„Narodna Tiskarna" v Ljubljani. ilia I tra?irSlavme slavnč slavu Sl&vfiv slavnVch". J. Kolšr. I. Dr. Jakob Zupan. O stoletnici njegovega rojstva. Spisal Fr. Wiesthaler. (Dalje.) Zupan je bil tudi navdušen rodoljub, ki domovinske svoje ljubezni ni imel samö na jeziku, temveč jo je vsigdar i dejanski skazoval. Poslušajoč glagolsko petje ni se mogel solz vzdržati. Vsaka slovenskemu narodu storjena krivica spekla ga je huje, nego da si njega samega razžalil. V svojih spisih je širil le slavo svojih rojakov, razkril marsikako imenitno „delo pokojnih očetov" naših ter ustno in pismeno v prozi in verzih branil čast naroda slovenskega. To nam spričujejo gori navedene nemške razprave, pa tudi mnogobrojne slovenske pesmi njegove. Oponašalo se je našemu jeziku, da je le pokvarjeno narečje. V spisu: „Vorzug des Krainischen vor dem Russischen und Serbischen" pripoveduje Zupan, kako je Rusa in Srba z neovržljivimi li dokazi prepričal, da je kranjsko (= slovensko) narečje menj pokaženo nego ruščina in srbščina, ker je še dandenašnji slovanščini sv. pisma bolj podobna kot ona dva jezika. Zoper očitanje, da je slovenski jezik ubožen, sestavil in prevel je „Hundert Ausdrücke, die Verzehrungssteuer betreffend". Vesel in ponosen je dal ponatisniti „Des Prinzen de Ligne Urtheil über Slaven und Slavismus"; v dotičnem spisu (objavljenem najprej v „Suite des lett.res et pensees du Marčchal Prince de Ligne", Vienne, cliez Schrämbel, 1818, p. 153—154) graja pisatelj napačno izpeljavo besede „Slovan" od „esclavon" (= suženj) ter uči, da jo je izvajati od imena: „slava (= gloire). Abotnim „klevetnikom" slovenščine je dokazoval lepoglasje našega jezika, zlagajoč pesni brez s in c. Da je v šoli prostovoljno poučeval slovenski in na svoje stroške po slovanskih krajih potujoč nabiral narodno blago ter tako svetu kazal „lik domače navade in misli" (primeri njega zbirko 500 lepih pregovorov slovenskih), vse to smo poudarjali že zgoraj. Njegova neumorna delavnost, njegovo vzgledno domoljubje in od silne navdušenosti za slovanstvo kipeče pisateljevanje je vzbudilo in podnctilo marsikakega Slovenca k jednakemu delovanju v prid in čast toli zanemarjeni očevini. In tudi to je zasluga, ki ni, da bi se prezirala. Po vzgledu učitelja svojega gojili in likali so slovenščino tudi bogoslovci, poznejši cerkveni govorniki, ter s tem dokaj pripomogli, da se je izboljšala i narodna govorica. Izmed vseh učencev sta se Zupanovega duha navzela največ J. E. Kovačič in P. Hitzinger (Znojemski, Podlipski). Obžalovati je le, da je Zupan popolnoma umolknil, odkar ga je bila ona bridka usoda zadela; kajti iz prijateljskih pisem je razvidno, da je nameraval še marsikaj koristnega v dežel poslati, tako n. pr. prevod sv. pisma, najbrž po izvirnikih osnovan, Komenskega, legendo Kosegartenovo, rčke, duhovne ogovore, črtice zadevajoče slovensko po-vestnico, jezikoslovje, zemljepisje in krajobrazje i. t. d. Vrednost in veljavo Zupanovo so nepogojno priznavali vsi vrstniki njegovi brez razločka stanu in narodnosti. Čislali in spoštovali so ga grofje in baroni (Attems. Gall, Hohenwart), prijateljski si je dopisoval in občeval z najznamenitejšimi književniki tiste dobe: z Vodnikom. Kopitarjem, Ž. Zoizom. Preširnom. Ravnikarjem, Dobrovskim, Lukija-nom Mušickim, Jarnikom, Primcem i. dr.: posebno se je bil priljubil nemškemu pesniku Fr. Hermannu von Hermannsthal, ki je Zupana celo v verzih slavil. Spoštovali in ljubili pa so ga vkljub njegovim slabostim tudi učenci njegovi. Ko je bil Zupan radi svojega vedenja v sodni preiskavi, zaslišali so bih tudi vse njegove učence zaporedoma; vprašani, kako sodijo o svojem učitelji, izrazili so se izmed vseh le trije nepovoljno o njem i to trije taki. koje je bil Zupan s svojim muhastim razredovanjem razžalil. Vsi drugi so molčali, akopram bi bili tudi lahko kaj nevšečnega o njem zinili; M. Peternel, lansko leto umrši profesor ljubljanske realke, pa se je celo krepko potegnil zdnj, rekoč: „tako izvrstnega učitelja nismo še nikoli imeli in ga tudi nikdar več ne bode." Dela Zupanova do sedaj še niso zbrana, nego se nahajajo raztresena po „Kr. Čbelici" in že omenjenih nemških časopisih. Nekoliko dosle še nenatisnenih epigramov njegovih pa sem dobil v rokopisu, ki mi ga je pred tremi leti izročil ljubljanske gimnazije dijak M. L., češ, da se je našel na njegovem stanovanji (Prečne ulice, štev. 2, prvo nadstopje) na kraji, „kamor peš hodijo kralji in cesarji". Rokopis je bil nekdaj sešitek podolgovate, ozke oblike,*) broječ 18 listov, toda zdaj je v sredi preklan in nekoliko raztrgan, a vendar popoln, izvzemši dva lista, katerima je polovica odtrgana. Pisava se odlikuje po krepkih in ličnih potezah, ki prihajajo brez dvojbe od Zupanove roke. Rokopis obseza 4 pesmi Kosmač eve (Spomlad, Leto, Jesen, Zima). 1 Kastečelvo (Večer o Kresu), 2 (3?) Potočnikovi (Žnice. Mlatiči (?), Slaba vinska letina), 2 pesmi (Krim o Prulski obletnici. Lah od Krajnca) in 108 epigramov Zupanovih (sprva jih je bilo 113, a 5 jih je zdaj odtrganih, zato se pa košatijo nekateri drugi v dvojni, celo v trojni obliki). Pesmi so že vse brez izjeme v „Kr. Čbelice" prvih treh zvezkih natisnene, izvzimši jedno, kateri je neznan pesnik nadel naslov: „Mlatizhi". Slove pa tako: 1. 2. Na noge mlatizhi! Sukajmo rozhice, Petčlin budi: Pik, pika pok bit: Hlapzhizhi! deklizhi! Stög polnjo shenize, Skor ura bo tri. Mi ozhmo prasnit. 3. 4. Prevčfla rasbijaj, Jofht pika, pa ftoka, Nafade rasrf, Pje fokika krop: Prav, drenik! fe svijaj, Rebule fit poka Po redu mi bi. Junafhko Jur fnop. Čegava je ta pesem? Opiraje se na notranje razloge, t. j. na krepki zlog in jedernate izraze, ki sicer značijo Zupanovo dikcijo, trdi g. prof. Mam, kateremu sem jo pokazal, daje brez dvojbe Zupanova, ne pa, kakor jaz ugibljem, Potočnikova, čegar proizvodi iz te dobe so po mnenji gospoda profesorja vsi bolj mehkotni in medli ter se ne morejo nikakor ponašati s tako čvrstoto in krepkostjo, kakeršna diči *) Take sešitke je Zupan imenoval „omarice". Zloživši toliko pesnij, da jih je bilo zadosti za jedno „omarico", prepisoval jih je ter nosil svojim prijateljem. 11* to pesem. Temu nasproti bi jaz v obrambo svojega nazora poudarjal naslednje, deloma „zunanje"" razloge: 1) ako prisodimo „Mlatizhe" Potočniku, mora se razporedba v rokopisu popolnoma primerna in dosledno izpeljana imenovati; kajti potem bi bile pesmi razvrščene po pesnikih, ki so jih zložili, v tem-le redu: najprej 4 Kosmačeve, za njimi 1 Kastelčeva. 3 Potočnikove in na zadnje same Zupanove. Ta lepi red pa bi bil skažen. ako to pesem priznamo Zupanu, ker bi na ta način jedna Zupanova stala med dvema Potočnikovima; — 2) ravno pred „Mlatizhi" stoji Potočnikova pesem „Shnize", tako da so ji „Mlatizhi" prav primeren nasprotek; ne dozdeva se mi pa verjetno, da bi mogla od dveh različnih umetnikov prihajati nasprotka, ki se tako lepo ujemata; — 3) natis-nena je z istim naslovom Potočnikova pesem v 5 štev. „Novic" 1. 1843. pesem, ki se sicer po obsegu in pesniški meri razločuje od te, a po duhu ji je prava sestra in tudi sicer po lici zelo podobna; kajti nekateri izrazi, celo nekateri granesi se nahajajo v obeh skoraj popolnoma neizpremenjeni. O tem se čestiti bralci takoj lahko prepričajo, ako blagovolijo primerjati naslednje kitice: 2. 3. Pokaj zepiz, in rasbijaj Prevefla rasbijaj, De vfe srn je odleti, Nafadc rasrl, Hitro urno fe mi svijaj, Prav, drenik! fe svijaj, To me v ferze veseli! Po redu mi bi. „Novice". Rokopis. 3. 4. Kdor le pika in pa ftoka, Jofht pika, pa ftoka, Slushil fi bo komaj krop; Pje sokika krop: Prav mlatizli tako naj poka, Rebule fit poka De od poda fkazhe fnop. Junafhko Jur fnop. „Novice". Rokopis. To so razlogi, ki mi vsiljujejo prepričanje, da je ta pesem plod Potočnikove fantazije. Kar se tiče Zupanovih epigramov, ohranil nam je rokopis kakih osemdeset dosle še neznanih: izmed njih so mnogi zanimljivi že radi tega, ker so posvečeni možem, ki so v kaki ožji zvezi s kranjsko zgodovino. Ker mi ne dostaje prostora, že objavljenih epigramov raz ven jednega nisem dal ponatisniti, dasi bi utegnile inačice ali varijante koga zanimati. Kajti skoraj vsaka pesem ima v „Kr. Čbelici" drugo, največ pravilnejše lice, kakor je kaže rokopis. Ker se nahajajo v ti od Zupana samega pisani zbirki raz ven njegovih tudi Kosmačevi, Kastel-čevi in Potočnikovi proizvodi in ker je njih oblika menj dovršena nego v „Kr. Čbelici", sklepam, da je Zupan te pesmi že pred 1. 1830. (v kojem je jela „Čbelica" izhajati) nabiral in za tisk pripravljal, da jih je pa pozneje Čbelično uredništvo (Čop — Kastelic), kateremu so bile izročene, v marsičem popravilo in opililo ter tako izdalo v primernejši obliki, izpustivši vse tiste, ki mu v tem ali onem obziru niso ugajale. Iz Kastelčeve zapuščine je prišel najbrž rokopis „per varios casus" v „Prečne ulice" na oni malo častni kraj.*) (Dalje prihodnjič.) Vodnikov „Vršae", potlej pa še nekaj. Slavnostni govor magistra Sulfurija Udrihoviča pri Vodnikovi besedi dn6 17. februvarija 1886. redraga mi gospoda! Hvalim vas. da ste po vzgledu starejših čitalnic priredili slavnost v spomin našega nepozabljivega pesnika Vodnika. Spored nocojšne veselice je očiten dokaz, da ste druga narodna društva celö prekosili; kajti uvažuje svojo ukapo-trebnost niste prišli samö pet, plesat in igrat, kakor se drugod godf; temveč na prvem mestu želite slišati o pesniku Vodniku nekaj dozdaj nezaslišanega. Zato sem prav radostno ustregel vaši zaupanja polni prošnji, da govorim slavnostni govor. Razlogi mi sicer niso znani, zakaj ste me baš danes želeli poslušati, vendar jih odobravam: kajti moja *) Ne morem si kaj, da ne bi na tem mestu izrekel svoje presrčne zahvale častitljivemu Zupanovemu učencu, 72—76 letnemu starčku z Dolenjskega (?!?), ki se je usmilil nevednosti moje ter v 19. štev. letošnjega »Slovenca" v dopisu iz Ljubljane popolnil ta moj spis z velevažnim dostavkom: „da je bil dr. J. Zupan tudi nekaj časa kaplan pri sv. Petru v Ljubljani. Ondotni župnik Andrej Ahačič je šel 1. 1814. v Šmarje. Zupan mu je torej rekel: Bis meus paroehus, t. j. pri sv. Petru in v Šmarji". Se ve, da bi mi bil g. dopisnik še bolj ustregel, da je povedal, kedaj in koliko časa je ondi kaplanoval. Popravka pa, da Zupan onih besed: „osel je osel, če je li Boga nosil," ni govoril v cerkvi v pričo škofa, nikakor ne morem sprejeti, ker mi je ta vest došla od Zupanovega prijatelja, isto tako častitljivega starčka duhovna, ki odločno trdi, da mu je to Zupan sam večkrat z nekakim ponosom pravil. Ta vir pa se mi zdi najmenj ravno toliko verodostojen, kakor — dolenjski. S „Slovenčevim" uredništvom pa se jaz ne bodem pričkal o logičnih in pedagogičnih načelih, ker mu v teh strokah ne priznavam nikakeršne avtoritete. Moj spis je literarno-zgodovi nska razprava, objavljena o stoletnici Zupanovega rojstva; radi tega sem smel in moral biti objektiven. Le prednosti slavljenčeve poveličevati, slabosti njegove pa svetu prikrivati je navada slavnostnih govornikov, ne literarao-zgodovinskih razprav. Pis. ocena Valentina Vodnika sme se govoriti v Vodnikov rojstveni dan prav tako, kakor nocoj na pustni večer. Kritično seznanil Vas bodem s pesmijo „Vršac". Izmed biserov slavljenega pesnika je „Vršac" morebiti najlepši in gotovo najbolj poznan. Skoraj vsakdo, ki je posedal po gimnazijskih klopeh, zna to pesem na pamet, in spominja se še v poznih letih, s kakim vspehom ali posmehom je vršil prvi svoj deklamatorični poskus grmeč ali žuboreč: „Tje pogledaj na višavo, Kjer Triglav kipi v nebö!" Tudi jaz se radostno spominjam, kako nam je dobri slovenščine profesor, ki pa ni vedel, na kateri strani Triglava stoji Vršac, z običajnim ali pravše, s pretiranim narodnim ponosom zatrjeval, da se je na planetu, zemlja imenovanem, ustvarilo malo pesmij, ki bi glede kreposti zloga, krasote in raznoterosti obrazov in glede divne vzvišenosti dose-zale to veličansko pesem skromnega poeta slovenskega. Kaj no, gospod je bil v hvaljenji jako radodaren? Tako hvalijo mnogi — in jaz? Moj nalog je soditi! To pa jo, verjemite mi, tako težavno opravljanje, da bi se jaz ne lotil tega posla, ako bi zanj ne imel posebnega poklica. Kajti boriti se je treba zoper dvojne predsodke: pesnikov samih in njihovih občudovateljev. Pesniki trdč, da sme samo tisti soditi pesniška dela, ki ima sam tudi poetično žilo. Že rimski Horacij je pel, da imajo obrazniki in poetje svoje posebno oblastvo, ki jim gleda skozi prste („aequa pote-stas"). Oni hočejo soditi in sojeni biti sami med seboj. Soditi tukaj pomeni hvaliti, prav po Horacijevem: „hanc v eni am petimusque da-musque vicissim". Jaz, kakor veste, nimam prav nič poetiškega na sebi. Ko bi tedaj jaz in drugi nepesniki ne smeli po resnici in pravici soditi poetov, potem bi sedanja in bodoča poetiška zadruga ne bila nič druzega, nego vzajemno zavarovalno društvo proti pravični graji in oceni. Pesniška dela brez prave kritike bila bi tudi brez prave vrednosti; toliko večja pa neprenosna pesnikov ošabnost! Nam pa bi ne ostalo druzega nego jurare in verba magistri t. j. poetae. — Za to vzajemno zavarovalnico zoper objektivno oceno pesniki dalje nimajo nikakovih temeljitih razlogov. Oni pravijo: kdor pesnika presoja, in ni sam poet, ta pesnika mrcväri v Prokrustovi postelji. Kaj? Ali mi tvezamo. ali tlačimo pesnikovo osebo? Mi jemljemo le njegov zdelek v roke: zdelek, ki se nam v knjigarni javno ponuja. Pesniki so tudi gotovo prav slabi kritiki. Večina jih namreč dospe do svetovne slave, predno so kako estetično ali filozofično knjigo pogledali od znotraj. Oni so dalje preošabni. Tisti: „eritis sicut deus scientes bonum et malum" — besede, s katerimi je kača zapeljala Evo» brenčč jim vedno po vroči glavi. Poetje vedo. da so stvarniki, in da imajo nekakov posebni dar božji v duši svoji. Na primer: Homer je iz 24 črk grškega alfabeta ustvaril Iliado. ki nad dvetisoč let očaruje tisočero tisoč omikancev; delo, o katerem je kruh svoj prislužilo tisočero profesorjev, knjigopiscev, knjigotiskarjev in knjigotrzcev; delo, ki je imenitnejše nego vse zmage kralja Aleksandra Velikega. To vsi poetje dobro vedo; vsak meni, da je kos Boga-stvaritelja: in celo kaköv stvarnik-skaza, ki slučajno skrpa in zrima par vrstic, že kriči: „Exegi monumentum aere peren-nius!" Taki ošabneži niso objektivni. Sicer so pa sploh čudni čudaki ti pesniki; le sreča, da niso vsi čudaki tudi poetje. — Jaz pravim: Vsak sme poeta soditi, in poet ne sme prezreti nobene opomnje. Brali ste nemara poučni Preširnov sonet-: „Apel podobo na ogled postavi". Apel podobo razpostavi in zadaj skrit posluša sodbo mimoidočih. Pride mož kopitni, in opomni, da ima podoba premalo jarmenov. Kaj je storil slavni Apelles? Popravil je po opomnji ubozega smolarja svojo podobo. Vidite, ta čevljarček, ta najstarejši historični kritik, tedaj očak vseh kritikov, pripomogel jc bistveno k Apelovi vekov iti slavi! — Tedaj ste prepričani, da sme pesniški umotvor soditi vsak, kakor je tudi vsakemu na ogled postavljen? Gotovo ste! — Soditi tedaj sme vsak. Ali pa tudi vsak prav sodi? Stotina če-stilcev, ki kakega koli pesnika občuduje in v zvezde kuje, je ob jednem stotina sodnikov. Med tem sto čestilci-sodniki je pa komaj jeden, ki pesnika tudi ume. Vse druge očara, omami, oslepi oblika in sploh vnanje lepotičje, s Čimer vsak spreten poet okrasi svoj umotvor. Pravi kritik mora biti kakor jaz estetik in modroslovec. Pravi kritik zre v pesnikovo delavnico; 011 hladno opazuje, kako pesnik iz drobne ideje gnete in mesi svoj umotvor, in kako ga v potu svojega obraza lepša in lišpa z lepimi oblikami in besedami. Tak kritik se ne da omamiti, preslepiti; in naše gaslo je: ..nil admirari!" — Poet je človek, kakor mi. Vse človeško delo je pa nepopolno, tedaj tudi vsaka poezija. Te nepopolnosti zalezovati, ali v pesmih človečanski moment iskati, napake in slabosti razkrivati: jedino to je pravi nalog in poklic učenega kritika moje vrste. In resnično vam povem: vsaka poezija, ki nas je sprva očarala in nemara dolgo mamila s svojo navidezno lepoto, presojena je temeljito sto-prav takrat, ko smo v nji prišli na sled človeški nepopolnosti, to je do tiste slabosti, brez katere si človeškega dela misliti ne moremo in ne smemo; ali da povem po domače: takrat še le pesem popolnoma razumemo in presodimo, kadai' nam ona nič več ne do p a d a. Takrat namreč še le neha naše, nepristransko oceno moteče občudovanje. — Vi hvalitelji in občudovalci zavzemate nizko stališče, na katerem se giblje profanum vulgus:'vi gledate poeta od spodaj gori; a moje mesto je • na stališči estetično-filozofično učenega kritika: jaz gledam poeta od zgoraj doli. In to je bistven, velikansk razloček! — Ta uvod je skoraj predolg, pa zdelo se mi je potrebno (da se pozneje bolje razumemo) pred vsem osvetiti stališče svoje. — Dovolite, da zdaj prestopim k svojemu predmetu: k Vodnikovemu „Vršacu". — Treba je takoj v začetku reč — „acu tangere", in naravnost povedati, da tudi v „Vršaci", v ti toliko hvalisani pesmi skrita tiči strupena kača nenravnosti in modernega panteizma. „Latet anguis in herba". To vam čem dokazati s knjigo v roki. (Izdaja „Slov. Matice" iz leta 1869.) Morebiti vam je znano, in če ne veste, vam jaz povem, da ima vsaka poezija (tedaj tudi Vodnikov „Vršac") svojo bolj ali menj zagr-neno vodilno misel ali tendencijo. Na vrh „Vršaca" nas Vodnik vabi, ali tropično: sploh na visoke gore. On opeva in poveličuje zdaj med omikanci in žalibog že tudi med mladino jako razširjeno strast hribo-lazcev, katero Nemci prav prilično imenujejo „Bergfexenthum". Ta hri-boplezavska strast je že sama na sebi dokaj smešna; razven tega je pa jako škodljiva : trga se obuvalo, zapravlja čas in denar, odteguje se mladina potrebnemu uku, in marsikateri hribolazec si je na planinskih grebenih zlomil ne samo nog in reber, temveč tudi vrat. Gotovo mi pritrjujete, da se taka strast mladini ne sme vcepati v vsespočetno dušo, in da mora „Vršac" že samo zaradi te tendencije izginiti iz vseh šolskih knjig. — Nahajamo pa še hujših napak, ako z očmi, predsodkov treznimi, dalje raziskujemo resnico. Takoj prva kitica ima dva nedopustljiva pre-greška. Naj berem: „Na VrSäc stopivši sedi, Neznan svet se ti odpre; Gledaj! sivih pleš v& sredi Zarod žlahtnih zel cvete." Kdo je pesniku dovolil očitno lagati? „Neznan svet!" Samo znan svet se vidi raz Vršiic. Kdor pesem bere dalje, prepriča se, da je Vodnik videl samo znane pokrajine, katere vse pozna in imenuje. Mi pa tudi nimamo drugačnih očij ali menj geografičnega znanja, nego stari Vodnik. „Zarod žlahtnih zel". Kje neki? Pač na naših ravninskih vrtovih, ne pa tam g<5ri „v sredi sivih pleš". Zamolčal je pa pesnik, da raste na planinah mnogo strupenih zelišč, in pesnikova kakor vsacega poštenjaka dolžnost je svariti nevedne ljudi, naj tacih zelišč ne bero. Berimo dalje: „Sklad na sklada se zdviguje Golih vrhov kamen zid; Večni mojster ukazuje: Prid' zid&r se les učit!" Zidar, ki bi zidaril po načinu Vršdčeve zgradbe, moral bi od lakote umreti. Kdo bi dopustil tako velikansko potrato gradiva, in čemu bi se rabilo na tak 'način grajeno poslopje? Vendar se pesnik, ki je bil, kakor veste, duhovnik, ne obotavlja slovesno peti: „Večni mojster", to je Bog, ukazuje zidarjem učiti se ob Vršaci nepraktičnega, bedastega zidanja! Naš pesnik tedaj Bogu odreka bistveno svojstvo neskončne modrosti. S tem odrekdvanjem pa sploh taji osebnega Boga — on — Vodnik, katoliški duhovnik! In vendar sem čul profe-soije, katerim je prav ta kitica posebno ugajala. O preslepljena omika! Zapustimo ta bridki prizor in berimo dalje: „Planšar z Mino po domače — Lovec išče v snegu sled." Tu je povedano, da planšar z Mino po domače sled išče, lovec pa v snegu. Mina je omožena ženska, sicer bi se imenovala Min'ca. Kdaj pa išče planšar po domače sled? Kadar se mu krava ali ovca na paši izgubi. Kaj ne, to delo prav lahko opravi sam in brez žene; žena naj doma pere, kuha in pestuje! Tukaj opazujemo tisto nepotrebno vri-vanje ženstva v pesem; napako, ki jo moramo pri Vodniku žalibog večkrat grajati, kakor 11. pr. v 76. vrsti Vršaca „ziljska, trolska plan-šar'ca", ali v pesmi „Moj spominek" v 23. vrsti „za pevke slovenske živim in gorim". Ta Vodnik, duhovnik, se je cel<5 tako spozabil, da je slovenil Anakreonta. zaljubljenega grškega starca! Kar je graje vredno, mora se brez vse malodušnosti grajati. Vodnik, duhovnik tudi kakor pesnik, ni smel pozabiti svojega stanu dolžnostij. Predno se je svojemu stanu posvetil, imel je dosti časa v štirih letih pripravljati se in premišljevati, kaj pomeni: „caelebs manebis". Ako je mislil živeti in noreti za pevke slovenske in s poštenih Bohinjskih planin zasledovati Ziljanke in Tirolke. naj bi bil rajši, dokler je še mogel in smel, slovo dal stanu, do katerega izvestno ni imel poklica. Zadnje kitice ne smem zamolčati, da si komaj premorem obtoževati v tihem grobu počivajočega pesnika. Paganski panteizem. kakor ga je Vodnik nasrkal iz grških in rimskih klasikov (oh še vedno klasikov!) omotično veje iz kratkih, na videz tako nedolžnih vrstic: „Pod velikim tukaj Bogom Breztelesen bit' želim, Ciste sape sred' mej krogom Menim, da že v neb' živim." „Pod velikim Bogom". Opozarjam, da ima pesem trohajsko mero. Izgovarjaj tedaj: „pod vet/kini Bogom", to je nemški: unter einem groszen Gotte. Tako daleč je tedaj pesnik zabredel v malikovanje. da se ne obotavlja trditi, da je več Bogov: malih in velikih, in da na Vršaci vlada neki Bog izmed veh'cih. Ali ni to gola blasfemija? Dalje „breztelesen bit' želim". Tisti prokleti „Bergfexenthum" ga je tolikanj omotil, da želi znebiti se telesa, dasi ni sam svojega življenja gospodar. Stari pagani so obsojali samoumor; Vodnik, katoliški duhovnik, ga pa proslavlja! In kako si domišljuje nebo? Popolnoma materialistično. Nebo mu je že na zemlji, da le more na Vršaci sedeti, in v sredi med krogom čiste sape zreti in koprneti za ziljskimi in tirolskimi planšaricami. Prav tako govori, kakor bi bil „Epicuri de grege porcus". Kaj ne, tudi vam je to predebelo? Takšen pesnik je bil tedaj Vodnik, in koliko brezskrbnih mlade-ničev je morebiti — ne morebiti — gotovo že okužil tolikrat dekla-movani „Vršac". — Zdi se vam nemara moja sodba pretirana, in zavrne me morebiti kdo, da je preblagi knezoškof Anton Martin Slomšek jako lepo častilico na grob položil pokojnemu Vodniku. (Glej Slomše-kove pesmi, zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek, Celovec 1876). Bere se na 109. strani te zbirke kitica: „Si zvezda svitla, Vodnik moj!f Pred menoj daleč hodil, Pa bil sem zvest učenec tvoj, Si me prijazno vodil. Prav po domače si nam pel, In tudi moje srce vnel" .... Kes je, knezoškof Anton Martin Slomšek: mož, ki je bil vsem vzgled čiste pobožnosti, nesebične blagodušnosti in delavnega rodoljubja; mož, ki ima za naš narod neizmerne, nepozabljive zasluge; tudi ta vzvišeni, vzorni mož pridružil se je Vodnikovim čestiteljem. Kaj pa je s tem dokazano? — Tudi v novejši dobi sta dva zelo imenitna odlikovala slovenskega pesnika duhovskega stanu. Ali pa taki slučaji smejo motiti estetičnega kritika in vplivati na njegovo sodbo osnovano po strogo filozofičnih načelih in po pravilih, ki se ne klanjajo nobenemu dostojanstveniku? Nikakor ne! Nikakor ne! In baš zaradi tega vam moram razjasniti še tisto nekaj, kar sem namignil v govorovem naslovu. Knezoškof Slomšek je bil, kakor Vam je morebiti znano, tudi pesnik: da, Preširnov vrstnik. Osebo pesnika Slomška pa moramo popolnoma in načelno ločiti od škofa Slomška. To, prosim, si zapomnite. Pesnik Slomšek, ponavljam, pesnik Slomšek, ki mu pa pobožnost ni branila leta 1837., ko je bil še spiritual v celo v- škem seminišči, seznaniti se v ljubljanskem gledališči z zaljubljenim dr. Preširnom (glej imenovane knjige 233. stran), ta pesnik tudi ni brez madežev in slabostij. — Vi strmite, pa poslušajte in verjeli boste, da tudi pesnik Slomšek ni _prost budaistično-schopenhauerskega pesimizma in tistega mehkega Lord Byronskega svetožalja, ki novoslovenskim mladim pisateljem prizadeva toliko domišljene boli. Slomšek je zlasti nemško slovstvo dobro poznal; saj je poslovenil celo Miroslava Schilleija, tihotapskega zape-Ijivca mladine, pesem o zvonu. Morebiti je tudi poznal Italijana Jakoba Leopardija, najskrajnejšega pesniškega pesimista — Pa poiščimo dokazov moji trditvi. — Slomšek je zložil mično, a svetožalja polno pesem „Veselja dom", v kateri toži, da na vsem voljnem svetu ne najde veselja. Pesnika znači posebno kitica na 61. strani rečene zbirke: „Oh, blažena leta nedolžnih otrok! Vi 'mate veselje brez težkih nadlog. Oh kako vas srčno nazaj si ž_elim, Al' vi ste minule, zastonj se solzim." Slomšek, dušni pastir, želi si v svoji moški dobi nazaj svojo otroško dobo, in se solzi, da je za seboj pustil leta svoje nerazvitosti in nepopolnosti. Ali ni tukaj zašel v tisti pregrešek, kakor mlajši Gregorčič v pesmih „Pastir" in ..Nazaj v planinski raj!" Ali ni morebiti Gregorčiča probudil, da je v teh dveh pesmih bolj lepo, tedaj bolj zapeljivo ubral jednake ideje? Čudno! Slomšek duhovnik in mož, želi zopet biti otrok, Gregorčič, tudi duhovnik in mož, bi pa namesti duš rajši pasel krave. To ni šala. temveč opazka, ki je vredna resnega premišljevanja. Berimo na 75. strani pesem: „Sedanji svet"; in sicer vso: „Nas poštenost zapustila, Prava vera zlo vgašuje, In odkritosrčnost spi; Čednost pa za kruhom gre. Je pobožnost v kot se skrila, Za pravico pota ni. ZdaJ rcsnica Pok°Pana> In zaupanje nori; Zdaj ljubezen omaguje, Sramežljivost je zaspana, Dobrotljivost v ječi je; In na steni vest visi." Najprej se čudimo, da je ta leta 1833. prvič tiskana pesem ušla tadanji ostri cenzuri, nadalje pa v ti tako črni, črni obsodbi Človeške družbe celo brez pripomočka logiške umetnosti kar na prvi pogled vidimo prav nag Schopenhauerski pesimizem. Ako bi pesnika vprašali, ali je ostala na tem svetu še katera božja čednost, in kdo je ustvaril tako razuzdan in hudoben svet, kakor je popisan v teh vrsticah; izvestno bi prišel pesnik Slomšek z duhovnim Slomškom v oster sokob. Zopet čudno! Mlajši Gregorčič ima v pesmi .,Moj črni plašč" prav jednako idejo, menj pesimistično, pa bolj slikovito mikavno upodobljeno, —• Prav moderno-sentimentalno-fatalistično svetožalje nahajamo v pesmi „Gorski zvon" na 76. strani navedene zbirke. Berimo prvo kitico: „Visoko tam na gori In iz visoke line Nam cerkvica stoji; Se lepo zvon glasi." in tretji: „Ljudi prijazno vabi, Globoko iz doline Ki radi vbogajo; Gor v cerkev hodijo." in peto. šesto, sedmo, ali zadnje tri kitice: „Sovražniki so prišli, Veselja ne oznani, Podrli cerkvico; Ne poje žalosti. So zvon iz stolpa vrgli, Da klical več ne bo. Po zvonu kraJ žahje: Ni pridnih več ljudi; Nobeden ga ni branil, Nobeden ne tožuje, Nič slišat' zvona ni; Ker pri njih sreče ni." Ko so sovražniki zvon vrgli s stolpa, zapustila je sreča prijazno dolino, in prebivalci si ne morejo več „opomoči, ker pri njih sreče ni." Zakaj je ni? Zakaj se ne vrne? Gregorčič bi bil morebiti pristavil, da tudi lastavke tam več ne gnezdijo. Jako verjetno je. da je Slomškov .Gorski zvon" Gregorčiča napotil na pesem „Svetišče". Začetek „Svetišča" se ujema z -Gorskim zvonom". Idejo, ki tiči v „Gorskem zvonu", je pa potlej Gregorčič zasukal po svoje. Kako je to storil in do česa je prišel, Vam nocoj ne morem razlagati, ker za to nimate še zadosti estetično-filozofične izobraženosti. Ne smem vam zamolčati, da sem prišel do prepričanja, da je pesnik Slomšek, ali Slomšek kakor pesnik zakrivil, da je Gregorčič zložil tisto pohujšljivo pesimistično pesem nevihti". Na» 119. strani imenovane zbirke se začenja „Huda ura". Opisal je Slomšek nevihto še bolj grozno nego Gregorčič, ker v Slomškovi pesmi gromska strela cerkveni stolp vname in mirno selo zapali, česar Gregorčičeva nevihta ni storila. V Slomškovi pesmi blagoslovljeni les žgo in molijo, pa tam kakor v Gregorčiči molitev „vremena ne spreobrne"; tudi tam „grozno dela hudo vreme, vse veselje kmetu vzeme", „ljudstvo ostrmi" in „umolkne pamet naša" ..... Vi morebiti porečete: Slomškova pesem ima drugačno snov in ves drugačen namen; in ne smejo se posamezni stavki iz pesmi trgati. Tako govorite vi — in jaz? Nihče ni branil Gregorčiču privoščiti si iz Slomškove „Hude ure" posameznih stavkov, obrazov in idej, ter iz nabranih cvetlic poviti nov venec, svojo pesem „O nevihti". Kar je potreboval za svojo „Nevihto", našel je v obilici v Slomškovi jako raztegnem pesmi, in posnemati je smel, kakor vsak drug pesnik, ker s tem izvirniku ne jemlje vrednosti. Gregorčič je mlajši, reči smemo: Slomškov učenec. Po dovršenosti njegovih pesmij v besedi, zlogu in obliki sodeč moramo priznati, da se je Gregorčič veliko učil. In kje se je učil? Pri svojih sprednikih: pri vzgledih. Opazovali smo pri gori navedenih citatih iz Slomška in opazovali bomo še pri citatih, ki jih potlej povem, presenetivne podobnosti in jednakosti idej Slomškovih in Gregorčičevih, jednakosti, ki niso posledice slučaja, kajti preveč jih je za slučaj, temveč pridobitev iz premišljenega delovanja. Iz tega sklepamo, da je Slomšek bil vzoren, vpliven učenik mlajšemu Gregorčiču. Dalje je pomisliti, da je Gregorčič pesnik kakor Slomšek. Gotovo ste čitali v preslavnih dodatkih k epohalnim „dvanajsterim večerom", da je poetično nadahneni Dr. Ivan Tavčar v svojih „Mrtvih srcih" najbolje tolmačil Gregorčivevo pesem „Človeka nikar". Prav tako moramo soditi, da je tudi Gregorčič v svoji „Nevihti" Slomškovo „Hudo uro" najglobokeje in najnatančneje razumel in pretolmačil. Saj sploh pesnike najbolje umejo pesniki. Tedaj imamo v Gregorčičevi „Nevihti" dušo in telo Slomškove „Hude ure"! Čemu to dolgočasno dokazovanje? Mari, da vas prepričam, da je Slomšek mlajšega Gregorčiča v „Nevihto" zapeljal? Zato bi pač ne trebalo tolikega napora. Zasledili bomo vse drugo nepričakovano resnico! — Slomškova „Huda ura" je vzgled, vzor, Gregorčičeva „Nevihta" pa zdelek po vzoru. Vzorec in zdelek si morata biti podobna, sicer nista vzorec in zdelek. Oregorčičeva^^JJevihta", zdelek prišteva se po pravici najbolj nekrščanskim, najbolj budaističnim in najbolj pesimi-stičnim, mladini naši najbolj pohujšljivim slovenskim pesmim. Kakšen je tedaj vzorec „Huda ura"? Jednak posnetku svojemu! Ponovimo tedaj sodbo „O nevihti" in sojena je tudi „Huda ura"! Kaj ne, strmeč se čudite, kako je po pravilih logičnega umovanja očitno razjasnjena podobnost med pesnikom Slomškom in pesnikom Gregorčičem. Pa to še ni vse. Slomšek in Gregorčič sta lirska pesnika, ali kakor estetiki pravijo, subjektivna pesnika. Čuti, ki jih izlivata v besede, so njiju osebni čuti, in iz njiju pesmij spozna se jima glava in srce, kakor lepo pravi Gregorčič v „Uvodu" k svojim poezijam. Preiščimo torej pesniku Slomšku glavo in srce. Povzemite, kar ste ravnokar culi o svetožalji in pesimizmu v Slomškovih pesmih „Veselja dom", „Sedanji svet", „Gorski zvon" in o zavzetni podobnosti, ki smo jo dokazali na podlagi teh pesmij in Slomškove „Hude ure", dokazali med tem pesnikom in Simonom Gregorčičem, in potlej berite na strani 198. imenovane zbirke: „V trpljenji porodili Me črna zemlja bo. Me moja mati so: In v joku skor zakrila Moj6 celö življenje Je vedno le trpljenje!" . . . in na 206. strdni: ^Človek, on od žene rojen Le težavna je nja hoja, Kratko časa le živi, On ne najde tu pokoja. Nja trpljenje je veliko, V joku se na svet rodi, Malo pa veselih dni. Svet zdihvaje zapusti.2 Ako se na teh kiticah ne spotikamo, ako ne grajamo svetožalia in pesimizma tega pesnika, potem moramo dosledno tudi Gregorčiču odpustiti vse opisovanje in pretiravanje človeške bede in revo, katero tako strastno in slastno izbira za predmet svojim, boljših namenov vrednim poezijam; potem moramo Gregorčiču prizanesti celö tisti „prokleti" („Slovenec" št. 298. iz 1884) „Človeka nikar"! Storite to svobodno vi, a jaz tega ne morem nikdar, jaz magister Sulfurius Udrihovič! .... In povejte mi, ali je cel korak od Slomškovega svetožalja in pesimizma do Gregorčičevega „Človeka nikar" ? Še pol koraka ga ni! Le sreča, da,so Slomškovejgesmi^ menj jrazširjene, in da Slomšek ni znal tako očarati z obliko in snovjo, kakor Gregorčič. Vendar moramo iskreno obžalovati, da se je pri uredovanji Slomškovih pesmij izbiralo tako površno. Sploh se nam pa Slomšek vidi v drugačni luči, odkar ga nam je razkril in osvetil njegov mlajši, njegov učenec Gregorčič. Kakor je dopuščeno po značaji učenca soditi značaj učenika, in kakor je dopuščeno tam, kjer nahajamo mnogo neslučajnihpodobnostij, sklepati, da obstoje tudi druge podobnosti; tako moramo izreči, da sta si pesnika Slomšek in Gregorčič duševno ali sploh značajno še bolj podobna, nego smo jed- nakosti označili v navedenih citatih........— Iz Gregorčičevih pesmij odseva tudi Slomškov pesniški značaj in vse kar smemo soditi o Gregorčičevih poezijah, n. p. o njegovem pesimizmu, svetožalji, o nezadovoljnosti s svojim stanom in o njegovem obžalovanji, da je človek in tak človek, kakeršen je postal: vsa ta sodba velja tudi njegovemu učeniku Slomšku. Kakor berem na vaših obrazih, dokaj vas je osupnil izid moje preiskave. Res, do take sodbe ne pride vsakdanji človek. Kdor pa zavzema moje stališče, kdor je kakor jaz, vajen pravil logike in znanstveno-tehničnih sredstev filozofičnega umovanja in zaključevanja: tak učenjak bo potrdil, da je moja sodba pravilno in stanovitno utemeljena. Tolmačiti vam teh pravil nocoj ne morem, ker bi prvič prekoračil prostor, ki mi je zanj odmeril ga urednik, kateremu sem obljubil govor, in ker bi drugič tako razlaganje za vaše obzorje bilo previsoko. Da pa vsaj nekoliko spregledate, naj vam povem, da, kakor v navadnem življenji rabimo opore, vode in podloge, ako kaj s svojimi močmi premakniti ne moremo, tako tudi v filozofičnem umovanji in zaključevanji ne moremo prebiti brez posebnih bolj ali menj zapletenih strojev ali pripomočkov. Tako sredstvo je poročil med drugimi veleum Goethe vsem izobraženim kritikom. In ker me je zlata vredni nauk velikana Goetheja vodil v denašnjem presojevanji, zatorej dovolite, da svoj govor, kakor lepše ne morem, končam baš z vodilnimi Goethejevimi besedami: rIm Auslegen soid frisch und munter. Legt ihr's nicht aus, y> lc^t was unter 8 Jaz sem izgovoril — in vi? — „Vos plaudite"!*) Agitator. Roman. Spisal Janko Kersnik. Drugo poglavje. (Dalje.) az bi Vam pa svetoval, da si sami izberete liste!" omenil je prodajalec živo. „Zakaj ?" vpraša deklica smehljaje. „Da si boste sami odgovorni za srečo in nesrečo!" „Ali pa Vi, ker mi take liste ponujate!" vzklikne Milica vesela. „Oh, jaz sem pa tu le — nekaka usoda," zavrne Koren. „Torej boste vendar le Vi odgovorni za srečo mojo." „Haha, izvrstno, gospodična!" zakliče Ruda vmes. „Pa pustite to odgovornost meni." „Ne, ne," deje deklica poluresno; „ta usoda — gospod Koren naj odloči." Ta je položil več listov pred njo. Sam ni opazil, da se mu je roka nekoliko tresla. „Semkaj, semkaj, gospod notar!" klical je Bol&, ter porinil pristo-pivšemu stol. Per aspera ad astra — to je lepo, da sto nekaj novega uvedli v naše veselice — mi potrebujemo prenovljenja in presnovljenja — ali kako pač poje Gregorčič —?" „Hvala Bogu, da ga čitaš; — sedaj boš pač časih tudi Ti kaj novega citiral," smeje se doktor Hrast. „Takoj, če želiš!" Kadar bom Tebe ali pa Tvojega čestitega kolego, gospoda notarja Koprivca videl tf družbi s kako stranko, klical bom z Gregorčičem: „Gorje ti, vbogi kmet, gorje!* *) Gospod urednik! Ta govor nadomestuj zahtevani komentar h kanibal-skemu romanu „Cmokavzar in Ušperna". Dr. S i vor. „Pustiva ga v miru, gospod notar," zavrne s smehom Hrast, „nocoj se ni varno pričkati s prijateljem Boletom." Soproga Hrastova je povprašala po uzroku glasnega smeha, pa v tem je Bol6 že vabil gospoda Antona k mizi. Ta je bil malo v zadregi; hotel je sesti k družbi, katera se je bila zbrala pri sosedni mizi okrog debele usnjarice. In ko se je ozrl po gospodi okrog Boleta, rastla je njegova zadrega; gosposke ženske družbe ni bil vajen, in tu je videl prvič do sedaj neznano mu gospodično. „Hvala, hvala!" hitel je in pogostoma se priklanjal; „saj sami nimate prostora." „Oh, le sedite brez strahu! Ko bostejedenkrat — župnik ali dekan — no potem bo že malo sila; — sedaj pa brez skrbi!" Gospod kaplan si ni znal pomagati; še jeden pot se je ozrl nazaj k družbi, h kateri se je bil prej namenil, a v tem je prisedel k Boletu. „To je moja hči Milica," predstavljal je graščak. Gospod Anton je v novič vstal, ter se malo okorno priklonil mladi deklici. „Slabo vreme imamo; snega, snega — preveč," dejal je potem obrnivši se k graščdku. „Da, da," namuznil se je ta; „in vrhu tega nam še gospod notar tu predava in pripoveduje, kako bo mrzlo na naši zemlji, kadar se — hvala Bogu, da stoprav čez tisoč in tisoč let — naše solnce ohladi." „Hm!" mrmral je kaplan. „To so nevarne hipoteze!" „Nevarne? Zakaj nevarne?" oglasi se levi sosed duhovnikov, notar Koprivec. „Jaz tega tudi ne umejem!" smeje se Bolfc. „Cez tisoč let nas ne bo več zeblo." Vsi so se smijali, celö gospod Anton se ni mogel ubraniti veselosti. Toda le za trenutek. „Zeblo Vas ne bo — a peklo Vas bo morebiti," dejal je s kratkim posmehom. Hrast je z nogo dregal graščaka pod mizo; pa to bi ne bilo ustavilo njegove hudomušnosti, da ni zopet pristopil Koren s svojimi kartami. „Oh, Anton, Ti še nimaš listkov! Le naglo izberi!" Kaplan in drugi so zopet segli po tablicah, in v kratkem je koncipijent poprodal vse. „Glej ga, gospoda Antona, liocoj smo pa menda preslabi!" šepnila je pri sosedni mizi usnjarica svojemu možu na uho. Ta ni imel časa do odgovora, kajti rediteljev zvonec je že naznanjal začetek tombole, in za glasnim vrišem v dvorani je nastala občna tihota in pozornost, katera je vladala skoraj do konca igre. Le tu in tam se je kak burkež oglasil z napovedovanjem že oddanega dobitka, ali pa po dvakrat ali trikrat zahteval ponovljenje izžrebanih številk ter tako vzbujal občen smeh. Igra je bila kmalu končana. Pri Boletovi mizi je bil jedini gospod Anton srečen. Dobil je staro, lepo majoliko, katero je bila darovala Hrastova soproga tomboli. Postal je jako dobre volje in z notarjem se pogovarjal o političnem položaji, ne da bi jeden ali drugi iskal prepira. „Vaša usoda je slaba!" dejal je pl. Ruda svoji sosedinji ter ji pomagal spravljati karte. „Zakaj niste mene ubogali?" „Saj ste Vi celo zase slabo skrbeli!" draži ga Milica. „Ker sem Vam sreče želel," hotel je zavrniti koncipist, a družba je vstajala, ker so prirejevali prostor za ples. Korena ni bilo blizu. Želel je ves čas, da bi Milica nekaj dobila pri tomboli in jezilo ga je, da so drugi pobrali dobitke. Sedaj bi bil rad pristopil k njeni mizi. pa rekel bi ji bil rad tudi nekaj pametnega, duhovitega; a vedel ni kaj. Napöslcd se mu je dozdevalo vse to — neumno, grozno neumno — najneumnejše pa njegovo ravnanje in ugibanje. Odšel je na drugo stran v krčmo ter prisedel k adjunktu. kateri se ves čas ni bil ločil od svojega piva. „Se bo li sedaj plesalo?" vprašal je ta. „Menda!" Bole in Hrast sta prišla za njim. Hrastova soproga je ostala z Milico v dvorani, ker je bil graščak dovolil hčerki, da pleše, in še doka ubrani glasovi borjanske domače godbe so se čuli že od tamo sem v zadnjo gostilniško sobo. Tudi sodnik, notar in gospod Anton so se pridružili prej imenovanim in pričel se je živahen razgovor. Iz prednje sobe pa, kjer se je zbiralo nekoliko učiteljev in par mladih sodnijskih pisarjev okrog Lovševega Boštjana, donelo je glasno petje; se ve da le. kadar je godba ponehala, kajti pevci so bili tudi živahni plesalci. „Čudno, da našega glavarja ni," omenil je sodnik. „Sinoči je obljubil, da pride." „Odpeljal se je v mesto; in še le pozno proti večeru," deje notar Koprivec. „Oh! Morda bode vendar istina, kar se že več časa govori." „Da ga pokličejo k vladi?" vpraša Hrast. „Vse je mogoče." „Tam potrebujejo ljudij. ki umejo in' pišejo slovenski," nadaljuje notar. „In naš glavar je Slovenec!" pristavi gospod Anton. „Slovenec? Ha ha ha, kje si pa cul to bajko?" oglasi se z druzega konca mize koncipijent Koren. „Saj nam dopisuje vedno slovenski!" trdi kaplan. „In to Ti je že dovolj? Zato ga smeš že proglašati Slovencem? In pa novi Medenov valpet, ki zna samo jedno slovensko kletev in isto stokrat ponavlja, kadar hoče govoriti z dninarji in delavci — ta je po Tvojem tudi Slovenec?" „Hoho — gospod Koren, ne hudujte se! — In dubiis libertas in tu imamo tako dvojbeno vprašanje!" smeje se Bole. „Meni se ne vidi dvojbeno! Za Boga svetega! Ste li že vsi tako ponižni in mehki in — kaj bi rekel, taki berači, da vas z neskončnim zadovoljstvom navdaja vsaka drobtinica, ki pade z bogataševe mize?" „Sedaj bi pa skoraj mislil, da imate glavarja za bogataša glede slovenščine!" deje zaspano sodnijski adjunkt. „O Vi, Vi ste pravi," kliče Koren med občnim smehom. „Semkaj v čitalnico zahajate, Slovenec ste rodom, in Slovenca se imenujete — a prej bo še poteklo dokaj vode, predno boste Vi dali slovensko črko od sebe." „Vse pojde, vse! Le pretiravati ne smemo, prenagliti se ne smemo! Kamen do kamena — palača —" meni Bole ter pokliče natakarico in naroči večerjo. „Da, da, ko bi le hotel vsak vsaj jeden kamen položiti!" hiti koncipijent. „Pa z narodnostjo sdmo tudi še ni dovolj," deje malo bolj potihoma gospod Anton. „Oh, umejem, umejem — Tebi je najprej za — vero!" „Brez vere pogine tudi naša narodnost; — o tem sem prepričan." Dobro, dobro! Da, tebi je vera namen in narodnost deloma sredstvo, deloma pa — sport!" „Tebi pa je narodnost vse: — sredstvo, namen in — sport! Vere pa ne potrebuješ," posmehuje se kaplan. „Stoj ta, stoj ta gospoda! Omne nimium---" „Gospod Koren je pa grozen — radikalec." ustavi sodnik Boleta. „Pojdiva rajši plesat, gospod Koren!" sili notar. „Za narod, kaj ne?" vpraša adjunkt zaspano. „Oh, jaz bi Vam že resnico povedal, gospoda! Pa ta čas pač pride! Le potrpite!" To rekši izpije poln kozarec piva in vstane od mize. Odhajal je z notarjem. „Glej ju, glej!" klical je adjunkt za njima; „sedaj gresta v istini plesat — za narod!" Koren ni odgovoril; zadovolil se je z zaničljivim pogledom, s katerim je premeril vso smejočo se družbo, in povrnil se je s Koprivcem v dvorano. Tu so se zbirali pari za četvorko. Ruda je vodil Bolčtovo Milico po dvorani in Koren je takoj uvidel, da sta že obljubljena za ta ples. Hrastova gospa je sedela še v gornjem kotu dvorane poleg dav-karjeve soproge, in tja je hitel koncipijent. Doktorica še ni bila enga-žovana in je Korenu na njegovo prošnjo prijazno prikimala. Plesali so kadriljo jako neredno, kajti večina trških deklic in plesalcev ni poznala tega plesa. Lovšev Boštjan je bil tu reditelj, ter je zapovedoval in vpil na vse grlo, in če mu ta ali oni ni po volji ubogal, prijel ga je tudi trdo za obe rami ter ga potisnil na pravo mesto. Vsi so bili že privajeni tega in zato ni bilo čuti nobenega ugovora ali upora. „Kako Vam ugaja naša najnovejša krasotica?" vpraša doktorica plesalca svojega. „Meni?" ponavlja ta razmišljeno. „Oh, dobro! Prijazna je videti!" „Samo to?" sili gospa očitajoče. „No, pa lepa je tudi — ako to želite, milostiva!" Koren se je veselo smijal pri teh besedah. „Vi ste grozen človek! Je li še kaj na svetu, kar bi Vas moglo nekoliko zanimati? Saj niste vendar starec — in slepi tudi niste, a če pride tako lepa, mlada in bogata deklica v našo družbo, pa — i kaj pa vendar mislite sedaj?" „Ali me hočete oženiti, milostiva?" „Ne, ne, Vas gotovo ne. Tu bi bilo vse prizadevanje zastonj," smeje se Hrastova gospa; „no, pa tukaj tega ne bo potreba! Le glejte, novi naš koncepist bi vse premagal." Koren se je nehote ozrl po imenovanem in po njegovi plesalki. Stala sta na nasprotni strani, toda bolj v drugem konci dvorane, oba v jako živem razgovoru. Koncipijent je raztegnil malo ustna, kakor človek, ki hoče reči: „Kaj meni mari do tega!" ter plesal dalje po glasnem zapovedovanji Boštjanovem. A ko je dospel zopet na svoj prostor, moral se je znova ozreti po Milici. Jezilo ga je sedaj nekaj; da Milica pleše z onim ošab-nežem, da je prijazna ž njim, da se sam ni obljubil ž njo za ta ples, — vse, vse ga je jezilo. „O svojem potovanji mi še niste ničesa povedali," omenila je doktorica. Koren ji začne na kratko pripovedovati, kaj je počel v dnevih svojega dopusta; pa bili so že v zadnjem delu kadrilje, v katerega je vpletal Lovšev Boštjan vedno kake nove podobe. „Double chain!" vpil je sedaj, in po trikratnem nesrečnem poskusu šlo je vse v redu. Pri menjanji se je sešel Koren z Milico. „Oh. usoda, usoda!" vskliknila je deklica. „Vi mi niste prinesli sreče!" „In vendar sem Vam jo želel iz vsega srca!" Rekel je to tako gorko, da se je skoraj sam prestrašil. Tudi deklica je za trenutek uprla vanj svoj pogled. Zarudela sta se oba. „Nesrečna usoda ste —," hitela je ona malo v zadregi ter povesila oči. A v tem ji je že drug plesalec ponudil roko. Po kadrilji sta šli dami tudi h gospodom v tretjo sobo; spremljal ji je pl. Ruda. Graščak je silil domöv, češ, kaj bo rekla žena, ki je bila ostala sama doma; pa še migrena jo je baje mučila. „Oh to ne gre, to ne gre! Kdo bo sedaj odhajal? Do novega leta moraš ostati!" silil je Hrast. „Oh, da, da! Samo malo naj še plešem!" prosila je hčerka. In graščak ni bil trdega srca. Tudi je sam rad ostajal v družbi. Do polu-noči pa tudi ni bilo več dolgo. „Pazite, kdo Vam bode prvi ob novem letu čestital!" šepne Hrast Milici na uho. „Zakaj? Je li to pomenljivo?" „Se ve da! Dotičnik se gotovo zanima za Vas!" „Oh, pojdite, pojdite, ljubi doktor!" „Jaz bom izkušal biti prvi!" „Jako ljubeznivo, a jaz Vas zatožim Vaši soprogi — haha! Oh — ne, ne! Ne bom Vas ne! Le bodite prvi, ako ima to kaj pomeniti." Njene temne oči so bile segle pri teh besedah mimo Rude, ki se je igral še vedno z njeno pahljačo ter izkušal ujeti časih kak pogled od nje. Šli so znova plesat in sedaj je bil tudi Koren že tako pogumen, da je večkrat plesal z Milico. Zabaval jo je s tem, da ji je pripovedoval o svojih dijaških letih in o vseučilišnih burkah, celo o zadnjem potovanji in o svojem domu ji je pravil. Govoril je suho in v kratkih stavkih — brez ognja in brez barv — a vendar ga je deklica pazno poslušala. Vračala mu je z dogodki iz odgojevališča, v katerem je več let prebila, s pripovedovanjem onih vsakdanjih, nedolžnih in vendar humoija polnih spletek in zavijač, kakor se uganjajo po takih zavodih. Ruda pa se je lotil dacarjeve hčerke, pri kateri je bil takoj zapazil. da hoče koketovati ž njim. Zdajci pa zapoje na odru za zaveso steklen zvon; počasi, skoraj slovesno so doneli njegovi udarci preko plesalcev. Bilo je polunoči, in staro leto končano. „Veselo novo leto!" vzkliknil je gorko Koren in podal Milici roko. „Veselo novo leto!" zavrnila je Milica: in stisnila sta si s smehom roki, kakor dva znanca. „Oh, prepozno, prepozno!" zaklical je poleg njega dr. Hrast, kije prisopihal od druge strani. Sedaj stoprav se je domislila deklica njegovih prejšnjih besed, in kri ji je silila v lice. „Prav se Vam je zgodilo, gospod doktor: zakaj ne pazite bolje?" „In kdo je bil moj srečni tekmec? Morebiti Koren?" dražil je Hrast. „Le uganite ga!" zavrnila je Milica, in hitela Hrastovi soprogi naproti, želet ji srečno novo leto. Tudi pl. Ruda je sedaj pritekel. — Kmalu po polunoči so se jeli razhajati. Gospod Anton se je bil že dosti prej poslovil, sedaj pa sta odšla Boletova in Hrastova in večina drugih oženjenih. Dvorana se je polagoma izpraznila, a v krčmi Je bilo tem več gostov. Pevci so zaseli veliko mizo in v gostem toba-kovem dimu, kateri je polnil vse sobe. in pri brljavih petrolejevih sve-tilnah bilo je kmalu težko spoznavati posamične osebe. Glasen vrišč in šunder je vladal povsod in vsak trenutek je zadonela iz njega vesela pesem domačega zbora. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. h. Slovenska slovnica za srednje šole. Spisal J. Šum an, c. k. profesor na akad. gimn. Dunajskem. V Celovci. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohora 1884. — VIII + 208 str. v 8°. — Cena po 1 gld. (Dalje.) S tem, kar smo v poslednjem odstavku povedali o terminologiji, pa še nismo rekli, da ne smemo strogo paziti na pravilnost jezikovo. Kar se te tiče, Šumanova slovnica zaostaja za Janežičevo. Pogostoma se bere in-zatrjuje, da se v glagolu ..razodeva moč in krasota slovenskega jezika". Pisatelj naše slovnice pa menda ni te misli: kjer je n. pr. nemški subst. na -ung, skoraj vedno najdeš pri njem glagolnik, in tudi za druge nemške substantive rabi skoraj vedno substantiv: §. 155. 5 a „ob . . . kot pred-ponka pomeni: a) obdanje, djanje okol in okol predmeta, v tem slučaji odgovarja nemškemu um"; §. 155. 7. b. „po . . . pomeni kot predponka: „djanje večih osebkov ali na večih predmetih"; §. 155. 8. „pöd ... pomeni djanje vršečo (sic!) se pod stvar ali stvarjo, ..11. tekanje, bivanje skozi odločen čas in do konca določenega časa" i. t. d. Tukaj bi si bil pisatelj povsod lahko pomagal z glagolom: pravila bi bila potem gotovo bolj razumljiva in kolikor toliko — slovenska. — Pisatelj skoraj dosledno rabi napačno sufiks ovt. za tvoritev prilogov, ki zaznamenujejo kako lastnost ali kakovost: omenjeni sufiks pa je sploh rabiti le pri posestnih prilogih (izjeme so prilogi iz imen za zelišča, drevesa cf. § 94. 5 Šum. slovnice). Ako torej Šnman piše: glagoli so osebkovi, brezosebkovi (§. 161.), je to popolnoma napačno. Kajti vpraša se, kakšni so glagoli, in ne čegovi so? To bi se dalo lahko drugače povedati: a) s sufiksom i>m>; osebečni ali osebčni; b) s suf. i.skf»: osebski: c) z zloženim suf. ovbrn»: osebkovni, kakor je duliovi»nr» poleg duši.nr», seveda po analogiji substantivov u-de-klinacije. — Tudi tega stavka (§. 3.): „Samostalniki se delijo po sposobnosti pred seboj stoječe goltnike omehčati: a) v trde" ... ne moremo hvaliti, zakaj, pač ni treba praviti. — V §. 141. sicer Šuman uči, kedaj je staviti pri pron. ji» oblike z no»>, kedaj brež njega; vendar sam piše (§. 201. 2): „Tožilnik spremlja prehodne in neprehodne glagole, da bi njim dejanje oživil in podkrepil", m. jim. — Prevelik sovražnik je gospod pisatelj črki j tam, kjer je opravičena. On piše: izklučivni stavki (§.112.): prejšnega (§. 120., 2, 234.); Lndmila (§. 122. a); suhlad (§. 122. b. 2); gorni grad (§. 214.), svinsko korito (§. 131. e); časti želen (§. 227.); skladensko ime (g 285.). — Neslovenski je: pri- in razlikovanje (§. 17.) mesto prilikovanje in razlikovanje; — s o zidati, sostavije, m. sezidati, sestavje; so je pri nas samo opravičen, ako stoji v stsl. sa: sased'f», sosed; po ruščini se tukaj ne smemo ravnati. — Ako piše pisatelj: „priredje, podredje", piše naj tudi: „prislovje, sestavje" in ne „prislovije, sostavije". — Čudno je v slov. slovnici: ,,sablja damascenka (§. 122.), m. sablja damaščenka. Mesto: napolnitev (§. 232. b.) beri: napolnjenost. Nenavadna se mi zdi zveza: „rodilnik mesto tožilnika se stavi na moških samostalnikih", katero pisatelj jako pogostoma rabi; tako tudi: „v razliko prednih": zum Unterschiede der vorhergehenden (§. 171. Op.). Mesto „trojni spol" (§. 137.) beri „trojen spol". Pisateljev stil je tu pa tam truden, stava besed preumetna in nenaravna; bralec mora časih z velikim naporom razvozlavati stavek, prav kakor bi imel pred sabo kako uganko. Posebno velja to o dcfini- cijah. Sicer je hvalevredno in prav. da pisatelj skrbi za kratkost.: ali vedno mu je paziti, kje je meja! V tem je menda hotel posnemati Miklošiča in ga celö preseči. Da je to započetje nevarno, pritrdil mi bo vsak, kdor pozna tega učenjaka jedreno pisavo: mesto zaželene preciznosti doseže se le skrivnostna nejasnost. To se je pisatelju naše slovnice pripetilo na več mestih: razvozlati jih mora človek večinoma še le z Miklošičem v roci, n. pr.: — §. 121. „Imena značijo stvar ali pojem za se in so pregibna; nepregibne besede pa značijo kako razmero pri glagolu ali prilogu, ali razmero v stavku med členi in razmero med stavki". Kaj to pomeni? Ali spada glagol k imenom, ali nepregibnim besedam? — §. 113. A c: „Glavni stavki so izklučivni, če drži izrek prvega stavka, drugi ni res, ali na opak: ali grmi, ali se zemlja trese n. ps." Kdor ne ve, da je „drži = Giltigkeit, Kraft haben", tega ne bo umel; sicer pak je vzgled slabo izvoljen, ker to ni izključiven stavek, ampak vpraša ven, dasi mu manjka vprašaja in je vzet iz srbske, ne iz slovenske narodne pesmi: „Iii grmi, il' se zemlja trese?" to je: „ton at ne, an terrae motus fit?" in ne: „aut torat, aut terrae motus fit". — „Ločilnih števnikov" (§. 134.) skoraj ni umeti brez Miklošiča. Tako je pretemen tudi §. 136. — §. 230. B. se glasi: Celotni del ni posebej imenovan, delitev je zaznamovana v rodilniku celoto zaznamujočem. Tak stil je slovenski šolski slovnici pač neprimeren; kako priprosto se da to po Miklošiču povedati! „Del ni imenovan, ampak se zaznamenuje z genitivom celote". Še bi se dalo najti precej odstavkov, ki bralca po nepotrebnem mučijo. Ta tesnost in nejasnost je slovnici jako v kvar; rabiti jo bodo mogli učenci le po navodu in razlagi dobrega učitelja. Še jedno senčno stran moramo omeniti, da se namreč to, kar je sploh vzprejeto v književni jezik, nič ne razločuje od dijalektičnili posebnosti; v tem oziru šolska slovnica ne sme pobirati stopinj za znanstveno, historično gramatiko. Nismo sicer proti temu, da učenec prilično zve, kako se govori v tem in onem kraji naše domovine, ali potrebno se nam zdi, da se take opomnje ne mešajo s stvarmi, ki so obče v rabi, torej ob enem tudi last denašnjega književnega jezika; nenavadno, zastarelo naj se omenja, pa samo v opazkah, ker se sicer učenec tako zbega, da ne ve kaj rabiti. Šuman n. pr. omenja nenavadni skorom, navadni skoro, skora, skoraj pa opušča. Tudi bi bilo želeti, da bi pisatelj take napake, ki se dan danes le prerade kažejo po slovenskih spisih, posebe zaznamenoval in svaril pred njimi. Neka takih opomenj se sicer nahaja v njegovi slovnici, ali jaz mislim, da jih je dan danes, ko pisarijo še taki, ki nikdar niso imeli slovnice v rokah ter jo zaničljivo prezirajo, da jih je dan danes na vsaki strani naj menj po dve, tri treba, in to tem bolj, ker še nimamo nobenega brusa ali „anti- barbara". Ob enem prosimo, naj se pomisli, da zahtevamo to od šolske, in ne od kakoršne si bodi znanstvene slovnice. Do zdaj smo se ozirali na Šumanovo knjigo bolj z ozirom na naše šole, posebno gimnazije. Po zdaj hočemo podati nekaj opomenj o tem, kar se nam zdi predrugačbe, poprave ali pojasnila potrebno. Kdor bi namreč mislil, da je Šumanova knjiga samo izvod iz Miklošičeve primerjajoče slovnice, motil bi se in delal pisatelju krivico. On je dodal več novih stvari, nekaj srečnih (n. pr. §. 258 b. c., §. 114 d. i. t. d.), pa tudi nekaj, katerim ne moremo pritrditi. Pri nekaterih novostih bi želeli, da bi bil pisatelj povedal, od kod jih ima. Tako uči n. pr. pri vrsti IV. V. 1. 2. (§. 60, 61, 62), da so v slovenščini tudi participi: premisliv, po-hvaliv, pridelav, razorav in pohvalj, pohvaljši. Te oblike v novi slovenščini, kolikor vem, niso znane, tudi Miklošič in drugi slovničarji nič ne vedo o njih. Umestno bi torej bilo, da bi bil pisatelj povedal: tu in tu, pri tem in tem pisatelji se je ohranila stara oblika, recimo, pohvalj. Dokler pisatelj tega ne stori, naj nam ne zameri, če mu te oblike zapišemo na njegov rovaš. Takisto tudi pri nekterih predlogih dvojimo, da bi se kje rabili: gori, gore, noter, notri, sled, posled. Pri samoglasnikih v §. 2. a) b) ß), e), d) ß, v §. 4. 1. in drugodi uči pisatelj, da je „l> = pokrajšani o", ter dodaje primer: „vtaknoti : tok Futteral". Ali ti besedi si nista sorodni: vtaknoti iufigere ima v korenu kratek u, kar se razvidi iz stsl. tykati pungere, pri ty ca ti com-parare; tok pa je iz ajevske vrste in pač ne spada niti h korenu t t> k : tikati, ti>ka texere, niti k ti>k : tbknati tangere, ampak k korenu tek, currere. — Tudi ne vom, kaj naj pomeni pisava jerti, jen : naglas v teh besedah vendar ni na poslednjem zlogu; ako hoče pisatelj s tem predočiti učencem izgovor teju besed, zapiše naj rajši j er, j er j. — I (Iže) se ne „krepi" v fi, o j, tudi u ne v u, ov, ampak I. ü. — §. 3. 1. b. O mehkem a dozdaj še ničesar nismo čuli; b je bil mehak, a pa, kije iž njega postal, ni več mehak. — Da se v a-vrsti (§. 3. 3) T>; ki je bajfc okrajšan iz o, zateguje v podkrepljeno je pač s premalo dokazi, da bi se to pravilo smelo jemati v šolsko slovnico. Miklošič sam podaje v vzgledih Vgl. Gr. I2 79, ako jih primerjamo z vzgledi na str. 142. in našel, dosti takega, kar potrebuje še preiskavanja in potrdila. Tudi ni č zateza iz o j. Sploh je vsa tablica prenejasna. Miklošič je imel dobre dobre razloge, zakaj je razdelitev v tri vrste še obdržal, ko je uže novejša veda ni več priznavala v popolni meri; gotovo pa je Miklošičeva razdelitev za šolo boljša in preglednejša, nego Šumanova hipoteza. — V §. 4. Op. 1. pravi pisatelj po Miklošiču, da „tert, tel t pred soglas-nikom razven j ni navaden." To velja za štajersko slovenščino, drugodi pa govore po analogiji mnogoštevilnih oblik „tert — trt" uže „mrjejo" in ne „merjejo". — §. 4. Op. 1. b. a: grlo, golt vendar ne bo pisatelj razlagal iz gorlo, golt? Podstava je pač: gertlo. geltT>, torej spadata vzgleda pod a «. Prim, o tem Miklošič V. Gr. P 29; golt in grlo imata oba koren gar, žreti. — §-5. Opazka: a, e so v obče uže dolgi samoglasniki, ni resnična. Prim, o tem uže pohvaljeno razpravo Miklošičevo „Ueber die langen Vokale in den slavischen Sprachen", kjer se nam podaja ta sklep: Ako stoji poljski a ali e nasproti češkemu ü ali ja, srbskemu ii ali e, smemo tudi za staro slovenščino nastaviti dolg vokal.— zov v z o ve m ne stoji mesto z i» v, ampak o v je pravi o v, povišan iz il (Miki. V. Gr. I2 177). — §.6. b. „visoki fi se meliča v i"; 5 je vedno „visok" in uže tako palatalen vokal, torej mu mehčanja ni treba ; taki izrazi, ki le motijo in vrhu tega še kaj napačnega pove-dajo, morajo se prepoditi iz šolskih knjig. — Da se v lokalu sing, rabi dandanes i, ž le v beneškem narečji, ni res. Kar se ij» tiče, rabi se pri II. (Šumanovi) sklanjatvi v lokalu skoraj po vsem Primorskem in deloma na Notranjskem ; e pa se najbrže tudi še rabi na Koroškem; vsaj „Mir" piše večkrat e pri krajnih imenih: v Belace. Scheinigg ima v svojem opisu rožanskega narečja i». Ohranil se je e po Krasu v besedah: jutre, dave, dreve. — V op. pod črto str. 4. misli pisatelj, da stoji pre zevati mesto preživati, objemati m. objimati, začenjati m. začinjati, začinati. . . . in da so prve oblike ,potvorice4 (Analogiebildungen) po opletati. To ni res: objemati, začenati je prvotno, ob ima ti, začinati pa je še le iz tega postalo. Staroslovenska oblika ni vedno tudi starejša; da je naša trditev resnična, kaže stsl. jemlje in snbst. k o n b v sestavi: i s k o n i ab initio: korena bi torej bila jam in k2an. č se za mehkimi soglasniki spreminja zdaj v a, zdaj v i (prim. Miki. V. Gr. I2 25, 54). Iz tega se tudi razvidi, da je napačna enaka pisateljeva trditev tudi v §. 7. c, kateri odstavek bi sploh bolj spadal v §.8. — V §. 8. je prva opomnja napačna; prim, o tem spodaj moje opazke o pisateljevi zloženi deklinaciji. — §. 10.: mislim, da ogerska noben ne govori, kakor tudi ne kakeršen; res, da pišemo dober ali vendar dobršen. (Dalje prihodnjič.) Slovenski glasnik. Nove knjige slovenske. — Avstrijsko-ogerska monarhija. Domo-vinoznanstvo za četrti razred srednjih šol. Spisal in založil Janez Je sen k o. Tiskala „Narodna Tiskarna* v Ljubljani 1885, vel. ö., 88 str. (.'ena samo 45 kr. To je spet nova šolska knjiga g. prof. Jescnka, s katero je dopolnjena vrsta vseh zgodovinskih in zemljepisnih knjig, ki se potrebujejo na naših nižjih gimnazijah s slovenskim učnim jezikom. Knjiga obseza od 3. do 32 strani zgodovino, od 33. do 46. str. prirodoznanski zemljepis, od 46. do 68. str. statistiko, in od 68. do 88. str. topografijo naše države, vse v tisti meri, v kateri to učivo predpisujejo šolski zakoni 4. razredu malih gimnazij. Jesenkova knjiga je za 26 stranij krajša nego jednaka šolska knjiga llannakova, in to zategadelj, ker je g pisatelj prav storil, da je skrajšal novejšo zgodovino, katera se uči v 4. gimn. razredu že v I. tečaji. Vsa knjiga nam kaže spretnega pisatelja in preskušenega učitelja, hvale vrednega tudi zategadelj, ker je knjigi udaril jako nizko ceno (Hannakova nemška knjiga je za 43 kr. dražja!) Želimo, da bi knjiga našla kupcev tudi v nešolskih krogih. — Imenik šolskih oblastev, ljudskih šol, učiteljev in učiteljic na Kranjskem. Uredil Jakob Praedika, profesor na c. kr. učiteljišči. Založilo in izdalo Slovensko učiteljsko društvo, natisnil Jos. Rudolf Milic v Ljubljani 1885, m. 8, 100 str. Cena 60 kr. Ta lična, spretno sestavljena in razločno in pregledno tiskana knjižica, ki bode posebno dobro došla vsem učiteljem, a tudi vsem prijateljem narodnega šolstva, obseza poleg imenika vseh šolskih oblastev kranjskih tudi vso ljudske šole, razdeljene po okrajnih glavarstvih, z vsemi učitelji in učiteljicami. Pri vsakem učitelji je dodejano, kje in kedaj je porojen, odklo služi in koliko ima plače. Kadar bode g. urednik pripravljal novo izdavo, svetujemo mu, naj knjižici doda še dve tri strani statističnega pregleda o številu in kategorijah ljudskih šol. ob učnem jeziku, ob številu ljudskih učiteljev in učiteljic, stalno in začasno ali samö v pomoč nameščenih. To bode knjižico naredilo še rabnejfio nego je že zdaj. „Vitli vitae mene!" Beneški Slovenec g. Ivan Trink o je na italijanski jezik preložil dr. Tavčarjevo povest „Vita vitae meae", ki je bila 1. 1883. natisnena v našem listu, Prevod v kratkem objavi neki italijanski dnevnik v Vidmu. Matica Slovenska razpisuje službo društvenega tajnika. Služba se proti pogodbi odda na tri leta. Plače je po 600 gld. na leto. Dolžnosti tajnikove natanko našteva §. 35. Matičnega opravilnega reda. Prošnje se vzprejemajo do 10. marci ja t. 1. Nam se ta razpis zdi samö formalen, da se ustreže ž njim društvenim pravilom, ker mislimo, da bi Matica teško dobila vestnejšega, pridnejšega in spret-nejšega moža temu poslu nego je dozdanji začasni tajnik g. Evgen Lah. Res, da se je tudi delovanje dozdanjega tajnika poskušalo že javno grajati, toda dotična graja je — da govorimo s pokojnim dr. Bleiweisom — prenaglo pokazala, „kam pes taco molia. — Obžalovati moramo pa sklep odborov, da se dozdanjemu korektorju društvenih knjig, g. C. odvzame popravljanje, odvzame zategadelj, da se pospeši delo v tiskarni. G. C. je silno vesten in natančen, in seveda baš zato vsaki tiskarni neprijeten korektor. Vrhu tega se nam pa zdi trdo in neusmiljeno, kosec teško zasluženega kruha jemati možu. katerega nesreča in bolezen tare že od mladih let. Ali ni že samö to dosti veliko zlo. da mora-on, ki bi pri obče priznani nadarjenosti svoji narodu našemu — da mu je sreča milejša — lehko koristil z izbornimi spisi, bolan in onemogel vse svoje moči trositi za raznovrstne tiskovne korekture, samö da more prebiti? Pričakujemo zatorej, da odbor prekliče svoj sklep. Da se pa preprečijo vse tožbe tiskarjeve in da se, kakor je želeti, v društvenih knjigah piše pravilen in dosleden jezik, pošiljajo naj se že rokopisi g. C. v korekturo, da ne bodemo tožili: kolikor pisateljev, toliko slovnic! JnrČiČcvih zbranih spisov IV. zvezek se že tiska. Knjiga izide okoli velike noči. Da smo mogli IV. zvezek poslati v tiskarno, zahvaljevati se nam je največ našim vrlim gg. bogoslovcem in srednješolskim dijakom v Ljubljani, v Go- rici, Kopru, Celji, Mariboru in v Novem Mestu, kateri so zadnje tedne pokupili toliko knjig, da smo mogli poravnati nekoliko dolga v tiskarni. Med slovenskimi listi nas je najbolje podpiral „Slovenski Narod". Hvala vsem! Imenitna knjiga. G. Fr. Šumi, ki s čudovito pridnostjo, posebno vztrajnostjo in redko požrtvovalnostjo že mnogo let zbira znanstveno gradivo za zgodovino kranjsko, dal je zadnje tedne na svetlo spet dv$ knjigi. ?a kateri bi mu morala hvaležna biti vsa širna domovina naša. Prva knjiga je .Archiv für Heimatkunde" von Franz Schumi. Geschichtsforschungen, Quellen, Urkunden und Regesten II. Band, I. Heft. Verlag des Herausgebers, Druck der „Narodna Tiskarna", Laibach 1884, 8°, 128. — Prezanimiva knjiga obseza te razprave: 1. Die Windische Mark von Franz Schumi. — 2. Die verwandtschaftlichen Beziehunsen der Markgrafen und Grafen von Istrien und Krain zu den Hohenstaufen von Franz Schumi — 3. Die Mark Unterkrain seit 1070 von Franz Schumi. — 4. Ein kleiner Beitrag zur Geschichte der Türkeneinfälle in Krain von Adolf Obreza. — 5. Laudon und das Land Krain von P. v. Rad i es. — 6. Beiträge zur innern Geschichte der Zünfte in Krain von Franz Schumi. — 7. Windische Wallfahrer am Niederrhein von Arnold Luscliin von Ebengreuth. — 8. Eine glagolitische Urkunde des Archivs im Schlosse Auersberg von Franz Schumi. — 9. Bericht über die Hexenprozesse in Gurkfeld von Franz Schumi. — 10. Die Ratschacher Save-Steinbrücke bei der St.. Egydenkapelle unter der Feste Klausen-stein von Franz Schumi. — 11 Briefe hervorragender Krainer von P. v Radios. — 12. Die Ritter von Kolovrat von Franz Schumi. — 13. Topographische Beiträge von Franz Schumi. — 14. Nekrologe der Ritter Eduard von Strahl und Josef von Schneid-Trenenfeld von Franz Schumi. —- Druga knjiga se imenuje „Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain. Herausgegeben von Franz Schumi, II. Band, I. Heft, Laibach 1884, 8°, 160 S. ter obseza iz dobe od 1200. do 1268. leta 202 listin, važnih za kranjsko zgodovino, katere jo g Šumi. priden kakor mravlja, nabral po raznovrstnih knjigah, muzejih in arhivih. Nepotrebno bi bilo še posebe poud&rjati, kako važni, kako imenitni za zgodovino kranjske dežele in naroda slovenskega so zborniki Sumijevi, ker je g. iz-davatelj sam že o ti stvari obširno govoril lani v našem listu (str. 295—503). Učenjaki na glasu, in med njimi celö taki ki imajo sloveče im6 med največjimi zgo-dovinopisci sedanje dobe, kakor Wattenbach, Rački, Krones, Fr. Martin Mayer, Arnold Luschin-Ebengreuth, Kukuljevič, Tkalčič, Zahn, Zwiedeneck-Südenhorst, H. J. Bidermann i. t. d. i. t. d. so polni hvale Šumijevemu podjetju, katero podpirajo tudi s tem da mu pošiljajo v porabo ali listine ali znanstvene razprave. Kako pa je z nami Slovenci? Kako neznatna, kako beraška je podpora, bodi si gmotna, bodi si dušna, katero dobiva g. Šumi od nas! Kranjska hranilnica mu je res podarila 200 gld. in g. Martin Hozhevar 50 gld.. a kranjski deželni zbor samö 100 gld., — vse druge stroške mora trpeti g. izdavatelj sam, kajti med naročniki nima niti — 100 Slovencev! Kolikrat se sliši tožba pri nas, da mi Slovenci nimamo zgodovine. G. prof. Rutar je že večkrat poudarjal baš v „Ljubljanskem Zvonu", da imamo tudi Slovenci zgodovino, a da je nečemo poznati. Istina! Poznati nečemo zgodovine svoje ter vse premalo uvažujemo, da pravega zavednega prebujenja, pravega narodnega ponosa nobena stvar ne pospešuje tako, kakor znanstveno raziskavanje jezika narodovega in zgodovine narodove, kakor nam jasno pričajo Nemci, Italijani. Čehi, Poljaki, Hrvatje, Madjarji in mnogi drugi narodje. Res, da to, kar nam podaje g. Šumi, ni še naša zgodovina, a to je gradivo za njö, brez katerega nikakor ni mogoče pisati prave, korenite zgodovine o življenji in trpljenji, o viteSkih bojih in slavnih delih naroda našega. Slovenci, podpirajmo Šuraijev zbornik tako, kakor zasluži, tako kakor je naša domovinska dolžnost! Naročnina na obe knjigi znaša samo po 3 gld. 15 kr. Prezanimivo razpravo Luschinovo „Windische Wallfahrer am Niederrhein" je pa g. izdavatelj dal tudi posebe natisniti in dobiva se pri njem (v^Ljubljani na Kongresnem trgu št. 13) po 50 kr. izvod Slovenski slikar Jurij Šubic. V I. letošnji številki „Zvonovi" sem podal čitateljem nekoliko črtic o delovanji slovenskega slikarja Janeza Šubi ca, bi-vajočega sedaj v Renski Palaciji na Bavarskem. Danes hočem opisati tudi umetniško delovanje nekaj let mlajšega mu brata, Jurija Šubica, ki se je naselil v Parizu in ima s češkim slikarjem Vojtehom Hynaisom skupni atelier v francoski stölici. Jurij Šubic je bil tudi učenec J. Wolfa, h kateremu je prišel 1. 1872. Ko se je otvorila dunajska razstava, peljal se je umetnik na Dunaj, kjer je kmalu stopil v slikarsko akademijo. Učitelj mu je bil prof. Griepenkerl, mož, ki je starejšim slovenskim visokošolcem gotovo še v dobrem spominu, kajti zahajal je svoje dni rad v druščino naših, takrat jako slovečih pevcev. Ne bom našteval Šubičevih del iz one dobe — le toliko omenim, da je dobil 1. 1875. zlato Füge rje v o svetinjo za najboljšo kompozicijo znane epizode iz Schillerjeve balade „Gang nach dem Eisenhammer": „Der ist besorgt und aufgehoben, der Graf wird seine Diener loben". Tedanji naučni minister Stremayer je sam izročil mlademu umetniku zlato svetinjo v novi umetniški palači. V oni dobi se je seznanil Jurij Šubic tudi s prof. Stritarjem, ki se je mnogo zanimal za njegov talent. Vpliv tako vsestransko izobraženega moža, kakor je prof. Stritar, kazal se je pri našem umetniku povsodi; v dobrohotnosti in prijaznosti prof. Stritarja ima marsikak proizvod iz onega časa svoj postanek. Med drugimi deli je ilustroval Jurij Šubic prelepi pesnikov ciklus „Raja", katerega so jako hvalili možje, ki vedö, kaj je prava umetnost. Pripoznavali so duhovito kompozicijo in pravilno risanje — žal, da posamezne ilustracije niso na jednostaven način razmnožene. Da je bilo možno, napraviti lesoreze, kakeršne imajo bogati nemški listi, bila bi -Raja" pač prodrla v širše kroge. L. 1875. je moral umetnik v vojake. Dve leti je služil v Trstu pri domačem pehotnem polku št. 17. Povrnivši se na Dunaj, dobil je vladno naročilo, slikati veliko podobo sv. Roka za neko cerkev na Tirolskem. Prednojebilo delo dovršeno, prišla je bosenska okupacija in Jurij Šubic je moral vnovič zamenjati čopič s puško. V Bosni je srečno prebil vse one nezgode, ki so nam pobrale takrat toliko žrtev. Pridno je risal, kolikor so mu razmere dopuščale. Videli smo lepo zbirko bosenskih in ercegovskih tipov iz one dobe; nekatere je že takrat objavil v raznih nemških časnikih. „Zlata Praha" prinaša v 42. štev. lanskega leta. tudi dve strani njegovih „študij z Bosne", ki nam predočujejo južne naše brate v maleričnih njihovih kostumih. Vojvoda Virtemberški, tedanji višji poveljnik v Bosni, podpiral je povsod jako dobrovoljno umetnika ter mu dajal prilike, da je mogel tu in tam orožje zamenjati s svinčnikom in mapo. — Po dovršeni okupaciji vidimo našega rojaka zopet na Dunaji, delujočega v mojsterski šoli prof. Griepenkerl a. O počitnicah 1. 1879. je šel z grofom Mensdorfom na Češko, kjer je živel par mesecev na gradovih češkega kavalirja in slikal bujno okolico. Bivajočemu na gradu Boskoviškem (na Moravskem), dobil je od dunajske akademije vprašanje, bi li hotel z dobrimi pogoji prevzeti večje delo v Atenah. Slavni arheolog Dr. Schliemann iskal je namreč umetnika, ki bi mu olepšal notranje prostore nove palače, katero si je sezidal v Atenah. Jurij Šubic. se je takoj odpravil na pot in 5. decembra 1. 1879. se je že izkrcal v Pireji ter stopil na klasični svet. S ta-mošnjim arhitektom Zillerjem sta dogovorila načrt novih del in kmalu nahajamo umetnika sredi svojih kompozicij. V Atenah si je v kratkem času pridobil mnogo znanja. Živel je krasne dni v druščini učenjakov in umetnikov, s katerimi se je shajal bodi si v hotelu, bodi si pri soirejah Schliemannovih, ki so zbirale vsak četrtek najodličnejšo družbo, kar so je imele Atene. Delal je mnogo predmetov po starinskih slikah iz Pompeja, še več pa kompozicij svojih. Na velikem balkonu je napravil devet muz, skoraj v naravni velikosti plavajočih po modrem zraku. Na stranskih stenah je naslikal štiri elemente in štiri letne čase; na stropu velikega salona družbo amoret, ki se pečajo z arheologijo, izkopavanjem starin i. t. d. Skico tega stropa si je izprosila gospii angleškega ministrskega rezidenta Cor-betta; tudi originalne risarije „Raje", katere je delal za „Zvon^ pridobila si je omenjena dama, ki se je sploh vrlo zanimala za dela našega rojaka in posebno čislala „Rajo". Pri Schiiemannu je izvršil konečno še celo vrsto svojih kompozicij: Ganimeda, plesajoče bahante in bahantinje i. t. d. Slikal je tudi soprogo Schliemannovo in njegovega mlajšega brata ter se na ta način seznanil kmalu z jako vplivnimi možmi. Nagovarjali so ga, naj se naseli tam in naj prevzame profesuro na atenski akademiji. A kakor je našemu rojaku ugajalo južno nebo in ga je prevzel klasični svet s svojimi mnogobrojnimi spomini na bogato minulost — stalno bivanje na Grškem ga vendar ni veselilo. Ko je 1. 1880. dovršil delo pri Schiiemannu, odšel je iz Aten v Pariz, kjer je dan danes prava slikarska tehnika doma. Tam mu je tudi bival predragi prijatelj z dunajske akademije, že omenjeni Vojteh Hynais in na njegov poziv se je odločil za Pariz. Dospevši v francosko metropolo, slikala sta najprej s prijateljem za novo češko gledališče v Pragi dela, ki so trajala kacih 6—7 mesecev. Žal nam je, da nimamo podrobnejšega poročila o teh delih; gotovo bi bilo zanimivo vedeti, koliko so sodelovale slovenske duševne sile pri krasnem domu češke Talije. Ko so bila dovršena naročila za češko narodno gledališče, imel je naš umetnik delj časa posla pri slavnem češkem slikarji Vaclavu Brožiku, kateremu je pomagal posebno pri kolosalni sliki „Jan HusM. Takrat se je tudi seznanil z ogerskim slikarjem Mu n kacsy-jem, kateri je dajal našemu rojaku mnogo naročil. Pri veliki podobi „Krist naKalvariji* (gl. „Ljubljanski Zvon", 1885, str. 43.) sodeloval je ves čas njenega postanka; tudi več raznih kopij po delih slavnega Ogra je zvršil v oni dobi. Razven tega je slikal za druga privatna naročila. Charles Sedelmeyer, jeden prvih umetniških kupcev, dajal mu je razne posle; med drugimi je slikal Jurij Šubic dve kopiji po Murillu za španjsko kraljico, dve veliki kopiji po Mun-kacsy-ji i. t. d. za omenjenega kupca. L. 1883. je dovršil sliko „Skupni z a« juterk" — mlada gospodičina sedi v naslanjači pri jutranji kavi in se obrača proti fotelju, na katerem sedi lepa papiga, veselčča se sladkorja, kojega ji podaje nežna roka. Dunajčan Weiss je kupil to delo. Istega leta je delal umetnik za necega Nemca normandsko „Zatišje" (Stilleben), ki predstavlja prizor iz normandske koče. O sliki „Pred lovom", razstavljeni v pariškem Salonu 1 1883. poročal je že „Ljubljanski Zvon". Lovec iz Normandije ogleduje na hišnem pragu puško in jo pripravlja za lov. Solnčni žarki se vsuvajo skozi odprt« duri v kočo in padajo na ostarelega moža, ki z zadovoljnim obrazom ogleduje zvesto svojo risanico. V zadnjem Salonu je imel naš rojak razstavljen portret gospice Jeannette Mathon ove. — Sedaj slika velik plafond, ki je namenjen znanemu pariškemu lokalu. Pred- met temu delu je alegorija, predstavljajoča igro na glasbeno orodje tamburin; med tem je zvršil pri znanci Rusu v Isle-Adamu Se drugo jednako delo, namenjeno na Rusko. Tudi ta plafond je pokrit z alegoričnimi podobami, ki se odlikujejo, kakor mi poroča znanec iz Pariza, s posebno fino kompozicijo in eksaktnim risanjem. Pred dvema letoma se je mudil Jurij Šubic v svoji domovini, kamor ga je klicala vojaška dolžnost. Takrat je zvršil veliko sliko sv. Jurija za faro Šeut-Jurij pri Kranji. Podoba nam predočuje svetnika skoraj v naravni velikosti, ko se bojuje na konji belci z zmajem. Zanimiva je kompozicija te podobe: konj se ne vzpenja na zadnji nogi, kakor pri običajnih jednakih slikah, temveč stoji z vsemi nogami na tleh, truplo pa ima potisneno nazaj: vedenje plemenite živali, ko se kake stvari jako straši. Svetnik nosi opravo rimskih častnikov; posebno nam je ugajal moško-lepi obraz junaka, ki zamahuje s krepko roko na ogromnega zmaja. Naj zadostujejo te črtice! Kažejo nam pač, da sta brata Šubica prava umetnika in da se moreta ponašati že z lepo vrstjo krasnih del. Žal, da razmere naše niso take, ki bi omogečile umetniku delovanje v domovini. Mi smo mal, ubog narod in mecenatje so pri nas nepoznane prikazni. Zato morajo najboljše naše moči iskati zaslužka zunaj dežele ter posojati tujcem glavo in roke! — Vendar se nam zdi, da bi se pač tudi pri nas lehko storilo več za povzdigo domače umetnosti, nego se stori. Da navedem le jeden vzgled! Ko nas je I. 1883 presvetli vladar osrečil s svojim obiskom in se je vsa dežela obradostila kakor morebiti še nikdar poprej ne, oblekla je tudi bela Ljubljana svatovsko oblačilo. Treba je bilo umetnika, da je uredil slavnostne priprave — in poklicali so neznanega — tujca v deželo! Za deloma ponesrečene, efemerne dekoracije se je izdalo takratna tisoče in tisoče, a za stalen spomin onih prelepih dnij nihče ni skrbel. Ni je bilo korporacije, ki bi bila z monumentalnim delom poročala poznim vnukom o zvestobi slovenski; kako bi bila pristojala zgodovinska slika ali kaj jednacega v deželni hiši, v deželnem muzeji ali kjer si bodi. Umetnike domače imamo in da so zmožni tacega dela, pričajo te male črtice. In kjer so prišli v poštev stotisoči, ne bili bi uničili dežele taki stroški. . . . Tudi cerkvenim upravam bi se dalo dokaj očitati v tem obziru. Res je, da je večina cerkvic naših uboga, a imamo tudi vzglede, ko romajo lepi novci za razne slike na nemški Dunaj, kjer se delajo skoraj fabriškim potem slike fabriške vrednosti — a domači umetniki se ne jemljö v poštev! Nikar naj se mi ne očita, da morebiti hočem delati reklamo, čeravno bi bila ta na pravem mestu. Vsak razumnik mi bode pritrdil in z menoj vred gotovo obžaloval, da morata moža, kakor brata Šubica, živeti na tujem, delati tujcem in da domovina ne vidi, kar ji stvarjajo sini njeni! Veseli nas, da sta brata našla pri narodnem gledališči v Pragi laskavo priznanje severnih bratov, priznanje in popularnost, katere v Slovencih žalibog nimata. Morebiti bode prihodnjost popravila, kar je grešila preteklost, kar greši sedanjost Vsaj jaz bi to domači umetnosti na ljubav srčno želel! — Prijatelj domače umetnosti. Slavo-deutsclies und Slavo-itnlienisches von H. Schuchardt, Graz, 1885, 140 folio-stranij. — To knjigo jo posvetil g. pisatelj, profesor na graškem vseučilišči, vitezu Francu Miklošiču za njegovo sedemdesetletnico 20. novembra 1883. Za nas Slovence je ta knjiga zelč zanimiva, ker v nji izkuša g. pisatelj dokazati, kako je nemščina in italijanščina vplivala na naš jezik in nasproti, kaj je ta posodil svojima sosedoma. Prof. Schuchardt pobija M. Müllerjevo načelo, da „ni mešanih jezikov5' in trdi nasproti temu, da „ni nobeden jezik brez tuje primesi". V naših možjanih živ6 namreč brezštevilne jezikoslovne misli, katere so vsem ljudem znane in zato se lehko zgodi, da se glasovi jednega jezika pomešajo z glasovi druzih jezikov. „Glasovno mešanje" je torej najnavadnejše, ali poleg tega imamo tudi „besedno mešanje", katero nastaje po medsebojnem občevanji. G. pisatelj pravi, da je za taka opazovanja najprikladnejša naša monarhija in da je za to najprimernejši sedanji čas narodnostnih bojev. Sicer priznava (str. 17.), da ni zmožen dostojno oceniti vpliv germanščine na slovenščino in zato se peča bolj le z vplivom slovanščine na nemščino in potem z medsebojnim vplivom slovanščine (slovenščine in hrvaščine) ter italijanščine. Za ta posel je porabil vse do sedaj tiskane vire in razven tega preobilne pisane napotke od znanih profesorjev v Trstu, Istri in Dalmaciji. Knjiga je torej prec&j natančna, jako poučna in prezanimiva za vse tiste, ki se količkaj pečajo se slovenskim jezikoslovjem. Naj torej ti ne zamudijo preštudirati je in ako potreba, temeljito kritiko napisati o nji. Tu naj samö še toliko omenim, da g. prof. Schuchardt začenja proti koncu knjige pol iti kovati in da hoče iz svojih preiskav za sedanjo narodnostno politiko izkopati velik zaklad. Sovraštvo med Nemci in Slovani pripisuje različni starosti kulture pri jednih in drugih: Nemci si ne morejo misliti Slovanov kot svojih odraslih sinov, in Slovani ne znajo „,zmerno svoje na novo pridobljene svobode uživati". Potem govori o konfliktih med posameznimi narodi in o nepravičnosti, da so nemška mesta prisiljena vzdrževati nenemške šole za priseljence, ki so samö gostje in živijo od tujega zaslužka. Mi v obče obžalujemo, da nemški učenjaki ob sedanjem času tako radi uhajajo z znanstvenega na politično polje in opazujemo le to, da so baš Nemci po svoji nestrpljivosti naučili Slovane sedanje taktike njim nasproti S. R. Die östlichen Alpenländer im Investiturstreite, von F. M. Mayer, Innsbruck 1883. — Kakor sploh vse Mayerjeve knjige, tako je tudi ta zelö važna za slovensko zgodovino. Na podlagi vestnih študij iz tiskanih in netiskanih virov po-jasnuje nam tu g. pisatelj vse mogoče razmere slovenskih dežel v sredi XI. stoletja. Zlasti obširno govori o Koroški in njenih markah, o vladajoči knežji rodovini Eppensteince v, ob iztočni marki, o saligradski nadškofiji in akvilejskem patri-jarhatu, o posestnikih zemljišč in o duševnem življenji. V kratkem ekskurzu dokazuje, da samostan „Cruskilach" na Kranjskem ni bil nikoli utemeljen. Pripo-ročujč to vestno pisano delo vsem slovenskim zgodovinarjem, omenjamo čitajočemu občinstvu, da je prof. Maver tu zopet jasno dokazal, ka sedaj ponemčena K o-roška iz početka ni bila nemška zemlja, in da je le z veliko nejevoljo prenašala nemški jarem. Domače plemstvo (in temu moramo prištevati tudi naseljene nemške plemiče, ki so se pa v deželi čutili piave Korošce) upiralo se je vedno tujim oblastim in iz Nemške poslanim vojvodom. Zato so nemški cesarji izkušali na vso moč oslabiti vojvodst.vo koroško, odcepili so od njega vse Kranjsko, Štajersko in Istro kot posebne „marke" (pg. 8), in pošiljali na Koroško najbližnje svoje sorodnike za deželne kneze. Ali domače plemstvo je bilo takim postopanjem zelö razkačeno in ni hotelo tujcev priznavati za svoje vojvode (str. 17). — Ali ne dokazuje to, da je bila Koroška popolnoma drugačna dežela, nego Bavarska? In v čem se je ločila od poslednje? — Gotovo v običajih in narodnem svojstvu. Nemci sicer o tem ne govore radi, ali mi moramo to beležiti, da sp vendar jedenkrat prepričamo, da imamo tudi mi svojo posebno zgodovino. S. R. Popravek. Na 83. str. v 18. vrsti od zdolaj beri: „in našli v nji pametnejši zmisel" namestu „in našli sov nji pametnejši zmisel." Šah. Ureduje Jänko Kalan v Včlikih Laščah. Na vsako drugo potezo črnega odločuje: 2. Sb3 — c5 in 3. L mat. Naloga ni bai težavna, vender jo prva poteza precej «krita. Zanimiva jo žrtev belega tekača v glavni igri in »čista- matna pozicija v podanih dveh podobnih si vnrijantah. Naloga jo „dvostruna" (doppclwendig), kor se v »ji ista inatna pozicija iznža na dvv načina. V 1. vari-janti (t.....S b8 — a G) so nahaja v 2 potezi belega „dual", t. j., beli sme v 2. potezi vleči S. c5 ali L. 1>7 : f, a v obeh slučajih naredi v 3. potoži mat. To jo mala hiba, ki nalogo nekoliko kazi, da so n o inore imenovati dovršen umotvor. Pravilno sojo rešili razven že naznanjenih še naslednji gg.: J. Pauer v Braslovčah; Iv. Spricaj, učitelj pri Sv. Marjeti ob Pesnici; H. Pfeifer, pravnik v Ljubljani; M. Kuščar žandarm v Sežani in Ant. Podpcčnik, šestošolec v Ljubljani. II. nalogo so do 18/2. prav rešili samö p. n. gospodje: Jož. Križinan, prof. v Pazinn; Ivan Poljanec, prof. v Novem mesti; Ant. Podpečnik in II. Pfeifer v Ljubljani. — Več gospodov nam je poslalo rešitev z 1. L. g7 — b2; a ta poteza ne vodi k cilju zaradi 1 . . . . D b6 ali c6. Naznanilo. Najboljša rešitev in razložitev šahovih nalog v vsaki številki našega lista se bode obdarovala z dvema elegantno vezanima zvezkoma Jurčičevih zbranih spisov. Ako nam pošlje več gospodov naročnikov (in samo ti dobe darilo) jednako dobre rešitve, odloči žreb. Darilo za najboljšo rešitev I. naloge se je prisodilo g. J. S. v I)o 1. Logatci, kateri naj izv61i uredniku šahove rubrike naznaniti svojo popolno adreso ter svoje število kot „Lj. Zvona" naročnik, da mu pošljemo darilo. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 6. Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. III. naloga. Sestavil Ivan Kos v St. Peterburgu. (Ponatis iz „Slov. Glasnika" s 1868. 1.; prim, opömnjo k II. nnlogi.) črni. Bell. Beli vleče in naredi v 3 potezah mat. IV. naloga. Sestavil T. D.Clarke, Merino (Viktorija). Beli: K.hl; D.g6; T.b2 in f4; S.c3 in c6; k.h4. Orni: K.e3; T.c4 in d8: L.a6 in d6; S. f 3; k.c5, e6 in f7. Beli vleče in naredi v 2. potezah mat. Tej zanimivi nalogi, katero posnemamo po strokovnem listu „Deutsche Schachzeitung*, prisojeno je bilo v „Mel-boume-Leader-turnirji" za šahove naloge izmed 16 tekmecev prvo darilo. Rešitev I. naloge v 1. številki „Lj. Zvona". Beli: Črni: 1. S. d4 — b3 S. b8 — a6 (A.) 2. L. c8 X b7 f K. a8 X b7 3. S. b3 — a5 f mat. A. 1. — — — S. b8 — c6 2. L. c8 X b7 f K. a8 X b7 3. S. b3 — c6 f mat. Navodilo o pravilnem igranji šaha za začetnike. (Dalje.) n. T6k figur (častnikov) in jemanje. Razni Sabo vi kameni se smejo na razen, a vsak posamični kamen vendar samo na svoj posebni način vleči. Zaradi krajšega se govori, da kamen gre ali vleče, ker se (v prenešenem pomenu) pripisuje kamena lastnost premi-kovanja. Zatorej se način, kako se sm6 vsak posamični kamen vleči, imenuje njega 16 k. Častniki (oficirji, figure) se smejo vleči naprej in nazaj, na levo in na desno; kmetje pa samö naprej. Na vsakem polji šaliove deske srne stati samö po jeden kamen; smč pa kamen jedne stranke po določenih pravilih vzeti kamen druge stranke z deskč, a kamen ki vzame, postaviti se mora v tem slučaji na mesto, kjer je prej stal vzeti kamen. Figure jemljo v isti sm6ri, kakor vlečejo; kmetje pa gredö samö naprej, a jemljö samö po strani (na po-ščv). Vzeti se sme razven kralja vsak sovražni kamen, a igralcu je svobodno, h oče-li vzeti ga, ali ne. Najimenitnejša figura pri šahu je Kralj, kajti on je središče vse igre; okoli njega se sučejo vse kombinacije. Tčk njegov je jako omejen: iti sm6 naprej in nazaj, na 16vo in na desno in sicer na ravnost ali po š6vi, toda vselej samö po jeden korak. Stoji li n. pr. kralj (beli ali črni) na polji ei, tedaj smč s tega polja vleči na vsako sosednje polje, rekše: na e3, «5, /3, f4, /5, d3, d4 in (15. Stoji li na jednem omenjenih polj kak kamen nasprotne stranke, sm6 ga kralj vzeti z deske, a sam mora iti na tisto polje, na katerem je bil prej sovražni kamen. Ne sm6 pa nikdar vleči na polje, kjer bi ga potem mogel vzeti sovražne stranke kamen, to je: ne sme se nikdar izpostaviti „šahu". Dama ali Kraljica je najmočnejši častnik. Njen t6k je podoben kraljevemu, ali s tem razločkom, da ni prav nič omejen. Ona sme vleči n. pr. s polja e4 na polja: e3} e2, el\ e5, eGy e7, e8; (14, c4, b4, a4; f4} g4, h4: dalje na polja: /3, g2, hl, /5, gß, h7; (13, c2, bi, d5, c6, b7 in a 8, na katero koli hoče, ako ji pota ne zapira niti sovražna niti svoje stranke figura ali kmet. Za kraljico najmočnejša sta: Tnrna (trdnjavi) katera ima vsak igralec po dva. Turen sme vleči baS tako kakor dama, a le naravnost; po ščvi ne sme. S polja al sme iti na vsako polje v smeri do hl in a8, tedaj na polje a2, a3, a4, a5, aß, a 7 in a8, ter bi, cl, dl, el, fl, gl in hI. Nasprotno vlečeta pa tekača samö po ščvi. Zaradi tega ne more tekač, stoječ na polji bele barve, nikdar vleči na polje črne barye in nasprotno. Tekač na polji d4 sme iti do al in h8 ter do a7 in gl, a se ve da na vsako polje, kar jih je med svojim stališčem ter označenimi skrajnimi polji. Čuden tek imata skakača, kateri je pa gotovo večini naših čitate-ljev že znan iz skakalnic, katerih je „Lj. Zvon" v prejšnjih 16tnikih več priobčil. Zavoljo popolnosti pa tudi tu še povemo, da skakač, stoječ na polji (14 more skočiti na polja: c2, b3, b5, c6, e6, fo, /3 in c2, tedaj s črnega polja samö na polja bele barve; on torej z vsakim skokom menja barvo svojega stališča in je jedini kamen, kateri sme skočiti preko drugih kamenov. Recimo, da stojč na poljih okoli skakača d4, namreč na c3, c4, c5, d3, dö, e3, ei in e5, na vseh, ali sovražni ali svoje stranke kameni, to vendar ne brani skakaču, skočiti preko nnjih a katero koli gori omenjenih polj. (Dalje prih.) Vabilo na naroebo. Dobro vedoč, koliko koristijo kratke, v lahko razumljivem jeziku pisane pri-povesti priprostemu ljudstvu in kako pospešujejo njegovo omiko, odločili smo se izdajati: „Ljudsko knjižnico" katere prideta vsak mesec dva po cetiri tiskane pole obsezajoča snopiča na svetlo. Dosle je izšlo pet snopičev. „Ljudska knjižnica" je namenjena priprostemu ljudstvu, posebno odrasli mladini, kateri je živo potrebno, da se uči gladke pravilne slovenščine, in zbog tega hočemo posebno na to gledati, da bo jezik priprost, gladek, v vsakem obziru pravilen. „Ljudska knjižnica" ima primerno ceno: za četrt leta........48 kr. » pol „........90 „ ,, vse leto.......1 fl. 70 ,. Pojedini snopiči se bodo dobivali s poštnino vred po 8 kr., a brez poštnino po 6 kr. To je cena, o kateri ne more nikdo reči, da bi bila previsoka. To malo svotico premore skoro vsak posestnik, in mnogo bolje je, da njegovi otroci ob nedeljah in praznikih čitajo koristne knjižice, nego da bi se brezposleno klatili po vasi. Čitajoče slovensko občinstvo torej uljudno prosimo, da bi nas blagovolilo v tem hvalevrednem, premilemu narodu našemu toliko koristnem podjetji po mogo-čosti podpirati. S posebnim spoštovanjem za Leonovo tislca-mo Leopold Kordeš, izdavatelj in odgovorni urednik. V Mariboru, meseca februvarija 1885. Dobivata se še „Ljubljanskega Zvona" letnika 1882. in 1883.. nevezana po 4 gld., vezana po 5 gld. — Letnik 1881. nam je ves pošel. — Letnik 1884. (brez 3. št) se oddaje po 2 gld. 00 kr., posamični zvezki tega letnika po 25 kr. Upravništvo.