijezdi k njemu, „glas mi je znan, obraza pa ne poznam!"
„Ali si, prijatelj, zabil na Gluhovsko čebrnjačko?" — povpraša polkovni sodnik.
„Hvala ti, Gospod!" — vsklikne gospod Bardak in dvigne roko; „kako srečen dan je to, imel bodem gosta — potomca naj-višega sodnika Životovskega!
Takoj po teh besedah sta se stara prijatelja objela tako srčno, kakor kaka brata, in trikrat sta se poljubila.
„Gospod \"—krikne Bogdan Pobehajlo in približa se sodniku. „Jaz sem zvrsil svojo obljubo, speljal sem to po divjih stepah, da nijsi naletel na hudobne ljudi. Zdaj, menim, našel si prijatelja, kateri te v Gluhov spremi boljše, nego sem te spremil jaz le sem. Z Bogom, ljubi dobrotnik! Bodi oča mojej Hani in mojemu sinu in hčeri!"
Predno je zopet mogel spregovoriti sodnik, užč je sluga bil daleč na poti.
„No, prijatelj, kako se vam kaj godi v Hetroanščini?" — povpraša gospod Bardak.
„Oh, slabo, slabo!" — odgovori in vzdihne polkovni sodnik.
„A kako bi bilo dobro, ker dan denes Židje počenjajo, kar hotč! Denes sem na poti domov iz trga; nenadoma pa blezu deset vrst od tu srečam nekoga! Hudobni duh Križanovski je bil to — se svojimi razbojniki vred, a mej njimi je bila neka ženska, imela je naličje! Resnično, jaz menim: volk je odnesel ovco ! Stoprv zagledala je bila nas ta nesrečnica, už6 je začela kričati.... "
„A kaj si ti učinil?" —
„Kaj sem jaz učinil! Kaj bi bil učinil jaz, ker je nas bilo samo pet, njih pa trikrat več?!"
„Mojih prednikov grobovi!" — vsklikne obupno sodnik. „Kedo bi bil veroval, da naša slavna rodovina doživi tako sramoto! Ljubi prijatelj Bardak! usliši mojo poslednjo prošnjo! To je moja hči! To je moja mila, moja nesrečna Katarina!"
Gospod Bardak se nij mudil ni trenotja, nij povpraševal, nij tješil sodnika; prdcej je ukazal, naj njemu in gostu pripeljo draga konja, vzel s seboj trideset konjikov, oroženih se sabljami, se samokresi in karabini, in odjezdil je s polkovnim sodnikom vred za Križanovskim.
Ali predno dojezdijo tega zloglasnika, vrnimo se v ltadivo-jevo trdnjavo — in preverimo se, zakaj je dal k sebi poklicati Mihaela in Zaporožca.
XXX.
Radivoj jima je šel veselega obraza naproti.
„Ljuba moja brata," — ogovori ja, „ta dan mi bode zlat vse žive dni. Tisoč in tisočkrat ti bodi, hrabri junak, hvala, zat6 ker si mi varoval živenje! Srečna mati, katera te je povila! Ne zahvaljujem se ti zbog samega sebe, milijon in milijon ljudij utegne srečnih biti vsled te tvoje pomoči! Dobil sem glas iz svoje domovine. Vse je steklo se po mojej nameri. Ogrski knez nam pomore. Hrabra vojska je už£ prirejena; nestrpno me čakajo. Hvala Bogu! morda se je vendar užč usmilil nesrečne Srbske!.... S to vestjo vred pa sem prejel še drugo vest. Okrožni gospodje pridejo morebiti užč jutri z vsemi močmi pred mojo trdnjavo. Sumski polkovnik
mi dMe sto svojih Kozakov. Hunsvot, more! Ja zdorov! nikedar se nijsem ogibal boja; ali zdaj me naj imenuj6 zajca, če bodem prizanašal nevercem. Tedaj odidimo na pot. Slehrno breme naj ostane tam, kder je, s seboj vzamemo le, česar je treba in kar je drago. Vozovi bodo le trije. Vidva, mila brata, ali bosta bojevala z menoj vred za krščansko vero in za slavo srbskega imena?" —
„Jaz pojdem rad s teboj v ogenj in v vodo!" — vsklikne Mihael.
„Dobro, drago moje srce! Idi z menoj v milo Srbsko, odli-čim te tam z dostojanstvom."
„Ali jaz ne pojdem!" — povč Zaporožec.
„Bre, junak! za Boga milega! ali ti nečeš iti z menoj?" —
„Ehe, gospod ataman! Ne ščo dnja bridnja.*) Morava se razsebiti. Ta hrabri vojščak me bode nameščal ti; le pogledi ga, gospodine moj dragi, ne žali ga, odliči ga v svojej mi-lej Srbskej tako, kakor mu pristuje. Jaz te spremim le do Hadača. Imam dosti dela domd."
„More, pobro! da bi te Bog udaril! Kde najdem junaka — takega, kakoršen si ti? Na vsem sveti na vseh štirih vetrovih nij vojnika tako hrabrega, kakor sijunašk ti! Rotim te na milega Boga in na sveto vero, rotim na nebo, ki je nad teboj, in na zemljo, katera je pod teboj, idi z menoj na Turka! "
„Gospod ataman!" — pove Zaporožec, „zaman prosiš; ne pregovori me ni tvoj bre, ni tvoj more!"
Radivoj bi bil neznanski rad pridobil svojega ljubljenca, ali ker je poznal njegov značaj, nij dalje poskušal, da bi bil pregovoril ga.
„Rabor junak verno slovo kaže," — dejal je. „Zal mi bode po tebi, pobro, kakor je sokolu škoda desne kreljoti, ali znam, da se morava razsebiti. Vzemi ta-le ključa, odpri moja zaboja in naberi si zlata in srebra, kolikor hočeš."
Ali Zaporožec je potegnil iz žepa se zlatom napolnjeno vrečico in opomnil: „Ko bi Škrbina ne imel teh-le novcev, šel bi kar v Hetmanščino, pa bi vsakih sto vrst izkopal zaklad."
Ne popišem na drobno Radivojeve vojske, razodevljem le, da je bila razdeljena na tri glavne oddelke. Prvi je bil Radivoj bč Zaporožcem in z gručo najljubših mu junakov vred, peljali so в seboi zakladnico. Drugi oddelek je, kakor zid, varoval nekoliko ženskih, ki so tudi na konjih sedele, mej njimi je turškega žrebea z belo čabrako jezdila Roksanda, imela je puško — privezano sedlu za oglavje. Temu oddelku je načeloval Mihael vsled bano-vega odloka, ki mu je bil nasvetoval ga Škrbina. Za njim je šel tretji oddelek, ki je v zabojih peljal Radivojevo zlato in srebro z različnimi dragotinami njegove hčere vred. Druge služnike pa so bili v gručicah poslali naprej, zato da so ti oddelki bili varnejši.
*) Nij vsak dan praznik.
Vsa družina je na moč urno pomikala se dalje in do večera nij imela nikakoršnih zaprek, le da je pogosto sreeavala Holst i n с e in Podcaboldince, katere so bili razpustili po nenadnej smrti Petra III., ter so vse ceste bile polne jih, teh raztrgancev in lakot, ki so bili narodu trpkega zasmehovanja in zaničevanja predmet, kar dokazuje nadškof Koniski.
Ali ko je bil Radivoj se svojim spremstvom vred prebrodil reko Psel in prišel na holem, s katerega se jim je odpirala raz-sežna zelena planota, prigodilo se je nekaj, kar je do cela vredno naše pozornosti.
Doli na ravnini je mej dvema velikima gručama ljudij za-grmel strel, ki so ga na obeh straneh s krikom sprejeli. Ena gruča se je umaknila svojemu sovražniku in pomikala se je malo po malo k bližnjemu gozdiču. Sovražnik pa je vä njo tiščal z velikim krikom, in da-si je bil mnogo številnejši, vendar-le je tnc;nj streljal. V preganjanej gruči je človek lehko mej Kozaci zagledal žensko, zbog katere se je gotovo bil vnel ta razpor.
Ljudje, ki povesti radi čitajo, imajo navadno vsled svoje vaje veliko spretnost, da hote vse uganoti, da jih ubogi pisatelj, če prav ne misli na to, često z nepričakovanimi obračaji razne-naja in čudoviti se jim z nenadnim razvijanjem. Sreča je to, da nijsem romanopisec, da torej popisujem le dedinsko zapuščino, za tega delj mi je zelo žal, če so moji čitatelji uže uganoli, da so streljali se sodnikovi in hudobnega Križanovskega ljudje. A vsaj mi to krči delo. Moram pritakniti le to, da je polkovnega sodnika boj s Križanovskim zelo neugodno skončal se, ker so Križanovskega Kozaci hrabro branili se, se sodnikove strani pa bi bil vsak strel lehko zadel Katarino v zajetji.
„Za vraga!" — krikne Radivoj, „če zdaj nečeš sablje iz-dreti iz nožnice, nikoli ne bodeš bojeval. Idi, pogledi, kakova ru-vanka^ je to!"
Skrbina stopi s holma z dvema Srboma vred. Ko hitro pa je bil približal se bojujočima strankama in ko je bil z daleč zagledal Križanovskega, vstal je na svojih stremenih. Ustna so se mu tresla, vsi risi njegovega obraza so se promenili. Na vsem telesi se je tresel vsled same jeze; vskriknil je in zajokal! V tem se je njegov konj bistrejši od vetra gnal h Križanovskemu — in kriva turška sablja je Skrbmi lesketala v roci.
„Kario! Karlo! " — kriknil je Skrbina in vsteklo je planil na svojega sovražnika.
Ali njegovi streli nijso bili nevarni; njegova gibčnost je bila vsled nenavadne duševne bure krčevita, nij bila svobodna.
Križanovski porabi to okolnost, mahnil ga je z vso močjo po glavi, a baš to trenojje dve olovnici z dveh straru prodreti nesrečnega Zaporožca. Skrbina mrtev pade svojemu glavnemu sovražniku pred noži.
Srbje, ki so ga bili spremili, vrnili so se žalostni k Radivoju.
„Jasniinčeščeni ban!" — kričali so — „to je on, to je on!"
Letopis 1874. II.	22
„Kedo je ta on?" —
„O n, ki ne втето njegovega imena tebi izgovoriti! "
Radivoj se razbesi; kri mu zalije oči. — „Kaj?! Ali Žid?
—	Ali Karlo Ljutica? — ali izdajica?" —
„Da, jasni ban, Karlo Ljutica je to!"
„More! vražji potomec!" — vskrikne Radivoj z gromovim glasom. „Zamenoj junaci! O, ja zdorov, more! ja zdorov!"
A kakor vihar, tako je si svojim oddelkom vred letel na borišče.
Križanovski je takoj spoznal Radivoja, ki je si svojimi ljudmi vred nd-nj letel, kakor demon, njegov strah pa je bil tem veči, zati ker ее mu ni senjalo nij, da tu zagleda svojega osvetnika (rächer). Nij se pomudil prav nič, kar pobegnil je si svojim spremstvom vred, svojo žrtvo je kar na mesti popustil.
„Ne, pes, ne uideš mi, peklenski sin, vražji potomec!" — kričal je razsrjeni Radivoj in mahal si svojim mečem, kateri bi bil najpristnejši bil Golijatu.
Kmalu je dodirjal Križanovskega in o prvem zamahu je si svojim mečem grebestakom preklal mu glavo, z divjo radostjo je dvignil jo za dolgi šop las utripljočo in krvavo si zemlje
—	in razkošno je gledal jej v lesketajoče oči. Hehetal je, vriskal vsled same radosti, a čudo, ker nij poskakoval na sedlu! Napi-sled je ukazal, naj jo napikno na koplje in kot zmagoslavno znamenje nesi pred njim.
Ko pa se vrne k svojim ljudem, pokaže se mu prizor, ki je zavdal mu si strahom in si žalostjo.
Mihaelu, ki je uži davno mej bojnim krikom slišal polkovnega sodnika glas, — Mihaelu je takoj jelo dozdevati se, kaj to znamenuje. Spoznal je z daleč Katarino in Križanovskega. Dusljivi čutje so se probudili v njegovej duši. Ris, sram, neizrekljiva žalost — vse to ga je izdalo peklenskim mukam. Spomnil se je na prvo prisego, ki je_ bil izgovoril jo Katarini, in na to, kaj je bil prisegel Radivojevej hčeri. Prikazal se je njegovej obraznosti oča, kako ga žalost muči, — oča, kateremu se je si svojo slavohlep-nostjo bil lahkomišljeno umoril pokoj. Kdi so tisti veliki čini, o katerih se je senjalo mu ob odhodu z doma? — Kdi je zdaj? — Kaj je zdaj ? — Kam in zakaj ide zdaj in zapušča domovino ? —
Cela tema podobnih očitkov je nenadoma vstala v njegovej vesti. Novič ga je popolnoma zapustil razum! Splaval je h Katarini, ki je vsled same radosti plakala in objemala svojega očo. Zgrudil se jej je pred noži, ječal je in zavzeto prosil jo, pa sam nij znal, kaj. Prisezal je ljubezen, obetal je večno virnost, zagotavljal je, da ne promeni svojih čutov, kesal se je svoje neposlušnosti do oče, žaloval je zbog zgubljene česti, očital si je pekočo vist in vse muke svoje duše, ki je bila zablodila v lastnih čutih
Radivoj se približuje prvemu streljišču. Uži z daleč vidi vis ta prizor. Čudi se nespametnemu Mihaelovemu kriku in njegovim prisegam. Ali nenadoma ga zmoti neka druga prikazen.
Njegova hči Roksanda se žene k Mihaelovemu konju. Dvajset korakov od njega se vstavi. Pomeri va-nj svojo puško....
Radivoj pribiti. Se svojim kričem hoče zadržati strel, ali Roksanda ne sliši, spusti osodno orožje, in zopet ga pomeri, a ne v Mihaela. O svojej groznej žarljivosti in azijskej osvetljivosti je menila, da jej bode dobrodejno to, če ga umori; ne, hotela je le, da bi videl smrt le-te, katerej se o svojej ljubezni uklanja. Strel se oglasi — Katarina se zgrudi o nesvesti si!
Divje hehetne amazonka, puško vrže na zemljo — in gnala se je na stepo, kar ležala je svojemu konju na grivi.
Radivoj tega nij mogel unieti drugače, nego da je nerazum. Obrnil je za njo konja, kolebnil z roko svojemu spremstvu — na znamenje, naj dirja za njim, in skril se je na stepi se svojo div-jajočo hčerjo in s krvavim plenom vred.
Ali s katerimi besedami bi popisal prizor, ko oča, ki je svojo edino hčer otel iz lmdobčevih krempljev, nenadoma zagleda mrtvo ? — S katerimi besedami bi popisal mladega Mihaela čutje, ko je nad glavo razletel se mu strel? Ozrl se je; to je bila Roksanda! Ozre se na drugo stran: pred njim leži v krvi Katarina, prošinila jo je olovnica. Pri vil se je iz njega neizrekljivo strašen vskrik, padel je v nesvesti si na nje telo — še gorko!
Ali naj dalje pišem? —
Komur je drago, zdaj lehko na stran položi knjigo, a jaz, ker hočem veren biti svojej dolžnosti, skončam povest o nesrečnem mladeniči, katerega je tako britko zadela osocla zbog njegove samovoljnosti.
Mihael se je prodramil, zato da je zopet čutil svoje mnogo ranjene duše muko. Ležal je z obrazom na zemlji — baš tako, kakor po svojem odjezdu iz Voroneža; slišal je, da nekedo jeedi mimo in popotno kozaško pesen poje:
Oj šumit — hud veter po dubrove, Bludit — bludit kozdčenko po doroze. Pod nitn voron — koničeuko nudit. — Oj cohož ti, da moj konu, nudiš I z bitoj doroženki bludiš? Či ja tobe, da moj konu, vtlžok, A či moja kozackaja zbroja, A či dobičenka moja?
Mihael se postavi na noži: pred njim je Kozak Sreda.
„A ti si to, Mihael!" — vskrikne ta. „Bog moj! ali ti si tedaj živ ostal?! Kakov čuden snitek je to! Jaz sem šel na pot, a ti si ležal, jaz se vračam sč svojega pota, a ti zopet ležiš. Povedi mi, kaj delaš tu? — Kako se imaš?" —
Ali Mihael nij odgovoril, temuč strašno je pooblačil obrvi. Te besede so se mu zdele, da so trpko očitanje. Zgrabi za sabljo, pa to trenotje popusti svoj sklep, brž obrne se od svojega Kozaka Srede in odjezdi na stepo.
„Sveti duh bodi z nami!" — opomni Sreda in pokriža se — „gotovo je: pokojnikova duša nespokorjena blodi po tej pustini!"
A odjezdil je dalje.
Posle živa duša nij več videla Mihaela, nihče ne zna, kakova smrt je zajela ubogega blaznika. Ndrod, ki o tem dogodku govori, ka je očit dokaz Božje kazni neposlušnemu sinu, — n;lrod je predelal ga v balado in dopolnil svojo obraznost. A ker le ta menitev jasni, kako sveta je ndrodu očinska moč, zat6 verujem, da nij treba o tem več pisati čitateljem.
Devet let po Mihaelove) smrti je stotnik Carniš se svojim ključarjem Semenom vred na veke zapustil Voronež, hotel se je naseliti v neljudnatej pustini nekdo, kder bi ga nič ne spominjalo na zgubo, in pripoveduje: ko so dom stavili mu, da so iz zemlje izkopali truplo, še nestrohnolo, in da je to bilo truplo nesrečnega Mihaela,^katerega zemlja nij bila použila zbog očine kletve; da je stotnik Carniš, ko je bil zagledal svojega sina, skesal se in ves žalosten zgrudil se na koleni in Boga prosil zä-nj in zä-se, da bi jima prizanesel, da je po tej^molitvi Mihaelovo truplo v prah pro-menilo se in da je stotnik Carniš umrl takoj po nekolikih dneh.
Kedar romanopisci jasne zapletke, imajo navado, da naposled čestitemu občinstvu vsled svoje dolžnosti razodeno slehrne dejanstvene osobe osodo. Ker pa to nij izmišljena povest, a jaz boljših vestij nijmam, izročam daljšo osodo ključarja Semena, Roksandino in Radivojevo negotovosti, da-si bi ti poslednji osobi, ustvarjeni — kakor nalašč, romanu, lehko bili bogato gradivo ži-vej obraznosti kakega drugega pisatelja. Druge osobe so tudi ostale v temi neprijetne pozabe, ko hitro je bila ugasnila nesrečnega Mihaela in uboge Katarine zvezda, ki je žarila vso povest. Ali moram razodeti, da bi me ne zanimalo to, da bi po glavnej katastrofi starinoslovca povpraševal, kako sta dalje živela n. pr.: pol-kovni sodnik ali gospod Bardak. Veliko rajši bi zvedel, kedo ima zdaj Dorošenkovo čašo; ali žal mi je, ker nijmam nikakor-šnih vestij. O nesrečnem razširjanji tihe omikanosti so starožitnosti potomcem ničemurnosti — v primerji se skladom po šegi in giz-davosti. Morda so to neprecenljivo čašo maloruskega junaka prelili v kak neulu-eten zaboj ec za sladkor ali v neprimeren kadnik. Morebitii mam jaz sam, pa da ne znam, kaj takega zgotovljenega iz srebra, iz katerega je nekedaj bila Dorošenkova časa. Ali je to ali to, ko bi utegnol kateri mojih čitateljev imeti Dorošenkovo čašo, nadejam se, da bode tako ljubeznjiv, ka le te povesti pisatelju pošlje njč verno podobo. Naposled pa menim, da je potrebno, ka popišem nj6 vlastitosti, zato da dovršim to, kar sem zapisal, v XVI. oddelci.
Po besedah nekega stoletnega starčka, ki je sam pil iz nje mnogo potov, napisano je bilo na njenem dolgem ročaji na enej strani to-le: Hetman vojska zaporožskaho Petro Doro-š e n k o, na enej pa to-le: Vernomu mojemu asaulu Theo-
Rokopis zelenogorski in kraljedvorski. Fr. Jaroslav.
341
doru Bardaku z vlasnoj ruki roku 1675. Ali najzanimlji-vejši je bil na kraji podstavka napis: Kto vipijet razom do dna času sju, tot hodit sja stat pod bunčuk Doro-š e n k a.
——e«©-
Rokopis
zelenog-orski in kraljedvorski.
(Fr. Jaroslav.)
Pomočki.
(1. Rukopis zelenohorsky a kralodvorsky. Text znova prehledl a vykladein opatril Josef Korinek. Druh6, opravene vydänf. V Praze 1870.
2.	Blicke über das böinische Volk, seine Geschichte und Literatur mit einer reichen Auswahl von Literaturproben. Leipzig 185(i.
3.	Rokopis kraljedvorski. Iz staročeškega poslovenilFr.Levstik. Celovec 185(5.)
Bilo je 16. sept. 1817.1., ko je V. Hanka, bibliotekar češkega muzeja šel obiskat nekega prijatelja v mestu Kraljedvoru. Slišal je, da se nahajajo v cerkvi pod zvonikom nektere pušice iz časov husitskih vojsk, o kterih je Žižka to mesto Kraljedvor razdjal. Šel jih je gledat in te starine premetaje zadene na neke liste papirja, ki so bili z latinskimi črkami napisani. Ko jih malo bolj ostro pogleda, se kaj razveseli, ko zapazi, da ima češki rokopis v roki. Dobil je rokopis v dar za njegove zasluge, pozneje ga je češkemu muzeju podaril. Veselje je bilo veliko po vsem Češkem; povsodi so z navdušenjem brali novonajdeni rokopis, kajti cena njegova je velika.
Rokopis je po mnenju zvedenih mož pisan med leti 1290 in 1310. Pesni so pa, kar se po njih zapopadku more soditi, mnogo, mnogo starejše, nektere še iz poganskih časov.
Obseza pa rokopis pesni epične, lirično-epične pa lirične. Pesni epične so: Zaboj in Slavoj, Čeitmir in Vlaslav, Oldfih in Boleslav, Beneš Germanov, Jaroslav pa Ljudiša in Ljubor; lirično-epične so: Jelen in Zbigonj; in lirične so: Kitica, Jagode, Roža, Kukavica, Zapuščena, Škerjanec.
Rokopis zelenogorski obseza samo dva odlomka dveh pesnij. Ta rokopis našel je 1817. 1. J. Kovdf na Zelenej gori blizo Ne-pomuka. Pisan je bil po mnenju izvedenca v 8. ali 9. veku, in tedaj je najstarejši spomenik literature češke.
Ta dva rokopisa sta velike važnosti za Cehe. Osvetlujeta vlado Pfemyslovcev, če tudi s poedinimi, a jako jasnimi in živimi žarki, tako da moremo opazovati češki narod v različnih dobah njegovega razvoja, v njegovem mišljenju in delovanju, v njegovih običajih, krepostih in hibah. Nadalje veje iz teh pesni iskrena ljubezen do vere in domovine. Po teh ostankih moremo in smemo soditi o razvitku tadanjega pesništva. Ogledimo si ta biser češko-slovanskega slovstva! —
I.
Kaj so bili Cehi pred več nego tisoč leti ? Bili so ndrod svobodni, delalni, pevoljubni, prijazni in gostoljubni, ne hlepeči po boju, a vendar pogumni in hrabri, kedar je potreba to nanesla. Imeli so pojem o ednem najvišem Bogu, in poleg so čestili mnoštvo manjših bogov ter jim v hramih, v gajih in na gorah žrtve palili. Verovali so na neumerljivost duše, na plačilo in na kazen po smerti. Vladal je načelnik s pomočjo kmetov (najstarejših), lehov (posestnikov večih) in vladik (posestnikov nizih), kateri so se o potrebi sešli na zbor, čegar izreki in sklepi so imeli veljavnost prava in zakona. Njihovo orožje bili so mlat, meč, lok in kopje. V mirnih časih so se pečali s poljedelstvom, z živinstvom, in z različnimi rokodelstvi; kopali so rudo, lili novce, varili sol, stavili vasi in mesta. Vzlasti bujno poganjalo je narodno pesništvo pri njih.
Da si ta poveršni obraz uživotvorimo, ogledimo naj starejši spomenik češkega pesništva sezajoč v osmi vek, t. j. „Ljubušina sodba."
Ljubuša, modra hči Krokova, vladala je takrat na Višegradu. Vnela se je bila svaja med dvema bratoma vznešenega rodu, med Hrudošem in Staglavom, sinoma Klensviševima, zastran dedine očetove. Pesen se začenja prav po slovansko, z obrazem prirod-nim. Užalen zbog nenavadnega dogodka pesnik lasti sočutje pri-rodi, in nagovarja Veltavo:
Aj Veltava! kaj kališ si vodo, Kaj kališ si vodo srebropeno? Al te huda je razrila burja, Suvši točo iz nebes širocih, Oplaknivši glave gor zelenih, Izplaknivši zlatopesko glino?
Žalostna odgovarja Veltava:
Kak bi si jaz vode ne kalila? Ker v razpertji sta rojena brata, Brata zavolj dčdine očeta.
Prepirata kruto sc med sabo, Ljuti Hrudoš na Otavi krivi, Na Otavi krivi zlatonosni, Staglav brabri na Radbuzi hladni, Oba brata, oba Klenoviča, Stare kervi Tetva — Pepelove Ki prišel je s Čehovimi polki
V	te dežele blage čez tri reke.
Ali kako je ta neljuba zadeva dospela do Ljubuše?
Donesla jo je miroljubna lastovica:
Priletela družna vlastovica, Priletela od Otave krive, Na okence sčla je odperto, V Ljubušini zlati dvor očetni, Dvor očetni, v svetem Višegradu, Žalovala in tožila milo.
Ta vlastovica ni drugo nego druga sestra razsvajenih bratov; perva sestra namreč biva na dvoru Ljubušinem, in učivši jadiko-vanje vlastovice, svoje sestre, nemudoma poprosi Ljubušo, da bi po brata poslala in jima sodbo izrekla. Ljubuša razpošlje ljudi na vse strani, da skličejo kmete, lehe in vladike na zbor na odločeni dan. Hiteli so seli do bele Lubice, poznejše rojstni kraj sv. Voj-teha, ki je kot blagovestnik na Pruskem mučeniško umeri; na Hlum, kjer Laba Orlico pije; na Kerkonoše, kjer je Trut poterl ljutega zmaja, in kjer dandenes stoji mestice Trutnov, ki ima zmaja v svojem gerbu ; na Sazavo, kjer je pozneje stal samostan Sazavski, v kterem je sv. Prokop v staroslovanščini spisal tako zvani remeški evangelij, ki je po neznanem slučaju prišel na Francosko, in so kralji francoski na-nj prisezali; pa tudi še drugam so hiteli seli Ljubušini:
Prekrasno pesnik risa začetek sodbe:	»
Ko zbero se kmetje, lehi in vladiki,
V	Višegradu v Ljubušinem dvoru, Vsaki vstopi se po svojem rojstvu, Vstopi knežnja se v oblčci beli Na očetni stol v slovečem zboru. Pristopiti dve devici modri, Podučeni v viteških besedah.
Ena ima deske pravdodatne, Druga meč, vso krivdo karajoči. Proti njima plamen pravoskazen, In pod njima svetočudna voda.
Vzrok razpora med bratoma bil je ta, da je starejši Hrudoš proti mlajšemu Staglavu terdil, da njemu kot pervorojencu pripada dedina; a to je nasprotovalo starodavnemu običaju, vsled kterega se je dedina vzajemno upravljala, ali pa enakomerno raz-
delila. Pravo pervorojenstva bila je nemška vlastitost, in starodavnim Slovanom neveljalno. Ljubuša opirajoča se na važnost svetega običaja, a vendar ne volje obmejiti svobodno sodbo zbranim, začne govoriti z zlatega sedeža:
Moji kmetje, lehi in vladiki! Bratoma zdaj razrešite pravdo, Ki razperla sta se za dedino, Za očetno dedino med sabo. Po zakonu večnoživih bogov, Bosta naj al vkup oba vladala, Al pa v ravni se delila meri. Moji kmetje, lehi in vladiki! Presodite moje si izreke, Ako bodo po razumu vašem ; Če ne bodo po razumu vašem, Ustanovite njima novo sodbo, Ki bi huda umirila brata.
v. Obrani se začno tilfo razgovarjati. De vi ob strani Ljubeše sedeči pobirati glasove v sveto posodo. Glasi se preštejejo: glasovanje ni ugodno starejšemu bratu. Ljubuša izreče:
Oba rodna brata Klenoviča, Stare kervi Tetva — Pepelove, Ki prišel je s Čehovimi polki V te dežele blage čez tri reke, Naj med sabo se tako vgodita, Da oba vkup bodeta vladala!
. Razsojeno je. Ilrudoš je odbit s svojimi zahtevami; stari, sveti običaj ima se ohraniti, če tudi se jezi Hrudoš tako, da se mu tresejo vsi udje in da se osmeli Ljubušo psovati kot ničemno žensko. To pa je imelo ta nasledek, da je Ljubuša se udala leliu J femvslu, da bi s tem vsakojako mogočo nezadovoljnost s svojo žensko vlado v prihodnje odstranila.
II.
Ljubušinavsodba nam zvesto risa življenje poganskih Čehov za časa miru; Cestmir in Vlaslav, pesen rokopisa kraljedvorskega, pa nam risa staročeško bojno življenje. Med Višegradci in Pražani bilo je mnogo manjših bojev. Eden tak boj popisuje nam omenjena pesen. Vlaslav (Vlastislav), verstnik Neklana, sedmega kneza po Pfemyslu oraču, imel je kneževino Lučko, od koder je rad nava-lival na kneževino Pražko. A hoteč do cela polastiti se pokrajin Neklanovih, pridobil si je nekaj vojvodov, do sedaj knezu Praž-kemu poslušnih, n. pr. Kruvoja, ki je Vojmira ž njegovo krasno hčerjo na svojem gradu pripertega imel. V zvezi s tem Kruvojem je Vlaslav z ognjem in mečem pustošil zemlje Neklanove, bil se
je ž njim na življenje in smert. Že je Neklan у največej nevarnosti, poslednja nada mu je junaški, v boju izurjeni Cestmir.
V boj mi čmire trume vodi!
Lej dražljivo kliče uas
Vlaslav prevzetni!
Tako kliče stiskani Neklan v svojej zadregi. A radostno, vkljub velikej navarnosti, vstane Cestmir, da bi svojemu knezu zvesto poslužil. Segne po černem dvazobnem ščitu, po mlatu, pa po neprebitnej čeladi. Ali predno se loti odvažnega čina, ne pozabi oberniti se pobožno na moči, pri kterih je otetev ali poguba.
Pod vse drevje krog Dar bogovom položi.
Stopivši na čelo vojski izide v boj. Opazivši z vlastnimi očmi pustošenje, ki ga je bil prouzročil odpadnik Kruvoj, razpali se v pravičnem gnjevu. Kruvoj mora biti pokaznovan, če tudi kljubuje na svojem visokem in uterjenem gradu. Čestmir tedaj veli z naskokom derviti na grad. Popis tega naskoka je jako živ: Cmir od zad na grad veli udarit' Spredaj reče poskočiti gradbo. Lej in drevja so visoko rast Priklonili k terdni gradbi, Da bi po — njem se valile klade, Nad glavami vojnov, Aj pod njimi spredaj se postavi silnih K možu mož, da eden druga s plečmi Sirocimi se tiščč. Na rame po čez deno bruna, Sklenejo po dolzem jih z vezmi, Ter podprejo jih sč sulicami. In skočili so možjč na bruna, Razložijo kopja si po ramah, Sklenejo z vezmi, Uskoči tretjih red na druge, Cetertih na tretje, Peti red je že do verha grada: Kjer gorijo meči, Kjer letijo strele, Kjer valijo se gcrmeče klade. Roj Pražanov urno zid preteče, Se vso silo v terdno gradbo plane.
Grad je predobljen, zaperti Vojmir s svojo hčerjo je osvo-bodjen, Kruvoj pa umorjen od samega Cestmira. In kaj hoče Vojmir po svojem osvobodjenju pred vsem drugem učiniti?
Vojmir pa je htel bogovom dati dar.
Na tem mestu, v tem koraku solnea.
Ali nevarnost je presilna, kajti zelo pritiska Vlaslav neukro-teni knez Lučanov. Treba je hiteti, cla se zmaga do cela zagotovi Neklanu. Vojmir se da Cestimiru pregovoriti, da žertve odloži ali prosi bogove, naj mu prizanese:
Nc čertite bogi svoga hlapca,
Da v današnjem solncn ne žge dara!
No ali pa more pobožnim svojim čutilom popolnoma se ubraniti ? Ne more, kajti ko z vojsko dojde na ugodno mesto, bogovom priljubljeno, vstavi se:
In na verhu skale pa zaneti Rešnjim bogom dar Za prejeto ino za prihodno zmago, In daruje kravico jim čilo, Polt rudeče se po njej leskeče, Jalovko je kupil od pastirjev, Tam v dolini med visoko travo, Dal je zanjo konja z uzdo.
Vojski se bližate druga drugej. Pa kaj opazita Cestniir in Vojmir? Opazita, da je vojska Vlaslavova petkrat močnejša, in kakor gromenje iz mračnih oblakov buči iz nje ščeketanje nešte-vilnih prov, ki jih je Vlaslav seboj pripeljal, da bi strašnost svoje vojske pomnožil. Vojmir se zgane pred toliko silo neprijateljsko, ali Cestmir s sveto svojo gorečnostjo postane iznajdljiv. Potihoma veli Vojmiru, da bi ostali vojaki nič ne slišali in ne prestrašili se:
To skrivd je modro govoriti, Modro je si vsega biti v svesti. Al čemu ob skalo s čelom tleči! Močne ture prevari lesica. Tu zagledal bo nas Vlaslav z gore; Le berž doli okrog tega verha, Zadaj bodo, kteri zdaj so spredaj, Večkrat tako pojmo z gore doli!
Srečna zvijača vojniška! Vlaslav in njegovi vojaki dajo se z devet potov ponovljeno bojo okolo verha prevariti; menijo, da neprijatelj je silnejši nego oni; strah udari vanje, bojazljivo se bijejo, in ko Vlaslav pade zadet od Cestmira, pobegnejo v naj-večem neredu z bojišča.
III.
Obraz ta ne bi bil doveršen, ako ne bi dodali še nekoliko čert, ki nam kažejo narod tudi v drugih razmerah njegovega življenja, odkrivajočih nam najtanjše gibanje njegovega serca. In ta obraz nam popolnujejo nektere pesni rokopisa kraljedvorskega;
po svojem obsežku sezajo v dobo naj davnejšo, in so izdihljaji naj globljejih notrin, potekli iz usti naroda samega.
Kako izverstna n. pr. je pesnica „Kitica". Dekle zajema vode v vedro kovano. Ta liip zagleda krasno kitico po vodi pripluti. Hrepeneča po njej plane zanjo, ogovorivši jo z besedami naj lju-beznivejšimi, ter gleda doseči jo; ali pri tem ubožica pade v vodo. Nemški pesnik Göthe je to pesnico preložil na nemško, pa jo je nekaj spremenil.
Kako 'naivna je pesen „Kukavica", kako prikupljiva s svojo prostoto je pesnica „Zapuščena", in kako ganljiva je pesen „Jelen"? Ta lirično-epična pesen je iz dobe poganske; opeva se v njej smert junaka od sovraga pobitega, katerega so vse dekleta objokovale.
IV.
Tak je bil narod češki za časa, cegar temnost smo poskusili objasniti s pesnimi njegovimi. Zemlja njegova opasana z gorami in previdjena s skoro vsemi potrebami življenja, dajala mu je na videz vse pogoje pokojnega, tihega razvitka. Ali te sreče ni užival, kajti bil je vpleten v brezštevilne borbe z zunanjim svetom, tako da pri ogromnosti teh borb se je le čuditi, da še ni poginil.
Cehi so bili za časa, v katerem smo jih opazovali do sedaj, še pogani, niso še bili posvečeni s kristjanstvom. Pri jasnosti duha in mehkemu sercu moglo bi se bilo kristjanstvo priljubiti jim, a s početka ni bilo tako. Oni, kateri so kristjanstvo naj pervi^donesli jim, grešili so v načinu, s katerim so ga hoteli širiti med Cehi. Ti možje nijso izprevideli ali pa hoteli niso, da imajo posel z narodom, pri katerem se več doseže z dobrotljivostjo nego z nasiljem, vsled katerega je bil narod pritiran k najterdovratnejšemu uporu. Narisajmo prav kratko ta obraz!
Vsak čas ima nekaj svojega, rekli bi: svoj značaj, ki je vtisnen ljudem takrat živečim. Doba nemških Karlovcev bila je po dolgoletnih bojih z Rimom, po prevernenju svetovne deržave rimske, in pri ustrojenju novih deržav, postala doba nasilja, ko je vse moralo se ogniti ali pa se zlomiti. To nasilje pri Cehih sicer ni obveljalo, a imelo je nasledke zelo žalostne.
Poslušaj mo pesen rokopisa kraljedvorskega, ki nam slika narod češki v bojih s Karlovci, in imä napis „Zaboj in Slavoj".
Dalj časa že bil je Zaboj s Slavojem, svojim prijateljem, delal priprave za nevarno delo. Nek dan stopi na skalo, da bi vase vserkal obraz ljubljene, a ogrožene domovine.
V lesu eernem se dviguje skala, In na skalo stopi silni Zaboj, Na vse kraje gleda po deželi, Pa nad vsemi kraji se už&li, In zajoka s plačem golobinjim.
Kaj učini, ko ne more več krotiti svojega notranjega svetega nagona ?
Dolgo sedel je, žaloval dolgo, Pa je k višku planil, kakor jelen, Nävdol tekel v les je dolgopusti, Bistro spelial od moža do moža, K vsim junakom, kar jih je v deželi. Kratke reče vsim skrivč besede. Pokloni se bogom in drugam odide.
In v globokem lesu v znižano dolino pri svetlej mesečini zbere se zbor okolo Zaboja. On prime strune in zapoje: Aj možje! vi sere bratovskih In pogledov bistrih! Pojem vam nar nižji z dola pesem. Gre iz serca, iz nar nižjega ini serca, Ki ga tare žalost: Oček verne se k očetom,
V	domu svoje zapusti otroke, Svoje ljubče, in nikomur on ne reče: Ti govori brate jim v očetnem glasu! Lej, in pride ptujec šiloma v deželo.
V	ptujem glasu jim zapoveduje, In kar šega je na ptujem,
Od jutra na večer, To počet' je tukaj, detetom, ženam; Družo nam je eno le imeti, Po vsej poti z Vesne v Morane. Pa iz gajev gonijo kragulje; Kakoršni so bogi v ptuji zemlji, Tacim vklanjat' se je tü, In dajati jim darove. Terkat v čelo pred bogovi se ne smč, Ne dajati v somraku jim jesti, Kamor oček bogom kerme je dajal, Kamor jim je hodil glasno pet; Posekali debla vsa, Zdrobili so vse bogove! Petje Zabojevo seglo je globoko v serca zbranim junakom; in v imenu vseh oglasi se Slaboj, Zabojev zvesti prijatelj : Aj ti Zaboj! k sercu poješ nam sereč,
V	pesmih v sredi žalosti, ko Lumir, Ki z besedo zibal je in s pdsmami Tišegrad in vse zemljč;
Tak ti mene in vse brate! Pevce dobre boži ljubijo, Od njih ti je dano, poj
V	serce proti vragom!
Zaboj zre v razognjene oči Slavojeve, vedoč da on izrazuje misli navzočih, in zato še nadalje vnema na odločni čin: Dva sinova, kterih glasa Ravno šla sta v moška, Zahajala v les sta, Z mlatom sta in meči tam In oščepom vadila rokč, Bran skrivala, vračala se radostna. In ko njima so гокё dorastle, In dorastli umi proti vragom, In dorastli bratovski tovarši: Aj planili vsi so berž na vrage, Bil njih serd je, ko nebo viharno, In v deželo verne se poprčšnja blägost!
Tu se vsi vsujejo doli in okolo Zaboja in ga objemajo. Previdno se nabira bojna moč. Smelo kliče na boj ne-prijatelj. Zbog razdraženosti vname se cel6 strašna bitev, kar naj pojasni dvoboj med Zabojem in Ljudekom, neprijateljslcim načelnikom.
Močna truma z Ljudekom udari Z množnih vragov proti Zaboju, Ino Zaboj udari
V	Ljudeka s6 žarnimi očmi. Dob ogrozno se na dob namčri Viden zmed vseh drevčs,
V	Ljudeka se Zaboj žene, Viden zmed vseh trum.
•	Ljudek dvigne svoj presilni meš,
Vseka kože tri na ščitu, In udari Zaboj z mlatom, Gibčni Ljudek skoči v stran,
V	drevo vdari mlat. Drevč z verne se na vojne, Pa jih ide trideset k očetom.
Razserdi se Ljudek: aj ti zagovčdni!
Ti velika zmena gadova,
Z mečem z mano se boje vaj!
Zaboj pa meč zavihti,
Vragu ščita bos odterga.
Meč potčgne Ljudek,
Meč mu zdersne po koženem ščitu.
In oba se raznemeta k ranam,
Z ranami vse stešeta po sebi,
Okropita vse okrog s kervjo,
Okropijo nju s kervjo možjč,
Ki okrog v prehudem klanji so povsöd.
Solnce prcjde poli dne,
In od poli dnd k večeru že na pol,
Boj terpi še vedno,
Ne odstopi se ne sem, ne tjekaj,
Bije tukaj, bije tam se od Slavoja,
Aj ti vraže, bes v tč! Čemu ti tam piješ našo kerv?
Zaboj zgrabi težki mlat, •	V stran odskoči Ljudek,
Zaboj više svoj poprime mlat, Verže ga po vragu. Mlat leti, ščit se razkoči, Eazkočite se za ščitom Ljudekove persi.
Duša pa se mlata vstraši teškega, Pa izbije mlat še dušo, Sežnjev pet med vojne jo zanese.
Kruta bitev še noče končati se. Neprijatelje gonijo po dnevu in po noči, čez gore in doline, po lokah in lesovih, čez globoke in dereče vode gonijo jih brez prestanka prav do meje. In kaj naposled de rahločutnejši Slavoj svojemu prijatelju, kateremu je do sedaj najzvestejše pomagal?
Aj ti brate Zaboj Že gore so blizo, Tam je tropič vragov, Ali prosi žalostivo.
In Zaboj, če tudi je ves razpaljen, posluša glas pomirljivosti in človečnosti, kajti Cehi niso bili divji narod, niti plenitelji, niti pobijalci. Niso napadali druzih, ali možato so odbijali napade, in dovolj jim je bilo, da so se iznebili in osvobodili svojih napadalcev. Tako so delali več potov sebi na škodo, nasproti temu, kar je izrekel po vsem svetu znani Geithe: „Du musst Hammer oder Amboss sein."
V.
Vse drugače bilo je pozdravljeno kristjanstvo od Čehov, kedar sta ga donesla jim slovanska aposteljna Ciril in Metod z učenci. Rastislav, vladar deržave včliko-moravske, poklical je bil 863. 1. oba brata iz cesarovine gerške „v svojo stolnico na Više-grad. Vsled zveze, v katerej so takrat Čehi z deržavo veliko-mo-ravsko živeli, dosegla sta upliv tudi ndnje. Ta dva brata bila sta se že poslavila s spreobernenjem druzih plemen slovanskih, n. pr. Bolgarov. Ciril je bil ustanovil abecedo, in je preložil sveto pismo
iz gerškega na staroslovensko, a Metod je bil slikar; s predstavo sodnega dne spreobernil je na vero krištjansko bolgarskega kralja Borisa. Ta dva aposteljna oznanovala sta vero jako ljubeznjivo, vpeljala sta pri službi Božjej slovanski jezik in oživila sta pri Cehih naklonjenost k umetnosti in vedi. Akoravno je kratka bila njuna delalnost, sad je vendar le obrodila. Tak sad bil je vzlasti samostan Sazavski, v katerem je že v ednajstem veku cvelo slikarstvo in rezbarstvo, in ob njegovem razrušenju pogubilo se je mnogo knjig slovanskih, ohranil se edini evangelij remeški, o katerem je že bilo omenjeno.
Kristjanstvo zasadivši se na tleh čeških, pognalo je bujno ter obrodilo sprelep sad, to nam med ostalim pričajo^tudi čeeki svetniki in svetnice. Duh kristjanstva prešinil je vse Češko, po katerej so rastli samostani, cerkve, kapele, okrašene s sijajnim krasom. Sijajen dokaz o globokem vkoreninjenju kristijanstva na Češkem podajajo tudi duhovne narodne pesni, *) legende, izmed katerih dve najstarejši se ena pripisuje Cirilu in ^Metodu: „Gospodi pomiluj ny", a druga sv. Vojtehu, katero so Čehi, noseči pred seboj zastavo „svatovaclavsko" prepevali pred bitevjo: „Svay Väclave, ve-vodo češkč zemč, knieže ndš!"
VI.
Sijajne zasluge za kristjanstvo zadobili so Čehi v 13. veku, ko so Tatari in Mongoli z novim preseljevanjem narodov grozili Evropi. Te horde, podrobivše Azijo od Japanskega do černega morja, zavalile so se kot uničevajoči valovi v Evropo. Rusi ne-edini med seboj niso se mogli upreti jim. Palo je mesto za mestom: Rjazan, Moskva, Suzdal, Vladimir, Perejaslavel, Černigov, konečno tudi staroslavni Kijev. Pa tudi poljski Krakov je pal in legel v pepel, in Evropa se je začela tresti. Tu je bil kralj Vaclav I., ki je vladalce zapadne Evrope pozval na vzajemni odpor, in sam je delal naj izdatnejše priprave, da bi svoje zemlje obvaroval pred tujo surovino. Eden oddelek azijaškib hord vlekel se je po Odri doli, kjer so mu Poljaki pod vratislavskim vojvodom Henrikom pobožnim, imajočim za ženo sestro Vaclavovo, pri Leh-nici podlegli, pustivši na bojišču do 30.000 mož. Drugi oddelek dervil je proti Čehom, pa je tri tedne zastonj skušal prodreti v Kladsko, kajti kralj Vaslav I. ga je krepko odbijal.
Ta dogodek poterjuje nam cesar Friderik II. v pisanju na kralja angleškega 1241.1.: „Secunda (pars) Bohemiae fines ingressa est et agressa substitit, rege illius terrae cum suis comitibus virili-ter occurente." Na to во se valili Azijci v Moravo proti Olomucu. Lesem je bil od kralja Vaclava I. poslan Jaroslav s Šternperka.
*) Krasno bogato zbirko čeških narodnih duhovnih pesni izdal je J. V. Kamaryt v Pragi v dveh letih 1. 1831. in 1832. Na to zbirko opozorujem naše slovenske duhovenske pesnike.	Pis.
Jaroslav je junaško odbil vse navale Azijcev, näposled jih je na-pal v njih lastnem taboru, usmertil z lastno roko najvišega njih voditelja ter tako postal osvoboditelj Morave, Češke in zapadne Evrope. In ko so Tatari pa Mongoli iz Ogerske, kjer je preje tretji in glavni njih oddelek, prodrevši čez Karpate, kralja Belo I. bil potolkel, zavalili se pred Korneuburg, Videm i. dr., bili so Čehi, vodjeni svojim kraljem, ki so pomogli vreči jih.
To odločitno bitev slavi pesen rokopisa kraljevorskega iz 13. veka z napisom „Jaroslav".
Že so bili Tatari, tako veli pesen, pod hanom Kubaljem premogli Kijev in Novgorod, že so jim podlegli Ogri, in tudi Poljaki niso se mogli upreti jim. Nato se Tatari privalč pred Olomuc Pred njih neštevilnimi četami morajo tudi tu umikati se kristjanje, akoravno junaško bojujejo, in umaknejo se na Kostajnov, kjer je bil čudodelni obraz Marije Device. Znova se ohrabrč in znova "so veržejo kristjanje na Tatare; ko po celodnevnem boju hočejo ugasiti žejo, nimajo vode. S prisušenimi jeziki ližejo roso s trave. Drugi dan solnce strašno pripeka, v nevarnosti so, da poginejo, kajti pomanjkanje vode goni jih k obupnosti. Vestonj, eden načelnikov, svetuje udati se Tatarom. Tu se vzdigne Vratislav, drug bojnik, in v svetem gnjevu veli:
. . Skrumba ti kristjanov večna! Vreči dobre čez ljudi v pogubo? V milost upat' je od Boga hvalno, Ne v sužnosti od Tatarjev divjih. Ne hitite bratje mi v pogubo! Preterpčli smo naj huje vedro, Bog podpiral nas je v žarnem poldnu, Bog pomoč nam pošlje upajočim, Sram, možje! vas teh besdd naj bode, Dokler hčete se junaci zvati! Ak umremo žeje na tem holinu, Ta smert bo od Boga nam posiana. Če pa mečem se podamo vragov, Umorili bomo sami sebe. Pred Gospodom sužnjost je gnjusoba, Greh je, voljno vrat podati v sužnost! Zmüuo pojte, možje! kdor tak misli, Tje, kjer stolec matere je božje!
Prešinjeni s temi krepkimi besedami, stopajo vsi za junakom, a ne da bi milosti prosili pri divjakih, ampak pri Bogu, da bi je izprosili.
Množ'ca gre za njim h kapeli sveti : Vstani Gospod! vstani v svojem serdu! V zemljah vzdigni nas nad vrage naše, Vsliši glase k tebi upijoče!
Lej zajdli so nas liudi vragi, Reši krutih nas vezi tatarskih, In mokrote našemu daj drobu, Prinesemo dar ti glasonosni! Potri v zemljah naših neprijatle, Zat.ri jih na vek in vekov včke!
Bog je uslišal njih iskrene prošnje, poslal jim je dvojno pomoč: iz oblakov in po suhem.
Glej! na nebu na vznojenem mraček! Dahne veter, zabobnf grom strašni, Zatenu se oblak po vsem nebu, Bliski tresk tresk! na tatarski täbor, Dež obili oživi studence.
Mine burja. Vojska v red se zgrinia, Iz dežčl vseh, iz vseh krajev zemlje K Olomucn vejejo prapori, Težki meči jim visč ob strani, Polni tuli na plečih rožljajo, Svitle kape jim na bojnih glavah, Ročni konji skačejo pod njimi. Zabučijo glasi rogov lčsnih, Zaženo se gromi bobnov silnih.
Grozna bitev se vname, kar na kratko a jako jedernato kažejo verstice:
Zgribite se hitro obe vojski, Povzdiguje se megla od praha, Bila bitva huja od poslednje, Vstane brest in brenket ostrih mečev, In kaljenih strel strašno sičanje, Lom oščepov, ropot kopji bistrih ; Bilo klanje, bilo je mahanje, Žalovanje in radovanje! Kerv vali se, ko deževnik bistri, Mertvih leži, kakor v lesu drevja: Temu glava je razklana v dvoje, Temu obe odsekane roci, Z vrača ta čez druzega se s konja, Ta serdito svoje vrage mlati, Ko po skalah drevje huda burja, Temu v serce meč sadi do roče, In le-tdmu Tatar uho striže.
Toda beda! Vojna sreča se odmika kristijanom, ne morejo se dovolj krepko upreti neštevilnim neprijateljem, po njih je, ako o pravem času ne dospe rešitelj.
Letopis 1874. II.	23
Uk, bil rik in žalostno zdih'vanje! In zaceli bežati kristjanje, V lmdi stiski gnati jih Tatarji!
A glecli, rešitelj se bliža! Na čelu svojih, na čelu Cehov leti kot orel noseč svobodo in blagor:
Jaroslav zdaj prileti, ko orel! Terdo jeklo na mogočnih persih, In pod jeklom serčnost ino hrabrost, Pod čelado bistro, modro pamet, Serčnost gori mu 'z oči užganih, Gre razkačen, kakor lev razdražen, Ako toplo kerv je kje zagledal, Ak ostreljen se za lovcem žene, Tak vserdi se in v Tatarje terči, Cehi vsi za njim ko neba toča! Plane kruto na Kublajeviča, Bila to je silo huda bitev. Zgrabita se oba z oščepoma, Zlomita ju s prevelicim praškom. Jaroslav, ves v kervi s konjem zmočen, Mahne z mečem po Kublajeviči, Od rame do stegna ga prekolje; Tako pade brezduh medi mertve. Zaropočj nad njim tulec z lokom.
Vstraši narod se Tatarjev hudih, Odmetavši sul'ce sežnja dolge, V beg je tekel, kdor je teči mogel, Tje, odkodar solnce jasno vstaja. Bila Hana prosta je Tatarjev.
VII.
Drugo zmago, dobljeno že popreje 1203 1. nad Saši, slavi prijetna pesen z naslovom „Beneš Germanov."
Kedar je bil kralj Pfemysl Otakar I. došel v deržavo nemško s tega namena, da bi tamo pomagal Otonu IV. Bavarskemu proti nasprotniku njegovemu Filipu Stavfovcu, vsuli so se Nemci. Saši čez zgorelske gore v češke pokrajine razdevajoči jih z ognjem in mečem, pa so bili od Beneša sina Germanovega na glavo po-tolčeni. Ti Saši bile so čete Detriha mejnega grofa Mišenskega, čegar sestra Adleta bila je žena Otakarjeva. A ker je Otakar Adleto zavergel, zato se je hotel Detrih osvetiti mu, in je s svojimi četami navalil na Češko. Naša pesen o tej zadevi se razlikuje po obliki od ostalih pesni kraljedvorskih.
Pesnik kliče solnce na nebesu kot sočutno pričo bede in ne-volje, ki se godi njegovim rojakom:
Aj ti solnce, solnce nase! Kaj nam si tak žalostno! Čemu svetiš ti na nas. Na revne ljudi?
Kakovšen bil je znani „drang" Nemcev, kažejo verstice:
V	dolzem vlaku gredo Nemci, To so Nemci S&sici,
Od visocih drevnili gor,
V	naše kraje sem.
Dajte, sirotice, dajte Srdbro, zläto, blago vse, Sicer pa užgejo vam Dvore, hišice!
A narod tužno odgovarja:
Saj so nam že vse požg&li, Srčbro, zläto zbrali so, Govedca odgnali so,
A pevec jih tolaži rekoč:
Nič kmetje, ne tožite: Travička vam vstaja spčt, Tako dolgo tlačena Od ptujih kopit.
Vijte vence e poljskih cvetov Svojemu rešitelju!
Lejte, Beneš Germanov »	Tamkaj ljudstvo kliče v abor
Proti Sdsikom,
V žilah napadenega naroda se vname serd in kliče:
Maščevanje! — vpije — vsem; Sasom roparjem!
Benes pelje jih v boj, in po silnej borbi zapodi roparje Saše.
In upili Nemci so, In bež&li Nemci so, In pobitje jim!
VIII.
V teku kristijanskega svojega razvoja bili so dosegli Čehi veliko politično moč in važnost. Oldfich (Ulrik) nadelal je češkim knezom pot k dostojnosti nemškega kurfiršta. Sin Bretislav I. dobil je Moravo, ktera je bila po padu veliko-moravske deržave sicer Čehom pripala, a pozneje prišla pod nadoblast Ogrom; Bretislav po smerti očetovej zavsedši prestolj češki, podvergel je tudi Silezko svojej nadoblasti. Vratislav II. in Ladislav II. dosegla sta zbog znamenitih služb, učinenih na Italijanskem nemškima cesarjema Henriku IV. in Frideriku I. kraljevsko dostojnost za svoji osebi, a za Pfemysla Otakarja I. popeli' so se češki knezi na vselej na prestolj kraljevski. Pfemysl Utakar II., imenovan na zapadu zbog nagizdja, katero je razvijal, kralj zlati, na vshodu pa zbog velikih zmag, katere je dobil, kralj železni, razširil je svojo moč od morja jadranskega do morja baltiškega. A na polju moravskem poginil je junaške smerti pokrit s 17 ranami. Po njegovem padu opomogli so se Čehi tako berzo, da mu je sin Vaclav II. nosil ne le krono Češko, nego tudi Poljsko, in ponudjeno mu krono Ogersko ohranil je sinu svojemu Vaclavu III. Ali Vaclav II., slabega telesa, pal je zgodaj v grob, Vlaclav III. pa je poginil od neznane vražje roke, in ž njim je izmeri moški rod Pfemyslovcev 130G. leta.
Na političnem svojem tiru bili so med tem Čehi zaderževani z boj i, ki so se vnemali med princi vladarskega doma. Bretislav 1. bil je zakonito vredil, da vsak pot najstarejši vladarske rodovine prestolj zavsede. Ti notranji boji slabili so narod od znotraj, od zunaj pa so dervile nänj čedalje veče nevarnosti. Druga napaka pa je bil značaj Pfemyslovcev, kateri rod je imel sicer mnogo plemenitih mož in junaških bojnikov, a nikakih deržav-nikov, kateri bi bili znali postavljati se nemškim cesarjem z da-leko sezajočim bistrogledom in energično doslednostjo, kajti inače bi bili gotovo bolje mešali se v zadeve na severu in na vshodu. Videti je, kakor da je osoda bila protivna Čehom, da bi mogli ostati mogočna samostalna celota, čeravno so bili dani vsi pogoji temu za Pfemysla Otakarja II. in Vaclava II., kakor tudi pozneje za Karola IV.
Sploh se tudi to ne dd tajiti, da ndrod sam poleg vsega junaštva nij imel pravega duha, da bi na polju političnem gospodoval. Glavni nalog bil mu je, da bi mogel pri svojej notranjej jakosti po Božjem zakonu in po običajih od dedov sprejetih, se povoljno in svobodno razvijati na način organični; zategadelj je čuval nad razmerami prijateljskimi, v katerih so bivali njegovi vladalci z nemškimi cesarji, boječ se, da ne bi vsled tega ogrožena bila njegova neodvisnost in individuelnost, a z druge strani je menil dosti učiniti za svojo ohranitev, ako samo odbija navale na-nj učinene.
Kako malo je hotel terpeti take navale tudi od svojih napolo rodbincev, n. pr. Poljakov, o tem priča pesen iz 11. veka z napisom „Oldrieh in Boleslav."' Od te pesni ostala je poslednja tretjina.	. . _ , ,
Boleslav IL pobožni (f 999.1.) zapustil je tri sine: Boleslava, Jaromira in Oldfiha. Na prestolj ]e sedel za njim Boleslav III. zanikernež, pred katerim sta morala bežati brata Jaromir in Oldfih. Utekla sta k vojvodu bavarskemu, poznejšemu cesarju Henriku II. Z neizmerno berzino padala je deržava češka _ pod_ neveljavnim tem knezom, in ta čas se je tudi to zgodilo, daje vojvoda Poljski, Boleslav hrabri, mož podvzetnega duha, na Češko navalil, ter Moravo in celo Slovensko (Slovaško) v svojo oblast dobil. Potem je čakal prilike, da bi tudi Čehe same zmogel. Cehovi do gerla siti okrutne vlade Boleslava III., pokličejo na prestolj Vladivoja, brata Boleslava hrabrega. Boleslav III. je utekel k mejnemu grofu Henriku, ki ga je dal zapreti. AVladivoj vladal je le neke mesece; umeri je s početka 1003. 1. Po njegovej sinerti poklicali so na prestolj Jaromira, kateri povernivši se z bratom svojim Oldfihom z Nemškega, bil je z največim veseljem od ljudstva sprejet. Med tem izpustil je mejni grof Henrik Boleslava III., ki se je zatekel k naj močnejšemu svojemu neprijatelju Boleslavu hrabremu, ki ga je dal z bojno silo v Prago dovesti. Jaromir moral je v drugo zapustiti domovino, ter iskati gostoljubja pri Henriku II. A jedva je Boleslav III. polastil se vlade, začel z nova uganjati okrutni-štva, tako da so Čehi znova se izburili in samega Boleslava hrabrega poklicali, kateri je dal Boleslava III. oslepiti in v ječo zapreti, kjer je pozneje umeri, sam рак je došel v Prago in se polastil češke' kneževine. „Berzo pa so prišli v zamero Poljaki zbog nasilja, ki so ga delali Čehom, in ti so samo čakali ugodne prilike, da se jih iznebe. Kedar je tedaj cesar nemški Henrik II., zato ker Boleslav hrabri Češkega kot len od njega sprejeti ni hotel, proti njemu na Češko prilomastil, spremljan od Jaromira in Oldfiha, šel je ves närod na njegovo stran. Praga se je Oldfihu od-perla, Poljaki so bili izgnani, in Jaromir v drugo posajen na prestolj knežji. To se je zgodilo s početka meseca septembra 1004.1. In to pobitje Boleslava hrabrega ter izgnanje Poljakov iz Prage slavi omenjena naša pesen.
IX.
Znano je, kolik upliv imel je spočetka vsbod na Čehe. Upliv ta pa je na berzo opešal, ko so se med zapadne Slovane in cesa-rovino gerško vrinili ta čas divji Madjari, ko se je cerkev gerška od rimske odcepila, in ko so pozneje prišli „Rusi pod despotično moč Tatarov in Mongolov. Upliv vshoda na Čehe bil je nanagloma prevladan od upliva zapadnega, kateremu je bilo povoljno vzlasti to, da mlado kristijanstvo, od vshoda zasajeno, bilo je popuščeno, in je on mogel na dalje gojiti ga. Sicer so Cehi delali na to, da
bi dobivši vlastnega biskupa 973. I. bili manj odvisni od tuj cev -Latinica je prevladala kakor po drugib zapadnih evropskih deželah tako tudi na Češkem. Kosma, (f 1125.1.) najstarejši zgodovino, pisec češki, spisal je svoje delo latinski. Nemštvo je glavni pristop dobilo še le za kralja Vaclava I. in za njegovega sina Premysla Otakarja II. Takrat so se podpirale naselbine nemške po mestih, in so nemško pravo mestno, nemški jezik in drugo tako zasejale po deželi. Poedine plemiške rodbine ponemčile so imena, in nemško pesništvo se je gostoljubno pestovalo na dvoru kraljevskem, in sam kralj Vaclav I. je zlagal nemške pesni. Vendar bi se prenaglili, ako bi terdili, da je vsled tega narodni duh češki utonil v življu nemškem. Čehi so se vsled teh dogodeb ravno tako malo ponemčili, kakor Prusko tudi ni se pofrancozilo vsled naklonjenosti, ki jo je imela francoščina pri Frideriku silnem. Priča tega nam je razen drugih tudi Kronista Dalemil v 14. veku, ki se je upiral nemštvu. Vendar pa so Čehi, akoravno obkoleni od gora in lesov svojih ter tako zaperti od zunanjega sveta, vezani bili na sosede Nemce, in so tem manj mogli ognitj se njih uplivu, čem bolj so se ž njimi stikali. Ali ta upliv na Čehe ni dejal tako, da bi bi bil brezpogojno in nespremeneno sprejet od Čehov, nego duh češki je znal prevladati in svojim vlastitim potrebam ukloniti tuji upliv, kar nam jasno priča pesen Ljudiša in Ljubor iz 13. veka, ki risa turnaj, ono vitežko pozorišče, ki je še le za kralja Vaclava I. z Nemškega na Češko se preselilo.
Začžnja se tako-le:
Poslušajte stari, mladi, O skušanji v hudih bojih!
Nekdaj bil je knez zaläbski, Knez bogati, slavni, dobri; On imel je hčer edino, Sebi in vsem družim milo. Hči je bila čudo lepa, Vzraščena je krasno bila, Belo lice je imela, Rože so po njem cvetdle ; Nje oči, ko nebo jasne, In po njenem belem vratu Vili so se zlati vlasci, V perstence se ji kodrali.
Nekdaj poslu knez ukaže: „Naj snid6 se vsi gospodje, Sem v godi na grad, velike!"
In ko pride dan odločen, Snidejo se vsi gospodje,
Z daljnih vlasti, daljnih zemelj, Knezu v grad na godovanje. Vstane ropot tromb in kotlov.
Ali ta igra ni zgolj puhla zabava, na katero je knez goste povabil, kajti ko so gosti poklonivši se knezu, kneginji in hčeri kneževej dolge mize zausedeli, ter z divjino in medovino pogosteni bili, vzdigne se knez ter jim govori tako-le:
Možje! skrito vam ne bodi, S kacih zbrani ste namenov. Verli možje, rad bi zvedel Ko mi 'z vas naj bolj potreben? Modri v miru vojske čaka ; Nemci naši so sosedje.
Hrabri gosti hočejo ustreči knezu. Na velikej loki pred krasno pavlačo, na katerej sede knez, kneginja, hči kneževa in vsi dvorjani, prične se turnaj. Naj pervo na besedo kneževo vstopi v ograjo Strebov, in se skuša z Ljudoslavom; na besedo kneginje vstopi v ograjo Serpos, in se skuša s Spitiborjem; tretjega na po-skušnjo pozvati odloči knez Ljudiši svojej hčeri. Ljudiša pokliče Ljuborja. Z navdušenjem prejme Ljubor ta ukaz, ki je njegovemu sercu dražji kot od vseh drugih gospej in gospic, in to navdušenje daje mu silo, da premore tri tekmece, in naposled poda zmage venec — Ljudiša.
X.
Rokopis kraljedvorski prestavljen je na ostala slovanska narečja, pa tudi na italijansko, francosko, angleško, več potov na nemško in na madjarsko. Rokopis zelenogorski in kraljedvorski sta najstarejša spomenika literature češke.
Velika je njegova važnost za Cehe, kakor n. pr. za Nemce Nibelung in Gudrun. Iz teh staročeskih pesni veje iskrena ljubav do vere in domovine. Po teh ostankih moremo in smemo soditi o razvitku tadajnega pesništva. Cela zbirka obsezala je naj manj tri knjige, kar nam pojasnujejo napisi ohranenih^. poglavij, katerih se imenujejo: 26. 27. in 28. pogl. tretje knjige. Ce je tedaj vsako izgubljenih 25. pogl. obsezalo le dve pesni, zgubilo se je samo iz tretje knjige — 50 pesni. Naj berže bila je to zbirka, ki jo je neznan ljubitelj pesništva sebi na zabavo osebno sestavil. Rokopis ta tudi neovergljivo priča, da pesništvo češko ni bilo s tujega presajeno, po tujem prikrojeno, nego da je čisto domače, vlastitost naroda češkega.
Ta biser staročeškega pesništva prestavil je na slovensko Fr. Levstik že 1856. leta. Knjižica imä 56 str. lepega drobnega tiska. Da je prevod izversten, prepričali smo se iz odlomkov v spis
vpletenih, in iz vsega tega bi morali sklepati, da so Slovenci, z največim veseljem segli po njem, kaj ? Žalibog, da ni tako! Morda je knjižica predraga? Koliko pa vendar velja? Čujte! — lOsoldov! Tedaj veljd toliko, kolikor mala „pratika", ki jo ima do malega vsak ubogi delalee.
Severni sij.
Severni sij, ki je gotovo ena najlepših prikazni v prirodi, vidi se pri nas le redko kedaj, sosebno malokrat tako krasen, kakoršnega smo občudovati priložnost imeli 24. in 25. oktobra meseca 1870. leta.
Ta severni sij videl se je ona dva večera v Parizu, v Na-pjalju, v Turinu, v Milani, v Zagrebu, po vsi Ogerski, Nemčiji, Skandinaviji, po Angleškem, Grškem in po Turškem. — V Atenah bil je ravno tisti čas silen potres. —- Bila je tedaj ta znamenita prirodna prikazen vidna po srednji Evropi med 53® in 37° severne širine in med 20° in 11° vzhodnje dolžine.
Na severu je severni sij navadna prikazen. Potnik Lottin n. pr. ga je 1838.1. na svojem potovanju po Norvegiji v 206. dneh opazoval 143krat.
Imel sem sicer žo trikrat priložnost, da sem opazoval severni sij, ali vendar bilo bi mi težavno, popisati ga tako dobro, da bi si mogel misliti, kakšen da je, tudi tisti bralec, ki ga še nikoli videl ni. Zato naj pa povem tukaj izvrsten Lottinov popis ene take prikazni.
„Med četrto in osmo uro začenja se", piše Lottin, „rumeniti gornji rob svetle megle, ki visi v tistih krajih vedno na nebezu. Prozorna proga, ki se naredi, raste vedno ter se počasi spreminja v obod, naslonjen s svojima koncema na obzorje.
Vrh tega oboda stoji vedno v magnetičnem poldniku. Kmalu potem se pokažejo čez obod poprečne temne proge, ki ga deli na več kosov tako, da se napravijo žarki (ali trakovi), ki se bolj ali manj hitro daljšajo in krajšajo. Ti žarki se daljšajo na nebezu proti jugu, nekateri tje do tistega kraja, kamor kaže tukaj južni pol inklinacijske magnetične igle, tako da so podobni kosovom velikanskega svetlega obloka na nebu. —
Obod se premika proti nadglavišču: svetloba njegova se vidi, kakor da bi valove gnala od kraja do kraja. Svetlobni valovi gredo časih drugvza drugim od zahoda do vzhoda, le malokrat v nasprotno mir. Časih ali malokdaj gredo svetli valovi le čez en žarek proti vzhodu, potem se pa koj povrnejo. Ako se pa vali
svetli valovi čez vse žarke od zahoda do vzhoda, vrnejo se potem nazaj dotle, odkle so prišli. Reči se pa ne more, ali se svetli žarki sami vodoravno premikajo, ali pa druge svetlobe prek njih prehajajo tako, da žarki sami mirno stoje.
Od todi pride, da se vidi, kakor da bi se svetli obod vodoravno nihal (kolebal); tako p.*' priliki, kakor se maje obešena zastava, če veter vanjo piha. Časih prizdigne obod en svoj konec, ali pa oba od obzorja kvišku. Ako je to, je previjanje svetlobe v njem bolj hitro in svetloba večja; obod se spremeni v dolg po-vezek svetlih žarkov; ta povezek se razteguje, na več kosov razdeljuje ter čudno in prečudno krivi. Te krivine njegove se vežejo druga s drugo, ter stvarjajo tako imenovani venec.
Sedaj na enkrat svetloba tako oživi, da se največje zvezde ne vidijo več skoz njo; žarki švigajo hitro sem ter tje, krivine se vežejo in räzvezujejo, da se vidi, kakor da bi se ognjene kače previjale. Prikazen postane različno pisana; dno je rdeče; sredina zelena; vse drugo pa ostane bledo rumeno. Razne barve ne spremene nikoli svoje lege druga proti drugi, ter so za čudo pro-zračne. Rudečina je malo ne svetlo krvava, zelenina pa bledo smaragdasta. —
Živost prikazni ponehuje, barve ginejo; cela prikazen se izgubi ali na enkrat, ali pa počasi slabi. — Posamezni obodovi ko-sovi sc zopet začno kazati; obod se zopet nareja ter se vzdiguje proti nadglavišču; žarki se vidijo, ker jih vidimo v perspektivi, vedno krajši in krajši; sedaj je prišel obodovi vrh v magnetično nadglavišče, t. j. na tisto mesto, kamor kaže južni pol inklina-cijske magnetične igle. Od krajev tudi prihajajo žarki; z njimi se obod vpre na obzorje; žarki se čudno previjajo in previjajo; sedaj se je napravila iz njih široka rdeča proga; nad njo se pa vidi zelenina gornjih delov te svetle prikazni. —
Med tem so se naredili novi obodi na obzorju; nekateri so še bledi, drugi pa se blišč6 svetlobe. — Drug stoji za drugim. Vsi se spreminjajo tako, kakor smo popisali.
Takrat, ko so bili vsi dobro ločeni drug od druzega, našteli smo jih devet. Ti obodi, vsi nasloneni na zemljo, podobni so tistim nastropnim kulisam v naših glediščih, kivnaslonene na postranske kulise, predstavljajo nebez v gledišču. Časih zo obodi tako blizo drug druzega, da se vidi, kakor da bi se tlačili. — Kolikorkolikrat se žarki čez magnetično nadglavišče raztegnejo, se vidi, da se njihovi južni konci stekajo proti nadglavišču, kjer narejajo s svojimi severnimi konci pravi venec.
Zdi se mi, da je prikazen venca le poslcdek tega, ker ga vidim perspektivno; — da bi stal jaz bolj proti jugu, videl bi ga gotovo le kakor obod.
Misli si dobro to živo šviganje žarkov, kako se jim blesk in dolgost vedno spreminjata, kako se čudno rudečina in zelenina prelivate, da je vse skupaj podobno valovitemu trepetanju; misli si pa zraven tega, kako se vse te svetle proge druga za drugo vrste,
ter da je zadnjič* vse nebo podobno svetlemu obloku, naslone-nemu na tla, pokrita s snegom ; da je, rekel bi, nebo le bleskeč okvir mirnemu zemeljskemu morju; — če si v stanu, da imaš vse to dobro v mislili, boš saj nekoliko v duhu spoznal, kakova da je ta čudežna prikazen, katero popisati, si človek zastonj prizadeva. — Venec se je jel slabiti; prikazen sega proti jugu že od nad-glavišča dalje, ter se narejajo vedno na novo obodi, ki pa navadno poprej zginejo, preden dosežejo južno mejo obzorja. — Vse to se vidi navadno le do polnoči. Po polnoči pa vidno slabi svetloba tega severvega sija ali zarje; žarki gine]o ter ostanejo na nebu le slabo vidni kupi oblačkov. Ko pa jutranja zarja zarumeni, mine tudi zadnji sled te čudne prikazni." —
Pred vsem drugim moram omeniti, da popisovanje severnega sija nij malo da ne nobene vrednosti za znanstvena preiskovanja. Na kaj nam je tedaj paziti pri severnem siju ? — Paziti nam je na to, kako leže svetli žarki, kdaj sc začenjajo, kdaj se končavajo, kako se spreminjajo, kako visoko so nad zemljo. Vse vremenske in druge prikazni v zraku, ki se godč za čas severnega sija, morajo se natanko zapisati; sosebno je pa gledati na tlalcomer (barometer). Nekateri učenjaki, n. pr.: Lemström in Dove, trdijo, da je severni sij v tesni zvezi z nevihtami. Tedaj bi se moralo tudi ustanoviti, ali je to res, ali ne. Ker nekateri trdijo, da opazovanja uč6 razločevati na severnih sijih tri periode (dobe), dnevno, letno in stoletno, ter da so severni siji v nekaki zvezi s pegami, ki se časih na solncu vidijo; trebalo bi tudi glede tega gledati, kako in kaj.
Trdijo tudi nekateri, da so po leti severni siji v zvezi s tistimi tenkimi oblački, ki se časih na nebu naredč, in da že to vznemiruje iglo magnetnico, ako se povrstijo ti oblački v progo, obrneno ravno od severja proti jugu.
Velikega upliva za severni sij je tudi zemeljski magnetizem, zato treba tudi, da se določi njegova letna doba. Igla magnetnica kaže namreč za čas severnega sija največji kot naklona. Nazadnje trebaje tudi to določiti, je li severnemu siju vzrok v zemeljskem ozračju, ali zunaj njega v svetskem prostoru, ter ali se vdeležuje severni sij tudi zemeljskega vrtenja okrog zemeljske osi in zemeljskega vrtenja okrog solnca. Vsem omenjenim tirjatvam pa je težko ustreči, ako se opazuje prikazen le enkrat; sosebno še, če jo opazuje le en sam opazovalec. Treba je, da se opazuje severni sij leta in leta. — To je tudi poglavitni vzrok, da še dan današnji le tako malo gotovega vemo o njem. —
Vprašanje, na katero je odgovoriti, jeto-le: kako razlaga znanost to prirodno prikazen? —
Da-si je ona znana že mnogo, mnogo let, vendar je še nobeden ni doslej popolnoma dovoljno raztolmačil. — Ne ostaja nam toraj druzega, nego da se zadovoljujemo s hipotezami. —
Izmed tega, kako so davni spredniki mislili o severnem siju, povem le mnenje Kartezijevo. Ta učenjak je namreč trdil, da
je severnemu siju vzrok ta, da se solnčni žarki odbijajo od silnega ledu, ki pokriva tla in morja po severnih krajih. —
V nedavnih časih bili so ljudje tega mnenja, da je elektrika vzrok severnemu siju; da se pokaže on takrat, kedar se sproži elektrika v najvišjih nad zemljo plavajočih tenkih oblačkih. Rekli so, da ravno zavoljo tega se pokazuje ta prikazen najbolj le po tistih severnih krajih, kjer ni ne nevihte, ne bliska. Lemström, ki je 1868. 1. na Švedski polarni ekspediciji mnogokrat opazoval severni sij, trdi, da je neprenehana vlažnost zraku vzrok, da se električnost v oblakih nikdar ne sproži z bliskom, ampak le s severnim sijem. Do ve*) pa trdi, da ni res to, da ne bi bilo neviht in bliskanja v tistih severnih krajih, kjer se severni sij največkrat vidi, атрмк da je prav mnogo neviht po arktičnem morju, po Skandinaviji in po severni Rusiji, koder se severni sij največkrat vidi. —
Mnogo učenjakov dandanašnjih pa trdi, da sta severnemu siju vzrok in vir atmosferska elektrika in pa zemeljski magnetizem. Prvi, kateremu je to na misel prišlo, je slavni „de la Rive". — Naloga nam je sedaj, da razlagamo, kaj da je učenjake do te misli pripeljalo.
Da je zemlja res magnet, to vidimo že iz tega, ker ima ona moč na magnetično iglo; prepričati se pa moremo tudi o njeni magnetičnosti s tem, da naslonimo 3' dolgo palico iz kovanega železa v tako lego, v kakoršno meri inklinacijska igla. Če palica tako sloni, postane v kratkem magnetična vsled upliva zemeljskega magnetizma na-njo. — Zemeljski magnetizem ni povsod po zemlji enako močan. Skušnje učč, da je on v mrzlih krajih močnejši, v toplih krajih pa slabejši. — Kolikor bliže severnemu ali južnemu zemeljskemu polu, toliko močnejši je zemeljski magnetizem. — Ker se severni sij prikazuje na zemeljskih polih (tečajih), zato so učenjaki iskali vzrok te prikazni v tem, ker je zemlja magnetična. Ko so pa še to našli, da ste si magnetizem in elektrika sorodni prirodni moči, da magnetizem stvarja elektriko, in da elektrika tudi stvarja magnetizem, ter da teko električni toki neprenehoma okrog zemlje; niso kar nič več dvomili, da so res najdeli pravi vir severnega sija. — To misel podpirajo res tudi električne prikazni v atmosferi (v vzduhu). Zemljo obdajajoči zrak je namreč pozitivno električen; tako nas saj uče učenjaki Dallinann, Saussure, Arago in drugi.
Po hipotezi učenjaka „la Rive" se tedaj razlaga severni sij tako-le: Morje je pozitivno električno; vodeni sopar, ki se neprenehoma vzdiguje iz morja v zrak, odnese to elektriko v najvišje kraje v zrak; veter „gornji pasät" jo pa odpelje proti zemeljskemu tečaju (polu), kjer se ona proti zemlji spusti ter obdaja zemljo, ki je negativno električna. Ker pa te dve elektriki, (pozitivno in negativno) loči zrak drugo od druge, jima biva napetost vedno večja
*) Sitzung der Berliner Gesellschaft für Erdkunde v. 3. Dezember 1870.
in večja dotle, dokler se ne sprožite na tistih krajih, kjer je zrak najtanjši. No, zrak je pa prav na tečajih zemeljskih najtanjši. Ker je pa obe elektriki ločilni zrak slab pro vodnik elektrike, se ona ne more sprožiti na enkrat, ampak se proži le počasi. Pri teh sprožitvah mora tedaj negativna zemeljska elektrika teči od ravnika proti obema tečajema ter na severu odklanjati severni pol deklinaeijske igle proti zapadu; — kar se res godi.
„De la Rive" je skušal tudi dokazati veljavnost te hipoteze s poskusi. V steklenem balonu je stanjšal on zrak tako, da je bil zrak v balonu tako tenak, kakor je gori v zračnih višavah. Ko je v ta balon vtaknil močan magnet ter naredil, da je tekla elektrika Čez balon, je res zagledal prikazen severnega sija. —
Ako premišljujemo to razlaganje severnega sija, zdi se nam od začetka, da res stvar drugače biti ne more — Ali prikazen severnega sija spremlja mnogo drugih prikazni, katerih si na podlogi te hipoteze nikakor ne moremo razložiti. To je bil tudi vzrok, da so učenjaki jeli dvomiti o veljavnosti te hipoteze. — Kaj pa očitajo učenjaki Delarivinovi hipotezi? Profesor J.Müller spodbija Delarivino hipotezo takole: „Ker je morje positivno električno, zato ni mogoče, da bi tekla negativna zemeljska elektrika proti tečajema, ker sta tudi ona obdana v, morjem." Največja hiba Delarivine hipoteze je gotovo v tem, ker nam ona nič ne pove o tem, kje bi se moral severni sij največkrat pokazati; pove pa tudi tega ne, kje je tisti kraj, v katerem se severni sij v resnici največkrat n a p r a v 1 j a.
Po Delarivinovi hipotezi bi se severni sij še celo ne kazal največkrat na tečajih, ampak tam, kjer se spušča gornji pasat na zemljo. To se pa godi po zimi v Afriki, poleti pa na Nemškem. Nadalje je resnica to, da se severni sij ali severna zarja ne nareja največkrat na tečaju, ampak na severnem polarnem (tečajnem) krogu. ^
Če primerjamo s tem zadnjič še Fritzova preiskovanja glede zemljepisnega razširjanja severnega sija in glede tega, v katero mer da se on širi, moramo res povsema dvomiti o veljavnosti Delarivinove hipoteze.
V Evropi se res vidi severni sij naravnost proti severju v mer, katero kaže poldnevnik; ali od Belega morja dalje tje do Novosibirskih otokov povsod, in malo da ne po vsi Sibiriji vidi se severni sij časih proti severo-vzhodu, časih pa proti severo-zapadu. Naposled moral bi se, ker se elektrika in zemeljski magnetizem neprenehoma razvijata, tudi severni sij narejati, če že ne neprenehoma, ali vsaj mnogo večkrat, kakor se to res godi. To pa zato, ker vlaga ne more v zemljo odpeljevati atmosferične elektrike; saj je zemlja na tečajih z morjem pokrita, ona sama ima pa elektriko tdko, kakoršno ima atmosfera. —
Amerikaner Olmsted, profesor prirodne filozofije in astronomije v Vašingtouu, pa razlaga severni sij z drugačno hipotezo. On namreč trdi, da je severni sij vsemirskega (kozmičnega) vira,
k
ter da se nam kaže tako, kakor druge nebeške prikazni. Zvezdo-slovjc nas namreč uči, da plava po brezkončnem svetskem prostoru razun zvezd, planetov in kometov še mnogo drugih teles, kakoršna so utrinki (Sternschuppen), spodnebniki (meteori) in meglice, ter da se vrste vsako okrog svojega solnca po stanovitnih, določenih potih. Ker se tedaj po svetskem prostoru vrte okrog našega solnca različna telesa, ter ker se nam ta, če pridejo v zemeljsko ozračje, pokažejo kot utrinki, spodnebniki ali kot meglice ; zato je verjetno, da je mogoče, da plavajo po svetskem prostoru tudi take kozmične materije (tvarine), ki vzrokujejo severni sij. Zodijakalno svetlobo, katera se večkrat vidi pred solnčnim vzhodom in po solnčnem zahodu, vzrokujejo tudi take tenke tvarine, kakor nas uči slavni Laplace.
Najnovejši hipotezi o severnem siju ste Fr. Mohrova in Gronemannova. O teh dveh hočemo tedaj še kaj povedati.
Möhr trdi, da je severni sij prikazen, ki se godi v zemeljskem ozračju, ker se elektrika ne more sprožiti v brezzračnem prostoru. — Ker je severni sij, pravi ta učenjak dalje, podoben svetlobi električnih tokov v stanjšanem zraku, je mogoče, da je on res električnega izvira, ter da ga vzroku je vedno sproževanje elektrike v visokem, jako tankem zraku; saj elektrika nareja od belega drugačno barvano svetlobo le takrat, če se sproži v raz-tanjšanem zraku.
Sedaj je pa še to vprašanje, kako da se vedno stvarja tolika elektrika, da se more ona neprenehoma prožiti. Znano je, da tre-petanje etera napravi svetlobo. Ker je severni sij svetlobna prikazen, mora njemu tedaj biti vzrok tudi kako gibanje. Da pa gibanje res stvarja elektriko, o tem se moremo vsak dan prepričati s poskusi na različnih fizikalnih mašinah. Vrtenje steklene plošče pri Winterovem električnem kolovratu je vzrok svetli električni iskri; v raznih galvaničnih lancih in v Voltinem stebru je molekularno gibanje kisleca vzrok električnemu toku in svetlobi. Tedaj more gibanje zrakü in sicer prepih v stanjšanem zraku, trdi Fr. Molir, vzrokovati tudi severni sij. Ako tečete namreč dve plasti suhega in stanj šanega zraka ena nad drugo, ali ena kraj druge, v nasprotni meri, nareja se elektrika tam, kjer se te plasti ena ob drugo drgnete. Ta elektrika je pa vzrok severnemu siju.
Kolikor dalj časa trajata ta dva nasprotna toka zrakova, toliko dalj časa traja tudi svetla prikazen severnega sija. Ker se pa severni sij kaže največkrat po krajih okrog zemeljskega tečaja, zato je verjetno, da se pri omenjenem toku zrakovem elektrika le takrat stvarja, kedar je zrak dosti suh.
Ako pa leži med dvema v nasprotno mer tekočima zralto-vima plastema plast mirnega zraku, se elektrika ne stvarja, ampak še le takrat, kedar to mirno zrakovo plast eden ali drugi tok sabo potegne, tako da postane tam, kjer se tekoči zrakovi plasti dotikate, trenje (drgnenje) dovolj močno.
Ker se pa opazuje, da oblaki, če so, zakrivajo prikazen severnega sija, je očitno, da se ta prikazen godi nad oblaki tako, da oblaki pri njej nimajo nič opraviti. —
Ta povedana Fr. Mohrova hipoteza ima tudi svoje privrže-nike. Tako našteva prof. Frestel *) 41 slučajev, v katerih se je pri prikazni severnega sija opazovalo, da se je bil res podrl mir v zraku, ter nastal veter, in to na različnih krajih, daleč drug od drugega proč ležečih, in da se je v vseh teh 41 slučajih lahko dokazal vzrok vetra. —
Toliko se je moglo iz dosedanjih opazovanj spoznati, da severni sij spremljajo vremenske prikazni, ter da se ob času severnega sija napravijo viharji in nevihte. Večletna opazovanja bodo pa nas mogla še le učiti, ali res vse to vzrokujeta omenjena zra-kova toka.
S to hipotezo se morejo sicer res razložiti vse prikazni v zraku, ki se gode ob času severnega sija; ali vendar mislim, da je ona osnovana na premalo število opazovanj, da tedaj ona doslej se ni verjetna. Tudi bi bil moral osnovatelj te hipoteze po mojih mislih najpoprej to dokazati, da se res stvarja elektrika, če se ta-rete in drgnete dve plasti sopara, tedaj tudi zraku, ena ob drugo. Ce preučimo namreč vse vzroke zračne elektrike, vendar ne najdemo nikjer tega mnenja, da bi trenje in drgnenje zrakovo biio ji vzrok. — Mühry**) trdi namreč v novejšem času, da elektriko stvarja solnčno ogrevanje zemeljskega površja. Ako ima tedaj elektrika svoj izvirek v zemlji, mogel bi po mojih mislih zrakov tok imeti le to nalogo, da odpeljuje elektriko k zemeljskima tečajema. Nadalje zahteva ta hipoteza to, da je zrak dovolj suh. Zrak sam tia sebi brez vodenega sopara je pa slab provodnik elektrike. Da bi pa dva slaba provodnika elektrike, kakoršna sta imenovana dva zrakova toka, mogla z drgnenjem brez indukcije stvarjati toliko elektrike, kolikor je potrebuje prikazen severnega sija, — tega tudi ne morem razumeti! — Tekoče zračne plasti morejo pa biti tudi različno tople, sosebno če so velike; ta različna njihova toplina mora tudi imeti kaj upliva na elektriko. Naposled nas ta hipoteza nič ne uči, na kateri kraj da odtekajo te zračne plasti. —
Tej podobno hipotezo o severnem siju je osnoval tudi Spiller *'■**); ali vendar s tem razločkom, daje prikazen severnega sija razlagal z elektriko v zraku in z dinamično term o-elektrik o v zemlji. Zračna elektrika pa izvira po njegovem mnenju iz dveh različno toplih, v nasprotno mčr tekočih zračnih plasti; in sicer
*) Zeitschrift der österreichischen Gesellschaft für Meteorologie VII. pag. 167.
*'*) Zeitschrift der österreichischen Gesellschaft für Meteorologie, 1873. Nr. 9.
***) Glej: Spiller, Kosraogenie, 1870. in: Handbuch der Physik 2. Aufl. Theil II. pag. 304, 307, 309, 470.
pozitivna elektrika se nareja v toplejši plasti, negativna elektrika pa v mrzlejši zrakovi plasti. —
Sedaj pa hočem še kaj povedati o drugi novejši hipotezi o severnem siju. To hipotezo, ki se naslanja na spektralno analizo, osnoval je Gronemann.
Angström je že opazoval leta 18G7. in 1868. severni sij s spektroskopom. On je našel v severnem siju ravno tako rumeno -zeleno črto (556.7 milijonov mm. valovne dolgosti), kakoršno je bil zapazil poprej v zodijakalnem svitu.
Ali da ne naštevam vseh učenjakov, ki so opazovali severni sij s spektroskopom, omenjam le opazovanje dr. Vogela 1872. 1., kateri je tako, kakor tudi drugi, našel, da ima spektrum (šara) severnega sija črte v sebi. On ni našel le one gori omenjene črte v šari severnega sija, ampak zapazil je šest črt v nji; časih pa še več svetlih črt. Tako je n. pr. opazoval on 9. aprila 1871. 1. v Rothkampu sledeče Črte v šari severnega sija:
Valovna dolgost Verjetna pogreška	Opazka,
Mil. mm.
629-7 . . . . . -f- 1*4 . . Prav svetla, rudeča proga.
556-9 ..... 0-2 . . Najsvetlejše črta, v šari
se znatno tamni, ko se rudeča proga pokaže.
539 ............Neizmerno nejasna črta
(negotova opazba).
523*3 ..... 0'4 . . Še preečj jasna črta.
518-9..... 0.9 . . Črta je, akoravno se tudi
rudeča črta vidi, vendar prav svetla, sicer pa glede jasnosti prejšnji enaka.
500-4 ..... 0.3 . . Prav jasna črta.
od 469-4
sredine 466-3..... 0-3 . . Široki svetli pas v sredo 462-9 dini nekoliko manj jasen;
v tistih delih severnega sija, v katerih se pokaže rudeča črta, se pa prav slabo sveti.
Vse te črte je pa našel ravno tisti učenjak tudi v šari (spektrum) kislekovi, duščevi in zrakovi. Tam, kjer se kaže severni sij, je tedaj zrak razžaren. S spektralno analizo se je nadalje tudi našlo, da se najjasnejša črta severnega sija, t. j. tista severni sij zanamljajoča črta, katero je Kirhoff zaznamoval s št. 1474, nahaja tudi v šari solnčne korone. To pa potrjuje, da se v solnčnem ozračju nahaja železo v podobi sopara.
Na te posledke spektralne analize je Gronemann osnoval svojo hipotezo o severnem siju. On namreč trdi, da je osolnčje iu
svetski prostor napolnjen z drobnim kozmičnim prahom, katerega poglavitni del j'e železo. Te kozmične megle se vrte okrog solnca ali po paraboličnem, ali pa po eliptičnem potu; naša zemlja jih pa na svojem potovanju okrog solnca srečava. Ker je pa naša zemlja magnet, zato vleče ona s svojo magnetično močjo ta železen prah k sebi, kar je vzrok tega, da se nareja v višjih plasteh našega ozračja tok teh kozmičnih sostavin. Proti tečajema zemeljskima je ta tok najmočnejši. Imenovana privlačna moč zemeljska pa napravi nadalje to, da pridero te kozmične megle v naš zrak, da se one same vsled upora zrakovega in pa tudi obdajajoči jih zrak razžare, ter da tako vzrokujejo prikazen severnega sija. Iz tega je tudi jasno, od kod da pride to, da se v šari severnega sija nahajajo ravno take svetle črte, kakoršne se nahajajo v šari zrakovih dveh prvin (kisleka in dušca) in pa v šari železovi.
Misel, da so res take megle ali čadi kozmičnega prahu (Staubwolke), nikakor ni zoper našo današnjo znanost; saj znamo, da je v meteorih tudi železo. Spektralna analiza nas pa tudi uči, da res plavajo take meglice po svetskem prostoru.
Kedar se je gibanje omenjenih kozmičnih megla ali čadov spremenilo v toplino, ter kedar so se to gibanje stvarjajoee moči porabile, takrat nehajo tudi te megle biti razž&rene, ter plavajo odslej dalje kot oblak visoko gori v zraku. Od neprenehanega, zgorej omenjenega toka, in pa od množine kozmičnega prahu odvisna je tedaj vsa prikazen severnega sija. —
Ali razun železa morajo biti v kozmičnih meglah še druge sestavine, na katere naša zemlja kot magnet ne dela tako, kakor dela na železo; to pa mora zato biti, ker se nam te sostavine ka-žejo v podobi rudečih oblakov, katere lahko zapazimo v vsakem jasnejšem severnem siju.
Nazadnje je tudi to mogoče, da je v teh koainičnih meglah tudi kaj dianiagnetičnih sostavin, ter da te narejajo tisti na ma-gnetični meridijan navpik stoječi beli obod, kateri sc vidi pri mnogih severnih sijih.
Ker nam oznanujejo igle magnetnice s svojim nihanjem že več ur poprej, da se bo pokazal severni sij, zato se mora pri trenju in drgnenju kozmičnih sostavin gotovo tudi elektrika stvarjati.
Zgorej smo že rekli, da plavajo te kozmične sostavine potem, ko so izgorele, visoko gori v zraku. Ko so se dovolj razhladile, napravi se iz njih železov okisanec in pa še drugačne spojine, ki so brž ko ne vzrok tako imenovanih tačajnih vezi (Polarbänder). Te so namreč, kakor nas opazbe uče, v nekaki zvezi s prikaznijo severnega sija. —
S to hipotezo se potrduje tudi Olmstedova hipoteza. — Ce primerjamo obe hipotezi, moramo dopustiti, da gre Gronemanovi hipotezi prednost. Olmsted trdi namreč le to, da je severni sij kozmičnega izvira; o tem pa nič ne govori, kaka tvarina da se vrti okrog zemlje. Se vč, da ima to svoj vzrok v tem, ker je
Gronemann osnoval svojo hipotezo na preiskovanja s spektralno analizo.
Toliko lahko že sedaj trdimo za gotovo, da severni sij ni izvirka električnega ali magnetičnega, dasi ni še doslej prav določeno, kakova je prav za prav tvarina tistega kozmičnega pralni. No, ali začetek je storjen; ter upati je, da nam bo spektralna analiza kmalu odkrila tudi to skrivnost.
Da se slednjič res tudi okrog solnca tako vrte kozmične megle, ter da jih solnce s svojo neizrečeno privlačno močjo k sebi vleče ravno tako, kakor naša zemlja; to nam potrduje ta okolnost, ker se v solnčnem ozračju nahajajo razžareni železni sopari, čemur je dokaz tista črta v solnčni šari (spektrum), ktero je Kirchoff zaznamoval s št. 1474. (Nature 14. novembra 1872.) Ne bomo se tedaj pregrešili, če se predrznemo trditi, da je prikazen severnega sija taka, kakoršna se nam na zemlji kaže, le oslabljena podobica tiste prikazni, katera se na solncu godi. Ravnočrtni žarki solnčeve korone so prav močno podobni žarkom severnega sija. Amerikanski profesor Gould še celo trdi, da solnčeva korona ni nič druzega, kakor neprenehana severna zarja. —
Sedaj pa, da še kaj omenim o tem, kaj in kako misli dr. Wolfert o severnem siju. Dr. Wolfert*) trdi s svojo hipotezo, da prikazen severnega sija (zarje) ni ne izvira magnetičnega, ne_ električnega, pa tudi ne kozmičnega (vsemirskega), ampak da jo na-reja odboj in lom solnčnih žarkov. Ta misel sicer ni nova, ker je žeKartezij severni sij tako razlagal (kakor smo bili že poprej povedali); ali to moramo dopustiti, da je Wolfert izvrstno izdelal svoje mnenje o severnem siju.
On namreč trdi, da se solnčni žarki odbijajo na neizmernih lednikih in na zemlji okrog severnega tečaja, pokriti z večnim ledom in snegom. Ta led in sneg je tisto negladko zrcalo, ki raztresa svetlobo. To se pa godi s toliko večjo jasnostjo, po kato-ptričnem zakonu, kolikor nepopolnejše je zrcalo. Ta odbita svetloba kaže se nam tedaj na nebezu kot severni sij. Ker po katop-tricnem zakonu množina odbite svetlobe raste z vpadnim kotom; zato je prikazen severnega sija toliko lepša, kolikor bolj napošev (nagnjeno) vpadajo žarki na odbojno ravnino; to se pa godi na zemeljskem tečaju. Da so ledniki res odbojne ravnine, to dokazuje Wolfert s trditvijo, da se svetila lomi in odbija v ledu po ravno tistih zakonih, po kterih se lomi in odbija v navadni prizmi, ter da je to ravno vzrok, da odbijajo ledniki svetlobo na nebez. —
Očitati pa moramo ti Wolfertovi hipotezi to, da on kar na ravnost taji nekatere prikazni pri severnem siju, n. pr. šum, — akoravno so poročila o slišanem šumu pri nekterih severnih zarjah tako verjetna , da se ne morejo zavreči. Na koncu svoje razprave res obrača Wolfert pazljivost na spektralno analizo; ali prepušča
*) Petermanns Mittheilungen. Band 18. Lief. XI. 1872.
pa drugim, naj primerjajo njegovo mnenje s posledici spektralne analize. —
Jaz mislim, da je Gronemannova hipoteza najverjetnejša; to pa ne samo zavoljo tega, ker ona potrjuje Olmstedovo hipotezo, ampak tudi zavoljo tega, ker je doslej spektralna analiza najvar nejši in najbolj določilni način preiskovanja. — Res je, da so dosedanji posledki spektralne analize še majhni; ali upati je, da nam bo prihodnost vse tako na drobno povedala, da bo zginila vsakatera dvomba. —
Ljubi bralec! sprejmi te meni doslej znane različne hipoteze o severnem siju; prebiraj jih ter izberi si tisto, ki ti je najbolj všeč. —
Napisal sem ti te hipoteze zato, ker sem slišal närod, da je pri prikazni severnega sija govoril mnogo vsakaterih bedarij. —■ Severni sij ni ne šiba božja, ne znamenje lakote, vojska, pomorov, hudih bolezni itd., kakor misli še današnji dan mnogo ljudi; ampak severni sij je prirodna (naturna) prikazen, ki se godi po prirodnih (naturnih) zakonih. —
Zelja moja pri sostavljanju tega spisa bila je le ta, da bi ljubi mi narod slovenski podučil ter osvobodil ga od predsodkov in vraž. S to živo željo izročam svoj spis Matici slovenski.
Dr. Križan*
KAZALO.
—в8Э—
I. Del.
VIII. Poročilo o delovanji slovenske Matice v Ljubljani od 1. julija 1873. do 1. julija 1874. 1.
Stran
Prvo desetletje Matice slovenske..............................5
XXIX. odborova skupščina 6. novembra 1873. 1....................9
IX. občni zbor 4. murcija 1874. 1..............Ю
XXX. odborova skupščina 6. maja 1874. 1........................15
Osmo poročilo o Matični knjižnici..............19
Upravništvo io imenik..................23
Račun........................91
Životopis odličnih udov Matice slovenske:
Lesar Anton, duhoven ljubli. škofije, prof. na c. kr. realki v Ljubljani . . 94 Rozman Jože, častni korar lab dske vladikovine, koujiški nadžupnik in
dekan, konzistorijalni svetovalec.............102
II. Del.
Podučni in zabavni del.
Slovanski elementi v VenetšČini. Spisal Dav. Trstenjak.
Predslovo..........................................3
Vvod............................................5
Leksikon..........................................П
Dodatek Slovenščina v patavsčim............21
Zbirka slovanskih besed v patavsko italijanskem narečji ....	24
Slovanski elementi v VenetšČini.............28
PozDamenovauja za živali...............37
Pozoamenovanja za jediva...............51
Imena ?a zelišča..................53
Imena za oblačila ........•.........55
Pozuamenovanja za ladje in trgovinske shrambe.......68
Dodatki.....................60
Doneski k zgodovini Kranjskih mest. Spisal Janez Parapat ...	73
Izgledi slovanskega jezika га Ogerskem. Razglaša M. Valjarec . .	102 Komentari k zgodovini Salašanov, Japadov, Venetov itd. Spisal Davorin
Trstenjak.............-........156
Regeste iz dozdaj že ue natisnjenih, Kranjsko zgodovino zadevejočih rokopisov; uab>al Jacez Pan-pat ...............180
Mihael Csrnišenko. Poslovenil L. G. Pogoričan..........189
Rokoj is zelenogorski iu kralji dvorski. Fr. Jaroslav........341
Severni sij. Spisal dr. Križan................360
I»
I j I j я